AZIJSKE IN AFRIŠKE STUDIJE Revija Oddelka za azijske in afriške študije Univerza v Ljubljani - Filozofska fakulteta Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz japonščine in kitajščine Letnik XIII, številka 2 Ljubljana, oktober 2009 AZIJSKE IN AFRIŠKE ŠTUDIJE, letnik XIII, št. 2, Ljubljana, oktober 2009 Glavna urednica: dr. Chikako Shigemori Bučar Lektoriranje: Saša Babič, Kristina Hmeljak Sangawa Prelom: dr. Mateja Petrovčič, dr. Nataša Visočnik Oblikovanje platnice: Mare Kovačič Uredniški odbor: red. prof. dr. Andrej Bekeš, red. prof. dr. Andrej Ule, red. prof. dr. Yuriko Sunakawa, izr. prof. dr. Cheng Hongfei, red. prof. dr. Mitja Saje, izr. prof. dr. Maja Lavrač, dr. Nataša Hrastnik, lekt. mag. Kristina Hmeljak Sangawa, lekt. mag. Nagisa Moritoki, asist. dr. Mateja Petrovčič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2009. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna objava, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za azijske in afriške študije Za založbo: prof. dr. Valentin Bucik, dekan Filozofske fakultete Ljubljana, 2009, prva izdaja Naklada: 300 izvodov Tisk: Birografika Bori, d. o. o. ISSN 1408-5429 Revija je indeksirana v bazi podatkov COBISS. Izhaja trikrat letno. Letna naročnina: 18 EUR, cena posamezne številke 7 EUR (TRR: 50100-603-40227) Sklicna številka: 001-033 z oznako »Za revijo« Naslov: Filozofska fakulteta, Oddelek za azijske in afriške študije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija tel. : +386 (0)1 24 11 450, +386 (0)24 11 444 faks: +386 (0)1 42 59 337 Pričujoča revija je izšla s podporo Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) ter Ministrstva za kulturo RS. Pričujoča številka je posvečena enemu najizvirnejših pionirjev slovenske sinologije in prvemu borcu za uporabo pinyina, Sašu Hadžiju. KAZALO VSEBINE Uvodne besede...........................................................................v-vi Predlogi za popravke Slovenskega pravopisa Barbara MLAKAR, Iztok ILC Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz japonskega jezika........................................................................................3-14 Mateja PETROVČIČ Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz kitajskega jezika.......................................................................................15-24 Dodatna pojasnila v zvezi z japonskim jezikom Barbara MLAKAR Pregled sistemov latiničnega zapisa japonskega jezika............................27-38 Iztok ILC Slovenjenje v posrednih prevodih japonske književnosti.........................39-70 Dodatna pojasnila v zvezi s kitajskim jezikom Jana S. ROŠKER Uradna kitajska latinična pisava in pravilno pisanje kitajskih imen v slovenščini.........................................................................73-82 Mateja PETROVČIČ Pregled načinov latinizacije kitajskega jezika in primerjava poglavitnih sistemov...........................................................83-102 Mateja PETROVČIČ Pregled paragrafov Slovenskega pravopisa s primeri iz kitajskega jezika...................................................................................103-113 Uvodne besede V zadnjih letih se vedno večkrat srečujemo z besedili, ki se nanašajo na vzhodnoazijske države in njihove kulture. Veseli nas, da lahko tudi v našem tisku in vsakodnevnih novicah vse več slišimo in prebiramo o dogajanjih v teh (danes nič več tako) daljnih deželah, spoznavamo te tuje kulture in na koncu tudi osvajamo nekatere elemente njihovih navad in običajev. Žal pa moramo priznati, da se v medijih v zvezi z zapisovanjem in pregibanjem besed iz jezikov Vzhodne Azije pojavlja mnogo netočnosti in neenotnosti. Žal sedanji slovenski pravopis ni dovolj dodelan, da bi lahko nudil ustrezne natančne napotke, s katerimi bi lahko odpravili napake in uskladili način pisanja in govorjenja v slovenskem prostoru. Na Lingvističnem krožku Filozofske fakultete je bila decembra 2008 v zvezi s to problematiko intenzivna razprava, ki so se je udeležili poleg jezikoslovcev te fakultete tudi predstavniki medijskih hiš, prevajalci, lektorji in strokovnjaki z drugih področij, ki so kakorkoli povezani z vzhodnoazijskim kulturnim prostorom. Ugotovili smo, da je treba predlagati dopolnitve, ki bodo odpravile mnoga pravopisna vprašanja in nejasnosti. Pričujoče predloge smo tokrat omejili na besede iz japonskega in kitajskega jezika, saj se te v medijih najbolj pogosto pojavljajo. Problematiki zapisovanja besed iz drugih azijskih jezikov se bomo posvetili v eni od prihodnjih številk revije. Pri tem nas je vodila želja, da bi popravili nedorečenosti ter odpravili dileme in nejasnosti, kar bi nam omogočilo poenoteno zapisovanje takih besed v bodoče. Naj tukaj posebej omenimo, da je dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU prijazno prebrala delovne verzije naših predlogov in prispevala koristne strokovne komentarje. Za njeno strokovno pomoč se ji najlepše zahvaljujemo. Za izdajo pričujoče številke revije smo se člani Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete UL večkrat sestali in intenzivno razpravljali o podrobnostih posameznih problemov ter poenotili stališče oz. način gledanja na to pravopisno problematiko. Lahko rečemo, da je ta številka produkt našega skupnega dela. Pravila, ki jih predlagamo v tej številki revije, so predstavljena z aktualnimi primeri tudi na internetni strani Oddelka za azijske in afriške študije. http : //www .uni-aas. si/ Uredništvo Predlogi za popravke Slovenskega pravopisa UDK: 81 COPYRIGHT ©: BARBARA MLAKAR, IZTOK ILC Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz japonskega jezika Barbara MLAKAR*, Iztok ILC** Izvleček Trenutno veljavni način zapisovanja japonskih besed v slovenščini, kot ga zahteva Sl^^enski pravopis iz leta 2001, se japonologom zdi neprimeren in pomanjkljiv, zato podajamo predlog za dopolnitev oziroma zamenjavo paragrafov, ki se nanašajo na japonski jezik. Ključne besede: Slovenski pravopis, japonski jezik, kunrei, hepburn, japonska lastna imena Abstract The experts in Japanese studies in Slovenia find the current method of writing Japanese words in Slovene, as required by the manual Slovenian Orthography published in 2001, to be unsuitable and inadequate, therefore we are submitting a proposal for the supplementation and substitution of the paragraphs concerning the Japanese language. Keywords: Slovenian Orthography, Japanese language, kunrei, hepburn, Japanese personal names Barbara Mlakar, univ. dipl. japonologinja in sinologinja, barbarcamlakar@gmail.com ** Iztok Ilc, univ. dipl. japonolog in francist, doktorski študent prevodoslovja na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, samostojni literarni prevajalec. iztokilc @yahoo .com 1 Uvod Trenutno veljavni Slovenski pravopis iz leta 2001 v paragrafih 1130-1132 določa način zapisovanja japonskih besed v slovenskih besedilih. V pravilih ni niti kratkega opisa japonskega jezika in pisave, manjkajo navodila za pregibanje japonskih imen, poleg tega pa je japonščina napačno uvrščena med jezike, ki nimajo latinične pisave. V splošnem lahko ovržemo trditev, da japonski jezik ni latinični, saj latinični zapis japonskega jezika obstaja že od 17. stoletja, ko so portugalski jezuiti sestavili prvi slovar. Skozi zgodovino se je pojavilo kar nekaj sistemov latiničnega zapisa japonskega jezika. Danes najbolj uporabljana sta uradni japonski latinični zapis, sistem kunrei, in najširše uporabljani hepburnov sistem, ki se uporablja predvsem za osebna imena v potnih listih, krajevna imena na prometnih znakih in železniških postajah. V pričujočem prispevku sta zato navedena oba, saj obstaja velika verjetnost, da se bodo avtorji in lektorji besedil srečali z obema. Za podrobnejši opis japonske pisave in latiničnih zapisov glej Pregled sistemov latiničnega zapisa japonskega jezika v nadaljevanju te številke. V prispevku so zbrani predlogi za popravke in dopolnitve Pravil, predvsem za paragrafe 1130-1132, pa še nekateri drugi, za katere Katedra za japonologijo predlaga spremembe ali dopolnitve. 2 Predlog popravka in dopolnitve Pravil, § 1130-1132 Slovenski pravopis iz leta 2001 za japonski jezik pravi naslednje: 1130 Japonska pisava Tipografske zamenjave (gl. § 217-220 in 1071) Ločevalna znamenja za dolžino na samoglasnikih opuščamo: Kobe/Kobe Kobe. 1131 Hepburnovo latinično prečrkovanje (sledi preglednica zapisa v hepburnovem sistemu in slovenščini z zgledi) Pomni Tokyo pri nas navadno pišemo Tokio [tókijo] Vsi naglašeni samoglasniki so v našem izgovoru dolgi. Dolge soglasnike izgovarjamo kot navadne: Sapporo - Sapóro. Tonemskega naglasa ne prevzemamo. V poslovenjeni obliki je naglas večinoma na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, redko tudi na zadnjem zlogu (npr. maru v zloženkah). 1132 Japonska domača latinična pisava (kunrejšiki) (sledi preglednica zapisa v sistemu kunrei in slovenščini z zgledi) Obstoječi opis japonskega jezika in pripadajoča pravila so pomanjkljiva, zato japonologi predlagamo sledeče popravke za zapisovanje in pregibanje japonskih besed. Navedeni paragrafi §1130-§1132 naj se nadomestijo s sledečim paragrafom. 1130 Japonska pisava Sodobni japonski jezik se zapisuje z dvema zlogovnima pisavama, hiragano in katakano, s kitajskimi pismenkami, nekatere besede pa tudi z latinico (npr. CD, DVD). Sistem kunrei je uradni latinični zapis japonskega jezika od 29. decembra 1954, leta 1989 pa ga je odobrila tudi Mednarodna organizacija za standardizacijo pod številko ISO 3602. Ta sistem zapisa poučujejo v japonskih osnovnih šolah. Kljub temu nekatere vladne agencije in ministrstva uporabljajo ali v določenih primerih celo priporočajo uporabo hepburnovega sistema (npr. za osebna imena v potnih listih, krajevna imena na prometnih znakih in železniških postajah). Čeprav hepburnov sistem nima statusa standardnega sistema latiničnega zapisa, je njegova uporaba veliko bolj razširjena od sistema kunrei, ki ga zagovarjajo predvsem jezikoslovci, saj natančneje opisuje glasovni in oblikoslovni sestav j aponskega j ezika. Zapis japonskega jezika v slovenskih besedilih je razdeljen na tri ravni glede na rabo. Prva raven Izvirni zapis japonskega jezika v zlogovnih pisavah katakana in hiragana, kitajskih pismenkah in latinici. Uporablja se v učbenikih za japonski jezik, v strokovnih in znanstvenih besedilih, slovarjih ipd. Primer: ^ 0 b ^^ L Druga raven Standardna latinična zapisa japonskega jezika hepburnov sistem (v nadaljevanju: HB) in uradni sistem kunrei (v nadaljevanju: KN) se uporabljata za zapis osebnih in krajevnih imen v vseh besedilnih zvrsteh. Izjema so že uveljavljene poslovenjene oblike: Tokio, Kjoto, Osaka, Jokohama, Hirošima, Saporo, Hokaido, Honšu, Šikoku, Kjušu, gora Fudži. Druga raven se nadalje uporablja za citatni zapis naslovov umetniških in drugih del, pojmov v strokovnih in znanstvenih besedilih (v tem primeru jih zapisujemo ležeče ali med narekovaji) in za zapis hišnih naslovov v prevodih uradnih listin. Priporočljivo je, da se pri prevajanju uradnih listin upošteva že izbrano latinizirano obliko osebnega imena in naslova v izvirniku listine in se tako izogne morebitnim nevšečnostim zaradi neskladja med izvirno in prevedeno listino. Pomni 1. Pri prevajanju uradnih listin se v naslovih med krajevno ime in administrativno enoto zapiše vezaj oziroma se upošteva že izbrano latinizirano obliko v izvirniku listine. Nekatere enote so prevedljive, manjše teže, v splošnem jih zaradi neskladnosti slovenskih in japonskih administrativnih enot ni vedno smiselno prevajati. Administrativne enote so: prefektura: ken to do, ali fu mesto: shi (fl); in ostale: ku (K), gun (#), cho oziroma machi mura oziroma son oaza, aza koaza chome (T § ), go 2. Če je v izvirniku med zlogoma prisoten opuščaj, ga moramo ohraniti, saj bi opustitev privedla do zlitja dveh zlogov in povzročila dvoumnost. Primeri: Jun'ichirö, kon'yaku (zaroka), konyakku (konjak), konnyaku (posebna vrsta želeja). V sistemu hepburn se srečujemo tudi s tipografskima znakoma, ki označujeta dolga o in u: ö/o in ü/ü. Omenjeni tipografski znaki se lahko opuščajo samo na tretji ravni. Tretja raven Prečrkovanje iz drugih latiničnih zapisov japonskega jezika v slovenščino, ki se uporablja za zapis besed japonskega izvora, predvsem stvarnih imen v nestrokovnih, poljudnih in literarnih besedilih. Zaželeno je, da se še nepoznanim pojmom v opombi pripiše še standardni latinični zapis. Pogosto besede zaživijo svoje življenje in takrat vanje ni več smiselno niti ni treba posegati, npr. šitake in ne šiitake. Prečrkovanje osebnih imen v slovenščino je dopuščeno pri zapisu imen nastopajočih v literarnih besedilih, zlasti v otroških in domišljijskih pripovedih, lahko pa se namesto prečrkovanja uporabi kar prevod (npr. Yukiko - Snežna). HB KN Slo. Zgledi: (HB/KN ^ SP) sh: sha, shi, shu, sho s(y): sya, si, syu, syo š: ša, ši, šu, šo sushi/susi ^ suši shogun/syougun ^ šogun J: ja, ji, ju, jo z(y): zya, zi, zyu, zyo dž: dža, dži, džu, džo ninja/ninzya ^ nindža dojo/douzyou ^ dodžo ch: cha, chi, chu, cho t(y): tya, ti, tyu, tyo č: ča, či, ču, čo hibachi/hibati ^ hibači macha/mattya ^ mača ts: tsu (tsa, tse, tso) t: tu c: cu (ca, ce, co) tsunami/tunami ^ cunami shiatsu/siatu ^ šiacu y: ya, yu, yo y: ya, yu, yo j: ja, ju, jo sukiyaki ^ sukijaki yakuza ^ jakuza Tabela 1: Sičniki in šumniki Podvojeni soglasnik Zapis podvojenega soglasnika se ohranja. Zgled so slovenske besede oddelek, razzlogovati. Vendar se v besedo ne posega, če je že uveljavljena. Npr: čaj mača in ne mačča, buča hokaido in ne buča hokkaido. Samoglasniki dolga samoglasnika u in o (HB: u, o; KN: uu, ou) se ne označujeta. Opozorilo: v nestandardnem latiničnem zapisu se dolgi o zapiše z oh: tudi v tem primeru ga zapisujemo samo z o (primer: buto/butou/butoh ^ buto, Kato/Katou/Katoh ^ Kato). podvojeni samoglasnik, ki se v izvirniku izgovarja s hiatom (v standardni latinizirani obliki je zapisan z dvema istima samoglasnikoma, včasih je med njima tudi vezaj, npr. Kore-eda), naj se tudi v slovenjeni obliki pusti in se ga zapiše z dvema samoglasnikoma (npr. Rieko Matsuura). Zgleda sta slovenski besedi priimek, avtooprema. i za samoglasnikom - se spremeni v j (zgled: geisha/geisya ^ gejša, samurai ^ samuraj). Kot je bilo za tretjo raven rečeno, se tukaj pusti, da besede zaživijo po svoje. Tako so se uveljavile besede, kot sta aikido in haiku, in vanje ne posegamo več. Opozorilo: nekatere besede še niso povsem ustaljene, v teh primerih zagovarjamo zapisana priporočila, na primer v paru bonsai/bonsaj zagovarjamo slednjega. Besedni naglas Japonščina ne pozna jakostnega naglasa. Pri glasovnem slovenjenju japonskih besed ni pravila o tem, kje je mesto naglasa. Posamezni primeri so podani v slovarskem delu. Poleg tega predlagamo, da se v Slovenski pravopis v obliki dodatnih paragrafov doda še razlaga o japonskih lastnih imenih in navodilo za pregibanje japonskih lastnih imen, kot sledi. JAPONSKA LASTNA IMENA Japonska lastna imena imajo dve sestavini, eno osebno in eno družinsko ime. V japonskem jeziku se najprej zapisuje družinsko in nato osebno ime. Kadar se jih prenaša v druga okolja se vrstni red bodisi zamenja bodisi ohranja. V obeh primerih je priporočljivo pojasnilo, saj lahko v nasprotnem primeru pri redkejših ali neznanih imenih pride do nesporazuma. Sklanjamo obe sestavini (prim. § 847 in § 849). Pregibanje japonskih lastnih imen Pregibanje moških imen Japonska moška imena sklanjamo po 1. moški sklanjatvi (§ 758): Jun/Zyun - Juna/Zyuna. Posebnosti 1. Pri imenih na kratki -o osnovo krajšamo (§ 771): Akio - Akia. 2. Pri imenih na dolge -ö/-ou, -ü/-uu, in -e, -i osnovo daljšamo z -j (§ 781): Taro/Tarou - Taroja/Tarouja, Ryü/Ryuu - Ryüja/Ryuuja, Daisuke - Daisukeja, Aki -Akija. 3. Moška imena na -a sklanjamo tudi po 2. moški sklanjatvi (§ 759): Akira -Akire, Ryüta/Ryuuta - Ryüte/Ryuute. Im. Rod. Daj. Tož. Mes. Or. Jun/ Zyun Juna/ Zyuna Junu/ Zyunu Juna/ Zyuna Junu/ Zyunu Junom/ Zyunom Krajšanje Osnove Akio Akia Akiu Akia Akiu Akiem Daljšanje osnove z -j Tarö/ Tarou Taröja/ Tarouja Taröju/ Tarouju Taröja/ Tarouja Taröju/ Tarouja Taröjem/ Taroujem Imena na -a tudi po 2. m. sklnj. Akira Akire Akiri Akiro Akiri Akiro Tabela 2: Pregibanje moških imen Svojilne oblike moških imen s priponskim obrazilom -ov/-ev S priponskim obrazilom -ov/-ev tvorimo svojilne oblike iz samostalnikov moškega spola (§ 956): Jun/Zyun - Junov/Zyunov. Posebnosti 1. Namesto -ov imamo -ev, kadar se podstava končuje na govorjeni -j (§ 957): Taro, Tarö(ja) - Taröjev, Daisuke, Daisuke(ja) - Daisukejev, Akio, Aki(a) - Akiev. Akirin). 2. Pri imenih 2. m. sklnj. imamo vedno -ov (§ 958): Akira - Akirov (nepravilno Pregibanje ženskih imen Japonska ženska imena ostajajo nesklonljiva, saj se le redka končajo na -a ali -e (§ 811): Mami, Hanako, Chinatsu ... Prav tako ne sklanjamo ženskih priimkov (§ 810). Posebnosti 1. Nesklonljiva ostajajo tudi imena na -e: Mie, Rie. 2. Redka imena na -a sklanjamo po 1. ž. sklj.: Sayaka - Sayake. Svojilne oblike ženskih imen s priponskim obrazilom -in/-jin Svojilno obliko samostalnikov ženskega spola tvorimo z obrazilom -in/ -jin (§ 962). Posebnosti SP pravi: »Če se osnova v imenovalniku končuje na samoglasnik, se za -i, -y podaljša z -j, za -e, -a, -o, -u pa ne obvezno.« (§ 963) Torej: Hanako - Hanakin, Yöko/Youko - Yökin/Youkin, Hanayo - Hanayin, Yukie - Yu Pomni SP pravi: »Če ima tak samostalnik vzporednico s končnico -a, delamo pridevnike na -in, kakor da je tak -i končnica, npr. mami - mamin (kakor mama -mamin).« (§ 963) Vendar, japonska imena, kot sta Mami, Mie, nimajo vzporednic s končnico -a. Predpostavljanje, da imajo vzporednice s samostalniki kot mama, Mia bi bilo povsem napačno. Torej je edino pravilno podaljševanje z -j: Mami -Mamijin, Mie -Mijin. Tvorba pridevnikov iz krajevnih imen z priponskim obrazilom -ski, in tvorba prebivalskih imen Obrazilo -ski dodajamo, kadar se podstava končuje na m, n, r, l, v, j, Ij, nj, p, b, f, t, d (§ 977): Jokohama - jokohamski, Nagoja - nagojski, Kyöto - kjotski, Saporo - saporski. Če se podstava končuje na govorjeni samoglasnik, se podstava pred -ski podaljša z j (§ 984): Tokio - tokijski, Köbe - kobejski. Če se podstava končuje na govorjeni s, z, c, š, ž, č, dž, k, g, h se ti glasovi zamenjajo s š, -ski pa izgubi svoj s (§ 985): Osaka - osaški, Naha - naški, Kavasaki - kavasaški. Imenom prebivalcev se dodaja priponsko obrazilo -(č)an (§ 1006), vendar se je priporočljivo opirati na enostavnost in razumljivost. Če ne gre drugače, naziv za prebivalca preprosto opustimo: Tokijčan, Osačan, Kjotčan/prebivalec Kjota, Nagasakijec. Dodatna opomba - Komentar k prebivalskim imenom v SP01, Nagasačan, Jokohamčan, Kavasačan, Kobejčan, Nagojčan, Okajamčan, Okinavec, Rjukjučan, Saporčan Čeprav so tvorjena v skladu s pravili za tvorbo prebivalskih imen, pa razen imena Okinavec in Tokijčan v korpusu FidaPLUS drugih imen ni. Nekatera, kot sta na primer Rjukjujčan ali Nagasačan, so sila nenavadna. Obenem ni jasno, zakaj je jakostni naglas postavljen na zadnji zlog, Rjukjù, saj sta v izvirniku oba vokala dolga: Ryükyü/Ryuukyuu. 3 Predlog popravkov nekaterih ostalih paragrafov Poleg temeljite spremembe paragrafov 1130-1132 predlagamo tudi dopolnitve nekaterih drugih paragrafov, ki se ne nanašajo neposredno na japonski jezik. Dopolnjeni odseki so podčrtani, nesprejemljivi odseki so prečrtani. 34 Lastna imena Velika začetnica za lastna imena obdobij: Edo, Heian, Azuchi-Momoyama/Azuti-Momoyama; imena cesarskih obdobij: Showa/Syouwa, Heisei; zgodovinskih kronik: Kojiki/Koziki, Nihonshoki/Nihonsyoki: imena naravnih katastrof: Veliki potres v deželi Kanto/Kantou. 164 Občne besede Glej § 1130, drugo in tretjo raven. 180 Nelatinične pisave Japonski jezik uvrščamo med jezike z latinično črkovno pisavo. 184 Zemljepisna imena Podomačeno pišemo: Tokio, Kjoto, Osaka, Jokohama, Hirošima, Saporo, Hokaido, Honšu, Šikoku, Kjušu, gora Fudži, Okinava._ 1118 Azijske, afriške in druge pisave Med njimi so različne pisave: latinične, kakor je npr. indonezijska, svahilijska, ali japonska, cirilske v nekdanji Sovjetski zvezi, samostojne črkovne, npr. arabska ali hebrejska, zlogovne, npr. japonska.... ...Opuščamo prečrkovalne ovinke prek pisav drugih jezikov, npr. angleščine, francoščine... in jih nadomestimo s standardnimi latiničnimi zapisi, ki veljajo za te jezike. 4 Odziv na občnoimenske besede v besedišču SP 2001 V besedišču SP 2001 najdemo naslednje besede japonskega izvora: - bonsai/bonsaj: zagovarjamo drugo različico, bonsaj, saj je že uveljavljena, poleg tega so iz te nastale že nove besede: bonsajsko društvo, bonsajska univerza, bonsajski center, ginko v bonsajski različici; bonsajisti - kabuki: beseda ni problematična, sklanja se po 1. m. sklj. - kamikaze/kamikaza: pravilna je samo prva različica, sklanja se po 1. m. sklj. kamikazeja, mn. kamikazeji. (Vzporedno lahko obravnavamo anime, 1. m. sklj., ani meja, mn. animeji) - haiku/hajku: čeprav se sklop -ai včasih piše -aj (samuraj), korpusi izpričujejo večinsko rabo oblike haiku. Sklanja se po 1. m.sklj., tvori tudi izpeljave: haikujski slog, haikujski trenutek. - šitake/šitaki: pravilna je prva različica, sklanja se po 1. ž. sklj. v množini; sveže šitake, karpačo s šitakami. - tatami: števni samostalnik, ki ga sklanjamo po 1. m. sklj.; stopiti na tatamije ne stopiti na tatami. Druga oblika se pogostokrat uporablja v športnih poročilih, vendar je napačna, saj tatami pomeni eno majhno rogoznico. - cunami: beseda ni problematična, sklanja se po 1. m. sklj. - jiu-jitsu/džiudžitsu: obe obliki sta popolnoma napačni. Beseda izvira iz japonske besede, ki se v hepburnovem zapisu zapiše jüjutsu. Torej se jo pravilno sloveni »džudžucu« in nič drugače. Zaradi dolgega ü zagovarjamo jakostni naglas na prvem zlogu. Zanimivo je, da pri tem geslu SP 2001 krši samega sebe. (O pravilnem zapisu podrobno govori tudi slovenska Wikipedia v članku »ju jutsu«.) - ajkido/aikido: v SP01 sta izpisani obe obliki in nobena nima črne pike. Problem je vzporeden s hajku/haiku. Korpus FidaPLUS izpričuje znatno več pojavov druge različice. Literatura Bekeš, Andrej (1999) 'Pojmovni okvir za klasificiranje sistemov kitajske in japonske pisave.' Azijske in afriške študije III/1-2, str. 218-238. Bunkachö (1986) Köyöbun no kakiarawashi kijun [shiryöshö] kaiteiban (Standardi za zapisovanje uradnih besedil [gradiva], dopolnjena izdaja). Tökyö: Bunkachö. Chrystal, David (1987) The Cambridge Encyclopedia of Language. Cambridge: Cambridge University Press. Coulmas, Florian (1976) The Writing Systems of the World. Oxford: Basil Blackwell. Slovenski pravopis. (2001) Ljubljana: Založba ZRC in ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Sunakawa, Yuriko (1997) 'Oris glavnih značilnosti japonskega jezika.' Azijske in afriške študije I/1, str. 1-9. UDK: 81 COPYRIGHT ©: MATEJA PETROVČIČ Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz kitajskega jezika Mateja PETROVČIČ* Izvleček Trenutno veljavni Sl^^enski pravopis iz leta 2001 v paragrafih 1127-1129 določa način zapisovanja kitajskih besed v slovenščini. Obstoječi opis kitajskega jezika in pripadajoča pravila so dokaj pomanjkljiva, zato sinologi predlagamo vrsto sprememb in popravkov za zapisovanje in pregibanje kitajskih besed. Ključne besede: Slovenski pravopis (2001), kitajski jezik, pinyin, kitajska lastna imena Abstract Paragraphs 1127-1129 of the currently valid edition of the Slovenian Orthography, published in 2001, prescribe the spelling of Chinese words used in Slovene texts. Due to the imperfection of the description of the Chinese language and of the spelling rules based on it in this work, sinology specialists propose some amendments to the rules for the spelling and declension of Chinese words in Slovene texts. Keywords: Slovenian Orthography (2001), Chinese language, pinyin, Chinese proper names 1 Uvod Trenutno veljavni Slovenski pravopis iz leta 2001 v paragrafih 1127-1129 določa način zapisovanja kitajskih besed v slovenščini. Opis kitajskega jezika je precej * Dr. Mateja Petrovčič, asistentka na Oddelku za azijske in afriške študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. E-mail: mateja.petrovcic@ff.uni-lj.si pomanjkljiv, nič ni povedanega o strukturi ali pregibanju kitajskih osebnih imen, najhujša napaka, ki si je ne smemo privoščiti, pa je uvrstitev kitajščine med jezike, ki nimajo latinične pisave. V preteklosti se je resda zvrstilo precej poskusov latinizacije kitajske pisave, toda od leta 1958 dalje, ko je vlada LR Kitajske sprejela pinyin kot uradni latinični zapis, ima kitajski jezik svojo latinično pisavo. Da ni pinyin le iz trte zvita modna muha, ki je ne gre upoštevati, je pokazal tudi čas. Leta 1982 ga je potrdila Mednarodna organizacija za standardizacijo, od leta 1986 dalje se uporablja v Združenih narodih, postopoma ga je sprejela večina držav sveta, začetek leta 2009 je stopil v veljavo celo na Tajvanu. Poleg nespornega dejstva, da kitajščina že ima svojo latinično pisavo, je uporaba pinyina pomembna iz predvsem enega razloga: kitajski jezik pozna le 411 osnovnih zlogov, zaradi česar je že tako težko rekonstruirati zapis v pismenkah. Če ga še popačimo na nek svoj način, ni več mogoče ugotoviti prvotnega zapisa v pismenkah. V prispevku so zbrani predlogi za popravke in dopolnitve Pravil, predvsem za paragrafe 1127-1129, omenjeni pa so še nekateri drugi paragrafi, za katere sinologi menimo, da bi jih bilo treba nekoliko spremeniti. 2 Predlog popravka in dopolnitve Pravil, § 1127-1129 Slovenski pravopis iz leta 2001 za kitajski jezik pravi naslednje: 1127 Kitajska pisava Kitajščina ima ideografsko pisavo. V latinico jo prepisujejo na več načinov: v LR Kitajski se današnji uradni latinični prepis imenuje pinjin, med drugimi prepisi pa je najbolj razširjen angleški. V prvi preglednici je podan pinjinski, v drugi pa razlikovalni angleški latinični prepis. 1128 Pinjinski in naš latinični zapis (preglednica s pisavo, izgovarjavo in zgledom v pinyinu; sledijo slovenski ustrezniki z zapisom in izgovarjavo ter zgledom) V podomačenih besedah mehke šumnike ć, š, dz pišemo in izgovarjamo č, š, dž, samoglasnik ü pa kot /. Naglas je na prvem zlogu, v podomačenih besedah pa večinoma na (pred)predzadnjem: Péking, Nanking, Henän, Sänghaj, Séčuan. Pri osebnih imenih je prvo priimek, drugo pa ime, npr. Deng Xiaoping. 1129 Angleški latinični zapis V primeri s pinjinom ima nekaj posebnosti. Pinjinske pare po zvenečnosti podaja preglednica z nasprotjem tipa p' - p: (kratka preglednica petih parov soglasnikov) Poleg tega prim. še: x - hs, r - rh, s - ss/sz, npr. P'an = Pan, Pin = Bin, Hsinhua = Xinhua. Obstoječi opis kitajskega jezika in pripadajoča pravila so dokaj pomanjkljiva, zato sinologi predlagamo sledeče popravke za zapisovanje in pregibanje kitajskih besed. 1127 Kitajska pisava Kitajščina v osnovi uporablja logografske pismenke, vendar ima poleg nelatinične tudi lastno uradno državno in mednarodno priznano latinično pisavo pinyin (polno ime hanyu pinyin). Ljudska republika Kitajska ga je uradno sprejela leta 1958, Mednarodna organizacija za standardizacijo ga je kot ISO 7098 potrdila leta 1982, v Združenih narodih se uporablja od leta 1986, od januarja 2009 velja tudi na Tajvanu kot uradni latinični zapis kitajske pisave. V preteklosti se je za zapisovanje kitajščine uporabljalo več sistemov, med katerimi je najbolj poznan Wade-Giles (1892), saj je bil v dvajsetem stoletju prevladujoči latinični zapis kitajskega jezika, predvsem v angleško govorečem svetu. Zasledimo ga v mnogih publikacijah, izdanih pred letom 1979. Trenutno se uporablja še na Tajvanu in ponekod v ZDA, običajno za zapis osebnih in nekaterih zemljepisnih imen. Standardni kitajski jezik je sestavljen iz zgolj 411 osnovnih zlogov, ki se lahko izgovorijo v štirih različnih tonih, kar je skupno okrog 1300 različnih zlogov. Posledično lahko isti zlog glede na njegov pomen zapišemo z več pismenkami. Za običajno pismenost je treba poznati od 3500 do 7000 pismenk, kar je manj kot desetina vseh dosedaj evidentiranih pismenk. Oris razmerja med pismenkami in pinyinom s toni: 62 pismenk za zlog ji v prvem tonu (/ž); 70 pismenk za zlog ji v drugem tonu (/i); 19 pismenk za zlog ji v tretjem tonu (ji); 64 pismenk za zlog ji v četrtem tonu (jì). Zapis kitajskega jezika v slovenskih besedilih je razdeljen na tri ravni glede na rabo. Prva raven Primarni zapis v pismenkah in sekundarni zapis v pinyinu s tonemskimi znamenji. Uporablja se v učbenikih za kitajski jezik, slovarjih ter v znanstvenih in strokovnih besedilih. Na Tajvanu se kot sredstvo za učenje pismenk uporablja tudi sistem zhuyin oz. bopo-mofo, katerega elementi predstavljajo začetnice in končnice zlogov ter tonemska znamenja. Druga raven Pinyin brez tonemskih znamenj. Uporablja se za zapisovanje kitajskih lastnih imen in večino občnih besed. Za natančnejša pravila glej posamezne paragrafe Slovenskega pravopisa, pri čemer velja, da sodi kitajščina med jezike s svojo lastno latinično pisavo.1 Poleg pinyina je trenutno v rabi še nekaj sistemov za zapisovanje lastnih imen (Wade-Giles, Tongyong pinyin, Gwoyeu Romatzyh ipd). Zaradi prepoznavnosti in nedvoumnosti priporočamo dvojni zapis, tj. najprej pinyin, ki mu sledi dosedaj najbolj uveljavljeni zapis za posamezno lastno ime: 1. Osebna imena: Ma Yingjiu (Ma Ying-jeou), 2. Pomembnejša zemljepisna imena: Gaoxiong (Kaohsiung) 3. Uveljavljena stvarna imena: Guomindang (Kuomintang) Pri citatni rabi in prevajanju uradnih listin ohranjamo obstoječi latinični zapis, ne glede na to, kateremu sistemu pripada. 1 Izbor ključnih pravil s primeri se nahaja tudi v prispevku Pregled paragrafov Slovenskega pravopisa s primeri iz kitajskega jezika, str. 103-113. Tretja raven Črkovne zamenjave pri domačenju. Pinyina ne slovenimo, saj je njegova izgovarjava dokaj sorodna slovenski. Za zapis težjih imen nastopajočih v otroški in mladinski literaturi priporočamo nadomestno slovensko različico imena (nem.: Hänsel und Gretel - slo.: Janko in Metka) ali pomenski prevod imena (ptica Jingwei - ptica Dolgorepka ali ptica Kamenčkarica). Tipografske zamenjave (gl. § 217-220 in 1071) Tonemska znamenja nad samoglasniki opuščamo (gl. druga raven), ostalih tipografskih zamenjav ni: guo/guó/guó/guò - guo. Pomni 1. Za črko ü ne uporabljamo tipografskih zamenjav, saj bi taka sprememba vodila do zlitja dveh različnih zlogov in povzročila dvoumnost: nu - nü in lu - lü. 2. Če je v izvirniku med zlogoma prisoten opuščaj, ga moramo ohraniti, saj bi opustitev privedla do dvoumnosti glede tega, ali govorimo o dveh ali enem zlogu (Xi'an -Xian) oziroma kje je meja med obema zlogoma (Chang'an - Changan: izgovarjava Chang-an oz. Chan-gan). Zamenjave pri domačenju Sistematičnih zamenjav pri domačenju ni. Med izposojenke iz kitajskega jezika sodijo naslednje besede: tofu, liči, čovčov, šarpej, šicu, kungfu, tajfun, tajkun. Večino občnih besed iz kitajskega jezika podomačujemo le govorno in oblikoslovno: fengshui2, yinyang3, taiji(quan), qigong, guanxi (gl. § 161). 2 Na prvi pogled se morda zdi, da je beseda fengshui že tako zakoreninjena v slovenskem jeziku, da bi sodila med izposojenke, vendar besedilna korpusa Nova beseda in FidaPLUS pričata o tem, da je v uporabi cela vrsta različic: FidaPLUS: feng shui (39), feng šui (43), feng šuj (26), fengshui (2), fengšui (2) in fengšuj (0). Nova beseda: feng shui (46), feng šui (47), feng šuj (0), fengshui (0), fengšui (1) in fengšuj (0). Zapisa feng shui in feng šui sta relativno uravnotežena, zato ne moremo govoriti o izposojenki. Poleg tega zapis feng šui nikakor ne približa slovenskemu bralcu pravilne izgovarjave, kar bi morda govorilo v prid tej različici. Iz omenjenih razlogov sinologi zagovarjamo zgolj govorno in oblikoslovno domačenje. Poleg tega pisanje narazen ni pravilno, saj je fengshui ena sama beseda. Zlog feng je beseda za 'veter', zlog shui je beseda za 'vodo', a v besedi fengshui, ki izraža koncept geomantike, delujeta oba Besedni naglas V kitajščini so načeloma vsi zlogi jakostno naglašeni, pri podomačitvah naglašujemo le zadnji zlog. KITAJSKA LASTNA IMENA Kitajska osebna imena 1. Kitajska osebna imena so običajno sestavljena iz treh zlogov. Prvi zlog predstavlja priimek, drugi in tretji zlog sta ime: Mao Zedong, Jiang Zemin, Hu Jintao. Nekatera osebna imena so dvozložna, pri čemer je prvi zlog priimek in drugi zlog ime: Yue Fei, Cao Cao, Liu Bei, Wang Wei, Su Shi. Pravilno zaporedje je vedno priimek - ime; prim. § 41. Pomni 1. Poleg enozložnih priimkov obstaja tudi manjše število dvozložnih priimkov. Najpogostejši so: Dongfang, Dongguo, Duanmu, Gongsun, Huangfu, Huyan, Linghu, Lüqiu, Murong, Nangong, Ouyang, Shangguan, Sikong, Sima, Situ, Xiahou, Yuwen, Zhangsun, Zhuge. Primer tovrstnega osebnega imena: Zhuge Liang, Ouyang Zhaodeng. 2. Namesto rojstnega imena se ponekod uporablja umetniško ime: Su Dongpo (namesto Su Shi); Li Taibo (namesto Li Bai). 3. Kadar ima oseba dvojni priimek, pri čemer eden ni kitajski, velja zaporedje ime - priimek - priimek: Lili Gao Novak 4. Po sistemu Wade-Giles in tongyong pinyin stoji med obema zlogoma osebnega imena stični vezaj : Ma Ying-jeou. 2. Kitajskih osebnih imen ne domačimo, temveč ohranjamo njihovo izvirno obliko: Deng Xiaoping, Yue Fei, Zhang Yimou. O pisni podobi prevzetih osebnih lastnih gl. § 172 in 216. Pomni Izjemoma podomačujemo nekatera imena znanih zgodovinskih osebnosti: Konfucij, Mencij, Sun Yatsen. Prim. § 175. zloga le kot dela besede, in ne nosita prvotnega pomena. Morda je dosedanjemu zapisovanju narazen botrovalo dejstvo, da so v kitajščini vsi zlogi jakostno naglašeni. 3 Yin yang zapisujemo narazen, saj zloga označujeta dve polarni, vendar komplementarno delujoči si kozmični sili. Primerjaj z ostalimi izrazi. PREGIBANJE KITAJSKIH LASTNIH IMEN Pri kitajskih lastnih imenih, tako moških kot ženskih, pregibamo samo zadnjo sestavino: Jiang Zemin, Jiang Zemina (vendar Jiang, Jianga); Wang Fuzhi, Wang Fuzhija (vendar Wang, Wanga); (prim. § 857). Osnove nikoli ne krajšamo, temveč jo lahko le podaljšujemo. Pregibanje moških imen Kitajska moška imena sklanjamo po prvi moški sklanjatvi: Pu Songling -Pu Songlinga, Jiang Zemin - Jiang Zemina, (gl. § 758 in 761) Wang Wei - Wang Weija, Gao Guanghua - Gao Guanghuaja, Wang Feiya - Wang Feiyaja, Li Taibo - Li Taiboja (za daljšanje osnove z j gl. § 781, za pravilno rabo orodnika gl. § 791). Pomni 1. Kitajska moška imena, ki imajo za končnico dvoglasnik -ou, ne daljšajo osnove z -j, kot določa § 781, temveč jih pregibamo po prvi moški sklanjatvi brez podaljševanja osnove: Gou, Goua; Zhou, Zhoua. 2. Kitajska moška imena, ki imajo za končnico dvoglasnik -ao ali mnogoglasnik -iao, podaljšujemo s -t: Mao - Maota, Xiao - Xiaota4 Pregibanje ženskih imen Vsa kitajska ženska imena sklanjamo po tretji sklanjatvi, ne glede na končnico: Wang Huiqin - Wang Huiqin; Zhang Ziyi - Zhang Ziyi; Bi Liye - Bi Liye, WangMeiya - WangMeiya. (gl. § 809) Kadar uporabljamo priimek kot edino sestavino ženskega osebnega imena, se lahko odločimo za nespremenjeno obliko (Wang/Zhan/Gou) ali za posamostaljeno obliko svojilnega pridevnika -ova in ga temu ustrezno sklanjamo: 4 Kitajski zlogi so v osnovi zgrajeni iz dveh enot: začetnega soglasnika in končnice, ki je lahko sestavljena iz enega ali večih samoglasnikov in nosnika [n] ali [n]. V vsakem primeru je končnica neločljiva enota, ki je ne smemo krajšati. Zaradi podobnosti s primerom Mark - Marka (vendar Marko - Markota) in § 781, ki ne vključuje nenaglašenega -o (metrò - metroja, géto - géta), smo se odločili za podaljševanje s -t. Poleg tega v slovenščini ni besed, ki bi se končale na diftong -ao [-au], zato tovrstnih zlogov ne moremo pregibati po zgledu Dachau [-au] (gl. § 782). Wangova - Wangove; Zhanova - Zhanove, Gouova - Gouove; (prim. § 998) Priimkom, ki imajo za končnico dvoglasnik -ao ali mnogoglasnik -iao, pri tvorjenju svojilnih pridevnikov dodamo le -va: Bao - Baova - Baove, Xiao -Xiaova - Xiaove (primerjaj z: Ba - Bajeva - Bajeve, Xia - Xiajeva - Xiajeve) Priimki, ki se končajo na samoglasnik ali -r, tvorijo svojilni pridevnik s podaljšanim obrazilom -jeva: Bijeva - Bijeve, Xiajeva - Xiajeve, Mojeva -Mojeve, Erjeva - Erjeve (gl. § 781) Pomni Namesto pregibanja lastnih imen priporočamo uporabo alternativnih rešitev (torej namesto po mnenju Gouove/Bijeve/Huja ipd. rajši po mnenju gospe Gou, profesorice Bi, gospoda Hu ali kot meni gospa Gou, profesorica Bi, gospod Hu). 3 Predlog popravkov nekaterih ostalih paragrafov Poleg korenite spremembe paragrafov 1127-1129 predlagamo tudi dopolnitve nekaterih drugih paragrafov, ki se ne nanašajo neposredno na kitajski jezik. Dopolnjeni odseki so podčrtani, nesprejemljivi odseki so prečrtani. 34 Lastna imena Lastna imena so poimenovanja posameznih bitij (tudi živali), zemljepisnih in stvarnih danosti (npr. imena krajev, delov zemeljskega površja, nebesnih teles; ustanov, delovnih organizacij in podjetij, umetnostnih del, dinastij ali obdobij ipd.): Jasna, Prešeren, Morana, Slovenec, Lisko; Maribor, Azija, Saturn; Unicef, Litostroj, Fiat, Požganica, Partizanka; Tang, Vzhodni Han, Obdobje vojskujočih se držav. 164 Občne besede Večino prevzetih občnih besed pri nas domačimo pisno (izgovorno, oblikoslovno in skladenjsko pa vse); načeloma jih pišemo le po domače tedaj, kadar jih prečrkujemo iz nelatiničnih črkovnih pisav ali pa jih črkovno zapisujemo iz ideogramov. 169 Pomni Kitajski jezik uvrščamo med jezike z latinično črkovno pisavo. 180 Nelatinične pisave Podomačeno pišemo imena vseh vrst iz grških in ciriličnih pisav (izjema je srbsko-hrvaška), azijskih (izjema sta turška in kitajska), afriških, polinezijskih in drugih: Papandreu, Ksirovunu, Pugačov. 570 Posebnosti 1. Skupaj pišemo pridevnike na -ski, tvorjene iz večbesednih imen (lahko povezanih tudi z vezaji): Van de Velde, Dos Passos, von Essen, Mac Divitt, De Amicis, Ben Gurion, Mao Cetung Mao Zedong, Aix-les-Bains > vandeveldejevski, dospassosovski, vonessnovski, macdivittovski, deamicisovski, bengurionski, maocetungovski maozedongovski, aixlesbainski. Če imajo predimki opuščaj, ta odpade: O 'Neill > oneillovski. Podobno se tudi Mao Cetung v § 857 in § 967 zamenja z Mao Zedong. 1118 Azijske, afriške in druge pisave Med njimi so različne pisave: latinične, kakor je npr. indonezijska, svahilijska ali kitajska, cirilske v nekdanji Sovjetski zvezi, samostojne črkovne, npr. arabska ali hebrejska, zlogovne, npr. japonska, in hieroglifske, npr. ^kitajska. Nelatinične pisave prenašamo v slovensko po načelih za zapisovanje slovenskih glasov. Opuščamo prečrkovalne ovinke prek pisav drugih jezikov, npr. angleščine, francoščine, portugalščine, španščine, ruščine. (Izjema so necirilske nelatinične pisave jezikov nekdanje Sovjetske zveze, ki jih v slovenščino prenašamo po ustrezni ruski obliki.) Po domače pišemo tudi imena plemen in imena ljudstev (Indijanci in Eskimi ipd.) ter poimenovanja pojmov in predmetov iz njihove kulture in civilizacije. Tudi zgodovinska lastna imena in poimenovanja pojmov in predmetov kulture in civilizacije vseh predkolumbovskih ljudstev pišemo po domače; tako tudi imena predklasičnega kulturnega izročila, npr. egipčanska, babilonska, številna hebrejska. Nekaj primerov: Džebel, Džida, Kolombo, Bejrut, Džakarta, Cejlon, Cang, Sečuan, Santung, Tbilisi, Ordžonikidze, Taškent, Komanči, Sjuksi, Kjovi, Apači, Tutankamon, Ra, Izak ipd. Posebnost so le imena, ki so na to področje prišla iz evropskih ali neevropskih jezikov, pisanih latinično; ta pišemo v skladu s pravili za pisavo ustreznih jezikov, npr. New Delhi, Salisbury, Shandong, Xi'an. Ime za provinco Sichuan je že dokaj ustaljeno zemljepisno ime, zato ga pišemo podomačeno, torej Sečuan (gl. § 185). Kljub temu pa zgled Sečuan ne sodi v drugi odstavek paragrafa 1118, ki opisuje prenos besed iz jezikov z nelatiničnimi pisavami. Zgleda Čang in Šantung sta na tem mestu iz dveh razlogov neustrezna. Prvič, kitajščina sodi med jezike z lastno latinično pisavo, in drugič, ti dve imeni ne sodita v kategorijo ustaljenih imen, zato ju zapisujemo v pinyinu: Chang in Shandong. Literatura Slovenski pravopis. (2001) Ljubljana: Založba ZRC in ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Dodatna pojasnila v zvezi z japonskim jezikom UDK: 81 COPYRIGHT ©: BARBARA MLAKAR Pregled sistemov latiničnega zapisa japonskega jezika Barbara MLAKAR* Izvleček Pričujoči članek prodaja kratek pregled različnih sistemov latiničnega zapisa japonskega jezika s preglednico zapisa vseh zlogov japonskega jezika v različnih zapisih, tudi katakani in hiragani. Ključne besede: latinični zapis japonskega jezika, latinizacija, japonski jezik, nippon-shiki, nihon-shiki, kunrei, kunrei-shiki, hepburn Abstract This article presents s short overview of various systems of romanization of the Japanese language, with a table of all syllables of the Japanese language in various writing systems, including katakana and hiragana. Keywords: Japanese romanization, romanization, Japanese language, nippon-shiki, nihon-shiki, kunrei, kunrei-shiki, hepburn 1 Uvod Trenutno veljavni Slovenski pravopis iz leta 2001 v paragrafih 1130-1132 določa način zapisovanja japonskih besed v slovenskih besedilih. Ta se je izkazal za neprimernega, saj je nedosleden že sam po sebi, poleg tega pa je nedosledna tudi ' Barbara Mlakar, univ. dipl. japonologinja in sinologinja, barbarcamlakar@gmail.com njegova raba, saj se pogosto poslovenijo oziroma prečrkujejo le tiste črke, ki jih slovenska abeceda ne pozna. V članku je navedenih nekaj sistemov latiničnega zapisa japonskega jezika, ki so se pojavili skozi zgodovino. Natančneje sta opisana sistem kunrei, ki je de jure uradni latinični zapis japonskega jezika, in hepburnov sistem, ki je najširše uporabljani sistem in de facto standardni latinični zapis japonskega jezika. 2 Pregled posameznih sistemov 2.1 Hepburnov sistem (hebon-shiki romaji ^^ Sestavljen je bil leta 1867 za uporabo v japonsko-angleškem slovarju, ki ga je napisal ameriški zdravnik in misijonar James Curtis Hepburn. Leta 1885 je ta sistem posvojilo »Društvo za latinico« (Römajikai^ ^^^^ ), ki se je zavzemalo za uporabo latinice namesto kitajskih pismenk in zlogovnih pisav katakane in hiragane. Od leta 1886, ob izidu 3. izdaje Hepburnovega slovarja, se pojavlja pod imenom hepburnov sistem (Hebon-shiki ). Hepburnov sistem je bil pozneje večkrat revidiran, zato obstaja več njegovih različic. Sestavljen je tako, da bi angleškemu govorcu čimbolj približal pravilno izgovorjavo japonskih besed, tako da se soglasniki in sklopi soglasnikov v vseh različicah hepburnovega sistema zapisujejo kot v angleščini, in sicer: ch zapisuje [tj^2 (nezveneči dlesnični zlitnik), j zapisuje [d5] (zveneči dlesnični zlitnik), ts zapisuje [ts] (zobni zlitnik), y zapisuje [j] (drsni zvočnik). 1 Japonska imena in besede navajam v hepburnovem zapisu, razen kadar je izrecno navedeno drugače. 2 Glasovi japonskega jezika so podani v mednarodni fonetični abecedi IPA. 28 Samoglasniki se zapisujejo na italijanski način (a, i, u, e, o), saj ima standardna (tokijska) različica japonskega jezika samo 5 samoglasniških glasov. Dolgi samoglasniki se zapišejo takole: dolga o in u se zapišeta z znakom za dolgi samoglasnik: o in u, v besedah japonskega ali kitajskega izvora se dolgi e zapiše ee ali ei, v besedah japonskega ali kitajskega izvora se dolgi i zapiše ii, v besedah iz drugih tujih jezikov se vsi dolgi samoglasniki označijo z znakom za dolgi samoglasnik. (V drugih različicah hepburnovega zapisa se pojavlja tudi zapis s podvojenim samoglasnikom, za dolgi o pa se pojavlja tudi zapis om.) Nosnik [N] (^): Pred soglasniki se zapiše z n, pred samoglasniki in y [j] pa z n'. Pred b, m in p se zapiše z m. Primeri: annai kin'en Gumma ^^ V popravljeni različici se pred vsemi soglasniki zapisuje z n, pred samoglasniki in y [j] pa še vedno z n'. Primeri: annai ^rt, kin'en Gunma ^^ Grleni zapornik: • o [?] se zapiše s podvojenim soglasnikom, ki mu sledi, razen v naslednjih primerih: sh^ssh, ch^tch, ts^tts. 2.2 Standardni sistem (hyojun-shiki romaji Je popravljena verzija hepburnovega sistema, ki so ga revidirali leta 1908, da bi ga približali sodobni japonski izgovorjavi (po reformi leta 1946 so izpustili še zloge kwa, gwa, ye in wo, ki so bili ostanek arhaične izgovorjave japonskega jezika). Po navodilih sistema hyojun-shiki se nosnik [N] pred p, b in m piše z m, grleni zapornik [?] pa se pred ch piše s t. Primeri: • Namba (predel Osake) • ^^ hatchu (naročilo) 2.3 Japonski sistem (nihon-shiki ali nippon-shiki romaji 0 ^Ä) Sestavil ga je Tanakadate Aikitsu (H^^Stt) leta 1886 (Nihongo hyakka daijiten 1990: 350), eden prvih zagovornikov latiničnega zapisa japonskega jezika. Za razliko od hepburnovega sistema je bil ta osnovan na takratnem japonskem pravopisu, se pravi na zlogovni pisavi hiragana. V glavnem je črkovanje tako kot v sistemu kunrei, s to razliko, da so se v sistemu nihon-shiki še zapisovali nekateri zlogi, ki so bili ostanek arhaične izgovorjave japonskega jezika, kot npr. dyu, dyo, kwa in gwa (kwa in gwa se v sodobnem japonskem jeziku izgovarjata ka in ga). Zlog wo se je tudi v sistemu nippon-shiki uporabljal za zapis členka, izgovarja se o. Imena se pišejo z veliko začetnico. 2.4 Sistem kunrei (kunrei-shiki romaji Je posodobljen sistem nihon-shiki, ki ga je leta 1937 japonska vlada z vladno direktivo razglasila za uradni sistem zapisa japonskega jezika v latinici. 'Kunrei' je japonska beseda za vladno direktivo in odtod je sistem tudi dobil svoje ime. Od 9. decembra leta 1954, ko je vlada izdala 'Navodila japonske vlade za latinični zapis japonskega jezika' po sistemu 'kunrei' (dejansko se v direktivi omenja le kot ''Tabela 1'') za zapis japonskega jezika veljajo naslednja pravila (Bunkacho 1986: 179; primeri so zapisani v sistemu kunrei): Nosnik [N] se vedno zapiše s črko n. Kadar je treba nosnik [N] ločiti od za njim stoječega samoglasnika ali glasu y, se to stori z apostrofom ' : (primeri : gen'in ^H, kon'ya on'yomi Grleni zapornik [?] (o) se označi tako, da se podvoji soglasnik na začetku naslednjega zloga: (primeri: gakko ^R, bikkuri ). Dolgi samoglasniki se označijo s cirkumfleksom pri velikih začetnicah pa se lahko zapišejo tudi s podvojeno črko za zapis samoglasnika: (primeri: doyobi 0 , ryori Wffl, Oosaka Posebni glasovi se zapisujejo po želji. Začetek povedi ter lastna imena se pišejo z veliko začetnico. Z veliko začetnico se lahko pišejo tudi ostali samostalniki. V primeru mednarodnih odnosov in situacij, kjer bi bila reforma zapisovanja težka, se sme uporabiti tudi spodnja Tabela 1: L^ sha L shi L ^ shu L i sho o tsu cha h chi h ^ chu h i cho ^ fu ja ü ji ü^ ju üi jo ^ di o du ^^ dya ^ ^ dyu ^ i dyo < ^ kwa C ^ gwa Tabela 1: Zapisovanje glasov V tabeli so zapisi zlogov, ki se med obema sistemoma razlikujejo, po sistemu hepburn, tako da v bistvu direktiva dopušča uporabo sistema hepburn »v mednarodnih odnosih« in drugod. 2.5 Raba različnih sistemov Osnovna in popravljene različice hepburnovega sistema ostajajo najširše uporabljane metode za zapis japonskega jezika v latinici. Kljub temu, da hepburnov sistem nima statusa uradnega latiničnega zapisa japonskega jezika, na mnogih področjih ostaja de facto standardni sistem. Nekatere vladne agencije in ministrstva ga priporočajo (npr. za zapisovanje imen v potnih listih, krajevna imena na prometnih znakih in železniških postajah), uporablja se na znakih in obvestilih na občinah, policijskih postajah, templjih in turističnih znamenitostih. Poenostavljena različica hepburnovega sistema se uporablja v tisku in medijih iz angleškega jezikovnega področja, uporabljajo jo tudi japonska mesta in prefekture v sporočilih za svoje angleško govoreče rezidente in Zunanje ministrstvo Japonske v svojih angleških publikacijah. Prav tako se uporablja v uradnih turističnih informacijah, ki jih objavlja vlada, in v tujih in domačih vodnikih po Japonski. Sistem kunrei večinoma uporabljajo materni govorci japonskega jezika, predvsem na Japonskem, kjer se ga tudi učijo v osnovnih šolah. Njegova raba je razširjena tudi med jezikoslovci, saj bolje od drugih sistemov oriše glasovni in oblikoslovni sestav japonskega jezika. Hepburnov sistem in njegove različice ter sistem kunrei se uporabljajo tudi pri pisanju japonskega jezika na računalnik - vneseni latinični zapis se namreč sproti pretvori v ustrezen zapis v hiragani, katakani ali pismenkah. 2.6 Zapis v slovenskih besedilih Slovenski pravopis iz leta 2001 podaja način zapisovanja japonskih besed v slovenščini. Ob podrobnejšem branju se izkaže, da pravzaprav podaja navodila za prečrkovanje v slovenščino iz že drugih latiničnih sistemov zapisa japonskega jezika. Če upoštevamo navodila iz Pravil, v mnogih primerih izgubimo informacijo o izvorni besedi, saj se različne japonske besede v slovenščini zapisujejo enako. Poleg tega se v praksi navodila ne upoštevajo dosledno (Pogačnik 2003), saj se pogosto prečrkujejo le tiste črke, ki jih slovenska abeceda ne pozna (primer: joyo se nepravilno prečrkuje v jojo, pravilno bi bilo džojo). V medijih pa pogosto naletimo celo na primere, ko so v istem besedilu japonske besede (ali imena) zapisane v različnih sistemih latinizacije, v slovenščino pa so prečrkovane samo nekatere od njih. Japonologi zato podajamo predlog za dopolnitev oziroma zamenjavo tistih paragrafov v Pravilih, ki se nanašajo na japonski jezik (glej: Predlog za zapis in pregibanje besed japonskega jezika v slovenskih besedilih). V predlogu je zapis japonskega jezika v slovenskih besedilih razdeljen na tri ravni glede na rabo. Prečrkovanje besed japonskega jezika iz drugih latiničnih zapisov se uporablja samo na tretji ravni (predvsem za stvarna imena v nestrokovnih, poljudnih in literarnih besedilih). 2.7 Preglednica vseh zlogov japonskega jezika v različnih zapisih V preglednici sta za referenco navedena tudi zapisa v japonskih zlogovnih pisavah hiragani in hatakani. Primeri uporabe v besedah so podani samo za problematične zloge, za tiste besede, ki se pojavljajo v slovenščini. Hiragana Katakana Hepburn Kunrei Izgovor (IPA) Slovensko (Primer) fc T a a a a i i i i 5 u u m u e e e e o o o o ka ka ka ka ki ki ki ki < ku ku Km ku ke ke ke ke ko ko ko ko kya kya kja kja kyu kyu kjm kju kyo kyo kjo kjo ga ga ga, oa3 ga gi gi gi, oi gi C gu gu gm, om gu ge ge ge, oe ge ._ go go go, oo go gya gya gja, oja gja gyu gyu gjm, ojm gju gyo gyo gjo, ojo gjo è sa sa sa sa L shi si /i ši suši, šitake su su /m su se se se se ^ y so so so so sha sya /a ša gejša L^ shu syu /m šu šuriken Li ^ 3 sho syo /o šo šogun 3 Začetni glas v zlogih ga, gi, gu, ge, go, gya, gyu in gyo se izgovarja kot [g] večinoma na začetku besede, kot [n] pa samo v sredini besede. Hiragana Katakana Hepburn Kunrei Izgovor (IPA) Slovensko (Primer) za za dza za ji zi ^i dži gora Fudži T X zu zu dzm zu ze ze dze ze zo zo dzo zo ja zya ^a dža nindža ju zyu džu džudžucu ^ 3 jo zyo ^o džo dodžo ta ta ta ta chi ti tfi či ičiban o tsu tu tsm cu šiacu T te te te te t h to to to to cha tya tfa ča čaj mača chu tyu tfm ču hi cho tyo tfo čo hončo tč da da da da ^ ji zi ^i dži o zu zu dzm Zu de de de de K dio dio do do ja zya ^a dža h ^ ju zyu džu hi jo zyo ^o džo ^ na na na na t ni ni ^i ni ^ nu nu nm nu ne ne ne ne (D no no no no nya nya ^ja nja t ^ nyu nyu ^jm nju ti — 3 nyo nyo ^jo njo ^ ha ha ha ha ^ t hi hi hi y fu hu ^m fu he he he he S ho ho ho ho hya hya gja hja t ^ hyu hyu gjm hju Hiragana Katakana Hepburn Kunrei Izgovor (IPA) Slovensko (Primer) t 3 hyo hyo hjo đ ba ba ba ba U bi bi bi bi bu bu bm bu be be be be bo bo bo bo bya bya bja bja byu byu bjm bju byo byo bjo bjo pa pa pa pa pi pi pi pi pu pu pm pu pe pe pe pe po po po po pya pya pja pja pyu pyu pjm pju pyo pyo pjo pjo Ž ma ma ma pa mi mi mi pi A mu mu mm mu me me me me h mo mo mo mo mya mya mja mja myu myu mjm mju 5 3 myo myo mjo mjo ya ya ja ja yu yu jm ju a yo yo jo jo ra ra ra ra ^ y ri ri ri ri s ^ ru ru rm ru n v re re re re p ro ro ro ro V) ^ y ^ rya rya rja ria v ^ y ^ ryu ryu rjm rju ) i y 3 ryo ryo rjo rjo wa wa wa va è4 wo wo o vo 4 Kadar črka è/^ wo zapisuje členek v sodobni japonščini, je v latinici zapisana o. Hiragana Katakana Hepburn Kunrei Izgovor (IPA) Slovensko (Primer) h V n N m, n, n5 N o y podvojeni soglasnik ? podvojeni soglasnik Tabela 2: Preglednica vseh zlogov japonskega jezika v različnih zapisih Dolgi samoglasniki se v katakani zapisujejo z vezajem —. Razširjena katakana6 Katakana Hepburn Izgovor (IPA) Slovensko ye je je wi wi vi we we ve wo wo vo va ua va vi ui vi vu um vu ve ue ve vo uo vo she Je še je ^e dže che tJe če ti ti ti tu tm tu tyu tjm tju di di di du dm du T ^ dyu djm dju 5 Glas n, ki ga zapisuje hiragana se pred dvoustniškimi glasovi [b], [p], [m] izgovarja [m]; pred glasovi [t] [d] [[] [n] se izgovarja [n]; pred glasovi [k] [g] [n] se izgovarja [n]; ko se pojavi v končni poziciji besede in pred glasovi [s] [J] [w] [j] se izgovarja [n]. 6 Zlogi v tej preglednici se uporabljajo samo za zapis glasov v besedah drugih jezikov, zato se v japonščini zapisujejo samo v katakani. Latinični zapis teh zlogov je naveden samo v sistemu hepburn, saj ga kunrei ne omogoča. tsa tsa ca tse tse ce tso tso co yr fa ^a fa fi fi fe ^e fe fo ^o fo .fyu fiu Tabela 3: Razširjena katakana Literatura Bunkachö (1986) Köyöbun no kakiarawashi kijun [shirryöshö] kaiteiban (Standardi za zapisovanje uradnih besedil [gradiva], dopolnjena izdaja). Tökyö: Bunkachö. Coulmas, Florian (1976) The Writing Systems of the World. Oxford: Basil Blackwell. Nihongo hyakka daijiten (Veliki enciklopedični slovar japonskega jezika). (1990) Tökyö: Taishukan shoten. Pogačnik, Aleš (2003) 'Prevzemanje besed v slovenščini.' Jezik in slovstvo 48/6, str. 2548. Slovenski pravopis. (2001) Ljubljana: Založba ZRC in ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Sunakawa, Yuriko (1997) 'Oris glavnih značilnosti japonskega jezika.' Azijske in afriške študije I/1, str. 1-9. http://en.wikipedia.org/wiki/Hepburn romanization http://en.wikipedia.org/wiki/Kunrei-shiki romanization http://en.wikipedia.org/wiki/Nihon-shiki romanization UDK: 81 COPYRIGHT ©: IZTOK ILC Slovenjenje v posrednih prevodih japonske književnosti Iztok ILC ' Izvleček Članek govori o latinizaciji japonskih imen v književnih prevodih v slovenščino. V uvodu je orisana pravopisna zgodovina o zapisih tujih imen, nato sledi komentar k pravilom v Slovenskem pravopisu 2001. Poudarjen je njihov evrocentrični značaj in neprimernost za sodobnega uporabnika. Sledi analiza latinizacije v posrednih književnih prevodih. Analizirani so prevodi iz obdobja od 1961 do 1984 in prevodi po 2000. Namen članka je pokazati, da sta ne glede na strogost pravopisa latinizacija in slovenjenje neenotna in pogostokrat napačna. Ključne besede: pravopis, latinizacija, književni prevod, posredni prevod Abstract The article presents the romanization of Japanese names in translations of Japanese literature into Slovene. The first chapter gives an overview of the history of foreign name orthography in Slovene manuals of styles, followed by a commentary on the rules of the 2001 edition of the Slovenian Orthography. We describe their eurocentric character. Chapters 2 and 3 contain an analysis of romanization in indirect literary translations produced from 1961-1984 and after 2000. The objective of the article is to show that in spite of the strictness of the orthography manual, romanization and slovenization are often inconsistent and incorrect. Keywords: orthography, romanization, literary translation, indirect translation * Doktorski študent prevodoslovja na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, samostojni literarni prevajalec. E-mail: iztokilc@yahoo.com 1 Uvod 1.1 Latinizacija v slovenskih pravopisih v 20. stoletju. Že pater Stanislav Škrabec ni bil preveč naklonjen zapisu tujih imen v izvirniku. Leta 1893 v časopisu Cvetje z vertov sv. Frančiška, ki ga je urejal in v njem objavljal svoje jezikoslovne spise, zapiše naslednje: »Slovenščina tujim besedam ni naklonjena kaker n. pr. nemščina, zlasti pa se ne kaže deržati v deblih izvirnega, tujega pravopisa, ko morajo končnice slovenske biti. /.../ Vsaj v knjigah in časnikih prostemu narodu namenjenih naj se torej tuje besede, zlasti tuja lastna imena po izreki pišejo: v oklepajih naj se pristavi tudi v izvirni pisavi, ako tisto ime ni sploh znano. Pa da ne bomo imeli brez potrebe dveh raznih načinov, bi bilo najbolje, da bi se vselej in povsod pisalo po izreki, saj sicer tudi izobraženi bravci kaj pogostoma ne zadenejo prave.« (Škrabec 1994: 124) Zgodovina slovenskega pravopisja do SP 1, Pravila iz l. 1990 šteje naslednje pomembnejše mejnike: Breznikov Slovenski pravopis 1920, Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis 1935, Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis 1937, Slovenski pravopis 1950 in Slovenski pravopis 1962. Nas zanimajo samo poglavja o zapisovanju tujih imen, kjer skozi čas opažamo postopno težnjo k podomačevanju. Ogledali si bomo zadnje tri pravopise. Slovenski pravopis 1937 Čeprav piše, da je Slovenski pravopis 1937 skrajšan in prirejen šolski ponatis Breznik-Ramovševem SP 1935, je ob spremembah v slovarskem delu tudi v neslovarskem delu, pravilih, narejenih toliko sprememb, da se je za SP 1937 uveljavilo prepričanje, da gre za novo oz. samostojno izdajo (Dobrovoljc 2004: 69). V poglavju »O pisavi in skladnji tujih lastnih imen« pod točko 15 zapiše naslednje: »Tuja lastna imena se pišejo v slovenščini na dva načina: v tuji ali domači obliki. S slovenskim pravopisom (po izreki) jih pišemo v knjigah, ki so namenjene preprostemu ljudstvu.« (SP 1937: 13) Slovenski pravopis 1950 Slovenski pravopis 1950 je izdala SAZU in je prirejen po Breznik-Ramovševem SP 1935 (Dobrovoljc 2004: 74). V poglavju »O tujih lastnih imenih« pod točko 28 zapiše naslednje: »Tuja lastna imena pišemo v slovenščini na dva načina: v tuji ali domači obliki. V vsakem primeru pa jih pregibljemo po slovenskih pravilih z domačimi obrazili. V splošni rabi jih bolj prilagajamo domači pisavi (fonetična pisava), v strokovni (znanstveni) rabi pa ostajamo bliže prvotni podobi.« (SP 1950: 22, poudarek v izvirniku) Slovenski pravopis 1962 Nastanek Slovenskega pravopisa 1962 je spodbudila vedno večja oddaljenost med jezikovnim predpisom in dejansko rabo, ki je SP 1950 s ponavljanjem že zastarelih pravil ni presegel (Dobrovoljc 2004: 77). V poglavju »Tuja lastna imena« pod točko 55 zapiše: »Pisava Vsak jezik ima v izreki in pisavi posebnosti, ki delajo drugim večje ali manjše težave. Pri navajanju tujih tekstov, zlasti še imen, se zato ravnamo po tehle načelih: 1. Strogo znanstveni zapis največkrat upošteva izvirne pisave (cirilica, latinica, grške, arabske črke), pri prepisu pa z vso grafično natančnostjo prenaša črke z vsemi diakritičnimi znamenji. 2. V poljudni rabi: a) pišemo lahko samo osnovne črke brez diakritičnih znamenj /.../ b) zapis približujemo tujemu izgovoru /.../ 3. Pri prepisu imen upoštevamo tujo rabo v pisavi velikih in malih začetnic.« (SP 1962: 49, 50) SP 1962 je za nas pomemben, ker prvič omeni azijske pisave: »Arabska in druge afriške in azijske pisave so v glavnem fonetične, zato jih prenaša vsak jezik po svojih fonetičnih zapisih. Pri nas opuščamo transkripcijske ovinke prek francoščine in angleščine in pišemo Džebel, Džidda, Kolombo, Bejrut /.../« (SP 1962: 53, 54, ležeči tisk v izvirniku) Slovenski pravopis 2001 in »nelatinične pisave« Slovenski pravopis I, Pravila so bila prvič potrjena l. 1989, izdana l. 1990, nato pa šestkrat ponatisnjena, zadnjič v SP 2001. V paragrafu 1118 o azijskih, afriških in drugih pisavah vzpostavi razumevanje, ki nadalje določa odnos do teh pisav in jezikov. Preprosto zapove, da te pisave podomačujemo po načelih za zapisovanje slovenskih glasov. Ne upošteva pa dejstva, da imajo mnoge »nelatinične pisave« izbrane in odobrene standardne sisteme za latinizacijo. Tako japonologi in sinologi vztrajamo, da sta tudi japonščina in kitajščina jezika z latinično pisavo in tako v osnovi spreminjamo splošni in popreproščeni, celo ponižujoči pogled na, v našem primeru, vzhodnoazijske jezike. SP01 ni sporen samo z vidika odnosa do nelatiničnih pisav. Tudi nestrokovnjak lahko kaj hitro oceni, da so nekatera pravila za sodobno rabo povsem neprimerna: »§ 217 Tipografske težave - Kadar pisalni ali stavni stroj nima katere črke tujih pisav, si pomagamo z vpisovanjem na roko /_/« in »§ 1137 - Priprava tipkanega besedila za tisk.« Čeprav naj bi bila Pravila pregledana izdaja Pravil iz l. 1989, tega pregleda ni zaznati. Odveč bi bilo znova ponavljati, zakaj je bil SP01 zastarel že ob samem izidu.1 Večina kritik se nanaša zgolj na slovarski del. V vsem času se je v skrajno pokroviteljsko obravnavo nelatiničnih pisav spotaknil malokdo, dokler niso na prizorišče stopili strokovnjaki za vzhodnoazijske študije z Oddelka za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V SP01 sta problematični še zlasti naslednji trditvi: »Opuščamo prečrkovalne ovinke prek pisav drugih jezikov, npr. angleščine, francoščine, portugalščine, španščine, ruščine.« (Še bolj je to problematično, če pomislimo, da gre za prepis skoraj identičnega pravila iz SP 1962, se pravi izpred 40 let, vmes pa, kot da evropska misel ni doživela postkolonialnega hladnega tuša.) In: »Posebnost so le imena, ki so na to področje prišla iz evropskih jezikov, pisanih latinično, ta pišemo v skladu s pravili za pisavo ustreznih jezikov, npr. New Delhi, Salisbury.« Obe trditvi sta skrajno evrocentrični in odražata kolonialno miselnost 1 O odzivih in polemikah na SP01 strnjeno piše Helena Dobrovoljc v Pravopisju na Slovenskem. Glej tudi Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Zelo informativne argumente o zastarelosti SP01 s stališča sodobnega slovaropisja podaja Vojko Gorjanc v Uvodu v korpusno jezikoslovje (2005: 97 in dalje). s tem, ko med pisave drugih jezikov prištevata samo evropske jezike, in obenem s tem, ko v nepodomačeni obliki sprejemata samo imena, ki so neposredna posledica kolonialne prisotnosti. Popolnoma zanemarjata dejstvo, da zgodovinske relacije ne obstajajo samo na osi zahod - vzhod, temveč tudi med azijskimi državami samimi. Tako lahko opazujemo prečrkovalne ovinke tudi na relaciji mongolščina - kitajščina, korejščina - japonščina, kitajščina -vietnamščina. Najbolj problematično je to, da se SP01 še vedno vede, kot da ima Evropa zadnjo besedo, ne oziraje se na dejstvo, da imajo azijski jeziki in pisave za seboj izjemno bogato izročilo, ki ga ne bi smeli zanemariti. Nasprotno, obravnavati jih moramo kot enakovrednega partnerja in vključiti v naš vsakdanji diskurz. V 21. stoletju, ko je dostopnost do informacij lažja kot kdaj koli, je potreba po natančnih podatkih nujna. Zato je še toliko težje razumljivo - lahko ga obravnavamo skoraj kot čisti anahronizem - vztrajanje pri podomačevanju. S tem se natančen podatek izgubi in z njim možnost iskanja izvora informacije oziroma nadaljnja raziskava. Smoter celotnega zvezka, namenjenega problematiki latinizacije vzhodnoazijskih jezikov, je, da se utrdi položaj standardnih latiničnih zapisov in doseže sporazum o rabi podomačenih oblik. Zavedamo se, da raba standardnih zapisov ni mogoča prav v vseh zvrsteh in prostorih rabe, vendar je treba standardni zapis postaviti na vrhnjo stopničko lestvice in mu nameniti vso spoštovanje in pozornost, ki mu pripada. Podobno govorita že SP 1937 in SP 1950, medtem ko SP 1962 pri azijskih in afriških pisavah že postavi omejitve. Zanimiv je odnos strokovne javnosti do Slovenskega pravopisa. Japonologi, ki zagovarjamo rabo standardnih zapisov, smo bili pogostokrat tarče kritik, ker pravopisa ne upoštevamo. A obenem opažamo, da ista strokovna javnost (v glavnem gre za lektorje), ki prisega na avtoriteto SP, tega uporablja izjemno nedosledno in površno. Retorično vprašanje se torej glasi: Kaj je bolje, ohranjanje standardnega latiničnega zapisa ali nedosledno, površno slovenjenje? Samo slovenjenje niti ne bi bilo tako problematično, če bi bilo res natančno izvedeno in hkrati označeno, da gre za slovenjenje. Na žalost smo priča prav nasprotnemu. Preseneča nas lahkotnost, s katero pisci in lektorji maličijo standardne latinične zapise, ki se sicer uporabljajo v tujih jezikih, iz katerih naši publicisti večinoma prevajajo in povzemajo. Ne zavedajo se, da je poseg v ime tudi poseg v identiteto in integriteto posameznika. Branko Gradišnik je l. 1993 v spremni besedi k Rašomon in druge zgodbe že opozoril na prenagljenost pravila o latinizaciji in slovenjenju: »Ko že omenjam prevajalske težave, bo prav, da omenim še eno: pisanje japonskih lastnih, predvsem osebnih imen. Pravila novega Slovenskega pravopisa omogočajo slovenjenje prečrkovanih pismenk; k temu nas napeljuje tudi dosedanja praksa v leksiki (Rašomon in ne Rashomon, Cušima in ne Cushima [sic!], Tokio in ne Tokyo, Honšu in ne Honshu). Vendar pa je leksikalna praksa šla po mojem mnenju predaleč. Tako Leksikon CZ (1988) piše imena japonskih pisateljev podomačeno. To bi bilo sicer v skladu s pravopisnim načelom, po katerem »/p/odomačeno pišemo imena vseh vrst iz ... azijskih /pisav/« (SP 1: 29), vendar pa se bije s pravilom, ki se nanaša na latinične pisave in se glasi, da »načeloma ohranjamo ... /p/isno podobo prevzetih osebnih lastnih imen.« Sprenevedanje bi bilo trditi, da japonska imena prepisujemo iz znamenk. Ljudje, ki jih ponašujemo, so žive osebe in v osebnih izkaznicah imajo svoja imena zapisana (tudi) v latiničnem prepisu. Kdor bo iskal po tuji leksiki ali knjižnicah, pa imel v rokah samo našo podomačeno obliko imena, bo moral imena najprej »oddomačiti«. Sicer pa načelo podomačenja tako ali tako ni do kraja izvedljivo - ustavi se vsaj pri zaščitenih imenih japonskih podjetij (Mitsubishi itn.).« (Gradišnik 1993: 16, poudaril Ilc) Eden od najpogostejših argumentov proti uporabi hepburnovega sistema v slovenskih besedilih je njegova navidezna angleška narava. Hepburnov zapis je res sestavil ameriški misijonar James Curtis Hepburn l. 1867, ki naj bi angleškemu govorcu čimbolj intuitivno omogočil branje, tj. razbiranje in reproduciranje glasu, ki ga zapis predstavlja (Hmeljak Sangawa 2000: 76). Da pa hepburnov zapis le ni tako pisan na kožo angleškim govorcem, kot se zdi na prvi pogled, potrjuje dejstvo, da so k prevodom priložena različna navodila za izgovorjavo. Donald Keene v prevodu The Setting Sun Osamuja Dazaija, na primer, pripiše: »Japanese in transcription is pronounced with the consonants as in English and the vowels as in Italian. Thus, the Naoji in pronounced nah-oh-jee. There is no marked stress accent, and one is safe in giving equal weight to all syllables.« (Keene 1984/1956: vi) Zaradi enakih razlogov lahko mestoma naletimo na hepburnov dolgi »o«, zapisan kot »oh« (noh, butoh, Satoh, Katoh) in končni »e« kot »é« (Abé, saké). Najbrž tak zapis dobro deluje v anglofonem svetu, vendar pa lahko porodi marsikak nesmisel, kadar se ga prestavi v slovenščino, ki je močno pregiben jezik. Na primer, če zapis »butoh«, ki se pravilno izgovarja [buto:], vzamemo iz angleškega besedila in ga nespremenjenega pregibamo dalje - mojstri butoha, utemeljitelj butoha - je napaka dvojna. Prvič že na ravni angleškega besedila, ki namesto standardne latinizacije uporablja nestandardno, in drugič na ravni slovenskega, ki nememu »h« podeli zvočno telo. Veliko manj problematično od lastnih imen je povzemanje besed iz materialnega sveta. Dandanes besede iz prostorsko oddaljenih jezikov postajajo del slovenskega besedišča in tudi japonologi tu prav nič ne vztrajamo pri standardnem latiničnem zapisovanju. Piscu tega članka se zdi celo zelo zanimivo, kako se besede, ki v izvirniku ne poznajo pregibanja, množinskih oblik ali slovničnega spola, usidrajo v slovenščino in kakšno življenje v njej zaživijo. Korpusa Nova beseda in FidaPLUS nam pokažeta naslednje pojave: suši in anime sta se iz edninskega samostalnika pretvorila v števnega (sušiji, animeji), cunami zadnje čase namesto geografskega označuje fenomen iz slovenskega političnega življenja, kimono še išče spolno identiteto in se še ne more odločiti, ali bo v množini moškega ali srednjega spola (kimoni/kimona), šitake so se pragmatično pretvorile v množinskega po vzoru nadpomenke gobe, s katerimi si prikladno delijo isto končnico. V članku si bomo podrobneje ogledali latinizacijske prakse na primerih posrednih prevodov. Primerjali bomo dva sklopa: prvi obsega dela Osamuja Dazaija, Yasunarija Kawabate, Yukia Mishime, antologije japonske poezije in sega do leta 1984. (Odločitev za to časovno obdobje je izbrana zgolj zaradi potrebe po omejitvi korpusa. Sicer bi morali analizirati vse prevode, izdane do l. 2000.) Drugi sklop zajema posredne prevode, izdane po l. 2000, se pravi po SP 2001. Zanima nas, ali je pod vplivom Šeste, pregledane izdaje Pravil kaj drugače. Obenem se bomo dotaknili tudi latinizacijske prakse v neposrednih prevodih japonske književnosti. 2 Latinizacija v starejših posrednih prevodih japonske književnosti V tem poglavju si bomo podrobneje ogledali, kakšna je bila praksa latinizacije v posrednih prevodih. Izbrali smo si dela Osamuja Dazaija, Yukia Mishime, Yasunarija Kawabate in japonske poezije v zbirkah Mala antologija japonske lirike, Haiku in Kresnica v kletki. Zanima nas, kakšnih načel so se avtorji prevodov držali in do kakšnih nekonsistentnosti je prišlo. Pri analizi poezije smo obravnavali vsa imena, pri analizi proznih del pa smo opazovali latinizacijo v petih kategorijah: A - sistem latinizacije, B - vrstni red imen, C - pregibanje ženskih imen, D - pregibanje moških imen, E - odstopanja in ostali pojavi. Številke v oklepaju ob navedenih imenih se nanašajo na stran, kjer se ime pojavi. Mala antologija japonske lirike V Mali antologiji japonske lirike (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1975, ur. Mart Ogen) je predstavljena celotna zgodovinska pot japonske lirike od zbirke Man 'yöshü do poezije prostega verza v 20. stoletju. V naslednji tabeli so izpisana imena, pri katerih je prišlo do napačnega slovenjenja. Izpustili smo tista, v katerih se ch, sh, ts, w, j, y, ö, ü iz hepburna ne pojavljajo, saj pri slovenjenju ne prihaja do sprememb. Stran Zapis v knjigi Zapis v hepburnu 2 Ki no Tsurajuki Ki no Tsurayuki 5 Jürjaku Yüryaku 11 Jamabe Akahito Yamabe Akahito 13 Jamanoue Okura Yamanoue Okura 14 Otomo Jakamoči Otomo Yakamochi 21 Ošikoči no Mitsune Oshiköchi no Mitsune 22 Ono no Komači Ono no Komachi 24 Kij omara no Fukujabu Kiyohara no Fukuyabu 27 Sugawara no Mičizane Sugawara no Michizane 29 Minamoto no Sigejuki Minamoto no Shigeyuki 30 Minamoto no Jorizane Minamoto no Yorizane 31 Fudžiwara no Sunzei Fujiwara no Shunzei 31 Izumi Sikibu Izumi Shikibu 33 Fudžiwara no Tadamiči Fujiwara no Tadamichi 34 Fudžiwara no Teika Fujiwara no Teika 35 Sunzei no musume Shunzei no musume 38 Sokuši Shokushi 38 Saigjo Saigyö 39 Džakuren Jakuren 44 Seson Jübai Sesson Yübai Stran Zapis v knjigi Zapis v hepburnu 46 Sotetsu Shotetsu 47 Kjogoku no Tamekane Kyogoku no Tamekane 48 Imagawa Rjošun Imagawa Ryoshun 49 Sočo Socho 54 Ando Hirošige Ando Hiroshige 55 Jamazaki Sokan Yamazaki Sokan 56 Nišijama Soin Nishiyama Soin 56 Ikeniši Gonsui Ikenishi Gonsui 57 Matsuo Bašo Matsuo Basho 66 Sešu Sesshü 66 Muromači Muromachi 67 Esa Šohaku Esa Shohaku 68 Morikawa Kjoroku Morikawa Kyoriku 68 Jamaguči Sodo Yamaguchi Sodo 68 Tačibana Hokuši Tachibana Hokushi 69 Mukai Kjorai Mukai Kyorai 69 Naito Džoso Naito Joso 73 Josa Buson Yosa Buson 74 Jokoi Jajü Yokoi Yayü 74 Cijo-ni Chiyo-ni 74 Kurojanagi Šoha Kuroyanagi Shoha 75 Ošima Rjota Oshima Ryota 75 Jamamoto Rjokan Yamamoto Ryokan 76 Sakurai Baišitsu Sakurai Baishitsu 80 Kobajaši Isa Kobayashi Issa 81 Okuma Kotomiči Okuma Kotomichi 82 Tačibana Akemi Tachibana Akemi 85 Masaoka Šiki Masaoka Shiki 86 Tanaka Kišo Tanaka Kisho 86 Ueda Cöšü Ueda Choshü 86 Takahama Kjoši Takahama Kyoshi 88 Išikawa Takuboku Ishikawa Takuboku 89 Kitahara Hakušü Kitahara Hakushü 89 Josano Akiko Yosano Akiko 92 Saito Mokiči Saito Mokichi 93 Jamaguči Seiši Yamaguchi Seishi 94 Kato Süson Kato Shüson 96 Kitazono Katsue Kitazono Katsue 99 Tamura Rjüici Tamura Ryüichi Tabela 1: Izpisana imena iz zbirke Mala antologija japonske lirike Izsledki nam pokažejo sistematično nedoslednost. Nekateri elementi iz hepburna so ohranjeni, medtem ko so nekateri sistematično slovenjeni. Tako se ohranja: w, ts, o, ü, slovenijo se ch v č, sh v š, y v j, j v dž. Prav tako se ne ohranja dvojni soglasnik, ki se sloveni v enojnega: Issa v Isa, Sesshü v Sešu. O razlogih za nedoslednost lahko samo ugibamo, a zdi se, da je sestavljalec prepoznal glasovno vrednost w, o, ü, slovenil pa je tiste elemente, ki se jih da zapisati tudi z naborom slovenskih črk. Vendar to ne pojasni ohranitve ts in izpusta podvojenih soglasnikov. Zanimiva je oblika za glavno mesto Tokio, ki je zapisano kot Tokjo nato pa sklanjano v Tokjoa. V spremnem besedilu avtor antologije razloži: »Japonščina ne pozna posebej poudarjenih glasov, ampak so vsi zlogi enako naglašeni, le dolžina posameznih samoglasnikov je daljša, kar pa je nakazano (prim. Bašo - beri Bašoo, Kokinšfl - beri Kokinšuu). Drugače izgovarjajo vokale tako kot mi. Soglasnik »š« je mehkejši od našega, »z« izgovarjajo s pridihnjenim »d«, torej »Hana(d)zono«, »w« pa je naš soglasniški »u„«. Zaradi doslednosti sem zato tudi imena mest kot Kjoto in Tokjo pisal tako, kot jih izgovarjajo Japonci, kljub pri nas sprejetemu pisanju Kioto in Tokio. Glasu »l« Japonci ne poznajo, »r« pa izgovarjajo z nastavo »d«. (Ogen 1975: 138) Pri gornji tabeli smo v stolpcu za hepburnov zapis japonska imena »oddomačevali«, kar ni bilo tako enostavno, kot bi se ob pripisanem navodilu morda zdelo. Sledljivost, na katero se zagovorniki standardnih zapisov sklicujemo, je bila zaradi tiskarskih škratov in opuščanja dvojnih soglasnikov precej otežena. Avtorju tega članka je pri iskanju pravilnih zapisov v HB v veliki meri pomagalo znanje japonskega jezika,2 jasno pa je, da smo taki v manjšini. Haiku V zbirki Haiku (Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1973) prevajalec Iztok Geister zbere najbolj znane haikuje osrednjih pesnikov: Basho, Issa, Shiki, Yosa 2 Npr. : Kijomara/Kiyohara - precej neverjetno bi bilo, da bi bila beseda »mara« sestavina imena, saj pomeni budističnega demona in prostaški izraz za moški spolni ud, »hara« pa je nasprotno kar pogosta sestavina v priimkih in krajevnih imenih. Buson, Chiyo-ni itd. Pri latinizaciji se ne drži hepburna niti ne kunreija niti ne sloveni povsem. Ubere povsem svojo pot, ki jo v spremnem besedilu tudi pojasni: »Prevajalci uporabljajo pri romanizaciji japonščine večidel angleško (za konzonante) in italijansko (za vokale) fonetizacijo. Hribarjev prevod Iz stare kitajske filozofije me je vzpodbudil k slovenski fonetizaciji, ki je zaradi določenih nujnih odstopanj vendarle nekakšna svojeglavost. Poleg izvorno slovensko fonetiziranih znakov š (za zveze sha, sho in shu), č (za zveze cha, cho in chu), ž (za zveze ja, jo, in ju), s (za zvezo shi), c (za zvezo chi in tsu), z (za zvezo ji) ter h (za zvezo fu) uporabljam v novejšem času iz angleščine privzeta znaka w in y kot tudi v materinščini neobičajne dublante (npr. ss ali ii ipd.). Res pa je, da je tudi takšna fonetizacija samo približno točna. Zdi se celo, da so naši južni jeziki prikladnejši za takšno predrznost; tako npr. sta mehki ć v zvezi chi in d v zvezi ja, jo, ju primernejša kot trdi č in ž. W je konzonant nekje med našima u in v. R je glas med našima l in r, vendar bližji r. G je rahlo nazalen, kot ng. Akcenti obstoje, dasi bežno izraženi. Vokal označen s strešico označuje dvojno dolžino izgovorjave. U (vedno) in i (včasih) sta slabo naglašena. Ipd.« (Geister 1973: 120, 121) Avtor se očitno zaveda posebnosti japonskega jezika in si jih želi kar najbolje prikazati v slovenščini. Vendar pomeša sistema hepburn in kunrei, odloči se za »ž« - ta v slovenščini označuje fonem [3], ki ga v japonskem jeziku sploh ni, ter navede napačno trditev, da so dublete v materinščini neobičajne. Hvalevredni so opis zvočne podobe japonskega »r« in »w«, pripomba o nazalnem »g« in pojasnilo o dolžini vokalov, ki jih označuje s cirkumfleksom. Zbirka je zastavljena ambiciozno in poleg prevodov navede haikuje tudi v latiniziranem izvirniku. Avtorjeva latinizacijska kreativnost, nedvomno dobronamerna, pa v očeh poznavalca, vajenega bodisi hepburna ali kunreija, pomeni precejšno zmedo. Primeri: zakaj so nekatere Nani yue ni ledene sveče dolge nagami zika aru druge kratke? curara zoya Onicura (Geister 1973: 101) ni ne zemlje ne neba le sneg nenehno naletava Ten mo ci mo nasi ni yuki no furisikiri Hasin (Geister 1973: 104) koliko ljudi teče v prvem zimskem nalivu na ono stran prek dolgega mostu v kraju seta Ikutari ka sigure-kakeneku seta no hasi Žoso (Geister 1973: 104) zimski večer kako grozno šivanka je izginila! Huyu no yo ya hari usinote osorosiki Baisicu (Geister 1973: 107) blodna mačka serje v zimskem vrtu Noraneko no hun site iru ya huyu no niwa Siki (Geister 1973: 107) V naslednji tabeli podajamo seznam imen pesnikov, kot so zapisani v knjigi, in njihove pravilne zapise v hepburnu. Tukaj dolge vokale zapisujemo s cirkumfleksom. Zapisov, ki so podani pravilno ali ki niso problematični, ne podajamo. Stran Zapis v knjigi Zapis v hepburnu 9 Bašo Basho 9 Siki Shiki 11 Zoso Joso 12 Onicura Onitsura 13 Kubucu Kubutsu 13 Ciyo-ni Chiyo-ni 18 Ecuzin Etsujin 19 S ado Shado 20 Teizi Teiji 22 Naožo Naojo 31 Šoha Shoha 32 Siko Shiko 33 Kikašu Kikashu 40 Cora Chora 49 Hokusi Hokushi 49 Šflosi Shùoshi 52 Bončo Boncho 56 Sogecu-ni Sogetsu-ni 60 Kyosi Kyoshi 66 Ošu Oshu 68 Ransecu Ransetsu 71 Ocuzi Otsuji 77 Šohaku Shohaku 78 Ryùsi Ryùshi 89 Gociku Gochiku 89 Kišu Kishu 97 Hugyoku Fugyoku 103 Kacuri Katsuri 104 Hasin Hashin 107 Baisicu Baishitsu 109 Cigecu-ni Chigetsu-ni 112 Yazin Yajin 113 Sute-žo Sute-jo Tabela 2: Izpisana imena iz zbirke Haiku Kresnica v kletki V zbirki Kresnica v kletki (Stella, Šmarješke toplice, 2000) prevajalec Igor Majaron napravi podobno kot v Mali antologiji japonske lirike pregled japonske lirike od Man 'yöshü do Masaoke Shikija. Zbirka v celoti ohranja hepburnov zapis. Izpušča le diakritično označevanje dolgih vokalov, za kar lahko predvidevamo, da so bili izpuščeni že v posredovanih prevodih: Basho, Sogi itd. V spremnem besedilu prevajalec zapiše: »Prevod je nastal primerjalno s pomočjo mnogih angleških, nemških, ruskih ter srbskih in hrvaških prevodov.« (Majaron 2000: 10) (Prevodoslovje ta pojav opisuje s terminom »kompilativni prevod«.) Doda še navodila za izgovorjavo: »Izgovor japonskih imen: TS = C, CH = Č, J = DŽ, SH = Š, W = V, Y = J, ostale črke enako kot v slovenščini.« (Majaron 2000: 10) Drugih posegov v hepburnov zapis ni. Yukio Mishima: Kipenje morja (Shiosai) Kipenje morja (Prešernova družba, Ljubljana, 1961) je po zdaj zbranih podatkih eden prvih posrednih prevodov japonske književnosti. Napravil ga je Edvard Kocbek. A - sistem latinizacije Prevod dosledno uporablja hepburn brez diakritičnega označevanja dolgih vokalov. Pojasnila ni. Krajevna imena: Uta-jima, Chita, Atsumi (3) -, imena templjev in božanstev - žrtvenik Yashiro, Watatsumi-no-mikoto (3) -, imena ladij - Taihei-maru (5), Hiyodori-maru, Utajima-maru (106) -, osebna imena: Shinji, Hiroshi, Ryuji, Hatsue, Chiyoko. B - vrstni red imen Osebna imena so brez pojasnila zapisana po slovenskem vrstnem redu: Jukichi Oyama (10), Yasuo Kawamoto (16), Teru Miyata (18). C - pregibanje ženskih imen Ženska imena na -o, -e se sklanjajo: Chiyoki (44), o Hatsui (99) [im. Chiyoko, Hatsue]. D - pregibanje moških imen i) Moški priimki na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj.: Teruja Miyate, Teruju Miyati (18) [im. Teru Miyata]. ii) Moška imena na -o se pregibajo s podaljševanjem osnove: Yasuoja (111), Yasuojeva cigareta (44) [im. Yasuo]. E - odstopanja i) Na naslovnici je avtorjevo ime zapisano nedosledno in napačno, Jukio Mishina. ii) Dolgi ii se ohranja: Kii (110). Osamu Dazai: Večerno sonce (Shayo) Večerno sonce (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1964) je po angleškem prevodu Donalda Keena prevedla Katarina Puc. A - sistem latinizacije Prevod večinoma upošteva HB zapis, pojasnila ni: Naoji (5), Wada (11), Kawata (14), Okinawa (30), Uehara Jiro (53), Miyake (80), Asagaya (103), Suzuya (107). B - vrstni red imen Vrstni red je japonski, vendar pojasnila ni: Uehara Jiro (53). C - pregibanje ženskih imen (Ni primerov.) D - pregibanje moških imen Sklanjanje moških priimkov na -a je nedosledno. i) po 1. m. sklanj.: vila Kawata (14) [im. Kawata]; ii) po 2. m. sklanj.: zaupanje v strica Wado (15), pismo Wade (34) [im. Wada], z Ueharo (47) [im. Uehara]; vendar tudi nedosledno: misliš na gospoda Hosoda (39), h gospodu Hosodi (39) [im. Hosoda]. Iztok ILC: Slovenjenje v posrednih prevodih _ E - odstopanja in drugi pojavi Nekatera imena so slovenjena, pojasnila ni: Ivašima (5), Nišikata (7), Dnevnik iz Šarašine (87), Čidori (104), Nišiogi (104). Yasunari Kawabata: Tisoč žerjavov (Senbazuru) Tisoč žerjavov (Prešernova družba, Ljubljana, 1965) je po nemškem prevodu prevedel Jože Kranjc. A - sistem latinizacije Prevod upošteva zapis HB, tudi za avtorjevo ime na naslovnici. V spremnem besedilu je kratka pripomba o izgovorjavi: »Pripomba: Kikuji izgovori: Kikudži, Chikako izgovori: Čikako, Nojiri izgovori: Nodžiri, furoshiki izgovori: furošiki.« (113). B - vrstni red imen Vrstni red imen je brez pojasnila slovenski: Yukiko Inamura (30). C - pregibanje ženskih imen i) Ženska imena se sklanjajo po 1. ž. sklanj: Yukiki je bilo videti (39) [im. Yukiko]. ii) Včasih se sklanjajo tudi ženski priimki: »gospodično Inamuro« (32), vendar »z gospodično Inamura« (41) [im. Inamura]. D - pregibanje moških imen (Ni primerov.) E - odstopanja in drugi pojavi i) Prevod sicer upošteva hepburnov zapis, vendar ne dosledno: Muejuki (38), Tsurajuki (38) [hepburn: Mueyuki, Tsurayuki]. ii) Prevod dolge vokale označuje (s cirkumfleksom) le v spremnem besedilu: Sotatsu, Sotan (113), sicer ne: Yurakucho (34) [Yürakuchö]. iii) Na notranji naslovnici je avtorjevo ime nedosledno slovenjeno: Yasunari Kavabata [Jasunari Kavabata ali Yasunari Kawabata]. Yukio Mishima: Po banketu (Utage no ato) Po banketu (Prešernova družba, Ljubljana, 1971) je (domnevno po angleški predlogi) nastal v prevodu Katarine Bogataj. A - sistem latinizacije Naslovnica in celotno besedilo brez pojasnila uporabljata dosledno slovenjenje: Secugoan (5), Noguči (5). B - vrstni red imen Brez pojasnila so zapisana v japonskem vrstnem redu: Fukuzava Kazu (5), Noguči Juken (11), Kato Kiomasa (13). C - pregibanje ženskih imen Ženskega imena Kazu ne sklanja. Svojilno obliko napravi s podaljševanjem osnove: Kazujin (19). D - pregibanje moških imen Moški priimki na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj.: Nagajami Genkiju (6) [im. Nagajama Genki], z Macujamo (13) [im. Macujama]. E - odstopanja i) Nekaj imen pusti nesklanjanih: »Kramljanje o haiku« (45), v Sado (97). ii) V krajevnem imenu Niigata dvojni ii ohranja: v Niigati (54). Yasunari Kawabata: Glas gore (Yama no oto) in Speče lepotice (Nemureru bijo) Glas gore in Speče lepotice sta izšla v istem zvezku zbirke Nobelovci (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1975). Obe deli je prevedel Janko Moder, prvo iz nemščine in drugo iz slovaščine. Uredil ju je sam. A - sistem latinizacije i) Prevoda brez pojasnila upoštevata dosledno slovenizacijo, tudi za zapis avtorjevega imena: Šingo (13), Jasuko (15), Kajo (13). ii) Zaporedje -ui, -ei, -ai se zapisuje z -uj, -ej, -aj tudi tam, kjer gre za dva zloga z ločenim poudarkom: Šujči (13), Ajda (38), Ejko (43). Iztok ILC: Slovenjenje v posrednih prevodih _ B - vrstni red imen Ohranja se japonski vrstni red, pojasnila ni: Ogata Šingo (13), Tanizaki Ejko (43). C - pregibanje ženskih imen Včasih se sklanja tudi ženski priimek na -a: k Ivamuri Nacuko (173) [im. Ivamura Nacuko]. D - pregibanje moških imen Moški priimki na -a se sklanjajo po 1. m. sklanj.: na Harunoba (43) [im. Harunobe], o Ajharu (200), z Ajharom (200) [im. Ajhara], vendar opazimo nedoslednost pri naslednjem primeru: pri pogrebni slovesnosti za Torijamo (68), je Torijamu strigla lase (68), nobene zveze s Torijamo (69), med Torijamo in njegovo ženo (69), pred Torijamom (69), Torijama je vse vzel (69), ni bilo jasno Torijamu (69) [im. Torijama]. E - odstopanja in drugi pojavi i) V spremnem besedilu ime avtorja zapiše po slovenskem vrstnem redu: Jasunari Kavabata. ii) Nedosledno pregibanje krajevnih imen: v mestu Hirosakiju, v mestu Aomoriju (126), vendar v okrožju Minamicugaru, v okrožju Kitacugaru (127). Yasunari Kawabata: Jezero (Mizuumi) Prevod Jezera (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1976) je opravil Miha Avanzo po angleški predlogi. A - sistem latinizacije Na platnici in notranji naslovnici je avtorjevo ime zapisano v hepburnu, medtem ko so v besedilu vsa lastna imena zapisana slovenjeno. Pojasnila ni. B - vrstni red imen Pri imenih je brez pojasnila upoštevan slovenski vrstni red: Gimpei Momoi (5), Hisako Tamaki (18). C - pregibanje ženskih imen i) Žensko ime Hisako sklanja po 1. ž. sklanj.: Hisaki (28) [im. Hisako]. ii) Ne sklanjajo se druga ženska imena: obraza Mijako in Jajoi (31), Tatsu (36). iii) Sklanjajo se tudi ženski priimki: iz Nobuko Onde (81) [im. Nobuko Onda]. D - pregibanje moških imen Moški priimki na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj: Jukičija Fukuzave (81) [im. Jukiči Fukuzava]. E - odstopanja i) Imena avtorjev slik, s katerimi je izdaja opremljena, so podana v japonskem vrstnem redu in v zapisu HB; Fukuzawa Shiro, Mayumi Oda, Araki Tetsuo indr. ii) Žensko ime Tatsu je ohranjeno v zapisu HB. Yukio Mishima: Morje rodovitnosti (Hojo no umi) V letih 1983/1984 je Pomurska založba izdala tetralogijo Morje rodovitnosti (Hojo no umi). Vsakega od štirih romanov je prevedel drug prevajalec: Pomladni sneg (Haru no yuki) Janko Moder, Pobegle konje (Honba) Alenka Stanič, Hram jutranje zarje (Akatsuki no tera) Jaka Štular in Angelov propad (Tennin no gosui) Maja Kraigher. Vse štiri romane je uredil Jože Fistrovič, lektoriral Andrijan Lah, zato jih bomo obravnavali skupaj, saj so uredniške in lektorske smernice iste. A - sistem latinizacije Prevodi vselej upoštevajo slovenjenje tudi za zapis avtorjevega imena na naslovnici. Pojasnila ni. B - vrstni red imen Vrstni red v osebnih imenih je slovenski, vendar opombe o tem ni: Kijoaki Macugae (Pomladni... 5), Cunanori Jamao (Pomladni... 69) idr. C - pregibanje ženskih imen Ženska imena se pregibajo s krajšanjem osnove: Satokine (Pomladni... 108) [im. Satoko], drugače se ne sklanjajo. D - pregibanje moških imen i) Moški priimki na -a se sklanjajo po 1. m. sklanj.: Šigenukija Honda (Pomladni... 5) [im. Šigenuki Honda], Iinumu (Pomladni... 15) [im. Iinuma], z Ajakurom (Pomladni... 29) [im. Ajakura], s Hondom (Pomladni... 119) [im. Honda], Harukata Kaja (Pobegli 86) [im. Harukata Kaja] indr. ii) Nekatera moška imena se pregibajo s podaljševanjem osnove: Kijoakijeva (Pomladni... 5) [im. Kijoaki], Icuijev (Pomladni... 303) [im. Icui]; nekatera s krajšanjem osnove, Macugaove (Pomladni ... 5), Macugaa (Pomladni ... 7) [im. Macugae], indr. E - odstopanja in drugi pojavi i) Dvojni ii se ohranja: Iinuma (Pomladni... 15), Iida (Pobegli . 81). ii) Končni -e se zapisuje z ostrivcem: Miné (Pomladni... 131), Hidé (Pomladni... 260), Keagé (Pobegli . 8), Kuisé (Pobegli . 8), Kensuké (Pobegli . 61), Isé (Pobegli . 73), Vatanabé (Pobegli . 99), Sataké (Pobegli . 104), Hoké (Pobegli . 104), Hakoné (Hram . 145), Rié (Hram . 177), Hinodé (Angelov . 8), Komagoé (Angelov . 9), Kinué (Angelov . 20), Cuné (Angelov . 188). iii) Izjeme, kjer se pojavi podvojeni konzonant: Ninna (Hram . 156), Hattori (Hram . 167), seppuku (Hram . 224), Nippon (Angelov . 168). Pod vplivom angleščine se podvojeni konzonant napiše tudi s »sš«: Gesšudži (Angelov . 49) [hepburn: Gesshüji] in Nisšo-maru (Angelov . 90) [hepburn: Nisshö-maru]. iv) Dvoglasje -ai, -ei ipd. se zapisuje z -j pred pripono -maru: Nikej-maru (Angelov . 89), Tajei-maru (Angelov . 90), Dajču-maru (Angelov . 95), sicer se ga ohranja: Sai (Pobegli . 41), Ukei (Pobegli . 72), Minami Daira-dai (Hram . 146), Hončo monzui (Hram . 205). v) Hepburn je ohranjen pri blagovni znamki: Itsui Products (Hram . 15). 3 Latinizacija v posrednih prevodih po l. 2000 Latinizacijo v posrednih prevodih po l. 2000 si bomo ogledali po sklopih, saj nekatere družita ista prevajalka in založba. Abe Köbö: Ladja Sakura (Hakobune Sakura maru); Haruki Murakami: Divja jaga za ovco I, II (Hitsuji o meguru böken) Romana Ladja Sakura I, II (2003) in Di-vja jaga za ovco I, II (2004) je prevedla Sabina Lodrant (Založniški atelje Blodnjak, Ljubljana). A - sistem latinizacije Upošteva se hepburnov sistem brez označevanja dolgih samoglasnikov, pojasnila ni: shochu (Ladja I 8), tokeimushi (Ladja I 9), Inototsu (Ladja I 40), Fuji (Ladja . I 127), Shinjuku (Divja . I 21), Hokkaido (Divja . I 121), Meiji (Divja . I 123), Sapporo (Divja . I 171). B - vrstni red imen Vrstni red je slovenski, pojasnila ni: Kenzaburo Oe (Divja . I 8), Yukio Mishima (Divja . I 12). C - pregibanje ženskih imen (Ni primerov.) D - pregibanje moških imen Moški priimki na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj.: Yukia Mishime (Divja . I 12) [im. Yukio Mishima]. E - odstopanja in drugi pojavi Napačen prepis imena: Ayoma bulevar (Divja . I 36) [Aoyama], Shinjuko (Divja . I 139) [Shinjuku]. (Tudi sicer je v teh prevodih kar nekaj tiskarskih škratov.) Haruki Murakami: Ljubi moj Sputnik (Suputoniku no koibito); Južno od meje, zahodno od sonca (Kokkyö no minami taiyö no nishi) Ljubi moj Sputnik (2004) in Južno od meje, zahodno od sonca (2005) je prevedla prevajalka Majda Kompare za isto zbirko, založbo in urednika (zbirka Roman, Mladinska knjiga, Ljubljana, urednik Aleš Berger). A - sistem latinizacije Upošteva se slovenjenje brez pojasnila: Šiga Naoja (Ljubi 11), Čigasaki (Ljubi 13), Kičidžodži in Haradžuku (Ljubi . 46), Cudanuma (Ljubi. 58), Šindžuku (Ladja . I 85), Hadžime (Južno . 5), Šimamoto (Južno . 7). B - vrstni red imen Vrstni red je slovenski, pojasnila ni: Šiniči Nimura (Ljubi . 184), Izumi Ohara (Južno . 83). C - pregibanje ženskih imen Se ne sklanjajo: Miu, Miujino ime (Ljubi . 37), Izumi, Šimamoto (Južno . ). D - pregibanje moških imen Moški priimki na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj.: od Nišide (Južno . 30) [im. Nišida], gospodu Nakajami (Južno . 175) [im. Nakajama]. E - odstopanja in drugi pojavi Nedoslednost v slovenjenju: Jotsuja (Južno . 141) [slov. Jocuja]. Mari Akasaka: Vibrator (Vaibureta); Shoko Tendo: Hči jakuze (Y akuza na tsuki) Ti deli obravnavamo skupaj, saj je obe prevedla Maja Štrumelj in lektorirala Viktorija Muha (Učila International, Tržič, 2008). A - sistem latinizacije Uporablja se slovenizacija, pojasnila ni: Čiemi, Šitara (Vibrator, 30), šoču (Vibrator 45), Hirojasu, Nacuki (Hči . 7), Nakauči (Hči . 56). B - vrstni red imen Vrstni red je japonski, pojasnila ni: Hori Čiemi, Hatada Rie, Mita Hiroko (Vibrator 30), Ozava Seidži (Vibrator 47). C - pregibanje ženskih imen Se ne sklanjajo: po Miuri Risako (Vibrator 32), z Mizue (Hči . 57). D - pregibanje moških imen i) Moški priimki na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj.: Maedžimo (Hči 64) [im. Maedžima], grob Fudžisave (Hči ... 176) [im. Fudžisava], ii) Imena na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj.: Taki (Hči . 135) [im. Taka]. E - odstopanja in drugi pojavi i) Ohranja se dvojni ii: Niigata (Vibrator 51). ii) Ime avtorice Shoko Tendo se ves čas zapisuje v HB (Hči Natsuo Kirino: Rez (Auto) Rez Natsuo Kirino je iz angleščine prevedla Jana Cedilnik (Učila, Tržič, International, 2006). A - sistem latinizacije Uporablja se slovenjenje brez pojasnila: Tecuja, Šibuja (23), Kabuki-čo (39). B - vrstni red imen Vrstni red je slovenski, opombe ni: Kazuo Mijamori (120), Akira Džumondži (126). C - pregibanje ženskih imen i) Anna se sklanja po 1. ž. sklanj : Anna - Anne. ii) nesklonljiva so: Jajoi, Masako, Joši, Kazue idr. iii) svojilna oblika Kazue - Kazuejina skrb (148). iv) sklanja tudi ženske priimke: zraven inšpektorice Komade (251) [im. Komada]. D - pregibanje moških imen i) priimki na -a se sklanjajo po 2. m. sklanj.: Sogo (135) [im. Soga]. E - odstopanja in drugi pojavi i) neslovenjeno se piše ime Anna (41), Issey (151). ii) napačna svojilna oblika moškega imena: Kinugasin (216) [prav. Kinugasov]. iii) japonsko žensko osebno ime Yoshie se - morda zaradi vpliva angleške izgovorjave - sloveni v Joši, čeprav se končni -e v japonskem imenu izgovarja kot polni zlog. 4 Sklep Domnevamo lahko, da je slovenjenje dokončno zakoličil SP 1962, kajti prevodi okoli te letnice v veliki meri še upoštevajo hepburnov zapis (Kipenje morja 1961, Večerno sonce 1964, Tisoč žerjavov 1965). Vendar že Sestre Makiokove (1967) upoštevajo slovenjenje (glej tabelo 3 - posredni prevodi). Kadar govorimo o uporabi HB ali slovenjenja, je treba poudariti, da je nedosledne rabe veliko. Neslovenjena ostajajo imena podjetij ali pa tista, ki so morda prevajalcu in lektorju zvenela domače (Anna, Issey, slednji morda zaradi modne znamke Issey Miyake.) V splošnem lahko trdimo, da se je, ne glede na premočrtnost pravila o slovenjenju japonskega jezika, to, četudi dokaj enostavno, le redkokdaj v celoti implementirano. Pisci večinoma slovenijo le tiste dele, ki se jim zdijo »preveč angleški«, kot na primer »sh«, »ch« ali »y«, pozabljajo pa na »ts«, »j« in »w«. Ohranjajo tudi »ii«. Zlasti problematično je slovenjenje lokalnih nestandardnih zapisov. Tako je bil v ameriških prevodih Morja rodovitnosti uporabljen končni -é, katerega edina funkcija je, da ga anglofoni bralec sploh izgovori. V našem okolju ta končni -é daje napačno informacijo o ozkosti vokala in o mestu jakostnega naglasa, ki ga japonski jezik sicer ne pozna. V sodobnih prevodih japonske književnosti v tuje jezike se lokalni nestandardni zapisi opuščajo in zamenjujejo s standardnim zapisom (večinoma s HB). Ta se od jezika do jezika oziroma od prevoda do prevoda razlikuje le v uporabi cirkumfleksa ali makrona za označevanje dolgih vokalov. Analizirani prevodi bralca le redkokdaj opozorijo na sistem latinizacije, o vrstnem redu osebnih imen pa nikoli. Nekateri starejši prevodi po zgledu pregibanj grških ženskih imen na -o in -e pregibajo tudi japonska ženska imena. V novejših te rabe ni več zaznati. V prejšnjih poglavjih analizirani podatki nam kažejo, na katerih mestih največkrat pride do napak. Tovrstne napake so enostavno rešljive: priporočljivo je pripisovanje opomb o sistemu latinizacije; izbrani sistem naj bo dosledno upoštevan in predvsem mora biti omogočena sledljivost imen; pri osebnih imenih naj se zapiše, v katerem vrstnem redu so podana; pregibanje naj se opravi dosledno po izbranih paradigmah, da ne bo prihajalo do motečega mešanja 1. in 2. moške sklanjatve pri moških priimkih na -a in podobnih pojavov. Zanimivo je, da so sestavljalci pesniških antologij kreativno posegali v sistem latinizacije, ker so želeli čim nazorneje zapisati glasovno podobo japonskega jezika. V proznih prevodih tovrstne tenkočutnosti ni zaznati nikjer. Za ilustracijo smo dodali še tabelo neposrednih prevodov, nastalih večinoma v zadnjih petih letih (glej tabelo 4 - neposredni prevodi). V njih je latinizacija dosledna. Odločitev o izbiri sistema je pogostokrat prepuščena prevajalcu, včasih je odvisna tudi od uredniške politike. Opažamo lahko tri smeri: 1. popolno slovenjenje vseh osebnih in občnih imen (uporaba slovenjenja v leposlovju je zaradi različnih razlogov dopustna); 2. hepburnov zapis; 3. kombinacijo hepburnovega zapisa za osebna imena in slovenjenja za občna (s priloženo opombo). Zadnji dve delimo še na podskupini glede na (ne)označevanje dolgih vokalov. Pisec tega članka iz lastnih izkušenj ve, da je zadnja, kombinacijska smer najbolj prožna, saj slovenjenje občnih imen omogoča lažjo izpeljavo novih imen ali pridevnikov, kadar jih prevajalec potrebuje, obenem se tako izognemo trkom že popolnoma podomačenih besed (gejša, samuraj, šogun) z novimi, lastna imena pa tako ostajajo neokrnjena. Literatura Breznik, Anton in Fran Ramovš (1937) Sl^^enski pravopis, mala izdaja. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Dobrovoljc, Helena (2004) Pravopisje na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Geister, Iztok (1973) 'Pripomba k prvi slovenski izdaji haiku poezije.' V: Haiku. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Str. 119-121. Gorjanc, Vojko (2005) Uvod v korpusno jezikoslovje. Domžale: Izolit. Gradišnik, Branko (1993) 'O pisatelju, ki se je šalil zelo resno.' V: Rašomon in druge zgodbe. Ryunosuke Akutagawa. Ljubljana: Mihelač. Str. 5-17. Hmeljak Sangawa, Kristina (2000) ''Al' prav se piše kaisha ali kajša. O latinizaciji japonskih lastnih imen v Sloveniji.' Azijske in afriške študije IV/1, str. 75-89. Jesenšek, Marko, ur. (2003) Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. Keene, Donald (1984) [1956] 'Note on Pronunciation of Names.' V: The Setting Sun. Osamu Dazai. Tokyo: Charles E. Tuttle Co.: Publishers. Str. vi. Majaron, Igor (2000) 'Uvod.' V: Kresnica v kletki. Šmarješke toplice: Stella. Str. 5-10. Ogen, Mart (1973) 'Japonska lirika in njen zgodovinski okvir.' V: Mala antologija japonske lirike. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str.105-130. Slovenski pravopis. (1950) Ljubljana: SAZU in Državna založba Slovenije. Slovenski pravopis. (1962) Ljubljana: SAZU in Državna založba Slovenije. Slovenski pravopis. (2001) Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Škrabec, pater Stanislav (1994) Jezikoslovna dela 2. Jože Toporišič (ur.). Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. Pregledano gradivo (avtorji so navedeni glede na zapis v knjigi in ne po HB) Abe, Kobo (1981) Ženska s peščin (Suna no onna). Prev. Jasna Hrvatin. Ljubljana: Prešernova družba. Abe, Kobo (2003) Ladja Sakura (Hakobune Sakura maru). Prev. Sabina Lodrant. Ljubljana: Založniški atelje Blodnjak. Akasaka, Mari (2008) Vibrator (Vaibureta). Prev. Maja Štrumelj. Tržič: Učila International. Akutagawa, Ryunosuke (1993) Rašomon in druge zgodbe. Prev. Branko Gradišnik. Ljubljana: Mihelač. Dazai, Osamu (1964) Večerno sonce (Shayö). Prev. Katarina Puc. Ljubljana: Cankarjeva založba. Endo, Shüsaku (2009) Molk (Chinmoku). Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Cankarjeva založba. Geister, Iztok, izb. in prev. (1973) Haiku. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jošimoto, Banana (1997) Kuhinja (Kitchin). Prev. Andrej Blatnik. Ljubljana: Cankarjeva založba. Jumoto, Kazumi (2009) Nepričakovan konec poletja (Natsu no niwa). Prev. Nina Golob. Dob pri Domžalah: Miš. Kavabata, Yasunari (1978) 1. Glas gore (Yama no oto), 2. Speče lepotice (Nemureru bijo). Prev. Janko Moder. Ljubljana: Cankarjeva založba. (Obe deli sta v istem zvezku v zbirki Nobelovci) Kawabata, Yasunari (1965) Tisoč žerjav^^ (Senbazuru). Prev. Jože Kranjc. Ljubljana: Prešernova družba. Kawabata, Yasunari (1976) Jezero (Mizuumi). Prev. Miha Avanzo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kawabata, Yasunari (2009) Snežna dežela (Yukiguni). Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Sanje. Kirino, Natsuo (2006) Rez (Auto). Prev. Jana Cedilnik. Tržič: Učila International. Matsuura, Rieko (2007) Natural Woman (Nachuraru uman). Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Škuc/Lambda. Majaron, Igor, izb. in prev. (2000) Kresnica v kletki. Šmarješke toplice: Stella. Miyamoto Musashi (1999) Knjiga petih prstanov (Gorin no sho). Prev. Peter Amalietti. Ljubljana: Založba Amalietti. Mishima, Jukio (1961) Kipenje morja (Shiosai). Prev. Edvard Kocbek. Ljubljana: Prešernova družba. Mišima, Jukio (1971) Po banketu (Utage no ato). Prev. Katarina Bogataj. Ljubljana: Prešernova družba. Mišima, Jukio (1983) Pomladni sneg (Haru no yuki). Prev. Janko Moder. Murska Sobota: Pomurska založba. Mišima, Jukio (1983) Pobegli konji (Homba). Prev. Alenka Stanič. Murska Sobota: Pomurska založba. Mišima, Jukio (1984) Hram jutranje zarje (Akatsuki no tera). Prev. Jaka štular. Murska Sobota: Pomurska založba. Mišima, Jukio (1984) Angelov propad (Tennin no gosui). Prev. Maja Kraigher. Murska Sobota: Pomurska založba. Murakami, Haruki (2004) Ljubi moj Sputnik (Suputoniku no koibito). Prev. Majda Kompare. Ljubljana: Mladinska knjiga. Murakami, Haruki (2004) Divja jaga za ovco (Hitsuji o meguru boken). Prev. Sabina Lodrant. Ljubljana: Založniški atelje Blodnjak. Murakami, Haruki (2005) Južno od meje zahodno od sonca (Kokkyo no minami, taiyo no nishi). Prev. Nina Kompare. Ljubljana: Mladinska knjiga. Murakami, Haruki (2005) Norveški gozd (Noruei no mori). Prev. Nika Cejan. Ljubljana: Sanje. Murakami, Haruki (2007) Kafka na obali (Umibe no Kafuka). Prev. Aleksander Mermal. Ljubljana: Mladinska knjiga. Murakami, Ryu (2005) Skoraj prosojna modrina (Kagirinaku tomei ni chikai buru). Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Cankarjeva založba. Murasaki, Šikibu (1975), (1988) Princ in dvorne gospe (Genji monogatari). Prev. Silvester Škerl. Ljubljana: Cankarjeva založba. Najdeno v Tokiu, sodobna japonska kratka proza. (2005) Prev. Aleksander Mermal, in sod. Maribor: Litera. Oe, Kenzaburo (1997) Osebna zadeva (Kojinteki na taiken). Prev. Stanka Rendla. Ljubljana: Cankarjeva založba. Ogawa, Yöko (2007) Hotel Iris (Hoteru Airisu). Prev. Luka Culiberg. Ljubljana: Tuma. Ogawa, Yoko (2008) Darilo števil (Hakase ga aishita sushiki). Prev. Aleksander Merumaru. Tržič: Učila International. Ogen, Mart, izb. in prev. (1975) Mala antologija japonske lirike. Ljubljana: Mladinska knjiga. Šiga, Naoya (1993) Potovanje skozi temno noč (An'ya koro). Prev. Božidar Pahor. Ljubljana: Cankarjeva založba. Tanizaki, Džuničiro (1967) Sestre Makiokove (Sasameyuki). Prev. Alenka Bole Vrabec. Ljubljana: Cankarjeva založba. Tanizaki, Jun'ichirö (2002) Hvalnica senci (In'ei raisan). Prev. Branka Klenovšek. Ljubljana: Študentska založba. Tendo, Shoko (2008) Hči jakuze (Yakuza na tsuki). Prev. Maja Štrumelj. Tržič: Učila International. Ueda, Akinari (1994) Pripovedi ob deževnem mesecu (Ugetsu monogatari). Prev. Maja Milčinski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Yoshimoto, Banana (2008) Adijo, punca (Tsugumi). Prev. Mirjam Čuk Moishi. Ljubljana: Karantanija. Yu, Miri (2007) Zlata mrzlica (Gorudo rasshu). Prev. Igor Rogelja. Ljubljana: Cankarjeva založba. CM < u S3 iä Š3 cd >o U .sa in 00 00 c^ ON cd M U J3 cd > u cd N ^ ES C3 C3 O Š3 .0 § Q H ^ P C3 C3 cd M o (U o a o ' cd cd g 00 o > J2 2 < u o H M cd o tu 'is > H Ü ■ a D ^ S g CM U >N S' o CM n D SS > iTs < & ■a o S S E? g S M cd cd 'S lil cd c3 c3 cd c3 S cd s cd CM C -o pq o Pi CM a S o >&0 ca M >o c: rt -O Sä S 'ŠS^šS a & M C ca 00 o o o ■ji ■•p o u ca > C» ca C 'Ü o ca . ^ ca o ca M Pi C o 13 o o iS c: N C o -£3 IO C o C» ca Pi 'S D ffi C/2 3 13 C t» 8 3 O 13 O d? 8 ^ S o WS-JS C > ca 3 C C g o s 1 a > « 2 W si ca ■ - C 3 o -o ca eoo >N .e C ^^^ f^ ci 3 % ,ca u C O S ■ i: "S J3 rt M J31 S IO o -T3 C IO (D H C^ Tabela 3: Posredni prevodi ^cs o ■p ca ii o CM 3 >o S rt S M t» C > u >N -a o > o o u a m u p^ s KJ a c: lO ZJ ■ H 2 _c2 IS H rt § S g m CS ji I > M Tabela 4: Neposredni prevodi Dodatna pojasnila v zvezi s kitajskim jezikom UDK: 81 COPYRIGHT ©: JANA S. ROŠKER Uradna kitajska latinična pisava in pravilno pisanje kitajskih imen v slovenščini Jana S. ROŠKER* Izvleček Prerekanja o tem, na kakšen način pisati kitajska lastna imena v slovenskem tisku, sodijo v polpreteklo zgodovino. Kitajska država namreč ne razpolaga zgolj s piktogramskim zapisom svojega jezika v pismenkah, temveč že od leta 1958 naprej tudi s svojo lastno, uradno in mednarodno obvezujočo latinično pisavo pinyin. Avtorica pričujočega članka se zavzema za to, da bi se tudi v Sloveniji, kot po vsem kulturnem svetu, pričela za transkribiranje kitajskih imen uporabljati ta uradna kitajska pisava. Prvič se bomo z dosledno uporabo pinyinskega zapisa končno in enkrat za vselej izognili zmedi, ki na tem področju še vedno vlada v slovenskem tisku, kjer često naletimo na različno »poslovenjene« zapise enih in istih kitajskih besed. Drugič pa bomo s tem dosledno upoštevali tudi temeljno pravilo slovenskega pravopisa, po katerem moramo lastna imena, ki izvirajo iz tujih jezikov, pisati v uradnih pisavah njihovih matičnih držav. Ključne besede: Kitajska, kitajščina, transkripcija, pinyin, slovenjenje, sinologija Abstract The dispute on how to write Chinese proper names in Slovenian written sources, belong to history. Beside the traditional Chinese pictogramic script, which uses Chinese characters, the Chinese state has namely a romanized version of its own, official writing, which has been adopted in 1958. Since that time, this official script, known as the »pinyin« script, has become the only national and international valid trnascription of Chinese characters. The author of the present article strives for a nationwide and Red. prof. dr. Jana S. Rošker, redna profesorica in predstojnica katedre za sinologijo na Oddelku za azijske in afriške študije, Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani. E-mail: j ana.ro sker@guest. arnes. si consistent application of pinyin in all Slovenian texts that include Chinese proper names. Such a unified usage could namely eliminate chaos, which still prevails in Slovenian sources, because presently we witness the phenomenon of different Slovene »translations« for the same Chinese proper names. In this way we could finally also consequently apply one of the basic regulations of the Slovenian Orthography, according to which proper names which originate from foreign languages should be written in the official scripts of their native states. Keywords: China, Chinese language, transcription, pinyin, Slovenian transcription, sinology 1 Uvod Kot smo se naučili že v osnovni in srednji šoli, nam eno temeljnih postavk slovenskega knjižnega jezika predpisuje, da moramo lastna imena, ki izvirajo iz tujih jezikov, pisati v pisavi jezikov, katerim pripadajo. (Izjeme so pri tem zgolj imena, ki so v slovenščini že »udomačena«, kot na primer Dunaj, Pariz ali Mehika.) To pomeni, da teh imen ne smemo sloveniti; slovenščina torej ni prevzela postulata o tem, da naj bi »pisali, kakor govorimo«, kot to narekuje pravopis nekaterih drugih slovanskih jezikov. Zato mi nikoli ni bilo jasno, zakaj naj bi bila kitajščina v tem pogledu izjema, ko vendar kitajska država - poleg zapisa kitajskega jezika s pismenkami - razpolaga s tudi lastno, mednarodno sprejeto, uradno latinično pisavo, ki je plod večletnega raziskovalnega dela vrhunskih in svetovno priznanih ter uveljavljenih kitajskih jezikoslovcev. 2 Križi in težave slovenjenja Zakaj naj bi bilo torej treba kitajska imena sloveniti in jih pisati tako, da bodo vsi, tudi najbolj nepoučeni slovenski bralci in bralke, vedeli, kako naj bi se ta imena »dejansko« izgovarjala? Tovrstno - precej nereflektirano - hrepenenje po tem, da bi vsak Slovenec in vsaka Slovenka natančno vedela, kako naj bi se »pravilno« izgovarjal vsak kitajski zlog, temelji na prepričanju o tem, da jih o takšni »pravilni« izgovorjavi lahko podučijo zgolj domači, torej slovenski jezikoslovci, tudi če ti ne poznajo kitajščine. To, v slovenski javnosti še kar naprej prisotno, hrepenenje, je seveda plod eksotičnih predsodkov o tem, da je kitajščina izjemno težak jezik, katerega besede je težko izgovarjati. Ta predsodek, ki je pri nas še vedno zakoreninjen kljub dejstvu, da na Univerzi v Ljubljani že štirinajst let nadvse uspešno deluje katedra za sinologijo, ki je v tem času vzgojila že lepo število odličnih sinologov in sinologinj, ki brez večjih težav dobro obvladajo kitajščino, je verjetno rezultat nekakšnega neumestnega strahospoštovanja pred piktogramskim zapisom kitajskih besed. Ker so povprečnemu Slovencu kitajske pismenke nekaj popolnoma tujega in nerazumljivega, se mu očitno dozdeva, da mora biti popolnoma tuja, nadvse težavna in komplicirana tudi izgovorjava besed, ki jih zapisujejo. V resnici pa kitajski jezik temelji na dokaj univerzalnih zlogih najsplošnejše človeške govorice, katere lahko popolnoma enostavno in brez težav izgovori vsak otrok (prim. Li 2004: 22). In ker so tvorci uradne kitajske latinične pisave pri svojem delu upoštevali tudi mednarodne kriterije fonetskih zapisov, je pisava pinyin nadvse verodostojna transkripcija kitajskih besed. Vsako kitajsko besedo, ki je zapisana v tej transkripciji, bosta slovenski bralec in bralka lahko prebrala razmeroma avtentično, torej tako, kot se dejansko izgovarja. Če bi si pri tem zapomnili tudi pet ali šest najenostavnejših pravil, kot na primer to, da se kitajska črka x izgovarja kot (mehki) š (s), ali to, da se vse končnice -ong izgovarjajo kot -ung, bi znali brez problemov v latiniziranem zapisu popolnoma pravilno brati kitajščino, tudi če tega jezika ne obvladajo (prim. Lü 1985: 12). Dokaz za to so vsakoletni bruci in brucke na katedri za sinologijo, ki to osnovno nalogo brez težav izpolnijo že po enem tednu. Sicer pa na to, da gre pri težnjah slovenjenja kitajščine za eksoticistični predsodek, kaže že samo dejstvo, da slovenske javnosti prav nič ne moti, da večina ljudi ne zna pravilno izgovarjati vrste francoskih, madžarskih ali španskih besed, ki se pojavljajo v slovenskem tisku, v kolikor ne obvladajo ustreznih jezikov. Zakaj naj bi torej kitajska imena slovenili, madžarska pa ne? 3 Potreba po doslednem spoštovanju uradne kitajske pisave Predpostavka o »nujnosti« slovenjenja je morda še držala v devetnajstem in na pragu dvajsetega stoletja, ko državljani in državljanke Kitajske še niso razpolagali z lastno uradno pisavo v latinici, ampak so uporabljali izključno pismenke (prim. Fairbank in Reischauer 1989: 65). Še pred sto leti je torej na tem področju vladala pisana zmeda, saj si je lahko vsak takratni sinolog in vsaka jezikoslovka izgovorjavo teh pismenk samovoljno prikrojila po svoje, kar je vodilo do precejšnjega kaosa v prevodih kitajskih pisnih virov in v najrazličnejših poročilih o kitajski družbi, državi in kulturi. Eno in isto ime je bilo v različnih virih transkribirano na najrazličnejše načine in samo intuiciji in iznajdljivosti posamičnega bralca ali bralke je bilo prepuščeno, da ugane, na koga ali kaj se določeno lastno ime pravzaprav sploh nanaša. Konec devetnajstega stoletja sta britanska jezikoslovca in sinologa Wade in Giles sestavila prvo konsistentno, v sebi zaključeno in sistematično latinizirano transkripcijo kitajskih besed, ki jo je dobrega pol stoletja uporabljala sinološka stroka po vsem svetu. Ta pisava, ki jo še vedno uporablja določeni del konzervativnih britanskih in ameriških sinologov, ki se ne morejo znebiti reliktov kolonialne miselnosti kljub dejstvu, da Kitajska danes razpolaga s svojo uradno latinično pisavo (Said 1995: 67), je bila sestavljena razumno in z upoštevanjem vseh lingvističnih posebnosti kitajskega jezika. Sestavili so jo namreč sinologi in jezikoslovci, ki so obvladali kitajščino, ki so bili vešči slovnice in fonetične strukture tega jezika in ki so natančno vedeli, kako se imena v tem jeziku izgovarjajo. Zato je bila njena uporaba razumna, saj je odpravila samovoljno transkribiranje kitajskih pismenk, ki je dotlej nastajalo pod peresi najrazličnejših posameznikov; transkripcijo je torej poenotila in s tem v največji možni meri odpravila dotedanjo zmedo. Dosledna uporaba Wade-Gilesove pisave je torej sinologom in sinologinjam širom sveta omogočila, da so vedeli, na koga ali kaj se nanaša določeno lastno ime, saj to v različnih virih ni bilo več zapisano na več deset različnih, popolnoma arbitrarno izbranih načinov. Kljub temu je popolnoma neresno in nerazumno dajati v isti koš britansko latinizirano transkripcijo kitajskih imen Wade-Giles in uradno kitajsko latinično pisavo. Kljub vsemu je šlo pri Wade-Gilesovi transkripciji namreč za tujo pisavo, ki je niso sestavili Kitajci sami in katere zato tudi nikoli niso prevzeli kot svoje uradne pisave. Če so si torej Britanci lahko privoščili sestaviti svojo lastno transkripcijo kitajskih imen, bi si to po ustrezni logiki brez nadaljnjega lahko privoščili tudi Slovenci, Italijani, Madžari, Etiopijci, Indijci in vsi ostali narodi. Temu pa že dolgo ni več tako: prvega novembra leta 1957 je bila namreč na 60. plenarni seji Državnega sveta Ljudske republike Kitajske sprejeta latinična pisava pinyin1 kot uradna in po vsej državi obvezna kitaj ska pisava, ki se odslej po vsej državi, tako v šolstvu kot tudi v novinarstvu in v akademskih virih, brez izjeme uporablja kot edini pravilni latinizirani zapis kitajščine. Odlok o tem, da je pisava pinyin uradna pisava knjižne kitajščine, je bil dokončno sprejet na petem zasedanju prvega Vsekitajskega narodnega kongresa v Pekingu enajstega februarja leta 1958. Pisavo pinyin kot uradno latinično pisavo LR Kitajske so zato sprejeli tudi vsi ključni mednarodni organi, ki obravnavajo LR Kitajsko kot samostojno, suvereno in mednarodno priznano državo. Tudi odnos med Republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Kitajsko temelji na deklariranem vzajemnem priznavanju obojestranske suverenosti. In ker, kot že omenjeno, eno temeljnih načel slovenskega pravopisa zahteva, da se tuja lastna imena ne slovenijo, temveč se jih zapisuje v njihovih lastnih pisavah, ni nikakršnega razloga za to, da bi bila pri tem ravno uradna kitajska latinična pisava nekakšna izjema samo zaradi tega, ker za pisanje svojega jezika poleg latinične pisave (predvsem za interno rabo) uporablja tudi »neprevedljive« pismenke. Težnje slovenjenja kitajskih lastnih imen često izvirajo iz napačne predpostavke, po kateri naj bi bili zapisi kitajskih imen, na katere naletimo v virih, napisanih v drugih indoevropskih jezikih, angleške, francoske ali nemške transkripcije teh imen. To seveda že dolgo več ne drži, kljub temu pa slovenski strahovi pred hlapčevstvom bivšim kolonialnim deželam še vedno strašijo po zavesti naše javnosti - predvsem na račun pravilnega zapisovanja kitajskih imen. »Ko je Državni svet LR Kitajske leta 1958 sprejel odlok o izključni uporabi pisave pinyin, pri tem niti slučajno ni imel namena, ravno nam, Slovencem, na kakršen koli način krojiti usode. Zato lahko še naprej mirno spimo, kajti prav nobena »rumena nevarnost« nam noče kratiti pravice do položaja »gospodarja svoje hiše«. Sprejetje odloka o izključni uporabi pinyina kot najbolj pravilne in logične pisave kitajskih imen pomeni samo to, da ima Kitajska (poleg tradicionalne piktogramske pisave) odtlej tudi lastno, uradno priznano in jezikoslovno utemeljeno fonetično pisavo, ki se dandanes, kot rečeno, ne uporablja samo po vsej LR Kitajski, temveč tudi po vsem svetu. 1 V kitajščini pomeni izraz pinyin 'fonetizirati'. Beseda pinyin se torej lahko nanaša na katerokoli fonetično pisavo. Uporaba besede pinyin je torej izvorno žargonska, vendar se je v kitajskih jezikoslovnih in v sinoloških krogih po vsem svetu uveljavila kot sinonim za uradno kitajsko fonetično pisavo (prim. Hadži 1989: 1). Za razliko od prejšnjih časov odtlej ne gre več le za transkripcijo (tj. fonetični zapis) kitajskih znakov v ožjem pomenu besede, ampak za splošno veljavno, uradno pisavo kitajskega jezika. Zato se nam pri uporabi pinyina ni bati slepoumnega prevzemanja kakršnih koli transkripcijskih »ovinkov« prek francoščine in angleščine. In prav zaradi tega je vsakršno iskanje pravil pisanja kitajskih imen po načelih slovenskega pravopisa - z izjemo pravil o sklanjatvi, o kateri bo govor še kasneje - popolnoma odvečno«. (Rošker 1989b:91) Uradna kitajska pisava pinyin je nastala kot plod večletnega raziskovalnega dela priznanih kitajskih jezikoslovcev in strokovnjakov, ki so dodobra seznanjeni s slovnico in fonetičnim ustrojem kitajščine. Prav zaradi tega je nedopustno dvomiti v dejstvo, da je pinyin najbolj logičen in točen fonetični izraz kitajskega jezika, saj je nastal v skladu s sodobnimi načeli slovnične, fonetske in fonološke znanosti. Pri vprašanju o tem, ali bomo dosledno uporabljali uradno priznano in mednarodno sprejeto latinično pisavo vsakega naroda samega ali pa se bomo ravno pri pisanju imen kitajskega jezika opredelili za pisavo, ki je bližja načelom slovenskega pravopisa, gre nenazadnje tudi za vprašanje medkulturne in strokovne etike. Sicer bi se po tej logiki tudi vsi romanisti, germanisti in anglisti Slovenije morali pred objavo kakršnih koli strokovnih člankov o zapisih lastnih imen, ki jih vsebujejo, nujno posvetovati tudi s slovenisti, da se Slovenci in Slovenke ne bi po nepotrebnem mučili s težavno pisno obliko lastnih imen v Bodlerjevi poeziji ali v Šekspirjevih dramah (prim. p. t.). Zato težnje slovenjenja kitajskih imen, ki še vedno prevladujejo v slovenskih medijih in v slovenskih založbah, razumem kot izraz nereflekiranega rasizma in predvsem kot plod nepoznavanja dejstva, da razpolaga kitajska država s svojo lastno, jezikoslovno dodelano in konsistentno latinično pisavo. Plod nereflektiranega rasizma so zaradi tega, ker kitajsko državo in njeno družbeno stvarnost očitno obravnavajo kot predznanstveno entiteto brez opravilne sposobnosti odločanja o svoji lastni kulturi in ker ji odrekajo zmožnost razumevanja »zapletenih labirintov« fonetičnega sistema zapisovanja besed. Ker te težnje temeljijo na pomanjkanju splošne izobrazbe (torej na nepoznavanju dejstva, da LR Kitajska že dobrega pol stoletja razpolaga z uradno latinično pisavo svojega jezika), jih lahko zato mirne duše označimo tudi kot nekulturne. Ta nekultura seveda še naprej vodi do zmede v zapisovanju kitajskih imen, saj lektorji in lektorice, prevajalci in urednice, ki se pri tem opirajo na precej nedorečene okvire trenutno veljavnega slovenskega pravopisa, kitajska imena še vedno slovenijo na najrazličnejše načine, namreč v skladu s tem, kar se njim osebno zdi najbolj primerno. Zato ni čudno, da lahko v slovenskih medijih in drugih pisnih virih še vedno naletimo na takšne transkripcije kitajskih imen, ob katerih se vsem ljudem, ki poznajo kitajščino, naježijo lasje, saj ob njih često tudi sinologi in sinologinje pri najboljši volji ne vemo, koga ali kaj pravzaprav ti zmazki označujejo. Ena in ista oseba, denimo prvi voditelj Ljudske republike Kitajske, katerega ime se pravilno zapisuje Mao Zedong, je v tovrstnih slovenskih zapisih včasih Mao Tse-tung, druge krati Mau Dse-tong, včasih pa tudi Mao Tsedung ali kaj drugega, podobnega. Smernice slovenjenja so nedorečene in neizdelane tudi zaradi tega, ker so jih sestavljali jezikoslovci, ki ne obvladajo kitajščine in se pri svojem delu tudi nikoli niso posvetovali s slovenskimi strokovnjaki in strokovnjakinjami, ki odlično poznajo ta jezik. 4 Pokukajmo v svet in odpravimo jezikovne nedoslednosti! V sinoloških krogih po vsem svetu in tudi v vseh uradnih medijih zahodnoevropskih držav je vprašanje transkribiranja kitajskih imen že zdavnaj rešeno. Tudi na nobeni zahodnoevropski univerzi ne more biti sprejeta seminarska ali diplomska naloga, še manj pa znanstvena raziskava, v kateri so kitajska imena zapisana drugače kot v uradni fonetični pisavi pinyin. Ali moramo prav Slovenci še v enaindvajsetem stoletju, torej več kot pol stoletja po uradnem sprejetju knjižne fonetične kitajske pisave, resnično in na vsak način soditi k redkim »izvoljenim narodom«, ki se še vedno lahko pohvali s »pristno, domačo« pisavo (in izgovorjavo) kitajskih imen, pa čeprav bodo imela ta z dejansko kitajsko fonetiko toliko skupnega kot trikotniki s konjskimi dirkami? Ali moramo prav Slovenci in Slovenke, ki smo lahko ponosni na dejstvo, da nismo nikoli kolonializirali nobene druge kulture, to srečno dejstvo zanemariti v nekakšnih postkolonialnih prizadevanjih za ohranitev nekega že zdavnaj preteklega časa, v katerem so kolonialne sile kolonializiranim narodom vsiljevale svojo kulturo in svoje pisave? Ne glede na to politično in moralno razsežnost pa je tisti del slovenskega pravopisa, ki predlaga slovenjenje kitajskih imen (in kateri torej nasprotuje enemu svojih lastnih osnovnih načel, ki govori o tem, da se tuja lastna imena pišejo v tujih pisavah), neznanstven in nevarno nedosleden. Tako na primer uvaja v kitajščino razlikovanje med zvenečimi in nezvenečimi glasovi, četudi je kitajskemu jeziku tovrstno razlikovanje popolnoma tuje. Kitajščina je zlogovno-tonalni jezik, v katerem soglasniki dajejo le rahel prizvok samoglasnikom. Tako kitajščina ne pozna zvenečih soglasnikov, zato pa je v tem jeziku izjemno pomembna razlika med aspiriranimi in neaspiriranimi glasovi. Tega naš pravopis v delu, ki obravnava kitajščino, ne ločuje. Ker ne temelji na poznavanju ustroja kitajskih zlogov, često zameša tudi foneme z grafemi in obratno; v tem kontekstu je pogosto problematično tudi določevanje posamičnih zlogov znotraj večzložnih besed. Tako naj bi se kitajsko mesto Xi'an, denimo, »po slovensko« pisalo kot »Šjan«, četudi gre pri tej besedi za dvozložnico, sestavljeno iz zlogov xi (si) in an. (Kitajski zlog xian se pri tem, mimogrede rečeno, izgovarja kot »sijen«). Nepoznavanje ustroja kitajskih zlogov, ki so sestavljeni iz začetnih in končnih glasov, ima hudo kaotične posledice tudi za sklanjanje kitajskih imen. Pri tem se drugi del končnic namreč večinoma kar izpusti, kar vodi do precejšnjih zmešnjav, saj predstavljajo končnice, h kakršnim sodi, denimo, končnica -ao, po en glas, ki se v latinici - vsled pomanjkanja ustreznih črk - pač piše z dvema črkama2. Tako se zlog mao, na primer, v »poslovenjenem« rodilniku zapiše maa, kar je lahko enako rodilniški obliki zloga ma, ki je v kitajščini prav tako precej pogost . Vse to nas oddaljuje od dejanske (pravilne) izgovorjave kitajskih besed, namesto da bi nam to približalo, za kar naj bi si ti predpisi o slovenjenju pravzaprav prizadevali. »Eden od glavnih razlogov za uvajanje domačega zapisa in domačih pravil za pregibanje naj bi bila namreč skrb za ohranjanje lepote slovenskega jezika. Taka skrb za lepoto pa se kaj hitro sprevrže v nasilje nad jezikom, še posebno pri jezikih, kot je kitajščina«. (prim. Hadži 1989: 31) Če namreč pri tem postanejo kitajske besede dvoumne ali popolnoma nerazumljive, smo s tem uničili glavno nalogo jezika (prim. p. t.). Z vsiljevanjem 2 K takšnim diftongom sodi še vrsta drugih kitajskih končnic, kot na primer -ai, -ei, -iu, -ou, -iu, -ia, itd. Tovrstne diftongične končnice se ne bi smele krajšati, temveč le podaljševati, tako kot denimo nemška beseda Dachau (Dachau, Dachaua, Dachauu). Diftong -ao se po svoji izgovarjavi nekoliko razlikuje od navedenega primera, a kljub temu bi se beseda mao v skladu s tem principom morala podaljševati in sklanjati kot mao, maota, maotu. Isto velja za prevzeti kitajski koncept dao. 3 Oba navedena zloga sodita tudi k najbolj razširjenim kitajskim priimkom. 80 naših meril in kriterijev v stikih z drugimi kulturami ne moremo izpričati lastne superiornosti. Namesto tega s takšnim pristopom dokažemo kvečjemu našo ozkost in zaplankanost. Zato apeliram na tvorce naslednje, aktualizirane inačice slovenskega pravopisa, da za zapisovanje kitajskih lastnih imen dosledno upoštevajo uradno kitajsko fonetično pisavo in da se pri vzpostavljanju pravil za pregibanje teh dosledno posvetujejo s slovenskimi strokovnjaki in strokovnjakinjami za kitajski jezik in pisavo. Hkrati pozivam vse slovenske medije in založbe, da prenehajo z inkompetentnim, često popolnoma izmaličujočim in v osnovi deplasiranim slovenjenjem kitajskih imen in pričnejo, tako kot vsi mediji in založbe civiliziranega sveta, pri tem dosledno uporabljati uradno kitajsko transkripcijo pinyin, kot jo že od svoje ustanovitve pred štirinajstimi leti dosledno uporablja tudi katedra za sinologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Literatura Bourdieu, Pierre (1991) Language and Symbolic Power. G. Raymond and M. Adamson (prev.), J. B. Thompson (ur.). Oxford: Polity Press. Hadži, Saš (1989) 'Še enkrat o pisanju kitajskih besed.' Delo: Naši razgledi XXXVm/1, str. 31. Fairbank, John K. in Edwin O. Reischauer (1989) China - Tradition & Transformation. Boston: Houghton Mifflin. Ide, Sachiko (1989) 'Formal Forms and Discernment: Two Neglected Aspects of Universals of Linguistic Politeness.' Multilingua 8, str. 223-248. Li, Huachuan (2004) Wan Qingyige waijiao guande wenhua licheng (Proces kultivacije tujega diplomata v obdobju pozne dinastije Qing). Beijing: Beijing daxue chuban she. Lü, Shuxiang (1985) Jindai Hanyu (Moderna kitajščina). Shanghai: Xuelin chuban she. Rošker, Jana (1989a) 'Pinyin ali »pinjinščina«? O pravilnem pisanju kitajskih besed.' Delo: Naši razgledi XXXVm/1, str. 31. Rošker, Jana (1989b) 'Kitajska uglajenost in slovenska samovšečnost - še enkrat (in zadnjič) o pisavi kitajskih imen v slovenščini.' Delo: Naši razgledi 1989/2, str. 91. Said, Edward W. (1995) Orientalism - Western Conceptions of the Orient, 4. izd. Middlesex: Penguin Books, Harmondsworth, Middlesex, (1. izd.: Routledge & Kegan Paul Ltd. 1978). Scribner, Sylvia (1984) 'Denkweisen und Sprechweisen. Neue Überlegungen zur Kultur und Logik.' V: Soziale Struktur und Vernunft - Jean Piagets Modell entwickelten Denkens in der Diskussionkulturvergleichender Forschung. Traugott Schöfthaler in Dietrich Goldschmidt (ur.). Frankfurt/Main: Suhrkamp. Str. 311-339. Siikala, Jukka (1999) 'Writings between Cultures.' V: Postcolonialism and Cultural Resistance. Jopi Nyman in John A.Stotesbury (ur.). Joensuu: Joensuun yliopiston humanistinen Tiedekunta. Str. 48-58. Toporišič, Jože (1989) 'Pinjinkajmo se še malo - k člankoma Jane Rošker in Saša Hadžija.' Delo, Naši razgledi XXXVIII/2, str. 62. UDK: 81 COPYRIGHT ©: MATEJA PETROVČIČ Pregled načinov latinizacije kitajskega jezika in primerjava poglavitnih sistemov Mateja PETROVČIČ* Izvleček Hanyu pinyin je dandanes mednarodno priznani latinični zapis kitajske pisave. Poleg njega se je v preteklosti zvrstilo še precej drugih načinov transkripcije kitajščine, ki so se ohranili v različnih publikacijah. Članek najprej poda kratek pregled sistemov Hanyu pinyin, Wade-Giles, Yale, Gwoyeu Romatzyh, MPS-II, Tongyong pinyin in Latinxua Sin Wenz. Sledi natančna preglednica z ustreznicami glavnih sistemov ter grafični prikaz uporabe omenjenih sistemov skozi zgodovino. Ključne besede: Hanyu pinyin, Wade-Giles, Yale, Gwoyeu Romatzyh, MPS-II, Tongyong pinyin, Latinxua Sin Wenz Abstract Hanyu pinyin is the currently internationally accepted romanization system for Chinese, while other transcription systems have been used in the past and are still to be found in older publications. In the present paper, an overview of Hanyu pinyin, Wade-Giles, Yale, Gwoyeu Romatzyh, MPS-II, Tongyong pinyin and Latinxua Sin Wenz is followed by a comparison of the major systems, and a chronological depiction of their use through history. Keywords: Hanyu pinyin, Wade-Giles, Yale, Gwoyeu Romatzyh, MPS-II, Tongyong pinyin, Latinxua Sin Wenz * Dr. Mateja Petrovčič, asistentka na Oddelku za azijske in afriške študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. E-mail: mateja.petrovcic@ff.uni-lj.si 1 Pregled posameznih sistemov 1.1 Hanyu pinyin Hanyu pinyin (ali skrajšano pinyin) je uradna, mednarodno priznana latinična pisava kitajskega jezika. Začetki pinyina segajo v leto 1954, ko je Ministrstvo za izobraževanje Ljudske republike Kitajske ustanovilo Odbor za reformacijo pisnega jezika. Ta je na podlagi različnih obstoječih sistemov v dveh letih izoblikoval hanyu pinyin. Vlada Ljudske republike Kitajske ga je uradno sprejela 11. februarja 1958, Mednarodna organizacija za standardizacijo ga je kot ISO 7098 potrdila leta 1982, od 1. januarja 2009 pa velja kot uradni latinični zapis kitajske pisave tudi na Tajvanu. V originalu vključuje pinyin še štiri diakritična znamenja za tone, ki se v mednarodnem občevanju običajno opuščajo. 1.2 Wade-Giles Sistem Wade-Giles je sredi 19. stoletja osnoval britanski učenjak Thomas Wade. Nekaj desetletij kasneje ga je nadgradil Herbert Allen Giles. Ta sistem je bil najbolj razširjen latinični zapis kitajske pisave v 20. stoletju, predvsem v angleško govorečem svetu. Večina pomembnih publikacij o Kitajski, ki so nastale v letih med 1912-1979, temelji na Wade-Gilesu. Wade-Giles se je trdno oprijel tudi na Tajvanu, skupaj z nekaterimi drugimi sistemi. Začetek leta 2009 ga je vlada Tajvana uradno zamenjala za hanyu pinyin, v dejanski rabi pa bo preteklo še nekaj časa, preden bodo vsi napisi poenoteni in ga bo sprejelo tudi širše ljudstvo. 1.3 Yale Sistem Yale je zasnoval sinolog George A. Kennedy leta 1943. Obsega latinični zapis štirih glavnih azijskih jezikov: mandarinske kitajščine, kantonščine, korejščine in japonščine. Yale nima trdnih jezikoslovnih temeljev, temveč se zanaša na to, da je mogoče marsikatero nejasnost razčistiti s pomočjo konteksta. Ta latinični zapis kitajske pisave se je namreč prvotno uporabljal v vojne namene. Ameriškim vojakom je poskušal približati komuniciranje s kitajskimi zavezniki. Čeprav je v tistem času že obstajal sistem Wade-Giles, ki je bil v angleško govorečem svetu precej uveljavljen, je sistem Yale kitajske zloge zapisal na precej ameriški način, tako da se vojakom ni bilo treba naučiti nobenih dodatnih pravil, temveč so zapisane zloge prebrali kar 'po domače'. Sistem Yale so uporabljale publikacije, tiskane na Zahodu, v letih med 1943 in 1979. Čeprav je pinyin obstajal že od leta 1958, ga Zahod sprva ni sprejel. S članstvom LR Kitajske v Združenih narodih leta 1971 je hanyu pinyin prevladal tudi v ameriškem svetu. Kljub temu se sistem Yale še dandanes pogosto uporablja za zapis kantonščine. 1.4 ^^oyeu Romatzyh Gwoyeu Romatzyh so razvili kitajski jezikoslovci v letih 1925 in 1926, z Zhao Yuanrenom (Y. R. Chao) na čelu. Uporabljal se je v tedanjih učbenikih, slovarjih in drugih delih, natisnjenih v Hong Kongu in drugod po svetu v letih 1942 do 2000. Ta sistem je edini, ki mu je uspelo ohraniti informacije o tonih, ne da bi za to potrebovali diakritična znamenja ali številke.1 Kitajska je sistem Gwoyeu Romatzyh kot uradni latinični zapis svoje pisave sprejela leta 1928, a se v širših krogih nikoli ni trdno oprijel. Eden od razlogov je tudi njegova kompleksnost, saj obsega štirikrat več zlogov kot ostali sistemi. Kljub temu je vendarle pustil svoj pečat, saj so se kasnejši sistemi, vključno s hanyu pinyinom, zgledovali po njegovih zakonitostih. Ime province Shänxi se tudi v sistemu hanyu pinyin zapisuje kot Shaanxi, da jo je moč razlikovati od province Shänxi, ki ima brez tonov obliko Shanxi. Gwoyeu Romatzyh je na kitajskem prenehal veljati leta 1958, ko ga je nasledil hanyu pinyin. Na Tajvanu je bil v veljavi še do leta 1986, ko ga je zamenjal sistem MPS II. 1 V preglednici na koncu prispevka obsega sistem Gwoyeu Romatzyh štiri stolpce, od katerih predstavlja prvi stolpec zlog v prvem tonu, drugi stolpec zlog v drugem tonu, tretji stolpec zlog v tretjem tonu in zadnji stolpec zlog v četrtem tonu. 1.5 Ostali sistemi zapisovanja kitajskega jezika Na Tajvanu se je v zadnjem stoletju zvrstilo več sistemov za zapis kitajskega jezika. Mnogi od njih so bili poenostavljene različice sistema Wade-Giles, vendar se nobeden ni resnično oprijel. Obenem se Tajvan predvsem iz političnih vzrokov ni odločil za prevzem hanyu pinyina, temveč je zagovarjal svoje rešitve. V nadaljevanju jih je nekaj predstavljenih. MPS-II (ali Mandarin Phonetic Symbols 2) je veljal za uradni latinični zapis kitajskega jezika na Tajvanu od januarja 1986 dalje. Uporabljal se je predvsem za zapisovanje zemljepisnih imen, najdemo pa ga izključno v publikacijah, ki so bile natisnjene na Tajvanu. Kasneje ga je zamenjal tongyong pinyin. Tongyong pinyin je osnoval Yu Boquan leta 1998. Poskušal je ohraniti zakonitosti hanyu pinyina in istočasno izboljšati zapis za zloge, ki so tujcem povzročali največ težav pri izgovarjavi. Sem sta sodili črki q in x. Od hanyu pinyina se torej razlikuje le v nekaj podrobnostih, kot uradni latinični zapis kitajske pisave na Tajvanu pa je veljal v letih med 2002-2008. Nova vlada je tongyong pinyin 16. 9. 2008 zamenjala s hanyu pinyinom, ki je od 1. 1. 2009 dalje tudi na Tajvanu uradni latinični zapis kitajske pisave. Pri tem imajo posamezniki še vedno proste roke, po katerem sistemu bodo zapisovali svoja osebna imena - po Wade-Gilesu, tongyong pinyinu ali hanyu pinyinu. Latinxua Sin Wenz je manj poznani sistem za zapis kitajske pisave. Že v letih 1928-1931 ga je osnoval Sovjetski znanstveno-raziskovalni inštitut, da bi povečal pismenost kitajskih priseljencev. Osnovni namen tega sistema je bil poenostaviti kitajsko pisavo in sčasoma izpodriniti pismenke. Ta sistem je našel svoje privržence med številnimi kitajskimi intelektualci, kamor sodita tudi Guo Moruo in Lu Xun. Novembra 1949 so sistem Sin Wenz sprejele tudi kitajske železnice za namene telekomunikacij. Kasneje so ta sistem na Kitajskem iz političnih vzgibov opustili. 2 Preglednica zlogov po najpogosteje rabljenih sistemih in njihova izgovarjava Spodnja preglednica v celoti podaja ustreznice med sistemi Hanyu pinyin (HY pinyin), Wade-Giles, Yale, Tongyong pinyin (TY pinyin) in Gwoyeu Romatzyh. V zadnjem stolpcu je podana tudi izgovarjava v zapisu IPA.2 Poglavitni namen te preglednice je podati natančne ustreznice med posameznimi sistemi, saj so publikacije, ki so izšle v različnih obdobjih na različnih koncih sveta, uporabljale različne sisteme za zapis besed kitajskega jezika. Osvežimo si še enkrat spomin, kdaj in kje je prevladoval posamezni latinični zapis kitajskega jezika: - Hanyu pinyin: LR Kitajska (1958-zdaj); svet (1980'-zdaj); Tajvan (2009-zdaj), - Wade-Giles: publikacije v angleškem jeziku (1912-1979), Tajvan (vse do danes), - Yale: ZDA (1943-1979), - MPS-II: Tajvan (1986-2002), - Tongyong pinyin: Tajvan (2002-2008), - Gwoyeu Romatzyh: predvsem Kitajska (1942-1958) in Hong Kong, pa tudi drugi deli sveta (1942-2000), Tajvan (do 1986), - Latinxua Sin Wenz: Kitaj ska (1931-1949), Sovj etska zveza (1931-?). Če vemo, kdaj in kje je publikacija izšla, lahko dokaj hitro ugotovimo, katere zloge v hanyu pinyinu predstavlja zapisano ime. HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA a a a a a ar aa ah [a] ai ai ai ai ai air ae ay [ai] 2 Izpuščeni so le zlogi, ki predstavljajo medmete, saj za latinični zapis kitajskih občih besed in lastnih imen niso bistvenega pomena. HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA an an an an an am aan arm [an] ang ang ang ang ang amg aang anq [an] ao ao au ao au aur ao aw [au] ba pa ba ba ba bar baa bah [pa] bai pai bai bai bai bair bae bay [pai] ban pan ban ban ban bam baan barm [pan] bang pang bang bang bang bamg baang banq [pan] bao pao bau bao bau baur bao baw [pau] bei pei bei bei bei beir beei bey [pei] ben pen ben ben ben bem been berm [pan] beng peng beng beng beng bemg beeng benq [p^n] bi pi bi bi bi byi bii bih [pi] bian pien byan bian bian byan bean biarm [pien] biao piao byau biao biau byau beau biaw [piau] bie pieh bye bie bie bye biee bieh [pi£] bin pin bin bin bin byn biin birm [pin] bing ping bing bing bing byng biing binq [pin] bo po bwo bo bo bor boo boh [p3] bu pu bu bu bu bwu buu buh [pu] ca ts'a tsa ca tsa tsar tsaa tsah [ts^a] cai ts'ai tsai cai tsai tsair tsae tsay [ts'ai] can ts'an tsan can tsan tsam tsaan tsann [ts'an] cang ts'ang tsang cang tsang tsamg tsaang tsanq [ts^anl cao ts'ao tsau cao tsau tsaur tsao tsaw [ts^au] ce ts'e tse ce tse tser tsee tseh [ts^^] cen ts'en tsen cen tsen tsem tseen tsenn [ts'an] ceng ts'eng tseng ceng tseng tsemg tseeng tsenq [ts^^n] cha ch'a cha cha cha char chaa chah chai ch'ai chai chai chai chair chae chay [t^'ai] chan ch'an chan chan chan cham chaan chann [T^'an] chang ch'ang chang chang chang chamg chaang chanq [t^^an] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA chao ch'ao chau chao chau chaur chao chaw [Tß'au] che ch'e che che che eher chee cheh chen ch'en chen chen chen chem cheen chenn [T^'an] cheng ch'eng cheng cheng cheng chemg cheeng chenq [t^'^n] chi ch'ih chr chih chy chyr chyy chyh chong ch'ung chung chong chong chomg choong chonq [tß'un] chou ch'ou chou chou chou chour choou chow [tß'^u] chu ch'u chu chu chu chwu chuu chuh [t?'u] chua ch'ua chwa chua chua chuar chuaa chuah [tß'ua] chuai ch'uai chwai chuai chuai chwai choai chuay [tß'uai] chuan ch'uan chwan chuan chuan chwan choan chuann [ts'uan] chuang ch'uang chwang chuang chuang chwang choang chuanq [t^'^n] chui ch'ui chwei chuei chuei chwei choei chuey [t^'uei] chun ch'un chwen chun chuen chwen choen chuenn [ts'uan] chuo ch'o chwo chuo chuo chwo chuoo chuoh [t^'ud] ci tz'u tsz cih tsy tsyr tsyy tsyh [ts'+] cong ts'ung tsung cong tsong tsomg tsoong tsonq [ts'un] cou ts'ou tsou cou tsou tsour tsoou tsow [ts'^u] cu ts'u tsu cu tsu tswu tsuu tsuh [ts'u] cuan ts'uan tswan cuan tsuan tswan tsoan tsuann [ts'uan] cui ts'ui tswei cuei tsuei tswei tsoei tsuey [ts'uei] cun ts'un tswen cun tsuen tswen tsoen tsuenn [ts'uan] cuo ts'o tswo cuo tsuo tswo tsuoo tsuoh [ts'uD] da ta da da da dar daa dah [ta] dai tai dai dai dai dair dae day [tai] dan tan dan dan dan dam daan dann [tan] dang tang dang dang dang damg daang danq [tan] dao tao dau dao dau daur dao daw [tau] de te de de de der dee deh [t^] dei tei dei dei dei deir deei dey [tei] den ten den den den dem deen denn [tan] deng teng deng deng deng demg deeng denq [t^n] di ti di di di dyi dü dih [ti] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA dian tien dyan dian dian dyan dean diann [ti£n] diao tiao dyau diao diau dyau deau diaw [tiau] die tieh dye die die dye diee dieh [ti£] ding ting ding ding ding dyng diing dinq [tin] diu tiu dyou diou diou dyou deou diow [tiou] dong tung dung dong dong domg doong donq [tun] dou tou dou dou dou dour doou dow [t^u] du tu du du du dwu duu duh [tu] duan tuan dwan duan duan dwan doan duann [tuan] dui tui dwei duei duei dwei doei duey [tuei] dun tun dwen dun duen dwen doen duenn [tuan] duo to dwo duo duo dwo duoo duoh [tUD] e e e e e er ee eh ei ei ei ei ei eir eei ey [ei] en en en en en em een enn [an] er erh er er el eri eel eli [a^] fa fa fa fa fa far faa fah [fa] fan fan fan fan fan fam faan fann [fan] fang fang fang fang fang famg faang fanq [fan] fei fei fei fei fei feir feei fey [fei] fen fen fen fen fen fem feen fenn [fan] feng feng feng fong feng ferng feeng fenq [f^n] fo fo fwo fo fo for foo foh [f3] fou fou fou fou fou four foou fow [f^u] fu fu fu fu fu fwu fuu fiih [fu] ga ka ga ga ga gar gaa gah [ka] gai kai gai gai gai gair gae gay [kai] gan kan gan gan gan gam gaan gann [kan] gang kang gang gang gang garng gaang ganq [kan] gao kao gaU gao gau gaur gao gaw [kau] ge ko ge ge ge ger gee geh [k^] gei kei gei gei gei geir geei gey [kei] gen ken gen gen gen gem geen genn [kan] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA geng keng geng geng geng gerng geeng genq [k^n] gong kung gung gong gong gorng goong gonq [kun] gou kou goU gou gou gour goou gow [k^u] gu ku gu gu gu gwu guu guh [ku] gua kua gwa gua gua gwa goa guah [kua] guai kuai gwai guai guai gwai goai guay [kuai] guan kuan gwan guan guan gwan goan guann [kuan] guang kuang gwang guang guang gwang goang guanq [k£n] gui kuei gwei guei guei gwei goei guey [kuei] gun kun gwun gun guen gwen goen guenn [kuan] guo kuo gwo guo guo gwo guoo guoh [kuD] ha ha ha ha ha har haa hah [xa] hai hai hai hai hai hair hae hay [xai] han han han han han ham haan hann [xan] hang hang hang hang hang hamg haang hanq [xan] hao hao hau hao hau haur hao haw [xau] he ho he he he her hee heh [x^] hei hei hei hei hei heir heei hey [xei] hen hen hen hen hen hem heen henn [xan] heng heng heng heng heng hemg heeng henq [x^n] hong hung hung hong hong homg hoong honq [xun] hou hou hou hou hou hour hoou how [x^u] hu hu hu hu hu hwu huu huh [xu] hua hua hwa hua hua hwa hoa huah [xua] huai huai hwai huai huai hwai hoai huay [xuai] huan huan hwan huan huan hwan hoan huann [xuan] huang huang hwang huang huang hwang hoang huanq [x£n] hui hui hwei huei huei hwei hoei huey [xuei] hun hun hwen hun huen hwen hoen huenn [xuan] huo huo hwo huo huo hwo huoo huoh [xud] ji chi ji ji ji .jyi jii jih [tei] jia chia jya jia jia jya jea jiah [teia] jian chien jyan jian jian jyan jean jiann [tei£n] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA jiang chiang jyang jiang iiang jyang jeang jianq [teian] jiao chiao jyau jiao jiau jyau jeau jiaw [teiau] jie chieh jye jie iie jye jiee jieh [tei£] jin chin jin jin jin jyn jiin jinn [tein] iing ching jing jing iing jyng iiing jinq [tein] jiong chiung jyung jyong jiong jyong jeong jionq [teyun] jiu chiu jyou jiou jiou jyou jeou jiow [teiou] ju chü jyu jyu ììU jyu jeu jiuh [tey] juan chüan jywan jyuan jiuan jyuan jeuan jiuann [teysn] jue chüeh jywe jyue jiue jyue jeue jiueh [tey£] jun chün jyun jyun jiun jyun jeun jiunn [teyn] ka k'a ka ka ka kar kaa kah [k'a] kai k'ai kai kai kai kair kae kay [k'ai] kan k'an kan kan kan kam kaan kann [k'an] kang k'ang kang kang kang kamg kaang kanq [k'an] kao k'ao kau kao kau kaur kao kaw [k'au] ke k'o ke ke ke ker kee keh [k'y] ken k'en ken ken ken kern keen kenn [k'an] keng k'eng keng keng keng kemg keeng kenq [k^^n] kong k'ung kung kong kong komg koong konq [k'un] kou k'ou kou kou kou kour koou kow [k'^u] ku k^u ku ku ku kwu kuu kuh [k'u] kua k'ua kwa kua kua kwa koa kuah [k'ua] kuai k'uai kwai kuai kuai kwai koai kuay [k'uai] kuan kuan kwan kuan kuan kwan koan kuann [k'uan] kuang k'uang kwang kuang kuang kwang koang kuanq [k'£n] kui k'uei kwei kuei kuei kwei koei kuey [k'uei] kun kun kwen kun kuen kwen koen kuenn [k'uan] kuo k'uo kwo kuo kuo kwo kuoo kuoh [k'uD] la la la la 1ha la laa Iah [la] lai lai lai lai Ihai lai lae lay [lai] lan lan lan lan Ihan lan laan lann [lan] lang lang lang lang Ihang lang laang lanq [lan] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA lao lao lau lao Ihau lau lao law [lau] le le le le Ihe le lee leh lei lei lei lei Ihei lei leei ley [lei] leng leng leng leng Iheng leng leeng lenq li li li li IM li Hi lih [li] lia lia lya lia Ma lia lea liah [lia] lian lien lyan lian lhian lian lean liann [li£n] liang liang lyang liang Mang liang leang lianq [lian] liao liao lyau liao Mau liau leau liaw [liau] lie lieh lye lie Me lie liee lieh [li£] lin lin lin lin Mn lin liin linn [lin] ling ling ling ling Mng ling liing linq [lin] liu liu lyou liou lhiou liou leou liow [liou] lo lo lo lo lo lor loo loh [l3] long lung lung long Ihong long loong lonq [lun] lou lou lou lou Ihou lou loou low [l^u] lu lu lu lu Ihu lu luu luh [lu] lü lü lyu lyu Mu liu leu liuh [ly] luan luan lwan luan Ihuan luan loan luann [luan] lüe lüeh lywe lyue lhiue liue leue liueh [ly£] lun lun lwun lun Ihuen luen ben luenn [luan] lün lün lyun lyun lhiun liun leun liunn [lyn] luo lo lwo luo Ihuo luo luoo luoh [iud] ma ma ma ma mha ma maa mah [ma] mai mai mai mai mhai mai mae may [mai] man man man man mhan man maan mann [man] mang mang mang mang mhang mang maang manq [man] mao mao mau mao mhau mau mao maw [mau] me me me me me mer mee meh [my] mei mei mei mei mhei mei meei mey [mei] men men men men mhen men meen menn [man] meng meng meng meng mheng meng meeng menq [myn] mi mi mi mi mhi mi mii mih [mi] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA mian mien myan mian mhian mian mean miann [mi£n] miao miao myau miao mhiau miau meau miaw [miau] mie mieh mye mie mhie mie miee mieh [mi£] min min min min mhin min miin minn [min] ming ming ming ming mhing ming miing minq [min] miu miu myou miou mhiou miou meou miow [miou] mo mo mwo mo mho mo moo moh [mD] mou mou mou mou mhou mou moou mow [m^u] mu mu mu mu mhu mu muu muh [mu] na na na na nha na naa nah [na] nai nai nai nai nhai nai nae nay [nai] nan nan nan nan nhan nan naan nann [nan] nang nang nang nang nhang nang naang nanq [nan] nao nao nau nao nhau nau nao naw [nau] ne ne ne ne nhe ne nee neh [n^] nei nei nei nei nhei nei neei ney [nei] nen nen nen nen nhen nen neen nenn [nan] neng neng neng neng nheng neng neeng nenq [n^n] ni ni ni ni nhi ni nii nih [ni] nian nien nyan nian nhian nian nean niann [ni£n] niang niang nyang niang nhiang niang neang nianq [nian] niao niao nyau niao nhiau niau neau niaw [niau] nie nieh nye nie nhie nie niee nieh [ni£] nin nin nin nin nhin nin niin ninn [nin] ning ning ning ning nhing ning niing ninq [nin] niu niu nyou niou nhiou niou neou niow [niou] nong nung nung nong nhong nong noong nonq [nun] nou nou nou nou nhou nou noou now [n^u] nu nu nu nu nhu nu nuu nuh [nu] nü nü nyu nyu nhiu niu neu niuh [ny] nuan nuan nwan nuan nhuan nuan noan nuann [nuan] nüe nüeh nywe nyue nhiue niue neue niueh [ny£] nun nun nwen nun nhuen nuen noen nuenn [nun] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA nuo no nwo nuo nhuo nuo nuoo nuoh [nuD] ou ou ou ou ou our oou ow pa pa pa pa pa par paa pah [p'a] pai pai pai pai pai pair pae pay [p'ai] pan pan pan pan pan pam paan pann [p'an] pang p'ang pang pang pang parng paang panq [p'an] pao pao pau pao pau paur pao paw [p'au] pei p'ei pei pei pei peir peei pey [p'ei] pen pen pen pen pen pern peen penn [p'an] peng p'eng peng peng peng perng peeng penq [p'^n] pi pi pi pi pi pyi pii pih [p'i] pian pien pyan pian pian pyan pean piann [p'i£n] piao piao pyau piao piau pyau peau piaw [p'iau] pie pieh pye pie pie pye piee pieh [p'i£] pin pin pin pin pin pyn piin pinn [p'ln] ping p'ing ping ping ping pyng piing pinq [p'ln] po po pwo po po por poo poh [p'D] pou pou pou pou pou pour poou pow [p'^u] pu pu pu pu pu pwu puu puh [p'u] qi ch'i chi ci chi chyi chii chih [te'i] qia ch'ia chya cia chia chya chea chiah [te'ia] qian ch'ien chyan cian chian chyan chean chiann [te'i£n] qiang ch'iang chyang ciang Chiang chyang cheang chianq [te'ian] qiao ch'iao chyau ciao chiau chyau cheau chiaw [te'iau] qie ch'ieh chye cie chie chye chiee chieh [te'i£] qin ch'in chin cin chin chyn chiin chinn [te'in] qing ch'ing ching cing ching chyng chiing chinq [te'in] qiong ch'iung chyung cyong chiong chyong cheong chionq [te'yun] qiu ch'iu chyou ciou chiou chyou cheou chiow [te'iou] qu ch'ü chyu cyu chiù chyu cheu chiuh [tt'y] quan ch'üan chywan cyuan chiuan chyuan cheuan chiuann [te'ysn] que ch'üeh chywe cyue chiue chyue cheue chiueh [te'ye] qun ch'ün chyun cyun chiun chyun cheun chiunn [te'yn] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA ran jan ran ran rhan ran raan rann [^an] rang jang rang rang rhang rang raang ranq rao jao rau rao rhau rau rao raw [^au] re je re re rhe re ree reh ren jen ren ren rhen ren reen renn [^an] reng jeng reng reng rheng reng reeng renq ri jih r rih rhy ry ryy lyh rong jung rung rong rhong rong roong ronq [^un] rou jou rou rou rhou rou roou row ru ju ru ru rhu ru ruu ruh [^u] ruan juan rwan ruan rhuan ruan roan ruann [^uan] rui jui rwei ruei rhuei ruei roei ruey [^uei] run jun rwun run rhuen men roen ruenn [^uan] ruo jo rwo ruo rhuo ruo ruoo ruoh [^UD] sa sa sa sa sa sar saa sah [sa] sai sai sai sai sai sair sae say [sai] san san san san san sam saan sann [san] sang sang sang sang sang samg saang sanq [san] sao sao sau sao sau saur sao saw [sau] se se se se se ser see seh [s^] sen sen sen sen sen sem seen senn [san] seng seng seng seng seng semg seeng senq [s^n] sha sha sha sha sha shar shaa shah [ga] shai shai shai shai shai shair shae shay [gai] shan shan shan shan shan sham shaan shann [gan] shang shang shang shang shang shamg shaang shanq [gan] shao shao shau shao shau shaur shao shaw [gau] she she she she she sher shee sheh [g^] shei shei shei shei shei sheir sheei shey [gei] shen shen shen shen shen shem sheen shenn [gan] sheng sheng sheng sheng sheng shemg sheeng shenq [gyn] shi shih shr shih shy shyr shyy shyh [g^] shou shou shou shou shou shour shoou show [g^u] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA shu shu shu shu shu shwu shuu shuh [?u] shua shua shwa shua shua shwa shoa shuah [gua] shuai shuai shwai shuai shuai shwai shoai shuay [guai] shuan shuan shwan shuan shuan shwan shoan shuann [guan] shuang shuang shwang shuang shuang shwang shoang shuanq [g£n] shui shui shwei shuei shuei shwei shoei shuey [guei] shun shun shwun shun shuen shwen shoen shuenn [guan] shuo shuo shwo shuo shuo shwo shuoo shuoh [guD] si ssu sz sih sy syr syy syh [s+] song sung sUng song song somg soong sonq [sun] sou sou sou sou sou sour soou sow [s^u] su su su su su swu suu suh [su] suan suan swan suan suan swan soan suann [suan] sui sui swei suei suei swei soei suey [suei] sun sun swen sun suen swen soen suenn [suan] suo so swo suo suo swo suoo suoh [sud] ta t'a ta ta ta tar taa tah [t'a] tai t'ai tai tai tai tair tae tay [t'ai] tan tan tan tan tan tam taan tann [t'an] tang t'ang tang tang tang tamg taang tanq [t'an] tao t'ao tau tao tau taur tao taw [t'au] te t'e te te te ter tee teh [t'y] teng t'eng teng teng teng temg teeng tenq [t'^n] ti t'i ti ti ti tyi tii tih [t'i] tian t'ien tyan tian tian tyan tean tiann [t'i£n] tiao t'iao tyau tiao tiau tyau teau tiaw [t'iau] tie t'ieh tye tie tie tye tiee tieh [t'i£] ting t'ing ting ting ting tyng tìing tinq [t'in] tong t'ung tung tong tong tomg toong tonq [t'un] tou t'ou tou tou tou tour toou tow [t'yu] tu t'u tu tu tu twu tuu tuh [t'u] tuan t'uan twan tuan tuan twan toan tuann [t'uan] tui t'ui twei tuei tuei twei toei tuey [t'uei] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA tun tun twen tun tuen twen toen tuenn [t'uan] tuo t'o two tuo tuo two tuoo tuoh [t'uD] wa wa wa wa ua wa waa wah [ua] wai wai wai wai uai wai woai way [uai] wan wan wan wan uan wan woan wann [uan] wang wang wang wang uang wang woang wanq [£n] wei wei wei wei uei wei woei wey [uei] wen wen wen wun uen wen woen wenn [uan] weng weng weng wong ueng weng woeng wenq [un] wo wo wo wo uo wo woo woh [UD] wu wu wu wu u wu wuu wuh [u] xi hsi syi si shi shyi shü shih [£i] xia hsia sya sia shia shya shea shiah [eia] xian hsien syan sian shian shy an shean shiann [ei£n] xiang hsiang syang siang shiang shyang sheang shianq [eian] xiao hsiao syau siao shiau shyau sheau shiaw [eiau] xie hsieh sye sie shie shye shiee shieh [ei£] xin hsin syin sin shin shyn shiin shinn [ein] xing hsing sying Sing shing shyng shiing shinq [ein] xiong hsiung syung syong shiong shyong sheong shionq [eyun] xiu hsiu syou siou shiou shyou sheou shiow [eiou] xu hsü syu syu shiu shyu sheu shiuh [ey] xuan hsüan sywan syuan shiuan shyuan sheuan shiuann [ey£n] xue hsüeh sywe syue shiue shyue sheue shiueh [ey£] xun hsün syun syun shiun shyun sheun shiunn [eyn] ya ya ya ya ia ya yea yah [ia] yan yan yan yan ian yan yean yann [isn] yang yang yang yang iang yang yeang yanq [ian] yao yao yau yao iau yau yeau yaw [iau] ye yeh ye ye ie ye yee yeh [i£] yi i yi yi i yi yii yih [i] yin yin yin yin in yn yiin yinn [in] ying ying ying ying ing yng yiing yinq [in] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA yong yung yung yong iong yong yeong yonq [yun] you yu you you iou you yeou yow [i^u] yu yü yu yu iu yu yeu yuh [y] yuan yüan ywan yuan iuan yuan yeuan yuann [y£n] yue yüeh ywe yue iue yue yeue yueh [y£] yun yün yun yun iun yun yeun yunn [yn] za tsa dza za tza tzar tzaa tzah [tsa] zai tsai dzai zai tzai tzair tzae tzay [tsai] zan tsan dzan zan tzan tzam tzaan tzann [tsan] zang tsang dzang zang tzang tzamg tzaang tzanq [tsan] zao tsao dzau zao tzau tzaur tzao tzaw [tsau] ze tse dze ze tze tzer tzee tzeh [ts^] zei tsei dzei zei tzei tzeir tzeei tzey [tsei] zen tsen dzen zen tzen tzem tzeen tzenn [tsan] zeng tseng dzeng zeng tzeng tzemg tzeeng tzenq [ts^n] zha cha ja jha ja jar jaa jah [??a] zhai chai jai jhai jai j air jae jay [T?ai] zhan chan jan jhan jan jam jaan jann [T?an] zhang chang jang jhang jang jarng jaang janq [T?an] zhao chao jau jhao jau jaur jao jaw [T?au] zhe che je jhe je jer jee jeh zhei chei jei jhei jei jeir jeei jey [T5ei] zhen chen jen jhen jen jem jeen jenn [T^an] zheng cheng jeng jheng jeng jerng jeeng jenq [T5^n] zhi chih jr jhih jy jyr jyy jyh zhong chung jung jhong jong jorng joong jonq [T5un] zhou chou jou jhou jou jour joou jow [T?yu] zhu chu ju jhu ju jwu juu juh [T?u] zhua chua jwa jhua jua jwa joa juah [T?ua] zhuai chuai jwai jhuai ]uai jwai joai juay [T?uai] zhuan chuan jwan jhuan juan jwan joan juann [T^uan] zhuang chuang jwang jhuang juang jwang joang juanq [T?£n] zhui chui jwei jhuei juei jwei joei juey [T^uei] HY pinyin Wade-Giles Yale TY pinyin Gwoyeu Romatzyh IPA zhun chun jwen jhun juen jwen joen juenn [Tßuan] zhuo cho jwo jhuo juo jwo juoo juoh H^UD] zi tzu dz zih tzy tzyr tzyy tzyh [ts+] zong tsung dzung zong tzong tzomg tzoong tzonq [tsun] zou tsou dzou zou tzou tzour tzoou tzow [ts^u] zu tsu dzu zu tzu tzwu tzuu tzuh [tsu] zuan tsuan dzwan zuan tzuan tzwan tzoan tzuann [tsuan] zui tsui dzwei zuei tzuei tzwei tzoei tzuey [tsuei] zun tsun dzwen zun tzuen tzwen tzoen tzuenn [tsuan] zuo tso dzwo zuo tzuo tzwo tzuoo tzuoh [tsUD] Tabela 1: Primerjava zlogov po različnih sistemih Zvočni posnetki za vse kitajske zloge so zbrani na internetni strani: http : //www.quickmandarin.com/chine sepinyintable/. Zadostujeta že klik na celico z zlogom in prelet miške v novem pogovornem oknu. To je najbrž najbolj elegantna rešitev, kako čimbolj avtentično izgovoriti določen zlog. 3 Grafični prikaz posameznih sistemov za latinični zapis kitajske pisave Na naslednji strani so omenjeni sistemi prikazani še grafično, da si lažje predstavljamo, kako so se pojavljali, uveljavljali in zamirali. A A /VW\ Slika 1: Sistemi latinizacije kitajskega jezika Mateja PETROVIČ: Pregled načinov latinizacije _ Literatura Ao, Benjamin (1997) History and Prospect of Chinese Romanization. http://www.white-clouds.com/iclc/cliei/cl4ao.htm Library of Congress. Pinyin Conversion Project. http://www.loc. gov/catdir/pinyin/ Norman, Jerry (1988) Chinese. Cambridge: Cambridge University Press. Pinyin - Chinese Pinyin Table. http://www.quickmandarin.com/chinesepinyintable/ Pinyin.info; A Guide to the Writing of Mandarin Chinese in Romanization. http://pinyin.info/ UDK: 81 COPYRIGHT ©: MATEJA PETROVČIČ Pregled paragrafov Slovenskega pravopisa s primeri iz kitajskega jezika Mateja PETROVČIČ* Izvleček V članku so predstavljeni izbrani paragrafi iz Slovenskega pravopisa, ki so relevantni predvsem za zapisovanje besed iz kitajskega jezika. Sem sodijo v prvi vrsti pravila za rabo velikih in malih črk ter pravila za zapisovanje prevzetih besed in besednih zvez. Tretje poglavje prispevka natančno predstavi pregibanje moških in ženskih lastnih imen, kjer so opisani vsi možni zlogi kitajskega jezika. Nazadnje članek bralca opozori še na internetno stran, kjer bodo izbrana pravila opremljena še z dodatnimi primeri iz kitajskega jezika. Članek je namenjen tako sinologom, ki se s tovrstno tematiko neposredno srečujejo pri svojem delu, kot tudi lektorjem slovenskega jezika, ki dobijo v pregled besedila, navezujoča se na kitajsko kulturo. Ključne besede: Slovenski pravopis, kitajski jezik, rabe velikih in malih črk, prevzete besede in besedne zveze Abstract Selected paragraphs of the Slovenian Orthography, which are relevant for the spelling of words of Chinese origin in Slovene texts, are presented. Rules for the use of capitalization and for the spelling of loanwords are considered, followed by rules for the declension of Chinese personal names, including all possible syllables of the Chinese language. A mention is made of the companion webpage to this article, which includes additional examples. These recommendations are intended both for sinologists who encounter such problems in their work, and for editors working on Slovene language texts related to Chinese culture. * Dr. Mateja Petrovčič, asistentka na Oddelku za azijske in afriške študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. E-mail: mateja.petrovcic@ff.uni-lj.si Keywords: Sl^-venian Orthography, Chinese language, capitalization, loan words and expressions 1 Raba velikih in malih črk Slovenski pravopis v paragrafih 26-160 določa uporabo velikih in malih črk. V okviru tega so za nas zanimivi odseki, ki govorijo o lastnih imenih. 34 Lastna imena Lastna imena so poimenovanja posameznih bitij (tudi živali), zemljepisnih in stvarnih danosti (npr. imena krajev, delov zemeljskega površja, nebesnih teles; ustanov, delovnih organizacij in podjetij, umetnostnih del ipd.): Jasna, Prešeren, Morana, Slovenec, Lisko; Maribor, Azija, Saturn; Unicef, Litostroj, Fiat, Požganica, Partizanka. Med lastna imena sodijo tudi nazivi dinastij in zgodovinskih obdobij:1 Xia, Shang, Qin, Han, Song, Liao, Jin, Sui, Tang, Yuan, Ming, Qing; Zahodni Zhou, Vzhodni Zhou, Zahodni Jin, Vzhodni Jin, Vzhodni Wei, Zahodni Wei; Obdobje pomladi in jeseni, Obdobje vojskujočih se držav, Obdobje treh kraljestev, Obdobje severnih in južnih dinastij, Obdobje petih dinastij ipd. 37 Posebnosti (k § 34) 1. Večbesedna lastna imena lahko krajšamo: Ljubljansko barje - Barje, Goriška brda - Brda, Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Akademija, Slovenska matica - Matica, Osvobodilna fronta - Fronta, Organizacija združenih narodov -Združeni narodi. Taka krajšava občnoimenske zveze je Cerkev za cerkveno občestvo, cerkveno skupnost ali organizacijo: Katoliška cerkev - Cerkev. Primeri k § 37: Obdobje treh kraljestev - Tri kraljestva, Obdobje severnih in južnih dinastij - Severne in južne dinastije itd. V osnovi uporabljamo polno ime, vendar včasih potrebujemo tudi alternativne oblike. 1 Poimenovanja zgodovinskih dogodkov (revolucij, vojn, vstaj ipd.) ne sodijo sem, temveč jih pišemo z malo začetnico (gl. § 149). Z veliko začetnico pišemo imena 52 - pripadnikov delov narodov in pripadnikov držav ali ljudstev: Masaj, Bezjak, Čič, Bunjevec, Uskok, Dorec, Amazonka; Švicar, Južnoafričan, Avstrijec; 53 - prebivalcev naselij, pokrajin in celin: Ljubljančan, Raščičan, Novomeščan; Gorenjec, Primorec, Vojvodinec, Toskanec; Evropejec, Azijec, Severnoameričan; Primeri k § 52: Džurdži, Kitani, Tanguti. Primeri k § 53: Hebei - Hebeičan, Suzhou - Suzhoučan (za izpeljavo prebivalcev krajev glej § 1006: Priponsko obrazilo -(č)an za imena prebivalcev); Peking -Pekinžan (glej še § 929 Palatalizacijske (nebnjenjske) premene). Z malo začetnico pišemo: 139 neprve sestavine v večbesednih imenih dinastij, razen če so že same lastna imena: Združene države Amerike, Zvezna republika Nemčija, Slovensko primorje, Bližnji vzhod; Bohinjsko jezero, Jadransko morje, Indijski ocean, Primeri k § 139: Obdobje vojskujočih se držav, Obdobje pomladi in jeseni, Ljudska republika Kitajska, Republika Kitajska ipd. 2 Prevzete besede in besedne zveze Paragrafi 161-225 opisujejo pisanje prevzetih besed in besednih zvez. V vsakem jeziku pogosto naletimo na imena bitij (§ 171-181), zemljepisna imena (§ 182208) in stvarna imena (§ 209-214). 171 IMENA BITIJ 172 Latinične pisave Pisno podobo prevzetih osebnih lastnih imen načeloma ohranjamo. Podomačujemo pa: 174 2. imena vladarskih (in nekaterih plemiških) rodovin: Burboni, Habsburžani, Jagelonci, Babenberžani; 175 3. redka druga imena znanih zgodovinskih oseb: Petrarka, Kolumb, Galilej, Luter, Kalvin, Gutsman; Mateja PETROVČIČ: Pregled paragrafov _ Primeri k § 174: Mandžuri. Primeri k § 175: Konfucij, Mencij, Sun Yatsen, Chiang Kai-shek. Imena ostalih znanih mislecev in pomembnih osebnosti ne podomačujemo: Laozi,2 Zhuangzi, Mozi, Sunzi ipd. 181 Prevedena imena Prevzeta lastna imena včasih tudi prevajamo: Orlovo pero, Pika Nogavička, Biserna reka, Češnjev cvet, Skledoliz, Trlica. Načeloma prevajamo vzdevke: Aleksander Veliki, Friderik S praznim žepom. Primeri k § 181: Kamelji Xiangzi. Zavedati se moramo, da na prevod lastnih imen in izbiro ustrezne različice v veliki meri vpliva kontekst in namembnost besedila: gora Lu - Jelenja gora. 182 ZEMLJEPISNA IMENA 183 Enobesedna imena Enobesedna zemljepisna lastna imena iz latiničnih pisav večinoma ohranjajo izvirno podobo: Massachusetts, Caen, Köln, Cagliari. Sem sodijo skoraj vsa kitajska enobesedna zemljepisna lastna imena, saj je pinyin latinična pisava: Suzhou, Xi'an, Hangzhou, Shandong, Yangshuo ipd. 184 Podomačena imena in pisava Podomačeno pišemo imena: 185 1. držav, dostikrat pa tudi zveznih držav in pokrajin: Anglija, Poljska, Švica, Koreja, Japonska, Bangladeš, Rusija, Češka, Teksas, (Južna) Karolina, Virginija, (Savdska) Arabija - Turingija, Lacij, Provansa, Kampanja, Kastilja, Atika, Tesalija; 2 Tovrstna imena zapisujemo kot eno besedo, saj paragraf 4.2.3 določa: »Kadar za znane zgodovinske osebnosti uporabljamo njihove priimke v povezavi z nazivi spoštovanja ali drugimi opisnimi izrazi, pod katerimi so splošno znani, zapisujemo vse zloge skupaj, z veliko začetnico. Na primer: Kongzi, Baogong, Xishi.« 189 5. nekaterih bolj znanih krajev, npr. Firence, Pariz, Bruselj, Ženeva, Lozana, Lizbona, Praga, Plzen, Varšava, Krakov, Lodž, Jeruzalem, Čenstohova, Peking, Čikago, Edinburg; Primeri k § 185: Sečuan, Kanton, Tajvan, Makao, Hong Kong; Primeri k § 189: Šanghaj, Taipei.3 Pomni 192 1. Ustrezna tuja imena uporabljamo poleg domačih navadno le za identifikacijo, zlasti v mednarodnem občevanju: Dunaj (Wien), Oglej (Aquileia), Gradec (Graz), Tržič (Monfalcone), Monošter (Szentgotthàrd), podobno na kažipotih: Reka (Rijeka), Dunaj (Wien), Celovec (Klagenfurt). Primeri k § 192: Kanton (Guangdong), Peking (Beijing), Sečuan (Sichuan), Šanghaj (Shanghai), Tajvan (Taiwan). Pomni: Čeprav se Taipei po sistemu hanyu pinyin zapisuje kot Taibei, se na mednarodnih letališčih ipd. uporablja nespremenjena oblika Taipei. 198 Večbesedna imena 199 Prevedena večbesedna imena Večbesedna zemljepisna imena večinoma v celoti prevajamo, če so sestavljena iz prvotno občnih sestavin, sicer pa le tiste njihove dele, ki so občni. Mednje gredo imena 200 1. držav: Združene države Amerike, Skupnost neodvisnih držav, Nova Zelandija; iz njih delamo tudi ustrezna kratična poimenovanja (ZDA, SND); 201 2. pokrajin: Spodnja Saška, Bližnji vzhod, Nova Škotska, Nova Anglija, Donski bazen; 203 4. vod: Tihi ocean, Indijski ocean, Severno morje, Beringovo morje - Zalivski tok - Bengalski zaliv, Rokavski preliv, Otrantska vrata, Mesinska ožina, Železna 3 Zapis Taipei ne sodi v nobenega od uveljavljenih sistemov latinizacije. Po sistemih hanyu pinyin, Yale, tongyong pinyin bi se moralo pisati Taibei, po sistemu Wade-Giles bi moral biti prisoten apostrof - T'aipei, po sistemu Gwoyeu Romatzyh pa Tairbeei. vrata - Ladoško jezero, Ženevsko jezero - Pripetska močvirja - Reka sv. Lovrenca -Niagarski slapovi, Nilske brzice - Sueški prekop; Prekop Donava-Tisa-Donava; taka enobesedna imena so redka: Rokav (Rokavski preliv), Zaliv (Perzijski ali Arabski zaliv) 206 7. cest, ulic, trgov, parkov: Verdijevo sprehajališče (Corso Giuseppe Verdi), Goldonijev trg (Piazza Goldoni), Kaluška cesta (Kalužskaja doroga), 42. ulica (42"d Street), Ulica Huga Wolfa (Hugo Wolf-Straße), Elizejske poljane (Champs-Élysées), Trafalgarski trg (Trafalgar Square), Bulvar sv. Mihaela (Boulevard Saint Michel), Montmartrska ulica (rue Montmartre), Rdeči trg (Krasnaja ploščat), Nevsko nabrežje (Nevskaja naberežnaja), Nabrežje 13. novembra (Kej 13 noemvri), Peta avenija (Fifth Avenue), Vaclavski trg (Vàclavské nämìst^), Luksemburški park (Parc de Luxembourg); 207 8. objektov: Bela hiša (White House), Slavolok zmage (Arc de Triomphe), Eifflov stolp (Tour Eiffel), Zimski dvorec (Zimnij dvorec). Primeri k § 200: Ljudska republika Kitajska, Republika Kitajska. Kratice LRK, RK. Primeri k § 201: Notranja Mongolija. Primeri k § 203: Rumeno morje - Dolga reka, Rumena reka, Biserna reka, reka Wei. Primeri k § 206: Trg nebeškega miru (Tian'anmen), Letna palača (Yiheyuan). Primeri k § 207: Prepovedano mesto (Gugong). Pri rabi večbesednih imen velja pravilo nepodvajanja. Kadar ohranimo prvotni zlog za poimenovanje vod, oblik zemeljskega površja, cest, ulic, trgov, parkov ipd., opuščamo slovenska poimenovanja teh. Kadar je bolj pomembno izrecno poimenovanje, opuščamo kitajske sestavine z istim pomenom: Yulong He4 - reka Yulong, Yansai Hu - jezero Yansai, Tai Shan - gora Tai, Qinglong Xia - soteska Qinglong. Pravilo nepodvajanja velja za druga občna določila (tempelj, palača, cesar): Shaolinsi - tempelj Shaolin, Qinshi huangdi - cesar Qinshi. 4 Pravila pinyina v paragrafu 4.2.4 določajo, da se občna določila, ki so del zemljepisnih imen, pišejo ločeno in z veliko začetnico: Beijing Shì (^Ä^), Hébéi Shéng (M^^), Yalù Jiang (^Sff ), Tài Shan DòngtlngHü (J^Èffl), Tàiwan Häixiä ( nÄft^). Kadar ni očitno, ali je sestavina imena občno ali lastno ime, se celotno zemljepisno ime zapisuje kot ena beseda: Wängcün (I^), Jiüxianqiäo (H^ft), Zhoukóudiàn (fflP^), Santànyìnyuè (H^ ^ B ). 209 Stvarna imena 211 Nepodomačena imena Nekatera stvarna lastna imena navadno puščamo nespremenjena, npr. imena glasil in podjetij: Elle, Spiegel, Newsweek, Fiat, General Motors. Po potrebi se nekatera taka imena lahko tudi prevajajo, npr. Ona za Elle. Definicija stvarnih imen je podana v paragrafu 77, pomenske skupine stvarnih imen pa so natančneje obdelane v paragrafih 78-109. Primeri k § 211: Renmin ribao (gl. § 81), Tsingtao, Alishan oolong (gl. § 102). 212 Prevedena imena Stvarna lastna imena po potrebi, imena umetnostnih del pa praviloma prevajamo: Kavarna Panteon (Café Panthéon), Pri treh mušketirjih (Chez les trois mousquetaires), Blagovnica Printemps (Magasin Printemps), Čikaška univerza (University of Chicago), Rdeča armada (Krasnaja armija), Ameriška banka (Bank of America), Organizacija združenih narodov (United Nations Organization), Dunajski filharmoniki (Wiener Philharmoniker); Veliki diktator (The Great Dictator), Ogrska rapsodija (Ungarische Rhapsodie), Božanska komedija (Divina commedia), Semenj ničevosti (Vanity Fair), Gospodična (Gospođica), Vojna in mir (Vojna i mir), Figarova svatba (Le mariage de Figaro), Velika opera (Grand Opéra). Primeri k § 212: Potovanje na zahod (Xiyouji), Daodejing, Jin Ping Mei, Sanje v rdeči sobi (Hongloumeng); Predelani paragrafi 1127-1129 so opisani v prispevku Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz kitajskega jezika na straneh 15-24 prav tako so tam predstavljene spremembe in dopolnitve paragrafov 34, 169, 180, 570, 857, 967 in 1118, zato jih na tem mestu ne bomo ponovno izpostavljali. 3 Natančen pregled pregibanja vseh zlogov pri kitajskih lastnih imenih Kot je bilo rečeno v prispevku Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz kitajskega jezika, pregibamo samo zadnjo sestavino lastnega imena. Prav tako je zaradi prepoznavnosti izvirnega zloga pomembno, da osnove nikoli ne krajšamo, temveč jo le podaljšujemo. Spodnje preglednice natančno opisujejo pregibanje kitajskih lastnih imen. 3.1 Pregibanje moških imen Vsa kitajska moška imena sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, ne glede na končnico. V spodnji preglednici so podani primeri za zloge, ki se končajo na nosnik -n [N] ali -ng [g] (glej § 758 in 761). Po istem principu sklanjamo tudi zloge s končnico -ou. Primer: Deng Xiaoping - Deng Xiaopinga; Deng - Denga. Končnica Zlogi 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon -ang bang, mang, lang ... -a -u -a -u -om -eng ceng, deng, zheng _ -a -u -a -u -om -ong long, song, zhong _ -a -u -a -u -om -uang guang, huang _ -a -u -a -u -om -ing xing, ming, bing _ -a -u -a -u -om -iang xiang, liang _ -a -u -a -u -om -iong xiong, qiong, jiong -a -u -a -u -om -an san, ran, ban, fan _ -a -u -a -u -om -ian mian, lian, xian _ -a -u -a -u -om -un gun, kun, dun _ -a -u -a -u -om -en wen, pen, ken _ -a -u -a -u -om -in bin, lin, xin, jin _ -a -u -a -u -om -uan juan, quan, yuan _ -a -u -a -u -om -un yun, kun, lun _ -a -u -a -u -om -ou gou, mou, zhou ^ -a -u -a -u -om Tabela 1: Pregibanje moških imen (-n, -ng in -ou) Vse ostale zloge, ki se končajo na samoglasnik (razen -ao in -iao), podaljšujemo z -j. O podaljševanju osnove z -j govori § 781, o pravilni rabi orodnika pa § 791. Po istem principu sklanjamo tudi zloge s končnico -r. Primer: Ma Yingjiu - Ma Yingjiuja; Ma - Maja Končnica Zlogi 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon -a ma, ba, pa, da ^ -ja -ju -ja -ju -jem -ia xia, jia, qia -ja -ju -ja -ju -jem -ua gua, kua -ja -ju -ja -ju -jem -e ye, re, ce, ze ^ -ja -ju -ja -ju -jem -ie xie, jie, tie, pie ^ -ja -ju -ja -ju -jem -ue Yue, lue, jue, que ^ -ja -ju -ja -ju -jem -i bi, mi, li, ci, zi _ -ja -ju -ja -ju -jem -ai bai, lai, pai, kai ^ -ja -ju -ja -ju -jem -ei Mei, bei, lei, nei ^ -ja -ju -ja -ju -jem -uai kuai, guai, huai ^ -ja -ju -ja -ju -jem -ui Gui, sui, rui, cui ^ -ja -ju -ja -ju -jem -o bo, mo, fo, wo ^ -ja -ju -ja -ju -jem -uo Guo, kuo, shuo ^ -ja -ju -ja -ju -jem -u lu, shu, chu, qu ^ -ja -ju -ja -ju -jem -iu Xiu, miu, liu, qiu ^ -ja -ju -ja -ju -jem -r Er -ja -ju -ja -ju -jem Tabela 2: Pregibanje moških imen (samoglasniki in -r) Posebnost pregibanja so moška imena na -ao in -iao. Podaljšujemo jih s -t. Primer: Mao - Maota; Končnica Zlogi 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon -ao -iao mao, dao, gao, bao ^ xiao, jiao, qiao, liao ^ . -ta -ta -tu -tu -ta -ta -tu -tu -tom -tom Tabela 3: Pregibanje moških imen (-ao in -iao) 3.2 Pregibanje ženskih imen Vsa kitajska ženska imena sklanjamo po tretji ženski sklanjatvi, ne glede na končnico. (glej § 809) Primeri: Wang Huiqin - Wang Huiqin; Zhang Ziyi - Zhang Ziyi; Li Xiangbao - Li Xiangbao Zlogi 1. sklon 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon Zlogi Tabele 1 -0 -0 -0 -0 -0 -0 Zlogi Tabele 2 -0 -0 -0 -0 -0 -0 Zlogi Tabele 3 -0 -0 -0 -0 -0 -0 Tabela 4: Pregibanje ženskih imen (priimek in ime) Kadar uporabljamo priimek kot edino sestavino ženskega osebnega imena, se lahko odločimo za nespremenjeno obliko ali za posamostaljeno obliko svojilnega pridevnika (prim. § 998). Končnica Zlogi 1. sklon 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon -ang bang, mang ... -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -eng ceng, deng _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -ong long, song _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -uang guang, huang _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -ing xing, ming _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -iang xiang, liang _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -iong xiong, qiong _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -an san, ran, ban _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -ian mian, lian, xian _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -un gun, kun, dun _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -en wen, pen, ken _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -in bin, lin, xin, jin _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -uan juan, quan _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -un yun, kun, lun _ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo -ou gou, mou, zhou ^ -ova -ove -ovi -ovo -ovi -ovo Tabela 5: Pregibanje ženskih priimkov (-n, -ng in -ou) Priimki, ki se končajo na samoglasnik ali -r, tvorijo svojilni pridevnik s podaljšanim obrazilom -Jeva (gl. § 781). Končnica Zlogi 1. sklon 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon -a ma, ba, pa, da ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -ia xia, jia, qia -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -ua gua, kua -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo Končnica Zlogi 1. sklon 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon -e ye, re, ce, ze ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -ie xie, jie, tie, pie ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -ue yue, lue, jue, que ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -i bi, mi, li, ci, zi _ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -ai bai, lai, pai, kai ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -ei mei, bei, lei, nei ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -uai kuai, guai, huai ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -ui gui, sui, rui, cui ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -o bo, mo, fo, wo ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -uo guo, kuo,shuo ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -u lu, shu, chu, qu ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -iu xiu, miu, liu, qiu ^ -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo -r er -jeva -jeve -jevi -jevo -jevi -jevo Tabela 6: Pregibanje ženskih priimkov (samoglasniki in -r) Priimkom, ki imajo za končnico dvoglasnik -ao ali mnogoglasnik -iao, pri tvorjenju svojilnih pridevnikov dodamo le -va. Končnica Zlogi 1. sklon 2. sklon 3. sklon 4. sklon 5. sklon 6. sklon -ao mao, dao, gao ^ -va -ve -vi -vo -vi -vo -iao xiao, jiao, qiao ^ -va -ve -vi -vo -vi -vo Tabela 7: Pregibanje ženskih priimkov (-ao in -iao) Vsa pravila za zapisovanje in pregibanje besed iz kitajskega jezika se bodo nahajala tudi na internetni strani Oddelka za azijske in afriške študije, na podstrani Pravopisni kotiček. Literatura Basic Rules of Hanyu Pinyin Orthography (Summary). http://pinYin.info/readings/zyg/rules.html Hanyu pinyin zhengcifa jiben guize (Kitajski pinyin: Osnovna pravila). Standard št. GB/T16159-1996. ( , GB/T16159-1996). http://www.hudong.com/wiki >