Poltnl urad 9021 Celovec — Verlagspoifamt 9021 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsor! Klagenfurt Posamezni Izvod 1,30 lil., mesečna naročnina 5 Šilingov P. b. b. Vidiki nove politike? 1 DEŽELNI GLAVAR SIMA: Izpadi proti slovenski manjšini nevarno ogrožajo mir v deželi 1941-1969 Štajerska in Koroška v revoluciji bo naslov letošnje osrednje proslave slovenskega naroda, ki bo 27. aprila v Velenju. Prireditve se bomo udeležili tudi koroški Slovenci. Podrobnejša obvestila bomo še pravočasno obiavili v našem listu. V zadnjem času se je zvrstilo nekaj dogodkov in predvsem izjav vodilnih politikov, v katerih je moč videti znamenja novih, bolj realnih pogledov na važna mednarodna vprašanja. Seveda je pri takem razvoju treba v prvi vrsti upoštevati, v kakšni smeri in predvsem v kakšnem duhu potekajo odnosi na »veliki relaciji med Vzhodom in Zahodom; prav tako pa je tudi važno, v kolikšni meri se tej splošni liniji prilagajajo pogledi v posameznih konkretnih problemih. Tako v enem kot v drugem pogledu trenutno izgleda, da bo morda že v doglednem času napravljen kakšen korak naprej. Ko je novi ameriški predsednik Richard Nixon pred tedni obiskal Evropo, je podal dokaj zanimivo in značilno izjavo: »Končano je obdobje konfrontacije, začelo se je obdobje pogajanj." Z drugimi besedami bi lahko rekli, da sta se Vzhod in Zahod v vseh zadnjih letih dovolj dobro medsebojno ovohala; zdaj vsak ve, pri čem da je, torej ni več ovire, da ne bi od besed prešli k dejanjem. Za prvi važnejši korak po poti od besed k dejanjem bi morda lahko smatrali poziv, ki so ga države-čla-nice varšavskega pakta s svojega nedavnega zasedanja v Budimpešti naj slovite »na vse evropske države". Seveda gre tudi pri tem pozivu le za besede, in v veliki meri za take, ki na nasprotni strani niso bile deležne ravno navdušenega sprejema. Vendar vsebuje poziv tudi nekaj vidikov, ki jih niti na Zahodu niso mogli enostavno zavrniti kot propagando, mar- Volitve na Solnograškem Zadnjo nedeljo so bile na Solno-gtaškem deželnozborske volitve, katerih izid je presenetil tudi najbolj verzirane napovedovalce političnih odločitev. Presenetilo ni toliko dejstvo, da je OVP utrpela zelo občuten poraz, marveč predvsem to, da je glavni zmagovalec FPO, kateri je uspelo znatno okrepiti svoj položaj, čeprav so ji nekateri politični opazovalci nasprotno napovedovali dokončni polom. Za OVP je vsekakor povsem jasno, da pomeni zadnja nedelja zanjo hud udarec ne le v solnograškem deželnem merilu, marveč Prav tako tudi v državnem okviru. Po splošni oceni je bila izguba najbolj občutna v podeželjskih krajih, zato komentatorji soglašajo v lem, da je na porazni izid volitev V veliki meri vplivalo nezadovoljstvo s kmetijsko politiko sedanje ttVP-jevske vlade. Socialisti so v primerjavi z zadnjimi deželnozborskimi volitvami leta 1964 pridobili več kot 3000 in V primerjavi z državnozborskimi Volitvami leta 1966 celo dobrih 8000 glasov. Kljub temu pa jim ni espelo povečati tudi števila mandatov, marveč bodo imeli tudi v novem deželnem zboru 13 poslan-cev, torej enako kot OVP, katere Zastopstvo pa je nazadovalo od Prejšnjih 15 za dva sedeža v deželnem zboru, in sicer na račun FPO, ki bo imela zdaj 6 namesto 4 deželnih poslancev. Zaradi novega razmerja sil v deželnem zboru je pričakovati, da žtodo pogajanja med strankami Precej trda in dolgotrajna, preden jim bo uspelo doseči sporazum glede sestave nove deželne vlade, pa tudi glede izvolitve predsedstva deželnega zbora. Dosedanjo relativno večino je 'OVP namreč izgubila, s tem pa tudi vse pravice in prednosti najmočnejše stranke. Izhod bo torej treba iskati v kompromisih, kar pa spričo dejstva, da si zdaj stojita nasproti dve po mandatih enako močni stranki, gotovo ne bo lahko, zlasti če se OVP ne bo pravočasno odpovedala zdaj ne več opravičljivim ambicijam »vodilne sile". več so jim nasprotno posvetili kar precejšnjo pozornost. Glavni poudarek tega poziva je na evropski varnosti. Najtesneje s tem problemom pa je nedvomno povezano tako imenovano nemško vprašanje, ki še vedno predstavlja enega glavnih in hkrati tudi delikatnih reliktov iz druge svetovne vojne, ob katerega je prej ali slej zadel vsak dosedanji poskus urejanja povojnega sveta. Ravno v tem tako kočljivem vprašanju pa se zdaj kaže prvi žarek novega realizma, ki obeta privesti do resnih naporov za stvarno obravnavanje spornih vprašanj. Gotovo je v tej zvezi izredno zanimivo stališče, ki ga je do poziva varšavskega pakta zavzel zahodno-nemški zunanji minister Brandt. Med drugim je izjavil: »Člani varšavskega pakta omenjajo v svojem pozivu zamisel konference o evropski varnosti. Načelno smo naklonjeni tej misli. Njeno uresničenje nam mora omogočiti približanje rešitvi 'problemov srednje Evrope, ki naj ustreza upanju nemškega ljudstva in zakonitim interesom držav tega področja." Še do pred nedavnega bi ta izjava seveda pomenila, da je vsako reševanje evropskih problemov možno le v smislu skozi vsa povojna leta prakticirane bonske politike. Toda zdaj se začenja tajati led tudi v Zahodni Nemčiji, kjer se množijo glasovi, da je treba stvarem trezno pogledati v oči in se sprijazniti z dejstvi, katerih danes nihče več ne more spremeniti. V tem oziru se »začenja svitati" zlasti v vrstah socialnih demokratov, kjer je prišlo na pokrajinskih kongresih že do zelo odločnih nastopov. Zlasti pa je tozadevno dovolj jasno zavzel stališče socialdemokratski župan zahodnega Berlina Schiitz, ki je poudaril, da je stvarnost, ki je nastala v minulih 20 letih, treba jemati kot izhodišče pri ustvarjanju novega. Izrazil je mnenje, da ne bodo našli zaveznikov tisti, ki bi še mislili, da se lahko v celoti obnovijo stare nemške meje. Večina mednarodne javnosti sodi, da je dokončno rešeno vprašanje ozemelj, ki ležijo vzhodno od Odre in Nise, zato so razprave o mejnih črtah neosnovane in zastarele. »Zdaj je edina resnična možnost za Nemce v tem, da prispevajo h graditvi Evrope, v katerih bodo končno zbrisane vse meje." V govorih, ki jih je ob koncu prejšnjega tedna imel na okrajnih konferencah SP'G v Šmohoru in Wolfsbergu, je deželni glavar Hans Sima zavzel stališče tudi do najnovejših izpadov proti koroškim Slovencem ter zelo odločno obsodil hujskaško gonjo nacionalističnih krogov in še posebej radikalnih sil v okviru koroške FPO. Po pisanju koroškega socialističnega glasila »Karntner Ta-geszeitung” je deželni glavar ugotovil, da je skupina, ki jo je imenoval NPD v FPO, v zadnjem času začela masivne napade proti slovenski manjšini na Koroškem in s tem kršila ustrezna določila državne pogodbe. „Ta dejavnost — je poudaril deželni glavar Sima — nevarno ogroža notranji mir v deželi.” Pri tem je opozoril, da hujskaška gonja lahko privede tudi do zunanjepolitičnih posledic ter občutno moti dobrososedske odnose Koroške in Avstrije z Jugoslavijo. Na račun nacionalističnih hujskačev in posebej FPfcS je deželni glavar dejal, da so očitno pripravljeni, da z nevarno strankarsko propagando lahkomiselno spravijo v nevarnost v dolgoletnih prizadevanjih priborjeni notranji mir v deželi. »Razpihovanja davno premaganih nacionalnih emocij s strani neodgovornih elementov ni mogoče dovolj ostro obsoditi, zlasti ker bi morebitne posledice moralo nositi celotno prebivalstvo in ne le za to gonjo odgovorna klika. Zato je naloga vseh pozitivnih in naprednih sil v deželi, da se z vsemi močmi uprejo nevarnosti povratka v čase zastarele miselnosti.” Odločne in pogumne besede deželnega glavarja Sime koroški Slovenci iskreno pozdravljamo ia smo prepričani, da bodo deležne nedeljenega priznanja in podpore vseh tistih prebivalcev dežele ne glede na jezik ali politično prepričanje, ki jim je resnično do enakopravnega sodelovanja, med^flrojnegd razumevanja in mirnega sožitja v naši skupni domovl^lt ^ ^ r bocj a tUsf ' ■ 's* s ?miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiimiiimiiiimiiiiimnmmimin>iiium:ulhiUiimmimui:iiiim:i.uiiiiiiuni^ si roq rfiir Sodelovanje treh sosedov n movttibje/cn V ponedeljek in torek je bil ko- ske krajine dr. Berzantija, so raz-roški deželni glavar Hans Sima v previjali o raznih možnostih nadalj-spremstvu namestnika deželnega : nje razširitve in utrditve sodelova-glavarja dr. V/alterja Weissmanna rfja. na alpsko-jadranskem prostoru, in deželnega svetnika Ericha Sucha- Pogovori SO v prvi vrsti veljali raz- neka na uradnem obisku v Trstu, ličnim prpblemom, ki se nanašajo kjer je imel razgovore z vodilnimi neposredno na deželi Koroško in predstavniki avtonomne dežele Fur- Furidnijo-Julijsko krajino (med dru-laniije-Julijske krajine. Hkrati z gim so obravnavali vprašanja kul-uradnim obiskom pa se je tudi zt^e izmenjave in gospodarskega razširitvijo kulturne izmenjave nQ0e^f|ja, vprašanja izgradnje Trst, kjer je gostoval ansambel ce- cestnec^mrežja, pa tudi problem lovškega Mestnega gledališča, zdsocF'°v' i imajo zem jisca čelo novo obdobje odnosov stra"j' '!* J6 b,.la na sosednima deželama. &T °befi, *ft,neh poudarjena pr.prav- vr JjenosJ :jto sporazumno reševanje razgovori v Trstu, kjer so'^ želja; po nadaljnji poglobitvi M*ki Med bili koroški predstavniki gostje1 .^pr'ri,č|itolj4kih in dobrososedskih odlili: nosov*. predsednika dežele Furlanije-Julij- nosay., Pjpjr.tako pa je izmenjava mnenj veljgiq tudi širšemu okviru sodelo-r r,vcir*jqv namreč vključno Slovenije. ~ ijlve3To 9lavar Simai izrecno Veljati je začela mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije n n maglpsjl ,udl na svoji tiskovni kon- ’ ’ > tr ' ferenci v Trstu, kjer je poudaril iz- Za enakost vseh ljudi in narodov V spomin na krvave izgrede leta 1960 v Sharpevillu v Južni Afriki, kjer so vojaki in policaji divje streljali na udeležence demonstracije proti rasističnim zakonom, je glavna skupščina OZN proglasila 20. marec za vsakoletni mednarodni dan za odpravo rasne diskriminacije. Letos je za ta dan generalni tajnik OZN U Tant objavil posebno poslanico, v kateri je naglasil, da je takratni dogodek v Sharpevillu „resen opomin proti hudi nevarnosti, ki jo prinaša rasna diskriminacija. V spomin teh žrtev in vseh drugih, ki so dali življenje v borbi za rasno enakopravnost in za odpravo diskriminacije, Združeni narodi aktivno sodelujejo v tej borbi." U Tant je ob letošnjem mednarodnem dnevu za odpravo rasne diskriminacije tudi sporočil, da je začela veljati mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Pozval je vse države, naj odobrijo to konvencijo, kakor tudi konvencijo mednarodne organizacije za delo, ki odpravlja diskriminacijo glede zaposlitve in poklica, ter konvencijo UNESCO, ki je posvečena boju proti diskriminaciji na področju šolstva. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je zelo pomembna, saj nalaga državam obveznost, da se izkorenini rasna diskriminacija na svetu v vseh njenih oblikah ter prepreči širjenje rasistič- ni V prepoveduje vsakolod"«*®) napredek prijateljskih odno-zlik, barve kože fOjtoCf'.™ Koroško in Slovenijo. H po njegovi izjavi prispe- rasnih razlik, barve kože *di,,:SC)v( pned ; v tej konvenciji pa je, da J?c»0 \ narodni forum, ki bo skrbel ^valipfjgds nih doktrin in prakse. Konvencija diskriminacijo na podlagi i etničnega porekla. Novost . .... ustanovljen poseben mednarodni forum, ki bo skrbel vcrlicqiedsebojni obiski najvišjih de-za uresničevanje določil te konvencije. . .. želnilyryoditeljev, kulturne izmenja- V konvenciji se kot plemenska diskriminacija oma- ' prav posebno pa srečanja čuje »vsakršno razlikovanje izključevanje omejevaWn(Sl,v'po^ov obrnejnih občin, »kajti ali dajanje prednosti, ki temelji na plemenski pnpadtttž- J srečanja SQ naj imernejši stu na barvi koze, na državni pripadnosti ah na u nem poreklu", prav tako pa tudi vsakršno razlikovanji>r'ačtn uresničevanja . programs i „katerega namen ali rezultat je, uničiti ali spraviti tf/oP^eklarpcij v vsakdanjem življenju nevarnost priznavanje ali uživanje v enakem razmerju sosedov, prav tako pa so ta sreca-človeških pravic in osnovnih svoboščin na političnem, pja najneposrednejša oblika zbliže-gospodarskem, socialnem in kulturnem področju ali na vonja in razumevanja ljudi z obeh slehernem drugem področju javnega življenja." r , ^ sprani meje." Države podpisnice te konvencije se obvezujejo, dd,lfg-r< Zg. nadaljnji razvoj odnosov med do onemogočile plemensko diskriminacijo, ki bi jo iz- trenj ji sosednimi deželami je dežel- vajal kateri koli državni organ, organizacija ah J^gG^ni glavar med razgovori sprožil mi-posameznik. Deklaracija poleg tega zahteva, da^se mar d; ^ us)anovi)vi skupnega medde- tehnifiem P°drediti V$a zakonoda,a vseh drZaV P&d~ želnega združenja, ki bi spodbuja-Nedvomno pomeni ta konvencija nov pomemben vse oblike sodelovanja,^ hkrati prispevek v boju za dosego resnične enakopravnosti iti izdajalo skupno irojezicno re- enakovrednosti vseh ljudi in narodov na svetu. vijo za medsebojno informiranje. ------------------Karearas----- Nov svetovni rekord v Planici Potek mednarodne prireditve treh planiških dni vsekakor tisoč obiskovalcev, na nedelj-smučarskih poletov v Planici več, kot je bilo mogoče pri- ski zaključni prireditvi je bil |e presegel tudi najbolj opti- čakovati: vsak posamezni med njimi tudi jugoslovanski mistične napovedi. Čeprav so dan ^pianj«. 69» je namreč predsednik Josip Broz Tito s v strokovnih krogih s precejš- pomenj| judj nov svetovni re- soprogo Jovanko; število Iju-n o gotovostjo računali s tem, ........ . . . da bo na novi planiški veli- kord' Brezh,bni P°*ek Prire- di- k' prireditev v Planici kanki dosežen tudi nov sve- di,ve ie v ,reh dneh neP°- gledali v televiziji, pa gre v tovni rekord, so bili dogodki sredno spremljalo okoli 100 desetine milijonov. iz Češkoslovaške. Najprej je Jiri Raška izenačil niti polnih 24 ur stari svetovni rekord 156 metrov, vendar se je svojega uspeha mogel veseliti le nekaj minut, kajti Bjorn VVirkola je odprl novo stran v knjigi svetovnih rekordov — 160 metrov. Toda Jiri Raška ni hotel zaostajati; trdno odločen, da tokrat premaga V/irkalo, je prekosil samega sebe lin pravkar doseženi rekord (160 metrov) prestavil na novo fantastično znamko 164 metrov. Čeprav je VVirkola še enkrat tvegal vse svoje znanje, je dosegel »samo" 162 metrov, kar pa je bilo že premalo, da bi mogel svojega največjega tekmeca Raško še enkrat zamenjati na prestolu svetovnega prvaka. V tem vzdušju se je začela tudi zaključna prireditev v nedeljo, ko se je v Planici zbralo rekordno število 45.000 ljudi (v pretek jih je bilo kakih 15.000, v soboto okoli 35.000): splošno je prevladovalo mnenje, da je bil s 164 metri Jirija Raške dosežen višek in torej ni več računati z nadaljnjimi presenečenji. Pa je prišlo drugače. V enem zadnjih skokov letošnje prireditve je vzhodnonemški skakalec Manfred VVolf še enkrat poskrbe! Že prvi dan v Planici se je začel v znamenju rekordov. Izvrstni norveški skakalec Bjorn VVirkola je pri svojem drugem poskusu dosegel dolžino 156 metrov in je s tem za dva metra presegel dosedanji svetovni rekord, ki ga je leta 1967 postavil Avstrijec Bachler. Pa tudi mnogi drugi tekmovalci, ki so prišli iz 12 držav, so zabeležili izredne uspehe, tako da je bilo že kar precej jasno, da bo Planica doživela še nadaljnja presenečenja. Sobotna prireditev je v tem oziru res izpolnila vsa pričakovanja, ko se je vnel »dvo-boj” med svetovnim rekorderjem VVIrkolo in njegovim najhujšim »nasprotnikom" Raško Mednarodna borza turizma Pod naslovom »Mednarodna borza turizma" bo v dneh od 15. do 23. maja v zahodnem Berlinu že tretjič prirejen mednarodni sejem turizma, ki se ga bodo udeležili zastopniki vseh panog oziroma vej turističnega gospodarstva v svetovnem merilu. V zadnjih letih se opaža presenetljivo hiter razmah turizma povsod v svetu, še prav posebno pa v Evropi in Severni Ameriki. To se zrcali med drugim tudi v naglem naraščanju števila potovalnih in drugih turistično-propa-gandnih agencij in birojev v vseh za turizem pomembnejših krajih na vseh celinah. Zaradi tega ni čudno, da je zanimanje za takšne specializirane mednarodnefjfriNdiN^fkbtbo mednarodna borza turizm»i4f ffcriiiui, cpovsod v de že lah, i i ftd igoa ■ t ratbcm- p onmpbaM; j š o vlogo, fHnlifejvi^jtoJt lil o oni; til ? Letošnji-JieieflvnirisJftv v Berlinu bodo pred-fidoma obiskali i(k^i .strokov- Hjaki s področja turizma iz kakin 5o držav ?smiWaiP^«WAii»di raz- ne konference in zasedanja, kjer bodo razpravljali o raznih aktualnih vprašanjih, povezanih s trenutnim stanjem in bodojpim razvojem turizma. Poseben „dan razg^VirtAj^Vllb posvečen problemom nemškega- tu Mfepo^prometa, kjer se bodo pod pokroviteljstvom nemških tujskoprometnih organizacij, ssspalij prireditelji potovanj, potovalni posre4»jiki, io. Aflsilci prometa. Prav tako pa imajcj v iJai^rtm^udji „dan razgovorov za inozemstvo", katerega se bodo udeležili zastopniki najpomembnejših inozemskih potovalnih agencij in 1 ; Prireditelja tega zanirrfkPčgla 'hiBdharbdnega sejma turizma sta zahodftoftetvlšitt ^Jlužfca za razstave in prometni uraddr išerl»«wrl -l tdo o,” mig s za senzacijo ter premaknil mejo doslej najdaljšega skoka na svetu za en meter — na 165 metrov. Za končno oceno so upoštevali najboljše skoke, ki so jih posamezni tekmovalci dosegli v treh dneh. Zmagovalec »Planice 69" je na podlagi skupne ocene Jiri Raška (Češkoslovaška), ki so mu sodniki priznali skupno 895 točk. Na drugem mestu je bil Bjorn Wirkola (Norveška) s skupno oceno 889 točk. Novi svetovni rekorder Manfred Wolf (Vzh. Nemčija) je z oceno 841, točke zasedel tretje mesto. Najboljši avstrijski tekmovalec je bil Ernst Kroll, ki je z oceno 754 točk dosegel lepo 11. mesto v skupni razvrstitvi, medtem ko si je 13. mesto priboril najboljši Jugoslovan Peter Štefančič, ki je s skokom 150 metrov postavil tudi nov jugoslovanski državni rekord. Po vsem tem bi »Planico 69" vsekakor lahko imenovali »prireditev rekordov". To velja tako za svetovne rekorde, kakor tudi za številne državne in osebne rekorde, saj so v treh dneh mnogi tekmovalci zabeležili dosežke, ki nedvomno pomenijo višek njihove športne kariere. Svoj absolutni rekord pa je dosegla tudi Planica sama, zibelka smučarskih poletov, katere nova velikanka je že ob svoji premieri znova prevzela vodilno mesto v svetu. Hkrati pa je bil z letošnjo prireditvijo v Planici narejen tudi korak naprej k še večjim smučarskim skakalnicam, saj je brezhibni potek planiške prireditve pokazal, da je na tem področju možen še nadaljnji razvoj. Razvoj turizma v Avstriji... Lani so v Avstriji zabeležili skupno 10,8 milijona turistov, od tega 7,3 milijona inozemskih in 3,5 milijona domačih gostov; skupno število turističnih nočitev je bilo 67,5 milijona, od tega jih je 47,7 milijona odpadlo na inozemske in ostalih 19,8 milijona na domače turiste. Medtem ko je bilo leta 1967 v primerjavi z letom 1966 zabeleženo nazadovanje števila turistov in njihovih nočitev za okroglo 95.000 oziroma 718.000, se je lani število turistov v primerjavi z letom 1967 povečalo zo okrog 754.000 in število nočitev za približno 3,6 milijona; pa tudi v primerjavi z letom 1966 je lani število turistov in turističnih nočitev naraslo za 656.000 odnosno 2,9 milijona. V pretežni meri gre lanskoletni porast števila turističnih nočitev na račun inozemskih turistov: v primerjavi z letom 1967 je lani število nočitev inozemskih gostov naraslo za okroglo 3,4 milijona (7,6%), število nočitev domačih gostov pa le za 257.000 ali 1,3 odstotka. Od tega so zlasti profilirale Tirolska, Solnograška in Koroška. ... in v Jugoslaviji Tekom lanskega leta je peljalo čez jugoslovanske meje več kot 13,260.000 motornih vozil, od tega približno 12,7 milijona potniških avtomobilov. Letos pa so že samo v januarju našteli približno 660.000 motornih vozil, kar je za 7 odstotkov več kakor v istem mesecu lani. Število turistov pa je bilo v januarju za 15 odstotkov večje v primerjavi z januarjem 1968. Zato upravičeno pričakujejo, da se bo število motoriziranih turistov letos v Jugoslaviji še znatno povečalo ter računajo, da bo po jugoslovanskih cestah tekom leta vozilo okoli 15 milijonov tujih vozil. Zagreb se pripravlja na leto 2000 »Leto 2000 bodo ZagTbbčB ni \>odo stopili na »obvezno" sko-kupovali kruh pod zemljo.* Jdebco kave. kor zveni ta napoved moctfč^nd - Trg republike bo leta 2000 verjetno, v resnici ni, vsSj jžfcv glavno zbirališče Zagrebčanov, mnenju skupine sfrokovnj^bv,2.1 Samp da na njem takrat ne bo ki dela za trideset let rrifjhrbj.! ^LlonaŠnjega hrušča in avtomo-Načrtovalci, urbanisti, izvedeiičf'1 bilslce gneče. Trg bo takrat ne-za promet, vsi ti in še drugl slS0^ | kakšna oazo miru. V strogem nekem smislu preoblikovali ^centru mesta ne bo več nikakrš- našnje jedro širšega središč^ Ztlf .nih koles, zamenjali jih bodo greba in to študijo imenovati čevlji pešcev, zakaj trg se bo »Program ureditve zagrebŠkb^cP'"/spremenil v njihovo kraljestvo, centra". v V samem središču mesta bo ži- Zdi se, da ni daleč čas',; £0'V^elp samo okrog 300.000 ljudi, bo današnja podoba Zagrebav,< i’ tJa+res jih je tam že več kot ostala le še v spominu —-PkcU ■v**i ‘pot rpllijona; toda tako ne gre vizija preteklosti. Kakšna pčf'Bo'*|ri^ vef ' naprej, središče je treba podoba bodočega podzertidlj- '*:t »očbjjjf", ga spremeniti. Rdeča skega in nadzemeljskega Zagri- ,baryp na mapi pove, da bodo v ba; kakšne spremembe b3d6‘ j^rediičp samo specializirane tr-doživele arterije tega milijonske-1 *K 9ovfo#, gostinski In turistični ob-ga mesta? JekJvgjalerije, muzeji, klubi, ob- Na to vprašanje je danes iHb-'1 iektt M garažiranje lin parkira-goče odgovoriti samo na osHo^"p-hje poti zemljo. Rumeno barva vi map, Izdelanih po predlog Dlr ponV&trl, da v širšem centru ne kakih dvajset strokovnjakov tVi,,v čbo ‘Vec Toliko uradov ter znan-zagrebškem urbanističnem zavb- estvenih, .prosvetnih in zdravstve-du. Na teh mapah se je možnB-1 «J*cr»ifi defektov. Z zeleno barvo so sprehoditi že po Zagrebu lettf'9^ označil objekti, ki jih bo treba 2000; to je sprehod po neobiččjf-P 'h bd^gpjfj, ker ovirajo normalno nih poteh tom, kjer se bodo ivljfcfj^s in razvoj prebivalstva koč prebivalci vozili s podze-1' 3 ^ «r mesta. Osf je naperjena proti meljsko železnico, kjer bodo nb- °i ndusftvjskim napravam, proti kupovali razno blago, kamor ,lCt-ou6nim 4n nesnažnim servisom, I oji v proti skladiščem. Obenem s to »čistko" v centru Zagreba mu bosta — razumljivo čez trideset let — priključena še dva centra: na Trnju in vzhodno od velesejma. Prebivalci današnjega centra se bodo odselili v nova, komfortnejša stanovanja. Kako rešiti vprašanje prometa, je v Zagrebu prav tako aktualno danes, kot bo čez trideset let. V centru bodo — kakor že povedano — pešci absolutni gospodarji. Predvidevajo, da bo imel takrat vsak tretji Zagrebčan svoj avto (danes vsak petnajsti), vendar bodo za vsa ta vozila zagotovljene garaže. Potrebni prostor nameravajo ustvariti z rušenjem starih poslopij, kjer bodo izgrajene številne večnadstropne garaže, poleg teh pa tudi še parkirni prostori v ulicah, ki bodo obkrožale center. Prenatrpanih ulic ne 'bo več, kakor tudi ne bo več v strogem centru dovoljeno parkirati. Okrog 80 odstotkov avtomobilov bo spravljenih pod zemljo. Ropot in trušč obrtniških delavnic bodo zamenjali zelenje, parki, otroška igrišča. V preteklosti je urbanizacija požrla marsikatero zeleno površino; ta napaka .bo popravljena. Tako bo prenatrpani center začel »dihati". Iz strogega centra bo zginil tudi tramvaj. Ves promet se bo odvijal s podzemeljsko železnico, ki bo povezovala posamezne predele mesta in okoliška »satelitska mesta". S premestitvijo prometa pod zemljo se bodo tja preselile tudi številne trgovine, kjer bodo potniki podzemeljske železnice med čakanjem lahko kupili vse od kruha do čevljev. V predmestih pa bodo vozili avtobusi. Da bo v bodočnosti življenje v dobri meri potekalo pod zemljo, je že v naprej sprejeto dejstvo. Poleg omenjenega javnega prometa pod centrom mesta se bo pod zemljo, skozi varne podzemeljske tunele, odvijal tudi nagli, tranzitni promet. Reka avtomobilov se bo na eni strani mesta pogrezala pod zemljo in se na drugem koncu spet prikazala na površje. Razumljivo je, da vseh teh načrtov ni bilo lahko sestaviti. Treba je bilo opraviti ogromno dela, toda šele bodočnost bo pokazala, ali so strokovnjaki s svojimi predvidevanji tudi prav zadeli. osiROKecDSveru LJUBLJANA. — Po pooblastilu vatikanskega delegata msgr. Cagne je beograjski nadškof dr. Gabrijel Bukatko objavil papežev odlok, s katerim se ustanavlja slovenska metropolija, ki obsega ljubljansko in mariborsko škofijo. Ljubljanski nadškof dr. Josip Pogačnik je postal s tem metropolit. WASHINGTON. — Sovjetska zveza je predlagala Ameriki, da bi izmenoma odprli nove konzulate, ki ne bi bili v glavnih mestih obeh držav. Tako bi Sovjetska zveza želela imeti svoj konzulat v San Fanciscu, medtem ko bi ga Amerika rada odprla v Leningradu. CIUDAD MEXICO. — Paragvaj je kot deseta država ratificiral pogodbo, ki prepoveduje izdelovanje, posest in uporabo jedrskega orožja v Latinski Ameriki. S tem je pogodba začela veljati. Velika Britanija in Amerika sta se prav tako obvezali, da bosta spoštovali to pogodbo; v katerem pa bo to storila tudi še Sovjetska zveza. Tako je postala Latinska Amerika prvo brezatom-sko področje na svetu. BEOGRAD. — Prejšnji teden je začel veljati jugoslovansko-zahodnonemški sporazum o medsebojni ukinitvi vizumov. Na podlagi tega sporazuma jugoslovanski državljani lahko potujejo v Zahodno Nemčijo s samim potnim listom brez vizuma ter se tam zadržijo do treh mesecev; isto velja obratno za državljane Zahodne Nemčije za potovanje v Jugoslavijo. Izjema so le jugoslovanski državljani, ki potujejo v Nemčijo na delo; le-ti morajo tudi še naprej imeti za tako potovanje zahodnonem-ški vizum. \VASHINGTON. — Ameriški senator Edward Kennedy se je zavzel za sprejem LR Kitajske v OZN. Poudaril je, da bi morala LR Kitajska zasesti kitajsko mesto v varnostnem svetu in v glavni skupščini OZN, ne da bi čakali na rešitev zapletenega formoškega vprašanja. Svojo zahtevo je utemeljil, da je bil sedež v varnostnem svetu dodeljen Kitajski leta 1945 kot priznanje velikemu ljudstvu, ki je prenašalo hudo breme v drugi svetovni vojni, ni pa bilo to plačilo za neko posebno politično skupino, ki je tedaj bila na vodstvu dežele. Ko bi opustili staro politiko, je ugotovil senator Kennedy, bi lahko sledil politični sporazum med LR Kitajsko in formoško vlado, in ta bi lahko bila zastopana v OZN kot avtonomna enota Kitajske, enako kakor to velja za Ukrajino in Belo Rusijo, ki sta članici OZN kot avtonomni pokrajini Sovjetske zveze. BEOGRAD. — Jugoslovanska liga za mir, neodvisnost in enakopravnost narodov je ^poslala grški vladi pismo, v katerem izraza globoko zaskrbljenost nad usodo grških demokratov, ki so v koncentracijskih taboriščih. Liga poziva grško vlado, naj zapre taborišča in vrne pripornikom osnovne človeške pravice. Jugoslovanska liga je to pismo poslala na podlagi poziva 1100 grških demokratov, ki so v taborišču na otoku Lerosu in ki so številnim vladam ter političnim in drugim organizacijam na svetu poslali prošnjo, da se pri grški vladi zavzamejo za razpustitev takih taborišč. VATIKAN. — Papež Pavel VI. bo v drugi polovici julija obiskal afriško državo Ugando, kjer bo predsedoval slavnosti posvečenja oltarja svetišča, ki ga gradijo v Namugongu blizu ugandske prestolnice Kampale. Obisk Ugande bo sedmo papeževo potovanje izven italijanskih meja. Leta 1964 je bil papež Pavel VI. najprej v Jeruzalemu in nato še v Indiji; naslednje leto je obiskal New York, kjer je prisostvoval zasedanju glavne skupščine OZN; leta 1967 je bil papež v Fatimi in nato v Turčiji; lani pa je obiskal Latinsko Ameriko. ATENE. — Podkomisija za človekove pravice Evropskega sveta je zaradi zadržanja grške vlade predčasno končala svoje delo v Grčiji, kjer se je hotela prepričati o ravnanju s političnimi jetniki. V poročilo komisije je rečeno, da ji grške oblasti niso dovolile obiskati zapore v Atenah in taborišča na otoku Lerosu, niti ji niso dale možnosti, da bi zaslišala nekatere jetnike-Do te preiskave je prišlo, ker so nekatere države predlagale izključitev Grčije iz Evropskega sveta zaradi kršitve ustavnih načel te organizacije. HANOI. — Podpredsednik južnoviet-namske osvobodilne fronte Fung Van Kun? je dopisniku sovjetske tiskovne agencije TASS v Hanoiu izjavil, da je zdaj »osvobojenega že več kot štiri petine južnoviet' namskega ozemlja". Za rešitev vietnamskega vprašanja je treba proučiti predlog** ENO, ki »izražajo dejansko stanje v Jušnem Vietnamu in so v skladu z ženevski111* sporazumi iz leta 1954." Človeško dostojanstvo Malo je stvari, za katere bi bili ljudje bolj občutljivi, kot je človeško dostojanstvo. Dostojanstvo je del naše narave, ki nas globoko loči od vsakega živalskega bitja, presunljiv izraz naše duševnosti. Zavest o tem živi v nas povsem avtonomno in nas prepričuje ob vsakem stiku s svetom, da je naše življenje pomembno, namenjeno ustvarjalnim smotrom in potemtakem docela različno od življenja drugih živih bitij; ta svojemu življenju ne postavljajo ciljev, ampak ga preživijo, ne da bi mogla kakorkoli vplivati na njegov potek. Tudi o više razvitih živalih včasih rečemo, da so dostojanstvene, npr. v hoji ali vedenju. Dirkalni konji, psi, tudi lev se nam zde dostojanstveni, vendar je ta označba antropomorfna, se pravi, posneta po človeku, gledana s stališča nas samih, kajti vso naravo ocenjujemo po sebi in jo merimo s svojim merilom. Jasno je, da tudi omenjeno dostojanstvo živali izraža neko stopnjo duševnosti, vendar bi kljub temu, da ima večina ljudi rada pse in konje, ne našli nikogar, ki bi hotel enačiti živalsko dostojanstvo s človeškim. Človeško dostojanstvo počiva na zavesti o našem posebnem položaju v naravi, njegov temelj pa so naša morala, samozavest, spoznanje in izkustvo naše pomembnosti. Ni treba posebej poudarjati, da so ti elementi vgrajeni v same osnove naše osebnosti. Naši odnosi ne računajo vselej s pomenom, ki ga ima v družbi dostojanstvo človekove osebnosti. Trditi smemo, da je to dostojanstvo zmerom plačevalo visoko ceno za svoje priznanje. Žalitev, poniževanje ali celo rušenje človeškega dostojanstva je kljub mednarodnim pogodbam, ki to prepovedujejo, še vedno del vsakdanje stvarnosti v mnogih deželah. Mi bomo poskušali spregovoriti zgolj o človeškem dostojanstvu v odnosu med človekom in človekom. Če začnemo kar pri šolarjih, ki še nimajo razvite zavesti odgovornosti, bomo videli, da neredko koga vzamejo „na piko“ in si ga privoščijo: morda jim ni všeč njegova postava, obraz, vedenje, bogvedi kaj. Zbadajo ga, zaničujejo, celo pretepajo. Kak šolarski klan utegne takemu nebog-Ijencu nalagati razna ponižujoča opravila. Seveda gre v tem primeru navadno za šolarsko objestnost, ki se ne zaveda, kakšne posledice ima lahko takšno ravnanje za sošolca: da se Zapre vase, zasovraži okolico, dobi občutek manjvrednosti in naposled tudi ne napreduje več tako kot prej. Napadi na človekovo dostojanstvo se začenjajo tako že v šolarskih letih. Sreča za takega otroka, če mu znajo starši pomagati iz prve stiske. Tak otrok je navadno ustrahovan in pred šolskim klanom brez moči, zato učitelj morda sploh ne izve, kaj se dogaja med učenci. Verjetno je danes take objestnosti manj kot nekoč, ko so zlasti revni otroci morali okusiti marsikatero ponižanje samo zato, ker so bili revni, slabo oblečeni in hranjeni. Vemo, da so mnogi taki otroci v osnovni šoli dobili občutek manjvrednosti in se ga niso nikoli znebili, tudi v zrelih letih ne. Ostali so duševno pohabljeni. Če izpustimo srednješolska leta, leta učenja in dozorevanja, ki tudi ne minejo vedno brez napadov na naše dostojanstvo, imamo pred seboj že zrelo dobo in zrele ljudi. Vsakdo °d nas se vključi v večjo ali manjšo delovno skupnost. V delovni skupnosti se učimo spoznavati sodelavce, od naših medsebojnih odnosov je odvis-»o naše počutje, ki spet vpliva na delovne uspehe. Ko spoznavamo ljudi v njihovem boju za vsakdanji kruh, doživljamo neredko, da so med seboj nestrpni, ambiciozni in spletkarji. Te lastnosti se, če jih ne krotijo, sprevržejo v napade na človeško dostojanstvo. Od tod do sovraštva pa )e le še korak. Naša velika želja in potreba je, da se uveljavimo vri delu. To nam Prinaša tudi del dostojanstva, kajti vsako osebno uveljavljanje nas povzdigne, pomeni zmago naše osebnosti. Eno izmed najbolj pretresljivih del svetovne literature, F. M. Dostojev-skega „Zapiski iz mrtvega domač Tudi beneški Slovenci odločno zahtevajo svoje pravice Sto let dunajske opere Kakor smo v našem listu že kratko poročali, obhaja Državna opera na Dunaju letos svoj 100-letni jubilej. Za to priložnost se je že dalj časa temeljito in vsestransko pripravljalo, tako da bo proslava tega dogodka res nekaj posebnega. Poleg vseh drugih jubileju posvečenih slavnosti in prireditev bodo osrednji del proslav razumljivo slavnostne predstave v Državni operi. Le-te se bodo zvrstile v mesecih maj in junij, obsegale bodo skupno 47 opernih in 5 baletnih uprizoritev, pri katerih se bo obiskovalcem predstavil razen malenkostnih izjem celotni ansambel dunajskega opernega gledališča vključno velikih opernih zvezd, katerih stiki z dunajsko Državno opero obstajajo le v občasnih gostovanjih. Bogati spored jubilejnih prireditev bo razdeljen na pet ciklov, od katerih bo po eden posvečen Mozartu, Richardu Straussu, Verdiju in Wagnerju, zadnji pa glasbi dvajsetega stoletja. Svoj višek bo »družinski praznik" dunajske Državne opere dosegel 25. in 26. maja: 25. maja dopoldne bo izvajana Beethovnova „Missa solemnis" in zvečer Beethovnov »Fidelio", 26. maja pa bo uprizorjen Mozartov „Don Giovanni"; pri teh predstavah bodo sodelovali najbolj znani solisti. Razen predstav v Državni operi se bodo ob jubileju zvrstile tudi še razne druge prireditve. Tako bo stuttgartska opera uprizorila Carla Orffa »Prometeja”, baletni ansambel dunajske Državne opere bo nastopil v okviru dunajskih slavnostnih tednov, za orkestrski del pa bodo poskrbeli dunajski simfoniki s petimi koncerti. Na svoj način pa bo jubilej dunajske Državne opere počastila tudi poštna uprava, ki bo za to priložnost izdala serijo osmih znamk s prizori iz najbolj znanih oper. Prvič v dolgoletni zgodovini avstrijskih poštnih znamk bo celotna serija tiskana skupaj v eni poli, tako da je splošno govora o »opernem bloku”, za katerega že zdaj vlada veliko zanimanje doma in v svetu. Znanje 66 jezikov Pred kratkim je bil v Friburgu v Švici prvi kongres društev izseljencev iz dežele Furlanije-Julijske krajine. £den izmed organizatorjev kongresa je bilo tudi »Društvo slovenskih izseljencev Beneške Slovenije", ki ima svoj sedež v Yver-donu v francoskem delu Švice, svojih dvanajst sekoij pa razpredenih f>o vsej Švici. Na kongresu je tajnik slovenskega društva Dirro del Medico prodal obširno poročilo z bogato dokumentiranim prikazom stanja v vaseh Beneške Slovenije. Analiziral je vzroke izseljevanja in ugotovil, da se je ta pojav že nekako vrastel v ljudi, saj že nad sto let, iz roda v rod, mora slovenski človek Beneške Slovenije zapuščati domače ognjišče in iskati po vseh deželah sveta to, kor mu rodna zemlja ni mogla in niti danes ne more dati. »Problem izseljenstva — je v svojem poročilu med drugim ugotovil — posebno globoko in kruto prizadene slovensko narodno skupnost, ki živi v dolinah Beneške Slovenije, saj prispeva obenem z naravnim in tudi vsiljenim potujčevanjem k hitrejšemu izumiranju slovenskega življa, k propadanju starih navad in običajev, k fizičnemu izpraznjeva-nju slovenskih vasi. Bilo bi nepra- 2 5-letnica Partizanskega invalidskega pev. zbora Prihodnji mesec bo slavil svoj 25-letni jubilej znani Partizanski invalidski pevski zbor v Ljubljani, ki smo ga lani spoznali tudi pri nas na Koroškem, ko je sodeloval pri spominski svečanosti ob 25-letnici selskih žrtev. Zbor je bil ustanovljen 21. aprila 1944 ter je imel že do osvoboditve več kot 120 javnih nastopov, medtem ko se je od njegove ustanovitve pa do danes zvrstilo že daleč nad 1300 najrazličnejših manifestacij visoke pevske kulture tega zbora. Zdaj že dolga leta vodi zbor tudi pri nas najbolje znani glasbeni strokovnjak, skladatelj in dirigent Radovan Gobec. Za svoje uspešno delo je zbor prejel tudi visoka odlikovanja: ob 15-letnici ustanovitve Red zasluge za narod I. stopnje, ob 20-letnici pa Red bratstva in enotnosti z zlatim vencem. slika življenje v carističnem taborišču za kaznjence, politične kot kriminalce. Beda ponižanih in izobčenih v kazenskem taborišču je dala Dosto-jevskemu spoznanje, da je človeško dostojanstvo neodtujljivo. Ne vem, če je kateri pisatelj izrazil to misel na lepši način. Takole pravi njegov junak: »Jaz sem prvi pripravljen pričati, da sem tudi v še tako neizobraženem še tako zatrtem okolju med temi trpini naletel na poteze nadvse izbranega duševnega razvoja. V taborišču je bilo včasih tako, da si poznal človeka že nekaj let in si mislil o njem, da je zverina, ne pa človek, in ga zaničeval. Na vsem lepem pa je potlej po naključju prišel trenutek, ko se mu je duša v nehotenem vzgibu vsa pokazala na dan, pa ste zagledali v nji tako bogastvo, toliko čustev in srca, tako izrazito razume- vilno in proti vsaki objektivni resnici, če bi dovolili, da se ta pojav še naprej nemoteno razvija, da se še nadalje tako brezvestno pozablja na naše narodne značilnosti, na naše potrebe in zahteve.” Že desetletja skušajo beneški Slovenoi prepričati oblasti, do so italijanski državljani, toda slovenske narodnosti. Šele v zadnjem času se je odnos do njih za malenkost izboljšal, ko je deželni odbor priznal, da tudi v videmski pokrajini živijo Slovenci, ter zagotovil, da se bo zavzel za dejansko priznanje in uveljavljanje pravic slovenskega življa v deželi. »Slovenci, ki živimo v deželi Furlaniji-Julijski krajini in še posebno mi iz Beneške Slovenije — je dalje poudaril tajnik slovenskega društva — želimo postati državljani z enakimi pravicami in dolžnostmi, kot drugi prebivalci te dežele. Zaradi tega zahtevamo, da se preneha krivična delitev v tri kategorije, da se spoštujejo že obstoječi zakoni v prid naše skupnosti in končno, da se pripravijo novi zakoni, ki bi omogočili dejanski razmah naših narodnih značilnosti." Za obstoj beneških Slovencev je nujno potreben gospodarski in kulturni preporod v Beneški Sloveniji, zato predvsem zahtevajo: * da se preuči stanje gospodarstva, obrti in kmetijstva v krajih, kjer prebivajo Slovenoi, zato da se izboljšajo njihove socialno-eko-nomske življenjske razmere; ■ da se v krajih, kjer prebivajo Slovenci, sprejemajo na delovna mesta uradniki in funkcionarji, ki dobro obvladajo oba jezika; ® da se v Beneški Sloveniji začne v osnovnih in srednjih šolah poučevanje slovenščine z vsaj štirimi urami tedensko; ® da se prizna slovenska topo-nomastika v krajih, kjer živijo Slovenci, ter da se temu primerno postavijo napisi v obeh jezikih; ■ da se etnično ozemlje ščiti s posebnimi zakoni. »Naše društvo je prepričano — je ob koncu naglasil tajnik društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije — da bodo odgovorne oblasti upoštevale pričakovanja, ki so lizrečena v tem kratkem poročilu o položaju Slovencev iz Beneške Slovenije. Tudi in predvsem v reševanju takih problemov bo deželna vlada dokazala svojo privrženost bratstvu med narodi in volji do dobrih sosedskih odnosov. Saj r»i dvoma, da neoviran razvoj naše narodne skupnosti pomeni gotov in močan element miru in plodnega sodelovanja na vzhodni meji naše države." vanje svojega in tujega trpljenja, da so se vam kar nekako oči odprle in prvi trenutek niti še niste mogli verjeti tega, kar ste videli in slišali. Dogaja j>a se tudi narobe: izobraženost je včasih združena s takim barbarstvom, s takim cinizmom, da se vam upira, in naj ste še tako dobri ali zvrhani pomislekov, vendar ne najdete v svojem srcu ne opravičenja ne odpuščanja za to." Pravo človeško dostojanstvo je torej vezano zgolj na našo osebnost, nikar ne na starost, izobrazbo, premoženje ali položaj v družbi. Neodvisno je od naših uspehov ali tragedij. To je tisti del nas, v katerem je Dostojevski zagledal celo med sibirskimi kaznjenci največje bogastvo naše duše, ki se ne da izraziti v številkah. Ali ga znamo prav upoštevati in priznavati vsakomur? France Noviak Mož, ki govori 66 jezikov, je danes 53 let stari Georges Schmidt, od leta 1946 dalje kontrolor prevajalcev v OZN. Rodil se je v Strasbourgu v Franciji. Z desetimi leti je kot večina otrok prišel v stik s tujimi jeziki — z angleščino in latinščino. Z dvanajstimi leti se je začel učiti še grščino, italijanščino in nemščino. Vpisal se je na pariško univerzo Sorbo-no, da bi prišel v diplomatsko službo, a strast do jezikov ga je privedla do oddelka za orientalske jezike. Kot vojak je bil v Siriji in Libanonu, kjer je še poglobil svoje znanje. Ko se je vrnil v Francijo, je nadaljeval študij v Strasbourgu; konec vojne pa je dočakal v nemškem koncentracijskem taborišču. KULTURNE DROBTINE # Na Dunaju je bila odprta razstava slovenske grafike, ki obsega več kot 50 del znanih umetnikov Bogdana Borčiča, Rika Debenjaka, Franceta Miheliča, Marjana Pogačnika, Tince Stegovec in Marjana Triarja. Razstava na Dunaju bo odprta do 9. aprila, potem pa jo bodo po vsej verjetnosti prenesli še v Gradec. # Celoten operni in baletni ansambel makedonskega narodnega gledališča bo meseca aprila izvedel desetdnevno gostovanje v Romuniji. Skopska opera in balet bosta v Temišvaru in Cluju predstavila nekaj del s svojega letošnjega sporeda. # Za letošnje porurske slavnostne igre v Recklinghausenu pripravljajo med drugim novo uprizoritev BUchnerjevega „Woy-zecka" in Brechtovega ..Dobrega človeka iz Sozuana". Kot prispevek glasbenega gledališča je predvidena tudi Sergeja Prokofjeva opera ..Vojna in mir". Festival bo trajal od 6. maja do 28. junija. # Pod pokroviteljstvom Organizacije afriške enotnosti bo sredi julija v Aliiru prvi festival panafriške kulture. Na tej pomembni manifestaciji, katere namen je ..razvijanje avtentične afriške kulture in spodbujanje njenega nadaljnjega razvoja", bo sodelovalo okrog 4000 najbolj znanih umetnikov iz vseh predelov Afrike. # Gledališka skupina DPD Svoboda v Črni na Koroškem (Slovenija) bo v letošnji sezoni naštudirala Cankarjevo dramo ..Kralj na Betajnovi", Prežihove ..Samorastnike" in delo ameriškega dramatika Arthurja Millerja ..Vsi moji sinovi". Iz lanskoletno sezone pa bodo ponovili igro Prežihovega Voranca ..Pornjakovi", s katero nameravajo gostovati tudi pri nas na Koroškem. % Francosko mesto Nizza namerava v času od 51. maja do 10. junija prirediti -prvi mednarodni festival knjige", ki naj bi — kakor poudarjajo organizatorji te prireditve — pomenil za knjigo isto, kar pomeni za film Cannes ali Benetke. Na tem festivalu naj bi se „na svetovni ravni" srečali avtorji, založniki in bralci. # Konec aprila bodo v Slovenj Gradcu odprli razstavo ..Likovna umetnost skozi 50 let revolucionarnega delavskega gibanja v Jugoslaviji". Razstava bo prikazala, kako je revolucionarno delavsko gibanje odsevalo v delih likovnikov — slikarjev, grafikov in kiparjev. V službi mu je poleg materinščine v naj večjo pomoč angleščina; sicer pa je v Schmidtovem življenju vsega skupaj kar 66 jezikov. Seveda vseh teh jezikov ne govori tekoče. »Nemogoče bi bilo, da bi jih govoril pravilno,” pravi. »Če hočete pravilno 'govoriti tuj jezik, je treba določene'stvari obvladati avtomatično, to pa Sahteva zelo velike vaje. Vsakemu »jeziku bi moral posvetiti vsaj en flro na dan, dan pa ima samo 24 ur.“'Kako je torej z omenjenimi 66 jezik^? Schmidt pravi: »Zdaj lahko govbrim s' potrebnim avtomatskim znanjem deset jezikov." Poznati tuj jezik pomeni za Geor-gesa Schmidta brati, razumeti in prevajati tisti jezik v francoščino. Za OŽN je prevajal 62 jezikov, preostali štirje pa so zanj za zdaj le konjiček. Za 53 izmed teh jezikov se le redko kdaj zateka k slovarjem. »Jeziki so zame veliko več kot konjiček. Pomenijo mi življenje. Ne bom trdil, da ne cenim zabav drugih ljudi, toda tujim jezikom sem posvetil 43 let, to je 4 ure na dan." Do tako nenavadnega jezikovnega znanja se je torej dokopal s 64.000 urami učenja. Ni se omejil na študij jezikov ene same skupine, na primer indoevropskih. Njegovo znanje se razteza na 17 jezikovnih skupin. Pozna tudi jezike Baskov in vsaj dva jezika, ki ju govorijo Indijci. Najtežji jezik se mu zdi japonski, »razen če prej ne poznate že kitajskega". In na vprašanje, kaj bo počel v pokoju, je Schmidt odgovoril: »Rad bi napisal knjigo, v kateri bi razložil vse svoje izkušnje, ki bi prišle prav tistemu, ki bi hotel po mojih stopinjah; a kje bi našel založnika in — bralce?" Zeleni Jurij tudi letos v Črnomlju Za prvo soboto in nedeljo v juniju pripravljajo v Črnomlju tudi letos tradicionalno junjevanje, ki bo gotovo spet pritegnilo mnoge domače in tuje obiskovalce. Po sobotnem kresovanju bodo v nedeljo nastopile folklorne skupine iz vse Bele krajine. V Beti krajini stati običaji namreč še vedno živijo in se prenašajo iz roda v rod. Da pa bi originalnost posameznih skupin še bolj poudariti, so za vodje izvedli poseben seminar, na katerem so predelali plesno tehniko in originalnost, tako da za letošnjo prireditev upravičeno pričakujejo še boljšo kvaliteto kot v prejšnjih letih. Koroška pesem navdušila Ptujčane Na povabilo občinskega sveta Zveze kulturno prosvetnih organizacij mesta Ptuj je zadnjo soboto gostoval v Ptuju združeni podjunski moški zbor ter priredil koncert v tamkajšnjem Narodnem domu. S tem gostovanjem so naši pevci vrnili obisk komornemu moškemu zboru v Ptuju, ki je lani nastopil v Pliberku. Povabilo v Ptuj je prvotno veljalo pevskemu zboru SPD „Edinost" v Pliberku, ki goji s ptujskimi prosvetaši že več let prijateljske odnose, vendar so v Ptuju želeli slišati čim več pevcev in zato je osrednji pevovodja Valentin Hartman za turnejo pripravil združeni podjunski moški zbor, katerega so poleg pevcev piiberškega društva sestavljali še pevci iz Št. Vida v Podjuni in Železne Kaple. Sprejem naših pevcev v Ptuju je bil zelo prisrčen. Pred nastopom jim je s pesmijo izrekel pozdrav ptujski komorni moški zbor, potem pa so podjunski pevci v dvorani, ki je bila zasedena do zadnjega prostora, pod vodstvom Valentina Hartmana izvajali spored koroških narodnih in slovenskih umetnih pesmi. Razumljivo so še prav posebno navdušile naše koroške narodne pesmi, za katere je bil zbor deležen pre- Dr. Lojze Dolhar se je smrtno ponesrečil Že v nedeljo med skakalno prireditvijo v Planici je krožila skoraj neverjetna vest, da se je v bližini nad Tamarjem smrtno ponesrečil zdravnik iz Trbiža dr. Lojze Dolhar; vest, ki se je pozneje izkazala kot resnična. Skupaj s planinci, ki so se hoteli pokloniti spominu nad Tamarjem ponesrečenih planinskih tovarišev, se je podal tudi dr. Dolhar s smuči v gore, spodrsnil na s snegom pokriti poledici in kolovratil čez strmine in skalovje v smrt. Dr. Lojze Dolhar je bil enarkafitna osebnost. Rojen v Trstu je študiral medicino v Zagrebu in se po nostrifikaciji diplome v Neaplu nastanil kot zdravnik v Trbižu. Vse splošno spoštovan je kot odločen in zatfeden Slovenec postal mentor slovenskega življa ne samo v Kanalski dolini, marveč je vplivno spremljal kulturno in narodnostno življenje svojih primorskih rojakov v Italiji pa tudi koroških Slovencev v Avstriji. Hkrati je bil ves čas tesno povezan z matičnim narodom ne samo kot član stanovske organizacije in Planinske zveze Slovenije, temveč kot slovenski intelektualec sploh, ki se je vedno zavedal svojega mesta na tromeji in na stikališču treh narodov in treh kultur. Zato so se zbrali zadnji torek tudi številni predstavniki iz Slovenije in iz slovenskega zamejstva v Trbižu, da izkažejo zadnjo čast odličnemu in uglednemu rojaku in ga pospremijo na zadnji poti iz hiše žalosti na pokopališče v Žabnice, kjer so ga položili v družinsko grobnico. Kakor vse njegovo življenje, je bila tudi njegova zadnja pot manifestacija njegove človeške veličine, ki so jo poudarjali vsi govorniki na grobu. V imenu Slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta se je poslovil od pokojnika dr. Robert Hlavaty, za Slovensko skupnost pa dr. Drago Štoka. Poleg stanovskih in študijskih tovarišev se je na koncu v imenu Planinske zveze Slovenije poslovil od pokojnika predsednik dr. Miha Potočnik, ki ga je zaradi njegovega poznanja Julijcev primerjal z velikim planincem Kugyjem. Pogrebne svečanosti v Zabnicah je opravil nekdanji tamošnji župnik dr. Stanko Premrl, ki je pravtako poudaril trdnost narodnega značaja dr. Dolharja, ki ga niso mogli omajati niti najhujši viharji, ki so v zadnjih desetletjih tako usodno s severa in z juga prihrumeli nad naše ljudstvo. Pokojni dr. Dolhar je bil tesno povezan tudi z življenjem koroških Slovencev ter s svojimi sinovi stalno prihajal tudi na naše osrednje prireditve ter obiskoval naše organizacije v Celovcu. Zato je bilo poleg rojakov iz Zilje videti med pogrebci tudi predsednika Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in podpredsednika Zveze slovenskih zadrug, ki oba sta bila s pokojnim tudi prijateljsko povezana. kipevajočega aplavza. Koncert se je stopnjeval od pesmi do pesmi ter je dosegel višek s Kernjakovim venčkom Juhe, pojdam v Škufče" »n Vrabčevo »Zdravljico", medtem ko so za zaključek podjunski in ptujski pevci skupaj zapeli Bučarjevo pesem »Pleničke je prala". Po koncertu je spregovoril predsednik Zveze kulturno prosvetnih organizaaij mesta Ptuj Stanič. Naglasil je pomen takih medsebojnih stikov, ki plemenitijo kulturno delo tu in onstran meje, zlasti pa krepijo prijateljske vezi, ki so tudi s tem gostovanjem postale med pevci na Koroškem in pevci v Ptuju še bolj trdne in trajne. Zborovodji Valentinu (Hartmanu je ob tej priložnosti izročil spominsko darilo, prav tako pa so naši pevci prejeli darilo tudi od ptujskega komornega moškega zbora. V imenu Slovenske prosvetne 'zveze se je gostiteljem zahvalil za prisrčni sprejem tajnik Andrej Kokot. Med drugim je ugotovil, da je vsako srečanje med brati tu in onstran meje za koroške Slovence vedno velik praznik; kadar pa tak praznik lahko proslavimo s pesmijo, je še toliko bolj svečan in prisrčen. Zagotovil je, da bo Slovenska prosvetna zveza ki je taka srečanja vedno podpirala, tudi v bodoče po vseh svojih močeh spodbujala in pospeševala sodelovanje med društvi. S pesmiljo, s katero so prišli v Ptuj, je ob koncu naglasil tajnik SPZ, pa so podjunski pevci pokazali de! kulturnega udejstvovanja koroških Slovencev, ki jim daje vso pravico do zagotovitve ustreznih možnosti in pogojev za neoviran razvoj in obstoj na svoji zemlji. Za izkazano gostoljubje se je Ptujčanom zahvalil tudi predsednik Slovenskega prosvetnega društva »Edinost" v Pliberku Lovro Potočnik, ki je orisal razvoj prijateljskih vezi med pliberškimi in ptujskimi prosvetaši. Posebej je spomnil na gostovanje njihovega komornega moškega zbora pod vodstvom prof. Branka Rajšterja lani v Pliberku ter izrazil željo, da bi se kmalu spet srečali kje na Koroškem. Pevci obeh zborov so po prireditvi še dalj časa ostali v prijetni družbi, kjer so predstavniki obeh zborov oziroma organizacij izmenjali zdravice. Kakor vedno, kadar pride do srečanja med pevci, pa je tudi tokrat imela glavno besedo — pesem, enkrat v izvedbi enega ali drugega zbora, potem pa spet v skupnem nastopu pevcev iz Ptuja in Podjune. Ob slovesu so si bili vsi enotni v prepričanju, da je gostovanje povsem doseglo svoj namen: v zadoščenje pevcem in v zadovoljstvo ptujskega občinstva, predvsem pa je bila znova potrjena prijateljska vez med pevci in prosvetaši tu in onstran meje. Sodelovanje čez mejo Občini Železna Kapla-Bela in Kranj že več let gojita tesne prijateljske odnose ter razvijata na raznih področjih plodno sodelovanje. Že nekako stalna ureditev so postali tudi medsebojni obiski občinskih mandatarjev in funkcionarjev, ki ob takih priložnostih izmenjajo mnenje o vseh vprašanjih obojestranskega interesa ter utirajo pot nadaljnji poglobitvi in razširitvi tega vzornega sodelovanja čez mejo. Tudi prejšnji teden je prišlo do takega srečanja, ko so imeli predstavniki kapeiške občine v gosteh tričlansko delegacijo iz Kranja. Župan deželni poslanec Lubas in predsednik občinske skupščine Zalokar sta ob tej priložnosti naglasila željo po nadaljnjem razvoju predvsem živahne kulturne izmenjave, ki brez dvoma bistveno prispeva k razvoju dobrososedskih odnosov. Skupno so predstavniki obeh občin pripravili pester program, ki tudi letos obsega vrsto kulturnih, športnih in drugih prireditev oziroma gostovanj — od izmenjave pevskih zborov in pihalnih godb mimo tradicionalne fotografske razstave pa do srečanj učiteljev, lovcev, športnikov in turistov. Predsednik kranjske občinske skupščine Zalokar je med razgovori seznanil predstavnike kapeiške občine z načrti za izgradnjo oziroma modernizacijo ceste med Kranjem in Jezerskim vrhom ter poudaril, da bo cestna povezava čez Jezersko postala čedalje pomembnejša zlasti za tovorni promet tudi tedaj, če bi zgradili — kakor je predvideno pod Korenskim sedlom — cestni predor pod Karavankami. Prosvetno življenje na Radišah Ker je bila pri nas letos zelo huda zima — Radiše ležijo vendar 700 metrov nad morjem — si bo marsikdo morda mislil, da smo se kar zakopali v zemljo, da s>pimo zimsko spanje in ne moremo iz svojih brlogov. Vendar temu ni tako, kar najbolj zgovorno priča prosvetno življenje, kajti naši društveni prosvetaši so kljub hudi zimi zelo delavni in se prireditve pri nas kar vrstijo ena za drugo. Kakor smo v »Slovenskem vestniku" že poročali, so nam za letošnji pust uprizorili veseloigro „Dva para se ženita", ob kateri smo se prav iz srca nasmejali. Dne 9. t. m. pa so pri nas gostovale gojenke gospodinjske šole iz Št. Petra pri Št. Jakobu. Predstavile so se nam z resno igro »Lučka v temi", pri kateri so igralke svoje vloge skoraj brez izjeme dobro podale in smo jim bili za njihov trud iskreno hvaležni. Minulo nedeljo, dne 23. marca, pa so nas spet povabili domači igralci, ki so uprizorili postnemu času primerno igro »Črni križ v gozdu". Igra je v pretežni meri resne vsebine ter prikazuje po eni plati strašno sovraštvo in maščevanje, po drugi strani pa spravo in ljubezen, ki končno tudi zmaga. Vmes pa so tudi veseli in smešni prizori, tako da pridejo na svoj račun tudi tisti gledalci, ki se radi smejijo. Naši igralci so posamezne vloge, od katerih so nekatere izredno težke, zelo dobro obvladali ter so igro razen majhnih pomanjkljivosti podali v splošno zadovoljstvo občinstva. Najbolj zahtevna je nedvomno vloga Maričke, vendar jo je Anica Lampichler, p. d. Jugova v Dvorcu, odlično izpeljala. Čeprav je še zelo mlada igralka ter je na našem odru nastopila doslej le v nekaterih lažjih vlogah, se je tokrat tako vživela v lik Maričke, da nas je ganila do solz. K temu prvemu velikemu uspe- Št. Vid v Podjuni hu ji res lahko posebej čestitamo in želimo, da bi tako nadaljevala tudi v bodoče. Težko nalogo je imela tudi žena našega krojača Leni Lampichler, ki se je povsem zadovoljivo uveljavila v vlogi stare Uršule, medtem ko je med moškimi sodelavci zlasti Stanko Wrulich kot Jaromir prevzel gledalce s svojim globoko doživetim igranjem. Morda bi izmed vlog posebej omenili še nadgozdarja (Nuži Pisjak) in njegovo ženo (Pepca Lampichler), seveda pa gre priznanje tudi vsem ostalim, pretežno mladim igralcem, ki so prav tako pokazali svojo požrtvovalno zavzetost in ljubezen do prosvetnega udejstvovanja. Udeležba na prireditvi je bila tudi tokrat zadovoljiva, posebej pa je treba omeniti dobri namen igralcev, ki so čisti dobiček namenili za kritje stroškov primicije, ki bo letos poleti pri nas na Radišah. Svojega poročila seveda ne moremo končati, da ne bi izrekli besedo zahvale tudi našemu krojaškemu mojstru Andreju Lampichler, ki je igralce mojstrsko maskiral, ter zlasti na- Slovensko prosvetno društvo »Danica" v Št. Vidu Vabilo Na splošno željo bo igralska skupina SPD »Danica" uprizoritev drame M E T E Ž ponovila v nedeljo 30. marca 1969 ob 14.30 uri popoldne pri Voglu v Št. Primožu. K obilni udeležbi vabi društveni odbor »Mostovi za nas vse* Tako se glasi naslov šemu požrtvovalnemu Šimeju Wru- razstave, ki je trenutno lichu, ki mu kot režiserju tudi tokrat gre posebno priznanje za lepo uspelo prireditev. Vsem skupaj pa obenem z zahvalo velja še poziv: Le tako naprej; radi se bomo odzvali, ko nas boste spet vabili! Komaj teden po izredno uspeli uprizoritvi drame »Metež” je Slovensko prosvetno društvo »Danica" zadnjo nedeljo spet vabilo k Voglu v Št. Primožu, tokrat na pevski koncert. V gosteh je bil moški pevski zbor iz Zreč na Štajerskem, s katerim je šentvidski pevski zbor lani jeseni navezal prijateljske stike. Kakor smo svoječasno poročali, so šentvidski pevci decembra meseca gostovali v Zrečah, kjer so bili deležni izredno prisrčnega sprejema. Moški pevski zbor iz Zreč, ki ga je vodil zborovodja Vlado Mohorič, nam je posredoval zelo bogat spored slovenskih umetnih pesmi raznih skladateljev; seveda pa je zbor Izvajal tudi narodne pesmi, ki so vedno spet sestavni del koncertnih sporedov slehernega interpreta slovenske zborovske glasbe. Izvajanje pesmi je bilo na zelo visoki ravni, čeprav tudi pri tem zboru gre za izrazit amaterski ansambel, v katerem ne nastopajo izšolani poklicni pevci, marveč pristni ljubitelji petja iz raznih poklicev. Poleg nastopa pevcev so nas gostje iz Zreč presenetili še s spevoigro »Vasovalec", pri kateri so sodelovali člani pevskega zbora. Za veselo razpoloženje pa je v odmorih skrbel humorist Miha Jurak, ki mu je uspelo spraviti v smeh celo dvorano in !je bil deležen tudi izrednega aplavza. Brez pretiravanja smemo ugotoviti, da je nedeljska prireditev v Št. Primožu izredno dobro uspela, kajti gostje iz Zreč so številnim obiskovalcem poklonili res lep in dragocen kulturni užitek, za katerega smo jim iskreno hvaležni. Slovensko prosvetno društvo »Bilka" v Bilčovsu Vabilo na dramo v štirih dejanjih METEŽ ki bo uprizorjena v nedeljo 30. marca 1969 ob 19.30 url zvečer v dvorani pri Miklavžu v Bilčovsu. Gostovala bo igralska skupina SPD »Danica" iz Št. Vida v Podjuni. Ljubitelji odrske umetnosti prisrčno vabljeni! Odbor URADNE URE Moteča aprila 1969 bo imela pokojninska zavarovalnica za delavce tvojo uradne dneve v naslednjih krajih: 1. 4. Šmohor, Mestna hiša 2. 4. Brežo, Wiener SiraBo 103 IS. 4. Beljak, Kaiser-Iosel-Platz 1 K. 4. Spittal ob Dravi, LutherstraBe 4 22. 4. St. Vid ob Glini, Frietachor StraBo 1 23. 4. Wolfsberg, Weyerplatz 29. 4. Beljak, Kaiser-Josef-Platz 1 Uradni čas povsod od 8.0Q do 12.00 ure. Izdajatelj, založnik In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo In uprava: 9021 Klagenfurt - Celovec, Gasometergasse 10, tel. 85-6-24. — Tiska: Založniška In tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec - Borovlje. KOLEDAR Petek, 28. Sobota, 29. Nedelja, 30. Ponedeljek, 31. Torek, 1. Sreda, 2. četrtek, 3. marec: Marija 7 žal. marec: Ciril marec: Cvetna nedelja marec: Modest april: Hugo april: Frančišek april: Vel. četrtek posebne v celovškem gradbenem centru in bo ostala za obiskovalce dostopna do 12. aprila. Razstavo je pripravilo zvezno ministrstvo za gradnje in tehniko ter se nanaša predvsem na gradnjo mostov pri razvijanju in moderniziranju cestnega omrežja v Avstriji. Po letu 1945 je bilo na državnih cestah v Avstriji zgrajenih že 2580 mostov v skupni dolžini 78 kilometrov; gradbeni stroški so znašali 2,4 milijarde šilingov. Poleg tega je bilo zgrajenih še 765 mostov na avto cesti, katerih skupna dolžina znaša 55 kilometrov, gradbeni stroški pa so dosegli 2,9 milijarde šilingov. Povsod tam, kjer nastajajo moderne prometne zveze, zavzemajo važno mesto tudi mostovi. O tem zelo zgovorno priča sedanja gradnja avto ceste med Celovcem in Beljakom: samo na odseku Celovec—Vernberk bo treba zgraditi 50 mostov, od katerih bo eden dolg 1,8 kilometra. Zanimiv objekt bo tudi novi most pri Beljaku, ki bo dolg 308 metrov. Še daljši, namreč 320 metrov, pa bo most, ki ga bodo zgradili v okviru modernizacije državne ceste skozi Dravsko dolino. Sedanja razstava posreduje izredno zanimiv pregled tega področja sodobnega gradbeništva in tehnike. VLADO FIRM fiadcvedni jEccnidci Lepo se vedi! Kadar si sam med tujimi ljudmi, recimo na potovanju, kjer te nihče ne pozna, ne misli, da spodobno vedenje lahko vržeš med staro šaro. Kdor se lepo vede samo zato, da bi ga ljudje hvalili, ni resnično olikan. Olikanec se vede vedno enako, naj bo med znanci ali med tujci. Če se voziš po železnici, ne sili v voz, dokler niso izstopili vsi potniki, ki so bili namenjeni na tisto postajo. A tudi potem se ne prerivaj in ne pehaj s komolci, ko stopaš v voz. Če nimaš prtljage, pomagaj sopotnikom, ki so z njo preobloženi. Posebno pomagaj materam, ki potujejo z dojenčkom v naročju in invalidom. Včasih je veliko potnikov in je voz zaseden do zadnjega kotička. Tedaj ne misli, da moraš za vsako ceno sedeti, morda celo ob oknu. Saj si še mlad in boš imel še stokrat priložnost, da si boš ogledoval pokrajino. Če nisi potrkež, ne boš gledal starčka, ki stoji na hodniku, ti ti pa se šopiriš kot kak turški paša. Ponudi mu svoj sedež! Kadar stppiš v oddelek voza, v katerem so že drugi potniki, jih lepo pozdravi. Pozdravi jih tudi ko odhajaš. Odkrij se in klobuk ali čepico položi na polico. In s svojo prtljago, če jo imaš, ne zavzemaj praznih sedežev. Prtljaga sodi na polico. Suknjo ali površnik pa obesi na kljuko. Nikoli ne zavzemaj več prostora, kot ti gre ali kot ga potrebuješ. Če je kako mesto „zasedeno“ s prtljago ali suknjo, a ti nimaš kam sesti, vljudno vprašaj:,, Prosim, ali je to mesto prosto?“ Dobil ga boš. In nikar ne misli, da se moraš pogovarjati s potniki. Če ti je dolgčas, beri kako knjigo ali opazuj, sopotnike pa pusti pri miru. Pogovor s teboj bi jim bil morda nadležen. Če se s kom dolgo voziš, bo seveda prišlo tudi do pomenka. Na vprašanja vljudno odgovarjaj. Sam Zgodba je zgodba, pa čeprav se je odvijala morda celo v južni Franciji, kjer pomlad poprej potrka na vrata kot pri nas. S seboj pripelje potepuhe, lajnarje in cirkus, pravi potujoči cirkus. Vsi ti so kot lastovke, prvi znanilci spomladi. Kdo ne pozna leva? Otroci, vsi ga poznate, prav gotovo. Videli ste ga na slikah. To je močna in velika žival z bujno, košato grivo. Je zelo gibčen, bistrih oči in silno močan. Kadar zarjove, se divjad poskrije in človek prisluhne. Pravijo, da je lahko ta mogočna žival tudi dobrodušna in radovedna. Tako je nekega sončnega dne pripotoval v manjše mesto potujoči cirkus. Utaboril se je v zapuščenem mestnem parku. Lepaki vseh barv so vabili meščane k predstavam. Pred velikim šotorom je skupina otrok zvedavo strmela v živopisanega klovna, ki se je zvijal in pačil na stolu pod lepakom in žalostnih oči opazoval mimoidoče. Njegove smešne kretnje je spremljal razposajeni otroški smeh. Ko je nad mestece legel mrak, so žarnice raznih 'barv va- pa ne vprašuj, kdo je tvoj sopotnik, kam se pelje in podobno. Če med potovanjem kaj ješ, ne meči papirja ali olupkov na tla. Spravi odpadke, da jih ob pravem času in na pravem mestu vržeš proč. Voz, ki je ves nastlan, ko ga zapustijo potniki, me spominja na pregovor: „Kjer se osel valja, tam dlako pustič Iz knjige Franceta Bevka „Spodobno se obnašaj“ bile k večerni predstavi, zvočnik pa je oddajal hrumeče melodije uličnih popevk. Tisto jutro je sonce že prav zgodaj prilezlo iz megle. Cirkuške zveri so še dremale, le stari že skoraj brezzobi lev Leonida se je že pretegoval v svoji kletki. Čeprav že star, je znal še marsikatero umetnijo. Vstal je in se izprsil. Opletal je z repom okoli sebe in izbil zatik na vratih. Počasi in škripaje so se odprla vrata. Lev je začudeno pogledoval v zaspano jutro. Čuvaja, ki ga je imel v oskrbi, ni bilo videti. Na ulici je zavijal pes. Stari Leonida je zapredel, se pognal in pristal na travi onstran ograje. Mir na cesti je zmotilo le drdranje mlekarskega vozička. Iz megle se je izluščila mlekarica, drobna ženica urnih nog. Pred seboj je porivala voziček. Vsa zasopla je bila. Dolgo pot je imela že za seboj. Kar je zagledala pred seboj ogromno levovo glavo. Se ust ni utegnila zapreti. Kar otrpnila je. Naposled je stari Leonida le zaslišal njen pretresljivi krik in ropotanje posod. Mlekarica je izginila, kot bi se bila udrla v zemljo. Tekla je tako urno, da je bilo za trenutek videti le njene pete. Stari lev pa je zdolgočaseno zehal in opazoval cesto. Premislil si je in zavil v stransko ulico. Pes, ki bi se bil skoraj zaletel vanj, se je cvile prekopicnil in čudovito preskočil ograjo. Tam, v vogalni stavbi, je trgovina s kolesi že nekaj dni zbujala pozornost s svojo nenavadno izložbo. Za steklom je za reklamo poleg razstavljenih koles poležaval velik nagačen lev in s steklenimi očmi togo zrl predse. Leonida je prikoračil do trgovine. Izložbeno okno je bilo odprto. Bija je zgodnja jutranja ura. Na ulici ni bilo ne ljudi ne kupcev. Stari Leonida je pogledal v odprto izložbo in prav-zares ostrmel. Pogoltnil je debelo slino, zapredel in napeto opazoval nepremičnega sople-menjaka v izložbi. Mahljal je z repom in otresal z glavo. Nagačeni lev pa je le stekleno boljščal vanj. Ko je stari Leonida videl, da se ne zmeni zanj, je prožno skočil v izložbo, se postavil pred nagačenega leva, ga ovohal in mu obliznil uhelj. S šapo ga je hotel popraskati po hrbtišču. Neroden kot je bil, ga je prekucnil tako, da je padel iz izložbe in obležal v cestnem prahu. Kot vsako jutro, se je tudi tokrat lastnik trgovine dogovoril s pomočnikom, da bosta ob prvem svitu izpopolnila razstavne predmete v izložbi in obrisala prah z nagačenega leva. Izložbeno okno je bilo tako odprto že zgodaj zjutraj. V trgovini je gorela luč. Pri prodajalni mizi se je lastnik pogovarjal s pomočnikom. Stari lev se ni menil za pogovor v trgovini. Naveličan vsega je legel tja, kjer je poprej ležal njegov nagačeni sorodnik. Kako prijetno je dremati, če te prvi sončni žarki ščegetajo po smrčku. Loputanje vrat ga ni vznemirjalo. Tudi koraki ne. Vajen je bil ljudi in čuvajev, ki so skrbeli zanj. Ulica je vendarle oživela. Ljudje so hiteli na delo, ropotali so avtomobili, a otroci so se kriče podili v šole. Pravi mestni vrvež, ki je levu ugajal. Ko se je zrinil v izložbeno okno pomočnik, mu lev še pomežiknil ni. Polno naročje drobnarij je nosil. Za njim se je prerival debelušasti lastnik. Neroden kot je bil, se je moral oprijeti pomočnika. Ta pa, da ne bi izgubil ravnotežja, se je moral zopet kam nasloniti. Z levo roko se je krepko oprl na starega leva. Oh, saj nagačeni lev še nikoli niso komu kaj storili. Stari lev je trenil z očmi in široko zazeval. Joj, groza! Pomočnika je stisnilo v grlu. Ne, ni mogoče, saj to je le privid. Stari Leonida je vstal v vsej svoji veličini. Pomočniku so oči skoraj izstopile iz jamic. Na vrat na nos je kot blisk poskočil, razbil izložbeno okno in se prikotalil na cesto. Za seboj pa je še potegnil nesrečnega lastnika, ki je rjul, kot bi ga devali iz kože. Lev Leonida pa ju je dobrodušno opazoval, mahal z repom in skušal biti prijazen kot pravcata domača muca. Na ulici je nastal krik in vik. Ljudi okoli njiju se je kar trlo. Ko pa so zagledali mogočnega živega leva, so pozabili na pomoč in jo jadrno ucvrli po ulici. Stari Leonida pa je še vedno predel in čakal, da ga poišče njegov cirkuški gospodar in ga vendarle že odpelje izpred oči teh nesrečnih, prestrašenih ljudi. Vesele domače zabave • OCENJEVANJE OREHOV V sredini na mizi stoji kozarec *a vlaganje, napolnjen z orehi (lahko so to tudi kovanci, frnikole ali kaj podobnega). Igralci imajo določen čas, da ocenijo število ko-*ov v kozarcu. Njihove domneve se zabeležijo, nato pa preštejemo vsebino kozarca. Tisti, ki je s svojo oceno najbližji resničnemu številu, je zmagovalec. • LOV NA STOLE V sredino prostora postavimo *tole v krogu s sedeži navzven. Biti morata dva stola manj, kot je Udeležencev igre. Igralci korakajo razporejeni po parih ob spremljavi glasbe okrog kroga stolov, ko glasba preneha, skuša vsak °* *vojiti zase en sedež. Par, ki pre- ostane, je izločen iz igre. Preden se igra nadaljuje, vzamemo iz kroga dva stola. Tako nadaljujemo igro do konca, dokler ne ostane samo en par — zmagovalca. Namesto korakanja okrog kroga stolov lahko igralci plešejo v krogu. 9 POTOVANJE OD MESTA DO MESTA Vsi udeleženci igre sedijo razen vodje igre, ki se postavi v sredino kroga in da igralcem imena mest. Ko vsak pozna svoje ime, se začno potovanje. Vodja igre reče na primor: ..Potujem iz Celovca na Dunaj." Takrat morata igralca z imenoma Celovec in Dunaj hitro zamenjati svoja sedeža. Vodja igre pri tem poskuša zase osvojiti eno od izpraznjenih mest; če mu to uspe, mora preostali igralec sto- piti na njegovo mesto in napovedati naslednja potovanja. • IGRA Z RAZGLEDNICAMI Večje število razglednic — na vsakega gosta oziroma sodelavca pri igri najmanj po dve — razrežemo vsako na dve polovici. Snop ..levih" polovic razširimo po mizi, druge polovice pa razdelimo po sobi na vsa mogoča in nemogoča mesta. Zataknemo jih za okvire slik, prilepimo jih na vrata omare, položimo na naslonjala stolov, pritrdimo na zaveso in podobno. Vsak od soigralcev si lahko vzame z mize eno polovico in mora potem iskati ustrezajočo drugo polovico po sobi. Kdor jo najde, si lahko vzame novo ..prvo" polovico. Igralec z največ kompletnimi razglednicami zmaga. „Če se zdajle ozrem, stopila k meni in me poprašata ^ moškim glasom: Kdo si? In jaz bi jima odgovoril — no, kaj bi jima odgovoril? Lojze Mihovi — Hvala Bogu, ime mi je še ostalo! Imena človek nikoli ne izgubi — bodi si še lako siromašen, ime ima vendarle. Tako je na svetu vse Pravično in dobro urejeno." Zvedrilo se je malo, sonce je zasijalo na luže, zalesketalo se je na travnikih, pokritih s kopnečim snegom. Lojze je zamežikal, dobro mu je dela sončna svetloba in odvihal si je ovratnik, dasi je bilo mraz in so bili sončni žarki hladni kokor v januarju. Na zahodu je bilo nebo že čisto jasno, svetla sinjina se je širila zmerom bolj, segala je zmerom više in oblaki so se pomikali za vzhodne in južne gore. Ko-maj za ped visoko je še stalo sonce nad holmi in tako je bilo hladno in bledo, da so oči lahko gledale vanj. Lojze te gledal naravnost v sonce in se je smehljal kakor otrok. .Glej no, še nikoli te nisem videl; ampak danes si se sleklo pred mano, ti gosposko veličastvo, in jaz te gledam, Sram te bodil" Zasmejal se je, nato je zažvižgal veselo koračnico in ie stopal v taktu dalje, po cesti, ki se je že sušilo, ko je k»maj dež ponehal in se je ozrlo sonce nanjo z zaspanim, trudnim očesom. Ivan Cankar: NA KLANCU Ravnina se je ožila, z desne so se bližali holmi in so zagrinjali dolino z dolgimi sencami. Lojze je ugledal od daleč samotno krčmo in se je spominjal z veseljem ljubeznivega in gostoljubnega krčmarja; pospešil je korake, in ko je prišel do krčme, se je nameril naravnost vanjo. V veži ga je srečal krčmar in se je razveselil. .Kje pa sem te videl, čakaj no? ... A, ti si tisti študent, že vem. Kar noter, kar noter!” Porinil ga je skozi duri in Lojze je ugledal družbo za mizo, dvoje mladih gospodov in lepo hčer krčmarjevo, ki se je ozrla nanj z velikimi očmi-tiste oči so bile kakor ta- krat in Lojzeta je minila razposajenost, zabolelo ga je v srcu in čutil se je plahega in nerodnega1. .Študent je, Ančka, prinesi mu vina in kruha!" Gospod z drobno bradico in z naočniki se je ozrl nanj, gledal ga je pazljivo dalj časa. .Kaj niste vi Mihov?" .Seveda sem Mihov, Lojze Mihov!" .O, glej, tak sedi no sem — jaz sem Krivec, Jože Krivec ..." Ponudil mu je roko, Lojze ga je gledal začuden. .Nobenega Krivca ne poznam .. ." Nato pa se je mahoma zagrohotal in se je zavrti! na peti. „Ah, Krivček, Krivček ... Kakšen pa si? Čemu imaš naočnike? In brado nosi Krivček! . . . Kaj pa delaš tod?" .Kaj bi delal tod?" je odgovoril Krivec bolj mirno in hladno in je premeril z dolgim pogledom Lojzetovo zanemarjeno in zakrpano obleko. .Učitelj sem pri vas, že dve leti." Lojze je prisedel k mizi, drugi gospod, suh in kakor zelo sestradan, je bil davčni praktikant iz trga. Iz dolgega obraza so gledale velike, toda prazne in tope oči. .Kaj pa ti, Lojze? Kaj pa ti počneš?" .Nič ne počnem. Upiral sem se dolgo, pa ni bilo nič, in če je brez upiranja isti vrag, čemu bi se človek po nepotrebnem mučil?" „A tako!" je odgovoril učitelj malomarno in se je ozrl še enkrat pazljivo in radovedno na Lojzetov obraz. In ta obraz ni bil čisto nič podoben veselim besedam Lojzetovim; smejal se je, kakor se reže lobanje; lica šobila samo ohlapna koža, nos je bil oster in svetel, kakor mrličev, oči so ležale v globokih jamah; redke kocine, ki so poganjale pod nosom in na bradi, so dajale obrazu celo nekaj odurnega, pijanskega. Roke je imel na mizi — koščene roke so bile in koža se je grbila na njih kakor pri starcih. Ko mu je bil dal roko, je čutil učitelj potne in spolzke dlani. .Kam si se zdaj namenil?" .Domov; mater grem pogledat, če še živi. Nisem je videl že pet let in ona misli, da se vrnem v kočiji, z dvema paroma konj ..." Izpraznil je kozarec in rdečica mu je stopila v lica, čuden ogenj se je vžigal v očeh. .Ali se še spominjaš, Krivček, na naše ljubljanske čase? Ali se spominjaš, kako smo krokali? — O, Krivček, zapoj še enkrat s tankim glaskom svojim, da te slišim, preden umrjeml" .Kje so zdaj ljubljanske beznice!" je odgovarjal učitelj resno. .Druge skrbi imam zdaj, dragi moj!" Lojze je bil vesel, smejal bi se in prepeval bi. .Kdaj pa si izginil iz Ljubljane?" ga je prašal učitelj. „Ne vem, izginil sem nekoč, ko nisem imel ne kosila ne stanovanja ... Ali veš, zakaj sem šel od gledališča? Zato, ker mi je na odru želodec krulil —" Učitelj je stresel nevoljno z glavo, praktikant se je nasmehnil. Teorija verjetnosti - igra številk Pred tremi stoletji je neki igralec povprašal francoskega matematika in filozofa Blaisa Pascala, kako bi pri kockanju lahko izračunal možnost, da bo vrgel določeno število točk. Z odgovorom je Pascal postavil temelj teoriji verjetnosti, veji matematike, ki se dandanes nenavadno hitro razvija. Teorijo verjetnosti uporabljajo fiziki pri izračunavanju verjetne poti nevtrona v težki vodi. Genetiki po njej določajo verjetnost, s katero zakonski par lahko računa na modrooke potomce. Poslovni ljudje, gospodarstveniki, politiki, psihologi, vojaški strokovnjak) — težko bi našli poklic, v katerem teorije verjetnosti ne bi mogli s pridom uporabiti. Vsi opiramo nešteto vsakdanjih odločitev na bolj ali manj približne račune verjetnosti. Strokovnjaki pa so odkrili vrsto nenavadnih situacij, v katerih se resnična verjetnost močno razlikuje od naših pričakovanj. Atomski fizik Georg Gamow je imel pisarno v prvem nadstropju velike, šestnadstropne zgradbe. V petem nadstropju iste stavbe je bila druga pisarna, v kateri je imel večkrat opraviti. Kadar se je hotel peljati gor, je prvo dvigalo, ki ga je priklical, iz nekega nepojasnljivega vzroka skoraj vedno peljalo v napačno smer — navzdol. »Človek bi si lahko mislil, da dvigala izdelujejo na strehi in jih pošiljajo v klet v skladišče," je tožil učenjak. Kmalu pa je postal pozoren še na nekaj. Ko je hotel iz petega nadstropja zopet dol, je prvo dvigalo, ki se je ustavilo, skoraj vedno peljalo navzgor. Tako je svojo prvotno teorijo postavil na glavo in trdil, da dvigala izdelujejo v kleti, jih pošiljajo na streho in od tam odvažajo s helikopterji. Razlaga pojava, ki je nesrečnega fizika stal toliko živcev, je kaj preprosta. Če v višji stavbi čakate v enem spodnjih nadstropij, je praviloma večina dvigal nad vami. Zaradi tega morate biti pripravljeni na to, da bo prvo dvigalo, ki bo pripeljalo mimo, na poti navzdol. Če pa stojite v enem zgornjih nadstropij, je večina dvigal pod vami. Tako je verjetno, da bo prvo, ki se bo ustavilo, peljalo navzgor. Ko čakamo na dvigalo, običajno menimo, da so možnosti, da bo prvo, ki se bo ustavilo, pravo, enake 50:50. To pa ne drži. K računom verjetnosti, ki gredo večini najteže v glavo, brez dvoma šteje »paradoks rojst- Kdaj je žena stara? Veliko je žena, ki se znajo sprijazniti s svojimi leti, ki iz nove gubice na obrazu ne narede tragedije in ki znajo z veliko ljubkosti in dostojanstva nositi svoja leta. Toda kdaj je žena pravzaprav stara? Na to je težko odgovoriti. Lepa Helena, junakinja trojanske vojne, je imela 38 let, ko jo je Pariš ukradel njenemu možu ... Aspazija je postala žena slavnega Pe-rikla, ko je imela 35 let. . . V tem času so jo šteli za najlepšo grško ženo, muzo pesnikov in kiparjev. Kleopatra je imela 40 let, ko je slavni Antonij daroval svoje življenje zanjo ... Prav zares, kdaj je žena stara?... nih dni“. Vzemimo za primer družbo, ki šteje 23 oseb. Kolikšna je verjetnost, da sta dve med njimi rojeni na isti dan v istem mesecu. Po intuiciji bi odgovorili: neznatna. V resnici je precej velika — skoraj 50-odstotna.. Račun za dani primer je takle: pri dveh poljubnih osebah je verjetnost, da nista rojeni na isti dan, enaka 364:365. Pri tretji osebi je verjetnost, da z obema prejšnjima ne praznuje rojstnega dne na isti dan, enaka 363:365, pri četrti 362:365, pri peti 361:365 in tako dalje. Pomnožimo vse dobljene ulomke, kajti verjetnost, da je vseh 23 oseb rojenih na različne dneve, je enaka zmnožku za posamezne primere dobljenih vrednosti verjetnosti! Izkaže se, da je pri 23 osebah verjetnost nekoliko manjša od 1:2. Z drugimi besedami: verjetnost, da sta izmed 23 oseb dve rojeni na isti dan, je le malo manjša od verjetnosti, da nista. S povečevanjem števila oseb se verjetnost rojstnega dne na isti dan naglo povečuje. Pri 30 osebah znaša že več kot 7:10, je torej 70-odstotna, pri 50 osebah pa kar 97-odstotna. Te številke so na videz v nasprotju z zdravo pametjo. Preizkusite jih, ko boste v veliki družbi! Poizkusite pa lahko tudi s 30 poljubno izbranimi imeni iz telefonskega imenika. V sedmih primerih med desetimi boste našli dva telefonska naročnika, ki sta rojena na isti dan. Poklicni igralci na srečo poznajo vrsto zvijač, ki temeljijo' na istem principu kot »paradoks rojstnih dni“. Morda vam bo kdo ponudil stavo, da se bosta na prvih 20 avtomobilih, ki bodo pripeljali mimo, najmanj dve registrski tablici ujemali v zadnjih dveh številkah. Bolje, da stave ne sprejmete, kajti možnost, da jo dobite, je le 1:7. Če hočemo izračunati verjetnost nekega določenega dogodka, moramo dobro vedeti, koliko dogodkov se razen zaželenega še lahko zgodi. Kovanec, ki ga vržemo v zrak, lahko pade na tla tako, da je zgoraj številka ali pa grb. Možnosti sta torej dve in verjetnost vsake od obeh je enaka 1:2. Pri manj preprostih primerih pa se rado zgodi, da ne upoštevamo vseh mogočih dogodkov in zaradi tega verjetnost napačno ocenimo. Primer: V neki družini so se rodili trije otroci. Kolikšna je verjetnost, da so vsi trije bodisi dečki ali deklice? Sklepali bi lahko takole: Najmanj dva izmed treh otrok sta istega spola, tretji pa je bodisi ženskega, bodisi moškega. Da so vsi trije istega spola, je torej enako verjetno, kot da niso — verjetnost je potemtakem enaka 1:2. Sklep je napačen. Poglejmo si vse mogoče kombinacije (M — deček, Z — deklica): MMM, MMŽ, MŽM, MŽ2, ŽMM, ŽM2, 22M, 222. Samo dve izmed teh osmih kombinacij — MMM in 222 — sta si popolnoma enakovredni. Pravilen rezultat je torej: Ver- jetnost, da so vsi trije otroci istega spola, je enaka 2:8 oz. 1:4. Oglejmo si še naslednji primer: Zakonski par si želi štiri otroke. Kaj je verjetneje: trije otroci istega spola in eden drugega ali dva dečka in dve deklici? Večina bi stavila na 2:2. Če si zapišemo vse mogoče kombinacije — 16 jih je — ugotovimo, da je razmerje med spoloma v šestih primerih enako 2:2, v osmih primerih pa 3:1. Verjetnost, da bodo trije otroci istega spola in eden drugega, je torej enaka 8:16 oz. 1:2. Zelo pogostna napaka pri presojanju verjetnosti je tudi zmotno prepričanje o odvisnosti dveh med seboj nepovezanih dogodkov. Če je, na primer, kovanec večkrat zapovrstjo obležal z grbom spodaj, si večina ljudi predstavlja, da se zaradi tega poveča verjetnost, da bo pri naslednjem mestu grb zgoraj. Naj kovanec še tolikokrat obleži z grbom navzdol, verjetnost da bo pri naslednjem metu grb zgoraj, je vedno enaka 1:2. Nešteto »sistemov" za ruleto in druge igre na srečo temelji na napačnem sklepanju, da pretekli dogodki vplivajo na prihodnje. Bo puščava premagana? Čeprav so se karavanam, ki si že tisočletja utirajo pot čez Saharo, v našem stoletju pridružila še letala, še vedno ločuje največja puščava na svetu belo Afriko od črne Afrike bolj kot oceani kontinente. Alžirija, Tunizija, Mali in Niger, štiri države, ki leže ob robu puščave, so sklenile povečati medsebojno izmenjavo dobrin in njihovi zastopniki so se sestali v Alžiru, da bi pospešili ekonomske študije, ki naj bi ugotovile upravičenost transsaharske ceste. S projektom železnice čez Saharo so se ukvarjali že leta 1890, a vse je ostalo samo na papirju. Treba je bilo počakati vse do leta 1964, da so se prizadete afriške države — Alžirija, Mali, Maroko, Mavretanija, Niger, ZAR, Čad in Tunizija — sestale v Alžiru na konferenci o prometu čez Saharo. Treba bi bilo zgraditi 1100 kilometrov dolgo cesto do Tamanrasseta in še dodati 60-kilometrski odcep do skrajnih meja Alžirije. Promet čez Saharo bi potem lahko potekal od tega križišča v vseh smereh: 1070 kilometrov daleč od mesta Gao v Maliju ali pa 950 kilometrov daleč do kraja Tahoua v Nigerju. Skupaj bi bilo torej 3180 kilometrov ceste. Tunizija bi lahko zgradila le 30 kilometrov ceste, da bi povezali Neffo z glavno osjo. Tudi Čad bi zgradila samo potrebne priključke. Trasa je za zdaj začrtana samo na zemljevidu. Lahko si zamišljamo kakšno orjaško tehnično delo bi bilo uresničenje tega načrta. Najprej je treba sploh ugotoviti, če bi se projekt izplačal. Že za začetek bi potrebovali 100 milijonov dolarjev, strokovnjaki pa zagotavljajo, da bi bila cesta ekonomsko upravičena samo, če bi potekal po njej promet med 50.000 in 75.000 tonami. Trgovska menjava med Alžirijo in Malijem pa za zdaj ne presega 8.000 ton, med Alžirijo in Nigerjem pa izmenjajo komaj 2.000 ton blaga, torej daleč pod ekonomsko upravičenostjo ceste. Toda: morda je promet tako majhen ravno zaradi težavnih komunikacij in bi se potem precej povečal? Ustanovili so komisijo, ki naj bi preučila možnost za povečano menjavo. Te študije bodo stale 241.900 dolarjev; od tega so 232.000 dolarjev prispevali Združeni narodi. Drobne zanimivosti • Na grič Mal Nombre v Hondurasu dežujejo vsako leto maja ali junija — ribe. Redek pojav nastopa ob prvem poletnem orkanu, ki prihrumi iznenada in se čez slabo uro že poleže. Ko poneha dež, je hrib kot pokrit s srebrom. Po pobočjih leže centi in centi sardel. Domačini jih pridno nabirajo. Naravni fenomen si znanstveniki razlagajo z zračno trombo, ki dvigne iz morja ribe in jih odloži na obmorski hrib, ki je posebno bogat z železno rudo, tako da ima morda prste vmes tudi magnetizem. • Ludomir Benedyktowicz (1844—1929) je izgubil v spopadih z Rusi v poljski vstaji leta 1863 obe roki v zapestju. Kljub temu se je 19-letni mladenič odločil, da bo slikar, čopič si je pritrdil na obroč, ki ga je imel na štrc-lju desnice. Najraje je slikal velike zgodovinske scene in se proslavil kot umetnik in kot izredni igralec šaha. Živel je še 63 let po tragičnem dogodku, ki bi večino spravil v obup. • Italijanski pesnik Domenico Balestfieri je izdal v letu 1914 knjigo pesmi z 280 stranmi v grščini, latinščini, francoščini, italijanščini in arabščini. V vseh pesmih je opisoval svojo žalost ob smrti ljubljenega mačka. 9 Belgijcem pripadata dva rekorda v hitrosti: največjo razdaljo na kolosu je v eni uri prevozil Belgijec Ferdinand Bračke (48.095 m), največ pa je v eni uri pretekel njegov rojak Gaston Roelants (20.644 m). .Pomisli, na Dunaju sem bil in sem se hofel vpisati — kam, misliš? Naravnost v akademijo! Saj sem bil dober risar." .Vraga, zakaj pa se nisi vpisal?" .Kako? Raztrgan sem bil, pa si še noter nisem upal... Nato sem grabil sneg, zaslužil sem goldinar na dan, ali to je bilo samo tri dni, dalj nisem mogel..." .Zakaj ne?” .Zato, ker ni več snežilo." .Kako pa si prišel v domovino?" „Na državne stroške, pet dni sem se vozil — ali prijetna vožnja je bila, nobenih skrbi ni imel človek . .. Večno mi bodo ostali v spominu tisti dnevi: ješ, pa ne prašaš, od kod je prišlo; spiš, in te nihče ne goni preko praga — kakor ptičica pod nebom ... Nato sem bil spet celo leto v Ljubljani.” .Kaj te niso pripeljali domov?" .Izgubili so me spotoma, kakor prazno vrečo... Ali potem, bratec, ti je bilo življenjel .. . Misli si, da sem kradel jabolka za vodo — to je velika umetnost in več potrpljenja in vaje je treba zanjo, kakor na priliko za šolmaštro-vanje. Potem sem prišel k advokatu." .Čemu nisi ostal pri njem?" .Po prvi plači, ki mi jo je bil dal, sem se od veselja tako napil, da me dva dni ni bilo v pisarno ... potem si pa nisem več upal tja ... To je bila zadnja nit, ki sem jo pretrgal; takrat se je nehalo vse ... In zdaj sem čisto svoboden." „Ni bilo lepo življenje,’ je opomnil učitelj. „Ni bilo lepo, ampak tako je moralo biti, čudil bi se, če bi se kdaj nenadoma izpremenilo. Nikoli še nisem videl, da bi rodil osat žlahtne sadove; raste samo zategadelj, da ga populijo osli." Učitelj je naročil vina, gostilničar je prinesel Lojzetu gnjati in belega kruha. Ko je ugledal rdeče, prijetno dišeče meso, so se mu zasvetile oči; jedel je molče in hitro, z levico je držal krožnik, kakor da bi se bal zanj. .Kako je zdaj v trgu? Kaj počnete?" je vprašal, ko si je obrisal ustnice. Krivec je napravil zelo resen obraz in si je pomaknil naočnike bliže k očem. .Jaz, prijatelj, sem se lotil resno svojega poklica, kakor sem nameraval, ko sem bil še v šoli. ..” .Torej misliš še zmerom reševati svoj narod?" se je nasmehnil Lojze. .Naroda ne, ampak vsak čisto majhen del njegov, saj je to tudi nekaj ... In ti niti ne veš, kakšno je naše ljudstvo. Če si videl ljudi pijane v krčmi, so se ti zastudili — polberači in popolni berači, ki pijo in preklinjajo in propadajo kakor živina; kar jih je boljših, beže v Ameriko, na Nemško, v Bosno, a pijani berači, ki so prelahkomiselni in preleni, da bi si pomagali, ostanejo doma .. . Tako si morda videl ljudstvo in tako si ga sodil. Jaz pa sem ga spoznal in ni ga boljšega na svetu. Zdaj imamo v trgu bralno društvo —" .Saj je bilo že prej —" „Za gospodo, ko človek ni smel vanj, če je dišal po govedi. Zdaj pa smo sami, sami kmečki fantje in delavci; napravili smo si lepo knjižnico, beremo časopise, prepevamo in tudi korakamo; to so čisto drugačni kroki, zato ker so ljudje drugačni. Pomisli, da so se izpremenili nekateri celo v obraz, odkar so v društvu!" „Na ta način jih misliš reševati?” je vprašal Lojze. .Zakaj ne na ta način? Uboštvo je veliko, toda inteligenten človek si ve pomagati, duševni siromaki pa so dvakrat ubogi — skrijejo se in pričakujejo konca ... Ali to je vendarle samo začetek. Zbuditi je treba ljudi; kadar se bo- do predramili in bodo izpregledali, si bodo že pomagali sami. Navadili se bodo na družbo, videli bodo, da vsak sam ne opravi nič, da se mora naslanjati drug na drugega .. . To so nam že prej pokazali socialistični usnjarji, ki so se združili in ki niso več hlapci svojih gospodarjev. Poglej jih v nedeljo, pa jim boš poznal samo na rokah in na črnih nohtih, da so delavci. Doslej so jih fantje sovražili* ker so jim bili pregosposki, zdaj jih ne sovražijo več .. .” .Ganljiva idila!" je opomnil Lojze. „Ni še, ali jaz bi rad, da bi bila.” „Če si kaj posebnega domišljaš na svoje delovanje, se motiš. Kaj pa je novega na tvojih načrtih? Stare fraze in drugega nič." .Seveda so stare fraze,” je odgovoril učitelj mirno-„Kaj sem rekel, da mislim kaj novega? Da hočem delat* kakšne eksperimente? Čisto po starem mislim delati, po šabloni in tudi tistih starih fraz, ki vem, da so stare, me ni čisto nič sram. Ko bi delal vsak po novem, kaj pa bi bilo? Lepo po ravni znani cesti, tako mislim, da pridemo najdalj. Glavno je, da je človek resen in misli pošteno." .Ukvarjaš se popolnoma zastonj!" je odgovoril Lojze. .Tak sanjač si, kakor si bil v Ljubljani, ko si sam imel komaj jesti, pa si študiral, kako bi pomagal drugim. Toko si pozabil, da si sam berač. Ali zastonj je študirati, pomagati se ne da ... Povedal sem ti, kako sem živel. No, kaj mislih da v meni ni bilo nikoli nič moči, nikoli nič energije, rtič želje, da bi živel in pomagal sebi in drugim? Vsega tega j® bilo dovolj in jaz sem se mučil in upiral. Rezultat? Ožuljen® noge in od stradanja pokvarjeni želodec... Ne da se p°' magati, vse je obsojeno na žalostno smrti” Učitelj ga je pogledal začuden, skoro je bil razžaljen-„Ti gledaš sebe povsod, prijatelj. Ti si obsojen na žalostno smrt!" (Nadaljevanje prihodnjič) Nesrečni rojstni dan Na dvaintrideseti rojstni dan moje stare matere, ko mene še ni bilo na svetu, ji je stari oče hotel utrgati vrtnico, ko sta se sprehajala na vrtu. V prst se mu je zapičil trn in tedeij dni pozneje je umrl zaradi zastrup-ljenja krvi. Na dvaintrideseti rojstni dan moje matere je moj oče razvrščal nad vrtom lučke, ker je priredil zabavo v njeno čast. Pri tem se je dotaknil električne žice in tok ga je na mestu ubil. Takrat sem bila stara komaj tri leta in ne vem, kaj me je bolj prizadelo, očetova smrt ali izguba barvastih lučk. Vem pa, da je bilo očitno, da bo enaka usoda doletela tudi mene oziroma mojega moža. Bila sem edinka, kot moja mati in stara mati, in tako kot njima je bilo tudi meni ime Ain-sley. Se sedaj mi ni čisto jasno, zakaj Jima je bilo to ime tako zelo všeč. Seveda pa moji starši niso mogli vedeti, da je lahko prav to ime usodno. Torej mi ni ostalo drugega, kot da sem prisegla, da svoje hčere s tem imenom ne bom nikoli onesrečila. In je tudi nisem. Dala sem ji ponosno ime Philippa, ki smo ga potem nenamerno skrajšali na Flip. Zdaj je stara šest let, njen bratec pa že osem. Ime mu je Cornelius, vendar ga zelo redko tako kličemo. Mojemu možu, njegova leta ne bom izdala, je ime Gavin in redkokdaj kako drugače. Tega imena sicer res nisem sama izbrala, ker pa ga je imel že veliko 'let, preden sva se spoznala, mi ni preostalo nič drugega, kot da se z njim sprijaznim. Velikokrat sem ga hotela prepričati, kaj ga bo doletelo, če se bo z menoj poročil. Mogoče nisem bila dovolj prepričljiva, saj je bila v tistih letih, pred desetimi leti namreč, ljubezen najvažnejša. Gavin, ki je bil celo že takrat zelo odkritosrčen, se je samo nasmehnil in mi rekel: »Oženil se bom s tabo, tudi če bom zato pogubljen." Zdaj pa sem že večkrat opazila, da se ni več smejal, če se je spomnil na te besede. Tudi sama sem ze včasih premišljevala, če bom iz-