Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Grappo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.250
34170 Gorizia, Rlva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rosse, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
m	L
	w
Leto XXI. - Štev. 4 (1034)
Gorica - četrtek, 23. januarja 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Stvarnost in pričakovanje
Teden edinosti gre proti koncu. Vsako leto se zbirajo od 18. do 25. januarja kristjani v svojih cerkvah ali molilnicah ter skupno prosijo Očeta edinosti, da bi na priprošnjo našega skupnega Odrešenika Jezusa Kristusa skrajšal čas razdeljenosti in nas povedel v dobo čim bolj popolnega vsekrščanskega edinstva. Ponekod opravljajo to zelo preprosto, drugod pa prav slovesno — s posebnimi govori, petjem in bogoslužjem, kakor je pač mogoče. Včasih se zberejo k skupni molitvi tudi predstavniki raznih Cerkva in krščanskih skupnosti v istem prostoru ter istočasno, da tako tudi na zunaj poudarijo hrepenenje po edinosti.
NEKDAJ IN SEDAJ
Zavest, da smo v posesti resnice, je včasih nas katoličane delala nekam vzvišene v odnosu do oddaljenih bratov. Zato smo pri molitvah za zedinjenje molili, naj Bog »pokliče nazaj v zavetje resnice in k edinosti vere tiste, ki jih slepi verska zmota ali loči razkol«. Odlok o ekumenizmu pa pravi, da danes oddeljenim bratom ne moremo naprtili krivde zaradi zmote ali razkola. »Tistim, ki se sedaj rodijo v ločenih skupnostih in v njih pridejo do vere v Kristusa, ne moremo očitati greha ločitve; katoliška Cerkev jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo«.
Nekdaj smo na ločene Cerkve in na oddeljene brate gledali tako, kakor da so popolnoma odtrgani od Kristusove Cerkve. Danes priznavamo, da so, čeprav na nepopoln način, tudi oni v eni Kristusovi Cerkvi In tako tudi v občestvu z nami katoliškimi kristjani. »Ti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa; zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške Cerkve upravičeno priznavajo za brate v Gospodu« (Odlok o ekumenizmu, 3.)
Nekdaj smo si predstavljali zedinjenje kot priključitev vseh ločenih Cerkva eni rimski Cerkvi. Danes voditelji ekumenskega gibanja izjavljajo, da še ne vemo, kakšna bo bodoča oblika edinosti. Prizadevati se moramo za tisto edinost, ki jo hoče Kristus. Ne gre več za neko podrejanje rimski jurisdikciji, ampak za obnovitev edinosti vseh kristjanov.
Zato se danes marsikaj spreminja v našem odnosu do oddeljenih bratov in njihovih Cerkva, pa tudi v našem delu in molitvi za edinost. Pred zadnjim koncilom smo katoličani molili za spreobrnjenje ločenih bratov pa tudi Judov in poganov in to z molitvenimi obrazci, ki bi tu in tam mogli biti za naše oddeljene brate tudi žaljivi. Danes smo tudi v molitvi bolj rahločutni, širokosrčni, ekumenski.
Februarja 1967 so se*na pobudo Tajništva za zedinjenje kristjanov zbrali v Ženevi predstavniki katoliške Cerkve in Svetovnega sveta Cerkva, v katerega je vključenih nad dvesto protestantskih, anglikanskih in pravoslavnih Cerkva ter krščanskih skupnosti in pripravili zedinl-tvene molitve, ki naj bi jih v bratskem duhu opravljali vsi kristjani.
Za posamezne dneve so bili nasvetovani naslednji nameni: 1. edinost vseh kristjanov; 2. bolečina zaradi krščanske razdvojenosti; 3. posvetitev katoličanov; 4. posvetitev pravoslavnih; 5. posvetitev anglikancev; 6. posvetitev protestantov; 7. posvetitev misijonskih Cerkva; 8. edinost vseh ljudi v Kristusovi ljubezni in resnici. Nameni so res lepi in nikogar ne žalijo. Prav bi bilo, da bi se tudi naši verniki zavzeli zanje.
PRENESTI EKUMENIZEM NA VSAKDANJE ŽIVLJENJE
Needinost je posledica greha, že izvirnega in potem vseh osebnih grehov. Kakor hitro bi bili vsi kristjani zvesti Kristusovi volji, bi že bili tudi v edinosti med seboj, saj bi bili gotovo pripravljeni Izpolniti Od-rešenlkovo oporoko: da bi bili vsi eno. Zato pravi ekumenski dlrektorij: »Vsak kristjan se vedno In povsod udeležuje eku-
menskega gibanja, čeprav ne živi med ločenimi brati, na ta način, da oblikuje svoje krščansko življenje v evangeljskem duhu.«
To preprosto navodilo ekumenskega di-rektorija rešuje vprašanje, kako naj poleg molitve sodelujemo pri delu za cerkveno edinost. Koliko je še med nami mržnje ali vsaj tope brezbrižnosti do sočloveka! Včasih je v njem še stenj vere, a mi ga s svojim nekrščanskim ravnanjem ugasnemo. Potrebna nam je evangeljska širina, kajti različna so pota, ki vodijo do Boga. Vsaka ožina, nerazumevanje bližnjega, nepriznavanje njegove svobode tudi v verskih zadevah pa rodi nujno napetost znotraj skupnosti božjega ljudstva z vsemi žalostnimi posledicami.
če tako gledamo na ekumensko prizadevanje, potem lahko vsakdo vidi pred seboj obširno področje ekumenskega udejstvovanja in je odveč vprašanje: kaj naj storim za edinost?
Nixon slovesno ustoličen
V	ponedeljek, 20. januarja ob 12,16 po ameriškem času (v Italiji so ure kazale že 18,16) je Richard Nixon s slovesno prisego na Ka-pitolu v Washingtonu postal 37. predsednik najmočnejše države na svetu — Združenih držav Severne Amerike. Po osmih letih se je vrnil na položaj državnega poglavarja ZDA član republikanske stranke, ki ji je bil po Eisenhowerje-vem vladanju iztrgal oblast iz rok mladi demokrat John Kennedy.
Povorko, v kateri je Nixon dospel do Kapitola (kjer zboruje ameriški kongres), si je ogledalo na stotisoče ljudi. Varnostne mere so bile izredne. Tam, kjer je šel sprevod, so varnostni agenti predčasno preiskali vsa poslopja; celo
Kitajsko novo leto
Najprej naj pojasnim, da Kitajci novega leta ne praznujejo istočasno z nami, ampak po luninem letu od konca januarja do začetka marca enkrat. Mislim predvsem pogane, ki jih je ogromna večina. Razen verskih obredov pa zajame tudi kristjane, saj ne gre drugače.
Novo leto pomeni začetek novega življenja, ko naj se vse veseli in praznuje in uživa v brezdelju več dni. Tedaj človek odvrže s sebe ponošeno obleko, pa tudi vse nesreče, težave in skrbi, da bo brez njih v srečnejšem novem letu.
Vsak, kdor le toliko premore, si tedaj oskrbi novo obleko, ali če ne more, vsaj en kos, npr. vsaj nogavice. Tudi stanovanje si tedaj olepša, kaj novega kupi ali vsaj nanovo očisti in poslika. V novi obleki in lepšem stanovanju se gosti več dni. Tedaj mora biti najboljše na mizi in v izobilju; če je vse leto lačen, tedaj mora biti sit; tedaj se napije in če gredo vsi prihranki, nič zato, saj zato je garal, da s: privošči veselje.
Novi človek ne sme imeti dolgov, ki bi ga vnaprej težili. Zato jih vsakdo do novega leta poravna. Noben advokat in sodnija in grožnja ne dosežeta tega, kar novo leto: plačilo dolgov.
Ker se praznuje, se ne dela. Kitajci kot marljivi in skromni, ne poznajo nedelje in počitka in ne dopusta, toda ob novem letu je konec. Noben obrtnik ne bo niti mignil, pa naj bo še taka prošnja ali potreba. Gorje, če je tedaj kaka nesreča, če kaj odpove, naj bo luč ali voda ali aparat ali avto: čakati je treba, da praznovanje mine.
Novo leto je tudi edini čas, ko si naš misijonski zdravnik dr. Janež na Formozi privošči nekaj dni počitka. Neprestano operira, gara brez dopusta in počitka; ob novem letu ga nagradijo Kitajci z mirom. Pripovedoval je, kako skuša vsak, kdor sploh more, za novo leto iti iz bolnišnice in hoče veljati za zdravega, da se vendar ne bo bolezen udomačila in bi mu vse Jelo prinašala skrb in bolečine. Na novo leto obiskati zdravnika ali ležati v bolnišnici je slabo znamenje. Ce še tako boli, treba je stisniti zobe in se pokazati veselega. No, pa tudi našemu neumornemu rojaku, misijonarju Stanku Pavlinu, privoščimo vsaj ob novoletnih praznikih ma-
lo	počitka, ker tedaj ni nobenega pouka, dijaki in olroci hočejo biti doma in doživljati izrednosti.
Ne le zunanja, tudi notranja spromem-pa je potrebna. Novo leto je praznik sprave, ko se vsem odpusti in se pokoplje jeza in sovraštvo. Stara kitajska modrost pravi, da je lažje živeti s prijatelji kot s sovražniki.
V	kitajskem novem letu je nekaj podobnega kot v praznovanju judovskega »svetega leta«, ki so ga v stari zavezi praznovali po sedemkrat sedmem letu, namreč v 50. letu. V ljudski modrosti je
večkrat božja modrost. Ko bi kristjani od kitajskega novega leta prevzeli vsaj to, kar bi že kot kristjani itak morali: da bi si namreč odpustili in se vzljubili!
Ker so Kitajci zelo praznoverni in vidijo okoli sebe polno demonov, dobrih in hudih duhov, ki prinašajo srečo ali nesrečo, zato se jim skušajo prikupiti z darovanjem: zažigajo kadilne palčke, sežigajo papir, na katerem je narisano to, kar hočejo darovati in prinašajo jedila, ki jih potem sami zaužijejo, ker duhovi hvala Bogu ne morejo jesti. Četudi zlasti v trgovskem Hongkongu mnogi Kitajci ne verujejo, pa vendar skušajo darovati bogovom vsaj za srečno novo leto, ker si mislijo kot nekateri poganski kristjani pred smrtjo, ko se dajo prevideti: škoduje nič, pomaga pa morda lahko.
Bolj hudo kot duhovom prinašati skromna darila pa je dajati darila ljudem. Kitajec obdaruje družino, pa tudi vse, s katerimi ima opraviti: slugo, kuharico (če jo ima), zdravnika, poštarja, perico, voznika, prinašalca mleka, kruha itd. Darila kar precej izpraznijo denarnico, ker vsaj ob novem letu se ne sme pokazati umazanega, ampak v najlepši luči, da bo cenjen in priljubljen tudi skozi vse leto. Pri darovanju pa Kitajec zelo pazi na pravila lepega vedenja, da ne bi daroval naskrivaj ali da bi denar kar enostavno v roko stisnil. Denar mora kulturen človek dati v rdečo kuverto in jo z obema rokama in globokim prijaznim poklonom izročiti. Le tako prinese srečo.
Pa še nekaj važnega: pokati mora! V Hongkongu porabijo ogromno ognjenih raket, bombic in žabic, da kar naprej poka, grmi, sikajo rakete in sipljejo raznobarvno luč. Vse to namreč poveča ne le praznovanje, ampak tudi pripomore k večji sreči v novem letu, ker pokanje prepodi hudobne duhove.
K praznovanju spadata še ples in igre. Dekleta plešejo poseben starodaven novoletni ples, seveda v najlepši »narodni noši«. Igre, predvsem zgodovinske in verske pravljične vsebine privabijo mnogo ljudi, saj tedaj so vsi prosti, ko se vse delo ustavi.
Naj vam ob koncu izrečem prastaro kitajsko novoletno voščilo, s katerim si voščijo vsi Kitajci: »Kung Hei fat Choi!« »Želim ti veliko bogastvo!« Toda tako, kot ga more prinesti najbogatejši obdarovatelj Jezus, po katerem resnično postanemo »novi človek« — otrok božji.
(Iz popotne torbe Vinka Zaletela)
odtočne kanale so pregledali, da ni bil morda kdo v njih skrit. Nihče ni smel gledati sprevoda s teras, iz oken in s streh bližnjih hiš. Trije helikopterji so neprestano krožili nad povorko in vzdrževali telefonsko zvezo med raznimi varnostnimi središči. Za red je skrbelo petnajst tisoč policistov in vojakov.
Nixon je prisegel pred predsednikom vrhovnega sodišča Earlom Warrenom. Med izgovarjanjem besedila je položil roko na dve bibliji, ki sta bili odprti na straneh, kjer starozavezni prerok pravi: »Prekovali bodo svoje meče v le-meže in svoje sulice v srpe; narod se ne bo več dvignil zoper narod in nihče več se ne bo učil vojskovanja. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal.« S tem je vsa slavnost dosegla svoj višek; iz sedmih topov je zadonelo 21 salv, mornariška godba pa je medtem izvajala himno »Hail to the Chief« — Pozdrav poveljniku.
NASTOPNI GOVOR
Vsa ameriška, pa tudi inozemska javnost je nestrpno čakala na nastopni govor, ki ga je Nixon imel takoj po prisegi. Nekatere je razočaral, ker je bil premalo konkreten in preveč poln lepih reče-nic, drugim se je pa prav zato zdel lep in domiseln.
Najprej je Nixon izrekel hvalospev o miru. Zanj mir ni zmagoslavje nad drugimi narodi, temveč ustvarjanje pogojev, da bodo deležni sočutja in razumevanja vsi, ki so trpeli ter si bodo mogli vsi narodi svobodno kovati svojo lastno usodo. Govoreč o fantastičnem poletu ameriških vesoljcev proti mesecu, je z zanosom dejal: »Čeprav posegamo že tako daleč v vesolje, pa ni naša usoda v zvezdah, temveč na naši zemlji, v naših srcih in naših rokah.« Sedanja Amerika doživlja duhovno krizo. Treba se je zato vrniti k te-
meljnim dobrinam človeške družbe, k dobroti, k skromnosti, k ljubezni in življenju milosti.
Ko je bil nastopil Kennedy, je kot geslo svojega programa naznanil »nove meje«, ki jih mora doseči ameriška družba. Nixon si je izbral za načelo svojega vladanja »forvvard together« — skupno naprej ! Zato naj bi vsi državljani sodelovali pri odpravljanju družbenih krivic, si prizadevali za boljšo vzgojo mladine in vztrajati v borbi za enakopravnost črncev z belimi. »Ni mogoče napredovati ločeno — je dejal Nixon — beli zase in črni zase kot dva razprta naroda. Napredek je možen le, če se bodo beli in črni čutili en sam narod.«
Glede mednarodnih odnosov je Nixon zatrdil, da si ZDA želijo odprtih meja, da bi tako noben narod, ne velik ne majhen, ne bil prisiljen na bedno osamljenost. Socialisične države je pozval, naj se vključijo v »mirno tekmovanje, ne za osvojitev novih ozemelj ali za okrepitev neke oblasti, temveč za obogatenje človeškega življenja.« Vse narode je povabil, naj pomagajo revnim in lačnim ter zmanjšajo oboroževalno tekmo in podprejo napore za mir. »Največja čast, ki jo zgodovina lahko pripiše nekemu narodu, je naslov miro-tvorca. To čast si lahko pridobi Amerika, če bo oddaljila od sveta klice nemira in ga privedla do miru, o katerem človek sanja že od zore svoje civilizacije.«
Toda prav sedanji trenutek u-katero pot si bo ubrala. »Postali tegne biti za Ameriko odločilen, smo gmotno bogati, a duhovno revni; z izredno točnostjo znamo priti do ‘ lune, a na zemlji smo vkovani v medsebojne prepire.« Zato še vedno veljajo Lincolnove besede: »Pojdimo naprej, prebivalci zemlje, vsi skupaj, s trdno vero v naše cilje, čuječi pred nevarnostmi in oprti na zaupanje v božjo Previdnost ter človekovo usodo.«
Maščevalni De Gaulle
Avstrijska nabirka za dežele v razvoju
»Brat v potrebi« se imenuje letna nabirka po avstrijskih škofijah za potrebe dežel v razvoju. Doslej so zbrali 75 milijonov šilingov, kar je skoraj dve milijardi lir.
Ko je sredi maja 1967 Naser zaprl Izraelcem dohod po morski poti v Akabski zaliv, kjer imajo svoje pristanišče Eliath, in je zanje položaj postajal iz dneva v dan bolj neznosen, se je oglasil De Gaulle in Izraelcem svetoval, naj ne podvzamejo nobenega obrambnega koraka. Izraelci so pa storili tako, kot jim je svetovala lastna varnost: udarili so po Naserjevih četah in jih vrgli čez sueški prekop. S tem so se staremu in samovoljnemu generalu na smrt zamerili. Kaznoval jih je s tem, da ni pustil več dobaviti Izraelu 50 francoskih letal »Mirage«, ki so bitko bila odločila v judovsko korist in so že celo bila plačana.
Ko so lansko poletje Sovjeti s svojimi pomagači zasedli Češkoslovaško, je De Gaulle le medlo protestiral; ko pa so na Štefanovo Izraelci izvedli povračilni napad na libanonsko letališče, je bil spet ogenj v strehi. De Gaulle je bil celo ostrejši v obsodbi kot Varnostni svet in je na svojo roko prepovedal izvoz vsajke vrste orožja v izraelsko državo. Francosko javno mnenje je De Gaullovo svojeglavost in pristranost na splošno obsodilo. Z njim so potegnili le golistični poslanci — pa še ti ne vsi — in pa seveda komunisti.
Da se je francoski narod zoperstavil sklepu svojega muhastega predsednika, obstaja več vzrokov. Prvič bo prizadeta francoska vojaška industrija. Le kdo bo še naročal orožje pri državi, ki samovoljno razdira veljavne pogodbe? Drugič bo trpe-
la francoska turistična dejavnost. Premnogi državljani Sev. Amerike bodo iz simpatije do Izraela odpovedali obisk Francije. Tretjič se bo poslabšalo francosko gospodarsko stanje; frank je že itak na slabih nogah in je močno vezan na ameriške kredite; ameriški kapital pa je v veliki meri v judovskih rokah.
Toda De Gaulle je za vse te razloge gluh in slep. Rad bi povečal ugled Francije v arabskih deželah, skrbi ga petrolej, ki ga dobiva iz Alžirije in rad bi zmanjšal, če že ne odstranil, ameriški vpliv v Libanonu, Jordaniji in Saudovi Arabiji. Toda kljub svojemu širokoustenju o moči in pomembnosti Francije De Gaulle ne bo nikdar dosegel, da bi bil prav on veliki posrednik med Judi in Arabci. Slednjim ne more nuditi ničesar, kar ne bi v veliko večji meri lahko nudili bodisi Sovjeti bodisi Amerikanci. S tem, da se je enostransko zavzel le za Arabce, si je sam sebi zaloputnil vrata za posredništvo. Isto je lani doživel Tito. Na vrat na nos je prekinil diplomatske zveze z Izraelom, nato pa je začel razvijati akcijo za pomiritev na Bližnjem Vzhodu. Pa je moral kmalu spoznati, da ne moreš posredovati, če držiš le z eno stranjo. Tito molči, zlasti ker ga je njegov prijatelj Naser pustil ob češkoslovaški krizi na cedilu. Tudi De Gaulle si ne more kaj več obetati. Rad bi bil razsodnik, pa se bo znašel na tleh med obema stoloma: med Sovjetsko zvezo in Sev. Ameriko.
Mesec za kaloliSki lisk
KATOLIŠKI TISK JE ZADEVA NAS VSEH
Znani protestantski teolog Karel Barth je nekje zapisal, da potrebuje današnji človek sveto pismo in časnik, časnik ga seznanja z ljudmi in z dognanji v svetu; sveto pismo pa ga uči, kako naj kot kristjan doživlja vse to, kako naj občuti potrebe in zahteve, kako naj jih presoja v luči vere in božjega nauka ali razodetja. Zato Cerkev danes ne more spolnjevati svojega poslanstva brez tiska, po katerem spoznavamo znamenja časov, se postavljamo v službo bližnjemu in mu skušamo posredovati odrešenje.
Tisk ustvarja javno mnenje in kaže, kako se v konkretnih primerih izvršuje zapoved ljubezni, kako se resnica brani v varstvu ljubezni in kako se izoblikuje gotovost ter jasnost v moralnih odločitvah.
Za katoliški tisk ni ravno potrebno, da ga izdaja cerkvena oblast ali duhovniki. Važno je, da ga izdajajo taki, ki se stalno izpopolnjujejo, poglabljajo v razumevanje časa in njegovih zahtev ter odkrito povedo svoje mnenje z edinim namenom, da služijo bratom, ki iščejo pravo pot napredka in odrešenja.
Katoliški tisk mora zanesli med ljudi svežost in krščanski optimizem, žal je koncilski nauk premalo poznan. Kdo naj poskrbi za poznanje razmer, potreb in rešitve, če ne prav razgovor, odkrita debata, jasnost in umerjenost v katoliškem tisku? Kdo naj zavaruje našega človeka pred okuženjem slabega čtiva in ravnanja, če ne prav katoliški tisk?
Katoliški tisk ni zadeva samo nekaterih izbranih ljudi. Je zadeva vseh, ker spadamo vsi k isti Cerkvi in vsi imamo dolžnost, da skrbimo za njeno pomlajenje, da ji damo opore in pomoči pri izvrševanju njenega poslanstva, ki je tudi naše: saj gre za reševanje sveta.
To so težke naloge, ki jih ne bodo rešili samo tisti, ki za katoliški tisk skrbijo in delajo. To je skrb nas vseh. Berimo radi katoliški tisk! Sodelujmo z nasveti, prispevki in z denarno pomočjo, da bo res dobro urejevan, sodoben in napreden v poznanju razmer in iskanju rešitev. Gre za našo zadevo, ker smo sami Cerkev in za Cerkev živimo, da bi z večjo močjo in veseljem prispevali k sožitju v svetu in v blagor ljudem, ki so dobre volje.
Božični koncert v Trstu
V spomin bratoma Kennedyjema
Božični koncerti v Trstu so postali že tradicija. Začetek je bil pravzaprav v letu 1950 v Bazovici, toda ustavimo se le pri nastopih v tržaškem mestu. Izvajali so te koncerte 'vsakikrat združeni zbori. Prvič v Rojanu (6.1.1958), sledili so pri Sv. Ivanu (4.1.1959), pri Sv. Vincenciju (3.1.60), v Barkovljah (8.1.1961), pri Sv. Jakobu (7.1.1962), pri salezijancih (13.1.1963), v Borštu (29.12.1964). V Nabrežini (6.1.65) je odpadel zaradi slabega vramena. V Trstu pri Novem sv. Antonu (27.12.1965). Ker je postal slednji najprimernejši kraj, so se vrstili v tej cerkvi koncerti 9. januarja 1966, 8. januarja 1967, 7. januarja 1968 in zadnji 12. januarja 1969. 2e golo naštevanje datumov nam priča, da so ti nastopi postali kar dobra tradicija, ki se mora nadaljevati iz leta v leto. To je najlepši zaključek božičnih praznikov, ko nismo več zaprti v ozkem krogu posameznih cerkva, temveč se pokažemo skupnosti.
V	glavnem se okvir teh nastopov ponavlja na isti način: združeni zbori, velika udeležba, izmena dirigentov, sodelovanje organista Macri-ja, ki vpleta v spored samostojno orgelsko izvajanje. Toda leta 1967 je nastala novost. Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu, ki prireja koncerte, je razpisala natečaj za izvirno božično pesem in nato so doživele te pesmi prav na koncertu prvo izvedbo. Letos pa so bile nagrajene (in še nekatere druge pesmi) izdane v posebni zbirki z naslovom »Sveta noč«.
To pravzaprav pomeni za nas zgodovinski dogodek in predstavlja pravo prelomnico v Literaturi cerkvene oz. božične pesmi. Ne segamo več le po skupni literaturi našega narodnega bogastva, temveč imamo pesmi, ki so nastale na naših tleh. Gorica, bogata v svoji preteklosti, je utihnila (labodji spev je zapel nepozabni prof. Mirko Filej); sedaj je stopil v ospredje Trst.
Na letošnjem koncertu smo slišali nove pesmi; sedaj se nam iste predstavljajo v tiskani obliki. Nastane vprašanje: nudijo skladatelji božični duh? Ne pozabimo, da je božična pesem najdelikatnejša cerkvena pesem, s popolnoma svojstvenim prizvokom (miloben naj bo, skrivnosten, intimen), ki je tako težaven v pristnem izrazu. Vse nove pesmi niso božične. Lahko najdemo v njih tehniko, strokovno usposobljenost nekaterih, celo obujanje preteklosti, a odsoten je duh časa. To se je sicer vedno dogajalo. Smo pa potrebni teh kompozicij, čas, edini razsodnik, pa bo izluščil zrno. V tem primeru je morda odločilna ljudska presoja.
Zbirko pesmi vsem priporočamo, posebno še pevcem. Cista je, bogata, sodobna, predvsem pa vsa naša (samo ena je koroškega skladatelja). Za lep zaključek nudi dve ljudski iz Slovenske Benečije. V zbirki so pesmi: V sveti noči (Fr. Cigan), Le spavaj, sladko Detece, Ves svet se raduje, Ta noč je sveta noč (Z. Harej), Božično pričakovanje (S. Malič), Otrok v božični noči (A. Vodopivec), Bila je noč (U. Vrabec), Poslušajte vsi ljudje (prir. U. Vrabec), ter ljudski iz Slovenske Benečije v preprosti priredbi P. Merkuja Te dan je usegži vesejk in Na zapuoved je paršla.
Vrnimo se k božičnemu koncertu! Skupni pevski nastopi so naporni in tvegani
za pevce, predvsem pa za dirigenta. Ime prof. Mamola nam da zagotovilo uspeha, ker je znana njegova natančnost, oblast nad glasovi, predvsem pa obvladanje nad samim seboj, kar je važno za pevovodjo. Vaj je običajno premalo, večkrat nagaja tudi vreme. Predvsem pa naj bi zbori poskrbeli, da bi poslali najboljše pevce, kvaliteta je večkrat važnejša kot številčnost. Ostane nerešen še problem sorazmerja glasov, v našem primeru šibkost tenorjev. Ravno vse te težave še bolj osvetlijo uspeh dirigenta in seveda nastopa. Dokaz je bil tudi pri pesmi a capella, ki je ostala intonančno čista.
Za reklamo nastopa bi bili potrebni tudi lepaki, in večje pozornosti bi bilo treba pri pripravi tiskanega sporeda, ki je bil letos preveč poln tiskovnih napak.
Na koncu naj omenimo še številno udeležbo. To moramo ohraniti in še povečati. To je nas vsakoletni skupni praznik, obenem pa prelep začetek novega leta. d. j.
Kdo v Gorici ne pozna moža, ki s staro aktovko v roki s hitrim korakom drobi po mestnih ulicah, pozdravlja na desno in lavo, vedno nasmejan, vedno glasen v besedi in vedno pripravljen pomagati? To je dr. Stojan Brajša, že skoro 50 let domačin v Gorici, sicer pa doma iz Istre iz Pazina, kjer mu je majka zapela uspavanko pred točno 81. leti dne 24. januarja 1888.
Njegov oče je bil uradnik, pa je sina poslal študirat. Istočasno mu je tudi dal trdno krščansko in narodno zavedno vzgojo. To dvoje je ostalo značilnost dr. Stojana Brajše. Oboje si je kot mlad študent utrdil pri dr. Mahniču, kateremu je na Krku pomagal urejati njegove revije in časopise. Mahnič je ostal njegov vzor in njegova ljubezen do današnjih dni.
Po končani univerzi na Dunaju je dr. Stojan Brajša postal advokat in se po prvi vojni naselil v Gorici. Tu je še naj-
Samomori
Vsa Češkoslovaška živi pod silnim vtisom, ki ga je povzročil 20-letni študent praške univerze Jan Palach s tem, da se je pretekli četrtek polil z bencinom in nato zažgal samega sebe. To je storil iz protesta, ker izvajajo oblasti zopet cenzuro nad tiskom, sovjetske okupacijske sile pa samovoljno izdajajo svoj list »Spravy«. V pismu, ki ga je napisal pred samomorom, je tudi izjavil, da je še trinajst. študentov pripravljenih napraviti podobno žrtev, v kolikor njihovim zahtevam ne bi bilo ustreženo. In res je zadnji ponedeljek prišlo do novega poskusa samomora. To pot si je s sežigom skušal vzeti življenje 25-letni delavec pivovarne v Plznu Josef Hlavaty. Takoj so ga odpeljali v bolnišnico, kjer upajo, da ga bodo še lahko rešili, čeprav ima ožgani dve tretjini kože.
Narašča tudi število gladujočih, ki so napovedali, da ne bodo pokusili hrane,
Iz Beneške Slovenile
Z božično pesmijo v Slovenski Benečiji
Lepa božična pesem je preteklo nedeljo, 19. januarja prevzela številne poslušalce v župni cerkvi v Lješah pri Klodiču. Ljudje so prihajali skupaj od vseh strani. Pri vratih so dekleta v narodnih nošah delile tiskani spored. Po uvodni pesmi »Božji nam je rojen Sin«, je pevce pozdravil krajevni župnik. Izrazil je upanje, da ta obisk ne bo zadnji, ampak prvi v vrsti vsakoletnih stikov, ki naj večajo medsebojno poznanje in ljubezen. Gospod Stanko Janežič je s toplo besedo naslikal pomen božične pesmi.
Združeni pevski zbori so zapeli iste božične pesmi kot na koncertu v Trstu. Zdi se, da so bili pevci izredno dobro razpoloženi, da so peli celo bolj ubrano in sproščeno kot v cerkvi Novega sv. Antona.
Večina ljudi je morala stati in vendar ves čas koncerta, ki je trajal uro in pol, niso pokazali nobene utrujenosti. Petju so sledili z veliko zavzetostjo. Ob koncu se je videlo, da je bil zanje koncert še prekratek. Ko so pevci odpeli zadnjo ljudsko božično pesem »Poslušajte vsi ljudje«, se dobri ljudje kar niso mogli zadržati, začeli so ploskati.
Ob koncu se je pevcem še enkrat zahvalil župnik od Sv. Štoblanka g. Marij Lavrenčič. Ljudi pa je povabil, naj po svojih župnijah gojijo cerkveno petje. V vsaki župniji naj nastane vsaj majhen zbor.
Pesem nas je z Beneškimi Slovenci tako zbližala, da se je po koncertu zdelo, da se poznamo vedno.
Za združene cerkvene zbore je nastop v cerkvi na Lješah služil tudi za izlet. Pevci so se dolgo časa ustavili v gostilni v Klodiču. Pesmi so se spet vrstile druga za drugo. Ko smo odhajali, so nam ljudje klicali: Na svidenje! In mi smo odgovarjali: Da, na svidenje!
Pri koncertu je pelo nad 80 cerkvenih pevcev. Dirigiral je dr. Humbert Mamolo. Petje je spremljal s harmonijem dr. Zorko Harej. Besedilo pesmi je recitiral dr. St. Janežič.
Odstop graškega škofa
Graški škof dr. Josef Schoiswohl je odstopil. .Mi znano, iz katerega vzroka je to naredil, škofijo je zavzeto in priljubljeno vodil 14 let. Pred nedavnim je še predsedoval slovesnostim ob 750-letnem jubileju graške škofije. Udeležil se je tudi sloves-
bolj mogel skrbeti za svojo Istro v njenem boju zoper potujčevanje. Povezal se je z našimi tedanjimi politiki, navezal z njimi prijateljstvo in »napravili so ga za Slovenca«.
V	najhujših dneh narodnostnega preganjanja se je umaknil v Jugoslavijo in se posvetil poklicu sodnika. Bil je v službi na Hrvatskem to in tam, dosegel tudi visoka mesta, toda nazadnje se je umaknil v privatno življenje, ker se ni strinjal z idejami in početjem medvojnih hrvatskih demagogov. Po končani drugi vojni se je vrnil v Gorico, šel za otroki v Kanado, toda domotožje ga je znova prignalo v naše mesto. Pred leti je izgubil ženo in sedaj živi sam v Podgori v hiši pri šoli, kjer je bil dom njegove žene.
To je dr. Stojan Brajša, Istranin v slovenski suknji. Bog ga živi še mnogo lot.
iz protesta
dokler ne bodo sklicali skupščine. Na Vac-lavskih namestih v Pragi jih je enajst, ki izvajajo gladovno stavko, med njimi nekaj žensk, v Brnu pa je z enako stavko pričelo osem študentov.
V	ponedeljek, 20. t. m. se je zbralo med 16. in 18. uro v Pragi v središču mesta okrog 50.000 ljudi, ki so prisostvovali žalni manifestaciji za tragično umrlim študentom Janom Palachom. Vsi listi poveličujejo njegovo žrtev, a istočasno mirijo prebivalstvo, naj ne gre predaleč z izražanjem svojih čustev.
»Velika četverica«:	Svoboda,	Dubček,
Černik in Smrkovsky so poslali sožalni telegram Palachovi materi, v katerem je rečeno, da je velika in resnična ljubezen do domovine ter skrb za njeno srečno bodočnost privedla sina do dejanja, ki ga je napravil. Njegovi cilji so enaki našim, je nadalje rečeno v telegramu. Za te cilje živimo in moramo živeti.
V	ponedeljek, 20. januarja je novoizvoljeni severnoameriški predsednik Nixon slovesno prevzel od naroda zaupano mu službo. Pred osmimi leti je isto slavje doživel njegov 'tekmec za mesto predsednika ZDA John Kennedy. In kdo ve, če ne bi bilo tudi letos ime Kennedy povezano s prevzemom Bele hiše v Washingtonu, ako ne bi bila atentatorjeva krogla pretrgala življenja drugemu Kennedyju, Johnovemu bratu Robertu. Čeprav se je torej 20. januarja pričela Nixonova doba v zgodovini Sev. Amerike, pa s tem spomin na oba tragično umrla brata še daleč ni pozabljen v srcih milijonov ljudi. Pričujoči spis hoče po svoje pokazati, kako je John Kennedy tudi za slovenskega človeka pomenil simbol tistega, kar si ljudje povsod po svetu želijo: pravico v ljubezni.
Da je pred petimi leti umorjeni ameriški predsednik John F. Kennedy poznal in cenil katoliške Slovane, je znano dejstvo. Poljake je poznal po poljskem knezu Rad-zivilu, možu Jacquelinine sestre Lee-e. Dalje je znano, kako se je predsednik John Kennedy potegnil za praškega nadškofa in kardinala dr. Berana, da so ga izpustili iz zapora. Ko je pred časom praški nadškof in kardinal obiskal ZDA, je šel tudi na grob umorjenega predsednika Johna, svojega rešitelja. Vsa družina Ken-nedyjevih se je zbrala s senatorjem Robertom na čelu ob blagem češkem kardinalu.
Predsedniku Johnu Kennedyju so pa bili poznani tudi Slovenci, saj je zavedni slovenski ameriški senator Frank J. Lausche bil njegov demokratski pristaš in v zunanjepolitičnem senatskem odboru član in predsednikov svetovalec.
Do ožjega poznanstva med njim in Slovenci pa je prišlo v letu 1960 in v naslednjih letih. Ko se je izvedelo, da je v poletju 1960 bil na demokratski listi imenovan za predsedniškega kandidata John Kennedy, ki je bil znan kot praktičen katoličan, so se mnogi ameriški Slovenci ogreli zanj. Pa tudi Slovenci v »starem svetu« (Evropi) so postali pozorni na ka-
toliškega kandidata za predsedniško mesto v Združenih državah Amerike. Iz srca so mu pri volitvah v novembru 1960 želeli zmago, čeprav je imel izredno močnega nasprotnika v podpredsedniku Nixonu, kateremu je mogočni Eisenhover nudil veliko oporo, medtem ko je na mladega Kennedyja zrl posmehljivo kot na »mladiča«, ki ga bo že spodnesel, da ne bo zasedel predsedniškega sedeža.
Ker je John F. Kennedy bil tudi književnik, sem v svojem imenu in nekaterih drugih slovenskih književnikov novemu predsedniku poslal pozdravno pismo in najboljša voščila za uspešno vladanje. Ob nastopu vlade dne 20. januarja 1961 pa še skromno darilo: angleškega, bogato ilustriranega »Martina Krpana«, za »first lady« pa veliko lepo barvno podobo pobožne matere kardinala Stepinca. Mati v slikoviti narodni noši kleče pod križem zbrano moli sv. rožni venec.
SE OŽJA ZVEZA S PREDSEDNIKOM KENNEDYJEM
Sredi maja istega leta se je razvedelo, da bo prišlo do važnega sestanka med predsednikom sovjetske vlade Hruščevom in ameriškim predsednikom Kennedyjem, in sicer na Dunaju.
Zdelo se mi je umestno, da mu iz Avstrije s slovenske strani vnaprej pošljemo dobrodošlico. Sestavil sem kratko angleško besedilo, v katerem sem mu kol predstavnik slovenskih izobražencev in kulturnih delavcev izrazil srečen prihod v avstrijsko prestolnico in obilo uspeha ob srečanju s sovjetskim premierom. Zagotovil sem mu, da se ga bomo tisti dan (v soboto, 2. junija) spet spomnili v Marijinem svetišču 1300 m visoko v gorah.
Letalsko pošto je predsednik Kennedy prejel vsaj deset dni pred svojim odhodom. Na Koroškem smo pa obljubo držali in se kljub slabemu vremenu zbrali na Sedelcah, saj smo se zavedali važnega, odločilnega dogodka, kajti od srečanja voditeljev zahodnega in vzhodnega bloka zavisi ali mir za daljšo dobo ali pa nova zaostritev, še večji prepad.
Po končani službi božji na Sedelcah je padel predlog, da bi predsednika Kenne-dyja obvestili, da njegovo poslanstvo spremljamo z molitvijo in prosimo božjega blagoslova... To mu utegne vliti poguma.
In tako se je zgodilo, da sva s pokojnim Jankom Olipom-Kališnikom z avtom zdrvela v Celovec in je prav opoldne bila oddana na glavni pošti brzojavka v angleščini naslovljena na ameriško veleposlaništvo na Dunaju za gospo Jacguelino, da smo v gorski cerkvici od 8. do 9. ure za gospoda prezidenta ZDA opravili topel memento.
Da je gospa Jacquelina brzojav prejela in izročila soprogu predsedniku, sem kmalu izvedel. Iz ameriškega veleposlaništva na Dunaju sem prejel pismo, v katerem mi prvi tajnik sporoča, da se mi predsednik Kennedy prav prisrčno zahvaljuje »za storjeno« (for actions).
DARILO ZA KENNEDYJEVO HČERKO KAROLINO
Predsednik Kennedy je zelo ljubil svoja otroka, Karolino in malega Johna. Ta dva sta prejemala veliko daril od prijateljev in znancev njunih staršev. Tudi s Koroškega smo poslali darilo za njuna otroka.
Sklenjeno je bilo, da pošljemo Karolini čedno narodno nošo iz naših krajev. Delo je prevzela in v vezeninah izvedla spretna č. sestra Albertina v Celovcu. Napravila je krasno svileno avbo, izredno lepo, prelivajoče se krilce in modrček. Kupili smo tudi divno rutico za okrog vratu. Cekar-ček z dežnikom je prispel iz Ljubljane, kjer so taki cekarčki doma. Pas za okrog Života je bil iz samih svetinjic sv. Kri-
štofa. Torej lepo in dostojno darilo od prijateljev s Koroškega.
Ta umetnina je bila končana v jeseni 1963. Dne 18. novembra sem ga nameraval osebno ponesti na Dunaj na ameriško poslaništvo, da bi od tam nekako uradno in najbolj varno bilo poslano v Washing-ton v Belo hišo. Pa je iznenada prišla ovira in nisem mogel na pot. Odložil serp pošiljko v zavoju, v svoji študijski sobi na knjižno polico, da v nekaj dneh odpotujem na Dunaj. Toda prehitela me je predsednikova tragedija. Dne 22. novembra je bil ubit. Zgrozil sem se. Ob pogledu na darilo za njegovo hčerko so mi kar solze stopile v oči... Narediti sem hotel veselje dobremu očetu in deklici, zdaj pa ta grozna nesreča...
Darilo za Karolino sem pa kljub temu odposlal, čeprav šele v maju 1964, ko je najhujša bridkost bila že mimo. Njena mati se mi je zanj zahvalila s tiskanim listom. Deklica spričo žalosti za očetom svetle, vesele obleke ni oblekla, vendar ji bo ostal dragocen dar iz »starega sveta«, s Koroškega.
Svet je pričakoval, da bo razumnega iti odločnega Johna nasledil na predsedniškem mestu enako razumni, podjetni in vseskozi katoliški brat Robert, senator newjorški, pa so to preprečili sovražniki. Odprl se je nov grob za katoliško družino Kennedyjev, nov grob za moža, ki se je boril za pravica tudi črncev, za mir v Vietnamu in po svetu. Kakor predsednik John je tudi brat senator Robert storil smrt za ideale človeštva.
Sveža sta grobova predsednika Johna in senatorja Roberta Kennedyja. Slovenski človek se nad njima z bolečino sklanja.	Dr.	M. T.
nega odprtja mariborskega semenišča. IlilllllllllllllllMIIIIItlilllllllllllllllllllllltltlNIIIIHIIIlIlilllllllllllllllllllllllltllllitlllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllMllllllllllllinilllllltllllllllllillllllllllllllllllillllllllinillllllllltlH
Istraninu
(r+r)
iiimiiMHiiiiiHHiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiniiimiiiimiiinmmmimiiiiiiiii
Tretja premiera
Ogledal sem si v Kulturnem domu v Trstu farso »Red mora biti« prof. Josipa Tavčarja, plodnega dramatika v zamejstvu, nato pa segel v žep, kamor sem bil vtaknil neposredno pred predstavo Gledališki list. Sedaj sem ga mirneje prelistal z namenom, da bi si ob tem pregnal zavozlano zamotanost občutkov, ki so se mi nagrmadili med predstavo...
In zdaj sem še bolj v zagati: kje zahteva avtor mojo soigro? V prikazu ali v zamislih, ki jih razberem iz razlage besedila s strani avtorja samega v Gledališkem listu?
Mislim, da je razlaga na papirju stvar-nejša, dostopnejša, preprostejša in bolj človeška, toda prav tako naivna 'kot v oživljenem odrskem besedilu, čeprav farsa, je tu prevelika gmota vsega mogočega, poenostavljanje vseh mogočih vrednot in protivrednoft. Ni res, da je človek postal naenkrat le krvoses, bastard, naplavina tehničnega zla.
Kolo življenja se danes vrti nedvomno hitreje, toda desetminutna zbranost pri opravljanju plemenitega poslanstva je enakovredna enournemu ali enodnevnemu pre-mišljanju in 'tehtanju odgovornosti pred storitvijo, ki jo je človek rojeval v preteklosti. Če je šlo nekdaj veliko dogajanja mimo njega zavoljo dolgotrajnega očiščevanja, ima danes človek možnost, da vse to pripravi, zgradi in razdre po nekajkrat v enakem časovnem razmaku. Tudi farsa »Red mora biti« oziroma predstava o 'takem redu ne bi smela mimo tega.
Prepričan sem, da je prof. Tavčar na vse to pomislil, kajti že omenjena inten-cija (v Gledališkem listu) izpričuje, da verjame v človeka. Brez te vere bi se mu krik proti izkrivljenosti, brezdušnosti in kriminalni sebičnosti ne bil izvil iz prsi. Poglavje zase je to prikazati na odru... Položiti na jezik Finku psevdopoetični žargon (močno skonstruiran!) je tvegan posel. Etični vzvod je iz krhke kovine, preveliko je deklamatorstva ob končnem izbruhu, sikratka, veliko teksta, preden se dokoplje do poziva na »sveto vojno«. Kaj pa ljubezen? Je res vse današnje pojmovanje ljubezni zapopadeno v Vesni?
V	farsi je tudi na smrti sami preveč poudarka, ker je namreč ni jemati resno (vsaj med pretežnim delom dogajanja ne). Spektakel zaradi spektakla? Škoda. To bi se dalo poglobiti, tudi kot absurd. Zame ostane prvi del »Pekla« še vedno najbolj poetični in najboljši tekst prof. Tavčarja.
Režijska zamisel (bolje scenografsko-re-žijska zamisel) je dobra, tu in tam zares duhovita. Igra luči in barv vsklajena. Žarko Petan ni imel lahkega dela.
Igralci so se potrudili in bolj ali manj posrečeno reševali nelahko nalogo. Predvsem velja omeniti Staneta Raztresena, ki mu je razcepljenost teksta obtežila možnost osredotočenosti. Lop in kultiviran lik. Tudi Joško Lukeš je zelo dobro odigral svojo vlogo in njegovi ustvarjalnosti se imamo zahvaliti, da ni končni izbruh popolnoma zbledel. Lukeš že dolgo igra na lepem in dostojnem nivoju in zgleda, da ni vloge, ki ji ne bi bil kos. Kultivirana je bila Kozlovičeva, Kobal diskreten, ostali so pripomogli k uspehu po svojih močeh.
Ne morem reči, ali je bil repertoar Slovenskega gledališča obogaten s tem delom. Anali in reakcija publike, ki letos
obiskuje predstave v lepem številu, bodo najbolj zgovorni pokazatelji večjega ali manjšega uspeha 'takih odrskih poskusov.
—ap
Nov inštitut za zdravniške poklice v Indiji
V	Indiji so v mestu Bangalore z velikimi slovesnostmi uradno odprli zdravniški inštitut sv. Janeza. Temeljni kamen je ob svetovnem evharističnem kongresu v Bombayu blagoslovil sam sv. oče Pavel VI. Pri otvoritvi so bili prisotni državni poglavar, številni ministri in več kot polovica indijskih škofov. V inštitutu se pripravlja na zdravniški poklic trenutno 350 dijakov.
Poiskali so si zatočišče
V	teku leta 1968 je po podatkih obmejne policije skrivno vstopilo v Italijo 222 ljudi, ki so zaprosili za politično zatočišče: en Albanec, 21 Bolgarov, 25 Čehoslovakov, dva Grka, 46 Jugoslovanov, osem Poljakov, 23 Romunov, trije Vzhodni Nemci in 93 Madžarov.
Bo tržaški zaliv nekoč obdelano polje?
V	39. številki znane italijanske revije La Discussione, ki jo ureja demokrščanski voditelj Fiorentino Sullo in katero je pred leti ustanovil sam De Gasperi, je priobčen članek znanega italijanskega strokovnjaka inž. Rinaldija pod naslovom »Una diga per
il	2000«. V njem osvetljuje načrt, po katerem naj bi zajezili zgornji del Jadrana in sicer od izliva Pada (Goro) do Rovinja. Ta del morja namreč ni nikjer globlji od 34 do 39 metrov. Obenem bi ta del morja, v katerega se steka največ italijanskih rek kot Pad, Adiža, Tilment, Piave, Soča in druge, spremenili v največjo zalogo sladke vode, kajti morsko vodo bi v teku nekaj let zamenjala sladka voda omenjenih rek.
Seveda piše člankar še o izkoriščanju pretoka teh voda za pridobivanje električne energije, o omejitvi s posebnimi nasipi Benetk, s čemer bi rešili njen problem »visoke vode«, o ostvaritvi posebnih kanalov, izogibališč iitd. za ladje, ki bi plule v Trst in Benetke, o osušitvi večine predelov ob italijanski obali, kjer globina nikjer ne presega 10 do 13 metrov, ter bi s tem pridobili velike površine za obdelovanje, in o drugih podobnih ugodnostih, ki bi jih imela ta zamisel, če bi jo uresničili.
Vprašujete - Odgovarjamo
Glas starih upokojencev
Radi čitamo »Katoliški glas«, našega najboljšega zagovornika slovenske besede, slovenskega življa tukaj na Goriškem in Tržaškem. Radi beremo goriške in tržaške novice, novice iz Slovenije in ostalega sveta, kakor tudi poročila o svetovni politiki.
Ker je med bralci Katoliškega glasa tudi veliko število upokojencev, prosim, ali bi ne bilo umestno in pravično, da bi KG zapisal kako besedo tudi za naše želje, prošnje in pravice. Posebno sedaj, ko se toliko piše in razpravlja po časopisih in v parlamentarnih komisijah v Rimu ravno o nas upokojencih. Sicer v Rimu vlada in parlament in tudi sindikati pravijo, da smo mi upokojenci le suha veja. Res je, da ne poganjamo več ne cvetja in ne dajemo več sadja. V resnici smo pa bili ravno mi stari upokojenci listi, ki smo prispevali v blagajno INPS in tudi za posojilo vladi naše nekdaj težko zaslužene lire. Sedaj pa meni nič tebi nič delajo zakone in nam delijo volilno miloščino. Gospod minister Delle Vave nam je že leta 1965 obljubil 10 % povišek penzij. Polovično obljubo nam je izpolnil minister Bosco, ko je poviša! pokojnine socialnega skrbstva za 2500 lir na mesec. To je za eno mlečno kavo na dan. Tudi sedanje pisanje časopisov in različni predlogi sindikatov kažejo že naprej, da tresejo se gore, rodila se bo pa miška. Verjemite nam, ki čakamo do smrti. Upokojenci smo glas vpijočega v puščavi.
Za konec bi vas prosil še tole:
1. Radi bi vedeli, kdaj začnejo izplačevati obljubljenih 60.000 lir vojakom-bojev-nikom bivše avstro-ogrske monarhije. Obljubljeni termin 30. junij je že daleč za nami.
2. Zakon z dne 18. marca 1968 predvideva priznanje dobe prve svetovne vojne, od 25. maja 1915 do 1. junija 1920, vsem bivšim vojakom Avstro-ogrske v korist
Zahvala
Ob znanih dogodkih na Opčinah sem prejela od mnogih strani izraze solidarnosti. Rada bi se toplo zahvalila vsem, ki so mi pisali ali pa so ustno potrdili pravilnost mojega ravnanja.
Posebna zahvala naj gre vsem openskim Slovencem, zlasti pa tukajšnjim prosvetnim, političnim, športnim in drugim organizacijam.
Opčine, 12. januarja 1969
Metka Kacin
let za penzijo. Vložili smo prošnjo in predpisane dokumente, toda poviškov še vedno ni.
V	imenu upokojencev lepa hvala za uslugo.	l.	Gruntar, Gorica
Odgovor
Vaše pismo je res trpko; razodeva pa razpoloženje upokojencev Socialnega skrb stva, ki so na stara leta zelo prikrajšani v primeru z državnimi in poldržavnimi upokojenci. O teh se bere in sliši, kako visoke odpravnine dobijo in kako visoke penzije prejemajo. To je res hudo neskladje v italijanskem pokojninskem sistemu; saj so vendar vsi delali in vsi plačevali v pokojninski sklad.
Odgovorni so to neskladnost začutili in bi stanje radi postopoma odpravili, kot predvideva ravno zakon od preteklega marca. Saj pravi, da bodo morale pokojnine Socialnega skrbstva (INPS) obsegati 80 % plače zadnjih treh let. Toda vse to je šele v načrtih, resnica pa je, da sedanji upokojenci INPS dobivajo smešno nizke pokojnine. Osel pa ne more čakati, da trava zraste. Zato gotovo veste, da se je sedanja vlada obvezala, da bo zvišala najnižje pokojnine še za kakih pet tisoč lir na mesec. Da bi več dali, pravijo, da ni denarja. Dejstvo pa je, da so denar, zbrati za pokojninski fond INPS, porabili v prejšnjih časih v druge namene in zato ga sedaj ni.
Glede vprašanja o izplačilu pokojnin bivšim vojakom Avstro-ogrske, vemo to, da se bo zadeva še zavlekla. Saj veste, kaj je birokracija. Verjetno bodo zneske izplačali šele čez nekaj mesecev.
Na zadnje vprašanje pa Vam lahko dogovorimo, da so uradi INPS že začeli pozitivno reševati prošnje za prištevanje dobe prve svetovne vojne k letom, koristnim za penzijo. Če Vam tega še niso storili, podrezajte s pomočjo kakega sindikata ali urada ACLI.
Smrt duhovniške matere
Dan po novem letu je umrla v Jelšanah gospa Helena Surina, mati slovenskega dušnega pastirja v Barkovljah g. Antona Surina. Ob veliki udeležbi ljudstva so jo pospremili k zadnjemu počitku v soboto, 4. januarja. Sveto mašo in pogrebne obrede je opravil sin duhovnik. Dočakala je 83 let. Težko bolezen je zelo vdano prenašala. Bila je žena globoke vere. Svojim otrokom je naročala: Zavite v veri, v kateri sem vas vzgojila, držite se božjih zapovedi, spoštujte božji dan in ljubite se med seboj. Dobri materi želimo večno plačilo pri Bogu.
Delegacija Opencev pri županu
Posebna delegacija Opencev je bila pri županu Spacciniju in mu izročila pismo s 1100 podpisi. V pismu Openci zahtevajo občinskega zdravnika, ki bo obvladal tudi slovenščino. Župan je delegaciji, ki so jo spremljali občinska svetovalca Dolhar in Wilhelm ter odbornik Hreščak obljubil in nato sprejel primerne ukrepe. Člani delegacije so med drugim na županovo željo obrazložili tudi znane dogodke v openski lekarni, ki so dovedli do odpustitve farmacevtke dr. Metke Kacinove.
Nameravana graditev olimpijskega bazena
Zvedelo se je, da namerava CONI zgra-dito odprt olimpijski bazen, če bo tržaška občina brezplačno dodelila potrebno zemljišče. V zvezi s tem se zato opensko športno društvo »Polet« zavzema, naj bi bazen zgradili na Opčinah, da bi se ga tako lahko posluževala številni športniki in mladinci vse zgornje tržaške okolice. V ta namen je društveni predsednik E. Kravs že naslovil pismo s prošnjo na pristojnega odbornika Dušana Hreščaka.
Zakonski predlog posebne deželne komisije
Posebna komisija dežele Furlanija-Julij-ska Benečija je odobrila zakonski predlog za uveljavljanje člena 50 deželnega statuta. S tem ukrepom zahteva dežela od države 455 milijard lir posebnega prispevka. Za predlog so glasovali svetovalci večinskih strank, drugi pa so se vzdržali.
Šolski patronat na Repentabru
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
V	zvezi s člankom, objavljenim v vašem listu dne 2. januarja 1969 glede volitev članov upravnega odbora za mesto tajnika-ravnatelja, pri katerih sta učitelj Leon Bitežnik in učiteljica Erilda Fortuna prejela enako število glasov, izjavljamo sledeče:
za tajnika-ravnatalja je bila izvoljena gdč. Erilda Fortuna, ker je starejša po letih, prav kakor je enako ukrenil šolski odbor pri izvolitvi novega predsednika in dal prednost č. g. Viljemu Žerjalu, ki je prejel z gospodom Rinaldom Bertolinijem enako število glasov. S spoštovanjem.
Prof. Giuliano Angioletti, šolski proveditor
Rekordni promet med Italijo in Jugoslavijo v letu 1968
V	letu 1968 je bil na mejnih prehodih tržaške pokrajine zabeležen nov rekord v prometu med Italijo in Jugoslavijo. V obeh smereh je mejo prešlo 53 milijonov 817 tisoč ljudi, medtem ko jih je bilo lani skoro milijon manj. Največji prirastek je treba pripisati povečanemu mednarodnemu prometu s potnimi listi: zabeleženih je bilo namreč 31 milijonov 134 tisoč prehodov, medtem ko je bilo v letu 1967 29 milijonov 639 tisoč prehodov; za pol milijona pa je padlo število prehodov s posebnimi prepustnicami za obmejna področja: v letu 1968 jih je bilo 22 milijonov 682 tisoč, medtem ko jih je bilo leto prej 23 milijonov 183 tisoč.
Kar zadeva promet s potnimi listi, je mejo prešlo 17 milijonov Italijanov in 14 milijonov tujcev, od katerih več kot polovica Jugoslovanov (7 milijonov in pol); sledijo Nemci z enim milijonom 671 tisoč in Avstrijci z enim milijonom 384 tisoč prehodi. Glede malega obmejnega prometa je šlo preko meje 16 milijonov Italijanov in 6 milijonov in pol Jugoslovanov.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Nedelja: 9.30 St. Gervais: Slalom za moške. 11.50 Otrošika matineja. 12,35 Daktari -film. 16.40 Saga o Forsytih. 21.35 Malo za šalo, malo za res.
Ponedeljek: 17.45 Tiktak: Bela mačica.
18.00	Po Sloveniji. 19.20 Poklic: Dimnikar.
20.35 H. Ibsen: Stebri družbe - tv drama. Torek: 18.40 Torkov večer. 20.35 Pyma-
lion - angleški celovečerni film.
Sreda: 18.45 Skrivnosti narave - serijski film. 20.35 F. M. Dostojevski: Krotka - češkoslovaška tv drama. 21.35 Kronika Londona.
četrtek: 17.45 Tiktak: Zajček in vodnjak. 18.00 Risanka. 18.15 Po Sloveniji.
20.35 Saga o Forsy>tih.
Petek: 17.25 Daktari - film. 20.35 Manon -francoski film. 22.05 J. Offenbach: II. in III. dejanje »Hoffmanove pripovedke«.
Sobota: 18.15 L. Suhodolčan: Srečna hiša, dober dan - mladinska igra. 19.15 S kamero po svetu. 20.35 Dunajska drsalna revija. 21.00 Festival popevk - prenos iz Sanrema. 22.10 Sherlock Holmes - film.
VATIKANSKI RADIO
V	SLOVENŠČINI
Na k.v. 48,47, 41,38 in i>a s.v. 196 m: v ponedeljek in petek ob 21.30; v torek, četrtek in soboto ob 18.15.
Na k.v. 41,38, 31,10 in na s.v. 196 m: v nedeljo ob 11.50.
Naslov: Radio Vaticana, Via Concilia-zione - Slovenske oddaje - Vaticano.
lllllillllllllllMIIIIIIIIIIIIII!IIIIIMIIII!ll!llllllllllllll!lllftlllllllll!lllll!ll!j|llll!lllll!llllllllltllllllllllllltllllllllllllMllllillllllllllllllll!lllllillllltllllllllllllllllllll!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
V nedeljo 2. februarja darujmo velikodušno za naš katoliški tisk!
iiiiilillllliiililllliiilliiiiiliiilliililiiiiiiiiiliiilililiilliiiiillliiillilliiliiiliiliiiiiliiilllliliii
t Msgr. Janez Hladnik
  mm ....................................
12 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Bil jc dan svetega večera. S Petrčkom sva šla po smrečico za božično drevesce in po mah. Globoko so se udirale v sneg najine stopinje. Krepko sva gazila, eden s sekirico — seveda jaz, drugi pa s košaro za mah. Kra-kra se je prepeljala vrana skozi sončni dan in odhitela tja v Pečevje, kjer so vse smreke že odložile snežni klobuk. Menda je slutila že bližnjo pomlad. Kar naprej sva jo rezala, vse do Koče, od koder sva potem strmela v prelestno podobo slovenskih planin, ki so so tako čudovito lepo videle tam daleč nekje, vse bleščeče v snegu.
Kmalu sva našla smrečico. Več naju je stalo najti suh mah. Pa sva ga tudi dobila. Peterček je dobro vedel, kje bo. Ko sva prišla domov, je bila ravno kašča odprta. Tam je bila zaloga krhljev in suhih
hrušk. Velikodušno so jih nama mati nasuli v pest. To so bile slaščice, posebno zame, ki jih niti videl nisem, odkar sem bil zdoma.
že se je *kadiilo kosilo na mizi: kisla repa s krompirjem in na oknu skleda fižola s kuhanimi krhlji na vrhu. Za zajtrk je bil samo močnik, ker je bil dan strogega posta. Po kosilu so mi rekli oče:
»Janezek, rezanco bomo rezali. Ali boš pomagal?«
Kdo raje kot jaz. Taka dela so zame, ne pa bukve, sem si mislil in že sva hitela s Petrčkom, da naneseva slame in detelje za rezanco. Tedaj smo rezali še s slamoreznico na ročni pogon: šlek-šlek-šlek je pelo kolo. Sprva sva bila s Petrčkom vsa ogenj za poganjanje kolesa, toda kmalu je moral poprijeti hlapec. Najine sile niso bile dovolj izdatne za delo, ki zahteva celega moža. »Ej, Janezek, kje je tisti, ki se je hvalil, da bo sam vse narezal?« se je norčeval hlapec, Stuparjev Peter. Oče so pa poprijeli za besedo in rekli hlapcu: »Le pusti poba, ti poženi, pob se je že naveličal, pa tudi za delo ni.«
Medtem so pa mati vse pripravili za jaslice. Vsi smo se zbrali okrog mize z našimi strokovnimi nasveti, ki so jih mati zelo upoštevali. Le v tem so marali zastaviti ves svoj ugled, da so se prav postavili naši pastirčki, kajti vsaki je hotel od najbolj blizu videti Jezuščka. In mojemu je bilo dano, da je prišel najbliže, čeprav Tonci to ni bilo prav, ker njen pastirček jc najbolj velik in ona je največja od nas.
»Prav zato bo videl bolje tudi od daleč, ker je večji,« so presodili mati in moj pa-stirček je imel pravico, biti najbliže. Pe-trček se pa za to ni gnal, ker je že imel vse predvideno za naprej in je sebi pridržal pravico, da pripelje sv. Tri kralje.
Kar kmalu je bilo popoldneva konec. Z mrakom je bila opravljena vsa živina, že smo jo napojili in za večerjo zadnji šop sena položili in sedaj naj vedo vse krave in voli, teleta in telice, da nocoj imajo tudi oni svoj delež pri jaslicah. Na sveti večer se namreč živali »menijo«, le da jih more razumeti le človek, ki ima dušo popolnoma čisto in ki ima praprotno seme v žepu. Ko sem nosil praprot za
steljo v hlev, sem si je nabasal nekaj tudi v žep, da bi imel s seboj seme za načrt, ki sem ga pripravljal.
Kmalu je zazvonilo angelovo češčenje. Bilo je znamenje začetka svetonočne domače pobožnosti. Oče so vzeli z žeblja veliki molek in se slovesno prekrižali: V imenu Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha. Vsi smo kleče molili začetne molitve do prve skrivnosti rožnega venca. Tedaj so oče vstali in mi tudi. Vsak je pograbil svoj križek, dekla lonec z ognjem in vejicami cvetne butare, mati pa blagoslovljeno vodo in se je pričela procesija »okrog vogla«, kot da spremljamo sveto družino, ki išče »jeperge«, ki jih ne dobi nikjer, razen tam, kjer konča pobožnost: v hiši, pred jaslicami.
Po krasnem sončnem dnevu je nastala mrzla noč, da je sneg že zmrzoval in Strta! pod našimi nogami, ko smo hiteli otresati drevje, da bi »bolje rodilo«. Ravno za petnajsto skrivnost rožnega venca smo obšli vse zgradbe, prostore, shrambe in zaklonišča notri in okrog doma, vse od kleti do prekajevalnice pod streho.
Vsepovsod je treba božjega blagoslova, da človeško delo kaj velja, saj je Jezušček prišel odrešit vse, človeka in živali pa tudi človekovo delo, tako so nam oče dopovedali, ko je končala molitev in smo posedli okrog mize, na kateri je bil po-prtnjak, steklenica vode, posodica soli, dva svečnika s prižgano svečo in naj lepši namizni križ. Seveda je bil na mizi tudi najlepši namizni prt in vse, kar je bilo pri hiši najlepšega.
Sledila je večerja. Ker je bil tedaj še post, smo jedli mlečno kašo. Po večerji smo razgrnili po mizi mohorske knjige in jih začeli prelistavati, seveda tisti, ki so znali brati. Jaz pa, ki sem bil knjig že itak sit, sem se izmuznil iz hiše in šel v hlev, da sem poslušal pomenek živali. Prav na tiho sem vstopil. Slišati je bilo prežvekovanje živali. Nekatere so globoko sople v mirnem spanju. Pritaval sem v temi do kupa stelje in se vlegel. Napeto sem poslušal. Nič! Globok vzdih stare krave, pa je spet vse mirno naprej prežvekovalo in dihalo...
(Se bo nadaljevalo)
K
Zanimivo skioptično predavanje
V	organizaciji moškega pevskega zbora »Mirko Filej« sta preteklo nedeljo predavala v Katoliškem domu v Gorici člana Slovenskega okteta Tone Kozlevčar in Danilo Čadež ter številnemu občinstvu s skioptičnimi slikami in s filmom prikazala niz uspešnih gostovanj, ki jih je imel omenjeni oktet v zahodni Evropi, v Kanadi in v Severni Ameriki. Tone Kozlevčar je poročal o nastopu v rdeči Kitajski; seveda je to bilo v tistih časih, ko Jugoslovani še niso veljali za revizioniste v Maovih očeh. Predavanje je bilo zelo zanimivo tako zaradi posnetih slik kakor vsled prijetnega načina pripovedovanja, v katerem je zlasti prednjačil Tone Kozlevčar. Imelo je dva dela: v prvem je Tone Kozlevčar kazal diapozitive, v drugam pa je Danilo Čadež zavrtel film, ki ga je posnel na gostovanjih. Dvourni program je zadovoljil vse navzoče in nikomur ni bilo žal, da se je za obisk predavanja odločil.
Doberdob
Cankarjeva proslava v soboto, 18. januarja v župnijski dvorani, je tudi pri nas našla zanimanje in veliko sodelovanja, kakor pred časom Prešernova, Gregorčičeva
Razstava je za nami. Ostanejo nam suhoparne številke, ki pričajo o dokajšnjem zanimunju zanjo (skromna ugotovitev, kot je bila skromna razstava, kot je bila, na žalost, skromna propaganda) med obema narodnostima; ostanejo izražene želje, da bd se morala takšna praksa čim bolj uveljaviti. Ne smemo pozabiti še predavanja dr. Sedeja ter priložnostno razlago dr. Makaroviča ob otvoritvi. Tudi katalog bo ostal.
Tako se konča vsaka razstava. Ostal pa bo predvsem občutek, da se je preskromni zarodek razvil vsaj v mladoletnika, kar nismo inogli predvideti pred začetkom razstave same. To dejstvo je preseglo pričakovanja.
Mimo nečesa pa ne smemo. Kakšen odmev so povzročili ti na videz skromni predmeti? Pregled različnih člankov v krajevnem in deželnem časopisju ponovno potrjuje, da smo v svojih izjavah preskromni? Vsi, beri vsi, ki so kakorkoli poročali o razstavi, govore z občudovanjem o kakovosti in vrednosti razstavljenih predmetov in slik; še več, o izvirnosti, ki se je ne upamo močneje poudariti in še o nič kaj predrznih (!) hotenjih pobudnikov, nasprotno, govore o izjemni koristnosti in lepi urejenosti ter preglednosti razstave. Pripombe gredo le na račun malce odmaknjenega razstavnega prostora. Želeli bi si razstavo v središču mesta in boljšega seznanjanja občinstva o takih iniciativah. Toda tudi te pripombe gredo na račun pomehkuženega življa.
Po naštetju eksponatov, ki jam priznava umetniško vrednost, neprisiljanost in svežino, trdi »II Gazzettino« dobesedno: »Resnični šok, kot vrnitev v davnino, k zdravemu in neskaljenemu življenju, k pravi umetnostni poetičnosti.«
»II Piccolo«: »...preproste, toda nekonvencionalne podobe, iz katerih diha resnobnost in jasnost odnosa na dejstva vere.«
Tudi »Voce Isontina« prinaša obširno poročilo o razstavi, analizira njene aspek-
in Slomškova. Društvo Hrast je za to priložnost povabil prof. Martina Krannerja, ki je prav o Cankarju položil doktorsko tezo na neapeljski univerzi in sicer v slovenščini (Mati v Cankarjevih spisih). Vsa proslava je trajala kar celi dve uri. Najprej je učiteljiščnik Boris Cotič v imenu društva pozdravil vse prisotne, nakar je zbor Hrast pod vodstvom Karlota Lavrenčiča lepo zapel dve narodni: »Eno samo tiho rožo« in »Naročilo«. Glavna točka je bil globoko naštudiran govor o Cankarjevih delih, življenju in pomenu za naše dni. Vmes je nastopila cela vrsta domačih recitatorjev: »Suhe hruške« in »čakanje na kruh« so prebrali otrooi ljudske šole, dočim je srednješolka El vij a Marušič recitirala »Skodelico kave«. »Desetico« in »Tujo učenost« so podali z registrirano besedo in barvnimi slikami Slavka Lakovič, Stanko Ferfolja in Silvano Lakovič. G. učitelj Korošec je recitiral »Opis Vrh nike« in odlomek »Hlapca Jerneja«. O tem so bile tudi barvne slike, ki jih je posnel g. Marij Gardol iz Boljunca. Marija Fer-letič, občinska svetovalka in uradnica je doživeto prečitala »Nebesa pod Triglavom«, skavt Joško Jarc pa »Siovenski jezik«. Stanko Ferietič je doživeto recitiral
te, brezizjemno pozitivne, ter govori o zadevah, ki so poleg lepega sprejema še posebno važne. Polemizira z našo manjšino, češ, da je preveč zazrta vase, da so ji take razstave popolnoma dovolj za potrdilo njenega obstoja. Toda, nadaljuje »Voce«, Slovenci se motijo, če mislijo, da imajo pravico le do svobodnega izražanja. Ob priložnosti te razstave bi bilo pametno poudariti, da bi bila s te strani zaželena popolna odprtost dialoga, ki hi moral biti ne samo stimulativen, temveč po potrebi oster — raje kot nobeden!
Novinarji italijanskega časopisja poudarjajo pomembnost razstave tudi v sklopu srednjeevropskih srečanj, katerih je Gorica neoporečen center. Tako italijanski tisk.
Kaj pa slovenski? Ne bi rekel, da je bilo malo navdušenja, pač pa premalo po ročil in še ta... preskopa.
Izjema je morda Sitarjevo razmišljanje
11.1. v »Primorskem dnevniku«, ki pa razen obveznih podatkov, omenja manj navdušujoče plati razstave. Na vsak način je ludi taka kritika potrebna in dobrodošla, pripomnim naj pa, da je bila razstava nabožnega značaja, kar tudi sam podčrta, zato je nerazumljivo njegovo ustavljanje ob rečeh, ki so bile to pot prezrte zaradi specifičnosti razstave same. K drugačni presoji bomo prestopili drugič, ko bodo upoštevani vsi elementi, ki jih člankar navaja. Res je pa, da je ponekod kramljanje umestno in njegovi nasveti pravilni. To pa ne v opravičilo, ampak v našo dobro-sprejeto vednost.
Tudi »Novi list« je bil skop z novicami. Zakaj?
Razen pregleda tiskovnih poročil torej, ostane še nekaj: vsestranska pomoč pri tej akciji od strani vseh naprošenih za sodelovanje. Hvaležni smo ustanovam, ki so nam eksponate posodile, kot tudi beneški Sovrintendenzi »Gallerie d’arte«, funkcionarjem carine in oblastem.
To ni več suhoparno. V človeku ostane prijetni občutek, da si mod sabo le nismo tako tuji.	—ap
GLEDALIŠČE IZ NOVE GORICE bo to nedeljo, 26. januarja gostovalo v Katoliškem domu v Gorici ob 16.30 z Goldonijevo igro
TAST PO SILI
(Un curioso accidente)
Veseloigra je podana v tržaškem narečju ter ima dve dejanji in pet slik. Vstopnina: 300 lir, šolska mladina 100 lir. Če si hočete razvedriti duha, potem pridite zagotovo in si oglejte predstavo. Nasmejani se boste vrnili domov.
»Trpljenje slovenskega naroda«,dočim je Danijela Ferfolja z recitacijo »Luč je in Bog je« zaključila vso dolgo vrsto vmesnih nastopov. Tako je bilo bogato predavanje prof. Krannerja vse prepleteno s pisanim cvetjem Cankarjevih del in barvnih slik, je tvorilo eno samo zaključeno enoto. Za zaključek je zbor Hrast zapel še »Prelepa je Selška dolina«, »Domovini« in »Brez spanja«.
Vsem sodalovcem proslave čestitamo in se zahvaljujemo za bogati doprinos k spoznavanju našega največjega mojstra slovenske besede.
ZA KMETOVALCE
Bomo gnojili z algami
že več let nekateri znanstveniki nezaup-no gledajo na gnojenje z umetnimi gnojili in na uporabo kemičnih sredstev za uničevanje rastlinskih škodljivcev. Res je, da nam rastlinske bolezni in zajedalci delajo od leta do leta vse večje skrbi. Pogostokrat se zgodi, da so novi pripravki sprva učinkoviti, potem pa se jih zajedalci privadijo in postanejo zanje neobčutljivi. Omenjena skupina znanstvenikov trdi, da je širjenje rastlinskih bolezni in škodljivcev pripisati izčrpanju zemlje. Rastline ne najdejo več vseh hranilnih snovi, ki jih rabijo za svojo rast in zdravje. Deloma jih je odnesel človek s pridelki, deloma pa jih je dež izjpral in voda odnesla v morje. Oslabele rastline pa z lahkoto postanejo plen raznih zajedalcev.
Na podlagi takih misli so prišli do za- ■ ključka, da bi gnojili zemljo z morskimi algami, ki vsebujejo magnezij in apno v organski obliki ter še drugih 30 mikroelementov, ki so nujno potrebni oslabelim rastlinam. S poskusi so ugotovili, da rastline gnojene z algami dajo večji pridelek, postanejo odporne proti številnim zaje-daloem in preženejo iz tal celo trdovratne jeguljice ali nematode. Če bo uspeh res takšen kot ga opisujejo, potem bomo imeli sredstvo, ki nam bo zagotovilo dober in zdrav pridelek ter nam prihranilo marsikatero opravilo pri zatiranju škodljivcev. Obetajo, da bomo tudi v naših trgovinah kmalu imeli te vrste moko iz alg. Takrat bo prav gotovo vredno napraviti vsaj majhen poskus.
Nov konvertit
Znani ameriški dramatik Tennessee Wil-liams je pred kratkim prestopil v katoliško Cerkev.
Ob zaključku 12. letnika Mladike
S svojo deseto številko, ki so jo naročniki prejeli za zadnje božične praznike, je revija »•Mladika« zaključila svoj 12. letnik izhajanja. V naše domove je s svojimi lepimi slikami, privlačnimi zgodbami in doživetimi pesmimi prinesla obilo božično-zimskega vzdušja in razpoloženja. Stožer te številke je pripovedni del, ki dela čast avtorjem zadevnih sestavkov. Kdo ne bi s tihim zadovoljstvom prebral črtice »Dom« ali »Božična spoved« Vinka Beličiča? Isti tudi na izredno dognan način analizira Ivana Cankarja ob petdesetletnici njegove smrti. Svojstven je tudi spis Maksa šaha »V Betlehemu je ves dan božič«.
Kulturni del številke je prav tako pester. Predstavljeno je novo knjižno delo Alojza Rebule roman v »Sibilinem vetru«, prof. Jevnikar razčleni pesnika slovenske Koroške Karla Smoleta in Erika Prunča, opisane so tri velike prireditve na Tržaškem : nastop Zveze cerkvenih pevskih zborov v Rojanu, blagoslovitev novega Marijinega doma pri Sv. Ivanu ter 21. tabor Slovenske prosvete istotam. Tudi potočilo o prosvetni dejavnosti na Goriškem je temeljito. Kondor tudi to pot pokaže vso zavzetost za slovenstvo ob meji v članku »Ljubezen do domovine je v naravi človeka«. Prav nekaj posebnega in duhovitega obetajo postati pisma Sergija Kobilarja o naši kulturi.
Brez dvoma je zaključna številka 12. letnika »Mladike« najbolj učinkovito povabilo, da ji postanejo naročniki zvesti tudi v bodoče in se jim pridružijo še novi.
-jk
%v	RADIO
t\ I R S T A
Spored od 26. jan. do 1. lebr. 1969 Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Marodič: »Kapitan Ivo Nageljček«. Dramatizirana zgodba. Tretji del: »V škripcih«. 11.50 Ringaraja za naše malčke. 2.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Za vsakogar nekaj. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 13.30 Glasba po željah.
15.30 »Kdor več zna, manj zna«. Komedija v 3 dejanjih. 18.30 Iz pesniških gajev: Tavčar: »Mario Luzi«. 18.40 Operetne melodije .19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Pod farnim zvonom župne cerkve v Dolini.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole.
12.00 Kitarist Powell. 12.10 Kalanova: Pomenek s poslušavkami. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Čar glasbenih umetnin.
17.35	Vaše čtivo. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »A. Illersberg« iz Trsta.
19.20 Priljubljene melodije. 21.25 Romantične melodije.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Pod farnim zvonom župne cerkve v Dolini. 12.30 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.45 Mešani zbor iz Boljunca. 20.35 Borodin: »Knez Igor«, opera s prologom in v 4 dejanjih. Izvajata orkester in zbor beograjske opere.
Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo o-snovnih šol. 12.00 Na orglice igra Gem.
13.30	Glasba	po	željah.	17.20	Za mlade
poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 17.35 Ne vse, toda o vsem. 17.55 Ščepec poezije.
18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Ljudske pesmi. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 19.15 Prijetne melodije. 20.35 Simfonični koncert. 22.05 Zabavna glasba.
četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
13.30	Glasba	po	željah.	17.00	Ansambel
»Musiči del Friuli«. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 19.40 Ansambel Boruta Lesjaka. 20.35 Danek: »Razgovor na večer pred	procesom«.	Radijska drama. 21.35
Moderni ritmi. 22.15 Zabavna glasba.
Petek: 11.40 Radio za drugo stopnjo o-snovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Komorni koncert. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe. 22.00 Trije madrigali Luca Marenzia. 22.15 Zabavna glasba.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
13.30	Glasba	po	željah.	16.10	Straussovi
valčki. 16.45 Nievo: »Izpovedi osemdesetletnika«. Dramatiziran roman. Peti del.
17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Slovenski znanstveni delavci z univerze. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Poje Slovenski vokalni oktet. 19.10 Družinski obzornik. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Artač: »Pepče se ženi«. Radijska igra. 21.30 Vabilo na ples. 22.30 Zabavna glasba.
SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI
vabi starše in mladino na
GLASBENI VEČER
ki bo v kino dvorani v soboto, 25. januarja ob 20.30. Nastopile bodo štiri skupine glasbene šole »Miramar« z narodnimi in umetnimi komadi. Vstop samo z vabili, ki jih lahko dvignete v Slomškovem Domu.
Lepaki za slovenski kat. tisk
Te dui so nalepili po tržaškem mestu in okolici lepake za »Mesec katoliškega tiska«. Na lepakih je vabilo, naj naši ljudje radi berejo, širijo in podpirajo katoliški tisk. Imenovane so sledeče publikacije: Katoliški glas, Mladika, Pastirček, Naš vestnik, Mohorjeve knjige, Knjižice, Družina, Ognjišče. Nabirka za katoliški tisk bo na svečnico, 2. februarja.
Stavka kovinarskih delavcev
Pretekli četrtek dopoldne so v Trstu tri ute stavkali delavci kovinarske stroke. Stavke, ki so jo oklicale vse tri sindikalne organizacije zaradi neizpolnjevanja sklepov CIPE, se je udeležila večina kovinarskih delavcev. Na zborovanju sta jim tajnika kovinarskih sindikatov orisala neugodni položaj ladjedelnice in tržaškega gospodarstva.
OBVESTILA
Pričelo se je vpisovanje za skupno romanje na Montserrat v Španiji. Na Tržaškem sprejemajo prijave slovenski dušni pastirji, na Goriškem izključno uprava našega lista. Ne odlašajte z vpisom, ker je število mest letos zaradi potovanja z ladjo v Barcelono omejeno.
Zanimivo ekumensko predavanje v Trstu.
V	soboto, 25. januarja bo ob 19. uri v ul. Donizetti 3 predavanje v Društvu slovenskih izobražencev: Položaj vzhodnih kristjanov na Češkoslovaškem po lanskih dogodkih v državi. Predaval bo izvedenec za vzhodna vprašanja dr. Mihael Lacka S J, profesor na Vzhodnem inštitutu v Rimu, po rodu Slovak. Predavanje hoče biti doprinos k molitveni osmini za edinost, ki se ravno zaključi 25. januarja.
»25. URA« je odličen barvni scopefilm, ki obravnava dogodke iz zadnje svetovne vojne v Romuniji in na Madžarskem. Film je živa podoba nesmiselnih vojnih grozot. Anthony Quinn igra v tem filmu plemenitega človeka, ki je velik v svoji preprostosti in človečnosti. Film »25. ura« priporočamo vsem mladim in starejšim, da bo v vseh rastla obsodba rasnih, jezikovnih in verskih diskriminacij in zagorela ljubezen do vseh ljudi. Kino dvorana Bazovica ga bo predvajala v nedeljo, 26. januarja ob 17. in 19. uri.
Narodno-zabavni ansambel »Rokovnjači«
s humoristično skupino iz Ljubljane nastopi v nedeljo, 2. februarja dvakrat: ob 16. uri v ulici Agagianian 5 pri Sv. Vincenciju v Trstu in ob 18,15 v kino dvorani v Bazovici.
Zaradi bolezni v družini prof. Mirka Mahniča se prenese njegovo predavanje, najavljeno za četrtek, 23. t. m., na poznejši
čas.
Zakladno ministrstvo je razpisalo natečaj za: a) 140 mesit pomožnega uradnika v staležu izvršilnega osebja osrednje uprave. Starost 18-32 let. Zahteva se diploma nižje srednje šole. Rok zapade 8.2.1969. Uradni list št. 311 z dne 7.12.68. b) 65 mest podtajnika pri osrednji upravi zaklada. Predpisana je posest diplome višje srednje šole. Rok zapade 1.3.69. Uradni list št. 328 z dne 28.12.1968.
Finančno ministrstvo je razpisalo natečaj za 446 mest pomočnika inkasanta. Starost 18-32 let. Potrebna je diploma nižje srednje šole. Rok zapade 1.3.1969. Uradni list št. 330 z dne 30.12.68.
VZHODNA LITURGIJA
v staroslovanskem jeziku bo ob koncu tedna edinosti kristjanov v župni cerkvi na OPČINAH v nedeljo, 26. januarja ob 4h popoldne. Sodeluje ekumenski zbor. Vsi ljubitelji krščanskega Vzhoda lepo vabljeni!
DAROVI :
Za Slomškov dom: N. N. 3.000, Križ-rnančič 1.000, ob 3. obletnici smrti Silvota Križmančiča žena Zofka 3.000, v počastitev pok. Urše Križmančič sinova in vnuki 5.000, namesto cvetja na grob pok. Urši Križmančič N. N. 5.000, ob blagoslovu nove hiše Ivan Drnovšček 2.000, N. N. 500, ob krstu Lavre Tonietti 2.000, N. N. 5.000, hčere v spomin pok. matere Svetke Goj-ča, Gerdol Gina 20.000, ob krstu Antone!le Magnoni 2.000, v spomin pok. Avguština Grgiča ob osmini 5.000, Marija Mahnič-Smotlak 5.000, Mirošič 1.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: ga. Ana Zi-
vic 5.000 lir ob prvi obletnici mamine smrti.
Za Alojzijevišče: N. N. 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družbenica iz Gorice 5.000 lir.
Za župnijski dom v števerjanu: g. Albin Martinčič 10.000 lir; družina T. v spomin pok. Dionizije Maraž por. Stanič
5.000 lir.
Za Slovenski zavod v Rimu: ga. Rina
10.000 lir ob prvi obletnici smrti moža Lojzeta Boleta.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 1000, več 8°/o davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: ms gr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Panjska končnica: Kristus Izganja trgovce iz templja (Slov. etnogr. muzej v Ljublj.)
Odmevi o razstavi v Katoliškem dimu