LETO III. — Št. 25,
Poštnofekoči račun štev. 23.
eORKCJi, 18, JUNIJA 1921.
Posamezna številka 20 čent.
GORIŠKI SLOVENEC
IZHAJA VSAKO SOBOTO.
Uredništvo in Upravništvo: Via Garducci št. 10, II. nad.
Naročnine: Italijanska kraljevina: Celo leto Lir 10.— Pol leta Lir 5.— Tri mesece Lir 2.50 En mesec Lir L—
Oglasi: Oglasi na drugi strani Lir 1,— za Vrsto. — Mali oglasi Lir O.Oo za besedo. — Znižane cene za letne naročnike.
KJE JE PROGRAM?
(Nadaljevanje)
Že pred vojno je ravno I ju, kjer morajo posamezne naša dežela prvačila z «maj-1 obeine zidati in vzdrževati f
čkinimi» ljudskimi šolami: enorazrednicami. Oddaljenost 3 km od že ustanovljene šole je premnogokrat in v premnogih slučajih dala povod, da so prizadeti prebivalci z lahkoto dosegli novo enorazredno šolo za vasico desetih hiš. Uverjeni so bili, da so s tem že vse dosegli. In bivša Avstrijska oblastva so take »opravičeno) zahteve z zadovoljstvom jemala na znanje, ker so dobro znala razločevati uspehe enorazrednih od več-razrednih šol. Ljudski zastopniki pri teh oblastvih so slepo prikimavali takim sklepom in za tako velike dobrote pošiljali udanostne izjave namestniku in cesarju. Pri takem udanostno patri-jotičnem izvrševanju, razume se ob sebi, niti zastopniki učiteljstva niso prav nič zaostajali, a nihče poslednjih se — hote ali nehote — ni zavedal dalekosežnih posledic, ki so izvirale iz takega kosanja že po naravi prilež-nih šolskih okolišev. Na tak način smo polagoma dosegli, osobito v goriškem okraju rekord z enorazrednimi «uni-verzami», kakor jih ljudstvo rado nazivlje. V tem okraju je n. pr. takih šol «samo» dobra polovica, katerih večina bi morala že od njih početka strniti se na primernem središču v vzorne večrazredne šole, pri čemer bi prišle v poštev tudi dosedanje dvo — ozir. troraz-rednice.
Vsak razumnik zna natančno preceniti pomen in vrednost večrazrednih šol. Zato smo prepričani, da bi bili tudi najhujšni nasprotniki koncentracije šol popustljivi
pri tem udejstvovanju, ako bi učiteljstvo s konkretnimi dokazi predočilo prednost in korist istih za bodoče praktično življenje Slovencev.
Kaj bi pa konečno storilo otroku, če bi moral hoditi v najslabšem slučaju 3 do 4-km daleč v šolo, kjer bi si iahko pridobil mnogo več neobhodno potrebnega zna-Jjia za življenje, nego-li v domači «univerzi». PN gradnji koncentracijskih šol men-da ne bi delala nobene preglavice prodaja starih šolskih Poslopij, zakaj pretežna ve-S'ha teh ni last okrajnega šolskega sveta, pač pa so to temnice, vzete v najem 0d zasebnikov, kakor je že 2goraj omenjeno.
Torej dobra volja kompetentnih činiteljev ter prepričevalno obrazloženje vele-yažnosti take koncentracije *01 bi brezdvomno privedli v. doglednem času do ures-n^enja te namere.
V tem pogledu bi zadeli Pa bolj resne težkoče v io-Saškem in postojnskem okra-
šolska poslopja, dočim imajo pri nas to nalogo okraji.
Pri tej delni preosnovi šol bi nikakor ne smeli pozabiti na Ijudskošolske kuhinje, ki bi bile v tem slučaju neob-hodno potrebne, za šolsko mladež, ki bi posečala celodnevni pouk. Dobro oskrbovane kuhinje bi nudile šolski deci sicer borno, gorko kosilice, kar bi pa brezdvoj-bno blagodejno vplivalo na reden šolski pouk.
Tu bodo zopet ugovori radi financijelnosti; ampak Če odločujoči gospodje hočejo še nadalje »mencati* kakor so to delali dosedaj, bodo prav gotovo več trošili s «flikanjem» starih šolskih škatel in z beračenjem izb in izbic pri zasebnikik v šolske svrhe, nego bi bil izdatek z gornjo udejstvitvijo.
Da ni vse v redu na naših šolah, kakor bi moralo biti, je v precejšnji meri krivo učiteljstvo, Id ni ostalo na svojem službenem mestu.
Nekateri so bili do zadnjega vojni ujetniki na Ruskem, kamor jih je zanesla vojna usoda in odkoder jim ni bilo mogoče poprej se vrniti; drugi pa prostovoljni «mu-čeniki» v Jugoslaviji. Na ro- j pokazala najprvo v fašizmu.
Ta incident je izzval v zbornici jako mučen vtis. Nastopilo je več poslancev, ki je obsojalo to kršenje parlamentarne svobode.
*
Ne ve se še v obče kako se bode novo parlamentarno življenje razvijalo. Vredno pa je obrniti pogled nazaj, da bodemo lažje umevali položaj, v katerem se danes nahaja, zbornica.
Pred letom dni se je italijanska država silno »gugala*. Komunizem je prorokova! vsak dan svoj definitivni nastop v vladi, rudeča garda se je nabirala po celi Italiji, podpisovalo se je komunistično posojilo, razne pokrajine so že očitno žugale, da se proglasijo za samo stojne države, v Albaniji je doživela Italija poraz in socijalistični nastop je preprečil vsako pošiljanje čet v Albanijo, vojaški aparat je sko-i’aj popolnoma odpovedal, stav-ka za stavko se je vrstila, lira je padala, bogastvo je hitelo črez meje v tuje banke, delavci so se. pripravljali, da prevzamejo javne obrate, poštni nastavljene! so ovirali burokra-cijo, železničarji promet, draginja je rastla....
Tako žalostno sliko je nudila Italija Evropi pred letom dni. Kakov pa je danes položaj?
Temu propadanju italijanske buržoazije je morala logično slediti silna reakcija, ki se je
vaš zadnjih je pripisovati precejšen del neuspeha na naših šolah. Ako so ostali duhovniki v Julijski Benečiji na svojih pastirskih mestih, ne more se najti opravičljivega vzroka, zakaj pa oni ne!
Otvoritev nove zbornice
V soboto torej so se zopet sešli zastopniki'italijanskega naroda v rimski palači »Monteci-torio». Novo je bilo to-le, da so se to pot pokazali tudi zastopniki slovenskega in nemškega naroda, kojih deli so bili prikljopljeni italijanskemu kraljestvu.
Kralj j0 držal običajen govor in je ob začetku pozdravil zastopnike iz novih dežel.
Otvoritvena se ja je potekla brez vsakih incidentov. Opaziti je le, da se je Nemci niso udeležili.
Incidenti so pričeli se 13. junija, ko se je zbornica shajala k drugi seji. V dvorani «dei passi perduti* so namreč fašisti zagledali socijalističnega poslanca Misianija, na katerega imajo nacijonalisti posebno piko, ker je tokom vojne »dezertiral* k sovražniku.
Ker se Misiani ni takoj odzval povabilu naj zgine iz palače, ampak je izgledalo, kakor da bi se hotel upirati fašistov-ski objestnosti, so ti kratko-malo planili črezenj in so ga med psovkami in botinami vrgli na zrak.
Fašizem je divjal, vlada in vste kar je videlo edino v starem sistemu svojo rešitev, je z zadovoljstvom gledalo na ta novi pokret.
Nekaj je Stara Italija zopet dosegla. Revolucija je popolnoma izostala, trgovina se je začela polagoma zopet oprijemati, komunisti so skoraj izginili iz italijanskega parlamenta, socijalisti ugibajo do kam naj bi šla njihova popustljivost, lira gre na boljše in gotovi krogi se udajajo nadi, da bi se to pot obrnila notranja politika, kajti vnanja vprašanja, in med temi tudi reško, se pričenjajo povoljno zaključevati.
Ali je možna rešitev Italije in po kaki poti? To vprašanje si upravičeno stavljamo.
Na vsak način, mislimo pa, da smo stopili komaj v pričet-no fazo tiste dobe, ko se ima vršiti v Italiji preporod. Vibracija od komunizma do fašizma je danes dovršeno dejstvo in pričakovati nimamo nikakih velikanskih preobratov, ko zavlada enkrat med poslanci prepričanje, da je treba izvajati iz dogodkov posledice in pustiti Italiji svoboden razvoj in avto- ; nomno discipliniranje eneržij, 1 ki se obrabljajo v najhujših političnih bojih.
Ker danes vidi zbornica sama, kaka je njena trajna sestavina, menda ji ne bode težko priti do onega kompromisnega programa, na katerem sloni vse naše življenje. Ne jutri, ali pojutranjem, toda v kratkem mora priti do tega.
Irske grozote
Na Irskem so bije naprej boj za neodvisnost in svobodo. Nihče ne more ugeniti, kedaj in kako konča boj, ki se edi-grava leto za letom in pustoši cvetoče pokrajine.
Radi tega bode zanimivo posneti vtise, ki jih je zadobil poročevalec * švicarskega lista »Neue Ziiricher Nachrichten* pri svojem potovanju preko zelene Irske.
»Kedar izrazi kdo v Dublinu željo, da bi se podal v »nevaren kot*, tako pripoveduje omenjeni časnikar, zmaja vsak z glavo kakor Londonci, kedar se jim govori o potovanju v Irsko. Pod »nevarnim kotom* se umeje namreč južni del Irske, kjer se odigravajo pravcate vojaške operacije med uporniki in vladnimi četami. Nekoliko bolj gotovega se čuti tukaj oni, ki ima potni list angleške policije in irskih u-stašev. Spočetka izgleda ta pokrajina popolnoma mirno. Po zelenih pašnikih se mirno pasejo konjske črede, ovce in krave. Človek ne sluti ničesar nenavadnega. Naenkrat pa ga zdramijo nenavadne prikazni. Oboroženi civilisti prihajajo in grejo. Ob železniškem tiru korakajo varnostne čete angleške vojske.
Toda vlak vozi mirno naprej. Predno dojdemo v Cork, vidimo dve kmetijski poslopij v plamenih. Nihče ne gasi ognja. Radovedneži gledajo od daleč.
Po deveturni vožnji z brzo-vlakom stopimo v mesto Cork, starodavno mesto, ki ga je ustanovil Sinu Fain Barr. Lega je krasna. Od daleč se vidi zapore trdnjave »Špike Island*, od koder je pobegnil svojedobno brat slovitega irskega župana, ki je umrl za lakoto. Brat njegov je bil namreč obsojen v petnajstletni trdnjavski zapor.
Toda stopimo v mesto. Pogled je žalosten. V takozvami Patrick Street je dvanajst hiš porušenih, del mesta je tako-rekoč v razvalinah, tu pa tam Strle (kakor pri nas) zidovi v zrak in med njimi opaziš zopet barako, v katere so se zatekli nesrečnikr, ki so zgubili svoje domove.
Cela ulica Patrick Street, ki tvori središče mesta in kjer je osredotočena vsa trgovina, sestoja iz dolgih vrst takih barak, ki služijo sicer tudi za trgovine in urade.
Tudi kulturne naprave, kakor na pr. knjižnica »Carnegie Library», so zapadle žalostni osodi razdejanja. Na sploh se sodi, da je v mestu približno 200 hiš zažganih. Lahko ume-jemo potemtakem tudi, kako veliko mora biti pomanjkanje stanovanj. Ako pa vprašaš ljudi, bodisi prostake, bodisi cerkvene in civilne dostojanstvenike, kdo je to razdejanje povročil, ti odgovore vsi jednodušno: »Black in Tans», (imena dveh krvoločnih poveljnikov). »A zakaj nadaljujete z bojem, ako nimate dovolj moči?» jih vpraša časnikar. «Mi da nimamo
moči? Boj se bode nadaljeval, dokler bode še en sam angleški vojak na irskih tleh, in četudi gre pri tem vse pod zlo. Enkrat hočemo biti svobodni*.
Dopisnik švicarskega lista se je na to podal v glavni stan angleškega poveljnika Stric-klanda, ki poveljuje ozemlju, črez koje je proglašeno obsedno stanje. Poveljnik ga ([opozori takoj, da časnikarji, ki prihajajo na Irsko kmalu zgube vsak čut nevtralnosti in da slikajo dosledno Angleže kot brutalne in krvoločne, ki počenjajo v nebo vpijoče krivice. Končal je svoj govor z besedami; «No, kaj pa bi radi vedeli ?»
»Vedel bi rad, kdo je zažgal mesto, kajti ljudje, kijih po-prašujem, mi odgovarjajo vedno »Black and Tans*. Je-li to res ?»
»Vem, da trdijo naši sovražniki, da sem jaz zažgal Cork, a to naj dokažejo, jaz za svoj del, dokažem kar trdim. Sicer pa sta omenjena dva, namreč »Black and Tans* že davno prideljene nekemu neodvisnemu poveljstvu*.
»Kako pa s hišami v Was-hingtonovi ulici, o katerih govori ljudstvo, da so jih zažgale vladne čete ?
»Da, omenjene in še nekatere druge hiše sem dal zažgati jaz, toda še le potem ko sem se prepričal, da so krivci lastniki in najemniki. Smatram pa za krivce vse one, ki streljajo iz zasede proti našemu vojaštvu in varnostnimi organi, ali dajajo potuho upornikom in sodelujejo pri zločinih. Irci trde, da so narod. Se pa moreli imenovati narod ali državo ozemlje, ki oblači svoje vojake civilno, ki ubija zahrbtno, ki zažiga hiše onim ki nočejo biti poslušni njihovi »vladi?*
Takih metod ne prenašam in čim več se jih bodo posluževali, tim ostrejše bodo moje protiodredbe. Ako se hočejo vojevati naši nasprotniki kot civiliziran narod, naj se poslužujejo vojnih običajev. Še v nobeni zgodovini vojen se ni slišalo o takih slučajih, kakor se pripetujejo tukaj. Tudi vesti o mučenju vjetih Sinnfeinercev so popolnoma pretirane; resni-"ca je, da se jih kocentrira v barakah, ki so proti dežju in vetru dobro zavarovane, imajo vojaško hrano in se lahko sprehajajo na posebnem prostoru, ki je sevedan obdan od žice.*
»Ali bi ne prišlo lahko na kak način do pomirjenja?
»Nikoli, oziroma dokler Irci ne uvidejo, da se z njihovim odporom ne more ničesar spremeniti in da je isti popolnoma brezupen.»
Časnikar je govoril, kakor pripoveduje tudi z raznimi drugimi osebami, ki mu jih je prestavil župan. Vsi so se strinjali v programu, ki ga je pred kratkim obrazložil »predsednik irske republike* de Va-lera. Važno je pred vsem gospodarsko vprašanje. Glede te-
^GORIŠKI SLOVENEC.
ga so se izjavili navzoči zastopniki enoglasno v sledečem zmislu:
„Anglija si je namreč kopi- , čila sto in sto let bogatstva na račun Irske in naše gibanje ji . krati vse te finančne vire. Ako , bi Anglija le del denarja, ki i ga letno dobiva iz Irske zopet j vporabila za prospeh irske trgovine in obrti ter za procvit šol, bi se mi nikdar tako ne postavili, kakor smo se in se še vedno postavljamo. Toda danes je prepozno/1
«Kaj pa bi napravili, ako bi z vašim odporom ne dosegli zaželj enega vspeha.»
«Nikdar ne bodemo odnehali dokler ne zmagamo. Imamo zadostno sredstev na razpolago. Vodstvo naše armade zamore v par dnevih podvojiti in potrojiti število bojevnikov. Ne odjenjamo. Boj se mora nadaljevati do zmage ali do naše smrti.»
Iz tega lahko posnemajo naši čitatelji v kake vrste bojev so so zapletli Angleži in Irce.
Pri tem pa tudi ni nobenega znamenja, da bi ta boj imel v doglednem času svoj konec.
Vojaška konvencija med Rumu-nijo, Jugoslavijo in Čeiioslovaško
Jugoslovanska agencija javlja, da so glavne točke sporazuma, sklenjenega med Jugoslavijo in Rumunijo sledeče:
1) „Zavezniki zagotovljajo ohranitev miru v osrednji Evropi; 2) zavezniki zagotovljajo strogo izvršbo sanžermanske in sevreške mirovne pogodbe; 3) zavezniki se obvežejo organizirati in mobilizirati močne armade za slučaj napada jedne izmed premaganih držav proti jednemu izmed pogodbenikov.
Načelnik rumunskega generalnega štaba je odpotoval dno 15. junija v Prago, kjer se spopolni rumunsko-jugoslovenska zveza še s češkim pristopom.
To je bilo sklenjeno na prizadevanje Pašič-a in Take Jo-nesco-ja ter po daljših pogajanjih v Belgradu. K konečnim pogajanjam s Čeho-Slovaške je odpotoval v Prago tudi jugo-slovenski delegat.
Sploh je v zadnjem času opaziti veliko gibanje za zbli-žanje med temi državami. Ce-hoslovaški minister zunanjih zadev Beneš se je te dni izjavil napram rumunskem kore-spondentu bukareškega lista «Luptatorul», da nadomešča sedanji že leto dni obstoječi in sedaj z vojaško konvencijo popolnoma dovršeni sporazum nekdanji sistem nevarne politike in utrja ob jednem politični položaj Srednje Evrope, da se ne povrnejo več prej-šni časi nemške «Mitteleuropa» in da ne bodo mogoče več sklenjenih pogodeb prekršiti.
Beneš upa, da se bode tudi mažarska politika spametovala. Čeho-slovaška ne namerava proti nikomur nastopati nasilno in Mažari nimajo nikakega povoda protestirati, ker niso niti za one narodne manjšine, ki so še ostale v njihovih mejah, uvedli postopanja, ki so ga deležne narodne manjšine v Čehoslovaški.
Nadalje je menil Beneš, da zamore sporazum med Jugoslavijo, Romunijo in Cehoslo-vaško uplivati blagodejno tudi na bodoče poljsko-češke od-nošaje.
Vprašanje Gorenje Šlezke
Angleški korespondenti v Gorenji Šleziji poročajo, 'da je vojaški položaj še vedno jako kočljiv in da se z dohodom angleških čet, na katere se je stavilo mnogo nad, položaj ni v ničemer spremenil.
Angleške čete so skušale ustvariti neutralno zono kakor jo je predlagal Lloyd George in so se temu dosledno vrinile med poljske četo in nemške dobrovoljce. Posledica temu je bila, da so sicer na teh krajih ponehale sovražnosti, a za to bruhajo upori in spopadi drugod, kjer ni angleških čet.
Glavni uzrok, da se dežela ne more pomiriti, po angleškem mnenju niso nemški prostovoljci, marveč francoska politika. Kot odgovorno da je smatrati francosko poveljstvo, ki ni le ščuvalo k očitnemu v poru, marveč celo dopustilo, da so se sovražnosti razvile v takem obsegu, kakor ga morda niti Francozi sami niso želeli. Potemtakem menijo Angleži, da se položaj ne more spremeniti, dokler ne prevzamejo vodstva sami Angleži.
Omenjeni dopisovalec trdi celo, da je obstojalo med francoskim poveljstvom in poljskimi ustaši edino “nesoglasje glede dneva, kedaj ima ustaja izbruhniti. Smatralo se je pa potrebno, da se Poljaki dvignejo z orožjem, kakor hitro bi se dognalo, da je plebiscitna komisija predlagala odstop večjega dela Šlezke Nemčiji.
To »pravi orne n m dopisovalce», dokazuje neoohodno potrebo, da prejde rešitev šle-zkega vprašanja popolnoma v angleške roke.
Dogodki na vzhodu
Na vzhodu se vedno pripravlja in ničesar ne dovrši. Se-vreška pogodba, s katero se je hotelo začrtati meje Turčiji. Bulgariji in Grčiji ter neutralizirati dardanelsko morsko ožino; je še vedno le na papirju, kajti grška ofenziva, s katero se je hotelo spametovati turške upornike, ni prinesla zaželjenih vspehov.
Sedaj prihajajo poročila, da so Grki zopet organizirali novo močno ofenzivo. Armadi, ki operira v Mali Aziji proti Ke-malistom, se je postavil na čelo sam grški kralj.
Baje šteje sedaj armada okroglih 250.000 mož in jo z municijo bogato preskrbljena.
Nekateri agitirajo tudi za to, .da bi vstopila aktivno tudi Anglija in če no drugega vsaj zavarovala s svojim brodovjem izkrcanje grških čet in blokirala vsa pristanišča Male Azijo, da se zabrani vsak dovoz ke-malističnim četam.
Gotovo je tudi, da je Anglija preveč interesirana na Dar-danelih, da bi mogla z mirnim očesom gledati nov poraz grške armade.
Iz angleškega časopisja se posnema tudi razločno, da se pripravlja tudi vrhovno poveljstvo mornarice na eventuelno pomorsko akcijo, ako bi bilo treba braniti angleške interese v Dardanelih.
Nekatere stranke zahtevajo j celo glasno, da se Anglija pri j druži grški akciji. Toda splošno ! javno mnenje ni za prenagljene akcije in se prepušča raje (
grški srboritosti, da poniža turško ošabnost.
Po drugi strani pa trdijo nekateri, da dobivajo kemali-stične četo veliko podporo od ruskih sovjetov in da ni stavljati tudi to pot prevelikih nad na grško ofenzivo.
Dejstvo pa je, da imate Francija in Anglija dovolj uzrokov, da pazno zasledujeti razvoj dogodkov na vzhodu, ako nočeti namreč, da ostane sevreška pogodba res le kos popisanega papirja.
Krvavi izgredi in splošrs astav-ka v Benetkah
Včeraj je šlo nekoliko beneških fašistov po Čampo Santa Margherita mimo neke kavarne kjer je bilo več komunistov. Med obema gručama je prišlo do prerekanja in spopada. Pretep se je vnel s stolicami, noži in revolverji. Fašist Belo je bil ubit, dočim se je njegovim drugim tovarišem posrečilo zbežati. Na lice mesta je prihitol oddelek kr. stražnikov in ma-nifestanti so se razbežali. Fašisti so pripravljajo na maščevanje in bati se je novih krvavih spopadov. Delavci so proglasili splošno stavko. Vlaki ne vozijo in delo v pristanišču tudi počiva.
Nov ©dtak za prehrano in potrošnjo
»Gazzetta Ufficiale» je objavila sledeči odlok komisarja za prehrano in potrošnjo. Čl. 1. Od 1. julija 1921, odmerjanje sladkorja po občinah kraljevine ne bo več obvezno. — Čl. 2. Prodajalci na drobno bodo morali ja,viti pokrajinski razdelivni zalogi, koliko sladkorja jim je potrebno za vsak mesec. Prijavo za vsak mesec se mora zvršiti najdalje do 20. prejšnjega meseca. V teku naslednjih petih dni naj razdelivne zaloge pridejo v finančno in-tendanco po dovoljenje za podelitev sladkorja, kolikor ga jo bilo zahtevanega in kolikor se misli, da se ga bo največ prodalo. Izdelovalci posladko-rjenih predmetov se smejo prijaviti samo pri posebnih razde-livnih zalogah, ki so ustanovljene nalašč za podeljevanje sladkorja za takšno rabo. Pro-Prodaja sladkorja po razoeliv-nih zalogah se vrši pod nadzorstvom finance, ki ima tudi pravico izdati posebne predpise, da se prepreči nedovoljeno po-kupovanje in se zagotovi, da bo ljudstvo preskrbljeno. — Čl, 3. — Od 1. julija 1921. dalje se bo sladkor po razde-livnih zalogah prodajal po 350 lir kvintal v razdelivni zalogi ali v vagonu na odhodni postaji. Ako je namenjen za v kako drugo občino in ne za tisto, kjer se nahaja razdelivna zaloga. V omenjeni ceni je vra-čunjena tudi doklada 9 lir od S kvintala v prilog razdelivnim j zalogam. Ta doklada pa bo j znašala samo 6.50 lir, ako bo > količina razdeljenega sladkorja j znašala več kot 400, kvintalov ■ na mesec in ako se bo slad- j kor jemal v tovarnah sladkorja ali v državnih zalogah, ki so | manj kot 15 km železnico ali navadne ceste oddaljene od zaloge. Vse občine v kraljestvu bodo morale popraviti za me- ]
‘ sec junij najvišjo ceno sladko-| rja pri prodaji na drobno. Najvišja cena se določi tako, da se k ceni, po kateri je sladkor dala razdelivna zaioga in ki je označena v prejšnjem členu, doda potrošarina dotične občine, ako se pobira, stroški za prevoz sladkorja iz zaloge in še površek, ki ne sme znašati več kot 10 lir pri vsakem kvintalu. Ta določba bo veljala od julija 1921. dalje tudi za tiste posebne prodaje, ki jih omenja komisarjev odlok od 28. februarja 1921. — Čl. 4. Prestopki proti tem določbam pričujočega odloka se bodo kaznovali v smislu kr. odlokov od 6. maja 1917 št. 740 in od 18. aprila 1920 št. 497 in zakona od 30. septembra 1920, št. 1349.
Upravitelj in urednik: Karol JušiiS.
Tiskarna G. Judi v Gorici.
wmWWmW'
TISKARNA G.JUCH
C*£iri£a» mareSSi 14
▲
AA
SPREJEMA VSAKO TISKARSKO DELO
sasEMfflsaiMa
Sscieta Servizl Automoblllstlcl
me. ribi sc.i
sprejema predznambe za izleto ob nedeljah in praznikah v — Gradež. —
Za nedelje se bile stavljene proge Kojasko-Dobra, Ajdovščina -Vipava, Krmin - Čedad.
Zobozdravniški flteljć
Dr. STENER V. C. HANSEN
(SORICA
Gorso Vitt. Em. III št. 34, I. n.
ordinira 9—12 - 2—16 - ob praznikih 9 —12. -

i

<1

Apnii zadružni Konsorcij v Gorici
Zadruga z omejeno zavezo
Tekališče „Giuseppe Verdi11 št. 29 (Mestni dvorec)

Pri tem konsorciju se razprodajajo:
■ I. KR/VULfl: Oves, otrobi, moka za krmljenje, S sezamove pogače, sol za živino.
II. SEMENA ZA PAŠNIKE: Različne vrste detelj, rastlin za krmljenje in vrtnin.
/	III. CiNOJiLA: napravljena umetno iz najboljših
kemičnih snovi.
IV.	VITRUOL IN ŽVEPLO.
V.	PLUGI znamke «Sack» in drugih ter razni ^ poljedeljski stroji.

$
Banka za Julijsko Benečijo v Gorici
Anonimna družba - Društvena glavnica L 1,000.000
Agencije:
Ajdovščina, $jd!o, Ciradišče, Gradež, Červinjan, Kormin, Tržič.
Depoziti - posojila - oflračuni

Brezplačna emisija bančnih naKazov, Ki so vporabljivi po celem KraUg^vu