Za Paolino Nemirni obrazci bliža se neobstoječe pride do sebe izstopi in gre peš dalje do tebe z eno besedo stakneš osebo ki je ni za obzorjem temè a je v očesu kjer šteje tišina čez vse poldan se vdre v drug poldan in vnovič se drugi poldan vdre in vnovič se vdre to je čas okras smrti predstava o večnosti svet nevarne miline vase razprti leglo kosti oguljen mrtvak nekoč poln ljubezni in čudežnih solz sporoča da v mislih neskončno zavitih počiva muzika njen tajni znak je kavelj zataknjen v tilnik skozi zemljo me vleče nasilnik orjem prsteno vesolje v njem vidim vse kot on ali še bolje presekati svoj trebuh v njem blato kri in ogenj morda so tudi zvezde vase zagledan ritem a v popku je še zven podoba belih ničel nešteto črnih imen ko umrli človek rahel piš se udre v vihar vesoljskih energij je to uspeh saj tiste delce za hip popade huronski smeh gmota v ustih se dotika zob in dlesni otipava obok neba modrino preizkuša ki jo duša golta preden zgnije meso jezika napraviti piko na i okroglo zanko iz vrvi vbod do srca se prepustiti uspavalni tableti izbrati kaliber revolverja ali posuti s konfeti zaključno besedo umreti nimam pojma zakaj sva ta ki je kot jaz in hkrati nekdo drugi sredi bega med skrhanimi dihi črk brez reda brez stika s čimer koli razen z videnjem neskončnega obsega enote nekega seštevka nabite z neskončno zgodovino svojih delcev so nične z neštetimi vesolji valovijo druga v drugi brezkrajna podoba razmnožene ničle jaz grem tja on gre od tam oba sva prehod ne veš kam brez smeri zgrabiš nož kož se znebiš vdreš do kosti vem več kot števil je kozmosov zato čutim kako zabavna je samozavest mišljenja za bitja davna v meni saj njihov svet ne bo razumljen nikoli kot ulovljivi red zapustiš um in greš na pot jahaš na luni za tabo šum prispeš do temnega sonca zvon v njem poje ni konca Krivogledi rabelj ne vem točno kako jo položiti na tnalo na katerem mestu odsekati žalosti glavo kakor že jo obrneš ni tisto pravo golob išče zavetje v perju možganov skozi eno oko smukne vanje zvedavo pogleda skozi drugo zleti iz lobanje bogat za izkljuvane sanje skozi trup koraka kozmični orkester grenki premog in kisli led zdrobljena v trombi zraka plešeta živ menuet prsteni cvet z vonji krvi se trga iz kit koščeni mlin drobi nebo meseni zvoki padajo na oko z vseh strani se spuščajo melišča dol k srcu včasih se od grla zakotali skala za sabo potegne kamniti plaz zamirajoči hrum na dnu sveta izgovori svoj jaz glava gre sem in trup tja popek razveže kar drob zavozla kolki lebdijo v valovju možganov drugo je vse zgubljeno z delci neba beseda ima več dimenzij kot imam las na glavi iz nje štrlijo v njih prhnijo srhljivi zvoki pnejo se nabriti paradoksi otipljejo se v drznih lokih drugačni kot v telesnih stokih rečejo da se ljudem utrga a kaj naj jaz ki se mi v dveh urah devetkrat spači srce in hoče ljubezen bruhanje besed urejati v pesem gorje ko si odsekaš roko svet ni več sam svoj njegov lastnik postane kdo ve kdo nek nihče ki vrti jezik o resničnosti a moje telo ve za rešilni absurd saj čuti kar ni in hkrati je odrl bom svojo kožo slekel to nesnago odbrusil s spodnje strani vse grafite zakrilil z njo odletel z brenketom kosti in petjem mesa neučakani um v belo temo pesem zleze čez rob neba spusti se na oni strani dol izvrta luknjo in me gleda čudaška soseda ker sem gol škrlat pod lobanjo črn bobnar za srcem srebro v križu bel jambor vseskozi je bitje na vozu iz zlatega voska grmadi povesti rabelj zaploska zblojena točka ki je v zenici ni prebode oko pomen vseh oblasti iz oslepele mase buhne tiholazna geometrija v ogleduški plašč vseh možnih likov se zavija kosmat puščavnik sit iskanja svetovnega reda uporabi skrivno orožje zlati rez zarine v jedro žive celice kremeniti idealizem premenja za organizem bohotnih tez coprnik bacil in grešna celica se pred usodo skrijeta v krivo vero njun fetus je razvrat ki naj bi uničil skupnega sovraga krog in kvadrat izničil čas in prostor a smisel gibanja ubežna sila premaga to namero omara zaškriplje in zid obstrmi knjiga prisluhne kozarec drhti omelo se priduša stol zarenči jedilni nož javskne orkester prisluhov beži ne zdrži resničnega preizkusa v mlečni temi bela koza prežvekuje zvezde žarki v dlakah šepetanje množica v iztrebkih čaka kdaj zameketa vesoljna groza pesmi brezglave device se gonijo kjerkoli pozabljene in izgubljene nazadnje pritavajo naravnost v meso brezdomne kraljice hočejo biti del mene grem čez vrt z dlanjo žagam teme svoje lobanje ven padajo bučna semena zrasle ne bojo lubenice ampak jablana s krošnjo v nji belo spoznanje ko sedim zraste smreka iz stola skozi kolke in hrbtenico do temena iglice vej zbadajo trebuh srce in možgane iz oči pa kdaj kane črna smola koščena drča služi zabavi po nji se z gore zapelje črn zvonik bije plat zvona in se prekucne v morje potopi podobo prav do dna reče zapik moji beli glavi triptih je zgrožen ko gleda svoj obraz ne ve ali je zložen po vrsti ali je trikotnik ali neslišnega akorda zmagovit poraz podoba rjove v ječi vesolja z verigami galaksij vklenjena kliče na pomoč temno snov in temno energijo dve ženi sta njen spoj in sij štiri kocke vse enake se igrajo sukajo in kotalijo skozi večnost izorjejo belo kolonijo in ni več kaosa le neki človek skrit za črno ograjo strop se maje zaradi stenic saj o njem razmišljajo kot note ki bojo nekoč v hipu izpele vse kar ni od muh in je vsebina vic pekel je hahljanje čistopis vseh knjig ki jih prebira plešast dimnikar med čiščenjem rogovja v katerem tulijo možje verujoči v pohod nazaj skozi čas kjer naj bi v večnosti bil vražji stik če traja ples neskončno dolgo se na podplatu pojavi žulj sprašuje kdo je nebeški oče ki drgne oblake in violino z neusmiljeno brzino krava je zmagala dobila stavo da je lepša kot plug se od sreče zvrnila na glavo polomila roge odslej serje zlato in gnoj čeprav muli travo mačka ima dovolj vsi mislijo da je na razpolago na milost in nemilost poljedelskim muham zato noče kruha raje živi zdravo in si odgrizne glavo kura se s črvi masti s požrtimi kamenčki gleda na to da je želodček v redu s tem žanje seme spoznanja perje bo namreč brhko bolj kot prhutanje človeških kosti kje se skrivajo pesmi o zagonetnih virusih brumnih glistah o kamnu ki ima srce čeprav o tem obstaja večna zgodba in čaka da njene besede stisnejo zobe neznosno čudoviti red v podobi in muziki tako imenovana kompozicija je sled nekega vesolja in nima zveze z nešteto možnostmi ki so brez besed in teže trozvok elektromagnetne moči v valovih gravitacije drobi umske kosti secira resnico mesa preglasi vero v besedovanje razstavlja podobo vesolja ki ga ni in je vzrok neskončnosti škrlatna ogrinjala visijo na steni srebrni kot mleko ljudje so odšli iskat krvavo obleko da vidijo kje se skriva razčetverjeni genij zgodba ni prišla do vrha kotali se v strmem bregu spodaj igra bučna godba dirigira mož brez trupa v popku brca živo sonce brezglava luna poezije išče zvezde sredi hrupa skriva se v izdrta srca Dir skozi dušo misliti je slast vem skoraj vse le tega ne kje je razum spočet zakaj sploh gradi svoj svet ko pa bi moral tja kjer ničesar ni ne njega in ne boga dva levjesrčna moža sta iz rane sredi neba izbrskala kost metafizično ost zadrla v smisel teles se vase udrla kot logična zmes sklepi naoljeni za tekmovanje v dialektiki uma drhtijo na startu vsak hip vražji strel jih pognal bo v galop a razklop mojih misli raje pobegne v krilati grob slehernih želj koža na njem plahuta v diru k obzorju duha trga se ves je že iz mesa a napreduje izgublja kosti in še poskuša v plamenih je rabelj in jaz ljuba duša za goro in morjem žareča obala bel človek dekle ali mož črn bor šepeta sanja do golega nor grd pes gre čez brv to je prizor ki ga nihče ni še uzrl le jaz ki sem pasji obraz če je črn klavir res konjev skok njegovega napona ne razkriva niz belih zob ampak iz strun slečen vame oblečen božji drob nič ne bi smelo biti razen neznosnega sovraštva do jaza v meni ali v množici in do besed ali številk ki niso nič drugega kot žrelo nakaza uspelo mi je ujel in zgrabil sem v pest radost jo stisnil k licu a se je to vesolje razletelo v milijarde zvezd grob se še spominja svojih umrlih biva sam z njim ostarele zvezde komaj slišno skovikajo grejejo samotni hram svet je neizmerno raven le oko je okroglo ta čudež spreminja ničlo in enico v pojav vseh možnih oblik in sil brez konca in začetka knjiga iz prosojnih kril saj vem da strel skozi sencè pomeni željo da bi v isti smeri segal skozi glavo drog in bi okoli njega se zavrtel akrobat neštetokrat možgani zažvrgolijo zvrtinčijo se hočejo sesati srce v glavo a to se upre stepta drob pod sabo plane naprej v brezkončno naravo zgrajen bo most jekleni lok s titanovo zakovico pritrjen v granitni blok bo vse ožji segal drgetal v meglicah neba po njem bo šel nekdo dokler si ne predre srca nočem več srečati sreče valjanja v puhu razsutem iz vreče življenja izstopiti hočem iz vesolja stran od mišljenja olupiš kožo tam je meso odstraniš tega in je kost srce pogoltneš žvečiš možgane še vedno nisi prost mojster atom se lahko igra vseeno mu je če se razdeli v nekakšno jedro in elektron jaz nisem on vsak hip sem bolj hrom in koščen nazadnje bom le še strela in grom botra temna energija trdi da so beli oblaki njena zrkla v modrem nebu a resnica je da se tam nahaja moja glava v belini razkopano petje gmota ki se potaplja v temno snov skozi modro šarenico k srcu plava blodnjak je izum zasluge zanj ima nekakšen vrag ki rije skozi luč da trepeta vesolje od brezumnega strahu ker zapleteni rov bi lahko bil pot domov precep je zagata slehernega vesolja v njej zastaneš in te ne reši enotna fizikalna sila ne moč besede niti božja volja grob je brez pomena edini smisel ima če je v njem začetek predora vijugasta pot neznano kam morda tja kjer svet obstaja z očmi drugega našli so rablja ki obglavlja žalost upogne ji glavo in reče pljuni na slavo ta svet te ni vreden adijo stara sablja muke so molitve ogolelih ust z njimi poje rabelj pada v krike ran tam nanj čaka drugi odvede ga v telo kjer oba sta večnost razsekano nebo nano delci nežni v špasni kompaniji s kvanti so breztežni pretentali čas in se umaknili tja kjer tudi nič ne obstaja in celo krivogleda žalost ne živi dogaja pa se da zasopla radost pridirja skozi telo v osupli obraz Lepota kvanta črna vrata trepetajo stiska jih ledeni strah beli stolp neznanski grad hoče biti vratom brat da bi ubranil glavi vstop poženeš si kroglo v glavo sinja zora se zakotali nož zasadiš v svoje srce modra zarja se preobrne premagal si luč osvojil nič do konca vseh dni lahko ljubiš ljudi brivec striže rdeče lase radovednež pohiti tja da bi videl kako izgleda to ko ti s srpom odstranijo uho filozof odloži sveder leže na tirnice in tam smrči nalet lokomotive ga zbudi besen se pobere ne ozre se na raztresene vagone komaj še žive zobozdravnik s cepinom vred pade v usta skoraj utone v želodcu a se ujame pleza in pleza zbaše se skozi grlo da ga nič več ne bi žrlo izmislil sem si lastno kletvico ki ni za vsako uho v nji ne seksam z bogom ne s kakšno materjo ali vražjo rečjo ne rijem v vesoljski drob da mi je kdo ne ukrade molčim kot grob gole veje slišijo srčni izliv bele podgane kar je izziv da spišejo skladbo z naslovom nič nas ne gane črno drevo dirigira krajina se smeje prmejduš možgani so mi padli v lavor posrkali božansko kri zdaj v plehnati kemiji tiktaka stvor vesoljni umor čaka na satanski pok in mojo dušo brez rok razcapani elektron s svojo klapo gleda v tolmun tam se suka roj lastnih podob pozitron kot nemirni zvon v njem bim udarja proton nevtron bam in bom vsi potopljeni bum v atom splašeni magnet živalsko pretepen razpet na vse kar ni on sam razdvojen na bič in bel zamah vesoljni dah ples črnih dam pohotna galaksija zavija kot psica hoče vselej nove krvave obroče a njena sla ni za nobeno rabo saj od fotonovega jutra do atomovega večera kvantá sama s sabo kvant obstoji in ne obstaja prav to je lepota gozdov in morja oblakov in zvezd celic radosti v očeh ljudi kamnitih utripov bitij nevidnega obzorja zmešnjava v kvantih prirejena za vesolje okrutna zabava čudaška lepota se zamota v zenico žge luč in temo ju za kri premenjava neobstojna lepota žvižganje niča brezmejna samota je last nekoga ki je zgubljen v svoji istosti kvantna vloga boga in hudiča očalast mehanik z izmišljenim mačkom čaka brez konca v namišljeni škatli da bi dognal zakaj vlada svetu kvantni slučaj a dobri duh fizike ga s časom kresne v glavi zamijavka zvit zmaj obstoj je lepotni stroj živa kletka brez mej in začetka kvant in lepota brhek par ona ena sama dobrota on zajebant a resen ko se ljubi z njo ki je človeška podoba in pesem razne živali pesniki in zajci murni in medvedi golobice in mucki in še mnoga bitja godljajo in brenkljajo na vso moč prešerni kvant jih žgečka skupaj z blaznim soncem se mesečna noč krohota neizprosna lepota me iz dneva v dan bega morda je v resnici čudež vesolja ki nekoč ne bo luč niti noč in je obenem goli zdaj človekov nekoč od vekomaj Paolina v naravi je mir in tišina lahko je hrum ali grom petje škržatov šepet plašnih cvetic v srcu človeka so neskončne daljave iz njih se oglaša radostni klic Paolini ob njenem rojstvu desetega marca dva tisoč sedemnajst meglica razstira svoje naročje vijuga se izvije zavaloví in vdihne norčava brezkončnost objame življenje plane skoz sebe v poskoke otročje prešerna sekunda razgraja med rojstvom in smrtjo z dvigi in padci lovi istočasje materino petje in starčev kašelj vriski brez konca so burno zavetje za obrazom se tke cvetje v zelenem iz bodrih oči mežika vesolje blaga zavesa šušti in se smeje ni je ker vse je prismuknjen prizor ki ga večnost razkolje Pomlad kostanjevi cveti od trepetanja prevzeti vzklikajo na pomladni dan svetloba doni osupla lepota bridka vedrina golta sinjino tema se trudi zaman v daljavi drhti bela os v nji se pojavi vrtinec zlato kolo krošnje kamnite zdrvijo razkošne srce bije brezkončnost se ujame v svoje oko foton smukne v zenico odbije se val z delcem žgečka konico luči razigra se množica bitij razdalja med soncem in luno ponikne v telo spreleti ga neslišni koral mavrica nad oblaki lebdi Poletje iz grud prsti predira poletni bas jutro se hahlja spominja se sinočnje zarje za obzorjem kruli ihtava vročina glasovi utihnejo ko izhlapi preostali čas človek brezglavo letalo polzi čez nebo iz popka molí občutljivo tipalo išče težišče vir valovanja ki vznemirja vesoljno telo ptica leti to je radost drevo vztrepeta v njem je radost kamen molči sama radost kdor govori prekolne blagost Jesen jesenski koledarji se gugajo v zahrbtnem vetru zviti vase padajo z rumenimi vrtinci zgubljajo se listi v požrešni gravitaciji žareči kolobarji biti nekoliko zdrav je z leti čuden pojav gledaš skozi svoje oči srečaš znane ljudi isti so kot kdaj prej in čisto drugačni z lasmi pokonci se jim zasmej v veliki pisani škatli ležim veliko je radosti skoraj ni žalosti nekoč bo nekdo odprl pokrov rekel zdajle si umrl moraš domov Zima drznost zimskih vej in izkušnja črnega debla izzivata belo globino dno dneva na dvoboj v katerem zmaga naj lik ali klic ki ga bo noč izgrebla celica in glina dve nerodi štorkljata med zvezdami preštevata njihove dotike brez pojma da se iz smrti rodi nešteto obrazov nekdo iz ene oblike moja pesem ni šahovski problem ali pomota hujša je kot ugrezanje skozi sebe tja kjer ni me a se neoprijemljivih bitij in možnosti zavem Glasovi za gore in morje plaha pevka biserna zora z obotavljivo tišino prekrije zeleno vznožje planin vznemiri korake sinjih glasov upogiba oranžne zastore meglic da vzklikajo skupaj z očaki dan je skalnat in nov katedrala z modrim oblokom dan gorske doline v skalovju doni macesni in smreke orglajo z bukvami neskončni travnik s potjo govori železna zarja večera se obotavlja s svojim nastopom ubira strune orudele gore s škrlatnim zagrinjalom boža tipke razdrobljenih skladov v slutnjah in grapah odmeva luč dneva v temi zorí do nove zore spočeti v magmi noči so obstali orkanski valovi z njimi diha zvezdni spomin mesečno gorovje pošasti v njem so rovi v srebrni mlin sinje jutro drgeta blago morje ga vpija utripi čakajo v nebu da po strunah žarkov bele note se spustijo skozi modro opno kontrapunkti se rodijo v globini obnemelega srca zjezil se je maestral se naježil in zagnal zdaj je tukaj bariton tam obenem alt vselej sposoben objestnih šal ni sopran in ni tenor goli morski kralj neverin se je utrudil slavni bobnar z blaznim bleskom črnim jedrom vseh modrosti v možnarju zelenem zapozneli val je zdrobil akord narave v zlat in bel kristal burja vabi v goste hraste a sama s sabo klepeta zavija v svoje se okostje in se v morje zaleti vonj po skalah nagne ladjo rdeča težnost jo ulovi divja pevka na koncu umolkne nežno jadro trepeta knjiga se nasmehne pobožal jo je prst premaknil list na drugo stran temina srca izriše utrip bel vrt hip večnih sanj Veronika Šoster Zvezdogled Težko je zajemati iz tolmuna trenutkov, obsijanega z mesečino, in obenem zreti daleč preko zvezd, pri tem pa se ne ustrašiti vesoljnih širjav. Vsestranski umetnik Kristijan Muck s svojo dvanajsto pesniško zbirko Knjiga se nasmehne nadaljuje in nadgrajuje linijo Bleščic (2001), Sinjih klicev (2006) in Razgovorov v škrlatu (2012), premišljujočih del, sestavljenih iz izčiščenih osemvrstičnic, ki jih je Muck posvojil in izpopolnil. Pričujoče pesmi so kakor zvezdni utrinki – če nisi pozoren, zdrsnejo mimo, kot da jih nikoli ni bilo, če pa jih ujameš, jim lahko zaupaš željo in vse svoje upanje preliješ v zamirajočo svetlobo sredi goltajoče črnine. Knjigo je posvetil svoji nekajmesečni vnukinji Paolini, kar kaže na to, da lahko še tako izkušen pesnik vedno zatipa v neznano, še dlje, še globlje, tokrat v nasmeh, ki pa nima samo ene dimenzije. Melanholično-nežni nadih dobi zbirka v zadnjem izmed petih sklopov, primerno naslovljenim Paolina. Muckove verze prelije mehkoba nedolžnega otroškega nasmeha, kar naenkrat v pesmi vdre svetloba. Prej je še neslutena, tavajoča med zvezdami, na tem mestu pa se manifestira, zadiha, dobi obliko: »v srcu človeka / so neskončne daljave / iz njih se oglaša radostni klic«. Subjektovi premiki postanejo previdni, njegovo »občutljivo tipalo / išče težišče«, vodstvo pa prevzame naravni princip z letnimi časi na čelu. Radost, tako iskana in spretno potuhnjena, napolni vse pesnikovo bitje. Gre za hipno vrnitev na zemljo ob počastitvi tuzemskega čudeža rojstva in novega obstoja, čeprav se ob tem takoj zastavlja vprašanje, kdaj bo pogled zopet zataval med zvezde, če je sploh kdaj bil umaknjen. Knjiga se nasmehne je namreč prežeta z vesoljskim pogledom, tako rekoč z vesoljsko zavestjo. Odpira jo že prva pesem prvega sklopa (Nemirni obrazci), v kateri subjekt opazuje bližanje neobstoječega, gre za vseprežemajoč občutek pomirjenosti, kakor da bi se pesnik otresel občutkov majhnosti in nepomembnosti ob strmenju v nočno nebo (»kako zabavna je / samozavest mišljenja / za bitja davna v meni«). Poseganje po višji instanci ne more ostati brez žrtev, a čeprav je treba preorati »prsteno vesolje«, medtem ko imaš skozi tilnik zataknjen kavelj, je vredno. Umrli človek sproža huronski smeh vesoljskih delcev, in to ni krutost, ampak širok pogled na minljivost. Tako kot so mnogi načini smeha, so mnogi načini smrti, kakor zapiše Muck; lahko izbereš tablete, revolver, lahko pa se posuješ s konfeti. Posebno je Muckovo dojemanje telesa, jezik recimo ni zamejen le na usta, ampak lahko okusi nebo, tako kot lahko človek poseže po višavah »brez stika s čimer koli / razen z videnjem / neskončnega obsega«. Tudi njegove pesmi ne poznajo meja, ampak se raztezajo vedno dlje, pretapljajo se v krhek in starodavni zvezdni prah. Vdor komičnega v tragično pogosto razbremeni pesniško strukturo, še vedno pa ostaja polno temačnih podob, ki se stopnjujejo z drugim sklopom (Krivogledi rabelj). V ospredju je namreč telo – kar so atomi za vesolje, so za telo njegovi razsekani deli. Muck zre skozi ustroj telesa, ga razčlenjuje, razdira, razgalja, zato ga lahko po delih tudi občuti, pa čeprav nekaj manjka ali pa nečesa sploh nikoli ni bilo (»moje telo […] čuti kar ni in hkrati je«). Rabljeva nezmožnost, da bi našel pravi način za obglavljenje, golobov vdor v možgane, iz katerih izkljuva sanje, plazovi, ki jih sproži skala iz grla, vsako destruktivno dejanje je obenem tudi stvariteljsko, občutenje pa se mestoma s subjekta prenaša na živali. Podobno je tudi v četrtem sklopu (Lepota kvanta), kjer subjekt govori skozi različne poklice, vesoljska širjava je namreč povsod, lahko se naseli v kogarkoli in v karkoli. Strah ne obstaja, nadomešča ga zavedanje o neskončnosti, neminljivosti v minljivosti, kar daje zbirki meditativno vzdušje. Vsa ta širjava izžareva nezamenljivo lepoto, ki jo pesnik hudomušno prepoznava v osnovnem delcu, torej kvantu: »kvant in lepota / brhek par / ona ena sama dobrota / on zajebant / a resen / ko se ljubi z njo / ki je človeška / podoba in pesem.« Zrenje se skozi celo zbirko dogaja tudi navznoter, najbolj pa je izrazito v tretjem sklopu (Dir skozi dušo), kjer gre za poglabljanje v misel, ki pa je nedoumljiva, zato se vsi poskusi definicije izjalovijo. Subjekt pa se ne predaja obupu, ampak išče vedno nove načine. Radikalna, nasilna in uničujoča dejanja sicer odpirajo rano sredi neba, a vesolje ne more biti nič drugega kot brezmejno, ne pusti se ujeti v okvirje, zato je vsak tak poskus že vnaprej obsojen na propad (»a se je to vesolje razletelo / v milijarde zvezd«), zato se na neki točki rodi želja po izstopu: »izstopiti hočem / iz vesolja / stran od mišljenja«, kar pa je mnogo težje, kot se zdi (»srce pogoltneš / žvečiš možgane / še vedno nisi / prost«). Človek ne more biti atom, je bridko spoznanje, zato se znajde v zagati, na videz nerešljivi, zato nov način najde skozi smrt, ki pa nikakor ni končna: »grob je brez pomena / edini smisel ima / če je v njem začetek predora«. Pravzaprav je drugačen začetek, drugačen nasmeh, ki se mora nujno zgoditi skozi nekoga drugega, ki bo imel drugačen pogled, s katerim bo lahko rabelj zasekal v žalost pod pravim kotom, kjer bodo zvezde radostno mežikale. Zvezdogled jih bo čakal, vedno z iščočim pogledom, usmerjenim navzgor, in blagim dotikom, usmerjenim navznoter. Čez ustnice pa bo hušknil nasmeh. Kristijan Muck rojen 23.2.1941 v Ljubljani, igralec in pisatelj. Od 1964 Član Drame SNG v Ljubljani. Od 1980 visokošolski učitelj na AGRFT. Od leta 2015 upokojen. Bil je dejaven v neinstitucionalnih gledališčih. V gledališču, filmu in na TV je odigral približno 150 vlog, poleg tega veliko na Radiu. Ukvarjal se je s povezavami med različnimi umetniškimi področji ter režiral in izvedel dvanajst samostojnih projektov. Imel je šest samostojnih likovnih razstav. Objavljal je v večini slovenskih literarnih revij. Knjige pesmi Triptihon (samozaložba, 1980) skupaj s slikarko Bredo Jontes, V tkivo ognja (Obzorja - Znamenja, 1987) poleg poezije tudi proza in risbe, Apno ogorki (samozaložba, 1988), Za jezom neba (Cankarjeva, 1989), Zoon politikon (Lipa, 1990), Eden (Cankarjeva, 2001), Bleščice (Mondena, 2002), Sinji klici (Abram, 2006), Testament (Mohorjeva, 2008), Podobe v grudah/Landweisen (Hiša poezije, 2011), Razgovori v škrlatu (Goga, 2012). Druge knjige Antigonino zrcalo (MGL, eseji, 1988), Med krinko in obrazom (Cankarjeva, eseji, 2000), Zvonove zgodbe (Vodnikova, proza, 2002), Hoja skozi hip (Sodobnost International, eseji, 2008), Imena igre (Mondena, 1999) vsebuje sklop petih dramskih besedil, preplet in povezavo ontologije igre s polpreteklo zgodovino: Portimăo (uprizorjena leta 1999/2000 v Mali drami), Zgubljeni sli, Yama, Crist.doc in Na zlatih parcelah. Izšle so še drame Zalog (Cankarjeva, 2003), Vehikel (Miš, 2008, uprizorjena leta 2009/2010 v Mali drami), Možè, arhivist; obenem objavljen scenarij performansa (izvedenega leta 2011 v Gleju) Jaz:sem:samo:slučajno:jaz (Goga, 2011). Živi in ustvarja v Ljubljani. Kazalo Nemirni obrazci Krivogledi rabelj Dir skozi dušo Lepota kvanta Paolina Veronika Šoster: Zvezdogled Kristijan Muck KNJIGA SE NASMEHNE Spremna beseda Veronika Šoster Jezikovni pregled Mojca Hudolin Poetikonove lire 67. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.hisa-poezije.si Oblikovanje zbirke Sandi Radovan Fotografija na naslovnici Kristijan Muck Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295666432 ISBN 978-961-7016-38-3 (epub)