UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm Ihh. — Poštni čekovni račun ( Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
Leto IX. — Štev. 21 (187)
UDINE, 16. - 31. DECEMBRA 1958
Izhaja vsakih 15 dni
Misli na novega leta dan
V zadnji številki našega lista »Matajur« v letu 1957 smo napravili novoletni proračun (bilancio preventivo) za leto 1958. Zdaj smo po enem letu pa tisti preventivo še enkrat prebrali in ugotovili, da smo kar dobri profeti, da smo vse dobro zadeli. Nekdo se bo vprašal, kako to, da ste tako dobri profeti. Mi znamo zato dobro prerokovati, ker smo prišli iz našega ljudstva in ker tesno živimo skupaj z našimi ljudmi. Pišemo v našem listu o življenju pri nas tako kot je, in ne tako kot bi želeli da bi bilo. Obljubam pravimo obljube in faktom fakti.
Kaj smo pisali leta 1957, da se bo zgo-
NAS BOŽIC
Naš Božič je postal nekam gosposki. Imamo sicer še jaselce na zelenem mahu. Toda to je skoraj vse kar je še ostalo od nekdanjega Božiča.
To ni nič čudnega, da se je naš Božič spremenil, ker smo se tudi mi spremenili.
Enkrat smo bili samo kmetje ki niso šli nikamor po svetu. Božič nam je bil veliki lepi praznik v kratkih mrzlih dnevih zi n. e, bil je naš radio, naša televizija in naš kino.
Na Božič smo se skrbno pripravljali z božično devetico. Na samo božično viljo smo očistili vso hišo in vse posode, v vseh družinah so na viljo pripravili štruklje polne gubančanja. Vse kar je spadalo k velikemu Božičnemu prazniku smo pripravili sami doma. Se celo darovi, ki so jih otroci dobili na Božič zjutraj pri jasel-cah, so bili večinoma domači pridelek.
Naš Božič se je sedaj spremenil, toda ne moremo reči, da ga ne obrajtamo. Saj pridejo na Božič domov tudi tisti naši ljudje, ki jih celo leto ni doma. Ker živijo naši ljudje raztreseno vserod po svetu v velikih mestih in industrijskih centrih, prinašajo od tam druge navade in pa tudi razvade. Jaselc ne delamo več sami doma ampak jih kupimo v mestih, darovi pri jaselcah so kupljeni v mestnih bo-tegah, štrukli niso glavna svetonočna jed ampak pridejo še zraven druge sladkarije kupljene v mestih.
Ljudje se trdno držijo Božiča, ker je to še edina trdna točka naših družin. Edino še Božič, edino še svidenje za božične praznike drži posamezne družinske člane skupaj.
Toda naš Božič se ni spremenil samo zaradi tega, ker smo se mi spremenili iz kmetov v industrijske delavce, ampak tudi za to. ker smo dobili po naših vaseh vse polno tujih duhovnikov, ki ne poznajo ne našega jezika in ne naših navad, ki jim je naš Božič tuj, ki so jim naše božične pesmi tuje ker ne morejo razumeti lepote teh naših božičnih pesmi.
Božična pesem iz Mersina:
Tam stoj vartac vartac ogradjen; te vartac je pun rožic z rošcam’ je nasajen.
Pesem iz Nadiške doline:
Meglica je niška se naglo zabliska: glej, tam so nebesa blišči se v očesa le naglo po cjesti k Betlehemskemu mjesti!
Duhovniki, ki jim je tuj ne samo naš jezik in vse kar je v zvezi z našim življenjem skušajo ogvantati naš Božič v take Pesmi, molitve in navade, ki nas pustijo hladne, in ki odvzemajo Božiču njegovo toploto, najbolj domačega in družinskega Praznika.
Tisoče naših delavcev - emigrantov se je vrnilo domov, ker hočejo slišati z vsakega brega tonkanje naših zvonov, petje naših starodavnih božičnih pesmi in čutiti duh našega Božiča. Tisoči, ki jim ni bilo dano, da bi se mogli vrniti, pa mislijo z grenko žalostjo v srcu na lepoto božične noči v Furlanski Sloveniji. Več kot zadosti je bila sedanja generacija naših ljudi po vseh frontah, po vseh ujetni-*kih taboriščih in po koncentracijskih
dilo leta 1958? Pisali smo, da bodo neke gospe iz Vidma pošiljale po novem letu pakete po naših vaseh, da bo leta 1958 še več ljudi emigriraio na delo kakor doslej, da bodo v provincialnem svetu diskutirali in diskutirali o težkem ekonomskem stanju v hribovskih vaseh, da pa ne bodo ničesar napravili, dalje da bo nadškof Zaffonato nadaljeval s svojo politiko proti slovenskemu jeziku v cerkvi, da bodo politiki v Vidmu govorili nadolgo in široko o ustanovitvi dežele Furlanija-Julijska Krajina, da bodo imeli naši župani iz nadiških dolin kar naprej svoje skupne sestanke s senatorjem Pelico in da ne bodo na teh sestankih nič pametnega sklenili, kaj šele naredili, ter da bodo končno oblasti popravile nekaj cest in vodovodov ter da bodo postavili nekaj Cantierjev di lavoro za javna dela.
Vse to se je uresničilo ker se drugega pravzaprav leto za letom ne dogaja nič novega v Furlanski Sloveniji, in ker je pri nas življenje samo na dve sorti: ali emigriranje na delo v tujini ali pa življenje doma pod vprego birokratizma in administracije v sredi zmešnjave nekih konzorcijev bonifik, raznih fondov, vse sku-skupaj za en velik prazen nič.
Tri izredne stvari,, v letu 1958
Zgodile so se pa med letom 1958 tri velike stvari, ki jih nismo predvideli: 21 junija smo imeli strašansko povovdenj, kar se še pozna na mostovih, njivah in travnikih. Imeli smo pa letos tako veliko in bogato letino, o kateri se nam spomladi niti sanjalo ni. Tretjo stvar smo pa doživeli na cerkvenem polju, ker nas je nadškof Zaffonato tako razočaral, da smo zgubili vsako zaupanje v njega. Nadškof Zaflonalo ni namreč samo pustil, da laški duhovniki po naših duhovnijah kar naprej odpravljajo slovenski jezik pri petju, molitvah in pridigah, ampak je celo prepovedal ob dnevih birme, ko je bil on navzoč v cerkvah, vsako rabo slovenskega jezika in se je s tem pokazal slabši od najbolj nacionalistično vzgojenega italijanskega kaplana ali pa vikarja nekje gori v hribih.
Kaj mislite ali bo v novem letu 1959 življenje dosti drugače kot pa je bilo v preteklem letu?
V emigracijo bo šel vsak naš človek, ki je le kolikor toliko zdrav in močan. Naši delavci in delavke bodo šli v Švico, Belgijo in Francijo ter nekaj malega tudi v druge evropske države. V Belgijo ne bo šlo tako gladko kot prejšnja leta, ker jim karbon ostaja neprodan.
Odrezani od ekonomskega življenja v Furlaniji
Doma nimamo pričakovati velikih dobrot, ker se ekonomska situacija v vsej Furlaniji in ne samo pri nas v Furlanski Sloveniji ne more in ne more popraviti in se tudi še ne bo dolgo vrsto let. Morebiti bodo čez dolgo vrsto let z velikimi državnimi krediti 15 milijard lir vseglih toliko bonificirali razne kraje Furlanske ravnine, da se bo tamkaj nekaj poznalo,
nič pa ne bo padlo na hribovske kraje_________
na Karnijo in Furlansko Slovenijo. Za hribovske kraje sploh nimajo pripravljenega nobenegag plana, da bi ljudem ekonomsko pomagali vsaj čez toliko in toliko let, da bi naši ljudje delali v domačih krajih in da bi doma toliko zaslužili, da bi lahko vzdrževali sebe in družine. Letos je bila v vseh industrijah Furlanije po
kampih Evrope, Afrike in Amerike. In še zdaj nam ni dano, da bi bili vsaj v mirnem času kot drugi ljudje doma, ker se moramo bojevati za naš vsakdanji kruh po najbolj grdih in nagobarnih krajih Evrope: tisoč metrov globoko v minierah ali pa v hladnih in mokrih grabnih, v gozdovih in močvirjih za urejevanje hudournikov in postrojenje električnih central. Nimamo nikdar miru in se nimar za nekaj bojimo. Zato pa se nam zdi, da je prav za nas napravljeno božično voščilo: Mir ljudem na zemlji.
Naše zimske lastovke, naši delavci-emi-granti so že tu. Narprej smo jih videli v Vidmu, ko so stopili iz trena s svojimi valicami, nato v Čedadu vserod, kjer se u-stavljajo naši Slovenji. Zdaj jih pa vozijo korjere po naših vaseh. Skoro vsak dan jih pride po nekaj v skoro vsako našo vas.
Smejejo se nam, ki smo ostali doma, ko jim pravimo, da je bila letina dobra, da je bilo polno burje in sadja pa toliko, da so se veje lomile. Sirak je imel take pagnole ko debela moška roka. Ko pa jih hočemo pogostiti, jim pa nimamo skoraj kaj ponuditi od tistega kar je rodila naša zemlja, še najlaže jim damo taj našega vina nostrana. Praseta tudi cvilijo sedaj po vseh kantonih, ko jih zakoljejo. Ni jih toliko kot enkrat, ker jih nima kdo rediti, ma za naše emigrante se že dobi klobasa i mulca i prata i feta starega pršuta. če še spravimo skupaj feto domačega sira ali pa masla, smo že našteli vse kar ima naša zemlja najboljšega. Morebiti se dobi tudi bičerin žganja, ki je nimar kon-trabant: ali doma skuhani kontrabant ali pa kontrabant, ki ga jq skrivaj prinesel kakšen prijatelj z Unejskega. Polente pa že marsikdo ne mara, burica je sedaj že stara in napol suha. Z jabkami in hruškami pa ne moreš futrati odraslih ljudi.
še narvenč, kar jim lahko damo, je na-prijazna beseda, naše odkrito veselje, da jih vidimo med sabo.
Vsi že vedo, ker smo jim pisali, kakšno povodenj smo imeli 21. junija, in vsi so že naprej vedeli, da tiste škode od povodnji ne bo nobeden povrnil in da so obljube o-stale obljube in da bosta največjo škodo pokrila plevel in trnje.
Našim emigrantom ne maramo kvariti veselja prvih dni, ko so doma, z vprašanji kako bo na velažnjo z delom, kdaj bodo prodali tiste strašno velike kupe karbona v Belgiji in Germaniji in kako bo ekonomska kareta šla naprej v novi Franciji.
Glavno je sedaj, da so naši delavci doma, da zjutraj dolgo spijo in počivajo in zvečer dolgo čujejo doma, in če treba tudi
v oštariji. Nar lepše kar jim moremo dati je spočitek, je spanje, je naš zrak, je življenje pri nas, ki je balzamo za pljuča in srce po vsem tistem smradu in strupu v minijerah in fabrikah.
Pred nami je vse polno praznikov od božične Vilije, Božiča, Sv. Štefana, Novega leta, Sv. Treh kraljev, pa vse do konca Pusta, še je ostalo za te praznike nekaj starih navad in ne bo brez štrukljev in žuči za Božič in Novo leto in tudi za Ko ledo se bodo še dobili mladi fantje koledniki.
Ma ko bo prišla velažnja in se bodo prve rošce pokazale v bregih, glih takrat ko pri nas postaja najlepše, bo treba vzeti slovo in odrajžati. Naenkrat bodo takrat vsi problemi tu: domači in tuji. Kaj in kako obdelati po domačih in vnajnih delavcih domače posestvo, kaj se splača še delati in kaj se več ne splača? Koliko bo treba in koliko bo sploh mogoče pošiljati z rimesami denarja domov familijam? To so vaši personalni domači problemi vsakega našega emigranta. Kot Slovenci doma iz Furlanske Slovenije vedo naši delavci emigranti, da ima Furlanska Slovenija tudi svoje javne probleme, ki so po pravici povedano, strašno zavoženi. Vsako leto, ko se emigranti vrnejo, jim povemo, da se je mnogo govorilo, kaj se bo vse napravilo in vsako leto vidiio, da se ni nič napravilo. Naši delavci emigranti vedo tudi, da so bile v preteklem letu volitve in da- so bile te volitve brez ljudi, ki dajejo denar, da sploh ljudje v Furlanski Sloveniji morejo živeti.
Za večino tistih, ki so že delali v tujini in sedaj paršli na zimske ferije domov, ni posebno velik problem kakšno delo in kako plačano bodo dobili. Teže bo za nove reklute dela, za tiste, ki gredo p ’vjč na delo v tujino. Dela sedaj ne ponujajo več vserod kot prejšnja leta, iskati ga je treba in prekalkurirati, ali se sploh splača delati in koliko ostane, da se lahko pošlje domov.
Kot pravijo naši delavci, vse kaže, da bo v novem letu 1959 za naše lastovke po
svetu za spoznanje manj dob/o kot v preteklem letu, ma bo že še šlo, le aranžirati se bo moral vsak znati bolj.
Nočemo biti pesimisti in smo zato zadovoljni, če vsaj vsako leto naprej razimo našo barko življenja in dela po domačih bregih in tujih krajih, želimo le, da bi novo leto 1959, v evropskem mercato comune ali pa tudi brez njega dalo dela našim rokam in kruha našim familijam.
Kmet v Franciji
Vse polno naših delavcev živi v Franciji in ima priložnost, da vidi kaj pridela in kako živi francoski kmet. Našim ljudem se zdi, da francoski kmet živi v primeri z našim kot gospod. Ima lepo rodovitno zemljo, narvenči part v ravnini in pridela dosti krompirja, žita in vina ne samo za svojo družino, ampak tudi, za prodajo.
Francoska država pa vseglih ni zadovoljna s tem, kar pridelajo francoski kmetje na dveh milijonih posestev, ker pridelajo premalo mlečnih produktov, mesa, jajc, sadja in zelenjave za potrebe francoskega prebivalstva. Francoska vlada zahteva, da bi morali zmanjšati produkcijo vina in krompirja ter ne več povečati produkcijo žita
Francoski kmetje imajo podobno kot i-talijanski kmetje precej manjši reddito, kot drugi francoski drža,vljani, in sicer za celih 300% manj.
Pred leti šo bilil nekateri naši delavci v Franciji navdušeni nad življenjem francoskega kmeta in so nekateri nameravali kupiti iz prihrankov svojih plač posestva v Franciji. Zdaj pa jih več toliko ne mika, da bi začeli v Franciji na novo delati na kmetih. Vidijo, da so tudi v Franciji delavci v industriji bolje plačani kot pa zaslužijo kmetje s svojim kmetovanjem.
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir
V novi deželi: narodno-manjšinske pravice in široka ekonomska avtonomija
Če nam ne gre v živo kriza v Furlaniji, ker smo od nje izključeni, nas pa zelo in-teresira, kaj bo s konstituiranjem nove dežele (regione) Furlanija-Julijska Krajina. Že iz sedanje dolge polemike, med tržaškimi in videmskimi politiki vidimo, da hočejo imeti Tržačani Trst za glavno mesto dežele, Furlani pa Videm in da nobena stran ne bo glede tega hotela popustiti. Mi furlanski Slovenci imamo slabe izkušnje z videmskimi političnimi krogi, katerim sploh manjka tisti posebni čut za ljudi drugega jezika, za pravice narodnih manjšin. Za videmske politike sta narodnost in državljanstvo ista stvar. V Vidmu sploh ne morejo ali pa nočejo razumeti, da sploh obstoje dobri italijanski državljani, ki imajo slovenski ali nemški jezik za materin jezik in da po naravnih in človeških zakonih civiliziranega sveta (Nadaljevanje na 3. strani)
svojim naročnikom, čitateljem in prijateljem uredništvo in uprava «Matajurja" in P. D. „1. Trinko"
«Milim 111111111111111r1111.il in n 1i iiiiiiiniiiiiiinniniiin,    M„, Iillllltlllll,, ,,,, ,,,,,,,,,, |I|IH,,,,,,,,,
Naše zimske lastovke so že tu
malem kriza in so vserod odpuščali delavce.. V prihodnjem letu bodo furlanski delavci lahko veseli če ne bo slabše kot letos. Mi furlanski Slovenci smo pa že tako odrezani, izključeni od vsake industrije, da se nas domača težka ekonomska sitacija več ne tiče. Mi smo tako daleč padli, da je za nas skoro vseglih ali je v Furlaniji kriza ali ne, ker smo popolnoma odrezani od vsakega ekonomskega življenja od vseh interesov in koristi v Furlaniji. Mi furlanski Slovenci smo sicer italijanski državljani in sicer dobri državljani, toda za nas so važne ekonomske krize ali pa konjukture v Franciji, Švici, Belgiji in drugod, ne pa doma, Tudi v letu 1959 ne bo za nas drugače.
Vesele božične praznike in uspeha polno novo leto 1959 želijo:
»MATA.IUI' V
LIA	RUM	ANCA	Delavci-emigranti ne volijo
GRB KANTONA GRAUBUENDEN
Lia Rumanča je kulturna organizacija Rumančev (Ladincev) v Švici, ki govore podoben jezik kot naši sosedje Furlani v Videmski pokrajini. Romandi žive v Švici v kan.onu Graubunden, italijansko Gri-gioni. Romančev je komaj 40-50 tisoč, žive v tesnih ekonomskih prilikah v visokih alpskih doiinah kantona Graubunden. že stoletja so prisiljeni iskati svoj vsakdanji kruh z delom izven svoje ožje domovine, v tujih deželah. Nimajo nobenega mestnega centra in žive samo po gorskih vaseh.
Romanči so potomci keltskega in retij-skega prebivalstva, ki je živelo za časa rimskega imperija v Švici. Uradni jezik je bil latinski in so prevzeli tudi Romanči latinski jezik. Edino prebivalci visokih alpskih švicarskih dolin so v srednjem veku obdržali še latinski jezik, medtem ko se je po vsej Švici razširil nemški, francoski in kasneje itaiijanski jezik. Seveda se je ta njihov latinski jezik, pomešan, s prvotno keltsko govorico, v stoletjih spremenil in dobil obliko sedanjega retoro-manskega — romanškega jezika, šele v 16. stoletju je romanski jezik dobil poleg nemškega in francoskega jezika veljavo samostojnega jezika s pisanjem biblijskih dram.
V švicarskih dolinah so imeli Romanči svoje samostojne sodne občine, ki so se od 11.-16. stol. razvile v male republike, Majhen romanški narod ima tri govore, ker so živeli Romanči ločeno v svojih zaprtih dolinah in ni bilo takrat nobenih razširjenih prometnih zvez. Do današnjih dni se je ohranila podeljenost na tri romanske govore (idiome).
Švica je priznala leta 1848 tri uradne jezike: nemški, francoski in italijanski, leta 1938 pa še retoromanščmo (romanščino) kot četrti uradni jezik v kantonu Graubunden.
Švicarji smatrajo ohranitev vseh štirih jezikovnih skupin za absolutno državno potrebo, da s tem opravičijo nasproti svojim državnim sosedom obstoj samostojne države z več državnimi jeziki. Ohranitev materinskega jezika za vsako posamezno jezikovno skupino je vprašanje, ki se tiče slehernega Švicarja. Nihče ni bolj zainteresiran na ohranitvi jezikovnih manjšin, kot prav pripadniki jezikovne večine v Švici. To spoznanje temelji na veselju vsega švicarskega prebivalstva nad jezikovno raznolikostjo svoje domovine.
Romanščini ne preti nobena nevarnost od strani švicarske države, da bi skušala potujčiti in zapostaviti ali pa celo preganjati njihov jezik. Načelno so tudi Švicarji nemškega jezika za to, da se mora ro-manščina ohraniti.
Nevarnost za obstoj romanške jezikovne skupine leži v tem, da se naseljujejo med Romanči švicarski Nemci. Obstoje velike težave v tem, ker se mora vsak naseljeni Nemec na romanškem ozemlju prilagoditi v kulturnem in jezikovnem pogledu svoji novi romanški domovini.
Romanči se ne opirajo samo na švicarske uradne kroge, ki hočejo na vsak način ohraniti njihov jezik in njih posebne etične značilnosti, ampak delajo tudi sami od sebe z vso silo na ohranitvi svojega jezika. Ustanovili so organizacijo Lia Rumanča, v okviru katere se na miroljuben in kulturen način borijo proti potujčevanju od zunaj, proti vplivom nemške večine in zlasti proti pomanjkanju idealizma in proti pasivnosti v lastnih vrstah nasproti gospodarskim in turističnim vplivom, ki jih prinaša tok modernega življenja.
Delovanje Lia Rumanča
Lia Rumanča se je bojevala in se še bojuje proti predsodkom svojih lastnih revnih kmečkih romanških ljudi, ki se niso hoteli več zavzemati za svoj materinski jezik in so pasivno prevzemali nemški
govor turistov in druge, posebno gospodarsko bogate gospode, ki prihajajo v njihove vasi. Ustanovila je po vseh krajih, seveda tudi z državno podporo, številne predšolske učne zavode, šole za majhne o-troke, nekaj podobnega, kot pri nas v furlanski Sloveniji asili infantili in scuole materne. Posebno je gledala Lia Rumanča na to, da je ustanovila takšne šole za majhne otroke v takšnih krajih, kjer so že več kot sto let poučevali samo v nemščini in kjer so že nekoliko pozabili svoj romanški jezik. Prav s takšnimi šolami za majhne otroke so spet obnovili in osvežili med romanskim prebivalstvom znanje svojega romanškega jezika.
Ko so spet navadili svoje majhne otroke, da so začeli govoriti čisti romanški jezik, so vpeljali romanščino v prve razrede osnovnih šol in počasi postopoma v vseh razredih osnovnih šol do srednjih šol.
V romanških vaseh učijo sedaj od 1. do 3. razreda romanščino v 4. razredu osnovnih šol pa učijo nato še nemščino kot tuj jezik v tolikšni meri, da se je perfektno naučijo, ko končajo obvezno šolsko izobrazbo. Malemu romanškemu narodu je s tem, s pomočjo vse Švice, zagotovljen nadaljnji narodni obstoj.
Podobnosti in razlike med nami in Romanči
Opisali smo sedanje združene uspehe Romančev in celokupne švicarske javnosti na utrditvi revne hribovske romanške skupnosti v graubiindeskih dolinah, kjer najdemo precej podobnih prilik, pa tudi razlik s stanjem, v katerem moramo živeti mi furlanski Slovenci v dolinah se-vemo-vzhodne Furlanije.
Kakšne so te podobnosti:
1. Romančev je približno 40-50 tisoč, torej približno kot nas furlanskih Slovencev;
2. živimo kot Romanči v hribovskih zakotnih dolinah v težkih ekonomskih prilikah ;
3. tudi pri nas mora hoditi na delo v tujino skoro polovica prebivalstva, ker ne more živeti samo doma od dohodka svojih ubogih kmetij ;
4. tudi mi se moremo kot Romanči boriti v lastnih vrstah proti pasivnosti in pomanjkanju idealizma naših ljudi, ki se sicer zavedajo in pravijo, da so Slovenji in govore po slovenski, si pa ne upajo zaradi preteklega preganjanja ničesar napraviti, da bi ohranili zase, zlasti za svoje otroke, slovenski jezik.
5. tudi italijanska država bi imela koristi kot Švica od tega, da se mi furlanski Slovenci obdržimo, ker bi tako na najboljši način dokazala svojim sosedom, da v njej res vlada pravi evropski duh skupnosti in resnično demokratična praksa, ki temelji na raznolikosti in etničnih posebnostih raznih narodov.
6. podobno zgodovino kot Romanči imamo tudi mi furlanski Slovenci: imeli smo svojo upravno in sodno avtonomijo v soseskah in v dveh velikih župnijah: lan-darski in mersinski banki. Podobno avtonomijo so imeli Romanči v svojih sodnih občinah, ki so zadržale delno svojo avtonomijo še do današnjega dne;
7. Romanči žive samo v vaseh in nimajo nobenega mesta, prav kot mi furlanski Slovenci v naših 150 vaseh in naseljih;
8. romanški jezik je dobil svoje prve pisane dokumente v romanščini v 16. stol. s cerkvenimi dramami, mi furlanski Slovenci pa z raznimi dokumenti, od katerih sta ostala černejski rokopis iz leta 1497 in dokument o slovenski bratovščini Sv. Hi-jeronima v Vidmu iz leta 1452.
Zapostavljanj d. naravnost diskriminacije proti našemu slovenskemu jeziku v furlanski Sloveniji pa kažejo, da je precej stvari pri nas, ki so popolnoma različne od tistih pri Romančih. Na žalost moramo ugotoviti, da te razlike v škodo naše narodne skupnosti obstajajo po krivdi naših italijanskih oblasti in italijanske javnosti, in sicer:
1. švicarska vlada je priznala s švicarskim zveznim referendumom leta 1938 jezik malega romanškega naroda za uradni deželni jezik kantona Graubunden. Pri nas pa preganjajo oblasti naš slovenski jezik po šolah in povsod v javnosti.
2. V Graubundenu je v vseh romanških krajih učni jezik v vseh osnovnih šolah romanščina. Pri nas kaznujejo z denarno globo in z drugimi kaznimi vsako besedo, ki jo spregovorijo učenci v svojem maternem slovenskem jeziku.
3. Romanči imajo svoje predšolske asile infantile in scuole materne, da bi se ro-
manški otroci izpopolnili v svojem jeziku ter tako pripravili za reden pouk v osnovnih šolah. Pri nas so pa azili na gosto posejani po naših vaseh zato, da bi naši otroci že v prvih letih življenja pozabili na svoj materni jezik.
4. V romanških krajih se morajo švicarski Nemci, ki se naselijo med Romanči, naučiti romanškega jezika in prilagoditi kulturnim prilikam romanškega ambienta. Pri nas pa se italijanski funkcionarji (fi-nancarji, karabinjerji, italijanski učitelji in duhovniki, uradniki itd.) ne samo nočejo naučiti naše slovenščine, ampak jo še celo preganjajo.
5. V Švici je vsak Švicar zainteresiran na tem, da se ohranijo materinski jeziki posameznih jezikovnih skupin. Pri nas v Italiji se ne samo skoro noben Italijan za to ne interesira, ampak se velik del javnosti in skoro vse oblasti prizadevajo, da bi čimprej iztrebili naš slovenski jezik in vse naše etnične značilnosti.
6. Šolske knjige v kantonu Graubunden se tiskajo ne samo v nemščini in v italijanščini, temveč tudi v romanščini.. Pri nas ni niti govora o kakšnih slovenskih šolskih knjigah, saj preganjajo italijanski nacionalistični krogi edini slovenski publikaciji v furlanski Sloveniji: naš list »Matajur« in »Trinkov koledar«.
V italijanski javnosti velja Švica kot vzor demokratične države, kako je treba na res demokratičen način reševati narodnostna vprašanja. Navedli smo konkretno, kako se Švicarji kot pravi demokrati prizadevajo z vsemi sredstvi ohraniti narodne manjšine, da bo tako jasno vsakomur, kaj bi morali videmski vodilni krogi in oblasti delati, če bi hoteli doseči švicarsko konkretno demokratično prakso. Sedanja videmska nacionalistična praksa, ki hoče uničiti in iztrebiti vsako narodno značilnost furlanskih Slovencev, je pravo nasprotje švicarske demokracije do narodnostnih vprašanj, je naravnost narodnostni totalitarizem fašističnega ali pa nacističnega kova. S svojimi dejanji so se videmski krogi sami sebe zaznamovali kot nestrpni šovinistični absolutisti.
Naši emigrantski delavci začnejo odhajati na delo v tujino vsako leto v februarju in se začnejo vračati v drugi polovici novembra in prvi polovici decembra.
Preko leta ni v vaseh do 75% odraslih moških, žensk pa tudi manjka več kot polovica.
Navadno se dogaja, da so pa ravno med februarjem in decembrom volitve za komune, pa tudi za provinco in za parlament. Kdo voli potemtakem na teh administrativnih in političnih volitvah?
Volijo v glavnem starejše žene in možje, ki niso več pri zdravju in moči, da bi mogli na težko delo v tujino, volijo nato državni uradniki in žene gospodinje, ki i-majo opravka z otroki in s posestvom, ker se ne morejo nikamor makniti. Vsi ti ljudje so pobožni, hodijo redno v cerkev in pri volitvah volijo navadno tako kot jim naročijo duhovniki v cerkvi. Duhovniki priporočajo seveda kandidate krščanske demokracije in tako zmaguje nimar krščansko demokratska partija z glasovi starih ljudi, gospodinj in še narbolj državnih uradnikov. Takšne volitve seveda niso izraz volje večine volilcev in sicer tistih volilcev, ki pravzaprav pošiljajo denar iz emigracije in vzdržujejo po nar-venči part vse ljudi v vasi. Vprašanje je, ali bi vsi emigrantski delavci če bi bili doma za časa vo'itev, volili za krščansko demokracijo? čemparne stranke (socialisti, socialdemokrati in komunisti) se razburjajo in pravijo, da bi morale biti volitve takrat, ko je večina emigrantov doma, to je ali v decembru ali v januarju. Prefekt se pa, seveda izgovarja ker bi bil rad, da bi zmagala vladna partija, da volitev ni mogoče imeti v decembru, ker so poti zamrznjene in ledene ter zato ljudje ne bi mogli iti na volitve. V Furlaniji so bile pred dvema mesecema komunalne volitve v nekaterih furlanskih komunih kot na primer v špilimbergu, Villi Vicentini in drugod, kjer tudi večina ljudi ni bilo doma. Pa vseglih prefekt ni hotel dovoliti, da bi bile volitve šele v decembru.
II I I HI;|i|!ll|l|ll!llllill!lillllilMli:i:lilllllill|i| I III I III 1111111 I I ! ! 111111 II! 1111111 H 11111 111 1111 » 11 I I111111111111111111111111
Gospodarske vesti iz Videmske pokrajine
Mala dela
Kot drugod se že kažejo nekateri znaki recesije tudi v Videmski provinci. Pisali smo že o skrajšanju delovnega umika in o nekaterih odpustitvah v Čedadu. Sedaj pišejo o podobnih stvareh italijanski žor-nali tudi o Vidmu. V imprezi »Fratelli Romanut« so odpustili nekaj delavcev.. 40 se jih pa boji, da jih bodo vsak čas vrgli na cesto. Pri SAFAU je pa kar 100 delavcev na tem, da to zimo ne bodo imeli dela. Ti pojavi še ne pomenijo, da gre za splošno ekonomsko krizo v Furlaniji ampak le za zastoj. Za nas furlanske Slovence pa so ti fenomeni vseglih važni, ker bo še manj izgledov da bi kakšen naš delavec mogel dobiti delo tu v bližini. To je zato še bolj nerodno, ker se naši emigranti zmeraj manj hvalijo z zaslužki v Franciji in drugod po svetu.
Fond solidarnosti
V Parlamentu že dolgo kuhajo zakonski predlog (proposta di legge), da bi se ustanovil posebni fond solidarnosti, iz katerega bi izplačevali podporo tistim ku-metom ki jih zadenejo izredne atmosfe-rične nesreče, katastrofalne povodnji in hude ure.
Mi furlanski Slovenci smo z vsemi hribovskimi prebivalci Videmske province zainteresirani, da bi čimprej dobili takšen zakon. V fond bo dala država po 5 milijard lir skozi 5 let. Svoje kontribute bodo morali dati tudi posamezni enti, organizacije, province, kamuni in drugi. Fond bo administriral minister za kmetijstvo in gozdove. Iz fonda bodo izplačali vse ali pa delno nekatere davke kot n. pr. občinske in provincijalne davke na zemljišča in kmečke redite, taso na rike-co mobile in živino. Iz fonda bodo finansirali nakup semen, umetnih gnojil in sredstev proti rastlinskim boleznim (anti-crittogami).	i
Zadnji čas je, da se ustanovi taksen fond pa čeglih ni velik, ker je nekaj boljše kot nič. Z državnim kontributom 5 milijard lir ne bo mogoče delati čudeže. Saj smo imeli v preteklem letu samo
Tudi v naši furlanski Sloveniji so iste razmere kot v vseh furlanskih vaseh, ki' imajo polno emigrantov. Tudi naši komunalni sveti so bili izvoljeni samo z glasovi starih ljudi in uradnikov. Tudi za naše kraje velja, da morajo biti volitve pozimi, ko so ijudje doma. Sarr.o na takšno vižo bodo izvoljeni komunalni konsiljeri ki jih hoče ljudstvo.
Emigrantske rimese
V prvem semestru letošnjega leta so prinesle remese emigrantov 118 milijonov dolarjev ali približno 75 milijard lir. V drugem semestru vsakega leta je število rimes vsako leto še večje. Letos pričakujemo, da bodo emigranti iz vse Italije na delu v tujini poslali svojim družinam za 150 milijard lir rimes. Rimese emigrantov pomagajo, da se zmanjšuje deficit italijanske trgovinske bilance. Letos bo iznesel deficit sarr.o okoli 400 milijard, ki ga bodo dohodki iz emigrantskih rimes (150 milijard) in iz turizma (250 milijard) izravnali. Tudi mi furlanski Slovenci pošiljamo, čeravno nas je samo 40.000, precej rimes naših emigrantov v domovino in pomagamo s tem, da se manjša deficit naše državne plačilne bilance. Potrebno bi bilo, da bi tudi država pokazala konkretno in ne samo z načrti in obljubami, več interesiranja za težke ekonomske probleme Furlanske Slovenije.
v Videmski provinci dve katastrofalni povodnji, v Nadiških dolinah in v Kami-ji, ki sta napravili, kot so pisali vsi žur-nali brez razlike, nad 5 milijard lir škode. Vsako leto je pa vse polno katastrofalnih povodnji v celi Italiji. Ne vemo, koliko kontributov bodo dali v ta fond razne ustanove. Ni verjeti, da bi vse skupaj dale več, kot je dala država.
Kot je razvidno iz zakonskega projekta bodo nesrečni poplavljenci in drugi poškodovanci od raznih vremenskih katastrof, dobili sicer olajšave od raznih davkov in zastonj nekoliko semena in drugih stvari potrebnih za kmetovanje. Ne bodo pa mogli dobiti povrnjene škode, ki jo napravi povodenj, ki odnese zemljo in nanese šoder ter napravi še škodo po hramih. Poplavljenec bo dobil le toliko, da bo lab ko začel spet migati na svojem posestvu.
Ne smemo niti pomisliti, kaj bo, če nas zadene nova vremenska katastrofa. Vsak večji dež je že nevaren za naše gole brege.
škoda po toči ne spada v fond solidarnosti.
Kaša emigratila po Evropi
V lanskem letu je šlo 228 tisoč ljudi iz Italije na delo v tujino. Med njimi je bilo nekoliko tisoč emigrantov iz Furlanske Slovenije. Največ emigrantov-delavcev je šlo v Francijo, in sicer 37.120, v Belgijo 13.570, v Anglijo 10.495 in. v Germaniju 3.578. Tudi iz ubogih naših vasi je šlo največ delavcev v Francijo, kjer se pa niso preveč pohvalili zavojo draginje, ki je tam nastala. Zaslužili so premalo, da bi mogli pošiljati tolike in takšne limese, da bi zalegle njihovim družinam. Gb koncu tedna nam bodo naši emigranti, ko se vrnejo čez zimo domov, povedali, kako so letos izhajali v novih razmerah v Franciji.
Onstran morja
čez morje je šlo v lanskem letu 106 tisoč italijanskih emigrantov : v Kanado 26.664, v Venezuelo 19.899, v Avstralijo 17.003, v USA 16.805, v Argentino 17.928, v Brazilijo 6.157, v Uruguaj 1.044 in nskaj nad 3.000 v razne druge države. Po vseh teh državah so vserod naši emigranti iz Furlanske Slovenije. V države onstran morja so šli naši ljudje še pred prvo in drugo svetovno vojsko, in tudi zdaj, po zadnji vojski stalno kapljajo naši ljudje, drug za drugigm v prekomorske države. Dobro je tistim, ki so v USA in Kanadi. Tudi v Avstraliji jim ni slabo, čeravno je tam bolj pusto življenje. Ni pa več tako dobro v Argentini, kakor je bilo pred vojsko. Bolj riskirano pa je iti na delo v Brazilijo, Uruguaj in Venezuelo, ker se ti lahko zgodi, da ti mora plačati država karto za nazaj, da se rešiš nazaj v domačo revščino.
FOJDA: V OZADJU IVANAC
TAJPANA
Spet so se uarnili ta hiši
Ran tej lastovice, ke mraz u je preganja iz naših vasi u gorke kraje, takoviš mraz an zima sta pognale naše emigrante iz švicere an Francije se grjet k domačemu ognjišču. Zadnje tjedne so korjere, ke iz Vidma no vozijo u naše vasi, napou-njene djelauceu an djelauk, ke jih je par-peju treno special iz tjeh štatov. Tu njih muze ve vidimo kako so trudni, kako no majo bizunjo počitka an kako usak u pride rade voje tah svej hiši, še če na nje tekaj Ijepa An kontenti so usi, ke no najò svoj duorr.ek, čeglih ga je za dan bobek.
A kada to ma finiti to živenje za naše Uboge judi? Kada na ma se jim odprjeti na nova pot, ke na jih ne poganjej po svjetu za cjelo živenje?
Anjelé no majò usi šperančo, ke to bodi kej buojše z novim ljetom, a tuo so le njiuanja, zak na žalost za naše zapuščene vasi u majedan se ne interesa, ke to se kej zbuojšej. Priti na če nova velazem an spek no bojo muorli povezati fagot an iti ejtu, ke no bojo mogli obrje-sti djelo za živiti.
Anu zat to če beti tikeri, ke u če rejči, ke par nas ve ljepo stojimo, ke ve marnò
dobar ajar, vodo an ljep panorama. No ne vidijo pa, kako ve muoremo štantati za jo ulsjči indavant.
ČEDAD
NESREČA NE POČIVA
Giordano Čedermac iz Fetjaha je padu na ledu in se močno udaru na glavo. Čedermac je bil blizu vodnjaka in tam mu /e spodarsnjelo an udaru z glavo ob korito. Zdravniki so si pridržali prognozo, ker je ponesrečenec tudi dolgo časa ostal na hi: dem mrazu u nezavesti.
Livia Juša iz Petjaha je tudi padla in si zlomila desno nogo. Zdraviti se bo morala en mesec dni.
Gino Podreka iz Ažle si je zlomil desno nogo, ko je nesel iz gozda brjeme drv. Tud ta se bo moral zdraviti mjesac dni.
SV. LENART SLOVENOV
Demografsko gibanje v Ijetu 1958
i;i i 11 m 111 m 11 m n i m i m m i 111 n m m h m n 11111 m m i m 111111111111111111111111 ■ 111111111 ■ 1111111 :
PQDBONESEC
Par nas je buojš kot v Milanu ali Rimu?
Iz komunske zaključne bilance za tole Ijeto je razvidno, de je podboneški komun zlo bogat. Rečemo zlo bogat, če gledamo in konfrontamo bilanco komunov velikih mjest, kot so Rim, Milan, Benetke, da ne govorimo o Vidmu. U tjelih ko-munih so zaključili bilancio z velikanskimi deficiti. Naj omenimo samo Rim, ki ima kar 29 milijard lir deficita, tuo skoraj 15.000 lir na osebo, ki tam živi. Par nas pa ni takuò, ker so morebit naši komunski poglavarji buj kapac, buj modri, kot tisti iz velikih mjest, naš zaključni bilancio ima za ljeto 1958 kar 2 milijona an 300.000 lir aktiva. Poglejmo številke kaj nam povjedo :
Dohodki (entrate)	25.998.137
Izdatke (uscite)	24.612.113
Blagajna (cassa)	1.386.024
Aktivni ostanki (residui attivi) 8.185.994 Pasivni ostanki (resid. passivi) 7.209.851 Administrativni! dob|ček|	2.3(63.167
(Avanzo d’amministrazione)
Misli na novega leta dan
(Nadaljevanje s 1. strani J
morajo imeti taki ljudje iste pravice glede svojega slovenskega ali nemškega jezika kot Italijani glede svoje italijanščine. Za Videm so vsi italianissimi in je zanje s tem teoretično in praktično vse rešeno. V praksi so se zato v Vidmu pokazali najbolj konservativni in reakcionarni od vse Italije nasproti narodne manjšine. Toda tudi Trst, kjer politični krogi posameznih italijanskih strank vsaj teoretično in praktično nekoliko priznavajo narodne manjšine, je s svojimi deset in deset tisoči neofašistov vse prej kot privlačen za nas furlanske Slovence. Saj je Prav Trst tisti, ki izdaja v Vidmu nacionalističen list, ki stalno napada noše Pravice.
Ne vemo, ali bodo že v letu 1959 končali Politiki z diskusijami o novi deželi. Nas Zanimata pa predvsem dve konkretne stvari v novi avtonomni deželi: 1. v statutu nove dežele morajo biti konkretno in detajlno formulirane pravice, narodnih manjšin. Nova italijanska ustava je dobra, toda kaj pomaga ko je pa ne izvajajo. Zato ni zadosti, da bi v novem statutu stala samo splošna določba člena 3. Ustave o enakopravnosti državljanov ali pa ®Icna 6 o zaščiti narodnih manjšin ker se (e določbe sploh ne izvajajo. 2. Nova avtonomna dežela bo morala imeti široko ovtonomijo v ekonomskih problemih in Veliko zakonodajo (legislativno) oblast. Ue. tega ne bo imela, potem sploh nima Pomena, da sc kostituira nova dežela s Posebnim statutom. Brez široke ekonomske in legislativne oblasti bi bila nova dežela preveč podobna sedanjemu brezpomembnemu provincialnemu svetu, ki ga v°di dr. Candolini. Provincialni svet je sanio barometer za slabo vreme v ekonomskem življenju videmske province, ne pa motor, ki bi pognal ekonomijo naprej. Če dobimo res pravo avtonomno deželo, po-*cm se bo v nekaj letih že poznalo, da se t'azmere boljšajo. Leta 1959 bo znalo biti ®dloči!no za novo življenje v avtonomni deželi. Mi furlanski Slovenci bomo mora-*■ leta 1959 strogo paziti, da nas v novi deželi ne ociganijo za naše nacionalne in *konomske pravice.
Kje je več mizerje, par nas ali u tistih mjestih? U mjestih imajo ljudje več možnosti ušafati djelo, ker so fabrike, uradi, se izvršujejo javna djela itd., par nas pa nam dajo od časa do časa kajšen kantjer po 500-600 lir na dan za par mje. cu na ljeto. Zatuò naši administratorji ne bi smjeli kazat tajšnjega bogastva, ki ga u resnici ni. če so imjel u »kasi« soude, zakaj jih njeso ponucal za javna djela, ki jih tarkaj potrebujemo in takuó bi naši ljudje ušafali djelo an marsikajšnemu ne bi korlo hodit po svjetu s trebuhom za kruhom.
GRMEK
ZAČEL SO GRADITI CJESTO V PI.ATAC
Pretekli tjedan so začel gradit novo ejesto, ki bo vodila iz Hlodiča preko Dolenjega Brda v Platac. Zgraditev te ejeste težko pričakujejo ljudje iz te vasi, ker muorajo vse nositi na hrbtu. Troštamo se, de ne bo pasalo dougo časa, de bo tud ta vas povezana z dolino.
SMRTNA KOSA V TOPOLOVEM Pretekli tjedan je nahitroma umrla 58 ljetna Antonija Rukli iz Topolovega, žena se je počutila slabo in so jo šobit pejali u čedadski špitau, kjer ji pa niso mogli nič pomagat. Parpejali so jo damu, kjer je hitro potlé umrla. Žalujočim sinovom Marju, Silverju, Ernestu in Mariji izrekamo naše sožalje. Sin Silverij se je pred nedavnem ponesrečiu v Franciji, kjer je djelu in leži še sada u špitalu, ker mu je stroj odnesu nekaj prstov.
C d parvega ženarja pa do 30 novembra se je v našem komunu rodilo 18 otrok, umrlo pa je 26 oseb. Rojenih v komunu je bluó 12, izven komuna 4, v Belgiji pa
2.	V komunu je umrlo 18 oseb, izven komuna 4, v Ameriki pa 2.
Rojeni v komunu so teli: Dugaro Aldo iz Čišenj, Cicuttini Paolo iz Škratovega, Favša Silvan iz Kravarja, Predan Tiziano iz Kravarja, Hvalica Marica iz Gorenje Mjerse, Trušnjak Janez iz Kozice, Primožič Katija iz Ošnjega, Kanalac Lucija iz Hrastovja in Capra Donatella, Martinič Marija, Paravan Francka in Zorzutti Walter iz Gorenje Mjerse. Rojen v Vidmu je bil Jušič Lucijan, u Čedadu pa Borghese Irma, Lenat Pavel in Dor-njak Silva. V Belgiji pa sta se rodili Bledič Rosana in Vižin Gabrijela.
Umrli u komunu so teli: Klinac Roza in Šibau Pierina iz Jesen j à ; Piccoli Virginia, Matelič Alojzija in Terliker Alojz iz Sv. Lenarta; Kavčič Antonija in Obid Ivan iz Hrastovja; Karlič Štefan iz Grob-je; šibau Antonija in Predan Luigino iz Kravarja; Kovačevščak Antonija, Cici-goj Anton, Kjačič Antonija in Kjačič An-ton-Ivan iz Utane; Simac Alojzija iz Škratovega; Medveš Marija iz črnic; Garjup Mihael iz Ošnjega in Bordon Gino iz Pi-čiča. U Čedadskem špitalu pa so umrli: Petrusin Frančišek, Trušnjak Marija, Domeniš Marija in Kručil Alojz. V Wa-
schingtonu je umru Simac Anton, v New Yorku pa Bernardino Štefan. Ta zadnja dva sta umrla v visoki starosti in sta ži-vjela v Ameriki dosti ljet kot emigranta.
Dne 5. decembra je umru nenadoma 64 ljetni černota Alojz - Gunat po domače, iz Gorenje Kosce. Ranki Alojz je biu dobro poznan po vsej bližnji in daljni okuo-lici, zatuò je njegova hitra smrt še buj pretresla ljudi. Pogreb je bil v nedejo 7. decembra. Družini rankega izrekamo naše sožalje.
JAGNJED. O ejesti, ki peje iz Utane skuoz Jagnjed na Staro goro smo že pisal, a komunski poglavarji se vsedno še njeso zganili, de bi jo vsaj malo popravili. C jesta je podobna pravemu potoku in je ankul ne posujejo z malo »glerje«.
Zavoj slabe ejeste muoramo utarpjeti nimar veliko škodo. Naše pardjelke muoramo nositi sami prodajat na »marčjat«, ker kupci ne morejo u našo vas s kamioni zavoj ejeste, ki se uderja. L j etos smo i-mjel posebno dosti sadja in kostanja Za prodajo a vsega nismo mogli prodat in zatuò je dosti sadja zgnilo.
POROKA. Poročila se je učiteljica TeT režija Feletič, hči Pia Feletiča iz čemurja z g. Collavini-jem, sin lastnika avtobusnega podjetja »Collavini« iz Vidma. No-voporočencema želimo obilo sreče v skupnem živenju.
ri iiiiiiE i i i i iii i iiiriiriiiiiiidiiMiiinii t iii i i i i i iii ii 111 lili 111111111 i hti n 11 lili n n n n n n 1 mn u ri n mili
SV. PETER SLOVENOV
Mali obmeini promet novembra
čeglih je začel mraz je bil mali obmejni promet (piccolo traffico di confine) mjesca novembra precej velik. Ljudje iz Jugoslavije so hodil u Čedad na senjén sv. Martina an tud djela. na puojih ni tajšnega u tjem mjescu. Vsega skupaj je b’uò 16.883 prehodov; iz italijanske strani 3.310, iz jugoslovanske pa 13.573.
Skuoz blok u štupci je bluó 8.542 prehodov: iz italijanske strani 1.564, iz jugoslovanske pa 6.968.
Skuoz blok u Učji (komun Rezija) je bluó 902 prehodov: iz italijanske strani 376, iz jugoslovanske pa 526 prehodov.
Skuoz Most na Nadiži (komun Tipana) je bi ó 1.843 prehodov: iz italijanske strani 58, iz jugoslovanske 1.785.
Skuoz Polavo pri čeplatiščih je bluó 348 prehodov: iz italijanske strani 106, iz jugoslovanske 842.
97,
oč boži
-MiillMlV' / i.
Noč božična, nam z nebes poslana kakor rosa zlata, sladka mana legla je na vas in v polje, neteče! Nam zla odjemi ji, daj svoj mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.
V čase se zamislimo nekdanje, péèemo si bùrice, kostanje, na ognjišču ogenj plapola.
Kje so naši, v Belgiji, v tujini? Bridki begajo krog nas spomini: niso, niso vsi doma.
Se ste tu, vsi znojnih ste obrazov, drva vlačite dol s strmih lazov in bremena nosite sena.
Se pri nas ste kakor davna priča, ko glasi se pesem od božiča, na ognjišču ogenj plapola.
Skuoz Solarje pri Dreki je bluó 744 prehodov: iz italijanske strani 342, iz jugoslovanske 402.
Skuoz Klinac je bluó 588 prehodov: iz italijanske strani 194, iz jugoslovanske 394.
Skuozi Mišček (komun Prapotno) je bluó 996 prehodov: iz italijanske strani 594, iz jugoslovanske 402.
Skuoz Robidišče je bluó 2.319 prehodov : iz italijanske strani 68, iz jugoslovanske pa 2.251.
Skuozi bloke u Boketi, Topolovem in Dreki ni bluó nobednega prehoda, ker so ti sezonski an zatuó bojo ostali zaprti do pomladi.
PREMIJE KMETOM
Pretekli tjedan so bli funkcionarji od Inšpektorata za kmetijstvo (Ispettorato dell’Agricoltura) iz Vidma po komunih Nadiške doline. Razdelil so kmetom premije, ki jih je dala država za konkors nakupa semenskega krompirja. Vsi premiji znašajo več kot dva milijona lir.
IZ KOMUNSKE SEJE
U nedeljo 14. t. m. se je zbral komunski svet, ki je rešil nekaj zlo važnih problemov. Najparvo so imenovali za odbornika (assessore) Gina Korediča na mjesto rankega Ivana Korena, Potrdil so tudi komunski proračun (bilancio preventivo) za ljeto 1951. Odobril so načrt za gradnjo nove srednje šuole u špetru, ki bo košta-la 89 milijonov lir in za prvi obrok nakazali 45 milijonov lir. še enkrat so sklenil ustanovitev konzorcija za bibiško službo (servizio ostetrico) z bližnjim komunom Sovodnje. Nazadnje so še gor postavili novo tarifo za trošarinski davek (imposta di consumo) za ljeto 1959 in obnovili komisijo za komercialno disciplino.
ZIMSKI URNIK ZDRAVNIŠKEGA KONSULTORJA
S prvim ženarjem 1959 bo spremenjen umik zdravniškega konsultorja u Spetru. Od tega dne naprej bo odprt vsako sredo od 13. do 14. ure in ne ob petkih, kot je bluó do sada.
AVTOMOBILSKE KORSE NA STARO GORO
Pretekli tjedan se je sestala u Vidmu športna komisija A.C.I. (Automibil Kluba), da so razpravljali o razvoju avtomobilskega športa v zadnjem času. Med dragim je predsednik komisije povjedu' da se ne bojo več vršile avtomobilske kor-se iz Kluže na sedlo Nevea, ker je ejesta slaba in da so zbrali sedaj za dirkališče ejesto, ki peje iz Čedada na Staro goro,
ki je dolga 8 kilometrov m je bla asfaltirana ljetošnjo poljetje.
Troštamo se, de bo ob priliki kors, ki bojo na pomlad, paršlo dosti ljudi in takuó bojo mogli spoznat tudi lepote naših vasi in dolin, saj se iz Stare gore nudi krasen razgled po vsej Slovenščini in Furlaniji.
DREKA
GUŠ ALOJZ JE UMRU
Dne 15. t. m. je umru 47 ljetni Alojz Guš iz Zavrta. Ranki Alojz je šu en dan prej na jago na Hum an tam mu je paršlo takuò slabo, de so ga muorli parjate-lji parnesti damu. Cjelo nuoč je stal slabo, drugo jutro pa je umru.
Ta nagla smart je zlo pretresla uso našo okuolico, ker si je smart zbrala takuò mladega moža. Ranki je bil skarben družinski oče, dobar delavec an zatuó je bil par ljudeh zlo parlubljen an spoštovan, žalujoči družini an žlahti izrekamo naše sožalje !
REZIJA
Don Ferrini „ Capo del Comune“
Dne 16. decembra t. 1. je klerofašistični «Gazzettino», ki izhaja v Benetkah priobčil članek, ki se tiče ustanovitve nove župnije v Učji. Ker v tej vasi nihče ne čita tega dnevnika prenašamo dobesedno del tega članka, da bodo ljudje iz Učje sodili kako potvarjajo resnico nekateri pisuni. «Gazzettino» piše sledeče:
»Nello sperduto paese di Uccea, un villaggio che confina con la Jugoslavia, vi sono state grandi feste in questi giorni, perchè il paesino è stato elevato a Parrocchia: a parroco è stato nominato l’attuale cappellano don Vito Ferrini, che è anche maestro di ruolo e che in quella sede disagiata, con spirito di cristiana e civile abnegazione, si dedica al bene spirituale e materiale della zona: difatti egli è il parroco, il maestro, il medico, è il capo insomma del Comune ...«
Don Ferrini je v Učji komaj par let, prihaja iz Vizonta, kjer je kaplanoval kakih deset let. Tam ljudje ne vedo povedati, da bi njihov bivši kaplan posedoval kakšne posebne talente, ker ni nobenega zdravil in tudi ne učil, če izključimo poučevanje krščanskega nauka v italijanščini. Tudi Vizont je zapuščena vas kakor Učja, morda še bolj, ker odkar je odšel don Ferrini, na njegovo mesto ni prišel se noben duhovnik. Zelo se nam zdi torej čudno, da je ta duhovnik postal kar čez noč učitelj, zdravnik in še »capo del Comune« v Reziji. Kaj srro prišli tako daleč, da don Ferrini je prekosil g. Letiča?
WaIceH
Tudi ti so se slabo izkazali napram manjšinam
G. urednik!
Furlanski socialisti so imeli v dneh 7. in
8.	decembra v Vidmu svoj XII. pokrajinski kongres. Tega kongresa so se udeležili tudi delegati slovenske narodnosti naše pokrajine, ki so v diskusiji posegli vmés z besedo. Zastopnik tipanskega komuna je razložil kongresistom s številkami in konkretnimi podatki v kako obupnem ekonomskem in kulturnem stanju se nahajajo naši ljudje in kako oblasti neprestano nadaljujejo z raznarodavalno politiko.
To je bilo prvikrat v zgodovini našega naroda, da smo slišali v Vidmu v okviru kongresa kake italijanske stranke izjave, ki se tičejo revnega življenja nas Slovencev na Furlanskem. Furlanskim socialistom je zastal dih, ko so slišali opis ekonomskega stanja naših vasi, ki ga je predočil zastopnik iz Tipane. Nihče ni odprl ust, da bi branil našo ubogo manjšino. Kar je najbolj žalostno pa je to, da so prekinili govor našega zastopnika, ko je prešel na vprašanje zaščite naše narodne manjšine.
Kaj pomeni vse to? Kako to, da so furlanski socialisti, ki so se kazali pred volitvami tako naklonjeni nam Slovencem, danes preslišali potrebo, da se mora braniti narodne manjšine?
Pa še nekaj. Kako to, da furlanski socialisti niso ob končni resoluciji kongresa hoteli sprejeti zahtevo socialistov slovenske narodnosti, ki so prosili, da bi se vanjo vključilo tudi vprašanje obrambe jezikovne manjšine pri nas?
— J.N. —
i. //////žž/K ■W « •
,_JVVA'
BILO JE PRED 15. LETI...
1
AO	■	:	:	j
• •	t	i	....... . *..! 'L ..
ODDELEK BRIŠKO-BENEŠKEGA ODREDA na pobočju Matajurja pozimi 1943-41. Ta oddelek so sestavljali izključno beneški Slovenci.
Kdo se ne spominja dni po 8. septembru 1943! že pred tem dnevom so Nemci zasedli vse železniške proge, ki peljejo iz Avstrije proti Vidmu, Gorici, Ljubljani in Trstu. Prišla je 71. nemška divizija in za njo po 8. septembru še Turkestanska, ta v samo Furlanijo, v Videm.
Maršal Badoglio je ob razglasu premirja z Italijo sicer zaukazal italijanski vojski, da se mora nemškemu vdoru upreti, bilo pa je prepozno in le malo je bilo oficirjev, ki bi mu sledili. V naših krajih se je za to pot odločil general Masini, poveljnik alpinske pokretne brigade (brig. alpina di marcia), ki je potem, ko so ga vojaki in oficirji zapustili, nekaj časa sodeloval s sloveniskimi partizani v Kobaridu, nato pa pomagal organizirati s Carlom Comessattijem - Spartacom, pristašem akcijske stranke, italijanske partizane okoli Črnega vrha; iz teh je leta 1944 zrastla skupina »Osoppo«. Iste dni se je v bližnjih Brdih, prišel je nato tudi v Benečijo, zbral prvi bataljon italijanskih Garibaldincev, ki ga je vodil delavec iz Monfalcone - Tržiča, Mario Modotti - Tribuno.
In mi beneški Slovenci? Nismo počivali, saj z Nemcem nismo nikdar mogli biti prijazni, saj so nam Avstrijci po miru v Campoformio pri Vidmu, ko je bila razbita Beneška republika, vzeli vse one pravice, ki nam jih je ta naklonila. Dobro smo poznali Hitlerjeve naciste tudi po pripovedovanjih naših alpinov iz divizije »Julia«, id je do spomladi 1943 s temi »zavezniki« imela opravka na ruski fronti; marsikateri italijanski vojak je končal po krivdi teh zaveznikov zlasti na umiku. One septemberske dni leta 1943 so nam bili vzor že imenovani italijanski partizani in slovenski partizani na Tolminskem in v Brdih. V veliko spodbudo je bilo nar šim Benečanom v onih dneh, ko so videli, da se Nemci ne upajo priti iz Čedada. Ko smo zvedeli, da so soški partizani gospodarji Brd in vse Kobariške, smo se odločili. Orožja, ki ga je italijanska vojska odvrgla, je bilo dosti; tako je naša mladina in marsikateri mladi mož bil kmalu oborožen. In, še so se Nemci v začetku skoraj sami ponujali. Prišli so »na muho« kar sami, kot pravi slovenska rečenica.
Zdi se, da še sredi septembra Nemci v Čedadu in Vidmu niso vedeli natančno, kakšen je položaj onstran nadiške doline, v Kobaridu in v Bovcu. Poskušali so namreč večkrat prodirati po Nadiži navzgor proti Kobaridu in tako je prišlo do pokanja, že 20. septembra so naši fantje napadli kamion Nemcev pri Stupici, ki so ga pustili skozi Špeter. Dva dni nato je prišlo do spopada pri mostu nad Čedadom, pri sv. Kvirinu ali sv. Krnu, kot mu še pravijo ljudje, Najbrže so se Nemci zato hoteli maščevati in 23. septembra so z večjimi silami pridrli do Barnasa. Ali naši partizani se jili niso ustrašili, niti oklopnih voz in tankov ne. Pogumen je bil zlasti Kaliž iz Stupice in kot pravijo pisani spomini, 17 letni fant iz Mersina; pred večjo silo sta se rešila tako, da sta skočila v šest metrov globoko strugo Nadiže. Nemci so pa tudi pobrali svojih šest mrtvih in se vrnili v Čedad. Omenimo še, da so 27. septembra pridrli nacisti v Ažlo, da odpeljejo iz mlina moko, a partizani so jim jo pred nosom odpeljali v Log; bilo jo je več voz. In tako je šlo ves september in še prve dni oktobra.
6. oktobra 1943 se pa moramo posebej spomniti, postal je ognjeni krst naših par-
tizanov in tudi nepartizanov. Nekateri pravijo, da so bili tega napada krivi bivši fašisti, ki so Nemcem sporočili, da se bo na ta dan formiral prvi beneški partizanski bataljon, ki se je zbiral v vasi Grmek. Nemci so pridrli in obkolili Špeter, Dolenji Earnas, Ažlo in Dolenjo Merso. Prav tu se jim je postavil po robu novi beneški bataljon in ustavil nemško silo. Ker niso mogli drugače, so se maščevali nad civilisti. V Ažli so oropali hišo Konta, v Dolenji Mersi so tudi ropali po hišah. Ta dan so prijeli in odpeljali v nemška taborišča šest mož iz Ažle in še mnoge druge iz Gorenjega Barnasa, Čedrona, Lipe in Pc-ntjaka če, so naša poročila točna. Mnogi teh se niso vrnili, saj je občina Špeter v času nemške okupacije od 35 deportirancev izgubila 11, medtem ko je imela 5 ubitih.
6. oktober pa je doživel še druge boje. Nemci niso skušali prodreti le po dolini Abome proti Livku, marveč tudi po na-diški dolini proti Kobaridu. Ker so tu bili inostovi podrti in tanki niso mogli naprej, je naskakovala le nemška pešadija ob pomoči artilerije. Najhujši boj se je odigral okoli Landarja, kamor je sovražnik prodrl čez Vrh in Kragujevco, da pa-
Vraže so se rodile v daljni preteklosti, ko je človeški razum taval v temi neznanja, ko je človek živel v večnem strahu pred nerazumljivimi in strašnimi naravnimi pojavi: blisk, vihar, potres, človek je bil brez moči pred naravnimi pojavi, v njih je videl delovanje »skrivnostnih sil«. Opazoval je sam sebe pri vsakdanjem delu in te vtise prenašal tudi na skrivnostne sile«. Kresal je kamen, vžigale so se iskre, izlival je vodo iz prgišča in na enak način si je pojasnjeval bliske, dež, samo da dela to ogromno bitje, ki je nad njim in njegovo zmožnostjo predstavlja^ nja. Kmalu je človek v vseh stvareh videl »skrivnostne sile« in je častil sonce, kamenje, blisk, grom, morje, živali, rastline.. S svojimi še nespretnimi rokami je
de v hrbet partizanom pri špetru. Ali slabo so naleteli. V Landarju so domačini zgrabili za puške, stari in mladi ter obkolili Švabe v sami vasi. Ti so se hoteli maščevati nad ženami in otroci, ki so jih postavili ob zid, da jih postrele, ali bojevniki, ki za to še vedeli niso, niso odnehali in v prvih popoldanskih urah so se nemški roparji umaknili obenem z onimi pri Špetru in Št. Lenartu in odšli poraženi nazaj proti Čedadu. Hudi boji so bili ta dan in naslednje dni na goriški strani; v Brdih in okoli Bovca, povsod so Nemci odnesli kratko.
Naslednje dni je v Benečiji bilo bolj mirno, ali bil je mir pred viharjem. Le 10. oktobra so skušali prodreti preko mostu sv. Krna, a so bili odbiti. Zato pa so sovražna letala 13. oktobra bombardirala vasi Log in Podvršč, naslednjega dne pa še Podsrednje in Zamir, medtem ko so v soški dolini porušili skoraj do tal dele vasi Čezsoča, Žaga in Svino. Verjetno je, da so letala bila italijanska, v rokah fašistov, ki so se že udinjali Nemcem.
Naj hujši udarec je prišel koncem oktobra, ko je 24. oktobra začela nemška ofenziva iz smeri Bovca in Tolmina. Soški partizani so jo zadržali nekaj dni, slednjič je 1. novembra padel Kobarid in nemška druhal se je razlila tudi po Benečiji. Večina partizanov je poskrila orožje in se umaknila na svoje domove. Tako tudi partizani Beneškega bataljona. A vsem ni uspelo in zlasti ne onim, ki so jih Nemci potisnili iz soške doline; v vasi Matajur je dne 9. novembra v zgodnjih jutranjih urah sovražnik obkolil mal bataljon hudo izmučenih partizanov, katerim so zaradi mraza odpovedali mitraljezi, 12 mrtvih tovarišev je obležalo na »krvavem Matajurju«, ostali so se prebili. Ta dan so Nemci zažgali v vasi Kosti (Gor. Bamas) približno 15 hiš. 80-letni Vogrič je zgorel s hišo vred. Ni pa bil edina žrtev, saj spomini poročajo še o ubitem Jožefu in Mariji Čemoja.
Ob spominu na borce, ki so padli, ko so branili svoje domove, ob spominu na žrtve, ki so jih zahtevala taborišča, upajmo, da ljudstva Evrope le pridejo do tega, da si v miru podajo roke za pošteno delo v bratskem sožitju in medsebojnem spoštovanju.
iz kamna ali iz lesa izklesal bogove — malike po svoji podobi. Tem malikom je potem nosil darila, jih prosil pomoči, a vseh ni častil enako goreče, če je malik predstavljal mogočnega, strašnega duha, mu je prinašal človek obilna darila; če pa je bil malik le kak zaščitnik, na primer duh lova, in se človek ni bal njegovega maščevanja, ga je kaznoval za neuspehe in ga celo pretepal. Tako je bil nekoč nekemu raziskovalcu podarjen mal, lesen malik, ki je bil po glavi obtolčen. Učenjak se je pozanimal in izvedel, da je bil gospodar družine, kjer so imeli tega malika, precej nasilen človek, ki se je v primerih neuspeha znašal nad malikom in ga neusmiljeno pretepal.
Kako tragično je posegalo praznover-
Koledo, koledon mišina, klobučina te dobre vrzite, te hude pustite, kar na solar. (Koledniško voščilo za Novo leto.)
še se drži navada, še hodijo na Novo leto koledarji nabirat v svoje velike žakle lešnike in orjehe.
Mi furlanski Slovenci smo v stoletjih življenja v Zedinjeni Italiji dali vsako leto dokaze o naši zvestobi do države. Od Risorgimenta naprej smo v vseh težkih časih dajali svoja življenja, svojo kri v vseh vojskah do zadnjega konca. Tudi v zadnji vojski smo bili kot partizani, kot garibaldinci, kot antifašisti na strani legitimne italijanske vlade proti nacizmu in njegovim hlapcem v Salo..
če pride tuj človek v naše kraje, v naše vasi, se kar ustraši, ko vidi podrtije teh naših vasi, ko se mora prijeti za ograjo, da se mu ne zavrti v glavi nad strminami naših njiv in travnikov. Najprvo, kar pomisli tujec, je to, da žive tu ljudje, ki niso nikoli nič dali za italijansko državo, ki se v vojskah niso borili zanjo in ki tudi zdaj ne plačujejo nobenih taks, pa zato dela država po mačehovsko z njimi, ker drugega ne zaslužijo. Tu morajo živeti samo ribelli, saj vse te vasi skupaj izgledajo kot ena sama žalostna Kabilija v Alžiriji, mizerna in raztrgana, za katero noče italijanska država nič dati, ker od nje nikoli nič ni dobila.
Pa je giih narobe res. Nimar smo dajali državi vse, dosti več kot ostali italijanski državljani. V vseh bukvah, v vseh vojskah zadnjih sto let je napisano, kaj smo vse žrtvovali za Italijo. Kaj pa je dala Italija nam, lahko vidi vsakdo, ki se pelje skozi naše vasi. Če je dober italijanski patriot, bo povesil glavo, sram ga bo, da je kaj takega mogoče. Ne bo ga pa samo sram, ampak tudi zaskrbelo ga bo, kako si more Italija privoščiti takšen luksus, da izgublja takšne ljudi, ki so skozi 100 let vse žrtvovali zanje..
Kakšna bi morala biti koleda, ki bi jo pametna država, pametna mati dala svojim najboljšim sinovom?
1. čast in priznanje vserod — doma in v javnosti — materinemu jeziku furlanskih Slovencev, najbolj požrtvovalnih sinov Italije.
2. Slovensko-italijanske dvojezične šole v vseh vaseh, kjer žive furlanski Slovenci, dvojezično slovensko-italijansko učiteljišče v špetru, dvojezične slovensko-italijanske profesionalne šole v vseh glavnih centrih naše dežele.
3. Enakopravnost slovenskega jezika vernikov po vseh cerkvah Furlanske Slovenije.
4. Priznanje enakopravnosti slovenskega jezika v vseh uradih (občinskih, davčnih, sodnijskih, provincialnih, regionalnih in državnih), ki imajo opraviti z našimi ljudmi.
5. Sprejemanje v službo točno fiksiranega števila delavcev iz naših krajev v industrijska podjetja v Videmski provinci, kot se to dela za ezule iz Istre..
6. Ustanovitev srednj ,.dh industrijskih podjetij v Nadiški dolini, v Terski kotlini in v Reziji, in sicer ali v okviru IRI ali pa z enakimi kontributi države kot za Mezzogiorno.
7. Priznanje vseh socialnih zavarovanj — bolniškega, brezposelnega in starostnega — našim delavcem in emigrantom.
8. Podpora državnih in provincialnih ustanov slovenskim prosvetnim društvom v Furlanski Sloveniji, ustanavljanje iz
no verovanje v življenje posameznika, nam priča vera prebivalcev severovzhodne obale Ledenega oceana. Prebivalci so večinoma ribiči in love v majhnih čolnih iz kože. če pade kak neprevidnež v morje, mu ni več rešitve. Nihče mu ne sme pomagati, sam pa se ne sme rešiti. Vodni duh ga je poklical k sebi. Krče, ki jih človek dobi v ledenomrzli vodi, si tamošnji prebivalci razlagajo kot opomine duha, ki kliče nesrečneža k sebi. Nekoč se je neki lovec rešil toda domačini so ga izobčili in moral se je preseliti v drug kraj, kjer niso vedeli za njegov »greh«. Celo izobraženi sinovi teh ljudstev, ki so sedaj odlični plavalci, priznavajo, da so šli s težkim srcem prvič v vodo, ker je bila tako močno zakoreninjena v njih vera prednikov, da ni vrnitve iz vode.
To dokazuje, da človeku uspe z učenjem spoznavanjem in razumevanjem bistva naravnih pojavov premagati ves strah in praznoverje.
javnih fondov slovensko-italijanskih bibliotek v vseh večjih vaseh.
9. Ker so fondi za zone depresse in za hribovske kraje (montagna) premajhni, bi morala vlada dati kot za Furlansko ravnino tudi za Furlansko Slovenijo večjo vsoto 5-7 milijard lir za sistemacijo in bonifikacijo zemljišč, voda, kmečkih poslopij in gozdov, uporabljivih v roku treh do petih let.
10. Omejitev delolanja organov javne varnosti na strogo varnostne ukrepe, dati popolno svobodo gibanja in obiskov v Furlanski Sloveniji kot je to v ostali Italiji.
11. Namestitev v vseh uradih na ozemlju Furlanske Slovneije domačih ljudi, ki znajo oba jezika: italijanski in slovenski.
12. V statutu za avtonomno deželo Furlanija-Julijska krajina morajo biti obsežne natanko specificirane določbe za zaščito in razvoj slovenske narodne manjšine v Videmski, provinci glede šolstva, uporabe slov nskega jezika v uradih in javnih ustanovah, dvojezičnost v javnosti, pravičnejša razporeditev javnih službenih mest med Italijani in furlanskimi Slovenci, podpora dežele slovenskim prosvetnim ustanovam Furlanske Slovenije, ki je — ne po svoji krivdi — kulturno zaostala.
Samo takšno koledo, ki bi ga država po sto letih zveste službe lahko dala furlanskim Slovencem, bi nekaj zalegla, bi zadržala ljudi doma, jih napravila zadovoljne in pripravljene še bolj na vsako žrtev za našo državo. Takšno koledo bi bilo res garancija za dolgo in dobro življenje.
U0ÌIO LETO pri Terskih Slovencih
No njemàjo žakija tej berači. No, majó rat sakéto ano dòbar màlin. No, njeso mjeli kadà nénci se umìti, ko no žej pie-tò po vasi, orjàvi tej ti stari čedenci. Kàk urna že lcékenco upnéto tan za pàsan, tàn fatočjo nje à spado. Dež li mraz li snjeh... no, se ustrašijo. D’ nas, u, ne ustàvi jé-dan.
Kuò so za ’dni? A kàn, no hódijo? A ne vesta? So naši otroci. D’nes t’é Novo ijeto ! No hódijo òkou u kolédo za te dušice. So čakali cjelo jésen za se najèsti ljésnike ano orjèhe. Zàse jédra, ten dušicam koščice !
Le jih ta na vràtah!... »Nuna, samo paršli! Koledo, Novo Ijeto!«
»Ja, boščiči, ja... počakite no mar!«
»Pòuno jih, veste, čTno, pòuno pijéti!«
Nuna ’ ne šla uon na čjast, puobiči, in-tant no čakajo ano se koskàjo: »Mene včč! Si jà uozòu.« — »Ne: ti si žej mijeu! Jà njesi sinjè nič mijeu!«
»Tiho, vi druži: če’ nà dà jàbuka, né jih okusite božac te, ko potipa eden !«
Cel na dà orjéhe ali ljésnike, ranžijajte se! Jà si jih žej sit!«
»Bježi, bježi oucón; to se ne d j eia itàko; usjèm’ na ma dati: dàn tek po možu.«
»Na/g/ré, na/g/ré, čujete, dou po šča-lah?«
»Bježi ti; jà te parvi!«
Nuna’ na bà napòunila krillo; 'na é darži z dvjema rokàmi. ’Na noutre za-bràla orjéhe, Ijčšnike, jàboka ano burje. »Nàte, njè poubič ! No, mar po možu; ano vidite: pijèti ano biti bruni!«
Ma že prej ko ke je onà finiSàlal reči, so usi j 'dan bot no periščdjo uon s krila. Te več, te več... No jo Stòkajo tej ti praščiči, kàr, no, dòjejo svinjo. Usàki, no, Teda zbrati tuo ki levšo mu pari. Nuna intant ina se darži tàrda za ne spàsti na nàzad. ’Na se smeje vesèla. Kàr so sousé poràbili, so jo pustili sàmo, s krilan prà-znim. Usàki u zliduà dosti orjéhe je za-bràu. Pa ’dan buoji micikan u plàòe... O njè rivòu zebrati nénèi dneà lješnika.
Nuna ’na à kliče bliže z rokò ano m° reče : »Nà še, ti, poubič, nà!« Ano ’na mo dà tri jàbuke, ke’ na jé daržala skrite tou sakéti od kòtule. Itàko so usi véseli. L® jih, no’ redo kekoč ..,
Itàko od clnè kiše tou to drùo. Paj lje' po včselaveč koj puobiči ’na ja ta nuna. Vistà, za kuò? Zuòda, prej koj otroci ‘° bé žej ’ne četiri hčeratice jo vprašat koledo. 2ej tem’ na dala rado. »Letos« ona pmsa, »čon mjeti pouno pikul, malo petelinov. Ma kravica ’na če mi dati ’no b°-kinico za porediti. Buoh Ioni!«
Zvečer te vidiš po plači več kosti koj peska. So kosti od lešnika ano od orjehe-Ano njednemu drui dan u ne boli trjebòb-
ffiUKIiUNSK!
brkinski - - v - Ju , BOREC,	*
»M*
Miti n®
Ì- |	.g.
; - r» -
* ^ ?. 8 »8»
U « «!, %\£ ;	'	'	oAA
mm
V-*	-11; - \K'i'-M.
'■	**	\	f	.-5,
*:	'V
£*&< t <	'
-v-'	^
- (K	-
"■ :	^NOVIČT
DEL PARTIZANSKEGA TISKA, ki je izhajal še med NOB. Med njimi je na vidnem mestu »Matajur«, ki je že takrat govoril beneškim Slovencem v njihovem
jeziku.
mililm ili l 11 n min 11111 m rnn um i1a n n lili iriiiiiiiiiinin m ,111111111111111111111,11 m 11 um iimiiimiiiiitiiiiii
11.111 I I I l lll l MII MII I 11 I I 11 ! I l 11 I I 111 I I III | | | lil, 11 , , n I i l 11
Od kod vraže in praznoverja
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHHIIIIII
OB 40-LETNICI SMRTI
IVAN CANKAR
Dne 11. decembra smo se spominjali 40-letnice smrti Ivana Cankarja, največ-jega slovenskega pisatelja, ki se je vse življenje boril proti krivici, proti zapostavljanju malega človeka, njegov boj je bil boj za pravico, za lepše, srečnejše in pravičnejše življenje. Bil je glasnik nove dobe in je že pred pol stoletja izpovedal :
Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje živjlenje. že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi.
Cankarjevo delo je nenavadno obširno, bogato je prispeval v zakladnico slovenske kulture in je slovenski književnosti globoko vtisni svoj pečat, pečat resnice, saj pravi sam o svojem delu:
Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanja služilo najvišji ideji, resnici ! Kar sem videl z očmi in z razumom, nisem zatajil; in ne bi zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega; lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi ; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni.
V tem svojem boju za iesnico in pravico je bil Cankar dosleden in neupogljiv, ni poznal prosjačenja in klečeplazništva, marveč je odločno zahteval:
Nič na vrata usmiljenja, na vrata pravice trkam, da se mi odpro na stežaj ! Ni berač in popotnik, kdor je gospodaril štirideset let ; ni brez doma, kdor je sam obdeloval prostrana polja. Ti, ki si delal — tvoje delo: to je postava! Našel bom pravico, dodeljena mi bo; če mi je vi ne prisodite, sodniki nespametni, krivični ; velik je svet, mnogo je sodnikov nad nami; nad vsemi pa je Bog.
Čeprav je Cankar mnogo let svojega življenja preživel v tujini, je njegova lju-
bezen vedno in povsod ve’jala domovini. O tej ljubezni do domovine pravi:
Oko, ozri se nazaj, prav do mraka otroških let! Kam je letelo vse hrepenenje, komu je bila darovana najboljša moč srca in razuma, odkod je vrela, kam se je obračala vsa radost in bolest? — Resnično, domovina, nisem te ljubil, kakor cmerav otrok, ki se drži matere za krilo; tudi te nisem ljubil, kakor solznomeščanski vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznanjem, videl sem te vso, v nadlogah in v gredih, v sramoti jn v zmotah, v ponižanju in bridkosti; zato sem z žalostjo in srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat višje od vseh tvojih trebadurjev.
Njegova ljubezen je veljala tudi slovenskemu narodu, tistemu narodu, o katerem je zapisal:
Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel? Tvoja dolga bolest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more. Kolikor je dolin in votlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki j s bila tod prelita; in koliko je bo še prelite! Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Otrok si bil, pa že suženj ! Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te od vseh strani, očmi in mačehe, botri in botrce. Včasih si zajokal, včasih si omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil. Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili. V curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za več klafter globoko; zato je ta zemlja rodila; in kadar si jedel sužnji kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri. Močan si, o slovenski narod! Tisoč in
petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod nehvaležnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrujen, ki komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: »Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!«
Pa še vsemu človeštvu je veljala njegova neizmerna ljubezen, veroval je v vstajenje narodov, v lepšo in pravičnejšo bodočnost človeštva:
Jaz verujem v to družino svobodnih narodov. Jaz verujem, da bi iz te brezpri-merne preizkušnja izšlo prerojeno človeštvo ! Bil bi hinavec in lažnjivec, če bi se imenoval socialista, pa bi v globočini svoje duše ne veroval v svoje ideale! Nič se ne bojmo, nič se ne strašimo dnevnega trpljenja, ne zakrivajmo oči pred grozotami časa — pogumno jim glejmo v lice! Ne samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo. vzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno! V to verujmo, v to zaupajmo — in lažje nam bo trpljenje! Kristus je zmagal, ko je bil na križ razpet; človeštvo je moralo brezmejno trpeti, da si je zaslužilo prerojenje in vstajenje!
Tako je vse življenje dajal in ni skoparil ne s svojimi močmi ne s svojim znanjem. Zato je lahko s ponosom in zavestjo, da je v polni meri izpolnil svojo dolžnost, ugotovil o svojem življenjskem delu:
Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin ! Dal sem ti, kar sem imel ; če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi. Dal sem ti svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal?
TARCENT in njegova
slovenska
OTON ŽUPANČIČ:
ZDRA VICA
Ko se krog nas najtrši mrak je storil, nekdo je luč prižgal in spregovoril: »Cekinasta se kaplja plemenita ponuja nam, prav do robù nalita; za hip zdaj pozabimo, kaj nas muči, kozarec dvignimo in proti luči skoz nje poglejmo: zlat se dan nam svita.
Nekaj kilometrov od izvira bistre gorske reke Ter (Torre) v globoko zajedeni soteski, ki preide v ravnino, leži prijazno mestece Tarčent (lat. Tercentum t. j. s Terom opasano). Na severu, severozapadu in severovzhodu je obkroženo z griči, ki so posejani s prijaznimi vasicami in lepimi letoviščnimi hišami. Vse to daje pokrajini izrazito slikovitost.
Tarčent je popolnoma v ravnini. Na vzhodni strani ga obkroža Ter, na zapad-ni strani pa je železniška postaja, kamor nas vede lep drevored samih znamenitih vrst tarčentskih češenj. Mestece ni veliko, šteje nekaj nad 2000 prebivalcev, seveda brez okoliških vasi. Po jeziku je popolnoma furlansko, kakor je sedaj tudi ležeči kraj Senjak (Senik) in druge okoliške vasi, predvsem Hoja (Coia), Zumeja (Zomeais), čežarje (Cesariis) in Sedila (Sedilis).
Najprej se pomudimo pri zgodovinskih podatkih mesteca in okolice. Kdaj je ta kraj nastal in kdo so bili prvotni prebivalci, se ne bo moglo nikdar z zanesljivostjo ugotoviti. Ni namreč listin izpred leta 1000, ki so bile zaradi silnih preobratov uničene v dobi vladanja Berengar-jev (od leta 916-960). Z gotovostjo pa vemo, da je Tarčent obstajal že pred Longobardi, torej nekako med 1. 300 do 500.
Po listinah oglejskega patriarhata stopi prvič v zgodovino ta župnija 1. 1180. Tega leta je bil imenovan prvi župnik. Obsegala je župnijo sv. Petra v samem Tarčentu ter še štiri stare občine: Senjak, Tarčent, čežarje in Brdo (skupaj kakih 78 kv. km) torej cel prvotni fevdalni okraj, ki je bil podložen plemenitašem v gradu, ki so bili najprej Machlandi, po-
CENTA S SLOVENSKO OKOLICO: v hribih, ki obkrožajo so Stela, Hoja, Smrdeča in nekaj zaselkov Sedil.
tem pa Caporiachi in Frangipani. Med duhovnijo in fevdalnim mogotcem so bili vedno spori za prvenstvo. Tukaj objavljamo tekst iz neke listine iz 1. 1740, v kateri je takratni župnik opisal svoje duhovno okrožje v poročilu, ki ga je poslal oglejskemu patriarhu:
»Ta župnija obstoji iz grada in raja Tarčent. Razdeljena je na štiri skupine naselij; skupno 12 vasi: Senjak, Lonerjak, Collalto, Villafredda (te vasi ležijo v ravnini in imajo furlansko prebivalstvo); Brdo, Zavrh, Sedila, Hoja, Smardeča, Či-žerje, Stela in Zameja (te vasi pa so po hribih in gorah ter so slovenske). Ta o-kraj je precej velik ter meji na vzhodu na Beli potok (Učeja), Neme, in Hvals, na jugu na Tržizem in Casacco, na zahodu pa na Artinj, Humin, Venzon, Rezijo in na Bovec.
V prvem začetku je imelo ljudstvo pravico izbirati župnike in kurijo ter je patriarhat izvoljenega župnika in kurijo samo potrdil. Ker pa župniki niso radi prihajali stanovat v ta kraj, so župnijo za prejemke (kruh, vino, fižol, proso itd) v denarju in blagu, poverjali enemu ali drugemu vikarju. Leta 1497 je bil imenovan za župnika Danieli degli Abati, ki je bil kanonik v Čedadu. On je dal župnijo v najem vikarju v Tarčentu za 28 cekinov s pogojem, da bo vzdrževal na svoj račun dušno pastirstvo v gorah, kjer se govori slovenski. Originalen tekst pa se glasi: »Cum pacto debeatur tenere apud se u-num sacerdotem sclabonicum sumptibus suis, iusta consuetum«
V slovenskih krajih po gorah je bilo pred 1. 1500 veliko pomanjkanje cerkva, pa tudi dohodki tarčentske župnije so bili pičli. Zaradi tega je videmski kapitelj izročil vse njene pravice Rimu, češ naj jo opravljajo tam. Papež Leon X., pa je ponovno naročil videmskemu kapitlju, da vzdržujejo duhovnika, veščega slovenskega jezika, za hribovce.
Obsežnost duhovnije in naraščajoče število prebivalstva sta prisilili kasneje, da so duhovnijo razdelili na dva dela. Tako so se leta 1607 izločile tele vasi (10): Hoja, Smardeča, Stela, Zameja, Čižerje, Sedile, Zavrh, Brdo, Ter in Podbrdo. S sporazumom župnika, kurije in videmskega kapitlja so ustanovili poseben vikarjat. Vikar pa, ki so ga te vasi imenovale in vzdrževale in ki je moral imeti tudi lastno hišo v Tarčentu, je skrbel izključno za dušno pastirstvo slovenskih prebivalcev omenjenih vasi.
Tako je bilo do leta 1730. V tem letu so bolj oddaljene vasi kakor Brdo, Ter in Podbrdo, ki so imele slabo cestno zvezo s Tarčentom, prosile, da bi se odcepile od Tarčenta. To jim je bilo ugodeno ter je mesto župnika v Brdu zasedel kaplar Pozneje leta 1830 pa so ukinili tako imenovani »slovenski vikariat«. To zaradi tega, ker se vasi niso mogle združiti. Vsaka vas je postala v tem oziru samostojna kot Zavrh, Sedile, Stela, Smardeča, Hoja in čežarji.
FRANCE BEVK:
17.
KAPLAN MARTIN ČEDERMAC
Dvignil se je in oziral po kakem novem opravku. Skoraj do večera se je motil s tem, da je svoje najljubše knjige znova prenesel iz spalnice v izbo. Bilo mu je pusto brez njih, najrajši jih je imel zmeraj pred očmi. Uredil jih je, obstal pred njimi in se jih dotikal s prsti, kakor da se rokuje s starimi znanci. To in ono je zopet vzel v roko, ne da bi jo bral, le ogledal si jo je, kakor da jo vprašuje: »No, kako ti je? Koliko časa se že poznava!« Prebral je dve ali tri vrstice, počakal za trenutek, da se mu je obudil ta ali oni spomin, nato jo je zaprl in zopet postavil na prejšnje mesto. Saj ni bilo prvič, da se je na ta način kratkočasil in užival kakor skopuh nad svojim zakladom. Danes se mu ni dotikalo le srca, prevzemalo ga je do dna duše.
Ko je odprl sveto pismo, ki se mu je ponujalo vezano v črno platno z mehkimi platnicami, so mu oči obstale na nekih besedah. »Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce...« Zamižal je za trenutek, postavil knjigo nazaj, segel po drugi, da bi jo prav tako odprl, a mu je
roka nenadoma zastala. Znova je vzel sveto pismo. Saj je besede znal že na p limet, tisočkrat jih je hotel videti še enkrat. »Udaril bom pastirja ...« Na ustnice mu je legel nasmeh, ki je izražal več kakor te besede. Nič več burnih občutkov, ni se razvnel kakor ponavadi; kakor da je prejšnji večer stopil iz sebe in motri in presoja zdaj svoje boje in bolečine z mirno preudarnostjo. Besede, ki so bile že daleč, so se mu zdaj vsiljivo vrivale v zavest. »Ljudje so dobri, vdani... kmalu pozabijo ... le njihovi dušni pastirji...« Tako približno se je glasilo, ni se več dobro spominjal. Zlodej je dober psiholog. Tiste dni je Čedermac rad mislil v podobah, tudi zdaj mu je stopila pred oči živa slika: pastir leži na tleh, a ovce razkropljene bežijo v volčje žrelo ... Ta predstava je bila tako živa, da ga je zbodlo do srca in ga nemilo stresnilo. Za trenutek ga je obšla zavest, kako je bil njegov napor beden, ko ni šlo za duha in za srce, ampak za surovo silo. A kaj naj bi bil drugega storil? Ali njegovo prepričanje, ki si ga je zgradil v življenju, res ni vredno boja?
Odložil je knjigo, se okrenil in posluh-nil v šum vode, ki je tenko pela po kovi-nastem žlebu mimo okna. Skrivnostna pesem, ki jo je kdaj pa kdaj z uteho poslušal v deževnih nočeh, ki je nespečen ležal v postelji. Na to je pomislil le s koncem zavesti; ostro je prisluhnil le svoji notranjosti. Za prepričanje, ki ni vredno trpljenja, ni mesta v človeški duši. Znova se je nasmehnil', kakor da ga je ta misel do konca zadovoljila. In se je čudil. Kako je ta dan z lahkoto hladno preudarjal, grebel vase! Dotlej je mislil le nase, na svoje muke in skrbi, kakor da je os, okoli katere se sučejo dogodki. Ali ni vsakteri izmed njih nosil svojega bremena? Da! Saj to jim je lahko bral že iz besed, obrazov, iz oči. On je samo delček. Vsak ne nosi svoje bolečine na dlani, saj je tudi on ni nosil. Kdo bi vse to opisal? Kateri genij? Ne nastala bi knjiga, zrasla bi cela knjižnica. Najgloblja trpljenja so najtišja, pozabljena, za vedno izgubljena kot voda v pesku.
S prekrižanimi rokami je stal ob mizi in gledal skozi šipe. Pred oknom je visela dolga, tenka mladika, po nji so polzele svetle kaplje, druga za drugo. Vsaka je le za hip obvisela na koncu, nato se je utrnila. Na njeno mesto je prišla druga, obvisela in se utrnila. Tretja. Kaplja za
kapljo, kaplja za kapljo... Slednja je izginila v pesku steze pred hišo.
*
F roti jutru se je nebo uvedrilo. Ob zori so se po obronkih plazile redke megle, izginjale pod vrhunci, a niže nastajale nove. Zrak je bil miren, brez najmanjše sape; oblaki so se raztrgali in lagodno plavali čez modrino. Skozi razpoke je zdaj pa zdaj posijalo sonce, da so se zasvetila mokra drevesa. Prikazalo se je in zopet skrilo.
Kmalu popoldne, ko so se poti že otekle in se je drevje in grmovje za silo os šilo, se je Čedermac odpravil z doma. Postal je na pragu in se oziral na vse strani neba. Megle na pobočjih so bile izginile, oblaki so se redčili čimdalje bolj, na jugu se je kazalo, jasno nebo.
»Saj menda ne bo več deževalo,« je rekel bolj zase ! ; bil je vedrega obraza. »Nocoj me ne bo,« je zaklical Katini nazaj v vežo. »Ni me treba čakati.a
»Kam pa greš?« Katina je bila preplašena.
»Ne bodi trapasta!« se je dobrohotno razhudil. »Po opravkih. Jutri se vrnem. Zbogom!«
Odhajal je mimo cerkve in s palico prešerno mahal po zraku. Bil je dobre volje, da bi bil najrajši zažvižgal. Saj bi bil,
če bi bil čisto na samem, tako pa se ni spodobilo. Od vse tegobe mu je le še ena stvar težila dušo. Stopal je med hišami, vedro odzdravljal na desno in na levo, temu ali onemu mimogrede vrgel šaljivo besedo. Klanec mu je pel pod nogami. Mudilo se mu je. Zdaj pa zdaj je pogledal na uro. če ne ulovi avtobusa, se bo moral vrniti. Zmeraj znova je pospešil hojo.
Bil je že skoraj na cesti, ko je zagledal nekoga, ki mu je prihajal naproti. Cmr> suknja, črn klobuk, palica — kdo? Pote kar? Ne, bil je Skubin. Glej ga! Ali prihaja k njemu? Saj je vodila ta pot le v Vrsnik, ako ni hotel delati bedastega ovinka. Srečanje mu ni bilo po volji. Ne le zaradi tega, ker je bil namenjen z doma in se ni utegnil motiti. Ne bi bil hotel zmotiti trenutkov pomirjenosti. želja, da bi govoril s Skubinom, ga je bila minila. čemu? Spreobrnil ga ne bo. In bi bilo tudi prepozno, s tem bi ne popravil zla.
Skubin ga je pozdravil z lahkoživim smehom in mu segel v roko. Moj Bog, ali res nič ne občuti? Ali pa tako naglo pozablja? Čedermac ga je zresnjen vprašujoče gledal v oči.
»Kam pa?«
»K vam sem se bil namenil.«
»K meni? Glej ga, zdaj mi prihaja!
ifeSM v
il
I
uJi.
z/znctAt
FRAN MILČINSKI:
KOBILJI JAJCI
Pod milim božjim nebom je čuda raznovrstnih stvari, živih in mrtvih, nihče vseh ne pozna.
Pa so bile buče taka stvar, ki jo njega dni niso poznali v Butalah.
Zanese Butalca pot iz imenitnega domačega mesta v drugo, tam je bil semenj, pa vidi kup buč. Zraven stoji kmet in jih prodaja.
Butalec ostrmi: »Oha, kakšna so ta jabolka! Kolikšno bo šele drevo, ki jih rodi!«
Misli si kmet, da se mož norčuje, pa mu odgovori: »Kaj se vam zdi — to niso jabolka, to so kobilja jajca!«
Se zavzame Butalec:	»Kobilja	jajca?
Taka, da se konjska žival izvali iz njih? Konjske živali še nimamo v Butalah, dajte, prodajte mi jih par!«
Pa se kmet ni dal prositi in je prodal par in je izbral največji dve, da bosta v Butalah za pleme, in še Butalca je poučil: »Jajci je treba doma zakopati v gnoj, v gnoju naj ostaneta štiri tedne, ne ure več, ne ure manj. Pa ko preteče čas, boste zijali, kaj so kobilja jajca!«
Butalec je poslušal in razumel. Vzel je buči, vsako pod eno pazduho, zadovoljen se je obrnil domov proti Butalam.
Buči sta bili težki in nerodni, pot je šla navkreber, pa ko je prišel vrh gore, kjer se pot obesi proti Butalam, je bil pošteno truden, široko je sedel pod hrast. Buči si je položil predse med koleni in je počival in po-čivaje mislil vesele misli: »Moja dva konjička, ali bosta vprežena ali bosta jaha-na? Jahal še nisem pa mislim, da ni težko — na konja sedeš in ga poženeš : Hi !«
Vzkliknil je »hi« in s kolenom rahlo dregnil in pognal desno bučo. Pa je buča prehitro ubogala. Premaknilal se je in se zakotalila po strmem klancu navzdol, ob debla do debla je odskakovala, ob deblu bukve se je razletela na drobne kosce.
Poleg bukve je rasel grm, iz grma je prestrašen skočil zajec in jo počez ubral v reber.
Pa je presenečeni Butalec mislil, da je žrebe tisto in da je skočilo iz buče, pa ga je premilo klical in vabil: »Stoj, konjiček, stoj, saj si moj ! Plačal sem jajce, ki si se izvalil iz njega, na, pridi, boš košček koruznega kruha dobil, ne veš, kako je dober!«
Toda zajec ni slišal prijaznih besed, že je izginil v hosti. Pa je zastokal Butalec: »Kolikšna škoda. Tako majceno je bilo, še repato ni bilo, le uhato, pa je že teklo hrabro! Kako bi šele teklo, ko bi doraslo!«
Z eno samo bučo je prikorakal domov. Prva pot mu je bila na gnojišče, zakopal je bučo in družini zabičal, da pazijo in da pazijo in da se štiri tedne nihče ne dotakne žlahtnega jajca.
Pa ko so minili štirje tedni, ne ura več ne ura manj, se je družina z gospodarjem vred zbrala okolil gnoja. Previdno so odkopali gnoj. V gnoju je bila buča vsa gnila in rapzadla, o konjičku pa ne sledu.
Pa je gospodar zatarnal : »škoda nad škodo. Tisti, ki je izzvalil, mi je ušel, ta pa, ki sem ga prinesel domov je bil klopotec!«
timski cLavi
Burja piha, čez strnišče plešejo snežinke bele; gorko nam žari ognjišče, greje ude ostarele..
Poje mama, krilce šiva, hčerka z mucko se igra, ki poskočna, nagajiva klobčiču miru ne da,
Očka ziblje zibko malo dete v njej se mu smehlja; kmalu, kmalu bo zaspalo, tug sveta še ne pozna.
3AQ3JQ^
ftAUPLAli
Staro leto šlo je spat, spat v svoj daljni črni grad. Novo leto gre čez plan!
Novo leto — dober dan!
Si prineslo sreče nam ali neseš jo drugam?
Novo leto odgovarja:
»Z mano gre nebeška zarja, sonce, vigred, cvet rdeč — kaj pa hočete, še več!?«
Da, da, srca mlada
bi še mnogo rada;
voljo zidano vse dni,
pravljične gradove tri,
meh za smeh in take mlinčke
ki bi mleli nam cekinčke.
Polhf In kočar
Narodni n.otiv — FRANCE BEVK
(lllllllllilllilillllllll'lil'lllilll'llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllll »ll!«»l!«lllli»llilill» lll!|IUI!IIIIIIIIIIIIIllIIIIIIli:|l|irillIIIIIII|l|l|IIIIIII|llii;illIllllMIIII!l!IIIIIIIIII
CVC RJETC
živel je kočar, ki je odšel v gozd, da si naseka drv za zimo. Gozd je stal na. kraških tleh, kjer je polno podzemeljskih jam. Kočarju je po nesreči spodrsnilo in v hipu je izginil v zemljo. Jama, v katero je padel je bila strma in globoka, da ni mogel iz nje.
A kako se je začudil, ko je opazil, da ni sam. Znašel se je med množico polhov, ki so bili že šli prezimovat, živalce so se moža prestrašile. Ko so pa videle, da jim nič noče, so se sprijaznile z njim.
Kočarja je mučila lakota in žeja. Tedaj je opazil, kako polhi ližejo neki slan in hkrati sladek kamen. To jih je varovalo da niso poginili od lakote. Mož jih je posnemal in ni več čutil ne gladu ne žeje.
Tako je minila zima, približala se je pomlad. Polhi so se pripravljali, da zlezejo iz jame. Kočar se je žalostno zamislil. Polhi bodo vsako leto odhajali, on pa bo ostal v jami. Počasi se bo postaral in zapuščen umrl.
n ■ m im ■ ■ 11 ■ 11 ii rm rniii n ri lunin   mi1111 "
Tedaj mu je prišla srečna misel. Raztrgal je svoj jopič v majhne krpe in jih privezal polhom na kožuščke, če bodo domači ujeli katerega teh polhov, si je mislil, bodo takoj vedeli, kako je z njim.
In res se je tako zgodilo. Ko so vaščani ujeli prvega polha, so po krpi spoznali obleko rojaka, ki je bil neznano kam izginil. Polha so iz hvaležnosti izpustili, a soseda v gozdu iskali od jame do jame. V vsako so zavpili :
»Hej, sosed, ali si tu?«
Iz neke jame se je slednjič oglasilo: »Hoj, hoj !«
»Tu je « so rekli.
Prinesli so dolgo vrv in jo vrgli v jamo. Tako so rešili kočarja, ki so ga imeli že za mrtvega. Medtem so mu bili lasje že na pol osiveli in zrasla mu je tako dolga brada, da bi ga skoraj več ne spoznali. Kočar pa se je jokal od veselja.
miiiii n,nitmi milil umilimi luninimi '■■■ umi
VILA
Neki deklici je umrla mati. Zbolel je tudi oče. Hčerka mu je stregla, kolikor je vedela in znala, toda bolniku se zdravje ni hotelo vrniti.
»Oh, ko bi še dočakal jagod!« je vzdihnil nekega dne oče, »zdi se mi, da bi me ozdravile.«
Hčerka je takoj poiskala na tihem jer-bašček ter se odpravila proti gozdu iskat jagod. Bilo pa je še rano v pomladi. Ko je prišla do potočka ob gozdu, je bilo še vse polno snega. Revico je zazeblo, da je drgetala. Vsled obupa in mraza je začela jokati.
Tedaj ji je položil nekdo roko na ramo. Prestrašena se je deklica ozrla. Pred njo je stala prekrasna žena, ovita v snežno-belo tančico. Pogledala je deklico tako milo, da ji je prešel takoj ves strah.
»Kaj delaš, otrok, tukaj?« je vprašala ljubeznivo. Deklica pa ji je potožila: »Oh, atej so mi bolni in samo jagode bi jih ozdravile...«
»Pojdi z mano !« je rekla bela žena, »pokažem ti jih.«
Sli sta skozi gozd in prišli sta v prelepo dolino. V tej dolinci ni bilo nič snega in sonce je sijalo tako toplo, da je postajalo deklici vroče.
»Evo jih !« je rekla žena in pokazala na zložno pobočje, ki je bilo vse rdeče samih zrelih jagod..
V tistem trenutku je izginila. Deklica
je nabrala kmalu poln jerbašček najlepših jagod in se odpravila domov. Ko se je vračala, se ji je zdelo, da jo nosi veter, tako kmalu je bila doma.
Kako se je začudil bolnik, ko je zagledal jagode, ki si jih je tako srčno želel. Hčerka mu je natanko pripovedovala, kako ji je pomagala bela žena.
»Oh, to je bila vila!« je zaklical oče. Vile stanujejo ob gorskih potokih. Dobre so dobrim ljudem, zlasti nedolžnim otrokom,, ki ljubijo starše. Srečna si, da si jo videla!«
Užil je polovico jagod a polovico si je hranil za drugi dan. Ko pa je drugo jutro vzel jerbašček v roko, je bil zopet poln.
To se je ponavljalo tako dolgo, da je oče popolnoma ozdravel.
In oče ter hčer sta srečno skupaj živela.
Kakor vidiš, sem na poti z doma. Ne bom se vračal. Kaj pa mi hočeš?«
»Iskali ste me.«
V Skubinovem glasu je bila senca zadrege, celo plahosti, vendar mu lahkomiseln blesk ni izginil iz oči.
»Da, iskal sem te,« je rekel Čedermac strogo. »Tudi vabil sem te, a te ni bilo ... Ce hočeš, kos poti me lahko pospremiš. A pohiteti morava, da ne zamudim !«
Molče sta dospela do ozke ceste, ki se je vlekla med dvema vrstama dreves. Čedermac je zopet pogledal na uro in upočasnil korake.
»Kam?« je vprašal Skubin. »V Čedad?«
»Ne v Čedad, Na sever. In potem proti vzhodu.«
Ni mu povedal, kam je namenjen, ker mu ni zaupal. In bi mu tega nezaupanja tudi ne skrival, ako bi naneslo ... Zopet sta molčala in stopala po svetli progi sonca, ki je bilo posijalo skozi oblake. Peščena cesta je bila bela, suha, škrtala je pod čevlji.
»Pa zakaj nisi prišel, ko sem te vabil?« se je oglasil Čedermac.
»Ne vem. Zmeraj sem odlašal... Kaj ste mi hoteli?«
»Zdaj nima več pomena,« je rekel Čedermac po kratkem premolku in strmel predse na cesto. »Zdaj je že prepozno. Pa saj bi tudi prej ne imelo pomena. Nikoli ! Pa se človeku ne posveti takoj. Pustiva
to! Pustiva!«
Skubin je stesnil ustnice in rahlo zatisnil veke; gledal je proti skupini hiš ob križpotju cest pod hribom, kateremu sta ve vedno bolj približevala. Nagonski je dojel, kaj mu je hotel Čedermac. Ni si tajil, da so ga njegove besede zmeraj najhuje zadele. Edini človek, katerega se je bal in spoštoval, oboje hkrati. Ce bi živela sama kje na samoti, daleč od ljudi, bi se morda dal ugnesti po njegovi volji. Tako pa so ga neprestano mleli močnejši, neposrednejši vplivi. Neizgovorjene besede, ki jih je le slutil, so ga zapekle in navdale z grdim občutkom ponižanosti. In vendar Čedermacu ni mogel zameriti. Celo bolelo bi ga, ako bi se mu kaj zgodilo. In to je bilo najhujše.
»Da so vas hoteli odpeljati?« je pretrgal molk.
»Da.«
»Kaj vas je rešilo?«
Čedermac je vso pot razmišljal, kaj je ta dan Skubina napotilo k njemu. Ali je izvedel, kaj bi se mu bilo skoraj zgodilo in ga je zapekla vest? Njegovo vprašanje je to potrjevalo. Ali se počuti tako grozno osamljenega, zapuščenega in zavrženega? Čedermac se je premagoval, a je čutil, kako od hipa do hipa bolj izgublja prejšnjo mirnost in vedrost.
»To bi bila dolga zgodba,« je spregovoril zamolklo. »Najbrž niti jaz ne vem vsega. Eno pa je gotovo:	da	je to pot
spodletelo sebični maščevalnosti ovaduhov.«
Poslednje besede je izgovoril ostro in s poudarkom. Skubin je zardel do las, z obraza mu je izginila poslednja senca lahkomiselnega nasmeha. Molčal je nekaj časa in hodil tako naglo, da ga je Čedermac le stežka dohiteval.
»Vi se motite,« je slednjič iztisnil skozi zobe. »Vi se zelo motite ....«
»Zakaj se razburjaš?« se je zavzel Čedermac; že je razumel. »Saj nikogar nisem imenoval. Pa ti že veš ... Posredna krivda je lahko prav tako velika, če ne še večja. Veš, zdaj govorim o tebi, ker sva že pri tem, prej sem mislil nekoga drugega,« mu je glas od razburjenosti uhajal v višino, da ga je stežka krotil. »Počakaj, 2van, da izgovorim do konca!« je rekel strogo, ko mu je Skubin segel v besedo. »Ne ugovarjaj ! Ne imej me za norca! Friznaj, to je bolj moško! Pa ti je težko, ker nisi delal iz prepričanja, ampak iz vrtoglavosti. Saj vem, saj razumem. Ti nisi bil za duhovnika. Namesto v semenišče bi bil moral v kadetnico. Dober vojak bi bil. Ce bi se že slednjič ozrl vase, se do konca izprašal in se zresnil, pa se ne boš... Je že konec, sem že vse povedal... Ne bom se razgovoril, ne boj se, ker mi težko dene. Tebe samo jezi, a mene boli, le verjemi ! Ce si hotel živeti z ljudmi, bi se ne bil smel družiti z volkovi!«
»Mar so mi ljudje!« se je Skubin rezko otresel. »Ali jih potrebujem?«
»Ni res, Žvan ! Tako se mu blecie, ki so ga ljudje zapustili, sebi v tolažbo se vara. Drug na drugega smo navezani. Verjemi, 2van!«
Skubin je mrščil obrvi in molčal. Bilo je, kakor da s stisnjenimi zobmi drži udarce. Dosegla sta glavno cesto in obstala na križišču. Čedermac se je oslonil na palico in strmel v mladega tovariša. Ob poslednjih besedah ga je bila minila trdota, porajalo se mu je sočutje. Zatiral ga je. Z mehko besedo bi mu dal le potuho. Tega ne sme! Tega noče!
Skubin ni prenesel njegovega pogleda, oziral se je po pobočju. Bele skale, gozdič, a više v hribu pust, kamniten svet, porasel z redkim grmovjem. Cedermačeve besede so ga bile zadele, a mu niso segle globoko v dušo, ostale so le na površju užaljenega samoljubja.
»Ne bom več dolgo tu.« je rekel počasi. »Pojdem.«
»Kam?«
»Ne vem. Kamorkoli. Tu ne ostanem. Prosil sem za premestitev.«
Gospod Martin ga ni nehal gledati.
»Saj te bodo premestili, kamor želiš,« je slednjič zategnil. »Koga če ne tebe? 2upnijo dobiš, župnik postaneš.«
Skubin je za hip pomolčal. Alt ni iz poslednjih besed zvenel rahel porog? Ustnice so se mu skrivile v nasmeh.
»2upnije ne dobim,« je stresnil z glavo. »Človeka vicijo le takrat, kadar ga potrebujejo,« mu je nehote ušlo z jezika.
Kakor da se je tega prestrašil, se je naglo ozrl v Čedermaca. Dva dolga trenutka sta se zrla v oči.
»Vsak dan si bil z njimi, ves njihov z dušo in telesom, a še jih ne poznaš,« se je Čedermac nenadoma zavedel iz strmenja. »Nikogar tako ne zaničujejo kot ovaduha in izdajalca. Saj je umljivo; preveč grdih zgledov so imeli v svoji zgodovini. Izrabijo ga, potem ga zavržejo in se ga sramujejo... Tega nisi vedel. Vidiš, kako si še mlad! Zdaj visiš med dvema bregovoma....«
Skubin je zastrmel v avtobus, ki je bil privozil po cesti in obstal pred njima. Ni opazil, da mu Čedermac ponuja roko. Bilo mu je žal, da se je napotil v Vrsnik, a ta trenutek bi se še ne hotel ločiti. Rad bi se vsaj malo opravičil in opral, prehudo mu je delo ponižanje.
»Ako dovolite, vas še pospremim. Do Kobarida.«
»Ne, hvala! Ni treba. In nočem.« Segla sta si v roke.
Ko je Čedermac pogledal skozi šipe, je Skubin še vedno stal na cesti in gledal za njim. Tedaj se mu je milo storilo. Saj morda ni slab, le tako strašansko vetrnja-ški je in nerazumljiv. Pa se je znova zar krknil. Pomahal mu je z roko, več ni mogel storiti.	(Se	nadaljuje)
Zatiranje rastlinskih škodljivcev z gripo
Med raziskovalci, ki raziskujejo življenje rastlinskih škodljivcev, se čedalje bolj utrjuje prepričanje, da bo škodljivim žuželkam mogoče priti do živega zares učinkovito v zavezništvu z drugimi živalmi ali celo z bolezenskimi klicami, z bakterijami ali z najmanjšimi povzročitelji bolezni, z virusi. Zato nikakor ni šala, če bi začeli proti rastlinskim škodljivcem u-porabljati na primer viruse, ki povzročajo gripo. Poskuse že delajo.
Tako so v Kaliforniji na kmetijski poskusni postaji že leta 1949 delali poskuse, da bi množično okuževali metulje zelo škodljive gosenice. Poškropili so 1000 hektarov zemljišč, kjer so se razširile gosenice; škropili pa niso z navadnim škropivom, s strupi, marveč s tekočino, ki je bila po!na bolezenskih klic, virusov. V Kanadi in ZDA pa so celo na prostranih gozdovih na 50.000 kvadratnih kilometrih okužili z virusi zelo razširjenega lubadarja, ki je potem izumrl, škropili so iz letal. Leta 1954 so poponoma zatrli lubadarja v državi Indiana. Škropili so zelo temeljito, čeprav so porabili na hektar le 10 litrov tekočme. V škropivu je bilo nešteto bole-
V zimskem času oz. na pomlad je največ telitev. Vsak pa bi rad približno vedel, kdaj mu bo krava telila, čim je čas otelitve, to je 285. dan brejosti, že blizu in čim razni znaki (povečanje vimena, žlem in nožnice itd.) napovedujejo, da bo krava skoraj »storila«.
Termometer je tudi pripomoček, ki nam povsem zanesljivo pove, da bo krava v 10. do 20. urah otelila.
Kakor veste, je normalna temperatura odrasle govedi okrog 38.7 stopinj Celzija. Cim je temeperatura goveda znatno večja, je žival bolna in je treba, da pokličemo živinozdravnika. V zadnjih tednih brejosti (3 do 4 tedne pred otelitvijo) pa je temperatura živali povečana nad normalo, je torej višja od 38.7 stop. Celzija, pa čeprav je krava drugače zdrava. Ta povečana temperatura ostane živali do otelitve. 10 do 20 ur pred telitvijo temperatura krave očividno pade in sicer na normalno stopnjo ali celo pod njo. Ta pojav nam zaradi tega služi kot zanesljiva napoved skorajšnje otelitve.
Koliko nepotrebnega, predvsem nočnega bdenja ob kravi ki je »na času«, si torej
Pred setvijo razkuženo seme je že sklilo in lepo pognalo. V primeru da zraste previsoko, moramo žito popasti ali požeti, da bo nevarnost gnitja in snežne plesni čim manjša..
Na zoranih poljih in njivah, kjer nam delajo škodo ogrci, sovke, bramorji in mi-Si, jim v tem času nastavljamo zastrupljene vabe ali za bramorja skopljemo zi-movališča (v jame denemo konjski gnoj), jih zasujemo in spomladi odkrijemo.
V vinogradih in sadovnjakih ob suhem vremenu pograbimo odpadlo listje in ga sežgimo, da zmanjšamo v naslednjem letu pojav peronospore v vinogrgadu in škrlupa v sadovnjaku. V sadovnjaku pričnemo že sedaj s čiščenjem sadnega drevja in pripravo sodovnjaka na zimsko škropljenje. Z dreves odstranimo in sežgimo vse gnile plodove, ker so izvor sadne monolije v naslednjem letu. Nadalje vse mlade sadovnjake zavarujemo proti zajcu, ali jih obvežemo s slamo ali premažemo s sredstvi (arbopin), ki zavarujejo drevje proti zajcu. Ne pozabimo tudi nastaviti lepljive trakove v višini enega metra, na katere se nalovijo gosenice, ki prezimujejo ali v zemlji ali na deblu.
Zadnji čas je, da si preskrbimo škropiva za zimsko škropljenje (rumesan, kreo-zzan, dinozan, ali žvepleno-apneno brozgo). V kolikor škropimo šele spomladi, ta sredstva pravilno vskladiščimo, da ne bodo na vlažnem in na hladnem mestu, kjer bi zmrznila.
Močno okužene sadovnjake z ameriškim kaparjem škropimo dvakrat.. Jeseni lahko Pričnemo s škropljenjem takoj, čim odpade listje. Važno je, da zimsko škropljenje izvedemo temeljito, sicer dosežemo le Polovični uspeh. Ze sedaj tudi pripravi-
zenskih klic, povprečno po milijon v kubičnem centimetru.
Kmalu se je pokazalo, da je zatiranje škodljivcev z virusi mnogo učinkovitejše in cenejše kakor pa s kemičnimi škropivi. Virusi se sami zelo hitro razmnožujejo, ko napadejo žuželke kot svojega gostitelja.
Gre torej za bakterio'oško vojno proti rastlinskim škodljivcem. Raziskovalci delajo na zelo koristnem področju, zakaj gorje človeštvu, če bi to orožje naperili proti njemu. Baje ni preveliko upanja, da bodo v bližnji prihodnosti zatirali z bolezenskimi klicami vse škodljive žuželke in zajedavce, ki jim zdaj še ne moremo do živega. Tako nekateri menijo, da bo mogoče 7. virusi iztrebiti tudi komarje.
prihranimo, če merimo s termometrom temperaturo.
Najboljše je, da uporabimo za merjenje živalske toplote termometer z barvastim živim srebrom. Kakor gotovo tudi veste, merimo temperaturo živali na ta način, da počasi rinemo termometer v mastnik (ritnik) in ga pustimo tu 2 do 5 minut.
Ako se žival brani termometra, je priporočljivo, da pripravimo kak les v velikosti toplometra. Les gladko poliramo in ga par dni pred koledarskim rokom uvajamo v ritnik, da se žival navadi na merjenje toplote. Priporočljivo je, da z merjenjem temperature začnemo že nekaj dni pred pojavom očividnih znakov bližajoče se telitve in sicer vsak večer. Pri prav plašni živali priporočamo, termometer tudi privezati, da ga žival ne potegne noter.
Ce torej zvečer pri breji kravi ali telici merimo temperaturo in vidimo, da pri sicer zdravi živali kaže termometer nadpovprečno visoko toploto, lahko gremo mirne duše spat, če je vendar merjenje pokazalo očividen padec temperature, je to znak, da bo žival gotovo v 10. do 20. urah otelila. V tem primeru moramo čakati oz. bdeti.
mo vse škropilnice, tako da lahko pričnemo s škropljenjem čim nastopi ugodno vreme.
Vskladiščeno sadje redno pregledujemo in odstranjujmo vse gnile in nagnite plodove, da preprečimo gnitje.
Kaljivost krompirja preprečimo, če ga potrosimo s sredstvom proti kaljivosti krompirja Abrinom ali Belvitanom (100-200 g na 100 kg krompirja).
Da si prihranimo pogosto umivanje o-ken, kar je zlasti pozimi precej neprijetno delo, je dobro, če jih dnevno na tr-tro zbrišemo z mehko krpo ali pa z zvitkom papirja, nato pa jih do suhega zdr-nimo z majhnim trudom z okenskih stekel ves prah in čeprav pada nanje dež, bodo ostala okna čista in lepa. Tudi pred umivanjem oken z vodo, najprej na suho zbrišemo s časopisnim papirjem ves prah z oken. Hitro jih nato umijemo, če jih zdrgnemo z mlačno vodo namočenim zvitkom papirja, nato pa jih do suhegag zdrgnemo z mehko jelenovo kožico če te nimamo, pa zopet s časopisnim papirjem. Tako si prihranimo tudi pranje umazanih krp. Namesto špirita dodamo vodi za umivanje malo plavila kar da steklu lep lesk.
Od apna umazana in oškropljena okna
Mleko
Na podlagi opazovanja razvoja' živinorejske proizvodnje lahko ugotovimo, da imamo poleti preveč mleka, v zimskih mesecih pa premalo. To stanje ustvarja v živinoreji gospodarske motnje; zato si mora vsak kmet prizadevati, da proizvodnjo mleka tako uredi, da bo potekla enakomerno vse leto. Seveda je pri malem številu glav težko rešiti to vprašanje ugodno.
Rešitev tega vprašanja tako važnega je v načrtnem pripuščanju krav in v načrtnem razporejanju telitev med letom. Vedeti moramo, da krave dosežejo najvišjo proizvodnjo v drugem mesecu po telitvi. Po drugem mesecu začne proizvodnost krav padati. Ce označimo proizvodnjo mleka v šestem mesecu s 100, bomo ugotovili, da v drugem mesecu po telitvi, znaša proizvodnja mleka 132.
Proizvodnost mlečnih krav je odvisna tudi od kakovosti in količine krme. Razumljivo je, da so v pašni sezoni pri nas proizvodni pogoji mnogo boljši kot v dobi zimskega krmljenja.
Najlaže bi rešili vprašanje proizvodnje mleka, če bi večino telitev planirali za jesenske mesece, če bi telitve razporedili tako, da bi se večina krav otelila oktobra ali novembra, bi dosegli, da bi imeli v zimski dobi večino krav, ki bi bile v najboljši dobi laktacije.
S pravočasnim izločanjem telet in ob pravilnem krmljenju bi dosegli v zimski dobi višje količine mleka. Proizvodnja mleka bi postopoma padala do julija —
danje proizvodnje sovpadalo z začetkom pašne sezzone bi izboljšani krmni pogoji, ki bi nastopili s pašo, nedvomno vplivali na proizvodno sposobnost krav in mlečnost bi se nekoliko povišala. Na povišanje mlečnosti bi vplivale tudi krave, ki so se otelile v zimskih in zgodnjih spomladanskih mesecih.
Ugodnosti, ki jih imamo od načrtne proizvodnje so večstranske. Planiranje pripustov in telitev nam omogoča v mejah bioloških sposobnosti živine urejeno proizvodnjo mleka in pravilni razvoj telet. Vsak živinorejec dobro ve, da so teleta, ki se rodijo v poletnih mesecih mnogo bolj podvržena raznim okužbam in rastejo počasneje zaradi neugodnih pogojev v poletni dobi. Najboljše se razvijajo teleta onih krav, ki so v dobi kasne brejosti imele na razpolago poleg ugodnih prehranjevalnih pogojev dovolj sonca in možnosti gibanja. Pri uresničevanju teh namenov naletimo na vrsto težav. V zimskih mesecih se pri nas nenehoma pojavlja kritično pomanjkanje krmil. Povečana proizvodnost krav zahteva tudi ustrezajoče krmljenje. Visoko mlečne krave potre-
očistimo, če okna obrišemo z zvitkom časopisnega papirja ali pa mehko krpo nai močeno v petroleju. Duh po petroleju se bo kmalu izgubil, ima pa to prednost da se takih oken ogibajo muhe, kar je sicer bolj važno za poletne mesece.
Ne čistimo oken kadar sije sonce na-njne. Steklo izgubi lesk in postane motno.
Da se okna ne orose bomo kapljico glicerina z mehko volneno krpo skrbno premazale preko celega stekla in lepo zdrg-nille.
Ce hočemo kakšno okno za nekaj časa napraviti neprozorno, tedaj ga namažemo z mešanico belega piva in kuhinjske soli. Polno pest kuhinjske soli mešamo s kozarcem piva in namažemo po steklu. Tak premaz z lahkoto odstranimo, če steklo umijemo s toplo vodo.
vse leto
bujejo tudi v zimskih mesecih dovolj zelene sočne krme. Na njivah je skoraj nemogoče dobiti zeleno krmo. Ce bi hoteli doseči to, bi morali nujno poseči po krmnih rastlinah, ki jih danes naši kmetje ne sadijo. Taka rastlina bi bila n. pr. krmni ohrovt, ki nam tudi v zimski dobi daje sočno in okusno beljakovinsko krmo. Poleg tega bi morali pomisliti tudi na krmljenje goveda s silažo. V vseh naprednih živinorejskih deželah predstavlja si-laža zelo važno postavko pri sestavljanju zimskega krmnega obroka..
Za mleko imejmo posebno posodo, ki jo nikdar ne uporabljamo za druge jedi, ker se mleko zelo rado navzame vsakega okusa in duha.
Mleko se ne prismodi, če prej oplaknemo posodo z mrzlo vodo in jo ne obrišemo.
Mleko ne prekipi, če namažemo robove z maščobo.
Mleko ni razredčeno, če na pletilki, ki jo potopimo v mleku, ostane bela sled. Ce na igli ni sledu, je mleko razredčeno.
V vročih poletnih dneh se mleko ne sesiri, če skuhamo v njem košček sladkorja.
Jesensko in zimsko škropljenje
Zadnja leta so se pojavila še druga — sintetična — sredstva za zaščito rastlin pred kodravostjo. S temi sredstvi so strokovnjaki napravili že celo vrsto poskusov. Kot aktivno sredstvo vsebujejo Ziram (cinkov dimetilditiokarbax|mmat) ali TMTD. Na trgu si lahko nabavimo ta sredstva pod raznimi imeni, kakor Po-marsol, Fuklasin ultra, Crittox-Fruttene, Sipcam itd. Poskusi so pokazali, da so bili pri uporabi TMTD in Ziram doseženi mnogo boljši uspeh kot pri uporabi bor-doške brozge.
Vemo,- da razne sorte breskev kažejo različno odpornost proti kodravosti. Stro-
kovnjaki so ugotovili, da so sorte, katerih plodovi imajo rumeno meso, bolj občutljive kot druge. Zelo občutljiva je sorta »Hale«; med manj občutljive prištevamo Amsden, Majski cvet, Sv. Ana itd. Ziram je bil pri škropljenju sort Hale in Sv. Ana mnogo bolj učinkovit kot bordoška brozga.
Pri sorti Hale, ki so jo škropili z Zira^ mom, je bilo okuženih listov 1%, dočim je pri drevesih, škropljenih z bordoško brozgo, nihal odstotek med 12 in 41. Ziram je ugodno deloval tudi, ko je bilo treba zdraviti že okuženo rastlino. Poleg tega škropivo, ki vsebuje Ziram, ne povzroča ožigov na zelenih listih, zato ga lahko uporabljamo tudi v času vegetacije. Ziram se uporablja v 0,5 odstotni koncentraciji; za vsakih 100 litrov vode rabimo torej pol kilograma tega sredstva.
Ugotovili so tudi, da Ziram ima tudi zdravilno sposobnost dočim bakreni pripravki te sposobnosti nimajo.
Vsi našteti vzroki govore v prid novim zaščitnim in zatiralnim sredstvom; zaradi tega strokovnjaki priporočajo vsem sadjarjem. Zatiranje kodravosti in luknjičavosti z bakrenimi sredstvi je vsekakor dražje kot zatiranje z Ziramom. Preden opravimo prvo škropljenje breskev, ne pozabimo, da bomo dosegli boljše uspehe in imeli manjše stroške, če bomo u-porabljali nova sredstva, ki nam jih je dala na razpolago kemična industrija.
Kako koristijo jabolka organizmu
Letos je dosti dobrih in okusnih jabolk. Znano je, da so jabolka zelo zdravilna. Zdravniki jih ne priporočajo samo za krepitev, temveč tudi za shujšanje in sve-žitev. Vsebujejo važno vrsto sladkorja — saharozo in vitamine A, B in C. V 100 gramih jabolk je pet miligramov teh vitaminov. Vsebujejo tudi mineralne j vi. kot kalij, kalcij in natrij.
Za hujšanje...
Ce želite shujšati, pojejte pred vsakim obrokom jabolko, tako boste utešili prvo lakoto in boste manj pojedli težkih n mastnih jedi, ki debelijo.
Pri črevesnih boleznih ...
Nasprotno kot druge vrste sadja morajo jesti jabolka oni, ki imajo občutljivo črevesno sluznico. V jabolkih je namreč tanin, ki zelo blagodejno vpliva na črevesno sluznico. Razen tega vsebujejo mnogo celuloze, ki je v jabolkih mehka. Ce torej bolujete na kaki črevesni bolezni, jejte nastrugana jabolka in (ih 'iv. o prežvečite.
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska ; Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
L »	,A MODERNA POLLICOLTURA 10DERNA KOKOŠJEREJA	
r /	vìa grazzan Prodajat ^ Piša**	[O 58 Tel. 3070 normalne ležke super ležke
AGENCIJA
»BELILO«
GORICA Ul. Mameli, 8 - Telef. 52-65
Sta s lopnili z n <J la l Ì j o jugoslovanskega obr Inibiva
l^appresentanle per l\Jlalia dell artigiana lo jugoslavo
H 111111 II I II II II M I1I ! Il I11111111111111111II ! 1111111111 111 1111 i I 11| 111111 11 111111II|III 111 III 111111111111III
Kdaj bo krava telila
 ...  "MII	IIHIIIMI	ninnili Min IM rullili Min m M m mil II Mlin Mimiimimiii,
Varstvo rastlin v tem
času
avgusta. Ker bi postopoma naravno pa-
ni I I III I II I I I 11 I II III I 111 I 11 II I .lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllililllllllil 11 IMI I I lltll 1 III I I I I I I I I I 1 lllllll'l llll III l liHH
Okna naj bodo vedno čista
Vesele božične praznike . a® in uspeha polno novo leto
želijo :
A
TVRDKA
G. BLASUTTO
Lesna industrija, žaga, tovarna stolov in za evaporacijo leSa
dorica - SV. IVAN OB NADIŽI
j,
Sfili [joj Milan
URAR IN ZLATAR Via Aquileia	VIDEM
A
Marinič
GOSTILNA DOLENJE BRDO (GRMEK)
Gradbeno podjetje
B1RTIČ MIRKO
Sv. Peter Slovenov
Ivun Felelič
GOSTILNA
ČEDAD
Cormons Ivan
iiiiiniiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiMiiiiiiiiiiinmiiiiiiniiiiiiiiiiiii
PEKARNA
PLATIŠČE
PRI ZAJ
Gostilna in trgovina Jestvin
DREKA
Valentin Filipič
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIII .■llllllllillilllliillllllllllllllllllllllilllllilllllllllllllll
TRGOVINA JESTVIN
krnahta
I DUR
TOVARNA STOLOV
MANZANO
GOSTILNA PRI ŠTIRIH VETROVIH KANCELIERI PRI SUBIDU
Nikulavčič
GOSTILNA
DOLENJI TRBIŽ
F.lli Paoluzzi <£ C.
FABBRICA PER LA LAVORAZIONE DEL LEGNO
TRIČESIMO
Gostilna ” PAIl BERULIČU ”
TIPANA
Caldaie a vapore
0 (tritino.
ERCOLE MARTINI
Attrezzature per latterie
UDINE
Via Cisis - Tel. 2335
Sinico Dante
TRGOVINA JESTVIN
SEDLIŠCE
Kamnoseško podjetje
M. KONT
Lipa - Sv. Peter ob Nadiži
FRAiMC KRIVEC
FOTO ATELJE Via Vitt. Veneto. 2	VIDEM
J
ZADRUŽNA GOSTILNA
RAMANDOLO
RAMANDOL (Neme)
BONINI JOŽEF
GOSTILNA LJESA PRI HLODICU
Korneljo Peter
AVTOPREVOZNIK.
SV. PETER SLOVENOV
J
Gostilna
”ŽVANOČO”
PLATIŠČE
t
ELEKTIÌOINST ALACI JE
A. TEDOLDI
VIDEM	-	Te4
Allr
fi II,LISA
TRGOVINA JESTVIN
PROSN1D
A
E. MRAK
FOTO ATELJE Riva Bartoiini	VIDEM
Gostilna ”PAR ŠTAKU”
VISKORŠA
Kavarna ”K 2
Via Gorizia
VIDEM
Zadružna
mfebarna
BREZJE
WS*®
C. Pecoraro
SCREMATRICI
Posnemalniki in ml ekarniško orodje
UDINE - Tel. 6858
Marinič in Dreščak
MLIN
GRMEK
Kulturni Krožek ”JALOVEC ”
BREZJE
Oebelež Mario
MLIN
DEBELE/.
G. Tomažin
GOSTILNA PRI MOSTU
debele*