ii , s Man^@rv 17. avgusta 1934 Leto H. Posamezna številka Din 1-50 3 Velja na mesec po pošti dostavljen Din 6*— za inozemstvo Din 10-— Uredništvo In uprava: Gregorčičeva ulica 26 Telefon 29-70 ® Poštni čekovni račun 10.502 0 Izhaja vsak petek ® Oglasi po tarifi. Štev. 33 •“f' Zaobljuba Zdajj tudi Ti si legel, lev svobode, pravic branilec večnih naše zemlje, pravic srca, ki tujec nam jih jemlje, pravic, ki branil rod jih večno bode. „Nacionalizirana" ; industrija in obči nacionalni interesi Z dejanji svojimi za domovino, sš branil temeljne pravice v težki uri, tedaj, ko so ob Dravi, Ledavi in Muri, krojili tujci našo zgodovino. Pa znaj, Vojanov-Maister: Tvoje nade in Tvojo silno voljo bomo vpili vase, da to, kar Ti si rešil ne propade! Trdno verujemo v rešitev, v boljše čase, da še ob Soči, Žili, dvignemo zaklade, ker rod naš prej nikoli in nikomur — ne uda se! D. V. Slovencu Jugoslovanu! ii1 ni -rm-■ i M wi i ■—■———HM— (Po ljubljanskem „De!u“) Slovenska, jugoslovenska zemlja, Ti Je kot rodna mati. Ona Te redi, ona Te vzgaja, ona Ti daje moč do življenja. Zato Te kliče, zahteva od Tebe, da je ne zatajiš in da ne boš zatajeval njenega ibzika. Živeli smo v časih, ko smo bili teptani. Takrat si bil Slovenec-Jugoslo-van primoran zatajevati materin jezik. Minuli so oni zlati časi za sovražnika, za zatiralca slovenskega-jugoslovenskega Naroda. Sedaj ne more več sesati kri iz našega telesa. Minul je čais in napočila te doba, ko smo sami svoji gospodje, gospodarji naše rodne slovenske-juigoslo-venske zemlje, naše matere. Zato bodi-nto ponosni na njo, na njen slovenski je-zik. Izražaj se z veseljem v materinskem iezikiu na svoji rodni zemlji in tudi na tuji zemlji med tujim narodom se ne sra-ninj materinega jezika, katerega Te je naučila. Bodi ponosen, zavesten, trd, ne-0m atriji v S 1 o v c n e c - J u g o s 1 o v a n. Kajti, če se sramuješ materinega je-zika, se bližaš z lastnimi koraki globo-^mu prepadu, grobu i^anior Te zagrebe sovražnik, ki samo čaka, da mu bo da-prilika to storiti. Da pa se tega gro--a, prepada izogneš, da prečrtaš sovražniku načrte in zagreniš veselje do pokopa Tvojega trupla, Tvojih idej, Tvo-Jeffa dela, stori to, kar zahteva od Te-ko rodna zemlja, Tvoja mati. doživel sem pred mesecem dni žalosten dogodek, katerega moram izpove-^ati javnosti. Srečal sem na cesti nekega j st je delovodja v oddelku’ tuk '•'dikega obrata. Srečala ga je avka iz istega obrata, ki je d dati več otrok. Vsakdo, ki sreč; *,a Predpostavljenega ga pozdr ' °na ie storila to. Pozdravila ga Vtiavom »Guten Tag«, slovenska borila to! . ktaj je storila ona s tem in kaj stori Vsakdo, ki greši podobno na 'slovenski -dnlji? Ona je teptal01 samo sebe, svo-.0 ^družino, vse Slovence, Jugoslovane. ase brate in sestre po krvi, zatajila je lj ter, materin jezik, svojo rodno zem- ^ takimi grehi škodujemo sami sebi. Tudi najtrdovratnejši pristaš svobodne mednarodne trgovine bo istih misli z nami, 4a je namreč Jugoslaviji potrebna industrija in da.se naša država brez iste ne bo mogla povzdigniti na stopnjo onega blagostanja, ki ga uživajo države z razvito industrijo. Industrija (predvsem domača!) pa nam je potrebna tudi zato, ker bi si s tem ustvarili tržišča za domače agrarne proizvode in bi zaposlili domače brezposelne moči. Medtem, čeprav se naša* industrija nahaja v precej povoljnih prilikah, doslej ni pokazala onih povoljnih rezultatov za naše gospodarstvo, niti ni izpolnila onih nad, ki so bile stavljene v njo. Poleg vseh visokih zaščitnih carin, cenene delovne moči in produktov, je naša industrija vse do danes obdržala visoke cene svojim proizvodom. S tem ni oškodovala samo širok krog svojih konzumen-tov, temveč tudi samo sebe, ker je prav s tem onemogočevala sebi razvoj in pro-speh. Za onega, ki dobro pozna vse detajle naše industrije in njeno zakulisno , politiko, je stvar povsem jasna. Ni pa jasna onim najširšim plastem naroda in prav teto hočemo, Čeprav samo v obrisih pred očiti nekatera dejstva. V naši državi je okoli 4000 industrijskih podjetij. Od teh pripada nacionalnim ljudem in kapitalu samo 300—400 podjetij, vsa ostala podjetja so v rokah tujcev in tujega kapitala. Če vemo to, potem se ne smemo čuditi, zakaj ta »na-cionafeirana« industrija po svojih obratih zaposluje okoli 40.000 tujcev!!! Potem tudi ni nič čudnega, če se taka industrija z vsemi silami upira zvišati delavstvu mezde, zato pa stalno povečava svoje upravne in režijske stroške. — Na ša »nacionalizirana« industrija stvarno ni ničesar drugega, kot eksponent tuje industrije in kartelov. Njen razvoj pri nas je pripisati predvsem visoki zaščitni carini, ceneni delovni moči in cenenim naravnim produktom. Ta tuja, »nacionalizirana« industrija hoče iz Svojih podjetij izvleči maksimum profita za svoje »nprav ne« in »režijske« stroške. Nje glavni interes pa je usmerjen za tem, da bi s pomočjo vzdrževanja visokih cen in z mednarodno kartelno politiko zadušila že v kali vsak podvig res nacionalne industrije. Tudi pravkar objavljeni zakon tega ne bo mogel v vsem preprečiti. Kar je pa najlepše, ta naša »nacionalizirana« industrija se poslužuje našega, često celo državnega kredita za izvajanje te svoje politike! Taka politika te industrije v naši državi težko zadeva naše narodno gospodarstvo, ki vedno bolj in bolj dobiva obliko kolonij industrije evropskih metropol, znižajoč delavstvu mezde in z zvišanjem cene svojim proizvodom ubija kupno moč teko, da nas še bolj priganjajo, zathajo pri delu in povsod. Če bomo delali taro, bomo sužnji na svoji rodni zemlji, ako tudi ne moremo doseči pravih mezd (plač), ki nam pripadajo. Ker se jim priklanjamo v njihovem jeziku, so mnenja, da v nje zaupamo in naroda, neti socialni nemir v delavstvu in luipropašča predvsem našega kmeta. Ves profit, ki se stvori s pomočjo take politike se ne uporabi za napredek industrializacije v Jugoslaviji, temveč postane plen raznih »upravnih« in »režijskih« stroškov. Rezultat politike te industrije pa je tudi 300.000 brezposelnih, visoke cene industrijskim proizvodom in zastoj celotnega gospodarskega napredka v Jugoslaviji. Naš narod kot agrarna celina dopri-naša taki politiki ogromne žrtve. Te žrtve niso v nikakem sorazmerju z doseženimi uspehi. Zato je že skrajni čas, da se v interesu našega narodnega gospodarstva enkrat za vselej preneha s tako politiko vodečih krogov v naši industriji. To je potrebno prav sedaj, ko ti krogi radi denarnih težkoč zahtevajo nove žrtve in to v obliki osnovanja poldržavne Industrijske banke, ki bi stavila1 industriji na razpolago nove kredite. Vsa naša industrija se naj stavi pod Herriot in komunizem v Franciji Znani r.adikalsocialist Herriot, Član pariške framasonske lože in velik občudovalec Sovjetske Rusije, je zašel v grd škripec. Sprintali so se mu namreč boljševik:. Francosko učiteljstvo je po večini v taboru rdečkarjev, velik del pa jih je med komunisti. Ta polinteligenca je namreč najbolj radikalna v svojem komunizmu. V vladnih krogih so se kar prestrašili, ko je prispela iz Nice, kjer so zborovali učitelji, malo razveseljiva vest, da so tamkaj klevetali vlado nacionalne unije :n zahtevali diktaturo proletariata, končno pa še odpeli namesto državne himne — internacionalo. Sedaj je uvedena stroga preiskava in občudovanje Sovjetske Rusije se je takoj ohladilo za nekaj stopinj Celzija. Za Herriota pa ve-ija^sedaj prislovica: »Da hudiču ni mogoče dati mezinca, da ne bi hotel pri tem zagrabiti kar cele roke.« Francoski komunisti pa so iz trenutne vzhičenost: francoske zunanje politike za Moskvo napravili napačen račun, češ, sedaj bo zavezništvo krilo tudi naše podvige. Pariška vlada namerava; odpustiti vse krivce v Nici iz državne službe, toda njena dvorezna politika napram sovjetom in komunistom ne daje garancije, da bo imela pri tem napram naraščajočemu valu komunizma v Franciji srečo. Prvi pogoj bi bil odprava parlamenta in uničenje komunistične stranke. Do tega je pa še daleč, kljub stalnim zahtevam patri-jotskih organizacij, ker vodi politiko Francije židovski Grand Orient, zveza framasonskih lož. Odtod torej ljubezen za Moskvo, kjer so tud: krivonosci na vladi. zato naši industrijalci postavljajo za poslovodje tujce in ne Jugoslovanov. Kaj je storiti za odstranitev teh grešnih postav? Združiti se moramo, organizirati se moramo. Če se združimo, nam bo mogoče vse to odstraniti. In napravili bomo sami sebi laiiko pot v življenje in kontrolo države, z zakonom se naj znižajo upravni in režijski stroški industrijskih podjetij, zvišajo naj se mezde delavstvu in znižajo cene industrijskim proizvodom. Oni, ki upravljajo industrijo, naj nosijo polno odgovornost pred državo in to v gospodarskem kot socialnem pogledu. Šele potem lahko stavimo industriji na razpolago naš kredit, ker si bomo svesti, da dobički ne bodo romali zgolj v žepe anacionalnih elementov, temveč bodo v korist tudi našemu blagostanju in harmoniji med posameznimi stanovi. Ob koncu se vprašamo, kdo bi lahko izvedel tako nacionalizacijo industrije in ji odredil nove nacionalne in socialne smeri. Ali mar liberalno-demokratski ali psevdo liberalno-demokratski strankarski režimi? To veliko socialno in nacionalno misijo v našem gospodarstva lahko izvrši samo medstanovski pokret jugoslovanskega borbenega socialnega nacionalizma!!! Plebiscit za Hitlerja To nedeljo bo okrog 40 milijonov Nemcev oddalo svoje glasove v plebiscitu, ki naj potrdi še formalno znani zakon nemške vlade o združitvi funkcij državnega kancelairja s funkcijami državnega predsednika. Nobenega dvoma ni — tega mnenja je tudi znani srbski publicist Boža Nikolajjevič, — da bo ogromna večina nemškega naroda potrdila in legalizirala Adolfa1 Hitlerja v njegovi novi funkciji kot poglavarja 66 milijonske države. Po Hindenburgovi smrti za tistega, ki nemške politične razmere realno presoja in pri tem ne vidi samo svojih svetovno-nazornih predsodkov, ni bilo niti en sam trenutek dvomljivo, da bo Adolf Hitler s krepko potezo razpršil vsako tozadevno nejasnost. Dinastija Hohenzollerneov je v Nemčiji danes nemogoča', ker ne odgovarja več potrebam, željam m občutkom nemškega naroda. Ker pa je narodni socializem zahteval »totalno« državo, je bilo od vsega početka jasno, da Hindenburg ne more imeti nobenega naslednika izven vrst narodnega soeiailizma. Tako je postal Hitler, ki je idol Reichswehra radi svojih vojaških vrlin, mahoma šef države, šef vlade in vrhovni komandant vojske v epi osebi. Je to karijera:, kakor je v zgodovini ne najdemo tako hitro. Pred dvajset let: še poddesetnik v nemških bojnih vrstah na fronti, danes šef te iste vojske im jačji po vplivu kot nekdanji cesar. Plebiscit je sedaj samo -formalnost in demonstracija napram zunanjemu svetu. S tem pa stopa narodno-sociali-stična Nemčijai v novo fazo svoje revolucije. Poravnajte naročnino! delo. Zato se združimo, organizirajmo in skupno dvignimo glas, zahtevajmo svoje. Zahtevajmo zakon o minimalnih mezdah in za odstranitev tujcev iz naših podjetij. Recimo jim: Mi smo sami svoji gospodje, gospodarji v naši domovini Jugoslaviji! Avstrijsko vprašanje Avstrijo naj se neposredno podred Društvu narodov! - Italija nima ničesar iskati na Dunaju in v Sred. Evrop 1 Odi. 1927 do sedajso v Avstriji divjale tri državljanske revolte, ki jih je izzvala po eni strani nesrečna notranja politika avstrijskih oblastnikov, dočim je zadnje krvoprelitje brez dvoma končni efekt vmešavanja, zunanjih sil. Ne da se oporekati, da so imeli svoje prste v dogodkih z dne 25. julija Mtlerjevci avstrijskega in tudi nemškega kova, vendar je celo angleški objektivni tisk dokazal, da je vmešavanje s te strani vsaj razumljivo, če ga že ni mogoče opravičiti s stališča spoštovanjai meddržavnih odnoša-jev: tako Avstrijci kakor rajhovci so — Nemci in ta je po .zmagoslavni dosedanji epopeji Adolfa Hiltcrja, ki je vnel vso mladino, ključ vsega razmotrivanja. Paradoksalno pa postane to avstrijsko vpra šnje, če ga pričnemo razmotrivati s stališča tolikokrat podčrtane »neodvisnosti« avstrijske republike. Pomisliti je treba, da se je vmešavala v avstrijske zadeve ravno tista zunanjai sila, ki je na vsa usta trobila in garantirala to avstrijsko »samostojnost« in »neodvisnost« ____ fašistična Italija. Duševni oče vsega zbliževanja med italijanskimi in avstrijskimi klerikalnimi mogotci pa je bil med drugimi znani dr. Anton Rin totem ki ije postal dne 25. julija žrtev svoje lastne neiskrene politike, obenem pa tudi žrtev kronično neiskrene Italije. Rintelen je angažiral v avstrijskih elektrarnah italijanski kapital, on je bil tisti zli duh Štajerske, ki je sovražil vse, kar je bilo jugoslovanskega in v tej svoji politični kon cepciji se je nai življenje in smrt tako tesno aliiral z italijanskim fašizmom, da mu tudi v Nemčiji niso več verovali nem-.ško-nacionakiega hlinjenja v črni suknji. Naj se torej sedaj razni Sušniki, Faji hi Starhembergi še tako zvijajo, pred zgodovino bodo ostali z mrtvim Doilfus-som vred okrivljeni za to, da so Avstrijo spravili popolnoma v interesno sfero tiste Italije, ki se igra pred celim svetom nekakega »garanta« avstrijske »neodvisnosti«. Vsi se še spominjamo uso-depolnih trenutkov, ko je odposlala Italija svoje divizije na avstrijsko mejo medi Biennerjem im Trbižem. Situacija se je bila tako zaostrila, da je bilo pričakovati še kaj več kakor navadne diplomatske intervencije in korake. Kdo pa je zakrivil, da je radi medsebojnega, obračunavanja med Nemci nastala trenutna nevarnost za svetovni mir? Poleg otroško naivnih avstrijskih hitlerjevcev brez dvo ma najbolj Italija, bi je na Dunaju kr-čevito branila svoj prestriž s podpira-njed režima, ki je izgubil med ljudstvom skoro ves svoj jnoraitoi kredit. Avstrijski problem — tu imajo Italijani prav — ni samo avstrijsko in nemško vprašanje, to je tudi po angleškem mnenju splošno evropsko vprašanje. Dai se v bodoče ne bi več pripetila taka iznenađenja, kakor smo jih bili vajeni v zadnjih letih, bi pa bilo nemara res prav, da se zagarantira avstrijska neodvisnost in samostojnost. S tem bi se preprečil na eni strani povrat Haibsburgovcev, na dru- gi strani »anšlus«, če ga avstrijski narod plebiscitarno ne bi želel, in končno bi se odvzelo Italiji vsako možnost stalnega spletkarenja na dunajskem Ball-hausplatzu. V to svrho bi bilo treba Av striji odvzeti za gotovo dobo let — recimo deset let — formalno in faktično1 suverenost. Svet Društva narodov pozove na izredni seji avstrijsko vlado in zveznega predsednika, da v izogib po. sledic položijo svoje funkcije. Vlado bi prevzela vladna komisija Društva; naro dov, sestavljena in izžrebana iz samih nevtralcev tako, da bi tvorili ministre Finci, Norvežani, Švedi, Holandci, Švicarji, Amerikanci itd. Pogoj bi bil le ta, da bi se imenovalo osebnosti, ki so si s svojim velikim horicontom in dosedanjo objektivnostjo zavarovali svoj osebni sloves nepristranosti že v svojih domovinah. Ta vladna komisija bi potem prevzela nalogo pacifikacije. Vsi zakoni, ki jih je protiustavna Dollfusova vlada v spo razumu z Rimom uvedla, naj se sistirajo, Avstrija proglasi kot nevtralno ozemlje, izvede naj se pomirjenje duhov. S splošno veliko amnestijo naj se pomiri tako tabor nacionalistov kakor tudi marksistov. Vlada bi vodila svojo politiko strogo objektivno na podlagi prejšnje zakonodaje. Kot posvetovalni organ bi imenovala iz vrst vseh prejšnjih parlamentarnih skupin po tri zastopnike, ki pa ne bi imeli nikakega posrednega upliva na odločbe vladine komisije, podrejene di rektno svetu Društva narodov. Celih deset let naj bi trajala v Avstriji doba gospodarske :n kulturne obnove brez trenja, političnih borb, volilnih manevrov itd. Po preteku te dobe bi potem avstrijski narod izvolil na podlagi splošne, enake in tajne votivne pravice novo konstituanto, ki hi potem absolutno suvereno sklepala o tem, ali ostane samostojna država z obveznostjo, da črta Habsburžane za vse večne čase, ali pa, da ;z dovoljenjem sosednih držav in evropskih sil izvede nekako unijo z Nemčijo, toda le z absolutno tričetrtinsko večino prebivalstva. Prehodna doba desetih let bi menda zadostovala Avstriji, da bi v tem razdobju zacelila svoje dosedanje rane. Onemogočeno pa bi bilo v tem času vsaki državi — tudi Nemčiji — vmešavati se v avstrijske zadeve. Italija je bila doslej še zmiraj »dunajski zrezek, ki se povečuje, čimbolj ga tolčeš«, kakor je dejal duhoviti Bismatrk, lahko bi se zgodilo tudi drugače. Pomislite, da moramo tudi mi plačati stroške za tisk! Nakažite nam torej še danes naročnino, posebno, če ste v zaostanku! ior Sodna ulica 9 — dvorišče Uradne ure tajništva so od 1. januarja dalje dopoldne od 9. do 12. ure popoldne od 15. doVslO. ure. ob nedeljah in praznikih od 9. do 11. ure dop. Ponovna gladovna stavka rudarjev Kakor znano, so se pred časom vršila v Ljubljani pogajanja med TPD, našimi vladnimi zastopniki in trboveljskimi rudarji, da bi se dosegel sporazum, ki bi bil pogodu tako delavstvu, kot podjetju. Ob tej priliki so si zastopniki delavstva pridržali za privolitev k sklenjenim sporazumom rok do 15. avgusta, da se med lem časom posvetujejo z delavstvom. A že 10. avgusta je pričela skupina rudarjev s ponovno gladovno stavko. Trboveljskim rudarjem so sledili kmalu tudi rudarji po ostalih revirjih TPD. Rudarji so zasedli vse rove in druge rudniške objjekte s trdno vero, da se ne umaknejo prej, dokler ne bo ugodeno njih zahtevam. Svoje zahteve so obrazložili v 9. točkah. Prva od teh je zahteva, da se jim naj zagotovi eksistenčni minimum iz leta 1923. — Dne 14. pa so se pričela ponovna pogajanja med ministrom za šume in rude dr. Ul-manskim, predstavniki delavstva in Trboveljske premogokopne družbe. Uspeh tega pogajanja je bil, da bo stopila nova pogodba v veljavo šele 1. septembra 1934 in da TPD v teku prihodnjih 9 mesecev ne bo izvedla nobene redukcije delavstva in plač. Obenem se je TPD obvezala skrbeti tudi za manj rentabilna naročila in tako povišati mesečni zaslužek rudarjev. Po posredovanju rudarskih oblasti in zastopnikov rudarjev so stavkujoči še isti dan prenehali s stavko. Zapustili so rove in je tako smatrati po- „Heil Hitler" po mariborskih ulicah in kavarnah Obnašanje hitlerjevskih beguncev postaja od dne do dne neznosnejše. Mi sicer razumemo, da so bili hitlerjanci prisiljeni zateči se baš v državo, o kateri prej niso govorili drugače, kakor o »manj vrednem Balkanu, o Čuših, o Albancih« itd. Ne razumemo pa, da se pripadniki tako kulturnega nemškega naroda ne znajo obnašati, kakor bi se spodobilo Ijju-dem, ki jim je omogočeno življenje pri nas samo radi gole naše tolerantnosti. Tako vidimo dan za dnem na ulicah mlečnoizobe begunce, ki se tebi nič meni nič pozdravljajo z dviganjem desnice in s »Heil Hitler«! Dasi ti gospodični s kratkimi hlačami in s peresi za klobukom vedo, da pomeni ta pozdrav za nas izzivanje, oni kljub temu uporabljajo ta pozdrav s prav posebnim povdarkom — nekako namerno izzivalno. Tako je n. pr. v sredo na praznik v neki kavarni mlad golokolenež pozdravil svojega klo-bukoperesca glasno s »Heil Hitler« in demonstrativno dvignil roko. Ko je opazil, da. gostom pri sosedni mizi ta pozdrav baš ne imponira, ga je demonstrativno ponovil proti dotični mizi, zahteval nato prav glasno list »Volkischer Beobachter« in sedel v ložo. V presledkih kakih pet minut sta; nato prišla drug za drugim še dva kratkohlačarja; pri prihodu vsakega so se zopet pozdravili na omenjeni način, ne meneč se za kritiko pri sosednih mizah. Enake predrznosti lahko opazi človek vsak dan tudi na ulicah. Zanimivo je to, da so v tem oziru najbolj predrzni tisti, ki so jih imeli Mariborčani svoj čas priliko videti v vrstah zloglasne »zelene garde«. Tako izzivalno postopanje s strani emigrantov, obstoja celo že — takozvana »mariborska nemška manjšina«, to so oni tukajšnji samozvani Nemci, ki o sebi pripovedujmo, da tvorijo nemško manjšino. Dasi je sicer znano, da so nekateri v Mariboru bivajoči taikozvani Nemci — seveda sami taki, ki še srečno uživajo prva mladostna udejstvovanja — prav izdatno sodelovali pri avstrijskem puču (s prenašanjem pošt in vzdrževanjem zvez!), so ti sedaj vendarle stisnili rep med noge in celo sami pravijo, da ni baš v njihovem interesu, če se s hitlerjamstvom pri nas preveč izziva. Priporočamo jim tudi mi, da naučijo vse bratce iz Avstrije pravilnega obnašanja; obenem pa opozarjamo na to tudi oblasti, da ne pride po nepotrebnem do kakih pouličnih ali kavarniških preklarij. Obenem bi bilo treba posvetiti malo več pozornosti tudi številnim beguncem iz februarske revolucije. Tudi od teh se slišijo vse mogoče stvari, samo ne take. ki bi bile v skla-du z dejstvom, da živijo v Mariboru pod dokaj ugodnimi pogoji samo vsled tolerantnosti naše javnosti in naših oblasti. Poznavajoč mentaliteto nemškega naroda-, ne moremo pričakovati ne od februarskih ne od julijskih beguncev nič drugega kakor to, da bodo — čim ne bodo več potrebovali naše gostoljubnosti — nadaljevali s pripovedkami o »Balkanu, Balkancih in ciganih«. Bodo pa enkrat kot poznavalci naših razmer tudi najboljši špijoni v katerihkoli akcijah, naperjenih proti našim interesom... Proč z nemčizmom ! Neštetokrat slišimo po ulicah, gostilnah, kavarnah itd., kako popačeno govore nekateri naši Judje. Kakor črvi, ki razjedajo naš jezik, našo najsvetejšo narodno lastnino, rijejo te spakedranke po naših stavkih. Ali ni to zločin, ko slišimo take-le stavke: »Kelner, en špricer prosim!« Ah: »Naše cajtnge pa so fejst urihtane.« Ali: »Kaj mi pa ta gver nuca?« S takimi stavki blatimo naš narodni ponos,, s tem omalovažujemo naš jezik, kakor da ne hi imeli za te spakedrane tujke slovenskih izrazov. S tem pa na najjasnejši način pokažemo, da se nas še vedno drže sramotni madeži suženjske preteklosti in da se še danes po šestnajstih letih nismo zavedli! Pomislimo samo, kaj bi napravili Nemci s svojim državljanom, ako bi govoril taho-le: »Natakar, einen brizganec bit-te!« Ali: »Un-sere časopisu sind dobro urejen en!« AH: »Was koristit mir diese puška?« Niti za hip ne dvomimo, da bi jih poslali v opazovalnico... A mi? Pozivamo vse naše čitatelje, posebno pa delavstvo, da prične popravljati ta narodni greh. Ni se treba izgovarjati s tem, češ, naša »inteligenca« tako govori. Vedeti je treba, da je pri naši inteligenci še marsikaj »gnilega«. Ml pa poidimo preko te gnilobe in s pravilnom obvladanjem svojega jezika pokažimo, da smo tudi tu borci za lepšo bodočnost! Mali Beograd leta 1914 Denuncianti na delu Trpljenje Rušanov Dne 13. avgusta 1934. je poteklo dvajset let od žalostnih dogodkov v Rušah, c: so dali tej slovenski trdnjavi upravičeno naziv »mah Beograd«. — L. 1914. ob postanku.svetovne vojne, je dalo pri-iko za izživljanje onim sovražnikom našega naroda, ki so vedno prežali na naše judi, da bi jim lahko škodovali. Žalostno je dejstvo, da je bilo med temi denuncijanti, intrigamti in podleži tudi mnogo slovenskih poturic. Tako tudi v Rušah. ''Ja predlog nekaterih ruških -demuncijian-tov je ruško orožništvo 13. avgusta 1914 zgodaj zjutraj polovilo po Rušah in oko-ici vse one, ki tudi v dneh najboljšega terorja in pritiska niso zatajili svojega slovenskega prepričanja. Orožniki so are tirali naslednje narodnjake: posestnico Bečelo, posestnico Ozvaldovo, posestnico Glaserje-vo, soprogo šolskega nadzornika Senkovičevo, učiteljico Novakovo, učiteljico Lasbaherjevo, zasebnico Goriškovo, uradnico Šmldovo, trgovca Sera ca, veleposestmikaLinglja, posestnika Be-čela, posestnika Alojza Glaserja, veleposestnika Viktorja Glaserja, kaplana Ilca, industrijca Hinka Pogačnika, šolskega nadzornika Senkoviča, učitelja Stanija, učitelja Lesjaka in nadučitelja Lashaher« ja. Aretacije so bile izvedene na zelo brutalen način in sta se pri tem posebno odlikovala orožnik čuk in Vrabl, ki sta., čeprav sama Slovenca, postopala z aretiranci skrajno prostaško. Aretirance so uklenjene prignali v Maribor, kjer so doživeli Golgoto trpljenja. Na koroškem kolodvoru jih je najhujskana marksistična sodrga opsovala, opljuvala in pretepla. Orožniki aretirancev niso branili. Iz Maribora so jih odpeljali v Gradec, kjer so v strahu za svoje življenje prebili dva meseca v tamkajšnjih zaporih. Danes ob dvajsetletnici teh žalostnih dogodkov je prav, da; se vsega tega spominjamo. Da tako ovekovečimo herojstvo naših Rušanov, kot da se spomnimo onih slovenskih poturic, ki so izdajale svoje brate in sestre. Mnogo izmed onih, ki so denuncirah zavedne Rušane, še danas živi med nami. Mehka slovanska duša jim je ta zločin že davno odpustila. Pozabila pa ga ne bo nikdar! — Še danes, po dvajsetih letih niso med Rušani popolnoma izginili denuncianti in denun-ciantke. še danes nekateri opravljajo t#: žalostni posel in denuncirajo na nekaterih mestih prav te borce, ki se niso ustra šili potrkati ob onih kritičnih časih na svoja jugoslovanska; prsa! Na naslov Mariborskega tedna! Vodstvo Mariborskega tedna je v svojih noticah po časopisju pozabilo (name-noiha?) omeniti, da je treba za potrdila za znižano vožnjo še posebej plačati ob obisku razstavišča. Tako je bil marsi-cateri obiskovalec nemalo iznenađen, to je moral v pisarni MT za tako potrdilo plačati 15, oziroma 25 -dinarjev. v ~— * I r ^**.'*'*■ Ki. J W V • novno gladovno stavko za končano. Po- j Vzemimo za primer samo posestnika iz vdariti je treba, da so se stavkujoči ved-1 Ptuja. Za ugodnost polovične vožnje v li zelo disciplinirano in da ni nikjer prišlo j Maribor je imel naslednje izdatke: vož- do izgredov. ‘ nja v obe smeri .(polovična). 17 dinarjev. železniška legitimacija 5 dinarjev, legitimacija MT 15 dinarjev; skupno torej 37 dinarjev. Cela vožnja bi stala 34 dinarjev, če vračunamo še 4 dinarje z3 vstop na razstavišče, je torej 38 dinarjev. Torej 1 dinar več, s čimer pa so mu prihranjene vse sitnosti. — Dobro bi bilo, da bi MT talke »ugodnosti« v bodoče natančneje raztolmačil! — Ptujčan. Delu čast in zaščita! Ali ima žena pravico do eksistence Za enako delo, enako plačilo! Vse večja zaposlenost ženskega osob-ja po posameznih tovarnah in drugih obratih zahteva, da v zaščito ženske pri Poklicu spregovorimo tudi me nekad besedi. V velikem številu so žene dames zaposlene, predvsem v tovarnah in pri poslu, ki zahteva veliko napora in truda. In če primerjamo žensko delo po posameznih obratih z moškim, potem ugotovimo. da ni skoraj prav nobene razlike, ali pa celo, da je opravljeno delo ženske zahtevalo več telesnih moči kot pa delo, ki ga opravlja moški. Smelo pa lahko trdimo, da je udejstvovanje žene v poklicu v več primerih enakovredno z uspe hi moškega dela. Ni naš namen, da na podlagi gornjih trditev prikažemo po moškem osobju opravljeno delo kot manj vredno, ampak hočemo opozoriti na nepravilnost in krivičnost tolmačenja pravic ženske, ki je v poklicu. Že od vsega početka in ob vsaki priliki je bilo žensko delo slabše nagrajeno od moškega dela, pa četudi je bilo enakovredno. Danes, ko so ženske zaposlene že vsepovsod, smatramo za potrebno, da vendarle spregovorimo o zbolšanju njihovega položaja. Ne glede na vse ostalo, kar govori v prilog žene za boljše in znosnejše pogoje, je najvažnejša konstatacija pri tem vprašanju dejstvo, da se neenakopravnost in konservativnost, ki otežkočata napredek žene, eksploatira in do skrajnosti izrablja od strani kapitala. Ženska je primorana, da služi in oprav Ija isto delo kot moški za manjši zaslužek in pod slabšimi pogoji. Delavski stan, ki se izkorišča vsepovsod, pa je baš pri tem vprašanju najbolj občutno Konzervativnost Nam Slovencem je že prirojena konzervativnost prizadjala mnogo težkih duhovnih in materialnih izgub. Po šestnajstih letih naše svobode se še vedno nekritično in mehansko oklepamo nekih lažnih pravic, ki nam jih je natvezala suženjska doba. In tako smo tudi v pogledu pisave naših imen zapadli fascinaciji lažne pravice, vsled katere smo izgubili že mnogo -- premnogo. Mehanično in površno razumevanje tega imen skega problema daje nam Slovencem še vedno pečat nacionalne negotovosti. Da ta moja trditev hi pražila, bo lahko potrdi! vsakdo, ki nekoliko pozna naše še Mi in naša vas Vse predolgo in preveč smo se greli na solncu izumetničenih svetovnih nazi-ranj in različnih zveriženih »idej« in verovali — kakor mogoče še vedno verujemo — njih izrodku — strankarskopo-litičnemu prepričanju, da bi bili mogli spoznati, kako zelo smo od te strani vsi skupai izigrani, kako usodepolno »c to cepljenje, od katerega imajo interes le oni, ki morejo živeti le r.a naši razdvoje-iiosti in razrvanosti. Zato smo bili razdeljeni v razrede in skupine, v velike in male, v deželane in meščane itd. Da, tudi ta dva poslednja tabora sta bila ide-ionoscem potrebna, da so nas laže izigra vali. Ne zanikamo te sicer umetno ustvar lene protivnosti med mestom in deželo, odklanjamo pa jo v toliko, v kolikor smo vključeni tudi mi — mestni ročni in duševni delavci. Predobro se zavedamo, ^do je prvina našega naroda in kaj ta Prvina pomeni. Zato bomo to steno, v kolikor med nami in našo zibelko kmečko hišo obstoja, rušili in jo gotovo tudi porušili. Zavedamo se svojega popekla. in spoznanje, da moramo roko v r°ki z našo kmečko hišo, je dar. na dan večje. Ta zavest vznika iz srca in razu-ma. Prvo je kri, drugo kruh. Oboje vse-ku.ie prvenstvo našega vsestranskega 2ivljenja. Vsako zrahljanje teh vezi z na- Z ozirom na naše prejšnje članke o zaposlitvi žene, posnemamo še naslednji članek iz najnovejše številke ljubljanskega »Dela«, , glasila Nar. strokovne zveze. prizadet. Neenakopravnost ženske pride še prav posebej do izraza v časih, kot so sedanji, ko vlada med delavstvom zaradi strahovite brezposelnosti huda medsebojna konkurenca. Ta konkurenčni medsebojni boj delavstva1, v katerem sodeluje tudi žena, pa vešče in spretno izrabljajo tudi prnicipali posameznih podjetij, ki so že zdavnaj prišli do prepričanja, da jim je žensko delo baš toliko vredno, kot delo moškega, vendar tega javno ne povedo, ker bi s tem odpadla možnost izkoriščevanja. In če je temu tako, potem mislim, da je potrebno, da se spametujemo tudi me in da sprevidimo, da je naša dolžnost poudarjati žensko enakopravnost povsod, kjer se ženska izkorišča, voditi borbo proti onim, ki naše delo ovirajo in ga omalovažujejo in to je predvsem — proti kapitalu. Da pa odstranimo vse ono, kar danes ovira žensko pri njenih težnjah za zboljšanje trenutnega stanja, je predvsem potrebno pripustiti žensko. k javnemu življenju. Na podlagi udejstvovanja ženske v javnih društvih, organizacijah in korporacijah, naj se oceni žensko delo. Mislim, da bo vsepovsod in vedno uspelo dokazati, da je zlasti ženska upravičena zahtevati v socialnih in ekonomskih vprašanjih enakopravnost in da imajo biti življenjski pogoji ženskega delavstva enaki onim moškega. Borba za življenje m obstoj in borba za socialne pravice nas opozarjajo in kličejo, da strnjene v eno celoto skušamo naše upravičene zahteve uveljaviti. Ne gre in ne sme biti, da se nam poleg naše telesne sile jemlje tudi naš ponos. In naš ponos naj bo naša zavednost — za enako delo, enako plačilo! v pisavi naših imen neurejene nacionalne razmere. Gotovi del našega naroda smatra pisavo naših imen v nemški obliki za nedotakljivo, skoro bi rekel zakonito. V svoji konzervativni miselnosti skušajo posamezniki svoja slovenska imena prilagoditi nemškemu načinu, obliki in pisavi. Osobito naši nemškutarji. Eni iz materialnih ozirov, drugi zopet iz nacionalnega' na-sprotstva. Večina teh poiuric hoče r pisavo svojega imena v nemškem pravopisu pokazati, da je oseba druge vrste, — da je »nobel«. Gornje navedbe so samo del tega, kar se uganja z našimi imeni. Da bi se bavit Šo vasjo bi bilo usodepolno, lastna smrtna obsodba. Že zgolj vsakdanja gospodarska plat življenja mora roditi tako spoznanje, zgolj materijalna težnja, ki mora računati z realnostjo. Prva >c zemlja in njen sodelavec, ki nujno potrebne proizvode ustvarja. Prva sta ta dva in zato tudi neobhodno potrebna vsem in vsemu. To je potrjeno v kmečkem stanu kot v prvi socialni skupini. Mi — še včerajšnji njeni sinovi — vemo in čutimo to toliko boli. Najpreprostejši razum pa govori, da morajo za urejeno gospodarsko življenje krožiti materijelue dobrine med vse plasti naroda, sicer se pojavi ohromelost s težkimi gospodarsko-socialni-m! posledicami. V našem udejstvovanju pride torej v poštev kot prva naša vas, ki tvori nad dve tretjini našega naroda. A prav ta osnovna socialna plat hromi in z nami vred gospodarsko kopni. Na ta nevarni pojav smo že često opozorili, povedali kam to vodi in tudi kje tiči vzrok. Moramo si biti enkrat na jasnem, da imamo eni in drugi — kmet in mestni delavec — skupnega sovražnika, ki ne štedi s sredstvi, ko gre za njegov interes. V svoji zlobi je zvit in drzen ter se zna izmikati. Tako zvrača vso krivdo današnje gospodarske ohromelosti na »r a z m e r e«. Njegova drznost je celo tako nesramna, da meri s prstom na nas. češ. da nismo nikdar zadovoljni in zahtevamo vedno več. _______ _ ■ t rv\M s podrobnejšo razlago, bi bilo nesmiselno in odveč, kajti izkušnja me uči, da bi s tem dosegel prokleto malo, najbrže nič. Mogoče, so bo zdelo marsikomu malenkostno, če rečem, da je pisava naših imen po naše. nujna zadeva celega naroda. Seveda, ni to vprašanje, ki bi pretresalo svet, vendar je razmotrivanje te drobne strani našega nacionalnega življenja ne samo zanimivai in važna zadeva, temveč tudi naša nacionalna dolžnost.,— Po ujedinjenju smo postali Slovenci svoboden, sam sebi vladajoči narod. Glede jezika in pisave nam gredo iste pravice, kot so šle do kdaj kakemu drugemu vladajočemu narodu. Že zaradi tega je v nasprotju z našim sedanjim stanjem, da bi še v naprej gojili nemško pisavo naših imen, ki nam jo je vrinil tuji, prej vladajoči nemški narod. Naše dosedanje pretirano cenjenje tuje pisave naših imen in njene nedotakljivosti, se bo moralo končno umakniti boljšemu spoznanju. Da pa do tega spoznanja ne pride, je kriva naša čudovita legaliteta. Kakor pri vseh drugih važnih nacionalnih vprašanjih, smo tudi v pogledu naših imen pokazali svojo plehkost in brezbrižnost. Zapadli smo lažni ideji pravice, k: omogoča, da še lahko danes po preteku šestnajstih lot naše državne samostojnosti vedrijo med nami razni Wessi-aki, Loschniggi, Voschnaggi, Schiwitzi :td Naš nacionalni ponos nam veleva, da se enkrat za vselej in to v kratki dobi otresemo te legalitete. Imamo zakon o osebnih imenih, ki postavlja pravilni princip, da jc naša imena pisati, tudi urad no samo po naše. Ne samo zaradi tega, da nam to veleva' zakon, telveč tudi naravna pravica in dolžnost nas kot vladajoče družbe je, da vsa imena, s katerimi pridemo v stik, pišemo v našem pravopisu. Otresimo se že enkrat konstantne dvojezičnosti, ki nam iz pretekle dobe leži v kosteh. Ovržimo vsakršno tujo . reprodukcijo in dajmo našim imenom pravo slovansko pristnost v obliki in pisavi. To pravico imamo! — Končno omenjam tudi. da bi zlasti naše časopisje v svojem tekstu, v inseratih, lahko dalo našemu jeziku in njegovi pisavi ono čast; ki mu gre. Imena naših ljudi naj se pišejo po naše! Le v znanstvenih publikacijah, ki so namenjene krogu ljudi s širšim znanjem in jezika tujega naroda, bi bila originalna pisava imen možna in upravidljiva. Tušek Stanko. Pismo z dežele Čitatelj našega lista ob meji nam je poslal naslednji dopis. Objavljamo ga v celoti in to v ilustracijo in opomin. Uredništvo. Žalostne razmere še vedno vladajo na meji. Dne 5. avgusta je bila v Vuhredu sokolska prireditev, pa je bilo na njej vsega 60 ljudi. Iz Marenberga razen u-radiTštva ni bilo nikogar!' hoptj. Ko so Hitlerjevci pribežali v Marenberg. ■sp jim marenberški Nemci in nemčurjiže ob treh zjutraj kuhali golaš. Bilo je vse navdušeno, občevali so z njimi kakor z brati. 2daj pai bodo pri nas ustanovili še nemški »kulturbund«. Naši na Koroškem nimajo niti svojih šol, tukaj pa smejo Nenici vse počenjati!! — Bil sem tudi na Mariborskem tednu, pa sem imel kmalu dosti. Tisti kričači, ki ponujajo svojo ničvredno robo, so govorili ali vpili samo nemško, tako, da jih naš človek sploh ni razumel. Daleč smo prišli v Maistre- • vem mestu, v slovenskem Mariboru, po šestnajstih letih svobode! Ali se teh kričačev ne more prisiliti, da bi si najeli naše ljudi, če že sami ne znajo ali. nočejo znati slovenskega? Zakaj bi domač človek ne smel zaslužiti ničesar? Vprašam, kaj bi storili z našimi, če bi v Celovcu ali Gradcu samo po slovensko hvalili svojo robo po razmili sejmih??? Ali pa v Gorici, Postojni? — Naš človek z dežele si misli svoje. Kino je že itak čisto nemški, manjka samo še, da priredi tudi gledališče v parku nemško predstavo. — Pri Sv. Treh kraljih imajo še sedaj šolo v naivadni kmečki hiši, ker se jim ne zdi vredno zidati nove. Pred par. leti pa so morali slovenski otroci hoditi v šolo preko meje v Avstrijo. Nemci na takih krajih hitro sezidajo šole, mi pa prav na meji vse zanemarjamo. Najstru-penejši naši sovražniki so Hitlerjevci in te sedaj lepo krmimo v Jugoslaviji, naš človek pa mora stradati. Kako zahvalo bo od njih imela Jugoslavija bi videli, če bi v Avstriji prišli do veljave. — Pisal bi še marsikaj, pa je tako vse bob v steno! Iz Maribora bi morali prirejati bolj pogosto izlete na mejo, v Maren-berg, Kaplo, Sv. Duh itd., pa bi bilo vse boljše. Ubogi Mariborčani! Komaj se je naše mesto rešilo ene nadlege v obliki zabavišča Mariborskega tedna, že je poskrbljeno, da se bodo še bolj izsušili že itak suhi žepi. 1SSK Maribor je zopet angažiral mednarodne rokoborce, ki bodo za drago vstopnino razkazovali svoje sposobnosti. — Mnenja smo. da so take prireditve v tem težkem času popolnoma nepotrebne! »Borba« je edini tednik, ki se bori v dve smeri: za nacionalno poglobitev in socialno aktivnost! Raspis Milna zadrnna uslnžtam dižnnili želazait v Maioza r. z. z o. z. razpisuje mesto uradnika. V poštev • pridejo prosilci, ki so popolnoma vešči knjigovodstva, -korespondence, strojepisja in imajo že nekaj let prakse. Prošnje s prepisi spričeval je vposlati na naslov Kreditne zadruge uslužbencev državnih železnic v Mariboru, r. z. z o. z., Franko-Panova 34, do 24. avgusta 1934. po 35—45 Din, a na trgu poskoči cena Razmere — ta pojem je tako splošen, na nam ne predoči prav nič določnega. Kaj so vendar te razmere, kaj njih vsebina? Kje naj primemo, da jim pridemo do dna in izsledimo vzroke našega bolehanja? O tem vprašanju smo že razpravljali. Ker jra so te besede namenjene naši kmečki hiši, s katero delimo isto usod o, podčrtamo ponovno na kratko tako-le: Le mednarodni kapital, ki mu robuje-io vse delovne moči, ročni in duševni delavci, je kriv naše mizerije. Ta nima srca, duše, vesti, ljubezni; nima domovine. Račun ali če hočete: blago, denar, premoženje, bogastvo — to je njegov končni cilj, njegov Bog. Njegov narod so do poslednje kaplje izsesane množice . . Tako beremo v naših rovih, v fabrikati, na cesti in polju. Na vse to pa naj bi bili krivci mi! Sveta nedolžnost! Delovni človek, ki ne zasluži niti, da bi človeško prehranil sebe in svojo onemoglo družino, ta ima torej preveč in je objesten, gospodi z 20, 50, 100 in še večkrat večjimi dohodki pa je to premalo. Vprašamo določno in jasno: Ali smo krivi mi, če se n. pr. proizvodi izpod naših rok kljub sramotno plačanemu delu vnovčujejo po tako navitih cenah? Računajte: Tvornica prodaja n. pr. platno po 12—15 Din, umetno svilo za 200—400 odstotkov. Podjetnik-fabri-kant ima prav gotovo lepe dohodke — seveda na račun delovnih moči — trgovec, kot vidite, tudi. Ali jc mogoče naša krivda, če mora kmet prodajati svoje blago po tako nizkih cenah, da predstavljajo najnižjo protivrednost za njegovo ^el0^ Tukaj je vozel, ki stiska nas in našega kmeta. Zato prav mi razumemo obupni položaj kmeta, mi, ki nas tlači ista krivica. Govorimo te besede z namenom, da pokažemo resnične odnose med nami in kmetom; kje in kako žuli kapitalistični čevelj njega in nas in da ga tudi opozorilno na edino pravo pot, ki naj jo hodi, če si hoče izvojevati tisto mesto, ki mu po vseh zakonih pritiče. Ta pot vodi iz njega samega, iz samopomoči. Dovolj je prilik, da to resnico čimpreje spozna in možnosti, da na ta pot edino možne osamosvojitve tudi čimprej krene. Saj smo že davno spregovorili, da ne moremo in ne smemo po sedanji poti, če nočemo v lastno in pogubo vsega našega naroda. Sedanji gospodarski red se mora umakniti novemu, času primernemu, kjer pridejo do veljave šibki pojedinci. Zato se mora tudi kmet sprijazniti z resnico, in je zaenkrat edina možnost izmikanju pred izkoriščanjem — zadružno gospodarstvo .'AtCČS Mwna tribuna Stran 4 »B- O R B A« V- M a r-: bo r- u, dne 17. Vlil. 1934. ——— —«»■ —.............. iT-rn—^ Dr. VI. Čupović: Talci 1914 Kdo bi utegnil opisati vso bo! in jade vse kar je pretrpel naš narod za časa svetovne vojne v bivši avstro-ogrski monarhiji? Dne 26. julija 1914 je bil kot prvi v Kotoru interniran dr. Božo Vukotič, narodni poslanec na Dunaju. Takoj za njim so aretirali še mene in naju odvedli v trdnjavo Sv. Ivana, ki je nekaj sto metrov nad Kotorom. Preden sva stopila v trdnjavo, so nama zavezali oči, da bi ne videla razporejene topove in še marsikaj. Naslednji dan so v trdnjavo privedli še naslednje talce: gdč. Olgo Pačeta, popa Jovo Bučino in Midžora ter Slavo Radoniča. Namestili so jih skupno v ono veliko sobo, kjer sva bila preje sama z dr. Vukotićem. V trdnjavo so jih zaprli kot »politično nezanesljive osebe« in kot vojne talce. 28. julija je zapovednik trdnjave sklical vojaštvo in »meščansko gardo« iz Kotora in jim govoril. V svojem govoru je napadel Srbe in Srbijo, katero je na-zval strahopetsko. Njegovi ljudje nikakor ne smejo dopustiti, da bi se ti strahopetci približali mestu in trdnjavi. Pokazati jih morajo njemu: žive ali mrtve. — Govor smo dobro razumeli. Nekateri odstavki so se nanašali tudi na nas, a izrazi so bili pobrani iz proslulega avstrijskega vojaškega leksikona . . . Vojna je tega mladega oficirja gotovo uverila. da avstro-ogrska monarhija ni napovedala vojne strohopetcem in da je predvsem Srbija pokazala, česa je zmožen narod, ki brani s srcem svojo domovino. S tem herojstvom se lahko ponašajo vsa naša sedanja in bodoča poko-lenja .... Okrog poldneva so se odprla vrata naše sobe. Vojak je vprašal v nemškem jeziku: »Kateri izmed vas je Čiipovič?« Javil sem se, nakar mi je dejal: »Pripravite se, pojdete v mesto!« Kaj naj to pomeni? Vse nas, talce, je obšla temna slutnja. Pri bahatosti in brutalnosti avstrijske soldateske je bilo možno vse. — Poslovil in poljubil sem se z vsemi soujet-niki-talci. Rekel sem jim: »Zbogom! Morda se ne vidimo več!« Zavezali so mi oči, da bi ne videl strojnic, posejanih na obzidju, ki spaja mesto s trdnjavo. Po kakih tisoč stopnicah so me peljali z zavezanimi očmi, dokler nismo prišli v mesto. Tam so me zaprli v temnico, zaradi veleizdaje in drugih političnih prestopkov. Zaprli so me v celico, kjer je bil zaprt Svetozar Kovačič, mladi dijak iz Risna. Mobilizacija! Čujem vzklikanje vojaštva in hrum razjarene kotorske sodrge, ki blati Srbe. Začetkom avgusta je evakuiran Kotor. Talce odpeljejo, kakor tudi ujetnike. Skupno na istem brodu. Med ujetniki ;e tudi stari poštenjak, 66-letni Dalmatinec Mato Marasovič. Ladja plove skozi divno Boko, natovorjena s sužnji ... Vsi aretiranci so vklenjeni po dva in dva . . . Vozimo proti Italiji kakih deset milj. Potem se ladja obrne proti Gružu. Morje je posejano z minami. Za nje vedo samo oni. ki upravljajo la- djo, Kako .... duši onim v verigah? Vse aretirance so spravili v temnice dubrovniškega sodišča, kjer so ostali štirinajst dni. 17. avgusta 1914 so nas že zgodaj zbudili. Še istega dne smo krenili proti Her-ceg-Novemu. Tega dne je bila pomorska bitka med francoskimi in avstrijskimi brodovi. Potopljena je bila »Zenta«, medtem ko se je »Szigetvar« rešil v Boko. V Dubrovniku se je čulo streljanje. Bilo je kot poslednji nozdrav nr.-—mornarjem, ki so bili pretežno naše krvi . . Pri odhodu iz Dubrovnika smo bili vklenjeni samo še Svetozar Kovačič, Mato Marasovič. jaz in še neki aretiranec iz Mostarja. Narednik nas je opozoril: »Vi ste talci! Kdor se le gane, bo ustreljen! Napred marš!« ... — 18. avgusta smo dospeli v Herceg-Novi. kjer smo ostali štirinajst dni. Radi večnega transportiran in smo izgubili vse zveze z domačimi. Svojih sredstev nismo imeli in smo tako jedli, kar smo dobili. To je bilo slabo in premalo. Pomagali smo si, kot smo vedeli. Sami smo si r- -vm nrati perilo in se čistiti od številnih uši in stenic. Zaprti smo bili skupno z morilci, tatovi in drugimi zločinci. V tem času sta bili ustreljeni v trdnjavi Španjola nad Herceg-Novim dve žrtvi svojega patriotizma in poštenja: kapetan trgovske ladje Adžija in njegov oficir Dušan Srzentič. Pozneje je prišel na vrsto tudi stari Gjuro Zenovič iz Budve. Prosi! je, naj ga ustrele v mestu, da mu ne bo treba hoditi na Španjolo. h kateri vodi strma in naporna steza. Želji niso ustregli. Koncem avgusta 1914 so večino poli- tičnih aretirancev eskortirali v Ljubljano. V Ljubljani je vojno sodišče poslovalo s polno paro. Na Suhem Bajerju se je streljalo »na veliko«. Padala je žrtev za žrtvijo . . . Streljal in obešal ni samo Potiorek v Bosni in Hercegovini. — Po enoletnem zaporu v Ljubljani so nas koncem avgusta 1915 poslali v Gradec, kjer je bilo zbirališče vseh politično osumljenih. Mai hen del teh je bil tudi v Mariboru. Po dolgi preiskavi je prišlo do sodbe, ki jo je izreklo posebno sodišče, v katerem je bilo tudi mnogo sodnikov iz Slovenije. Priznati je treba, da je bilo to sodišče na višini, objektvino. strogo in pravično. Medtem so bile policijske oblasti v Grad cu neizprosne. Moj prijatelj Kovačič je bil poslan na vojno, mene pa so internirali v Graz-bachgasse. . Veliko smo trpeli od lakote in žeje, verig, temnic in ponižavani. Avstrijska »gospoda« nas je opljuvala. Mnogo je bilo žrtev v zaledju, medtem ko so tisoči naših dobrovoljcev mrli na bojnih poljanah. Mi smo storili svojo dolžnost! Počivajte v miru. dični Sokoli! Vsi. ki ste darovali svoja življenja za to našo lepo zemljo, za lepšo bodočnost, za Kralja in domovino! Ni bila zastonj albanska Golgota, ne ono morje nrehte. ' 'i najboljših sinov. Jugoslavija je danes realnost in sila s katero je treba računati. To vedo tudi naši sovražniki. Naš državni brod je v rokah modrega Kralja, Kra-Ija-Junaka. Aleksandra L, ki je sam prehodil Golgoto in ki ni zapustil svojih junakov v nesreči. Nasilna, ohola Avstro-Ogrska pa je za vedno izginila s površja . . . Kulturne beležke tfaribor Narodno gledališče ‘ Narodno gledališče. Nepreklicno zadnji dve predstavi »Kulturne prireditve v Crni mlaki« bosta v soboto, 18. t. m. ob pol 21. uri in v nedeljo, dne 19. t. ob 16. uri na letnem gledališču v mestnem parku. Veljajo znižane cene! Bogomir A. Bogič: Ciljevi Narodne od- brane. Beograd 1934. Lična brošura obsega 40 strani in bo prišla prav vsakemu, ki se hoče točneje spoznati z zgodovino in smernicami Narodne odbrane. Naroča se direktno prt piscu: Beograd, Palmotičeva ulica 8, za ceno 5 dinarjev. Toplo priporočamo vsem našim čitateljem! Pod črto Idila Mariborskega tedna, »Kakor v rajhu!« je vzkliknil neki pasant, ogledujoč si Mariborski teden . . . * »Zo vi in Berlin oder in Vin . . .« je zago-stolel napudran kebrček z nežno nožico . . »Hm, diže leute fon oben sind zer štram,« je kihnila-stara mariborska .žaba »Unfergeslihe bruder mariborski purgar . . . se je izkašljal Pa kaj bi kvasili, slišalo se je itak »svega i svašta«! »Ist ja nihc cu zagen,« Mariborski teden je pač mednarodna prireditev, s katero bo naše mesto baje veliko pridobilo. Zakaj bi torej prežvekovali stvari, ki enemu ali drugemu ne bi bile pogodu? Jezik, reklama »das špilt gar kajne role . . .« Pa naj še reče kdo, da nismo gostoljubni?! »Ja, cu-zamen misen vir halten,« pa četudi bo to komu v škodo . . . Redek obisk. V ponedeljek se je mudil v Mariboru g. Mih. S. Petrov, znani slikar in kulturni poročevalec »Pravde«. Zanimal se je kot poročevalec za nacijo-nsine in obmejne razmere v severnem središču Slovenije, posebej pa še za pomen generala Maistra, ki je bil izven Slovenije o priliki njegove smrti premalo opažen. Kot slikarja ga je zanimala tudi svojstvena lepota Slovenskih goric, ki jih je spoznal na zadnji razstavi Cvijeta Zuzorič v Beogradu, na kateri je več pokrajinskih motivov razstavil slikar Fran Zupan. G. Petrov si je z avtomobilom ogledal Sl. gorice ter se navdušeno izražal o njeni lepoti in o nezadostni propagandi za to pokrajino. Ogledal si je tudi mariborski sejem, a se ni mogel načuditi temu, da se tako po ulici ka- vesciičnem prostoru dopu- j v nameri, da se ne bi komu godila kri- reklama in postrežba. O bo poročal v svojem časo- kor tudi na šča nemška svojih vtisih pišu. Motoklub »Maribor« je priredil za Mariborski teden motociklistično dirko na progi Maribor—Kamnica—Maribor. Mi kot vestni kronisti v takih primerih beležimo, da je bil »uradni« jezik ob tej priliki izključno nemški. Predsednik mo-tokluba je g. Anton Antončič. Značilno, Pretekli torek se bi imel v okviru Mariborskega tedna vršiti v Mariboru koncert slavne operne in koncertne pevke Ančice Mitrovičeve. Koncert je bil napovedan za pol 21. uro. Do 2l. ure pa se je zbralo v Kazinski dvorani jedva 62 ljudi, od teli do 30 zastonjkarjev. — Istočasno je bilo zabavišče Mariborskega tedna nabito polno . . . Morda pa bodo iz tega tudi prireditelji MT izluščili koristen nauk ... — V petek, 10. t. m. pa se je vršila tudi v okviru MT na verandi pivovarne »Union« simultanka šahovskega velemojstra Spiel-manna. Ob napovedani uri je prišel samo en šahist. Da ne bi ostal šahovski mojster na cedilu, so »polovili« po mestu še nekaj šahistov, da se je ob pol 22. (mesto ob 20.!) lahko pričela simultanka. Je pač vrag, ko so tudi šahisti ljudje, podvrženi izkušnjavam, kot je zabavišče Mariborskega tedna . . . Zveza mladih intelektualcev v Mariboru nam je poslala z ozirom na članek pod naslovom »Zapostavljanje brezposelne mladine« v »Borbi« št. 32 z dne 10. t. m. naslednji popravek, ki ga objavljamo vica: 1. Ni res, da ZMI ni intervenirala pri vodstvu Mariborskega tedna, da zaposli brezposelno intelektualno mladino. Res pa je, da je ZM! dvakrat pismeno in tudi ustmeno intervenirala, a je dobila odgovor, da je v pisarni že 150 prošenj, od katerih se bo sprejelo samo osem moči. Na zaposlitev naše mladine pa da ni za misliti, ker pridejo v poštev predvsem manuelni delavci s strogostjo stražarjev. Kar jc nastavljenih dijakov, so jih sprejeli po zasebnih predlogih. — 2 Tudi trditev, da si ZMI pod različnimi naslovi lasti odrešilnih poti za odpravo brezposelnosti, ni resnična. ZMI je že ponovno dokazala, da zna s svojim tihim Pohištvo, vložke, ta-petništvo m dekoracije najceneje nudi. I .NOVAK I Maribor, Vetrinjska 7 Koroška 8 Telefon 29-05 Naj novejši vzorci tkanin blaga za pohištvo, zavese in madrace delom praktično pomagati brezposelnim intelektualcem in zaposluje ob vsaki priliki svoje člane. — Ing. Viktor Šuškovič,* 1 1. r.. predsednik; Mary Vegan, 1. r.. tajnica. Ptm Sestanek delavstva. Tukajšnja podružnica N ir. s‘rok. zveze se nahaja v najlepšem razmahu, ter beleži v zadnjem letu lep prirastek članstva. Z zadovoljivimi uspehi intervenira povsod, kjer je treba braniti interese delavstva. Ener-gično se je zavzela za dosego podpore brezposelnemu delavstvu »Peto vi je« in to z uspehom. Ker so se zadnji čas pričele širiti vesti, da se je za to borila nasprotna »rdeča« delavska organizacija, je podružnica NSZ »'klicala v torek, 14. t. m,- delavski sestanek. Vršil se .te v gostilniških prostorih g. Pogačnika na Bregu in se ga je udeležilo prav lepo število članstva, zaposlenega v »Peto-viji«. Tov. predsednik V a d n j a 1 je energično zavrnil hvalisanja »rdečih«, ki so se hoteli na tak način odeti s pavovim perjem in s tem begati naše članstvo. Po besedah tov. predsednika je bilo jasno, da se je za delavstvo zavzela res samo NSZ in to neglede na pripadnost, medtem ko »rdeči« niti za svoje članstvo niso storili ničesar. Na sestanku se je razpravljalo tudi o nekaterih drugih zadevah. ki se tičejo zboljšanja položaja delavstva. Narodna organizacija bo . tudi odslej trdno stala na braniku za delavske pravice. Da pa bo njeno delo kronano z uspehom — se strnimo in pomnožimo njene vrste! Poziv vsem organizacijam v Ptuju! Podružnica NSZ v Ptuju priredi v nedeljo. dne 16. septembra t. 1. »Vinsko trgatev« v Ljudskem vrtu. Prosimo vsa nacionalna društva in organizacije, da na ta dan ne prirejajo svojih prireditev, temveč naj z vsemi močmi podprejo našo prireditev. Naj velja tokrat geslo: Zvestoba za zvestobo! aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa^aaaaaaIa4' « Ji Na drobno! Ha čebelo! j£ 3 1 SSKSŠSSS JRKOB PERHFSUECl ko, sliuouko, mm, konjak i.t.d. i.t.d. izoeiouanje hkerjeu, desenn'h uin, sirupau in žganjarna ► dobaulja po zmernih dneunih cenah HIFIRIBOR, 60SP05RR ULICR 9 - TELEFON 25-80 ► •'▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼TTfTTTTTVTTTVTTTTTTVVVTVTTVTfVVVTVTTVTTVTVTTTVTTTTTTVVTTTVTTVVTirrvVTTVVVTVVVVTVVrf Predstavnik in izdajatelj Tone Bajt, predsednik Narodho-strokovne zveze v Mariboru. Urejuje in odgovarja Drago Bajt v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna