Glasilo delniške družbe Alpina LETNIK 38 živlienfe ALFONZ 2 РГ ZAJEC ALFONZ LOŠKA C. 56 4226 žiRT pLćanaрМpošM 4226 Žid r kronika DOGODKOV Iz strokovnih služb in proizvodnih oddelkov, predstavitev novih dosežkov, inovacij, ukrepov, razpisi nagrad... Marija Kavčič se je v prenovljeni prodajalni prva odločila za nakup. Marija na skrajnem robu slike, zraven prodajalka Helena Kržišnik, za pultom pa poslovodja prodajalne Vital Justin. zalogi kjerkoli v Sloveniji, lahko kupce s tem seznanimo in mu ga v nekaj dneh tudi dostavimo v želeno prodajalno. Načrtujemo tudi računalniško povezavo med vsemi prodajalnami po Sloveniji, kar bo seveda še dodatna prednost in s tem še hitrejši pretok informacij,« je povedala Olja Jereb in se na koncu z dobrimi željami spomnila še zaposlenih v prodajalni: »Kolektivu prodajalne želim čimveč poslovnih uspehov. Upam, da se bodo dobro počutili v novih prostorih in da jim bodo ure na delu minevale v prijetnem vzdušju.« Vital Justin je poslovodja prodajalne, torej v prvi vrsti poklican Tudi delavci v prodajalni so veseli, da so obnovitvena dela zaključena. Na sliki: Iva Peternelj, Vital Justin in Helena Kržišnik. in kar so govorile njegove geste. Vsaj v tem trenutku je bilo temu tako, saj je Olja Jereb ves zadnji del priprav na odprtje prodajalne kot vedno sodelovala s prodajalci, jim svetovala, jih vzpodbujala in še kako drugače priskočila na pomoč. Olja Jereb je o preurejeni prodajalni dejala: »Je lepa prodajalna. V njej smo uvedli nov sistem prodaje, ki omogoča dva načina strežbe. Kupci lahko samostojno izbirajo obutev, lahko pa se odločijo tudi za klasičen način, to je, da za pomoč ali nasvet vpra.šajo prodajalke ali pa za kombinacijo med klasičnim in samopostrežnim nakupom. Delo pri obnovi je potekalo kot je že običaj tudi pri ostalih prodajalnah. Določene stvari zamujajo. Na koncu je vedno premalo časa, da bi do potankosti naredili tako kot si želimo, vendar vedno poskušamo urediti kar najbolje. Ko je enkrat prodajalna odprta, se vsem oddahne. Imamo dober občutek, da smo naredili nekaj novega. Kako pa bodo to sprejeli kupci in ali bo to res tisto, kar smo pričakovali, se pokaže kasneje. Vesela sem, da je tako lepa prodajalna v Žireh, saj jo bomo lahko pokazali tudi poslovnim partnerjem, ki prihajajo na obisk. Upam pa tudi, da bodo prodajalne veseli žirovski in ostali kupci, ki prihajajo k nam. Prodajni program ostaja enak kot smo ga bili vajeni. Večji poudarek pa bo na modni obutvi, predvsem na novejših in kvalitetnejših modelih. Zaradi sodobne prodajalne tudi modeli pridejo bolj do izraza in zato je prav, da kupcem tu pokažemo in ponudimo prav to, kar imamo najboljšega. Ostaja tudi del športnega programa, s tem, da naj bi prodajali le modele zadnje sezone. Novost je tudi ta, da računalniški sistem omogoča usklajeno poslovanje, to je povezavo z Alpino in še posebno s skladiščem gotove obutve. Tako lahko v prodajalni ob vsakem času ugotovijo, če je določen model, ki ga ni v prodajalni, na zalogi v skladišču ali pa v kakšni drugi prodajalni v Sloveniji. Če kupci povprašujejo po določenem modelu ali številki, ki je na Radmila Jurca za to, daje vse tako kot mora biti. In kaj o prodajalni ob tem zelo pomembnem trenutku meni on: »Vtisi so mešani. Nekoliko se bojimo novega načina prodaje, vendar mislim, da bo šlo. Nekaj časa bo potrebno, da se bomo privadili; tako mi kot kupci. Na splošno pa mislim, da je prodajalna zelo lepa. Prostor smo uredili tako, da smo več prostora namenili prodaji, manj pa skladišču. Sedaj imamo le manjše priročno skladišče. To pa tudi zaradi bližine skladišča obutve v podjetju ne bi smelo predstavljati kakšnih večjih ovir, da bi kupci ne dobili želenih modelov, ki so na zalogi. Obnova je potekala približno po planu. Kot vedno pa so zadnji dnevi pred odprtjem najtežji. Poleg tega, da se zadnje dni ureja oprema, je potrebno prodajalno temeljito počistiti, vanjo znositi vse blago in ga pravilno razporediti. Ob tem se zahvaljujem vsem, ki so nam pri tem pomagali. Prodajalna je opremljena s klimo. S tem bo ob vročih poletnih mesecih tako za kupce kot za prodajalce nakup prijetnejši. Imamo tudi sodoben sistem varovanja izdelkov in prodajalne. Sistem je povezan s centralnim varovanjem v podjetju. Upam, da bo delo in splošno vzdušje v obnovljeni prodajalni tako za nas, ki tu delamo, kot za tiste, ki bodo k nam prihajali, prijetno.« Helena Kržišnik, prodajalka: »Izgled prodajalne mi je zelo všeč. Glede ostalega pa bodo najbolje povedali kupci, saj bodo pri novem načinu prodaje bolj samostojno izbirali blago. Nekateri se bodo hitro znašli, drugim pa je bolj všeč klasičen način in jim bomo prodajalci priskočili na pomoč « Iva Peternelj, prodajalka: »Prodajalna je lepa. Naučiti pa se bo treba novega načina prodaje. Za prodajalce mislim, da bo teže. Kupci bodo ob iskanju modelov narediti tudi nekaj nereda. Nekateri se bodo laže znašli, drugi malo manj in bodo ravno tako kot prej rabili pomoč. Mnogi, zlasti pa kupci, ki niso iz Žirov, so dejali, da prav zaradi dobre postrežbe, radi prihajajo v našo prodajalno. Sedaj bo take strežbe manj. Toda kljub temu se bomo potrudile, da bo obisk v naši prodajalni še vedno prijeten.« Radmlle Jurca, prodajalke, ki je tudi zaposlena v tej žirovski prodajalni, tisti dan ob odprtju ni bilo na delo. Včasih se pač zgodi, da ima človek ravno tisti dan, ko je najlepše, neodložljive obveznosti. To, da je manjkala ob odprtju, pa ni bil razlog, da ne bi kaj povedala o vtisih v novi prodajalni. Z Radmilo sva se pogovarjali kasneje, ko je prodajalna že več kot dva meseca poslovala v novi podobi in na nov način. Takole mi je povedala: »Delat moramo, streči ravno tako kot smo doslej. Prodajalna pa je lepa. Tudi obiskovalci so zadovoljni. Danes smo prodajali planinske čevlje, sandale, platneno obutev. Imamo veliko obutve, zdi se mi, da je kar malo preveč natlačeno,« je dejala. »V ponudbi pa vidim nekakšno vrzel za mladino, predvsem tisto od petnajst do dvajset let. Otroški modeli so sicer zelo lepi, vendar ni kakšne velike izbire,« me je popeljala med policami in mi povedano tudi dokazala. Pogovarjala sem se tudi z ostalimi zaposlenimi v prodajalni. Pravijo, da so se novega načina po dveh mesecih lepo privadili, čeprav se družno strinjajo, da imajo dela več. Strinjajo se tudi, da so kupci zadovoljni, to pa je najpomembnejše. Jožica Kacin DELOiJv//enye 7 kronika DOGODKOV Iz strokovnih služb in proizvodnih oddelkov, predstavitev novih dosežkov, inovacij, ukrepov, razpisi nagrad... 14. april praznik mesta Ljubljane in praznik prodajalne Ljubljana I 14. aprila je bil za Alpino spet pomemben dan. Res, da se preureditve prodajaln vrstijo ena za drugo, toda pravijo, da je vsaka lepša in pravijo, da je prodajalna v podhodu na Ajdovščini v Ljubljani, najlepša. Seveda lepota sama po sebi ne pomeni veliko, če bi to ne bila tudi vzpodbuda, da bi v tako lepo urejen prostor radi prihajali kupci in da bi se tudi zadovoljni in s polnimi rokami vračali iz nje. Ob odprtju prenovljene prodajalne je bilo nadvse slovesno. Goste in obiskovalce Je ob vhodu čakal prijazen poklon - modra vrtnica, ki so jo prišleki sprejemali z iskrenim zadovoljstvom. Slavnostna gostja je bila tudi županja mesta Ljubljane Vika Potočnik. V spremstvu generalnega direktorja mag. Martina Kopača in komercialnega direktorja Aleša Dolenca, sije županja najprej ogledala prodajalno. Ob odprtju je spregovoril generalni direktor mag. Martin Kopač, ki je povedal nekaj o Alpini in njenih nadaljnjih usmeritvah. Povedal je, da Alpina veliko vlaga v razvoj in da bomo v prihodnje skušali narediti še več za to, da bodo naši čevlji udobni, še bolj kakovostni in da bodo še bolj sledili modnim smernicam. Tudi pri športni obutvi razvijamo nove modele, ki bodo povsem nekaj novega. Sledila je modna revija, na kateri je bila prikazana modna obutev za letošnjo pomlad in poletje. Zapela je tudi Darja Švajger. Generalni direktor Alpine mag. Martin Kopač in županja mesta Ljubljane, sta nato nazdravila novi prodajalni. Sledil je nagovor Vike Potočnik, ki je prisotne spomnila na to, daje 14. april praznik mesta Ljubljane in da je odprtje tako lepe prodajalne v središču Ljubljane dalo temu praznovanju še poseben čar. Povedala je, da je vesela, ker se obnavljajo tudi prodajalne v središču Ljubljane. To je pomembno, da mestna Jedra vsaj nekoliko kljubujejo velikim nakupovalnim centrom, ki nastajajo na obrobjih mest. Slavnostnemu delu, za katerega so vsi menili, da Je bil prisrčen in lep, pa Je sledilo običajno delo. Gostje so se počasi razšli, ostali pa so prodajalci in poslovodkinja Ljubljane I, kot imenujemo to prodajalno. In ostali so seveda tudi kupci. Ne le ostali, še celo vedno več Jih Je bilo in prihajali so in še vedno prihajajo novi in novi. Kot Je povedala poslovodkinja Milka Rihar, so bili s prodajo v prvih dneh zelo zadovoljni. Že prej so imeli v tej prodajalni dokaj dobre Modra vrtnica za dobrodošlico. Generalni direktor mag. Martin Kopač je takole pozdravil županjo občine Ljubljana Viko Potočnik. Foto: Dean Dubokovič Tudi županja občine Vika Potočnik je vesela, da se v središču Ljubljane prenavljajo prodajalne. Lepo je bilo prisluhniti Darji Švajger. Foto: Dean Dubokovič ^ k. 5,. Direktor domače prodaje Primož Kopač je izročil prvi kupljeni par. Foto: Dean Dubokovič rezultate, vendar pa se je sedaj prodaja še povečala. Seveda nekaj pripomore tudi popust, vendar so bili s prodajo zadovoljni tudi v mesecu maju, ko popusta ni bilo več. »Naša prodajalna je bila odprta septembra 1987. Od tedaj nismo kaj prida vlagali v posodobitev, zato je bil skrajni čas, da se tudi pri nas, ki smo tako rekoč v središču LJubljane, prodajalno opremi na nov, sodobnejši način. To se je sedaj tudi uresničilo in vsi smo zelo veseli,« Je povedala poslovodkinja Milka Rihar. »Mislim, da Je naša prodajalna najlepša. Ne samo med Alpininimi, ampak tudi najlepša prodajalna s čevlji v LJubljani. S preureditvijo smo precej povečali prodajni prostor. Imamo odlično razsvetljavo in tudi to privablja kupce, da stopijo do nas. Ze dolgo časa smo želeli, da bi bile ob vhodu v podhod puščice, ki bi opozarjale na Alpinino prodajalno in sedaj nam Je uspelo tudi to,« se pohvali poslovodkinja. »Izložbe so urejene tako, da so modeli v njih predstavljeni tako, da si jih kupci lahko dobro ogledajo. Že od daleč nas opazijo. Všeč jim je in zato zavijejo še v naše prostore, da pogledajo tudi našo ponudbo.« »Zaradi večjega prostora in dobrih arhitekturnih rešitev imamo obutev zloženo po posameznih vrstah modelov, po barvah ali drugih značilnostih. Ureditev je taka, da kupec že ob pogledu lahko vidi kakšen Je čevelj in če mu Je všeč, ga lahko seveda tudi pomeri. Imamo pa v naši prodajalni, za razliko od prodajalne v Mercator centru in v Žireh, klasičen način strežbe. To se nam zdi tudi pravilno, saj so kupci na tem območju navajeni na to in mislim, da Je tak način za mestna središča tudi mnogo bolj primeren. Samopostrežni način preveč spominja na industrijske prodajalne. K nam veliko prihajajo zahtevni kupci, ki Jim urejenost, postrežba in pravilen pristop, veliko pomeni, zato je klasičen način za našo prodajalno edino primeren,« Je povedala poslovodkinja. Ko sem se s poslovodkinjo Milko pogovarjala na prvi junijski dan in jo vprašala, kako Je zadovoljna sedaj, ko prodajalna v novih prostorih dela že več kot mesec dni, še vedno ni spremenila mnenja, da Je to najlepša prodajalna in da je zadovoljna. Povedala Je, da Je pomladno poletna obutev Alpine pri kupcih zelo lepo sprejeta. Kupci so S kronika DOGODKOV Iz strokovnih služb in proizvodnih oddelkov, predstavitev novih dosežkov, inovacij, ukrepov, razpisi nagrad... Delavci prodajalne Ljubljana I: Marjan Vujičič, Mojca Čebašek, poslovodkinja Milka Rihar, Slavica Dorčič in Vida Petrič. Foto: Dean Dubokovič zadovoljni tudi s čevlji, ki smo jih izbrali iz dokupa. Dokup je dopolnitev modelov, ki jih Alpina ne izdeluje; to je predvsem športna in elegantna obutev najnovejših in najdrznejših modnih zapovedi. »Mislim, da smo iz dokupa letos dobro izbrali. Vedno se tudi pri tej obutvi trudimo, da izberemo kakovostne modele. Kupcem lahko ponudimo kar obsežno barvno paleto modne obutve, kar je letos zaradi usklajenosti z modnimi oblačili zelo pomembno. Tudi obutev Alpine je dobro sprejeta. Še več bomo morali narediti, da bomo znali izdelati res kakovostne, udobne in seveda čim bolj modne čevlje. Pri konkurenci se že pojavljajo ženski modeli z ožjimi petami, čemur bomo morali seveda slediti,« je povedala Milka, ki z zanimanjem spremlja tudi najnovejše modne zapovedi, saj sodeluje tudi v komisiji za izbor modelov v Alpini. »Kupci pa velikokrat Alpino obiščejo tudi zaradi kakovosti obutve, saj je znano, da so naši čevlji dokaj trpežni. Pohvalijo nas tudi zaradi ugodnih in hitrih rešitev morebitnih reklamacij,« je povedala Milka in hitro dodala že dolgo znano ugotovitev, da pa tudi trdnost čevlja ni vse in da bomo morali bolj skrbeti za udobje. Kaj pa o vtisih o prodajalni in še o čem pravijo prodajalci? Mojca Ćebašek je v naši prodajalni od avgusta lanskega leta. Na vprašanje, kako se počuti v Alpini je povedala: »S sodelavci sem zelo zadovoljna. S »šefico« pa še bolj,« se je nasmehnila ter po mojem kratkem molku, kar bi z moje strani lahko pomenilo, da tako govori zato, ker jo poslovodkinja posluša, dodala: »Res, nič ne lažem. Prej sem delala v proizvodnji in sem iskala službo za poklic, za katerega sem se izučila. Mšla sem v Alpino Za obiskovalce je prikaz modne obutve zelo zanimiv. Foto: Primož Kopač in sprememba je velika. Trudim se, da delam čim bolje in da sem tudi kupcem všeč,« je povedala z nekim posebnim žarom. Na vprašanje, kako je v obnovljeni prodajalni, pa je dejala; »Prodajalci smo zelo zadovoljni, kupci pa tudi. Mislim, da sedaj raje kupujejo pri nas, kar se pozna tudi po boljši prodaji. Trenutno največ prodajamo ženske I_i_■ Udobni in modni - čevlji Alpina. Foto: Primož Kopač sandale. Tudi moški pravijo, da so letos z našimi čevlji zelo zadovoljni, saj pravijo, da so lepši in bolj modni, kot so bili doslej.« Vida Petrič se je strinjala z Mojco, da tako lepa prodajalna privabi tudi več kupcev in daje prodaja boljša. »Kupci se sedaj pri nas bolje počutijo, saj se laže sprehodijo med policami in si ogledajo ponudbo. Tudi prodajalci smo zadovoljni in jaz nimam nikakršnih pripomb. Trinajst let sem v Alpini. Prej sem delala v prodajalni na Cigalctovi ulici, od tam pa bi se dalo marsikaj povedati,« se je nekoliko skrivnostno nasmehnila. Toda pustimo spomine, še zlasti, če ti niso najboljši, da zatonejo v pozabo. Slavica Dorčič je v Alpini zaposlena štiri leta. Prej je delala v prodajalni na Mestnem trgu. Lansko jesen je prišla v Ljubljano I in takole pravi: »Veliko lepše je, kot je bilo. Ljudje pridejo mimo in z veseljem zavijejo še v našo prodajalno. Modeli so razvrščeni po skupinah, vse je mnogo bolj pregledno. Tudi počutje prodajalcev je mnogo boljše in ker smo zadovoljni mi, to zadovoljstvo prenašamo tudi na tiste, ki prihajajo k nam.« Marjan Vujičič je edini moški v kolektivu in ko sem ga vprašala, kako se počuti, se je nagajivo nasmehnil: »Zelo »fajn«. Sodelavke so »super«. Ne grem stran.« Povedal je, da je eno leto v Alpini. Prej je delal pri gradbenem podjetju, potem pa se je prekvalificiral in prišel. »Vsaj za nas, ki delamo tu, je to najlepša prodajalna,« je razlagal, nato pa dodal; »Lepo je delati v njej, tudi kupci radi pridejo. In ker je veliko kupcev, je tudi veliko dela. Moramo se potruditi in to tudi počnemo,« je zaključil Marjan. Tako torej prodajalna Ljubljana I v podhodu Ajdovščine v LJubljani. »Premoženje podjetja so ljudje - na eni strani zaposleni, na drugi kupci. Vmes Je le prodaja,« sem nekje prebrala. Naj bo to premoženje tudi v prodajalni na Ajdovščini čim bolj cenjeno, spoštovano in varovano. Jožica Kacin Uspešno nadaljujemo začrtano pot odpiranja prodajaln na Madžarskem in v Bolgariji Kot ena od usmeritev v strateških ciljih Je opredeljena tudi intenzivna usmeritev k širjenju maloprodajne mreže v Srednji in Vzhodni Evropi. Po letu dni raziskav ogledov trgov in primerjave s konkurenco tudi na področju kolekcije, ki jo lahko ponudimo, smo v lanskem letu odprli prodajalno v mestu Szeged na Madžarskem. Rezultati prodajalne so v okviru pričakovanj in boljši kot lani. Vsi ti zaključki in delovanje konkurence ter želja po osvojitvi čim višjega tržnega deleža naših maloprodajnih enot v Sloveniji, Hrvaški oziroma povsod, kjer je bila naša blagovna znamka v preteklosti že prepoznana, dajejo osnovo in neko predznanje za pogumen nastop tudi na novih trgih. Seveda pa se tržišča med seboj precej razlikujejo in to je potrebno upoštevati. Najprej je potrebno (Nadaljevanje na 12. strani) •-tffffffl«! Zanimanje za obutev v prodajalni Alpina je bilo že prvi dan veliko. Foto: Stanko Kranjc DELOiiv//eny« 9 osrednja TEMA Razgovori, reportaže, komentarji, pisma, v premislek na obravnavano temo, ankete, Kriipin Obutnik. »Konec je negotovosti. Alpina je na pravi poti,« pravi predsednik nadzornega sveta mag. Viktor Žakelj Lansko jesen je bil izvoljen nov nadzorni svet. Do sedaj se je sestal na dveh sejah in sprejel kar nekaj pomembnih sklepov. Strategija razvoja in potrditev rezultatov poslovanja za lansko leto sta le dve izmed točk, ki soju obravnavali in o čemer smo že pisali tudi v našem časopisu. Prvi vtisi o Alpini in o delu nadzornega sveta so zbrani in zato smo se odločili, da se pogovorimo s predsednikom nadzornega sveta mag. Viktorjem Žakljem, ki se je prijazno odzval na našo prošnjo in nam podal izčrpne odgovore. Delo življenje: Za začetek, mag. Viktor Žakelj. Izvoženi ste bili za predsednika nadzornega sveta Alpine. Štiri leta naj bi vodili ta pomembni organ v našem podjetju. Sicer vas večina Žirovcev pozna, nekateri kot zelo natančnega in vestnega učitelja matematike, drugi kot župana bivše škofjeloške občine, nato pa se je vaša pot vzpela do različnih pomembnih zadolžitev v republiki. Ljudje radi o drugih, posebno še o tistih, ki naj bi zastopali tudi njihove interese, vedo kaj več. Se za tiste, ki vas ne poznajo ali pa si želijo zvedeti o vas še kaj, na kratko predstavite? Mag. Viktor Žakelj: No ja, čeprav nerad govorirn o sebi, bom poskušal potešiti radovednost. Bil sem zaželen otrok, rojen med vojno vihro, ki sta jo starša srečno preživela in odraščal v urejeni družini, na Taboru, neke vrste žirovskem »klancu siromakov«. To je bilo pol kmetsko, pol delavsko okolje. Delalo se je trdo, govorilo malo, upalo veliko. To okolje in čas me je trajno zaznamovalo: Od kar se zavedam, verjamem v delo, v ljudi. Potem sem se šolal, veliko in dolgo. Hvaležen sem staršem, učiteljem in takratni družbi, da mi je bilo to omogočeno. Potem se začno moja naključja: Najprej, narava me je obdarila z zdravjem, voljo in učljivostjo, pa vendar sem učitelj postal najprej zato, ker je to bila »zanesljiva državna služba« in ker sta bili pred menoj že sestrična Ivanka in soseda Mija. Mojemu prvemu prihodu v Alpino je botrovalo dejstvo, da sem odklanjal takratno reformo pouka matematike (zato sem hotel zapustiti učiteljevanje) ter da je Alpina slučajno potrebovala »sekretarja«. Ob izkušenih; Martinu, Tomažu, Marjanu, ... mladcih: Bojanu, Da-netu, Franciju, Borisu, ... in »mravelj« iz takratnega splošnega in računovodskega sektorja sem srkal »sladkosti ustvarjanja nove vrednosti«. Na takratni krajevni skupnosti s Francem, Tonetom, Mihom, ... postavljamo temelje današnje občine. Na volitvah 1978 ni izvoljen predvideni »župan«. Takratna politika me »tovariško« prepriča, da vzamem - že drugič - slovo od Žirov. Nekateri, ki v meni vidijo -upravičeno - »nepredvidljivo slučajnost« protestirajo, drugi prav to hvalijo. Na vrata pisarne na občini zapišem: Kdor nima kaj delati, naj tega ne dela tukaj. »Matramo« se s cesto skozi Loko in Poljansko dolino, »kregam« se s takratno republiško in »okrajno« politiko ter repubhško vlado in ko že mislim, da bom osvobojen nadaljnje tovrstne tlake, me pokliče Vlado iz takratne vlade (izvršnega sveta) in me prepriča, da sem »ta pravi« za »ministrstvo« za družbeno planiranje. Odidem in kmalu postanem »dvorni pisar«. Obljubljenega časa za moj nadaljnji študij pa ni bilo od nikoder. Novo naključje: Takratno predsedstvo republike nenadoma potrebuje svetovalca za ekonomsko področje. Sorodnik Peter in član predsedstva republike Slovenije Lojze, mi »dopovesta«, da sem kot narejen za svetovalca predsedstva ter da bom imel pri njih dovolj časa tudi za nadaljnji študij. Branim se, na koncu celo s tem, da me zaradi mojih pisarij nikakor ne bo sprejel predsednik France. Tudi to pade v vodo: France me sprejme, se kmalu celo zbližava in me čez čas celo brani, ko tovariši s Tomšičeve želijo mojo glavo, ... jaz pa sem hvaležen naključju, da sem bil lahko nekaj manj kot dve leti Predsednik nadzornega sveta mag. Viktor Žakelj. pozoren poslušalec v jedru takratne slovenske politike. In spet naključje: Jože, legendarni božiček, si me zaželi za podpredsednika takratne Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, da bi se skupaj z njim hodil zagovarjati »slovenački separatizam« na sotočje velikih balkanskih rek. Frontnik Ciril (in mnogi drugi) temu nasprotuje, a ne uspejo. Medsebojne odnose zakrpava z epigrami. Potem od znotraj spoznavam »pluralizem samoupravnih interesov« ter sem priča začetka konca Titove Jugoslavije. Nek tuji novinar objavi, da je mladi »socialist« iz Slovenije prvič predlagal, da če že ne moremo skupaj živeti, naj se mimo razidemo. Jože je bil velik človek: verjel je v tisto, kar je počel! Ere industrializma je konec, berlinski zid se sesuva, večnacionalne države začenja razganjati, ... kaj bo z nami? Sem že v zrelih letih; veliko sem že videl, še več slišal in prebral, ... na eleganten, mednarodnopravno korekten način moramo udejaniti stoletni slovenski sen. V moji pisami na Komenskega se ses-tankuje, diskutira, se rojevajo stranke, tudi desne provenience, na koncu plebiscit in s tem miren pristan v družbi nacij. Potem še zadnje naključje: podpredsednik vlade republike Slovenije in nato po lastni volji in nesebični pomoči mojih dotakratnih političnih sopotnikov sestop »z oblasti«, zagotovitev socialne varnosti in formiranje podjetja. Osmič v življenju sem začel znova in tudi to pot shodil. Delo življenje; Kot Žirovcu vam gotovo ni vseeno, kaj se dogaja z Alpino. Je bil to tudi eden izmed vzrokov, da ste sprejeli članstvo v njenem nadzornem svetu? Mag. Viktor Žakelj: Najprej naslednje: Moj ded, klen in zanimiv mož, je bil šuštar od glave do peta, eden poslednjih, ki je pred Alpino! ki se je gradila, kuhal šuštarsko smolo. Oče in njegovi bratje prav tako. Po njih koraku, ko so maširali na šiht, so pravili, so v Starih Žirth naravnavali ure. Torej: sem iz rodu smolcev. Z Žirmi sem povezan, so moj rojstni kraj, ne bo dolgo, ko bom še samo Žirovec. Seveda mi ni vseeno, kaj se dogaja v Žireh, ne le v Alpini. Žirovci so vedno iskali pri meni pomoč, jaz pri njih. Tako pač je. V nadzorni svet pa me je povabil g. mag. Kopač, lastniki so se strinjali, jaz pa tudi. Zavestna odločitev, z jasnim namenom. Delo življenje: Ko se zbirajo kandidati za nadzorni svet. Je veliko razmišljanj, koga bi kandidirali, da bo uspel uspešno opravljati te naloge. Kaj menite, kakšen mora biti član nadzornega sveta kot človek kot osebnost? Mag. Viktor Žakelj: Učbeniško vprašanje, tudi odgovor bi lahko našli tam. Pa vendar, na kratko; potrebno je znanje in zrelost. Delo življenje: Imate mnogo izkušenj tudi na gospodarskem področju. V Alpini ste pred štiriindvajsetimi leti začeli svojo pot gospodarstvenika. Razmere so se od tedaj bistveno spremenile. Kako se Alpine spominjate ted%j in kako vidite Alpino danes? Mag. Viktor Zakelj: Dovolite, da sežem nekoliko dlje nazaj, da odgovorim tudi zdajšnjim prekuc-nikom, ki mislijo, da se je zgodovina začela z njimi. Alpina je fenomen: splet naključij, žirovske trme in žlahtnega pragmatizma in zanjo še kako velja pesnikova, da »iz roda v rod duh išče pot«. Vinko Govekar, žal pokojni, je zaznal znamenje časa, časa začetka slovenskega, zagotovo pa žirov-skega pospešenega industrializma. Ta čas je dobro »razumel« tudi dolgoletni direktor Filipič, Alpini pa je dal trajen pečat Franc Gantar, eden največjih takratnih slovenskih šuštarskih strokovnjakov. Ko nas je zajel čas začetka poindustrijske ere, nastopita Kopač in Košir in spet ima Alpina srečo, ker gospoda vesta, kaj (kje) je prihodnost obutvene industrije. In še: tudi Mlinar je bil kar pravšnji za čas, ko se je v imenu nove politične in gospodarske paradigme razgrajevalo (ne le zanikovalo) dosežke preteklih generacij in je uspel ohraniti sistem, če tudi le na pozitivni ničli. 10 OEhOSvIJenje osrednja TEMA Razgovori, reportaže, komentarji, pisma, v premislek na obravnavano temo, ankete, Kriipin Obutnik.. Zaradi vsega povedanega je Alpina danes lahko del modeme, vsak dan bolj med seboj povezane Evrope. Konec je negotovosti, Alpina je na pravi poti; z nekaj sreče bo že ob koncu tekočega poslovnega leta dobiček, ki bi lahko šel v mošnjiček tako lastnikov kot zaposlenih. Takrat ko sem bil prvič »Alpinc«, smo težje shodili, sedaj gre hitreje. Upam, da nisem slab prerok. Delo življenje: Na prvi seji nadzornega sveta ste obravnavali strategijo razvoja Alpine. Menite, da je Alpina oziroma njena uprava dovolj pogumno začrtala nadaljnjo pot razvoja in da Jo bo lahko tudi uresničila? Mag. Viktor Žakelj: Da - tako misli uprava in nadzorni svet. Vsi smo na isti ladji, pravim, če bo vsak od nas storil, kar mu je storiti, kar zmore in zna, bomo uspešni. Seveda: globalizacija, z njo povezana večja konkurenca, pomanjkanje znanja in kvalificiranih delavcev itd. lahko tu in tam zamajejo barko, a kurs je pravi in cilj dosegljiv. Alpina je prvič v svoji zgodovini v občutni prednosti pred Pekom in Planiko in spet se lahko vprašamo: Kako je to mogoče? Odgovor je en sam: Alpina je ves čas in v vseh ozirih ravnala po načelu; »uzdaj se use i u svoje kluse«. To je v nas, je del naše genske zasnove, zakaj tisti katerih potomci smo, so se tu »na koncu sveta« mogli zanašati le nase. Danes je že čas, da tudi Alpina dobi vsaj del tiste družbene pomoči, ki sta jo bili že deležni Peko in Planika, Alpina je danes vodilna v svoji branži; in konju - to ve vsak furman, ki vleče, je treba dati nekaj pod zob. Delo življenje: Alpina Je v letu 1999 poslovala z dobičkom. Kako ocenjujete ta rezultat? Mag. Viktor Žakelj: Primerjajte poslovni rezultat Alpine z rezultati primerljivih podjetij, pa mi boste pritrdili - rezultat je odličen. Tudi zato mora Alpina dobiti status, ki ji gre. Za nas morajo »vedeti« tako v gospodarski zbornici, gospodarskih resorjih vlade, kot bankah, dobaviteljih, trgovskih mrežah in nenazadnje - lokalna politika. Delo življenje: Ena izmed pomembnih nalog nadzornega sveta, ki Je v prejšnjem mandatu kar precej zaposlovala ta organ, je tudi imenovanje oziroma odpoklic uprave. Kakšno Je vaše sodelovanje z upravo in kako ocenjujete njeno delo? OMLOživljenJe Mag. Viktor Žakelj: Preteklih dogajanj podrobneje ne poznam, pa tudi sicer bi bilo v nasprotju z mojo profesionalno etiko, če bi komentiral nekaj, kar ne poznam, vsaj ne dovolj, me niti ne zanima itd. Odnosi med upravo in nadzornim svetom so zakonsko in statutarno regulirani in tu ni kaj dodati (odvzeti). Vas pa, če prav razumem, dejansko zanima moj oseben odnos z upravo, konkretno z g. direktorjem mag. Kopačem. Midva sva profesionalca, preprosto povedano, veva, da je eno »služba in drugo družba«. Že davno sva izmerila drug drugega »specifično težo«, veva, kdo sva, kaj sva, kaj (ne) znava in (ne) zmoreva. Ves čas sva v prijaznem in spoštljivem medsebojnem odnosu, a veva, da sva v Alpini zaradi msla, da Alpina daje kruh mnogim Žirovcem, da za vsem stojijo lastniki, ki jih zanima dobiček (dividende) itd. Tak medsebojni odnos sva oblikovala pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Po vsem, kar sva doživela in preživela, ga lahko le nadgradiva. Alpini (zaradi izkušenj) to pot lahko dava več in ko bo čas, predava štafetno palico drugim, ki bodo - v to sem prepričan - »zgodbo o uspehu« Alpine nadaljevali. Delo življenje; Najpomembnejša naloga nadzornega sveta je nadzor nad poslovanjem podjetja. Za učinkovito delo morajo člani imeti tudi pravilne informacije. Pomembno je, da nadzorni svet hitro in učinkovito nastopi, če oceni, da je to v interesu družbe in da je to potrebno. Za učinkovito delo je potrebno tudi usklajeno in načrtno delo članov nadzornega sveta. Kako Seja nadzornega sveta. ste si zastavili delo in kakšno je sodelovanje med člani nadzornega sveta? Mag. Viktor Žakelj: To, kar pravite, drži. Je pa še prezgodaj in premalo se poznamo, da bi lahko sodil. Lahko pa že odgovorno rečem, da člani nadzornega sveta jemljejo posel resno, da problematiko presojamo z interesnega kot ožje profesionalnega vidika, da so razprave strpne in argumentirane ter da uprava sledi sklepom, ki jih sprejemamo. Sčasoma, upam, bomo spoznali vse segmente delniške družbe in s tem ključne ljudi; samo funkcioniranje in medsebojne odnose pa dvignili na višjo raven. Želim si, da bi izkušnje razvitejših okolij, postopoma presadili k nam, da ne bi po nepotrebnem odkrivali mokro vodo, a obenem upoštevali našo specifiko. Delo življenje: V nadzornem svetu ste predstavniki kapitala in predstavniki delavcev. Interesi kapitala se mnogokrat razlikujejo od interesov lastnikov. Eni bi radi boljše plače, drugi pa si želijo dividend, čeprav je gotovo vsem skupen cilj dober rezultat. So se pri delovanju nadzornega sveta že pojavile tudi tovrstne razlike oziroma nasprotja? Mag. Viktor Žakelj: Za enkrat ne, pa tudi dvomim, da bi v nekaj naslednjih letih prišlo do tovrstnih nasprotovanj. Vsem, »kapitalu in delavcem«, je skupen interes poslovno uspešno in trajno funkcioniranje Alpine. Če v tem uspemo in v to ne dvomim, se bo po logiki stvari same, to kmalu poznalo pri »plačah« (se dejansko že pozna) in bodo dividende. Tako notranji kot zunanji lastniki se zavedate (jo) stare modrosti, da brez setve ni žetve, za prvo pa je potrebno seme. Na srečo: s »semenom« to leto ni večjih težav. Delo življenje: Člani nadzornega sveta imajo tudi veliko odgovornost. Mnogi se premalo zavedajo, kaj pomeni biti član tega organa in vidijo le nagrade, ki jih člani prejemajo za svoje delo. Kakšna je odgovornost članov nadzornega sveta in kako se kot predsednik nadzornega sveta Alpine čutite odgovorni za naše podjetje? Mag. Viktor Žakelj: Tudi glede tega je zakon jasen in neizprosen. Odgovornost je velika in nagrade tega ne odtehtajo. Sledi logično vprašanje (vsaj zame); Čemu vse to, saj ti tega ni treba? Točno, a človek je tudi socialno bitje, je del nekega okolja, sledi nekim vrednotam, želi pomagati, biti koristen. Bil sem povabljen, premislil sem in presodil, da morda lahko vendarle kaj pripomorem k preporodu Alpine. Izobrazba, izkušnje, znanstva, nazor, ki mu skušam ostati zvest, so verjetno tisti elementi, ki me zaenkrat še delajo zanimivega. Lastniki, okolje že sodi in bo sodilo. Če bo ugotovilo, da se je uštelo, da sem se jaz npr. precenil, me bo nadomestil drug, sposobnejši, prodomejši,... In nenazadnje: Iz tega gnezda sem »odfrčal«, a ostal ves čas s tem okoljem povezan, moja vrata so bila vedno odprta, če sem mogel, sem pomagal, ... zato sem tu in prihajam, da bi koristil ... Jaz, tudi v mojem podjetju prodajam znanje in če kje, potem ima na področju storitev kupec vedno prav. Jožica Kacin 11 kronika DOGODKOV z strokovnih služb in proizvodnih oddelkov, predstavitev novih dosežkov, inovacij, ukrepov, razpisi nagrad... Uspešno nadaljujemo začrtano pot... (Nadaljevanje : 9. strani) poudariti, da na teh trgih ne moremo nastopiti sami, brez ustanovitve podjetja oziroma povezave z lokalnim partnerjem. S tem potem sklenemo franšizno pogodbo, tuji partner pa je nosilec vseh obveznosti tako do države (davki, carina) kot tudi do vseh zaposlenih. Njegov del je tudi tekoče pokrivanje vseh manipulativnih stroškov in stroškov delovanja prodajaln ter seveda sprotno plačevanje obveznosti za prejeto obutev iz Alpine. Vse to pokriva iz ustvarjene marže, ki pa mora biti kar precej visoka, zato je cena naše obutve v teh državah na primerljivi ravni s Slovenijo. Že samo iskanje partnerjev in pa njihov način razumevanja tovrstnega poslovanja je včasih kar težavno in traja precej časa, da pride do končnih dogovorov in podpisov pogodb. V Bolgariji, ki je za slovenske poslovneže precej nepoznana država, smo tako pridobili za sodelovanje partnerja firmo Roshalf iz Sofije. Prednost tega partnerja je, da se je že prej ukvarjal s prodajo obutve na maloprodajni način. 1. marca smo odprli prodajalno Alpine v središču Sofije. Kot zanimivost naj povem, da je bil ob odprtju prodajalne navzoč tudi gospodarski svetnik Republike Slovenije, akreditiran za Bolgarijo, gospod Iztok Grmek. Prodajalna je opremljena enako kot vse prenovljene prodajalne Alpine. Enoten videz prodajaln zagotavlja prepoznavnost, olajšuje postopke dela s prodajalci in enotno pripravo propagandnega materiala. Lahko rečemo, daje s tem načinom opreme in dobro lokacijo prodajalna Alpine postala ena lepših prodajaln v Sofiji. Potrebno pa bo še precej časa, da tako lastniki -partner Roshalf in pa zaposleni v polni meri doumejo neusmiljen tržni boj konkurence in pa dejstvo, da je pri Alpinini obutvi potrebno kar precej poznavanja obutve, modnih trendov kot tržne psihologije kupca. Ta v Bolgariji za par naše obutve odšteje kar krepko tretjino povprečne plaČe v Sofiji. Da se odloči za nakup, pa mora poznati prednosti in kakovost obutve, pa Zunanji izgled prodajalne v Sofij Stanko Kranjc Na slovesnosti ob odprtju prodajalne v Budimpešti so bili tudi predstavniki slovenskih podjetij, udeležila pa se je je tudi veleposlanica za Slovenijo ga. Ida Močilnik, ki je na skrajnem desnem robu. Foto; Stanko Kranjc Prireditev v Budimpešti je popestrila tudi plesna skupina Metke Albreht. Lisice so bile seveda v čevljih Alpine. Foto: Stanko Kranjc Prodajalna v Szekesfehervarju na Madžarskem. Foto: Stanko Kranjc tudi način pristopa prodajnega osebja je zelo pomemben. Tukaj lahko Alpina s svojimi izkušnjami svetuje, za uspeh pa je seveda zelo pomembno, da imamo pravo obutev, ki sledi modnim trendom. Zavedati pa se moramo, da je v Bolgariji blagovna znamka Alpina za modno obutev še zelo slabo uveljavljena. Tukaj nas čaka še veliko dela. Madžarska je v letošnjem letu v prvem planu po odpiranju prodajaln. Po dolgotrajnih pogajanjih smo s kapitalno močnejšim partnerjem Alp - kop kft, ki bi finančno zmogel odpreti vsaj deset prodajaln po vsej državi, uspeli najti lokacijo v centru Budimpešte. Prodajalna je bila odprta v rekordnem času, 10. marca 2000. Velika je samo 46 m\ So pa stroški najemnin lokalov v mestu Budimpešta skoraj enkrat višji kot npr. v Ljubljani. Ob odprtju prodajalne smo pripravili manjši program z nastopom Lisic - plesne skupine Metke Albreht. Dekleta so seveda zaplesala v modni obutvi Alpina. Svečano je, ob pomoči komercialnega direktorja Aleša Dolenca, prodajalno odprla veleposlanica Republike Slovenije na Madžarskem ga. Ida Močivnik. Slovesnosti se je udeležila tudi večina predstavnikov uspešnejših slovenskih podjetij, ki delujejo na Madžarskem. Podjetje Alp - kop, katere lastnika sta g. Bela Kmet in pa g. Tamas Nemeth, je izpolnilo pričakovanja in v začetku aprila našlo tudi ugodno lokacijo za naslednjo prodajalno, kije v mestu Szekesfehervar. Mesto slovi po tem, da vanj veliko vlagajo tuja podjetja kot npr. korporacije IBM in nekaj avtomobilskih kon-cemov. V Alpini smo se potrudili in pripravili načrte za novo prodajalno, poskrbeli za izdelavo opreme, pripravo dobre zaloge obutve ter vse potrebne spremljajoče propagandne aktivnosti ob odprtju. 27. maja 2000 smo uspešno zaključili še en projekt in odprli lepo prodajalno Alpine tudi v Szekes-fehervarju. Ob tej priliki bi se tudi zahvalil vsem, ki so s svojim delom in pa predvsem precej časovno omejenem tempu uspeli pomagati k skupnemu uspehu Alpine. Prepričani smo, da bo še več takšnih uspešnih korakov na poti do vzpostavitve mreže prodajaln v teh dveh državah pa tudi drugje. Stanko Kranjc DiUOživljenje kako POSLVJEMO Sklepi nadzornega sveta, sveta delavcev, uprave, mnenja lastnikov, menagerjev, delavcev, sindikata. v Sofiji s sodelovanjem z Alpino in prodajo zadovoljni »Zelo sem zadovoljen, ker smo v tako kratkem času uredili potrebno in odprli prodajalno,« je povedal Rosen Halvadžijev. Na sliki; Stanko Kranjc, Milka in Rosen Halvadžijev, lastnika prodajalne v Sofiji in Aleš Dolenc. Prvega marca je bila odprta Alpinina prodajalna v Sofiji. Lastnika prodajalne sta Rosen in Milka Halvadžijev, ki imata na področju prodaje obutve že kar nekaj izkušenj. Prodajala sta obutev drugih proizvajalcev, sedaj pa sta se odločila za Alpino. Delo življenje: Kako da ste se odločili sodelovati z Alpino? Rosen Halvadžijev: Že prej sva z ženo imela prodajalno obutve. Prodajala sva raznovrstno obutev. Potem seje ponudila možnost sodelovanja z Alpino. Razmišljala sva, za kakšen način dela bi se odločila. Tehtala sva med možnostmi, da bi prodajala le vaše čevlje ali pa da bi navezala bolj tesen odnos. Na koncu sva se odločila za franšizno pogodbo z Alpino in zaenkrat kaže, da sva ravnala prav. Delo življenje: Kaj vas prepričuje v to, da je bila vaša odločitev pravilna? Rosen Halvadžijev: FranSizna pogodba ima gotovo velike prednosti. Prodaja in vse ostalo poteka po načinu, kakršnega imate v Alpini in mislim, da se bomo iz vaših izkušenj marsikaj naučili. Izgled prodajalne je zelo lep in tudi to je za kupce dodatna vzpodbuda. Delo življenje: Ste zadovoljni s prodajo? Rosen Halvadžijev: Taka prodajalna kot je sedaj, je odprta malo časa, toda zaenkrat kaže dobro. Lep izgled pa tudi dobri modeli privabljajo kupce. Zanje je tako lepo urejena prodajalna, pa tudi dobri modeli, velika novost in izziv. Kupci sprašujejo za znamko Alpine in se zanimajo od kje je to podjetje. Razložimo jim, da ste v Sloveniji. Pri nas je blago iz vaše države zelo cenjeno. Nekateri vašo blagovno znamko tudi poznajo in so veseli, ker imajo možnost kupiti čevlje Alpina. Alpina se pri nas uveljavlja kot dobra blagovna znamka in čisto nekaj drugega je, odkar v naši prodajalni prodajamo čevlje s cenjeno blagovno znamko. Delo življenje: Kako pa naprej? Rosen Halvadžijev: Mislim, da smo se odločili za pravi način. Zelo sem zadovoljen, ker smo v tako kratkem času uredili vse potrebno in odprli tako lepo prodajalno. Tudi s sodelovanjem z Alpino sem zadovoljen. Delo življenje: Bili ste na modni reviji. So vam modeli za jesen - zimo všeč? Rosen Halvadžijev: Sem navdušen. Res ste naredili dobre čevlje. Mislim, da je to še korak naprej od modelov iz pretekle sezone. Jožica Kacin Uspešna tekmovalna sezona v teku na smučeh in biatlonu Tekmovalna sezona 1999/2000 je za tekače v nordijskih disciplinah, ki imajo opremo Alpine, minila dokaj uspešno. Z našimi čevlji za tek na smučeh smo opremili skoraj dvesto tekmovalcev in njihovih spremljevalcev osemnajstih reprezentanc iz dvanajstih držav. Tekači nastopajo v petih disciplinah: tek na smučeh, biatlon, kombinacija, world-loppet - maratoni sveta in ski archery - tek na smučeh in streljanje z lokom, zvrst, ki si utira tudi pot na olimpijske igre. Naš najuspešnejši tekač v pretekli sezoni je bil norveški biat-lonec Halvard Hanevold, ki je dvakrat zmagal v svetovnem pokalu. Prvo mesto je osvojil v Nemčiji v Ruhpoldingu, kjer je biatlon izredno priljubljen in v Lahtiju na Finskem. Skupno je v svetovnem pokalu zasedel enajsto mesto. Irina Nikultchina in Paulina Filipova, najboljši biatlonki iz Bolgarije, sta na tekmi svetovnega pokala na Pokljuki in v Oserbliju, (tekmovanje je bilo obakrat na Pokljuki), osvojili tretji mesti posamezno in v štafeti. Nikultchina je bila v svetovnem pokalu skupno štirinajsta, Filipova pa petnajsta. Najboljša Slovenka Andreja Grašič je bila dvaindvajseta. Slovenska moška ekipa ni dosegala vidnejših rezultatov, najboljši pa je bil Tomas Globočnik, ki je bil skupno enainštirideseti. Član norveške tekaške reprezentance, Espen Bjervig je v svetovnem pokalu dosegel tri druga mesta, in sicer; v Davosu v Engel-bergu v Švici in v Sappadi v Italiji; skupno je v svetovnem pokalu dosegel sedmo mesto. Španec Juan Jesus Gutierrez je bil izvrsten tretji v maratonu v Franciji. Maraton je nova disciplina svetovnega pokala v teku na smučeh. Ta nova zvrst je zelo priljubljena in odmevna tako med tekmovalci kot rekreativci. Med Slovenci moramo omeniti Andreja Zupana iz Mošenj pri Radovljici. Županje postal evropski prvak v ski archery-ju na Pokljuki. Z našo opremo tečejo tudi štirje slovenski maratonci, ki se merijo (Nadaljevanje na 14. strani) Halvard Hanevold Foto: Aleš Fevžer Paulina Filipova Foto: Aleš Fevžer Irina Nikultcliina Foto: Aleš Fevžer Espen Bjervig Foto: Aleš Fevžer ĐELOavZ/en/f 18 kako POSLUJEMO Sklepi nadzornega sveta, sveta delavcev, uprave, mnenja lastnikov, menagerjev, delavcev, sindikata. Uspešna tekmovalna... (Nadaljevanje s IS. strani) v tako imenovanem worldloppet-u. Konkurenca v tej zvrsti je izredno močna, in sicer ne toliko zaradi velikega števila tekmovalcev, temveč zaradi izredno dobrih tekačev iz Rusije in skandinavskih držav, zato je zelo težko dosegati najboljša mesta. Tako moramo šteti naše tekmovalce med zelo uspešne, saj se večkrat uvrščajo med prvo dvajse-terico. Eden izmed njih je tudi Janez Kršinar iz Ljubljane. Je bivši član slovenske tekaške ekipe in državni prvak, kijev worldloppet-u dosegel že nekaj izvrstnih rezultatov. V sezoni 1996/97 je bil skupno peti. V mladinski konkurenci v nordijskih disciplinah je situacija podobna. Norveška mladinca: Espen Emanuelsen, zelo perspektiven tekač, in Lars Bergerud, sta na mladinskem svetovnem prvenstvu v Štrbskem Plesu na Slovaškem v štatefi dobila bronasto medaljo. Slovenka Teja Gregorin iz Domžal je za las izgubila medaljo v šprintu na pet kilometrov. Cristina Kelder iz Italije je v šprintu na izpadanje prejela bronasto odličje. Tomas Globočnik Foto: Aleš Fevžer Podobne rezultate so dosegli mladinci in mladinke na svetovnem prvenstvu v Hochfilznu v Avstriji v biatlonu. Tretje mesto in s tem bronasto medaljo je pritekla Čehinja Magda Rezlerova. S čevlji Alpine so tekmovalci v glavnem zadovoljni. V primeru, da ima posameznik težave s čevlji zaradi posebnih oblik noge v sto-palnem delu ali pa svoje posebne zahteve, jim pomagamo z raznimi prilagoditvami. Tako jim omogočimo večje udobje, s tem pa tudi boljše počutje in upamo, da tudi boljše rezultate. To pa pomeni, da smo poleg fizičnega udobja, pri tekmovalcih vzbudili določeno človeško zaupanje in prav to moramo negovati še naprej. Upam, da bodo tekmovalci z Alpinino tekaško opremo še naprej dosegali lepe uspehe. Še zlasti sedaj, ko razvijamo nov tekaški tekmovalni čevelj za drsalno tehniko. Vmesni testi za nov model so zelo dobri. V prihodnji tekaiSki sezoni, to je 2000/2001, bosta na Pokljuki kar dve v svetovnem merilu vrhunski prireditvi: svetovni pokal in svetovno prvenstvo v biatlonu. Leto kasneje pa bodo olimpijske igre v Ameriki. To bomo morali izkoristiti tudi v Alpini in svetu še bolj pokazati, da imamo dobre čevlje, s katerimi lahko tekmovalci posegajo po najboljših mestih. Lojze Oblak Andreja Grašič. Foto: Aleš Fevžer Kamorkoli prideta Tone in Feliks povsod so neke spremembe Feliks Kosmač in Anton Tratnik Anton Tratnik in Feliks Kosmač sta delavca, ki sta v Alpini prebila že kar nekaj delovnih let. Skoraj vsak ju pozna, saj zaradi narave dela obhodita vse oddelke. Pa ne samo to; sta tudi obiskovalca prodajaln. Pravzaprav so ju prodajalci veseli, saj kadar se pojavita, to skoraj zagotovo pomeni, da bo v tej prodajalni nekaj novega. Tudi po pisarnah je nekalio tako. Ko se prikažeta, njun priliod veliko^ krat pomeni zaželeno ali pa tudi malo manj zaželeno selitev, kijih zadnje čase niti ni malo. Torej, kamor prideta Tone in Feliks, skoraj povsod so neke spremem« be. Mogoče pa je to tudi samo zaprt predal, ki se zaradi izgubljenega ključa in zaklenjene ključavnice, ni odprl. Tudi v ta- kih in še ob marsikateri situaciji znata priskočiti na pomoč. Tone in Feliks sta mizarja. Njuno delovno mesto je sicer mizarska delavnica, ki obsega dva prostora. V večjem je kar nekaj strojev, v malo manjšem pa predvsem raznovrstni les, pohištvo, ki čaka popravila ali spravila, in še kaj. Pravita, da stroji kar dobro delajo. Res pa je, da novih ne kupujejo in kot vsaka stvar, bodo tudi ti počasi zastareli. Toda zaradi tega se ne pri-tožujeta. Na splošno pravita, da sta zadovoljna. Rada imata to delo in malo v šali malo zares sta pripomnila: »Želiva si, da bi še teh par let do »penzije« preživela v mizarski delavnici.« Tudi nad odnosi z nadrejenimi in tudi z ostalimi delavci Alpine nimata pripomb. Nekaj pa je le, kar jima ni najbolj po godu. Za svoj obseg dela, delovno dobo, izkušnje, glede na primerjavo z ostalimi delavci, predvsem pa, ker ni dolgo čas, ko bosta, upata da srečno, uživala svoj zasluženi pokoj, menita, da je njuna plača vseeno malo prenizka. Pa tudi tu takoj dodasta: »Vendar morava povedati, da kadar opraviva kakšno večje in zahtevnejše delo pri preureditvah prodajaln, dobiva tudi kakšno dodatno nagrado.« »Kako dolgo ste že v Alpini?« sem vprašala Toneta Tratnika. »Vso delovno pot sem prebil v tej tovarni. Sedaj teče šestintridese- to leto. Za mizarja sem se izučil pri obrtniku na Drenovem griču. V Alpini so rabili delavca s to izobrazbo in sem prišel. »Kdaj pa ste vi začeli svojo delovno pot v Alpini, Feliks Kosmač?« »V Alpino sem prišel pred šest-najstirni leti. Prej sem bil triindvajset let v Mizarskem podjetju v Žireh. Tam sem se izučil za mizarja in tam tudi opravljal svoj poklic. Potem so v Alpini rabili mizarja in takratni vodja vzdrževanja Anton Žibert me je vprašal, če bi prišel. Tako težke preizkušnje, kot je bila menjava službe, v življenju še nisem imel. Zelo težko sem se odločil. V Mizarskem podjetju smo bili ubrana ekipa in res sem jih težko zapustil. Toda nikdar mi ni bilo žal, da sem se tako odločil. Tudi v Alpini sem zelo zadovoljen.« »Tudi zato, ker imaš tako dobrega kolega.« se pošali Tone. Pa še res je tako. Vsaj tako izgleda, da se Tone in Feliks dobro razumeta. Skupaj delata, skupaj prenašata razne tovore, ki jih pri njunem delu ne manjka, skupaj gresta kakšen dan tudi kako uro prej domov. Imata namreč kar precej viška ur. »Te se naberejo predvsem ob preureditvah prodajaln, ko je treba delati po cele dneve,« sta povedala. »Tone, je bilo v teh šestintridesetih letih odkar ste v Alpini veliko sprememb,« me je zanimalo. 14 OELOiivlJenje kako POSLUJEMO Sklepi nadzornega sveta, sveta delavcev, uprave, mnenja lastnikov, menagerjev, delavcev, sindikata... Junija tudi pri nas nov način varovanja objektov in premoženja Da imamo novo tehnično varovanje na zunaj skoraj ni opaziti. Mogoče je še največja vidna sprememba ekran v vratarnici. »Da, veliko se je spremenilo. Ko sem prišel, smo bili v mizarski delavnici trije. Spominjam se, da srno delali lesene členke, ki so jih nato vstavljali v podplate za smučarske čevlje. Potem pa je prišlo obdobje razcveta za našo delavnico. Delali smo opremo za prodajalne, ki so se tedaj gradile in opremljale po vsej Jugoslaviji. Poleg izdelave je bila naša skrb tudi montaža, zato smo veliko potovali. Tedaj je bilo kakih deset mizarjev. Sedaj sva ostala dva,« se nasmehne Tone. »Kakšne pa so vajine naloge danes. Kako vama mineva čas v službi,« sem povprašala še Feliksa. »Dela imava veliko. Največ seveda tedaj, kadar preurejamo prodajalne ali kake druge prostore. Če obnavljamo prodajalne, je najina prva naloga, da odstraniva staro opremo oziroma pomagava pri podiranju. Prodajni prostor nato opremi drug izvajalec, midva pa sva zadolžena za skladišče. Kupci tega sicer ne vidijo, za delo prodajalne pa je prav tako zelo pomembno. Potem, kot sva že povedala, preurejava tudi pisarne in ostale prostore. Popraviva tudi pohištvo ali izdelava kak dodatek. Za proizvodnjo poravnavava sekalne plošče. Na stroju v delavnici razreževa papir, ki ga rabijo pri pakiranju obutve. Tako na teden razreževa približno tisoč petsto kilogramov papirja. Položiva tudi kakšno talno oblogo, pomagava pri nakladanju in še marsikaj. Skratka, ni nama dolgčas. »Pa se vrnimo še malo nazaj. Pravita, da sta včasih precej hodila po Jugoslaviji. To je tako rekoč že polpretekla zgodovina, pa vendar, gotovo se je v teh časih zgodilo mnogo zanimivega.« »Mnogo je bilo dogodkov,« sta se nasmihala, nato pa povedala: »Nekoč, ko smo delali v neki prodajalni, nas je poslovodja hotel povabiti na pijačo. Znano je namreč, da so bili to zelo gostoljubni ljudje in so nas radi postregli. Nek naš delavec ga je zavrnil, da moramo prej kaj narediti, ne pa kar »žurirati«. Poslovodja je bil užaljen in ves čas, ko smo delali pri njem, nam ni poskušal ponuditi ničesar več. Potem smo bili seveda užaljeni tudi mi. Ko smo odhajali, se je poslovodja skoraj v solzah poslavljal, ker smo bili tako trdi, da od njega nismo vzeli ničesar. In kakšen naj bi bil nauk te zgodbe,« sta me vprašala ter nekako v tem smislu dodala: »Sprejmi, kar ti je ponujeno z dobro voljo in namenom, zakaj dobra volja mine, neizpolnjen namen pa izgubi svoj pomen.« Jožica Kacin WB,t,Oiivljenje V juniju smo v Alpini uvedli tehnično varovanje objektov in premoženja. Celotno področje podjetja, tako stavbe kot dvorišča, je pokrito s tehničnimi rešitvami, ki omogočajo zanesljivo V naši kuhinji se trudijo tudi za zdravo prehrano v kuhinji so se zopet posodobili. Dobili so novo parno peč, v kateri lahko kuhajo, pečejo, dušijo, cvrejo. Delo je lažje, hitrejše, cenejše ... O tem, pa tudi o kuhanju in zdravi prehrani, je spregovoril vodja kuhinje Andrej Poljanšek. Delo življenje: Pa začnimo pri tem. Kakšne so prednosti nove pridobitve? Andrej Poljanšek: Uporabljamo jo za pečenje, kuhanje, dušenje, cvrtje, skratka, je zelo uporabna. Z njo prihranimo na času. Včasih smo morali delavci, predvsem pa delavke kuhinje prihajati na delo že zgodaj zjutraj, da smo pripravili vse potrebno oziroma napekli dovolj za malice. Sedaj to ni več potrebno. Tudi jedilnik je sedaj lahko mnogo pestrejši. Prej smo morali zelo dobro premisliti, kaj bomo pripravili, še posebno, ker imamo dva kuhana obroka. Odslej je to mnogo lažje. V novi pečici lahko spečemo npr. do 300 zrezkov ali 80 pic naenkrat. Delo življenje: Koliko malic pripravite vsak dan? Andrej Poljanšek: Številka se giblje med sedemsto petdeset in osemsto. Pred časom smo začeli zaznavanje in idenlifikacijo neželenih oseb. Vratar naj bi bil po novem prisoten le v delovnih dneh od 5.45 do 23.00 ure in ob sobotah od 5.45 do 13.00 ure. Izven tega časa je možen Ob novi peči v kuhinji Andrej Poljanšek in Marta Grof. voziti malice tudi v Gorenje vas, kjer so prej kuhali sami. Že dolgo pa kuhamo za obrat v Rovtah. Pri nas malicajo še delavci iz nekaterih drugih podjetij v Žireh, tako da je dela kar dovolj in da se moramo kdaj pa kdaj tudi malo posodobiti. Delo življenje: Vsaka novost prinese tudi nekaj težav. Tudi kuhanje ni več to kar je bilo. Mešanje s kuhalnico, obračanje, gledanje, če se ni že vse prismodi-lo... Opazila sem, da daste hrano v pečico in pritisnete na gumb. In očitno deluje, saj iz pečice pridejo okusne stvari? Andrej Poljanšek: Hrana se sama zaenkrat še ne pripravi, vendar so razni sodobnejši stroji pri kuhi v veliko pomoč. Ta pečica ima dostop samo s tako imenovano »odobreno upravičenostjo« odpiranja vrat in šifro za deblokado varovalnega sistema. Vse kar se bo dogajalo v času, ko v podjetju ne bo vratarja, bomo snemali z nameščenimi kamerami. Imamo pogodbeno dogovorjen štiriindvajset umi vsakodnevni neprekinjen sprejem našega signala protivlomnega alarma na stalnem sprejemnem operativnem centru izvajalca za tehnično varovanje. Operativni center je v stalni pripravljenosti za takojšnje posredovanje in ukrepanje, če se alarm sproži. Delavci centra imajo tudi vsa potrebna pooblastila za ustrezno ukrepanje. Nov sistem v času odsotnosti vratarja zahteva nekaj dodatnih, točno predpisanih dejavnosti ter večjo kontrolo nad gibanjem po prostorih, ki ne sodijo k našemu delovnemu mestu. Marko Kavčič Vodja kuhinje Andrej Poljan&ek. res tudi nekaj elementov računalniške tehnologije, saj ima vgrajenih kar devetindevetdeset programov. Za različne vrste jedi nastavimo primeren program, vstavimo jed v pečico in potem se hrana speče, scvre, duši ali karkoli že hočemo. Ko je program zaključen, pomeni, da je hrana pripravljena. Tako skoraj ni možnosti, da bi jed zažgali ali da ne bi bila kuhana. To bi se zgodilo le v primeru, če bi nastavili napačen program. Delo življenje: Je tudi tehnologija priprave hrane drugačna? Andrej Poljanešek: To niti ne. Drugače pa je zaradi tega, ker na primer pri cvrtju ne rabimo toliko (Nadaljevanje na 16. strani) IS kako POSLUJEMO Sklepi nadzornega sveta, sveta delavcev, uprave, mnenja lastnikov, menagerjev, delavcev, sindikata... (Nadaljevanje s 15. strani) V naši kuhinji... maščob. Jed z maSčobo le nekoliko pomažemo, nato pa damo v pečico. Tako je hrana mnogo bolj zdrava. V pečici lahko uravnavamo tudi vlago. Lahko jo dodajamo ali pa odvzemamo, odvisno od jedi. Tako se na primer meso mnogo manj stisne ali kot rečemo bolj strokovno, manj izgubi na teži. Delo življenje: Omenili ste, da je hrana, scvrta ali spečena v tej pečici bolj zdrava. Kaj bi rekli glede zdrave prehrane? Andrej Poljanšek: Bolj je dobro, večji strup je. Noja, ne mislim čisto dobesedno. Pri vseh stvareh je tako, da je potrebna zmernost. Če uživamo neko hrano v ustreznih količinah, potem je vsaka stvar zdrava. Večji problem je, ko je nečesa preveč. Delo življenje: Danes se veliko govori o tem, da pojemo preveč, predvsem pa da je naša hrana preveč kalorična. Kako je s tem pri naših obrokih malice? Andrej Poljanšek: Nekateri obroki so bolj kalorični od drugih. Tudi inšpekcija kontrolira kalo-ričnost hrane. Imajo merila za posamezen obrok in ob pregledu vzamejo obrok in izračunajo kalorije. O tem nam pošljejo mnenje. Ponavadi ni večjih odstopanj, kot sem že rekel, pa je odvisno od tega, kaj je ob obisku inšpektorjev na jedilniku. Delo življenje: Torej imate kar nekaj izkušenj tudi s kalorijami, čeprav vam osebno te očitno Kljub strojem pa v kuhinji še vedno ne morejo brez pridnih rok. ne delajo težav. Kateri obrok malice bi označili kot najbolj kaloričen? Andrej Poljanšek: Dunajski zrezek s krompirjem. Tu je veliko maščob, vendar sedaj ob novem načinu pečenja, je tudi tu kalorij manj. Delo življenje: Se po vašem mnenju ljudje pravilno prehranjujemo? Andrej Poljanšek: O tem sem prebral kar nekaj literature. Zanima me kot kuharja in tudi kot človeka. Če bi upoštevali sedanja dognanja strokovnjakov, bi se morali prehranjevati bistveno drugače. Vendar jaz tega ne morem kar naenkrat uvajati v naše obroke, saj ljudje gotovo ne bi bili najbolj zadovoljni. Mi smo navajeni, da zraven mesa jemo krompir, vendar strokovnjaki pravijo, da to ni ustrezno. Ko pride v želodec neprava kombinacija, se hrana ne razkraja, ampak gnije in tako ni čudno, da pride do prebavnih motenj in slabega počutja. Prav tako ni dobro, da po obroku pojemo še sadje. Sadje bi morali fwjesti pred obrokom ali pa nekaj ur za njim. Delo življenje: Kaj še opažate pri prehrani? Andrej Poljanšek; Da premalo pijemo. Predvsem bi morali večkrat seči po čisto navadni vodi. Tudi v Alpini smo se že pogovarjali, da bi uredili tako imenovane balone z vodo, da bi se predvsem ob vročih poletnih dnevih lahko odžejali in osvežili. Delo življenje: Imate kar nekaj izkušenj tudi s področja zdrave prehrane. Načrtujete v tej smeri tudi pri naših malicah še kakšno izboljšavo? Andrej Poljanšek: Včasih poskušam v obroke vnesti tudi sestavine, ki jih strokovnjaki priporočajo. Kot sem že rekel, prehranjevalnih navad ne moremo spremeniti čez noč. Vsekakor se v kuhinji zelo trudimo, da bi bili z našimi jedrni zadovoljni in ne nazadnje tudi, da bi bila hrana takšna, da bi dobro vplivala tudi na počutje in zdravje. Že nekaj časa razmišljam o tem. da bi izvedli anketo, s katero bi skušali ugotoviti, kakšne obroke si zaposleni želijo. Če bomo dobili kakršnekoli uporabne informacije, bomo poskušali to tudi upoštevati. Delo življenje: Še nekaj me zanima. Sedaj ste dobili to pečico, zadnjič pomivalni stroj. Imate še kakšne želje po novostih? Andrej Poljanšek: Kako da ne. Vedno moramo kaj želeti, pa ne samo to. Svet je naravnan tako, daje treba s časom naprej. Radi bi nov štedilnik. Nujno potrebujemo tudi dodatno hladilno komoro, da bomo imeli v njej ločeno meso in zelenjavo. Pa ogrevane pulte, v katerih bi bila topla hrana. Večkrat se z mislimi postavim na drugo stran pulta, iz kuhinje, tam kjer stojite vi, ki pridete na malico. In če pomislim, da bi dobil mrzel obrok, se kar razhudim. Če bi imeli ogrevane pulte do tega ne bi prihajalo. Moram pa reči, da se tudi sedaj trudimo, da dobite tople in dobre obroke. Delo življenje: Andrej, res je. Mislim, da se trudite in da vam kar uspeva. Tako kot povsod, pa tudi pri hrani vsi ne bomo nikoli povsem zadovoljni. Jožica Kacin Vlaganje v znanje je investicija za prihodnost Da seje na strokovne izpitu vse dobro izteklo, se vidi že na obrazih navzočih. Na sliki: mentorica Tanja Burjek, sedaj že bivša pripravnica Irena Pivk ter spraševalca Zvone Kopač in Marta Mlinar. Kaj se dogaja v Alpini na področju izobraževanja? Z eno besedo: veliko. Po nekaj letih je bilo število pripravnikov spel dvomestno. Osem jih je v pomladanskem času že uspešno opravilo strokovne izpite, ostale (šest) pa ta najtežji del še čaka. Večina pripravnikov je obutvenih tehnikov, vmes pa so še industrijska oblikovalka, bodoči ekonomist, prodajalec, orodjar in inženir usnjarskopredelovalne tehnologije. Proti koncu gre triletno izobraževanje ob delu za izdelovalce zgornjih delov obutve. Trenutno se mrzlično pripravljajo na zaključne izpite, ki bodo ravno v času, ko bo izAel časopis s temi vrsticami. Udeležence (med njimi je le en moški predstavnik) tega izobraževanja moram res pohvaliti, saj so vsa tri leta redno obiskovali tako predavanja kot prakso. Popravnih izpitov skoraj ni bilo, ocene so nadpovprečne. V tretjem letniku bodo odlični štirje in tako oproščeni opravljanja zaključnega izpita. Brez dvoma sta njihova resnost in pridobljeno znanje za Alpino koristna in uporabna. Na razpis za pridobitev izobrazbe obutveni tehnik po programu 3 + 2, ki se bo pričel na jesen, je veliko prijav. To bo dveletno izobraževanje, v katerega se bodo lahko vključili le tisti, ki so končali poklicno obutveno šolo. Prijave Se zbiramo, saj je nesmiselno zapirati vrata za pridobitev znanja ljudem, ki ga bodo koristno uporabili pri svojem delu. Tik pred poletjem je tudi čas, ko se delavci na veliko udeležujejo še zadnjih seminarjev in posvetov, saj je poletje čas počitnic tudi za organizatorje te vrste izobraževanj, ne le za šole in fakultete. Omeniti moram tudi tiste, ki pridobivajo znanje na visokih šolah ali fakultetah, tako redno (štipendisti) kot ob delu. Obojih imamo kar nekaj. le O^liOživljenje kadrovske ]\OVlCE Priili, odšli, umrli, diplomirali, predstavitve diplom, kadrovski načrti, tekoča problematika, stimulacije... KADROVSKE NOVICE Kar dobro smo že zakorakali v drugo tromesečje leta 2000, tako da lahko poročamo o sprejemih in odhodih delavcev za mesece marec, april, maj in delno že za junij leta 2000. Kadrovske novice za mesec marec 2000 v mesecu marcu z delom ni pričel noben delavec, imeli pa smo pet prenehanj delovnih razmerij. Uroš Bogataj - pripravnik, je odšel na služenje vojaškega roka. Delovno razmerje je prenehalo tudi Janezu Šubicu iz oddelka športna montaža. Iz obrata na Colu sta se upokojili Silvestra Puc in Roza Rovan, delovno razmerje za določen čas je prenehalo tudi Romanu Rešu - prodajalcu iz prodajalne Kranjska Gora. Kadrovske novice za mesec april 2000 Tudi za mesec april je značilno, daje bilo več odhodov kot prihodov v jKxljetje. Na delo se je predčasno vrnil s služenja vojaškega roka Uroš Bogataj; z delom pa so v tem mesecu prenehali: Andrej Rupnik iz skladišča gotove obutve, iz oddelka lahke montaže pa Matej Petemelj, Nikolaja Drmota in Anton Friic. Iz obrata Gorenja vas sta z delom prenehala Drago Pavkovič in Marija Reven. Kadrovske novice za mesec maj in del junija 2000 Za nami je že tudi cel mesec maj in del meseca junija. V mesecu maju je delo nastopila Berta Rampre, v začetku meseca junija v oddelku brizgane obutve začela delati Štefan Oblak in Damjana Reven. Potrebe po delavcih so začeli zapolnjevati tudi dijaki in študentje, ki vsako leto v poletnih mesecih delajo preko študentskega servisa. Z delom so v mesecu maju prenehali Justina Čuk - po sporazumu in Marija Mikuž, ki seje upokojila. Iz obrata Gorenja vas je odšla Vesna Strel. V mesecu juniju se bodo upokojili tudi naši delavci: Kristina Flajnik - prodajalka iz prodajalne Domžale, Cecilija Bohinc iz obrata Gorenja vas ter Roman Andrejka iz oddelka termoplasti. Irma Dolenec ćlfpfoćl Torama obutve, đ.đ., tiri Pridobivanje znanja za boljše delo naj bo še naprej ena izmed pomembnejših usmeritev družbe. Saj vemo tisto: kdor stoji pri miru, ta gre nazaj. Vlaganje v znanje je in- vesticija za prihodnost; rezultati niso vidni takoj. Ne da se jih prešteti tako kot pare prodanih čevljev. Upam, da jih nihče nikoli tudi ne bo poskušal. Franja Novak Ob upokojitvi Naši dolgoletni sodelavci, ki so ali pa bodo v kratkem zaključili svojo delovno pot v Alpini Marija Mikuž iz obrata Col, Kristina Flajnik iz prodajalne v Domžalah, Cecilija Bohinc iz obrata Gorenja vas in Roman Andrejka iz oddelka termoplasti odhajajo v pokoj. Vsem želimo ob tej življenjski prelomnici čimbolj miren prehod, polno zdravja in zadovoljnih let, da bi v svojih družinah in okolici našli zapolnitev vsakdana, veliko osebnega zadovoljstva, vedrine in razumevanja in vse dobro ob upokojitvi. тммк -I I \ a; «, '' A . ilj IJ !&* ' Ш Ш » )! JC- I u Ш % Alpina je zanimiva za ogled tudi za razne situpine. Na slilii upoltojenci iz Ljubljane. Tudi dijalte zanima kako nastane čevelj. Da nas bolje spoznajo, jim je treba najprej povedati nekaj o podjetju, nato pa si ogledajo še proizvodnjo. Na sliki komercialni direktor Aleš Dolenc, ki je sprejel dijake iz Nove Gorice. Alpina A 3 Racing team za pokal Barcaffe Razrednik izobraževanja ob delu za izdelovalce zgornjih delov Franci Štrukelj in Urška Podobnik, ki je poučevala prakso ocenjujeta praktične izdelke. Letošnje tekmovanje rekreativ-cev za pokal Barcaffe Ski Open je bilo že deseto po vrsti, kjer je sodelovala Alpina s svojo ekipo. Alpina je pokrovitelj ene od kategorij. Ekipa Alpine je tudi letos dosegla veliko najboljših rezultatov, predvsem v najmočnejših kategorijah. Na žalost pa smo skupno dosegli drugo mesto, ker v kategorijah cicibanov nismo imeli tekmovalcev. Na šestih tekmah je v dvaindvajsetih kategorijah nastopilo čez tristo tekmovalcev na vsaki tekmi. Ekipa Alpine je sodelovala v devetih kategorijah. Posamezniki so dosegli naslednja mesta: Marko Ribnikar, Gortnar Saša -skupno prvo mesto. Апибка Kavčič, Mojca Pečelin, Dušan Seljak in Marko Podobnik -skupno drugo mesto Milena Doičič, Anton Primožič in Gregor Seljak - skupno tretje mesto, Mateja Krek četrto, Mirko Klinar šesto, Dušan Oblak osmo in Marjan Oblak skupno enajsto mesto. Na zadnji tekmi se je ekipi pridružila še Mateja Komac, ki je zmagala v svoji kategoriji. Pravila tekmovanj se bodo v naslednji sezoni, glede na številne pritožbe, spremenila. Med drugim predvidevajo tudi to, da bosta pokala odraslih in otrok ločena. Ekipe naj bi se po novem dokončno oblikovale po drugi tekmi in take ostale do konca sezone. Anuška Kavčič WB,l.Oživljenje 17 kronika KRAJA Dogodki s podroija iirSih interesov, ioistvo, zdravstvo, alccije krajanov, kultura, šport, potopisi, pisma... Bojan Starman od maja profesionalni župan Bojan Starman je že drugi mandat župan Občine Žiri. Do sedaj je te naloge opravljal poleg drugih pomembnih zaposlitev, zato smo mu Žirovci včasih kar malo zamerili, ker smo menili, da mu za reševanje težav občine zmanjkuje časa. Od 4. maja 2000 pa je Bojan Starman zaposlen na občini v Žireh kot profesionalni župan. Delo življenje: Po nekaj letih službovanj izven Žirov, ste se zaposlili na občini kot profesionalni župan. Kako se počutite v tej vlogi in kaj vas je vodilo k temu, da ste se tako odločili? Bojan Starman: Počutim se zelo dobro. Sedaj se lahko mnogo bolj posvetim delo na občini. Prej sem imel za to delo premalo časa in nekatere zadeve so ostajale nerešene ali so se reševale počasneje. Delo življenje: Katere so bile vaše prve naloge, ko ste postali profesionalni župan? Bojan Starman: Prvih nalog ni bilo. Nadaljevali smo z reševanjem tekočih zadev. Ena izmed njih je bila proračun občine. Delo življenje: V Žireh sta bila prav zaradi vašega pomanjkanja časa imenovana podžupana za področje infrastrukture in kulture. Ali tudi z vašim prihodom podžupana ostajata? Bojan Starman: Zaenkrat ostajata, čeprav sem prevzel tudi del njunih nalog. Župana prejemata plačilo glede na obseg dela, tako da samo zaradi tega, ker sta imenovana, proračun občine nima večjih stroškov. Kako bo v bodoče, se bomo odločili. Delo življenje: Na eni izmed prejšnjih sej občinskega sveta je odstopil predsednik nadzornega odbora občine. Kako je sedaj z delom nadzornega odbora? Bojan Starman: Vsi trije člani nadzornega odbora so podali odstopne izjave. Do izvolitve novega, opravlja naloge nadzornega odbora dosedanji imenovani organ. Volilna komisija naj bi v kratkem predlagala nove člane. Mislim, da bomo o tem razpravljali že na prihodnji seji občinskega sveta. Delo življenje: Nadzorni odbor je ugotovil nekaj nepravilnosti. Bojan Starman: Prišlo je do določenih neskladij oziroma razkoraka med nadzomim in občinskim svetom. Nadzorni odbor Je vzel pod drobnogled Triglavsko cesto, kjer so stroški ureditve glede na sklenjeno pogodbo bistveno narasli. Pogodba za ta dela Je bila sklenjena leta 1996 in to na osnovi projekta, ki ni predvidel tako velikega obsega del. Pri izvedbi seje pokazalo, daje potrebno izkopati trikrat več kot je bilo sprva načrtovano in da je nujno, da se uredijo še nekateri odseki oziroma priključki k tej cesti, ne le Triglavska ulica. Deloma je prišlo do spremembe cen, gradnjo je povišal tudi davek na dodano vrednost. Kljub vsemu mislim, daje bi to eden izmed pomembnih projektov občine in da Je izveden kakovostno. Delo življenje: Kako pa je s kamnolomom, o katerem je bilo največ razprav? Bojan Starman: Pripravljamo legalizacijo in dokler stvari ne bomo uredili, bomo počakali tudi z izkoriščanjem. Je pa škoda, ker nismo mogli uporabljati materiala iz kamnoloma za ureditev Osojnice. Pripeljali smo ga od drugod, vendar pa Je s tem »Osojnica« dražja za sedem do osem milijonov tolarjev. Delo življenje: Poleg regulacije Osojnice se v Žireh ureja regionalna cesta. Bojan Straman: V Juniju naj bi bila tako Osojnica kot tudi cesta dokončana in mislim, da Je to tako za prebivalce starih Žirov kot tudi za ostale, pomemben projekt. Delo življenje: Tudi v prihodnje imate še veliko načrtov. Bojan Starman: Od regionalnih cest želimo naslednje leto urediti cesto in pločnike od Gasilskega doma na Dobračevi do Aleksa in nov dostop do pokopališča. Projekti so narejeni. Pogoj, da država prispeva svoj denarje, da z določenim deležem pristopi tudi občina. Še naprej se bomo trudili urediti čim več lokalnih cest. Veliko Je bilo narejenega. Če ne bi bilo pripravljenosti občanov, da sami prispevajo sredstva in delo, tega ne bi mogli izvesti. Tudi v bodoče bomo skušali vztrajati na takem načinu ureditve lokalnih cest. Ena izmed pomembnih nalog, ki se prav tako tiče cestne ureditve, je obvoznica, s katero naj bi povezali industrijsko cono. Delo življenje: Kaj pa cesta, ki je sedaj narejena kot obvoznica zaradi del v Starih Žireh? Bojan Starman: Ko bomo odprli novo zgrajeno lokalno cesto skozi Žiri, jo bomo, dokler ne bo ustrezno urejena in kategorizirana, zaprli. župan občine Žiri Bojan Starman. Delo življenje: Dalj časa se govori tudi o ureditvi Mršaka. Je tudi tu kaj novega? Bojan Starman: Kako hitro bomo začeli uresničevati ta projekt, je veliko odvisno od sredstev. Sku-Sali bomo dobiti čim več investitorjev, kar bo popestrilo ponudbo in s tem kakovost centra. Kot veste, naj bi bili tu objekti za rekreacijo, dom za ostarele in še kaj; kaj bo to, pa bo odvisno tudi od tistih, ki bi bili pripravljeni vlagati v te objekte. Delo življenje: Vrnimo se *e malo k tekočim zadevam. Sedaj, ko ste zaposleni na občini, gotovo k vam prihajajo ljudje z najrazličnejšimi težavami. Bojan Starman: Kar polovica je zadev v zvezi s komunalno infrastrukturo. Zaradi stalnih del pri urejanju lokalnih cest, je tu tudi veliko težav. Potem so tu še voda, pogrebna služba, smeti.... Na občino se obračajo tudi zaradi socialnih težav, ali na primer, ker otrok ni sprejet v vrtec. Opažam, da včasih občani ne razlikujejo med občino in upravno enoto in se na nas obračajo tudi v zvezi zadevami, ki so v pristojnosti upravne enote. Zgodi se tudi, da občan ne ve, kam po pomoč v določeni zadevi in pride po nasvet na občino. Delo življenje: Omenili ste tudi vrtec. Tudi letos je bilo za sprejem v varstvo odklonjenih kar nekaj otrok. Bojan Starman: Tako vrtec kot šolo imamo namen povečati. Idejni projekti so pripravljeni in čakajo na verifikacijo na državni ravni. Računamo, da bi nadzidali šolo, povečali prostore vrtca, prav tako skupne prostore. Delo življenje: Včasih je slišati pripombe, da občina dela prepočasi, da občani dolgo čakajo na odgovore ali pa teh sploh ni. Bojan Starman: Tudi to se zgodi. Smo majhna občina, pa vendar med majhnimi velika in imamo tudi veliko različnih del. Tako moramo sproti reševati le najnujnejše. Manj pomembno mora včasih tudi počakati. Upam, da bomo uspeli zmanjšati zaostanek tudi na tem področju in da bodo občani, pa tudi druge institucije, s katerimi sodelujemo, z našim delom zadovoljni. Delo življenje: Tako nekako z vašim prihodom je iz Žirov odšel radio Sora. Mislite, da bo informiranje v Žireh zaradi tega sedaj slabše? Bojan Starman: Upam, da ne. Mi se bomo trudili, da bodo občani IS membnejših zadevah. Občina Z.in je bila sicer proti, da bi radio odšel iz Žirov, toda s svojim majhnim deležem lastništva, naš glas ne pomeni veliko. Kljub spremenjeni lokaciji pa bomo z radiom še vedno sodelovali na enak način kot doslej. Poleg tega pa občane o dogajanjih obveščajo tudi drugi mediji, tako da mislim, da se neobveščenosti ni potrebno bati. Najpomembnejše pa je, da so v zvezi z dogajanjem v občini dobro obveščeni svetniki, kar pa mislim, da jim je na sejah sveta in tudi drugače, zagotovljeno. Delo življenje; Župan Bojan Starman, hvala za vaš čas in pogovor. Veliko uspeha pri vašem delu in delu občine. Jožica Kacin Cesta skozi Stare Žiri je pomemben projekt. IS DELOavljenje kronika KRAJA Dogodki s podrožja žiržih interesov, iolstvo, zdravstvo, akcije krajanov, kultura, iport, potopisi, pisma. Radio Sora odslej v Škofji Loki 20. aprila se je Radio Sora dokončno preselil iz Žirov in začel oddajati iz Škofje Loke. Svoje prostore so si uredili v zgornjih prostorih škofjeloške Name. In kot je povedal direktor radia Marjan Potočnik, so M ureditev, ki je na pogled zelo prijetna, a hkrati preprosta, uporabili izključno lastna sredstva. Na radiu je redno zaposlenih osem delavcev, imajo pa še okrog trideset zunanjih sodelavcev. Radio Sora v novih prostorih. Na sliki direktor radia Marjan Potočnik, za metalno mizo pa, kot že od prvih korakov radia naprej. Rudi Krvina. »Ta radio je še vedno namenjen žirovskemu okolju. Preselitev v Škofjo Loko je le notranja organizacija dela. Dolgo časa smo bili nekakšne dvoživke. Od leta 1986 smo imeli sedež v Škofji Loki, stiskali smo se v stavbi upravne enote Škofja Loka, oddajali pa smo v Žireh. Z razvojem radia in predvsem zaradi skrbi za preživele, takšen način dela ni bil več mogoč. Že dalj časa smo razmišljali o tem, da moramo tudi oddajane preseliti bliže centru in sedaj nam je to uspelo,« sta takoj na začetku našega razgovora povedala direktor Radia Sora Marjan Potočnik in odgovorna urednica Jelka Mlakar. Delo življenje: Kaj je bilo poleg povedanega še vzrok, da ste želeli oditi iz Žirov? Marjan Potočnik: Selitev je narekovalo veliko razlogov. Eden izmed njih je komercialni. Petinosemdeset odstotkov vseh ogla.ševalcev je iz Škofje Loke in okolice in tem je bilo treba približati naš radio. Tudi delo novinarjev in ostalih je v večjem centru mnogo laže, saj se laže dogovorimo za obiske zanimivih gostov iz različnih krajev, ki jim je bila večkrat pot v Žiri kar malo dolga. Bliže večjim centrom je tudi večja izbira sodelavcev radia, saj lahko pridejo tako iz gorenjske kot ljubljanske strani. Čeprav nam je tudi do sedaj, ko smo bili v Žireh, uspelo privabiti razmeroma dobre sodelavce, pa so bili stroški poslovanja večji; tudi potni stroški do Žirov niso bil zanemarljivi. In ne nazadnje. Odločitev o preselitvi radia je sprejela skupščina družbenikov in sedaj smo tu. Delo življenje: Občina Žiri je solastnik radia. Imate z njo še vedno sklenjeno pogodbo o sodelovanju? Marjan Potočnik: Z vsemi štirimi bivšimi škofjeloškimi občinami imamo pogodbe o sofinanciranju. Vanje je vštet mesečni nastop župana, objava in poročanje s sej občinskih svetov, poročanje o pomembnejših športnih, kulturnih in gospodarskih zadevah v občini. Naj za boljšo predstavo povem, da obveznost občine Žiri iz te pogodbe znaša 55.000 tolarjev na mesec. Po teh pogodbah se iz vseh štirih občin bivše škofjeloške občine nabere le štiri odstotke letno potrebnih sredstev za financiranje radia. Vsa ostala sredstva moramo pridobiti sami z oglaševanjem, nekaj pa tudi z organizacijo raznih prireditev. Delo življenje: Kakšni pa so vaši načrti za naprej? Marjan Potočnik: Ostati želimo nekomercialna informativna radijska postaja predvsem za območje, ki smo ga pokrivali do sedaj. Naša želja pa je tudi povečati slišnost na širše območje, kar pa bo pomenilo tudi, da bomo skušali pridobivati določene informacije tudi s področij, kamor seže in bo segal naš glas. Izpopolnjevali bomo radijsko vsebino. Naš glavni cilj pa je tak kot pri vseh podjetjih, ki se morajo boriti za svoje preživetje: zmanjšati stroške, povečati prihodek, skratka poslovati dobro, kar pomeni, da se bomo morali nenehno potrjevati in se med številnimi radijskimi postajami (v Sloveniji jih je kar okrog osemdeset) boriti za svoj prostor pod soncem. Delo življenje: Radio Sora je bil žlrovski radio, zgrajen na pobudo in s prostovoljnim delom nekaterih Žirovcev. Marjan Potočnik: Res je in to vemo tudi mi, ki ostajamo. Iz malega raste veliko, razvoj gre naprej in če smo hoteli obstati, smo morali temu slediti tudi radici. To, da smo se preselili, ni negiranje žirovske radijske preteklosti. Ta ostaja in je zapisana. Končno nas je tudi sprejeta zakonodaja prisilila v to, da smo se preoblikovali v podjetje, se postavili na lastne noge in da smo to kar smo. Jožica Kacin žirovske košarkarice spet državne prvakinje Starejše deklice Osnovne šole Žiri so tudi letos, kot že nekajkrat doslej, osvojile naslov državnih prvakinj v košarki. Takole je odlofilno tekmo, ki 1e bila 24. marca v Osnovni šoli v ireh, videla in opisala Nika Padovac. »Petnajst minut do sedemnajstih pa se je pričela Se zadnja tekma. In kot zanimivost naj povem še to, da sta se pred dvema letoma v finalu pomerili prav ekipi iz Žirov in Slovenskih Konjic. Slednje so takrat zmagale za piko ali dve. V prvih nekaj minutah smo vsi imeli občutek, da se zgodovina ponavlja, saj so domačinke vnovič odlično začele. Nasprotnicam so sekale žoge, nji- s hova obramba je bila izvrstna in zato ni čudno, da so prvih dvanajst minut dobile z izidom dvaintrideset proti petnajst. Kljub odličnemu začetku, pa smo se vsi bali, da se bo nadaljevalo tako, kot pri tekmi v Sladkim Vrhom in bodo Žirovke izgubile svojo prednost. A k sreči ne. Res so v drugi tretjini izgubile nekaj prednosti, a se jim nasprotnice niso mogle preveč približati, zato Je bil ob koncu rezultat JtiriinStirideset proti triintrideset. Čakalo nas Je še zadnjih dvanajst minut. Priznati moram, da vse skupaj ni bilo niti malo napeto, kot se za pravo finale spodobi, in so domačinke svoje prednost še povečale. Videlo seje tudi, da so gostje izgubile voljo in so komaj čakale konec. Zato smo bili vsi srečni, ko Je prodiren pisk označil konec in so Žirovke zmagale z izidom osem-inšestdeset proti triinštirideset.« J. K. _ Sv ' *- ., % ' # » Л *-« žirovske fipkarice so pod vodstvom Marice Albrelit v Galeriji A. Primožič 1888 pripravile razstavo svojih izdelkov. Ekipa žirovskih košarkaric. Mladi Žirovci pa tudi radi plešejo. Nastop učencev osnovne šole ob zaključku plesnega tečaja. ^Ћ\Опу1јепје 19 kronika KRAJA Dogodki s podroija širših interesov, šolstvo, zdravstvo, alccije icrajanov, Icuitura, šport, potopisi, pisma... Muzejsko društvo Žiri je praznovalo 30-letnico Praznovanje je bilo 27. maja v prostorih Stare Sole v Žireh, kjer se je zbralo kar lepo število obiskovalcev. Med njimi so bili tudi predstavniki muzejskega društva iz Škofje Loke, Železnikov in Idrije. Za kulturni program so poskrbeli člani kvarteta kljunastih flavt Air. Predsednik muzejskega društva Miha Naglič je orisal pot Muzejskega društva Žiri od nastajanja pa do danes. Dr. Marija Stanonik in Alfonz Zajec sla zaradi pomembnega prispevka pri ustanovitvi in kasnpšemu delovanju društva, postala prva častna člana Muzejskega društva Žiri in prejela tudi lepo oblikovani diplomi, delo akademskega slikarja Staneta Kosmača. Prva častna člana Muzejskega društva Žiri Alfonz Zajec in dr. Marija Stanonik. o ustanovitvi muzejskega društva je Miha Naglič povedal: »Rojstni dan Muzejskega društva Žiri je 20. maj 1970. Tistega dne se je na sestanku v Zadružnem domu v Žireh zbrala prav imenitna druščina. Iz Škofje Loke so prišli Pavle Blaznih in France Planina, tedanja predsednik in podpredsednik muzejskega društva v Škofji Loki, Andrej Pavlovec, ravnatelj Loškega muzeja ter Zdravko Krvina in Lojze Malovrh, predsednik in podpredsednik Skupščine občine Škofja Loka. Žirovsko stran so zastopali: Izidor Rejc, direktor Alpine, Viljem Kavčič, predsednik Krajevne skupnosti Žiri, Franc Kavčič, predsednik krajevne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Žiri, Marija Stanonik, tedaj še študentka slavi. ^ #. // članom Nogometnega kluba Alpine je letos za las ušla uvrstitev v prvo gorenjsko ligo. Foto: Brigita Zemljarič Kolofon' "DELO-ŽJVUENJE« je glasilo Alpine, d.d., Žiri. Ureja ga uredniški odbor: Jana Erznožnik, Slavko Kristan, Jana Peternel, Ivo Pivk, Rada Žakelj, Jožica Kacin - glavna in odgovorna urednica. Fotografije: J. Kacin. Naklada: 2.200 izvodov. Tisk: Gorenjski tisk, Kranj SO DBLOSvljenJe