ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 19 UDK 003.07:091"12" Pisarjevo znanje v poznem srednjem veku, kot je razvidno iz rokopisa NUK Ms 38 MARKO DRPIČ 1 Uvod Pojem "srednjeveški rokopis" nam iz spomina nemara vedno prikliče podobne predstave. Pomeni nam lepo izdelano knjigo, pisano z gotsko pisavo, polno sličic živopisnih barv; vezana v usnje pa ima že od daleč prepoznaven valovit hrbet. Če tako knjigo odpremo in se njeni obliki natančneje posvetimo, vidimo, da je sestavljena iz podrobnosti, ki nam, uporabljene po določenih načelih, pričarajo vtis "srednjeveškega rokopisa". Vsaka od teh podrobnosti nam pripoveduje svojo zgodbo in pisar jih je moral poznati, da je lahko nastalo tako celostno delo. Naročnik je bil vedno tisti, kije odločal, kakšen naj bo rokopis. Lahko si je zaželel "z lepimi podobami" opremljen rokopis, ali pa le skromen prepis besedila, ki ga je potreboval za študij. Pergaminar, pisar, iluminator in knjigovez (to je bila lahko ena oseba) pa so morali naročnikove želje spremeniti v stvarnost. Namen te razprave je slediti pisarju pri odločitvah, ki jih je moral domisliti, preden se je lotil izdelave rokopisa; spoznati nekaj načel, znanj in tehnik, ki so mu pri tem pomagali, ter osvetliti nekatere okoliščine, v katerih je deloval. Moj strstvo katere koli stroke je sestavljeno iz vedenj, ki presegajo okvire same stroke. Tako je bilo tudi s pisarjem. Njegova naloga se ni začela in končala zgolj pri pisanju. Če ni bil skriptorij zares velik in vse naloge niso bile razdeljene med veliko mojstrov, je moral en sam človek prevzeti več kot le vlogo prepisovalca: pripravil je pisno podlago (pergament), se odločal o formatu in merah pisnega polja, razmišljal o obsegu rokopisa, vrstah pisav in okrasa. Čeprav pojem grafično oblikovanje uporabljamo šele od leta 1922, so resnični mojstri vidnih sporočil obstajali že davno prej. Ti mojstri so z rustiko izjemne lepote izdelovali grafite v Pompejih,1 oblikovali klasično popolne napise na rimskih slavolokih in prav ti mojstri so, skupaj z duhom časa, oblikovali srednjeveške rokopise. Preučevanje srednjeveških rokopisov največkrat sloni na treh vrstah virov: arheološki in pisni viri ter izvirnik. Pričujoča razprava je nastala na podlagi opazovanja izvirnika latinske Biblije, hranjene v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani s sig-naturo Ms 38. Čeprav je le ena od deset tisoč ohranjenih zapisov Vulgate,2 nam preučevanje le-te, povezano z drugim znanjem, pomaga oblikovati pogled na poznosrednjeveško izdelavo rokopisov. S pozornim opazovanjem tako celotne podobe rokopisa kot tudi najmanjših podrobnosti pisave spoznamo pisarjevo razmišljanje, znanja in spretnosti. Za nekatere ugotovitve je rokopis edini vir, pri primerjavah pa smo se opirali na reprodukcije drugih, od Ms 38 starejših ali sočasnih rokopisov, ter na strokovno literaturo. Primarnih pisnih virov nismo uporabljali. Sekundarni namen razprave je poskus dati-ranja nastanka rokopisa na podlagi zgoraj spoznanega. 2 Metodologija Preučevanje pisarjevega znanja presega okvire ene same vede. Skozi besedilo, ki sledi, se prepletajo vsaj štiri. Vsaka v svojem ožjem ali širšem okviru razloži mnogo pogledov na rokopis, v pričujoči razpravi pa bom uporabil le tiste vidike, ki se tičejo navedenih ciljev. Kodikologija razkriva tehnike izdelave rokopisa, vendar kodikološka analiza pogosto zajema tudi oblikovanje strani, pisavo in umetnostne sloge. Je vez med materialno in intelektualno vsebino rokopisa.3 Pomagala nam bo razkriti, kako si je pisar pred začetkom prepisovanja pripravil pomožne črte. Paleografija razloži nastanek in razvoj pisav, njene izsledke pa uporabljajo v prvi vrsti vsi, ki jih zanima vsebina rokopisa. Paleografija je pravzaprav orodje za prepoznavanje posameznih črk, ligatur in krajšav. Pomagala bo pri tipološki in časovni umestitvi pisave. Kaligrafija pravzaprav ne sodi med raziskovalne vede, temveč med uporabne umetnosti; raziskovalna pa je vsekakor njena historična podzvrst. V srednjem veku je pomenila spretnost lepega, predvsem formalnega pisanja in krašenja inicial, hkrati pa tudi poznavanje kratic in njihovih znakov. V tej razpravi bo razložila značilnosti posameznih črkovnih vrst v Ms 38: njihovo anatomijo ter razmerja med črko in drugimi enotami. Umetnostna zgodovina se ukvarja z okrasnimi sestavinami rokopisa in začenja z osnovnim, kot ga poimenuje, kaligrafskim okrasom (tega ne Gray, 1986, str. 15 in 21 ter si. 6. 2 Smith, 1097. 3 Peterson, 1997. 20 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 izdela miniaturist, temveč pisar) in gre prek rastlinskih in zoomorfnih motivov vse do miniatur. V razpravi bomo ob pomoči umetnostne zgodovine ugotavljali prvine fleuroniranega okrasa. (Pre)poznavanje osnovnih prvin, pa naj gre za duktus pisave ali okrasa, je podlaga za ugotavljanje osebnih značilnosti posameznega pisarja, florista ali iluminatorja, ali pa "šole", ia ji je pripadal. To znanje nam pomaga tudi pri časovnem umeščanju rokopisa. Raziskovalni cilj katere koli od zgornjih ved redko ostane znotraj samo svojih meja. Že v starejši, še posebej pa v sodobni paleografski literaturi zasledimo poglavja s kodikološko vsebino (na primer način pikiranja), pa tudi taka, ki natančneje opisujejo poteze pri izdelavi posameznih črk, kar sega na področje kaligrafije. Tudi v tej razpravi - razen pri formalni analizi fleuron-neeja - meje med temi vedami ne bodo vedno jasno vidne. Pri navajanju folijev velja naslednja struktura: najprej navajamo folij, nato stolpec (z rimsko številko), zatem vrstico (z arabsko številko). 3 Terminologija Na kodikološkem področju je vidnejši prispevek k uvajanju slovenske terminologije pripisati prof. dr. Nataši Golob in dr. Jedrt Vodopivec, pa tudi objave paleografskih besedil v slovenščini imajo bogato zgodovino. Se najbolj problematična je kaligrafija. Ce se paleografija (še) lahko izogne poimenovanju najosnovnejših delov črk, se jim kaligrafija zagotovo ne more. Bogata kali-grafska terminologija je nastajala skupaj s kali-grafskimi priročniki ob zatonu srednjega veka. Znanje so prevzeli tipografi in prav tipografija je danes v veliki meri terminološki vir kaligrafiji. Zapisi o tipografiji so v slovenkem jeziku redki, o kaligrafiji pa jih praktično ni. Pomembno pot sta v prejšnjih desetletjih opravila Jože Paradiž in Srečko Mrak z učbeniki za ročne stavce. Vendar kaže, da tam uporabljena terminologija ni prešla v širšo, zagotovo pa tudi ne v strokovno rabo, v kateri prevladujejo žargonski izrazi z močnimi koreninami v nemškem, z izumom računalniškega preloma pa tudi v angleškem jeziku. V devetdesetih letih je stanje močno popravil Lucijan Bratuš s predavanji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in z objavami v reviji Tip. Nekakšen terminološki slovarček na koncu razprave je tako plod dela vseh zgoraj naštetih strokovnjakov, nekaj izrazov pa uvajam sam. Brez dvoma bo natančno in jedrnato izražanje spodbudila šele daljše obdobje trajajoča strokovna diskusija. Stališče, da je uvajanje novih terminov ob dejstvu, da ti že obstajajo, prej škodljivo (in ne nazadnje vase zaverovano) kot pa koristno ravnanje, delno drži. Drži pa tudi, da prav črko lah- ko opisuje kodikolog, paleograf,4 kaligraf, umetnostni zgodovinar, tipograf in celo poet.5 Vsak izmed njih se opira na znanje in terminologijo, povezano z razvojem in vidikom stroke, ki ji pripada. Razumljivo je torej, da za isti element obstaja več pojmov. Sam bom v največji meri izhajal iz lastne kaligrafske prakse in literature in bom v dvomih raje uporabil kaligrafski izraz. V besedilu za mojstra, ki je rokopis prepisal, ga opremil z inicialami in jih okrasil, dosledno uporabljam izraz pisar. Ustrezen in tudi že v nestrokovni javnosti prepoznan je še izraz kaligraf, a če so takega mojstra v srednjem veku imenovali scriptor, je pisar lep in ustrezen slovenski prevod. Zaradi razlogov, ki jih bomo še spoznali, je dejansko število pri nastajanju rokopisa sodelujočih mojstrov težko ugotoviti. Izraz pisar bom uporabljal splošno in tako bolj poudarjal njegovo vlogo, pa čeprav je pri nastanku rokopisa morda sodelovalo več rok. 4 Opis rokopisa Kodikološko je rokopis opisal že Kos6 in ga tu v celoti povzemam: Perg.; - 14. stoletje (glavni tekst); - 15,5 x 10 cm; - 543 f. (=2f. + 10 pol po 24 f. + 6 f. + 10 pol po 24 f. + 1 seksternij + 1 pola po 24 f. + 1 okternij + 3 f.); knjižna minuskula, glavni tekst v dveh stolpcih in od enotne roke (f. 3—497' in 501-539); ostali listi popisani v kurzivi 14. in 15. stoletja; vez v usnje z zlato obrezo iz 17. stoletja. V katalogu rokopisnega oddelka NUK je opis rokopisa zgolj bibliografski, rokopis pa je prav tako datiran v 14. stoletje.7 Likovne značilnosti rokopisa so opisane ob razstavi Biblije na Slovenskem,8 v spremljajočem vodniku pa je še posebej na podlagi okrasa datiran v sredino 14. stoletji/ in opisan kot severno vzhodno francosko delo. Zgornji opisi se, razen Kosovega, omejujejo na osrednji del rokopisa, torej z Vulgato in delno s predgovori ter kazalom hebrejskih imen popisani foliji od f. 3 do f 539, in zgolj na tega je osredotočena tudi pričujoča razprava. 5 Nastajanje rokopisa V svojem razvoju so se rokopisi pojavljali v najrazličnejših velikostih in oblikah. Velike potrebe po knjigi v obdobju gotike pa so narekovale bolj poenoteno izdelavo rokopisov; takšno delno poznamo že v karolinški renesansi. Uveljavljati so se začeli vzorci, ki so zakoreninili ustroj ro- Ključno s tega področja je delo: Bischoff, B.: Nomenclature des écritures livresques du IXe au XVIe siecles. Paris 1954. 5 Neruda, 1977. 6 Kos; Stele, 1931, str. 35-36. 7 Katalog rokopisov, 1976. str. 19. 8 Biblije na Slovenskem, 1996, str. 58. 9 Kocjančič, 1996, str. 13. ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 21 kopisov. Uvedeni sta bili foliacija in celo nu-meracija vrstic, izdelava kazal je bila od 13. stoletja redna.10 Dela so bila razdeljena v knjige, poglavja v odlomke, ki so zaznamovani s črkami abecede. Z nastajanjem pisarskih cehov so se ustalile tudi fizične lastnosti rokopisa: format, pisava, vrsta okrasa, recepti za pripravo tint. 5.1 Naročnik in pisarjev stan V 13. stoletju so pri nastajanju rokopisa lahko sodelovali pisarji zelo različnih stanov,11 saj so kot posledica družbenih sprememb nastale nove skupnosti, ki so potrebovale knjige. Prepisovalci so bili še vedno menihi ali redovnice, vendar ti niso mogli zadovoljiti vseh potreb po knjigi (denimo na novo nastalih verskih redov). V zgodnjih dneh Sorbonne so veliko žepnih biblij prepisali ali dali prepisati12 dominikanci. Poleg predavateljske vloge na univerzi je njihovo delo obsegalo tudi pridiganje med krivoverci. Brez dvoma so za obe dejavnosti potrebovali veliko prepisov. Menihom so se pridružili posvetni poklicni mojstri, katerih delavnice, podobne sta-tionarijem iz pozne antike v Rimu, so se množile okoli univerz, saj so jim univerzitetne oblasti dajale razmnoževanti pregledane rokopise. Nazadnje je tu še laična proizvodnja knjige, za katero skrbijo librarii.13 S komentarji, kazalom in živo pagino opremljeno besedilo Ms 38 priča, da gre za rokopis, narejen v študijske namene. O tem lahko sklepamo tudi na podlagi fizičnih značilnosti rokopisa. V obdobju pred nastankom Ms 38 so bila biblična besedila namenjena bodisi liturgiji bodisi eksegezi, najpogosteje omejeni na samostane, cerkvena središča ali dvor. Formalnost njihove vloge je izpričevala že sama velikost teh biblij, saj so merile tudi 50 in več centimetrov v višino14 in obsegale več volumnov. Velikost je bila nujna, saj so bile, položene na bralne pulte, pogosto namenjene skupnemu branju oziroma branju z večje razdalje, ne pa intimni kontem-placiji. Napisane so bile z velikimi, tudi od daleč dobro vidnimi črkami, ter največkrat iluminirane. S formalno pisavo izpisano Vulgato so si zaradi njenega obsega lahko privoščili le bogatejši naročniki. Velike črke povečajo obseg rokopisa, njihovo pisanje pa zahteva veliko manipulacije s 10 Bischoff, 1990, str. 225. 11 Ibid,str. 42. I 2 Walz, A.: Vom Buchwesen im Predigerorden bis zum Jahre 1280, in Aus der Geisteswelt des Mittelalters, Beitr. z. Gesch. d. Philos u. Theol. d. Mittelalters, Suppl. 3 (Münster/W. 19351 1, 111-127. Navedeno v: Bischoff (10), str. 227, op. 22; Bedouelle, G. Dominik ili dar riječi. Zagreb 1990, str. 129: dominikanski zakon je predvideval, da lahko mladi pridigar s seboj nosi tudi nekaj denarji, (imenovanega peculium) za stroške v zvezi s knjigami, na primer za plačilo prepisovalcev. 13 Novak, 1987, str. 237. 14 Bischoff, 1990, str. 25. peresom (še posebej pri izdelavi za formalno gotico značilnega ploskega zaključka pete stebla), kar pa je zamudno, pri majhnih črkah pa tudi težko izvedljivo. To vse skupaj draži izdelavo rokopisa. Z nastankom univerz je Biblija postala obvezno berilo vsakega sholarja in ta jo je prebiral v miru svoje lastne sobe. K besedilu je pogosto dodajal svoje komentarje. Prav tej želji je sledil pisar, ko je naredil biblijo tako majhnega formata in iz tako tankega pergamenta, kar je oboje poenostavilo njeno prenašanje. Tej funkciji rokopisa je sledila tudi pisava. Rokopis Ms 38 je na prvi pogled skromnejši, saj nima slikarskega okrasa, a je še vedno zelo skrbo izdelan rokopis, katerega pisar je poznal lepotna in kakovostna merila svojega časa in bil njihov zvest izvajalec. Najverjetneje gre torej za poklicnega prepisovalca, ki je pripadal enemu izmed tovrstnih cehov. Njegovi odliki sta enakomeren duktus skozi ves rokopis in zelo natančno vodena roka pri izdelavi inicialnega okrasa. Spontanost izdelave ravno tega okrasa, pri katerem pisarju ni bilo potrebno sproti razmišljati o nastalih okoliščinah (na primer dve zelo skupaj postavljeni iniciali, katerih okras se prepleta,15 ali pa v sam zgornji rob stolpca postavljene ini-ciale16), je posledica rutinskega izvajanja, ki ga je sposoben le pisar z več let izkušenj. Okras je lep in celosten, pa vendar zadržan in ne presega svoje temeljne funkcije - označevanje začetkov pomembnejših delov besedila, da jih je mogoče hitreje najti. Rokopis je očitno nastal za naročnika, ki bodisi ni imel veliko denarja, bodisi je pripadal takemu redu, ki ni podpiral bogatega knjižnega okrasa. Skozi ves rokopis se namreč ne pojavlja drugačen okras, kot le prav nič razkošen fleuronirani okras dvo- ali večvrstičnih inicial, ki je zadržane lepote, še posebej če ga primerjamo s historiziranimi inicialami ali rastlinskimi bordurami razkošnejših rokopisov. Prav denar je bil pogosto razlog, da študenti rokopisov niso kupovali, temveč so jih prepisali po nareku profesorja. Oblika rokopisa je bila v tem primeru malo pomembna, bistvena je bila hitrost, s katero je rokopis nastal. Če bi bil Ms 38 prepis študenta, bi bil izpisan v kurzivni gotici. 5.2 Faze izdelave rokopisa L Pikiranje. Pisar je z vbodi v pergament označil pisno polje in zaznamoval točke, s pomočjo katerih je pozneje potegnil pomožne črte, 2. Liniranje. Po prebadanju je pisar najprej potegnil vertikalne, nato pa še horizontalne pomožne črte. 3. Pisanje osnovnega besedila. Pisarje najprej izpisal osnovno besedilo Vul- 15 f. 244, 453v in drugod. 16 f. 70, 453v in drugod. 22 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 gate. Isti pisar (ali nemara njegov stanovski kolega) je sproti zapisoval rimska števila poglavij. Ta so napisana z modro in rdečo tinto. Drugih grafičnih elementov v tej fazi ni dodajal. Tudi v tej Bibiji je, tako kot je bilo v visokem in poznem srednjem veku v navadi,17 pisar prihranil od dve do sedem vrstic visok prazen prostor v besedilu, črko pa ob strani - za spominsko opombo - izpisal z minuskulo. Podobno je označil tudi mesta za med samim besedilom napisane enovrstične iniciale (f. 224v do 248). Prav tako je na začetku večjih poglavij izpustil prostor za rubrike, ki jih je pozneje izpisal z rdečo tinto. 4. Izdelovanje inicial. Delo je potekalo v več fazah. Pisarje pri ini-ciali z enobarvnim telesom najprej naredil njeno telo, temu pa je s tinto druge barve dodal še okras. V celotnem rokopisu se pri dvobarvnih inicialah izmenjujeta modra in rdeča tinta. Pri inicialah z dvobarvnim telesom je najprej izdelal telo iniciale z obema tintama, nato pa dodal še dvobarvni okras. 5. Izdelava žive pagine. Navadno je nastajala hkrati z inicialami, vendar iz Ms 38 to ni razvidno. 5.3 Pisarjevo orodje Na orodja lahko sklepamo iz več virov. Zelo nazorne so miniature v samih rokopisih, ki kažejo pisarje (največkrat svetnike, cerkvene očete ali učenjake) pri pisanju. Za podlago imajo poševno mizo z dvema luknjicama. Vanju sta vstavljena živalska rogova, napolnjena najpogosteje z rjavo (ali črno) in rdečo tinto. Poleg tega je pisar uporabljal še kredo, s katero je razmastil površino pergamenta); plovec za glajenje površine pergamenta; oster nožič za prirezovanje peresa in kot pomoč pri pisanju na zgubanih delih folija; britev za brisanje napačno zapisanega besedila; šilo za izdelavo liniranih oznak, svinčeno konico, ravnilo in šestilo. Več pozornosti bomo posvetili glavnemu orodju - pisalu. V antiki je bilo najpogosteje uporabljeno pisalo (za pisanje po papirusu) trsti-ka. Zamenjalo gaje ptičje pero, ki je bilo že od zgodnjega srednjega veka najbolj razširjeno pisalo na zahodu.1 ® Tudi iz srednjeveških miniatur je lepo vidno, da so za pisalo imeli ptičje pero, pogledali pa si bomo tudi dokaze, ki jih v prid peresu razberemo iz samega rokopisa. Za nastanek rokopisa je že v srednjem veku skrbelo veliko ljudi, za njegovo notranjo podobo pa sta skrbela pisar in miniaturist. Pisar je moral poznati različne vrste pisav in okrasov, dobro je moral obvladati tudi jezik prepisovane knjige oziroma predloge. Natančneje si oglejmo, kako je nastajal rokopis Ms 38. Začnemo takrat, ko je bil pergament že pripravljen. 17 Bischoff, 1990, str. 18. 18 Derolez, 1996, str. 10. 5.4 Format in zrcalo 5.4.1 Margine Prva pisarjeva skrb sta bila velikost in format19 rokopisa. Velikost rokopisa je določena z njegovim namenom,20 format pa določi estetska ostrina očesa. Najpogosteje beremo na dva načina: knjigo (rokopis) postavimo bodisi na podlago (mizo) bodisi jo držimo v rokah. Velikost biblij iz prve skupine se je po karolinški renesansi ustalila pri okoli 50-55 cm, obstajajo pa tudi do 90 cm visoki kodeksi. Take biblije obsegajo do 500 folijev. V 13. stoletju pa je format biblije narekovala njena nova vloga. Vse večja je bila potreba po zasebnem prebiranju biblije in ta je postala obvezno orodje v tem stoletju zelo dejavnih misijonarjev ter nujen sopotnik romarjev. Nastal je format, katerega velikost sta določali predvsem roka in bralna razdalja. Ta v normalnih okoliščinah znaša od 25 do 40 cm. Format je moral omogočati držanje rokopisa z eno roko (rokopis zato ni smel biti pretežak), pri tem pa prsti niso smeli prekrivati besedila. Po drugi strani pa bi premajhen format povzročil zelo debel hrbet rokopisa, kar bi zopet oteževalo rokovanje. Velikost rokopisov za zasebno branje seje tako ustalila pri približno 20 cm in je za približno pet centimetrov nihala navzgor in navzdol. Formati rokopisov se zelo razlikujejo, vendar je očesu najlepši geometrično določen format. Skozi razvoj rokopisov se je ustalilo nekaj razmerij, ki so se jih izdelovalci rokopisov vestno držali in so se s prenosom na tiskano knjigo ohranila vse do danes. To so razmerja iracionalnih števil 1:1.618 (zlati rez), 1:V2, 1:V3, 1:V5, 1:1.53821 - in celih števil: 1:2, 2:3, 5:8 ter 5:9. Velikost margin in iz njih izhajajoče razmerje pisnega polja je navadno, ne pa nujno, sledilo formatu folija.-2 Za oblikovanje margin sta bila najpogostejša dva kanona: 1:1:2:3 (na podlagi zlatega reza) in 2:3:4:6 (notranja : zgornja : zunanja : spodnja).23 Poznavanje razmerij, na podlagi katerih so rokopisi nastajali, nam bo, ob domnevi, da se jih je pisar držal, pomagalo ugotoviti prvotni format rokopisa. Sedanja velikost rokopisa Ms 38 je približno 155 x 100 mm (razmerje 1:1.55), velikost margin približno 12, 8, 16, 33 mm - približnost mer izhaja iz dejstva, da foliji niso enakomerno obre- 19 V ožjem smislu pojem format od pojma velikost razlikujemo v tem, da prvi določa razmerje med širino in višino folija. V širšem smislu pojem format lahko pomeni tudi velikost. 20 Tschichold, 1991, str. 36, upoštevajoč omejitev, daje največja velikost folija določena z velikostjo kože, iz katere bo nastil. 21 Po Tschichold, 1991, str. 36-37 ter fig. 1 malo znano razmerje, izhajajoče iz pentagrama, 22 Tu se posebej ne ukvarjamo s problemom razdelitve pisnega polja v več stolpcev. 23 Tschichold, 1991, str. 42-44. ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 23 zani, oziroma da so bili obrezani pred vezavo, saj se njihovi robovi zdaj ne prekrivajo, velikost pisnega polja pa 115 x 72 mm (razmerje 1:1.6). Rokopis je bil (najverjetneje pri zadnji prevezavi) še posebej zgoraj in ob strani močno obrezan, o čemer priča na nekaterih folij ih odrezana živa pagina na zgornji margini, v živi rob segajoč inicialni okras in pozneje dodatno pripisane opombe. Na prvotno velikost margin bi lahko sklepali po folijih, ki so bili po zgornjem ali spodnjem robu zelo malo obrezani. Na teh folijih se je v celoti ohranila bodisi živa pagina bodisi pikirni vbodi na spodnji margini. Tam so sledi pikiranja precej pogoste, ne najdemo pa jih niti na zunanji niti na zgornji margini. Zgornja margina je bila torej visoka vsaj 11 mm, spodnja pa nekaj milimetrov več kot 33, Iz rokopisa pa ne moremo ugotoviti širine zunanjih margin (gl. Prilogo IV). Poskusimo z razmerjem margin 1:1:2:3 (notranja : zgornja : zunanja : spodnja). Notranja margina ni bila obrezana, zato njena velikost rabi kot enota in trdna opora. Velikost margin bi torej znašala 12:12:24:6 mm, velikost folija pa potemtakem 163 x 110 mm. Stranici sta v razmerju 1:1.48, ki pa ne ustreza nobenemu od zgoraj navedenih kanonov. Poskusimo še z razmerjem margin 2:3:4:6. Kot enota nam rabi polovica velikosti notranje margine. Velikost margin bi torej znašala 12:18:24:36, velikost folija pa 169 x 110 mm. Stranici rokopisa sta bili v razmerju 1:1.536, kije zelo blizu enemu izmed omenjenih razmerij. Z marginami določeno pisno polje je pisar nato razdelil v stolpce. Pri tem je imel na voljo več ustaljenih rešitev, še posebej značilnih za biblična besedila. Pisanje v stolpcih ima svoje korenine že v papirusnih zvitkih. Besedilo je bilo v zvitkih postavljeno prečno, zato bi vrstice lahko bile poljubno dolge. Vendar se je oko že takrat navadilo na določeno širino vrstice, ki danes idealno zajema nekako od 40 do 65, v Ms 38 pa od 29 do 36 znakov, Večstolpčna besedila so se tako prenesla tudi v kodeks. Codex Sinaiticus iz 4. stoletja je pisan v štirih stolpcih, besedilo pa je bilo najpogosteje pisano v enem ali dveh stolpcih (si. 1). V 5. stoletju je bila za biblična besedila značilna tristolpčna rešitev, že v karolinški dobi pa se je ustalila dvostolpčna oblika. Boljši skriptoriji so si izdelali celo interna pravila, v koliko stolpcev naj se pišejo posamezna besedila.24 Dodatni zapleti so nastopili pri oblikovanju spremnega besedila oziroma komentarjev. Tem je bil namenjen poseben, od stolpca z osnovnim besedilom nekoliko ožji stolpec. Pri nekaterih biblijah je komentar sledil osnovnemu besedilu in stolpca sta postala simetrična. 24 Bischoff, 1991, str. 28. SI. 1: Koptski fragment iz Markovega evangelija (Egipt, ok. 500).25 5.4.2 Priprava zrcala Preden seje pisar lotil pisanja, sta ga čakali še dve opravili. Potegniti je moral pomožne črte, še prej pa označiti njihova mesta. Označevanje vertikalnih pomožnih črt, s katerimi je pisar določil notranjo in zunanjo margino ter stolpce, je dokaj preprosto in pri najosnovnejšem liniranju v dveh stolpcih je treba narediti le osem vbodov. Te je pisar naredil posamično s šilom. Za označevanje horizontalnih črt je potrebnih toliko vbodov, kolikor je vrstic, oziroma ena več pri pisanju pod črto Pri rokopisu s 50 vrsticami na folij in obsegom 400 do 500 folijev je to gotovo zamuden proces. Materialni dokazi, ki bi pričali o tem, kako je pisar reševal ta problem, niso ohranjeni.27 Kodikologi pri opazovanju pikiranja v samih rokopisih sklepajo o nekaj možnih postopkih, vendar zadnja beseda še ni bila izrečena. V Ms 38 je ugotavljanje postopka pikiranja še toliko težavnejše zaradi obrezanosti rokopisa. Pi-kirne oznake so tako vidne le na spodnji margini nekaterih folijev. V pomoč je na nekaterih folijih ohranjeno liniranje, pri čemer se moramo zana- Povzeto po Smith, J.: Formating the word of God. URL: http://www.smu.edu/bridwell/publications/ryrie_catalog/titlepg. htm (12. 9. 2002) Fraza označuje ern-ga od dveh načinov pisanja najzgornejše vrstice na folij u. Razlikujemo torej med pisanjem pod (prvo osnovno) črto ali pisanjem nad (prvo osnovno) črto. Glej Se str. 25 tu oziroma op. 33. 27 Dane, 1996, str. 13. » i-tv o. ■ A» l k JdL>tr".fc'l ii(-'1 Li , » t n j v« ,-iiLiiJvtn-' is «An >••-•*>' MÜS i J i.- i v * «Al AN.MK^I ¡.-.»¡i» Iixt't-I »H ' £ E* t I I^M-Ij ž,.>> Ml t' rt t «l «V* uu y Z r f * SI. 5: Minuskule v NUKMs 38 (2-kratna velikost) * 43 Nesbitt, 1998, str. 37 in 47. 44 Mazal, 1975, str. 29. 45 Primerjaj npr. obe različici na f. 240v II33. ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 29 Z & (S $ & 6 ) ^JttA^P^t^^^K Ú 3 A ^f er fj *r TT^^i ° 79C X O ^ tr -v « p 5/. 12: Enovrstične lombarde v NUK Ms 38 (2-kratna velikost). V Ms 38 je pisar uporabljal po velikosti razvrščene lombarde: Enovrstične lombarde (si. 12) To so najpreprostejše iniciale, visoke eno vrstico in napisane bodisi z rdečo bodisi z modro tinto, vendar vedno enobarvne. Med besedilom Biblije jih je pisar uporabljal v Jobovi knjigi (f. 224v - f. 248) (pril. I) in kot začetne črke seznama hebrejskih imen (f. 501 - f. 539) (pril. HI), Čeprav so majhne, v celoti ohranjanjo anatomijo lombarde. Se posebej pomembne so za ugotavljanje zaporedja potez. V seznamu hebrejskih imen jih je namreč veliko in pisarje moral 32 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 s. B qx> ei jJt( ~~~ ^ >o JD X) a e tT 5/. 75; Dvovrstične lombarde v NUKMs 38 (2-kratna velikost). njihovo izdelavo optimizirati. Natančnost izdelave je bila zaradi hitrosti in majhnosti črk seveda manjša kot pri večvrstičnih inicialah. Črke so tako majhne, da pisarju ni bilo treba zapolnjevati stebel in lokov z dodatnimi potezami, ampak je že z osnovnimi potezami (ki bi pri večjih inicialah zadoščale le za obris), dosegel njihovo dokončno obliko. Po majhnih nenatančnostih pri vodenju peresa lahko sklepamo na poteze pri izdelavi. Gre za nenatančno spajanje posameznih črt, iz katerih je sestavljena črka, nerodno potegnjene šerife in za zaključke potez, ki so prekratki ali predolgi, poteze, pri katerih zmanjkuje črnila itn. (glej na primer inicialo B, f. 510 II 5 ali inicialo G, f. 518v I 15). Ugotovitve so pomembne, saj pisar zaporedja potez verjetno ni spreminjal niti pri izdelavi večjih inicial. Tako kot je bilo v visokem in poznem srednjem veku v navadi, je pisar prihranil prazen prostor v besedilu, črko pa ob strani - za spominsko opombo - izpisal z minuskulo. Dvovrstične lombarde (si. 13) V rokopisu so najpogostejše in v rokopisu jih je okoli tri tisoč.56 Okrašene so s fleuronnéejem. Pisar jih je izdelal izmenično z modro ali rdečo tinto in take barve je tudi fleuronnée, vendar vedno nasprotne od iniciale. Mesta je pisar označil z minuskulno črko in pustil prazen prostor, širok za približno 3 ali 4 minuskulne črke. V pisno polje segajoči del iniciale zapolnjuje ves njej namenjeni prostor, tako da se zgoraj in spodaj celo dotika črk osnovnega besedila, širijo pa se tudi v margino oziroma medstolpčni prostor. Iz pisnega polja pa delno ali v celoti izstopajo iniciale P, H, 7, L, F. Stebla teh sicer dvovrstičnih inicial so zato različnih velikosti: iniciala P je 4-do 5-vrstična, L in / sta lahko poljubno dolgi, i7 je 5-vrstična, H je 4-vrstična, J je 14-vrstična in je prislonjena ob besedilni stolpec. Kavda iniciale Q se razteza navzdol ali celo navzgor, kar je včasih odvisno od razpoložljivega prostora. Večvrstične lombarde (si. 14) Označujejo najpomembnejše začetke bibličnega besedila in komentarjev. Največkrat so visoke od štiri do osem vrstic. Kadar se po- 56 Mastnak, 1997. str. 9. 34 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 metnbno besedilo začne tri vrstice pred koncem stolpca, se iniciala tej višini prilagodi, nekatere pa so velike deset, dvajset ali celo več vrstic. Inicialno telo je narejeno iz dveh tint, modre in rdeče, in ga na dvoje deli preprost cikcakast, valovit ali stopničast motiv. Tudi za te iniciale je pisar pri pisanju osnovnega besedila pustil prazen prostor, ustrezno črko pa napisal v zgornji levi kot tega prostora. Okrašene so z dvobarvnim fleuronnéejem. Inicialni okras Ne glede na velikost okrasa lombarde ohranjajo anatomijo, saj je fleuronnée iniciali le pripet oziroma zapolni le njeno notranje polje. Obravnavamo ga ločeno od razvoja inicial, zato se paleografija z njim ne ukvarja. To vlogo je prevzela umetnostna zgodovina. Fleuronnée je značilen okras rokopisnih inicial od 13. do 15. stoletjem. Razvije se v 12. stoletju v Franciji (še posebej Parizu) in Bologni, iz teh središč pa se pozneje prenese še na nemško in avstrijsko območje. Najznačilnejši za zgodnje fleuronirane iniciale so palmetni izrastki. Proti sredini 13. stoletja se jim pridružijo brstiči, kasneje pa še razni drobni listki, spirale in drugi elementi. Okras poseže tudi v samo telo iniciale, kjer se prek preprostih stopničastih ali ločnih form razvije v bolj zapletne kombinacije.57 Sama iniciala je navadno dvobarvna (rdeča in modra tinta), nanjo pripet fleuronnée pa je bodisi enobarven bodisi se izmenjujeta modra in rdeča tinta. Pri izdelavi fleuronirane iniciale so pisarji razvili značilen nabor okrasov, ki so pozneje postali lahko prepoznavni formalni elementi vsake take iniciale. Poznavanje teh elementov nam razkriva nekaj sicer prikritih dejstev. Morfološka analiza iniciale pomaga prepoznati osnovne elemente okrasa, tako tistega okoli iniciale ali v njej, kot tudi tistega v njenem telesu. Ti elementi so vezani na določen čas in/ali na skriptorij ali geografsko območje, kar nam pomaga pri dataciji rokopisa. Izbira elementov okrasja in način izdelave (prepoznavanje značilnosti duktusa) nam pomagata pri ugotavljanju osebnih slogov, to pa nadalje pomaga pri ugotavljanju števila sodelujočih pisarjev. Prav slog je lahko povezovalni element med danes geografsko razpršenimi rokopisi. Za preučevanje fleuronirane ornamentike je poleg poznavanja osnovnih elementov potrebna analiza "govorice" fleuronnéeja. S takim gledanjem ugotovimo način, na katerega je pisar najraje sestavljal posamezne elemente. Se najlaže ga prepoznamo, če okras preprosto prerišemo. Morfološko analizo inicialnega okrasa smo naredili po metodologiji Sonie Scott-Flemming V Ms 38 so okrašene vse iniciale, razen enovrstičnih. Najpreprosteje so okrašene dvovrstične iniciale. Okras štiri- ali večvrstičnih inicialah je zelo bogat in vsebuje tudi več elementov. Pri teh je okrašeno tudi notranje inicialno polje ter inicialno telo. Kljub tej razliki je način oblikovanja neodvisen od velikosti iniciale. Za opisovanje okrasa prostor okoli iniciale razdelimo v tri polja: polje nad inicialo; polje ob iniciali in polje pod inicialo. Prvo in tretje polje zaradi lažjega opisa dodatno razdelimo na levo in desno stran. Okras vsakega polja je sestavljen iz različnih elementov, ki jih lahko ločimo od celote. Ti so nadalje sestavljeni iz glavnih delov, pomožnih delov in polnil. En okras oziroma njegov element lahko zajema več polj. Opisu nosilne črke oziroma lombarde se bom pri tej analizi izognil, saj je natančneje narejen že v prejšnjem poglavju. Pomembno je vedeti, da polja okoli iniciale določa sama iniciala s serifnimi podaljški. Ta polja so pri krašenju največkrat upoštevali tudi pisarji. Vsa tri polja v Ms 38 so vedno okrašena. V njih se - z majhnimi razlikami - pojavljajo vedno enaki elementi. Ti se lahko razlikujejo po izvedbi, dosledno pa je izpeljano njihovo zaporedje. Tako na primer motivu a) v polju pod inicialo vedno sledi motiv b) (glej dalje). Polje nad inicialo Leva stran: sestavljajo iz dveh potez narejeni brst na dolgem steblu. Spodaj je ušesasto sklenjen. Zaključek se lahko nadaljuje tudi v drugo polje iniciale. Desna stran: sestavlja jo na polkrog postavljena lasnica. Motiv se zrcalno ponovi v polju pod inicialo. Polje ob iniciali Motiv bisera z vrisanim krogcem. Kadar se steblo zgornjega ali spodnjega polja nadaljuje še v to polje, se obe stebli srečata prav v tem biseru. Polje pod inicialo Leva stran: sestavljena je iz štirih elementov: a) motiv nagrebenjenega pahljačastega brsta je izraščen iz dolgega stebla, ki obsega polovico vsega spodnjega polja. Značilen je še posebej za angleške in francoske rokopise v letih 12401260.58 Motiv je v avstrijskih rokopisih opaziti le do devetdesetih 13. stoletja; b) nanj je na spodnji strani pripet brst, ki ga na eni strani konča proti steblu obrnjen labodji kljun; c) še niže pod brstom iz istega stebla raste spirala s pripeto valovito črto. Element je značilen za drugo polovico 13. stoletja.59 Podoben element se v avstrijskih rokopisih pojavlja okoli leta 1300, vendar po izdelanosti le-tega lahko sklepamo, daje tam tedaj že v zreli fazi; č) iz motiva a) rasteta dve spirali na dolgih steblih - dolga okrasa s skodrano konico. Spod- 57 Scott-Flemming, 1989, str. 74. 58 Ibid., str. 57. 59 Ibid.. str. 63. ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 35 nja je navadno skrita v zgornjo. Dolžina stebla obsega drugo polovico dolžine polja pod inicialo. d) kot pomožni elementi se pojavljajo kap-ljičasti listki. Desna stran: je zrcalno postavljena desna stran polja nad inicialo. Notranje polje Dvojni kavelj z dodatkom a je reden pojav v notranjem incialnem polja celotno 13. stoletje.60 V začetku je bil dodatek a videti kot za -90° obrnjena črka A in je pozneje še doživljal spremembe, ki so se precej oddaljile od njegove osnovne oblike. Okljuk je ostal nespremenjen. Se na prevrnjeno črko A se vežejo francoski rokopisi iz druge polovice 13. stoletja, v Angliji pa se element pojavlja vse 13. stoletje. V tem času še ni zaslediti dodatka a. Scott-Flemming v opisu svoje metode zajema le rokopise 13. stoletja. Dva elementa se v njeni analizi ne pojavljata. Dodatek a je zagotovo mlajši, saj so njegove zgodnejše oblike bolj podobne prevrnjeni črki A\ verjetno se pojavlja šele v 14. stoletju. Prav tako se ne pojavlja motiv kapljičastih listkov. Te ugotovitve nastanek Ms 38 postavljajo na začetek 14. stoletja. V primerjavi z avstrijskimi rokopisi ugotovimo, da se v notranjem inicialnem polju ob koncu 13. stoletja pojavljajo medaljoni. Teh v Ms 38 ni. Prav tako je motiv nagrebenjenega brstnega lista do neke mere arhaičen, ki nastanek rokopisa bodisi prestavi nazaj proti sredini 13. stoletja bodisi govori o starih vzorih pisarja. Gledano v celoti je fleuronnee Ms 38 dokaj preprost. Vsebuje malo elementov in ti niso zelo zapleteni. Inicialno telo Čeprav je fleuronnee iniciali le pripet in torej ne posega v njeno anatomijo, pa je okrašeno tudi inicialno telo. Inicialno telo je bilo že v 12. stoletju razcepljeno, skupni rob nastalih polovic pa so pisarji krasili na različne načine: vstavljali so drobne bisere, vzvalovili rob, ali pa ga preprosto pustili praznega. Pojavlja se že motiv dolgih lokov in nesklenjenega kroga.61 Proti koncu 13. stoletja so dodani še stopničasti elementi, ki so lahko samostojen okras. Tako kot velja za fleuronnee, nam tudi stopnja zrelosti tega ornamenta in izvirnost pri prepletanju z drugimi elementi pomagata pri datiranju rokopisa. Telesa štiri- ali večvrstičnih inicial v Ms 38 vsebujejo vse naštete elemente: lok in nesklenjen krog, ter njuno inverzno različico, stopničast okras, poleg tega pa še šilasto-ločne valovnice, ki so najpogostejše. Lok in krog se vedno pojavljata skupaj. Največkrat gre za zaporedje lok-krog-lok, redkeje pa za lok-krog-lok-krog-lok-krog-lok. Pri 43-vrstični iniciali / na f. 249 pa je inverzni različici tega okrasa dodan še stopničast motiv. Izraz povzemam po Mastnak, 1989, str. 53-54. 61 Scott-Flemming, 1989, str. 74. Ti motivi se proti koncu 13. stoletja, še posebej pa v začetku 14. stoletja še razvijajo, številnejše pa postanejo tudi kombinacije. Zaradi sorazmerne skromnosti stila okrasa inicialnega telesa njegov nastanek umeščam v drugo polovico 13. stoletja. Zgradba fleuronneeja pove, da je Ms 38 francosko delo. V primerjavi z drugimi slogi je francoski fleuronnee 13. stoletja podvržen močnemu vertikalnemu vtisu, saj so črte zelo dolge in vzporedne, na koncu pa se ne zakrivljajo v velike pentlje, temveč jih končuje majhna spirala. Francoski okras se z večjo ali manjšo simetrijo razteza nad inicialo in pod njo. Za ohlapno datacijo fleuronneeja rabi splošen pregled njegovih osnovnih elementov. V Ms38 zasledimo take, ki se v ornamentih pojavljajo že praktično od konca 12. stoletja in ostanejo okrasna prvina še krepko čez prag 13. stoletja, na primer brstiči in palmetni listi. Pozornost torej usmerimo na njihovo izdelanosti in izvirnost pri ustvarjanju kombinacij. Za obdobje po letu 1240 je značilna že precejšnja razvitost elementov, nizanje teh pa daje okrasu bogat vtis.62 Obdobje med letoma 1240 in 1260 je prehodno, v katerem se hkrati pojavljajo tako starejše kot tudi novejše forme. Značilna je večbrstnost, poteze pa se po tem obdobju še bolj podaljšajo. Glede na analizo inicialnega okrasa bi Ms 38 datirali v drugo polovico 13. stoletja. Pri primerjavi s Pariško Biblijo63 (datirana je v leto 1244) ugotovimo, da se okrasa slogovno ujemata, le da so pri zadnji elementi še v nekoliko zgodnejši fazi. 6 Sklep Po vzemimo ugotovitve, do katerih smo prišli z upoštevanjem formata, pisave in okrasa inicial ter primerjavami s podobnimi rokopisi. Vulgata v enem volumnu v 13. stoletju ni več redkost, saj so se take biblije začele pojavljati že v 12. stoletju. Ms 38 je tipična biblija žepnega formata z izvirno velikostjo okoli 169 x 110 mm. Napisana je z gotsko minuskulo, ki je zaradi svoje zgoščenosti dobila ime biserna pisava (ang. peri script, nem. Perlschrift), za boljšo preglednost nad besedilom pa je opremljena še z različno velikimi in okrašenimi lombardskimi ini-cialami. Dosedanje datacije se prav zaradi te pisave, ki je tipična za tovrstne biblije v celotnem 13. stoletje, redkejša pa v 14. stoletju, zdijo prepozne. Nastanek rokopisa bi zato kazalo postaviti v 13. stoletje. Tudi natančna analiza inicialnega okrasa nastanek rokopisa umesti v drugo polovico 13. stoletja. Prekrivanje datacij ne preseneča, saj je okras nastal sočasno s pisavo. 62 Ibid.. si. 26. Za razvoj Biblije v enem volumnu glej De Hamel, 1987, str. 37, op. 6. 36 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 W I o r> itr.,» y torrt^^^^flf"*^^' raC^-^Tvf p-- A " I / « i. ™ >W i - a r jrmi »it1^ •nu-iivvrr n o->■ '-Kfifiiftir"!? itwir i"'fe^nr +11 .lHn-^vr^niJn < , v ivf[%i i Titu: itv« ■H flT-ji -ftin.'!)!^^" e i A fini ------ ian iti Lrrimntrftm itr* I ijf iMi.iiif r m t f.ldtiirr^irrn iT.t^Tt«^"";. fwm troir'na uf. i fti ( Trt »i-irMKn-riturinnibii^f V ir fl *■ nrrlirt nrrr i1^^1^1" nf .¡miSIltm»^™«1 fl"™™ i J.tl rt-K ■•mllutnif fmr ip*nr ITifn« » " • Jti rs- » Hffllml "tinVjgrviir r tr V! t «i^i «ni-^ KHh i If/^iVlIMlfTl t vnf ; . .1 Vw.11-rt iY" L'^ l-UT-L.'71V1"' vfrwru , ItTtt« m* trjpf*nI tetiv 1H. tiiiiirftti-T^tfiit^*. r.tni^cV" i ¿ui„ n Tri llf i it-hiiv; Hruin-JMliifir V inttv iitif nn'i > 1 >i n ti* fir (i ¡canr trttiKlit ii*r- i)n i .'l-i-TT--* len Tm (S 11 tf^p tU t,tm( p.n"'frMJS rT.( f «ni rti™ ■> ^ iVrtM» « II (ii aiioil rPl-J-ir UV : TJ 1 ,Vm iilM-nJJf.JJtcfctr (^i iT liMmiiHi i M 1J1.U1 mil "Biiiu T^JJ-m.Olrrtinti i - ^ lr„. f.n nr-lilti-..t lvtftii ^riMfc.jr it mrilrt«»'? rit»«^ Tf rtcirar t^JT t vP'TuC jrfft r fc- nrfttt rntfji. c itv (ci Sin l m iifti" A rc ftn-liiUl At fe AcTrruef TfnHi iii«r»- n , Tiimi 1. 1-1^1 tw ivV* »i>nrc*. «i «HMH-i ' 'OT-mml VT^tAr l^nt j 4 tr Hr- r>-'f 'fli-tfirairr i-t.n^Tit r pur vtii.ibiiiMJ 'Vi»«!--"!' r I«™ nt —1^.111 in. iy1hr»iwirtl -taciitlt" «Ui v i»ymW»Uii «•"(«I j, 1* * it«f>f i«' ;mi(riwinlf -h .w'(m r Jct^tKOlif-tV' Itlm ai*ft ctuf 1 V «t Ml t ii tu** wnWWmi-iV #&0M i. iivi Jn^ r icVi.» ' fo i m* V «rm Sumliir r T1, = - li 'jr nf^tftr f Jtcim i jHnittuM "-r- y.: ^ l*mt tni J ►-1-. i -i u1 r^ w rVin Jr i ,1.' L ^V-mli-ii ^ xr- int -)lt i. «.tu i -i j HiHiir i .'tTTnflU fir*TT 'Jft rt utr ^ IJajlrtniiLrmjrtjilmiimi^ 1! ivrili ¡¿i si i errniii trra trt i l.if Niranta mihioiiiiinf > rciIMiC.I v JJVr-Ji t"!>-i imulJii i i ff rt-i^r KtiUn irj««iitW fmf. • t-atUTmirfHfretn1!1-?«^ «1 oitrlr HTTfi^riiir "VEf 1- lClr It- »f rnilt- . m 1-.t I)\tttliiii». r rm-flnT^-r ''-i MHT L n T- min» sti i^i. "(IT-™ V«-it tt-iturimttiierinp1""**1 »OtJili*. iaidnntiLti it»",1' otl»- ■ m-i)M' Wtf 6T n * A .lun-*-1;3'L" r Priloga I NUKMs 38, f. 230v (izvirna velikost) ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 37 v' Srn '"^¿sir? s* tn. 'ari-., t ■ ^ . ilti-J futrttf & li u v »itnnn 4 i Jrf .1 Sne irtvr iirnmi flU-mS« tfv rii ir><»*'i K« wt- < i »o A-hiirflv.'^ !*" * T, ■ M** «M tr;HBii*'iHr iintitCnr -f wrn» maSI tiifnf ~ " Jjl ■- -ifrfa-ttmiHiui SMCI irnu i/iJimlf; g .nTfjt-ftfirm* iJflmf bimitfi. ^ 1 imwli«ii JJ " iitiiiThJ j ■ii'iri-f,^fC»iiii.Villttf ■Ali' rr if* u-Orf iur ni iiiiirflip'»^ .J-tnr tuinifr-J .v; iTtttui' 1 pjAjViV.Vir iujnjr" V-f iV ni v-in i -j— ^ijfr ■.ti. .VnfiiMUiKfthVi v r- .^¿Jtlli, T ^ iJptnijT^flAtrilt HTpJ V-li* fr m. i Muli -Tri jI i^iuu "N«n?ftt m flmivtl (ivflj ir .(>>1 T (tli nj.iru 1 .A*" 2™ juf JMM VTL " , .„-Srfriiiu « n irfMtc _ fl vwi■¿rt*"' ■S A1 ti*jJUK -llt( . _- ft, fr-tffCPSJ «"(enimnii^HCi 1C Wfr T i"fful»»i 'i1 f.l«i »ir JC.i™ -lAKTt-; Utol« -M «UlAMti p V ai »1-tiMir J irtCTimlr j -rf il lttn'1' t VW jifuJ ^tiCnC ij.if> (iirwii •niJii^Ti- f"ir mr-Tiisitin T7 1W T* t , ■-.*[. r'-' "Klii Wt ril -"ml-r.T_nv i T "J* n .rim ldOr tt l'11* ¡>srrit-t; >«ntr tv L>/c - irrirrvlil i>iiu ril ,hirT'UL» .im^ ilvnnVu, ocnit fi ititriM-irt' i lit : ufttrit^t JmimUtvi ir.l&r* ^inmiUh^tf jif irip« r.i t.1 jt n^ltmmt iml .ipcrilii^lV jrrtVttHu ibiic^-iffri^ iteuitUitmr «tlnar t. Ii JC Priloga II NUKMs 38, f. 326 (izvirna velikost) 38 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 v M irimt^ fifcb*«*rt^aidif tLlUitphfpMrt Vtt^Hf C^ri.t^liClTl^ft^V^^f,lUf >nmi fpi tfmntf ViHtic ivrU m^i • ^LtU** Sr * ¿ffticiTic l^l^te; auEHKti' .^h^vt* tt* ntr fiiii^i tfTlTjHti t IPJ fti 111 ¡tol Vni TI mt n f -RtlCf rnAif V irtra«*»! iltmt^tnt Tqcf frms t rtianf tiJdV mf^ivtitftH iničf liptfi vpicvcr T totenfeu i.+iU mljjiVi ucl i^iVntrcf rti fmwfnf T Tiifm>£prtt- trd. yk«i trt nittnui - p i_jy:ti}./3+T >iTtz «ipinfiti- C?1 i> Vi udrd V1 «črttt O u^ilurctri TKttTtti^ (i' ti tli Člifiiiii TnftW u1 nr icD f i^jlvmt tn^-r .TmujMia Vmi^ Fuiir rettiw- rjfketAtfm ¿¿»f1 Ttfc^ I Cvkir^mci urf nt .fin ^ rnmitip fi u .-mi tCir- ^ajS^rpnap-teci fi,; liter- fttttti*-. Al*« Trf t ft^nif^fcr >rk-iu i iir."' n f t id i vc^j mi i Amm .i j.HlKVr.mt rMn^rt^if ITI 1 t" t^i-lvivvi Opgr- rtCTiI- ir^ftp ict . (Trrrevf-.tl < i i.s-ti.otjt.n&sf -oliiroHtft raltu t' kV^Uri^c uV>« ^ H ivkcfi < vttxnfmfijiif tit-cnfmirprtni {jti j) icmttrtf «v .Vi vrtnih^ fHOOjic «V J- A m X}\\uat\ ^ihptu frJ « »rt ictifimc GiUiav»* Vf":?* ^^n^ri/fK^in ^ s*-»^......''H v tt*' rpJ "mviiiVrifl ^cifniLiS Air^i ^^iidipriri^i^il.VfprjrtTia' a nA^tiD«1' f Mnn-n-il t ]Mihuf Uu I*ut(t 'ju &&& »Lijtitpjictitomi- -fiKik : cftriiiiii-rt tni.-ifcP t '"V^lkv^Tif r-ttitfrnrtiMT #iHVqi«? Hi niC>t£.ifto fVnf £T/VjmiWh Atitiiz i ro.Vrt bu "urrn. .i^rlid tvmrJlmn .ftd 'Otlui v» tre iiAv^i' n.1 £trfr C _ % . -.........T\"i [tu; 1 iffi Cm • r ^J^V1 -utr* iOlnTiui oiti »V ^ntnUim tar.ticii-,ilirik» ili o^nr.fpfj, Vi« uii -itiir.K*yrr nrpl uAiTtu ttiuMJn* flitrihi: Mfrtrn^l^ ft^iff iti **< 'i /^■i/oga ///, L'A' Mi 5S,/. 5i9u (2-kratna velikost) ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 39 <-- 100 -► ........... 12 34 4 34 16 n i Irt 1 t i co 1 i ' J lO u f i r k f v Priloga IV Zrcalo rokopisa NUK, MS 38. Črtkano je označena domnevna izvirna velikost rokopisa. 40 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 vratovi črk notranji prostor repi črk razcepljeni serif l^í steblo zastavica steblo z ločnim zaključkom pieCka lok / -zaokrožen Silast zgornja srednja ^ pomožne črte spodnja J odprta zanka serif zgornje srednje spodnje > črkovno polje J kauda diagonala lasnica zgornji serif spodnji pristavna linija odstavna linija os w li^'; kot peresa h-višina x-višina (tudi osnovna višina) p-višina skelet črke Priloga V Poimenovanje pomožnih črt in nekaterih delov črk ARHIVI XXV (2002), št. 2 Članki in razprave 41 7 Terminološki slovar Ta seznam besed pravzaprav ni slovar v pravem pomenu besede. Našteti in delno razloženi so izrazi, ki zadevajo temo razprave ter nekaj primerov njihove rabe. Za boljše razumevanje glej še prilogo V. črka (sestavni deli) anatomija črke - osnovna zgradba črke, po kateri črko prepoznamo; apeks - vrh črke (na primer A, M); diagonala - poševna poteza (pri y); hasta - steblo, deblo, osnovna pokončna poteza črke: kratka, široka, gibka, razcepljena, vili-často razcepljena (b, l), na vratu razcepljena (J), ravna, brez šerifov, malo razširjena, zgoraj razširjena (l), povečana, usločena, linija ~ se na koncu uvihne, valovita, L ima obe - valoviti, ~ pri s in/je podaljšana pod črto; hrbet (C); kavda - podaljški črk (Q, k); krak (pri v, N, A, C); lasnica- najtanjši del šerifa; lok, tudi trebuh (pri h, m, D, uncialna M, P): zgornji - (G), odprt ~ (h); notranji prostor črke - prostor, ki ga ustvarijo oziroma objemajo poteze črke; odstavna linija - končna poteza spodnjega šerifa; prečka, tudi prečna črta (e,f, t, T); pristavna linija- začetna poteza zgornjega šerifa; rep - pod osnovno črto segajoči deli črk (npr. p, y); šerif - začetek in zaključek stebel; spodnji zgornji zavit razcepljen klinast skledast skelet - osnovna oblika črke, po kateri vlečemo pero. Oblika črke se pri istem skeletu zaradi kota pisala in širine njegove konice ter zaradi razmerja med višino črke in širino konice bistveno spreminja; steblo osnovna ravna poteza črke (glej tudi hasta); glava peta ~ teme - vrhnji del črke; vrat - nad srednjo pomožno črto segajoči deli črk (npr. b,f k, l); zanka (uncialni a, g); (ne)sklenjena desna, leva, sredinska (g); črkovna shema - skupek vseh potez osnovnih črk, ki sestavljajo večino črk abesede. Osnovne črke so o, i (n), p in d. Nekatere črke se črkovni shemi ne podrejajo (x, z); črkovna oznaka - minuskulna črka, napisana v prostor, ki ga mora zapolniti iniciala; črkovno polje - prostor, ki ga oblikujejo posamezni deli črke; zgornje srednje spodnje notranje zunanje duktus - splošen vtis pisave; nagnjen hiter iniciale - z naslovno pisavo izpisane stavčne začetnice; lombardske ~ (tudi lombarde); iz pisnega polja izstopajoče fleuronirane kapitala, tudi kapitalka - velika črka osnovne pisave; kinetika črke - osnovne poteze črke; ligatura, tudi povezava - spoj dveh črk (ct, st); linija - poteza, črta; odprta ~ (p), konveksno usločena šilasta ~ (zaključek p, h), ravna desna ~ (c), lok desne - (e), diagonalna ~ (uncialni d); liniranje - sistem pomožnih črt za pisanju; 4-vrstično ~ sestavljajo spodnja, osnovna, srednja in zgornja pomožna črta; medvrstična razdalja; medvrstični razmik; vrstična enota - razmik med dvema osnovnima črtama; margina - prostor med pisnim poljem in robom folija; osnovna črka gl. črkovna shema; pisalo--s prirezano konico, ~ z razcepljeno konico, - s široko konico; širina peresa; pikiranje - proces, pri katerem pisar zaznamuje točke za pomožne črte zrcala in pisnega polja; pisno polje - popisani del zrcala; večstolpčno nesimetrično polje črke gl. črkovno polje) zrcalo - razporeditev posameznih polj na foliju. Sestavljajo ga margine, pisno polje, pogosto pa še živa pagina. 8 Bibliografija Alexander, J. J. G.: Scribes as artists: the arabesque initial in twelfth-century English manuscripts. V: Medieval scribes, manuscripts and libraries: essays presented to N. R. Ker. Edited by M. B. Parkes and Andrew G. Watson. London 1978, str. 87-116. D'Ancona, P., Aeschliman, E.: The art of Humiliation : an anthology of manuscripts from the sixth to the sixteenth century. London 1969. Anderson, D. M.: Calligraphy : the art of written forms. New York : Dover, 1992 Bedouelle, G.: Dominik Hi dar riječi. Zagreb 1990. Biblije na Slovenskem : Narodna galerija, Ljubljana, 19. september 1996 - 5. januar 1997. V Ljubljani 1996. Bischoff, B.: Latin palaeography: antiquity and the Middle Ages. Cambridge [etc.] 1990. Bologna, G.: Illuminated manuscripts: the book before Gutenberg. London 1988. Brown, M. P.: A guide to western historical scripts from antiquity to 1600. London 1990. Bratuš, L.: Manu scriptum : razvoj latinice v zrcalu rokopisa in besede. Ljubljana 1990. Catich, E. M.: The origin of the serif : brush writing & Roman letters. Davenport 1968. Dane, J. A.: On the shadowy existence of the medieval pricking wheel. Scriptorium, 1 (1996), str. 13-21. De Hamel, Ch. (a): A history of illuminated manuscripts. Boston 1986. 42 Članki in razprave ARHIVI XXV (2002), št. 2 De Hamel, Ch. (b): Glossed books of the Bible and the origins of the Paris booktrade. Woodbridge; Wolfeboro 1987. Delorez, A.: Observations on the aesthetics of the Gothic manuscript. Scriptorium, 1 (1996), str. 3-13. Drogin, M.: Calligraphy of the Middle Ages and how to do it. Mineola 1998. Evetts, L. C.: Roman lettering : a study of the letters of the inscription at the base of the Trajan column, with an outline of the history of lettering in Britain. London 1979. Falsom, R.: The calligraphers' dictionary. New York 1990. Formatting the word of God : an exhibition at Bridwell Library, Perkins School Of Theology, Southern Methodist University. October 1998 through January 1999. Ed. by Valerie R. Hotchkiss and Charles C. Ryrie. Dallas 1998. URL: http://www.smu.edu/bridwell/ publica-tions/ryrie_catalog/titlepg.htm (15. 10. 2002) Golob, N.: Srednjeveški kodeksi iz Stične : XII. stoletje. Ljubljana 1994. Gray, N.: A history of lettering : creative experiment and letter identity. Boston 1986. Johnston, E.: Writing & illuminating & lettering. New York 1995. Katalog rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. [1], Ms 1 - Ms 99. Ljubljana 1976. Kocijančič, G. (et al-): Biblije na Slovenskem : vodnik po razstavi : Narodna galerija, novo krilo, 19. 9. 1996 - 5. L 1997. Ljubljana 1996. Kos, M.; Stele, F.: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. V Ljubljani 1931. Löffler, K.; Milde, W.: Einführung in die Handschriftenkunde. Stuttgart 1997. Mastnak, M.: Fleuronirana ornamentika v avstrijskih kodeksih med leti 1290 in 1330 : [diplomska naloga]. Ljubljana 1997. Mazal, O.: Buchkunst der Gotik : mit 169 Abbildungen davon 33 in Farben. Graz 1975. Mazal, O.: Initiale. V: Lexikon des gesamten Buchwesens. Bd. 4. Stuttgart 1995, str. 611615. Mazal, O.: Lehrbuch der Handschriftenkunde. Wiesbaden 1986. Nagy, J.: Načrt latinske paleografije. Zagreb 1925. Neruda, P.: Ode to typography. Torrance 1977. Nesbitt, A.: The history and technique of lettering. New York 1998. Novak, V.: Latinska paleografija. Beograd 1987. Peterson, Elizabeth A.: Paging through Medieval lives : illumination and calligraphy from selected collections: The Utah Museum of Fine Arts, The J. Willard Marriott Library, University of Utah, The Milton R. Merrill Library, Utah State University, The Harold B. Lee Library, Brigham Young University, anonymous lenders : an exhibition held November 2, 1997 through January 4, 1998 at the Utah Museum of Fine Arts Salt Lake City. Utah. 1997. URL: http://www2.art.utah.edu/ Paging_Through/ (15. 10. 2002) Scott-Flemming, S.: The analysis of pen flourishing in thirteenth-century manuscripts. Leiden 1989. Smith, J.: The bible's manuscript evidence. URL: http ://debate. org. uk/topic s/history/bib-qur/bibmanu.htm (15. 10. 2002) Stipisic, J.: Pomocnepovjesne znanosti u teoriji i praksi. Zagreb 1991. Tschichold, J.: The form of the book : essays on the morality of good design. Washington; Vancouver 1991. Wattenbach, W.: Das Schriftwesen im Mittel-ulter. Leipzig 1971. Whalley, J. I.: The art of calligraphy : Western Europe & America. London 1980. SUMMARY THE KNOWLEDGE OF A SCRIBE IN THE LATE MIDDLE AGES AS IT EMERGES FROM THE MANUSCRIPT NUK MS 38 The article describes the procedure of manuscript making, from prepared parchment to flourished initials. The work was completed in few different steps: pricking, lining, writing basic text and, finally drawing the initials. It can not be concluded from the manuscript in which phase pagination was made. Three different possibilities the pricking are further discussed: pricking with wheel, glove, and with the naked eye. Some basic rules which a scribe had followed to layout pages are described. The second part of the article describes the graphical element of the manuscript, the basic script and all three sizes of the initials. Flourished initials are further morphologically analyzed. According to the graphic elements - script and flourished initials — the manuscript is dated to the second half of the 13th century.