^	1 -1 X ; V nRŽMNO TOŽILSTVO v UUBUMB
Letnik X.	V Ljubljani, dne 11. julija 1930.	20. štev.
Joško Čampa:
Odgovor gospodu Štuklju.
lSa,m svojim očem nisem mogel verjeti. Pa bo že res, zakaj od vseh strani Slovenije se oglašajo tovariši in tovarišice, alarmirani od odgovora g. Štuklja v zadnjem »iPoštar-ju«, in enodušna je sodba: izruvati naj večji kol in brutalno zamaliniti ž njim, to je bilb pridržano g. Štuklju. (Ne, to ni sauno najbes-nejši udarec, ki je bil kdaj zadan OPO, to je odurna ižalitev vseh onih, kar jih ni šlo skozi očiščenje zakramenta sv. mature. Vsi ti so sedaj stigmatizirani nia večne čase. Pri pošti so to: vsi tisti številni, ki se sicer prištevajo k maturantom, pa nikoli niso maturirali, ker so jim »peruti onemogle ob zaletu na zrelostni ipiedistal«; vsi tisti, ki po večini srednje šole od znotraj (še videli niso, pa se vendarle kitijo z nekimi maturantskimi škriei, d'a bi vsaj tako padel nanje žarek maturantskega nimba; vsi tisti »faliranci« in »brodolomci«, katerih očetje niso bili gumb na kapi Fortune, da b,j bili mogli izšolati svoje otroke; (vsi ti so s prevedbo v II. kategorijo zagrešili svetoskrunstvo sv, mature); vsi tisti, ki so zaznamovani s tujini grehom in prišli h kosu kruha iz meščanskih in obrtnih šol ter iz oddelkov m šivanje perila; vsi tisti nečisti, ki imajo samo po dva razreda srednje šole ali pa samo ljudsko šolo. fn kaj je zatorej naturnejše, kakor da drži g. Štukelj v rokah zrcalo, v katerem si ogledujejo vsi ti izobčenci svojo nakaznost. 'Po pravoverno zrcalo razodeva dognano sodbo: ljudje se ne rode z rojstvom, ampak postanejo to (šele z maturo.
V grški in rimski dobj je bil človek sam tisti, ki je bil rojen v izvbljem kasti. Sužn šo bili manj vredni od živali, pa čeprav s bili med njimi nesmrtni duhovi, filozofi i pesniki. In glej, čez tisočletja je baš njiho duh most, ki te pripelje pri maturi do -človeka. V srednjem veku se je začel člc vek s plemičem, v avstrijskih časih z laji nantom, v naših pa z maturo. Toda ni ve daleč čas, ko se bo začel še višje in bogv< čez kakšne bariere še bo v daljini bodočne st j mogoč skok v človečanstvo.
tNe ne, ljudje božji, ne mislite, da uga njam z vami burke. Pravili so nam to ž dolgo let, g. Štukelj pa nam je sedaj to vfb v glavo s kolom, kakršnega še nismo bili de ležni. Razočaranje bi bilo prav za prav od več, — kvečjemu če smo razočarani na tem, da je priletel kol od tam, odkoder srn ga najmanj slutili. Alj nazadnje, — kri\ smo sami, krivi toliko, ker simo ljudje po roj stvu. Biti človek po rojstvu se pravi, bii na turno nepopačen, dober in zaupljiv kako s<> zaupljivi otroci. Otroci Pa nosijo ved n iskrico upanja in vere v srcu ter verujejo dobroto tudi takrat, kadar dobe udarec na ravnost v obraz. Deležni smo bili že čud bunk in' deležni smo jih vsak dan iznova. Ti doma, med svojimi, nislmo bili nikdar raz umevanj, nikoli upoštevani, nikolj spoštovu m, pa vselej prevarani, kadar smo upali i prozdi roko. Kako bi drugače tudi mogl b.t.:	kdor ima močne karte v rokah, igr
vedno »Durchmarscb«, čeprav je moč te kart samo namišljena in s0 igralci na las po clolbnj oniim Zupančičevimi kvartopircem, so izgubili vse igre, se kregali in tepli z zra kom, na koncu pa osramočeni spoznali, d jib je opeharil sam zlodej.
Kako bo odgovarjal g. (Štukelj za metamorfozo, k; se očituje med njegovo izjavo na letošnji mariborski skupščini OPO in njegovim zadnjim izbruhom, to je njegova stvar. Mi pa vemo sedaj, da tudi to pot ni bilo nič drugače kakor vedno:	oficielni cukrčki za
deco. Splošna domneva pa je, da je dobil g. Štukelj iz svoje lože hud ukor za nedisciplino im poizikušeno svobodno misel, pa mu je bilo naloženo za kazen, da naj postane ventil, ki naj izbruhne na nas vso Črno jezo, zadrževano v nasprotnem taboru že nekaj mesecev in sedaj zbesnelo zaradi zadnjih napredovanj v 1. skupino. 'Kajti reševalo se je mimo nas in proti nam: mi smo zahtevali prvo skupinp samo za maturante, maturanti pa za vse in tako se je tudi zgodilo. Kakšen »berač«, kajne?
Pa kaj smo vendar zakrivili, da vidiš volkove samo v OPO, drugod pa samai nadolž-na jagnjeta? Ali odrekamo mar komu za las pravice, ki vam jih daje zakon? Ali vam ne priznavamo vseh vaših izpričeval in pravic, katere ste si ž njimi pridobili? Ali ne priznavamo maturantom prednosti pred nema-turanti v vsem obsegu, kakor jim je zajamčeno z zakonom? Kaj pa še hoteče od nas? Ali naj v prahu malikujemo vaša izpričevala? In če ne obožujemo' tega kulta, ali smo zato res že lopovi? .V vaših očeh smo grešniki mi, ki nikomur ničesar ne odrekamo, ki hočemo vsem dobro, poštenjaki pa so tisti, ki že sedem let mečejo bivše oficiainte iz II. kategorije, ki nas blatijo in žalijo ter denun-cirajo po svetu, d'a; krademo nezakonito denar iz državne blagajne, — tisti, ki ne priznavajo našega dela v stroki in ki nam neprestano groze. Dobri so ipo vašem le tisti, ki imajo v srcu samo zavist, — tisto staro slovensko zavist, ki je dobila duška že v zgodovinski krilatici: crkne naj pes! Mi pa, ki samo branimo svoje pravice kakor nam jih daje zakon, mi, ki spoštujemo delo 'bolj ko kos papirja in želimo zato, da naj bi bili deležni enakih pravic tudi vsi oni, ki delajo, — mi smo razbojniki. Še črv se brani, le mi se ne bi smeli? In namesto, da se sramujete svoje nepravičnosti, ste še brutalni proti nam in se postavljate v pozo mučenika, kakor da bi vam drla OlPO koža s telesa. Kaj zlobno trdite nekaj, kar ni resnica? Komu vsiljuje OlPO Svoje ideje, kdaj je zahtevala od koga, da naj kapitulira? Alli nam zavidate, ker napredujemo in ustvarjamo, ker smo si postavili za cilj svojih prizadevanj splošni napredek stroke in osohja, medtem ko vse delo in napori vaših društev ne segajo preko lova za grupami in osebnimi koristmi? Mi hočemo imeti to, kar daje organizaciji pravico, da se imenuje organizacija; red in disciplino. Vas pa to boli in ker ste sami zrahljani, se bojite naše discipline, pa nas zato zmerjate z diktatorji ih fašisti, dasiravno ni v nobenem, vašem društvu dovoljeno članom tako svobodno misliti ko v OPO.
Pa kaj bi še dalje govorili, ko vidimo, da je vse zaman. Preči tal sem še enkrat vse svoje članke in naj se še tako trudim, ne najdem ničesar v njih, kar bi koga žalilo, iežko bi kdo dostojneje ih zmerneje pisal. Sicer pa se govori v vaših krogih, da tega nisem Pisal jaz, ker češ, da je nemogoče, da bi mogel kdo izmed naših vrst kaj takega napisati. Tudi to je značilno! (Nisem jaz kriv,
če v vaših prosvitljenih krogih ni nikogar, ki bi mogel vzdržati razpravo na akademskem nivoju. Jaz sem razpravljal o stvareh načelno in stvarno, g. Štukelj pa je postal oseben. Jaz nisem generaliziral, čeprav bi nudili ljudje iz vrst, ki uživajo protektorat g. Štuklja, dovolj splošno znanih arguhientov za to. On pa je to storil in je namerno izkrivil i resnico i moja izvajanja. Moja gledanja na naše socialne ustanove je ali nalašč potvoril ali pa jili ni doumel. Sam pa ni mogel ostati v istem članku zvest svojim mislim in je ono, kar je hotel braniti pred menoj, nazadnje položil v naročje damskih komitejev. To je socialnost čisto po vzorcu malomeščanske miselnosti, ki ,si jo velja zapomniti, ker bo gotovo še prav prišla. Še prav posebno pa si vtisnimo v spomin nauk, da v socialnem življenju ni mesta za čustva, ampak veljajo tu le »močnejši komolci in čim trše pesti«. Morda 'bomo s tem receptom še kdaj operirali, pa je prav, da je g. Štukelj napisal to kot lozinko, ki nas bo legitimirala Ob svojem času.
Tudi glede potovanj, organizacijskih in drugih, bomo morda kdaj še kaj več govorili.
Kar pa je g. Štukelj med vrsticami naslovil puščic na mojo osebo, smatram za nepotrebno, da se branim.. Ničesar me ni treba biti sram ne v moji preteklosti, ne v sedanjosti in mirno lahko vzdržim sodbo i pred seboj i pred katerimkoli forumom tako glede svojega poštenega; nastopanja za resnico in pravico kakor glede svojih zmožnosti in inteligence. Da bi jo le vsi prot e že ji g. Štuklja mogl; tako! Med i znanjem in znanjem ni razlike, pa naj bo pridobljeno tako ali tako, s patentom ali brez njegal. Kdor ga ima, naj bo zadovoljen, ni pa treba, da bi bil radi njega nadut. Res pa je, da še v tistih davnih dneh, ko sva z g. Štukljem drugovala, na gimnazijskih klopeh, nisem bil oboževalec šolske učenosti in ne papirnatih avtoritet. Takrat kakor danes sem upornik proti vsem lažem in licemerskim čednostim, ki se skrivajo v dostojno izcizeliranih formah, ker mi je bila od nekdaj vsebina vse, forma nič. Toda s tem' Pa še ne zanikavam iu še nikoli nisem zanikava! pozitivnosti 'šolske izobrazbe in študija. Kajti če bi delal to, bi bil krivičen in nedosleden ter bi pobijal svoje lastne težnje, ki stremijo od prvega mojega zavedanja in spoznavana izključn(o k iskanju in spoznavanju resnice in k neprestanemu prodiranju v nepoznano. Nič mi ni zoprnejšega ko inferioren človeški duh, ki ga ne zanima in ne zgane nobena stvar ma svetu in ki vrši svojo funkcijo mehanično samo toliko, kolikor zali teva' to od njega napor za vsakdanji kruh. Le to trdim, da šolska izobrazba še ni vse in da izpričevalo ni absolutno merilo za znanje. Io mojo trditev in mnenje podpirajo stoteri vzgledi v vsakdanjem življenju.
Kar pa se tiče naše stroke, menim: vsa čast katerikoli posebni panogj študija in znanja, pridobljenega na tej ali oni šoli. Toda. drznem si vendarle misliti, da razne specialne vede, ki so v 'svojem področju sicer vsega spoštovanja! vredne, za našo stroko vendarle niso edinoizveličavne. Mislim, da je pogoj za razvoj vsake stroke predvsem specifično strokovno znane, ki je potrebno in uporabljivo samo v dotični stroki. Ne trdim, da ni treba za reševanje izvestnih pravilih in tehničnih odnošajev v naši stroki neko število ljudi s specifično pravnim in tehničnim znanjem. Ne trdim, da naj se delavno osobje
pobiTa s ceste in brez ip red izobrazbe. Menim pa, da ni dobro za stroko, če se 'zasedajo mesta, zlasti vodilna, izključno z ljudmi takega znanja, ki nima s stroko nobenega posla in to samo zato, da dobe protežeji svoje dobe in svojih prilik kruh. Ne govorim, da naj se jemljejo v stroko tisti, ki jih izre-'šetajo šole, saj imamo Po vaših nazorih, bvalabogu, nezmotljivo sredstvo za presojo zmožnosti, sposobnosti in znanja: izpričevala. Trdim pa, da, bi bilo mogoče pri smo-'tfcni brigi za naraščaj izbirati na kakršnikoli osnovi med najboljšimi kandidati. Eden ali dva razreda šole ne prihajata v poštev, ker mi hočemo, da na podlagi enotnega, splošno-išolLskega tipa prekvasimo ljudi šele v strokovnih šolah in v preizkusni dobi v stroki s takim strokovnim znanjem1 in sposobnostjo, da 'bo stroka počivala na absolutno zadovoljivem in varnem materialu. Več strokovnega znanja, to je moj refren. Kje bodo dobili svoj kruh drugi, čeprav s Se tako visokimi študiji in znanjem natrpani ljudje, nas poštarje res ne briga.
Pa kaj bi vam to pravil, kp pa tega nočete razumeti. Nočete, to je edino prava be-vseda. Nočete razumeti, nočete skupnosti, nočete sporazuma in tovariškega ter harmoničnega sožitja. Vi mislite, da izvirajo tj naši nazori iz skrbi iza naše pridobljene pravice. Mi smo, kjer smo in nihče nam ne more tega več vzeti, pa naj prihaja potem naš bodoči naraščaj iz univerze ali pa' iz ljudske šole. Vi ste zaljubljeni v formo, v svojo maturo in izpričevala', v tradicije in navade, in s tega mesta se ne premaknete, pa če bi vam mogli stokrat dokazati, da so še druge možnosti dobre in pravilne. Hkrati pa ste trmasti iz samega sovraštva: do OP O in našega Saveza, in zdi se vam nečuvena drznost, da si upamo mi, manjvredni, sploh imeti kakšne misli in poglede na stroko. Saj se vam zdi albotno že samo to, da si upamo braniti svoje pravice in misli. Zaradi svoje zaljubljenosti v formo žalite in mečete v en koš vse naše ljudi, četudi dobro veste, da so dobri in pošteni kot ljudje ib; dobri kot poštarji. Vi dobro veste, da leži vsa teža naše
ustanove na 'ramah teh ljudi in vendar jih blatite ter jim odrekate sposobnost, Zmožnost in znanje.	___________
Ne mi, ampak vi ste tisti, ki zahtevate od nas brezpogojno kapitulacijo, vi nas hočete brez pardona poslati kot 'jetnike na sramotno pot v Kanoso. V vašem glasilu ste javno napisali, da ne bo prej pravice in torej tudj ne sprave in miru, dokler ne pridejo bivši oficianti v itflf. kategorijo. Kdo hodi torej z noži okrog? In g. Štukelj, ki si je nadel gesto objektivnega razsodnika, ni našel za to nobene besede obsodbe ali vsaj graje, pač pa je lopnil iz velikim kolom po nas, ko da 'sm;o upepelili sveto mesto Rim. Slepec bi otipal resnico, le ig. Štukelj in njegovi so globoko prepričani in uverjeni, da je pri predsedstvu OIPO največ krivde, da ne pride do sodelovanja, ker to osovraženo predsedstvo ne izda povelja, da naj bivši oificiantj odimarširajo kar prostovoljno v III. kategorijo. Naj nam nihče več ne pride od vas v belem oblačilu objektivnosti in pravičnika! Sedaj je postalo očitno, da med vami ni nobenega preroka in sodnika, ki bi bil upravičen soditi med vami in nami. Odrekamo vam kakršnokoli pravico, soditi naše znanje in sposobnosti!, Če pa nam boste te še naprej odrekali, bomo vračali milo zti drago iin začeli tudi mi malo pobliže analizirati vaše toliko hvaljsane študije, posvetili malo v kult vaših izpričeval in otipali vaše 'strokovne zmožnosti in sposobnosti.
Sploh pa končajmo, ker pri vas nimajo smisla ne lepe ne grde besede. Le to vam svetujem: niikarte se ne približujte OPO, da ne bo vaše slavno širše obzorje potegnjeno na nižji nivo. Mi smo med tem že namreč 'pozabili, da ste nekoč rekli, da bi bili omadeževani vaši nimbi, ko bi v skupni organizaciji sedeli pri seji skupaj z zvaničniki in slu-Žitellji. Sedaj razumemo, da; tudi z nami ne morete. Razumemo sedaj tudi vaše pojmovanje heterogenosti. Da, v vašem smislu smo si res homogeni kakor indijski pariji in bramanci. Toda kljub vsemu tudi brez vas in mimo vas lahko vzkliknemo:	eppur si
muovel
lat kot državni uslužbenec, kolikor jih je predpisanih za določeno skupino.
Po členu 58. uradniškega zakona znašajo najmanjši roki za napredovanje zvanjčniiikov v 2. skupimo 7 let in v 1. skupimo 15 let, a za napredovanje služiteljev v 1. skupino 12 let. Prej sp se upoštevala vsa službena leta, ki se priznavajo za stopnje osnovne plače ih za ookojinulno, tudi za napredovanja v položajne skupine. Zdaj pa je g. minister pač odredil, da napredujejo samo oni, ki imajo 7 oziroma 15 Ozimoma 12 let službe pri državni pošti kot državni uslužbenci z mesečno plačo. S tam pa še ni rečeno, da so ti uslužbenca izgubili svoja že priznana vojaška ali selska službena lata. Nikakor ne. Slej ko prej jim štejejo za napredovanja v osnovno plačo in v pokojnino, upajmo, da pri prihodnjih napredovanjih tudi v položajno Skupino, le pri zadnjih napredovanjih je g. minister odredil, da naj se uslužbenci s takilmi leti ne upoštevajo.
Popraviti pa moramo neko pogreško, ki se je pomotoma ukradla v zadnjo števitkp P. gl. glede napredovanja nižjih uslužbencev. Tam smo namreč navedli med nedržavnimi službami: selske sluge, selske pisrme-noše in poštne sle. Za selske sluge to ne drži, ker so bili ti državni uslužbenci, na-stavlljeni z mesečno plačo. Saj bistvo prave državne službe je ravno mesečna plača, če je kdo ne prejema s pogodbo. Začasni pomožni sfliuge, selski pismonoše, kancelarijski sliužifeljli, poštni aspiranti — vsi ti so dobivali dnevnirto, torej so bili dnevrtičarjji, čeprav so dobivali ‘svoje dnevnice plačane skupaj na koncu meseca:. Ravno tako se ni priznavala Pri zadnjih napredovanjih službena doba, katero je kdo preslužul na podlagi posebne pogodbe aM dogovora .(poštni odpravniki, poštni sli, paušalni šlipge).
Zalto so napredovali sedaj n. pr. v L skupino zvaničnlikov samo onj zvahičniki, ki so že najlmatni 15 let pri pošiti kot selski sluge, uradni sliulge, poduradtilki, kondukterjli ali zvaoičniki.'Ce kdo s 16, 18, 20 ali yeč priznanimi leti ni napredoval, je znamenje, da ima poleg navedene državne šliužbe še vojaška ali dnevmčamska ali pogodbena leta, a prave državne službe manj ko 15 let.
Analogno včlja vse to tudi za uradnike vseh kategorij.
Važna naredba o napredovanjih v finančnem resora.
G. finančni minister je izdal ppej Štev. 28.686 od 2. j,unija 1930 vsem oddelkom tega miiniifstrstva siledeči odlok;
Napredovanja uradnikov v resoru finančnega miniistnstva naj se omeje na ta način, da vpišejo vsi oddelki v spiske, ki jih do-staviijajo občnemu oddelku na psnovi pravilnika o poslovnem redu v finančnem ml-niiisrtrsitvu, to je, da predlagajo y napredovanje samo one uradnike, kj imajo efektivno državno službo, im sicer:
V	I. kategoriji za 4. skupino 17 let in za 5. skupino 14 let.
V	II. kategoriji za 1. a skupino 25.let, za 1. skupino 18 let in za 2. skupino 15 let.
V	IH. kategoriji za 1. skupino 18 leit.
Uradniki, kateri nimajo šolske izobrazbe za l. kategorijo, a se v njej že nahajajo, se bodo predlagali za napredovanje, če imajo efektivne SlUžjbe za 4. a skupino 30 let in za 4. skupino 27 let.
'Potemtakem se bqdo v re,soru finančnega ministrstva predlagali za napredovanje samo oni državni uslužbenei, ki izpolnjujejo gornje pogoje.
»Činovnički Glasnik.«
Nsi(»redovanje zvanlčnikov in služiteljev.
V zadnjem »Poštnem glasniku« smo objavili napredovanja nižjih uslužbencev v višje položajne skppine. Zalibpg so izzvala tudi ta napredovanja rnhogo nezadovoljstva, morda še več ko med uradniki.
Ohrenili smo že zadnjič, da je napredo-'vaiio razmeroma malo zvamičnikov in en sam služi tel j, pa da bi se bila ta napredovanja lahko izvršila v mmoigo večjem obsegu, ako bi se ne delala ravno zdaj razlika med eno, drugo in tretjo vrsto priznanih službenih let. 2e zadnjič smo pojasnili, katera služba se je upoštevala im katera ne.	_____
Nekateri priizadeltjj nižji uslužbenci doliže na tem direkcijo, češ: ona je kriva, saj pomika zvainičnlke im služi/tdlje direkcija v Višje skupine, a drugi organizacijo, češ: saj se briga samo za uradnike, obojih je enako, pa je napredovalo uradnikov na stotine, nižjih uslužbencev pa samo na tucate iltd.
Ker ni res ne prvo ne drugo, a se zdi, da prizadeti niso brali odredbe g. ministra za gradnje v Vesniku štev. 10 od 31. maja t. 1., smatramo za potrebno, da pojasnimo to stvar.
G. direktor pošte in telegrafa je res pooblaščen, da unlapredi zvauiomike im sl užite! j e v Višjo škupino, vendar po navodilih g. ministra. Oujmo, kakšna navodila je dal g. minister v citiranem Vesniku:
■»Vsem direkcijam pošte in telegrafa!
Pozivam direkcijo, da v teku tega meseca izvrši napredovanja zvamičnikov in služite Ijev, kolikor imaijo zakonske pogoje za
dosego vj'šje skupine. Pogoji morajo biti nedvomni, tako da ne bi bilo ugovorov, vsled česar je treba posebno voditi računa o členu 46. finančnega zakona za leto 1930/31 (glej »Poštni glasnik« od 1. maja 1930. — Pripomba urednika). Vojaške, dnevnlčarshe Jn pogodbene službe ni treba računati. (Podčrtali	—• Priip. ur.) Zvanja pri napredova-
njih se morajo prilagoditi paragrafu 23. zakona o ustroju gradbenega ministrst-va in njegove zunanje službe (glej »Poštni glasnik« od 1. marca 1930. — Prip. urednika) tako, da dobi uslužbenec ono zvanje, ki ustreza njegolvi zaposlitvi (zvanje »zvanič-fiijka« je pisarniško, zvanje »Itehničnega delavca« je za p. t. t. teihmlično Slnlžjbo iltd.). Paziti je na to, da ne izostanejo uslužbenci ornih pošt, ki so radi nove teritorialne razdelitve prešle pod pnistojmoslt nove direkci-je (na pr. od donavske vardarski ali od donavske drinski banovini). Ni treba unapredlt] uslužbencev, za katere je v razpravi vprašanje upokojitve. (Podčrtali mi. — Prip. ur.) O izvršitvi mi predložite Poročilo. — V Beogradu, dne 1. maja 1930, štev. 31.768. Minister za gradnje: Fill. J. Trifunovič s. r.« —
_Tako se glasi v prevodu naredba g. ministra za gradnje, pa je zato jasno, da direkcije niso mogle in ne Smejie izvesti napredovanja mimp tčh navodil. To se pravi, noben zvamičmik in služitCIj ni mogel napredovati, kdor mi imel brez vojaških, brez dnevničar-skiih in brez pogodbenih let toliko službenih
„Naša pošta46.
V	izvozi s člankom tetegtal naslova v zadnji številki »iPotštinega glasnika« obljaVljamo danes pismo, ki ga je prejel na'š urednik od soizdajatelja in sourednika ‘beograjskega strokovnega časopisa za pošto, telegraf in ■telefon i»!Naša Polšta« — od g. Milutina Vuja-dinoviča, višjega sVetnika gradbenega ministrstva v Beogradu. Piismo se v prevodu glasi:
»Spoštovani gospod! Pod uredništvom mojim in g. Pera ‘Soča je izačela »Naša Pošta« zopet izhajati. Njena naloga je, da vzdržuje duhovno edinstvo med tovariši v stroki in da odpre svoje predale razmotri-vanju vseh vprašanj, kj zadevajo življenje in delovanje našega osobja v njej, me glede na posebnosti jezika in pisave, ali na pokrajinske posebne interese, ali na stanovsko razliko v z vam j ih, činiji in naslovih.
»Naša Polšta« ni in ne ‘bo glasilo nobene organizacije, a služila bo istočasno njim vsem da raz svoja posebna: stališča in interese pretresajo im razpravljajo vsa vprašanja, ki ihi bila sporna ali ki zaslužijo, da izidejo .pred širši forum čitaiteljev in javnosti. Ona tudi ni in nikdar ne bo glasilo strank ali strankarskih oseb in eksponentov, čeprav jo ■nevestni agitatorji In 'demagogi poskušaljo okleveta'ti kot tako. Ona ima en sam cilj: da služi koristim' celokupnega osobja in napredku v stroki, da se kot taka utrdi i v javnosti i med osobjem.
Ker ne dvomimo, da greste tudi Vi za istim ciljem, pozdravljamo Vaše delo v orga-njzaciji in Vjjis prpsiirpo, :da gredo naši skupni papori vedno Vzporedno, da se z,vzajemnim izmenjavanjem misij, dopispv, knjig, časopisov in skladno propagando naiše gibanje čim bolj poglobi j utrcji, da bi tako pridobili mlajše generacije, ki pridejo za nami, na složno, vzajemno in tovariško delovamje, ki bo v bhžtm bodočnosti| prineslo nedvomnih ko-ristfi j stroki i osobju.
jPniČaJtujoč od Vais, dn Ijod.ete tolmači teh paših misli in čustev v .organizaciji, v kateri delate. Vas prosimo, .da nas redno obveščate o vsakem pojavu v življenju in delu Vaše Organizacije, kateri bi bil vreden, da- dobi tudi širšo javnost z objavo v »Našo Pošto«.
V	tej nadi in pričakovanju ostajamo in Vam pošiljamo svoj tovariški pozdrav.
Za uredništvo:
Milutin Vujadinovlč, '
višji svetnik ministrstva za gradnje.
K temu pismu pripominjamo samo še to, da je začel izhajati v »Naši Pošti« članek direktorja dravske direkcije gospoda Alojzija Gregoriča »Restavracija pošte v Sloveniji po preobratu«; zanimivo pisan članek o postanku in razvoju naše direkcije. — Prosimo še enkrat, da se javijo naročniki pismeno uredništvu »Poštnega: glasnika« in prilože denar.
Inozemski vestnik.
Amerika. Monthly News Builetin, Department of Commerce, poroča: Poštni minister je razglasil, da je njegovo ministrstvo prihranilo 15.000 dolarjev samo pri nakupovanju ovitkov zaradi enakega manjšega formata Ln slabšega papirja. L. 1920. je bilo naročenih 300 vrst, predlanskim pa samo 80. Pri pisemskih in denarnih vrečah se je prihranilo na sličen način 30.000 dolarjev. Zdaj je ministrstvo kongresu predlagalo, da bi se normalizirala vozila poštnega ministrstva.
Francoska. Ko je ‘Poicare detmisioniral, je nastala ministrska kriza in tedaj je Zveza francoskih poštnih nameščencev sklenila delovati na to, da se ustanovi poštno in br-
zojavno ministrstvo. Ta resolucija se je objavila v celem obsegu v francoskih dnevnikih. (Tudi naša organizacija je poslala v isti zadevi članek slovenskim dnevnikom, pa ni nobeden Objavil niti črke. — Pripomba urednika.)
Madžarska. Madžarsko generalno poštno ravnatelzstvo je ustanovilo v Budimpešti okrajno poštno ravnateljstvo, ki opravlja upravno in nadzorno službo tistih obratov, ki so bili doslej neposredno podrejeni generalnemu ravnateljstvu. Na Madžarskem je zdaj pet okrajnih poštnih ravnateljstev, in sicer: v Budimpešti. Debrecinu, Pučuhu, Šo-pronju in Segedinu.
Švedska, švedsko poštarstvo uživa že od nekdaj sloves, da je med najboljšimi dr-živnimi podjetji. Ze 1. 1636. je vzela švedska država v svoje roke organizacijo pošt in je ustanovila v raznih mestih poštne urade. Statistika iz 1. 1700. navaja letmo 300.000 poštnih pošilj. Leta 1927. je šlo skozi švedske pošte 673 milijonov pošiljk. Danes ima Švedska približno 4000 pošt, avtobusne ceste pa merijo 2670 km. Brzojav je na Švedskem od leta 1835. Brzojavni uradi so v 150 mestih. (Brzojavke se oddajajo večji del po telefonu. Stokhohn je mesto z relativno največjim številom telefonskih naročnikov, švedska šteje 6 milijonov prebivalcev iu 485000 telefonskih govorilnic. Mod poštnimi zanimivostmi moramo omeniti v prvi vrsti muzej v štokholmu. Svoje prostore ima v bivšem kraljevskem poštnem uradu v Lilla Nyga-1 tan 6, v palači, ki je bila zgrajena leta 1882. v slogu nove antike. Poštni muzej je zanimiv zlasti zaradi velikih Zbirk znamk, ki so velika privlačna sila filatelistov. S svojim velikim kuhumo - zgodovinskim pregledom zadovolji vsakoga, ki se zanima za razvoj poštnega prometa. V muzeju so obrazci vseh poštnih prometnih sredstev od starodavnega poštnega voza do poštnega letala. Jako lepo je načrtan razvoj notranje uprave poštnih uradov.
S 3. odborove sefe OPO od 38. JE. 1930.
Ustanovitev glavnega poverjeništva za Ljubljano. V smislu poslovnika o poveiijeni-kih OPO se je ustanovilo glavno poverjeništvo OPO za Ljubljano in okolico. Odbor je izvolil za člane glavnega poverjeništva tov. Viktorja Rozmana, uradnika I1I-2, Ivana .Metelka, gvapičnika, in Ivana Rakovca, uradnika 11-2, za namestnike pa tov. Slavo Mikuž, uradnico Hl-3, Antona Boba, zvaničnika, in Cirila Lileka, uradnika II-2.
Poštni kongres. Za delegate naiše OPO na letošnjem kongresu v Sarajevu se določijo; predsednik Jožko Čampa, tajnik iVan Rabič, Magajni k Franjo iMartinšek, kot zastopnik nižjih uslužbencev, urednik lista Joško Jakše, zastopnik JIL kategorije Viktor Rozman in zastopnik (pogodbenih poštarjev Franjo Pangre.
Reforme pri »Poštnem glasniku«. Da se
najde finančno ravnovesje lista, je odbor znižal nagrade sotrudnikom, poiskal nabiralce oglasov in potrdil še nadalje dosedanjega upravnika tovariša ‘Karta Ceha. Ce te mere ne bodo zalegle, bo moral začeti izhajati list z novim letom samo po dvakrat na mesec.
Pravilno nošenje službene obleke.
Pod tem naslovom čitamo v direkcijskih okrožnicah XVII. 175=1930 0 premajhnem upoštevanju pri nošnji službene obleke, ka= kor že ne vem kolikokrat dosedaj. Človek bi se vprašal, kako vendar to, da se nekates ri nižji uslužbenci še vedno branijo nositi
službeno obleko. Ali so res taki kavalirji, da jim je ta obleka preprosta, ali kaj je te« mu vzrok? Merodajni .gospodje, ki to opa* žajo in ugotavljajo, gotovo niso vsi od da« nes, torej so že pod staro Avstrijo vršili višjo službo v poštni stroki in se bodo gp» tovo še spominjali, kako je bilo takrat s službeno obleko. Ali je bilo treba tudi ta« krat takih in toliko okrožnic? Ne. Kje torej tiči vzrok temu? Ali so krivi temu sedanji neubogljivi uslužbenci?
Bil sem Slovenec že takrat, ne šele sedaj, pa me ni sram povedati, da je človek ty« kratnp službeno obleko s ponosom oblekel in jo lahko nosil ppvsod, ker je bila okusno narejena, ne oziraje se >na barvo. Najmanjši in največji kakor tudi najobsežnejši usluž* benec je moral dobiti in tudi dobil obleko točno po meri. Sedaj pa tega nočejo uvide« ti, da je treba najprej poskrbeti, da bo oble« ka v redu, torej po meri napravljena ip po« tem šele zahtevati od uslužbenca, da jo red« no nosi. Pravijo, da to ni mogoče, ter dsji je predrago (kar ni res).
Šablona pa, po kateri bi sc imela delati obleka nižjim uslužbencem, tudi ni točna. Lani n. pr. so v nekem oddelku, kjer je čez 20 uslužbencev, dobili vsi, — majhni, veliki in največji — letne bluze številka 2. Majhen človek si še pomaga, a kako velik? Bluze ne more obleči, zimske bluze pa sedaj v tej vročini po zadnji okrožnici tudi ne sme od« pirati pri vratu, civilne obleke pa nositi na sme.
Pri vsem tem pa pride človek do zaključ« ka, da merodajnim gosppdom ni posebno na tepi ležeče, da bi nižji uslužbenci nosili čed« np napravljeno obleko. Zdi se, da čimbolj popačenega vidijo uniformiranega p. t. t. uslužbenca, tem ljubše jim je, kakor da bi t* popačenost ne vrgla sence tudi na tiste go« spodc. Uslužbenec pa, kateremu je količkaj mogoče, mora s tako obleko h krojaču, da si jo da popraviti in žrtvovati 100 do 200 dinarjev. In takih je gotovo nad polovico. Seveda, kdor je bolj životen, ta tudi pri krojaču ničesar ne opravi, ker nima blaga.
Če torej merodajne oblasti vidijo in uvi« dijo to zlo, naj jo primejo pri pravem kon« cu in rešijo tako, kakor se glasi že dolgo« letna želja in zahteva p. t. L zvaničnikov in služiteljev: da se bo delala obleka za niž« je uslužbenec po meri. Z malo dobre volje in uvidevnostjo bi sc to gotovo dalo do« seči. Potem bodo nižji uslužbenci službeno Obleko z zadovoljstvom nosili, kar bo v po« nos in čast poštni upravi in državi. Takrat bo pa tudi konec takih okrožnic. J. Z.
Dvojna mera.
Mogoče je, da je drugod vse v redu, prav in pravično, ne morem ši pa ustvariti misli, da je ‘bilo zadnje napredovanje pt. služben-cev res povsem v redu- In zakaj ne? Vzemimo primer: neki tovariš in neka tovarišica z enako šolsko izobrazbo sta napravila početkom vojne poštni izpit z enakim uspehom. Tovariš, ki mu je usoda, naklonila moški spol in zdrave ude, je bil poklicati k vojakom — v strelski jarek — izpostavljen od tega trenutka naprej vojnim šikanam, gladu, dežju, snegu, mrazu, smrtni nevarnosti in večnemu strahu, da postane pohabljen, za delo nesposoben, ljudem v napotje in nadlego, sebi pa v večno sramoto in trpljenje.
Tovarišica je šla v poštno, torej vsaj v mirno službo. Ko .se je tovariš od vojnih muk izčrpan, izstradan in s kalmi raznih boleizni ‘zastrupljen vrnil v službo, je mogel yideti, da tovarišica in tovariš, ki sta sedela doma v miru, njemu povsod prednjačita, in tp ■zato, ker mu vojaške službe niso hoteli priznati in upoštevati.
Kdor si le neki upa trditi, da je vojaška' služba manj naporna, manj nevarna ali manj
vredna državna služba, temu bi mogel nehote očitati, da ga smatram vojaku sovražnega, nesocialnega in brezčutnega, ki ne spada v dobo naše generacije. iPra.v radi se naglašajo nekateri členi uradniškega, zakona, n. pr. čl. '57., 137., 241. in '242., ki pa vendar niso tako stilizirani, da bi izključevali vojaško službo od napredovanja. Službena' dolba, položaj in ocena državne službe bodi merilo za napredovanje. Saj je več tovarišev olb izatonu 'bivše Avstrije že v prvih urah priskočilo domovini na pomoč, da: se je za-mogel' v redu izvršiti preokret in nova ureditev. Čigava 'zasluga je večja, tega, ki stavi svoje življenje na plan, ali onega, ki zavza* me prazno mesto v zaledju? Naj bo vse eno, služba, dolžnost in plačilo! Da dosežemo pravico, se strnimo vsi prizadeti tovariši in iščimo pomoči pri merodajnih činiteljih.
Š. F.
Službena obleka za uradništvo p. t.t. stroke.
Vprašanje, ali je službena obleka za uradništvo poštne stroke umestna in po* trebna, se je v našem glasilu že večkrat na* čelo. Dasi so mnenja glede tega različna, je vendar gotovo, da je velika večina uradni* štva za službeno obleko (uniformo).
Razlogi, ki govore za službeno obleko uradništva, so dovolj tehtni in nujni ter jih je treba resno upoštevati. V interesu službe same je, da dobi poštno uradništvo, ki ima od uradništva vseh strok največ opravka in stikov z zasebnimi strankami in uradi, pri* merno službeno obleko.
Ni dvoma, da se bo v tem pogledu prej ali slej moralo nekaj ukreniti, vendar je za enkrat le malo upanja na skorajšnjo, teme* Ijito rešitev tega vprašanja. Zadeva bi se dala prehodno urediti po vzgledu drugih modernih držav na zelo enostaven, a prak* tičen način. Uradništvo p. t. t. stroke naj dobi od poštne uprave brezplačno službene halje ozir. plašče, moško osobje cvent. tudi še službene čepice, žensko osobje pa samo plašče.	Sato.
S os p et
Pre-d nakupom si oglejte krasno izbiro volnenega in svilenega blaga za letne obleke.
S O s p o dj e t
Predno se odločite za nakup obleke, si oglejte veliko skladišče angleškega modnega kamgarna in sukna pri
FRANC DOBOVItNIK, Celje, Gosposka ulica št. 15
Tukaj kupite iz prve roke.
V nakup manufakturnega in modnega blaga se priporoča veletrgovina
Valentin Hladin
Ti službeni plašči, ki bi se uporabljali samo v službi, naj bi bili za vse osobje, tudi žensko, popolnoma enaki. Za poletje naj bi bili poletni, lahki plašči, za zimo pa zimski, nekoliko debelejši in močnejši. Plašči bi imeli lahko tudi posebne oašive za označbo službenega čina in stopnje službujočega uradnika, in sicer na ramah ali na rokavih.
To pa naj bi bila samo začasna, prehod* na rešitev uniformiranja poštnega uradni* štva. Trenutno bi morda že taka rešitev za silo zadostovala in zadovoljevala. Vendar pa naj bi se mislilo že vnaprej na končno* veljavno popolno uniformiranje poštnega uradništva.
To in ono.
V&eevropska pisemska znamka. Pokojni neon* ški zunanji minister dr. Gustav Stresemann, ki je umrl 3. oktobra lanskega leta, je nekaj ted* nov pred svojo smrtjo, 9. septembra, ob priliki slovitega banketa v Ženevi, izprožil v svet no* vo Idejo, ki se tiče pošte. Govoril je o težko* čah evropskih mej in ž njimi povzročene čari* ne, potnih listov in valute, ter da bi bila Nem« eija pripravljena sodelovati pri odstranjevanju teh težkoč. Cilj naj bi bila vsevropska denarna edinica in vseevropska pisemska znamka. — Ta ideja utegne danes izgledati še utopistična, to* da kdo ve, ali nismo njenemu uresničenju bliže, nego si mislimo.
Stališče francoske organizacije do rodbinskih
doklad. Kongres organizacije francoskih poštar* jev je sprejel tudi zanimiv sklep glede rodbin* skjh doklad. Kongres svari pred prakso rodbin* skih doklad, ki da so jih iznašli delodajalci, češ da je ž njimi zvezana nevarnost, da se pla* če znižajo in da se istočasno izigravajo na otro* cih bogate družine proti samskim tovarišem. Kongres zahteva, da se pomaga vzdrževalcem številnih družin iz skupnega fonda delodajalca in državljanov v obliki posebnih podpor, po* rodnine, dojnine itd. Te doklade, ki temelje na socialnem pravu, morajo biti popolnoma neod* visne od dela.
Zboljšanje poštnih uradov na Angleškem.
Da se omeji delavska brezposelnost, je angle* ški generalni poštar določil 1 milijon funtov (276 milijonov dinarjev) za nove poštne zgrad* be in za boljšo opremo obstoječih poštnih ura* dov.
Največjo izbero vsakovrstnega usnja in čevljarskih potrebščin
priporoča
Franc Erjavec
Ljubljana, Stari trg št. 11.
Priporočam svojo bogato zalogo raznovrstnih damskih in otroških oblek po najnovejšem dunajskem kroju. — V zalogi perilo, predpasniki, nogavice, rokavice, kravate itd. — Največja zaloga potovalnih kovčegov, aktovk in ročnih torbic.	Cene nizke! Dobro blago!
Razvoj telegrafa in telefona na Ruskem.
Lani je bila v Rostovu ob Donu otvorjena prva avtomatska telefonska centrala s 6000 številka* mi. V noči med 10. in 11. avgustom 1929 je bil izročen prometu novi glavni telegraf v Moskvi, imenovan »hiša prometa«. Telegraf ima 263 vo* dov in 179 aparatov. Dnevni promet je znaša! v starem poslopju 68—69 tisoč brzojavk. V 16 mestih se še zgrade avtomatske centrale, v 27 mestih pa ročni telefonski uradi. Stroški so pred* videni na 300 milijonov rubljev.
Prihodnja številka »Poštnega glasnika« izide šele dne 1. avgusta, ker je odšel urednik na kongres v Sarajevo.
Vpraševalne pole za pog. poštarje. Kakor smo že v zadnji številki omenili, je organizacija razposlala vsem pogodbenim poštarjem pole v svrho statističnih podatkov za event. ustanovitev pokojninskega fonda. Te vprašalne pole je založila zagrebška obl. organizacija, katera nujno potrebuje te podatke. Zato prosimo, da vrnejo pog. poštarji točno izpolnjene pole do 15. julija t. 1. Oblastni organizaciji p. t. t. uslužbencev v Ljubljani.
Napredovanja. Na brzojavni poziv ministrstva je direkcija predložila dne 1. julija t. 1. spisek vseh uradnikov, ki imajo pogoje za napredovanje v višjo položajno skupino. Tudi pri tem predlogu se niso smela upoštevati vojaška, dnevničarska in pogodbena leta.
Delegacija za kongres se je odpeljala dne 10. julija ob 19.55 z brzovlakoin iz Ljubljane. O kongresu prinesemo poroCilo v P. gl. od 1. avgusta t. T.	1
Za letno sezi jo
priporoča tvrdka
A. Porsche
Ljubljana, Pred škofijo štev.21
veliko izbiro
najnovejših kravat, novavic in rokavic za gospode, dame in otroke ter vsakovrstno modno blago
dat—e in gospodje I
Vsakovrstna oblačila za dame, in gospode izdelujem po najnoveisi modi
{Krajec đo an
modno krojafttvo
Pred Prnlanii St. 1
Vzore.i na izbiro Solidne cene
KRASNE ZAVESE
v zalogi tvrdke
A. & E. Skaberne, Ljubljana
CELJE
Prešernova ulica štev. 14
Friderik Vidic, Celje
manufaktura

Ljubljana,
Aleksandrova e. H
Angleška sukna, francoske sinle, češko platno za gotovino!
Na obroke!	Državnim nameščencem 5% popust!
Izhaja L, 11. in 21 v mesecu. Naročnina na leto 24 Din, ozir. 12 Din za pol leta. Oglasi po dogovoru. Čekovni račun št. 11.834. Rokopise je pošiljati uredništvu »Poštnega glasnika« v Ljubljani, Pred Prulami 1. Reklamacije, oglase in drugo pa na upravo lista Sv. Jakoba trg 2. Za »Konsorcij Poštnega glasnika« izdaja in urejuje Jožko Jakše v Ljubljani.— Za »Narodno tiskarno« Fran Jezeršek v Ljubljani.