Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV Lendava, 20. junija 1937. Štev. 25. Cena 1 Din. Naročnina: doma na skopni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev.p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niče. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mail oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popiist po dogovori. Med petstomi eden — pa še te ne gotovo. V Nemčiji se je začela grda gonja proti kat. Cerkvi. Po recepti brezvercov i brezbožnikov se grdijo, blatijo predvsem duhovniki. Peklensko preračunano delo. Če se dühovnikom vzeme ugled, poštenje, če verniki v njih vidijo slepare, razvüzdance, fakine, gotovo ne bodo šli k njim k spovedi, ne k meši njihovoj, ne poslüšali njihovih predg i tak postanejo vu veri mlačni, brezbrižni, slabi katoličanci, sledkar pa brezverci i brezbožniki. Nemški minister Göbbels je javno osramotio nemško kat. dühovščino, da je razvüzdana. I na jezere je nemška vlada postavila pred sod zavolo razvüzdanosti. I tista nemška sodišča, štera teži Hitlerova vlada k obsodbi kat. dühovnikov, tista nemška sodišča, štera majo vnogo sodnikov, ki so puni sovraštva do kat. Cerkve i te dühovščine, so obsodila samo 58 dühovnikov te, kda je v Nemčiji nad 25 jezero dühovnikov. Na petsto dühovnikov pride en obsojeni dühovnik. I še te obsojeni dühovnik ne svedoči, ka je zaistino kriv, ar čikaški kardinal Mundelein javno razglašüje, da nemška sodišča sodijo ne po dognanoj krivici, nego po zapovedi hitlerizma, šteri šče s tem dokazati, ka je dühovščina ne sposobna i nevredna voditi i odgajati mladino, nego Hitlerova protikatoličanska i protiverska stranka. Veliki cerkveni knez, sv. Atha-nazij je bio trn v peti Arianskim krivovernikom i rimskoj vladi v prvih stoletjih krščanstva. Naj se ga znebijo, so ga nesmileno preganjali. A gda to ne pomagalo, so se poslüžili orožja pekla, laži, da njemi vzemejo poštenje. Najeli so edno vlačügo, ki je trdila i bila pripravlena prisegnoti, da jo je Athanazij posilo. I gda pride Athanazij s svojim tajnikom pred sodnike, po božem razsvetlenji tajnik stopi pred to vlačügo i jo pred sodniki pita: „Ti ženska, sam te jaz posilo na nečisti greh ?“ I nesramnica podmičena odgovori: „Ti si meˮ. Sv. Athanazija, Aleksandrijskoga škofa niti poznala ne, pa li je te grdi greh na njega namazala. A pred sodniki je nehoteč odkrila svojo grdo lažlivo düšo i s tem dala sodnikom jasen dokaz v roke od Athanazijove nedužnosti. Ne dvojimo, ka med 58 nemškimi obsojenimi duhovniki ne bi bilo nedužno obsojenih. Tisti peklenski hitlerizem, šteri samoga Jezuša Kristuša v Nemčiji nekaznovano v tiski imenüjejo za židovskoga fakina, tisti peklenski hitlerizem nema pravice, da bi Vervali v pravičnost njegovih obsodb. Pa pravimo, ka so ti duhovniki zaistino krivi, ka so spadnoli. Med 500 je eden spadno. Bomo zavolo toga ednoga vseh 499 obsodili, ka so razvüzdanci? Pravica ne sodi tak. Pravica pravi, ka je eden zagrešo med 500, te naj trpi, 499 pa naj vživa vse poštenje i vse zavüpanje. Gda je tisti stan na sveti, šteri nema blodnikov? Če med 500 kmeti, obrtniki, delavci, trgovci spadne eden, jeli so vsi obsojeni? Niti te ne, če se s svojim spadajom hvalijo ! Niti te ne, če drüge k spadaji včijo i vodijo! I se nad tem nišče ne zgraža, nišče ne pači, nišče niti ne misli, da bi nači moglo biti, kak ki je kriv, naj nosi osebno odgovornost, nikdar pa ne celi stan. Zakaj se pa z dühovniki ne postopa na ednaki način? Zakaj se ednoga grehi mažejo na vse dühovnike? Ali pitanje, zakaj se dobrine jakosti večine dühovščine ne obračajo na celi dühovniški stan? Kak je Kristuš med svojimi apoštoli meo samo ednoga izdajalca, pretežna večina apoštolov njemi je pa ostala verna, tak je med dühovščinov Splošno na sveti. To razmerje je bilo, je i bo do konca sveta med dühovščinov, večina je bila, je i bo verna svojemi Gospodi Jezuši Kristuši vu nasledüvanji njegovoga dühovniškoga živlenja. Zato bi se sodba sveta tak mogla glasiti, ka je dühovniški stan veren Kristuši, par zablojeni kotrig njemi ne vzeme časti, nego vzemejo to čast samo samomi sebi. To je pravična sodba. Svet nači sodi, ar bi rad bio, da bi dühovnik takši bio, kakšega si on predstavla: slab, da bi ž njim zakrivao svojo slabost. Pravičen človek obsodi greh samo krivca, nikdar pa ne celoga stana, a za krivca pa moli, da postane pravičen te, gda pazi i moli tüdi za sebe v poniznosti, da sam ne postane blodnik. Strašen politični vmor ob priliki obiska JNSarov v Sloveniji. Živkovič Peter i njegovi pristašje bežijo iz Slovenije. — Akademik Dolinar Rudolf postao smrtna žrtev političnoga sovraštva JNSarov. — Velika žalost po celoj Sloveniji i tüdi indri. Kak smo že v preminočoj številki Novin pisali, je JNS stranka pod vodstvom predsednika Živkovič Petra i nekaj njegovih prijatelov, priredilo v nešternih krajaj Slovenije sestanke, pri šteroj priliki so se vršile velike demonstracije na JNSare. Pristašje JNS stranke so pri toj priliki vmorili slovenskoga akademika, Dolinar Rudolfa, ki je kak dober krščanski akademik, postao žrtev političnoga sovraštva. Živkovič i njegovi pristašje bežijo iz vsakšega kraja. Že od predpreminoče sobote naprej so JNSari prirejali sestanke po Sloveniji. Povsedi so bili sprejeti z „Doli z Živkovičomˮ, „Doli z JNSariˮ, „Doli z fašistiˮ. Pristašje JNS stranke s svojim predsednikom so vidili, da njim je ne varno i rajši so na tihoma vdarili v beg. Povsedi so se pa čüli gromki vzkliki: „Živijo dr. Korošec!ˮ Tüdi 8. t. m. so se JNSari pripelali v Maribor. Konferenco so meli v hoteli Orel, kde se je zbralo okoli 140 lüdi z govorniki vred. Komaj pa kak se je začnola seja, so se že demonstranti zbrali pred hotelom i na ves glas kričali: „Doli z JNSariˮ. V dvorano je začnolo leteti kamenje i gnila jajca. Zborovalci pa so na demostrante lüčali kupice, cvetlične lončeke, stole i ka njim je prišlo v roke. JNSari so pod varstvom policije taki zapüstili Maribor i se odpelali proti Celji. Po Maribori so se po odhodi JNSarov šče nadalüvale demonstracije, pri šteroj priliki se je v kesno noč zgodila strašna vmorija. Isti den so se pristašje JNS stranke s svojim voditelom pripelali v Celje, kde jih je narod že čakao z navdüšenim protestiranjom i füčkanjom. Ni eden pristaš te stranke se ne vüpao pokazati pred narodom, posebno ne Živkovič. Nad 5000 naroda je viharno vzklikalo „Živio dr. Korošecˮ i s tem znova pokazalo vdanost i vernost do njega. JNSarje so telefonično naročili automobil od celjske rešilne postaje, šteri je nato Zdravoga, a jako prestrašenoga Živkoviča odpelao na kolodvor, šteri se je potom odpelao proti Pragerskomi i tak nazaj v Belgrad. Te obisk Živkoviča i njegovih prijatelov po Sloveniji ostane vsem Slovencom v jako žalostnom spomini, ar so s tem obiskom zgübili mladoga katoličanskoga akademika, ki je postao smrtna žrtev političnoga sovraštva. Banska uprava v Ljubljani je od toga vmora izdala sledečo objavo: „V zvezi z demonstracijami ob priliki prihoda predsednika JNS stranke Živkovič Petra v Maribor, Konjice i Celje, dne 8. junija t. 1., so istoga dneva ob 8 vöri večer na državnoj cesti blüzi Prihove pristašje JNS, okoli 15 po števili, iz maščüvanja napadnoli dva autobusa, šteriva sta vozila pri- staše JRZ. Napad se je izvršo z revolverami, bokserami, nožmi i kamenjom. Napadnjeni so se od napadalcov odbranili, vendar pa sta bila dva akademika leži ranjeniva, drügi so dobili samo praske. Po odbitom napadi so napadnjeni nadalüvali svojo vožnjo, a menkao njim je akademik — filozof — Dolinar Rudolf, rojen 11. aprila 1915. v Lučinah, občina Trata, okraj Škofja Loka i ta pristojenoga. Mislili so, da so ga napadalci odpelali s sebov. Na drügi den, 9. junija 1.1., okoli 10 vöre predpoldnom je orožniška patrola Dolinara najšla mrtvoga pod državnov ces-tov pri Prihovi, 50 stopajov oddaljeno od mesta, gde se je zvršo napad. Dolinar je meo rane na glavi i po teli od vdarcov s topim predmetom. Ugotovleno je, da je napad organizirao i se ga tüdi dejansko vdeležo Slavko Reja, urednik „Mariborskega Večernika Jutraˮ, mariborskoga glasila JNS; med napadalci sta bila tüdi Primec, tajnik krajevne organizacije JNS v Hočah, Brajkovič, pekovski pomočnik iz Maribora. Na kraj sam je odišla sodna komisija; poleg nje so odišli na kraj sam tüdi organi policijske oblasti pod vodstvom upravnika policije vLjubljani. Preiskavo vodijo najostrejše. Aretiran je Slavko Reja. Za drügimi morilci, šterim se je posrečilo odskočiti, je izdano zaporno povelje.ˮ — Iz pisarne kr. banske uprave v Ljubljani, dne 9. junija 1937. Vse jako žalüje za pokojnim. Glas od toga groznoga vmora se je hitro razneso po celoj državi. Narod, kak tüdi dijaki i mladina je pri toj priliki bila z mečom ranjena v srce. Te glas je tem bole rano naša srca, ar pokojni Dolinar ne vmro naravne smrti, nego kak mučenik vmorjeni od JNS stranke. Pokojni — kak pišejo od njega njegovi tovarišje — je zraso v Slovenskoj vesi, pri Čarnom krühi i rožnom venci. V veškoj domačiji, kak tüdi v dijaškoj tovarišiji si je navzeo toplo lübezen do naše Slovenske zemle i njenoga düha. Mirne oči so svedočile njegov vrejeni značaj i nihče si ne mogeo misliti, da bi te dečko mogeo vmreti nasilne smrti. Ali doba je takša, da zalezüje vse, ki lübijo, Bog ga je šteo meti pri sebi. Njegov veliki sklep je zahtevao njegovo telovno živlenje. Njegova vera v vsemogočnoga Stvoritela, njegovo krščansko živlenje je pri božem smilenji zadosta dragocena odküpnina za nemenlivo bože državlanstvo. Boža vola se je zgodila ž njim, a mi bomo častili njegov Spomin vekomaj. Zadnja pot pokojnoga Dolinara. Do petka predpoldnom je ležalo telo pokojnoga Dolinara v Konjicah. Konjiški dečki i dekle so z lepimi rožami i venci okrasili mrtvaški oder. Dosta vencov je bilo poslano iz Mabora, ki so je dali pokojnomi v zadnji spomin pristaši JRZ stranke i vnogo prijatelov njegovih. Ob 9 so se začnoli žalili obredi z asistiranjom več dühovnikov. Po obredi se je vnogoštevilni narod s potrtim srcom poslavlao od pokojnoga. Nato so mrtvo telo položili na autofurgon, šteri ga je odpelao proti Celji. V Celji je narod tüdi obsipao auto z vnogimi venci i korinami. Nato so držali nešterni njegovi tovariši i tüdi višiši gospodje poslovilne govore za pokojnim, pri šteroj priliki je ves narod na glas zajokao. Nedužno žrtev divjaškoga napada je mesto Celje dostojno počastilo. Autofurgon je mrtvo telo dale odpelao proti Ljubljani. Gda se je auto pelao skoz kakšo malo ves, so se povsedi lüdje odkrili i poklek- noli pa molili. Iz zvonikov pa so se oglasili zvonovje. Ob 3 vöri popoldnevi se je auto z mrtvim telom stavo pred Akademskim domom v Ljubljani. Akademiki so v potrtoj žalosti prenesli mrtvo telo v dvorano i so ga položili na mrtvaški oder. Vsa dvorana je bila pokrita v čarno. Po celoj Ljubljani so razobesili Čarne zastave. Sprevod se je vršo v soboto ob 9 vöri predpoldnom izpred Akademskoga doma, gde so odmolili zadnje molitve univ. prof. Ehrlich, univ. prof. dr. Fabjan i domači župnik Ivan Poljanec ki je tüdi s svojov navzočnostjov počastio spomin svojega farnika. Pred velikov vnožicov se je nato v imeni akademikov i v imeni kluba „Daniceˮ poslovo od pokojnoga v jako lepih rečaj akademik g. Aljančič. Po poslovilnom govori se je sprevod pomikao proti univerzi, gde sta se poslovila od pokojnoga akademik cand. phil. Lipovec i cand. phil. Sušnik. Nato se je sprevod dale pomikao proti stolnoj cerkvi, gde se je vršila slüžba boža za pokojnika, štero so darüvali pri asistent vnogo dühovnikov univ. prof. g. dr. Ehrlich, sodelüvao je tüdi cerkveni pevski zbor. Slüžbe bože so se vdeležili naši voditelji gg. ministra dr. Korošec i dr. Krek ino ban dr. Natlačen. Po končanoj slüžbi božoj so mrtvo telo zdignoli na mrtvaški voz, nato pa se sprevod pomikao proti pokopališči k sv. Križi, gde so pokojnoga položili v prerani grob. Pri odpretom grobi so se od pokojnoga poslovili Vnogi njegovi prijatelje i višji Predstavniki v jako genlivih rečaj. Ne bilo ni ednoga oka, da bi se ne jokalo za pokojnim, ki je postao žrtev sovraštva, šteri se je borio za pravice i dobroto svojega slovenskoga naroda. Pretreslivi je bio pogled na žalostnoga očo, mater, 6 bratov, 3 sestré i vse sorodnike pokojnoga, šteri so z globoko potrtim srcom Sprevajali svojega dragoga sina i lüboga brata k Večnomi počitki. Spomin na njega bomo ohranili vsi Slovenci v večnom spomini. Pravičen Bog naj njemi bo bogat plačnik za vse, ka je pretrpo. Naj počiva v miri v naroči Slovenske zemle! Odmevi po državi. V Belgradi je te žalosten konec mladoga i nedužnoga akademika zavolo Živkovičovoga obiska v Sloveniji, napravo silen vtis. Da se bo vrno predsednik jugoslovanskih nacionalistov iz Slovenije do tal pobiti, to je itak vsakši znao i pričaküvao, ali, da se je vrno z krvoprelitjom mladoga Slovenca, šteroga so vmorili iz sovražnoga namena njegovi pristašje, to je prestolico jako presünolo. Pristašje Živkoviča so dozdáj pri vsakšoj priložnosti naglašali, da je njihova stranka pod vzdüšlivim terorom+++ zdajšnje vlade i da je posebno v Sloveniji predmet preganjanja i zatiravanja. Krv, štera je špricnola iz mladoga srca slovenskoga dečka i neizbrisno omadeževala Živkoviča i njegove lüdi, je zdaj tüdi belgrajske politične kroge, ki so mogoče preradi nasedali nacionalističnoj propagandi od grozodejstev i od terora režima v Sloveniji, prevčila od istine, na šteroj strani se nahaja ideja i na šteroj strani se nahaja — nož. Iz srca lepe i kulturne Slovenije je spadnola kapla dragocene krvi. Što jo je prelejao? Kde je teror? Kde je zátiravanje? Kde je tiranija? Zdaj se vsem odpirajo oči, da je bila kanoda Živkovičovih poslancov i senatorov samo ploha laži, 2 NOVINE 20. junija 1937. s šterov so šteli skriti basanje revolverov i brüšenje noža, da se v strastnom pohlepi po oblasti vržejo v hrbet Sloveniji, štere je mirno i ponosno odklonila. Prestolica Jugoslavije je od JNS zločina presünjena. Na veselje bodi povedano, da nega politične skupine, ki bi toga zločinstva ne obsojala i obsojala tüdi politično sküpino, ki je v svojem neštetom pohlepi po terori s človeškov krvjov zamazala naše politično živlenje. Po vulicaj, po kavarnaj se čüjejo Fuj klici. Srbom se mrzi maščüvanje. Zaplotništvo se njim mrzi. To naj bi bila stranka nacionalistovˮ, se čüdijo ? Jugoslavija „nacionalizmaˮ, štera preleva krv svojih najbolših, ne potrebüje. V sramoto so njim. Znala se jih bode rešiti i tüdi nje — pozabiti. Dolinarova žrtev, štera je nad vse žalostna, je tüdi v prestolici, ki se žrtvi klanja, popunoma razčistila ozračje. Tüdi v Zagrebi i po drügih krajaj je povzročila strašna smrt Dolinara silno ogorčenje. Povsedik najostrej obsojajo JNSare zavolo njihovoga nedostojnoga dela. Obsojajo je tüdi razni mačkovci i „pristaši slovenskoga lüdskoga gibanjaˮ, ki včasi podpišejo tüdi kakšo resolucijo za priznanje slovenskoga jezika v državnih uradaj. NEDELA po risalaj peta. Evangelij (Mataj 5). Tisti čas je pravo Jezuš svojim vučenikom: Či ne bode obilnejša pravica vaša, liki pisačov i farizeušov, ne pridete vu Kralestvo Nebesko. Čüli ste, ka je povedano tim starim: Ne mori, ki pa mori, vreden bode sodbe. Jas pa Velim vam, ka vsaki, ki se srdi na brata svojega, vreden bode sodbe. Ki pa povej brati svojemi: raka, vreden bode spravišča. Šteri pa povej: norc, vreden bode peklenskoga ognja. Či zato prineseš dar tvoj na Oltar, i tam se spomeneš, ka brat tvoj ma kaj proti tebi: ostavi tam dar tvoj pred Oltarom, ino se idi prvle mirit zbratom tvojim, i teda pridoči aldüj dar tvoj. (Poglihaj se s protivnikom tvojim hitro, dokeč si na poti ž njim, naj te kak ne da protivnik sodci, i sodec te da slugi: i vu temnico se vržeš. Zaistino Velim tebi, ne boš vö šo odnet, dokeč ne plačaš slednjega filerja); Razgled po katoličanskom sveti Okrožnica Pija XI. „Divini Redemptorisˮ o brezbožnem komunizma — Častitim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim ordinarijem, ki so v miru in edinstvu z apostolsko stalico. Častiti bratje! Pozdrav in apostolski blagoslov! 1. Obljüba božjega Odrešenika razsvetljuje početke človeškega rodu. Tako je zaupna nada boljših časov omiljevala žalost za izgubljenim rajem in spremljala ljudi po težkim negotovi poti, dokler se ni, „ko je prišla polnost časovˮ (Gal 4,4) prikazal Zveličar in izpolnil tako dolgo hrepenenje in pričakovanje ter započel za vse narode novo dobo omike in kulture, ki se imenuje po krščanstvu krsčanska kultura in ki skoraj neizmerno presega vse kulture, katere so z velikim trüdom dosegli nekateri stari naprednejši narodi. 2. Žalostna posledica izvirnega greha in žalostna dediščina po Adamu je bil trd boj za krepost proti mikom strasti. Tudi stari zvijačni skušnjavec ni nikdar prenehal mamiti ljudi z varljivimi obeti. Zato je v stoletjih sledü prevrat za prevratom, prav do prevrata naših dni, ki že skoraj po vsem svetu ali divja ali Vsaj strašno grozi. Ta prevrat presega po sili in velikosti vse, kar je Cerkev v premnogem preganjanju doslej pretrpela. Celi narodi so v nevarnosti, da padejo nazaj v barbárstvo, pač hujše, kakor je bilo tisto, ki je živela v njem velika večina pred Odrešenikovim prihodom. 3. Razumeli ste že, častiti bratje, o kateri grozeči nevarnosti govorimo, namreč o tako imenovanem boljševiškem komunizmu, ki je ateističen, brezbožen in ki mu je glavna namera, da prevrne ves družabni red in porüši temelje krščanske kulture. I. Ravnanje Cerkve nasproti komunizmu. — Prejšnje obsodbe. 4. Spričo takih groženj katoliška Cerkev ni mogla molčati in ni molčala. Ni molčala ta Apostolska stolica, ki se dobro zaveda, da je nje prav posebno poslanstvo, braniti pravičnost in vse tiste nesmrtne dobrine, ki jih komunizem prezira in napada. Že od časov, ko so začeli izobraženi krogi osvobajati kulturo religije in morale, so Naši predniki smatrali za svojo dolžnost določno vse opozarjati, kam bo vedlo to razkristjanjenje človeške družbe. Komunistične zmote posebej je že 1. 1846. Naš prednik b. s. Pij IX. svečano obsodil in to Obsodbo potem potrdil v Silabu. „Sem (spada),ˮ pravi v okrožnici „Qui pluribus, »brez+ božni in že naravnemu pravu skrajno nasprotni nauk o komunizmu, kakor se ta zmota imenuje, ki bi, če bi se uveljavil do temeljev porušil vsa prava, reči, lastnino in človeško družbo samo (Okrožnica „Qui pluribusˮ 9. nov. 1846: Acta Pij IX, zv. F., Str. 13; cf. Syll. § IV: ASS zv. III., Str. 170). Pozneje je drug naš prednik b. s. Leon XIII. v okrožnici „Quod Apostolicimunerisˮ (28. dec. 1878: Acta Leonis XIII, zv. I., Str. 46) komunizem določno in izrazito označil kot „smrtonösno kugo, ki se razleza po notranjščini človeške družbe in jo spravlja v skrajno nevarnostˮ; prav tako je s svojim bistrim umom jasno pokazal, da ima to hujskanje množic v ateizem obenem s poveličavanjem tehnike svoj vir v tisti filozoflji, ki je že dolgo skušala odtrgati znanost od vere in življenje od Cerkve. (Dalje). Mednarodni kongres za krščanski vzhod se je vršo v Rimi od 2. do 6. maja. Namen kongresa je pripelati razkolniške krščanske narode na vzhodi: Ruse, Bolgare, Srbe itd. v krilo katoličanske Cerkve. Po svojih odposlancaj so na kongresi bile zastopane poleg naše države Anglija, Austrija, Belgija, Holandija, Čehoslovaška, Grčija, Italija, Nemčija, Polska, Romunija, Švica i več katoličanskih Rusov, ki so v pregnanstvi. Slovesna sv. meša se je vršila v cerkvi sv. Atanazija po vzhodnom obredi, pri šteroj so krasno spevali grčki gojenci zavoda sv. Atanazija. Trije kardinali, več cerkvenih dostojanstvenikov z redovnimi poglavari obej obredov so se vdeležili zborüvanja, štero se je vršilo v velikoj dvorani papeške knižnice i štera je bila nabito puna. Grof Della Torre je odpro spravišče i pozvao posebno Slovane, da se posvetijo deli za zjedinjenje, kajti oni so najbližji po krvi k razbojnikom. Po vnogih lepih govoraj se je sklenilo, da de se z vsemi sredstvi delalo za zjedinjenje, kajti oni so najbližji po krvi k razkolnikom. Po vnogih lepih govoraj se je sklenilo, da de se z vsemi sredstvi delalo za zjedinjenje, predvsem pa z molitevjov, kak je predlagao Slovenec dr. Kurent Tomaž. Kongresa se je vdeležo tüdi naš rojak g. Šerüga Matjaš, salezijanec. Zborüvalce je sv. Oča s prisrčnov radostjov sprejeo i blagoslovo štrti den. O molimo dostakrat k sv. Cirili i Metodi, da se razkolniki kemprle povrnejo v Kristušovo cerkev. „Svetovne svobodomiselne zvezeˮ so določile za širjenje brezboštva sledeča sredstva: 1. Širiti med narod osvedočenje, da vera kapitalistom slüži kak sredstvo za zatiranje delavcov. Vera sama pa naj se ne napada. 2. Širiti trebe podobe, slike, štere smešijo vero i verske obrede. 3. Iz šol naj se odpravi verenavuk i vsaki verski vpliv od vzgoje mladine. 4. Blatiti i onemogočiti se more na vsako stopnjo ugled, poštenje dühovščine i lüdem dokazati, da blatenje, napadi na dühovništvo ne pomeni borbe proti veri. — Z toga lejko spozna vsaki, ki ma pamet v glavi, zakaj se napadajo dnesden tak pogostokrat dühovniki. Naj širi pravoslavje med Slovenci, je stopo med pravoslavne klerike i se dao posvetiti za pravoslavnoga popa Dekleve Gorazd, doma iz Ilirske Bistrice. Da na Slovenskom ne bo žeo za razkolno cerkev, nam jamči globoko češčenje Matere bože, zagovornice istine. Molimo. Misijonarje za Rusijo se šolajo v Rimi. Jih je 25, med njimi šest Rusov. Protikomunistično razstavo v Londoni je odpro general sir Henry Page Croft, na šteroj se vidi dokazano besno sovraštvo komunistov proti Bogi i veri. Razstavo obiskavlejo velike vnožine naroda. Proti eucharističnim kongresom besnejo ruski komunisti. Naj njihove sadove vničijo, je glavni odbor zveze brezbožnikov določo dati 25 jezer rublov nagrade za najnesramnejšo knigo, ki bo Boga napadala i za 400 jezero rublov šče naročiti film, slike, štere do smešile eucharistične kongrese. — Pa Kristuš bo zmagao. Proletarskl raj v Rusiji se potapla. Stalin je dao spostrelati 8 armadnih povelnikov, ar so bili proti dozdajšnjemi režim!. — Sam Stalni je v nevarnosti za i svoje živlenje. — Nezadovolnost bolševiškoga režima. Predsednik Sovjetske Rusije, Stalin je dao postaviti pred vojaško sodišče osem rdečih generalov, med njimi tüdi ednoga rdečoga maršala. Bili so obtoženi, da so špijonirali za nekšo tüjo državo i izdavali vse tajnosti sovjetskoga generalnoga štaba v tistoj državi. Obsojeni so nadale, da so pripravlali notranji polom i da pomagajo zvünašnjemi napadalci z namenom, da se podere sovjetski režim. Vojaško sodišče se je sestalo v petek, 11. junija ino je po kratkom postopki spoznalo obtožence — ki so tüdi sami priznali — krive vohunstva i izdajstva ino jih obsodilo na vojaško Ponižanje i na smrt s strelanjom. Po poteki pravde so bili obsojenci odpelani na dvorišče, kde je že čakao oddelek kitajskih vojakov. Obsojenci so bili postavleni kre zida. Nihče izmed njih je ne spregovoro niti reči. Bili so samo jako potrti. Najprvle so njim strgali z uniform vojaške čine, potom pa vse strelili. Njihova tela so zmetali v navadne škrinje i je odpelali iz Moskve neznano kama. Na jezere je pa bilo aretiranih. Zavolo teh vmorstev i aretacij so šteli Stalina njegovi najbolši prijatelje, ki so bili z ednim njegova najbolša opora, vmoriti. Stalin se jako boji, da ga vmorijo, zato je dao postaviti okoli svojega stanovanja več jezero oboroženih vojakov, ki ga stražijo noč i den. Zdaj se vidi, kak daleč je prišeo bolševizem v Rusiji. Sami višiši povelniki komunistov so več ne zadovolni s svojim režimom i zato iščejo čiščenje svojega robstva. To je proletarskl raj, delavska nebesa, zaoblüblena dežela vseh ponižanih i razžaljenih, dežela delavske svobode, pravičnosti i ednakopravnosti. Pod tem naslovom so razglasili ime bolševiške Rusije po celom sveti. Postavlali so jo za vzor reda, dela i pravice. Od vseh koncov sveta so organizirali romanje v to deželo proletarcov. Dvajset let je ta zarja tre- petala na obzorji. Na stojezere je zapelala. Milijone je prevarala, da so stegüvali roke proti njej i čakali odrešitev. Krv je tekla na vse kraje za njov, krv mladih, ki trmasto verjejo, ki brezpogojno lübijo ideal. Revolucije so grmele po zemli zavolo bolševiške Rusije, milijarde so se potrošile po državaj, da so plačale ploskanje i navdüšenje teh. Po celom sveti se je pripravlao dvig siromaških delavnih lüdi, da po ruskom vzgledi prevredijo človečanstvo, da bode mogoče bolše živeti. Vse drüge vrednote so bile v blato sklačene. Boga so preklinjali zavolo Rusije. Njegove dühovnike so strelali zavolo toga raja. Njegove cerkve so rüšili zavolo bolševiške Rusije. Vero so sramotili, domovino so blatili zavolo nje. Drüžinske svetinje so pogazili, razvüzdanost so v oltar postavili i to vse zavolo puntarskoga raja v Rusiji. Zdaj naj si ga poglednejo. Ne so vervali, kda se njim je pripovedavalo i pisalo od te gnojšnice, ki se pretaka po toj deželi njihovih vzorov. Gda se je telko pisalo od vsakdenešnjih grozodejstev, od prepasti toga režima, od močvirja, v šterom se je telko nedužnih lüdi vtopilo, — ne so Vervali. Ali bodo vervali zdaj Stalini? Stalini, ki je dao spostrelati najvišiše voditele komunizma kak izdajalce, najvišiše poglavare Rusije i to vse zavolo toga, ar njim je bolševiški režim bio že ober glave. Ali bodo vervali konči Stalini, ki je zdaj dao spoloviti najvišiše zvezde rdeče vojske i sprestrelati kak pse. Ne nam trbe več gučati od proletarskoga raja. Ne ga trbe napadati. Stalin sam je po 20 letnom živlenji toga nestvora izpovedao Obsodbo nad njim, kda je dao pobiti vse, ka je bilo dve desetletji svetovnomi proletarci prikazano kak vzvišeno i sveto, ednostavno pobiti zato, ar se je izkazalo, da je to bilo samo gniloba i smrdliva mlaküža. Kšenki ne dobite, vendar s tombolskov kartov za 2 Din. lehko dobi vsakši, ki se vdeleži velike tombole SK. Mure v Murskoj Soboti v nedelo, dne 4. julija 1937 ženski ali moški bicikl, obleko, melo itd. itd. Med dvajsetimi glavnimi dobitki je 6 biciklov i 6 gotovih celih oblek. Zvün glavnih dobitkov je ešče 1550 lepih dobitkov med njimi obleke, gospodarske i gospodinjske potrebščine, porcelani, glažovina itd. itd. Vsakši naj se pašči i si küpi karto, štere se odavajo v vseh trgovinaj v Murskoj Soboti, da si nede nihče potom grave tro, če zmenkajo karte. Ogen na letnom telovadišči v Ljubljani. Ali kak ščejo nasprotniki zdajšnjoga režima odvrnoti pozornost našega naroda od vmorstva Dolinara na drügo stran? V noči od 12. na 13. junija t 1. je bio okoli edne vöre na letnom telovadišči ljubljanskoga Sokola namenoma zažgani paviljon v vrednosti okoli 30.000 Din. Na podlagi dozdajšnje policijske preiskave, štera pa šče ne zaklüčena, je jasno vsem, da so paviljon zažgali nasprotniki zdajšnjega režima i to z namenom, da bi na te način odvrnoli narod od strašnoga vmora Dolinara na drügo stran. V časi, kda je nastao ogenj, je prišla sküpina kakših 300 lüdi, sami JNSarí, ki so se obnašali razburjeno, posebno narodni poslanec Rajko Turk. — Iz pisarne kr. banske uprave. Iz vsega toga se vidi, da je ogen bio naročeni. Po zadnjem vmori akademika Dolinara je vsa javnost proti orjunskim zločinskim metodam, štere nücajo oni, ki se imenüjejo za „nacionalisteˮ. Računali so, da bodo z krvoločnostjov terorizirali javnost, kak svoj čas pod Pribičevičom, ali zgodilo se je ravno nasprotno. Vse jih obsoja, kak sovražne i nizkotne morilce. Hoteč se izmazati iz toga skrajno nelüboga položaja, v šteroga so prišli s političnim vmorom, so se odločili, da zaigrajo takšo igro pred narodom, da bi oni, ki so teroristi i pobijalci, igrali vlogo preganjanoga mantrnika. Na te način naj bi se krv, ki se drži njihovih rok, najprvle oprala. Drügo, ka je vsakoga, ki je bio za časa ognja na vulicaj, taki osvedočilo, da je cela komedija naročena i plačana. Komaj pa je začnolo dobro goreti, že so se pojavile znane povulične sküpine lüdi, kak da bi jih povzročile ognja potegno iz žepa. Začnoli so rjoveti i kričati, kak so jih navčili njihovi voditelje. Predvsem so na ves glas kričali; Doli z dühovniki ! Doli z Vatikanom ! Doli z papom ! Živijo Živkovič! itd. Lüdje pa, ki so čüli njihovo rjovenje po mesti, so pravili: Žakaj jih povzročile! ognja ne poslao rajši ogen gasit, mesto trobit na vulico? Pri vsem tom vidimo, kak ščejo nasprotniki zdajšnjoga režima národ zapelati zavolo njihovoga groznoga vmora akademika Dolinara i so tak šteli pokazati narodi, da so ogenj povzroči »klerikalci". Oprati se ščejo od groznoga vmora, šteroga je povzročila njihova roka. Vse to slovenski národ dobro vidi i bode znao tüdi v bodoče soditi njihovo sovražno politiko, štera je polijana s krvjov. 20. junija 1937. NOVINE 3 GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Skrivnosti Živoga Rožnoga j Venca se tiskajo. V kratkom bodo gotove i te si je Rože lejko naročijo. Bodo jako lepe, praktične i vsebinsko na viški podobice, cena pa nisika. Advokat g. Bajlec Franc, banski svetnik, odpre svojo advokatsko pisarno, kak smo zaneslivo zvedeli, zdaj prvoga julija v Soboti v prostoraj Kmečke posojilnice, gde je meo svojo pisarno dozdáj g. advokat Koder Fran. Črensovci. Organist, Žižek Joško je zboleo na očaj i se zdravi v ljubljanskoj bolnici. Zaročo se je g. Maučec Matija, profesor i starešina kat. akad.drüštva „Zavednostˮ iz Lipovec z gdč. Brenčič Kristinov z hčerkov narodnoga poslanca i posestnika v Ptüji. Čestitamo! Smilenim srcom. Siromaški mož, vdovec, šteromi je pred kratkim Vmrla žena i njemi je zapüstila edno dete 3 mesece staro deklinico, štero pa zavolo velikoga siromaštva nemre zdržavati, prosi dobrosrčno drüžino ali osebo, če bi si dete vzela za svojo. Oglasi se lehko v Melincih št. 91. Kandidat za svetnika Kmetijvke zbornice za Soboški srez na programi JRZ je zvoljeni g. Celec Ferdo, posestnik i vodja Kmečke posojilnice v Soboti, njegov namestnik pa g. Titan Janez, posestnik i gostilničar v Černelavcih. Oba imenüvana sta méd našim lüdstvom poznaniva, kak dobriva poznavalca i zagovornika kmetov i kmečkih organizacij, zato so Volilci to kandidaturo z najvekšim zadovolstvom vzeli na znanje i se izjavili, da bodo dali svoj glas za imenüvaniva dva. Dokležovje. Pri občinskih volitvaj v Beltincih so se posebno izkazati Dokležanci, ki so skoro vsi glasati na Glavač Martina, sotrüdnika naših krščanskih Novin. Velika zaslüga ide pri tom deli našemi dokležovskomi širiteli, Perdigali, ki je svoje veščare za sebov- potegno. Tišina. Preminočo nedelo je prišla velka žalost na našo faro. Gasilci so meti v Petanjcih veselico, med šterov je prišlo, kak je že to navada, do svaje. Mirolübni Kolmanič Štefan, naročnik naših listov i pošteni krščanski mož je šteo svajüvajoče nikelko pomiriti, pri tom je pa sam s svojim živlenjom plačao svojo mirolübnost. Nekši Žitek iz Mote prek Müre njemi je brez najmenšega vzroka porino nož v nogo i njemi prerezao žilo odvodnico, tak, da je siromak izkrvaveo na poti v soboško bolnico, kam ga je s svojim autom odpelao g. Antauer. Nesreča bi se pa lehko preprečila, kak se je v bolnišnici posvedočilo, če bi što smeknjenomi nad ranov zavezao nogo, da bi ne izkrvaveo, Čüdno pa da je to tam nikomi ne prišlo na pamet. Kot. Preminočo nedelo smo meti lepo proščenje pri nas, pri šteroj priliki se je zbralo vnogo naroda. Sv. mešo i predgo so meti lendavski kaplan g. Halaš. V lepom redi i miri je poteklo proščenje. Sobota. Preminoči tjeden je bila v Soboti Komisija iz Ljubljane, štera je gledala i ocenjevala, šteri prostor bi bio najprimernejši za zidanje nove bolnice. Šala pri obč. volitvaj v Beltincih z jedrom istine. V nekoj občini sta se na den volitev prikazala dva letaka. Na ednom letaki so se pozvati pristaši JNS na pokop svoje stranke, šteri de se vršo večer ob 6 v Beltincih. Na drügom pa je bio namalan bik z sledečim pitanjom: Kakše cene je mela živina pod JNS režimom? — JNS-arje so plakata hitro odstranili i s tem potrditi istino, štero sta glasila. Mrtvec na granici. Predpreminočim tjednom je šteo prekoračiti granico madžarski državlan Racz Franc v Dolini pri Lendavi. Graničar ga je opazo i opominao naj stoji, a on je ne šteo obstati, na štero ga je graničar taki k smrti strelo. Najšli so pri njem 180 pengöjov. GLASI IZ MEDJIMURJA. V samovmorilnom nameni se je vtopila v Müri 18 letna dekla Knežič Jelica iz Štrigove, zavolo nesrečne lübezni. Njeno telo je bilo 10 dni v vodi. Müra jo je naplavila pri Sv. Martini. Nesrečna pamet, kama pela mladino. Podivjanost. Te dni je odnoro 40 letni posestnik Oletič Ivan iz Marofa pri Sv. Martini. Podivjanec je vužgao tri hiše, štere se je posrečilo hitro pogasiti. To njemi je ne bilo zadosta, nego je s svojov podivjanostjov zgrabo edno dete i jo šteo v Müro vrčti, a na vso srečo se je domačim posrečilo ga zgrabiti i dete strgati iz njegovih rok. Nato je dale bes-no i zgrabo ednoga 5 letnoga dečka, šteroga je odneso do Müre i ga tam vrgo v vodo. Videvši pa to Krajačič Jožef, se hitro slekao i skočo v Müro i tak rešo maloga dečka, šteri se je že vtaplao. Podivjanca so orožniki nato zgrabiti i spraviti v špitao. GLASI PO DOMOVINI. Euharistični kongres v Starombečeji. Letos 15. augusta se bo vršo prvi Eucharistični kongres v Starombečeji. Narod v Bački se že zdaj močno pripravla na te svetek, šteroga šče na najdostojnejši način posvetiti Kristuši Krali. Smrtna nesreča dveh detet. V Jarenini poleg Maribora je mlinsko kolovje raztrgalo na falajčke 2 letnoga dečkeca Kip Cvetka. Oča i mati sta odišla v pole, doma pa je ostalo štiri dece. Najstarejši, 14 letni sin, se je včio, mlajši pa so se špilati. Pri tom pa je 2 letni sinček odišeo v domači mlin, šteri je bio v pogoni i tak je mati dečkec prišeo med potače. Kda je prišeo oča domo s pola, se je začüdo, zakaj mlin stoji. Odišeo je gle- dat, ka se je zgodilo. Na velko grozo najde maloga sineka med potači vse raztrganoga. — Drüga nesreča se je pripetila v Kumnovom pri Negovi tüdi poleg Maribora. Pri igranji je spadno v eden meter globoko jamo 2 letni dečkec Flajsinger Franc, štera je bila puna vode. Po dugšem iskanji so dečkeca najšli že vtoplenoga. — Teva dva dogodka naj bodeta resen opomin starišom, da naj več pažnje obračajo na svojo deco. Tolvajija v cerkvi. V cerkev Matere bože v Spliti so neznani vlomilci vdrli i odnesli do 100.000 dinarov vrednosti srebra i zlata. Lüdstvo se nad tem ropom jako zgraža i žele, da bi činitelje kem prvle prišli v roke pravice. Strela bujla dete. Preminočo nedelo je strela vdarila med tri dece v Starojkaniži v Bački, ki so se špilati. Ednoga dečka je k smrti bujla, drügiva dva sta se pa srečno rešila. Divjao je tüdi velki viher, ki je teško rano več lüdi, drevje podirao i z vnoge hiše je vrgeo doli streho. Lüdje so biti jako prestrašeni. Kvara je jako dosta. Lor od ciglenice se podro i vmoro dečka. V Gahovom v Slavoniji so te dneve popravlali lor na ciglenicaj. Ar pa je ne bio zadosta podreti, ga je viher v nedelo podro, šteri je pod sebe pokopao ednoga 16 letnoga dečka. Strašen vmor starejše ženske. Predpreminočo sredo se je vračala domo iz cerkve Vengust Jera, doma iz Gorice pri Celji. Šla je po mati iz Slomškovoga trga v Celji. Bližajoč se proti njej tovorni automobil, se je po mati izogibala njemi, pri tom pa jo zadnje kolo zgrabilo i obe nogi strašno razmesarilo. Pri padci je dobila tüdi močne notrašnje poškodbe i rane na glavi. Z rešilnim autojom so jo taki odpelati v bolnico, gde je naskori vmrla. Starka je bila 79 let stara i je bila betežasta v nogaj, zato se je ne mogla hitro izognoti automobili. Skočila v Dravo. Novak Ana 17 letna dekla doma iz Maclja pri Ptüji je 15. t. m. Šla v Maribor i tam skočila v Dravo. Na srečo so jo šče živo potegnoti iz vode i taki spraviti v špitao. Dvema rešo živlenje. V pondelek popoldnevi sta se štela voziti v čuni dva kopalca po potoki pri Velikoj Nedeli, šteri je preci globoki. Ar sta ne poznala nevarnih vrtincov, se njima je čun prevrno i sta se oba vtaplala. K sreči je to vido mlinar, ki ma tam mlin, skočo oblečeni v vodo i plavao za njima. Oba je srečno rešo gvüšne smrti. Bila sta to vučitela Knafeljc i Belšak. SVETOVNI GLASI. Ne samo deco, nego tüdi ženske kradnejo v Ameriki. Pri belom dnevi so te dneve vkrali ženo ednoga milijonara. Mož je dobo pismo, v šteroj njemi pišejo, če šče rešiti svojo ženo, more plačati 25.000 dolarov. Tüdi Ženskam v Ameriki je ne varno več hoditi po mesti ne po dnevi, tem menje pa po noči. Štiri dece je porodila. V Neveri na Francoskom je edna ženska po imeni Dautun povila štiri dece. Edno med njimi je taki po rojstvi mrlo, ostati trije so vsi zdravi i čvrsti, kak tüdi njihova mati. Most se podro z več sto lüdmi. Na kitajskom v mesti Sangar blüzi Sainghaja so prirediti te dni na ednoj vodini veliki kres, pri šterom je prisostvüvalo vnogo lüdstva. Lüdstvo je gledalo kres iz mostov. Eden most je bio v slabom stani i se je pod težinov lüdstva zrüšo, gde se je več sto lüdi vtopilo v vodi. Pisma z misijonov. Kak so prišle naše sestre iz Junnanfüja v Chaotung. Chaotung, 10. apr. 1937. Prečastiti gosp. urednik Josip Klekl ! Končno vendarle po treh mescih in 20 dneh smo došle v naš Chaotung. Blagovolite torej prečastiti gospod prisluhniti skromnemu pripovedovanje o našem polževem pripovedovanju ! 20. januarja smo prirajžali v Yunnanfou, misijon č. g. Kereca. Tukaj delujeta še dva č. g. Slov. salezijanca, g. Majcen in g. Meolic. Prišli so nas na kolodvor pozdravit vsa salezijanska družina s številnimi gojenci, dva franc. misijonarja in č. s. prednica franc. sester, ki nas je po kratkem odmoru v sal. zavodu odvedla v njihov zavod, kjer smo ostale do odhoda v naš Chaotung. V zavodu č. g. salezijancev nas je pozdravila mila godba, ki nam je z lahka privabila solze v oči. V Yunnanfouju smo ostale do 10 marca. Bili smo namreč obveščeni od državne in cerkvene oblasti, da so vse karavanske poti zasedene od roparjev. Kitajci so imeti namreč 12. februarja novo leto in za takrat žeti biti bogat sleherni. Pričele smo sedaj z učenjem kitajščine. Profesor naš je bil č. g. Majcen, ki je pravi veščak tega jezika. Oh, veste, še nekaj naj vam povem namreč, da sem v slavnem Yunnanfouju po dolgem zopet slišala zvonenje! Bilo je zvečer, ko sem zrla na občudovaje krasno zvezdnato nebo, ko naenkrat kakor, da bi se iz spánja zbudila zasliši več zvonenje. O, pozdravljen, blagoslovljen Večerni zvon, ki iz tujega stolpa prinašaš domače glasove, se mi je izvilo globoko iz duše! Za časa tukajšnjega bivanja smo bile trikrat povabljene na kosilo v hotel ge. Res-najovičeve, ki je rodom sicer Rusinja, a po pokojnem soprogu Jugoslovanka. G. Resnatovič je doma iz Črne gore, ki pa je bil žal, prošlega leta žrtev sovr. atentata. Oprostite, drugič kaj več podrobnosti! Pridrüžimo se čim prej naši karavani, ki odrine 10. marc. na čelu dveh spremljevalcev došlih iz Chaotunga. Č. g. J. Kerec, nas velikodüšno spremlja na tej poti. 12 konjev je nosilo našo prtljago. Mi pa smo se voziti prvi dan z áutom, ki je tokrat jasno dokazal svoje značilne posebnosti. Imel je točno dve uri zamüde, proti poldnevu pa je motor sploh odpovedal, in mi smo morali na trato sedet in čakat kdaj bo prišel drugi autobus za nami. Ta čas smo opraviti Skromno kosilo. Ga. Lepetitpas nam je dala nekaj na pot in smo izvlekli iz naše košarice pečenega petelina in kruha. Okrog 2h je prišel za nami drugi autobus, ki nas je vozil po velikih strminah a še po precej dobri cesti naprej v Jankai. (Dalje) Razglas. Upravna občina Turnišče sporazumno z upravno občino Dobrovnik razpisuje delo za napravo mosta Čez potoka Ledave med k. o. Turniščem in k. o. Dobrovnikom, za dan 20. junija 1937 ob 2 uri na licu mesta. Sestanek v Turnišču občinski dom. Licitantje si lahko ogledajo načrt vsak dan v občinski pisarni v Turnišču med uradnimi urami. Lahko se pa dajo tudi pismenene ponudbe kolkovane z Din. 50-— vroke ali na pošti na naslov Predsedniku občine Turnišče. Turnišče, dne 10. VI. 1937. LITROP ŠTEFAN l.r. predsednik. Miha Kovan: Na počitnice. Zapel je šolski zvonec. Kakor jata brezskrbno škorcev, se je vsulo skozi vrata krdelo učencev in učenk. Zvonec jim je tokrat zadnjič zapel konec šole in obenem konec leta. Na licih se jim je prelivala radost. Vsi so biti veseli, srečni. Nikjer kislega obraza. Sama pesem, sama mladost. Biti so, kot rože v spomladi, kot blesteča se rosa v jutru sončnega poletja. Raz-greti in navdüšeni vzkliki so se raz-legali in odmevali in zopet vračali ter polnili mlado dušo še z večjim navdušenjem in hrepenenjem. Konec šole! Zopet prostost! Pozdravljena domáča streha, ti mati, ki vedno kličeš in va-biš, pa četudi je sin padel, samo da je potem zopet vstáli Samo cvetje, sama pomladi Z najbogatejšim! žarki je tistokrat sonce poljubljalo zemljo, poljubljalo probu-jajočo se Pomlad; okoli gimnazijskega dvorišča pa se je, kot nalašč, akacija odela v svojo najbohotnejšo opravo, pregrnila se je z omamljívim, duhteče cvetjem in to cvetje je pelo. Med vejevjem so se zletavali roji čebel in nabirati medü. Res prava Pomlad. Devedeset fantov in deklet, polnih nade in upov na srečno prihodnjost, je zapüščajo šolo. Nikdo se ni ozrl nazaj, kajti takrat je srce reklo: »Le ven, le v prostost, le v veselje. Nihče ni vprašal, kam. Le naprej! Le ven iz oguljenih klopi,' da le brez nadležnih cvekov. Vsakega je že čakala z razprostrtimi rokami mati, očé, domačija. Kdo bi se ne razveseli! ob tem pogledu. Srce, čeprav negovano s samim trnjem, bi se moglo ob tem vzra-dostiti; še tako ohromljeno in oka-menelo srce bi ganil in omamil ta prijeten vonj po pomladi — mladosti. Sčasoma se je drüžba porazgubila. Odšli so v svet, v veselje, v trpljenje. Le par mestnih fantinov je še postapIjalo po ulicah in se drlo s kurjimi, hreščečimi glasovi. Dan se je nagibal čez poldan. Sonce je začelo močneje pripekati na izsušeno in izpito zemljo, a četrtega razreda več tisto leto ni bilo. Po prašni, z vitkimi topolami zasenčeni cesti je šel mlad študent. Šel je tja, kamor leti vsak ptič spomladi, leti toliko časa, dokler mu ne omagajo peruti, pa še ko je na tleh brez moči, še hrepeni tja in napenja zadnje sile, da bi poletel v rojstno gnezdo. Korak mu je poskočen kot pesem. Glava je polna misli na domačijo, ki ga čaka, ki ga hoče, ki ga ljubi. V soncu ožgani obraz mu kar žari v veselju in sreči. On pa stopa in se ne zmeni za ptiče, ki so prepevali in se skrivali med listjem, ne zmeni se za polje, ki se je na obeh straneh raztezalo vse lepo, zeleno pisano v duhtečem cvetju. Kolikor bliže je proti domu, tem lažji je korak, tem svetlejši je obraz, kakor da bi ga gnala neugašljiva želja k materi, ki umira, in bi še enkrat rad njenega blagoslova. Kako hrepeneči so pogledi. Ko bi mogel, kar zletel bi kot ptiček, ko se mu odpre zaduhla kletka. Glej tam v daljavi, v cvetočem dnevu, med prijaznimi sadovnjaki in njivami zagleda belo domačo kapelico, ki so jo postaviti, ne ve kedaj, toda je že dolgo od tega, njegovi pradedje. A notri na lesenem podstavku stoji Marija, s sladkim nasmehom na ustnih in obraz ji je ozaljšan z ovenelimi poljskimi rožami. Ona tam stoji podnevi in ponoči, pozimi in poleti' in blagoslavlja in čuva polje, pred slano spomladi, a poleti pred točo. In njen blagoslov polni po žetvi skrinje, polni hrame z zadovoljstvom in radostjo. (Dalje). 4 NOVINE 20. junija 1937. Pisma naših iz tüjine. Nemet Marija, La Chatre, Francija iz Kroplivnika: Pisma sve z materjov na vse kraje pošilale, da bi mogle vüzemsko spoved opraviti, ali níšče se ne odzvao najnoj prošnji; liste redno dobivam, Bog povrni, priznani, da brez njih ne bi mogla ostati Marijina verna hčerka; v M. Listi se mi vse lepo vidi, posebno ono od Marijinih drüžb; vsikdar sem želela postati Marijina drüžbenica i lani se mi je žela na veselje mojih starišov spunila. Veseli den je bio to za mene, kak den prvoga sv. prečiščavanja i ferme. Vüpam se, ka me Marija ne bo zapüstila. Pozdravlam očo, dedeka, babico, sestro, rod, botrino, oskrbnike z familijov, gračke fare dühovnike, posebno Marijine drüžbenke, sosede, pajdašice, poznanke, vsem se v molitev Priporočam. Zorko Frančiška, Cheminon, Francija iz Melinec: Odločila sem se, da vam pošlem rešitev vgank od meseca maja. Lepa hvala za lepi Marijin List i Kalendar. Prosim vas, spišite me v drüštvo „Dom sv. Frančiškaˮ, v Jezušovom imeni plačam vsako leto k Božiči na pomoč siromakom. Naj dober Jezuš blagoslovi celo Slov. krajino iz Presv. Olt. Svestva. Jeneš Marija, Vailly, Francija iz Odranec: V lübezni do Boga vas goreče pozdravim i vam želem lübo zdravje, da bi dugo mogli vrejüvati naše liste, ki so potrebni v tüjini, posebno nam mladini. Jezuš naj vam plača vaše trüde i težave, štere nosite za nas. Pred ednim mesecom sem čtela v Novinaj, ka ste uvrstili moje rendice, o kak sem bila vesela, da ne ste se spozabili z sirote v tüjini. Verti pa vertinji sem pravila, ka sem v Novinaj. Sta me pitala zakaj. Sem ovadila ka zato, ka komaj vsaki 14 dni ali mesec dni smem k meši. To jiva je tak genolo, da odsehmao ne samo jaz, nego vsi idemo vsako nedelo k božoj slüžbi i če je ne doma, se 10 km. daleč pelamo z autom. Zato pa srčna hvala za trüde. Pozdravlam vas g. urednik, čtevce naših listov doma i v Franciji, svoje stariše, brate, sestre, dühovnike beltinske i občino Odranci. Pošilam vam vganko. Žalosti nas, ka je edna Slovenka z Goričkoga vkrala verti 4000 frankov i nam vsem s tem napravila špot. Je z Goričkoga i je zdaj zaprta. Dober jabolčnik in vino dobite pri FRANC SENČAR MALA NEDELJA. Drago mi domovje si!... O Slovenska ti Krajina, drago mi domovje si, naj Slavi te pesem moja, dokler svet stoji! Bila zibelka si moja, bila moj mladostni sen, zdaj vodnica v dneh si boja meni, zemlja rodna ti! Hraniš bisere predrage, ljube moje stariše, in Slovene hraniš blage, draga zemljá rodna ti! Pozdravljena zemljá draga, Varuj te Bog, do konca dni, nikdar te naj ne zapusti! Pozdravlena zemla draga! Mir. Lesnik. POSESTVA. PREKMURSKA BANKA D. D. v Murski Soboti PRODA po ceni in pod ugodnimi plačilnimi pogoji sledeča svoja posestva: ANDREJCI: Hiša in gospodarsko poslopje iz opeke ter 8 oralov zemljišča; CANKOVA: 2 hiši na Glavnem trgu (Šadl) ter 7½ oralov zemljišča. (V hiši se nahaja trgovina); FOKOVCI: Gostilniška hiša in klavnica iz opeke z vrtom in sadovnjakom; GORNJA LENDAVA: Hiša iz opeke (bivša videnska šola) z vrtom in sadovnjakom; KOROVCI: 11 oralov prvovrstnih njiv in travnikov; MORAVCI: Hiša in gospodarska poslopja iz opeke ter 9 oralov njiv, travnikov in gozda; PORDAŠINCI: Hiša in gospodarsko poslopje ter 3¼ oralov zemljišča; ROGAŠEVCI: Trgovska hiša s pekarijo, vrtom in sadovnjakom: SERDICA: Velika trgovska hiša s klavnico in vrtom ter 1 oral travnika; Sv. JURIJ: 2 orala lepega gozda. Zelo ugodna prilika za naküp nepremičnin I CENE. Živina. Kg na živo vago v dinaraj: Jünci debeli 4.50-4.75, poldebeli 3.75—. 4.25, biki za klanje 3.20—3.50, krave za klanje 3—4, plemenske krave 2.90—3.65, krave za kolbase 2—3.50, telice .3.70—5.50, teoci 6—7.50, praščiči 5.50—7.25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 90—110, 7—9 tjednov stari 120—130 Din. po falati. Konji 3000—3500 Din. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 180, žito 130—140, oves 110—120, kukorica 100 do 115, grah 250—260 Din. Vreme: Oblačno z vetrom, na mestaj deževno, potom velika Vročina z grmlajcov. Senje: 21. jun. Grad G. Lendava, 24. jun. Razkriž. ŠPORTNIKI... IZLETNIKI! 25- 29" Turisti, biciklisti, skauti, nogometašl, udobnejše In prikladnejše pri tem pa cenene obutve ne boste našli razen naših specijalnih sportnih čevljev. Omogočijo Vam sigurno In lahko hojo in pri vsakem koraku popolno sigurnost. Izdelani so iz močnega rjavega platna z nerastrgljlvlm hrapavlm gumastlm podplatiom. Moški visoki Din 35,— niskl 29.— Ženski in fantovskl visoki 29.— nizki 25.— Otroškl od Din 15.— do 25.— po velikosti. Pošta. Törnar Jožef, Poupardine. Din 95 40 sprejeli. — Konkolič Marija, Belair. Din. 69-95 sprejeli. — Vinčec J. Canada. Pismo šlo. — Mesarič Bara, Bratonci. Ivan v Franciji ma za letos vse plačano i 10 Din. je še više. Daj nam glas, kama naj obrnemo teh 10 Din. — Horvat Janči i Seredi Marga, Francija. Casar Jožef je plačao za vaj naročnino, za prvoga 50 Din., za drügo73 Din. — Hozjan Anica, Fancija. Od g. dühovnika sprejeli 50 Din. naročnine. — Slika od Müre. „Hvala Bogi, zdaj je vse v na-vilaj, samo grmaditi šče mamoˮ, si je zgučao Janči í čakao od očo odgovor. A vlejao se je dež i mogli so nehati. Pribežali so k Vančovomi mlini vsi Premočeni. Kda je dež hejao, so šli i popravili razmetane navile. Domo idoč je šo stari Ferenčak naprej, Ančika i Janči pa za njim, tak lačniva, ka so se jima zapletao noge. Po seno so šli drügi den. Pri Ferenčakovih je šlo naprej vse po stárom. Vsaki je opravlao svoje delo. Otava je bila doma i Ferenčak je vido, kak so se lastovice zbirale po droti ob cesti. Vreme je postalo mrzlejše i po ogradaj so že začnoli trgati kukarco. „Drügi tjeden mo mi tüdi trgaliˮ, je pravo Ferenčak svojoj materi, ki je pali ležala v posteli. Janči i Ančika sta hodila vsaki večer lüpat. Jako sta si želela dneva, kda do tüdi oni meli trgače. „V pondelekˮ, je povedao po dugom opitavaji oča, svojima sinoma, „smo meli trgače.ˮ Ančika je v nedelo celi den pri cerkvi, pa doma razlagam pajdašicam, ka do zütra meli trgače. V pondelek večer je prignao Janči, Hozjanovoga, Koceta, Imrija, pa šče dosta drügih je prišlo k Ferenčakovim j lüpat. Šümenov Franc pa Glavačov Štef, sta prinesla trambulice. Pa tüdi domači Janči je znao igrati v kuntro, pa tüdi v brača njemi je že dobro šlo. Olüpali so do desete večer. Vöni je bilo mrzlo plesati, zato so iz hiže odnesli sto i stoce i šli v hižo plesat. „Plesat ne damˮ, je pravo Ferenčak. Molit pa spat, je za poštene lüdi. „Ples?? Jaj Bog moj, ve je pa to nikaj nej takšega. Negda so mladi lüdje hodili po veselicaj, a zdaj toga veselja več nega. Zato smo pa napravili to malo veselje,ˮ je tumačo Janči. Mužikaša sta zaigrala, kanta je romala iz rok v roke i mladi lüdje so se začnoli vrteti. „Šče nigdar je nej bilo takše plesije prinas,ˮ je pravo stari Ferenčak, šče te ne gda sva se müva z Anov vzela. I ne bio zadovolen z mladinov. „Oča vi tüdi plesat, ga je dregno Janči i se nasmejao proti Glav-čovomi, ki je trambulico nekaj trotao. Stari Ferenčak se je nasmehno, kak da bi šteo z nasmehom povedati, ka je njegovo veselje minolo. Plesali so samo do po dvanajsto, ka se nebi zamerili oči i drügim lüdem. Ančika je mela največ plescov, vsaki jo je zvao plesat, čiravno je bila šče mlada. Prle pa kak so se razišli, Janči i njegovi pajdašje, so si zgučali, ka do v nedelo šli v oštarijo, ali pa šče boše v pinteš. Tam je dostakrat boše pa falejše vino kak v oštariji. Zgučali so si ka se zberejo v nedelo včasi po meši pri Koceti. Janči je žmetno čakao nedelo, ki se je strašno počasi bližala. Že v petek večer si je Janči djao peneze, ki je zaslüžo pri kopanji kanala v svetešji kaput, ka nebi v nedelo pozabo. V nedelo, kda je prišeo od velke meše, se je napoto h Kocetovim. Tam so ga že čakali pajdašje i šteli peneze. Največ je med vsemi meo Imri. Bilo jih je šest vseh vküp. Hozjanovoga so ne püstili, mogeo je iti v Orlošček na lovino. Štükali so se kama bi šli. „V Strnčki kot idemo,ˮ je ratao Janči i si popravlao žute vlasé pod kapov. „E, tam je samo nekše bridko,ˮ tisti vse ščejo v peneze spraviti,ˮ je šinfao Franc. Glavačov je znao negdi v glavnoj vulici za dobro vino, ge do na pet litrov pili. Vsem je bilo po voli, samo Janči je čemerno gledao pred sebe. Oča so njemi pravili, ka naj ne čüjejo, ka bi on ge po oštarijaj hodo ali pa celo po pintešaj. Zdaj pa ščejo ravno k njegovomi rodi iti. Po dugom právdami je ostalo po Jančijovom. Šli so proti školi i zavrnoli na levo. Prišli so k novoj, lepo vö spucanoj hiži, ge je Jančija tak sram bilo, ka se ne vüpao genoti. Pa itak je prvi proso liter vina, ka nebi mislili, ka nema penez. Ženska z šörcom gor po prsaj jim je prinesla kupice, a vert pa pod pazjom puno, malo na grli oščrb leno litrensko kanto. Sprva so bili tihi i merni. A gda ' se je razgrela mlada krv naših junakov, so začnoli gučati glasnej i vsaki je šteo meti glavno reč, posebno Janči. Naednok se pa odprejo v hižo dveri i prikaže se Jančijova sestra, Ančika, vsa rdeča v obraz. „Janči domo, je bio njeni pozdrav. Ali že jo je prijao Imri i jo posado na stolec poleg sebe. Včasi sta bile dve kanti na stoli i Ančika je dobila svojo kupico. Od vsakoga je mogla posebi piti. Cajgar na vöri je že pokazao osem i mlada drüžba je začnola veselo prepevali. Tüdi domače dekle so pile i spevale. e se je začnolo vrteti v glavi i reč se jemi je zadrgavala. A naednok se pali odprejo v hižo dveri i pokaže se stari Ferenčak z batom v roki. V tom hipi je Janči postao tre-zen i se poškalo kre verta, ki se je koračo na sredini hiže, k dveram i na škegen. A že je prišeo oča za njim. Janči se je šteo skriti za bližnjim jegjedom, ki je raseo v ogradi. Ravno tisti hip je pa prileto očov bat po Jančijovoj plečaj. Janči se je obrno i vdaro z glavov v jegjed, da je spadno v znak i se onezvesto. Kda je prišeo k zavesti, je ležao doma na listji v štali poleg teleta. Ančika njemi je drügi den tožila, ka tüdi njo bolijo vdarci od očovoga bata. Drgoč, kda je šteo, šteri Ančika ali Janči kama iti, se je vsigdar zmislo na očin bat tiste „nesrečneˮ nedele. (Konec.) Dragomi. Novina izhajajo vsaki četrtek za prišestno nastalo. — Za tiskarno Balkányi Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatalj in uradnik, Klekl Jožef, župnik v pok.