politično oblastjo. To se mi zdi pomembno podčrtati še zlasti zavoljo tega. ker tudi na Slovenskem naslaja polofcij. v katerem je malodane edina oblika politizacije strankar-stvo. Na Slovenskem smo doslej, kar sc politične kulture tiče, imeli tehtno in politološko antropološko zasnovano knjigo S. Južniča Politična kultura. V obravnavanem zborniku Demokracija in politična kuliura (ur. J. Stanič in D. Macura) pa se Južničeva teoretična optika politične kullure dopolnjuje z nadaljnjim teoretičnim osmišljevanjcm pojava politične kulture in ludi s poskusi analize politične kulture na Slovenskem, oprle na empirične študije. V tem vidim pomembno značilnost occnjcvane knjige. Zborniku daje vrednost tudi dejstvo, da je lako glede na proHle avtorjev kot tudi glede na ponujeno vsebino družboslovni splet politoloških, socioloških, psiholoških in kul-luroloških proučevanj. To pa tudi utrjuje skupno težnostno središče knjige: kakšna demokracija in kakšna politična kultura. Političnega kozmosa v Sloveniji, demokratičnih procesov v Sloveniji, politične kulture, ki se razvija na Slovenskem, očitno ni mogoče zajeti samo z enodimenzionalnim družboslovnim pristopom in enodimenzionalno družboslovno panogo (disciplino). Zlasti še »temne« strani politike, podvodne politične grebene, iracionalno politično življenje lahko osvetlijo mimo politoloških in socioloških tudi psihološki in antropološki pristopi. Knjiga v glavnem odgovarja tem zahtevam. Branje knjige nas opozori, da bo krisiali-zacija novih m racionalnih kulturnih prvin v politični sferi na Slovenskem dolg prtKcs in da smo Sc daleč od priKcsa plodnega in racionalnega razreševanja interesnih nasprotij. Humus, iz katerega raste politična kultura na .Slovenskem, slovensko politično podnebje, nc dajeta podlag za (pre)optimi-stično sklepanje. Čeprav knjiga Demokracija in politična kultura ni »pedagoSko-vzgojno« zasnovana, vendar iz nje veje pomemben mcmento: pomen demokratičnega »treninga« za »pri-učljivost« demokracije in politične kullure v svetu in na Slovenskem. Ravno demokratična politična kultura jc ludi pomembno »skladišče« odpora, ki ga državljani lahko nudijo glede na politične ekscese političnih elit in na izzive, ki jih tekoča, pragmatična politika. zapreden.T zgolj v nenasitno oblasl-ništvo in oblastniško samopaSnost. očitno ni kos. Konec koncev: politična kultura (demokratična ali nedemokratična) se najbolj razvidno kaže v kriznih situacijah v družbah. Naj prikaz knjige Demokracija in politična kultura sklenem s presojo, da je moja ocena knjige pozitivna. V knjigi ne gre za razsekanost problematike na posamezne medsebojno nepovezane dele in v tem smislu lorej ne morem govoriti zgolj o fragmentarni mozaičnosti knjige. Obstaja združevalno ogrodje knjige: državljan kol politično pasiven izgubljenec nc more biti podlaga (parlicipativni) demokraciji in demokratični politični kulturi. Recenzentu te knjige prihajajo na misel besede, ki jih je izrekel Jcan Jack Rousseau: vladavina za ljudstvo je koristna stvar, še bolj koristno opravilo pa jc vzgajali ljudstvo za vladanje. In za konec, če mi je dovoljeno vrnili retrospektivni spominski vložek: če bo kdo Se kdaj kaj delil v slovenski skupščini (parlamentu), naj to ne bodo banane, ampak knjiga - zbornik Demokracija in politična kultura. Ta knjiga bi (ludi) poslancem prišla zelo prav. Družboslovna sporočilnost knjige Demokracija In politična kultura zanesljivo ni zanemarljiva tudi za polilične elite. Builjan Markič Mali narodi in etnične manjšine v nastajajoči Evropi (Zbornik razprav, Muenchen. Slavica. 1993, pp. 1-367) Družboslovje, zlasti sociologija, je bilo dok,-ij skop<5 do teoretične obravnave etničnih pojavov, saj je izhajal» predvsem iz »uni-verzalističnih« podmen o naravi moderne družbe, ko je šlo za stališča, ki so se opirala na »univerzalizem«, lasten parsonsovskemu funkcionalizmu, ali pa razredno-konfliklna stališča, ko je šlo za mantovska izhodišča. Kljub temu etnična problematika ni izginila in se morajo družbene vede k njej vraCali. K (emu silijo zlasti dogodki sami. kjer so etnični konflikti, nacionalne emancipacije itd. v ospredju. Mednarodna konfercnca v Mariboru kot oblika dejavnosti mednarodne nevladne organizacije ISCOMET (3-5. 2. 1993) - z istim naslovom kol zbornik jc imela za cilj osvetliti etnični pojav in njegove sodobne razsežnosti z različnih vidikov. V knjigi je objavljen večji del razprav na tej konferenci, pogosto pa v skrajšani obliki. Nekateri prispevki s konference niso mogli bili objavljeni iz tehničnih razlogov. Prispevki so objavljeni v angleščini, nemščini ali francoščini. Tematika, ki jo jc zajemala konfercnca. jc bila zelo obsežna in r:iznovrstna. Tudi avtorjev jc bilo veliko, kar 70, prišli pa so iz velikega števila evropskih držav in manjšega števila /unaj nje. Gre za znanstvenike. pa tudi za tiste, ki so na meji med »čisto« znanostjo in politiko, zlasti tiste, ki so dejavni v mednarodnih in mednarodnih nevladnih organizacijah Knjiga je razdeljena na 5 delov. Prvi del z naslovom Narodi, države in samoodločba se nanaša na politološki vidik problematike etničnosti danes. Avtorji so: A. E. Campbell, Silvo Dcveiak. Lugi Vittorio Ferraris. Kudolf Hilf, Ivan Kristan. Robert Lafont. Alexander Langer. Robert Mickcy in Adam Smith Albion. Tore Modcen. Janusz Mucha. Peter Pal Toih, Christoph Pan. Yvo Pecters, Albert F. Reiterer. Heinz Tichy. Jacucs Andre, Tchoumy ler Jozsef Vvrost in Vera Zclova. Za tc prispevke jc značilno, da nc postavljajo pod vprašaj procesov nacionainc emancipacije, do katerih je prišlo zlasti na srednje-vzhod-no evropskem prostoru, pač pa do izraza pride kritičnost do - predvsem realsociali-sličnc prclekU>sti. Med redkimi avtorji, ki postavlja načelo nacionalne samoodločbe pod vprašaj, je Alexander Langer. V ideji evTopskega federalizma najde ustrezen odgovor, la federalizem pa postavi v okvire Evropske skupnosti, ki ji je uspelo z.ajcti tradicionalne sovražnike, ustvariti skupen pravni sistem in seveda ekonomsko integracijo. ni pa zavrnila kulturnih ra/lik in samobitnosti etničnih in drugih skupin V okoliščinah, kjer so znadine »manjšine znotraj manjšin«, Yvo Pecters predlaga spoštovanje človekovih pravic, nespremenljivost meja. pripravljenost na mednarodno arbitražo kol instrumente za odpravljanje spopadov (97). Drugi del z naslovom Regionalizem in evropska integracija jc najbližji ekonomskemu vidiku, čeprav niti tukaj ne prevladuje ekonomska analiza v ožjem pomenu. Avtorji so: UIdcrico Bernardi. Bojko Bučar. Gyocrgy Egcr. Miljenka Fischer, Ermin Kržičnik. Alcksa Milojevič. Peter Roberts in Colin C. Williams. Lulz Roem-held. Janusz SIlugocki poudarja pomen regij kot družbenega okvira, prav tako na Poljskem. Ta problem šc bolj poglabljata Peter Rolx-rts in Colin C.Williams, ko poudarjala, da so regije osnovni okviri gospodarskega razvoja. Morda jc najbolj izzivalen prispevek Aleksc Miojeviča (tedaj) iz Sarajeva, ki po kvantitativni plati hoče dokazati, da sta centralizem v organizaciji Bosne in Hercegovine in koncentracija Muslimanov v okolici glavnega mesta pripeljala do gospodarske nadvlade Muslimanov v Bosni in Hercegovini, Gyocrgy Egcr pa piše o vplivu državnih meja na demografske razmere na Madžarskem ter poudarja nujnost obmejnega sodelovanja, da ne bi prišlo do negativnih pojavov v strukturi prebivalstva in do asimilacije, ki jc bila pogosto prisilna. Tretji del. ki je - pogojno povedano - kuliurološke narave, ima naslov Jezikovne. kulurne in verske pravice. Tu so objavljeni prispevki avtorjev: Jaumc Cortîcra Pou. Henri Giordan. Majda Kaučič-Baša. Vera Klopčič. Mirko Križman, Norman Labrie. Sonja Novak Lukanovič, Drago Ocvirk in Inka Štrukelj. Labriejev prispevek se nanaša na jezikovno sestavo Evropske skupnosti. Poudarja potrebo po uveljavitvi regionalnih jezikov znotraj skupnosti. Ta kol tudi dnigi avtorji poudarjajo potrebo po jezikovnem načrtovanju. Celrli del sc nanaša na etnične odnose v ožjem pomenu in je morda najbližji sociološkemu vidiku. Avtorji so: Viera Bačova in Štefan Šutaj. Yehuda Bien. Jadranka Cačič Kumpes. Sergej Flere. Bettina Gruber in Werner Winiersteiner. Max Hallcr izraža svoje zadržke do rasti Evropske skupnosti zunaj določenih meja velikosti, kjer organizacije postajajo prevelike in neučinkovite, prav tako pa opozarja na potrebo po Icgitimileli te skupnosti, ki naj bi izhajala iz »korporativnega zastopstva«. Bačova in Šutaj pa pišeta o »rcslovakizaci- 1047 Teorija in ptaksa. let ÎI). «I 9-IU. l.|uN|ana 194.1 ji«, procesu spremembe nacionalne identitete v delu Slovaške, kjer prideta do sklepa, da so ljudje po drugi svetovni vojni spremenili etnično pripadnost v slovaško iz gospodarskih razlogov in da so s tem dejstvom zadovoljni (242). Sklepi, glede katerih te danes lahko pride do pomislekov in do trditev. da družtijslovci niso cepljeni proti etno-centrizmu. Peti del pa zajema študije primerov, ki se niso dali vključiti drugam. Tomas Cramer piše o Samih v štirih državah. Werner Holtz in Rainer Muenz pišeta o multilingvizmu na Gradiščanskem. Henrv' Huttenbach kontra-stivno primerja razvoj Estonije in Slovenije. Birgit Oigla piše o samoidentiteti Ciganov. Matjaž Klemcnčič o ameriških odmevih na osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. Yulian Konstantinov oriše bolgarske Pomake. Gerhard Scewan piše o madžarski nacionalni politiki (1949-90). Edith Szegedi o medetničnih razmerjih v Romuniji, Maurizio Tre-mul pa o problemih varstva Italijanov na Hrvaškem in Slovenskem. Knjiga vsebuje zelo raznovrstne prispevke. ki variirajo med sociolingvističnimi empiričnimi študijami in policy usmerjenimi prispevki. Slednji so seveda zanimivejši. Čeprav ni pričakovati od knjige, ki je sledila takemu posvetu, da bi našla enotne rešitve za pereče probleme, v'sekakor pa najdemo obilje mnenj. Kljub temu prevladujejo optimistična staliSča do novih razmer zmage nad komunizmom in odprave multinacionalnih »imperijev« in držav. Človekove pravicc. razvoj in izobraževanje naj bi zadostovali za urejanje zadev v medetničnih odnosih. Ni pa videti kakega aktivnejšega staliSča Zahodne Evrope, ki bi kazal na posredovanje v insti-tucionalizaciji civilnih družb v Vzhodni Evropi, kot jc bilo po II. svetovni vojni v Nemčiji in na Japonskem. SergeJ Flere TH. BERGMANN. G. SCHÄFER Lev Trocki - kritik in zagovornik sovjetske družbe (Theodor Bergman/Gert Schäfcr (Hg ): Leo Trotzki - Kritiker und Verteidiger der Sow- jetgesellschaft (Beiträge zum internationalen Trotzki-Symposium, Wuppertal 26.-29. März 1990). Mainz: Decaton Veriag. 1993. 3-^6 strani. Od 26. do 29. marca 1990 jc bil v nemškem rcvirskem mestu Wuppcrtal-Barmcn. rojstnem kraju Friedricha Engeisa. mednarodni simpozij o Levu Davidov-iču Trockem z naslovom Lev Trocki - kritik in zagovornik sovjetske družbe. Neutrudnemu univ prof. v pokoju dr. Theodorju Bergmannu iz Stuttgarta nedvomno pripada zasluga, da je žc drugič zbral več kot sto raziskovalcev na mednarodnem posvetovanju: po mednarodnem simpoziju (oktobra 1988) o enem izmed najvplivnejših sovjetskih teoretikov in politikov v dvajsetih letih ter Stalinovi žrtvi - Nikolaju Ivanoviču Buharinu (1888-1938)' tokrat še posvetovanje o Levu Trockcm. ki se ga je udeležilo več kot 130 raziskovalcev iz 19 držav (Evrope. ZDA, Kanade, Mehike. Avstralije. Izraela in Kitajske). Tako kot je simpozij o N. Buharinu simbolično označeval in sovpadal s stoletnico rojstva, petdesetletnico nasilne smrti ter s sodno in politično (Moskva. 4. februarja 1988) ter moralno in znanstveno rehabilitacijo tega »pozabljenega« sovjetskega teoretika, je tudi simpozij o L. Trwkem (1879-1940j sovpadal s petde-sctlctnico njegove nasilne smrti, toda brez sodne in politične rehabilitacije »sovražnika ljudstva«, ki smo jo tedaj pričakovali iz Moskve. Tamara Deutscher (žena pokojnega Isaaca Deutscherja. priznanega biografa Trockega in Stalina) jc prav zato v pozdravnem pismu udeležencem posvetovanja z grenkobo zapisala, da je »dejstvo, da do današnjega dne v nasprotju z drugimi žrtvami Stalinovih ostudnih zločinov Trocki še ni bil rehabilitiran: do današnjega dne njegov ugled Sc ni bil povrnjen in v panteonu boljše-viikih revolucionarjev je njegovo mesto Sc vedno prazno... Zalo upam. da sc bo v ognjevitih razpravah v Wuppcrtalu Trocki prikazoval v vsej svoji resničnosti, z vsemi ' Th BcrgmannfCi Schafei: Luhllngdei Piinci Nikn-lai Buchonn - Theoretiker und Praktiker des Smposium. Wuppertal. 10.-13 Oktober 19*8) Hamburg VSA-Verlag. HS«. 432 «r (Gle] prikaz v Teoriji in praksi 3-4/1990. sir 478-480: L|ubl|encc parti)e)