OKT. - NOV. 1977
BUENOS AIRES
~f- vf- ■ V :■ _2>
JestiK es el Moiliailor <le la Nueva Alianza
La Antigua Alianza se cumple en Jesus
Los hombres nos „aliamos“ en tre nosotros por medio de pac-tos, acuerdos y compromisos de caracter politico, militar, econo-mico o afectivo. Dics tambien quiso “aliarse”, “comprometerse", “ponerse de acuerdo” con nosotros, que somos su imagen. Y eso porque nos ama, y en consecuencia, quiere entregarse a nosotros y que nosotros ncs cntreguemos a EL
Por medio de Moises, Dios concluyo su primera Alianza con el Pueblo de Abraham. Pero El quiso renovarla y perfeccionarla con el pueblo de Jesus, que somos nosotros. Asi lo anuncio el pro-feta Jeremias: Llegaran los dias ,dice el Senor, en que hari una Nueva Alianza con la časa de Israel y con la časa de Juda. Pondre mis leyes en su conciencia y las grabare en su corazon, y yo sere su Dios y ellos mi Pueblo.
Todo lo anterior —toda la historia de Israel, con su culto, su Ley y sus instituciones— era el anticipo y la figura de lo que iba a venir. Era la preparacion de Cristo, conducia a Cristo, y alcanzo su pleno y definitivo cumplimiento en El. El iba a inaugurar y a sellar la Nueva Alianza en tre Dios y nosotros. Una Alianza mas perfecta, fundada sobre promesas mejores, leemos en la Carta a los Hebreos.
Jesus v ne a los hombres con Dios
Jesucristo es el Mediador de la Nueva Alianza. El es el Profila que nos habla definitivamente en nombre de su Padre, y a quien Dios acredito con milagros, prodigios y signos, realizados por su intermedio, como se nos dice en el Libro de los Hechos de los Apostcles. El es el Sacerdote que se ofrecio a si mi smo y que intercede por ncsotros delante de Dios. El es el Rey, que ha reci-bido de su Padre el poder para someter y “reunir” todas las cosas.
Slika na 1. strani platnic: Kranj na Gorenjskem.
Škofovska sinoda: kateheza otrok in mladine
V petek, .‘30. septembra, na koc) sv. Hieronima, cerkvenega učitelja in prevajalca svetega pisma, bo v Vatikanu, pri sv. Petru, začetek petega zasedanja škofovske sinode.
Med udeleženci bo 14 zastopnikov Vzhodnih cerkva, okrog 150 delegatov škofovskih konferenc, 10 predstavnikov Zveze višjih redovnih predstojnikov, 17 voditeljev papeških kongregacij in tajništev, glavni tajnik sinode in okrog 25 članov, ki jih bo po pravilih imenoval sv. oče Pavel VI.
Slovenske škofe bo zastopal dr. Janez Jenko, škof Slovenskega Primorja, iz Argentine bodo navzoči: kardinal Primatesta, nadškof Lopez in škof Bozzoli. iMed visokimi kardinali bodo: Hrvat Šeper, Poljak Wojtyla, Ukrajinec Slipyi, Nemec Hiiffner, Brazilec I.orschei-der, Italijan Poma; za njimi ne bosta zaostajala severnoameriški nadškof Bernardin in Francoz Etchegaray.
Na sinodi, ki bo predvidoma trajala štiri tedne, bodo zbrani očetje, zastopniki božjega ljudstva, razpravljali o katehizaciji danes, posebej otrok in mladine.
Peta sinoda bo tako rekoč nadaljevanje četrtega zasedanja pred tremi leti, na katerem so govorili o evangelizaciji današnjega sveta. „Evangelizirati pomeni za Cerkev prinašati veselo oznanilo v vse plasti človeštva in z vplivom tega oznanila od znotraj spreminjati in prenavljati človeštvo", pravi apostolska spodbuda Pavla VI.
Pri evangelizaciji je seveda pomembna vsebina, ki mora odgovarjati zvesto božji besedi; toda to ne sme zakriti pomembnosti poti in sredstev. Apostolska spodbuda Pavla VI. je opozorila na nekatera pota. Med temi: pričevanje z življenjem, živo pridigo, besedno bogoslužje, uporabo družbenih občil, nujnost osebnega stika, vlogo zakramentov, ljudske pobožnosti in katehezo, o kateri bodo temeljiteje razpravljali na sinodi.
Kateheza — sistematičen pouk — „skuša poglobiti, utrditi, okrepiti in privesti do vedno večje zrelosti vero tistih, ki pravijo, da že verujejo in da so že verniki, da bi bili to še bolj". Kateheza mora zato razsvetljevati vse dobe človeškega življenja, poseben sijaj pa mora imeti v otroški in mladostni dobi, ko mlad kristjan postavlja temelje svoji veri.	A. S.
Krmar današnje Cerkve
V zadnjem letu se je papež Pavel VI. udeležil 30 verskih slovesnosti, sprejel 29 skupin škofov iz 11 držav na obisku ad limina, govoril trikrat kardinalskemu zboru, sprejel 21 novih poslanikov, 32 državnih poglavarjev, predsednikov vlad in ministrov, 25 poslanikov, ki so že akreditirani pri ap. sedežu ali pri italijanski vladi. 45 drugih osebnosti mednarodnih organizmov in ustanov, 71 posebnih skupin in 14 skupin in visokih predstavnikov nekatoliških in ne-krščanskih verstev. Vsako sredo je imel splošno avdienco.
Eden najpogostejših govorov papeža v preteklem letu je bila notranja edinost cerkvenega občestva proti grožnjam slabo ume-vanega pluralizma in negibljivo-sti tradicije po drugi strani. Jasnost je zahtevala nekatere boleče ukrepe tako proti nadškofu Lefe-bvru kot proti opatu Franzoniju. V središču pastoralne dejavnosti Pavla VI. so bili zakramentalno življenje, kult in krščanska pobožnost. V zvezi s tem je napisal pismo ob mednarodnem evharističnim kongresu v Filadelfiji, daroval sv. mašo v Bolseni ter obhajal praznik sv. Rešnjega telesa v baziliki sv. Pavla. Priporočal je spoved prvoobhajancev in vseh o-stalih vernikov. Marijinemu češče-nju je posvečal angelsko molitev vsako nedeljo opoldne, sestavil raz-
lične poslanice in pisma kardinalu Š ep er ju ob proslavah v Solinu, ob odprtju svetišča v Guadalupe in ob 60-letnici prikazovanj v Fatimi.
Preuredil je papeški svet za laike in komisij|o ,(Pravičnost in mir.“ Prav tako je v 14. letu svojega papeževanja Pavel VI. reorganiziral rimsko škofijo. V tem letu se je tudi trudil lajšati položaj Cerkve, kjer je v težavah. Cerkev ne želi privilegijev, ampak samo možnost lojalno sodelovati za skupno dobro ob medsebojnem spoštovanju svobode in pristojnosti. V ta okvir je treba vključiti obisk msgr. Casarolija v Bolgarijo in pogostne stike Apostolskega sedeža z različnimi predstavniki oblasti iz držav vzhodne Evrope.
Te zadeve je papež poudaril v govoru kardinalom junija 1976, potem pa v avdiencah škofom iz Češkoslovaške in Madžarske. Pripomnil je, da je prišlo v omenjenih deželah do zboljšanja verskih pogojev, četudi so še vedno nekateri problemi, ki jih je treba rešiti.
Dokajšnja je bila papeževa dejavnost tudi na ekumenskem področju. Omenjamo srečanja z anglikanskim primasom Coghanom, skupno molitev z njim v Sikstinski kapeli, obisk vatikanske delegacije pri romunskem pravoslavnem patriarhu, papeževe številne govore
v korist ekumenizma, npr. ob avdienci osebju Tajništva za edinost kristjanov, ali 6. junija 1976 ameriškim škofom in skupini Italijanov, ki so mu poklonili prvi izvod medverskega prevoda novega sv. pisma v italijanščini.
Pavel VI. je v svojem 14. letu papeževanja zelo poudarjal temeljne človekove pravice, kot je na primer pravica do življenja. Za svetovni dan miru je obrazložil
temo: Če hočeš mir, brani življenje. Nastopil je proti splavu, proti individualnemu in kolektivnemu zločinstvu ter proti terorizmu in mučenju.
Pavel VI. se je dalje neprestano boril za mir. To je podčrtal zlasti v govorih kardinalom, državnikom in politikom. Izrecno je izrazil svojo željo, da bi prišlo do miru na Severnem Irskem, v Južni Afriki, Rodeziji.
Pavel VI. je sam in po svojih predstavnikih vedno zastopal težnje po človeškem napredku, razumevanju med narodi, po mednarodni pravičnosti, po reviziji izmenjalnih in trgovskih sistemov, po širjenju pismenosti in kulture ter pozival k prenehanju nasilja, ugrabitev oseb in mučenja pripornikov. Pospeševal je obrambo o-kolja, počlovečenje socialnih struktur, podpiral obrambo manjšin. Omeniti je treba tudi borbo Pavla VI. proti mamilom, nastope v ob-brambo človeških pravic (v poslanici evropskemu svetu), pravic izseljencev in njihovih družin, delavcev in tistih, ki se poslužujejo družbenih občil.
Časi so težki, je dejal papež v avdienci 26. januarja 1977, zato moramo biti pripravljeni nanje ter živeti z osebno in plemenito vero, moralno energijo in zavzetostjo resničnih kristjanov.
Prebirajmo vsak dan v svojih rokah jagode rožnega venca in opravljajmo to molitev s preprostostjo in gorečnostjo ponižnih, majhnih, pobožnih, preskušanih in zaupnih vernikov. Molimo rožni venec za mir v Cerkvi in v svetu.	Pavel VI.
Janeza Evangelista Kreka delo in plačilo
Janez Ev. Krek je bil, kakor smo videli, neutrudljiv in nadvse požrtvovalen delavec, lahko rečemo da na vseh področjih našega javnega življenja. Veliko delo je opravil na njih vseh. Kaj pa je za to dobil ? Saj je vsak delavec vreden svojega plačila, tudi javni delavec.
Gmotnega plačila Krek ni iskal. Imel je svojo plačo, ko je poučeval; med poslančevanjem je dobival svoje dnevnice. Več ni potreboval, saj je še to, kar je dobival, največ razdal. V novi izdaji Zbranega dela Ivana Cankarja sem našel, da je tudi ta pisatelj nekoč prejel od Kreka 300 kron tedanjega denarja. Urednik sicer domneva, da je to bila nagrada za kak Cankarjev spis, morda za nameravan ponatis knjige Na klancu Moglo bi kaj takega biti. vendar pa ni nemogoče, da je to bil Krekov dar pisatelju, za katerega je pač vedel, kako slabo se mu je godilo.
Gmotnega plačila torej Krek n" iskal. A so še druge vrste plačila, nekatere čisto nravnega značaja, kakor je npr. hvaležnost. O tej sicer pravijo, da je ena najredkejših kreposti, vendar je Krek pač našel koga, ki mu je bil za usluge hvaležen. Enega od njih bomo še
omenili, saj je tudi med nami znan.
Druga vrsta plačila skoraj nravnega značaja so razne časti, npr. odlikovanja, imenovanja za častnega občana, posvetitve del in u-stanov in podobno. Tudi ta je Krek dobil in jih še dobiva.
Odlikovanje je, kolikor vemo, dobil samo enkrat. Pa je še tega takoj odklonil. Škof Jeglič mu je iz Rima prinesel sporočilo o imenovanju za papeškega prelata, po katerem bi mu pripadal naslov monsinjorja. Komaj je Krek za to zvedel, je zahteval od škofa, naj odlikovanje vrne, kar je škof tudi storil.
Zakaj je Krek tako odločno zavrnil papeško odlikovanje, o tem je bilo izrečenih že mnogo domnev, a še vedno si tega ne znamo zadovoljivo razložiti. Bil je pač za tako odlikovanje še zelo mlad, saj ni dočakal niti 40 let. Mlad in življenja poln človek normalno ne išče odlikovanj, temveč dela. Odlikovanja potrebujejo starejši zlasti tedaj, ko morajo opuščati svoje delo in se umikati s svojih mest; takrat jim ta lajšajo odhod in jim dajejo umeti, da njihov trud ni bil zaman in nepriznan. .
Nekaj mesecev poprej, kot je škof prinesel Kreku odlikovanje,
je temu umrla mati. To je bil zanj zelo hud udarec; z materjo je iz-'•ubil svoj dom v Selcih. In morda Se kaj več, saj so nekateri poznavalci Kreka menili, da je po materini smrti postal drugačen in da v to dobo spadajo tudi njegove preizkušnje in težave. Morda je škof z odlikovanjem hotel Kreka potolažiti in je on to vedel, pa tolažbe ni hotel. Kaj vemo, kaj vse je v njem vplivalo, da odlikovanja ni sprejel.
Častnih članstev in častnih ob-čanstev je Krek prejel precej. Ko je med vojno v Ljubljani skrbel za primorske begunce, za Slovence in za Furlane oz. Italijane, so oboji obljubljali, da bodo njihove ob-
čine podelile Kreku častno občan-stvo. Kakor so se stvari iztekle, seveda do tega ni prišlo. Prav je, da se ga vsaj mi še spominjamo in njemu posvetimo kako našo u-stanovo.
Plačilo za delo so lahko tudi uspehi. Krek je brez dvoma uspel v mnogih svojih naporih. Naše zadruge, društva, njegovi spisi in še marsikaj, kar je poklical v življenje, so bile žive priče Krekovih uspehov. Marsikaj od tega je zašlo v težave še za Krekovega življenja, proti koncu je marsičemu zadala hude udarce svetovna vojna. Vendar so ti sadovi Krekovih naporov njega in vojno preživeli. Potem pa so prišle nove težave gospodarskega, političnega, tudi idejnega značaja, ki so Krekove ustanove slabile. Druga svetovna vojna in kar je prišlo za njo, pa je z vsem temeljito pomedlo. Danes ni več Krekovih zadrug, ni njegovih izobraževalnih društev, ni delavskih organizacij, ni stranke. Tako ne moremo nanj obrniti Aškerčevega verza: V svojih delih sam boš živel večno. Kaj je ostalo od njegovih del samo 60 let po smrti? Komaj njegovi spisi, a še ti nam niso dostopni, še te le malokdo pozna in prebira.
Posebna vrsta plačila za kulturnikovo delo so tudi njegovi u-čenci. Krek jih je imel mnogo. Če bi hoteli k razlogom, ki so se naštevali za dokaz, da Krek ni bil politik, dodati še enega, bi dejali, da Krek ni bil politik, ker je imel
in zapustil mnogo učencev. Saj je skoraj pravilo brez izjeme, da si politiki ne znajo vzgojiti učencev in naslednikov. A Krek je bil politik tudi kljub temu, da je znal pridobivati in vzgajati učence. Za to je imel nekaj, kar je politiku celo bistveno potrebno, pa tako rado manjka, namreč izreden dar za pridobivanje ljudi za svoje ideje in vzore. In je imel še drug tak
dar, svojo popolno nesebičnost, da je celo lastne uspehe rad prepuščal drugim in jih tako opogumljal v njihovem prizadevanju.
Krek je že kot mlad profesor zbiral pri sebi na stanovanju dijake. Med drugimi je tedaj zahajal k njemu Oton Župančič, prišel je tudi Ivan Cankar. Oba sta pozneje hodila svojo pot, vendar sta oba v svojih delih postavila Kreku lepe
Znamenje na Sv. Joštu nad Kranjem, kjer je imel dr. Janez Ev. Krek socialne tečaje, sem. ..“
spomenike. Tudi to je plačilo za delo.
Pozneje je Krek zlasti zahajal med akademike. Prirejal je zanje tečaje, med temi tečaje pri Sv. Joštu, ki so postali znani čez slovenske meje. Tem Krekovim učencem se imamo zahvaliti za marsikaj, kar se je pozneje med nami zgodilo in naredilo. Morda ni vse bilo najboljše, a kakor vsa dela tudi najboljšega človeka niso popolna, tako tudi njegovi učenci niso.
Prav izreden in vzoren primer Krekovega učenca je bil pred šestimi leti v visoki starosti umrli Ivan Dolenec. S Krekom se je seznanil v svojih dijaških letih, nato je bil ob njem, kadar in kolikor je mogel. Ni iskal Krekovega nasledstva in ga ni dosegel, za to ni imel ne daru ne značaja. Storil pa je vse, kar je le mogel, da bi ohranil med nami svež Krekov spomin in žive njegove misli. Vse življenje je posvetil tej nalogi: zbiral je gradivo za Krekov življenjepis, tire j al je njegove spise, nič kolikokrat o njem predaval in pisal. Posebnost njegova je bila, da je pazil na Krekove obletnice, in to nikakor ne le njegov rojstni in smrtni dan, in je vsakikrat napisal o njem kak članek za liste ali pa je za to naprosil koga drugega. Gotovo je bil njegov velik uspeh tudi, da je znal poskrbeti vsaj v glavnem za nadaljevanje svojega prizadevanja. Lahko ga razumemo, da je bil srečen, kakor je sam
zapisal, ko je izšla knjiga o Kreku in to celo v zdomstvu. Brez upa zmage in seveda brez uspeha se je trudil, da bi jo izdali tudi doma.
Ivan Dolenec nam je lahko v zgled in opomin. In lep primer hvaležnosti, katere je tako malo na svetu. Saj je prav, da tudi mi po Kreku imenujemo naše ustanove, prav, da se ga spominjamo vsaj ob važnejših obletnicah. A najlepše, kar bi mogli tudi mi storiti, bi bilo nekako utelešenje Krekovega lika v nas samih, tako da bi vsakdo izmed nas hotel biti njemu podoben v svojem delu. Ivan Dolenec je bil vse življenje živ Krekov spomin. Imeti take učence je naj lepše in najdragocenejše plačilo kulturnemu delavcu.
Vinko Brumen
Vseli mrtvih dan
Tiho sredi božje njive šepeta cipresa:
„Danes na stežaj odprta božja so nebesa!"
Duše umrlih romajo v trumah na gomile.
Bele svečke štejejo,
ki so v prst vsadile
njim na čast in v tih spomin
jih roke ljubeče,
solze blagoslavljajo
in spomine davne sreče.
Mirko Kunčič
Janezu Evangelistu Kreku v spomin
Mož, preprost in dober kakor vsakdanji kruh, genij ne za luksuz, temveč za potrebo, genij širokih mas — kje je tvoja skrivnost, kje tvoja veličina?
Ti edini med nami si umel podati narodu ideal v prijemljivi, skorajda materialni obliki njegovih koristi; pokazati narodno svobodo kot rešenico slednjemu delavcu, slednji siroti. Nisi bil zaman svečenik, ki uživa v vidni obliki kruha in vina največjo svetost, zakrament življenja. Ta skrivnostna transubstanciacija snovnosti v idejo je slovenskemu človeku tako po duši, tako domača^ vsednja in praznična hkrati, kakor zvonovi, oltarji, monstrance in sveti obredi ; zato mu ni bilo težko slediti do zadnjega možu, ki jo je oznanjal. Tako si rasel v sebi in v dušah, ki si jih bil zbral okrog sebe; izčistil si se ob njih, obhodil, apostol, južne pokrajine, potrdil brate v zavesti. Potem pa si se vzpel do zadnjega, do svojega velikega čina, nevarnega in drznega, toda odločilnega zate in za nas: potegnil si črto in ločil si duše po veri in neveri v dve vrsti: v ljudi s tvojo
vero, s tvojim upanjem in s tvojo ljubeznijo, in — v druge. S tem činom si tvegal vse, del si na tehtnico sebe in svoj narod, sedanjost in bodočnost. Blagor nam. Tedaj šele si postal naš centralni duh, srce v sredini; zakaj vsi smo začutili, kako so pri tebi naše stopinje v varnih, zvestih rokah.
Oton Župančič
Ufolitveni namen
ZA OKTOBER
Splošni: Da bi se ob petdesetletnici prvega obhajanja »Misijonskega dneva" okrepila v kristjanih misijonska zavest, zasebna in cerkvena, glede vseh narodov.
Misijonski: Da bi 50-letnica »Misijonskega dneva" poživila misijonsko sodelovanje, zlasti prek Papeške misijonske družbe.
ZA NOVEMBER
Splošni: Da bi vsi kristjani znali povezovati vero v vesoljno Cerkev s cenitvijo krajevnih Cerkva.
Misijonski: Da bi molitvene oblike in izročila različnih verskih kultur, zlasti v Afriki in Aziji, našle svojo dopolnitev v Kristusu in njegovi Cerkvi.
Pokopališča
Najtišji kotički sveta so pokopališča, majhna pokopališča, o-skrbovana in negovana in tudi zapuščena z majhnimi, zaraščenimi gomilami in vegastimi križi, z nizko, od rje prezrto železno ograjo in z vrati, ki se ne dajo več zapreti.
Pokopališče na Bledu, pokopališče v Podbrezjah in pokopališče v Eisenerzu. Tu imam svoje ljudi. Od pokopališča na Bledu, ki je veliko in lepo, sredi travnikov, ki gledajo proti Zasipu, pa do majhnega v Eisenerzu, ki je domala v skalo vsekano, je velika razlika. Vendar mislim takole: Pokopališča so po vsem svetu in grudica se drži grudice prsti. Vse je celota, meja med državami teče samo povrhu. Tako so grudice združene, prst se preliva v prst in mrtvi so si na ta način vsi sosedje. Tisti, ki leže na blejskem pokopališču, in tisti, ki leže v Eisenerzu. Na Bledu imam starega očeta in staro mater, nekaj teta in dobrih prijateljev, v Eisenerzu imam samo enega. Ko je bil živ, je imel na krtačo počesane lase in brke, znal je igrati citre in zbiral je zdravilne rože in doma kuhal čaje. Bil je miren človek, ki je malo govoril in veliko bral in je imel sive oči, nič žandarske, čeprav je bil žandar trideset let.
To je bil moj oče. Smrt ga je našla v gmajni nad Eisenerzom neko popoldne, ko je nabiral suhe smrekove storže. Pokopali so ga v Eisenerzu, na majhnem skalnatem pokopališču, ki je tako plitvo, da v hudi poletni vročini čutiš mrtvi zadah iz zemlje. Lesen okvir je okoli gomile in lesen križ je ob zglavju in na njem je zapisano samo eno:
Franc Mauser
Samo to. Nazadnje ni važno,
kdaj si se rodil in kdaj si umrl.
V Podbrezjah imam tri svoje, ki tudi gomile nimajo več. Že zdavnaj je več niso imeli. Takoj za vrati smo vsadili v zemljo čudovit lep cvetek — Malči. Bila je stara eno leto, ko je umrla.
Zraven nje smo položili Stan-kota, ki je oddihal leto in pol.
Zadnji je bil Branko — ime so mu dali v sili, zakaj živel je samo dva dni. Tri drobne gomilice so torej nekoč bile na podbreškem pokopališču.
Naj tišji kotički sveta so pokopališča, nekateri se jih boje. Jaz se jih ne bojim. Biti v večni tišini in prisluškovati večnosti mora biti neznansko lepo. In videti
Navček
Vsakokrat
nekaj korakov s pravkar umrlim v deželo,
ki jo vsakokrat
manj
poznam.
Vse bolj mi je neznana. Vse bolj skrivnost. Nič več ni v njej mračno rdečih zubljev vic, nič več pisanih kril angelov, nič več tistega mučenja, ki so mi ga, za pekel, slikali v duhovnih vajah. Tudi marsičesa ni več, kar mi je nekoč teologija govorila o onstranstvu. In kaj vse je vedela o njem! Do kolikih podrobnosti je poznala „drugi svet"!
Zdaj je notranjost prazna vsega tega. Ko se oglasi navček, zagledam v duhu mrtvega, ki ga ne poznam. Gledam ga, ne poznam. Gledam ga, kako je vanj, v sobo, kjer leži, med ljudi ob njem seglo nekaj tujega, neznanskega. In to tuje, neznano, skrivnostno seže ob oznanilu navčka tudi vame. To mi je zdaj onstranost. Skrivnost.
Vanjo se podam s pravkar umrlim. Ga pospremim nekaj korakov. Z dobro mislijo. V molku, kakor je njegov. Svet molk. V občutku nečesa slovesnega, kar preveva najine trenutke. In v strmenju pred novo tujino, ki z mrtvecem vanjo stopava.
A ta tujina, to neznano, to skrivnostno me zajame kot resničnost, ki Jf vse bolj živa, vse bolj prisotna, kakor so mi bili pa nekoč živi in prisotni kamni na božjem prestolu, zublji in udarci bičev po pogubljenih.
Vladimir Truhlar
pehanje ljudi, ki se ženo za slavo in čast, mora biti gledano iz groba kakor muka mravlje, ki se trudi s preveliko drobtino kruha.
Na pokopališču se začenja čas, ki nima več ure. Leži na lesenih križih in na kamnitih, na kapelicah in na gomilah zaraslih samo s travo. Samo ljudje govorimo: če bi ta, ki tu počiva, danes še živel, bi bil star sto let.
Nazadnje, kaj je sto let. Minejo. Lepo je tisto, kar mine.
Da, lepa so pokopališča, kjer smo spet vsi doma. Božje vasi sredi človeških naselij. Čas in večnost na enem kraju.
Karel Mauser
Ivan Cankar
Njen grob
Jeseni smo pokopali mater. Več ne vem, ali je bil jasen dan, ali meglen, ali če je deževalo. Šel sem za pogrebci kakor v sanjah in še zdaj se mi zdi, da so bile sanje vse, kar se je takrat godilo; in da je bilo morda v resnici čisto drugače, nego se spominjam. Prišli smo na pokopališče, da nisem vedel kako in kdaj, nato smo stali
kraj globoke črne jame, iz ilovnate prsti izkopane. Pevci so zapeli, kakor iz daljave sem slišal zamolkle moške glasove, besed nisem razumel. Na debelih vrveh so spuščali rakev v jamo; oboje, rakev in jama, se mi je zdelo preveliko in prečrno za mojo mater, ki je bila drobna kakor otrok. Ko je župnik odmolil ali pa morda že prej, ne vem več — so vsi okrog mene pobirali rumeno prst ter so jo metali na rakev; tudi jaz sem se sklonil, da bi pobral pest prsti kakor vsi drugi; ali skoraj mi je izpo-drsnilo, da bi bil padel na kolena; nekdo me je zadaj prijel pod pazduho. Nato so si pogrebci oblekli črne suknje, zgrabili so za lopate in so metali v jamo prst v težkih, velikih kopicah; spočetka je zamolklo bobnelo; kmalu je bobnenje potihnilo, slišal sem le še pritajeno vzdihovanje in ihtenje. Jama je bila polna, grmadila se je gomila, zmerom širja in višja, ogromna, pretežka za mojo mater.
Kako smo šli s pokopališča, tudi več ne vem. Nenadoma smo sedeli v krčmi in smo pili; nekateri so bili žalostni, nekateri veseli; jaz sem jih gledal in sem jih komaj poznal, moje misli so bile kakor mrtve, v črno jamo zakopane.
Teden dni pozneje sem se odpeljal v tujino. Ves tisti teden nisem stopil na pokopališče; prišel sem do vrat, pa sem se vrnil. Kakor strah je bilo v meni — kakor tisti strah, ki obide vernega človeka, preden stopi v samotno svetišče, pred Boga, sodnika svojega. Malo-
dušen sem bil in slab, nisem si upal, da bi odprl vrata v blagoslovljeni hram, kjer je pod težko gomilo spala svetnica mučenica.
Pet let sem ostal v tujini. Čez pet let sem se napotil, da bi molil ob njenem grobu. Odprl sem vrata in sem šel do srede pokopališča, do križa. Tam sem se ozrl prestrašen. Tuj kraj je bil krog mene, kakor da ga še nikoli nisem videl. Križi, križci, beli in črni kamni, ob zidu vrbe in ciprese, gole, zelene, cvetoče gomile, peščene steze — vse mi je bilo tuje. Groza mi je segala v srce; gledal sem na levo, na desno — od nikoder ni bilo glasu, da bi me poklical, pozdravil. Jaz pa sem mislil, kadar mi je bilo hudo v tujini:
„Pridem do vrat in takrat bom slišal njen glas: Kod si hodil, da te ni bilo tako dolgo? Čakala sem te in nisem mogla spati, celih pet samotnih let!. . . Pa bi šel naravnost do njenega groba in bi pritisnil lice na rosno travo, da bi slišal natanko njen mehki glas in da bi občutil topli dih iz njenih ust. Pripovedovala bi si lepe zgodbe, polne upanja in daljne sreče, kakor vselej, kadar sva bila čisto sama; in bila bi sestra in brat, obadva otroka, obadva oči uprte proti vzhodu, da bi ugledala tisto nebeško zarjo, ki je bila njenemu in mojemu trpljenju od Boga obljubljena..."
Tako sem mislil.
Glasu od nikoder. Pokliči me, o mati, samo zašepeči, zavzdihni pod gomilo, pa te bom slišal!
Hodil sem med križi, kamni in
gomilami; vsi grobovi so mi bili tuji, mrtvi, nobeden me ni pozdravil. Šel sem h grobarju, da bi ga vprašal. Tisti grobar, ki je kopal jamo za mojo mater ter jo izkopal pregloboko, je bil že zdavnaj mrtev. Na pol gluhi starec, ki sem ga izpraševal, je z zaspanimi očmi o-gledoval mojo suknjo, povedal pa ni ničesar. Nato sem šel k Cerkveniku.
,,Povejte mi, kje je materin grob? Saj ste bili s pogrebom, še krono sem vam dal!"
Cerkovnik je pomislil.
„Rekel bi, da je v levem kotu.. . če ni morda v desnem. . . star sem. ..“
Kam se bi napotil, koga bi vprašal?
V krčmi je sedelo mnogo znancev; po obrazih se mi je zdelo, da sem jih videl pred petimi leti, da so bili morda celo pogrebci.
,.Kje je grob, ki ga iščem?"
„Toliko je pogrebov zadnje čase, ljudje pomirajo kakor ob kugi . . . kdo bi štel grobove, kdo se jih spominjal?"
Vrnil sem se na pokopališče, da bi iskal s treznim očesom, z mirnim razumom.
Treba je iskati med samotnimi grobovi, med tistimi, ki se jih dolga leta ni dotaknila zvesta roka. Bog se usmili, koliko samotnih grobov! Polovica pokopališča same puste gomile, brez spomina, brez križa in kamna. Še križi so polomljeni, kamni stoje pošev, besede so obledele. Kaj je bilo napisano na tem križu, ki leži izrvan
in zarjavel na gomili? „Svoji nepozabljeni, na vekomaj ljubljeni materi..." Gomilo je bil porastel visok plevel, križ leži v njem — kod brodiš, ti zvesti sin? Saj je šele pet kratkih let, ko si postavil ta bronasti križ, napisal nanj te goreče besede, prilival potočnicam s solzami, z uporno kletvijo sodil pravičnega Boga! O ljubezen, postala si beseda! Ko si stopila na jezik, te v srcu ni bilo več! Solza kane iz očesa, razpusti se v prahu, vzdih dahne iz ust, izgubi se v vetru! Izrujte križe, prevrnite kamne, gomile izgladite! Križi, kamni in gomile so mrtve besede, govore jezik, ki ga nihče več ne razume...
Ko sem šel s pokopališča, me je zeblo in noge so bile težke. Kakor gre iz cerkve grešnik, ki občuti, da Bog ni slišal njegove molitve; glavo sklonjeno, pogled v tla uprt. Še tisti večer sem se vrnil v tujino.
Zgodi se, da se človek nenadoma zave samega sebe in svojega življenja; kakor da bi planil iz sanj — pomane si oči, ozre se plah ter spozna, da je vse, vse zgrešeno, zapravljeno, izgubljeno, vse, kar je mislil, delal in živel. Tako se je meni zgodilo, ko sem se neblago-slovljen vrnil v tujino.
Neživ živeti — ali bi ne bila skrunitev Boga, ki je življenje? Zaklenil sem se v izbo, zagrnil sem okno. V mojih žilah je tekla kri. moje oči so gledale, moji možgani so mislili, v srcu mojem pa je bila smrt.
Takrat, ko sem vzdignil nogo, da bi stopil v noč, se je roka dotaknila moje rame; čisto narahlo, komaj da sem jo čutil; sladka in topla je ležala drobna materina roka na moji rami. V tistem trenutku, v enem samem, sem premeril pot, dolgo sedem dni hoda. Odprl sem železna vrata pokopališča, šel sem naravnost do križa, nato po peščeni stezi na levo, med tiste samotne, z visokim plevelom poraščene gomile. Druga je bila drugi enaka, toda nič nisem ugibal, nič se nisem motil; s slepimi očmi bi bil našel materin grob, zakaj ona sama me je vodila. Tam, ob samotnem grobu njenem, sem klečal pred njo, prosil sem jo tolažbe in blagoslova.
Zdaj hodim na to svojo sveto božjo pot, kadar mi je težko pri srcu. Tudi nocoj, o mati, ob tej uri, ko so se vse noči razgrnile nad menoj, prihajam k tebi: daj mi tolažbe in svoj blagoslov, da mi kmalu zasije tista nebeška zarja, ki sva jo upala v trpljenju!
Sanjsko življenje
Igra je končana in oder je že teman.
Le pred kuliso znamenja še gori drobna lučka.
Dvorana je prazna.
Bledi kriki čakajo,
da se zabodejo v bridkost
odišlih sanj.
Karel Mauser
Vsesvetna skrivnost
Vstopim na veliko tuje pokopališče:
v vsesvetnih grobovih počivajo mrtvi;
takoj se razplete med nami tiho sporazumevanje.
Zanje nisem tujka, (samo za žive).
Odtrgane krizanteme — šopek cvetočih barv zatopljen v majhen pozabljen grob.
Prednikom vseh mrtvih na zemlji in na drugih učlovečenih svetovih se zahvalim za del plemenite ded:ščine.
(Za kakšno bodočnost se bodo nam
zahvaljevali naši potomci,
če jim ne moremo zagotoviti
niti modro zelenih, čistih rek in studencev?)
Ovijalka na pokopališkem zidu je še zelena, a njene jagode so žalostno modre.
Spoštovanje med živimi in mrtvimi migota v številnih plamenih sveč; a prehitro dogorijo sveče živih, tudi moja.
Kot v svetilki skrit stenj tli med onstranstvom in tostranstvom usodni molk.
Silovit veter krotoviči listje na grobovih: zaslutim neizmerno skrivnost smrti, ki te uniči in odreši.
Milena Merlak
Kadar rožni venec prav molimo, obnavljamo spomin čudovitega odrešilnega dela, saj smo tako rekoč priče vseh tistih dogodkov, v katerih je Marija postala božja in naša Mati.
I :	Leon XIII.
Od molitve rožnega venca pričakujemo izredno bogatih pomoči za razširjenje Kristusovega kraljestva.
Leon XIII.
če moliš rožni venec iz polnega srca, je nekaj najlepšega; če pa iz praznega srca, je najslabša molitev. S tem je vprašanje rožnega venca rešeno: to je samo molitev za polna srca.
Langbehn
Konec ali začetek
Misijonskega dela je konec. Še pred desetimi leti so se slišale take in podobne izjave. Z drugo svetovno vojno je bilo konec kolonialne politike. Nekdaj kolonialne države so postajale druga za drugo samostojne. Za Cerkev so že s tem nastali novi problemi. In ko so zlasti iz Kitajske, kjer je misijonsko delo obetalo veliko žetev, morali oditi vsi tuji misijonarji in so potem še iz posameznih afriških držav odhajali, se je problem za misijonsko delo zaostril.
Koncil je poglobil zlasti nauk o Cerkvi sami. Koncilski očetje so iskali pota, da se Cerkev približa modernemu svetu pa prav tako razkristjanjenemu krščanskemu svetu, kjer je Cerkev že zakoreninjena, kakor misijonskemu svetu, kjer Cerkve še ni. Odnos do nekrščanskih verstev se je spremenil. Namesto nekdanjega podcenjevanja Cerkev danes išče resnico povsod, tudi v nekrščanskih verstvih, išče z njimi stik, je za ta namen celo ustanovila ,,Tajništvo za nekristjane". Posebej pa je prelomila s kolonialno miselnostjo. Toda tega ni storila šele po koncilu. To je bila smer od prve velike misijonske okrožnice Benedikta XV. „Maximum illud", preko „Re-rum Ecclesiae", ki je mojstrsko delo misijonskega papeža Pij a XI., pa do naj novejših okrožnic. Cer-
kev mora zapustiti evropsko miselnost in se vrasti v kulturo in miselnost posameznih narodov. To ni „iznajdba“ najnovejših dni, to je stari nauk Cerkve, ki pa je v dobi kolonialne politike obledel. Tudi misijonarji so bili otroci svojega časa, kot smo mi danes otroci svojega časa. In kakor bomo tudi mi delali napake, ki jih bodo ugotovili čez sto let, če ne prej, tako so jih delali misijonarji, ki so bili preveč zaverovani v to, da je evropska kultura tako pokristjanjena in vsaka druga tako nekrščan-ska, da je s krščanstvom treba prinesti misijonskim narodom tudi evropsko omiko. Ta napaka je danes kamen spotike in dobro orožje v rokah tistih, ki bi v posameznih narodih misijonsko delo radi Zavrli. A kljub tej napaki so ti »stari" misijonarji storili ogromno. Občudovati je treba njih pogum, njihovo požrtvovalnost. Postavili so v mnogih misijonskih deželah temelj, na katerem bo gradila Cerkev naprej.
Gotovo pa je, da je tega in takega misijonskega dela konec. Prebujeni misijonski narodi so postali v svojem nacionalnem čutu občutljivi za vse tuje. Zato stoji danes Cerkev pred veliko nalogo: kako v teh narodih Cerkev zakoreniniti. Danes govorimo z drugimi izrazi; kako Cerkev kulturalizira-
ti, afrikanizirati, indianizirati. Tu pa smo šele na začetku.
In spričo te naloge so vstala mnenja, da so tuji misijonarji za to delo nerabni. In ljudje, ki hitro napravijo posplošene trditve, so celo do te parole prišli: tuji misijonarji domov!
Cerkev ni svetna organizacija, da bi se mogla igrati z modnimi gesli. Če ve, da je v Aziji (izvzamemo Filipine, ki so pretežno katoliška dežela pa s podobnimi problemi kot Latinska Amerika) le 0,95% katoličanov, si ne bo delala utvar, da je Cerkev v tisti Aziji, ki postaja središče bodoče svetovne zgodovine, prisotna. Zborovanje vseh azijskih škofov lansko leto je nedvomno velikega pomena: prenos koncilskih smernic na azijsko področje. A da imajo te smernice kakšno realno vrednost, mora biti Cerkev tam.
In tukaj smo na začetku: treba je ustvariti mlade misijonske Cerkve. Za to delo pa so potrebni tuji misijonarji, dokler ne bodo stale na lastnih nogah. Malo je misijonov, kjer bi bilo dosti domačih duhovnikov. Če Cerkev izroča vod-
stvo misijonskih škofij domačemu kloru, s tem samo pospešuje kul-turalizacijo Cerkve. A kaj bodo zmogli škofje, če imajo župnije brez duhovnikov. Zato romajo po Ameriki in Evropi zamorski škofje in prosijo za pomoč, ki je tako prehitro usahnila.
Torej je na vprašanje: ali konec ali začetek, pravilen odgovor: konec in začetek. Začetek pa težek in bo zahteval ogromno apostolov: duhovnikov, redovnikov in laikov, če mislimo dokazati, da razumemo znamenja časa. In bo treba še dolgo dobo potrpljivega in trdega dela, da bodo v teh ogromnih kulturnih bazenih vstale mlade Cerkve.
Tu so perspektive za mlade ljudi, ki bi radi v življenju kaj storili. Danes je program Cerkve tako jasno začrtan in sedanji trenutek tako glasno kliče delavcev, da se nobenemu mlademu človeku ni več treba spraševati: ali je vredno mojega življenja za tako stvar?
Prav zdaj lahko katoličani dokažemo, koliko res čutimo s Cerkvijo.
Franc Sodja CM
Rad vam priznam: kadar mi je zaradi neštetih opravil, ki mi jih od jutra do večera nalaga uprava tako velike škofije z njenimi obiski in pošto in s potmi, glava vsa težka in trudna in grem zvečer s svojimi v hišno kapelico in tam desetkrat in desetkrat molimo zdravamarijo in mislimo na večno stare in večno nove skrivnosti našega odrešenja, se mi zdi, kakor da se mi duh odpočije od dnevnih težav, ki jih odstranjuje ljubeča roka nebeške Matere, ki jo čutim na trudnem čelu.
Kard. Faulhaber
Molite rožni venec vsak dan, da boste dosegli mir na svetu!
Marija v Fatimi
Verski običaji v naših družinah
Vsi, ki smo prejeli zakrament svetega krsta, smo kot otroci božji postali člani božjega ljustva; člani občestva, ki se imenuje Cerkev. In glavna naloga vsakega posameznega med nami in nas vseh v skupnosti je v tem, da sebe in ves svet po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu prepojimo z Njego-vimo duhom. Bistveni cilj za vsakega človeka je, da po svojem zem-skem življenju doseže posmrtno večnost. Pot k temu cilju pa mu seveda vse od njegovega rojstva dalje naravnava vzgoja; okolje, iz katerega prihajajo vanj vplivi za oblikovanje in poglabljanje nadnaravnega življenja. Za to nalogo je pa naj dragocenejša in najvažnejša družina, ki jo posvečuje zakrament sv. zakona z vsemi svojimi milostmi.
,,Iz zakonske zveze namreč izhaja družina, v kateri se rodijo novi člani družbe, ki po milosti sv. Duha pri krstu postanejo otroci božji... V družini, tej takore-koč domači Cerkvi, morajo biti starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic" (Dogmat. konstitucija o Cerkvi — 11).
To oznanjevanje Kristusove bla-govesti je vprav v družini za vzgo-
jo človeka nadvse važno. Saj ga že od mladega v vsej njegovi miselnosti in dejavnosti najučinkoviteje prepaja z vplivom, ki poteka iz družinskega verskega pričevanja v praktičnem življenju in ne samo iz besede.
V pravi krščanski družini so vse svetne, časne, vsakdanje reči v skladu z božjo voljo. V taki družini je vsaka kretnja, vsako dejanje, vsak dogodek pod zavestjo božje pričujočnosti. In tako se mlad človek, se vsi družinski člani prekvasijo ,,od znotraj". Krščanska vernost tako v družini prežema ves način življenja njenih članov.
Iz teli kratkih uvodnih besed povzemimo ponovno iz koncilske konstitucije o Cerkvi misel, da je (oz. mora biti) krščanska družina resnično „domača Cerkev".
In o eni plati dejavnosti te domače Cerkve bi se v naslednjih odstavkih želeli kaj več pogovarjati z našimi bravci; z mladimi, ki se pripravljajo na zakonsko in družinsko življenje, pa tudi s starejšimi, ki so že družinski očetje in matere.
Gre za veliko in težko odgovornost, da izpolnijo v čim večji dosegljivi meri nalogo, ki jo ima domača družinska skupnost vprav kot — domača Cerkev.
Dr. Metod Turnšek v uvodu svojemu obsežnemu delu ..Pod doma-čim krovom" pravi: i l' ( •	• # j y •
,,Odkar je nas mali nardtl stopil
v veliko družino krščanskih evropskih narodov, je prigradnji e>irrop» ske krščanske omike, predvsem notranje1 omike, ves čas izredno marljivo sodeloval, -tako da 'je neki srednjeveški1 letopisec zapisal o njem prav častno pohvalo, da ga „ni naroda, ki bi bil v bogočastju bolj pobožen in v izkazovanju časti duhovnikom spoštljivejši" (Helmoldi Chronica Slavorum — za leto okoli 1170). Prav ob naših krščanskih običajih bomo videli del nekdanje gorečnosti živ še do današnjih dni." Tako pravi Turnšek.
K njegovim besedam bi pa dodali še našo misel. Družina je ,,Cerkev v malem", ,,domača Cerkev", „domače svetišče Cerkve"; po besedi Janeza XXIII.: ,,osnovna celica vesoljne Kristusove Cerkve". Tudi njej tedaj pripada v neki meri naloga ..družinskega" liturgičnega življenja — ali recimo življenja in čutenja s cerkveno liturgijo, s cerkvenim liturgičnim letom.
In kot zavedni slovenski katoličani smo zares lahko z zadoščenjem ponosni na versko tradicijo in na intimno, tesno povezavo vsakdanjega družinskega življenja z zavestjo božje navzočnosti v slovenskem narodu. In ta zavest se nam izpričuje v prelepih, pestrih in bogatih verskih običajih, ki so
zunanji izraz notranjega doživljanja in so se oblikovali ter ohranjali v slovenskih družinah že $kozi ^stoletja.
In zato je zelo primerno, da — potrebno, če se danes in v naših zdomskih razmerah resno izprašujemo, v koliko te slovenske običaje še spoštujemo in v koliko jih po danih možnostih v naših novih o-koliščinah tudi dejansko, skušamo uvajati .gojiti in ohranjati — vsakdo pod svojim lastnim domačim krovom; pa seveda posredno tudi v skupnosti.
Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Sv. oče Janez XXIII. je to tudi za Cerkev, ki je sicer večna, prepoznal in ji zastavil nalbgo .^posodobljenja". Zato je povsem razumljivo, da vkljub še tako veliki navdušenosti za naše tradicionalne verske običaje ne bomo mogli ohranjati vseh in v stari obliki!
Vsa zimska idila poti k božični polnočnici je n. pr. za nas odpadla, ne hodimo več k njej z baklo in v kožuhu, ko se pa v novi domovini od vročine potimo sredi poletja. Pomladnega jurjevanja tudi ne bomo praznovali v aprilu, ko pa tu v tem času stopamo — v zimo.
In je še eno: Današnji čas človeka povsem prevzema s svojim načinom življenja in ga trga iz njegove ponotranjenosti. Človek je v 20. stoletju postal suženj svojega lastnega napredka: tehnični, industrijski, materialni napredek ga popolnoma zaposli; zase, za svo-
Škof dr. Gregorij Rožman (16. nov. 1)0 18-letnica njegove smrti)
jo duhovnost „ima vedno manj časa" in ob potrošništvu mu kakor „ob drogi" za vse to vedno bolj in bolj gine smisel.
Sv. oče Pavel VI. pravi v svoji okrožnici o „Delu za razvoj narodov" (19. pogl.) :
,,Vsak razvoj je dvovrednosten {človek bi ga tako rad ,,popravil" in dejal — dvorezen! — piščeva ; op.). Z. ene strani je potreben, dat omogočit” človeku biti bolj;..človek; z druge strani ga pa zapre kakor v ječo, brž ko mu postane najvišja dobrina, in mu zastre pogled onstran. Če se to zgodi, tedaj se srca zakrknejo in duhovi za-pro.“------
Predragi brat, predraga sestra! Kaj se ti zdi? Ali se ne zapiramo danes morda tudi mi v to ječo? —-Kako je s tem pod tvojim domačim krovom ?
V naslednjih odstavkih se bomo skušali pomuditi pri tistih naših pomembnejših slovenskih verskih običajih, o katerih sodim, da jih je možno tudi v naših novih, današnjih in tukajšnjih življenjskih pogojih prilagoditi okoliščinam, jih ohranjati in jih tako v družini kakor tudi v naši narodni verski skupnosti vcepljati in predajati kot sveto dediščino rodu, ki prihaja za nami.
prof. Božidar Bajuk
Čakanje
Postajam tišina gozdne jase v globokem snegu.
Preko mene gredo steze živali,
sence ptičjih peruti,
klici samote, ki nimajo imena.
V belih vejah smrek
so moje molitve kot premrli ptički.
Karel Mauser
Birma
zakrament okrepitve rasti v Kristusu
ZAKRAMENT BIRME DOPOLNI KRSTNI DAR SVETEGA DUHA
Binkošti posameznega kristjana
Božje življenje, ki ga je človek prejel pri krstu, mora v njem rasti. To rast okrepi podelitev Svetega Duha, ki ga sicer prejmemo že pri krstu, a pri birmi v obilnejši meri in tako rekoč prvenstveno. Birma je zato nadaljevanje uvajanja v krščansko življenje, ki se je začelo s krstom. Krst je posebej povezan s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, birma pa s podelitvijo Sv. Duha, ki ga je poveličani Kristus podelil na binkošti. Birma je zato posebno srečanje s Kristusovim Duhom. Krst povzroči, da sta Gospodova smrt in vstajenje za nas dejavna, birma pa nam podeljuje binkoštno milost. Podaritev Svetega Duha, katere je vsa Cerkev postala deležna enkrat za vselej na prve binkošti, se pri vsaki birmi raztegne na posameznega kristjana, da bi bil tudi on nosilec tistega odrešenj skega poslanstva, ki ga ima celotna Cerkev. Birma so binkošti posameznega kristjana.
Polnost pravic in dolžnosti članov Cerkve
S podelitvijo Svetega Duha pri birmi postanemo kristjani na popolnejši način upodobljeni po Kristusu in globlje včlenjeni vanj ter zato tudi globlje včlenjeni v Cerkev kakor pri krstu. Tako nam birma podeljuje polnost pravic in dolžnosti članov Cerkve.
Pri birmi prejmemo mesijanski „dar Svetega Duha" (Apd 2, 38), ,,moč z višave" (Lk 24, 49), da bi postali nadnaravno polnoletni. Gre za duhovno polnoletnost, za krščansko odraslost in zrelost, a zaenkrat le v kali, v nastavkih. Milost sv. birme je treba šele polagoma razvijati in uresničevati. Kristjan torej ne postane zrel na ravni dejanskega krščanskega življenja že kar s prejemom zakramenta. Za to osebnostno dejavno krščansko zrelost si bo moral vse življenje prizadevati ob pomoči milosti, ki jih je prejel ali je dobil pravico do njih pri zakramentu sv. birme. Binkoštni praznik, obletnica birme in udeležba pri nedeljski mašni daritvi so posebne priložnosti, ob katerih naj poživljamo milost sv. birme, ogenj božje lju-
bežni, ki je po daru Svetega Duha razlita v naša srca.
Darovi Svetega Duha
V zvezi s podelitvijo Svetega Duha pri krstu in pri birmi govorimo o njegovih sedmerih darovih. Darov Svetega Duha je sicer zelo veliko; najvažnejši med njimi je ljubezen. O sedmerih darovih govorimo v zvezi s prerokom Izaijem, ki pravi, da bo na bodočem Mesiju počival duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči,
uun spoznanja, pobožnosti in Gos podovega strahu (Iz 11, 2—3 a po vulgati). Ker smo včlenjeni v Kristusa in deležni njegovega poslanstva, smo vsi krščeni in birmani deležni darov Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa.
Sveti Duh nas s svojimi darovi stori sposobne in voljne, da radi sprejemamo njegove svete in opomine ter tako popolneje opravljamo dela krščanskih kreposti. Dajejo nam smisel za Boga, posluh za njegov glas, za njegovo voljo, da moremo v različnih življenj-
1‘odoba svetogorske Marije v cerkvi sv. Rafaela, Jose Pedro Varela 5272, Buenos Aires, kjer je mesečno slovenska maša za rojake, ki so prišli v Argentino pred 2. svetovno vojno, in za rojake iz Goriške. V nedeljo 2. oktobra bo praznovanje 1. obletnice blagoslovitve in ustoličenja podobe.
skih položajih priti do pravega spoznanja in se v skladu s tem spoznanjem tudi odločati. Posebno potrebujemo darov Svetega Duha v težjih trenutkih življenja. Njegovi darovi so na poti k svetosti, h kateri smo vsi poklicani, nujno potrebni. Pri kristjanu, ki se malo trudi za svoje duhovno življenje, so malo dejavni, zato tudi malo opazni. Čim bolj kdo napreduje na poti k popolnosti, tem močnejše in očitnejše je delovanje darov Svetega Duha. Da bodo v nas dejavni, moramo odločno odstranjevati ovire, ki preprečujejo zvesto izpolnjevanje božje volje.
ZAKRAMENT BIRME NAS USPOSABLJA ZA ODGOVORNEJŠE POSLANSTVO V KRISTUSU
Delovanje Svetega Duha . v Kristusu in kristjanih
Kristus je opravljal svoje mesijansko poslanstvo v moči Svetega Duha. Ko je Janez Krstnik Jezusa na začetku javnega delovanja krstil, je vidno prišel nad Jezusa Sveti Duh, ki je nad njim tudi ostal (prim. Mr. 1, 10; Jan 1, 32).
Svojim učencem je Kristus obljubil Svetega Duha, ki naj jim pomaga, da bodo pričevali zanj (prim. Jan 15, 26—27; Apd 1,8). Na binkoštni praznik je nanje res prišel Sveti Duh in jih napolnil, da so oznanjali velika božja dela. Od tedaj naprej so apostoli in njihovi nasledniki s polaganjem rok delili zakrament sv. birme, ki vsa-
kega kristjana usposablja za odgovornejše poslanstvo v Kristusu, kakor pa ga je usposobil krst.
Zakrament' apostolata
S tem, da nam birma daje Svetega Duha in nas globlje vceplja v Kristusa in Cerkev, nam nalaga strožjo dolžnost, da kot resnično Kristusove priče hkrati z besedo in dejanjem širimo in branimo vero. Zakoreninjeni v veri in utrjeni v ljubezni moramo s svojim življenjem pred svetom junaško pričati za Kristusa in njegov evangelij.
Birmo bi lahko imenovali zakrament apostolata. Že po krstu so sicer verniki določeni za apostolat, birma pa je novo naročilo in novo pooblastilo ter nova usposobitev za apostolsko dejavnost. Sveti Duh v nas poglobi vero, upanje in ljubezen ter nas usmerja v različne oblike apostolske dejavnosti. Globoko krščansko življenje je vedno tudi apostolsko usmerjeno. Trojna služba, ki jo utemeljuje že krst, je pri birmi še globlje utemeljena. Na polnejši način postanemo sodelavci Kristusa, duhovnika, preroka in kralja.
Duhovni darovi ali karizme
Poleg sedmerih darov Svetega Duha, ki so prvenstveno naravnani na posvečevanje prejemnika, i-mamo tudi takšne darove Svetega Duha, ki človeka usposabljajo za sodelovanje pri rasti Cerkve in
V soboto 20. avgusta zvečer je bil v veliki dvorani Slovenske hiše festival mladinskih zborov, ki sta ga organizirala zvezna odbora SIK) in SKZ. Nastopilo je 6 pevskih skupin (pogrešali smo Slovenske mladenke in Slov. bueno-saireški oktet);1 vsaka skupina je zapela 4 pesmi. V tej številki I)Ž objavljamo fotografije pevskih skupin, ki jih je posnel Ivan Makovec.
Dekliški zbor Zarja iz Slovenske vasi s pcvovodkinjo go. Zdenko Jan.
sveta. Imenujemo jih duhovne darove ali karizme. Ker je vsak kristjan ud skrivnostnega Kristusovega telesa, ima v tem telesu posebno nalogo. Zanjo mu Sveti Duh podeli posebno karizmo, ki prejemnika pokliče in usposobi za to nalogo v korist skupnosti in mu tudi pomaga pri njenem opravljanju. Karizme, ki sicer niso nujno povezane s prejemom birme, povzročajo najmočnejšo dejavnost v Kristusovem skrivnostnem telesu. Brez njih bi v Cerkvi ne bilo pravega življenja.
Vsi v Cerkvi smo poklicani k izpolnjevanju preroške službe, vsi bi morali postati oznanjevalci božjih skrivnosti. Tega ne bomo mogli dobro opravljati brez pomoči
Svetega Duha v obliki karizem. Vse karizme v Cerkvi so namreč posredno ali neposredno v službi evangelija. Zato so vse usmerjene na preroško službo.
Da bo krščanstvo postalo kvas, da bodo v polnosti zaživele karizme Svetega Duha, je potrebno polno krščansko življenje v skladu z evangelijem. Prejemnik karizme mora z njo sodelovati, sicer karizma ostane neučinkovita. Zvestoba prejetim karizmam je najboljša prošnja za nove karizme.
Čas Cerkve je čas Svetega Duha
Sv. birma nam kliče v spomin, da bi morali v življenju Cerkve in v osebnem krščanskem življenju pomen Svetega Duha vse bolj
upoštevati. Čas Cerkve je čas Svetega Duha, ki je duša Cerkve. Brez neprestane dejavne navzočnosti Svetega Duha v Cerkvi bi bila Cerkev z bogoslužjem vred le mrtvo truplo in ne živo skrivnostno Kristusovo telo. Sveti Duh neprestano deluje v vsakem udu Cerkve, da bi vse kristjane nagibal k izpolnjevanju odrešenjskega poslanstva in jih prav s tem privedel do osebne svetosti, celotno Cerkev pa do dopolnitve v Kristusu. Ena največjih pomanjkljivosti pri današnjih kristjanih je silno bleda zavest o Svetem Duhu in njegovem pomenu za življenje Cerkve in za uresničevanje odrešenjskega poslanstva sredi sveta. Papež Ja-
PRAKTIČNE
1.	V oznanjevanju in verovanju bomo morali bolj ko doslej nagla-šati in upoštevati pomen Svetega Duha in njegovih darov za življenje in rast Cerkve ter vsakega kristjana. Tako bo naše krščansko življenje dobilo mladostno svežino in prepričljivo moč prvih stoletij.
2.	Krščansko občestvo je treba vzgajati za pravilno gledanje na versko-duhovno naravo zakramenta sv. birme. Tudi domače navade ob bijrmovanju (obdarovanje birmancem, praznovanje po družinah) moramo temu primerno usmerjati.
3.	Priprava na zakrament birme naj bo ob sodelovanju vsega župnijskega občestva čimbolj poglobljena. Naj ne gre le za pridobivanje verskega znanja in na-
nez XXII. je hotel s koncilom dati pobudo za to, da bi za Cerkev in s tem za današnji svet nastopile nove binkošti. Kakor so prve binkošti s prihodom Svetega Duha usposobile prvo Cerkev za izpolnjevanje velikega odrešenjskega poslanstva v svetu, tako naj se danes kristjani z novo jasnostjo zavemo pomena Svetega Duha in naj se odpremo za njegovo prenavljajoče delovanje v nas.
Škofje (in duhovniki, ki včasih birmujejo) delijo birmo z maziljenjem s sv. krizmo na čelu med polaganjem roke. Pri tem izgovarjajo besede: ..Sprejmi potrditev — Dar Svetega Duha."
SMERNICE
vad, temveč še bolj za poglabljanje krščanskega življenja v izpolnjevanju največje zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega in za vedno večje včlenjevanje v župnijsko občestvo.
4.	Ker je za prejem zakramenta potrebna temeljita priprava, je prav, da imajo prejemniki primerno starost. Vendar iz birme ne smemo narediti sredstva za redno obiskovanje verouka, kajti to bi bilo poniževalno za zakrament in ne bi prispevalo k rasti v zrelo krščansko osebnost.
5.	Župnik se bo s svojimi sodelavci trudil za urejeno in zbrano delitev zakramenta ter bo poskrbel za primerne birmanske spominke (npr. birmansko podobo s podpisom birmo-
Fantovski sekstet iz Mendoze z altistko Danico Bajuk. Sekstet vodi Marko Bajuk ml., na fotografiji drugi od leve.
valca), da se birmanci in botri ne bodo zatekali k neokusnemu kiču.
6.	Srečanje z birmovalcem, ki je navadno škof, pomeni stik z vesoljno Cerkvijo. Naj ne bo srečanje, ki bi ga spremljal strah pred spraševanjem, ampak srečanje z očetom, ki se ga bodo otroci že dolgo prej veselili in ga ohranili v najlepšem spominu.
7.	Krščansko občestvo je že pri krstu sedanje birmance sprejelo za svoje, pri birmi pa to stori v vsej polnosti, kajti šele pri birmi postanejo kristjani polnopravni člani farne skupnosti. Župnijska skupnost se bo še z večjo odgovornostjo zavzemala zanje, oni pa za farno skupnost.
8.	Da bo sv. birma trajno rodila svoje sadove, naj bi kristjani več krat obnavljali birmanske milosti, n.
pr. na obletnico birme, na binkoštni praznik in v devetdnevnici pred njim, ob delitvi birme v domači fari. Sploh naj bi večkrat molili v čast Svetemu Duhu. Zlasti pa naj bi se v praktičnem življenju dajali voditi njegovim navdihom in razsvetljevanjem.
9.	Naše apostolsko prizadevanje ne bo prav steklo, dokler ne bodo v njem imeli polnega mesta laiki, kakor hoče bistvo evangelija in Cerkve ter zato tudi 2. vatikanski cerkveni zbor. Prav v zvezi s pripravo na sv. birmo, s samo delitvijo zakramenta in obnavljanjem birmanskih milosti naj bi prišlo močneje do izraza in do zavesti, da smo pri poglabljanju in širjenju božjega kraljestva Kristusovi sodelavci in njegove priče prav vsi kristjani. Pri tem nam po-
Marijina prikazovanja v Fatimi
V pričakovanju
Otroci se na zunaj niso nič spremenili. Lucija, največja, ki je 2. marca spolnila 10 let, je zdrav, klen in pobožen deklič. Niti sence napuha ni na njej. Njen oče je drugače dober človek, a nič kaj navdušen za cerkev; po več let ni pristopil k zakramentom in tudi pije rad. Mati Marija Roza pa je vzor krščanske žene, ki vzgaja otroke v strahu božjem, v ljubezni do Boga in do vseh življenjskih dolžnosti. Že spet dvomi o videnjih in niha med upanjem in strahom; rada bi verjela, pa sc vseeno boji, da je vse le hudičevo slepilo.
Franček je na pogled prikupen navihanec, zmerom veder in zgovoren. Jacinta, najmlajša, se še vedno rada igra z deklicami na vasi. Zdravo, za njena leta močno dekletce, temne, zagorele polti, v krilcu do gležnjev.
maga Sveti Duh s svojimi duhovnimi darovi ali karizmami.
10.	Na sv. birmo bomo gledali kot na eno od stopenj v verski rasti in ne kot na sklep te rasti, zato bo za kristjane tudi po birmi potrebno nadaljnje versko oblikovanje (npr. o biskovanje verouka) in zlasti krepčanje z božjim Kruhom in z zakramentom sprave (pokore).
(Slov. medškof. past. svet)
Tiste dni pred 13. oktobrom je vse razburjeno. Romarji in časopisi so razglasili fatimske dogodke in napovedi po vsej Portugalski. Ali se bo zgodil ,,veliki čudež“ ali pa bodo otroci z družinami vred vsi osramočeni? Tudi se je razneslo, da bodo oblasti z bombami navalile na otroke ob prikazni. Vsem je tesno pri srcu, le mali vidci so popolnoma brez skrbi.
Vsa Portugalska zastopana
Že dan prej, 12. oktobra, so bile ceste in pota, ki od skrajnih meja Portugalske vodijo proti Fatimi, polne potnikov in romarjev. Pre-skušena globoka vera naroda se je prebudila, zavalovila in prodrla na dan. Stoletja žive vere in molitve, mučeništva in žrtve so dozorela svoj sad in ob glasu treh neukih pastirčkov ves narod hiti na samotno Serro.
Kakor da je od nekod prišel skriven klic v srca, ki se mu morajo odzvati. Kakor da je mogočna iskra šinila v globine duše ali da je skrivnosten val nadnaravnega spoznanja, hotenja in navdušenja pretresel narod prav do korenin. Od vsepovsod so se ljudje dvignili in napotili v Fatimo.
Skupina za skupino poje in moli na glas rožni venec. Mnogi za pokoro hodijo peš in bosi. Vsi sloji so zastopani, kmetje in meščani, verni in neverni, znanstveniki in
mornarji, ribiči in časnikarji. Nič zato, če bodo prenočevali pod milim nebom! Naj bo za pokoro! Že takrat se je pokazalo, da bo pokora bistveni znak vseh romanj v Fatimo.
»Gospa sv. rožnega venca sem!"
Vso noč in ves naslednji dopoldan 13. oktobra je množica nenehno riaraščala. Koliko ljudi je bilo. Časopisi so poročali, da nad sedemdeset tisoč.
Jutro je bilo mrzlo in deževno. Črni oblaki so se vlačili nad GIo-
beljo, ki se je spremenila v veliko blatno mlako.
Proti poldnevu so se odpravili Lucija, Franček in Jacinta, za-kmašno oblečeni, v Irijsko globel. Z velikimi šopki rož si delajo pot med množicami. Od hrastiča so ljudje pustili samo še deblo. Z otroki so bili tudi njihovi starši.
Še vedno močno dežuje. Lucija veli, naj zapro dežnike. Vsa množica v hipu uboga deklico in v mogočnem zboru zadoni rožni venec, ki ga Lucija moli naprej. Vsa srca drhte v skrajni napetosti in pričakovanju.
Pri fari udari poldne. Kratek blisk. Lucija se zgane, pogleda proti nebu, pretrga molitev in zakliče: ..Glejte, je že tu!“
„Dobro poglej, otrok! Ali se ne motiš?" ji šepeče v mučni skrbi mati.
A Lucija je že prešla v zamaknjenje in vsa množica se je odmaknila njenim čutom. Množica pa razločno vidi, kako se okrog otrok trikrat napravi majhen oblaček, se dvigne pet ali šest metrov od tal, nato pa se kot dim kadila razblini v zraku.
Otroci pa gledajo prelepo Gospo. Mirno jo vpraša Lucija: ,,Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?"
,,Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast." In spet, že šestič, naroča, naj molijo vsak dan sveti rožni venec in delajo pokoro za svoje 'grehe.
Nato pravi, da se bo vojna kma-
lu končala in se bodo vojaki kmalu vrnili domov.
Tu se Lucija spomni neštetih oseb, ki so se ji priporočale, in pravi: ,,Toliko stvari bi vas še rada prosila. . .“ Dobrohotna Gospa ji odvrne, da bo nekatere uslišala, druge pa ne, in se takoj spet vrne h glavni točki, ki jo vedno priporoča: „Treba je, da se ljudje poboljšajo! Da prosijo za odpuš-čenje svojih grehov!"
Obraz se ji še bolj zresni, skoro razžalosti in glas ji zveni kot prošnja: „Naj ne žalijo več Gospoda, ker je že vse preveč žaljen!"
To so bile zadnje besede brezmadežne Gospe, jedro Marijinega sporočila v Fatimi.
Lucija je kasneje zapisala: ,.Ti' Marijine besede so se mi najbolj vtisnile v srce. . . O, kako želim, da bi jih slišal ves svet in da bi vsi otroci nebeške Matere poslušali njen glas!"
Znamenje božje
Ko se Gospa ob slovesu oddalji, razprostre roke, da se zableste v soncu, in pokaže pri tem na sonce.
Lucija tedaj zakliče:	„Glejte
sonce!"
Edinstven prizor se nudi njihovim očem na nebu. Dež nenadno preneha, oblaki se pretrgajo in prikaže se sonce kot okrogla srebrna plošča. S silno hitrico se suče okoli svoje osi, podobno vrtečemu se ognjemetu, in siplje na vse strani rumene, zelene, rdeče, modre, vijoličaste. . . svetlobne žarke in čudo-
vito barva z njimi oblake, drevesa, skale, zemljo, vidce in vso nešteto množico. Naenkrat se nebesni žaromet ustavi, pa samo za hip, nato se spet zavrti, kot da se je sprožilo na tisoče ogromnih umetelnih ognjev. Še enkrat se ustavi, pa takoj v tretjič požene v še lepših, še čarobnejših barvah.
Množica pa strmi zamaknjena, brez diha. Nato sledi še večje presenečenje.
Hipoma imajo vsi občutek, da se je sonce odtrgalo z neba in da v brzih vijugah pada nanje. Vedno topleje postaja. En sam nepopisan krik groze iz večkrat desetti-soč grl. Kakor da pošasten orkan pretresa gore. Nepopisen strah jim hromi ude. Iz množice se dvigne na tisoče vzklikov: „Cudež! Čudež. ..“ vpijejo eni. „Verujem v Boga!" se oglašajo drugi. „Zdra-va, Marija!" se veseli večina. ,,Moj Bog, usmiljenje!" prosijo mnogi. Vse popada na kolena v blato in z zaupljivo pobožnostjo glasno moli kesanje.
Prizor, ki traja deset minut, jasno razdeljen v tri čase, gleda vseh sedemdeset tisoč ljudi. Pa ne samo množica, zbrana v Irijski globeli, ampak tudi nekateri oddaljeni pet, deset, trideset in celo štirideset kilometrov od Fatime, vidijo čudežni prizor. Nekateri so ga tudi fotografirali. Na razpravi je več tisoč prič s prisego potrdilo njegovo resničnost.
Še drugo zanimivost so doživeli navzoči: njihova mokra in blatna obleka sc je med kratkim dogod-
Dekliški zborček iz Slovenske vasi s pevovodjem Ivanom Moletom.
kom popolnoma posušila in vso blato je zginilo z nje. Množico so vsi ti dogodki pretresli do dna duše.
Med tem pa. . .
A kaj so med tem doživljali pastirčki ?
Po zadnjih besedah se je Mati božja obrnila in počasi zginila iznad hrastiča proti vzhodu. Takoj nato pa so jo vsi trije spet zagledali ob soncu, z Jožefom in Detetom Jezusom, odetima v rdeče, Mati božja pa je bila to pot v beli obleki in sinjem plašču. Sveta družina, se je zdelo otrokom, je blagoslovila svet z znamenjem križa. Jezušček je bil še majhen, menda mu še ni bilo dve leti, in je stal na Jožefovi desnici.
Lucija pa je sama videla nato
še našega Gospoda, ki je blagoslavljal množico, nato pa spet pre-blaženo Devico kot Žalostno mater, toda brez meča na prsih, in slednjič zopet Marijo v belem oblačilu in višnjevem plašču, podobno kakor karmelska Mati božja.
Pri vseh teh prikaznih pa ni nihče govoril.
Tako se je Marija poslovila in pastirčki so razumeli, da je to zadnje snidenje z njo v Irijski globeli.
Množica je izbruhnila v nepopisno veselje in navdušenje: ,,Videli smo čudež!" Kar ni se mogla ločiti od veličastnega prirodnega stadiona, kjer je rožnovenska Kraljica tako veličastno razodela svojo moč in svoje materinsko usmiljenje.
Navzoči so bili deležni najbolj pretresljivega doživetja v svojem
Tine Debeljak
Ob 60 letnici boljševiške revolucije
Letos se spominjamo dveh svetovno velepomembnih dogodkov, ki sta se dogodila skoraj istočasno, namreč — boljševiške revolucije v Rusiji oktobra (po starem koledarju novembra) in prikazovanja Marije v Fatimi (večkrat v času od 13. maja do oktobra 1. 1917. Dva dogodka -— transcendentalnega pomena: klic iz onstranstva po molitvi in zadoščevanju za hudobijo sveta, in zmaga materializma in nasilja, kot ga še ni bilo doslej. Molitev in — moritev! Kako naj krajše izrazimo to nasprotje?
O Fatimi je Duhovno življenje že pisalo. O boljševiški revoluciji naj napišem zdaj nekaj besed.
življenju. Glas o čudovitem Marijinem znamenju je bliskovito odjeknil po vsej deželi in zunaj nje. Ob tako prižgani plamenici Marijine ljubezni se je budila nanovo tudi dremotna ali zakopana ali zavržena vera portugalskega naroda. Fatimski dogodki so delovali kakor krst, ki prenavlja duše prav iz dna. Marija je poslušala in uslišala molitve. Marija je poslušala in uslišala molitve in vzela za dobro male žrtvice treh pastirčkov, ki so na njeno besedo začeli kleče moliti rožni venec in si pritegovati v malih rečeh.
Srečko Zamjen
V osnovi boljševiške revolucije je „marksizem“, Marxov Komunistični manifest iz 1. 1847, ki se sklene s temle stavkom: „Komu-nisti smatrajo, da je zanje nevredno skrivati svoje načrte in namene, ter izjavljajo odkrito, da njihovi načrti ne morejo biti izpeljani v dejanje brez nasilnega uničenja vsega tradicionalnega reda. Tresite se, voditeljski razredi, pred eventualno komunistično revolucijo! Proletarci ne morejo v njej izgubiti drugega kot svoje verige, dobiti pa morejo v njej — ves svet!"
To je zapisal Marx, ki je sicer podal teoretično podlago komunističnemu gibanju skupno z nemškim industrialcem Engelsom: surovo materialistično filozofijo, v katerem je človek samo delec v mehaniziranem razvoju sveta, ki teži samo k „nebesom na zemlji": za onstranstvo pa mu ni mar. Neizprosna in smrtna borba — sovraštvo — med razredi je pogon temu gibanju, zato pa mu je vera, ki oznanja ljubezen, samo opij, ki omamlja človeka, da sc ne preda ves razredni borbi in ubijanju zaradi napredka v njihovi utopiji. Ni pa Marx uspel v praksi. Ne v I. internacionali ne v II., ki je odpovedala z začetkom prve svetovne vojne 1914.
Mladinski zbor iz San Justa. Na desni pevovodja Andrej Selan.
Pa je vendarle na Marxovi osnovi prišlo do revolucije tam, kjer jo je po svojih računih najmanj pričakoval. Prerokoval jo je v najbolj razvitih deželah z močno industrijo in močnim proletariatom, nastala pa je v deželi brez industrije, v agrarni in nazadnjaški carski Rusiji. Kako in zakaj, pozneje, za zdaj samo podčrtam pomen te boljševiške revolucije pred šestdesetimi leti z besedami argentinskega katoliškega filozofa Franceschija: „Oktober (oz. november) 1. 1917 je tako pomemben dogodek kakor samo še Kristusova smrt, kajti pomeni absoluten prelom med preteklostjo in bodočnostjo, je prvi triumf nove vere komunističnega materializma!“
Oktobra 1917 se je začela ta vera širiti na ves svet — z ognjem in mečem — z lažjo in prevaro — in še danes ta borba, začeta med Petersburgom in Fatimo pred več kot pol stoletjem, ni končana.
Svoj čas (1953) sem v Našo besedo (Škuljevo) napisal članek ob 50. letnici ustanovitve „boljševi-kov“, 1. 1967 pa v Tabor o petdesetletnici oktobrske revolucije. Po obeh člankih posnemam ta sestavek ob novi obletnici teh dveh dejavnikov, ki sta v najtesnejši notranji povezanosti.
Nastala je namreč boljševiška struja na shodu socialdemokratov v Londonu 1. 1903, ko so se pri glasovanju razdelili v dve frakciji: eni so bili za nastopanje socialistov kot demokratska stranka z delom v parlamentih; drugi pa so bili za to, naj vodstvo ne išče množice pristašev, naj ne bo stranka, ampak naj ustvari samo jedro revolucionarjev, naj jih izšola v močni disciplini in kot profesionalne poklice. In ti naj kot nevidna avantgarda zbero okrog sebe množice, ki ne bodo sicer deklarirani njihovi pristaši, pač pa pripravljeni na skupen udar. Ta pa ne sme biti spontan, temveč znan-
stveno organiziran. To je bil predlog Leninov, ki je dobil — večino („bolj.še“ — več), nasprotniki pa manj („menjše“). Tako je nastalo iz socialistične stranke revolucionarno gibanje boljševikov, in parlamentarna stranka menjševi-kov, ki odgovarjajo nekako sedanjim laburistom in socialistom amsterdamske internacionale.
Revolucija v Rusiji 1. 1905 je bila »spontana" in ni uspela. Tudi Leninova frakcija je bila še preslaba. Čeprav je v Londonu v odboru dobila večino, je bila med ljudstvom doma v ogromni manjšini. Komaj poznana. Ob začetku vojne 1. 1914 je Lenin pobegnil v avstrijsko Poljsko in živel v Zakopanem. Njegovi prijatelji tam - najpomembnejši poljski pisatelji Orkan, Kasprovvicz, Žeromski — sami simpatizerji socializma, so posredovali pri avstrijskem socialistu dr. Adlerju, naj mu Avstrija da potno dovoljenje za v Švico, kajti „on prav gotovo še bolj sovraži carja kot Avstrija, ki je z njim v vojni." Tako so mu pomagali sopotniški pisatelji in Avstrija. V Švici se je pridružil političnim emigrantom — socialistom, ki se spričo »imperialistične svetovne" vojne niso opredelili za »socialpatriote", to je tiste socialiste, ki so šli tudi na vojsko za svojo domovino, pač pa v »pacifiste", ki so nastopali proti vojni za čimprejšnjo sklenitev miru. Lenin se je postavil proti obema frakcijama in je 11. nov. 1914 že zapisal novo geslo: »Dolžnost proletariata
ni, braniti svojo domovino, ampak pripravljati konec kapitalizmu!“ Tudi je že 1. 1914 zamislil internacionalo na novi, breznarodni bazi, ko je zapisal: »II. internacionala je mrtva. Ubil jo je oportunizem (= patriotizem). III. internacionali pa bo pripadala naloga, organizirati vse proletarske sile za revolucionarno borbo proti kapitalističnim vladam (katere koli države ali naroda) ... za osvojitev oblasti." To misel je potem ponavljal v 1. 1915/16 na zborovanjih mednarodnih socialistov v Zimmerwaldu in poudarjal: »Treba je takoj spremeniti imperialistično vojno v meščansko vojno proti kapitalistom." Bil pa je v manjšini. Toda ko so ga podprli nemški Spartakovci (Liebknecht, Roza Luksemburška) v Kienthalu, je zmagala njegova teza: »interna-cionalizem nad nacionalizmom."
Iz francoske tedanje knjige »De Zimmcrrvald au bolchevisme" posnemam nekaj stavkov iz teh zborovanj, kjer je imel glavno besedo Lenin. Na pr.: »Antimili-tarizem in antipatriotizem sta osnovni ideji delavskih združenj." »Ne mir, ampak vojna, meščanska vojna, naj bo naše geslo!" — »Ne bi bilo slabo, ko bi bili Francozi premagani... Vse je le razredni boj in delavska solidarnost!"
S takimi gesli proletarskega in-ternacionalizma so začeli širiti de-moralizacijo predvsem med francosko vojsko in vemo, da je moral gen. Foch s silo zatreti začetke vojaških revolt v armadi in je Pe-
Dekliški zbor „Gallus“. Na levi ob zboru pevovodkinja ga. Anka Savelli-Gaser, na skrajni levi pa napovedovalca Veronika Fajfar in Marko Mele.
tain tožil pred Verdunom, da mu utegnejo pokvariti zmago. Začela ae je že fratelanca med nemškimi in francoskimi vojaki na sami fronti. In spet so bili pisatelji, ki so prevzeli boljševiško misel, na pr. R. Rolland, ki je zapisal: ,,0d vsega začetka delamo v polnem sporazumu z ruskimi revolucionarji.“ Tedaj so bili natiskani stavki: „Obramba domovine ni utvar socialistov. ., Ne iščite sovražnika na drugi strani strelskih jarkov; glavni sovražniki ljudstva so na tej strani med nami." In neki Beranger je tedaj — 1917. leta! — zapisal: ,,Ta demoralizi-rajoča politika prihaja od nemškega agenta Lenina.“
Danes ni nobena skrivnost, da je bil Lenin v resnici plačan nemš-ški agent. Z nemškimi militaristi je uresničeval zimmerwaldski načrt. Imel je odprt račun pri nem-
ški državni banki v Švici (že od 22. 11. 1914 dalje). Tako je imel tudi Trocki, ki je bil poročen s hčerko gerenta štokholmske banke, odprt račun pri bančnem tru-stu, kjer so bili glavni delničarji nemški Židje (Warburg, Shlief, Rathenau...). So priče, ki trde, da je ta banka izplačala ruskim boljševikom pred revolucijo 12 milijonov dolarjev (Falcionelli). Jean Maxe se je 1. 1920 celo izrazil, da je Lenin razbijal francosko fronto po navodilih nemškega generalnega štaba. Trocki sam je priznal: „Lenin je sprejemal denar od Nemcev, res je, toda ne zase, za Partijo. Posluževal se je Nemčije kakor prej Ohrane (carske tajne policije). Za Lenina ni eksistirala ljubezen do domovine, njegov internacional izem je bil močnejši kakor predsodki ( = nacionalizem), ki so zažgali metina-
rodno vojno." — Že prej je Lenin rekel na Marxovem grobu Pleha-novu: „Vzel bom denar tudi od svojega sovražnika, samo da služi ciljem svetovnega socializma... Revolucionar išče svoj cilj brez ozira na to, ali so sredstva pravična in moralna. . .“
Kot je razdiral moralo v francoski vojski, je tudi dobival denar od nemškega Znanstvenega instituta v Kopenhagnu, da s pomočjo lista Demokrat razbija moralo v ruski vojski. Cilji Nemcev in ruskih emigrantov v Švici so bili dentični: razbiti carsko Rusijo. Delali so z roko v roki preko ruskega Žida Parvusa ( - Helph-and!). Vso to Leninovo razdiralno delo pa je — po najnovejših odkritjih — vodil osebno nemški kajzer sam!
Februarja leta 1917 je nastala v Rusiji revolucija, ki je prisilila carja k odpovedi v prid bratu. Toda ta ni hotel sprejeti krone. Za predsednika je bil postavljen mladi socialist (menjševik) Kerenski. Ta je hotel nadaljevati vojno na strani zaveznikov do nemškega poraza, ki se je vidno bližal. Drži danes v zgodovini, da so rusko revolucijo, ki je vrgla carski absolutizem, izvršili demokratični socialisti, ne pa boljševiki. To, kar so storili potem oktobra (oz. novembra), je bil kvečjemu še — državni udar. Nasilno so razbili menjše-viški parlament in z nasiljem brezobzirno vpeljali proletarsko dikta-
turo, s katero so prišli na oblast, ki jo imajo še danes v rokah.
Toda ne samo k anarhiji v ruski vojski, tudi k tej oblasti je Leninu pomagala Nemčija in njen vojaški generalni štab.
Lenin je bil s svojimi sodelavci v Švici skrajno nestrpen, da se je naredila v Rusiji revolucija brez njegove soudeležbe. Brez njega in preko njega! Boljševiška stranka v Rusiji mu je preko Štokholma poslala brzojav, naj se vrne takoj v Rusijo. Lenin se je spet ponudil Nemcem preko švicarskega socialista Pattena, da bo izpolnil davno pogodbo iz 1. 1915, če ga spravijo v Rusijo. Tedaj je namreč obljubil, da sklene mir z Nemci, kakor hitro pride na oblast. To bi nemški vojski prišlo prav, kajti z mirom na ruski fronti, ko bi si zavarovala hrbet, bi lakho udarila na zahodu na Francoze in jih porazila. Lenin je stopil v stik z nemškim konzulatom v Zurichu, ki mu je z dovoljenjem generalnega štaba in osebno cesarja Viljema pripravil zaplombiran vagon, v katerem bi on in njegova družba (33 tovarišev) mogli nemoteno priti do Štokholma. Ohranjena je pogodba med njimi in Nemci, kjer s podpisom izjavljajo, da jim je znano, da ruske oblasti vse, ki pridejo tja iz Nemčije, smatrajo za iz-dajavce in tako postopajo z njimi. Med temi sta bila tudi Leninova žena, Zinovljev, Radek itd., večinoma Židi. Iz Zuricha je vlak od-
Vokalna skupinal Karantanija s pcvovodkinjo go. Marijo Fink-Geržinič.
peljal 7. aprila 1917; švicarski begunski odbor jim je zbral 3.000 fr. in živež za deset dni. Platten ki jih je spremljal, se je vrnil v Švico in se zahvalil Nemcem za pomoč.
Tako je prišel Lenin v Petrograd in ni bil siguren, da ne bo aretiran že na postaji. Toda Stalin mu je organiziral slaven sprejem predvsem kronstadskih mornarjev. In prve besede, ki jih je govoril Lenin na ruskih tleh, so bile:	,.Tovariši, prinašam poz-
drav! Provizorna vlada vas vara, kakor tudi ves ruski narod. Kar manjka, je samo: mir, kruh in zemlja. Tovariši, borimo se do konca. Naj živi svetovna revolucija!" Že drugi dan je dal navodila, da so vsi menjševiki njihovi sovražniki. Vojakom je naročil, naj sc v strelskih jarkih pobratijo s tistimi, ki so doslej imenovali sovražnike. Te znane Aprilske teze so bile take, da je nemški zastopnik v Petrogradu javil Nemcem: „Le-
nin dela eksaktno tako, kot smo se domenili...“
Leninova glavna skrb je bila te dni, da pritegne za revolucijo k vojakom in proletarcem še maso: kmete. Prve je pridobil z obljubo miru in kruha. Kmetom pa je vrgel trnek: zemlja. Razdelitev veleposestev med kmete. S temi tremi gesli je začel revolucijo, ki naj bi bila svetovna!
Kerenski je hotel nadaljevati vojsko ob ramah zaveznikov, toda vojaki se niso več hoteli boriti. Ofenziva je propadla. Carski general Kornilov je zbiral vojake za boj proti boljševikom. . . za carsko oblast.. . za „eno in nedeljeno Rusijo." S tem pa je odbil ukrajinske in poljske nacionaliste, ki mu niso hoteli pomagati, ampak so se na svojo roko organizirali. Oblast je iz rok vlade prehajala na delavske svete (sovjete) vojakov in proletarcev... Kerenski je zdaj dal aretirati Lenina, ta pa se je maskiran umaknil na Finsko.
Kmalu pa sc je vrnil in dal ukaz za državni udar 25. oktobra oz. 7. novembra. Trocki je kot poveljnik petrograjskega sovjeta vdrl v Zimsko palačo, kjer je bila provizorna vlada in jo razgnal. Kerenski je oblečen v žensko pobegnil k vojski in od tam v emigracijo, kjer je umrl pred nekaj leti.
Ta državni udar velja za slavno oktobrsko revolucijo.
Zadnji akt pa se je izvršil kmalu nato, januarja 1918. Tedaj je sklicala nova vlada volitve. Prve svobodne volitve v Rusiji, ki jih pod carji ni bilo. Te so bile porazne za — boljševike. Zanje je glasovalo samo 24%! Boljševiki niso dobili oblasti v roke z demokratičnim postopkom. Ko se je sestala skupščina z večino menjševi-kov, da bi oklicala ustavno republiko, so boljševiki z bajoneti razgnali poslance in tako sami prevzeli oblast.
Pa tudi to oblast Lenin ne bi mogel ohraniti, da ga niso podprli spet — Nemci. Najprej z denarjem. Nato so uspeli, da jo Lenin sklenil mir v Bresu Litevskem. 2. marca, v sramoto Rusije, pa v ohranitev revolucije. Nemci so dobili svoje. Vendar so potem že izgubljali vero v ohranitev boljše-viške vlade in so se začeli ozirati po novem partnerju. 1. julija je bil ubit nemški poslanik Mirbaeh. Tedaj je Lenin izjavil Trockemu : ,,Pripravljen sem začeti z diktaturo proletariata, ki ne bo vprašala nikogar in se ne ustrašila niče-
sar. “ Ustanovil je ČE KO (tajno policijo, za ohranitev revolucije). Sledili so koncentracijska taborišča, ki jih je prvi postavil Lenin in ne Hitler! Začel se je teror, kot ga ni poznala zgodovina. Kajti diktatura proletariata je po Leninovih besedah: ,,vladanje proletariata nad buržuazijo (meščanstvomJ, ki ya ne omejuje noben zakon, ter temelji na nasilju, uživa pa simpatije in podporo delavskih množic, doslej izkoriščanih. . Diktatura proletariata je največ žrtev zahtevajoča in najbolj nespravljiva vojna, krvava in nekrvava, proti silam in tradiciji stare družbe.“
Začela se je meščanska civilna vojna, v katero jo je spremenil Lenin. In zapovedal jo je za ves svet, ko je že prve mesece 1918 ustanovil svojo III. internacionalo — Kominterno, kateri je poveril dolžnost, zažgati z revolucijami ves svet... Med prvimi je vanjo stopila tudi Jugoslovanska KP.
To je ..leninizem", ki je začel svojo apokaliptično pot pred 60-timi leti.
V tem članku bi hotel poudarit: to-le: leninizem je izšel iz marksizma in njegovega materializma in ateizma. Iz protinarodnostnega načela, z naravnost narodno izdajalskim sodelovanjem z nemškim militarizmom, katerega agent je Lenin bil. Iz izrazite protidemo-kratičnosti. S proglasom internacionalne diktature enega samega
razreda proti drugemu. Lenin je uvedel ČEKO in vpeljal prva koncentracijska taborišča. Lenin je začetnik vseh zločinov proti osnovnim človekovim pravicam. Zato tisti, ki s tem obremenjujejo Stalina, nimajo prav. Novi dokumenti, predvsem Solženicin v GULAGU, na ves glas postavljajo Lenina v začetek dobe nasilja in moritev. Njegova učenca — tako Mussolini kakor Hitler — sta strategijo masovnega uničevanja samo prevzela od Lenina, kot reakcijo nanj z istim orožjem. . . Milijoni, milijoni mrličev padajo na pot, ki jo je odprl tisto zimo 1. 1917 Lenin kot svojo pot k ..osvobojenju človeka" in osvajanju sveta. . . Mohorjev koledar v Celju za 1. 1970 vidi v Leninu „velikega humanista, ki je v revoluciji videl rešitev človeštva, zagotovitev boljšega življenja širokih množic in popolno zmago humanističnih idealov človekovega dostojanstva in svobode" (str. 129). K temu moramo reči to, kar pravijo razočaranci nad komunizmom (Djilas, in drugi), da se je razvil prav —
v svoje nasprotje. V krutost in nesvobodo brez primere.
Tudi čez Slovenijo je šla ta pot, prav tako vodena po Leninovih strateških organizacijskih navodilih in obogatena po aziatskem katekizmu poklicnih revolucionarjev Kidriča, Kardelja, Beblerja...
Tudi mi smo žrtve tega krvavega pohoda oktobrske revolucije, ki ji poje zanosno himno tudi največji slovenski pesnik Oton Župančič. . .
Če danes vemo, da je stalinizem v celoti obsežen z vsem terorjem že v leninizmu, bomo vedeli, kam vodi jugoslovanska posebna pot v socializem (komunizem), ki teče po nespremenjenih tirnicah načela, postavljenega s Titom v temelj jugoslovanskega režima:
,,marksizem-leninizem".
Sovraštvo, nasilje, totalitarizem, moritev.
In kdo lahko stre glavo tej kači, zakoteni pred 60-timi leti ? Ljubezen, človekove pravice, demokracija, molitev. Fatima.
Komunistično brezboštvo je borbeno. Ne zadovolji se s tem, da nekateri zametujejo vsako vero v Boga, drugi pa delajo in žive po svoji veri, ampak z vsemi sredstvi razširja brezboštvo in se z vso silo bori zoper vero, najhujše zoper krščansko vero in katoliško Cerkev. Mi verujemo božji besedi, da peklenska vrata ne bodo premagala Cerkve, da bo končno zmagal Kristus nad vsemi silami — pa vendar ne smemo nedelavni stati in čakati božje zmage, ko medtem morda v našem narodu komunizem uniči vero v dušah ljudi, ki bi se potem pogubili. Prva dolžnost vsakega katoličana, ki še hoče ostali član Cerkve, je ta, da se odločno postavi zoper komunizem in ga na noben način v nobeni stvari ne podpira.
Škof dr. Gregorij Rožman v pastirskem pismu za advent 1943. je po svoji neskončni modrosti hotel, da se človeštvo razlikuje po narodih.
Kambodža, Kambodža... Jokaj, zemljica draga!
Indokina je veliki polotok na jugovzhodu Azije med Indijo in Kitajsko. Tu se nahajajo predvsem Birmanija, Tajska, Vietnam, Laos in Kambodža. V zadnjih dveh stoletjih je imela Kambodža precej burno zgodovino; kar je doživela v zadnjih dveh letih, pa presega vse težke slutnje, ki so jih imeli Kambodžanci pred zadnjim ,,osvobojenjcm“ po pet let trajajoči bratomorni vojni, potem ko je nastopil mir — a kakšen mir!
17. aprila 1975.
Današnje razmere v Kambodži nam bodo bolj razumljive, če se okoristimo z naslednjimi podatki.
Kambodža, kraljevina v Indoki-ni, meri 180.000 km2 in je imela 1. 1973 6,7 milijona prebivalcev, ki so po narodnosti predvsem Khmc-ri, pa tudi Vietnamci in Kitajci; po veri je 80% budistov. Glavno mesto Phnom Pcnh je imelo 1. 1973 500.000 prebivalcev. Uradni jezik je khmerščina. Dežela je pretežno nižinska, na obrobju je obdana z višjim svetom. Jedro je ob reki Mekong in jezeru Tonle Sap. Podnebje je monsunsko: dosti padavin, zime suhe. Glavni pridelek je riž, ki ga poleg kavčuka (monsunski gozdovi )tudi izvažajo. Khmeri so zadnja azijska veja
bele rase, ki ima že bolj temno polt.
Prebivalci Indokine, torej tudi Kambodže, so sprejeli indijsko kulturo v prvih stoletjih po Kristusu. Zlasti v 11. in 12. stoletju se je tu razvila veličastna civilizacija. Če smemo soditi značaj kakega naroda po njegovi umetnosti, potem ni naroda bolj duhovitega in rahločutnega, kot so prebivalci Kambodže. Zgradili so veličastne templje, izdelali krasne kipe z neko nadnaravno milino. Res je pa tudi, da so v družbi nasmejanih kipov njihovega boga Bude in lahkotnih plesalk tudi pošastne spake demonov. — Do konca 18. stoletja je vsa Indokina spadala pod kitajsko, pozneje pa pod siamsko in anamsko cesarstvo. Koncem 19. stoletja je to ozemlje zasedla Francija, Japonska pa 1. 1941. Po vojni s kolonialnimi državami je Kambodža postala neodvisna 1. 1954.
Na volitvah 1. 1955 je zmagala ,,ljudska socialistična skupnost" s princem Sihanoukom na čelu. Ta je bil eden najvidnejših zagovornikov neuvrščanja in tesnega sodelovanja ,,tretjih" držav. Nazu-naj je preganjal komuniste, naskrivaj pa je pomagal Severnemu Vietnamu, da je miniral Južni
Vietnam. 1. 1970 je proameriški general Lon Nol izvedel državni udar. Zaradi delovanja komunističnih sil v sosednjem Vietnamu se je ,,osvobodilna" vojna razširila tudi na Kambodžo. Po državnem udaru je princ Nomrodon Si-hanouk, ki je bil v tem času na obisku v Moskvi, odletel v Peking, in se zvezal s kitajskimi komunisti, da vrže Lon Nolovo vlado.
Borba za ,,novo“ Kambodžo je obsegala napad proti veri — budizmu, zrušcnje avtoritete staršev in samostanov, prepoved tradicionalnih pesmi in plesov ter uporabo skrajnega nasilja za popolno uničenje preteklosti, da se tako zgradi nov sistem vrednot s pomočjo komunistične ideologije. Znani so nam zgodovinski primeri starih in najnovejših tiranij in strahovlad ,toda v Kambodži se je to godilo z nenavadno, blazno krutostjo pravega genocida po lastnih rojakih.
17. april 1975
L. 1970 je živelo v Kambodži po mestih 13% prebivalcev, med civi-vilno vojno' v letih od 1970 do 1975 pa se je v mesta zateklo še 37%. V glavnem mestu je na dan „zmage“ čakalo 3 milijone ljudi na svojo negotovo usodo. Mir so sicer pozdravili, saj je bratomorna vojna povzročila 600.000 smrtnih žrtev poleg vseh ostalih posledic na gospodarskem in drugih področjih. Komunistov niso z veseljem sprejemali, pač pa so bili
veseli, da je bil konec pokvarjene in nesposobne Lon Nolove vlade. 17. aprila 1975 ob sedmih zjutraj so zmagovalci rdeči khmeri zasedli mesto v znamenju enakosti in odprave vseh predpravic. Ob devetih dopoldne so te komunistične skupine preprečile ropanje po mestu, same pa so zasegle vsa prevozna sredstva. Že so padale prve smrtne žrtve. Vse, kar je prišlo iz vladne palače, so na mestu pobili. Proti poldnevu se je izkazalo, da se vse vrši po natančno pripravljenem načrtu. Posebno se je izkazala izbrana rdeča sekta, izbrana organizacija Apglca Loeu, ki so jo vsi komunisti brezpogojno ubogali.
Izpraznili so najprej vse zasebne in državne bolnice, ne oziraje se na stanje bolnikov in ranjencev, okrevajočih in umirajočih. Temperatura se je dvignila na 38’C. Tisoči in tisoči so lahko opazovali karavano bolnih in ranjenih nesrečnikov, karavano, ki ji ni primere v celi zgodovini. Od 20.000 vseh teh nesrečnikov jih je le malo ostalo pri življenju.
Popoldne istega dne so rdeč: khmeri nagnali iz mesta vse družine. »Očistili" so nato mesto vsega, kar je bilo pisano ali tiskano: v vladni palači, v muzejih in šolah, v samostanih in knjižnicah in knjigarnah — vse je moralo izginiti v ognju ali v reki Mekong. Mesto je bilo močno zastraženo, da se ne bi kdo vrnil. Število prebivalcev je padlo od 3 milijonov na
200.000, kajti ostale so notri samo ,,osvobodilne" čete in rdeči funkcionarji.
23. april 1975
Tega dne so začeli novi gospodarji seliti še druga mesta; ker so bila manjša, so ljudi izselili v 24 urah. Vsak je spal, kjer je mogel: brez zavetišča in skoraj brez hrane. Zaradi okužene vode — in še te je primanjkovalo — je začela razsajati griža in uničevala življenja oslabljenih in popolnoma zapuščenih razseljencev. Najprej so umirali otroci in starčki. Utrujeni izgnanci so se morali premikati hitro; če se niso potrudili na prvi in drugi poziv, je padel strel. In če se vozila usmerjajočih vojakov niso mogla gibati zaradi prenapolnjenih cest, so si vojaki pomagali na najbolj divjaški način, ne oziraje se na nikogar...
Skoraj ni mogoče brati poročil redkih očividcev, ki so sc rešili iz kambodžanskega pekla.
Izgnanim meščanom je sledilo ljudstvo iz podeželja. Negotovost in strah sta večala agonijo korakajočih in omahujočih. Kolikokrat so vodniki ustavili izgnance in jih vrnili na staro mesto! Prihodnji dan pa so jih spet odgnali na sever. Ob poti so jih vodniki odrejali na levo in desno, kjer so morali graditi nove naselbine.
Kmalu so utihnile in se spraznile ceste, ki drže iz glavnega in drugih mest na sever. V začetku junija se je končalo glavno razselje-
vanje; računajo, da je takrat umrlo 300.000 ljudi.
Dvanajst ljudi, med njimi jih izstopa posebno osem, vsi približno 45 let stari, so glavni vodje Angka Loeu, edine stranke v Kambodži. Vsi so študirali v Franciji v letih 1950 do 1960. To so ekonomisti, advokati in učitelji, vsi zagrizeni komunisti, ki so na zunaj izgledali kot pošteni, načelni in pogumni možje. Med njimi je Khieu Sampan, predsednik Demokratične Kambodže. Njemu in njegovim najožjim tovarišem se je ..posrečilo", da so zbrisali 2.000 letno zgodovino Kambodže; na žalost se jim je to posrečilo tako hitro, kakor se to v zgodovini kultur še ni zgodilo. In s tem se še ponašajo.
Sprejem Sihanouka
Battambang je drugo največje mesto v Kambodži. Imelo je 25.000 prebivalcev. Mesto je bilo že izpraznjeno, ko so tam zbrali okoli
4.000	bivših vojakov in častnikov s pretvezo, da gredo v glavno mesto na sprejem Princa Sihanouka. Premagana vojska se je v začetku čutila nekoliko olajšana, kajti u-radno so potrdili, da bodo po sprejemu vsi lahko odšli domov k družinam, prosti vsake krivde. Po treh urah še kar vesele vožnje na tovornjakih so naenkrat zapustili glavno cesto. 200 metrov stran so čakali oboroženi vojaki, 60 po številu. Oni na tovornjakih so vsi onemeli. Morali so vsi izstopiti.
Očividec pripoveduje o streljanju, ki mu je ušel. Od njegove skupine so se rešili le trije. Streljanje na gore mrličev je trajalo tri ure.
Taki pomori so se nadaljevali toliko časa, dokler rdeči khmeri niso uničili vso prejšnjo vojsko in višje civilne uradnike. Mrtvih niso pustili pokopavati, ker po mnenju uničevalcev tega nesrečne žrtve niso zaslužile. Tako so namenoma spremenili kambodžanska riževa in bombaževa polja v pošastne kostnice.
Poznavalci sedanjih razmer v Kambodži dvomijo, da je princ Norodom Sihanouk na svobodi. Zaprt je, če ga niso ubili...
Nove naselbine
V novih krajih, kjer so bili naseljeni meščani in kmetje, ni bilo dovoljeno uporabiti starih hiš, ki so jih morali zapustiti pred njimi drugi nesrečniki. Vsaka družina je dobila 5 m2 prostora za gradnjo koče, a brez orodja in gradbenega materiala. Ko si je na neki način zgradila kočo, je delala na riževih poljih, ki jih je bilo treba seveda šele pripraviti na močvirnih gozdnih tleh. Delali so po 9 ur na dan, 7 dni na teden, nekateri še v luninih nočeh. Počivati in govoriti je bilo dovoljeno samo v opoldanskem odmoru. Zvečer so morali hoditi na razne sestanke in prisostvovati posebnemu obredu Kosang. Tam so se morali obtoževati tisti, o katerih je oblast menila, da so se kaj pregrešili proti Angka Lo-
eu. Obtoženi je bil verjetno »okužen po Zahodu". Vpričo tihih in prestrašenih sotrpinov je moral obljubiti poboljšanje. Vsi so vedeli, da več kot dvakrat nihče ni »povabljen" na Kosang. Kar naprej so rdeči govorili ubogim raz-seljencem, da se kolo zgodovine vrti naprej. Tako so imeli trpini neprestano občutek, da jih bo zmlel velikanski cestni valjar.
Člani družine so bili pri delu ločeni. Otrok ni smel nihče siliti, da bi starše ubogali. Mladino so učili revolucionarno ideologijo in kako naj odkrije sovražnike nove oblasti. Tako so postali otroci majhni ovaduhi, ki so sporočali, kaj se godi doma. Otroška poročila so bila dostikrat vzrok, da so bili starši »povabljeni" na Kosang. Polagoma so se odrasli otrok u-pravičeno bali.
Ubežniki
Po zmagi je novi režim zaprl 772 kilometrov dolgo mejo na zahodu proti Tajski, kajti ni bilo hujšega zanj kot ubežniki. 5 kilometrov stran od te meje so izpraznili vse vasi, ves prostor minirali in nastavili pasti. Zato je bilo ponoči težko bežati. Begunci pripovedujejo, da je bil ves prostor poln mrličev. Kljub silni nevarnosti so ljudje kar naprej bežali, čeprav so vedeli, kaj jih čaka, če jih na begu dobe. . . Res so bili v prvih begunskih valovih večinoma študentje, izobraženci, premožni trgovci, uradniki in vojaki, pa so že
jeseni 1. 1975 tvorili večino ubežnikov preprosti ljudje, o katerih bi pričakovali, da se bodo privadi-!j trdote in krutosti kmečke revolucije. Ta je varčevala s strelivom in pobijala s kiji in motikami.
Poznavalci razmer računajo, da je v prvih 10 mesecih ,,nove“ Kambodže pomrlo 1.200.000 ljudi zaradi lakote, bolezni in pomorov.
Neverjetno predrzno se obnašajo predstavniki Kambodže na mednarodnih konferencah, če jih kak časnikar vpraša, od kod tako znižanje prebivalstva. V OZN jih sprejemajo s ploskanjem. Zaradi Kambodže študentje nikjer ne protestirajo: ne v Ameriki ne v Franciji in ne v Angliji, da bi opozorili svet na ,,mir“, ki so ga rdeči priborili Kambodži. Po mnenju pariškega tednika Le Point se večina držav „tretjega“ sveta ne bo dala mobilizirati proti novi Kambodži. Tako morejo rdeči mirno nadaljevati svojo krvavo revolucijo. Edino, šesar se ne bodo dotaknili, je kak klasični spomenik. Če bi se
temu kaj zgodilo, bi nastalo1 veliko ogorčenje pri Združenih narodih v New Yorku, ki se kakor ostali svet ne meni za to, kaj se godi z ljudmi v Kambodži.
Kostnice nepokopanih in lastno gorje: vse to se je preživelim vtisnilo globoko v srce. Nihče nima upanja, da bo jutro manj temno kot noč, ki jih je zagrnila.
Neznatna manjšina je prevzela v Kambodži vso oblast, ki ne dopušča najmanjšega odstopa od brezpogojne pokorščine. Težko je prodreti v skrivnostne in temne sile dvanajstorice, ki dozdevno namerava tej deželi dobro, pa načrtno spreminja vse tradicionalno vrednotenje, govorjenje in celo nagonsko življenje. To je morda tudi prepad, ki nanj misli Vladimir Kos v pesmi „Kambodža“ (letošnji Vestnik, št. 6-7-8):
Mi moreš verjeti? Naš Bog
s Teboj je v prepadu.
Iva Vivod
Vcepljajte z vso skrbjo molitev rožnega venca, molitev, ki je tako všeč Mariji in ki so jo tako priporočali papeži. Z rožnim vencem bodo verniki na najnežnejši in najučinkovitejši način spolnili Učenikovo naročilo: Prosite in boste prejeli.
Pavel VI.
Ne pomišljamo izrecno zatrjevati, da sloni naše upanje, da bomo rešili težave današnjega časa, na molitvi rožnega venca.
Pij XII.
Materinščina je najzvestejša varuhinja in gojiteljica narodnostnih lastnosti in posebnosti. Z njo se narodu vzame znak, po katerem se kot tak loči od drugih narodov in se tako nasprotuje naredbi tistega Boga, ki ie po svoji neskončni modrosti hotel, da se človeštvo razlikuje po narodih.
Anton Mahnič
Zvestoba nazaj poslanstvo za naprej
Ko je nekdo pred kratkim v Evropi komentiral borbo za čistost idej v neki naši tukajšnji kulturni organizaciji, je napisal: „Boj se bije na celi črti in v mnogočem je izid tega boja, recimo v Avstraliji ali Angliji, pa tudi v Trstu, Celovcu, Gorici odvisen od tega, kako se bo bitka iztekla v Argentini.*' In je res od nas mnogo odvisno. In ne gre samo za kulturno polje. . .
Kaj nas je v tej borbi postavilo na tako častno mesto? Naše število ne. Smo ena najmanjših emigracijskih skupin. Večja kultura ? Bi dvomil. Večja ekonomska moč ? Tudi ko bi kdaj in kje od nje bila odvisna sila neke skupine — tudi ne.
Jasni pojmi o preteklosti, doslednost pa vztrajanje v idealizmu — to je vsa skrivnost. Idealizem naših političnih in duhovnih voditeljev, vseh naših garačev v skupnosti, predvsem pa prava ljubezen očetov in mater, ki so z odločnostjo vodili svoje otroke — to je, kar nas je rešilo in nas morda res lahko daje za zgled.
Slovenski dan je torej dan, ko se lahko z vso upravičenostjo ponosno oziramo nazaj — in vendar je tak dan slovesen le tedaj, če se ob njem tudi zamislimo.
Če nas je nekoč stopilo z ladij
6.000	pa nas je danes 15.000, je pa v resnici naša prisotnost v Argen-
tini večja. Domačini, ki so na mestih, odkoder je videti žive sile v državi, imajo ta vtis. Nismo tega slišali le enkrat. Pa vendar. . . zakaj ne zaživeti še močneje ?
Imamo med seboj ljudi z jasno vizijo za pot naprej. Imamo ljudi, ki znajo ideje izpeljati. Imamo ljudi, ki se dajejo v celoti, da življenje v naši skupnosti rase. Predvsem — imamo mladino. Mladi prevzemajo baklo iz naših rok, da jo nesejo naprej — v brk vsem tistim, ki so napovedali naš konec „verjetno" leta 1950, „skoraj gotovo" leta 1955 in „za prmej" leta 1960...
Toda naše naloge so večje, naši cilji so višji in naša pot gre daleč. To ni samo naše upanje, to je naša trdna vera.
Seveda kdaj naletimo na ljudi, ki začno: „Pa kaj siliti naprej z emigracijo? Bodimo vendar realisti! Še vsake emigracije je bilo konec!*1 Ali pa: „že prav, že prav slovenstvo in Slovenija, toda... prej ali slej... Bili so narodi večji od našega, pa.. . Bodimo realisti!"
Realisti. A kaj je pravzaprav „realizem“ ?
Reka, ki teče doli nizko med bregovi, pa tisoči hektarjev zemlje visoko nad njo ob bregovih, nerodovitne zemlje, ker je suha — je to realno? Seveda je. Toda ljudje,
ki so reko zajezili, ustvarili umetno jezero, s tem dvignili vodo do suhe pokrajine ,jo skanalizirali in ustvarili na tisočev hektarjev nove rodovitne zemlje — ti niso bili realisti ?
Realizem ni samo to, kar je, ampak vse, kar je res možno. In kaj vse je možno, kadar je v nas ljubezen! Torej tudi up — in vera!
In potem: še vse emigracije da so izginile. Pa — recimo — da je res tako. Toda ti ljudje, ki nas o tem prepričujejo, ali so oni večni? Ne. Vedo, da bodo umrli. Zdaj pa, ko že vedo, da bodo izginili — vsak večer spijejo še kozarček strupa •— ali pa skušajo z vsemi silami življenje podaljšati ?
Seveda so emigracije, ki zginjajo. Ne samo kakšni gangsterji, ki so morali prek meje in ki se, komaj pridejo do falzificiranih dokumentov, zgubijo — ne, tu so emigracije poštenih ljudi, ki so šli od doma s trebuhom za kruhom. Ko so zaslužili toliko, da morejo rešiti, recimo, zadolženo posestvo v domovini, ali ko so si prihranili toliko, da jim ne bo treba več doma stradati — se vrnejo in je emigracije konec. So še ekonomski emigranti, ki se preselijo v državo sorodnico, ker jim doma ni bilo mogoče živeti ali ker so si zaželeli boljših kondicij. Minejo leta, ostanejo samo še spomini na staro domovino, a v bistvu je njih sedanja domovina samo podaljšek prejšnje.
Toda tu so še emigracije druge vrste. Ljudje, ki so se izselili iz političnih, ideoloških razlogov. Če niso hoteli biti pobiti, a hočejo, da njiho-
ve ideje zmagajo, ker vedo, da so se morali umakniti in boj nadaljevati v svetu. Zdaj: katere politične emigracije v zgodovini so zginile ? Poljska z Mickievviczom ? Ali — bliže našim časom — italijanska za časa Mussolinija ? Da. Res je tudi teh emigracij bilo konec. A kdaj ? Ko je prenehal eksistirati vzrok, zaradi katerega se je ta emigracija rodila. In ne dan prej!
In mladi, v svetu rojeni — ali res naj ne bi imeli zveze z njo ? Funkcija sina je biti zvest očetovi misiji, in če očetu shirajo moči, njegov boj nadaljevati. To je sicer naravni zakon, a je od Boga dani in kdor mladini drugače govori, ji škodi.
Pa narodi, ki so izumrli ?
Seveda nam zgodovina govori tudi q izumrlih narodih. Toda ali so to res bili vedno narodi, ali pa kdaj
—	čeprav lahko zelo mogočna — pa vendarle samo — ljudstva? Kar se pa narodov, kakršen je naš, tiče — naroda z zavestno preteklostjo, s svojim ozemljem, s svojo kulturo, predvsem pa s skupnim čutenjem političnih ciljev za bodočnost — kateri tak narod je v ,2.000 letih, za časa krščanstva izumrl ?
Pa tudi ko bi — zakaj raje ne razmišljati o dejstvu, o katerem govori Ortega y Gasset: Zgodovina nam kaže, da noben narod ne umre nasilne smrti. Narod umre samo, če sam noče več živeti.
A, glejmo, še naprej gre ta zadeva: tudi ko bi Bog sam enemu teh naših malodušnežev razodel, da bo čez tisočletja res konec narodov
—	kaj s tem ? Mar se mi hranimo
s kisikom, ki ga bodo rastline tvorile čez tisočletja, mar jemo pšenico, ki bo rastla — morda — čez tisočletja ? Ali pa kot vsako živo bitje rasemo v času in kraju, kamor nas je postavil Bog, in v celicah, v družini, v skupnosti, ki so prav tako po Njegovi modrosti bile ustvarjene, da se človek more razviti ? Ni globlja modrost in še manj skrb za nas, kar govori iz besed ljudi, ki nam ponujajo gradivo za avtoeliminacijo!
Res pa je, da skupnosti usihajo, kadar v njih umira smisel za duhovnost. In kdo ne vidi, da smo pa tu res v nevarnosti. Tudi naša skupnost. Kdo ne vidi, da kljub zunanji še vedno veliki aktivnosti življenje usiha?
Prva leta vsake emigracije je življenje bujnejše, ne samoi, ker so vrednote, ki naj skupino vodijo, še sveže, ampak tudi zato, ker celo na tem področju vlada zakon o vztrajnosti. Doma smo delali, pa delajmo še tu! In tako eni res delajo, ker se zavedajo dolžnosti za ta del našega naroda, toda marsikdo v skupnosti dela zgolj iz navade, kdo tretji še, ,,ker so ga porinili noter“. Toda minejo leta, mineva zagon — in nenadoma spoznamo, da se s|e veidno veliko dela, da so še vedno uspehi, toda, bi dejali, — inverzija ni dala takih obresti, kot smo pričakovali.
Na tisoče naših mladih je šlo skozi slovenske šole, mladinske organizacije, živelo sredi političnih, verskih, kulturnih društev — in vendar njih prisotnost v naši skupnosti, kakšna je ?
Mislim, da je vsakomur jasno, da
nismo grešili, ker bi premalo delali. Smo pa brez dvoma marsikaj važnejšega — opustili.
Lepo je gledati slike iz Slovenije. Podobe po naših) domovih, skioptič-na predavanja za naše male — oni so občudovali lepoto krajev, nam se je stisnilo srce ob spominih — lepo je vse to.
Lepo je gojiti stare običaje. Samo spoštovanje preteklega more dajati hrano za novo rast. Lepo je, da gojimo svojo folkloro, pa naj se izraža v plesih ali kuharski umetnosti, to je del naše preteklosti in ni ga zanemarjati. Vse to pomaga človeku, ki ni zgolj duh in ki ne živi nekje v zraku, da se obdrži v ravnovesju.
Lepo je praznovanje našega prazničnega leta. Stoletni običaji, izraz globoke vernosti naših prednikov, o-bičaji, ki prehajajo iz roda v rod, povezujejo zunanje navade z religioznimi občutki — koliko bogastva v tem!
In naša pesem? Komu med nami ni ob poslušanju melodij, ob razmišljanju njenega besedila kdaj zatrepetalo srce ?!
Vse te stvari so ne samo važne, so sila važne in če bi jih zanemarili, bi se nevarno okrnili. Toda misliti, da bomo z njimi mladino dokončno navezali na slovenstvo, je zmota. Naša zemlja je res biser, toda kar je nam starejšim jezero pod gorami v domovini, to je našim mladim morda jasa sredi bariloške pokrajine ali pa samo trg sredi naselja, kjer se skozi leta srečava s sosednjimi otroki. Človek se res ne veže samo s suhim umom na svojo očetnjavo, toda od
vredriot," sicer velikih vrednot, a nebistvenih vrednot za utrditev narodnosti, pričakovati bistvene učinke — je nevarno. S’ pravo ‘ljubeznijo do naroda in očetnjave je kakor z ljubeznijo do'f?iatere in očeta. Ne ljubi-n*lo matere zato, ker je lepa ,ali očeta, ker je bogat. Pi;av nasprotno' je prav: še bolj ljubimo mater morda prav zato ,ker je vsa nebogljena, in očeta, ki je morda revež, če naša ljubezen do slovenstva ni take vrste, smo za slovenstvo lahko mnogo delali, a rešili komaj generacijo, dve.
Nikar ne podcenjujmo čustvene in celo umske zrelosti naših otrok! Dajmo jim razumeti, da je slovenstvo predvsem zakoličeno v preteklosti našega naroda, v njegovih bojih, zmagah in tudi porazih, v njegovih duhovnih zakladih, predvsem pa v tisočih, ki so trpeli in umirali za slovenstvo in katerih idealov mi nimamo pravice izdati. Mi nimamo pravice pretrgati verige, ki prek nas vodi v bodočnost.
Ne bo pravega slovenstva, pa najsi se mi starejši zgrudimo od garanja, če v nas in naših mladih ne bo zavesti, da je osnova slovenstva v dvojem: zvestoba nazaj — poslanstvo za naprej.
Naša mladina je ponosna na svojo kri. Vendar mnogi še danes sprašujejo: Pa zakaj naj bi med seboj govorili slovensko? — Če jim odvrnemo, da zato, da bo njih slovenščina tako bogatejša ali da je jezik zadnje orožje v borbi nekega naroda, gre odgovor mimo, če niso bili prej vzgojeni tako, da bi čutili zvestobo do rodov nazaj in poslanstvo za rodove
naprej ' kot eno svojih življenjskih funkdij. '	^ i; '
Nujnost komponente' ..Zvestoba nazaj — poslanstvo za naprej** pa more razumeti samo človek ponosa in časti, 'samo fant in dekle, ki čutita, da sta otroka plemičev, to je — da sta tudi sama plemiča. Daiies ima‘ ta beseda slab prizvok, ker je plemstvo degeneriralo. V preteklosti pa plemič ni bil človek, ki bi zaradi svojega naslova imel ali smel zahtevati večje pravice. Nasprotno! Plemič je postal samo človek, ki se je izkazal in ki se je zavedal, da ima večje dolžnosti kakor drugi. V tem je bilo in je bistvo plemstva.
Naši borej, domobranci in vsi, ki so na ta ali oni način borili za slovenske in krščanske vrednote v tistih strašnih dneh, zavedajoč se svojih dolnosti — ti so naše novo plemstvo. In to plemstvo prehaja na njih potomce, a ne zato, da bi se ti mladi zato čutili kaj več, nasprotno, da se zavedajo svojih večjih dolžnosti in so zato tudi pripravljeni na večje žrtve.
Vse drugače bo v naših vrstah, č'e bomo ta občutek odgovornega plemstva znali dati v mladino.
Zdaj, ali je res, da se taka vprašanja med nami niso reševala, ker da je bilo premalo vzgledov, predvsem p g, ker da mi starejši premalo vodimo ? — Na drugi strani pa slišimo iz ust starejših, da so težave tu, ker je premalo učlji-vosti med mladino. Ne pustijo se voditi.
Predvsem moramo vedeti, da se z očitki drug drugemu še nikdar ni
nič rešilo. Vemo pa: kadar je nefe stvar bolj na svojem mestu, postavi, tu tli stvari ob sebi bolj na svoje mesto. Skratka:,lf če pravimo starejši, da se mladina ne preppsti vodstvu,^ da je premalo učljiva^— dobrot bodimo najprej sami odločnej-šj vodniki. — Pravite . mlajši, da je na vrhu premalo vodstva? Dobro! Postanite najprej sami bolj dovzetni za vodstvo — pa se bo problem rešil.
Da mladina nima vedno jasnih pojmov? Pa kako naj si bo na jasnem, recimo glede komunizma, glede naših odnosov do komunističnih oblasti, ko vemo, da je komunizem strahotno zlo, naši mladi pa v naši skupnosti sami slišijo tisto o zgodovinski nujnosti, pa o sožitju med krščanstvom in marksizmom, in poleg tega še o „odjugi“, ki je doma baje nastopila. Komunisti so ubijali še po koncu revolucije na tisoče naših bratov, očetov, še mrtve jih psujejo — mladi pa vidijo, kako se hodimo domov sprehajat, potem ko so nam isti ljudje dali dovoljenje, da smo šli preko in tam kdo ve komu vse stisnili roko. . . Ne recimo: Naši mladi nimajo jasnih pojmov! Recimo: Mi smo jim včasih s svojo nedoslednostjo v nekaterih vprašanjih mešali pojme!
Kako naj bodo mladi na jasnem glede dolžnosti do očetnjave, pa do države, kjer so se rodili, ali glede asimilacije, ko jim eni govorimo tako, drugi drugače ?
Ko Kanada, Avstralija in — kot smo zadnje čase brali — celo ZDA, danes — po slabih skušnjah — ne želijo, da bi se prišleci, niti ekonomski
emigranti ne, asimilirali.;— zakaj^te državo tako postopajo ? Iz ljubczni-do italijanskega, slovenskega ali kakega drugega naroda ? Morda tudj, a predvsem iz ljubezni do lastne domovine. Mnogi sp še spominjamo bucnosai-reškpga škofa mons. Segure, ko nam je nekoč v katedrali govoril: „En el interes de mi patria—“ (ne ..v interesu vaše očetnjave, ne!) „v interesu moje domovine vas prosim, gojite svoj jezik, ohranjajte svojo kulturo, ne izkoreninite sc, bodite ponosni na svoje starše, na njih borbo, na svoj narod!"
Zakaj tako? Ker vsaka teh novih držav, in Argentina danes še bolj kot kdaj prej, potrebuje predvsem močnih ljudi, zvestih državljanov, ne pa mase. Potrebuje zgrajenih ljudi, teh pa ni v vrstah izkoreninjencev. Ne poslušajmo množice na cesti, ki morda hoče drugače.
Ni bil kak politik ,ne kak psihiater, ki bi se zavedal nevarnosti izkoreninjenosti, ki je govoril, da je četrto božjo zapoved treba v naslednji stopnji prenesti tudi na dolžnosti človeka do očetnjave, to je do zemlje tvojih očetov. Bil je to svetnik, eden največjih mislecev krščanstva, eden največjih realistov, Tomaž Akvinski.
Neki slovenski časopis v Evropi je pred kratkim analiziral razmere v naši skupnosti. Navdušen je nad našimi uspehi, toda ko se ustavi ob nevarnih točkah, do katerih smo dospeli, omeni, da se med nami vedno pogosteje slišijo zahteve po verski in kulturni svobodi v Sloveniji, medtem ko da se o zahtevah po politični svobodi vedno manj govori. Kakor da bi
verska uii kulturna svoboda >; e in kJaj na svetu bili možni, če ni prej civilne, to je politične svobode.
Res je, da so nejasnosti na tem področju zasekale naši skupnosti že hude rane. Pred leti smo kdaj slišali: ..Glavno je, da je moj poba veren, h kakšni narodnosti pa bo hotel pripadati, to je njegova stvar... ‘ In danes kdaj slišimo: „Važno je, da je otrok pošten, politiko pa naj le pusti pri miru...‘‘ Kaj je rodila miselnost prvih, danes že lahko v marsikateri družini vidimo. Kam pelja miselnost drugih .—• slutimo. Oziroma — tudi vemo. Kajti pod „politiko“ je mišljena tudi zvestoba našim mrtvim, jasni odnosi do komunizma. Kdor od staršev tako govori, je podoben človeku, ki morda res s trudom toči vino v sode, a istočasno sodu vrta luknje v dno.
In vendar naš problem ni zgolj
političen. Samo prisluhnimo kdaj našim govorom.. . Zmaterializirali smo se. In to je tretji — a v resnici prvi razlog našemu usihanju. Sile za borbo za večjo duhovnost pa ne bodo prišle zgolj iz političnega dela, še manj iz naše ekonomske moči — priti morejo samo iz večje religioznosti. Brez spreobrnjenja srca, brez moralne revolucije v nas — ni rešitve, če si glede tega nismo na jasnem, smo se začeli pokopavati sami in ni treba nič s prstom kazati na grobokope od drugod, ki prežijo na nas.
Tako da, če bolehamo — in vsi vemo, da res bolehamo. .. pričnimo se zdraviti. Ne odlašajmo in predvsem ne pozabimo: kadar človek opazi, da se je v njem pričel rak, čeprav šele začel rak. . ., ne bo ga zdravil z aspirini.. .
(Na Slovenskem dnevu 1976)
Gregor Mali
Moje življenje in delovanje
(Nadaljevanje)
BOJ ZA DUHOVNIŠKI POKLIC
Ko sem prišel po maturi na počitnice, so se ljudje v domači župniji veliko bolj zanimali zame, ko prej. Tudi pogovarjali so se o meni. Iskali so odgovora na vprašanje, ali bom duhovnik ali ne. Večina je mislila, da bom, nekateri pa so bili nasprotnega mnenja. Med temi je bil tudi že prileten sosed.
Tudi sam sem mislil, da sem boj za svoj poklic že dobojeval in ga že končal, pa ni bilo tako. Rad b: postal duhovnik, toda strah pred veliko, izredno odgovornostjo me je zadrževal, da se nisem mogel popolnoma odločiti. Begala me je tudi misel, da nimam vseh zmožnosti za ta odgovorni poklic.
Začel sem sc priporočati Materi
božji, da bi se prav odločil. Neko soboto v začetku počitnic sem po obhajilu prosil tudi Svetega Duha za razsvetljenje. Zdelo se mi je, da mi Marija tiho, skrivnostno govori : ,,Večkrat si že ponavljal, da bi rad izbral poklic, v katerem bi mogel zvesto služiti Bogu in največ dobrega storiti za narod in domovino. Jezus, moj Sin, te kliče. Hodi za njim! Postani duhovnik! Jaz te bom spremljala in podpirala !“
Iz oči so mi privrele solze. Tiho sem zašepetal: ,,Marija, hvala ti! Storil bom, kar si mi svetovala. Postal bom duhovnik." Mojo dušo je objel mir, ki mi ga svet ni mogel dati.
Neko nedeljo v začetku počitnic pa sem sc nekoliko pomudil v župnišču. Župnik me je prijazno o-pomnil, da bo treba kmalu narediti prošnjo za vstop v semenišče. „Saj si se gotovo že odločil, da boš postal duhovnik, ali ne?“, me je vprašal z nasmehom. »Da, odločil sem se! Toda še nisem popolnoma miren", sem mu odgovoril. ,,Rad bi o tem še govoril z vami. — „Dobro!“ mi je odgovoril župnik. ,,Danes teden je naše žegna-nje. Pridi na kosilo, pa bova sestavila prošnjo. Ali boš prišel?" — ,,Bom, Hvala lepa za povabilo!“ sem mu odgovoril, se od njega poslovil in odšel proti domu.
Pred seboj sem opazil ata Lovrenca in soseda Miklavža, ki sta imela živahen pogovor med seboj. Govorila sta o meni.
Sosed Miklavž je nagovoril očeta : »Lovrenc, veš, nekaj bi ti rad prav odkritosrčno povedal, pa se bojim, da mi boš zameril." — »Prav nič ti ne bom zameril. Le kar odkrito povej, kar misliš!" Sosed Miklavž je začel previdno govoriti : »Sina Gregorja si poslal v šole. Gotovo si mislil, da bo duhovnik, pa ne vem, če bo. Pravijo, da ga sosedova hči Franca nekaj moti."
Oče Lovrenc mu odgovori: »Odkrito ti povem, sosed Miklavž, da bi rad videl, da bi bil moj sin Gregor duhovnik, ker sem prepričan, da bo v duhovniškem poklicu mogel največ dobrega storiti ne samo meni in naši hiši, ampak vsemu našemu narodu. Če pa ne bo duhovnik, želim le to, da bi
vedno ostal dober, pošten in zaveden Slovenec, kakor je zdaj. Da bi pa moj sin gledal za sosedovo hčerjo Franco, pa ne verjamem. Res jo je hodil učit verouk, branje in pisanje, ker so ga njeni starši prosili. Toda tedaj sta še oba hodila v ljudsko šolo. Ko je pa šel v Ljubljano, ni hodil več k sosedovim in v njeno družbo. Zato tega več nikjer nikar ne govori, če hočeš ohraniti svoj ugled in svojo čast!"
Sosed Miklavž je bil v zadregi. Vendar se je po kratkem molku spet oglasil: „Veš, Lovrenc, škoda bi bilo tvojega denarja, ki si ga žrtvoval za sina, če ne bo postal duhovnik!"
Oče Lovrenc mu odgovori: ,,Če ne bo duhovnik, bo pa morda dober zdravnik, uradnik ali profesor ali kaj drugega. Svojega sina poznam in vem, da me ne bo razočaral, pa naj postane, kar hoče."
Na razpotju sta se oče in sosed Miklavž ločila.
Oče Lovrenc je vedel, da grem za njim. Zato me je počakal. Ko sem prišel do njega, sem mu rekel: ,,Oče, vse sem slišal, kar sta govorila. Lepo se vam zahvalim, da ste me tako odločno zagovarjali in branili. Vajin pogovor mi je zelo olajšal odločitev za duhovniški poklic. Postati hočem duhovnik. Molite zame, da bi mogel biti dober duhovnik!" — „Vedel sem, da sc boš odločil tako!" Bil sem ganjen. Privrele so mi iz oči solze;
pa ne samo meni, ampak tudi očetu.
Prihodnjo nedeljo sem šel v župnišče na kosilo. Ko smo bili še pri kosilu, prihiti cerkovnik in sporoči župniku, da so se pred gostilno fantje stepli in enega izmed njih močno ranili. Župnik je takoj vzel sveto olje in ranjencu podelil zakrament sv. maziljenja. Žalosten se je vrnil in rekel: „Ali vidiš, kako smo duhovniki potrebni! Zato, bova kar zdaj napisala prošnjo za vstop v bogoslovje". Tudi ta dogodek je pospešil in olajšal mojo odločitev za duhovniški poklic.
Ko sem prošnjo podpisal, sva z župnikom šla na moj dom. Župnik je vsem našim povedal novico, da sem podpisal prošnjo za vstop v bogoslovje in da bom, če bo Bog dal, čez pet let postal duhovnik. Vsi: oče, sestra in bratje so bili ganjeni. Mama pa je v joku od veselja vzkliknila: „0 Bog, saj nismo vredni, da bi v naši hiši imeli duhovnika!“
Župnik pa je rekel: „Mama, Bog ga vam je dal, ker ste zanj tako prosili Marijo! Zahvalimo se zanj Bogu in Mariji!"
Tisti večer smo še dolgo ostali pri družinski mizi v naši hiši in se pogovarjali z župnikom. Jaz sem se mu pa posebno zahvalil, ker me je z zgledom in besedo učil, kako naj v duhovniškem poklicu ponižno in potrpežljivo služim Bogu in ljudem, svojemu narodu in svoji domovini.
(Dalje prihodnjič)
Johan Bojer — Božo Vodušek
Štirikrat so se morali tako peljati v mesto. Toliko so to leto lahko oddali pšenice. Seveda bogastvo to še ni bilo, ampak čevljar Bo je vendarle dobil svoj denar. In pri vsaki vožnji so vzeli s seboj kaj domov. Za vsakega par volov, nov plug, kosilni stroj, nekaj vreč oglja, da bodo vsaj o božiču mogli kuriti z njim, ko bo pritisnil prerijski mraz. Predvsem seveda niso pozabili živeža za dolgo zimo. In P er Foll je imel še šiling, da je kupil Ani naprsno iglo. Anders pa je kupil za Olufa in zase vrvice za ribolov in materi nov mlin za kavo.
Ali četrtič je O la Vatne vendar moral z njimi.
Na poti v mesto je sedel na vozu in pel. O, že sama misel, da bo spet videl nekaj novega, množico hiš, luči v oknih in izložbah, ljudi iz različnih krajev, malo vrvenja, cerkveni zvonik, konje in kočije, ženske v klobukih in v lepih oble-
kah! O, o, svet je bil vendar tako lep, da ni mogel ničesar drugega kakor peti. Da le ne bi bil ta prekleti mali voditelj, Morten, takoj od prvega trenutka, ko so prišli v mesto, tako zelo pazil nanj. ,,01a!“ je bilo neprenehoma čuti, „pridi zdaj semkaj, 01a.“ Torej zdaj niti govoriti z ljudmi ne bo smel? „Kaj ne slišiš, človek ? Velike novice iz domovine. Sverdrup je postal minister."
To je bila velika novica. O tem se je bilo treba pogovoriti. Povsod, kamor je Ola prišel, je srečaval samo imenitne ljudi. ,,Odkod pa si ti? Iz Birija? Kaj, ni mogoče!“ In potem je Ola moral povedati kaj o svojem kraju. Ni bilo lahko tako hitro ločiti se. Če odkloniš požirek žganja, žališ ljudi. In če sam ne daš za požirek, si umazanec. Čudno, kako imenitne ljudi je to pot povsod srečaval.
Tisto jutro, ko se je vseh pet voz spet pričelo premikati v pre-
rij o, je na enem ležal Ola brez zavesti.
Zgodaj je še. Kal Skarct se smehlja v vzhajajoče sonce. Morten je bled. Biti sta se morala s celo gručo ljudi, da sta osvobodila Ola.
Ko so se čez dan ustavili, da bi kosili, so Olova vola izpregli, njega samega pa so pustili, da je ležal in smrčal. Prav tako zvečer. Ali naslednje jutro je bil Ola na nogah še prej kakor drugi. Stal je s slamo v laseh in mežikal in bulil v sonce. In sonce, oddaljeno od njega tisoče milj, celo večnost, je bulilo vanj. Ali si ti to, Ola? Žal mi je. Ampak jaz sem.
Seže v žep. Listnice ni. Ali je bil sanjal tisto o majhnih rdečih čeveljčkih za malega ? Tako dobro so dišali. Seže v zunanji žep suknje, da, tukaj je eden. Res, kako /ep čeveljček. Pa kje je drugi ? Išče in išče po vseh žepih, na vozu, v zabojih. Vendar samo eden je.
To je vse, kar nese domov. Ko bi le imel zdaj pri roki puško! Potem bi vsaj lahko obračunal sam s seboj.
Zdaj vstajajo drugi. Tedaj pa se on spet hitro uleže, si zagrne obraz z vrečo in smrči. Sliši, kako vpregajo v voz njegove vole, in spet se zibljejo prek prerije,
Ali ta večer je bil tako lačen, da mu duh po pečeni slanini, ki je prihajal od ognja, ni dal miru. Malo se je dvignil in zahrkal. Oni so sedeli okrog ognja in jedli. Seveda so ga slišali, a nihče se ni obrnil. In še enkrat je prišla noč.
Izkopal je ostanke svojega živeža in spet zaspal.
In potem je prišel dan, ko so zagledali dim, ki se je vil iz koč. In naproti so jim prišle žene in otroci. Elza je nosila malega v naročju.
,,Pozdravljeni doma!“ kliče že od daleč.
Šele, ko je sedel v koči in bi moral južinati, se je izvilo iz njega. „Elza — ti si napravila neumnost, ko si me vzela. Pojdi vendar rajši domov k svojemu očetu. Saj morebiti še živi!“
,,Ampak za božjo voljo, Ola!“ Obstala je sredi koče in ga gledala.
,,Vse sem zapravil.“ Zdaj ni hotel lagati, pa tudi sramovati se ni več mogel. Trdo ji je metal besede v obraz, da bi ji ne prišlo na misel, da bi mu odpustila.
,.Vzemi otroka, Elza, in odpelji se domov! Potem bo vsega konec!"
Nekaj časa je tako govoril, potem je sklonila glavo in rekla: „Gotovo si potreben spanja, Ola. Najbolje je, da greš v posteljo."
Ali ko je hotel vzeti plahto z voza, je obstal in ostrmel. Na vsej poti domov je ležal na dveh vrečah moke, ki sta bili zdaj splošče-ni. Kdo ju je kupil ? Spet tovariši ? Ampak kdo? Per Foll? Ali Morten? Za trenutek je čutil v grlu kakor ihtenje, potem pa je stisnil pesti in se razjezil. O takem usmiljenju ni hotel nič vedeti. Če je bil tako strašno neroden, zakaj ga niso pustili, da bi poginil? Čemu, vraga, so se vtikali vanj ?
Spet je prišla Elza iz koče. Doslej mu še ni rekla hude besede. To je bilo najhujše. In zdaj pravi: „Še dobro, da tebi niso ničesar storili, Ola. Zdaj pa moraš pokazati, da si mož. In za prve tri vozove smo vendar dobili denar, tako da lahko plačamo vole in kosilni stroj.“
Tako? Besno jo je pogledal. Še nikoli ni čutil takega veselja, da bi jo pretepel, kakor zdaj. Tolažba? Ni maral nobene tolažbe. Najrajši bi bil vse po vrsti pretepel, pa ga obdajajo kakor rešilni angeli. Pojte k vragu! Ko bi le še živel Erik Foss! Potem bi vsaj lahko šel k njemu in ga prosil, naj ga spet pošteno pretepe. In to pot ne bi mignil niti z mezincem.
Proti koncu jeseni se je bližal mali naselbini samoten voz z volovsko vprego. Na kozlu je sedel Morten Kvidal, v vozu pa človek z rdečo brado in naočniki. Bil je župnik iz Northvillea.
Da, sicer je prebival v malem mestecu, ali njegove župnije so bile raztresene milje in milje po širni prerijski zemlji. Ta tukaj je bila bržkone sedma. In vse je moral obiskati, tako da je bil vajen potovanja in tresenja v prerijskem vozu. Za tako pot, ki je trajala dva tedna, je dobil deset dolarjev in — prosto vožnjo, hrano in prenočišče.
Pa saj je bilo jasno, da si je morala mala naselbina po tako dobri letini privoščiti božjo besedo. In kmalu so otroci iz Skareta te-
kali od hiše do hiše in sporočali, da je župnik prišel.
Erikovo kočo so uredili, kolikor se je pač dalo, in Elza je prinesla tja namizni prt in posodo in nekaj jedi.
Zvečer sedi župnik pri koncu sveče, ki tiči v grlu steklenice, in se pripravlja na pridigo.
Tedaj se oglasijo koraki, v kočo stopi orjaški mož z mogočno rjavo brado. Per Foll.
Ni prišel ponižno kakor morajo prihajati delavci v domovini, kadar obiščejo cerkvenega oblastnika. Zakaj ta tukaj prav gotovo ni bil poklican od kralja, da vodi občino. O ne, danes je Per Foll enako vreden župniku. Zato mu da roko in ga pozdravi.
Potem se usede in se obotavlja, preden prične govoriti. Ali ni prišel z nekim namenom ? Seveda. Marsikaj resnega je, v čemer hoče preizkusiti župnika. Če le res kaj več razume kakor Per!
Mine ena ura, mineta dve. Komaj je bil Per le za špranjo odprl vrata, za katerimi vre in kipi v njem, je takoj vse planilo na dan. Nazadnje se je izpovedal kakor otrok in je bil popolnoma brez moči. Ali mu župnik ve svetovati? Vse, kar je Per v samoti doživel tesnobe in videl strahov, je izvedel župnik od začetka do konca.
Ko ga mož z naočniki končno spremi iz koče, mu stisne za slovo obe roki. Lahko noč, dragi prijatelj ! Veliko je naših rojakov, ki se jim v preriji tako godi. Spominjaj se tega. Ali minilo bo. Posku-
si biti dober s svojo ženo in predvsem poskusi spati.
Bila je nedelja z jasnim jesenskim nebom in toplim vremenom. Sonce ni več žgalo, samo sijalo je in grelo. Ljudje so se zbirali v nedeljskih oblekah, s pesmaricami v roki. Iz nove naselbine sta prišla dva voza, polna ljudi, v katera sta bila vprežena po dva konja.
Služba božja se je vršila na prostem. Končno so ljudje v divjini spet videli duhovnika. Talar in ovratnik ima prav tako kakor v domovini. Njegov jezik je njihov. Iste pesmi so, ki so jih tolikokrat peli v domači cerkvi. Zdaj jih spet pojo — kakor takrat. Nekaj jih sedi na klopeh, drugi na travi. Za njimi sta ravnina in nebo, vse poje. In duhovnik stoji na vzvišenem kraju in dviga roki: Milost naj bo z vami, mir z Bogom, našim Očetom, in Gospodom Jezusom Kristusom.
Ljudje sklanjajo glave. Ana, Pe-rova žena, že ihti. V naročju ima otroka, ki ji boža lica. Per Foll strmi v duhovnika in se igra s svojo brado. Ola gleda na pol v stran. Njegov od sonca in dežja razorani obraz je zaprt. Morten se čuti bolj prevzetega kakor kdajkoli v domači cerkvi. Niso le spomini, ki ga nosijo zdaj tja, da vidi mater in brate in sestre jasno pred seboj. Ginjenost drugih je, ki se zbira v njem. Ne zaradi tega, ker jim je to pot kakor nekak voditelj, ampak
ker so mu sam ne ve kako čudno blizu. Odkar so bili v mestu, Ola ni več ogovoril. Danes si nameni dati mu roko.
Po pridigi so spet zapeli cerkveno pesem. In zdaj so vse ženske ihtele. Ne da bi jim bil župnik grozil ali jih prestrašil. Bili so spomini in domotožje, ki so jih v pesmi dvignili do nebes.
Potem jih je župnik v koči obhajal.
Za majhno mizo, ki je pokrita z belim prtom, stoji župnik z vinom in kruhom, ki ju je prinesel s seboj. Pred njim klečijo v polkrogu žene in možje na trdi zemlji, ki je bila Eriku Fossu pod. Sklanjajo ogorele obraze, sklepajo svoje o-korne, od dela zaznamovane roke. In majhna ilovnata koča okrog njih je tempelj.
Ko pa župnik položi Peru Follu roko na glavo, jo zadrži na njej malo dalj kakor pri drugih. In Per čuti, kakor bi ga božal brat.
Nekaj korakov od koče stojita dva moža, učitelj Jo in Ola Vatne in se tiho pogovarjata.
„Kaj nisi šel k obhajilu?" pravi Ola.
,,Ne. Prav za prav ne vem, kako je s to stvarjo. Moram še nekaj časa razmišljati o tem. Pa ti? In tvoja žena?"
„Moja žena je šla. Ampak jaz — jaz moram najprej postati drug človek, preden se odločim za kaj takega."
Prepričan isem, da je vera pomlad sveta, kot je zima sveta ateizem.
Pierre Emmanuel
Zlata maša nadškofa Pogačnika
V nedeljo 31. julija je ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik praznoval zlati jubilej svoje duhovniške službe. Bil je praznik za vso ljubljansko nadškofijo, še več: za vso Cerkev v Sloveniji. Ob jubilantu so se zbrali vsi slovenski sobratje v duhovniški službi, zastopnik apostolskega sedeža v Jugoslaviji nadškof Michele Cecchini, predsednik jugoslovanske škofovske konference in zagrebški nadškof Franjo Kuharič, reški nadškof Josip Pavlišic ter go-riški nadškof in apostolski administrator tržaške škofije Pietro Coco-lin. Med duhovniki, ki jih je bilo nad 250, so bili zastopniki slovenske duhovščine iz najrazličnejših krajev. Iz ZDA je prišel prelat Baznik, iz Rima prelat Bavdaž, iz Trsta škofov vikar msgr. Škerl.
Ob 4 popoldne se je začelo zlato-tnašno slavje. Z jubilantom je soma-ševalo 9 škofov in 80 duhovnikov. Pronuncij Cecchini je v slovenščini zmolil nad jubilantom posebno molitev, Franc Lesjak iz Litije je nad-
škofa pozdravil v imenu vernikov, uvodne misli v bogoslužje je izrekel škof Lenič, ki je tudi prebral pismo Pavla VI. Papež je napisal med drugim: Pretrpel si mnoge neprili-ke in tudi vezi in tako vedno kazal svojo neomajno zvestobo do Cerkve in tega apostolskega sedeža in pravilno zavest svojih dolžnosti. Razen tega pričajo jasna načela in ravnanja tvojega pastoralnega dela o tvoji globoki duhovniški duši. Prizadeval si si za duhovniško preudarnost in modrost, da bi se duhovniki na najbolj primeren način poučevali v semeniščih, da bi se krščanska mladina temeljiteje poučila v modro urejenem katehetskem pouku o verskih in nravnih zapovedih in da bi se verniki vseh starosti bolje pripravili na prejem zakramentov. Končno je treba tvojemu duhovniškemu prizadevanju pripisati odlične pisateljske in tiskane pobude, ki si kljub nemajhnim težavam zaradi okoliščin pridobivajo vedno več bralcev in tako uspešneje sejejo nauk cerkvenega učiteljstva, evangeljsko luč in poznavanje Cerkve ter ljubezen do nje... Pridigo je imel mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik, nekaj priložnostnih besed pa so med mašo povedali tudi drugi škofje. Med mašo se je menjavalo zborovsko petje (stolni zbor je pod vodstvom prof. Trošta pel Monteverdijevo ,,4-glasno mašo") z ljudskim petjem in instrumentalnimi vložki. Orglal je Primož Ramovš. Ker niso mogli vsi verniki v stolnico, ki je bila prepolna že eno uro pred začetkom, so ozvočili tudi škofijsko dvorišče.
Po maši je nadškof svoje najožje sodelavce, goste in sorodnike pogostil v svojem nadškofijskem domu, kjer so se vrstile tudi čestitke.
Baragovo slavje v Dobrniču
Župnija Dobrnič na Dolenjskem ima letos več jubilejev: minilo je 900 let, odkar je bila ustanovljena kot prafara v Suhi krajini, 200 let, odkar je bila postavljena župnijska cerkev sv. Jurija, na praznik sv. Petra in Pavla pa je minilo 180 let, odkar je bil 1. 1797 v Mali vasi rojen škof Friderik Baraga in bil še isti dan krščen v tej cerkvi.
Trojni jubilej so praznovali v nedeljo 10. julija. Zbralo se je blizu
4.000	vernikov. Bogoslužje je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. Z njim so somaševa-li pomožni škof dr. Stanislav Lenič, p. Daniel Rupp, ki je zastopal mar-quettskega škofa Sala tka, tajnik clevelandskega škofa Hickeya Kosem, rektor Slovepika dr. Jezernik, arhi-diakon Smerkolj, kanonika Šuštar in Fajdiga in številni drugi duhovniki iz Slovenije in obeh Amerik. Bogoslužje je bilo na prostem. Čez 300 pevcev združenih pevskih zborov iz Dolenjske je pelo pod vodstvom šent-rupertškega kaplana Venčeslava Zadravca. Bilo je tudi veliko narodnih noš.
2. del proslave je vodil predsednik Baragovega odbora prelat dr. Vilko Fajdiga. Nastopili so združeni pevski zbori, domači pevski zbor, vmes so se zvrstili pozdravi raznih osebnosti iz domovine in tujine. Dekan teol.
fakultete dr. Franc Perko je dejal med drugim: Prosimo škofa Barago, ki je cenil Cerkev in jo dajal tudi drugim, naj jo ohranja v našem narodu, predvsem v našem času preizkušenj, ko mora marsikateri kristjan na račun svoje zvestobe Cerkvi in veri marsikaj slišati in biti celo v tem in onem prikrajšan. — Na koncu je Fajdiga prebral tri brzojavke, ki so jih nato v imenu vseh udeležencev, v imenu Baragovega odbora in nadškofa Pogačnika poslali papežu Pavlu VI., mons. Veraju v Rim (Kongregacija za zadeve svetnikov) ter Baragovi zvezi v Mar-quette v Ameriko. — Kot pripravo na slavje je župnija imela misijon že v marcu.
Dovoljenja zn gradnjo cerkva
Predsednik Komisije SRL za odnose z verskimi skupnostmi Stane Kolman je 1. julija povabil na razgovor nadškofa Pogačnika, da bi obravnavala aktualna vprašanja, ki zadevajo odnose katoliške Cerkve z režimom. Kolman je med drugim obvestil nadškofa, da je bila dana lokacija za novo cerkev v Kisovcu pri Zagorju ob Savi. Govorila sta o lokaciji za novo cerkev v župniji Sv. Križ v Ljubljani. Nadaljujejo se pogovori o uporabi cerkve v Grobljah pri Domžalah v bogoslužne namene. Izpraznjeno bo župnišče v Lescah pri Radovljici in v Mostah v Ljubljani. Tudi stanovanje duhovnikov v Kranju bo rešeno. Dana je lokacija za cerkev v Novi Gorici, pogovori za lokacijo nove cerkve v Portorožu pa
se nadaljujejo. Komunistični režim je vsa leta otežkočal na vse mogoče načine popravila in zidanje cerkva, tiste cerkve, ki so jih partizani med revolucijo požgali, pa sploh ni dovolil obnoviti.
Strletova knjiga: Skrivnost Boga
„Družina“ je izdala knjigo profesorja na ljubljanski teološki fakulteti Antona Strleta z naslovom: Skrivnost Boga. Dr. Vilko Fajdiga jo imenuje najglobljo teološko knjigo na Slovenskem. Nauk o troedinem Bogu izvaja iz sv. pisma, nato obravnava svetopisemsko besedilo, kot ga najdemo v izročilu Cerkve, nato pri velikih teoloških mislecih, končno se poglablja v vprašanje z lastnim razmišljanjem, ki upošteva ne le kulturo in miselne dosežke preteklosti, temveč tudi sedanjo teološko in filozofsko misel.
Nova knjiga o Kristusu
„Družina“ je skupaj z »Bogoslovnim vestnikom" izdala knjigo o Jezusu Kristusu — začetniku krščanstva. Gre za prevod angleškega avtorja, zgodovinarja in biblicista Charlesa Harolda Dodda »Začetnik krščanstva". Je strogo znanstvena, vendar napisana v poljudnem slogu.
Romanje bolnikov na Brezje
V soboto 9. julija je bilo IX. romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Pripeljali so se z osebnimi avtomobili in avtobusi. Romarji so napolnili Marijino svetišče in ves prostor pred cerkvijo. S škofom Leni-
čem, ki je vodil bogoslužje ob oltarju pred cerkvijo, je sdmaševalo okrog 30 duhovnikov. Duhovniki so bolnikom med mašo podeljevali zakrament bolniškega olja. škof Lenič jih je nagovoril: Vsi ste ljubljenci božjega kraljestva, ki je kraljestvo upanja, sreče in upanja! Vi ste bratje trpečega Kristusa in, če le hočete, z njim rešujete svet! Vas je izvolil Kristus, da ga upodobite v svojem življenju! V njegovem imenu vas Cerkev pozdravlja z ljubeznijo in se vam zahvaljuje. Zagotavlja vam prijateljstvo in podporo Cerkve ter svoj blagoslov. — Romanje je bilo veliča-častna manifestacija zaupanja v Marijino pomoč in vere okrog 6.000 slovenskih romarjev.
Potresni sunki
poškodovali cerkve
16. julija so potresni sunki 6. stopnje zajeli področje Trstenika, Gorič, Tenetiš, Golnika, Seničnega, Srednje Bele, Kokre, Preddvora, Tr-žiča-Bistrice. Potresni sunek se je ponovil še nasledn;i dan. Poleg splošne gospodarske škode so poškodovane tudi cerkve in nekateri župnijski domovi.
Gospodinje v župniščih
V ljubljanski nadškofiji je le slaba tretjina duhovnikov, ki imajo plačano in zavarovano gospodinjo. Dobri tretjini gospodinjijo upokojen ke. Tretjina duhovnikov pa je zaradi majhnih dohodkov brez lastne gospodinje, hodijo drugam na hrano ali si kuhajo sami.
Dan slov. pesmi v Mendozi
V	nedeljo 19. junija je bil za rojake v Mendozi „Dan slovenske pesmi." Na odru Slovenskega doma so se zvrstili s pevskimi nastopi otroci iz šolskega tečaja sv. Cirila in Metoda (prof. Božidar Bajuk), fantovski sekstet (Marko Bajuk ml.), duet Rezike Grintal in Danice Bajuk, tercet sester šmon, ženski del pevskega zbora in nazadnje mešani zbor (Božidar Bajuk).
Srebrni jubilej društva »Slovenska vas“
V	nedeljo 31. julija je društvo „Slovensska vas" praznovalo svojo 25-letnico. Slovenska vas je najbolj strnjeno slovensko naselje v Argentini, saj obsega nad 100 slovenskih družinskih hiš. Njen pobudnik in ustanovitelj je bil msgr. Janez Hladnik. — Ob 9,30 je bilo somaševanje v slov. cerkvi Marije Kraljice. Z msgr. Oreharjem, ki je pridigal, so somaševali superior lazaristov France Sodja, vikar Janez Petek, Mirko Grbec in Franci Barle, asistiral pa
je diakon Vinko Bokalič. Med mašo je pel mešani zbor pod vodstvom Ivana Meleta.
Po maši je bilo odkritje spominske plošče msgr. Janezu Hladniku v Domu, ki nosi njegovo ime. Slavnost je napovedoval Andrej Rot, dekliški zborček pod vodstvom ge. Zdenke Jan je zapel 2 pesmi, predsednik Doma Ludvik Šmalc je odkril ploščo, ki jo je blagoslovil msgr. Orehar, o msgr. Hladniku pa je govoril Ignacij Glinšek.
Po skupnem kosilu se je ob 4 začel kulturni program, ki ga je napovedoval Franci Stanovnik: pozdrav Ludvika Šmalca, nastop mešanega zbora in dekliškega seksteta (Ivan Mele), slavnostni govor Miloša Stareta, nastop otroškega zbora ter dekliškega zbora Zarja (Zdenka Jan), prizorček „Ob 25-letnici slovenske šole" (ga. Janova), zborna mladinska recitacija Gregorčičeve „Soci“ (Ciril Jan) s sodelovanjem folklorne skupine, rajanje folklornih plesov (Bogo Rozina) in sklepna pesem vse nastopajoče mladine. —
Slovenska kulturna akcija
2. letošnji večer SKA (26. julija) je bil posvečen Beethovnu. Uvodne in spremne besede ob reproducirani glasbi je spregovoril Nikolaj Jeloč-nik. Na 3. večeru (12. avgusta) je predaval dr. Mirko Gogala o evan-gelizaciji današnjega sveta na podlagi apostolske spodbude Pavla VI. (1. del: nositelji evangelizacije), na 4. večeru (26. avgusta) pa je govorila o hrvaškem kiparju Ivanu Meš-troviču kot človeku njegova hčerka Marica Meštrovič.
Študijski tečaj IxA
Katoliška akcija je julija organizirala za svoje mlade člane 4 večerni tečaj. Na njem so predavali dr. Marko Kremžar, lic. Milan Magister in dr. Alojzij Starc, člani KA imajo poleg začetnega in sklepnega zborovanja vsako leto dvakrat na mesec sestanke, eno nedeljo na mesec pa rekolekcijo. Rekolekcija je za žene in dekleta vsako 3. nedeljo v mescu, možje in fantje pa vsako 4. nedeljo.
Verska srečanja za mladino
Slov. dušno pastirstvo je organiziralo vrsto verskih srečanj za mladino po krajevnih domovih. Na njih so govorili France Bergant: Sv.pis-mo — božja in človeška knjiga; Avgust Horvat: Marksizem in krščanstvo; Alojzij Kukoviča: Prava podoba Boga; Marijina prikazovanja — Lurd, Fatima. Božo Stariha: Kaj mi pomeni Kristus? Inž. Jernej Dobovšek: Vplivi tehnike na versko živ-
ljenje; Janez Pintar: Molitev — zakaj in kako? Dr. Alojzij Starc: Zakrament sprave. Maja in junija so bila predavanja v Slomškovem domu in v Našem domu v San Justu, po drugih krajih pa naslednje mesce.
Igra „utopljenec“
Mladinski oder iz Carapachaya je v režiji Tineta Kovačiča pripravil veseloigro Ivana Nestroya „Uto-ljenec". Uprizoritev je bila najprej v soboto in nedeljo 16. ter 17. julija v Slovenskem domu v Carapacha-yu, v soboto 6. avgusta pa še na odru Slovenske hiše. Igrali so Marjeti Slabe, Ani, Miha in Frido Klemen, Marjeti in Jožko Senovršnik, Franci in Janez Žnidar, Franci in Jože Korošec, Jurij Komar, Gregor Papež, Pavel Sušnik in Martin Je-retina. Šepctalka je bila Marija Slabe, inspicient Martin Jeretina, sceno je pripravil Pavel Sušnik, za luč-ne efekte pa poskrbel Jože Korošec.
Seminar SKAD-a o krščanskem socialnem nauku
Slovensko katoliško akademsko društvo, ki mu predseduje Andrej Mele, je v avgustu organiziralo tečaj o krščanskem socialnem nauku. Tečaj je bil 8 večerov od 20. do 22. ure v mali dvorani Slovenske hiše, ki se je vse večere napolnila z udeleženci. Ob okrožnici Leona XIII. „Inmorta-le Dei“ je predaval o krščanski ureditvi držav dr. Marko Kremžar; o začetkih socialnega vprašanja ob okrožnici „Rerum novarum" istega papeža Jože Košiček; o obnovi družbenega reda ob okrožnici „Quadra-
gesimo anno“ Pija XI. Dušan Šušteršič; o modernem razvoju družbenega reda v luči krščanskih načel ob okrožnici Janeza XXIII. „Mater et magistra" Avgust Horvat; o miru med narodi, utemeljenem v resnici, pravici, ljubezni in prostosti, ob okrožnici Janeza XXIII. „Pacem in terris" France Bergant; o delu za razvoj narodov ob okrožnici Pavla VI. „Populorum progressio" dr. Maks Lob; o zmoti komunizma ob okrožnici Pija XI. „Divini Redem-ptoris" Božidar Fink in o pastoralni konstituciji IT. vatikanskega koncila o Cerkvi v sedanjem svetu „Gau-dium et spos“ Milan Magister. — SKAD je poskrbel tudi razmnoženo slovensko besedilo vseh omenjenih cerkvenih dokumentov.
Mladinske maš-' in predavanja
Zvezna odbora SDO in SFZ sta organizirala po mladinskih mašah, ki so običajno na 1. nedeljo v mesecu v cerkvi Marije Pomagaj, za julijsko srečanje predvajanje filma o Fatimi, avgusta predavanje dr. Milana Komarja o sodobnih oblikah ateizma, za september pa predavanje dr. Vinka Brumna o branju. Poleg osrednjih mesečnih mladinskih maš so občasno tudi po krajevnih verskih središčih.
Zveza mater in žena
Na junijskem srečanju je predaval Pavle Fajdiga o ženi v slovenski politični emigraciji, julija Stanko Jerebič o ohranjevanju naše skupnosti, avgusta pa Mira Eckerjeva o prehrani.
Zavetišče dr. Greg. Rožmana
31. julija je bil 8. redni občni zbor Zavetišča škofa dr. Gregorija Rožmana. Po končanih poročilih je bil izvoljen novi odbor: predsednik Matevž Potočnik, podpredsednik 1-van Ahlin, tajnik Jože Žerovnik, podtajnik Rudolf Keršič, blagajnik Vencelj Dolenc, podblagajnik Božo Šušteršič; odborniki: inž. Anton Matičič, Lovro Tomaževič, Franco Avguštin, Janez Jenko, Franc Šturm, namestniki:	Marjan šifrer, Jože
Grabnar, Janez Kožar, Ivan Šilar, Janez Jakoš, Jože škerbec; nadzorni odbor: dr. Jože Dobovšek, Marjan Loboda in Janez Amon. — V zavetišču je sedaj 5 oseb: 1 gospa in 4 moški.
V nedeljo 28. avgusta je zavetišče praznovalo 2. obletnico blagoslovitve. Sv. mašo je daroval Jože Škerbec, po maši je govoril Avgust Horvat, potem je bilo skupno kosilo.
Dobrodelni mesec
Od 15. julija do 15. avgusta je med slovensko skupnostjo v Buenos Airesu že vrsto let dobrodelni mesec. Vincencijeva konferenca, dobrodelna ustanova slov. dušnega pastirstva, daje ob tej priložnosti svoj letni obračun in ponovno prosi za sodelovanje. Od L junija do 31. maia 1977 je Vinc. konferenca zbrala in razdelila 422.554,30. Poleg nabirk med rojaki v dobrodelnem mesecu prejema ustanova prispevke od rojakov namesto cvetja umrlim in ob nekaterih drugih priložnostih ter nabirke na veliki četrtek, na domobransko in Vincencijevo nedeljo.
Romanje v Lourdes
Okrog 2 tisoč rojakov se je zbralo v nedeljo 21. avgusta na romanju v Lourdesu. Romarski spored se je začel ob 15,30 pred lurško votlino s pozdravno pesmijo Mariji in z 2 desetkama rožnega venca, nato pa so bile pete litanije. Med ostalim delom rožnega venca je bila potem procesija v gornjo cerkev: za križem so šli možje in fantje, narodne noše, kip lurške Marije, ki so ga nosili 4 fantje v narodnih nošah, ministranti, duhovniki, redovnice in žene ter dekleta. Ob vstopu so romarji prejeli spo minske podobice, potem pa je bila romarska sv. maša, pri kateri je bilo ljudsko petje, ki ga je spremljal na harmoniju Štefan Drenšek. Mons. Anton Orehar je v pridigi priporočal molitev, tudi molitev rožnega venca, in posvetitev družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu. 7 duhov nikov je spovedovalo in večina romarjev je prejela tudi sv. obhajilo.
Mladinski zborovski festival
Mladinski organizaciji SDO in SFZ sta organizirali festival mladinskih pevskih zborov v Slovenski hiši v soboto 20. avgusta zvečer. Ob polni dvorani občinstva in po pozdravnih besedah predsednice SDO Mari Groznik se je začel pevski program, ki sta ga napovedovala Veronika Fajfar in Marko Mele. V 1. delu so nastopili dekliški zbor »Zarja" iz Slovenske vasi (ga. Zdenka Jan), fantovski sekstet iz Mendoze (Marko Bajuk ml.), in dekliški sekstet iz Slovenske vasi (Ivan Mele), v
2. delu pa mladinski zbor San Justo (Andrej Selan), dekliški zbor »Gallus" (ga. Anka Savelli-Gaser) ter zbor »Karantanija" (ga. Marija Fink-Geržinič). Vsaka skupina je zapela 4 pesmi.
10-letnica smrti g. Kalana
Slovenska verska skupnost v Ra-nes Mejiji se je pietetno spomnila 10-letnice smrti svojega dušnega pastirja Janeza Kalana. V soboto 13. avgusta zvečer je bila v Slomškovem domu komemoracija z uvodnimi besedami Marjana šifrerja, petjem ot-troškega zbora (Anica Šemrov) in »Fantov na vasi" (Jože Malovrh), govorom Janeza Brule in diapozitivi Marijana Šušteršiča. V nedeljo 14. jc bila za pokojnika sv. maša ob veliki udeležbi Ramoščanov, ki jo je daroval msgr. A. Orehar in pri kateri je pel pevski zbor (Gabrijel Ča-mernik). Po maši je bil obisk groba z molitvami in pesmijo.
Žegnanje v San Martinu
V nedeljo 14. avgusta so rojaki v San Martinu obhajali farno žegnanje. V zavodu presv. Srca Jezusovega je bila sv. maša, ki sta jo soraa-ševala sanmartinski škof Mcnendez in slovenski krajevni dušni pastir France Bergant, pri maši pa je prepeval pevski zbor (Vinko Klemenčič). Škof se je Slovencem zahvalil za zgled vernosti in jih prosil, naj vedno in povsod odkrivajo resnico o komunizmu. — Opoldne- je bilo v Domu skupno kosilo, ki se ga je udeležilo okoli 160 rojakov.
Katoliška Cerkev
v Buenos Airesu
V	letošnjem letu je nadškofija v Buenos Airesu objavila poročilo o stanju katoliške Cerkve v Buenos Airesu. Iz tega poročila posnemamo naslednje zanimive podatke. Nadškofija je bila ustanovljena pred 357 leti z odlokom papeža Pavla V. dne 30. marca 1620. Obsega ozemlje mesta Buenos Aires in otoka Martin Garcia, ki merita 202 km9 in štejeta
2.976.000	prebivalcev (vzet je v poštev samo ožji, občinski teritorij, ne pa Veliki Buenos Aires, ki šteje blizu 10.000.000 prebivalcev).
Buenosaireška nadškofija je razdeljena na 159 župnij. V vsaki župniji je povprečno 19.000 prebivalcev. Uušnopastirsko službo opravlja 988 duhovnikov, od katerih je 418 škofijskih duhovnikov, 570 pa redovnikov. Na vsakega duhovnika pride povprečno 3.000 prebivalcev.
V	nadškofiji sta dva kardinala (Caggiano in Aramburu), je devet
škofov, 386 redovnikov, ki niso duhovniki, 2.970 redovnic in 121 bogoslovcev. Nadškofija ima 16 sirotišnic, štiri zavetišča za stare ljudi in 22 dispanzerjev. V tridesetih bolnišnicah in sanatorijih so redovnice in duhovniki, v 14 bolnišnicah pa samo duhovniki.
Zelo uspešno je cerkveno delovanje na vzgojnem področju. Na ozemlju nadškofije je 40 župnijskih šol in 12 šol, ki jih vzdržujejo redovniki oz. redovnice, ter 13 zasebnih katoliških kolegijev. Te šole obiskuje: v ljudskih šolah 76.000 učencev in u-čenk, v srednjih šolah 43.000 dijakov. Poleg tega je še katoliška univerza „Santa Maria de los Buenos Aires" z devetimi fakultetami in petimi inštituti. Dalje je še 9 višjih inštitutov, 11 šol za profesorje (pro-fesorado) in bogoslovje.
Zanimiv je tudi podatek, da je v nadškofiji 13 narodnostnih skupin (med temi tudi slovenska) s svojimi lastnimi duhovniki.
R. Sm.
Prihodnji mednarodni
evharistični kongres v Lurdu
Prihodnji mednarodni evharistični kongres, ki bo dvainštirideseti po vrstnem redu, bo v Lurdu leta 1981. V istem letu bo poteklo sto let od prvega mednarodnega evharističnega kongresa, ki je bil v Lilu v Franciji leta 1881.
Tako odločitev je sprejel papež Pavel VI. na predlog stalnega odbora organizacije mednarodnih evharističnih kongresov, upoštevaje prav otnenjeno dejstvo, da je bil pred sto leti prvi mednarodni evharistični kongres tudi v Franciji.
Pred tem je stalni odbor sporočil svoj predlog tudi stalnemu svetu francoske škofovske konference. V njegovem imenu je izrazil marsejski nadškof msgr. Etchegaray popoln pristanek in sporočil, da bi bil najprimernejši kraj za proslavo stoletnice mednarodnih evharističnih kongresov lurško svetišče. Svoje zadovoljstvo nad to izbiro je izrazil tudi škof Tarba in Lurda msgr. Donze.
Na ta način bo Francija, ki je že od vsega početka dala tolik zagon ustanovi evharističnih kongresov, saj jih je bilo v sami Franciji deset, zadnji leta 1914, po 63 letih znova sprejela v svoji Cerkvi to ustanovo, ki je doslej že romala skoraj po vseh delih sveta in vedno in povsod vzbujala vnemo dejavne ljubezni in gojila edinost ob evharistični skrivnosti.
R. Rus
400-letnica rojstva slikarja Rubensa
Letos je minilo štiristo let, odkar se je rodil veliki flamski slikar Pe ter Pavel Rubens. Rodil se je 1577 v Siegenu na Westfalskem, umrl pa je 1. 1640 v Antvverpnu. Osem let je bival v Italiji ,kjer je v svojih slikah združil nordijsko tradicijo z italijanskim humanizmom. Posebej pa nam je drag, ker je naslikal nešteto prekrasnih Marijinih slik. Rubens ni slikal svojih Marij, da bi pred njimi poklekali in jih častili, ampak je hotel predvsem zbuditi občudovanje, veselje in ponos, ker je Marija ena izmed nas, naša Mati. Tudi če je božja mati, je vedno tudi naša mati.
Z njeno pomočjo in z njeno milostjo lahko postanejo vse matere svete v nebesih.
Ko so Rubensa vprašali, kaj bi rad imel kot spomin na svojem grobu, je odgovoril: sliko Marije z Detetom Jezusom ali pa kip Marije v marmorju. Slika, o kateri je govoril, je bila ena njegovih zadnjih slik o poveličanju Device. To sliko so nato postavili na grob tega velikega flamskega slikarja, ki počiva v cerkvi sv. Jakoba v Antverpnu.
R Rus
Število diakonov v Cerkvi
Po statistikah iz letošnjega aprila je v katoliški Cerkvi 3135 stalnih diakonov. V Afriki jih je 55, v Latinski Ameriki 389, v Severni Ameriki 1875, v Aziji 50, v Avstraliji in Oceaniji 34, v Evropi pa 732.

£ ir /m h- ----»■—	^ ^ w f-
kje je kaj
sf
=v-
-?> ., _.
‘■ 'S*'if‘*¥t'S'*'//f fJ/i fi\ l4t\ i.k\ ’• * '■ ' '
rS
■ ■■■-:=
■■'•Si
■>--v~
UVODNIK	Škofovska sinoda: kateheza otrok in mladine (A. S.) 		577
IZ ŽIVLJENJA	Krmar današnje Cerkve 		578
CERKVE	Konec ali začetek (Franc Sodja) 	 Birma, zakrament okrepitve rasti v Kristusu (Slov. medšk. past. svet) 	 Marijina prikazovanja v Fatimi (S. Zamjen)	591 596 602
60 LETNICA KREKOVE SMRTI	Janeza Ev. Kreka delo in plačilo (V. Brumen) 		580
	Janezu Ev. Kreku v spomin (0. Župančič)	584
NAŠA VPRAŠANJA	Verski običaji v naših družinah (B. Bajuk) Zvestoba nazaj — poslanstvo za naprej (Z. Simčič) 		593 619
SODOBNA VPRAŠANJA	Ob 60-letnici boljševiške revolucije (T. Debeljak) 		606
	Kambodža. . . Jokaj, zemljca draga! (Iva Vivod) 		614
		
RAZNO	Moje življenje in delovanje (Gregor Mali)	624
LEPOSLOVJE	Vseh mrtvih dan (Mirko Kunčič 	 Karel Mauser: Pokopališča, Sanjsko življenje, čakanje 	 585, 589, Navček (Vladimir Truhlar) 	 Njen grob (Ivan Cankar) 	 Vsesvetna skrivnost (Milena Merlak) 		583 595 586 587 590
ROMAN	Izseljenci (Johan Boj er — Božo Vodušek . .	627
NAVICE
Novice iz Slovenije ........................ 6:31
Med nami v Argentini ........................ 631
Svetovne novice ............................. 638
Leto XL1V št. 10-11
Oktober - november 1977 Oetubre - noviembre IV® 10-11
duhovno živili enie
'-V-'
w"
X
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable:	msgr. Antonio
Orehar -— Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Registro de la propiedad Intelectual (No. 1.313.507
'l iska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Tpipcifp Tfnl in
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzu tta 18, Gorizia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Letna naročnina v Argentini in obmejnih državah je 3.000 pesov; v ZDA in Kanadi 9 dolarjev; v Avstriji 160 šilingov; v Italiji 5.000 lir; drugje protivrednost dolarja.
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:
Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Zunanja oprema in stalna zaglavja ..Duhovnega življenja" in „Božjih stezic": Stane Snoj.


Držite se svojih društev, organizacij .berite slovenske knjige, slovenske časopise! Skromni so v primerjavi z listi v velikem svetu, toda naši so, v slovenski besedi so pisani. In kako človeku dobro de, ko dobi ob obilici tuie literature list v domači besedi. Vsaj toliko biti povezan s slovensko skupnostjo, da greš na njene prireditve, da se čisto ne odtujiš in ne izgubiš. Zato skupnost za vsako ceno, pa četudi se kdaj med sabo malo skregate!
V ta j ini moramo gledati na to, da ohranimo čim dalje svoj jezik in pa tisto zavest, da bodo naši otroci vedeli, od kod so, kdo so bili njihovi predniki in kakšne dobrine so prinesli s seboj. Ta zavest se mora ohraniti vsaj še v petem rodu. In sramovati se nam ni treba ničesar. Slovenski narod ne zaostaja za nobenim drugim narodom: to je važna in nujna zavest, ki jo moramo imeti.
Skrb staršev mora biti, da njihovi otroci čim dalje gladko slovenski jezik govorijo. Temu namenu mora predvsem služiti gojitev branja. Materin jezik je naš narodni jezik. Otroci se v šolah uče tujega jezika. To je navadno tudi njih občevalni jezik. Njihov narodni jezik pa je slovenski! Ljubiti ga morajo kot svojo lastno mater; prav tako tudi slovenske šole in tečaje. Otroci, radi se učite slovenskega petja, branja in pisanja! Od tega je odvisna ohranitev slovenskega narodnega čuta in narodne zavesti.
škof dr. Gregorij Rožman