OBRTNIK Političen in strokovnjašk list za obrtni stan. „Obrtnik* 1' izhaja 8. dan vsacega meseca in velja celo leto s pošiljanjem na dom vred 1 gld. 50 kr. — Za pol leta 75 kr. — Za četrt leta 40 kr. Posamične številke 15 kr. — Uredništvo Preširnov trg št. 3 — Naročnina in inserati sprejemajo se v „Narodni Tiskarni" Gospodske ulice št. 12. — Dopisi in poročila sprejemajo se v slovenskem i nemškem jeziku. — Inserati se računajo Sstopna vrsta za Ikrat 4 kr. za večkrat ceneje. Vabilo na naroobo. Z denašnjo številko pričnemo drugo polletje. Vabimo tedaj gospode obrtnike na novo uaročbo, iste pa, katerim je naročnina potekla, prosimo da jo ponove. Obrtniki! Položaj našega lista Vam je znan. Le s tem da žrtvujemo svoj čas in trud, mogoče je izdavati naš list. Zanimanje za napredek obrtniškega glasila je v vseh ozirih premajhno. Ne le glede finančne podpore, marveč tudi glede duševne podpore (dopisovanja) smo na slabem. Navzlic vsem tem neugodnostim, katere pač, odkritosrčno tu izrečemo, - težko prenašamo; vzdržali bodemo naš list do konca t. 1. Na Vas č. sodrugi pa leži na daljni obstanek lista. V tem zadnjem polluletji skrbeti Vam je z vsestranskim delovanjem za nadaljno izdajo „Obrtnika". Ce se število naročnikov vsaj ne podvoji, ne prestajalo bode nam druzega, nego odložiti pero, in obrtništvo naše bode na istem mestu, kakor je bilo pred leti. Težko in žalibog le premalo vzbujena stanovska zavednost in mejusobnost tovarišev se bode pokončala in to v časih, ko bi bila, vslcd neprestanih novatarij na socijalnom polji najbolj potrebna! Da se to ne zgodi, leži v Vaših rokah! Mi smo spolnili prevzeto nalogo, prenašali težko in neprijetno breme, sedaj je zadnji čas, da nastopite tudi Vi in da z obilo, vsestransko podporo Vašega glasila pokažete, da sc slovensko obrtništvo zaveda svojih gmotnih in političnih interesov in pravic! Uredništvo „Obrtnika." Ponedeljsko pismo. Dragi prijatelj! Dosti vode izteklo se je po Ljubljanici, odkar ti nisem pisal. Ne misli pa, da se nisem več zanimal za „Obrtnika"! Opazoval sem neprestano naše javno življenje, posebno z ozirom na našo stvar, — in če bi hotel kritikovati vse nastope in naskoke, ki so se večinoma ponesrečili porabiti bi mogel več prostora, nego imam odmerjenega. Nikdar pa ne bi bil mislil, da bodemo rokodelci po tolikih letih še vedno na istem nevrednem stališči stali kakor preje. Naši „prvaki, in čudaki" in tolikega števila, kakor jih je pri nas, ne najdeš jih z lepa drugod, strmoglavili so se silno proti nam. Pri volitvah za mestni zbor pokazali so dejansko vso ljubezen do nas; odkrili so srce in obisti, tako da smo jih gledali brez vsega kinča in lepotičja v polni nagoti. Jeden izmej teh mož trdil je, da v mestnem zboru sedi itak preobilo število obrtnikov, in da nikakor ne gre zahtevati da bi se število zastopnikov iz našega stanu še pomnožilo: — Invalidno in starostno zavarovanje v Nemčiji. „Berliner Reichsanzeiger" objavil je v soboto za socijalno zakonodavstvo jako pomenljiv zakon o invalidnem in starostnem zavarovanji. Le z malo večino je državni zbor vsprejel ta zakon. Za osodo države je seveda to jako nebistvena okolnost; njeno prebivalstvo bode imelo računati z zakonom, ne da bi glasovno razmerje utemeljevalo kako razmerje. Da je vsprejel ta zakon le z malo večino, da se tudi nekaj s tem razlagati, da ni bilo nikacega narodnega gibanja za ta zakon opaziti, ko se je obravnaval v parlamentu. Neumestno bilo bi sklepati iz tega, da nova naprava ne bode ustrezala važnim realnim potrebam. Prebivalstvo pa za ta zakon tudi zaradi tega ni naudušeno, ker je novi zakon preveč zamotan in se pretežko pregleda, in ker je stvar, za katero se gre, prostemu narodu še tuja in neznana. Vsaj je „Kreuz. Zeitung" še v maji pisala, da se je o važnosti tega zakona le polagoma preverila, da je zatorej morala premenjati stališče svoje! Važnost tega zakona se še danes ne da natančno narisati, še celo oni bi ne mogli njegovega pomena prav pojasniti, kateri so s prva spoznali dobrino njegovih načel. Uzrok temu je, da se finančna bremena, ki bodo izvirala iz tega zakona, sedaj še ne dado zanesljivo določiti, ker manjka statističnih podatkov, ker se bode zadostna statistična podlaga dobila še le iz prakse. Pa naj bi tudi imeli statistične podatke, pa bi vender vse proračunih le konjek-turalni, ker je krog osob, ki se imajo zavarovati, ni točno omejen. Le gotove skupine prebivalstva so kar podvržene zavarovanju; to so pravi mezdni delavci in rokodelski pomočniki, katerih letni zaslužek ne doseza 2000 mark. ker nam manjka izvedenosti in zmožnosti za tak posel! To zmožnost imajo namreč gospodje vso v zakupu in jo sami delijo mej tiste ki se jim znajo, — prikupiti. Drugi so je pa čudil in mu ni šlo v glavo, kaj se naprej silimo v domeno, kjer oblastujc On in drugi! Obrtnega društva On ne pozna! Mogoče da tako društvo obstoji, a On ne ve zato, morebiti se je še le včeraj osnovalo! Kodo si drzne tedaj v imenu tacega društva govoriti, katerega On ne pozna! Ta „čudak" je menda prespal leto 1883. Takrat namreč i ni bil predsednik „Kranjskega obrtnega društva" le povabljen na obed v deželnem dvorci, temveč celo odlikovan z zlatim križcem s krono, — in to vse kot predsednik ^Obrtnega društva!'1 Za take malenkosti se seveda taki velikani ne brigajo, — in društvo vzrok je deloma samo da ga On ne pozna, kajti pozabilo je na predstavo pri Njemu! Tudi drugi gospodje niso razumeli, kaj da mislimo, ker hočemo, izpodrivati moža ki se mandatu ni odpovedal ! Le takrat, še bode prostor, iti da izmej „starih" kedo prostovoljno odstopi, rekel je tretji, naj se oglasimo, z novim kandidatom! Po tej logiki, ki dela vso čast „študiranemu" go- Za izvršenje zavarovanja se bodo osnovale zavaro- I valnice; njim se bode odkazal določen okraj in vse ! osobe, ki delajo v tem okraji, bodo se odkazale dotični zavarovalnici. Upravo bodo vodili nekaj javni uradniki nekaj voljeni zastopniki delodajalcev in zavarovancev, naposled pa še posebni državni odbor. Doneski se bodo plačevali za tedne po pratiki po mezdnih razredih, od katerih bodo štirje, v katere se bodo zavarovanci uvrstili po visokosti njihovega zaslužka, ter se lahko v jednem in istem mezdnem razredu razlikujejo po poklici. Večji če je mezda, tem večji donesek; pri jednakej mezdi bode premija za one poklice večja, pri katerih je nevarnost večja, nego pri druzih. Mezdni razredi bodo takole razvrščeni: V prvi spadajo zavarovanci z letnim zaslužkom do 350, v drugi z letnim zaslužkom 550, v tretji z letnim zaslužkom 850 in v četrti z letnim zaslužkom nad 850 mark; merodajni so za visokost dohodkov. Invalidni dohodek, ki se more dobiti še le, če jeden plačuje že pet let, obstoji iz stalnega zneska 60 mark, potem iz zneska po 2 vinarja z vsak' n spolnjenim tednom uplaČevanja v prvem, po 6, 9, 13 vinarjev v drugem, tretjem in četrtem mezdnem razredu. Starostni dohodek znaša 4, oziroma C, 8, 10 vinarjev za vsak teden uplačevanja v dotičnem razredu. K temu pa pride še državni donesek 50 mark. Po tem pride na invalida z 100 tedni uplačevanja v prvem 200, v drugem 100, v četrtem mezdnem razredu invalidni dohodek 60 mark, 2 marki za uplačilo v prvem, 12 v drugem, 13 mark v četrtem, 50 mark državnega doneska, skupaj 137 mark. Starostni dohodek za sedemdesetletnika, ki je bil I400a tednov v zavarovanju podvrženem delu ter polovico svojega časa bil v drugi, drugo polovico v tretji mezdni rrzred uvrščen, bi bil 700x6 vinar jev + 700x8 vinarjev = 42 x 56 mark državnega doneska, torej skupaj 148 mark. Za naraščanje dohodka čez nek gotov znesek obstoje sicer posebne določbe. čuden se nam zdi način, kako se je določil donesek države; v raznih vladnih načrtih se je državi kar odkazala tretjina bremena in iz tega izračunilo v novem-berskej predlogi 36‘/a milijona obremenenja. Stalni znesek 50 mark izvira iz odsekov ih obravnav, potem bode nekda prišlo na državo milijona mark. Vsekako je v tem vidna koncesija ideji jednotnih dohodkov, ideji jednakosti, o katerej že pravi Schiitle, da bode žela zasmehovanje in sovraštvo namesto sporazumljenja.“ Seveda v zakonu ne manjka podrobnih predpisov o postopanji pri določevanji dohodkov, poračunanji mej posamičnimi zavarovalnicami itd., mi se v vse te točke spuščati ne moremo. Le jedno hočemo vzeti, ki je prouzročila mnogo govorjenja, o postopanji pobiranja. Sprva hoteli so uvesti, da bi vsak delavec dobil, ko bi plačal donesek celo marko, katero bi moral pri- spodu, ne treba niti volitve! Če vsi stari mandanorji izrečejo, da so [napravljeni svoj posel tudi nadalje izvrševati — prihranimo si prav lehko stroške volilnih shodov in volitev ! Kaj ne gospod, da bi bila to logična posledica Vaših mislij! Ostali sicer nisto dosledni. Pri deželnozborskih volitvah videli smo toliko vrivanja novih kandidatov na, — po Vaših nazorih zasedene mesta; da smo kar strmeli, ker so bili celo iz Vaše srede! „Ja Bauer das ist etwas anderes" — bodete rekli, — in prav imate ! Tacih kozlov preobračati ne smemo mi obrtniki. Potegovati se za svoj stan, je — greh pri nas, čast pri Vas ! Rušiti disciplino, je grdo od nas, — lepo od Vas! Toda pustimo Vam veselje : „Nichtsdauert ewig, der schonste Jud wird schilbbig" ta prislovica nam pove, da bode prišel čas, ko bodo tudi nazori omenjenih gospodov postali „schilbbig1*. Da na to predolgo ne bodemo čakali, zato vže sami skrbijo. Zakaj pa ti dragi prijatelj nisi stopil mej kandidate ? Vsaj je celo On v sebi čutil poklic za deželnega poslanca in je, četudi brezuspešno, begal volilce. Menim, da Ti druščina ne vgaja! Vsaj so za tako čast ne bi potegoval niti Tvoj skromni prijatelj x. lepiti v takoimenovane popotne bukvice. Na ta način bi se bil dosegel lahek pregled, koliko je plačal kdo pri raznih zavarovalnicah. Proti tej knjižici ustal je pa velik vihar. S tem bi se uvela le neka prikrita delavska knjižica, ki bi se zlorabila za kontrolo o prejšnjem vedenji delavca in za preganjanje nepovoljnih. Ne le socijalni demokrati so se upirali uvedenji pohotnih knjižic, temveč tudi iz delavskih krogov prihajali so glasovi, da jim je ljubši, da se opusti vse zavarovanje, nego da se uvede tako sovražena delavska knjižica v drugej obliki. Vlada se pa ni dala pregovoriti, in še le v odseku so sklenili, da se taka knjižica ne uvede. Odsek je sklenil, da se uvedejo nove pohotne karte s prostorom za jedno leto, računano na 47 uplačevalnih tednih. Zavarovanec bode [ta kedar se mu bode zdelo, zamenjal karto z novo in dobil sumarično potrjilo o skupnem vplačanem znaku. Sedaj se nadejajo, da delavci ne bodo imeli več nobenih pomislikov. Nasprotniki zakona se sicer posmehujejo temu velikanskemu delu“, toda kdor sodi naspristransko, mora reči, da se je nekaj velicega dognalo. Obžalovati je, da se tudi ni kaj storilo za preskrbenje vdov in sirot, toda proti temu je bilo še toliko pomislekov, da se vlada ni upala te zadeve lotiti. Ta stvar se bode pa pozneje uravnala Korak za korakom, vse na jedenkrat ne gre. Jedna zadeva je že rešena in začetemu delu želeti je najboljši uspeh. Kaj je z nami? V zadnji številki „Obrtnika" priobčili smo pod naslovom „Vdeležba zadrug in občin pri podpisu prošnje na presv. cesarja", — notico, ki nam najjasneje kaže, kako silno zaostajajo obrtnik’ na Kranjskem za svojimi sodrugi v vseh kronovinah naše širne države Dotična prošnja na presv. cesarja bila je takorekoč zadnji klic na pomoč, — klic obupujočega obrtnega stanu — kateremu se po izvršbah obrtnega zakona uničujejo one neznatne pravice, koje so se mu po inicijativi presv. cesarja srmega, vsled prestolnega govora 1879 1. po zakonitem potu podarile. Kaj je bilo tedaj naravnejši nego misel, da bodo obrtniki vsih dežel napeli skrajno silo, da z obilimi podpisi pokažejo presv. vladarju istinitost v „prošnji" navedenih pritožeb obrtnega stanu in ob enem odločnost in zavednost v obrambo svojih naravnih stanovskih pravic. Z veseljem je čitati ogromno udeležbo zadrug in občin po vseh krajih našega cesarstva, a osra-moteni skrivati se moramo obrtniki na Kranjskem pred vsemi kronovinami. Naša dežela je, kakor se trdi konservativna — tenor „prošnje" ima isto idejo, in vendar ni bilo pri nas dobiti druzih podpisov nego onih, katere je v Ljubljani z mnogimi stroški za tiskovine in pošiljanje nabralo kranjsko obrtno društvo. Nihče ne more trditi, da bi mu bila stvar neznana, kajti vsled naše prošnje objavili so bili skoro vsi slovenski listi celotno ali pa vsaj deloma našo zadevo ter obrtnikom priporočali jo v zanimanje. Toda vse brez najmanjšega vspeha! Kaj je tedaj z nami? Mogoči so le naslednji vzroki, in sicer: Da pripadamo v svojem mišlenju oni vrsti liberalcev (v gospodarskem oziru), ki po svojih nazorih preprečiti poskušajo socijalno konservativno zakonodajo, v korist velicemu kapitalu. Da smo nezavedni, da javnega življenja ne poznamo in ne vemo, da človeku in stanu, ki se sam zapusti, tudi drugi pri najboljši volji pomoči ne morejo. Da se nam še tako dobro godi, da varstva in pomoči od strani države ne potrebujemo, ali pa da od dr žavne pomoči ničesar ne pričakujemo, da smo tedaj v obližju onih strank, ki težijo po preobratu sedanjega socijalnoga ali družbinskega reda. Ne bodemo raziskavah, kateri vzrok se vjerna z našim postopanjem, a jedno smemo trditi, in to je, da naš narod duha tovarištva in mejusobnosti ne [tožna! Pri nas je marsikomu ljubši, da sam trpi, če le vidi, da je sosed njegov tudi v stiskah! Gotovo se pri tem bolje počuti, kakor če bi se obema dobro godilo. Zameta, vanje zadrug ne kaže nam druzega nego golo brezokinčano zavist! Kedor bi hotel za občnost kaj storiti, očitala bi se mu slavohlepnost in sigurno naj bi bil natolcevanja najnižjih nakanov! Obrtniki imamo mej sabo toliko obilico zlobnih in razdirajočih elementov, kakor morebiti nikjer, in toliko pomanjkanje zavednih, nesebičnih mož, da slednjim ni mogoče prodreti proti prvim. Kojega vodi v prvi vrsti sebičnost in zavist, zaslepijo ga te lastnosti toliko, da se boji vs^kdar škode zase, kadar bi se potegnil za svojega sodruga! To je loči vir element, ki razdira in podira oni skromni temelj, katerega smo skušali položiti v prid J boljše bodočnosti in v čast našega stanu. Vsaj celo tako j potrebna ustanova kakor je boln šna blagajna za obrtnike, najde protivnikov v lastnem taboru, kako se ho-| čemo se zjednačiti potem v socijalnih in političnih težnjah ? Že lansko leto smo v člankih „Obrtnikom v obrambo in pomoč11 navtdli toliko očividnih napak v naših obrtih, da jih sleherni p o s a m n i k p r a v d o b r o p r i p o z n a in tudi vč, da je skorej kliko jih odpraviti, ko bi bilo le nekoliko dobre volje in zanesljivosti mej sodrugi. A ni jedno se zgodilo! Tarnamo nad nadalje večimi stroški, nad vsakoletnim povikšanjem davka, in vender vsled nereda v naših obrtih neprestano mečemo denar na cesto oziroma v roke nepoštenih ljudij, ki se iz nas norčujejo! Tudi drugje ni vse kakor bi imelo biti! A vendar nahajate po vseh kronovinah zadruge, ki delujejo v prospeh svojih tovarišev. Če tudi beremo o prepirih pri zadružnih zborovanjih, ki ravno celemu stroku časti ne j delajo, vendar pa tudi vidimo zadostno število pogumnih, zavednih mož, ki držijo častno svojo zastavo vr okiin proti katerim se brezuspešno zaletavajo kričači, kojim se le redkokedaj posreči priti na krmilo. Žalostno in neprijetno je brskati rano v lastnem telesu, nam žalibog ne preostaje druzega pripomočka, kajti dokler ne bodemo spoznali, da nas lastnosti, ka-keršne vladajo v našem mejusobnem življenju, tirajo do popolnega propada, toliko časa ni upati obrata na boljše. Ves obrtniški stan na Kranjskem ne poseda le jed-nega društva ali zadruge, ki bi mogel biti vzor drugim. Tudi naše kranjsko obrtno društvo v Ljubljani se ne more pospeti do zadostne veljave, Čeravno obstoji to društvo že mnogo let in se zamorejo po najložjem načinu ustanovljati podružnice njegove po deželi, če stopite deset udov skupaj, vender ni bila izražena v teku vseh let le jedna želja po podružnici kakršne imajo vsa obrtna društva v d nizih kronovinah. Nihče ne more trditi, da se od str ni onega malega števila zavednih mož, ki so to društvo ustanovili in podpirali, ni zadosti storilo. V očigled našim silam zadostuje to delovanje — in ko In imeli mej nami le količkaj zavednih, za svoj stan vnetih mož, pasti hi moralo seme tega društva na plodovita tla. Poskusi delali so se na vse načine, celo vrsto dejanj lehko naštejemo, katere je v teku let izvršilo naše društvo. S skromnimi močmi omogočilo je celo izdajo prav lepega in velikega 14 dnevnika v lanskem letu; brez da bi našlo potrebno ilak no veliko zahtevajoče pomoči! Po vseh teh činih ni čuda, da vpraša slehern zaveden obrtnik: Kaj je z nami? Domače in razne stvari. Popravek. V pravilih starešine hranilnice katere smo v poslednji številki objavili; izostal je v § 2. odstavek „obrtniški pomočniki." Ti se bodo namreč poleg drugih omenjenih delavcev, tudi sprejemali v staroslno hranilnico, združeno s kranjsko hranilnico. Vodnikove slavnosti v Ljubljani udeležila se tudi deputacija kranjskega obrtnega društva, in je položila v imenu društva venec z napisom pred spomenik. Tudi pri banketu je bilo društvo zastopano po gg. Kunc, Žitnik in Bajec. Pri sklepu banketa dobil je besedo tudi zastopnik obrtnega društva g. M. Kunc, in je govoril naslednjo napitnico : Častita gospoda! Duh in moč, veda in delo so sredstva s katerimi narodi žive in napredujejo. Z uma svitlim mečem bojuje se, in navdušuje pesnik ljubljeni svoj rod. Z duha globokim mislim rešuje učenjak teoretične probleme, um iznajde in načrta, a — v življenje spravlja moč ! Pri Vsaki stvari bodi si majhna ali pa velika opa- j zujemo isto skupno delo duha in moči, ki vstvarja vse od malenkosti do vekovitih umotvorov! Duh brez moči, — in moč brez duha, ne bi mogla | donašati človeštvu prida in blaginje! Krasni spomenik, katerega je na čast in slavo svo- j jemu prvemu buditelju in pesniku postavil danes hvaležni rod, je tudi izvršek duha in moči! Umetnik izdelal je krasni načrt, moči in dela vajene roke pa so izvršile, kar je izumil ženijalni duh! Bodisi da smo mej sabo še tako različnih mislij o najboljših potih do narodnega in socijalnega razvoja, jedini smo v tem gotovo vsi, da domači umetniji in rokodelstvu hasni le pošteni napredek, — da bi bil zaostanek na tem polji nesreča za naš narod! Ker pa iz duha življenje izvira, je vse, kar so storili | naši pesniki in buditelji za duševni razvoj svojega rodu, — koristilo tudi napredku domače umetnosti in obrtnosti! Zato pa slavijo take može, tudi priprosti obrtniki in delavci, ker vedo, da v duševnem razvoju naroda leži ključ gospodarskemu napredku! Narodna zavednost vzbuja značaje, daje pričetnikom pogum, — in živahno podkrepljenje domače umetnosti in obrtnosti donašalo bode narodu in deželi najlepši in plodoviti sad! Treba pa je da to vsi spoznamo. Duh in moč, veda in delo sta enakopravna faktorja, — ta misel mora prodreti mej nami, — in pridobili si bodemo žnjo zadovoljnost slovenskega delavskega stanu, za kar skrbeti je vsim narodna dolžnost! Ti ideji ki spoja ženijalno misel s tizično krep-kostjo, — slogi, ki veže učenjaka s priprostim delavcem, velja naj moja napitnica! Bog živi slovenski duh! Bog živi slovensko moč! O volitvah za deželni zbor. Izvoljeni so bili dne 4. julija v kmetskih občinah: v okolici ljubljanski gg. Vinko Ogorelec in Fran Povše: v Velikih Laščah Viš nikar in Pakiž; v Kamniku Kersnik; v Vipavi Lavrenčič; v Postojini dr. Vošnjak in Kavčič; v Kranju Detela in Kljun; v Litiji Luka Svetec; dr. Papež in urednik Žitnik; v Radovljici dr. Poklukar; v Černomlju Dragoš; v Krškem Pfeifer. Danes volijo mesta in trgi, in pa kupčijska in obrtna zbornica v Ljubljani. — Glede volitve v Ljubljani hočemo resnici na čast vze sedaj leostatovati, da neki nam neznani odbor, ki kandiduje ., der Verordnung des Ministeriums des Innern vom 17. August i 1873 (R. G. BI. Nr. 140) die Fahigkeit zur Anfertigung ! eines Hufeisens, also einer Schmiede-Arbeit, voraussetzt. Ist die Schuhobertheil-Erzeugung ein hand-vverksmiissiges Gewerbe? In neuerer Zeit wird die Erzeugung der Sclmli-obertheile abgesondert vom Schuhmachergevverbe betrieben. De.mzufolge vvurde an das k. k. Ministerium fiir Handel da s Ansuclien gestellt, die Erzeugung von Schuhober-tbeilen unter die handvverksmassigen Gevverbe im Sinne des § 1, Absatz 2, des Gesetzes vom 15. Marž 1883 einzureiben. In der Begrundung dieser Eingabe wird geltend gemacht, dass die Schuhobertheil-Herrichtung mir aus dem Schulimachergevverbe hervorgegangen sei und der Anfertiger das Schuhmacbergevverbe griiudlicb erlernt baben miisse, um diesem Gevverbszvveige mit Erfolg ver-stehen zu konnen, daher aucb eino liingere Venvenduiig im Scbubmncbergevverbe zur Voraussetzung babe, vvelche Umstiinde siimmtlich Kriterien der Handvverksmiissigen Gevverbe bilden. Auch vvird darauf bingevviesen, dass viele Schuhmacher sicb nur mit dem Anbeften der Unter-tbeile (Soblen) an die gekauften Obertbeile befassen, es vverde somit die Erlernung der Anfertigung von Schuhen in ailen ibren Bestandtheilen erscbvvert und die Heran-bildung ttichtiger Gehilfen behindert. Anf Grundlage dieser Umstiinde fanden sich das ) k. k. Handelsministerium einvernehmlieh des k. k. Mini-steriums des Innern, bestimmt, auszusprechen, dass die Schubobertheil-Erzeugung einen integrirenden Bestandtheil des Schuhmachergevverbes bilde und dass daher Bevverber um das erstgenannte Gevverbe, soferne dasselbe hand-vverksniassig betrieben vvird, gebalten sind, den Befiilii-gnngsnaclivveis in der fiir das liandvverksmiissige Sclmb-macbergescbaft geforderten Weise zu erbringen. Sind Scbmiede berechtigt eiserne Thiiren herzustellen und eiserne Oefen zu repariren? Ueber diese Frage bat die k. k. Bezirkshauptmann schaft in Zvvettl eine gutiichtlicbe Aeusserung von der Handels- und Gevverbekammer in Wien abverlangt. Die Kammer tbeilte der k. k. Bezirkshauptmannschaft nach gutiicbtlicber Einvernebmung der Wiener Schlosser- und der Wiem r Hiif- und Wagenschmiede-Genossenschaft Nachsteliendes mit: Dor Streit zvvischen den Handvverke der Scbmiede und der Schlosserzmift vvegen der einem oder der anderen zustehenden Arbeit. und dariiber bestehenden Eingriffen bat in der Wien< r Innungsordnung vom 20. Februar 1750 nnter Anderem im § 13 beziiglich der Herstellung der eisernen Thiiren eine Entscheidung dahin gefunden, dass diese Arbeilen den Schlossern allein znstebe. Obvvold nun diese stronge Scbeidung der deri beiden in Bede stehenden Gevverbe n zukommenden Befugnisse fiir Wien aucb beuto nocb aufrecbtzuerbalten vviiro, vveil die Ge-vverbsverbiiltnisse der Hauptstadt eine derartige Speci-alisirung der einzelnen Gevverbszvveige zulassen, so diirfte docb andererseits die Einbaltung dieser Grenzlinie zvvischen Schmieden nnd Schlossern auf dem flachen Lande mit Rucksicbt auf die dort obvvaltenden Verhaltnisse nicbt immer den Bedurfnissen des Publikums entsprecben und vviire aus diesem Grande aucb den Schmieden das Her-stellen von eisernen Thiiren beim Mangel der hiezu in erster Linie befugten Schlosser nicbt zu versagen. Die Reparatur von eisernen Oefen riiumen die beiden eingangs ervviibnten Gutacbten ausschliesslich den Schlossern ein und kanu sicb die Kammer dieser Ent-sebeidung, vvelcbe sicb auf die Natur der hiebei noth-wendigen Arbeit griindet, nur ansebliessen. Izdajatelj in odgovorni urednik Matija Kunc. Tisek „Narodne Tiskarne.