334
Pesmi
Miguel Hernandez
Presketajo v mojih rokah. Ogiblji se jih, sin. Pripravljen sem zagrebsti jih v tvojo nežno kožo.
Vrnil sem se k tigru. Umakni se, da te ne raztrgam.
PRVA PESEM
Polje se je umaknilo,
ko je videlo podivjati človeka,
vsega jezljivega.
Kakšen prepad se odpre med oljko in človekom!
Žival, ki poje:
žival, ki lahko
joka in poganja korenine,
se je spomnila svojih krempljev.
Krempljev, ki so bili prikriti v nežnosti in rožah, in so se zdaj razkrili v vsej svoji krutosti.
335
Danes je ljubezen smrt in človek preži na človeka.
Pesmi
18. JULIJ 1936-    Kri je, ne toča, kar biča moja senca. 18. JULIJ 1938     sta dve leti krvi: sta dve poplavi.
Kri nemirnega sonca, požrešna postajaš, dokler ne pustiš balkone prazne in zadušne.
Kri, največja blagodat vseh blagodati.
Kri, ki je svoje darove hranila za ljubezen.
Glej, zdaj kali morje, napada vlake,
spravlja bike v malodušje, tam kjer je hrabrila leve.
Kri je čas. Čas kroži v mojih žilah.
Pred to uro in tem jutrom se počutim huje od ranjenca
in slišim izziv krvi v vseh razsežnostih.
Kri, v kateri se smrt komaj okoplje:
blesk čustva, ki ni obledel,
ker so ga hranile moje oči tisočletij.
ŽALOSTNE    Žalostne vojne,
VOJNE    Le m- njihov vzrok ljubezen. Žalostne, žalostne.
Žalostno orožje, če ni to beseda. Žalostno, žalostno.
Žalostni ljudje,
če ne umrejo zaradi ljubezni.
Žalostni, žalostni.
S TREMI    S tremi ranami je prišel: RANAMI JE    s to od ljubezni, PRISEL    s to od smrti,
s to od življenja.
336
Miguel Hernandez
S tremi ranami prihaja: s to od življenja, s to od ljubezni, s to od smrti.
S tremi ranami jaz: s to od življenja, s to od smrti, s to od ljubezni.
Tvoj smeh je sredstvo,
je luč, ki razglaša
zmago žita
nad divjo travo.
Smej se. S teboj
bom zmeraj premagal čas,
ki je moj sovražnik.
Z dvema letoma, dva cvetova
dopolnjuješ.
Dva škrjančka sta se vselila
v tvoje jutro.
Srečni otrok:
s teboj gre naprej
moja kri.
Moja kri, naprej, ne ustraši se. Luč kroži po svetu, medtem ko ti krožiš. Vse te spodbuja, vesolje telesa, zlatega, lahkotnega.
Z DVEMA
LETOMA,
DVA CVETOVA
ČEPRAV
NISI TU,
SO MOJE OČI
Čeprav nisi tu, so moje oči polne tebe, vsega so polne. Nisi se rodila samo o nekem svitu, nisem umrl samo v nekem mraku.
337                                                                                                                     Pesmi
Svet je poln tebe
in pokopališče se hrani
z menoj, z vsemi stvarmi,
ki so pripadale nama, tej deželi.
Na cestah bom pustil
nekaj, kar zdaj jemljem nazaj:
drobce svojega življenja,
že zdavnaj izgubljene.
Prost sem v tej smrti
in sem v ječi,
na sijočem pragu,
sijočem od rojstev.
Vse je polno mene,
nečesa, kar je tvoje in je izgubljen
spomin, a včasih,
neki čas.
Čas, ki ostaja zadaj,
odločno teman,
neizogibno rdeč,
zlat na tvojem telesu.
Vse je polno tebe,
prebodeno od tvojih las:
od nečesa, kar nisem dosegel,
in iščem med tvojimi kostmi.
Kolo, ki boš šlo zelo daleč. Krilo, ki boš šlo zelo visoko. Stolp dneva, otrok. Jutranji svit ptice.
Otrok: krilo, kolo, stolp. Noga. Pero. Pena. Žarek. Biti kot biti nikoli. Nikoli ne boš to.
Si jutri. Pridi
z vsem v rokah.
Moja bit si, ki se vrača
k svoji biti z najčistejšo svetlobo.
Vesolje si,
ki spodbuja z upanjem.
KOLO,
KI BOŠ
ŠLO
ZELO
DALEČ
Miguel Hernandez
Silovitost gibanja, zemlja je tvoj konj. Zajezdi jo. Ukroti jo. Iz njegovih kopit bo zrasla koža življenja in smrti, topotajoča senca in luč.
Dvigni se. Kroži. Leti, stvarnik jutra in majnika. Dirjaj. Pridi. In napolni dno mojih rok.
GROBNICA ŽEUA
Neki zidar je hotel... Ni bil brez poguma. Neki zidar je hotel, kamen na kamen, zid na zid, dvigniti neko podobo do vetra, da bi se lahko pognala v prihodnost.
Hotel je stavbo silno lahkotno. Ni bil brez poguma. Ta človek je strašno ljubil! Kamni iz peres, morje iz ptic, ki ga sredi dne lahko razgiba domišljija.
Toda, gradil je s kamni. In gora lahko
leti, če se do konca vznemiri.
Kamen na kamen je peza, ki hoče navzdol, če je samo to.
Čeprav naj bi bil ta svet iz živih želja.
Neki zidar je hotel... A kamnu se v hipu vrne njegova strašna zgoščenost. Tisti človek si je postavil ječo. In njegovo delo je pahnilo v pogubo njega in veter.
LET
Samo tisti, ki ljubi, leti. A kdo toliko ljubi, da bi bil kot lahka in hitra ptica? To sovraštvo vsenaokrog pogreza vse, kar bi se hotelo pognati naravnost v življenje.
339                                                                                                                      Pesmi
Ljubezen... A kdo ljubi? Leteti... A kdo leti? Osvojil bom to sinjino, ki si tako želi peres, toda ljubezen, vedno spodaj, obupuje, ker ne more najti peruti, ki jih da pravi pogum.
Hrepeneče bitje, prosojno od želja, s krili, se je hotelo dvigniti, da bi imelo svobodo za gnezdo. Hotelo je pozabiti, da je človek vklenjen v verige. Kjer ni bilo peres, je našlo pogum in pozabljenje.
Včasih je letelo tako visoko, da mu je na koži blestelo
nebo, pod kožo je bila ptica.
Bitje, ki si se nekega dne imelo za škrjanca,
si se neki drug dan zrušilo kot težko zrno toče.
Zdaj veš, da so življenja drugih kamnite plošče, s katerimi se obzidaš: ječe, ki pogoltnejo tvoje življenje. Stopi, življenje, med telesa in prelepe železne mreže. Skozi železne mreže prosto teče kri.
Žalostni pripomoček, vesel, da se obleče: tesna cev za okušanje in vdihavanje ognja. Meč, ki ga požre neprestana uporaba. Telo, v čigar zaprtem obzorju se razprostiram.
Ne boš letel. Ne moreš leteti, telo, ki blodiš
po teh hodnikih, kjer je zrak moja zanka.
Čim bolj se trudiš leteti, toliko globlje toneš.
Ne boš klical na pomoč. Vse naokrog je pusto in nemo.
Roke niso peruti. Morda so vlečke,
ki jih hoče srce vreči do neba.
Kri je žalostna, ker se bojuje sama.
Oči postanejo žalostne ob grenkem spoznanju.
Vsako mesto, speče, budno, noro, izdihava molk ječe, sna, ki žari in dežuje kot škripajoča trda pokrovka, ki ne more biti perut. Človek leži. Nebo se dviga. Zrak se giblje.
Izbral in prevedel Ciril Bergles