157 2015 ocene in poRočila, 145–170 Spremenjen odnos do zgodovine se je odrazil tudi v večjem zanimanju za Stari grad, ki je bil vsestran- sko obnovljen, in za še bolj pomembni Knežji dvor, katerega obnovitev je pokazala, kako veličasten je bil nekoč. Grofje Celjski v samostojni državi Slovencev – Re- publiki Sloveniji. Duhovito je opisana pot celjskih zvezd v grb novorojene Republike Slovenije v letu 1991. V samostojni Sloveniji se je okrepil interes za preučevanje toliko let zamolčanega dela prebivalcev našega ozemlja in obveljala je ugotovitev Petra Šti- ha in Vaska Simonitija, da slovenske zgodovine ni mogoče zreducirati na zgodovino enega naroda, ki je kot etnična, narodna in nacionalna skupnost pričel nastajati šele ob koncu srednjega veka. Plemstvo se tudi ne more obravnavati, kot da so bili tujci, saj so tu dolga stoletja živeli in odločali ter druge domovine niso imeli, slovenska zgodovina pa nikakor ni samo zgodovina slovenskega kmeta. Zanimivo so povzeti tudi pogledi Vlada Habjana o celjski »državotvor- nosti« in Janka Kosa o tem, da so za zaokroževanje slovenskega ozemlja pravzaprav poskrbeli šele Habs- buržani. Sergij Vilfan je označil rangiranje Celjskih glede na rod ali narodno zavest kot nesmisel, saj so bile vse velike plemiške rodbine mednarodne. Avtorica se na koncu dotakne tudi poskusov izkoriščanja Celjskih kot predmet sodobnih pro- mocijskih teženj, obnovitve dram na Starem gradu, spomina nanje na literarnem področju (Veronikina nagrada itd.) in obnovitve cerkvenih obredov v nji- hov spomin. Skratka, pričujoča knjiga je zelo zanimiva in na konkretnem primeru iz naše zgodovine strnjeno, z navedbo vseh dostopnih virov, prikazuje, kako v času nastali miti izkrivljajo zgodovinska dejstva, sčasoma pa naj bi le prevladala resnica. V primeru Celjskih grofov je mit nadomestilo spoznanje, da slovenski narod niti jugoslovanska državnost v njihovem času še nista obstajala in so, kot druge rodbine tistega časa, zasledovali le lastne visokoleteče cilje. Poleg mita o Celjskih sta danes presežena tudi mit o Karantaniji in hlapčevski mit. Kaj pa porečemo na to, da se kljub postavitvi stvari na pravo mesto v slovenskem grbu zapeljivo svetijo tri zlate zvezde? Lidija Slana Zbornik občine Lukovica II (gl. ur. Stanko Pelc). Ljubljana: Viharnik, 2014, 327 strani. Veliko slovenskih krajev je ob okroglih obletni- cah izdalo zbornike, v katerih so se avtorji ukvarjali s krajevno zgodovino in sedanjostjo. Med njimi je bila tudi občina Lukovica, katere prvi zbornik je izšel leta 2004 ob 700. obletnici prve omembe Šentvida in Lukovice. Sedaj, deset let po prvem zborniku, pa je občina Lukovica v sodelovanju z založbo Viharnik izdala drugi zbornik, ki ga je uredil Stanko Pelc. Pri- spevki so interdisciplinarni in mnogi izmed njih so posvečeni zgodovinskim ali z zgodovino povezanim tematikam. Tako se prvi prispevek (avtor je Iztok Petrič) po- sveča družbeni in gospodarski podobi območja obči- ne Lukovica na podlagi prvega popisa prebivalstva, ki ga je zaukazala Marija Terezija. Prispevek posebej odlikuje prevod popisa prebivalstva, ki ga je 7. juli- ja 1754 pripravil dobski župnik Janez Tobija Bačnik ( Joannes Tobias Watschnig). Popis ločuje kmete, kaj- žarje in gostače brez navedbe velikosti posestva. Po- sebej so označene zgolj osebe, ki so opravljale cerkve- no funkcijo, kot so duhovniki, ključarji in mežnarji. Avtor po prevodu predstavi še krajšo analizo, v kateri zaključi, da je bila družba izrazito agrarna, zemlja pa razdeljena med več tako cerkvenih kot posvetnih go- spostev, pri čemer je bil njihov delež skorajda enak, saj je bilo 21 gospostev cerkvenih, 22 pa posvetnih. Avtor opozori tudi na pomanjkljivosti popisa, saj ne omenja ostalih dejavnosti, kot je bilo npr. furman- stvo, kar preprečuje podrobnejšo analizo. Kljub temu pa bo prispevek uporaben za novejše raziskave, pose- bej za rodoslovne, kar pove tudi avtor sam. Po prispevku Stanka Pelca o prebivalstvu občine Lukovica ob koncu prvega desetletja 21. stoletja ter Jožice Škofic o vzhodnogorenjskem govoru Krašnje ponovno sledi bolj zgodovinsko obarvan prispevek, in sicer zapis Milana Sagadina z naslovom Pregled arheoloških raziskav v občini Lukovica. Dejstvo, da so Trojane kot prometno pomemben kraj del občine Lukovica, prispeva k številu arheoloških najdb. Prve omembe arheoloških najdb na območju Lukovice se- gajo že v 16. stoletje. Že v rokopisni zbirki Avguština Tyfferna so omenjeni rimski napisi s tega območja, arheološke vire pa je uporabljal tudi Janez Ludvik Schönleben v svoji knjigi Antična in sodobna Kranj- 158 2015ocene in poRočila, 145–170 ska, ki je izšla leta 1681. O rimskih novcih pa je v svoji Slavi vojvodine Kranjske pisal tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je precejšnje število rimskih novcev na- kupil prav na Trojanah. Za Trojane in Lukovico je bil pomemben tudi dekret dvorne pisarne iz leta 1828, ki je določil, naj se napisni kamni vzidajo v zidove najbližje cerkve, vendar na območju Trojan najde- mo tovrstne kamne vzidane tudi v zasebne hiše. Kot kraj arheoloških najdišč se območje občine Lukovi- ca znajde tudi v Linhartovem delu Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije iz let 1788 in 1791, kjer je objavljen zemljevid antičnih naselbin, ter v arheološki karti Kranjske Petra Radi- csa iz leta 1862. Trojane so bile tudi kraj enega prvih arheoloških izkopavanj na Slovenskem, in sicer leta 1846, ko je župnik Dornik, sicer neuspešno, kopal po svojem posestvu. Je pa bila leta 1829 naključno naj- dena prazgodovinska bronasta čelada. To bogastvo je pritegnilo tudi Jerneja Pečnika, tedaj najaktivnejšega arheologa. Kasneje je sledilo še nekaj pomembnih najdb, kot je npr. odkritje ostankov ville rustice pri Spodnjih Praprečah, ki je bilo posledica poljskih del; tako se dandanes v občini, kakor tudi širše v Slove- niji, izvajata nadzor nad gradbenimi deli in preven- tivno varstvo dediščine. Žal pa na območju Lukovice še ni bilo izvedeno sodobno snemanje, pri katerem laserski skener s kratkimi impulzi iz letala pošilja la- serske žarke proti tlom. Kot pomembno odkritje pri gradbenih delih Sagadin omenja antično naselbino in grobišče v Blagovici, odkrito med gradnjo prvega plinovoda leta 1977. Sagadinovemu prispevku sledi še en arheološko obarvan članek avtorjev M. Horvata, R. Masaryka, R. Klasinca, J. Sokliča, T. Verbiča in S. Štuheca o arheo- loških raziskavah v Krašnji leta 2013. Te raziskave, ki jih je naročil Center za preventivno arheologijo na podlagi predhodnih arheoloških raziskav iz leta 2010 na bodoči trasi plinovoda Trojane–Vodice, so odkrile obstoj dveh prazgodovinskih analiz, in sicer eno iz srednjega neolitika (tj. čas od 37 do 34 stoletja pr. n. št.) in drugo iz srednje bronaste dobe (17. oz. 16. stoletje pr. n. št.), domnevno rimskodobnega cestišča ter najdbe iz srednjega in novega veka, med katerimi prevladujejo odlomki lončenega posodja in gradbeni material. Naslednji prispevek se oddalji od arheološke te- matike in je pregled registrirane kulturne dediščine ter spomenikov v Lukovici in Črnem grabnu. Napi- sala ga je Mojca Tercelj Otorepec. Prispevek na krat- ko opiše varstvene vidike nepremične kulturne dedi- ščine in njenega ohranjanja na območju Lukovice in Črnega grabna, nato pa opiše poglavitne spomenike, in sicer: kapelico z zvonikom iz kraja Krajno Brdo iz leta 1877, trško jedro Lukovice, ki zajema stav- be iz 19. stoletja, med katerimi sta posebej opisani Pungartnikova hiša in Furmanova gostilna, domačijo Rus iz Šentvida pri Lukovici, Mahkotov dvojni ko- zolec iz 19. stoletja, ki stoji v Vidmu pri Lukovici, Lešarjevo domačijo iz Prevoj pri Šentvidu ter hišo v kraju Vrba iz 18. stoletja. S stavbno dediščino je povezan tudi prispevek Vita Hazlerja, ki se ukvarja z dediščino lesenega stav- barstva in v katerem je lepo prikazan pomen lesa v stavbarstvu v preteklosti. Sledi prispevek Urške Ber- gant o domači obrti in rokodelstvu v Občini Lukovi- ca. Avtorica se povečini ukvarja z obdobjem od druge polovice 19. stoletja, kajti pojem domače obrti se je izoblikoval in ustalil šele takrat. Opiše usnjarstvo, če- vljarstvo, mizarstvo, pečarstvo, pletenje kit, kamnose- štvo in mlinarstvo, omeni pa tudi prisotnost tesarstva in furmanstva, po katerem je občina znana, in tkalsko dejavnost, na katero kaže priimek Tekavc. Sledi prispevek o orglah v lukoviških cerkvah avtorja Matjaža Ambrožiča, kjer naj kot zanimivost poudarim, da je na koru cerkve sv. Katarine v Ra- folčah prisoten pozitiv iz leta 1741, ki ga je morda izdelal ljubljanski oglar Marko Göbl – zanj se do- mneva, da naj bi v cerkev prišel iz bližnjega brdskega gradu. Sledita naravoslovno usmerjena prispevka, in sicer prispevek Gorana Schmidta o rudnikih v občini Lukovica, ki zanimivo izpostavlja prisotnost manjših rudišč, od katerih so bila nekatera izrabljana nestro- kovno, ter prispevek Andreja Žagarja o gozdovih v Občini Lukovica. Nato ponovno prispemo do zgodovinsko obarva- nega prispevka Eve Holz o cesti Ljubljana–Trojane od 18. do srede 19. stoletja. Avtorica najprej opiše prometno stanje v predhodnem obdobju, kjer izstopa Valvasorjev opis deželne ceste, kot je ta pisec poime- noval povezavo med Ljubljano in Trojanami po Čr- nem grabnu; to kaže na vnovičen razmah prometa v tej dolini v 17. stoletju. Valvasor omenja veliko število tovornih konj in tovornikov ter pošto v vasi Podpeč. Odnos do cest se je spremenil v 18. stoletju, in si- cer zaradi razvoja gospodarstva in političnih razmer. Takrat so namreč začeli vzdrževati večje število cest, pa ne le tiste, ki so vodile do pristanišč – se pravi do Trsta in Reke. Leta 1713 je bil na Kranjskem tako izdan patent, ki je zahteval popravilo cest na Kranj- skem, vendar zaradi pomanjkanja denarja do tega nikoli ni prišlo. V patentu med opisi pomembnih cest najdemo tudi odsek od Ljubljane do Podpeči in nato čez Trojane proti Vranskemu. To cesto so mo- rali vzdrževati z dohodki mitnice v Podpeči. V 18. stoletju je bilo izdanih še veliko patentov za urejanje cest. Tako je večje breme začela predstavljati cestna tlaka, saj so tlačani do sredine 18. stoletja popravljali ceste. Sredi 18. stoletja pa se je pojavilo zakupništvo, kar je pomenilo spremembo organizacije cestnih del. Proti koncu stoletja je postalo jasno, da so za dobro gradnjo cest potrebni strokovnjaki in svobodni de- lavci, začel pa se je tudi popis cest za vojaške potrebe. Na začetku 19. stoletja so se vnovič pojavile zamisli o ureditvi komercialne ceste v Tuhinjski dolini, in sicer kot posledica poplave Bistrice, zaradi katere je bilo treba popraviti cesto Ljubljana–Trojane, ter napo- 159 2015 ocene in poRočila, 145–170 leon skih vojn, saj so vojaške enote ceste neusmiljeno uničevale. Načrti pa so propadli, saj zakupnine od mitničarjev ni bilo mogoče učinkovito izterjati in je bilo zato financiranje vprašljivo. Cesta, ki je od Lju- bljane do Dunaja vodila čez Trojane, je bila v času ilirskih provinc cesta prvega razreda, se pravi cesta, ki je bila pomembna za francosko trgovino. Trasa pa je ostala nespremenjena, in sicer Ljubljana–Črnuče– Krašnja–Šentožbolt–Trojane. Po obnovitvi avstrijske oblasti je bila cesta v poročilu mitničarjev o kakovosti iz leta 1816 opisana kot vozna, kljub temu pa so v letih 1817 in 1818 govorili o popravilih in njihovih visokih stroških. Eva Holz prispevku priloži v slo- venščino prevedeni del statističnega pregleda komer- cialnih in komunalnih cest na Kranjskem, ki zadeva cesto Ljubljana–Trojane, prispevek pa se zaključi z razdelkom o uporabnikih, med katerimi so bili tako cestni razbojniki kot tudi Marija Terezija, ki je po cesti skozi Črni graben potovala leta 1728 z oče- tom Karlom VI. Po cesti so potovali tudi udeleženci ljubljanskega kongresa leta 1821. Pomen ceste se je močno zmanjšal z uvedbo železnice sredi 19. stoletja in je tako ostal zgolj lokalen. Sledi opis gradu Brdo in spremljajočih gospo- darskih objektov avtorja Mitje Potočnika. Ta najprej opiše lastnike gradu, od Lambergov iz črnelske veje, ki so grad med letoma 1526 in 1552 zgradili, preko Apfaltrerjev, ponovno Lambergov sredi 18. stoletja, a tokrat iz kamniške veje, do vitezov Höffernov in Kersnikovih. Nato sledijo opisi gospodarskih objek- tov, kot so bili kočirnica, konjski hlev, sušilnica sadja itd. V naslednjem prispevku Angelika Hribar pred- stavi golčajske mežnarje. Gre za nekakšno rodbinsko zgodovino družine Avbelj ter njihove vloge mežnar- jev in širše v lokalni skupnosti. Sledi umetnostnozgodovinski prispevek Andre- je Kos o freskah v cerkvi sv. Luke v Sp. Praprečah pri Lukovici in vpetosti v slikarsko delavnico. Gre za umetnostno zgodovino 16. stoletja, ki razkriva povezanost fresk s plemiško rodbino Herič, posebej z Janezom Heričem iz Brda pri Lukovici, ter z de- lavnico iz prve polovice 16. stoletja. Na to povezavo kaže sorodnost poslikav iz Sp. Prapreč s poslikavami iz Britofa pri Kranju, Lanišču, prezbiterijem v Sp. Slivnici in Šmarjem pri Ljubljani. Prispevek Maje Avguštin se ukvarja s prenovo in pomenom cerkve sv. Marjete na Gradišču pri Lukovici, ki je prvič ome- njena v popisu cerkvenih dragocenosti iz leta 1526. Cerkvica je tako kot številne druge male podružnične cerkve iz 16. stoletja v maniri romanike ravnostropna in vsebuje mnogo gotskih elementov, kaže pa tudi na shematiziranost gotske arhitekture 16. stoletja, kar lepo dopolnjujejo neogotski oltarji iz 19. stoletja. Prispevek Eve Tršar Andlovic je nekakšno nadalje- vanje prejšnjega, saj opisuje restavratorske posege v isti cerkvi. Sledi članek Matjaža Bizjaka o Otokarju Blago- viškem. Gre za nekakšen »mikrozgodovinski« pri- spevek o karieri plemiča Otokarja Blagoviškega iz oglejske ministerialne rodbine Blagoviških vitezov. Otokar je bil rojen na prelomu iz 13. v 14. stoletje v utrjenem stolpu oglejskega patriarha, blagoviškem gradu, katerega lokacija je danes neznana. Stolp je, kot pove že ime, upravljala rodbina Blagoviških vite- zov. Rodbina se v virih pojavlja z nemškim imenom de/von Glogowicz in ji sledimo v dvajseta leta 14. stoletja. Franc Šumi je sicer nekatere druge rodbine napačno identificiral z Blagoviškimi, a ta identifika- cija ne zdrži kritike. Bizjak tako najprej opiše zgo- dovino rodbine Blagoviških, od katerih je bil Otokar zadnji moški predstavnik, saj kot duhovnik ni imel potomcev. Je pa bila njegova kariera precej zanimi- va, saj je upravljal več donosnih župnij ter opravljal funkciji namestnika oglejskega patriarha ter arhidia - kona za Kranjsko in Marko, v starosti pa je bil še ustanovitelj samostana klaris v Škofji Loki. Prispevek poleg strokovne vrednosti še dodatno odlikuje tran- skripcija štirih listin s slovenskim regestom. Naslednji prispevek je biografija Frana Milčin- skega izpod peresa Gorana Schmidta, pri čemer avtor poudarja njegovo povezanost z Lukovico, od koder je izvirala rodbina njegove matere. Del prispevka je po letnicah urejen življenjepis Milčinskega. Kultur- nozgodovinsko so obarvani tudi naslednji prispevki, in sicer članek Mateja Kotnika o povezanosti Janeza Trdine z Lukovico in članek Igorja Grdine z naslo- vom Kvartet neenakih mojstrov, v katerem obravnava štiri skladatelje, in sicer Srečka Stergarja in Franceta Marolta, ki sta bila v Lukovici rojena, a sta delovala drugje, ter Oskarja Deva in Antona Lajovica, ki sta bila kot pravnika zaposlena na sodišču v Brdu. Na podoben način so zasnovani tudi ostali članki: An- drej Smrekar predstavi bivanje slikarja Ivana Grohar- ja na Brdu pri Lukovici, kjer je nastalo nekaj njegovih znamenitih del, v letih 1902–1903, Andreja Zupanec Bajželj opiše življenje in delo amaterskega fotografa Franceta Cerarja, ki je bil po rodu iz Rafolč pri Lu- kovici, Vera Beguš pa predstavi delo partizanskega pesnika Petra Levca. Po zanimivem »kolažu« biografij z Lukovico povezanih osebnosti sledijo prispevki bolj aktualne narave o različnih temah – od šolstva in lovstva do mojstrstva. Zbornik se sklene s prispevkom o zna- nih osebnostih, ki so se udeležile prireditev v občini. Zbornik tako prinaša pestro paleto prispevkov z raz- ličnih področij, od katerih pa jih je večina vsaj delno zanimiva za zgodovinarje. Posebej bi rad pohvalil iz- dajo nekaterih virov ali njihovih delov v prispevkih Iztoka Petriča, Eve Holz in Matjaža Bizjaka ter ak- tivnost občine Lukovica, ki je tako s svojim zborni- kom že v drugo dodala še nekaj kamenčkov v mozaik slovenske krajevne in lokalne zgodovine. Andraž Kovač