161
Mala antologija lirike mladih
Meta Kušar
PRIPRAVLJENOST
Toplota oplojenosti poljublja, potem ljubezen rodi — in že je za zapahi rok.
V dva človeka
162                                                                                                                            Meta Kušar
Majhno preraste. Velika zavrženost, veliko sovraštvo, velik vprašaj. Oplojenost ne da miru. Presušene polne prsi ljubezni... Iz ustnic dišečega kruha samo skorja praznega okusa.
SPREHOD    Grlica poje,
mrak ždi na njenem perju.
Drevesa delajo dolge sence,
listi ne uresničujejo prostornih zavetij.
S predolgim korakom stopiš v senco —
začutim tvoj glas,
ki postaja zdaj moj.
NEZAGRNJENA OKNA    Stara, bakrena luna
se kotali med gibi. Noč utihne s ptičjim petjem. Svit na vratu, zlata verižica molči. Jutro ščebeta z vrabci in na veke polzi topla utrujenost sna.
DOPISNICA 3    Ne izvabljam ti glasu, če bi rad molčal; samo gledam izza starega obzidja, ki ga stražita maček in pes, da bo človek ob vračanju vedel, da še živim. Da bo z odslužene poti zagledal znan obraz.
163
Mala antologija lirike mladih
ŠESTINDVAJSETI DAN    Po brezbrežni ravnini je neskončno
najinih stopal.
Z viharji grozijo deževja in spirajo. Vse.
Kaj boš z željami, ki so ti jih nasuli v dlani, ne da bi videli tvojo moč? Moja predrznost ti bo spet razprla veke. v presenečenju ti bosta padli v oči sveži zrni
in pognali veje v tvoje misli, da jih prerastejo. Nič te ne bo bolelo, ko zbudiš noč in dan, ko pridivjaš nazaj — na veliko blazino jutra.
JESENSKA MORJA    Pride dan,
ko imam vsega v izobilju:
nežnosti, ljubosumja,
odsluženosti, jeze,
pričakovanja,
zavrženosti.. . tople krvi.
Imam zasajeno drevo,
svojo žival,
stvari,
stare, od časa črvive besede,
svež molk — vse je moje.
Nikoli ni človeka, ki bi bil moj.
Vsega imam v izobilju .. .
MIDVA    Nikoli nobene besede
na blazini nenehnih potrjevanj.
Glasovi in šum,
sami čisti pomeni.
Toplote rojstev skrite v najinem telesu,
dolgi prsti trepalnic odpirajo noč
in zapirajo dan.
Vsakokrat odhod,
glasne kaplje.
Velika želja je,
največje drevo pa ne more dorasti.
Toplota naju stresa,
ampak jezno sonce požene iz okna
in divja križišča raztrgajo ustnice
v dva človeka.
164