Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ* VIDIKI (NE)DELIBERATIVNOSTI V PARLAMENTARNIH RAZPRAVAH O DRUŽINSKEM ZAKONIKU** Povzetek. V prispevku na vzorcu 525 izjav iz slovenskega parlamenta predstavimo izbrane vidike (ne)delibe-rativnosti v razpravah o Družinskem zakoniku (DZak) v obdobju 2009-2011, pri čemer na osnovi konceptualno nadgrajenega Indeksa kakovosti diskurza (DQI) analiziramo naslednje deliberativne standarde: participacijo akterjev, utemeljevanje zahtev v razpravah znotraj zakonodajnih teles in (ne)spoštljivost Rezultati kažejo na sorazmerno nizko stopnjo deliberativnosti glede na večino standardov, ki so vključeni v DQI. Poleg relativno visokega deleža izjav brez argumentacije in nespoštljivosti so posebej izrazite razlike glede na spol razpravljavcev, njihovo (ne)podporo zakoniku, pa tudi glede na to, ali gre za predstavnike političnih skupin, 1124 civilne družbe ali vlade. Ključni pojmi: analiza besedil, deliberativnost, Družinski zakonik, Indeks kakovosti diskurza (DQI), parlament, razprava Uvod Parlament formalno predstavlja osrednje odločevalsko telo v klasičnih teorijah demokracije, ki je ključno polje za aplikacijo deliberativne teorije (Schäfer, 2010). Sedanji parlamentarizem je od parlamentov 19. stoletja nasledil normo neodvisne javne deliberacije med člani parlamenta, ob sodobnem strankarstvu pa je izvorna ideja izgubila precej prvotnega demokratičnega potenciala. Duh "tekmovalne nasprotovalnosti", ki se kaže v pro-moviranju lastne pozicije in neproduktivnem izzivanju nasprotnikov, prevladuje nad duhom kooperativnosti v smislu iskanja sodelovanja in soglasja pri odločanju in reševanju težav. Deliberativnost je bila zlasti v parlamentarnem kontekstu najpogosteje merjena z Indeksom kakovosti diskurza (angl. Discourse Quality Index -DQI), razvitim iz Habermasove diskurzivne etike (Habermas, 1984) in z * Dr. Metka Kuhar, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede; dr. Andraž Petrovčič, docent na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. ** Izvirni znanstveni članek. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ elementi nekaterih drugih modelov deliberacije (Steenbergen et al., 2003; Steine et al., 2004; Bächtiger et al., 2009; Steiner, 2012). Ta doslej najbolj raz-delani (kvantificirani) pristop na konceptualni in empirični ravni vključuje naslednje elemente deliberativnosti razprav: enakopravnost govorcev glede vključevanja v razpravo, stopnjo utemeljevanja, usmerjenost k skupnemu dobremu, spoštljivost, interaktivnost, konstruktivno politiko (t. i. delibera-tivni standardi tipa I) (Steenbergen et al., 2003; Steiner et al., 2004; Steiner, 2012) ter pripovedovanje zgodb in deliberativna pogajanja (t. i. delibera-tivna standarda tipa II) (Bächtiger et al., 2009; Steiner, 2012). V tem prispevku podrobneje predstavljamo omenjene kriterije, ki smo jih v naši študiji še dodatno teoretsko in empirično razdelali in nadgradili. Ob predstavitvi inštrumenta za merjenje deliberativnosti je namen prispevka pridobiti poglobljen vpogled v komunikacijsko kulturo slovenskega parlamenta. S pomočjo deliberativnih kriterijev analiziramo razprave iz Državnega zbora RS (v nadaljevanju DZ), Državnega sveta RS (v nadaljevanju DS) in Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide (v nadaljevanju Odbor) na temo predloga Družinskega Zakonika (DZak) v obdobju 2009-2011. Slovenski parlament še ni bil analiziran z vidika deliberativne kakovosti diskurza. Temu najbližja je raziskava argumentacije na vseh sejah držav- 1125 nega zbora v letu 1999 (Žagar, 2009). V njej je avtor izdelal frekvenčni slovar izbranih argumentativno-pojasnjevalnih veznikov, ki v govor/-u uvajajo argumente ali iz njih izhajajoče sklepe, in s tem opozarjajo, da govorec nekaj argumentira, utemeljuje, podkrepljuje in pojasnjuje (ali to vsaj skuša početi). Primerjal je poslance koalicije in opozicije. Ugotovil je, da so poslanci takratne vladne koalicije glede argumentiranja lastnih stališč (in argumentiranega nasprotovanja nasprotnim stališčem) stavili predvsem na argument moči (parlamentarno večino), ne na moč argumentov (dosledno argumentiranje lastnih stališč in utemeljeno nasprotovanje/ izpodbijanje stališč nasprotnikov). Opozicijski poslanci pa so se trudili, da bi bili njihovi argumenti predstavljeni in prepoznani kot argumenti, kar pa ne pomeni, da je (vedno) šlo za sprejemljive, relevantne in zadostne argumente. Tudi drugi avtorji (npr. Adam, Tomšič in Kristan, 2008) trdijo, da poslanci pri nas glede na kompetitivno naravo našega parlamentarnega sistema običajno zgolj javno prikazujejo in zagovarjajo svoje pozicije in odločitve kot najboljše, pri čemer ne naslavljajo nasprotnih strani z racionalnimi argumenti. Izrazito negativno okoliščino za deliberativnost parlamentarnih razprav pa predstavljata bipolarna struktura slovenskega političnega prostora in tradicija ideološkega pozicioniranja (prav tam). Mednarodne primerjalne raziskave so prišle do podobnih zaključkov: na deliberativnost parlamentarnih razprav pomembno vplivajo institucionalni TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ dejavniki (to so konsenzualni vs. kompetitivni sistemi, precidencializem vs. parlamentarizem, močni vs. šibki veto igralci), kot tudi dejavniki, ki se nanašajo na neposredno institucionalno ozadje odločevalskih procesov (javnost razprav ali ne, drugi dom parlamenta nasproti prvemu, nizka polarizacija glede teme nasproti visoki) (Steiner et al., 2004; Bächtiger in Steenbergen, 2004). Konsenzualni sistemi, precidencializem, drugi domovi in nizka stopnja polarizacije glede teme podpirajo deliberativnost - zlasti večjo stopnjo spoštljivih izmenjav med sodelujočimi (prav tam). Izbrana tema analize, DZak, je razdelila slovensko javnost in tudi njene politične predstavnike. Poleg predstavitve doseganja posameznih delibera-tivnih standardov nas v tem prispevku posebej zanima, ali se kažejo razlike v deliberativnosti zagovornikov in nasprotnikov predloga DZak-a, med tipi akterjev (politične skupine, civilna družba, vlada) ter glede na spol avtorjev razprav. Raziskujemo pa tudi morebitne povezave med posameznimi deli-berativnimi standardi. Metode in postopki Opis vzorčenja izjav 1126 Analizirali smo vzorec izjav z vsebinskimi zahtevami na zasedanjih DZ-ja, Odbora in DS-ja na temo DZak-a. Kot je izpostavljeno že v uvodniku pričujoče tematske številke, so bile v DZ-ju štiri seje na temo DZak-a, in sicer 14. redna seja (2. 3. 2010), 28. redna seja (17. 5. 2011), 29. redna seja (13. 6. 2011) in 45. izredna seja (2. 9. 2011). Prve tri seje predstavljajo prvo, drugo in tretjo obravnavo predloga DZak-a, na izredni seji pa so poslanci odločali o pobudi za presojo ustavnosti DZak-a. Odbor se je v okviru 19. redne seje na temo Predloga zakona o DZak-u sestal sedemkrat, in sicer: 29. 6. 2010, 1. 9. 2010, 10. 2. 2011, 17. 3. 2011, 22. 3. 2011, 31. 3. 2011, 7. 4. 2011. DS je predlog DZak-a obravnaval dvakrat: na 24. redni seji, ki je potekala 17. 3. 2010, in sicer kot 5. točko dnevnega reda; pa tudi na 32. izredni seji (23. 6. 2011). Magnetogrami vseh teh sej so prosto dostopni na spletnem mestu slovenskega parlamenta. Izjavo smo definirali kot govorno dejanje med enim in drugim govorcem, pri čemer gre za kontinuiran del govora, ki se prične in konča z jasnim premorom - bodisi govorca prekine drug govorec ali moderator razprave bodisi govorec sam zaključi svoj govor. Analizirali smo samo izjave, ki vsebujejo vsebinske zahteve. Zahtevo smo definirali kot predlog posameznika ali skupine o tem, katere odločitve/predlogi/želje/prošnje bi morale oz. ne bi smele biti sprejete. Zahteva vsebinske narave pomeni, da je bila njena vsebina vezana na vsebino DZak-a. Nekatere zahteve so bile namreč vezane na proceduralne predloge ali na potek razprave oz. način podajanja izjav (npr. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ "Prosim za mir v dvorani!"). Osredotočili smo se na prvo zahtevo znotraj posamezne izjave, saj lahko izjava vsebuje več zahtev. Posledično smo deli-berativne standarde, ki se nanašajo na utemeljevanje, analizirali v kontekstu prve zahteve (in njene argumentacije), spoštljivost pa v kontekstu vsebine, podane znotraj celotne izjave. Preliminarna analiza je pokazala, da so bile izjave moderatorjev pretežno proceduralne narave, zato jih v skladu s tukajšnjo definicijo zahtev nismo vključili v vzorčni okvir in analizirali. Ker je bilo število vseh izjav še vedno preobsežno za analizo (N = 1879), smo jih vzorčili. Najprej smo izpeljali poskusno pilotsko vzorčenje manjšega števila izjav v okviru testiranja kodirne knjige in usklajevanja merskih inštrumentov. To nam je omogočilo oceniti približen delež izjav, ki vsebujejo vsebinsko zahtevo. Izkazalo se je, da je takih izjav približno 75 %. Ta podatek je služil za določitev vzorčnega načrta. Presodili smo, da bi bila analiza izjav samo znotraj manjšega števila izbranih sej pristranska, ker zakonodajni postopek obsega različna branja zakona in tudi razprave v okviru Odbora in DS-ja so vsaj delno povezane s tem (npr. običajno zakonodajni postopek predvideva, da se na odboru predlagajo in potrjujejo amandmaji na člene zakonskega besedila, in sicer v takšnem zaporedju, ki je skladno z vrstnim redom členov v zakonu). Pomembno se 1127 nam je zdelo vključiti izjave z vseh srečanj, saj je le tako mogoče primerjati (tudi) razvoj kakovosti deliberativnosti razpravljavcev v parlamentu skozi vse faze obravnave DZak-a. Pri razpravah iz DZ-ja in Odbora smo se odločili za sistematično vzorčenje z izključitvijo vsake tretje nemoderatorske izjave (v vseh posameznih obravnavah), pri čemer je bila začetna izjava v DZ-ju in Odboru izbrana slučajno. Pri razpravah iz DS-ja pa smo se odločili, da vključimo v analizo vse izjave z zahtevami, saj izjav oz. strani magnetogramov iz obeh sej DS-ja ni bilo veliko. Skupaj smo sestavili vzorec s 735 izjavami. Za izbrani vzorec izjav so bile v naslednjem koraku določene zahteve, in sicer tako, da sta vsako izbrano izjavo neodvisno pregledala po dva raziskovalca (ocenjevalca) in označila prvo zahtevo vsebinske narave v izjavi. Če izjava ni vključevala zahteve oz. ni vsebovala zahteve vsebinske narave, je bila izločena iz končnega vzorca. V primeru neujemanja dveh ocenjevalcev je izjavo naknadno pregledal še tretji ocenjevalec, pri čemer so se nato vsi trije uskladili glede posamezne zahteve. Končni vzorec je tako bil sestavljen iz 525 izjav z vsebinskimi zahtevami (Tabela 1). TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Tabela 1: FREKVENČNA PORAZDELITEV IZJAV IN VZORČNI NAČRT ZA ANALIZO BESEDIL Državni zbor (izjave) Državni svet (izjave) Odbor (izjave) Skupaj Govorci Moderator Skupaj Govorci Moderator Skupaj Govorci Moderator 1. seja 189 94 96 61 30 31 189 93 96 2. seja 150 74 76 53 26 27 72 35 37 3. seja 88 43 46 58 28 30 4. seja 78 39 40 203 101 102 5. seja 338 169 169 6. seja 315 159 156 7. seja 365 183 182 Skupaj 505 250 258 114 56 58 1540 768 772 Vzorec 167 56 512 Vzorec (izjave z zahtevo) 133 46 346 Vir: Kuhar in drugi (2014) Postopek kodiranja izjav 1128 Z namenom preverjanja zanesljivosti kodiranja je bila vsaka izjava neod- visno kodirana s strani treh koderjev. V okviru štirih večurnih seminarjev in pilotskega kodiranja izjav z zahtevami smo usposobili skupno sedem koderjev. Rezultate smo raziskovalci natančno prediskutirali s koderji. Kodiranje je potekalo v aprilu in maju 2014. Vsak koder je v povprečju kodiral 225 izjav. V postopku izvedbe končnih statističnih analiz izjav je bila najprej opravljena ocena zanesljivosti kodiranja vseh merskih inštrumentov, ki so bili vključeni v kodirno knjigo, s pomočjo AC1 statistike (Gwet, 2014), ki se lahko uporablja za spremenljivke z nominalno mersko lestvico in je še posebej primerna za neenakomerne frekvenčne porazdelitve. Na osnovi rezultatov teh analiz so bile vključene v končno analizo samo tiste spremenljivke, ki so se izkazale kot zanesljive.1 Ocene zanesljivosti posameznih spremenljivk so podane v nadaljevanju. 1 Pri tem smo sledili postopku, ki ga navaja Gwet (2014), za interpretacijo ustreznosti strinjanja koderjev na osnovi AC1 statistike, katera temelji na Landis-Kochovi primerjalni lestvici. Na takšen način smo kot ustrezno zanesljivo merjene spremenljivke določili tiste, pri katerih je bilo z 90-odstotno gotovostjo moč napovedati, da je njihova vrednost AC2 statistike večja od 0.6, kar nakazuje vsaj zmerno zanesljivost (več glej v Gwet, 2014). TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Merjenje Kodiranje izjav in zahtev smo izvedli po dodelanih deliberativnih standardih tipa I in II, ki so bili izhodiščno razviti in predstavljeni v Steenber-gnu in drugih (2003) ter obsežneje v Steinerju in drugih (2004) ter delno modificirani in nadgrajeni v Bachtigerju in drugih (2009) ter v Steinerju (2012). Osnovne merjene spremenljivke so naslednje: participacija, stopnja utemeljevanja, usmerjenost k skupnemu dobremu, konstruktivna politika, interaktivnost, spoštljivost, zgodbe in deliberativnapogajanja. Pri nadgradnji inštrumenta smo izhajali iz odprtih teoretičnih vprašanj in smernic, ki se nanašajo na posamezne dimenzije in značilnosti deliberativnih procesov, ter konceptualnih pomanjkljivosti obstoječih operacionalizacij, ki so bile zaznane v preteklosti. Namen nadgradnje je bil v prvi vrsti povečanje veljavnosti (in s tem tudi zanesljivosti) inštrumenta. Pri tem smo poleg različnih verzij DQI-ja proučevali tudi različne druge operacionalizacije posameznih razsežnosti (Dahlberg, 2002; Janssen in Kies, 2004; Stromer-Galley, 2007). Participacijo smo merili z dolžino izjav (AC1 = 0,87) in prisotnostjo prekinitev (AC1 = 0,93), pri čemer so bile prekinitve razvidne v magnetogramih. V skladu s Steenbergnom in drugimi (2003) smo ugotavljali tudi, ali je avtorja 1129 izjave prekinil drug govorec ali moderator. Vrsto prekinitve so koderji eksplicitno razbrali iz izjave (npr. avtor izjave omeni, da mu je drug govorec, ki ni moderator, vskočil v besedo, mu preprečil zaključiti misel ipd.). Stopnjo utemeljevanja smo po Steinerju (2012) merili s spremenljivko s šestimi kategorijami. Poskušali smo natančno opredeliti, kaj sploh je utemeljevanje, hkrati pa smo podali za vsako od šestih kategorij ustrezne primere. Za namen kodiranja smo utemeljevanje definirali kot podajanje razlogov oz. argumentov za zahtevo, ki jo razpravljavec zastopa. Koderje smo pozvali, da si pri iskanju potencialnih argumentov (kot osnovnih gradnikov utemeljevanja) pomagajo z za slovenščino značilnimi argumentativno-pojasnje-valnimi indikatorji (npr. členki, markerji, uvajalci), kot so: ker, zato, zaradi, torej, seveda, namreč, čeprav, kljub, četudi, kakor ipd. Ob tem je bilo upoštevano, da slednji le nakazujejo ali opozarjajo, da bi utegnilo iti za argumente in/ali pojasnila in ne uvajajo nujno resničnih, relevantnih in/ali zadostnih argumentov (Žagar, 2009). Slednje je namreč mogoče uporabiti tudi z namenom, da se (samo) pokaže ali ustvari vtis utemeljevanja. V fazi preverjanja zanesljivosti se je pokazalo, da ta spremenljivka izkazuje ustrezno stopnjo zanesljivosti (AC1 = 0,69), ko so njene vrednosti iz šestih rekodirane v tri kategorije, in sicer: 1 - "avtor za zahtevo ne predstavi nobenega argumenta", 2 - "avtor zahtevo utemelji z ilustracijami, zakaj nekaj mora biti narejeno oz. ne sme biti narejeno", 3 - "avtor zahtevo utemelji vsaj z enim argumentom, kjer je vidna povezava med zahtevo in argumentom/-i". TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Pri usmerjenosti k skupnemu dobremu smo izhajali iz Steinerjeve (2012) operacionalizacije, pri čemer smo bolj natančno definirali posamezne kategorije. Merili smo, ali se govorec eksplicitno nanaša na prednosti in/ali slabosti za (1) lastno skupino (tj. skupino, ki ji avtor izjave pripada, torej ima v njej določeno vlogo ali status, ali pa se z njo na različne načine poistoveti), (2) drugo/-e skupino/-e (tj. skupino/-e, ki ji/-m avtor izjave ne pripada, ni njen/njihov član, zato s svojim delovanjem ne more vplivati na ravnanje njenih članov), (3) skupno dobro (tj. korist v smislu občega dobrega za celotno javnost/državljane/skupine/civilno družbo ipd.) in (4) abstraktne principe (tj. ideje družbene ureditve, svobodo, demokracijo, kakovost življenja, pravičnost, enakopravnost, suverenost itd.). Analiza zanesljivosti je pokazala, da indikatorja, ki se nanašata na prednosti in/ali slabosti za drugo/-e skupino/-e ter na abstraktna načela, ne izkazujeta ustrezne zanesljivosti (AC1 = 0,32, AC1 = 0,44), zato sta bila izločena iz nadaljnjih analiz. Posledično sta bila v analizo vključena dva indikatorja, ki sta izkazala zadovoljivi stopnji medkoderske zanesljivosti: lastna skupina (AC1 = 0,76) in skupno dobro (AC1 = 0,69). Izhajajoč iz Stromer-Galleyjeve (2007) smo merski inštrument nadgradili s spremenljivko, ki je merila vire, na katere se pri utemeljevanju prve 1130 zahteve eksplicitno sklicujejo avtorji izjav. Merili smo omembo naslednjih virov: (1) osebno izkustvo (npr. osebne zgodbe) (AC1 = 0,59), (2) osebne kompetence (npr. institucionalna priznanja, poudarjanje lastne strokovnosti, dosežkov) (AC1 = 0,73), (3) birokratske oz. uradne dokumente (npr. implicitne in/ali eksplicitne povzetke dokumentov, kot so zakoni, uredbe, sklepi, vključujoč izjave o odsotnosti ali o težavah z dejstvi, navedenih v povzetih dokumentih) (AC1 = 0,18), (4) znanstvene dokumente (npr. znanstvene raziskave, članki, knjige) (AC1 = 0,70), (5) množične medije (AC1 = 0,77), (6) argumente drugih govorcev ali predhodne komentarje v razpravi (npr. "kot je dejal gospod X") (AC1 = 0,56), (7) verska stališča in prepričanja, verske dokumente, tradicijo, "naravne" zakonitosti (npr. "... ker je tako od vekomaj", "... ker tako veleva krščanski etos.") (AC1 = 0,76). Za potrebe nadaljnjih analiz so bili v novo spremenljivko s tremi vrednostmi rekodi-rani indikatorji z visoko zanesljivostjo (AC1 > 0,6).2 Izvedena nominalna spremenljivka je imela naslednje vrednosti: 0 - "avtor izjave ne navaja nobenega vira", 2 - "avtor izjave navaja 1 vir", 3 - "avtor izjave navaja 2 ali več virov". Konstruktivno politiko smo merili s pomočjo dveh spremenljivk. Prva, izhajajoča iz Steenbergna in drugih (2003), je merila, ali zahteva odraža 2 Čeprav indikatorja, ki merita osebno izkustvo in sklicevanje na argumentacijo drugih govorcev v razpravi, izkazujeta malenkost nižjo medkodersko zanesljivost, smo ju zaradi vsebinskih razlogov vključili v analizirano izvedeno spremenljivko. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ pozicijsko politiko ali poziv h konsenzu oz. kompromisu (AC1 = 0,16). Pri tem smo poskušali natančno definirati posamezne kategorije. Pozicijska politika v tem primeru pomeni, da avtor izjave v argumentaciji zahteve (le) navaja svoja (izhodiščna) stališča/mnenja/prepričanja in ne izkazuje poskusa doseči kompromis. Pri pozivu h kompromisu smo v posebno kategorijo ločili pozive, ki vsebujejo konkreten predlog, usmerjen v zbliževanje, od tistih brez vsebinsko specificiranega predloga. Druga spremenljivka, ki smo jo sami razvili, se je nanašala na spremembo v poziciji, ki jo v izjavi demonstrira avtor izjave oz. na odsotnost spremembe v lastni poziciji (AC1 = 0,24). Poleg tega smo ugotavljali, ali se pri spremembi pozicije navezuje na argumentacijo drugih razpravljavcev. Ker obe spremenljivki nista izkazali ustrezne stopnje zanesljivosti, sta bili izločeni iz nadaljnjih analiz. Interaktivnost smo merili s tremi vprašanji/spremenljivkami. Izhajali smo iz Bachtigerja in drugih (2009), ki nakažejo potrebo, da je to posebna spremenljivka, ne navedejo pa njene operacionalizacije. Pri oblikovanju operacionalne definicije smo se zato zgledovali po standardih za merjenje deliberativnosti v spletnih forumih (Dahlberg, 2002; Janssen in Kies, 2004). Prvo vprašanje se je glasilo: "Ali avtorji izjav eksplicitno upoštevajo argumentacijo/vprašanja/predloge/mnenja vsaj enega od drugih udeležencev razprave?" Dodatno vprašanje se je nanašalo na ignoriranje drugih oz. nji- 1131 hovih argumentov: "Ali avtor izjave eksplicitno reče, da ne bo odgovarjal na vprašanje ali argumente drugega, da se ne bo odzival na 'tovrstne provoka-cije', da bo ignoriral, kar je bilo povedano s strani nekoga drugega v razpravi ipd.?" Zanimalo nas je tudi, ali avtor izjavlja, da ga drugi udeleženec/udeleženci ignorira/-jo v smislu, da ne odgovarja/-jo na njegova vprašanja, se ne odziva/-jo na njegove predloge. Prva spremenljivka interaktivnosti se v nasprotju z drugima dvema ni izkazala kot dovolj zanesljivo merjena (odgovarjajoče vrednosti AC1 statistike za omenjene tri spremenljivke so sledeče: 0,40, 0,99 in 0,96). 1 Spoštljivost se nanaša na spoštovanje drugih govorcev ter njihovih (proti)argumentov in povpraševanj. Pravzaprav pa s to spremenljivko merimo nespoštljivost izjav. Ta koncept smo teoretično in tudi operacio-nalno dodatno razdelali.3 V tem prispevku smo iz posameznih indikatorjev, ki merijo različne vidike in oblike nespoštljivosti, sestavili izvedeno spremenljivko. Izjava je bila označena za nespoštljivo, če je bila v njej prisotna vsaj ena od sledečih uporab slabšalnega jezika: - Avtor izjave v svoji izjavi eksplicitno uporablja slabšalni jezik v odnosu do drugega udeleženca ali udeležencev na osebni ravni. Slabšalni jezik 3 Več o teoretskih tematizacijah in operacionalnih definicijah pojma spoštljivosti (vključno s podatki o zanesljivosti kodiranja pripadajočih merjenih spremenljivk) je govora v članku Petriča v tej tematski številki. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ je bil definiran kot uporaba jezika, ki v družbi velja za nevljudnega in žaljivega. Izraža poniževanje drugega in/ali izkazuje močna negativna čustva do drugega. Poleg močnejših oblik, ki se kažejo skozi kletvice ali obsojanje (npr. "vi lažete"), vključuje tudi mehkejše oblike slabšalnega jezika (npr. "zdite se mi nekoliko zmedeni"). Vključuje tudi posmehovanje, prezirljivost, zaničevanje. - Avtor izjave drugemu udeležencu ali udeležencem očita, da nimajo (dovolj) ustreznih kompetenc. - Avtor izjave drugemu udeležencu ali udeležencem pripisuje pomanjkanje poštenosti, neiskrenost ali slabe namene. - Avtor izjave eksplicitno uporablja slabšalni jezik v odnosu do argumentacije ostalih udeležencev, pri čemer se vzdrži osebnih napadov. Tukaj so mišljene tudi indirektne oblike slabšalnega jezika, ne samo direktne oblike. - Avtor izjave eksplicitno uporablja slabšalni jezik v odnosu do katerega (vsaj enega) od drugih akterjev in družbenih skupin, ki niso neposredno udeleženi v razpravi. Kot druge akterje in družbene skupine mislimo med drugim homoseksualce, lezbijke, verske skupine. - Slabšalni jezik se uporablja v odnosu do abstraktnih načel, omenjenih v 1132 izjavi. Ugotavljali smo prisotnost zgodbe v izjavi in s tremi dodatnimi vprašanji opredelili njene značilnosti. Izhajajoč iz Pollettejeve in Leeja (2006) ter Blackove (2009) je bila zgodba definirana kot pripovedovanje o preteklih izkustvih na način, ki sledi osnovni narativni strukturi. Gre torej za pripoved/opis, ki vključuje neko osebo/lik (lahko jih je več), ki se sooča z nekakšnim zapletom, ki se na nek način razreši ali pa tudi ne. Pripovedovalec zgodbo največkrat tudi ovrednoti, zato je iz pripovedovanja običajno razviden nek (moralni) nauk. Po zgledu Steinerja (2012) je imela odgovarjajoča spremenljivka, ki se je izkazala za zanesljivo merjeno (AC1 = 0,80), tri vrednosti: (1) "Ni zgodbe", (2) "Zgodba je prisotna, a ni vsebinsko povezana z utemeljevanjem zahteve", (3) "Zgodba je prisotna in je vsebinsko povezana z utemeljevanjem zahteve". Hkrati smo ugotavljali, ali gre za zgodbo na podlagi posredovanega izkustva ali za osebno zgodbo (AC1 = 0,96). Zgodba na podlagi posredovanega izkustva se po naši definiciji praviloma nanaša na pripoved, v kateri avtor izjave povzema/podaja/prenaša (preteklo) izkustvo nekega drugega subjekta (npr. osebe, skupine, organizacije). Običajno takšna zgodba ne vključuje avtorja izjave, zato se slednji sklicuje na nek zunanji vir. Osebna zgodba pa je pripoved, ki se praviloma nanaša na (preteklo) osebno izkustvo avtorja izjave in vsebuje pripoved v prvi osebi ednine, redkeje v prvi osebi množine ali dvojine. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Zadnjo razsežnost zgodb smo tudi zelo zanesljivo merili (AC1 = 0,96) s pomočjo spremenljivke, ki je imela štiri kategorije. Izhajajoč iz Blackove (2009) smo ugotavljali, ali je (1) zgodba antagonistična (zgodba, ki ima jasne argumentacijske pozicije, ki predstavljajo teme kot črno-bele; pripovedovalec se vzpostavlja kot avtoriteta in prepričuje druge, da se strinjajo z njegovo pozicijo), (2) povezovalna (pripovedovalec svojo pozicijo predstavlja na način, ki poudarja skupne vrednote in interese, povezave med njegovo/njeno pozicijo in pogledi drugih, poudarja potencial za kompromis ali sodelovanje), (3) uvodna (s tako zgodbo se pripovedovalec pridruži razpravi, z njo vzpostavlja legitimnost svojih izkustev, vnaša svoj pogled v razpravo, se vzpostavlja kot govorec) ali (4) transformacijska (taka zgodba običajno vsebuje intenziven emocionalni jezik in opisuje osebne ali družbene spremembe; pogosto ji manjka rešitev ali je rešitev nezadovoljiva, kar implicira potrebo po drugačni rešitvi; lahko gre za vizijo delovanja v prihodnosti). Za razliko od obstoječih kodirnikov smo podali spremenljivko avtorjeve uporabe humorja (AC1 = 0,96), pri čemer smo ugotavljali, ali je humor vsebinsko povezan z utemeljevanjem zahteve ali ne. Humor se po naši definiciji nanaša na šaljivo, duhovito utemeljevanje, na povedane šale, pa tudi na uporabo drugih komičnih lingvističnih elementov. Pogosto je lahko del 1133 osebnih zgodb/pripovedi, ki vsebujejo anekdoto ali prvoosebno prigodo iz življenja avtorja izjave. Poleg humorja smo tudi merili, ali avtor izjave pretirava z izražanjem pozitivnega odnosa (pretirano priznavanje, hvaljenje, odobravanje) do drugega udeleženca/-ev v smislu ironije (AC1 = 0,94). Ironijo smo definirali kot izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; izraža lahko, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja, in se lahko kaže tudi skozi posmehovanje. Ugotavljali smo še, ali je v izjavah prisotno govorno dejanje, ki kaže na elemente deliberativnih pogajanj v zvezi z izraženo zahtevo. Izhajajoč iz Bachtigerja in drugih (2009) smo deliberativna pogajanja definirali kot prizadevanje avtorja izjave, da sogovorca/-e pripravi do spremembe njegove/njihove pozicije. Odgovarjajoča spremenljivka, ki je bila zelo zanesljivo merjena (AC1 = 0,80), je imela tri kategorije: (1) "Da, grožnja s sankcijo - materialno, fizično ali s kakšno drugo; recimo z vetom, odhodom ipd." (npr. "zapustil bom sejo"), (2) "Da, obljuba - pozitivna spodbuda, nagrada" (npr. "če podprete predlagano malenkostno spremembo definicije družine, bomo glasovali za drugi člen"), (3) "Ne, ni prisotne grožnje ali obljube". TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Rezultati Opis lastnosti avtorjev izjav Opisna analiza je pokazala, da so 143 (27,2 %) izjav podale ženske, 382 (72,8 %) pa moški.4 Ko smo sodelujoče v razpravi razvrstili med zagovornike in nasprotnike DZak-a, se je izkazalo, da je 240 (45,7 %) izjav pripadlo zagovornikom, preostale izjave pa so podali nasprotniki DZak-a. Ob tem je bilo ugotovljena statistično značilna povezava med spolom in podporo DZak-u v izjavah (x2 = 65,51, p < 0,001): v 107 izjavah (74,8 %), ki so jih podale ženske, je opazna podpora DZak-u, pri moških pa je takšnih izjav 133 (34,8 %) izjav. Razpravljavce smo za namen analize razvrstili še v naslednje skupine: predstavniki političnih skupin (političnih strank in poslanskih skupin), predstavniki interesnih skupin,5 nevladnih skupin in civilnih pobud6 ter predstavniki vlade in državnih organov ter znanstveno-raziskovalne sfere, ki je sodelovala v podporo vladi.7 Zaradi (pre)majhnega števila vzorčnih enot v določenih skupinah so bile omenjene kategorije združene v tri skupine, ki smo jih okrajšano poimenovali: politične skupine, civilna družba in vlada. Frekvence in odstotki izjav, ki pripadajo posameznim tipom akter-1134 jev, so naslednji: 325 (61,9 %) politične skupine, 127 (24,2 %) civilna družba in 73 (13,9 %) vlada. Rezultati kažejo, da sta tudi spol avtorja izjave in spremenljivka tip akterjev statistično značilno povezani (x2= 81,464, p < 0,001), in sicer je relativno največji delež izjav žensk med izjavami predstavnikov vlade (68,5 %), sledijo izjave političnih skupin, kjer je ta delež 25,2-odstoten, ter izjave civilne družbe, kjer je delež izjav žensk samo 8,8-odstoten. Splošna predstavitev rezultatov po deliberativnih standardih Najprej predstavljamo rezultate po posameznih deliberativnih standardih. V nadaljevanju pa sledijo bivariatne analize, kjer po posameznih 4 Kot posledico omejitve pri dolžini prispevka uporabljamo povsod obliko za moški spol zaradi bistveno večjega deleža (72,8 %) izjav, ki so jih podali moški. 5 Interesne skupine vključujejo: Interesna skupina delojemalcev, Interesna skupina kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, Interesna skupina negospodarskih dejavnosti, Interesna skupina lokalnih interesov. 6 Med nevladne organizacije in civilne iniciative sodijo: Kampanja za vse družine, Gibanje za družinski zakonik, Legebitra, Družinska pobuda, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, Komisija za pravičnost in mir, Za družine 2. neokatehumenske skupnosti, Zavod KUL.si, Ekumenska skupnost, Klub rejniških družin Maribor, Slovensko katoliško zdravstveno združenje, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture; sem smo umestili tudi samostojnega predstavnika Romana Vodeba. 7 Med zastopane znanstveno-raziskovalne organizacije sodi Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani z enim predstavnikom; v razpravi so sodelovali predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, vključno z ministrom, ter Zakonodajno-pravna služba DZ. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ kriterijih analiziramo razlike med zagovorniki in nasprotniki DZak-a, med tipi akterjev in glede na spol avtorja izjave. V kontekstu participacije analiza pokaže, da je bilo od 525 analiziranih vzročnih izjav le 35 takšnih (6,7 %), ki so bile prekinjene. Med slednjimi je v 29 primerih izjavo govorca prekinil/-a moderator/-ka. Največ prekinitev je bilo v DZ-ju, kar ne preseneča, saj imajo tam posamezni govorci omejen čas. Glede utemeljevanja ugotavljamo, da v 43 (8,2 %) izjavah ni bilo prisotnega nobenega argumenta, 76 (14,5 %) izjav vsebuje samo ilustracijo za zahtevo, 406 (77,3 %) pa ima vsaj en argument, ki podpira zahtevo. Podatki kažejo, da se avtorji v 19 (3,9 %) izjavah sklicujejo na prednosti in slabosti za lastno skupino. Približno pet odstotkov (5,4 %) od 482 izjav, ki imajo vsaj ilustracijo za zahtevo, pa vsebuje sklic na skupno dobro. Izjave avtorjev, ki imajo ilustracijo ali en argument, se eksplicitno sklicujejo na naslednje vire (od virov z dovolj visoko medkodersko zanesljivostjo): osebno izkustvo v 9,5 % izjav; osebne kompetence v 3,1 %; znanstvene dokumente v 4,8 %; množične medije v 2,3 %; argumente drugih govorcev ali na predhodne komentarje v razpravi v 13,5 %; verska stališča in prepričanja, verske dokumente, na tradicijo, "naravne" zakonitosti ipd. v 4,4 % izjav. To tudi pomeni, da jih 378 (72,0 % od 525 izjav) nima sklica na nobenega od teh virov, 117 (22,3 %) se jih sklicuje na en vir, medtem ko se jih 30 (5,7 %) 1135 sklicuje vsaj na dva vira. Analiza je tudi pokazala, da je skupaj 107 (20,4 %) izjav nespoštljivih vsaj na enem izmed merjenih vidikov nespoštljivosti. Prisotnost zgodb, humorja, ironije in deliberativnih pogajanj se je v analizi pokazala prej za izjemo kot pravilo. Avtorji uporabljajo zgodbo le pri osmih od 525 izjav (1,5 %). Vse te zgodbe so vsebinsko povezane z utemeljevanjem zahteve. Pet zgodb od osmih zgodb (62,5 %) temelji na posredovanem izkustvu, tri (37,5 %) pa so osebne. Pet zgodb (62,5 %), uporabljenih v izjavah, je uvodnih, tri (37,5 %) so pa transformacijske. Zanimivo je, da je bilo le v šestih izjavah (1,1 %) mogoče zaznati humor, ki je bil v vseh primerih povezan z zahtevo. Le pri štirih izjavah (0,8 %) je bilo ocenjeno, da avtor izjave pretirava z izražanjem pozitivnega odnosa (npr. pretirano priznavanje, hvaljenje, odobravanje) do drugega udeleženca/-ev v smislu ironije. Podobno je le 13 izjav (2,5 %) vsebovalo obljubo oz. pozitivno spodbudo, nagrado v smislu poskusa spreminjanja pozicije pri sogovorcih. Nobena od analiziranih izjav ni vsebovala grožnje s sankcijo, naj si bo z materialno, s fizično ali kakšno drugo. Zaradi zelo majhnega števila izjav z zgodbami, humorjem, ironijo in pogajanji te spremenljivke ne izpolnjujejo pogojev za vključitev v bivariatne analize, ki so predstavljene v nadaljevanju. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Co O O Tabela 2: D ELI BERA TUNI STANDARDI GLEDE NA POZICIJO ZA-PROTI, TIP AKTERJEV IN SPOI AVTORJEV IZJAV Dolžina izjave (število besed) Eksplicitna prekinitev Utemeljenost Lastna skupina Skupno dobro Viri Nespoštljivost n = 525 n = 525 n = 525 n = 482 n = 482 n = 525 n = 525 nb 1-161 162-329 330-663 >664 Ne Da Nič Ilustracija Argument Ne Da Ne Da 0 1 >2 Ne Da Pozicijo za-proti Zagovorniki3 240 (223) 23.3 25.8 21.7 29.2 96.7 3.3 7.1 12.1 80.8 97.3 2.7 92.4 7.6 69.6 24.2 6.3 84.6 15.4 Nasprotniki 285 (259) 26.7 24.2 27.7 21.4 90.5 9.5 9.1 16.5 74.4 95.0 5.0 96.5 3.5 74.0 20.7 5.3 75.4 24.6 X2 (P) 5.773 (0.123) 7.895 (0.005) 3.111(0.211) 1.716(0.190) 4.041 (0.044) 1.283 (0.527) 6.714(0.010) Tip akterjev Politične skupine 325 (293) 26.5 25.2 23.1 25.2 94.8 5.2 9.8 16.0 74.2 96.2 3.8 94.9 5.1 72.3 22.2 5.5 78.5 21.5 Civilna družba 127 (120) 18.1 24.4 33.1 24.4 89.0 11.0 5.5 15.7 78.7 93.2 6.8 94.9 5.1 63.0 29.9 7.1 74.8 25.2 Vlada 73 (69) 31.5 24.7 19.2 24.7 94.5 5.5 5.5 5.5 89.0 100.0 0.0 92.8 7.2 86.3 9.6 4.1 93.2 6.8 X2 (P) 8.742 (0.189) 5.117 (0.077) 9.352 (0.053) 5.212 (0.074) 0.544 (0.762) 12.880 (0.012) 10.321 (0.006) Spol Moški 382 (350) 23.0 23.6 28.5 24.9 92.1 7.9 8.4 15.4 76.2 95.4 4.6 93.7 6.3 67.8 24.9 7.3 75.1 24.9 Ženska 143 (132) 30.8 28.7 15.4 25.2 96.5 3.5 7.7 11.9 80.4 97.7 2.3 97.0 3.0 83.2 15.4 1.4 91.6 8.4 X2 (P) 10.778 (0.013) 3.174(0.075) 1.211 (0.546) 1.338(0.247) 1.991 (0.158) 14.040 (0.001) 17.409 (<0.001 ) Skupaj 525 (482) 25.1 25.0 25.0 25.0 93.3 6.7 8.2 14.5 77.3 96.1 3.9 94.6 5.4 72.0 22.3 5.7 79.6 20.4 Sr-a s i a I a N< ¡2 bi a >3 0 1 Opomba: aVrednosti v tabeli predstavljajo odstotke po vrsticah. Zaradi zaokroževanja skupna vsota odstotkov po vrsticah ne znaša vedno 100%. bVrednosti v oklepaju predstavljajo robne frekvence za izjave, ki so vsebovale ilustracijo ali argument za zahtevo in se zato nanašajo na spremenljivki lastna skupina in skupno dobro. Vir: Kuhar in drugi ( 2014) Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Razlike v deliberativnosti med zagovorniki in nasprotniki predloga Družinskega zakonika V tem razdelku predstavljamo analizo statistično značilne povezanosti med posameznimi deliberativnimi standardi in dejstvom, ali so avtorji izjave zagovorniki ali nasprotniki predloga DZak-a. Prisotnost povezanosti med dvojicami nominalnih spremenljivk je bila ocenjena s x2 testom in interpretirana na osnovi enostavnih razlik v strukturnih deležih (odstotkih) (Argesti, 2002). V Tabeli 2 lahko vidimo, da dolžina izjav in podpora predlogu DZak-a nista značilno povezani (x2 = 5,773, p = 0,123), se pa pokaže značilna povezanost v odnosu med podporo in prekinitvami (x2 = 7,895, p = 0,005), in sicer večji delež izjav nasprotnikov je bil prekinjen v primerjavi z izjavami zagovornikov (9,5 % vs. 3,3 %). Nasprotniki predloga DZak-a se v primerjavi z zagovorniki v značilno manjšem deležu izjav sklicujejo na skupno dobro (7,6 % vs. 3,5 %) (x2 = 4,041, p = 0,044). Glede stopnje utemeljevanja (x2 = 3,111, p = 0,211) in sklicevanja na vire (x2 = 1,283, p = 0,527) ni značilne povezanosti. Relativni delež nasprotnikov, ki so nespoštljivi (x2 = 6,714, p = 0,010) je značilno večji (24,6 % vs. 15,4 %) v primerjavi z zagovorniki DZak-a. 1137 Razlike v deliberativnosti med akterji Spremenljivki, ki sta merili dolžino izjav in tip akterjev (politične skupine, civilna družba in vlada), nista statistično značilno povezani (x2 = 8,742, p = 0,189). Bivariatna analiza je pokazala, da je bil mejno značilno (x2 = 5,117, p = 0,077) relativno večji delež izjav predstavnikov civilne družbe prekinjen (11,0 %) kot pa izjav predstavnikov političnih skupin (5,2 %) ali vlade (5,5 %). Predstavniki vlade v primerjavi s predstavniki političnih skupin in civilne družbe v mejno statistično značilno (x2 = 9,352, p = 0,053) večjem relativnem deležu izjav navajajo argumente za svoje zahteve (89 % vs. 74,2 % vs. 78,7 %). Glede sklicevanja na vire (brez birokratskih dokumentov, kjer medkoder-ska zanesljivost ni bila dovolj visoka) je največ sklicev vsaj na enega ali več virov pri civilni družbi, sledijo politične skupine in vlada (37,0 % vs. 27,7 % vs. 13,7 %) (x2 = 12,880, p = 0,012). Sklicevanje na lastno skupino (x2 = 5,212, p = 0,074) je mejno statistično značilno, medtem ko sklicevanje na skupno dobro (x2 = 0,544, p = 0,762) ni statistično značilno povezano z dejstvom, ali je razpravljavec predstavnik politične skupine, civilne družbe ali vlade. V primerjavi z izjavami vlade je bil najden značilno višji delež izjav predstavnikov političnih skupin in civilne družbe, ki je vseboval elemente nespoštljivosti (x2 = 10,321, p = 0,006). Natančneje, nespoštljivost je razvidna v 6,8 % izjavah vlade, 21,5 % izjavah političnih skupin in 25,2 % izjavah civilne družbe. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Razlike v deliberativnosti glede na spol Analiza je pokazala, da je spremenljivka spol avtorja izjave statistično značilno povezana z dolžino izjave (x2 = 10,778, p = 0,013) in prekinitvami (x2 = 3,174, p = 0,075). Opazimo lahko, da med izjavami, ki so jih podale ženske, obstaja relativno večji delež izjav, ki niso bile prekinjene ali pa so bile krajše od 329 besed. V kontekstu utemeljevanja se moški statistično značilno (x2 = 14,040, p = 0,001) v večjem deležu kot ženske sklicujejo vsaj na en vir (32,2 % vs. 16,8 %) v svojih izjavah. Izjave moških so v značilno večjem deležu (x2 = 17,409, p < 0,001) nespoštljive v primerjavi z izjavami žensk (24,9 % vs. 8,4 %). Dodatne bivariatne analize8 Dodatno smo preverjali povezave med naslednjimi spremenljivkami: pogostost prekinitev s spremenljivkami, ki merijo značilnosti utemeljevanja (stopnja utemeljevanja, sklicevanje na skupno dobro in vire), in z nespo-štljivostjo; ter nespoštljivost v povezavi z utemeljevanjem, pa tudi stopnjo utemeljevanja s sklicevanjem na skupno dobro in vire. V nadaljevanju nava-1138 jamo samo rezultate tistih bivariatnih analiz, ki so nakazale statistično zna- čilno povezanost za omenjene dvojice spremenljivk. Pogostost prekinitev je statistično značilno povezana s stopnjo utemeljevanja (x2 = 6,998, p = 0,030) in številom virov (x2 = 6,136, p = 0,047) ter z nespoštljivostjo izjav (x2 = 6,493, p = 0,013). Kar v 20 % prekinjenih proti 7,3 % neprekinjenih izjavah avtor za zahtevo ne predstavi nobenega argumenta. Nespoštljivih je 37,1 % prekinjenih in 19,2 % neprekinjenih izjav. Med izjavami, v katerih je vidna nespoštljivost, je relativno gledano statistično značilno večji delež takšnih, ki se sklicujejo na lastno skupino (x2 = 5,637, p = 0,018). 42,1 % nespoštljivih izjav nasproti 19,7 % izjav, ki niso nespoštljive, vsebuje sklic na lastno skupino. Delež takšnih, ki imajo sklice na vire (x2 = 7,784, p = 0,020), pa je statistično značilno manjši med nespoštljivimi izjavami: 25,4 % nespoštljivih izjav (vs. 38,3 %, kjer ni eksplicitne nespoštljivosti) je brez sklica na vire. Analiza je pokazala statistično značilno povezavo med stopnjo utemeljevanja in sklicem na vire (x2 = 21,114, p < 0,001). Izjave, ki ne vsebujejo argumenta, ne vsebujejo sklica na vire, samo 19 izjav, ki imajo le ilustracijo za zahtevo, vsebuje sklic na vire. Tega vsebuje 31,5 % izjav, ki imajo vsaj en argument. Prav tako je statistično značilna povezava med sklicevanjem na vire in sklicem na skupno dobro (x2 = 11,312, p = 0,006): med izjavami, ki 8 Zaradi omejitve s prostorom so kontingenčne tabele s prikazi teh analiz dosegljive pri prvi avtorici članka. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ se ne sklicujejo na skupno dobro, se jih le 28,9 % sklicuje vsaj na en vir; med tistimi, ki pa se sklicujejo na skupno dobro, jih 57,7 % vsebuje sklic vsaj na en vir. Statistično značilna je tudi povezava med sklicem na lastno skupino in sklicem na vire (x2 = 42,349, p < 0,001). Med izjavami, ki se sklicujejo na prednosti in slabosti za lastno skupino, jih kar 84,2 % vsebuje sklic vsaj na en vir; med tistimi, ki se ne sklicujejo na prednosti in slabosti za lastno skupino, pa jih je le 28,3 %. Sklepi V prispevku smo predstavili konceptualno nadgrajen merski inštrument DQI, ki velja za eno sodobnejših empiričnih destilacij Habermasovega koncepta komunikativne racionalnosti (Habermas, 1984) in z njo pogojev idealne komunikacijske situacije. Nadgrajen inštrument zaobjema razširjen pojem deliberativnosti, vključujoč pripovedovanje zgodb in deliberativna pogajanja, ki smo jih zelo zanesljivo izmerili. Pomanjkljivost DQI-ja ostaja njegova omejenost na proceduralni vidik diskurzov, pri čemer je vprašanje vsebinske kakovosti analiziranih govornih dejanj sekundarnega pomena (Beste, 2013). Ta pomanjkljivost se odraža tudi v tukajšnji analizi parlamentarnih razprav o DZak-u v obdobju 2009-2011, čeprav je analiza pokazala 1139 nekaj njihovih zanimivih (ne)deliberativnih lastnosti. Kar zadeva enakost participacije, velja izpostaviti relativno nizek delež prekinitev (kot indikator deliberativnosti) - še te so bile skoraj izključno s strani moderatorja/-ke in vezane na formalna pravila. Pokazalo se je tudi, da so prekinjene izjave v večji meri nespoštljive. Prekinitve so povezane tudi z nižjo stopnjo utemeljevanja (tj. relativno nižji delež prekinjenih izjav vsebuje argumente za zahtevo) in z relativno manjšim številom navedb različnih virov. Če štejemo spol avtorjev izjav k vidikom enakosti participacije, težko govorimo o enakosti, saj je bilo izjav žensk le dobra četrtina. Hkrati so bile izjave žensk krajše od izjav moških, a so bile relativno gledano manjkrat prekinjene. Utemeljevanje smo merili na več načinov, pri čemer pričujoči rezultati le nakazujejo kakovost utemeljitev, niso pa dokaz zanjo. V skoraj četrtini izjav govorci ne argumentirajo postavljenih zahtev. Prav tako je relativno malo sklicevanja na skupno dobro - v le 5,4 % analiziranih izjav, ki vsebujejo utemeljitev zahteve vsaj z ilustracijo. Sklicevanje na lastno skupino se pojavlja v 3,9 % izjav, ki vsebujejo utemeljitev zahteve vsaj z ilustracijo. Slabe tri četrtine (72 %) izjav ne vsebujejo sklica na nobenega od analiziranih virov (birokratskih dokumentov nismo upoštevali zaradi nizke medkoderske zanesljivosti). Omenjeni odstotki nakazujejo relativno nizko deliberativnost, saj je treba upoštevati, da so bile analizirane zgolj izjave z vsebinskimi zahtevami. Podana zahteva pa v osnovi implicira prisotnost argumentacije. Hkrati velja TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ izpostaviti, da so bile pri sklicevanju na skupno dobro in vire analizirane samo tiste izjave, kjer je podana ilustracija ali vsaj en argument za zahtevo. Ključen kriterij deliberativnosti je spoštljivost do drugih razpravljavcev, njihovih pogledov, pa tudi do obravnavanih vprašanj nasploh (oz. odsotnost slabšalnega jezika). Nespoštljivost smo zaznali pri približno petini (20,4 %) vseh izjav, kar je sorazmerno visok delež. Izjave, v katerih se kaže nespoštljivost, vsebujejo manj sklicev na vire, prav tako večji delež nespoštljivih izjav vsebuje sklic na lastno skupino. Pri analiziranih izjavah smo našli le peščico zgodb in elementov pogajanj. Humor in ironija pa sta bila skoraj povsem odsotna. Glede na sodobne poudarke o pozitivnem pomenu tovrstnih razširjenih deliberativnih standardov v kontekstu razprav (Black, 2009) pa tudi empirične rezultate iz različnih konkretnih deliberacij v tujini nas ti rezultati presenečajo. Vendar pa po drugi strani niso nepričakovani glede na to, da gre za formalno javno sfero. Zanimiv vpogled prinaša primerjava deliberativnosti zagovornikov in nasprotnikov DZak-a, primerjava med tipi akterjev ter primerjava po spolu. Med zagovorniki in nasprotniki DZak-a ni bilo statistično značilnih razlik glede deleža podanih izjav, saj so zagovorniki izrekli 45,7 % vseh izjav. Ta ugotovitev je zanimiva v luči izpostavljanja nekaterih nasprotnikov DZak-1140 -a, da ne pridejo do besede. Zagovorniki so bili v znatno manjšem deležu nespoštljivi od nasprotnikov in so se v večjem deležu sklicevali na skupno dobro. Predstavniki vlade v primerjavi s predstavniki političnih skupin in civilne družbe so v večjem deležu izjav navajali argumente za svoje zahteve. Le redke izjave predstavnikov vlade so bile nespoštljive, kar pa ne velja za predstavnike političnih skupin in civilne družbe. Večji delež izjav moških je vseboval elemente nespoštljivosti v primerjavi z izjavami žensk. Zanimiv je tudi rezultat, da je bistveno večji delež izjav žensk za predlog DZak-a kot proti njemu. Tudi pri tipih akterjev se kažejo razlike v deležih glede na spol: ženske so avtorice četrtine (25,2 %) izjav političnih skupin, le slabe desetine (8,7 %) izjav civilne družbe in več kot dveh tretjin (68,5 %) izjav vlade. Na koncu velja izpostaviti še nekaj ključnih omejitev tukajšnje analize. V predstavljeni študiji nismo uspeli analizirati celotne populacije izjav. V analizi smo se omejili le na argumentacijo prve zahteve znotraj izbrane izjave. Prav tako naša študija ne vsebuje vsebinske analize izjav. Ob tem velja tudi izpostaviti, da smo se v statistični analizi omejili na raziskovanje bivariatne povezanosti med spremenljivkami. To pomeni, da so lahko tukajšnje povezave med spremenljivkami podvržene vplivu drugih spremenljivk. Zaradi nadgradnje merskega inštrumenta je zelo omejena tudi primerjava z obstoječimi tujimi študijami. Možnost primerjave se nakazuje le pri pogostosti prekinitev ter stopnji utemeljevanja s študijami Steinerja in drugih (2004), kjer so avtorji ugotavljali kakovost diskurza v 52 parlamentarnih razpravah v Švici, ZDA, Nemčiji in Veliki Britaniji, Lorda in Tamvakijeve (2012) ter Roalda TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ in Sangoltove (2011), kjer so preučevali kakovost deliberacije v Evropskem parlamentu. Ker navedene študije ugotavljajo podobne ali nekoliko nižje deleže prekinjenih izjav ter različne odstotke izjav brez utemeljevanja (od 15 % do 35 %), se slovenski parlament s približno 23 % izjav brez utemeljevanja ne uvršča med slabše "razvite". Ob takšni ugotovitvi pa velja spomniti, da sama uporaba argumenta ne pomeni nujno kakovostne argumentacije (Žagar, 2009), zato bi bilo v prihodnosti smiselno celovito raziskati tudi vsebinsko plat argumentacije znotraj slovenskega parlamenta. LITERATURA Agresti, Alan (2002): Categorical data analysis, 2nd ed. New York: Wiley. Adam, Frane, Matevž Tomšič in Primož Kristan (2008): Political elite, civil society, and type of capitalism: Estonia and Slovenia. East European Quarterly 42 (1): 43-67. Bächtiger, André in Marco R. Steenbergen (2004): The real world of deliberation. A comparative study of its favorable conditions in legislatures. EUI Working Paper SPS No. 2004/17. Dostopno prek http://cadmus.eui.eu/bitstream/han-dle/1814/2634/sps2004-17.pdf?sequence=1, 9. 6. 2015 Bächtiger, André, Susumu Shikano, Seraina Pedrini in Mirjam Ryser (2009): Measuring deliberation 2.0: standards, discourse types, and sequenzialization. Dostopno prek http://ash.harvard.edu/extension/ash/docs/baechtiger.pdf, 9. 6. 2015 1141 Beste, Simon (2013): Contemporary trends of deliberative research: Synthesizing a new study agenda. Journal of Public Deliberation 9 (2): 1-44. Black, Laura W. (2009): Listening to the city: difference, identity, and storytelling in online deliberative groups. Journal of Public Deliberation 5 (1): članek št. 4. Dahlberg, Lincoln (2002): Net-public sphere research: beyond the "first phase". Javnost - The Public 11 (1): 27-44. Gwet, Kilem L. (2014): Handbook of inter-rater reliability: the definitive guide to measuring the extent of agreement among multiple raters, 4th ed. Gaithersburg, MD: Advanced Analytics, LLC. Habermas, Jürgen (1984): The theory of communicative action - vol. 1: Reason and the rationalization of society. Boston: Beacon Press. Janssen, Davy in Raphael Kies (2004): Online forums and deliberative democracy: hypotheses, variables and methodologies. E-working papers, E-Democracy Centre, Ženeva. Dostopno prek http://www.edemocracycentre.ch/files/online-forums.pdf, 25. 6. 2015 Kuhar, Metka, Gregor Petrič, Rok Zupančič, Sara Atanasova, Marjeta Novak in Andraž Petrovčič (2014): Deliberativnost razprav o Družinskem zakoniku v slovenskem parlamentu [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje družbenega komuniciranja [izdelava]. Podatkovna datoteka ni objavljena in je na zahtevo dostopna pri avtorjih. Lord, Christopher in Dionysia Tamvaki (2012): The politics of justification? Applying the 'Discourse Quality Index' to the study of the European parliament. European Political Science Review 5 (1): 1-28. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ Polletta, Francesca in John Lee (2006): Is storytelling good for democracy? Rhetoric in public deliberation after 9/11. American Sociological Review 71 (5): 699-723. Roald, Vebj0rn in Linda Sangolt (2011): Deliberation, rhetoric, and emotion in the discourse on climate change in the European parliament. Delft: Eburon Academic Publishers. Schäfer, Andreas (2010): The micropolitics of decision-making - A conceptual framework for the analysis of parliamentary discourse. Paper prepared for the 3rd ECPR Graduate Conference. Dostopno prek http://www.ecprnet.eu/data-bases/conferences/papers/773.pdf, 9. 6. 2015 Steenbergen, Marco R., André Bächtiger, Marcus Spörndli in Jürg Steiner (2003): Measuring political deliberation: a Discourse Quality Index. Comparative European Politics 1: 21-48. Steiner, Jürg (2012): Foundations of deliberative democracy: empirical research and normative implications. Cambridge: Cambridge University Press. Steiner, Jürg, André Bächtiger, Marcus Spörndli in Marco R. Steenbergen (2004): Deliberative politics in action. Cambridge: Cambridge University Press. Stromer-Galley, Jennifer (2007): Measuring deliberation's content: a coding scheme. Journal of Public Deliberation 3 (1): 12. Žagar, Igor Ž. (2009): Argumentiranje v Državnem zboru Republike Slovenije -moč argumenta ali argument moči? V: Božidar Flajšman (ur.), O argumentaciji in retoriki v političnem in javnem prostoru. Zbornik referatov in razprav, št. 4, 11-32. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015 UDC: 347.6l/.64:328(497.4) Metka KUHAR, Andraž PETROVČIČ: ASPECTS OF (NON)-DELIBERATIVENESS IN THE PARLIAMENTARY DEBATE ON THE FAMILY ACT Teorija in praksa, Ljubljana 2015, Vol. LII, No. 6, pg. 1124-1142 In this article, we shed light on selected aspects of (non)deliberation drawing on a sample of 525 statements from the Slovenian Parliament made during discussions on the proposed Family Act between 2009 and 2011. Applying a conceptually refined Discourse Quality Index (DQI), we explore the following deliberative standards: participation of actors, argumentation of claims presented within the discussions, and (dis)respect. The results show a relatively low level of deliberation in terms of most of the DQI standards. In addition to the relatively high share of statements without argument and disrespect, consistent differences can be observed according to the gender of the speakers, their (non)support of the Family Act, and the fact of whether they were a spokesperson for a political group, civil society or the government. Keywords: deliberation, discussion, Family Act, Discourse Quality Index (DQI), parliament, text analysis 1247 UDC: 316.77:347.61/64 Gregor PETRIC, Sara ATANASOVA: RESPECT IN DELIBERATION: CONCEPTUAL REFLECTIONS, ALTERNATIVE OPERATIONALISATION AND EMPIRICAL VALIDATION Teorija in praksa, Ljubljana 2015, Vol. LII, No. 6, pg. 1143-1166 Respect in communication is one of the key components of good deliberation, yet it is among the most unclear concepts in the field of deliberation research with many critical conceptual and measurement issues. The main purpose of the article is to present theoretical challenges in an attempt to produce a clearer definition of respect in deliberation, which then serves as a criterion to evaluate the validity of existing approaches to measuring respect in deliberation. On the basis of understanding respect as a factor influencing other components of deliberation, a hypothesis is formed which serves to analyse the criterion validity. Logistic regression on a sample of discussions on the Family Act demonstrated a weak criterion validity of the alternative measurement instrument. However, this warrants further optimisation of the measurement instrument. Keywords: respect, deliberation, communication, measurement, validity, Family Act TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 6/2015