žsijžižaa
Premagal Bog je smrt
Cvetovi beli češenj ob Jadranu in hijacinte modre, tulipani, spomlad deviška kakor lani ob Gospe sveti, Korotanu . . .
Cvetovi pa Zveličarjevi lepše se srebre, v stoletju temnem poveličano Srce.
Velika noč ob palmah in vrtovih Soče,
Bog sprimi Te, ohrani duše nam cvetoče,
da z milostjo ovenčani v dobo novo, bi romali poslušat neminljivo Slovo.
Premagal Bog je smrt, peklensko zmijo, obiščimo Gospoda v cerkvi, Mater radosti Marijo.
Dobromisel
Poštnina plačana v gotovini	SPcd'	in	abbon-	Post'	'	11	GruPP°
Katoliški
U r e d u i š	tvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25 i;
Gorica,	Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110 j
j Poštno čet	.. račun: štev. 9-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190 :
Leto IV. - Štev. 15	Gorica	-	10.	aprila	1952	-	Trst	 Izhaja	vsak	četrtek
VELIKONOČNI EVANGELIJ
Tisti čas so Marija Magdalena in Marija Jakobova in Saloma kupila dišav, da bi šle mazilit Jezusa. In prvi dan v tednu so prišle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Govorile so med seboj: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob? k— Ko so se pa tja OLrle, so videle, da je kamen odvaljen, bil je namreč silno velik. In stopile so v grob in
zagledale mladeniča, sedečega na desni, ogrnjenega z belim oblačilom, in so se prestrašile. On jim pa reče:	»Ne	bojte se! Jezusa iščete,
Nazarečana, križanega; vstal je, ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga bili položili. Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.u
h^-0---r~   -v-— .................i-~   -r-CK&i
i«V
|1 \?esele in blagoslovljene velikonočne praznike [l
4/ želita vsem bralcem, naročnikomjin prijateljem (t :\ 'A
|i	Uredništvo	in	uprava	if
   »««**•* *
6d trpljenja k vstajenju
kraje, plenili in ropali, požigali in ubijali. In trpljenje pod tujimi graščaki! Pekoče solze, bič, tlaka, desetine. In novejša zgodovina ni nič boljša. Raztrgali so nas na več kosov, za našo suknjo so vadljali in še vadija jo, nad velik del naše skupnosti je legla mračna megla brezbožnega nasil ja.
»Postrgajte stari kvas hudobije in malopridnostih — to je opomin velike noči. Pojdimo vase vsi. Posamezniki, ki si drug drugemu grenimo življenje, pa tudi skupine, stanovi in narodi. Pa tudi onim, ki režejo kruh pravice, velja ta opomin. O, da bi nikoli več ne bilo greha narodne nestrpnosti! Vstali Zveličar je učil nauk ljubezni. »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboju. Tudi za narode velja ta zapoved. Večji in močnejši naj v duhu te zapovedi ne zatirajo manjših narodov. Naj imajo tudi narodne manjšine enake pravice glede jezika, šolstva, kulture, gospodarstva, naj se vendar ze enkrat obljube spremenijo v dejanja, sicer bo hinavščina in nestrpnost spletla nov bič, ki bo udaril nazaj po onih, kateri delajo krivico.
Mir vam bodilu je velikonočno voščilo vstalega Zveličarja. Kako dobro de to prisrčno velikonočno voščilo ranjenim in zbeganim človeškim dušam, ki trpe pred grozotami novega spopada. Bodimo vredni Zveličar jevega miru. Pomagajmo graditi mir tudi mi. Vsak v svoji notranjosti s tem, da damo slovo grehu; narodi pa, da se odpovedo maščevalnosti, sebičnosti in gospod-stvu nad drugimi. Šele v luči križa bo ustvarjeno resnično bratstvo ljudi, stanov in narodov. V luči križa bodo izginili vsi zmotni nazori, ki groze spremeniti svet v nove duševne in materialne razvaline. Obhajajmo Veliko noč v opresnikih čistosti in resnice, pa bo velikonočni »Alelujak zadobil v nas pravo vsebino!
Velikonočni praznik je praznik veselja, praznik vstajenja. Radujmo se in veselimo se ga! Vedeti pa moramo, da je bil pred praznikom vstajenja veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in največjega ponižanja. Po križu nam je prišlo odrešenje. Brez Kristusove smrti na križu bi bilo človeštvo za večno obsojeno na pogubo.
Velika noč je veličastni praznik tolažbe ranjenemu človekovemu srcu, praznik tolažbe, vere in močnega upanja vsem, ki trpe in so ponižani. Tudi verna in zvesta slovenska srca navdaja Velika noč s tolažbo, da po vsakem trpljenju in ponižanju pride ura odrešenja, vstajenja in zmage. Veliki petek, znamenje križa, ki je bil nevernikom v pohujšanje in zasmeh, in za njim praznik vstajenja, nam je v opomin, da trpljenje vdano sprejmemo in nikoli ne obupamo. Verujmo v očiščujočo moč trpljenja! Zlato se očiščuje v ognju, človeške duše pa v trpljenju. Bog, ki niti lastnemu sinu ni prizanesel, nam pošilja trpljenje zato, da nas opominja nase in nam govori, da smo sami iz sebe le prah in pepel. Vse to pa nam bo nekoč v veliko korist. 1 o velja za posameznika, ki se zvija pod težo križa, za narod, ki ga tlači k tlom gora krivic in ponižanja, za človeštvo, ki zdihuje pod udarci svetovnih katastrof.
Ob skrivnosti velikega tedna, ko je Sin človekov sam sebe izničil in se dni pribiti na križ, se nehote spominjamo tudi trpljenja, ki ga je v zgodovini moral prestati naš mali slovenski narod. Pesem ne pravi zastonj: »Kalvarijo svojo naš narod je imel, in dneve prebridke trpljenja...a Čuditi se moramo, da smo še živi, da nas ni zalila povodenj sovraštva, nasilja, krivic in krvi. Na naših tleh so se borili veliki narodi za zemljo — ljudstvo pa je trpelo. Krvavordeče so goreli kresovi, ko so Turki nad dvesto let vdirali v naše
Velika noC
Poštojimo vsaj za hip na svoji poti: sam Jezus mimo gre v nebeški slavi. Blesti se trnjev venec mu na glavi in ran petero sije v vsej krasoti.
Sam Jezus mimo gre in blagoslavlja z roko razbičano domove naše; nam piti daje iz življenja čase in duše za poslednji cilj pripravlja.
Ponižno vsi upognimo kolena pred Njim. Še bolj upognimo duha, da padla bode nam z oči koprena.
Za nas iztekla je, za greh sveta Njegova kri, ki je najvišja cena . . . Ko zdaj gre mimo, zahvalimo ga . . .
Ljubka Šorli
Truman za spoštovanje Velikega petka
Predsednik Truman je poslal cerkvenim krogom v Washington pismo, ki zadeva tradicionalne triurne obrede na Veliki petek, ki bo letos 11. aprila, v spomin Kristusovega trpljenja in smrti. Truman izraža upanje, da bodo ti obredi imeli letos enak odziv in izjavlja, da bo krščanska enotnost našla v njegovem srcu in duši topel odziv.
»Upam, da bo velika krščanska družina v državni prestolnici na Veliki petek pre-kinila vse delo, da se zbere in razmišlja o globokem misteriju trpljenja in smrti Jezusa piše Truman. Živimo x /medenem času, v katerem trpijo žene in možje po vseh delili sveta. Krik obupa človeštva bo našel upanje v veri, po kateri besede Jezusa Kristusa »Ljubi svoje sovražnike« niso samo besede krščanskega ideala ampak tudi zapoved demokratske stvarnosti. Če je usojeno človeškemu rodu, da preživi to mračno doho, bodo morali vsi ljudje sprejeti nauk velikega apostola poganov, ki povzdiguje ljubezen še nad vero in upanje in ki izjavlja, da nismo mi nič, če nimamo usmiljenja.«
ČUDEŽ VSEH ČUDEŽEV
Nihče ga od ljudi ni videl, pa vendar je temelj naši veri in vsemu našemu upanju. Kratko in jedrnato ga omenjajo evangelisti. Tudi angel kratko pravi ženam:	« Vstal je, ni
ga tukaj!«
Temelj, granitni in neporušni temelj naše vere v Kristusa je ta čudež. Res je, Bog je tisti, ki samega sebe obudi od mrtvili; in če je Bog, je njegova beseda božja, prava, ne-zmotna; obvezuje nas, da ji sledimo. In uči nas jo Cerkev po duhovnikih. Zato pa »če bi vam tudi angel z neba oznanjal drugačen evangelij, kakor ga oznanja Cerkev, naj bo zavržen!« (prim Gal J. pgl.).
Vstajenje od mrtvih je tudi osrednja točka vsega pridiganja apostolov, predvsem svetega Pavlah Pavel z'vso odločnostjo brani resnico Gospodovega vstajenja, ki je temelj naše vere. »Če pa Kristus ni vslal, je prazno naše pričevanje, prazna naša vera, še ste v grehu« (1 Kor 15,14).
Velika noč je prehod Gospodovega telesnega in umrljivega življenja v poveličano in neumrljivo življenje. Mora pa se ta prehod tudi v naši duši izvršiti prav na letošnjo Veliko noč! Ne bomo namreč vredni biti deležni veselja in sadov Gospodove Velike noči, če ne vstanemo k novemu življenju, življenju milosti in pravih otrok božjih!« Postrgajte stari kvas, da boste novo
testo... Kakor je Kristus vstal od mrtvih... tako tudi mi hodimo novo življenje« (Rimlj 6,4).
Velika noč — praznik velikega upanja! Člen apostolske vere »verujem v vstajenje mesa« ima vso podlago prav v Gospodovem vstajenju. Gospod je vstal poveličan; njegovo telo ni bilo več zmožno umreti in ne trpeti. Tudi naša telesa — ne samo duše — bodo prejela plačilo poveličanja na sodni dan!
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu.« Tak je zakon rasti v naravi, tak je zakon rasti v skrivnostnem telesu Kristusovem, sveti Cerkvi. Vsak ud mora odmreti sebi, posvetnosti, postati mora seme, ki donaša sadove in obrodi stoteren plod. Najplemenitejše seme odloča sam Gospod za rast svojega Telesa-Cerkve. Apostoli so bili prvi, sledili so jim skozi tri sto let milijoni mučencev, spo-znavalcev, a sejalci so bili ošabni imperatorji rimski. Na mučencih je zrasla Cerkev v vsaki deželi, kamor so sejalci božje vere prišli. Tudi pri nas so z obema rokama segali nasprotniki božji v shrambe žlahtnega semena in sejali kri. Uničeno je toliko semena na slovenski zemlji — če gledamo po človeško—. A kakor je Kristus umrl in vstal, tako verujemo, da je seme tisočerih mrt-
Voščila iz Madrida
Zveza slovenskih katoliških visokošolcev v Madridu želi uredništvu »Katoliškega glasu in vsem Slovencem na Goriškem in d Slovenski Benečiji vesele in blagoslovljene velikonočne praznike.
S poživljeno vero in novim upanjem praznujmo praznike Kristusovega zmagoslavja. Bog daj, da bi bila Aleluja Slovencem kmalu tudi izraz njihovega narodnega vstajenja in svobode.
Odbor ZSKV
vili v vstajenje k novemu, globokemu življenju. Tak je tudi zakon rasti božjega kraljestva na naši zemlji!
Sestra, brat! — Veseli se današnji dan s Kristusom in s sveto Cerkvijo poj veseli aleluja, pesem čistega veselja in svetega upanja! Poživi vero v Gospoda, z novim upanjem se navdaj in vsemu umri, kar je greh, da boš mogel živeti Njegovo božje življenje in ga nekoč s svojim poveličanim telesom mogel gledati v večnosti. »Če smo s Kristusom umrli, verujmo, da bomo s Kristusom tudi živeli!« (Rimlj 6,8).
Vstal je Gospod! Za večno! Blagor Njegovim!
Mihael Kambič: Dopolnjeno je ...
VELIKONOČNI ŽEGEN
VIPAVSKI OBIČAJI
Naša mati in moja sestra sta imeli na veliko soboto opravila čez glavo: speči velikonočni žegen, poribati in spraviti vso hišo. Moški so pometali in očistili dvorišča, hleve in lope. Otroci smo bili povsod na poti, ker smo hoteli vse videti. Bližal se je večer. Mati vklada v jerbas žegen: najprej potico, masten kruh, potem pa kuhano pleče, jajca, pirhe, hren, župeo. Jerbas je obširen in visok, ker je velika družina. Poleg tega se pričakuje za velikonočni ponedeljek še obisk sorodstva. Vsi smo morali biti tiho in mirni, ko se je polnil jerbas, da se ne bi kaj zmotilo ali pozabilo. Moja sestra je bila določena, da nese naš žegen, zato' je tudi ona pomagala pri vkladanju v jerbas. Žegen je ponos hiše in gospodinje, zato je določen poseben velik in močan jerbas, lep in bel kot sneg. Ko je bilo vse vloženo, so jerbas pogrnili z močnim platnenim prtom in dobro zatlačili ob kraju, da ga ne bi odgrnila sapa in da se ne bi videla vsebina. Čez prvi prt so nato dali drug fin prozoren prtič, čez oba je pa prišel še lep, snežnobel z rožami okrašen in prepleten prtič, ki je bil pritrjen na določenih mestih ob košu, štirje vogali so pa padali ob robu jerbasa.
Prvič je zapel zvon okrog dveh v znamenje, da se je treba pripraviti, drugič pa četrt ure pred blagoslovom, ko je prišel v vas duhovnik. Tedaj so se vzdignila dekleta z okrašenimi jerbasi, polnimi najboljše vsebine kmečke hiše v celem letu. Moja sestra je bila močna, a so ji morale le dve pomagati, ko ga je dvignila na glavo. Čudovito, kaj preneso slovenske ženske na glavi. Sestra se je nasmejala, češ, bo že šlo, da je le na glavi! In odhitela je z lahkim korakom iz hiše proti cerkvi. Ta čudovit pogled, kako plavajo kot veliki golobi ob smehu, šalah in pogledih mogočni jerbasi na glavah veselih in ponosnih deklet. Cerkev na gričku sprejema od vseh strani došle mladenke, ki postavljajo jerbase po klopeh in stranskih oltarjih, dekleta se pa držijo blizu vrat, kajti tista, ki bo prva, velja za najbolj brhko v vasi. Komaj duhovnik izreče zadnji blagoslov, že nastane nervozno šumenje, rahel smeh na dekliških ustnih, češ, zdaj pa v dirko. Nagajivi mežnar nerodno in počasi odpira vrata, kar še stopnjuje nervozo. Duhovnik konča z molitvijo, iz cerkve se pa vsujejo frfrajoči golobčki na glavah deklet in plavajo v vas. Doma je mati zaklenila žegen v shrambo in nikdo ni smel blizu.
Zvečer so pritrkovali zvonovi po vseh gričkih in cerkvah k prazniku vstajenja. Jaz sem bil takrat prepričan, da na vsem svetu ni lepšega večera. Ženske so likale srajce in praznično obleko, moški snažili čevlje, vsi v neki sveti tihoti in resnobi.
Ko so utihnili zadnji zvonovi tam nekje v dalji, srno se v velikem pričakovanju prihodnjega jutra spravili spat.
Na velikonočno jutro je že ob treh zadonel veliki farni zvon. in potem mali, nato srednji. Oznanjali so vstajenje. Vsi smo bili hkrati pokonci, ob štirih pa že v bajno razsvetljeni cerkvi.
In začelo je vstajenje! Pevci, nebo, zastava in križi, sveče in kadilo pred božjim grobom! Nato trojni »aleluja«. Ni bilo brez solz ganotja.
Nato je stari župnik v zlatem plu-
vialu dvignil zlato mouštranco z vstalim Kristusom, ključar pa pred njim kip vstalega Zveličarja s svežim pušeljcem v desnici in zastavo v levici.
Zadonela je veličastna himna vstajenja in razvila se je procesija skozi okinčano vas. Pritrkovanje zvonov, petje cerkvenih pevcev, zvončkljanje strežnikov, grmenje topičev — en sam aleluja...
In potem »Te Deum« in peta sv. maša.
Nato veselo domov!
Z belim prtom pogrnjena miza. Nikdo nič ne zagrizne, vsi sedajo okrog mize — oče, mati, otroci, ded, teta, dekla, hlapec, pastir in revež, ki je po naključju prišel v to hišo za nocoj — vsi poskušajo žegen
—	po molitvi mora vzeti vsak naj-prvo drobec hrena, potem kos mas-
Po silnem prevratu, ki ga je prinesla prva svetovna vojna na Goriško v duhovnem kot v materialnem oziru ,saj se po vojni niso vrnili domov samo duhovno razbili ljudje, temveč so bili prav tako razbiti tudi njihovi domovi, je tedanji goriš-ki nadškof msgr. Sedej uvidel potrebo, da se za duhovno preobrazbo škofije vršijo po deželi evharistični kongresi. V ta namen je bilo določeno leto 1923. Slovenski del škofije so razdelili v štiri področja, katerih vsako je imelo svoj evharistični kongres. Tako smo imeli tega leta prvič v naši ožji domovini evharistične kongrese v Idriji, Logu pri Vipavi, Komnu in v Biljani. Ko se sedaj pripravljamo na praznovanje takega kongresa tudi v Štandrežu, ne bo odveč, če se malo spomnimo na omenjene kongrese.
V IDRIJI
Časovno prvi evharistični kongres je bil v Idriji dne 19. avgusta. Kljub nevihti, ki je zjutraj divjala v deželi, se je na kongresu zbralo do štiri tisoč ljudi. Ob 10. uri je govoril msgr. Valentinčič o Evharistiji v okrašeni idrijski farni cerkvi. Gruberjevo mašo je izborno pel mešani zbor ob spremljavi orkestra. Popoldne je bila molitvena ura, pri kateri je govoril tedaj mladi dr. M. Brumat o Evharistiji in mladini. Zatem se je vršila velika procesija, pri kateri so bile zastopane vse župnije idrijske dekanije in poleg teli še razne iz cerkljanskega kota. Splošna sodba je bila, da je bil to dan, kot jih je Idrija le malo doživela.
V KOMNU
Za goriški Kras je bil določen za sedež kongresa kratki Dunaj, kot pravijo Kraševci Kojnnu. In tako
lenega kruha in potice, nato pleče, klobase, kar vse vprek. Žejo zaliva s kozarcem starega vina. Oče družini vošči praznike, družina pa ne štedi s priznanjem materi, da je lepo vzšel kolač in potice, da je dobro vse zabeljeno, mati je ponosna in priznava hčeri, da se že prav dobro razume pri peki. V veselem kramljanju hitro potekajo ure, mladina se odpravlja k drugi sveti maši. Ko se vrne, je pri skupnem obedu spet prvi žegen. Otroci dobe spet nove pirhe in potice. Popoldne se zbirajo gruče pred hišami, začne se sekanje pirhov in pomaranč.
O, slovenska velika noč, kdo te je zamislil tako lepo„saj si taka, kakršne ni nikjer. Kdo je versko misel in verske resnice tako čudovito mojstrsko predel s preprostim ljudskim življenjem — to je storil genij slovenskega naroda in kdor to ubija, zaničuje in zameta, je skrunilec lastnega ljudstva. Pojdi, narod, nazaj k svojim verskim in narodnim svetinjam — k praznovanju take velike noči.
trezni in malo čustveni Kraševci, ki pravijo o njih, da so tudi versko mlačni, so se ta dan ogreli za evharističnega Jezusa, kot še nikoli prej ne pozneje. Na Mali Šmaren je bil v Komnu pravi triumf Evharistije. Na ta dan so se pripravili s tridnevnimi ljudskimi duhovnimi vajami, ki jih je vodil misijonar z mirenskega Gradu g. Fidler. Ob sklepu je bilo samo v Komnu tri tisoč sv. obhajil. Tako lepi pripravi je sledil krasen dan, ki je dne 8. sept. bil na Krasu. Cele karavane vernikov so se od vseh strani zgrinjale ta dan proti Komnu. Prišli so Ri-liemberžani s svojim župnikom g. Štrancarjem, od Kobjeglave in Štanjela so se pripeljali verniki z vzhodnega dela komenskega dekanata, od Temnice, Lipe in Kostanjevice so se valile nove množice in prav tako so hiteli oni iz Gorjanskega in nabrežinskega dekanata, da ne zamude izrednega slavja v Komnu.
Za to priliko se je komenski trg odel v najlepše oblačilo. Opletli so vas, okrasili vsa okna in ceste, obro-žali cerkev in na vaškem kalu proti Volčjemu gradu so postavili celo »blejski otok« s cerkvico in zvonikom. Pontifikalno mašo je imel sam g. nadškof. Ker niso mogli vsi v cerkev, je bila istočasno maša tudi na prostem. Pri maši so nastopili združeni zbori iz Komna, Velikega dola, Zgonika in Nabrežine pod vodstvom takratnega organista g. Trampuža Benedikta. Po končani pontifikalni maši so imeli stanovske govore. Možje in fantje so se zbrali, po številu okrog tisoč, na prostornem dvorišču komenskega župnišča. Govorila sta jim gg. J. Vodopivec in Filip Terčelj. Dekleta so zborovala v romarski cerkvici pri Mariji
Devici obršljanski. Govoril jim je tedanji škofijski voditelj Mar. družb g. Cigoj. Žene pa so dobile prostor pri sv. Tilhu v Svetem, kjer jim je navdušeno pridigal g. Peter Butkovič.
Popoldan je bil podoben oljčni nedelji. Ob treh so zazvonili zvonovi, zadonela godba goriškega godbenega krožka, oglasilo se je petje in začel se je slavnostni sprevod proti pokopališču skozi idealno lep borov gozdiček Cerje mimo Spodnjega kala do cerkve. Najsvetejše je jlpsil goriški vladika, spremljalo ga je 30 duhovnikov, oblastva, belo-oblečene deklice s palmami v rokah in nešteta množica ljudstva. Sprevod je bil sijajen in je trajal tri ure. Tako je bilo ganljivo, da so celo možje imeli solze v očeh. Prizori med sprevodom so ljudi očarali, zlasti alegorične skupine beloobleče-nih angelov, ki so na slavolokih trosili cvetice, so napravili na udeležence močan vtis. Takega triumfa Komen še ni doživel in o tem pričajo Komenci še danes, ko še vedno z radostjo v srcih govorijo o »svojem« evharističnem kongresu.
V	LOGU PRI VIPAVI
S Kraševci so prav dostojno tekmovali Vipavci, ki so pri romarski cerkvi v Logu imeli svoj evharistični kongres za Vipavsko dolino, kateri ni po svojem obsegu in sijaju prav nič zaostal za kraškim, če ga ni morda celo prekosil. Kronike iz onega časa vedo povedati, da se je shoda udeležilo nad 10 tisoč ljudi iz Vipavske doline, Pivke in bližnjega Krasa. Poleg tega se je tam zbralo tudi nad sto duhovnikov in 38 Marijinih družb z zastavami. Ob priliki kongresa, ki je trajal dva dni, so imeli razna zborovanja. Tako so posebej zborovali duhovniki v vipavskem župnišču pod predsedstvom samega nadškofa. Bila je to nekako majhna sinoda, ki je sprejela važne sklepe za poživitev verskega življenja. Zlasti je bil tedaj važen referat črniškega dekana A-lojzija Novaka, ki je poročal, kako naj ljudstvo sodeluje z dušnimi pastirji in škofom v skrbi za duhovski naraščaj. Istočasno so zborovali še cerkovniki, katerim sta govorila Srečko Gregorec in pa M. Brumat. Tudi organisti so imeli svoje zborovanje in pok. Ignacij Leban — Ba-tujski jim je na srce polagal, naj gojijo tudi skupno ljudsko pelje tako, da bo poleg zbora pelo vse ljudstvo.
Če pogledamo na sklepe, ki so jih ob priliki tega kongresa sprejeli ob navzočnosti škofovi, moramo pri-
Lansko leto me je na velikonočni ponedeljek zanesla pot mimo štandreškega pokopališča. Nikakor nisem pričakoval, da bom zadel na toliko znancev iz naše bližnje in daljne preteklosti, ki tukaj čakajo vstajenja.
Na sredini pokopališča ima svoj grob dr .Anton Gregorčič, bivši politični prvak gor. Slovencev. 25 let že počiva tukaj in čaka vstajenja.
Na koncu pokopališča je na zid naslonjen nagrobnik, na katerem bereš, da so tamkaj pokopali zemske ostanke msgr. Andreja Marušiča leta 1898. Ta veliki Slovenec, ki je kot katehet skozi pol stoletja vzgajal slovenske gimnazijce, ki je bit prvi goriški slovenski časnikar in nabožni pisatelj, sotrudnik Bleiweisovili »Novic« in buditelj narodne zavesti na Goriškem, je vse preveč pozabljen.
Na levem obzidju ima visok spomenik mož, ki je med nami popolnoma pozabljen. In vendar bo moral naš kulturni zgodovinar bodočnosti tudi o tem možu napisati posebno poglavje. Pod tem spomenikom namreč od leta 1909 čaka vstajenja profesor in cesarski svetnik Franc Vodopivec, goriški šolski nadzornik in organizator našega slovenskega šolstva v preteklem stoletju.
Tam blizu Marušičevega groba pa se nahajata še dva bolj sveža nagrobna kamna dveh bratov katehetov, katerih imena nosi v svojem spominu marsikateri goriški dijak iz preteklih desetletij. To sta brata Andrej in Ivan Tabaj. In blizu njih počiva velika dobričina bivši stolni župnik in kanonik Josip Pavletič.
Sam pa počiva na levi polovici pokopališča Peter Medvešček, večini neznana osebnost, ki je pa nosil nekoč tam na Vipavskem veliki politični zvonec. Bit je nadučitelj, župan in organizator v Sv. Križu.
znati, da je vipavski kongres prinesel največ praktičnega sadu za vso škofijo, saj se je marsikak sklep, ta dan sprejet, tudi izvedel po vsej škofiji.
V	BILJANI
Brici so prišli to leto zadnji na vrsto. Svoj kongres so imeli tik predno so začeli s trgatvijo, to je v nedeljo 23. sept. Za sedež so si izbrali Biljano, kjer je sedež dekanije. Tudi Brici so se pripravili na kongres s tridnevnicami, ki se jih je ljudstvo v izredno velikem številu udeleževalo. Bilo je izredno veliko spovedovanja, posebno v Biljani. Tudi tega kongresa se je udeležil nadškof iz Gorice, ki je asistiral pri deseti maši, katero je daroval vipolški vikar Jakob Pirih.
Popoldne je nadškof vodil procesijo ob lepi asistenci duhovnikov in ljudstva, ki se ga je nabralo do sedem tisoč. Obhodu so prisostvovali župani in druga oblastva iz vseh Brd. Postavljenih je bilo nič manj ko 14 slavolokov, ki so bili vsi umetno izdelani in okrašeni. Tekmovale so v tem vse bližnje duhovnije. Posebnost briškega kongresa je bilo nad tri sto belooblečenih deklet, ki so spremljale Najsvetejše s palmami v rokah. Evharistična slovesnost se je zaključila zunaj na prostem, na za to pripravljenem oltarju, z nagovorom č. g. Budina, s posvetitvijo v č. presv. Srcu Jezusovemu in blagoslovom, ki ga je podelil nadškof sam.
ZAKLJUČEK
Pobrali smo nekaj drobtinic iz bogate kronike evharističnih kongresov na Goriškem pred tridesetimi leti. Tedaj neposredna okolica Gorice ni bila zastopana. Zato bo prihodnji evharistični kongres v Štandrežu prav za prav prvi kongres v goriški okolici.
Ob zgledu tega, kar so evharističnemu Jezusu pripravili naši ljudje pred tridesetimi leti, mora zrasti v nas želja, da nočemo zaostati za njimi. Priprava in izvedba kongresa mora biti sedaj naša glavna in prva
skrb po vedi vaseh in farilil. P«
Veliki noči naj gre za nekaj časa v nemar vse ostalo, da se lepo in dostojno pripravimo na veliko zmagoslavje, ki ga hočemo pripraviti Jezusu v Najsvetejšem zakramentu. Najprej bo vrsta na dekletih in potem na fantih, da zgledno pripravijo dekliški in fantovski evharistični dan, ki bosta v nedeljo 27. aprila in 3. maja. Nato pa na vseh ostalih za 17. maj.
Morda bi bilo omeniti še grobove domačih župnikov, ali še koga drugega, toda že to zadostuje, da te mimoidoče zvabi na to mirno grobišče.
t
Francoski Škofje za krit. nravnost
Francoski kardinali, nadškof je in škofje so izdali ob zaključku svojega rednega letnega zasedanja skupno izjavo, v kateri pravijo med drugim: »V trenutku ko ugonab-lja nenravnost, ki prodira in se razširja po kinih, radiu, časopisju, literaturi, glediščih, čistost mladine, ruši svetost domačega ognjišča in uničuje dostojnost v javnem življenju, pozivamo vse kristjane’ da postanejo vneti branilci nravnosti, ki jo nasa dežela tako nujno potrebuje. Pozivamo mladino, da s čim bolj pogostim prejemanjem zakramentov sv. pokore in sv. evharistije dobi potrebno moč, da ostane čista v tem izkvarjenem svetu; katoliško akcijo, da njeni člani resnično čimbolj oblikujejo v sebi lik pravih apostolov in da v svojem okolju najdejo priznanje, odobravanje in posnemanje, ko pokažejo svetu, da so čiste vesti, junaškega duha in plemenitega srca. Končno izrekajo škofje vso svojo simpatijo mladim zakoncem njihove zmage v borbah, ki jih imajo vsak dan zato, ker hočejo biti zvesti svojim dolžnostim, svojim čistim idealom in krščanski ljubezni.
Letošnll blaženi
Sedaj so bili točno določeni dnevi, v katerih bodo v letošnjem letu proglasitve blaženim. Te proglasitve bodo letos štiri in sicer: 4. maja Rosa Venerini; 18. maja sestra Rafaela od Sv. Srca; 8. junija Berila Boscardin; 22. junija Antonio Maria Pucci.
MILKA HARTMANOVA:
 — c£Jl a	hcštruco
Že vigred sonce vodi čez polja, na njivah žegnan ogenj trepeta.
Topiči pokajo povsod na moč, naznanja spev zvonov Veliko noč * -
Ves praznično pripravljen je naš stan za Kristusovega vstajenja dan:
Pogrnjena je miza, v vazi cvet, ki dala ga za praznik je vigred.
Nasmiha se na mizi šarkelj zlat
s košare, ki odvzeli ji or nat
smo beli, da dehti v njej »žegnano«:
Na božje Jagnje svet spomin je to!
Zelena trata pogrnila je preprogo nam za rdeče pisanke.
O, pridite, prijatli, jutri v vas.
Igrali bomo, pevali na glas
velikonočno pesem od srca, da novo moč nam v žile, v duše da.
Naj blagoslov za setev, delo, trud da Bog - zato vsadili v grud
domačo bomo z vrbe križa les, jo poškropili verno čez in čez z velikonočno žegnano vodo.
O, to vesel vstajenja praznik bo!
Evharistični kongresi na Goriškem
Obisk štandreškega pokopališča
V CELICI SMRTI SEM NAŠEL ŽIVLJENJE
či, kakor nekdaj Voltaire: Več čitam. manj znam; čim več študiram, lem bolj se zavedam, da nič ne vem.«
Ustanovitelj krščanstva je veliki Jezus Nazareški. Toda kdo je on? Njegova podoba in njegov nauk, kakor mi ju je naslikal protestantski katehet, se mi nista zdela stvarna. Od vere, ki mi jo je hotela dati mati na pot življenja, ni ostalo ničesar.
»BOG JE MRTEV«
Ko sem se po prvi svetovni vojni vrnil iz Flandrije, sem hotel poživiti v sebi vero. Zato sem čital vsak večer eno poglavje svetega pisma. A zaman. Svetega pisma nisem nič več razumel. Obupan sem tedaj vrgel knjigo na ogenj in za Nietschejem ponovil: »Bog je mrtev.«
Vrgel sem se na človeško znanost. Kakor v mraku sem taval. A ker mi tudi učenjaki niso mogli odgovoriti na moja vprašanja o Bogu, sem začel proučevati zvezde. Spomnim se besed starega zvezdo-slovea: »Premišljevanje o zvezdah razširi človeku ohzorje in ga dvigne nad ozke meje človeških mnenj ‘ Zvezdoslovje je znanost, ki dviga, plemeniti in očiščuje.«
Resnično, zvezde človeka naučijo zelo veliko. Brezmejno vserairje nagiblje človeka k skromnosti. Skromnost pa človeka obvaruje pred domišljavostjo, ko spozna, da ni nič drugega kot ubog ptiček na svetu.
Zdelo se mi je, da sem na pravi port. Seveda moja vera v zvezde ni imela nič skupnega z vero v krščanskem smislu. Vprašanje Boga je ostalo še vedno nerešeno.
ORGANIZATOR SS - ODDELKOV
V	tem času in sicer prav leta 1934 me je prosil Himmler (nemški policijski minister), naj organiziram upravo SS - oddelkov. Naloge sem se ustrašil in sem dolgo razmišljal, ali bi sprejel ali ne. 22
MOJA KRIVDA
V mesecih zapora je šlo vse moje življenje mimo: dvajset let otroško zaupne vere, kakor me je naučila mati; potem so sledila leta dela, navdušenja, uspehov za zmago domovine. Preiskoval sem nacizem v luči razdejanja, ki ga je prinesel. Vznemirjala me je samo moja odgovornost. Dejansko nisem nikogar ubil, niti drugih nisem navajal k temu; nasprotno, večkrat sem se celo odločno uprl. Toda ali me to opravičuje pred krivdo?
Pregledoval sem zadrževanje ljudi, ki so bili v istem položaju, kakor jaz. Kaj se je zgodilo z njimi? Ko so nastopali kot priče ali obtoženci v Niimbergu, jih skoraj nisem poznal. Kje je bil sedaj tisti toliko opevani ideal zvestobe: Tvoja čast se imenuje zvestoba!
Gotovo niso vsi ljudje junaki. Toda da svetovni nazor doživi tak polom, to je preveč. In polom se ne sme iskati samo v slabotni človeški naravi, ampak v ideji sami. Vsaka duhovnost je bila obsojena. Moč organizacije ne more nadomestiti moralne moči. V tem je bila tudi moja največja krivda in odgovornost.
PRIČAKOVANJE SMRTI
Kot obsojenec na smrt sem v naslednjih mesecih bil priča smrti nad sto tovarišev, s katerimi sem vsak dan prebil dve uri skupnega življenja. Vse sem poznal. Skrili so se za masko brezbrižnosti, ki pa je zelo slabo skrivala njihovo pravo razpoloženje. Zelo so bili navezani na življenje, toda bili so odločeni, da umrjejo kot vojaki, pogumno, trdo, s čutom dolžnosti in časti. Nekateri so korakali proti vislicam ob petju državne himne, drugi so šli s paradnim korakom kot hrabri poveljniki, tretji so prezirali smrt s petjem mornarskih pesmi.
Srečni tisti, ki počivajo po grobovih zunaj tega obzidja. Padli so kot pogumni vojaki in verni so zadnjo minuto življenja govorili svojemu Odrešeniku: Zgodi se tvoja volja!
SV. MAŠA
V tem času sem začel zahajati k verskim obredom, ki so se opravljali v ječi. Koliko let že nisem molil in častil Boga v njegovi hiši! Kot gimnazijec sem se dolgočasil kje v klopi in nestrpno čakal, da se
konča pridiga. V letih med obema svetovnima vojnama sem se le redko prikazal v
cerkvi.
Sedaj pa sem čutil naravnost notranjo potrebo. Brezbrižno sem začel obiskovati različne verske obrede, katoliške m protestantske. Potem sem začel opuščati protestantske in sem stalno obiskoval katoliško mašo.
Kaj se je zgodilo v meni?
Nikdar nisem bil prej pri sveti maši. Zunanji obredi so me pritegnili. Lepi liturgični obredi so napravili name velik vtis. Zdelo se mi je, da stojim pred čisto nepoznanim svetom. Od nedelje do nedelje sem skušal bolje razumeti svete obrede. Sprejel sem mašno knjižico, ki so mi jo ponudili pri cerkvenih vratih. Nesel sem jo v celico in se poglobil v študij.
Najbolj je vplivala name sv. maša, Evharistija. Čeprav takrat še nisem razume« vsega pomena, se mi je vseeno zdelo, da mora biti tam nekaj velikega. Kmalu sem imel občutek, da v hostiji prebiva živi Jezus. Nekega dne se mi je zdelo, da čutim njegovo roko in njegov glas, ki me vabi: Komm! (Pridi!) Poziv se je ponovi! večkrat in vedno bolj razločno. Privlačilo me je obhajilo katoličanov.
VERUJEM V BOGA
V	tem času sem navezal nova poznanja. Novi ljudje so prekrižali mojo pot. Med njimi so bili tudi katoličani, ki so se mi zdeli kot poslanci božji. Od njih sem dobil novo luč vere.
Tedaj se me je polotil nemir in nisem se mogel več ustavljati. Vojaškemu kuratu sem razodel svoje srce.
Že njegove pridige so prodrle trdo skorjo moje duše; sedaj pa je s polno roko sejal seme božjega razodetja. Pod njegovim vodstvom sem se ves spremenil. Morda je ravno dveletno bivanje v smrtni celici prineslo zarjo srečnega dne. Krstna voda me je končno prerodila.
Boga sem iskal v sto knjigah, mučil sem se z dvomi in v jasnih nočeh sem neštetokrat vpraševal zvezde: »Bog, kje si?« Sedaj me je ljubeča roka njegovega služabnika pripeljala k Njemu.
Vse veselje, ki sem ga kdaj doživel v življenju, ni nič v primeri s srečo tiste ure, ko sem prvikrat pokleknil v svoji celici in je moja duša svobodno izpovedala: »Verujem v Boga!«
DOBROMISEL:
Dne 1. decembra 1947 so se vrata ječe za mano zaprla. Zadnji del mojega življenja se je končal z obsodbo na smrt.
Zunaj jetniških vrat je ostalo moje preteklo življenje — življenje, ki je mene, delavskega sinu, dvignilo do najvisjih vojaških položajev.
Moje življenje se sedaj končuje. Toda kako se človek počuti pred svojo dušo? Ko sem sedel na klopi v mrzli, temni celici, zamišljen, sem čutil, da me prevzema ledena, samota, občut popolne zapuščenosti.
VEST
Nesreča hodi z nesrečo. Skušal sem se obvladati in si dati neko določeno držo. Nisem bil zaman toliko let vojak. Toda nikdar ni bila samota tako moreča in vest tako pekoča in strašna. Kaj se je skrivalo za tem zadržanjem? Od kod jemlje moč? Ali je samo prevara? In moji grehi? Tem vprašanjem nisem mogel uiti, ker so se mi vsiljevali noč in dan.
Kje. je bila moja vest v preteklih letih, ko se je nacizem bližal svojemu koncu in je zavzemal strašne oblike? Poznal sem mnogo nasilij, čeprav se jih osebno nisem udeleževal; nasilij, katerim se zdrav človeški razum upira. In kje je bila vest drugih, ki so molčali? Ne mislim tu toliko na izvrševalce povelj, kakor na tiste, ki so jih dajali in ki so hoteli grozodejstva.
Ali ima moderni človek še vest? Ima jo! To je tisti skrivnostni glas, ki svetuje in opominja. Toda če kdo ne veruje več v Boga, potem tudi noče več poslušati tega glasu in končno ga niti ne sliši več. Tam, kjer Bog molči, ker se zanika njegov obstoj, tudi vest ogluši in ne govori več. Posledice so se ravno pri nacizmu pokazale v strašni luči.
Rešitev pred to moralno propalostjo je samo v brezpogojnem priznanju troedinega Boga, ki je večno merilo moralnih dejanj.
Velikonočna pesem
Velikonočno pesem poje oscvetličenu Goriška, skrivnost Vstajenja, Jezusa - Gospoda našega, iz groba,
Bog sam premagal smrt, uničena trohnoba,
Bogorodica poveličana blesti deviška.
Največje čudo Jezusovo je vstajenje,
V tem mračnem veku naše hrepenenje
k Gospodu Novovstalemu, Odrešeniku plove,
ki druži v molitev majke Korotana, Soče, dečve in sinove.
Luč Kristusova obsijala duše ob jezerih in vodah Jadrana, spreobrnilo je Nebeško Slovo v Korotanu zadnjega pogana.
Dve lepi knjigi
V	Buenos Airesu sta zadnji Božič izšli dve lepi in tehtni knjigi, namreč Koledar zbornik Svobodne Slovenije in pesniška zbirka Tineta Debeljaka »Poljub«. Obe sta obogatili slovensko kulturo in nista važni samo za slovenske izseljence v Argentini.
KOLEDAR je že peti, kar jih je izdala Svobodna Slovenija, a kot zbornik drugi. Že. obseg (256 strani) in format pričata, da so se kulturni delavci v tujini zares uveljavili. Pomen tega zbornika vidim zlasti v člankih in razpravah, ki prinašajo mnogo novega gradiva za spoznavanje slovenske zgodovine zadnjih deset let. Dogodki iz tega časa so nam danes sicer še precej živo pred očmi, a vedno bolj bledijo. Ako očividci in poznavalci ne zapišejo in objavijo, kar vedo, se bo marsikaj pozabilo. Prav pa je, da se ta razburkani, čas resnično in kritično osvetli od vseh strani, da se poda o njem prava, objektivna slika.
So	namreč na delu sile, ki zgodovinsko resnico sistematično pačijo in potvarjajo. Omenim naj samo Sajetovo skrpucalo, ki ne zasluži, da bi človek z njim zakuril peč, ki pa vendar meša glave nerazsodnim ljudem. V to vrsto člankov koledarja spada: Nekaj spominov na prijatelja Fr. Gabrovška (dr. Ahčin), Slovenska Koroška po letu 1945 (Jezernik), Medvladje na Primorskem (Tratnik) in zlasti izčrpno poročilo o Slovenskem begunskem šolstvu v Avstriji in Italiji (sestavili M. B., I. P. in M. Marolt), ki je odličen dokument tvorne sile in življenjske volje slovenske politične emigracije. Prav tako je poučen članek Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji (J.
Končno naj omenim še leposlovje. Poezijo zastopajo Tine Debeljak z izvirnimi pesnitvami in prevodi, Slavko Srebrnič, Rafko Vodeb, Janko in Marjan Jakopič, pripovedništvo pa zopet Tine Debeljak (Saiit Mata Matkoviča), Ivo Korošec (V Palmanovo), Stanko Kociper (Kečkova mati), Jože Novak (Matija Trpin), Matevž Gorjan (Dež), Va (Žarek) in drugi. Vrednost koledarja močno dvignejo izvirne ilustracije slovenskih slikarjev Kramolca, Remčeve, Skebeta, Gorazda in Snoja. Številnih manjših, a tudi važnih prispevkov ne morem vseh omenjati.
Ko odložiš to knjigo in jo začnčš primerjati z neužitnim literarnim žaganjem, ki ga nudi publicistika pod rdečo diktaturo v Sloveniji, se popolnoma in do kraja zaveš, da je resnično znanstveno in umetniško delo možno le v svobodi. Zato naj Slovenci sežejo po tej vsebinsko bogati knjigi.
POLJUB je pa razkošna bibliofilska izdaja; izšla je v 300 numeriranih izvodih, z avtorjevim podpisom; z izbranimi lepimi črkami na posebnem papirju in vezana v mehko sivo usnje. Izvirni lesorezi so delo Bare Remčeve. V tej zbirki je Debeljak izdal pesmi, ki so nastale v letih 1945-51. Romarsko pesem je izrecno posvetil Nar-teju, piscu povesti Višarska polena, in Poldetu Kemperletu.
To je globoka čustvena in refleksivna lirika, izpoved srca, ki je okusilo grenkost slovesa od doma in družine, ki pa je enako dovzetno za bolest in zlo v svetu:
»Kaj, žena, trni ostric so; domovina,... raspor sveta... tujina... Črtov hrup!
Najbolj boli ta cvet... cvet... slast edina, v pasijonki ustnic mojih - Tvoj poljub; v dan - mrzel žar... v noč - žgoča mesečina... Trpim pod zvezdo Križ; Ljubezen. Vera,
Up...«
In prav najlepše pesmi so se mu porodile iz bolečine. Najtežji trenutek je bil pač tisti, ko je pod Mangartom čakal, da bi še zadnjič videl ženo in otroke, a mu ni bilo dano.
»Poslal sem Ti ptico - goloba s pisemcem krog nožič... nanj pal kragulj je onstran žic -krvava sraga... moja tesnoba...
Tvoje predsmrtno trepetanje...«
Vse misli teh pesmi so domotožje, neu-tešena želja, da bi še enkrat videl domače. To se mu vpleta tudi v Neapeljsko harkarolo, zloženo po znanem napevu »Sul mare luccica«. Ob slehernem močnejšem dogodku mu spomin poleti domov, tako ko plujejo mimo Gihraltarja, preko Atlantika, ko prestopijo ekvator (Ni vetra, ni galeba z mano, — da pošljem ti šopek v Ljubljano...), v Rio de Janeiro, v Argentini... povsod. Ob misli na dom in družino raste Debeljak v velikega, močnega lirika. Pesniški izraz mu iz ekspresionistične besede postaja melodiozen; v tem se približuje Gradniku in Moletu.
»Poljub« je pesniški dnevnik duševnega križevega pota političnega izgnanca. A kljub vsemu trpljenju ni pesimist, čeprav se zdi, da upa contra spem. In v tem je prepričljiva sila te zares lepe knjige verzov, ki v pesniški suši v domovini pod partijsko knuto v tujini veže bogato tradicijo z nastopajočim, upajmo, ponovnim razcvetom slovenske lirične pesmi. T. V.
Martinc) z zanimivimi novimi podatki iz prvih začetkov OF in partizanščine.
* Nič manj pomembni niso informativni prispevki o današnjem delu v zapadnem svetu za ohranitev in zmago zdrave demokracije. Na prvem mestu je / poročilo o »Narodnem odboru za svobodno Evropo« (A. K.), ki tudi omahljivcu in neverniku lahko vlije zaupanje v končno zmago pravice v tej grozotni borbi proti satanskemu komunizmu. Dr. Odar v članku Slovenske organizacije v izseljenstvu pozitivno vrednoti dosedanje delo ter nakazuje smernice za naprej. Razveseljivo je dejstvo, da so se krščanski demokratje srednje Evrope povezali v zvezo, v kateri je prvi podpredsednik dr. Miha Krek; samo krščanska načela namreč lahko ozdravijo današnjo človeško družbo; prizadevanje na katerem koli drugem temelju je obsojeno na ne-uspeh. Katoliški Slovenci v Severni Ameriki so se združili v zelo delavno Ligo; o tem govori posebno poročilo v koledarju.
Tretja skupina člankov je posvečena slovenski kulturi v bližnji in davni preteklosti. Prof. Gerzinič je v razpravi Naša kulturna preteklost v luči obletnic nanizal nad dvajset orisov osebnosti in dogodkov v zgodovini šolstva, slikarstva, glasbe, leposlovja in politike. Omenjeni so lani umrli zaslužni Slovenci dr. Anton Novačan, dr. Ivo Česnik, prelat prof. Josip Turk, ravn. Josip Osana in veliko drugih izseljencev, ki so v tem letu legli v grob. Tine Debeljak je napisal lep pregled o literarnem življenju. M. Marolt pa o gledaliških predstavah in likovni umetnosti Slovencev v zajemstvu.
Svojevrstno voščilo
To voščilo je bilo dne 23.3. odposlano iz Ljubljane. Priobčiti ga ne moremo, ker je anonimno, in vsebuje, morda namenoma, trditve, ki bi koga takoj spravile pod ključ.
Ugotavljamo pa sledeče:
1) naš list nima v Ljubljani in pa sploh v celi Jugoslaviji nobenega naročnika. Pisec pa pravi, da mu list posoja njegov ljubljanski tovariš. Smo pa že toliko brihtni, da vemo, odkod to pismo prihaja.
2) vse gorostasne obtožbe o naših klevetah, denuncijacijah, prodancih in kar ima še kak moderen slovar v tem smislu na razpolago, nas prav malo dirnejo, ker imamo bolj čisto vest nego pisec, ki še vedno istoveti komunizem s slovenstvom, komuniste s Slovenci in komunistično partijo s Slovenijo. Mi pa ljubimo slovenstvo, Slovence in Slovenijo, obsojamo pa komunizem, komuniste in komunistično partijo.
3) še celo tako brihtni smo, da vemo, zakaj naš anonimni voščilec hvali »Demokracijo«. Ge mi namreč pismo priobčimo, se bomo začeli med seboj klati, kaj ne, tovariš? To nameravaš, pa se zelo motiš! »Demokracija« je z nami narodno na isti trdni liniji in tvoje klevete so bob ob steno. Ali pa nameravaš kaj drugega?
Da ste nas pa vi izločili iz svojega občestva, ti priznavamo.
Uredniški zbor »Kat. glasa«
let sem bil pri nemški mornarici in to mesto mi je obetalo dovolj dohodkov za vzdrževanje moje družine, tako da nisem imel nobenega razloga, da bi menjal položaj.
Bil sem navdušen za Hitlerjevo gibanje. Njegov politični, gospodarski in kulturni program mi je bil všeč. Sprejel sem torej nalogo in tako sem zašel nevede v organizacijo, ki bo 11 let kasneje ožigosana z znamko vojnega zločinstva. Ni tu mesto, da bi razpravljal, ali je ta splošna obsodba upravičena ali ne.
VERA IN NACIZEM
Morem pa trdili, da so številni hrabri tovariši darovali svoje življenje za Nemčijo kot pošteni vojaki. Vkljub nasprotnim vplivom so večinoma ostali zvesti Cerkvi. Ni res, da so člani SS-oddelkov morali odpasti od vere. Ne poznam nobenega takega ukaza, ki ga pripisujejo Himmlerju, čeprav se je dogajalo, da so krajevni poveljniki včasih odpad naravnost ukazovali. Bili so nekateri voditelji, ki niso dali prej miru, dokler ni zadnji njim podrejeni vojak opustil verskih dolžnosti. So pa bili spet drugi, ki so v duhu strpnosti prepustili vsa-komur, da se odloči kakor hoče. Meni ni prišlo nikdar niti na misel, da bi razpravljal s tovariši o veri ali o politki. Nasprotno, v moji bližini so bili možje, ki so trdno ohranili vero — tako katoličani kot protestantje in jih ni nihče oviral pri izvrševanju njihovih verskih dolžnosti. Nekateri voditelji SS-oddelkov so zaradi Him-lerja zapustili Cerkev, toda kasneje so se skrivaj vrnili.
OBSOJEN NA SMRT
Prišlo je strašno leto 1945. Nemčija je propadla in popolna zmaga zaveznikov me je spravila pred vojno sodišče. Po 35 letih vojaškega življenja sem bil obsojen kot vojni zločinec.
12. februarja 1950 so v jetnišnici za vojne zločince v Landsbergu sprejeli v katoliško Cerkev generala SS-oddelkov Oswalda Poh-la. Naslednje vrstice je napisal sam v dnevih, ko je čakal na usmrtitev.
*
MORNAR
»Leta 1913 sem stal ob grobovih vojakov na majhnem oceanskem otoku Ponape v bližini Japonske. To so bili grobovi mladih nemških mornarjev, ki so izgubili življenje pred dvemi leti med vstajo domačinov. Upor je nastal zaradi tekmovanja med dvema različnima krščanskimi misijonoma.
Takrat sem imel 21 let in sem bil na prvem večjem potovanju v svet z vojno ladjo. Doraščal sem v dobri, verni družini. Vzgojen sem bil v Lutrovi protestantski veri. Mislil sem, da sem tako trden v veri, da me noben dvom ne bo mogel omajati. — Sedaj pa, ko sem stal ob grobovih mladih mornarjev, se je začel dvigati v meni odpor do krščanstva, ki je povzročilo smrt teh nedolžnih fantov.
DVOMI
Vpraševal sem se: Odkod si krščanstvo lasti pravico, da imenuje sebe edino pravo vero, ki prinaša rešenje? Ali je Mohamedov, Buddov ali Konfucijev nauk manj resničen, kakor pa evangelij Sina božjega? Kdo je ta Kristus, ki je dal apostolom tako splošno naročilo:	»Pojdite in učite
vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha?«
Moje poznanji vere je izviralo iz čita-nja svetega pisma, ki smo ga doma vedno čitali. Sedaj pa sem začel željno prebirati vse stvari, ki bi mi mogle razširiti versko obzorje. Moja želja po znanju je bila vedno večja, a istočasno so rasli dvomi. Misel o Bogu se je začela v meni majati.
Prečital sem nešteto knjig in pregledal veliko verskih nazorov. Nazadnje sem vedel toliko, kot v začetku in sem moral re-
»UNIVERZA SVOBODE
44
Pod tem naslovom »Univerza svobode« piše »/Veit’ York Timesu:
»Pred časom je naš list pozdravil začetek delovanja univerze Svobodne Evrope v Strassburškem zgodovinskem gradu kot svetilnik upanja vsem mladim visokošol-cem izza železne zavese, ki so tvegali življenje zato, da bi študirali v svobodi. Sedaj že prihajajo poročila, da poteka delo na tem zavodu uspešno in obljublja bogate sadove.
Štiriinosemdeset fantov in 13 deklet med 18 in 32 letom so zbrali sponzorji tega načrta na osnovi »sposobnosti za vodstvo v svobodni družbi in pripravljenosti, da ponesejo nekoč duh svobode z Zahoda v dežele, odkoder so prišli«. Pod vodstvom begunskih profesorjev iz njih domovin ti mladi ljudje iz 10 različnih držav, ki so nekoč trpele pod nacizmom, danes pa pod
komunistično diktaturo, nadaljuje svoj prekinjeni študij.
Združene države so lahko upravičeno ponosne, da je bil ta edinstveni zavod u-stanovljen z njihovimi fondi, ki so bili zbrani v križarski vojni za svobodo. Kot je poročal Robert C. Dotv, je narodni odbor, ki ga vodi admiral H. B. Miller, porabil 250 tisoč dolarjev, da je vzel v najem in obnovil grad. v katerem se sedaj razvija normalno delo strassDurške univerze Svobodne Evrope.
Ko se bodo oblaki strahu in pritiska končno dvignili, se bodo ti mladi fantje in dekleta, ki študirajo na »univerzi svobode«, povrnili na svoje domove. Ti mladi ljudje bodo tedaj in to je vsekakor dobra stvar — prinesli s seboj duh edinosti in svobode, ki so si ga mogli ohraniti prav s pomočjo ameriškega naroda.
Noy goriški nadškof msgr. H1 j a c i n t Ambro s i
Piše Janez Kopač, kitajski misijonar.
Nova dražba je ustanovila višje izobrazbe ali »ljudska sodišča"
Pod tem naslovom je znani kitajski romanopisec Lao Še napisal zanimiv članek, ki živo ponazoruje, kako v komunističnih državah tudi visoko izobraženi sloji postanejo hlapci rdečega režima in divjaki kljub svoji omiki. Seveda imenuje pisatelj tako [»očetje »ustanovo višje izobrazbe«. !z katere bo izšel »nov človek«. Organ te ustanove višje izobrazbe so ljudska sodišča, kt so sedaj na dnevnem redu na Kitajskem in tudi drugod v komunističnih državah. O tej ustanovi piše kitajski pisatelj naslednje:	Ob nebeškem templju poslu-
je ljudsko sodišče. Ko sem prišel tja, so obtoženci že klečali na odru. Predstavniki ljudstva so se pripravljali, da začnejo z razpravo. Ljudske, množice so sedele v polkrogu pred odrom. Znašel sem se v družbi znanih obrazov: delavci, kmetje, trgovci, profesorji, učenci, državni uradniki, pisatelji, umetniki; vsi so že sedeli. Mislil sem si v srcu: »To je res demokratska dežela...«
Zborovanje se začne. Prebere se dnevni red in zločini, katerih so obtoženi zločinski tirani. Ob vnožju odra, v določenem ugodnem trenutku (pri komunistih gre vse na povelje), majhne skupine ena za drugo, od spredaj in zadaj, na levi in desni (seveda po že vnaprej določenem načrtu) začno kričati: »Proč s tirani. Zaščitimo ljudsko oblast!«
Na odru so zločinci. Pod odrom se dvigne na tisoče pesti in na tisoče prstov kakor bodala naperjena proti sovražniku. Obtoženci rie dvigajo več glav. ampak kleče. Doba tiranov je minila in sedaj vlada ljudstvo.
Nato mladi in stari, moški in ženske prihajajo na oder in obtožujejo. Globoko pretresljiv trenutek! Od vznožja odra se dvignejo glasovi: »Bijte jih!« »Icdaj tudi jaz začnem, ne da bi kaj pomislil, kar nagonsko kričati: »Bijte jih! Zakaj jih ne bijete!?« Policaji jih branijo, da bi ne bili tepeni, toda moj glas in z njimi na stotine glasov vpije: »Treba jih je hiti! Treba jih je biti!«
Ta krik je naredil iz mene drugega človeka! (Namreč nagonskega človeka, hlepečega po krvi!)
Jaz, ki sem bil omikan človek in sem vendar vsekdar sovražil tirane in zločince, bi si vendar brez ljudskega sodišča ne upal kričati: »Bijte jih!« Srd ljudstva me je dvignil in postal sem človek mase. Njeno sovraštvo je postalo moje sovraštvo in nisem mogel in nisem smel držati križem rok. Podlegel sem nalezljivosti sile in svete jeze ljudstva in nisem bil več omikan človek. In po pravici povedano, kakšno vrednost ima omika ? (Za komunista no-' bene). Sovražiti sovražnika in ljubiti socialistično domovino, le ta čustva imajo vrednost in le ta so spoštovanja vredna. (Prav kakor stari pogani!)
Nastopil je tožnik, ki je obtoževal svojega lastnega očeta. Še nikdar v preteklosti se ni zgodilo kaj podobnega. Začel sem točiti solze. Prej so nas učili, da mora sin spoštovati dobro ime svojega očeta in oče opravičevati svojega sina. Sedaj ne več. Če je kak oče sovražnik ljudstva (to je komunizma), ga sin niora ovaditi in tožiti. Odgovornost človeka je edinole ta, katero ima do družbe (to je do komunistične partije). Sovražnik družbe mora poginiti (to je sovražnik komunizma mora poginiti)! To mi je razsvetlilo oči in srce. Približno dolgo besedičenje in popuščanje (to je zagovor obtožencev), mi je postalo odveč. Belo je belo in črno je črno; ni iskati drugega. Na tak način je vse jasno, vse določeno in moje srce se čuti polno energije.
Kar se je dogajalo, ni bil le sodni postopek glede nekaterih zločinskih trinogov, bil je pouk dan za nas vse. Tistim, ki so podlegli šikanam teh tiranov, daje spodbudo, pogum: »Ovajajte jih, tožite jih, ne bojte se! Ovajajte te zločinske trinoge, to ne samo iz osebnega maščevanja, nego da se izkorenini socialno zlo. Jaz in vsi drugi iz vrst izobražencev smo se naučili: »Pogum! Vrzite daleč od sebe vso ljubeznivost in omiko izobraženega človeka. Stisnite pesti, zapičite svoje oči v sovražnika, dvignite se
proti njemu z vso to množico. Ti trinogi niso velikani. Na kolenih so pred nami. trepetajoče stvarce.«
Bil sem torej navzoč na tečaju (tako se izraža o ljudskem sodišču), ki mi je razgibal dušo in telo. Naučil sem se na njem mnogo koristnih stvari. Da postanem drug človek, moram tedaj zavreči stare navade, vsa stara čustva, vse stare nazore glede človeka in stvari. Moram doseči, da bodo ti nazori izginili tako, kakor je ljudstvo uničilo te zločinske tirane... Nova družba je zares velika visoka šola in jaz hočem postati učenec te šole, prav priden in ubogljiv učenec,«
Tako je zapisal slavni kitajski pisatelj Lao Še.
V	tem članku najdemo pojasnilo, ki nam še najbolje razkrije postopanje komunistič-
nih ljudskih sodišč kjerkoli so po svetu, tudi v Sloveniji. Doživeli smo tam že več podobnih procesov tudi v zadnjem času. Človek se je z začudenjem vpraševal: »Kje pa smo? Ali so obtoženci še ljudje s samozavestjo in častjo? In priče, ali niso bile nekatere izmed njih prave hijene, ki so le na to čakale, da se vržejo na svoje žrtve? Potem pa vse to ljudstvo, ki je polnilo sodno dvorano, ali ni bilo to kakor oni Kitajci ob Nebeškem templju, žejni krvi, ki so vpili: »Bijte jih!« Pa zagovor? Kje je obramba? Da, kaj bi z njo, saj belo je belo in črno je črno; drugo je odveč. Ljudska oblast pa je sedela neobčutljiva kakor mumija in delala videz nepristranosti in pravice. Da, po tem Lao Šejevem članku razumemo v pravi luči vse take procese, ki jih je inscenirala »ljudska oblast« v Sloveniji.
POVODNI KONJ
(Piše misjonski brat Karel Krševan Belgijski Kongo J
Povodni konj je posebnost afriške ceil-ne, ker ga ni najti na drugih delih zemeljske oble. Zlasti je pa njegova domovina Belgijski Kongo, ki leži v njenem srednjem delu, v velikanski kotlini, ki jo tvori veletok Kongo z mnogimi pritoki predvsem na svojem levem bregu. Mi se pa nahajamo tu prav na dnu tega ogromnega krožnika, kajti nedaleč proč ugotavljamo 450 metrov nadmorske višine, in to kakih tisoč kilometrov vzhodno od atlantske obale.
Kot že ime samo pravi, je povodni konj žival, ki živi v vodi. Čeprav manj okretno se vendar dovolj giblje tudi na suhem ali po močvirjih, ker si išče tam potrebno hrano: vodna zelišča in travo. Opazili so ga celo dvajset kilometrov stran od vsake vode. Dorasla žival je tudi štiri metre dolga, s težkim trupom na zelo kratkih nogah. Najlažje si ga je predstavljati kot napitanega ogromnega prašiča, z majhnim repkom in pravtako neznatnimi uhlji. Sprednja stran glave res da nekoliko misliti na konja, to je njegovo čelo. oči in nos do nosnic. Ne pa tako njegova usta oziroma gobec, ki je goveji, seveda primerno večji. Ker se hrani podobno kot govedo. ima tak gobec kot govedo.
Pred meseci sem se radi graditve male vaške kapele mudil dober teden v neki vasi ob našem jezeru Tumba, dobrih šestdeset kilometrov od misijonske postaje. Jezero ima na dotičnem mestu nekoliko stran od vasi precejšno zajedo v notranjost zemlje. To je pravzaprav ustje manjše reke, ki teče v jezero. Tu se nahaja pravo kotišče povodnih konj. Podnevu med delom sem od časa do časa slišal njih hrzanje, a jih radi dreves ni bilo mogoče videti. Povodni konj diha s pljuči in zato mora v presledkih na vodno površino po zalogo zraka. Ko se nahaja v globoki vodi, pomoli torej prednji del glave, nosnice, če-
lo	in oči iz vode in je to vse, kar je potniku mogoče videti, ko se sreča na vodi s povodnim konjem. Ko tako drži svoj nos na prostem, včasih na vso moč hrza ali kriči kot navaden konj. Ie da vse bolj močno, kar je zlasti ponoči skoro strašno slišati. To njegovo vpitje je res konjsko. Ko ga je tako ob večerih slišati, daje misliti na konja, ki je tu popolnoma nepoznan* žival.
Moje bivališče v omenjeni vasi je bilo na robu vasi blizu zaliva. Nekega večera, ko sem bil že v postelji, so bili povodni konji prav posebno glasni. Do vode sem imel morda kakih štirideset metrov. Po glasu sem lahko ugotovil, da se povodni konj bliža moji kobili in me bo mogel doseči brez težave, kajti uprav na dotičnem mestu je breg položen. Vstal sem torej in segel po puški ter stopil na prosto. Tisti trenutek je žival močno zahrzala in sem imel vtis, da jo imam kak korak pred seboj. Vendar mi jo je drevje zakrivalo. Obstal sem na mestu hoteč počakati, da se zopet oglasi ali vsaj, da slišim kak šum in ugotovim, kje se nahaja, da lahko pomerim in streljam. Ničesar več ni bilo slisali; žival me je najbrže zavohala. Zopet' sem legel in imel tisto noč mir.
Pred leti se je nekega večera pojavil en povodni konj pred našo misijonsko postajo, katera stoji tik ob naravnem vodnem kanalu. Bilo je že temno, a se je izdal s svojim hrzanjem. Najprej se je oglasil z nasprotnega brega, nekaj minut nato je že bil na naši strani. Dva dni pozneje so ga domačini ubili kakih deset kilometrov v notranjosti. Ker je meso povodnega konja za zamorce užitno, so ga razsekali na velike. en kvintal približno težke kose, vse to naložili v tri piroge in se zmagoslavno, trobeč na rog. napotil v naše središče, na trg. Ljudje so od vseh strani leteli skupaj, noseč s seboj vse mogoče posode, da prejmejo primeren del. Največ mesa je dobilo vojaš-
tvo, ki je stalno tu. Ob tej priliki sem mogel videti, da je koža povodnega konja popolnoma gladka in pepelnate barve, po hrbtu je temnejši, deli telesa, ki so bolj zakriti svetlobi, so pa skoro beli. Koža je debela in posušena postane odporna kot jeklo, da so jo stari vojščaki uporabljali v boju kot ščite. Zobovje povodnega konja služi podobno kot slonova kost; je celo bolj cenjeno, ker izdelki s časom ne porumenijo, kot se zgodi s predmeti iz slonove kosti. Nekoč so zobotehniki imeli v njih tvarino za umetno zobovje.
Povodni konj človeku ni nevaren in ga brez vzroka ne napada. Zgodi se pa. da kar tako, menda za zabavo, prevrne kak čoln. ki mu je kakor orehova lupina na površju vode. Pred nedolgim smo tu brali, da je prevrnil večji motorni čoln. s katerim se je več Evropejcev prepeljevalo čez reko Kongo. Morda stori to slučajno, ko prihaja na površje po sveži zrak in z ogromno ma-
so svojega telesa, katerega teža se suče okoli dveh ton. zadeva ob predmete na površju vode.
Lov na povodne konje je za zamorce nevaren, ker se poslužujejo v ta namen sulic, kavljev ali težkih puščic. Omenjeno orožje pritrdijo na primerno dolgo in krepko, a ne težko vrv. Na drugi konec vrvi privežejo dovolj velik kos posebnega lesa, podobnega plutovini, ki ga rabijo tudi pri ribarjenju. Tako pripravljeni se čimbolj približajo žrtvi, v katero spreten metalec sulice iz piroge zažene z vso močjo omenjeno orožje živali v trup. Naslednji trenutek se morajo lovci čim hitreje umakniti s pozorišča, kajti tedaj se je bati ranjenega kolosa, ki razdražen začne sam napadati. Les, ki je bil pritrjen na konec vrvi, sedaj kaže smer, ki jo je izbral povodni konj. ko je zadet odplaval ali se pogreznil v vodo. Sulice ali kavlja seveda ni mogoče izvleči iz rane, in če je bila ta smrtonosna, bodo pozneje lovci žival, ki je podlegla, privlekli na površje vode in k bregu držeč za to vrv. Da je lov bolj gotovo uspešen in da je pozneje za kaj vleči, zaženeta dva lovca istočasno svoje orožje v žival. Krogla iz moderne puške mora biti prav usmerjena v važne življenjske organe, sicer more skozi žival brez učinka. Primerne bi bile za ta lov dum-dum krogle iz prve svetovne vojne. Sicer je lov na povodne konje po zakonu prepovedan, ker se je bati, da bodo prehitro iztrebljeni. Le če so se kje preveč razmnožili in delajo škodo v nasadih ma-nijoka in drugih, se smejo ljudje spraviti nadenj, kar z veseljem storijo, kajti tukajšnjim domačinom ne gre v glavo, čemu naj bi bilo zabranjeno loviti to ali ono žival.
V	resnici je tu mnogo divjačine po zakonu zaščitene, domačini se pa še niso navadili rediti domače živali, ki naj bi jim zagotovile meso za prehrano. Treba bo torej oddati v muzeje sulice in loke ter puščice in zanjke in sto vrst raznih pasti ter začeti rediti koze in ovce, kuretino in prašiče, kunce in krave.
Zadruge v Jugoslaviji
Velika agrarna reforma, ki so jo izvedli leta 1918, takoj po prvi svetovni vojni in po ustanovitvi nove jugoslovanske države, je ogromno znižala število veleposestev v Jugoslaviji. Leta 1931 so posestva, večja kot 20 ha, obsegala komaj 3% zemljiških posestev, vendar 22% obdelane zemlje. Večino posestev (63%) so tvorile kmetije od 2 do 20 ha, ki so obsegale 71 °o produktivnih področij; ostalih 34°o so bile male kmetije pod 2 ha (7% produktivne zemlje).
V	avgustu 1945 je novi zakon o agrarni reformi omejil obseg lastnine posameznikov na 20 ha orne zemlje. (35 ha samo v izjemnih primerih). Vse ostalo so razlastili. Razen tega so oblasti razlastile vsa posestva. katerih lastniki so bili nemškega porekla. Na nekaterih razlaščenih posestvih so ustanovili poskusne državne kmetije, ki naj bi bile vzor uspešne poljedelske organizacije. Razen tega so razdelili zemljo med revne kmete, predvsem med kmete iz Črne gore in južne Srbije, ki so pa morali s to zemljo vstopiti v zadruge.
To je bil prvi korak proti kolektivizaciji. V decembru 1945 je bilo v Jugoslaviji 31 takih zadrug. Naslednje leto so postavili osnovo za ustanovitev kolektivnih kmetij ali »zadrug poljskih delavcev« (zakon z dne 18. julija 1946). Člani so se obvezali, da bodo obdelovali zemljo najmanj tri leta. Sprejemanje novih članov v zadruge je zaviselo od večine starih članov dotične zadruge.
Te »zadruge poljskih delavcev« niso istovetne s starimi in tradicionalnimi kmetijskimi zadrugami, ki so obstojale že prej v Jugoslaviji in katerih delovanje je bilo omejeno na neposredno prodajanje kmetijskih pridelkov in na dobavo potrošnih dobrin posameznim članom. Novi zakon je dopuščal nadaljnji obstoj teh zadrug, vendar jim je nudil možnost, da so se spremenile v zadruge nove vrste.
Leta 1947 se je lahko reklo, da je jugoslovanska agrarna reforma končana. Leta 1949 so izdali nov zakon, ki je ustanavljal štiri vrste zadrug:	prvo vrsto, pri
kateri so kmetje dobili neki znesek kot najemnino za odstopljeno zemljo:	drugo
in tretjo vrsto, pri katerih so člani dobili določeni del pridelka za odstopljeno zemljo, in četrto vrsto, pri katerih niso kmetje dobili nikake odškodnine za odstopljeno zemljo, so pa v primeru, da so hoteli izstopiti kot člani	česar pa niso smeli
storiti pred potekom treh let — dobili povrnjeno enako množino zemlje, kot so jo odstopili.
Članom zadrug vseh vrst je dovoljeno, da lahko obdelujejo kot svojo last mal
kos zemlje, ki ne presega površino enega ha, v bližini svojega doma, tako imenovano ohišnico, dalje da lahko redijo določeno število goveje živina, drffbnth domačih živali, čebele in v določenih primerih tudi manjše pašnike. Gospodarska poslopja, kmetijski stroji, vlečna in plemenska živina, krma in semenje, vse to je treba odstopiti zadrugi; odškodnina za razlastitev se plača v obrokih v desetih ali 15 letih.
Razdelitev pridelkov se, po odbitku oddaj državi, plač upravnega osebja, stroškov amortizacije, obratnega sklada, najemnine za zemljo (samo pri zadrugah zgoraj opisane prve in druge vrste), razdeli po »delovnih dneh«, ki jih je opravil posamezen član. Za pridelke industrijskega značaja predpisuje zakon oddajo celotnega pridelka državi ter se sme pridržati samo tista množina, ki je potrebna za seme.
Konec leta 1950 je poljedelska kolektivizacija zajela 22% vse obdelane zemlje.
V	Vojvodini, najbogatejši in najrodovitnej-ši pokrajini Jugoslavije, je kolektiviziranih 50% obdelane zemlje. Kmete so prisilili k vstopu v zadruge s tolikimi in takimi pritiski, da je moral priznati sam Tito, da je zaradi tega trpel razvoj poljedelstva in da je moral Tito kasneje naznaniti, da namerava vlada zmanjšati pritisk na svoje kmete in osredotočiti svoje delo na državnih kmetijah. V drugi polovici leta 1950 se je kolektiviziranje naravnost ustavilo. Zaradi suše in pomanjkanja hrane so ukinili vse obvezne oddaje pridelkov, z izjemo žitaric, maščob, volne in pridelkov, ki so potrebni za industrijo.
Dvignili so cene za pridelke, ki so jih kmetje oddajali, ki pa so bili se vedno pod cenami svobodnega trga; sodeč po velikem številu ugotovljenih izmikov pa tuji ta ukrep kmetom ni bil preveč po volji.
Kljub raznim ukrepom, s katerimi skusa-jo ugoditi zadružnikom, se zdi, da jugoslovanski kmetje niso navdušeni nad ko-Icktiviziranjem. Mnogo kmetov namerava izstopiti po preteku navedenih treh let. Vendar se zdi, da nima Tito nobenega namena ukiniti zadruge, ki jih je označil za »življenjsko potrebo socialistične domovine«.
Zobozdravnik
dr. STANISLAV PAVLICA TRST via Commerciale 10/11. - Tel. 31-8-13 sprejema od 9 - 13 in od 17 - 19
ŠIRI TE NAŠ L/ST !
Odmevi tržaškega vprašanja
Kaj pravijo tržaški Slovenci
V	zvezi z 20. marcem se je mnogo-kaj napisalo o tako imenovanem tržaškem vprašanju. Zanimivo je razmišljati o tem. kaj bi utegnilo biti v ozadju. Najprej moramo ugotoviti eno reč, ki je ne more noben pameten človek tajiti, namreč dejstvo, da se tržaškim Italijanom prav dobro godi pod zavezniško upravo. Poglejmo v katerokoli večje mesto v Italiji, povsod so razmere težje. Pa tudi če pogledamo v Nemčijo ali Francijo, težko bomo našli kje toliko blagostanja kot ga je v Trstu. Mizerija torej ni vzrok. Ali se gode Italijanom krivice na kulturnem polju? Niti zdaleč ne. Zapadna diplomacija jim je doslej dovoljevala do neke mere celo zatirati Slovence; potrdila je na tihoma prenekatero krivico, ki jo je Slovencem zadal Giolitti in za njim Mussolini. Fašizem je bil sicer premagan, toda kar je bilo Slovencem uničeno in uro-pano na korist Italijanov, vse to hoče sedaj vladajoča stranka s pristankom Londona in Washingtona obdržati kot nedotakljivo italijansko narodno last in pravico. Kje so naši narodni domovi? kje naši denarni zavodi? Ne le da se nam uro-pana last ne vrne; niti to se nam ne dovoljuje, da bi si smeli z lastnimi žulji neovirano graditi kulturo in gospodarstvo iz temeljev.
Duh sedaj vladajoče stranke je prav tako šovinističen kot je bil duh fašizma. Pri nas je fašizem pomenil boj proti Slovanom do uničenja. Ta duh nestrpnosti in sovraštva je še vedno živ in ga vodilni krogi na vse načine podžigajo. Žalostni so le, da Zavezniška vojaška uprava z ozirom na demokratska načela, ki jih v svetu razglašata London in JVashington, ne more dovoliti Italijanom vsakega nasilja nad Slovenci. To se je pokazalo posebno očitno ob dogodkih 20. marca.
Glavno gonilo tega trenutnega krika o Trstu je seveda vprašanje volitev. V Italiji bodo v nedolgem času državnozborske volitve; nevarnost komunizma je velika; De Ga-speri torej potrebuje močnih adutov; zato gode ves nacionalistični orkester »fortissimo« po vsej Italiji. Rimska vlada meri na dve muhi: preprečiti ustanovitev STO-ja in o-jačiti svojo popularnost. Da Trsta ne bo dobila, to itak dobro ve, a te skrivnosti ne razglaša. — Volitve bodo pa tudi v coni A, za sedaj občinske. Tržaški organizatorji izgredov in manifestacij so imeli pred očmi tale namen: Treba je volilce preslrušiti, češ Trst bo itak prišel pod Italijo, torej nima pomena glasovati za stranke, ki branijo neodvisnost, posebno pa bi bilo nevarno glasovali za slovensko stranko, ker potem, ko bo Trst zopet italijanski, se bodo vsi Slovenci bridko kesali, da so se kakorkoli izpostavljali za svojo narodnost...
Vse je torej v bistvu le volilni manever; tudi londonska konferenca...
Tržaški Slovenci pa bomo pri volitvah neustrašeno glasovali za neodvisnost Trsta in spoštovanje mirovne pogodbe.
Pet italijanskih komunističnih intelektualcev, ki so bili ustanovitelji tako imenovane »katoliške komunistične strdnke« v Italiji, se je zdaj odpovedalo komunizmu in spet zaprosilo za sprejem v Cerkev.
Objavili so izjavo, v kateri pravijo, da so se prepričali o resničnosti tistega, kar trdi Cerkev, da namreč veren katoličan ne more biti član komunistične stranke, ali jo podpi-rati.
Izjava je bila objavljena dne 1. aprila letos v vatikanskem glasilu »Osservatore Romano«. V njej potrjujejo, da so pretrgali svoje zvezi s komunizmom že v začetku lanskega leta, a papeževa božična poslanica in njegov govor dne 10. februarja letos, v katerem je opominjal katoličane k moralnemu prerojenju, sta jih pripravila do tega, da so javno naznanili svoj odstop od komunizma.
Njihov prelom S komunizmom bo
Londonska konferenca
Tudi današnji politični pregled smo prisiljeni posvetiti političnim vprašanjem, ki se tičejo naše domačije. Saj vemo, da se vsi ljudje najbolj zanimajo za svoje lastne zadeve in za svojo lastno kožo, čeprav so mnogi današnji politični problemi važnejši od tržaškega. Niliče ne more oporekati trditvi predsednika jugoslovanske vlade Tita, ki jo je izrazil 31. marca v svojem govoru pred jugoslovansko skupščino: »Trst sam na sebi ni nikak važen politični problem, Trst je za marsikoga le ugoden povod, ki v sebi skriva povsem nekaj drugega, kar nas danes skrbi in kar laliko povzroči, da postane vprašanje Trsta bolj kočljivo, ne po naši krivdi, marveč po krivdi tristranske izjave in zaradi italijanskih političnih voditeljev. Ti hočejo izkoristiti težkoče, v katerih se naša država trenutno nahaja zaradi sovražnega zadržanja sovjetske republike in njenih satelitov. Takole mislijo: Jugoslavija je danes v škripcih, zato izsilimo iz nje vse, kar je mogoče. Je sramota, da Za-pad ne vidi te stvari.« To izjavo je iztisnil iz Titovih ust vplivni angleški list »Economist«, ki je priporočal vodilnim zapadnim državam, da podprejo italijanske zahteve, sklicujoč se pri tem na atlantski pakt. »Namesto, da bi se sramovali (namreč zapadniki) zaradi svoje tristranske izjave z dne 20. marca 1948, zvonijo z vsemi zvonovi, da ima Italija vso pravico, da se omenjena izjava izvrši. Nas v prvi vrsti vznemirja danes okolnost, da odkrivajo vodilni vladni krogi v Italiji vedno bolj očitno svoje stremljenje, da hočejo izrabiti atlantski pakt za svoje imperialistične cilje. Ti cilji so pa v prvi vrsti usmerjeni proti naši zemlji.« Ni dvoma, da je Tito kot današnji odgovorni predstavnik Jugoslavije s to izjavo problem Trsta zadel v živo. Še bolj prepričevalno za odgovorno vodilno mednarodno politično javnost je bilo nadaljnje Titovo razčlenjevanje politične stvarnosti. »Če bi šlo samo za Trst? Ali ne slišite, je dodal Tito, o čem vse govorijo, ne samo na ulicah, marveč v vsem svojem tisku: Trst, Istra, Pulj, Zader. Dalmacija in celo Črna gora? Mogoče smatrajo Črno goro za doto svoje bivše kraljice. Zgoraj omenjeni »Economist« je med drugim tudi poudaril, da »ni mogoče dopustiti, da bi današnje stanje na STO-ju še dalje trajalo, jaz sem mnenja, da današnje stanje na tem ozemlju ne more trajati. Toda zakaj ga hočejo spremeniti v našo škodo, zakaj zahtevate, da moramo vedno mi plačevati račune?« Za tem je Tito govoril o nasilni raznarodovalni politiki fašizma napram jugoslovanski narodni manjšini v Italiji in surovem napadu na Jugoslavijo v drugi svetovni vojni, v kateri so fašisti zagrešili
lahko imel precejšnje posledice, ker so imeli sicer maloštevilno, toda vdano skupino pristašev. Njihovemu vzgledu bo morda sledil marsikateri katoličan, ki je doslej sledil komunizmu, a mu vzbuja naraščajoča komunistična nevarnost do katoliške Cerkve vedno večji odpor.
Omenjena petorica je ustanovila tako zvano katoliško komunistično stranko v Italiji takoj po osvoboditvi izpod fašizma. Cerkvene oblasti so stranko obsodile in zato so ji spremenili v začetku leta 1946 ime v »levo krilo krščanske stranke«. Leta 1948, ko so cerkvene oblasti stranko spet obsodile, so jo razpustili. nakar so se njeni voditelji odkrito pridružili komunistični stranki. pri čemer jim je sledilo tudi ostalo članstvo.
Podpisniki izjave so Felice Balbo. Sandro Dostiano. Mario Motta, IJ-baldo Scassellati in Giorgio Sebre-condi.
proti njej »tiste zločine, ki jih pozna ves svet. Če so jih Italijani pozabili, se jih mi vedno spominjamo,« je dejal Tito.
Mir z Italijo
»Jugoslavija je podpisala mirovno pogodbo z Italijo, ker drugače nismo mogli storiti,« je nadalje poudaril Tito. Rusi nas niso hoteli podpreti v naših zahtevah in zapadnja-ki niso dovolj objektivno upoštevali žrtve Jugoslavije med drugo svetovno vojno. Naj se zapadniki ne čudijo, če izgubljajo s svojo politiko podpiranja italijanskih zahtev simpatijo našega ljudstva. Jaz ne bi hotel, da bi mi dali dosti razmaha svoji nezadovoljnosti, ali povedati jim moremo tole: ne nadaljujte na tak način, če hočete računati na nas kot na faktor miru, na faktor, ki more mnogo doprinesti k obrambi proti vsakemu napadu. Lahko trdimo, da bo Jugoslavija v slučaju agresije doprinesla toliko, kot lahko zapadniki pričakujejo, da bi mogel doprinesti kdo drugi. Zgodovinsko izkustvo uči, da Jugoslavija ni nikdar izdala svojih zaveznikov.«
Kon£na beseda Italiji
Za tem je Tito ponovno razpravljal o razmerju do Italije in o tržaškem problemu ter izjavil:	»Hoteli
smo se sporazumeti na kak način z Italijani, pa nismo uspeli, ker so Italijani zavrnili vse naše predloge; Italija pa je izvedla splošno ofenzivo proti nam in pridobila podporo zaveznikov. Danes lahko rečem, da bi zapadniki zagrešili še večjo napako, kot so jo napravili s svojo tristransko izjavo, če bi pristali na vhod italijanske vojske v cono A. Kaj se lahko dogodi jutri, če bi se sami znašli iz oči v oči z italijansko imperialistično in iredentistično vojsko? To bi bil pravi pekel. Naj dobro premislijo, kaj bodo storili.
»Tudi danes izjavljam italijanski vladi in De Gasperiju: ali hočete, da smo prijatelji? Jaz izjavljam v imenu vsega jugoslovanskega ljudstva: Mi hočemo biti prijatelji, ker je to v interesu obeh držav.« Za tem je Tito obnovil svoj februarski predlog za sporazum med Italijo in Jugoslavijo glede Trsta (ves STO naj bo samostojna državica, na čelu katere naj bo izmenoma jugoslovanski in italijanski guverner ali pa nevtralni guverner z dvema viceguvernerjema, ki imata pravico veta). Temu predlogu je še dodal, da se lahko po 10 letih samostojnosti STO-ja izvrši plebiscit. Samo taka rešitev tega vprašanja je mogoča, samo taka rešitev zamore preprečiti nesrečo med nami in Italijo. Ni mogoče niti govoriti o kaki delitvi cone A in B, ni mogoče govoriti o kaki okupaciji cone A po Italiji. Jugoslavija tudi ne more sprejeti rešitve, ki bi ne upoštevala naše narodne manjšine. Ta ne sme biti žrtev fašistov ali kominformistov. Italijanska vlada mora zajamčiti njeno zaščito in to vprašanje mora biti točno določeno med nama dvema, med Jugoslavijo in Italijo.« Tako je končal Tito svoj govor.
De Gasperi
odgovarja Titu
Dne I. aprila je rimski senat razpravljal o proračunu zunanjega ministrstva za 1. 1952-1953. Še pred razpravo se je dvignil De Gasperi ter govoril v prvi vrsti o tržaškem problemu. »Vlada se zaveda, da je prav problem Trsta in STO listi, ki napolnjuje s skrbjo narodno zavest. V tem trenutku so pa v teku mednarodni razgovori, ki naj skupno prerešetajo to vprašanje, zato je razumljivo, da mi ta okolnost narekuje določene obzire. Moram pa pripomniti, da je to vprašanje -topilo v novo razdobje za časa lizbonske konference, ker so se države atlantskega pakta in v prvi vrsti Amerika, Francija in Anglija prepričale. da se morajo vsa upanja na sporazumno rešitev med Italijo in
Jugoslavijo dokončno razbiti, če se te države same ne postavijo za to rešitev v duhu svojih predhodnih izjav in v interesu atlantskega pakta,« tako je govoril De Gasperi.
»Mislim, da je bil Eden tisti, ki je prvi sprožil izmeno idej o tem problemu med prizadetimi državami in da je bil plod novega duha, da so se določile volitve za Trst na osnovi italijanskega volilnega sistema. Toda predno je izmena idej dozorela za dokončne sklepe, so se dogodili tržaški incidenti, ki so potisnili v ospredje upravno ureditev v coni A. Londonska konferenca, ki smo jo zahtevali, ni nadomestek za diplomatska pogajanja, ki se tičejo problema STO, temveč se tiče le dogovora glede cone A, ki naj zagotovi ožje sodelovanje med zavezniki in Italijo in med zavezniško upravo ter med krajevnimi upravnimi faktorji.
Polemika s Titom
»Ni bil pa toliko moder in vzdržljiv maršal Tito« je med drugim dejal De Gasperi, »če naj upoštevamo njegov včerajšnji govor, ki zanika celo našo pravico do Trsta in ki označuje naše zahteve z izražanjem, ki bi bilo komaj opravičljivo takoj po vojni. Vse nasilno mišljenje, vsa strast, ki smo jo čuli za časa mirovne konference iz ust jugoslovanske delegacije, je zopet zažuborela v tem govoru. Toliko let je torej zaman odšlo v večnost ?
Maršal je omenil tudi pogajanja v zadevi STO-ja. Resničnih pogajanj ni bilo, ker napravljeni poizkusi niso dali osnove za resnična pogajanja: predlogi, ki jih je stavila Jugoslavija, niso bili sprejemljivi, ne zaradi tega, ker bi jim Italijani zoperstavljali svoje imperialistične težnje, pač pa zaradi tega, ker niso nudili jamstva za narodno eksistenco Italijanov na STO-ju; tudi niso nudili nobene možnosti mirnega sodelovanja med Italijani in Slovani. Za tem je De Gasperi izjavil, da se ne more strinjati z zadnjimi predlogi Jugoslavije o ohranitvi STO-ja. ki naj bi imel skupno ali izmenjujočo se upravo, ker taka uprava ne nudi možnosti sodelovanja in miru, posebno še, če prevladuje čustvovanje in pojmovanje, ki je dobilo svoj izraz v omenjenem govoru, s katerim se ni hotel dalje baviti, da bi ne zastrupil polemike na nepopravljiv način. Pač pa je De Gasperi priporočal Italijanom, da ga čitajo, posebno oni. ki so docela hoteli razveljaviti tristransko izjavo. Še bolj toplo je pozval zapadnike, proti katerim je usmerjen grozilni in polemični Titov govor, da ta govor čitajo.
Končno pa je De Gasperi svoj odgovor Titu takole zaključil: »Danes se hočem za svoj račun omejiti le na odgovor na zaključno vprašanje, ki ga je Tito stavil vladi in meni osebno. »Ali hočete — tako pravi Tito
—	da je jugoslovanski narod vaš prijatelj, ali hočete, da smo neprijate-Iji? Ali hočete mir okrepiti ali ne?« Odgovarjam: »Mi hočemo mir, iščemo prijateljstvo, toda prijateljstvo s častjo in mir s pravico. In na srdit govor Tita odgovarjam z mirom o-nega, ki ima prav:	»Maršal,	isčiva
oba pomirjenje. Ničesar ne zahtevamo od vas, kar bi vas poniževalo, ničesar, kar vam pritiče, ničesar, kar bi moglo škodovati sodelovanju med obema narodoma, ki jima je določeno. da živita na ozkem prostoru eden ob drugem.«
Dva dni nato je De Gasperi ponovno govoril v senatu o Trstu, a to pot je obračunal bolj s svojimi komunisti. kar ne spada v današnji politični pregled.
Enoten nastop
vseh Slovencev
Govoril je Tito, govoril je De Gasperi. Ves pretekli teden so ljudske množice protestirale v Jugoslaviji proti zahtevam Ilalije. V raznih mestih so bila mnogoštevilna zborovanja. Posebno ogorčeno je to pot nastopila Ljubljana na velikem trgu pred postajo. Na njem se je zbralo
do 80.000 ljudi. Vemo, da znajo totalitarni režimi zbrati velike množice na svoj poseben način. Toda, kdor pozna dušo Jugoslovanov, ta ve, da so bila ta zborovanja ljudskih množic v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in drugod, odkritosrčen in spontan izliv duše vseh jugoslovanskih narodov in izraz njihove velike narodne zavesti. To vedo danes prav dobro odgovorni krogi Italije in tudi inozemska diplomatska zastopstva. V tem problemu vlada med vsemi Jugoslovani enodušje in popolno duhovno edinstvo.
Med tem so spregovorili tudi tržaški Slovenci, ki se jih zadnji politični dogodki najbolj tičejo. Kakor v Jugoslaviji, je tudi med njimi zavladalo popolno soglasje in enodušje v tem vsem skupnem vprašanju ohranitve STO. Skupna narodna korist je premostila vse ideološke razlike raznih slovenskih strank; zato so vse štiri slovenske stranke. Krščanska socialna zveza. Demokratska zveza, Skupina neodvisnih Slovencev in Osvobodilna fronta, skupno poslale dobro premišljene spomenice Aehesonu in Edenu; Osvobodilna fronta je poslala daljšo spomenico glavnemu tajništvu zveze narodov; generalu Wintertonu je poslal klub Jadran svojo spomenico. Za velikonočni ponedeljek so sklicale vse štiri stranke skupno protestno zborovanje v Bazovici.
V Londonu
• Takoj, ko je dospel iz Beograda v London jugoslovanski veleposlanik dr. Brilej, je imel daljši razgovor z angleškim zunanjim ministrom Ede-nom. Med tem je vplivni amerikan-ski list »Christian Science Monitor« priobčil dve daljši razpravi o tržaškem problemu. Razprava, ki mu je bila poslana iz Washingtona, pripisuje vplivnim amerikanskim krogom tole prepričanje:	Italijani po-
zabljajo na dve važni dejstvi, ko zavzemajo stališče do tristranske izjave: 1. Ne gre pri tej izjavi za obljubo Francije. Amerike in Anglije, da bo Italija dobila eelotno ozemlje STO-ja, temveč le za predlog, ki se bo predložil Rusiji. 2.) Tristranska izjava je bila dana na predvečer državnozborskih volitev v Italiji, ko •o se komunisti pripravljali, da prevzamejo državno oblast v Italiji; izjava pa je prav gotovo pripomogla, da so bili komunisti pri volitvah poraženi. Dozoreva čas, ko bo moral Washington bolj energično nastopiti v Beogradu in Rimu, da se v ten; vprašanju sporazumeta.
Zunanji angleški minister Eden pa je 2. aprila podal gotovo tudi pod vplivom Titovega govora, razgovorov z dr. Brilejem in daljšega razgovora, ki ga je imel v Beogradu angleški veleposlanik s pomočnikom zunanjega ministra Matesom, v angleški zbornici naslednjo važno izjavo o Trstu: »Angleška vlada misli, da je najboljši način za rešitev vprašanja STO neposredno pogajanje med Italijo in Jugoslavijo. Konferenca, ki se začne jutri v Londonu, se tiče le sprememb upravnega značaja v coni A; jugoslovanska vlada bo sproti obveščena o poteku konference.« Angleška vlada je s tem priznala, da interesirajo razgovori londonske fonference, čeprav so o-mejeni le na upravne probleme cone A, tudi Jugoslavijo, ki upravlja cono B.
Dan po Edenovi izjavi se je začela londonska konferenca. Do sedaj sta bili dve seji. Soditi smemo, da je vino te konference že docela zvodenelo. Že marsikoga boli glava zaradi nje in ga bo še bolj. Zato ni čudno, da je zavezniška uprava STO-ja izrazila svoje prepričanje, da ta konferenca je bila in je nepotrebna. Mi smo pa mnenja, da je dobro, da je do nje prišlo, da tudi vsi odgovorni krogi spoznajo, da je bila nepotrebna in da je celoten problem STO-ja mnogo bolj zapleten, kot se navadnim nacionalistom in šovinistom to zdi.
V Ameriki padajo cene prehrani
Ker so v ZDA zaloge za vojno rezervo prehrane polne in vlada ne kopiči nadaljnjih zalog, je na trgu velika ponudba prehrambenih predmetov, ki tičijo s cenami navzdol. Danes so v ZDA približno lake cene, kot so bile novembra 1950 in so padle v zadnjih tednih več kot za 10%.
Konec katoliških komunistov
v Italiji
NE ZLORBBLliUTE PODPISOV!
»Primorski dnevnik« je spet začel prinašati izjave s podpisi duhovnikov iz cone B in Istre, s katerimi ti potrjujejo, da tamkaj ni nikakršnega preganjanja vere in oviranja dušnopastirskega poslanstva od strani ljudskih oblasti. Da so vse take vesti lažne in izmišljene in da služijo le za dosego slabo prikritih političnih ciljev, je jasno.
Izjava, katero prinaša nedeljski »Prim. dnevnik« na prvi strani, se zaključuje: »Ko izražamo svojo zaskrbljenost ljudskih oblasti, prosimo njene predstavnike, da nadaljujejo borbo za dosego vseh ciljev ljudske oblasti in jim želimo pri tem odgovornem delu veliko uspehov z zatrdilom, da smo pripravljeni sodelovati z ljudsko oblastjo za boljšo bodočnost našega ljudstva.«
Sledijo podpisi devetih duhovnikov iz cone B, prvi med njimi don Giorgio Bruni, dekan v Kopru.
Kakšno veljavo imajo slične izjave, podpisane ali nepodpisane, dane od raznih o-seb v deželah s komunističnim režimom, ve danes na Zapadu že vsak človek. Zato se nihče ne čudi, da so tako izjavo dali tudi duhovniki iz cone B in vsakdo tudi ve, kako so komunisti do nje prišli in kakšno vrednost ima. Takim komedijam s
podpisi smo pač vajeni. Ne vemo zato, iz kakšnih razlogov so titovcem še potrebne. Potem ko so v Kopru 1. 1947 napadli msgr. Santina, tam pobili koprskega dekana Bru-nija, 1948 kamnjali bivšega dolinskega župnega upravitelja; 1950 izgnali iz Ospa č. g. Franca Zlobca, prepovedali vstop v cono B domačinu č. g. Jakominu, odslovili č. g. Kosmača, zaslišali na OZNI in UDBI ponovno in ponovno že vse tamkajšnje duhovnike, nekatere tudi že kaznovali z globo, itd., po vseh takih in podobnih primerih, ki so se od leta 1945 dogodili v coni B, kdo bo še tako naiven, da bo veroval izjavam, čeprav podpisanim, da vlada v coni B verska svoboda, kot razumemo to mi, ki ne živimo pod komunističnimi režimi? Bo tam »verska svoboda«, kot jo razumejo vsi komunisti, toda mi pravimo taki svobodi, preganjanje vere in cerkve«. Zato je vse obsodbe vredno dejstvo, da ljudske oblasti zlorabljajo podpise duhovnikov za take izjave, ki jim tako nihče ne veruje več. Z dejanji naj dokažejo, da je v coni B svoboda vere, kot razumemo to besedo na Zapadu, in nihče več ne bo trdil, da ljudska oblast v coni B preganja vero, tudi msgr. Santin ne, in mi še najmanj. Toda pokažejo naj z dejstvi in ne z besedami ter podpisi.
Iz življenja Cerkve
Zoper kršenje človečanskih pravic
Ameriška vlada pripravlja dokazilno gradivo z vsemi pravnimi učinki o sistematičnem kršenju človečanskih pravic in osnovnih svoboščin, ki ga vrši na Madžarskem sedanji komunistični režim. Prvi zvezek listin z dokazilnim materialom bo v kratkem razdeljen zastopnikom Združenih narodov. Pred štirinajstimi dnevi je bil predložen Združenim narodom poseben zvezek z dokazilnim gradivom o kršitvah, ki jih je zakrivil romunski komunistični režim. Ta dokazila so zbrale Združene države Severne Amerike na podlagi resolucije, ki je bila sprejeta v preteklem novembru na generalnem zasedanju Združenih narodov, na podlagi katere naj vsaka država članica predloži dokaze, ki jih ima v svoji posesti, o kršitvi človečanskih pravic v Madžarski, Romuniji in Bolgariji, ter o kršitvi mirovnih pogodb po teh državah.
Vedno hujše
Po prejetih vesteh so komunistične vlade v baltskih državah pričele z novim napadom na vero. Poslej morajo imeti vsi verniki, ki obiskujejo cerkve, posebno dovoljenje, izdano od oblasti, da smejo prisostvovati bogoslužju. Po poročilu, ki ga prinaša letonski časopis »Laiks«, ki se tiska v New-Yorku, izdajajo te dovolilnice posebni uradi, ki za odobritev pobirajo posebno pristojbino okrog dva dolarja. Ta pristojbina sama vernikov ne bi ovirala pri vlaganju prošenj za dovolilnico. Bolj jih zadržuje od vlaganja prošenj strah, da si ne bi s tem odprli pot na prisilno delo v Sibirijo.
Vrnil se je
Frane Nečak, bivši češkoslovaški konzul v Jeruzalemu, je prosil predstavnika Svete Stolice v Jeruzalemu, da izposluje od pristojnih oblasti, da se prekliče izobčenje, ki je bilo nad njim svoj čas izrečeno. Čeho-
slovaški režim mu je svoj čas dal na izbiro, ali da izgubi položaj generalnega konzula ali da vstopi v komunistično stranko in prevzame vse posledice te odločitve. Takrat si je Nečak izbral drugo pot. Sedaj je prelomil s komunisti in je eden redkih katoliških kolaboracionistov s komunizmom, ki se javno vrača h katoliški Cerkvi.
Hrvati na evharistični kongres
Ivan Šarič, sarajevski nadškof, ki živi v izgnanstvu, je prijavil svojo udeležbo na barcelonskem mednarodnem kongresu, kjer bo vodil predstavništvo Hrvatov v inozemstvu.
Katoličani za nove hiše
V	vsej Franciji je strahotno pomanjkanje stanovanj. Katoličani dajo vse mogoče pobude, da bi se vsaj malo odpomoglo temu zlu. Poročajo, da so se združili v St. Paul de Leon v Breta-gni mnogi obrtniki, delavci in intelektualci, da si skupno zgrade nove hišice. Delajo ob prostem času, zlasti ob sobotah in s cerkvenim dovoljenjem tudi ob nedeljah. Zanje se daruje na stavbiščih posebna sveta maša.
Vedno znova
Po prejetih podatkih je bilo izgnanih ali prisiljenih zapustiti Kitajsko od 1. 1948 dalje 3.700 katoliških misijonarjev. Računajo, da je trenutno na Kitajskem še 1650 tujih katoliških misijonarjev in 2.500 kitajskih duhovnikov. 75 tujih duhovnikov je na Kitajskem sedaj v zaporih ali v hišnem zaporu. Noben domač ali tuj duhovnik ne uživa na Kitajskem sedaj popolne svobode gibanja. Pred ljudskim sodiščem je bil na Kitajskem sedaj masovni proces, kot poroča agencija^ INS, na katerem je bil med drugim obtožen od komunistov tudi škof John 0’Seha, po rodu Amerikanec, da je z nečloveškim ravnanjem povzročil smrt 54.000 sirot. Pred istim sodiščem se je morala zagovarjati tudi neka sestra, katero so obdolžili, da je zapravila sanitetni material.
Njena pot
Vrata velike bolnice so se počasi zaprla in Jelki je bilo, kot da se je znova prebudila v življenje. Občutek neizmerne sreče jo je vso prevzel.
—	Domov! Po treh dolgih letih! — Tihe bolniške sobe so se odmaknile nekam daleč in ona je kot mala, neznatna točka utonila v vrvežu velikega mesta. Še nikoli se ji ni prikazalo življenje tako lepo in vabljivo kot to sončno, pomladno jutro. Bolj kot kdaj koli je bila pripravljena reči slehernemu človeku brat, sestra; zdelo se ji je, kot da je šele sedaj po teh trpljenja polnih letih postala vredna življenja.
»Škoda, pa tako ljubka je!«
Prvi hip se ji je zdelo, kot da bi ne bile njej namenjene te. bee*de. Potem pa je nenadoma zaživela pred njo vsa trpka resničnost. Nekaj neskončno grenkega jo je obšlo... Res, saj ni več kakor drugi ljudje, pohabljena je, zaznamovana za celo življenje...
Nič več je ni veselilo sprehajanje po velikem mestu. Krenila je proti kolodvoru, kupila listek in se skrila v skrajni kot še praznega voza.
»Zakaj bi se žalostila, Jelka, glej, domov odhajaš k očetu in sestri in še k njemu, ki je srce tvojega srca, duša tvoje duše... Šefan, ali čutiš, da prihajam...? — je vse v njej klicalo v velikem hrepenenju.
Voz se je počasi napolnil. Mlad prikupen fant ji je sedel nasproti. Jelkina lepota ga je prevzela. Celo pot ji je govoril, ona pa mu je na kratko odgovarjala. V Vidmu sta morala oba prestopiti. Jelka je vzela svoj mali kovčeg in se napotila proli izhodu. Njen sopotnik je stopal tik za njo. Na pločniku je obstala, tedaj je prišel mimo tudi on, a kot da je ne pozna več, je šel brezbrižno dalje.
Jelka bi najraje zavpila od bolečine.
»Ali bo sedaj vedno tako?« —
»Pa saj Stefan ne bo tak,« ji je zopet mehko zavalovilo v grcu. — »On se me ne bo sramoval. Sprejel me bo kot nekoč z vso ljubeznijo. Zopet bom njegova Jelkica, njegova mala dušica... Vračam se k njemu, ne več brezskrbni, veseli otrok, vračam se kot močna žena, ki jo je trpljenje oboga-tilo in izučilo.«
Že je spet sedela v vlaku. Pokrajina se je izpremenila. Bližali so se vedno bolj visokim gorskim grebenom, pokritim z zad-
V prihodnji generaciji ne bo več govora o »črnskem problemu"
Šestinsedemdesetletni jezuitski pater John La Farge je v New Yorku dobro znan kot publicist in bojevnik za rasno enakost v imenu krščanskega edinstva. Skozi 25 let vodi brez prestanka svoj boj v stolpcih katoliškega tednika »Amerika«, poleg tega je tudi ustanovitelj »Katoliškega medrasnega sveta« v New Yorku, ki je služil kot vzorec za podobne organizacije po vseh Združenih državah.
Današnje rasno vprašanje v Združenih državah pa ni več vprašanje odnošajev med kolonizatorji in Indijanci, temveč vprašanje položaja črncev v primeri s položajem belcev, in pater La Farge deluje na tem področju. V intervjuju z urednikom »New York Timesa« je na podlagi svojih dolgoletnih izkustev izjavil:
»Rasne pregraje bodo v Ameriki še v tej generaciji izginile, zrušenje teh pregraj je neizogibno, pa naj bo to komu prav ali ne.«
Emancipacija črncev pa ni samo posledica pobude apostolata belcev, kot bi to lahko mislili, ampak tudi posledica napredka črncev samih, katerih državljanska in politična zavest v sedanji socialni atmosferi vedno bolj dozoreva.
GIOSIPIODLARSfflVIO
DROBNE NOVICE
GORIŠKI NADŠKOF je v soboto 29. marca imel ordinacije v goriškem malem semenišču. Posvetil je enega diakona in enega subdiakona ter podelil več nižjih redov.
ČUDEŽNO SO SE REŠILI potniki in o-
sebje velikega prevoznega letala »Constel-lation« holandske družbe v Bangkoku. Ko je letalo pristajalo na tamkajšnjem letališču, je v njegovi notranjosti pričelo goreti in istočasno se je zlomila vetrnica. Pilot je kljub temu pristal na zemlji, toda letalo je zajel ogenj le nekaj trenutkov potem ko so iz njega stopili potniki in osebje. V letalu je ostal le en otrok, katerega pa so tudi rešili iz ognjenih plamenov.
KARDINALSKI ZBOR šteje trenutno samo 48 članov, ker je zadnji teden umrl bolonjski nadškof kardinal Nasalli Rocca. Tudi neapeljski nadškof kardinal Ascalesi boleha na srcu in se boje za njegovo življenje.
ATENTAT NA NEMŠKEGA ministrskega predsednika Adenauerja so poskusili napraviti s tem, da so na njegov naslov poslali po pošti paket z bombo. Toda pošiljka se je zdela sumljiva, zato so paket prej pregledali na policijski stražnici. Med pregledom se je peklenski stroj razpočil in ubil enega tehnika ter ranil dva časnikarja. Sedaj iščejo krivce.
ORGLE ZA FATIMSKO BAZILIKO so zgradili v Padovi. To bodo po vsej verjetnosti največje orgle na svetu. Imajo deset tisoč piščalk, katerih najmanjše so le nekaj milimetrov dolge, največje pa merijo enajst metrov in tehtajo 6 q in pol. Poleg tega imajo orgle 122 pravih registrov in 180 mehaničnih ter pet manualov. V baziliki jih bodo postavili en del na kor ob vhodu v cerkev, drugi del pa za oltarjem.
39 MRTVIH je bilo pri neki eksploziji v predoru, ki ga kopljejo blizu Caserte. Nesreča se je zgodila, ker je eksplodiral dinamit, ki so ga hranili za razbijanje skal. Ta je potem ob eksploziji zasul veliko število delavcev, med njimi je bilo 39 mrtvih. Vzroka, zaradi katerega je prišlo do eksplozije dinamita, niso še ugotovili. Verjetno je bila premajhna pazljivost.
Bramor — podjedci
Kdo ga ne pozna, posebno pa lastniki zelenjadnih vrtičev v mestih? Pa tudi povsod drugod, po celi deželi je razširjen.
Prezimuje globoko v zemlji, a nekateri so že prilezli iz prezimovališč in že delajo škodo, posebno na vrtnih gredah. Zdolbe rove, ki vodijo do korenin vrtnine, pa tudi drevesc. Korenine obgrizne, pa tudi pregrize, in večkrat sajenice kar ovenejo; če take potem potegneš iz zemlje, ugotoviš, da so korenine pregrizene. Nepridiprav pa napravi rove tudi h gomoljem krompirja in jih izdolbe. Škoda je lahko prav znatna.
Kako se množi?
V	prvi polovici maja slišimo večkrat v večernih, bolj poredkoma v jutranjih urah, izpod zemlje neke glasove, ki so zelo podobni onim od kuhinjskih ščurkov. Do-tični glasovi so snubiitveno petje samca. Samica si potem izdolbe v zemlji jamico, ki jo lepo pripravi za gnezdo. V to znese kakih par sto jajčec, ki so nekaj debelejša od prosa in ki so zelenkaste barve ter zelo trda. Po kakšnih 20 dneh se izvalijo bra-morčki, ki so staršem zelo podobni, le da so zelo blede barve in da nimajo kril. Požrešni pa so hudo in starši kar ne morejo nasititi svoje nepridiprave zalege. Zato pa je takrat junija in julija meseca — borba proti bramorju najbolj uspešna, ker odnašajo starši svojim otrokom v gnezdo tudi zastrupljeno vabo.
Bramorčki rastejo in se do jeseni trikrat prelevijo, potem pa se zarijejo v zemljo, da tam prezimijo: najraje in če le mogoče pod kakšnim gnojem, da jim je tam bolj toplo.
Kako jih uničujemo?
Bramorje uničuje krt, miš špičmoh in kakšna redka vrana. Če pa ne bi posegel človek vmes, se bi bramorji zelo razmnožili.
Uničujemo jih pa na dva načina, in sicer
a) z razkuženjem zemlje. Zemljo razkužimo z »geogammo«. katere raztrosimo po 3/4 do 1 kg na vsakih 100 m2 zemljišča in potem zravnamo z grabljami. S tem pa uničimo sploh vse živali, ki se nahajajo v zemlji: škodljive in koristne, saj je znano, da se nahajajo v zemlji tudi koristne živali, ki so pravi človekovi zavezniki; sem spadajo predvsem gliste-deževniki.
b) Navadno uničujemo bramorje z zastrupljeno vabo. Kot vabo vzamemo zdrobljeno koruzo ali pa zdrobljen riž, katerega nekoliko ovlažimo in potem potrosimo s primernim strupom. Teh je več, a najbolj učinkovit je tako imenovani »vražji prah« (polvere del diavolo). Za pripravo 2 kg zastrupljene vabe, kolikor zadostuje za uničenje bramorjev na 1000 m- površine, vzamemo IVa kg zdrobljene koruze ali riža, ovlažimo V« litra vode in primešamo 100 gramov vražjega prahu. Tako pripravljeno vabo denemo v male kupčke koncem bramorjevih rovov, najbolje pod večer, to pa maja meseca, ko se parijo, ali pa junija in julija meseca, ko se je zalega že izvalila.
V	trgovini pa se dobi tudi že pripravljena vaba, katero je potrebno samo razdeliti na konce bramorjevih rovov.
Do 15. aprila
mora biti uničena koruzna slama, kočiji koruznih storžev-klasov kakor tudi slama
sirka (metljaka in metličarja — škalabo-narja). Kdor tega ne bo storil in ga kontrola zaloti, bo moral plačati občutno kazen, vsi zgoraj navedeni predmeti pa bodo sežgani na njegove stroške. Za kontrolo bodo poskrbela OpazovališČa za bolezni na rastlinah (osservatori fitopatologici) in Kmetijska nadzorništva.
O tem smo že pisali. Opozarjamo še enkrat kmetovalce, da se edino na ta način lahko obvarjejo koruznega črva, ki je samo na Goriškem in v sosedni Furlaniji zmanjšal lansko leto pridelek koruze za precej stotin milijonov lir.
Črv namreč prezimuje v steblih in koc-Ijih. Če te uničimo, uničimo istočasno tudi zalego: iz bube se ne bo mogel razviti metulj, ki bi zalegal jajčka, iz katerih se potem razvije črv.
Vino pretoči v drugo!
Kljub temu, da imamo še sorazmerno hladne dni, moramo vino obvarovali pred pomladansko vročino, ki bo gotovo nastopila v kratkem. Vročina ne sme najti vina na drožjih: drožje bi lahko začelo gniti, vino bi se zmotilo in dobilo neprijeten okus, lahko bi se celo spremenilo v zavrelico, za katero ne poznamo zdravila; zavrelica	ni dobra niti za	kisarne!
Zato	pa vino pretoči,	in to čimprej.
Vsaj v	tednu po Veliki	noči.
('e je vino čisto in zdravo, poleni ga	lah-
ko pretočiš s pumpo.
Če pa je vino še količkaj sladko ali če ima kakšen neprijeten duh, posebno po žveplu, potem ga pretoči na zraku: teče naj v podloženo posodo in od tam ga z brentačami preliješ v pripravljen sod.
Če pa se vino kaj vleče, potem obesi na pipo snopič rozg od trte, skozi katere naj vino pada v podstavljeno' posodo, da se tako dobro prezrači: V posodi raztopi na vsak hi vlečljivega vina po 2 kocki »eno-sosine«, potem pa zlij v sod. Takoj dodaj takemu vinu še po 5 do 10 gramov tanina (čreslovine) in drugi dan čisti tako vino z želatino. Te vzameš po 10 gramov na hi in jo močiš ^kozi 24 ur v navadni vodi. Po 24 urah vodo odlij, nabreklo želatino deni v primeren lonec, dolij vina in grej pri ognju, dokler se želatina ne raztopi. Tedaj odmakni lonec, zlij raztopino v brenteo in polagoma dolivaj drugega vina — med neprestanim mešanjem - dokler ne dobiš polne brentee. Na to zlij vse skupaj v sod in v sodu dobro premešaj. Čez* 10 dni vino pretoči in mora biti čisto in zdravo.
Limoni — zdravilo za slinavko.
Neki trgovec iz Hamburga je opazil v Srednji Ameriki, da ne oboli na slinavki goved, ki je uživala tam rastoče divje limone. To je povedal v neki družbi v Nemčiji, kjer je letos hudo razsajala slinavka in parkljevka ter povzročila nad 100 milijonov mark (15 milijard lir) škode. Tako so potem začeli obolelim živalim dajati dnevno po eden do dva limona in nemški časopisi pravijo, da se je to izkazalo kot zelo učinkujoče zdravilno sredstvo. Pravijo tudi, da niso obolele živali, katerim so dajali limone. Torej so limoni vplivali tudi preprečevalno.
Če bo treba, bodo to poskusili tudi naši živinorejci.
njim snegom. Jelka je zastrmela vanje in naprej sanjarila. Zopet ji je tiha blaženost napolnila srce.
»Da, mnogo so mi vzeli, najdražjega pa mi le niso... Vračam se čista in poštena, kot sem odšla. Nepristopna je ostala moja duša za vse posvetno, kot tisti brezmadežni vrhovi visoko pod oblaki... Le on jih bo dosegel, on, moj najdražji, le njemu bom ponudila opojno čašo svoje mladosti.«
Mrak je že bil, ko je dospela na malo gorsko postajo. Izstopila je. Skoro razočarana je bila, da je nihče ni pričakoval.
»Pa saj jim sploh pisala nisem, presenetiti jih hočem.« se jp nasmehnila in stopila proti trgu. Popolnoma je pozabila na vse neprijetnosti potovanja, njeno bledo obličje je zažarelo, srečen smehljaj se ji je razlil čez ustnice.
»Pozdravljen, domači kraj, pozdravljeni vsi, po katerih sem cela tri leta zaman hrepenela.«
»Jelka, skoro bi te več ne poznal. Škoda za tako lepo dekle. Ah, ta vojna, ta vojna...«
Trgovec Primož jo je sočutno gledal.
Jelki je zamrl smehljaj na ustnicah, vsaka beseda je bila nož, ki ji je prebodel srce.
»Moj Bog, torej tudi tu ne bom našla
razumevanja ?«
Pohitela je skozi trg, da bi bila čimprej doma. Že je zagledala razsvetljena okna domače hiše. »Oče in sestra sta še v delavnici«, je sodila po luči iz izložbenega okna. Ustavila se je za hip pred razsvetljeno izložbo, da umiri razburjeno srce. V lepo izdelanem okviru je stala v sredi izložbe njena slika. Solze ganotja so ji stopile v oči...
»Ah, očka, moj zlati očka!«
Stopila je v atelje. Sestra je sedela za mizo in nekaj pisala.
»Klara!« Jelka je komaj še izustila njeno ime.
Klara je planila kvišku in vsa zmedena zastrmela v sestro. Jelka se ji je vrgla v objem, solze so ji tekle po licih.
»Pa nisi nič pisala, poslali bi pote na postajo, gotovo si težko hodila, ubožica.«
Jelka se ji je izvila iz objema, na dušo ji je padala vedno težja bol.
»Kje pa je očka ?« se je kot utapljajoča oprijela rešilne deske.
»Zadaj v delavnici je. Takoj ga pokličem !«
»Ne, ne, Klara, presenetila ga bom!«
Sedel je pri oknu in jemal i* steklene posode še mokre fotografije.
»Očka!« Razočaranje in bol sta se mešala s tiho, iskreno prošnjo. Oče se je ozrl. Ljubka kot sama pomlad je stala Jelka pred njim. Smehljala se je, v očeh pa je bilo nekaj neskončno otožnega.
»Jelka, otrok moj, da si le doma!«
Jokala je v njegovem objemu, on pa jo je ljubeče božal.
Ne jokaj. Vem, da ti je hudo, a Bogu moraš biti hvaležna, da te je vseeno pustil pri življenju. Tudi ti boš našla v življenju svoj cilj in smoter in boš srečnejša kot marsikatero dekle...«
»Hvala, očka, da me vsaj ti razumeš... Kaj pa Štefan, očka, ali je doma?« je tiho čez čas vprašala.
»Hm, menda je doma, že dolgo ga nisem videl. Pa kaj bi hodil k meni starcu, če pa tebe ni bilo!« je skušal smeje se popraviti, ko je videl njen prepadeni obraz. Jelka je čudno vznemirjena legla k počitku. Vse, kar je danes bolestnega doživela, ji je stopilo še enkrat pred oči. Zle slutnje so jo obšle.
»Pa ne, Štefan se. ni izprcmenil; vesel bo mojega povratka in me bo z vso lju-
„DAGLI ALL’ UNT0RE!“
(Beseda časopisu »Giornale di Triestea)
Uredniki tržaškega dnevnika »Giornale di Trieste« prav gotovo vedo, odkod smo vzeli naslovne besede tega članka. Naj vzamejo torej v roke Manzonijeve Zaročence in naj preberejo še enkrat strani, na katerih se opisuje znamenita kuga v Milanu ter ljudski strah pred razširjevalci kužnih bacilov. Videli bodo, kako silno točno je veliki Manzoni orisal tam psihologijo mase, ki trepeče pred neko nejasno nevarnostjo in čaka samo, da nekdo zakriči: »Glejte strah; pobijte ga!« ali kot je dejal Manzoni: »Dagli alFuntore!«
Tržaško in deloma tudi italijansko ljudstvo živi zaradi Trsta v podobni psihozi. Treba je, da samo nekdo zakriči: »Glejte jih krivce!« in planili bodo po njih, kot so koncem januarja planili v Kairu po Angležih in Amerikancih. Zdi se, da »Gior-
nale di Trieste, ki je v nemajhni meri pomagal pripraviti omenjeno psihozo, pripravlja sedaj še drugi del tragedije ter kaže na neke krivice, da bi masa nekega dne planila po njih. Nedeljski članek omenjenega lista pod naslovom »Jugoslavi in Italia« se zdi, da ima predvsem ta namen: pokazati masi bodoče žrtve kakega nenadnega izbruha dobro pripravljenega »ljudskega srda«, še prej pa izročiti prve žrtve titovega komunizma šikanam italijanskih političnih oblasti. Torej: »Dagli alFunto-re!« Hinavsko sicer trdi članek: »Non vo-gliamo persecuzioni«, toda vse pisanje iz-veni v eno samo hujskanje oblasti, naj nastopijo in kot represalijo zaradi Trsta in cone B začnejo preganjati slovenske in sploh jugoslovanske begunce v Italiji. V Gorici so s tem že začeli, list pa želi, naj bi tako postopali tudi drugod. Takšne so torej želje lista »Giornale di Trieste« in njegovih urednikov. Vprašamo jih, ali s takim pisanjem res menijo, da služijo domovini in demokrščanski stranki ?
Razširjenje občin onkraj meje
V	Jugoslaviji delajo neprestano nove poskuse. kako bi uredili državno upravo, .gospodarstvo itd. Iščejo novih potov, ker se preizkušenih demokratičnih nočejo držati, sovjetskih pa tudi ne. Zato so prisiljeni iskati novih možnosti, ki pa velikokrat zopet niso nove za ta svet. temveč le za Jugoslavijo. Med take novosti spada tudi zadnja ureditev podeželskih občin, ki je stopila ta mesec v veljavo. Namen nove ureditve je, združiti številne manjše občine, oziroma ljudske odbore v večje, da se s tem zmanjšajo upravni stroški in se poveča centralizacija. Torej namen, ki ga je imel Mussolini, ko je svoj čas izvedel slično reformo. Po novem zakonu so za vso Goriško upeljali le 16 občin, in sicer: Nova Gorica, Šempas, Col, Dornberg. Dobrovo, Kojsko, Črni vrh, Šempeter, ki bo obsegal še dosedanji občini Renče in Miren, Kostanjevica na Krasu, ki bo zajela ves
spodnji Kras, vključno Opatje selo. Občini v Kanalu se priključijo še občine Deskle, Ročinj in Kal nad Kanalom. Pod Grgar pridejo še občine Banjšice in Trnovo. K Čepovanu so priključene še občine Lokve, črniška občina s sedežem v Selu bo obsegala še občino Kamnje. Ajdovščini so priključili tudi Dol Otlico. Sv. Križ in Dobravlje, k Vipavi Šent Vid in k Rihern-bergu Gabrje.
S povečanjem občin meni država, da bo prihranila na upravnih stroških; morda bo v tem kaj resnice. Toda koliko časa bodo zamudili in koliko stroškov bodo imeli ljudje, ki bodo morali za vsak nič tako daleč na občino, niso pomislili. Narodna skupnost kot taka bo od tako velikih in obširnih občin imela le gospodarsko izgubo, kot se je izkazalo že pod Mussolinijevo Italijo.
ZANIMIVOSTI
Begunci — posledica vojn in revolucij
Po najnovejši statistiki je bil« nad 68 milijonov ljudi doslej izgnanih z njihovih domačij in prisiljenih emigrirati v masah, in sicer v treh velikih fazah za emigrira-nje, ki so se v Evropi vršile od 1912 do danes. Ta številka predstavlja 12.2% od 545 milijonov Evropejcev.
V prvem razdobju t. j. od 1. 1912 do
1.	1939 je emigriralo 14,150.000 Evropejcev; vzrok njihovega bega je bila balkanska vojna, ruska revolucija, pregon velikih ruskih mas v Sibirijo.
V drugem razdobju od 1. 1939 do 1. 1945 je zaradi druge svetovne vojne pobegnilo 26,650.000 oseb.
V tretjem razdobju so se pojavili begunci 27,350.000 po številu, to so nemški begunci iz Vzhodne Nemčije, baltski begunci, ukrajinski in poljski begunci, slovaški in madžarski, ki so si jih prizadete vlade med seboj zamenjale ter Arabci v Palestini kot žrtve arabsko-izraelske vojne.
Krmsko korenje in pesa
Si	ju li posejal? Za korenje je skoraj nekoliko pozno, a peso še vedno lahko seješ. Četudi je nisi vsejal doma v vrt, od koder bi jo presadil na njivo, ni potrebno ostati brez te koristne krme. Saj jo lahko
vseješ tudi kar na stalno mesto, kjer jo potem samo razredčiš.
Ti ves, kako tekne tebi in tvojim otrokom v zimskem času jabolko, pomaranča ali kakšna zelenjad. Nekam boljše se počutiš. Enako je z živaljo. Ne smeš je obsoditi, da bo pozimi otepala samo suho seno ali celo slamo. Dodatek otrobi izravna sicer vrednost krme, a ne nadomesti krm-ske pese ali korenja. Ta vplivata na žival poživalno, osvežujoče:	živalim se lepše
svetijo oči, dlaka je bolj nežna, na splošno so živali bolj žive; vse to pa je znamenje zdravja. Pa ne samo to. Krave ti bodo dale več mleka. Ne smeš misliti, da je navadna voda istovredna s sokom krmske pese ali korenja, ker potem bi bila navadna voda tudi istovredna s sokom jabolka, pomaranče. Nor je, kdor tako trdi.
Smatraj tudi žival za svojega prijatelja in skrbi tako zanjo. Imel boš z njo več veselja, pa tudi več dohodka. Zato pa sadi krmsko peso!
PiSčancem posnetega mleka
tako pravi perutninarska praksa. V mnogih državah, se perutninarji že dolgo držijo tega načela, v zadnjem času pa so napravili tozadevne poskuse tudi v Italiji, predvsem v Turinu. Ugotovili so, da so pi-
ščanci do četrtega meseca starosti pridobili mnogo več na teži, če so bili krmljeni z navadnimi mokami premešanimi s posnetim mlekom kot pa če so dobivali isto krmo, a brez mleka in z dodatkom mesnih mok.
Kmet nima nikdar preveč mleka:	saj
mnogo ga doma porabi za lastno prehrano, odviške lahko proda, lahko pa jih tudi posname in maslo proda, posneto mleko pa pokrmi piščancem in mladim pujskom. Zato pa bodi skrb slehernega kmetovalca, da si oskrbi dobro mlečno živino.
Kokošjereja na Japonskem
Japonski zgodovinarji trdijo, da je japonska kokošjereja stara nd 3.000 let. Pred zadnjo vojno je Japonska izvažala jajca in perutnino, med vojno pa je primanjkovala krma in zato se je perutninarstvo sploh zelo skrčilo. Danes se hitro obnavlja, in sicer na popolnoma znanstveni podlagi, s selekcijo ali odbiranjem najbolj dobičkanosnih živali. Predvsem hočejo rediti samo prvovrstne jajčarieo.
Po podatkih za leto 1950 je bilo na Japonskem 3.75 milj. kokošjerejcev, od katerih je redilo 74% do 10 kokoši, 24%od 10 do 50, ostali več kot 50. V celoti so gojili 17 milj. kokoši in vsaka je znesla v srednjem 105 jajc na leto.
Prevladujoča pasma je danes livornška bela, uvožena iz ZDA pod imenom »Leghorn«, ki sama predstavlja nad 2j3 vseh japonskih kokoši. Na drugem mestu je neka domača japonska pasma (Nagoja), z manjšim odstotkom pa so zastopane skoraj vse ostale znane pasme.
Organiziranih je zelo mnogo tekmovanj za najboljše jajčarice. V tem oziru se je najbolj izkazala ravno Leghorn, kateri sledi pasma Rhode Island Red. Leta 1950 je 276 kokosi zneslo 300 jajc v 365 dneh, 3 kokoši Leghorn pa so znesle v celem letu vsaka po 365 jajc, ali vski dan po eno jajce.
Proizvodnja volne
znaša v Italiji nekaj nad 8 milijonov kg letno, to pa že oprane volne. Umazane se nastriže približno dvakrat toliko. Največ se je dobi v rimski provinci, najmanj pa v go-riski, kjer se je nastriže umazane nekaj več kot 1.600 kg (v rimski več kot 1000 krat toliko). V videmski provinci je nastrižejo okoli 65.000 kg.
Zanimiv film
»Sedaj je duhovnik« je naziv barvanemu filmu, ki so ga izdelali patri Svetega Duha. Film prikazuje mladega človeka, ki ga je Bog poklical v duhovniški stan. Do potankosti slika življenje v bogoslovju in podelitev svetih redov. Isti patri so izdelali še en film in sicer iz svojega misijona, ki ga imajo v Afriki.
VEČ MRTVIH KOT ŽIVIH je bilo leta 1951 v devetih velikih ital. mestih, med temi tudi v Trstu. Največ rojstev je bilo v Neaplju, kjer se je rodilo 13 tisoč več nego umrlo. Rim je v tem oziru na drugem mestu z 12 tisoči. Sploh je bilo lani največ rojstev v južni Italiji in najmanj v severni.
PLAVAJOČI SAMOSTAN mislijo zgraditi ob obalah Francije na Atlantskem oceanu. Ladja, na kateri bi bil ta samostan, bi bila vsako leto devet mesecev na morju.
V	tem času bi menihi delili življenj z ribiči in istočasno vršili med njimi dušno-pastirsko službo. Ostale tri mesece v letu bi bila ladja v pristanišču, da se popravijo morebitne okvare in da se nudi možnost redovnikom, da se posvetijo duhovnemu življenju.
Z GORIŠKEGA
Kraški večer v Gorici
PRIHODNJO SREDO 16. APRILA BOMO IMELI PRILIKO, DA POZDRAVIMO V SVOJI SREDI NA POSEBNEM PROSVETNEM VEČERU NAŠE KRAŠEVCE, KI BODO NASTOPILI Z IZBRANIM SPOREDOM, NA KATEREM BO ZA VSA-KOGAR NEKAJ. SODELOVALI BODO ZBORI IZ JAMELJ IN DOBERDOBA. ZAČETEK TOČNO OB 8.30 ZVEČER V MARIJINEM DOMU NA PLACUTI. VSTOP Z VABILI, KI JIH LAHKO DVIGNETE PRI OBEH ZBORIH ALI PRI MOJSTRU KOSIČU V RAŠTELU.
Družinski davek
V	GORICI bodo zopet pregledali tabele za družinski davek in njega višino ponovno določili. To je potrebno, ker se mora tudi Gorica prilagoditi novim ministrskim odredbam, ki določajo, da se mora družinski davek odmerjati tako, da bodo oni, ki več zaslužijo, tudi več plačali.
Odobritve pokrajinskega upravnega sveta
Na svoji seji dne 2. aprila je pokrajinski upravni svet sprejel razne predloge, med katerimi zanimajo naše občine predvsem naslednji: Povišanje pokojnin pokrajinskim upokojencem; prispevek 50 tisoč lir kmetijskemu nadzorstvu za poskuse v obrambi zoper točo. Dalje so odobrili za Doberdob užitnino na uporabo električnega toka ter izplačanje predujmov za električno razsvetljavo v Jamljah in pri Markoti-nih. Za števerjansko občino so odobrili posebno naklado za najbolj razširjenje krajevne pridelke. Za občino Sovodnje so potrdili proračun za leto 1952.
Težave goriškega gospodarstva
Gorica si gospodarsko kar ne more od-pomoči. Ne samo trgovine, tudi veliki industrijski obrati čutijo velike težave. Tako je sedaj prišla v krizo goriška livarna SAFOG, ki zaposluje kakih 600 delavcev. Ker ni dela, so znižali delovni urnik od 48 na 24 ur v nekaterih oddelkih, v drugih od 48 do 40. Intervencija delavskih zastopnikov v Rimu ni rodila zaželenega uspeha.
—	Tudi v predilnicah v Podgori se čuti pomanjkanje dela, čeprav trenutno niso skrčili delovnega urnika. Delavstvo je tamkaj nezadovoljno, ker so delovni pogoji težki, plače pa nizke.
Gorica
Tridnevnica v Gorici, ki jo je imel msgr. dr. Močnik, je priklicala precej ljudi v cerkev sv. Ignacija, vendar še daleč ne vseh onih, ki bi lahko prišli in katerim je bila namenjena. Skupno sv. obhajilo mož in fantov na oljčno nedeljo v cerkvi sv. Ivana je bilo nekaj prav lepega. Kljub temu ne moremo biti zadovoljni, zakaj preveliko takih goriških slovenskih mož in fantov ni prišlo, ki smo jih pričakovali. Možje in fantje, ali je že tako zelo opešala vaša vera ? Kimovčev pasijon, ki so ga med mašo peli, je v vseh obudil pravo razpoloženje velikega tedna. Zato želimo, da bi. se ta navada ohranila iz leta v leto kakor že par let do sedaj.
Dobro pa je uspela tridnevnica in priprava na velikonočno spoved srednješolskih dijakov in dijakinj, ki so v soboto napol-nili cerkvico sv. Ivana.
Štandrež
\ Štandrežu so izvršili cepljenje goveje živine proti slinavki. Cepiti so dali z malimi izjemami vsi gospodarji. Če se ne pojavijo novi primeri obolenja, bodo smeli
Štandrežci z živino na polje prihodnji teden, vendar pa samo v območju svoje vasi. Necepljena živina pa ne sme iz hlevov, dokler ne bo izginila slinavka iz Štandreža.
Sovodnje
Ob veliki udeležbi smo dne 3. aprila spremili k zadnjemu počitku 73 letno gospo Marijo Rojec, vdovo po Francu Rojec, ki je bil na željo občinskih mož imenovan od prefekture za sovodenjskega župana po prvi svetovni vojni.
Pokojna gospa Rojec je bila tudi svakinja pok. gospoda Rojca, tolminskega dekana ter bivšega okrajnega sodnika v Sežani dr. Josipa Rojca.
V	svojem življenju je bila blaga pokojnica vzor krščanske potrpežljivosti in vsako njeno delo je bilo združeno z Bogom.
Zato naj ji On, ki vodi vse naše delovanje. in nehanje podeli večno plačilo v nebesih.
Ostalim v družini naše globoko sožalje!
OPOZORILO
Dospela je 2. in 3. štev. »Duhovno življenje«. Naročniki so naprošeni, da jo dvignejo na upravi »Kat. glasa«, Riva Piazzutta 18.
t
Pavla in Franjo ROJEC se iskreno zahvaljujeta vsem, ki so se v tako obilnem številu udeležili pogreba njune drage
MAME
Sovodnje oh Soči, 3. aprila 1952.
Darovi za sklad L. Kemperla
Delavec iz Gorice 200 lir.
Srčna hvala!
Za SLOVENSKO SIROTI5CE
NN. 680; namesto cvetja na grob Marije Rejec 1500 lir.
Vsem dobrotnikom in prijateljem srčna hvala in zagotovilo molitve in hvaležnosti!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov sklad!
beznijo sprejel,« se je že v polsnu borila za svojo ljubezen.
Pokrepčana se je drugo jutro zbudila. Ptički so že drobili svoj jutranji spev, vonj razcvetelih hijacint je napolnjeval sobo.
Nadela si je najlepšo obleko — tisto, ki je bila Štefanu najbolj všeč — in stopila na ulico. Vsepovsod je cvetela pomlad in njena žejna duša	jo	je	pila kot	opojno
vino. Pozdravljali	so	jo	znanci;	ni jim
zamerila, ko so se sočutno ozirali	za njo.
Samo nasmehnila se je in vsa srečna nadaljevala svojo prvo pomladno pot. Na pobočju hriba je že zagledala Štefanov beli dom. Srce ji je začelo hitreje utripati v radostnem pričakovanju.
Daleč pred njo	se	je	na cesti	pojavil
mlad par. On je držal sklonjeno glavo in ona mu je ves čas nekaj pripovedovala. Jelka je nenadomu obstala.
»Pa ne, saj ni mogoče« — se je skušala tolažiti s poslednjimi močmi. Ona dva pa sta prihajala vedno bliže. Nobenega dvoma ni bilo več. Bil je Štefan v spremstvu mladega nališpanega dekleta.
»Ah, kaj zato, ali ni lahko v družbi mlade deklice?« ga je spet skušala opravičiti v ljubečem srcu. Že sta bila tik nje, tedaj šele jo je Štefan zagledal.
»Jelka, ti tukaj, pa nam nisi nič pisala?« Jelka je z neskončno muko opazila, kako se lovi za besede, kako mu njena navzočnost ni prav nič dobrodošla. Ni našla besed, da bi mu odgovorila. On je spet povzel, takrat že brez zadrege:
»Predstavim ti svojo zaročenko Minko. Veš, v teh letih, ko tebe ni bilo, sem mnogo razmišljal in prišel do zaključka, da si midva nisva namenjena. Bolje je tako, verjemi, Jelka ,pa nič ne zameri, res nisem mogel drugače.«
Jelka je smrtno bleda strmela v njegov obraz, in še ko je ostala sama, je le naprej kot blazna zrla v tisto točko, kjer je malo prej stal Štefan.
»Moj Bog, ali ne bom umrla?« — Samo ta misel se ji je zapičila v srce in rezala v njem vedno globljo rano. Pa se je nenadoma domislila, da se je že nekoč tako spraševala. Da, to je bilo takrat...
S parnikom se je peljala k teti. Parnik je neslišno brzel po morski gladini. Nenadoma strašen tresk in pok... Znašla se je v vodi in njen edini občutek je bil; rešiti se za vsako ceno. Voda okoli nje je postajala vedno bolj rdeča in vsepovsod je videla samo kri, samo kri. Potem se je znašla v bolnici; operacija je sledila
operaciji, vse je molče pretrpela. Po zadnji operaciji je bilo, ko se je g. primarij ljubeče sklonil do nje in ji rekel:
»Jelka, življenje smo ti rešili in tudi vse poskusili, da bi ne ostala pohabljena, a ni se nam posrečilo. Le pogum, prebolela boš tudi to, mladost vse premore...«
Da, takrat je čakala samo še smrt, klicala je noč in dan, a smrt se ji je vedno bolj odmikala. Upanje, ki nikoli ne umre, je znova zaživelo v njenem srcu. Mladost je premagala vse, da, mladost in ljubezen.
A sedaj ? Komu naj podari svojo mladost, komu vse te prekipevajoče sile ljubezni? Ali naj jo vrže v svet, da se bodo stepli kot lačni psi?
»Moj Bog, moj Bog!« je v smrtnih mukah jecljala. Ni videla sonca, ne pomladi, v strašno črno noč se je pogrezala njena duša.
*
»Charitas Cristi.« Ohstala je pred visokimi obokanimi vrati in prebrala napis na njih. Trudno se je nasmehnila, kot bi srečala starega znanca. Skozi temo in vihar jo je srce varno vodilo do mirnega zavetja. Ah, da, saj tu je bil nekoč njen drugi dom. Tu je med sirotami, sama sirota brez mame, preživela vsa otroška in zgodnja
dekliška leta. Pozvonila je na vratih. Sestra Matilda ji je odprla... Isti nagubani obraz, iste oči, dobre in mile.
»Jelka, kako sem srečna, da te zopet vidim. Takoj pokličem sestro ravnateljico. Ah, kako bo iznenadena!« Z drsajočimi koraki je odhitela po dolgem hodniku.
Iz vrta sem je prihajalo veselo ščebeta-nje otrok, vmes glasni klici redovnic. Jelka jih je le mimogrede slišala, vse njene misli so bile drugje.
Vrata so se počasi odprla.
»A, sestra Terezija!« Kot bi bila njena mama, se ji je vrgla v objem in izbruhnila v krčevito ihtenje. Sestra Terezija je pustila, da se je izjokala, nato je Jelka sama začela pripovedovati. Ko je končala, ji je sestra Terezija ljubeče dvignila glavo in ji pogledala v oči.
»Jelka, in zato si obupala nad življenjem? Bojiš se, da bi svoje ljubezni ne imela komu dati ? Pridi, otroci bodo veseli, da te spet vidijo. Vidiš, prav te dni iščem nove učiteljice za svoje najmlajše. A iščem predvsem nekoga, ki bi jim dal ljubezni, te bolj pogrešajo kot pa kruha.« Tako ji je govorila sestra Terezija, ko sta po tihih samostanskih hodnikih stopali proti vrtu.
Sestra Terezija je plosknila z rokami:
»Otroci, Jelka je tu!«
Na mah je utihnilo ščebetanje, prekinili so igranje in se spustili v dir proti sestri Tereziji in Jelki.
»Jelka - ... Mama!« so jo pozdravljali starejši otroci, ki so že pred tremi leti bili v sirotišču. Stegovali so proti njej od igranja zamazane ročiee in so bili vsi srečni, da jih je Jelkina roka pobožala.
Drugi otroci, ki je niso še poznali, so stali v ozadju in si niso upali blizu. Jelka se jim je približala in zdajci zapazila med njimi malega triletnega dečka, ki je stegoval proti njej obe roki. Z grozo je zapazila, da sta mu obe roki v zapestju okrnjeni. Kot bi se pred njo odgrnila težka zavesa, je na mah spoznala vso ničnost svojih solz; postalo jo je sram pred tem nedolžnim bitjem, ki so mu bila že de-tinska leta zaznamovana s trpljenjem, zapečatena za vedno.
Sklonila se je k malemu in ga vzela v naročje. Nato ga je dvignila visoko v zrak soncu in vetru v poljub in še kot sveto daritev svoje mladosti, ki je našla svoje odrešenje v otrokovem smehljaju.
Zora
S TRŽAŠKEGA
Slovenska krščanska socialna zveza v Trstu
VOŠČI ČLANOM, SOMIŠLJENIKOM IN PRIJATELJEM BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ.
Velika izbirka vseh vrst kuhalnikov plin, elektriko, les in premog, najbolj; in hladilnice na led - Najlepši dariln umetniške keramike, stekla in kristala	in štedilnikov na plin, tekoči lih znamk - Električne hladilnice i predmeti, servisi iz porcelana, Prvovrstni posrebreni pribor in z nerjavečega jekla-Vse za gostilne, bare, dom in kuhinjo.
KERŽE TRST - TRG SV. IVANA 1 (Piazz VOŠČI VSEM SVOJIM CENJENIM ODJA	
	PLAČILNE OLAJŠAVE o S. Giovanni) - TEL. 50-19 MALCEM VESELO VELIKO NOČ!
BUFFET PRI JOSKOTU
TRST Via Ghega štev. 3
voS6l vsem svojim gostom, prijateljem in znancem, vesele velikonočne praznike pri dobri kapljici pristnega   istrskega in bridkega vina.___________
N
O
P|
MANUFAKTURNA TRGOVINA Via Rastello 3 - Gorica
N
Vesele in srečne velikonočne praznike želi vsem svojim cenjenim odje-|^j malcem in se še v nadalje priporoča.
POZOR!
Tabor Slovencev v Bazovici
Pcvci!
V ti velikonočni ponedeljek 14. aprila bo ob 15. uri v Bazovici na mestu mučeniške smrti padlih junakov
PRVI TABOR ZA OBRAMBO SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA
katerega priredijo vse politične skupine tržaških Slovencev.
Naj ne bo pevca in pevke, ki se ne bi udeležil tega tabora in sodeloval pri nastopu združenih pevskih zborov.
Pevci, udeležite se pevskih vaj ,ki so napovedane po sedežih prosvetnih društev! Zbori bodo izvajali sledeče pesmi:
1. A. Hajdrih - Morje Adrijansko,
2. H. Volarič - Eno devo le bom ljubil in
3. F. Venturini - Bazoviška.
Pevci, zavedajte se, da bomo z našo pesmijo povzdignili ta mogočen slovenski Tabor in mu dali slavnosten značaj. Nasvidenje v Bazovici!
Slov. hrv. prosvetna zveza (ul. Roma 15) Slovenska prosveta Slovenska prosvetna Matica
Rop v cerkvi na Škofijah
V torek 2. aprila so neznani roparji udr-
li	v cerkveno zakristijo na škofijah ter odnesli iz omure nekaj denarja, žepno uro in še druge stvari — vse last župnika č.
Nekateri so nasproti materinski govorici brezbrižni, za materinsko besedo ne občutijo nobene ljubezni. Njihovo načelo (princip) je: »Deutsch oder slowenisch — ganz gleich!« (nemško ali slovensko — vse enako). Nemec ne bo nikdar rekel, da mu je nemško ali slovensko
—	vse eno, vse enako. Vsak Nemec ljubi in spoštuje svoj narod in svojo materinščino. Tudi nemški redovnik, ki se je odpovedal svetu, družini, premoženju — se ni odpovedal svojemu narodu. On ljubi svoj nemški narod bolj kot vsak drug narod. In svojo nemško govorico bolj nego vsako drugo govorico.
Meseca novembra 1. 1913 je imel zdravnik dr. Aigner po rodu Bavarec, v Celovcu in v Beljaku proti-lurška zborovanja. Nasproti so mu stopili trije bogoslovni profesorji iz Celovca. Med temi tudi jezuit dr. Michael Gatterer. In ta učeni profesor in redovnik je izjavil med svojim govorom v Beljaku 11. novembra 1913.:	»Auch ich bin ein Deu-
tscher und liebe meine Nation (tudi jaz sem Nemec in ljubim svoj narod ).<f
Za Slovenca pa naj bi bilo: »deutsch oder Slovvenisch — ganz gleich (nemško ali slovensko — vse enako)? —
Nekateri pa gredo celo tako daleč, da prezirajo in zaničujejo svojo slovensko materinsko govorico in svoj slovenski narod.
O njih moramo reči, da ne vejo, kaj delajo. Mar naša materinska govorica ni lepa?
Na Golovici pod Svinjo planino je mnogo let pastiroval Švicar g. Myn-der. Mnogo zaslug si je pridobil za Golovico in ga je občina pri njegovem odhodu izvolila za častnega občana. On pozna germanske, romanske in slovanske jezike (vsaj slovenščino). Govori nemško in francosko, laško in angleško. Im kaj ta gospod pravi o slovenščini t On pravi, da je slovenščina (pa bodisi pismena slovenščina ali pa slovenska narečja) zelo lep jezik. To pravi Švicar, ki se razume na to, kateri jezik je lep in kateri ne. On pravi, da je slovenščina tako mehka, tako sladka, tako zvočna, tako bogata na samoglasnikih (» so siiss, so weich, so vokalreich, so klangvoll«). To so dobesedno njegovi izrazi.
In mi naj bi bili do tega lepega
g. Frana Šibenika.
V ponedeljek 7. aprila so zopet neznani zlikovci — verjetno isti - udrli s ponarejenimi ključi v cerkev čez dan. To pot so pa, z razliko od 2. aprila, cerkev onečastili s tem, da so zlili konjak in likerje v blagosovljeno vodo kropilnika, zdrobili v prah dve sveči pri glavnem oltarju in še druge v eni izmed spovednic, v kateri so pustili tudi pod blazino tri steklenice konjaka, od katerih je bila ena do polovice polna. Ena steklenica je nosila etiketo tovarne likerjev v Kopru. Poleg tega je bila cerkev — zlasti ob kropilniku precej opljuvana in po njej so bili raztrošeni tudi cigaretni ogorki. Zanimivo je, da se cerkev nahaja prav v bližini barak, kjer je nastavljena C. P.
V obeh primerih gre prav gotovo za pro-vokatersko dejanje, ki je pa vse obsodbe vredno. Upamo, da bo policija neznane zlikovce prijela in jih z vso strogostjo tudi kaznovala.
Prehod iz cone B
Od nedelje zjutraj dalje je izhod iz cone B prepovedan vsem mladeničem in mladenkam do 18 leta starosti. Vzrok temu ukrepu je popolnoma neznan. Verni le, da ga izvajajo jugoslovanski obmejni stražniki s strogostjo, ki je samo njim lastna.
Ne ve se do kdaj bo ta najnovejši ukrep veljal. Vemo samo to, da je na ta način prizadetih veliko mladih ljudi, ki bi morali — po nujnih opravilih — v cono A.
jezika, ki ga nam je Bog dal, brezbrižni; mi naj bi ta lep jezik celo prezirali in zaničevali? Ali se ne pravi to prezirati in zaničevati darove božje? Ali nima prav Slomšek, ki takega človeka primerja zmedenemu pijancu, ki zlato in biser v blato potepta ?
Lepota naše materinščine je že en razlog, da ji ohranimo zvestobo in da jo spoštujemo in ljubimo. Imamo pa še druge razloge in to so etični ali nravstveni razlogi.
Profesor Spirago govori v svojem Ljudskem katekizmu, da je naša e-tična (nravstvena) dolžnost, da ljubimo svoj narod in svojo materinščino. Etika (nravoslovje). to je zadeva vere. Spirago pravi, da stori etično napako, kdor je nasproti svojemu narodu in svoji materinski govorici brezbrižen, ali kdor celo za-laji svojo pripadnost k svojemu narodu.
In podobno je rekel genialni dr.
Vsakovrstno pohištvo:
SPALNICE, JEDILNICE, KUHINJE
ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI
\
VSAKO DELO. - POROŠTVO ZA DOBER NAKUP. - TOVARNIŠKE CENE. - DELO SOLIDNO. - DOMAČA TVRDKA.
Janez Ev. Krek, ko je 1. 1908 govoril na slavnostni akademiji slovenskih bogoslovcev v Celovcu. Rekel
je:
»Jezik (materinski), pravijo, je samo občevalno sredstvo. In vendar vedo, da je zvezan z mojim srcem, zvezan z vsakim dihljajem mojim, z najlepšimi spomini mojega življenja. V tem jeziku sem prvič pozdravil svojo mater, zvezan je s trenutki veselimi in žalostnimi mojega življenja. Ni mrtvo sredstvo kot denar v kupčiji. — Svojemu narodu smo dolžni kot svojim staršem: ljubezen in hvaležnost, spoštovanje in pomoč. — Kakor je moja dolžnost spolnjevati zapoved:	Ne ubijaj!
Spoštuj očeta in mater! — ravno tako je moja dolžnost, da ljubim svoj narod. To je etično.«
Tako dr. Ev. Krek. Besede, vredne, da bi se jih na pamet naučil vsak pripadnik našega naroda!
Kaj pa sledi iz tega ?
Najprej sledi iz tega, da se naše mile materinščine ne smemo sramovati. Božji dar je in božjih darov se ne smemo sramovati. Še manj smemo ta božji dar prezirati ali zaničevati.
Nadalje: dolžni smo našo materinščino ohraniti in gojiti. Nekateri so za to čisto mrzli in brezbrižni, da bi gojili našo drago materinsko govorico. To ni prav. Naj se vsakdo potrudi — če se v šoli ni tega naučil — da bo znal slovensko brati. Kako žalostno je, če je toliko mladih ljudi, ki so hodili po osem let v šolo, pa pravijo: »Ne znam slovensko brati!« Tako jih je ogoljufala šola, da jih še slovensko brati ni učila.
Nadalje je etična ali nravstvena dolžnost staršev, da naučijo otroke slovensko. Res je rekel Hitler, oz. njegov režim:	»Sprich deutsch mit
den Kindern — Govori z otroki nemško!« A, hvala Bogu, Hitlerjev režim je izginil. Starši, naučite otroke slovensko! To je vaša etična dolžnost!
Gojimo našo materinščino! Ne sramujmo se je! Naročajmo in berimo slovenske knjige. Vse to smo dolžni naši dragi materinščini.
Ohranimo stare šege in navade! In k tem spada tudi, da ohranimo svojo staro, lepo slovensko materinsko govorico!
»Naš tednik - Kronika«
Slovensko Alojzij e višče
Vodstvo vošči vsem družinam gojencev in vsem dobrotnikom zavoda blagoslovljene velikonočne praznike, polne notranjega veselja in srečne zadovoljnosti. Obenem pa zopet prosi prijatelje našega zavoda, da bi se pogosto spominjali naših dijakov in jih z darovi podpirali.
Za vzdrževanje revnih dijakov so prispevali:
Akademski klub »Gorica« 2000: gdč. Ir. 1000; N.N. iz Gorice 5000; N.N. 500 lir.
Tovarna pohištva Tel. 32
PRINČIČ
KRMIN
Cormont prov. Gorica
Podjetniki, trgovci,
I INDUSTRIJALCl, IN ZASEBNIKI,
AGENCIJA
CELERITAS
Vam prihrani
na času in denarju in vam preskrbi trgovske, uradne in kazenske informacije, vsakovrstne potne liste, kakor tudi potne liste za brezdomce, potrdila o bivanju, pojasnila in nasvete o prijavah na podlagi zakona Vanoni, ter izpolnjevanje tozadevnih obrazcev, vsakovrstne prošnje kakor tudi prevode v tuje jezike, v najkrajšem času.
TRST - ULICA TORREBIANCA ŠT. 29 - TELEFON 64-78
Trgovina čevljev 99Alpina”
v Gorici - Corso Verdi 34
si dovoljuje opozoriti svoje cenj. odjemalce na nove dohode krasnih pomladanskih čevljev,
ki so izstavljeni v njenih izložbah na Korzu.
POZOR I	POZOR	!
Spomnite se na svojce v Jugoslaviji in Jim *a veliko noč pošljite velikonočno darilo po tvrdki
CITRUS
IMPORT-EXPORT Lastnik Aleksander Goljevšcek
TRST, UL. TORREBIANCA 27 - TEL. 2-44-67
Pošiljamo vse vrste živeža! limone! pomaranče in razno drugo blago.
TISKARNA BUDIN
GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18
doščL soojim. cen}, klijentom. La prijateljem oesete oellkoivočne pca^aifce
^Oesele in. scečne oetlficmočne pca^nifee o»em »Dojim odjemalcem ^ell, tec se. o nadfltj® pcipocoča
TERPIN FRANC
TRGOVINA JESTVIN ŠTEVERJAN
Vesele in srečne velikonočne	if_____
praznike želi vsem svojim ce-	*■■■■
njenim obiskovalcem ter se v STEVERJANU
priporoča v nadalje, znana	—----------------
Spoštujmo in ljubimo
materinsko govorico
Iskrena hvala! Bog povrni!
		
1 ■	M	AGAZZINI TRST-Corso 1 ■■■ ■ 	
1	D	EL CORSO Tele«. 29.043
I	)EŽNI PLAŠČI - velika izbira vsakovrstnih izgo-	
topljenih jopičev, hlač, po najugodnejših cenah.		
	
	Vesele in scečne oetilionočne pcajnike osem gnojim članom doščI 		— ©dGoc ^Kmečke ^Delaoske Soe^e n Šfeoecjanu. 			”