gasilo delavcev v vzgoji, '*obraževanju in znanosti ^ovenije, Ljubljana, J*' oktobra 1985 — št. 14 — ,rJj< letnik XXXVI uko' ,lcef n i2‘ je'i pot1 Op is«1 /aci (O)-' 12 (01 iz otroškega sveta : ičlt' telf • Da bi se imeli vsi ljudje fadi ^ Da ne bi bilo nikoli več vojne, • Da bi vsi otroci sveta lahko bodili v šolo • Da bi vsaj v tednu otroka vsi otroci bili srečni • Da bi imeli mladi več možnosti za ustvarjalno delo , • Da bi živeli srečno s starši •n da bi se starši več ukvarjali z nami, • Da bi se z učitelji dobro ra-*umeli • Da ne bi bili preveč obre-nienjeni s šolskimi obveznostmi • Da bi imeli veliko prijateljev • Da bi tudi jutri sijalo sonce Osmošolci Osnovne šole D. Bordona, Semedela pri Kopru drl OB TEDNU OTROKA »Otroci in družbeni razvoju i i ni- ti« iC ga ot >6 ij« i« pt ..-rč: Prvi ponedeljek v oktobru je svetovni dan otroka. V Jugoslaviji mu namenjamo še posebno pozornost, saj smo vse dejavnosti, povezane s tem dnem, prenesli na ves prvi oktobrski teden. Tako pri nas že od nekdaj govorimo le o tednu otroka. Letošnji teden otroka je od 7. do 13. oktobra. Generalna skupščina Združenih narodov je že leta 1979 določila tri osrednje teme mednarodnega leta mladih — 1985: Sodelovanje — Razvoj — Mir, vsaka od teh pa vsebuje svoje sporočilo. Geslo letošnjega dne otroka izvira iz programa mednarodnega leta mladih in opozarja, da je treba bolj kot doslej povezati otroke, mladino in odrasle, saj otroci in mladina veliko pripomorejo k razvoju skupnosti, v kateri žive in odraščajo. V mednarodnem letu je torej treba nameniti vso pozornost mladini in okoliščinam, v katerih ta živi, posebno zato, ker želijo mladi sami bolj zavzeto sodelovati v družbenem življenju in pri oblikovanju in sprejemanju pomembnejših odločitev. Zato naj bi imela tema letošnjega svetovnega dne otroka naslov: Sodelovanje v družbi. Zveza organizacij za vzgojo in skrb za otroke Jugoslavije jo je prilagodila našim družbenogospodarskim razmeram in naši zasnovi družbene skrbi za otroka ter jo poimenovala: OTROCI IN DRUŽBENI RAZVOJ. V letošnjem tednu otroka namenimo posebno pozornost akcijam, s katerimi bomo izboljšali celotno družbeno skrb za otroke: v ta namen spodbujajmo in uresničujmo' akcijske programe. ki nam bi pomagali izboljšati življenjske razmere otrok in mladine. Pri uresničevanju teh programov naj bolj kot doslej‘sodeluje tudi mladina v krajevnih skupnostih, v družbenih organizacijah, športnih in rekreativnih društvih in drugod. Tako bo lahko enakopravno z odraslimi spreminjala družbeni položaj otrok in mladine v naši družbi. V tednu otroka moramo posebej opozoriti tudi na tale cilj: v prihodnje bomo otrokom omogočali, da sami povedo, kaj menijo o težavah pa tudi o težavah odraslih v svojem okolju. Zato naj otroci bolj kot doslej sodelujejo pri raziskovanju posameznih vprašanj svojega okolja, jih po svoje opišejo in pokažejo, kako naj bi jih. po njihovem mnenju rešili. Akcije naj predlagajo sami. saj bodo potem v njih tudi raje sodelovali. Če je le mogoče, izpeljimo večino akcij, namenjenih otrokom, skupaj z njimi! Zato je tudi vodilo letošnjega tedna otroka nekoliko drugačno, kot smo ga bili vajeni doslej: pomeni namreč premik od dejavnosti za otroke k dejavnostim z otroki. Smo v letu, ko na vseh ravneh — od krajevnih skupnosti do republike in na vseh področjih — od gospodarstva do kulture oblikujemo in sprejemamo srednjeročne načrte do leta 1990 in dolgoročne načrte do leta 2000. V njih mora najti svoje mesto tudi zahteva, da je treba zagotoviti otrokom in mladini možnosti za njihov celostni razvoj. Zato moramo v krajevni skupnosti, v občini in v republiki sodelovati pri načrtovanju celotnih programov, ki omogočajo ustvarjanje ustreznih razmer za zdrav telesni in duševni razvoj otrok in mladine. Teden otroka je priložnost, da ocenimo svoje delo in razmislimo. kaj smo storili za razvoj in srečo naših otrok in s tem tudi za našo prihodnost, in česa še ne. Vprašati se . moramo, kakšne možnosti ustvarjamo zanje — starši in družba, da bodo lahko ustvarjalno pomagali razvijati našo družbo in zrasli v srečne ljudi. Med drugim preberite • NE ODRASLIM NE OTROKOM NI LAHKO, str. 2 • OBLJUBLJAMO VEČ, KOT JE MOGOČE? str. 2 • KAKO PRIPRAVLJAMO NAŠ JUTRI? str. 3 • OB NASTAJANJU NOVEGA SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA, str. 3 • SKUPNA ODGOVORNOST ZA PRIHODNOST, str. 4 • PRIHODNOST ZAHTEVA DRUGAČNO ŠOLO, str. 5 • PRVA UČITELJSKA MATURA V SLOVENIJI, str. 11 Otroštvo, ujeto v trikotnik Otrok naj ostane otrok tudi tedaj, ko je že šolar. Ne govorimo mu kar naprej, da je zdaj konec igranja in neumnosti, da je šola resna stvar, in ne slikajmo mu kar naprej, kaj vse ga še čaka. Pomagajmo mu, da se bo veselil svojih sedanjih dosežkov, in ne slikajmo mu nenehno le ovir, ki jih bo moral premagovati in premagati v naslednjih razredih, na naslednjih stopnicah do poklica, službe, odraslosti. Vsaj malo mu poskušajmo pomagati, da se bo dobro počutil v sedanjem trenutku, s sedanjimi uspehi, da bo lažje premagoval tudi sedanje poraze in padce, se naučil pobrati in jo mahniti naprej. Nikar se, za božjo voljo, ne naprezajmo, da bi si že ob prvih šolskih korakih prizadeval zgolj in samo za neko daljno prihodnost. !n ne vtepajmo mu nenehno v glavo, da so danes časi hudi, da bo jutri še hujše. Nikoli ni bil za nobeno generacijo njen čas ne lahek in ne dober, v vsakem se je bilo treba bojevati in tepsti, v vsakem so bili ljudje tudi poraženi. Tudi svet otrok ni bil in ni mil in blag, nič drugače ni in ne viharipo njem kot v našem odraslem svetu. V vsakem času so otroke zaznamovali odrasli; dom in starši, šola in učitelji, sosedje in znanci. In tudi vrstniki, s katerimi se ni bilo vedno prijetno loviti in skrivati, saj se, kot je nekoč nekdo dejal, »zmeraj, v vsakem času najde kakšen jedelpoma-ranča, kakšen oslovski kot in izključevanje«. To je bilo in bo. A gre tudi za drugo: »za možnosti, za odprtost in na vse vetrove in v vse smeri, da se mladost izživi in izbere poti svojim nagnjenjem. in svojim možnostim.« Z.a to gre. In tudi za to, da bi se vendar že enkrat prenehali tako vztrajno zazirati z nostalgijo, z grenkimi občutki o izgubljeni idiličnosti v minule čase. V čase, ki so bili — kar na pamet to govorimo — vsaj za otroke lepši, boljši, mirnejši. Prav nič niso bili lepi ti časi, tudi za otroke ne. Žal smo dokaze za potrditev tega začeli zbirati dokaj pozno. In današnji čas — o katerem govorimo, kako jegrob, surov, odtujen, nepregleden, onesnažen s potrošniško miselnostjo, pohlepom in kdo ve kakšnimi »madeži« še vse — je ta čas res tako zelo drugačen od včerajšnjega, je res glavni krivec, da se v njem (če se) vse bolj rahljajo vezi in odnosi med starši in otroki, med ljudmi nasploh? Mislim, da o tem sedanjem hudem ali kar nemogočem času zelo preprosto lahko rečemo: čas pač, ki ga imamo, saj drugega ne moremo izbirati. Lahko pa ga ljudje napravimo znosnejšega, bolj sprejemljivega, če že ne boljšega. Tudi za otroke, za šolarje. Tudi s tem, da iščemo možnosti, jih ne zamolčimo, možnosti za odprtost na vse konce in v vse smeri. Se te možnosti današnjega otroštva širijo za več otrok, za vse nadarjene, za izjemne po nagnjenjih, sposobnostih? Bojim se, da ne. Preveč reči kaže na to, da je naš edini cilj povprečje. Otroštvo je izjemen čas v človekovem življenju, ki ga oblikuje za zmeraj - - ah ne terja torej tudi izjemne pozornosti? Po šolah nekje bogu za hrbtom srečujemo otroke, nič manj bistre od mestnih otrok, pa si mislimo, kaj vse bi bilo lahko iz njih; pa v isti sapi že tudi vemo, da bo mnogo možnosti zamrlo, obtičalo, medtem ko bodo drugod v srečnejših okoliščinah rinili dalje manj nadarjeni, rinili in pririnili komaj do povprečja. In so tudi v mestnih šolah bistri in iskri, ki jih prezremo, in malo ali celo nič ne storimo, da bi stopili korak dlje od povprečja. Otrok, šola in starši so trikotnik, ki je izredno pomemben; morali bi ga obravnavati le kot tesno povezano in prepleteno celoto. Kolikokrat se hote ali nehote zapletemo v pogovore, v katerih izražamo bolj ali manj ostra stališča o tem, kolikšen delež imata pri oblikovanju učenca šola in družina. Stališče je marsikdaj odvisno od naših povsem osebnih izkušenj, bodisi v vlogi staršev ali vzgojiteljev. Slabe izkušnje s šolo marsikaterega od staršev prepričajo, da je šola »glavni krivec« vseh težav, ki jih ima otrok sam in starši z njim. Po drugi strani pa niso redki vzgojitelji, ki trdijo, da šola ne more »delati čudežev«, če starši ustrezno vzgojno ne vplivajo na otroka. Vsak ima po svoje prav, še zlasti, če upoštevamo njegove osebne izkušnje. To pa seveda ne pomeni, da je najbolj pametno, če vsak vztraja pri svojem. Od družine in šole, od odnosa med njima je namreč odvisno, ali bomo razvoj učenčeve osebnosti in njegovo pridobivanje znanja usmerili pravilno ali nepravilno. Prav z enakopravnim pogovorom in odnosom učitelja in staršev si lahko zagotovimo enotnost vzgojnih vplivov, skupno odpravljanje morebitnih težav. Žal pa se pogosto dogaja, da starši skupaj s svojim otrokom prevzamejo vlogo »učenca«, ki zgolj posluša učiteljevo mnenje o otrokovem vedenju in doživljanju v šoli, pri tem pa sam niti ne poskuša sodelovati. Že za prvim vogalom pa tolažijo otroka in sebe, da bomo pač vsi skupaj malo potrpeli, saj bo prihodnje leto drug učitelj. Učitelj že, kaj pa starši? Teh ne moreš zamenjati z novim šolskim letom. Vse preveč je otrok, ki živijo z občutkom, da jih tovarišice ne marajo, da se jim godi krivica z občutkom, da jih tovarišice ne marajo, da se jim godi krivica prav zato, ker so se starši odtočili, da bodo delali» red« doma, učitelji pa v šoli. Vsak po svoje, vsak prepričan, da ima prav. KATARINA LA VŠ Šola za starše, CZNG, Ljubljana 1985 KAKŠNA BO PREDŠOLSKA VZGOJA V PRIHODNJEM OBDOBJU Obljubljamo več, kot je mogoče? Na prvi seji v novem šolskem letu je izvršni odbor Skupnosti, vzgojno-varstvenih organizacij SR Slovenije razpravljal o standardih, normativih in merilih, po katerih naj bi nadalje načrtovali in uresničevali predšolsko vzgojo. Predstavniki vzgojno-varstvenih organizacij smo ugotavljali, da poteka naša dejavnost v občinskih skupnostih otroškega varstva še vedno v zelo različnih razmerah. Standardi in normativi za družbeno vzgojo in varstvo predšolskih otrok, ki jih je izdelala Skupnost otroškega varstva Slovenije leta 1982 — čeprav so minimalni, še marsikje niso doseženi. Ponekod so zdrav-stveno-higienske razmere precej slabše, kot bi morale biti, vrtci nimajo ustreznih vzgojnih pripomočkov,_v oddelkih je preveč otrok, pa tudi vzgojiteljic in varušk ni dovolj. Posledica tega so različne ekonomske cene za storitve vzgojno-varstvene organizacije, ki jih občutijo starši pri plačilu oskrbnine. Odpravil naj bi jih Samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic, po katerem naj bi plačevali starši stroške vzgoje in varstva enako glede na višino dohodka na družinskega člana, in sicer največ 35 % od tega. Čeprav je sporazum še veljaven, pa lahko iz množičnih občil zvemo, da občine različno upoštevajo sporazum, zato tudi starši različno prispevajo k ekonomski ceni oskrbnine za otroka v vzgojno-varstveni organizaciji. Osebni dohodki delavcev v vzgoji in varstvu se zelo razlikujejo. Te razlike pa naj bi odpravil Samoupravni sporazum o skupnih izhodiščih in nekaterih osnovah za razporejanje čistega dohodka in za delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo delavcev osnovnih šol, organizacij za usposabljanje, vzgojno-varstvenih organizacij ter glasbenih šol, ki bo veljal za vse delavce v vzgoji in izobraževanju. Žal tudi nanj že predolgo čakamo, čeprav smo Republiškemu odboru Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti pravočasno poslali pripombe k osnutku, ki je bil v javni obravnavi. Čeprav še veliko vprašanj ni rešenih, smo že pred odločitvami, zapisanih v Samoupravni sporazum o usklajevanju planov Skupnosti otroškega varstva v SR Sloveniji za obdobje 1986—1990 in Samoupravni sporazum o temeljih plana skupnosti otroškega varstva v občinah; trdna podlaga za oba dokumenta pa morajo biti dogovorjeni standardi, normativi in merila. Če se nas ob kopici dokumentov lotevata zmedenost in negotovost, da se bomo odločili za nekaj, kar nam ni povsem jasno, ali če mnogi o nekaterih predlogih drugače razmišljamo, naj se nam to ne šteje v zlo. Ne gre le za to, kako se bo pisalo delavcem, ki delamo v vzgoji in varstvu otrok, posledice dobrih ali slabih odločitev bodo občutili predvsem otroci. Vsi dokumenti razvoja naše dejavnosti poudarjajo, da se bo kakovost vzgoje v prihodnjih letih zboljševala. Nekateri časnikarji dostikrat preveč kritično ocenjujejo naše delo, ne da bi odkrivali vzroke slabše kakovosti, na katere velikokrat ne moremo vplivati. Dovolj dolgo opozarjamo na težave, ki spremljajo naše delo. Žal se naših sestankov ne udeleže prav tisti povabljeni, ki bi nam lahko pomagali najti boljše rešili r ; i- L ■ f jl.SVvj ’ ‘5^, tve. Včasih se v razpravi o kakem problemu preveč čustveno razvnamemo, zavoljo tega nas nekateri ne vzamejo dovolj resno. Tako se nam je zgodilo tudi spomladi leta 1981; tedaj smo na Skupščini Skupnosti otroškega varstva Slovenije z velikim notranjim odporom pristali na Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o najvišjem dopustnem številu otrok v oddelkih vzgojno-varstvenih organizacij ter o spremstvu otrok (Uradni list SRS, št. 16/81) —natančneje — o spremembah tistega, ki je izšel v dolgo pričakovanem Zakonu o vzgoji in varstvu predšolskih otrok avgusta leta 1980. Pravilnik iz leta 1980 je določal najvišje dopustno število otrok 24 — gotovo na strokovni podlagi, Pravilnik o spremembah pa je določil najvišje dopustno število 30 — z dodatkom, da je treba upoštevati pedagoška in zdravstvena načela, prostorske možnosti vzgojno-varstvenih organizacij ter standarde in normative, določene v Skupnosti otroškega varstva. Da je bilo treba zaradi pomanjkanja prostora še do nedavnega vrtce polniti prek normativa 24, je razumljivo. Ni pa razumljivo, da so danes, ko se število otrok v nekaterih vrtcih zmanjšuje, igralnice prazne, medtem ko je v oddelkih največ otrok, kolikor je mogoče. Problem je bolj zapleten, kot je videti na prvi pogled. Ker temelji izračun ekonomske cene na številu otrok na oddelek, kadrovskih normativih in določenih materialnih in režijskih stroških, dogovorjenih v Skupnosti otroškega varstva, si vzgojno-varstvena organizacija ne more na svojo roko privoščiti manjših skupin, saj bi to zaradi organizacije dela zahtevalo tudi več delavcev. Če ugotavljamo, da je danes v dnevni vzgoji in varstvu v nekaterih občinah več kot 50 % otrok (v republiki 48 %) — to presega odstotek zaposlenih žensk — in da se število otrok v vzgo jno-var-stvenih organizacijah zaradi različnih vzrokov zmanjšuje, lahko pričakujemo, da se bodo prezasedeni oddelki postopno sproščali. S tem se bodo po eni strani zboljševale razmere za bivanje otrok in vzgojno delo, povečali pa se bodo stroški. Če bomo vse to pokrivali z enako ekonomsko ceno, ki je bila izračunana za največje število otrok na oddelek ali po realizaciji, bomo lahko zadovoljili le najnujnejše potrebe, zmanjšale se bodo možnosti za obnavljanje vzgojnih sredstev, prizadeto bo ustrezno nagrajevanje delavcev. Na čem torej temeljijo napovedi za izboljšanje kakovosti predšolske vzgoje? Kako bomo prišli iz začaranega kroga, ki ga zapirajo omejene ekonomske možnosti, na katere smo se sklicevali tudi prej, ko so bile razmere dosti boljše, kot so danes. Hkrati ko obljubljamo, da se bo predšolska vzgoja razširila na vse otroke od tretjega leta, je v resnici takole: omejena ekonomska cena narekuje, koliko otrok naj bo v oddelku, delavcev, ki opravljajo vzgojno-varstveno delo je čedalje manj, zaradi zviševanja tržnih cen se stroški naše dejavnosti nezadržno povečujejo. Vse to pove, kako težko je pričakovati, da se bo kakovost naše dejavnosti kaj dosti zboljšala. ANA * ČETKOVIC VODOVNIK ' siAfDr . >o r i Ne odraslim ne otrokom ni lahko Pogovor s predsednico Skupnosti otroškega varstva Slovenije NADO BULC Prav je, da se še posebno letos, ob mednarodnem letu mladih, vprašamo, kakšne so življenjske razmere in okoliščine, v katerih živi in se oblikuje rod prihodnjega stoletja. Težko je reči, kako bomo lahko v tem težkem času ustrezno poskrbeli, da bodo naši otroci zdravo in srečno rasli; vedeti moramo, da vsega ni mogoče zmeraj reševati s prostovoljnim delom in dobro voljo. Da bi bolje predstavili celostno problematiko predšolske vzgoje in vse, kar jo zadeva, smo zaprosili za pogovor predsednico Skupnosti otroškega varstva Slovenije Nado Bulc: • V zdajšnjih zaostrenih gospodarskih razmerah se čedalje bolj slabša tudi položaj družbene vzgoje in varstva predšolskih otrok: v nekaterih vzgojno-varstvenih organizacijah ukinjajo posamezne oddelke, marsikateri vrtec so celo zaprli, ponekod pa vrtci ne morejo sprejeti vseh otrok, ki bi jih starši radi vpisali. Kaj povzroča taka neskladja in kje je po vašem mnenju izhod iz kritičnega položaja družbene vzgoje in varstva otrok? — Zaostrene gospodarske razmere se zrcalijo v vseh družbenih dejavnostih, ne samo v vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Čeprav v nekaterih vrtcih ukinjajo posamezne oddelke, ne moremo reči, da so razmere v tej dejavnosti kritične, saj je v vzgojno-varstvenih organizacijah čedalje več otrok. Leta 1984 je bilo v vzgojno-varstvenih organizacijah 78.244 otrok, to je 2820 več kot leto poprej. Tudi letos je otrok več, kot jih je bilo lani. Ob tem ko se število na novo rojenih otrok zmanjšuje, se torej veča zanimanje staršev za družbeno vzgojo in varstvo. Res pa je, da se nekatere soseske starajo in da se tam vrtci praznijo. Res je tudi, da imamo premalo jasličnih oddelkov, zato bomo morali v prihodnje nameniti temu več družbene skrbi. Izhod iz tega položaja je v zdajšnjih zaostrenih gospodarskih razmerah prav v razvijanju družbeno organiziranega družinskega varstva. # Kako lahko pomaga Skupnost otroškega varstva Slovenije in koliko lahko narede občinske skupnosti otroškega varstva, da bi se to pomembno področje nadalje razvijalo ali da bi vsaj ohranilo doseženo raven? — Skupnost otroškega varstva Slovenije lahko pomaga predvsem s svojimi strokovnimi nasveti in usmeritvami pri organiziranju in izpeljavi posameznih dejavnosti v občinskih skupnostih. Le-te pa bi morale temeljiteje preučiti razmere in potrebe v svojih okoljih. Pripraviti bi morali kar se da pester izbor vzgojnih programov za okolja, v katerih je premalo otrok ali kjer je premalo zanimanja za dnevno varstvo. Te programe bi morali čim bolj približati otrokom, tako da staršem, denimo, ne bi bilo treba voziti otrok iz odročnih zaselkov in krajev, temveč bi vzgojitelji prihajali k otrokom. V mestih je seveda drugače. Menim, da nas čaka še veliko dela, če hočemo v vzgojno delo z najmlajšimi zajeti čimveč otrok iz odročnih vasic, zaselkov in s hribovitih območij. • Varstvene družine so ena uspešnih oblik vzgoje in varstva. Povejte, prosim, koliko jih imamo zdaj v Sloveniji, kakšen je njihov položaj in koliko lahko rešujejo kritične razmere na tem področju? — Žal ne vemo, koliko otrok je v varstvenih družinah, če v to varstvo štejemo tudi tisto, ki ga imenujemo »črno«. V družbeno organiziranem varstvu pa imamo danes le 934 otrok v 134 družinah in to je premalo. Namesto da bi se to število povečevalo, se zmanjšuje. Leta 1983 je bilo v Kočevju v taki obliki varstva 56 otrok, zdaj je ta dejavnost povsem zamrla. Močno se je zmanjšala tudi v Ljubljani, Kranju, v Litiji, Mariboru in v Novi Gorici. So pa tudi kraji, kjer se ta oblika varstva krepi, kot na primer v Novem mestu, Tržiču, Slovenski Bistrici in v Velenju. Položaj varstvenih družin ali natančneje — varušk ni zavidanja vreden. Težave nastajajo predvsem zaradi njihovega delovnega časa, saj vemo, da delajo skoraj ves dan. To pa je zelo naporno. Ta problem bi najbrž morali reševati tako, da bi varuška .dobila pomoč zjutraj ali popoldne. Ob tem bi bilo treba preusmeriti del varušk in seveda tudi denarja. Tako bi varuškin delavnik skrajšali na normalno število delovnih ur (danes traja tudi 12 ur in več!). S tem ko bi se izboljšale delovne razmere, bi se gotovo hitreje povečalo tudi število varstvenih družin. Tudi tisti del bi bilo v družini več otrok. To pomeni, da bi morali vsak primer, kjer se pojavijo socialne podpore ob obeh zaposlenih starših z dvema otrokoma, posebej obravnavati. Vprašati bi se morali, zakaj delavec v svoji delovni organizaciji dobiva namesto osebnega dohodka — socialno podporo. Njegov osebni dohodek, ki ne zadošča za preživljanje družine, pa je prav to.V takih primerih naj bi delavcu omogočili, da bi opravljal bolj zahtevno in višje vrednoteno delo, mu dali ustrezne možnosti za dokvalifikacijo, prekvalifikacijo ali pa bi ga došolali ob delu. Če delovna organizacija tega ne bi zmogla ali želela, ali če delavec tega ne bi zmogel iz zdravstvenih ali podobnih razlogov, naj bi prejemal dodatek k osebnemu dohodku v svoji delovni organizaciji. Ne razumem, zakaj lahko nekatere delovne organizacije zmanjšani dohodek (ki nastane zaradi tržno nezanimivih proizvodnih programov, zavoženih naložb, slabe organizacije dela ali tega, da imajo preveč režij- družinskega varstva, ki zdaj še ni družbeno organiziran, bi morali preučiti in uvrstiti tako, da bi izboljšali delovne razmere varušk v teh družinah; pripravili naj bi ustrezne izobraževalne programe, zagotovili svetovalno službo in pedagoški nadzor, pa tudi primerno denarno pomoč, ki bi jo namenili organiziranemu varstvu. Tako bi lahko precej izboljšali kritične razmere, ki nastajajo pri varstvu otrok do treh let. Tem vprašanjem moramo nameniti v prihodnje veliko pozornosti, zlasti tam, kjer v jaslih ni dovolj prostora. Hkrati bo treba na republiški ravni rešiti tista vprašanja, ki zavirajo razvoj te dejavnosti. In končno: gre tudi za nekatere zelo stroge in neživljenjske zahteve v predpisih inšpekcijskih služb o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati varstvene družine, da lahko opravljajo svojo dejavnost. • Vsaka peta slovenska družina prejema neko obliko socialne pomoči. Povečala se je tudi družbena pomoč staršem pri plačevanju vzgojno-varstvenih storitevi Ali menite, da so vsi ti socialni »popravki« primerna rešitev iz težav ogroženih družin? — Menim, da je prav v otroškem varstvu zalo pomembno to, da so družine z najnižjimi prejemki (v takih je več kot 10.000 Otrok) oproščene plačila za varstvo otroka. Veliko vprašanje pa je, ali so vsi ti socialni popravki primerna rešitev iz težav ogroženih družin. Prepričana sem, da bi oba zaposlena starša morala zaslužiti s svojim delom toliko, da bi lahko normalno preživljala dva otroka. Socialna podpiranca bi smela postati le zaradi daljše in resnejše bolezni ali invalidnosti ali pa če skih delavcev) nadomeščajo tako, da najprej razvrednotijo proizvodno delo. Le-to pa je pogosto kvalificirano, naporno in zdravju škodljivo. S takšnim varčevanjem pri osebnih dohodkih se pridni delavci včasih znajdejo v kategoriji socialnih podpirancev, za katere naj skrbi družba. To je huda pomanjkljivost, ki bi jo morali odpraviti. • Nenehno poudarjamo, da je delo najvišja vrednota in da ga je treba ustrezno nagrajevati. Ob tem ko se je položaj učiteljev nekoliko izboljšal, pa še zmeraj ni primerno ovrednoteno odgovorno delo vzgojiteljev. Kdo bo reševal njihove gmotne težave? — Da bi moralo biti delo najvišja vrednota, o tem radi govorimo, v praksi pa se to, žal, vedno bolj oddaljuje od načel. Ne mislim samo na položaj vzgojno-izobraževalnih delavcev, ampak nasploh, saj je delo normirano predvsem v proizvodnji. Kako ga nagrajujemo, sem že povedala. Kar zadeva vrednotenje dela vzgojiteljev, menim, da je dobro vzgojno delo z otroki zahtevna in odgovorna naloga, ki bi jo morali mnogo-primerneje vrednotiti. Čeprav smo že letos - tako naj bi bilo tudi v naslednjih letih — namenili sorazmerno več denarja za osebne dohodke vzgojiteljev, žal, ostajajo nekatera vprašanja še zmeraj nerešena. Gre predvsem za to, da smo se odločili za tako povečanje osebnih dohodkov, ki izhaja iz neizenačenih začetnih osnov. Tisti, ki so zaostajali že prej — med temi pa je bilo otroško varstvo najbolj prizadeto — bodo ta zaostanek v preteklosti še zmeraj občutili. Menim, da bi morali prenehati z indeksiranjem in poiskati taka merila, ki bi V ^1 n Dav zagotavljala stvarno začel L osnovo za povečevanje oseb%a dohodkov — tako kot velja Igj nekatere druge družbene dej* nosti. Tudi sami bi morali' let storiti, ko sprejemamo merila *a delitev osebnih dohodkov. N« smeli pozabiti, da ne more enako nagrajen vzgojitelj, ki pri delu razdaja, in tisti, naaj i ^ terim se nenehno pritožujGfij starši in otroci. Žal to raje sp(i gledamo zaradi neke čudne so darnosti. eHc žfa ( • V razpravi so tri razlit' fet predloga o trajanju poro# škega dopusta in nadomes*1 osebnega dohodka v tem ča* |if( Katere so njihove bistvene z11 ng čilnosti in katera izmed teh jeti vašem mnenju, boljša? Ali j P novi predlog spodbudil slov* ske družine, da se bodo odloč' za več otrok? Ki tiljia tu '"i Ih — Prva različica poni( zdajšnjo rešitev — 246 dni 100-odstotno nadomes druga predvideva 365 dni P Jri rodn iškega dopusta in 100-° stotno nadomestilo za 246 dni nadaljnje dni pa le 75 odstotk nadomestila. Po tretji razlit' bt; naj bi ob enoletnem dopn* ®ls uveljavili tudi 100-odstotno 11 domestilo. Druga in tretja ra? čica predvidevata, da bi se ra/ rilo število upravičenk do dn1 bene pomoči za nego in varsl’ otrok. Prejemale naj bi ga študentke, učenke v usmerjen* izobraževanju in tiste, ki išč* prvo zaposlitev. Katera razliČ* je boljša, presodite sami. OdW J tev, da bo porodn iški dopust tl jal odslej eno leto, verjetno več sporna. Javno mnenje dozdajšnja razprava v občin® c kažeta, da je ta zahteva ta* močna in splošna, da bi se težko upirali. Ob tem pa vej darle ostaja resno vprašanj kako v dokaj težkih gospod/ skih razmerah izpeljati preh* tako, da ne bi bil preveč boleč, novost terja združevanje pjj cejšnje vsote denarja, ki ga moralo prispevati združeno d' 8ta k\ vij gc ki za 'je Ti its ki zn 1 sa Zato je predlagano, naj prehod omilili s kombinacij druge in tretje različice tako bi v prvih dveh letih znašalo # domestilo za podaljšani del # pusta 75 odstotkov. P< tl Pi el že Se Zr “i di g< b, Pi | ki 0i Pomislek, da bi to ogrozilo ^ cialno varnost nekaterih por# -ji nic, je odveč. S samoupravni g! sporazumom o socialnovarstvij ^ n ih pravicah zmeraj zagotn' ta Ijamo družbeno dogovorjc11, raven socialne varnosti sleh*j nemu, ki je — po dogovorjei merilih — do nje upravičen. ‘ bo tako podaljšani porodn$ dopust spodbudil slovenske d? žine, da bi se odločale za vi otrok, je danes težko predvidd To je le eden od ukrepov, J ^ lahko pripomore k temu. Stot1' bo treba še marsikaj. Gre za da so razmere, v katerih se Z< otroci rojevajo in živijo, taks# ir sl# 5 _______ j. tr# „ takšne načrte gospodarskega 1 da terjajo veliko truda in poslH t, vse družbe: sprejeti je tr#j ofl P socialnega razvoja, ki bodo za;,, j( tavljali čimbolj izenačene niCj p nosti za razvoj in življenje vsj $| kega otroka. i v i c F • Novi načrti se pripravlj/i' o tudi na področju otroškega z stva. Kakšne novosti prinašaj* u n — O novostih sva že vel^J ^ govorili. Morda bi omenila Rs f to: prav zdaj si prizadevamo d* seči, da bi izboljšali in popestf ^ vsebino zavitka, ki ga dobi nov* rojenec. Vsebino zavitka najr ^ prilagodili potrebam otrok , staršev. Predvideno je tudi, # ( bi se postopno povečevalo ŠK ( vilo ur v mali šoli. t Pogovor pripravila: i TEA DOMINKO s Kako pripravljamo naš jutri ? ^ razgibano življenje šol v začetku šolskega leta se vključuje tudi .oprava o nekaterih temeljnih dokumentih, ki bodo določali naše živ-Knje in delo v naslednjem petletnem obdobju. Iz kupa osnutkov naj ,jjVedem le nekatere: Osnutek družbenega plana SRS za obdobje ^88-90, osnutek samoupravnega sporazuma o temeljih plana Izo-faževalne skupnosti Slovenije, osnutki samoupravnih sporazumov o .^eljih načrta občinskih izobraževalnih skupnosti, program ukrepov a sanacijo osebnih dohodkov v usmerjenem izobraževanju, osnutek lotnih osnov standardov, normativov in meril za vrednotenje pro-s^ttiov vzgojno-izobraževalnih storitev. 0 vsakem dokumentu seveda v tem sestavku ni mogoče na široko spravljati, zdi pa se mi prav, da glede na vroče pomladanske mesece *se ne ohlajeni september, ko so šolski kolektivi obravnavali nadvse sol a°strene razmere v srednjem šolstvu, spregovorimo nekaj več o pro-pnm ukrepov za sanacijo osebnih dohodkov v usmerjenem epobra-eyanju in o osnutku enotnih osnov standardov, normativov in meril a vrednotenje programov vzgojno-izobraževalnih storitev. Glede ha pMj zaostrene razmere v srednjem šolstvu bomo tudi v t""' ■•»zmiš-B«ju namenili pozornost prav njim. S>1 lej3 b li ' ■ila N« e t ki d S uj3 in sp'; dič* od« esd čas ^ zt nro9ram ukrepov [^Ponuja zadovoljivih jed li >V'i ^uPŠčina Izobraževalne oC" yllPnosti Slovenije je sprejela julijski seji program ukrepov a sanacijo osebnih dohodkov v Sirierjenem izobraževanju, ^jub morebitnemu dobremu airtenu tistih, Jci so pripravljali j p Program, in delegatov obeh zbo-' °v skupščine, da bi s progra-pomagali urediti nezado-,0‘jivo stanje v usmerjenem izo-jaževanju, s tem dokumentom is° cjosegii bistvenega. Te-I eljna ugotovitev programa, da zdajšnji nezavidljiv položaj astal »zaradi velike podcenjenosti vrednotenja dela delavcev Usmerjenem izobraževanju in jaterialnih stroškov«, zbledi ob .ruitvi, »da je predvsem jzhaja-l°c iz dejanskega stanja z racio-alizacjjo vzgojno-izobraževal- .1 Programov, zlasti tistih sesta-U ai, ki določajo pogoje za nje-Sovo izvedbo, mogoče doseči us-'aditev z materialnimi mož-nn^ustmi in s tem ustvariti pogoje tal r?realno vrednotenje dela učite-3 ievv in materialnih stroškov«. ei|*akšna trditev nakazuje, da snierjeno izobraževanje lahko arsamo uredi svoj položaj, brez - .Unanje podpore, ker je pač č.1 auiO' ustvarilo takšne razmere. °dcenjenost prihaja torej od a13 Preveliki . ^.^ega razkošja, zaradi e‘ja po čezmernem večanju ob-eSa in ustvarjanju ugodnih ra-^Uer. Če naj bi delavci v sred-Jem šolstvu delali z normalno , e'°vno obveznostjo — to' pa je „1 Kotovo pogoj za kakovost dela — d*’ D| Po ugotovitvah v programu Pmrebovali okoli še 25 odstot-°v novih delavcev. Posledica: >s«! ®Sebni dohodki delavcev v sred-ro^ šolstvu bi še bolj zaostajali, vil! 10 je prav gotovo res. Iz pro-tv< ®rarna razberemo, da bi v sred-ta'| "Jem šolstvu lahko našli rešitev jgji ako, da bi ob enaki vsoti denarja , [,£( 'Uanjšalivzgojno-izobraževalne er* Pr°grame za približno 25 % pa bi A l^uli delavci ob normalni de-lisl 0vui obveznosti normalno vred-jr« H®1600 delo. Vemo. da se to ne storiti in da rešitve tako ne da ^memo iskati. Reforma srednjega usmerje-t,ega izobraževanja je iz nekaj hotnih izobraževalnih progra-_ Ulov dala več kot sedemdeset šm j!0v'h (toliko jih namreč izvajanj J110) in znotraj tega še dva- do etj ^fat toliko smeri. Vse to in še a I "ac*aljnja delitev učencev v sku-' igsj p,ne —po spolu, zaradi različnih m ^e2l^°v, zaradi varnosti učencev ,6*j Pr’ Praktičnem delu itd. — je _ rahovito zapletlo organizacijo J ^gojno-izobraževalnega pro-pesa in vse skupaj tudi podražilo, ijiil r,zuajmo. da se v tej zamotani ^r8anizaciji da najti tudi luknje J a lahek zaslužek. Predlagani Krepi nakazujejo nekatere 0Zn°sti za racionalizacijo v or-; j.^aciji; to bi morda nekaj po-' vnil0, gotovo pa položaja ne bi ^1°. Nekaj teh predlogov vse-uiejo tudi že osnutki standar-0v in normativov. ijj v^r°gram ukrepov nadalje na fli čel; '|£ V,p'Su v prvi razred, hkrati pa že 'i- Vaj« S v J«, na moramo spoštovati na-a družbenega dogovora o dolsV prvi razred, hkrati pa Pušča, da je treba v posamez-' krajih iskati specifične reši- J-Prav zaradi takšnih posebnih tešite s, , -v smo kršili dogovor že do-eJ> zdaj pa se v ukrepih spet od- ločamo; da bomo to še naprej počenjali. Zelo izvirna je trditev v programu, naj bi »z zmanjšanjem deleža sredstev za administracijo v normativih in ceni storitev zaustavili širjenje administracije«. Administracija se širi zaradi dejavnikov zunaj šole, ne pa zaradi šol samih. Kako značilno je za nas, da vedno iščemo krivdo drugje, kot v resnici je! Zlahka ugotovimo, da to, kar se brez škode lahko naredi znotraj zdajšnjega sistema in organ i-zacije srednjega šolstva, kaj malo pripomore k izboljšanju neugodnega »gmotnega stanja. Gmotni položaj usmerjenega izobraževanja lahko reši le večja udeležba usmerjenega izobraževanja v narodnem dohodku; tf pa že nekaj let vztrajno pada Zakaj nočemo v program ukrepov zapisati tega? Ni sporno, da lahko k zboljšanju nezadovoljivega položaja usmerjenega izobraževanja nekoliko pripomoreta sprejem in tudi uveljavitev novih standardov, normativov in meril, ki so prav zdaj v obravnavi. Kaj prinašajo novi standardi, normativi in merila? V sedanji razpravi o enotnih osnovah standardov, normativov in meril za vrednotenje vzgojno-izobraževalnih programov slišimo tudi pripombe, da osnutek ne prinaša nič novega, in celo trditev, da je skrajno zanič. Zadovoljen bi bil, če bi veljalo to zadnje, saj bi pomenilo, da so sedanji normativi in merila bistveno boljša, in pa tudi to, da zadovoljivo urejajo gmotni položaj, vzgoje in izobraževanja. Ah res? Ob standardih, normativih in meriljh, ki so v obravnavi, je treba poudariti dvoje: — Nihče ne trdi, dašo rešitve v osnutku najboljše. Vsaka za celotno slovensko šolstvo boljša rešitev bo gotovo našla mesro v končni obliki tega dokumenta. • — Normativi in merila sama po sebi seveda ne bodo rešila položaja v šolstvu; to bo doseženo šele z določitvijo cene storitev, ki je v osnutku meril že nakazana. Komisija, ki je pripravila osnutek standardov, normativov in meril za vrednotenje programov vzgojno-izobraževalnih storitev, je imela pri svojem delu v mislih predvsem tele cilje: • K zdaj veljavnim standardom, normativom in merilom, ki smo jih preskušali prva štiri leta reformiranega srednjega šolstva, so dali posamezniki, šole, skupnosti šol itd. več pripomb. Vse pripombe naj bi obravnavali enkrat in z enotnih vidikov; to ježe dalo prve spremembe, ki so upoštevane v sedanjem osnutku. • Osnova, ki naj bi bila podlaga svobodni menjavi dela, naj bi bile res le enotne osnove standardov, normativov in meril, torej res samo tisto, kar je enotno vsem programom in usmeritvam. Resnično specifiko usmeritev in programov naj bi obravnavali v okviru pisov — tem pa je treba dati možnosti —gmotno podlago — da ro počno. Ta cilj je gotovo precej daleč od nekaterih zahtev sedanje razprave, kp želijo ponekod imeti skoraj vse normirano in biti posebej nagrajeni ža vsako dejanje. V razpravi slišimo mnenje, da je treba posebej stimulirati poprave pisnih izdelkov, razredne ure, dodatke za delovne izkušnje itd. Takšne zahteve nastajajo zaradi skrajno podcenjenih storitev, zato iščejo izvajalci vse možnosti, da bi povečali dohodek. V komisiji pa je prevladalo stališče, da je treba vzgojno-izobraževalne programe pravilno ovrednotiti in dati storitvi pravo ceno, izvajalci pa naj potem po svojih merilih nagrajujejo delavce, ki program izvajajo. • Tudi v šolah moramo ravnati gospodarno, zato je treba oblikovati take standarde in normative, ki-bodo zagotavljali ■kar najbolj učinkovito organizacijo. Sedanji standardi in normativi so ob razdrobljenih programih in smereh res dopuščali tudi neracionalno organizacijo, ki je zmanjševala že takd skromno vsoto denarja. Osnutek standardov in normativov upošteva nekatere ukrepe iz programa ukrepov za sanacijo osebnih dohodkov v usmerjenem izobraževanju. Slišimo pripombe, da so predlogi v osnutku glede tega precej restriktivni: to se bo pokazalo v kakovosti dela v šoli. Ce bi bilo to res, bo popravek vsekakor utemeljen. • Z normativi, standardi, merili — predvsem pa z uveljavitvijo vsega tega v praksi, bomo morali ustvariti možnosti, da bo dobilo vzgojno-izobraževalno delo vrednost in ceno, ki jo po svoji vlogi v družbi mora imeti. • Temeljno izhodišče naj bo dejstvo, da mora že sprejeti program vzgoje in izobraževanja dobiti ustrezno ceno, za vsak nov dodatni program pa mora biti na voljo tudi dodaten denar. Prenehati moramo z dosedanjo prakso, da smo v okvir nekih limitiranih sedstev spravili prav vse ne glede na to, ali so za to možnosti ali ne. Tak tipičen primer je bila reforma srednjega šolstva, ko smo v že sprejete plane 1981-85 opravili znatno dražje programe — čeprav so nosilci reforme povsod poudarjali, da novi sistem ne bo dražji. Posledica tega je bila, da smo to šolstvo do skrajnosti osiromašili. Prejšnje načelo — da je treba vzgojno-izobraževalnemu programu dati ustrezno ceno, da ne bomo več samo naglašali, da so storitve podcenjene — bo mogoče uresničiti le z večjo udeležbo vzgoje in izobraževanja v narodnem dohodku. To bi morali doseči prav z novimi planskimi dokumenti. Čas za uresničitev je nadvse primeren, naš gospodarski položaj pa gotovo nekoliko manj. Vzporedno z zahtevo po realnem vrednotenju vzgojno-izo-' braževalnih programov in z njimi povezanih storitev pa se enako močno poudarja odgovornost vseh dejavnikov za izvajanje programov. Če je neko delo ustrezno vrednoteno, mora biti tudi opravljeno v skladu s standardi in normativi. To terja polno odgovornost samoupravnih ip poslovodnih organov šole, Zavoda SRS za šolstvo in Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kultu-ro. • Merila za vrednotenje materialnih stroškov poskušajo vsaj nekoliko — za nekatere stroške upoštevati sprotne tržne cene (ogrevanje, električna energija, voda); to določa načelno tudi Zakon o svobodni menjavi dela. Tako bi vsaj del stroškov objektivizirali, da ne bi bilo včasih že prehudih očitkov med posameznimi vrstami šol. Merilo za drugi del materialnih stroškov, investicijsko vzdrževanje, naj bi bila uporabna površina. Tudi to bo odpravilo razlike med šolami. Res pa je, da je vprašanje, ali je standardza uporabno površino na oddelek najbolj objektivno opredeljen in ali so dodatni materialni stroški (predvsem pogonska energija, porabni material za praktični pouk in vaje) povsem natančno odmerjeni. O tem drugem delu, o dodatnih stroških za izvedbo pouka, pote- ka raziskava, ki naj bi na podlagi objektivnih kazalnikov prikazala resnične (dejanske) materialne stroške za posamezne vrste šol. © Novi normativi in merila naj bi enotno obravnavali in vrednotili tiste naloge in storitve, ki so lahko enotne za vse vrste šol. Na primer: delo čistilke, delo v računovodstvu, delo administracije itd. se bistveno ne more razlikovati na osnovni, srednji ali visoki šoli. Cena energije, vode, čistil je za vse vrste šol enaka. Precejšen napredek Določila v, osnutku enotnih osnov standardov, normativov in meril za vrednotenje programov vzgojno-izobraževalne dejavnosti pomenijo nedvomno pozitiven premik pri urejanju gmot- nega stanja šol oziroma vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Ne glede na pomanjkljivosti, ki so v sedanjem osnutku enotnih osnov standardov, normativov in meril za vrednotenje programov vzgojno-izobraževalne dejavnosti, lahko ob upoštevanju prej navedenih ciljev ugotovimo, da osnutek le pomeni znaten napredek. Posebej smemo poudariti predvsem tri stvari: — postaviti hoče racionalno organizacijo šole in z njo zagotoviti vso odgovornost pristojnih dejavnikov za uresničevanje programa v skladu s standardi in normativi; aktualno — glede na vrednost enostavnega dela poskuša stvarno ovrednotiti delo delavcev v šoli in zagotoviti tako gibanje dohodka kot v gospodarstvu; — objektivizirati poskuša materialne stroške in jih ovrednotiti z dinamiko gibanja cen na trgu. Če bo cena dela in storitev, ki izhaja iz normativov in meril, upoštevana v temeljih planov za obdobje 1986-90, lahko trdimo, da bo postalo šolstvo enakovredna sestavina celotnega združenega dela. VALENTIN PIVK OB NASTAJANJU NOVEGA SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA Nekaj se vendarle premika Čeprav se v tej deželi sklepa veliko samoupravnih sporazumov, najbrž na tem mestu ni treba posebej pojasnjevati, za kakšen sporazum gre. Opustimo torej dolgi naslov in govorimo o stvari taki, kot je — brez rokavic. Preveč z navdušenjem ni bil pričakan. Imamo sporazume, veliko sporazumov, nihče nas ne vpraša, če jih v praksi spoštujemo ali ne. Neposredno nam tudi ta ne obeta nič posebno novega, prav gotovo pa ne več denarja in boljših osebnih dohodkov. Zakaj torej razburjati ljudi in stopnjevati slabo voljo slabo plačanih delavcev v vzgojno-var-stvenih organizacijah, v osnovnih šolah, v organizacijah za usposabljanje in v glasbenih šolah na Slovenskem. Pa še ob koncu šolskega leta, ko smo že vsi z živci na koncu in je škoda vsakega dneva blagodejnih počitnic. In končno: predlog prihaja od našega sindikata, ki mu glede na naše (ne)blagostanje že tako ne kaže preveč zaupati. Šalo na stran. Živahne razprave so s svojo kritičnostjo — ne glede na smotrnost ali nesmotrnost predlaganega sporazuma ali njegovih posameznih določb — z vso ostrino pokazale na nekaj sicer že znanih, toda v morju splošnega negodovanja o (resnično) slabem materialnem položaju našega šolstva bolj ali manj zakritih žgočih vprašanj o oblikovanju in delitvi dohodka in sredstev za osebne dohodke v naših organizacijah. Takih vprašanj načelne pa tudi bolj praktične narave je kar precej. Želel pa bi opozoriti nanje in povedati svoje skromno mnenje, kako bi jih bilo mogoče in nujno reševati — kolikor zadevajo predloženi sporazum in samoupravno prakso pri oblikovanju in sprejemanju samoupravnih aktov v naših organizacijah. Najprej o dveh načelnih vprašanjih. Odkar sta sprejeta Ustava in Zakon o združenem delu, ponavljamo in prisegamo, da je izobraževanje enakovreden in enakopraven del združenega dela. Na splošno se misli, da neuspešno, predvsem zato, ker materialni položaj šolstva ni zadovoljiv. Nekaj se vendarle premika, pa če to opazimo ali ne. Eden od teh premikov je tudi akcija Zveze sindikatov, naj se na vseh področjih delavci dogovorijo in medsebojno uskladijo skupna izhodišča in nekatere osnove za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke. To pa je pomembna zadeva, čeprav nekateri menijo, da sploh ni bistvena, saj bi po njihovem mnenju pozornost sindikata morala veljati predvsem temu, kako pridobivati več sredstev in izenačiti osebne dohodke delavcev v vzgoji in izobraževanju. Skupna izhodišča in osnove — med njimi zlasti metode vrednotenja dela in razmerja posameznih vrst del ih nalog do enostavnega dela —• so verjetno nujen in nepogrešljiv pogoj za to, da bi dosegli toliko želeno enakopravnost družbenoekonomskega položaja v vzgoji in izobraževanju. Treba je seveda skrbno presoditi, ali' so ponujena izhodišča ustrezna in sprejemljiva (ne samo za nas, temveč tudi za delavce vseh drugih področij dela). Nikomur pa ne bi pomagalo, če bi odklanjal stvari, ki so za večino delavcev že dolgo časa stvarnost, čeprav marsikdaj tudi trda. Nikomur tudi ne more biti prizaneseno z resnico, da so osebni dohodki odvisni od ustvarjenega dohodka, če se nočemo pogrezniti v lažno varnost birokratske prisile in proračunov pod modrim varuštvom države. Tu in tam žal naše razprave (objektivno) povečujejo nostalgijo po državnih plačah, ki sicer nikjer na svetu niso ravno blesteče (vsaj učiteljske ne), povečini pa poleg bolj ali manj udobnega preživetja zagotavljajo vsaj to, da sosed ne bo imel groša več kot mi. Poenotene osnove in izhodišča, kot jih ponujajo v celotni Zvezi sindikatov Slovenije uveljavljeni sporazumi, so seveda preširoke, dabi jih lahko »prepisali« v samoupravne akte organizacij, ne da bi izdelali konkretna merila za delitev sredstev za osebne dohodke v vsaki organizaciji in še posebej ne brez tenkočutne demokratične razprave ob sprejemanju teh aktov. Tu je položaj protisloven. V organizacijah z razvitim posluhom za samoupravno demokracijo, kjer so merila za delitev sredstev za osebne dohodke presojali zlasti po tem, koliko pripomorejo k delovni zavzetosti posameznikov in h kakovosti njihovega dela, se očitno tudi doslej niso zavzemali, da bi jim kdo od zunaj predpisoval vse podrobnosti. Številne podrobne določbe dosedanjih sporazumov se v praksi niso izvajale, podpisniki pa tudi niso čutili, da bi morali to ugotoviti in ukrepati proti »kršilcem«. Mnogi pasi želijo prav nasprotno (to je mogoče čutiti tudi iz razprave o novem sporazumu), da bi dobili čimveč obveznih skupnih podrobnih določb (če.že ne kar »vzorčnih pravilnikov« o delitvi osebnih dohodkov), ki bi ne samo »prihranile delo« pri oblikovanju lastnih rešitev, ampak tudi utišale razprave v naših organizacijah in zagotovile večino po preprostem receptu: Če ne sprejmemo — prvega ne bo osebnega dohodka. Drugače si je res težko razlagati, da je (kljub temu da bi novi sporazum omogočal veliko večjo samostojnost posameznih organizacij pri oblikovanju konkret- nih meril o delitvi sredstev za osebne dohodke — in s tem tudi možnost, da obdržijo sedanja merila, dokler se z njimi strinjajo) največ kritike, zlasti iz osnovnih šol, namenjene prav temu, da se »že spet« hoče nekaj spreminjati. Na tem mestu ne kaže razpravljati o določbah Zakona o združenem delu ter o pravicah in obveznostih, ki jih ta nalaga delavcem v vsaki organizaciji združenega dela pri oblikovanju poli-, tike delitve dohodka in osebnih dohodkov. Pripomnim naj samo to, da tako kot povsod drugod, tudi na našem področju ne bo mogoče doseči urejenih medsebojnih odnosov, če ne bo odgovornost delavcev samih za politiko in merila za delitev sredstev za osebne dohodke v svoji organizaciji povsem jasna in nedvoumna. Sklicevanje na neke določbe »od zgoraj«, ki presegajo skupno dogovorjene osnove, žal pogosto vodi v manipuliranje z ljudmi. Sporazum se v zasnovi sicer skuša izogniti temu, da bi bil prepodroben, je pa vendarle še zmeraj pod pritiskom zahtev po »enotnih rešitvah« in bi bilo najbrž boljše, če bi po javni razpravi iz njega kaj izpustili. Naj se mi ne šteje v zlo, če ob koncu tega »načelnega razmišljanja« dodam še neko izkušnjo. Kljub navidezni enakosti opravil in nalog.se naše delo glede na okolje in njegove potrebe, glede na notranjo organiziranost in tudi po kadrovski sestavi in slogu, dela posamezne organizacije ter možnosti za pridobivanje dohodka, vendarle razlikuje. Enakost meril v različnih razmerah (pogojih) ni nič bolj funkcionalna (pa tudi ne bolj moralna) kot njihova neenakost ob enakih pogojih. Veliko pomembnejše pa je, da se o merilih za delitev sredstev za osebne dohodke delavci v organizaciji kar najbolj sporazumejo. Rešitve drugih nam pri oblikovanju teh meril lahko pomagajo, ne morajo pa biti niti prisila niti izgovor. Sporazum dejavnosti pa naj bi bil akt samoupravljalcev, s katerim se ti dogovorijo o nujnih skupnih osnovah; zato je v njem lahko samo to, kar je nujno za primerjavo rešitev in za uveljavitev splošno sprejetih načel gospodarjenja z družbenimi sredstvi. »Priročniki«, iz katerih lahko izbiramo tisto, kar nam v danih razmerah najbolj ustreza, so seveda koristna in praktična stvar, so pa nekaj drugega. Kakšni so bili rezultati vsesplošnega poenotenja — to pa je posebna tema. V razpravi o sporazumu se poudarjeno pojavljajo številna znana vprašanja. Med temi je le malo takih, da bi jih lahko reše- Nadaljevanje na 4. strani dogodki novosti Nekaj se vendarle premika Nadaljevanje s 3. str. vali v tem sporazumu. Poudarjena so zlasti tale: • — Delež osebnega dohodka na podlagi minulega dela. Največ je pripomb, da bi morali imeti poenotena merila za vso republiko — torej ne v odvisnosti od dohodkovnih gibanj v ožjih družbeno-političnih skupnostih — v občini, kot se predlaga. Prav tako je bolj ali manj skupna zahteva, naj bo ta delež večji (večina predlogov okoli 20 do 25 % OD), zgornja meja pa naj se doseže že s 25 leti službe. O tem problemu bi vsekakor morali razpravljati znotraj Zveze sindikatov, saj zadeva najmanj vse delavce družbenih dejavnosti. Škoda je le, da se vse pripombe izogibajo dejstvu, da bi povečanje tega deleža pomenilo hkrati zmanjševanje deleža za sprotno delo, s tem pa tudi sorazmerno zmanjševanje osebnega dohodka mlajših delavcev. Tudi morebitno povečanje cen storitev za ustrezen znesek ne bi v bistvu ničesar spremenilo (celotni osebni dohodki starejših delavcev bi se ob nespremenjenem delu pavečali bolj kot pri mlajših). Ta stran stvari pa v kolektivih (in tudi v sindikatu) najbrž ni dovolj preučena, posebno glede tega, kaj bi taka opredelitev pomenila za mlajše delavce. Tudi ti bi morali povedati svoje mnenje o taki spremembi. Pri tem seveda ne gre toliko za »pravičnost« kot za učinek, ki bi ga tak ukrep imel na kakovost dela. Pripomniti je treba, da je problematiko ustreznosti ali neustreznosti pokojninskega sistema mogoče reševati le v njegovem okviru, ne pa po ovinku skozi »minulo delo« v zadnjem desetletju dela. Številne so zahteve, naj bi metodologija vrednotenja del in nalog upoštevala kot. eno od meril »alternativno izobrazbo« pri delih, kjer se poleg delavcev z zakonsko zahtevano stopnjo izobrazbe pojavljajo tudi delavci z višjo stopnjo izobrazbe od zahtevane. Šporazum sicer rešuje to vprašanje (na način, kr ga je kot ustreznega ocenilo tudi ustavno sodišče) v sklopu vrednotenja kakovosti dela, vendar mnogi s tako rešitvijo niso zadovoljni. Terja se avtomatizem, celo vnaprej, za primere, ki se bodo šele pojavili (vzgojiteljice). Čeprav ni mogoče zanemariti utemeljitev, ki se navajajo (poudarja se zlasti večja skrb organizacij za pridobivanje delavcev z višjimi stopnjami strokovne usposobljenosti), bi bila taka odločitev nedvomno za mnoge sporntPne glede na to, da bi jo morali — če bi želeli, da bi obveljala — uveljaviti tudi v vrednotenju cen storitev. Take rešitve bi bile pravno problematične, saj ne kaže prezreti, da je tudi ustavno sodišče sprejelo ‘Svoje sicer pozitivno stališče do vrednotenja take izobrazbe le ob nagrajevanju po kakovosti dela, torej ne kot nekaj, kar se ne ujema z uveljavljenimi načeli. Veliko nesporazumov nastaja tudi ob opredeljevanju obsega del pedagoških delavcev in 42-urnem delavniku; sporazumu zamerijo tudi, da je opustil nekatere določbe dosedanjih sporazumov. Nesporazumov pravim zato, ker so take bojazni res odveč. Dopolnjeni zakon o delovnih razmerjih je vsaki organizaciji združenega dela brez kakršnih koli dodatnih pogojev omogočil, da delovni čas delavcev razporeja poljubno v skladu s potrebami dela tako, da dosega 42-umi delavnik v lastnem povprečju. Mogoče pa bi lahko tudi novemu sporazumu (tako kot prejšnjemu) očitali, da za zdaj ni dovolj natančno opredelil pogojev, v katerih pedagoški delavci (ki del svojih delovnih obveznosti — pripravo na vzgojno-izo-braževalno delo — opravljajo praviloma doma, ne pa v svoji organizaciji) dosegajo večji obseg dela in s tem pravzaprav prikrito delajo prek rednega delovnega časa. To bi utegnilo postati ponekod tudi eden od vzrokov danes sicer še ne tolikšne, v bližnji prihodnosti pa zelo pereče nezaposlenosti mladih prosvetnih delavcev. Glede tega bi res kazalo sporazum dopolniti. Celotna javna razprava pa se je vsaj doslej bolj ali manj izogibala nekaterim bistvenim določilom sporazuma. Mislim zlasti na predlagano opredeljevanje zahtevnosti posameznih del in nalog z ‘določanjem razmerij do enote enostavnega dela ter na v sporazumu opredeljena razmerja za tipična dela in naloge. Kolikor je bilo predlogov, se omejujejo na misel, naj se še ta ali ona vrsta del in nalog opredeli kot tipična za dejavnost udeležencev, ni pa mnenj ali ocen o tem, ali so primerna predlagana razmerja za navedenih 18 vrst del in nalog; te pokrivajo veliko večino dela, ki ga opravljajo delavci udeležencev. Tu pa najbrž le je »Rodos, kjer bi bilo treba skočiti,« saj gre za.eno od temeljnih sestavin sporazuma, ki bo prav gotovo vplivala na cene storitev v svobodni menjavi dela in na oblikovanje sredstev za osebne dohodke, predstavlja pa tudi temeljno sestavino za primerjanje položaja delavcev na -različnih področjih. Morda je za zdaj še premalo znanih elementov za tako razpravo. Manjkajo vsaj trdnejši podatki o vrednotenju enostavnega dela in o razmerjih. ki so opredeljena v samoupravnih sporazumih drugih dejavnosti za dela podobne zahtevnosti, pa tudi podatki o tem. kako bi uveljavitev takih razmerij vplivala na obseg potrebnih sredstev v interesnih skupnostih. Nujno bo doseči vsaj uskladitev teh razmerij in soglasje že znotraj sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja, kjer se. oblikuje še več sporazumov (srednje šolstvo, visoko šolstvo, raziskovalna dejavnost itd.) in v okviru Zveze sindikatov; ta bo morala poskrbeti vsaj za usklajevanje na področju družbenih dejavnosti in za usklajevanje z vrednotenjem podobnih del v gospodarstvu. Skoda bi bilo, če bi čez kakšno leto ugotavljali neskladnosti, ki utegnejo spet nastati, če to ne bo usklajeno ob sklepanju sporazuma. Že dosedanja razprava je prispevala veliko koristnega, gotovo pa se bo v njej še marsikaj razjasnilo. Tudi ta zapis naj bi pripomogel k razjasnjevanju, in ker ima vsaka medalja vsaj dve plati, sem skušal nekaj medalj obračati — četudi brez rokavic. POLDE KEJŽAR RAZPRAVA O SREDNJEROČNIH NAČRTIH Skupna odgovornost za prihodnost V zadnjem obdobju mnogi organi od temeljnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti do republike in federacije uvrščajo na dnevni red svojih sej in sestankov razpravo o srednjeročnih načrtih družbenega razvoja od leta 1986 do 1990. Tako naj bi izoblikovali usklajene načrte prihodnjega razvoja gospodarskih panog in družbenih dejavnosti, uskladili pa naj bi tudi razvojne želje in možnosti. To pa v naših gospodarskih razmerah še zdaleč ni lahko. O razvojnih možnostih in perspektivah izobraževanja in vzgoje sta napisana dva dokumenta, objavljena v Poročevalcu Skupščine SR Slovenije z dne 19. 7. 1985: Delovno gradivo za samoupravni sporazum o skupnih izhodiščih za oblikovanje samoupravnih sporazumov o temeljih planov izobraževalnih skupnosti za obdobje 1986—1990 in Delovno gradivo za samoupravni sporazum o temeljih plana Izobraževalne skupnosti Slovenije za obdobje 1986—1990. Po razpravi na skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije lahko štejemo gradivo kot osnutka sporazumov, o katerih naj bi razpravljali tudi v občinah in vzgojno-izobraževal-nih organizacijah. Pri tem ne smemo pozabiti osnutka samoupravnega snorazuma o usklajevanju planov Skupnosti otroškega varstva SR Slovenije, pa tudi ne samoupravnih sporazumov s področja raziskovalne dejavnosti, saj so ta področja tesno povezana z vzgojno-izobraže-valnim sistemom. Prve razprave o tako imenovanih planskih dokumentih so bile v zadnjem času v sindikatih, na Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, 23. 9. 1985 pa tudi na seji Svet za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL. Glede na delegatsko sestavo sveta je razprava povzela že tudi prve razprave o teh dokumentih v občinah. Sestavljavcem gradiv za srednjeročni načrt so razpravljala priznali, da so delo razmeroma dobro opravili, manj pa so v sedanjih načrtih vidne prednostne naloge, zlasti tiste, ki so povezane s kakovostjo vzgoje in izobraževanja. Razprava na Svetu za vzgojo in izobraževanje se je ustavila zlasti pri nekaterih perečih vprašanjih, ki naj bi jih srednjeročni načrti bolj ustrezno obravnavali. Če govorimo o enotni osnovni šoli in približno enakih možnostih za izobraževanje mladih v razvitih in manj razvitih območjih, ne bi smeli dopustiti, da bi si samo »premožnejši« lahko privoščili šolske svetovalne delavce, knjižničarje in vodje šolske prehrane. Dejavnost teh strokovnih delavcev mora biti sestavni del zagotovljenega programa, sicer bomo pristali na razlikovanje, ki ga načelno ne sprejemamo. Pri zbiranju denarja za usmerjeno izobraževanje smo doslej ohranili v posebnih izobraževalnih skupnostih različne prispevne stopnje, ki naj bi bile približno usklajene s stroški tako imenovane kadrovske reprodukcije v posameznih panogah in dejavnostih. Razpon teh stopenj gre od 0,80 in 0,82 (tisk in papir, usnjarsko predelovalna industrija) do 2,90 (zdravstvo). Po eni izmed predlaganih različic naj bi se ta razpon še povečal, tako da bi znašal za področje tiska in papirja samo 0,60 in za usnjarsko predelovalno industrijo 0,63, medtem ko za zdravstvo že kar 4,57. za kulturo pa 6.35. Razumljivo je, da se porabniki izobraževanja, ki imajo korist od takih meril, ogrevajo zanje in da je njihov glas močnejši od glasu kulturnih. zdravstvenih in prosvetnih deia’vcev, ki naj s svojo »revščino« poravnajo še visoke stroške svoje kadrovske reprodukcije, če imajo že tako visoke izobrazbene zahteve (kot da bi si jih sami izmislili). Aarava pamet pa pravi, aa je taka delitev bremen za izobraže- vanje po osnovni šoli v velikem neskladju s tem, da je-to izobraževanje postalo pravica in možnost vseh, pogoj vsestranskega družbenega napredka. Sodobno zdravstvo, izobraževanje, kultura in podobne dejavnosti so življenjsko pomembne za vso družbo in vse gospodarske panoge. S temi spoznanji bi bilo treba uskladiti tudi prispevne stopnje za usmerjeno izobraževanje. V osnutkih srednjeročnih načrtov je zapisano, da bomo za raziskovalne potrebe v republiki usposobili v tem času kar 2000 raziskovalcev. Pri srednjem in visokem šolstvu pa ni zapisano, koliko učencev in študentov naj bi šolo končalo, marveč le, koliko se jih bo vsako leto vpisalo vanjo. V resnici sta oba podatka pomembna, zlasti če upoštevamo, da na nekaterih visokih šolah niti polovica vpisanih ne pride do cilja, v nekaterih srednjih šolah pa jih skoraj četrtina omaga med šolanjem. To seveda ne pomeni, da je treba spremeniti merila pri ocenjevanju, temveč to, da se mora tudi šola prizadevati za višjo storilnost, tako kot proizvodne organizacije. Uspešnost izobraževanja in vzgoje je tesno povezana s kakovostjo vzgojno-izobraževalnega dela. Ali bomo tudi v tem naredili kak vidnejši premik v prihodnjem petletnem obdobju? Kakovost mora imeti prednost tudi v naših razvojnih razmišljanjih, žal pa je v sedanjih gradivih za srednjeročno načrtovanje ostala v ozadju. V srednjeročnih načrtih moramo jasneje opredeliti prednostne cilje in naloge, pa tudi poti do njih, sicer bodo ostali le zbir želja in načrti, ki nikogar ne obvezujejo. To velja še posebno za izobraževanje odraslih in vse tiste oblike nadaljnjega izobraževanja, s katerimi uresničujemo^ zamisel o stalnosti izobraževanja in vzgoje Če ne bomo kaj storili za hitrejši napredek tega izobraževanja, bomo zaostajali v znan-stveno-tehnološkem razvoju, reforma pa bo ostala za plotovi tradicionalnega šolskega sistema. V srednjeročne načrte moramo torej zapisati ne samo naše želje za razvoj stalnega izobraževanja, pač pa tudi ukrepe, ki naj bi spodbudili organizacije združenega dela in še koga, da bodo spremenili odnos do tega izobraževanja. Pri načrtovanju prihodnjega petletnega razvoja si v današnjih gospodarskih razmerah ne moremo postavljati visokih ciljev, saj bi ne bili stvarni in uresničljivi. To pa ne pomeni, da bi smeli načrtovati nazadovanje glede kakovosti in uspešnosti izobraževanja. Kaže, da imajo v nekaterih občinah v mislih ne napredek, marveč rakovo pot šolstva, saj predvidevajo v osnutkih srednjeročnih načrtov povečanje in ne zmanjšanje učencev v drugi izmeni, pa tudi krčenje števila celodnevnih osnovnih šol. Kljub težkim gospodarskim razmeram ni opravičila, da bi šli v vzgoji in izobraževanju nazaj. Prav tako bi ne bilo opravičljivo, če bi načrtovali zaostajanje gmotnih možno- sti te dejavnosti in bi prosve® delavci z osebnimi dohodki za! stajah za delavci drugih podro* združenega dela. Vzgoja in $ braževanje imata v »strateg opiranja na lastne sile in uresi) čevanja gospodarske stabili7>’ je« tako mesto, da lahko načrt®[ jemo samo napredek in ne n^ dovanje. To je naša in skup® odgovornost za družbeno P% hodnost. JOŽE VALENTINČIČ Plastika je delo kiparja Antona Mikuža (Anglija) — z razstave liki nih del naših izseljencev; predstavilo se jih je 22 — iz nekaterih evrof skih držav, Amerike in Avstralije, ki je bila v Cankarjevem domu Ljubljani do 2. oktobra letos. Razstava pomeni poseben dogodek spoznavanju kulturnega življenja naših izseljencev. Prodajna razstava knjig učil in učnih pripomočkov M£ bil, Pa k\ ain be, 'ut vr£ Po vai skl str uči Pr, asi ial Pr Založba Univerzum obvešča, da bo od 8. do 11. oktobra 1985 v svojih prostorih na Grošljev! 4 v Ljubljani (Šiška) pripravila prodajno razstavo knjig, učil in učnih pripomočkov. Razstava bo odprta vsak dan od 9. do 17. ure. Na razstavi si bodo učitelji in drugi obiskovalci lahko natančno ogledali razstavljene eksponate, preverili njihovo uporabnost in delovanje in'jih seveda tudi kupili. Založba še posebej vabi delavce vzgojno-varstvenih organizacij. učitelje fizike in biologije, učitelje razrednega pouka in delavce v šolah srednjega usmerjenega izobraževanja. vo Nemirno leto v pedagoškem šolstvu Strokovni svet Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev je na seji 1. oktobra 1.1. pregledal opravljeno delo in kaj bo treba še storiti v. prihodnjih mesecih. V pedagoški usmeritvi je zadnje leto zahtevalo od visokošolskih organizacij, pa tudi od strokovnega sveta in drugih organov velike napore, saj je bilo treba pripraviti nove .programe, jih prilagoditi razvojnim zahtevam in gospodarskih! možnostim pa tudi uskladiti med visokošolskimi organizacijami in univerzama. Večino novih vzgojno-izobra-ževalnih programov je skupščina Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev že sprejela. Končna redakcija teh programov, ki jo zdaj opravljajo matične šole, odpravlja še zadnje pomanjkljivosti, na katere je opozoril med drugimi tudi Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje. Med novimi programi, ki so še v pripravi, naj omenimo program za učitelja praktičnega pouka, povezan s strojništvom. Ta program bo omogočil višješolsko izobraževanje za učitelje praktičnega pouka kovinarske stroke, ki se bodo zaposlovali v šolah te usmeritve in v proizvodnih organizacijah — torej kot učitelji ali pa organizatorji proizvodnega dela in delovne prakse, mentorstva in drugih oblik usposabljanja za delo. Strokovni svet je podprl prizadevanje Srednje šole z italijanskim jezikom in Srednje pedagoške in naravoslovno-matema-tične šole v Kopru, da uskladita predmetnike in programe s posebnimi potrebami narodnostno mešanega območja (znanje slovenskega in italijanskega jezika, priprava učiteljev za šole z italijanskim učnim jezikom itd.). V prihodnjih mesecih bo treba povzeti in oceniti izkušnje pedagoških srednjih šol pri izvajanju programov usmerjenega izobraževanja ter pripraviti nujnejše spremembe — ob sodelovanju skupine za evalvacijo program^’ srednjega usmerjenega izobra#' vanja. Preučiti bo treba tudi & kušnje iz letošnjega vpisa v pe' dagoške šole, ki niso najbolj zveseljive. Pospešiti bo treh pripravo programov za spopej' njevanje učiteljev nekateri* predmetov skupne vzgojnoiz0' brazbene osnove — tistih učite Ijev, katerih izobrazba ne ustrer® povsem zahtevam teh učnih n®' Črtov. Za prihodnost pedagoške!!1 šolstva bo odločilno tudi, ali ^ imelo potrebne gmotne temelj11) za delo. Pri tako pomembni druž' beni dejavnosti, kot je vzgoja11 usposabljanje učiteljev in vzgoji' tevljev, morajo šole imeti p‘ voljo dovolj denarja, sicer ^ morejo opravljati svojega p°' slanstva. Nemir in nezade voljstvo, ki ga je čutiti v kolekti' vih srednjih pedagoških šol, j® resno opozorilo, da razmere ni^ take, kot bi morale biti. J. V. ^KO DO BOLJŠE KAKOVOSTI V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU — DRUGI DEL Prihodnost zahteva drugačno šolo vei( za' Irof LiZ« te§ ■esi1 iza' čr^ iaz;: Kaj spremeniti v vsebini današnjega izobraževanja, kakšno ttianje dati mladim in katere sposobnosti v njih razvijati, da bo šola šla v korak z znanstveno tehnološkim napredkom in potrebami sodobne družbe? Kateri dejavniki najbolj odločilno vpli-vajo na kakovost in uspešnost vzgoje in izobraževanja? 1 ^ državah članicah OECD r^darjajo pomembnost te-n5!ine izobrazbe, ki mora biti ^ja kot v preteklosti. Mladi bi °rali doživeti znanje kot vred-.ot°; v njih bi morali razviti po- 'febo ^etn izobraževanju. To pomeni, po stalnem, doživljenj- , ni dovolj, če jim dajemo in-0rmacije - naučiti jih moramo , i> kako se učiti, jih navajati i aostojno učenje in analitično Sevanje problemov. y stališčih ZR Nemčije je zadano: Pri opredeljevanju ciljev 11 vsebine izobraževanja mo-vaaio upoštevati, da ne moremo pripraviti mladih za vse Ptedvidene in možne družbene Patrebe. Damo jim lahko samo !r,S podlago in nato še po- _ • . i — - , , cno izobrazbo. Tako jim bomo ' h3*'- ternelje; na katerih bodo na- m Sevali učenje nepretrganem ■tobraževanju. Zavedati pa se garamo tudi tega, da že mladi ne °bijo vsega znanja v šoli, mar-,ec tudi zunaj nje, v družini, pri delu in drugje. kled predlogi ZDA naj ome- So zlasti naslednje: Več časa morali namenjati temeljnim Jredmetom in resnično zagoto-jJ* trajno pismenost mladih. ianj pomembne predmete bi bilo Pa treba v ta namen skrčiti ali kv: Uvrstiti med prostovoljne de- nosti. Mladi bi morali dobiti ?!n°go več znanja iz matemati- . znanosti in tehnologije, z ra-Unalništvom in informatiko red. Namesto učenja dejstev in Pudatkov naj bo težišče na reše-.,aUju problemov, na analizi, Spanju, navajanju na ab-^mktno mišljenje in samostojno Danskem poudarjajo "redvsem potrebo po razvijanju I *varjalnega mišljenja, k temu uko pripomorejo vsi učni Predmeti. ^ Angliji menijo, da bi morali [^meniti več časa matematiki, etnologiji, računalništvu in nanosti na splošno. Pomembno eni jim zdi, da se pouk ne ustavi Pri dejstvih in podatkih, temveč °di do življenjsko uporabnega 2t>anja. Ob velikem razmahu pred5ol-Ke vzgoje, osnovnega in pokiic-ega izobraževanja si na Japoncem postavljajo predvsem tele u]e: otrokom moramo razvijati °ljo do učenja in sposobnost za obraževanje, mu dati izobra- ene temelje, razvijati zdravo, stvarjalno in skladno osebnost, : Pravilnim odnosom do kulture 111 družbenih tradicij. Švedi pravijo, da moramo lo- S1' nujno in le zaželeno znanje, ler nieljno znanje (branje, pisa- Ij v^e’ matematika) naj bi imelo if ?^no Prednost, prav tako kot e, inanje, ki ga potrebujemo za živ-- Jenje v družbi. V preteklosti smo ,w Grabili veliko preveč časa za »M VI '0\. ’i0_borožitev« mladih z obširnim azelenim znanjem. Danes mora °la prepričati učence, da je znate t''6’ ^ iim 8a daje, družbi po-.J rebno in da bo njegov pomen P' Vex?0Ječjk bla Finskem nameravajo krčiti ,d ^rograme, zlasti faktografsko Ž.I, Sebino, da bi bil pouk bolj pro- Sm5k' 'n „ H Si isp( S žiiit [iiei čev; los lajl i, 0(ls p Ik tud sPo Nos t ves ten onega jezikovnega pojava zbiranje je za posameznika zelf naporno. Mogoče se bodo pu hodnji pisci jezikovnih vadnic, bodo uporabljali že računalnik smejali, če bodo zvedeli, da sel* hranil svoje zbirke listkov v ška*' lah za čevlje. • Zadnja leta ste delali ljubljanskih osnovnih šolah pr? ,, skuse znanja. Kaj ste zvedel1; . 1 — Za pisca jezikovnih vadfli1 ne zadostuje, da pozna jezik? slovje, poznati mora tudi je^ kovne težave učencev. Seved1 sem zvedel marsikaj: slabo p? stavljanje ločil kaže, da po' skladnje ni učinkovit; velik1 .učencev ne razume besed, kot Sj kontrola, kvaliteta, interpreta^ ja; besede vetrnica, tesnjenj1 zvonjenje napiše prav le malok do. Statistični podatki mi vsilj? jejo ugotovitev, da je v višjih 0' zredih osnovne šole v marsičeiB1 šolarskem jezikovnem razvoj1 zastoj. Ne znam si razložiti, zak< je tako. • Kaj si obetate od Slovensk slovnice in jezikovne vadnic? .— Veselbibil,čebiknjigak! pripomogla k zmanjšanju p1? pada med tem, kar se učeflj učijo in naučijo. Srečen bi bil,? bodo potrpežljivi bralci ob kirj'-£ ^ odkrivali bogastvo slovenskih p ^ j zikovnih sredstev in jih znali za'1 bolj spretno uporabljati. Zad? voljen bi bil tudi, če bi bila mo! Sou sta: j kol Ule niz ski Po: 1o: dp in sar ter iot bi od VW1J^11 L/l L/11 IUL11, Ul l/liu ‘“''JI knjiga most k zahtevnejšim jez( kovnim priročnikom. DANICA CEDILNIK Ključ iz začaranega kroga gluhote Misli o uporabnosti knjige dr. Ljubomira Saviča Čitanje govora sa usta, Beograd 1969 Sodobna surdopedagoška veda skuša pomagati slušno prizadetim otrokom na več načinov. Gotovo je ena od pomembnih oblik učenja govora slušno prizadetega otroka prav »ogledovanje« ali bolje: branje govora z ustnic. Če spremljamo učenje govora po naših šolah za slušno prizadete otroke bolj natančno, včasih opazimo, da namenjajo mlajši surdopedagogi temu nekoliko manj pozornosti, skratka, tako učenje govora včasih kar premalo uporabljajo. Res je, da so mnenja strokovnjakov o učenju oralnega govora različna. Čeprav tudi oblika totalne kombinacije (združevanje vseh mogočih načinov sporazumevanja med slušno prizadetimi) nekoliko ovira učenje glasovnega govora, je po drugi strani pomembno poudariti, da je eden temeljnih ciljev slehernega slušno prizadetega, da dojame glasovni govor. Le po glasovnem govoru bo namreč lahko stopil iz sveta tišine med polnočutne in se tako v resnici socializiral. Nekoliko starejši surdopedagogi smo zelo radi sprejemali take pobude za učenje govora gluhih in moram reči, da nam je poleg drugih virov pomagala do boljših uspehov tudi knjiga profesorja dr. Saviča Čitanje govora sa usta. Že pred izidom Savičeve knjige (1969) je bilo med našimi surdopedagogi opaziti težnje, da bi pravilno opredelili pojem »ogledovati« (dobesedni prevod — kalk iz nemških izrazov abse-hen in das Absehen). O tem sem pisal v Jeziku in slovstvu (letnik 1975, št. 5); ta izraz sem skušal nadomestiti »z branjem z ust«. Nekateri surdopedagogi so ga pravilno zagovarjali že pred menoj, vendar je imel prvotni izraz preveč trdno hrbtenico, tako da se tu in tam uporablja še danes. To dokazuje, da je delo z gluhimi pri učenju govora zahtevalo tudi »branje z ustnic«. Naj torej na kratko predstavim delo, ki je vredno pozornosti, saj kljub času, ki je že pretekel od izida knjige, ni izgubilo svoje vrednosti. Morebiti bo kateri mlajših surdopedagogov še rad segel po njej (knjigo je še mogoče kupiti) in si bo pri delu z njo veliko pomagal. Založil jo je Zvezni odbor gluhih Jugoslavije, natisnila pa tiskarna Kosmos v Beogradu. Za uvodni moto je vzel avtor besede- M. Mally: »Branje govora z ustnic je ključ, s katerim se rešimo iz začaranega kroga gluhote.« Zelo pomembne so tudi besede iz uvoda O. W. Wyalta: »Moremo, ker mislimo, da moramo, to je upanje za tiste, ki se hočejo naučiti govora z ustnic.« Pri tem psihofizičnem procesu sodelujejo: vidna percepcija govornih premikov, kincstetično pomnenje artikulacijskih premikov in psihološki akt rekongni-je. Avtor pravilno ugotavlja, da branje z ustnic ni potrebno zgolj slušno prizadetim osebam, temveč da ga uporabljajo tudi drugi ob hipoakustični stimulaciji, kajti govor bolje razumemo in celo slišimo, če vidimo govornika, to je, ko vidimo premikanje ustnic in obrazno mimiko. Znana je tudi vloga vidne percepcije govora pri učenju govora pri otrocih. Opazili so, da otrok, ko se uči govoriti, posebno pozorno spremlja premike ustnic tistega, ki mu govori, in da premika ustnice, preden začne ponavljati besedo. Avtor pripominja, da se je nekaj let trudil, da bi v celoti obdelal problem branja z ustnic iz znanstvenega in praktičnega vidika; to se mu je tudi dokaj posrečilo. Nadalje navaja v posebnem poglavju, kaj je branje govora z ustnic (Terminologija in definicija). Takole ugo- tavlja: »Čeprav izraz, .branje z ustnic’ ne ustreza docela procesu, ki ga označuje, je le-ta običajen ter prevzet v našem in tujem strokovnem izrazju. S tem izrazom želimo izraziti sposobnost gluhih oseb, da razumejo besede z ust tistih, ki jim govore. V naslednjem poglavju obravnava avtor zgodovinski razvoj branja govora z ustnic in označi to poglavje z reklom N. F. Rav: »Podredite gluhoto sebi — ne podredite se ji!« Ko zgodovinsko spremlja razvoj govora z ustnic, ugotavlja, da je ta pojav toliko star kot gluhota, ker vsak glušec nagonsko upre pogled v usta in v obraz tistega, s katerim govori; tako se trudi, da bi ga bolje razumeli. Mnogi naglušni so se naučili brati z ustnic, čeprav se tega niso niti zavedali. Začelo se je v Indiji, ki je bila v tem prva pred zahodnim svetom. V tej deželi so uporabljali tako »branje« v vsakdanjem relioznem življenju, ne pri gluhih, ampak pri polnočutnih prebivalcih stare Indije. Na zahodu pa se je branje z ust uveljavljalo le pri gluhih. Avtor opisuje ne samo dežele, temveč tudi nekatere smeri in šole, ki so uveljavljale govor z ust. Tako je npr. A. Herlen iz Bruslja celo predlagal na Mednarodnem združenju za pouk gluhih leta 1906, naj bi bilo to učenje podlaga celotnega pouka gluhonemih. Posebno poglavje v knjigi je namenjeno Fiziološkim osnovam branja govora z ustnic; pri tem upošteva dr. Savič anatom-sko-morfološki moment in nevrološki moment, fonacijsko-kinestetično funkcijo larinksa, fiziološko teorije govorne kine-stezije, psihiloško reflektiranje govorne kinestezije, vizualni moment in tudi to, kdaj se oblikujejo govorno kinestatični občutki. Po logiki »kadar odpove sl? — ga nadomesti oko« avtor zč natančno obravnava opli?11 moment pri branju govora z us| nic; temu je namenjeno poseM1 poglavje. . Po teh obravnavah preide psihološkim osnovam branja ustnic; pri tem podrobne!1 opredeli tudi psihofiziološko <’> zliko med branjem z ustnic gl" honemih in oglušelih, nato pasi loti vprašanja, v čem je vsebii1' branja govora ter osebnosti P1 branju govora z ustnic. Poseb obravnava inteligenco in bran.; govora ter pozornosti in bran? govora, občutje pri tem in tiP mišljenja ter branje govora; ? koncu opredeli tudi tipe bralci govora z ust. Izredno zanimi' je poglavje, v katerem se seZB* nimo z učenjem branja z ust F metodično-pedagoškim pr o? som. Tu obdela pisec vsebin demutizacije v celotnem vzg?! nem in izobraževalnem si sten; ter delu in metode učenja bran) z ust, pa tudi didaktična sreds'' za tovrstno učenje. V naslednjih poglavjih go'1? dr. Savič še o branju z ustnic P predšolskih otrocih, ustavi pa’ tudi pri odraslih oglušelih in n glušnih osebah. Knjigo konča poglavjema o branju z ustnic1 uporabi slušnega aparata te' pregledom programov in tip? lekcij tečajev branja z ustni? obeh poglavjih je veliko praj tičnih navodil za vsakdanje na tem področju. Knjiga je nap sana zelo pregledno, sistematt no, ob poglavjih je navede' tudi ustrezna literatura, tako11 se bralec lahko poglablja P‘ samezne poglede na tem n dročju in dobi potrebne impl macije. Menim, da je knl1--tako priročna, da bi bilo z. prav in koristno, če bi jo prev1 v slovenščino. BOGO JAKOPIČ m Za humane odnose med učenci rad živi in dela v kolektivu. Skupno delo in razvedrilo zbližujeta Humani odnosi, spoštovanje ilne jlQveka, nesebičnost in medse-- °°jna pomoč so pogoj za #sPešno delo in razvoj osebnosti. razvijanje humanizma 'hko veliko naredi poleg dru-lne tudi šola. Pri tem niso po-?entbni le zgledi, temveč vklju-Cevanje učencev v skupne dejav-n°sti. Pri skupnem delu se človek ali ^jbolj uči upoštevati in spošto-Vati druge, razvije pripravljenost nesebično pomoč sočloveku, ph [Hstranjuje brezbrižnost do . ti Judi. K vzgoji humanizma spada Ucli vzg0ja kulturnega vedenja: sPoštovanje do sočloveka, vljud-v medsebojnih odnosih. Dosežek skupnega dela je zaiti J^stna disciplina, ki pomeni poš-tc 'eno, zavestno delo in trud za Ji! Zboljšanje svojega dela in dela s°učencev; pomeni lep odnos do s^rejših, vrstnikov in mlajših. Skupne akcije, delovne in ra-^vedrilne, oblikujejo uspešne kolektive, ki so izredno pomembni za vzgojo. S svojo orga-^zacijo življenja in dela ima skupnost veliko vzgojno moč. Pri Pusamezniku razvija pripravlje-Ijost za usklajevanje osebnih in družbenih interesov, tovarištvo ln medsebojno pomoč. Kolektivna vzgoja ne poteka samo v oddelčnih skupnostih, emveč je usmerjena tudi v cestno šofek© skupnost. Škodljivo 61 bilo, če bi se posamezna isk ?^delčna skupnost osamila, ice vv2S0jno uspešna je le skupnost Vencev, ki se po posameznih ra-^redih zliva v celoto. S skupnim Pelom je treba pospeševati stike i r ^ed oddelki na šoli. ijif , Med šolanjem bi morali čim ,jf Polj izrabiti otrokovo nagnjenje P kolektivnemu življenju in delu. ido Učitelji se zavedajo vzgojnega ,0] P°mena socialnih odnosov v eZi oddelku. Poznati morajo učen-cev socialni položaj, poiskati Vzroke različnih odnosov, s skupnim delom taktno vključe-v3ti osamljene učence v skupino in poskrbeti za tesnejšo povezanost oddelčnega kolektiva. Za razvoj medsebojnih humanih odnosov je pomembno, da se oddelki istega razreda povezujejo. Skupno delo in razvedrilo zbližujeta oddelčne skupnosti, vendar pogosto rodi do tekmovalnosti (npr. za najboljši oddelek, največ zbranega papirja, najuspešnejši športniki...). Tekmovalne dejavnosti povečujejo motivacijo in učinek pri boljših, manj uspešni oddelki postajajo brezbrižni, posebno če vplivajo na dosežke objektivne okoliščine (več vozačev, gmotne možnosti staršev idr.). Sodelovanje oddelkov ustvarja občutek skupinske pripadnosti. Učence lahko povezujemo s skupnimi delovnimi akcijami, ob razstavah, tako da pomagajo ostarelim, na ekskurzijah, letovanju in v šoli v naravi. Pri tem je pomembno, da se zbližujejo tudi oddelki podružničnih šol in osrednje šole. Oddelčne konference so dobra priložnost za medsebojno spoznavanje in sodelovanje. Pri obravnavi vzgojne problematike so učenci opravili prave male raziskave. Skupnost učencev sedmega razreda je z anketnim vprašalnikom »raziskala« problem alkoholizma, druga oddelčna skupnost pa značilnosti pubertete ter odnose do vrstnikov in starejših. Oddelčna skupnost osmega razreda je ugotavljala, kdo so jim vzori in kateri so njihovi ideali; druga oddelčna skupnost je zbrala mnenja in pričakovanja predstojnikov šol srednjega usmerjenega izobraževanja o znanju in vedenju učencev ob prehodu na srednje usmerjeno izobraževanje. Z izsledki raziskav, utemeljitvami in nakazanimi načini izboljšanja so se seznanili tudi vrstniki drugih oddelčnih skupnosti. Za razvoj kolektivnega življenja so pomembni tudi stiki med otroki ra- ;lu: ■el i&i asi bit e* P ief ti' P' :b ni' .n: tif e :n> k’ id’ ii -olj ni' njj P :c P t- :3 $ [d* p to S( Pl Izlet Tone je bil posebnež- Dolg, suh in neroden je kolovratil po šoli. Vendar se je nekako prebil do osmega razreda. Tu se je sicer vmes ustavilo in spet se je pretolkel z dvojkami — vse do konca leta. Za pouk ni imel posluha, sicer pa je imel glavo nabito polno faznih vragolij. Ja, niso bile samo nedolžne in hudomušne. Včasih so bile prav nepremišljene in celo nesramne: od podstavljanja nog, umikanja stolov do rabutanja sosedovih češenj. Tudi pretepi so bili njegova posebna spretnost. Nekoč, tik pred koncem leta, ko so se peljali učenci v opero, je v avtobusu prerezal celo sedež- In to je sodu izbilo dno. »Ne gre z nami na izlet!« je sklenila razredna skupnost. »Seveda mora še poravnati škodo,« je dopolnil razrednik, sicer razumevajoč in preudaren človek. Se isto uro se je Tone pristno ali narejeno nasmihal in se bahal: »Kose boste vi kuhali v avtobusu, bom jaz sedel v senci in lovil ribe, haha!« Tako prepričljiv je bil, da mu je celo Peter hotel pri tem pomagati, kajti izlet v Jajce je res daleč in še veliko stane. Pa je bila večina sošolcev le močnejša in Peter je kaj hitro ovrgel svojo namero. Sonce je na vzhodu komaj zarisalo oranžno rdečo črto, ko so se učenci oprtani s torbami in vrečkami že podili po šolskem dvorišču. Najbolj neučakani so prišli že pol ure pred odhodom. Prišla sem na dvorišče. Tu me je čakalo presenečenje. »Razrednika iz paralelke a ne bo. Poškodoval si je nogo,« mi je naznanil ravnatelj. » / nami gre tajnica, saj so vsi drugi razporejeni s svojimi razredi.« Otrpnila sem. Poznala sem vse učence, saj sem jih vsa leta učila in tudi vse njihove muhe. Podnevi bo že, a prenočiti z njimi? To je nekaj drugega. »Avtobus prihaja, avtobus!« so kriknili in prihiteli k vratom Po naju. »Fantje, vzemite malico in kar tja odnesite,« sem rekla. In tedaj sem ga zagledala, Toneta. Stal je naslonjen na zid... V rokah je mečkal vrečko in pri nogah je stala majhna oguljena torba. Strmel je vame. Velike sive oči so kdaj pa kdaj pomežiknile med svetlimi trepalnicami tja proti vzhodu, proti vzhajajočemu soncu in mnogo obetajočem dnevu; potem pa spet vame. Molčiva. Zrem v roke, ki trdno mečkajo ročaj vrečke. Visoko, sloko telo je malce naslonjeno na zid, noge tičijo v ozkih oguljenih kavbojkah in razpokanih adidaskah. Še molčiva... »Tovarišica, gremo! Vse je v avtobusu!« kriči Peter. Midva še stojiva. Nič se ne zgane. Razumem ga. Trmast, kakršen je, bi se prej razgrizel, kot izrekel besedo. Stopim k njemu in se ozrem vanj. Oči se mu čudno zasvetijo in čaka, požira slino... » Tone,« mu rečem, »si seževa v roke, tako čisto spodobno. In obljubiš, da boš v redu, ne, boljši od drugih?« Iskre se prižgejo v velikih očeh. Ustnice se čudno povesijo in zdaj, zdaj... bo zajokal. Prikima. In verjamem tej napol otroški obljubi. »Tako, teciva! Čakajo naju!« Karolina kolmanic zličnih starosti. Treba je razviti kulturen odnos do mlajših in pripravljenost za medsebojno pomoč. Šolski aktiv mladih članov Rdečega križa je spodbudil povezovanje in sodelovanje med oddelki razredne in predmetne stopnje. Izdelali so predlog povezav (npr. 3.a s 7.a, l.b s 5.b, oddelek podaljšanega bivanja z 8.c, 6.b z oddelkom varstva vozačev itd.), načinov in vsebin medsebojnega sodelovanja. Predlog so obravnavale oddelčne skupnosti in še obogatile vsebino dejavnosti. Z razumevanjem so ga sprejeli razredniki in učiteljski zbor. Z občutkom odgovornosti in zavzetim delom so učitelji pripomogli k vzgoji medsebojnega spoštovanja in solidarnosti. Spodbujali so domiselnost učencev oddelčne skupnosti. Najprej so se začeli spoznavati »pobrateni« oddelki po predstavnikih ali tako, da so se seznanjali kar učenci vsega oddelka. Ugotavljali so značilnosti oddelka: od kod učenci .prihajajo, kako sodelujejo v interesnih dejavnostih, kakšne težave imajo, kakšno sodelovanje si želijo in kaj lahko ponudijo. Šporazumeli so se za oblike sodelovanja: skupno delo pri urejanju učilnic, pomoč pri učenju, spremstvo na izletih, skrb za varnost na avtobusni postaji, pomoč bolnim; izdelovanje in medsebojna izmenjava voščilnic in darilc; pripravljanje skupnih proslav, udeležba predstavnikov in razrednika na oddelčnih konferencah itd. Razvilo se je še tesnejše sodelovanje med razredniki predmetne in razredne stopnje. Mlajši učenci doživljajo ob starejših občutek varnosti, ob skupnem delu postajajo samozavestnejši. Za starejše učence je to priložnost, da se lahko pozitivno uveljavljajo in dobe priznanje za svoje delo — od mlajših in odraslih (učiteljev). Čimbolj demokratični so odnosi v skupnosti učencev oddelka in v skupnosti učencev šole, tem več je možnosti za zdrav socialni razvoj posameznika in skupine, manj bo napadalnosti med učenci in vedenjskih odklonov. Medsebojna povezanost in tovarištvo med učenci razvijata srčno kulturo, ta pa je največja odlika humanega človeka in pomeni posluh za človeka, kulturo in naravo. KRISTINA ŠAJN Portret A. Lincolna je delo slikarja Josepha Opaleka (Cleveland) — z razstave likovnih del naših izseljencev Od otrok pričakujemo, da bodo »pridni«, se pravi popolni. Pri tem pa vsi vemo, da popolnih ljudi sploh ni. Prav naše posebnosti nam vtisnejo podobo, kakršno imamo. Nekateri smo bolj nagle jeze, drugi bolj mirni. Nekaterim se zdi vsaka stvar črna, drugi najdejo svetlo, sončno plat v še tako temačnih okoliščinah. Tudi pri otrocih opazimo različno naravnanost. Imamo večne optimiste, pa tudi takšne, ki že vnaprej zatrjujejo, da jim tako ali tako ne bo uspelo —pa najsi bo to pri igri, učenju ali kakšnih drugih preizkušnjah. Odrasle ob takšnem pesimističnem razpoloženju pogosto dosti bolj bodrimo kot otroke, ki jim največkrat jemljemo še tisto malo volje, ki jo imajo. Podobno je ob izbruhih jeze. Odraslemu, ki priložnostno ali pa tudi pogosto vzkipi, tega ne zamerimo tako hudo kot otroku. Rečemo, da je pač takšen in da ga moramo jemati takšnega, kakršen je. Otroku pa zlepa ne oprostimo izbruhov jeze. Iz izkušenj se otrok kaj hitro nauči, da mora jezo in slabo voljo odraslih prenašati, svojo pa mora zadrževati, če se hoče izogniti takšnim ali drugačnim posledicam. Če otroci med odraščanjem kdaj pa kdaj motijo naše konvencionalne predstave o pridnosti in porednosti, o hvaležnosti in nehvaležnosti, o poslušnosti in upornosti, bi se morali na to odzivati prav tako, kot se odzovemo na podobno obnašanje odraslega. Tudi otrok lahko izgubi dežnik, mesečno vozovnico, se razjezi, reče kakšno grdo besedo... KATARINA LAVŠ Iz knjige Šola za starše Delo slikarja Favierja Zorzuta (Avstralija) — z razstave likovnih del naših izseljencev ski IMajlepši dan na meji Goriška, tostran in onstran meje, se je temeljito pripravila na veliko manifestacijo miru slovenskih in italijanskih otrok, ki je bila 5. oktobra v Gorici in Novi Gorici v okviru Unicefa. Srečanja se je udeležilo 1000 otrok, starih od deset do štirinajst let, 500 naših, z otroki italijanske manjšine vred, iz različnih krajev, od Jesenic do Pulja, in 500 zamejskih, italijanskih otrok in zastopnikov slovenske manjšine iz krajev od Trbiža do Trsta. Zamisel o prireditvi OTROCI BREZ MEJA se je porodila ob obisku italijanskega predsednika Unicefa v Jugoslaviji. Namen manifestacije je utrjevati most med narodi, pozabiti na drobne koristi, ustvarjati razmere za trajno sožitje dveh sosednjih narodov z različnimi jeziki, z različnimi političnimi sistemi, skratka, za sodelovanje in miroljubno reševanje medsebojnih težav. Ta dan, ki ga imenujemo tudi najlepši dan na meji, je namenjen res otrokom in za otroke — z otroškimi slovesnostmi, z bogatim kulturnim sporedom, ki je obsegal kar 40 enot z najrazličnejšo vsebino; uresničevali so ga enakovredno in dvojezično na obeh straneh meje. Na prireditvi ni bilo dveh držav, bili so samo srečni in sproščeni otroci. To je bil dan miru, otroške sreče, ki jim bo ostal za zmeraj v spominu. Ob tej veliki manifestaciji so v prostorih krajevne skupnosti Nova Gorica odprli razstavo, ki je prikazala skrb za otroke v naši družbi od predrojstvene dobe. Za organizacijo je Komisija Izvršnega sveta za odnose s tujino pooblastila Društvo prijateljev mladine Nova Gorica. Pred-sedništvo pripravljalnega odbora je prevzela Dora Krpan. Pripravljalni odbor že dalj časa sodeluje z odborom onstran meje. Skupaj načrtujejo, rešujejo organizacijska, vsebinska in denarna vprašanja v sproščenem, prijateljskem ozračju. Ni naključje, da je ta manifestacija sožitja v mestih ob meji, ki povezuje prebivalstvo ob Soči. Ta prireditev je v resnici dosežek vztrajnega in dolgotrajnega prizadevanja na obeh straneh meje za uspešno sodelovanje. Tu so formalni stiki političnih in kulturnih organizacij in neformalni stiki krajanov zelo živahni. Izražajo se v pobratenju naših krajevnih skupnosti z italijanskimi občinami, zlasti s slovenskimi občinami v Italiji, v številnih skupnih manifestacijah: tradicionalnih pohodih prijateljstva, kolesarjenju, srečanju pevskih zborov, malih odrov, skupnih likovnih razstav, športnih in sindikalnih prireditev itd. Tako je ta mednarodna prireditev Unicefa le potrditev resničnega stanja, hkrati pa tudi pobuda za nadaljnje prijateljsko sodelovanje in medsebojno razumevanje. Za udeležence srečanja je bila meja ta dan odprta. Zapornice so se dvignile na Erjavčevi ulici za prost prehod prijateljskih mejašev. Kulturni in zabavni spored je trajal ves dan, od 9.30 do 16.30. Srečanje se je slovesno začelo v Italiji, na goriškem gradu, z govorom župana, končalo pa pred stavbo Skupščine občine Nova Gorica z govorom novogoriškega predsednika in s poletom jate 400 golobov. Osrednja slovesnost je bila na meji na Erjavčevi ulici, kjer so predstavniki Unicefa izrekli poslanico sožitja in humanizma' in spustili pet golobov; i ti naj _ bi simbolično-ponesli mir na vse celine sveta. Na miroljubnem pohodu iz Gorice v Novo Gorico so otroci na več krajih izvajali svoj kulturni in zabavni spored. Vsi, ki dobro mislijo, želijo, da bi sproščenost in tovarištvo otrok pripomogla k sožitju odraslih, da meja ne bi narodov ločevala, ampak jih povezovala. MIRA CENCIČ V rekreativnem odmoru Obiskala sem neko osnovno šolo. V srednje velikem slovenskem kraju. V rekreativnem odmoru. Zanimalo me je, kako preživljajo tak odmor učenci. Otroci od prvega do petega razreda. Zunaj je sijalo prekrasno sonce in trop otrok se je podil za žogo na šolskem dvorišču. Nato sem stopila še v šolo. Pogledala sem v učilnico. Zanimalo me je, ali so vsi učenci na dvorišču. Nekam malo se mi jih je zdelo. Stopam po stopnicah, nato po hodniku in vidim: učilnice so prazne. Torej so učenci zunaj! Pogledam še v pritličje. Tu ni tako tiho. V eni izmed učilnic si učenci umivajo zobe, druga je prazna, v tretji jih je le kopica — tudi ti si umivajo zobe in se smejijo. Še ena učilnica je tam na koncu hodnika. Še vanjo pogledam. Polna je otrok. Nekaj deklic skače gumi tvist, nekatere se sklanjajo skozi okno in glasno vreščijo, dečki pa se neugnano podijo po razredu. Vsi so glasni, neugnani, otroško razigrani. Le tam, v drugi klopi sedi majhna deklica. Verjetno je med najmanjšimi v razredu. Pogled mi obvisi na njej. Nekajj>iše. Le kaj? Morda nalogo? Nic ne morem: radovednost je prevelika, zato stopim do nje, se sklonim nad njeno glavo in jo vprašam: »Kaj pa pišeš?« Začudeno me pogleda, nato odgovori: »Pismo sestrični.« »Pismo? A zakaj ga pišeš v šoli?« »Dolgčas mi je, pa pišem.« »A zakaj se ne igraš s sošolci?« poizvedujem naprej. »Ne smem se.« »Zakaj ne?« ne popustim. »Kdo ti ne pusti?« »Tovarišica.« Deklica s težavo zadržuje jok. »Tovarišica?« se začudim. Ne morem verjeti. » Kaj pa si storila, da se ne smeš igrati?« »Reditelj me je zapisa!.« V očeh se ji nabirajo solze. »Reditelj? In zakaj te je zapisal?« postaja tudi meni tesno pri srcu. »Po zvonjenju sem se obrnila dvakrat nazaj,« izdavi deklica in debele solze se ji usujejo po licih. V dno duše se mi zasmili, pa jo primem za roko in jo povabim: »Pojdi z menoj pred šolo! Se bova zunaj pogovarjali.« »Ne smem. Tovarišica me ne bi imela več rada. To pa bi bilo še hujše kot to, da moram sedeti na mestu, čeprav sem bila zapisana brez vzroka.« Spustim njeno roko, zdi se mi, da me peče mesto, kjer sem se je dotikala. Zbežim iz razreda, iz stavbe. Ko pridem na dvorišče, ne vidim otrok in ne slišim njihovega vrišča. Tudi sonce se je nekam izgubilo. Oči mi slepijo le debele solze deklice iz druge klopi. Komaj iščem pot, po kateri sem prišla pred kakimi petnajstimi minutami. »Ali si večkrat tako hudo kaznovana za svoje otroštvo?« st sprašujem. Zdi se mi, da so se solze spremenile v veliki obtožujoči DA. 1NA L nove knjige DOBER PRIPOMOČEK ZA RODITELJSKE SESTANKE Šola za starše Pri Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva v Ljubljani je pred kratkim izšla knjiga Sola za starše. Knjiga bo koristila staršem pri vzgoji, učitelje in vzgojiteljice pa bo spodbudila, da bodo osvežili pogovore s starši z aktualnimi temami — tudi s takimi, ki jih neupravičeno pozabljamo. Avtorica Sole za starše Katarina Lavš, profesorica pedagogike in psihologije, je v knjigi združila v pestro celoto svoje razmišljanje in spoznanja o vzgoji od otrokovih prvih dni do zrelosti za šolo (predšolska vzgoja zajema dobro polovico knjige), nato pa o vzgoji med osnovnim šolanjem in težavah tistih let, ki so vmes med otroštvom in odraslostjo. Posebno poglavje je namenjeno ravnanju z otrokom ob resnični ali namišljeni bolezni, pa tudi z otrokom, ki je drugačen od večine. Knjiga Sola za starše je pisana s srcem, znanjem in izkušnjami. To ni tradicionalna, k abstraktnim, splošnim družbenim smotrom usmerjena pedagoška učenost — to je življenjska pedagogika, približana utripu današnje družine in težavam našega časa, predvsem pa otroku in njegovim razvojnim potrebam. Avtorica je na otrokovi strani; zanj se postavi, če je treba, tudi proti učiteljem in staršem, kadar pozabijo, da so bili tudi sami nekoč otroci in da ima otrok pravico do otroštva, igre in smeha. Avtorica se torej opira na mentalno higieno, povezuje spoznanja pedagogike in psihologije ter praktične izkušnje (knjigo je strokovno ocenila Slavica Toličič). Poseben čar daje knjigi živa m zanimiva beseda, ki je daleč od suhoparnosti in je lahko zgled vsem, ki pišejo o vzgoji za starše. V dokaz samo nekaj naslovov in mednaslovov, ki nam bodo hkrati približali vsebino knjige: Vse je enkrat prvič, Zakaj ne razumete mojega joka, Dojenčki ne vedo, koliko je ura, Od čebljanja do prvih besed, Kaj pomeni biti priden, Ni vse laž, kar ni res. Šola ni raj na zemlji, Pet dinarjev za vsako petko, Potrpi, saj boš imel prihodnje leto drugo tovarišico, Lepo je biti bolan, nihče te ne krega, Nič več otrok, odrasel pa še ne. Vsako tako poglavje uporabimo lahko tudi za uvod v pogovor s starši na roditeljskih sestankih in v drugih oblikah delaš starši. Iskrena in doživeta, včasih tudi kritična beseda, je za tak pogovor samo dodatna spodbuda. Seveda pa bomo knjigo tudi priporočili staršem predšolskih in osnovnošolskih otrok. JOŽE VALENTINČIČ Republiški sekretariat za ljudsko obrambo in revija Naša obramba sta izdala priročnika, ki naj bi vsebinsko pomagala pri obrambnem usposabljanju mladine ter pri organiziranju in delu obrambnih krožkov. Vsebina obravnavane tematike v obeh priročnikih je lahko tudi koristen pripomoček pedagoškim delavcem pri pouku obrambe in zaščite ter uvajanju obrambnih vsebin v druga predmetna področja. Priročnik OBRAMBA IN ZAŠČITA, napisal ga je Miroslav Ulčar, stane 570 din, priročnik OBRAMBNI KROŽEK, delo Borisa Knifica, pa 280 din. Knjižici lahko naročite pri Naši obrambi, Ljubljana, Rimska c. 8 Odkrivanje talentov Knjiga Jana Makaroviča v zbirki Pota do učenca Nadpovprečno nadarjeni posamezniki, ki jih družba zna odkriti, pravilno usmeriti in izrabiti njihovo nadarjenost, so vsekakor izjemna možnost za prihodnost majhnega naroda. Prav tem ljudem z izrednimi sposobnostmi namenjamo pri nas premalo pozornosti, četudi bi morali Slovenci kot mpjhen narod še posebej razvijati »umetnost odkrivanja talentov«, kot pravi pisec knjige Jan Makarovič. V tem in še v marsičem se moramo strinjati z njim: ne le gospodarski položaj, tudi narodova samobitnost in politična neodvisnost sta sestavini, potrebni za obstoj naroda, za njegovo samoohranitev, saj je navsezadnje njegovo preživetje odvisno prav od ljudi samih. Tako meni pisec knjige Odkrivanje talentov. Z njo je pač skušal opozoriti na to res premalo izrabljeno možnost v naši družbi, opozoriti predvsem vzgojitelje, ki te mlade nadarjene ljudi srečujejo in spoznavajo pri svojem delu in zato lahko marsikaj prispevajo k njihovemu odkrivanju in uveljavljanju —ali pa zavirajo njihov razvoj. Ne glede na to, kako se nadarjeni posamezniki razvijajo pozneje, je vendarle vzgojitelj tisti, ki se ukvarja Z njimi v njihovem najobčutljivejšem obdobju, tedaj, ko se nadarjeni otroci razvijajo. Umetnost odkrivanja talentov je seveda obsežno in celo neizčrpno področje. Pisec v knjižici ni mogel zajeti vsega, in tega tudi ni nameraval; z njo je skušal opozoriti predvsem tiste, ki se največ ukvarjajo z otrokom v njegovem razvojnem obdobju —učitelje in starše —na nekatere pomembne vidike tega dela, za katere je menil, da jim bo v pomoč, če jih opozori nanje. Jan Makarovič odmerja v knjižici poleg zgodovinskega vpogleda v narodovo preteklost, v katerem skuša opozoriti na narodno samobitnost, del pisanja tudi ugotovitvam, da število nadarjenih pri posameznih narodih, slojih ali socialnih skupinah ni različno; velike razlike nastanejo zaradi odnosa šole in nekaterih drugih ustanov in vladajoče družbe do talentov. V nadaljevanju nas pisec seznanja z razlikami med sposobnostmi in talenti, ukvarja se z načinom in metodami odkrivanja nadarjenih ter z ugotavljanjem njihovih posebnih lastnosti in sposobnosti. Končni del knjižice usmeri k zelo aktualnim vprašanjem v naši družbi: od odkrivanja nadarjenih posameznikov k nekaterim splošnim vprašanjem poklicnega usmerjanja. Knjigo je izdala založba Mladinska knjiga. V. K. Knjiga za estetsko vzgojo Pri Mladinski knjigi so izšla izbrana besedila za uporabo v mali šoli Predšolski otrok je v svojem intenzivnem spoznavanju sveta okoli sebe sila vztrajen, radoveden, toda pogosto tudi zelo utrudljiv s svojo vztrajnostjo in željo po spoznavanju novega. To je obdobje, ko ga začne zanimati vse mogoče — od pesmi, risb, ugank, pa tudi vse, kar se dogaja v naravi in okrog njega. Prav na tej stopnji je mogoče otrokovo radovednost s pridom izrabiti in mu z igro nevsiljivo pojasniti marsikaj, česar se bomo pozneje spominjali z dobro zavestjo, da smo mu pomagali na prijeten in zanimiv način odkrivati in snoznavati svet, v katerem živi. 7 ukš o delo s predšolskim otrokom olajšuje knjiga izbranih besedil KJE Sl, MALA ŠOLA? V njej sta MARINKA S VET IN A in ELA PEROCI izbrali raznovrstna besedila iz povojne otroške književnosti in iz mladinskih glasil: kratke pripovedi, pravljice, pesmi, uganke, izštevanke, igrice za uprizarjanja in notne zapise. Besedila so tematsko urejena po zaporedju letnih časov, knjiga pa se seveda začenja z jesenjo, ko se začne življenje tudi v vrtcih in mali šoli. Knjižica je torej dovolj domiselno zasnovana, koliko bo uporabna, pa ni odvisno od otrok samih, marveč od tistih, ki jim je posredno namenjena; namenjena pa je vsem, ki se ukvarjajo z otroki. Od njih je torej odvisno, kako bodo razvijali otrokov estetski občutek, kako bodo uresničili besedila ali kako jih bodo dopolnili: ali si bodo otroci besedila zapomnili ob lutkovni igrici, predstavi, ali si bodo zapomnili risbe, povedane pravljice ali pa se bodo spominjali uglasbene pesmi. Delo slikarke Zore Forlani (Severni Ontario) — z razstave likovnih del naših izseljencev Sožitje otroških pesmic in iger Mira Voglar: Sraka in avtobus Glasbena literatura za predšolskega otroka je spet bogatejša: Državna založba Slovenije je izdala zanimivo in izredno lepo opremljeno knjigo z nenavadnim naslovom SRAKA IN AVTOBUS. Avtorica poezije, glasbe in proznega besedila je Mira Voglar, ilustracije in oprema pa so delo akad. slikarke Lidije Osterc. V knjigi gre za sožitje otroških pesmic in iger, ki bi jih strokovno lahko označili kot glasbene didaktične igre. Pesem in igra živita druga ob drugi; izhajata druga iz druge. Včasih se igra razvije iz pesmi, drugič spet se pesem vključuje v igro. Še več: avtorica Mira Voglar je v želji po čimbolj celostni estetski vzgoji nakazala ob pesmih in igrah tudi možnosti za likovno in ritmično-gibalno izražanje otrok ter za muziciranje na malih instrumentih. Svojo sposobnost vživljanja v otrokov svet je Mira Voglar s to zbirko še potrdila. Njena pesniška besedila so prisrčna, poetična, duhovita, šegava. Po glasbeni plati so pesmice preproste, melor dija je vedno trdno povezana z besedilom. Knjiga Sraka in avtobus je za najmlajše lahko le slikanica, sicer pa po svoji vsebini kliče k sodelovanju otrok in odraslih, otrok in vzgojiteljev, otrok in staršev. V ta namen je avtorica pri igrah označila, kako se jih igramo v vrtcu in kako doma. Delo toplo priporočamo otrokom, staršem in vzgojiteljem, prav gotovo pa bi ga lahko uporabljali tudi učitelji v nižjih razredih osnovnih šol in v pripravljalnih oddelkih glasbenih šol. MILENA NOGRAŠEK Slovar slovenskega knjižnega jezika — četrta knjiga Pred nedavnim je bilo končano dolgotrajno raziskovalno delo za četrto knjigo Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Slovar izdaja Slovenska akademija znanosti in umetnosti s svojim Inštitutom za slovenski jezik in Znanstvenoraziskovalnim centrom, dosedanje štiri knjige pa je založila Državna založba Slovenije. Zelo zahtevno, dolgotrajno in natančno delo je opravila skupina tridesetih raziskovalcev, ki so zbrali in oblikovali tudi gradivo za to predzadnjo slovarsko knjigo, s katero se zahtevni projekt preveša proti koncu, v zaokroženo celoto petih zajetnih knjig. Tako bomo —predvidoma v letu 1990 —dobili sklenjeno temeljno slovarsko delo o slovenskem jeziku, ki temelji na spoznanjih sodobnega jezikoslovja. S tem se izpolnjuje načrt za naš prvi popolnejši, obsežnejši enojezični razlagalni slovar, sestavljen devetdeset let po Pleteršnikovem. Sestavljala so morali tokrat obvladati slovarsko delo, ki poteka nepre- trgoma od leta 1964 in posta čedalje zahtevnejše, saj je trel pri njem upoštevati jezikovni r zvoj in novosti, obenem pa mo vseh pet slovarskih knjig 1 koncu vendarle biti celota, v k teri bo čutiti skladno zasnoval in izpeljano delo. Spet za knjigo bogatejši slov slovenskega knjižnega jezika p staja v toliko obsežnejši obliki a tualna in bogata podoba zda njega slovenskega jezika, naše, zikovne zavesti, izraznih sposc nosti in domišljenosti ter pozi nosti v našem jezikovnem iz.rai nju. Takšen, kakršen je, je slov temeljno delo naše jezikovne ki ture, pomembno ne le za slovel stiko, marveč za slavistiko m ploh; v vsej svoji izčrpnosti jt pomoč vsem beročim in pišoč, Slovencem, zaradi obsežne fi zeologije pa je še posebno dobi došel slavistom in prevajalcem, jim bo obsežna frazeologija zt olajšala delo pri prevajanju. V. K. Novi Kondorji 0 N "ost kot 'ičn, S "lož telc Pat slik he,gl "ilo resr *ast dar 'okt "at raz' va$i Pi k *re( Pre sto, v$e: l "e, z§o Pre jen sal: i" ii kan i Letošnji knjižni program zbirke Kondor, izdaja jo Mladinska knjiga, bo skoraj izpolnjen z izborom iz domačih in tujih književnih del. Nove knjige znova poudarjajo in potrjujejo pluralistično zasnovo zbirke: v njej so upoštevane različne literarne zvrsti, različna obdobja in seveda pisci različnih narodov. Manjkata le še dve knjigi, doslej pa so izšla tale dela: izbor pesmi Antona Vodnika Glas tišine, roman Mladena Oljača Molitev za moje brate, izbrani Lukijanovi spisi Filozofi na dražbi, dramsko delo Marija Stuart Fridericha Schillerja, Kranjski komedijanti Bratka Krefta in izbrano delo Edgarja Allana Poeja, naslovljeno po njegovi znani pesmi Krokar. ANTON VODNIK — kljub navidezni zbranosti včasih razpet med razpoloženjska nasprotja, avtor številnih pesniških zbirk, v katerih se je razkril kot pretanjen in poduhovljen poet, ki ga je čas kljub njegovi nedvomni idejno-estetski vrednosti nekoliko preveč pozabil. Ta krivica je popravljena vsaj z izidom knjižice njegovih izbranih pesmi, naslovljenih GLAS TIŠINE. Sestavljalka Franca Buttolo je izbrala njegove pesmi kronološko glede na čas, kot so izhajale, pri tem pa ni toliko upoštevala njegovih najboljših pesmi, kolikor tiste, ki so skladne z Vodnikovim celotnim opusom. Izbrane pesmi so razvrščene v sedem delov, naslovljenih po posameznih pesnikovih zbirkah; dopolnjujejo jih dvodelne študije France Buttolo o pesnikovem življenju in delu ter o simbolizmu v njegovi poeziji. Zanimivo študijo o povezavi likovne umetnosti z Vodnikovo poezijo je napisal Milček Komelj, ki je knjigo tudi likovno opremil z reprodukcijami Vodnikovih sodobnikov: Toneta Kralja, Franceta Kralja, Božidarja Jakca, Mihe Maleša, Staneta Kregarja in Maksima Sedeja. Tako je avtorjem, ki so oblikovali knjižico, uspela ena tako redkih in dragocenih interdisciplinarnih povezav —tokrat med likovno umetnostjo in poezijo. Spet drugače nenavadna je romaneskna proza MLADENA OLJAČA. To je svojevrstno delo, v marsičem prelomno za povojno literaturo o partizanstvu in vojnih letih. Roman je izšel v izvirniku leta 1957, v slovenščino pa je bil prvič preveden leta 1965 —doživel je precej izdaj tudi v tujih jezikih, in drugo v slovenščini. MOLITEV ZA MOJE BRATE je delo, ki pomeni prelom i povojnim črno-belim slikanjem p.a {lizunstva, knjiga o travmatičnih spominih mladega partizana, še danes ni izgubila svoje prič vanjske moči. "Pe Hm t>0( kor osn 1 Pet Pa; odi zre tre P0, >0v Prii Po dolgem času so izšli kot so mostojen natis KRANJSS KOMEDIJANTI BRATKI KREFTA. Besedilo je nevsiljiv i' prijeten dodatni pouk iz Zgodovine slovenske dramatike. S tokrat objavljeno komedijo sO dramska dela Bratka Krefta ll četrtič uvrščena v to zbirk0:. . Kranjski komedijanti so zdaj izšli lod v samostojni knjigi. Studijo je napisal Dušan Moravec, ki je dopolnil s študijami tudi vse prejšnji tri knjige Kreftovih dram. To j1 s0r študija o avtorjevem življenju W posebej o njegovem dramske^ delu, s krajšo razlago spodbud (H ozadja nastanka Kreftove dram1 ter njeno analizo. da rot je- 5 knjigo LUKU ANO VlH izbranih spisov FILOZOFI NA DRAŽBI sledi zbirka stalnici 1 programu zbirke — Grški in latinski klasiki. Spise tega grškegO satirika je izbrala in prevedla Marjeta Sašel-Kos: nekatere Sovretove prevode v slovenščino ji posodobila, nekaj značilnih spisov pa je v knjižnici prvič prevedenih v slovenščino: Kako ji treba pisati zgodovino, Lažni prerok Aleksander in izbor iz Pomenkov heter. Sestavljalka je pri izboru upoštevala predvsem študente, verjetno pa bo knjižica primerna tudi za srednješolce, glede na to, da je več teh polemičnih in parodičnih Lukijanovih besedil dostopnih le v izvirnikih Jez Pe< faz ro< Med Kondorjevimi knjižicami je tudi SCHILLERJE V A drama MARIJA STUART na novo prevedena in razložena s prevajalčevo študijo in obsežnimi opombami. Borut Trekman, ki je opravil vse to delo, se je lotil prevajanja te Schillerjeve drame iz obdobja tvimarske klasike prav zato, ker je menil, da je ta čas preveč pozabljen, da se klasiki tega j obdobja nemške zgodovine umi-' kajo iz knjižnih izdaj in odrskih uprizoritev. 1 V knjižici KROKAR je Andrej Arko izbral in prevedel večino besedil EDGARJA ALLANA POEJA, ki je pri nas znan po-proznih delih. Arko je uvrstil H knjižico krajša, pri nas pogosteje objavljena besedila; tokrat to niso le Poejevi prozni spisi in pesmi, marveč celo esejistična besedila-Izmed pesmi so prevedene skoraj vse znane, v tujih jezikih največkrat objavljene pesmi, prvič pa so v slovenščino prevedena tudi Poejeva pisma. VLASTA KUNEJ Odziv in kakovost odvisna od mentorja ^črtovanje interesnih dejavnosti zahteva smotrno delo Načrtovanje interesnih dejav- i0sti na šoli ni tako preprosto, j?* se zdi na prvi pogled. Prakse izkušnje, pridobljene ob 0rnačih razmerah, potrebah in ^žnostih za delo so podlaga za e'otno dejavnost šole. S pridom "a bomo uporabljali dobre zami-1 kolegov iz drugih šol, ki so do-?e8li najboljše uspehe. Idealno bi ''0» da bi bila vsa področja inte- * tesnih dejavnosti enakomerno ^astopana in porazdeljena. Ven-Iar to ni mogoče že zaradi same °kacije šole (mesto, vas). Glede ato so nekatere dejavnosti bolj ^vite v mestu, nekatere pa na Na prvi pedagoški konferenci se učitelji seznanijo z vsebinami in s celotno »ponudbo« interesnih dejavnosti na šoli, ki smo jih predvideli že ob koncu prejšnjega leta, ko smo staršem in učencem ponudili anketo zato, da bi v novem šolskem letu organizirali tiste dejavnosti, ki jih želijo. Starše v anketi povabimo tudi k sodelovanju. Morda bo kdo prevzel kakšno dejavnost, s katero se poklicno ukvarja. K delu pritegnemo ne samo starše, temveč tudi druge občane in delovne ljudi v krajevni skupnosti. Nekatere šole že dolgo in jfesem združuje tudi v šoli ^ Pesmarici Dušice Kunaver: Slovenska pesem v besedi in glasbi Ko hodijo otroci v nižje ra-ede osnovne šole, navdušeno Popevajo s tovarišico, ko pa prespijo na predmetno Stopnjo, je . Splošnega prepevanja konec razen pri glasbenem pouku. ^ klčitelji slovenščine, anglešči-e’ matematike, srbohrvaščine, Rodovine, biologije in drugih .hdmetov zboljšu jemo razpolo-.enk pri pouku z anekdotami, s j .ami, morda celo s tekmdvanji vnigricami. Kolikokrat pa posku-a£o to s pesmijo? “ri petošolcih si morda še ..Parno, toda kdo bi tvegal s svo-j^111 glasom pri osmošolcih. Saj ne k°do hoteli pritegniti ali pa se orno s svojim petjem pred njimi 0s«iešili. Tisti, ki smo tvegali in začeli V fea tUC*‘z učenci višjih razredov, ? 0d2d,aj lahko zatrdimo: strah je Več. Sama sem začela v ra-I edu takole prepevati pred emi leti in, priznam, prav nič a°^Umno. Učencem sem to tudi vedala in jih prosila, naj se mi ^'družijo takoj, ko ujamejo me-,°d'jo. Niso se začudili, res pa je, a je bilo sprva tudi njim ne-I dno peti pred menoj. Pa se mi fe CO' . šl‘ ioi ur 'o- ijt je SQVendarle pridružil glas za gla- I P>a je treba z učenci peti — ve- turi' Tet‘ — ie trdno prepričana di Dušica Kunaver. Pri pouku Jm jezikov se ve, da morajo .P°znati pesmi naroda, katerega J se uče. Pa poznajo dovolj _esmi Svojega naroda? Takole tazmišl todn; ja Dušica Kunaver: »Na- a pesem je naša pristna, ne-gana podoba. Poznati jo mo-. dto. Vsak narod mora poznati ^dtega sebe, če hoče ohraniti dj° prvobitnost.« j, ln ker v zadnjem času rodovi r dvencev ne poznajo svoje na-dne pesmi, ali pa je repertoar ki jih znajo zapeti, zelo ^ rpmen, se je Dušica odločila, v .° pomagala ljudski pesmi ži-b ' V zbirki Slovenska pesem v . sedi in glasbi je zbrala najbolj Vlrna in priljubljena besedila. opremljena z notnimi zapisi njihovih melodij. Kot sama opozarja v uvodni besedi v knjigo, je poskušala zajeti čim več zvrsti slovenskih ljudskih pesmi. Upoštevala je pesmi iz vseh predelov naše zemlje. Pesmarica je namenjena vsem Slovencem in njihovim prijateljem, čeprav si jo je avtorica sprva zamislila kot priročnik za učitelje, kot nepogrešljivo sopotnico pouka, pri katerem koli predmetu. Da bi učitelju zgodovine, slovenščine, zemljepisa, družbeno-moralne vzgoje, gospodinjstva, biologije idr. olajšala izbiro pesmi, s katero lahko odlično motiviramo učence za učno uro, ustvarimo ustrezno razpoloženje pri obravnavi ali ponavljanju snovi, in le-to ponazorimo, je pesmi razvrstila v: domoljubne, himne in vojaške pesmi, pripovedne, pesmi o krajih, obredne pesmi, narodne pesmi in kola, ljubezenske, svatovske, stanovske, pivske in šaljive, pesmi o letnih časih, o živalih, o rastlinah in žalostinke. Vsako skupino pesmi uvaja v toplo, a stvarno razmišljanje o njej. Knjigo je izdala ob koncu lanskega leta Državna založba Slovenije. Vili Vrhovec jo je opremil s prikupnim narodnim motivom, pesmi in note pa spremljajo risbe z motivi s panjskih končnic. Škoda bi bilo, da bi učitelji to knjigo spregledali. Učenci na izletih prepevajo vse mogoče in-v vseh mogočih jezikih, samo naših narodnih pesmi ne. Pa ne zato, ker bi jih zavračali, ampak zato, ker jih niti doma niti v šoli le-teh nismo naučili ljubiti in peti. Slovenci šmo zaradi tega pogosto v zadregi! Vzgoja narodne samozavesti in občutka pripadnosti svojemu narodu pa je eden temeljnih smotrov naše šole. Ir navsezadnje — pesem tudi v šoli združuje in krajša odvečno razdaljo med učencem in učiteljem. MARJANA IVANČIČ uspešno sodelujejo z zunanjimi mentorji. Seveda pa je pomembno predvsem to, da so ti mentorji dobri laični pedagogi, ki se znajo približati mlademu človeku in znajo prisluhniti njihovemu zanimanju. Izkušnje kažejo, in to potrjuje tudi razvojna psihologija, da se otrokovo zanimanje v vsakem starostnem obdobju spreminja, zato je prav, da so interesne dejavnosti organizirane v skladu z razvojno stopnjo. Dobro je, če preglednico in urnik interesnih dejavnosti obesimo na vidno mesto v zbornici. Dostikrat bomo rešeni zadreg pred učenci, starši in drugimi učitelji, saj bomo lahko vsak trenutek dali ustrezno pojasnilo; informacijo bomo našli prav na preglednici. In še nekaj: vsak od nas bo tako zvedel, kaj se dogaja na šoli poleg rednega pouka.. Prav bi bilo, da bi bili vsi mentorji strokovnjaki tistih področij, katere nameravamo organizirati. To so le želje, ki jih verjetno še dolgo ne bomo uresničili. Mentorstvo često prevzamejo učitelji, ki imajo za kako dejavnost dela, ki ga okvirno predstavi učiteljskemu zboru in kasneje tudi učencem v krožkih, ki so soustvarjalci podobnega načrta. Če bodo učitelji in starši poznali programe in vsebine, bodo lažje usmerjali učence v tiste dejavnosti, v katerih bodo ti uspešno in ustvarjalno sodelovali glede na odkrita nagnjenja, sposobnosti in želje. Vsi vemo, da so nekatere dejavnosti mikavnejše od drugih. Za nekatere pa ni in ni odziva. Kje so vzroki in težave? Morda • je tu »kriv« mentor, ker je preskromen in svoje področje premalo »popularizira«? Morda s programom ni vse v redu (suhoparen, neprimeren)? Lahko imajo učenci neprijetne spomine iz prejšnjih let? Je mentorstvo prevezel kak začetnik, pase še ne znajde? Našteli bi lahko še kar precej vprašanj. Poiskati moramo prave vzroke in takoj začeti reševati težave. Kolegu, ki je prevzel interesno dejavnost, pa je zašel v težave, moramo pomagati vsi (razredniki, starši, vodstvo šole, svetovalna služba). Tako sodelovanje dviga pedago-, ško raven, krepi tople in iskrene medčloveške odnose, ki nam Delo slikarke Mildred Hoegler (Severna Amerika - Ohio) — z razstave likovnih del naših izseljencev posebno nagnjenje in veselje. S tem pa ni rečeno, da ta učitelj ni dovolj uspešen. Nasprotno, nekateri se tako poglobijo v delo, da dosegajo enakovredne ali celo najboljše uspehe. Kakšna škoda je, kadar prevzame mentorstvo nekdo samo zato, da bi dopolnil učno obveznost, nima pa smisla, volje in primernega odnosa do dejavnosti, ki jo je sprejel kot delovno nalogo. Od učitelja mentorja je odvisno, kakšno odzivno moč in kakovost bo dosegel s svojim pedagoškim delom,-Pri oblikovanju skupine mu bodo pomagali učenci, starši, razredniki in strokovnjaki šolske svetovalne službe. Najbolj pa se bo moral truditi sam. Vsak učitelj mentor pripravi program Aktualno, element demokracija — kaj to pomeni? prinašajo osebno zadovoljstvo, veselje do dela in zaupanje v sočloveka. Menimo, da je ob koncu le potrebno, čeprav nam je že vsem znano, posebej poudariti pomen interesnih dejavnosti z vidika oblikovanja mlade osebnosti, le ta sodeluje pri načrtovanju, uresničevanju in vrednotenju dejavnosti. Kolektivna, ustvarjalna in družbeno koristna dela zadovoljujejo potrebe po dljavnosti, uveljavljanju, razvijajo samozavest in čut odgovornosti; razvijajo humana čustva, oblikujejo značaj. Bogatijo znanje, razvijajo logično mišljenje in pomagajo pri izbiri poklica. DARJA INTIHAR Vprašajte za šalo učence v višjem razredu osnovne šole, kaj pomenijo na primer besede: reforma, eventualno, element ipd. Kako si učenci razlagajo tujke, ki jih vsak dan uporabljamo in slišimo na cesti, po radiu, televiziji in drugod. Prav neverjetno je, da si naši otroci niti ne predstavljajo, kaj pomenijo te besede. Latinščine, ki bi jim pomagala razvozlati njihov pomen, se ne učijo več, slovarčka tujk ne uporabljajo, ali povedano natančneje: nihče jih ne spodbuja, da bi ga uporabljali. Kadar uporabijo kako tujo besedo v nepravi zvezi, se jim raje nasmehnemo, kot pa da bi jim na dolgo in široko razlagali... Ena od dolžnosti učiteljev je, da vsako tujo besedo, ki jo uporabijo v razredu, razložijo, ali vsaj preverijo, ali so jo učenci pravilno razumeli. Mislim tudi, da ni prav, če pomen tuje besede preprosto prevedemo. Vredno se je za trenutek zadržati in popeljati učenca po poti ugibanja, kombipiranja, ugotavljanja in razlage pomena. Pri razlagi angleških besed naletimo na besedo »form«. Ali pozna kdo kako tujko v slovenščini, ki bi bila podobna tej besedi? Seznam takih besed'se hitro bogati: forma, formirati, formular, reforma, reformacija, formacija, formula, reformirati, deformirati, forma viva v Kostanjevici. Besed ne zmanjka, le pomena še ne vemo, vseh teh besed nihče ne zna prevesti, vsaj pravilno ne. Kaj je »forma viva« — sprašujem, a odgovora.spet ni. Vsi so že slišali za kostanjeviško formo vivo, vedo, da so tam nekakšni kipi, ne vedo pa, v čem se razlikujejo od drugih kipov. Poskušam pomagati: Kipi imajo lepo formo. — Obliko! — vzklikne nekdo. Kakšna pa je potem forma viva — viva, vivace v glasbi, vivid v angleščini, vivat! v latinščini. Tako uganemo, da pomeni forma viva: živa oblika, Umetnik ohranja svoji umetnini živo obliko, deblu, iz katerega kleše kip, pusti, da je še vedno deblo, ne les, kamnu ohranja prvine skale. Razred je ravno dovolj razvnet, da ne odneha. Zdaj iščemo še besede, ki se začenjajo z re-. Ali ta »re-« kaj pomeni? Reforma, reakcija, reaktivirati, recenzija, refren, refundirati, regres. 0 Klara Meška z razstave Moderna slovenska grafika v Munchnu Začelo se je novo šolsko leto, z njim pa prihajajo stare težave. Med temi je tudi hripavost. Zakaj postanemo hripavi? Odgovor je preprost: zaradi napačne tehnike govora. Pri oblikovanju glasu sodelujejo pljuča z izdihanim zrakom, glasilki in votline nad grlom kot resonator. Brez dihanja torej ni glasu in brez pravilnega govornega dihanja ni dobrega glasu. Številni govorniki, mednje štejemo tudi prosvetne delavce, žal vse prepogosto ne znajo pravilno dihati in zaradi tega postanejo hripavi. Vzfokov za napačno dihanje je veliko, omenim naj le ohlapne trebušne mišice. Prav gotovo pa lahko z nekaj preprostimi vajami zboljšamo dihalno tehniko. Ker imam veliko izkušenj z dihalnimi vajami (pri petju) menim, da bodo te vaje lahko pomagale tudi številnim prosvetnim delavcem, da bodo lažje in boljše govorili. 1. vaja: Globoko vdihnite skozi nos, kot bi poduhali rožo, potem izdihnite in pri tem recite: »Aaaaj«. S soglasnikom »j« iztisnite iz pljuč ves zrak. Vajo takoj ponovite. Vadite tako dolgo, dokler se ne zaveste, kako pomemben je globok vdih; s tem namreč razbremenite grlo. 2. vaja: Nehote vdihnete glo; boko tudi tedaj, če se prestrašite in vzkliknete: »Ojej, ojej...«. Pri tej vaji vdihnete že skozi nos in usta. 3. vaja: Sedite za mizo in vpi-hujete svečo. Pri tem se nekoliko nagnete naprej in pihate:.»»F, f, f...«. 4. vaja: Tudi pot v šolo lahko porabite za dihalno vajo. Ko stopite na levo nogo, vdihnete skozi nos. ko stopite na desno, sapo zadržite; pri naslednjih dveh korakih izdihujete. To vajo lahko podaljšujete na štiri ali šest korakov izdiha. Tako se vam bodo dihalne mišice okrepile. Ko boste sapo zadržali, boste občutili, da se vam prepona umiri in pripravi za nov start — odriv. V čem je bistvo teh dihalnih vaj? Kot začnete pri vajah po vzihu izdihavati (z aaaj, ojej ali pa f), tako začnete v razredu govoriti. Pri tem sprostite prsne, vratne in trebušne mišice in se nekako »odrinete« s prepono, kot vi vrgli disk. Kar takole zapovedujte, spodbujajte ali hvalite: »Mir! Kaj bomo danes delali? Tako je prav!« Vmes globoko vdihavajte. Pri tem seveda ne govorite preglasno. 'Govorite tiše, pa bo učinek večji. Če ste kljub vsem tem vajam trdovratno nesproščeni, si lahko pomagate še takole: preden zač- rehabilitacija, rekonstrukcija itd. Ob naštevanju in prevajanju teh besed ugotovimo, da besedica re- pomeni nekaj ponovno narediti. Podobno obravnavamo še: de-, anti-, im-, ex-, deformirati, deplasirati, depresija, denacionalizacija, destruktiven; antibiotik, antifašist, antiteza; import-ex-port, impresija-expresija. Tudi beseda »avto« je zanimiva: Učenci naštevajo vsevprek: avtomobil, avtomatičen, avtoportret, avtogram, avtosugestija, avtonomen, nekdo dela nekaj sam. Ali se sam premika, ali pa sam piše svoj življenjepis v avtobiografiji. Že se zapičimo v besedo -gra-fija: geografija, biografija, telegrafija. Iz tele-grafije nas vodi nit v besede, ki se začenjajo s -tele: telegram, telegraf, televizija, teleskop, telepatija, tele-printer — ugotovimo, da je v vseh teh besedah skrita neka daljava: nekdo na daljavo vidi, drugi na daljavo sliši itd. Pri vsem tem razpravljanja-^o tujih besedah v našem jeziku, ne gre le za jezikovni pouk in iskanje pomena. Učenci si prav žele reševati uganke in zanke, učijo se iskati povezav, kombinirati^ primerjati, iskati podobnosti. Včasih je tudi možganska telovadba prav zabavna. Razlaga tujk je v naših šolah zanemarjena. Tuje besede pač odrasli slišimo, uporabljamo in domnevamo, da jih mladina pozna. V resnici pa so mladi teh besed navajeni, poslušajo jih že od otroštva, ne potrudijo pa se, da bi jih prav razumeli. Njihov pomen uganejo le približno — to pa ni dovolj. S tem seveda nočem spodbujati rabo tujk v našem jeziku. Tudi jaz sem velika zagovornica čiste slovenščine in z veseljem sodelujem v boju proti uporabi tujk, vendar tudi tu velja staro pravilo: sovražnika moraš poznati! Mimogrede pa ne prezrimo, da poznavanje tujih besed lahko prav koristno uporabimo pri učenju tujih jezikov. Vsi evropski jeziki so polni besed latinskega izvora, tudi veliko besed v slovenskem jeziku je iz latinščine, zato to znanje lahko koristno uporabimo pri učenju francoščine, angleščine, nemščine, španščine in drugod. DUŠICA KUNAVER Hripavost — nadloga, ki jo lahko uženemo nete govoriti, stegnite roko tako, kot bi hoteli nekomu ponuditi kozarec vode. Tudi če samo rahlo obrnete glavo in povesite spodnjo čeljust, sprostite vratne mišice, boste govorili sproščeno. Čeprav se vam v šoli ponavadi zmeraj mudi, si vzemite čas za pravilno dihanje. Zavedati se morate, da sta glasilki vaš nenadomestljivi aparat, zato si morate po svojih najboljših močeh prizadevati, da ga ne pokvarite. Hripav glas si namreč zelo hitro »prislužite«; samo nekaj časa govorite nepravilno (izgrla) in že ste hripavi; na glasilkah se lahko pojavijo vozlički ali pa glasilke oslabe (pareza). Veliko učiteljev je že moralo zapustiti svoj poklic, zaradi te obolelosti. Kadar vas težave prehudo pestijo, obiščite čimprej foniatra. DANA JARC Knjigi za računalniške krožke Državna založba Slovenije je pred kratkim predstavila prikupni deli za tiste, ki stopajo v svet računalništva: Spoznajmo mikroračunalnik in Preprosto programiranje v basicu. Obe knjigi sta postali uspešnici v domovini nastanka, v Angliji, in tudi prevoda v Nemčiji sta iskana priročnika. Prva opisuje predvsem zgradbo in delovanje mikroračunalnika in obrobnih enot, druga pa po zglajeni poti pelje začetnika v komuniciranje z računalnikom, v programiranje. Za obe knjigi so značilne obilica in zgoščenost informacij, ponazoritev s številnimi duhovitimi ilustracijami in didaktičnost v zgradbi vzgojno-izobraževalnih vsebin. Pisca že.v začetku prve knjige dokažeta, da poznata skrivnost uspešnega izobraževanja. Bralca ne potisneta v morje podatkov, temveč mu povesta le najpotrebnejše in ga takoj vključita v dogajanje. Naučita ga, kako se priključi računalnik, sestavita preprost program, razložita, kako se le-tega naloži v računalnik, sestavita preprost program, razložita, kako se le-tega naloži v računalnik in kako naj program požene. Da bi ga obvarovala pred razočaranjem, ga opozorita na napake in mu dopovesta, da je komuniciranje z računalnikom natančna zadeva. Prvi uspeh je zagotovljen. Zatem popeljeta spodbujenega bralca v računalnikovo notranjost. Z besedo in sliko pokažeta nastanek čipa in predstavita vsebino in delovanje integriranih vezij. Zanimiva so poglavja o medsebojnem povezovanju računalnikov z računalniško mrežo in o/različnih možnostih za uporabo računalnika pri krmiljenju in nadziranju proizvodnih procesov, v vesoljski tehniki, v medicini, pri risanju načrtov, vremeno-slovju, robotih in pri poslovnih zadevah. Kot se za dober učbenik spodobi, je tudi na koncu te knjige slovar računalniških izrazov in vodnik za kupce računalnikov, v katerem so zbrani podatki in ocene za 17 najpogostejših mikroračunalnikov. Druga knjiga je namenjena začetniku za učenje programiranja v basicu. Preden se loti programiranja, razloži algoritem kot zaporedje opravil, ki ga je treba upoštevati pri oblikovanju programa. Z zgledi pokaže razlike v programiranju v programskih jezikih Pascal, Basic in Pilot. Ob kratkih programih knjiga postopno uvaja uporabo različnih ukazov in sproti opozarja na uporabo pri različnih računalnikih. Vsi programi so komentirani z besedami in ilustracijami. Že nekaj naslovov te knjige kaže, kako bogata je’ njena vsebina: Računalnik primerja podatke, Rišemo slike, Računalniške igre, Zanke, Triki z zankami, Podprogrami, Besedne igre, Grafi n simboli, Gibljive slike, Računalnik piše pesmi. Enote so sestavljene tako, da informacijam sledijo navodila za uporabo y kratkih, hudomušnih programih, za utrjevanje pa dobi uporabnik naloge in, če potrebuje, še rešitev na koncu knjige. Med že kar lepo bero računalniške literature sta knjigi zapolnili vrzel za začetnike, ki rabijo več spodbude, prijaznosti in nazornosti. Mentorji računalniških krožkov (tudi v nižjih razredih osnovne šole), bodo našli v teh knjigah vsebino in metodo za delo z učenci. Knjigi odgovarjata na vprašanja: kaj, zakaj in kako. Za razvijanje samostojnosti in ustvarjalnosti ima taka celotnost posebno vlogo. Skratka, deli sta dovolj kakovostni, da bosta lahko pripomogli k razvijanju računalništva v osnovni šoli, na ravni, ki se ne zadovolji le s posnemanjem. MARJAN TOMŠIČ Igrača za najmlajše Proizvodni dan v 5, razredu. V Osnovni šoli Log Dragomer smo v program proizvodnega dne uvrstili izdelavo igrače, sestavljanke z žogami za najmlajše učence prvega in drugega razreda,.ki so v podaljšanem bivanju. Upoštevali smo razvojno stopnjo in pridobljene spretnosti učencev petošolcev. Osnove obdelave papirja, lepenke in kartona so učenci spoznali že po programu tehnične vzgoje. Kakšna je sestavljanka z žogami? Igračo sestavlja 6 kvadratnih škatel iz valovite lepenke z likovno obdelavo in tri ali štiri iz blaga sešite žoge, polnjene s papirnimi kosmiči in ostanki blaga. Otroci jo uporabijo takole: Škatle zložijo v piramido in vanjo ciljajo z' žogami iz blaga. Uporabljeni materiali zagotavljajo varno igro v učilnici. Na škatlah narisane številke omogočajo v igri tekmovalno seštevanje točk. Pri nastajanju izdelka je sodelovalo 89 učencev in trije učitelji tehnične in likovne vzgoje. Po umiku prostih ur 5. razreda so sodelovali tudi drugi učitelji. Tako so spodbujali učence in obenem spoznali zahtevo prenovljenega programa osnovne šole, v tem primeru vsebino proizvodnega dne. Za pripravo in dogovore z učenci smo porabili na oddelek po eno uro tehnične vzgoje. Sam proizvodni dan smo pripravili v Tečaj pantomime Po uspešno končanem tečaju pantomime v prejšnji sezoni začenja Zveza kulturnih organizacij mesta Ljubljana v sklopu dejavnosti odbora za ples v jesenskem obdobju nov seminar. Začel se bo sredi oktobra, vanj pa se lahko vpišejo študentje, učenci, plesalci, igralci, režiserji, lutkarji, učitelji-mentorji in drugi, ki jih zanima ta zvrst. Tečaj bo razdeljen v dva dela: v začetniškega in nadaljevalnega. Vsak del bo obsegal predavanja dvakrat na teden po dve uri in bo trajal skupno sedem mesecev. Šeminar bo vodil naš priznani pantomimik Andres Valdes. Interesenti se lahko prijavijo na ZKO mesta Ljubljana, Krekov trg 2, Ljubljana, osebno ali po telefonu 312-900. Med temeljnimi smotri tečaja je spoznavanje pantomime kot igre posnemanja, njene zgodovine ter vloge v sodobni gledališki umetnosti bodisi kot samostojne umetniške oblike v kolektivu ali posamezno ter kot njeno uporabnost v drugih zvrsteh umetnosti, zlasti pri plesu, gledališki igri in lutkah. Hitreje do resnice Računalnik potnaga ugotavljati učenčeve sposobnosti Razvoj ustvarjalnih sposobnosti je povezan s pedagoškim vodenjem; pri tem je treba poudariti, da je za evidentiranje, spremljanje, razvijanje in evalvi-ranje stopnje razvoja ustvarjalnih sposobnosti učencev potrebno primerno metodično-me-todološko znanje učiteljev, mentorjev in inštruktorjev. Vsi ti lahko spremljajo in beležijo učenčeve sposobnosti z izdelanimi programi za računalnike, kajti »na pamet in peš« Se ne da objektivno in nepristransko sklepati ih napovedovati stopnje doseženih ustvarjalnih sposobnosti, ki so temeljni pogoj za usmerjanje v smeri in programe srednjega usmerjenega izobraževanja in vzgajanja. Računalnik pri zvrsteh dela na proizvodno-tehničnem področju Računalnik lahko koristno uporabljamo pri didaktičnih ali proizvodnih vajah; z njim spremljamo razvoj učenčeve spretnosti in delovnih navad na vseh stopnjah vaje (npr. uvodno ali začetno urjenje; osnovno urjenje, dopolnilno urjenje; korektivno urjenje). Koristen pripomoček je tudi pri opravljanju projektne naloge, kjer imamo opravka s prvinami strukturnega modela vsebine politehnične vzgoje in izobraževanja, kot so: tehnika, teh-• nologija, organizacija dela in proizvodnje ter družbenogospo-. darski odnosi. Z računalnikom lahko programiramo razvoj ideje, izdelavo prototipa, tehniško-tehnološke dokumentacije, izdelavo pripomočkov za serijsko proizvodnjo, ekskurzijo, serijsko proizvodnjo, sklep tehnološkega procesa in ovrednotenje projekta. V vseh teh dejavnostih lahko spremljamo razvoj in stopnjo učenčevih sposobnosti. Navajamo le nekaj približnih (skupinskih) oznak, ki bi jih bilo treba še operativirati. Na primer: učenec je dejaven, pasiven, rad posnema, se ustvarjalno loteva dela, je zelo samostojen, sistematičen itd. Pri konstrukcijski nalogi, kjer gre za konstruiranje gradnje s pomočjo konstrukcijske zbirke — sestavl janke ali za konstruiranje uporabnega predmeta, kjer poteka ta znanstvenoraziskovalna in tehnično-produktivna dejavnost, lahko z računalnikom spremljamo stopnjo razvoja ustvarjalnih sposobnosti pri učencih. Registriranje, spremljanje in ocenjevanje sposobnosti Na vseh teh stopnjah lahko z računalniškim programom evidentiramo, spremljamo in eval-viramo: gibalne ali motorične (psihomotorične) sposobnosti, čutno zaznavne ali senzorične (perceptivne) sposobnosti, višje V ta namen lahko uporabljamo ocenjevalne lestvice, čekovne liste in opazovalne instrumente za registriranje in jgotavljanje dosežene stopnje ustvarjalnih sposobnosti. S programom, ki ga imamo na računalniku, naredimo za vsakega ločenca razvid stopnje njegovih ustvarjalnih sposobnosti. Pri tem upoštevamo razne kazalnike, na primer: čas izbire prvin, izdelavo funkcionalne sheme, izvirnost pri izvedbi gradnje (postavitve, stična mesta), čas od izbire prvin do verifikacije problema (delovanje). Potem zapi- Simona Kovše, 4. r. Osn. š. Boris Vinter Zreče: Pri učenju, šablonski tisk (Likovni pedagog: Milan Lamovec) šemo v računalniški prog^ stopnjo ustvarjalnih sposoW sti. Učenci se lahko uvrstijo: i"1 najustvarjalnejše v razredu' zgornjo polovico razreda ustvarjalnih sposobnostih, med najustvarjalnejše; v sp01 njo polovico razreda po ustv* jalnih sposobnostih, ne pa U* najmanj ustvarjalne; med U1 manj ustvarjalne učence v ra# du. Tak instrument z določen1 kazalniki lahko uporabljam0 računalniku takrat, ko gre za( ločanje ravni doseženih ush; jalnih sposobnosti. Pomaga n® usmerjati učence v posanm dejavnosti: znanstveno-telu1; no, proizvodno-tehnično, nično-konstrukcijsko in telu11 no-operatorsko. Te poda* imamo na računalniškem P1 gramu za vsakega učenca, shf njujemo pa jih na disketo ali'1’ seto. Tak inštrument lahko f1 maga učiteljem, mentorjem šolski svetovalni službi pri P -klicnem usmerjanju učencev,* dobe z njim dokaj ustrezne zaloike za to delo. Na primer: Učenec izredf zelo dobro, dobro, zadovolji' skrbno, zelo slabo konstruira delek. Pri tem: projektira del® le, prenaša načela z ene strukcije na drugo, dopolni11 tisto, kar manjka v konstrukt1 projektira konstrukcijo, ki podana le shematično, k®1 struira predmet na podlagit( ničnih podatkov, konstrv1 predmet po svoji zamisli. Tako lahko evidentiram0 evalviramo tudi višje spozna'1 sposobnosti za vsakega posebej. Izsledke ali ka8® shranjujemo na disketo alika® to. ] V vzgojno-izobraževalnih'j ganizacijah, društvih, krožki)®' klubih se moramo torej zave* ti, kako pomembno je razvil nje, spremljanje in evalviraf učenčevih ustvarjalnih spo# nosti ter uvajanje računalnik® to pomembno področje dela AMAND PAPOTNIK spoznavne ali intelektualne (mentalne) sposobnosti, ki se kažejo v usmeritvi k problemu, razumevanju problema, v odkrivanju in kritičnem vrednotenju rešitev. Nove metode — drugačen učitelj šolski jedilnici. Velik prostor z veliko mizami je bil skoraj idealna delavnica. Delovni proces je bil razdeljen na faze, učenci pa razdeljeni v dvojice in tri do štiri članske skupine (upoštevana individualizacija in notranja diferenciacija). Dela pri izdelavi škatel smo razdelili v: načrtovanje, rezanje, zarezovanje, upogibanje; sestavljanje z lepljenjem in spenjanjem; likovna obdelava s poslikavo. Žoge iz blaga so nastale po takem zaporedju: načrtovanje, krojenje, šivanje; priprava polnila in polnjenje. Delo v naštetih fazah je potekalo v šestih, ločenih vrstah tako, da smo izdelali 6 kompletov igrač (komplet: 6 škatel, 3 do 4 žoge). Skupine so se med delom po potrebi tudi združevale, posebno zato, da ni bilo »ozkih grl v proizvodnji«. Načrte izdelkov — tako kot so nastajali (po fazah izdelave) — smo s pomočjo grafoskopa ves čas projicirali na steno. Tako so učenci sami ali ob pomoči učiteljev dobivali ustrezne podatke, mere, jih primerjali in nadzorovali. Druga možnost za dobivanje informacij o načrtu izdelka pa je v pripravi računalniški program. Tako si bodo učenci lahko sami s pomočjo računalnika ogledali načrt na televizijskem zaslonu. Verjetno bo to dodatna motivacija. Delo je bilo opravljeno v štirih šolskih urah — od priprave do pospravljanja. Vse skupine so igračo izdelale, spretnejši so naredili več žog, in te so bile tudi lepše od drugih. Dogovorjene skupine učencev so igračo izročile najmlajšim in na kratko prikazali, kako se uporablja. Najmlajši so igračo sprejeli. LOVRO NOVINŠEK Razstava, zanimiva za učence in cicibane 27. septembra so v Radovljici odprli razstavo del ilustratorja Matjaža Schmidta. Razstava je zasnovana kot potujoča in bo obiskala tudi Jesenice, Kranj in Tržič. Na njej bodo predstavljene tudi knjige, mladinska periodika in nekatere druge izdaje, v katerih objavlja svoje ilustracije, slikanice in stripe Matjaž Schmidt. Knjižno gradivo za razstavo je posodila Osrednja knjižnica Kranj (tudi mladinsko periodiko itd.). Z napredkom pedagoške teorije in prakse ter pospešenim razvojem izobraževalne tehnologije raste med učitelji zanimanje za pedagoške in didaktične novosti ih za posodabljanje vzgoj-no-izobraževalnega dela. Pri uvajanju novosti ima učitelj namreč odločilno vlogo. Odloča, predvsem, v čem bo posodobil pouk, od njega je predvsem odvisno, kako bodo uresničeni zahtevni in odgovorni cilji vzgoje in izobraževanja. Da bi učitelj uspešno opravljal te naloge, mora spremeniti tradicionalni način dela, saj se spreminja njegova vloga v vzgojnoi-zobraževalnem procesu. Iz predavatelja postaja čedalje bolj organizator učnega procesa, ki svetuje, usmerja, usklajuje, programira in raziskuje. To je edina pot, ki,pel je k večji samostojnosti učencev, k njihovemu ustvarjalnemu mišljenju, saj so le v takem učnem procesu učenci v dejavnem položaju in imajo vlogo subjekta, kakršno zahtevata sodobna didaktika in izobraževalna tehnologija. Za to novo vlogo moramo pripravljati učitelja ne samo na pedagoških šolah, pač pa tudi v vseh oblikah strokovnega izpopolnjevanja — na seminarjih, posvetih, aktivih, ob sodelovanju s pedagoško službo, v pedagoškem tisku ipd. Novosti, ki jih uvajamo v pouk, na primer programirani in individualizirani pouk, izobraževalna televizija, problemski pouk itd. mora učitelj postopno obvladati, da jih bo znal uporabljati pri svojem delu. v ta namen moramo najF zbuditi učiteljevo zanimanj0; posamezno novost; videti n®( njen pomen in spoznati njf prednosti. Posebno skrb (r'j ramo nameniti usposablja učiteljev za ravnanje s teh®1' nimi pripomočki, na katergj opira sodobna izobraževa1 tehnologija. Posodabljanja pouka in c' janja novih metod, oblik, pril' močkov in sredstev v vzgoj1®1 izobraževalno delo ne moh® pričakovati, kjer med učitelj®, zanimanja in zavzetosti za sm napredek vzgoje in izobražuj nja in kjer so se učitelji in šol*} vodstvo sprijaznili s tradicio®1®} nim načinom dela, ki je ovira1' uveljavljanje bolj življenjski in ustvarjalnega pouka. Ob i® nehnem strokovnem izpopol®1), vanju moramo torej misliti tu®)1, to, kako dopolnjevati učitelj® pedagoško in psihološko usfj sobljenost, mu pomagati f premagovanju prakticizma, fj balizma in drugih pogosm' napak pedagoške prakse. Ve*® zahtevnejše naloge terjajo j' učitelja bolj ustvarjalno ® jeno k istim ciljem. Samo 1' način dela omogoča uspešno 0,1 sničevanje zahtevnih ciljev P reformi vzgoje in izobraževal®)’ LJUBIVOJE BAJIČ Prva učiteljska matura v Sloveniji težkih razmerah se je usposobilo 62 mladih učiteljev Prišla je tista dolgo zaželena pomlad in z njo svoboda, veselje in •S 5reča. Prišle pa so tudi težave, s katerimi se je moralo spopasti naše Ijud-stvo. Bile so vsepovsod, na vsakem koraku, v gospodarstvu, v preskrbi, v Prometu in drugod. Povsod je bilo hudo pomanjkanje in še to, kar je Ut °rialo, je okupator pred odhodom uničil. Ljudje so se ob velikih priza-^anjih nove ljudske oblasti zelo zavzeto lotevali obnove, da bi zacelili tane krute vojne. i.Prav na take težave smo naleteli tudi v šolstvu, zlasti na Štajerskem, ,ier je nemški fašizem, po Hitlerjevem naročilu: »Napravite mi to de-?e'° Zopet nemško...« štiri leta dušil narodno zavest naših ljudi in zati-U Ravensko besedo. s 2 Dolenjskega, prek Ljublja-j*6’ kjer sta mi pomočnik mini-o1 stra za prosveto Jože Jurančič in d] Zelnik oddelka za šolstvo Ven-Ceslav Winkler dala vsa poobla-llla za organizacijo šolstva v r°niurju, sem prišel sredi maja v 4 latomer; tam so me čakale za-“levne naloge in ogromno pio-.. nirsko delo, zlasti pri obnovi šolati stva in pouka. Na tem območju je vojaštvo v ^nčnih bojih zasedlo vse šole. V vth so bile vojašnice, ambulan-f e- sedeži štabov in celo zapori. V samem Ljutomeru je bila v šol-fem poslopju vojašnica, na dvo-Jsču pa so bili kupi gnoja, saj so 'i* tu zasilni konjski hlevi. V ^azkrižju se je šola spremenila v °Peracijsko ambulanto, obdano * Pasom minskih polj. Nemci, ki s° Pobegnili pred Rdečo armado, s° pustili v greznici amputirane r°ke in noge. Ob pregledu šol smo ugotovili, aa so te zelo razdejane, inventar a fttčen, okna razbita, vrata po-m 0lItljena. In še marsikaj. t<[, Povsod so novi krajevni od-ri)lf 0vr' OF, zlasti organizacija AFŽ, . aceli urejati šolske prostore, saj ,o j s° vsi želeli, da bi se čimprej od-m Pr*a šolska vrata in da bi se otroci eH' ?Pet učili v materinem jeziku. iS‘' Pelo je šlo hitro od rok in šole so m bl'e kmalu za silo nared. i ,.T°da prostorsko vprašanje ni of 1,0 edino, še hujše je bilo kajti ttrovsko. Samo v ljutomerskem 4 '.'kraju bi potrebovali najmanj vij učiteljev, da bi lahko začeli aii r6dno šolsko delo. Toda, ko smo ,5il ^klicali vse učitelje, smo ugotovi-'p y da jih ni bilo niti štirideset, la fačali so se sicer učitelji izse-! Nnci iz Srbije, Hrvaške in raznih : borišč, in veseli smo bili vsake-p ki se je vrnil, vendar ni kaza-°> da bi lahko zasedli vsa mesta. tnako je bilo na radgonskem in ®rrHoškem območju pa tudi v ^ekmurju. jKo smo na okrajnem komiteju razpravljali o tem hudem J a,manjkanju učiteljev, smo J kjenili takoj uvesti učiteljski JF ecaj; v njem bi mlade fante in jr ekleta usposobili za delo v šoli, 4 po kot smo to delali med vojno 'k Dobličah in v Črnomlju. j Na razpis se je odzvalo sto i padih, vendar smo napravili ‘. .pL ker smo hoteli vedeti, J (;ako obvladajo slovenščino. Prejemni izpit iz slovenščine je J ^pegal pisno nalogo z naslo-J .°rn: Narodnoosvobodilni boj •J L.0Venskega naroda. Tema je da široka in po nalogah smo U ^res°jali znanje iz najnovejše 1'iJ Rodovine in slovenščine. Po te-18 ^eljitem pregledu nalog smo Odbrali 65 kandidatov, večinoma J Julomerski šoli. Uredili smo ga fantov je bilo le sedem. 11,. Konec maja se je zače1 Jatomerski šoli. Uredili internatsko — z lastno kuhinjo. Tečajniki so spali v učilnicah; tja smo namestili pograde, ki so jih pustili nemški vojaki. Vsak tečajnik je prinesel svojo posteljnino. Takrat sem bil podpredsednik okraja, okrajni šolski nadzornik, član komiteja KPS; imel sem ogromno dela. Kljub temu sem prevzel vodstvo učiteljskega tečaja, predaval sem tudi zgodovino. V sak večer sem imel posebne politične ure, pri katerih smo temeljito obravnavali idejnopolitično vsebino našega boja in graditev ljudske oblasti. Tako se je v tečaju koval nov učiteljski rod. V predavateljskem zboru sem imel izvrstne sodelavce, ki so znali mladim dati vse potrebno temeljno pedagoško in snovno znanje za začetno delo v osnovni šoli. Profesorja Jože Košar in Franček Jandl, sta prevzela pedagoško skupino predmetov in slovenščino, Oton Žunec druge predmete: matematiko, biologijo, fiziko, kemijo, prof. Minka Zaherl glasbeno vzgojo, šolska upraviteljica Gabrijela Kolar pa je vodila internat in kuhinjo. NAJVEČ TEŽAV S PREHRANO Kako nahraniti toliko mladih ljudi v času, ko so bila živila in druge življenjske potrebščine strogo racionirane, in ko nismo imeli prav nič denarja. Na okraju so nam iz skromnih zalog dodeljevali nekaj moke, sladkorja, tu in tam nekaj mesa in drobovine ter drugih živil, vendar je bilo vse to premalo za toliko mladih ljudi. Pa smo se odločili za »samoprispevek«. Ker so bili tečajniki povečini iz kmečkih družin in niso trpeli tolikšnega pomanjkanja, so nam njihovi starši prinašali kruh, krompir, fižol in razno sočivje, pa tudi meso, mleko, skuto in moko. Tako je vodja kuhinje s kuharicama prilagajala jedilnike zalogam hrane. In vzdržali smo. Nihče se ni pritoževal zaradi hrane. Tečaj je potekal redno. Bilo je naporno. Imeli smo celodnevni delavnik, zvečer pa poleg učenja še politične ure in druge sestanke. Ustanovili smo mladinsko organizacijo, ki je odlično delovala, pa še kulturni krožek. Prvi mesec so bila redna predavanja po pripravljanem učnem programu in nabitem urniku, ki je bil prilagojen obsegu učne snovi. Res smo intenzivno delali in sproti utrjevali predelano učno snov. Pripomniti moram, da nismo imeli knjig in drugih učnih pripomočkov. Tečajniki so si morali snov pisati, predavatelji pa so pomembnejšo snov narekovali. V drugem mesecu smo del do- ODBOR MALE SLIKARSKE KOLONIJE »BOHOR ŽARI 85« ŠENTJUR PRI CELJU razpisuje P°d pokroviteljstvom OK SZDL, OO ZZB in zveze Kulturnih 0rganizacij občine Šentjur pri Celju, deseto malo slikarsko kolonijo Bohor žari Kolonija bo 26. in 27. oktobra 1985 v Šentjurju pri Celju. Tema kolonije je Partizanske delavnice. Sodstva osnovnih šol lahko prijavijo po dva pionirja likovnika °d 5. do 8. razreda do vključno 23. oktobra na uredništvo gla-sila UTRIP, Titov trg 5, Šentjur pri Celju, ali po telefonu (063) '41-286, 741-002. Vsa nadaljnja navodila boste dobili po telefonu ob prijavi. poldanskega časa, ko so tečajniki že obvladali nekaj osnov psihologije, pedagogike, didaktike in metodike, uporabili za hospita-cije v posameznih oddelkih ljutomerske, križevske in cezanjev-ske šole. V hospitacijske oddelke smo dali dobre in izkušene pedagoge, ki so mladim tečajnikom pokazali vsebino in ustroj učne ure pri posameznih predmetih na različnih stopnjah. Tako je postalo delo zanimivejše in tečajniki so se seznanili s praktičnim učiteljskim delom v razredu. To je trajalo ves mesec in teoretično delo se je dopolnjevalo s praktičnimi zgledi dela. POUK TUDI MED POČITNICAMI Zadnji, to je tretji mesec tečaja, smo ves dopoldan namenili nastopom. Da bi imeli tečajniki čim več prakse, smo jih razdelili na skupine in vsaki oddelili po enega predavatelja. Zaradi tečaja smo podaljšali poukna vseh šolah v okraju tudi med počitnicami, tako da smo lahko dali tečajnikom čimveč pedagoške prakse in to v različnih šolah, v različnih, tudi v kombiniranih oddelkih. Sklenili smo tudi, da bomo imeli vsi predavatelji celodnevni nastop pred tečajniki, preden bodo le-ti začeli praktično delati. V začetku so imeli malo treme, toda led je bil hitro prebit. Po enem tednu je že šlo in potem vedno bolje, tako da smo bili z njihovim delom, prizadevanjem in znanjem kar zadovoljni. Poudariti moram, da so nam vsi učitelji, pri katerih so tečajniki nastopali, veliko pomagali. Tečajnikom so pomagali sestavljati učne slike in jim dajali metodične nasvete za delo. Po nastopih smo le-te temeljito razčlenili, poudarili dobre strani vsakega nastopa in povedali, kako je treba odpraviti napake. To je bila nekaka konferenca za razčlenitev praktičnega dela. Za konec je moral vsak tečajnik ves dopoldan poučevati v določenem oddelku pod vodstvom rednega razrednega učitelja. Za to delo smo uporabili vse šole v okraju. Hoteli smo namreč vsakega tečajnika postaviti v okolje, v kakršnem se bo znašel, ko bo moral sam z učenci in samostojno vsak dan oblikovati učne ure. Tudi to se nam je posrečilo. Bližal se je konec tečaja. Čakali so nas še samo izpiti, to je najhujši čas živčnosti ter duševne in telesne preizkušnje. Med tečajem nas je obiskal Stane Teršak, okrožni šolski nadzornik, z ministrstva za prosveto iz Ljubljane so poslali tovariša Štrbenka, za predsednika izpitne komisije pa je bil imenovan Venčeslav Čopič. To je bila pravzaprav prva učiteljska matura po končani vojni v Sloveniji. Pred končnim izpitom smo tečajnike še seznanili z vso šolsko administracijo in z delom šolskega upravitelja ter z nalogami in delom šolskih odborov. ZBORNIK USPEŠEN IN SLOVESEN KONEC Izpit je obsegal praktični in teoretični del. Vsak je moral izdelati učno sliko svojega nastopa in pri tem pravilno prikazati metodični postopek učne ure. Ta nastop pa je moral opraviti pred izpitno komisijo. Teoretični izpit je obsegal najprej pisno nalogo iz slovenščine in matematike in končno preskus znanja iz vseh predmetov. Predsednik izpitne komisije Venčeslav Čopič je bil z doseženim znanjem izredno zadovoljen, saj se je tudi zavedal, da smo delali v izredno težavnih gmotnih razmerah. Na koncu smo od okraja dobili borih 250 RM (Reichsmark), ki smo jih dali za nagrado kuharicam za trimesečno delo. Za vse drugo smo poskrbeli sami. Kakšno veselje je bilo, ko smo za konec tečaja v domu pred nabito polno dvorano uprizorili velik recital, ki so ga tečajniki sami sestavili in tudi zrežirali. Medtem smo na okraju že izdelali seznam, kako jih bomo razporedili na posamezne šole, in to v ljutomerskem, radgonskem in ormoškem okraju. S tem seznamom smo se v začetku septembra odpravili na dvodnevni izlet na Bled in v Bohinj. Nihče še ni bil v teh krajih in srčno so si želeli videti oba bisera naše domovine. Med potjo smo se ustavili v Ljubljani. Odšel sem na ministrstvo za prosveto, kjer so bili z našim uspehom zelo zadovoljni, saj smo v težkih razmerah dali našim šolam 62 mladih učiteljev (trije so med tečajem izstopili). Predal sem seznam načelniku za personalo Cirilu Dek-valu, ki mi je obljubil, da mi bo v dveh dneh pripravil nastavitvene dekrete. Na Bledu je bilo takrat rekreacijsko središče za partizanske invalide. V stekleni dvorani smo jim predvajali recital. Izvajalci so dosegli izreden uspeh in navdušenja ni bilo ne konca ne kraja. To je bila nagrada starih prekaljenih borcev mladim učiteljem za njihov nastop. Krenili smo še v Bohinj in k slapu Savice. Ko smo se vrnili v Ljubljano, sem dobil za vse nastavitvene dekrete. Razdelil sem jim njihove dokumente, ključe življenja. Pred Zvezdo so tečajniki še zapeli nekaj pesmi, nato pa odšli v Ljutomer in v nekaj dneh na službena mesta. Tako smo pred štiridesetimi leti v Ljutomeru prvi po osvoboditvi vzgojili 62 mladih pedagoških in družbeno-političnih delavcev. Danes so povečini že vsi končali svoje vzgojiteljsko delo in so že upokojeni. Po 40 letih so spomini na to pionirsko delo res lepi. Človek se rad spominja velike ustvarjalnosti, ko smo pomembne izkušnje iz boja in revolucije uresničevali v svobodi. Nesebično, požrtvovalno in v najtežjih razmerah — z upanjem v naš lepši in boljši jutri. VILKO KOLAR-DOMEN Skupina tečajnikov, izbranih izmed tistih, ki so najbolje obvladali slovenščino Obroki so bili strogo odmerjeni Počitek na pogradih, ki so jih pustili nemški vojaki. Vsak tečajnik si je prinesel svojo posteljnino Čeprav je bilo delo naporno, ni zmanjkalo dobre volje Prosveta in šolstvo v NOB in revoluciji narodov in narodnosti Jugoslavije Svet akademij znanosti in umetnosti SFRJ je letos pripravil posvetovanje o prosveti in šolstvu v NOB in revoluciji jugoslovanskih narodov in narodnosti. Vojvodinska akademija znanosti in umetnosti je prispevke s tega posvetovanja in razpravo obja-vila -v zborniku pod naslovom Prosveta in šolstvo v NOB in re-voluciji narodov in narodnosti Jugoslavije. V njem je 36 referatov razdeljenih v štiri skupine. Deset tem v prvi skupini obravnava splošna vprašanja prosvetne politike med NOB, veliko zvemo o pomenu in vzgoji vojaštva, o organizacijski sestavi izobraževanja v vseh republikah in pokrajinah in vlogi prosvetnega oddelka pri nastajanju šolskega sistema na osvobojenem ozemlju. Prispevki v drugi skupini obravnavajo vlogo naprednih učiteljev med NOB, izobraževanje učiteljev, govorijo o etiki partizanskega učitelja in padlih učiteljih. Tretja skupina — v tej je zbranih trinajst referatov — prikazuje razvoj prosvete in šolstva na osvobojenem ozemlju v letih 1943-1945 po območjih, veliko zvemo o delovanju partizanskih šol po vsej Jugoslaviji in vzgoj-no-izobraževalnem delu v njih. Devet referatov (četrta skupina) opisuje posebne dodatne oblike in naloge vzgojno-izobra-ževalnega dela: izobraževanje odraslih, marksistično izobraževanje, partijsko šolstvo, delovanje AFŽ v izobraževanju, izobraževanje otrok v begunskih taboriščih v Egiptu in Italiji 1944-1945. Za osrednjimi referati so objavljene razprave dvanajstih udeležencev posvetovanja; te dopolnjujejo in odkrivajo splošne jugoslovanske izkušnje, ki so se izoblikovale na posameznih območjih naše dežele. Prispevki niso objavljeni samo zato, da bi zabeležili, kaj vse je bilo narejeno v vzgoji in izobraževanju med NOB in revolucijo jugoslovanskih narodov in narodnosti. Spodbujajo tudi k razmišljanju, zavest o tem, da je usoda vsakega naroda odvisna predvsem od njegove ustvarjalne dejavnosti, od sposobnosti, da v enakopravnem sodelovanju z drugimi jugoslovanskimi narodi ob spoznavanju družbenih tokov, ki vodijo k združevanju človeštva, k premagovanju nacionalnega zapiranja v lastne meje, razvija tiste družbene in idejne dejavnike, ki mu bodo omogočili, da se vključuje v družbeni napredek človeštva ne le z razvojem materialnih sil, temveč tudi z naprednimi idejami in kulturo. Taki pogledi na naš celotni razvoj so dobili trdne temelje med nacionalno in socialno revolucijo; naša naloga je, da jih ohranjamo in utrjujemo. SLAVICA PAVLIČ Iz starih listov OTROČJI VRT Ker se uie tudi pri nas na Slovenskem ustanavljajo otročji vrti ali otročja zabavišča, umestno je, da tudi o tej stvari kaj izpregovo-rimo. Otročji vrti zasadili so se k nam iz Nemčije, kjer je prvi otročji vrt ustanovil Friderik Fro-bel v spomin štiristoletnice, kar so tiskarstvo izumili v Blanken-burgu v Thiiringu. Otročji vrt je zavod, kjer se vzgajajo otroci, preden hodijo v ljudsko šolo, tedaj tri do šest let stari. Frobel je ta zavod imenoval otročji vrt, nekaj zato, ker je pri tem zavodu navadno tudi vrt, nekaj pa tudi v znamenstvenem oziru, ker je otroke primerjal rastlinam, ki se morajo enako rastlinam v vrtu oskrbovati in vzgojevati. Vsi boljši pedagogi trdijo in je tudi res, da je pri človeku prvih šest let najvažniji čas vsega življenja, ker človek ravno v prvi, nežni dobi dobova pravo podlogo k pozne-jemu živenju. Otročji vrti so tedaj, ako so prav uravnani, zelo dobra naprava za otroke sploh, posebno pa še za take otroke, kateri se v domači hiši, pei stariših, v vzgoji zanemarjajo. Otročji vrt mora skrbeti, da se ves otrok, duša in telo, pravilno zbuja, vadi in vtrju-je. Posebno se tu poudarja otrokova delavnost, to je, otrok se mora zgodaj vaditi delati. Prvo otrokovo delo je pa igranje. Igranje pa se ne sme izvreči v igro. Vse otrokovo igranje mora se ravnati po otročji naravi in vselej tako, da je uravnano v nekako celoto. Otrok ne sme nikoli kaj delati, da mu ne bilo treba zraven kaj misliti, ali da bi se zraven njegovi čuti ne zbujali in vadili. Posebno se tu pazi, da se otroci vadijo prav misliti in govoriti. Otročja vrtnica mora biti zelo sposobna vzgojiteljica, ter prava ljubeznjiva mati svojim gojencem. O ljudskih učiteljih in učiteljicah velja pregovor: »Iz mej sto učiteljev jih je komaj pet, ki so za svoj vzvišen stan sposobni in zvesti svojemu lepemu poklicu.« Ta pregovor velja tedaj toliko bolj o vzgojiteljicah nežnih rastlin — ljubih otročičev. Otročja vrtnica mora biti uže po vnanji rasti taka, da jo imajo otroci radi in zraven takega značaja, da je kakor otrok pri otrocih in vender neka vzvišena oseba v zavodu. Za slovenski otročji vrt pa še ne ugaja, če je 'otročja vrtnica izobražena v tujem jeziku, temuč ona mora biti še posebno zmožna materinega jezika, katerega otroci govore. Ona mora tudi poznati narodna dela in rokodelstva, narodne igre, šege in navade, ter mora imeti obilico in na izbero nabranih narodnih pregovorov, izrekov, pesmi, povesti i. t. d. Slovenski otročji vrtnici naj bode Frobelnov otročji vrt le v nekako posnema, da si nekaj po njem uravnava domače otročje zabavišče, to je tako, kakoršno ga je treba posebej slovenskim otrokom... Učiteljski tovariš 1885, str. 129—130 OSNOVNA ŠOLA SAVO KLADNIK SEVNICA razpisuje za nedoločen čas s polnim delovnim časom dela in naloge — UČITELJA MATEMATIKE IN FIZIKE, P ali PRU (mogoče bo dobiti stanovanje) — UČITELJA RAZREDNEGA POUKA ALI VZGOJITELJA ZA DELO V MALI ŠOLI, PRU (učitelj razrednega pouka) ali Začetek dela: 4. novembra 1985. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in s kratkim življenjepisom pošljite v 15 dneh po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 15 dneh. Dopisni tečaj________________________________________ mednarodnega jezika esperanta V dogovoru z Zavodom SRS za šolstvo bo Strokovni svet Zveze društev za mednarodni jezik esperanto Slovenije tudi v šolskem letu 1985/86 pripravil dopisni tečaj za pridobitev temeljnega znanja mednarodnega jezika esperanta. Tečaj je namenjen tistim učiteljem osnovnih in srednjih šol, ki se želijo usposobiti za pouk mednarodnega jezika esperanta ali za poznejši študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Primeren je za učitelje razrednega pouka v 3. in 4. razredu osnovne šole, za predmetne učitelje in profesorje tujih jezikov, slovenščine, srbohrvaščine, zemljepisa, zgodovine, družbeno-moralne vzgoje in vse, ki želijo obogatiti svoj predmet z mednarodnimi stiki. Dopisni tečaj obsega vse temeljne jezikovne sestavine in okoli 900 besednih korenov. Začel se bo oktobra 1985 in končal junija 1986. Predvidene so štiri seminarske vaje (konzultacije) in sklepni seminar konec junija, na katerem bodo učitelji dobili metodične napotke za poučevanje po veljavnem učnem načrtu. Glede na število prijav bomo tečajnike razdelili v manjše skupine s svojim korektorjem v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru in če bo potrebno tudi drugod. Izpit Program dopisnega tečaja vsebuje tudi končni izpit. Kandidatom, ki bodo uspešno opravili vse obveznosti po programu, bomo izdali posebno potrdilo o uspešno končanem spopolnjevanju strokovne izobrazbe. STROŠKI DOPISNEGA TEČAJA Prispevek za materialne stroške (literatura, razmnoževanje gradiva, administracija) in pedagoško delo (popravljanje nalog in seminarske vaje) plačajo ob vpisu udeležnci ali vzgojno-izobraževalne organizacije, kjer so zaposleni, v znesku 4500 din. Prijave Prijave pošljite do 31. oktobra 1985 na naslov: Strokovni svet Zveze aruštev za mednarodni jezik esperanto Slovenije Novi trg 6,61000 Ljubljana, p.p. 401 s pripisom: »Dopisni tečaj« Popravek V13. številki Prosvetnega delavca sta nastali na 8. strani priloge Televizija v šoli 1985 v drugem stolpcu napaki: v besedilu pod naslovom Rokomet, odbojka je odveč vmesni naslov Rokomet: v sestavku o košarki in nogometu pa vmesni naslov Košarka. Za napaki se opravičujemo! Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije —- Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- RAZPIS štipendij tujih vlad po meddržavnih programih prosvetno-kulturnega sodelovanja za udeležbo na poletnih tečajih tujih jezikov v letu 1986 Zavod SR Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje razpisuje štipendije tujih vlad po meddržavnih programih prosvetno-kulturnega sodelovanja za udeležbo na poletnih tečajih tujih jezikov na tujih univerzah za učitelje in profesorje, ki poučujejo tuje jezike na osnovnih in srednjih šolah, ter študente za tuje jezike: 6 1 štipendijo za udeležbo na tečaju nemškega jezika v Avstriji — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Bel- gjji —• 1 štipendijo za udeležbo na tečaju bolgarskega jezika v Bolgariji — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju češkega jezika v Pragi — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju slovaškega jezika v Bra- tislavi — 4 štipendije za udeležbo na tečaju angleškega jezika v Ve- liki Britaniji za profesorje, ki poučujejo angleščino na osnovnih ali srednjih šolah — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju finskega jezika na Fin- skem — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju danskega jezika na Dan- skem — 2 štipendiji za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Be- sanjonu — 2 štipendiji za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Gre- noblu — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Se- vresu (januarja 86) — 2 štipendiji za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Di- jonu za študente romanistike — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju francoskega jezika za pedagoške svetovalce v Franciji — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju francoskega jezika za univerzitetne profesorje ali asistente v Franciji — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju mednarodnega prava v Haagu — 3 štipendije fondacije CINI za udeležbo na tečaju italijan- skega jezika za študente romanistike v Benetkah — 2 štipendiji za udeležbo na tečaju italijanskega jezika v Pe- rugi — 5 štipendij za udeležbo na tečaju madžarskega jezika na Madžarskem — 5 štipendij za udeležbo na tečaju nemškega jezika v Nemški demokratični republiki — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju norveškega jezika na Norveškem — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju portugalskega jezika na Portugalskem — 1 štipendijo za udeležbo na višjem tečaju poljskega jezika na Poljskem — 6 štipendij za udeležbo na tečaju nemškega jezika za profe- sorje germanistike v ZR Nemčiji — 5 štipendij za udeležbo na tečaju nemškega jezika za ne- germaniste v ZR Nemčiji — 9 štipendij DAAD za udeležbo na tečaju nemškega jezika za študente germanistike v ZR Nemčiji — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju ruskega jezika v Moskvi — 4 štipendije za udeležbo na tečaju ruskega jezika v Lenin- gradu — 1 štipendijo za udeležbo na tečaju španskega jezika v Špa- niji — 3 štipendije za udeležbo na tečaju švedskega jezika na Švedskem. ndidati naj pošljejo prijave za udeležbo na navedenih tečajih na naslov: Zavod SRS «3 mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje, Ljubljana, Parmova 33, najkasneje do 30. oktobra 1985. Prijavi, ki mora vsebovati natančen naslov kandidata in njegove delovne organizacije, je treba priložiti: 1. življenjepis, 2. priporočilo delovne organizacije oz. univerzitetnega profesorja in 3. fotokopijo diplome. Sredstva za potne stroške si morajo kandidati zagotoviti sami ali pa jih zagotovi organizacija, kjer so zaposleni. Po končanem razpisu bo zavod poslal seznam prijavljenih Izobraževalni skupnosti Slovenije, ki bo v sodelovanju z Zavodom SR za šolstvo izdelala prednostni vrstni red kandidatov za posamezne štipendije. Svet šole OSNOVNE ŠOLE VENCLJA PERKA DOMŽALE, Ljubljanska razpisuje po 103. členu Statuta dela s posebnimi pooblastili in odgovornostmi — POMOČNIKA RAVNATELJA 6 ZA 4 leta. Pogoji: ustrezna izobrazba po 96. členu Zakona o osnovni šoli, opravljen strokovni izpit, organizacijske sposobnosti in ustrezne osebnostne lastnosti. Začetek dela 1.1. 1986. Prijave z dokazili o izobrazbi sprejemamo 15 dni po objavi razpisa. Kandidate bomo obvestili o izbiri v 30 dneh po končanem zbiranju prijav. gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 j—- __________ ____________________«a \ ELEKTROMEHANIKA JELOVŠEK : DRENOV GRIČ n. h., 61360 VRHNIKA Telefon: (061) 752-782 | popravlja in servisira vse vrste • grafoskopov • ojačevalnih naprav • diaprojektorjev • gramofonov • episkopov • radiokasetofonov | • mikročitalcev • manjših gospodinjskih • kinoprojektorjev 8,16 in strojčkov 35 mm Izdeluje • ojačevalne naprave moči 30, 60,120, 240 in 400 W • zvočne bokse moči 40, 80,150 in več W — z vstavljenimi domačimi ali tujimi zvočniki • ojačevalne naprave z vstavljenim radiokasetofonom s 100 V izhodom, primerne za ozvočenje šolskih dvoran | • mešalce zvoka — možnost priključitve 8 ali več mikrofonov Vstavljamo originalne rezervne dele Svetujemo pri opremljanju šol in kabinetov z avdiovizu* alnimi sredstvi in pri njihovi uporabi Na zalogi imamo več vrst projekcijskih žarnic SERVISNE STORITVE OPRAVLJAMO NA ŠOLAH s Za vse informacije in pojasnila kličite dopoldne od 7. do 9. ure j na navedeno telefonsko številko. i; S 2 li Svet VZGOJNO-VARST VENE ORGANIZACIJE KOČEVJE razpisuje prosta dela in naloge — POMOČNIKA RAVNATELJA Kandidati morajo izpolnjevati poleg splošnih pogojev še pogoji opravljanje del vzgojitelja ali strokovnega delavca po določilih 3^J 39. člena Zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok ali pogoj6: opravljanje del učitelja po določilih 96. člena Zakona o osnovni šol1 imeti: — NAJMANJ 3 leta delovnih izkušenj po opravljenem strokovfl1 izpitu pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok — ORGANIZACIJSKE IN STROKOVNE SPOSOBNOSTI 6 AKTIVEN IN POZITIVEN ODNOS DO SOCIALISTIČN SAMOUPRAVNIH ODNOSOV. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in s kratkim življenjepis11 pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Razpisna komisija za imenovanja Vzgojno varstvene organizacije Kočevje, Cesta na stadion 3 O izidu razpisa boste obveščeni v 15 dneh po opravljeni izbiri. Svet VZGOJNO-VARSTVENEGA ZAVODA SLOVENJ GRAD* razpisuje dela in naloge — RAVNATELJA Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje za opravljanje^ vzgojitelja ali strokovnega delavca po določilih 38. in 39. člena ^ kona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok ali pogoje za opravlja” del učitelja po določilih 96. člena Zakona o osnovni šoli in iin61 — PET LET DELOVNIH IZKUŠENJ, OD TEGA DVE LETI P,! VZGOJI IN VARSTVU PREDŠOLSKIH OTROK 6 ORGANIZACIJSKE IN STROKOVNE SPOSOBNOSTI 6 DEJAVEN IN POZITIVEN ODNOS DO SOCIALIZMA1] SAMOUPRAVLJANJA. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 15 dneh po obj! razpisa na naslov: Razpisna komisija za imenovanja Vzgojno-'11 stvenega zavoda Slovenj Gradec, Cankarjeva 5. O izidu razpisa bos! obveščeni v 15 dneh po opravljeni izbiri. OSNOVNA ŠOLA TONETA TRTNIKA-TOMAŽA, SOSTR1 Cesta II. grupe odredov 47, p. Dobrunje pri Ljubljani razpisuje prosta dela in naloge — VODJE ODDELKA PODALJŠANEGA BIVANJA, U ali P?1 — razredni pouk, za določen čas (bolniški dopust). Prijave z dokazili sprejemamo 8 dni po objavi razpisa. Nastop dela takoj. Razpisi tudi po telefonu ; t Da bi ustregli želji vzgojno-izobraževalnih in d vzgojno-varstvenih organizacij, sprejemamo, tedaj t ko ni rednih razpisnih rokov, naročila za objavo raz- g pisov tudi po telefonu. F Prosvetni delavec izhaja praviloma vsak drugi \ ponedeljek. Razpise sprejemamo torej vse do J prejšnjega četrtka zjutraj, ko oddajamo zadnje rokopise v tiskarno. (, Kličite nas med 8. in 12. uro vsak delavnik. Telefon (061)315-585. fc ___________________________________________4 s Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1985 znaša 800 din za posameznike in 1200din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 650din. Cena posamezne številke je 45 din, pri povečanem obsegu pa 60 din. Številka teko- čega računa: 50101 -603-46509. 1 Vi] c Tiska ČTP Ljudska pravica-ISSN 0033-1643 I1 Po mnenju Republiškega ko^ c tejazavzgojo in izobraževanja! r časnik »Prosvetni delavk I prost temeljnega orometne? s davka od prometa proizvod® ] (glej 7. točko 1. odstavka . člena zakona o obdavčevanj j proizvodov in storitev v prom” tu).