Stev. 5.
V Ljubljani, 1. velikega travna 1918.
Leto XIX.
Kruh.
O, dolgo je že od takràt, ko me po vedi hrepenenje pognalo hrane je iskat med tujega sveta vrvenje . . .
Nad knjigami in pismi nem strmel sem v tajnost učenosti, a pogled plaval je očem v življenja srečo in bridkosti.
V življenja radost, jad in boj stezé ljudem so naravnane — korak je tjakaj stopil moj, vihar je srcu sekal rane.
Če svet je zabil ves namé, in zase nisem hotel znati, čutilo eno je srcé: ostala mi je zvesta — mati !
Poslala z doma mi je list — srca ljubeče šepetanje, in nove zarje plamen čist pregnal je vse moreče sanje !
Iz mrzlih spon prevar in tež, ko duša je brez nad drhtela, iz blodenj in temote mrež v zavetje k majki je prispela . .
Nihèè daljave mi ne zna, ne skrije se v noči prostore, da materinega srca ljubezen tja ne sme, ne more !
In poleg lista — kaj je to ? Poboljšek zame — kruh pšenični ! Kako zavonjalo lepó po tej dobroti je resnični !
Pozdravljen, sad domačih tal, ti zlati plod skrbi in znoja ! Kako se v radosti je val zanosno vzpela duša moja !
Pozdravljen ti, moj rodni svet, ki te pregrinja žitno polje, od solnčne luči si objet, škrjanec poje dobre volje!
In blagoslovljene roké, ki ste ta kruhek mi zmesile, kako hvaležno bi solzé na vas, dobrotnice, mi lile !
In blagoslovljen, sveti dom, pot k tebi spet se bo nagnila! Med nama bodi črt in grom — vezi ne stre nobena sila ! — E. Oangl.

Mladini !
Jaz dobro vem, kaj še me čaka, nad leto dni sem že bolan; mordà me danes skrije raka, zagrne jutri grob hladan !
A vendar, ne bojim se tega, življenje vse sem bil trpin in mnogo sem pretrpel zléga, krivic, prevar in bolečin.
Edina misel ta me teši, ta nada boža mi srce: Mladina, kadar smrt me reš', pozàbila ne bo namé ! —
Njej delal mlad sem neumorno, in dokler duh še v meni bo, mož sivolas še s silo borno jaz pel in pisal bom za njo!
Mladina zame bo molila, ko davno me ne bode več, po ukih, danih ji, bo žila, takisto moj spomin časteč.
Janko Leban
*
Svojemu mecenu/
(Gospodu Ivanu Pfeif er ju v Kranju).
Oj, Tebi jaz dolžan sem hvalo, visokočislani mecen, ki pripomogel si nemalo, da se spolnuje mi namen:
Da v svet poroma moja knjiga, v rokó jo prejme mladi rod, za lepo, blago vse se vžiga, za dom se vzdrami vsepovsod!
Tako kot pevca je Vodnika podpiral Zois, baron, nekdaj, enako, rodoljubov dika, zamé zavzemaš Ti se zdaj !
Pač nisi Ti baron po krvi, po srcu pa si plemenit in vedno delaš, v skrbi prvi, v mladine naše dobrobit!
Vsevišnji naj Te blagoslovi, v naročje siplji Ti zlata, da novi se rode plodovi vseširom našega poljä!
On dolgo naj Te še ohrani, povrni Ti dobrotni čin, v mladini naši srčnovdani vseléj bo živel Tvoj spomin!.
J^/Ssl.
Janko Leban.
Straža ob Soci**
Oj, čuj: topov strašanski grom! To je rušitev, to polom! Vzbesnela Soča se pent, v potokih teče mlada kri! Ta rajski svet: hrib, dol in log, prijazna sela naokrog, Jadransko morje, krasni biser naš, sovražniki, nikdar ne bode vaš!...
Mi ne bojimo se vas nič, saj z nami je Boroevič, on vodi nas do slavnih zmag, da ne podere nas sam vrag ! — Zato : na boj, hurä, hura, junaška, Slave četa vsa ! Dokler nam sämo eden miga prst, sovražniku nam v plen ne pade — Trst !
Janko Leban

* Mecen, t. j. podpornik umetnikov : pesnikov, skladateljev i. t. d.
** To času primerno pesem je uglasbil g. Karel Adamič. Upati je, da lepa skladba v kratkem času izide.	J. L.
U VETINOMIRSKI :
^ 1
eldiin za mizo; sam. Fred alleinoli v tenki japonski vazi šopek dehtečih <rož, odmašena steklenica 'tinte, oaresnik z že omoče-oim peresom, kupček belega papirja iin zabojček cigaret. Pa se uni ne ljubi ne pisati ne puški. Skozi odprto Okno piuhti v imiaio sobo sladka vonjava cvetočih (travnikov, vijočih se spadaj pod hišo, po bollimi navzdol, uni boža oibraz, kroži Okrog imene in spleta v zraku čimdalje bolli dišeče vence. V siijaiiu tonni ega pom-ladansikega ipopolidneva se vriskaje koplje visa dolina z valujočim žitom na njivah iin s pisanim cvetjem na travntiikih. In za dolino v hrib vzpenjajoče se gozdovje, vse svetloizefeno od novega pomllajenja, vabi tako prijazno šumeč v svoje kraljestvo ...
Nemirno se premaknem na stolu, pa trknem z desno nogo po tleh. Trk! Trk! ... Tiaim iiz kota —dvoje pošasti — se ozirajo nanne — berglje. Ne — rajši lepo mirno čičkaj !
O, moja lesena noga — lesena naga — lesena ! —
Kako so grmeli takrat topovi, kako so brenčale krogle, žvižgale granate iin slikali šrapnali!
In zdali? Moja lesena noga — lesena naga — lesena! —
Z dlanimii sii zakrijem 'OČi. Pusto iin prazno mi je v glavi'; zdi se md, da ne sedim za mizo jaz, živ človek, da sem zdavnaj umrl — marveč da sedi tu namesto mene okostnjak z režeča lobanjo lin s koščenimi rakamii in nogami. Za njega, okostnjaka, ni več življenja; pa je prišel semkan nal zeleni holm, vstal je bil iz groba, in zdaj straši tukaj za mizo v unoji scibi, straši po vsem hidlimni, po dolini Straši, po uiivah 'iin travnikih iin po gozdovih...
Kdo je zagoidrnjai ?
A ti si, čmirlij! Salì nliisi zagodrnijal, ne, pozdravi si une. Prav, da sinne prišel obiskat, da si me vzdramii! iz mojih žalostnih misli. Za takega gosta
bo miotic okno vedno odprto; imoj istairi znanec (iin prliiiaitelj si. Tako silno mi rje dolgčas — iti si znali biti pa časlih jako kratkočaisem. Td ugaja moj šopek, kajne? Pa se nisi nlič izpremietnil, čmrlj, ostai si' tak, kakor si bil nekdiaii: še vedno iso ti oajibcli všeč detefljimi cvetovi ; debel in kosmat se mrmraije ziilblješ na rdeči okrogli glavici iin srkaš iz trije nektar. Zainaprej mi bo morala prinašati sestrica več deteiljinih cvetov, ida ime še katerikrat obiščeš.
Pa örrarij, kai tako sam:, feie imaš pa njega? Ali ga iščeš morda pri meni? Ga ni, ga mi več, tudi pri meni me. Padel je v boju; talrn daleč na severu je njegov grob ... Ne verjameš ? Nikar ga nie išči po sobi, ne išči ga pod (inizio, nikamor ga mišem steri, iker ga mi; no... zdai imaš dovOlj, zidaj verjameš, too si videl imojo leseno nogo. A še ti me gre vsa stvar v glavo; tako 'čuidmo im neverjetno me gledaš s cvdta; najbrže dvomliš, da laz nisem več jaz, misliš, da si zašel v popolnoma tuj svet, med mrliče in strahove. Im mie motiš se.
Moj najdražji ipnMateilj iz mladosti, padel si; zaman te kliče moje raz-žaloščemo srce; nikoli te me prikliče. Samo spornim še nate, na vesele mladostne dni, ki sva jih preživela skupaj...
ömirfii, ti veš še prav dobro, kakio lepo srno živeli v tistih mladih časih ! Vse slajše kakor zdaj so dehteli takrat travniki, vise lepše se je bo-čilio nebo, čisto im dobrohotno, in 'Vse (milejše je sijalo solnce, takio mizko in domače in pohllevino, da bi si ga bil odtrgal z neba kakor lepanuimemo svetlo salnčnioo s stebla ter ga ponesel s seboj v soibo na mlizo, da bi si ga ogledal prav od blizu. Stopala sva1 po ozki beli stezi preko travnika. Tinko iin jaz, obadva obžarjena od mile solinone luči, v visoki travi okrog naju so zuimliali murni, -ti, črnrij, pa si se okrogel in težak zadovoljno zibal na rdečem detelifimem cvetu. Iin Tinko je zapel s svojim zvonkim glasom:
črnrlti je umrl, je v mebasa šel, je hlače pozabil, je mazati šel...
Talko sva se pošalila Časih s-teboii. Pa nama mi6i nič zamerili, samo zaimirfminail si mefcoMteo, poletel do drugega cveta im obvlisel ma m jem guga-joč, potem pa kobacal počasi po visoki bilki navzgor. Povsod, kjerkoli sva bila midva ma tnavmiku, sli bil tradii ti. Pada sva te imela, najin prijateljček isti bili. Mislili seim takrat, da je čez ves svet razlita sama bratska ljubezen, in da vlada povsod taka sloga, kakor je vladala med malmt Ljubezen iin sloga? Ali je človek še sploh vreden, da govori o tem?! Vedela sva, kam nosiš spravljat med. V mahu na bregu ste imeli svoj dom. Pa sva si tudi midva časih masknivati privoščila mediu iz vaše shrambe. Zagrmelo je v oblakih votlo in doneče, prileteli ste preplašeno domov — hej, nad imed, dokler je še čas, da ga nam ne odnese nevihta! - pa ni bullo medu nikjer več. Pač si v začetku debelo pogledal in nekio-
liko pogadrnijal, a jeze ki sovraštva nisi näkioii poznal, in vse si nama odpustil — o, čmrlj, tao sumo ise sešli zopet skupaj na travniku, da se poigramo 'iin kali lepega pogovorimo.
Prijatel j moj liz mladih dni, kje si zdaj ?
A tti, eimrlj — kaj res že nameravaš lodleteti ? Te je postalo strah mioje .lesene noge, strah prelite bratske krvi, ki sem v njej gazil ido kolen ,iin katere duh ime še zdaj obdaja? ... O, ti ne veš, kaj je človek... Vseeno še ostani, sai se iti ne mudi domov ; daleč je še do večera, menii je pa tako jako dolgčas, tako rad bi se še kad pogovoril s teboj... Nie, ne, nikar še ne «odtod ! Pa če že res misliš, da bo treba domov — poijdli še semkaj k meni, da te za slovo vsaj pobožam !---
Svatba v dobravi. JgQ
Pevcev lahkokrilih melodije tajno, čarno se glase ... Iz gaja dih vonjav mamljivih se izlije v čudes harmonije — v ljubav maja !
Pestre čaše z medom napolnile deve-cvetke mlade in na zdravje so bučelam, znankam vse napile. Vesna zdaj obhaja svatbe slavje . . .
Moja pesem.
Moja pesem ni uganka, ni utrinek blaznih sanj; kakor dobra stara znanka iz dejanj gre prek dejanj . . .
In metulji v krogu se vrtijo kakor Vile vrh gore, in v plesu še poljube gorke si delijo skrivno, tiho kakor ptice v lesu.
Pevec-tujec pridem jaz v gostijo in naj pojem pesem večno mlado. Strune harfe moje le brnijo, vzdih gorak pa plove čez livado.
Vinko Klanšek.
^Tfš*
Ličen slog in jasne misli, to je njej in bo le v čisli; kar je blago in lepó, to je njej nad vse svetó.
Fr. Roječ.
FR. ROJEČ:
Spoštuj starost!
Mladinska anodejamjka. OSEBE:
Ded; Janez, njegov sin; Meta, njegova smeha. Janko, Peter, Minika, Tonček, njuni otroci. Mica, dedova sestra. Stražnik občinski, dva delavca
kot nosača.
Kmetiška soba pozimi. V ozadju vrata in zraven njih eno okno ali dve, kjer se vidi vun na s snegom pokrito pokrajino. Na desni boilj spredaj vrata v čumnato im starinska stenska ura, v kotu zadaj miza s klopmi. Na levi v sprednjem kotu velika zelena peč z zapećkom in s klopjo na obeh straneh, a v zadnjem kotu postelja.
(Dalje )
ČETRTI PRIZOR. Prejšnji, nosača, Mica. Nos aiča
(primeseta na nosilnlci teto Mtioo z obvezano glavo skozi vrata v ozadju in jo poiliožiita na posteljo1).
Prvi nosač. Ker taki so otroci vaši, da niti starost jih me straši pred hudobijo, tu imate pobito pohabiljenko s Trate! Sorodmrioa je menda vaša, zato k vam biiila pot je naša.
Meta (osupla). Kaj, kdo? To mani je uganka! Čermi mi bolna bo neznanka?
Drugi m O1 s a č. To ipo inairočbi brez plačila v alovektolljiuibju sva storia. Zdaj greva, dalje pa z njo vi imejte stroške in Skrbi!
Nos asča
(odideta z nosilni co slkozi zadniia vrata).
PETI PRIZOR.
Prejšnji brez mosačev. Mica.
Moj Bog, kaj z imamo- se godi? Zavezane so mii oči,
tuo ^aivi ani bronci, šuimii, toot Ma pollina bi oabeJ! Mlraiz irmi vse ude objel, telo [je 'brez ikirivd, imioči, [počitka, spanca si žali...
O tiro eli
(stopijo k posteli in cswplo strme v bolnico).
M i n ik a. Marida, to ite naša tota in sesitra starega očeta !
Pete r. Res, to je tetin grl a s !
T onče k. To /miisiliim ibuidli jaz!
Ded,
(ki je začuden dvigni)! sflavto preko «peči' in osupel g'lefcW na posteljo). Kaj pravite, ida ženska ta, ki tam leži krvava vsa, res imiotia söstra [je ? Mai Bok, ■mar nli dì' že dov/odj nadlog?
Peter. Obvezana ji je ivsa glava, obveza ifl je vsa krvava.
M i n k a. Kjdior njene de nesreče ikrniiv, paič vreden .ni, 'da ie še živ! M e »t a.
Brez dvoimia kmiailu bodo zaisile/dliili huidobneža, ki stanko je pobil ; siroto beino injemiu naložili, on maj zdravlil ji idatie m živili!
Ded
(zleze z zapećka, opiraje se na svoflo pailico, in gre k poste®). Kali, sestra, tutdii ite'be talka usolda kakor imene čaka, da s huidobiio zdaj ti svet trud pJačeivail bo nrlaidiih leit?! Ne! Zdaii si prišla seim umret! Objeda te je nezavest, smirit že ti krči imirzlo pest... Prebila si gorje sveta, oj, blagor teibli vrli neba!
(Konec.)
JOSIP VANDOT:
Kekec na hudi poti.
Planinska pripovedka. (Dalje.) 5.
adavedno ije gledala Jerica iniože in se jih ni več bala- Sai je bila prepričana, da ji ine storé ničesar zalega. Nehala je jesti in je vtaknila polovico svoje večerje v oulioo, ker se je domislita Kekca in Tinke. O, gotovo sta tudi lačna! Posebno pa še uboga, inala Tinlka, ki jo je hoja tako utrudila. Skrbno je spet zavila svojo calico iin se je ozrla po možeh. Vsi so bili že povečerjali, in nekateri so že legli kar po tleh. Nahrbtnike so položili pod glavo in so se obrnili v steno, da bi zaspali.
Tedai se ije vzdignil izza mize tuldi ioni veliki mož. »Pri nas boš spala, Jerica!« ii je rekel. »Tam za kočo je malia šupa, polna listja. Tja pojdi, pa lezli v listje! Jutri zairaino te zbiudim in te povedeni doli na pravo pot. Samo spöminjai se dane besede! Dokler se boš držala itilsite obljube, ti baino prijatlji!«
M-ož je potegnil debeli zapah din ije odprl duri1. Jerica ije vzela svojo drobno culico in je voščila glasno: »Lahno noč, dobri ljudje!« — Stopila je pod imiilo nebo iin se je glboko oddahnila. Vrata so se za njo glasno zaprla,in potem je bilo vse tiho. Jerica je šla skazi visoko travo in se je ozrla za trenutek akroig sebe. Noč je ležala širom okrog po zagorskem svetu. Izza škrbastih snežnikov se je bil dvignil jasni mesec. Velika svetloba se je razlivala kroginkrog, in mied nemim skalovjem se je svetlikal večni sneg. Mrtva tišina je ležala po vsem gorovju. Le odnekod je prihajalo votlo šumenje, -šumenje gorskega potoka, ki je padal v visokih ■slapovih preko silnega skalovja.
J cri od je «stresel miraz, zalkaj s snežnikov je z alvei hladen veter, da so se sklonile visoke, irosne trave. Jerioa je stekla maglo preko 'trate in se je splazila v ozko šupio. Skozi veliko lino je sitai mesec inaravmost v šupio. Jerica je zagledala Kekca in Tinko, ki sta spala mirano liin trdimo na mehkem senu. Potih dina se je splazila k njima in ju je gledala. Tinki je svetil mesec naravnost v obraz. Nijene oči so 'bile zaprte, in sopla je naglo, truidoma. Pokrita je bila z Jerličimiim ipredpasniikam, vrhu mjega je trazgrnil Kekec tudi svoj jopič. A njena lica niso bila rdeča kakor po navadi, ampak so bila bleda, tako jako bleda! — Kraj nje je spal Kekec. Ves se je bil zaril v seno; saimo glava je gledala iz njega, a obraz mu je bil pokrit is klobučkom.
Jeriica ise je sklonila k mjernu. »Kekec!« je poklicala s tihim glasom. Kekec je dvignili glavo in je odprl oči. Zdrsnil je z obraza klobuček, in Kekec si je pomel zaspane oči. »Kai je?« je vprašal. »Ali si ti, Jerica?«
»Pst, Kekec, da ne zbudiš Tinke!« je odgovorila Jerioa tiho. »Jaz sem. Prišli so bili ljudje v kočo, im govorila sem z nninnii. Zjutraj imi pokažejo pravo pot. Veš, obljubili so imli to in so mi dali tudi večerje. Za valu sem prihranila nekaj, da ne bosita lačna. A ljudem se ne smeta pokazati, zakaj v koči stanujejo divji ilovcii, veš, Kekec, divji tavoi. Obraze imaio črne in so huidi, Kakiec! Zaito pa se me smeta pokazati. Zatajila sem vaju, ker sem se bala za vaju. Zato pa bodi priden, Kekec, in nikar ne hodi iz šupe. Zjutraj imi pokažejo pot. Pa se vrnem takoj in vaju po-viadem domov ... Alii si lišal, Kekec?«
Kekec se je skobacal iz sena. Gledal je Jerico iin ije zmajal z glavo. »Ali je res, kar mi praviš?« je vprašal. »Aili miislliš, ida se bojim divjih lovcev? O, motiš se, Jerica! Veš, zjutraj pojdem kar k njim v kočo. Na-maižem sli 'obraz s sajami, pa jih poprosim za puško. Z njimi pojdem streljat divje koze, o, resnično, Jerica! Kai misliš, da sem strahopetec ? Ne bojim se divjih lovcev, prav niič se jih ne bojim.«
»Tiho, Kekec!« ga je posvarila Jerioa, ker se je res bala. O, poznala je dobro Kekca, pa je vedela, dia Kekec gotovo starli tako, kakor je govoril pravkar. Zato pa sie je bala lin ga je pregovarjala. »Neumno govoriš, Kekec,« je dejala in je bila skoroda jezna. »Ako se prtkažeš divjim lovcem, te kar pograbijo iin ubijejo. Poznajo te, Kekec, dobro poznaio. Tvojo gobazdiavost poznaio In vedo, da jih izdaš, ko prideš na vas. Zato te pa gotovo zgrabijo... Ali nič ne premisliš, Kekec? — Rečem ti, da ostani lepo v šupi 'in pazi na Tinko, dokler se ne povrnem. Samo divjim lovcem se ne smeš pokazati. Ali mi obljubiš, Kekec?«
»Hm,« ie odgovoril Kekec in se je zaimisll za trenutek. Potem pa je pakimal trikrat z glavo. — »«Prav praviš, Jerica,« je nadaljeval. »Ostanem lepo pni Tinki. Sai bo najbolje tako.« — Zazdehal je na glas in se je pre-tegnil. Zakopal se je v senio in si je pokril obraz s klobučkom'. Nobene besede ni rekel več. Hipoma ga je premagal zaspanec, in Kekec ie 'spal trdno kakor pred pol ure.
'l'udii Jerica »je legla tarn fotou vrat. Dasi ü tie toilio srce polno skrbi ini žalosti, je vendar kmalu zaspala. Naporna pot ie dolga hoja sta jo tota utrudila tako, da se je čutila popolnoma utrujeno. Spala lie dolgo dn prijetno. Ko se je prebudila, je šinila naglo na noge, zakaj domlislila se je, da jo pride divji lovec klicat. A tega mi hotela Jerica, ker je vedela dobro, da divji fave zasači tudi Kekoa in Tinko, ako pride v šapa Zato pa je naglo vstala in je stopila pred šupo. Bil je še mrak fcroginkrog. A vendar so se že svetili vrhovi sneižinikov v škrlatni zarji. Bilo je mrzlo, da je Jerico kar streslo. Šilia je preko rosne trate iin se je približala Jeseni koči. Pred vratmj je obstala, pa je poslušala. Slišala je govorjenje v koči in je vedela, da so divji lovci že vstali Tiho iin boječe je potrkala na zaprte duri.
Odprli ji je tisti veliki in imoani niož, iki je bill sinoči z mio tako prijazno govoril. Začuidil se tie imiož, ko jo je zagledal in je itleskmil z rokami »Raca ina vodi! Olejte jo, Jerico!« je dejal. »Pa je že vstala lin pride kar sama k mam. Gleite jo!« — lin mož se je namuznil in se je zasmejal. Prijel je Jerico za roko iin jo je odvedel k mizi Posadil jo je ma klop in ji je prinesel skodelico gorkeiga mleka in velik kos kruha. — »Jej, Je jei, Jerica!« ji je prigovarjal. »Pot do tete Nežare je še dolga in naporna. Zato pa se naiei do dobrega, da ne onemi oreš sredi pota ! «
In Jerica ie jedla. Možje pa so sii oprtili puške fci nahrbtnike. Pomi-gali so velikemu tavaršu iin so Odšli iz koče. Pa itudi veliki mož je toil že napravljen za na pot in je čakal satno še Jerice. Deklica je vtaknila v aulico kos kniiha, ki ji je bil ostal od zajtrka. »Pripravljena sem,« je rekla nato lin je stopila k vratom'. »Stric, še enkrat vas prosimi, da bi mli pokazali polt. Resnično — hudo imi je, ker ne znam samia odtod ...«
Mož je zamahiniJ z roto. Vrgel je puško preko rame iin je odgovoril: »Pokažem ti pot, kakor serri ti bil obljubil sinoči. Kar pojdi za mano in ne boi se ničesar!«
šla sta preko miokre senožeti. Zdanilo se je bilo že, lim gori vrhu strmega skalovja je že siijaio soänce. A gozd tam doli je bil še mračen in je še spal. Živega glasu mli biilo čuti širom okrog po zagorskem svetu. Le potok je šumel nekje med razr itimi skalami in je pel jutranjo pesami Še enkrat se je ozrla Jarica ma kačo iin šupo lin se je nasmehnila, zalkali dobro je vedefla, da spita tam Kekec m Tinika še v globokem snu. Lapo se naspita in spočijeta do tiste ure, ko pride nazaj, da ju povede domov. In čila bosta iin vesela, pa se bosta smejala na vies glas. O, saj daleč ne moire biti do prave poti. Samio kosčak gozda lin dva Strma, visoka jarka, po katerem se pani gorski potok — pa pride do ravne in gladke steze, ki drži naravnost v zagorsko vas. Sati bo trajalo salmo nekai časa, mogoče samo dve uri, dokler sie ne povnne sèm ma skrito semožet. Do tistega časa pa se Kekec in Tinka popolnoma odpočiieta.
Jienica se je še enkrat nasmehnila, pa tie vprašala divjega lovca: »Koliko časa morava hoditi do pravega pota? O, .povejte mi, stnic, ker me resnično Skrbi!«
»Him,« ie 'rekel miož in je potermi iz žepa pipo cedro. Nabasal io je s tobakom. li kreslilu je pritisnil gobico, pa je pričeli krelsati. U žgal a se je gobica, in mož jo je -potisnil v čedno. Pričel je puhati goste dinne in je govoril : »Hm, dolga ni pot — takio4e dve uri bova hodila navzdol. Pa ne boi se nikakor ! Pot je složna in lahka. Prav nič ite ne bo utrudila, pirav nič...«
Mož je umolknil in je pričel zopet puhati gosti dim preldse. Zavila sta v tihi gozd, ikii je molčal 'daleč naokrog in se je šinil v nepreglednost. Mož je molčal vso pot in je delal velike korake. Naglo je spela Jerica za njim in se ga nii upala več vprašati. Hodila stia že dolgo navzdol. Gozd se je bil že prebudi, in tuintam jie že pela samrtna ptica vrhu visokega drevja.
Prišla sta do širokega jarka, ki je bil poln oigroinnih skal. Preveslala sla drvečo vodo, ki je skakala s skale na skalo iin je glasno šumela. Splazila sta se nato po strmini navzgor àn sta obstala tam gorii vsa zasopla. Jerica si je obrisala znioj z obraza in se je zagledala v strme smežnike, ki so se dvigali ipreid injo, samo za streljaj oddaljeni. Bili so beli kakor srebro in polirai isolnčnih žarkov.
Divji lovec je pokazal z moko <tia v dolinico, ki se je raztezala pod be-liimd sneždiki. »Ali vidiš tisto belo črto onkraj potoka?« je vprašal. »No, tisto je pot, ki drži preko Viršiča za gore k teti Nežarli. Ni daleč od tod —• samio pol uire boš hodila, pa doispeš k njej. Memi se imiuidi rnazai. Zato te pa pulstim samo. Kar naravnost pojdi po tej stezi. Izgirašiiti ine moreš več, ker mi nobene idriuige steze daleč naokrog... Se enkrat ti rečem, da se spominjaj dame besede! Ne izdaj me nikolmiur, -pa tudi mojih tovarišev ne in našega bivališča. Ali si slišala, Jerica?«
»O, nikoji, stric!« ie odvrnila Jerica. »Hvaležna sam vam, ida ste irte D li vedli ma -pravo pot. In kaiko na) vas izdam, ko ste imi pa» vendar istorili santo dobro? Oli, lepa hvala vam, stric, za vse, kar ste mi storili. Nikoli ne pozabim ...«
Mož jo je pogladi! po laseh lin ji je stisnil ,roko. Nato se ije maglo okre-rufel iin je kar hipoma izginil med goščavo. Jerica je pogledala za njimi in se je globoko oddahnila. Počakala je še nekati trenutkov. Poltem pa se je obrnila in se je spustila naglo v jarek nazaj. Preveslala je vcldo in je hitela navkreber po ozki stezi Glej, dve uri sta hodila z div[jiiin lovcem od .samotne koče na senožetii. Še ni pozno — jutro je še, in solnce še ni visoko. Ce hiti na vso rnioč, pride kmalu do Kekca in Tinke, ki še gcrtovro sladko spita. O, samo podvizati se mora, pa bodo še popoldne drama1. Gotovo je imačeha že v silnih skrbeh in joče za otrokoma. Zato pa .mora hiteti, da pride čimprei n-azaii na senožet... In Jerica je hitela :navkireber. Znoj ji ije M ourkowiìa z obraza, in sopla je težko. Cuilioo je potožila kiraj velike, z imiahom obrasle skale, da bi je preveč ine ovirala. Odvezala si je z glave robec in tie slekla šlabanikioo, 'da bi lažje hitela navzgor. A steza se je vlekla, vlekla itaikio strmo po goni in je ni hotelo biffi nikoli konca. Jerica je bila že vsa zasopla. Noge so se ii pričele tresti, da ini imogla več naprej. Sedla je ina mahovito -tratto, pa je počivala. Brisala si je znojni obraz iin je gledala na solnce, ki ije kukalo izza gostega vejevja naravnost na njo. Bilo je že. precej visoko, in to ije Jori-co prestrašilo. Naglo se je dvignila in je stekla po strmimi. O, prej, Iko sta šla z divjim lovoem navzdol, se ji ije zdela vsa pot lahka in kratka. A navzgor je bila huda in dolga, tako dolga, da je imi bilo nikoli konca. Gotovo hodi že več kot dve uri, a senožeti nikjer! Kekec iin Tinka pa čakata taim gori iu sta vsa v strahu, ker ni sestrice muzaj. Čakata in čalkata, iin Tinka joče na ves glas, ker bi rada k mamici, da bi pilla svoje imldkce in jedila isrvicj krajčak kruha. A Jerice ni, od nikoder je ni, pa inaisi joče Tinka še tako bridko-!
Jerica je bila vnovič vsa zasopla. A ustavila se ni. Napela ije zadnje moči iin je tekla po strmini. Prišla je1 v goščavo iu nič več uli videla solnca. In tedaj je spoznala, da je -blizu senožeti. Oddahnila se je, iin težak kamen ise ji je odvalili -od srca. Hvala Bogu — še ta košček igoščave, pa pride do Kekoa iin jokajoče Tinke, lin konec je -trpljenju in velikim skrham ... Jerica je tekla na vso sapo skiozi goščavo. Nitli toliko mi postala več, da bi se odsopla iin si obrisala znoj z čala. Hitela je, samo- hitela iin je mislila na jokajočo Timiko. Zašla je -v vedno večjo goščavo, a steza je bila preceii široka, in goste veje je niso ovirale. A hipoma se ie z-redčila goščava; drevje je izginilo, iu Jerica je vzkliknila na glas, zakaj pred sabo je zagledala širmo setnožet.
Stekla je naravnost do šupe in je pogledala vanjo-. — »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je zaklicala na ves glas. A inihče jS ni odgovoril. In Jerica je stopila v šupo in je brskala po listju. A Kek-ca in Tiinke nli bilo nikjer.
Jerico -je zaskrbelo, da je kar zastokala. Toda potolažila jo ije misel, da sta -bra-te-c in sestrica nemara v koči. Zato -je stopila tja im je hotela nd-
preti virata. A bila so zaprta in se niso ganila, pa majsi se ite trudila še tako. In domislila se je, da jih ije zaklenili divji lovec z velikim ključem davi, ko sta stopila iz koče. Pa je prtičeio Jerico zopet skrbeti. Stekla je na sredo senožeti in se je ozlirala kragimkrog. — »Oj, Kekec! Oj, Tinka ! « je klicala na ves glas, da ie jekailio idoli z visokih sinežmikoiv. A Kekca in Tinke ini bilo nikjer.
In Jerica se je prestrašila tako, da je zajokala na glas. Hitela je tja gear ima poroibje in je klioala 'bratca in sestrico. A nihče jii mli odgovoril. Samo njen glas je jekal ste termo Od gladkih, belih pečin, ki so se Smehljale v toplih, sainčnih žarkih. Jerica je nehala klicati. Saj je vedela, da je vse zaman. Sesedla se je tam gori na poroibju in si je zakrila Obraz z rokami. Bridko je ihiteila in jokala. O, sai je vedela, da Kekca in Tinke ni več. Bog ve, kaj se iirnia tie pripetilo? Nemara so se Vrnili divji lovci. Ziasaöilli so otroka in kdo zrna, kaj so napravili z njima? — Ali pa sta odšla v gozd, ker se ona ni tako dolgo vmlila. Zašla sta, in Bog ve, kje zdaj tavata iin kod bosta tavala, dokler ne onamareta in pogineta lakote...
»Qj, Kekec! Oj, Tiinka!« je ponavljala Jerica kakor braz uma. Na ves glas je jckalla iin je vila roke. V duši ji je bilo tako težko iin bridko, da je mislila, da ji poč zidaiipazdai srce. — » Oj, Keikec, oj, Tilnika! Kam sta šla? Zakaj nne nista počakala? Oj, povej ta!«
Čuj —tedai se je Jerici zazdelo, da je slišala čuden glas, ki je prispel od nekod daleč na samotno sanožat. Nehala je lihteti in tarnati, pa je posluhniila. Lahen ve tree je vel gori iz ozke zagorske dolinice in je prinašal s sabo tiste čudne glasove. Jerica se je dvignila in je poslušala. In kar hipoma je spoznala tiste glasove iin se je razveselila. Qteii, ti glasovi prihaiaió naravnost liz Kelkčave piščalke. Sedi Kekec nekje sredi gozda, pa piska lepo ipesamioo... O, resnično — Jerica pozna zdai tisto pasem, ki jo je piskai Kekec še včeraj. Tam doli v goščavi jo je piskai, ko so iz-girešili pot in je klical 'bratca - škratca.
»Pridi, pridi, škratec, škratec, ljubi bratec! Krono srébrno timiaš, poti v gozdu vse poznaš -pridi, deco nas poglej, pot pokaži nam, povej!...«
Vedno razločnajša je prihajala pasem. Jerica je razločila že posamezne glasove 'in se je zasimejala od srčne radosti. Olej, še sta živa bratec iin sestrica. Tam doli nekje sredi gozda sedita zdai, pa čakata mai Jerico. O. kar naglo bo hitela tja doli; kar za glasovi pioijde, pa ju najde in povede na pravo pot... In Jerica je stakla v goščavo. Hitela je za glasovi skozi gosto grmovje. Prav nič ni ibila utrujena. Kaj tisto! Sai je vedela, da ju čakata bratec in sestrica. Bratca - škratca kličeta na pomoč, ker mislita, da ne pride več sestrica. A Jerica ju dohiti, gotovo dohiti im ju povede domov k jokajoči miamiiai.
A hipoma so utihnili glasovi Kekčeve piščalke. Tiho jie postato po prostranom gozdu. Samo vetröc je šed-estell raiblio in pritajeno. Jerica se je ustavila in je poslušala, če se nerniara iziopet ne oiglasii piščalka. Dolgo ije stalla taim in je čakala. A piščalka se ni oglasila več... »Oj, Keikec! Oj, Tinka!« lie za vip tla Jerica. Mislila je,, da se zdaj bratec ta sestrtical gotovo oglasita. A čajkaila .je zaman. Od nikoder ini bilo živega glasu, iin Jerica nii vedela več, v katero sinter naj gre, da dohiti K-ekca in Tiriko, ki sta se gotovo zopet izgubila v črtnem gozdu.
»Oj, Kekec! O j, Tinka ! « Je zđvpila še enkrat, in glas ji je bil že popolnoma hrliparv. Naslonila se je na debelo smireko in je poslušala, kdaj se zopeit oglalsi Kekčeva piščalka. A piščalka se ni več oglasila. Le salmotna siniica je priletela od nekod. Staila }e iniimio nje in je sedlal ravno nad njo na široko vejo. In sinica tie pričela čivkati, din listtfe na drevesih je šel estelo v prijaznem vetrecu. Up de vol naravnost 'iz zagorske dolinice ...
(Dalje.)
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
MILKA P.:
Majnik
fez hrtiibe in doline je priplaval ik nalm cvetoči maj. Vsa priroda ga jc z veseljem pričakovala. (iozd si je ogimii zeleni plašč, livade so sä natrosile cvetja. Ptičice veselo skaMiaio po drevju ter izlivajo svofe čute v glasne pesmi.
Tudi imi se veselimo imaijnilka. Sedaj zopet pojemo:
Ljubi mai i, ikrasini maj, •konec zime je sedaj!
Gozdi, travniki in livade so kakor oltar, ki je pas večen majniški Kraljici. Tudi imi doma postavimo oltairčke, kjer bomo vsak večer mollili.
O, 'kako lep je mesec maj! * * *
Priroda si je nadela dehteče oblačilo. S prijaznih i eh pošilja nebroj cvetic svoj pozdrav — Kraljici maja. Ko zagrne zemljo večerni imtralk, sanja slavec tam v cvetočem grmu ta svoj sladki spev pošilja — Kraljici maja. Ves log dehti. V lahnih valovih se 'ljubko priklanja ovetie — Kraljici maja. Z neba gleda ognjeno solnce, njegovi žarki pa rišejo po dohraivi Marijino ime. Zdi se mi, kot bi se na ivtsaki bilki blestela böseda — Kraljici imaia. Kraljico imaja pozdravlja in }i poje širni svet, njeü isije zlalto solnce, njej klijejo nežne cvetlice. Tisoč in tisoč src gori za njo.
Vroča ljubezen prižiga pred oltarjeim večno iliuč in poklanja darove — Kraljici maja!	- - . »--.-■
^ Mak.
Izročal drag zaklad je njivi sveii, mladi, vsejal stotisoč nad sejalec na livadi
Kapljal mu s čela znoj, kri žuljev je kapljala, in kapljic je nebroj prst črna pokrivala.
Še preden sel domov, naredil tu je križe . . . Že plava blagoslov nad zemljo nizko, niže .. .
Zavaloval je val čez zlato polje klasja . . . Kdo cvetov nasejal je med valovje klasja ?
Rdečeglavi mak je sapica povila, mu oče znoj gorak in kri je mati bila.
Vinko Klanšek.
ANTON LEBAN:
Pomladanski in poletni nasveti mladini.
edaii, ko vie dima od nals vzela slovo /iin nam sije rajsko, žarko solnce, je umestno, da se mladina — kolikor je imožno — iizpre-haja v svobodni 'božji prirodi. — Kolikor je imožno, ako je vreime v to ugodno, naj otroci skačejo, šeltajo in sie igrajo bosi po travnikih, senožetih in tóvadah. — S tem se 'jim kri vzi valovi, srce krepkejše bije, in otroci lažje dihajo ter se tuiiintiaiim tudi dobro spotijo. — Vsa nesnaga, ki se je v teku žime nabrala na človeškem telesu, ako mu ni biiio možno pozimi svojega telesa čistiti in umivati, se na telesni koži .prikaže v podobi umazanega potu. — To nesnago s 'kože je potrebno počistiti. — Na pomlad se to lahko zgodi z umivanjem z vodo, in sicer z gobo alti — ker so sedai v violinami času gobe draige — s cunjo ali že naraibljivim žepnim roibcetn. — Poleti pa je umestno večkratno kopanje v imirzlii vodi. — Umivanje in kopanje vpliva jako ugodno na človeško zdravje, in sicer -nam to priporočajo zdravniki -strokovnjaki. Med teirni tudi rajnki župnik Sabastiijan Kneipp, ki je pravzaprav oče zdravljenja z vodo. — Umivanje našega telesa provzroča:
1.	Vioda počisti vse kožne luskine, kli so se v /teku ziime pojavtìle v posdato mastne tvairine po našem telesu. — Ta nesnaga je povod raznim boleznim, ako se ne odstirainti, zakaj na pomlad, fco se človek prične potiti', jo kri vsrka v naše telo, in posledice temu so — bolezni. —
2.	Zaradi telesnega uimiivamja se kri ipo vseh udih bciij oživi ; prehranjevanje je veliko bolje, iin človek ima navadno dober tek. —
3.	Umivanje krepča možgane lin hrbtenični mozeg iin druige telesne živce. —
4.	Umivanje krepča srce, želodec iin krvne odvodnice im dovOdniee teir t udii pljiuča. —
5.	Umivanje vzpodbuja takoiimieinovano kožno dihanje. Zaraiditega ledo sprejema več kisika lin oddaja več ogljenčeve kisline. Tudi silijo potne žleze v ito, da oddajajo več strupenih tvarin ali bakterij, kli so vzrok raznim boleznim. —
Marsikdo bo rekel, kdaj iim kje naj-se umivam ? Gilede tega nimam časa lin tudi primernega prostora. Dragi moj ! To ni tehten vzirclk. — To lahko storiš vsak daln doima v svoji spalnici. Zjutraj, ko si uimiiješ obraz in roke, si lahko umiješ tudi vse telo. — S tem ne zamudiš več nego par minut. Paziti pa moraš pri tem deilu, da se ne prehladiš. — Zbog tega skoči takoj po umivanju v posteljo in ositani v njej četrt ure. Ko si se ogrel, se obleči iin hodi nekoliko seminila, ako ne moreš Sti na izprehod. — Aiko ti je pa nadležno to deilo opravljati vsak dan, stori to vsak drugi aili tretji dan in čutil boš, kako ti bo prijalo.
Poleti, ko je že dobro toplo, kopaj se vsaj enkrat v tednu v imrzli Vodi. — Pa ne ostani v vodi dolgo časa, ampak ne diallje nego tri do pet minut. — Otroci limajo grdo navaldo, da se po cele pol ore po vodi valjajo:
To uli prav in lie večkrat cello škioidJflivo. Oče Kneipp oravi : »Krajša iko je mirala kopel, boljša je«. — Nadalje piše Kneipp: »Kopel, toi itralia dalje kakor .tri 'do pet ■miiniuite, ni vredna nič. Dolgotrajna kopel škoduje, ne da hi okrepčala, oina ile utrudi človeka.« — Zapomnite ise tedaj — otaoci -— da hi tra kopel iteiesu zdravje vzdržuje, a dolga človeka slabi. Tiutdi pazi, da se ne koplješ, ako te mrazi; pojid'i v vedo, ko si se sagrai. Po kopeli se naglo obleci in se dobro razhodi — Potom boš pa iimel dober 'tek, boš dobro spal, boš vesel in krepak.
Večer.
Večer — misli sladkih tkalec — temno je zaveso stkal, dvignil na nebo kazalec, zvezde prve tam prižgal.
Cvetk na polju šepetanje vzpokojil je, dalje šel, vrgel v gnezda ptičkam sanje, pesem uspavanko pel. . .
Beli dvori, bele hiše — on si vanje pot dobi, sladko peva, mehko riše božji raj v pokoj vesti. .
Fran Ay ur.

FR. PALNAK:
Slike iz živalstva.
ŽIVLJENJE V AMFRIŠKFM PRAGOZDU. I.
r naslednji sliki stopamo na zahodno polovico naše zemeljske oble, kjer se razprostira cid severa do juga novi svet — Amerika. Drugačno lice ima ta polovica kakor vzhodna, na kateri živimo itiudi mi, in kadar čitamo zlasti o bogastvu prirode ameriške, se nam zdi pravljično fin čudovito. Zemlja je tam druga, drugo je podnebje, druge rastline rasto tam iin žive druge živali. Tn izmed najbogatejših in najbujnejših prirodnim in krajev na svetu so gosti, bujni pragozda, ki se raztezajo po Južni Ameriki ud za ožja zahodnih Kordiljer čez vso brazilsko mližino, imailone od Velikega pa prav do samega Atlantskega oceana.
V te pragozde se obrnemo, kjer žiivi prekipevajoče življenje, toi jih namakajo južno dolgotrajno deževje in velike rake, ki stopajo iz svejih strug. Iin vsa ta voda se izbira spet v Amazonskem velet oku, ki nosi vso
ormammo vodno množimo v Atlantski ocean. Po obeh bregovih velet oka in po bregovih njegovih dotokov pa se razprostirajo goizdovi, polni velike, divje, neukroćene prirode. Tiu kipi lin kaplja, vre iin izvira v sočnati zemlji isaimiih kalinih sil, tu mrgoli divjačine in žužkov, metuiljev je tukaj več kakor nikjer drugje na zemlji; oblačijo se v bujno krasoto barv vročega podnebja. Voda izpira liin izpoldieda ina svojih bregovih prastara drevesa, druga trotine v zatohlih, skritih hodinikih po pragozdu. Mrtve živali in gnlile rastline gnoije tla vedno nanovo1, in iz jarkov ti pričara neizčrpno bogastvo prirode vedno novo rast.
iNe najdeš pota v ta pragozd ; merazvoziljive zavijalke ti ga zapirajo vsepovsod med gostim' drevjem iin grmiovjem ; ineprlistopen leži pragozd od davnih časov v svoji zeleni temOtniosti. V njem še kraljujejo palme
v rajskem miru, pni njihovCh negah pa raste praprot z lesenimi debili. Ped visokimi lavoravimi drevesi raslo v zelenkastem mraku nairaznevrstmejše širokolisltne rastline; drevo, iz katerega debla jemljejo guinui, ima tu svojo domovino: In še drugo drevo, ki nam je dober znanec, raste tokaj. Njegovi! ovetoivi irasto naravnost iz debla, iin njegovi kumarčasti, .ruimiem-kastordeči plodovi zioiré v vsakem času v večnem brazilskem polletju. V gozdu raste drevo divje, a še pred odkritjem Amerike so ga gojili Indijanci iter so napravljalii iz njega kakao in čokolado. Tudi dišeča vanilija sodi meid prečuidne goste pragozdove, iin njegovi žužki ijo oploldé, da zore na njej plodovi.
Kakor je v pragozdu raznotero rastlinstvo, prav tako je njegovo živalstvo.
Samih kolibrijev, prečudno lepih ptičkov, je zinaniih okrog štiristo vrst iii v&i žive po teh krajih. Največji od njih je veillik fcak::r naša tirc-
sorepka, najmanjši je malo večji kđkor čmdj. Visti iirniaijo tanice možice, s katerimi se obešajo ma cvetove, vsi diate, kakor tela tanak fclijuin dri v ma'am raizoapljem jezik, ki ga pražijo kakor žolna ter ga pomaljajo v cvetove. Tam lovijo preldrobmie žužke, srkajo sladke sokove ter izvršujejo tudi medsebojno prašemje dolgovenčasitih cvetic. Kakor metulji veščeci letajo oko-lo, vsem pa žari mjihovo perje im se lesketa v majikirasnejšiih barvah. Zdaj se blišči kakor zlato Iim brušeno drago kamenje, zdaj zeleno, zdaj rdeče, pri temi višnjevo, pri omam zlatoruimeno. Zlasti glavo itn grlo jim pokriva drobimo, laskavo perje, ki se lizipreimiimija v (najčistejših im majiživejših barvah. Mmoge krasi še perjanica ali pa pernat ovratnik ali se ponašajo z dolgimi peresi v repu. Vedino so pio drevju, ttiiho čvrče ali žvrgole, se vrte, vise v zraku, se vzmašajo naravnost kvišku, padajo od veje do veje, in videti je, kakor bi frčal po zrakiu sami pisarni cvetovi.
Med malimi kolibriji se miotajo v velikih jatah raznovrstne papige; tu velika amazonska, vsa zelema, ile pa čelu modra im po grlu rumena, zgiib ma porotnicah iin stranska repna peresa so jii rdeča. Tam kriči z neprijetnimi glasom dolgoirepi arara svoj »ara-ra« ter leita počasi mied drevjem. Po glavi, vratu, piečah, prsih iin trebuhu ije rdeč kakor škrlat, hrbet in podreipiie sinje kako vedrio neibo>, dolgi rep ima živo višnjev im rdeč, pariuti pa so ,mu zeleno, rdeče in modro pisalne. Po teh ipragozdih so obljudene vse rastline, vse vodice, vsi kiotiiški; vsepovsod je življenje im ie življenje.
Ob solnčneim vzhodu im zahodu se razlega z drevesnih vrhov neznansko rjovemje ; miisillil bi človek, da se kregajo vse živali v gozdu. Pa so le opice vriskači. Na drevesu jiih sedi celio tartdelo, doilgočaipijio' se ter ■aro topo im zbočka druga v drugo. Kar se oglasi tista, ki s kričanjem vedno začenja, im tuleč, vreščeč, rjoveč, kruleč in z vriski se zadere ves zbor. Na podjezični kositi iim a vriskač koščen bobnič, s katerim poveča in menjava sicer mattina žival svoj glas tako neirečemo.
Tisti, ki »poje imaprej«, utihne im mahoma je tiho vsa tolpa,, dokler spet me prične njihov kapelnik.
Tudi opic ima južnoameriški pragozd mnogo vrst, a vse se ločijo od navadno merepatih oipic v starem svetiu najbolj po> tom, da imajo vse dolg rep, ki jiim je peta roka. Na mliegov močni gibljivi konec se obeša opica za vejo z glavo navzdol, z njiim se ujame v skoku za drugo vejo, z njim si pobira živež, z njim majveč prijemlje.
Rep je za večino teh trapastih živali vse, brez mjega bi me imogile živeti. Pomaga jimi pri plezanju, vedmo se opnijeimiljc z mjiim, in liima ga tako v časti, da si ga ovije pri spanju, ko ga me rabi, okrog lastne roke. Pre-izvrstem čut v njegovem komou jim daje priliko, da se1 kar najbolj uspešno okoriščajo s tem 'čudnim prirodnim darom. Rep jim nadomešča celo duševno in telesno živahnost njihovih sorodnikov iz starega svata, ki je ai-meriške opice nimajo.	. . ...
Zastavica v podobah.
Priobčil Fr. Roječ.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev rebusa v 4. številki.
Peter stoka in ječi.
Prav so ga rešili : Marija in Jakica Ganglovi, učenki v Ljubljani ; Dušan Bolle, učenec III. razr., I. odd. v Lokvi na Krasu; Srečko Kosovel, dijak III. b realčnega razreda v Ljubljani; Ivan Jerman, dijak I. a razreda c. kr. prve državne gimnazije v Ljubljani: Miljutin Kaučič, dijak IV. a realčnega razreda v Ljubljani; Bogomir Brezovšek, učenec V. razr. na Vranskem; Boris Vajda v Središču; Danica Germkova v Krašnji pri Lukovici; Marjana Pirnatova v Kranju; Anica Valenčičeva v Trnovem; Vanda Uhlireva v Ljubljani; Darinka Bercetova,
učenka VII. razr., Vladimir Berce, učenec V. razr., Bogdan Berce, učenec IV. razr., vsi v Št. Janžu na Dolenjskem ; Stanislava in Vlasta Juvančevi v Mirni peči ; Bojan Kraut, učenec IV. razr. v Kamniku; Vladimir Koman in Matko Jonko, učenca V. razreda v Radovljici; Lea Horvatova, Fanika Fischerjeva, Sonja Ditrichova, Slavica Valenčičeva, Pepo Fischer in Božo Horvat v Trnovem pri II. Bistrici ; Vanda in Janko Traven, Stanko in Milica Skulj, Tone in Ivo Baje v Ljubljani ; Leskovar Janez, Franc Rak, Mlaker Štefan in Brglez Alojzij iz Prihove pri Konjicah (Štajersko); Mihael Plevnik, učenec IV. razr. na Pilštajnu; Dragica Šmidova, učenka III. razr. pri sv. Antonu (Slov. gor.) ; Ivica Gabrščkova v Metliki ; Stanko Güstin iz Metlike ; v Rožica Ščukova, učenka VI. razr. v Trstu ; Albinka Stantetova Dragoša Kučandova, Ivica Špesova, Pinja Romova, Caterjeva Tinka, Žgajnerjeva Vidica, učenke na Blagovni; Lavričeva Frarčiška, Levstikova Matilda, Bartolova Marija, Škrlova An ela, Knav-sova Terezija, Koširjeva Fanika, Gregoričeva Pepca ; Bartol Josip, Zbačnik Josip, Benčina Franc, Mohar Ivan, Mohar Alojzij, Debeljak Jernej, učenke in učenci IV. razreda v Loškem potoku; Babič Franc, Pajek Josip, Kirič Anton, Baumoiova Ani, Gottmanova Terezija, Jur-kovičeva Rozalija, Kustrova Mariju, Kečkova Julijana, Najžarjeva Josipina, Puklavčeva Jera, Spendija Julijana, Stamparjeva Marija, učenci in učenke II. razreda na Humu; Mitrij Skok, učenec v Domža'ah ; Rudolf Stroj in Ciril Grilc, učenca v Radovljici ; Kristina Vodebova, učenka IV. razreda v Artičah; Divica in Zdenko Medica v Ljubljani; Stanko Šrajnar, Milan Ralh, Jakob Babič, učenci 2. razreda na Cvenu; Anica Galetova, učenka Llchtenturnove šole v Ljubljani; Radek Kopič, učenec 4. razreda pri Sv. Lenartu v Slov. gor.; Marica Zupančičeva v Polhovem gradcu pri Ljubljani; Mima Lebanova v Zatični; Dragica in Hugon Dekleva, učenka in učenec v Ljutomeru; Vida in Bogdan Vivod, učenka in učenec v Sevnici ob Savi; Bohinec Franc in Janez ter Stanko Rajh, učenci Franca Jožefa šole v Ljutomeru; Albin Damjan - Mihler, učenci II. b realčnega razreda v Ljubljani.
Besedno uganko v 3. številki
so tudi prav rešili : Stanislava in Vlastimila Juvančevi, učenki v Mirni peči ; Hugon Dekleva, učenec v Ljutomeru ; Alenka Žnideršičeva, učenka IV. razr. v Ilirski Bistrici ; Boris Cijan, učenec III. razr. v Trnovem ; Janez Kocmut, Jožef Schuman, Hermanova Marija, Koblova Marija, Križanova Marija, Rakoša Ivana in Tratnikova Antonija, učenci in učenke VI. razreda pri sv. Jurju ob Ščavnici; Boris Vajda v Središču; Rezika in Gustelj Tancar na Jesenicah (Gorenjsko); Guštin Stanko iz Methke; Draguška Kučandova, Stante Binči, Špes Banka, Tekavc Nardi, Žgajnerjeva Vidica, Čaterjeva Marta, Bizovičarjeva Pavlica, Fidlerjeva Mina, Romejakova Pinja, učenke na Blagovni.
äMäl
Sladkor.
Otroci prav radi sladkor jedó. Seveda, sedaj v vojnem času ga nimajo niti, da bi ga dali v kavo. A pred vojno so otroci radi grizli sladkor Da sladkor škoduje zobem, je vobče znano. Zato naj otroci ne stavijo sladkora v usta I — A sladkor vendar tuintam porabljajo kot zdravilo. — Ako položiš košček sladkorja — ali nekaj njegovega prahu — na ognjeno žerjavico, kmalu občutiš prijeten vonj po sobi ali kuhinji. To lahko uporabljamo v slučaju, če nimamo za razkuženje stanovanj pri sebi brinjevih zrn. Sladkor dobro nadomešča bri-njeva zrnca. — Ako položimo košček sladkorja na žerjavico, čutimo takoj po sobi dober in prijeten duh. — Pri gorenju sladkorja se razvija nekaka zvez acetilnega vodika z mravljinčno kislico. Ta dim, ki se po sobi razširja, uničuje zračne bakterije in pline. Profesor Trilbert je potrosil pet gramov sladkorja pod stekleni zvonec ali lonec, ki je vseboval prostornine
za 2 '/2 litra. — Bacili legarja (tifusa), tuberkuloze, kolere itd. so bili pod zvonom v pol uri uničeni. — Lahko napravimo tudi drugi vplivajoč poizkus. Ako posedujemo kuhinjsko posodo, ki celò smrdi zaradi smrdečega mesa, ki je v njej ležalo, in ta smrad ne moremo iz posode odpraviti, položimo pod posodo košček sladkorja na malo žerjavice, doznali bomo, da je neiztrpljivi duh — po smradljivem mesu — takoj izginil. Posodo lahko porabimo brez vsakih ovir. — Posoda ne bo več smrdela in tudi druge jedi, ki bi jih vanjo položili, bi ne smrdele, to je, bi se ne nasrkale smrdečega duha. — Baš to lahko storimo, ako so se v posodi kokošja jajca usmradila. Ta duh je še hujši od mesnega. Ako ukreneš, kakor je zgoraj omenjeno, bo smradljiv duh takoj izginil, in posoda bo dobro uporabljiva. — Priporočam tudi, da v sobah, kjer bolniki ležć, vsak dan postavimo na žerjavico košček sladkorja. Ta bo slabi zrak v sobi popolnoma desinficiral. — Ti poizkusi slone na znanstveni podlagi.	A. L.

Velecenjeni gospod Doropoljski !
Tudi jaz sem se namenila Vam pisati. Stata sem 8 let in hodim v 2. razred. Imam 4 brate in 3 sestre. Najstarejši brat je pri vojakih. Ravno sedaj je bil šest tednov na dopustu, ker je bil ranjen v nogo. Sedaj se je pa že vrnil proti Tirolom. Drugi brat pa postane drugo leto učitelj. Dve sestri sta v Celovcu v uršulinskem samostanu, štirje otroci smo pa doma. Doma sem v Gorjah, pol ure od Biejskega jezera, kamor se hodimo drsat, kadar je zamrznjeno. Zadnjo nedeljo sem bila s svojimi sestricami na otoku, kjer smo zvonile in prosile Marijo za skorajšni mir, ki ga že vsi težko pričakujemo. Drugič Vam pišem kaj več o Blejskem jezeru. Prosim, bodite tako prijazni in denite to pisemce v svoj kotiček. Sprejmite mnogo najlepših pozdravov od zveste bralke „Zvončkove"
Anice Žirovnikove,
nadučiteljeva hčerka v Gorjah pri Bledu, Gorenjsko.
Odgovor :
Ljuba Anica !
Izpolni svojo obljubo in nam kaj več povej o divnem Blejskem jezeru, ki ga po pravici imenujemo biser vse slovenske zemlje ! — O, koliko skrbi imajo Tvoji ljubi starši, ki se tako požrtvovalno in ljubeče brigajo za vas, svoje otroke! Oklepajte se jih z ljubeznijo in hvaležnostjo, nebeška Gospa pa naj usliši
vašo prošnjo, sporočeno ji na Blejskem otoku !
*
Blagorodni g. Doropoljski !
Tu Vam pošiljam svojo povest, ki sem jo prevedel iz nemškega. Prosim, blagovolite jo priobčiti v .Zvončku", kakor tudi k povesti pridejano sliko.
Pogumni lovec.
Slavnoznani lovec Josip Šercer iz Švice je nekega dne v visokih švicarskih Alpah izsledil jastrebovo gnezdo. Odpravi se proti dotičnemu mestu, kjer je slutil, da so mladiči,
bosih nog in pleza po strmih, navpičnih stenah navzgor. Spotoma ga sreča samec, ki je ravno priletel iz gnezda, a pade smrtno zadet od lovčeve krogle. Lovec nabaše puško iznova in pleza naprej v višino. Pri gnezdu ga napade samica, ga zagrabi v svojem divjem srdu, braneč svoj zarod, s svojimi ostrimi kremplji za ledja, ga obdeluje s kljunom in ga izkuša telebniti v grozen prepad. Moževo stanje je bilo strašno. Krčevito se je moral držati pečine, da ne omahne v globočino in odganjati razjarjenega jastreba, ne da bi mogel pri tem rabiti svoje puške.
Njegova bistroumnost in hladnokrvnost ga je rešila gotovega pogina. S težavo na-ravna-z drugo roko, ker s prvo se je opiral na pečino, puškino cev na ptiča, s palcem svoje bose noge napne in izproži petelina, in jastreb se zvrne mrtev po pečinah.
Za oba stara in dva mladiča je dobil Šercer v mestu Sänis 11 K krvavo zasluženega
plačila, a globoki brazgotini na rami je, nosil vse svoje življenje.
Z odličnim spoštovanjem
Josip Valenčič, dijak iz Ilirske Bistrice II. c realke v Ljubljani.
Odgovor :
Ljubi Josip !
Ustregam Ti in priobčujem povest o pogumnem lovcu s podobo vred, ki dobro predstavlja boj srčnega moža z jastrebom.
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Upam, da ne zavržete mojega pisma, čeprav ni lepo pisano. Hodim v II. razred. Jako rad čitam „Zvonček". Moj ata je že skoro tri leta pri vojakih. Zdaj je v Albaniji. Vsi bi radi videli, da se kmalu vrne. Imamo pridno gdč. učiteljico Z. Okornovo, ki me namesto očeta pridnov pripravlja za gimnazijo. Star sem devet let. Čitam že nemške bajke. Ce Vam to pismo ni preslabo, mi, prosim, odgovorite !
Prav vljudno Vas pozdravlja
Milan Klemeneič, učenec II. razr. II. odd. pri sv. Trojici v SI. goricah.
Odgovor :
Ljubi Milan !
V predzadnjem „Zvončku" sem vprašal Tvojo sestro Maro, ali nimaš Ti — njen bratec — nič veselja do pisanja ? Danes pa, glej, že priobčujem Tvoje pismo. To me veseli, a še bolj bi me veselilo, ako mi čimprej sporočiš novico, da se je Tvoj oče zdrav in srečen vrnil domov. — S tem svojim odgovorom Ti obenem sporočam, da Tvoje pismo ni preslabo — zato hajdi z njim v kotiček !
Gospod Doropoljski !
Oprostite, gospod Doropoljski, da Vam pišem na dopisnici. Gospodična nam je povedala v šoli, da so dopisnice s plačanim odgovorom tudi v prometu. Precej sem si mislila: prvo pošljem Vam! Sedaj se prično počitnice. Ako bi imela denarja in vedela, kje stanujete, bi Vas prišla obiskat.
Srčno Vas pozdravlja
Ana Kan t et o va, učen. V. r. C. in M. šole pri sv. Jakobu v Trstu.
Odgovor :	♦
Ljuba Ana !
Veseli me, da se me otroci tudi v Trstu spominjajo. Torej Ti bi me rada prišla obiskat, pa nimaš denarja? Ne žalosti se, saj so mi Tvoja pisma ravno tako ljuba, kakor bi mi
bil ljub Tvoj obisk. Bodi pridna in kmalu zopet piši!
*
Dragi gospod Doropoljski !
Obiskujem tretji razred in imam vsak drugi dan šolo. Gospodična učiteljica me ima rada. Rad sem med součenci. Večkrat pa mislim na svojega najstarejšega brata, ki je padel v vojni. Atek in mama pravita, da je to daleč na Rumunskem. Jako smo žalostni, najbolj pa mama in atek. Moj drugi brat je tudi pri vojakih. Jako se veselim, kadar pride domov.
Vdani
Danilo Bezjak pri sv. Tomažu.
Odgovor :
Ljubi Danilo!
Verjamem, da mora velika žalost vladati pri vas, ker je kruta vojna ugrabila Tvojega najstarejšega brata. Druge tolažbe ni, nego da se zamisliš v neizmerno gorje, ki objema toliko in toliko rodovin, jokajočih nad grobovi svojih dragih sinov in bratov. Splošna žalost je lastni žalosti tolažba. Naj se vsaj Tvoj
drugi brat vrne zdrav domov !
*
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Dolgo sem čakala na „Zvonček". Pa sem se jako razveselila, ko sem ga dobila. Všeč mi je, zato sem vsega prebrala. Jaz hodim v 3. razred, naša Mentika pa v 2. Gospodična učiteljica naju doma poučuje. Prav rada dopisujem; papanu, ki je na fronti, pišem vsak dan.
Prav lepo Vas pozdravljam !
Marjana Kance va, grad Lože.
Odgovor :
Ljuba Marjana !
Lepo je, da tako pridno dopisuješ svojemu očetu, ki je na fronti kot zdravnik, če se ne motim. Lečiti mora tam hude in težke rane, gledati toliko gorja in bolečin, da je gotovo dostikrat tudi sam tolažbe in razvedrila potreben. In glej — oboje mu daješ Ti, ko mu vsak dan pošlješ ljubo, drobno pisemce — iskren pozdrav z doma od dragih svojcev!
Vsem kotičkarjem : Kolikor dobivam po-rabnih risb, pridejo vse polagoma na vrsto. Nekateri „umetniki" pa mi pošiljajo take umetnine, da ne morem z njimi nikamor drugam nego v svoj — koš ! Še ta časih malo debelo pogleda. Pa brez zamere!