Odmev iz Afrike
ilustrovani mesečnik v prospeh afriških misijonov.
oooooooo
Izdaja
Klaverjeva družba.
oooooooo
Upravništvo:
Ljubljana, Pred škofijo št. 8.
oooooooo
LETO XIV.
In M h
39254
» M h
KAZALO.
Stran
Uvodniki in sestavki.
Vsak je svoje sreče kovač . Ponovni poziv k misijonskemu sv, obhajilu . . . Misijonsko delovanje v zaledju. P. Gatterer, S. J. . Misijonska gorečnost med svetovno vojno. Dr. Bran-
der.........
lulij, mesec dragocene Krvi Kako je nastala Družba sv.
Petra Klaverja .... Imamo Afriko doma! . . .
Usmilite se nas!.....161
Božična zvezda.....178
Misijonski sestavki.
Cesar Franc Jožef I. in katoliški misijoni v Osrednji
Afriki ........
Češčenje naše ljube Gospe v Ugandi. Misijonar v Mill-Hillu........
17 33
49 98
129 145
23
Afrikanski mučenci.
Častitljivi oče Hijacint Fran-česki, S. J., mučenecvEti-
jopiji........
Mučeništvo frančiškana Andreja a Fez......
Mučeništvo o. Abrahama Jurija, S. J., na otoku Mas-sanah, ob obrežju Rdečega morja.......
Dva- angleška Trinitarca, oo. Patricij in Viljem . . .
Listek.
67
37
81
114
115
12
Stran
Stari puščavnik Breakfast. Piše Sr. P. Heindl ... 174
Misijonski dopisi. Beli očetje Lavižerijevi:
Apostolski vikarijat Belgijski Kongo. Pismo o. Van Houtte . . 3, 152
Apostolski vikarijat Uganda. Pismo škofa Streicher . . 82
Apostolski vikarijat Viktoria Nyanca. Pismo škofa Sweens ... 99
Apostolski vikarijat N y a s s a. Pismo škofa Guilleme . . 118
Apostolski vikarijat Bangweolo. Pismo škofa Larue . 134, 162
Očetje od Sv. Duha.
Apostolski vikarijat L o a n g o. Pismo o. Kieffer .... 21
Apostolski vikarijat Zanzibar. Pismo o. Rault.....40
Apostolski vikarijat Kilimandžaro.
Pismo o. Rudler
164
Jožef Mtamaetti. P. Bellani . Mihael Razafindrambinina.
Sr. Iv. Berchmans ... 31 Junaštvo desetletne katehu-
mene. P. Basse .... 78 Katehist Albert Randrianari-
john. P. Delpuech, S. J. . 111 Spoved pri rodu Kikujcev. P. Rault.......124
Apostolska prefektura
Francoska Gvineja. Pismo o. Lacas.....101
Apostolska prefektura
Severni Katanga. Pismo o. Callewaert . . . 139
Misijon Kunene (Angola). Pismo o. Steinmetz . . . 103
Stran
Lijonska misijonska družba.
Apostolski vikarijat Obrežje slonove kosti. Pismo o. Diss......183
Apostolska prefektura
Liberija. Pismo apost. prefekta o. Oge 149
Očetje družbe Jezusove.
Apostolski vikarijat Tananariva. Pismo škofa de Saune ... 115 Pismo o. Ravaille .... 147
Apostolski vikarijat Fianarantsoa. Pismo škofa Givelet . . . 136
Apostolska prefektura R o d e z i j a.
Pismo o. Biehler.....41
Pismo o. Kraupa . . 102, 180 Pismo apost. prefekta Sykes 148
Misijon v Katondue (R o d e z i j a). Pismo o. Torrend .... 137
Sinovi ngjsv. Srca Jezusovega.
Apostolska prefektura Bahr-el-Ghazal (Sudan). Pismo o. Beduschi .... 119
Kapucini.
Apostolska prefektura
Djibouti. Pismo apost. prefekta Paš-kal de Luchon . . 54, 150
Apostolska prefektura
Belgijski Ubanghi. Pismo o. S. Carnonkel . . 55
Oblati Marije Brezmadežne.
Apostolski vikarijat v
deželi Bazuto. Pismo o. Thommerel ... 69
Družba Božje besede (Steyl).
Apostolski vikarijat Togo.
Pismo škofa Wolf .... 151
>\
Stran
Oblati sv. Frančiška Šaleškega.
Apostolski vikarijat Reka Oranje. Pismo škofa Simon ... 3, 84
Premonstratenci.
Misijon Maroantsetri na Madagaskar ju. Pismo o. Alojzija .... 70
Duhovniki najsv. Srca Jezusovega.
Apostolski vikarijat Stanleyevi slapovi. Pismo škofa Grizon .... 165
Misijonska družba sv. Jožefa (Mill-Hill).
Apostolski vikarijat Zgornji Nil. Pismo o. Schoemaker ... 43 Pismo o. Mac Loone ... 167
Očetje iz Montforta.
Apostolski vikarijat v S h i r e.
Pismo škofa Auneau ... 19
Misijonarji Naše Lj. Gospe de la Salette.
Apostolska prefektura
Betafo (Madagaskar). Pismo o. Mžchaud .... 138 Sestre sv. Jožefa Kluniškega.
Pismo č. sestre prednice v Landanu.......25
Usmiljene sestre sv. Vincencija.
Pismo č. sestre prednice v Farafangani......44
Črni domačini.
Pismo semeniščana Jožef
Mpagi........135
Pismo nekega Malgaša . . 106 Pismo semeniščana Alojzija Ngobya.......170
Kratki podatki raznih dospelih misijonskih pisem.
6, 27, 46, 60, 71, 85, 106, 121,
141, 154, 171, 186
Kratki misijonski dopisi.
8, 26, 45, 75, 78, 109, 123
Stran
Stran
Raznovrstno.
Slike.
Glasovj iz kroga naših čita-
teljev......15, 31
Iveri in izreki . 17, 113, 132 Molitev za spreobrnjenje poganov ....... . 19
Dušna premija 36, 49, 65, 81,
98, 132, 147, 188 Križarska vojska molitve za
Afriko........48
Papež Pij X. in Mati božja
dobrega sveta ..... 64
Pismo apost. delegata Zdr. držav v Severni Ameriki, msgr. Boncano .... 65 Misijonske družbe v svetovni
vojni.........76
Naša akcija ob prazniku sv.
Treh kraljev.....77
Izkaz od Družbe sv. Petra Klaverja podeljenih misijonskih milodarov 1. 1916 89 K izkazu naših darov . . 95 Višjepastirsko priznanje . . 95
Iz Vatikana......97
Sv. kongregacija de Propaganda fide . . . .113, 177 O delovanju misijonarjev . . 120 Kitajski misijonar o afrikan-
skih misijonih......140
Odmev k letnemu poročilu 157 Kdo hoče sodelovati? F. F. 159 Iz listnice uredništva . . . 160 Praznik sv. Treh kraljev . . 180
Zapiski Družbe sv. Petra Klaverja.
11, 30, 47, 63, 77, 96, 110,
123, 144, 158, 174, 187
Seznamek odpustkov za ude Klaverjeve družbe.
16, 32, 64, 80, 96, 112, 128,
144, 160, 175, 188
Sv. Peter Klaver, apostol zamorcev ......
Bivališče katoliškega zamor skega kralja Natanaela Griffith v Bazuto-deželi Od kralja Natanaela Griffith
sezidana cerkev . . . Sv. starček Simeon . . . Nova cerkev misijona
Jožefa v Nguludi . . Zamorske žene, deklice in otroci misijona Nsesse .
Sv. Jožef......
Častiti o. Hijacint Frančesk Vsled strele porušena cer kev v Namilyango (Zgor Nil) ........
Cerkev v Namilyango s po
pravljeno streho . . . Palača Njeguša v Abesiniji Revna cerkev v Djibouti »Črni« Marijini otroci >
Ugandi......
Kapela sv. Jožefa v Ma
roantsetri (Madagaskar) Vožnja na reki Oranje Semeniščniki iz apostolskega
vikarijata Fernando Poo Škof Sweens, apost. vikar Viktorija Njanci . • . . Prečisto Srce Marijino . . Škof Saune, apost. vikar v Tananarivi, o.Delour, rektor semenišča in o. Cape-devielle s semeniščniki Kikujci razkosavajo žrtvovano kozo......
Sv. Peter Klaver razdeljuje živila med zamorske sužnje Malo semenišče apost. vikarijata Kenya .....
»Marija Sorg« pri Solnogradu Katoliški pogreb v deželi
Bazuto .......
O. Mac Loone kot poročnik ob času vojske v Vzh. Afriki O. Lazarevicz s svojimi spremljevalci na apost. potovanju Lov na leve......
10 17
20
22 33 37
42
43 53 49
65
70 81
97
100 113
116
125
129
131 145
161
168
177 181
G0E£EES3D3
Leto XIV.	Zvezek 1. Januar 1917.
Vsebina številke meseca januarja:
Vsak je svoje sreče kovač. — Misijonski dopisi: Apostolski vikarijat reka Oranje. (Piše škof Simon.) — Apostolski vikarijat Belgijski Kongo. (Piše pater Van Houtte.) — Pisma misijonarjev (došla od 1. sept, do 1. okt. 1916.) — Kratki misijonski dopisi. — Zapiski Družbe sv. Petra Klaverja. — Listek: Jožef Mtamaetti. (Piše O. Bellani.) — Glasovi iz krogov naših čitateljev. — Sliki: Bivališče kralja Nathanaela Griffi-tha. — Od kralja Griffitha dozidana cerkev.
Kaj
jc Družba sv.Petra Klaverja? Pomožna družba v podporo zamorskih misijonarjev, in za rešitev sužnjev?
Kako podpira Klaverjeva družba misijone? S tem, da ustmeno in po svojih spisih ljudstvo seznanja z misijoni ter s tem vnema katoličane za molitev in miloščino za misijone.
Kako se moremo udeležiti blagonosgega delovanja Kla-verjeve družbe? S tem, da postanemo njeni udje,
1.	kot udeleženci »Misijonske zveze« (letni prispevek 50 vin.);
2.	kot podporniki ali pospeševatelji (letni prispevek 2 kroni, za duhovnike 5 kron);
3.	kot zunanji udje s tem, da se, kolikor jim dopuščajo stanovske dolžnosti, udeleže delovanja notranjih udov (sodalinj);
4.	kot notranji udje sodalinje ali takoimenovane »Pomožne misijonarke za Afriko« s tem, da posvetijo vse svoje dušne in telesne moči za vedno Družbi sv. Petra Klaverja ter v njenih hišah žive življenje molitve in dela za afrikanske misijone.
Natančnejša pojasnila v tem oziru daje vrhovna voditeljica
Družbe sv. Petra Klaverja, grofica M. T. Ledochowska, Salzburg,
Dreifaltigkeitsgasse 12.
Kakn
i&aiiv/ najuspešneje podpiramo misijonske naprave? Ako kot podporniki pristopimo k Družbi sv. P. Klaverja.
Kaj se pravi: biti podpornik Družbe sv. Petra Klaverja?
S svojim vsakoletnim prispevkom (2 kroni, duhovniki 5 K) podpirati naprave te družbe v prid afrikanskim misijonom.
Katere prednosti uživajo podporniki Družbe sv. Petra Klaverja? Deležni so mnogih odpustkov in vseh sv.maš, sv. obhajil, molitev in drugih dobrih del afrikanskih misijonarjev in misijon. sester kakor tudi krščanskih zamorcev, duhovniki uživajo razen tega še posebne prednosti.
Kje najdemo natančnejša pojasnila o delovanju in duhovnih prednostih podpornikov? V »pravilih za podpornike«, katere pošilja Družba na željo brezplačno.
LETO XIV.	ŠT. i.	JANUAR 1917
■iiii<tiitritiiftiitti*((iiiii(iiitii)iittiitiiiiiiiiiitiitiiiii<tiiiiiiiiiiii<aiitiiiiii*tiiiiiitiiiiiitiiaiiiiii<tiiiii<tiiiii<iiitiiiiiiatiitiiiiiiiiiiaiiatiiinaii)tiiiiii»
Katoliški mesečnik za pospeševanje afriškega misijonskega delovanja.
V zvezi z mnogimi afriškimi misijonarji urejuje
grofica Ledochowska.
- Blagoslovljen =
po Piju X. in Benediktu XV.
m Sv. Peter Klaver, apostol a zamorcev, prosi za nas!
Vsak je svoje sreče kovač.
Vtisnimo si te besede v spomin zlasti ob pričetku novega leta in potem uravnajmo svoje mišljenje in delovanje, da bo naše življenje res srečno. Da res, od nas samih je odvisno, bo li prihodnje leto srečno in zadovoljno za nas. Ključ do prave sreče, dragi čitatelji, pa je popolna vdanost v voljo božjo v vseh položajih našega življenja. Ako bodo besede: »Zgodi se volja božja!« vedno in v vsem naše geslo, tedaj bomo križe in težave prihodnjega leta prenašali voljno, da, nekako z veseljem, in postali nam bodo zlati ključ do nebeških vrat. O da spoznamo vsi, koliko srečo in sladek mir čuti oni, ki se brezpogojno in popolnoma vda v voljo božjo.
Toda zadovoljiti se ne smemo samo z lastno srečo. Ako smo se v vsem tako popolnoma vdali božji previdnosti, bomo tembolj čutili bedo onih nesrečnih, ki ne poznajo ljubega Boga in katerim je vdanost v božjo voljo, ta
Odmev I. 17 — 4000
1
vir prave sreče, zaprt. Molimo torej zanje; saj je tudi zanje prišel Gospod na zemljo, tudi njim naj kmalu veljajo besede, ki jih govori sveta Cerkev na praznik svetih Treh kraljev: »...in služili mu bodo vsi narodi.« Da, pospešimo z duhovnimi in telesnimi deli usmiljenja ta dan! Že koj v začetku si napravimo načrt, kaj hočemo tekom celega leta storiti za blagor ubogih afrikanskih zamorcev. Na zunanji strani tega zvezka najdemo primerna navodila za uspešno delovanje. Zlasti se navadimo zmoliti vsak dan vsaj en očenaš in češčeno Marijo za spreobrnjenje poganov ter prejmimo ob gotovih časih, n. pr. vsak prvi ponedeljek v mesecu v čast sv. Duhu sveto obhajilo v ta namen. Za to pobožnost je prav primeren tudi praznik sv. Treh kraljev.
Predvsem pa danes sklenimo ostati neomejeno zvesti zgovornemu apostolu Afrike »Odmevu iz Afrike« ter ga vsak mesec prebrati od začetka do konca. In ko smo si ob njem okrepili duha in srce sami, ga dajmo tudi drugim kot prijetno in spodbudno razvedrilo.
O koliko dobrega moremo storiti na ta način! Četudi delujoč na tihem, postanemo lahko pravi apostoli, veliko lahko pripomoremo, da se bodo tudi ubogim afrikanskim rodovom vedno bolj uresničevale besede: » . . . in služili mu bodo vsi narodi.« — Seveda nas bo to stalo marsikatero žrtev; toda velikodušno srce se tega ne bo ustrašilo. Skrbimo, da vedno bolj pozabimo svoj lastni »jaz« in premagali bomo vse ovire. Za to milost prosimo na praznik obrezovanja Gospodovega s sledečo molitvijo:
Večna beseda! Edinorojeni Sin božji! Prosim Te, uči me prave velikodušnosti! Uči me služiti Tebi, kakor zaslužiš:
dajati brez preštevanja,
boriti se, ne oziraje se na rane,
delati brez prestanka,
žrtvovati se, ne iskaje drugega plačila kot zavest, da sem izpolnil Tvojo sveto voljo. Amen.
Take prave velikodušnosti želi vsem ljubim prijateljem misijonov in zvestim čitateljem »Odmeva«
uredništvo.
Skrajno pomanjkanje osobja in sredstev —- uspehi v duševnem oziru
—	to je v kratkih potezah žalostna, a vendar tudi tolažilna vsebina pisma, katero nam pošilja prečastiti škof Simon z dne 20. aprila 1916.
Ravno se vračam iz birmskega potovanja na zahodu vikarijata, kjer sem 200 novokrščencem podelil ta zakrament.
Po bedi najhuje prizadeti so misijoni Rietpoort, Stof Kraal in Lepelfontein. Misijonarjeva gorečnost je sicer ondi premagala mnogo težkoč, vendar ima revež prestati od protestantov še marsikatero sovražnost in nesreča njemu izročenih ovčic mu trga srce. A kljub temu je v preteklem letu dosegel lepe uspehe in z veseljem mi je predložil krstno knjigo z 200 imeni spreobrnjencev, od katerih je 50 v februarju prejelo zakrament svete birme. Stof Kraal ima sedaj lastno cerkev
—	skromno poslopje sicer, katero služi obenem tudi za šolo in stanovanje učiteljic in duhovniku. Upam, da dobi tudi Lepelfontein kmalu svojo cerkev; uredil sem vse potrebno ob mojem dvadnevnem bivanju tamkaj, dodobra prepričan o dobri volji ubogega ondotnega ljudstva.
Ker ni tamkaj nobenega primernega stanovanja, sem bival v neki koči iz bičevja, katera ne nudi svojim prebivalcem nobenega zavetja. Tudi šolski pouk se vrši v prostorih, izpostavljenih vsem vremenskim nezgodam.
Prihodnje leto upam s pomočjo naših dobrotnikov dovršiti novo stavbo, katera bo služila, kakor že omenjeno, za cerkev in šolo. K sreči sem mogel misijonarju, ki oskrbuje Rietpoort in obe podružnici, poslati duhovnega pomočnika. Tako bosta z združenimi močmi laže zmagovala skrbi dušnega pastirstva njima izročenih postaj.
Apostolski vikarijat Belgijski Kongo.
Poročila iz tega kraja so zdaj nekaj redkega. Zaraditega je bila naša vrhovna voditeljica močno razveseljena, ko je prejela zanimivo pismo patra Van Houtte; to pismo daje pregled o tamošnjih misijonih.
Visokorodna gospa grofical
Sprejmite moja najiskrenejša voščila k novemu letu.
Pomnoženo delo v zadnjem času je krivo, da sem v svojih poročilih iz našega inisijona Ibeke St. Terezija zaostal. Skušali
r
hočem Vas za to odškodovati. Predvsem mi dovolite, da Vam podam kratek statistični pregled o uspehih našega misijona v preteklem letu.
Skupna vsota sedaj živečih tukajšnjih kristjanov znaša 3340. Med letom smo imeli 1150 slovesnih krstov. Čas po-skušnje za katehumene traja pol leta, v katerem času morajo redno prisostvovati katekizemskemu pouku v svoji vasi. Ker nam v sedanjem času primanjkuje mnogo sredstev, smo bili prisiljeni zmanjšati število katehistov; zato mora sedaj marsikateri katehist oskrbovati dva katehumenata. Zadnje mesece svoje poskušnje prebijejo katehumeni v misijonu samem, kjer si misijonarji zlasti prizadevajo navaditi jih na praktično krščansko življenje. Obiskovanje božje službe, kar jim doma ni bilo mogoče, jim vtisne našo sveto vero še bolj globoko v dušo. Ker je naš misijonski okraj zelo razsežen — imamo namreč katehumenate, ki so osem do deset dni hoda, 50—60 milj oddaljeni, zato imamo vedno katehumene, bolnike in slabe, ki ne morejo priti k misijonu, katerim moramo torej podeliti sveti krst v kapelici katehumenov.
Krstov, podeljenih v smrtni nevarnosti, je bilo tekom tega leta 965. To je zelo tolažilno število. Splošno se v tem velikanskem misijonskem okraju le malokdaj dogodi, da umrje kateri domačinov brez svetega krsta. Seveda se tu pa tam v takšnem slučaju sveti krst ne more podeliti v popolnoma pravilni obliki, ker dotičnik, ki je v smrtni nevarnosti, nima potrebnih lastnosti. Mišljenje zamorcev je nekoliko drugačno od našega, vendar smemo upati, da jih Bog v svoji usmiljenosti ne zavrže. Od teh, ki jih krstimo v smrtni nevarnosti, ostane zelo malo pri življenju, ker jih smejo naši katehisti krščevati le v največji sili.
Obhajil smo šteli v tem letu 46.150. Oni, ki v misijonu samem ali blizu njega stanujejo, so zelo zvesti v prejemanju svetih zakramentov. Vendar večina naših kristjanov je pet ali še več dni hoda od nas oddaljena in ti morejo priti le h glavnim praznikom cerkvenega leta. Mi jih odškodujemo s tem, da redno obiskujemo naše katehumenate in krščanske občine ter tam delimo svete zakramente. Na svojem zadnjem potovanju sem podelil 2850 svetih obhajil. Poleg tega sem na tem potovanju dajal dvakrat duhovne vaje, in sicer na dveh važnih točkah v središču, in jaz menim, da so prinesli ti dnevi on-dotnim kristjanom obilo dušne koristi. Ker so tako zelo oddaljeni od misijona ter popolnoma brez verskega pouka, nasprotno pa okrog in okrog obdani od poganov, zato potrebujejo od časa do časa dušne pomoči in temeljitega pouka, da zopet lahko vztrajajo v boju.
Kakor boste, gospa grofica, razvideli iz teh številk, se je v teh štirih letih, odkar je ustanovljen misijon sv. Terezija, s pomočjo božje milosti veliko dobrega storilo v okolici Nkundu ob jezeru Leopolda II. Značilno je, da ipiajo ravno tisti najboljšo voljo, ki so najbolj oddaljeni od misijona. Dobijo se vasi, kakor n, pr. Bafaki, ki leže 5—6 dni hoda od misijona in v katerih imamo že do 300 kristjanov. In vsakikrat, kadar pridejo k nam, morajo medpotoma prestati marsikatere neprijetnosti od strani poganov, skozi kojih vasi morajo potovati. Največ imajo prestati od Bolombov. Ti stanujejo v 10 vaseh in so le dva do tri dni hoda oddaljeni od misijona. Med njimi še nimamo nobenega kristjana, niti nobenega katehumena. Kristjani iz vasi Bafaki morajo iti skozi njihove vasi, kadar hočejo priti k misijonu. Ko ob takih prilikah Bolombi vidijo potovati cele trume mož, žen in otrok, takrat jih popolnoma brezumno ogledujejo. »Kaj vendar hočejo ti ljudje v Ibeke ? Denarja, blaga, živeža, plesov, vsega tega tam ne dobijo; kaj torej? Mar niso neumni, da potujejo tako daleč, ker — kdo je videl Boga ? Ali so naši očetje poznali Boga?« To so v splošnem govorice, ki jih morajo potujoči kristjani poslušati. A ti jim navadno niti ne odgovarjajo. Vendar, ali to ne kaže očitno, da je vera dar in da duh božji veje, kjer hoče. Eni pridejo od daleč, da poslušajo resnice naše svete vere, drugi sedijo poleg vira zveličanja, a se ne pripognejo niti do njega.
Velika tolažba nam je bilo spreobrnjenje mnogih poganov, ki so imeli več žen. Prvi zgled k temu je dal stari Lumete, mal glavar, ki je imel osem žen. Že v letu 1910., še pred ustanovitvijo sv. Terezije, ko se je šele komaj začelo govoriti o veri, je žrtvoval ta dobri starček svoj harem. Zagotavljam Vas, da so bile takrat take žrtve zelo velike. Zapreke moralične, materielne in politične vrste so se jim stavile nasproti. Žene so bile njihovo veselje, njihovo bogastvo in zlasti njihov ugled. Kolikor več žen je imel kakšen glavar v svojem haremu, toliko bolj je bil čislan. Zato je bil pač iz poganskega vidika takšen korak velika nespamet. — Lumete se je vsemu ustavljal, za-sramovanju in zaničevanju. V prvih dveh letih še ni imel posnemovalcev; šele v letu 1912. mu je sledil veliki glavar in od onega časa je izgubilo mnogoženstvo veliko na svojem sijaju. In nobenemu od teh se ni moglo pozneje ničesar očitati.
Tudi pri plemenu Batua se je naša vera že globoko uko-reninila. Po telesni postavi se ti nekoliko razlikujejo od drugih zamorcev. V kratkih besedah Vam hočem nekoliko opisati njihove šege. Sedaj živijo v ločenih vaseh; a to ni bilo vedno tako. Nekdaj je imel vsak imovitejši Nkunda svojega Batua. On je bil njegov gospodar, poiskal mu je ženo in otroci so bili go-
spodarjeva last. Vsak Batua je živel v bližini svojega gospodarja. Zdi se, da so se pozneje vzdignili zoper svoje gospodarje in se ločili od njih, in tako tvorijo sedaj samostojne vasi. Noben Batua se ne ženi izyen svojega plemena in noben Nkundu ne zaužije jedi, katero bi pripravila Batua žena. Kdor bi se pregrešil zoper to, bi si nakopal večno sramoto. — Glavno opravilo tega plemena je lov; njihova stanovanja so borna. Mogoče Vam bom kdaj pozneje kaj več priobčil o tem plemenu.
Kakor sem že prej rekel, se je jela sveta vera tudi pri tem plemenu širiti. Mislil sem, da ne bomo imeli uspeha pri njih, ker je njihovo mišljenje še bolj navezano na pozemsko kakor pri drugih zamorcih, vendar imamo že precejšnje število katehumenov med njimi in 20 je že kristjanov. S tem, da se kažejo sprejemljive za našo vero, se bo tudi njih ugled pri plemenu Nkundu dvignil ter bodo prišli zopet do starih pravic.
Spomladi leta 1915. se je naenkrat pojavila v distriktu ekvatorja neka prerokinja, poganka, ki si je sama nadela ime Marija Nkoi. Govorila je, da so jo leopardi nesli v nebo in Bog ji je poveril neko posebno poslanstvo. Vsi njeni privrženci bodo med izvoljenimi, s katerimi bo ustanovila zemeljski raj, kjer ne bo treba umreti. S tem govorjenjem je pogane popolnoma zmotila. Končno je oblast dokazala, da je goljufinja ter jo zaprla. A nekateri pogani še niso verjeli ter so celo kristjane mučili zavoljo nje. Sedaj je spet mir.
Prevzvišeni gospod škof Van Rousle so prišli na svojem birmanskem potovanju tudi v naš misijon. 1122 kristjanov je prejelo sveto birmo.
O strašnih dogodkih svetovne vojske zamorci sedaj ne govore več. Slednjič prihajam, gospa grofica, z neko prošnjo. Potrebovali bi dva čolna, da bi se olajšal stik z našimi krščanskimi občinami. Bilo bi zelo zaslužno, ako bi nam pomagali, da bi si nabavili vsaj en čoln; stane približno 2000 frankov.
00000000000009
COOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO'
®9GS9©9» Pisma misijonarjev.
oooooooooooooo-
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
(Došla od 1. septembra do 1. oktobra 1916.)
Sr. Pavla Hafner, Keetmanshoop, 28. julija. (»Naš gmotni položaj je vedno isti; beda je dan za dnem večja.«)
O. V a n de Burgt, N. Herlaer, Nizozemsko, 5. septembra. (Zdaj šele so nam došla poročila o naših misijonih v Nemški Vzhodni Afriki. Škof S w e e n s in večina misijonarjev se počuti dobro. V Nyundo-Ruanda so pa žal Belgijci
grozno gospodarili. Angleži so v Ugandi internirali dva misijonarja iz Ukereva. V Nyunda (in tako menda tudi drugod) je od 4000 kristjanov ostalo komaj 300. Drugi so deloma pobegnili, deloma bili umorjeni ali pa umrli vsled bede in lakote.•<)
O. Schoemaker, Namilyango, Zgornji Nil, 9. junija (piše, da njegovo misijonsko delo neutrudno napreduje. Med grozno nevihto 17. maja je udarila strela v cerkev; vendar je bila v šestih dneh škoda že popravljena.)
Sr. Stanislava, Landana, 26. julija. (»Mirno kakor nekdaj nadaljujemo svoje delovanje; saj smo daleč proč od strašnega grmenja topov. Mislim, da bi samo en strel iz topa vse naše uboge črnce pognal v beg. Nikakor si ne morejo predstavljati teh vojnih grozot in neumljivo jim je, kako se morejo beli ljudje tako moriti med seboj.«)
O. Bouma, Alwor, Zgornji Nil, 18. julija. (»V velik1 denarni zadregi radi nabave nove mašne knjige, katera naj bi imela vse prenovitve, se obračam do Vas s srčno prošnjo za pomoč.«) Kateri dobrotnik bi bil naklonjen prispevati za nov missale ?
Škof L a r u e , apostolski vikar, Kilubula, Nyasa-dezela, 18. julija (pošilja statistiko o delovanju v letu 1913, 1914, 1915 in 1916, katera znači vesele uspehe. Res ganljivo je brati o izredni velikodušnosti dobrih črncev tega vikarijata. Tako piše škof Larue med drugim; »Kljub veliki utrujenosti naši misijonarji niso opustili nobenega dela in ljubi Bog jim je dal moč, vse izvršiti. Dobri kateheti, videč našo bedo, so prostovoljno odstopili svojo skromno plačo. Iz istega vzroka so naši novo-krščenci zastonj obdelovali naša polja, češ, »da se bodo njih duhovniki mogli preživiti in skrbeti za njihove duše.« In ono malo časa, kar jim ga je preostajalo od njih službe kot nosači, so kristjani, katehumeni in celo pogani pridno uporabili za pouk v sveti veri in prejem svetih zakramentov. »Pred vsem,« so vedno ponavljali, »hočemo služiti Bogu in rešiti svoje duše.«) Škof Jalabert, apostolski vikar, Dakar, 26. avgusta (prosi za podporo, da more popraviti svetišče Naše ljube Gospe Odrešenikove v Goponguine, kjer za spreobrnjenje svojih rojakov neumorno deluje duhovnik-domačin, prečastiti gospod Ludovik Cezar. A ima se veliko boriti s pogubnim vplivom mnogoštevilnih mohamedancev, kateri bi z veseljem pozdravljali propast kapele Naše ljube Gospe. Potrebovali bi za tozadevna dela kakih 3—4000 kron.) Bi - li ne bila duhovita adventna miloščina, 8. decembra z malim darom prispevati za cerkev v Goponguine, da morejo ljubemu Jezusčku postaviti dostojne jaslice (tabernakelj) ? (Opom. uredništva.)
Sr. Eleonora, O. S. D., King-Williams Town., 15. avgusta (prosi za nadaljnjo naklonjenost do njenih misijonov.)
O. Wolters, Villa Maria, Uganda, 26. julija. (Skof Streicher se nahaja, kakor poroča pisec tega pisma, začasno na potovanju. »Toda ker je čas, da pošljejo misijonski predstojniki svoja letna poročila, upa Prevzvišeni v kratkem poslati daljše zanimivo poročilo o misijonskem delovanja svojega vikarijata. Pridno nadaljujemo vroče molitve za dosego skorajšnjega miru; kajti tudi tukaj čutimo težke posledice vojske in nemogoče nam je tako delovati v blagor neumrjočih duš, kakor bi želeli.«)
Sr. Celina, Cabinda, 22. junija. (»Imeli smo na praznik Gospodovega vnebohoda 12 malih prvoobhajank. Nekatere izmed njih so imele komaj šest do sedem let. Čez osem dni pride ena teh malih k neki sestri ter vpraša: »Ali smem še nadalje iti k svetemu obhajilu? Se ne spominjam nobenega greha.« — 0 ljuba nedolžnost!
O. Belle cce, Bremersdorp, Swaci-dežela, 19. julija (prosi za podporo, da more plačati neki misijon zadevajoči dolg.)
Sr. Marci jen a, Moouso, 26. avgusta. (Kljub vsem žrtvam in naporom, vzdržati misijon Jayuewille, se je na našo veliko žalost določilo istega opustiti. S tem se zmanjša število sester in vendar bi bilo toliko dela, ker ljudstvo zlasti zadnji dve leti silno želi pouka v sveti veri ter nam rado-voljno prepušča obiskovati njihove bolnike in jih krščevati. Kako smo želele, da se naše naprave razširijo ter se ustanovi še več misijonov za sestre; tako pa se bomo za dolgo časa zadovoljili samo z eno postajo, kajti za prihodnost se nam ne obeta nobena pomoč. Ne morem Vam, spoštovana dobrotnica, popisati, kako nas tare zavest, da našim ubogim črncem ne moremo pomagati, ko bi vendar tako rade.«)
Kratki misijonski dopisi.
Število domačih duhovniških kandidatov narašča. Čim dalje traja vojska, tem bolj živo se čuti potreba po duhovnikih domačinih. Bog v svoji neskončni dobroti in modri previdnosti vzbuja poklice. Tebi, dragi čitatelj, gre sladka in toli zaslužljiva naloga, privesti z molitvijo in žrtvami te izvoljence do cilja. Plačilo apostolov te čaka za to plemenito dejanje. — Povzemaje iz pisma apostolskega prefekta 0.
DantinavBetafo (Madagaskar), ki ga piše dne 11. maja 1916 go-spej grofici Ledochowski, se čutijo štirje učenci tega misijona za višji poklic: dva za duhovski stan, dva pa za redovno življenje pri bratih Maristih. »So to sicer še mlade kali,« piše oče Dantin med drugim, »toda dragocene so in negovali jih bomo skrbno. Priporočam jih pobožni molitvi Vaše vzvišene družbe. Skrbeti se bo
moralo za nova pomožna sredstva, da se morejo ti dragoceni darovi blagonosno razviti. Kako bi Vam bil hvaležen, ako bi mi mogli preskrbeti še dvoje prostih mest za semeniščnike !*) In kako uspešno bi na ta način poskrbeli za prihodnost našega dragega misijona, kateremu z ozirom na bogato žetev tako zelo primanjkuje delavcev!!«
Naporno je bilo potovanje, ki je premilostljivega gospoda škofa
Streicher, apostolskega vikarja v Ugandi, zadrževalo sedem mesecev izven lastnega misijona. Domov se vrnivši piše Družbi sv. Petra
*) Prosto mesto za semeniščnika se ustanovi na ta način, da se založi glavnica 5000 kron; vendar se ta vsota tudi lahko plačuje v manjših obrokih, ali pa se udeležimo te naprave z enkratnim prispevkom pri takoimenovanem pobiranju. Tudi tukaj tvorijo številni mali darovi veliko vsoto, zato s C vsak najmanjši prispevek sprejme s srčno hvaležnostjo. Sv. Vincencij Pavlanski pravi: »Kdor prispeva k vzgoji duhovnika, pomaga pri na j lepše m delu.'
Klaverja 4, maja 1916 sledeče: »Ravnokar dovršeno potovanje je bilo precej težavno, ker sem iz varčnosti potoval večinoma peš in sam : 1200 kilometrov, torej polovico pota je peljalo skozi grmovje. Toda čeprav je bilo to apostolsko potovanje zame priletnega moža zelo naporno, vendar mi je prinašalo mnogo dušne tolažbe, ker mi je nudilo obilo priložnosti za izvrševanje dobrih del, kakor tudi
videč v vseh krajih, katere sem obiskal, vzorno krščansko mišljenje in življenje. Obiskal sem na tem svojem potovanju 17 misijonskih postaj ter podelil 7414 novokr-ščencem zakrament sv. birme. Misijonarji vseh postaj se trudijo z z nadčloveškimi napori, da zabra-nijo propad, kateri preti njih apostolskemu delovanju; kajti povsod se čuti nazadovanje. Zlasti ne moremo sprejemati novih katehetov in učencev, to pa zaradi usode-
Od kralja Nathanaela Griffitha zidana cerkev je končana.
polnega pomanjkanja pomožnih sredstev, katera so bila prej v ta namen določena.«
Cerkev, katero je dal zidati ka-tol. kralj dežele Bazuto, Nathanael
Griffith, je dovršena. Škof Cenez, apostolski vikar, nam poroča o tem 18. aprila t. 1.: 26. t. m. se bo slovesno blagoslovila Griffith-ova cerkev; to bo veličasten praznik za celo deželo, pravo ljudsko slavje. Nato se bom podal na vizitacijsko potovanje, katero bo trajalo približno en mesec.
Apostolska prefektura v Djibouti.
Prečast. oče Paskal de L u -chon piše 16. maja 1916 naši vrhovni voditeljici: »Naš skromen misijon Somali se v sedanjih težavnih razmerah komaj vzdržuje. Ozemlje, katero nam je določeno, ni ustvarjeno za razširjanje našega misijonskega delovanja. Zato nestrpno pričakujemo konca strašne vojske, želeč potem poskusiti, da prodremo dalje v notranjost dežele. So pokrajine, ležeče ob angleških Somali-kolonijah, kakor tudi ob
meji dežele Harar, ki so jako ugodne za poljedelstvo. Delovati hočemo na to, da se naši Somali navadijo rednega življenja. Izvedel sem, da so Somali v teh pokrajinah mirnejšega, dostopnejšega značaja kakor njih rojaki, živeči ob morju. Upajmo, da nam bo mogoče naseliti se med njimi. — Dela pri cerkvi v Djibouti, ki so bila tri leta ustavljena, smo zopet pričeli in upam, da bodo v teku tega leta dovršena. Od ustanovitve katoliškega misijona v Djibouti, t. j. pred 20. leti, se je služba božja vršila vedno v zasebnih prostorih. Lahko si mislite, kako težavno je bilo v takih krajih obhajati naše praznike in koliko nam je bilo prestati vsled velike poletne vročine. Končno bodo naši verniki, ako Bog da, imeli svojo lastno, prostorno cerkev, ki bo ubogemu ljudstvu te dežele znamenje zve-ličanja. Božje Srce Jezusovo, čigar kip bo krasil naš zvonik, bo vse, ki še tavajo v smrtni senci poganstva, pritegnilo s svojo milostjo k sebi.«
Zapiski Družbe sv. Petra Klaverja. «
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Line. 3. oktobra. Vabilo Družbe sv. Petra Klaverja k vojnemu misijonskemu predavanju je našlo mogočen odmev. Visoki cerkveni dostojanstveniki, med njimi premil. g. škof Dr. I. M. G f o 11 n e r, številna duhovščina, odlični lajiki, gospe iz najvišjih krogov in mnogo drugih se je zbralo ob 7. uri v za to določenih prostorih. Po navdušenem pozdravnem govoru preč. prelata Dr. Lohninger-ja povzame besedo grofica Ledochowska ter v ognjevitih besedah naslika sedanje težavno stališče misijonov v Afriki. Po končanem govoru, v katerem se je govorica opirala na svoje bogate izkušnje v službi misijonov, je blagovolil preč. g. š k o f toplo priporočati zaslužno delo za spreobrnjenje poganov ter končno vsem navzočim podelil svoj škofovski blagoslov.
Dunaj. 7. oktobra je došla semkaj naša vrhovna voditeljica, kjer namerava ostati tekom zime.
20. oktobra. V dvorani c. kr. akademičnega poslopja na vseučiliškem trgu prvo zborovanje podpornikov z
nagovorom vrhovne voditeljice. Dobro obiskanemu zborovanju je sledil številni pristop podpornikov k akcijskemu odboru.
6. novembra sprejem naše vrhovne voditeljice pri novem papeževem nunciju M s g r. Valfre d i. Bon z o. Visoki dostojanstvenik, kateremu je umrli generalni prefekt propagande, kardinal Got t i, Družbo pohvalno priporočal, je isti obljubil svoje največje simpatije in tudi v svojem novem stališču svojo posebno naklonjenost.
LISTEK. eHSGHSGHS
Jožef Mtamaetti.
(Piše O. Bellani, družbe sinov presv. Srca.)
Kakor apostoli Jezusovi, ki so bili vsi sinovi prostega ljudstva, izhajajo tudi naši kateheti večinoma iz ljudstva ubogih in potrebnih, katerih je med našimi urojenci veliko število.
Treba sicer priznati, da je prvi povod, kateri jih privede k nam, želja po zaslužku; toda kmalu čutijo tudi zanimanje za sv. vero. Prihajati začnejo k pouku in zadnji korak — spreobrnjenje — potem ni pretežaven.
Saj je Jezus tudi Mateja, sedečega ob mitnici, povabil, naj mu sledi, in postal je njegov apostol. — Prigodi se pa tudi, da pridejo mladeniči, katerim je videti že prvi dan, četudi navidez iskajoč le gmotnega zaslužka, da jih je privedla božja previdnost, ki jih hoče imeti zase. Tak slučaj, zdi se mi, je oni Jožefa Mtamaetti. Nikdar ne pozabim, kar mi je o njem pripovedoval o. superior ondot-nega misijona. Je sicer skromna, vendar zanimiva povest.
»Onega dne,« tako pripoveduje misijonar, »sem bil res čisto potrt. In kako tudi ne? Od osem gojencev, kateri so bili za čas prve poskušnje poslani v zavod za izobrazbo katehetov, jih je sedem pobegnilo domov. In ne samo, da so se med potjo odločili zapustiti misijon ter se udeleževati rajši plesa in drugih zabav, ampak so sklenili tudi, kar je še veliko hujše, misijon tako očrniti drugim mladeničem, da nobeden mladenič več ne bo prosil za sprejem v šolo za katehete. Zdelo se je, da se jim je s pomočjo hudega duha njihov načrt posrečil. Dolgo časa je preteklo, ne da bi se mi kljub skrbnemu poizvedovanju in prigovarjanju posrečilo pridobiti drugih mladeničev za misijon.
In tako sem bil istega dne še bolj žalosten, kajti zvedel sem o ustanovitvi protestantovskega, le nekaj ur od naše postaje oddaljenega misijona. Kar zagledam proti večeru prihajati nekega mladeniča. Bil je inteligentne postave, krotkega pogleda in finega obraza, vendar pa je njegova zunanja oprava kazala popolnega zamorskega »gizdalina« v gala-obleki, namreč : dolgi, čez pleča in hrbet padajoči, močno namazani lasje, ravno tako mastni kos platna v velikosti namiznega prta, ki mu je služil za obleko, v roki sulico in kij, nikdar manjkajoči veliki nož, vtaknjen v nožnico živorumene barve, katero je krasil velikanski šop opičjih las.
»Kaj želiš m o s a k a« (mladenič)? ga vpraša misijonar.
»Ngoenda ngoge (želim dela),« odvrne dečko.
Misijonar ga pogleda in se glasno nasmeji. »Kako je mogoče, da iščeš dela ! Zdi se mi, da si bolj sposoben za petje in ples, kakor za delo.«
»Ne, ne, resnično želim dela!«
»Mogoče,« odvrne misijonar, »toda jaz ne sprejmem takih ljudi, kateri bi delali samo en mesec.«
»Toda jaz hočem delati! Hočem postati tvoja lastnina !« je bil odgovor mladega moža. Zadnji stavek je izgovoril s takim naglasom, kakor človek, ki mu je stvar popolnoma resna.
Iz njegovega glasu je bilo spoznati, da misli odkritosrčno ; vendar ga je hotel misijonar, že premnogokrat varan, podvreči še zadnji, odločilni poskušnji.
Treba je vedeti, da veljajo pri naših mladeničih, zlasti iz okraja Meru, dolgi lasje za vrhunec častihlepnosti. Ako se torej kateri odloči jih ostriči, je to nekako toliko, kakor če sklene pri nas kak gizdalin obleči meniško haljo, in to mi sme veljati kot migljaj, da ga sprejmem med ka-tehete.
Ker je torej misijonar potreboval več kot sto delavcev, mladih učencev, in z ozirom na doživele prevare, se odloči staviti našemu prosilcu zadnji predlog.
»Čuj dečko,« mu pravi »sprejel bi te, toda tvoji — dolgi lasje! ! Če ti ni nič na tem, da jih odstrižeš, pridi jutri in postaneš moj.«
Govoreč te besede opazuje misijonar črnca, da spozna, kak vtis bo napravila nanj ta zahteva. Toda mladenič mirno odgovori: »Kotonto!« (Nič mi ni na tem.) — Izgovoril pa je te besede, ki so ga gotovo stale nemalo premagovanja, z izrazom, kateri je misijonarja prepričal, da se je resnično odločil slediti klicu Gospodovemu.
Določil mu je torej dan prihoda in mladenič je prišel točno ter z ostriženo glavo, kakor tudi brez vseh drugih nepotrebnih naveskov in lepotičja. Vendar pa tudi hudi duh ni miroval, hoteč koj v začetku napraviti zmešnjavo.
Bilo je nekaj dni po sprejemu, ko zapazi misijonar, da je naš mladenič, vrnivši se na večer v misijon, kjer je prenočeval, kar zahtevamo od vseh naših gojencev, želeč jih obvarovati slabe priložnosti, nenavadno žalosten in boječ. Tu torej imam! si misli in vpraša po vzroku. Vrli dečko mu na svoj priprosti način pripoveduje, kako se je v hiši nekega sorodnika sešel z onimi, nekoč iz misijona pobeglimi gojenci, in kako so si tile prizadevali ga pregovoriti, naj misijonarja zapusti. Strašili so ga z vsemi mogočimi rečmi, ter mu celo zagotovili, da bo zastrupljen, ali če temu uide, si ne bo mogel nikdar ustanoviti lastne domačije. Misijonar je moral porabiti vso svojo zgovornost, da ga prepriča o nasprotnem, in posrečilo se mu je pridobiti popolnoma njegovo zaupanje. Odslej je še z večjo vnemo izpolnjeval svoje dolžnosti ter se učil temeljnih resnic sv. vere.
V kratkem je postal Mtamaetti eden najpazljivejših v šoli in najpridnejši v izpolnjevanju raznih mu izročenih služb. Zato je misijonar stavil vanj svoje najboljše nade. Znal je pridobiti tudi še druge mladeniče in tako je izvrševal apostolstvo kateheta že pred vstopom v zavod.
Napravil je leto poskušnje, vnemajoč s svojim zgledom tudi druge, in prišel je čas vstopa za izobrazbo katehetov. Toda hudobni duh je še enkrat napel svoje moči, da ga odvrne od odločilnega koraka. Na večer, ko se je imel v zavodu pričeti učni tečaj, Mtamaetti-ja ni bilo nikjer.
Ker spada zavod v Mezu k misijonu Egoje, se je sporočilo o tem koj očetu superiorju in ta se poda drugo jutro v hišo mladega moža, da vidi, kako stvari stoje. — Prišel je ravno o pravem času, da ga zadrži, ko se je hotel v družbi drugih mladih ljudi podati v Fort Motindwa, da se udinja neki karavani za nosača. Skušnjava, prislužiti si nekaj kron, ga je zadržala, da ni prišel v zavod, kjer seveda ne dobe drugega nego postrežbo in predpisano stanovanje. Bilo je pač tudi pomanjkanje, ki ga je privedlo do tega sklepa; kajti bližal se je čas, ko je trebalo plačati davek; vendar pa je bilo, kakor sedaj sam prizna, največ prizadevanje hudega duha, kateri ga je hotel na vsak način odvrniti od spreobrnjenja sv. krsta.
Vselej, ko se spomni tega dogodka, pravi, kako dober je bil oče misijonar, superijor ondotnega misijona, da je šel iskat njega, neumneža, ki je poslušal glas hudega duha.
Vstopivši v zavod, je koj pokazal, da je bil beg prejšnjega dne v resnici le skušnjava, ter je pomnožil iz ljubezni do pobožnosti svojo pridnost. Zlasti se je odlikoval s svojim zanimanjem za vse, kar zadeva sv. krst, da, bil je (da vse povem, kar mu dela čast) prvi, ki je prosil za sv. krst. Ker pa se z ozirom na odrasle držimo vedno pravila, ne se prenagliti, zato mu želje nismo koj uslišali, ampak je moral čakati še eno leto ter z vzglednim življenjem pokazati svojo stanovitnost. Naposled je vendar zasvital zanj presrečni, toliko zaželjeni dan. Veliki četrtek je po sv. krstu postal otrok božji; prejel je tudi za nagrado svoje pridnosti in kot nekako doto potrebno vsoto, s katero je mogel plačati staršem svoje neveste dolg, da ji niso delali ovir za nadaljnje bivanje v šoli za dekleta, kjer se uči potrebnih vednosti.
Res so prišli isti dan sv. krsta v misijonsko postajo z grožnjo, vzeti dekle domov ter jo rajši prodati drugemu, ki bo veliko več plačal zanjo. Kako obžalovanja vredni so ti ubogi pogani, kateri, ako imajo hčerko za možitev, ne vedo nič boljšega ko prodati jo tistemu, kateri največ obljubi zanjo, ter jo, ne zmeneč se za to, da je morda zaročena že drugemu, prisilijo slediti možu, katerega prej nikoli ni videla, ne poznala. Svojim dobrotnikom se ima Jožef Mtamaetti zahvaliti, da je mogla njegova Regina (tako je ime nevesti) ostati v šoli, kjer se z vso vnemo pripravlja na zakrament sv. krsta in sv. zakona, ki ga bo v kratkem prejela. Na ta način dobimo novo krščansko družino, ki bo pomnožila že tako tolažilno število pobožnih kristjanov v našem misijonu.
Glasovi iz krogov naših čitateijev.
Tudi vojna žrtev! Neka dobrotnica iz M. nam pošilja 21 kron, katere je prejela od neke redovnice kot zbirko njenih učencev. Sestra T. je postavila na mizo nabiralno pušico za zamorčke opozarjajoč otroke, da ni umestno v težavnih vojnih časih kupovati sladkarij. Rajši naj prihranjene novce darujejo v prid ubogih zamorčkov. V kratkem času se je na ta. način nabralo 21 kron. Kaj ne, kako lepa je ta vnema naših malih! Bi-li ne bilo mogoče tudi odraslim, vsakemu po svoji moči,
posnemati ta zgled. Postavimo si enako pušico na očiten prostor ter se vprašajmo pri vsakem izdatku, je li res neobhodno potreben. Ako ne, hajdi z njim v pušico kot misijonska miloščina združena z dobrim namenom, da sprejme ljubi Bog to delo usmiljenja v pomoč ubogim dušam v vicah in jih reši iz očiščevalnega ognja. To, dragi mi, bi bila vojna žrtev, ne sicer za naše na bojnem polju se boreče vojake, ampak za padle, katerim toliko dolgujemo. Kaj bi bilo z našo očetnjavo, kaj z nami danes, ako bi bi ti junaki ne žrtvovali svojega življenja! Spominjajmo se jih torej v ljubezni.
j	a TI f "I	ilustrovan mesečnik v
UdmeV iz ntrike, p^h a™ ,^0.
' nov in v oproscenje zamorskih sužnjev. Izdaja ga Družba sv. Petra Klaverja. Tiska se v slovenskem, poljskem, češkem, nemškem, ogrskem, francoskem, angleškem in laškem jeziku. Blagoslovljen po papežih Piju fi. in Benediktu Stane za celo leto K 1"50. Naroča se pod naslovom : Podružnica Družbe sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Pred Škofijo 8, II. nadstropje; Trst, via Sanita 14.
Ljubljanski naročniki lahko dobivajo list v zakristiji cerkve presv. Srca Jezusovega, kjer se sprejemajo tudi novi naročniki.
Darovi se lahko pošiljajo tudi naravnost glavni voditeljici Klaverjeve Druibe, gospej grofici M. Tereziji LeddchoWski, začasno Salzburj, Drei-faltigkeitsgasse 12.
Popolni odpustek,
ki ga lahko dobijo udje Družbe sv. Petra Klaverja meseca januarja :
Dne 6. januarja, na praznik sv. Treh kraljev.
Pogoji: Vreden sprejem zakramentov sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa, obisk cerkve, molitev za razširjanje sv. vere in po namenu sv. očetu.
Ponatis člankov iz .Odmeva iz Afrike" ni dovoljen, ponatis misijonskih pisem in poročil le z natančnim podatkom virov.
Izdaja Klaverjeva Družba v Solnocjradu. Odgovorni urednik: Dr. J. Jerše. Natisnila Katoliška tiskarna v Ljubljani.
(Pod tem naslovom hočemo vsak mesec prinašati kratka navodila za uspeSno sodelovanje v prid afrikanskim misijonom.)
JANUAR. (Posvečen najsv. Imenu Jezusovemu.)
Tisoči ubogih zamorcev ne poznajo pravega Boga. Da se pomnoži število častilcev najsv. Imena v Afriki, hočem pomagati h krstu enega zamorčka. V ta namen darujem 21 kron kot botrinski dar za preskrbo enega krščenca; ali (če tega sam ne zmorem) hočem to vsoto zbrati pri svojih znancih in prijateljih.
|| (O d]|dne |l.gdo3|31. oktobra| 1916.)
Za afriške misijone: Preč. Župnijski urad jšt. Lovrenc ob Temnici 300 K, A. Fortunat 23 K, M. Ferlan 3 K, H. Doiinšek lOgK, I. Čop 3 K, preč. Župni urad sv. Jurija ob Taboru 270 K, po A. Mandelc za najpotrebnejše misijone 20 K, M. Farkaš 70 v, T. Rozman 1 K, Pohleven 1 K 65 v, T. Fille 11 K 65 v, Polajžer 16 K, č. Šolske sestre v Šmihelu nabrale 7 K, preč. gosp. R. Logar 2 K, N. N. 10 v.
Za sv. maše: J. Koren nabral 48 K, M. Žibret 20 K, H. Doiinšek 40 K, T. Beranič nabrala 116 K, Frajle 20 K, Jakopič 2 K, Juvan 4 K, Kastelic 2 K, Verbajs 16 K, K. Premru nabrala 24 K, N. N. 10 K. J. Esih 2 K.
Za stradajoče: Preč. g. župnik G. Presečnik 5 K 5 v, J. Prijatelj 1 K, M. Gregorac 7 K 50 v, H. Pance 1 K. Za gobavce: Neimenovana 20 K.
Za odkup sužnjev in botrinski darovi: A. Warmuth, prispevek za odkup in botrinski dar dveh deklic na ime Agata in Alojzija, 60 K, neimenovana, botrinski dar deklice na ime Ana, 24 K, po N. Verhovc, prispevek za botrinski dar deklice na ime Neža, 20 K, J. Božnar, prispevek za botrinski dar dečka na ime Janez, 20 K, po preč. g. sup. Javšovec za botrinski dar dveh dečkov na ime Anton Pad. in Jožef ter deklice na ime Johana 80 K.
Za semeniščnike: F. Zelenik 5 K, J. Horvat 2 K, A. Božnar 5 K, M. Jenko 3 K, J. Koren 4 K, M. Koren 2 K, M. G. Pernat 20 K, A. Žalmanek 1 K, M. Hoffman 1 K, J. Frass 50 K, po preč. g. I. Oma-hen od neim. dobrotnice 25 K.
Za katehjste: G. Zelenik 5 K, M. Kostanjevec 5 K, G. Želez-nik 3 K, A. Božnar 5 K, M. Jenko 3 K, Kmet 2 K, M. Koren 1 K, J. Koren 1 K, T. Beranič 6 K, M. Kokalj 1 K, preč. g. župnik Kumer 2 K, po F. Valenčič nabrano 32 K, po preč. g. I. Omahen od neim. dobrotnice 25 K, K. Štih 5 K, Neimenovana 40 K.
Za kruh s v. Antona ko t p rošn j a .in zah vala: I. Wochinz 5 K, J. Štular 1 K, N. N. 2 K, N. N. 2 K, A. in M. Fajfar 40 v, M. Ljukič
5	K, T. Beranič nabrala 25 K 40 v, V. Dvoršak 2 K, T. Črček 5 K, M. Kodela in F. Rahle nabrala pri Celjskih dobrotnikih 32 K, N. N. 10 K, J. Quantschnig 2 K, N. N. 2 K, Verbajs 6 K, M. Mahr 10 K, M. Farkaš 4 K, A. Kobola 3 K 50 v, T. Čarek 1 K, A, Kučar 5 K, T. Fille
6	K, J. Zadnik 1 K, J. Žužek 1 K, M. Kaplan 2 K, N. N. 2 K 10 v, F. Kurent nabrala 2 K, M. Pikec 2 K, M. Kastelic 80 v, F. Uršič 4 K, E. Doiinšek 5 K, M. Zupančič 1 K 70 v, preč. g. sup. Javšovec nabral 805 K, M. Bullinger 5 K, rodbina Bricl 1 K, F. Falun 4 K, F. Furlan
2	K, A. Arzon 1 K, A. Stili nabrala 17 K, A. Lorbek 5 K, A. Cugelj
3	K, N. N. 20 v, A. Juvan 5 K, po Sikula 1 K, M, Jordan nabrala 5 K, M. Zamik 2 K, A. Benda 4 K 20 v. preč. g. J. Palir 20 K, M. Volavc 5 K' 60 v, zavod »Josefinum« 3 K 60 v, A. Ferme 50 v, M. Strovs 1 K,
F. Požun 1 K. A. Kot 8 K, B. Terjašek nabrala 3 K 30 v, N.1 Prime 1 K 40 v, F. Grmovnik 6 K, M. Stanko 2 K, A. Sajovic 2 K.]*! *} Za Klaverjev vinar: J. Petriček 40 v, nabrano v^tobačni tovarni po R. Širca 40 K, J. Račič 8 K, F. Končan 9 K 62 v.J 'g Za zvezo otrok za Afriko je bilo nabranih 1„Kj82 v. (Natančneje glej v Zamorskem otroku I)	fiW
Za mašno zvezo: Poslano v Ljubljano od posameznih oseb 6 K, je bilo nabrano po: M. Nušič 15 K, E. Furich 2 K, T. Beranič , 53 K, T. črček 16 K, H. Trobina 20 K, J. Quantschnig 2 K, F. Verbajs
4	K, J. Adamič 9 K, L. Margaretič 10 K, Pogačar 2 K, A- Mandelc 12 K, A. Žajdala 8 K, I. Pohleven 2 K, A. Kučar 10 K, M. Grebene 4 K, M. Kaplan 2 K, A. Juršek 8 K, M. Kastelic 14 K, A. Vidmar 2 K, M. Zupančič 52 K. A. Paravia 22 K, A. Seljak 5 K, A. Polajžer 2 K, Lorbek
5	K, I. Pečnik 37 K, M. Starec 3 K, N. Polak 2 K, M. Fifnja 2 K, M. Žagar 2 K, M. Jordan 5 K, M. Lupiš 11 K, M. Bunjevec 63 K, zavod »Josefinum« 7 K, J. Koren 10 K, Frajle 2 K, K. Mohar 6 K, č. Šolske sestre v Šmihclu 2 K, po preč. P. Rafaelu 12 K, Skubic 2 K,
Za misijonsko zvezo: T. Beranič 2 K, T. Fille 50 v. Za misijon Očetov sv. t)uha: A. Kučar 5 K. ' Za nabavo verskih knjig v zamorskem jeziku: A. in M. Fajfar 2 K, A. Žajdala nabral 7 K, F. Nosan 2 K, rodbina Žitko 10 K, A. Vidmar 1 K. Sušteršič 1 K.
Podporniški prispevki: A. in M. Fajfar 4 K, J. Quari-tschnig 2 K. A. Kobola 2 K, T. Jurčak 2 K.
mYmmTmvMvmmmTmTmmm
Božje kraljestvo na zemlji razširja,
kdor utrjuje versko zavest med krščanskim ljudstvom ter pospešuje misijonsko delovanje med pogani. Lahek in zelo primeren pripomoček k temu je razSi/Janje sledečih misijonskih časopisov:
,,Odmev iz AfrikeKatoliški mesečnik za pospeševanje afrikanske misijonske misli. Izhaja v slovenskem, nemškem, češkem, poljskem, laškem, madžarskem, francoskem, angleškem in portugalskem jeziku. — Cena letno s poštnino K 1-50.
„Zamorski otrok". nustr0van katoliški mesečnik za mladino, ki naj isto vnema k ljubezni do naših najrevnejših črnih bratov. Izhaja v istih jezikih kakor »Odmev iz Afrike«. Cena letno s poštnino K l-—, posamezne številke 10 vin.
Klaverjev koledar 1917. Izhaja vpetih izdajah in
stane s poštnino vred v slovenskem jeziku 36 vin., v nemškem 65 vin., v poljskem 70 vin., v češkem 92 vin., v ma-žarskem 36 vin., v italijanskem jeziku 36 vinarjev.
Ta koledar se je Slovencem tako priljubil, da ga bomo morali ponatisniti; drugi natis bode koncem januarja gotov. Prosimo cenjene naročnike, da nas še z mnogimi naročbami razveselijo.