Angeljček
otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
Uredil in izdal Anton K rži ž.
V Ljubljani.
Tiskala Katoliéka Tiskarna. 1895.
JI C/ 33.dMc
Prejeto od uràd'à za upravljanje imovin* upornikov
KAZALO.
Pesmice
Zvezdici . . . Kupite! . . Zima .... Naša mačica V Soli . . . Anica in Dorče Vida .... Dež .... Ptice po zimi . Ali te nič ni sram Tri cvetlice . Konjić . . Bav — bav! Sneženi mož Prošnja za bratca Zvon .... Hi, konjiček ! . Mačica . . . Častite Marijo . Detecu . . . Prvič po dveh Angelj varih . Mlada pastarica Škrat .... Mačka in miška Igra za déklice Da vas ne bi motil Kokot naš in kokodaji Didel, didel dajčka Angelj u varihu Tula nioa nana . Jakec kozla jahal Pri molitvi . . . Poveljnik . . . Sirota . . Angelj varih . .
94 111 111 123'
125
126 132 138 142 154 159 164 168
Na grobu mamice Dar ..... Senica in vrabec . TepeSkarji . . . Na Bomenj . . . Sv. Nikolaj .
Stran
174 178 184 184 191
Povesti, popisi, pripovedke itd.
Presajena lilijica . . Sama sreča? . . . Zimske podobice . . Nejednaki učenki . . Matevžek — pust Pripovedka o brezi . Odcvetela rožica . . Drejkov boben . . Pri zajutreku . . . Kdo je ukral jezik? , Pozabil je ... . Huda zima .... Spomladanske podobice 60, 71 Prvo in zadnje sv. obhajilo 65 KolaČevi prijatelji ... 75 Blagi dobrotnik .... 81 Poletne podobice . 84, 99, 117 Moji tovariši ... 89, 104
Toliko dela!.....93
Kdo jih je varoval ... 97 Sprehod za vasjo . . 108, 123 Bodi bogoljuben in priden . 113 Kdaj osivijo naši lasje . . 115 Pripovedke o Tončku 129, 148, 179
Jesenske podobice 132, 155, 166 Čudna ptica.....139
19, 35 22, 37 17
24
25 33 39
43
44
50
51
Stmn
Ranjenec .....	145 Kako se je Lah. znebü neprijetnih gostov ...	168
Res je šel......161
»Grande Trio!« . . . .	169
Zapor ga je izučil ...	171
Držite ga, držite, da ne pade	177
Zadnja podobica ....	182 Zdaj pa že bode Matevžek
vojak.......186
Lepi nauki.
Kaj pomeni nova podobica	1 Zakaj imamo v nedeljo lepšo
obleko?......12
Sv. Makarij in njegov učenec	22
Najdragocenejša reč na svetu	57
Marijin altarček . . .	68
Kaj delajo angelji 121. 136,	153
Kateri je srečnejši ? . . .	125
Koliko služiš?.....126
Prvi vernih duš dan . .	164
Samo Jezušček I ....	176
Slike.
11
Skupina madie .... Spretni risar . 15, 81, 48, ea, 79, 95, 127, 143 Angelj in otrok na potu 16 Deček s strdenim »Miklavžem« .....
Ponjev ..... Mati z detetom . .
24
Deček z bobnom Deklica in psiček Presta . . . Angeljčka tolčeta na zvon
ček pri uri . . Deček s kozličkom Okrasek: »Skaži nam sema
ter«......
Deček in škorec . . . Deklica x jagnjeiom . . Deklica plete vence . . Jagode in otroci . Vojaška igra .... Pojoči angelji .... Deklica in kozici . . . Angelj odganja kačo Angelj pelje dete čez brv Deček — vojak . . . Okrasek : angeljčka gojita
cvetlice • »Grando Trio« Grobček . . Jaslice
Voznik v sobi
40 43
70 76 88 93 104 110 121 124 137 153 159
168 170 175 185 191
V zabavo in kratek čas.
Kratkočasnice 14, 30, 142, 144, 160, 192
Uganke in šaljiva vprašanja 14, 30, 47, 62, «0, 112, 128.
160, 176
Naloge . 14, 48, 80, 112. 128, 144, 166
Prsti . .......78
& ö » o o o O » o 0 o O o
otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.)
Štev. I
Ljubljana, dnć 1. januvarija 1895,
III. tečaj.
Kaj pomeni nova podobica?
čisto novi obleki stopi danes »Angeljček« pred vas. ^SP Otroci, poglejte ga no ; prav od blizo si ga ogledujte in natanko ! Že precej v začetku, ko je začel »Angeljček« izhajati, zatrdil sem vam, da vam ne bo pripovedoval samo o angeljih, marveč še marsikaj druzega, resnega in veselega, podučnega in kratkočasnega. Tako bo delal tudi zanaprej in sicer vse iz tega namena, da bi bili njegovi čitateljčki prav pridni, — angeljem podobni že tu na zemlji, in da bi bili takoj med angeije vsprejeti, ko bi morali umreti že v otroški dobi ; ako jim pa Bog nakloni daljše življenje, naj bi bili pozneje izvrstni ljudje, v katerikoli stan jih pokliče nebeški Gospodar.
Nekaj jednakega nam pove tudi nova podobica, ki jo vidite tu na čelu. Raznovrstne cvetlice v jerbaščku pomenijo vaša dobra dela in vaše detinske čednosti. Glejte, vse na okrog je temno, kakor bi vaši angeljčki ne marali nič druzega gledati, kakor to, kar je lepega v
vašem jerbaščku, t. j., kar dobrega storite iz ljubezni do Boga.
Veselijo se angelji tega, kar ste že do sedaj storili dobrega ; priganjajo vas pa tudi, da bi storili še več za nebesa, — le še, še — le prav veliko! Ali vidite, kako radostno pogleduje oni-le angelj pri vrhu jedno vaših cvetek in zapisuje v knjigo življenja? Mislil sem si, ko sem ga zagledal : »Jej, ta angeljček mora imeti kaj dobrega otroka v svojem varstvu na zemlji, ker je že toliko lepega zapisal o njem, pa le še zapisuje!«
Vaš angelj varuh je pa tudi vaš učitelj ; v jedni roki ima knjigo, drugo pa drži, kakor bi pripovedoval in razlagal kaj posebno imenitnega. Ali vas to ne spominja »šole rajske nedolžnosti?« Tretji angelj pa nekaj skrbno piše, bržkone bo kaj za vas. Kaj pa četrti angelj s harfo ? To pa pomeni, da angelji častijo in slavijo Boga ter hočejo tudi vas navdušiti, da bi ga tudi vi častili in slavili s svojim detinskim srcem ; ob jednem vam pa hoče podobica s tem naznaniti, da je to an-geljčkom zelo všeč, ako vidijo, da se znate lepo in pošteno razveseljevati.
Zvezde in nebeški žarki nad angelji pa pomenijo, da bi bil naš list »Angeljček« rad srednik med nebom in zemljo. V imenu vaših preljubih angeljčkov varihov vas bo še dalje učil in opominjal pa razvedroval ; rad bo tudi sporočal, kar bo lepega videl in slišal med vami; vse pa mu je do tega, da bi bili vsi slovenski otroci veseli in srečni, zdaj in vekomaj !
Presajena lilijica.
!§&e neki drug pomen imajo lahko cvetlice, katere vi-Slp dite na čelu našega »Angeljčka.« Ne le dobrih otrok zaslužna dela, marveč dobri otroci sami se smejo imenovati krasne cvetlice, katere dobri angelji skrbno gojé v vrtu Jezusovem — v sv. katoliški cerkvi. In kadar umrje tak blag in nedolžen otrok, pravimo, da je njegov angelj presadil belo lilijo v rajski vrt. Dvojno tako pre-
lepo lilijo iz bele Ljubljane smo si že ogledali v zadnjem (VIII.) snopiču našega »Angeljčka«. Jednako lepa lilijiua. katero je angelj Božji presadil 6. junija 1894 v rajski vrtec, bila je Marija Š., učenka tretjega razreda uršulinske šole. Ker se smem zanesti, da ste (ali še le boste) z veseljem brali prelepo življenje in srečno smrt dveh bogoljubnih sestric Mimice in Tončke in ker smem upati, da vam tako berilo ne bo brez koristi, naj vam v kratkem povem še o tej pridni učenki, kolikor je bilo mogoče poizvedeti.
Če le o katerem otroku, sme se reči o tej preblagi deklici, da je po zgledu božjega Deteta rastla kakor na starosti tako na modrosti in milost pred Bogom in ljudmi. Vstopila je v tukajšno uršulinsko šolo 15. novembra 1892 prišedši s svojimi starisi iz Radovljice. Bila je jako ljubezniva in modra deklica, tedaj vsem svojim součenkam zelo priljubljena. Že v drugem razredu, še bolj pa v tretjem, bila je vsem drugim v zgled. Ljubezen do Jezusa si je kmalo vcepila globoko v svoje nežno srce. Njene želje so bile le za Jezusa živeti. Vsikdar, ko se je kaj lepega pripovedovalo o Jezusu, o Mariji, o svetnikih in o mučenikih, poslušala je vedno s solznimi očmi. V zgled vsem tovarišicam je bila tudi pri molitvi. Lepo je sklepala svoji nežni ročici in ob jednem zatisnila oči. da bi je nobena stvar ne motila. Tudi lepe vaje, katere so se narekovale o posebnih časih, kot pred Božičem, v postu, meseca majnika, z vrše vala je natanko.
Posebno pridno se je vadila v zatajevanju in premagovanju, ki je toliko potrebno malim in velikim, če hočejo kaj prida biti in kaj hvalnega zvršiti. Nekikrat je šla s svojo tovarišico po poti. Gredoči bilo je nekaj mičnega videti, a Mici reče : »Jaz se bom premagala in doma bom v knjižico naredila zvezdico«, ter položi ročico na oči.
Bila je jako usmiljenega in sočutnega srca. Mnogokrat je delila med ubožčke milodar. Tudi svoje so-učenke je večkrat obdarila. Kolikrat je sama sebi kaj pritrgala, da je druge razveselila !
Vse to pa je delala iz višjega namena, iz ljubezni do Jezusa. Bila je namreč silno tenko vestna ter se
skrbno ogibala tudi malih napak. Nekoč je bila malo opominjevana. tedaj je rekla iz šole grede vsa žalostna svoji součenki : »Doma pa moram precej prav lepo kosanje obuditi, ker sem bila opominjevana.« Njen izrek je bil : »Rajše umreti, kakor smrtni greh storili.« Nekega dne je šla z dvema tovarišicama. kateri sta se začeli nekaj kregati. Mici pa reče : »Jaz se pa ne bom kregala, sicer ne pridem v nebesa.« Sploh je imela tako zrele misli in tako vzvišene želje, da se je bilo kar čuditi za to dóbo. V šoli, doma in pri sorodnikih je večkrat rekla, da bode kedaj nuna. »Ker le. če bom nuna.« rekla je prijateljici součenki, »smem se najbolj zanesti, da bom zveličana.«
A vkljub temu je bila vedno detinsko priprosta. To se je posebno pokazalo, kadar je šla na pokopališče, kar se jc večkrat zgodilo. Kaj rada je brala napise na grobeh in nenavadno veselje je imela za kamenite an-geljčke pri nagrobnih spomenikih. »Vedno jih je božala,« tako nam sporoča njen blagi oče. ki jo je spremljal; »cvetlic jim je dala med ročice in, če je poprej deževalo in so jim visele kapljice po obrazu, obrisala je vsakega iti rekla: .Kako se ubožček joka, moram ga malo obrisati*. Vedno smo jo morali priganjati, da se je ločila od svojih ljubljencev — nagrobnih angeljčkov.« — Gotovo je razodevala tudi v tem svoje zlato — an-geljsko srce.
Omeniti moram tudi še to, kar je večjega pomena, kakor si marsikdo misli, da je bila jako veselega srca. O, kako je bila vesela spominkov in podobic, katere je gostokrat prinašala iz šole ; kolikrat jih je pregledovala in preštevala! Koliko veselih uric je sama sebi in domaČim napravila z lepim petjem, kajti imela je prijeten glas in znala je mnogo pesnij in napevov pa kaj rada je pela. Res, lep biser je zadovoljno, nedolžno-veselo srce!
Posebno pase je odlikovala od mnogo drugih svojih součenk, ko se je pričelo pripravljanje za prvo sveto obhajilo. Kmalu po novem letu so bile deklice vprašane, katera želi pristopiti letos prvikrat k sv. obhajilu. Vsa vneta in goreča vzklikne med drugim mala osemletna Mici: »Jaz, prosim, jaz!« Imela je prestati mnogo
ovir od vseh stranij radi svoje mladosti; toda zmagala je čudovito. Bila je neomahljiva v svojem sklepu. Njena stanovitnost, še bolj pa njeno hrepenenje po Jezusu, ganila je gospoda kateheta, da so ji spolnili njeno srčno željo.	l
Ko so pri verouku gospod katehet govorili o velikosti presvetega rešnjega Telesa in pristavili, da mora vsaka dovolj pametna biti, če hoče ta sveti zakrament prejeti, oglasi se mala Marica vsa vneta: »Jaz sem že dosti pametna!« To svojo gorečnost je pa kazala s lem, da je izvrstno znala vsako vprašanje iz katekizma in da je natanko izpolnjevala vse, kar se je ukazovalo in priporočalo za vredno pripravo k prvemu sv. obhajilu.
To njeno hrepenenje je bilo dan za dnevom večje in srčno je želela Jezusa vsprejeti v sv. obhajilu Neki svoji tovarišiei je rekla: »O, da bi se že vendar približal trenutek, ko pride ljubi Jezus k meni!« Pazljivo je poslušala prigodbe o takih dobrih otrocih, kateri so pred prvim sv. obhajilom z oblačilom ali kako drugo stvarjo obdarili druge revne otroke. Tudi take je hotela posnemati. Malo dnij pred svojim prvim svetim obhajilom je podarila jedno svojih oblačile neki pridni učenki (seveda z dovoljenjem stariševi.
Z nenavadnim veseljem je hodila k pripravljanju za prvo sv. obhajilo. Neki četrtek je prav zarano vsa vesela pritekla pod okno svoje ljube tovarišice, trkala na šipo ter vsa vneta \zkliknila: »Kmalu se bom zaročila z JezušČkom«, potem je hitela v šolo k poduku. Sploh ji je bila prva in zadnja misel sv. obhajilo, kar je dobda dovoljenje. "Nekaj dnij pred prvim svetim obhajilom se ji je neko noć sanjalo, da ji je Jezušček rekel, da bo kmalu umrla. — In res je bila njena srčna želja, da bi precej po sv. obhajilu umrla. Sama je to željo razodela svoji dobri součenki. kalera jo je pripravljala na dolgo spoved, in polna hrepenenja po Jezusu v svetih nebesih se je potem zjokala.
Prišel je torej zanjo tako srčno zaželeni dan, najlepši. najsrečnejši dan prvega sv. obhajila, 2. maja 1894.
Kakor angeljček v človeški podobi, — belo oblečena, s pajčolanom na glavi, lepo svečo v nežni ročici, pristopi Mici s svojimi dobrimi malimi součenkami vsa
J)_
ginjena in zbrana prvikrat, a tudi — zadnjikrat k mizi Gospodovi ! Veliko jc prosila v tem srečnem trenutku Jezusa; med drugim tudi to: da bi jo Jezus pustil rajše umreti, kakor smrtni greh storiti. Ta sklep je tudi res zapisala med drugimi sklepi po sv. obhajilu. Vsa srečna je bila toraj po sv. obhajilu; kazala je pa to tudi v vsem svojem obnašanju in napredovanju v šoli. Krščanski nauk ji je bil najljubši predmet in posebno rada je prebirala lepe pobožne knjige. Z vsako svojo součenko je rada občevala ter ž njo kaj spodbudnega govorila. In doma je bila pravi angelj miru: »ubogljiva, ponižna, odkritosrčna — proti vsakemu priljudna in postrežljiva ; svoje sestri in brata je prav rada imela ter ž njimi živela v prelepi složnosti.«
Toda le malo časa je duhtela ta prelepa lilija s svojo ljubeznivostjo na zemeljskem vrtu". Mici obleži že 28. majnika. Teden pozneje dobi (lavico in škrlatico. Ker ni mogla požirati, bila je samo spovedana in sprejela je tudi zakrament sv. poslednjega olja. V sredo ob deveti uri dopoldne se je pa preselila krasna cvetka v nebeški raj, kjer je zagledala prvikrat svojega ljubega Jezusa, katerega je pred petimi tedni ob isti uri tolikanj goreče sprejela prvikrat v svoje nedolžno srce v zakramentu sv. rešnjega Telesa!
Zvezdici.
Oj na višavi, oj na višavi Zvezdica jasna zvezdici pravi: »Vidiš tam dòli, vidiš tam doli Dete za bolno mamico mòli; Solze si grenke z lica otira. K nébu zaupno pogled upira; Je-li na sveti kaj lepšega zreti, Kakor molitev v detinskem je cveti? Daj ve i midve k Bógu mo I ive, Mami njegovi zdravja prosive!« Drugi dan zjutraj dete veselo Mamico zdravo spet je objelo.
Smüjan Siniljanič.
Sama sreča?
(Kajtimar.)
L
^Boleti je bilo. Solnce je že teden dnij pripekalo, da je bilo vse razbeljeno. Krojaška je kopala krompir. Ker njen mož Tomaž ni utegnil varovati doma sinčka — dveletnega Janezka, vzela ga je s seboj na polje. Posadila ga je v razor, dala mu v roke nekaj igrač in kopala daleč od njega krompir.
Janezek se je igral s kamenčki, plazil se semtertje, kakor znate pač otroci, ki niste mirni drugače kakor tedaj, kadar spite. Nekaj časa je bil tiho. Kar začne jokati in kričati na vse grlo.
Krojaška urno priteče gledat, kaj mu je. Ali kako se prestraši, ko zagleda prav pri Janezkovi nogi — gada ! Vsa trda strahu brž popade otroka, zbeži ž njim daleč strani, potem se vrne z motiko in ubije gada.
Sedaj pa se v vroči molitvi zahvali Janezkovemu angelju varihu, kije tako skrbno varoval njenega sinčka. Naj bi se bil Janezek le nekoliko dalje pomaknil in razdražil gada — in skoro čudež je, da se mu nemirni otrok ni še bolj približal — pa bi ga bil pičil. In v tisti vročini, ko je gadov strup še nevarnejši — kdo vé, če bi ne bil Janezek v nekaj urah mrliček ?
O, priporočajte se vsak dan angeljčku varihu !
n.
Krojaška je bila bolna in sama doma z dveletnim Janezkom. Le ta je hodil po veži semtertam, prenašal burklje, metle in kar je dobil.
Kar nekaj zaropota v veži — Janezek se zvali po zelò strmih stopnicah pred klet.
»Jezus. Marija, pomagajta !« zakliče Krojaška vsa prestrašena ; précej se ji je namreč zdelo, da je neprevidni otrok padel po stopnicah, ker ograja nad njimi ni bila zaprta.
Vse tiho.
»Moj Rog, gotovo se je ubil !« zdihovala je Krojaška ter izkušala zlesti s postelje, »drugače bi vsaj jokal.«
»Micka, Micka, mati!« vpije skozi okno proti sosedovim, da bi priklicala kakega človeka, ker le ni mogla s postelje.
Kar pripleza Janezek počasi po stopnicah, drži se za glavo, s katero je butal ob stopnice, ter pride zdrav k materi, samo majhno se je opraskal. In vendar je zdrčal po desetih stopnicah, ki so zelò zelò strme in nerodne.
Krojaška si ni mogla drugače razlagati tega, kakor da je sam angeljček varih podstavljal svojo roko, da se njen Janezek ni ubil.
Glejte, otroci, take varihe imate; pa kako ste jim hvaležni ?	(Dalje prib.)
Hajd. otroci, sem hitite. Zlatih jabolk si kupite! Hrušek presladkih imam, Jako rad vam jih prodam.
K meni le. če z nate jesti! Kaj se stiskate na mesti? Tri so hruške za belič. Hej, to skoro je pod nič!
Smiljan SmiljanU•
spÉeugoden, zimski dan. Ne sneži res ne ; nu, saj je snega dovelj po ulicah in po strehah. Veter brije, pod nogama škriplje tako, da se vsak človek, kateri se pokaže na ulicah, kolikor le more, stisne v svojo suknjo, ali pa v svoj ogrtač. Ej, gospodi ni take sile ! Na glavi
K u p i t e !
v
Zimske podobice.
(Pise Janko Barle.) I.
kučma, telo toplo oblečeno, na rokah rokavice ali pa krzneni naroček (mul), pa človek lahko kljubuje mrzli zimi. Drugače je siromaku. Ta hiti v tankih letnih hlačah, katere mu je veter pritisnil prav k telesu, ona v letnem krilcu, to zebe; in siromak hiti domov, če je doma sploh kaj bolje. Morda res stoji v sobi starikava peč, ali peč je — mrzla. Kaj hočemo, siromakom, posebno pa v mestu, je vedno hudo, po zimi pa še najhuje.
Glej. glej, kaj si se pa ti tukaj k tem vratom stisnilo, dekletce malo V Nosek se ti rudeči od zime in gleda iz velike materine rute, v katero si si zamotala glavo in telesce. Mrzlo je, kaj ne? Poglej no, pa čeveljci — ej, niso bili tebi umerjeni — niso tudi nič kaj trdni, skozi one luknjice gre mraz notri, zato tudi prestavljaš nožice in stiskaš jedno k drugi. Zebe te, zebe ! Kaj pa je to v mrzli ročici ? Krožnik, kaj ne ? A na krožniku cvetlice, vijolice in vrtnice? Lepe cvetlice, pa v tej mrzli zimi, kje si jih dobilo, dekletce malo ? Ej, v vašem vrtu niso rastle; te so se vzgojile kje drugje, da bodo gospodi na veselje! Ko bi jih le skoraj prodala, da ne zmrzuješ tukaj na tem mrazu ! Saj bi bilo doma pri peči bolj prijetno, ali ne? Odkod pa si ti malička?
»>lz predmestja sem, gospod, in te cvetlice prodajam vrtnarju Bukovšku, da si zaslužim kakov novčič. Mnogo nas je doma. zima je in jedli bi tudi kaj radi. A mama ne morejo vsemu kaj !«
»Kaj, imaš samo mamo?«
»Oče so umrli:«
»Sirotica! Ali vas je mnogo?«
»Dva manja bratca in pa jaz.«
»Vidiš, to je lepo, da ti zanje skrbiš in pomagaš materi. Le pazi, da ne ozebeš. Ko bi le že skoraj prodala te cvetlice, da odideš domov. Nu, daj meni jeden šopek !«
»Evo vam ga, gospod! izberite si! — dejala je in mi ponudila krožnik s cvetlicami. Izbral sem šopek vijolic, plačal jih in pridejal sem še malo svotico, da bode dekletce imelo za svoja bratca. Zahvalila me je in se potem zopet stisnila v svojo rutico, jaz sem pa dalje korakal žalostno premišljevaje, koliko je pač siromakov
na tem božjem svetu. Vijolice dišale so mi prijetno in me spominjale uboge deklice, katera se je stiskala v materino ruto na hišnih vratih. Ubogo dekletce!
Vam ni sile. prijateljčki moji mali. Pohajkujete okrog tople peči. tolčete orehe in lešnike in nobeden vas ne sili venkaj v zimo. Spomnite se, da ni vsem tako kakor vam, da je obilo siromakov na tem božjem svetu, kateri sedaj zmrzujejo in gladujejo. Izvestno jih poznate nekoliko tudi vi. Sicer jim sami ne morete pomagati. ker nimate ničesar svojega, vendar poprosite svoje dobre stariše, da jim oni pomagajo. Izvestno bodo vam uslišali prošnjo, pa še veseli bodo. da imajo tako dobrosrčne otročiče. In če so otròk veseli stariši, vesel jih je tudi Bog!
Zima.
Zima, zima bela Vrh gora sedela Vrh gor;\ sedela Pa je takó pela, Pa je takó pela.
Skozi trge. mesta, Koder vodi cesta. Čez goró deveto V dèZel ho deseto Tebe zapeljala,
Da bo Mirka vzela, Da bo Mirka vzela. Ker on nič ne dela; Ker on nič ne dela. Noče se učiti Noče prav moliti Noče priden biti. —
ČujeS, Mirko, li Kaj ti zdaj preti ? Zima te bo vzela
Tebe zapeljala. Tam te kaznovala. V košu boš ti jokal Jokal, glasno stokal Da ves koš bo pokal.
In nazaj boš silil In upil in cvilil, A zaman bo stok In zaman bo jok.
V strgan koš te dela
Cuješ, čujeS, Mirko li. Kaj na zimo ti preti?
Smiljan Smiljanič.
Pa s teboj letela Skozi séla bela
Nasa mačića.
1. To vam naša mačića Ljubka je igračica. V kot samoten leno sede, Ondi dremlje, ondi prede.
2. Gladna nič ne vpraša, Je-li vroča kaša. Naglo k skledici priteče. — Joj, kako se v nos opeče!
. Naj metuljčka le zapazi, Zvito k njemu se priplazi — Brž od tal metuljček šine, V zraku mačici izgine.
4. Ako z repkom sestra miga, Repek dol in gor ji šviga,
Naglo kakor blisk priskoči, S šapo jo po glavi poči, Jezo v reberca jo dregne. In na vrh za rep potegne.
, Hej, kako jo žoga mika, Od strani se je dotika.
Divje ž njo po sobi skaka, Da se maja stena vsaka.
6.	Kadar k uže k jo razkači, Av, tedaj te razkoraki. Vspnè se rep ji kakor kača, Kvišku dlaka se obrača, Hrbet kakor gòro skljači.
Iz očij žare ji luči.
7.	Brž ji zopet jeza ugasne. Da kot prej je volje jasne,
Pletenico vrže z mize. Niti trga. klopko grize.
8. Igre vse ostavi v hiši, Ko ropot začuje miài. Ni-li hitra kakor strela? Hop. že miSko je ujela, Urno skače ž njo po travi, S kremplji boža jo po glavi. To vam naša mačića Ljubka je igračica!
Gr. Gornik.

Zakaj imamo v nedeljo lepšo obleko?
Ispaša spoštljivost do cerkve se mora najprej kazati ŠUp v srcu ; a tudi v zunanjem naj se razodeva. Toraj iz spoštovanja do Najsvetejšega se oblačimo drugače — praznično ob nedeljah in praznikih.
Tomaž Morje bil zelo slaven mož na Angleškem, pa zavoljo svoje trdne vere in neupogljive zvestobe do sv. katoliške cerkve je bil v ječo pahnjen. In glejte, tudi v ječi se je vsako nedeljo in vsak praznik lepše napravil, čeravno ni mogel v cerkev iti. Vprašajo ga, zakaj tako dela, saj ga nihče ne vidi v ječi, kjer je popolnoma sam. Preblagi mož pa odgovori : »Nikdar nisem bil vajen ob nedeljah in praznikih zato se lepše oblačiti, da bi sebe častil ali ljudem bil bolj všeč, marveč samo iz tega namena sem tako delal, da bi Boga častil in njemu bil všeč.«
^ar
V šoli.
Hej ! otroci, otročiči. Šola je prav čedna soba, Hej ! vi dečki in dekliči, Ne prebiva v nji lenoba ; V šolo vsi z manoj, Šola lep je hram : Nikdo se ne boj!	Vednost biva tam.
Visi v Soli abeceda	Zemljevid na steni visi ^
Da učenec vanjo gleda:	Crte so na njem in risi. I — u — e — o — a Doli in gore.
Kdor uči se. zna. | I	^ Mesta in vode. ^
Da računimo hitreje, Toraj urno. otročiči. Tikoma peči se greje Dragi dečki in dekliči, Star številni stroj,	V šolo vsi z manoj,
Umež ga takoj. _£_5__Nikdo se ne boj!
(J . I Soški.
Anica in Dorče.
Anica je pridno dekle; Komaj šteje štiri leta, Pa poglejte, kako skrbno Po dvorišči tla pometa!
Kuhati že zna in peči; Kruh iz ilovice zmesi. Sadje praži si na so I nei Ni se bati, da zakresi.
Gredico ima na vrtu, A na gredici je — trava, Anica pa vedno trdi, Da je njena zelenjava.
Punčica iz cunj povita, Ta skrbij ji prizadeva! Včasih dan za dnem prejoče, Anica pa streže — reva !
Bratec Dorče mora pasti Štiri krave, dve teleti ; Sam jih dečko je napravil, Sam jih mora preskrbeti !
Včasih se teletu — tikvi Kaka nogica izmakne. Hitro jo popravi deček Hitro klinček drug utakne.
To živino nagajivo Dobro pasli je težava. Zdaj se tele mu prekucne. Zdaj se vleže ktera krava!
In orati s to živino, Ni, predragi, karsibodi ! Dorče neokretne krave In pa plug ob jednem vodi
Tako Anica in Dorče Pridno dan za dnem skrbita, Trudna pa na večer kmalu Sladko sanjajoč zaspita.
L. Črne j.
«S*
Kratkočasnica.
Kaj je boljše, »vikati ali onikati?« — Nekdo je prav veliko stavil v loterijo. Loterijski vodja se hoče prijazno posloviti od svojega dobrega podpornika in mu reče : »Zdaj naj pa le gledajo, da ven pridejo!« — Loterijski bratec pa se razsrdi: »Kaj! tega mi pa še nikdo na svetu ni storil. Poštenega človeka boste tako surovo iz hiše podili?!« — Loterijski vodja: »Prijatelj, naj ne bodo tako hudi ; oni me niso razumeli. Jaz sem jim le srečo želel, da bi zadeli — vseh pet!«
Uganke in šaljiva vprašanja.
1.	Kaj je mogoče le z zaprtimi ustmi izgovoriti ?
2.	Jaz tebe lovim, ti mene ; jaz ne morem ujeti tebe, ti ne mene ; do sodnjega dné se bova tako zastonj lovila. Kdo sva?
3.	Kdo je dober, če je hud?
4.	Katera obleka je iz jedne niti?
5.	Neki oče ima šest sinov in vsak sin ima jedno sestro ; koliko otrók ima ta oče ?
6.	Umrl je sedemletni otrok, ki je samo jedenkrat v življenju obhajal svoj rojstni dan. Kako je to mogoče?
—
(Odgonetke ugank vprihodnjič.)
Nalogi.
I I I I
l.
(Priobčil St. Kovafič.)
I I
Od tukaj stoječih 36 črtic zbrišite" ali prečrtajte 6 črtic tako, da dadó ostale črtice v vodoravni kakor v navpični legi ravno ali sodo število.
2.
(Priobčil H. Kobinšak.) V ta čveterokotuik naj se namesto točk postavijo številke, ki dajo, od katerekoli strani jih začneš soštevati. vsoto 15.
(KeÄituv nalog v prih. liuto.)
Spretni risar.
Danes, danes vam bom kazal reči, da se boste kar čudili; hej, to ni već sama umetnost, to je že skoro čarovnija. Le poglejte ! Tu vam najprej načrtam jabolček pa hruško. Kakor bi kvišku pogledal. spremeni se vam jabolko v ljubezniv obrazek, hruška pa v starikasto obličje z grozovitim pogledom! In kaj nastane iz tega pod mojo umetniško roko, pokaže vam tretja slika.
Vabilo k naročbi.
Angeljček dozdaj ni redno prihajal, marveč kadar sta uredniku pripustila Čas in ptuja podpora. A vendar je tudi po tej poti priobčil že mnogo koristnega in ve-
drilnega berila naši ljubi mladini. Ker je pa urednik v oskrb prevzel še „Vrtec", zdelo se mu je primerno, naj bi tudi „Angeljček" izhajal vsak mesec in sicer najprimernejše kot priloga „Vrtcu'*. Glavni list „Vrtec" naj bi bil nekoliko resnobniši, že za nekoliko bolj odraslo mladino ; priloga „Angeljček" pa naj bi vspreje-mala bolj detinsko priproste spise za prvence. Kako bo mogoče listoma rešiti prelepo nalogo. to je seveda odvisno od tega. kako se zanimajo pisatelji in čitatelji (oziroma naročniki). Oboje prosimo, naj se nas prijateljsko oklenejo, ker le z združenimi močmi je mogoče kaj izdatnega doseči še pri večjih narodih, kaj še-le pri nas ! Zlasti „Angeljček" bi se zaradi nizke cene lahko razširil v velikem številu. Bog daj svoj blagoslov !
Naprodaj sta še tudi oba prva tečaja in sicer v 8.po-s a m e z n i h zvežckih k r 2 kr., ali pa v dveh večjih zvezkih kart. 45 kr. in lično 60 kr.
Odgovorni urednik Ant. Kržlč.	Tislcn Katol. Tiskarna, v Ljubljani.