SLOVENISTIKA V GÖTTINGENU
Lektorat slovenščine na oddelku za slavistike pri Univerzi v Göttingenu vodi od 1. 1970 dr. Peter Scherber, ki je hkrati asistent na rusistiki.
S slovenščino se je prvič seznanil v zimskem semestru 1. 1961 v Frankfurtu, ko je tam predaval pol leta kot gost prof. dr. Bratko Kreft. Nato je tri leta poslušal prof. dr. Antona Slodnjaka, pri katerem je dobil temo svoje doktorske disertacije z naslovom: Die slovenische Elegie, Studien zur Geschichte der Gattung 1779—1879. Vendar jo je zagovarjal pri nemškem slavistu, prof. dr. Alfredu Rammelmeyer ju, ker prof. Slodnjaka ni bilo več v Frankfurtu. Delo je izšlo pri založbi Franz Steiner, v Wiesbadnu 1. 1974. (Gl. podrobno oceno — avtor J. Koruza — v tej in prihodnji številki!)
Scherber tudi sicer sodeluje pri popularizaciji slovenske literature. Za Kindler Literatur Lexikon, ki je izhajal od 1. 1964— 1974, je napisal okrog dvajset prispevkov o slovenski literaturi. Se kot študent je prevedel v nemščino Kreftovo Veliko punta-rijo, pozneje pa Hiengovo Cortesovo vrnitev in Zupanov Upor črvov, ki so ju uvrstili tudi v nemški radijski program in je posebno prva bila lepo sprejeta. RTV Ljubljana je na mednarodnem tednu radijske igre v Ohridu 1. 1972 uporabila njegov nemški prevod radijske igre Likvidacija D. Zajca in 1. 1973 Ali naj te z listjem posu-jem R. Šeliga. V zvezi s svojimi prevajalskimi načrti je povedal, da je treba imeti zveze z založbami in jih negovati. Ce bi založba predlagala kakšen prevod, bi se dela lotil, sicer trenutno nima časa.
Zanimanje dr. Petra Scherberja za slovensko literaturo je dokaj široko, saj ga ne
pritegujejo le starejša obdobja, ki so zajeta v njegovi disertaciji, ampak tudi najnovejša slovenska literarna dogajanja. Od prozaistov najbolj ceni R. Šeliga. Tretje področje, ki ga zelo mika, je pesniška podoba S. Kosovela in nekaterih njegovih sodobnikov. Trenutno pripravlja za računalniško obdelavo poezijo F. Prešerna. Rad bi ugotovil konkordanco (soodnosnost) besed-ja, pozneje pa podobo naglasov in rim. Razmišlja, da bi bilo pri interpretaciji Prešernovega dela treba upoštevati termin bi-dermayer, o čemer smo sicer nekaj že slišali na predavanjih prof. dr. B. Paternuja.
Čeprav ima tudi za delo pri slovenistiki lepe načrte in želje, jih mora vsaj začasno puščati ob strani, ker ima svoje strokovne obveznosti na rusistiki. Tako je ukvarjanje s slovensko literaturo po njegovih besedah lahko le znanstveni konjiček, pri čemer mu veliko pomenijo osebne zveze s Slovenci.
Na vprašanje, katere učbenike rabi pri slovenskem lektoratu in kako ga organizira, je dr. P. Scherber povedal, da se naslanja na knjigo prof. J. Toporišiča Zakaj ne po slovensko? s ploščami vred, kar je izšlo 1. 1969 pri Slovenski izseljenski matici v Ljubljani. Pripomnil je, da to sicer ni najbolj primeren pripomoček, saj je namenjen angleško govorečim slovenskim izseljencem. Poleg tega ima vse preveč tiskovnili napak, ki bi jih bilo treba v ponovni izdaji nujno odpraviti. Prav tako uporablja tudi plošče istega avtorja, ki so izšle 1. 1961 v Zagrebu z naslovom Slovenački jezik na pločama; izgovor i intonacija s recitacijama. Zadnji čas si pomaga še s knjigo in kasetami Tečaja slovenskega jezika, kate-
240
rega avtorji so E. Andoljšek, L. Jevšenak in T. Korošec, izšel pa je 1. 1973 pri delavski univerzi Boris Kidrič v Ljubljani. Njegova pomanjkljivost je, da nima naglasov in tudi sicer ni primeren za tujca z zelo drugačno strukturo jezika. Iz navedenih del dr. P. Scherber sestavlja tečaj za začetnike in nadaljevalni tečaj. Zelo pogreša primerno delo za učenje slovenščine, ki bi bilo res namenjeno tujcem, saj so našteti učbeniki večinoma neustrezni.
Zelo redko imajo lahko vaje branja (Lektürübungen), na katerih prebirajo dela slovenskih avtorjev. Navadno so izbrana sporazumno s študenti. Pred leti so brau npr. Kosmačevo Balado o trobenti in oblaku, ki je vsem zelo ugajala. Letos so začeli s pravljico o povodnem možu, nato je motiv navedel na branje in obravnavo Prešernove balade z enakim naslovom. Zanimivo je, da se za lektorat priglasijo vedno po trije udeleženci. Od letošnjih sta dr. Ines Köhler, ki je sicer v Hamburgu doktorirala z bolgaristično temo in Ulrike Je-kutsch že bili na seminarju slov. jezika, literature in kulture v Ljubljani. Ulrike Je-kutsch je povedala, da si je izbrala za svojo seminarsko nalogo Tavčarjevo delo 4000. Zaman je iskala slovensko strokovno literaturo o znanstveno fantastični pripovedi, zato si je pomagala z rusko in nemško.
Glede splošnega položaja slavistike v Zahodni Nemčiji je dr. P. Scherber poudaril, da je brez ruščine slavistika tam nemogoča. Tri četrtine študentov na slavistiki v Göttingenu ima vpisano čisto rusistiko. Od ostale ene četrtine imajo skoraj vsi za glavni predmet ruščino in zraven največ poljščino. Ni deset študentov, ki bi imeli
južnoslovansko skupino za glavni predmet. Slovenščina je vedno le na tretjem mestu. Tako je predvsem zaradi težav z zaposlitvijo po dokončanem študiju, ker za te predmete ni mogoče dobiti mest na šolah. Kot motivacijo, zakaj se kljub temu nekateri odločajo za ta študij, je navedel njihova potovanja v Jugoslavijo (in Bolgarijo) in poletne seminarje južnoslovanskih jezikov.
Pri ogledu slavistične knjižnice je opaziti dokaj bogato starejšo in sodobno sloveni-stično literaturo, tako strokovno kot leposlovno. Na vprašanje, kako je organizirana nabava teh knjig, je dr. P. Scherber povedal, da redno dobivajo Slavistično revijo. Jezik in slovstvo ter Sodobnost. Nekaj starejših knjig so nakupili po antikvariatih v Ljubljani, nekaj so jih dobili s posredovanjem R. Trofenika v Münchnu, njemu naši antikvariati pošiljajo svoje ponudbe in on jih posreduje dalje. Za tekoče izide knjig je prvi in glavni informator Knjiga, glasilo slovenskih založb. Knjige, ki po njegovi presoji pridejo v poštev za njihovo knjižnico, naroča preko uvoznih podjetij v Münchnu. Z veseljem lahko ugotovimo, da Knjiga opravlja svoje koristno poslanstvo ne le doma, ampak tudi v inozemstvu. Nekaj knjig dobijo tudi z zamenjavo z ustreznimi slovenskimi ustanovami (Univerza, SAZU).
Nedvomno je dr. Peter Scherber v Göttingenu eden tistih dragocenih ambasadorjev slovenske kulture, hkrati pa tudi njenih vsega upoštevanja vrednih raziskovalcev, kakršnim gre vsa naša pozornost in podpora.
Marija S t a n o n i k SAZU v Ljubljani