Zdaj je ura vajina prišla!
(Ob priliki posoeiitoe nove cerkve so. Cirila in Metoda d Ljubljani.)
V temi trepetale so ciprese, z nebii so plapolale žalostne zavese in zagrinjale obličje božje . . .
Stopila sta med nas z gorečo bakljo v roki °sa ožarjena o obraz . . .
psa naša zemlja tisto uro se prelila je v zlato in ciprese ose presrečne zakipele so v nebo.
Apostola ljubezni svete:
Metod — naš oče!
Ciril — naš brat!
Postavila sta nam oltar na skalo trdno, prižgala nanj molitve svoje žar.
Vajin blagoslov nad nami plaval je vse dni.
In zdaj, apostola, očeta, brata naša, ko zlobna roka v naša srca sega, ko zver besneča ovčke verne bega: nov Fotij dviga se iz groba — krvav v očeh mu plamen tli — zdaj, Ciril, nas otmi!
Zdaj, Metod, brani svoj rod!
Z da j je ura va jitta prišla !
Apostola!
Čuvajta naše domove!
Z močno vero utrjujta slovenske sinove. Nuj žalostne ciprese naše veselo proti nebu zakipe.
In srca naj v ljubezni novi zagore.
Apostola, brata Ciril in Metod, z duhom svojim prepojita naš rod in Gospoda za nas prosita, da vajina pot postane tudi naša pot!
P. GVIDO:
Mati in preizkušnje
Različne so preizkušnje, ki jih dandanes doživlja skoraj vsaka mati Večino mater tare dan za dnevom težka skrb za vsakdanji kruh. V duhu gledam podobe mater, ki so toliko bolj pretresljive, ker so poleg njm druge, katerih razkošje in zapravljivost kriči do neba. Vedno me je do dna duše pretreslo, kadar sem srečal matere, ki so zgodaj ovenele, ho sem se zazrl v njih razorane in zagrenjene obraze, v materine oči br® bleska, v te suhe roke, ki se v boju za obstanek gibljejo pozno v noč in se komaj ob nedeljah in praznikih nekoliko spočijejo. Naj bi novi čas vsa nekoliko solnca razlil v življenje teh razdedinjenih mater s starimi, zope' v življenju človeštva obnovljenimi zakoni krščanske ljubezni do bližnjega, z dvojno temeljno zapovedjo pravičnosti in usmiljenja! Vsekakor bi bil° zgrešeno, če bi pričakovali, da bodo v socialno bolj pravični in bolj zena-čeni dobi, ki mora prej ali slej priti, prenehale vse skrbi in vsa beda-Človeško življenje bo vedno polno nasprotij in nesomernosti. Zastonj se bo človek trudil, da bi zemljo izpremenil v raj. Če danes poženemo skrn skozi glavna vrata, se bo jutri vrnila nazaj skozi stranska. Nazadnje ne prihaja glavni vir vsega zla od zunanjih razmer, ampak iz notranjost' človeka. Samo tisti, ki pripelje človeka bliže k Bogu, ga približa njemu samemu in mu življenje bolj izravna in olepša.
Seveda takrat, ko je mlada žena hodila še v pomladi svojega novega življenja, je bil svet ves rajski in vrt človeških src poln rož. Toda te roze so se obletele in odcvetele še prej, kakor bi človek želel in pričakoval; Od vse lepote in krasote je ostalo mogoče le trnje. Takrat si zaupala krepk1 roki moža in niti mislila nisi na konec ljubezni in življenja. Pa je prerano ugasnila njegova moč in njegovo bohotno zdravje hira neprestano. Kako grozne sanje te zdaj mučijo. In če se vse to uresniči! Otroci še tako majhn1 in nevzgojeni, življenje pa tako bridko težko. Kolikokrat in kako globoko se mi je zarezal v srce krik matere ob odprti krsti moža in očeta. Zdaj bos morala toliko bolj iskreno moliti: »Oče naš, kateri si v nebesih!« Z možem tvoje ljubezni ti je umrl tudi del tvojega srca. Kak° polna nasprotij je žena, ki si hoče na grobu svojega moža izjokati svoje oči, se prei-eka z Bogom, a kleči nekaj mesecev nato ob poročnem oltarja da s prejasnimi očmi in preblaženo dušo zopet sklepa novo življenjsk0 zvezo!
Uboga žena, ki stoji ob grobu svojega moža, toda še bolj uboga tista, katere mož je duševno bolan, se izogiblje dela, pije, ki se pijan opoteka po sobi, ponižuje pred otroci svojo moško in očetovsko čast, ki svojo <** strahu in sramu trepetajočo ženo s svojo pestjo in pohlepnostjo telesno 111 duševno ubija. Ali če ti mož postane samo notranje tuj. Nekoč oba tak° popolnoma eno, sedaj pa samo po vnanjem združena v življenjsko skupnost brez notranje zveze duš, brez medsebojnega razumevanja. Ti strem1 kvišku, on te vleče na umazano zemljo. Tvoje najsvetejše mu je nesvet°j in službo, ki si jo dolžna vršiti svojemu Bogu in jo rada vršiš, si jo mora1’ izvojevati samo s solzami in z velikim razočaranjem, četudi se je m oz* častno besedo zavezal, da ti v tem oziru ne bo delal nobenih težav. Zg°h dolžnost zapoveduje, a noben notranji ogenj ne pospešuje več tvojih kor?" kov. Nobene besede ljubezni, samo prepir in nemir, mimoidoča sprava, m potem zopet stara grda pesem. Vse, kar je lepo, je izžgano, samo izogleue ostanki spominjajo še na bogat, srečen čas. In naposled celo katastrof zakonskega verolomstva, ko se docela zruši vera in zaupanje v zakonskeg
druga, ko poročni prstan zdrči s prsta ter pade v prepad, ki ga iz njega dvigne samo še heroizem Bogu vdane in zveste žene.
So ure, ko preneseš svoje zgrešeno življenje hladno ali pa s trmasto svojeglavnostjo. So pa tudi ure, ko zastokaš in se upiraš ter trudiš, da bi zdrobila grozne verige, ko tvoje izmučeno srce tako koprni vsaj po malo ljubezni, življenjski srčnosti, miru, zlasti še, če vidiš in čutiš, kako prebivajo okoli tebe srečne žene, med tem ko ti in tvoji otroci ne doživljate nobene gorkote in toplote, med tem ko se sanje tvoje mladosti razbli-njajo v nič.
In šele, ko tvoje telesne moči pojemajo, ko čutiš, kako gre počasi, a gotovo proti koncu. Mati umre vedno prezgodaj. Ako bi bila sama, bi odšla mogoče rada, toda zdaj, ko jo napol dorasli otroci tako silno potrebujejo in tam eden izmed njih bolan sedi in v zibelki ali pa v naročju najmlajši leži. Še nikdar ni tako čutila, kako so ji ljubi, še nikdar, kako nenadomestljiva je mati svojim otrokom. Kako rada bi v svoji bolesti na Slas zajokala, a sme samo tiho Gospodu potožiti, da ne bi otroci opazili, Kako blizu in kako grenko je slovo...
Kdor mora prenašati tako in podobno usodo, mora biti jekleno močan. Odkod moč srčne žene? Mislim, da prihaja iz trojnega vira. Najprej iz narave žene. Od krivde prve žene dalje je usmerjena v trpljenje. Na-množene so težave, v bolečinah bo rodila. Zato jo je neskončno dobri in vsevedni Bog obdaroval z večjo močjo, da more vse to in še več nositi.
Potem iz ljubezni žene.
Njena ljubezen je nesebično žrtvovanje vsega, kar ima. Mož je vedno Več ali manj sebičen. Žena, mati vidi sebe nazadnje.
In še tretji vir poznam. Zdi se mi, da šumi najbolj globoko, da vrvra jmjbolj bogato in čisto: vera žene in matere. Vera žene ni samo lep kras, dopolnilo njenega bistva, ampak je del njene narave. Vera se razita iz njenega rahločutnega, prisrčnega, slutenj bogatega srca, iz njene uuše, ki se vso žrtvuje, iz njenega poklica v družini. Kdor vzame ženi vero, ^vrši zločin nad njenim najboljšim bistvom, oropa jo sil in blaženosti, ki •Ph nobena stvar ne more nadomestiti. Gorje narodu, čigar matere ne Poznajo več Boga, ki ne verujejo in ne molijo več! Celo mož, ki je izgubil vero, gleda v tem protislovje. Kjer pa ženino srce ogreva vera, odpira dužja pravičnost in dobrota razočaranemu srcu čudovite izglede in vire n°tranje moči in odpornosti. Nebeško solnce sije s svojo svetlobo in toploto J' lemno, hladno, mrzlo noč zemeljske nedovoljnosti. Večna resnica raz-'aSa^ da trpljenje in križ ne prihajata prav za prav od zgoraj, ampak iz končnosti in iz človeške krivde, vendar pa dvigata proti_nebu, očiščujeta c|oveka, opozarjata na resnično vrednost ali nevrednost stvari, učita nas, na.i gojimo in razvijamo lepoto duše, da se bomo povzpeli do viška duhovna življenja. Pa vidim, kako hodi pred nami po potih, obraščenih in Posutih s trnjem in osatom Kristus, ne lahko, ne, ampak obtežen s težkim križem, ki mu leži na ranjenih ramah. In vendar ga slišim, kako veselo Pklika: »Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi«, kako poje o deželi, naši pravi domovini, kjer bo vsa beda prešla in se bodo s.c'ze posušile in bo vse izravnano. In iz njegove osebe in iz njegovega se izliva na nas moč in veličina in notranja lepota, ki nas bogato odškoduje, če smo bili, zemeljsko govorjeno, na katerikoli stvari pripisani. Nič več se nam ne zdi čudno, da je za največje trpljenje človeka Ustvaril svojo lastno' mater, tisto v morje bolečin potopljeno mater pod kužem. V njej, ki je v blaženosti materine ljubezni, a tudi v grozi najbolj globokega sotrpljenja zatrepetala, kakor nobena druga, je dan vsaki ženi n materi vseh časov vzor, dana jim je pa tudi mati, ki nima primere.

DR. P. HILARIN FELDER, O. M. C. - P. R.:
Frančiškanska ponižnost
(Nadaljevanje.)
•
Pozneje se je življenje bratov zelo izpremenilo. Kakor tudi delovanje-Zato ni bilo mogoče omenjenih Frančiškovih nazorov popolnoma ostvariti-Četudi jih svetnik ni izpremenil. Naj so se bratje še toliko na vseh koncil' in krajih trudili, nikdar ni odobraval, da so sprejemali častna mesta. Brez oklevanja in odločno je svoje mnenje celo kardinalu Hugolinu obrazložil Kardinal je močno želel, naj sveta Stolica med brati odbira škofe in prelate. Opiral se je na mlado Cerkev. Tudi ta je odlične cerkvene službe naklanjala možem, ki so bili siromašni na zemeljskih dobrinah, bogati pa na ljubezni. Frančišek je svojemu prijatelju in visokemu cerkvenem« knezu odgovoril: »Gospod, moji bratje se zato imenujejo manjši, da ne bi hlepeli postati večji. Naš poklic nas uči, naj ostanemo majhni in hodimo za ponižnim Kristusom. Le-to bo bratom naklonilo izredno svetniško odliko-Ako hočete, da bodo bratje Kristusovi Cerkvi koristili, ne izpremenite ji«1 pravega poklica, temveč utrdite jih v njem. Ako bi kedaj prvotno pre prostost zapustili, vrnite jim jo, naj že hočejo, ali ne. Zabranite, da bi ubožci postali ošabni, ki bi sodili, da so več, kakor drugi. Zato vas, oče, presrčno prosim, nikdar ne dovolite, da bi kdo bratom utiral poti do cerkvenih časti.« Tisti redovniki pa— tako je razsodil svetnik —, ki so se pehali za visokimi službami, niso bili več pravi manjši bratje. Serafinski učenik, sveti Bonaventura je Frančiškovo prepričanje tako-le utemeljil' »Tisti je ponižen ki iskreno želi, da bi bil še preprostejši ali manjši, da celo najmanjši med vsemi. Taka bi morala biti ponižnost manjšega brata.
Brez dvojbe je hotel Frančišek ustanoviti red nenavadne preprostosti-Zato je tudi dosledno brate tako vzgajal, da bi bili ponižnejši, pokornejši> skromnejši in manjši, kakor vsi drugi redovi in redovniki.
Kar je svetnik učil drage, vse to je izpolnjeval tudi sam. Kjer le mogoče, se je ponižal. Kar vedno bi bil rad najmanjši, najneznatnejši i« najnižji.
Frančiškov čas nikakor ni gladil poti ponižnemu življenju. Vsak jf hotel drugega nadkriliti z izrednim dejanjem, ali vsaj z videzom odličnosti-Knezi so prezirali nižje plemstvo, le-to se je šopirilo nad meščani, mesta so se ogibala podeželja, kmetje zopet so zaničevali graščinske podložnik« kot manjše ljudi, neznatnejše, odvisne in malovredne. Tako na eni strani-Na drugi so se pa družabno nižje stoječi vzpenjali navzgor. Uporabljali s« vsa sredstva. Dovoljena in prepovedana. Nesamostojni so hoteli postat' prosti kmetje. Kmetiški ljudje so se želeli zenačiti z meščani, le-ti s plemiči-Manjša gospoda bi se rada vrinila med tiste, ki jih svet imenuje mogočne-Tudi Frančišek je v mladih letih stremel za sličnimi vzori. Po rojstv« meščan in hkrati plemič je sanjaril o prečudnem blesku, ki ga že ožarj« kot bodočega kralja asiške mladine. Tam v ozadju pa se mu svetlika visoko plemstvo viteškega stanu, ki je smoter vseh njegovih junaških dejanj. .
Po kratkem času, kolika sprememba! Od tistega dneva dalje, kar s' je odbral Kristusa, ga je resnično veselilo, ako se je z desne in leve nanj usipalo preziranje. Družil se je z majhnimi in najbolj zaničevanimi. Vse«' se je podredil. Zato je kaj lahko v oporoki o sebi in svojih prvih učenci« zatrdil: »Bili smo preprosti in vsakemu podložni.«
Frančišek in njegovi sobratje so bili pridruženi kleru katoliške Cerkve. Vendar, tudi sedaj je želel, da jim določijo najnižje in zadnje mesto. Temelj, ki je nanj zidal, je bil: »Vse klerike in redovnike hočem«

spoštovati v vsem, kar je v zvezi z dušnim zveličanjem.« Svojemu načelu Je ostal zvest do smrti. Še v svoji oporoki je izpovedal: »Le-te (siromašne svetne duhovnike) in vse druge hočem spoštovati, ljubiti in čislati, kakor svoje gospode.«
. v Svetnik je močno želel, naj bi bratje spoštovali kler in lajištvo. Zato 3e še sledeče pridodejal: »Vsem bratom pod pokorščino trdno zapovem, kaj bodo kjerkoli že, da se ne drznejo prositi oprostivnega pisma v rimski kuriji, ne sami, ne s posredovanjem druge osebe, ne za cerkev, ne za bivališče, ne pod pretvezo pridigovanja, ali preganjanja; trm več, kjerkoli Ph ne sprejmejo, naj beže v drugo deželo, da se tam pokore z božjim blagoslovom.«
Kar je svetnik ob smrti izpovedal, vse to je vedno vršil. Nekoč so mu bratje svetovali, naj izposluje papeževo dovoljenje, da bi smeli povsod Pridigovati, ne da bi se poprej pogovorili z župnikom dotičnega kraja, rrančišek je predlog odklonil z besedo: »Bratje, ne poznate božje volje, zato tudi nočete, da bi izpreobrnil svet tako, kakor hoče Bog. S sveto ponižnostjo in spoštljivostjo si bom najprej osvojil prelate. Kakor hitro bodo yideli naše sveto življenje, kakor tudi ponižno in spoštljivo občevanje z njimi, vas bodo prosili, da tam pridigujte in izpreobrnite ljudi. Ponižnost vam bo privabila več poslušavcev, kakor vsi vaši privilegiji, ki vas le k °šabnosti zapeljujejo.« Brat Filip je vendarle izprosil za klarisinje nekaj Predpravic. Sveti ustanovitelj ga je zato oštel. »Ljubše mu je bilo — tako Pravi delce ,Trije tovariši' —, ako nasprotstva izravna ponižnost, kakor na jih rešujejo sodnijski odloki. <	(Dalje prihodnjič.)
Helena haluška - p. evstahij:
Gospod nadzornik in še kaj
(Nadaljevanje.)
, Kmalu je bila nova učiteljica že zelo priljubljena. Ne povsem tako kakor naša voditeljica, pa vendar zelo.
V jeseni se je bila vsemu smejala. Ljudem, pokrajini, živalim — vse le bilo tako prisrčno in zabavno. Ali prišla je zima, obiski iz doline so P°stali redki, pota so ležala pod globokim snegom, živina ni hodila več Pp svoji navadni poti zjutraj na pašo in zvečer s paše, zvonkljanje na plahni je potihnilo, ni bilo nič več drugega slišati kakor škripanje vetrnic 'n piskanje vetra na kašči.
Tedaj je hodila Suzana ob dolgih zimskih večerih v vas k svoji s°sedi, samotarski vojaški vdovi, ki se je materinsko in zaupno zavzela Zanjo. Ure in ure sta sedeli v veliki kuhinji pri odprtem ognju, Suzana je Pripovedovala ter se smejala. Toda velika tiha kuhinja, v kateri je domovala otožnost, je zadušila kmalu tudi ta smeh.
, Suzana je zdaj ostala doma in poskušala, da bi si z igranjem na klavir in z gramofonom pregnala zle zimske pošasti in strahove. Po treh drsečih se je pa izkazalo, da so Ie-ti močnejši: ubogo stvar je prevzelo domotožje. In zdajci ji je prišla na um domislica, ki se je njej sami zdela Prav dobra in poštena: ob dolgih večerih je Suzana povabila vaško mladino — fante in dekleta —, ponudila je vsakemu skodelico čaja, navila je gramofon in povabila mladež na ples. Ni pa bila računila z upornim kmečkim mišljenjem in svojeglavnim prepričanjem; od pamtiveka plešejo
kmetje1 le, če imajo za to kakšen razlog ali vsaj pretvezo, ob velikih cerkvenih praznikih, ob državnih slovesnostih, pri krstih in na ženitninak Praznike obhajati, kadar ni čas za to primeren in pa prava prilika, imajo za greh. Plesati brez povoda, od oblasti potrjenega, je prav tako nespodobno kakor ljubezen brez zakonske zveze: mladenkam zmede glavo in mladeniči zgube pri tem veselje do dela.
S svojo pregrešno muziko ali godbo si je torej Suzana prav dobro žgance pripravila; malo je manjkalo, pa bi si bila zaigrala vse spoštovanji; s trudom pridobljeno, in vso priljubljenost: morala je odnehati in se vdati v kmetiško ostro šego.2
Sedaj je ob dolgih zimskih večerih ostala spet sama s svojo dušo in poslušala pravljice, ki jih ji je le-ta prišepetavala, med tem ko je zgoraj na kašči veter vabil na ples ponočne pošasti in strahove, zdaj šepetajo zdaj tuleče. Sedaj pa ni občutila prav za prav nikakega domotožja več, Pa tudi strah je ni bilo; njena samota, potopljena v sladke sanjarije, je bila podobna začaranemu spanju pravljične Trnjulčice.
Če je količkaj šlo, je prišel semkaj gori župnik z voditeljico vreti; Takšni dnevi in pa nedelje, ki jih je Suzana smela preživeti zdolaj Pr* voditeljici, so bili njeni veliki prazniki. Takrat je spet postala vedra in vesela, njen kristalno čisti smeh jo je ožarjal, zdaj ni več prisluškovala v sebi in druga Suzana, ki si je tam zgoraj pripovedovala in izmišljevala pravljice, se ji je zdela nespametna oseba.
Zmiraj je nekaj dni nato v njej donelo takšno občutje. Toda že prj naslednjem snežnem viharju in metežu je že spet sedela pred poleni, k' so prasketala na švigajočem ognju, in predla rahlo tkanino svojih sanj.
Ko je pa prišla pomlad, je bila tako lepa kakor more biti le tamkaj gori: z lahkimi oblački kakor bela jagnjeta, s sveže umitim lahnovišnjevit" nebom, z zlatim zrakom, s cvetočimi travniki in plamenečim vresjei"; Zvonci čred so neprestano doneli na planinah in napol divji konji so dirjal' prosto navzdol in navzgor po položnih pobočjih. Nihče ni pasel živali; vsaka je poznala svojo pravo stajo, sama je odšla zjutraj in je po mili volji zvečer prišla v hlev. Krave so molzli na planinah in, če je kdo podnevi potreboval konja, ga je šel majhen dečko iskat in, potem ko ga je našel, je ponosno prijahal domov.
Suzana se tega prizora ni mogla dovolj nagledati; zato je šla s svojin" gojenci tudi na pašnik, poiskala je konje in dirjala zadaj za njimi kako'' pravi pravcati mladec. ,Celo bika se ne boji,1 so rekli kmetje.
Zdaj so jo bili spet vzljubili; celo ostra in natančna županja iz Br"; monkurja je pri nji pila čaj. Naš župnik in voditeljica sta si slej kot p'eJ prizadevala, da bi ji življenje tu gori napravila kar se da lepo; preskrbovala sta ji knjige, opravilo in glasbo.
Suzana se je hvaležno smehljala, ni se pa lotila nobene knjige ve« in nikakega lista z notami. Svoje srce in svojo dušo je prepustila leP‘ pomladi, nji je odprla v šoli okna in vrata; vigred je nosila domov v p''c' krasnih cvetličnih šopkih, vesni je vriskala v pozdrav, z odprtimi roka"11 in včasih — je jokala, kakor da ne more več prenašati preobilja nje"e lepote.
Bil je pa v tej pokrajini neki lep kraljevič. V svojem navadnem zemeljskem življenju je bil slikar ali živopisec v Parizu. Tam je bil prestrada'
1	Namreč švicarski kmetje v tistem kraju, kjer se je dogodila ta povest. Drug01* imajo spet drugačne navade, pa tudi razvade. — Prip. prev.
2	Izvirnik ima iizraz »E t i k e 11 e« , iz francoščine:	»etiquette< (izgovor1'
etiket) etiketa; pomen: dvorski običaji, dvorske šege, natanko določeno obnašanje v gosposkih krogih; ostri in sitni predpisi za obnašanje. — V našem prim«rl imamo tu duhovito nasprotje. — Prip. prev.
i
Sv°jo mladost, navdušen za svojo umetnost. Malo je manjkalo, da ni pod-legel v boju za obstanek. Takrat, v najhujšem pomanjkanju, je vse svoje zaničevanje do ljudi položil v podobo, ki je bila udarec s pestjo na zdrav °kus in pa krvav zasmeh umetnosti. Svet mu je padel k nogam, poklonil mu je ,Grand Prix‘3 ter kupil za drag denar sliko od njega. Nato si je . a<b mož otresel pariški prah s svojih nog in ponesel svoj notranji upor m ogorčenost v gorsko samoto.
Na bokih pogorja Jura mu je prišla naproti pomlad in mu odvzela zemeljsko težo. Podobar se je sprehajal po tej krasoti, pijan od lepote akor kakšen pogan. Ni se dotaknil čopiča. Čemu neki?! Teh barev, te svetlobe, vonja in cvetlic: vse te pravljice bi mu pač nihče ne verjel.
, Nekega dne je pa bilo, čez rdeče vresje, ki se je v rahli vijoličasti arvj zgubilo ob nebesu, je na hrbtu težkega konja jezdila vitka svetla 0k] i?a’ ^ eno r°ko se je trdno držala goste grive, ki je z njenim lahkim olacilom kakor za stavo tekmovaje plapolala v vetru. Če je pripognila savo, sta padli kakor dva pramena sijajnega zlata njeni sproščeni kiti “Predaj čez glavo, tako da ju je zmerom znova morala vreči nazaj.
Tako je jezdila mladenka mimo tujca in pri tem sramežljivo potegnila P|aPolajoče belo oblačilce čez svoje noge.
Kakor prikovan je obstal tujec, dokler ni bila videti na obzorju le še niajhna pika od te prikazni.
Nato je pa kakor obseden tekel zadaj za njo. i .Ta dan je pa ni več dohitel. Ko je po dolgih dneh smel sanjski pri-i aznb ki ga je zdaj držala omreženega, dati ime, tedaj se mu je zdelo, da nia v lasti čarovno besedo, ki mu je mogla odpreti vrt Eden4: »S u z a n a.«
Komaj si je upal izgovoriti ime. Od daleč jo je večkrat videl, toda "več visoko na konju, temveč skromno, ko je šla peš kakor drugi umrljivi Judje. To se mu je čudno zdelo.
, Sla je mimo njega, v ozki soteski, kjer je črni trn tako noro vzcvetel, aju, kjer je pot preozka za dva. Uslužno in dvorljivo se je umaknil ter lcn° odskočil med trnje.
»Pardon, monsieur.«5
»Vam na uslugo, Mademoiselle.«'1
,v In vsega, vsega je oblila rdečica. Ona se mu je pa nasmehnila; in Pariški slikar bi bil malodane črni trn objel.
Odslej jo je videl dan za dnem na istem mestu, tam, kjer je pot Preozka za dva.
»Pardon, Monsieur!«
»•.. Mademoiselle ...«
j Nekoč ji je spodrsnilo na nekem z mahom poraslim kamnu. Stegnil je svojo roko proti nji; prestrašeno je pogledala, zgrabila je svojo obleko )r‘ zbežala.
Naslednjega dne ni bila sama. Voditeljica in naš župnik sta jo sprem-Jala. Pozdravila je z ljubkim priklonom, odzdravil je zelo zunanje pravilno je namenoma gledal na voditeljico, ki je pa pogledala preko njega v ^°dro nebo.
prev.
Francoski (izgovori: gran pri) — velika nagrada, veliko častno darilo. — Prip.
4 Eden je hebrejska beseda in pomeni prvotni raj veselja, kjer sta pre-
Prip. prev.
ala^Adam in Eva. — Prip. prev.
Francoski (izg.: pardon, msjd) — oproščenje, gospod Francoski (izg.: madmvazel) — gospodična.
Nekaj dni je pomlad zastonj cvetela v vsem pogorju Jura: Suzana ni prišla nič več po poti mimo črnega trna.
Črni trn je odcvetel.
Zato se je pa zdaj zdolaj v vasi ponašalo sadno drevje v nevestini krasoti.
Zdaj se je preselil slikar v gornjo vas in prisegel, da hoče vso večnost zgoraj prebivati. Kakor pogubljena duša je begal okoli šolskega poslopja srečen, če je le z enim pogledom mogel ujeti belo oblačilo.
Spodaj v vasi so odcvetela sadna drevesa, na vrtu učiteljice Suzan? so pa lilije s težkimi cvetovi odprle svoje dozorelo velikolepje.
In pri vrtnih vratih je slonel mladi podobar in gledal, kako so se cvetovi razvijali ter se ozirali proti soncu. Žalosten je dihal prijetni vonji ki je obdajal hišo ljubljenke kakor oblaček dišečega kadila. Zdelo se m« je, da se ga Suzana izogiblje. Redko je šla venkaj, le zvečer je prišla k vodnjaku po svežo vodo. Tukaj jo je potem videl sedeti na kamenitem vodnjakovem robu, če je kramljala z enim ali drugim izmed svojih učencev-Spustila je vedro nizdol na verižici ter ga napolnjenega brez truda spet potegnila navzgor. Ako so nato široki rokavi njene jopice sprostili njen? trdne bele roke, tedaj se je mlademu umetniku zdelo, da še nikoli poprej ni bil videl tako dovršeno lepih kretenj. Ni mu niti na um prišlo, da bi ji pomagal.
Ko je pa nekega dne bila sama pri vodnjaku, takrat se je osrčil ter jo nagovoril--------------—
Resnobno in debelo sta se spogledala — sveta okrog njiju ni bilo več.
ROMANO GUARDINI — F. T.:
Sveta znamenja
(Nadaljevanje.)
Kruh in vino
Toda še druga pot drži k Bogu. 0 njej bi ne smeli govoriti, če bi je ne kazala Kristusova beseda sama in bi liturgija* ne hodila s takšnim zaupanjem po njej.
Ni samo združitve gledanja in ljubezni, zavesti in mišljenja. Je tud1 združitev žive biti z Bogom. Ne samo naše spoznanje in hotenje, tudi vsa naša bit stremi k njemu. »Moje srce in vse moje meso se raduje v živet" Bogu,« pravi psalm in pomirjeni smo šele, če smo tudi v biti in življenja zvezani ž njim. To ni nobeno mešanje biti, nobeno pomešanje življenja-Kaj takega trditi, bi ne bilo le predrzno, temveč nesmiselno, zakaj mc ustvarjenega se ne more zmešati z božanskim. In vendar je neka druga združitev kakor združitev golega spoznanja in ljubezni: Združitev bitnega življenja.
Hrepenimo po tem, moramo hrepeneti in za to hrepenenje imam0 celo globok izraz. Sveto pismo samo in liturgija nam postrežeta z njim-Tako bi radi s svojim osebnim življenjem postali eno z Bogom, kako1 naše telo z jedjo in pijačo. Lačni in žejni smo Boga. Ne bi ga radi 1° spoznali, ne samo ljubili. Radi bi ga prijeli, držali, imeli, da, recimo 1 mirno vestjo, radi bi ga jedli, pili, prav vsrkali, dokler bi ne bili ž nj}"1 popolnoma nasičeni, docela potolaženi, res njega polni. Saj pravi liturgij3
* Beseda »liturgija« pomeni cerkvene obrede.
2C0
praznika sv. Rešnjega Telesa z besedami Gospodovimi: »Živi Oče me je poslal. Kakor jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, sivel po meni.«
Ni res, to je? Saj bi si sami od sebe kaj takega ne upali zahtevati; bati bi se morali greha. Ko pa Bog sam tako govori, nam pravi notranjost: »Tako mora biti.c
In še: Nič več nespoštljivega ne more biti s tem v mislih. Ničesar, bar bi kazalo, ko da hočemo zabrisati mejo, ki nas stvari loči od Boga. roda lahko priznavamo to, kar je v nas sam položil kot hrepenenje. Lahko Se veselimo tega, kar nam daruje njegova prevelika dobrotljivost. Kristus govori: »Moje meso je res jed in moja kri je res pijača... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.« »Kakor je meni Oče bal, da imam življenje v sebi, tako bo tisti, ki mene uživa, imel življenje P° meni.« Jesti njegovo meso ... piti njegovo kri... Njega jesti... živega noga-človeka sprejeti vase, kar je in kar ima — ni li to več, kakor bi si sami mogli želeti? In vendar vse, kar mora želeti naša najgloblja notranjost?
In tako čist izraz dobi ta skrivnost v podobi kruha in vina.
Kruh je hrana. Poštena, ki zares hrani. Krepka, da se je nikoli naveličaš. Kruh je pravi. In dober je; dojemi besedo v njenem globokem, toplem pomenu. V podobi kruha pa postane Bog živa hrana za uas ljudi. Sveti Ignacij iz Antijohije piše Efežanom: »Lomimo kruh; to je zdravilo za nesmrtnost.« Je jed, ki hrani vso našo bit z živim Bogom ‘n stori, da smo mi v njem in on v nas.
Vino je pijača. No, da prav rečem: Ne samo pijača, ki pogasi žejo; U) je voda. Vino hoče več. »Ono razveseljuje človeško srce,« pravi sveto Pismo. Pomen vina ni samo, da pogasi žejo, temveč da je pijača veselja, Polnost in izobilje.
»Kako lepa je moja čaša polna pijanosti,« pravi psalm. Razumeš li, baj to pomeni? In da pomeni pijanost tu nekaj čisto drugega kakor nevernost. Iskreča se lepota je vino, vonj in moč, ki vse poveličuje in °zarja. In v podobi vina nam Kristus daje svojo božansko kri. Ne kot Pošteno razumno pijačo, temveč kot preobilje božje sladkosti. »Sanguis Christi, inebria me — Kri Kristusova, opoji me,« je molil Ignacij Loyolski, niož viteško vročega srca. In sveta Neža govori o krvi Kristusovi kot o skrivnosti ljubezni in neizrekljive lepote: »Med in mleko sem srkala z njegovih ust in njegova kri je ljubkost podelila mojim licem,« se glasi v molitvah njenega praznika.
Kruh nam je postal Kristus in vino. Jed in pijača. Lahko ga jemo 111 pijemo. Kruh je zvestoba in vztrajna stanovitnost. Vino je smelost, veselje čez vso mero, vonj in lepota, dalja in poroštvo_brez meja. Opoj življenja in posesti in darovanja ...
Oltar
Mnogotere so moči v človeku: Spoznavajoč lahko dojame stvari okoli, zyezde in gore, morje in reko, drevo in žival in vse, kar je človeškega ekoli njega, in jih pritegne v svoj notranji svet. Lahko jih ljubi, lahko mdi sovraži in zametuje; lahko se jim zoperstavi ali zahrepeni po njih 111 jih pritegne k sebi. Lahko se loti svoje okolice in jo oblikuje po svoji y°Iji. Mnogogubo valovanje veselja in hrepenenja, žalosti in ljubezni, tihote ln nepokoja gre skozi njegovo srce ...
Najplemenitejša moč njegova pa je v tem: da spozna, da je Višje nacI njim; da to Višje spoštuje in se postavi zanj. Človek lahko spozna nad seboj Boga, ga lahko moli in se mu sam daruje, »da se Bog poveliča::.
Da pa božja Visokost zasveti v duhu; da človek moli to Visokost; da se sebičen ne drži svojega, temveč gre preko sebe, se sam postavi, da se poveliča visoki Bog, to je žrtev.
Najgloblje v duši je žrtvena moč. Na dnu človekove notranjosti vlada ona tišina in jasnost, iz katere se žrtev dviga k Bogu.
Te največje globine in tišine in moči v človeku je oltar zunaj vidno znamenje. Stoji na najsvetejšem kraju cerkve, po stopnicah dvignjen iz ostalega prostora, ki je sam ločen od področja zunanjega sveta, izločen kakor svetišče duše. Trdno zgrajen na varnem podstavku, kakor resnična volja v človeku, ki ve za Boga in je odločen, da se postavi zanj. In na podstavku počiva namizna plošča, menza, dobro pripravljeno mesto, na katerem se opravlja daritev. Nobenih kotičkov, svobodna zamisel. Ne kakšno napol temno, nejasno opravilo, temveč odprto vsem pogledom-Tako, kakor naj se v srcu opravi daritev. Čisto jasno pred božjimi očmi, brez pridržka in skritih misli.
Oboje pa spada skupaj, oltar vnanji in notranji. Oni je srce cerkve; ta pa najtišja globina živih človeških prsi, notranjega svetišča, čigar izraz in prispodoba je zunanje svetišče s svojimi stenami in oboki.
P. ANGELIK:
Beseda božja in življenje
»Ker si bil v malem zvest. te bom čez veliko postavil« (Ml 25, 23)-
Gotovo je, da bi katoličani bili velikanska sila na svetu, če bi v resnici bili vsi goreči katoličani, če bi vsi bili pravi apostolski delavci.
Lahko bi postali taka velesila, če bi vsi, ki se imenujejo katoličane* točno vršili svoje verske dolžnosti, če bi šli vsako nedeljo in zapovedan praznik k sveti maši in bi se od tega ne dali odvrniti z nobenim svetnim veseljem, z nobeno zabavo, z nobenim športom;
če bi vse katoliške žene in dekleta dejansko nastopile proti nedostojni modi in se ne bi, kar se žal tolikokrat zgodi, enako oblačile kakor brezverne žene in dekleta iz samega strahu, da jim ne bi kdo rekel, da so zaostale;
če bi vsaka katoliška družina bila naročena na katoliški časopis ter bi odpovedala vse brezbarvne in katoličanom sovražne liste;
če bi noben katoličan v kolodvorskih prodajalnah ne kupoval n®' katoliških listov ali knjig, ter se po svojih močeh trudil za širjenje katoliškega tiska;
če bi pri volitvah bili vsi katoličani edini, ter bi pomislili, da Prl glasovanju ne gre samo za gospodarske interese, ampak tudi za kulturne in verske;
če bi se vsi povsod zvesto držali katoliških načel, tudi če bi se bij0 treba odpovedati zemeljskim koristim. Če bi katoliško delali, mislili govorili, tako da bi vsakdo že iz tega spoznal naše prepričanje, kadarko'1 je treba, da se pokažemo katoličane;
če bi vsi bili umevajoči, pomagajoči in ljubeči prijatelji stiskanih* katerim bi z nežnostjo in dobrohotnostjo, ljubeznijo in požrtvovalnostjo nosili v hiše in srca Boga in v ljubezni potrebne družine nosili luč in solno6 ter na tak način postali apostoli za take, katerim je vera in versko pre' pričanje začelo pešati;
če bi vsi dnevno verno in zvesto molili, da bi Kristus Kralj žaram svojega trpljenja in smrti, zaradi svoje dragocene krvi blagoslavljal katoliško Cerkev ter ji dal moč delovanja v blagor in radost človeštva.

f P. Hugolin Sattner
(Nadaljevanje.)
Po tej produkciji pride k meni kanonik dr. Kimovec in pravi: Sedaj Pa opero, ker vidim, da znate lepo glasbeno slikati. Smejal sem se mu y °braz, češ: jaz pa opera! Ali misel ta ni dala miru, vedno in vedno mi Je rojila po glavi. Neko nedeljo se peljem v Kranj, poiščem profesorja dr. Pregeljna in ga prosim za libret za opero, za tako opero, da bom mogel svoje ime podpisati pod njo. V treh tednih sem imel besedilo. Začnem skladati, rinem naprej — eno stran za drugo, a kmalu se utrudim in vržem yso stvar v kot. Toda nisem imel miru, prijatelji so me vpraševali, kaj le z opero? Moj odgovor je bil, da sem opero ustavil. Ali nadlegovali so me in bodrili k nadaljnjemu delu in tudi domači so me oštevali, češ: Menda vendar ne boste ostali sredi pota!
Vzel sem delo zopet v roke, a še nekajkrat se je pripetilo, da sem Pavziral nekaj mesecev. V treh letih sem končal skladbo in jo tudi inštru-aientiral.
Vsa moja simfonična dela sem izročil Glasbeni Matici in jo prosim, naj jih hrani in skrbi, da se ne pogubijo.
Seznam vseh mojih skladb.
I.
Cerkvene skladbe.
Op. l.a Missa Seraphica 1910.
Op. l.b Cerkvene pesmi 1879, prvi poskus.
Op. 2. Evharistične pesmi 1881.
Op. 3. Božične 1891.
Op. 4. Slava Bogu, mašne 1893.
Op. 5. Slava Bogu, Marijine 1894.
Op. 6. Slava Jezusu 1903.
Op. 7. Šmarnice 1904.
Op. 8. Postne pesmi 1905.
Op. 9. Mašne pesmi 1906.
Op. 10. Božične, pomnoženi natis, 1908.
Op. 11. Marijine 1906.
Op. 12. Mašne, pomnoženi natis, 1908.
Op. 13. Štiri božične, Glasb. 1910.
Op. 14. Sedem mašnih, Glasb. 1918.
Op. 15. Dve božični 1919.
Op. 16. Svetniške pesmi, 3 zvezki, 1920—23.
Op. 17. 12 napevov za lavretanske litanije 1920.
Op. 18. Miklošič-Sattner, slovenska maša 1921.
Op. 19. Belar-Sattner, slovenska maša 1922.
Op. 20. Planike I. 1923.
Op. 21. Teoforične himne 1924.
Op. 22. Božične 1924.
Op. 23. Planike II. 1926.
Op. 24. Tretjeredne pesmi za jubilej sv. Frančiška 1926.
Op. 25. Svetonočna pesem, Pevec 1927 VII, št. 11-12.
Op. 26. Slavospevi na čast presv. Srca Jezusovega 1928.
Op. 27. Kraljica miru 1928, orkester.
Op. 28. Vstal je Gospod 1928, Slovenec, orkester.

Op. 29. Ognjišče ljubezni, Src. Jez. pesmi 1929. Op. 30. Evharistični Jetnik (Cecilija), orkester. Op. 31.a Te Deum 1915.
II.
Svetne skladbe.
Op. 31.b 1. Klavirske: Kje so moje rožice, 1892 (5 min.). — 2. Samospevi: Zaostali ptič, Naša zvezda (Gl. M.), Ribiška, Peča (Novi akordi) (po 5 min.).
Op. 32. 3. Moški zbori 1894, Gl. Matica.
Op. 33. 4. Mešani zbori: Vrbici, Naša pesem, Gl. M. 1888; 4 koncertni mešani zbori, 1908, Gl. M.; Ruškinje sanje 1921, šašek-kodrolasek 1922, Pevec; K polnočnici 1924, Pevec.
III.
Simfonične skladbe.
Op. 34. Jeftejeva prisega 1911, Gregorčič (pol ure).
Op. 35. Assumptio, oratorij, 1912, dr. Opeka (iy2 ure).
Op. 36. Oljka, velika kantata, 1914, Gregorčič (45 min.).
Op. 37. Soči, simfonična pesnitev, 1916, Gregorčič (45 min.).
Op. 38. V pepelnični noči, simfonična pesnitev, 1921, Gregorčič (45 min.).
Op. 39. Ob nevihti, Gregorčič (12 min.).
Op. 40. Tajda, romantična opera, 1927 (2 uri).
Op. 41. Odpevi k litanijam 1930.
Op. 42. Mašne pesmi 1930 (II.—IV. natis).
Op. 43. Slovenska maša 1930, Kvišku srca.
Op. 44. Postcommunio za orgle 1930.
Op. 45. V kripti sv. Cecilije, kantata za tenor, solo, zbor in orkester, 1931, p. Krizostom (12 min.).
Op. 46. Štiri mladinske pesmi: Kapelica, Gorska pripovedka, Dedek Krim, Tiho je legel mrak (po 5 min.).
Op. 47. Sveti Matija, Putka-tutka, Mica Butica.
Op. 48. Golgota, 8 postnih pesmi, 1932.
Op. 49. Šmarne pesmi, Pomoč kristjanov.
Op. 50. Blagoslovne pesmi 1934.
Op. 51. Mladinske pesmi 1934.
Glavno moje delovanje na glasbenem polju pa je bilo osredotočeno na cerkvenem koru. Moj pevski zbor je od začetka sestal iz samih dijakov in dijakinj. Ali ti so odrasli, zavzeli v Ljubljani stalna mesta in danes sestoji naš zbor iz pevcev in pevk, ki so člani našega zbora že do deset let, so v petju popolnoma izobraženi, poznajo repertorij vsega leta in obisku" jejo vaje v večje spopolnjenje in spoznanje novitet. Imamo pevsko vajo samo eno uro na teden in ta ura je meni najlepša vsega tedna.
Moj zbor sestane seveda iz različnih ljudij, vendar moram hvaležno priznati, da je ta zbor solidaren, se da lepo voditi in je tudi požrtvovalen-Lepo razmerje vlada med menoj in zborom; spoštujejo mene, jaz nje. In ker res kaj znajo, niso domišljavi, marveč dajo meni zadnjo besedo.

P- ROMAN:
Jakopone da Todi
Roman advokata, frančiškana, svetnika.
(Nadaljevanje.)
Spotoma si oče in sin pripovedujeta rodbinske zadeve, Giakomo je tu in tam nestrpen pa se zopet obvlada, že mu trepeta na ustnicah vprašanje, če se očetu zdi, da ga utegne Messer Bernardino zavrniti? Očetu zablisne v očeh vedrost izkušenega in umirjenega moža in odvrne: »Messer Bernardino uglednega advokata, gospoda de Benedetti pač ne bo zavrnil, ne vem pa, če ga ne bo zavrnila Vanna.«
Giakomo šiloma potegne konja za uzde, da se ta visoko vzpne. »Oče, kako to misliš, mar meniš, da je to mogoče,« in ne čakaje odgovora, pomiri žival in ugovarja samemu sebi: »Ne, ni mogoče. Tisočkrat sem premislil vse v teh dneh. Ni mogoče, te oči me niso varale, oče, ti se motiš.« Premišljeno ga zavrne oče z besedo: »Nisem rekel da, nisem rekel ne.«
Dvorec grofov di Coldimezzo. Lepa stavba v čistem preprostem slogu zgrajena iz rezanega kamena z lepim portalom dveh vitkih stebrov z izrazitimi glavicami. Stebra sta iz črnega marmorja in se prijetno prilegata sivobelim kvadrom ostale stavbe. Vrata so bronasta, na eni strani je tolkač, ki visi iz gobca bronastega leva, na drugi strani je grb grofov di Coldimezzo, eno samo polje in leopard, ki se igra s kroglo. Pietro sede raz konja in udari s tolkačem po vratih, začujejo se koraki, sluga odpre in se Pred tujo gospodo globoko prikloni. Giakomo nestrpen seže očetu v besedo In veli slugi, naj pove gospodu grofu, da želita gospoda de Benedetti iz Todija govoriti ž njim v važni zadevi. Ni tega, da bi potegnil vedro iz vodnjaka, prihiti sluga nazaj s poročilom, da grof prosi gospoda, naj prepustita konje služinčadi, ter se sama potrudita v dvorec. Komaj razsedeta in stopita v hlad lepe prostorne veže, ki je vsa hote držana v neki izbrani prepro-stosti, že prihaja po marmornatih stopnicah Messer Bernardino in obema gospodoma proži roko v pozdrav.
Giakoma, ki je celo na knežjih dvorih tako domač in gotov, prevzame mpna tesnoba in negotovost. Danes čuti, kako tukaj nič ne pomaga njegov Ponos, kako nič ne pomaga njegova izvedenost, kako je vsa njegova brezobzirna volja brez moči pred eno samo besedico drobne gospodične, ki ji je morda komaj dvajset let.
V prvem nadstropju je lep hodnik, zelo svetal, udobno opremljen, tleh debela preproga, tako da so stopinje treh mož domala neslišne, jn nek poseben vonj, ki ga Giakomo ni vajen, veje tod~Ne ve, od kod mu je znan, na vsak način se hoče domisliti in naposled, ko je ves v zadregi Za odgovor na vprašanje, ki ga je prej slišal, se spomni, da je tako vonjala roka Vannina, ki jo je bil tisti večer poljubil.
Messer Bernardino odgrne težko zaveso in v srednje veliki sobi, ki mia okna proti solncu, ponudi gostoma sedeže. Tedaj pa vzame besedo gospod de Benedetti sam in omenja spomine mladih let, vpraša po zdravju oružine in že tudi omeni, da je pred malo dnevi njegov sin spoznal njegovega otroka in da mu je ta mili, ljubi obraz tako zelo prevzel dušo, da Prihaja sedaj prosit, če sme upati, da bo nekoč ta cvet rodbine di Coldi-n;ezzo presajen na tla rodbine de Benedetti. Obraz grofa di Coldimezzo je Ddeti presenečen. Tako nenadne snubitve za svojo hčerko ni bil pričakoval, ''endar pa mu je godilo, da se poteguje za njo plemič tako odličnega imena, kakor so bili de Benedetti. Trudi se, da tega ne pokaže in zato prosi oba gosta, če ju sme pridržati pri skromnem obedu, da se tako lažje porazgovore
in da vprašajo tudi njo, ki ima pri tem glavno besedo, nato vstane, Giakomu pošepne nekaj besedi na uho in odgmivši zaveso, pokliče slugo, da naroči vse potrebno.
Obed je potekel v nekem posebnem razpoloženju: pričakovanja in nestrpnosti. Zakaj Giakomo ni vajen čakati, on zna le velevati, ne prositi. In danes je prišel prosit za Vannino roko. Po obedu, ko je lahnotrpko vino umbrijskih vinogradov kri nekoliko razgibalo in ko je sluga proti koncu prinesel za vse tri gospode še tri zvrhane čaše sladkega falernca, ki dela glavo vedro in misel pogumno, tedaj je povzel besedo oče Giako-mov, slovesno vstal in pričel:	Prišel sem, da poprosim za svojega sina
advokata, hčerko iz odlične rodbine grofov Coldimezzo. Vem, da je hčerka Vanna ponos rodbine in po vsej pravici, zakaj glas o njeni lepoti presega samo še govorica o njeni dobroti. Zavedam se tudi, da je grb grofov di Coldimezzo staroslaven in da ga čuva leopard, ki se igra s kroglo, ki pa zna tudi čuvati čast in ponos slavne rodbine. Vendar pa menim, da moj sin, če tudi ga nočem hvaliti, ne bo delal tako odlični rodbini nečasti, saj se slava njegovega imena širi in modrost, kakor pravi govorica, daleč presega njegovo mladost. Če bo le gospodična Vanna tako blagohotna in naklonjena tem željam, kakor so naše prošnje prisrčne, potem sem uverjen, da je današnji dan začetek novega rodu in nove lepote. Da bi moj sin pred gospodično milost našel, na to dvigam čašo tega dragocenega vina, in Bog daj srečo.« Z radostjo in zanosom je poslušal Messer Bernardino govor Giakomovega očeta, dvignil je tudi sam čašo in srebrni zvenk dragocenih posod je ponavljal želje obeh očetov in nestrpno pričakovanje slovečega advokata.
Kmalu za tem gospodje odidejo v družinsko sobo, kjer je čakala grofica di Coldimezzo s hčerko edinico Vanno. Imeli so sicer še nekaj let mlajšega dečka, ki pa je bil že nekaj časa pri sorodnikih. Obe dami vstaneta in se po tedanjem običaju globoko priklonita. Nato nudijo gospodom lepo izrezljane stole z visokimi naslanjači. Messer Bernardino prične po kratkem uvodu razlagati željo obeh gospodov in se pri tem ozira skrivaj na Vanno, ki sedi na nizki pručici vsa mična in dražestna, rahlo zardela in prav ker je preprosto oblečena v domačo haljico, tembolj ljubka. Prav polagoma je dvignila tudi ona oči in se zazrla v obraz Giakomov in dvoje pogledov se je tisti hip strnilo in našlo, dvoje pogledov je govorilo: da, da, da, še preden je modra govorica staršev iztekla. Mah grofica je z vlažnimi očmi vprašala svojega otroka, če hoče, otrok pa je že prej odgovoril s svojim obrazom, s svojimi zardelimi lici, s svojimi jasnimi očmi, ki sta se na njih pozibavala dva metulja komaj usanjam? sreče. Giakomo je tedaj vstal in se dvorljivo priklonil najprvo materi, zatem .očetu in naposled pokleknil na eno koleno pred Vanno in ji ljubeče poljubljal roke. Hotela jih je odtegniti vsa zmedena, pa ni mogla, ker ji je tisti »da« prišel res iz srca.
Gospodje so ostali do poznega popoldne, skoraj do prvega mraka-Oba očeta sta se razgovarjala o bodočnosti svojih otrok. Giakomo pa je znal tako gladko in izbrano pripovedovati iz let, ko je študiral na visoki šoli v Bologni...	v
Ko sta oba de Benedeti že sedela na konjih, je Vanna prišla se enkrat na dvorišče, se oklenila očetove roke in podala Giakomu svojo desnico za slovo in v spomin drobno rožo.
Sluga Pietro komaj še prepozna svojega gospoda. Sama delavnost ga je, noči in dneve prebedi nad akti, pravda za pravdo mu uspe. Pa zopet pridejo dnevi, ko je ves nemiren, ko sredi noči zahteva konja h1 potem v zgodnjem jutru prijaše domov prašen, truden in znojen, zahteva
kopel in nato zopet ves svež in kakor prerojen sprejema stranke in rešuje najbolj zamotane zadeve.
Gospodična Vanna je drugačna, tiho sanja nad kosi snežnobelega Perila, mirno dela s svojimi prijateljicami in služabnicami kos za kosom. Toda prečesto se znajde v mali kapeli, kamor pride enkrat na teden
Samostanski hodnik pri sv. Ani. Nek kapucin vstopa v Marijino celico, ki je zdaj spremenjena v kapelico z oltarjem (str. 214)
Reševat stari p. Avrelij. Kapela je že od nekdaj njena skrb, prti na 'knju so snežno beli, da kar dehte. Vse polno cvetja in rož umira tam P°d nogami križanega Jezusa in tam je Vanna doma in naj si je to v Sodnji jutranji uri, najsi je to za par hipov čez dan, najsi je to v večernem . raku. Tam sanja o svoji bodočnosti, o svojem delu, sanja s sladko skrbjo 11 tesnobo v srcu o kodrastih glavicah otrok, če bo Bog tako dober, da
jih bo dal. Prosi pa tudi za moč, za potrpežljivost, za dobroto in za vdanost žene, ker tako je cula od svoje matere, da mora biti prava žena dobra kakor božja dlan, potrpežljiva kakor zemlja in pobožna kakor svetnica.
Messer Bernardino med tem premišlja dan za dnem, kako bi dan poroke, ki se tako naglo bliža, kar moč slovesno proslavili. Poroka bo seveda v stolnici mesta Todi, poročal bo sam škof, toda nekaj mora imeti tudi ljudstvo od tega. In vmišlja si, da bi priredil turnir, viteške bojne igre, ki so tako zelo priljubljene med ljudstvom. Nastopali bi sinovi plemičev in odličnih meščanov. Žena mu ugovarja, češ, da je le nevarno, da bi tekla kri in da nedolžna kri ne prinese sreče. Messer Bernardino te ugovore navadno presliši.
Tako se je približal mesec junij in z njim tudi dan slovesne poroke.
Bilo je krasno jutro, ko so vrata dvorca grofov di Coldimezzo široko odprta, spustila iz dvorišča troje bogato okrašenih kočij, pred kočijami pa dvanajstero plemiških sinov na bogatih sedlih s kraguljčki v zlatih in srebrnih zaponkah. V prvi kočiji se je peljal Vannin bratec in stara teta, ki je Vanno kot otroka vzgajala, v drugi je bila mati z očetom, v naslednji pa se je peljala Vanna s tremi družicami, ki so bile vse v belem atlasu in v kratkih plaščkih, družice so imele v lepo spetih laseh vence rož, Vanna sama je pa imela zlat diadem posut z majhnimi biseri. Bila je zelo, zelo ljubka in kakor klici ljudstva ob poti niso hoteli ponehati; je vendarle največ teh pozdravov veljalo njej, njeni mladosti, njeni milini in nežnosti, zakaj bila je pri vseh ljudeh izredno priljubljena zaradi svoje dobrosrčnosti in ljubezni do ubogih. To je bila menda edina strast njene mladosti, pomagati revnim.
Iz mesta Todija je ob isti uri odšel sprevod samih mladih plemičev in sredi med njimi Giakomo de Benedetti, odet v prekrasno opravo, na zalem konju, ves ponosen in srečen. Nekje na sredi pota so se srečalb plemiči so obdali kočije, konji so veselo hrzali v sveže jutro, kakor da se zavedajo, da nosijo srečo in vozijo srečo. Pred stolnico gneča narašča, zvonovi veselo pritrkavajo, skozi črni portal se vidijo drobni plamen} sveč na glavnem oltarju. Giakomo razjaše in pristopi najprvo k materi grofici in ji pomaga iz voza, nato k Vanni, katero preda z viteško kretnjo svojemu očetu, da jo popelje pred oltar, sam stopa ponosno vzravnan skozi portal, na koncu se oglasi sladka pesem iz deških grl, verz iz Visoke pesmi: Veni columba mea, formosa mea — pridi golobica moja, prelepa moja, pridi...
Pred oltarjem klečita Giakomo de Benedetti in Vanna di Coldimezza Besede škofove, polne ljubezni in dobrote, trepetajo v mraku cerkvenih obokov, se spuščajo navzdol in prihite nazaj v srce obeh zaročencev, ki se blaženo smehljata in na vprašanja odgovarjata s plemenito resnobo: Da, da, da . . .	(Dalje prihodnjič.)
Krščanska duša si zeli samo eno: biti z Jezusom združena, v tist\ neizrekljivi združitvi, s katero nas očara sveto pismo v skrivnostni Visok» pesmi: »Moj ljubi je moj in jaz sem njegova.« Oh, kaj iščeš 'tu zunaj? Povrni se vase; pripravi nebeškemu ženinu dostojno bivališče in prišel bo in se tam naselil; zakaj neizmerno veselje mu je bivati v srcu, ki kliče. Ko si nato sam z Jezusom, bo daleč od hrupa zemlje, ob popolnera molku stvari, govoril kot prijatelj svojemu prijatelju in zavzet, ko ga slišim boš vselej le njega hotel poslušati.	Lamennais-

FRANČIŠKANSKI MISIJONI
p- ADOLF:
Bazilika Rojstva Gospodovega v Betlehemu
(Nadaljevanje.)
Ta zid sredi cerkve so podrli šele Angleži po zadnji svetovni vojni. , To pot so bili Grki skoraj sto let (od 1. 1757 do 1853) edini gospodarji azilike in obeh poglavitnih grot pod velikim oltarjem.
Po hudem pritisku Francoske se je 1. 1853 udala Turška in dala j^rkev Rojstva Gospodovega katoličanom zopet nazaj. Zvezda Rojstva Gospodovega z latinskim napisom je zopet prišla na svoje staro mesto.
Toda katoličani se cele cerkve niso mogli polastiti, ker so se Grki s silo upirali posvetni oblasti in ker Turki niso hoteli resno pomagati Pravici do zmage. To je bil vzrok raznih krvavih pretepov in pobojev ; 1867, 1. 1873 in 1. 1893 v sami cerkvi Rojstva Gospodovega. Katoličani So hoteli zasesti to, kar je njihovega, Grki pa so se upirali.
Grki so poskusili parkrat baziliko celo požgati, samo da ne bi prišla v roke katoličanov.
, Kakšno pa je v resnici dandanes posestno stanje raznih cerkva pri aziliki Rojstva Gospodovega v Betlehemu?
,. Današnji dan si lastijo Grki vse zgornje cerkve razen dveh oltarjev, 1 sta v levi stranski ladji. Nadalje je v njih rokah grota Rojstva Gospo-ovega, kjer je zvezda z latinskim napisom. V njih rokah je tudi krstni ’amen, ki je v desni ladji v bližini velikih vrat, ki pa gajiikdar ne rabijo. . Katoličani, to je frančiškani pa imamo v naših rokah groto z jaselcaml n oltarjem sv. Treh kraljev, kjer moremo imeti vsak dan dve sveti maši, 0° zgodaj ponoči, drugo kasno podnevi. Kadar pridejo romarji mašniki, J^orejo maševati na oltarju sv. Treh kraljev tudi v času od polnoči do Pohh zjutraj, če se naš predstojnik o pravem času dogovori s predstoj-•kom grškega samostana.
V rokah frančiškanov so od nekdaj in ob vseh časih vse druge Podzemeljske votline pod baziliko, o katerih smo že govorili.
Skupno pravico z Grki in z Armenci pa imajo katoličani v porabi _l°pnic do podzemeljskih votlin, prehod skozi baziliko in pot do glavnih rat v cerkev.
. Cerkvena vrata v baziliko se zapro, kadar v naši cerkvi zvoni zvečer Marijo in se odpro, ko v jutru po naši prvi maši zvoni Ave Marijo, d prve	druge aV6 Marije ne more nihče ne v baziliko in ne iz nje,
azen frančiškanov, grških in armenskih menihov, ki so ponoči v strogi
klavzuri, tako, da nihče ne more ne ven in ne noter, razen v primeru ognja. Katerikoli od tujih mašnikov želi maševati ponoči v votlini jaselc, se mora dati zapreti zvečer v samostan, drugače ne more priti do grote ponoči.
Molitve, najpoprej grške, se začno vsako noč kmalu po polnoči. Za Grki pridejo na vrsto Armenci, za temi katoličani. Za nami pridejo na vrsto v drugič Grki in zopet Armenci, končamo pa mi malo pred deveto uro dopoldne.
Podnevi se začne grška pobožnost navadno db dveh popoldne, naša pa se konča ob osmih zvečer.
Razen molitev, sv. maš in drugih pobožnosti imamo mi vsak dan procesijo s petjem, molitvami in gorečimi svečami po vseh kapelah; za nami in pa pred nami hodijo kadit vse kapele in podobe Grki in Armenci' Naša procesija je vsak dan zelo slovesna in v resnici spodbudna.
Pri prostoru Rojstva Gospodovega smo lastniki vse tri cerkve, grška, armenska in latinska, in sicer tako, da imajo na tem mestu Grki in Armenci vsak dan po eno sveto mašo, mi pa smemo ta prostor samo obiskovati v procesiji, ga kaditi s kadilom in na tem mestu opravljati molitve in pesmi. Na božično noč in na dan sv. Treh kraljev pa imamo še pravico na tem mestu tudi položiti kip Deteta Jezusa, peti tukaj sveti evangelij in opraviti molitve.
Kadar imamo mi tukaj sveto opravilo, se morajo umakniti Grki in Armenci in obenem izprazniti groto Rojstva Gospodovega, to je odnesti morajo svoje svečnike, table, oltarne prte in podobe svetnikov.
Armenci imajo v svojih rokah dva mala oltarja v levi ladji in Pa pravico vsak dan opraviti eno sveto mašo na oltarju Rojstva Gospodovega'
Iz celega popisa vidimo, da je bila cerkev Rojstva Gospodovega d° nesrečnega grškega razkola (1. 1053) lastnina obeh cerkva. Ob času križarjev je bila okrog sto let last samo latinske, to je katoliške cerkve-Kasneje so bili frančiškani skozi tristo let edini lastniki bazilike. Nato je bila cerkev še enkrat 67 let v rokah frančiškanov. Grki pa so se bik s pomočjo Turkov polastili cerkve prvič za 53 in drugič za 96 let.
Tako je sedaj posestno stanje raznih cerkva pri baziliki Rojstva Gospodovega.
Kako malo pa je gotovo posestno stanje v tej cerkvi, kaže jasno dogodek, ki se je zgodil pred 60 leti, dne 25. aprila 1873 na tem kraju-
Na ta dan je planilo nenadoma okrog 300 Grkov, menihov in drugik grških ljudi, v groto jaselc Gospodovih, ki je popolna last katoličanov-Nekaj naših ljudi, redovnikov in vernikov, je bilo pri molitvah v votlim-Na kak napad nihče ni mislil in so bili popolnoma nepripravljeni. Grk* so nas in naše ljudi hudo pretepli in več izmed njih krvavo ranili. Nato so iz naše grote odnesli vse, kar se je le odnesti dalo, kar pa niso mogk odnesti, so vse razbili in pokončali. Razbili so celo marmornate plošče, s katerimi so bile pokrite jaslice Gospodove.
Po posredovanju Francije pri turški vladi smo to groto z jaselcanU Gospodovimi in z oltarjem sv. Treh kraljev zopet dobili nazaj, toda storjen? škode nam nihče ni popravil.
Od tega časa (1. 1873) je v cerkvi Rojstva Gospodovega, in sicer zraven že večkrat omenjene zvezde z latinskim napisom, noč in dan vojak na straži. Podnevi stoji ali pa sedi v groti, ponoči pa spi v zgornji bazilik1-Vojak ni ne Grk in ne katoličan, temveč Turek, in to tudi še današnji dan-Med angleškimi vojaki v Palestini je namreč prav mnogo Turkov, ki s.° ostanki poprejšnjih gospodarjev v deželi in so sedaj v angleški službi-
Kakšna pa je betlehemska bazilika na zunaj?

P• KRIZOSTOM:
Kanibali v misijonski pokrajini Nova Anverda
Sveti dan. Tretja sv. maša je ravno minila in cerkev je že skoro Popolnoma prazna. Dobri črni kristjani, ki so prihiteli v misijonsko ka-pel° mnogo milj daleč, božajo s pobožnim pogledom okrašene in razsvetljene jaselce in se kar ne morejo ločiti od njih. Kaj vse so doživeli 0 Prelepo božično noč! Ravno o polnoči so jim sestre odprle vrata v Cerkev. Kako so strmeli, ko so zagledali jaselce in takoj so pričeli živahno
Kanibalski poglavar iz Nove Anverde
j^ePetati in dajati tudi v besedi duška velikemu veselju. Ubogi katehisti imeli dela čez glavo, preden so napravili potreben red in ljudem do-^edali, da ne morejo priti vsi naenkrat do jaselc. Božje Detece pa je k 6 j^aje stezalo svoje ročice proti črnim bratcem in jih ljubeče vabilo
Polagoma so se pomirili in po živahnem nemim je nastopila skriv-v s*na praznična tihota v bornem svetišču. Domov se vračajo vsi potopljeni sveto božično skrivnost in v praznično veličino.
• Sestra je za zadnjim odhajajočim kristjanom zaprla vrata kapele k P°gasila sveče na oltarju in ob jaselcah. Hotela je že oditi v zakristijo, v° zapazi ob palmi kup obleke. Stopi bližje — pred seboj zazre majhno n° deklico.
Kaj delaš tu? Zakaj nisi odšla z drugimi vred domov?«
Dvoje preplašenih oči, uprtih v sestro, je ves odgovor na vprašanje.

Redovnica je pač mislila, da so starši deklico pozabili v cerkvi in da se bodo v kratkem vrnili, ko zapazijo svojo zmoto.
»Pojdi z menoj,« nadaljuje sestra. »S kom si prišla v cerkev? 2 mamo?«
»Z nikomur... Nikar me ne pošlji proč!«
Dekličin glas je trepetal v veliki grozi. Sestra je precej spoznala po načinu izgovorjave, da mora biti dekletce doma onkraj Konga v divje® pragozdu, kjer kanibali še niso izumrli. Kdo je vendar ta mali ptiček) ki prosi zavetja pred jaselcami?
Da bi ubogo deklico bolje razumela, je odšla po Makuzo, ki je bila najstarejša med domačimi gojenkami. Toda tudi ta ne more premaknit' sirotice, ki se z obema rokama oklepa jaselc, in vse njeno prigovarjanje ostane brezplodno. Zato se obrne k sestri: »Mamica, deklica noče pove'
Kanibali čakajo na večerjo človeškega mesa
dati prav ničesar. Ponavlja samo venomer, da jo je strah, da ne gre . cerkve, ker noče biti umorjena. Bog sam vedi, kdo jo hoče umoriti. Prav') da ji je ime Mayana.
Kaj drugega je bila dolžna storiti sestra, kot sprejeti deklico jj8 božičen dar. Redovnici je bilo dobro znano, kake strašne stvari se g°®e le malo ur proč od misijonske postaje, kamor še ni dospela civilizacij® Ljubeče se je približala trepetajoči deklici in ji prigovarjala:
»Nič se ne boj, Mayana! Ne pošljemo te od tod. Če hočeš, boš tuL za vedno lahko ostala pri nas, kjer imamo vse polno takih deklic, kot si t*-' Mayana upre oči v belo sestro, ki ji govori tako sladko. PolagoB1.'. spusti jaselce in se oklene sestrinih rok. Le-ta jo odvede v zavetišče, J skoplje v topli vodi krvaveče noge in jo položi v belo posteljico, kje‘ takoj zaspi.
Polagoma so zvedele redovnice vso resnico. Mayana je bila hčerk grozovitega Ngira, poglavarja mogočnega rodu, znanega zaradi P?je ^ s človeškim mesom. Ta strahoviti človek je imel vsak dan nove boje. P

J3 vedno zmagal. Vse ga je smatralo za nepremagljivega junaka. Pripovedovali so, da je njegov šotor obkoljen od trojnega kroga kolov, na Katerih so nataknjene človeške lobanje njegovih žrtev.
Mayana je bila Ngirova hčerka, ki pa jo je oče besno sovražil, ker le bila deklica in ne deček.
NasDrotno pa je imela Mongala, Ngirova žena, svojo ljubo hčerkico Kan vse rada in jo je ščitila pred kruto moževo roko. Mož pa je že sklenil, da se bo Mayane v kratkem iznebil.
Prilika za to se je kmalu ponudila. Eden izmed njegovih mogočnih sosedov mu je grozil že dalje časa. Da bi se izognil nevšečni bitki, je Ponudil kot odškodnino svojemu sovražniku človeško žrtev — svojo lastno hčerko.
Mongala je najbrž zvedela za ta strašni naklep in takoj je sklenila, da ne bodo prišli do Mayane drugače, kakor preko njenega mrtvega 0'upla.
Kiipclica naših sester ob Kongu
. , Prišel je usodni večer. Ngiri je prihrumel v šotor s krvavo pod-Pmtimi očmi in s pretečimi gibi rok. Mongala je takoj spoznala, da je
m°z Pil in se je močno prestrašila.	__
j. , »Lačen sem, ženska!« je kričal Ngiri. »Žejen sem. Daj mi žganja! UaJ mi človeškega mesa!« Pri tem je iskal nekoga v šotorovem kotu.
, žena mu je hotela postreči z žganjem. Komaj pa se je zaokrenila, 0 se vrže Ngiri na svojo hčerko. Deklica zatuli od strahu, mama pa se /rze med moža in hčerko kot levinja, kateri hočejo ukrasti mladiča. Pri em je pa kričala:
Mayana, beži! Beži!«
Bitka je bila kratka. Mongala leži na tleh mrtva.
Ngiri išče Mayano. V šotoru je ni nikjer. Plane ven, kliče svoje Podložnike. Bilo je prepozno. Ngirovi sovražniki niso hoteli več čakati ,a zadostilno žrtev in so ga napadli. Nastalo je mesarsko klanje, pri aterem so z Ngirom vred popadali vsi njegovi podložniki, k u Uboga Mayana je čepela za skalo in opazovala bitko. Ko je videla, aao so sovražniki pobili vse njene rojake z očetom vred, je zbežala v
divji gozd, kjer se je mnogo dni hranila le z jagodami in raznimi zelišč1' Angel varuh pa jo je pripeljal ravno 24. decembra s črnimi kristjani vred pred božje Dete, v jaselcah ležeče.
Mayana se je pri sestrah frančiškankah kmalu privadila. Kot hčerki enega najsurovejših rodov ni bilo znanega ničesar o dobroti, usmiljenju j delavnosti in redu. Ker je bila izredno nadarjena, je vse to kmalu z®' j popadla. Z neverjetno vnemo se je oprijela učenja katekizma. Čez let® dni, ravno na božični praznik, je bila prerojena s krstno vodo in nebeško Dete je takrat prvič prišlo v jaselce njenega srca.
P. JOŽEF ANTON 0. MIN. CAP. - P. MARKO FIŠER 0. MIN. CAP.:
Sveti Konrad iz Parzhama
Življenje kapucinskega brata lajika
(Nadaljevanje.)
Kadar je imel čez dan nekoliko prostega časa, je hitel v kapelic® sv. Aleša, odkoder se je lepo videlo na veliki oltar k tabernaklju. Tudi med delom je skoraj vedno molil. Z eno besedo: Njegovo življenje je bilo neprestana molitev. Vsako leto so ga predstojniki oprostili njegov« službe, da je opravil skupno s sobrati duhovne vaje in se je po svojih srčnih željah namolil. Teh dni se je vse leto veselil. V tem času mu je Bog podelil obilna razsvetljenja in milosti, zlasti utrjenje v čednostih.
Br. Konrad ni opravljal vsak dan samo ustnih molitev; tudi pre' mišljevanju je posvetil dokaj časa. Med premišljevanjem se je njegov® duša dvigala k Bogu in ž njim prisrčno občevala. Svetnike, prijatelje božjo in naše je pogosto častil in klical na pomoč. Razen sv. Alojzija, katereg® je častil od zgodnje mladosti do visoke starosti, so mu bili še nekateri drugi posebno ljubi. Zlasti je imel zaupanje do sv. Frančiška Asiškega! do sv. Jožefa, sv. Ane, do sv. Frančiške peterih ran, do svojega godovneg® patrona, da sv. Feliksa in sv. Serafina. Večkrat so ga videli stati pre(j njihovimi podobami in jih premišljevati. Dosledno temu pa si je prizadeval jih tudi posnemati.
Če omenimo še njegovo obnašanje med molitvijo, spoznamo resni«' nost izreka: »Kdor zna prav moliti, zna prav živeti« — ali: »Kdor z®® sveto moliti, zna sveto živeti.« Konradovo obnašanje med molitvijo je bil® že od mladosti tako spodbudno, da so ljudje govorili: »Oh, ko bi mog11 tudi mi tako lepo moliti, kakor Birndorferjev Janez.« 0 svojem občevanja z Bogom je pisal neki tretjerednici: »Moje življenje obstoji v tem, da ljubi®1 in trpim, občudujem in častim, občudujem neskončno ljubezen Sina božjeg® do nas ubogih stvari. V tej ljubezni mojega Boga ne najdem konca. P®' srčno sem združen na ta način s svojim Bogom. In čim več opravila ima1®’ tem bolj si prizadevam ohraniti to združenje z Bogom. Zaupno občuje®1 z Bogom, kakor otrok s svojim očetom. Potožim mu vse svoje težave-Predložim mu svoje prošnje in vse, karkoli me najbolj teži. Potem S® prosim, naj mi odpusti grehe, saj se hočem poboljšati.« Iz globočine src® je prihajala Konradova molitev ter se dvigala pred prestol božji. Želel je s serafini ljubeč in moleč klečati pred Najvišjim. Kolika ljubezen do Bog® je plamtela v njegovem srcu, odseva iz enega njegovih pisem: »S hvale2' nostjo sprejmem iz rok božjih trpljenje, kakor veselje. Ljubi Bog h®*, ve, kaj je zame najboljše. Želim ga prav prisrčno ljubiti. Oh, to je večkr®
ffloja največja žalost, da ga tako malo ljubim. Vse stvari bi rad povabil, d* bi mi pomagale ga prav ljubiti.«
Posledica take vztrajne molitve je bilo nepretrgano združenje z Bogom.
XV. Konradova ljubezen do Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu.
Br. Konrad je skoraj neprestano Boga hvalil, ljubil in molil, rekli bi noč in dan. V prav zgodnji mladosti je njegov duh že prodrl v verske resnice, o katerih nam govori sv. cerkev v teku svojega leta. Kot nedotakljivo dejstvo je veroval v Jezusovo včlovečenje, trpljenje in smrt.
Jakopone da Todi kot frančiškan (glej str. 205) slika na njegovem grobu iz leta 1596
drdno je bil prepričan, da biva Jezus v Najsv. Zakramentu. Že v sedmem etu je smel pristopiti k prvemu sv. obhajilu — izredna prednost za tisti vas- Zdi se, da je takrat prejel od Boga posebno razumevanje te prevzvi-S(~ne skrivnosti. Od takrat naprej je ta Zakrament nalik magnetu vabil, vlekel Konrada k sebi. Vsak dan, če je bilo mogoče, se je udeležil svete ttiaše. Najmanj vsako nedeljo je pristopil k sv. obhajilu, ko je bil še doma. ^red obhajilom je klečal uro in uro v hiši božji ter se pripravljal na ?v- obhajilo. Zaupno se je pogovarjal z božjim Učenikom. Njegova vera hemoteno gledala pod zaveso kruha skritega Zveličarja. Ko pa je po stopu v samostan smel pod isto streho bivati z božjim Odrešenikom, ga
je neka nepremagljiva moč vlekla tja k sv. Rešnjemu Telesu. Božja bližina je njegovo notranje duhovno življenje zopet in zopet oživljala. In še v visoki starosti je kakor mladenič stopal pred evharističnega Boga in ga častil.
V	starem samostanu sv. Ane je bil majhen prostor pod stopnicami imenovan celica ali kapelica sv. Aleša. Od tam se je prav lepo videlo skoz okence na veliki oltar. V njej je ob prostem času br. Konrad najrajši molil-Tam je razkrival evharističnemu Zveličarju svoje težave. Tam je opravil Bogu svojo prvo daritev jutranje molitve. In ko je končal dnevno delo, ga zopet najdemo tam. Le slab sijaj sveče je brlel v tej celici. Iz nje jo’ bilo slišati Konradove prisrčne vzdihe: »O moj Bog in moje vse! Moj Jezus, usmiljenje!« Celica sv. Aleša je bila njegovo pribežališče. Bog vedi, kolikokrat na dan je prihitel za nekaj trenutkov vanjo, posebno, če je bil od hudobnih ljudi zlobno žaljen. Tam se je pomiril in potolažil.
Posebno vesel je bil br. Konrad v osmini praznika Sv. Rešnjeg3 Telesa. Dokler je bil zdrav, je kaj rad nosil pri evharističnih procesija!1 samostanski križ. Kadar se je ob velikih praznikih služba božja vršila z vso slovesnostjo in je monštranca plavala v žarkih odsevajočih lučic, je brat Konrad veselil kakor otrok na božično jutro. Izredno vesel je bil tudi takrat, kadar je bilo zjutraj prav veliko obhajancev. Čeravno sicer molčeč, se je izrazil ob takih prilikah: »Danes je pa bilo lepo, ker je bilo toliko ljudi pri sv. obhajilu.« Če je pa opazil, da so mnogi prišli na božjo pot brez prejema sv. zakramentov, je potožil: »Tem ljudem manjka vere.« —
V	onih časih niti v samostanih niso smeli bratje vsak dan prejemati sv. obhajila. Bratu Konradu so ga predstojniki dovolili zaradi njegove izredne pobožnosti in češčenja, ki ga je gojil do Sv. Rešnjega Telesa. Seveda so se drugi zaradi te prednosti čudili, a br. Konrad se je skušaj skazati te milosti. Že ob treh zjutraj se je začel pripravljati z raznimi molitvami. In s koliko ginjenostjo, zbranostjo je prejel angelski kruh! To vedo povedati tisti patri, ki so ž njim živeli in ga mnogokrat obhajali. P° sv. obhajilu se je zopet podal v svojo priljubljeno Alešovo kapelico, da se je nebeškemu gostu zahvaljeval za njegov obisk. Da bi si pridobil kolikor mogoče veliko odpustkov, je imel poseben koledar — seznam odpustkov. Čez dan je večkrat prihitel v Alešovo celico, da je opravil duhovno obhajilo. Duhovno obhajilo je že od nekdaj služilo svetim in pobožnim dušam v tolažbo in krepčilo v veselih in žalostnih urah, kadar jim resničnega obhajila ni bilo mogoče prejeti.
Živa vera do presv. Rešnjega Telesa ga je učila visoko ceniti daritc' sv. maše. Že doma je bil ves vnet za obisk sv. maše. Kako srečnega se f šele čutil v samostanu, ko je smel v milostni kapeli Matere božje strec| pri sv. maši. Že kot kmečki fant je imel navado premišljevati pri sv. um51 Jezusovo trpljenje. To navado je obdržal tudi kot redovnik. Med sv. nrns° ni rabil nobenega molitvenika. Globoko zamišljen je sledil sv. opravil11' Zares, presv. Rešnje Telo je bilo zanj sonce, ki ga je spremljalo in ogre' valo na dolgem zemeljskem potovanju. Vse njegove vaje pobožnosti s*j bile usmerjene in osredotočene v tej skrivnosti. Kadar se je vračal od Najsvetejšega k svojim vsakdanjim opravilom, je sijala iz njega neka pm sebna skrivna moč. V moči evharistične duhovne hrane je služabnik boz]1 prepotoval vseh 41 let redovnega življenja.
Kdor more potožiti svojo bol, jo lahko tudi nosi; ampak nema človeka lahko stre.	Wibbelt-

FRANČIŠKOVA A LADI NA
fr. w. FOERSTER - F. T.:
Moč dobrote
(Božična beseda.)
Pred davnimi časi nekoč je živel mogočen kralj, ki je s trumami «°dil s tuje dežele in požigal vasi in mesta in prebivalce vlačil v sužnost. ,voja dela je dal izklesati v pečine in ko je čutil, da se mu bliža konec, 81 je dal iz ogromnih kamnov postaviti grobno palačo in svoje truplo je ukazal dejati v dragoceno mazilo, da bi mu smrt ne mogla do živega.
Toda njegovo ime ne živi med nami, obraz nam ne žari in srca nam ue utripljejo, kadar čujemo o njem. In prišel bo dan, ko bosta vihar in uež razdejala poslednji kamen njegovega spomenika in ko bo puščavski Pesek vršal prek njegove sledi, ko da nikoli ni bil živel.
Pred davnimi časi pa je živel tudi kralj, ki ni imel vojakov in ni Prelival krvi in ni požigal hiš. Svojega imena ni klesal v pečine, temveč ! Srca ljudi. Segal je grešnikom v roke, bolnikom nežno gladil vroče svetil z lučjo usmiljenja v bedo siromakov in do križa vztrajal v Opuščanju in potrpljenju. S tistimi, ki so ga najhuje preganjali, je imel uajvečje usmiljenje in hrepenel je, da bi jih s svojim zgledom otel njih uivjosti.
Ni si zidal grobnice kakor stari kralji — in vendar vidite, kako Povsod v velikih mestih kakor v najmanjši vasi strmi v nebo hiša, popečena njegovemu spominu, da, celo visoko nad človeškimi selišči blizu pečnega snega zvoni kapelica v spomin na njegovo delo ljubezni — in uanes po vsem svetu praznujejo sveto noč njegovega rojstva.
Glejte: moč dobrote je večja in trajnejša kakor ves vojni hrup tega Peta. Vabi bledečega kakor luč očetne hiše v temnem gozdu. Nikoli se ne bojte, da sta dobrota in prisrčnost potrata. Vsaka prijazna beseda in \saka velika ljubezen je nesmrtna, užuga roganje in posmeh in se tiho slavi v zapuščenih srcih!
Dobrota je izpolnjenje postave: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil« (Jan 15, 12). Ta ljubezen do bližnjega se vžiga na ljubezni do Boga. Kdor premišljuje dela vsemogočne,
neskončne božje dobrote, ki se ljudem kaže v tisočerih radosti in lepotah, mora Boga ljubiti. Saj človek po naravi ljubi vse, kar je lepo in dobro in mora tem bolj ljubiti Boga, od katerega izhaja vsa lepota in dobrota v stvarstvu. In ker so ljudje prav tako stvari neskončnega Boga, so prav tako upravičeni, da so deležni naše Ijtibezni. Bog pa je našega bližnjega povzdignil še više: »Kar ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, to ste meni storili.« Našega bližnjega je torej Bog postavil na božje mesto. In kolikor večja je naša ljubezen do bližnjega, toliko večja je naša duša pred Bogom. Zato je dobrotljivost najdragocenejša pobožnost. Pobožni ljudje brez dobrotljivosti pa so prazno klasje. Dobrotljivi je cel človek in cel kristjan.
DR. FR. W. FOERSTER - F. T.:
Človekova zmaga nad prirodnimi silami
Če berete svoje zgodovinske knjige z vsem krvolitjem od osvojitve Kanaana1 2 do najnovejših vojen in slišite govoriti svoje starše o Transvaalu' in vzhodnoazijskih homatijah — boste gotovo mislili, da vsa svetovna zgo* dovina vendar ni prav za prav nič drugega kakor večno klanje in rvanje do sodnega dne in da ljudje niso dosti boljši od živali, ki druga drugo z odurnim kričanjem in grizoč odrivajo s paše. In porečete: Če vendar nismo več od živali, hej, potem nam dajte vendar, da tudi mi hodimo po vseh štirih in zopet plezamo na drevesa in gremo nazaj v pragozd, kjer je zrak vendar toliko boljši kakor v naših velikih mestih! Čemu potem sedimo vsak dan pet ur v šoli in se na pamet učimo toliko modrega in dobrega če je tu vendar vse samo za medsebojno klanje?
Da, če bi svetovna zgodovina res ne bila nič več ko tisto, kar berete v svojih zgodovinskih knjigah, bi tudi v resnici bilo obupati. Toda gotovo jih je marsikaj med vami, ki niso brali samo vojnih zgodb in indijanaric> temveč tudi veliko knjigo iznajdb in odkritij. In tu vidite, da se daleč od vsega vojnega hrupa vrši prava zgodovina človeka. Mislite si, kako brez pomoči in tresoč se stoji divjak nasproti vsem prirodnim silam in kako sta potem človeški duh in človeška družba stopnjema ukrotila elemente in odkrila zakone vesoljstva. Kako izginja pragozd in divja zverjad, kako se dvigajo ogromne stavbe in drže čez široke veletoke železni mostovi, kako brneči stroji v nekaj minutah napredejo največje bale volne, kako se človek polašča silne električne moči in z njo daje pogon tisočem koles p° vseh deželah; kako snežnobela svetloba, ki je sicer samo za kako sekundo šinila po črnem viharnem nebu nad človeškimi bivališči, sveti zdaj daleč tja po cestah in delavnicah in slavnostnih dvoranah in izpreminja noč v dan, kako para streže rahlemu pritisku strojnika in vleče gori in doli neizmerne tovore ter žene plavajoče palače s tisoči spečih ljudi v temni noc> čez morje, kako dinamit predira gore in pečine, da zveže med seboj narode — nam li vse to ne pove o veliki moči človeka dosti več kakor poročil8 o velikih bitkah? Zgodovina dela, znanosti in izumov, to je prava zgodovin8 človeka!
Na preddvoru velike dinamitne družbe v Hamburgu stoji kip ženske postave, ki drži v desnici plamenico in z eno nogo stoji na škripajoče^ demonu, ki se vije po tleh in se s svojimi rokami zajeda v skalo. To je
1	Kanaan je deloma ime za Fenicijo, deloma za pokrajino, ki so jo zasedli Izraele*-Danes se lo ime rabi v pomenu obljubljene dežele.
2	Transvaal je pokrajina v južni Afriiki.
človekova zmaga nad prirodnimi silami. In plamenica je luč znanosti. Ogromno so v zadnjem stoletju storili vaši očetje in dedje za podjarmljenje Prirodnih sil. Vsa zemlja je omrežena s tračnicami in paroplovnimi progami m brzojavnimi žicami. Vedno nove moči se vprezajo.
v Kaj bo pa vaše delo? Mislim, da vas čaka naloga, neskončno veliko ;ezja> pa tudi neskončno veliko važnejša in večja. In če se ne bo izvršila la naloga, bo tudi vse drugo veličastvo brez pomena in za človeštvo samo ^lok in prokletstvo. Delati morate na to, da se končno vendar ukrote tudi ~lvji elementi v človeški notranjosti, ki kakor zli demoni vedno lzn°va razdirajo, kar sta ustvarila razum in ljubezen. Da ukrotimo pri-•odne sile v svojem lastnem srcu in jih podvržemo razumu — je zdaj nuj-^ejše kakor vse zgradbe predorov in vse nove električne iznajdbe. Če se Judje sami poživinijo, kaj jim potem pomaga, da lahko telefonirajo iz Ber-nna v Rariz in se vozijo z avtomobilom in imajo centralno kurjavo? Ozrite Se vendar po svetu, kako kljub vsej električni svetlobi še vedno uprizarja svojo igro najtemnejša pohlepnost in kako se narodi navzlic vsem brzim Pačnikom in brzojavom ne morejo trpeti, dokler se po cele tedne niso mo-'ui in si z bombami trgali teles!
Neki kitajski državnik je nekoč dejal, da je sedaj videl, da Evropci J^jub svojim železnicam in navzlic svojim hotelom niso postali boljši ljudje. r8®0 napravili bi lahko z vsemi svojimi iznajdbami desetkrat več škode Kakor drugi narodi. Ali nima prav? Saj za mizo svojih staršev dovolj sli-!“e> kako se zdaj godi po svetu? Vzemite si k srcu in razmišljajte o tem. vedno si morate misliti, da ste mladi kraljeviči, ki bodo nekoč zavladali in z-daj na tihem delajo vsakovrstne dobre sklepe, kako bi pač mogli v srečo obrniti svojo veliko moč. Čeprav pozneje ne vladate v palači — vsak človek, daje velik zgled in v svojem življenju vžiga novo luč, sedi na kraljevskem Prestolu in je daleč viden in ima moč do ljudi — tudi če je le ubog čevljar.
Saj je res, da tudi danes že marsikaj store, da uklonijo in ovladajo Neukročeno voljo in razbrzdane želje. Začenjajo z bičem, s palico nada-Jujejo in veliko dobrih pridig spremlja človeka prav do njegove blažene s,Nrti. Toda udarci in prošnje in pridige ne zaležejo dosti — saj to vsi Vemo. pač bi marsikdo mnogo dal, če bi lahko zagospodoval nad svojo /Uzuzdanostjo — najhujše je le, ker ne ve, kako se to naredi. Koliko lahko Podkurimo parni kotel, da ga ne raznese, in koliko pare smemo izpustiti Kozi zaklopnik, da gre lokomotiva hitreje ali počasneje — to so vse na-unko preračunali in opazovali. Toda kako moramo delati s človekom, da p ne raznese, in kako se nam je samim treba čuvati, da ne izgubimo ravno-ezja in po čem lahko o pravem času opazimo, da smo v nevarnosti — vse n ni še sploh nič raziskano in premišljeno in smo v tem še natanko tako utročji in neizkušeni, kakor so otočani s Fidžijev3 v znanosti o prirodi.
Gotovo vsi poznate stihe iz Schillerjeve4 Pesmi o zvonu, kjer govori blagoslovu ukročene prirodne sile in o škodi podivjanih elementov:
Dobrodejna je moč ognja, če človek jo kroti in čuva, in kar stori in kar ustvari, je dar nebeške te moči.
A strašna je nebeška moč, če sponam se izmakne in svojo pot ubere prirode hči svobodna.
4 Fidžiji so veliko otočje Tihega oceana.
4 Friedrich Schiller (izgovori: šiler; 1759—1805), nemški pesnik iin dramatik.
Vse to ne velja le za ogenj v prirodi, temveč tudi za ogenj v človeških prsih. Vsi vidimo sleherni dan, kakšna čudovita dela nam opravlja mo« prirode, če jo vodita razum in previdnost in kako pustoši, kjer je prepuščena sama sebi, — a na to ne mislimo, kaj bi lahko velikega postalo i* našega življenja in koliko bi bili srečnejši, če bi hoteli svojim poželenjem in strastem posvetiti tudi samo pol toliko razmišljanja in razuma, kakor ga posvečamo krotitvi drugih prirodnih sil. Danes imamo veliko znanost, kako se pridobiva električna moč, kako se ohrani, kako se izpreminja v gibanje in delo, toda kako je delati z velikimi gonilnimi silami človeške duše, kako nastajajo in rasto, kako jih lahko kopičimo, kako se dajo uporabiti, da služijo človeku v napredek, namesto da njega in druge ugO" nabljajo — tega še nič ne vemo. Ali ste v gledališču že kdaj videli kakšno igro, kjer drug drugemu slede nesporazumi in na vseh straneh bohoti strast, dokler jih končno v poslednjem prizoru na odru ni polovica umorjenih? Ali ne občutite tega kot kakšno neurje, ki divje prihrumi in lomi drevesa in pustoši polja in zažiga hiše — in je potem spet vse mirno in z dreves tiho kaplja?
Tako je, če izbruhne vojna, kjer se tudi vrste drug za drugim nesporazumi in krivo postopanje in so brzojavna poročila drugo od drugega čedalje bolj razdražena, dokler se končno ne spopadejo čete z grmečimi topovi. In tako je dostikrat tudi v domačem življenju ljudi, pogosto prl najbližjih sorodnikih. Ali naj bi se tukaj res ne dalo izumiti kakih strelovodov, mar naj se res nikoli ne naučimo, natanko razpoznati človeško srce in modro voditi sile?
Zdaj na široko raziskujejo, kako bi se pač utegnilo posrečiti, da hi ogromno moč, ki leži v dinamitu, tako razdrobili, da se ne bi razletela im mah, temveč da bi se razvijala prav polagoma in bi jo lahko uporabljal) kot gonilno silo namesto pare. Toda kako bi se utegnilo posrečiti, da h' tudi silno moč, ki je v človeški volji in v strasteh, tako sprostili in vodih, da se ne bi izgubljala v divjih izbruhih, temveč da bi pod vlado razuma vršila plemenito delo in služila življenju duha — s tem si nihče ne mara beliti glave.
Pomislite kdaj, kako vam je pri srcu, ko ste se bili raztogotili. Popolnoma ste izmučeni in vendar niste dosegli ničesar, temveč ste nasprotno vse še bolj zamotali. Zdi se, ko da so prišle strasti nalik razdirajoči povodnji z gora in usule kamenje in pesek na vrtove in polja in razdejale vse poti. Kaj napravijo ljudje zoper povodenj? V nekaterih deželah stoje z bedastimi obrazi poleg ali molijo k svojim bogovom in puste vse, kakor je bilo. V drugih deželah pokličejo inženjerje in jim dajo uravnati reko m napraviti jezove. Skrbijo, da se voda lahko takoj od početka razdeli in ofl naleti na odpor, če je udar kdaj nepričakovano velik. Tako krote prirodno silo z razmišljanjem in na umeten način in jo obrnejo v prid. Zakaj ne m enako napravili s strastmi? Zakaj vedno iznova dopuščamo povodnji, d® neovirano brodi po vrtu ljubezni. Sami povejte, kaj bi napravili kot inže-njerji samopremagovanja? Kako je mogoče strasti takoj pri izvirku r®z' deliti in kakšne misli lahko pripravimo kot varnostne nasipe, če s sim pridero? Na misli so mi nasveti, o katerih smo govorili v poglavju ,>Kak° vračujmo hudo?«. Zlasti si moramo dopovedati, da s silo in surovostjo na konec konca vendar vselej dosežemo samo nasprotno, kar bi radi. I*11e' nitno je, že v šoli se učimo, katere snovi se spajajo in katere ne in kak° delujejo razne kisline na posamezne vrste kovin — toda s kakšnim načinoO1 občevanja lahko vplivamo na ljudi in kako ž njimi najpravilneje delam°.v njihovih različnih položajih — o tem ne izvemo nič, čeprav je to v življenj'1 najbolj važno in bolj spada k izobrazbi kakor naravoslovje. Večinoma ljudje

Se vedno mislijo, da dosežejo s surovostjo in nasilnostjo več kakor z vljudnostjo in dobroto — in vendar bi to lahko vsakdo vedel, kdor le malo 'azmišlja o svojih skušnjah in opazuje vzrok in učinek. Samo vprašati se moramo zmeraj: Kako deluje name, če me kdo nahruli in moram debele Požirati? Me napravi morda voljnega in poslušnega?
Kar sem povedal o strasteh, velja tudi za vse druge nagone, tudi ^a sladkosnednost in podobna nagnjenja, ki se hočejo odtegniti vodstvu razuma. V prihodnjih urah se bomo pomenili še o marsikaterih pomožnih nnslih in pripomočkih za krotitev — samo opozoriti vas moram, da mora sleherni izmed vas sam iz svojih lastnih skušenj sodelovati, da bomo vsak dan več vedeli o delovanju prirodnih sil v človeškem srcu in o najboljšem nacinu, kako jim priti do živega.
Še nekaj za zaključek. Saj sami dovolj dobro veste, da golo znanje Piave poti še ne zadostuje, treba je umeti tudi hoditi po njej. Tudi golo ?n a n j e parne moči in ravnanja ž njo še nič ne pomaga, če stroja in kotla ne zgradi tehnik. In tako je tudi s pravilnim postopanjem. Ni treba, da imaš samo pravilno razumevanje za to, kako ljudje drug na drugega 'Pbvajo in kaj koga zakrkne in kaj reši in kako po prvih znamenjih pri Samem sebi spoznaš neugnanost — temveč moramo si pridobiti tudi vajo ^tiranju upornih nagonov, umetnost izvajanja. O tem bomo drugič dalje
»Vse to, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7, 12). Kakor želiš, da bi drugi bili ljubeznivi do tebe, tako bodi tudi ti do njih ljubezniv. Kakor želiš, da se drugi premagajo v svoji jezi, da ti ne izrečejo pikre in zbadljive besede, čeprav jim leži na jeziku, tako se premagaj tudi ti. Kakor ti želiš, da te nihče ne obdolži po nedolžnem, ampak se preje da poučiti in posluša tvoj zagovor, tako tudi ti nikogar ne obdolži po krivem, preden se nisi prepričal, koliko je na stvari resnice. Kakor želiš, da drugi tebe zagovarjajo zaradi tvojih resničnih napak, prav tako zagovarjaj tudi ti druge. Kakor želiš, da te drugi posvarijo z ljubeznijo in vljudnimi besedami, tako posvari tudi ti druge. Z eno besedo, kar želiš, da drugi tebi storijo, to stori tudi ti drugim. In kar želiš, da drugi tebi ne store, tudi ti drugim tega ne stori. Tega načela se drži v občevanju in ravnanju s svojim bližnjim in nedvomno boš izpolnil pretežni del zapovedi Gospodove: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.
i&k	ie hotel Jezus dati svojim učencem kak zgled, ali ga je mar
Po kr me<\ ljudmi, ki so se odlikovali po znanosti ali duševni premoči? Ne; ^ lcal je otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam, kr°ve ne sPre°l)rnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško flfjestvo.« Kaj pa vidimo v otroku? Preprostost, vedrost. Veruje, ljubi, a> ne da bi se oziral nase, ob prvem glasu srca in to je Bogu všeč. q človek, ki se mu vse posreči, je v veliki nevarnosti: bati se je pač, u mu prevzame dušo težak spanec in da ji poreko ob uri prebujenja: Pomni se, da si prejela dobro v svojem življenju.« Trpljenje tukaj je uost izvoljenih. Vadi nas v kreposti; daje nam novih priložnosti za za-.^zenje in nas dela enake Sinu božjemu, o katerem je pisano: »Vse to ‘ moral Kristus trpeti, da je vstal od mrtvih.«
2 Na tem svetu nam je le eno potrebno, namreč skrbeti za svoje toe .Canje. Neplodne želje te ne bodo zveličale: Bog zahteva dela. Pojdi Tel za Jezusom, če hočeš večno živeti z Jezusom.	Lamennais.
Mir in vse dobro!
Pax
et bornim!
P. ANGELIK:
Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor hoče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti od svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku III. reda.
Glavnipogojiza zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči1
Kdor se hoče zavarovati:
1.	Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih leti
2.	se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote bližnjega;
3.	ne sme biti star nad 55 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na »Zavarovalni odsek III. red® v Ljubljani, Marijin trg 4« ali na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«.
1. Ali je mogoče plačati naprej za vseh 30 let in koliko znaša z obrestmi vred vsota za celo 30 letno dobo?
Seveda lahko plača vsakdo tudi za 30 let naprej, toda na boljšem ne bo zaradi tega prav nič, ako plača za 30 let naprej ali pa za vsak mesec sproti kvečjemu v toliko, da mu ne bo treba vsak mesec skrbeti za to, c® je že plačal. Pri vsakem članu zavarovalnega odseka namreč ostanejo v veljavi člen 6, ki pravi, da se izplačevanje pokojnin prične šele po dovršenem petem letu plačevanja, in člen 7, ki pravi, da daje pravico do pokojnine zavarovanih članov trajna onemoglost. Kdor pa seveda je zavarovan že 30 let, mu pripada pravica do celotne pokojnine. Ako bi pa 118 primer kdo plačal za 30 let naprej, pa bi recimo onemogel in postal nezmožen za delo po 15 letih, potem dobi pokojnino, kakor vsak drugi, ki J® 15 let plačeval premije Zavarovalnega odseka, kar je pa plačal preveč za ostalih 15 let, to se mu tedaj, ko pričenja dobivati pokojnino, seveda vrne nazaj.
Koliko pa znaša vsota, ako bi hotel kdo plačati za 30 let skupaj vnaprej, je različno po različnih razredih. Izračuna si lahko to vsak sani) pogleda naj v kateri razred hoče biti vpisan in koliko je treba v tistem razredu mesečno plačevati. To mesečno vsoto pomnoži potem z 12 in vede bo, koliko bo treba plačati za eno leto in če to vsoto pomnoži s 30, pa vedel koliko mora plačati, če hoče plačati za 30 let naprej.	..
Kdor plača naprej, temu samoposebi umevno ni treba plačati noben«1 obresti, ker se obresti potem same nabirajo, kdor pa plača za nazaj ker je dovoljeno plačati največ pet let tudi za nazaj — pa mora seved plačati tudi obresti, ker se mu to, kar je plačal za nazaj, šteje potem* 8 začenja dobivati pokojnino, prav tako, kakor če bi bil toliko več let z3' varovan.
2. Ako bodo kdaj domovi sv. Frančiška zidani in bi hotela v njih stanovati katera zavarovanka, ali be potem dobivala pokojnino in ali bo Plačevala najemnino?
Kakor je bilo že večkrat omenjeno, domov sv. Frančiška ne bomo zidali prej, dokler ni vsem zavarovanim članom zagotovljeno, da bodo brez sleherne ovire lahko dobili pripadajočo pokojnino od tega kar bo 'sako leto preostalo pa bomo nedvomno zidali domove. Koliko bo prestalo, bomo videli šele tedaj, ko bo preteklo prvih pet let Zavarovalnega °dseka in bomo posameznim članom, ki bodo za to upravičeni, začeli izplačevati pokojnine, zato nikakor ne moremo obljubiti nobenemu posamez-n>ku, da bo tega in tega leta lahko že dobil stanovanje v naših domovih sv- Frančiška. Čim več bo članov Zavarovalnega odseka, tem prej bomo *ahko samo po sebi umevno začeli izvrševati tudi te svoje cilje. Za enkrat samo toliko rečemo, da je vsak član Zavarovalnega odseka lahko čisto brez skrbi, da bo ob svojem času redno prejemal pokojnino, ki mu bo tedaj Pripadala.
Samo po sebi razumljivo je, da bodo člani zavarovalnega odseka prav |3ko dobivali pokojnine, čeprav bodo stanovali v domovih sv. Frančiška, tjlede najemnine pa je stvar taka, da se pri vsaki hiši mora gledati na to, p3 se redno letno popravlja streha in kar je drugih takih popravil pri hiši. rravtako je treba plačevati davke in druge podobne pristojbine in vsa-Kateri, ki bo stanoval v teh domovih, bo moral prevzeti del teh stroškov nase in to bo vsa najemnina. Kakih dohodkov od teh hiš Zavarovalni odsek ne bo iskal, ker ni nobeno pridobitno podjetje, ampak samo dobrotna ustanova.
3. Ali je res zavarovalni odsek nepotreben?
Še vedno se dobe posamezniki in slišijo sodbe kakor da je Zavaro-Valni odsek čisto nepotreben. In vendar je prav nasprotno res. Takole piše jjeki slovenski dnevnik: »Zavetišče za onemogle je še vedno zaželen cilj številnih starih ljudi, ki so po dolgem delu in trpljenju onemogli ter ne vedo, kje naj najdejo miren kotiček na stara leta. Upravitelj zavetišča ima stalno okoli 50 prosilcev, ki bi nujno potrebovali, da dobe zavetje v tem bomu. To so le najpotrebnejši, vseh prošenj pa je mnogo nad 100. Na ®estnem magistratu bi radi prav vsem ugodili, toda kje dobiti prostor in sredstev? Le če se kako mesto izprazni, to se pravi, če kdo umre v zave-Iscu, potem je možno sprejeti enega od teh nad vse potrebnih. Ako pa bi testni magistrat sploh sprejemal nadaljne prošnje, bi bil naval na izpraz-bjeua mesta čim dalje večji, tako pa niti prošenj ne morejo več sprejemati. ?ajbolj žalostno je, da so med prosilci skoro sami taki, ki so delali vse Zlv'ljenje. Služkinje, ki so služile po 40 in še več let, tobačne delavke, ki So garale v atmosferi tobačnega prahu in pri strojih prav tako dolgo, ter .lavci in delavke raznih drugih tovarn in podjetij, kateri vsi si niso mogli Prislužiti takšne pokojnine, da bi na večer svojega življenja imeli vsaj za Potrebno skorjo kruha. Kdor pregleduje te z okornimi rokami pisane Prošnje in nerodno naznačeno revščino v njih, ga mora presuniti vsa ta eda in mora priti do prepričanja, kako potrebno bi bilo uvesti starostno Zavatovanje za vsakega delavca in za vsako zadnjo služkinjo, tako da nekoč ne bo treba za stare ubožne ljudi ubožnic in zavetišč.« v In če kdo še povpraša, kako zelo nekateri, ki živijo v zavetišču že ,ec let, žele imeti lastno, še tako skromno sobico, ko morajo tu prisiljeni no vati z 20 ali 30 tovarišicami v eni sobi, ta pač ne bo dvomil ali je
Zav;
arovalni odsek za starost in onemoglost potreben ali ne.
Kronika III. reda
BOGOJINA, okr. Sv. Trojica v Slovenskih goricah; ust. 13. 12. 1910; voditelj: Hanko Jožef, župnik; odbor: Lovrenčič Ivan, Varga Martin, Berden Magda, Smej Magda; število članov: moških 31, ženskih 188; naročnikov Cvetja: 6; okoliš skupščine: 3000 duš.
»BLAGOR MRTVIM, KATERI UMRJEJO V GOSPODU.« — Št. Lovrenc: Flere Marija, Gliha Ana. — Toplice: Hrovat Uršula, Bradač Ana. — Slivnica pri Celju: Čretnik Jakob, Centrih Karel, Centrih Marija, Kurnik Frančiška, Gaber Marija. — Kaplja: Radih Marija. — »ZAKAJ NJIH DELA GREDO Z NJIMI.« (Raz 14, 13.)
Nove knjige
Jože Pogačnik: Praznik presvetega Rešnjega Telesa. Celje 1934. Založila Družba sv. Mohorja. Cena broš. 8 Din (za ude 6 Din), vez. z rdečo obrezo 12 Din (za ude 9 Din), vez. z zlato obrezo 16 Din (za ude 12 Din)-
Največje slavlje, kar ga premore katoliška cerkev, je procesija na praznik presv. Rešnjega Telesa. Lepoto pomladne prirode in ves liturgičm sijaj proslavimo ta dan s službo praznika. Pri procesiji imamo zdaj nas domači jezik in v njem prosimo blagoslova za svoja domača polja. Mnog1 so že želeli, da bi ta obred imeli v priročni knjižici v rokah. Ta knjižica tej želji popolnoma ustreza. V njej je zgodovinski uvod v razumevanje praznika in procesije, potem praznična maša in obred procesije. Knjižica bo služila ne le vsem prijateljem liturgičnega gibanja, temveč vsem ver-nikom brez izjeme, ki hočejo ta prelepi praznik umevati in lepo praznovati-Ker smo knjižico dobili v oceno šele po letošnjem prazniku sv. Rešnjega Telesa, zato je nismo mogli prej priporočiti, vendar toplo priporočam0 vsem bravcem, da si jo nabavijo, saj jim bo knjižica vsako leto prišla prav ter jim pomagala, da bodo ta lepi praznik doživljali res v duhu Cerkve-
Frana Erjavca: Zbrano delo. I. zv. Uredil dr. Anton Slodnjak. Ljubljana 1934. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena 60 Din.
Eden najzanimivejših slovenskih pisateljev iz druge polovice Pre.; teklega stoletja je nedvomno Fran Erjavec, katerega spise v celotni izdaji je začela s tem zvezkom izdajati Jugoslovanska knjigarna. Kdor pozna njegove domače in tuje živali v podobah ter druge njegove pripovedne spise, bo nedvomno z velikim veseljem segel po tej knjigi. Že prvi zvezek nam prinaša poleg obširnega življenjepisa priznanega pisatelja tudi celo vrsto zanimivih prirodoslovnih člankov. Zato moremo knjigo vsakem*1 toplo priporočati. Saj po pravici piše o njem urednik: »Fran Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našeg0 slovstva v 19. stoletju. Ne prej, ne poslej se ni rodil Slovencem mož, ki bi bil kot leposlovec in poljudni pisatelj tako harmonično razvit.«
Upton Sinclair — Mirko Javornik: Dolarji. Romam I. del. Ljubljana 1933. Izdala Krekova knjižnica. Cena vez. 40 Din, br°s-28 Din.	.
Mojstrsko kot zna le on, opisuje pisatelj gnilobo in vso propal°st meščanske kapitalistične družbe in jo neusmiljeno biča. Na glavnem junaku, ki zraste iz proletarca-berača v najhujšega kapitalista-milijonarjm pokaže kako današnji družabni sistem vzgaja in ponižuje človeka lia stopnjo brezumne živali, katere edini cilj je izkoriščanje, dobiček in k°' pičenje bogastva. Ves roman izzveni v silen protest proti današnji kapba' listični družbi. Knjigo toplo priporočamo.