AftO (LETO) XXVII. (21)
No. (štev.) 51-52
ESLOVENIA LIBRE)
BUENOS AIRES
19. decembra 1968
Za božič v velikem času
V Sloveniji napovedujejo, da bo le-tos božič zopet javno in družbeno priznan praznični dan. Upajmo, da bo. Zatrdno pa vemo, da slovensko ljudstvo slejkoprej praznuje rojstvo Gospodovo kot najveselejši in najsrečnejši dan v zgodovini človeštva, začetek tega življenja Odrešenika, Boga-človeka, začetek odrešenja.
Spet bo božična skrivnost svetila iz oči iskrih in živih otrok, iz pogledov materinih, pozlatila skrb očetovo in se naselila v gube babic in dedkov, da bodo mili in dobi kot je lepo in dobro ob tihih večerih ko klasje valovi in trta zori.
Upajmo, da nikjer v Sloveniji, v nobenem znatnem delu slovenske družbe ni uničil te prelepe odrešilne božične preproščine niti „znanstveni socializem in materializem“, niti kako reformistično uporništvo v Cerkvi, niti industrializirana ali komercializirana miselnost, niti kaka druga moderna norost. Sveta noč je doživetje nad to življenje vzvišene ljubezni, ki je vir in vzrok lepega in plemenitega med kristjani. Kristjani smo s Kristusom ali pa nismo kristjani. Njegovi smo ali pa nismo nič.
Po vsem, kar vemo v zdomstvu, na splošno uspešno varjejo svetinje svoje versko moralne in narodne kulture in so ! marsikje koristni ambasadorji lepega slovenskega imena in dobri apostoli krščanstva.
Po poročilih in kritikah stanja v domovini lahko iz vseh src pojemo slavo in hvalo ljubemu Bogu, da je ohranil slovensko vernost. (Naše ljudstvo je vzdržalo naval nevere. Preganjanje ga hi ustrahovalo. Diktatura ni zasužni':a duha, ni ne zlomila, ne trajno upognila skoro nikogar, številnih mučencev še ljudje več ne spominjajo z občutkom groze, ampak z zahvalno pesmijo. Gotovo je diktirana' materialistična kultura, ki jo režim vsiljuje mladim možganom, vzrok nebrojnih nesrečnih življenj. Pa vendar ni med mledino zmogla'duhovnega opustošenja, ki: smo ga pričakovali in se ga jo vsak švobcdhjak upravičeno bal. Številni duhovniški in redovniški poklici so najžlahtnejši cvet v sedanjem slovenskem vinogradu Gospodovem. Pa tudi ostali novi rod, ki je doživel in preživel puhlo in prazno „znanstvenost materializma“, je zagnan v iskanje Resnice, kolikor ni že z vsem duhom spet v veri svojih očetov. Režimu v domovini je sicer uspelo, da je zatajil in prikril rodovom, ki jih „vzgaja“, zgodovino cerkvenosti in vernosti na Slovenskem v zadnjih desetletjih, da je spačil in pokvaril podobe zgodovinskih dogodkov in ljudi v slovenskem katoliškem gibanju tega stoletja, a mlada, neugasljiva želja po verski in kulturni svobodi, si prebija pot na sonce javnega življenja in je nobena komunistična policija ne ustavi. V kolikor mlada rast slovenskega verskega napredka in pokristjanjenja dnevnega življenja, ne more na vrtove, travnike in v planine, pa goji in čuva toliko močneje korenine v katakombah ali kralj Matjaževih jamah svojih src. Čuva jih z vso ljubeznijo, ker veruje in zaupa, da je Rešenik luč sveta.
Slovenci — svobodnjaki in Slovenci — jetniki, prepevamo na to sveto noč 1968 zahvalne pesmi in prošnje molitve. Rešitve prosimo iz stisk, ki jih edino Vsevedni pozna v njih celotnem pomenu in namenu. Prosimo ga za rešitev naroda v svobodo božjega ljudstva. Prosimo ga za močno voljo, da bomo sposobni vsako svojo odločitev storiti v soglasju z Njegovimi nameni in cilji, kakor jih bomo s skrbnostjo iskali, dognali in spoznali.
Kolikor naša kratkovidnost doseže, vidimo v bližnji bodočnosti še veliko hudo, še nesrečo za nesrečo. Ne samo, da se lahko vname uničujoče vojskovanje ob Palestini, ob Berlinu, ob Vietnamu, v Sredozemlju in drugod, tudi brez vojska so nova razdejanja na vidiku ne le med tisto tretjino človeštva, ki stalno strada, med bednimi množicami ponižanih in zaostalih narodov, ampak prav tako v deželah največjega materialnega blagostanja in najpopolnejše civilizacije. Duhovna puščava in divjina se širi ne le med ljudmi, ki ječe pod komunističnimi protibožnimi diktaturami,
Aniversario de la UN
En nota a la comisión de iniciativas de la Asamblea General, el secretario U Thant sugirió que una conferencia especial con la participación “del mayor número posible de jefes de Estado y gobierno” conmemore en junio de 1970 el 25’ aniversario de las Naciones Unidas. El secretario general pidió que se establezca en el seno de la asamblea un cuerpo especial preparatorio que se encargue de trazar los planes de una celebración adecuada del primer cuarto de siglo de la organización, tanto en el nivel internacional como en sectores nacionales. La nota de Thant propone la proclamación como la semana de las Naciones Unidas, de aquella que terminara el 26 de junio de 1970, para conmemorar la firma de la Carta de San Francisco, en 1945. Asimismo sugirió la posibilidad de que el comité gestor considere la redacción de una “declaración de importancia histórica que refleja el progreso realizado por las Naciones Unidas en sus varias esferas de actividad e indique los principales problemas que persisten en cada esfera y sus perspectivas de solución.“
Obletnica Združenih narodov
Tajnik ZN U Thant je v dopisu komisiji za iniciative predlagal, naj bi 25-letnico Združenih narodov proslavili junija 1970 s posebno konferenco, na katero naj bi prišlo čim več predsednikov držav in vlad. Glavni tajnik je predlagal, naj bi se v okviru glavne skupščine določil posebni pripravljalni odbor, ki naj pripravi vse za primemo proslavo tako naunednrodni ravni, kakor po posameznih državah. U Thant tudi predlaga, naj bi se med drugim določil teden ZN, ki naj bi končal 26. junija 1970, t. j. na 25-letnico dneva, ko je bila podpisana ustanovna listina ZN leta 1945 v San Franciscu. Prav tako naj bi pripravljalni odbor pripravil kako pomembno zgodovinsko izjavo, ki naj bi pokazala napredek, ki so ga dosegli ZIN na raznih področjih svoje dejavnosti, opozorila pa naj bi tudi na razne probleme, ki še obstojajo v teh področjih ter i nakazala tudi možne načine za njihovo rešitev.
Ivan Bukovec, lesorez
BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO IN USPEHOV POLNO LETO 1969 ŽELI VSEM
NAROČNIKOM, BRALCEM, OGLAŠEVALCEM IN PRIJATELJEM V SVETU IN DOMA
Svobodna Slovenija
NOVA E0ALICÏISKÂ VLADA V ITALIJI
V	rimskem parlamentu je bilo teden dni zbranih 14 predstavnikov kršč. demokratske, socialistične m republikanske stranke za sestavo nove italijanske koalicijske vlade.; 'Razgovori so bili na osnovi delovnega ; programa, ki ga. je sestavil pooblaščence za „sestavo nove koalicijske italijanske vlade Ma-riano Rumor.
Razgovore za sestavo i sredinsko levičarske vlade je spremljal val delavskih stavk po Italiji ter študentovski nemiri po raznih mes'tih,: ki je. zahteval dva mrtva nad 200 pa ranjenih.
V	soboto, 7. decembra, je bil med predstavniki navedenih strank dosežen sporazum za sestavo nove sredinsko-levičarske vlade. Ta bo izvedla obsežno preosnovo vseučilišč, našla možnosti za zaposlitev novih delavnih sil, zvišala pokojnine, podelila večje avtonomije mestom in provincam, določila poseben sklad za pomoč ljudstvu v primeru velikih vremenskih nesreč ter skušala vzpostaviti ravnovesje med bogatim industrijskim severnim delom Italije in siromašnim jugom.
Mariano Rumor, 53 letni glavni tajnik . italijanske krščanske demokratske stranke, je na' osnovi načelnega sporazuma za sestavo sredinsko-levičarske koalicijske vlade izbral osebnosti ra tako vlado, ki šteje 27 .fihfistrov. Krščanska demokracija jih ima 17, socialisti 9, republikanci. pa enega. Podpredsednik vlade je socialist Francesco de Martini, vodja močne skupine v socia!is‘ič-ni stranki, ki, ni ravno najbolj naklonjena predsedniku stranke Nenniju, zunanji minister je vodja socialistov Pie-tro Nenni, notranje ministrstvo ter ministrstvo za narodno obrambo imata krščanska demokrata Franco Restivo ter Luigi Gui, finančni minister je pa republikanec Oronzo Reale. Da bi predsednik vlade čimbolj zadovoljil vse skupine v treh vladnih strankah je bilo imenovanih 53 državnih podtajnikov.
Nova italijanska vlada se je predstavila 16. t. m. parlamentu ter senatu, kjer je njen predsednik prebral izjavo o njenem delovnem načrtu. V obeh zbornicah je zaprosil zaupnico.
Naporna pot do miru
Zaostritev položaja v Brazilu
Notranje politični položaj v Bra-zilu se je prejšnji teden močno zaostril. V četrtek je parlament razpravljal o zahtevi vlade, za izročitev sodišču levičarskega poslanca Marcia Mo-reira Alvesa zaradi napadov na oborožene sile. Zahtevo vlade je parlament z večino glasov odbil. Proti izročitvi omenjenega poslanca sodišču je glasovalo tudi veliko vladnih poslancev.
Po objavi glasovanja v parlamentu se je predsednik republike maršal Artur da Costa e Silva sestal z vojaškimi poveljniki ter ministri svoje vlade. Po seji je predsednik države izdal ustavni akt, s katerim je poslal parlament za nedoločen čas na počitnice, sam pa je
prevzel izvrševanje zakonodajne oblasti z ustavnimi dekreti. Istočasno je uvedel vojaško cenzuro nad listi, radijskimi in televizijskimi postajami. Prav tako je bilo izdano zaporno povelje za številne opozicionalce. Med drugim so zaprli biv. predsednika Juscelina Kubička, guvernerja Lacerdo, veliko o-pozicionalnih poslancev in tistih poslancev vladne stranke, ki so glasovali proti izročitvi levičarskega poslanca sodišču. Z aretacijami policijske in vojaške oblasti nadaljujejo.
Listi napovedujejo, da bo vlada u-stanovila novo stranko, sedanjo pa razpustila, ker ni izpolnila svojih nalog.
širi se skoraj prav tako tudi med svobodnimi, ki svobodno razbijajo krščansko edinost nauka in življenja in rušijo Cerkev, to trdnjavo enakopravnosti in svobode.
Tako odločno kot so mnogi verni Slovenci zapustili vse in izbrali svoodo, prosimo za trdnost vere in zvestobe v sedanjih prehodnih težavah učiteljice narodov, ki ji je On dal oblast, da nam posreduje Njegovo Resnico. Ta je in bo odrešilna za vsakogar, tudi za naš im-rod. V tej veri hvalimo Gospoda, da smo
postavljeni v tako velik čas, velik po preizkušnji in trpljenju, ki ga je napovedal slovenski mladini veliki naš vladika, nadškof Jeglič. Hvalimo Ga za priložnost trpljenja in pričevanja in ponižno prosimo moči, da bi mogli izpolniti svoj delček božjih načrtov v tem velikem času. Prosimo, da bi „beseda Kristusova v obilju prebivala med nami.“
Bog daj vsem vesele božične praznike in resnično srečo v novem letu!
Miha Krek
Ameriška prizadevanja gredo še vedno za tem, da bi se v Parizu nadaljevali prekinjeni razgovori za ustavitev vojnega stanja v Vietnamu. Južni Vietnamci so pristali, da se bodo udeležili razgovorov, čeprav bodo morali sedeti za isto mizo tudi s predstavniki takoimenovane osvobodilne fronte. Juž-novietnamsko delegacijo vodi podpredsednik države Nguyen Kao Ky. Ob prihodu v Pariz je dejal, da hočejo samo to,, da zmagata pamet in pravica.
Zadnje dni je Hanoiem in .Washing-tonom prišlo znova do resnih zapletov. Tudi jpžnovietnamska komunistična o-svobodjlna -fronta je od Amerikancev zahtevala, da naj se . pogajajo za za-ključitev. vojno samo z njo in s Severnim Vietnamom. Na tako zahtevo Ame-rikanci niso pristali in se je zato obnova mirovnih razgovorov še bolj odložila. .Verjetno se bodo nadaljevali šele v januarju, ko bo Amerika imela v Beli hiši že novega predsednika Nixona.
Medtem so bili v Vietnamu hudi boji ob ustju reke Mekong. Tudi na demilitariziranem področju, in to v času velikih tropskih neviht. Do hudih bojev je prišlo s komunisti tudi na področju Dananga in v Laosu.
Mir je pa v nevarnosti tudi na Bližnjem vzhodu, kjer so arabski nacionalisti v zadnjih dneh izvedli več terorističnih dejanj v Izraelu. Izraelski ko-
mandosi so zato izvršili več enakih dejanj globoko v notranjosti Jordanije in so pognali v zrak dva mostova v bližini pristaniškega mesta Akaba. S porušitvijo obeh mostov je pretrgana železniška in cestna zveza med tem mestom ih jordanskim zaledjem, po katerih dobiva Jordanija orožje in vse ostalo blago iz inozemstva. Zadnja pordčila iz Jordanije omenjajo tudi topovske in letalske dvoboje med Jordanci iii Izraelci. Prav tako pa tudi izraelske kazenske letalsko ekspedicije štiri 3iil1 pb vrsti na tiste jordanske kraje, V katerih imajo svoja'vojaška središča Iraške oborožene' sile v tej' državi. Zaradi ‘teh izraelskih letalskih napadov' jh iraški predsednik Ahmed Hasan Al-Kakr ostro napadel ZDA iri Izrael.
Londonski list The Obscrver |e te dni objavil poročilo iz Jordaniji',da je jordanski kralj pripravljen za razgovore z Izraelci in da je zato pripravljen pristati, da bi na zahodni .shrani Jordana od Izraelcev zasedeno ^todm-čje postala neodvisna država Palestina. Huseinov dvor je to verzijo odločno zanikal ter zatrdil, da je kralj samo dejal, da ima več predlogov za decentralizacijo, ko bo nekoč prišlo do mirti ift se bodo judje umaknili iz zasedenih jordanskih področij. Da se razmerje med Jordanci in Izraelci ni nič izboljšalo potrjujejo nove sovražnosti prav žad. dni.
iMiimiiNiiHmii
I Z
TEDNA
V	Venezueli je novoizvoljeni predsednik dr. Rafael Caldera napravil vljudnostne obiske svojim trem glavnim nasprotnikom pri zadnjih volitvah, obiskal je Gonzala Barriosa iz sedanje vladne stranke Demokratske akcije, Mi-guela Angela Burallija Rivasa iz Fronte zmage ter Luisa Beltrana Prieta Fi-guerroa iz ljudskega vodilnega gibanja. Glede svoje bodoče vlade je dejal, da ustava ne zahteva, da bi morala biti parlamentarna, ker je po ustavi vsa odgovornost položena na predsednika, vendar bo njegova vlada taka, da bo med njo in parlamentom dobro 'razmerje.
Uruguajški parlament je odobril predlog vlade za ustanovitev višjega sveta za proizvodnjo, cene in napredek. V njem bodo predstavniki vlade, podjetij pa tudi delavcev. Naloga tega sveta bo za dve leti določati plače po privatnih podjetjih. Določila novega sveta tudi urejajo stavkovno gibanje.
Urugvajska policija je zaprla 8 vodilnih članov komunistične teroristične organizacije Tupamaros. Iz zaplenjenega gradiva je razvidno, da je bila organizacija izpeljana do vseh podrobnosti.
V	ZDA razsaja močna španska gripa. Doslej je pobrala že nad 700 ljudi.
Sovjetska zveza v ZN predlaga, naj bi poleg angleščine, francoščine in španščine tudi ruščino priznali za urad-
V TEDEN
ni jezik te svetovne ustanove. Ugoditev sovjetskemu predlogu bi za ZN predstavljalo 1,9 milijonov dolarjev novih izdatkov.
John F. Kennedy, dr. Konrad Adenauer, nemški maršal Erwin Rommel ter De Gaulle so po anketi revije Die Welt najpomembnejše osebnosti XX. stoletja.
Vladimir Matuševič, sovjetski pisatelj, je dansko vlado zaprosil za politično zaščito ter jo tudi dobil.
V	Vzhodni Nemčiji so doslej obsodili že nad 20 Nemcev, ki so obsojali zasedbo češkoslovaške.
V	Sovjetski zvezi je proračun za narodno obrambo za prihodnje leto dosegel rekordno višino 17.700 milijonov rubljev (19.600 milijonov dol.) ter je za 1.000 milijonov rubljev večji kot je pa sedanji.
Štefan Wyszynski je po vrnitvi iz Vatikana izjavil, da mu je papež med avdienco trikrat izjavil, da še vedno misli na obisk Poljski.
Iz Beograda poročajo, da so prišli v Albanijo kitajski vojaški strokovnjaki za postavitev oporišč za izstreljevanje raketnega orožja.
V	Španiji so obsodili štiri baskovske nacionaliste zaradi terorističnih aktov na zaporne kazni od 12 do 48 let. Državni tožilec je za vse zahteval smrtno kazen.
ZENA I
N NJE«
Anica Kralj
Praznih ljubezni
SVET
Božič smo doma praznovali v intimnem družinskem krogu. Bil je praznik skrivnostnega veselja, srčnega miru za odrasle, poln blesteče sreče za otroke.
Daleč za nami je božič v zimi, daleč vasice z razsvetljeno cerkvico, daleč božične množične pesmi in slovesno zvonjenje. V nas, ki smo takega doživljali,' še' živi, v mlajših pa, po opisu staršev, le v fantaziji.
V deželi, kjer živimo, je praznovanje božiča precej drugačno. Pod silo razmer se,tudi naše praznovanje spreminja, vsaj na zunaj. Pa to ni važno!
Najvažnejše je le naše globoko doživetje, rojstva božje Dobrote v naše odrešenje.
Vse, kar stoji okoli jaslic še tako bleščečega, — naj bodo smreke ali kaktusi, naj' bo resnični mah ali zelen papir, električne lučice ali svečke, — vse to je zunanji izraz veselja v čast Je-zuščku v jaslicah.
Doživeli pa bomo resnično sveto noč, če bomo v svojih srcih čutili rojstvo Gospodovo kot neizmerno veliko dejanje božje ljubezni do človeka, v rešenje njegove duše.
S to mislijo v srcu bomo doživeli božjo skrivnost tega praznika. Zato ni važno kje in kako ga praznujemo: v revščini ali bogastvu, v mrazu ali vročini, na severu ali na jugu — nosimo ga v sebi.
To je praznik ljubezni. Zato si prisrčno stiskamo roke in želimo veselja, zato se spomnimo na revne ljudi in jim nosimo darove, vabimo k sebi samotne in žalostne. Zdi se, da iz božje Ljubezni lije v nas želja v skupni intimni sreči objeti ves svet.
Naj to naše doživetje preide nh otroke kot žarek ljubezni velike, globoke in plemenite, naj jim bo dediščina v življenje, ker prav ljubezni, ožarjene od božje milosti bodo močno potrebovali.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Predsednik Ongania v Rosariu
Predsednik Ongania je 16. t. m.
prisostvoval v Rosariu slavnostni otvoritvi tamošnje univerze. Ob tej priliki je naslovil na vso državo govor, v katerem je poudarjal, da se Argentina nahaja na križpotju. „Naše blagostanje bo sad naših lastnih naporov.“ Izrazil je tudi prepričanje, da gre narod po poti resničnega združenja.
Povišice plač in družinske doklade
Pretekli petek je bila važna seja, kateri so prisostvovali poleg grala. Ongania vsi ministri, državni tajniki in podtajniki, ki imajo na skrbi pripravo državnega proračuna za prihodnje leto. Seja je trajala tri ure in ob zaključku je minister za ekonomijo dr. Krieger Vasena izjavil, da je že vse pripravljeno glede povišice plač, kakor tudi delavskih doklad, vendar še ni objavil dokončnih številnic. Kljub temu so časopisi neuradno objavili, da bo povišica nekoliko nad 10% sedanjih plač, medtem ko bodo doklade sledeče: Za soprogo 2.700 pesov; za vsakega otroka 3.200; od tretjega otroka naprej pa bo doklada 4.500 pesov. Za otroka, ki obiskuje osnovno šolo, se bo dodalo še
1.000	pesov; če pa obiskuje gimnazijo, pa 2.000 pesov. Prav tako se bo ob priliki poroke dalo delavcu podporo v višini 30.000 pesov; ob rojstvu otroka pa
20.000	pesov. Vse te količine mora še potrditi državni predsednik.
Nalivi in poplave
V večernih urah preteklega petka so začele na mesto in provinco Buenos Aires padati velike količine dežja. Prave nevihte, kakor jih že dolgo ni bilo, in ki so sledile hudi vročini prejšnjih dni, so povzročile mnogo neprilik. Nalivi so s presledki trajali do sobotnega večera, tako da je skupaj padlo 172,8 milimetrov vode. Posledica tega so bile razne poplave po nižjih področjih predmestij, poškodbe v telefonskih zvezah,
okvare na eletričnih inštalacijah, poleg raznih manjših neprilik, kot to, da je mnogo avtomobilov obstalo na cestah, ki so se spremenile v umetne reke. Večje število družin je moralo zapustiti svoja bivališča ter so imeli gasilci in varnostni oddelki mnogo dela, da s® preprečili hujše nesreče. Vendar se je v nedeljo vreme spremenilo in močan veter je pripomogel, da so vode hitro upadle.
Argentina bo še naprej redno dobavljala kuhano in zmrznjeno meso Združenim ameriškim državam. Tako je izjavil državni tajnik za živinorejo. ZDA so namreč zahtevale, da se proces pripravljanja mesa spremeni, češ da vsebuje argentinsko meso preveč clo-rohidratov. Argentina bo v določenem roku ugodila ameriškim zahtevam.
Novi učni načrti, ki jih je vlada potrdila z dekretom 8015/68, bodo stopili v veljavo s prihodnjim letom. Po teh načrtih bo srednješolska izobrazba spremenjena in sicer v smeri specializacij. Osnovna tri leta bodo enaka za vse veje, nato pa bodo programi in pouk ločenk Tako bodo za učiteljišče potrebna še nadaljnja štiri leta. Druge veje so: humanistika, biologija, fizično-matematične vede, in pa, kar je novost, poljedelska veja. S temi načrti skuša vlada zvišati nivo srednje izobrazbe in pa tudi dati boljšo podlago za nadaljnje študije na univerzah..
Nixon Imenoval svojo vlado
Novoizvoljeni ameriški predsednik Richard Nixon, ki bo 20. januarja prihodnjega leta prevzel predsedstvo Združenih ameriških držav, je prejšnji teden imenoval svojo bodočo vlado. V njej zavzema državno tajništvo za zunanje zadeve William Rogers, bivši državni tajnik za pravosodje, državni tajnik zâ narodno obrambo je pa Melvin R. Laird, republikanski poslanec za Wisconsin.
Po obisku v Ljubljani
(Od našega dopisnika iz Gorice)
Slovenski zamejski in izseljenski tisk je že obširno poročal o obisku, ki so ga razne slovenske politične in druge organizacije s Primorske nedavno opravile v Ljubljani. V glavnem smo brali le uradna poročila brez posebnih komentarjev. Slednje so prinesle nekatera glasila demokratičnih Slovencev v Italiji. Zato je, mislim, potrebno, zaustaviti se nekoliko ob pomenu, oziroma vlogi tega obiska.
Vsa povojna leta so slovensko politično življenje na Goriškem in Tržaškem karaterizirali jasni pogledi na vlogo zamejstva tako v razmerju do večinskega naroda kakor do matične države same. Jasno je, da je že sama komunistična totalitarna ureditev v matični domovini v bistvu onemogočala vsak realen stik z uradno oblastjo v domovini. Razvoj sam je sicer pripomogel do odjuge na kulturnem področju, ko so se začele izmenjave med osrednjo Slovenijo in zamejstvom tudi na terenu protikomunističnih prosvetnih organizacij. Ta proces se še danda-nu, z uspehom nadaljuje. Pri tem pa mi nimamo ničesar izgubiti, saj lahko samo spoznavamo, kako nas na kulturnem področju marsikdaj vežejo isti ideali s tokovi v Sloveniji, ki so v bistvu daleč od uradnega marksizma, ki pomeni v največ primerih le neko nujno formalno etiketo.
Težave pa nastanejo takrat, ko se navezujejo stiki z uradno režimsko o-blastjo. Res je, da se danes zlasti v republiki Sloveniji kažejo neki novi znaki narodnega prebujenja, morda tudi kot vedno večji odpor beograjskemu centralizmu. Vladajoči krogi pa so kljub temu še vedno zasidrani v strogem marksizmu, ki jim je osnovno vodilo v vsaki politični akciji. Zato je treba v razgovorih velike opreznosti in previdnosti, tudi — in za nas še zlasti — ko se gre za narodnostna vprašanja in vloge narodne manjšine. Vemo, da je uradna Jugoslavija danes še vedno bolj nagnjena k vrednotenju svojih manjšin za mejo le v kolikor so te faktorji neke utilitaristične postavke v procesu zbliževanja med državama (Italijo in Jugoslavijo), pri kateri igrajo še vodilno vlogo zlasti ekonomski interesi. Zato niti slovenska vlada v Ljubljani sama ne more veliko napraviti — pri najboljši potencialni dobri volji — za rešitev še nerešenih vprašanj slovenske manjšine v Italiji.
Poleg tega vidimo še danes, da se titovski režim poslužuje slovenske manjšine v bistvu samo v svojo korist in zato podpira le levičarski del tako na političnem in kulturnem področju. Mimo tega ne smemo pozabiti, da uradna Jugoslavija — tako vlada v Beogradu kot ona v Ljubljani — še nista rehabilitirali vseh množičnih žrtev komunistične revolucije, prikazane kot osvobodilne borbe slovenskega naroda, in zato nosi še vso težko moralno odgovornost pred vsem slovenskim ljudstvom. Ko bo to naredila, bo dialog lažji in brez dvoma uspešnejši! Zato tudi še ne morejo slovenske politične demokratične organizacije, zlasti na Goriškem, ki jih je prav Titova policija v letih terorja oropala najboljših voditeljev, koristno načeti razgovor v duhu odkrite sprave in pomirje-nja. Treba je prej zadostiti pravici, nato se šele vsesti kot enakovreden
Priznanje in zahvala
Vodja šolskega odseka Zedinjene Slovenije g. nadzornik Aleksander Majhen je te dni prejel od predsednika NO za Slovenijo g. dr. Miha Kreka pismo naslednje vsebine:
Cleveland, 27. novembra 1968
Velecenjeni, dragi gospod nadzornik!
Senator Frank J. Lausche mi je poslal pismo, ki se v slovenskem prevodu
glasi:
Dragi dr. Krek!
Zelo sem hvaležen, da ste mi dali slovensko čitanko, ki jo rabijo Slovenci ▼ Argentini za poučevanje svojih otrok v slovenščini. Vsebina čitanke me je kar prevzela. Snoči sem jo z vso pozornostjo bral kar dve uri. Slovenski voditelji v Argentini so očividno značajni, inteligentni in sposobni možje in žene. Rekel sem svoji ženi Jane, da mi krvavi srce, ko premišljujem, da so jih pregnali izpod domače strehe in jih prisilili iskati zavetja v oddaljenih krajih po svetu.
Lepo Vas pozdravlja
Vaš
Frank J. Lausche
Hranim izvirnik pisma in Vam ga bom poslal, če boste želeli. Hvala senatorjeva gre itak le Vam in Vašim učiteljem, ki so knjigo sestavili in oskrbeli izdajo. Jaz sem jo pač le senatorju poslal, kakor ste mi naročili.
Naj ob tej priliki še izrazim svojo globoko hvaležnost za neizbrisne vtise, ki sem jih tekom svojega bivanja dobil med Slovenci v Argentini. Vtisi, ki jih človek, ki mu je slovenstvo pri srcu, dobi po razredih v slovenskih domovih, pri opazovanju nastopov te mladine, pri prepevanju mladinskih pevskih zborov, na izletu z množico otrok, pri pregledovanju gradiva in učnega reda ter pri razgovorih s starši in učitelji, se zgoste v čudovito podobo bogato pisanega polja dobrih del, posvečenih reševanju in vzgajanju novih rodov za Boga in za naše narodno ime. Veličino požrtvovalnosti in ljubezni je mogoče samo slutiti. Zaklada modrosti in potrpljenja radi plemenitega cilja, ni moč meriti ne tehtati, samo lepo življenje in napredek deklic in dečkov ga izpričujeta. Med množico oftoS na igrišču mi je prišlo vprašanje kaj je večje in dragocenejše: ali to, da ti, v tujini rojeni in bivajoči otroci, še govore, mislijo in čutijo slovensko, ali pa samo dejstvo, da so vsak teden toliko in toliko ur pod vodstvenim vplivom naših vzgojiteljev. Slovenski tečaji so v vsakem oziru predragocen dodatek in izpopolnilo k drugi, splošni vzgoji in pouku.
Sprejmite, gospod nadzornik, izraz moje iskrene hvaležnosti. Učiteljskemu zboru, staršem in vsem, ki pomagajo vzdrževati organizacijo zasebnega slovenskega šolstva, moje naj iskrenejše čestitke in vse priznanje.
S prisrčnimi pozdravi
Vaš
Miha Krek, 1. r.
Enakopravnost tudi pri štipendijah in posojilih
Doma je sedaj polemika tudi o štipendijah in posojilih za študiranje na univerzah.
Zakaj je prišlo do tega?
Zato, ker je Slovenski sklad za posojila in štipendije sklenil, da bo v bodoče dajal štipendije in posojila samo študentom iz- Slovenije, i Te odločitve po drugih republikah niso dobrohotno sprejeli. Direktor republiškega sklada za kreditiranje študentov Bosne-Hercegovine je npr. dejal, da taka praksa pomeni „neenakopravnost med študenti“. Za druge so te odločitve „protiustavne“.
Ljubljanski vseučiliški odbor Zveze študentov Jugoslavije je že leta 1966/67 predlagal tudi glede štipendij in posojil “čiste račune”. Tedaj so sklenili, da
partner za konferenčno mizo in iskati možnosti za medsebojno razumevanje in pomoč.
To so misli, ki se porajajo ob nedavnem obisku tržaških slovenskih političnih in drugih javnih predstavnikov v Ljubljani! Nismo proti iskanju kakega dialoga, toda le-ta naj bo osnovan na temelju pravičnosti, morale in v skupnem jeziku zaupanja, ki ga v danih pogojih še ne vidimo na obzorju slovenskega političnega življenja v matični domovini.
A. B.
v ¡Sloveniji od drugih republik ne bodo zahtevali šolnin za tiste študente, ki prihajajo na svoje stroške študirat v Ljubljano, čeprav Slovenijo študiranje teh študentov stane letno nad eno milijardo din, pač pa so zahtevali, da naj te republike same kreditirajo študiranje svojih študentov v Ljubljani, odkoder se po končanih študijah vračajo v svoje republike. V decembru lanskega leta so iz Ljubljane obvestili vse republike, da bo stari način podeljevanja štipendij in posojil v veljavi samo do maja meseca letos. So bili tudi razgovori glede tega vprašanja med izvršnimi sveti posameznih republik, pa ostale republike niso ničesar sklenile.
Ko so letos iz drugih republik prišli v Ljubljano študentje, tu niso več dobili štipendij in tudi ne posojil. Zaradi tega so se znašli v težkem položaju, ker se republike, iz katerih so prišli, zanje sploh ne brigajo ter so jim prošnje za štipendije zavrnile.
Ljubljanski študentovski odbor se strinja s stališčem izvršnega sveta, da je kreditiranje študentov stvar vsakfe republike, ker štipendije in posojila niso samo pomoč, ampak investicije, del kadrovske politike in je zato to ekonomsko in ne načelno, moralno vprašanje.
Tako zadržanje Ljubljane sedaj po nekaterih republikah prikazujejo kot “slovenski šovinizem”, kar pa v Ljubljani odločno zavračajo.
Vtisi s potovanja po švedshi
Pričujoče pismo g. inženirja Jerneja Dobovška je drugo pismo, ki nam ga je poslal iz Zahodnje Nemčije. V prvem nam je popisal svoje vtise z obiska v Zahodnem in Vzhodnem Berlinu, v sedanjem nam pa popisuje svoj obisk na Švedskem.
Bil sem zadnji teden v avgustu v tej severni deželi. Peljal sem se do Stockholma, ki je, če pogledamo na zemljevid, bolj na južnem delu te malo naseljene dežele. Iz Hamburga vozi vlak preko Kopenhagna ter Holsing-borga. Vožnja traja približno 15 ur.
V okolici Stockholma so sama jezera in gozdovi. Čeprav smo bili že precej na severu, ter v poznem poletju, smo se lahko v teh jezerih kar prijetno kopali.
Stockholm je mesto na otokih, zato ga tudi imenujejo severne Benetke. Stari del mesta je zgrajen ves na enem otoku ter si občina prizadeva, da se ohrani slog. Vse okoli je polno novih zgradb, švedje so zelo napredovali v urbanistiki. Zelo zanimiv je način, kako so rešili problem aglomeracije v velemestih. V okolici Stockholma so zgradili nova, tako imenovana „satelitska mesta“. Zidajo jih po najnovejših metodah, ter nudijo prebivalcem največje udobnosti ter komoditeto. Tu
imajo svoje podružnice največje trgovine, banke, državni uradi. Gradijo primerne šole ter gimnazije. Ne pozabijo na športne klube, kopališča ter igrišča za najmanjše. Okolica je čudovita; ta mesta so dejansko v gozdovih ter je za človeka, ki se dobro ne spozna, kar nevarno, da se zgubi. Da omenim, ko sem bil tam, sem se najedel pristnih borovnic. Zveze s Stockholmom so izvrstne; imajo zelo moderne vlake ter podzemske železnice ter potrebujejo okoli 20 minut do glavnega mesta. Ta naselja štejejo okoli 60.000 prebivalcev, medtem ko se Stockholm suče okoli enega milijona.
Življenjski standart je zelo visok, najvišji v Evropi. Vse je urejeno; morda preveč. Praktično ni nezaposlenih, tisti pa, ki nimajo dela, dobivajo državno podporo, dokler jim država ali pa sami ne dobe službo. Glede penzij ni nobenih težav! šole, knjige ter učni predmeti so zastonj, tako v ljudski šoli kakor v gimnaziji. Veliko je knjižnic,
prosvetnih domov, itd. Davki so za evropske pojme visoki. Okoli 30 do 35% plače gre za državo. Visoki standart pride tudi do izraza v tem, da ima vsak Šved en mesec plačanih počitnic. Ima tudi možnost, da zaprosi še za en mesec dopusta. Seveda brezplačnega.
Vsak tretji Šved ima avto. A denarja nikoli ni dovolj: vsak stremi za vikendom v gozdu ali pa ob morju, počitnice pa morajo biti ali v Jugoslaviji ali pa v Španiji.
Zelo se pozna, da Švedi niso občutili ne prve, ne druge svetovne vojne. Navajeni so živeti v blagostanju, navajeni so, da imajo vse neprilike rešene. Težko je, ko pridejo težave. Zato je tudi toliko samoumorov.
Švedi imajo zelo lepe izdelke, predvsem v steklu, keramiki ter lesu. V številnih lepo urejenih trgovinah v Stockholmu lahko občuduješ predvsem kristal. Ni nič izrednega zaslediti steklene izdelke, ki stanejo okoli 50.000 pesov.Glavni vir dohodkov za švedsko sta les in železo; zato so tudi te industrije zelo razvite, ter na višku kvalitete. Svetovno znano je švedsko jeklo. Ne zaostaja izdelava pohištva, ter vse kar je potrebno za dekoracijo stanovanj. Ljudje so po značaju ter zaradi
klimatičnih razlogov veliko časa doma. Po službi jih je malo videti na cesti, še manj pa pozimi. To je bil tudi povod, da so si skušali čim lepše urediti svoja stanovanja. Imajo pa tudi svoje posebnosti; na pr. v hipermoderno deko-rirani sobi mora biti nekaj starinskega, lahko je stara ura, ali stol, ali polica. Ni važno kaj, glavno je, da je staro!
Švedi živijo sami zase. Tako imajo otroci v družini skoraj absolutno prostost. Na delu se vsak samo za svoje zanima. Takega načina življenja se navadijo že od mladih let. Vsa naselja imajo lepo urejena igrišča, kjer so otroci med počitnicami čisto sami. Od ; časa do časa pogleda mati skozi okni), a več se ne zmeni zanj. Pozimi pa sneg in led zamenjata pesek, in mali se tako že od mladih nog pač ravnajo po svojem.
Švedi dajo zelo veliko na samoodločbo in samostojnost človeka. To se pozna v njihovem življenju, kakor sem že preje omenil, v družinski vzgoji, v šolah, na delu. Ostale absolutno nič ne zanima, kakšne ideje ali življenje ima sodelavec; ni važno, ali je levičar ali desničar, če rad pije, ali je športnik. Važno je le, da dobro vrši svoje delo. To je edino, kar velja. Na splošno imajo
tu za naše pojme bolj „uradne“, mrzle odnošaje med seboj.
Švedska narodna glasba je zelo podobna glasbi alpskih narodov; je hitra, poskočna, vesela. A zna biti tudi otožna. Besedilo njihovih pesmi je po večini veselo, polno življenja. Govore o ljubezni, o delu, o življenju na polju. Da prikažejo tujcem svojo tradicijo, imajo v glavnem mestu zgrajen zelo lep park. Tam lahko človek vidi, kakšna so bila njihova naselja, njihovo orodje, delavnice, kakšni so bili njihovi domovi itd. V teh delavnicah še izdelujejo steklene predmete po prastarem načinu ter so kar tam na razpolago turistom. Skupine obiskovalcev vodijo njihove narodne noše. Veliko je narodnih noš ter izvajajo večkrat kar na odru ob glavni trgovski cesti v Stockholmu svoje plese.
V	evropskih mestih je bilo poleti videti kar dovolj „Freemanov“ „Hi-ppijev“ itd. A v Stockholmu je bilo včasih kar zanimivo sesti za mizo v kakšni restavraciji ter opazovati razne “prikazni”, ki so se sprehajale mimo.
V	Stockholmu ni nič nenavadnega srečati policaja z gosto brado, ali pa vojaka hippija!! Tedaj sem se spomnil na naše, skoraj gologlave „kolimbe“.
Zaenkrat končam, pa še drugič kaj.
Gostilničar
Tudi če bi imel še kakšno sobo prazno, bi je ne dal temu paru. Sumljiva človeka! Pravita, da sta mož in žena, toda jaz nisem šele od včeraj in mene no bo nihče vlekel za nos.
On je prestar in ona premlada. Kakor je videti, je nosna... Najbrž je ta njen oče, ki jo je odpeljal iz svojega mesta, da bi se izognil škandalu. Toda moje prenočišče je pošteno in tu nočem tajnih porodov.
Po drugi strani pa se mi spet ne zdi, da bi ravnal z njo kot s hčerjo. Gleda jo, kot da bi bila sveta, skoraj s spoštovanjem. Verjetno je kakšen služabnik, ki so mu zaupali vso to čedno zadevo... Na vsak način ni njen mož. In ona ima tako čist in nedolžen pogled, kot da bi je ne moglo biti ničesar sram... Zdi se mi, da gre že zelo h koncu.. Kaj je vse videz! Pa še zaupaj ženskam! Videti je kot najbolj nedolžna de-vičiea, pa bo vsak čas mati! Dobro, da sta odšla! Kakor da bi to še ne bilo dosti, dišita tudi po mizeriji. V svojo hišo pa nočem ubožcev. Navsezadnje bi se zadržala tukaj lahko še ves mesec po porodu, potem pa bi mi še rekla, da nimata denarja za kvartir.
r Če bi prišla lepo oblečena in s polno bisago, bi se morebiti še našel kje kakšen kotiček.. Hlapec bi se 'Umaknil spat v hišo svojih sester za teh štirideset noči... če bi bil denar, bi se uredilo vse. Toda ona je'oblečena tako, da bi me bilo sram, če bi takšna hodila moja žena; on pa nosi plašč, ki je gotovo starejši od njega. In poleg tega bi njeni porodni kriki in potem otrokovo jokanje vznemirjali moje goste. Lepo zadoščenje za to, če bi imel navsezadnje prazno prenočišče zavoljo takih skrivnostnih postopačev! Pravita, da sta Galilejca, toda vsi vemo, da iz Galileje ne pride nič dobrega.
Prav sem storil, da sem ju odpo-dil.
Bosta že našla kje kakšen kotiček, preden pade noč.
Gospodar hleva
Rekel sem jima res, da se lahko vselita, pa mi je skoraj žal, V gostilni ju niso hoteli, nista vedela, kam naj položita svoje kosti k počitku. .. Mehak sem in sta me pretentala. Posebno ona me je ganila, s svojim ponižnim obrazom, resda nekoliko bolno milim, pa z očmi deklice, ki je prišlo s svetlejšega sveta, kakor pa je naš. In zdi se, kot da bi stiskala k prsim veliko skrivnost na način, kakor druge stiskajo rože. Tako nedolžna, brezmadežna in čista, da se zdi nemogoče, da bo že vsak čas rodila. ..
Nisem je mogel odgnati ponoči iti v tem stanju. Morda sem storil slabo, toda zdaj je, kar je. Molče sta se vsedla v hlevu in kakor da molita brez besed ali pa pričakujeta čudeža.
Tudi stari se zdi pošten mož. Pazi na žensko, spoštljivo jo ogleduje, kakor da je ona kraljica in on gospod, spremenjen v sužnja. Mi bosta napravila še težave! Romata po svetu sama, brez služabnika, brez žene, ki bi bila tej mladenki v pomoč, ko pride njen čas. Kako jima je prišlo na misel, iti na popotovanje prav v času, ko le še malo manjka do poroda? Ne kaže pametnega moža to, da vodi po ulicah v tem mrzlem mesecu in v teh okoliščinah takšno ubogo stvarco.
Kratkomalo: nisem imel moči, da bi jo odpodil. Hlev je star in umazan, vendar se bo že našel kakšen kotiček, kamor se bo dalo vleči. In živali v njem vedno dajo nekaj toplote. čeprav sem se morda zmotil, sem storil to iz dobrega namena. Menda me Gospod zato ne bo kaznoval. čutil sem, kakor da me je neki glas naravnost prisilil, da prenočim ta uboga izgubljenca. Daj Bog, da bi se izteklo vse dobro, za nju in zame!
Zaostali pastir
Kakšna naglica je zajela moje tovariše, ko so govorili s temi mladimi neznanci'! Jaz sem že starejši ih ne morem teči tako hitro kakor oni, zato pa poznam svet boljše kot oni.
kdo so bili svetli mladci? Tu, v tej deželi jih takih še nisem videl. Rekel bi, da so potemtakem tujci, in tujcem ni dosti zaupati. Najprej jih je treba preizkusiti, potem vprašati.
BETLEHEMSKI SAMOGOVORI
Giovanni Papini
Ti pa, nič! Kar v dir, ti moji tovariši. Že po prvih besedah, ki so jih čuli od njih, so dvignili roke kot
peruti in tako stekli, da so delali veter za sabo.
Ti mladci, kar je res, je res, tudi niso bili videti taki ljudje kot mi. Bili so osvetljeni v obraz in obleke, da ni bilo mogoče uganiti, odkod je prihajala ta svetloba. Niso imeli svetilk v rokah, pastirski ognji so že ugasnili in lune ni bilo. In vendar se je zdelo, kot da stoje pred žerjavico, nenavadno razžarjeni. Morebiti so bili duh Gospodov, morebiti tudi prikazni, ali lahko tudi zli duhovi, ki tavajo ponoči...
Pastirji pa so stali pred njimi z odprtimi usti, jih poslušali in kar požirali vase. In kaj so zvedeli? Da se je tam doli v tisti votlini ta hip rodil Kralj ! No, kolikor vem v teh svojih šestdesetih letih, se kralji rojevajo v palačah in v mestih in ne v jaslicah, sredi zasmrajenih živali !
In kakor sem slišal, je ta;; novorojeni Kralj naravnost potomec Davida in je sin Boga! Toda naš Bog, kolikor vem, nima sinov. Je Edini, stvarnik neba in zemlje in ni drugih bogov kot On sam. Kolikor pa se tiče Davidove družine, bi sodil, da zdaj po tisočih letih ni ostala na zemlji niti senca njegovega rodu. Ti pa beže kakor norci, prepričani, da bodo videli čudež!
Pa vedar, kljub vsemu, tudi jaz bom pošepal tja dol, ker... kdo ve...
Zapuščene ovce
Prebudile smo se od svetlobe, ki ni bila ne sonce ne ogenj, in past'r-ji so začeli teči. Ne vemo, zakaj in ne, kam.
Kaj bo, ko bo zvedel njih gospodar?
Zakaj so zbežali od nas prav v tej uri in v tej temi ? če bi nas zanustili za dne, bi bilo manj slabo. Lahko bi šle v tisto žito tam doli in bi se o-koristile s to njihovo kaprico. Toda za dne je tako, da vsakega, ki se približa žitu, zanode z vpitjem in palico. In zadovoljiti se moramo z redko zelenjavo, ki se skriva med skalovjem. Zdaj pa, čeprav so pobegnili vsi pastirji, ne moremo na noben način iti iz našega ograda in ne moremo na prepovedano pašo.
Moramo ostati tukaj, tresoč se malo od mraza in malo od strahu. Na nas pazijo, ko je sonce in ko ni nobenega blizu; zdaj pa ko je tema in vse polno nevarnosti, so izginili naši varuhi. Toda prav noč je najbolj nevarna, tedaj ponavadi prihajajo volkovi, šakali in vse vrste naših sovražnikov. Joj, vsak hip nas lahko napadejo te zveri krvavih oči in bodo nas brez usmiljenja poda-vile! Lahko pridejo tudi tatovi, in bi pokradli nas in naše mladiče ter nas prodali bogvekam! In vse to zaradi teh preplašenih pastirjev, ki so stekli z vso naglico potem, ko so slišali one mladeniče. Lepi stražarji so to! Nas tepejo podnevu, ponoči pa nas puste brez zaščite!
Ljudje se najprej domišljajo, da so bogvekaj, potem pa v hipu izgube glave. Me pa smo ubogljive, smo dobre, smo tihe, oni pa so nam hvaležni na ta način.
Zdaj ko smo zbujene, čutimo, da nam po črevah kruli — zvečer smo imele slabo pašo — in ga ni, ki bi bi nam obnovil spanje.
Babica
Zakaj so me prišli klicat o polnoči, če me pa ne potrebujejo? Pride stari, potrka na vrata, kakor da bi jih hotel razbiti, moleduje naj skočim s tople postelje ter mi pripoveduje, da bo njegova žena vsak hip rodila in nima nikogar, da bi ji stal v pomoč. Jaz, neumnica, sem se dala pretentati in sem šla za njim. Mislila sem, da bo porod v hiši kakšne sorodnice ali vsaj v gostilnici, pa me pelje v majhen zapuščen hlevček, napol podrt izven mesta. Ustavi se'in mi reče: „Tukaj!“ Jaz nisem hotela niti vstopiti. Nisem navajena hoditi v tak stan. Vse moje klien-tinje so gospe, plemenite betlehemske damé. Ta ženska pa se je spravila v ta hlev ! Mora biti že uboga, nesrečna, begunka, morda celo greznica, ki še skriva.
Kljub temu sem se ojunačila in vstopila. Ko sem prišla že sem, naj pa še zaslužim kakšen denar, čeprav je stari bil videti vse kaj drugega kakor bogat. Toda — kaj vidijo moje oči? Mati, vsa mirna in nasmejana, sedi na robu jaslic, kakor da se ni zgodilo nič. In tam gori v senu neki lep mladenič,, ki me gleda v oči in od katerega je svetel ves prostor. „Torej, kaj ?“ sem se vprašala. Kaj ta čudna presenečenja? Zakaj ste me vrgli iz postelje, kjer sem tako sladko spala, če je že vse prešlo ?
Onadva, mož in žena, se spogledata in mi ne odgovorita. Nato šem ugotovila, da je ta mladenka rodila hrež bolečin, brez sile in sama, brer, pomoči kogarkoli, medtem že, ko me je stari iskal. Nisem mogla premagati jeze in sem jih jima povedala, kar mi je prišlo na jezik.
Toda žena je bila čudovita lepa z detetom, in zdelo se mi je, da se mi dete smeje, kakor da bi mo hotelo pomiriti. Stari mi je hotel stisniti nekaj novcev v dlan, toda jaz jih nisem vzela in sem odšla ter zaloputnila vrata.
To niso ljudje kakor mi in se hočem dotakniti niti njihovega denarja. Morda se mot;m. tod* v vsem tem je nekaj čarovnije. Nikdar ni bilo slišati, da bi kakšna žena rodila na ta način brez bolečin in pomoči. In ta novorojenček: saj gleda kakor velik mož!
In to, da so me zbudili v tej uri. v tem mrzlem vetru, da potem pritečem, ko je že vse končano! Jutri na vse zgodaj bom to povedala na občini in naj ne bom to, kar sem, če ne uspem, da izženo iz vasi te nevedne vagabunde.
Miš v steni
Sem že spoznala: to noč se bo treba postiti, čakala sem, kakor kaplja vode v poletiu, da pade noč in da bom mogla iti iz svojega skrivališča v steni in si poiskati kakšno mrvo za pod zobe. No, pa ravno tedaj so začeli prihaiati sem ljudje. Vseokrog samo svetloba in neprestano premikanje sem in Da. Je tu neka ženska z otrokom, neki starec, ki jo spremlja, in kakor da bi še tega ne bilo dosti, še kopica pastirjev, ki se prerivajo od zida k zidu. So torej ljudje, sovražniki mojega plemena, in ni to prilika, da se jim pokažem. Moram ostati tukaj med dvema kamnoma, jri se dasta premikati in gledati, kaj se bo zgodilo.
Res je, da se bom vsak hip onesvestila od lakote. Mislila sem, da bom to noč kot vsako dozdaj našla kakšno drobtino, ki je padla kmetiču od kruha, ali kakšno zrno žita, ki je ostalo med slamo. Kaj hočem. Ne kaže, da grem odtod. Pastirji so zažgali svoje ognje in vidi se jasno kot za dne. Kakor hitro bi me spa-zili, bi me takoj pohodili s svojimi podkovanimi čevlji.
Ne vem, kaj pravzaprav delajo tu notri. Ponavadi tu ponoči nr o-stane nihče, razen vola in osla. Nju se ne bojim. Skoraj bi rekla, da sta mi prijatelja, čeprav sta mnogo, mnogo večja od mene. Ti živalici sta zdaj ob jaslicah in gledata otroka, ki se je pravkar rodil, s široko odprtimi očmi, kakor da bi ga molila. Sam Bog ve, zakaj se tako čudita in zakaj je vse tako praznične! Meni se zdi ta otrok prav tak kakor vsi otroci. Samo to vem, kadar le morejo, se zabavajo s tem, da nas mučijo. Zato je čista resnica, da jaz nimam prav nobenega vzroka, da bi ga častila, kakor ga čas te pastirčki. Še posebne zato, ker zdaj trpim lakoto prav zaradi njega. Če bi me zdaj pustili samo z njim, prav gotovo, da bi ga ugriznila...
Vol
Kdo je dal tema dvema pravico, da vdereta v mojo stajo? Je zdaj prvič, da ju vidim. Mladenka ni žena hlevarja in oni stari ni hlevar sam. Pa se vendar delata kot. gospodarja hleva in sta se polastila celo jaslic s senom zame. Kakšen način vdiranja pa je to?
Kaj je je to, kar sta položila v jaslice?
Že vidim. Je sin te žene, fantek, pravkar rojen. Toda kako različen
od vseh drugih? Nikdar v svojem življenju še nisem videl takega o-troka. Ne joka kakor drugi otroci; ne spi, ne stoče, ne vrešči. Ima odprte oči, velike, jasne kakor nebo v aprilu. Ne dela vtisa kakor navaden otročiček, temveč kakor nekakšna prikazen, nekakšen majhen Božiček, ki je po pomoti padel iz neba v našo suho ščavje.
Nikdar dozdaj nisem opazil, kako črn, umazan in temen je moj hlevček.
Sram me je, da nimam drugega prostora, bolj vrednega zanj. Zdaj vidim pajčevine, ki jih dozdaj še nisem opazil. Tramovi so trhli. Strop in pod sta črna in polna vlage.
Je mogoče, da je tako čudovita stvarca našla to-žasvinjano stajo za kraj svojega rojstva na svet?
Od njega sije toplina in ljubka vonjava, ki se razlivata po vsem in razsvetljujeta srce. Ljudje niso takšni, niti tedaj ne, ko se rode. Ljudje so trdi, surovi, kruti in žalostni.
Zdaj se smeje, zdi šemi, da bi rad g-ovoriL Otročiček je opazil, da ga gledam in mi je hvaležen zato. Ni ga strah pred mano. Skoraj bi rekel, da me ima rad, da me hoče tolažiti. V nobenem človeškem pogledu še nisem videl takega izraža.
Sem že star vol in sem delal že toliko časa, da si moje kosti naravnost žele počitka. Toda zanj bi rad storil, kar bi hotel: nesel bi ga na hrbtu na gore ali pa bi rad preoral vsa polja v Judeji!
Kaj morem storiti zanj? Kako naj bi mu razodel svojo hvaležnost? Da ga grejem s svojo sapo? Toda ali pa sem vreden, jaz, tovorna žival, da se približam temu telescu, ki se svetlika v čudežni luči?
Vrabec nad streho
Ne razumem tega, kar se godi. Luč nad mano, luč pod mano. Zdi se, da se dani, toda ta luč ni svetloba sonca.
Mislim, da še ni dolgo, kar sem legel v gnezdo in noči v tej dobi trajajo dolgo časa. Tu je nekaj čudnega. Slišim glasove pod sabo v hlevu, in še nad sabo v nebu, ne vem od koga. Je mogoče, da so ljudje začeli letati po zraku tako hitro kakor mi? če je to res, je to naš polom!
Gotovo je to, da ne morem spati to noč v miru in da si bom šele jutri rano mogel poiskati kakšno zrno v ostankih, da ne poginem od gladu. Ti glasovi in ta svetloba nikakor nista v moj prid.
V drugih nočeh je vedno vladal mir, ki je dajal glorijo. In res ne ne vem, zakaj se ljudje trudijo, da
Akademska slikarica Bara Remec od časa do časa gre iz velemestnega življenja „na deželo“, najraje tja, kjer žive še primitivni indijanski rodovi v svoji pristnosti. Že deset let zaporedoma hodi v Tilcaro, kjer je dobila večinoma navdih in motive za svoje slike, tako olja kakor risbe in akvarele ter tudi grafiko, ki jih potem razstavlja v Buenos Airesu. Tudi letos je bila tam. Ko se je pred tedni vrnila z novimi stvaritvami, je rekla, da jih je medtem že razstavljala v Tilcari, za kar jo je zaprosilo Državno tajništvo za kulturo, ki je razstavo priredilo k'5t svojo. Ker nismo kulturni dogodek niti zabeležili (ker nismo vedeli zanj), ne poročali o njem, sem se obrnil nanjo, naj kaj pove o njem in Tilcari, kjer je razstavljala.
„Najprej: Kje je Tilcara in kaj pomeni za Argentino in zate posebej?“
„Kako bi rekla: Tilcara je majhno mestece v provinci Jujuy (Huhuj), naseljeno med gorami, ki se imenujejo Quebrada de Humahuaca, kakih osemdeset km od provincialnega glavnega mesta San Salvador. Prelepa pokrajina, za katero je značilna neka vijoličasta barva gorá, ki se dvigajo tudi do 2500 m visoko nad mbrjerii (Triglav ima 2864 m). Prelivánje barv — rdeče, vijoličasto, rumeno —, je posebna privlačnost zá umetnike, ki radi prihajajo tja. Pa ne samo barve, ampak tudi Okolica in zlasti ljudjé so zanimivost.
v teh poznih urah motijo ubogega vrabca, ki se podnevi mora neprestano poditi od kraja do kraja, da se obdrži pri življenju? Zakaj me ne puste mirno spati, kakor jih pustim jaz?
Neverjetno, toda ti grdi velikani na dveh nogah, se zdi, nas hočejo kaznovati. Ali nas love in zaprejo kot ujetnike, ali pa nas pobijejo. Ker pa nismo teh misli, nas motijo s strahom že v sanjah.
Osliček,
Bog je hotel, da pred smrtjo vidim še čudežne stvari. Vse noči živim tu notri v temi, zgarani in žalosten, in mislim na svoje bedno životarjenje, ko mi delata družbo le mukajoči vol in škrtajoča miš v steni.
Zdaj pa se mi zdi nenadoma, da sem v samem srcu stvarstva! Blesk ki se razliva vseokrog, pesem, ki pada iz neba, ta žena, lepša, kot vse druge na svetu, in dete, v katerega se zaljubi slednji, ki ga vidi! .Nisem sentimentalen, kot moji beli: tovariši niti vražar kot moj gospodar. In vendar me ima, da bi pokleknil na kolena, kakor to delajo ti pastirji, ki se stekajo sem, kakor da jih je poklical Bog.
Jaz sem tudi videl svoje: nekoč sem prišel celo do Damaskadp šestkrat sem bil v Jeruzalemu.. Toda nikdar nisem videl kaj tako razkošnega kakor tu, nikdar se nisem čutil tako srečnega, kakor se čutim to noč!
Tu je mlada žena, ki sklanja svoj bledi in čudovito lepi obraz, nad sad svojega telesa in ki me gane, da bi jokal ne vem od kakšne nežnosti. Tu je stari človek, ki gleda; ženo in otroka, kakor da sta ovita v lepoto najlepših sanj! In tu so,,pastirci, katerih lica so osvetljena bolj od svojega veselja kakor od trepetanja ognja. In to naj bo sladko Dete, položeno v jaslice, ki gleda okrog stoječe, kakor da bi jih rado pritegnilo nase, kakor da bi jih rado skrilo vse v svoje srce!
To Dete gotovo ni sin človekov. Slišal sem od pastirjev, da jim je bilo oznanjeno rojstvo Boga! čimbolj ga gledam, bolj verjamem v to. Ljudje nimajo takih oči, ne izžarevajo takega bleska!
In če pomislim, da sem ga jaz .s svojimi očmi videl, kako se je rodil, jaz, uboga tovorna živinca, od vseh prezirana!? Po kakšni skrivnosti je hotel začeti življenje v teh neprikladnih jaslicah, namenjenih samo našim lačnim gobcem? Po kakšnem skrivnostnem naključju sem jaz mogel biti priča tako neverjetnega čudeža: rojstva Boga!?
Sem zadnji izmed živali na zemlji» sem sam ubogi osliček, odrte kože in starih kosti, pa me nisi odpodil stran! Dete, dovoli da mi, da tudi jaz ljubim Njega, ki si je nekega dne zaželel, ustvariti tudi mene!
Poslovenil td
tu še žive pravi indijanski rodovi v svo-dovi v svojih starih navadah, seveda zdaj že krščansko pobarvanih. In ti veš, da mene zanimajo ti primitivni ljudje, njih običaji, pa tudi njih umetnost. Prav ta pa ima v tej pokrajini svoje središče. Vsenaokrog so odkritja stare indijanske kulture, povsod so izkopanine, arheološka najdišča, med najzanimivejšimi v Argentini, in zato je vlada imenovala Tilcaro za „arheološko prestolnico jujuyske province“. Lani so ustanovili tu poseben etnografski muzej kot del buenosaireške univerze. Poleg tega obstaja tu še drugi provincialni muzej „José A. Terry“. Zame pa pomeni Tilcara vsakoletni — ne oddih, ampak — navdih za novo delo, kajti, kakor veš v Capitalu ne morem delati. Šele v Bariločah, ali pa v Tilcari. In moja pot vodi že deset let v Tilcaro, kjer redno stanujem v hotelu 'Castañeda, ki je last ge. Lucije in g. Garcia, ki mi gresta vedno v vseh ozirih na roko. Zdaj sem bila več kot mesec dni tam; pa se pripravljam, da grem ob novem letu na drugo pot — v Bari-loče.“
»,Kaj je plod tvojega letošiijega bivanja v Tilcari?“
„Prinesla sem s seboj šest večjih oljnatih slik z zanimi motivi iz Tilca-re, kaktusi in lamami, indijankami z otroki, portret indijanske dvojice in nov
(Nad. na 4 str.)
....—...----- ...	~	..... ' »at
Razstava Bare Remčeve v Tilcari
„Kritika zacementiranih in korumpiranih struktur“ komunistične družbe
V zahvalo dr. Pušu
V	Svobodni Sloveniji smo poročali o veliki polemiki, ki je nastala doma med kulturniki v sedanji komunistični družbi.
KAJ SE JE ZGODILO?
V	raznih revijah in listih so bili objavljeni članki, pesmi in stvari, ki jih je poslanec Cene Matičič v poslanski zbornici označil „za poizkus totalnega nihilizma*. Taki sestavki so bili objavljeni v študentovskem listu v Ljubljani Tribuna, v reviji Katalog, pa tudi v reviji Problemi, ki jo izdaja Zveza mladine Slovenije.
Ogorčenje skupine slovenskih kulturnih delavcev je vzbudilo zlasti pisanje študentovskega lista Tribuna. Posebno zadržanje urednika Dimitrija Rupla, pesem Iva Svetine Slovenska apokalipsa ter Manifest kulturne revolucije Vojina Kovača-Chubby-ja.
Svoj protest je skupina slovenskih kulturnikov objavila predvsem zaradi prostaštva izrazov in sodb o sedanji družbeni stvarnosti, o takoimenovanem osvobodilnem boju, skratko o sedanjem vladajočem komunističnem razredu. Objavili so ga v Delu 8. novembra t. I. pod naslovom „Demokracija da — razkroj ne“.
Protestno izjavo podpisniki zaključujejo z ugotovitvijo: „Manifest kulturne revolucije in Slovenska apokalipsa še posebej morejo imeti in imajo en sam cilj in namen preizkušati, koliko naša družba še prenese. Zato proti vsem takšnim izpadom in poskusom najodločneje protestiramo. Demokracija —. da, razkroj ne.“ Slede podpisi: Ivan Ribičič, Matej Bor, Tone .Svetina, France Bevk, Stojan Batič, Vladimir Lakovič, Ciril Kosmač, Božidar Jakac, Josip Vidmar, Mitja Mejak, Karel Gra-beljšek in France Štiglic.
ODGOVOR DIMITRIJA RUPLA
Ni minilo dolgo, ko je urednik študentovske Tribune Rupel prišel z odgovorom. Poslal ga je Delu, t. j. istemu listu, ki je objavil tudi protestno izjavo skupine slovenskih kulturnikov. Objavljen je bil 12. novembra.
V	odgovoru „nekaterim slovenskim kulturnim delavcem** Rupel ugotavlja, da je „slovenska kultura zašla v krizo“. INekateri kulturni delavci — tu našteje vse podpisnike protestne izjave — da so začutili „ da je potrebno s sredstvi, ki so zunaj kulture na neki način usmeriti in izmeriti to kulturo, ki se jim zdi nevredna pretekle in sodobne zgodovine“. Pravi tudi, da „osebna narava obtožb“ zahteva tudi „nekoliko osebno obarvano reakcijo nanjo“.
Za protestno izjavo samo pravi in
za to, kar z njo „počenjajo podpisniki izjave“, da je „uzurpacija javnega mnenja in tendenciozno citiranje odlomkov iz celote, ki funkcionira pravilno le v okviru zakonov te celote“. Dejanje podpisnikov da je „profani-ranje in zloraba načel te politike, ki si prizadeva radikalno razkrivati težave te družbe in si zadaja na slabo utrjena ramena nehvaležno breme kritike zacementiranih in korumpiranih struktur, ki se počasi in z muko poslavljajo o i te družbe“.
Po omembi svojega dela v raznih sedanjih komunističnih listih in revijah ter o marksistični sociolog‘ji, Ki vsa govori o konfliktih, o svojem zavračanju položaja cenzorja pri listu, zatrjuje, da „ne dovoljuje, da nekateri perejo tuje omadeževano perilo, ne vidijo dobrih in slabih strani, zraven pa ne pospravijo pred svojim pragom“.
Na očitke podpisnikov izjave o Ruplovi „dvoličnosti“ pisec odgovarja na protestno izjavo takole:
„Če govorimo o dvoličnosti, najbrž ne bo težko poiskati iz osebne zgodovine podpisnikov ‘izjave’ dejanj, ki kažejo te visoke tvorce slovenske kulture z več obrazi; dejanj, ki so bila za slovensko zgodovino brez dvoma usodnejše narave, kot je moj v nebo vpijoči uredniški ‘lapsus’. Najbrž ni bilo zelo popularno vreči na tehtnico ‘prestopke’ zoper poštenje in zdravje slovenskega naroda in ugotavljati zvestobo svetlim načelom pameti in demokracije. Prihranil si bom ‘nizke udarce’ in ne bom iskal ,mehkih mest’ tam, ker bi ta razprava zdrknila na nivo politične diskvalifikacije — ali kot to počne ‘izjava’ stalinističnega prikrojevanja resnice ter nedvoumnega klica na pomoč javnemu mnenju in spošto-valcem ‘lepote’, ‘resnice’ in ‘pravice’.“
Da je slovenska kultura pod sedanjo komunistično upravo zašla v resnično hudo krizo razodevajo naslednje Rupije ve ugotovitve:
„Ne bi se spuščal v drobne insinuacije, ne bi začel s preštevanjem črnih pik in zvezdic, ne hotel bi, da se utrujeni od psovanja in politi z gnojnico razidemo vsak sebi, temveč resnično želim pokazati, da smo se vsi skupaj znašli v težkem položaju, v stiski, v revščini vrednot in kriterijev. Iz tega položaja ne bomo našli poti s prelivanjem smrdljivih tekočin, temveč le tako, če bomo našli skupni jezik, ki bo nov jezik, sistem vrednot, ki bodo nove vrednote.“
Zatem se pred napadi in očitki podpisnikov ‘izjave’ brani takole:
„Nisem sam začel s političnimi diskvalifikacijami, nisem trkal na svoje prsi in vesil na prvi klin zaslug za slovenski narod. Kar počnem, počnem brez
posebne hvaležnosti slovenskega naroda. Sodim med tiste, ki so zelo nizko pod Njimi in ki jim ni dano ciljati z Najvišjega mesta. Moji honorarji t-o majhni, vsi na vpogled Službi družbenega knjigovodstva. Nisem najel nobenega kredita, ki bi se začel odplačevati leta 2007, nisem zgrešil nobene milijardne investicije, katere posledice bo čutil slovenski davkoplačevalec do konca stoletja, moja vest je čista.“
Pravi dalje, da se boji, „da bi kulturni veterani hoteli izvoziti s svojo krizo izven slovenskega kulturnega prostora, da bi kot je slutiti v njihovi neizprosni ostrini ne pisali ‘kakšno pismo’ v Moskvo ‘in prosili, naj vendar nekdo napravi red v tej razmajani slovenski deželi’.“
Za konec pa podpisnike ‘izjave’ še obtožuje „namena politične diskvalifikacije“. Ogorčenje „nad seksualnimi artikli bržkone ne more biti iskreno, saj bolj ‘zveste’ revije, recimo Sodobnost in Tovariš objavljata lepe cvetke iz slovarja seksa.“
Čudi se podpisnikom izjave nad zaskrbljenostjo zaradi pisanja v nekaterih številkah Tribune o ‘vrednotah’, kot so NOB, partija, borci in pravi, da se je „čuditi le temu, da niso povodnji plevela, sramote, razbijaštva, čarovnije, pobijanja in vsesplošnega kaosa vele-častni in velemočni stebri naroda zaustavili že prej, saj bi prihranili brez števila žrtev.“
Na vprašanje „kaj je za to izjavo“, pisec odgovora nanjo pravi: „Najbrž je jasno, da se rigidne, zacementirane strukture bojijo, da bi jih potegnila v vrtinec sodobne znanosti in tehnike nova generacija, sveža, spočita in opremljena z znanjem, Diplome so tu, znanje je tu, priznanja vsaj neformalna tudi. Katera družba si lahko privošči trošenje mladih sil? Katera družba, ki je na poti k bogatejši prihodnosti, si more privoščiti razsipanje s kadri? Tehnična inteligenca je postavila ultimat. Odšla je v inozemstvo. Ali je že čas, dai to stori tudi mlada humanistična inteligenca?“
Za izjavo pravi, da je naperjena proti tistim „naprednim tokovom“ v sedanji družbi, v partiji in oblastnih organih, ki si prizadevajo že enkrat presekati slovensko “cronique scandaleuse”, ki hočejo že enkrat spregovoriti o čem pametnejšem, kot so pamfleti in mali “jezikovni” spodrsljaji. „Dokler bomo vlačili po časnikih pesnike, ki so le ogledalo razmer v družbi, in farizejsko molčali o korupciji ter napakah te družbe, dokler bomo pobijali sovražnikovo senco, ne pa sovražnika, dokler bomo lovili lažne krivce, se ne bo prikazala svetla zvezda na slovenskem nebu. Pesniki ne zavirajo produkcije. Kako jih vključiti vanjo, je drug problem, katerega se hočem lotiti skupaj s podpisniki ‘izjave’ ali brez njih.“
Politično delo v emigraciji ni lahko. Zlasti ne v povojni emigraciji, ko velike demokratske države vsa leta dostikrat popuščajo v svoji ideološki opredelitvi ter za koristi svojih držav delajo politične kupčije tudi s komunističnim državami. Zato je za odgovorno, resno politično delo malo ljudi. Ne samo zaradi tega, ker ni združeno z lagodnim življenjem, ampak tudi zato, ker zahteva izredne požrtvovalnosti in je človek na odgovornih mestih neprestano izpostavljen krivičnim napadom.
Eden takih mož med nami je g. dr. Ludvik Puš v ZDA. Polnih 16 let je bil glavni tajnik Slovenske krščanske demokracije SLS. Pred zadnjimi volitvami za to mesto ni več kandidiral ter je bil izvoljen za podnačelnika stranke za mednarodno zastopstvo.
Prav je in naša dolžnost je, da se ga ob spremembi v glavnem tajništvu stranke, kjer ga je zamenjal dosedanji podpredsednik stranke g. Miloš Stare, spomnimo in se mu iskreno zahvalimo za njegovo izredno delo, ki ga je opravil v tej stranki in v raznih mednarodnih krščansko-demokratskih ustanovah.
G. dr. Puš je prevzel glavno tajništvo SLS 20. januarja 1952, ko je prišel kot zastopnik stranke v uradniški štab Krščansko demokratske zveze za Srednjo Evropo — Christian Demo-cratic Union of Central Europe — CDUCE.
V stranki je nanj čakalo odgovorno delo. Po ustanovitvi strankinih organizacij v ZDA, Argentini, Kanadi in drugih državah, je bilo treba izdelati nov program. Prvi osnutek zanj je napravil g. dr. Puš s sodelovanjem dr. Kreka na osnovi starega programa iz domovine in rimskega iz leta 1946. Po dolgotrajnih razpravah je bil sestavljen novi program in odobren aprila 1954. Naslednje delo je bil novi pravilnik, ki je stopil v veljavo leta 1956.
Volitve strankinih organov so zahtevale ogromno delo.
Za izvolitev zbora zaupnikov so bile razpisane volitve 20. maja 1950, zaključene pa septembra istega leta. Volitve v načelstvo in razsodišče so bile izvedene leta 1960, v izvršni odbor leta 1962. Od tedaj naprej ima stranka v emigraciji strukturo svojega vodstva na demokratično izvoljenih predstavnikih.
Druge volitve je dr. Puš izvedel v stranki v času od 1966 do 1968. Istočasno je bila izvedena reforma strankine strukture z uvedbo samostojnih delovnih področij, t. j. decentralizacija
Pač grozno zatohlo vzdušje sedanje slovenske komunistične družbene stvarnosti, ki naravnost vpije po novem Cankarju, da bi jo razgalil še bolj ter jo razbičal pred vso domačo in svetovno javnostjo.
po področjih. V vsakem področju se krajevne enote povežejo v poverjeništvo, ki mu predseduje po zboru zaupnikov izvoljeni podnačelnik celotne stranke iz tistega področja. V zvezi s tem je bila potrebna tudi sprememba pravilnika.
Že ob sami navedbi teh zgoščenih podatkov si lahko predstavljamo, kako izredno delo je bilo to in koliko naporov je zahtevalo od glavnega tajnika stranke, da je vse volitve in vso pre-osnovo v stranki tako vzorno izvedel na vseskozi demokratičen način.
Z vsem tem delom bo vedno združeno njegovo ime.
Še važnejše je pa bilo dr. Puševo delo v Krščansko-demokratski zvezi za Srednjo Evropo — Christian Democratic Union of Central Europe — CDUCE, v kateri je od leta 1958 tudi njen glavni tajnik-namestnik. Tu je organiziral vse njene kongrese. Od teh je posebno važen drugi leta 1955, ki predstavlja višek mednarodnega delovanja slovenske krščanske demokracije.
Kot glavni tajnik Slovenske krščanske demokracije je v zvezah poleg CDUCE še z ostalimi mednarodnimi krščansko demokratskimi ustanovami: Z Južnoameriško krščansko internacionalo (Organización Democrática Cristiana de America — ODCA), z Unión Européenne des (Démocrates Chretiens
—	UEDC, t. j. z Zvezo evropskih krščansko-demokratskih strank, katere članica je Slov. kršč. demokracija — SLS in z Union Européenne des Jeunes Démocrates Chretienes, t. j. z Evropsko zvezo krščanske demokratske mladine ter z Union Mondiale Démocrate Chre-tieenne — UMDC .Svetovna demokratska krščanska zveza, v kateri je prav tako včlanjena Slov. krščanska demokracija — SLS.
Bil pa je tudi med ustanovitelji krščansko demokratske internacionale, ki se je imenovala Central European Federation of Christian Trade Unions
—	CEFCTU. L. 1953 je pripravil tudi prvo številko glasila Christian Labor Information Service.
Pri CDUCE je izdajal angleško pisano Review ter v kasteljanščini Información Democrática Cristiana. Vsa leta je izdajal tudi Domoljub kot notranje strankino glasilo. V vsem je izdal 14 številk. Zadnja je izšla oktobra ter obsegala 20 strani.
V dobi 16 let je vodil tudi vse akcije, ki jih je stranka podvzemala v mednarodnem svetu v zaščito od komunistov zatiranega naroda v domovini ter demokratski svet neprestano opozarjal na nasilje, ki ga komunistična tiranija izvaja nad Slovenci v domovini.
Kot glavni tajnik Slov. kršč. demokracije — SLS je zaključil svoje delo z zadnjo okrožnico, ki jo je razposlal na strankine funkcionarje prav na slo-
(Nadaljevanje na 5. str.)

RAZSTAVA V TILCARI
(Nadaljevanje s 3. str.)
motiv: dva ministranta. Poleg tega pa več tušev in akvarelov. To, kar sem razstavljala v Tilcari.“
„Kako je bilo s to razstavo?“
„Dobila sem vabilo od Državnega tajništva za kulturo, če bi hotela razstaviti pod njegovim okriljem v Pokrajinskem muzeju José A. Terry svoje letošnje slike. Vabilu sem se odzvala in razstavila samo te nove podobe (drugih nisem imela) dne 12. novembra. Prišlo je na razstavo čez 60 ljudi, domačih inteligentov, uradnikov in turistov, kar je za Tilcaro veliko. Odprl je razstavo g. Pereyra, varuh muzeja, ki me je uvodoma predstavil že kot pravo „tilcarko“ (tilcarena), in ki že nekaj let širi tilcarske motive v slovenskem in argentinskem okolju, pa tudi po evropskih razstavah. O tej ljubezni do Tilcare in nje kulture, katere arheološko središče je, pričajo tudi te najnovejše podobe. Obenem razstavlja umetnica tokrat tudi z namenom, da se z njo pridruži proslavam petdesetletnice osvoboditve svojega slovenskega naroda 1. 1918. — Tako govornik. Lahko ti pokažem prepis, kako je označil moje slikanje: ‘V okviru umirjenega ekspresionizma, je znala dati pravično in magično vizijo naših krajev. S čistimi črtami, z globoko občutenimi risbami in elementalno kompozicijo nam riše skoraj sanjsko vizijo tega kraja in ljudi, kot so, brez teže in kot plavajoče iz drugega sveta. Njeno slikanje je osebno in odkrito.’ Seveda je sekreta-rija za kulturo tudi pogostila vse go-
ste. Kot sem videla, so jih zanimala olja, nekatere pa seveda folklorne risbe in akvareli, kot npr. tale indijanski obred v spomin umrlega.“
„In kakšno navado naj predstavlja ta pogreb?“
„To ni pogreb, je samo spomin na umrlega v tistem letu, obred za Vse svete, in je zmes poganskega in krščanskega verovanja. Bila sem zraven in me je zelo zanimalo. Morda bo tudi tebe? Letos je umrla sestrična nekega
indijanca. Zdaj, ko še ni minulo leto, se je treba posloviti od njene duše. V blatni koči (adobe) tega domačina se je vršilo to „slovo“. Že pred Vsemi sveti pijejo „chicho“, koruzno žganje, mošt, ter pripravljajo figurice, človeške in živalske, iz testa. Za oči jim vstavljajo rozine. To so „ofrende“, darila. Te položijo na mizo, steno zadaj pa pregmejo s črnim blagom ali papirjem. Na mizo namečejo tudi cigaret, svežih rož ter „coco‘‘ listje za žvečiti. Na Mrtvih dan začenjajo prihajati so-
rodniki in • drugi ljudje h koči umrle pod črno plahto, „manta negra“, za odraslega, ali „manta azul“ za otroke. Nosijo jo štiri osebe kot baldahin. S seboj nosijo „chicho“ in vino. Vsi dajo domačinu roko in mu voščijo dober dan. Gospodinja začne deliti „ofrendo“, tiste punčke in živalice iz kruha. Nato se domačin ogrne v kakšen plašč in posnema duhovnika* blagoslavlja z vodo ljudi in „ofrendo“. Nato gredo vsi spet pod „manto neg.ro“ na prostor le malo stran od hiše. Ne na pokopališče. S se-
boj1 nosijo pijačo, jedi za dušo, rože z mize in posebno punčko iz testa, ki je bila že prej na mizi; celo smeti, ki jih pobrišejo z mize, vzamejo s seboj. Tudi veliko rastlino „coco“.
Na. prostoru, kjer mislijo izkopati grob za „dušo,“ sorodnika, čepe pod „manto“ in čakajo, da ga izkopljejo. Medtem pijejo „chicho“, vsi, obligatorno. Mimogrede: Po nekaterih krajih še vedno starejši ljudje žvečijo zdrobljeno koruzo in jo izpljuvajo, da potem preje zavre v „chicho“. Drugi pa dajejo v mošt kvas in druge droge, ki dražijo ljudi in jih poživljajo. Take droge rabijo tudi za živali. In tako „chicho“ pijejo vsi po dolžnosti. Nato izkopljejo grob: en meter dolg in pol metra globok. Polože van dušo, „almo“, to je: tisto punčko iz kruha, njej ob stran natresejo druge manjše „punčke“, potem jed s krožnika, namečejo listje s „coce“ in rože. Nato vsakdo poškropi „ofrendo“ z znamenjem križa, namečejo zemlje na grob in nanj vsade improviziran križ. Ko je to končano, ljudje še vedno pijejo razdražljivo „chicho“, vino in se šele v mraku razidejo. Ta indijansko-katoliški obred sem zajela tedaj v akvarel, ki ima zame etnografski pomen, in mi je dokument, da sem se ga udeležila, kakor se ga tujci prav težko. Tudi to je dokaz, da me v Tilcari že smatrajo manj ali več za „til-careno“.“
Tako sem zvedel pri Bari ne samo za način njene razstave v Tilcari, ki sem jo hotel zabeležiti kot pomemben slovenski kulturni dogodek „na deželi“, pa tudi kot pridružitev k proslavam k 50-letnici na severu Argentine v indijanski pokrajini, temveč sem zvedel še za ta zanimiv etnografski indijanski obred.	td
Misli ob minulih narodnih slavnostih
Že dober mesec in pol je od mogočnih narodnih slavnosti v Buenos Airesu, ki so jih pripravili Slovenci za svoj narodni praznik 29. oktobra in za dan zastave. In ker je letos 50-letnica, odkar so Slovenci z rojstvom narodne in politične svobode dobili tudi svojo prvo narodno vlado, je slovensko narodno slavje povzdignil še 's svojo navzočnostjo predsednik NO za Slovenijo g. dr. Miha Krek. Povabilu Slovencev v Argentini se je rad odzval ter je prišel m*d nje.
Krekov obisk v Argentini — zmagoslavje slovenske narodne in demokratske misli
Polne tri tedne je bil med njimi. Bil je navzoč pri vseh slavnostih, ki so bile v Buenos Airesu in v Mendozi. Govoril jim je pred spomenikom slovenskih žrtev, na slavnostni večerji predstavnikov organizirane slovenske skupnosti, govoril na jubilejnem zborovanju, govoril ob položitvi venca na spomenik argentinskemu osvoboditelju, govoril materam in ženam, fantom in dekletom, študentom, ljudskošolski mladini, borcem, možem, razumnikom in preprostemu delovnemu ljudstvu. V vse sloje izseljene Slovenije je prišel, večino njihovih skupnih domov je obiskal. Povsod so ga ljudje sprejemali z ljubeznijo, z odprtimi srci. Saj je tudi govoril samo tako, kakor je čutilo njegovo srce, kakor mu je narekovala njegova duša, skrb za blagor slovenskega ljudstva v izseljenstvu in v domovini. Sleherna njegova beseda je razodevala to njegovo veliko ljubezen ter skrb za slovenski narod, da bi mu bilo bolje, kakor mu je sedaj, da bi mu bila bodočnost srečnejša od trpke sedanjosti pod komunističnim režimom.
Ljudje so to občutili in so mu bili
(Nad. s 4. str.)
venski narodni praznik dne 29. oktobra t. L, v katerem jim med drugim sporoča, da s tem dnem prevzema glavno tajništvo g. Miloš Stare v Buenos Airesu, ki je bil na to mesto izvoljen pri zadnjih volitvah. Omenja tudi uspešno izvedbo zadnjih volitev ter svojo okrožnico zaključuje z naslednjo ugotovitvijo:
Ob tem mejniku se toplo zahvaljujem vsem, ki Ste ta dolga leta lojalno in požrtvovno sodelovali z menoj kot glavnim tajnikom. Kakšni so bili naši napori veste: Vztrajno smo se trudili, da bi slovensko narodno pravdo vsadili tudi v mednarodno politično gredico; še si prizadevamo, da bi tam uspevala in nam vsem skupaj v emigraciji pomagala razbijati oklep komunistične diktature v domovini ter narodu pripomogla do čimprejšnje popolne svobode. Boj ni končan! Zadnje volitve so dokazale, da Slovenska krščanska demo-
za odkrito izpoved vere in ljubezni hvaležni. čutili so, da je ves predan samo službi svojemu narodu, Slovencem doma in V izseljenstvu, in da nikjer in nikdar ne išče sebe in svojih osebnih koristi.
Zato so pa tudi bile vse te slavnosti eno samo zmagoslavje, kakršnega še nismo doživeli, odkar smo tu. Bile so vse mogočno potrdilo, da slovenska politična emigracija živi, da je strnjena v ljubezni do svojega naroda in v delu za njegovo pravo osvoboditev in da pri tem sledi možem, ki mu kažejo pot v lepšo in srečnejšo bodočnost ter jih tudi vodijo po njej.
Dr. Krekovo bivanje med nami je bilo tako koristno za slovensko narodno in demokratsko stvar. Utrdilo nas je še bolj v naši skupnosti, nas potrdilo še bolj v pravilnosti našega dela in poti, ki smo si jo prostovoljno izbrali, obenem pa nas še bolj uveljavilo v svetovni javnosti. Saj so o predsedniku NO g. dr. Kreku, o njegovih izjavah na tiskovni konferenci pisali največji neodvisni argentinski listi. O njem so poročale radijske in televizijske postaje toliko, kot še nikdar doslej niso o Slovencih. Ugled Slovencev se je povečal. Zanje so zvedeli novi milijoni ljudi v svetu.
Zvedeli so tako za važno obdobje v zgodovini slovenskega naroda.
Molk o slovenskem prazniku pri komunistih
Tako so listi v Buenos Airesu pisali o slovenskem narodnem prazniku osvo-bojenja. Medtem, ko je doma komunistična uprava o njem molčala kot grob. In to istočasno, ko so njeni funkcionarji od Tita na vrhu, preko ZKJ in Soc. zveze delovnega ljudstva ter predsednika zvezne vlade špiljaka pa do raznih
kracija — SLS, ki je pred leti kot SLS vodila zmagoslavno borbo za svobodo, stopa v noVo dobo živa, zdrava in močna. Trdno držimo skupaj tudi v prihodnosti, kajti: v slogi je moč! In pozdravljamo mladi rod v naših vrstah s starim našim pozdravom: Bog daj srečo!
Tudi mi vsi, ki z g. dr. Pušem delamo v isti politični stranki, se mu iskreno zahvaljujemo za vso njegovo požrtvovalnost, za vse njegove žrtve, ki jih je doprinesel za slovenski narod pod komunistično sužnostjo na vseh položajih, ki jih zavzema v stranki in v mednarodnih krščansko demokratskih ustanovah. Vsa njegova prizadevanja so šla v smer, da bi stranko čim bolj organiziral in prilagodil sodobnim zahtevam modernih demokratskih političnih strank ter jo tako še bolj usposobil za boj proti komunistični tiraniji.
Boga prosimo, da bi nam ga ohranil še dolgo, da bi svoje delo, boj za svobodo slovenskega naroda lahko vršil še naprej s takšno uspešnostjo, kakor doslej.
funkcionarjev po republikah naravnost tekmovali v pošiljanju pozdravnih brzojavnih čestitk Dubčeku v Prago za 50-letnico češkega narodnega praznika, ki je bil en dan pred slovenskim. Čehom so čestitali k osvoboditvi, o slovenski osvoboditvi pred 50 leti so pa molčali. Kolikor smo mogli ugotoviti, je edino publicist Ude objavil članek o njej ter smo to v Svobodni Sloveniji tudi registrirali.
Pa doma še žive ljudje, ki se spominjajo tedanjih velikih časov. Javno so spregovorili in obsodili zadržanje komunističnih oblastnikov.
Prof. Leon Detela iz Ljubljane je napisal pismo pod naslovom
Pozabljena obletnica
V njem ugotavlja: Dne 29. oktobra je minilo 50 let, odkar je razpadla „ječa narodov“ stara avstro-ogrska monarhija. Obletnice tega tako pomembnega dogodka se ni spomnilo niti naše dnevno časopisje niti katerokoli društvo ali inštitucija, skratka, nihče. In vendar je bil ta dogodek v zgodovini Slovencev tako pomemben kot malokateri drugi. Po več tisoč letih smo se Slovenci rešili nemškega jarma in se veselili rojstva Jugoslavije. Ljudi je prevzelo silno navdušenje, saj so mislili, da stopamo Slovenci v novo državo kot enakopraven član in da bo z ustanovitvijo nove države ugodno rešeno tudi socialno vprašanje.
Živo se spominjam mogočnega zborovanja na tedanjem kongresnem trgu v Ljubljani, manifestacije, kot je Ljubljana do takrat ni poznala in tudi transparenta „Živela jugoslovanska republika“, ki ga je nosila skupina manife-stantov. Vsi obrazi so sijali od sreče in vere v bodočnost. Res je, da smo bili kmalu nato opeharjeni za svoja lepa pričakovanja, da si je dober del slovenske zemlje prilastila Italija, da se je uvedel velesrbski centralizem in da se socialno vprašanje sploh ni začelo resno obravnavati. Kljub vsemu pa je vendarle bil 29. oktober 1918 za večino Slovencev dan nacionalne osvoboditve in prvi korak k nadaljnemu uresničevanju naprednih stremljenj. Upi v lepšo in pravičnejšo bodočnost, ki so se tako mogočno manifestirali 29. oktobra 1918, od tedaj niso več ugasnili in so prerasli med narodnoosvobodilno vojno v sveto prepričanje.
Zakaj torej molčimo ob tako pomembni obletnici? Zakaj ne seznanjamo naše mladine tudi s tem velikim in pozitivnim dogodkom naše preteklosti?“
Primarij dr. Ciril Porekar iz Maribora je pa zapisal pod naslovom
Zamujena priložnost
iNa naslovni strani Dela z dne 29. oktobra 1968 je slika proslave 50-let-nice Češkoslovaške (1918-1968), ki je bila v španski dvorani v Pragi na Hrad-čanih dne 28. oktobra 1968.
Prelistam ves časopis in nikjer ne najdem niti vrstice o tem, da je bila
pred 50 leti, dne 29. oktobra 1918, v Ljubljani in Zagrebu razglašena svobodna država Slovencev, Hrvatov in Srbov, po 1044 letih tlačanjenja in se pravi, da so naši kraji zatiranja zopet dobili državno tvorbo.
Vojaška moč osrednjih sil v Evropi je bila oktobra 1918. leta zrušena. Slovenci, Hrvati in Srbi v razpadli Avstro-ogrski smo bili že toliko zreli, da smo prevzeli samostojno politično oblast. Vendar brez prostovoljcev-borcev za severne meje Slovenije ns bi naše meje potekale tam, kjer smo jih pred 50 leti sami začrtali z orožjem v roki.
Slovenski prostovoljci smo bili leta 1918 navezani izključno sami nase, prav tako kakor smo bili navezani nase jugoslovanski partizani v letu 1941.
Pri mednarodnem določanju novih mej niso povsem zmagale demokratične osnove 14 točk ameriškega predsednika Wilsona. Vse preveč so v prvi vrsti prišli do izraza interesi kapitala in imperialistični načrti zmagovite Antante. Na mirovni konferenci v Parizu so razkosali slovenski narod med tri države, šele narodnoosvobodilna borba slovenskega naroda, četrt stoletja pozneje, je v vojni proti fašističnim okupatorjem in domačim izdajalcem izvedla tudi socialistično revolucijo in dokončno zrušila oblast kapitala ter tako osvobodila slovensko ljudstvo, čeravno pred 50 leti še niso mogla biti uresničena vsa prizadevanja Slovenije, je vendar dokončna osvoboditev izpod tujčevega jarma bil velik preokret v naši zgodovini — brez njega ne bi bila mogoča tako uspešna revolucija današnjice.
Če pogledamo naše sosede in druge evropske narode, vidimo, kaj vse in s kakim sijajem in hrupom praznujejo manj pomembne in poceni zaslužene jubileje. Zakaj smo pri nas izpustili' in zamudili tako priložnost.“
Obe pismi sta bili objavljeni v ljubljanskem Delu dne 6. novembra.
Slovenske narodne slavnosti v zamejskem in emigrantskem tisku
Od zamejskih listov je o slovenskem narodnem prazniku največ pisal goriški Katoliški glas. Poleg poročila o velikih slavnostih v Argentini je objavil tudi v celoti proglas, ki ga je izdal Narodni odbor za Slovenijo z vsemi podpisniki (14. nov. 1968). V poročilu o voščilih, ki so jih komunistični oblastniki v Sloveniji in ostalih delih Jugoslavije pošiljali v Prago za 50-letnico ustanovitve češkoslovaške države, je Katoliški glas 7. nov. tudi ugotovil, da so za sedanjimi češkimi tudi komunističnimi oblastniki, ki so se 28. oktobra hvaležno spominjali ustanovitelja češke države Tomaža Masaryka v govorih in na proslavah in so položili tudi venec na njegov grob, daleč za njimi „sedanji vodniki v matični državi“. Nato pa pristavlja takoj: „Daleč za njimi je pa tudi naš slovenski zamejski tisk, ki iz čudne solidarnosti do Ljubljane ni smatral za potrebno, da proslavi petdeset-
letnico dneva, ki pomeni afirmacijo slo-I venske suverenosti. Se je treba tega ! mar sramovati ali kali?“
In res, tudi nas je presenetilo, ko v ostalem zamejskem tisku v Italiji in zlasti na Koroškem, nismo o slovenskem narodnem prazniku brali niti besedice.
Emigrantski tisk je o slovenskem narodnem prazniku poročal. Tako v Kanadi, v Angliji (Klic Triglava), Ameriki (Ameriška domovina) in Avstraliji (Misli). Pa tudi o proslavah tega praznika, ki so bile tudi še po drugih državah. Tako v Clevelandu in New Yor-ku v ZDA ter v Torontu v Kanadi.
V Argentini so pisali o narodnem prazniku in njegovem pomenu poleg Svobodne Slovenije še Vestnik, Smer v slovensko državo, Mladinska vez ter Tabor. Ta pa je o samih proslavah in o dr. Krekovem bivanju v Argentini zapisal, da bo o tem poročal, „ko bodo vidni uspehi“. Edina izjema med emigrantskimi listi v Buenos Airesu, ki o slovenskih narodnih slavnostih, o dr. Kreku, njegovih vsebinsko tako bogatih govorih in njegovi tiskovni konferenci ter o razstavi slovenskih slikarjev in kiparjev v Buenos Airesu ter o razstavi listov, revij ter knjig ni zapisal niti ene same besede, je bil Glas Slovenske kulturne akcije.
So pa bili tudi nekateri, ki so zatrjevali, da so praznovanje 29. oktobra „izmislili nekateri emigranti“ in da ga doma nismo praznovali.
Mislimo, da je imel te v mislih g. Tine Duh v svojem članku Na potu v svobodo (Smer, leto 4, štev. 28, 23. X. 1968), ko je zapisal tole ugotovitev: „Pobudo za praznovanje 29. oktobra kot dneva naše osvoboditve je 28. oktobra 1937 na uredniški seji Slovenca sprožil takratni urednik rajni France Kremžar. Prvi uvodnik v tem smislu pa je naslednji dan, 29. oktobra 1937 napisal sourednik lista g. Lojze Ilija.“
Torej praznovanje 29. oktobra kot slovenskega narodnega praznika le ni izmišljotina „nekaterih emigrantov“, kakor je tudi ponovno že dokazal dr. T. Debeljak, ampak so ga Slovenci že v domovini smatrali za svoj narodni praznik, 1. december je pa bil državni praznik.	J. Kr.
Italijanski pohlep
po izgubljeni slovenski zemlji vpliva tudi na to, da „apostolska administratura“ škofa dr. Janeza Jenka v Kopru še ne more postati redna škofija. Cerkvena politika se težko povzpne nad pretenzije svetne politike kjerkoli, zlasti težko pa tam, kjer se tudi cerkvenjaki oklepajo zahtev svetne politike. V Italiji je tega še preveč (Misli).
Prihodnja številka Svobodne Slovenije bo izšla 2. januarja 1969.
V ZAHVALO DR. PUŠU
1
Vane Ivanovič: Demokratska Jugoslavija
Vane Ivanovič je v politični emigraciji iz Jugoslavije z.nan ne samo kot lastnik ladij, ampak tudi kot osebnost, kj se zanima za pereča vprašanja iz povojne jugoslovanske, stvarnosti. V prizadevanju, da bi sedanjemu komunističnemu nasilnemu režimu dobili demokratsko alternativo, se je Vane Ivanovič pred leti udeležil tudi znanih političnih razgovorov predstavnikov narodov Jugoslavije v Standsteatu v Angliji-
V	Predgovoru pravi, da pripada „suverena odločitev o ureditvi bodoče skupnosti narodov Jugoslavije na načelu pluralistične demokracije in resnična enakopravnosti samo njim. Toda demokratski postopek priporoča, da je pred sprejetjem končnih odločitev o njih potrebna poprej izčrpna in vsestranska razprava o državnopravnih ustanovah, ki naj zagotove vzpostavitev demokratskega reda ne samo za državljane po-edince, ampak tudi za “narodne kolektive’'. Namen te brošure je po Ivanoviču samo dati vzpodbudo „za aktivno izmenjavo misli“. Pove pa, da so v brošuri objavljene misli delno njegove, delno pa tiste, za katere je zvedel na raznih sestankih.
V	svoji razpravi Ivanovič v Uvodu , govori o sedanjih težavah, v katere so
zašli doma tudi komunisti, ko so spori med narodi samo navidezno rešeni ter je zmeda tudi v vrhovih ZKJ same. Spričo takega stanja je po Ivanoviču „dolžnost vseh“, ki so dobre volje in imajo napredne poglede v vseh narodih Jugoslavije, doma in v svetu, in ka-
terim je do tega, da se politično-¡socialni in narodni problemi rešujejo ‘po načelih prave demokracije, da store vse, da pride do zgraditve demokratske alternative sedanjemu komunističnemu režimu v Jugoslaviji.“
V odstavku „Osnovna načela“ Ivanovič pravi, da pravica, da ima vsak narod svojo državo, pripada tudi vsakemu narodu Jugoslavije. Izhodna točka sporazuma, narodov Jugoslavije je priznanje pravice, da se ti narodi izjavijo preko svojih svobodno izvoljenih narodnih predstavnikov ali hočejo ostati v državni skupnosti Jugoslavije ali pa zahtevajo svoje samostojne države. Če kateri od štirih narodov — srbski, hr-vatski, slovenski, makedonski — sklene ustanoviti svojo samostojno narodno državo, ima na temelju načela narodne samoodločbe pravico do take države. Ivanovič pa pristavlja, da je kljub temu „državna skupnost Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in bosansko-hercegovskih muslimanov nujna za ohranitev njihove lastne etnografske in politične integritete, kakor tudi integritete skupnosti. Vsak poizkus razbijanja sedanjih mednarodnih meja Jugoslavije bi spravil v veliko nevarnost koristi tako Srbov, kakor Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in bosansko-hercegovskih muslimanov1. Tudi gospodarski in socialni red vsakega naroda Jugoslavije je po Ivanoviču najbolje zagotovljen v njihovi zvezni državni skupnosti. Ločitev Srbov in Hrvatov v dve „samostojne suverene države na način, ki bi zadovoljil večino Srbov in večino Hrvatov, ni mogoč.“
Izvedbo gornjih zamisli bi bilo po Ivanoviču na osnovi dosedanjih razprav mogoče doseči na tale način:
1.	Jugoslavija naj bi bila Zveza štirih suverenih narodov — srbskega, hrvatskega, slovenskega in makedonskega, ki naj ustanove državno skupnost, sestavljeno iz petih držav-č.lanic: Srbije, Ilrvatske, Slovenije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije. Vprašanje, če naj bo črna gora posebna država-članica, naj rešijo poslanci Srbije in Črne gore.
2.	Glavni namen zveze naj bo čuvanje suverenosti vsakega od štirih narodov in zagotavljanje enakopravnosti vseh držav-članic.
3.	Države-članice imajo državno-pravni značaj države.
4.	Teritorialna razdelitev med drža-vami-članicami skupnosti bi v glavnem odgovarjala sedanji razdelitvi Jugoslavije na narodne republike. Meje med Srbijo in Hrvatsko bi določili poslanci Srbi in Hrvati, izvoljeni za ustavodajno skupščino. Ti naj bi upoštevali želje srbskega in hrvatskega prebivalstva ob meji.
5.	Prvo ustavo naj bi sprejela enodomna ustavodajna skupščina, katero naj izvolijo istega dne po enotnem volilnem zakonu polnoletni državljani skupnosti obojega spola. Odločitve te skupščine bi bile polnoveljavne, če bi zanje glasovala večina srbskih, večina hrvatskih, večina slovenskih in večina makedonskih poslancev v njej. Taka večina bi tudi lahko sklenila, da preneha sodelovati pri sprejemanju nove ustave in da zahteva izločitev naroda, ki ga predstavlja, v samostojno suvereno narodno državo.
6.	Prva ustava skupnosti naj predvidi tudi organe in postopek za njeno spremembo, in če naj pri tem sodelujejo tudi parlamenti držav-članic po ratifikaciji predloženih sprememb.
7.	Države-članice svoje ustave sprejemajo samostojno, morajo pa biti v skladu z ustavo skupnosti.
Delitev pristojnosti. Skupnost bi imela samo tisto pristojnost, ki bi ji bila zagotovljena z ustavo. V to pristojnost naj bi spadalo: organizacija skupnosti, zunanja politika in mednarodni odnosi (države-članice naj bi imele pravico, da v okviru diplomatskih predstavnikov skupnosti ustanavljajo svoja posebna kulturna, trgovska, turističha in izseljenska zastopstva); narodna obramba samo v določanju glavnih načel za organiziranje obrambe skupnosti z okvirnimi zakoni ter za organiziranje, upravo in poveljstva nad posebnimi vojaškimi enotami in ustanovami skupnosti v vojni in miru. Drugače narodna obramba v miru spada v pristojnost držav-članic; finance skupnosti so carine ter prispevki držav-članic, ki jih določajo vsako leto po ključu zvezni parlament; valutni odnosi z narodno banko; v gospodarstvu samo določanje vodilnih načel in uskla-janje gospodarske politike držav-članic; glede prometa, pošte, brzojava, telefona, radia in televizije skupnost izdaja samo okvirne zakone. Skupnost bi izdajala okvirno zakonodajo tudi glede državljanstva; podeljevanje državljanstva pripada državam-članicam.
Ustava skupnosti bo tudi vsebovala določila, da morajo biti v službah skupnosti in v njenih ustanovah narodi Jugoslavije, narodne skupine in narodne manjšine zastopane sorazmerna svo-
jemu številu v primerjavi s skupnim številom skupnosti.
Organi skupnosti: Sedeži glavnih organov in ustanov morajo biti razdeljeni na področja držav-članic. Vrhovni organ skupnosti je zvezni parlament, ki obstoja iz sveta narodov in sveta držav. Predstavniki narodov v svetu narodov se volijo, predstavnike narodov v svetu držav pa določajo parlamenti držav. Obe zbornici sta enakopravni. Važni politični zakoni morajo biti sprejeti z dvetretjinsko večino v obeh do-mih. Ustava skupnosti bi imela določilo o položaju šefa državne skupnosti, kakor tudi zvezne vlade v smislu načel parlamentarne vladavine. Zvezni organ je tudi ustavno sodišče skupnosti.
Državljanom morajo biti zagotovljene vse svoboščine. Prav tako svoboda vere in vesti, cerkev, verskih organizacij in javnega izpovedovanja veronauka. Cerkev in vse verske organizacije bi bile ločene od države, tako od skupnosti, kakor tudi od držav-članic toda imele bi zagotovilo, da se državne oblasti tako skupnosti, kakor držav-članic ne bodo vmešavale v notranje verske in cerkvene zadeve. Cerkve imajo vso svobodo za verski pouk in vzgojo.
Glede zunanje politike pravi, da so Jugoslaviji potrebni „redni in prijateljski odnosi brez trenj z Vzhodom in Zahodom“. Neopredeljeno stališče ali nevtralnost pa ne predstavljajo niti možno niti srečno rešitev za nas z ozirom na naš zemljepisni položaj. Iz lastne zgodovine vemo, da so bistveni elementi za naš razvoj na dolgo dobo povezani s civilizacijo in kulturo Evrope.
Govor arhitekta Vombergarja srednješolcem
Dne 30. novembra t. 1. je bil v Buenos Airesu sklep šolskega leta Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. M. Bajuka, ki so ga letos zapustili prvi abiturienti. Tem in ostalim slovenskim srednješolcem je na sklepni šolski slavnosti govoril tudi arhitekt g. Jure Vom-bergar. Ker njegovega t ovora v poročilu o zaključku šolskega leta v Svobodni Sloveniji 5. decembra nismo prinesli, ga objavljamo s pojasnilom uredništva v današnji številki.
Misijonarji računajo na nas
Bil sem povabljen, da vam povem nekaj misli ob zaključku šolskega leta vašega srednješolskega tečaja. Povabili so me kot mladega slovenskega izobraženca, ki je še pred kratkim kot vi trgal hlače na šolskih klopeh in je šel skozi vse probleme, ki jih vi srečujete kot sinovi in hčere slovenskih staršev v argentinskem okolju. Prav o tem bi vam rad kaj povedal, ne da bi vam hotel pamet soliti ali pridigati.
Mi, ki smo argentinski državljani
bodisi po rojstvu ali svobodni odločitvi, hočemo biti lojalni in dobri državljani, istočasno pa mislimo in čutimo slovensko. Navidezno smo razdeljeni v svojih čustvih, saj tako nam naši argentinski prijatelji včasih očitajo, in morda rečejo tudi, da se nočemo vključiti scela v argentinsko okolje, bodisi, ker da jih preziramo, ali pa ker se ne moremo odtrgati od materinega krila. Ne samo. da imamo vso pravico biti cvesti tradicijam naših staršev, izražati se v materinem jeziku in združevati se z Ij :dmi istega pokolenja, temveč, prav je in dobro tako. Prav zato, ker ne moremo nehati biti to, kar smo, dobro je to' za naše duševno in moralno zdravje. Kako to? Nihče nas ni vprašal ali hočemo živeti ali ne, roditi se sredi dvajsetega stoletja, hočemo biti teh ali onih staršev, tega ali onega naroda. Tu smo, v tem času, taki kot smo. > Zdrava pamet, življenjska praksa, in psihologi nam povedo, da je za pravilen in zdrav razvoj vsakega človeka potrebno sprejetje usode, vendar ne sprejetje češ kaj čemo, temveč sprejetje z vso ljubeznijo, z ljubeznijo v vsej celoti.
Severnoameriški pisatelj Dale Car-neggie v eni svojih knjig z naslovom „Kako se otresti skrbi, ki nam grenijo življenje“ opaža, da si največ težav v življenju ljudje sami delajo, ko se borijo proti usodi. Eden izmed praktičnih nasvetov, ki jih daje: „Če nam usoda da limono, napravimo si limonado.“ To se pravi, vse kar nas dela take kot smo, izrabimo, živimo v vsej polnosti. Torej, živimo v vsej polnosti dejstva, da živimo v Argentini, da smo mladi, da smo slovenskega porekla. Zato prof. dr. Komar utemeljeno trdi, da ne moremo biti dobri Argentinci, če nismo prej dobri Slovenci.
Kaj se pravi sprejeti v vsej celoti in z ljubeznijo to danost da smo slovenske krvi? Vsak življenjski položaj nam nalaga svojske naloge. Mi kot mladi si damo to nalogo, da skušamo spoznavati sami sebe in naše prednike. Zato se učimo naše zgodovine, zemljepisa, in spoznavamo Slovence, ki so bili polni ljubezni do soljudi, ljubezni do resnice, do pravice, do lepote.
Nemogoče je ljubiti, česar se ne pozna. Spet pa je najbrž nemogoče spoznavati v globino, česar se ne ljubi. Ljubite dejstvo, to vašo usodo, da ste Slovenci, spoznavajte jo, da jo boste še bolj ljubili.
Tak odnos do slovenstva je že sam po sebi dejaven. A to dejavnost izražajte tudi v sodelovanju s socialnimi in kulturnimi ustanovami, ki jih v naši skupnosti ne manjka. Sociologi in psihologi so mnenja, da človek lahko razvija svojo osebnost, svoje moralne kreposti in se realizira le v majhnih skupinah, kjer se posameznik lahko identificira, kjer se ljudje poznajo med seboj.
V naši skupnosti je zato veliko možnosti. Vašega sodelovanja potrebujejo slovenski domovi, pevski zbori, folklorne skupine, mladinske publikacije, verske in socialne ustanove itd. Ne odklanjajte njihove prošnje za sodelovanje. Ne samo, da boste doprinesli majhen delež slovenski dejavnosti,' tudi sami sebe boste obogatili z izkustvi, za katere boste vse življenje hvaležni. O tem imam sam skušnje, saj je skoraj ni dejavnosti, kjer ne bi v mali meri vsaj nekaj časa sodeloval. V slovenski slikarski šoli sem dobil osnove likovnega ustvarjanja, ki sem ga kasneje razvijal na univerzi. Predavanja v stanovskih organizacijah in kulturni akciji so mi dale osnove krščanskega in humanističnega pogleda v svet, raznolikost u-dejstvovanja mi je dala vpogled v pestrost' življenja, stik in sodelovanje z različnimi značaji in čustvovanji ljudi, poznanje človekove veličine in majhnosti. Vse to'kot meni, vam nudi majhna a tako agilna slovenska skupnost v Argentini/
A seveda ima tudi naša skupnost svoje senčne strani. Naši starši in starejši ljudje, s katerimi boste imeli o-pravka, so marsikaj pretrpeli v vojni, v begunskih taboriščih in v prvih letih prihoda v Argentino in se jim to v večji ali manjši meri pozna. Slabosti in spori, ki so jih prinesli še iz domovine, se tukaj vidijo še potencirani. Tudi to moramo sprejeti kot danost in ne jih spreobračati, še manj se jim protiviti ali oporekati, ker zelo zamerijo. Prosili vas bodo za sodelovanje, a vodilnih mest vam ne bodo dovolili. Zato nimamo mlajših voditeljev v kulturnih, cerkvenih, političnih in socialnih organizacijah in mladi slovenski intelektualci se rajši umaknejo. Vendar tak zamerljiv in odklonilen odnos do slovenskih zadev ni pozitiven in nikomur ne koristi.
V takem ambientu ste poklicani, da ustvarjate ali kakor koli že delujete. Ljubezen do slovenstva naj vse prenese, potrpi in odpusti.
Ko delate v slovenski skupnosti, ne pričakujte pohvale in slave. Naj vam bo dovolj zavest, da delate nekaj pozitivnega, da vam vest nič slabega ne očita in da je v dobro slovenskega naroda.
Tako so delali in še delajo naši veliki slovenski ustvarjalci, politiki, cerkveni voditelji, pa tudi preprosti slovenski ljudje, ki so z velikimi fizičnimi in duhovnimi žrtvami skozi stoletja ohranjevali slovensko zavest, ki so izbojevali, ne s fizično, temveč z moralno silo tudi politično samostojnost naroda, katere 50. obletnico praznujemo v tem času. Ti Slovenci, ki so tedaj izvojevali ■samostojnost so študirali v tujih nemških šolah, a so ostali zavedni. Mi se jih danes spominjamo, priznavamo njihovo delo in ga postavljamo kot temelj od koder naj bo zgled za naše delo za življenje Slovenije v svetu.
POJASNILO UREDNIŠTVA
Z veseljem smo objavili napoved, da bo govoril ob zaključku srednješolskega tečaja mladim srednješolcem arhitekt Jure Vombergar, ki spada med najmlajše naše razumnike in je s krepkim korakom stopil kot arhitekt tudi že pred argentinsko javnost. Z zanimanjem smo poslušali njegov govor, ker so njegovi pogledi vredni razmišljanja za vsakogar, ki hoče razumeti mlade generacije.
Presenetil pa nas je stavek, v katerem pravi govornik mladim srednješolcem, da jih bodo stari sicer vabili za sodelovanje, a vodilnih mest jim ne bodo dovolili. Ugotavlja tudi, da se mladi razumniki prav zato odtegujejo javnemu delu.
Prepričani smo, da je arhitekt Vombergar te besede izrekel srednješolcem premalo premišljeno. So namreč v nasprotju z dejanskim stanjem. Zato je treba pokazati na stvari tako kot so. Govornik je imel prav, ko je ugotovil, da so mladi vabljeni k sodelovanju. To je res. S tem pa je nehote povedal, da stari delajo prav, ko mlade vabijo k sodelovanju. Ni pa razumel, da stari to delajo predvsem v namenu, da bi mlajšim vzbudili smisel za delo tako v politični, kakor v drugih organizacijah. Pot do vodilnih in odgovornih mest je le vztrajno sodelovanje in ljubezen do organizacije ali ustanove.
Govornik bi lahko ugotovil, da so bili mnogi mladi vabljeni, da bi , tudi v političnih organizacijah prevzemali odgovorna in vodilna mesta, pa so odklanjali in jih odklanjajo. Pripravljeni so sicer priložnostno sodelovati, manjka pa jim vztrajnosti, nočejo odgovornosti in dela niso še vzljubili.
Skratka: mladini je pot na odgovorna in vodilna mesta odprta in ne pretiravamo, če trdimo, da to velja ne le za politične organizacije, ampak za vse organizacije in domove. Mladina naj si le izbere organizacijo ali ustanovo, kateri bo posvetila svoje sile in žrtve in prevzela njeno vodstvo. Kdor pa bi šel v organizacije samo zato, da bi bil na vodilnem mestu, je pa večkrat nesreča za organizacijo in njega samega,
Morda je prav, da poudarimo še to značilnost za argentinske izseljence. Saj so se malokje tako kot med nami uveljavljale, prav srednje in mlajše generacije. Prvi predsednik (Društva Slovencev je imel leta 1948 šele 42 let,
Upravičeno smo ponosni na Barago. Toplo nam je pri srcu ob misli, da je Severni Ameriki mali slovenski narod dal takega misijonarja. Izšel je iz slovenske vernosti, vsega se je posvetil svojemu misijonu, a ostal ves Slovenec. Zato je že takrat slovenski narod z njim živel. Imel je Baraga zaledje v svojih rojakih in veliko moralno oporo posebno v škofu Slomšku .
Sto let nas loči od te zlate dobe slovenske misijonske zgodovine. Zgrešeno bi bilo, če bi živeli samo iz zgodovine, če bi se ob spominu na Barago znašli v dvomu: Ali je med nami možen še en Baraga... To bi bilo nezaupanje v moč evangelija in milosti.
Na ta ali oni način je vsak naš misijonar Baraga, v velikem ali malem j obsegu. Misijonarji so, zastapajo naš narod v najidealnejšem delu Cerkve. Zato so potrebni naše pozornosti, naše ljubezni in naše pomoči, če bi jim ne dali ničesar drugega kakor moralno o-poro s svojim zanimanjem, bi jim v njihovi osamljenosti to ogromno pomenilo.
A kakor za časa Barage, smo zmožni tudi danes kaj več storiti za svoje misijonarje, mi v „zaledju.“ Ko počasi prehaja koncilski-misijonski duh v naše vrste, je naravno, da se bo večalo število misijonarjev, pa večalo tudi zanimanje vsega božjega ljudstva, ki je misijonarje dalo in v misijonski svet poslalo, da bodo v našem imenu orali ledino in gradili božjo Cerkev.
Če smo bili pred sto in več leti
Žaloigra po slovenskih kmetijah
Ostareli kmetje so v Sloveniji vedno večji problem. Vedno več jih je po slovenskih kmetijah, po katerih životarijo in dostikrat v pomanjkanju preživljajo svojo starost, ali se pa potikajo po raznih zavetiščih.
To vprašanje postaja vedno bolj pereče tudi v Pomurju. V Radgonski občini se npr. ukvarja s kmetijstvom še vedno 1665 oseb, ki so stare nad 60 let. Od tega števila jih živi osamljeno na posestvih kar 452 ostarelih ljuui, na zemlji ali kako drugače se pa bori za vsakdanji kruh nadaljnjih 982 ostarelih kmetskih zakoncev. Od skupnega števila 2848 ostarelih zakoncev v tej občini jih živi komaj dobra polovica pri svojih otrokih ali sorodnikih, vsi ostali bodo prišli v breme občine.
žalostno pri tem vprašanju je to, da stisko ostarelih kmetov izrabljajo razni špekulanti z nakupovanjem njihovih posestev. Pa tudi to, da se veliko dobro situiranih otrok ostarelih kmetov spomni svojih staršev šele po njihovi smrti, ko se priglašajo kot njihovi dediči.
V	Ljubljani so imeli 15. in 16. novembra proslavo stoletnice Slovenske odvetniške zbornice. Za jubilej je izšla slavnostna številka glasila slovenskih odvetnikov „Pravnik“, v kateri je popisano delovanje odvetniške zbornice od ustanovitve do sedaj. V Sloveniji je sedaj 220 odvetnikov. Od tega števila jih je v Ljubljani 90. Pred vojno jih je bilo več in bi jih tudi sedaj v Sloveniji še več potrebovali. Saj je več'občinskih sodišč, na področju katerih nimajo nobenega odvetnika, pa bi potrebovali vsaj dva.
Za graditev modeme avtomobilske ceste Št lij—Gorica obstoja velika verjetnost, da bo Mednarodna banka odobrila posojilo 43 milijonov dolarjev.
V	Škofji Loki so dijakinje celjske ekonomske šole 10. novembra nastopile z dramatiziranim Puškinovim romanom Evgenij Onjegin. Dramatizacijo je pripravila Darinka Košutova in ji je dala naslov „Ime ji je bilo Tatjana.“
Leon Štukelj, predvojni slovenski in
njegov naslednik pa ob nastopu te funkcije 38 let. Tudi sedanji predsednik ne spada v staro generacijo, ker je bil rojen leta 1920. Celo predsednik akademskega starešinstva, ki je bil po tradiciji res vedno starejši gospod, je v Argentini že nekaj let slovenski razumnik z rojstno letnico 1928. Prav tako vodja srednješolskega tečaja. Podpredsedniku Slovenske krščanske demokracije za Južno Ameriko manjka še nekaj polnih let, da bi srečal Abrahama.
Če bi se tako ozirali v organizal cijah in ustanovah, bi ugotovili, da ni starih, okostenelih ljudi na vodilnih mestih, ki ne bi pustili nikogar blizu. Marsikdo starejših pa še vztraja na položaju, ker se ni še, pojavil mlad naslednik, da bi ga zamenjal.
zmožni tolikih zamahov, kot sta bili misijonski akciji v Severni Ameriki in Sudanu, ko so se okoli obeh naših velikanov Barage in Knobleharja zbirali duhovniki in laiki, potem bomo prav gotovo podobnih — čeprav ne ravno takih akcij — zmožni tudi danes.
V zadnjih letih se v domovini in tujini drami misijonska misel. V Buenos Airesu, kjer je v vsej povojni dobi sedež slovenskega zamejskega misijonskega dela, je bila misijonska misel vedno prisotna. In če kaj, jo je razgibala misijonska tombola, četudi tako prozaična beseda, za nekatere kar prebanalna, je tombola vendarle v vseh teh letih pomenila ne le izdatno pomoč ! našim misijonarjem, ampak je bila vsako leto tudi prvi misijonski praznik.
1 Z nje niso odhajali ljudje samo z dobitki, odhajali so vse bolj z mislijo, da so na tako preprost način sodelovali pri plemenitem delu.
Naši misijonarji pri vsem svojem napetem delu vsako leto skrbno prebe-ro poročilo o tej tomboli. Kaj ni zanje osrečujoča že misel, da se na njej zbere dva tisoč ljudi ob misli nanje? Kaj ni že samo to dejstvo razlog, da z novim pogumom poprimejo za delo in vzdrže kljub še tolikim težavam ?
Cerkev je velik realist. V Misijonskem odloku jasno pove, da je zaradi krsta vsak katoličan dolžan misijonsko delati. A kljub temu v istem dokumentu „na uho“ pove misijonarjem, naj se ne boje biti berači za božjo stvar, če morajo biti berači, je za zaledje to del
jugoslovanski olimpijec, je 12. novembra slavil 70-letnico. Sodeloval je na treh olimpijadah: v Parizu 1924, Amsterdamu 1928 in Berlinu 1936. Na telovadnih tekmovanjih je dobil 3 zlate medalje (mnogoboj, drog, krog), 1 srebrno (krogi) in 2 bronasti (drog in vrsta).
V	tekmovanju slovenskih mest in krajev za naslov najboljšega turističnega kraja Slovenije jc dobilo največ glasov ter s tem nagrado Turistične zveze Slovenije, Zveze hortikulturnih društev Slovenije in lista Delo zdravilišče Radenci.
V	Novo mesto pripelje vsak dan 244 avtobusov. Prav toliko jih tudi odpelje. Če računajo, da vsak avtobus pripelje odn. odpelje 15 pot. jih je dnevno v Novem mestu 7.000. To je pa veliko več kot je bilo pred vojno vseh ljudi v Novem mestu.
V	Ljubljani je bil 14. oktobra t. 1. lingvistični sestanek krožka na filozofski fakulteti posvečen 80 letnici Karla Oštirja, jezikoslovca evropskega poveša in moža velikanskega znanja o živih in pod njimi pokopanih mrtvih jezikov.
Ljubljana je dobila novo obliko kulturnih prireditev. So to skupni umetniški večeri Društva slovenskih pisateljev in Društva glasbenih umetnikov Slovenije. Prvi tak večer je bil 21. oktobra v viteški dvorani v Križankah. Odlomke iz svojih del je bral 60 letni Miško Kranjec, pevske točke je pa izvajala sopranistka Olga Ježeva.
Na Značevih njivah pri Novem mestu so nedavno odkrili ilirski gomili. Arheološke izkopanine — v prvi je bilo 20 grobov, v drugi pa 12 — so evropskega pomena. Izkopavanja je vodil kustos Dolenjskega muzeja v (Novem mestu Tone Knez.
Za ureditev hudournikov, za zaščito pred plazovi odn. obrambo pred erozijskimi pojavi bi po načrtu potrebovali v Sloveniji 3.9 milijard st. din. Z vodnimi prispevki bo višina potrebnih kreditov v glavnem dosežena, v vprašanju je samo še 400 milijonov st. din, za katere bo treba najti nove vire. Na seji odbora za gospodarstvo izvršnega sveta Slovenije, kjer so razpravljali o gornjih vprašanjih, so se člani tega odbora pritoževali nad številnimi industrijskimi podjetji, ki še vedno uporabljajo reke in potoke za smetišče. Proti takim podjetjem so zahtevali stroge ukrepe ter občutne kazni.
Raj pod Triglavom bo naslov knjigi umetniških fotografij Jaka čopa, ki bo izšla v Ljubljani pri Državni založbi . Slovenije. Knjiga bo nekako nadaljevanje, poglobitev in obogatitev prve Čopove knjige Svet med vrhovi, ki je bila kmalu po izidu razprodana. Poleg slovenskega predgovora knjigi bo delo izšlo tudi v nemškem in angleškem prevodu.
Stoletnice Jurčičeve povesti Sosedov
. sin se je šentjakobsko gledališče v Ljubljani spomnilo s Podgorelčevo dra-
Vsak teden ena
TA NOČ JE SVETA NOČ
Karel širok
’ Mri Sj
Ta noč je polna čuda, ta noč je sveta noč, hudoba izgubila je danes svojo moč.
Na nebu nova zvezda, poglejte, plameni, prelepo dete v jaslih na slamici leži.
Zatone svetla zvezda, še danes pojde v kraj, a luč prižgana v hlevcu, ostane vekomaj.
pekoče obsodbe. A njihove zahvale so res zahvale božjih beračev, kljub temu, da vedo, da je vse dano iz srca. Za Vsako drobtinico se zahvaljujejo s tolikimi besedami, kot da vsega tega niso pričakovali, da jih je iznenadilo, da iri morejo prehvaliti naše gorečnosti.
Da jim olajšamo ta občutek beračenja, skušajmo res iz notranje pripravljenosti, iz prepričanja in zaradi razumevanja in sodelovanja z njimi, priskočiti na pomoč.
V tem duhu naj bi misijonska tombola, ki bo v Ateneo ®on Bosco v nedeljo, 5. januarja, zbrala slovenske rojake velikega Buenos Airesa, da tudi danes mi v zaledju dokažemo, da smo Baragov rod.
matizacijo omenjene Jurčičeve preproste, lepe povesti.
Član ljubljanske opere, basist Ladko
Korošec je 9. novembra proslavljal 25 letnico svojega umetniškega delovanja v Ljubljanski operi. Za svojo jubilejno predstavo si je izbral Donizettijevega Don Pasquala.
Dr. Rudolf Kolarič, vseučiliški profesor v Novem Sadu, je 23. oktobra prejel oktobrsko nagrado tega mesta. Novosadski „Dnevnik“ je o tem častnem dogodku poročal takole: „Nagrajenec je nedavno tega proslavil 70 letnico in 50 letnico svojega znanstvenega delovanja, vendar se mu ta leta ne poznajo. Oktobrsko nagrado je dobil za delo o bri-žinskih spomenikih. Obogatil je slovensko znanost z novimi primerjalnimi metodami in docela novimi podatki. U*-kvarjal se je z njim polnih 50 let. V njem je izvedel fonološko analizo bri-žinskih spomenikov in rekonstruiral glasovni sestav slovenskih d ia'ek tov, ki se zrcalijo v njih. Tako je določil ozemlje njihovega porekla, ga povezal z zgodovinskimi okoliščinami in rešil vprašanja, kdaj in kako so nastali.“ List je zatem prikazal še ostalo dr. Kolaričevo delo na področju slavistike.
Ob 150 letnici osnovne šole v Dravogradu bodo junija meseca prihodnjega leta predvajali filmski posnetek črtice Solzice, ki jo je napisal Prežihov Voranc.
Prof. dr. Valter Bohinec, eden najpomembnejših slovenskih geografov, je bil na letošnjem občnem zboru Geografskega društva Slovenije izvoljen za častnega člana.
Umrli so. V Ljubljani: Helena Rus, žena mag. zdravnika dr. Mavricija Rusa,	ki je še zdrav in je se-
daj star 92 let, Marija Kos, Branko Cvetko, upokojen, Franc Laznik, upok., Antonija Germek roj. Rakovec, učit. v p., Inko Dernovšek roj. Honab, Mario Kuret, žel. inšpektor v p., Alojzija Lovšin roj. Vesely, Janez Jančar, Katarina Hrovat, Marija Košorok, Matija Dobrilovč, pečar v p., Ivanka Trampuž roj. Rihtaršič, Ivanka Plevnik, Janez Tomišič, Jožica Gorjanc roj. Mohar, Helena Hribar roj. Vrhunc, Anton Hercog, upok., Vinko Toni, upok. in Matija Kopar, strojevodnja v p. v Novem mestu, Franc Gerjevič, šofer v Brežicah, ing. Franc Kotlovšek v Kranju, Ignac Poljanšek, biv. župan v Brežicah, Antonija Rabin roj. Sluga v Kopru, Vinko Adamič, tesar v škocijunu pri Turjaku, Štefan Cimerman, klobučar v Trbovljah, Ivanka Dobravec v Radovljici. Viktor Knez v Trbovljah, Marija Juvančič roj. Zalar v Rakeku, Ignac STr-nišnik, strugar v Vranskem, Antonija Savšek roj. Karat v Zagorju, Ivan Prijatelj, biv. trg. in pos. v Novem mestu, Karolina Kostajnšek roj. Kobil-šek v Trbovljah, Stanislav Lupšina v Krškem, Aleksander Sotošek v Dravljah, Pavle Jezeršek v Murski Soboti* Marjan Mlinarič v Celju, Ivan Koželj v Selu Šumberku, Ivan Smrekar, žel. upok. v Knezi, Stanko Terčelj, pos. v Sv. Juriju ob Pesnici, Karel Kampič na Jesenicah, Minka Mulej roj. Ručigaj brv. trgovka v Mengšu in Marija Matjan roj. Šmalc v Šmartnem v Tuhinju. .
F.S.C.M.

SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Današnja številka je dvojna številka 51-52 in je zaradi praznikov zadnja v tem letu. Prihodnja številka Svobodne Slovenije bo izšla 2. januarja prihodnje leto.
KNJIGE MOHORJEVE DRUŽBE IŽ CELOVCA
so že tu
Koledar za 1969, Sienkiewiczev roman Quo vadiš II. del, Večerniška povest Lojzeta Kozarja Pajkova mreža in Mirka Kunčiča Dogodovščine iz pragozda STANEJO SAMO $ 1.200
Dobite jih v Dušnopastirski pisarni v Bs. Airesu.
Tabor (občni zbor) Društva slovenskih protikomunističnih borcev je bil v nedeljo, 8. decembra na Pristavi. Izvoljeno je bilo naslednje starešinstvo: starešina Miha Benedičič, članski načelnik Stanko Bitenc, njegova pomočnika Viktor Berlot in Bogo Pregelj, gospodarski načelnik Franc Zorec, pomočnik Slavko Urbančič, tiskovni referent Aleksander Pirc, tajnik Budi Bras, nadzorstvo: Maks Loh, Janez Kralj in Tone Skubic. S tabora so bili poslani pozdravi predsedniku argentinske republike generalu Onganiji, predsedniku NO dr. Mihi Kreku, generalnemu direktorju msgru. Ignaciju Kunstlju, direktorju Antonu Oreharju in predsedniku ZDSPB Karlu Mauserju. Z odobravanjem je bilo sklenjeno, da se pošlje pozdrav vsem borcem iz organizacije „Tabor“. Letošnjega tabora se je udeležilo tudi nekaj slovenskih vojaških novincev argentinske vojske.
Osebne novice
Družinska sreča. Veronika Nežika je ime hčerki Boga Urbančiča in njegove žene Manice roj. Skvarča. Dne 15. t. m. jo je krstil v Slovenski kapeli g. direktor msgr. Anton Orehar, za botra sta pa bila Vinko Urbančič in ga. Zinka Jelen. Srečni družini naše čestitke.
Nov slovenski inženir. Pretekli teden je dokončal svoje študije na privatni Moronski Univerzi g. Ivo Majhen in diplomiral kot inženir v elektromehaniki s Specialiteto v elektriki. Vsi njegovi prijatelji in znanci mu k temu uspehu iskreno čestitamo in mu želimo obilo sreče v njegovem strokovnem delu.
BERAZATEGUI
Iz delovanja slovenske naselbine
Dne 17. novembra smo imeli 3. obletnico blagoslovitve našega doma. Letos nam vreme dopoldne ni bilo naklonjeno, popoldne se je le izboljšalo. Po sv. maši g. direktorja msgra. A. Oreharja ob asistenci našega dušnega pastirja g. Jožeta Guština in po skupnem kosilu je bilo mogoče izvesti popoldanski spored.
Predsednik doma g. Jože Vidmar je po pozdravu zastopnikov osrednjih organizacij ter bratskih domov in rojakov, ki so prišli na slavje, dejal, da bi si marsikdo želel še večjih uspehov, kakor so bili doseženi. Treba pa je priznati, „da je bil cilj in smoter ustanovitve doma tudi v preteklem letu v glavnem izpolnjen ter upoštevan. Ohranili smo idejo skupnosti in povezanosti in skrbeli za vzgojo ter napredek naše mladine v narodnem in verskem pogledu“. Vsem, ki so pomagali za dosego teh ciljev, se je toplo zahvalil. Glede programa in cilja za bodočnost pa je dejal, da „mora biti poglobitev in utrditev idealov, ki smo jih prinesli iz domovine in to tako v starejši kot v mlajši generaciji“. Zatem je naglašal, da letos obhajamo „obletnice izredno važnih dogodkov naše narodne zgodovine. Vsi ti dogodki, ki so mejniki usode našega naroda, so sad truda in žrtev številnih slovenskih mož, ki so imeli pred očmi samo en cilj: ohranitev in obrambo slovenskega naroda. Narod
ARGENTINI
sam pa je vselej dokazal zrelost in smisel za skupne narodne probleme in potrebe in je z vsemi močmi sode'oval za dosego končne zmage. In sinovi tega tako zrelega naroda smo tudi mi, ki živimo raztreseni po tujem svetu. Zapustili smo domovino, da. bi ohranili ideale, ki smo jih podedovali in v domovini izpričevali, ne pa, da bi jih izgubili.“
Končno je vse opozarjal na enega glavnih namenov naših domov, da združujejo slovenske ljudi. „Ne smemo dopustiti, da bi kot posamezniki tavali po tujem svetu. Drug drugega moramo podpirati in spremljati. To bo pa mogoče, če se bomo radi in pogosto zbirali z našo mladino v skupnem domu.“
Kot vedno se je tudi tokrat postavil naš mladinski oktet pod vodstvom svojega dirigenta g. Jožeta Omahne.
rodni plesi naše mladine. Ge. Betki Vitrihovi so bili vsi hvaležni zanje. Po kulturnem sporedu je bila vesela družabna prireditev ob zvokih orkestra The golden toneš.
Poročilo o sklepu šolskega leta objavljamo na drugem mestu.
SAN MARTIN
Sv. Miklavž nas je obiskal v soboto,
7.	decembra zvečer po zaključku slovenske šole. Obširna dvorana v Slovenskem domu je bila polna mladih, ki so z žarečimi očmi pričakovali dobrega svetnika.
O papeževi okrožnici „O človeškem življenju“ je na sestanku Lige Žena-Mati govoril č. g. Primož Langus. Navzoče žene so z velikim zanimanjem sledile izvajanjem predavatelja. Po predavanju se je razvila živahna debata. Prihodn A sestanek z božično vsebino bo
Vse so navdušili tudi belokranjski na- i v četrtek 19. decembra ob 18.
Ob sklepu šolskega leta
BUENOS AIRES
V	soboto, 7. decembra, zvečer je v veliki dvorani Slovenske hiše ob navzočnosti staršev in gostov zaključila pouk Jegličeva šola.
Nastop otrok je obsegal drobce iz šolskega dela, vključno telovadbe, ki sta jo v drugi polovici leta učili mladi vaditeljici Lučka Pavšer in Maruška Batagelj. Učiteljici gdč. Terezika Marn in ga. Marjana Batagelj sta razdelili učencem spričevala. Katehet g. Jure Rode se je toplo zahvalil dobrotnikom šole in s posvetilnimi besedami izročil odhajajočima učencema Mariji Repovž in Janezu Rodetu knjižni dar.
Pričakovanja otrok so se spolnila s prihodom Miklavža, ki je tudi letos bogato obdaril otroke in učiteljstvo.
šolski odbor staršev je udeležence nato z ljubeznijo pogostil.
CASTELAR
Ljudska šola dr. Franceta Prešerna v Castelarju je ob letošnjem zaključku
7.	decembra praznovala tudi 15-letnico svojega obstoja, kar je najlepše prikazala lepo urejena razstava slik, risb, ročnih del, kar vse so otroci sami pripravili in tudi okrasili. Seveda so matere pomagale in tudi učiteljski zbor, kolikor je utegnil, saj je bil pošteno zaposlen s pripravami za slovesno akademijo. Ta je obstajala iz slikoslušnega prikaza slovenske zemlje — kako čudoviti in predvsem, kako novi so bili vsi posnetki! Zajela je kraje in okolje, v katerem so se gibali Prešeren, Župančič, Jurčič in Tavčar, zraven pa še mnogo mnogo drugih krajev po rodni Sloveniji. Spremljevalni tekst je bil silno toplo napisan in otroci so kakor na traku vsakdo povedali svoje vrstice, pesmico ali primerne vložke.
V	prijetno okrašeni dvoranci je zbranim učencem in staršem spregovorila najprej voditeljica šole gdč. Mija Markeževa, zatem vodja šolskega odbora g. Kinkelj in končno tudi pristav-ški župan g. Pernišek. Sledila je razdelitev spričeval in slovo od odhajajoče sedmorice osmega letnika, ki so vsi prejeli v spomin knjigo Gorjančev Pavlek.
Kakor vsako prvo soboto je bila tudi to pot sv. maša, ki jo je opravil g. direktor msgr. Orehar.
V	nedeljo 8. decembra, je pa bil na Pristavi Miklavžev večer. Pred prihodom sv. Miklavža je bilo žrebanje srečk z lepimi dobitki, nato kratka Miklav-ževka, ki jo je napisal g. Jože Tominc, zatem je pa sv. Miklavž obdaroval otroke in odrasle.
BERAZATEGUI
Sklep šolskega leta smo imeli nedeljo, 8. decembra. Otroci so se
BRALI SMO
Ali knjigi res bije plat zvona?
Mohorjeva družba v Celju je objavila „Književni glasnik“ 1. XII, št. 1-2 z uvodnim člankom pod gornjim naslovom. V njem ugotavlja naslednja dejstva:
Leta 1551 smo dobili prvo tiskano knjigo tudi Slovenci in smo se s tem vključili v evropski kulturni krog. L. 1455 je končal Gutenberg v Mainzu tiskanje prve knjige — slovite Guten-bergove biblije.
, Sedaj, skoraj po 500 letih, smo priče nove revolucije, ki grozi, da bo izpodrinila knjigo, ji vzela njeno kulturno pa tudi moralno, vzgojno in estetsko vrednost. Televizija se hitro širi v zaostalih deželah. Jugoslavija ima že preko milijona TV sprejemnikov. V' Slo-
veniji pride en TV na deset ljudi. Skoraj vsaka družina ga ima. Televizija postaja čarobna sila, ki ima iz dneva v dan močnejši vpliv na čezdalje več ljudi. Kako se bo revolucija TV razvijala, je težko reči. Ali bodo postale knjige, časopisi, revije odveč? Nemogoče. Potem bi vse poplitvelo! Nič več na globino, vse samo na trenutek, na sedanjost! Svet pa je mnogovrsten in je nemogoče, da bi mu zadoščalo samo TV. Kjer ni knjig, tam vlada barbarstvo.
starši zbrali v domu. Razdelitev spričeval je bila združena z nastopom otrok. Velikih in malih z recitacijami in pesmimi. Predsednik doma g. Jože Vidmar se je zahvalil vsem: staršem, ki so pošiljali svoje otroke v šolo, otrokom, ki so jo obiskovali med letom ter se v njej učili in tudi naučili mnogo lepih stvari, najbolj pa vzgojiteljem slovenske mladine, ki si toliko prizadevajo, da bi mladino vzgojili v narodnem in verskem duhu.
HURLINGHAM
Je zaključil šolsko leto na praznik Brezmadežne, 8. decembra, v župniji sv. Marte, kjer župnikuje g. dekan Ciril Milavec. Tam je bila zaključna šolska maša, ki jo je daroval direktor g. A. Orehar, nato pa je bilo za starše otrok predavanje g. dr. J. Krivca O naši knjigi in branju. Po predavanju pa nastop otrok: prikazani so bili v letu Baragove stoletnice veliki možje na Dolenjskem v besedi in pesmi. Za zaključek pa so v zahvalo očetom in mamicam podali še Krivčev sestavek „Mamicam".
Posebej je bil kot gost povabljen na ta zaključek g. Mirko Kunčič z namenom, da mladina osebno spozna mladinskega pisatelja in pesnika, ki je naši mladini toliko lepega napisal.
Tečaj je z ljubeznijo yodila gdč. Anica Šemrov, obiskovalo pa ga je 18 otrok.
SAN MARTIN
Zaključek šolskega leta na slovenski šoli škofa dr. Gregorija Rožmana v San Martinu je bil v soboto, 7. decembra. Za zaključek je šolsko vodstvo pripravilo lepo uspelo mladinsko akademijo in povabilo nanjo tudi starše učencev in učenk. Na akademiji je mladina pokazala, kako zna peti, deklamirati, telovaditi in plesati narodne plese. Prvi so nastopili najmlajši s pesmimi La-stavička, drobna ptička; Bežimo tecimo, cigani gredo; Delajmo, delajmo zlata kolesa. Sledile so deklamacije u-čencev in učenk iz prvega razreda in drugega razreda. Poleg deklamacij je bila na programu tudi telovadba. Mladinski pevski zbor je pod vodstvom g. Pavšerja zapel Pesem o Zilji in Zlato v Blatni vasi. Sledil je nastop učencev tretjega in četrtega razreda, ki so med dragim lepo podali Župančičevo „Naše luči“ in Prešernov Uvod v „Krst pri Savici“ in Cankarjeva „Nebesa pod Triglavom“. Sklepna točka je bila obširna in lepo podana zborna deklamacija „Praznik našega rodu“, s katero se je mladina poklonila • slovenski zastavi. Voditeljica šole gdč. Katica Kovač je razdelila spričevala letošnjim absolventom šole (Belec Vid, Ilc Helena, Klo-bovs Peter, Leskovec Marta, Marinšek Sonja, Markež Magdalena in Marjeta, Možina Andrej, Truden Anka, Vasle Metka, Žagar Ivan), ki so se tako voditeljici kakor katehetu g. župniku Gregoriju Maliju in vsemu učiteljstvu prisrčno zahvalili za njihovo požrtvovalno delo v šoli. Po zaključnem govora predsednika šolskega odbora g. Alojzija Rezlja je sledila razdelitev spričeval vsem učencem in učenkam šole. Naj pripomnimo, da je letos obiskovalo slovensko šolo v San Martinu 130 učencev in učenk. Na šoli so poleg voditeljice gdč. Kovač še učili: katehet g. Gregor Mali, ga. Terezija Marinšek, gdč. Saša Hartman in Nina Pristovnik in g. Boris Pavšer. Telovadbo pa so učili: gdč. Nina Prostovnik in Marija Zorec ter Marjan Jesenovec in Pavle Dimnik.
Poročila o ostalih tečajih bodo objavljena prihodnjič.
SLOVENCI PO SVETO
KANADA
Nekaj novic iz slovenskih naselij
Prireditve in predavanja. Misijonski krožek župnije Marije Pomagaj je na misijonsko nedeljo pripravil lepo prireditev. Misijonski govor je imel g. Peter Markeš, misijonsko tombolo je pa vodil g. Hinko Erčulj. V tej župnijski dvorani je bilo v zadnjem času tudi več prireditev, npr. 10. novembra kar dve. Dopoldne je dr. Tone Arko iz Clevelanda govoril o poletih v vesolje, popoldne je pa g. Tone Zrnec CM kazal barvaste skioptične slike iz Baragove dežele. V tej župnijski dvorani je imela predavanje tudi ga. dr. Gloria Bratina in sicer o delovanju srca ter o boleznih, ki utegnejo v srcu nastati odn. jih more srce povzročiti.
V	župniji Marije Pomagaj sta stopila pred oltar g. Darko Medved in gdč. Marija Hedvika Krošelj. čestitamo in želimo obilo sreče in božjega blagoslova, Med otroki, ki so bili krščeni v tej župniji, je pa mali Stewart, sin Jerneja Krošlja in njegove žene ge. Nelide Ester roj. Irigoyen. čestitamo!
Umrli so v tej župniji v zadnjem času: Janez Stipančič, Albert Božič, Janez Mehle in Avgust Štefančič. Naj počivajo v miru!
V	Montrealu sta prišli Marijini sestri čudodelne svetinje Teodozija Jud-nič in Sholastika Jerebič. S. Teodozija •Judnič je bila doslej prednica v New Torontu, s. Jerebič je pa pred dvema letoma odšla iz Montreala, najprej v Gorico, nato pa v Dobrovo pri Ljubljani, kjer se je pripravljala za redovniški poklic. Sedaj se je kot redovnica vrnila v Montreal.
Slovenska fara v Montrealu je uredila počitniški dom za 40 oseb. Prostorna stavba je dolga 30 m, široka pa 13 m. V njem so: velik zbiralni prostor, kuhinja z obednico in spalnica s posebnim prostorom za sestre, ki bodo pazile na otroke.
PO ŠPORTNEM SVETU
Po šestnajstem kolu jugoslovanskega nogometnega prvenstva, ki je bilo odigrano 2. decembra, je s 26 točkami na Prvem mestu zagrebški Dinamo, sledi s šest točkami manj prejšnji prvak Crvena zvezda iz Beograda. Kluba iz Slovenija nista pred koncem tekmovanja na prav nič zavidljivih mestih. Olimpija je dvanajsta s 15 točkami, isto število točk imajo še Velež, Beograd in Bor. Maribor je še slabše uvrščen na 16. mestu s 13 točkami, slabša sta le Rijeka z 11 točkami in Proletar z 9.
Mariborčani so v tem predzadnjem kolu jesenskega dela prvenstva doživeli v Beogradu s Crveno zvezdo katastrofalen poraz: 8:1. Crvena zvezda je svoje neuspehe v tekmovanju za evropsko prvenstvo poravnavala v državni ligi. Tako je po porazu s Celti-com v Glasgowu (1:5) premagala Partizana s 6:1, po povratni tekmi z istim klubom v JBeogradu, kjer je igrala samo neodločeno 1:1, pa se je znesla nad Mariborom.
Prejšnji teden sta se dva argentinska boksarja merila za svetovno prvenstvo. V Filadelfiji je Oscar Bonavena izgubil po točkah s svetovnim prvakom v težki kategoriji Frazierjem. v Tokio pa je mendoščan Nicolmo Locche premagal dosedanjega prvaka Japonca Paula Fujija in postal novi prvak v srednjetežki kategoriji.
V Splitu je Keglaška ekipa Slovenije osvojila četrtič zaporedoma naslov nrvaka v tekmovanju petih republiških ekip. Drugo mesto je zasedla hrvatska in tretje Srbija. Najboljši med posame-niki je bil svetovni prvak Miro Steržaj s 891 keglji, drugo mesto je pripadlo
Kordežu in tretje Šlibarju, poleg teh so bili v ekipi Slovenije še Farkaš, Ambrožič in Turk.
Na mednarodnem prvenstvu Jugoslavije v namiznem tenisu nista nastopila Korpa in Vecko, ki sta pri vojakih, a vendar je Jugoslavija slavila veliko zmago, ki je zmagala v ekipnem prvenstvu, med posamezniki je bil prvi šurbek, ki je v finalu premagal Gomož-kova (SZ), v dvojicah sta bila prva’ Šurbek in Stipančič, ta zadnji je bil z Resslerjevo tretji v mešanih dvojicah. Tekmovanj so se udeležili še Švedi, Angleži, Romuni, Madžari in ekipa SZ.
Mladinsko košarkarsko tekmovanje: za naslov prvaka Slovenije je osvojila ljubljanska Olimpija pred Slovanom in: Jesenicami, za njimi pa slede Ježica,! Maribor in Elektra iz Velenja.
OBVESTILA
Četrtek, 19. dceembra 1968:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 18. božični sestanek Lige Žena-mati. ■
Nedelja, 22. decembra 1968:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
ponovitev igre Jurček.
Ponedeljek, 23. decembra 1968:
V	Slomškovem domu ob 18 božični sestanek mladenk in naraščajnic.
Sreda, 25. decembra 1968:
V	Slomškovem domu popoldne slovenski božič.
Nedelja, 29. decembra 1968:
V	Slovenskem domu v San Martinu
po sv. maši inform. članski sestanek.
Torek, 31. decembra 1968:	‘
V Slovenskem domu v San Martinu
silvestrovanje. Prav tako v Slomškovem domu.
Silvestrovanje SKADa v Adrogueju. SKAD pripravlja izlet za 4. januarja na estancio g. Leskovarja in sprejema prijave do 30. decembra na telefon 621-2322.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Sedmo otroško počitniško kolonijo bodo spremljali: ga. Olga Omahna, gdčne. Anica Šemrov, Rezka Osojnik, Metka Praprotnik (s harmoniko), Renata Sušnik in Marija Zorec ter g. Nace Grobar. Starše prosimo, da so s svojimi otroki na postaji Retiro (Bmé. Mitre) 27. decembra vsaj do 20.30; prav tako spremstvo! Treba bo namreč še marsikaj urediti. Vozni listki so že kupljeni za vse prijavljene. Naš vlak je “El Cordobés” (štev. 19 — voz prvega razreda štev. 2 — ves vagon je od kolonije). Denar ($ 10.000.—), oziroma ostanek ($ 7.000.—), oddajte, prosimo, vsaj do 22. t. m. v pisarni Zedinjene Slovenije. Denar moramo poslati s čekom; zakaj spremstvo ga ne more prenašati, ker je tudi nevarno zaradi kraje. Vsa druga navodila lahko dvignete v pisarni, ako jih še niste.
Zedinjena Slovenija bo priredila 21. t. m. ob 16,30 v dvorani Slovenske hiše (Ramón Falcón 4158, Buenos Aires) čajanko. Lepo vabi učiteljstvo in vse učenee(ke), ki so letos izstopili(e) iz osnovnih šol, da se je zanesljivo in točno udeleže.
V Hladnikovem domu v Slovenski vasi se bo Silvestrovanje začelo ob 20. uri v torek 31. decembra. Isto bo združeno z zunanjo slovesnostjo preselitve pevskega zbora in društvene knjižnice v nove prostore, zaradi česar se obeta: pester program. Veselo razpoloženje in že poznane nizke cene pri jedači in pijači bodo v pomoč rojakom pri čakanju: Novega leta. — Vabi odbor društva SV.
SLOVENSKI ODER
V CARAPACHAFU uprizori v nedeljo, 22. t. m., ob 18 pravljično igro
JURČEK
Lepo vebljeni otroci.
Vstopnina je zelo nizka.
Enkrat samkrat na leto prosimo za slovenske misijonarje:
OB MISIJONSKI VELETOMBOLI
Rojaki se povečini vsako leto z veseljem in vsak po svojih močeh velikodušno odzovete. Storite to tudi letos!
Mnoge od vas bodo obiskali misijonski sodelavci v takoimenovani avtomobilski akciji. Prosimo vas, sprejmite jih z misijonsko ljubeznijo!
Kupite od njih tablice, darujte jim dobitke ali denar zanje, obljubite jim morda tudi svoje delo na prireditvi sami! Tisti, katerih sodelavci ne bodo mogli doseči, počutile se prav tako iskreno povabljeni in naprošeni za sodelovanje.
Na vsakega rojaka računamo!
Z združenimi močmi bomo spet lahko spravili skupaj vsaj 2000 dolarjev čistega dobička v pomoč 60 slovenskim misijonarjem!
Naj bi bil dar slovenskim misijonarjem ob misijonski veletomboli kot naša skupna davčna dajatev Bogu v zahvalo za vse dobrote, ki smo jih prejeli v preteklem letu od njega in pa v priporočilo ter prošnja za bodoče.
V nedeljo, 5. januarja, torej vsi, prav vsi na krasen tombolski prostor v
Ateneo Don Bosco v Ramos Mejiji.
Na svidenje vsem kliče
Slovenska misijonska zveza
■■■■nnuH«
SFZ
želita
vsej slovenski mladini doma in po svetu blagoslovljen božič in milosti polno novo leto!
Slovenska pristava v Castelarju
želi vsem rojakom blagoslovljen božič in srečno novo leto
Obenem vabimo vse rojake na prijetno SILVESTROVANJE
Slomškov dom želi vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in vse najboljše v letu 1969.
kakor sonce skoz glaž gre, glaž ta se ne razbije: glej: tako je rojen bil JEZUS OD MARIJE
Sporoča, da bo na božični dan,
25. decembra, ob 18 na vrtu Slomškovega doma
Slovenski dom v San Martinu
želi svojemu članstvu in vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto in vabi vse članstvo na
ČLANSKI INFORMATIVNI SESTANEK
ki bo v nedeljo, 29. decembra po sv. maši in vse rojake na
VESELO SILVESTROVANJE
v torek, 31. decembra zvečer
12. januarja 1969
Drugi prlstavski dan
Na pristavi v Castelarju Vabimo k obilni udeležbi
Blagoslovljene božične praznike ter srečno, zadovoljno in uspehov polno novo leto 1969 želi vsem prijateljem, znancem in Slovencem
JOŽE VODNIK
gradbeni tehnik
Casilla de Correo 217
Puerto Deseado
Provincia de Santa Cruz
Rep. de Chile 3036
T. E. 621-3452
San Justo

NAJI.EPŠE DARILO
ZBIRKA ZADNJIH ŠTIRIH LETNIKOV
ZBORNIKA Svob. Slovenije, ki vsebuje skupaj nad 1500 strani in več sto slik. Cena za celotno zbirko štirih letnikov je 4.500 pesov.
SLOMŠKOV DOM
Vabi vse rojake, da se v prijetni družbi poslovimo od starega leta
V torek, 31. decembra bo na vrtu doma veliko
NAŠ DOM V SAN JUSTU z. z o. z.
vošči, vsem Slovencem, zlasf. pa svojim članom in njihovim družinam blagoslovljene praznike Kristusovega rojstva ter srečno in uspehov polno novo leto 1969 :
Dober računski zaključek in še boljši proračunski začetek
iskreno želimo vsem našim članom, prijateljem in rojakom. Istočasno jim sporočamo, da že razpolagamo s prvim lastnim patentiranim izdelkom, razkošnim ražnjem za pečenje mesa
SPIEDO „ESLOVENO“
Ako hočete sorodnike, prijatelje ali znance za novo leto ali kakršno koli drugo priliko prijetno presenetiti — podarite jim naš raženj, pri nakupu katerega boste deležni popusta, kakor med prijatelji.
SLOVENSKO KOVINARSKO PODJETJE d. z o. z.
Vesele in milosti polne božične praznike in srečno novo leto želi vsem odjemalcem in rojakom
MIZARSKA DELAVNICA
BIVEGRO
fino pohištvo, plakarji, inštalacije itd.
SILVESTROVANJE
Igra orkester THE GOLHEN TONEŠ — bratov
Plesničarjev
Pridite sami in povabite svoje znance!
SLOVENSKI BOŽIC
• SV. MAŠA S PETJEM BOŽIČNIH PESMI • KRATEK PROGRAM O PRILIKA ZA SNIDENJE IN DRUŽABNOST
Vabljeni vsi rojaki od blizu in daleč!
•■■•■■«•■■•■•«■■■■■■■■■m
NAŠ DOM V SAN JUSTU
vabi na veselo pripravo za
SILVESTROVANJE
v nedeljo 29. decembra ob 16
Sodeluje orkester GOLDENTON z mladinskim tercetom

Blagoslovljen božič vošči vsem svojim članom, vlagateljem
in rojakom
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(C. C. „S. L. O. G. A.“ Ltda.)
Bartolomé Mitre 97 iia Moreno
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi vsem rojakom
Pedro Molina 140
CACES S.M.L.
Guaymallén
Mendoza
KUPOPRODAJA HIŠ — STANOVANJ — ZEMLJIŠČ IN TRGOVIN
STANISLAV ŽUPANČIČ
martiliero público nacional •-
Ávda. Corrientes 3284/1 A — Capital Federal — T. E. 88-4178 t San Martín, FNGMB, prov. Bs. As., Quintana 161
želi Slovencem zlasti svojim strankam, vesele, zdrave ir. zadovoljne božične praznike, v novem letu 1969 pa mnogo sreče ter uspehov.
■MUiiuiiiiiiniiuiiuMiaiHiiiiimnuiiuiiiHiiiiiMiiiNiiiiiHiuianiiuiinHnniu
FRIGORIFICO DANUBIO S.H.L.
Cafayate 1919	T. E. 68-2435	Buenos Aires
želi slovenskim odjemalcem svojih mesnih izdelkov vesele in zdrave božične praznike ter mnogo uspehov v letu 1969! Ob tej priložnosti se slovenskim strankam zahvaljuje za zaupanje, ki so nam ga izkazovali v letu 1968. Vsem zagotavljamo, da bomo s svojimi mesnimi izdelki vseh vrst po zmernih cenah vedno potregli tudi v letu 1969.
PO
TO
VA N J A
EUROTUR
Av. CORDOBA 351 - T. E. 32-607/ - Bs As ^ ^
je vaša potovalna agencija.
VOŽNJA Z LADJO tja in nazaj
VOŽNJA Z LETALOM tja in nazaj
Vse na odplačevanje
25% na račun in 12 ali 24 obrokov z 12% obrestmi LADJE: G. Cesare — Augusto» — Anita C —
Eugenio C
Avenida Córdoba S51 Buenos Aires
Enrico C
Tel.: 32-6070/6077/6078/607»
ESL0YENIA UBRE
Edito, responsable: Milos Star* Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5776
	TARIFA REDUCIDA Concesión N' 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intlectual No. 956.451	
TU
RI
ZEM
Oddelek za Slovenec vodi Arntando Blažina
OBIŠČITE EVROPO — poslovno ali kot turisti. SREČAJTE se s svojimi sorodniki in prijatelji. ČAS NI OMEJEN.
V tem letu BREZ vizumov.
427.50 USA dolarjev
CELOVEC 940.50 USA dolarjev TRST 904.10 USA dolarjev
Naročnina Svobodne Slovenije za leta 1968: za Argentino $ 2.500.— Pri pošiljanju po pošti doplačilo 100 pesov. Za ZDA in Kanado: 13 USA dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in » USA dolarjev za pošiljanje z navadno pošto. T. E. 69-9503 Argentina
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Slovenski dom Carapachay
želi rojakom, zlasti pa vsem svojim članom in njihovim družinam blagoslovljene božične praznike ter uspehov polno novo leto 1969
SLOVENSKA PRISTAVA v Castelarju
vabi vse rojake na
TOMBOLO
ki bo 9. marca 1969.
SDO	SFZ
IZLET
v Chascomus bo v nedeljo, 22 decembra. Odhod iz Slovenske hiše, kjer bo ob 6 zjutraj sveta maša. Opozarjamo na informativni sestanek o taborenju' v Mendozi, ki bo v soboto, 21. t. m. ob 19 v Slovenski hiši.
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12,, of. 2, Capital
T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne <10—12)
Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516
V ipeteik in soboto od 9—13. ure.
želi vsem Slovencem blagoslovljene božične praznike in mnogo Sreče ter uspehov v novem letu
Blagoslovljen Božič in srečno novo leto želi
ALOJZ KARARA
krojačnica Obleke po meri
Cuenca 2358
T.E. 50-0542
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Lavalle 2327/33, p. 5o. Of. 16 T. E. 47-4852 Ena kvadra od podzemske postaje Pasteur
Uraduje ob tolikih in četrtkih od 18. do 20. ure
želi slovenskim rojakom blagoslovljen božič in srečno novo leto 1969
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Puhlico
Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642 Buenos Aire*
T. E. 35-8827
želi blagoslovljen božič in srečno novo leto 1969
Dr. Valentin Mer šol
in družina
Cleveland, USA
želijo prijateljem v Argentini in drugod po svetu vesele božične praznike in blagoslovljeno novo leto