Poštnina plačana v gotovini
GLEDALIŠKI Jil ST
195^/53	DRAMA	Štev.	7
BERNARD SHAf
PYGMALION
PREMIERA V PETEK, 3. APRILA 1953
BERNARD SHAVV
p/gmalion
Pravljica v petih dejanjih.
Prevedel Janko Moder.
Inscenator: ing. arch. Ernest Franz	Režiser:	Vladimir	Skrbinšek
Henry Higgins ...................................... Vladimir Skrbinšek
Stane Potokar
Polkovnik Pickering ................................ Lojze Drenovec
Freddy Eynsford Hill ............................... Bert Sotler
Alfred Doolittle ................................... Pavle Kovič.
Gledalec ........................................... Aleksander Valič
Pikri gledalec ..................................... Maks Bajc
Eliza Doolittlova .................................. Tina Leonova
Gospa Eynsford-Hillova.............................. Mileva Ukmarjeva
Gospodična Eynsford-Hillova ........................ Duša Počkajeva
Gospa Higginsova ................................... Mihaela Saričeva
Gospa Pearceova .................................... Elvira Kraljeva
Hišna .............................................. Vida Levstikova
Ljudje na cesti: Stane Cesnik, Drago Makuc, Branko Miklavc, Dušan Skedl, Jože Zupan in slušatelji Akademije za igralsko umetnost.
Godi se v Londonu.
Asistent režije: Milan Stante.
Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta-Novaka.
Odrski mojster: Vinko Rotar. — Razsvetljava: Lojze Vene. — Inspicient: Nace Simončič. — Masker in lasuljar: Ante Cecič.
Cena Gledališkega lista din 40.—.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Urednik: Ivan Jerman.
Zunanja oprema: ing. arch. Janko Omahen.
Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1952-53	DRAMA	Štev.	7
B. S. Shaw:
EPILOG K PYGMALIONU
Zaključka zgodbe nam ni treba prikazati na odiru in ga niti ne bi bilo treba pripovedovati, če ne bi bila naša lena 'domišljija taiko odvisna od cenenih izdelkov, ki jih razpečava romantika v svoji zanikrni starinarnici. Ti »©rečni zaključki« se prav nobeni zgodbi dolbro ne prilegajo. Zgodba Eliize Doolittle, čeprav ijo imenujejo roman, ker je preobrazba, ki ijo opisuje, videti skrajno neverjetna, je v resnial dovolj pogosta. Takšno preobrazbo je doživelo že na stotine odločnih mladih deklet, adlkar jim je sil»vna Neli Gwynne dala izgled s tem, da je igrala ikfrailfjlce in fascinirala kralje v istem gledališču, kjer .je nelkoč prodaijalla oranže. Teda kljub temu so ljudje vsevprek domnevali, da bi se morala Eliiza samo zato, ker je postala jiunakinja romantične zgodbe, tudi poročiti z glavnim jiunakom naše drame. Tega* zaključka pa ne moremo dopustiti, in sicer ne saimo zato, ker bi ta nesmiselna domneva pokvarila zasnovo cele drame, temveč tudi zaito, ker je pravi zaključek povsem jasen vsakomur, ki količkaj pozna človeško naravo vobče, posdbno pa še ženski instinkt.
Ko je Eli?.j rakiia Higginsu, da se z njim ne bi poročila, če bi' jo zasnubil, ni billa to samo koiketerija, temveč je sporočila s tem svoj dobro premišiUjeni sklep. Kadar se neomožena ženska zanima iza samskega moškega^ ki ijo, kot Hiiggins Elizo, obvlada in 'hkrati proučuje, si bo zelo resno premislila, če naj se poteguje iza to, da bi miu postala žena, zlasti še, če mu je tako mallo do poroke,
da bi ga mogla odločna in za svojo stvar zavzeta ženska zlahka ujeti, samo če bi se dovolj resno lotila tega posla. Njena odločitev bo odvisna predvsem od tega, če lahko zares svobodno izbira: to pa bo spet odvisno od njene starosti in dohodkov. Če se .ji mladost že izteka in je nepreskrbljena, se bo z njim poročila, ker pač mora vzeti nekoga, ki bo zanjo skrbel. Toda v EKzinih letiih ženska tega pritiska še ne občuti: izidi se ji, da ialhko svobodno izbira. Zato jo vodiii pri tem nljen instinkt. Elizi pa njen instinkt odsvetuje poToko s Higginsom. Ne veleva pa ji, da se mu mora povsem odreči. Ni dvema o tem, da se bo do konca svoljega življenja zanj zelo živo zanimala. Hudo bi jo prizadelo, če bi jo katera druga pri njem izpodrinila. Ke.r se pa v tem pogledu zanij ne boji, v svoji odločitvi prav nič ne omahuje in ne bi niti tedaj, če med njo in Higginsom ne bi bilo več kot 20 let raizlike v starosti, ki se zdi mladim ljudem tako pomembna.
Ker pa naši lasmi nagoni niso pri njenem sklepu praiv nič udeleženi1, poglejmo, če ne bi mogli morda odkriti v njenem sklepu .razumnega smisla. Ko je Higgins opravičil svotjo brezbrižnost do drugega spola s tem, češ da imajo ženske prehudo tekmico v rtjegorvi materi, je podal ključ do svojega trdovratnega sam-stva. Vsa stvar je nena/vadna samo toliko, kolikor so nenavadne izredne matere. Če ima z domišljijo obdarjen dečko dovoli premožno mater, ki |je inteligentna, očarljiva, plemenitega značaja in ne prestroga, razen tega pa Lma še tenkoču-
— 141 —
ten smisel za okusno opremo svojega doma — tedaj vidi sin v njej zigled, s katerim druge ženske ile težlko tekmujejo. Ralzen tega se pa njegova nagnjenja, čut za lepoto in njegovi ideali s teim ločijo od nljegovih specifičnih seksualnih impulzov. S tem pa postane uganka ogromnemu številu nei/zobražencev, ki so jih preprosti in neprijetni starši vzgojili v neokusnih domovih. Ti otroci kasneje dolži,vlljajo, kolikor so tega sploh zmožni, literaturo, slikarstvo, glasba in čustvene osebne odnose kot izralz spolnosti. Besoda strast jim ne pomeni nič drugega. Nesmiselno in nenaraivno bi se jim zdeflo, da bi imel Higgins strast do fonetike in da bi oboževal svojo mater namesto Elize.
Ne ©lede na to se pa ne moremo, če se olzremo okolli selbe in viditno^ da ni skoraj nihče pregrd ali piramalo škripati-1 čen, da ibi si ne našel zakonskega idnuga ali družice, če to zares hoče, medtem ko so številne stare device in saimc; visoko nad povprečjem po svojih posebnih lastnostih in izobrazbi, ubraniti -vtisa, da ima oseiben mik staršev lahko odločilen vpliv na sprostitev spolnosti od asociacij, s katerimi jo navadno povezujejo. T01 sprostitev dosežejo ustvarjalni ljud/je že zgolj z intelektualno analizo.
Čeprav si El iz a tako ni mogta razložiti Hilgginsove izredne odpornosti do njenih eselbnih čarov, ki so zrušili Freddyja na prvi malh, se je vendarle nagonsko zavedala, da ne bi mogla nikoli doseči nad njim popolne oblasti ali stopiti med njega in njegovo mater (kar je za zakonsko ženo’ v prvi vrsti potrebno). Skratka: zavedala se je, da Hilggins, bog sam si ga vedi zaikaj, nima v sebi več sposobnosti za dobrega zakonskega moža, vsaj ne takšnega, kot si ga je Eliza predstavljala. Po njenem naj ibi bila žena možu prva in najljub-ša stvar na svetu. Tudi če ne bi imela njegove matere za tekmico, se ne bi hotela sprijazniti z dejstvom, da 'bi se njen moz bolj zanimal za filozofske probleme kot pa zanjo. Tudi če bi gospa Higginsova umila, ibi ostala še vedno Milton in univerzalna abeceda. Lamdorjev izrek, da ije v življertjiu tistih ljudi, ki imajo največljo sposobnost za ljubezen, to čustvo šele na
drugem mescu, ne bi avtorja tega izrelka priporočil Eli z i za zakonskega moža. Če pa prištejemo k temiu še njen odpor do Higginsove gospodovalne vzvišenosti in njeno nezaupanje do njegove laskajoče se zvijačnosti, s katero je vedno lahko dosege! od nje, kar je hotel, in se umaknil njeni jezi, kadar je šel v svoji Oblastnosti !e predaleč — bomo videli, da je imel Elizin instinkt tehtne razloge, ko jo je posvaril pred poroko z njenim Pyg-maf. tonom.
Koga je torej vzela Eliza? Kajti, če bi bilo Higginsu takorekoč usojeno, da ostane star samec, to njej prav gotoivo ni bilo namenjeno. No, tO' lahko poivemo prav na kratko tistim, ki niso tega že uganli iz vsega, kar je Eliza sama namignila.
Kajti Eliza je skoraj takoj po tem, ko je užaljeno izjavila, da se ne bo poročila s Higginsom, omenila dejstvo, da ji mladi gospod Firederick Eynsford Hill vsakdan v pismih izpoveduje svdjo ljubezen. Freddy je razen tega mllad, skoraj 20 let mlajši od Higginsa, je gentlemen (ali kot bi Eliza temu rekla: fin gospod) in tudi tako- govori; je lepo oblečen, polkovnik Pickering ravna z njilm kot s seibi enakim, ljubi Eiizo brez afektacij in do nje ni oblasten, niti ni veiljetno, da bi to kljub svojemu višjemu družabnemu položaju kdaj postal. Eliza nima nobenega smisla za bedasto romantično tradicijo, češ da vse ženske rade ču.ti|joi gospodarja nad seboj, celo knutega gospodarja, ki jih tiranizira in pretepa. »Kadar greš k ženski«, pravi Nietzsche, »ne pozabi na bič.« Pametni despoti tega praivila niso olmejjevali samo na ženske. Posluževali so se biča tudi, kadar šo imeli posla z moškimi in so jih ti, nad katerimi so vihteli bič, celo mnogo bolj suženjsko oboževali, kot obožujejo ženske moške. Ni dvoma o tem, da imajo nekatere ženske suženjsko dušo, a prav tako jo imajo lahko tudi moškii; in ženske prav tako, kot moSki, občudu-jeljo tiste, ki so močnejši od njih. Toda eno je, občudovati močnega človeka, drugo pa živeti pod njegovim jarmom. Res je, da morda šibkih niilhče ne sllavi in ne občuduje, kot občudujemo (junake; zato
— 142 —
jih .pa tudi nihče ne sovraži in se jih ne ogibllje — in videti je, da se Vedno lahfko brez težave poroče z Ijudlmi, 'katerih n’so vredni. Morda res odrečejo v težavah; a življenje ni samo neprestana stiska: večinoma je vrsta situacij, ki ne terijajo izredne moči čin katerim so. celo do!kaj šilbki ljudije ikots, če imajo oh strani močnejšega partnerja, ki jim pomaga. Kljub temu na splošno velja, da se močni ljudje, moški prav tako kot ženske, ne samo ne poročajo z močnejšimi, temveč jiim niti ne daijejo prednosti pri izbiri svojih prijateljev. Kadar sreča 'lev drugega leva, ki tuli glasneje od njega, mu to samo preseda. Človek, moški ali ženska, ki Se čuti močnega za dva, išče v svojem partnerju vse drugo prej kot moč.
Pa tudi obratno drži'. Šibki ljudje se radi poročajo z močnimi, če se jih preveč ne boje; in to jih zaivalja v napako, ki jo naizorno označimo, če rečemo, »da nesojo več v usta kot pa morejo prebaviti«. Za premalo hočejo dobiti preveč. In če je sklenjena kupč:[ja tako nespametno, da je ni mogoče vzdržati, postane zveza nemogoča. Konča se tako, da je šibkejši del, bodisi potisnjen v stran, ali pa ga njegov partner prenaša kot nadlle-go, kar je še dosti slabše. Ljudje, ki niso samo slabotni, temveč tudi bedasti in topi, se čestO' znajdejo v takšnih težavah.
Ko smo tako dognali, kako je s to stvarjo^, pa skušaljmo odgovoriti na vprašanje, kako se bo Eliiza verjetno odločila* ko bo postavljena pred izbiro med Hig-ginsom in Freddyjem? Alj jo bo veselila mibel, da bo lahko vse življenje prinašala Higginsu copate, ali ji bo morda bolj všeč, da jih bo nosil Freddy njej? Odgovor ne dopušča nobenega dvorna. Samo v primeru, če bi ji bili Freddy telesno zoprn, Higgins pa privlačen v takšni meri, da bi ta privlačnost zmagala nad vsemi njenimi drugimi nagoni, bo vesela Fircddyja, če si bo sploh izbrala koga izmed njijiu.
In to je Eliza tudi storila.
Pričeli so se zapledjaji; a bili so bolj gospodarskega kaikor romantičnega značaja. Freddy ni imel niti službe niti denarja. Renta njegove matere, zadnji ostanek nekdanjega obilja Largelady Parka,
ji je omogočata, da se je za siilo prebijala v Earlscourtu in piri tam še ohranila videz nekakšne odličnosti, ni pa ji dopuščala, da bi lahko preskrbela tvojima otrokoma srednješolsko izobrazbo, kaj čele sinu primeren poklic. Uradniška služba s 30 šilingi plače na teden je bila za Fireddyja premalo častna, razen tega ga je tpa tudi izredno malo mikala. Njegovo edino upanje je bilo, da bo kdo drugi zanj kaj štorij, če bo ohranil zunanje dostojanstvo svojega stanu. Sanjaril je o službi privatnega tajnika ali kaki drugi lahki, dobro plačani silužbici. Njegova mati je pa morebiti sanjala o poroki s kako premožno damo, ki se ne bi mogla upirati mikavnostim njenega sina. Predstavljajte si njene občudke, ko se je poročil s cvetličarko, ki je prodrla v družbo spodobnih ljudi le po zaslugi izrednih, splošno znanih okoliščin!
Res je sicer, da Eliilzin položaj ni bil videti povsem nesprejemljiv. Njen oče, čeprav prej smetar in sedaj na fantastičen način deklasiran, je postal v najodličnejših krogih zelo priljubljen, zaradi sivojega družabnega talenta, ki je zmagal nad vsakim predsodkom in nad vsako civiro). Iz srednjega stanu, kateri ga je zavrgel, ki pa mu je že na moč presedal, se je s svojo duhovitostjo, svojim smetar-stvom in nietzschejansko vzvišenostjo nad dobrim in zlim, povzpel takoj v najvišjo družbo. Pri olbedu v intimnem krogu plemiških hiš je sedel vojvodinji na desni; v podeželskih dvorcih je kadil v jediJhih shrambah svojo pipo in se sončil v naklonjenosti kletarjev — če ni slučajno sedel v jedilnici, kjer so ga ministri vpraševali za svet. A zdelo se mu je skoraj prav tako težko kriti vse te stroške s 4.000 funti na leto, kot gospe Eyns-ford-HiM v Erlscourtu, da se je preživljala s tako bednimi letnimi dohodki, da mi srce ne dopušča, točno- navesti njihovo višino. Odločno' je odklonil vsalk prispevek k vzdrževanju Bliže, češ da bi to prehudo obremenilo njegovo že tako težko finančno stanje.
Freddy in Eliza bi morala na ta način kot sedanja gospod in gospa Eynsford-Hili, prebiti medene tedne brez denar-
- 143 —
ja, če jitma ne bi poklonil polkovnik kot poročno ■darilo 500 funtov. To je zaleglo za precej časa, ker Freddy še ni znal trošiti denarja, saj ga dotlej še nikoli ni imel. Eliza pa, ki sta jo vtzigojila za družbo dva stara samca, ije nosita svoje obleke talko dollgo, dokler so ibile videti spodobne in niso pričele raizpaidati, ne glede na to, da so bile že več mesecev iz mode. Vendar se mlad par s 500 funti ne more vse življenje vzdrževati in oba sta vedela, da bosta morala prej ali slej skrbeti sama zase. Eliza bi se lalhlko naselila v Impoii-ski ulici pri Higginsu in Pickeringu, kjer se je že povsem udomačila; a vedela je, da ne sme spraviti Freddyja tja in da tudi ne Ibi bilo dobro za njegov značaj, če bi to storila.
Oba stara samca sicer ne bi imela nič piroti temu. Ko jiu je vpralšala za svet, se Higgiims sploh ni hotel .ukvarjati z njenim stanovanjskim vprafianjem, češ da je njegova rešitev pira/v lahka. Elitna želja., da bi imela Freddyija pri sebi doma, se mi ni zdela nič bot j važna, kot če bi želela dodati še en kos k opremi svoje spalnice. Higginis se ni prav nč!č zmenil za njene pomisleke glede Freddy-jeivega .značaja in njegove dolžnosti, da si sam služi svoj kruh. Zanilkal je, da bi Freddy sploh imel' znaiča|j, im izjavil: če bi poskušal Freddy napraviti karkoli koristnega, bi s tem naložil sposobnejšemu človeku, kot je sam, težavno nalogo, ■uničiti učinek njegovega prizadevanja. Od tega bi pa imela človeška skupnost samo škodo, Freddyja bi pa prav nič ne osrečilo, saj iniu narava očitno ni namenila težjega dela, kot zabavati Elizo. To je bilo po Higginsovem mnenju mnogo koristnejša in častnejša zaposlitev, kakor vsak drug običajen poseli. Ko je Elčza spet omenila svoj načrt, da ibi pričela poučevati fonetiko, se je Higgins prav talko odločno uprl. Dejal je, da bo potrebovala še najmanj 10 let, preden se bo lahko pričela vtikati v to zadevo, ki ji je talko pri srcu. In ker je bil polkovnik očitno istega mnenja, je Eliza začutila, da jima v tako važni stvari ne sme kljubovati in da brez Higginsove privolitve nima pravice izkoriščati znanja, ki si ga' je
pridobila pri njem: kaljti zdelo se j! je, da je znanje prav tako njegova zasebna imo-vina kot njegova ura. Eliza ni bila komunist. Razen tega je bila obema skoraj praznoverno vdana, po svoji poroki še celo bolj ko prej. *
Problem je končno rešil polkovnik, potem ko si je z njim dolgo belil glavo. Nekega dne je precej plašno vprašal Elizo, ali je res že povsem opustila misel, da bi odprla cvetličarno. Odgovorila mu je, da je sicer mislila na to, da si je pa načrt izbila iz glave, odkar ji je polkovnik tistega dne pri gospe Hilgginsovi dejal, da ona ni za kaj takega. Polkovnik je priznal, da si tedaj, ko je to izijavil, še ni čisto opomogel od varljivega vtisa prejšnjega dne. Higginsu sta še isti večer sporočila vso stvar. Edina njegova opazka k temu sporočilu bi pa prav kmaliu privedla do resnega spora z Eflizo. Hilgtgins je nanVreč dejali, da bo imela Eliiza v Freddyiju naravnost idealnega tdkača.
Nato so potipali še F,reddyja, češ kako misli on o tej zadevi. Odvrnil je, da je že sam mislil na to, da bi odprl trgovino, čeprav si jo je zaradi pomanjkanja sredstev zamislil tako, da bi Eliza pri enem pultu prodaijala tolbalk, on pa pri drugem časopise. Priznal pa je, da bi bilo izredno »posrečeno«, če bi hodila z Elizo vsako jutro navsezgodaj v Co-vent Garden, to se pravi, tja, kjer sta se prvič srečala, nakupovat cvetlice. Eliza ga je, hvaležna za to izijavo, obsula s poljubi. Pristavil je, da se je vedno bail priti s tem predlogom na dan, ker bi se dara najbrž silno razburila zaradi tega sklepa, ki bi ji po njenem mnenju znatno zmanjšal možnost poroke. Tudi njena mati 'bržčals ne bi pozdravila tega 'koraka, ko se je toliko let oklepala tistega klina na družbeni lestvici, kijer je trgovina na drobno 'nekaj nemogočega.
To težavo je odstranil dogodek, ki ga Freddvjeva mati ni niti najmanj pričakovala. Med svojimi vpadi med tiste umetniške kroge, ki so bili najvišji izmed nljej dosegljivih, je Claira odkrila, da se mora zaradi družabne uglajenosti seznaniti tudi z romani G. H. Wellsa. Pričela si jih je tako vneto izpolsojevati, da je
— 144 —
v dveh mesecih požrla vse. Posledica je bilo isprcobimjen(je, ki ni v današnjem času prav nič nenavadno: Sodobna »Dejanja apostolov« bi zlahka izpolnila 50 biblij, če bi jih bil splolh kdo sposoben napisati.
Uboga Clara, ki se je zdela Higginsu in njegovi materi neprijetna in smešna ženska, katere neuspeh si njena mati nikdar ni mogla razložiti, sama sebe nikoli ni videla v tej luči; kajti čeipraiv so se v West Kensingtonu ilz nje nekoliko norčevali in 'jo kot vsakega dnugega oponašali, so jo vendarle sprejeli kot pametno in normal'n o — ali naj morda raje rečemo: neizogibno? — človeško bitje. Najhuje, kar so ji kdaj rekli, je bilo, da je srreimu-hinja; niso se pa zavedali, koit se tudi ni sama, da so vsi njeni družabni napori zgirešeni in da zadevajo v praizno.
•Kljub temu pa ni (bila srečna: pola-ščal se je je obup. Videti je bilo, da rejen edini adut: dejstvo, da je bila njena mati to, čeimuir pravi branjevec v Epsomu »dama s kočijo«, ni imel nikake menjalne v reti n osti. To je nijeni hčerki onemogočilo izobrazbo, kajti edina vzgoja, ki bi si jo lahko privoščila, bi bila vzgoja v družbi hčerke kakšnega branjevca v Earlscourtu. Clara je zato pričela iskati družbo razreda, ki mu je pripadala njena mati. Ta razred pa ni hotel o njej ničesar vedeti, ker je bila mnogo revnejša od prodajalca zelenjave — in ne samo, da si ni mogla privoščiti služkinje, niti tobarice ni zmogla, temveč se je morala zadovoljiti z dekletom za vsa op ran'il a :n še te ni mogla spodobno' plačati. Nič na nji ni mogllo v takšnih razmerah vzbuditi vtisa, da je pristen proizvod Lamge-la*fy Parka. Klij-ub temiu pa je zaradi svoje tradicije videla v poroki s komerkoli, k; ji je bril dosegljiv, samo neznosno ponižanje. Trgovci in uradniki so ji bili zoprni. Tekala je za slikarji in romanopisci, katerih pa ni mogla očarati. Njeni drzni poskusi, posnemati umetniško literarno iaražainlje, so jim šli na živce. Skratka, bila ije popoln neuspah: navaden, nesposoben, domišljav, reven, nekoristen in nedobrodošel snob. In čeprav ni priznala tdh svojlih nedostatkov — kajti nihče ne mara priznani neprijetnih dejstev vse do-
tlej, dokler ne vidi, kako bi si lahko pomagal — je vse prehudo občutila ruji-hoive učinke, da bi Ibila zadovoljna s svojim položajem.
Klara je spregledala šele tedaj, ko se je seznanila z nekim dekletom njenih let. Dekle jo je navdušilo, vzela si jo je za vzor in si hotela pridobiti njeno prijateljstvo. Odkrila pa je, da je to očarljivo dekle cvetka z ;uilice, ki si je šele pred nekaj meseci priborila vstop v boljšo družbo. To jo je tako pretreslo, da je, ko jo je g. G. H. Wells dvignil na svojem mogočnem peresu, doživela spreobrnjenje, katerega je mogoče primerjati le s tistimi čudovitimi uspehi, ki sta jih dosegla general Booth ali Gypsy Smith. Clarin snobizem se je zrušil. Naenkrat se je zganilo v njej življenje. Ne da bi vedela, kako in zakaj, si je pričela pridobivati prijateljev in sovražnikov. Nekateri izmed njenih znancev, ki so videli v njej dolgočasno, brezbrižno ali smešno nadlego, so se ji izneverili, druigi so pa postali do nje nadvse ljubeznivi. Na svoje začudenje je odkrila, da so bili nekateri izmed prav »simpatičnih« l|jiudi prepojeni z Welilsom in da je bila v tej dostopnosti za ideje skrivnost nljihove privlačnosti. Ljudje, ki so jo imeli za globoko verno in so jo poskušali na tej osnovi pridobiti zase — kar jim je grdo izpodletolo — so se nenadoma pričeli zanimati zanjo in pokazali sovražnost do konvencionalne religije, ki si nikdar ni mislila, da je sploh mogoča. Dali so ji v irolke Galswor-thyja: ta ji je pa razkrinkal puhlost La.r-geiady Parka in ji zadal milostni udarec. Mučila jo je misel, da je bila ječa, v kateri je pretrpela toliko nesrečnih let, ves čas odprta in da so bili ravno tisti nagoni, proti katerim se je tako vneto borila in jih zatirala, da bi ostala v dobrih odnosih s sodobno družbo, edini, s katerimi bi lahko prišla v pristen stik s soljudmi. V blesku teh odkritij in v vrtincu njenega odziva nanje, se je praiv tako prostodušno in očitno smešila kot tedaj, ko se je v salonu gospe Higginsove tako neprevidno posliužiila Elizine kletvice; kajti novopečena Wellsova učenka se sprva prav tako ni znala znajti, kot
- 145 —
se ne more dojenček in se -j« morala temu šele priučiti. Vendair otročičku nihče ne zameri njegovih nerodnosti, ali mu šteje v zlo, če skuša jpojesti vžigalice. Tudi Kla^ ra zaradi svojih norčij ni izgubila nobenega prijjatelja. To pot se ji niso smejali za hrbtom, temveč v obraz. Braniti in opravičevati se je morala, kot je vedela in znala.
Ko se je F.reddy oglas:! v Earlsfortu (česar sicer ni nikoli storil, če se je ie mogel temu izogniti) in sporočil žalostno no!vico, da- imata z Elilzo naimen ottnade-ževati rodbinski, grb s tem, da bosta odprla trgovino, je našel hilšo že vso iz sebe. KJara je namreč malo pre(j sporočila, da namerava tudi ona prevzeti službo v trgovini s starim pohištvom na Doverski cesti, ki jo je odprla neka druga Veli-sova učenka. Za to nastavitev se je morala Klara vsekalkor zahvaliti svoji stari družabni sposobnosti, da se je znala, siliti v ospredije.
Sklenila je, da 'bo videla, naj stane kar hoče, Wellsa samega 'iln na neki vrtni veselici je ta svoj ciilj tudi dosegla. Imela je več sreče, kot jo je zaslužilo to neprevidno početje: Wells ije ni niti najmanj raizočaral. ©asi že prileten, Se še ni posušil in običajni .razgovor ni mogel v po! ure izčrpati njegove neskončne raznolikosti. Njegova prijetna skrbnost in čvrstost duha, njegove imale roke in nage, njegova domiselnost in odreza/vost, neprisiljena dostopnost in nekakšna odlična rahločutnost, tki je ikalzala na človeka, občutljivega od temena do petd — vsemu temu se človek nikakor ni mogel upirati. Klara ni tedne zatem golvorila o ničemer drugem. Tedaj se je slučajho srečala tudi z lastnico trgovine s pohištvom in izkazalo se je, da si tudi ta dama nadvse želi spotznati gospoda Melisa in mu prodajati svoje lepe stvari. Ponudila ije Klari službo v upanju, da bo z njeno pomočjo morda dosegla svoj cilj. In tako se je zgodilo, da je ostala Elizi sreča zvesta in da je pričakovani odpor proti cvetličarni skopnel. Cvetličarna je
v	artkadi nekega kolodvora, nedaleč od muzeja Vikto.ri.jc in Alberta, in kdor sta-
nuje blizu, gre lahko vsaik dan tja in si kupi pri Elizi rožo za v gumbnico.
Romantika ima tu svojo zadnjo priložnost. Vi, dragi bralci, bi gotovo1 radi slišali, da je doživela cvetličarna po zaslugi Elizin-jli čarov in njenih zgodnjih poslovnih izkušenj v Covent Gardenu izreden uspeh. tNa žalost Vam ne morem ustreči-Resnica ostane .resnica^ Prodajalna se dolgo časa ni izplačala, in sicer samo zato ne, ker je Eliza in Freddy nista znala voditi. Res je, da Elizi ni bilo treba začeti prav na začetku: poznala je imena in cene cenejših cvetlic; in brezmejno je bila ponosna, ko je odkrila, da zna Fred-dy, kot vsi, ki so dovrišiK cenene, domišljave in povsem nezadostne šole, nekaj laitiriščine. To znanje je bilo sicer dokaj skromno, vendar je zadostovalo, da je videla Eliza v rajem Porsona ali Bentleya*. Na žalost pa ni znal ničesar drugega; in Eliza ni ibila sposobna sestaviti računa, ki ne bi povsem osmeišil njene tvrdke, čepraiv je znala prešteti denar do zneska kakih 1'8 šilingov in si je pridobila celo ndkaij poznanja Miltonovega jezika, s čimer je omogočila Higginsu, da je dobil svojo stavo, Freddy je sicer znal povedati po latinsko, da je ibila Galija razdeljena v tri dele, ni se pa niti najmanj spoznal na računanje ali vodstvo trgovskih poslov. Polkovnik Pickering mu je moral razložiti, kaj pomenita čekovna knjižica in bančni .račun. In zakonska dvojica nikakor ni bila ravno odlprte glarre. Eliiza ni hotela verjeti, da bi si ilalhko prihranila denar, če bi si najela knjigovodjo, ki bi se spoznal na svoj posel, in F.reddy jo je v tej trmi podpiral. Kako, sta trdila, naj bi prihranila, denar s tem, če povečava svoje izdatke, ko že tako kama|j izhajava? Toda polkovnik, ki jima je vedno znova pomagal, da sta izvozila, je sicer vljudno, a odločno vztrajal pri tem; in Eliza, ki 30 je bilo že pošteno sratm, da ga je morala tolikokrat prositi za denar, in razdražena zaradi biučnega posmehovanja Higglinsa, ki je vedno, kadar je kdo le omenil možnost Freddyjevega uspeha, bušnil v smeh, je končno razumela dej-.
* Znana angleška učenjaka
— 146 —
■stvo, da je treba trgovske posle prav tako resno študirati kot fonetiko.
Ne bom se mudil z opisovanjem pomilovanja vrednih .prizorov, kaiko sta oba-dva isedeila zvečer pri trgovskih nadaljevalnih tečajih in se učila stenografije in knjigovodstva skupno z mladimi uradniškimi pripravniki obeh spolov, ki so imeli za seboj samo osnovno šalo. Vpisalla sta se celo v londonsko Gospodarsko šolo in se obrnila na šolskega, ravnatelja s po^ nižno prošnjo, naj jima priporoči kak tečaij, ki bi upošteval cvetličarsko obrt. Ker je imel ta ravnatelj smisel za humor, jima je razložil metodo, ki jo omenja znamenita Dickensova, razprava o kitajski metafiziki: neki njegov junak je najprej prebral članek o iKitajsIki, nato pa o metafiziki in kombiniral1 podatke. Predlagal jima je, naj obiskujeta londonsko Gospodarsko šolo, hkrati pa obiskujeta znameniti botanični vrt v enem izmed fondonslkih predmestij.
F.liiza, ki se ji je postopek Dickensovega junaka zdel povsem pravilen (kar je v resnici tudi bil), iin se ji ni zdel nitii najmanj smešen (poslledica njene nevednosti), je vzela njegov nasvet čisto resno. A nič se ji ni zdelo tako poniževalno, kot prositi Higginsa, čigar najljubši umetniški konjiček je bila poleg Miltonovih verzov kaligrafija — sam je spisal1 prekrasno latinico — naj je nauči lepe pisave. Higgins ji je odivrnil, da je že po konstituciji povsem nesposobna napisati eno samo črko, ki bi bila vredna, da bi stala v na.jneznatnejši Miltonovi besedi. Toda ona je vztrajala. In spet se je lotil težke naloge in jo učil, pri čemer je znal združiti viharen zanos in osredotočeno pozornost s priložnostnimi izbruhi v obliki zanimivih razprav o lepoti, plemenitosti, o vzvišenih nalogah in o usodi človeške pisave. Eliza si je končno pridobila izredno netrgovslko pisaivo, ki je bila pra-
vi	dodatek k njenim osebnim čarom, in izdajala za pisarniške .potrebščine trikrat več kot kdorkoli drug, ker ni mogla več pogrešati .papiirja določene kakovosti in oblike. Kmalu ni znaia napisati več niti
naslova na kuverti, ker ji je zaradi roba vedno zmanjkalo prostora.
Dnevi trgovskega šolanja so bili za mladi par doba ponižanj in obupa. Videti je ibilo, da se o cvetličarnah ne bosta ničesar naučila. Končno sta obupala in otresla prah trgovslkih šol, stenografskih tečaljev in Gospodarske šole enkra!t za vselej s svojih no|g. Razen tega je pa pričel nujen posel na nekakšen skrivnosten način sam od sebe uspevati. Pozabila sta na svoje nekdanje pomisleke proti zaposlitvi drugih oseib. Prišla sta do zaključka, da je njun lastni natčin najboljši in da imata zares prav izredne trgovske sposobnosti. Polkovnilk, ki je moral imeti vsa ta leta v banki na razpolago znatno vsoto denarja, da je kril njun primanjkljaj, je opazil, da njegova skrb ni več potrebna: mladima je trgovina pričela uspevati. Res je sicer, da sta imela v prilmeri s svojimi poslovnimi tekmeci mnogo lažje stališče: Nedeljslki izleti na deželo iu niso ničesar stali, pa še strošlke za kosilo sta si prihranila. Polkovnik je imel namreč avto, hoteillske račune pa sta plačevala Pickering in Higgins skupno. Gospod F. Hill, lastnik trgovine s cvetlicami in zelenhavo (kmalu sta odkrila1, da se s šparglji dobro zaliluži in šparglji so ju privedli še do druge zelenjave), je znal s svojim nastopom dati poslu odličen videz; in v zasebnem življenju je bil še vedno blagorodni gospod Frederick Eynsford Hill. Širokoustil se sicer ni nikoli. Razen Elize ni nihče vedel, da je bil krščen na ime Frederick Chaloner. Eliza sama se je prav rada pobahala.
To je vise. Tako se je st>var končala. Presenetljivo je, koliko se Eliza se vedno utegne vtikati v gospodinjske zadeve v Wimpolsk‘i Otlici, kljub temu, da ima cvetličarno in lastno družino. In omembe vredno je, da se kljub temu, da se nikdar ne prička z molžam in da ima Pickeringa tako .rada, kot da bi mu bila najlijubša hči, nikoli ni mogla odvaditi prepiranja s Hilgginsota, ki se je pričelo tiste usodne noči, ko mu je dobila njegovo stavo. Za vsako malenlkost ga nahruli, včasih pa tudi brez vsakega povo-
— 147 —
da. Saj si je že Higgins ne upa več podražiti s tem, da bi poudarjaj, kako silno globoko je Ereddy s svojo pametjo pod njim. Res se nad njo znaša in se ji posmehuje; a ona se miu 'tako ostro postavi po robu, da se mara Pidkering včasih zavzeti zanj in jo prositi, naj bo s Higginscm ljubeznivejša; in to je edina njegova prošnja, ki vzbudi na njenem obrazu izraz nejevolje. Nič, raizen stiske ali nesreče, ki bi bila tako huda, da bi porušila vse simpatije ali antipatije in ju cba spet »bližala na skupni človeški osnovi — naj bi jima bila ta preizkušnja prihranjena! — ne bo tega stanja več spremenilo. Ona ve, da je Higgins ne potrebuje, prav tako, .kot je ni potrebovali njen oče. Njegova nedvoumna rajava, da se je njene bližine navaidi'1, da je naivezan na njene usiliuge in da bi jo pogrešal, če bi odšla (Freddy(jiu ali polkovniku nikoli ne bi prišlo na um, da bi kaj takega rekla), je
okrepila njeno notranje prepričanje, da mu ne pomeni več »kot njegove copate«
—	pri tem pa ima vendarle občutek, da je celo njegova ravnodušnost globlja od zaljubljenosti povprečnih duš. Higgins jo silno zanima. Včasih si na skrivaj celo Škodoželjno zaželi, da bi bila čisto sama z njim na kakem samotnem otoku, daleč proč od vseh obveznosti in ozirov na druge, kjer bi ga lahko potegnila z njegovega piedestala in ga opazovala, kako ji dvori, prav tslko kot vsak drug.
Vsi nadkrivaj radi gojimo take sanje. Vendar ima v resničnem življenju, v budni zavesti, v razliko od življenja v sanjah in domišljiji Eliza rada Freddyja in polkovnika, ne pa Higginsa in očeta Doolit-£ia. Galateja nikoli ni zares vzljubila svojega Pygmaliona: njegov odnos do nje je preveč po božje vzvišen, da b.i bil lahko zares prijeten.
M. Krležu: V Agoniji. Ing. Franz. Scenal. dejanja
— 148 —
ARTHUR MILLER: SMRT TRGOVSKEGA POTNIKA
•Režija: Slavko Jan	Scena.:	E.	Franz
Linda — V. Juvanova, Laman — I. Cesar
— 149 -
B. G. Shaiv:
»PYGMALION« IN ANGLEŠČINA
Angleži nimajo do svojega jezika prav nič spoštovanja in niti nočejo očki lastnih otroik, da bi ga pravilno govorili. 'Pravopis je tako strahoten, da se ne more nihče sam naučiti pravilne izgovarjave. Nemogoče je, da 'bi Anglež odprl usta in si ne nakopal s tem sovraštva ali prezira kakega drugega Angleža. Nemščina in španščina sta dostopni tujcem; angleščina pa tudi Anglležem samim ni dostopna. Reformator, ki ga dandanes Anglija potrebuje, bi mo.ral biti odločen in navdušen fonetik. Zato sem enega izmed teh napravil za ijunaka lj-udske igre. Klic te vrste junakov se že mnogo let zaman razlega po puščam.
Ko sem se sam proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja pričel zanimati za fonetiko, se je slavni Aleksander Melville Bell, iznajditelj vidnega* govora, že izselil v Kanado, kjer je njegov sin izumil telefon; toda Aleksander J. Ellis (je še živel kot londonski patriarh e Slm-pozantno glavo, ki jo je vedno pokrivala žametna čepica, zaradi česar se je na javnih zborovanjih na zelo fin način opravičil. Njega in Tita Paigllardinija, drugega veterana fonetike, je človek moral imeti rad. Henry Sweet, ki je bil teda)j še mlad, še malo ni bil talko ljubezniv, kot ta dva. Prav nič bolj spravljiv ni bil do navadnih smrtnikov, kot sta bila Ibsen in Samuel Burler. Njegove velike fonetične sposobnosti (sodim, da je bil najboljši izmed vseh v svoji stroki) bi ga upravičevale do naijrvišjih javnih priznanj in bi mu morda omogočile, da bi populariziraj svoj predmet, če ne bi gojil vprav satanskega prezira do vsdh akademskih dostojanstvenikov in do vseh ljudi sploh, k;i se jim je zdela grščina važnejša od fonetike. V tistih časih, ko so ustanovili v Južnem Kensingtonu »Imperialni inštitut« in je Josetf Chamberlain propagiral idejo Imperija, sem pregovoril izdajatelja neke vodilne revije, da je naročil pri Sweetu članek o pomenu njegove stroke za Britanski imperij. Sweet je članek po-
slal. A v njem ni bilo drugega, kot divji napadi in zasmehovanje nekega profesorja angleškega jezika in književnosti, čigar stolico bi moral po Sweetovem mnenju izasesti edinole kak strokovnjak za fonetiko. Prispevek je billo treba kot žaljiv zavrniti in tako mi je izpodletel poskus, da bi opozoril javnost na njegovega avtorja.
Ko sem ga kasneje po mnogih letifh spet srečal, sem na svoje za/čudenje opazil, da je iz prezirlijive ravnodušnosti tako spremenil svoj zunanji videz, da se je iz nekdanjega, povsem spodobno, oblečenega človeka, pretvoril' v nekakšen »potujoč« protest proti Oxfordu in vsem njegovim tradicijam. Menda so mu hoteli vprav ponagajati s tem, da so miu podelili nekakšen lektorat baš na oxfondsiki univerzi. Bodočnost fonetike je bržčas v rokah njegovih učencev, ki so mu vsi prisegli zvestobo. Samega Sweeta pa ni mogel nihče pripraviti do tega, da bi se prilagodil naizorom univerze, katere se je pa vendarle prav po oxifordsko zvesto držal, kot da bi spadal tja po nekakšnem božjem pravu. Mirno lahko trdim, da vsebuje njegova zapuščina — če je je sploh kaj billo — mnogo satir, ki jih bo mogoče objaviti brez prehude škode čez kakih 50 let. Po mojem mnenjiu ni bil sicer prav nič hudobnega značaja, prej bi dejal narobe, samo z- bedaki ni imel potrpljenja.
Tisti, ki so ga poznali, bodo v tretjem dejanju lahko opazili namig na patentiramo metodo stenografije, katere se je navadno posluževal, na svoljih dopisnicah in ka!tere se lahko naiučite iz priročnika za 5 šilingov in 6 penyjev. Izšel je v založbi Marendon Press. Dopisnice, ki jih opisuje gospa fflgginsova, so podobne tistim, ki jim jih je poš;illlja!l Sweet. Razvozila! sem na primer na takšni dopisnici nek glas, ki bi ga rojen Londončan zapisal kot zerr, Francoz pa kot seu. Nato sem mu nekoliko raizdraženo pisal, kaj ta znak pravzaprav pomeni. Sweet mi je odgovoril v tonu, ki je kazal na
— 150 —
homan — I. Cesar, Biff — L. Rozman, natakar— D. Makuc, Forsythova — M. Potokarjeva. Letta — D. Počkajeva, Happy — B. Sotier.
brezmejno zaničevanje moje neumnosti, da ta znalk ne saimo pomeni, temveč povsem jasno tudi je beseda rezultat, češ da je ni v nobenem jeziku besede, ki bi vsebovala ta glas in lahko v te>j zvezi pomenila (kaj drugega. Sweeta je minilo potrpljenje, Ikadar so fonetike manj vešči smrtniki zahtevali izčnpnejšega pojasnila. Čeprav je ves pomen njegovega sistema »Current Shorthand« baš v tem, da z njegovo pomočjo lalhko popdho izrazimo vsak angleški glas, samoglasnike prav tako kot soglasnike in ni treiba delati drugih znakov, kot samo najlažje in najpreprostejše, s katerimi pišemo črke m, n, u, 1, p, in ki jih človek lahiko načečka v vsakem kotu — je njegofv nesrečni sklep, naj stoži ta imenitna in povsem čitllijva pisava hkrati nudi kot stenografija, napravil iz nje v praksi, kot jo je izvajal on, najbolj nerazivozlljiv tajnopis. Nljegov pravi namen je bil oipremiti naš žlahtni, a s'laibo oblečeni jezik s popolno, točno in povsem razločno pisavo; toda njegov prezir do Pitmanovega stenografskega sistema ga je zavedel, da je šel preko svojega cilja. Pitmanovo zmagoslavje je bilo triumif poslovne organizacije. Izhajal je celo poseben tednik, ki je propagiral ta stenografski sistem. Na razpolago smo imeli cenene učbenike in stenografske zapiske govorov, ki naj bi služili za vaje in šole, kjer so vam izkušeni učitelji pomagali, da ste si pridobili potrebno spretnost. Sweet ni mogel takšne organizacije. IPrav talko bi bil laihlko SibiSa, ki je trgala iprerctške liste, za katere se nihče ni 2ime-nOT. Njegovega prirdSnilka. za štiri šilinge in pol, napisanega večidel v njegovem litograifiranem rokopisu, za katerega niso nikoli delali hrupne rdklame, se bo morda nekega dne polalstill kak koncern in ga vsilil občinstvu, tako kot je Times vsitlil občinstvu Britansko enciklopedijo; a do tedaj bo1 obveljal Pirmanov sistem. Jaz sam sem si kupil v življenju že tri izvode imenovanega priročnika; založnika sta mi povedala, da> se še vedno čvrsto drži na svojih policah in da ga oibčinsovo pušča lepo pri miru. Sweetav sistem sam že dvakrat proučil; in vendar pišem te vrste po Pitmanu. Vzrok je ta, da molja
tajnica ne zna prepisafii Sweetovih okraj , šanih znamenj, ker se je morala v šoli uičiiti Pitmanoive metode.
Zato se je Sweet Pitmanu prav tako zaman posmehoval, kolt se je Thersites Ajaksu. Njegovo posmehovanje mu je morda res olajšalb dušo, ni pa pripomoglo k priljubljenosti njegovega sistema.
Pygimailion Higgjns ni poircret Sweeta, ki se miu dogodivščina z Elizo Doolitle ne bi mogla primeriti. Vendar ima, kot bomo videli, nekaj njegovih polrez. Če bi imel Hiigginsovo telesno moč in njegov temperament, bi Sweet nemara spravil svet iz tečaljev. Celo brez teh lastnosti pa je napravil na evropske strokovnjake vtis, ki ga nino mogli spraviti v sklad z dejstvom, da je bil sorazmerno mai'o znan in da mu v Ox'fondu niso priznali tega, kar bi mu šlo. Tega Oxfordu ne morem šteti v zlo, ke.r sem mnenja, da ima pravico zahtevani od svojih gojen-cev neko stopnjo družabne uglajenosti (in Oxfoird v tem poigledlu zares ne zahteva preveč). Sam vem, kako težko je genialnemu človeku, ki dela v zelo zapostavljeni panogi znanosti, vzdrževati vedre in prijazne odnose z ljudmi, ki jo podcenjujejo in ki si priidržuljejo vsa najboljša mesta za manij važne discipline, katere poučujejo na neizviren način in včasilh tudi brez potrebne sposobnosti. Todai če jih zapostavljeni obsipa s srdom in prezirom, potem pač ne smemo pričakovati, da ga bodo zasuli s častmi in odlikovanji. .
O kasnejših rodovih fonetikov mi je le malo znanega. Vse jih nedvomno visoko prekaša Poeta Laureatus, ki mu Higgins morda dolguje svojo ljubezen 'do Miltona, čeprav moram tudi tu zavrniti mnenije, da sem hotel v HiitgginSu upodobiti njega. Toda če bo moja igra dokazala občinstvu, da fonetiki sploh obstoje in da za sedaj spadajo med najvažnejše ljudi v Angliji, potem bo dosegla svoij1 namen.
iNaj se oib koncu še malo pobaham: Pygmalion je dosegel po vsej Evropi, prav tako pa tudri v Združenih držajvah in doma v Angliji velik uspeh. Igra je tako izrazito in namerno didaktična, snov pa je znana kot talko suhoparna, da
— 152 —
jo z naslado mečem v žabe vsem .tistim modrijanom, ki kot papige ponavljajo trditev, da umetnost ne sme bita nikdar vzgojna. Uspeh pričujoče drame dokazuje mdje mnenje, da umeitnost ne bi smela nikoli biti kaj drugega kot vzgoijna.
Končno naj še poudarim v izpodbudo vsem tistim, ki jim slalba izgovarjava zapira dostop k višjim službam, da sprememba, ki jo je dosegel profesor Higgins pri Eliizi, ni niti nemogoča niti nenavadna. Sodobna zgodba o hišnikovi hčeri, ki v mteho svojega častihlepija igra špansko krallijicO' v »Ruy Blasu« v »Theatre pranjaise«, je samo eden izmed tisoč primerov moških in žensk, ki so se otresli
svojega naravnega domačega narečja in se naiučili novega jezika. Toda to je treba. opraviti znanstveno, sicer Se utegne pripetiti, da bo kandidat končno govoril še slalbše kot je spočetka. Pristno in naravno* predmestno narečje je namreč znosnejše kot poskus v fonetiki nepodkovanega človeka, ki hoče posnemati vulgarni dialekt kluba za golf. In zelo mii je žal, če moram reči, da je kljub vsem prizadevanjem naše Igralske akademije še vedno vse preveč golfovske angleščine po naših otdrih, vse premalo pa žlahtnega jezika Foirbesa Robertsona*.
Angleški igralec (1853—1937).
/z zgodovine slovenske gledališke kritike:
FRANCE VODNIK — GLEDALIŠKI KRITIK
(Ob petdesetletnici)
Časovno nevezano smo dozdaj ob raznih priložnostih pod zaglavjem »Iz zgodovine slovenske gledališke kritike« priobčili bežne profile naših gledaliških kritikov. Tako smo površno zabeležili delo kritikov Koblarja, Albrehta, Funtka, Robide in Juša Kozaka, ne da bi vztrajali v časovnem zaporedju ali pa temeljitejšem razboru idejnih osnov v razvoju naše gledališke kritike, katere poglavitnih predstavnikov v tem oziru še nismo mogli podrobno pretresti in jim odka-zati njih mesto v zaključeni razvojni podobi. Uporabljamo priložnost petdesetletnice Franceta Vodnika, skorajda zadnjega izrazitega zastopnika naše gledališke kritike v času med obema vojnama, in priključujemo njegov profil vrsti dozdaj obravnavanih slovstvenih osebnosti.
France Vodnik se je rodil 5. marca ■19C3 iv Podutiku pri Ljubljani v kaljžairski družini in je po gimnazijskih študijah obiskoval predavanja na filozofski falkiut-teti ljubljanskega vseučilišča in 1928 di-
plomiral. Štipendija mu je omogočila enoletno bivanje na Poljskem, ki si jo je ogleda! v njenih tedanjih mejah, kar mu je omogočilo bolj razgledan evropski
France Vodnik
— 153 -
okvir in stik s poljskim gledališčem. Od 1930 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani (kar je še danes), toda življenjski dogodki so tudi pri njem posegali s trpkimi preizkušnjami v izvrševanje njegovega poklica, kakor tudi bi se zdel na zunaj miren in spokojen in kar se da udoben za slovstvena prizadevanja mladega profesorja. Zaradi demokratičnega mišljenja ga je Zivkovičeva diktatura odpustila iz državne službe, zato se je do jeseni 1936 preživljal zvečine s svojim slovstvenim delom ali pa z naključnim in nestalnim poučevanjem. Med vojno ga je okupator za celo leto interniral v Gonarsu in dasi je na visoki šoli za'dramatsko umetnost pri Glasbeni akademiji v Ljubljani že od šolskega leta 1941/42 predaval diramaturigijo iz izgodoivine gJedafdSča nasploh, nvu je po vrnitvi iiz Gonarsa ctkiu-ipatorelka policija prepovedala piredavanja.
V	te zunanje okoliščine se uokvirja življenje Franceta Vodnika, ki je že v študentskih letih pokazal svojo razbori-tost bodisi kot prepričan idejni pristaš demokratskih prizadevanj z revolucionarno noto skrivnih študentskih krožkov znamke Oksoj bodisi kot študentovski literat v literarnih družinah, ki sta jih med drugimi usmerjevala France Bevk in Miran Jarc, in kot sopotnik mladega, pa nikoli docela razvitega gledališkega krožka, ki je od Finžgarjevega »Divjega lovca« in Detelovega »Učenjaka« skušal preiti prav na Ibsena.
Toda v tem času si je France Vodnik
—	mlajši brat tedaj že uveljavljenega poeta Toneta Vodnika — iskal šele svoj prvi izraz v začetnih pesniških poizkusih, z nastopi kot deklamator in s predavanji, med katerimi je poizkusil orisati na svoj poizkusni izvirni način pot Ivana Cankarja kot človeka in umetnika. Kaj kmalu pa se je oglasil s tiskanimi vzorci svoje poezije v .razliičnilh dijaških listih in tudi že v revijah prav do Doma in sveta in Ljubljanskega Zvona.
Potem ko je 1928 izdal izbor slovenske religiozne lirike, je 1932 izdal zbirko svojih pesmi »Borivec z Bogom«, ki je vzbudita. mnogo odlmevov otd priznanja in
njih uteaneCjitve do očitkov bogoiklet-stva in odločne odklonitve. Ne glede na to so njegove pesmi izšle v raznih tujih antologijah. Toda France Vodnik je bil v letu izida njegovih pesmi že v vrsti kritikov iin esejistov in v nenehnih literarnih polemikah, ki so ga spremljale, odkar je prijel ob oceni Podbevškove pesniške zbirke za kritično pero. To je bil čas, ki je pospeševal Vodnikov miselni razvoj od njegove ocene Mencingerjevega slovstvenega dela do načelnih člankov o najbolj sveži slovenski slovstveni problematiki. Ob razboru ideje in kvalitete ter ob odpotu proti kakršnikoli obliki mahničevstva je oblikoval formulacijo pozitivne možnosti preusmeritve slovenskih duhovnih osnov. Hkrati se mu je po drugi plati izoblikovalo njegovo načelno stališče proti larpurlartizmu, toda za umetnost, ki je povezana z življenjem in njegov organ, za umetnost kot izraz doživetja in sproščenja.
V	tem obdobju je začel pisati slovstvene portrete »Obrazi novega rodu« mladih pesnikov in pisateljev Srečka Kosovela, Kocbeka, Voduška, Klopčiča, Miška Kranjca, Magajne in drugih, ki jim je bil v organizaciji Mladega Pen-kluba tudi predsednik, dokler je ta klub po vzgledu londonskega do leta 1933 obstojal, idejni tolmač, spremljevalec in uvodni besednik na recitacijah njih del. Idejnega utesnjevanja ni mogel prenašati in je zato ob poglobitvi idejnih in slovstvenih sporov in razkolov pred drugo svetovno vojno preše) s svoio skupino iz Dcima in sveta, (ki miu jje bili sprva so-tmtdnilk nato pa .nudi sciuredmlk k Det:ainju. -
Ob nevšečnostih življenja in rasti svojih duševnih osnov se je France Vodnik približal tudi slovenskemu gledališču, torej snovi, ki nas na tem mestu najbolj zanima. Ob vstopu v areno našega gledališkega življenja pri razvoju naše sočasne gledališke kritike ni imel lahkega stališča. Vrsta gledaliških kritikov iz časa po prvi svetovni vojni je dvignila nekdaj zelo zanemarjeno panogo iz časnikarske priložnostne notice na raven razgledanejše
— 154 —
ocene in slovstveno utemeljenejšega raz-bora. Vprav Vodnikov predhodnik France Koblar je pri svojem dolgoletnem gledališkem referatu vsebinsko tako izpopolnil in poglobil našo dnevniško in revijalno gledališko kritiko, da je moral vsakdo med njegovimi nasledniki zidati na njegovih širokih in razvoju našega gledališča ustrezajočih temeljih.
France Vodnik je prevzel nasledstvo Koblarja najprej v reviji Dom in svet 1932 in s sezono 1939/40 tudi v dnevniku Slovenec. Svoj gledališki referat je torej začel s časovno širšimi razmaki in v pogojih revijalnega, temeljitejšega kritičnega razbora. FIkrati je začel s svojo gledališko, kritiko v obdobju, ki je v gledališču nakazovalo neko utrujenost, ne toliko v likih igralskih kreacij, kolikor v nekam nedognanem izboru repertoarja in v nekih miselno ne preveč pospešujočih pogledih na naše celotno kulurno življenje tega časa. Prav tako so se v teh letih že nakazovale trzavice velikih svetovnih dogodkov, v objemu katerih so domače politične razmere bolj hromile umetnostno svobodno gledališko dogajanje kakor pa ga pospešujoče oplojevale. Njegova problematika se je zato deloma ožila deloma pa razširjala vse bolj pod vplivom zunanjih sil, kakor pa notranjega izživljanja.
Ne glede na to je France Vodnik v svojem predvojnem gledališkem referatu vzdržal raven po Koblarju doseženega kritičnega razbora in vrednotenja posameznih igranih del tudi v dnevniku. Dramaturška analiza ocenjevanega dela se je pri njem zdaj razširila in poglobila, pri čemer je počasi prehajal tudi na temeljitejšo oceno inscenacij in režij v zvezi z idejno osnovo igranega dela, medtem ko bi se mu hkrati razširjal tudi prikaz igralskih upodobitev igranih vlog, bržko bi se mu v kritičnih prerezih nabrala dovolj številna in mnogostranska podoba posameznega igralca, pronicujoča v notranji in zunanji svet igralčeve osebnosti in kakovosti. Res da Vodnik ni izoblikoval take zaključene podobe slovenskega igralca, toda nastavki za to njegovo stre-
mljenje so bili vidni ob priložnostnih ocenah posameznih igralskih likov. Tako bi v kritiku dozorela nujnost oblikovanja usod posameznih likov slovenskih igralcev, težnja, za katero mora stremeti slovenska gledališka kritika, če hoče ohraniti verno podobo slovenskega igralca zgodovini.
Toda zanosa slovenskega gledališkega kritika niso omejevale samo razmere po zunanjih vplivov, ampak delna neuravnovešenost jasnih umetniških konceptov v vodstvu. Zato ni bil malokrat predmet Vodnikovega kritičnega bodljaja repertoar našega gledališča, za katerega je izrazil upravičeno željo, naj bo 1. sistematičen; 2. umetniško-kvaliteten; 3. idejno sodoben ali vsaj idejno pomemben; 4. slovenski, saj kolikor smemo to zahtevati od našega Narodnega gledališča. Prav vprašanje izvirnih slovenskih dramskih del je bilo pogosto predmet kritikove nejevolje, zlasti 1940, ko je ugotovil, da je »gledališko vodsvo zamudilo nadvse ugodno priliko, da nam pokaže rast naše dramatike z razvojnega vidika. To je bilo lani, ko smo praznovali 150-letnico gledališča. Ta prekrasna naloga je bila izvedljiva zlasti, če bi se bil ta jubilej zvezal z bližajočo se 50-letnico, odkar smo dobili novo deželno (današnje operno) gledališče 1892/93. Taka gledališka tri-letka bi bila tudi z narodno vzgojnega vidika zelo potrebna in zaslužna. V njej bi ob primerni razvrstitvi prišla do veljave tudi manj dognana dela. ki nam morajo biti draga že zato, ker so po svoje pomagala graditi celotno stavbo naše dramatike, dasi morebiti ne prenesejo strožjega kritičnega merila. Sicer utegnejo prav taka dela ubijati tam, kjer bi moralo gledališče graditi: to je pri vzgoji gledališkega občinstva do izvirnih slovenskih del. ..«
Ob dnevnem obravnavanju gledaliških vprašanj se je France Vodnik lotil tudi vprašanja naše dramaturgije, ki ji je dal v svojih po vojni objavljenih »Osnovnih pojmih dramaturgije« izvirno zasnovo in ki bi mogla, če bi jo bil nadaljeval, podati najkonkretnejšo duševno podobo pi-
— 155 —
satelja in njegovih dramaturških dognanj, dozorelih ob nekaterih že prej priobčenih člankih o vprašanju ljudskega in novega gledališča, kakor je naša publicistika svoj čas oznamenovala skupek
problemov slovenskega gledališča, ki ga je bilo treba prerešetati z vso predor-nostjo in širino. Eden prvih, ki se je tega problema že loteval, je bil France Vodnik.	jt
GLEDALIŠKA BIBLIOGRAFIJA FRANCETA VODNIKA
Članki o gledališču
Gledališče povojne Poljske. — S 19.
X. 1929. — Repertoar našega gledališča. — S 22. XI. 1932. — Debata o gledališču (Veseli vinograd). — S. 16.
XI. 1932. — Ljudski oder. — Drama
1933, šitev. 3. — Novo gledališče. — Drama 1934, štev 4—5 in S 20. VII.
1934. —- Wilhelm Raort: »Waterloo«.
— Gled. list 1934-35, štev. 6. — Poljsko gledališče. — Prav tam. — Proti komu in proti čemu? (Odgovor Niku, Kuretu.) — S. 31. VII. 1934. — Kriza in obnova gledališča. — Obzorja 1938.
— Slovenska dramatika v letih 1913 do 1938. — Mladika 1938. — Narodno gledailišče. — Dejanje 1939. — Vzgojni pomen Narodnega gledališča. — Mentor 1940-41. — »Osvobojeno gledališče«. (Oib knjigi Jožeta Borika). — Dejanje 1940. —• Razvoj naše drame in gledališča. — Gledališki koledarček za leto 1943-1944 (ponatis, Kranj 1945-46).
— Ob petindvajsetletnici smrti Ivana Cankarja. — Gled. list 1943-44, št. 13.
Vrance Vodnik (karikatura Ivana Čarga)
— Osnovni pojmi dramaturgije. — Novi svet 1946. — Nekaj ugotovitev. (Olb 30-leitnici Drame). .— Gledališki list (Drama) 1948-49. — Ob 60- letnici Franceta Koblarja. — Slavistična revija 1949.
Prevodi
Wilhelm Raort: Waterloo. Satirična komedija v treh dejanjih. (Odlomek Gled. list 1935-36. — Mihail Bulgakov: Moliere. Drama v štirih dejanjih. Prevedel Janez Sila.
Gledališke ocene in poročila
Ljubljanska drama v sezoni 1931-32.
— DS 1932. — Hugo von Hoffmanns-thal: Slehernik. — Ibid. — Slavko Grumi: Dogodeik v mestu Gogi. — Ibid.
— Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi.
— Ibid. —• Miroslav Krleža: Gospoda Glembaijevi in Leda. — Ilbid.—'Shakespeare: Kar hočete. — Ibid. — Maurice Rostand:	Vest.	— Bernard Shaw:
Zdravnik na razpotju. — Ibid. — So-foklej: Kralj Oidiip. — Ibid. — Joža Vombergar: Voda. — Gledališki list 1932-33, štev. 10 in S 13. XII. 1932. — Ljubljanska drama v sezoni 1932-33.
— DS 1933. — Ljubljanska dtama v sezoni 1933-34. — DS 1934. — Drama v sezoni 1935-36. — DS 1936. — Ob novi domači drami (Joka Žigon: Kadar se utrga oblak). — Slovenija 11-XII. 1936. — Ljubljanska drama v sezoni 1938-39. — Dejanje 1939. — Senzacija je zmeraj manjša. — Dejanje 1940. — Ugovori in popravki. — S 11. VI. 1940.
Slovenec 1939
Medvedov Kacijanar. — 26. IX. — Shaw: Hudičev učenec. — 29. X. —
— 156 -
Langer: Številka dvainsedemdeseta. — 7. X. — Scribe: Kozarec vode. — 10. X. — Sofoklejeva Alntigona. — 25. X. in 28 X. —■ Cehov: Striček Vanja. —
4.	XI. —- Molierov George Dandin. — 28. XI. — Kastner: Emil in detektivi.
-	30. XI. — Cour.eline: Tri komedije. — 12. XII. — Linhartova »Zupanova Micka« po 150 letih. — 30. XII.
Slovenec 1940
Averčemko: Kupčija s smrtjo. •— 11.
I. —• Kozak: Profesor Klepec. — 20. 1.
— Krog: Na prisojni strani. •— 30. I. —• Klabund: Praznik cvetočih češenj. —• 10. II. -— »Asmodej«. 24. II. in 28.
II. — Lenormand: Strahopetec. ■— 6.
III. — Herczeg: Severna lisica — 30.
III. — »Zupanova Micka« in »Varh«. —• 4. IV. — Gogoljev »Revizor«. -— 18. IV. — Shakespeare: Hamlet. (Gostovanje Rogoza.) — 23. -IV., 5. VI; in 11. VI. — Bevk: Partija šaha. — 26.
IV. — Nestr,oy: Danes bomo tiči. 7. V.
— Gogolj: Revizor. — 28. V. — Nastop dijakov klasične gimnazije. Ivan Cankar: Jakob Ruda, in Finžgar: Naša kri. — 4. VI. — Niewiarowicz: Ljubim te ■ .. •— 21. VI. — Shakespeare: Romeo in Julija. — 24. in 25. IX. -Cankar:	Pohujšanje.	—	27.	IX.	—
Finžgar: Razvalina življenja. — 4. X.
— Schiller: Kovarstvo in ljubezen. — 8. X. — Gogolj: Revizor. — 15. X. -Scheinpflugova: Skrivalnice. — 22. X. —- Funtkova »Tekma«. — 31. X. in 11.
XII.	— Milčinski: Cigani. — 12. XI. — Kozak: Lepa Vida. —• 14. XI. — Bur-nett: Mali lord. — 26. XI. — Klabund: Krog s kredo. — 6. XII. - Leskovče-va »Dva bregova« v Gledališču mladih. — 20. XII.
Slovenec 1941
Ugrabljene Sabinke. -— 8. I. — Gorkega »Na dnu«. (Gostovanje Mariborčanov.) — 25. I. — Severjev Jago. — 21. I. — Gheri: Šesto nadstropje. „■—
5. II. — Gostovanje Klaičeve skupine.
— 12. II. — Praga: Zaprta vrata. —
19.	II. — Finžgarjeva »Naša kri« v Unionski dvorani. — 18. II. — Nuišiid:
Protekeija. — 1. III. — Gledališče mladih: Carraux: Gospodar teme. —
5.	III. — Uspeh dramatske šole Milana Skrbinška. — 8. III. — Jubilej Hinka Nučiča (Begovic: Brez tretjega). —■ 14. III. ■— Jubilejna predstava v Drami (Romeo in 'Julija 25-ič). -
20.	IV. — Benedetti: Trideset sekund ljubezni. 26. IV. — Shakespeare: Komedija zmešnjav. — 9. V. -—. Detela: Učenjak. — 24. V. — Glavan: Ubili so človeka (krožek »Jelka«). — 28. V.
— Niccodemi: Učiteljica. — 30. V. — Camasio in Oxildo: Bog z vami, mlada leta! — 7. VI. — Scheinpflugova: Okence. — 10. VII. -— Mrak: Sinovi starega Rimljana (Mrakovo gledališče). —• 14. VI. —- »Ana Christie« v uprizoritvi Mariborčanov. — 17. VI. — »Via Mala« v Drami. — 20. VI. — Po zaključku sezone v Drami: 1. Kaj smo videli? — 16. VII. — 2. Uspehi in neuspehi. — 24. VII. —- Igralski uspeh Jana. — 25. VI. — Senečič: Nenavaden človek. — 4. IX. — Alessi: Katarina Medicejska. — 30. IX. -— Leskovec: Dva bregova (nadaljevanje zaradi cenzure ni izšlo). — 9. X. — Shakespeare: Hamlet. — 21. in 22. X. — Pirandello: Nocoj bomo improvizirali.
— 4. XI. — Držič: Boter Andraž. —
11.	XI. — Jalen: Dom. — 18. XI: — Gherardi: O, ta mladina! — 28. XI. — Leskoveeva »Vera in nevera« na Ljudskem odru. — 3. XII. — Mladinske igre v naši Drami. —• 6. XII. (okrnjeno). — »Bog z vami, mlada leta!« — 18. XII. —■ Jubilej Frana Govekarja.
— 20. XII.
Slovenec 1942
Govekarjevi »Rokovnjači«. — 27. I.
— Vombergar: Voda. — 29. I. — Caiil. lavet de Flers in Rey: Lepa pustolovščina. — 6. III. — Eftimiu: Človek, ki je videl smrt. •— 14. III. — Cenzato: Zaljubljena žena. 18. II. —- Golia: Jurček. — 11. IV. — »Konto X«. — 17. IV. -— Goethe: Ifigenija na Tavri-di. —■ 5. in 6. V. — Forzano: Poročno darilo. — 30. V. .— Cankar: Kralj na Betajnovi. — 25. VI.
Delavci in nameščenci!
J/zJko\Litite. 0.&KOČM) nakupavaHje &&ag.a — nudimo yie. Kaze.". iCvii, ke.mtka6.Cj ut to&aČM.i(l LtddLkov!