J« S PODOBA! ZA SLOVENSKO EADM
Štev. 9. V Ljnbljaiil, 1. septembra 1892. Leto XXII.
Poslednja prošnja.
I*
»JCiJUtavljam, mati, rojstno liiŠo mimo, Kjer v sreči sem prežil mladostne dni, A predno stopil bodem v zemljo širno, Poslednjo prošnjo mi izpolni ti:"
„V molitev skleni dobre röke svoje, PrikliČi näd-me božji blagoslov, Da spremljal bo na poti srce moje, Da srečno spet pripelje me domóv."
In mati iz očesa je otrla
Solzó, ki vànj privabilo slovó, V nebesa svoje je okó uprla, Nad sinom govorila je takó:
„Bog bodi spremljevalec ti na poti,
V	življenji mu ostani zvest vsikdär. Srcé zaklepaj svoje vsakej zmoti,
V	krepilo bodi -žitja ti viliàr.
„Ne upaj v svet in v njega ne sladkosti, Nevaren srcu je varljivi svet,
Kar mati sem učila te v mladosti Ostani sveto ti do pöznili let I "
Odšel je . . . Vrnil se po dolgem časi Iz tuje zèmlje v dragi rojstni kraj ;
Ko bližal se je znanej gòrskej väsi, Spreletel lice smeh mu je tedàj.
Kakó li nè? — Po ukih zlatih živel, Katere dala mati mu na pot,
In Bógu zvest v ljubezni je osivel — Ohranil srce čisto vsakih zmot.
Mladina, slušaj, kar ti pravi mati, Nje uki vredni več so od zlatà!
Jedino srečna moreš kdaj postati Samó v čistosti svojega sreà.
Modist.
Potop „bele ladije."
(Iz angleakpga poslov. Milutin Silvan.)
ilo je 1120. leta, da je popotoval angleški kralj Henrik I. v Normandijo s svojim sinom kraljevičem Viljemom in sijajnim spremstvom v ta namen, da bi kraljeviča pripo-
t znali normandski plemenitniki za njegovega prestolonaslednika in bi sklenil poroko ž njim in z hčerjo anjou-/ vinskega grofa.
Oboje se je vršilo veličastno, sijajno in veselo. V 25. dan meseca listopada namenilo se je spremstvo ukrcati v barflerškej 1 Inki in odriniti domóv. Istega dne pristopi h kralju morski kapitan in mu reče:
„Moj kralj! tvojemu očetu je moj oče služil vse svoje žive ' dni na morji. Vodil je ladijo v evetočej mladosti, na katerej se je vozil tvoj oče proti Angležem, da bi je podjarmil. Prosim te, podeli tudi meni to uslugo. Tukaj v luki imam trdno ladijo na ime „bela ladija" s petdesetimi krepkimi pomorščaki. Prosim te, kralj, izkaži čast svojemu služabniku, da te prepelje v „belej ladiji" na Angleško."
„Žal mi je, prijatelj," odgovori mu kralj, „ladijo sem si vže izbral in ne morem se peljati s tebòj. Da pa ustrežem tvojej želji, pelje naj se kraljevič in vsa njegova družba s tebój v „belej ladiji" in s tvojimi srčnimi pomorščaki." —
Uro ali dve kasneje zapovč kralj svojej ladiji odveslati. Spremljajo ga tudi druge ladije in veslajo vso noč v prijaznej in dobrodejnej sapi. Rano zjutraj do-jadrajo na angleško obrežje. Ni se še do dobra zdanilo, ko zaslišijo na kraljevo ladijo brezupen divji vrišč sem od morja. Prestrašeni povprašujejo drug drugega, kaj bi to bilo. —
Takrat je bil kraljevič mladenič v dóbi osemnajstih let in Angležev ni mogel trpeti. Izrazil se je: Kadar pridem do krone, vprezati je hočem v plug kakor vole. Kraljevič je šel na krov „bele ladije" sè sto in štiridesetimi mladimi pleme-nitaii, mej katerimi je bilo osemnajst devic knežjega rodu. V živahnej družbi s služabniki in pomorščaki je bilo na krovu tri sto ljudij.
„Kapitan!" oglasi se kraljevič, „daj tri sode vina svojim vrlim pomorščakom. Kralj je vže davno odrinil iz luke. Koliko časa se smemo kratkočasiti, da vender dospemo z ónimi na Angleško?"
„Kraljevič," odvrne mu kapitan, „predno bode jutro, dohitć moji ljudje z belo ladijo najurnejšo ladijo v spremstvu tvojega očeta kralja, ako odplujemo o polunočil" — Nato se začne zabava. Pomorščaki so izpraznili tri sode vina in kraljevič in sijajna njegova družba je plesala v mesečnem svitu na krovu.
Ko je končno „bela ladija" zapustila barflerško luko, ni ga bilo treznega pomorščaka na krovu. Jadra so bila razpeta in vesla v živahnem gibanji. Kapitan je krmaril. Veseli mladi plemenitaži in krasne device boječi se prehlajenja, ogrnili so se z dragocenimi plašči in se izprehajali, smijali in peli. Kraljevič je navduševal pomorščake, naj bi hitreje veslali v čast „bele ladije." —
Tresk! Strašen krik se izvije iz treh sto grl. To je bil obupen glas, ki so ga Suli z morja na kraljevo lađijo. Bela ladija je treščila ob skalo — zajela vodo — in se potapljala. Kapitan je v naglici spravil v čolnič kraljeviča in majhno število plemenitažev. „Odrinimo!" veleva kapitan, „in veslajmo do zemlje. Daleč nismo od suhega in morje je mirno! Ostalim ni nobene pomoči več!"
A komaj odveslajo od potapljajoče se ladije, začuje kraljevič glas svoje sestre Marije, ki je vpila na pomagaj. „Vrnimo se," reče kraljevič, „da-si je nevarnost velika! Njene izgube bi mi ne bilo mogoče preboleti!" In obrnili so čolnič Ko je kraljevič stegnil roki, da bi prijel sestro, skočilo je več nesrečnikov v majhen čolnič, ki se je preobrnil. V istem hipu se je potopila tudi „bela ladija."
Samó dva človeka sta plavala. Oklenila sta se za kos lesa, ki se je odkrhnil od jadernika. Drug drugega vprašata po imenu, stami in rojstnem kraji. Mlajši reče: „Jaz sem pleinenitaž, imč mi je Bogomir, sin sem Gilbert» V Ajglajskega. In ti?" vpraša svojega druga. „Jaz sem Berold, ubožen mesar iz Róena," bil je odgovor. „Gospod se noju usmili!" vzdihneta in skušata dri% drugega osrčevati, ko ju vihar dni v nesrečnej jesenskej noči po mrzlem morji. Ne dolgo potem priplava za njima drug mož. Takój izpoznata kapitana po njegovih mokrih dolgih laseh. „Kje je kraljevič?" vpraša kapitan hlastno. „Mrtev! mrtev I" odgovorita mu bolestno. „Razven nas treh rešil se ni nihče iz morskih valov!" Kapitan obupno vzklikne: „Gorje! gorjé mil" in izgine v hladnih morskih valovih.
Ostala se držita še nekaj ur na zlomljenem drogu. Naposled reče mladi plemenitaž s slabotnim glasom: „Mraza se ves tresem, pojemam in dalje se ne morem držati. Z Bogom, dobri prijatelj! Bog te varuj!" S temi besedami omahne in izgine v morskem žrelu. Ž njim je poginila vsa sijajna družba, le ubogi róenski mesar bì je otel življenje.
Zjutraj na vse zgodaj so opazili ribiči plavajočega mesarja in ga potegnili v čolnič — jedinega poročevalca žalostne novice.
Tri dni se ni drznil nihče naznaniti kralju te velike nesreče. Končno so poslali h kralju ubožnega dečka, kateri jokajoč pove kralju, da se je potopila „bela ladija" z vsemi, ki so bili na krovu. V nezavesti se zgrudi kralj na tla in od prevelike žalosti se nikoli ni več zasmejal.
Dijak - junak.
(V spomin dijaka Murglja, umršega meseca julija t. 1.)
- opóludne je bilo. Solnce je še vedno pripekalo kakor živ ogenj z r i oboka in zrak je bil razgret, da je človeka kar dušilo.
V novomeškem gimnaziji je pouk prenehal. Dijaci hite s knjigami in zvezki pod pàzduho domóv, a nekaj jih mahne vèn iz mesta kopat se v Krko. Na obrasenem kraji, katerega si je mladina izbrala v priprosto kopališče, slečejo
se urno ter veselo poskačejo v hladne valove. Nekateri se potapljajo v vodo čel glavo, drogi plavajo sèni ter tjà, zdaj na trebuhu zdaj na hrbta ležeč. Pogumni Murgelj, vitek mladenič, potopi se celo pod vodo, da se prikaže kot izvežban in pogumen plavač za malo časa daleč od svojih tovarišev zopet vrhu vode. Potem drug drugega krope — porazdelivši se v dve stranki toliko časa, da mora jedna stranka hočeš-nočeš odnehati ter kričeč in smijoč se pobegniti iz vfide.
Tù zagleda tovariš Milan pod vejami košatega grma star čoln. Hitro ga porinejo z drogovi globočeje v vodo; ali žal, čoln je vže trhel in na nekaterih mestih celò votel. Ker voda polagoma prodira vanj, zamaše za silo večje luknje ter skačejo iz čolna v globok tolmun. Precej časa se tako zabavajo. Kar izgubi čoln, ker jih je stopilo preveč na jedno stran, svoje ravnotežje — dijaki prestrašeni zavpijejo, čoln se preobrne in vsi — bilo jih je pet — izginejo v vodi. Murgelj je prvi na bregu. Glasno se smeje ter bije ob koleni, videč, s koliko težavo, a vender prav po junaško se poganjajo njegovi tovariši proti brego.
„Le naglo!" — vpije jim nasproti. „Ti, Jože, nikar ne bij z nogama in rokama okolo sebe kakor naš Sultan: glej, Janku leti vsa voda kar v obrazi — Hej, Zagorec, sram te bodi, zadnji bodeš! — In kaj delaš ti Milan ! Je-li se norčuješ — kaj? —-ali — -— za Boga svetega! — prijatelj naš se potaplja v resnici I--
Ravnokar so dospeli vsi drugi do suhega, ko je izginil tovariš, kakor bi mu izmanjkalo tàl, v hladnih valovih Krke. Zelò prestrašeni problede vsi ter začno klicati prijatelja po imenu. Ali Milana le ni izpod globoke vòde, samó krčevito iztegnjena roka se prikaže nekolikokrati iz urnih valov. Dijaki to videč, uberò — vsi iz uma — pot naravnost proti mestu ter kličejo ljudi na pomoč, le Murgelj ne izgubi poguma, prekriža se ter skoči v vodo. Takój se potopi v tolmunu, zgrabi ondii krepko vže onemoglega prijatelja ter plava z njim z velikim naporom proti bregu. Vìe sta bila blizu suhega, ali hkrati izmanjkajo rešitelju njegove moči, •— zavrti se mu v glavi — roki in nogi mu omahneti — in Milan in on sam se skrijeta v valovih,
V tem pritekò od dijakov poklicani ljudje na pomoč. Hitro planejo v Krko ter še rešijo Milana, a zaman iščejo pogumnega Murglja, kajti valovi so ga zanesli dalje proti sredi. Ko ga naposled vender dobé in prinesó na breg, bil je vrli mladenič vže — mrtev. Bled in mrzel je ležal na travi z lahnim nasmehom na stisnjenih ustnah, kakor bi hotel reči: „Ne plakajte po meni, storil sem svojo človeško dolžnost, plačilo me vže čaka v raji!" — Trumoma so prihiteli od vseh stranij dijaki, tovariši in prijatelji vrlega mladeniča. Prihiteli so možje, žene, otroci — prihitela je polovica mesta na kraj nesreče in vsi so glasno objokovali smrt vrlega dijaka.
Nesli so ga na dom. Oj kako sta jokala oče in mati! Srce jima je hotelo razpočiti, kajti njiju sin je bil vedno poslušen, priden in plemenit mladenič, bil je nadarjen učenec in zvest prijatelj svojim sovrstnikom.
Mej zelenje, lepe vence in dehteče šopke so ga položili na visok öder. Kar v tolpah so ga hodili ljudje kropit, saj so vsi hoteli videti še zadnjikrat mladeniča, ki je iz prijate\jske ljubezni žrtoval svoje mlado življenje.
In ko so ga tretji dan zabili v belo krsto in se je razvrstil mrtvaški sprevod, tedàj se je še le videlo, kako spoštuje ljudstvo smrt dijaka-junaka. Nepregledna vrsta dijakov s črno zavito zastavo na čelu, veliko število profesorjev, uradništvo, dubovništvo, mnogo črno oblečenih gospa - vse —- vse Novomesto je izpremilo utopljenca k tihej jami na pokopališče, (ianljivo so mu zapeli ondu njegovi prijatelji žalostiriko „nad zvezdami," da so porosile marsikomu solzé sožaljenja lice — potem so spustili krsto v jamo, da v njej sladko počiva pogumni mladenič.
Murgelj ni zapustil tovariša v nesreči, pozabil je na svojo lastno nevarnost, rešil prijatelja gotove smrti, ter tako našel sam prezgjdnji grob. Bil je Murgelj dijak-juuak; slava njegovemu spominu!	Fr. G. Podkrimski.
Vse je bilo in prešlo; vse bode in bode prešlo.
'->,_ ;	(Narodna.)
il je v starodavnem času zlatar v Albauiji na nekem polotoku. Imel je S?: I si na, ki je bil vešč očetovemu rokodelstvu. Nekega dne sklene oče narediti s sinom krasno in lepo krono od suhega zlata, katero misli podariti svojemu kralju. Kralju se krona zelo dopade ter reče staremu zlatarju, ki mu jo je prinesel: „Hvala ti za prelepo darilo; vidim, da si pravi mojster v svojem rokodelstvu. A zdaj ti ukazujem, da mi v treh mesecih narediš tak prstan, ki me razveseli v vsakej žalosti in britkosti, ter utolaži v prevelikem veselji!" Ko kralj to izreče, zazvenči ob vratih sablja jednega čuvaja. To je bilo znamenje: ako se kraljevi ukaz ne izvrši, izgubi zlatar svojo glavo.
Žalosten se vrne zlatar od kralja domóv. Tri dni ni mogel siromak od žalosti niti besedice izpregovoriti. To se njegovemu sinu čudno zdi ter vpraša očeta: „Oče! kaj vam je, da ste tako žalostni in pobiti?" Oče izpové sinu vse: da se je krona kralju zelò dopala ; ali na žalost, za tri mesece želi kralj imeti tak in tak prstan ; ako mu ga ne naredi, izgubiti mora glavo. Sin to čuvši, nasmeje se in reče : „A čemu, oče, v treh mesecih, tak prstan je izgotovljen v treh dnevih!"
Zdaj se sin poprime dela, da izgotovi prstan, kakeršnega si želi kralj. In res, v treh dneh prinese očetu prstan, zavit v lepej skrinjici, rekoč: „Oče, evo vam prstana. Nesite ga kralju, a nikarte ga odvijati, odvije naj ga kralj sam!" — Oče otide v kraljevo palačo ter oddd kralju skrinjico, s ^aterej je bil zavit prstan. Kralj se zelò začudi, da mu je zlatar tako hitro priiiesel prstan; odpre skrinjico in začne odmotavati prstan. Prstan je bil zelò priprosto narejen iz zlata, a na njem so bile vrezane sledeče besede: „Vse je bilo in prešlo; vse bode in bode prešlo." Kralj prečita te besede, zamisli se in začne premišljevati tako-le: „Dà, bil je kralj pred menój, a zdaj ga ni več; zdaj sem jaz kralj, a tudi mene bode nestalo. Bil sem večkrat vesel, pa razžalostilo se mi je srce ; bil sem žalosten, pa se je srce zopet razveselilo. Vse je tedaj bilo in prešlo; vse bode in bode zopet
prešlo !" — Kralj pogleda zlatarja in ga vpraša: „Kdo je napravil ta prstan?" — Zlatar odgovori: „Moj sin." - Kralj pokliče svoje sluge in jim ukaže, da vzemi njegovo svečano obleko in konja, katerega on sam jezdi, kadar gre na kako posebno svečanost, ter naj gredó na dom starega zlatarja, da mu oblečejo sina v to kraljevo obleko. Ko ga oblečejo, posade naj ga na njegovega konja, spremijo v kraljevo palačo ter pred njim in za njim vpijó: „Ta je najmodrejši v našem kraljestvu, ta je naš bodoči kralj!"
Sluge store, kakor jim je bilo ukazano. Kralj pa je čakal s starim zlatarjem pred svojo palačo njegovega sina. Ko mu ga prìvedó, poljubil ga je javno in vzprejel v svoje naročje. Mladi zlatar je ostal v kraljevej palači kot prvi kraljevi svetovalec, a njegov stari oče, bogato obdarovan od kralja, povrnil se je domóv, kder je od samega veselja skoraj umrl. Sin je bil naslednik kralju in je dolgo dolgo vladal srečno in zadovoljno.	(,BrSlja«.u)
v»vs>	Nesrečen lov.
urf krbinčevega Peterčka si niste mogli misliti brez .Janžkovega Janezka — kjer ^Pijf je bil jeden, tam je bil drugi, in da sta bila bratca, ne mogla bi se bolje
ljubiti, kakor sta se ljubila ona dva. Nil, saj sta pa tudi bila ptička, kakeršnib je bilo malo v vasi! Bilo ju je dovolj pri Janžkovih in pri Skrbinčevih. povsod je bilo dosti veselega krika in skakanja. Ce jima je bila soba premajliena, šla sta na dvorišče, in če tudi tam ni bilo dovolj prostora, evo ju! v prostornem Skrbiu-čevem vrtu, kako se poganjata, kakor da bi šlo za stavo. O jej, kaj bi dat, da so bile meni njiju noge in njiju veselost!
Vsako travico na vrtu sta dobro poznala, zatorej ni čudno, da sta zapazila nekega dne na košatej jablani ptičje gnezdo.
-— Liščeki so! ■— dejal je Janezek,
—	Kaj, ko bi bili ščinkovci? — menil je Peterček.
—	Ej to ne bode, liščeki so, dobro vem — trdil je Janezek, ki je bil v poznavanji ptičjih gnezd pravi veščak.
In res je bilo takó ; saj sta kmalu potem videla liščeka v pisanej, prazničnej obleki, kako je nosil hrano svojej družici, ki je v gnezdeči sedela in valila. O jej-roina, to je bila novost, to!
—	Saj nobenemu ne poveš? —
—	Kaj še ? Ti bodejo naši ! — govoril je Janezek. In kdo bi tudi komu zaupal tako skrivnost!
O jej, to je bilo čakanja in opazovanja nekoliko dnij, dokler ju ni nekega dne iznenadilo veselo čivkanje mladih liščekov,
—	So vže gódni, so vže gòdni ! — dejala sta naša ptičarja in hajdi po kletko, katero sta vže poprej bila pripravila pod streho. Vender stvar ni bila tako lehka, kakor si morda vi mislite, otroci ljubi. Liščeki so bili visoko gori na tenkej vejici in mogel
\
bi jih doseči in spraviti v kletko le tedaj, če bi stal na kakej večjej, uižjej veji. To sta vedela tudi naša ptičarja. Na jablani sta bila hitro; Janezek je stopil na ono vejo, da bi dosegel gnezdice. Pa glej ga kleka! gnezdice je še vedno previsoko. Kaj sta hotela — stopil je še Peterček na vejo in se prijel z jedno roko jablane, drugo pa je podal Janezku. Nù, tako bi pa vte šlo rn res bi bila naša poniglavčka kmalu srečna gospodarja mladih liščekov, da ni napravila veja pod njima: resk! in kletka in veja, in Janezek in Peterček dobili so se kmalu potem doli pod jablano. Dobra njiju augeljčka varuha sta imela izvestno dosti opraviti, ker drugače bi se bilo lehko tudi kaj bujega zgodilo, nego samo to, da sta se kmalu potem vzdignila iz nekoliko trde posteljice in s solznimi očmi pogledala tja gori na nesrečno jablano.
A nekaj sta vender dobila v spomin. Ropot je privabil Peterčkovega očeta, ki je takój uganil, kaj sta nameravala. Odlomljena veja in razbita kletka sta bili najbolji priči. Šiba se je tudi dobila blizu in skrbni oče je pošteno izprašil najprej Peterčkove, potlej pa še Jauezkove hlačice. To jima je bil najboljši nauk in nikoli več nista stikala po tičjih gnezdih. Oproščeni liščeki, ko so odrasli, žgoleli so jima veselo pesenco o slóbodi, ki je ljuba ljudem in živalim. Otroci, zapomnite si to!
P- V-y.
Daj srcu svojemu pokoj!
In dete vidi britko tugo, Pred večnega hiti Roga,
Zagrebli so je pod zemljo. Spominčic, lepo belih lilij Vsadili so na grob ljubó.
Do zemlje prosi si odpusta, Da sestri vteši tok solza.
A dan za dnevom sestra mala Cvetličiee zvestó kropi, Kropi s prisrčnimi solzami, Ker mlado jej srcé solzi.
In Večni vsliši prošnjo nežno, Poda mu angeljsko penit,
Da sestro čuva kakor angelj, Ko skuša jo sovražnik krut.
I ti si morda bratca zgubil, Daj srcu svojemu pokój, Tvoj dragee morda s taboj biva, Mordà celò je angelj tvoj !
—~ 144 Zjutraj.
Vpolnce göre vže poljublja, §J.Tihi mrak se v dan izgublja,
*	In v dolini zvon pozvdnja:
*	Novi dan naznanja.
Róvnico na svoje ram« Pridni kmetovalec vzame, Delo kliče ga na polje; Nanj spè — dfibrc volje.
Tiho ide poleg deda Minka, vrl otròk, in gleda Njega, ki pob0Žno moli, Ko pozvanja v doli. —
Solza deda se utrne, Ko pogléd svoj v njo obrne . . . „Vdruj vnuka, Dobrotljivi!" Dedek mòli sivi . . .
Vitalis.

Pridnega učenca molitev.
flSfJkče, ti dobrótnik moj, Tebi duša hvalo poj! Zopet leto je minólo, Ž njim končal sem šolo . . .
Težka pač je bila pot, Polna vsa težav in zmot; Toda, kogar duh tvoj vodi, Srečen, stalen je povsodi.
Ti srcé si mi krepil, Da vesél sem se učil; Ti si varoval me zmöte, Mnoge darovàl dobròte. —
Kako Ti neskončni dar Vrnem naj ubóga stvar? Srce izročim Ti svoje, To naj bo plačilo Tvoje! .

Sirote lastovice.
ì ilo je v prijetnej spomladi. Solnce *je razlilo svoje gorke žarke po razkop-^//neiej zemlji in do malega povilo travnike in gozde v prijetno zelenilo. Zdaj ni bilo več tako tiho, žalostno in pnsto kakor po zimi, ker so se iz daljnih krajev povrnile tudi vesele ptičice. Kamor koli si prišel, povsod si videl, kako prisrčno in ljubeznivo se pozdravljajo ti naši krilati gostje. Nekateri so si
poiskali zeleno polje, drugi gozde in zopet drugi naše vrt^j/e. Tu so si poiskali ugoden prostorček, kjer bodo preživeli veselo poletje oni in njihov mladi naraščaj.
Pod streho neke kmečke hiše zgradile so si Ustovice umetno gnezdice, a na bližujej staji, ki je bila na nasprotnej strani hiše, nastanile so se bile vže poprej druge lastovice.
Jarnejček je bil teh ljubeznivih živalic z dolgimi perotnieami zelò vesel. Slišal je namreč v šoli, da lastovice ne store človeku niti najmanjše kvare, da pokončajo neizrecno mnogo nadležnega in kvarljivega mrčesa, vsakeršnih muh in
raušic, komarjev in žuželk, metuljev in pajkov ter so ljudem v veliko korist. Zatorej ni privoljeno teh ptic loviti ali ubijati. Čudil se je njihovoj pridnosti iu naglosti v letanji.
Nekega jutra odprè Jarnejček okno ter sliši, kako nekaj čivka tam na staji pod streho v gnezdu. „To so izvestno mlade listovice," reče Jarnejček.
In tako je tudi bilo. Videl je, kako dve stari odletavate in dottavate. Mlade v gnezdu odpirajo svoje kljunčke, a stari dve jim donašate muh, gosenic, črvičkov ter jim je mašita v kljunčke. Ali komaj da požrč prineseni jim zalogaj, vže zopet začno vpiti in čivkati ti mali nenasitneži. A stara dva hajdi zopet na delo, da preskrbita nove hrane.
Nekega dne so ostale lastovice, ki so bile v gnezdu na slaji popolnoma same; žalostno so čivkale, ali k njim ni bilo starih.
Jarnejček teče k očetu in mu reče: „Glejte, oče, one mlade lastovice na staji so ves dan same; kje neki ste ostali stari?"
„Izvestno ju je snedla ona ptuja mačka, ki se tù okoli klati. Uboge sirote!" reče oče.
„Zdaj bodo mogle gladu poginiti. I,eteti ne morejo same, in od kod naj dobé hrane?" reče zopet Jarnejček in solzé se mu uderó po licih, ker so se mu smilile uboge ptičice.
„Jaz sem si nekaj izmislil," reče oče, „ni treba, da bi poginile od gladi. Midva jim hočeva pomagati."
„Kako neki?" vpraša Jarnejček.
Dobri oče ga prime za roko ter pelje s sebój k sosedu vrtnarju. Od njega si izposodi lestvice, odnese jih do staje in prisloni kraj gnezda. Potem si privzdigne predpasnik, popnè se do gnezda, vzame lačne ptičice in jih previdno položi v predpasnik. To storivši, vzame zopet lestvice ter jih prisloni k hiši ob lastovičino gnezdo. Tu videč, da starih ni v gnezdil, položi one tri lastovice, ki jih je vzel iz gnezda na staji, k onim trem, ki so bilo v gnezdu pod hišno streho. To storivši, odnese lestve zopet nazaj k sosedu.
Zdaj se povrneti tudi stari lastovici ter začudeni gledati toliko število mladičev. Ali imeli sta dobro srce in sta s potrpežljivostjo redili vseh šest. Zn& se, da sta imeli zdaj še jedenkrat toliko dela; ali vse to ju ni motilo.
Dobri Jarnejček se zahvali očetu ter ves vesel vzklikne : „Zdaj pa imajo sirote listovice zopet očeta in mamo!"	Paul, Iv. T.
in miši.
Stari znanec „muc" koraka Po dvorišču mu naproti ; Pes prijazno ga počaka, Z milo prošnjo se ga loti: „Muc, vesel sem svoje sreče; Ali pismo, glej, me peče, Ki ga spraviti ne vém. Ti si dobro znan ljudem. Shrambe, kote vse poznaš.
Pes, maček
d Človeka pes dobi Nekdaj spisano pravico, Da po kos rnesà v mesnico Vsak dan sme, dokler živf.
Pes je bil zelò vesel; Vender to ga je skrbelo, Kam bi drago pismo del, Da bi skrito mir imelo.
Pismo, prosim te, mi spravi, Da ne bo mi vedno v glavi ; če bo treba, spet ga daš!" Maček je takój obljubil, Da ne bo pisanja zgubil;
V	hišo je potem odšel, »> Pes je zopet mir imel.
Človek se je kmalu skujal Ni več p8n messi ponujal ; Vrata je pred njim zapiral. Ga opravljal in obiral. Psu postalo je hudo; Ide k mucu, dé takó: „Lačen pridem k tebi, glej; Sreča o prihodu 'zgine, Dobra misel kmalu mine. Kaj storiti je, povéj ! Daj mi spravljeno pravico, Da ponesem jo v mesnico.u Maček pravi: „Res, takó? Malo čakaj, grem po njó!" Hitro po lestvah otide, Spodaj Čaka pes, da pride. Muc prikaže se, trepeČe, Psa seboj na izbo vleče, Žalostno mu govori:
V	tó-le skrinjo sem jo'vtaknil; Ali kdo jo je izmaknil,
Sam ne vem ; pozvedaj ti I" — Kar skrbljanje se zasliši;
V	temo smuknejo tri miši. Pes kriči: „Tatjè, za njimi 1 Skoči, maček, lóvi. primi!" Ali, ni jih bilo več.
Pes, od jeze ves besneč Ljuto kar zažene krik : „Sem s pravico, ti lažnik!" Ta beseda muca vjeda, Knkrat skrinjo še pregleda Mirno govori potem: „Pismo so ti miši snedle, Ki za vrednost niso vedle; Toži jih zató ljudčm!" Skrinjo hitro pes pokrije, Se obrne in zavpije: Tèbe bom sodniku tožil, Da boš čudne pesni kiožil, Ko zagledaš tretji zor." Obmolči in grč na dvor.
Tretji dan prisveli knisno. K mucu pride lačni pes;
V	radosti zavpije gldsno: ..Maček, zdaj boš delal kes.
V	inasto te sodnija kliče; (ìlédi, kje dobiš si priče In napravi se z menoj!"
V	strahu šel je muc takój. Mérila molSé sta cesto
In prišla napósled v mesto. Tu se pravda je začela, Dolga pravda. Mnoga leta Je v prepirih se vrtela. Vender sodba ne obeta Kar je upal dolgo vsak.
Ko se bliža hladni mrak Vže sedè sodniki zbrani Tiho po dvorani. Vstane starec z brado sivo, Sodbo govori ginljivo, Glasno, da vse ljudstvo sliši, Kaj dobč pes, muc in miši: „Ker ni spravil pes pravice, Mačka pital je z lažmi, Naj ne misli na mesnice; Tam kosila nc dobi." Pes bolčstno zaječi — Sodba dalje govori: ..Ker je maček psu obljubil, Da' ne bo pisanja zgubil, In je vender storil tó: Vzame se mu Čast, poštenje, Skrito naj živi življenje: Pes preganja ga lehkó." Muc obupno zaječi — Sodba dalje govori:
Pismo so pojedle miši; Naj bojé ljudij se v hiši, Naj lovi jih vsaka stvar. S Mačku damo njih življenje, p Ker je 'zgubil čast, poštenje, Za vse dni od danes v dar." Miši smrtno zaječč, Iz dvorane se podé.
Jeza vstane zdaj velika; Cvili pes in maček sika. Gledata se prehudó — In Še danes je takó.
Prepir očev.

Materin ugled.
troci mili! Marsikateri izmej vas bode bral ta spis s selznimi očmi ter
ibteč pristavil: „Oj da bi jo še imel, preljubo materi Oj kako bi jo ljubil I "
— A drugi bode morda sramežljivo pobesil oči ter si očital : „Jaz jo imam še, ali žalim jo prevečkrat!" — Nù, upam, otroci ljubi, da ga ni mej vami takega malopridneža. Ako bi se pa vender kak nahajal, naj mu ta dva zgodovinska vzgleda prevstvarita njegovo neusmiljeno in zakrhneno srce I . . .
Gnej Marcij, imenovan Korijolan, izgubil je vže v zgodnjej mladosti očeta. Zanj je odslej skrbela mati Yeturija. — Ko so ga bili Plebejei iz Kima proguali, bežal je v deželo Volskov. Da bi se maščeval nad rojstvenim mestom, pridruži se poveljniku Aeiju Tulu ter pelje ogromno vojsko pred Bim. Blizu mesta se utabore. Niti najboljši mirovni pogoji, niti najponižnejše prošnje mestnega prebivalstva ue morejo upogniti razjarjenega Korijolana. — Zdajci sklene njegova mati z nekaterimi drugimi ženami podati se v sovražnega sina tabor. Korijolan jej hiti naproti ; Veturija pa ga jokaje prosi, naj odneha od grozne nakane ter pristavi: „Ako ti je sprava z domovino nemogoča, mar bodeš meni odrekel to dobroto? Ali se nisem vedno zate bala, ko si se bojeval? Ali ti nisem skrbeč in od strahu se tresoč obvezovala ran, ki si jih prinašal iz krvavih bojev? — Koliko nesrečnejšo se še-Ie zdaj čutim! Saj mi ni niti znano, koga sem obiskala, sovražnika ali sina? . . . Ti moreš opustošiti deželo, ki te je redila? Ti pretiš zidovju. ki varuje tvojo mater, tvojo soprugo in tvoje otroke, z oblego ali še celò s poginom ? Hočeš Ii, da vsled tebe poginemo gladi, ali da nas obdä temni dan sužnjesti? .
Materine besede o meče srce Korijolanu. Prisrčno jo objame in zapusti z armado rojstveno mesto, da-si je znal, tla ga čaka stroga kazen — smrti . . .
Oton I., tudi „Veliki" imenovan, bil je najmogočnejši knez svojega časa in jedna najslavnejših prikaznij na nemškem prestolu.
Njegova mati Matilda ga je neizmerno ljubila. Da jo je tudi on prisrčno ljubil, pokazal je nekoč pri ločitvi.
Zmagalec se vrne leta 964. p. Kr. r. iz Kima in Italije k svojej materi v samostan nordhavzenski na Nemško. Samó osem dnij živita presrečna mati in sin skupaj ; kar pride ura ločitve.
Oba gresta v cerkev. Po končanej sv. maši izroči Matilda cesarju samostan v varstvo. S toplimi besedami mu slika svoje srečno življenje v njem in h koncu govora pristavi? „Ali čemu ti toliko govorim?! Zadnji pogled materin bodi ti varuh samostanski!" - Ginen obljubi cesar izpolnitev materinih prošenj. Oba ostavita cerkev. Zvunaj pa se objameta in poljubujeta in jočeta. Ta prizor privabi tudi navzočim solze v oči.
Oton otide. Mati pa zre za njim, dokler ne zasede konja : potem hiti v cerkev ; na ono mesto, kjer je mej opravilom stal sin, poklekne ter poljubuje stopinje
I.
II.
••K 149 >♦—
svojega otišlega ljubljenca. Spremstvo, ki je še v cerkvi zaostalo, sporoči to cesarju. Hitro skoči raz konja in teče v cerkev.
Še čuje mater Da istem prostoru ihtečo se glasno moliti. Oton pade pred njo in vzklikne : „S čim, o čestitljiva zapovedovalka, s čim naj ti poplačam te solze ?"
Mati ga pritisne nežno k sebi, in objameta se iskreno. Naposled pravi kraljica: „Kaj nama koristi daljno obotavljanje? Še takó nerada, morava se ločiti. Tvoj pogled me nikakor ne tolaži, pač pa žalosti. — Pojdi, mir božji te spremljaj ! Izvestno ne bodeš več zrl mojega lica na tem umrjocem telesu. Kar sem imela na duši, vse sem priporočila tvojej ljubezni. Zapusti mi le tolažbo, da ti ostane ta kraj v svetem spominu!" . . .
Se jedenkrat se prisrčno objameta, in Oton zapusti Matildo.
*
* *
Ta dva vzgleda sem si zapisal po zgodovini, da ti jih, dete ljubo, izročim v posnemo. — Ljubi mater svojo, stori jej vse, kar poželi njeno srce, in — srečen bodeš, zakaj pomni prislovico:
Materin blagoslov otrokom hiše zida! . . .	—t—.
Kaj narava pripoveduje otrokom.
(Po Wiederoann-u poel. Anton Brezovnik.)
Jablana.
MX^J	(Dalje.)
y iS redi zelenega polja ob vòznem potu je stala stara jablana. Imela je belkaste, ß&fi z mahom obrasene veje — prava podoba sivega starčeka — ter je bila
vredna, da bi vsakdo pred njo spoštljivo vzel svoj klobuk z glave.
Nekoč je skakala tolpa veselih otrok okolo nje ter se igrala v njenej prijetnej senci. Z dopadajenjem je gledala stara jablana na to veselo, razposajeno mladino.
Ko so se otroci vže dovolj naigrali in naskakali ter utrujeni si želeli počitka, nagovori jih jablana tako-le: Otroci moji ljubi! posedite se okolo mene in poslušajte me, povedati vam hočem nekoliko dogodkov iz mojega življenja. Mislim, da si bodete posneli iz mojega pripovedovanja marsikak lep nauk za svoje poznejše življenje.
„O le povej nam kaj, le povej, mi radi poslušamo," vzkliknejo otroei jednoglasno ter posedejo okolo jablane.
„Čujte torej," reče jablana; „mati Jera — Bog jej daj nebesa, umrla je vže zdavnaj — sedela je nekoč na klopi pred hišo in imela svojega jedinca Cirilčka poleg sebe. Cirilček se je igral z lončeno posodico, a mati je vzela jabolko v roko, da bi je prerezala in dala Oirilčku Nevidoma pade iz jabolka jedna peška v po-
sodico. Kmalu potem je mati vstala, dela posodico s peško vred v omaro ter na njo popolnoma pozabila. — Ta peška, otroci moji ljubi, bila sem jaz, zdaj slara jablana, v katere senci se lako radi igrate. A zdaj poslušajte dalje!
Minulo je nekaj let. Nihče se ni brigal za lončeno posodico, v katerej sem ležala jaz kakor v kakem tihem grobu. Ko bi bilo to trajalo še dlje časa, izvestrio bi bila strohnela, ker posodice, v katerej sem tičala, prijela se je plesen.
Oez dolgo dolgo časa je prišla tudi za mene rešilna ura. Ko je Cirilček zvršil osmo leto svoje dòbe, pride mu na um, poiskati vse svoje stare igrače. Pri tej priložnosti najde tudi lončeno posodico, v katerej sem bila jaz skrita v podobi jabolčne peške. Lehko bi me bil vrgel v kak kot, da me kdo pohodi, ali kaka žival pozoblje. Ali Cirilček ni storil tega. Bilo je v spomladi, nekako okolo velike noči. Vuknil me je v žep ter me mislil zakopati v zemljo na vrtu, ki je bil zadaj za hišo. A pozabil je tudi on na mene. — Nekega popólndne, ko je nesel očetu jnžino na polje, spomnil se je mene. Brž je izvrtal s prstom luknjo v zemljo, vtaknil me vänjo, pokril s prstjo in položil kamen poleg dotičnega mesta, da bi pozneje lože našel kraj, kamor me je zakopal.
Več dni sem ležala takó. Prav nič se ni izpremenilo v meni. Za nekaj dni pa je začelo rositi in gorak dež je namočil zemljo precej globoko. Ta dobrodejna mokrota je prilezla tudi do mene in me vzbudila iz mojega spanja. Zazdelo se ini je, da slišim glas: Vzdrami se tudi ti iz svojega spanja! V stani in bodi. kar moreš in moraš biti! Bilo mi je, kakor bi delovala neka čudovita moč od zgoraj na mene ter me klicala k višku. Pozneje sem zvedela, da so bili to gorki solnčni žarki, ki so tako blagodejno moč imeli do mene.
Ta čarobna moč solnčnih žarkov je stvorila, da sem se jela gibati, napenjati in raztezavati. Rajava suknjica, v katero sem bila zavita, postajala mi je pretesna. Hrepenela sem po zraku in svetlobi. Da bi to dosegla, razgnala sem z vsemi svojimi silami rnjavo lupino ter stopila z drobnimi, komaj vidljivimi nožicami (koreninicami) v gorko zemljo. Ob jednera pa sem tudi silila s svojo nežno glavico (kalijo, klico) k višku, da bi prišla na zrak in ugledala svetlobo. Da-si je bila moja glavica še jako nežna, a zemlja nad menoj trda skorja, vender sem se naposled pririla iz svoje temne ječe.
čudno, prečudno je, otroci moji ljubi, kako veliko moč je dal preraodri Stvarnik nam tako majhenim in nežnim klicam. Vi, ljudje, potrebujete motike in lopate, da prekopljete trdo površje zemlje, a me rastlinske kali jo prekopljemo z našimi nežnimi glavicami. Zgodilo se je vže, da je taka nežna rastlinska kal (klica) privzdignila polagoma celò težek kamen in ga vrgla v stran, dà še celò razgnala trdo skalo, če je prišla v njeno razpoklino.
Preteklo je po več dnij težkega dela, predno sem se pririla iz temnega za-póra pod zemljo na svetlobo. Nepopisno je bilo moje veselje, ko sem prvič ugledala beli dan in ljubo solnce na nebu. Takó se menda veseli pridni učenec, kateri je po dolgem in mučnem naporu naposled vender izdelal svojo težko nalogo.
(Dalje prihodnjič.)
Listje m cvetje.
Otročje nàrodne pesence.
(Zapisal po Belej Krajini Janko Barle.)
XI.1)
Put, put, put, Mačka vlečo móh Na oréb; Meh se razpoòi Jeza noter skoči.
(Gradec.)
XII.1)
Smeli, jok; smeh, jok; Mačka drgne méh, Po vogléh ; Mačka zdrsne, Meh se zvrsne, Mačka v meh: smrduk!
(Slanina vas.)
XIII.
Peter, šeter, kokošdr, (ioni konje na maj ir, Na majäru nikogar Sama muha i komar ; Komar z inuho pleše, Da se zemlja trese, Komar muho mlati Z devetero s Čapi.2)
XIV.
Anton Boben Micka Struna Sta pojedla Dva koštruna.
XV.
Jare, Jure Pase pure, V topolovi hiši,
(Griblje.)
(Gradec.)
') Takó dražijo otroka, kateri se kuja ali puti; 2) ščap = dolg kol.
Kder so rade miši. Topolov kolač, Topolovo maslo.
(Slamna vas.)
Nove knjige in listi.
*	Prirodopi8 7.a ljudske in meščanske šole v treh delih. Spisal Josip H u bad, c. kr. jjimn. profesor. I. del. V Ljubljani 1892. Natisnila in založila Ig. pl. Klein-mayr & Ped. Bamberg. V 8°. 103 str. (Cena trdo vezanej knjigi je 70 kr.) — To je najnovejša šolska knjiga, katero pozdravljamo z velikim veseljem in zadovoljnostjo. Gosp. prof. Jos. Hubad nam je spisal prirodopis za naše ljudske in meščanske šole v tolikej dovršenosti, da smelo smemo reči, da niti v Nemcih nimajo v tej stroki tako dovršene in lične šolske knjige, kakor je ta Hub ad o va. V berilo je vtisnenih 84 vrlo lepili slik, jezik j« cist in lebkoumeven, papir zelò lep in močan. Želimo, da bi se ta lepa knjiga skoraj vpeljala v vse višje oddelke naših ljudskih veèrazrednic, katerim je tudi namenjena a gosp. H u b a d a prosimo, da nadaljuje započeto delo, ki mu dela vso čast in hvalo.	—i.
*	Pedagogiški letnik. V. leto 1891— 1892. Uredil Fran Gabrlek. Izdalo in založilo „Pedagogiško društvo" v Krškem. V Celji. Natisnil Dragotin Hribar. V 8°. 236 str. (Cena 1 gld. 40 kr.) — Knjiga je namenjena učiteljem in v/.rejnikom, a bode dobro došla tudi vsem ónim, ki se zanimajo za dobro vzrejo svojih otrok in naše domače šolstvo.
*	Knjižnica „Družbe sv. Cirila in Metoda." VII. zvezek. Junaki. II. knjižica. Spisal slovenski mladini Fr. Hubad, e. kr. gimn. profesor. S petimi podobami. V Ljubljani, 1892. Tisek J. Blaz-nikov naslednikov. 8°. 100 stranij. (Cena trdo vezanej knjigi 35 kr., ne vez. 30 kr.) — S to jako lično knjižico pomnožilo se je zopet slovstvo za našo slovensko mladino. Kakor prvi del „Junakov," tako tudi ta drugi del prav živo priporočamo vsem našim šolarskim in drugim knjižnicam, posebno pa našej šolskej mladini v pouk in prijetno zabavo.	—č.
*	Sielo za zabavu i pouku. Složio za mladež Janko Tomić, učitelj više djevojač. škole u Karlovcu. Nagradjeno od „M at ice Hrvatske." HI. knjiga. Ü Za-
grebu 1892. Tisak i naklada Antona Scholza prije Scholz i Kralj. V 8°. 281 str. (Cena trdo vezanemu izvodu 60 kr.) — Prav zanimiva knjižica, ki je vredna, da bi jo citala tudi naša mladina.
* Mar on sa Libanona i Tahko Indijanac-. Dvije istinite pripoviesti iz najnovijeg doba. Preveo Stjepan Vidmar, prefekt i katehet zemeljskega sirotišta na Josipoveu. Sa pet slika. U Zagrebu 1892. Tisak i naklada Antona Scholza. V 8". 134 str. (Gena 50 kr.)
BeŠitev rebusa v 8. „Vrtčevem" listu:
Dobra dela so podobna Icpqf jutranji zarji, ki se širi po nebu.
Prav so ga rešili: Gg. Ivan Kuret, naduč. v Šmariji pri Kopru; M. Rant, naduč. na Dobrovi; Jernej Pavlic, učit. v Št. Janži na Peči (Štir.); Jos. Kumar in Jernej Pire v Idriji ; Matej Vurnik, organ, v Mirnipeči : France, Peternel, mladeneč v Novakih (Gor.); Jak. Rabuza, dij. v Št. Jurji ob j. ž. (Štir.) ; Ant. Stergar, dij. v Mariboru ; Ant. Mencinger, dij. v Rudolfovem ; Leon Mencinger, učenec v Krškem ; Samo Vošnjak na počitnicah v Visovljah (Štir.) ; Edvard Dolinšek, uè. v Brežicah. — Rozalija Vizjak, učit. sopruga v Gornji Ponkvi (Štir.) : Marija in ^Leopoldina Rant na Dobrovi ; Ana Lorber, Ana Žuža, Antonija Lužar in Antonija Slamnik v Žalcu (Štir.); Alojzija Dolenec v Ajdovščini; Milka in Ljubica Lapa i ne v Krškem ; Roza Vošnjak na počitnicah v Visovljah (Štir.).
V zabavo.
i_i
Poglej dobro črto n, b, e, in ugani katera, izmej njih je najdaljša. Potlej jih iznuiri in prepričal se bodeš, da si se prevaril.
Lintnies. «iosp. r. C. dij na V.: Kakor vidite, ste nam ustregli. — P. N. t B. : Poslana pesen» : „Kainjena nepokorščina* je nedovršena t nekaterih kiticah, zatorej ne moremo z njo v javnost. Kavno tako ludi rie poprej poslana pesenca .Otroku/ katero hi troha tu in tam dobro predelati. — Gernej: Poslano ni za natis. — J A. v Lj. : Pescaci „Bučela* in „Vijolica" ni s le za javnost : trebalo bi še ostre pile — J. 8. v Št. J. : Povesfica „Sirotek Janez* ui za javnost : premalo zanimivo in nedovršeno. — .Suhodolec v L j. : Od poslanega bi ugajal za na« „Vrtec" jedino spis „Nova vodn," a to, stoprav ob novem letu. Vsi drugi spisi pa niso m „Vrtec" iu Vam stojé na, razpolaganje. Pnloivni goldinar smo prejeli, a treba je Je 2 gld., ker za Ameriko stoji „Vrtec" za vse leto 8 gld.
Rebus.
(Priobčil F. Stegnar.)
d d d d d (Reéitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji za vse lete 8 gld. 60 kr., ca pol leta 1 gld. 80 kr. Napis: Uprarniđtro „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 t Ljubljani.
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovaò v Ljubljani.