Sodobna  flamska  poezija
Hugo Claus (1929) je Oostakkerske pesmi (De Oostakkerse gedichten) objavil leta 1953 v reviji Čas in človek (Tijd en mens) ter se s tem dokazal kot eden trdnih varuhov moderne poezije. Sledile so številne zbirke, med katerimi je tudi udaren cikel, ki gaje napisal v spomin na svojega umrlega prijatelja, pesnika H. C. Pernatha (1978). Claus je bil hkrati izvrsten pisec romanov, dramatik, slikar, režiser in filmski delavec. Za svoja dela je dobil mnogo pomembnih odlikovanj in bil celo nominiran za Nobelovo nagrado za književnost.
Hugo Claus
Pesem t
Jutro kot vedno Tvoja hiša je prazna Štejemo in drug za drugim Stopajo dnevi v kletko
Vidimo vidim vidiš
Skrite živali v hladnem zrcalu
Tako bo ostalo pod kožo
Nož ki rjavi kri ki se strjuje Kamenje porozno mleko postano
Pravimo praviš
Z zaslepljenim glasom z okamenelo kretnjo
Dan
Dan ljubi otroci.
Iz: Tancredo Infrasonic (1952).
Sodobnost 2004 I 1048
Sodobna  flamska  poezija
16.
Zvečer se sliši krvavo šepetanje ženskam v
Sipinah, kjer bedim
In poslušam.
Med grmičevjem nakane, med trnjem mržnje
Se razgaljajo glodajoči stavki, rastejo glasovi
In se odpirajo klešče šepetanja brez ljubezni:
"Vedno te bom ljubil."
In ponavljajoče moleduje in raste grenko
Jedro v tem izpljunku. Slišiš:
"Božal in oskrunil in ranil bom tvoje hrepenenje.''
"Zatisnil ti bom sramne ustnice,
Kot da bi ugovarjal."
Mlade, mlade ženske dišijo in moški se zaslepljen pogreza.
Ponavljajoče v tej šepetajoči sipini
Se združujejo ljubljeni,
Si zarezujejo prostor okrog svoje trpinčene zvezde semena
In vpijejo, pijejo ob ustju sijajne trave in sipinskih bilk,
Se dotikajo lobanj, dolgih in razbrstenih las sovraštva,
Sledi dneva in plahe noči pa trajajoče vodijo
V najskrivnostnejši sadež.
Iz: De Oostakkerse gedichten. Amsterdam, De Bezige Bij, 1953 (2003), str. 58.
Sodobnost 2004 I 1049