eonja MITJA RIBIČIČ Partizanstvo in samoupravljanje JANEZ STANOVNIK Ekonomija in politika BORIS MAJER Kultura in družba BOGDAN KAVČIČ Informiranost v statutih delovnih organizacij LJUBLJANA V MAJU 1965 Jf* £ rt Teorija in praksa — revija za družbena vprašanja Izdaja Visoka šola za politične vede v Ljubljani Urejuje uredniški odbor: Adolf Bibič, Bogdan Cepuder, Stane Kavčič, Sergej Kraigher, Stane Kranjc, Boris Majer, Lev Modic, Zdenko Roter, Janez Stanovnik, Vida Tomšič, Vinko Trček, Joža Vilfan, Jože Zakonjšek, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK: Stane KAVČIČ ODGOVORNI UREDNIK: Stane KRANJC Tehnični urednik: Janez KOROŠEC, lektorja: Mojca MOČNIK, Janez SRŠEN, oprema: ing. arcb. Branko SIMČIČ UREDNIŠTVO: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 10 39, 31 13 77 UPRAVA: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 13 77 int. 238 Letno izide 12 številk. Celoletna naročnina 2000 din, polletna 1000 din, posamezni izvod 200 din Tekoči račun 600-15-603-13 Visoka šola za polit, vede —- za revijo »Teorija In praksac Tiska ČP »Delo«, obrat Blasnikova tiskarna. Breg 12—14 Rokopisov ne vračamo Teorija in Praksa Letnik II. 1965 št. 5 revija za družbena vprašanja VSEBINA MITJA RIBIČIČ: Partizanstvo in samoupravljanje 707 JANEZ STANOVNIK: Ekonomija in politika 717 BORIS MAJER: Kultura in družba 730 BOGDAN KAVČIČ: Informiranost v statutih delovnih organizacij 740 POGLEDI, GLOSE, KOMENTARJI: JANKO POTOČNIK: Predvidevanja o razvoju našega turističnega prometa 757 JOSIP GLOBE VNIK: Samoupravljanje v državnih organih 768 KATJA VODOPIVEC: Nagrajevanje po delu v kazenskem pravosodju 775 MAJDA GASPARI: Skrb za borce 779 JANEZ KURE: Materialni položaj študentov 783 BORIS VERBIČ: Delitev osebnih dohodkov v »Metalki« 794 EMIL ROJC: Pedagoška ustvarjalnost 804 JUŠ MAKOVEC: Za ali proti sezonstvu 810 ODMEVI: VINKO MLAKAR: Stanovanjsko tržišče in stanovanjske potrebe 815 MNENJA: TINE HRIBAR: Nujni rezultati (neke) dialektike 827 DRUŽBA IN ZNANOST: RICHARD TITMUSS: Do kod sega država blaginje? 838 SOCIALISTIČNE DEŽELE: DUŠAN DOLINAR: Značilnosti novega gospodarskega sistema v ČSSR 848 PRIKAZI, RECENZIJE, ANOTACIJE: ZORA TOMIČ: Seminar »O odnosu družina - družba v marksistični analizi« 860 PETER KLIN AR: Družbenopolitično izobraževanje v NDR 863 Anotacije tujih revij 869 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 874 CONTENT COAEP2KAHHE MITJA RIBICIC: Partisanship and Sel-fgovernment 703 JANEZ STANOVNIK: Economics and Politics 717 BORIS MAJER: Culture and Society 730 BOGDAN KAVCIC: Statuts of Workers' Organization With Regurd to Informing 741» VIEWS, GLOSSES, COMMENTS: JANKO POTOČNIK: Foreseeings about the Development of Our Tourism 757 JOSIP GLOBEVNIK: Selfgovermnent in State Bodies 768 KATJA VODOPIVEC: Rewarding according to Activity in Criminal Law 775 MAJDA GASPARI: Care for Partisans 779 JANEZ KURE: Students and their Material Situation 783 BORIS VERBIC: Distribution of Personal Income in ¡»Metalka« 794 EMIL ROJC: Pedagogical Creativness 804 JUS MAKOVEC: For or against Season-work 810 ECHOES: VINKO MLAKAR: Housing Market and Housing Requirements 815 OPINIONS: TINE HRIBAR: Necessary Results of a (certain) Dialectics 827 SOCIETY AND SCIENCE: RICHARD TITMUSS: The Limits of the Welfare State 838 SOCIALIST COUNTRIES: DUŠAN DOLINAR: Characteristics of the New Economic System in Czechoslovakia 848 REVIEWS: ZORA TOMIC: Seminar >An Marxsist Analysis of the Relation Family-Society« 860 PETER KLINAR: Socio-Political Education in DDR 863 BIBLIOGRAPHY OF BOOKS AND REVIEWS: 874 MHTJ1 PHBH'JH4: riapraaancTBO u ca-.MOynpanACHHe 707 JIHE3 CTAHOBHHK: Ekohomhh ii no-AHTHKa 717 EOPHC MAHEP: KyAbTypa h 06mectb0 730 EOTAAH KABqHM: OcBeAOMAeHHOCT no craTyTaM paöoniix opraHH3amiii 740 0E30PLI, TAOCCbl, KOMMEHTAPHH: HHKO nOTOIHHK: IIpeAnoAOHsemiH o pa3BHTHH namero TypH3Ma 757 HOCHn rAOEEBHHK: CaMoynpaBAeHHe b rocyAapcTBeHHbix yHpeaiAenusix 768 KAT5I BOAOnHBEH: Bo3Harpa>KAeHiie no paßoTe b yr0A0BH0M cyAonpoH3-BOACTBe 775 MAHAA TACnAPH: none pri nas kot na svetu spet kar se da aktualen. Ali je mogoče danes razumeti politiko kot kondenzirani izraz ekonomije? Ali si stojita ekonomija in politika nasproti kot objektivno in subjektivno? Ali je danes sploh realno govoriti o »čisti« ekonomiki. ki naj bi bila bolj nepristransko znanstvena kot politična ekonomija? In ali je danes še mogoče razumeti politično ekonomijo brez ekonomske politike? Ta in podobna vprašanja, ki nam jih postavljajo dogodki dneva, zahtevajo, da znova razmislimo o nekaterih vprašanjih, ki so se spet in spet ponavljala v zgodovini ekonomske misli. Ekonomski zakoni Ekonomika — in v tem ismiishi vanjo vključena politična ekonomija in teorija ekonomske politike — je znanost o zakonih gospodarskih odnosov in procesov. Gospodarski procesi seveda niso edini družbeni procesi, toda njim pripada primat, če že ne iz drugega razloga zato, ker omogočajo proizvodnjo materialnih sredstev za vzdrževanje človeške eksistence. Dejstvo, da se ekonomika ukvarja samo z določenimi vidiki družbenih procesov — namreč ekonomskimi — pojasnjuje, zakaj tudi ekonomska znanost ne more dati vseh odgovorov in [pojasnil za družbene odnose in procese. Ekonomske zakonitosti so družbene in v tem se tudi razločujejo od naravnih. Toda ekonomske zakonitosti niso zato nič manj objektivne in materialne od naravnih. Naravni zakoni delujejo objektivno, neodvisno od človekovega spozna- nja, njegove volje in celo njegovega obstoja. Ekonomski kot družbeni zakoni prav tako delujejo objektivno in neodvisno od človekovega spoznanja in volje, nikakor pa ne neodvisno od človekovega obstoja. Ekonomski zakoni se namreč kažejo ravno in izključno s človeško akcijo. Proizvodnja oziroma ekonomski proces je posebna oblika metabolizma med naravo in človekom oziroma njegovo družbo. Zato tudi razumljivo poznamo razne ekonomske zakone: ek on omsk o-1 e h nične in družbenoekonomske. Ekonomske zakone spoznavamo in odkrivamo s teore-tično-deduktivno ali pa empirično-induktivno metodo. Razlika v metodah odkrivanja ekonomskih zakonov ne dokazuje razlike njihovega bistva. Bistvo ekonomskih zakonov je namreč ravno to, da izražajo tisto, kar je splošno in nujno v individualnih in p o j a vno-s luč aj n i h odnosih in procesih. Razvoj modernih kvantitativno-enipiričnih raziskovalnih metod nam omogoča, da z induktivno analizo najdemo eksaktno in statistično potrditev zakonitosti, ki smo jih z deduktivno analizo v hipotezi cesto že prej dognali oziroma slutili. To pa pomeni, da objektivni ekonomski zakoni ne obstoje in ne delujejo sami zase, metafizično, in da se ne kažejo v vsakodnevnih pojavih, kot se hegeljanska Ideja kaže v stvarnosti. Nasprotno, objektivni ekonomski zakoni obstoje samo v posameznem in samo v material no-kon k ret nem. Cemu toliko filozofije o pojmovanju ekonomskih zakonitosti za razlago zelo praktičnega problema v zvezi s sedanjimi odnosi med ekonomijo in politiko? Zato, ker bi radi pokazali, da med obema ni nepremostljivega in večnega nasprotja. Ekonomski zakoni se namreč praktično uveljavljajo samo v individualnih ekonomskih pojavih: individualni ekonomski pojavi so pa lahko bolj ekonomsko-tehnični, kolikor je element naravne determiniranosti močneje poudarjen v konkretnem pojavu metabolizma med naravo in družbo, ali so pa bolj družbenoekonomski, kolikor je element družbenih odnosov med ljudmi v zvezi s predmeti ekonomskih procesov močneje poudarjen. V vsakem primeru pa vsak ekonomski proces predpostavlja tako ali drugačno množično ekonomsko akcijo. Vsaka akcija pa nujno vključuje določeno človeško in :s tem subjektivno odločanje. Ekonomsko odločamo na raznih družbenih ravneh, to odločanje je različno motivirano, vodeno z različnimi kriteriji in dobiva tudi različne nazive oziroma klasifikacije. Odloča potrošnik, ko kupuje tako in tako blago. Njegova potrošniška odločitev je individualna in na prvi pogled pod vplivam čisto slučajne izbire oziroma akcije subjektivne volje. Toda z ded.uktivnim razmišljanjem spoznamo, da je taka individualna odločitev motivirana, da bo lačen človek zakonito najprej kupil kruh ne pa orglice. To spoznanje omogoča formulirati Engelsov zakon in specifične zakonitosti dohodkovne in cenovne elastičnosti povpraševanja za posameznimi vrstami blaga. Čeprav obstoje -torej objektivni, nujni zakoni povpraševanja, to vendar ne pomeni, dia posameznik ne odloča svobodno pri svojem kupovanju. Podobno je pri poslovnem odločanju v proizvodnji. Ekonomska znanost pozna zakon proporcionalnosti proizvodnje, ki bo deduktivno ugotavljal, da se mora proizvodnja posameznih panog razvijati v določenih kvantitativnih odnosih, ker je pač vsaka panoga hkrati potrošnik in ponudnik ostalim panogam. Moderna vhodno-izhod na analiza bo tako splošno ugotovitev, ki je ibila znana najmanj od Quesnayevih časov, empirično potrdila in z linearnim programiranjem dala ekonomski politiki znanstveno podlago. Toda poznanje okvirov, v katerih se nujno giblje individualno poslovno odločanje in če gre preko teh okvirov, potem bo nujno pripeljalo do družbene deformacije — nikakor ne pomeni, da je to odločanje vnaprej determinirano, da ni svobodno oziroma da v njem ni subjektivne človeške akcije. Vzemimo končno zakon padajoče profitne mere. Marx je ugotovil zakon padajoče profitne mere deduktivno, na podlagi zakona mezde v kapitalizmu in na podlagi zakona o tehničnem napredku, akumulaciji in spreminjanju organske strukture kapitala. S statistično-empirično analizo ne bo težko na podlagi zgodovinskih statističnih serij ugotavljati oziroma verificirati ta zakon, če si ga postavimo kot hipotezo za empirično raziskavo. Čeprav je jasno, da se ta zakon ne bo kazal v vsakem konkretnem primeru in tudi ne v vsakem zgodovinskem razdobju, bo vendar empi-rično-statistično spremljanje pokazalo splošno tendenco njegovega razvoja. Posamezni in konkretni primeri pa se bodo sicer razlikovali od splošnega pravila. Posamezni kapitalisti teže za kar največjim profitom, toda ravno v tem prizadevanju uvajajo tehnološki napredek in pritiskajo na delavske mezde, kar spreminja organsko strukturo kapitala in s tem konkretno realizira delovanje tega zakona. Dejstvo, da je Marx spoznal in odkril ta zakon z logično dedukcijo in znanstveno abstrakcijo, nikakor ne pomeni, da zakon obstoji in abstracto oziroma a priori. Ta zakon deluje v dialektični enotnosti posameznega pojava in splošne nujnosti. Še več, do splošne nujnosti in zakonitosti pride ravno zaradi »svobodnosti« posamezne kapitalistične akcije: konkurenca in tržno gospodarstvo sta pogoj za realizacijo tega zakona. Toda če smo v primeru Engelsovega zakona imeli opravka z individualnimi odločitvami potrošnikov kot celote in pri zakonu proporoionalnosti proizvodnje s poslovno-uprav-nirni odločitvami podjetnikov, imamo pa pri zakonu padajoče profitne mere opravka z razrednimi odločitvami kapitalistov. V nobenem primeru pa zakon ni posledica samo subjektivnih odločitev, ampak vedno večje ali manjše interakcije narave in družbe. Odločitve ekonomskih subjektov so motivirane, niso pa determinirane. V teh okvirih se razvija tudi ekonomski proces v socializmu. Človekova ekonomska akcija ni zamenjana z inrper-sonalnim etatističnim avtomatizmom. Socialistični ekonomski sistem mora postaviti materialno podlago za polnejši razvoj človeške osebnosti. Svoboda človeške akcije je zato pogoj socializma. Podlaga svobodne človeške akcije pa je svoboda potrošnika, proizvajalca in celotne delovne skupnosti. Praksa je ovrgla teorije o »ukinitvi« zakona vrednosti kot tudi poizkus zamenjati objektivne ekonomske zakonitosti s subjektivnim »zakonom plana«. Vprašanje torej je, kaj pravzaprav pomeni »obvladovanje« ekonomskih zakonitosti, ki naj bo podlaga socialističnega gospodarskega razvoja. Kadar spoznavamo in odkrivamo ekonomske zakonitosti, ne pomeni, da jih »obvladujemo« v smislu »ukinjanja«. Svoboda človekove akcije ni omejena s spoznanjem nujnosti, katero akcija vsebuje. Toda spoznanje te nujnosti lahko vpliva na individualno akcijo in jo motivira, kot vplivajo nanjo tudi razni -drugi naravni, družbeni in psihološki momenti, ki jo zakonito motivirajo. Spoznanje zakonitosti v resnici -daje možnost za pravo svobodo človeške akcije. Toda posledica spoznanja zakonite nujnosti je lahko taka sprememba individualne motivacije, -da se bo samo delovanje splošne zakonitosti v pozitivnem smislu spremenilo. Spoznanje objektivne zakonitosti je sočasno podlaga socialistične znanstvene ekonomske politike, ki ni vodena zgolj z odnosom sil in vplivi družbenih grupacij, ampak temelji na znanstvenem spoznanju o smeri družbenega razvoja. Politična ekonomija O vlogi ekonomskih zakonov v socializmu je bilo govora v okviru širše razprave o politični ekonomiji socializma. Nekateri so mislili, da je politična ekonomija znanost o splošnih zakonitostih družbenega ekonomskega procesa, ki v tem smislu obsega zakonitosti ekonomskih procesov in odnosov v viseli družbenoekonomskih formacijah. Drugi so, nasprotno, izražali mnenje, da je za »političnost« politične ekonomije bistveno, da je kritika obstoječega sistema družbenoekonomskih odnosov. Zato so mislili, da ne more biti politične ekonomije socializma, ker je socializem sistem, ki sam izhaja iz znanstvenega spoznanja objektivnih ekonomskih zakonitosti. Praksa pa je pokazala in dokazala, da je nujno potrebno razvijati politično ekonomijo socializma. Nekatere, zlasti ekonomsko-tehnične zakonitosti delujejo v vseli družbenih formacijah brez razlike, toda mnoge družbenoekonomske zakonitosti se oblikujejo saino na podlagi določenih družbenoekonomskih odnosov. Ker socializem ni imel politične ekonomije, so bili pogostni sklepi, da prehod »iz sveta nujnosti v svobodo« pomeni odprto pot iza politični voluntarizem in etatistični subjekti vizem: namesto analitične znanosti, ki naj odkriva objektivne zakonitosti, so hoteli ustoličiti namišljeno znanost, ki naj bi zbirala, sistematizirala in analizirala po-zitivno-pravne predpise in »zakone« državne administracije. Pritožbe na račun zaostajanja družbenih in zlasti ekonomskih ved so bile v takem položaju seveda upravičene. Politična ekonomija socializma je znanost, ki raziskuje in odkriva ekonomske zakonitosti, ki ise izražajo v socialističnih družbenoekonomskih odnosih. Kapitalistični družbenoekonomski odnosi izhajajo iz privatne lastnine proizvajalnih sredstev in načela delitve profita v sorazmerju z vloženim kapitalom. Socializem pa izhaja iz družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi in načela delitve po delu, kar pomeni, da se mora celotni sistem odnosov v proizvodnji, odnosov upravljanja, odnosov delitve in odnosov potrošnje prilagoditi tem bistvenim izhodiščem. Poglavitna naloga politične ekonomije socializma je zato raziskava zakonov, po katerih funkcionira socialistični gospodarski sistem. Gospodarski sistem, ki je po svojem bistvu pravzaprav sistem družbenoekonomskih odnosov, je namreč v analitičnem smislu sistem raznih oblik in etap gospodarskega odločanja. Kapitalizem je sistem odločanja privatnih lastnikov proizvajalnih sredstev v raznih oblikah in na raznih etapah. Socializem pa je sistem gospodarskega odločanja neposrednih proizvajalcev v raznih oblikah in na raznih etapah. S tem da je socialistični sistem uzakonjen v ustavi, pa znanstveno raziskovanje zakonitosti njegovega funkcioniranja ni nič manj potrebno. Sistem namreč ne funkcionira v obliki mehaničnega avtomatizma. Sistem določa, kdo' in o čem odloča, nikakor pa ne določa, kako bo tisti družbeni subjekt odločal. Znanstvena raziskovanja o zakonitosti funkcioniranja socialističnega sistema morajo dati podlago za njegovo nenehno izboljševanje in izpopolnjevanje. Razglašanje socialističnih načel še nikakor ne dograjuje socialističnih odnosov. Politična ekonomija socializma mora v tem smislu biti tudi kritika obstoječe prakse, ker bistvo kritike nikakor ni v negaciji obstoječega, ampak v nenehnem odkrivanju objektivne resnice, s tem pa v razvijanju in izpopolnjevanju obstoječega sistema na podlagi spoznanih objektivnih zakonitosti. Politična ekonomija socializma zato nikakor ni inventar spoznanih in »odkritih« zakonitosti, ampak je predvsem znanost o raziskovalnih metodah, ki naj omogočijo politično akcijo za dosledno izvajanje socialističnih načel v mehanizmu gospodarskega sistema. Politična ekonomija socializma zato tudi ni znanost o preteklosti, marveč je znanost o sedanjosti. Odtod jasno sledi, da se socialistični sistem ne more razvijati samo na podlagi pragmatističnih izkušenj prakse, anipiak da mora biti njegov razvoj zasnovan na solidnih in številnih znanstvenih raziskavah politične ekonomije socializma. Pri tem je treba kombinirati in medsebojno dopolnjevati vse znanstveno-raziskovalne metode: čisto teoretične in logične dedukcije iz bazičnih del klasikov marksizma se mo-morajo dopolnjevati s primerjalnimi študijami o izkušnjah pri funkcioniranju socialističnih sistemov raznih dežel in teoretičnih razmišljanj v raznih deželah ter z empiričnimi kvalitativnimi raziskavami naših izkušenj. Tako pojmovana politična ekonomija socializma seveda ni več pasivistično nasprotje ekonomike nasproti politiki. Politična ekonomija socializma nikakor ne more biti samo instrument spoznavanja in razlaganja sveta, ampak mora biti nujno tudi instrument njegovega spreminjanja. Ekonomska politika Ekonomski sistem predpostavlja določeno stopnjo avto-matizma. Sistema ni mogoče spreminjati vsako leto, temveč ga je treba izpopolnjevati v daljših časovnih intervalih, tako da ne bi bila prizadeta njuna stabilnost splošnih pogojev gospodarjenja. Naloga ekonomskega sistema je, da določi nekakšna »pravila igre«, v okviru katerih se potem Tazvija ekonomski proces. V okviru te sorazmerne stabilnosti gospodarskega sistema in njegove bistvene nespremenljivosti v dolgotrajnejšem razdobju, pa ima ekonomska politika svoje posebno pomembno in elastično mesto. Če je poglavitna naloga ekonomskega sistema vzpostaviti take družbenoekonomske odnose, v katerih je mogoče dosegati končne socialistične cilje, potem je nalogia ekonomske politike, da v okviru te splošne in dolgoročne naloge dosega kratkoročne in srednjeročne specifične cilje. Če je npr. reintegracija dela in človeka dolgoročni cilj socializma in mora temu cilju biti prilagojen tudi njegov ekonomski sistem, potem je na primer povečanje nacionalnega dohodka za 50% v določenem časovnem roku srednjeročna naloga ekonomske politike. Ekonomska politika je bistveno prožnejša od ekonomskega sistema. Sistem je v tem smislu tudi (bolj »objektiviziran«, vtem ko' je ekonomska politika bolj »subjektivizirana«. Določeno ekonomsko politiko izvajamo z instrumenti te politike; tudi ekonomska politika namreč ne more biti zgolj administrativna dislkrecija. Ekonomsko politiko vodijo predstavniški organi, biti mora zato nediskriminacijska in v določenem planskem razdobju bistveno nespremenljiva. Osnovna naloga ekonomske politike je, da s posebnimi instrumenti zagotovi take posebne možnosti gospodarjenja, da bi neodvisni in samoupravni gospodarski subjekti lahko dosegali željene oziroma plansko predvidene cilje. Ekonomska analiza mora zato najprej pokazati ekonomski politiki, kakšne so razvojne tendence in kakšni bodo predvidoma rezultati razvoja spričo sedanjih možnosti. Če se ekonomska politika — oziroma politična volja združenih samouprav-ljavcev — odloči za drugačne cilje od predvidenih, potem je spet naloga ekonomske kalkulacije, da ugotovi in predloži alternativne možnosti za spreminjanje instrumentov ekonomske politike in s tem pogojev gospodarjenja, tako da bodo individualne in svobodne odločitve samoupravljavcev spričo nove motivacije tako spremenjene, da bo vsota teh decentraliziranih odločitev dala željeni splošni družbeni rezultat. Družba ima namreč na razpolago niz instrumentov, od raznih oblik davkov, prispevkov in dajatev, do obrestne mere in pogojev za odplačevanje anuitet, carinske tarife in subvencij ter regresov pa do najbolj drastičnih ukrepov reguliranja cen in neposrednih administrativnih posegov. Instrumenti ekonomske politike spreminjajo tržne pogoje in pogoje gospodarjenja. V tem smislu ne »ukinjajo« trga, temveč s spremenjenimi tržnimi odnosi in impulzi usmerjajo decentralizirane odločitve v željeni smeri. Razlika med neposredno, administrativno akcijo ekonomske politike ter posrednim vplivom instrumentov ekonomske politike na spremembo tržnih pogojev ni samo formalna. Selektivnost ekonomskih instrumentov je nujno omejena: z ekonomskimi instrumenti se ustvarjajo vsaj približno enake možnosti gospodarjenja za vsa podjetja določene panoge, kar osvobaja individualno pobudo samoupravljavoev, da pri gospodarjenju z obstoječimi sredstvi in v danili možnostih iščejo optimalne rešitve. Neposredno in administrativno poseganje ekonomske politike nujno navaja kolektive k iskanju ugodnejšega diskriminacijskega postopka ob zanemarjanju pritiska na notranje rezerve. Neposredna administrativna intervencija »ukinja« samoupravne subjekte ekonomske akcije, v resnici pa njihovo akcijo usmerja v iskanje pravnih vrzeli in administrativnih privilegijev namesto ekonomskih prizadevanj za povečanje produktivnosti dela. Gospodarski plan je v tem smislu celotnost instrumentov ekonomske politike, s ¡katerimi hočemo doseči določen planski družbeni cilj. Gospodarski plan ne more biti odločitev višjega ranga, ki avtomatično razveljavlja odločitve nižjega ranga. Gospodarski plan lahko samo v okvirih sistemske kompetence splošnih odločitev družbene skupnosti, ki tak plan sprejme, sprejme take instrumente ekonomske politike, ki bodo predvidoma usmerjali ekonomsko akcijo v za-željeni smeri. Če pa sta bili ekonomska analiza in ekonomska kalkulacija, na podlagi katerih je bil izdelan instrument ekonomske politike, napačni, potem se bodo tudi tendence dejanskega razvoja razločevale od plansko predvidenih tendenc. S spreminjanjem instrumentov ekonomske politike znotraj -določenega planskega razdobja, ko se ugotovi, da sprejeti instrumenti ne dajejo zaželenih rezultatov, spreminjamo pogoje gospodarjenja in bistveno tudi samoupravno odločanje. To bi pomenilo, da imamo planske odločitve za pomembnejše, kot so samoupravne odločitve. Tako spreminjanje instrumentov ekonomske politike znotraj določenega planskega razdobja bi pomenilo, da razlika med samoupravnim odločanjem in družbenoekonomsko politiko ni razlika med različnimi vrstami odločanja, ampak bi se razlika pokazala v različnih stopnjah nadrejenosti in podrejenosti odločanja. V takšnih razmerah bi šlo seveda ponovno za odnos med ekonomiko in politiko. Nasprotje med ekonomiko in politiko bi se v takih razmerah pokazalo kot nasprotovanje samoupravnih enot širšim družbenim skupnostim, ki bi skušale napake znanstvenega predvidevanja, na katerih je bila zgrajena določena ekonomska politika, popravljati, tako da bi kršile samoupravne pravice odločanja. Ekonomska politika se ne razlikuje od »poslovne politike« samo po tem, da se sprejema na višji in širši družbeni ravni, ampak tudi po tem, da je po svojih implikacijah ne-diskriminacijska. Ekonomska politika, ki bi neposredno in administrativno opravljala ekonomsko akcijo in sprejemala ekonomske odločitve, bi že s tem prišla v svoje nasprotje in se od politike spremenila v administrativno-operativno vod stvo in gospodarsko administracijo. Ekonomska politika ne more biti prepuščena čistemu političnemu voluntarizmu in brez zveze z objektivnimi zakonitimi procesi ter ekonomsko analizo, ki raziskuje in ugotavlja te procese. Dandanašnji čedalje pogosteje govorimo o teoriji ekonomske politike. Napredek ekonomske znanosti je namreč že zadostna podlaga za znanstveno predvidevanje posledic določene ekonomskopolitične akcije oziroma za tako formuliranje ekonomske politike, ki bo kar najuspešneje spodbujala ekonomsko akcijo. To velja zlasti za konzistent-nost raznih instrumentov ekonomske politike. Vedno je namreč v razmerah čedalje hujšega intervencionizma nevarnost kumulativnega ali pa nevtralizatorskega vplivanja posameznih instrumentov, kolikor posamezni ukrepi gospodarske politike niso medsebojno dobro uskladeni in njihovi učinki, ki jih je mogoče predvideti, sinhronizirani. V tem smislu se vprašujemo po relativnih mejah politične akcije. Zgoraj smo ugotavljali, da se objektivne ekonomske zakonitosti kažejo v individualnih pojavnih oblikah, v katerih je pa vedno zaobsežena tudi individualna ali pa skupinska ekonomska akcija oziroma odločitev. Ekonomska politika lahko usmerja decentralizirano akcijo gospodarskih subjektov, lahko nanjo delno vpliva, ne more je pa popolnoma spremeniti. Iz debat o balainsiranem in nebalansiranem gospodarskem razvoju se je jasno izkristaliziralo vprašanje, kako daleč gre lahko družbena intervencija, ne da bi s tem bistveno spremenila motivacijo decentraliziranih subjektov ekonomske akcije. Klasični primer v tem pogledu je defi-citno finansiranje oziroma inflacijski pritisk. Čeprav se večina ekonomistov strinja s tem, da je inflacijski pritisk delno koristen, ker z »denarno iluzijo« mobilizira skrite vire, se večina prav tako strinja, da je pretirana inflacija nevarna, ker ni več stimulativna, ampak nasprotno destimulira varčevanje, sili v investiranje za vsako ceno in megli kriterije nagrajevanja. Carinska zaščita je deloma koristna, ker sili domače proizvajalce k večji učinkovitosti, čez mero pa je škodljiva, ker prinaša privilegije monopola. Očitno se socialistična ekonomska politika ne more omejevati zgolj na intervencijo od zgoraj. Naloga ekonomske politike je tako spreminjati tržne razmere in možnosti gospodarjenja, da navajajo subjekte ekonomske akcije na določene spremenjene toda zaželene odločitve. Pogosto pa se ni posvečalo dovolj pozornosti socialistični vzgoji kot instrumentu vpliva na ekonomsko akcijo. Očitno bodo samoupravni organi s tameljitejšo ekonomsko vzgojo sami sposobnejši predvidevati posledice svoje trenutne akcije in se bodo zato ob manjši družbeni intervenciji bolj zavzemali za družbene cilje. Prav tako je očitno, da ni nujno graditi socialistične perspektive preprosto na predpostavki, da so potrošniki hla-stavi, ne da bi lahko karkoli ukrenili zoper to. Vzgoja postaja v socialističnih razmerah sama po sebi izredno pomemben »instrument« ekonomske politike. Smisel ekonomske politike ni ta, da je »političen« poseg v »ekonomiko«. Socialistična ekonomska politika mora biti oblika družbene ekonomske akcije, ki ni v nasprotju z interesi ekonomike, ampak je njen integralni del. Ekonomski proces je nujno družben. Zato je tudi logično in nujno, da se r a zine vrste odločitev prinašajo na različnih družbenih ravneh, in pod različnimi kriteriji. Ni bistvo samoupravnosti to, da o vsem odločamo decentralizirano. Bistvo samoupravnosti je v tem, da o vsem odločamo demokratično in nebirokratsko. Demokratičnost samoupravnega odločanja pa predpostavlja enake možnosti za gospodarjenje. To je mogoče doseči samo z okvirnimi družbenimi odločitvami. Instrunientarij naše ekonomske politike je nedvomno skrival vrsto administrativnih in selektivnih elementov, ki jih je podedoval iz poprejšnjega razdobja, ker smo pač instrumente ekonomske politike pogosto določali na podlagi zahteve po ohranitvi enakih proporcev delitve ob uporabi novih instrumentov. Prav tako očitno ekonomsko politiko nismo vodili toliko na podlagi znanstvene analize tendenc, kolikor na podlagi neposrednih pritiskov političnih faktorjev. Zato smo pa tudi pogosto srečevali konflikte med ekonomskim sistemom in dejansko ekonomsko politiko oziroma gospodarskim planom kot celotnostjo te politike. Ta konflikt sistema in politike je v resnici tudi največ pripomogel k težavam, ki so bile vzrok za administrativno intervencijo v zadnjem času. Administrativna ekonomskopolitična intervencija seveda dokaj ostro nasprotuje samoupravnemu odnosu in s tem »politika« »ekonomiki«. Samoupravljanje Poslovilo upravljanje in ekonomska politika v samoupravnem sistemu vsekakor nista v nasprotju kakor del proti celoti. Politika je prav tako kot upravno odločanje oblika zavestne človeške akcije. Razlika je mogoče v obsegu in vsebini, nikakor pa ne v bistvu. Vsak občan je na trgu potrošnik, ki s svojo potrošno odločitvijo hkrati »glasuje« o poslovnem upravljanju in ekonomski politiki. Kolikor je namreč trg podlaga, na kateri se razvija samoupravno poslovno upravljanje, potem je seveda samo vsota milijonskih potrošnih odločitev. J oda neposredni proizvajalec je kot član kolektiva oziroma član delavskega sveta in upravnega odbora tudi volivec in subjekt ekonomske akcije. Ekonomska akcija upravljanja je prav tako široko razdeljena v samoupravnem mehanizmu. Končno občan voli svoje predstavnike v najrazličnejše organe družbenega upravljanja, kjer nastajajo gospodarske odločitve širšega družbenega pomena oziroma kjer se ustvarjajo in modificirajo splošne možnosti gospodarjenja samoupravnih enot. Sistem in mreža neposrednega in posrednega, upravnega in političnega odločanja sta s tem talko široko razpredena, da ni mogoče več potegniti jasne meje med odločitvami poslovnega upravljanja in družbene ekonomske politike. Znotraj enotnosti samoupravnega sistema se seveda nujno kažejo različni interesi. Čeprav je vsak proizvajalec prej ko slej tudi potrošnik, to nikakor ne pomeni, da je potrošnik lastnih predmetov, niti to me pomeni, da je njegov sorazmerni delež pri formiranju potrošnje enak deležu pri formiranju družbenih odločitev v proizvodnji. Ker možnosti za proizvodnjo niso tako velike, da bi bile možnosti potrošnje neomejene, dobiva proizvodnja močnejši položaj kot potrošnja. Prav tako širše družbene odločitve niso nujno in avtomatično uskladene z neposrednimi samoupravnimi odločitvami. Neposredna motivacija ekonomske akcije na različnih stopnjah družbene lestvice je različna. Samoupravljavci v podjetju si bodo logično in nujno prizadevali za čimvečje osebne dohodke. Tega cilja ne bodo skušali doseči samo tako, da bodo povečali produktivnost dela in mobilizirali notranje rezerve, ampak tudi z zboljševanjem tržnih možnosti. In če bodo tržne možnosti to dovoljevale, tudi z zviševanjem cen. Ne samo podjetja, ampak tudi družbene skupnosti bodo videle v povečanju investicij vir večjega dohodka v prihodnosti. V razmerah družbene lastnine nad investicijskimi sred- stvi in kolektivne odgovornosti za investicijske odločitve je zato težnja k stalnemu povečevanju investicij tako rekoč zakonita. Centralni organi so v takem položaju nagnjeni k reševanju finančnih problemov z deficitnim financiranjem in s prekomerno denarno emisijo. Ta proces smo doživljali v neposredni preteklosti. Inflacijski pritisk je vedno posledica neuskladenosti med ponudbo in povpraševanjem — ne samo v celoti, ampak tudi v strukturi. S stališča naše problematike pa inflacijski pritisk pomeni neuskladenost gospodarskih odločitev na raznih stopnjah: to, česar potrošnik ne doseže s svojim dohodkom, hoče doseči is kreditom; česar proizvajalec ni dosegel s povečevanjem produktivnosti dela, hoče doseči z navijanjem cen; česar celotna družbena skupnost ni dosegla s proizvodnjo, hoče doseči z deficitnim finansira-njern. Inflacija zato pomeni skriti instrument redistribucije, ki prihaja v temeljno nasprotje s samoupravljanjem. V takih razmerah se seveda dvojnost samoupravnih in političnih odločitev ponovno pokaže in razlika med ekonomiko in politiko je vnovič aktualna. Politične odločitve o zamrznjeuju cen, kreditnih restrikcijah, priporočilih in ukrepih, katerih namen je umiriti naraščanje osebnih dohodkov, so v taki situaciji seveda nujne, čeprav še tako nezaželene. In naposled se moramo vprašati: Ali so inflacijski pojavi, zaradi katerih so bile centralne politične odločitve nujne, dokaz nujnega dualizma ekonomike in politike, ali to pomeni, da mora politika kontrolirati ekonomiko? Težave, s katerimi se srečujemo v našem gospodarstvu, predvsem niso posledica samoupravnega sistema, ampak so deloma posledica podedovanih disproporcev, ki jih ni mogoče premostiti čez noč in brez bolečin, deloma posledica strukturnih disproporcev, ki so spet nujna posledica bujne industrializacije, deloma pa tudi posledica nedograjenosti samoupravnega sistema in nekonzistentnosti instrumentov ekonomske politike. Viri ekonomskega in političnega vpliva tudi v socialistični družbi niso nujno identični. Toda usklajevanje teh dveh vplivov in teli dveh vrst odločanja je nujna naloga socializma. Kakor začne država odmirati s tem, da postane demokratični mehanizem tako širok, da smo vsi »država« in s tem nihče več ni država, tako velja to tudi za ekonomiko in politiko. Politika mora postati tako široka, da vsak samo-upraivljavec in potrošnik v resnici sodeluje in soodgovarja tudi pri političnih od ločitvah. Pri tem mora biti poudarek na odgovornosti. V izgradnji samoupravnega sistema smo doslej gradili veliko bolj sistem odločanja kot pa sistem od- govornosti. V sedanjem razdobju, ki ga je potrebno izkoristiti za korekcijo tistih neskladnosti v gospodarstvu, ki so povzročile inflacijski pritisk, je potrebno hkrati odločno izpopolnjevati samoupravni sistem. Pri tem je pa predvsem potrebno izgraditi sistem odgovornosti na vseh ravneh: pri občanu-potrošniku, pri neposrednem proizvajalcu-samo-upravljavcu kot tudi v izvršnih političnih organih. Od nos med ekonomiko in politiko je v samoupravnih razmerah bistveno drugačen, kot je bil zgodovinsko. Zgodovinsko je bila ekonomika področje, na katerem so suvereno odločali lastniki proizvajalnih sredstev. Tako akumulirano gospodarsko moč so lastniki izkoriščali tudi za monopoliza-cijo družbene politične oblasti vse do njene militarizacije. Odpor proletariata buržoaiziji je bil v bistvu oblika političnega boja, čeprav se je često pričenjal s sindikalno-eikono-mističnimi prijemi. Buržoazija je imela oblast nad stvarmi, proletariat pa je dobival čedalje večji vpliv na ljudi. Prole-tarskia revolucija je zato pomenila v nekem smislu zmago proletarske politike nad buržoazno ekonomiko. V državnem kapitalizmu proletariat širi svoj vpliv v politični sferi in preko nje dosega pozitivne spremembe tudi na ekonomskem področju. Toda nasprotje med ekonomiko in politiko še vedno vsebuje pretežno elemente razrednih nasprotij. V socialističnih samoupravnih razmerah tudi preostala nasprotja med ekonomijo in politiko — ki se v posameznih razvojnih fazah, kot smo videli, kažejo močneje kot v drugih — nimajo razrednih korenin. Teh nasprotij ni mogoče niti razumeti kot antagouizem samoupravnega demokratiz-raa in političnega birokratizma. Nasprotja, ki se kažejo v samoupravnih socialističnih odnosih med ekonomijo in politiko, so v resnici preostala oblika alienacije človeka in družbe. Proces človekove družbene reintegriacije je pravzaprav razvijanje samoupravnega odnosa do zadnje doslednosti. Očitno se ta proces reintegracije ne more razvijati spontano. Očitno ga vodi osnovna ideološka, družbena in politična sila socialistične družbe. In ker komunisti lahko uresničujejo svoj socialistični program samo postopno, z najširšo podporo delovnih množic, je razumljivo in nujno, da se v posameznih in kritičnih razdobjih socialističnega razvoja politični faktor idejnega vodstva odločneje kaže, dokler njegove pobude ne absorbira demokratični proces, ki ji sledi. Y socialističnih samoupravnih razmerah zato doživljamo bistveno transformacijo odnosa med ekonomijo in politiko, čeprav še vedno ne popolne identičnosti. Tendenca socialističnega razvoja pa vodi k njuni popolni integraciji. BORIS MAJER Kultura in družba Burna dinamika našega družbenega dogajanja razgibava zadnja leta čedalje globlje tudi vse naše kulturno življenje — od šolstva preko znanstvenega in umetniškega ustvarjanja do knjižnega trga in revialne publicistike. Pospešeni razvojni ritem našega družbenega razvoja je neusmiljeno spravil na dan tudi na področju kulture vrsto nerešenih, a doslej bolj ali manj prikritih neskladnosti, subjektivnih napak, objektivnih anomalij in nerazčiščenih pojmovanj, ki izhajajo še iz polpretekle dobe, pa tudi vrsto novih protislovij, ki jih iz dneva v dan porajajo tekoči družbeni procesi. Protislovja in nesporazumi, ki nastajajo znotraj tzv. kulturnega prostora, pa tudi med kulturo in drugimi področji družbenega življenja, različni idejno-filozofski tokovi v naši kulturi, pojavi grupaštva in klikarstva hkrati s konstruktivnimi naipori, odkriti nove organizacijske oblike in dimenzije umetniškega ustvarjanja — vise to docela naravno spodbuja čedalje širši krog ljudi — tako kulturnih ustvarjalcev samih kot drugih družbenih delavcev in delovnih ljudi sploh ■— k poglobljenemu razmišljanju o položaju in perspektivah naše kulture, o njenem mestu in funkciji v naši družbi, o nerazčiščenih vprašanjih in različnih možnih rešitvah. Nasprotja in konflikti med kulturo in družbo (ožje in konkretneje: ¡med kulturo in politiko, kulturo in gospodarstvom itd.), pa tudi v kulturi sami ( med različnimi področji in nivoji kulturne ustvarjalnosti, med »vrhunsko« in »množično« kulturo', med različnimi smermi, tokovi, koncepcijami itd.) so izraz objektivnih protislovij, skozi katere prehajamo v našem družbenem razvoju. Ti konflikti v znatni meri obele- žujejo spopad med starim in novim v maši dražbi, med pojmovanji in tendencami, ki vlečejo nazaj, in konstruktivnimi napori, ki skušajo prevladati obstoječe stanje ter odkriti nove poti in možnosti v našem družbenem razvoju. V teh konfliktih tu in tam oživljajo tudi posamezne preživele koncepcije in tendence, ki smo jih globalno družbeno že presegli in pustili za seboj, a ponovno vznikajo iz različnih nerešenih protislovij našega družbenega dogajanja, neenakomernega razvoja posameznih področij in nivojev naše družbene strukture, enostranske ali napačne politike v mnogih konkretnih vprašanjih itd. itd. Neskladnosti v našem povojnem razvoju, ki so bile v celoti vzeto in za določen čas objektivno nujne (čeprav seveda ne v vsakem posameznem primeru), so povzročile relativno zaostajanje kulturnih dejavnosti, zlasti šolstva, družbenih znanosti in deloma tudi umetniške tvornosti (zlasti množične kulture). Za razliko od dela prirodoslovnih, zlasti tehničnih znanosti, ki so bile v mnogo večji meri že od vsega začetka potegnjene v osnovni tok našega družbenega dogajanja, zaradi česar se je tudi tisti del prirodoslovno-tebnične inteligence, ki je delal na strogo teoretičnem področju, lažje vključeval v produkcijske procese (kar je seveda ugodno vplivalo tudi na materialni položaj teh znanosti), se je klasična kulturno-prosvetna inteligenca -—od pedagogov do produktivnih umetnikov in znanstvenih delavcev na področju humanističnih ved — znašla v situaciji, ki je vse očitneje kazala znake nesorazmernega zaostajanja za drugimi področji družbenega življenja in celo znanosti oziroma kulture same. To zaostajanje seveda ni moglo ostati brez škodljivih posledic in je negativno vplivalo tako na miselno klimo znotraj inteligence same kot na družbene procese izven tradicionalnega kulturnega prostora in v zvezi s tem na odnose med obema.1 V enem delu inteligence je to zaostajanje rodilo in še zmeraj poraja občutek odvisnosti od drugih družbenih faktorjev, zlasti od politične sfere, občutek nemoči in družbene izoliranosti, kar vodi v pasivizem, v pasivno pričakovanje rešitve od zgoraj, brez lastnih maksimalnih naporov, da bi se 1 O vzrokih tega zaostajanja kakor tudi o vprašanju, v kolikšni meri so bile te neskladnosti objektivno nujne, koliko pa so bile posledica subjektivno napačnih ocen in odločitev, ki bi se jim lahko izognili, bi bilo mogoče govoriti šele na podlagi temeljitih ekonomsko-socioloških raziskav. Dosedanje ocene nihajo od popolnega subjektivizma, ki vali vso krivdo za obstoječe anomalije na napačne politične odločitve, do stališč, ki vse te neskladnosti utemeljujejoi v celoti z objektivno nujnostjo, kar opozarja na potrebo po takih raziskavah. situacija zdaj in tu začela ¡bistveno spreminjati. Odtod apeli na »družbo«, naj da kulturnemu delavcu tisto mesto v družbi, ki mu pripada, naj zagotovi kulturi potrebna materialna sredstva, ne da bi se pri tem hkrati krepila zavest, da postaja »vsemogočna« družba v naših pogojih vse bolj fikcija, da si mora vsako področje našega družbenega življenja samo priboriti svoje mesto v našem družbenem sistemu — s svojim delom, s svojimi uspehi in ne nazadnje tudi s silo in ne-popustljivostjo svoje argumentacije v samoupravnih organih in na vseh tistih nivojih, kjer se odloča o delitvi narodnega dohodka in ostalih ukrepih, od katerih sta odvisni smer in hitrost razvoja določenega družbenega ¡področja ali dejavnosti. Ta mentaliteta je v precejšnji meri posledica počasnejšega razvoja samoupravljanja na področju kulture ( kar izvira deloma iz tega, da kulturne dejavnosti ne ustvarjajo neposredne tržne vrednosti — problem, kii ga doslej nismo še uspeli rešiti), a se pojavlja danes vse bolj kot vzrok, ki v današnji situaciji podaljšuje to stanje ter daje podporo birokratskim tendencam o proračunskem dotiranju kulture. S tem ne želim opravičevati napak v odnosu do kulture, temveč samo opozoriti na edino realno pot v okviru našega druž-l>enega sistema (če ne želimo utrjevati proračunskih tendenc), ki lahko pripelje do izboljšanja materialnega položaja v kulturi. Apeli, naj »dražba« (kar pomeni v bistvu državna administracija) zagotovi kulturi in kulturnim delavcem »pripadajoče« mesto (in sredstva), vedno predpostavljajo (in ove-kovečajo) nekoga, ki izoen kulture reže kulturi kruh in ji kroji usodo, se pravi tisto, kar je treba v razvoju naše družbe ravno premagati. Rešitev ni v apeliraujti na zavest družbe, temveč v iskanju in razvijanju samoupravnih mehanizmov, ki naj kulturnim ustanovam in dejavnostim omogočijo, da čim neposredneje sodelujejo pri odločanju o delitvi narodnega dohodka ter čim samostojneje gospodarijo s svojimi sredstvi. Na drugi strani pa je počasnejši razvoj samoupravnih procesov na področju kulture povzročil v manjšem delu naše inteligence (zlasti v vrstah povojne mlade generacije književnikov in publicistov) obratno reakcijo: oživljanje teorije kulturne elite, ponovno pojavljanje koncepcij o posebnem družbenem poslanstvu humanistične inteligence, o funkciji kulture kot korekture politike in »neavtentične« družbene prakse itd. Za takšno pojmovanje funkcije humanistične inteligence in humanistične kulture v razvoju družbe seveda marksizem ni najprimernejša osnova. Odtod oživljanje posamez- nih elementov predvojnega krščanskega personalizma in hlastanje po določenih rešitvah, tezah, dilemah sodobne ne-marksistične filozofije, zlasti eksistencializma, ki naj bi utemeljili nasproti »dogmatskemu« marksizmu funkcijo (in pozo) »kritične« kulture. Ideja (»čiste«) kulture kot ustvarjalnega nasprotja ne-stvariteljske družbene prakse (materialne proizvodnje, »civilizacije«, »tehnike«, politike) seveda ni nič novega. Nastala je kot ideološki derivat razredne delitve dela na intelektualno in fizično že v starogrški družbi in se pojavlja skozi vso zgodovino idealistične filozofske misli. Prepad med človek om-upra vi javcem, ki je s silo čiste misli (tako se mu je dozdevalo) gradil piramide, zidal nresta ter ustvarjal vsa čuda materialne in duhovne kulture, ne da bi se s prstom dotaknil delovnega orodja in človekom ^proizvajalcem, sužnjem, fizičnim delavcem, ki naj bi bil mehanično, brez razumevanja, kakor »ogenj, ki gori« izvrševal gospodarjeve zamisli2 — ta bolj ali manj dosledno izpeljana ločitev intelektualnega in fizičnega dela je v sloju ljudi, ki so bili najbolj odmaknjeni od materialne proizvodnje, skozi vso zgodovino- porajala iluzijo o absolutnem, ustvarjalnem značaju »čiste« misli, čiste ideje, čistega teoretičnega mišljenja nasproti »nižji«, neustvarjalni »materialni« družbeni praksi in materialni stvarnosti sploh. Ta iluzija je bila ne glede na svoj ideološki značaj zgodovinsko nujna in kot taka celo eden najmočnejših vzvodov intelektualnega napredka. Brez nje bi se človeštvo nikoli ne povzpelo od prakticizma neposrednih materialnih potreb v višine abstraktnega pojmovnega mišljenja ter si zastavilo filozofske in znanstvene naloge, ki so daleč presegale neposredno »empirično« družbeno stvarnost, neposredne materialne potrebe časa. Marx je v svoji kritiki starega materiali-zma posebej podčrtal to stran idealistične filozofije. Vendar pa je Marx prav tako že v svojih zgodnjih delih (v tezah o Feuerbachu, Nemški ideologiji, Filozofsko-akonomskih rokopisih itd.) do kraja razkril tudi ideološki značaj te iluzije, njene zgodovinske meje, razredno vsebino, še posebej pa njeno znanstveno in družbeno nevzdržnost v današnjem času. Ce se v delu sodobne filozofije «e naprej z veliko žilavostjo pojavljajo podobna pojmovanja, tega ni mogoče pojasniti dru- 2 V starem veku je bila ločitev med intelektualnim in fizičnim delom tako popolna, da so celo največji misleci antičnega sveta videli edino razliko med fizičnim delavcem (sužnjem, težakom) in živaljo v tem, da dela žival nagonsko, delavec pa se delovnih gibov nauči, vendar opravljata oba svoje delo brez razumevanja, »kakor ogenj, ki gori, ne da bi vedel zakaj in čemuc (Aristotel, Metafizika, 982). gače kot z razredno pogojenostjo in razrednim horizontom meščanskega sveta in meščanske filozofske misli. V sodobni meščanski filozofiji (zlasti v njenem persona-lističnem in fenomenološko-eksistenoialističnem delu) je ideološka koncepcija kulture, njenega absolutno stvariteljskega značaja in funkcije nasproti brezdušno stehniziranemu, sci-entistično-objektivističnciinu in vse subjektivno' izravnavajo-čemu »duhu« sodobnega kapitalističnega sveta izredno živa. Razumeti jo je kot odpor dela inteligence proti vse globljim in množičnejšim oblikam odtujevanja današnjega človeka, kot apel na vest človeštva, kot poskus premagati odtujenost sodobnega človeka v miselnih okvirih in horizontu meščanskega sveta. Ta filozofija združuje v sebi zelo raznorodne elemente, od izrazito iracionalističnih, vezanih na skrajno konservativne meščanske usedline, do nesporno progresivnih, filozofsko in znanstveno pomembnih koncepcij in analiz. Zato so tudi učinki te filozofije v različnih družbenih prostorih zelo različni. Vendar je za vso to filozofijo značilno izrazito intelektualistično pojmovanje kulture in njene funkcije v družbi, zoževanje pojema kulture predvsem na umetnost in filozofijo, proglašanje tako pojmovane kulture za edino »avtentično«, resnično ustvarjahio potenco in sfero človeka v nasprotju z »naturalizmom« pozitivnih znanosti in »brezizjemno objektivističnim duhom družbe«. Ni mogoče prezreti izrazito subjektivističnega podteksta te pozicije, izhajajočega iz imanentnetga razvoja meščanske idealistične filozofske misli od Descartesa preko nemške klasične idealistične filozofije do sodobnih idealističnih filozofemov, pa tudi ne njenega razrednega obeležja, izhajajočega iz situacije dela inteligence iz obdobja med obema vojnama in po- njem. Te koncepcije odmevajo v večji ali manjši meri tudi v delu naših razpravljanj o funkciji kulture v naši družbi. Njihova poglavitna »konstrukcijska« napaka je v tem, da operirajo preveč z idealiziranimi abstraktnimi shemami in kategorijami, mnogo premalo pa z realnostmi, ki so polne protislovij, a imajo zato popolnoma stvarno konkretno, vsebino in mero. Koncepcija o izključni ustvarjalnosti in absolutni huma-niiteti kulture v nasprotju z neustvarjalno in nehumano družbeno prakso, o nasprotju med »kulturo1 ustvarjalcev, ki tvega, osporava, protestira ... apelira na ekstatične, ekspresivne in stvariteljske sposobnosti človeka in družbo civiliziranih vegetirancev, ki planira, ustvarja povprečnost, ter vzgaja človeka zgolj za produkcijo in konzum« je nevzdržna že zato, ker pozablja, da tudi kultura sama ne nastaja iz nič ali sama iz sebe, iz platonsko čiste ideje kulture, temveč iz realnih življenjskih pogojev vsakokratne družbe ter nosi zato v sebi tudi vsa njena protislovja in prepade. Naj še talko glorifici-ramo pojem kulture (kar je deloma brez dvoma upravičeno), vendar ne moremo mimo dejstva, da združuje kultura v sebi (prav zato ker je družbena realnost in ne abstraktna ideja) zelo raznorodne elemente in stremljenja, od resnično progresivnih, občečloveških in globoko ljudskih do izrazito konservativnih, snobovsiko ekskluzivnih in odkrito antihumanih. Tudi koncentracijska taborišča so spomeniki neke kulture. Prav tako ima tudi pojem vsakokratne družbe (politike itd.) popolnoma določeno, konkretno vsebino. Zato menim, da nima dosti smisla razpravljati o kulturi na sploh, o družbi na sploh, o njunem medsebojnem razmerju na sploh, ker so to tako široki in neopredeljeni pojmi, da nujno vodijo do vsakovrstnih nesporazumov in logičnih protislovij, kolikor ne služijo za to, da prikrivajo nedomišljenost raznih speku-lativnih konstrukcij ali političnih špekulacij.3 Ce se danes, v našem socialističnem družbenem prostoru pojavljajo tudi izrazito subjektivistična, anarhoindividuali-stična pojmovanja kulture dn njene funkcije v današnji družbi, vzrokov za to ne moremo iskati samo v podleganju tujim 3 Iz dosedanje razprave je razvidno, da se beseda kultura uporablja v zelo različnih pomenih: kot izraz za celo zgodovinsko epoho, družbeno formacijo ali posamezno fazo v razvoju družbe; kot izraz za pravnopolitično in idejno nad-stavbo družbe za razliko od ekonomske baze; kot izraz za družbeno zavest ali še ožje za njene posamezne oblike, zlasti za umetnost. Hkrati pa se beseda kultura uporablja tudi kot vrednostni pojem v smislu ustvarjalne dejavnosti, ustvarjalnega spreminjanja vsega preživelega, že doseženega, kot sinteza vseh pozitivnih in k napredku stremečih pridobitev, stremljenj itd. Opraviti imamo z mrežo ekvivokaeij, ki dopuščajo, da lahko isto besedo uporabljamo v zelo različnih pomenih (in polnimo še z novo vsebino), ne da bi nam bilo treba vsakokrat točno definirati, kaj pravzaprav mislimo. To omogoča ne samo esejistično poigravanje s pojmi, temveč tudi vsakovrstne sofistične akrobacije in mistifikacije. Za del dosedanjih razmišljanj o funkciji kulture v naši družbi je značilno široko in neprecizno uporabljanje pojmov, zlasti pojma kulture. Ker pa vemo, za katera vprašanja (in nasprotja) gre, bi bilo najbrž smotrno, če bi uporabljali pojem kulture vseskozi enoznačno v smislu »družbene zavesti«, v obsegu znanosti, umetnosti, filozofije, političnih doktrin in vzgoje, brez kakršne koli vrednostne opredelitve. Menim, da bi nam taka opredelitev omogočala, da dovolj kompleksno zajamemo celotno realno problematiko tega področja, z vsemi njenimi pozitivnimi in negativnimi stranmi in tendencami, hkrati pa je samo na podlagi take definicije kulture sploh mogoče govoriti o odnosu med kulturo in družbo oz. o funkciji kulture v družbi kot odnosu dela do celote. Če zarišemo pojem kulture tako široko, da sovpade s pojmom družbe, bodisi horizontalno kot celota vseh družbenih manifestacij določene družbene formacije, bodisi vertikalno kot ustvarjalno spreminjanje družbenih odnosov, kar prav tako posega v vsa področja diužbene strukture, je očitno nesmiselno govoriti o odnosu med kulturo in družbo oz. med kulturo in drugimi področji družbenega življenja. Ker pa očitno vprašanje samo ni nesmiselno in nasprotja obstoje, bi bilo najbrž koristno, da ostanemo pri opredelitvi, ki omogoča operacionaliziranje navedene problematike. idejnim vplivom, v premajhnem poznavanju marksizma in naše revolucionarne preteklosti (čeprav je to nedvomno eden zelo važnih momentov), temveč predvsem v napetostih in konfliktih, ki nastajajo danes med različnimi področji in nivoji naše družbene strukture zaradi neenakomernega razvoja, odpora birokratskih tendenc, različnih deformacij in anomalij, pa tudi zaradi izrazito klikarskih ambicij posameznih skupinic, ki se pojavljajo povsod tam, kjer primanjkuje resnične ustvarjalne moči in hotenja. Oživljanje anarhoindividuali-stičnih koncepcij kulture med delom naše inteligence je v naših družbenih pogojih v precejšnji meri posledica prepočasnega odmiranja administrativno-birokratskih struiktur na relaciji kultura—družba, kar poraja iluzijo o posebnem družbenem poslanstvu od realnega družbenega dogajanja od-dvojene »kulturne elite«. V bistvu te koncepcije niso nič drugega kot obratna stran ibirokratizma, njegova nova pojavna oblika, pa čeprav na jeziku še tako grmijo proti birokrati-zrnu in »birokratskemu dogmatiizmu«. Te koncepcije so škodljive predvsem zato, ker povsem napačno prikazujejo situacijo in možnosti inteligence v naši družbi, zavirajo razvoj samoupravljanja na področju kulture (čeprav se na jeziku še tako zavzemajo zanj), ter usmerjajo kritično energijo inteligence — ki je izredno pomembna progresivna družbena sila — od bistvenih, ključnih problemov k nebistvenim, sekundarnim pojavom. Čeprav je jasno, da se proti tem pojmovanjem borimo uspešno samo tako, da razrešujemo protislovja, iz katerih se porajajo, pa iz tega še ne izhaja, da se ni treba boriti proti njim tudi na področju zavesti. Zdi se mi, da smo v dosedanjem razvoju premalo upoštevali oz. podcenjevali vztrajnostim silo določenih usedlin naše kulturne preteklosti, ki seveda ni bila samo marksistična, progresivno in socialistično usmerjena, temveč tudi katobško-klerikalna in meščansko liberalistična. Čeprav so bile nesocialistične, ne-marksistične filozofske (idejne) in družbene koncepcije v revoluciji in po njej globalno družbeno izpodrezane, to še ne pomeni, da niso živele ali da ne živijo svojega življenja dalje in da v večji ali manjši meri ne sovpli-vajo na formiranje zavesti našega današnjega človeka. Bilo bi naivno pričakovati, da kulturna preteklost živi v današnji družbeni zavesti samo v svojih pozitivnih, progresivnih elementih. Eden izmed vzrokov, da se morejo danes v našem družbenem prostoru še pojavljati in učinkovati razne globalno družbeno že zdavnaj presežene in preživele koncepcije, je po mojem mnenju v tem, da smo jih globalno družbeno in politično sicer res presegli, da pa se nismo z njimi dovolj temeljito teoretično spoprijeli ter jih presegli tudi analitično. Prav to pa je (bila in ostaja ena zelo važnih nalog naše družbene znanosti. V tej točki nedvomno zaostajamo. Cela vrsta nedoniišljenik, z vseh vetrov znešenili spekulativnih konstrukcij, kakršne so se leta pojavljale na straneh nekaterih naših revij, se sploh ne bi mogla pojaviti v javnosti kot nekaj novega, predvsem pa ne družbeno učinkovati, če bi se morale neprenehoma soočati z že opravljenimi temeljitimi znanstveno-filozofskimi analizami in raziskavami. To je tudi eden izmed vzrokov, da so bile sodobne liemarksistične filozofske smeri predstavljene v našem družbenem prostoru v precejšnji meri po svojih najslabših straneh, po tistih momentih, ki so najmanj vredni, da se z njimi ukvarjamo in da se nismo mogli z njimi pogovarjati kot enakovredni partnerji — ne samo, da hi od njih sprejeli tisto, kar so ustvarile resnično pomembnega ter filozofsko in človeško veljavnega, temveč predvsem zato, da bi mogli iz vidika naše, nesporno velike zgodovinske izkušnje prispevati svoj delež k razreševanju skupnih problemov in protislovij današnjega časa in današnjega človeka. Zaostajanje na področju kulture, ki ga ugotavljamo, ima svoje reperkusije v celotnem našem družbenem življenju. To je tista točka, v kateri bi bilo treba po mojem mnenju predvsem govoriti o funkciji kulture v naši družbi, o medsebojnih odnosih med »kulturo« in »družbo«. Seveda pa do resničnega bistva njunih medsebojnih odnosov ne bomo prišli tako, da skonstruiramo v glavi dve abstraktni ideji (po možnosti z nasprotnim predznakom) ter ju postavimo v večno medsebojno nasprotje (recimo »kulturo« kot večno korekturo politike), temveč edinole tako, da ju obravnavamo kot dvoje realnih, med seboj dialektično povezanih družbenih procesov z vso njuno konkretno vsebino, notranjimi protislovji in razvojnimi tendencami. Za tako obravnavanje tudi ne zadošča iimanentna logika »čiste« misli in moč intuicije, temveč je treba proučevati dejstva ter se mukotrpno prebijati od empiričnih analiz in raziskav k teoretičnim sintezam in posplošitvam ter od njih nazaj, preverjajoč njihovo pravilnost in zanesljivost vedno znova ob empiričnih dejstvih. Ob takem obravnavanju se pokaže, da leže nasprotja in resnični problemi v docela drugi dimenziji, v popolnoma drugem polju raziskovanja in razmišljanja. Pokaže se, da nasprotja med kulturo in politiko ne tiče v večni naravi ene in druge, temveč v nasprotujočih si tendencah in konkretnih protislovjih našega družbenega razvoja. Odkrije se, da je naša konkretna politika (ne politika nasploh) usmerjena v svojo lastno negacijo, v negacijo politike ikot oddvojene, od človeka emancipirane družbene moči, da se v tem svojem stremljenju srečuje z enakimi prizadevanji na področju kulture, a obenem nič manj tudi z nasprotnimi silami in tendencami, tako v svojem lastnem prostoru kot na področju kulture; da torej ne moremo govoriti o nasprotju med kulturo in politiko nasploh, temveč le o nasprotjih znotraj kulture in znotraj politike, oziroma o nasprotju med določeno politiko in določeno kulturo. Da ni najbolj bistveno — in tudi ne najtežje — ugotoviti, da taka nasprotja obstoje, temveč da je najbolj važno spoznati njihove vzroke, medsebojno prepletenost in pogojno odvisnost, ter odkriti najuspešnejšo pot za njihovo reševanje. Da obstoj blagovnega gospodarstva nujno poraja različne nujne in ne-nujne deformacije človeka, že tisočletja znane in nove »socialistične«. Da se je s prvo fazo socializma boj za resnično »človeško« podobo človeka šele v pravem pomenu besede začel in nikakor ne končal. Da se je treba proti vsem tem starim in novim oblikam človekove samoodtujitve nenehoma boriti povsod tam, kjer se pojavljajo, in da ima v tem boju kultura, posebej še umetnost nadvse pomembno vlogo. Da v realnem gibanju družbe nenehoma nastajajo, se razvozlavajo in ponovno vznikajo konflikti med posameznimi področji in sferami družbeuega življenja, med posebnimi in skupnimi interesi, izvirajočimi iz značaja delitve dela, notranjih potreb in imanentnega gibanja vsakega posameznega področja, še posebej pa iz neenakomernega razvoja posameznih področij in sfer družbene strukture. To so živa, realna protislovja, ki jih ni mogoče odpraviti z blagohotnimi nasveti, temveč jih je mogoče reševati samo z vzajemnimi konstruktivnimi napori, ki pa ne izključujejo, temveč zahtevajo tudi živ, neposreden, resničen boj (ker gre za resnična nasprotja), čeprav seveda ni treba, da bi bil to krvav, nasilen, nečloveški boj, temveč mora postati in v naši družbeni praksi tudi dejansko čedalje bolj postaja boj mnenj, boj argumentov, podprtih z avtoriteto znanstvenih empiričnih raziskav in teoretičnih analiz. Da bi odkrili resnično funkcijo kulture v naši družbi, se pravi bistvene naloge naše kulture danes in tukaj, moramo preiti od abstraktnih idej in ugotavljanja sekundarnih pojavov k analizam realnih družbenih procesov v vsej njihovi kompleksnosti in dialektični protislovnosti. To je nujna, neodložljiva naloga predvsem naših družbenih znanosti. Tako bodo dohitele ne samo svojo lastno zamudo, temveč bodo s tem tudi opravljale tisto veliko družbeno nalogo, ki je v raz- viti, še posebej socialistični družbi naložena družbenim znanostim. Pospešeno vključevanje družbenih ved v razreševanje realnih družbenih procesov bo zelo hitro odstranilo iz našega družbenega prostora tudi različne psevdoznanstve-ne, tako subjektivistične kot vulgarno-prakticistične teorije in teorijice ter jih postavilo na njihovo pravo mesto. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi o umetnosti. Čim globlje uspe umetnosti prodreti v celotnost družbenega dogajanja, čim kompleksneje zaobseže v sebi vso zapletenost in protislovnost realnega družbenega gibanja, tem avtentič-nejša postaja sama, tem »avtentičnejša«, se pravi tem globlje in resničneje človeška pa postaja s tem tudi družba, ki se v umetnosti učlovečuje. Umetnost ne more biti samo ogledalo družbe, ki hladno in neprizadeto odseva temne in svetle strani družbenega življenja. Še manj seveda krivo ogledalo, ki olepšuje ali pači človekovo stvarnost. Umetnost je ustvarjalna strast človeka, v umetnosti se človek zanikuje in potrjuje, preskuša in preustvarja. Zato umetnost tudi ne more imeti zgolj vloge kritične zavesti, ki vnaša v človeka nemir, nezadovoljstvo s samim seboj, ki ga zgolj »eksistenčno pretresa«. Umetnost je neločljiv sestavni del človekove družbenosti od svojega nastanka v primitivni družbi vse do danes — »oblika človekovega prisvajanja sveta« (Marx). V tem smislu je umetnost bitna dimenzija človekove družbene ustvarjalnosti in ne samo, njena kritična korektura. Kulturi ne more nihče od zunaj določati njenega mesta v družbi. Določa si ga sama, iz značajem in stopnjo svojega vključevanja v progresivno gibanje družbe, z značajem in stopnjo svojega sodelovanja pri razreševanju realnih družbenih protislovij in problemov svojega časa. Po svojem mestu in funkciji v družbenem dogajanju pa je kultura mnogo več kot samo eden njenih sestavnih delov, ena izmed njenih komponent. Če je pot iz razredne družbe proti komunizmu (in v širšem pomenu besede vsa zgodovina človeške družbe) v smislu Marxovih besed dialektični proces humanizacije narave in naturalizacije človeka, je vsakokratna kultura mera tega procesa. BOGDAN KAVČIČ Informiranost v statutih delovnih organizacij 1. KAKŠNO NAJ BO INFORMIRANJE Informiranje na delovnem mestu oziroma o vprašanjih, ki so povezana s položajem delavca v podjetju, je pomemben del komuniciranja nasploh kot družbenega sistema. Ko govorimo o informiranju, nekateri posamezniki — med njimi so tudi tako imenovani strokovnjaki — pojmujejo to informiranje in razpravljajo o njem le kot o množičnih komunikacijskih sredstvih, torej časopisih, revijah oziroma tisku nasploh, radiu in televiziji ter filmu. Daleč smo od tega, da bi zanikali pomembnost teh sredstev, njihov vpliv na javno mnenje ipd., hočemo le opozoriti, da je njihovo delovno področje — kot bi lahko rekli — obveščati bralce, gledalce in poslušalce o širših družbenih vprašanjih, deloma po teritorialnem, deloma pa po poklicnem ipd. principu. Že po svoji vsebini in obliki pa ta sredstva ne morejo sistematično in trajno obravnavati problematike ožjih skupin ljudi, kot so npr. delavci kakega podjetja, kolikor seveda njihovi problemi niso izrazito splošnejši. Ne morejo torej obravnavati problemov vsakega posameznega podjetja, obveščati delavce o sklepih njihovih samoupravnih organov ipd. Vplivajo lahko le na razpoloženje delavcev, na zahteve in potrebe po informiranosti. S tem pa seveda ni še nič povedano o pomembnosti informiranja na delovnem mestu. Za presojo tega maramo upoštevati, da človek pravzaprav relativno največji del svojega življenja preživi v delovni organizaciji, pri delu. To je os, okrog katere se organizirajo vse druge njegove aktivnosti v »prostem času«, družini, društvih in organizacijah itd. Na delovnem mestu navezujejo ljudje medsebojne stike, obliku- je se tovarištvo, prijateljstvo itd. Delavec nastopa na delovnem mestu ne kot mrtva stvar, ne kot predmet, ampak kot samoupravljavec. Če hoče uspešno izpolnjevati svoje upravljavske funkcije, mora nujno biti poučen in obveščen o problemih, o katerih odloča. Ustrezna informiranost je nujen pogoj samoupravljavske aktivnosti zaposlenih, čeprav ni tudi že zadosten pogoj (delavci lahko marsikaj vedo, pa zato še niso upravljavci). Nezainteresira-nost načeloma ni združljiva s samoupravljanjem. Komuniciranje na splošno pomeni, da kdo komu na neki način tako ali drugače učinkovito kaj sporoči. Do sedaj je bila v podjetjih navada, da je kdo od »zgoraj« (uprava, direktor, lastnik ipd.) kaj sporočal delavcem. Temu bi lahko rekli informiranje navzdol. Tudi v samoupravnem sistemu imamo vodstvene organe upravljanja, ki so nujni izvrševalci in koordinatorji tudi samoupravnih funkcij delavcev. Vendar so to v načelu organi delavcev, ki jim niso hierarhično nadrejeni, amjpak samo i-zpolnjevalci njihove volje. (Ne trdimo, da je tako že tudi v praksi). V tem smislu ne bi mogli govoriti o informiranju navzdol, ampak o informiranju iz nekega centra navzven, npr. samoupravni organi informirajo delavce (ekscentrično informiranje). Če sprejmemo-, da so samoupravni organi izvrševalci volje vseh delavcev, potem je implicite nujno, da se z voljo delavcev tudi seznanjajo. To p-a seveda zahteva tudi nasprotno smer komuniciranja -— ne samo od zgoraj navzdol, ne samo ekscentrično, ampak tudi od spodaj navzgor, koncentrično. Lahko rečemo, da je prav značilnost samoupravljanja, da zahteva obojestransko informiranje. Obe smeri pa sta tudi medsebojno povezani: čim več bodo delavci vedeli, tem več jih bo zanimalo. Pri tem ne smemo prezireti, kako pomembno je odločanje. Odgovorno odločanje zahteva vsestransko informiranost. V tem smislu samoupravni sistem šele omogoča dobro informiranje delavcev. Zato ni slučajno, da v praksi opažamo neko povezanost med stopnjo informiranosti delavcev in razvitostjo samoupravljanja. Zveza sicer ni funkcionalna niti popolnoma enotna. Poznamo tudi primere, ko so delavci zelo dobro informirani, a o samoupravljanju skoraj ne moremo govoriti. Vendar to samo dokazuje, da informiranost ni zadosten pogoj za samoupravno aktivnost. Ker je za samoupravljanje informiranost pomembna, je potrebno informiranje delavcev izoblikovati v sistem, da to ne bi bilo nekaj kampanjskega, občasnega, temveč da je sistematično (v obe smeri). Zanimalo nas je, kakšne so razmere v praksi, kakšno je torej resnično srtanje, spričo tega, da so teoeretična izhodišča opredeljena in cilji določeni. Analizirali smo določila o informiranosti v vzorcu 120 statutov industrijskih podjetij z nad 100 zaposlenimi v Sloveniji. Določila v statutih kot najvišjih aktih notranje samoupravne zakonodaje naj bi bila norma, standard določil o informiranosti, ki jih vsakodnevni praktični ukrepi ne presegajo, marveč kvečjemu dosegajo. Informiranje v resnici torej ni boljše, kot je prikazano v statutih. Izkušnje iz prakse pa kažejo, da je marsikje stanje še slabše. Praksa pa nam je obenem dala tudi že prve, morda celo nekoliko drastične dokaze o pomenu informiranosti za samoupravno aktivnost. Neinformiranost srečamo namreč že med vzroki za prekinitev dela. Če še razpravljamo o povezanosti med informiranostjo in samoupravno dejavnostjo, pa menimo, da nikakor ni dovolj, če se zadovoljimo zgolj s teoretičnim razpravljanjem, ampak je treba teoeretično razpravljanje nujno navezaiti na resnično stanje v praksi, ker bomo le tako lahko sprejeli sklepe, ki bodo imeli tudi praktično vrednost in bodo lahko rabili kot napotilo za akcijo, za praktično realizacijo' teoretičnih ugotovitev. Pri analizi srno raziskovali naslednje elemente: — načelno zagotovilo o pravici delavcev, da so informirani; — katero sredstvo informiranja predvideva statut; — kdo skrbi za informiranje delavcev; — katere vire informiranja obravnava in predvideva statut; — o čem je kdo v podjetju dolžan informirati delavce; — kdo zagotavlja materialna sredstva za informiranje; — dolžnosti delavcev v zvezi s pravico, da so informirani ter — informiranje navzgor (določila o dajanju predlogov in odgovarjanju nanje). Menimo, da so to bistveni elementi sistema obveščanja v vsakem pod jetju iin da bi jih vsak statut moral obravnavati. V statutih industrijskih delovnih organizacij najdemo določila o: — informiranju navzgor (pravica dajati predloge, postavljati vprašanja) v 61 % ; — informiranje navzdol (pravico biti informiran o vseh vprašanjih gospodarjenja in poslovanja) v 73%; — statutov, ki o informiranosti sploh ne govorijo pa je 2%. , Če zahtevamo kar najmanj, da bi namreč morali vsaj v načelu vsi statuti (torej 100%) vsebovati določilo o informiranju v eno in v drugo smer, ipotem rezultat ni zadovoljiv, čeprav je statutov, ki o informiranju sploh ne govorijo, kar najmanj (2%). Vendar je treba pripomniti, da je bil kriterij pri ocenjevanju razmerama blag; zahteval je vsaj načelna določila — to pa je seveda za uspešno informiranje premalo. a) Sredstva informiranja Naslednje pomembno vprašanje v zvezi z informiranjem v delovni organizaciji so sredstva, kanali, ki jih uporabljajo za informiranje. Iz statutov dobimo naslednjo sliko (po vrstnem redu): sporočila na oglasnih deskah (72%), sestanki delovnega kolektiva v celoti (68%), sestanki delovnih skupin ali delovnih enot (62%), glasilo delovnega kolektiva (49%), ciklostirane okrožnice, obvestila, komunikeji (34%), razglasne postaje, zvočniki (32%), posebne publikacije, kot so: razmnoženi statuti in poslovniki delovne organizacije (12%), uvajalni seminarji (12%), izobraževalni seminarji (12 %), družbenopolitične organizacije itd. (8%). Sredstev informiranja pa ne navaja 11% statutov. Sredstva, ki jih statuti navajajo, so torej razmeroma raznolika, prav tako večina navaja več kot eno sredstvo. Posebno vprašanje so seveda tista podjetja, ki v statutih ne navajajo sredstev. Teh je skupno s tistimi, ki o informiranosti sploh ne govore, 13%. Za te lahko mimo rečemo, da pri njih sistem informiranosti ni raizvit, vsaj ne kot sistem, da se razvija informiranje bolj ali manj po slučajnih kanalih, da so določila le na papirju. Različni kanali, ki jih za informiranje uporabljamo, se med seboj razlikujejo po učinkovitosti (če merimo učinkovitost sredstva z razmerjem med količino informacij, ki jih dajemo, in količino informacij, ki jih tisti, ki »o mu namenjene, sprejme). Spričo stika med tistim, ki informira in tistim, ki sprejema informacije, lahko informacijska sredstva razdelimo na neposredna (sestanki) in posredna (oglasna deska, časopis, okrožnice ipd.). Po učinkovitosti imajo vsekakor prednost prva, ki omogočajo neposreden stik. Prednost je predvsem ta, da lahko tisti, ki daje informacije, v neposrednem stiku s sprejemalci prilagodi informacije sprejemljivosti posameznih skupin delavcev, ki so jiui informacije namenjene, Te se oblikujejo zlasti glede na predizobrazbo, splošno in strokovno, delovni staž v delovni organizaciji ipd. Delavci pa lahko postavljajo dodatna vprašanja, s čimer po- stanejo informacije popolnejše, razumi jivejše itd. »Ljudje hočejo živega človeka, ne papir!« nam je dejal predstavnik nekega kolektiva v razgovoru o problemih informiranja. Iz analize statutov sledi, da je med kanah informiranja najpo-gostnejše že kar tradicionalno »¡klasično« posredno sredstvo informiranja, namreč oglasna deska. To sredstvo ima nedvomno' svoj pomen, zelo je pripravno npr. za izobešanje daljših sporočil (zapiski, referati itd.), čeprav je učinkovitost oglasne deske dvomljiva. Odvisna je od tega, kje je postavljena, kdaj imajo delavci čas, da si jo ogledajo, kako je urejena iipd. Problematično je zlasti to, da jo ponekod navajajo- in uporabljajo — kar je še slabše —- kot edino informacijsko sredstvo. Zaito je tembolj razveseljivo da — vsaj normativno —- oglasne deske vse bolj izpodrivajo druge oblike informiranja, zlasti oblike neposrednega informiranja. Na drugem in tretjem mestu so v statutih navedeni sestanki kolektiva (68%) oziroma delovnih skupin in delovnih enot (62%). Kolikor je razveseljivo, da so se oblike neposrednega informiranja že razmeroma uveljavile, pa nas je presenetil podatek, da statuti kot obliko informiranja pogosteje navajajo sestanek vsega kolektiva kot pa sestanek delovnih skupin. Analizirali smo samo statute delovnih organizacij z nad 100 zaposlenimi in ugotovili, da dajejo prednost sestankom velikih skupin pred sestanki malih skupin. Spričo učinkovitosti sestanka bi seveda moralo biti ravno narobe. To je gotovo še ena izmed pomanjkljivosti in razvoj bo moral nujno v drugo smer. Pomen sestankov je tudi ta, da omogočajo ne samo enosmerno, temveč obojesmerno informiranje in so kot taki edina institucionalizirana oblika obveščanja navzgor, ki jo statuti vsebujejo. Zanimivo je, da kar precej (8%) statutov vsebuje določila, ki prelagajo dolžnost informiranja delavcev na politične organizacije v podjetju. Ponekod prepuščajo skrb za informiranje v celoti političnim organizacijam. To je gotovo nevzdržna tendenca, katere cilj je podrediti subjektivne sile hierarhični strukturi organizacije, jim določiti cilje, ki so v skladu s cilji hierarhične organizacije in jih odvrniti od obravnavanja druge problematike (torej zmanjšati možnost notranje »opozicije«). Prav gotovo pa bo spremljanje praktič-nega izvajanja teh določil dalo zanimive podatke. Glede velikosti podjetij imamo pri navajanju informacijskih sredstev nekatere razlike. Predvsem imajo večja podjetja (nad 500 zaposlenih) informiranost bolje urejeno kot manjša, saj med večjimi ni nobenega, ki bi v statutu sploh ne imelo določil o- informiranju (med manjšimi je takih 3%). Informacijskih sredstev ne navaja 9% večjih (podjetij in 13% manjših. Vzrokov je več. Večja podjetja imajo na voljo boljši kadrovski potencial in več materialnih sredstev itd. V manjših podjetjih pa imamo opravka tudi s svojevrstno menta-liteto (»saj nas je tako malo, da vsi vse vemo!«), da ni potrebno sistematično organizirano informiranje. Nadalje dajejo v večjih podjetjih prednost svojemu časopisu (to navaja 34% statutov manjših in 66% statutov večjih podjetij), sestankom delovnih skupin ali delovnih enot (50% manjših in 75 % večjih), uvajalnim in izobraževalnim seminarjem (7% manjših in 19% večjih ipd.). Skratka, v večjih podjetjih dajejo več poudarka oblikam neposrednega obveščanja. To je še posebno razveseljiva tendenca, ker je tako v velikem kolektivu ljudi težje obveščati kot pa v manjšem. b) Organizacija informiranja Stalno in sistematično urejena organizacija informiranja je tehnični in organizacijski pogoj za usipešno informiranje. Zato nas je zanimalo kotniu interna zakonodaja nalaga, da organizira informiranje delavcev v podjetju. Pokazalo se je, da skoraj polovica (40%) statutov nima zadevnih določil. To je vsekakor zanesljivo znamenje, da je v teh podjetjih informiranje le postranska naloga kakega posameznika ali strokovne službe, da torej ni sistematično in da v marsikaterem podjetju podcenjujejo pomembnost informiranja. Situacija je slabša v manjših podjetjih, od katerih le 44% statutov vsebuje določila, kdo informira delavce (med večjimi podjetji je takih 61 %). Iz ostalih statutov pa dobimo naslednjo sliko. Informiranje organizirajo: strokovne službe (20%), vodje splošnih služb (17%), člani samoupravnih organov (12%), direktor po pooblastilu delavskega sveta (11%), posebna informacijska služba (8%), obratni delavski svet (3%). V posameznih statutih organizirajo informiranje še strokovni kolegij, upravni odbor idr. Organizacija informiranja torej nikakor ni enolična. Večinoma organizacija informiranja ni več vezana le na posameznike, ampak je v pristojnosti služb. To velja zlasti za večja podjetja, vtem ko je v manjših glavno breme še zmeraj na posameznikih. Uveljavlja se tudi posebna informacijska služba (8% podjetij), in to enako v velikih kot v majhnih podjetjih. Posebna informacijska služba je verjetno najustreznejša in najperspektivnejša rešitev zlasti za velika podjetja. Hkrati s prednostmi posebne službe pa se ikaže tudi nevarnost, da se zmanjša odgovornost samoupravnih organov, direktorja itd. za informiranje delavcev. Ta posebna služba je ponekod v okviru splošnega sektorja, drugje pa kot poseben odbor, komisija, služba delavskega sveta. Na koga je informacijska služba vezana, seveda ni bistveno, lahko pa to vpliva na njeno uspešno delovanje (vir informacij, presoja, kaj objaviti, kaj ne). Spirioo pomembnosti informiranja bi jo bilo verjetno smiselno vezati na delavski svet, ki je navsezadnje tudi odgovoren za informiranje delavcev. Na tretjem mestu je po statutih določilo, da skrbijo za informiranje člani delavskega sveta. Ce je informiranje prepuščeno le njim samim, če se vključujejo v sistematsko organizacijo informiranja, ta rešitev ne more biti ustrezna. Vsaj ♦ ne kot edini informativni kanal. Kakor je na eni strani res, da delavci lahko največ in najprimerneje izvedo o delu delavskega sveta iz neposrednega razgovora z njegovimi člani, pa drži tudi to, da morejo člani delavskega sveta dati le tiste informacije, ki jih poznajo (kar je obravnaval delavski svet), da utegnejo biti pri tem delavci nepopolno obveščeni, da informacije niso docela točne ipd. Vprašujemo se tudi, če je smiselno obremenjevati člane delavskega sveta še z dolžnostjo, da informirajo kolektiv. Nujno jih je treba razbremeniti vsaj slehernega tehničnega dela v zvezi z informiranjem, da bi se mogli bolj posvetiti delu, ki ga opravljajo kot člani delavskega sveta. Člani delavskega sveta so torej lahko pomemben in koristen vir informacij (tudi zbiranja predlogov), nikakor pa ne morejo biti edini ali najpomembnejši vir. V zvezi z organizacijo informiranja gre tudi za materialna sredstva, ki so potrebna tej službi. Kaže, da v podjetjih temu niso posvetili posebne pozornosti, saj le 6% statutov navaja, kdo zagotavlja materialna sredstva za obbike informiranja. Kjer je informiranje solidno organizirano, pomanjkanje takih določil ni problematično. Lahko pa se zgodi, da informiranje delavcev ni talko učinkovito prav zaradi pomanjkanja materialnih sredstev. Poleg tehnične organizacije informiranja nas je zanimalo tudi, koliko statuti določajo posamezne vire informacij. Informacijska služba Samo organizira (tehnična plat) informiranje delavcev. Vir pa so organi oziroma posamezniki, ki z informacijami razpolagajo. Teh je več: organi upravljanja, direktor, strokovne službe, organizatorji proizvodnje itd. Zanimalo nas je, če statuti določajo za te organe, o čem morajo obveščati delavce. Analiza je pokazala, da je le 19% statutov takih, ki ne navajajo, kdo mora informirati delavce (2 % jih o informiranju sploh ne govori, 17% pa jih sicer navaja, da imajo delavci pravico biti informirani, ne navaja pa, kdo jih mora in formirati, kdo mora dati informacije). Za posamezne organe pa določajo statuti naloge v zvezi z informiranostjo: delavski svet (55%), direktor (33%), strokovne službe (31%), iipiravni odbor (29%), organizatorji proizvodnje (preddelavci, mojstri, obrato vodje ipd. — 16%). Področje je torej še nekoliko nesistematično urejeno, saj le redki statuti določajo naloge vseh navedenih petih činite-ljev. Da bi zagotovili sistematično informiranje članov kolektiva oziroma ustrezno delovanje sistema informiranja, je po našemi mnenju nujno ¡razdeliti dolžnosti v zvezi z informiranjem delavcev med različne vire (posameznike oz. organe) informacij. Smiselno in najučinkoviteje je, da vsak posameznik ali organ informira delavce predvsem s tistim, kar spada v področje njegove dejavnosti. Tako bo lahko dajal najbolj avtentične podatke, videl, kaj delavce zanima, in obenem tudi upošteval morebitne njihove nasvete in pripombe. Kot vidimo iz podatkov, še najmanj statutov določa naloge v zvezi z informiranostjo za organizatorje proizvodnje (16%). To je pravzaprav čudno, saj ravno ti pridejo vsak dan najneposredneje v stik z delavci in imajo kot taki največ možnosti dajati informacije. Obenem pa so organizatorji proizvodnje (mojstri ipd.) prav zaradi neposrednega stika z delavci najbolj izpostavljeni njihovim vprašanjem in običajno prva tarča kritik. Prav v razgovoru z neposrednimi organizatorji proizvodnje lahko delavci razčistijo vsa vprašanja, ki se nanašajo na njihovo konkretno delovno mesto in spremembe v zvezi z delom. Že vnaprej lahko rečemo, da bo praksa pokazala, da je informiranje na tem nivoju čedalje bolj nujno. Kajti ta nivo je tudi prvi vir konfliktov ne samo v zvezi z informiranostjo, ampak tudi z ostalimi vprašanji. Statuti dajejo majhen poudarek kot viru informacij tudi obratnim delavskim svetom. To je gotovo hiba organizacije informiranja, saj so prav obratni delavski sveti poleg organizatorjev proizvodnje tisti organ, ki je delavcem najbližji in ima z njimi največ stikov. Posebej nas je pri tem zanimal še tovarniški tisk. Raziskave s tega področja so pokazale, da delavci tovarniški tisk v primerjavi s tiskom nasploh najbolj berejo. "Velik pomen mu kot informativnemu sredstvu pripisujejo tudi statuti (četrto mesto med sredstvi informiranja). Na drugi strani pa analize tovarniških glasil opozarjajo na nekatere nesprejemljive tendence. Ena najbolj kritičnih je gotovo ta, da tovarniška glasila čedalje bolj obravnavajo problematiko širše teri- torialne enote (občima) in se s tem od mikajo od problemov podjetja, torej od področja, za katero so bila pravzaprav ustanovljena. Zato srno hoteli zvedeti, če statuti navajajo (oziroma navajajo posebni pravilniki), kaj mora biti obvezno objavljeno v tovarniškem glasilu. Svoje glasilo imajo zlasti večji kolektivi, čeprav tudi ti ne vsi (36% podjetij z manj kot 500 zaposlenimi in 72 % podjetij z več kot 500 zaposlenimi delavci ima svoje glasilo). Iz analize sledi, da le 24% statutov delovnih organizacij, ki imajo glasilo, vsebuje tudi določilo o tem, kaj morajo ta glasila obvezno objavljati. To je verjetno eden od razlogov, da v marsikaterem tovarniškem časopisu najdemo celo stran posvečeno križankam in »humorju«, zastonj pa v njih iščemo npr. sklepe s sej delavskega sveta, upravnega odbora itd. Izdajanje časopisa je znatna finančna obremenitev za kolektiv, hkrati pa zahteva kadre, prostore itd. Zato je seveda logično, da zahtevamo čimvečjo učinkovitost časopisa. List pa bo učinkovit, če bo obravnaval aktualne in za bralce zanimive probleme, na način, ki jim bo razumljiv. Temu bi moralo uredništvo časopisov posvečati večjo pozornost oziroma Sploh pozornost. Na drugi strani pa bi tudi organi samoupravljanja morali bolj skrbeti za vsebino kot do sedaj in omogočiti sodelavcem svojega glasila, da pridejo do zanimivih podatkov in jih tudi objavijo. Niso namreč redki primeri, da v podjetju nekoliko neugodnejše podatke razglasijo za poslovilo tajnost in jim s tem zapro pot do kolektiva. c) O čem kdo informira delavce Samo z načelno ugotovitvijo, da imajo delavci pravico biti informirani o vseh vprašanjih gospodarjenja in poslovanja podjetja seveda še ni zagotovljeno, da bo informiranje res vsestransko, objektivno, pravočasno, popolno ipd. Tako splošno ugotovitev si tolmači vsakdo po svoje in daje tiste informacije, ki se mu zdijo pomembne ali zanimive ipd. Zato smo hoteli ugotoviti tudi, če vsebujejo statuti le splošne informacije ali pa precizirajo tudi, kdo je o čem dolžan obveščati delavce. Z natančno razporeditvijo, kdo o čem obvešča delavce, obenem porazdelimo naloge v zvezi z informiranjem med različne organe, službe in posameznike. Delavec tako ve, kje bo dobil potrebne informacije. S tem pa hkrati onemogočimo, da bi se kdo izgovarjal, češ da ni pristojen dajati te in te informacije itd. V ta namen smo analizirali tudi vsebino določil o informiranju v statutih. Podatki kažejo, da izrazito prevladujejo splošna, neikon-kretna določila. Čim konlkretmejše je določilo, tem manjše število statutov ga navaja. Tako npr. navaja samo: — da različni organi obveščajo delavce (brez specifikacije o čem) 43% statutov; — o periodičnih obračunih gospodarjenja in poslovanja 42% statutov; — da različni organi obveščajo delavce o svojem delu 39% statutov; — o materialnem in finančnem položaju podjetja 39% statutov; — o izpolnjevanju planov podjetja 39% statutov; — o planih nasploh 19% statutov; — o vseh organizacijskih in operativnih ukrepih upravnega odbora 14% statutov; — o poslovni politiki podjetja (vsaj enkrat na leto) 13%; — o delu strokovnih služb in ugotovljenih problemih na njihovem področju, ki se nanašajo na gospodarjenje v podjetju 11% statutov. Navedli smo vsa tista določila, ki jih vsebuje več kot 10% analiziranih statutov. Kot vidimo, ima kar 43% vseh statutov samo splošno določilo, da morajo direktor, delavski svet, upravni odbor, strokovne službe ipd. informirati delavce, niso pa razdeljena področja oziroma opredeljene naloge. Ostala določila, ki so še pogostejša, sicer že bolj konkretno opredeljujejo vsebino, vendar so še vedno razmeroma splošna, neoprijemljiva. Predvsem pa se nanašajo le na take oblike informiranja, ki se uporabljajo periodično (razen mogoče ukrepov, ki jih stori upravni odbor), in to nekajkrat na leto (periodični obračuni, plani, poslovna politika ipd.) ne pa sproti in sistematično. Zelo pomembno problematiko, kot je npr.: informiranje o spremembah in problemih organizacije dela, o spremembah meril za delitev dohodka med delovnimi enotami, o sodelovanju podjetja v zbornicah in združenjih, o sodelovanju s kooperanti, odseva is konkretno opredeljeno vsebino le majhen del statutov, tako rekoč izjemoma (v enem ali dveh odstotkih). Zaradi nejasnih določil, kjer ni natanko opredeljeno, kdo o čem informira delavce, delavci pogostokrat praktično niso informirani. S tem sicer še ni rečeno, da marsikaj ne more biti zajeto v splošno kategorijo (npr. samoupravni organi ali direktor obveščajo o svojem delu), ali da tam, kjer je v statutu nekaj napisano, tudi zares obveščajo delavce o tem. Z določeno rezervo je potrebno obravnavati tudi navedene podatke. Formulacije so vzete neposredno iz statutov, zato se razlikujejo po svoji splošnosii, ker statuti nimajo enotne formalne zgradbe. Kljub vsem naštetim pomanjkljivostim pa nam navedeni podatki vsaj v grobih črtah le nakazujejo problematiko obveščanja v delovnih kolektivih. V glavnem vidimo, da razmere na tem področju še nikakor niso urejene, vsaj ne v večini podjetij. Gbeneni pa smo priča- že prvim znamenjem, da ljudje čedalje bolj razumejo pomen informiranosti delavcev — v nekaterih statutih najdemo že dokaj konkretne opredelitve, o čem kdo informira delavce. Zmeda in nesistematič-nosit, ki na tem področju še vladata, pa sta pogosto plod ne-informiranosti zaposlenih. S tem onemogočata, da bi aktivno reševali problematiko. Ce pa informiranost ni zadostna o tako bistvenih vprašanjih, kot je sprememba v obračunu osebnih dohodkov ipd., pa lahko pride tudi do prekinitve dela, s katero delavci izsilijo zaželene informacije od odgovornih v podjetju. Ce pa že me pride do tako ostrih reakcij, pa so delavci zaradi neobveščenosti vsaj nezadovoljni, godrnjajo ipd., kar vse zmanjšuje delovno storilnost in je vzrok za negativno razpoloženje delavcev do dela, podjetja in posameznikov. Prav pri takih pojavih pa se moramo vprašati, kdaj je informiranost lahko učinkovita itn kje so meje njene učinkovitosti. Nekateri publicisti v zadnjem času razširjajo teorijo, da je samoupravljanje v krizi, im to le zaradi pomanjkanja komunikacij (prenašanje informacij). Pravijo, da je potrebno le povečati število komunikacij, pa bo samoupravljanje res zaživelo. Bistvena pomanjkljivost takih teorij je, da zamenjujejo sredstva z vsebino, nujni pogoj z zadostnim pogojem. Menimo, da so za samoupravljanje lahko učinkovite le tiste informacije, ki se nanašajo na problem, o katerem je možno ukrepati, oziroma informacije, ki po svoji vsebini posegajo v bistvene probleme podjetja in (ali) posameznikov. Kar zadeva podjetja, bi to pomenilo, da so laliko uspešne predvsem informacije o problematiki, o kateri neposredno odločajo delavci sami. Ce delavci o čem v resnici ne odločajo, potem samoupravljanja na tistem področju ne more biti, pa če je komunikacij še toliko. V sedanji situaciji delavci odločajo neposredno pravzaprav samo o delitvi osebnih dohodkov iin o medsebojnih odnosih. Zato so zanje zanimive predvsem tiste informacije, ki se nanašajo na delitev osebnih dohodkov oziroma na faktorje, ki na to delitev vplivajo. Informiranost je le nujen, ne pa tudi že zadosten pogoj za aktivnost, vsaj ne za praktično spreminjanje dejanskega stanja (možna je seveda veribalna aktivnost). Vzroke -za nastanek takih teorij pa lahko iščemo tudi v neurejenih razmerah, kar zadeva informiranost v posameznih podjetjih, ko je komunikacij v marsikaterem primeru premalo tudi na področjih, kjer je praktična dejavnost posameznika mogoča. Zasledovali smo različne možnosti samoupravnih in drugih organov za informiranje delavcev v podjetju in tudi za obveš čanje organov samih. Spoznali sm o na jpogostne j še načine obveščanja, kar priča o praktični pomembnosti posameznikov in organov glede informiranja v podjetju. Najpo-gostnejše so [naslednje poti (vrstni red po pogostnosti): — delavski svet informira delavce, — upravni odbor informira delavce (neposredno ali preko delavskega sveta), — strokovne službe informirajo samoupravne organe, — direktor informira samoupravne organe, — direktor informira delavce, — organizatorji proizvodnje informirajo delavce, — strokovne službe informirajo delavce. To so najpogostnejše poti, registrirane v statutih. Zanimivo je, da so na prvem mestu informatorji delavcev, in to samoupravni organi. Direktor in strokovne službe pa bolj informirajo samoupravne organe (in preko teh kolektiv), kot pa neposredno delavce. Direktor je pogosteje vir informacij kot pa organizatorji proizvodnje. Ta tendenca je sicer razumljiva iz dosedanje hierarhične strukture delovne organizacije, ni pa razumljiva spričo pogostosti stika z delavci. Organizatorji proizvodnje (mojstri, delovodje ipd.) so z delavci v vsakodnevnem stiku (vsak z manjšo skupino) že zaradi svojih delovnih opravil. Direktor ne more imeti takega stika z vsemi delavci, miti ne vsak teden, kaj šele vsak dan. Organizatorji proizvodnje imajo torej objektivno več možnosti, vprašanje pa je, če razpolagajo s takimi informacijami kot npr. direktor. Praksa kaže, da najbrž ne. Če namreč delavci kje zahtevajo sestanek, razgovor o določenih zelo resnih vprašanjih, tedaj zahtevajo, da pride na razgovor direktor, kajti delovodja ali mojster jim ne zadoščata. Ob tem seveda ne gre za samo pojasnjevanje nekaterih vprašanj (čeprav pogosto predvsem za to), ampak tudi za možnost, da ukrepa podjetje v celoti. Če dajanje takih informacij ni sistematično urejeno, pride lahko do' popačenja informacij, do tako rekoč nasilnega uveljavljanja pravice. Taki pojavi pa gotovo ne koristijo niti produktivnosti niti medsebojnim odnosom v prizadetih podjetjih. Ne bomo obravnavali posameznih dolžnosti v zvezi z informiranjem, niti to, kdo mora o čem koga informirati. Analiza nam je pokazala, da ta aspekt informiranja šele urejamo. Zanimiva je tendenca, da največ dolžnosti nalagamo organom (samoupravljanja. Gotovo je nujno, da samoupravni organi skrbijo za sistematično obveščanje. Pretirana strnitev dolžnosti v zvezi z informiranjem delavcev pa da nasprotne rezultate, kot bi jih pričakovali. Nujno bi bilo zagotoviti več komunikacij na višji ravni, od organizatorjev proizvodnje, strokovnih služb ipd., do delavcev, seveda z ustrezno opre-debtvijo vsebine teh komunikacij. Kaže, da je to proces, ki se je šele začel. Podatki iz analiziranih statutov pomenijo le prvi korak. 2. INFORMIRANJE NAVZGOR Do sedaj smo obravnavali informiranje navzdol, torej kdo mora o čem obvestiti delavce. Ta smer informiranja je v sedanjem položaju, ko delavci neposredno odločajo le o malo stvareh, o vseh drugih pa le preko izvoljenih predstavnikov (kolikor ni pirohlematiika izven območja njihove odločitve, kot so npr. s predpisi urejena vprašanja), izredno pomembna. Prav tako pa je pomembna tudi druga smer informiranja, namreč informiranje navzgor, to, da dajejo predloge posamezniki, in sicer zlasti iz svojih neposrednih izkušenj, torej iz izkušenj z njihovih delovnih mest. Tako se sprošča pobuda vseli zaposlenih, ki utegne biti izredno pomembna za reševanje proizvodne problematike, organizacije dela, medsebojnih odnosov itd. Analizirali smo vsebino statutarnih določil o dajanju predlogov. Razveseljiva je ugotovitev, da med analiziranimi statuti nismo našli niti enega, ki ne bi vseboval nikakršnega določila o dajanju predlogov. Sicer pa je stanje naslednje: o dajanju predlogov za posamezne člane kolektiva (91%), za skupino članov kolektiva (34%), za člane samoupravnih organov (52%), za politične organizacije (62%). Gotovo je zanimivo, da statuti posebej urejajo način dajanja predlogov za člane samoupravnih organov in političnih organizacij. Vprašujemo se, zakaj so jim dali poseben status. V nekaterih statutih srno poleg določil o dajanju predlogov članov samoupravnih organov opazili tudi določila o zagotovilih, da jim ne sme nihče kakorkoli delati sitnosti zaradi podanih predlogov ali izraženih mnenj. Gre torej za neke vrste varstvo pred samovoljo posameznikov. Pri družbenopolitičnih organizacijah pa gre verjetno le za zagotovitev posebnega statusa. Ce je v podjetju navada, da so predlogi teli organizacij za samoupravne organe tako rekoč obvezni, potem tako določilo lahko spremlja težnja po dvolinijskem upravljanju, kar pa ne more biti sprejemljivo kot oblika dela. Menimo, da je za uspešno zbiranje predlogov potrebno rešiti še naslednja vprašanja: — komu lahko delavci dajejo o čem predloge in — v kolikem času morajo dobiti odgovor na svoje predloge. Ta vprašanja statuti ne rešujejo dosledno kot pri načelnih določilih o dajanju predlogov. Tako npr.: — v 24% statutov mi določeno, komu dajejo delavci predloge, — v 40% statutov ni določeno, o čem dajejo komu predloge in — v 65% statutov ni določeno, v kolikem času morajo dobiti odgovor v zvezi s svojimi predlogi. To so gotovo pomanjkljivosti, ki jih bo treba še odpraviti. Razveseljivo pa je dejstvo, da je že precej statutov (13%), ki s številom dni in me samo s plošnimi izrazi (kot čim hitreje ipd.) določajo, v kolikem času morajo delavci dobiti odgovor na podane predloge. Treba pa je opozoriti na nevarnost, ki lahko sledi iz pomanjkljivih določil o dajanju in obravnavanju predlogov delavcev. Ce delavci menijo, da njihovih predlogov nihče resno ne obravnava, »da se zgubijo« pri delovodji, mojstru ali samoupravnih organih, potem ne bodo več predlagali, pobuda od spodaj izgine. Več določil o tem bi verjetno našli v pravilnikih o novatorstvu, ki jih imajo vsa večja podjetja. Navedeni podatki pa kljub temu govorijo v prid trditvi, da so se sestavljalci statutov in tisti, ki »o statute sprejemah oziroma dopolnjevali, že močno zavedali, kako dragoceno je sproščanje pobud vseh zaposlenih. 3. DOLŽNOSTI, VEZANE NA INFORMIRANOST Samoupravne pravice so obenem tudi dolžnosti, vsaj v demokratičnem sistemu družbenih odnosov. Ne moremo si za-misbti, da bi npr. danes delavci v kakem podjetju sklenili, da pač ne marajo samoupravljanja, ampak imajo raje administrativni sistem ipd. Jasno je, da noben sistem ne dopušča takih anahronizmov, še posebej pa ne samoupravni sistem. Tudi informiranost ne more biti samo pravica delavcev, ki jo uporabljajo, kadar jim to ugaja, če pa jim ne ugaja, pa je ne uporabljajo. Delavci morajo imeti možnost, da se vsestransko informirajo o variantah, vzrokih, posledicah, ciljih ipd. ukrepov, ki jih sami sprejemajo. Toda če posameznik ima to dolžnost, pa je ne izkoristi in, recimo, zaradi tega sprejme neki sklep, ki mu kasneje zaradi posledic ni všeč, to je njegova napaka, ne pa napaka sistema. Kot normo bi lahko formulirali naslednjo ugotovitev: delavci morajo imeti možnost vsestranskega informiranja o kakem predlogu, ukrepu, ki ga sami sprejmejo. Morajo imeti možnost, da dajejo pripombe in spreminjevalne ali dopolnilne predloge k predlaganemu sklepu. Ko pa neki ukrep sprejmejo, se mu morajo disciplinirano podrejati. Potem ni več upravičeno kritizirati ukrep ali to, da ne izpolnjujejo sprejetih obveznosti. Takšen postopek je tem važnejši, ker se že pogosto dogaja, da posamezniki molčijo, ko se ukrep obravnava, čeprav se z njim ne strinjajo, kasneje, ko je sprejet, ga pa preprosto ne spoštujejo. Seveda pa neki ukrep ne more veljati za zmeraj. Ce ne ustreza več, mora biti zagotovljena demokratična pot za spreminjanje, prilagajanje na nove razmere. Kako urejajo ta vprašanja statuti? Analiza je pokazala, da statuti ne govorijo dosti o kakšnih dolžnostih, vezanih na pravico do informiranja. Podatki so naslednji: da daje predloge ali pripombe v zvezi z vsebino informacij (7%), da se morajo podrejati sklepom, pravilom ali drugim normam, ki so jih sami sprejeli neposredno ali posredno (6%), pravice do informiranosti ne sme nihče zlorabljati za rušenje socialistične demokratične ureditve in kaljenje medsebojnih odnosov (2%), pravica do informiranosti nalaga vsakemu članu delovnega kolektiva odgovornost za aktivno sodelovanje na zboru delovne skupnosti, referendumu in zboru delovne enote (1%). Nobene dolžnosti v zvezi z informiranostjo ne navaja (94%) statutov. To so vsa določila, ki smo jih v 120 statutih našli in ki govorijo o dolžnostih delavcev v zvezi s pravico, da so informirani. Kaže, da statuti pravico do informiranosti obravnavajo še dokaj enostransko, zgolj kot pravico, ki posameznika z ničimer ne zavezuje. Nujna so le določila o poslovni tajnosti — ta določila vsebujejo praktično visi statuti (91%). Lahko bi torej rekli, da statuti ne vsebujejo pomembnega instrumenta za utrjevanje notranje discipline. Določena discipliniranost je nujna za uspešno delovanje vsake delovne organizacije. S tem da smo s amoupravnimi odnosi odpravili disciplino^, ki je temeljila na pritisku od ziunaj (hierarhično strukturo delovne organizacije), je verjetno nastala neka vrzel kot posledica še neizdelanih mehanizmov samoupravne discipline, torej podrejanja sklepu in ukrepom, ki jih delavci sami sprejmejo. Nujnosti takega podrejanja ni treba posebej poudarjati, saj sta le na tej podlagi mogoči uspešna proizvodnja in organizacija dela. V dosedanjih navedbah nismo «upoštevali kot obveznosti, vezane na informiranost, dolžnost delavcev, da varujejo poslovno tajnost. Določilo o varovanju poslovne tajnosti smo nalšli v 91% statutov industrijskih podjetij. 63% statutov predvideva poseben pravilnik o varovanju poslovne tajnosti v podjetju. Formulacije o varovanju poslovne tajnosti se v 83% statutov nanašajo na vse zaposlene, 22% statutov pa ima določilo za člane samoupravnih organov. Varovanje poslovne tajnosti je doslednejše urejeno v velikih podjetjih kot pa v malih. Le 3% statutov industrijskih podjetij z nad 500 zaposlenimi nima določil o varovanju poslovne tajnosti, medtem ko je med manjšimi takih 14%. 4. SKLEP Podatki iz analize sprejetih statutov 120 industrijskih podjetij kažejo, da stanje na področju informiranja še nikakor ni idealno. Bolje je urejeno zbiranje predlogov kot pa informiranje delavcev o poslovanju in gospodarjenju podjetja (informiranje navzdol). Pri tem pogrešamo zlasti siste-matike. Navedena določila so večinoma le na nivoju splošnih informacij: da imajo delavci pravico biti informirani, da samoupravni organi, direktor itd. poročajo delavcem o svojem delu ipd. Določila, katerih podlaga je konkretna vsebina, pa so le bolj itzjemna. Vse to je vzrok za še precejšnje pristranosti v informiranju delavcev, necelositnost informiranja itd. Vprašanje je, kako bi praktično najučinkoviteje odpravili navedene pomanjkljivosti, zmanjšali razlike med teoretično priznanim pomenom informiranja za samoupravljanje in resničnim stanjem. Vsekakor je to ena pomembnih nalog tako samoupravnih organov kot tudi političnih organizacij v podjetjih. Da dejavnost znotraj podjetja kot tudi dejavnost forumov ni brezuspešna, se je pokazalo ob primerjanju sprejetih statutov z osnutki. Od osnutkov statutov (isti vzorec!) jih kar 12% sploh ni vsebovalo določil o informiranosti, med sprejetimi pa je takih le še 2%. Pravzaprav je vseeno ali pobudo za organizacijo informiranja prevzamejo politične organizacije ali samoupravni organi. Prej ali slej bo potrebno koordinirati akcijo. Bistven je cilj dejavnosti. Prizadevati si je treba, da postane informiranje v vsakem podjetju sistematično. To pomeni, da je potrebno vzpostaviti tak sistem, ki bo nenehno zagotavljal dotok zanimivih informacij do delavcev in jim obenem omogočal dodatne informacije. Ni dovolj, če zagotovimo delavcem samo pravico do vpogleda v zapisnike samoupravnih organov delovne organizacije. Določene informacije morajo dobiti, ne da bi jih še posebej zahtevali. Zapisniki s sej samoupravnih organov ne smejo biti nikakršna skrivnost, ki si jo delavec lahko ogleda le npr. v pisarni tajnice direktorja na svojo posebno zahtevo (in ob godrnjanju tajnice). Samoupravni organi so predstavniki kolektiva, delajo v njegovem imenu, zato morajo kolektiv tudi seznanjati s svojim delom. Če iz zgornjih informacij sledi, da bi boljša informiranost preprečila marsikateri konflikt v delovnih organizacijah, pa si je na drugi strani treba biti na jasnem, da bi boljša informiranost lahko tudi povzročila številne nove konflikte. To zlasti v primerih samovolje posameznikov, nedemokratičnih odnosov, nesolidnega gospodarjenja itd. Ob zadostni informiranosti bi marsikateri kolektiv začel reševati kritično situacijo podjetja v celoti ali posameznih obratih takrat, ko se še da kaj rešiti, in ne šele (potem, ko je prepozno. To seveda ni nič slabega, ampak ravno nasprotno. Mogoče lahko prav v preprečevanju samovolje in zmanjševanju možnosti za neodgovorne odločitve iščemo razloge, da se nekateri ipo-samezniki v delovnih organizacijah upirajo boljši organizaciji informiranja delavcev. Predvidevanja o razvoju našega turističnega prometa Sodobni turizem se razvija z občasnimi migracijami milijonskih množic. Omogoča ga razvito gospodarstvo. Potrebo po turističnem izživljanju ustvarja in vedno bolj brezpogojno zahteva buren ritem dela, ki je ob naraščajoči delitvi dela vedno bolj intenziven, delo pa monotono in utrujajoče, kakor tudi kopičenje prebivalstva v vedno večjih naseljih. Z ekonomskega vidika je turizem specifična oblika potrošnje — pogojena z določeno življenjsko ravnijo ob določenih turističnih navadah in ob povečani ponudbi turističnih storitev. Turistično potrošnjo si oblikuje vsakdo sam v skladu s svojimi individualnimi željami in možnostmi. Zato jo imamo za del osebne potrošnje. Turistično povpraševanje zbudi cel niz dejavnosti, povzroči pretakanje oz. ponovno razdelitev narodnega dohodka oz. kadar gre za inozemski turizem, vpliva še na plačilno bilanco. Na turističnem tržišču se srečujeta povpraševanje po raznoterih storitvah in blagu ter ponudba storitev in blaga s področja gostinstva, prometa, trgovine, zdravstva, denarništva, obrti, atrakcij, kulture in športa. Trenutno povpraševanje je odvisno od gospodarskega nivoja, in to mnogo bolj kot povpraševanje, katerega namen je zadostitev življenjsko nujnih potreb. Le presežek sredstev lahko potrošnik usmeri in porabi za turistične potrebe. Vendar pa prehaja zdaj turistično povpraševanje vedno bolj s področja dopolnilnih, morda celo luksuznih potreb, v krog osnovnih zahtev potrošnika. Morda prav zato vplivajo nanj (oziroma na njegovo usmeritev) še razni dopolnilni momenti, kot npr. usmerjenost v razne oblike potovanj oz. bivanj, odvisno od mode in navad ter vplivov propagande. Poleg tega vplivajo na turistično povpraševanje tudi klimatske razmere in vreme tako na področjih turistov kot v turističnih krajih. Tudi vplivov organizacije dela, šolstva in družabnega življenja nasploh ne smemo zanemarjati. Vtem ko je turistično povpraševanje izredno prožno ter so zanj značilna občasna in sezonska nihanja, pa je turistična ponudba toga, saj je njen obseg časovno omejen in spremenljiv le z investicijskimi posegi. Turističnih storitev ni mogoče pripravljati na zalogo. Prav to dejstvo zaostruje vprašanje cen in rentabilnost turistične ponudbe. Osnovno gibalo turistične ekspanzije je v razvoju celotnega gospodarstva, ki vpliva na povečanje nacionalnega dohodka in s tem tudi osebne potrošnje. Pri gospodarskem pomenu turizma je težko ločiti vplive domačega in inozemskega turizma, čeprav ima inozemski nekatere svoje posebne značilnosti. Turist začasno zapusti stalno bivališče. Za turistično potrošnjo imamo lahko vso njegovo potrošnjo med njegovo odsotnostjo. To svojo dopolnilno potrošnjo realizira v turističnih krajih, ki so praviloma gospodarsko manj razviti. Gre torej za pretakanje kupne moči iz razvitih v manj razvite predele, v katerih ni mogoče razvijati drugih dejavnosti. Seveda poznamo v svetu in tudi pri nas gospodarsko razvita turistična področja, ki so posledica zahtev razvijajočega se turizma. Skoro vse turistične storitve vsebujejo veliko količino živega dela, s čimer turizem absorbira presežke delovne sile. Predvsem ženskam zagotavlja številna nova delovna mesta in omogoča občasne zaposlitve. S tem zadržuje depopulacijo mnogih gospodarsko sicer nerazvitih, a za turizem zanimivih področij. Kadar pa govorimo o potrošnji inozemskih turistov, mislimo' seveda predvsem na devizne dohodke od tujega turizma. Ti dohodki omogočajo vključevanje v mednarodno trgovino, saj gre za prosta devizna sredstva, ki dopuščajo nakupe v inozemstvu. Dohodki iz turizma torej spodbujajo mednarodno trgovino. V inozemskem turizmu gre torej za izvoz, in to večinoma za izvoz storitev, ki jih sicer ne bi mogli izvoziti, ker so prostorno vezane na naravne lepote, klimo, razne zanimivosti, kulturne spomenike ipd. Poleg tega je mogoče turistične storitve prodajati brez kreditiranja, kar se sicer ne dogaja v rednem izvozu. Pri prodaji blaga za kritje turističnih potreb večinoma dosežemo ugodnejše cene, kot bi jih sicer za isto blago dosegli v izvozu. Prav tako lahko ugotovimo, da za prodajo turističnih storitev skoro ni potreben uvoz reproduk- cijskega materiala ter so zato bruto devizni dohodki skoro enaki neto dohodkom. Ker prihaja potrošnik — turist sam na kraj potrošnje, odpadejo transportni stroški, zavarovanje ipd. Spoznavanje z ljudmi in proizvodi raznih turističnih dežel prav gotovo koristi splošnemu razvoju trgovine pa tudi povezovanju narodov. Dodatno moramo še ugotoviti, da je tuji turistični promet spričo sedanje svobode gibanja posameznikov mnogo teže omejiti oz. zapreti v zaključene gospodarske kroge kot pa zunanjo trgovino. Domači turizem Pri domačem turizmu je treba poleg njegovega gospodarskega pomena predvsem poudariti njegovo zdravstveno in socialno funkcijo. Pravilno izpolnjen tedenski oz. letni oddih ugodno vpliva na zdravje posameznikov, povečuje njihovo fizično sposobnost in ustvarjalnost; mimo tega širi kulturno obzorje, zbližuje posamezne predele in sloje prebivalstva, pomaga spoznavati domovino, in s tem tudi razvijati patriotizem. Rekreativne vrednosti domačega turizma so pri nas še posebno poudarjene zaradi splošne pozornosti, ki jo posveča družba človeku-proizvajalcu. V prvem povojnem obdobju se je razvijal tudi domači turizem predvsem v okvirih načrtno usmerjene rekreacije, ki so jo dopolnjevali večinama organizirani kolektivni izleti. Zato je razumljivo, da je v gostinstvu vse do leta 1955 veljalo načelo, naj ne bi ustvarjali sredstev za razširjeno reprodukcijo; morebitni dobiček pa je gostinstvo odvajalo v občinske proračune. Turizem se je torej večinoma razvijal popolnoma nekomercialno. Postopoma pa je prehajal domači turizem vedno bolj na področje normalnega gospodarskega poslovanja, čeprav so še sedaj občutni posegi skupnosti z raznimi regresi, pa naj si bo to za znižanje stroškov pri potovanjih na letni oddih, ali za delno kritje cen v počitniških domovih. V Sloveniji sestavljajo prenočitve domačih gostov dve tretjini vseh prenočitev, zaradi česar je domači turizem podlaga našega turističnega gospodarstva. Pregled razvoja domačega turizma v naši republiki in v SFRJ prikazuje naslednja razpredelnica: (Glej tabelo na naslednji strani). Domači turistični promet je v navedenem obdobju rastel povprečno na leto za 7,2% v Sloveniji in za 7,3% v SFRJ. Opazno je leto 1962, ko je bilo manj prenočitev zaradi povečanja cen in zmanjšanega obsega intervencij skupnosti. Že naslednje leto, še bolj pa v letu 1964, srno priča nadaljnji Prenočitve domačih gostov (v 000) Prenočitve Indeks Prenočitve Indeks v SRS (verižni) v SFRJ (verižni) 1957 1 504 100 12 460 100 1958 1 727 115 13 792 110 1959 2 019 117 16 362 122 1960 2 348 116 19 512 119 1961 2 322 99 19 676 101 1962 2 069 89 17 713 90 1963 2 139 103 12 228 103 1964 2 451 115 20 468 112 tendenci po razvoju domačega turizma, kar pomeni, da se postopno prilagaja novim razmeram. Poleg tako imenovanega poslovnega turizma, ki narašča vzporedno z rastjo gospodarskega življenja ter se razvija zlasti v mestnih hotelih, ter izletniškega turizma, ki ga praktično ni mogoče kvantificirati, se razvija domači turizem prvenstveno v počitniških domovih. Število postelj v počitniških domovih je močno naraslo. Medtem ko je bilo 1.1955 v počitniških domovih 1034 postelj, jih je bilo v letu 1964 že 8834. Vendar moramo dodati, da je izgradnja počitniških domov v zadnjih letih praktično popolnoma zastala. V republiškem planu je razvoj domačega turizma prikazan le s prenočitvami, ki so se realizirale v okviru naše republike. Za rekreacijo Slovencev ipa so seveda pomembne tudi prenočitve na drugih področjih Jugoslavije, ki praviloma celo presegajo ¡prenočitve, realizirane v Sloveniji. Čeprav odpade na Slovence v okviru celotne Jugoslavije nekaj več kot 3 milijone prenočitev, je to glede na število prebivalstva še zelo malo. Rekreativno vlogo turizma zmanjšuje neugodna struktura turistov, saj je med njimi malo delavcev. Cilj našega celotnega razvoja je izboljšanje življenjske ravni ob povečani produktivnosti, učinkovitejšem vključevanju v mednarodno menjavo in pospešenem razvijanju zaostalih področij. Vsem tem nalogam našega razvoja se pridružuje tudi turizem. Število prenočitev domačih turistov naj bi naraščalo povprečno na leto za 4%, tako da bi se število prenočitev povečalo od 2139 000 v letu 1963 na 2 800 000 v letu 1970. Zvezni materiali ipa predvidevajo- kot povprečno letno stopnjo rasti 7,6%, torej povečanje števila prenočitev od 18 228 000 na 30 500 000. Prav gotovo preseneča ugotovitev, da je v preteklem obdobju naraščala kupna moč za 8,4%, domači turistični promet pa 7,2%, vtem ko je za prihodnje obdobje pri 9% oz. 8,4% povečanju predvidena nižja rast. Doslednejše uvajanje delitve po delu zahteva odpravo raznih subvencij, kar bomo morali postopoma storiti. Zato pričakujemo v prvi fazi počasnejši razvoj. Prehod od družbe neposredno dodeljenih sredstev za oddih, v osebne dohodke, bo v začetku večinoma absorbiral nakup blaga. Pri določenih kategorijah potrošnikov bodo šele povečani dohodki omogočili nakup trajnejših dobrin. Še posebej se bo to izrazilo, če bomo realizirali tudi spremembe na področju stanovanjskih prispevkov in prenesli na proizvajalca ne le sredstva, temveč tudi skrb za nakup stanovanj, avtomobilov, vveekendov in podobno. Zaradi že dosežene višje razvojne stopnje lahko računamo, da bodo vplivi sprememb močnejši v Sloveniji kot v zvezi. Hkrati pa hitro naraščanje motornih vozil pospešuje preusmeritev na izlet-ništvo, uvaja torej dodatno rekreacijo, ki pa je statistika ne upošteva. Prenos dosedanjih prispevkov za regresiranje potovanj na oddih v osebne dohodke bo v prvi fazi predvsem vplival na prostorsko razporeditev turističnega prometa. Naraščanje avtomobilskega izletništva ta vpliv le malo zmanjšuje. Domači turisti se bodo odločili za bližnje kraje. Iz strukture prenočitev v SR Sloveniji lahko sklepamo, da zaradi tega promet pri nas ne bo upadel. % od prenočitev Od tega prenočitev v SRS v Ljubljani % Hrvatske 22,7 7,8 Srbije 16,0 13,7 Slovenije 57,4 3,1 BiH 2,2 23,2 Makedonije 1,4 21.0 Črne gore 0,3 21,8 Glavnino prenočitev realizirajo v naši republiki Slovenci in Hrvati, pri katerih ni pričakovati manjšega obiska. Od prenočitev gostov iz oddaljenejših republik odpade dobršen del na poslovni turizem, ki ga delno ponazarjajo prenočitve v Ljubljani. Morebiten upad turističnih prenočitev bo nadomestil okrepljen pritok iz manj oddaljenih krajev. Seveda veljajo ta predvidevanja le iza celoto, vtem ko lahko pride v posameznih krajih, usmerjenih le na določene goste, do občutnejših upadov, ki pa jih bodo morali pravočasno preprečiti s preusmeritvijo propagande. Večino prenočitev domačih gostov v komercialnih gostinskih obratih lahko prištevamo k poslovnemu turizmu. Pri tem gre za razna službena potovanja, sestanke, seminarje in podobno. Preostali del pa se realizira v počitniških domovih, zasebnih sobah in camipingih. Veljavna zakonodaja dovoljuje le dotiranje domov ne pa turistov. Praksa je ta neživljenjski predpis že premostila. Ta sredstva bo potrebno vključiti v osebne dohodke. Bonitete regresiranih cen v domovih uživa danes le ozek krog ljudi predvsem uslužbencev. Ureditev tega vprašanja zadržuje predvsem nekakšen strah, da se bodo povečani osebni dohodki v celoti prebli v blagovne sklade in da bo s tem zmanjšana rekreativna funkcija turizma. Zato bi bilo najprimerneje tudi tu močneje in neposredno uveljaviti načelo debtve po delu. Lahko bi ubrali tudi postopno pot, ki nekako ohranja rekreativno funkcijo in preprečuje odliv teh sredstev na blagovni trg. Tako dela veliko podjetij v zahodnih državah, zlasti v ZR Nemčiji. Pripadajoči regres dobi vsak upravičenec, ko predloži potrdilo ali račun, da je bival izven kraja stalnega bivabšča. Seveda bi se s tem položaj počitniških domov spremenil. Doslej so ti domovi poslovali zelo nekomercialno, saj jim ustanovitelj na najrazličnejše načine pokriva del stroškov poleg dovoljenih dotacij (razni prevozi, plače uslužbencem, ki jih poleti začasno premestijo v dom itd.). Domovi so neracionalno organizirani, prevladujejo objekti z nerentabilno majhno kapaciteto itd. Prelitje dotacij v osebne dohodke bi zahtevalo prehod domov na ekonomske cene in s tem omogočilo uveljavitev delavskega samoupravljanja. S tem bi sprožili proces prizadevanj za racionalizacijo poslovanja in odpravili sedanjo pravcato zmedo v cenah (cene za goste iz kolektiva ustanovitelja, za druge domače goste, za inozemce), ki skoro onemogoča pregled nad poslovanjem. Kot negativen moment navajajo tudi dejstvo, da bi navedene spremembe zrahljale povezanost doma z ustanoviteljem, ki ne bi bil več zainteresiran graditi nove objekte. Tudi temu mnenju bi oporekal. Ustanovitelj bi imel lahko še nadalje po pogodbi z domom prednostno pravico pri zasedbi kapa- citet. Pri tem, ali bo gradil dom ali ne, pa naj bo odločilen njegov gospodarski interes. Nikakor ni razumljivo, da se pri gradnji domov, ki veljajo (knjižno sicer ne, zaradi raznih posrednih oblik financiranja izgradnje) po več deset ali celo sto milijonov, ne vprašamo, ali je to rentabilno. Zdaj ko izpopolnjujemo nagrajevanje in prenašamo neposredno na proizvajalce odgovornost za večji del nadgradnje, bi bilo potrebno pri tem upoštevati tudi letni oddih in tedensko rekreacijo, saj sta del osebne potrošnje in lahko precej vplivata na produktivnost. Seveda bodo pri prehodu potrebni tudi razni organizacijski prijemi in pojasnjevanja, kar pa bo mogoče s pomočjo širših počitniških skupnosti. Spričo vseh navedenih momentov in v skladu z našimi možnostmi smo predvideli umirjeno stopnjo rasti domačega turizma, ki bo še nadalje podlaga našega turističnega gospodarstva. Vzporedno z našim razvojem pa se bo vedno bolj stapljal z inozemskim turizmom. Inozemski iurizem Z odpravljanjem vojnih posledic in s splošno gospodarsko rastjo se je turizem v Evropi močno razživel. Tako so že leta 1962 tuji turisti porabili v evropskih državah 4,6 milijarde -S.Potrošnja je naraščala na leto povprečno za 13%. Zaradi utrjevanja skupnega evropskega trga je blagovni promet med članicami dosegel leta 1958 29,6%, leta 1962 pa 36,9% od njihove celotne menjave. Zapiranje tega gospodarskega kroga pa ni vplivalo na turistični promet. Med deželami in članicami je bilo realiziranih leta 1958 42,1%, leta 1962 pa 33% od celotnega števila prenočitev. Iz znanih razlogov se je naša država precej pozno vključila v inozemski turistični promet. Zato je na Jugoslavijo v letu 1962 odpadlo le 2% od prenočitev v Evropi oz. 1,2% od deviznih dohodkov iz turizma. Inozemski turistični promet v SRS oz. SFRJ pa je naraščal takale: (v 000, glej tabelo na naslednji strani zgoraj). Povprečna letna stopnja rasti je znašala v SFRJ 25,6%, v SRS pa 26,3%. Gosti iz dežel evropske gospodarske skupnosti so realizirali v letu 1958 1,2 milijona, a v letu 1962 že 4 milijone prenočitev. Njihova udeležba se je povečala od 48% na 52%. V istem času smo v absolutnem merilu povečali izvoz, vendar se je delež tega izvoza v našem celotnem izvozu zmanjšal od 28,3% na 27,2%. Leto Prenoč. v SRS Indeks verižni Prenoč. v SFRJ Indeks verižni 1957 248 100 1966 100 1958 336 135 2 510 128 1959 475 141 3 433 136 1960 480 101 3 511 102 1961 578 120 4 523 129 1962 700 121 5 270 117 1963 1 018 145 7 649 145 1964 1 226 120 10 085 132 Na turistični promet torej politiČJio-eko i1omske integracije skoro ne vplivajo. V strukturi inozemskih gostov v Jugoslaviji prevladujejo turisti iz ZRN in Avstrije, saj predstavljajo nekako 60% vseh gostov. V Sloveniji realizirajo že omenjeni gosti iz Italije 66% vseh tujih prenočitev. Sosednje države bodo prav gotovo še nadalje naše poglavitne dobaviteljice gostov, vendar opažamo pozitivno tendenco naraščanja gostov iz drugih držav in v zadnjem času tudi ponovno vključevanje gostov z Vzhoda. Obseg inozemskega turističnega prometa lahko pred-očirno tudi z deviznim prilivom, ki je v Jugoslaviji naraščal takole: Leto Milijoni $ Indeks Povpreč. dnevna potrošnja 1957 11,4 100 5,8 1958 12,7 111 5,0 1959 16,3 143 4,8 1960 18,5 162 5,3 1961 26.2 229 5,8 1962 40,2 353 7,6 1963 66,7 585 8,6 1964 89,2 782 8,8 Kljub zadovoljivemu povečanju turističnega deviznega priliva je dosežena masa še vedno zelo majhna v primerjavi z drugimi državami. Tudi za naše gospodarstvo so realizirani dohodki preskromni, saj predstavljajo v letu 1963 le 5,8% od celotne vrednosti iizvozia oz. 25,7% od neblagovnih deviznih dohodkov. V inozemskem turizmu nastopamo proti močni konkurenci, ki se najbolj kaže na področju dopolnilnih storitev oz. potrošnje. Le konkurenčnost na tem področju povečuje potrošnjo in s tem tudi priliv. Ko smo leta 1956 prešli na tečaj $ = 400 din se je dnevna potrošnja povečala. Pri nadaljnjem dviganju notranjih cen je ob nespremenjenem tečaju dnevna potrošnja upadala vse do leta 1960. Uvedba sedanjega tečaja $ =■ 750 din v letu 1961 je povzročila občuten skok v dnevni potrošnji in občutno je povečala celotno maso priliva. Zaradi nedzpremenje-nih penziioniskih cein smo dosegli odlične uspehe tudi v letu 1963. Zaradi občutnega povečanja cen, zlasti izvenpenzion-skih storitev v letu 1964, zaradi česar se je zmanjšala realna vrednost turističnega tečaja, smo letos stagnirali na tem področju, pa tudi priliv je skromnejši. Neustaljenost cen oz. neskladje med njihovim povečanjem in turističnim tečajem torej nedvomno vpliva na obseg turistične potrošnje in sočasno v ciklusih zaostruje ekonomski položaj, predvsem v sezonskem gostinstvu, ki je hrbtenica turističnega prometa. Turistični priliv Slovenije lahko določimo le posredno, saj ga zaradi prelivanja turistov sikoro ni mogoče natanko evidentirati. Realizacijo v letu 1964 prikazuje tale tabela: 1. Tuje nočitve v SRS X 7,9 povprečne potrošnje 9 684 2. Menjava v maloobmejnem prometu 3 349 3. Tranzitni turizem 4143 4. Prodaja blaga z 20% popustom 938 5. Lovne takse in odstrel _176 $ (v 000) 18 290 Ker devizni priliv, registriran v NB, ni bil realiziran samo v SR Sloveniji, smo uporabili podatke, s katerimi srno ocenili potrošnjo tujih turistov. Od celotnega ugotovljenega deviznega priliva Jugoslavije, smo odšteli neposredno ugotovljiv priliv Slovenije, ter zato zmanjšali dnevno potrošnjo od 8,6 na 7,9 $ na eno tujo prenočitev. Dodali srno devizni priliv iz maloobmejnega prometa, lovnih taks in od blaga, ki so ga z 20% popustom nakupili tujci. K temu smo prišteli še potrošnjo tujih tranzitnih potnikov, ki so prestopili našo mejo z motornimi vozili. Računamo, da tranzitni potniki poraibijo 2 $ na potovanjih po Sloveniji ob prihodu in odhodu. V navedenem letu predstavlja turistični priliv Slovenije 20,5% od jugoslovanskega. Med slovenskimi izvoznimi panogami pa se uvršča na 3. mesto. Pred njim je med industrijskimi panogami edino lesna industrija, od kmetijstva pa živinoreja. Če ne bo gospodarskih motenj in če se ne bo zaostrila hladna vojna, lahko prav gotovo pričakujemo nadaljnje povečanje inozemskega turističnega povpraševanja, še posebno zaradi številnih kvalitet in možnosti jugoslovanskih turističnih področij, zaradi katerih smo se na turističnem tržišču že delno uveljavili. Možnosti za razvoj jugoslovanskega inozemskega turizma so obdelane v več variantah. Prva varianta predvideva letno povprečno povečanje 16,8%, pri katerem bi leta 1970 dosegli 23 mihjonov inozemskih prenočitev. S tem bi absorbirali 6,2% predvidenega evropskega mednarodnega prometa. Ker smo upoštevali relativno skromna investicijska sredstva, nismo predvideli spremembe v strukturi gostinskih oz. komplementarnih kapacitet. To se pravi, da ni predvidena pomembnejša sprememba razmerja med številom hotelov in številom ležišč v campdh, privatnih sobah itd., niti večja sprememba v strukturi turistične potrošnje, pri kateri odpade 60% na penzionske storitve in 4*0% na dopolnilno potrošnjo. Seveda pa tudi ta varianta računa z izboljšanjem kvalitete in pri povečanju hotelskih kapacitet računa z novimi sodobnejšimi objekti z večjim udobjem. Dnevna potrošnja tujih turistov bi zato le počasi naraščala, in sicer od 8,6 $ v letu 1963 na 10,9 $ leta 1970. Tako bi devizni priliv leta 1970 znašal približno 250 milijonov Druga varianta predvideva 18,5% letno povečanje, kar bi dalo 25 milijonov prenočitev in 6,7% delež Jugoslavije v evropskem merilu. Povprečna dnevna potrošnja turista naj bi naraščala hitreje, tako da bi znašala leta 1970 že 12$, turistični devizni priliv pa 300 milijonov $. Da bi to dosegli, bi morali izboljšati tako strukturo kakor tudi kvaliteto gostinskih in komplementarnih dejavnosti. Potrebni bi bili širši investicijski posegi ter določena preusmeritev v propagandi, s katero naj bi popestrili strukturo gostov. Pri obravnavi omenjenih variant so nekateri celo predlagali, da bi leta 1970 lahko dosegli 500 milijonov $ priliva. Po tej varianti bi se moralo naše celotno gospodarstvo izrazito usmeriti na turizem, in za to bi bila potrebna ogromna investicijska sredstva. Izhodišče variante so potencialne možnosti naše države ter predvidevanja, da hi inozemski turizem naraščal po dosedanjih stopnjah. V okviru Evrope bi na nas odpadlo 10,2% prenočitev. Skromen obseg investicij v letu 1964 kot tudi predviden obseg v letu 1965 in 1966, saj bi že morali začeti graditi številne nove objekte, pa nam že zdaj izpričuje, da za dosego tako pomembnih rezultatov zaostajamo že pri gostinskih objektih, seveda pa tudi pri izgradnji prometnega omrežja in celotne infrastrukture kakor tudi pri vzgoji kadrov. Dosedanje prognoize o razvoju inozemskega turizma v naši republiki so nekako v skladu z najverjetnejšo, to je drugo varianto. Število inozemskih prenočitev bi naraščalo povprečno na leto po 19,6%, tako da bi leta 1970 realizirali 3,5 milijona tujih prenočitev. S tem bi se močno izpremenilo razmerje med domačim in inozemskim turizmom, in to od 68 : 32 v letu 1963 na 44 : 56 v letu 1970. Dnevna potrošnja naj bi postopoma rasla, tako da bi znašala leta 1970 približno 14,3 $, turistični priliv pa bi dosegel 50 milijonov S. Predvideni cilj zahteva kvantitetno in kvalitetno izboljšanje turističnih storitev in korenito izboljšanje ponudbe. Ce bi hoteli zvečati rentabilnost in zmanjšati izgradnjo, bi s primernimi ukrepi morah doseči boljše izkoriščanje vseh vrst turističnih kapacitet. Poleg tega bi morali zagotoviti uspešnejše zajemanje dohodkov iz tranzitnega prometa in izlet- ništva ob kar največji sprostitvi obmejnih formalnosti. * * * . Sestavek povzema in se omejuje zgolj na gibanja in prognoze turističnega prometa in zanemarja materialno-teh-nične osnove. To bi bilo potrebno obdelati posebej, v sklopu problematike posameznih čiruiteljev turističnega prometa, ker ti različno absorbirajo turistično potrošnjo, za katere je zelo donosno dopolnilo'. To je nujno toliko bolj, ker se turistični promet razvija sunkovito in s tem zaostruje vprašanje rentabilnosti turističnih investicij. Poleg tega bi bilo potrebno s stališča naših splošnih potreb in možnosti obravnavati potrebna investicijska vlaganja, predvsem zaradi neugodnega kapitalnega koeficienta, ki znaša v gostinstvu 2,5 do 4, in zelo ugodnega deviznega učinka teh investicij, ki znaša med 25 in 40%. Vsa navedena vprašanja postanejo toliko bolj pomembna, kolikor bolj je kaka investicija izrazito turistična. Obdelali bi bilo treba sistem financiranja kompleksne turistične izgradnje, kar je poseben problem zaradi številnih panog, ki šele kot celota tvorijo turizem. Od teh dve temeljni panogi, gostinstvo in promet, potrebujeta predvsem dolgoročna sredstva. Vprašanje je, kje dohiti sredstva, še zlasti zaradi slabe neposredne akumulativnosti. Gospodarska nerazvitost turističnih področij otežuje nastopanje na kreditnem trgu ter združuje disperzijo turistične izgradnje. Vse to pa povečujejo še različne potrebe po infrastrukturi, ki se mora prilagoditi zahtevam domačih in inozemskih gostov. JANKO POTOČNIK Samoupravljanje v državnih organih Ustavno institucionaliziranje samoupravljanja delovnih ljudi, ki delajo v državnih organih, v družbenopolitičnih organizacijah in v društvih, pomeni v razvijanju socialistične demokracije razširitev njenih temeljnih načel na področja, na katerih so vse doslej še vedno prevladovala klasična razmerja uslužbenskega sistema in najemnega dela. S stališča nove ustave je samoupravljanje na omenjenih področjih nujen izraz v bistvu enotnega, z ustavo določenega družbenoekonomskega položaja človeka pri osvobojenem združenem delu in iz takšnega dela izvirajočih njegovih neposrednih interesov. Vendar specifične funkcije in narava dejavnosti državnih organov — in prav tako družbenopolitičnih organizacij in društev — ter s tem združen njihov položaj niso dopustili, da bi se mogel status delovnih ljudi oziroma delovne skupnosti v državnem organu in v navedenih organizacijah izenačiti s statusom kolektiva v delovni organizaciji. Samoupravnih pravic, ki že po ustavi pritičejo delovnim ljudem v delovnih organizacijah, ni bilo mogoče — glede na njihov obseg ter oblike in način izpolnjevanja •— preprosto razširiti na člane delovnih skupnosti v državnih organih, družbenopolitičnih organizacijah in društvih. Spričo različnosti družbenih funkcij in s tem zvezanega položaja teh organov in organizacij ter ob upoštevanju dejstva, da je samoupravljanje tu pravzaprav šele v začetni fazi, tudi ni bilo mogoče z ustavo enotno natančno določiti razlik glede omenjene vsebine samoupravnih pravic ter glede oblik in načina njihovega izpolnjevanja. Zato je zvezna ustava (9. član), potem ko je izrecno zagotovila samoupravljanje delovnih ljudi, ki delajo v državnih organih, družbenopolitičnih organizacijah in društvih, prepustila zakonu oziroma statutu, da določi pravice samoupravljanja na teh področjih. Prvo bližjo zakonsko konkretizacijo navedenega ustavnega koncepta je prinesel splošni zakon o samoupravljanju delovnih ljudi v upravnih organih, ki ga je novembra lani sprejela zvezna skupščina. Izhajajoč iz ustavne predpostavke, da je družbenoekonomski položaj delovnih ljudi pri združenem delu v osnovi enak, je zakon vzpostavil načelo, po katerem imajo delovni ljudje v upravnih organih pravico in dolžnost, da pri uresničevanju samoupravljanja sami urejajo notranje odnose v organu. V ta okvir spadata zlasti njihova pravica in dolžnost, da skladno z zakonom odločajo o delitvi sredstev in o osebnih dohodkih, da odločajo o notranji organizaciji organa, da zagotavljajo možnosti za svoje strokovno izpopolnjevanje, da skrbijo za zboljšanje delovnih razmer, da urejajo druge medsebojne odnose in da odločajo o svojem materialnem položaju. Upoštevaje posebne družbene funkcije organov uprave, njihov položaj in vlogo ter osebno odgovornost predstojnika za celotno delo upravnega organa, je zvezni zakon hkrati opredelil nekatere kategorije oblik, s katerimi se uresničujejo posamezne samoupravne pravice oziroma vrste teh pravic. Te oblike so: samostojno odločanje delovne skupnosti, njeno odločanje v soglasju s predstojnikom ter sodelovanje pri odločanju predstojnika na ta način, da mu delovna skupnost svetuje in predlaga, dokončno pa odloči predstojnik. Rešitev vprašanja o tem, kdaj naj odloča delovna skupnost samostojno oziroma v soglasju s predstojnikom in o katerih zadevah notranjih odnosov naj odloča predstojnik upravnega organa samostojno, prepušča zakon konkretnemu predpisu družbenopolitične skupnosti, ki ga ta izda samostojno, seveda skladno z zakonom in z naravo dejavnosti upravnega organa. Ta predpis mora urejati tudi postopek takrat, če ni soglasja med delovno skupnostjo in predstojnikom, kadar je takšno soglasje potrebno. Svoje samoupravne pravice uresničujejo delovni ljudje v upravnem organu tako, da sprejemajo ustrezne splošne akte tako da odločajo o posameznih primerih s področja notranjih odnosov v upravnem organu. Splošni zvezni zakon, ki poleg navedenih osnovnih postavk obsega še nekatere zelo splošne norme o organizaciji samoupravljanja v upravnih organih, obenem določa, da njegova načela veljajo tudi za sodišča in javna tožilstva ter za strokovne -službe skupščini družbenopolitičnih skupnosti in njihovih organov; izrecno so izvzete le vojaške in civilne osebe v JLA. Glede samoupravljanja delovnih ljudi, zaposlenih v družbenopolitičnih organizacijah in društvih, je zakon rešil problem tako, da to samoupravljanje urejajo ustrezne organizacije same s svojimi splošnimi akti, in sicer skladno z njegovimi načeli. Da bi bilo mogoče samoupravljanje delovnih ljudi v državnih organih praktično izvajati, je bilo potrebno hkrati odpraviti klasični sistem financiranja državnih organov. To nalogo je neposredno opravil sočasno uveljavljeni temeljni zakon o sredstvih za delo upravnih organov; njegove določbe veljajo tudi za druge državne organe (z izjemo JLA), medtem ko je urejanje financiranja služb družbenopolitičnih organizacij in društev ter notranje delitve sredstev prepuščeno splošnim aktom teh organizacij, ki morajo bili izdani v skladu z načeli omenjenega zakona. Finančna sredstva za delo svojih upravnih organov zagotavlja družbenopolitična skupnost v svojem proračunu, in sicer tako, da se sredstva za redno dejavnost upravnega organa določijo v globalnem zne-sk u. Upravni organi dobivajo finančna sredstva za svoje delo glede na splošne uspehe dela uprave kot celote. Sredstva so odvisna od zahtevnosti in obsega njihovih nalog kakor tudi od njihove vloge pri razvijanju družbene produktivnosti dela in socialističnih družbenih odnosov. S svojimi sredstvi razpolaga upravni organ samostojno, seveda tako da zagotovi čim uspešnejše opravljanje svojih funkcij, kritje določenih družbenih potreb in izpolnjevanje določenih nalog. Osebni dohodki v upravnem organu zaposlenih ljudi se določajo skladno z načelom delitve po delu. Pravilnik upravnega organa mora, skladno z zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, natančnejše urediti delitev in uporabo sredstev za redno dejavnost in drugih sredstev upravnega organa. Skupščina družbenopolitične skupnosti nadzoruje politiko delitve sredstev za delo svojih upravnih organov in skrbi za potrebno kontrolo. Zvezni zakon o samoupravljanju delovnih ljudi v upravnih organih se je moral kot splošni zakon omejiti na splošna politična načela. O njihovi konkretizaciji bodo odločali zakoni oziroma statuti posameznih družbenopolitičnih skupnosti. V pripravi je predlog republiškega zakona o samoupravljanju v upravnih organih v SR Sloveniji. Njegova naloga bo, da natančneje regulira to področje za območje naše republike, zlasti pa da neposredno uredi vprašanja, ki se nanašajo na samoupravljanje v republiških upravnih — in eventualno tudi drugih republiških državnih -— organih, kolikor se seveda ta vprašanja ureja z zakonom in ne spadajo v področje samoupravnega urejanja notranjih odnosov v teh organih. Kot je znano, so nekateri odbori republiške skupščine pred nedavnim že obravnavali prvi predlog takšnega republiškega zakona. Čeprav so poslanci njegovo vsebino v osnovi pozitivno ocenili, so zoper posamezne rešitve izrekli pomisleke, s katerimi so glede na nekatere pojave v praksi opozorili na možne škodljive posledice, če bi predlagane rešitve ostale nespremenjene oziroma če jih ne bi dovolj pretehtali in dognali kot ustrezne. Verjetno bo zakonski predlog izpopolnjen. Prav v zvezi z zakonskim reguliranjem te problematike na nivoju republike bi rad povedal nekaj misli. Na prvo vprašanje o vlogi neposredne zakonske intervencije na tem področju kakor tudi o 'njeni vsebini in obsegu se ponujata dva odgovora in se hkrati uveljavljata dve tendenci: potrebna je podrobna oziroma zelo splošna ureditev. Menim, da je pri odgovoru na to vprašanje treiba izhajati iz ustavne predpostavke o samoupravi delovnih skupnosti v državnih organih, pa tudi o samoupravnosti občine, ki v okviru svojih funkcij družbenopolitične skupnosti ureja družbena razmerja na svojem območju. Kolikor bo republiški zakon konkretiziral načela splošnega zakona glede vseh državnih organov na območju republike, se mora pri tem omejiti na tiste določbe, ki so nujne zaradi zagotovitve potrebne enotnosti sistema samoupravljanja na tem področju. Tisti del zakona, ki bo neposredno urejal samoupravljanje v republiških upravnih organih, bi moral konkretno opredeliti vsebino in dimenzije samoupravnih pravic delovnih ljudi v teh organih. Ker družbenopolitična skupnost ureja samoupravljanje svojih upravnih organov skladno z naravo njihove dejavnosti. je potrebno, da bosta najprej uveljavljena zakon o republiški upravi in zakon o njeni organizaciji in šele nato — ali pa vsaj sočasno zakon o samoupravljanju v upravnih organih. Prvotno zamišljena nasprotna pot po moji sodbi ne bi bila pravilna. Ker še niso povsem razčiščena nekatera temeljna vprašanja oziroma se nakazujejo njihove variantne rešitve, bi bilo morda prav, da bi v skupščini najprej obravnavali teze za zakon in šele nato na podlagi stališč, sprejetih v skupščini, pripravili končni predlog zakona. Glavna teža zakonskega gradiva, ki naj uredi samoupravljanje v republiški upravi, seveda ne bo na notranji organizaciji tega samoupravljanja; to je stvar predvsem vsakega posameznega kolektiva. Osrednji problem je ta, v katerih zadevah s področja notranjih odnosov v teh organih naj bi odločala delovna skupnost (bodisi neposredno, bodisi po svojem organu) samostojno in kdaj bo soodločala s predstojnikom. Konkretni odgovori na ta vprašanja so možni le po podrobni preučitvi in kritični oceni posameznih vrst situacij, ki pridejo v poštev. Pri tem pa je bistveno pomembno, s kakšnega osnovnega koncepta izhajamo. Mislim, da je treba za izhodišče vzeti precej drugačno vlogo in položaj organa uprave, kot ju ima delovna organizacija, zlasti delovna organizacija na področju gospodarstva, ne pa ju izenačevati. Takšno izenačevanje, ki je iz debat večkrat razvidno, bi vodilo v nepravilno smer, do samoupravljanja zaradi samoupravljanja in do nekaterih sklepov oziroma stališč, ki jih po mojem mnenju v praksi ni mogoče sprejeti. Delovna organizacija je že po svojem osnovnem statusu samostojna in samoupravna organizacija. V okviru enotnega družbenoekonomskega sistema ter skladno z ustavo in zakonom se zato lahko v njej uveljavljajo najširše samoupravne pravice delovnih ljudi, ki so v delovni organizaciji zaposleni. Delovna organizacija v gospodarstvu si samostojno določa predmet in način svojega poslovanja, odloča o pripojitvi k drugi gospodarski organizaciji oziroma o svoji razdelitvi na dve ali več delavnih organizacij, samostojno razpolaga z družbenimi sredstvi, s katerimi gospodari, samostojno si določa načrte ter programe za svoje delo in razvoj, ureja notranjo organizacijo dela m samoupravljanja, voli svoje organe upravljanja (vključno direktorja) ter v skladu z zakonom ureja delovne in vse druge notranje odnose. Pri upravljanju delovne organizacije lahko v skladu z zakonom sodelujejo le v zadevah posebnega družbenega pomena tudi predstavniki družbene skupnosti. Svoj statut in druge splošne akte sprejema delovna organizacija samostojno; samo izjemoma, kadar zakon tako določa, mora splošni akt potrditi organ družbenopolitične skupnosti. Pravilnost postavljenih nalog, njene notranje organizacije in urejanja drugih medsebojnih odnosov v njej ter uspešnost delovanja gospodarske organizacije neposredno kontrolira sam trg, kamor je nasploh usmerjena njena aktivnost. Upravni organi so v okviru svojih zakonskih pooblastil sicer res samostojni, vendar so po svojem osnovnem položaju organi skupščine družbenopolitične skupnosti in so njej odgovorni za svoje delo; niso tedaj samostojne in samoupravne organizacije, kot so to delovne organizacije. Tega v bistvu ne spremeni okolnost, da se klasične funkcije državne uprave v sistemu samoupravljanja postopoma spreminjajo oziroma temu sistemu prilagajajo. Upravni organi si ne določajo svojih nalog in v pretežnem delu tudi ne načina svojega poslovanja samostojno. Njihove naloge so določene z ustavo, z zakoni m zlasti s predpisi in akti skupščine družbenopolitične skupnosti. ki odloča o njihovem ustanavljanju in odpravi ter določa konkretno delovno področje organov uprave. Skupščina jim zagotavlja potrebna sredstva za njigovo delo. Pri izpolnjevanju svojih nalog so upravni organi dolžni izvajati poHtiko skupščine ter so vezani na njene smernice in na smernice njenega politično izvršilnega organa. Skupščina postavlja predstojnika upravnega organa-, ki je njej osebno in neposredno odgovoren tako za svoje delo kakor tudi za vse delo organa uprave. Skupščina oziroma njen politično-iz-vršilni organ določata splošna načela glede organizacije svojih upravnih organov ter predpišeta njihovo makro-organi-zacijo. Vsa navedena, razmeroma široka in pomembna področja, ki so v delovni organizaciji sestavni del njene samouprave in notranjih odnosov, so pri organih uprave vnaprej izločena, ker jih neposredno urejata oziroma določata skupščina in njen politično-izvršilni organ. Predmet samoupravnih pravic delovnega kolektiva v upravnem organu bo zato predvsem delitev sredstev za delo in določanje osebnih dohodkov po delu ter urejanje oziroma odločanje o nekaterih drugih vprašanjih notranjih odnosov, o katerih je pisano zgoraj. Pa tudi na teh področjih ne bo mogel biti praviloma način uresničevanja samoupravljanja enak kot pri delovnih organizacijah. Da bi na eni strani zagotovili sprotno in uspešno delo upravnega organa, hkrati pa •mogli uveljaviti z ustavo določeno osebno odgovornost predstojnika za delo organa (197. čl. ustave SRS), bo po mojem mnenju normalno morala sprejemati delovna skupnost svoje splošne aikte in druge odločitve v soglasju s predstojnikom. Izjema od tega pravila bo, da o notranjih odnosih v upravnem organu na omenjenih področjih odločata delovna skupnost oziroma predstojnik samostojno; ko bo predstojnik odločal samostojno-, bo to praviloma storil potem, ko bo dobil predlog oz i r o-in a mnenje delovne skupnosti. Pri splošnih aktih, ki urejajo notranje odnose v upravnem organu, bi morala biti delovna skupnost aktiven faktor. To velja zlasti glede pravilnikov upravnega organa, ki urejajo delitev sredstev za delo, o osebnih dohodkih in o delovnih razmerjih, pri čemer je po moji sodbi glede vseh teh -pravilnikov potrebno soglasje predstojnika. O delitvi sredstev skupne porabe naj odloča delovna skupnost samostojno. Nosilec finančnega načrta upravnega organa in zaključnega računa bi moral biti predstojnik, s tem da ju določa v soglasju z delovno skupnostjo. Isto velja tudi glede aktov, ki urejajo notranjo organizacijo upravnega organa in sistematizacijo delovnih mest, kolikor teh vprašanj ne ureja že sama skupščina oziroma njen politično-izvršilni organ. O nekaterih vprašanjih s področja delovnih razmerij bi morala biti odločitev pridržana predstojniku. Predstojnik naj npr. odloči o izbiri osebe izmed kandidatov, ki se priglasijo na razpisu za določeno delovno mesto, morda po poprejšnjem mnenju kolektiva (tako rešuje to vprašanje tudi zakon o zvezni upravi). Notranja organizacija dela, skrb za strokovno izobraževanje, za zboljšanje delovnih razmer, za higiensko in tehnično varstvo pri delu itd. so področja, ki naj v osnovi spadajo v samoupravo kolektiva; ker pa je za to odgovoren tudi predstojnik upravnega organa, bi bilo vsaj pri rešitvah nekaterih vprašanj s teh področij po mojem mnenju potrebno tudi njegovo soglasje. Če bi v primerih, ko je za odločitev potrebno soglasje delovne skupnosti oziroma njenega organa in predstojnika, do soglasja ne prišlo, športno vprašanje ne bi bilo mogoče reševati s pomočjo arbitraže v samem upravnem organu. Arbiter bi v takšnem primeru lahko bil le organ, ki je tudi sicer odgovoren za delovanje uprave; to sta skupščina in njen izvršni svet. Menim, da je pravilna in praktična rešitev, ki je bila glede tega sprejeta pri zvezni upravi, da odloči izvršni svet. Izvršni svet lahko o takšnih vprašanjih odloča po svoji posebni komisiji, ne bi pa mogel te svoje pravice prenesti na enega izmed organov republiške uprave. S tem ko je zvezni zakon določil, da njegova splošna načela veljajo tudi za sodišča, javna tožilstva in za strokovne službe skupščin družbenopolitičnih skupnosti, še ni rečeno, da je določbe republiškega zakona o samoupravljanju v upravnih organih mogoče avtomatično uporabiti tudi za omenjene druge državne organe in službe. Ta področja je treba posebej preučiti, pri tem pa upoštevati njihovo posebno organizacijo in delo, pa tudi rešitve, ki jih deloma že prinašajo nekateri zvezni zakoni. Slednje velja npr. za zvezni zakon o javnem tožilstvu, ki izrecno uveljavlja le obliko soodločanja delovne skupnosti o notranjih odnosih v javnih tožilstvih. Določitev samoupravnih pravic delovnih ljudi, zaposlenih v družbenopolitičnih organizacijah in društvih, pa je potrebno sploh čimbolj prepustiti statutom teh organizacij. Iz povedanega izhaja, da je ne samo pri določanju osnovnih načel, ampak tudi pri neposrednem zakonskem reguliranju samoupravljanja na obravnavanem področju in delitve po delu treba upoštevati specifični položaj in funkcije organov uprave oziroma delovnih skupnosti v družbenopolitičnih organizacijah in društvih. Znotraj opisanih okvirov morajo tudi na teh področjih delovni ljudje aktivno urejati notranje odnose na podlagi združenega dela, kar bo pomembna spodbuda za zboljšanje organizacije ter kvalitete in učinkovitosti dela. ]QSIp GLOBEVNIK Nagrajevanje po delu v kazenskem pravosodju V primerjavi z mezdnim sistemom pomeni načelo nagrajevanja po delu vsekakor višjo stopnjo na poti razvijanja produkcijskih odnosov. Toda merila za tako nagrajevanje vseh, kar najraznovrstnejših človeških storitev še zdaleč niso zgrajena. Kajti nagrajevanje po delu, kakršnega smo pretežno sprejeli, pomaga izboljševati materialno eksistenco večine ljudi, ne pospešuje pa dovolj tudi delovne ustvarjalnosti človeka in njegovega etičnega odnosa do dela. Vzrokov za to je več. Eden izmed poglavitnih pa tiči verjetno v dejstvu, da je delovne proizvode laže in preprosteje meriti kvantitativno kakor kvalitativno. Kvantitativna merila so bolj objektivizirana, vtem ko so kvalitativne ocene subjektivno pogojene in zato lahko tudi pristranske. S tem seveda nočem trditi, da nagrajevanje po delu ne vsebuje posredno tudi kvalititativnih meril. Potrošnik, ki izbira blago na tržišču, prispeva z izbiro kvalitetnejših proizvodov svoj delež k nagrajevanju dela po kvalite.ti. Tudi v idealnih razmerah, ko bi bilo zdravnikov dovolj in preveč, bi bolnik, ki bi si mogel med zdravstvenimi delavci izbrati boljšega, deloma povečeval njegov kvantitativni in kvalitativni delovni učinek. Toda način nagrajevanja, ki izraža kvaliteto dela samo posredno s kvantiteto, je verjetno šele prvi vzgib za pospeševanje človekovih dejavnosti, ne pa tudi njegova najpopolnejša mogoča oblika. Vsekakor pa tak način ne more biti enoten kalup, ki bi bil lahko primeren za vse vrste proizvodnih in družbenih dejavnosti. Pri tem se dobro zavedam, da je ugovorov zoper kvantitativni način nagrajevanja, kakršnega smo v glavnem spre- jeli, nešteto. Vendar me nameravam osvetljevati hibe tega načina z vidika raznih strokovnih dejavnosti. Mislim namreč, da bi morala vsaka stroka zase po svojih najboljših močeh im z moralno odgovornostjo iskati tista merila, ki bodo pospeševala njeno razvojno pot. Zato nameravam obravnavati le nekatere temeljne probleme, ki izvirajo iz nagrajevanja po delu v stroki, ki jo podrobneje poznam, tj. v okviru kazenskega pravosodja. Tudi nekateri organi kazenskega pravosodja so sprejeli delitev dohodka po delu, in sicer predvsem po kvantitativnih merilih (število rešenih zadev). V tem primeru pa, žal, kvantiteta opravljenega dela tudi posredno ne more izražati njegove kvalitete. Potrošnika, ki bi med ponudenimi storitvami lahko izbiral, namreč ni. Storilec kaznivega dejanja ali prekrška pač nima možnosti izbirati ne med kriminalističnimi uslužbenci ne med tožilci in sodniki ne med nadzornim in vzgojnim osebjem v kazenskih ustanovah. Ne gre samo za to, da ne more izbirati med bolj ali manj prizanesljivimi predstavniki državne prisile, marveč ne more izbirati niti med ljudmi, ki bi bili bolj ali manj pripravljeni poglobiti se v njegov družbeno konfliktni položaj. Po tej plati .torej kvantitete opravljenega dela tudi posredno ni mogoče dopolnjevati s kvaliteto. Drugo merilo kvalitete dela pravosodnih organov bi mogle biti formalno zadovoljive storitve, tj. take, ki bi jih potrdili nadrejeni organi. Ta vidik pa v bistvu pomeni, da bi postopoma začeli ti organi komunicirati le še med seboj in mimo tistega, kateremu naj bi kazenski postopek v prihodnje preprečeval asocialna dejanja, in na katerega bi bilo treba vzgojno vplivati tudi s prisilnimi ukrepi. Pomembno bi postalo npr., da prvoimstančno sodbo potrdi drugostopno sodišče, drugotnega pomena pa bi bilo, ali obsojenec in njegovo okolje sodbo in njeno obrazložitev razumeta, jo sprejmeta kot prepričljivo ali ne. Spričo takšnih možnosti se mi zdi izredno tvegano in v nasprotju s sodobnimi tendencami na področju kazenskopravnih teorij ter pri nas veljavne zakonodaje sprejeti za kriterij nagrajevanja po delu v kazenskem pravosodju število rešenih zadev, pa čeprav bi ga dopolnili s kriterijem, da nadrejeni organ potrdi oz. zavrne opravljeno delo. Svoje odklonilno stališče do takšnega načina nagrajevanja želim utemeljiti s primerjavo teorije in prakse na nekaterih področjih pravosodne dejavnosti. Zasliševanje obdolženca v pripravljabiem postopku vsebuje kljub vsem kavtelam sodobne in pri nas uveljavljene zakonodaje še vedno inkvizicijske elemente. Da bi te elemente kolikor se da izločili, teži sodobna kazenskopravna teorija k temu, da bi preiskovalni organi čim bolj popolno zbrali vse materialne dokaze prej, preden začnejo- zasliševati obdolženca. Zbiranje materialnih dokazov pa je zamudno delo, ki zahteva izredno dobro tehnično opremljenost in izvežbanost preiskovalnih organov. Zato je mogoče priti običajno lažje in hitreje do cilja s takojšnjim zasliševanjem obdolženca, brez poprejšnjih priprav, zlasti še, če imamo opravka s primitivnimi storilci kaznivih dejanj (in to v veliki večini primerov tudi so, vsaj tisti, katerih asocialna dejavnost je raziskana) in pri tem ubrati bolj ali manj prisilne poti. Kvantiteta opravljenega dela bi bila v tem primeru v očitnem nasprotju s perspektivnim razvojem kriminalistične in preiskovalne službe. Če pa nekateri storilci svoje priznanje, dano na tak način v pripravljalnem postopku, kasneje na glavni obravnavi prekličejo, potem bi mogli šteti, kot da preiskovalno delo sploh ni bilo opravljeno. Zdi se, da se kriminalistična služba pri nas te dileme zaveda in tudi iz teh razlogov kvantitativnega načina nagrajevanja po delu ni sprejela. Zato pa je tem teže razumljivo, da so tako nagrajevanje po delu sprejela tožilstva in sodišča. Sodobna kriminologija in kazenska zakonodaja težita k temu, da pravosodni organi med kazenskim postopkom ne raziščejo le kaznivega dejanja in odkrijejo storilca, marveč da skušajo razumeti tudi vse okoliščine, ki so konkretno osebo- zapeljale v kriminal, saj izhajata iz ugotovitve, da sta človek in njegova dejavnost nedeljiva celota. Kako globoko pa je treba v okviru kazenskega postopka prodreti v osebnost človeka in v njegove življenjske razmere, tega pravni predpisi ne določajo, kot tru-di ne, kdaj je to b-o-lj ali manj potrebno-. Presoja o tem je prepuščena sodišču. Popolnoma anahronisitično- pa bi bilo predstavljati si, da je mogoče ekspeditivno dobiti vpogled v zapleteno človekovo osebnost. Ko govorim o ekspediiivnost-i, se mi vztrajno vsiljuje misel na dejavnost sodnikov za prekrške. Ti so pri svojem delu res lahko ekspe-ditivni: ni nobene enotne evidence o storilcih prekrškov, v katerih bi bilo treba iskati podatke, o poglabljanju v osebnost človeka ni govora, saj bi takšno prizadevanje trajalo dalj kakor ukrep sam, prekršek je večinoma znan, treba je le izreči kazen, in to ekspeditivno: denarno kazen, izgon, 3, 5, 7, 10 dni zapora. V zaporu se tisti, ki pride vanj le za tri dni, niti ne preobleče niti ne umije, marveč ga čim bolj ekspeditivno zapusti. Če se je predal klošarskemu načinu življenja, se odpravi v drugo občino, kjer ga sodnik za prekrške ne bo poznal, ali pa ga vsaj ne bo več spoznal. In ponovno prekršek, ponovno zapor. Tako se z vso ekspedi-tivnostjo vrtimo v začaranem krogu, večkrat celo z upravičenim občutkom, da smo hudo delovno obremenjeni, ne da bi ta krog kdajkoli razklenili. Če pa bi ga, potem takšno dejanje vsekakor ne bi sodilo v okvir nagrajevanja po delovnem učinku. Nasploh je čutiti tendenco, da bi sodišče čim bolj razbremenili obravnavanja nepomembnih, družbi ne hudo nevarnih dejanj in storilcev. S tean naj bi torej omejili obravnavane primere na račun poglobljene kvalitete dela. Naš način nagrajevanja takšnega razvoja prav gotovo ne pospešuje.1 človek si prizadeva, da bi bil v svoji dejavnosti ustvarjalen in uspešen. Uspešnost delovanja kazenskega sodstva bi bilo mogoče meriti predvsem z doseženo resocializacijo nesociali-ziranih oseb. S takšnimi ugotovitvami sodstvo seveda ne razpolaga, saj konec koncev sploh ne ve, koliko ljudi bi se iz lastnega nagiba in brez kakršnih koli sankcij resocializiralo. Domnevamo pač, da takšnih storilcev kaznivih dejanj, zlasti med tistimi, ki so storili asocialno dejanje v čisto določeni družbeni konfliktni situaciji, ni prav malo. Zaradi tega in tudi iz drugih razlogov si moderna kazenskopravna teorija in zakonodaja prizadevata, da bi dobil sodnik še pregled in ingerenco nad izvrševanjem ukrepov, ki jih je izrekel. Takšne obveznosti nalaga sodniku za mladoletnike tudi najnovejša jugoslovanska kazenska zakonodaja. Izvrševanje teh obveznosti pa večina sodišč v kvantitativnem ocenjevanju dela mladinskih sodnikov ne prizna kot posebne postavke. Pri tean ne bi smeli pozabiti, da namen zakonodajalca ni bil omogočiti sodniku le formalno zbiranje poročil in občasne obiske vzgojnim ustanovam, marveč je bil njegov namen moralno zavezati sodnika, da se bo poglobil v posledice svojih odločitev in v vsak posamezen prevzgojni proces. Čisto kvantitativno nagrajevanje po delu v vzgojnih in kazenskih ustanovah bi pomenilo končno, da bi bil tem bolj uspešen tisti uslužbenec, ki bi »obvladal« čim več gojencev ali zapornikov. Ne more biti nobenega dvoma o tean, da takšen kriterij z načeli idividualizacije in prevzgoje nima nič opraviti. 1 Eden od znancev — sodnikov, mi je povedal tole ilustrativno primero: »Ocenjevanje je sedaj videti tako, kot če bi različni delavci delali iz gline različne predmete (vendar ne po svoji volji) in bi napravili npr. frnikole, vaze, pepelnike, kipe itd., plačani pa bi bili samo po številu izdelkov«. Ko smo tako bežno pregledali potek večine faz kazenskega postopka, v okviru katerih so nekateri organi kvantitativna merila za nagrajevanje po delu sprejeli, medtem ko drugi ne, se nam pač vsiljuje sklep, da so takšna merila v kazenskem pravosodju ne samo nezadostna, marveč tudi moralno in etično v nasprotju z razvojnim procesom. Ali lahko izdelamo boljša, vsebinska, ne vem. Zdi pa 6e mi, da je kvantitativno nagrajevanje po delu lahko zelo dvorezen instrument povsod tam, kjer se ne pospešuje ustvarjalnost, iniciativnost, uresničenje človeka in njegovega moralno etičnega odnosa do dela. Prav lahko je mogoče, da zaradi novega načina nagrajevanja delavci v tistih pravosodnih panogah, ki so sprejele kvantitativno ocenjevanje dela, ne delajo niti znatno manj niti znatno bolj odgovorno, kakor so delali prej. Toda o tem, da je tak način ovira za napredno rast te vrste dejavnosti, ne more biti nobenega dvoma. Tako kakor izida volitev pri večstrankarskem volilnem sistemu pravzaprav ne odločijo zavedni pripadniki strank, marveč neopredeljeni ali slabo opredeljeni volivci, ki jih je čustveno opredelila šele propaganda, tako bodo reformne in napredne tendence zavestno zavrgli ali sprejeli ljudje z opredeljenimi stališči. Za neopredeljene in manj osveščene strokovne delavce na področju kazenskega pravosodja pa je nagrajevanje po količini opravljenega dela čista destimulacija. In takšne negativne posledice ne more nadomestiti navidezni prihranek, ki smo si ga zagotovili s tem, da opravljamo enako delo z manjšim številom strokov- uih delavcev. KATJA VODOPIVEC Skrb za borce Pri proučevanju življenjskih razmer udeležencev narodnoosvobodilne vojne se je pokazalo, da se mora povečati pozornost družbenih organov za vsa tista vprašanja, ki so nastala pod vplivom družbenoekonomskih procesov in so prizadela posamezne skupine prebivalstva in tudi številne posameznike, ki so se zaradi posledic vojne, zaradi starosti in bolezni ali pa iz drugih razlogov znašli v težavah. Pri tem seveda ne gre za to, da bi šele uvajali nekatere ukrepe in oblike družbene pomoči ali da bi se zdaj stvari lotevali kam- panjsko, kajti ta vprašanja so družbeni organi doslej že večkrat obravnavali in sprejeli številne sklepe, ki so izraženi v sedanji zakonodaji in drugih ukrepih (urejanje stanovanjskega vprašanja, podeljevanje priznavalnin itd.) in katerih namen je bil izboljšati socialni položaj nekdanjih borcev. Čeprav so dosedanja prizadevanja dala dobre rezultate, je vendarle res, da v življenju borcev in njihovih družin vsak dan nastajajo novi problemi, ki jih je treba hitro in prizadeto urejati. Le-ti izvirajo iz družbenoekonomskih sprememb in prepočasnega usklajevanja osebnih dohodkov nekaterih skupin prebivalstva z rastjo življenjskih stroškov in iz dejstva, da so nekateri borci zboleli ali ostareli, pa se me morejo uspešno vključiti v delovni proces. V težavah so se še posebej znašli borci-kmetje, ki bodisi iz objektivnih vzrokov: zaostajanje kmetijske proizvodnje in materialnega položaja nekaterih občin, bodisi zaradi nekaterih predpisov in kriterijev nimajo takšnih možnosti za socialno in zdravstveno varstvo kakor zaposleni borci. Na te probleme so že lani opozorili družbenopolitični forumi in v svojih sklepih poudarili, da j'e urejanje vseh življenjskih vprašanj nekdanjih borcev in njihovih svojcev eden izmed elementov socialistične solidarnosti med ljudmi in dolžnost celotne družbene skupnosti. Na tej podlagi smo si pospešeno prizadevali za sprejem nekaterih ukrepov in družbenih obveznosti, s katerimi naj bi izboljšali materialni položaj in socialno varstvo borcev in njihovih svojcev. Skupščina SRS je v letošnjem letu sprejela že tri dokumente, s katerimi so- dane objektivne možnosti za uspešno urejanje nekaterih najbolj perečih vprašanj. To je zakon o dodatku za zaposlene borce, zakon o zdravstvenem zavarovanju borcev-kmetov in priporočilo o stalnih priznavalninah. Prav tako je zvezna skupščina proti koncu lanskega leta sprejela zakon o pokojninskem zavarovanju in o dodatku za zaposlene borce, ki bosta precej pripomogla k izboljšanju materialnega položaja borcev. Ce na kratko povzamemo bistvene značilnosti sprejetih ukrepov, potem lahko ugotovimo: — da so zaposlenim borcem, ki so vstopili v NOV pred 9. 9.1943, zagotovljeni osebni dohodki v razponu od 51 do 59 tisoč dinarjev, kar je odvisno od tega, kdaj so začeli sodelovati v NOV; — da se je upokojenim borcem z novim zakonom o pokojninskem zavarovanju izboljšal njihov materialni položaj. Udeleženci NOV so vključeni v splošni sistem pokojninskega zavarovanja, imajo pa tudi nekatere ugodnosti (npr. glede pokojninske dobe), posebno tisti, ki so vstopili v NOV pred 9. 9.1943, in udeleženci španske državljanske vojne. Pri prevedbi pokojnin te skupine borcev bo rabil za osnovo osebni dohodek, ki ga v naši republiki zagotavljamo zaposlenim borcem. Na tej osnovi se bodo skoraj za 100% povečale pokojnine tistih udeležencev NOV, ki jim je bil po prejšnjem zakonu zagotovljen VI. pokojninski razred. Čeprav je novi pokojninski zakon podaljšal nominalno pokojninsko dobo za pridobitev pravic do starostne pokojnine tudi za udeležence NOV, od 15 na 20 let, pa vsebuje ta zakon določbo, da posebna republiška komisija lahko prizna pravico do starostne pokojnine tudi borcu NOV, ki iima vsaj 15, vendar manj kot 20 let pokojninske dobe, če so za to podani ustrezni razlogi; — vsem borcem-kmetom, ne glede na to, kdaj so vstopili v NOV (status borca pred 9.9.1943., ki ga predpostavljajo vsi ostali zakoni, tukaj ne pomeni ovire) in njihovim najbližjim svojcem je zagotovljeno popolno zdravstveno varstvo. Stroške, ki bodo nastali zaradi razlike v prispevku med doslej zagotovljenim osnovnim lin popolnim zdravstvenim varstvom, bo krila republika iz svojih proračunskih sredstev; — z zakonom o prispevkih in davkih občanov so oproščeni prispevka (davka) od kmetijske dejavnosti vsi individualni kmetijski proizvajalci v IV. okolišu, kar bo tudi številnim kmetom-borcem izboljšalo njihov ekonomski položaj; — letos se bo število tistih borcev, ki bodo prejemali stalno priznavalnino, povečalo od sedanjih štiri na osem tisoč, torej kar ¡za sto odstotkov. Najnižja priznavalnina se bo dvignila na 10 000 dinarjev. Za uresničitev teh prizadevanj bosta na voljo skoraj dve milijardi dinarjev. Storjeni so bili tudi koraki, da bi stalno priznavalnino tako zavarovali, da je ne bo mogoče ukiniti zaradi trenutnega stanja proračuna in ne da bi občinska skupščina tako odločitev poprej vsestransko utemeljila in potrdila; — da bo letos na voljo blizu štiri milijarde dinarjev za urejanje stanovanjskega vprašanja borcev zunaj delovnega razmerja. Precejšnja sredstva pa bodo prispevale tudi delovne organizacije za graditev stanovanj za zaposlene borce. Iz tega kratkega prikaza lahko povzamemo, da so bili storjeni obsežni ukrepi, ki so solidna podlaga za res uspešno urejanje vseh perečih problemov borcev in njihovih družin. Ne bi pa bili realisti, če bi pričakovali, da bodo sprejeti podpisi že kar sami po sebi povzročili vse tiste pozitivne učinke, ki jih na njihovi podlagi res lahko dosežemo. Izkušnje nam kažejo, da še tako popolni zakoni nikakor ne morejo zajeti vseh različnih socialnih in drugih problemov posameznikov, če tisti, ki jih uresničujejo, ostanejo ob njih brezbrižni in neodgovorni. Prav zaradi tega nekatere zakonite in druge možnosti sploh niso bile izkoriščene. Zato se morajo v prihodnje bolj osebno zavzeti za urejanje problemov človeka vsi tisti, ki morajo snovati praktično politiko, in pa tisti, ki morajo izvajati sklepe samoupravnih organov. Le tako bodo zakonska določila postala učinkovit pripomoček za uresničitev konkretne družbene pomoči vsem tistim posameznikom in skupinam prebivalstva, ki so v težavnem položaju. Morda se bo komu zdelo, da je odveč tolikšno poudarjanje družbene odgovornosti samoupravnih organov in vseh posameznikov. In vendarle je res, da je bil nerazumevajoč in podcenjujoč odnos do problemov človeka često poglaviten vzrok, da nismo bolje uredili življenjskih razmer posameznikov, družin in vsega prebivalstva. Že znana resnica je, da smo bili precej bolj zavzeti za pretirana investicijska vlaganja kot za urejanje na videz drobnih, a za človeka zelo pomembnih vprašanj. Prav takšna usmerjenost je bila bolj kot pa pomanjkanje sredstev vzrok, da smo problematiko življenjske ravni odrivali iz naših družbenih programov in vsakdanje praktične politike. Zaradi nezadostne osveščenosti o tem, da se pri nas vse dogaja zaradi človeka in za njegovo blaginjo, so zaostale mnoge naše družbene dejavnosti, ki jih zahteva in tudi že omogoča dosežena stopnja družbenega in ekonomskega razvoja. Prav zato nam mora biti jasno, da bomo toliko uspešneje urejali vse raznovrstne probleme delovnih ljudi in torej tudi borcev, kolikor bolj se bomo posvečali človeku. Na takšno smer družbenih dogajanj pa najbolj vplivajo neposredni upravljavci in seveda tudi borci sami. Samoupravni organi bi morali s svojimi odločitvami dajati zgled in tudi spodbuditi večjo odgovornost vseh tistih strokovnih institucij in posameznikov, ki morajo urejati številna konkretna vprašanja iz življenja delovnih ljudi in njihovih družin. Dosedanja nevzdržna praksa, ko za spisi, zadevami in akti nismo videli človeka, bi se morala čimprej umakniti osebno prizadetemu in odgovornemu sodelovanju z vsakim posameznikom, da bi skupno z njim našli najboljšo rešitev za problem, kii ga teži. V stikih z ljudmi bi moralo prevladovati načelo, da se moramo do sočloveka vesti tako, kot bi želeli, da bi se on vedel do nas, če bi se znašli v njegovem položaju. S takim ravnanjem ne bomo samo uspešneje izpolnili delovnih obveznosti, temveč bomo pripomogli tudi k oblikovanju novih in po vsebini bolj humanih in odgovornih odnosov med ljudmi. V tem pa sta bistvo in temeljna poanta naših družbenih prizadevanj. MAJDA GASPARI Materialni položaj študentov d lanske pomladi dalje je bilo marsikaj narejeno, da bi se izboljšal gmotni položaj študentov. Odprto pismo GO SZDL je prav res naletelo na veliko razumevanje pri gospodarskih organizacijah in ustanovah. Ugotoviti pa moramo, da se je GO odločil za to pismo šele potem, ko so študentje sami ostro opozorili, kako nevzdržen je njihov gmotni položaj.1 Spričo zgornjega dejstva je pač treba ugotoviti, da se do takrat ni nihče zadosti odgovorno ukvarjal z gmotnim pre-skrbovanjem študentov. Ker se ni nihče zganil, so seveda študentje sami načeli to vprašanje, ki prav gotovo ne spada docela v področje njihovega dela. Ne samo da se s to problematiko ni nihče zadosti odgovorno ukvarjal (kaj šele, da bi jo tudi res odgovorno in učinkovito reševal). Vse pommeb-nejše probleme gmotnega preskrbovaoja študentov so pri nas večidel reševali stihijsko, nenačrtno, tako da je že leta in leta pri selekciji študirajoče mladine kot kriterij prav pridno na delu ravno gmotni položaj. Zanimivo je tudi, da je to že dolga leta znana stvar. Toda na problem se venomer samo opozarja. Storjenega pa je bilo doslej zelo malo. 0 načrtnem spremljanju gmotnega položaja študentov tudi zdaj še ne moremo reči, da je zadovoljivo. Ravno tako ni čutiti, da bi bil odpravljen materialni kriterij selekcioniranja. Prav zares bo treba spregovoriti še kako odločno in resno besedo. Poglejmo, kako se v številkah kažejo vse te akcije v zvezi z gmotnim preskrbovanjem študentov. Od decembra 1963 do decembra 1964 se je število štipendistov na ljubljanskih visokošolskih zavodih povečalo za 20%. Povprečna štipendija pa se je v istem času zvišala od 12 500 na 17 749 dinarjev ali za 40%. Zdaj pa poglejmo frekvenčno distribucijo štipendij na ekonomski fakulteti; podatki so rezultat ankete, ki so jo ob vpisu v šolskem letu 196165 izvedli v organizaciji FO na ekonomski fakulteti. Vsebinske ugotovitve te ankete in te frekvenčne distribucije lahko, ne da bi nam vest kaj očitala, posplošimo tudi za vse fakultete, s pridržkom, da je marsikje še slabše. 1 V mnogih člankih, ki se podobno začenjajo, kakor začenjam jaz svojega, je zmerom rečeno, da je GO sam opozoril, kakšno je stanje, in nato napisal svoje pismo. To ni res. Prvi so — po nekaj letih, seveda — opozorili na nevzdržno stanje ravno študenti ekonomske fakultete. Gre za točnost, za nič drugega. „.,. ,. Odstotek od vseh v tlsoclh štipendistov 10 do 12 4,3 12 do 14 7,6 14 do 16 20,6 16 do 18 19,8 18 do 20 14,6 22 do 24 4.3 24 in več 5.6 Takoj nam je jasno, da je spomladanska akcija za to, da bi bila višina štipendij čimbolj enotna, le delno uspela. Razpon med najvišjo in najnižjo štipendijo je zelo velik — prevelik. Vzroke za takšno stanje je lahko ugotoviti. Štipendije je zvišalo samo nekaj dobro idočih podjetij oziroma ustanov. Druga pa so se potuhnila, misleč si: »Jih bo že minilo. Je že marsikoga pa bo tudi študenta.« Zvišanje povprečne štipendije, ki so ga pokazali računi in povprečna štipendija sama nas glede na zgornjo distribucijo ne smeta preslepiti in na podlagi tega ne smemo prehitro ugotoviti, da je vse kar se da lepo urejeno. Poglejmo še frekvenčno distribucijo dohodkov študentov. Upoštevani so tile viri: višina štipendije, višina študentskega posojila, višina lastnih dohodkov, invalidski dodatek, pokojnina itd., višina honorarnih zaslužkov ter prispevki staršev z otroškim dodatkom. (Vir: anketa FO ZŠJ na ekonomski fakulteti, izvedena ob vpisu v zim. sem. 1964/65, in anketa, izvedena v študentskih domovih konec novembra in v začetku decembra 1964.) Na podlagi obeh anket, ki sta po metodologiji zelo različni, pridemo do tehle sicer zelo približnih, toda do neke mere vendarle točnih in zanesljivih podatkov. Študentsko populacijo lahko glede na dohodke razdelimo na tele skupine: Skupina Dohodki Odstotek študentov 1 do 15 000 14 do 24% 2 15—25 000 66 do 68% 3 nad 25000 9 do 19% Naj tu navedem, da je zavod za statistiko SRS izračunal, da so povprečni izdatki študenta, ki stanuje v študentskem domu, 28 030 dinarjev. Poglejmo zidaj, kakšni so ti različni viri sredstev študentov. Najvažnejši vir je prav gotovo še vedno štipendija. Zal so višine le-teh različne — glede na finačno moč podjetja ali ustanove, glede na vrsto šole in glede na uspeh — od naravnost bornih štipendij pa do nenormalno visokih plač. Popolnoma jasno je, da bi morala vsaka štipendija, ne glede na podjetje ali vrsto šole, zadostovati študentu predvsem za najnujnejše življenjske stroške. Te zahteve tudi še in še poudarjajo, spremembe pa so le majhne. Šele talko visoko štipendijo bi lahko imenovali investicijo v kadre. Vsaka nižja štipendija je veliko bolj socialna pomoč in ne investicija. Tolikšna štipendija bi morala biti nespremenljiva. Gibljivi del štipendije pa naj bi odmerjali glede na uspeh in kot tak naj bi veljal tudi kot spodbuda. Mislim, da bi moral biti negibljivi del štipendije enak za vse šole in za vse letnike. Pač pa naj bi bil gibljivi del spodbuda za čim boljši študijski uspeh iin ne (oziroma le prav malo) iza sam letnik. Spodbujati s štipendijo študenta, naj se vpiše v višji letnik, je pravzaprav nesmiselno, ker gre študent v višji letnik tako in tako le, če to sam želi, če za to izpolni pogoje oziroma če ima s štipenditorjem ustrezno pogodbo. Tu praktično ni kaj stimulirati. Poudarjam pa, naj bi bili gibljivi deli štipendije za posamezen uspeh stimulativni in različni. Naslednje vprašanje je, koliko naj prispeva študent sam. Mnenja sem, naj bi upoštevali samo dohodke, ki jih študent že tako dobiva od družbe. Mislim namreč na otroške dodatke, invalidski dodatek ipd. Osnovni, negibljivi del štipendije naj se za to vsoto ¡zmanjša. Študent naj študira. Vse svoje sposobnosti naj posveti izobraževanju, ne da ibi moral zraven tega še delati, da bi tudi sam nekaj prispeval. In prispevki staršev? Izhajam s stališča, da je naš namen starše v prihodnosti razbremeniti vsaj neposrednih izdatkov za študij otrok na univerzi. Potemtakem lahko rečemo, da je vsak prispevek staršev zdaj, v tej situaciji, izhod v sili, izhod iz neurejenega položaja. Ker pa naša družba zdaj še nima toliko sredstev, da bi krila zgoraj omenjene stroške, je prispevek nekaterih staršev, posebno premožnejših staršev, obvezen. Pri dodeljevanju štipendij je treba upoštevati vse dohodke staršev in torej od negibljivega dela odšteti še vrsto, preračunano na podlagi dohodkov obeh staršev in števila nepreskrbljenih otrok. Pri določanju negibljivega dela štipendije je treba tudi upoštevati, ali študent stanuje pri starših oziroma blizu univerzitetnega mesta. Glede na to, kar smo povedali, je jasen tudi odgovor na načelo, ki ga pogosto navajajo, češ: »Vsi imamo enake pra- vice do štipendije.« To ne drži. Študenti, katerih mati in oče sta zaposlena in torej oba toliko in toliko zaslužita, tako da pride na takega člana družine toliko in toliko dohodkov, po navadi precej več, kakor znašajo najnujneši življenjski stroški, taki študenti spričo sedanjih -materialnih možnosti naše družbe vsekakor nimajo pravice do štipendije. In vendar se zgodi, da dobijo ravno otroci generalnega direktorja najvišje štipendije. To ni pravilno. Študentom se podjetja in njih samoupravni organi, ki dodeljujejo takšne štipendije, kažejo v kaj čudni luči. V tem in v podobnih stvareh so po< mojem mnenju tudi deloma vzroki takšne politične situacije na univerzi, kakršna je danes. Zato bi bilo dostojneje, ko bi trboveljski rudarji kritizirali predvsem vzroke, ki so naredili študente take, kakršni so, in ne študentov samih. Predvsem pa naj pogledajo, ali ni kije blizu kakšen generalni direktor. Naslednji pomemben (upam, da tudi trenuten) vir sredstev za življenje so za študente honorarne zaposlitve. Promet servisa je bil v 1964 letu 204 678 420 dinarjev, študentom pa je bilo izplačano 192 817 363 dinarjev. Mislim, da se študenti zaposlujejo predvsem zaradi svojega slabega gmotnega položaja. Zgornji vsoti kažeta, čeprav je to le nepopoln podatek, dovolj jasno, kako je z urejenostjo gmotnega položaja študentov. Dobro verno, da bi študent v času, ko opravlja honorarno delo, ki v večini primerov ne ustreza strokovnosti in študen-tovemu študiju, lahko delal kaj drugega, bodisi v študentski organizaciji, v svetu letnika, se ukvarjal s športom ali pa nemara tudi študiral, da bi izpolnil pogoje v rokih in z nekoliko boljšo oceno. Kljub temu da študenti toliko zaslužijo, jim teh vsot ne smemo obremenjevati, ker so le izhod iz nevzdržne situacije. Tisti, ki hočejo poleg študija še delati, morajo biti nadpovprečno inteligentni in nadpovprečno zdravi. Študenti v razne ankete teh vsot niso- vpisovali, in prav je tako. Navsezadnje so to le izredni prejemki in še zelo različnih višin. Ko bo gmotni položaj študentov urejen, bo verjetno potreba po honorarnih zaposlitvah precej manjša. Pomembna vira, iz katerih črpajo študenti sredstva za življenje, sta tudi sklad za posojila pri univerzi in individualne podpore (subvencije). V letu 1964 je -bilo v obliki podpor odobreno študentom 24 664 000 dinarjev. Te podpore je prejemalo v tem leta 47% študentov, povprečna vsota pa je bila 5150 dinarjev. V študijskem letu 1963/64 je bilo iz sklada podeljeno 1553 posojil, kar pomeni, da je posojilo najelo 18% vseh redno vpisanih študentov. Poviprečna vsota posojila je bila 11800 dinarjev. V študijskem letu 1963/64 je bilo iiz sklada podeljeno 1555 posojil, kar pomeni, da je posojilo najelo 18% vseh redno vpisanih študentov. Povprečna vsota posojila je bila 11 800 dinarjev. V študijskem letu 1964/65 so doslej ugodili 828 (okrog 300 jih še pretresajo) prošnjam. Povprečna vsota je 11 900 di-nadjev. Iz tega sklada najemajo posojila tudi mariborski študenti, ki jih pa tu nismo upoštevali. Na račun štipendiranja kot mehanizma, prek katerega naj bi načrtno in na podlagi plana kadrovskih potreb pridobivali kadre, je bilo v raznih razpravah izrečeno že veliko očitkov, češ da ne ustreza in da ima veliko šibkih plati. Njegova prva šibka plat je v tem, da štipendisti prehajajo iz ene gospodarske organizacije v drugo velikokrat že med študijem, največkrat pa po diplomi. Gospodarske organizacije so s tem oškodovane. Po podatkih gospodarske zbornice okraja Ljubljana se samo 30% do 40% štipendistov zaposli pri svojem štipenditorju. Menim, da je manjši odstotek prehodov normalna stvar. Za vse druge pobege pa so kriva v veliki meri podjetja sama, ker štipendista očitno ne znajo dovolj pritegniti in mu zbuditi zanimanje za podjetje. Ko bi bilo vse v redu, štipendist vsekakor ne bi zapustil štipenditorja. Mislim, da je predvsem podjetju oziroma ustanovi do tega, da obdrži svoje štipendiste, in da je študentov interes šele na drugem mestu. Večkrat štipenditorji zelo zanimivo govorijo: »Pridite kaj pogledat, oglasite se kaj itd.« Jasno je, da so takšni stiki med štipendistom in štipenditorjem zelo megleni, napačni in brez prave perspektive. Zares se ne moremo- čuditi, da je med štipendisti toliko ubežnikov. Mislim pa, da so mnoga podjetja na tihem pravzaprav vesela, če jih štipendisti zapustijo, (Posebno, če je podjetje majhno.) Štipendije so dodelili mogoče na pritisk in z nejevoljo in odnosi so bili seveda temu primerni. Štipendist je začutil, da je nezaželjen, razgledal se je po svetu in šel na boljše. Pokazalo pa se je. da potem ravno takšna podjetja obmetavajo študente z očitki: »Poglejte, kakšni ste, brez morale, brez odgovornosti,« in dalje: »Saj nam gre vseeno dobro, čeprav nimamo visoko kvalificiranih kadrov. S temi si niti ne vemo pomagati, saj nimamo mesta zanje.« To res precej drži oziroma je držalo. Toda stvari se bodo kmalu spremenile in podjetja bodo čisto normalno šele zdaj. ko gospodariti ne bo več tako preprosta stvar, začutila potrebo po strokovnjakih, ki imajo vsaj formalne sposobnosti (izkazalo pa se je, da so formalne sposobnosti v visokem sorazmerju z resničnimi sposobnostmi). Ce pa je zadeva ob pobegih resnično huda, sta tu dve možnosti: navsezadnje podjetja s tem, ko odkupujejo štipendiste, sauna sebi škodujejo. Štipendist seveda gre, ko vidi. da so same gospodarske organizacije ali ustanove brez odgovornosti in morale in tudi sam ne bo nič boljši. Ce pa se podjetja ne morejo sporazumeti, da si štipendistov ne bodo odkupovala, naj seveda stvar urejujejo trg in cene. Šibkejši bo tako ostal brez ljudi, obsojen na propad. Zdi se mi, da je tako prav. Naslednje, kar očitajo štipendiranju, je to, da štipendija preveč in predolgo veže štipendista na gospodarsko organizacijo oziroma ustanovo. To da je v nasprotja! z eno temeljnih ustavnih pravic o svobodi izbire poklica in zaposlitve. Zgornji očitki so prav zares neutemeljeni. To sploh ni problem; predvsem študent ne izkorišča ustavne pravice takrat, ko stopa pri štipenditorju v službo, ampak tedaj, ko pri njem in samo pri njem jemlje štipendijo. Dalje, svojo ustavno pravico realizira takrat, ko se odloča za ta ali oni študij — za poklic. V nasprotju z ustavo pa je, če se je štipendist prisiljen odločiti samo za študij, ki zanj dobi štipendijo, ker sicer zaradi svojega gmotnega položaja sploh ne bi mogel študirati. To pa je resnično proti ustavi. Tu res ni svobodne izbire poklica in zaposlitve. Seveda pa tu štipendiranje kot sistem ni ničesar zakrivilo. Do vseh teh nepravilnosti, posebno do pobegov, pa je prišlo predvsem zaradi tega, ker štipendiranja nismo dosledno uvajali kot sistem v naši praksi. Štipendiranje je treba kot mehanizem pridobivanja kadrov samo dosledno uvesti v prakso. To bomo dosegli predvsem z ustanavljanjem kadrovsko-socialnih služb pri podjetjih, ki bodo skrbele za stike med štipenditorjem in štipendistom. Ti stiki bodo morali biti predvsem takšni, da bo štipendist zaživel s podjetjem, da se bo seznanil s kolektivom in da bo kolektiv spoznal njega. Ce bodo stiki takšni, bo imel štipendist malo želja — če bo vse v redu — da bi ubežal. Štipendist bo tako že v nekem samoupravnem odnosu do štipendiranja, že nekak član kolektiva, udeleževal se bo važnejših sestankov (in udeleževal naj bi se jih zares), imel svojega mentorja itd. Res je, da marsikdaj napak ravnajo tudi sami štipendisti, predvsem kadar zahtevajo visoke dohodke, odgovorno mesto itd. Takšni in podobni primeri zaslužijo pač vso grajo. Do pobegov štipendistov, ki smo jih omenili, prihaja predvsem na relaciji nerazvita področja in gospodarsko raz- vita področja. Podjetja iz nerazvitih področij so zares v težavnem položaju, kar zadeva kadre. Večinoma so tudi finančno šibka. Temu ustrezno so tudi štipendije. Mnogi študenti se zadovoljijo z majhno štipendijo, veliko pa je tudi takih, ki vidijo, da dajejo druga podjetja boljše štipendije, in pobegnejo. Kje tedaj napak ravnajo? Mnogi apelirajo na lokalni patriotizem (čeprav bi večina teh že zdavnaj odšla, vedo, da bi drugje prav gotovo propadli). To je v redu. Toda na žalost tisti, ki bi verjeli v lokalni patriotizem, predvsem delavski in kmečki otroci, sploh ne pridejo do univerze. Drugim, ki laže študirajo, je lotkaJni patriotizem seveda nekaj zastarelega. Vsaj delno bi odtekanje kadrov lahko zajezili z enotno politiko štipendiranja v vseh podjetjih in ustanovah, z enotnimi kriteriji in enotnimi pravilniki. Prepričan sem, da bi enotni kriteriji, enotni pravilniki in enotne štipendije koristili predvsem samim podjetjem. Kljub tem okvirnim predpisom bi znotraj teh določil gospodarske organizacije in ustanove lahko popolnoma uresničevale svoje samoupravne pravice. S tem bi dosegli samo malo več reda pri tako važni stvari, kot je kadrovska politika. Z enotnim pravilnikom pa bi navsezadnje razbremenili predvsem podjetja sama, ki jim je to pogosto deveta skrb ali pa pretrd oreh. Mnoga podjetja so doslej krojila štipendije z vidika lastnih OD (in sicer z vidika najnižjih OD). To je napak in neučinkovito. Žal je učinkovita politika štipendiranja, ko gre za višino štipendije, določena z vidika celotnega nacionalnega gospodarstva iu vsako podjetje, ki hoče kaj doseči v kadrovski politiki, se mora ravnati vsaj po povprečnih merilih. S tako politično akcijo, s kakršno se borimo za to, da bi odpravili OD, ki so nižji od 25 000 dinarjev, se moramo boriti tudi za zvišanje štipendij. Normalno bi bilo, da bi le-te bile vsaj tolikšne kot najnižji OD. Ko se študenti borimo za višje štipendije, se borimo tudi za večje OD. V zadnjem času, predvsem v preteklih akcijah, se je pojavila nova oblika pridobivanja kadrov, ki se vsebinsko in oblikovno zelo razlikuje od štipendiranja. V mislih imam kreditiranje, in sicer kreditiranje, ki ga uvajajo predvsem nekatere gospodarske organizacijo. Poglejmo tale pravilnik o kreditiranju, ki so ga sprejeli v tovarni dušika v Rušah. Pravilnik, ki je v nekaterih svojih določilih popoln in v redu, ponekod pa na/ravnost nevzdr- žen — ima naslov: Pravilnik o štipendiranju oziroma kreditiranju, čeprav o štipendiranju v njem ni govora. Pogoji pa so naslednji: če študent konča študij s povprečno oceno 4—5 — ne vrača nič, 3—3,9 — vrača 20% kreditov, 2—2,9 — vrača 50% kreditov, 1—1,9 — pod zadostno — vrača kredit 100% s 6% obrestmi. Navedene pogoje za vx*ačanje sem povzel iz osnutka pravilnika, kakršnega so predložili delavskemu svetu, da bi ga potrdil. V članku, ki ga je napisal Vlado Petančič in je bil objavljen v Tribuni, pa je videti, da so se pogoji za vračanje spremenili. Spremenjeni pogoji so naslednji: oproščen vrniti posojilo—če je povprečna ocena 3,5 do 5; dolža n vrniti 20% posojila — če je povprečen uspeh 3 do pod 3,5; dolžan vrniti 50% posojila —■ z oceno 2 do pod 3; dolžan vrniti 100% s 6% obrestmi — če je ocena manj kot zadostno (2). V vrsti stranskih določil — če študent na primer podaljša študij, če prekine študij, pa določa pravilnik, da je treba vrniti posojilo 100 odstotno z ustreznimi obrestmi. Pri vseh teh za študente precej ostrih pogojih je največja vsota, ki jo študent dobi šele v 4. letniku, 26 000 dinarjev. Ta vsota ne zadostuje za kritje osnovnih življenjskih stroškov, kaj šele krediti, ki so določeni za nižje letnike. To se pravi: če bi se študent le odločil in si naložil na rame to breme, bi ne dobil primerne vsote za življenje in študij. Pravilnik tudi prav nič ne upošteva gmotnega stanja študenta. Kljub argumentom, ki jih podjetje mogoče ima, takšen pravilnik ni sprejemljiv. Kadrovska politika, ki temelji na takšnem pravilniku, ne bo rodila uspehov. Kreditiranje študija po zgornjem ali njemu podobnem pravilniku sploh ni sprejemljivo. Določbe so takšne, da sistem kreditiranja prevali breme študija preveč na študentska ramena. Mislim, da morajo breme študija nositi gospodarske organizacije in ustanove, katerim so dosežki študija predvsem namenjeni. Ze zaradi tega je sistem kreditiranja nesprejemljiv. Tak način pridobivanja kadrov tudi po svoji vsebini ni v skladu s sistemom samoupravljanja1, ne daje temeljev za sodelovanje med štipendistom in štipenditorjem. Odnose splch kali in jih trga. S svojimi strogimi pogoji veča raz- like med intelektualnim in fizičnim delom, študenta odtu-juje od prakse in od delovnih kolektivov. Sploh pa prinaša še več zmede in anarhije v mehanizem gmotnega preskrbovanja študentov. Prav tako ta sistem posredno sankcionira materialni kriterij selekcioniranja študentov in razlike v materialnih pogojih se talko podaljšujejo še v leta po zaposlitvi. Razen tega takšen način financiranja študija posredno onemogoča študij na univerzi tistim dijakom, ki so že v srednji šoli prejemali kredit, ker so bili sposobni, a je bil njihov gmotni položaj šibek. Ob koncu univerzitetnega študija bi se namreč znašli pod velikim denarnim bremenom. Oglejmo si, kakšno bi bilo to breme pri študentu, ki bi mu dodeljevali kredit po pravilniku tovarne dušika v Rušah. Predpostavke: diplomant konča študij v rednem roku (4 leta + pol leta absolventskega staža, kar je trenutno zelo redko). Ko nastopi službo, prejema OD 50.000. Pravilnik določa, da mora diplomant vrniti še dodatno vsoto kredita s 6% obrestmi, če je njegova povprečna ocena pod zadostno, torej med 1 do 1,9. Iz tega sklepamo, da upoštevajo po tem pravilniku, ko preračunavajo povprečno oceno, tudi negativne ocene (sicer je povprečna ocena med 1 do 1,9 nemogoča. Vzemimo — kar je zelo verjetno — da bo štipendist končal s povprečno oceno 2 do 2,9 (tu je spet možna diskriminacija, ker na mnogih fakultetah ne vpisujejo negativnih ocen v indekse). Diplomant s takšno oceno bo moral vrniti 50% kredita, to je 664.000 dinarjev. Po določilih pravilnika mesečne vsote odplačila ne smejo presegati 20% osebnega dohodka. Kdor konča v rednem roku, prične vračati po dvanajstih oziroma osemnajstih mesecih zaposlitve. Kdor pa ne konča v rednem roku, mora pričeti vračati takoj. Po naši predpostavki je vsota odplačila na mesec 10.000 dinarjev. Kredit je odplačam v 6 in pol ali več letih. Ugotovljeno je bilo že, da omenjeni pravilnik ne zagotavlja tolikšnih sredstev, da bi bilo mogoče zmerno in v redu živeti (trenutni življenjski stroški znašajo 28.000 dinarjev, po pravilniku pa dobi študent šele v 4. letniku 25 000 dinarjev). Kar se tiče realnega denarnega bremena, ta pravilnik študenta res dobro obloži. Komur se ta bremena ne zdijo velika, pa naj kot argument, da je treba tak način pridobivanja kadrov odločno zavrniti, navedemo predvsem škodo, ki jo zlasti na idejnem področju prinaša kreditiranje, škodo, ki je toliko večja, ker se naša družba imenuje socialistična družba. Marsikdaj smatrajo kreditiranje (ki najsi je uvedeno tako ali drugače) za dopolnilo štipendiran ja, ki da se v praksi ni obneslo, da ima šibke plati itd. in ga je treba dopolniti. Predvsem: štipendiranja kot sistema ni treba izpopolnjevati, ampak najprej v praksi solidno in dosledno izvesti in upoštevati. Sploh pa kreditiranje, takšno, kot se uveljavlja pri nekaterih gospodarskih organizacijah in ustanovah, ne moire dopolniti štipendiranja, saj ne prinaša nič takšnega. Pomanjkljivosti, ki jih je pokazalo štipendiranje kot sistem (prehajanje štipendistov od podjetja k podjetju in predolga vezanost na štipenditorja) in ki naj bi jih kreditiranje odpravila, le-to s svojimi ostrimi pogoji celo pospešuje. Zato ni sprejemljivo, da bi gospodarske organizacije in ustanove kreditirale študij. Nesprejemljiva je tudi kombinacija obeh sistemov. Pač pa je sprejemljivo štipendiranje, kot sistem, ki ima največ dobrih lastnosti. Treba ga je samo dosledno uporabiti iu izvesti. Mirne vesti lahko trdim, da smo gmotno preskrbo vanje študentov na univerzi precej prepustili našim podjetjem in ustanovam. Stvari so se urejevale nenačrtmo in nedosledno, kalkoir je kdo hotel. Nihče ni resneje premišljal o tem, kako študenti živijo. Materialni kriterij selekcije je za to že lep čas v veljavi. Velikokrat je že bilo ugotovljeno, kakšna je socialna struktura študentov, in stvari so znane. Mogoče le to: 50% študentov, ki študirajo na univerzi, je iz Ljubljane in okolice. Za te študente je malo verjetno, da bodo končali študij v rednem roku (kolikor ga bodo sploh končali). Prav gotovo se ne bodo hoteli zaposliti kdo ve kje na deželi, kjer je potreba po kadrih zelo velika in kjer je podjetjem tako stežka dopovedati, da je le doi na primer olj nespremenjenem številu zaposlenih v sektorju en oddelek ob nespremen jeni višini bruto dohodka in povečanem številu zaposlenih za 64% prejel samo za 1% manjše osebne dohodke, medtem ko bi drug oddelek lahko zaradi tega, ker bi iz oddelkov, ki ne dosegajo plana, premestili ljudi v najboljše oddelke, kljub zmanjšanju števila zaposlenih za 42% prejel za 2% manjše osebne dohodke, ker bi morali boljši oddelki deliti presežek na več zaposlenih. Zaradi takih vplivov in zlasti deleža osebnih dohodkov v bruto dohodku, kar bom obravnaval kasneje, je vpliv delovne produktivnosti na višino osebnih dohodkov zelo nejasen in skoraj neopazen. Še najbolj jasen je vpliv delovne produktivnosti v okviru sektorja, ker je treba sredstva za osebne dohodke deliti na večje ali manjše število zaposlenih, vendar pa se tudi ta vpliv zaradi korekcije učinka in zaradi obsežnosti sektorja precej porazgubi. Ze prej sem omenil, da ima velik vpliv na višino osebnih dohodkov tudi planirani relativni delež osebnih dohodkov od bruto dohodka, ki je od oddelka do oddelka različen. Ker je višina relativnega deleža odvisna od tega, koliko ljudi oddelek zaposluje, je oddelku do tega, da ima ob začetku poslovnega leta čimveč zaposlenih. Relativni delež sicer pomeni za oddelek, da je višina ustvarjenih osebnih dohodkov odvisna od višine bruto dohodka, toda v okviru sektorja ta odvisnost ni več pravilo. Ker se relativni dežeb po oddelkih zelo razlikujejo (od 7,48% do več kot 50%), ustvarjajo oddelki z večjim relativnim deležem na celotni sektor več osebnih dohodkov, čim bolj presegajo plan. Zato je sektor zlasti zavzet za čimboljše rezultate oddelkov z največjimi relativnimi deleži. Tako bi na primer sektor s tem da bi oddelki z največjimi relativnimi deleži dosegli namesto oddelkov z manjšimi deleži tudi najboljše rezultate, to se pravi, s tako zamenjavo rezultatov med oddelki, da bi imeli najboljši oddelki tudi največje relativne deleže, ustvaril ob 6,65% manjšem bruto dohodku za 24,85% večji presežek. Z uvajanjem relativnega deleža v sistem delitve višina ustvarjenih osebnih dohodkov potemtakem ni več v funkcionalni odvisnosti od višine bruto dohodka, ampak od bolj ali manj ugodne kombinacije med indeksi o doseganju plana in relativnimi deleži osebnih dohodkov od bruto dohodka po oddelkih. Vsa delitev osebnih dohodkov pa postane še bolj nejasna, s tem da relativnih deležev oddelki ne planirajo tako kot bruto dohodek, ampak so relativni deleži samo v analitičnem sektorju kot obračunski element. Ker pa je višina ustvarjenih osebnih dohodkov odvisna od višine relativnih deležev, ki jo oddelki ne poznajo, postane zanje delitev osebnih dohodkov neznanika, kar vsekakor škoduje delovni morali kolektiva, niiti ni v skladu s samoupravnim načelom, naj bo sistem delitve neposrednim proizvajalcem jasen in naj jim omogoča neposredno sodelovanje pri delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Kolikšna je učinkovitost tega sistema, kažejo tudi linearne korelacije med indeksi izpolnitve planskih nalog in povprečnim mesečnim odstotkom (presežka. Tako znaša za leto 1%3 deterininacijski ¡koeficient r2 = 0,412, kar pomeni, da le 41,2% presežka pojasnimo z odvisnostjo od doseganja plana. Na delitev ¡pa vplivajo tudi subjektivni činitelji. O tem pričajo rezultati iz leta 1963. Tako je za primer oddelek, ki je plansko nalogo izpolnil 100% in po sistemu ne bi bil upravičen prejemati presežek, prejemal na mesec povprečno po 14,58% presežka, oddelek v drugem sektorju, ki je plansko nalogo izpolnil 140-odstotno, pa je dobival na mesec le 13,58% presežka. Oddelka v istem sektorju, ki sta plansko nalogo izpolnila 140-odstotno oziroma 210-odstotno, pa sta prejemala povprečno 16,91% oziroma le 15,83% presežka. Poglavitna slabost sistema je torej, da temelji na neprimernem merilu gospodarskega uspeha, zaradi česar delovni kolektiv ni dovolj zainteresiran za večjo gospodarnost in delovno produktivnost. Dalje ne jamči funkcionalne odvisnosti med rezultati poslovanja in višino osebnih dohodkov. Poleg tega izloča iz delitve presežka vse oddelke, ki ne presegajo plana, četudi podjetje in sektor dosežeta dober uspeh. Zamisel sistema za delitev osebnih dohodkov na podlagi čistega dohodka Iz prejšnjega izhaja, da je lahko edino reakio merilo za uspeh posameznega oddelka čisti dohodek, ki ga lahko glede na specifičnost posameznih sektorjev oziroma oddelkov dopolnjujemo z drugimi merili (recimo s koeficientom obračanja zalog). Prvo vprašanje, ki pri tem nastane, je, za katere stroške naj bremenimo obračunske enote. Mislim, da nima smisla izdelovati celega kupa ključev za obremenjevanje posameznih obračunskih enot s stroški, ki nastajajo neodvisno od njihovega poslovanja, ampak naj bremenimo obračunske enote samo s tistimi stroški, na katere lahiko vplivajo. S tem bo sistemi preprostejši, mi pa bomo povečali dohodek, ker bo za obračun potrebnih manj ljudi. Ker brez delovne sile ni mogoče opraviti nobenega dela, pa bi morali vsako obračunsko enoto bremeniti tudi za izplačane osebne dohodke, tako da bi akontacijo po- planirani vrednosti točke razdelili na dva dela: 80% mase akontacij bi obravnavali kot strošek, 20% pa bi delavci dobivali kot neobračunano akontacijo na učinek. 80% osebnega dohodka bi bilo zagotovljeno vsakemu delavcu ne glede na doseženi uspeh in bi v bistvu predstavljalo tarifno postavko, 20% neobračunanih akontacij pa bi v celoti prišteli k presežku. Morda mi bo kdo oporekal, češ da se vračam nazaj, ker pri nas ne poznamo več kategorije plač, saj se osebni dohodek dokončno ugotovi šele ob zaključku poslovnega leta in je v celoti odvisen od uspeha poslovanja podjetja. Toda delavec stopa pri nas v delovno razmerje in v razmerje upravljanja. V delovno razmerje še . vedno stopa iz materialne nuje, zato bi mu morali za delovni odnos tudi zagotoviti redno plačo, kar naj bi v tem primeru predstavljalo 80% planirane vrednosti vočke. Drugi del sredstev, ki presega 80% in katerega lahko dokončno ugotovimo šele ob zaključku poslovnega leta, pa bi priznali kot udeležbo pri čistem dohodku, ki ga delovni kolektiv prejme zato, ker tudi upravlja. Ker delovni kolektiv upravlja podjetje, še ne moremo od njega zahtevati, da prevzame ves riziko poslovanja, kajti proizvajalna sredstva so le družbena last in uspeh podjetja je odvisen ne samo od prizadevanja delovnega kolektiva, marveč tudi od različnih družbenoekonomskih razmer in ukrepov. Da bi delovni kolektiv bil zainteresiran za upravljanje, pa je prav, da nima pravice samo do čistega dohodka, temveč da nosi tudi del rizika poslovnega neuspeha, h kateremu gotovo prispeva tudi slabo upravljanje. Ta del rizika pa naj bi predstavljalo 20% planske vrednosti točke. Drugo vprašanje pri tem je, kako obračunskim enotam določiti delež za delitev osebnih dohodkov. Kolikor bi vsaka obračunska enota ugotavljala čisti dohodek, iz katerega bi morala odvajati del za pokritje družbenih obveznosti podjetja, za kritje stroškov skupnih služb, za sklade itd., bi s tem ves obračun samo zapletli, kajti morali bi za vsako obračunsko enoto posebej določati odstotek prispevka, nekaterim pa celo dajati dotacije, da bi lahko krili lastne stroške, kar pa bi bilo zelo subjektivno. Zato bi končni obračun vezali najprej na uspeh celotnega podjetja, potem na uspeh celotnega sektorja in končno na uspeh obračunske enote, kar bi opravili v treh stopnjah. V prvi stopnji bi ugotovili čisti dohodek celotnega podjetja in ga razdelili na sklade in osebne dohodke. Predpo- stavimo, da je podjetje imelo plan čistega dohodka 800 denarnih enot, delavski svet pa je ob bilanci ugotovil, da je podjetje doseglo za 1000 denarnih enot čistega dohodka, ki ga nameni polovico za sklade in polovico za osebne dohodke.' Od 500 denarnih enot, namenjenih za osebne dohodke, je bilo, recimo, že izplačanih v obliki akontacij 400, in sicer: za osebne dohodke notranjetrgovinskega sektorja 150 za osebne dohodke spremljevalnih služb 60 za osebne dohodke uvoznega sektorja 100 in za osebne dohodke izvoznega sektorja 90 Od tega smo 320 ali 80% izplačali dokončno, 80 ali 20% pa kot neobračunano akontacijo na učinek. Skupno ostane za delitev še 180 denarnih enot čistega dohodka. V drugi stopnji bi teli 180 enot razdelili med sektorje, upoštevajoč višino akontacij in indekse doseganja plana čistega dohodka. Recimo, da je notranjetrgovinski sektor dosegel plan 160-odstotno, uvozni 120-odstotno in izvozni 90-od-stotfno. Ker nadpovprečno preseganje plana običajno ni samo plod prizadevanja delovnega kolektiva, marveč ugodnih razmer na tržišču, bomo postavili degresivno lestvico indeksov dosaganja plana, ki jih bomo uporabili kot ponder za razdelitev presežka med sektorje, s čimer borno delovnemu kolektivu takega sektorja odvzeli tisti del osebnih dohodkov, ki jih verjetno ne bi mogli pripisati prizadevanju tega kolektiva. Poleg tega bi sektorji, ki bi plan nadpovprečno presegli, zajeli večji del presežka, tako da bi sektorjem, ki bi zaradi slabših tržnih razmer plan presegli za manjši odstotek, ostalo za delitev zelo- malo ali sploh nič. Samo v ilustracijo navajam primer take lestvice: % dos. plana korigirani % dos. plana korigirani % do 120% isti % 131,5—135,0 127 121,0—121,5 121 135,0—139,0 128 121,5—122,5 122 139,0—143,5 129 122,5—124,0 125 143,5—148,5 130 124,0—126,0 124 148,5—154,0 131 126,0—128,5 125 154,0—160,0 132 128,5—131,5 126 160,0-166-5 133 itd. itd. razlika stalno narašča raste za 1% za 0,5% In sedaj razdelimo 180 enot presežka, ki je ostal za delitev na osebne dohodke, med sektorje: Določ. % dos. plana Kor. Akont. rel. deleža Absolut, delež 0,4201 75,62 0,1567 28,21 0,2527 45,48 0.1705 50.69 1,0000 180,00 V prvih dveh stopnjah srno uresničili načelo, da se osebni dohodek vsakega posameznika veže na uspeh celotnega podjetja in na uspeh sektorja. Zato ibi izvozni sektor kljub temu, da plan ne bi izpolnil, dobil več kot 100% osebnih dohodkov, in sicer 72 ali 80% kot zagotovljeni osebni dohodek in 30,69 kot delež presežka. Skupno bi torej prejel 102,69, medtem ko bi stoodstotni osebni dohodki znašali 90. V tretji stopnji bi delež sektorja na isti način razdelili med oddelke, s čimer bi osebni dohodek vsakega posameznika vezali še na uspeh oddelka. Delež oddelka pa bi potem lahko razdelili še med posameznike, kolikor imamo v oddelkih tudi individualne norme. S tako delitvijo bi rešili nekatera osnovna vprašanja, in sicer: — vpliv ekonomičnosti na gospodarski uspeh oddelkov; — vpliv delovne produktivnosti; — tesno povezavo osebnih dohodkov oddelkov z uspehom sektorja in celotnega podjetja; — spodbudo vseh obračunskih enot, tudi tistih, ki iz objektivnih ali subjektivnih vzrokov ne morejo izpolniti planske naloge. Odprti bi ostali dve vprašanji, in sicer objektivni kriterij za postavljanje planov in spodbuda spremljevalnih služb. Prvo vprašanje bom pustil povsem odprto, ker zaradi narave trgovinske dejavnosti ne vidim učinkovitega načina, kako bi plan postavili na trdno podlago. Problem v zvezi s spodbudo spremljevalnih služb pa bi lahko skušali rešiti talko, da bi poleg povprečnega presežka najboljši delavci dobivali od časa do časa nagrade za prizadevnost. Not. trg. 160 133 X 150 = 19.950 Spr. si. 125 (pov. podj.) 124 X 60 = 7.440 Uvoz 120 120 X 100 = 12.000 Izvoz 90 90 X 90 = 8.100 Še o nekaterih moralnih vprašanjih delitve osebnih dohodkov Nerealno bi bilo ,pričakovati, da bo dober sistem delitve, s čimer ne mislim trditi, da je gornji sistem res dober, sam po sebi rešil vsa vprašanja. S sistemom moremo doseči spodbudno in pravično debtev ter uresničiti socialistična načela v delitvi, ni pa s tem, ¡da imamo dober sistem, -vse to že tudi uresničeno. Enakovredna dobremu sistemu se mi zdi rešitev nekaterih moralnih vprašanj, na katera želim ob koncu opozoriti. To< ne velja samo za »Metalko«, ampak skoraj povsod tam, kjer smo uvedli [ali šele uvajamo delitev osebnih dohodkov po delu. Na prvo- mesto bi postavil ocenjevanje in napredovanje. Oboje ni pomembno samo pri uresničevanju spodbudne in pravične delitve, temveč je zelo pomembno za uspešen razvoj delavskega samoupravljanja. Na splošno ocenjujejo izdaj delavce talko, dia šefi oddelkov skupaj z direktorji ustreznih sektorjev pripravijo predloge osebnih ocen delavcev. Te predloge potem obravnavajo še višje »instance« hierarhične lestvice, da jih naposled formalno potrdi še komisija za delitev osebnib dohodkov. Menim, da tako ocenjevanje ni demokratično. Mislim, da se bomo prej ali slej morali odločiti za primernejše ocenjevanje, tako da bomo vsakemu neposrednemu proizvajalcu omogočili sodelovanje pri ocenjevanju. Z zbori delovnih skupnosti smo dobili organe, v katerih lahko neposredno sodeluje vsak delavec. Ce jim bomo znali dati prave pristojnosti in poiskati zanimiv in primeren način delovanja, bomo z njimi lahko zelo uspešno- razvijali naš samoupravni sistem. Mislim, da bi zbori morali imeti ravno pri ocenjevanju poglavitno besedo, s čimer bi vsak delavec nujno postal neposredno zainteresiran za uspešno delo tega organa. Na teh zborih naj bi recimo delovni kolektiv obravnaval ocene delavcev ter vsakih šest mesecev predlagal potrebne spremembe oziroma uskladitev ocen novih delavcev z ocenami starih, enkrat na leto pa naj bi šefi ali komisija, ki bi jo izvolil delovni kolektiv, predlagali nove ocene za vse delavce, o teh ocenah pa naj bi razpravljal -zbor delovne enote, ki bi predložil dokončni predlog v -potrditev komisiji delavskega sveta iza delitev osebnih dohodkov. S takim ocenjevanjem bi dokaj uspešno odpravili vzroke za nejevoljo med delavci izaradi ocen, saj jih le-1 i ne ibi čutili več kot ocene, katere so jim dali predstojniki, temveč kot ocene, katere jim je dal delovni kolektiv. Ravno tako je važno napredovanje delavcev, zlasti zdaj, ko skušamo tudi v gospodarstvo uvesti reelekcijo vodilnih kadrov. Menim, da bi morali vsakemu delavcu zagotoviti možnost, da s svojim delom tako na delovnem mestu kot ina družbenopolitičnem področju ter z nadaljnjim strokovnim izpopolnjevanjem doseže višji položaj, kolikor za to izpol-nuje pogoje in pokaže ustrezne sposobnosti ter voljo. Sistem zvez in kabinetskega odločanja o napredovanju ne spodbuja delavca, saj mu utrjuje zavest, da se laže napreduje z dobrimi zvezami kot ipa s prizadevanjem, uspešnim delom na delovnem mestu ter s strokovnim izpopolnjevanjem. Zato se ne izpopolnjuje in ne trudi, da bi na delovnem mestu pokazal čimveč, temveč išče stranska pota iza napredovanje. Zato, bi bilo' pravilno, da odločanje o napredovanju postane čimbolj demokratično in da damo zborom delovnih skupnosti za začetek vsaj pravico, da povedo svoje mnenje o kandidatih za napredovanje ter da potem na podlagi teh mnenj odloča pristojni organ, ki pa naj bi ne bil sestavljen samo iz najvišjih vodilnih uslužbencev, temveč naj bi bili v njem tudi voljeni predstavniki kolektiva. Poleg teli so pomembna tudi druga vprašanja, med njimi tudi informiranost (obveščenost) o rezultatih delitve osebnih dohodkov. Mislim, da ne zadostuje, da delavec samo iz plačilne kuverte izve odstotek učinka, pri tem pa ne ve, kako je bil odstotek izračunan in tega ne more preveriti. Zato bi moral vsak oddelek prejeti obračun učinka, katerega bi lahko preveril vsak delavec, ki ga to zanima. Ob tem bi opozoril še na podeljevanje nagrad, ki je letos v marsikaterem podjetju razburilo duhove. O predlogu nagrad bi morali pred potrjevanjem na seji samoupravnega organa razpravljati in dajati tudi dodatne predloge zbori delovnih enot. V kolektivu naj bi torej poprej organizirali široko diskusijo, da bi potem člani delavskega sveta na podlagi te diskusije ne samo formalno, ampak zavestno, po volji kolektiva potrjevali oziroma zavračali predloge o nagradah in da se potem v kolektivu ne bi šušljalo o nagradah kot o nekakšni javni tajni. Z večjo javnostjo podeljevanja nagrad pa bi nagrade tudi laže dosegle svoj namen, ki je spodbujati in ne povečevati osebne dohodke posameznikov. Poleg delitve osebnih dohodkov je seveda važna tudi delitev sredstev skupne porabe (za gradnjo stanovanj, podpore pri študiju itd.). Tudi tu bi bilo treba zagotoviti kar najširše sodelovanje kolektiva, zlasti pri delitvi stanovanj, ki so še vedno boleča točka našega standarda in ki dostikrat bolj služijo kot instrument kadrovske politike podjetij kot pa načrtnega izboljševanja življenjskega standarda članov delovnega kolektiva. Ob teh vprašanjih sem se zadržal nekoliko dlje, ker so kar se da pomembna za razvoj in nadaljnje utrjevanje sistema delavskega samoupravljanja. Tako kot smo- bili pred leti priča protislovju, ko smo v gospodarstvu uvedli samoupravljanje, delitev sredstev pa je ostala centralizirana, tako zdaj, ko gospodarske organizacije samostojno razpolagajo s čedalje večjimi sredstvi, obstoji nevarnost, da bi kolektiv neposredno odločal o delitvi samo na papirju, v resnici pa bi o tej delitvi nekje bolj, drugje manj, odločali le vodilni kadri podjetja. Delovnim kolektivom bi torej morali zagotoviti resnično odločanje o delitvi in onemogočiti težnje birokratskega aparata, da si prilasti delitev v imenu kolektiva, kar se je marsikje že zgodilo. V tem obdobju grozi nevarnost, da namesto resnične decentralizacije in demokratizacije delitve pride samo do zamenjave položajev med državnim birokratskim aparatom in birokratskim aparatom v podjetjih. Boj proti tej težnji pa je naloga vseh zavestnih sil, predvsem komunistov, in izid tega boja je bistvenega pomena za nadaljnji razvoj samoupravljanja. Kajti v gospodarski organizaciji. kjer imajo pravico do ocenjevanja delavcev samo vodilni kadri, kjer se o napredovanjih odloča v zaprtem krogu, kjer vodilni kader podjetja zaseda tudi vodilne položaje v samoupravnih organih (pomočnik generalnega direktorja predsednik komisije za delitev osebnih dohodkov, direktor sektorja predsednik stanovanjske komisije itd.), je nerealno pričakovati uspešen razvoj demokratičnih odnosov in je vsak boj za resnično uveljavitev samoupravnega sistema vnaprej obsojen na neuspeh. Birokracija ima namreč v svojih rokah orožje, s katerim lahko v kali zatre vsak boj, ki bi ogrožal njene pozicije. Potrebno je upoštevati, da delavec zdaj še vedno opravlja svoje delo predvsem zaradi materialne nuje in ne zato, da se bo boril za uveljavitev samoupravnih načel. Nujno je, da se v takem podjetju razraščata oportunizem in karierizem, ki razjedata tudi partijske vrste in da vodenje povsem prevlada nad samoupravljanjem. Šele tedaj, ko se nam bo posrečilo uresničiti neposredno sodelovanje viseli delovnih ljudi v delitvi, bo mogoč širok in odprt boj mnenj, kajti birokratski aparat ne bo mogel več tako učinkovito ekonomsko pritiskati na tiste, ki se ne strinjajo vedno z njegovimi stališči. O pravilnosti stališč bo povedal svoje mnenje delovni kolektiv, ne pa vodstveni aparat. Seveda pa je to stvar dolgotrajnejšega razvoja, kajti delovni kolektivi marsikje še niso zreli za prevzem tako ši- roikih pooblastil in odgovornosti, ravno zato pa je v tem obdobju tem nevarneje, da se birokracija trdno polasti položajev, katere naj bi počasi prevzemali v svoje roke neposredni proizvajalci. Zato je boj za uresničitev socialističnih načel delitve, načel, ki jih ,moremo uresničiti z dobrim sistemom delitve in razvitim sistemom neposredne demokracije, ena naših poglavitnih nalog v prihodnjem obdobju. BORIS VERBIC Pedagoška ustvarjalnost ba kongresa Zveze komunistov kot tudi letošnji kongres pedagogov so nedvomno široka podlaga za nadaljnje prizadevanje za hitrejše in popolnejše uresničevanje zastavljenih načel, ki jih vsebuje reforma našega šolstva. Kot plod te spodbude in hkratnega uveljavljanja pedagoške ustvarjalnosti zasledimo v zadnjem času tudi pri nas vse bolj intenzivne razprave o kvaliteti pedagoškega dela in vsebinski ustreznosti učnih programov, njihovi enotnosti, usiklade-nosti in povezanosti v jugoslovanskem okviru. Omenjena vprašanja so zlasti pereča za naše osnovno šolstvo, saj moramo načela programske enotnosti in enakih možnosti uresničevati najprej na tej stopnji. Zaradi prehodnega zastoja je dejstvo, da: ,so se zlasti pedagoški delavci posvetili predvsem kvaliteti, kar zadeva dejavnost šol, še toliko pomembnejše in nujnejše. Prav gotovo bi lahko našli opravičilo za to v nezadovoljivih materialnih in kadrovskih možnostih šol. Iz dosedanjih razprav, ki so ise odločneje zavzemale za enotnost osnovne šole, predvsem v pogiedu možnosti in kvalitete njegovega delovanja, je bilo čestokrat težko izluščiti skupni imenovalec oziroma enotnejše mnenje o nadaljnjem izpopolnjevanju šolske reforme. To so zavirala različna izhodišča v teh razpravah, ®aj so eni za nezadovoljive vzigojnoizobraževalne rezultate osnovne šole krivili učni kader. drugi spet nezadostne materialne možnosti in slabo spodbudo za delo, tretji učne programe pa premajhno skrb družine za vzgojo itd. Zato menim, da je lahko v nadaljnjem reformnem procesu najučinkovitejša le takšna razprava, ki v prizadevanjih za kvalitetno uresničevanje reforme kar najtesneje povezuje na- O slednje elemente: učni kader kot temeljni realizator novih vzgojnih konceptov, učence kot subjekte pouka in šolski Izven delovni čas delavcev v obdobju izgradnje komunizma« posreduje rezultate nekaterih empiričnih raziskav v SZ o tem problemu. S. A. Ge-rasimov v Beležkah režiserja razpravlja o filmski umetnosti. N. F. Naumov, Buržoazna sociologija o delitvi dela, polemizira z buržoaznimi sociologi dela, kot so R. Dubin, G. Friedmann in P. Naville. Očita jim, da so problem družbene delitve dela prenesli na psihološko področje, zaradi česar se ognejo socialnoekonomskih strani kapitalistične delitve dela. A. P. Čermenina meni v članku Odgovornost o sodobni buržoazni etiki, da je rešitev tega vprašanja zvezana z odgovornostjo in deležem za-vestnosti individua v njegovih postopkih. Izmed prispevkov, ki se nanašajo na razna filozofska vprašanja naravoslovja, sta najzanimivejša: E. Kolman: Sodobna fizika v iskanju nadaljnje fundamentalnejše teorije in A. S. Karmin: K problemu neskončnosti v sodobni znanosti. -ak- Bibliografija knjig in člankov A. KNJIGE IN ČLANKI IZ SFRJ I. MARKSIZEM MALLET Serge: Dvije taktike. Riječ na zasjedanju Korčulanske škole »Smisao i perspektive socijalizma«. (Prijevod Sonja Popovič). — Praxis 1965, br. 2, str. 285—291 MARKOVIC Mihailo: Smisao samoupravljanja u socijalizmu. — Medju-narodna politika 16. III. 1965, br. 359. II. FILOZOFIJA KOJEVE Alexandre: Kako čitati He-gela. Preveo i pogovor napisao An-djelko Habazin. — Sarajevo, Vese-lin Masleša 1964. 670 str. — 11085 BACE Makso: Još jednom o filozofiji. (Izlaganje na VIII. kongresu SKJ). — Praxis 1965, br. 2, str. 257—259 BJENJKOVSKI Zbignjev: Kada je esen- cija prethodila egzisteneiji. (Preveo Vujičič Petar). — Polja 1965, br. 79 DAMJANOVIC Milan: Uvod u savre-menu estetiku. — Književnost 1964, br. 11—12, str. 417—429 KANGRGA Milan: Praksa i kritika. Razmatranje uz Marxove teze o Feuerbaehu. — Praxis 1965, br. 2, str. 269—281 MARKOVIC Mihailo: Marksistički ku-manizam i etika. (Rad podnet 3. V. 1962 na osnivačkoj skupštini Ame-ričkog udruženja za izučavanje di-jalektičkog materijalizma). — Gle-dišta 1965, br. 1, str. 63—81 PETROVIČ Gajo: O našoj filozofiji. (Izlaganje na VIII. kongresu SKJ). — Praxis 1965, br. 2, str. 249—234 ZIHERL Boris: Neki problemi i pri-medbe (Izlaganje na VIII. kongresu SKJ). — Praxis 1965, br. 2, str. 255—257 III. SOCIOLOGIJA DJURIC Mihailo: Sociologija Maxa Webera. — Zagreb, Matica hrvatska 1964. 382 str. — 11094-6 KROFLIC Marjan, PUHAN Milan: Projekt »Dvainštirideset-urni delavnike Izkoriščanje fondov delovnega časa. Kadrovski fondi v podjetju Strojne tovarne v Trbovljah. — Ljubljana, Inštitut za sociologijo in filozofijo 1964. 10 str. — IV/1782-5 PUHAN Milan: Projekt »Dvainštiri-deset-urni delovnik«. Struktura izrabe delovnega časa dobljena z metodo trenutnih opažanj Strojne tovarne Trbovlje. — Ljubljana, Inštitut za sociologijo in filozofijo 1964. 25 str. — IV/1782-8 STANOJCIC Ilija: Predmet opšte sociologije — njen odnos prema drugim naukama. Beograd, Savremena ško-la 1964. 204 str. — 4739, P MARKOVIC Mihailo: O mestu i ulozi društvenih nauka u našem društvu. — Praxis 1965, br. 2, str. 243—248 M1LOSAVL JEVSKI Slavko: Komunisti i politički odnosi u opštini. (Saop-štenje na savetovanju Instituta za sociologiju i filozofiju na temu komune). — Socializam 1965, br. 2, str. 199—208 IV. PSIHOLOGIJA TANNENBAUM Arnold in SEASHORE Stanley: Novi koncepti raziskovanja vloge posameznika v organiza- cijah. (Prispevek na XV. mednarodnem kongresu psihologov v Ljubljani) — Problemi 1964, Št. 24, str. 1238—1244 V. ZNANOST — KULTURA _ PROSVETA — ŠOLSTVO VALENTINČIC Jože: Večerne politične šole v letu 1963/64. Analiza je izdelana na temelju ankete, programov in dodatnih poročil političnih šol. Ljubljana, Zveza delavskih univerz Slovenije 1964. 187 str. — IV/1785 D JORD JEVIČ Božidar: Razvoj pri-vrede i zadaci univerziteta. — Gle-dišta 1965, br. 1, str. 5—12 DOKTORAT nauka u 1963 i 1964 go-dini. — Jugoslovenski pregled 1965, br. 1. str. 23—39 HUDOLETNJAK Boris: Vrijeme i kultura. — Polet, Zagreb 1965, br. 14 HUMO Avdo: Dinamika razvoja diktira značajniju društvenu ulogu univerziteta. — Borba 28. III. 1965 INTERVJU o problemih univerze in njene reforme. Odgovor dr. Franca Cerneta in dr. Jože Vilfana. — Tribuna 10. III. 1965, št. 5 LUKACS Gyorgy: Moderna in velika umetnost. Pogovor o obnovi in osvoboditvi marksistične misli. (Iz Ri-scita št. 2/1965). — Naši razgledi 27. III. 1965, št. 6 PIRJEVEC Dušan: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi. — Problemi 1964, št. 24, str. 1270—1277 POLOŽAJ in naloge pedagogike. Po II. kongresu pedagogov Jugoslavije. Sodelovali: Ivan Berce, Stanko Go-gala, Franc Pediček). — Naši razgledi 6. III. 1965, št. 5 SAVUČEVIČ Dušan: Afirmacija savre-menih shvatanja o sistemu obrazo-vanja odraslih. — Obrazovanje odraslih 1965, br. 1—2, str. 41—51 SERGEJEV Dimitrije: Nekoliko misli za stvarnu reformu filozofskog i srodnih fakulteta. — Naše teme 1965, br. 1, str. 50—64 —: Urejeno otroško varstvo je zahteva socialistične družbe. Izvlečki iz raz-Drave: Boris Lipužič, Desa Mušič, dr. Ivan Toličič i dr. — Delo 30. VIII. 1965 VALENTINČIC Jože: Neki izvori i načela društveno - političkog obrazo-vanja u političkim školama. — Obrazovanje odraslih 1965, br. 1—2, str. 19—24 VODOPIVEC Vlado: Marginalije k ocenam revialne krize. — Sodobnost 1965, št. 1—3, str. 36—48 ZLOBEC Ciril: Pred ponovno politizacijo kulture. — Sodobnost 1965, št. 1—3, str. 126—130 ZUPANČIČ Beno: Ob robu kulturne vsakdanjosti. — Sodobnost 1965, 1—3, str. 107—117, št. 4, str. 287—301 —: Za ustvarjalno in polno vlogo človeka v družbenem dogajanju. — Mladina — Zapiski 5, 27. III. 1965 ZVONAREVIC Mladen: Obrazovanje doraslih u sistemu obrazovanja u Jugoslaviji. — Obrazovanje odraslih 1965, br. 1—2, str. 25—10 VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: RIB AR Ivan: Iz moje političke surad-nje 1901—1963. — Zagreb, Naprijed 1965. 324 str. — 111108 VIDMAR Josip: Refren o narodnosti. — Sodobnost 1965, št. 1—3, str. 4—13 2. Družbeno politični sistem SFRJ: HVALA Ivan: Vprašanje celovitosti socialistične družbene prakse. — Tribuna (Zasnove) 17. III. 1965, št. b PETRANOVIC Branko: Političke i pravne prilike za vreme privremene vlade DFJ. Beograd, Institut društvenih nauka 1964. 234 str. — I V/1687-1/4 AVRAMOVIC Miodrag: Društvena aktivnost novinara. Povodom šestog kongresa Saveza novinara. — So-cijalizam 1965, br. 2, str. 265—271 D JORD JEVIČ Toma: Kultura i kulturna revolucija u uslovima dru-štvenog samoupravljanja. — Stva-ranje 1965, br. 1, str. 5—21 JAMBREK Peter: Spremenljivka, ki je bistvenega pomena. — Tribuna-Zasnove 3, 17. III. 1965, št. 6 JEVTIČ Bora: Samoupravljanje i ekonomska analiza. — Socijalizam 1965, br. 2, str. 109—225 KARDELJ Edvard: Samoupravljanje ni-je samo demokratski, nego i eko- nomski odnos radnih ljudi u proizvodnji i raspodjeli. (Intervju, — Samoupravljanje i. III. 1965, br. 67, Borba 45, 6. III. 1965 —: Mladina pred V. kongresom Zveze komunistov Slovenije: Marksistični krožki. Volitve. — Mladina-Zapiski 4, 13. III. 1965, št. 10 NAJDEVSKI Dimče: Zapažanja o pri-meni kongresnih smernica. — Soci-jalizam 1965, br. 2, str. 226—255. —: Odnos radničke i intelektualne omla-dine. Razgovor. Srečko Bijelič, Branko Caratan, Adolf Dragičevič i. dr. — Polet-Zagreb 1965, br. 15 PAŠIČ Najdan: Osmi kongres SKJ i društvene nauke. — Arhiv ROMIČ Borivoje: Aktuelni problemi iz oblasti standarda i samoupravljanje. Treča plenarna sjednica CV SSJ. — Rad 26. III. 1965 —: Statut radnih organizacija u praksi. Iskustva iz Slovenije. — Praksa 15. III. 1965, br. 10 TOMANOVIČ Velimir: Društveni i po-litički stavovi omladine. (Beleške uz jednu anketu). — Naše teme 1965, br. 1, str. 38—49 ZEKOVIČ Veljko: Novi položaj i društvena uloga uprave. Izlaganja na sednici Saveznog veča savezne skup-štine. — Nova administracija 1964, br. 11—12, str. 637—641 ZJALIC Milan: VIII kongres Saveza komunista Jugoslavije i problemi omladine. — Naše teme 1965, br. 1, str. 24—37 3. Družbenopolitični sistemi in politične organizacije: BEBLER Aleš: Malezija. — Beograd, Sedma sila 1965, str. 63 — 9011-5/104 POLITICKI sistemi in pokreti u neraz-vijenim zemljama. Metodološkoteo-rijski okviri izučavanja. Beograd, Institut za izučevanje radničkog pokreta 1964. 447 str. — 4644, P KOLAR Vladimir: Amerika iza snova. Zagreb, Epoha 1964. 289 str. — 11096 —: Program narodne vlade Čilea. — Dokumentacija 1964, br. 6, str. 32—43 —: Uvodjenje radničkih saveta u bur-manskoj privredi. — Dokumentacija 1964, br. 6, str. 14—31 4. Delavska in progresivna gibanja: KP Kine i problemi jedinstva u medju- narodnom komunističkom pokretu. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1964. 300 str. — 4640, P MARKOVIC Milenko: Enotnost in odnosi v mednarodnem delavskem in progresivnem gibanju. Ljubljana, Komunist 1965. 76 str. — 11083-1/5 —: Koncepcija indijskog nacionalnog kongresa o demokratiji i socijaliz-mu. — Dokumentacija 1964, br. 6, str. 5—13 —: Medjunarodni radnički pokret: Hro-dologija dogadjaja januar—jun 1965. Jul—decembar 1963. Januar—jun 1964. Beograd, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1964. 285 str. —: Statut rumunske radničke partije. — Dokumentacija (Medj. rad. pokret) 1964, br. 6, str. 72—90 —: Sporočilo devetnajstih. Skupno sporočilo s posvetovanja v Moskvi poziva k enotnosti in češčim medsebojnim stikom partij. — Delo 11. III. 1965 —: Treči kongres Marokanske unije rada. — Dokumentacija 1964, br. 6, str. 43—72 —: Palmiro Toljati o revolucionarnom putu KP Italije. — Dokumentacija 1964, br. 6, str. 90—153 VUKMANOVIČ Svetozar-Tempo: Radnički pokret Latinske Amerike. Utisci o nekim problemima i pre-okupacijama. — Medjunarodna politika 1. III. 1965, br. 358 5. Mednarodni odnosi: JANKOVIČ Branimir: Medjunarodni odnosi i medjunarodno pravo. Predgovor Milan Bartoš. Sarajevo, Svjet-lost 1964. 165 str. — 11081 GABELIC Andro: Strategijski aspekti vijetnamske drame. — Medjunarodna politika 16. III. 1965, br. 359 —: Saradnja SSRNJ sa progresivnim partijama i pokretima Afrike, Azije i Latinske Amerike. — Jugoslo-venski pregled 1965, br. 1, str. 11—15 TOMŠIČ Vida: Skupščina »Mir na zemlji«. Razmena mišljenja o pu-tevima učvrščenja miru u svetu. Medjunarodna politika 16. III. 1965, br. 359 VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO BULAJIC Žarko: Uvod u političku eko-nomiju. Drugo izmenjeno i dopu-njeno izdanje. Beograd, Savremena administracija 1965. ' 175 str. — 11/9933 GLEDIC Petar, PANDUROVIC Zoran: Jugoslovensko javno mnenje o aktu-elnim ekonomskim i socijalnim pi-tanjima. Beograd, Institut društvenih nauka 1964. 162 str. — 4680, P KAKO bom gospodaril. Knjižnica Delavske univerze«. Ljubljana, Cankarjeva založba 1964. 106 str. 11028 VEZ JAK Danilo: Mednarodni plačilni promet. Maribor, Obzorja 1964. 387 str. — 8921-9 BIJELIC Srečko: Neki aspekti raspo-djele. — Naše teme 1965, br. 1, str. 1—23 BLACOJEVIC Stevan: Ekonomski efekti naučnih istraživanja. — Socijalizam 1965. br. 2, str. 165-185 FILIPOVIC Nikola: Kontrola cena u odnosima primarnih raspodela. — Socijalizam 1965, br. 2, str. 186—198 —: Rczolucija o smernicama za izradu društvenog plana Jugoslavije za period 1964—1970 g. — Bilten SSRNJ 1965, br. 1, str. 21—29 —: Rezolucija o osnovnim smernicama za dalji razvoj privrednog sistema. — Bilten SSRNJ 1965, br. 1. str. 16—21 VUKMANOVIC Svetozar: Preduslovi bržeg razvoja sistema stambene privrede. — Borba 7. III. 1965 KRAIGHER Boris: Zaostreni začasni ukrepi za stabilizacijo gospodarstva. Poročilo na skupni seji zveznega in gospodarskega zbora zvezne skupščine. — Delo, Borba, Politika, Pri-vredni pregled 25. III. 1965 ŽAGAR Jelko: Promene u privrednom sistemu Nemačke Demokratske Republike. •— Socijalizam 1965, br. 2, str. 242—256 IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE DONINI Ambrogio: Pregled povijesti religije. Od prvih oblika kulta do početaka krščanstva. Zagreb, Napri-jed 1964. 287 str. — 4586, P X. ZGODOVINA IN GEOGRAFIJA DAPCEVIC-ORESCANIN Sonja: Isto-rijske osobenosti kineske revolucije. Beograd, Institut za medunarodnu politiku i privredu 1964. 234 str. — 11030 SUPEK Rudi: Poslednja revolucija. Zagreb, Stvarnost 1965. 255 str. — 11103 —: Šesta proleterska divizija. Priredili Dragan Grubor, Ante Kovačevič, Josip Barkovič. Borbe divizije od njenog formiranja do ulaska u sa-stav Prvog proleterskog korpusa. Zagreb, Epoha 1964. 763 str. — III/2380 PLENCA Dušan: Kritika nekih pojava u istoriografiji oslobodilačkog rata i revolucija. — Gledišta 1965, br. 1, str. 29—51 XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE -SLOVARJI — LEKSIKONI GRUBACIC Kosta: Enciklopedijski leksikon bibliotekarstva. Sarajevo, Zavod za izdavanje udžbenika 1964. 336 str. — III/2381 KUVACIC Ivan: C. Wright Mills,-Praxis 1965, br. 2, str. 260—268 B. KNJIGE IZ TUJINE I. MARKSIZEM JAKOVLJEV M. V.: Marksizm i so-vremennaja buržuaznaja istorija filosofii. Moskva, »MvsI« 1964. 350 + (I) str. — 11042 MARX Karl et ENGELS Friedrich: Textes sur le colonialisme. Moscou, Édit. en langues étrangers b. 1. 430 + (II) str. + 2 si. — 11089 II. FILOZOFIJA FINAZZO Giancarlo: L'Uomo e il mondo nella filosofía di M. Heidegger. Roma Ed. Studium (1963). 162 str. — 4618, P GAJDUKOV J. G.: Rol' praktiki v processe poznauija. Moskva, ïMysl'« 1964. 325 + (I) str. — 11050 JO JA Ath.: Logièeskie issledovanija. Perevod s rumynskogo A. Isaddenko, . . . Obscaja redakc. i posleslovie M. N. Alekseeva. Moskva, »Progress. 1964. 501 + (II) str. — 11058 NEMECKAJA filosofija posle 1945 goda. Perevod s nemeckogo A. P. Kazan-skoj. Redak. i predislovije T. I. Oj-zermana. Moskva, »Progress 1964. 135 + (I) str. — 11052 PROBLEMY etiki. (Redak. koll.: M. G. Zuravkov.). Moskva. »Nauka« 1964. 266 + (II) str. — 11061 YI CO J. — B. Principes de la philosophie de l'histoire. Paris, A. Colin 1963. 381 str. — 11075 WHITROW G. Estetstvennaja filosofija vremeni. Perevod s anglijskogo J. Moélanova, V. Skurlatova i S. Susurina. Obscaja redak. i posleslovie ... M. E. Omel'janskogo. Moskva, »Progress« 1964. 450 + (II) str. — 11049 in. SOCIOLOCIJA AMERICAN Women: The changing image. Edit, by Beverly Beuner Cassara. Contributors: Ethel J. Alpenfels. (4. print.) Boston, Beacon Press (1964). XV + 141 str. — 11037 BELLEVILLE Pierre: Une nouvelle classe ouvrière. Paris, Julliard (1964). 316 + 3 str. — 11033 BONAZZO Giuseppe: Alienazione e anomia nella grande industria. Una ricerca sui lavoratori dell'automo-bile. Prefazione di Vittorio Foa. Milano, Avanti 1964. 229 str. — 4466, P DAHRENDORF Ralf: Das Mitbestimmungsproblem in der deutschen Sozialforschung. Eine Kritik. Studien und Berichte aus dem Soziologischen Seminar der Universität Tübingen. 1. Tübingen, (Universität) 1964. X + 123 str. 11101-1 EISENSTADT S.: From Generation to Generation. Age groups and social structure. New York, The Free Press os Glencoe 1956. 358 str. — 11105 FICHTER Joseph R.: Sociology. Chicago, London, The University of Chicago Press 1957. XIII + 450 str. — 4642, P GORDON Milton M.: Social Classe in American Sociology. New York, McGraw-Hill Book Comp. Inc. (1963). VII + 280 str. — 4733, P GUBBELS Robert: La grève, phénomène de civilisation. Étude d'économie sociale. Bruxelles, Université Libre (1962). 334 + 18 str. + pril. — 4648, P IRABARNE Manuel Fraga: Las Transformaciones de la Sociedado Española Contemporánea. Madrid, Ed. del Movimiento 1959. 95 str. — 4703, P MJASNIKOV Igor' J.: Avtomatizacija i kominunizm. Moskva, Izd. »Ekonomika« 1964. 151 str. — 11054 RIESMAN David: Individualism Reconsidered, and other essays. (New York), The Free Press of Glencoe (1964). 530 str. — 11106 SOROKIN Pitirim A.: Social and Cultural Mobility. (New York), The Free Press of Glencoe (1964). XIV + + 646 str. — 11104 WEBER Max: The Theory of Social and Economic Organization. Translated by A. M. Henderson and Talcott Parsons. Edit, with an introduction by Talcott Parsons, (New York) The Free Press of Glencoe (1964). X + 436 str. — 11107 IV. PSIHOLOGIJA BLAIR Glenn Myers and JONES R. Stewart: Psychology of Adolescence for Teachers. 1. The Psychological Foundations ' of Education. New York, The Macmillan Co. (1964) VII + 118 str. — 11102-1 CHARLES Don C.: Psychology of the Child in the Classroom. 2. The Psychological Foundations od Education Series. New York, The Macmillan Co. (1964). IX + 86 str. — 11102-2 VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: CATLIN G. E. G.: The Science and Method of Politics. London, Kegan Paul, Trench, Trubner & Co, LTD. 1927. XII + 360 str. — 4643, P FREEMAN J. Leiperr The political process: Executive Bureau-Legislative Communitie Relations. New York, Random House (1964). VIII + + 72 str. — 4695, P The INTEGRATION of Political Communities. Edit, by Philip E. Jacob and James V. Toscano. Philadelphia, New York, Lippincot Co. (1964). X + 514 str. — 11040, P 11 JADOV V. A.: Tajna lži. Zametki o teorii i metodah buržuaznoj propa-gandv. Moskva, Gospolitizdat 1963. 112 str. — 11053 KAHN Herman: On Thermonuclear War. Second Edition with Index. Princeton, N. J. University Press 1961. XX + 668 str. — 4649, P KAMMERER G. M.: The Urban Political Community Profiles in Town Politics. Boston, Bl. Mifflin 1963. 1963. 216 str. — 11036 KOJANEC Giovanni: Trattati e terzi stati. Limiti soggettivi di validità delle norme positive dell'ordina-mento internazionale. Padova, Ce-dam 1961. 250 str. — 4636, P L ACH ARRIÈRE René de: Étude sur la théorie démocratique. Spinoza-Rousseau-Hegel-Marx. Paris, Payot 1963. 218 str. — 4602, P LAURAT Lucien: Probleinas actuales del socialismo. Madrid, Institut de estudios politicos 1962. XXVIII + + 242 str. — 4746, P MANEtl Mieczyslaw: Historia dok-tryn polityczno-prawnych. Wiek XIX—XX. I. Kant—Hegel. Warszawa, (Uniwersytet) 1962. — 4721, P PHAN-Thi-Tu: La Coopération intellectuelle sous la société des nations. Paris, Librairie Minard 1964. 268 str. — 4676, P 3. Politični sistemi in politične organizacije: CHODAK Szymon: Systemy politycznc »czarnej« Afryki. (Warszawa) Ksiaž-ka i Wiedza 1963. 538 str. + pril. — 4701, P ROOSEVELT Franklin: Amerikas Weg. Auszüge aus seinen öffentlichen Reden und Dokumenten. Gesammelt von Dagobert D. Runes. Zürich, Steinberg Verl. (1964). 94 str. — 4621, P 4. Delavska in progresivna gibanja: ARISMENTI Rodney: Problemy latino- amerikanskoj revoljucii. Perevod s ispanskogo. Moskva, »Progress« 1964. 692 str. — 4595, P LONGO Luigi: Un popolo alla maechia (Roma) Ed. Riuniti (1964). 365 str. — 4596, P MIL1BALD Ralph: Parlamentskij socia-lizm. Issledovanie politiki lejborist-skoj partii. Prerevod s anglijskogo. Predislovie V. P. Mihajlova.) Moskva, »Progress« 1964. 508 str. — 11048 MORRIS George: Osnovnye problemy rabocego dvizenija v SSA. (Perevod s angl. V. Rjabcikova.) Moskva, Politizdat 1961. 208 str. — 11063 5. Mednarodni odnosi: COOK Fred. J.: Les Vautours de la Guerre froide. Étude sur le militarisme américain. Traduit de l'américain par Roger Dadoun. Avant-propos de Bertrand Russell. Paris, Jul-liard (1964). 402 str. — 4585, P Deutschland und die Welt. Zur Aus-senpolitik der Bundesrepublik, 1949 — 1963. Herausgegeben von Hans-Adolf Jacobsen und Otto Stenzl. München, Deutscher Taschenbuch Verlag, 1964, 454 str. KOLOSKOV I. A.: Vnesnjaja poli-tika sovremennoj Francii. Moskva, »Mysl'« 1964. 384 str. — 11043 MENDES de Almedia: Nacionalismo e desenvolvimento. Rio de Janeiro, Editora »Livroc, 1963 , 398 päg. SETON-WATSON Hugh: Neithcr War nor Peace. The Struggle for Power in the Postwar World. London & Methuen Co. LTD (1960). 504 str. — 4601, P VAL'KOV V. A.: SSSR i SSA (ih politi-ceskie i ekonomiceskie otnosenija). Izdajatel'stvo »Nauka«, Moskva, 1965. 396 str. VNESNJEPOLITICESKIE problemy so-vremennosti. Otvet zarubjoznym avtoram. Izdajatel'stvo »Nauka«, Moskva, 1964. 253 Str. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO ASPECTS actuels de la situation économique et sociale de l'Asie du Sud-Est. Colloque tenu à Bruxelles le 24, 25 et 26 octobre 1961. Bruxelles, Ed. de l'Institut de Sociologie 1961. 246 str. — 4646, P DUNLOP John T. DIATCHENKO Vasilii P.: Labor Productivity. New York, Me Graw-Hill Book Comp. (1964). XXV + 409 str. Ulustr. — 4679, P DVORKIN I. N.: Nauino-tehničeskij perevorot i buržuaznaja politice-skaja ekonomija. Moskva, »Nauka« 1964. 463 str. — 11100 LEONARDI Silvio: Sviluppo econono-mico e decentramento nell'URSS. (Torino, G. Einaudi ed. 1960). 57 str. — 4584, P VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE WILSON F. G.: A Tlieory of Public Opinion. Chicago, J. Regnery 1962. 308 str. — II/9929-2 IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE ROUX Jean-Paul: L'Islam en occident. Europe-Afrique. L'Europe et l'Islam: Guerre, Conversions contacts culturels et influences idéologues, l'Islam en Europe, au Maghreb et en Afrique Noire. Paris, Pavot 1959. 304 str. — 4616, P XI. POTOPISI - BIOGRAFIJE - SLOVARJI — LEKSIKONI GARKAVENKO F.: Slovar' ateista. Moskva, Politizdat 1964. 269 str. — 1/2300 Iz vsebine naslednjih številk: Gabrijel Sfiligoj: Nagrajevanje strokovnjakov Matevž Krivic: Kriza samoupravljanja ali kriza nekega koncepta samoupravljanja Milko Domajnko: Dijaški in vajenski domovi Janez Šinkovec: Vidiki pravne pomoči Vlaclo Sruk: Variacije na temo »moralna kriza« I lado Benko: Jugovzhodna Azija Bley-Stingl: Novi ekonomski sistem v NDR TUJI AVTORJI T1TMUSS, Richard Moris, rojen 1907, britanski univerzitetni profesor. Je avtor številnih ekonomskih razprav. Objavljeni tekst je prevod iz New Left Review iz serije njegovih esejev o državi blaginje, ki jih je objavljal v letih 1956-58.