LOGATEC, SOBOTA, 6. APRILA 1991 ŠT. 14. • LETO II • CENA 15 DIN NOTRANJSKI ČASOPIS PRVI TEDNIK ZA ZDRUŽENO NOTRANJSKO Na pobudo vrhniških zelenih bo v soboto, 6. aprila, v primeru slabega vremena pa teden dni pozneje, potekala splošna akcija - Počistimo smeti pred lastnim pragom, oziroma čiščenje Vrhnike. Hvale vredna pobuda si seveda zasluži primeren odziv občanov, zato so vsi vabljeni na čiščenje v čim večjem številu... IDRIJA: Že mesec dni niso odprli nobene nove trgovine. Gostinjci so opozorilno stavkali. Občinski delegati so sprejeli okleščen proračun. Denar za stranke mora biti tudi, če ga za vse ostalo ni. Valkarton seje odločil za privatizacijo To je eno od petih, podjetij v Sloveniji, ki bodo prva stopila na poskusno pot v zasebništvo. stran 3 stran 11 ska ljudska pesem ■ m posebej za notranjski časopis SILVO TERŠEK VAM SPREMINJA NOČ V DAN se živi - | stran 4 $Ci Podružnične šole morajo biti, je dejal minister Peter Vencelj ob obisku prenovljene šole na Vrhu pri Svetih treh kraljih. Toda - če jih imamo, jih moramo tudi vzdrževati. O posvetu o podružničnem šolstvu in o akciji za prenovo šole v Rovtarskih Žibršah, v katero se vključuje tudi Notranjski časopis, preberite na 8. strani. ILIRSKA BISTRICA xz v SKUPŠČINSKA .ZELJNATA” SEJA stran 7 stran 4 ■ Vsaka šola nekaj stane KMETJE, GOZD IN DIVJAD Okrogla miza o gozdni in lovski zakonodaji v Cerknici razburila duhove in sprožila val protestnih nastopov so jih uredili večinoma s prostovoljnim delom. Če bodo potrebe po varstvu velike, bodo v igralnico lahko spremenili še prostor, ki ga zdaj uporabljajo za igre in telovadbo. V Logatcu se je veliko govorilo, da bo varstvo v katoliškem vrtcu brezplačno. Pa temu ni tako. To je v pogovoru potrdil gopod Kompare in predsednica logaške Karitas, gospa Silva Kranjc. Karitas bo, ko bo to dopuščal zakon, prevzela vrtec in njegovo delovanje. Sredstva bodo pritekala sistemsko, starši otrok pa bodo plačevali v tem vrtcu enak prispevek za oskrbo kot v matičnem vrtcu. V sklopu novooaprtih prostorov je tudi mlečna kuhinja, v kateri bodo pripravljali obroke za vrtec in dom ostarelih, ki ga urejajo v hiši pri cerkvi v Dolenjem Logatcu-. Novega vrtca so bili veseli vsi: logaški odbor Slovenskih Krščanskih demokratov, občinska skupščina, v imenu katere je prijetno otroštvo vsem otrokom v novem vrtcu zaželel predsednik, gospod Antičevič, ki je hkrati pridobitev označil za novo alternativo, ki je spojila dva bregova reke in seveda tudi gospod Peterle, ki je Logatec umestil med prve kraje, v katerih se življenje normalizira. »Normalizirati razmere v nekem kraju pomeni namreč dati ljudem različne možnosti izbire in zato sem vesel, da je do tega vrtca prišlo v soglasju.« Otroci so naše največje bogastvo, zanje moramo skrbeti in morda bodo, ko odrastejo razumeli velike besede, ki so jih izrekali pomembni ljudje ob otvoritvi novega vrtca. bn Pred leti zgrajeni prostori, namenjeni za otroško varstvo, so vendarle oživeli. Vesel otroški smeh se zdaj razlega v stanovanjski soseski za Narodnim domom, oddahnilo pa si je tudi nekaj staršev, ki so imeli težave z varstvom svojih otrok. Katoliški vrtec je na krajši slovesnosti, ki so se je udeležili najimenitnejši predstavniki republiškega sekretariata za zdravstveno in socialno varstvo, gospod Franc Imperl in predsednik slovenske Karitas, gospod France Bole, otvoril predsednik slovenskega izvršnega sveta, gospod Lojze Peterle. Ta bi moral v Logatcu preživeti delovno popoldne s predstavniki gospodarstva, političnih strank in poslanci, vendarle je zaradi pogovorov s predstavniki JLA v Beogradu delovni obisk v Logatcu moral odpovedati. Vseeno pa je našel toliko časa, da se je udeležil otvoritvene slovesnosti. Kljub mnogim prizadevanjem in potrebam o dnevnem varstvu otrok, v ta namen zgrajenih prostorov v enem od stanovanjskih blokov na Pavšičevi ulici ni bilo mogoče usposobiti in opremiti za to dejavnost. Kar ni uspelo preteklosti, je zraslo z velikim prizadevanjem in pomočjo župnijskega urada Logatec. Logaški župnik, gospod Kompare je v pogovoru na otvoritvi dejal, da je bila investicija velika in da je do njene realizacije prišlo s pomočjo mnogih posameznikov in organizacij, ob razumevanju občinskih organov in matičnega vrtca, kjer so prejeli vso potrebno strokovno pomoč. V vrtcu je zaenkrat 9 otrok v oddelku jasli in 10 predšolskih otrok, v kratkem pa bodo sprejeli še 12 otrok. Gospod Kompare je vesel takega odziva, saj razpisa niso nikjer javno objavili (šlo je bolj za ustno informiranje), izgleda pa, da je potreb po dnevnem varstvu še veliko. Za varstvo otrok zdaj skrbita dve zaposleni vzgojiteljici. Prostora je dovolj in prav prijetno bo bivanje otrok v igralnicah, ki zakona. Dr. Franc Zagožen tudi trdi, da je treba ustanoviti goz-darsko-kmetijsko zbornico, ki bo pod kontrolo lastnikov gozdov, kakor tudi pod kontrolo vlade in stroke. Tudi v kmetijskih šolah naj bi uvedli obvezen predmet gozdarstva. Odkazilo lesa naj bi se odvijalo v javnih in varovanih gozdovih. Udeleženci okrogle mize, prišli so takorekoč iz vse Slovenije in nanizali kopico individualnih izkušenj zatiranja in zaničevanja kmeta in njegovega ravnanja z gozdom, so si ogledali le nekaj dni stare posnetke ravnanja in posegov v nacionaliziranih gozdovih Selške in Poljanske doline. Kaj naj bi se torej počelo v teh gozdovih v času moratorija in priprave zakona. V razpravi, ki je bila zelo bučna, z vzklikanjem iz klopi in tudi odkritimi grožnjami, se je izražalo spontano ogorčenje nad nezaupanjem do kmetov, kakor tudi do ravnanja nekdanjih Gozdnih gospodarstev. Pri tem so prišla do izraza tudi nesoglasja z lovci, češ med njimi je najmanj kmetov, največ pa veljakov in bivših (ali sedanjih) komunistov, ki ogrožajo tako kmeta kot gozd. Nekateri so predlagali 100 odstotno povečanje odstrela, nekateri, naj se pobije kar vsa divjad. Tudi razumne besede nekaterih so bile prevpile z argumenti, da od divjadi nimamo pač nobene koristi. Kmečka zveza - Ljudska stranka namerava predložiti obilico predlogov o spremembi osnutka zakona o gozdovih, kakor tudi zahtevo o sodelovanju pri pripravljanju novega zakona o lovstvu. Vsaka podružnica naj bi dobila osnutek in prispevala pripombe. Oglasil se je tudi podpredsednik stranke Marjan Podobnik. Predlagal je, da mora slovenski parlament upoštevati največjo slovensko stranko in njene predloge pri spremembah naše družbe. Danes so kmetje močno Foto: Matjaž Žnidaršič zastopani, je dejal, in zato mora zakonodaja upoštevati naša stališča. Marjan Podobnik se je oglasil tudi na repliko člana stranke Joviča iz Cerknice, ki je izražal svoje ogorženje nad mediji in poročanjem o njihovih sejah. Jovič je predlagal, da se člani odpovedo TV naročnini, oziroma da jo vsi odpovedo, kakor tudi časopis Delo in še nekatere. Poročanje novinarjev naj bi bilo nekorektno in prepičlo. Novinarji naj bi bili sploh vsi v službi stranke prenoviteljev, zato »naj jih ta stranka tudi kar plačuje«, je pribil Jovič. Splošno ploskanje je pomenilo odobravanje takega totalitarističnega in monopolističnega mnenja, ki ni bilo podkrepljeno z nikakršnimi dokazi. Marjan Podobnik je krivdo zahvalil predvsem na urednike, češ da se ne odločajo pošiljati novinarjev medijskih hiš na njihove zbore in srečanja. »Nekateri novinarji so povsem korektni in se udeležujejo naših sej, le z objavo je vedno vprašljivo. Stranka demokratične prenove ima prednost povsod,« je še dejal Marjan Podobnik. Splošen vtis z okrogle mize je bil torej zelo ognjen in poln ogorčenja. Ne da bi človek iskal opravičilo za obtožbe, je treba pripomniti, da je merilo poročanja vedno vsebina in kakovost takih in podobnih srečanj. Vsaka seja in vsako mnenje si zagotovo ne zasluži komentarja. Današnja okrogla miza si ga zasluži. Zaradi takih mnenj, pa tudi zato, ker gozdarjem, če je že o njih tekla beseda, niso dali prave možnosti besede, še tisti edini, ki se je oglasil, je doživel medklice »ven z njim«, »vzemimo mu besedo« in podobno. Komentar v enem stavku: 45 let krivic nad kmeti ne bodo ti isti popravili z diskreditiranjem tega, kar je bilo STROKOVNEGA, ne pa POLITIČNEGA, storjeno v njihovih nacionaliziranih gozdovih. KRAS V Logatcu katoliški vrtec Morda se bo kdo izmed vas, spoštovani bralci, spomnil plakata, na katerem se nam je pred izidom prve številke Notranjskega časopisa po nerodnosti zapisalo, da bo časopis prišel med vas »še to soboto«. Na današnjem plakatu, na katerem lahko preberete poudarke iz 14. številke, pa bi to lahko, po temeljitem premisleku, skoraj z gotovostjo zapisali. Pred dobrimi tremi meseci, ko je časopis začel izhajati, smo namreč verjeli besedam predstavnikov oblasti vseh šestih notranjskih občin, ki so ob ugotovitvi, da regija takšen časopis potrebuje, obljubili tudi finančno pomoč. Edina izjema je bil predstavnik ilirskobistriške občine, ki je povedal, da je njihov proračun prazen, vendar smo se kljub temu odločili, da dogajanju v ilirskobistriški občini odmerimo določen del prostora v časopisu, ki so ga bralci povsod po Notranjski lepo sprejeli, s tem pa smo skušali prispevati svoj delež k združevanju regije. Toda, kaj kmalu smo spoznali, da nas tudi idrijska in cerkniška oblast ne potrebujeta, saj obljubljene pomoči ni bilo od nikoder, zato se je podrla celotna finančna konstrukcija izdajanja Notranjskega časopisa. Posledica tega je, da večina njegovih sodelavcev do danes ni prejela še nobenega honorarja, saj komajda zmoremo stroške tiskarne, ki so iz dneva v dan višji. Tudi poslovni oglasi, ki naj bi jih bilo v tovrstnem časopisu čim manj, oziroma toliko, da ne prevladujejo nad ostalo vsebino, nam ne pomagajo prav dosti, saj so mnogi njihovi pridni naročniki manj pridni plačniki-, nekateri izmed njih pa še niso poravnali niti računov za oglaševanje v prvi številki časopisa. In tako smo prišli do prelomnice, ob kateri se bomo morali odločiti, ali se je vredno še naprej truditi in upati na boljše čase, ali pa je bolje še pravi čas pospraviti stvari in se svojim bralcem, ki so časopis vsako soboto z veseljem vzeli v roke, zahvaliti za pozornost. Odločitev bo vsekakor težka, toda, preden se vrata dokončno zapro, bi radi še enkrat izvedeli, ali so se predstavniki notranjskih občin, predvsem tistih, pri katerih smo doslej naleteli na gluha ušesa, pripravljeni pogovoriti o nadaljnji usodi časopisa. Zato jih javno pozivamo, da do torka, 9. aprila, svoja mnenja sporočijo našemu uredništvu. Že vnaprej pa opozarjamo, da bomo tudi po morebitnem dogovoru še vedno prodajali časopis, ne pa resnice in svobode novinarskega ustvarjanja. Vi, spoštovani bralci, ki morate, kljub temu, da niste pri vsem skupaj prav ničesar krivi, prebirati tudi tole naše tarnanje, boste lahko sami presodili, ali smo svoje dosedanje delo opravili pošteno ali ne. In če boste prihodnjo soboto zaman čakali na naš časopis, bo to pomenilo, da ga preprosto ne bo več. Dovolj je bilo namreč noči, prcčutih ob pisalnem stroju, od katerih človeku ostane le zadoščenje, če mu je uspelo napisati kaj takšnega, kar so ljudje radi prebrali. Vsaka šola pač nekaj stane; vsi, ki smo ustvarjali Notranjski časopis, smo vanj vložili veliko dobre volje in energije. Upam, da vsaj toliko, kot je bodo pred prihodnjimi volitvami potrebovali tisti, ki so časopisu, s tem pa tudi svojim volilcem, obračali hrbet. Odgovorni urednik Kmečka zveza - Ljudska stranka je skupaj s cerkniško podružnico pripravila okroglo mizo, na kateri so si dali duška o vsem, kar smatrajo zastarelega, zatiranega in sploh slabega v odnosu do njih. Največ besed se je seveda vrtelo ob osnutku Zakona o gozdovih, o čemer je imel uvodno besedo dr. Franc Zagožen, republiški poslanec Kmečke zveze in predsednik poslanskega kluba Demosa. Zagožen je povedal, da so lani slovenski kmetje kljub nespoštovanju trenutne zakonodaje za 39% sekali manj in se zatorej ni bati, da bi, kot predvideva nova zakonodaja in prenos lastništva, kmet ne znal gospodariti z gozdom. V gozdovih je treba zastopati javni interes, interes lastnika in upoštevati avtonomijo stroke, so bile najpomembnejše 3 točke pripomb, ki jih namerava Kmečka zveza v bližnji prihodnosti posredovati sestavljalcem IN DAN... Sobota 30. marca Izšla je 13. številka Notranjskega časopisa. V Jugoslaviji se je ob Velikonočnih praznikih temperatura navidez nekoliko umirila. Samo navidez! Nedelja 31. marca Nedelja je bila spet krvava in govori o tem, da se je državljanska vojna v Jugoslaviji že pričela. Na Plitvicah so se spopadli hrvaški specialci in oborožene skupine Srbov, ki so zasedle Narodni park. Na vsaki strani je bil po uradnih podatkih en mrtev. Potem so na Plitvice prišli tanki JLA. V Albaniji so imeli prve povojne svobodne volitve, na katerih je največ mandatov v parlamentu dobila nekdanja albanska partija dela. Ponedeljek 1. aprila Trinajst hrvaških občin, v katerih živijo povečini Srbi, je sprejelo sklep o priključitvi k republiki Srbiji. Ni prvoaprilska šala. V Sloveniji so mnogi, po dogodkih na Plitvicah, ponovno poudarili, da se mora Slovenija čimprej osamosvojiti. Volilni rezultati v Albaniji so povzročili val nezadovoljstva in dvom v poštenost volitev. Torek 2. aprila V Beogradu je zasedalo Predsedstvo Jugoslavije. Bilo je sklicano na vrat na nos in v istem slogu tudi prekinjeno. Specialci so se s Plitvic umaknili, armada je ostala. V Ljubljani se je sešlo tudi slovensko Predsedstvo. Sreda 3. aprila Opaženi, ne pa tudi pojasnjeni, so bili večji premiki enot JLA, predvsem na Hrvaškem. Predsedstvo Jugoslavije je zasedalo na že prej napovedanem sestanku v razširjeni sestavi. S Kosova se je vrnila slovenska parlamentarna delegacija. Predstavniki Evropske skupnosti in Jugoslavije so parafirali finančni protokol za 1,1 milijardo dolarjev, ki naj bi jo dobili za prestrukturiranje gospodarstva. Četrtek 4. aprila Na novem krogu pogajanj so se sešli predsedniki jugoslovanskih republik. Zvezni zbor skupščine Jugoslavije ni sprejel deklaracije o vzpostavitvi ustavnega položaja na Kosovu. Slovenska vlada je izjavila, da se ne moremo odcepiti »na silo«, saj bi to, po njenem, prineslo več škode kot koristi. Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je obiskal Logatec. Evropska ministrska trojka je v pogovoru z jugoslovanskimi funkcionarji v Beogradu dala jasno vedeti, da se bo evropskim tokovom najlaže pridružila enotna Jugoslavija. Petek 5. aprila Miren petek, ki upravičeno vzbuja skrbi, da se bo kaj zgodilo v soboto ali nedeljo. IDRIJA CERKNICA IL. BISTRICA LOGATEC VRHNIKA POSTOJNA notranjska in ostali svet NOČ VALKARTON V PRIVATNE ROKE________________________ V 3 letih naj bi logaški Valkarton postal zasebno podjetje z določenim deležem tujega in domačega vloženega kapitala Dosedanje 20-letno poslovanje logaškega Valkartona je bilo izredno uspešno. Ni bilo izgub, uspešnost je bila zagotovljena s tekočim tehnološkim prilagajanjem in s poznavanjem trga, s pozornostjo delovni in dohodkovni produktivnosti in cenami. Agencija Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij in Sklad Republike Slovenije za razvoj sta konec lanskega leta začela pripravljati pilotni projekt, da bi se v praksi preizkusile metode in tehnika privatizacije. Ta naj bi tekla na ustrezni strokovni ravni. V projektih sodelujejo strokovnjaki Mednarodne finančne korporacije (IFC) iz Washingtona s specialisti za finančno prestrukturiranje podjetij. Agencija in sklad sta objavila poziv vsem in odziv je presegel vsa pričakovanja. Za sodelovanje so se prijavila 104 podjetja. Po izpolnjenem vprašalniku je ostalo še 87 podjetij. V končen izbor so prišla srednje velika podjetja, ki poslujejo z dobičkom, kjer niso potrebna večja prestrukturiranja in pri katerih je pričakovati širši krog možnih investitorjev. Upoštevali so zastopanost različnih panog in relativno enostavnost kandidatov, da bi bilo mogoče privatizacijo hitro izpeljati. Končno so izbrali naslednja po-djetja: Saturnus Avtooprema Ljubljana, Svila Maribor, Terme Čatež, Javor Pivka in VALKARTON LOGATEC. Postopek privatizacije naj bi bil izpeljan v treh korakih: 1. cenitev podjetja, 2. koncept privatizacije in 3. izvedba postopka privatizacije. In prva točka, cenitev podjetij, bo potekala že v tem me- secu. Valkartonove namere bo nemara najbolje osvetlil pogovor z direktorjem Francom Jerino. NOČ: Kaj je torej tisti odločilni moment, da se neka tovarna odloči postati zasebna? Franc Jerina: Privatizacija je dovolj grob izraz. Realnost je tržno gospodarstvo in prestrukturiranje. Bolje se je lotiti čim-Prej, saj hočemo sodelovati s svetom in doma. Zdaj v velikih pravnih prazninah težko poslujemo. Osnovni problem je surovina, 60% realizacije je papir. Smo ena redkih tovarn brez pa- pirnice in privatizacija mora prinesti stabilnost kar se tiče surovine. Okrepiti moramo položaj na trgu, ki zdaj pada zaradi splošnih razmer in konkurence, izvoz pa je nuja. Bistvo privatizacije je v tem, da tovarne postanejo učinkovite. NOČ: Boste to dosegli z domačim ali tujim kapitalom ali obo- jim? FJ: Delavci bodo imeli mož- nost kupiti delnice po zakonu, seveda pa je vprašanje, koliko je to mogoče glede na socialni položaj delavcev in lahko je problem, ker ima delavec možnost v 10 letih vsako leto iz svojega tekočega poslovanja kupovati prednostne delnice, to pa lahko pomeni tudi stalno odplačevanje namenjati državi, to spet po-meni, da ne bo imel sredstev za tehnološko posodabljanje. Za . Valkarton bi to pomenilo 10 let brez tehnološkega posodabljanja in potem ne bomo nič vredni. NOČ: Kaj pa problem upravljanja podjetja? FJ: Upravljanje lahko preide v druge roke, torej tistih, ki so dali denar, torej tudi tujca. V zadnjem času so nas obiskali lastniki tujega kapitala, se zanimali celo za celoten odkup, saj je lokacija Slovenije za tujca zanimiva. Država dovoljuje decentralizacijo, da se podjetja sama odločajo. Zdaj pa smo v položaju, ko upravljanje nima vseh pooblastil. Nekateri bi radi kupili kar celo branžo. Kaj pa bo potem s konkurenco? Danes se lahko vsakdo pogovarja s komerkoli, posledica pa bo čutila vsa družba. Lahko je Valkarton prodati, vprašanje pa je, kaj bi pomenilo, če bi bil gospodar nekdo drug. NOČ: Kakšno je trenutno poslovanje? FJ: Mi poslujemo 20 do 30% z denarjem, ostalo pa je blagovna menjava. Tega pa svet ne pozna in če pride do večjih pretresov, nismo več sposobni poslovati, ker bi ne imeli denarja za nakup surovine. Kupci embalaže pa so zdaj v Sloveniji iz dneva v dan se oddaljujemo principom, ki jih pozna svet. V naši branži so cene zrasle v 4-5 mesecih za 100%. Meje so zdaj uvozno zaprte, vezani smo na domači trg in cena monopolista je instrument poslovanja. Privatizacija pa bi eliminirala »jugoslovanske« inovacije. Gre za normalna plačila in cene. NOČ: Kje je tukaj interes zaposlenih? FJ: Mislim, da je zahteva delavcev, da postanejo lastniki. Problem je, kdo bo razčiščeval zgodovino, kdo se je odpovedoval osebnemu dohodku, da je imel več vredno tovarno. Tukaj so lahko težave, težko je reči, kaj je tukaj pravično in kaj lahko z znanjem, ki ga imamo, storimo. Pokazalo se bo tudi, ali delavec verjame svoji tovarni. Imel bo prioriteto, vprašanje pa bo, koliko bo lahko kupil. Vemo, kakšne so cene in plače. Pozabiti moramo na pravice iz dela. Pravice so iz kapitala in upravljanja. NOČ: Ali ste morda prehiteli čas zato, da bi ga pravzaprav ujeli? FJ: Nimamo kaj izgubiti. Povečali bomo tržni delež. Sicer pa imamo tudi nekaj časa, recimo' 3 leta. Sprejet mora biti tudi zakon o privatizaciji. Pa tudi čas potem, recimo čez 10 let, bo pokazal, kako naprej. Vprašali smo tudi nekaj delavcev, kaj mislijo o bodoči privatizaciji. Bogomir Mlinar je recimo proti privatizaciji, tudi Ivan Gorjanc se boji, da bo prišlo do odpuščanj, Radi Rupnik pa, na primer, nima nič proti privatizaciji, samo da bo zagotavljala delo tudi bodočim generacijam. Skratka, novi časi, nove misli, nove rešitve. Ne bo lahko, treba se je ozreti na lastno zmogljivost in nekako »prehiteti čas«, da nas novi odnosi ne bodo pustili na stranskem tiru. Razumljivo, da so ljudje zaskrbljeni, toda razvoj in uspeh tovarne je odvisen od prestrukturiranja, v katerem pa bodo, kot nikoli doslej, imeli svojo vlogo tudi delavci, vsaj deloma lastniki svoje lastne tovarne. KRAS 6. APRILA »STRAN 3 Minuta za kulturo Gospa Mehtilda in gospod La-vrencij sta opravila spomladansko čiščenje. Zaželela sta si tudi duhovne prenove, zato sta obrisala prah še po svetišču kulture v njunem stanovanju. Žena se je lotila knjižne omare in zbirke glinenih kipcev muck, mož pa televizorja in dragocenih videokaset s področja biologije s posebnim povdarkom na variantah razmnoževanja. Skupaj sta prestavila vrsto pločevink od piva in obstala pred zadnjim dejanjem. V zastekljenem delu je bil najsvetejši simbol kulture: kake pol metra v rdeče vezanih knjig lahko privoščili kulturo, ker so imeli dovolj denarja.« »Kar potolaži se. Ti so sedaj še bolj nasekani kot midva!« je tolažil Lavrencij. »Predlagam vama, da si v sosednjem oddelku nabavita kaj bolj aktualnega. Recimo bogato vezano Biblijo, Zgodbe svetnikov ali kaj podobnega.« Šla sta tja in brskala ter zbirala. Pol metra knjižne police ni kar tako. Ko pa sta zvedela za ceno, sta se zgrozila. »Za kulturo res ne moreva toliko dati,« je zastokala Mehtilda. »Adi j o moja spomladan- Prodajalka je spoštljivo zavila knjige. »Res dober nakup. Toda do pol metra manjka nekaj centimetrov. Svetovala bi vama še kakšno drobno knjižico. Recimo Skodelico kave Ivana Cankarja.« »Ne, ne hvala. Te ne potrebujeva. Imava originalne džezvice in findžane iz sarajevske Baš-čaršije. Cankarjeve skodelice res ne potrebujeva.« Prodajalka je zazijala in brez besed podala zavitek. »Ali si vedel, kako je pogledala,« se je obrnila gospa Meh-tidla k možu, ki je tiho tovoril njun nov kulturni imidž. »Tu sva SAGittamus »Prosim... sem pisatelj na umetniški ravni.« »Glej, glej, kolega! Jaz sicer izdelujem zamaške, a po novem sva pred davkarijo oba enaka!« »Draga Mehtilda,« je rekel Lavrencij. »Pravijo, da te knjige niso več v modi. Baje se ideološko ne skladajo s sodobnimi pogledi na kulturo.« »Škoda, pa tako lepe so! Pojdiva v antikvarijat, prodala jih bova in kupila kaj za današnjo rabo. Za vsak primer pa še enkrat pomeri dolžino police.« V antikvarijatu sta doživela razočaranje. »Za te knjige ni več zanimanja. Pravijo, da zbranih del Lenina tudi v Rusiji ne obrajtajo več. Obrnita se na Dinos.« »Grozno,« je zastokala Mehtilda. »Nekoč so jih kupovali kar na metre. Nekateri so si res ska garderoba. Ali nimate nič cenejšega?« Prijazna prodajalka je tuhtala in dotuhtala: »Super idejo imam. Kupita poslovne knjige, ki jih morajo voditi obrtniki in pisatelji ter vsakovrstni umetniki. Trda, kartonasta vezava, cena primerna. Na vajine goste bodo napravile te knjige poseben vtis. Od radovednosti bodo kar medleli, ko bodo poskušali uganiti, kakšno obrt imata oziroma s kakšno umetnostjo se ukvarjata. Vsi vama bodo zavidali vajin visok kulturni nivo!« »To bo ta pravo, kajne draga žena!« »Vzela bova točno pol metra.« daleč pred njo, čeprav se vsak dan giblje med kulturo!« Doma sta samoveščeno ogledovala omaro napolnjeno z novo kulturo. Počutila sta se, kot bi prišla iz gala literarnega večera v Cankarjevem domu. »Popoldan moram v knjižnico. Veš, dragi Lavrencij, da sem imela sinoči čudovite sanje.« »In kaj si tako vznemirljivega počela?« »Sanjalo se mi je, da sem ministrica za kulturo in da sestavljam nov zakon o kulturi,« je ponosno rekla gospa Mehtilda ter pristavila džezvico za turško kavico. Sagittarius POŠTNI PREDAL SPOROČILO ZA JAVNOST EKOLOŠKO IN krajinarsko-turistično usmerjen PROGRAM v POSTOJNI „ V Delu (19. 3.), Notranjskem časopisu (23. 3.) in v Primorskih bovicah (29. 4.) so bili bralci seznanjeni s prizadevanji Gozdarske srednje šole Postojna za Uvedbo eksperimentalnega pro-pama ekološke in krajinarsko-turstične usmeritve. Z njim nameravamo začeti v šol. letu 1991/92. Ker je informacija vzbudila razmeroma veliko zanimanje Y različnih krajih Slovenije, smo javnosti dolžni sporočiti, da je Predlagani program 21. februarja 1991 sprejel Strokovni svet n Slovenije za šolstvo in nam °dobril eksperimentalno izvajala Sklep IS R Slovenije z dne 8. 1991 pa nam to za zdaj one- mogoča. . » normalnega in skega vidika, z in Qa gre za poskus uv gimnazije v Postoji ško in krajina,., smerjen srednješc 0 tem bo odloča l]e na predlog svc za družbene dejavnosti. O sklepu bo javnost pravočasno obveščena. PEDAGOŠKI ZBOR GŠC POSTOJNA Uredništvu Notranjskega časopisa, Logatec Prosimo, da v vašem uglednem časopisu v naslednji številki objavite tole dopolnilo. Prispevek z naslovom »Čigava je jablana, ali...« boleha na pomanjkanju dejstev. Še Čigava je jablana, da o Hlapcu Jerneju ne govorimo V prejšnji številki ste objavili prispevek »Čigava je jablana, ali... saj poznate Cankarja in njegovega Hlapca Jerneja«. Da je Cankar napisal Hlapca Jerneja, je menda edino nespod-bitno dejstvo v omenjenem prispevku na vrhniški strani, ki tudi sicer operira z dejstvi bolj po tistem načelu, da cilj opravičuje sredstva in da če dejstva ne držijo, je toliko slabše za dejstva. Seveda je dejstvo, da so odprli borovniški vrtec, ni pa dejstvo, da na otvoritvi ni bilo zaslediti nikogar od članov poprejšnje garniture občinskega izvršnega sveta. Povabljeni so bili domala vsi, prišla pa sta Peter Petkovšek in Andrej Vidovič, oba, ki sta se z vrtcem veliko ukvarjala, poleg njiju pa bivši predsednik občine Herman Bole. Več kot dovolj, če je znano dejstvo, da so sami Borovničani za vrtec s krajevnim samoprispevkom zbrali več kot 45 odstotkov denarja, da o prispevku v lesu ne govorimo. Graditev novega vrtca je pravzaprav izsilila sanitarna inšpekcija, ker je bil stari vrtec za otroke že nevaren, pa tudi sami prebivalci Borovnice, ki so prejšnje garniture občinske oblasti pravzaprav presenetili z večinsko odločitvijo za nov vrtec na referendumu o samoprispevku. So pa zgode in nezgode pri graditvi borovniškega vrtca lepo popisane v vrhniškem občinskem časopisu, ki ga bero v vsakem gospodinjstvu v vrhniški občini. Tudi ob sami otvoritvi ni nihče pretirano poudarjal svojih zaslug, ne stara ne nova garnitura, pohvaljeni so bili edinole Borovničani, ki so imeli posluh pri tem delu, kajti brez njih bi vsi dobri nameni padli v vodo. Sploh pa: edini, ki je izmed vseh zaslužnih za vrtec manjkal, je bil prav gotovo sotrudnik Notranjskega časopisa. Če ni videl, ni vedel - in zato bržkone ni grešil. Za svet KS Borovnica TONE JANEŽIČ ODGOVOR UREDNIŠTVA Spoštovani g. Janežič Kot vidite, je naš ugledni časopis objavil tudi vaše pisanje, čeprav ga izrabljate za to, da skušate s podtikanji in besedno telovadbo diskreditirati pisca članka »Čigava je jablana, ali... Dejstvo je, da našega sodelavca na otvoritvi borovniškega vrtca ni bilo in tudi nikjer ne piše, da je bil, podatke za svoj članek je dobil od vira, ki je veljal za zanesljivega in, ker ste sami novinar, ste najbrž tudi sami napisali kdaj kaj iz takšnega vira. Po vašem je edino dejstvo v omenjenem članku, da je Cankar napisal Hlapca Jerneja, čeprav v nadaljevanju dodajate še eno dejstvo, ki ga omenja tudi članek, da so odprli vrtec, v Borovnici namreč. Vse ostalo pa po vašem niso dejstva. Preberite si, no, članek še enkrat, pa boste videli v njem še kakšno dejstvo in če vas je kaj v hlačah, ga boste tudi priznali. Četudi se s kakšnim dejstvom ne strinjate, ali ga nočete videti, še ne pomeni, da ga ni. In na dejstvih si potem zgradi vsak svoje mnenje. Če se mnenje našega sodelavca ne ujema z vašim, mu ne odrekajte legitimnosti. Pa še tole, ko smo ravno pri dejstvih. Če nam že dajete lekcijo o tem, kako je treba operirati z dejstvi, jih nikar ne potvarjajte sami! Dejstvo je, da pride vrhniški občinski časopis na naslov vsakega gospodinjstva v vaši občini, ker mu je pač lepo postlano in ga v celoti plačuje občina, iz denarja davkoplačevalcev seveda. Ni pa dejstvo, da ga v vsakem gospodinjstvu tudi bero. Nekateri, ki ga sicer prejemajo, nam pravijo, da je tako. Ostaja pa dejstvo, da ste kot sodelavec tega časopisa v vlogi predstavnika Sveta KS Borovnica sicer, in za paravonom borovniškega vrtca, bralcem našega uglednega časopisa pove- dali predvsem, da imate občinski časopis za »lepo branje«. Pa veliko uspeha. UREDNIŠTVO GOSTJE MERCATORJEVE KAVARNE POZOR! NE SEDAJTE NA STOLE, NEVARNI SO! Takoj, ko je Mercator opremil kavarno z novimi mizami in stoli, je s stola padelgost in povzročil objektu materialno škodo, pred kratkim pa je s stola padel že drugi gost in se telesno poškodoval. Mercator pa nič. Morda čakajo, da s »stolčka« pade vodja enote gostinstvo g. Kogovškova, vendar je za to manj možnosti, saj g. Kogovškova uslug kavarne ne koristi. Že ve zakaj. Prosim za objavo in lepo pozdravljam! Ivanka Gantar Idrijski DEMOS, ki združuje občinske organizacije Slovenske kmečke zveze - Ljudske stranke, Slovenskih krščanskih demokratov in Slovenske demokratične zveze ter posameznike iz drugih Demosovih strank, je 2. aprila 1991 sprejel naslednjo RESOLUCIJO, ki jo naslavlja predsedniku Skupščine Republike Slovenije dr. Francetu Bučarju, in daje v vednost predsedniku Predsedstva Republike Slovenije Milanu Kučanu in predsedniku Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije Lojzetu Peterletu: Spoštovani gospod predsednik! Vrsta neljubih dogodkov v zadnjem času, ki odmevajo v svetu, priča, da čimprejšnja, stvarna in vsestranska osamosvojitev Slovenije postaja skrajna nujnost. Zdi se, da so sedaj izčrpane že vse možnosti drugačnega pozitivnega razpleta in so tudi nadaljnji predvideni pogovori med predsedniki lahko samo še zavlačevalna taktika, ki postaja že farsa. Cilji in nameni Slovenije so dobili jasno in veljavno potrditev na več kot prepričljivem plebiscitu 23. decembra 1990. Neizpodbitno se je skazalo, da doslej še noben osamosvojitveni akt ali ukrep Slovenije ni bil preurejen, kvečjemu je bil že nekoliko pozen. Slovenski ljudje in državljani Slovenije razumejo, da se z glavo skozi zid ne da, hkrati pa se tudi zavedajo, da so nas počasnost, »postopnost« in pretirana neodločna previdnost v preteklosti marsikdaj oropale za zgodovinsko priložnost in s tem tudi zatajile politično voljo naroda. Pozivamo Vas, gospod predsednik, da skupaj s slovenskim parlamentom nemudoma in energično ukrenete vse potrebno, da bosta zares vzpostavljeni in zavarovani samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije. V prepričanju, da tako najbolje izpolnjujete voljo slovenskega naroda, Vas prisrčno pozdravljamo! Idrija, 2. aprila 1991 Za Idrijski DEMOS: Marjan PODOBNIK Tomaž PAVŠIČ Janko SKRT NOČ NOTRANJSKA IN OSTALI SVET 4 STRAN* 6.APRILA Silvo Teršek vam predstavlja GRAD SNEŽNIK IN GRAJSKA GOSPA Tam, kjer v zadnji sobi straši Pod grajskim obzidjem, srednjeveško arhitekturo z renesančnim in baročnim nadihom, je grajska gospa krmila polha. Dolgi pšenični lasje. Prehodi pot za jarkom in bajerjem, eno tistih poti, ki jih je »presvetli« gospod Anton Viktor knez Schonburg imenoval po članih družine. Sedanjo podobo kamnitemu lepotcu je dal prav ta zadnji lastnik snežniškega gradu. Gre torej grajska gospa skozi grajski park do grajskega obzidja h kamnitemu mostu pred železnimi vrati. Se poznava? Njena mladost se je bistrila na ljubljanski Vrtači. Predstavljajte si: oče, gospod Benčič (solist v operi in filharmoniji), igra na violino. Njen stric pripoveduje zgodbo; o času, ko ga je druga vojna premetavala po Notranjski. Najlepše govori o gradu Snežnik. Grad? Postavili so ga ob razvalinah stare antične postojanke, da bi varoval potnike, ki so se s strahom odpravljali skozi mračne in nepregledne gozdove. Stric je pripovedoval o 38 grajskih sobanah in o tisti zadnji na podstrešju, v kateri straši. V mali Vesni so kipele predstave o grajskih skrivnostih čez pikčasto pentljo v laseh. Nekoč, ko bo velika, bi rada videla snežniški grad! Nepozaben čas Pozdraviva se, kjer so nekoč stali Lambergarji, Prankli in grofje Lichtemberški, gospodje, ki so v glavnem trošili denarce - izžete iz zgaranih kmetov. r Zgodovina tem ljudem ne pripisuje kakšnih velikih dejanj ali pameti, pa se jih vendar, po neki čudni logiki, pogosto spomni. In grajska gospa? V bosopetem obdobju svojega življenja je želela postati slikarka. Slikala bi zrcalno podobo mesta v zeleni reki, slikala bi branjevke s »cizami«, ko odhajajo na ljubljansko tržnico. Bo Vesna uspela v življenju? In kaj pomeni - uspeti? »Biti zbogan sam s seboj!«, bi rekla njena stara mati. »Doseči notranje zadovoljstvo!«, dodaja Vesna Berce. Zgodilo se je nekaj posebnega, ko je spoznala grad, grad o katerem je sanjarila v otroških letih. Nekateri pravijo, da je zgodovina samo legenda, o kateri smo se sporazumeli, da ji bomo verjeli. Govorijo, da je zgodovina samo zabava, da ni več kot menjava elite, da je spisek zločinov in nesreč in da nas zgodovina vedno znova pouči, da se iz nje nismo nič naučili. Gospa Vesna Berce je študirala zgodovino in etnologijo. Nepozaben čas! Življenje je teklo hitro, skoraj bliskovito. Jutra so drsela v večer kot reka čez slap. Ni bilo časa za preračunljivost. Misliš, da bo življenje samo svetloba, samo mladeniški vrisk, pa radost in vitalnost do konca. Bila je navdušena športnica. In ljubezen? Vesna Berce je bila prepričana, da bo svoje otroke vzgajala drugače; čemu skrivati in teptati čustva v sebi! Njena mati je bila stroga ženska in odločne matere znajo ohraniti vpliv na otroke, ko so že zreli ljudje. Usodna ljubezen? V isti hiši so stanovali. Mladenič je študiral gozdarstvo, pa vendar lesovje in lov nista bili njegovi edini ljubezni, vsaj po tistem ne, ko je spoznal Ben-čičevo dekle. Poroke, družina in v gledališki predstavi se je zamenjala scena. Mladenka postane grajska gospa Ni težko razumeti, da je bil grajski park nekoč lepši, da čez velike sobane niso letali netopirji, da so se v srebrni sobi (grajski jedilnici) dogajale saj tako zanimive zadeve, kot v sobi gospodičnice princese Ane. Pravijo, da je imela »grajska gnada« tako rada mir, da so uslužbencem prepovedali rediti kokoši in peteline, ker je kikirikanje gospodo motilo. Je bil pa snežniški grad poln tehničnih izumov - firbčnikov in domofonov, grad s centralnim gretjem, grad s turškimi in egipčanskimi soba- nami, s »teater cimrom« in seveda grajsko kletjo. No, da ne pozabim na grajsko gospo; postala je gospa Berce in živeli so v Kočevju. Zaposlila se je v pokrajinskem muzeju. Narodnoosvobodilni boj je začela odkrivati tudi z druge, manj svetle plati. In se je spraševala: je res zgodovina samo legenda, o kateri smo se sporazumeli, da ji bomo verjeli? Družina nadaljuje življenjsko potovanje po robovih kočevskih in snežniških gozdov. Ob Diirer-jevi kopiji svetega Hubertusa, zaščitnika jagrov, izvem, da je postal njen mož, gozdarski inženir, državni lovec in direktor gojitvenega lovišča Snežnik. Po starem bi smeli reči - cesarsko kraljevi jager. Izvem, da je mož Borut pravzaprav Marko. Oče je bil partizan. Mama je dala novorojenemu sinu ime Marko. »Moj sin ne bo imel imena po svetniku!«, je rekel oče, ko ga je prinesla domov. Marko je postal Borut. V Kozarišče, se pravi v Snežnik, so prišli pred desetimi leti. Gospa Vesna Berce je postala oskrbnica (upravnica) snežniškega gradu, protokolarnega objekta slovenskega izvršnega sveta. Prva leta po vojni so vanj prihajali slovenski politični veljaki (najbrž tudi njihova ženska bitja!), ko je grad že nosil muzejsko poslanstvo. Tudi tovariš Broz se je oglasil v tej ostalini slovenske davne preteklosti. Zanimal ga je lov na visoko divjad, se pravi na jelene in medvede. Tistega dne mu je gospa Rezika iz Zapotoka posodila sveže posteljno perilo, da je lahko v gradu prenočil. Spal je v spalnici princese Ane. Brozu so najbrž povedali, da je bil grad med vojno zaseden - s partizani. Leta 1944 je bil v njem »Dom dela in iger« za partizanske vojne sirote. Grad so takrat obiskovali tudi Angleži, ki so imeli v bližnjem Nadlesku zavezniško letališče. Josip Broz se ni pritoževal, da bi ga ponoči v gradu strašilo. Novo življenje starega gradu Vesna Berce ni hotela biti le grajski čuvaj, ni hotela samo zračiti temnih prostorov in se veseliti, če dolgo v grad nikogar ni bilo. Izdelala je vsebinski program protokolarnega objekta Snežnik in ga poslala v Ljubljano. Tam so ga brali in se pri tem zabavali. V tistih dneh so na gradu filmali Desetega brata. Najbrž so mislili, da je Ljubljančanko prevzel filmski navdih. Ampak »klapa« je vendarle padla. Oskrbnica je hodila od vrat do vrat, od podjetja do institucije. Lotili so se obnove grajskega ostrešja. Korak za korakom je patinasta kamnita dragotina začela kazati znake novega življenja. Grad je dobil umetniško galerijo in izvirno vsebino kulturnih aktivnosti. Kadar Vesna Berce omeni SNEŽNIŠKE VEČERE, poudari tudi pomembnost srečanja in sodelovanja z domačinko, akademsko slikarko Stano Sluga Pudobsko. Večeri princese Ane so le ena od uresničenih zamisli snežniške grajske gospe. Ne, Vesno Berce temni grajski hodniki nič več ne strašijo. Pravljične predstave prepušča obiskovalcem. Ljudje naj se po mili volji zabavajo s tuhtanji o strahovih, škratih in vilah... in naj se, v salonu princese Ane, zadovoljno poročajo. Tudi z novo slovensko oblastjo živi grad, kot je živel pred tem... nekatere ljudi straši in nekaj ljudi je, ki strašijo njega. Menda bi se v cerkniški občini radi znebili bremena snežniškega gradu, saj je ob gradu treba vzdrževati še grajsko pristavo in park. Tuhta se o možnosti, da bi kompleks gradu oddali v najem tujim partnerjem - Italijanom. »To se ne 'sme zgoditi,« pravi Vesna Berce. O čem razmišlja, ko se posloviva? O čem razmišljam jaz? Da se bo grajska gospa sprehodila po parku nedaleč od gradu. Gozd ima rada, vendar ji prostranost snežniških gozdov neti občutke nelagodnosti. Kaj pa njena srečanja z domačini? Razumeva jih kot svoje notranje bogastvo in hudo ji je, če vidi, da strpnost grizeta sovraštvo in nezaupanje. Veliko zadovoljstvo vam želim, Vesna Berce - grajska gospa. NOTRANJSKE VIŽE NA KASETI Pred kratkim je pri založbi Druga godba izšla nova kaseta LJUDSKI PEVCI IN GODCI Z NOTRANJSKE. To je že peta kaseta iz etno serije, v kateri so doslej izšle kasete Beltinška banda, Godci iz Rezije, Trio Kras in Tamburaši iz Sodevcev. Ljudski pevci in godci z Notranjske niso stalna nastopajoča skupina. Odzvali so se povabilu Druge godbe in se skupaj predstavili na večeru slovenske ljudske glasbe v Križankah na lanski Drugi godbi, sicer pa prihajajo iz različnih delov Notranj- ske, kjer živijo in ohranjajo ljudsko izročilo. Na kaseti je 21 skladb, vse so bile posnete v živo na koncertu v Križankah 1. junija 1990. Citrarka ANGELCA KOŠIR je za svoj 16. rojstni dan dobila akordične citre. Igranja se je učila pri Mimi Turšičevi v Cerknici, kasneje je igrala tudi na bisernico v tamburaškem orkestru v Selšku. Angelca v 77. letu še vedno zapoje ob citrah. »Tako sem si ohranila čisto srce!«, pravi. Žal se ji danes nihče več ne pridruži. FRANCETA ANZELJCA, po domače PETRAČA, rojenega 1924 je življenje v teh krajih izoblikovalo v pravo bloško korenino. Petja se je najprej naučil doma, vendar se sam najbolje spominja prepevanja v fantovski skupnosti, kjer je zaradi trdnega in lepega glasu vedno pel »naprej«, ostali pa »spodaj« in »čez«. Skorajda ni bilo sobotnega večera, da se na vasi ne bi oglasilo fantovsko petje, prav radi pa so odšli vasovat od vasi do vasi po celi planoti. Na enem takih vasovanj je France ugledal svojo bodočo ženo Micko, ki je z dekleti iz ribniške doline prišla plesat na Bloke. MARIJA ANZELJC, po domače Patra-čeva, je poleg dote prinesla v zakon tudi veliko ljudskih pesmi in pripovedi iz družine ribniških retarjev in krošnjarjev. Po štiri-inštiridesetih letih skupnega življenja še vedno rada zapojeta v dvoje in marsikatero težavo rešita kar z dobro voljo. Loško dolino na južni strani objemajo obsežni snežniški gozdovi, ob vznožju katerih leži vas Kozarišče. Od tu izvira nekdaj daleč naokoli poznana godčev-ska družina Jagrov. ANTON ŠUMRADA po domače JAGER, rojen 1949 je kot otrok pobiral viže, ki sta jih oče Tone in stric France igrala večinoma »po ŠOLA NA VRHU IN HOKEJ V četrtek, 28. marca, je logaško občino obiskali minister za šolstvo in šport Peter Vencelj. Kot se ponavadi za ministre ne spodobi, je prišel deset minut pred napovedanim rokom in se v kratkem razgovoru na občini seznanil s šolstvom v logaški občini. Obisk je bil sestavljen tudi iz obiskov. Najprej je šel zmajevat z glavo v Vzgojni zavod v Gorenji Logatec. Nato si je ogledal podružnično šolo Rovte in se hitro podal na Vrh pri svetih treh kraljih, kjer je odprl prenovljene prostore podružnične šole. Ves protokol se je odvijal silno hitro, pravzaprav je Peter Vencelj prišel na vse dogovorjene točke obiska nekaj minut prej, kot je bilo dogovorjeno. Lepo, smo si dejali. Pa je minister razkril ob okrogli mizi v vr-ški šoli, da se pač kot tudi minister za šport mora udeležiti otvoritve svetovnega hokejskega prvenstva v Ljubljani. Predstavniki izvršnih svetov sosednjih občin, poleg logaške seveda, so ostali z dolgim nosom, saj je minister že ob 19. uri odbrzel proti Ljubljani. Pa vendar je vsaj za sol stekel pogovor ali govor ministra v šoli. Pogovor je stekel okrog pomena in obstoja podružničnih in deloma vaških šol. Peter Vencelj je vzel vrško šolo kar za zgled. »Podružnice so pogosto na izpostavljenih delih«, je dejal minister Vencelj. »Demografsko so ogrožene in otrok ne bo več. Šole je torej treba obdržati. Seveda, če ne gre le za 2 ali 3 otroke. normalno stanje. Merilo šole ne bo profit, ampak človek. Kako se bomo točno organizirali, še ne vem, prišla bodo navodila. Marsikaj so učitelji in ravnatelji do zdaj delali, kar ni bilo potrebno. Učenci so bili vedno dovolj kritični do tega. Sicer mislim, da slovenska šola sploh ni slaba, zakonodaja se pač mora nekoliko sprostiti. Slovenski učitelj ne potrebuje nekoga, ki bi mu iz Ljubljane od ure do ure dopovedoval, kaj mora delati in kako. Zavod za šolstvo in ministrstvo namerava usmerjati šolstvo v ciljno naravnanost, to pomeni, povedali bomo, kaj mora pedagog učencu dati, nikakor pa ne bomo predpisovali recepta, kako to delati. Učitelj naj bi ne bil izvajalec, temveč postal ustvarjalec. Šola bo torej kulturno izobraževalna ustanova. Učitelju pa je zato treba priznati družbeno vlogo in ga ustrezno stimulirati. O tem se bomo pač morali dogovoriti v parlamentu. Ne vidim nobene perspektive, da se gospodarstvo prestrukturira brez sprememb v šolstvu.« Po tem govoru ministra Venclja so se izkazali domačini. Pripravili so prijetno domačo zakusko, za katero si je gost iz Ljubljane vendar vzel še nekaj časa. Novih vprašanj tako ni bilo mogoče postavljati, Vencljevo razmišljanje pa je le dalo neko sliko poti, po kateri naj bi v prihodnje stopalo naše šolstvo. Vaščani so bili veseli, da so dobili v goste ministra, vsi si le želimo, da bi se mu »besede pozlatile«. KRAS Tudi v matičnih šolah bo število učencev padalo. Od 31.000, kot je bila močna generacija otrok, se število zmanjšuje. Razmišljanje in ukrepanje o tej problematiki ni med menoj in vami nič drugačno, le da sam trenutno zasedam mesto ministra. Šola je občutljivo vprašanje in po vsem svetu, ne le pri nas, iščejo rešitve za boljšo, bolj humano šolo. Velikokrat pozabimo, da šola ne stoji zaradi nas tukaj, tudi zaradi učiteljice ne, ampak zaradi otrok. To, kar bi si jaz želel od slovenske šole, je, da sicer ne bi izgubila na svoji strokovnosti, ampak da bi razvijala dobre medčloveške odnose ob vsem potrebnem učnem programu. Zbornica je srce šole, kakor je šola srce kraja. Če je v zbornici bolezen, niso zdravi odnosi v kraju. V celoti gledano, gre za 900 šol v Sloveniji, od teh je okrog 400 podružničnih. Po- membno je, da so odnosi med šolo in okoljem čim boljši. Tu na Vrhu sem začutil, da je pristen odnos med šolo in okoljem. Ljudje s šolo preprosto živijo. Poleg družine je eden ključnih dejavnikov, kako bomo znali uživati svojo suverenost in svobodo s šolo. Šolo in družino imamo zato, da se mlad človek postavi na lastne noge. Šola v ožjem smislu izobražuje za delo, pomagati pa mora za življenje.« Peter Vencelj je nadaljeval razmišljanje o zavodih: »Čeprav zveni danes že smešno, so šole še vedno organizacije združenega dela. V šolo se nam je pritihotapil trg. Prodaja in proizvodnja. V šoli pa delamo nekaj več: človeka. Šola mora prerasti trgovanje, ne smemo razmišljati, ali se šola splača ali ne. Zakon o zavodih je pot, po kateri bi prišli v nekoliko bolj Angelca Košiijeva Anton Šumrada, po domače Jager v celi vasi, saj je vedno igral isto vižo (Ponedejlak). Ljudski pevci in godci z Notranjskega dokazujejo, da je na ožjem območju Notranjske ljudska pesem še vedno živa, čeprav že dolgo ni več človekova vsakdanja spremljevalka. Redko se oglasi katera starih viž, bodisi ker jih še malokdo zna ali pa zato, ker nanje nihče več ne pleše. Zato je treba izreči toliko večjo zahvalo Angelci Košir, Micki in Francetu Petračevima ter Tonetu Jagru, ki so ljudsko pesem, pripoved in viže ohranili do današnjih dni in jih bili pripravljeni izročiti mlajšim rodovom s pričujočo kaseto. Kaseta bo verjetno razveselila marsikaterega Notranjca. Dobite jo lahko v knjigarnah in prodajalnah plošč ali pa se obrnete na Ljubo Jenček iz Cer- France in Micka Anzeljc, po domače Petračeva uahcetah«. Otroci takrat niso smeli med svate, le pod oknom so lahko poslušali in čakali, da jim je gospodinja narezala potice in kak kos mesa. Spominja se, da je oče kot godec, po notranjsko »msskantar«, odhajal od doma že v petek, vračal pa se je v ponedeljek in to so vedeli knice. Program na kaseti je Ljuba Jenček izbrala iz bogatega ljudskega izročila z željo, da bi slovenskemu prostoru predstavila manj poznano Notranjsko in njeno izvirno ljudsko giasbo. „0 Vse foto Milan Mrčuit CERKNICA 6. APRILA* STRAN $ SNEŽNIK Največji angleški park v Sloveniji Iz prejšnjega nadaljevanja: ...da ne govorimo o cesti, ki z nasipavanjem postaja vse širša in vedno bolj na debelo prekriva koreninski sistem. Poškodovan je bil tudi kamen, ki je stal na križišču v parku. Pohvale vredno je sicer, da je povzročitelj škode izdelal kopijo lepo izklesanega kamna, original spravil na varno v grad, vendar pa je kopijo, v preveliki želji, da ne bi bila poškodovana, za nekaj metrov pomaknil v ozadje - na povsem naprimemo mesto. Ker je za sedanjim »nultim kamnom« nekakšno »igrišče« za mali nogomet, se bom malo ustavil še na njem. Urejeno je bilo pred več kot 15 leti in je, resnici na ljubo, še vedno najlepše igrišče v Loški dolini. Kljub prijetnim spominom, ki me vežejo na to igrišče, pa se strinjam s poznavalci parkov, da igrišče v park ne sodi. Sploh, če je ta v bližini gradu. Nogometaši bi si morali poiskati primernejši prostor, zelenice pa ponovno za-traviti in tako vrniti v prvotno stanje. Bolj ko spoznavam graščinski kompleks Snežnik, bolj ugotavljam, da v njem vsakdo počne, kar hoče. Nekaj navdušenih balinarjev je na primer hotelo narediti balinišče. Ker niso dobili dovoljenja v vasi, so ga napravili tik pred grajsko pristavo. Ob prepričevanju, da balinišče ne sodi v grajski park, da za gradnjo potrebujejo dovoljenje, ki ga ne bodo dobili, so mi zabrusili: »Mi ga bomo naredili, vi pa ga podrite!«. Balinišče še vedno stoji, graditeljem v ponos, obveščeni inšpekciji pa v sramoto. Poleg gradu si lahko obiskovalci ogledajo tudi lovsko kočo in polharsko zbirko. To je vse. Res bi morali ponuditi mnogo več, vendar ne vsega ali česarko-koli, kar komu pride na misel, V 4. členu odloka zasledimo naslednje: »Prepovedano je parkovne površine spreminjati v gozdne ali kmetijske.« V 10. členu pa: »Na območju, na katerem velja strožji varstveni režim, je dovoljena organizirana paša govedi v pregonskem pašniku do konca pašne sezone v letu 1987, ko pašna skupnost postavi področje pašnikov v prvotno stanje.« Današnje stanje zelenic odraža nadaljevanje zaraščanja in ga je že opisal gospod Simonič pred desetletjem. Najboljše trate in travnike kosijo okoliški kmetje, ne da bi karkoli vlagali v njihovo izboljšanje, obrobni deli teh travnikov in druge, s travo slabše zarasle površine, pa je zaraslo samosevno drevje in grmičevje. Na obsežnih površinah proti izviru Malega Obrha so bili napravljeni pregonski pašniki, na katerih se je živina še lansko leto pasla, kljub temu, da bi morali pašo prekiniti z letom 1987, pašnike pa vrniti v prvotno stanje. Vsem tistim, ki mi očitajo, da po krivem iz parka izganjam živino - saj mora ta predstavljati prijeten prizor mest vajenim turistom - pa tole: nekdanji grajski uslužbenci so mi povedali, da so nekoč pasli živino samo na Ponudovcah, to so ograde po pobočju pod gradom, do njih pa je bila speljana ograjena pot, tako da živina ni mogla na parkovne površine. Te so kosili, s košnjo so začeli ob sv. Petru (29. junija), šele potem, ko so pokosili otavo, pa so na parkovne zelenice spustili tudi živino, vendar so jo vsak dan gonili v hlev. Mislim, da komentar ni potreben. Kdor bi rad izvedel kaj več, naj si ogleda parkovne površine, po katerih se je v času vegetacijske dobe noč in dan paslo petnajst glav govedi. Veliko škode se je naredilo na gozdnih površinah graščinskega kompleksa, saj sta posek in spravila lesa potekala povsem neodgovorno. Med lepo speljanimi jahalnimi in sprehajalnimi stezami so napravili z vleko nove vlake, stare steze pa temeljito razrili. Med drugim so poškodovali tudi kamniti mostič tik pod gradom, da ne govorimo o zelenicah, na katerih je ostalo vse polno vejevja in manjših kosov lesa. Za konec pa sem ohranil tako-imenovano »obglavljanje lip«, poseg v dvorednem lipovem drevoredu, ki je doslej verjetno dvignil največ prahu, saj se je o njem govorilo tudi v cerkniški skupščini. Med drugim sem zasledil tudi daljšo pesnitev, ki v treh kiticah predstavi čustveno pretresenost pesnika ob dogodku: Pri gradu je vesel živ-žav otrokom kup prijetnega podal, drevesa, ki so v drevoredu stala so krošnje svoje srečena vsa majala Potem pa žlahtna je gospa prav iz Ljubljane k nam prišla odtlej je drevored naš tak kot bi obiskal ga sam vrag Predstave v gradu pa se še vrstijo da umetniški nam duh bistrijo a najbrž bi princesa Ana se zjokala če kje v bližini teh dreves bi stala Janez Kandare Dol s kulturo! Čeprav je vstopnica v človeško družbo pismenost, od malih in velikih črk pisane in tiskane abecede naprej družbeno navdušenje nad opismenjevanjem strmo pojenjuje. Knjige so - tako menijo tudi odborniki cerkniške skupščine - (izjemam svetujemo, da člančič preskočijo) - v današnji »informacijski družbi« nekaj popolnoma nepotrebnega. Prav tako vse drugo, kar je povezano s knjigami: branje, knjižnice, knjižničarji, otroci, ki radi poslušajo pravljice, tisti starši, ki pravljice radi PROTI VIŠJI RTV NAROČNINI Na zadnji seji skupščine občine Cerknica (v torek, 26. 3.) so na pobudo nekaterih poslancev in tudi predsednika izvršnega sveta Petra Hribarja ostro protestirali proti povišanju RTV naročnine. Dogovorili so se, da bodo sestavili posebno peticijo, ki naj bi jo objavili v vseh sredstvih javnega obveščanja. Protestirajo zlasti proti temu, da lahko majhna skupina ljudi sprejema odločitve o povišanju naročnine. Povišanje - po mnenju razpravljalcev - zlasti prizadeva tiste, ki jim RA in TV ostajata edina vez z družbo. berejo... in tako naprej do poljubnega konca. Da ne bomo dolgo ovinkarili: šlo je za cerkniški »Družbeni center«, to je knjižnica in tiste pritikline, ki poleg amaterskih pevskih zborov (in močno oslabele pihalne godbe) edini vzdržujejo spomine na kulturo... Zanimivo bi bilo vedeti, koliko občinski poslanci, ki so ob sprejemanju proračuna udrihali po Družbenem centru, da nič ne dela in da je nepotreben, berejo karkoli poleg občinskih gradiv, koliko knjig so si v življenju (zlasti pa v zadnjem letu) sposodili v cerkniški knjižnici (ki je sicer skromna, vendar lahko vsako knjigo, ki bi si jo bralec zaželel, naroči tudi iz ljubljanskih knjižnic) in kam bi otroke pred novim letom peljali na ure pravljic ali Disneyevih risank, če ne bi bilo nekega kulturniškega parazita v občini. Sploh pa so Cerkničani - kot večina Slovencev - na dobri poti, da ugotovijo, kako nepotreben Kdo bo kupil Snežnik? Usoda gradu Snežnik je še zmeraj negotova. Čeprav je grad med redkimi v Sloveniji, ki so med vojno odnesli »celo kožo«, mu ni prizanešeno po vojni. Iz bogatih, predvsem pa za današnje ljudi zanimivih kompletov grajske opreme je izginilo veliko stvari. O tem se okoli gradu govori malo, v Kranju, natančneje, na Brdu pri Kranju, kjer je doma Ludvig Zvonar, oskrbnik ah direktor vseh slovenskih protokolarnih objektov, pa še manj. °n celo trdi, da na gradu ne rnanjka nič, razen dveh stolov zanemarljive vrednosti in ene slike, ki visi na drugem gradu. V resnici manjka veliko več. Ud zbirke orožja - gradič je bil tovski grad - do zbirke (verjetno) kovancev, kajti v gradu je ostala vitrina, kakršne so upodabljali za numizmatične zbirke. Od kitajske sobe - ki naj bi tam bila - je ostala samo vaza brez dna. Odnašali naj bi zmagovalci ... Veliko reči so že med vojno iz Sradu odnesli domačini. Mnogi, ki so nekoč v gradu delali, se še natančno spominjajo vse opreme iz gradu (in najbrž tudi tega, kam je šla), vendar o tem neradi govorijo. Doslej namreč niso imeli od prijaznosti nobene koristi. Nek ljubiteljski zbiralec kv*n Pred leti za dolgo obljubljeno grajsko zbirko podaril svojo zbirko - leta in leta ljubečega in potrpežljivega zbi-ranja - vendar je še danes ni. Njegov zaklad leži kdovekje, v Prahu, in ne razveseljuje ne obiskovalcev ne njega. Republika je že pred letom dni razmišljala, da bi Snežniški grad oživila po zgledu strmolj-skega. To pomeni, da bi del gradu - stara kuhinja in prostor pod njo - uredili v »nekdanjo« grajsko kuhinjo z jedilnico, gostom pa ponudili nekdanje, srednjeveške jedi. Poleg tega bi jih oblekli v grajske obleke, piti in jesti bi jim dali iz starinskih posod (ki bi jih na koncu lahko tudi kupili, prav tako kot meče in druge dele oprave grajskih ljudi), posadili bi jih ob starinske mize, svetili pa bi jim z lučmi, kakršne so grajskim ljudem osvetljevale mize nekoč... Vse to bi se moralo zgoditi že lansko jesen, pa se ni. Zdaj se je na grad Snežnik spomnila tudi občina Cerknica. Na veliko se je začelo govoriti, da namerava grad prodati Italijanom. Gre za neke Italijane (identiteta je precej skrivnostna), ki bi bili pripravljeni v grajski kompleks vložiti 15 do 20 milijonov DEM (kot je v Delo zapisala dopisnica). Vendar bi jih posel zanimal le, če bi bilo razčiščeno, kdo je lastnik. Občina in republika se tačas pogajata za lastništvo. Občina Cerknica zahteva grad v popolno občinsko last, republika pa okleva, saj bi se morala odpovedati svojim načrtom, ki se ne omejujejo samo na grad. Brdo bi bilo namreč pripravljeno vložiti denar v konjerejo. Človek, ki bi bil pripravljen sprejeti vzrejo žrebet, je iz cerkniške občine, Janez Kandare, vendar zaenkrat ni jasno, kaj se bo zgodilo. Predsednik cerkniškega IS zagnano podpira italijansko varianto in sveto zatrjuje, da grad nikakor, nikoli in pod nobenimi pogoji ne bi prodali - ampak oddali. Občina bi si zagotovila nekakšne koncesije. Prav tako trdi, da bi tujci spoštovali kulturno dediščino, da bi grad obnovili - delno v muzej, delno za potrebe visokega turizma, sicer pa bi primemo izkoristili tudi okolico gradu. Če se bo republika odločila, da gradu ne da, bo cerkniška občina - po besedah Petra Hribarja - zahtevala, da se grad »v doglednem času spravi v stanje, kakršno mora biti«. Odločnosti je torej, vsaj po besedah sodeč, dovolj. Kako pa je v veljavnimi zagotovili italijanskih podjetnikov? Je njihova finančna zmožnost res tolikšna, da bi vložili 15 milijonov DEM? Na kakšen način bi občina dobila garancijo, da Italijani ne bi uničili ničesar, kar je treba ohraniti in kako bi lahko občina posredovala v primeru, če bi Italijani prekršili to obljubo? In, mogoče najpomembnejše (če res gre za to, da bi grajski kompleks na najžlahtnejši način iz kupa kamnov in grmovja radi spremenili v donosen in dostojen ostanek neke dobe, kot to odločno znajo s svojimi gradovi Madžari): ali je cerkniška občina Italijanom pripravljena postaviti pogoj, da načrte obnove gradu in parka pripravijo naši zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine? Danica Petrovič strošek je pravzaprav šolanje nasploh. Si predstavljate, koliko denarja bi prihranili, če bi odpustili vse učitelje, vse vzgojiteljice, zaprli vse šole, prodali vse mikroskope, ukinili vse univerze - in vse preveč »brihtne« tipe? Ogromno. Leta in leta bi lahko s tem denarjem delali kaj drugega - poleg konjenice, lokostrelskih oddelkov v Janševi vojski, bi lahko naprimer oživili tudi staro slovensko bojevniško tradicijo pračarjev, iz časa turških vpadov polivalcev z vrelo smolo ali kaj podobnega. Tudi ljudi z občine ne bi bilo treba odpuščati. Ljudje pa v povprečju najbrž ne bi bili nič bolj neumni, kot so danes. Kajti če hočejo danes, v vampirskih razmerah, sploh preživeti (vampirji so, da ne bo dvomov, vsi izrastki in podaljški oblasti), morajo ta-korekoč diplomirati iz sive ekonomije in drugih praktičnih vaj preživetja. Danica Petrovič Lutke v knjižnici V čitalnici Knjižnice Jožeta Udoviča se je zgodil prav prijeten dogodek: knjižničarke ter deklici Katja in Nika so uprizorile lutkovno igrico trije sne-žaki. Cerkniški otroci so dvakrat napolnili čitalnico, saj so jih snežaki (intriga, melanholik, gentleman) in psiček, ki se je zaradi snega in pasje radovednosti izgubil, s svojimi človeškimi lastnostmi razveselili. Morda se bo kdo razburil in dejal: »Poglejte, koliko časa imajo, še igrice se grejo!« Naj ga potolažim. Vse je bilo narejeno izven delovnega časa, z veliko volje in s talentom. Tistemu, ki bi si igrico rad ogledal, je v knjižnici na voljo videokaseta. M. H. BORZA DELA LOGATEC Število nezaposlenih: 203 GRADNIK LOGATEC, Tržaška cesta 27, razpisuje prosto delovno mesto na področju GRADBENIH DEL (4 gradbeni delavci). Dan razpisa: 22. 3. 1991 Rok prijave: 15 dni. KLI LOGATEC, Tovarniška cesta 36, razpisuje prosto delovno mesto: DIPLOMIRANI EKONOMIST (pom. direkt.) Dan razpisa: 29. 3. 1991 Rok prijave: 15 dni. IDRIJA Število nezaposlenih: 322 Razpis prostih del in nalog: ELEKTRO PRIMORSKA NOVA GORICA - PE ENOTA TOLMIN, Zalog 11, razpisuje prosto delovno mesto NADZORNIKA (el. teh. enr. po.) Dan razpisa: 27. 3. 1991 Rok prijave: 15 dni. CERKNICA Število nezaposlenih: 273 Razpis prostih del in nalog: KOVINOPLASTIKA LOŽ, Lož 45, razpisuje prosto delovno mesto EKONOMSKEGA TEHNIKA (referent predstav. Beograd). Dan razpisa: 27. 3. 1991 Rok prijave: 8 dni. KOVINOPLASTIKA LOŽ, Lož 45, razpisuje prosto delovno mesto: VODJA PREDSTAVNIŠTVA BEOGRAD (dipl. ekonomist). Dan razpisa: 27. 3. 1991 Rok prijave: 8 dni. VRHNIKA Število nezaposlenih: 381 Razpis prostih del in nalog: FENOLIT BOROVNICA, Breg pri Borovnici 22, razpisuje prosto delovno mesto PRIPRAVNIKA (kemijski tehnik). Dan razpisa: 29. 3. 1991 Rok prijave: 15 dni. 6 STRAN «6. APRILA KOLIKO ČASA SE IDRIJSKA GIMNAZIJA? IDRIJA Idrijska Gimnazija Jurija Vege daje že od nekdaj kraju osnove za življenje in razvoj. Danes se na njej ne izobražujejo le mladi, pač pa namenjajo skrb tudi zaposlenim z nizko izobrazbo. Ko govorimo o iskanju novih in kvalitetnejših oblik izobraževanja, je treba povedati, je bila prav Gimnazija Jurija Vege med tistimi srednjimi šolami, ki so omogočile ponovno uvedbo gimnazije. Zaradi zahtevnosti njenih programov je primerna le za kakih 20 do 30 odstotkov populacije, kar je po normativih za obstoj šole premalo. To je zahtevalo uvajanje dopolnilnih programov oziroma pridobivanje učencev iz drugih krajev, v zadnjih letih predvsem iz logaške in vrhniške občine. Za potrebe občine in njenega gospodarstva izvajajo še programa za oblikovalce kovin ter pridobivanja, predelave in obdelave kovin. Prav programa s' področja strojništva sta tista, ki omogočata delu mladih možnost, da se usposabljajo doma. Gre predvsem za tiste učence, ki se po svojih sposobnostih ne morejo vključiti v zahtevnejše programe oziroma finančno ne zmorejo šolanja izven domačega kraja. Republiški Izvršni svet pa je z letošnjim šolskim letom ukinil tako izobraževanje oziroma ga ne namerava več financirati. Ze tako demografsko ogroženo območje bo zato še bolj izpostavljeno izseljevanju in socialnim nemirom. x Ko govorimo o ukinjanju dela programov, se obenem izpostavljamo tudi problemu delovanja in obstoja srednje šole v občini. O tem je potekal posvet predstavnikov šol iz manjših slovenskih krajev, ki jih tarejo enaki problemi in usode. O tem, kaj za občino pomeni srednja šola, skorajda ni vredno izgubljati besed, saj so to dobro vedeli že naši predniki,-ki so si izborili in tudi zgradili prvo realko na slovenskih tleh. Danes se v idrijski občini približno 40 odstotkov mladih vključi v vzgojnoizobra-ževalne programe. V tekočem šolskem letu je na Gimnaziji 422 dijakov, 407" učenk v programu čipkarstva, 174 se jih izobražuje ob delu. Kako bo, v naprej je še odprto. Skupščina občine bo morala reči poslednjo besedo glede zagotavljanja sredstev za dopolnilne programe in vzdrževanje samega realčnega poslopja. Z novci niso trgmli trgovci... V idrijskem kotu pa nič novega! Socialisti so se na okrogli mizi sicer spraševali v katero regijo bodo spadali pojutrišnjem, a odgovora niso našli. Kot se šušlja pa nad Notranjsko niso bili pretirano navdušeni. Sicer pa tistih, ki naj bi pomagali iskati odgovor, tu tako ali tako ni bilo. Komu je v cvetoči pomladi mar regijska prihodnost, lepo vas prosim. Novico pa vendarle imam. V Idriji že mesec dni niso odprli nobene nove trgovine. Kaže, da še s prejšnjimi ne vedo kam. To pa seveda ne pomeni, da v tem času niso oddali nobenega poslovnega prostora in povzročili nekaj vsem dobrodošlega razburjenja. Le kam bi od dolgočasja brez tovrstnih popestritev vsakdana? O proračunu pa vse najlepše Pa ne le to, da ni novih trgovin. Bojda trgovci vse bolj tenko piskajo z novci. So pa zato imeli nekaj več dela z njimi vladini možje. In žene, da ne bo zamere. Poslanci - pol zadovoljni vsaj toliko nezadovoljni s tehtanjem občinskega proračuna - so seveda v torek zvečer pošteno razvlekli njegovo sprejemanje. Seveda so ga potrdili. Menda z enim samim glasom proti. O proračunu torej vse najlepše! Komu bo po letu dni domača pleh muzika igrala pogrebne koračnice, po tolikšnem zadovoljstvu z vladino tehtnico, ne moremo zapisati prav nič zanesljivega. Sicer pa je tudi pleh muzika šele v oživljanju. So pa tudi to uvrstili v proračun in gotovo so vedeli zakaj. Če pa dobro premislim, pa se idrijski proračun res prav lepo vidi. Za dobrih 45 odstotkov okleščeni denarji za obrambo in zaščito, že zgledajo povsem drugače kot tista čudno visoka vsota, ki so jo polne tri ure sprejemali republiški poslanci. Se pač idrijski znajo bolje, saj so se prav odločno uprli predlogu, da bi ob proračunu sejali dva dni. Saj veste, kako je dober polnočni pir v bližnji gostilni, odprti samo za utrujene poslance? Menda so se pozanimali celo policaji, če so v proračunu tudi njim primaknili kakšen dinar in so jim poslanci zagotavljali, da bodo cerkljanski policiji postavili novo streho. Hudič je le, ker so bili miličniki iz Idrije. O ljubezni med Cerknim in Idrijo pa ni da bi pisali... Še zdaleč pa v proračunu niso priškrnili samo obrambi, saj so prav urno našli celo vrsto grešnikov. Verjeli ali pa ne, med njimi so celo politične stranke. Kot je slišati, pa s to potezo ni bil prav nič zadovoljen Naprejev prvi mož. No, ampak tej edinstveni idrijski stranki, ki po nekaterih virih še, po drugih pa ne živi več (s članarino ji vsekakor bolj slabo kaže), bo za vegitira-nje na voljo 90 tisočakov. Se predsedstvu godi krivica? Naprejev prvi mož, ki je predsedujoči družbenopolitičnemu zboru (in to kljub temu, da tu in tam tako razjezi nekatere poslance, da ti veselo razmišljajo, kako bi mu izglasovali nezaupnico), je tudi član občinskega predsedstva. Kot se šušlja, pa se le-temu godi nekakšna krivica. Pa saj predsedstvu ni kaj očitati, pa če že, se tudi njegov član iz združenega dela bolj poredko udeležuje njegovega dela. Je pa to predsedstvo nekaj navzkriž z vlado. Ta je namreč jadrno zavrnila predlog, da bi člane predsedstva mesečno razveseljevala s 25 odstotki plače, ki bi jim šla, če bi to delo opravljali profesionalno. Vlada je pač presodila, da se predsedstvo ne more primerjati z njimi. Sam hudič pa ve, kako to ve, ko pa ima v svojih vrstah pretežno neprofesi-onalce. Menda na torkovi skupščini ni bilo slišati niti besedice o še vedno neizvoljenem profesionalnem podpredsedniku vlade. Kaže, da se je mandatar, z njim pa vsi poslanci po vrsti, upehal po enoletnih neuspešnih volitvah. Pa ja ne, da so vlaki z najboljšimi kandidati odpeljali iz Idrije? A da ni železnice? Dobro je, seveda pa bi vsi, ki bi uspeli razvozljati ta trd podpredsedniški vozel v idrijski občini zaslužili priznanje. Pravzaprav se prav nič ne mudi, saj so se odločili, da priznanj nekaj časa ne bodo podeljevali. Saj bi jih, pa se ne morejo zmeniti komu. Menda ne morejo spraviti skupaj niti komisije, ki bi uspela prepričati poslance. Seveda pa bo kaj lahko ob mesecu vse drugače. Dotlej pa lepo pozdravljeni! KAJA MALOVRH Ustanovili Športno zvezo Zveza telesnokulturnih organizacij iz idrijske občine se je preoblikovala v Športno zvezo. Na ustanovni skupščini, ki so se je udeležili predstavniki športnih organizacij in društev v občini, so sprejeli statut zveze, izvolili novo predsedstvo in se pogovorili o finančnem načrtu. Nanj so imeli precej pripomb, saj tako kot vsa leta doslej tudi letošnji finančni načrt upošteva le programe posameznih klubov področja tekmovalnega in vrhunskega športa ne pa tudi njihove dejanske uspešnosti. Zato ni čudno, da je večji del proračunskih sredstev namenjen smučarskemu klubu Rudar, strokovnim kadrom in najemnini Športnega centra. Ker je bila večina predstavnikov kluba za korenite spremembe in tržno naravnanost tudi na tem področju, predlaganih dokumentov niso sprejeli. Enakega mnenja so bili tudi glede predlaganih meril za sofinanciranje programov usmerjevalnega in vrhunskega športa v občini ter finančnega načrta za letos. Predsedstvo zveze so pooblastili, da do konca aprila skupaj s posa- meznimi klubi in športnimi društvi pripravi nove predloge z upoštevanimi pripombami in jih posreduje skupščini v novno obravnavo. ŠE-F Alpinisti so šele na ustanovni skupščini zveze ugotovili, da ne bodo dobili denaija, edini idrijski olimpijec Valter Bonča pa si je moral eksistenco poiskati pri celjskem Merxu in v sosednji Avstriji. (Foto: F. Šemrl) Prostovoljno krvodajalstvo da ali ne? S temeljnimi spremembami v našem zdravstvenem sistemu bi kazalo ustrezno spremeniti tudi prostovoljno krvodajalstvo. Med krvodajalci, zdravstvenimi delavci in celo znotraj Rdečega križa se pojavljajo vprašanja, če ne bi bilo bolje vsak odvzem krvi kar na roko izplačati ter tako odpraviti večino problemov sorazmerno drage organizacije in animacije prostovoljnega krvodajalstva. To je pravzaprav vprašanje, o katerem bi morale odločiti najvišja državna oblast, saj gre za načelno dolgoročno usmeritev. Poleg načelnega odnosa do prostovoljnosti pa bi morali našemu krvodajalstvu poleg že omenjenih ugodnosti, izhajajoč iz dobre organizacije, vseeno ponuditi tudi druge. Neurejenost in nedorečenost le-teh organizatorjem krvodajalskih akcij v Sloveniji zadnje leto povzroča precej sivih las. Gre predvsem za zvezni zakon, sprejet pred dobrim letom brez upoštevanja vseh posledic, ki jih ima njegova veljava v Sloveniji: namreč, da pripadata krvodajalcu za en odvzem kar dva dneva izredno plačanega dopusta. Vse lepo in prav. Toda, država je s tem hotela pomagati samo zdravstvenim ustanovam na jugu kjer je prostovoljno krvodajalstvo mnogo manj razvito kot pri nas. Več kot enkratnih 'darovalcev krvi je v Sloveniji namreč 100 tisoč in več, večinoma pa so zaposleni v proizvodnih delovnih organizacijah ki morajo odobriti najmanj dvakrat toliko izredno plačanih dni dopusta na leto. Je potemtakem prostovoljno darovanje krvi v Sloveniji še brezplačno? V idrijski občini so nekateri upokojeni rudarji še vedno aktivni krvodajalci s 50 in več odvzemi, spominjamo pa se časov, ko so s to humano dejavnostjo začeli. Dopoldan so se udeležili akcije, popoldan pa jih je čakal šiht v jami-nihče jih ni vprašal po počutju. Danes nam, hvala-bogu, tega ni več treba. Na dan odvzema krvi mora imeti vsak pravico do počitka, kot to terjajo medicinske indikacije. Pa vseeno so krvodajalci različni. V občini je na primer kar lep odstotek krvodajalcev-kmeto-valcev. Dopoldne pridejo na akcijo, popoldne pa jih čaka delo na njivi, ki se požvižga na zvezno in vse ostale zakonodaje. Na drugi strani pa so spet tisti, ki organizatorjem akcij mahajo pred nosom s fotokopijami iz zveznega uradnega lista ter zahtevajo, da jim pri šefih izposlujejo dva prosta dneva. Ne dajo si dopovedati, naj bi bila njihova udeležba na akciji prostovoljni humani akt in ne sredstvo za izsiljevanje dodatnega dopusta. Po obisku v lanskem letu takih v Idriji ni veliko, saj so bile krvodajalske akcije prav tako uspešne kot prejšnja leta. Odločanje o bonitetah pa so prepustili vodstvom delovnih kolektivov, kar je posamezne krvodajalce postavilo v neenakopraven položaj, organizatorjem pa pov- zročilo marsikak glavobol. Zato bi morali program krvodajalskih akcij prilagoditi delovnemu utripu posameznih proizvodnih enot. Zakaj bi pritiskali na neko delovno organizacijo, naj odobri svojim krvodajalcem udeležbo na akciji, kadar se mudi zaradi tržišča in prihodka? Neka druga je morda ravno takrat v delovnem »zatišju« in bo zato svojim krvodajalcem rada odobrila tudi kak dan izrednega dopusta več brez posebnih težav. Predlog, ki ga je lani idrijski Rdeči križ posredoval prek občinskega poslanca v republiški skupščini, bi krvodajalcem omogočili oprostitve zdravstvenih participacij, če so darovali kri 15-krat in več je republiški sekretariat za zdravstvo zavrnil. Razumeli bi, če bi to storil v 70-tih letih, ko smo bili kot zdravstveni zavarovanci še docela oproščeni participacij. Danes se lahko ta človekoljub upravičeno vpraša, ali nisem res prav nič naredil za to naše zdravstvo, kadar mora tako kot vsi ostali seči v žep po ne več tako zanemarljivo vsoto za najmanjšo zdravstveno uslugo. Milan Koželj HOMO NOVUS SuBsbms sattass? V okviru 38. beograjskega festivala dokumentarnega in kratkome-tražnega filma so se člani idrijskega Mercur filma predstavili s kratkim, štiriminutnim eksperimentalnim delom Damjana Bogataja-Sporočilnost filma, prikazanega v okviru posebnega programa festivala, »Predstavitve zavrnjenih« je igra svetlobe in zvoka na poti od miru do kaosa, ki rodi novega človeka. Scenarij za film, ki so ga posneli s pomočjo idrijske Kulturne skupnosti, je prispeval Marjan Kavčič (na fotografiji). Po beograjskem festivalu bodo film najprej prikazali v Krakovu in Montrealu. (Foto: M. Medved) ILIRSKA BISTRICA 6. APRILA »STRAN 7 V V SKUPŠČINSKA »ZELJNATA« SI Na zadnji seji občinske skupščine 28. 03. se je med poslanci razvila ostra in žolčna polemika na objavo Zelenih II. Bistrica, da so v zelju fenoli. Objava je temeljila na analizi Univerzitetnega zavoda za zdravstveno in socialno varstvo v Ljubljani; ki trdi, Oa je zelje higiensko oporečno. 19. 1. je bil tudi v tem časopisu objavljen članek. Pričakovati je bilo, da se bodo v dveh mesecih stvari nekoliko razpletle, da bo jasno, kaj je z zeljem in fenoli, vendar so razmere še bolj nejasne kot takrat. Zakaj se je to zgodilo? Zeleni so pri isti ustanovi (Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo Ljubljana) naročili še analizo kislega zelja. Nova analiza in strokovno mnenje v njej pa trdita, da je bistriško zelje neoporečno in da je bilo v primerjalnem vzorcu kislega zelja, vzetem nekje iz okolice Ljubljane celo več fenolnih snovi kot v bistriškem. Nekateri poslanci so ugotavljali, da je bilo objavljanje prvih analiz preuranjeno, saj je zaradi tega upadla prodaja zelja v Kmetijski zadrugi. Prizadeti so bili tudi kmetje, kajti prav Kmetijska zadruga jim s posebno klavzulo onemogoča odkup pridelanega zelja, če je higiensko oporečno. Prizadet je tudi Lesonit. Nekateri njegovi predstavniki so Zelenim celo grozili z tožbo, saj so škodovali »imidžu« tovarne. Da bi zadevo še bolj zapletli, so poslanci občinske skupščine sklenili ustanoviti posebno komisijo, katera bo verjetno presojala o pravilnosti ene in druge analize. Absurdnosti situacije se pa očitno nihče ne zaveda. S takšnimi zadevami smo vse bliže nesmislom, ki jih opisuje Kafka v svojih romanih, nihče pa na to ni pozoren. Kot da bo sedaj komisija rešila vse probleme, ki so nagrmadeni v tej dolini. Kateri lobi bo prevladal? »Nekaj smrdi v tej dolini«, bi prav gotovo dejal Hamlet, če bi poznal naše razmere. Katere analize so pravilne? Prve, v katerih je ugotovljena prisotnost fenolov in temeljijo na Zakonu o zdravstveni neoporečnosti živil (Ur. 1. SFRJ, št. 55/ 78 in 58/85) ali druge, ki trdijo, da je zelje neoporečno in temeljijo na Pravilniku o količinah pesticidov in drugih strupenih snovi, ki smejo biti v živilih (Ur. 1. SFRJ, št. 59/83 in 79/87) in fenolnih snovi v sadju in zelenjavi ne limitira? Pri tem naj dodam še misel, da je strokovnost Univerzitetnega zavoda za socialno in zdravstveno varstvo — TOZD Inštitut za higieno, epidemiologijo in laboratorijsko diagnostiko popolnoma diskreditirana. Isti zavod je opravil obe analizi, toda s popolnoma izključujočimi rezultati. Nobena strokovna ustanova si tega ne bi smela privoš- čiti. Še celo pri nas ne. Razen, če smo res na Balkanu. Potem pa je vse možno. Kot je videti, je že tako. Naslednja zadeva se tiče tiska in tiskane besede. Nekateri poslanci so zahtevali odgovornost Zelenih, češ da ne bi smeli dati dobljenih podatkov v javnost. Tu se zelo jasno vidi, kam pes taco moli. Ti ljudje so verjetno vzgojeni v prejšnjem sistemu in še vedno razmišljajo na boljševistični način (boljševističen je zelo antipatična beseda v tem času, vendar druge besede ne najdem). Radi bi odločali o tem, kaj se sme in kaj se ne sme. Pozabite na to, gospodje - »bivši tovariši«! Tisti časi so minili. Sicer pa odgovornost leži na stroki, torej na zavodu, ki takšne podatke daje. Imamo pač takšne Univerzitetne zavode, kot si jih zaslužimo. Nič slabše in nič boljše. Dileme se odpirajo tudi pri Lesonitu. Tovarna je pripravila projekt za ekološko sanacijo in modernizacijo proizvodnje. Nujno potrebuje 16 milijonov DEM (samo!). Del teh sredstev naj bi dobili iz ekološkega dinarja. Toda sedaj se stvari vidijo v drugačni luči. Če bi obveljala prva analiza, potem je Lesonit upravičen do sredstev iz ekološkega sklada. Če pa bo obveljala druga, ni kriv za onesnaženost poljščin s fenoli. To pa spet pomeni, da nima pravice prositi za sredstva, ki se »na lepe oči« ne dajejo več. S temi zapleti se odpira še več vprašanj kot prej. Npr.: v drugi analizi piše, da je v primerjalnem vzorcu zelja, vzetem v okolici Ljubljane, dosti več fenolnih snovi kot v bistriškem zelju. Kaj sploh to pomeni? Če bodo obveljale prve analize, potem je tudi zelje iz okolice Ljubljane onesnaženo, če bodo druge, je vse zelje neoporečno. Sezona poljskih del se je začela in zemlja čaka. Toda nisem ravno prepričan, da je kmetom vse jasno. Kajti na vsa odprta vprašanja še vedno ni odgovora. Ugotovimo lahko le, da živimo v kaotični zmedi raznih zakonov in pravilnikov ter prepletanju različnih interesov. Toda zdravstveno stanje ljudi je vse slabše in nekdo bo moral prevzeti odgovornost ter jim povedati, kaj je resnica. KDO? , tekst: MS foto: MG ROCK RAPORT ...redka originalnost... Marko Smolo v v v TIBFT- VPRASm KOLIKO ČASA SE! pomagati po hribu navzdol, da me v navalu svete jeze niso ujeli, kajti ne vem, če bi v tem primeru lahko brali danes to pisanje. Duhovi so se nekako pomirili in čez čas sem lahko neopazno prišel po kolo, ki sem ga pustil pod goro na varni razdalji. Na varnem v hotelu sem dolgo razmišljal o jutranjem dogodku in spoznal, da je morda človeško dostojanstvo več vredno kakor peščica presunljivih diapozitivov in zgodbe o hrabrosti. Počasi so se vtisi o Tibetu uredili in ni mi preostalo drugega kakor najti najcenejše prevozno sredstvo na sever, kajti pot sva nadaljevala naprej na Kitajsko. Edina možnost, ki se nama je ponudila kot izbira je ta, da sva lahko plačala dražji japonski expres avtobus ali pa navadnega kitajskega. Izbrala sva cenejšega in odločitev se je izkazala za dobro, kajti razlike med avtobusi skorajda ni bilo. Boljši so bili le mini-busi, ki pa niso bili za najin žep in so namenjeni tistim, ki imajo drugačne barve potni list. Golmud, ki je bil najina prva točka na Kitajskem, je nastal ravno zaradi povezave Tibeta s Kitajsko. Je mesto brez zgodovine, saj so ga nasilno naselili z vojsko in zaporniki. Vožnja iz Lase v Golmud traja približno trideset ur in v tem času se cesta trikrat povzpne nad pettisoč metrov, kar pomeni v vseh letnih časih izredno nizke temperature. Čeprav se sliši morda malo neverjetno, sem se v Lasi na skoraj štiritisočih metrih v septembru namakal v himalajskih rečicah in sončil pod višinskim soncem. V istem trenutku sem sicer dobil sončarico in močan prehlad, vendar je to že drugo poglavje. To zgodbo opisujem zgolj zaradi ilustracije,kakšni podnebni pogoji obstajajo na strehi sveta v prvih jesenskih dneh in da se na podlagi teh dejstev opravičim sam sebi in Metki, ker sem na avtobus lahkomiselno vzel premalo za obleči. Avtobusna povezava Lasa-Golmud je edina povezava Tibeta s svetom, če odštejemo letališče. Kitajci so sicer zgradili direktno povezavo Lasa - Čengdu, vendar je rezervirana le v vojaške namene in zanjo potrebuješ posebno dovoljenje. Srečala sva par ljudi, ki so poskušali srečo na tej, kakor piše v National Geograp-hic-u, najnevarnejši cesti na svetu z največjim odstotkom mrtvih na sto potnikov, a nihče ni uspel priti preko. Vsekakor s tem ni rečeno, da se ne da, ampak, ko sem se pogovarjal z nekim Belgijcem, ki sva ga srečala, je dejal, da je on sicer naredil prvih štiristo kilometrov, vendar tristopetdeset od tega peš. Na poti je tudi štirinajst gorskih verig, brez šale, višjih od štiri tisoč metrov. Da, da, svet je krut in ni povsod tako lepo kot pri nas doma, kajne? Na Tibetu je najmanj devet vojaških letališč, enajst radarskih postaj in tri nuklearne baze. Postal je eno največjih kitajskih interkontinentalnih balističnih baz (ICBM), usmerjenih nadzorovanju indijske podceline in Indijskega oceana. Kitajci pa v isti sapi opozarjajo na resno onesnaženost atmosfere, še posebej po nuklearnih poizkusih leta 1982 v Lap Noru, ko so ogromno prebivalstva evakuirali na jug. Nehote se pojavi primerjava z Eritrejo, Palestino, Namibijo ali celo z ameriškim Vietnamom ali ruskim Afganistanom. Razlika je le v ne tako pomembni strateški legi in neraziskanih rudnih bogastvih. Tibetansko drugačnost pa morda še najbolj odražajo versko pogrebne procedure. Tibetanski budizem pozna več različnih vrst shranjanja posmrtnih ostankov pokojnika, odvisno od družbenega statusa v družbi za časa življenja. Pokop v zemljo, rezerviran za berače in tatove velja za nečastnega, ker je treba ljudem tega kova onemogočiti reinkarnacijo duše. Pokop v vodo je samo milejša oblika predhodno omenjenega in se ga poslužujejo za pokopavanje sirot in brezdomcev. Cilj vsakega pravovernega Tibetanca pa je pokop v nebo. Ko sem si šel pokop ogledati, me je celo pot spremljal občutek nelagodja, kajti vsak nepriklican pogled na nebeški pokop lahko preminulemu onemogoči odhod v nebo in to je po tibetanskih izročilih najhujše oskrunjenje Pokojnika in prekletstvo nad družino. Vendar mi žilica ni dala miru in nekega dne sem se odpravil pred sončnim vzhodom na obredno skalo. Na to mesto po štirih dneh Prinesejo truplo pokojnika. Dobro skrit sem opazoval začetek obreda, ki ga lahko spremljata le dva najbližja prijatelja in ožja družina umrlega. Po budističnem prepričanju je treba dušo osvoboditi telesa in ji omogočiti najlažji način, da odide v nebo. Ob prvem sončnem žarku se obred začne. Pogrebnik odvije truplo, ki je zavito v belo rjuho in začne počasi 2 ostrim nožem rezati telo v majhne koščke, začenši od tilnika proti nogam. Reže vse do kosti in koščke razmeče po obredni skali. Kosti in lobanjo položi v polkrožne odprtine v tej isti skali in jih s kijem popolnoma zdrobi. Ko opravi za evropske oči mesarsko delo, začne z glasnim vpitjem klicati nebeške ptiče. Ogromni krokarji se nato počasi v velikih krogih spustijo na skalo in nedolgo za tem že nese vsak svoj košček človeškega mesa v nebeške višave. Sedaj je duša osvobojena in se lahko nazaj na zemljo vrne v novi reinkarnirani obliki. Morda je za pokojnika to bila odrešitev, vsekakor Pa je za mene ta trenutek pomenil malodane življenjsko nevarnost, kajti opazili so odsev mojega objektiva ali so celo opazili mene. Mislil sem, da sem na varni razdalji, kar se je kasneje izkazalo za neresnično in prav hitro sem si moral Sobota, 30. 3., STAN RED FOX v MKNŽ. Prodanih vstopnic 120, poslušalcev seveda več. Stan Red Fox so začeli z igranjem pred tremi leti v Londonu, nastopali so že po vsej Evropi (tudi pri nas - lani v LJ), izdali so dve plošči. Prvotna zasedba je bila »internacionalna« (Angležinja, dva Nemca, Nizozemec). Trenutna postava: Stephan Hachtmann - bas, kitara, vokal; Lars Rudolph - vokal, kitara, klaviature, trobenta in Ulrik Spies - bobni, elektronska tolkala. Vsi trije so Nemci in sedaj delujejo v Berlinu. Kaj naj rečem? Imam grdo navado, da se o bendu, ki gra (če ga ne poznam), informiram le delno in ga potem skušam spraviti v nek predalček. Ponavadi mi uspe. Par dni prej sem dobil njihovo demo kaseto, s posnetimi štirimi skladbami. Dokaj prijetno, mirno, melodično, mogoče preveč mirno za moj okus. Takoj sem jih primerjal s Pixies, Američani. Toda na koncertu primerjava ni vzdržala. Kakšni Pi-xies! Pevec Lars, multiinštru-mentalist, sicer poje zelo visoko, vendar se vsa podobnost s Pixies tukaj konča. Primerjal sem jih še z Violent Femmes in The cure, toda ne gredo v noben predal. Igrajo popolnoma specifično glasbo, mešanico različnih zvrsti, na svoj način. Čeprav je bobnar z njimi šele štiri tedne, sta se z basistom odlično ujela kot »ritmična podlaga« visokem pevčevem glasu ali njegovi trobenti, iz katere so prihajali sanj- . ski zvoki. Po stari bistriški navadi je publika vztrajno zahtevala še, še. In ko so prišli na bis, so še enkrat dali vse od sebe. Zaključek je bil vrhunec koncerta. Resnično, ne da se jih spraviti v noben predal. Stan Red Fox so samosvoji in prav je tako. MKNŽ, petek, 22. 3. Tradicija rock’n’roll žurov v klubu se nadaljuje. Nastopili so STUDENI, STUDENI iz Zagreba (po mnenju najstnikov iz Revolverja najboljši zagrebški bend). Poslušalcev okoli stodvajset. Začeli okoli pol dvanajstih. Dva kitarista, bas in bobni. Kar melodični, prepletanje klasičnih vplivov, na trenutke so bili »pop«. In začelo se je kotaljenje, publike namreč. Po par komadih, ki ti zlezejo v ušesa, ne preostane nič drugega, kot da se vdano prepustiš ritmu. Dober »feeling«. Ko pa je vzpostavljen kontakt s publiko, se lahko zgodi vse mogoče. Po uri igranja se je v zraku že čutil »suspense« in napoveduje še boljše vzdušje. Toda tu so prekinili. Žal. Stu-deni, Studeni niso bili pripravljeni iti do konca, do daske kot se temu reče. Škoda, kajti pustili so dober vtis, kazilo ga je le to, da so prehitro končali. Ali pa niso imeli več kaj povedati? P. S. V soboto, 30. 3. ne smete zamuditi STAN RED FOX. tekst: MS foto: MG Peljemo se proti Golmudu na avtobusu kitajske izdelave, ki je nabito poln do zadnjega kotička. Seveda zraven vrat v upanju, da bo več svežega zraka in da bova lahko stegnila noge. Upanje je zaman. Čeprav sva bila zavita v vse cunje, kar sva jih vzela s seboj v avtobus (ostalo je bilo navezano na strehi), sva celih trideset ur zmrzevala kot psa, kajti na vratih sploh ni bilo petcentimeterske gume, ki naj bi ščitila pred vetrom. S ponosom pa lahko trdim, da sva spričo dejstev prva Slovenca, ki sta Tibet prekrižarila na mopedu, vsaj tak občutek sva imela po tridesetih urah prepiha. Pa tudi nog nisva imela stegnjenih. Potovanje s petdesetimi Tibetanci je poleg zgoraj omenjenega detajla imelo še par cvetk. Prvo, kar me je motilo in na kar sem počasi postajal alergičen, je bilo ogabno pljuvanje »ta mastnih« po avtobusu, vlačenje vseh vrst sveč iz nosa ter brisanje le njih ob vse mogoče kljuke in oprijemke na avtobusu ter ob skajaste prevleke na sedežih. Nerazumljiva mi je bila tudi osebna nečistoča sopotnikov, saj imajo vendar v poletni sezoni visoke temperature in obilico vode vsaj za osnovno higijeno. Natančno sem opazoval, a tega občutka na Tibetancih nisem opazil. Majhni otroci imajo že zaradi ekstremnih življenjskih pogojev kožo vso ožgano in razpokano, poleg tega pa še tako umazano, da se umazanija v luskah lušči stran, spodaj pa je opaziti normalno belo polt. A niso le otroci taki. Morda se ne sliši lepo, vendar marsikomu ne bi dal roki na tem avtobusu dveh svetov, ker je bilo na marsikateri rok še zaslediti sledove hrane, človeških sokov ali dobre prebave. Pa še po nečem mi je ostal v spominu tibetanski avtobus. Po vonju. En vonj, edinstven in specifičen, se je razlegal po poti. Opisati ga ni lahko. Rad bi poudaril, da to ni smrad (niti ni vonj domače salame), ampak je znosen in podoben vonju ravnokar iz kože danega prašiča ali vonju umazane mesnice. Zakaj? 8 STRAN »6. APRILA NOČ LOGATEC Marcel Štefančič PRIMOREC ZA ZDRUŽENO NOTRANJSKO NOČ: Nam lahko predstavite sebe in svoje funkcije? MŠ: Preobsežnost funkcij je bila moja življenjska usoda, usoda v kateri se je bilo treba nenehno potrjevati, od nez-nantne funkcije, (prejšnji režim je imel zame rezervirane pretežno kulturne funkcije - kar niti ni bilo tako slabo), saj smo ravno skozi kulturo delali demokracijo. Moja druga usoda je življenje v majhni skupnosti, kjer se prerado dogaja, da okolje usmerja uporabnost po funkciji in tako človek postane večkratni funkcionar. Preko Slovenske demokratične zveze (stranke, ki ji pripadam), sem bil delegiran za republiškega poslanca v zboru občin, delujem v odboru za izobraževanje ter v treh komisijah, za informiranje, za ugotavljanje povojnih pobojev in za medrepubliške odnose. NOČ: Kako usklajujete službo sekretarja KZ in »nepreglednost« skupščinskih funkcionarjev? MŠ: Gre za usodno tveganje. Zaposlitev v KZ zahteva celega človeka, občinske funkcije del človeka, republiške pa najmanj spet celega človeka. Čas je neusmiljen preganjalec, hkrati pa želi prizadevnost v človeku delovati nepopustljivo, kar je skoraj nemogoče usklajati. NOČ: Kako vi kot predsednik kluba notranjskih poslancev lahko uveljavljate interese Notranjske, za katero vemo, da je neenotna kot le malokatera druga regija na Slovenskem? MS: Notranjski interesi so žal še vedno brez lastne fizionomije. Notranjska je podobna beraški malhi, nihče ne bi rad v njej ničesar imel. Nekoč se je Notranjska, to je nesporno, raztezala od Barja, Vipave do Reke. Sedaj pa so notranjski interesi postali primorski, kranjski, gorenjski in še marsičigavi interesi. So mnogoteri interesi, da bi se Notranje! spet našli na Notranjskem in tudi naš Notranjski ča- sopis temu sledi. Vseeno pa klub notranjskih poslancev ne uspe dovolj pritegniti poslancev, tudi če gre za zelo notranjske interese in ugotavljam, da poslanci še najraje kažejo drug drugemu hrbet. Polovičen odziv je bil celo na posvetu v Idriji, o delikatni notranjski temi - gozdovih, o katerih bi Notranjska morala imeti enotno stališče. NOČ: Kako uveljavljate strankarske interese in kako je s prioriteto pri nestrankarskih oz. ostalostrankarskih vprašanjih? MŠ: Poslanec izhaja iz svojega političnega okolja, to je svoje stranke, tej je načelno poslušen. Interesi stranke pa se križajo s programi drugih strank. Na republiškem nivoju naj bi se vse te note skladale v enotno partituro, čeprav je najtežje uglasiti inštrumente. Ko gre za programe nacionalne rešitve, smo si poslanci v glavnem enotni tudi z najbolj nasprotnimi strankarskimi izhodišči. Ko pa gre za strankarske detajle, finese, se kopja veliko bolj lomijo kot pa v načelnih stvareh. NOČ: Kako po novem poteka komunikacija poslanec - baza? MŠ: Meni kot poslancu v Zboru občin je olajšano biti poslanec, ker se mi občinski interesi, ki jih moram v prvi vrsti zastopati, kažejo skozi seje občinskih skupščin, v stikih s predstavniki gospodarstva, strank in pa seveda občani, ki me opozarjajo na življenjske izzive. NOČ: Kaj lahko stori poslanec z afiniteto do kulture za svoj volilni okoliš? MŠ: Skupščinska problematika je nepregledna. Svoje želje smo izrazili še pred formiranjem delovnih teles. Poudaril sem svoj interes na področju kulture, vzgoje in izobraževanja, za nacionalna vprašanja. Potem strankarska vodstva usmerjajo svoje ljudi na mesta, ki si jih bolj ali manj želijo. Žal me je delovanje v odboru za kulturo obšlo. Kulturi sledim bolj z osebnim odnosom kot s poslanskim, ker nimam te možnosti, da bi neposredno sodeloval v logih, ki se s kulturo ukvarjajo. LEPŠI ČASI ZA ŽIBRŠKO ŠOLO? V akcijo za obnovo šole v Rovtarskih Žibršah se vključuje tudi Notranjski časopis — Za najnujnejša dela bi potrebovali najmanj 800.000 din - Nekatere delovne organizacije so že obljubile pomoč V 7. številki Notranjskega časopisa smo že pisali o nevzdržnih razmerah, ki vladajo v podružnični šoli v Rovtarskih Žibršah, ki sicer sodi pod okrilje Osnovne šole Edvarda Kardelja iz Gorenjega Logatca. Stavba je namreč docela dotrajana in zato je pouk v njej pogosto na meji komaj še znosnega. Skozi okenske špranje ob močnejšem deževju v učilnice teče voda, ki se v velikih lužah zbira na tleh, pri tem pa prihaja v stik z električno napeljavo, kar otroke spravlja v veliko nevarnost. Tudi vrata je že tako močno načel zob časa, da bi jih morali nujno zamenjati. Če bi hoteli stavbo izsušiti, bi morali napeljati centralno ogrevanje, poskrbeti pa bi morali tudi za vodno in toplotno izolacijo. Preurediti bi morali sanitarije in odtoke in še bi lahko naštevali. Zelo površni izračuni kažejo, da bi za najnujnejša dela potrebovali vsaj 800.000 dinarjev, ki pa jih ta čas ne more zbrati ne matična šola sama niti logaški občinski proračun, saj za letošnje leto načrtujejo predvsem prenovo ostrešja na gorenjelogaški osnovni šoli, ki bo zahtevala veliko večje vsote denarja. Denarne prispevke lahko nakažete na ŽR SO Logatec, št. 50110-630-12505, s pripisom: Za šolo v Rovtarskih Žibršah. Vse ostale informacije lahko dobite pri Nadi Sajovec, 741-270, int. 230. Šolo v Rovtarskih Žibršah v tem šolskem letu obiskuje 13 otrok, od tega 6 v prvem in 7 v drugem razredu. Kot smo lahko slišali na posvetu z ministrom dr. Petrom Vencljem, je takšne šole treba ohraniti, zato Izvršni svet logaške občine v sodelovanju z Notranjskim časo- pisom daje pobudo za začetek akcije za obnovo omenjene šole, vanjo pa naj bi se vključila tudi KS Trate, delovne organizacije (nekatere so že obljubile konkretno pomoč), zasebni podjetniki in občani, več kot doslej pa bo za obnovo morala storiti tudi matična osnovna šola iz Gorenjega Logatca. Z zbiranjem denarnih ali materialnih prispevkov bi morali začeti takoj, če bi hoteli najnujnejša obnovitvena dela končati do letošnje jeseni. Zato bo ustanovljena posebna komisija, v kateri bodo sodelovali predstavniki IS, ki nastopa kot glavni financer in koordinator akcije, predstavniki šole in krajevne skupnosti in predstavnik Notranjskega časopisa, ki bo sproti objavljal imena delovnih organizacij in posameznikov, ki bodo kakorkoli prispevali k obnovi podružnične šole v Rovtarskih Žibršah. M. Škrlj fr. innniinnnri NOČ: Ali ste zadovoljni s svojim oz. koalicijskim vladanjem v zadnjih 11 mesecih? MŠ: Odcepitve še ni. Podedovano nasledstvo je bilo razmajano do temeljev, zato vse tegobe današnjega časa ne smemo naprtiti sedanji vladi. Sedanja vlada se v mnogočem zaveda vseh slabosti in lastne nemoči. Nova oblast je celo nasedla staremu režimu, ki je svoj poraz začel braniti z znamenito črno veščo maščevalnosti. Da pa bi dokazali, da to ni tako, se je za- čelo delati naprej z istimi garniturami, kar ni najbolje. Nemogoče je s staro miselnostjo oblikovati nekaj novega. NOČ: Kakšna je vaša usmeritev vnaprej? MŠ: Prioritetna usmeritev je nedvomno slovenska samostojnost. Naloge izhajajo še iz predvolilnega časa in jih poskušamo na stičnih točkah usklajati z drugimi strankami. Podpirati nameravam vsa tista dejanja, ki bodo pripomogla k čimprejšnji samostojnosti od katere si vsi tako veliko obetamo. NOČ: Apel za združeno Notranjsko? MŠ: Slovenija bo s svojo ustavo določila posebno funkcijo regijam. Regija pa bo dobila bolj poudarjeno, če bo nov parlament dvodomen, kar je razlog več za boljše sodelovanje Notranjske v širšem pomenu in ne samo Logatca, Vrhnike in Cerknice. Spraševal Marko Smole PO LUKNJAH V LOM Logatčani so nekoč kaj radi zahajali v restavracijo v Lomu. Mnogi to počno še danes. Pa se, kajpak, ne gre peljati po avtocesti, ampak uporabiti dovoz s ceste Logatec-Laze. Pred leti so ob strganju asfalta z avtoceste prenesli ostržek na ta odsek. Z leti je kajpak izginil, danes te pozdravljajo luknje in razbrazdana pot. Tudi uslužbencem Loma se najbrž močno pretrese zajtrk, preden pridejo na delo. Besedilo in slika KRAS Malo črnega Logatca V preteklem tednu sta bili v logaški občini le dve lažji prometni nezgodi z manjšo materialno škodo. * * * Po obvestilih občanov so prijeli 11 odraslih in 6 otrok romunskih staršev zaradi nasilnega beračenja. Romuni so hodili po hišah, zahtevali denar in celo nasilno vstopali v stanovanja. Niso jemali ne hrane ne oblačil, hoteli so izključno denar. Bilo je kar nekaj primerov, ko so ustavljali na cesti druga vozila, češ da nimajo bencina, prodajali železne prstane za zlate in se mnogokrat nasilno obnašali. Logaški policaji so jih torej vse prijeli in na občini so Romunom pritisnili žig, da morajo v 3 dneh zapustiti državo. Na logaški policijski postaji skoraj vsak dan beležijo primere, ko se oglasijo občani, da so bili prevarani z »zlatim« prstanom ali govore o nasilju. Ne bo odveč opozorilo, da je treba vrata varno zapirati in ne puščati teh beračev v hišo. Bilo je namreč tudi nekaj primerov kraje. * * * Na veliko soboto so logaški policaji skupaj s svojimi kolegi po vsej Sloveniji med 22. uro in 5. uro naslednjega dne izvedli akcijo kontrole vinjenosti voznikov. Na logaškem območju so ustavljali vozila na priključku, na Jački, v drevoredu, v Lazah in na Petkovcu. Preverjali so torej mestno ulico, magistralno cesto in vaško naselje. Ustavili so 75 voznikov. 8 jih je vozilo pod vplivom alkohola, vzeli so jim vozniško dovoljenje za 12 ur, 6 so jih mandatno kaznovali za druge prekrške, 28 so jih opozorili. Za Veliko soboto še ni bilo tako grozno, kajne? * * * Na Lomu je neznanec vlomil v jugo in odnesel avtoradio in - verjeli ali ne - vetrobransko steklo. Rezervni deli ob glasbi. * * * Srečanje nekega Ljubljančana s Cerkničanom pri Krpanu. Prvi je zaupal drugemu 30.000 din za 3.000 DEM. Zelo ugodno. Cerkničan je odšel in ni ga bilo vec. Poceni devize so Ljubljančana drago stale. KRAS + POSTOJNA NOČ 6. APRILA »STRAN 9 NAJUSPEŠNEJŠI POSTOJNSKI KLUB Drugo leto, 1992, bo minilo že dvajset let od ustanovitve Karate kluba v Postojni. To je bilo za tista sedemdeseta leta kar pogumno dejanje, saj te zvrsti športa slovenski prostor, pa tudi1 Postojna, še nista poznala. Zaradi slabega trenerskega kadra tudi treningi niso bili dovolj organizirani in je klub do prihoda sedanjega trenerja Josipa Kovšce bolj životaril. Leto 1978 je bilo za klub prelomno leto, ko je z rednimi treningi pričel Kovšca in pričel tudi izvajati kvalitetne in strokovne treninge. V teh letih so se skozi klub zvrstile številne generacije slovenskih in primorskih kara-tejcev, ki so s svojimi uspehi na različnih tekmovanjih ponesle s seboj tudi ime Postojne in kluba. Največje zanimanje za ta šport vlada med osnovnošolsko mladino, nekaj je tudi mladincev in starejših članov. Josip Kovšca, nosilec mojstrskega pasu 4. dan, pravi, da za treniranje karateja ni pomembna moč, temveč volja in vztrajnost. Tisti, ki začenjajo trenirati karate zato, da bi obračunali s svojimi nasprotniki, ponavadi zelo hitro prenehajo, ker ugotovijo, da karate ni tisto, kar so od njega pričakovali. Člani postojnskega kluba se vsako leto udeležujejo regijskih, republiških, državnih in tudi prijateljskih in pokalnih tekmovanj. Za tiste, ki športa ne poznajo prav dobro, naj povem, da se tekmovanja izvajajo v dveh disciplinah: v katah (za pionirje, mladince, kadete in člane) - ekipno in posamezno ter v borbah (po težnostnih katego- rijah) za mladince, kadete in člane. V okviru strokovnega izpopolnjevanja se člani kluba in njihov trener udeležujejo tudi strokovnih seminarjev, kjer svoje znanje obnavljajo, saj je tudi karate šport, ki zahteva vedno nova in nova znanja. V Postojni in okolici je Karate klub eden izmed športnih klubov, ki dosega najvidnejše in najboljše rezultate. Njegovi člani prinašajo številna republiška, prijateljska in tudi državna priznanja in pokale. Pionirji so večkratni republiški prvaki v katah ekipno in tudi posamezno, leta 1990 pa so na Državnem prvenstvu za pionirje v Karlovcu osvojili 3. mesto. Uspešni pri tekmovanju so tudi -■ s «* Trener Karate kluba Josip Kovšca, mojster karateja 4. dan člani, ki so bili letos tretji v republiki (prav tako v katah ekipno). Vsi ti uspehi so plod kvalitetnega in rednega dela pod vodstvom trenerja Kovšce, ki je tudi sam zelo uspešen tekmovalec in je po tekmovalnem stažu med najstarejšimi slovenskimi karatejci. Njegovo delo je cenjeno in priznano tudi izven naših meja. Karate klub iz Szhombathelya na Madžarskem ga že vrsto let vabi na poletne karate seminarje v tem mestu, kjer je Kovšca glavni trener in vodja seminarja. Za svoje trenersko delo je dobil bronasto Bloudkovo značko, ki jo podeljuje republiška športna zveza in občinska Zveza za telesno kulturo. Plakete za tekmovalne dosežke pa dobiva klub že dolgo vrsto let. Vsi, ki bi želeli to borilno veščino pobliže spoznati, ste vabljeni v prostore telovadnice stare osnovne šole v Postojni, kjer se izvajajo trikrat tedensko treningi karateja. Vsak ponedeljek, sredo in četrtek od 17.30-19.30, se v telovadnici te osnovne šole leta in leta zvrstijo generacije nadebudnih pionirjev, mladincev in starejših članov, ki s treningom karateja vzdržujejo fizično in duhovno kondicijo. Na treninge prihajajo celo iz Logatca, Cerknice in Rakeka in kljub oddaljenosti vztrajno in redno prihajajo na treninge. Najuspešnejši izmed pionirjev, lansko leto tretji v državi, so Peter Veljačič iz Postojne in dvojčka Sašo in Andrej Trontelj iz Rakeka, trojica, ki so nedvomno vzor vsem ostalim pionirjem v klubu. Trener kluba je v svoji dolgoletni trenerski praksi pripravil do mojstrskega naziva, črni pas 1. dan, kar 26 kandidatov. Za tako majhen klub je tako število mojstrov karateja zelo veliko in kaže tudi na strokovno znanje trenerja in voljo samih mojstrskih kandidatov. Na nedavnem seminarju v Celju je iz postojnskega kluba kar 5 od 6 kandidatov položilo za črni pas, 1. dan. Klub je do tiran s strani občinske telesnokultume skupnosti, letos pa ga finančno podpira tudi privatna firma Poins. ZMAJ MED PORCELANOM Popis prebivalcev. MENE MENE TEKEL. Ali po domače - preštet si, stehtan, razdeljen. Popis prebivalcev, število in druge značilnosti. Vmesni čas med rojstvom in smrtjo. Torej gostota materiala in druge specifične lastnosti. Odgovori z naštevanjem. Čas: tri minute. Prenaseljenost. Gostota tako velika, da ni življenjskih pogojev, sledi preseljevanje celih skupin, pogosto celo pod prisilo. Podnaseljenost. Beri izumiranje. Demografska statistika: spol, starost, zakonski stan, poklic, izobrazba, narodnost, religija. Suhoparni podatki. Ostarele družbe, za katero so poudarjene naslednje načelne pravice: zagotovljen minimalen redni dohodek, dobro ogret in ustrezno osvetljen dom, okusna in kalorično primerna hrana, zdravstveno in socialno varstvo in lahko dostopno bivalno okolje, dostojanstvo, neodvisnost, privatnost. Sedim med starimi zapiski in berem. Dolg in zanimiv statistični pregled številk v postojnskem okraju. Takole piše: prebivalcev 41503, davek od hišnih najemščin 6517 gl., obrtnijski davek 8387 gl., kovačev 63, krojačev 31, čevljarjev 49, brivcev 2, mesarjev 15, pekov 4. Listam naprej in štejem krčme, kar 303 jih je bilo. Pa precej žag in mlinov. Veliko je bilo tudi konjev, goveda, drobnice. Vendar... Veliko otrok ni preživelo otroštva v družini in med vrstniki. Že zelo zgodaj, s šestimi ali sedmimi leti so morali od doma za pastirčke in hlapce na kmetije, za vajence v obrtne delavnice. Tako so se naučili živeti z najbolj kruto realnostjo. O kakovo- sti njihovega življenja ne moremo govoriti, ko pa se je le-ta izboljšala, je bilo že manj otrok. Poenostavljeno lahko rečemo, da je nizka stopnja rodnosti pri nas odgovor družine na sedanjo ekonomsko krizo. Razmere so se v zadnjem času temeljito spremenile. Vedno manj je delovnih mest, predvsem med mladimi narašča nezaposlenost, eksistenčno potrebna sredstva pa si že tako in tako težko zagotovijo, življenjski stroški so že daleč nad ekonomsko zmogljivostjo družine, stanovanja so postala nedosegljiva. Skoraj polovica Slovencev ne hodi več na počitnice. Dopust večinoma porabijo za delo. Napori, ki jih zahtevata poklic in vzdrževanje družine, pa puščajo sledi. Prebivalstvo je utrujeno, posebno ženske. Glavoboli, nemirnost, živčne napetosti, nespečnost. Poleg preštevanja in razdeljevanja ter razmišljanj, kako malo otrok imamo, bi se morali vprašati, ali sploh znamo poskrbeti vsaj za tiste, ki jih imamo. K listom papirja, ki jih bomo morali izpolniti te dni, lahko dodamo še rubriko o naših otrocih. Statistika: koliko ur preživimo v družbi z njimi, koliko pravljic smo jim prebrali, koliko pesmic smo jih naučili, koliko.ur so prepuščeni videorekorderjem in računalniškim igricam, koliko ur neopravičeno izostanejo iz šole in navsezadnje tudi koliko denarja potrošijo. V popisu bodo pač drugi podatki: o številu sob, površini kuhinje, številu sadnih dreves. In potem, ko bo tudi to mimo, sklenite dogovor s samim seboj. Naredite malo prepiha in vzemite si košček dneva zase. zmaj TOPLA BESEDA SOČLOVEKU Suhorje na Brkinih in skupina za samopomoč. Prva taka skupina v življenjskem okolju starejših. Še štiri skupine v Domu za starejše občane v Postojni. S socialno delavko Julijano Kristanovo sva se dobila pred gostilno v Ribnici. Res pred gostilno, saj je bila tisto sončno popoldne zaprta. Kmalu sva našla drugo, da sva se ob kokakoli in pivu še pomenila. »Skupine za samopomoč starostnikov so prvi oblikovali na Obali in stvar se je obnesla. Z izmenjavo izkušenj v okviru socialnih služb, smo poskusili tudi na Centru za socialno delo v Postojni. Kar uspelo nam je,« nam z zvrhano mero navdušenja pojasnjuje Julijana Kristanova. Odpraviva se na Suhorje, majhno vasico na vrhovih Brkinov. Kot se za velikonočni ponedeljek spodobi, so nas pričakali velikonočni pirhi, predvsem pa zadovoljni obrazi Angele in Vide Volk, Pavle Šprehar - pozneje so se nam pridružili še nekateri. Kot ponavadi beseda da besedo in kmalu smo bili sredi prisrčnega nevezanega pogovora. Izvedeli smo nekaj o Suhorju: da je priimek Volk v vasi kar pogost, da v vasi živi 50 duš, da žal mladih skorajda ni in tudi ne kaže, da bi se vrnili, tudi če imajo zdaj asfaltirano cesto in telefon. »Le zapišite, da je en sam telefon resnično premalo,« nam je naročila Vida Volk. Vas je očitno predolgo »ždela« na obrobju razvojnih tokov, mladi so odšli v dolino in si tam ustvarili družine in domove. Prav zato ni čudno, če so starejši kar nekam osamljeni. Zato jim prisrčen pogovor v skupini za samopomoč še kako prav pride. Dobivajo se vsakih 14 dni, kar je ravno prav ob številnih gospodinjskih in drugih opravilih. Na omenjena srečanja in klepet jih zdaj hodi nekaj čez 20. »Nekoliko nas jezi, da nas je še vedno premalo,« nam pravi Pavla Šprehar. »Saj jih vabimo, pa so se očitno preveč navadili samote. Osebno pa mi ta poldruga urica pogovora veliko pomeni. Ne vem, če bi se mu lahko še odpovedala.« Branko Dobranič Boljši časi za glasbeno šolo? 290 učencev in 17 učiteljev Glasbene šole Postojna se že vrsto let ne more pohvaliti z ustreznimi prostorskimi razmerami. Morebiti so se po sklepu Izvršnega sveta SO Postojna o faznem izdelovanju glavnega projekta za dozidavo Kulturnega doma v Postojni vsaj za korak približali rešitvi. Čez sedem let vse prav pride - včasih pravijo skrbni gospodarji, ko spravljajo stvari, ki se jim zdijo pomembne. No, ravnatelj Glasbene šole Postojna Ivo Jelerčič si ne želi, da bi idejnim Projektom za gradnjo prizidka h Kulturnemu domu v Postojni spravil v predal za 7 let. “V tem času naj bi vendarle našli tudi denar za uresničitev te zamisli. Glasbena šola v Postojni potrpežljivo čaka na ustrezne prostore že ves povojni čas in morebiti bodo te prostore zdaj . vendarle tudi dočakali. Praktično šola nima svojih prostorov za pouk glasbe. 290 učencev imamo razporejenih v 17 oddelkov vseh glavnih inštrumentov in solo petja. Kadrovsko smo še kar dobro zasedeni, četudi se iz leta v leto srečujemo s problemom stalnih učiteljev za klavir, kitaro in pihala. Zato si pač moramo pomagati z zunanjimi sodelavci. Naj se še nekoliko pohvalim,« je pristavil ravnatelj Glasbene šole Postojna Ivo Jelerčič. »Ni dolgo tega, kar smo na šoli dobili dva zelo kvalitetna klavirja »Yamaha«. Doslej smo klavir poučevali le na pianinih, zdaj pa bomo kvaliteto pouka lahko še dvignili.« Seveda nas je zanimalo, kaj vse pričakujejo od omenjenega prizidka. »Obeta si predvsem zadostno število učilnic za individualni pouk, baletno sobo in po vseh akustičnih zakonitostih opremljeno glasbeno dvorano s 150 sedeži. Dvorano bo uporabljala tako šola, uporabljali pa jo bomo lahko tudi za druge glasbene prireditve, saj Postojna takšne dvorane zdaj nima.« Branko Dobranič Razmere v postojnskem gospodarstvu SE STE ŽIVI Odkrit pogovor članov postojnskega Izvršnega sveta z direktorji postojnskih podjetij. Še zadovoljivi gospodarski rezultati. Zakaj republiška vlada ne ukrepa? Zanašaj se le nase in na svoje moči. Lepa sejna dvorana Notranjske medobčinske gospodarske zbornice je bila kar pravšnje mesto za pogovor članov postojnskega Izvršnega sveta z direktorji največjih postojnskih podjetij in tudi s predstavniki zbornice. Na pol zares na pol za šalo je predsednik postojnskega Izvršnega sveta, profesor Jože Mlakar, ugotovil: »Še ste živi, večina vas je prišla.« S tem seveda ni mislil na to, da bi posamezne direktorje in menedžerje onemogočil morebitni infarkt, ampak da so prišli, ker so uspeli ohraniti podjetje. In res, kazalci gospodarjenja so v občini Postojna glede na splošen položaj v republiki sorazmerno ugodni, saj so se v Postojni gibali mnogo bolj umirjeno kot v republiki. Zato niti ni bilo slišati kakšnega pretiranega tarnanja. Vsi so se strinjali, da ne bi smeli več dopustiti ponovnega bohotenja inflacije. Opozorili so predvsem na dejstvo, da so proizvodni in razvojni kazalci v Jugoslaviji in Sloveniji že od leta 1987 obrnjeni navzdol. Vendar niti na republiški niti na zvezni ravni nimamo poštene ekonomske analize teh silnic. Dejstvo je, so menili postojnski gospodarstveniki, da proizvodnje procese komaj še obvladujemo. Slovenska vlada pa žal ravna po načelu »neznano dogajanje, neznani ukrepi«. V takšnih razmerah ne preostaja drugega, kot da se vsaka gospodarska celica zanese na lastno žilavost in zmožnost preživetja. Hude čase je treba preživeti tako, da bo ostalo vsaj še kaj proizvodnih moči za poznejši razvojni zagon. Branko Dobranič JAVNI RAZPIS za izbiro izvajalcev dimnikarske službe na območju občine Logatec 1. Predmet javnega natečaja: Izvajanje dimnikarske službe (čiščenje in pregledovanje kurilnih naprav, dimnih vodov in prezračevalnih naprav; kontrola in meritve dimne ter ostale emisije kurilnih naprav; vodenje razvida kurilnih naprav, dimovodov in prezračevalnih naprav ter kontrolne knjige pregledovanja in čiščenja teh naprav) na območju občine Logatec. 2. Pravico do vložitve ponudbe imajo: - dimnikarska podjetja (zasebna in družbena) - samostojni dimnikarski obrtniki - ponudniki, ki so pri Oddelku za gospodarstvo občine Logatec vložili zahtevo za izdajo obrtnega dovoljenja za samostojnega dimnikarskega obrtnika in izpolnjujejo vse predpisane pogoje za ustanovitev obratovalnice samostojnega dimnikarskega obrtnika. 3. Merila za izbiro najugodnejše ponudbe: kompletnost ponudbe, strokovnost, kvaliteta in ekonomičnost opravljanja dimnikarske službe; 4. Rok za oddajo ponudbe: 30 dni po objavi natečaja 5. Ponudbi morajo ponudniki priložiti: a) dimnikarska podjetja: dokaz o registraciji in izpolnjevanju predpisanih pogojev za opravljanje dimnikarskih storitev b) samostojni dimnikarski obrtniki: fotokopijo veljavnega obrtnega dovoljenja c) vložniki zahteve za izdajo obrtnega dovoljenja za samostojnega dimnikarskega obrtnika: potrdilo, da so pri Oddelku za gospodarstvo občine Logatec vložili zahtevo za izdajo obrtnega dovoljenja za samostojnega dimnikarskega obrtnika in da izpolnjujejo vse predpisane pogoje za ustanovitev obratovalnice; - navedbo strokovnih kadrov, ki bi opravljali dimnikarsko službo (število zaposlenih, kvalifikacija), - dokaz o razpolaganju s poslovnimi prostori, opremo in stroji, ki so potrebni za opravljanje dimnikarske službe, - navedbo območja, na katerem bi opravljali dimnikarsko službo, - terminski plan opravljanja dimnikarskih storitev za območje na katerem bi opravljali dimnikarsko službo, - cenik dimnikarskih storitev po enotni nomenklaturi dimnikarskih storitev. Ponudniki naj svoje ponudbe pošljejo na naslov: OBČINA LOGATEC Oddelek za gospodarstvo LOGATEC, Tržaška 15 v zaprtih ovojnicah s pripisom; »Javni natečaj za izbiro izvajalcev dimnikarske službe - ne odpiraj!« O izidu natečaja bodo vsi ponudniki obveščeni v roku 30 dni po poteku roka za oddajo ponudbe. Predsednik IS SO Logatec Vladislav PUC, l.r. 10 STRAN • 6. APRILA NOČ VRHNIKA Čiščenje Vrhnike! Pobuda vrhniških Zelenih vredna prave pohvale! UMAZANE ZAVESE IN ŽARKE KLOBASE... * • Z Skrb za okolje ne sme biti samo stvar šolarjev, ampak nas vseh, zato je prav, da se akcije udeležimo v čim večjem številu... V soboto, 6. aprila, v primeru slabega vremena pa teden dni pozneje bo na pobudo vrhniških Zelenih v občini stekla obsežna očiščevalna akcija. Ideja, ki si vsekakor zasluži pohvalo, je naletela na precejšen odmev, sprejeli pa so jo tudi vsi ostali, zato lahko pričakujemo, da se bodo občani množično udeležili akcije. Prav okolje je tisto, čemur v občini posvečamo premalo pozornosti. Pri tem ne mislimo na delo in vztrajna prizadevanja ekološke skupine, a mpak na odnos slehernega posameznika do Dogovorjeno je, da se v očiščevalno akcijo vključijo tudi planinci, ribiči in lovci, na pomoč pa nameravajo poklicati tudi gasilce; okolico kasarn bodo čistili vojaki, štab TO pa bo posodil svoje terensko vozilo za odvoz smeti s težje dostopnih mest. Pomoč so obljubili tudi kmetje. okolja, v katerem živi, na nepremišljeno odvržene smeti in podobno navlako, katere se marsikdo rad znebi na najenostavnejši način, kar Vrhniko uvršča med zanemarjene in neurejene kraje. Včasih se je potrebno le ozreti okoli sebe, da spoznamo, kako nerazumljivo malomarni smo do svojega lastnega okolja. Prav spričo tega vrhniški Zeleni vabijo vse občane na skupno akcijo, da počistimo smeti pred svojim pragom. V čiščenje okolja se bodo vključili učenci vseh treh osnovnih šol, v občini pa so že pripravljeni seznami, kaj je potrebno očistiti in kako bo potekalo delo. Zbrane odpadke bodo komunalci odvažali na občinsko deponijo smeti. Na občini razmišljajo o dežurnem telefonu, kamor bi občani omenjenega dne sporočali svoje želje za odvoz večjih kosov odpadkov, katerih komunalci pri rednem odvozu ne odpeljejo. V ta namen so na akcijo vabljeni tudi avtoprevozniki, da bi s svojimi vozili pripomogli k odvažanju navlake. Vse krajevne skupnosti bodo aktivno vključene v temeljito spomladansko pospravljanje Vrhnike. Vse glasneje se namreč govori, da bo Vrhnika med drugim gostila udeležence svetovnega kongresa oblikovalcev, za kaj takega pa ni potrebna samo organizirana pripravljenost, ampak mora biti kraj tudi primemo čist in urejen. Seveda pa očiščevalna akcija ne pomeni rešitev vseh problemov. Vsak posameznik si bo moral pač ustvariti svoj pogled na okolje, v katerem živi in popraviti odnos do le-tega, da bo tudi čistilna akcija dosegla svoj namen. Naša kulturna zavest pa mora seveda seči še veliko dlje; prisotna mora biti vsak dan in povsod, če se hočemo postavljati z urejenim in čistim krajem. Ne sme nam biti malo mar, kje odvržemo papirček ali cigaretni ogorek. Na splošno bo potrebno za urejenost Vrhnike in njeno hortikulturno živahnost postoriti nekaj več. Stari izgovor, češ da ni denarja, je že zdavnaj preživel, na področju urejenega okolja pa še vedno vlada mrtvilo. Če smo se že lotili ocenjevanja gostiln, bi bilo prav, da bi morda izbrali tudi najlepši vrt, cvetje na okenskih policah, vzorno urejeno naselje in podobno. Na koncu koncev oblikovalcev z vsega sveta ne bomo peljali v gostilno, ne da biti opazili in občutili življenjski utrip kraja. Za to pa, razen redkih posameznikov, nismo storili ničesar ali bore malo. Nimamo vzdrževanih zelenic, ne pravih ži- Na vrhniški občini so opozorili, da bo morala v prihodnje vsaka krajevna skupnost na lastne stroške odstranjevati »črna smetišča«, če si ne bo dovolj prizadevala in skrbela za čisto okolje. To je lahko povezano z visokimi stroški, zato je potrebno opozorilo jemati resno. vahnih, cvetočih gredic. Za primer lahko vzamemo vrhniške črpalkarje, ki zares vestno in prizadevno skrbijo za okolico bencinskih servisov, medtem ko je vse ostalo bolj ali manj neopazno in zanemarjeno. Pobuda Zelenih, da počistimo pred svojim pragom, je velika priložnost, da končno storimo korak naprej in poskrbimo, da naš kraj postane čistejši in živahnejši. Kraj, ki ne premore urejenih zelenic, skrbno vzdrževanih korit in gredic ter negovanega parkovnega drevja, estetskih živih mej in še česa, lahko zaman pričakuje, da bodo prihajali turisti. Slednji bodo pohiteli tja, kjer vse to imajo. In tega se moramo zavedati... Res ni vseeno, v kakšnem okolju živimo. ... ali gostinska plat vrhniškega turizma... Posebna komisija, sestavljena iz priznanih strokovnjakov, pri sekciji za gostinstvo in turizem Gospodarske zbornice Slovenije, je izpeljala ocenjevanje gostiln v vrhniški občini. Med najpomembnejšimi ugotovitvami lahko omenimo, da je splošna strokovna raven gostinskih obratov na Vrhniki pod pričakovanji. Vsa opažanja še ne pomenijo, da bodo solidno ocenjeni v prihodnje lahko spali na lovorikah ali tisti slabši propadli; vsem naj bi ta akcija pomenila vzpodbudo za naprej. Priča smo bili slabi in nestrokovni ponudbi, ponekod niso imeli jedilnih listov in cenikov, hrana je bila zelo nestrokovno pripravljena, natakarji so se zmedli, ko je bilo potrebno k določeni hrani ponuditi ustrezno vrsto pijače in podobno. Sanitarije so bile marsikje zanemarjene in zelo slabo vzdrževane. Seveda je bilo tudi nekaj izjem. Komisija je bila pri ocenjevanju zelo stroga in natančna; zanimal jo je prvi vtis, urejenost mize, pozornost in hitrost postrežbe, pritožbe oziroma reklamacije, videz jedi, kako so le-te pripravljene, njihova kakovost, kot tudi kakovost pijač, značilnosti kuhinje določenega okolja Tudi dekor na mizah je pomemben... Takole ga znajo oblikovati v MLEČNI in dinamičnost ponudbe. Ocenjevali so tudi posredovanje turističnih informacij, razgledanost in strokovnost osebja. Skratka vse, kar predstavlja dobro gostilno in uspešnega gostilničarja. Na ocenjevalnih listih so se poleg mnogih pozitivnih stvari znašle tudi omembe vredne »zanimivosti«: delavka denimo ni vedela, kdo je lastnik gostilne, domače klobase so bile žarke in premastne, svinjska pečenka je bila stara in prekuhana v omaki, v gostinski sobi je bil... postavljen biljard, zavese so dajale vtis umazanosti, ko so gostje naročali, si je natakar praskal srbečo galvo, v sadni kupi so bila servirana neolupljena jabolka, eden od natakarjev je izjavil, da med malico ne pripravljajo jedi, mize so bile brez dekoracij in še bi lahko naštevali. j. MLEČNA na Tržaški cesti je zbrala skupaj 54 točk in sodi v IV. kategorijo gostinskih obratov... lil wmRamm< ^