642
Luka
Novak
Clari
Kakor pena,   ki se   lepi  na pobočje  glasbe,   kličeš  iz   voda  balado mojih tipk in me prepričuješ, da so note moje ljubice in jaz z življenjem njihovo črtovje. Vendar to ni res.-
usodno sem zašel v terase tvoje vode, ker si mi pogoltnila ponos. Vrnitve ni in že pet let je pri meni zbor z velikim glasom, ki izdihuje grozno tožbo v mistični svečanosti noči: ljubezni smrt za vekomaj, če bi uspel — spet mi kažeš zemljevid pokrajine, ki se iz nje nihče ne vrne.
Program je tak:
stopili bomo tvojo kri in kri besneče tolpe v velikansko gmoto, ker me grabi bes in starci z boginjami v ušesih postajajo tvoj ideal. Raztopino bomo namočili v ostanek tvoje duše in povabil bom ljudi v svoje žrelo, da bodo razsekali balado in vihar, ki bo še prišel. Iz ostankov naj pianist postavi gledališče in ga razdeli na dvoje: orkester za zaveso, tebe v ospredje. Takrat bom spal v svojih sanjah in začetek ironije bo tvoj romantični incest, kajti temelj vse umetnosti, avtobiografska črta, ki druži tebe, gledališče in ves čar simfonike, je strastno izrisani kristal lepote.
S pariškega upiranja življenju,
Hector  Berlioz, Lelio ali Vrnitev v življenje
643
Clari
II
Hladna duša,
praški strel,
se sama vidiš kakor Luiza,
ki je z mehkim glasom in otožnostjo odšla v smrt
in odbijaš že pogreznjen šal,
vso zavrnjeno ljubezen ter strukturo leda,
ki se je kot kri nabral v tebi?
Zavidljivi lokvanj,
zmrznjena kopel,
bredeš skozi neznan prostor
v hladno morje strjene noči
in se zavijaš v tenak obroč?
Dama,
samostojen cvet,
da si brezčustvena lepota,
mi ne znaš priznati;
da imaš nekaj prstov le zato,
da praskaš srečo z drugih,
tega morda niti ne veš.
Hladna duša,
čudovit model,
z igro razodeneš svojo čvrstost,
ki ti je ne bom vzel,
samo pritisnil nase
in tisti led stopil,
da bo postal temačen
in naenkrat bled:
Benetke si rodila ti
in nihče te ni očaral,
Don Giovanni blodil je brez tebe
kakor gondolier brez rok
in zato si kot adagio mojih tipk1
prepredla mesto s pijanostjo.
1 Adagio v fis-molu, drugi stavek Mozartovega Koncerta za klavir in orkester št. 23 KV488, je po mnenju nekaterih navdahnil Benetke osemnajstega stoletja z bolestnim hrepenenjem po smrti.
644
Luka Novak
z nesrečnim hrepenenjem po smrti si zamenjala življenje in vodo zapolnila s trupli, da je zledenel še Canal grande z gondolami, smrtjo vred.
Z menoj pristani,
sva si v notah ista,
telo neskladno s srcem
in duša v zakopanih čustvih.
Hladna duša,
glasbena vrzel,
skalnata pokrajina,
friedrichovski dol,2
tonaliteta stavka
bo fis-mol.
Z beneškega pijanega koprnenja po smrti, W. A. Mozart, Adago v fis-molu.
III
Kje bi še lahko iskal strah
pred klavirjem,
ne da bi ga uničil?
In kje bi lahko še videl tebe,
ne da bi se sam uničil?
In kje je tvoja vera
v čisto in zvesto glasbo,
ko samostojno tavaš po Parizu
in igraš na moj klavir?
Zato mi Heine po legendah
o čudni zgodovini piše pesmi
in išče v njej premoč glasu,
medtem ko ti
pišeš sonato mojih tipk in trgaš sanjarijo,
iz notnih škatel jemlješ miselnost strasti,
obupuješ, iščeš hladnost in kličeš spet klavir,
ki je tako krhek, da prenese le steklen okvir,
nobene sreče.
• Caspar David Friedrich, vodilni romantični slikar.
Clari
Kolikor ni sreče v meni,
toliko je glasbe in tebe,
toda nobene sreče,
zato sta v meni glasba in ti,
kar je dovolj,
da bom potoval po svoji duši na obe strani,
iz zrcala v zrcalo, iz obroča v obroč,
in dvojnost bom prelival, da mi bo Florestan podal
Elsebiusovo roko.1
Bom venomer zapuščal Leipzig,
da bi ti prišel še bliže
in raztrgal svoj klavir
in tebe, jasnost,
kot Elsebius, plavajoči,
in Florestan, žareči pol —
tonaliteta vajine sonate
bo fis-mol.
Z leipziškega zanesenjaškega hrepenenja,
Robert Schumann, Sonata št. 1 op. 11 v fis-molu.
IV
Ti, ki bi znala ljubiti samo Leverkfihna,
ker on ne bi znal tebe,
zakaj ne prilezeš vrelo tudi k meni,
ki sem mu brat in njegov krog poznam?
Gmunden-Gastein,
zdaj verjetno veš,
so nekoč omenjali,
kot jaz omenjam tebe v pismih
kakor da ničesar nočem, ker sem po tvojem že dobil.
Le ližem pesek s tebe,
ki ga je pobral Egipt s tvojega telesa,
da je postavil piramide —
in ti tega ne veš?
' Florestan in Elsebius: Schumann je bil razdeljen na dva dela, Florestana, strastnega, in Elsebiusa, sanjavega. To sonato je imenoval prav Sonato Florestana in Elsebiusa.
645
646
Luka Novak
Vzel bi te na pot s seboj,
ti si tega vredna in ceniti bi znala,
da mi dišijo vlaki po strasteh in tvoja strast
po zaključenih obročih
mehke romantike, ki smo jo imeli:
tako kot imaš ti otroka z ledom,
ki sem mu nevaren.
Piramida še stoji in naj ostane,
samo pesek, ki je njen obroč,
bomo iz simbolov pretresli na Dunaj
v stanovanje norca,
da bo repertoar stvari,
ki sem jih z leti nakopičil,
da te bom prikazal,
enkrat že popoln
in Adrian tvoj varuh.
Z dunajskega  poželenja  po  čistosti, Arnold Schonberg, Obsijana noč.
V
Pravila morale urejajo umetnost, torej:
pripisati tebi, na nesebičen način, samo tebi srečo, ter se potem potopiti v stanovanja, mamljiv vonj postanih pip iz porcelana, ki so bile ugašene pri meni in so jih kadili različni ljudje. Tega ne bi bil več zmožen in hvaljen naj bo srednjeevropski zadah, kjer se naše poti prepletajo skozi Prago in Dunaj, prestolnice nekega pisateljevanja, skladateljevanja, tvojega violinjenja, prestolnice popolne žalosti. Nikjer na svetu ni mesta, ki bi užilo toliko žalosti, kolikor je je užil Dunaj in kolikor je še bo, ko se dokopljemo do njega in postanemo del te čudovite tvorbe, ki se iz melanholije plete in razodeva našo edino moč, našo edino različnost. Veselja ni, padle rože, ovenele v vazah po stanovanjih srednje Evrope, razmetanih povsod, radi bi jih vse preselili na Dunaj in pokradli staro pohištvo, razkrinkali žalostnega Mozarta in se z dušo domenili za stvari, ki jim nismo kos, predvsem bi semkaj všteli srečo in kljubovalne pianistične podvige, morda pa tudi ljubezen.
S  srednjeevropskega   popolnega   nagibanja
k žalosti,
Robert Schumann, Arabeska.