Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 1–2 Alojzija Zupan Sosič UDK 821.163.6.09-31Cankar I. Oddelek za slovenistiko DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.183-196 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani OSREDNJI SIMBOLI V CANKARJEVEM ROMANU HIŠA MARIJE POMOČNICE Raziskovala sem osrednje simbole v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice, ki v preteklosti še niso bili sistematično analizirani. Preplet več literarnih smeri in stilov v Cankarjevem romanu, tj. realizma, naturalizma, dekadence in simbolizma, sem imenovala sinkretični simbolizem, (simboli- stična) ujemanja različnih zaznav ter čutnih in čustvenih vtisov, usmerjenih k duhovnemu doživlja- nju sveta, pa simbolistični simboli. Obravnavala sem naslednje simbole: bolnica, otroški kolektiv, vrata, bela barva, Kristus, oči. Ti so večpomenski, tako kot na primer Kristus, ki je kot vrata vstopni simbol v roman, v katerem so izpostavljene velike mirne oči kot zrcalo duše, medtem ko Kristus- -reformator na koncu romana opozarja na krivičnost družbenih razmer. To uspešno kritizira tudi patološka seksualnost v podobi posilstva, pedofilije, incesta in prisilnega voyerizma, značilna samo za nemoralne bogate meščane. Ključne besede: sinkretični simbolizem, osrednji simboli, patološka seksualnost, otroci, Kristus Roman Hiša Marije Pomočnice (1904) Ivana Cankarja (1876–1918) ima v sloven- ski literarni vedi posebno mesto. Ne samo kritiški odzivi na roman takoj ob izidu, tudi kasnejša literarna zgodovina dokazuje, kako različna so branja tega besedila, saj so vrednotenja nihala od skrajno negativnih do kasnejših pozitivnih sodb – šele dvajset let po izidu romana je Izidor Cankar povzročil javni preobrat v interpre- taciji tega romana, ko ga je ovrednotil kot odlično besedilo. Posebno mesto pa ta roman zavzema tudi v vrednotenju samega avtorja, saj mu je največ pomeni- lo in ga je sam ovrednotil kot svoje najkvalitetnejše delo, hkrati pa se je najdlje ukvarjal z njegovim snovanjem in pisanjem. Ker je bila recepcija tega romana razložena že na več mestih, predvsem v smislu kritik in sporov glede razumevanja JIS_1-2_2022-FINAL.indd 183 2. 07. 2022 09:47:54 184 Alojzija Zupan Sosič besedila, se bom v svoji razpravi1 posvetila simbolizmu, ki še ni bil sistematično raziskan: samo na začetku bom nekaj pozornosti namenila tudi nastanku besedila. Simbolizem bom obravnavala kot razmah subjektivizma v smislu korespondence človeškega uma in čustva z zunanjim svetom, pri čemer bom posebej opozori- la na inovativne značilnosti, ki v obravnavanem romanu izstopajo iz (evropske) simbolistične poetike. Pri razlagi simbolizma se bom usmerila k simbolističnim simbolom, ki jih bom osvetlila s primerjalno-interpretativno analizo in pristopi postklastične teorije pripovedi. 1 Nastanek romana Ne samo večja pripovedna izurjenost, k izbrušenosti simbolistične poetike obrav- navnega romana je nedvomno prispeval dolgotrajen proces pisanja, ki je presenetil celo samega avtorja. Tako je svoje novo delo snoval brez zunanjega pritiska (kar je bilo zanj redko) in je bilo končano takrat, ko je organsko dozorelo – cel proces, od ideje do natisa, je trajal kar štiri leta, kar je najdaljši proces za katerokoli njegovo delo. Cankar se je za roman zavzemal z nenavadno skrbjo, nekaj tudi zaradi tekmeca Šorlija, ki je prav takrat pripravljal za založnika roman Človek in pol, o čemer piše leta 1903, v 113. pismu Schwentnerju (Cankar 1971: 114): »Pustil sem naglico in sem pričel pisati z veliko skrbjo, tako da bo stvar iz brona ulita. Pišem samo po tri strani na dan (prej sem jih pisal po deset).« Prav tako je v času pisanja tega romana pri prijateljih preverjal postopke svojega osnutka in odklanjal druga vabila za objavo literarnih del, čeprav je potreboval denar, saj se je hotel delu popolnoma posvetiti. Cankar je v enem od naslednjih pisem Schwentnerju (1971: 121) ponovno razlo- žil, da mu romana še ni mogel poslati zaradi želje po izpiljenosti; imenuje ga »edi- na res dovršena stvar, ki sem jo napisal« in »Schmerzenskind« (otrok bolečine). Pisatelj si je tudi zamislil vse podrobnosti glede tiskanja, npr. debelino papirja, ve- likost knjige, ovitek, likovno opremo (zanjo predlaga Jakopiča), oblikovanje po- glavij in odsvetovanje okraskov (Zupan Sosič 2020: 232). Hinko Smrekar (Merhar 1952: 553) je celo poročal, da je pisatelj za ta roman skiciral študije po otrocih, risal njihove tipe, pa tudi posameznosti, posebno roke, saj je hotel razviti široko podobo življenja, ne le bolnišnične atmosfere. Ker se je zavedal, da piše poseben roman, je želel vse prizore dobro premisliti in si jih natančno predstavljati, zato jih je risal, prav tako si je začrtal zapleteno kompozicijo. Kljub temu da se je zavedal tradicionalnosti, celo trivialnosti takratnega bralnega okusa – najbolj očitno v šes- tem pismu Franu Govekarju (Cankar 1970: 137) –, je še vedno upal, da bo z novim romanom pregnal konvencionalne pomisleke bralcev in jih celo ogrel za moderne ideje in pristope, o čemer najbolj eksplicitno piše v pismu Ani Lušin.2 Mogoče je 1 Razprava je nastala v sklopu raziskovalnega programa št. P6-0265, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 V tem pismu Cankar verjame, da bo knjiga nekaj lepega in hkrati uspešno sprejeta, saj je v pismu Anici Lušin (Kos 1972: 297) pisal, da mora ta knjiga uspeti, »drugače bi se mi zdelo, da naši ljudje res niso za drugega nego za abecednike.« JIS_1-2_2022-FINAL.indd 184 2. 07. 2022 09:47:54 185Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice prav zaradi takratnega literarnega stanja na Slovenskem še toliko bolj upal, da bo Hiša Marije Pomočnice dokaz, kako se ni vdal zastarelim normam. Ko je knjiga izšla, je bil odziv ravno nasproten od tega, ki ga je nakazal Župančič, ko je Cankarju pri branju rokopisa očital pesimistično idejo (Kos 1972: 306): ni- kogar ni zanimala ideja, seveda tudi ne duhovne in umetniške razsežnosti romana. Pozornost kritike so pritegnila samo tista poglavja, ki so vsebovala za takratni literarni okus kritike in bralstva drzne opise spolnega življenja; prav ta poglavja so razvnela moralizatorske polemike. Knjigo so pričakale same negativne kritike, samo ena (anonimna, podpisana s kraticama P. M.) je bila pozitivna, objavljena v reviji Naši zapiski. Za celotno serijo kritik je bila pomembna prva obsežna kritika, ki jo je v Slovenskem narodu 1904 objavil Fran Kobal – glede nazadnjaških načel in neargumentiranih trditev so nekateri tudi v prihodnosti tovrstno kritiko označe- vali kar »kobalovska kritika«. Ta je romanu (in na nekaterih mestih zelo jasno tudi avtorju samemu) očital rafinirano in umetniško dovršeno pornografijo, gnusnost, bolnost, iztrošenost (vzorovano po francoski družbi in književnosti), razblinjenost in nezdravo mistiko. Čeprav je Cankar podobne odzive pričakoval, ga je Kobalo- va kritika močno prizadela, zato je najprej želel odgovoriti nanjo, nato pa je svoj odziv združil v uvod romana Gospa Judit, v katerem je izrazil pomisleke glede bralcev in njihovega horizonta pričakovanja, pa tudi svoje umetniške nazore. H kritiki romana se je vrnil še v pogovorih z bratrancem Izidorjem,3 ko je razmišljal, da je bil ta roman napačno in celo krivično razumljen. 2 Cankarjev sinkretični simbolizem Da bi lažje razumeli kompleksnost in izdelanost Cankarjevega kvalitetnega roma- na, bom najprej razložila romaneskno poetiko, ki jo bistveno določa simbolizem, nato pa se bom posvetila analizi simbolov. Gre za poseben tip simbolizma, ki se je začel oglašati že v prvi pripovedni zbirki Vinjete in se v četrtem romanu samo še bolj poglobil; simbolizem kot konglomerat več literarnih smeri in stilov najlažje zaobjamemo s terminom sinkretični simbolizem. Naklonjenost simbolizmu, širše kar moderni estetiki, je Cankar izrazil že zelo zgodaj, ko se je odločil za upor proti trem pojavom domače literarne tradicije, ki jih je tudi v svojih kritikah in člankih večkrat kritiziral: proti poučnosti, narejeni retoriki in formalizmu. Svojo novo po- etiko, mešanico realizma, naturalizma, dekadence in simbolizma, je nakazal že v prvem romanu Tujci, v svojem drugem romanu in hkrati prvem slovenskem sim- bolističnem romanu Na klancu pa jo je izbrusil in poglobil ter jo izpeljal tako, kot je napovedal v znanem pismu Kvedrovi (1900), v katerem se je odrekel dekadenci (ne pa modernim pripovednim postopkom) in se zavzel za estetizirane socialne, 3 V pogovoru z bratrancem Izidorjem Cankarjem je pisatelj (Kos 1972: 321) povedal: »Eno knjigo so mi popolnoma narobe, napak in hudobno razumeli. To je bila Hiša Marije Pomočnice. Pri njej sem imel kot studenec čisto misel. Ravno zato me je tista kritika ujezila, dasi je treba sicer velikih literarnih skandalov, preden pridem v jezo. Ideja hiše ni svinjarska, ampak tragična: štirinajst bolnih deklet, ki čakajo v smrti življenja in zdravja.« JIS_1-2_2022-FINAL.indd 185 2. 07. 2022 09:47:54 186 Alojzija Zupan Sosič politične in filozofske ideje. Šele v romanu Hiša Marije Pomočnice je prejšnji sinkretični simbolizem izbrusil v večpomensko simbolistično govorico s simboli, ki jih v nadaljevanju imenujem simbolistični simboli. Njegova romaneskna govo- rica izhaja iz temeljnega simbolističnega prepričanja, da noče biti več jezik opiso- vanja in razlaganja, niti dokončnega imenovanja reči ali eksaktnega označevanja, saj si izbere za osnovno podstat sugestijo,4 sinestezijo in inovacijo. Strinjam se s Paternujem (1989: 94), da se temeljna podlaga simbolizma kaže v pojavu, ki bi ga lahko imenovali razmah subjektivizma v odprtih osebnih položa- jih, to se pravi zunaj obeh veljavnih miselnih sistemov druge polovice 19. stoletja: izven liberalističnega pozitivizma in krščanskega dogmatizma. Sinkretični simbo- lizem se tudi v romanu Hiša Marije Pomočnice začenja šele z oddaljitvijo od teh dveh mišljenjskih sestavov, ki sta si bila podobna glede več pogledov na literaturo, od podaljševanja njenih didaktičnih namenov do njenega podrejanja formalizmu stare poetike. Če primerjamo Cankarjev simbolizem z evropskim simbolizmom, lahko ugotovimo, da ga je prav realistična naravnanost ali z njegovimi beseda- mi reformacijske in revolucionarne težnje z etično-estetskimi cilji približala bolj poznemu simbolizmu, imenovanemu tudi postsimbolizem. Cankar ni slepo sledil (francoskemu) simbolizmu (Zadravec 1983: 9: 24) in njegovi ideji, da beseda ne sme biti več sužnja misli in čustva, ampak samostojna zvočna in dinamična re- alnost. Evropski simbolizem je namreč večkrat nasedel na čeri prepričanja, da je glasba glavni cilj simbolistične poetike, kar je vodilo celo v estetski larpurlar- tizem, medtem ko je bil Cankar že na začetku svoje pisateljske poti prepričan, da vloga umetnosti ni samo estetska, pač pa tudi družbena, česar so se natančno zavedali šele evropski postsimbolisti (Paternu 1989: 116). V kontekstu zlitosti družbene in estetske vloge umetnosti se zdi Pirjevcu (1964: 386) logično, da je prav Cankar v svojih delih obravnaval, hkrati pa v določe- nem smislu tudi razreševal boleče in nadvse pomembne družbene probleme, ki jim slovenski – v liberalistični brezidejnosti povsem razkrojeni naturalizem – ni mogel biti kos ali pa jih sploh ni opazil. Tako se je v naši literaturi zgodilo nekaj posebnega: to, kar bi moral razrešiti že naturalizem, je dobilo svojega ustreznega interpreta šele v Cankarjevem simbolizmu. Cankarjev sinkretični simbolizem je torej povsem naravna posledica eksistenčnega statusa slovenske književnosti in avtorjevega poetološkega nazora iskrenosti in resnicoljubnosti,5 ki ga je sam na 4 Paternu (1989: 105) omenja, da je za označitev sugestije pomembna znana Mallarméjeva misel: »Stvar imenovati, to pomeni zatreti v pesmi tri četrtine užitka, ki obstaja v sreči postopnega slute- nja: stvar sugerirati, to je cilj.« Paternu (1989: 93) tudi trdi, da ima simbolizem v razvoju slovenske književnosti zelo vidno mesto. Kot je bila romantika prvi estetsko razviti slog, v katerem je naša poezija prestopila mejo didaktike in se konstituirala kot poezija, medtem ko sta se zanemarili pripo- vedništvo in dramatika, je simbolizem prvi umetniško razviti slog in nazor, ki je zajel vse zvrsti naše književnosti: liriko, epiko, dramatiko, tudi kritiko in esejistiko. 5 O iskrenosti in resnicoljubnosti piše Cankar (1975: 35) že v kritiki Anton Aškerc (1896): »Pesnik ne jadikuje in ne toži – ampak slika, vestno in natančno, morda s tresočo roko, morda s solznimi očmi – toda ne blaži in ne prikriva ničesar. Kakšni pa bi pač bili njegovi portreti, ko bi tajili gnilobo socialnih razmer? … Gogolj je postavil na čelo svojemu Revizorju besede; »Ne toži zrcala, če vidiš v njem izpačen obraz!« Obe lastnosti še bolj natančno razloži v Beli krizantemi, 1910 (Cankar 1975: JIS_1-2_2022-FINAL.indd 186 2. 07. 2022 09:47:54 187Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice več mestih poimenoval iskanje resnice. Poleg teh dveh razlogov pa moramo v ro- manu Hiša Marije Pomočnice različne vrste resnic, realne in nadrealne, konkretne in abstraktne, jasne in sugestivne, navezati na simbolistično poetiko, v kateri je temeljni pojem duša povezan s pojmoma lepota in hrepenenje. Posebno resnico, ki je vplivala na simbolistično poetiko, sta napovedala že Schopenhauerjeva in Nietzschejeva filozofija. Prva je to storila z razločevanjem spoznavnih oblik kontemplativnega in intuitivnega spoznavanja od racionalnega in abstraktnega ter dajanjem prednosti kontemplaciji in intuiciji, druga pa s pou- darjanjem pomena simbolov, saj so Nietzschejeve teze (Beli 2003: 220) pogosto že simboli. Čeprav je Nietzschejev pristop še nesimbolističen, je pomembna sim- bolističnost njegovih aforizmov, ki deluje kot niz pretrganih podob, razodevajoč različne strani enega pojava. V Cankarjevem sinkretičnem simbolizmu se večkrat oglaša Nietzschejeva6 miselnost o pomembnosti bolečine in trpljenja za človeško spoznanje ter njegova spodbuda, naj si ljudje upajo biti tragični (Beli 2003: 215) na dionizični način. To z drugimi besedami tudi pomeni pogum za najglobljo is- krenost – Nietzschejev pogum imenuje Kovač (2005: 588) »rigorozna samodisci- plina«, ki bi ga – po mojem mnenju – lahko prenesli tudi na Cankarjevo poetiko: svojega pogleda ne oddaljiti od sebe in ne zapuščati globin duše, marveč imeti pogum stopiti v najgloblja brezna svojih misli, želja in upanja. 3 Simbolistični simboli Kakšni so torej Cankarjevi simboli v obravnavanem romanu, da lahko istočasno odkrivajo globine duše in gnilobo socialnih razmer? Kako jih je Cankar zgradil? Ali deluje simbol (na splošno) drugače od simbolističnega (korespondenčnega) simbola? Najlažje poiščem odgovore na ta ključna vprašanja z nekaj definicijami, med katerimi je najpreprostejšo zapisal Baldick (1996: 218): pri simbolu nekaj predstavlja nekaj drugega. To preprosto določitev še lažje razumemo, če jo prene- semo na sintaktično raven: ker je simbol pravzaprav makrostrukturna figura ozi- roma znak za označevanje drugega predmeta ali pojma, s katerim se napove ali namigne na širok spekter pomenov in idej, vedno teži k večpomenskosti in popolni abstrakciji (Popović 2010: 666), saj v sebi povezuje sliko in misel ter vidno in sli- šno z nevidnim in nematerialnim. Prednost simbola (za razliko od metafore) je ta, da kaže na višji smisel, ne da bi s tem izgubil stvarno funkcijo in pomen, zato tudi ohranja stalno napetost med obema ravnema, realno in abstraktno. Ker je literarni simbol posebna evokativna vrsta podobe (Childs in Fowler 2009: 232), ga je Kant v Kritiki čistega uma imenoval estetska ideja. Zamisel o simbolu kot korespondenci 267): »Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni …« (poudarila AZS). 6 Cankarjeva naklonjenost Nietzschejevi filozofiji se kaže v tem romanu tudi v moralnem perspek- tivizmu, ostri kritiki človeških hib in poudarjanju notranjega (srčnega in duševnega) bogastva v nasprotju s površnostjo evropske tradicije kapitalizma in katolištva. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 187 2. 07. 2022 09:47:54 188 Alojzija Zupan Sosič človeškega uma in čustva z zunanjim svetom temelji na predpostavki, da obstajajo inherentne in sistematične analogije med naravnim in duhovnim svetom. Te ana- logije so v simbolizmu imenovali tudi korespondence ali ujemanja – simbolistični simbol je Baudelaire (Abrams 1999: 314) utemeljil takole: »Vse, oblika, gibanje, število, barva, vonj, je v spiritualnem in običajnem svetu pomenljivo, recipročno, korespondenčno.« V razpravi o korespondenčnosti simbolov, še posebej v kontekstu francoskega sim- bolizma, je nespregledljiv vpliv Emanuela Swedenborga. Prav na Swedenborga se npr. sklicuje zgoraj citirani Baudelaire, ki je prav tako razumel korespondenco kot razmerje med zunanjostjo in notranjostjo. Swedenborg (Uršič 1994: 11) povzema nauk o korespondenci iz renesančne filozofije: predpostavka renesančne »narav- ne magije« pa tudi alkimije in astrologije je bila korespondenca med mikro- in makrokozmosom, med človekom in vesoljem. Misel o korespondencah, ki pletejo paradigme sveta, pravzaprav izhaja iz platonizma, ki je v renesansi doživel velik razcvet po stoletjih prevladujoče aristotelovske sholastike. Tako kot za renesančne predhodnike je tudi za Swedenborga (Uršič 1994: 12) človek presečišče in vez med naravnim in duhovnim svetom, med zemljo in nebesi. Vpliv Swedenborgove filozofije na nekatere simboliste je očiten; vprašanje za obravnavani Cankarjev roman pa je, ali je njegov vpliv na ta roman neposreden ali posreden, torej prek evropske simbolistične književnosti. Da je Cankar v Hiši Marije Pomočnice lahko izrazil kompleksno duševno sta- nje, si je moral izbrati umetniške ali nakazovalne simbole oziroma polivalentne simbole, ki se po simbolistični poetiki prepletajo med seboj tako, da prehajajo drug v drugega in vzpostavljajo univerzalno korespondenco – prav ta lastnost je bila večkrat izpostavljena kot vodilna značilnost evropskega simbolizma. Novak (2007: 29) pri tem poudarja, da korespondence zaznav in simbolov temeljijo na analizi čutnih vtisov in čutnosti, kar je značilno za dekadenco in simbolizem, le da je slednji pri tem vzpostavil še izrazito transcendentalno oziroma metafizično vertikalo, saj je njegova najvišja umetniška ambicija pokazati, kako je zemeljski svet zunanja manifestacija duhovnega sveta. Glede na zapisano ugotavljam, da tudi Cankarjevi simboli v obravnavanem romanu zaobsežejo ujemanja različnih zaznav ter čutnih in čustvenih vtisov, usmerjenih k spiritualnemu doživljanju sve- ta, in ker upoštevajo simbolistično poetiko korespondenc, jih lahko utemeljeno imenujemo simbolistični (korespondenčni) simboli. Simbolistične simbole je Cankar upošteval že pri izboru dogajalnega prostora in glavnih likov: bolnica in otroci. Bolnica z imenom Hiša Marije Pomočnice je običajen prostor bolezni in smrti, dveh prelomnih mest človeške eksistence, isto- časno pa tudi simbol družbene bolezni in grozljivo lepega prehoda iz zemeljske v duhovno pokrajino, medtem ko so otroci mediji različnih duhovnih dimenzij. Bolnišnica kot presečišče različnih socialnih slojev prinaša urbane eksistence šti- rinajstih bolnih deklet, ki se stekajo v ogromno čakalnico: bolnica je namreč za večino le prehod v mrtvašnico. Ker so nesrečne zgodbe deklet odraz perverznosti JIS_1-2_2022-FINAL.indd 188 2. 07. 2022 09:47:54 189Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice družbenih, posledično pa tudi družinskih odnosov, bolnišnica simbolizira tudi bo- lezen družbenega sistema, ki se ji bom posvetila v nadaljevanju. Poleg izbire pros- tora je Cankar upošteval simbolistične teorije tudi pri karakterizaciji, in sicer te, ki trdijo, da so otroci zelo dojemljivi za skrivnostna sporočila naravnih pojavov, saj gledajo na svet z duhovnimi očmi (Pirjevec 1964: 242–243), ne pa razumsko ali praktično, kot na primer odrasli. Ne samo izbira otroka za glavni lik v književnosti za odrasle (ne pa v mladinski književnosti), posebej inovativna je tudi izbira skupine otrok – izbira otroškega kolektiva za glavne like ni inovativna samo v slovenskem prostoru, pač pa tudi v evropskem in ponuja možnost potujitve, saj otroci doživljajo svet skozi otroške oči. Z otroškim pogledom pripiše simbolistična poetika štirinajstim bolnim dekle- tom, glavnim likom v romanu, velik pomen zaradi intuitivnosti in pričakovanja nekega dogodka,7 večkrat povezanega s korespondenco z dušo, lahko je ozdravi- tev, smrt, ljubezen, praznik, izlet … V Cankarjevih delih je veliko tovrstnih priča- kovanj, tudi korespondenc z dušo, npr. v drami Hlapci se v zaključnem prizoru kar naenkrat pojavi Lojzka (njena duša je bila namreč v skrivnostnem stiku z Jerma- nom), še bolj natančno je dušni stik opisan v pripovedi Samota, zelo slikovito pa v romanu Križ na gori. Ko hoče v tem romanu propadli slikar Mate v tujini narediti samomor, ga »pokliče« Hanina duša iz domovine, in ga tako v ključnem trenutku reši pred smrtjo. Tudi v romanu Hiša Marije Pomočnice je opisanih nekaj pogo- vorov duš v smislu pričakovanja dogodka; srhljiva je Katičina napoved smrti. Ta ugleda s svojimi duhovnimi očmi materino smrt in v njej tudi estetsko vizijo, saj jo umirajoča mati (torej njena duša) obišče in ji prinese lepo rdečo rožo. Da pridobi smrt revne matere, ki se v svoji požrtvovalni skrbi za otroke popolnoma izčrpa in zato prezgodaj umre, tudi estetsko dimenzijo, poskrbi Katičina vizija materinega prehoda iz krivične kapitalistične ureditve v odrešilno smrt z barvno simboliko. Ne le rdeča8 barva, barva življenja, ljubezni, hrepenenja in napovedi družbenih sprememb, v tej predsmrtni viziji je pomembna predvsem bela barva; bele so ma- mine roke, belo je Malčino čelo (čelo kot sneg) in beli so angeli. Prisotnost bele barve v tem prizoru je motivirana, saj v različnih korespondencah prav bela pričara posebno svetlobo prehoda in miru. Bela9 je tudi beseda, ki se v celotnem romanu največkrat ponovi; že na prvi strani kar dvanajstkrat, največkrat v povezavah, ki se pojavljajo tudi v nadaljevanju, ko vnaša bela v pripoved svet- lobo. Bela svetloba je tudi sinonim za dušo, dekleta pri opisu smrti svojih sobolnic 7 Maeterlinck (Pirjevec 1964: 243) je bil prepričan, da naše življenje usmerja pričakovanje nekega bodočega dogodka: dokler se ta ne zgodi, samo čakamo, slutimo, prisluškujemo večnim silam in zakonitostim. 8 Jožica Čeh (2003: 58) ugotavlja, da je rdeča roža v Cankarjevih besedilih metafora za življenje, ljubezen, dekle, hrepenenje in umetniško besedo. Deklica je v podobi čudežni cvet, ki požene v močvirju, mrtvašnici, rakvi, kasarni; v žalostnih in jetičnih krajih smrti, v črni dolini, v mračnem predmestju ali blatni dolini. 9 Bela je absolutna barva (Chevalier in Gheerbrant 1987: 40), saj označuje ali odsotnost ali seštevek barv, nahaja se na začetku ali na koncu življenja. Čas smrti, prelom med vidnim in nevidnim, je prehodni čas, zato je bela barva hkrati barva rojstva in smrti. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 189 2. 07. 2022 09:47:54 190 Alojzija Zupan Sosič opisujejo ta (nad-)naravni pojav kot nekaj belega.10 Ni čudno, da je najpogostejša beseda – bel/-a/-o – večkrat povezana z besedo smrt oziroma umiranje (ta se pojavi kar 54-krat), ki v korespondenci z drugimi predmeti in pojavi pridobiva povsem inovativne polivalence. Cankar vzpostavi z belo, barvo prehoda in obredov, in črno, barvo brezizhodne realnosti, premišljeno estetiko barvnega kontrasta, saj bela pred- stavlja otrokom pričakovanje in mir, medtem ko je črna simbol prežeče in (ne-)do- jemljive nevarnosti. Tako se največja nevarnost za dekleta odene v črno oziroma temno11 barvo, hkrati je nekaj velikega in temnega znak njihovega mračnega življe- nja pred bolnišnico. Glede na to, da svetli odtenki, predvsem oznake za belo barvo (svetlobo), v romanu prevladujejo, čeprav je temnih ogromno, lahko sklepamo, da bolnišnica za dekleta ni samo čakalnica na smrt, pač pa tudi azilni dom. Principa simbolistične poetike – korespondence različnih simbolov oziroma upo- rabo korespondenčnih simbolov – Cankar ni uporabil samo pri izbiri dogajalnega prostora in glavnih likov ter barvni simboliki, ampak tudi pri izbiri tretje najpo- gostejše besede (prva je bela, druga so oči): vrata. Pojavi se že v prvem stavku in nato večkrat v celotnem romanu (vrata 29-krat, duri kar 70-krat). Razlika med simboliko bele barve in vrat je v tem, da so vrata ohranila več tradicionalnega semantičnega naboja, saj na realističen način odslikavajo to, kar bela barva posku- ša s simbolistično korespondenco. Simbolika vrat kot mesta prehoda (Chevalier in Gheerbrant 1987: 763) med dvema stanjema ali svetovoma, med znanim in neznanim, svetlobo in temo, bogastvom in bedo ne učinkuje tradicionalno takrat, ko se inovativno preplete s konotacijami bele kot barve prehoda, milosti in de- viškosti. V tem romanu so vrata poziv na potovanje proti nečemu, kar je onkraj, hkrati pa se ta simbolika združi s starozavezno izenačitvijo vrat s Kristusom. V židovskem in krščanskem izročilu (Chevalier in Gheerbrant 1987: 764) so vrata zelo pomembna, saj omogočajo pristop k razodetju in s tem harmonijo univerzu- ma. Vrata so namreč enačena s Kristusom na prestolu in poslednjo sodbo, v kateri Kristus (Christus janua vera: Kristus so prava vrata) pričakuje romarje in vernike, ki jih proti svetlobi usmerja lepota duš. Tako je vstop v bolnišnico skozi velika železna vrata hkrati tudi vstop v katoliško simboliko, saj v drugi povedi že nastopi opis razpela s Kristusom. Ta predmet je torej prvi, ki ga Malči ob prihodu v bolnico zagleda; Kristus pa postane v zadnjem 10 Nekaj belega je Minka v Olgini smrti opisala takole: »Ponoči, otroci, se prebudim in tako mi je bilo, kakor da je nekaj belega izginilo skozi duri. Bleščalo se mi je, in pomanem si oči in pogledam; duri so zaprte. Potem pa se mi je zgodilo, kakor da je bil nekdo zraven postelje in mi je položil nalahko roko na oči in zaspala sem … Ali zjutraj, glejte, ni bilo Olge na postelji« (Cankar 1972: 29). 11 Da temni odtenki podobno delujejo pri deklicah in pticah, dokazuje opis nevarnosti v podobi pija- nega in temnega/črnega Katičinega očeta v četrtem poglavju (Cankar 1972: 44), ki tako prestraši kanarčka, da ta umre. Prav tako kot otroci tudi živali v simbolizmu odslikavajo notranji svet, ne- viden racionalnim očem, zato ni čudno, da se je Cankar v tem poglavju odločil za simbolistično korespondenco deklica-ptica. Upodobitev dveh ptic kot simbolov je izjemna tudi zaradi tega, ker se je avtor odrekel klasični antropocentričnosti in superiornosti, ki je takrat veljala kot pravilo za upodabljanje živali. S tem v romanu ni pokazal samo neverjetne empatije do brezpravnih ljudi, torej otrok, bolnikov, revežev, žensk, delavcev in brezdomcev, pač pa tudi do drugih bitij, v našem primeru do kanarčka in vrabčka. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 190 2. 07. 2022 09:47:54 191Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice odstavku poslednje bitje, ki ga Malči v predsmrtni viziji uzre in ogovori. Jezusa, v katoliški tradiciji nosilca več vlog, na primer karizmatičnega zdravilca, čudodelca, modreca ali družbenega reformatorja,12 ki se je zavzemal za enakost vseh ljudi, lah- ko v zadnji viziji razlagamo večpomensko, tako kot tudi Malčino smrt. Katoliška simbolika13 – poleg Kristusa se že na začetku romana pojavita tudi sveti Štefan in Agata – namreč ni zgolj zrcaljenje krščanske religioznosti, pač pa ustvarja čutno in mistično razpoloženje ter prinaša v bolnico otroške predstave religioznega obredja in katoliških simbolov. Razpiranje semantike Kristusa je izpeljano simbolistično: otroci ga doživljajo povsem nekonvencionalno, saj jih bolj zanimajo čutni vtisi, korespondence zaznav in simbolov ter barvna estetika, zato si naučeno religiozno znanje prikrojijo po svoje, tako da je krščanska semantika povsem pregnetena s čutnim esteticizmom, korespondenco simbolov in mistično spiritualnostjo. Večpo- menskost Kristusa pa je tesno povezana tudi s polivalentnostjo smrti,14 stkane iz nihilističnih, spiritualističnih in soterističnih navezav. Taras Kermauner (1974: 101–106) upravičeno meni, da se napaja polisemičnost smrti v tem romanu tudi iz soterizma, veje krščanske teologije, ki se ukvarja s preučevanjem vere v odrešitev. Hkrati nadaljuje svojo misel s prepričanjem, da lahko optimizem smrti imenujemo optimistični mortualizem, za nihilizmom skrit eshatologizem in soterizem. Po mo- jem prav optimistični mortualizem ponudi v tem romanu možnost posebne kore- spondence med hrepenenjem, klasičnim simbolističnim razpoloženjem, in smrtjo, pogostim motivom v Cankarjevih romanih. Da je Kristus, vstopni simbol v roman, simbolistični znak razpiranja novi poetiki, ne pa dogmatični katoliški estetiki, opozarja že začetni opis njegove trpljenjske podobe, v kateri so izpostavljene velike mirne oči. Oči so v tem romanu zelo pomemben organ (pojavijo se kar 284-krat), so vrata iz duhovnega sveta v ma- terialno okolje in obratno, pri čemer nadgradijo tradicionalno simboliko oči kot zrcala duše. Preko oči namreč komunicirata dva svetova in se signalizira notranje razpoloženje; mir dekliških oči je podoben miru Kristusa in ostalih svetih podob. Poleg sedativne vloge katoliške simbolike se zdi za roman še pomembnejša egali- taristična, saj prav lik Kristusa opozarja na to, da ljudje nimajo enakih ali vsaj po- dobnih osnovnih pravic, kar je s stališča etične družbene ureditve močno sporno. Ker tragične dekliške zgodbe ne zrcalijo samo njihove bolezni, pač pa tudi bolezen družbe, je Kristusova vloga v romanu predvsem reformatorska: najbolj jasno je 12 Kristusov nauk o božjem kraljestvu je zrcalil tako eshatološko kraljestvo (Raeper, Smith 1994: 114– 115), ki naj bi prišlo, kot tedanjo resničnost kraljestva: v tej ideji je pomembno izhodišče prepriča- nje, da bo prihod božjega kraljestva pomenil popolno uničenje zla in hkrati tudi oblikovanje nove družbe brez zla. Čeprav iz evangelijev ni jasno, da bo božje kraljestvo nastalo z družbeno spremem- bo, nam Cankarjev socializem v času pisanja tega romana prišepetava prav to idejo. 13 Čeprav so na začetku romana omenjeni trije mučenci, Kristus, Štefan in Agata, se pripoved bolj kot njihovi semantiki posveča estetiki svetih slik, ki jih vidi Malči že ob vstopu v bolnišnico. 14 Stefan Simonek (Čeh 2004: 63) je na več mestih opozoril na nekatere sorodnosti v pripovedih Can- karja, Hofmannsthala in Schnitzlerja, ki se kažejo predvsem ob pogosti tematizaciji smrti in umira- nja. Tu dodajam, da je Cankar znatno bolj inovativno obravnaval različne smrti: primerjava Malčine smrti s smrtjo Hanelle (na primer Hauptmanova drama Hanelle gre v nebesa, 1893) pokaže, kako se je Cankar mojstrsko izognil patetiki umiranja bolnega otroka, prav tako tudi sentimentalni misterio- znosti srečanja z angeli in Kristusom. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 191 2. 07. 2022 09:47:54 192 Alojzija Zupan Sosič prikazana ob božiču,15 ko se množice ponižanih in razžaljenih zgrinjajo k njemu, on pa vse enako obdari. Ne strinjam se s Slodnjakom (1999: 116), da Cankarja v tem romanu ni vodila nobena ideologija, ker da staršev ni ločil glede na pok- lic ali poreklo in so zato otroci predvsem žrtev človeške hudobije. Pisateljevega čuta za trpeče res ne bi poimenovala ideologija, bi pa njegovo socialno empatijo, motivirano s socializmom, vsekakor povezala s pomembnim vprašanjem, ki si ga mora zastaviti bralec (na kar je upal tudi Cankar sam): kaj je narobe z družbo, v kateri trpijo in umirajo tako revni kot bogati otroci? Ali če vprašam s Cankarjevi- mi (1972: 100) besedami: zakaj je življenje nedolžnih deklet umeščeno »v dolino, kjer je noč in trpljenje«? Odgovor na to zapleteno vprašanje najdemo, če sledimo razvoju Cankarjeve poeti- ke, v kateri so reformacijske in revolucionarne težnje usklajene z etično-estetskimi cilji, čemur se ni odrekel niti v simbolistični poetiki. Čeprav je kritika družbe v tem romanu subverzivna bolj implicitno kot v predhodnih romanih Tujci in Na klan- cu, že sama postavitev romana v bolnico in brezizhodnost bolezni (samo Tončka lahko odide iz bolnice, a prav to jo do konca ubije, saj odhaja v bogat oskrunjen dom) kaže na pervertiranost družbenega sistema. Bolnica kot simbol družbenih bolezni in hkrati zatočišče pred njimi je tudi v evropskem prostoru inovativna poteza, ki je bila podobno kvalitetno izpeljana šele čez dvajset let, z romanom Čarobna gora (1924). V njem je Thomas Mann16 s posebnim realizmom, opleme- nitenim s simbolističnimi podtoni – kar je značilno tudi za Cankarjev sinkretični simbolizem –, ponudil vpogled v meščansko družbo in izvore njene destruktiv- nosti oziroma nehumanosti. Oba romana družijo sorodne teme (zdravje, bolezen, ljubezen, seksualnost, lepota, mistična privlačnost smrti) in podobna atmosfera odmaknjenosti: deklice preživijo v bolnici eno zimo in eno pomlad, Hans Castorp biva v visokogorskem sanatoriju sedem let. Medtem ko revna dekleta odločilno zaznamuje temno predmestje, ki je simbol ne- zadovoljnih delavskih množic že iz Tujcev in Na klancu, so bogate bolnice (Lojzka, Tončka) še bolj poškodovane zaradi izprijenosti svojih staršev. Tem staršem kapi- talizem kot krivični družbeni sistem omogoča nenadzorovano izkoriščanje, prav- zaprav izživljanje nad podrejenimi in revnimi ljudmi, kar potem kot avtomatizem skrunjenja prenašajo tudi na svojce. Kako je pripovedovalec znatno bolj kritičen do bogatih kot do revnih staršev, dokazujeta erotični zgodbi iz šestega poglavja: 15 Kristusova egalitarstična vloga je prikazana v prvem navedenem odlomku, v drugem pa njegova reformatorska, saj so luči in plameni znamenja spremembe, lahko tudi revolucije: »Vsi tisti, ki ji je bílo življenje s trdo pestjo, so odprli trudne oči in so vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli srca naproti. Križani Človek je sprejemal vse, na nikogar ni pozabil, ki se mu je približal, vsem je delil dragocene darove. /.../ Polna solz, krvi in gnusobe je sopla zemlja tam doli, v temi; ali glej, tisto noč je vzplamtelo tisočero in tisočero luči, vzdigali so se brezštevilni plameni, tresli so se in so plapolali in so hrepeneli gor …« (Cankar 1972: 73–74). 16 Romana Hiša Marije Pomočnice in Čarobna gora druži posebna večpomenskost, ki nudi številne interpretacije še danes. Thomas Mann (Kirwan 2014) je za svoj roman predlagal primerjavo s sim- fonijo s številnimi temami, kar se mi zdi uporaben nasvet tudi za branje slovenskega romana; za Čarobno goro je avtor tudi predlagal, naj se jo prebere vsaj dvakrat, če jo želimo razumeti. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 192 2. 07. 2022 09:47:54 193Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice Lojzkin oče posili revno deklico kar pred hčerko, revni delavci pa občevanje z Brigitino mamo izpeljejo kot prostovoljno sprostitev na sobotni zabavi, in čeprav so pijani, se umaknejo v drugo sobo, saj njihova spolnost ni perverzna ali patolo- ška. Prav to, patološka seksualnost v podobi posilstva, pedofilije, incesta in pri- silnega voyerizma, značilna samo za bogate in nemoralne meščane, je kažipot do subverzivne kritike: revni17 so brez dostojanstva zato, ker so jim ga oropale krivične razmere, bogati pa zato, ker ga je razvrednotilo njihovo neetično ravnanje. Poleg algolagnije kapitalizma je kritizirana tudi skopost bogatih (obiski grofice in njenih hčera), lažno usmiljenje (različni obiskovalci) in dobrodelnost kot poniževalna mi- loščina. V tem romanu je, tako kot v romanu Na klancu, socialna empatija izražena skozi simbolistično-socialistično vizijo prihodnosti: za ozdravitev bolnega sistema je s simbolom Kristusa-reformatorja nakazana sistemska rešitev na koncu romana. To je sprememba kapitalizma, ki se napoveduje s pogrezanjem doline in plameni na hribih, torej s simboli upora, spremembe ali prehoda v drugo stanje, ki jo skozi roman prevprašuje dihotomija bolni-zdravi oziroma etično vprašanje o tem, katera bolezen je hujša. Bolezen deklet ali moralna izprijenost »zdravih«? Literarna kvaliteta romana je ravno v tem, da socialistična vizija na koncu romana nikakor ne izpodriva ostalih interpretacij, na primer hrepenenja po spiritualnosti, lepoti in smrti, saj gre pravzaprav za večpomensko vizijo, ki bi jo na kratko lahko imenovali simbolistična vizija, izražena s korespondenčnim simbolom, daljše pa krščansko-socialistično-spiritualistična vizija. Simboli v sinkretičnem simbolizmu so inovativni zaradi več postopkov; omenila sem že potujitev v zvezi z otroško perspektivo, za konec pa naj osvetlim še moderno kompozicijo. V potujitvenem postopku, torej izbiri otroškega pogleda odkritosrčnosti in nefiltriranosti, je najbolj inovativna hrabra izbira tabuiziranih tem oziroma motivov. Ko je v 19. stoletju ka- toliška cerkev (Batista 2012: 54) izgubila oblast v javni sferi, je začela to izgubo nadomeščati s pridobivanjem nove avtoritete v družinskem krogu. Za meščanski svet v času izida romana sta bila namreč seksualizacija otroštva in materinstva ter njuna demitizacija zelo inovativna, a seveda nezaželena pristopa, ki sta rahljala in celo rušila meščansko etiko: matere v tem Cankarjevem romanu ne opravljajo več zgolj altruistične materinske vloge (kot na primer v romanih Tujci in Na klancu), ampak so tudi strastne ljubice ter hladne in preračunljive žene, otroci pa niso več samo ubogljiva, pač pa tudi spolna bitja. 4 Zaključek Kot je Cankar premišljeno stopnjeval odmero seksualnih tem in motivov v sme- ri šoka in subverzivnosti, je tudi gradil celotno kompozicijo romana. V njej se 17 Da revni niso krivi za svoj položaj, natančneje za poniževalne bivalne pogoje in alkoholizem, jasno zapiše v naslednjem odlomku, kjer se celo posmehne Bogu, ki nič ne ukrene glede socialnih krivic: »Vse je bilo tam strašno, Bog je bil pač proklel tisto hišo in vse ljudi, ki so bili tam in vse veliko temno predmestje. Tam ni bilo prijaznih obrazov, ni bilo veselih oči; črno je bilo vse in umazano, smrdelo je po žganju in po gnoju« (Cankar 1972: 51). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 193 2. 07. 2022 09:47:54 194 Alojzija Zupan Sosič perspektiva inovativno premika od ene deklice k drugi tako, da Malči kot osred- nja literarna oseba ne deluje kot klasična povezovalka romana, ampak kot nave- zava ali priča, torej prisotna, a ne povsem osrednja literarna oseba. Inovativna kompozicija omogoča večpomenskost simbolističnim simbolom tudi z različni- mi dihotomijami, ki prevrednotijo klasične lestvice vlog ali vrednot: bolni-zdra- vi, bogati-revni, človek-žival, starši-otroci, svetlo-temno, čisto-umazano, lepo ta-grdota, zunan jost-notranjost, telesnost-duhovnost, materialnost-spiritual- nost, budnost-sanjskost, racionalnost-misticizem, pravica-krivica, moralno-ne- moralno, življenje-smrt … Posebna struktura simbolov ne potrjuje samo oznake sinkretični simbolizem, pač pa z modernostjo celotne pripovedi nakazuje, da je Cankar s tem romanom že predhodnik slovenskega ekspresionizma in moderniz- ma. Pravzaprav je s to tezo bil Kermauner (1974: 107) še bolj radikalen, saj je menil, da je Hiša Marije Pomočnice kar primer modernistične literature, medtem ko je Köstler (2010: 1268) na splošno prepričan, da Cankarjeva estetika odseva dobo, v kateri se na vseh koncih rojevajo nove oblike modernizma. Viri Cankar, Ivan, 1970: Pisma I. Zbrano delo, 26. knjiga. Ljubljana: DZS. Cankar, Ivan, 1971: Pisma II. Zbrano delo, 27. knjiga. Ljubljana: DZS. Cankar, Ivan, 1972: Hiša Marije Pomočnice, Mimo življenja. Zbrano delo, 11. knjiga. Ljub- ljana: DZS. Cankar, Ivan, 1975: Kritike. Članki, polemike in feljtoni. Bela krizantema. Dodatek. Zbrano delo, 24. knjiga. Ljubljana: DZS. 46–49. Literatura Baldick, Chris, 1996: The concise Oxford dictionary of literary terms. Oxford in New York: Oxford University Press. Batista, Eva, 2012: Moralistične konstrukcije ženskega spola in spolnosti v odnosu do mo- dernega leposlovja: analiza Cankarjevih del Gospa Judit in Hiša Marije Pomočnice ter njunih recenzij. Mateja Tominšek Perovšek idr. (ur.): Slovenke v dobi moderne. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. 54–63. Beli, Andrej, 2003: Simbolizem kot pogled na svet. Nova revija 22/249-250-251. 214–229. Chevalier, Jean in Gheerbrant, Alain, 1987: Rječnik simbola. Rijeka: Tiskara Rijeka. Childs, Peter in Fowler, Roger, 2009: The Routledge dictionary of literary terms. New York: Routledge. Čeh, Jožica, 2003: Metaforika v Cankarjevih romanih. Hladnik, Miran in Kocijan, Gregor (ur.): Obdobja 21: Slovenski roman. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za sloveni- stiko. 51–63. Čeh Steger, Jožica, 2004: Dunajska predmestna deklica pri Ivanu Cankarju in Arthurju Schnitzlerju. Jezik in slovstvo 49/2. 63–72. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 194 2. 07. 2022 09:47:54 195Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice Howard Abrams, Meyer, 1999: A glossary of literary terms. Forth Worth idr.: Harcourt brace college publishers. Kermauner, Taras, 1974: Spremna beseda in opombe. Cankar, Ivan: Hiša Marije Pomočni- ce. Ljubljana: Mladinska knjiga. 99–113. (Knjižnica Kondor). Kirwan SJ, Michael, 2014: The magic mountain by Thomas Mann. Thinking fa- ith. The online journal of Jesuits in Britain: https://www.thinkingfaith.org/articles/ magic-mountain-thomas-mann. Kos, Janko 1972: Opombe. Cankar, Ivan: Zbrano delo, 11. knjiga. Hiša Marije Pomočnice, Mimo življenja. Ljubljana: DZS. 285–340. Kovač, Edvard, 2005: Preko ironije do ustvarjalne človeškosti. Nietzsche, Friedrich: Člo- veško, prečloveško. Ljubljana: Slovenska matica. 584–599. Prev. Alfred Leskovec. Köstler, Erwin, 2010: Cankar med moderno in avantgardo. Sodobnost 74/10. 1263–1270. Merhar, Boris, 1952: Opombe. Merhar, Boris (ur.): Ivan Cankar, Izbrana dela III. Ljublja- na: Cankarjeva založba. 515–579. Novak, Boris A., 2007: Pogledi na francoski simbolizem. Ljubljana: Študentska založba. Paternu, Boris, 1989: Problem simbolizma v slovenski književnosti. Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga. 91–121. Pirjevec, Dušan, 1964: Ivan Cankar in evropska literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba. Popović, Tanja, 2010: Rečnik književnih termina. Beograd: Logos Art. Raeper, William in Smith, Linda, 1994: Vodnik po idejah: religija in filozofija v preteklosti in danes. Ljubljana: Jutro. Prev. Božidar Kante. Slodnjak, Anton, 1999: Pogledi na slovensko književnost. Razprave in študije. Ljubljana: Nova revija. Uršič, Marko, 1994: Swedenborgova topologija onstranstva. Emanuel Swedenborg: Nebe- sa in pekel. Ljubljana: DZS. 5–33. Zadravec, Franc, 1983: Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma. Zadravec, Franc, Ja- kopin, Franc in Bernik, France (ur.): Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 18. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Znanstveni inšti- tut PZE za slovanske jezike in književnosti. 9–38. Zupan Sosič, Alojzija, 2017: Ljubezen v dveh romanih Ivana Cankarja. Zupan Sosič, Aloj- zija (ur.): Ljubezen v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 53. Seminar slovenskega jezi- ka, literature in kulture. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 62–70. Zupan Sosič, Alojzija, 2020: Pripovedna empatija ter Cankarjeva romana Hiša Marije Po- močnice in Križ na gori. Primerjalna književnost 43/1. 223–243. The Central Symbols in Cankar’s Novel The Ward of Our Lady of Mercy The article explores Cankar’s central symbols in the novel The Ward of Our Lady of Mercy, which have not yet been taken into account systematically. The interweaving of several literary directions and styles, i.e., realism, naturalism, decadence and symbolism, is referred to as syncretic symbolism, while the term for symbolistic correspondences of different perceptions and sensory and emotional im- pressions directed towards the spiritual experience of the world is symbolistic symbols. The following JIS_1-2_2022-FINAL.indd 195 2. 07. 2022 09:47:54 196 Alojzija Zupan Sosič symbols are discussed: a hospital, a children’s collective, a door, white, Christ, eyes. These symbols are polyvalent; for example, in Christ as the entrance symbol to the novel, the large still eyes are expo- sed as a mirror of the soul, whereas Christ the Reformer at the end of the novel draws attention to the injustice of social conditions. Injustice is also criticised by pathological sexuality in the form of rape, paedophilia, incest and forced voyeurism, which is only characteristic of wealthy citizens. Key words: syncretic symbolism, central symbols, pathological sexuality JIS_1-2_2022-FINAL.indd 196 2. 07. 2022 09:47:54