Cciiiizačelo leto po pošti 2 golil. 20 kr., za pol leta 1 golil. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
listi
za podučenje naroda.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni li-
sti poSkrajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 15. Kozoperska 1849.
Munloha kamen na JfMutu.
(Konec.)
težavah prot' votlini zdaj jelen perbeži,
Pri kteri ravno Murdoh na straži še stoji,
Pred njega se postavši, zapre begunu pot — Prestrašen, vbogi jelen ne ve ne kam, ne kod.
Kaj mu je zdaj početi? smert vidi pred sabo!
Odzad ga, desno, levo, psi, lovci gonijo!
Na Murdoha se verže, podere ga z rogmi,
Čez njega naglo skoči in v bližnji log zbeži.
To viditi, kar zdere Mak Lir z mečnice meč,
In Murdohu se bliža, od jeze ves goreč:
»Prekleti bodi«, pravi, »ne vreden de živiš,
»Alj vreden, de plačilo zasluženo dobiš«.
In že namahne z mečem — vse groza spreleti,
Proč žena ga od djanja prenagliga derži:
»Pravičen bodi njemu, k’ mu lovec ni enak,
»Tu Murdoh je nedolžen — spoznati mora vsak«.
Mak Lir »prav imaš«, reče, »pač bilo bi gerdo,
»Če bi svoj meč z njegovo omailežval kervjoj »Za take rase šiba — zberite se možje,
»In glejte, kak’ kaznuje boječi lovec se«.
»Izslecite berš njega, zvežite ga terdo,
»Potim vzamite šibe, tepite ga ojstro«.
Pokorš’no slepo tirja Mak Lir, od jeze vnet,
Nemili poglavarju ukaz bo sužnim svet. —
Prestrašen, vbogi Murdoh zažene mili jok:
»Sim mož. Mak Lir, ah! dvojih sim oče jaz otrok j »Pri ti , k’ te je rodila, Mak Lir, te zarotim:
»Naj ženi mož , otrokam naj oče še živim«.
Zdaj pred Mak Lira vergla je žena se ne tla,
S povzdignenim rokami meči neusmiljen’ga;
Alj proč trinog oberne od nje serdit obraz,
In gluh za prošnje, reče spolniti svoj ukaz.
Teko kervave srage čez herbet mu nazdol,
Mak Lir nemili vpije: »Možje udrite bolj!«
In gorji šiba žvižga, udriha gorji vsak,
De stepen, ranjen Murdoh človeku ni enak.
Mak Lira žena joka — topi se nji serce,
Poklekne in objame ncmiliga noge:
»Zadosti je mučenja, ne bodi več serdit« —
Končati kazen reče, kervi jc tiger sit.
Zdaj Murdoh, grozno ranjen, na truplu oslaben,
Po vsim otoku Murdoh na vek osramoten,
Podpiran komajv vzdigne se od kervavih tal,
De bi po šegi Škotov za kazen hvalo dal.
Alj kdo manj , kakor Murdoh, na hvalo misli zdaj! Nad njim se maševati — ta misel mu je raj;
Z rok sterga ženi dete, ko trenil bi z očmi,
In z njim ko serna nagla na skalovje beži.
In višji zmiram višji si upa love serdit,
Čez strašni brežin skoči na druge skale zid;
In višji zmiram višji gre v hrib prederzno pot, Dokler na strašnim griču stoji razkačen Škot.
In tam, kjer v morje skala moli, zažene smeh:
»Tu sim! za mano imate v plezanju ko jaz speh ; »Čast si, Mak Lir nemili! na veke meni vkral,
»Glej , kak’ nad tabo Murdoh sc bo zdaj maševal«.
Zdaj vzdigne strašni dete — vse groza spreleti —
Se bliža kraju skale, svoj dar u zrak dem,
In — — tu zavpije oče: O, Murdoh, Murdoh, stoj! Naj ti otrok se smili, edin, otrok je moj!«
»Saj hočem poravnati, kar sim zakrivil se,
»Bog ve, de stritve moje prav z serca žal mi je;
»Če mene se ne usmiliš, otroka usmil’ se saj,
»O daj prcljub’ga sinka, o daj mi ga nazaj!«
»S pogojem«, pravi Murdoh, »ga s tim nazaj dobiš, »Če, kar od tebe tirjam, na tanjko tud’ storiš; »Drugač zletelo dete v trenutju v morje bo —•
»In zdaj mi brez zamude odgovor daj na to«.
Mak Lir na to zavpije: »Kar zapoveš, storim,
»De le preljubo dete od te nazaj dobim«.
Glas strašni maševavca razlega se pod hrib:
Izsleci se, moj trinog! iu terpi mako šib«.
Mak Lir v naročju žene obupano medli,
Z ljubezni do otroka — se šibati pusti. —
V maš'vanja žejnim sercu občuti Murdoh hlad;
Nad povračilam brusi se maševanja jad. —
Tako kervave srage čez herbet mu nazdol,
Kriči z višine Murdoh: »Možje udrite bolj!«
In gorji šiba žvižga, udriha gorji vsak,
Mak Lir, stepen in ranjen, človeku ni enak.
Po toljk’ kervi preliti opade ga slabost;
Na skalo se opera — mučenja je zadost’.
Ječi, de Bog se usmili: »Nazaj mi dete zroč’,
»Potim k’ pogoj sim spolnil, vtolažen pojdi proč«.
»»Oba osramotena, Mak Lir! sva, ti in jas,
»»Kdo bolj, Mak Lir, ali Murdoh? to naj presodi čas »»Vtopit otroka, sebe, je namreč moj namen, »»Osramoten umerjem, ti živi osramoten««.
In s tim besedam Murdoh na skale kraj hiti,
S povzdignjenim rokami fantička v zrak dcrži,
In — — o gorje ti Murdoh! — Bog te obvar’ otrok!
Val strašni v morja brezen pokoplje nju globok.
Presune ubogo mater obupa ojstri meč,
Oterpnena v tla gleda, se sgrudi — ni je več! —
V	Mak Lira klagovanje valov se meša šum Zasramba, smert otroka pripravi ga ob um.
V	kraj te prestrašne skale na lov gre love nerad,
Čolnar se je ogiba, težko je tu veslat’;
Od Škotov pa ta kamen, bo še današnji dan Po strašnji zgodbi kamen Murdoha imen’van.
Trebne v velikim Šerpam 1849.	Emanuel Tomšič.
(Slov. Novine.)
JPo domače razjasnjeno.
(Konec.)
III.
Od telesa odločene duše ne zamorejo s komur bi botle — v magnetiško zvezo stopiti, pa po magnetizmu izsvobodenčloveški duh zamore s kterimkoli ograjenim duham (po svoji volji) v magnetiško zvezo priti, ali kakor pravijo, zamore kterokoli človeško dušo zarotiti, de se zamaknjenim prikaže in pove, kaj kdo (drugi) od duha zvediti želi. —
De je to resno, se v marsikterih bukvah, pa tudi v svetim pismu bere.
Pervi Judovski kralj Savi — od Boga zavolj mnogoterih pregreh zapušen — gre k ženi, ktera je sama sebe zamakniti znala, in zategavoljo v nekim samotnim kraju, z imenain En-tlor — skrita bila; zakaj na to pregreho je bila v Mojzesovi postavi smertna kazin postavljena.
Takole stoji od te reči v I. bukvah kraljev v 28. postavi od 8.—16. verste.
On (kralj Savi) se tedaj preobleče in druge oblačila vzame, (de bi ga žena ne poznala) in gre on in dva moža ž njim in pridejo po noči k ženi, in on reče nji: „Prerokuj meni z vganovav-skim duham, in obudi meni tiga, kteriga bom tebi rekel“. In žena njemu reče: „Glej! ti veš kako velike reči je storil Savi in kako je vedeže in vganovavce iz dežele potrebil, zakaj riiojimu življenju zaderge nastavljaš, de bi umorjena bila?“ In Savi nji pri Gospodu priseže, rekoč: „Kakor resnično Gospod živi! tebi se ne bo nič hudiga zavoljo te reči zgodilo“. In žena reče: „Koga ti bom obudila?“ On reče: „Samuela mi obudi!“ — In kadar žena Samuela zagleda, prav glasno zavpije in Savlu reče: „Zakaj si me ogoljufal? Zakaj ti si Savi!“ In Šavl nji reče: „Nikar se ne boj! Kaj si vidila?“ In žena reče Savlu: „Vidila sim Elohim (eniga Boga) iz zemlje gori iti“. In on reče nji: „Kakšna je njegova podoba?“ Ona reče: „En star mož je gori prišel, in je s plajšem ogenjen“. In Savlje zastopil (spoznal), de je Samuel, in se z
obrazam na zemljo priklone in ga počasti. In Samuel reče Savlu: „Zakaj si meni nepokoj storil, de sim obuden?“ In Savi reče: „Stiskan sim silno, zakaj Filistejci se čez me vojskujejo, in Bog je od mene šel, in noče odgovoriti, ne po prerokih ne po sanjah, sim tedaj tebe poklical (po samozamaknjenci), de bi ti meni povedal, kaj je meni storiti?“ In Samuel reče: „Kaj mene vprašaš, ker je Gospod tebe zapustil, in k tvojimu nasprotniku šel“. *)
To sim zategavoljo tukaj od besede do besede iz svetiga pisma postavil, ker se nekteri nad mojim ukani spodtikajo in rečejo, de je samozamaknjenje nemogoče, in torej le samo od mene zmišljena prazna reč! — Znala bi se kaka neslanost v kakim slovenskim časopisu prikazati, in proste ljudi motiti. Zdaj pa mende — se ne bo kaj takiga zgodilo ; zakaj kdor bi moj uk ovreči hotel, mora tudi sveto pismo, ki od tega dostojno pričuje, ovreči M
Kaj takiga storiti, se pa mende nihče prederznil ne bo!
Lipovšek.
IVekoliko iz yv natis pripravljenih bukev t Stefan, srečni Kmet*
v
Kako je Stefan svoje otroke izcedil in preskerbel.
(Dalje.)
Vgovarja mi kdo: Tožljivc, lenuh, nepametni, sumljive, ljudje, kteri modriga Boga s jezikam spoznavajo, s svojim življenjem pa zopet zatajujejo, so vunder tudi v sreči živeli. Nej bo kdo še tako prebrisan in priden, in nej Božje opominje še tako zvesto spolnuje, vunder ne more nič zoper napadke nature, ki nam so dostikrat škodljivi. Tako se moja živina preobžre in pogine; tako zmerzne moj hmel in moja terta; o slabim vremenu, vednim de-ževanju ali stanovitni suši se spridi moje seme. Kdo bi tukaj z vso svojo modrostjo tudi svete dajal, z vso krepostjo v bran se postavljal ? Tu spolnovanje narmodrejših nasvetov nič ne pomaga.
Moji voli se debele detalje niso nikoli preobjedli; zakaj pamet me uči, jo varčno, v redu klasti; tako so tudi moji posli kermili, od mene podučeni, in de se je to zgodilo, sim kot hišni gospodar, od božjiga pravila napeljan, povsod v hiši dobro pogledoval, in prepričati se, ali se je vse tako zgodilo, kakor sim ukazal, ali ne, sim svoje hleve spet pregledal. — Ali enkrat nam je vol zbezlal. Kdo bi bil šplašeno in odivjano živino krotil? Proč je bil in preden smo ga zopet našli, se je že na deteljšu preob-žerl in se je hotel razpočiti. Zdaj pa mu zarinem svoj nož v la-kotnico in v tistim hipu je bil ozdravljen. Drugo pot se je doma živinče po noči odvezalo in v kermišu preobjedlo, kteriga dekla iz zanikernosti ni zaperla (kaj je bilo te videsne nesreče krivo? de se pravila modrosti niso spolnile), hlapci, ki so po navadi dobriga
*) To tudi dostojno priča, de z zamaknjenimi v magnedški zvezi stoječi ograjeni duhovi (kakoršin je tudi Samuel bil) božjih sklepov ne vejo; in tudi ne povejo,^ če jim Bog (tiste) povedati, ne zapove, kar se pa v zamaknjenju, nej .si že bo kterckoli baže, nikoli ne zgodi. —
gospodarstva v hlevu spali, zaslišijo večanje. Bokal ravno namol-ženiga mleka in pest tobaka v njem in živinčetu v gerlo vlitiga je nesrečo odgnalo, brez de bi bilo treba luč prižgati.
Toči pač nisim mogel jezu postaviti, ki je mojo rež potolkla, ko je ravno zernje delala, pa še zelena bila, kakih šter-najst dni pred žetvijo. Meni pa tudi uima ni mogla braniti, nasvete božje modrosti po svoji pameti spolnovati, rež koj požeti, čuda klasja, ki je po tleh ležalo, podorati in drugo leto zopet več reži pridelati, kakor mi je je vlani toča pobila.
Moj hmel, vinogradi, moje semena so ozeble, in niso le-tosi nič več obrodile. Zgubil sim hmel in rež, pa kje? — na polju.
Pa dobička sim imel več, kakor zgube; pa kje? — v svojih sked-nih in svojih hramih. Zakaj Bog nasvetje gospodarjem: „Poberite drobtinice, ktere ostanejo, nakupite si o času, in imeli bote potrebnih reči o času potrebe. Vino, rež in hmel so v ceni poskočile , in ker sim se s temi rečmi o času dobre cene preskerbel, sim vunder več dobička kakor zgube imel. Še celo nesreča mi je sreče prinesla, ker sim modre pravila spolnoval. A ko je spolno-vanje božjih pravil znaminje ljubezni do Boga, je tudi poterjeno, kar sveto pismo govori: „Njim, kteri Boga ljubijo, morajo reči hasniti“.
Tako ni bilo nikoli nobene nesreče o nesreči v moji hiši. ^avoljo tega bodi Bog sam zahvaljem! Veliko reči je v naši oblasti. Če prav živimo, se zamoremov vsake nesreče obvarovati in srečo v svoje domovanje privabiti. Če marsikaj v naših rokah ne leži, leži vunder, kadar nam za nesrečo gré, v našim zaderža-nju, de ji z dobičkam odidemo. Ljudjé so gotovo vselej stvarniki svoje sreče, in nikoli nesreče, tode ljudjé, kteri zvesto spolnu-jejo, kar jim Bog in pamet nasvetjete.
Reči moram, kar je res: ko bi ne bil imel toliko potrebnih, tihama eno za drugim sledečih del v eno mer, bi bila moja nar- < veči nesreča, če bi ne bil imel nobeniga dela. Tudi včasi nesrečo imeti, je berzda, ktera človeka v sreču razujzdanja varje.
Tako sim postal srečni hišni oče, kteri sim zdaj. Ni je bilo reči, ktere bi ne bil toliko, kolikor mi je bilo mogoče, vselej porabil; vsako priložnost, vsako reč sim vselej na vsih stranéh dobro ogledal. Poprej je nisim nikoli iz rok položil. Vsako reč tako ogledati, jo oberniti, zopet ogledati, zdaj s to zdaj z drugo rečjo priličiti, veliko veliko uči, kako reč tako ali drugače porabiti.
Tako se mi je pri marsičem godilo: Nikoli bi ne bil pri svoji kmetiji toliko storil, če bi ne bil začel detelje sejati, in če bi ne bil s tem, de sim svoje deteliše za žetev še le v jeseni preoral in brez de bi bil njivo še drugače obdelal, svoje seme vsejal, si svoje poletne dela za silno veliko prikrajšal.
Zlo sim se zavzel, ko mi je neki prijatel primerama rekel, de mavc CS'PS) dobro gnoji, če se tak, kakoršen se nalomi, razdrobi in kakor prah po vsaki setvi potrese. Desiravno se mi je to neverjetno zdelo, sim vunder s tremi merniki mavcaposkušnjonaredil, in ker se je silno koristniga pokazal, sim imel po njem po
požetim z deteljo podsejanim ječmenu, ko sim svoje staro deteliše preoral, v jeseni poslednje zelene kerme obilo blizo do zime.
Ničesar nisim bolj iskal, kakor neškodljiviga, še korist-niga, okrajšaniga dela. 'Tožilo se mi je mavc drobiti; predolgo-časno se mi je zdelo, de so moji šterji hlapci vso mojo kermo skozi zimo na šterih rezavnicah rezali, in vunder sim spoznal, de ste seno in slama tako porabljene narboljši kerma. Zatorej sim si skozi in skozi prizadeval, prikrajšano delo izmisliti. Moje cepljene tepke so zdaj od leta do leta bolj rodile. Mogoče mi je bilo tadaj vsako leto v svojih bolj starih letih tri do pet sto veder tepkovca pridelati in za vsako vedro 3 do 5 rajnš dobiti. Pa preden je bilo toliko hrušk v tepkovc podelanih, so mogli vsi moji posli delati, in so vunder v 4 do 5 tednih komaj delo končali. Tudi tukaj sim si prizadeval si pomagati, de bi sedelo ložeje, bolj spešno in z manjšim trudam odsedalo.
Davno popred sim že v svojim skednu milin napravil, kte-riga je en sam mož s stopanjem na okrogli ploši prav lahko gonil. K tej mašini sim še stopo za mavc in rezavnico £trugo) *n Pa dve stistavnice za hruške prinaredil.
Moja stopa za mavc je v '24 urah 30 centov raztolkla; z mojo rezavnico se je dalo v enim dnevu za dober voz sena in sto otepov slame razrezati; na mojih dveh stiskavnicah se je dalo v enim dnevu 20 do 30 mernikov hrušk v mošt podelati.
Po ploši je govedo stopalo, in ker sim jih več imel, sim vselej po eni uri dela drugo vzel; pri mašinah sim skozi in skozi le eniga človeka vpotreboval, in kadar je veliko bilo, pri stiskavnicah dva.
Ko sim tako vse napravil, kakor sim vedel in znal, sim, ko se je moja starost bližala, in ko sta moja dva za kmetijo ¡zrejena sinova možka starost doživela, pripravljal, jima svojo kmetijo v posestvo izročiti.
Pri tem sim imel pred vsim tri reči preskerbeti: 1. Moja kmetija se je mogla v dva enaka dela med nju razdeliti; 2. vsak je mogel svoje polje tako dobiti, de je vse skup ležalo; 3. sim imel, de bi vsaka kmetija svoje poslopje imela, še eno hišo in en skeden s potrebnimi hlevi sozidati.
Svojo kmetijo v dva enaka dela med sinova razdeliti, sim zato sklenil, ker sim vidil in pri sebi spoznal, de je kmetija, ki toliko oralov obseže, v resnici za eniga kmeta prevelika, de je dela in poslov, in zavoljo tega nevolje preveč. Veliko dobre volje, prav veliko poterpežljivosti je treba, de se tako velik voz vleče in brez nevolje in brez rnisii: Je že dosti! vsaka in slednja reč porabi in hasnovito obdela; velike zemljiša pa slabo obdelane potrebujejo veliko dela, pa manj veržejo, kakor manjši zemljiša, ki so dobro obdelane in menj dela terjajo. Sto in petdeset oralov imeti, je že dosti, in potem, ko je teh sto in petdeset oralov še enkrat na dvoje razdeljenih in dvema kmetama izročenih, bo šele vse prav, in morde imata potem dva posestnika več, kakor zdaj edini sam.
Desiravno sim se sam tudi prizadeval, vsak in slednji kos svojiga sveta v korist oberniti, mi je vunder še tu in tam kaj neobdelanima ostalo. Tu in tam vidim še ternje, tu je kaka ježa, tam kak griček, ki je še pust, ki še ni po moji volji dobro dovolj predelan in vrodoviten. Sedem do osem oralov na nevisokim klancu ga leži še s ternjem, germovjem in karanjem pokritiga in neobde-laniga. To mesto sira si v hmeliše odmenil, in bom ga, ako Bog hoče, še v svoji starosti obdelal, ker dosadaj zavoljo mnogih družili opravkov tega še nisim mogel storiti.
To razdeljenje moje kmetije na dvoje je tudi nekoliko poljske prenaredbe terjalo. Nekaj polja za jaro žito sim mogel za ozimno, in nekaj polja za ozimno žito sim mogel v praho ali sa-danje deteljše predelati. Mladim kmetovavcam bi se bilo to gotovo težavno zdelo; razdelil sim tadaj s svojima sinama polje, in že o svojim posestvu sim razdelil polje v šest različnih predelov, kte-rih je vsaka kmetija tri dobila. (Konec sledi.)
Razne drobtinice.
#	Šolsko leto se je zopet začelo. Marsikteri starši so svoje vse — zerkalo svoje ljubezni, morde brihtnima, umniga deržavljana, prihodnjika mogočnika , za blagor domovine in rodovine gorečiga Slovenca — v šolo poslali. Perve šole ostanejo letosi še pri starim. Zalilo bi pa vsaciga očeta, vsako mater, vsaciga brata, vsako sestro, vsaciga strica, vsaciga ujca itd., ki današnji čas ume , če bi šole res pri starim ostale. Ne mislimo si pa tukaj samo, de bi šole pri stari obliki uka ostale, ampak tudi pri starim kopitu zastran napeljevanja nježne mladosti k obredu. Stari kopit pa si mislimo učenike, kteri v pretepanju svojo imenitnost išejo. To pretepanje in tepenje in kaznovanje ali kako se je staro napeljevanje v starošolsko življenje imenovalo, pa se mora naravnost zopernaravno šolskimu življenju imenovati. Nekadaj so učeniki nježne mladosti — če jih današnji čas še moremo učenike imenovati — svojo imenitnost v na-žiganju na r.. zavoljo narmanjši reči, v kercanju na nježne perstke itd. iskali. De pri poslednjih besedah ostanemo, vprašamo: Ali pomisli tak imena učenika nevreden človek , kaj dela, ko fantka po nježni dlani in po nježnih perstkih s tako imenovanim „štaberlam“ kerca in kerca, dokler se mu poljubi. Nikadar in nikoli ne! Ce bi pomislil, bi pomislil, de nedolžno dete, ktero je tako kercano, lahko ob vso moč pride, domovini služiti, deržavo podperati in blagor vesvolstva množiti. Kdo ve, kdo je tako dete in kaj v njem tiči ? Kmet ali gospod je današnji dan eno. In kdo ve, kaj se iz taciga fantka izsnovati more, ki morde o pervi kazni s kercanjem vso moč svoje roke zgubi, ki je pomočnica k njegovi prihodnji slavi! Pomislite tadaj , gospodje učeniki pervnih šol, koliko odgo-vorljivosti vas kadaj čaka. Vi ste v šoli očetje, pa tudi umorniki sreče očetov in mater in celih rodovin, in domovine, če sami ne veste, kje stojite, kaj ste in kaj čas in domovina od vas terja!
Pelin.
*	Žalostni so časi že sicer in posebno sadaj, ko kratelj ali kolera bolj in bolj svoje Černe roke po ljudeh steguje. V koga obračajo
ljudje z večim zaupanjem v tej dobi svoje zaupanje, kakor v zdravnika? Kaj* si pa morejo ljudje ravno od zdravnika misliti, kteri pozabljivši, kdo je in kaj so njegove dolžnosti, med durmi ncsrečniga bolnika narpervo vpraša: „Ali je kaj plačila?“ — Pojdi rakam žvižgat!
Drobtinice iz živalstva.
Barington, učen naravoslovec, pravi: Več let sim si z levar-cami kratik čas delal, ktere sim redil. Velike raznosti sim pri njih iz-pazil. Našel sim med njimi žalostne in vesele, boječe in serčne, dobre in hudobne, ubogljive in nevkretne. Posebno pa sim, desiravno sim veliko teh žival imel, pri vsih lastnost vidil, ktera je vsa posebna in ktere še, če se ne motim, noben učeni ni izpazil.
Vse levarce imajo namreč zlo za muziko vgodne ušesa. Vidil sicer nisim, de bi bili pri kterikoli muziki kako pazljivost kazale, plesale so pa v svoji kletki popolnama po nekim taktu, ker so z nogami na tla ceptale. Nikoli ne spremene svojiga gibanja v drugo, brez de bi ne bile poprej nekoliko počile. Vidil sim jih 10 celih minut živahno plesati in dajale so si same natanjko takt. Po majhnim prenehljeju so se začele drugače gibati in po še daljšim prenehljeju še drugače in še bolj živo. Tako so več minut plesale in skakale, pa vedno po enim taktu.
Imel sim enkrat dve levarci, mandeljca in babico v veliki kleti in plesale ste včasi prav poseben ples, kteriga hočem popisati poskusiti. Mandeljc je na stran tako poskakoval, de je v kviškim kolesce naredil; babica, ki je ravno pred njim bila, je v bolj majhnim kolescu in sicer tako skakala, de sta oba v enim hipu poskakovala in de so njune noge tako pravno padale, de je bilo kakor eno stopanje slišati. Skorej je gotovo , de jima je bilo to neko razveseljevanje; zakaj plesala sta samo, kadar sta zaperta bila.
Levarce so silno snažne. Osnažijo se sicer v kletki, pa nikoli ne na svojim ležišu. Izpušene hitijo to opraviti, de svojo kletko po mogo-čosti snažno ohranijo.
Kar levarca enkrat v svoje tačice dobi, ne izpusti več, tudi ne, de bi takih reči dobila, ktere narrajši je; vselej narpred to spravi, kar že ima, in še le potem to zagrabi, kar ji kdo ponudi. Čudite se je, kako bistroumno svoj živež izbera. Rekli so mi in rad sim verjel, de med zimsko zalego levarce ni ne eniga piškoviga oreha dobiti, vidil pa tudi nisim nikoli, de bi bila oreh vzela, ki ni bil poln in čist. Slabe orehe mende po teži poznajo in navadno nimajo nič druziga storiti, kakor jih s sprednjimi tačicami zgrabiti in poduhati. Njih zobčki so zamokljo rumenkasti.
(Konec sledi.)
Pri Janezu Gionihii se dobi na ogled spisek mnogih serbskih bukev, ktere so pri gosp. J. A. Stojkoviču v Terstu na prodaj.
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič. Natiskar J, Blaznik v Ljubljani.