SLAVISTIČNA REVIJA
H
VSEBINA
RAZPRAVE
Jože Toporišič, Pojmovanja in poimenovanja za pojme zvrstnosti slovenskega jezika.......................387
Alois Jedlička, Problematika stylové diferenciace jazyka, zvlaštč spisov-
ného..........................407
Aleksandr I. Gorškov, O stanovlenii norm sovremennogo russkogo Iiteratur-
nogo jazyka na urovne teksta................425
Danuta Buttler, Niektôre problemy opisu zjawisk uniwerbizaeji .... 435 Helmut Faska, Intelektualizacija rëcnych srèdkow, jeje zamêr a jeje wu-
skutki.........................449
Tomo Korošec, Nekaj pogledov na avtomatizacijo in aktualizacijo .... 457
OCENE - ZAPISKI — POROČILA
Jakob Rigler, Problematika glasoslovnih in oblikoslovnih variant v Trubarjevi Cerkovni ordningi..................465
Jože Munda, Bibliografsko kazalo Slavistične revije I—XXV, 1948—1977 491
TABLE OF CONTENTS
STUDIES
Jože Toporišič, Conceptions and Denotations of Phenomena Associated
with the Language Levels in Slovene.............387
Alois Jedlička, Problems of the Stylistic Differentiation of (Literary) Language ...................... .... 407
Aleksandr I. Gorškoo, The Emergence of the Norms in the Contemporary
Russian Literary Language at the Text Level..........425
Danuta Buttler, Some Problems in Describing the Univerbization Phenomena ..........................435
Helmut Faska, The Intellectualization of Linguistic Means, Its Purpose
and Effects........................449
Tomo Korošec, Some Viewpoints concerning Actualization and Automation 457
REVIEW — NOTES - REPORTS
Jakob Higler, The Problems of Phonological and Morphological Variants
in Trubar's Cerkovna ordninga................465
Jože Munda, Bibliographical Index of Slavistična revija, I—XXV, 1948—
1977 .......................... 491
Uredniški odbor: France Bcrnik, Franc Jakopin, Vatrosluv Kalenič, Jnnko Ko», Bori» Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Jakob Itigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec Odgovorni urednik: Jože Toporišič
Naročila sprejemu in časopis pošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Purtizunska 5. Za založbo Drugo Simončič
Natisnila: Tiskuruu Ljudske pravice v Ljubljani
•
Editorial Hoard: France Bernik, Franc Jakopin, Vatroslav Kalenič, Janko Ko«, Boris Paternu (Editor in Chief for Literury Sciences), Fran Petre, Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadruvcc Editor: Jože Toporišič
Subscription und distribution: Zuložbu Obzorja, 62000 Maribor, Purtizunska 5. Za založbo Drugo Simončič
Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljuua
ZVRSTNOST IN POIM EN OVALNI POSTOPKI
SODOBNIH SLOVANSKIH KNJIŽNIH JEZIKOV
Zbornik razprav z delovnega zasedanja Mednarodne komisije za slovanske knjižne jezike Ljubljana, 28,—"50. 5. 1977
VSEBINA ZBORNIKA
Joie Toporišič, Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti .slovenskega jezika.......................387
Alois Jedlička, Problematika stylové diferenciace jazyka, zvlaštč spisovného	407
Aleksandr J. Gorikoo, O stanovlenii norm sovremennogo russkogo 1 itéra-
tnrnogo jazvka na urovne teksta............. . .	425
Danuta Buttler, Niektôre problemy opisu zjawisk uniwerbizacji.....435
Helmut Fasku. Intelektualizacija rèfnych srôdkow, jeje zamër a jeje wu-
skutki.........................444
Tomo Korošec, Nekuj pogledov na avtomatizacijo in aktualizacijo . ... .	457
UDk 808.65—085 —087—093 Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
POJMOVANJA IN POIMENOVANJA ZA POJAVE ZYRSTNOSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Zvrstila razslojenost slovenskega jezika je zelo živ problem sodobnega slovenskega jezikoslovja, in sicer bodisi v smislu tipologije zvrstnosti bodisi kot definicijski problem posameznih zvrsti in skupin zvrsti. Zlasti od 30-tih let tega stoletja sem se je v literaturi nabrala obilica pojmovanj in poimenovanj te pojavnosti. ki jo je tako za jezikoslovje kot za uporabnika jezika nujno spraviti na skupni imenovalec vsaj v smislu sopomenskih snopov, iz katerih se nekatere enote na podlagi večje pogostnosti v sodobnih jezikoslovnih delili in večje pomenske izčiščenosti obravnavajo kot kristalizacijske točke oziroma kot priporočljiva strokovna poimenovanja in pojmovanja.
The stratification of Slovene as exhibited by the various language levels is a problem of topical interest in the current linguistic study of Slovene. This problem is present both in the typology of the language levels and as regards the attempts at defining the language levels or particular groupings thereof. It is particularly since the nineteen-thirties that we find in the literature an increasing amount of different conceptions of and denotations for the phenomenon in question. It would be in the interest of linguistics as well as of language users to bring the different conceptions and denotations down to a common denominator, at leust in terms of semantically related groups, in which certain units would either on the strength of their higher frequency in contemporary linguistic works or by virtue of their greater denotative clearnes become treated as crystallizing points or rather as recommendable technical concepts and denotations.
1 Izraz zvrst (z izpeljankami z vrsten, zorstnost) je kot jezikoslovni strokovni izraz uvedel avtor tega sestavka:1 zvrst mu zaznamuje posamezne pojavne oblike velikoobraznega pojma in poimenovanja jezik (v konkretnem primeru slovenski jezik). Nanaša se na svet jezika (langue), za vsako zvrst pa obstajajo seveda tudi besedila s takimi ali drugačnimi delnimi značilnostmi.
V tej razpravi hočemo posamezna naša poimenovanja in pojmovanja soočiti z ustreznimi v doslejšnji slovenistični literaturi, posebej z Brezni-kovinii, Voduškovimi in Bajčevimi, sicer pa tudi z drugim, kar se za naš problem zdi relevantno.2
1 Plim. Zvrsti slovenskega jezika, Jezikovni pogovori (dalje JP), 1967, str. 107—113.
* Podatki i/. Breznika se nanašajo na knjigo Življenje besed, Priredil Jakob šolar. Založba Obzorja, Maribor, 1976, 359 str. Pri Vodušku je mišljena njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku, Krog, Zbornik umetnosti in razprav, 1933, str. 66—76, pri Bajcu pa knjižica Rast slovenskega knjižnega jezika, 1951, 46 str., konkretno od str. 3 do 46.
Pred tem se je izraz zvrst rabil v leposlovni teoriji, kjer je zvrst vrstna oznaka za epiko, liriko in dramatiko.3 A. Breznik uporablja podoben izraz, tj. vrsta.4 za to, kar se po češki teoriji sedaj imenuje funkcijski stil: ko govori o časjii-karskem jeziku, kar je v našem pojmovanju del publicistične zvrsti, omenja še >druge vrste jezika« (132), izrecno pa navaja znanstvenega in umetnostnega (n. m.). Mestoma uporablja v istem pomenu besedo vrsta tudi A. Bajec: »za eno vrsto jezika, recimo za znanstveno razpravo ali za poljudno pisanje« (19). »vsaj za eno vrsto jezika«, »vsaj za katero vrsto jezika« (21). »vsaj za katero vrsto jezika (tj. znanstveno razpravo nasproti lepi knjigi)« (27). časniški jezik kot »svoje vrste jezik« (31), »leposlovje« proti »vse obsežne panoge pisanja v slovenščini« (42).
Besedi zvrst Pleteršnik pripisuje pomen 'die Gattung', SP 1950 navaja zvrst in zvrsten brez kvalifikacije, SP 1%8 pa za zvrst navaja v kurzivu6 vrsta.
1.1 Raba besede zvrst je sedaj pri nas jezikoslovno precej utrjena (prim. France Novak, France Jesenovec, Janez Dular, Tomo Korošec);0 za t. i. socialne zvrsti ga sprejema tudi Urbančič,7 ne pa za prcnosniškc in funkcijsko (prvo so mu enostavne oblike, drugo pa stili).6 Avtor tega sestavka besedo stil v tem pomenu zavrača zaradi njene pomçnske preobremenjenosti.
2	Pojem slovenski jezik v tem uvodnem delu ne potrebuje podrobnejše določitve, zadostuje naj nam le potrditev z nasprotnimi enakovrednimi pojmi tipa srbohrvaški, nemški, madžarski... jezik. Gle-de na Breznika (in seveda na zgodovino slovenskega (knjižnega) jeziku) bi bilo vendarle treba spregovoriti še o nekaterih poimenovanjih s področju (med)jezikovnih stikov, npr. o t. i. mešani slovenščini, kot je zgodovinsko izkazana npr. ruzlagovsku ali mujarjovska uli jurči-čevsku uli levstikovskn itd. knjižim jezikovna mešanica, ali neknjižnu
3	Prim. M. Kmecl, Mala literarna teorija, 1976: »ena od troje temeljnih knjiž. zvrsti« (23); namesto zorst se rabi \ lit. teoriji sedaj tudi vrsta in narobe.
1 Življenje besed, str. 132. 133, 136; odslej citirano le s številkami zu struni v oklepaju; tuko tudi pri VoduSku in Bajcu.
5 Kurziv je »napotilo za rabo«, str. 6. pri besedah »z istim pomenom .
8 France Novak, Slovenski poslovni jezik, JiS 1972/73, na str. 172—179; France Jesenovec, Oznaka slovenskega pogovornega jezika v Celja in okolici, JiS 1971/72, 76 -81; Tomo Korošec, Huzslojenost slovenskega besedišču, S JI .K. Ljubljana, 1974, 75—90; Janez Dular, Zvrstnost slovenskega jezika, SJI,K, 1974. 57—74.
1 V članku Knjižni jezik skozi prizmo praške šole, SR 1976, 308—313.
" Razmerju med izrazoma funkcijska zvrst in (funkcijski) stil se dotiku T. Korošec v pod 5 cit. delu (str. 75) tako: »Stil je pojav, prisoten šele v jezikov -nem sporočilu, ne pu v sumi jezikovni strukturi. Gre torej zu prikuz fonda, i/ kuteregu se črpu za organizacijo s pomočjo izbire in z načinom zgradbe. Zuto na tej stopnji govorimo o funkcijskih zvrsteh, ne o stilih.«
mešanica priseljencev na Slovensko, ali slovenskih (dostikrat le duhovnih) odseljencev na neslovenska jezikovna območja.
2.1 V zvezi s slovensko jezikovno samobitnostjo se pri Brezniku srečujemo z zanimivim pojmom 'slovenski prajezik' (87), ki mu pomeni nekako matrico tipično slovenskega. Pri Vodušku bi temu ustrezala poimenovanja kot »slovenski jezikovni genij« ali »splošni genij slovenskega jezika« (68). pri Bajcu pa »duh slovenskega jezika« (9).
S tem osnovnim pojmom v zvezi govori nato Breznik na eni strani o »čisti slovenščini« (156, 170) ali o »čistem slovenskem jeziku« (136) oz. o »čistem jeziku« (182, 183), pa še o »domačem jeziku« (144. 242) in o »pristni domači besedi« (242). Temu nasprotna je »jezikovna mešanica« (152, 159, 166, 183) oz. »mešanje (157), konkretno »srbolirvatska mešanica« (151. v pozivitnejši smeri »čistejši jezik« (167)), pa tudi »troi/.raznost« (135), namreč mešanica prvin slovenskega, slovanskega in neslovenskega (zahodnoevropskega) izvora.
V	veliki meri za pojem mešanega jezika gre še pri izrazih »slovanski edini knjižni jezik« (137), »enotni slovanski jezik« (145), »skupni slovanski jezik« (146),
jezikovno zedinjenje« (160, 161), »edini južnoslovanski knjižni jezik« (161).
Isto tematično področje izražajo pri Vodušku naslednja poimenovanja: »pravi slovenski knjižni jezik« (76), »naš jezik kot ustrezajoče izrazilo naše kulture« (76) z ene strani, z druge pa »panslavistična miselnost« (67), »stilska enotnost jezika« /zaradi uvajanja slovanskih tujk/ (68), »slovanski, ne slovenski puri-zein« /pri nas/ (68), »tuje, zlasti srbskohrvatske besede« (74).
Se več je tega pri Bajcu, čeprav se (v skladu z obravnavano tematiko) najpogosteje omejuje samo na besedoslovno jezikovno ravnino: z ene strani »domače« (5). »domače besede« (7), »domače /vzporednice/ tujkam« (9), »degerinani-zacija z novotvorbami in izposojanjem iz slovanskih« j. (9—10), »čiščenje« (10), čisti jezik« (20). »izposojenke s slovensko dvojnico/domačinko« (25), »domača beseda« (27), krajevna domačnost in čistost« (42), »prečistiti se« (42), z druge strani pa: »nedomače, tuje učeno (4). »od bogve kod, tujke« (4), »izposojenke« (7), »tujke /.../ nepricnačene« /tj. kar v tuji podobi/ (9), »izposojenke kol politični argument« (10), »iz nemških pisarn« /.../ v naš jezik« (10), »prvi časnikarji so suženjsko slovenili nemščino« (10), »stare sposojenkc« (10), »neslovan-ske izposojenke« (10), »izposojenke /...J že splošno sprejete v knjižno rabo« (10), »kar se je rodilo v časnikih /.../ iz tuje predloge« (13), »jezikovno zedinjenje južnih Slovanov« (14), »mešanje slovenskih in srbohrvatskih izrazov« (14). »nepotrebne slovanske izposojenke« (20), »knjižna izposojenka« (25), »tujke /.../ torej zlasti izrazi, ki rabijo v posameznih strokah« (25), »mednarodni izrazi (25), »mednarodnost kot poglavitna značilnost tujk« (25), »tuje« (27), mestna navlaka tujSčine« (42), »svetovljanska mešanica« (42).
V	ustroj slovenskega knjižnega jezika je precej prvin prišlo po tej poli in še danes zavzemajo posebno mesto v njem (večinoma se tega malo zavedamo).*
" Prim, moje sestavke in druge, h katerim \odi razprava Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika (Glasovi, pisava, oblike, tvorba, besede), Sil 1972, 285—3IN.
3 Avtor tega sestavka je vpeljal posebno tipologijo zvrsti s. j.:10 pri tej gre za številsko nezaključeno vrsto, najvažnejše skupine zvrsti pa so mu: socialne (s t. i. interesnimi govoricami), funkcijske, prenosniške, udeleženske, časovne, mernostne.
Prizadevanja za označitev posameznih zvrsti so bila prvotno brez celotnost-ne poimenovalne sistematizacije: SKJ 1" loči naslednje vrste jezika: knjižni, narečni (kraja ali pokrajine), pogovorni, strokovni, posebnih plasti slovenskega prebivalstva (npr. meščanska govorica), stanovske skupine (npr. latovščina, poseben jezik mladinskega tropa), starostne skupine (npr. otroški govor) (str. 11); jezik kmetov, osrednjega meščanskega sloja, izobražencev, vojakov (str. 17); kmečka, meščanska govorica, vsakdanja govorica, pogovorni jezik (str. 18); pogovorni jeziki posameznih večjih kulturnih in gospodarskih središč (str. 19); sleng, žargon, jezik sedanjosti in preteklosti (str. 20). V SKJ 21г je posebej obdelana »pesniška zvrst jezika, v SKJ 3la t. i. prozne (v bistvu funkcijske) zvrsti, konkretno umetnostna in neumetnostna, zadnja pa kot praktično sporazumeval-na, praktično strokovna, publicistična in znanstvena. V SKJ 414 je bil podrobneje prikazan pogovorni jezik, in sicer kot del knjižnega (komplementarni del t. i. splošnega pogovornega jezika je zborni). Takoj nato je sledila tipologija:15 najprej funkcijskih zvrsti (naslonitev na češko poimenovanje).Oznaka socialne zvrsti je bila uvedena najprej v seminarju (takoj po I. 1970). objavljen izraz šele 1972." Ta tipologija zvrsti je uveljavljena v sestavkih (napisanih na mojo pobudo in po mojih navodilih) Janeza Dularja in Toma Korošca."
3.1 Kot socialne zvrsti se imenujejo pojavne oblike slovenskega jezika na podlagi upoštevanja družbene in družabne vloge, ki jo imajo sem spadajoče zvrsti: knjižna (s podvrstama zborna in pogovorna) in ne-knjižna (s podvrstama narečna in pogovorna). Delovalni radij na celotnem slovenskem jezikovnem ozemlju ima širši knjižni jezik, manjšega (delnega) neknjižni. Razlika med temu nasprotnima poloma je, da je knjižni vseslovenski (vsenaroden) in en sam (četudi v zborni i splošni pogovorni obliki), neknjižnih pa je več, to pa tako narečnih kot pokrajinskih pogovornih.18 Vse tose da ponazoriti z besedili."
10	Prim. Slovenska slovnica (dalje SS) 1976, str. 9 do 30.
11	Maribor, 1965, poglavje Slovenski jezik in zvrsti jezika, str. II 28.
" Maribor, 1966, str. 83—86.
1S Maribor, 1967, str. 55; prim, »glede na to, čemu služit; pri Urbančiču, J P. 1965, str. 223, »Jezikovni stili so /.../ odsev funkcij«.
14	Maribor, 1970, str. 61—74.
15	V seminarskem delu, letu 1971.
1,1 Položaj slovenskega pogovornega jezika med jezikovnimi zvrstmi (referat v Skopju 1972), izšlo v Govornitc formi i slovenskite literuturni jezici, Skopje, 1973, sir. 123—126.
17 Prim, citirano pod 6. 18 Prim, prispevek pod 16.
Glede teli primerjaj od mene urejeno knjigo Besedilu slovenskega jezika. Ljubljana, 1975, kjer so besedila najt)rej razdeljena po funkcijskih zvrsteh, nato po socialnih, na koncu pu so zgodovinska besedila. Pri socialnih zvrsteh je vredno opozoriti na eksplicitno poglavje Mestne govorice (str. 276 280) kol opozicijske »tradicionalnim narečjem«, od str. 281 dalje. Pri zgodovinskih besedilih velja opozorilo na Pisno izročilo in nato na Knjižno izročilo.
3.1.1 Pojem poimenovanje socialne zvrsti je sedaj precej utrjen, sprejet tudi v načrt pravil slovenskega pravopisa pri SAZU.20 Ugovor se je pojavil od Žive Gruden21 (in po njej, vendar že po nastanku tega referata) od Brede Pogorelec.22 Ž. Gruden se izrazu socialna zvrst upira z naslednjo argumentacijo: »Zaradi tega /tj. ker »začenjajo široke plasti prebivalstva polno obvladovati diasistem šele v različnih oblikah socialistične ureditve, ko raba določene vrste jezika izgubi značaj označevalca socialne pripadnosti«) se mi zdi termin socialne zvrsti jezika za današnjo jezikovno situacijo neprimeren ter govorim o vrstah jezika. Hierarhija vrst jezika od krajevnih govorov do knjižnega jezika namreč pri nas ni socialna (in to ne samo zaradi dunašnje družbene ureditve, temveč tudi zaradi posebnih zgodovinskih razmer), temveč se opira predvsem na obsežnost teritorija, ki ga posamezne vrsie jezika pokrivajo, pa tudi na frekvenco posameznih vrst.« Za njo Breda Pogorelec: »V tem okviru je bilo potrebno v zadnjem času tudi na novo definirati zvrstnost slovenskega jezika kot diasistema delnih sistemov. Čeprav je teoretično ogrodje prevzeto po Havrânkovi delitvi (deloma po Brozovicevi modifikaciji) in dopolnjeno z nekaterimi novejšimi spoznanji, naj pokažem, kako so pri urejanju predstav potrebni kriteriji konkretne slovenske družbe in ne nekritično prevzemanje tujih teoretičnih spoznanj. Govorni delni sestavi v slovenskem diasistemu nimajo vrednosti socialnega dolo-čitelja, zato počasi iz teorije prevzeto označitev socialna zvrst nadomeščamo z nevtralnim pojmom jezikovna vrsta! Seveda je ta določitev šele uvod v strokovno topologijo.«
Sum seveda nikoli nisem trdil, da mi socialen pomeni socialno pripadnost, ne pa družben v najširšem smislu; in v tem smislu opravljajo socialno različne vloge vse te zvrsti, od zborne preko pogovornih do narečja in dalje vse do jezika posameznika, ki je tudi socialno dejstvo. Samo nedokazano se lahko trdi, da bi bil naš izraz socialne zvrsti pobran pri Havranku (ali celo pri Brozoviču), in še nekritično seveda, pa da bi bilo nato vse skupaj kombinirano še z dodatnimi spoznanji drugih. (Nesmiselno sklepanje na podlagi lastne prakse!) In čudežni ključek, ki odpira vrata v kraljestvo znanosti? Preimenovanje: socialna zvrst bodi vrsta (Gruden) oz. jezikovna vrsta (Pogorelec), seveda kot »govorni delni sestav« (govorni razprl J. T.), ko jaz vendar zavestno govorim o je-
M Prim. Načrt pravil za Slovenski pravopis, l.juliljanu 1976, str. 211—214. kseroksirano.
11 Jezik in slovstvo, 1976/77, str. 73: Prispevek k spoznanju jezikovne situacije tržaških Slovencev.
" XIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj. I j. 1477: Slovenski knjižni jezik \ slovenskem jezikoslovju.
z i к и , ker zanj gre. Ali ne bi bilo pametneje izraz vrsta ohraniti kot nespecialni izraz za tisto, kar je pri Brezniku in nato pri Bajen)? Seveda se ni mogoče strinjati tudi z vulgarnim sociologiziranjem v zvezi z obvladovanjem višjih socialnih zvrsti našega jezika.
3.2	Kot socialne p o d z v г s t i obravnavam t. i. interesne govorice, konkretno sleng, žargon23 in argo, nekako v naslednjem smislu: da gre tu v bistvu za socialno pogojene modifikacije funkcijskih besedil: sleng kot modifikacija praktično sporazumevalnega jezika v smeri k igrivosti, žargon strokovnega v smeri neoficialnosti, argo pa je izrazit modi-likacijski transform socialne oblike jezika v smeri k zakritosti, nerazumljivosti. Pri tem gledanju na govorice torej odpade pojmovanje, da bi šlo za funkcijske utelesitve ene same socialne zvrsti, v slovenskem primeru konkretno pogovorne; ne — socialne govorice so možne tako v knjižnih kol neknjižnih zvrsteh slovenščine.
3.3	Delitev knjižnega jezika na zbor n ost in pogovoru ost se v naši strokovni in znanstveni publicistiki sprejemu24 ali pa se ji skuša ugovarjati. Kot že nakazano, bi Urbunčič24 splošni pogovorni jezik raje imenoval knjižna govorica, »zborna izreka pa inn je ozkoknjižn/a/, pridvignjen/a/, slavnostn/a/c. Za podrobno obravnavo zadevne problematike prim, mojo razpravo Slovenski pogovorni jezik.20 Tu razprava je bila — neznatno prilagojena in brez znanstvenega aparata — prevzeta v SKJ 427 in kot taka je postala predmet kritične obravnave Jake Müller-ju.2K Jaka Müller tam nekako noče (ali ne more) videti, da je pogovorni jezik v mojem pojmovanju postal komplementarna varianta zbornemu v okviru knjižnega jezika na podlagi prilastku splošni (v njegovi okrajšavi bi to bil apj). Ker torej jemlje spj kot pj in z j (zborni j.) kot к j (knjižni j.), se zamotava v pojmovno-izrazno zmedo, ki je v moji sistemizaciji2" ni. Spj je namreč res primarno (prosto)pogovorna realizacija kj, vendar (pro-sto)govornost ni omejena samo na p j, ampak je možna v vseh socialnih zvrsteh, tudi v narečju.
,s Prvotno se je pri nas od prvih dveh izrazov uporabljal predvsem žargon, vidneje je izraz sleng uvedel J. Toporišič v SKJ 1, 1965. Pojmovno je oba izrazu ločil Veleinir Gjurin v sestavku Interesne govorice sleng, žargon, argo, SR 1974, 65—81.
» Gl. cit. pod 6, 7 in 8.
•» SR 1976, str. 309, 311—312.
»• SR 1970, str. 55—70.
»' 1970, str. 61—74.
s" Razmišljanje o(b) Slovenskem knjižnem je/.iku 4. Prostor in čas. 1974; zadevna problematika str. 305—322 in 405 407.
s» SR 1970.
Glede splošne pogovornosti primerjaj pri Vodušku:30 »Nič zato, da /občevalni oziroma pogovorni jezik/ ponekod nosi veliko bolj jasne sledove obdajajočih ga dialektov, bistveno je to, da obstoji in da v slovenski deželi izobraženci in sploh mestni prebivalci konec koncev kljub vsemu skeptičnemu vpraševanju vendarle v glavnem že govorimo en skupen slovenski pogovorni jezik, ki po svoji vsebini in obliki nikakor nima samo vrednosti poljubnega izmed naših kmečkih dialektov, ampak ima kljub temu, da se ne ujema natančno z oficielniin pismenim jezikom, vso zedinjevalno vlogo in kulturno poslanstvo skupnega kulturnega jezika.«
3.3.1 Ker mi izraz pogovoren označuje pojmovnost socialne zvrstnosti, mi za pridevniško vzporednico k pogovarjali se/pogovor rabi beseda občeoalen (pogovurjalen bi bilo morda preblizu izrazu pogovoren). O izrazih in pojmih pogovoren/govoren bi se dal napisati zanimiv sestavek na podlagi podrobnega razbora zadevne slovenske literature, vendar to sega preko tu danega okvira. Nekaj tega je najti v moji razpravi Slovenski pogovorni jezik.-,fl
Izraz zborni se je do Toporišiča omejeval v glavnem na izgovorilo stran jezika, vendar gre že pri Ruplu preko tega.31
Izraz pogovorni za socialno zvrst jezika ni najbolj posrečeno izbran, saj se pojem pogovoren v nejezikoslovnem izražanju naslanja na pojem pogovarjati se, tj. govoriti eden z drugim.82 Zlasti nestrokovnjak zato meni, da je pogovorni jezik enostavno jezik pogovarjanja (torej u d e 1 e -ž с и s k a zvrst), kar je seveda velika zmota. Pogovarjam se namreč lahko tudi v narečju, pa seveda tudi v zbornem jeziku. Brez razumevanja strokovnega pomena besede pogovoren v zvezi pogovorni jezik ni tudi razumevanja zvrstile teorije in tako prihaja do nesporazumov in govorjenja drug mimo drugega. Jezik pogovora zato imenujem (kot spredaj že nakazano) občevalni (ev. pogovarjalni) jezik, za kar imamo delno oporo že pri Brezniku.33
Izraz občevalni je v funkcijsko zvrstnost nespretno prenesel J. Dular v že citiranem sestavku,'4 in sicer na mesto praktično sporazumeval nega. Tako pri njem pomeni spet nekaj drugega, kol prej pri Vodušku," kateremu je izraz obče-
30	Citirano po SR 1970, str. 59.
31	Prim. Urlmiičič, SR 1976, str. 311 312; J. Toporišič, Slovenski pogovorni jezik, SR 1970, str. 55—70, zlasti uvodni del do str. 60.
as Prim. SP 1962, 606: pogovoriti se s kom o čem, pogovor -a m: telefonski napeljati ~ na kaj ...; pogovoren -rna -o: ~ jezik.
33	Življenje besed, str. 218: »občevalni jezik meščanske družbe«.
34	CJ1. delo, navedeno pod 6.
33 Npr. v sestavku Kakšen naj bo naš odrski jeziki* Ali imamo pogovorni jezik na odru in ali ga imamo v življenju? SPor 1953, št. 296, str. 4, 16. XII. (Cit. po SR 1970).
valen sinonim za pogovoren: »Kje se ta občevalni oziroma pogovorni jezik govori«, »naš občevalni ali pogovorni jezik«.
Za izraz pogovorni jezik še nekaj potrditev iz Bajca: »domači, normalni pogovorni jezik« (29), »vsakdanja govorica izobražencev v prestol-nem mestu« (29), »vzvišena zborna izreka« (46), »manj skrbni vsakdanji izgovor knjižnega jezika« (46).3,1
3.4 У okviru socialnih zvrsti bi bilo na drugih ravneh mogoče obravnavati še nekatere zadeve, npr. iz Breznikovega seznama37 atribucije jezikov. Tako se pri njem pojavlja neka raba izraza jezik za narečje: *živ dolenjski jezik« (211), »dolenjski jezik« (226), »vzhodnoslovenski jezik« (177), »zahodnoslovenski jezik« v pomenu jezik, kot se govori na Dolenjskem (177), itd.
3.4.1	Za slovenski knjižni jezik, namreč zu njegovo narečno podstavo, so pomembni Breznikovi izrazi kot »osrednja narečja« (213), že omenjeno vzhodno oz. zahodno jezikovno področje (prim, še »južnovzhodno dolenjsko narečje« (225), »pismeno zahodno narečje« (242). domače dolenjsko narečje« (226) in prav podrobno »Stritarjevo domače narečje« (201).
Podobno najdemo tudi pri Bajcu: »necentrulni slovenski dialekti« (67), »primorska narečja« (12), »vzhodna narečja« (12), »pesniški jezik iz malo obdelanih narečnih prvin« (29), »kranjski knjižni jezik« (29), »Štajerci, Korošci in Prekmurci so pisali svoje narečje« (29), »skupni jezik« (29), »knjižni jezik in bogatitev besednega zaklada z narečnim blagom« (30), »vzhodna narečja« (30), »obrobna narečja« (30), »slovar narečja tega ali onega kraja« (12).
Pokrajinskost je pri Brezniku genetično družilna, v sedanjem času se nasproti zahod — vzhod pojavlja bolj nasprotje severovzhod — jugozahod.
3.4.2	Pokrajinskost se pojavlja tudi v naši literaturi o pogovornem jeziku, npr. pri Л. Bajcu: »Pogovorni jezik je drugačen na mariborskem odru, drugačen na ljubljanskem iu drugačen na jeseniškem« (40); »ker ta govor še dolgo ne bo izenačen, ga SP ni hotel predpisati«38 (40).
Vodušek: »Gre samo še za kraj, kje se la občevalni oziroma pogovorni jezik govori, me boste vprašali. No vendar, v Ljubljani, v prvi
311 Breznik ne pozna razlike med zbornim in pogovornim knjižnim jezikom; ustrezna določila v SI' 1935 so od Ramovša. Namesto izraza knjiini j. Breznik večinoma uporablja pismeni j. (116, 123, 124, 125, 128, 130, 145, 146, 149, 186..), kar odgovarja nem. Schriftsprache. Zu knjiini prim. str. 193, Izraz pismeni jezik je danes v tem pomenu praktično mrtev. Kot smo že videli, Vodušek namesto knjiini večinoma rabi knjiieoni.
37	CI. delo. cit. pod 33.
38	Mišljen je SP 1950, ker SI» 1935 ga deloma je.
vrsti v Ljubljani, potem pa tudi — le z majhnimi razločki — v Mariboru in Celju, kakor sploh v vseh večjih mestih, trgih in industrijskih središčih. Nič zato, da ponekod nosi nekoliko bolj jasne sledove ob-dajajočih ga dialektov.«85
5.5 Zanimivo in v sodobnem jezikoslovju manj obravnavano je Breznikovo ločevanje jeziku socialnih slojev slovensko govorečih.
3.5.1	V osredju stoji pojem ljudskega jezika: »ljudski jezik« (134, 144, 168, 177, 182), »jezik ljudskih ust« (124), »ljudski govor« (123), »splošni ljudski jezik« (229), »ne dialektični in pokrajinski ljudski jezik« (229), »živa ljudska slovenščina v živi stavčni obliki« (241), »jezik, ki ga govori preprosti človek« (230), po Stritarju tudi »ljudska govorica« (200). in v stari terminologiji še »naroden jezik« (187) in »narodna govorica« (188). Oznaka tega jezika se pojavlja tudi nikulno (»neljud-ski jezik« (177)).
3.5.2	Kaj Brezniku pomeni ljudski? Ljudsko je v nasprotju z izobražen ski m: »govor slovenskih izobražencev« (178), »jezik izobražencev« (188), »resnični govor izobražencev« (211), »izobraženski govor« (231). Blizu izobraženskemu jeziku je izraz »občevalni jezik meščanske družbe« (218).
Breznik torej vidi razliko med ljudstvom in izobraženstvom, te razlike pa ne interpretira kot nasprotje, ampak vidi med obojima jasne vezi. To se vidi iz oznak, kot so: »živi resnični jezik, kakor ga govori ljudstvo in izobraženstvo« (229), »splošni občevalni jezik ljudstva in izobražencev« (229), »govor preprostega in izobraženega človeka« (240).
V Breznikovem smislu rabi besedo ljudsko tudi Bajec: »ljudsko besedišče« (4), »sočna ljudska govorica« (11), »ljudske besede, vzete iz živega govora, ne iz kn jig« (13), »slovanske izposojenke /.../ niso ljudske besede« (13), »prirodopis /.../ že ljudska beseda« (19), »ljudski govor in raba priznanih pisateljev« (19), »knjižne besede postajajo ljudske« (22), »ponarodovanje tujk« (25), »neljudske besede« (30), »zlasti se loči jezik preprostih ljudi od jezika izobražencev« (36), »starejši, bolj ljudski izrazi« (36).
3.5.2.1 Pri Vodušku pa je ljudsko v opoziciji s knjižnim (pri njem večinoma književnim), nekako v pomenu vsak dan govorjenega: »ljudska govorica« (67), »govorjena ljudska slovenščina« (67, 73), »ljudska govorjena slovenščina« (68), »stilska enotnost, tj. skladnost med književnim jezikom in ljudsko govorico (69), »razlikovanje med ljudsko govorico in
književnim jezikom« (70), »čim večja skladnost književnega jezika z dejansko govorjeno ljudsko slovenščino« (76).
3.5.2.2 Y novejšem času ljudstvo, ljudski, ljudskost ne pomeni toliko oznake po izobrazbi kolikor po tem, da tvori prvotno nevladajoči del prebivalstva, ki nato z bojem pride na oblast (nekako v smislu Cankarjevega »narod si bo pisal sodbo sam. ne frak mu je ne bo in ne talar«, tj. ne posvetna ne duhovna gosposka).39
3.5.3	Poleg tc velike delitve na ljudsko in izobražensko Breznik pozna še podrobnejšo »stanovsko« členitev: »kmetski jezik« (123, 124, 188). »jezik kmetov in pastirjev« (144) — tem nasproti pa stojijo: »jezik gladkih dvoran bliščeče gospode« (144), »po knjižnem okusu predelani kmetski jezik« (201), »jezik literatov«, ki iščejo izrazov po časopisih (240), »jezik, ki se nikjer ne govori« (182), o čemer bo govor še pozneje. Ti jeziki so na svoj način odraženi v leposlovnih delih.
Podobne stvari najdemo pri Vodušku in Bajcu. Vodušek: »govorjeni jezik različnih stanov in poklicev« (71), »(socijološko pogojen) je-ziik delavca, meščana, tehnika, znanstvenika« (73), »poseben jezik vsake socijalne plasti našega naroda« (73), »vsi posamezni izrazni načini, ki bodo ustrezali kmetu, delavcu, izobražencu« (74). »socijološka diferen-ciranost posameznega izraza« (75), »difercncijacija jezika po določenih socijoloških skupinah (76). Sem spada še »primitivni kmetski jezik« (74). Bajec: govorica našega kmeta« (31), »današnji slovenski jezik ni več samo kmetiški (32). »vsak sloj si je izobrazil svojo govorico« (32), »govorica se loči po stanovih, pokrajinah, času« (36), »mestna navlaka tujščine in izuinetničenoeii« (41), »gosposko besedišče« (4), »besedišče podeželja« (18).
3.5.4	V okvir socialnosti jezika iu njegovih oblik sodijo še jeziki posameznikov, konkretno pri Brezniku npr. Zeleznikarjev novinarski (177) ali Jurčičev umetnostmi in novinarski jezik. Nasproti jeziku individuov imamo neper s on al ne jezike, npr. noviški jezik (jezjik Novic (188), »pisava Slovenskega naroda« (217) ipd. V tem smislu bi lahko govorili tudi o jeziku Dela, Ljubljanskega dnevnika, Večera itd., seveda tudi o jeziku določenih revij, npr. Škrabčevega Cvetju, ipd. Pri Bajcu: besedišče pomembnih pisateljev« (6), »Cankarjev pesniški jezik« (30), »Stritarjev domači jezik« (41). Znani taki pojmi bi
:,u To potrjuje npr. SSKJ s tem, da besedi ljudstvo daje pod I pomen »skupnost pripadnikov določene države« in šele pod 2 »preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva«, še danes ic relevanten pomen 2 v tem smislu, du se na nosilce iega pojma preprosto obračajo neprimerno /lasti novinarska ali uktivislična besedila.
bili še: Prešernov, Koseskega, Levstikov, Stritarjev, Cankarjev, Župančičev, Finžgarjev, Pregljev Vorančev, Kranjčev, Ingoličev, Zupančičev jezik.
3.5.4.1 Tak individualni jezik lahko ločimo tudi pri leposlovnih likih, npr. Krjavljev jezik; v širšem smislu lahko govorimo o jeziku slovstvenih tokov.
3.6	Pri Brezniku je močno prisotna še ena socialna plat jezika imenujmo jo realnostna: ta nam pove, aLi ima jezik konkretnega, realno obstoječega nosilca (in tvorca), ali pa je jezikovna značilnost tako rekoč za besedilo izmišljena, je sicer ni. To pri Brezniku imenujejo izrazi kot živ. resničen, realen, dejanski, pristen, splošno rabljen, splošno sprejet, običa jen — protipolno pa privzdignjen nad resničnost, nenaraven, ne v splošni rabi. Primeri: »živa, resnična govorica« (82), »živi kmetski jezik« (124), »živ dolenjski jezik« (188), »jezik živih virov« (240), »živa ljudska slovenščina v živi domači obliki« (241), »resnična govorica« (82, 203), »resnični govor izobražencev« (211), »realni jezik« (124, 182, 183), »dejanski jezik« (206), »pristna domača beseda« (241). Nasproti jim stojijo: jezik, ki se nikjer ne govori« (182), »jezik, povzdignjen nad resnično govorico« (203), »izmišljene in nenaravne tvorbe v jeziku« (206), »prazni kn jižni izrazi« (229).
Pri Bajcu je opazna odsotnost teh izrazov, vendar »izumetničenost« (42).
3.7	Na obravnavano kategorijo je mogoče nasloniti še širšo ali ožjo družbeno akceptiranost, podružbljenost, jezikovnih pojavov, kakor jo razodevajo izrazi z značilno besedo splošen: »splošno sprejeti jezik« (211), »običajni knjižni jezik« (216), »splošni ljudski jezik« (219),
niso v splošni rabi in jih povprečen človek ne razume« (242), »enodnevni časnikarski izrazi« (219) — oznaka po dolgosti življenjske dobe.
Nu to kategorijo navadnosii, podružbljenosti, kažejo pri Bajcu: nevsakdanje besedišče« (4), »za lase privlečeno besedišče« (4), »manj znane besede« (19), »splošno rabljene tujke« (27), »nerabljeni (izrazi) v naši knjigi« (28). »vsakdanja govorica in vsakdanje pisanje« (5), oddaljiti se od vsakdanjega govora« (10), oddal jevanje od navadne žive govorice« (28), »za vsakdanjo govorico je treba morda kakšnih dva tisoč besed« (28), »vsakdanja govorica izobražencev v prestolnem mestu« (29).
Obe obravnavani kategoriji nasprotij, tj. realnostna in podružhljc-noslna, sta še danes zelo važni in si- jih dostikrat premalo zaveda tako pisec besedila kot jezikoslovec.
3.8 Na koncu razpravljanja o socialni zvrstnosti si je mogoče zastaviti še nekaj vprašanj, ne na zadnjem mestu npr., koliko je ta tipologija živa npr. v slovenskem slovarstvu, konkretno v SSKJ.
3.8.1	Y SSKJ je naveden izraz »sodobni slovenski knjižni jezik«; to kar se pri nas imenuje zvrstnost, je na tcin mestu imenovano »vse bistvene prvine knjižnega jezika«.40 Izraz prvine je za stvari, ki se pod tem naštevajo (leposlovni, znanstveni, publicistični, časopisni, pogovorni jezik, terminologija, žargoni in narečno besedišče), kaj malo ustrezen. Zajema namreč ne le funkcijske zvrsti (prvi trije prilastki, s podzvrstjo časopisni), ampak tudi socialno zvrstnost (pog. j., žarg., narečno besedišče), mednje pa je vrinjen še podatek o strokovni terminologiji, kar gre seveda med funkcijsko problematiko.
3.8.2	O zadevi zvrstnosti se govori še pri kvalifikatorjih, k jer nahajamo termin »stilno-plastni« kvalifikatorji,41 ki so nato42 razviti kot
a)	biblijski, knjižni, pesniški, pisarniški, publicistični in vzneseni, pod
b)	pa kot narečni, otroški, pogovorni, nižje pogovorni, žargonski.
Izraz stilno-plasten je po vsem videzu nastal s kombinacijo češkega
izraza (funkcijski) si il. pri nas uvedenega z Urbančičevim sestavkom O jezikovnih stilih,43 in izraza plast, ki po naši vednosti izha ja iz članka Staneta Suhadolniku in Marije Janežič Plasti in pogostnost leksike.44 kjer se linearno navajajo naslednje (zelo raznorodne) »plasti«: vzvišena, strokovna, knjižna, nevtralna, pogovorna, narečna, vulgarna. Pač od tu jc izraz plast za variante posameznih socialnih zvrsti oz. za zvrsti sume prišel v sestavek B. Pogorelec Vprašanju govorjenega jezika,46 npr.: »Pogovorni jezik sproti nastaja in je pod stalnim vplivom dveh jezikovnih plasti: govorjene plasti narečja in pisanega knjižnega jezika« (134); »visoka oblika pogovornega jezika pa ni edina plast govorjenega jezika, ki ni narečje« (135), »nižje jezikovna plast, ki je navadno tudi bližja narečju« (135), »med te nižje plasti pogovornega jezika za vsakdanjo rabo spadajo tudi žargoni« (135), »tudi pri narečjih ločimo plasti« (137), »različne plasti govorjenega jezika« (138), »kateri
40	Str. X; od kod je vzet izraz prvina ne morem povedati; morda / naslonitvijo na SS 1956, str. 11, kjer je poglavje o Glusoslovju naslovljeno z glasovne prvine, poglavje o pravopisu pu s Pisne prvine.
41	Str. XIX.
4« Str. XX—XXI.
43	JI' 1965, str. 221—227. Na tem mestu Urbančič našteva uaslednjih pet stilov: umetniškega, znanstvenega, poslovnega, publicističnega iu konvcrzncij-skega (str. 222).
44	J iS 1962/63, str. 45—49 in 73- 79.
45	J P 1965, sir. 132—156.
plasti jezika (tj. pisani ali govorjeni) pripadajo« (140). »v vsaki plasti govorjenega jezika, naj bo to dialekt, pogovorni jezik ali žargon« (150).
Še pred tem je ob Poskusnem snopiču46 Slovarja slovenskega knjižnega jezika po Suhadolniku in Janežičevi izraz plast za zvrst uporabljal Franc Jakopin:47 »v knjižnem jeziku se pojavljajo besede in zveze iz prav vseli jezikovnih plasti, od ožjih profesionalnih žargonov do raznih variant pogovornega jezika« (170), »plast knjižnega jezika« (161).
Poznavalce vidi, da je v SSKJ t. i. stilni« del kvalifikatorjev zaobsežen z izrazi bibl., knjiž., pesn., pisar., pub. (časnikarski se tu ne pojavlja), med »plastne« pa gredo oznake nur., pog.. nižje pog. in žarg., medtem ko vznes. in otr. gotovo spadajo med ekspresivne kvalifika-torje. O Breznikovih pojmih kot ljudski, izobraženski v SSKJ ni govor.
3.8.2.1	Natančneje si je treba ogledati še, kaj se v SSKJ skriva pod izrazi pog., nižje pog in žurg.
Pog.: »Beseda, pomen ali zveza iz vsakdanje govorice ljudi, ki ne govorijo v narečju (britfati ne, brzec, fumiliju).« Pojav je torej določen nikalno nasproti (pač vaškemu, tradicionalnemu, nemestnemu) narečju, ni pa nasproti knjižnemu jeziku. (Ta definicija je menda povzeta po H. Pogorelec: »visoka oblika pogovornega jezika pa ni edina plast govorjenega jezika, ki ni narečje«.)4" Ali je torej pogovorni jezik varianta knjižnega jezika, kot je pri Toporišiču splošni pogovorni jezik, ali pa gre tu za občevalni (pogovarjalni) jezik, tj. jezik dvogovora ne v narečju!' I)a gre verjetno za občevalni jezik, se vidi tudi iz določitve kva-lifikatorja knjiž., kjer je zapisano, da v » p ogovornem jeziku zveni nenavadno (brižen, celovit, (luni)*. Še manj jasno je definiran kvalifi-kator nižje pog. (namreč »Beseda, pomen ali zveza iz nižje4" plast i pogovornega jezika (britof, farbati)<); očitno gre tu za Breznikov občevalni jezik neknjižnega tipa.
3.8.2.2	Izraz žargon je v SSKJ definiran tako, da ni ločitve med žargonom in slengom: »Beseda, pomen uli zveza iz govora posameznih stanov.« Beseda stan je pri tem danes pomensko precej nejasna, go-
" SAZU, Ljubljana, 1964, 20 str.
47	Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ob izidu poskusnega snopiču, JiS I%4, na str. 170; prim, še str. 161; »plast knjižnega jeziku«.
48	Str. 135 razprave v J P.
4" Ločevunje višji — nižji zu socialne zvrsti jezika je zlasti izrazito pri B. Pogorelec v razpruvi o govorjenem jeziku; morda od tam prišlo v slovur.
tovo pa med žargone ne gredo jeziki kmeta, meščana, obrtnika ipd., čeprav tu gotovo gre za stanove.
4 Funkcijske zvrsti. Izraz funkcijski je po češkem jezikoslovju; pri nas je na nekem mestu Bajec to. namreč način in predmet funkcijskega ubesedovanja, imenoval panoge. Naša delitev,50 opirajoča se na slovensko izročilo, se spopolnjuje s češko teorijo v naslednjem: v izrazili praktično sporazuinevalen in praktično strokoven ter publicističen. Kot se vidi, je močno naslonjena na Breznikovo pojmovanje jezikovnih vrst, lc da je pri Brezniku praktična sporazumeval nosi komaj razvidna, saj je zakrita verjetno v izrazju tipa vsakdanji ali občevalni. Prim, tudi pri Bajcu: »vsakdanja govorica« (19) v smislu, kur se govori vsak dan za preprosto sporazumevanje. Podobno prekrivanje vidimo v Urbančičevem konverzacijskem stilu,51 nekako po logiki, da se o praktičnih stvareh večinoma pogovarjamo.
4.1 Na naše območje strokovnosti se nanašajo naslednji Breznikovi izrazi: »znanstveni jezik« (132, 133, 149, 151, 167^. »abstrakten, znanstveni jezik« (220), »slog/jezik razprave« (220), »razpravni slog« (221), »jezik višjega slovstva« (151), (načelo znanstvene knjige v hrvaščini, v slovenske šole naj se vpelje hrvaščina), poljudnoznanstveni jezik (114, 117), »slovenščina za pouk prostega ljudstva« (151). Sem gredo še pojmi kot »strokovni pisatelj« (217), kar Brezniku pomeni znanstvenika in časnikarja, »strokovni izrazi« (216, 227) in ne nazadnje — po Prijatelju »jezik v uradu in šoli« (160).
Kot se vidi, je Breznik strokovnost obravnaval v vsej njeni razvejanosti: od znanstvene preko poljudnoznanstvene do praktično strokovne, kot bi se izrazili danes. (Pod jezikom urada in šole je mišljen pač uradovalni jezik, vsaj deloma.) — Tako mnogovrstno strokovnih jezikov ni poimenoval nihče za Breznikom. V SSKJ52 pni strokovnih terminih ni te vrednostne stopil j evitosti.
Medtem ko se v našem pojmovanju sedaj strokovnost postavlja kot ena sama zvrst, vendar notranje diferencirana (npr. znanstvena, poljudnoznanstvena...), glede tegu v naši sodobni literaturi ni zaželene enotnosti: več avtorjev stavi strokovno zvrst na isto ravnino kot po-
40	Prvotno v SKJ 3, 19(>7: praktično sporuzumevalni, praktično strokovni, znanstveni, publicistični jezik.
41	J P, 1956, str. 223.
61 Posebne splošne oznake se nanašajo na oficialnost strokovnih izrazov, vsega so tri: nestrok., poljud., strok. Poljud. npr. pomeni: licscda (v naznače-nem pomenu) je v širši rabi, pa ni v skladu s terminologijo (baterija)*, str. XX.
slovno (ki je pri nas podzvrst strokovne), tudi terminološke enotnosti glede poslov nega stila še ni.53
4.2 Ze Breznik je dobro ločil najvažnejši del publicističnega jezika, namreč novinarskega. Breznik ga imenuje časnikarski (oba izraza še vedno tekmujeta; ni jasno, kateri se bo dokončno utrdil) (132, 135, 136, 143, 152. 156, 160, 167, 168, 178, 179. itd.). Kot smo videli (217), je Brezniku časnikar strokovni pisatelj. Poleg izraza časnikarski se pri Brezniku redko pojavlja tudi »časniški« (160), ki se lahko razločevalno nanaša na časnike. V smislu časniški bi se sedanjemu času ustrezno rabilo časopisni.54 tj. nanašajoč se na časopise (ti pa v praktičnem sporazumevanju žal pomenijo nekaj drugega kot v strokovnem, tako da s tem vedi sami n.i pomagano); prim, »časnikarski noviški jezik« (188).
Razlika v poimenovanjih (časnikarski, novinarski) se ne zdi, da bi bila na tem. da se kmalu odpravi, zlasti ne v strokovnem pisanju. (Terminološki dvojici novinarski — časopisni oz. časnikarski — časniški imata vsaka svoje prednosti in slabosti.)
Izraz publicistični je seveda veliko več kot časnikarski novinarski; mejo publicističnega jezika je skušal z (izbiro in) uvrstitvijo ustreznih besedil zarisati avtor tega sestavka v Besedilih slovenskega jezika.55
Oglejmo si še tretjo Breznikovo funkcijsko zvrst — umetnostno. Brez-nikoveinu izrazu umetnostni konkurira — zlasti v jezikoslovnem nestrokovnem ali literarnozgodovinskem in —teoretičnem pisanju — izraz umetniški, pesniški, leposlovni, deloma pa celo književni.5e Pri Brezniku je izraz umetnostni zelo pogost (132. 133. 134. 135, 144. 149, 160, 167).
4.5.1 Pri umetnostnem jeziku gotovo kaže ločiti jezik proze, pesmi in drame (izrazi epski, lirski in dramski so seveda le deloma vzporedni in zalo mestoma ustvarjajo zmedo). Breznik je podrobneje obravnaval le prozni jezik (jezik pripovednikov) (124, 127...). Pripovedni jezik ima pri Brezniku še dodatne prilastke, npr. »tradicionalni« (123, 124). dede na leposlovno poetiko omenja Breznik še »jezik kmečke povesti in
йя Prim.: H. Urbatlčič, J P 1965 znanstveni ia poslovni stil«; '/'. Korošec, O jeziku uradnih spisov, TliJ. 1972. 164—177; F. Novak, Slovenski poslovni jezik. JiS 1972/73, str. 172- 179: ./. Dular, Zvrstnost slovenskega jezika, SJLK 1974. Ze Novak poleg izraza poslovni navaja tudi uradovalni, kar edino rabi Dular. Morda bi 1 > i I izhod v nazivu upravni (administrativni).
54 Prim. npr. pri T. Korošcu v disertaciji Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila, Ljubljana 1976.
84 Ljubljana, 1975, III — Publicistična besedila, sir. 141 — 171.
M Priin. npr. B. Urbančič, J P 1965, npr. str. 222: »umetniški stil : S. Trdinova, besedna umetnost, II. del, Lj. 1958, pogl. O pesniškem jeziku, str. 27 in nasi.; M. Kmecl. Mala literarna teorija, Lj. 197(>. pogl. Poetika literarnega jezika. Literarna stilistika, str. 40 145; izraz književni govor v istem pomenu str. 34; SSKJ pesti.: Beseda, pomen uli zveza, značilna za pesništvo in pesniško prozo, zlasti /a tislo. ki je časovno malo odmaknjena.
drame« (233), »jezik meščanske in zgodovinske povesti« (234). glede na stilna obdobja oz. značilnosti pa npr. »realistični j.« (127, 124) in celo realistični vzhodnoštajerski j.« (129). Važna poetološka ločitev je pri Brezniku še »jezik (slovstvenih) oseb« (227) in »jezik pripovednika« (124)."
Od drugih umetnostnih podzvrsti se pri Brezniku le mimogrede omenja jezik drame (»jezik kmečke povesti in drame« (233). Kakor pri Brezniku tudi sicer pri nas jezik drame pravzaprav' ni obdelan: malo ga je tudi interpretiranega. Tudi avtor tega sestavka tega skoraj ni storil v SK J, kjer je sicer označil pesemska in prozna umetnostna besedila glede na njihove jezikovne posebnosti.58 Marsikaj bi se o umetnostnih vrstah jeziku našlo povedanega v nejezikoslovnih esejih in poetikah, vendar to ni pregledano.
4.4	Kakor je bilo v uvodu k funkcijskim zvrstem že omenjeno, pri Brezniku terminološko ni jasna praktično sporočevalna zvrst. Vsaj deloma se morda skriva za izrazi govor, govorica, npr.: »resnični govor izobražencev« (211), »jezik tedanje meščanske družbe« (218), »občevalni jezik meščanske družbe« (218), »resnični ljudski govor« (123) (obravnavan že pri socialnih vrstah), »govor slovenskih izobražencev« (178). splošni občevalni jezik ljudstva in izobražencev (229), »narodna govorica« (188), »govor preprostega in izobraženega človeka, (240).
Treba pa je ponovno pripomniti, da tu govor, govorica, jezik ne služi le praktičnemu (tj. vsakdanjemu) sporazumevanju, ampak eventualno luhko tudi umetnostnemu izražanju oz. oblikovanju in drugemu. Torej lahko pomeni katero koli socialno zvrst knjižno ali иски j ižno.
4.5	Na koncu razpravljanja o funkcijskih zvrsteh bi rad opozoril še na zmoto, ki na svoj način izhaja menda iz češkegu nauku o največji funkcijski izdiferenciranosti knjižnega (zbornega) jezika v primeri z npr. narečnim. Ta zmota je v (včasih implicitnem) zatrjevanju, da narečni jezik funkcijsko ni izdiferenciran, kar je seveda popolnomu napačno: poleg vsakdanjega praktično sporuzuiucvalncgu jeziku tu lahko ločimo še uinetnostncgu (pripovednega in pesemskega, deloma pa tudi dramskega), strokovnega (jezik kovača, vinogradnika, pastirja, tkalca, prevoznika, lanarice« itd.).
" »V povesti ločimo dvojno pripovedovanje: pisateljevo in onih oseb, ki v povesti nastopajo« (124).
SN SK J 2, 1966, IVsniška zvrst jezika, str. H3 H6; SKJ 3. 1967, Prozne zvrsti jezika, Splošno (str. 95), »Umetnostni jezik (str. 9H 99). Pri Kmeclu najdemo umetnostni jezik kot tak obravnavan na str. 2H 14.
4.6 Odsev funkcijskih jezikov v kvalifikatorjih SSKJ5" je — kot smo deloma že videli — razmeroma skromen, zlasti pa nehierarhiziran in premalo uzaveščen kot čisto posebna skupina, ki se od drugih bistveno loči. Gre za kvalifikator je hibi., knjiž., pesn., pisar., publ., obdelane v 4. skupini kvalifikatorjev (stilno-plastni), medtem ko imajo strokovni kvalifikator j i svoj poseben razdelek. V preglednici se pod a) omenjajo agr.. bot. z dodanim ipd., pod b) pa nestrok. (»Termin je še živ, a ga novejša terminologija zavrača«), polj ud. (»Beseda (v naznačenein pomenu) je v širši rabi, pa ni v skladu s terminologi jo«) ter strok. ( Kadar po drugih slovarskih načelih ni mogoče pokazati odnosa med širšo poljudno in tej nasprotujočo strokovno rabo, sledi razlagi posamezne besede kvalifikator strok, in strokovni termin«).
4.6.1 Posebne ruzlage je potreben kvalifikator knjiž.; »Beseda, pomen ali zveza, ki se rabi zlasti v leposlovnem ali znanstvenem jeziku.« I и so očitno mišljene neobčevalne prvine knjižnega jezika, pri Brezniku bi našli ustrezen pojem pod »samo pisani jezik« (218). Kvalifikator knjiž. ni posebno jasen (prim, knjižni jezik), tudi ne s specifi-(•irajočim ozko knjižni."0 Morda je trdnejše poimenovanje s tipom ne-, npr. ravno neobčevalen: če se taka sredstva vendar pojavljajo v obče-vulneni jeziku, so izrazito stilno obarvana."1
5 Prenosu i ške zvrsti.®2 Izraz zvrst se pri meni nanaša tudi na oblike jezika, ki jih diferencira različen prenosnik, tj. akustični val ali zapis (zadnji je vizualen ali tudi vizualen): po tem imamo na eni strani pisani, na drugi govorjeni jezik."' (V češki tradiciji gre za oblike jeziku.) I)a se ločita zlasti v izrazni (po Hjelnislevu) podobi, je očitno, manj očitna je razlika na drugih ravninah jezikovnega ustroju, se pa dovolj pogosto obravnava v stilistiki.
3" Terminološki kval.. str. XX.
110 Ada Muhu-Vidovič, Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjižne leksike, VIII. seminur SJLK, Ljubljana 1972, str. 35—52.
01 O tem (in tudi drugem) kvalificiranju v SSKJ prim. Л. Muha, Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika. Oh slovarju slovenskega knjižnega jezika I, JiS 1471/72, str. 178—186. Ta dva tipa naj hi bila »subjektivi-zirunoc in »objektivizirano« sporočilo (publicistična besedila pa naj bi imela lastnosti obeh). Po našem mnenju, se subjektiviziranost in objektiviziranost sporočil ne (ičeta samo knjižnega jezika, prav lahko si to predstavljamo tudi v narečju ali v pokrajinskem pogovornem jeziku. Iii gre v bistvu za t. i. ubesedit-veni stališči (prim. SKJ 1, 1%5, str. 214 215 (opisno — orisnost)); to bi dalo s t a 1 i š č n e zvrsti.
"s Prim. SKJ 1, l%5, str. 215—216, Prenosnik sporočila. Iz te zveze je izpeljal pridevnik primoiuiiHki J. Dular v članku Zvrstnost slovenskega jezika.
oa Kot važen faktor razločevanja subjektiviziranih in objektivizirani)! sporočil pri Л. Vidovič-Muhi. Oris dveh pojavnih .... nav. pod 61.
Zanimivo je, da SSKJ za to razmerje nima nobenega kvalifikatorja (kolikor dubletno ni izražen s kvalifikatorjem pog.). Pri Brezniku najdemo izraz »govorjeni j.« (218) in »samo pisani j.« Oba izraza imata na pol sinonimne vzporednice: pisani — pisni — pismeni (glede na tehniko zapisovanja npr. še tiskani), govorjeni — govorni (z določilom še prosto govor(je)ni).
5.1 Govorjeni jezik se pri meni04 loči na brani, recitirani, dekla-niirani/na pamet govorjeni (vsi so reprodukcija že danega besedila) in na prosto govorjeni ((prosto)govorni), k jer gre zu primarni ubesedo-valni govorni postopek. (Ta primarno ubesedovalni govorjeni jezik pa je lahko bolj ali manj pripravljen, najmanjšo stopnjo pripravljenosti lahko imenujemo improvizirano ali nepripravljeno.)65 Razlika med vrstami govorjenega jeziku poimenovalno ni dovolj utrjena,90 zato je treba še zmeraj iz besedilu ugotoviti, za kaj pravzaprav gre.
Inventar jezikovnih sredstev za pisnost govorjenost besedil je za slovenščino v osnovi nakazan."7 ne pa tudi primerno zaokrožen, tj. na enem mestu strnjeno podan.	«
6 Časovne*8 zvrsti. Glede na to, da si čas luhko predstavljamo v obliki premice, katere točka je trenutek sedanjosti, na levo od tod preteklost, na desno pa prihodnost, lahko časovne oznake jezika raz-delinio v dve skupini (tretja je hipotetična): na jezik preteklosti in jezik sodobnosti. Za prvo prim, pri Brezniku »jezik pretekle dobe (124), govorica dedov« (125), »sturi jezik« (136), »sturu jezikovnu šola (239), »slovniško starinski« (246), starinske oblike (257), »bolj konservativen jezik« (252). Nekateri teli izrazov (od sturi jezik« naprej) kažejo bolj na značilnosti jezika danega trenutka, ki imajo zartidi kon-kurentnih novih sredstev pridih starinskosti, zaostajanja zu časom (t j. značilnosti pretekle dobe). Nasprot je jeziku pretekle dobe je Brezniku sodobni jezik« (245) uli sodobni književni jezik (234). Tudi tu loči ua
64 SKJ 1. 19(>5, Vrste govornega sporočanju, str. 2I(> 220.
05 Seveda bi bilo mogoče govoriti tudi o pripravljenem ali nepripravljenem (improviziranem) branju.
"» Govorjeni jezik pri H. Pogorelec (Vprašanja govorjenega jezika, JI' 1965. Mr. 132 156, zlasti do str. 149) je prostogovorni. nepripravljeni jezik. (Ker pa se lahko tudi piše. ni v pravi opoziciji s pisanim, kakor je pri avtorici.)
U7 Prim. Članek H. Pogorelec, cit. pod 66. sicer pa J. Toporišič. SR 1975. 217 263: Stilna vrednost glasovnih, prozodijskili. (pravo)pisnih, inorfemskili in naglušnih variant slovenskega knjižnega jezika.
"" V SKJ 4. 1970 se pri besedju ločijo naslednje kategorije, povezane s ču-so vnos I jo: neologizmi, zas ta reva joče. starinsko, zastarelo (str. 209—210). Ponazoritev je i/ inventarja oznak v SSKJ.
podlagi konkurentnih sredstev z oznako časov nosti posebne značilnosti: rahlo moderniziran jezik« (255), preveč moderen jezik« (257).
6.1	Iz tega, kar smo pravkar rekli, se vidi, da bi bilo treba strogo ločiti med jezikovnimi pojavi, ki imajo značilnosti s časovne premice, od pojavov, ki imajo znamenje dolžine prisotnosti v kateri koli zvrsti jezika. S tega stališča si oglejmo ustrezne kvalifikator je v SSKJ.
Podani so kot časovno-frekvenčni kvalifikatorji :ee raba narašča, raba peša, redko, star. (starinsko) in zastar. Časovni kvalifikator. orientiran na točko sedanjosti, je pravzaprav en sam (zastar.): »Nekoč rabljena beseda, pomen ali zveza; danes je v knjižnem jeziku mrtva.« Vprašanje je, ali bi ne bi bilo take prvine jezika bolje imenovati nežive ali mrtve (kot smo videli, uporablja Breznik izraz »živi« jezik). Pri kvalifikatorju star. se meša časovnost z razširjenostjo rabe ( Beseda, pomen ali zveza, ki je bila nekoč (v kaki funkciji) splošno rabljena; danes ima arhaično patino« (v slovarju arhaičen pomeni starodaven, starinski). V bistvu gre za uporabo besede iz neke pretekle dobe v sodobnem besedilu.
Med slovarskimi kvalifikatorji manjkajo torej kvalifikatorji za zaznamovanje opazne dolžine obstajanja v jeziku, npr. za neologizem. laka bi očitno bila beseda dejavnik, za katero je samo rečeno, da ji raba narašča.
6.2	Na sploh mislim, da bi bilo pogostnostne kvalifikatorje nujno ločiti od časovnih, potem pa vsekakor mednje uvrstiti tudi lisic, ki sc sedaj pojavljajo le kol slovnični (uli, in, tudi; stil. je druge vrste), pa se od pravh slovničnih (m, prid., prisl., dov, ipd.,70 neskl. pril. (to je sploh napačna kategorija) ipd.) očitno ločijo. Na drugem mestu71 sem predlagal oznake, ki bi podajale čisto količinska razmerja v času: tudi ze (prej torej ne), tudi še (čeprav prej bolj), in že, in še.
? O pojavnih oblikah jezika s stališča ustaljenosti je že bilo govora, mogoče pa bi bilo razpravljati tudi o jeziku s stališča skladnosti z normo oz. predpisom, in sicer tudi v zvezi z zvrstnost jo.
Я Na koncu naj omenim samo še m e ni o s I n i zvrsti, tj. vezano in nevezano besedo z vso zapleteno problematiko pri vezani besedi.72 Danes je vezanost vezana predvsem na pesništvo, malo spet na dramo, v drugih funkcijskih zvrsteh pa komaj še nastopa, čeprav ni zmeraj bilo tako.
u» Str. XXI XXII.
70	SSKJ, str. XIX XX.
71	'/.a pripravljajoči se novi SP.
71 Prim, oznako v SKJ 2, !%<>. sir. H">; SKJ 3, l%7. sir. 95.
9 Га naš neizčrpni pregled poimenovalno-pojinovulne problematike v zvezi z zvrstnostjo kaže relativno veliko neustaljenost tako pri poimenovanjih kakor pri pojmovanjih (zadnje je pravzaprav veliko huje), kar je za stroko, ki naj bi delala z definiranimi pojini iu po možnosti s čim manj sinonimnih izrazov, neugodno, saj je včasih prav bistveno ogrožen prenos informacije. S tem je povezana tudi uspešnost/neuspešnost pouka in prizadevanje za razjasnitev te problematike \ zunajšol-skih okvirih pri vseh tistih, ki jim je zavest o zvrstnosti pri vsakdanjem delu potrebna in koristna.
РЕЗЮМЕ
Представления о существовании разновидностей и слонсиском языке и их наименования встречаются в 18-м пеке, а может быть и раньше, по крайней мере это касается соотношения литературный язык — диалект. Теория функциональных разновидностей началась более детально разрабатываться только в работах Антона Брезника, появившихся главным образом в 30-х годах 20-го века, когда в рамках социальных разновидностей наметились первые различия между литературностью и разговорностью. Социальные разновидности (литературные и разговорно-литературные, диалектные и местные разговорно-нелнтера-турные) как н слэнг, жаргон, арго стали предметом более детальных (монографических) исследований только после второй мировой войны, когда появилась и систематизация, т. е. типология этих явлений. Тоже самое происходит в то время и в области исследований функциональных разновидностей, в меньшем объеме h в области исследований канальных, временных, мерных итд. разновидностей языка.
Затруднения в понимании языковых разновидностей возникают из-за терминологических различий, в большинстве случаев ненужных, кроме того и не всегда разных по своему значению. Настоящая статья обсуждает указанную проблематику на основе разбора пониманий и терминологии самого автора статьи и на сопоставлении последних со взглядами на эту проблематику Антона Брезника, Божо Водушка и Антона Байца; в некоторых случаях автор обращает внимание и на суждения некоторых других авторов, на пр. Ь. Урбанчича, Б. Погорелец, Я. Дулара, Т. Корошца, Ф. Новака и др. (на пр. Я. Мюллера, Ж. Грудей); особое внимание обращается на киалпфикативный индекс «Словаря словенского литературного языка».
Особенно широкий объем получила разрабо!ка проблем социальных разновидностей языка (вплоть до языка сословий и индивидуума), особое внимание уделяется и проблематике словенской языковой самобытности и реальности языковых явлений.
Детальная документация обращает внимание читателя на соотвествующую литературу, не всегда легко доступную, а в многом и на более детальное понимание все еще нерешеной проблематики.
UDK 800.93
Alois Jedlička
Filozofska fakulteta v Pragi
PROBLEMATIKA STYLO VÉ DIFERENCI ACE JAZYKA, ZVLÂSTË
SPISOYNÉHO
/a razjasnitev zapletenih vprašanj stilne diferenciacije (kot sestavine teorije knjižnega jezika) izhaja avtor iz kompleksnega pojma jezikovni položaj in iz njegove oznake v razmerju do sporočevalnih področij. Potrebna je pojmovna in terminološka diferenciacija innogoaspektnega pojma stil (funkcijski), in sicer kot stilnega področja sporočila, stilnega tipa in stilne plasti sredstev. Posebni problemi so povezani s klasifikacijo funkcijskih zvrsti in s konfrontacijskim raziskovanjem stilnih razlik v sodobnih slovanskih knjižnih jezikili.
In his attempt to elucidate the intricate questions of the stylistic differentiation (as a constituent element of the theory of the literary language) the author starts with the complex concept of the language situation and its definition as obtaining in the relation towards communication areas. What is needed is a conceptual and terminological differentiation of the multi-aspectual concept of style (the functional one), specifically as the stylistic field of the communication act. the stylistic type, and the stylistic register of the means of expression. Individual problems are related to such issues as the classification of the functional language varieties und thus also to a contrasting study of the stylistic differences in contemporary Slavonic literary languages.
I. Současti konfrontačni Charakteristik} soucasnych spisovnych ja-zyku slovanskych, jejiž eelkovy projekt byl pro jed nan na zasedam Me-zinàrodni komise pro spisooné slovanske jazyky ve Skop j i v r. 1972, nui byt take Charakteristika jejich stylové diferenciace. Podle prislušne for-mulace nâvrhu projektu püjde pritom o »charakteristiku polyfunkcnosti spisovného jazyka a stupne rozviti jednotlivych komunikativnich sfér a prislusnych funkčnich stylü« u o postiženi stylové diferenciace jednotlivych spisovnych slovanskych jazykû.1
Soustuvnou pripravu pro vypracovâni celkové churakteristiky tvori post upné projednûvûnf dflčfch okrului problémû nu pravidelnych zasedânich ine-zinârodni komise nebo na zasedânich užšich pracovnfch skupin. Vysledkv techto jedmini jsou publikovdny ve sbornlclch obsahujicich materiuly z tëchto zasedâni a komentovûny v souhrnnych zprûvuch о jednotlivych zusedâ-ni'ch, uverejnowinych pravidelne v časopisech V »prost/ jazykoznanija, Slaoia it Slov» a slovesnost, popf. v lingvistickych časopisech v dalšich zeinich. Dos ud byly projednâny prcdevšiin tyto okruhy problémii: problematika normy spisovného jazyka /. hlediska synchronniho a diuchronniho (srov. sb. Problematika normi/ o slavjanskich literalurnycli jazykacli v sinchronnom i diachrunnom aspektucli, Moskva 1976; této problemutiky se tykuly i nekteré referâty predne-sené nu zasedâni užši skupiny ve Vidni v r. 1977). problematika variantnosti spi-sovné noriuv (srov. sb. Variancja normi/ me mspôlczesnych slamiaAskich jqzy-kach literackich, Krakow I97S). obema problematika charakteru konfrontačniho
1 Srov. sb. Ciovornite formi i elovenskite literuturni jazici, Skopje 1973.
studia spisovnych jazvkft slovanskyeh (srov. sb. textü. v y jde v Sofii 1978); krome toho by I už na zasedam' komise v Praze v r. 1975 predložen k diskusi na vrh vvmezeni pojmu jazykovâ situaee (celkovâ tematika tohoto zasedam', konaného u prilež.itosti oslav dvoustého vvroči na rože ni J. Junginanna. bvlu ovšem jinâ, nevâzala se primo na uvedeny kolektivni likol komise. srov. sb. Spisooné slovanske jazyky d dobë obrozeni, Praha 1974).
Na všech dosavadnîch zasedânich se jejich učastnici soustredovuli na ujasno-vuni zâkladnieh pojmü a terminu zdanych okruhu problematikv. usilovali o jejich presnejši vvmezeni. o vyrovnânî nekterych rozdilû v pojiuuini a terininologickcni označevani jevû. Je znâmo (a bvvâ to pri rflznych priležitostech opakovnâne)2. že existuji znaèné pojmoslovné a terminologické rozdily mezi narodnimi lingvisti-ekyini trndieemi. mezi jednotlivymi Skolaini a badutelskymi stfediskv a mnohdv i mezi jednotlivymi lingvisty. Tyto rozdily mohou by t na prekâ/.ku prûvë pri studiieh konfrontačnicli, kterd se museji konec копей opirat o konkretni vy-sledky zkoumûni jednotlivych spisovnych slovanskyeh juzykû. Pro konfron-tučiu' charakteristiku je rovnež dûlezité vychûzet z dohodnuté a společne propra-cované a prijaté klasifikace jevû. Proto se i nu otûzky klasifikace (a to z rùz-nyeh hledisk) upirala pri všech dosavadnîch jednûnieh pozornost.
Problematika stylové diferenciace spisovného jazyka je svou podstu-tou lingvostylistickû. Lingvistickâ orientuce si zachovûvâ pri rozvijeni stylistické problematikv a pri i-ešeni nëkterych obecnycli crtuzek sty lu i (Ines svfij vyznam. Nelze ovšem prehližet, že se badatelsky zâjem v po-slednî (lobé prenûsi, zejména také v souvislosti s konstituovâiu'm nové diseipliny, пайку о textu, na stylové problémy spojené s vystavbou lextu. Pfilom se stylisticku problemutiku neomezuje jen na jevy jazv -kové, aie tykâ se všech složek podîlejicich se na této vystavbë.s
Problemutiku stylové diferenciace spisovného jazyka zahrnujeme juko dilči složku do teorie spisovného jazvka. Od sainych poëâtkii konstituo-vâni a rozvijeni této teorie v češke lingvistice stûly stylové rozdily v re-perloârn prostredkû spisovného jazyka ve sti'edu zâjmu teorie i praxe z ni vyehâzejîcî.4 Nejvčtši pozornost byla pritoin vénovâna rozdilinu lunkčnim a ty byly sledovuny i v souvislosti s aspektem sociûlnim. Zrelel к stylovému rozvrstveni spisovné norm y u noremnich prostredkû vyvu-žoval drivčjši jednostranné a z liže né hodnoceni jazykovych prosti-edku jen z hlediska jejich spisovnosti (sprâvnosti) а nespisovnosti (nesprnv-nosti).
s Velnii kritieky se \ vslovuje o terminologické nejednotnosti а o rozkolisti-\ûni soufusné lingvistieké terminologie (i. Moiinin \ pFcdmluvê к slovnt'kii ling vistické terminologie Dictionnaire de la linguistiipie. Paris 1974.
" Je toinu lak napr. и K. llausenbluse, Vy.stavba ja/.\ kového projevu a st\l. Praha 1972.
4 Srov. /ejménu И. Huvräiick, llkoly spisovného jazyka a jeho kultura, sb. Spisovnü čeština a jazykovâ kultura. Praha 1932. s. 32 (zarazeno i do soiiboru stuti Studie о spisovném jazyce. Praha 1963; novč inerejnèno v nèmeckém preklade v antologii Grundlagen der Sprachkultur, Beitrüge der Prager Linguistik /ur Sprachthcorie und Sprachpflege, Teil I. Berlin 1976).
Teorie spisovného jazyka patri mezi cliscipliny teprve nedavno se kon-stitnujici, ale zâroveii velmi intenzivne se rozvijejiei. Prâvë take na pudč Mezinârodni komise pro spisovné slovanske jazyky mužeme pozoroval ûsili o vvtvoreni pevnčjši pojmoslovné zâkladny, o jednoznačnejši a pres-nčjši vymezeni pojmu a o mezinârodni koordinaci terminu (tykâ se to už samého pojmu spisovny |standardni] jazyk, pojmu norma и kodifi-kace, oariantnost [dubletnost] normy, uživatel spisovného jazyka. nositel normy, juzykovâ situace, ûtvary nârodnilio jazyka ар.). Y soucasné teorii spisovného jazyka se uplatnuje silnâ orientaee sociolingvistickâ, proje-vnjici se i v torn, že se praeuje s pojmy-terminy, které vypracovâvâ socio-lingvistika, popr. teorie komunikace (srov. termin juzykovâ situace. komunikativni sféra ap.). Plati to i pro dilči problematiku stylové dife-renciace. pri jejimž rešeni se vyuzîvâ v zaklade pojmu z funkčni styli-stiky. ovšem v současne funkčni stylistice se objevuji i nëkteré prvkv soeiolingvistieké.5
Svnj vyklad châpu jako praeovni podklad k diskusi. Soustred nji se v nein na osvčtleni nëkterych zàkladnieh pojmu uživanych dnes v teorii spisovného jazyka, a to ve vztaliu k vlastni problema t ice, již se referat zabyvâ (stylovâ diferenciace). Jde mi vsak pritoni také o naznačeni poj-mové a terminologické diferenciace tam, kde se uživa nekterého pojmu (napf. zûkludniho pojmu styl) koniplexnè, bez. rozlišeni rûznych aspektu. Doinnivâm se, že užitini opërnych pojmâ-terininii sféra (komunikativni, stylovâ), typ (stylovy) a vrstva (stylovâ), které vystihuji rûzné roviny stylovych jevu i rûzné aspekty, z nichž se k nim pristupuje, je možno prispet к ujasneni složite problematiky stylovych rozdilû jak ve spisov-ném jazycc, tak mimo nčj (stylovâ diferenciace jde napiič rozlišeni jazv-kového celku na jednotlivé ûtvary).
2. Spisovny jazyk je jednim z litvarû' jazykového celku (v slovanskych jazycich celku nârodnilio jazyka). Slouži ke komunikaci v daném (narodnim) jazykovém společenstvi. и nčkterych jazyku (svëtovych) i jires hranice tolioto společenstvi, a to v rilznych komunikativmeh sférâch. Stav a zpûsob i^.ivâni jednotlivych utvarû, nu nčž se členi dany jazy-kovy celek, skupinami élenû jazykového společenstvi ke komunikaci \ komunikativiuch sférâch nazyvâ se jazykovou siluacî.7 Jazykovû situace
a Srov. Л1. Jedlička, Prispevek ke vztahu sociolingvistiky a funkčni styli-stiky, Slovo a slovesnost 3H, 1477, č. 4; J. Kraus, К sociolingvistickym prvküm ve funkčnf stylistice, Slovo a slovesnost 32, 1471,271 п.
" V ruske lingvistice se litvary jazykového celku označuji zpravidla termi-iient formi/ suiiestDuDunija. nčkdv téz jazykooi/je obrazooanija. \ nčni. Existenzformen nebo Sprachgebilde.
' Podrohnčji k pojmu jazykovû situace srov. Al. Jedlička, Spisovny jazvk v současne koiiiunikaci. Praha 1474.
je takto určena na zâkladë relacî mezi jazykovym společenstvim. jazy-kovou komunikaci a jazykovym celkeni. Je tedy situace pojem komplex-ni; VI. Barnet rozlišil i terminologicky dilči složkv tolioto pojmu, kdvž mluvi о situaci jazykové (v užšim smyslu), socialni a komunikativni.8 Pri vymezovâni pojmu jazykovâ situace se v rozmanitych dosavadnicli formulacich dostâvaji do popredi prâvë jazykové utvary jako dilëi jednotky jazykového celku. Vychâzi se ze systéinu jazykovych utvarû socialne a funkcnë diferencovanych (L. B. Nikol'skij), z fungovâ-111 tëclilo ûtvarû ve všech prostredich a sférâch spoleëenské činnosti za urëitych sociâlnich podminek života daného společenstvi (V. A. Avrorin): nejnovëji vymezuje L. B. Nikol'skij jazykovou situaci velmi konkretne jako >souhrn jazykû, subjuzyku a funkënich stylu, které slouži ke komunikaci v administrativnëteritoriâlni jednotce (stûtni) nebo v etnickčm společenstvi«.0
Z tohoto hlediska se pojem a termin jazykovâ situace ukazuje jako velmi plodny i pro tcorii spisovného jazyka.10 Ve svych poëâtcich zdii-raznovala teorie spisovného jazyka rozvijenâ pražskou školou predevšim autonomnost psisoonélio jazyka jako jeden z jelio urëujicich' rysû.11 I oto vytëeni rysu autonomnosti, zpoeûtku i polemicky zahrocené, které niëlo zu cil odstranit nebezpeëi s tira ni hran i с mezi utvary a smëSovani jejich prvku, napr. pri rešeni konkrétnich otâzek normy a kodifikace spisovného jazyka, molilo vést — a nëkdy skuteënë i vedlo — v teorli až k izo-laci spisovného jazyka od ostatnich litvarû nârodniho jazyka. V samot-ném pojetî autonomnosti (modifikovaném v pozdčjši fâzi doplnujicim rysem specifičnosti) ovšem prvek izolace obsažen nebyl.
Konstituovâni teorie spisovného jazyka a jeji dalši rozvijeni pfed-poklâdâ a znamenâ uznûni plnoprâvnosti spisovného juzyku jako samo-statného predmëtu vëdeckého studiu v systému jazykovëdnych disciplin. Spolu s vyvojcm vëdy u vëdeckého mySlenî se dues posiluje zretel к me-zioborovym vztahûm. (Je (o i vyrazem integraënich tendenci v součas-ném vyvoji vëdy; ty jsou ovšem v dialektickém vztuliu к tendencîm specializačnini, projevujlcini se rovnëz vznikem novych disciplin vy-sledkcm tëchto specializaënîch tendenci je i teorie spisovného jazyka.) То dâvâ možnost využivat pojmu z nëkterych pomeznich disciplin (z
" Ve sb. eit. v pozn. 1, s. 21 n.
* 1.. H. Nikol'skij, O predmete sociolingvistiki, Voprosy jazykozuunija i«>74. с. I. s. 60 п.; tyž, Sinchronnaja lingvistika, Moskva ll>76, s. 79 п.; V. A. Avrorin, l'roblemy izučeniju ГппксЈопаГпој storony jazyka, Leningrad 1975, s. 115 п.
îo Vychüzlm z nfho i v kapitolâeh /. teorie spisovného jazyka v nionografii Spisovny ja/.yk v současnč komunikaci, Praha 1974, s. 35 n.
11 /a kllčovy pojem pražske teorie spisovného jazyka jej poklâdâ I). Mrozo-\ ié. Standardni jezik, Zagreli 1970.
teorie komunikace, sociolingvistiky, psycholingvistiky) a uplatnovat рН-slusné aspekty i pri rešeni otâzek spisovného jazyka. Tyto aspekty рак samozrejmë nuti — i pri vedomi autonomnosti spisovného jazyka — videt jej ve vztazich k jinym ûtvarum nârodnilio jazyka. prâvë proto, že niâ s nimi spolecné io, že slouži ke komunikaci v daném jazykovém společenstvi. Yychâzime-li z pojmu jazykovâ situace, umožnuje to videt i со ma spisovny jazyk s ostatnimi ûtvary spoleëného, i čim se od nich liši. v čem je jelio specifičnost. Sama soucasnâ jazykovâ situace v modernich evropskych jazykovych společenstvich je charakteristickâ ti'ni, že na sebe jednotlivé jazykové ûtvary vzâjemnë pûsobi, že jej ich koexistence pfi komunikaci mezi cleny nârodnilio společenstvi — rozdilnâ ovseni podle jednotlivych komunikativnich sfér — ma za nasledek vzâjeinné ovlivno-vûni norem i interferenci jejicli jazykovych prostredku. Je však treba zâroven zdûraznit, že jazykovâ situace v jednotlivych nârodnich jazykovych společenstvich, konkrétnë slovanskych, je specifickâ, mâ své speci-fické rysy i charakter. lato specifičnost jazykové situace je urcovâna faktory socialnimi i komunikativnimi, je podminëna historickym vyvo-jem a mâ svou vlastni vyvojovou a synchronni dynamiku.
V novéïn vymezeni jazykové situace u L. B. Nikol'ského je do vyctu konkrétnich jednotek. které tuto situaci tvori, vnesen i funkčni styl. Pfi-jimâme toto rozšifeni jako nesporné a plnë oprâvnëné, protože k charak-teristice fungovâni jazyka v daném společenstvi patri j iste i Charakteristika tzv. funkčnieh stylû. Problematika funkčnich stylû, jejicli vymezeni a klasifikace, jejicli vztahu kc komunikativnim sférâm je akiuâlni z hlediska vëdeckého i spoleëenského. Je akiuâlni i vzhledem k stylo-vému vyvoji a stylové dynamice, kterâ stoji po boku celkové dynamice jazykové.
Problematika funkčnich stylû je ûstredinm pfedinëtem badatelského zâjmu funkčni stylistiky. 1 funkčni stylistika je dues ovlivnovâna prvky a aspekty sociolingvistickymi. Soustfedime se proto v dalšim vykladu na ujasnëni nëkterych zâkladnich pojmû-terminû, s nimiž (Ines pracuje funkčni stylistika i sociolingvistika a které mohou tvorit vychozi poj mo von sit i pro vypracovâni charakleristiky stylové diferenciace sou-ëasnych spisovnych jazyku slovanskych.
3. Siroké uplatnëni mâ (Ines, stejnč jako zcâsti už drive, pojein-termin s féru. Pracuje se s niin ve funkčni stylistice (jako s pojmem opërnym pfi vymezovâni pojmu funkčni styl) i v teorii komunikace u v sociolingvisti-ce (jako s pojmem zâkladnim). Oboji rozdilné aspekty, funkënë stylisti-< ky a sociolingvisticky, se projevuji zvlâstë v rozdilcch pfi klasifikaci
sfér. Zpravidla se pracuje s bližšhn určenim komunikativni siéra,12 ve stylistiee рак s určenim stylovâ (funkčni stylovâ) siéra.
Na jednotlivé komunikativni sféry se členi tzv. komunikativni konti-nuum (komunikativni prostor). Klasifikace komunikaiionich sfér je zâ-vislû na vyehozim aspektu, v podstatë bud' sociolingvistiekéin, nebo funk-ënëstylistickém. Pri vyeliodisku funkènéstylistickém lze zjistit pomër-iioii shodil alespon v toni. že se nekteré sféry jako zâkladni vyclenuji v podstatë jednotné téinër ve všech vypracovanych klasifikacîch; rozdily jsou рак jen v dalšim vnitrmm a detailnëjSim členčni a v nëkterych modifikacich. Pri vyeliodisku sociolingvistickéni takovéto shody neni: objevuje se zde znacnâ nejednotnost v klasi fikacich, daim i nejednotnosti vychozich kritérii (je to pusobeno pravdčpodobnč i kratši tradici oboru). Potvrdi nam to napi-. srovnâni rozčlenčni komunikativnich sfér v prâci predniho predstavitele sovëtské sociolingvistiky L. H. Nikol'ského a u V. Л. Avrorina, ktery se zabyvâ funkčni strânkou jazyka v celé širi. Neni pochyby o lom. že je zatim velmi obtižne uvažovat o univerzalni klasifikaci komunikativnich sfér. L. H. Nikol'skij napr. v podane klasifi-kuci vychâzi ze socialni komunikace realizujiei se v râmci stalniho celku: vysledkeiii je рак rozlišeni sféry celostûtnî, regionalni, inistni, familiârni u dale vyrobni a ritualni. Ukazuje se, že vytëené druhy jsou nesourodé, u prvnich ëtyr je určujicim kritériem rozsali, kvuntuin komunikace v zûvislosti na prostredi, v kterém se komunikuje, i na poëtu koihunikantu. u vyrobni sféry jde o jedno z prucovnich prostredi, ritualni sféra je vydëlena na zaklade dalšlho, samostatného kritériu. Nëkteré z techto jednotck, vydëlené u Nikol'ského jako sféry, na nčž se členi komunikativni kontiniiiim, se kryji s jednotkami, které vydëluje Avrorin jako dru-hy komunikativniho postredi. Terininologické oznuëenî jednotek je tedy ve shodë s jednotnym vyehozim kritériem prostredi, v kterém se komunikuje, pričeniž je ovšem zâroven spolupritomen rys kvanta komunikace a kvantitetivnîho určeni komunikantu: od prostredi rodinného, près vyrobni kolektiv, socialni skupinu, regionalnë vymezené sjioleëenstvi se dospivâ až к typu komunikace mezi nârody v ninohonûrodni'in stâtnim ûtvuru a ke komunikaci »všelidskč . I Л. V. Avrorin ovšem pracuje s pojmem-terniineni sféra a podava i samostatnou klasifikaci komunikativnich slér (vedle uvedené klasifikace prostredi). Poéitâ k nim shodnčs Nikol'skym sféru nâbo/.enského kultu, sféru vyroby (v klasifikaci prosti-edi se objevuje parulelnč prostredi vyrobnilio kolektivu), aie také sféru činnosti
" V ruskych prucicli se uživii teiminû »fern soobščeniju, stilistiPeskuju, sli lena ju. funkcionalna ja sfera. \ néineekycli к от тип i kal ion ssph Ure. Kommunikation sbereicli, Stihpli&re.
spolecenskopolitické, hospodârské a dâle sférn tzv. organizovaného vy-uëovâni,13 a konečnč рак sféry. o nčž se opira klasifikace zâkladnich funkčnich stylu, tj. sféru bëzného dorozuniivâni (к ni je u Avrorina jako samostatnâ prifazena, j iste pravem, ještč sféra osobni korespondence), sféru včdeckou, publicistickou a umeleckou (jako samostatné se však ještč dâle vydëluji sféry, které niužeme châpat jako subsféry ve vztahu ke sfére umëlecké, tj. sféra ustni lidové slovesnosti a sféra estetického püsobeni, z vi. ve filmu, v televizi a v rozhlase).
Ve funkčni stylistice se komunikativni sféry vydëluji jako zâkladny pro klasifikaci odpovidajicich funkčnich stylu. Každy ze zâkladnich funkčnich stylu je v zâkladë vâzân na jednu z vydëlenych sfér. Yypra-cované klasifikace se mezi sebou liši v poetu samostatnë vydëlovanych sfér a pîisluSnych funkčnich stylu. Jako urëity dues obecnë pfijimany standard Ize pfijniout rozlišeni peti zâkladnich sfér a jim odpovidajicich funkčnich stylu (terminologické označeni sfér a typu se v jednotlivych pracich zcâsti liši); je to sféra bëznë dorozumivaci (každodenniho styku), vëdeckâ, uredni (administrativni, jednaci), publicistickâ a umëleckâ (be-letristickâ). Ne v/.dy se ovšem vychâzi ze sfér, nybrz podâvâ se primo klasifikace funkčnich stylu; tak je tomu i u E. Rieselové,14 u niž Ize ovšem zpëtnë vyvodit rozlišeni sfér lia zâkladc podané definice funkčni-lio stylu jako »kvalitativne a kvantitativne regulovaného systému uži-vâni jazyka v konkretni sfére spoleëenského styku.
Zatimco pfi vymezeni a klasifikaci sfér z hledisku sociolingvistického se jako vychozi klasifikačni kritérion uplatnuje prostfedi, v nčmž se komunikuje, a okru h komunikuntù, pfi klasifikaci funkënëstylistické je do znaëné nu'ry určujici to, o čem se komunikuje, s jukym čilem a za-inèfenim a jakym zpàsohem. I v klasifikacich sociolingvistickych se ovšem vyzvedâ jako dûlez.itâ tematika komunikace v jednotlivych sférâch. Charakteristika komunikativnich sfér se podâvâ vzdy i z hlcdiska lolio, kterymi jazykovymi ûtvary se komunikace v dané sfére rcalizujc, které realizačni ûtvary se uplatöuji jako typické. Skutečnost, že se v socio-lingvistice i ve funkčni stylistice do charakterisliky sféry (koiniinika-tivni) zahriHije zustoupeiiî jaz.ykovych ûtvarii, popf. funkčnich stylû pfi komunikaci \ jednotlivych sférâch, vede mis к zâveru, že je možno sféru druhotnë châpat take jako soiihrn komunikačnich aktû (jazykovych projevû) vytvâfenych ûëastniky komunikace v urëiléin prostredi, lia
13	V souvislosti s tim Ize uvést, že К. I la il sen blas \ v deluje nove i \ soustavc funkčnich stylu st\ I učebnf, Naše reč 55. I')72. s. 150.
14	b. lliesclovû. (irumlsatzfrageu der l'iinktionalslilislik. sb. l.inguistiche Probleme der Textanalyse, Düsseldorf l')75, s. n.
iircité téma, s urcitym čilem a zamërenim a realizovanych zvolenyini a pro sféru typickymi utvary jazykového celku (narodnilio jazyka), popr. konkretnimi funkčnimi styly. Toto ztotožneni sféry a projevû, jimiž je naplnëna, tedy châpâni sféry jako mnoziny jazykovych projevû vyzna-čujicich se jistymi spolecnymi určujicimi rysy umožnuje rozširit pojem sféry i v aspektu široce stylistickém. Y tonito smyslu lze рак mluvit о sfére stylové. Zakladem pro klasifikaci stylovycb sfér je možno uëinit stylotvorné faktory objektivni,15 které určuji charakter projevû do dané sféry zahrnovanych. Je takto možno vydelit (na zaklade dvojic opozičnicli rysfl) sféru projevû mluvenych a psanycli, sféru projevû dialogickych a monologickych, spontânnich a pripravenych, sou-kromych a verejnych, neoficiâlnich a oficiâlnich ap. Sféry projevû takto vydëlované jsou urëovâny na zûkladë jednoho určujiciho kritéria; je však treba zâroveii vidët vztaliy mezi sférami takto urcenymi, je treba prihližet i к zastoupeni rysû, na jejichž zûkladë jsou vydëleny jiné sféry. l ak napr. projevy mluvené byvaji zpravidla dialogické, èasto spontânni, soukromé ap. Na zûkladë stylotvornélio faktoru funkëniho lze рак vy-dëlit jednotlivé funkčni stylové, sféry, tedy napr. v standardni vyše pfi-pomenuté klasifikaci sféru projevû bčžnč dorozuinivacich, administra-tivnicb, publicistickych, vëdeckycli (odbornych) a umcleckych.1"
4. llkûzuli jsme, že se v novycli pracich z funkčni stylistiky na konkretni stylovou sféru zpravidla važe odpovidajici funkčni styl. Domnivâm se, že je vzhledem ke komplexnosti a obsabové pretiženosti pojmu styl (funkčni)17 vhodné jiokusit se o pojmovou о terminologickou difercnciaci a zvolit diferencované terminologické označeni (f u n k č n i) s t y I o v у typ. Funkčnim stylovym typein budeme rozumet souhrn zvyklostî а stylovycb norem, kterymi se fidi vystavba jazykovych projevû v dané funkčni stylové sfére. Neni my si im pocbyby o to. že pro vystavbu projevû v jednotlivycli sférdcb (napr. ve sfére vëdecké, administrativni, umëlecké aj.) plati prislusné stylové normy.
Nediferencovany pojem styl (funkčni) se však v konkrétnicli pripa-decli clmpe ještč z jiného uspcktn. Funkčnim stylein se rozumi i soubor specifickych (juzykovych) prostredkû uživanych jen v projevech dané
15 Problematiki! stylotvornych fuktorû propracoval v češke stylistice zvl. K. Hausenblas v čl. K zakladnini poj mû m jazykové stylistiky. Slovo a slovesnost K), 1955, s. I n, novčji рак M. Jelinek v čl. Stylové rozpčti současnč spi-sovné čcštiny, Naše reč 52, 1969, s. 111 n.
1(1 S rov. podrobnč Л1. Jedlička a kol., Zâklady češke stylistiky, Pralm 1970.
17 Koniplexnost a mnolioaspektnost pojmu funkčni sivi dosvčdčuje, napr. i synonymické ztotožneni termini! lypu iextû/funkènl styly u I. 1'. (ial'perinn (sb. Tipologija germanskieh literaturnych jazykov, Moskva 1976. s. 95).
sféry a pro ne charakteristickych. V tomto smyslu je рак z lilediska zâdouci pojmové a terminologické diferenciace lépe mluvit o funkčni stylové v r s t v ë. Specificky funkčni stylovy priznak je u nëkterych prostredkû jejich stâlou vlastnosti; proto se označuje prisluSnym kvalifi-kâtorem v slovnicich (u prostredkû lexikâlnich), proto se setkâvâme s pri-slusnymi stylovymi charakteristikami, vystihujicimi stylovou specifičnost nëkterych prostredkû gramatickych, v novych popisech gramatické stavby. Je ovšem znamo, že jazykové prostredky mohou nabyvat nëkterych stylovych priznakû teprve v textech, nebo že se muže jejich stâly stylovy priznak pfehodnocovat; jde рак o aktualni, kontextové stylové pfiznaky. Stylovâ vrstva je vytvâfena prostredky, které maji stâly stylovy priznak.
Pripomenme ještč — pro užitečnou konfrontaci — rešeni obecné stylové problematiky a klasifikaci stylovych jevu, které jsme v dosavadnim vykladu osvčtlovali, v nové prâci J. M. Skrebneva.18 Pracuje se v ni rovnčž s pojmein-terminem sféra. s bližšim určeni rečova. Pojem styl je v podstatë vymezen tak, že se važe na vrstvu specifickych prostredkû. tedy z lilediska nami naznacené diferenciace lia stylovou vrstvu. Ve zkratce je možno naznačit pojmovou soustavu, s niž autor pracuje, takto: Jazyk (tedy jazykovy celek, napi-, jazyk nârodni) je souhrn subjazykû; subjazyky jsou vazâny na jednotlivé recové sféry, v nichž se jicli uživa. Za subjazyky se považuji i maximâlnë široke i maximâlnë ûzké sub-systémy (a tedy i pïisluSné recové sféry). Subjazykcm je pro Skrebneva spisovny jazyk v râmci celku nârodnilio jazyka stejnë jako napf. jazyk lékarskych textû (nâlezejici do nadradëného jazyka vëdeckého). System ka/.dého subjazyka je tvoren jednotkami trojiho druhu: absolutne speci-fickymi (vlastnimi jen danému subjazyku), relativne specifickymi (na-ležejicimi i jinym subjazykum, ne všuk vsem, majicmii tedy ohraničenou upotrebitelnost) a nespecifickymi (které jsou společne všein potencialnim subjazykum a maji tedy obecnou upotrebitelnost). Styl chape Skreb-nev jako souhrn priznakû rozlišujicich jednotlivé subjazyky a jeho pod-statu vidi ve tridë absolutne specifickych jednotek daného subjazyka. Je zrejmé, že je loto vyëlenëni tridy absolutne specifickych jednotek daného subjazyka blizké našemu pojeti a vymezeni stylové vrstvy. Pri širokem châpâni subjazyka, s niniž Skrebnev pracuje, je pochopitelné i vyëlenëni samostatné tridy jednotek relativne specifickych. Jc-li subjazykcm ncjen jazyk vedy, ale i jazyk jednotlivych včd a vëdeckych oboru. napr. lékarskych, matematickych, filologickych, i>ak j(v nesporne.
J. M. Skrebnev, Očerk teorii stilistiki, Gor'kij 1975.
žeexistuji jednotky, které jsou sice absolutne specifické v subjuzyce vëdy (jako celku), ale nikoli v uvedenych dilčich subjazycich; tam maji charakter jednotek relativne specifickych.
Budeme-li sledovat postup Skrebnevem naznaëeny ještč déle, i když neprijimame jeho široke (priznejme ovšem že jednotné) pojeti stylu ve vztahu k subjazyku, vyëleni se nam jako trida jednotek absolutne specifickych i ty prostredky spisovného jazyka, které jsou vlastni jen spisovnému jazyku, jsou na nëj omezeny. Vedle nicli ma ovšem spisovny jazyk prostredky. které jsou spolecné s bežne mluvenyin jazykem (popr. s bežne mluvenymi formami nârodniho jazyka). Tyto dve zûkladni skupiny (vrstvy) prostredkû v repertoûru prostredkû spisovného jazyka se vyme-zttji i v jinych pracich, nepriklûdû se jim však charakter vrstev stylovycb. Stylové vrstvy lze vyëlenit teprve uvnitr tëchto zûkladnich skupin prostredkû spisovného jazyka. a to na zûkladë stylového priznaku hovo-rovosti (ve skupine prostredkû spisovnych totožnych s prostredky bčžnč mluveného jazyka) a knižnosti (ve skupine prostredkû jen spisovnych)."
5. Vratme se nyni k problematice klasifikace ,f u n k č n i с h stylovycb sfér, pfisluSnych stylovycb typû a jim odpovidajicich stylovycb vrstev. Nebudeme usilovat о to, abychom к dosud vypracova-nym klasifikaciin20 (u neni jicli mûlo) pripojili nëjakou novou, dalši, ny-brž spokojime se — vzhledein к z a mer eni ëinnosti komise nu propraco-vûni podkladû k charakteristice souëasnych spisovnych jazykû slovanskyeh — s kritickymi komentujicimi poznâmkami к vydëlovanym zû-kladniin funkčnim stylovym sférâm. Funkčni stylové sféry se zpravidla vû/ou na jednotlivé oblasti (useky) lidské ëinnosti. Z tohoto hlediska je j isto oprûvnëné jako samostatnou vyëlenovat sféru vëdeckou, publici-stickou, administrativni a take sféru umëleckou (vûzanou nu usek ëinnosti umëlecké). Châpeme-li funkčni stylovou sféru jako soubor textû (projevû) svâzanych s urcitym druhem ëinnosti, рак je nesporné, že uve-nené soubory textû tvori vyhranëné skupiny. Jsou však mezi nimi i rozdily, zvlûStë také pokud jde о vyèlenovûni prislusnych stylovycb typii a vrstev.
Myslim, že je mimo jakoukoli pochybnost i vymezenî s f é r y u m č -lecké, tvofené souborem umëleckych lextû vûzunych na umëleckou činnost (potvrzuje to i shod né vyëlenovûni této sféry ve všech klusifika-
19	Srov. Л1. Jedlička, Uynamika souCasného spisovného jazyka u jeho st\-lovâ diferenciace. C.'s. pfednâSkv pro VII. mezin. sjezd slavistu ve Varšavč, Praha 1975. s. 211 ; srov. i autorov u monografij cil. v pozn. 7. s. 105 n.
20	Prehled nekterych z nich srov. v monografii Л1. Jedliêky cit. \ pozn. 7: sroy. dale zde v stati J. Toporišiče, s. 5H7 406. Bibliografij slovinskych praci o této problematice srov. n J. Toporišiče, Slovenska slovnica, 1976, s. 29.
rich). Složitčjši je otâzka prislusného stylového typu a odpovidajicî stylové vrstvy prostredkû. Umëlecky styl (uživa se ve vëtsinë p raci jen tolioto nedifereneovaného označeni) nebyvâ vždy pocitân k funkčnmi stylflm; upozornuje se na kvalitativni rozdily mezi ni m a funkčnmi i styly, na jelio komplexnost (proto se mluvi také o umëleckych stylecli); umëleckâ sféra se rozpadâ na jednotlivé umëlecké žanry a žanrove formy (a podobnë je tomu i s umëleckyni stylem). Pochybuje se о existenci speci fické stylové vrstvy umëlecké, i když se tradičnč ve slovnîcîch nëkteré prostredky oznaëujî stylovym kvalifikâtorem umëleckého nebo bâsnické-lio prostredkû. Uvedené vyhrady maji jistë po mnoha strânkâch své oprâvnënî, aie 11a druhé strane nelze zcela poprit existenci rysu, které râmcové prirazenî umëleckého stylu vâzaného 11a umëleckou sféru к funkčnini stylovym typûm opraviiuji.
Bcz vyhrad lzc prijmout samostatné vycleneni vëdecké sféry. Ovšem i mezi projevy v této sfére existuji rozdily, i stylové; rozdily lze po-zorovat napi-, mezi textv (a zpûsobem jejich formulace) v jednotlivych sku-pinâch vëdnich oboru. Už v starši stylistické tradici byl činčn rozdil mezi texty z vëd prirodnîch a humanitmch, dues k tomu pristupuje vyhranënost textû matematickych. Omezime-li však sféru vëdeckou na texty, pro nčž je charakteristickym rysem vëdecké formulace (a takové omezeni se jevi jako uëelné), рак vznika otâzka, со s texty sire odbornymi (napr, z oblasti vyrobni a technické). V starši klasifikaci В. 1 lavrânka byla jakosamostatnâ vydëlena sféra označena jako odbornâ (v pûvodnim terminologickém označeni рак mluvil В. Havrânek o funkčnim jazycc odborném) a ta byla рак dâle diferencovâna 11a jazyk teoreticky odborny (vëdccky) a prak-ticky odborny (pracovni). Do sféry pracovni рак byly zahrnovâny takové useky jako administrativni, obchodni, hospodârsky, aie také novi-nârsky jazyk (ten tedy nebyl vyclenovân jako samostatny, jako je tomu dues).21 Že jde o problematiku dosud uspokojivë nevyreSenou a složitou,22 to ukazuje i vyëlenëni prislušnych sfér u V. Л. Avrorina (vedle sféry vëdecké také samostatné sféry vyroby, spoleëenskopolitické a hospodâï-ské činnosti a také ëinnosti organizovaného vyuëovâni).
V zâvislosti 11a rozšireni, pûsobcni a vyznamu hromadnych sdëlovacich prostredkû se dues témëf ve všech klasifikacich vydeluje jako samostat-nâ sféra publivistickâ (i ji odpovidajicî stylovy typ). Zâroven se však uplatnujc dvoji hledisko pri jejim vymezovâni: Je-Ii určujicim rysem vâzanost 11a einnost v hromadnych sdëlovacich prostredcich, рак
al Srov. stat cit. v pozn. 4.
22 Srov. к tomu i V. Krîstek, К otâzce funkčnilio rozpčti odbornélio stylu, Slovo a slovesnost 33, 1972, s. 173 11.
se do publicistické sféry (v širšim smyslu) zahrnuji všechny projevy realizovuné v novinâch, v rozldase a televizi — s vyjimkou textû umëleckych tčmito prostredky Sirenych; ty jsou vysledkem ëinnosti umëlecké, i když maji jistou specifičnost určovanou prîsluSnym prostfedkem sdëlovâni, jak to ukazuji i nâzvy rozhlusovâ. televizni lira ap. Vychâzi-li se ze specialni funkce, a to z funkcc pfesvčdčovaci, ovlivnovaci (persva-zivni),23 zabirâ рак publicistickâ sféra lakto châpanâ jen čast projevii Sirenych hromadnymi sdëlovacimi prostredky, ale zâroven i projevy dalši, zvldštč vefejné a politické projevy na shromâzdënîch, schûzich ap. (z tohoto lilediska se tedy zëâsti kryjc se sférou rečnickou. kterâ hyla drive také jako samostatné vydëlovâna). Châpe-li se publicistickâ sféra v širšim, v y še naznaëeném smyslu, рак jsou v ni zastoupeny — z lilediska funkčni ho určeni — i projevy s funkci informativni a vzdëlâvaci (často s informacenii odborného charakteru). Je jisté, že pri širšim vy-uiezeni publicistické sféry nelze mluvit о odpovidajicim jednotném sty-lovém typu; jsou jistë podstatné rozdily mezi normami určujicimi vy-stavbu textû informativnich a vzdëlâvacich na stranë jedne a textû s funkci ovlivnovaci a presvëdëovacî na stranë d ru hé.14
V klusifikacich sfér (komunikativnich, popf. funkčnč stylovych) vy-dëluje se i v pracich sociolingvistickych i funkčnč stylistickych jako sumostatnâ sféra b ë ž n é h o d o r o z u in i v â n i, sféra každodcn-nilio styku (ovšem v rûznych modifikacich u nëkdy i s rozdllnyin označenim). Nëkdy se pfi jeji charakterist ice dostâvâ do popfedi komunikace v rodinč, tvoriti vlustne do jisté miry subsféru familiârni, zahrnuji se však do ni i projevy mezi prâteli, v p ros t fed i zâjmovém i v užšim kruhu prucovnim. Je zrejmé, žc neni tuto sféru vâzâna nu vymezeny usek lidské činnosti, jako je tomu u ostatnîch sfér. Je vymczovâna na zukladë rysu kvantitativniho (omezeny počet ûcastnîkii komuiiikucc) i nu zaklade pri-tomnosti rysu neformâlnosti u neverejnosti (popf. omezené vefejnosti) projevû. Vyznam mâ i vymezeni negativni nu zâkladë nepfitoinnosti speciâlnich funkci, které v ostatnîch funkčnich sférâch doprovuzejî obec-nou funkci komunikativni (srov. napf. specialni funkci estcticky sdčlnou
" Prim. Л Stich: Persuasive style: Its relation to teelinicul and artistic styles. Journul of literury semantics, 1975, s. 65.
" Strumni ponechayüme prohlematiku sfery administrativni (jednaci, rus. delovaja sfera), kterč je českč lingvistice vônovano poinčrnč nuilo pozornosti. Problém s lil spojene vystupujf do popredi zvl. pri fešeni otizek vzniku a \\ voje nëkterych spisovnych jazykû v staršlch obdobfeh, srov. pro spisovnoti ni štinu napf. prâce F. P. Filina (sb. Spisovnč slovunské juz.yky v dobë obrozeni. Pruhu 1974), pro juzyky germunské puk sb. cit. v pozn. 17; N. N. Semenjuk (cit. sb. s. 71) napf. k projevii ni této sféry počiti v konkrétni historieké situaci né
mecké v 16. a 17. stol. vedle vlaatni rači dfedni (kanceliftké........ druh>
politické literatury a také tehdejši noviny.
ve sfére umëlecké, fuiikci teoreticky odborného sdëlovâni ve sfére védeeké ap.). Ukazuje se tedy, že ma tato sféra a projevy v nî zvlaštni postaveni mezi ostatnîmi funčnimi stylowymi sférami. To se projevuje i v jejiin obsuzeni realizačnimi jazykovymi utvary. Je pro ni pfiznacny siroky diapazon tccbto ûtvarû nârodniho jazyka. Typickym utvarem realizace projevû v této sfére ncni vlastni jazyk spisovny; tčžištč se prenâsi na utvary nespisovné nebo na spisovnon formu liovorovou. To čini z této sféry dûlezity predmet zkoumâni i z hlediska poznani současne jazykové situace.25 Rcâlnû jazykovâ situace, tj. obsazeni této sféry utvary nârod-nilio juzyku, často však take smîseny charakter jazykovych projevû v ni, se v jednotlivych slovanskyeh jazycich značne liši a jeji konfrontačni studium patri proto k dftležitym a zajimavym ûkolimi soucasné funkčni lingvistiky.2"
Problematika speciâlni h ovo ro v с form y spisovného ja-z y к a je velmi slozitâ a près soustredèny zâjem, ktery vënuje souèusnâ teorie spisovného jazyka v mnoha zemich jejimu osvčtleni a ktery se projevuje i v konkretnim materiâlovém zkoumâni,*7 zflstâvâ ještč mnoho problémû nedore.senych, nebo se v jejich rešeni objevuji stanoviska dosti rozdilnâ. Pomérnâ jednota je dues v torn, že se tato forma zahrnuje do spisovného jazyka v Sirokém smyslu. Spisovny jazyk v tointo širšim pojeti рак zahrnuje vedle formy psané (kterâ je od pûvodu substančnim zâkladem spisovnosti v mnoha jazycich) formu mluvenou, ovšem funkčnč stylisticky neomezenou, aie rozrûznènou (srov. napr. jeji existenci v mlu-vené publicisticc), u dâle рак onu specialni formu liovorovou, v zâkladè mluvenou, aie funkčnč omezenou predevšiin nu projevy sféry bčžnč dorozumivaci. Ze skutečnosti, že tato specialni hovorovâ forma spisovnâ koexistujc ve sfére bčžnč dorozumivaci s jazykovymi utvury nespisov-nyini.vyplyvâ jeji materiâlovâ blizkost s utvury nadnarečnimi. Pone-vadž se rcalizuje témér vyhrudné v projevech mluvenych, a to zpravidla spontânnich a neformâlnich, byvâ tlak spisovné normy (zvlâStë kodifi-kace) oslaben. Je tedy pro projevy realizované touto formou Charakteristika celkovâ uvolnčnost normy, včtši tolerance k variantnim pro-stredkûm shodnym s prostredky nespisovnych norem. Pri pojeti spisov-
" K hlubšimu poznani této d il leži té a v nèkterych jazycich zatim mâlo prozkoumané (u také diskusni) problemutiky prispel značnou mérou sb. Covor-nite formi... cit. v pozn. 1.	.
" T'ypologickou konfrontačni Charakteristika obsuzeni teto sfery jazykovymi à t va r v v slovanskyeh jazycich podâvâ VI. Barnet v sjezdovém referatu pfipravenéni pro VIII. sjezd slavistii, viz Vztali komunikativni sfery u jazyka v slovanskyeh jazycich (K. eociolingvistickč intcrpretaci pojmu jazykovâ si-tuuee), Slavia, 1477, 4. 337—347.	... v , -
« То najdàle pokročilo v sovétské lingvistice. srov. zvl. prace Je A. /.emske. О. Л. I aptevové a dalšlch (srov. i sb. Russkaja razgovornaja reč. Moskva 1473).
ného jazyka v širšim smyslu se рак reši tato problematika normy formou variantmch prostredkû, tedv vetšim rozpëtim variantnosti spisovného jazyka. Jindy se čini pokusy ziižit spisovnou normu na jeji tradični jadro, stroze kodifikované a od ni рак odlišit normu tzv. standardniho jazyka28 (v jiném ovšem pojeti a vymezeni, než které naclmzime npr. u D. Brozoviče nebo dalšich jugoslâvskych lingvistu), širši a volnëjsi, otevrenejši k inovačnim prvkum rûzného pûvodu.
Současti hovorové formy spisovné jsou i specifické prostredky h o v o r o v é , tvorici hovorovou stylovou vrstvu v râmci spisovného jazyka. Лгес11е vâzanosti na pfislušnou sféru (bežne dorozunnvaci) vy-značuje však tyto postredku ještč jiny rys: jsou nazirany a hodnoceny také ve vztahu к stylové priznakovym prostredkum oznacovanym jako knižni (je v toni i jejich specifičnost ve srovnâni s ostatnimi stylovymi vrstvami). Knižni prostredky spisovného jazyka nejsou vâzâny na určitou fnnkčni stylovou sféru; vyuzivâ se jich však podle stylovych norem ve všecli zâkladnich sférâch kromë sféry bežne dorozumivaci (tam se mohou sporadicky objevit v prehodnoceni, zpocâtku kontextovém). Knižni vrstvu však nechâpeme jako souhrn specifickych prostredkû vâzanych na tyto sféry (kromë sféry bežne dorozumivaci).29 Je to vrstva prostredkû stylové priznakovych v râmci skupiny prostredkû jen spisovnych, vlast-nich jen spisovnému jazyku. Napeti mezi dvema pôly, knižnosti a liovo-rovosti, je charakteristické pro soucasny stav spisovnych "jazykû, zvl. také slovanskych. Je i projevem synchroiini dynamiky: priznak knižnosti maji zpravidla prvky ustupujici (napr. ve spisovné češtinč nëkteré prvky morfologické), priznak hovorovosti naopak prvky pronikajici, zpravidla totožnč s prvky jazyka bežne mluveného. Napeti mezi občina vrstvami se často reši stylovou neutralizaci prvkû pûvodnë hovorovych a zknižnčnim, popr. ûplnym vytlaëenim zc soucasné spisovné normy variantnich prvkû pûvodnë neutrâlnich.
Vedle obou stylové priznakovych vrstev, hovorové a knižni, exista je ve spisovném jazyce, v jelio norme, centralni vrstva neutrâlni. Pojeti této neutrâlni vrstvy je blizké vyëlenëni tridy nespeci lïekych prostredkû v klasifikaci J. A. Skrebneva.
Specifické prostredky tvorici funkčni stylové vrstvy spisovného jazyka a charakteristické pro prislušnč funkčni stylové sféry, stejnë jako vrstva prostredkû neutrâlnich jsou současti jazykové normy a jsou zpravidla charakterizovâny z lilediska prislušnosti к norme spisovné
28 Srov. J. llorecky v čas. Voprosy jazykoznaniju 1977, č. 2.
20 K probleniatice knižnosti srov. Al. Jedlička, K pojeti a vymezeni knižnosti, Slovo a slovesnost 54, 1973, s. 92.
(stylovë ovšem diferencované). Naproti tomu normy určujici vybër a usporâdâni jazykovy'ch prostredkû v jazykovych projevech urcité funkčni sféry a tvorici funkčni stylovy typ jsou normy stylové, ne-vâzané jen na spisovny' jazyk, aie predevšim ve vztahu к nëmu charak-terizované.
6. Rekli jsme už, že stylové rozdily nejsou nikterak omezeny na spisovny' jazyk. Projevy v jednotlivych sférâch (i funkcnë stylovych) se mohou realizovat rûznymi utvary nârodniho jazyka; pro sféru bčžneho dorozumivâni je prâvë zastoupenî rûznych realizaënich ûtvaru (predevšim také nespisovnych) charakteristické. Na druhé strane je ovšem jasné, že je spisovny jazyk v ostatnich funkčnich stylovych sférâch utvarem dominantnim a typicky'm.
Pro soucasné spisovné jazyky moderniho typu je bohatâ a propra-covanâ stylovâ diferenciace neodmyslitelnâ. Proto patri vypracovanost zâkladnich funkčnich stylovych typû a vrstev, vâzanych na pïislusné sféry, к rysûm, podle nichž se určuje prislušnost spisovného jazyka к urcitému typu.30 Pri konstituovâni a rozvijeni spisovnych jazykû nârod-nicli byl primo programovë zdûraznovân požadavek vypracovâni sty-lového typu umëleckého i vëdeckého (a také vytvoreni prislusnych vrstev specilickych prostredkû). Spisovny' jazyk byl v minulosti často i ztotožiiovfin s jazykem umëlecké literatury a jelio vyvoj byl рак sle-dovân v tësné souvislosti s vyvojem umëlecké literatury. Byl to ovšem ve své jednostrannosti pohled dobovë podminëny. Dues naopak zjištu-jeme, jak do vyvoje soucasnych spisovnych jazykû velmi silnë a inten-zivnë zasahuje razvoj sféry odborné a publicistické.
Pro soucasny stav a vyvoj soucasnych spisovnych jazykû — kon-krétne slovanskyeh — je možno prijmout tezi o prvcich konvergentmho vyvoje prâvë v jednotlivych funkčnich stylovych sférâch a vrstvâch. Ye stav-bč spisovného jazyka se drži rozdily a specifičnosti historicky vzniklé a podminëné. Ye vrstvâch specifickych prostredkû charakteristickych pro jednotlivé sféry zjištujeme uplatnovâni nëkterych blizkych, popr. společ-nych tendenci i pronikâni prostredkû paralelnich. Svčdectvi o toni nam podâvaji napr. zjišteni tykajici se nëkterych specifickych prostredkû pu-blistické nebo odborné sféry31 ve skupinâch spisovnych jazykû slovan-
:ю Srov. Al. Jedlička, Problematika normy i kodifikacii literaturnogo jazyka v otnošenii k tipu literaturnogo jazyka, sb. Problemy normy v slavjanskich lite-raturnych jazykach v sinchronnom i diachronnom aspektacli, Moskva 1976, 22 n.
31 Srov. k tomu i v konfrontačnim osvetlenî réf. E. Poulinylio na zaseddnî Mezinârodni komise pro spisovné slovanske jazyky v Krakovë 1975 (viz i sb. z této konference).
skych (iiapr. tzv. nevlastnich pfedložek a predlozkovych vyrazû, jednotek multiverbâlnich ар.), ale také sféry umëlecké (srov. napr. vyuzî-vâni tzv. osaniostatnovâni [parcclace, separatizacej jako prostredkû maximâlniho rozclenënî textu nebo naopak tzv. volného pripojovâni vypovëdi jako prostredkû nepretrzitého plynutî, tedy prostredkû tecli-niky vystavby textu v moderni proze). Pro konfrontačm studium tëchto otâzek se vytvâreji pfedpoklady i tiin, že se paralelne (a ëasto nezâvisle na sobë) vypracovâvaji studie о nëkterych stylovych typeeh (resp. pod-typech) v slovansky ch jazycich. Так byly nedâvno zpracovâny Charakteristik}- prechodného stylového typu esejistického (i se zfetelem к specifické vrstvë prostredkû) v stylistice ceské, slovenské a polské.33 Na jejich zakladë by bylo možno pfistoupit к dilëî konfrontaci tolioto stylového podtypu a prislusné stylové vrstvy.
Pri konfrontaënich studiich z tolioto okruhu problematiky bude možno postupovat i druhym smërem, bude možno vychâzet od nëkterych skupin a typû prostredkû, charakteristickych i z lilediska současne dynamiky, a sle-dovat jejich vyskyt a funkčni začleneni v jednotlivych jazykovych ütva-recli a funkčnich stylech. Так bude napr. vhodné konfrontovat vyskyt a distribuci rûznych typû jednotek univerbâlnich (v současne češtinč jsou vâzâny na ûtvary nespisovné, popf. na hovorovou formu spisovnou a pod-léliaji jen zčasti procesu neutralizace) stejnč jako ruzny'ch typu jednotek multiverbâlnich34 (v soucasné spisovné češtinč jsou charakteristické pro vrstvu publicistickou a odbornou, zcâsti i umčleckou). Pozornosti v osvčt-leni konfrontačnim zaslouži i sledovânî procesu hybridizace, pfedevšim pfi vytvâreni liybridnich složenin (jsou ovšem zâroven projevem univer-bizace). I ty jsou omezeny, v současne češtinč, na sféru odbornou (pracovni) a také na mluvu profesionâlni a slangovou. Na hovorovou vrstvu spisovnou je v soucasné češtinč vâzûno intenzivnejši probihâni procesu vytvâreni prefixâlnich perfektivnich formaci u pûvodnë obouvidovych sloves cizilio pûvodu (srov. napr. prefixâlni oliabilitooat k pûvodnë obouvidovému habilitonat).
7. Z vykladû nâmi podanych vyplyvâ nekolik shrnujicich zâvcrû pro lingvistickou Charakteristika souëasného stavu spisovnych slovanskycb jazykû:
sa Srov. Л1. Jedlička, К jazykové vystavbe textu v moderni prôze. Bulletin Üstavu ruskélio jazyka a literatury 12, 1968, 43.
33	Srov. Al. Jedlička, Charakteristika esojistického stylu, Studia Slavica Pra-gensia. Praha 1974, J. Mistrîk, Esejisticky styl, Slovenska reč 39, 1974.
34	Podrobnčji srov. o obou typcch lexikâlm'ch jednotek i z konfrontačniho lilediska v stati D. Buttlerové zde s. 435—448.
a) Bude vhodné vyjit z charakteristiky realné jazykové situace, kte-râ zahrne existenci a fungovâni jednotlivych utvara nârodniho jazyka v komunikativnich sférâch i stretâni a popr. interferenci jejich norem.
h) Jako zvlâst" aktuâlni, predevšim z hlediska vyvojového pohybu i dynaniiky soueasného stavu se pritom jevi Charakteristika komunikativni sféry bčžnč dorozumivaci se soustredënim na zastoupenî konkrét-nich ûtvarû v ni, popr. se zretelem na možny smiSeny charakter jejich jazykovych projevû.
c)	Charakteristika funkčni stylové diferenciace bude možno soustfe-dit na zâkladni standardne dnes vydelované funkčni styly, tj. na styl hovorovy, administrativni, publicisticky, vëdecky (odborny) a umëlecky. Pujde pritom о Charakteristika rozviti jednotlivych funkčnich stylovych sfér (a to t čeli, pro než je spisovny jazyk typicky a dominantni) a pfisluSnych stylovych typu i o určeni vypracovanosti specifickych stylovych vrstev.
d)	Z konfrontačniho hlediska bude vhodné charakterizovat nëkteré skupiny a typy prostredkû a jejich funkčni omezeni vytcenim jejich prislušnosti к utvarûm a funkčnim stylovym vrstvâm.
e)	Na zâkladë koordinace dosavadnîch koncepci a stanovisk i vypra-covanych klasifikaci bude potrebi vytvorit takovou společnou zâkladnu, kterâ pfispčje k tomu, že bude zajištčna maximâlnë objektivni konfron-tovatelnost sledovanych jevû.
POVZETEK
Problematika stilne diferenciacije knjižnega jezika je od vsega začetka v ospredju zanimanja teorije knjižnega jezika. To je zaradi tega, ker je knjižni jezik stilistično najbolj izdelana tvorba narodnega jezika. Najizraziteje se v knjižnem jeziku kažejo funkcijske stilne razlike.
Pri reševanju teh vprašanj se uporabljajo dosežki funkcijske stilistike, v novejšem času pa tudi sociolingvistične prvine. Na sociolingvistično izhodišče kažeta tudi osnovna pojma jezikovni položaj in sporočevalno področje, s katerima se danes dela v teoriji knjižnega jezika. Jezikovni položaj se razume kot stanje in način fungiranja tvorb jezikovne celote v dani jezikovni skupnosti na raznih sporočevalnih področjih. Včasih se sem prištevajo tudi t. i. funkcijski stili. Sporočevalno področje se omejuje kot področje uporabe jezika (in njegovih tvorb) na podlagi raznih socialnih in sporočevalnih meril. Funkcijsko stilno področje se določa na podlagi funkcijskih meril (funkcije in namena jezikovnega sporočila). Področje je nadalje mogoče pojmovati kot skupnost sporočil, ki imajo določene skupne ali podobne značilnosti. T. i. funkcijski stil je mnogostranski in kompleksen pojem. Za razjasnitev zapletene problematike funkcijskih stilov je zato dobro ločiti nadaljnje aspekte in ravnine, tj. razločevati funkcijsko področje kot vsoto sporočil z istim funkcijskim namenom, funkcijski stilni tip kot
vsoto norm, po katerih se ravna gradnja sporočil danega področja, in funkcijsko stilno plast kot skupnost specialnih sredstev, uporabljenih v sporočilih danega področja.
V večini dosedanjih klasifikacij funkcijskih stilov se jih navaja pet: vsakdanji sporazumevalni (govor(je)ni), upravni, publicistični, znanstveni (strokovni) in umetnostni. V obliki komentarnih pripomb se v razpravi obravnavajo problemi, povezani z delitvijo stilov.
Označiti stilno diferenciacijo knjižnega jezika je važno tudi s konfronta-cijskega stališča. Izdelanost stilnih tipov in plasti se smatra za eno izmed značilnosti, ki odločajo o pripadnosti knjižnega jezika k določenemu tipu. Slovanski knjižni jeziki vplivajo drug na drugega tudi preko posameznih področij, in to se odraža tudi v ustreznih plasteh. Tu pa jc mogoče ugotavljati prvine konvergentnega razvoja.
UDK 808.2—085.2.001.1 A. J. Gorškov SAN, Moskva
О СТАНОВЛЕНИИ НОРМ СОВРЕМЕННОГО РУССКОГО ЛИТЕРАТУРНОГО ЯЗЫКА НА УРОВНЕ ТЕКСТА
Pri raziskovanju jezikovnih pojavov in zlasti jezikovne norme je smiselno ločiti tri ravni: 1. raven jezikovnih enot, 2. besedila, 3. jezika kot sistema podsistemov. Nastanek norm sodobnega ruskega knjižnega jezika na ravni besedila je bil povezan z ustalitvijo natančne uporabe besed, z opustitvijo besednih okraskov, s »skladenjsko zgostitvijo jezika« in s prostim druženjem jezikovnih enot, prej razdraženih po stilih in področjih uporabe.
In the study of linguistic phenomena, and particularly the linguistic norm, it is purposeful to distinguish three levels: (1) the level of linguistic units, (2) the level of the text, and (3) the level of the language as a system of subsystems. The emergence of the norms governing the contemporary Russian literary language at the text level is related to the gradual stabilization of the particular meaning of particular words, to the gradual abandoning of verbal ornamentation, to the "syntactic compression of the language" and to the simple joining of linguistic units that were formerly scattered in various styles and areas of usage.
Активная подготовка различных нормативных словарей и справочников потребовала углубленной разработки вопросов языковой нормы на уровне орфоэпии, лексики и грамматики. Успехи здесь несомненны, однако другим аспектам нормативности не всегда уделяется столь же пристальное внимание. Даже проблема хронологических границ современного русского литературного языка, проблема становления его современных норм рассматривается иногда лишь на основе наблюдений за изменениями языковых единиц, без учета изменений (или отсутствия таковых) в организации литературного текста и в стилевой дифференциации литературного языка.
Между тем известное положение, что нормы современного русского литературного языка складываются в пушкинскую эпоху и прежде всего в литературно-языковой практике самого Пушкина, относится не только к стабилизации словарного состава и закреплению тех или иных морфологических и синтаксических моделей, но и к принципам употребления языковых единиц в литературном тексте и к характеру выделения и взаимодействия стилей в пределах литературного языка.
Прежде чем перейти к дальнейшему изложению, поясним некоторые общие положения статьи и некоторые используемые в ней термины. Исходим из того, что язык как объект непосредственного наблюдения представлен в текстах (письменных и устных). Именно наличием реально существующих литературных текстов определяется то обстоятельство, что «литературный язык общепризнанно считается ие подлежащей никакому сомнению языковой реальностью».1 При изучении строя, системы языка от текстов абстрагируются языковые единицы, которые распределяются по ярусам, располагаемым в иерархп-
1 В. В. Виноградов. Проблемы литературных языков н закономерностей их образования и развития. М., 1967, с. 100.
ческом порядке, и рассматриваются в их внутренних взаимоотношениях в пределах соответствующего яруса (фонология, лексикология и т.д.). При изучении употребления, функционирования языка текст рассматривается как феномен языковой реальности, представляющий собой определенным образом организованную последовательность языковых единиц разных ярусов, иными словами -— текст рассматривается в аспекте объединения «разноярусных» языковых единиц в некоторое качественно новое целое. На основе типологии текстов выявляются и описываются социально и функционально распределенные разновидности (подсистемы, стили, формы существования) языка. В связи со сказанным полагаем, что при исследовании языковых явлений целесообразно различать три уровня: 1) уровень языковых единиц, на котором языковые единицы рассматриваются абсграгированно — в системе однородных, однопорядковых единиц, т. е. единиц одного яруса, 2) уровень текста, на котором языковые единицы рассматриваются как компоненты организованной последовательности, системы разнородных, разнопорядковых единиц, т. е. единиц разных ярусов, 3) уровень языка как системы подсистем (разновидностей), на котором языковые единицы уже не выступают как непосредственный объект исследования, поскольку компонентами языка как системы подсистем выступают не языковые единицы, а тексты, точнее — типологические совокупности текстов, являющие собой языковые подсистемы (разновидности, стили языка) в их реальности. При изучении языковой нормы (и ее вариантности) также целесообразно различать уровни языковых единиц, текста и языка как системы подсистем.
Возвращаясь к непосредственной теме нашей статьи, приведем два высказывания В. В. Виноградова о роли Пушкина в становлении норм современного русского литературного языка: «Пушкин утверждает многообразие суилей в пределах единой общенациональной нормы литературного выражения. Этот процесс был неотделим от реформы литературного синтаксиса и семантики. Расширяются границы литературного языка в сторону устной речи и народной поэзии... Те значения слова, которые прежде были разъединены употреблением, принадлежали разным стилям языка художественной литературы, разным диалектам и жаргонам письменной речи или устио-бытового просторечья, сочетаются Пушкиным в новые единства»;2 «Пушкин... создает многочисленные образцы и способы сочетания таких словарных и грамматических категорий, которые в прежнее время противопоставлялись друг другу как категории поэтического и прозаического, высокого и низкого и т. п.».3
Нетрудно увидеть, что в этих высказываниях затронуты вопросы, которые могут быть распределены по тем трем аспектам, трем уровням изучения языковых явлений, о которых шла речь выше. Вопросы расширения границ литературного языка, утверждения многообразия стилей в пределах единой общенациональной нормы — это вопросы уровня языка как системы подсистем; вопросы изменений в синтаксисе и семантике слов (если рассматривать их абстрагированно) — это вопросы уровня языковых единиц; вопросы сочетания в новые единства прежде разобщенных употреблением категорий — это во-
2	В. В. Виноградов. Очерки по истории русского литературного языка XVII — XIX вв. М., 1938, с. 229.
3	В. В. Виноградов. А. С. Пушкин — основоположник русского литературного языка. М., 1949, с. 9.
просы уровня текста. Все эти вопросы, разумеется, неразрывно связаны, но именно это обстоятельство и побуждает уделить пристальное внимание проблематике текста.
Проблема организации литературного текста, проблема становления норм, определяющих характер объединения в литературном тексте различных языковых единиц, была одной из очень важных в кругу проблем, связанных с образованием новых норм русского литературного языка. Отбор и семантические преобразования лексики, выработка новых грамматических моделей могли происходить только на основе изменений в организации текста. Полное разрушение старой системы трех стилей также было связано с новыми тенденциями в построении литературного текста. Каждый из трех прикрепленных к соответствующим жанрам типов текста, выработанных в теории и практике классицизма, обладал своими нормами отбора и организации языковых единиц. Становление единых новых норм литературного языка означало, в частности, выработку таких норм организации литературного текста, которые стали общими не только для всех жанров художественной литературы, но и для «не художественных» разновидностей литературного языка. В пределах этих норм получили возможность развития и индивидуально-авторские стили. Образование новых, «универсальных» (полагаем, что такое обозначение допустимо) норм соответствовало не только потребностям перестройки литературного языка как системы подсистем, но и потребностям усовершенствования структуры литературных текстов.
«Одним из основных недочетов всей нашей литературы XVIII в., — пишет Д. Д. Благой, — была экстенсивность формы — несоответствие поэтической мысли и огромного количества художественно-словесного материала, затраченного на ее выражение.»4 Это высказывание вполне можно отнести не только к языку художественной литературы, но и ко всем вообще типам текста XVIII в.
Таким образом, становление новых норм организации литературного текста предполагало достижение универсальности и преодоление экстенсивности литературного выражения.
В «новом слоге» Карамзина эти задачи не были решены. Оторванный от живых народных источников, откровенно искусственный «новый слог» был устремлен прежде всего к изысканности, украшенности выражения. Он был риторичен, и это сближало его со старым «высоким слогом». За красивыми словами и выражениями неясно проступала мысль. На первое место выдвигались именно слово, фраза, а не то, что они обозначают. Это было замечено еще современниками Карамзина. Очень показательны в этом отношении замечания, содержащиеся в рецензии на перевод «Тассовых ночей», опубликованной в журнале «Цветник» (1809 г., № I): «Если сравнить сии отрывки с сочинениями некоторых сентиментальных наших писателей, то право подумаешь, что не Тасс был в сумасшествии. Он мечтая о своей смерти, не сказал даже ни слова о матери сырой земле, а возбудил совершенно в нас сожаление. Модные же наши сочинители проливают надо всякой безделкой горючия, жаркия, бриллиян-товыя слезы и принуждают здравомыслящих читателей или смеяться, или
4 Д. Д. Благой. Пушкин — родоначальник новой русской литературы. — Сборник «Пушкин — родоначальник новой русской литературы». Изд. АН СССР, 1941, с. 58.
зевать. Вся их чувствительность заключается в известных словах, которыя от частаго и неуместнаго употребления сделались почти отвратительны. Стыдно авторам походить на попугаев и твердить без мысли одне слова.» Позже об этом же писал Белинский: «Сочинения Карамзина теряют в наше время много достоинства еще и оттого, что он редко был в них искренен и естествен. Век фразеологии для нас проходит; по нашим понятиям, фраза должна прибираться для выражения мысли или чувства; прежде мысль и чувство приискивались для звонкой фразы.»5 Задуманные как универсальные не только в письменной, но и в устной сфере функционирования («писать как говорят и говорить как пишут»), нормы «нового слога» на деле оказались неприемлемыми за пределами художественного творчества сентиментализма. Обращение к «Истории государства Российского» заставило Карамзина сделать попытку создать тип текста, отличный от «нового слога», но полного успеха ему достичь не удалось. По замечанию Белинского, исторический слог Карамзина «слишком отзывается искусственною подделкою под язык летописей и слишком не лишен риторического оттенка».6
Как известно, Пушкиным были решительно отвергнуты карамзинские нормы построения литературного текста. Еще в 1822 г. в черновом наброске «О прозе» был сформулирован тезис, что главные достоинства прозы — точность и краткость, что она «требует мыслей и мыслей — без них блестящие выражения ни к чему не служат».7 Основой основ всей пушкинской литературно-языковой реформы был принцип исторической народности. Опираясь на этот общий принцип, Пушкин сформулировал и претворил в жизнь ряд положений, определявших характер построения литературного текста. Главнейшие требования, которым должен отвечать литературный текст, по мысли Пушкина были следующие: «соразмерность и сообразность» (11, 52), «благородная простота» (11, 73), «искренность и точность выражения» (11, 159). Реализация этих требований привела к образованию качественно нового типа литературного текста.
В процессе перестройки структуры литературного текста устранение старого и внедрение нового были неразрывно связаны, поэтому трудно в строгой последовательности перечислить те качества текста, которые были преодолены, и те качества, которые были тексту приданы, тем более, что последние также не были изолированы друг от друга. Однако несомненно, что такие на первый взгляд отвлеченные и трудно поддающиеся наблюдению качества текста, как соразмерность и сообразность, простота, искренность и точность выражения получали достаточно конкретное языковое выражение. Исследователи языка Пушкина, и прежде всего В. В. Виноградов, выявили и описали те новые языковые черты, новые свойства, которые отличают пушкинский текст от текстов предшествовавшей поры. Но эта сторона пушкинских преобразований, всегда отмечаемая и подчеркиваемая в работах по истории русского литературного языка, еще недостаточно осознана как особая проблема становления норм современного русского литературного языка.
5 В. Г. Белинский. Полное собрание сочинений под редакцией С. А. Венге-рова, т. I, с. 348.
11 Там же, т. X, с. 314.
7 А. С. Пушкин. Полное собрание сочинений в 16-тн томах. Изд. АН СССР, т. 11, с. 19. В дальнейшем все цитаты из Пушкина по этому изданию. В скобках после цитаты указываются том и страница.
Говоря о преобразовании Пушкиным структуры литературного текста, прежде всего, очевидно, следует отметить принципиальные изменения в характере словоупотребления. В предпушкинской традиции, как уже было отмечено, слово выступало как самоценный элемент текста, и если слову, по мнению автора, не хватало собственной выразительности и «красивости», к нему присоединялись разного рода украшающие дополнения. По этому поводу Пушкин писал: «Но что сказать об наших писателях, которые, почитая за низость изъяснить просто вещи самые обыкновенные, думают оживить детскую прозу дополнениями и вялыми метафорамы? Эти люди никогда не скажут дружба — не прибавя: сие священное чувство, коего благородный пламень и пр. Должно бы сказать рано поутру — а они пишут: Едва первые лучи восходящего солнца озарили восточные края лазурного неба — ах как это все ново и свежо, разве оно лучше потому только, что длиннее» (11, 18). В пушкинском тексте слово выбирается по признаку максимально точного обозначения предмета, максимально точного выражения мысли. В результате «с предмета спадает формальный наряд украшенного слога. Пушкинское слово выступает как обобщенное отражение и обозначение предмета, осмысленного в широкой социально-исторической перспективе. Принцип -«нагой простоты» изображения, которому следовал Пушкин, опирался на реалистическую оценку значений слов и предметов, оценку их социально-исторической выразительности и характерности».8
Подчеркнутая смысловая точность употребления каждого слова у Пушкина сочеталась с принципиальным устранением из текста разного рода словесных ухищрений и украшений, которые были непременной принадлежностью не только «высокого слога» классицизма и «нового слога» сентиментализма, но и слога многих писателей иных литературных направлений, считались обязательным качеством литературного текста, наиболее типичным признаком «литературности» языка вообще, а не только языка художественной литературы. Например, А. А. Бестужев-Марлннский (а он был декабристом, писателем и критиком очень прогрессивных взглядов и другом Пушкина) обильно украшает перифразами, сравнениями, метафорами и «поэтическими» словами не только свою художественную прозу, но и литературно-критические статьи. Очень характерны начала этих статей. Вот как, например, начинается статья «Взгляд на старую и новую словесность в России»: «Гений красноречия и поэзии, гражданин всех стран, ровесник всех возрастов народов, не был чужд и предкам нашим. Чувства и страсти свойственны каждому; но страсть к славе в народе воинственном необходимо требует одушевляющих песней, и славяне, на берегах Дуная, Днепра и Волхова, оглашали дебри гимнами победными.»9 Пушкин начинает свои статьи всегда очень конкретно, в буквальном смысле слова «называя вещи своими именами», например: «Распря между двумя известными журналистами и тяжба одного из них с цензурою наделала шуму» (11, 77). Начало статьи у Пушкина часто связано с ее названием, является его логическим продолжением. Например, статья «Мнение M. Е. Лобанова о духе словесности, как иностранной, так и отечественной» начинается фразой: «Г. Ло-
8	В. В. Виноградов. А. С. Пушкин — основоположник русского литературного языка. М., 1949, с. 13.
9	А. А. Бестужев-Марлинский. Сочинения в двух томах. М., 1958, т. 2, с. 521. В дальнейшем все цитаты из Бестужева-Марлинского по этому изданию. В скобках после цитаты указываются том и страница.
банов заблагорассудил дать своему мнению форму неопределенную, вовсе не академическую: это краткая статья, в роде журнальных отметок, помещаемых в Литературных прибавлениях к Русскому Инвалиду» (12, 67).
Здесь обнаруживается еще одно качество литературного текста нового типа — теснота связей «субтекстов», концентрация несущих смысловую нагрузку элементов. Точность словоупотребления и отказ от словесных украшений находят структурное выражение «в синтаксическом сгущении речи, в ограничении протяжения синтагм и предложений. Короткие, точно и строго организованные отдельные предложения выстраиваются в стройную цепь».10 Примеры можно найти на каждой странице сочинений Пушкина: «Мы уселись. ,В Бело-горскую крепость!' — сказал Пугачев широкоплечему татарину, стоя правящему тройкою. Сердце мое сильно забилось. Лошади тронулись, колокольчик загремел, кибитка полетела...» («Капитанская дочка», 8, ч. I, 351); «Тредьяковский был, конечно, почтенный и порядочный человек. Его филологические и грамматические изыскания очень замечательны. Он имел о русском стихосложении обширнейшее понятие, нежели Ломоносов и Сумароков. Любовь его к Фенело-нову эпосу делает ему честь, а мысль перевести его стихами и самый выбор стиха доказывают необыкновенное чувство изящного. В Тилимахиде находится много хороших стихов и счастливых оборотов. Радищев написал о них целую статью» («Путешествие из Москвы в Петербург», 11, 253—254). Такой способ выражения, воспринимаемый нами как совершенно обычный, естественный, совсем иначе воспринимался в пушкинское время. «На фоне господствовавших до Пушкина изощренно-эмоциональных, симметрически построенных' описаний и изображений, богатых качественными оценками и определениями,»11 он казался многим критикам, писателям и читателям странным, нарушающим привычные нормы.
С принципом точности словоупотребления связан и наиболее значительный с точки зрения истории русского литературного языка сдвиг в структуре литературного текста — свободное сочетание и взаимопроникновение языковых единиц, прежде разобщенных и противопоставленных в исторнко-генетнческом, экспрессивно-стилистическом и социально-характерологическом плане. Классический пример, вошедший во все учебники, — возмутившее современную Пушкину критику соседство слов «дровни» и «торжествовать» в знаменитых строчках из «Евгения Онегина»:
Зима!... Крестьянин, торжествуя, На дровнях обновляет путь...
С точки зрения реализации пушкинских принципов организации литературного текста языковые единицы отбирались и располагались не по их происхождению, стилевой принадлежности или социальной приуроченности, а по их соответствию («собразности») изображаемым явлениям действительности. Если этой цели наиболее удовлетворял «славянизм» — использовался «славянизм», если «европеизм» — употреблялся «европеизм», если точнее было про-
10	В. В. Виноградов. Очерки по истории русского литературного языка XVII
XIX вв. М., 1938, с. 251.
11	В. В. Виноградов. А. С. Пушкин — основоположник русского литературного языка. М., 1949, с. 13.
сторечное слово — предпочтение отдавалось ему. Отстаивая свои принципы, Пушкин писал: «Слова усы, визжать, вставай, рассветает, ого, пора казались критикам низкими, бурлацкими... никогда не пожертвую искренностию и точ-ностию выражения провинциальной чопорности и боязни казаться простонародным, славянофилом и тому под.» (11, 159). Очень показательно, что в этом высказывании Пушкин ставит в один ряд категории, на противопоставлении которых держалась вся стилистическая теория классицизма. Проблема -«славянизмов», «европеизмов» и просторечия приобрела в творчестве Пушкина совершенно иной характер, чем в конце XVIII — начале XIX вв. Их использование определялось теперь не заранее заданной установкой, а «сообразностью» предмету изложения, точностью обозначения явлений действительности. Спор «шишковцев» и «карамзинистов» как в теоретическом, так и в практическом плане оказался мало плодотворным. Показательно в этом отношении мнение уже упоминавшегося журнала «Цветник». В рецензии на перевод «Велисария» (1809 г., № 2) читаем: «Несколько лет назад наводняли нашу Словесность иностранный слова и галлицизмы : теперь наводняют слова Славенския и... галлицизмы же. И так, что мы выиграли? — переставили буквы и только. Не на слова одне преимущественно должен обращать всякой Писатель — переводчик ли, сочинитель ли: все равно — свое внимание, но на составление речи, на обороты оной; надобно, чтобы речь была Русская, а не буквы, ибо знаки без порядка ничего не значат; надобно идти по прямой дороге, а не уклоняться то в ту, то в другую стороны». Здесь ясно выражена мысль, что вопросы -«составления речи», т. е., по современной терминологии, структуры текста, важнее споров о преимущественном использовании той или иной категории слов. «Славянизмы» были далеки от современности, «европеизмы» — от национального русского своеобразия; в определенном количестве они были ассимилированы, но ведущая роль осталась за «повседневным употреблением», в итоге — за народным языком.
Коренное преобразование структуры литературного текста было осознано и осмыслено современниками Пушкина не сразу; исходя из старых норм, они нередко оценивали новаторство великого писателя как небрежность, как ошибку, как нарушение литературных канонов. Потребовалось определенное время и филологической науке, чтобы от абстрактных наблюдений за теми или иными языковыми единицами в языке Пушкина перейти к изучению принципов, приемов и способов организации этих единиц в пушкинских текстах.
Новые принципы организации литературного текста находили выражение не только в стихотворных произведениях и художественной прозе Пушкина, но и в критико-публицистических и научно-исторических пушкинских трудах. Общепризнанно, что на основе реализации этих принципов в творчестве Пушкина смещаются границы стихотворного и прозаического языка. Но так же смещаются границы языка художественной и отвлеченно-научной («метафизической», по выражению Пушкина) прозы. В сфере последней особенно заметно несоответствие образно-риторической, эмоциональной манеры выражения задачам четкой передачи мысли и, наоборот, полное соответствие этим задачам пушкинских принципов «сообразности», простоты и точности высказывания. Сравним небольшие тексты двух писателей. Бестужев-Марлинский: «Подобно северному сиянию с берегов Ледовитого моря, гений Ломоносова озарил пол-
ночь. Он пробился сквозь препоны обстоятельств, учился и научал, собирал, отыскивал в прахе старины материалы для русского слова, созидал, творил и целым веком двинул вперед словесность нашу... Дряхлевший слог наш оюнел под пером Ломоносова» (2, 524). Пушкин: «Ломоносов был великий человек. Между Петром I и Екатериною II, он один является самобытным сподвижником просвещения. Он создал первый университет. Он, лучше сказать, сам был первым нашим университетом» (11, 249).
Разумеется, немногочисленные и краткое отрывки, которые позволяет привести объем статьи, не могут проиллюстрировать все особенности пушкинских текстов, но мы и не ставили задачей сколько-нибудь подробное описание этих особенностей. Наша цель — подчеркнуть, что становление новых, единых норм русского литературного языка, которое, согласно общепринятому мнению, связывается с деятельностью Пушкина, осуществлялось не только на уровне языковых единиц, но и на уровне текста и уровне языка как системы подсистем. При этом очень важен был уровень текста. Отвержение старого и внедрение нового на этом уровне проходило по многим линиям, из которых мы отметили четыре тесно связанных между собой линии: 1) утверждение словоупотребления, основанного на принципе максимально точного обозначения явлений действительности, 2) отказ от формальных словесных ухищрений, риторических перифраз, беспредметных метафор и т. п., 3) «синтаксическое сгущение речи», 4) свободное объединение языковых единиц, ранее разобщенных по разным стилям и сферам употребления. Постепенно эти линии были осознаны как новые нормы организации литературного текста. Эти нормы были едины, универсальны в смысле их применения во всех жанрах художественной литературы и за пределами художественной литературы. На основе реализации этих норм была преодолена экстенсивность литературных текстов и обеспечена их смысловая насыщенность, «интенсивность».
Со времен Пушкина языковая структура литературного текста претерпела и продолжает претерпевать сложную и многообразную эволюцию. Однако эволюция эта протекает все же в рамках тех норм, которые были выработаны в пушкинскую эпоху. В этом убеждает их сравнение с нормами языковой организации литературного текста, существовавшими в эпоху допушкинскую.
Конечно, языковые нормы на уровне текста не могут быть описаны, а тем более кодифицированы столь же однозначно, как нормы на уровне языковых единиц. Реализация норм на уровне текста также происходит не однозначно. Наивно было бы, например, ожидать, что если в пушкинском тексте утвердилась короткая фраза и были отвергнуты риторические словесные украшения, то после Пушкина стали писать только короткими фразами, без сравнений, метафор и пр. Образные средства употреблял и сам Пушкин, употребляются они и по сей день, как и пространные, сложные по структуре предложения. Важно другое. Сложная синтаксическая организация и риторическая украшенность литературного текста были нормой, после Пушкина эта норма разрушается. Протяженный период, симметрично организованный, включакхьий параллелизмы и антитезы, перестает быть идеальной моделью. Длинная фраза уже не является обязательным признаком литературного текста, но главное — она качественно изменяется. Она не выступает заранее заданной формой, для которой, но выражению Белинского, приискиваются мысль и чувства, но наоборот, свободно следует в своем
строении за движением мысли и чувства. Образная манера также становится лишь одним из возможных вариантов построения текста (меняется и сам характер образности, но это уже вопрос поэтики, а не нормы). «Нейтрально-нормативным» в послепушкпнскую эпоху становится текст без нарочитых украшений.
Условно говоря, в результате реализации допушкинских норм построения литературного текста создавались типы текстов эмоционально-риторических, а в пушкинскую эпоху выработались нормы, в результате реализации которых создаются типы текстов интеллектуально-логических. Само собой разумеется, что это условное деление отражает только общую тенденцию, которая не исключает смещений как в хронологическом плане, так и в плане взаимодействия названных типов текста.
POVZETEK
Jezik kot predmet neposrednega opazovanja obstaja v besedilih (pisnih in ustnih). Iz besedil je mogoče abstraliirati jezikovne enote in jih razporediti po hierarhičnih ravninah (fonetika, besed je itd.). Na podlagi tipologije besedil se pojavljajo in opisujejo socialno in funkcijsko utemeljene raznoličnosti (podsistemi, stili, oblike obstajanja) jezika. V skladu s tem je pri raziskovanju jezikovnih pojavov in posebej jezikovne norme smiselno ločiti tri ravnine: eno jezikovnih enot, eno besedila in raven jezika kot sistema podsistemov. Nastajanje novih, sodobnih norm ruskega literarnega jezika, ki se po splošnem mnenju veže z dejavnostjo Puškina, se je uresničevalo ne samo na ravni jezikovnih enot, ampak tudi na ravni besedila ter jezika kot sistema podsistemov. Pri tem je bila zelo važna raven besedila. Izbira in pomensko preoblikovanje besedja, stvaritev novih slovničnih modelov, sta se mogla uresničevati samo na podlagi načelno nove organizacije besedila. Popoln razpad starega sistema je prav tako bil povezan z novimi načeli v gradnji leposlovnega besedila. Zametovanje starega in uveljavljanje novega na ravni besedila je šlo po več poteh, od katerih tu zaznamujemo štiri med seboj povezane: 1. ustalitev uporabe besed, temelječe na načelu v največji meri natančnega označevanja pojavov resničnosti, 2. odpoved formalnim besednim okraskom, 3. »skladenjska zgostitev jezika« (V. V. Vinogradov), 4. prosto druženje jezikovnih enot, ki so prej bile razdružene po različnih stilih in sferah uporabe. Postopoma so bile te stvari občutene kot nove norme jezikovne organizacije besedila. Te norme so bile enotne, univerzalne po uporabi v vseh žanrih umetnostne besede pa tudi zunaj nje. Na podlagi uresničitev teh norm je bila presežena ekstenzivnost leposlovnih besedil in zagotovljena njihova pomenska zasičenost.









UDK 801.541.1 Danuta Buttler Univerza v Varšavi
NIEKTÖRE PROBLEMY OPISU Z JAWISK UNIWERBIZAC JI
Univerbizacijske strukture v enem jeziku poročevalec označuje z oznako samosvojosti univerbizacijskega postopku pri posameznih besednih vrstah, ustalitev eventualnih besedotvornih obrazil in podstav univerbizmov in formalnih mehanizmov prevedbe skladenjskih zvez v lekseme, oris stilne in čustvene vrednosti posameznih tvorb. Pri konfrontacijski razčlembi pa gre za formalna sredstva in mehanizme v službi univerbizacije, za pomenoslovne kategorije, v okviru katerih se dogaja ta proces, ter za splošne onomaziološke težnje primerjalnih jezikov.
The univerbization structures in a given language are characterized by the communicator in that language in terms of the uniqueness of the univerbization process for individual parts of speech, the consolidation of the possible word-forming endings and elements underlying the univerbisms and formal mechanisms operating in transforming syntactic constructions into lexemes, as well as the outline of the stylistic and emotional value of individual forms. The contrastive analysis is concerned with the formal means and mechanisms in the service of univerbization, the semantic categories within the framework of which this process is carried on, and with the general onomasiological tendencies in the languages under comparison.
Opracowanie charakterystyki porownawczej wspölezesnych litera-ckich jçzykôw stowianskich wymaga nie tylko konfrontacji szczegolo-wycli faktow gramatycznych i leksykalnych, ale takže ustalenia intensyw-nošci i zasiçgu dzialajqcych wnicli ogolnych tendencji ewolucyjnyeh. Pro-cesy okrešlane mianem uniwerbizacji stanoviq dobra podstawç poröwnania ze wzglçdu na to, že przcjawiajq sic; we wszystkieh jçzykach slowiaii-skicli (i nie tylko slowianskicli) pod wplywem tycb samycli czynnikow socjolingwistycznyeb i wewnçtrznosystemowycb. Interesujqce wiçc bçdzie ustalenie, w czym ujuwniq siç tu rožnice miçdzy poszczegôlnymi jçzykaini slowiaiiskimi: czy bçdq mialy eharakter tylko ilosciowy, wyrazq sit; w intensywniejszym lub slabszym przebiegu zmian konden-sacyjnych, czy tež bçdn dotyczyly samej istoty zjawisk: odmiennošci niccbanizinow uniwerbizacji i sluzqcycli jej srodkow formalnych.
Aby jednak odpowiedziec na to pytanie, trzeba byloby dysponowac opišem proccsow uniwerbizacyjnych w poszczegôlnycli jçzykach slo-wiaiiskicb, opartym na jednolitych zasadacli. Celem tego artykulu jest wskazanie wlasnie takich ogolniejszycb punktow widzenia, z ktôrych možnu byloby rozpatrzyc interesuj^ce nas zjawiska. Poniewaz jednak podstawq naszych rozwazan bçdzie niemal wylt\cznie polski material jçzykowy, jest do.sé prawdopodobne to, že w analizie ujuvvniq siç jedynie pewne swoiste wlasciwosci lego procesu w polszczyznie. Aie navvet opis
tego rodzaju može bye — jak sit; wydaje — przydatny vv przyszlycli zestawieniach porownawczych.
Termin uniioerbizacja zostal przez polskich badaczy przejçty z p rac czeskich, przede wszystkim zaš — z rozpraw Aloisa Jedlički1 i Miloša Dokulila;2 szybko tež zdobyl sobie prawo obywatelstwa vv analizie polskich faktow slowotworczo-leksykalnych. Mimo jednak kilkunastoletniej tradycji jego užycia nie jest on dostatccznie uscislony zakresowo. Na przyklad jeden z podstawowych problcmôw ogôlnoteorctycznych zwii\-zanych ze zjawiskiem uniwerbizacji stanowi potrzeba precyzyjniejszego niž dolychczas wskazania k a t e g o r i i wyrazâw, w ktörych zachodzi ten proces. Pracc czcskie iliistrujn jego przebieg przykladami rzeczo wnikö w;3 podobnie w jçzykoznawstwie polskim termin »uniwer-bizaeja« odnoszono poczqtkowo tylko do zjawisk tworzenia formacji substantywnych na podstawie polqczen wvrazowych.4 W analizach naj-nowszych, np. vv monografii Jana Miotika »Syntetyczne konstrukeje le-ksykalne vv jçzyku polskim«,5 mow a jest juž o trzech kategoriach czçsci mowy, w ktôrych pojawiajq si«; struktury uniwerbizowanc: r z e e z о w -n i к а с h , с z a s о w n i к а с h i p r z y m i o t n i к а с h. Stanowisko to jest bardziej uzasadnione, nale/.aloby jednak pojsc jeszcze krok dalej i w ujçciach teoretycznych rozszerzyc sferç dzialania procesow uniwer-bizaeyjnych o kategorij p r z y s 1 ô w k a. Ostatecznie zatem u n i w e r -b i z m y reprezentowaly by — w naszym roziimieniu — cztery *n o m i -n a t y w n e czçsci ni o w y : rzeczowniki (np. odrzulorviec < samolot odrzutomy), czasowniki (np. miedzioroac <. pokryroac miedziq), przy-miotniki (przyrynkoroy < przy rynku) i przystöwki ((iistalid) rvugorvo < zu pornocq rougi).
Stwicrdzenie to nasuwa jednak kolejny problem: na czym polcga svvoisto.se mechanizmu uniwerbizacji w wyrazach przynaleznycli do rôz-nych kategorii czçsci mowy? Hôznice te inogi\ iniec po pierwsze с h a -r a k t e r к w a n t y t a t y w n y : uniwerbizucja jest zjawiskiem najpo-spolitszym wsrôd rzeczownikôw, a najrzadszyni — wsrôd przyslôwkôw.
1	por. Unioerbizace и multioerbizace о pojmenooacîch strukturâcli. »Slavica Pragensia« XI, 1969, s. 93—101; Spisovny jaztjk v současne komunikaci. Praha 1974, s. 170—173.
2	Tvofenl slov v češtinč. T. I., 1962, s. 114 i liust.
3	por. np. Alois Jedlička, Spisovny jazyk ...,']. w.
4	Ilalina Satkievvicz, Produkt уюпе typy slomotmôrcze mspôlczesnego jqzyka ogiilnopolskiego. Wurszawu 1969, s. 47: »Terminen! unimerbizacja okrešlam tylko zjawiska deryvvovvania — za pomoca okre.slonego snfiksu — rzeczowni-ka od vvyrazenia o churakterze inniej lub bardziej statyin, tzn. od staiego Inb tqczliwego zwiqzku frazeologieznego, ktôry funkejonuje vv jçzyku jako catošč bçdqcn dwuwyrazowq nazwqe.
4 Wroclaw 1976.
Tworzenie polskich uniwerbizmow adwerbialnych — to proces ziipetnie nowy, powojenny, w ktorego wyniku powstaja przede wszystkim przyr-slowki — ekwiwalenty semantyczne wyrazenia »pod mzglqdem + przy-niiotnik«, il]), teren bogati) pod mzglqdem suromcomym < teren bogaty suromcomo; marunki korzystniejsze pod mzglqdem placoroym > marunki korzystniejsze placomo itp.
W badaniach nad mechanizmem uniwerbizaeji interesowac nas bçdq jednak przede wszystkim rožnice jakosciowc miçdzy formac-jami przynaleznymi do roznych czçsci niowy. bçdqcymi efektein tego procesu.
Uniwerbizacja — to przeksztalcenie n a z w wielowyra-zowych (najczçsciej: dwuwyrazowycb) w jednowyrazowe za ponioet\ roznorodnych zabiegow formalnych. Mogq one doprowadzac: 1) do zespolenia dawniej samodzielnych czionow nazwy ztožonej w jeden leksem; 2) do redukeji skladniköw nazwy wielowyrazowej až do przy-l)rania przez nia postaci jednego wyrazu.
Owe dwa mechanizmy uniwerbizaeji w rožnej mierze przejawiaja siç w zakresie poszczegolnych czçsci niowy: przymiotniki podlegaja wylqcznie procesom scalajqeym, czasowniki i przyslowki powstajq tylko w wyniku redukeji skladu pierwotnej nazwy zložonej. Katcgorii rzeczownikow natomiast wlasciwe sa oba sposoby transpozyeji nazw wielowyrazowych na proste jednostki nominatywne. Jest to drugi — obok wzglçdow frekwencyjnycli — czynnik decydujqcy o centralnej po-zycji rzeczownikow w procesacb uniwerbizaeji.
Rozpatrzmy tcraz glowne rodzaje zmian uniwerbizacyjnycb w poszczegolnycb kategoriacb czçsci mow y,® zaczynajqc od przymiotnikôw.
Najpospolitszy chyba typ u n i w e r b i z m 6 w a d i e k t у w n у с Ii
to formacje powstale od wyražen przyimkowycb, np. zegarek na rqkq > zegarek narqezny, š rode k przeeim bölom > srodek przecimbolomy.7 Rodzaj wielokrotnie rzadszy, ale ciekawy stanowiq nacechowane žarto-bliwie struktury typu panaroahkoroiczomy, panamikolajczykoroy (np. кхщ/.ка pana Wankomicza > ksinžka panumai'tkoiviczoma).8 Nastçpuje tu sztucznc ozywienie od dawna w polszczyznie arcliaicznej katcgorii
" Material ilustracyiny do tego artykulu zostal zaczerpniçty z nastçpujacyeh polskich prac monogràficznych: Halina Satkiewicz, Produktyione typy ..., j. w. Jan Miodek, Synietyczne konstrukcje leksykalne m jqzyku polskim, j. w. Teresa Sniölkowa, Nome sloronictroo polskie (badunia rzeezoroniköm). Wrocluw 1976.
7 Karel Oliva, Tworzenie przymiotnikôm od myraien przyimkomych. »Po-radnik Jçzykowy< 1961, s. 433—439.
" Salomea Szlifersztejn, О zmrotacli typu »punamikolajczykomy . Poradnik Jçzykowyc 9/1954, s. 26—31.
przymiotnikôw posesywnych, služeče čelom ekspresji humorystycznej. Istotq zabiegôw formalnych, ktôre decydujq о powstawaniu nowych lek-semôw przymiotnikowych w tych dwôch grupach, jest zrosniçcie siç с z Ion 6 w piervvotnej struktury wielowyrazowej i jednoczcsna derywacja sufiksalna. Uniwerbizmy adiektywne powstajq jednak lakže vv drodze kompozycji, np. odporny na mröz, na kroas > mrozoodporny, kmasoodporny, lub sposobem czysto syntaktycznym, a wlasciwie syntaktyczno-graficznym. tak jak np. zrosty szybkozmienny, mysokomyda jny.
W uniwerbizmach czasownikowych zostuje zredukowa-ny, sprowadzony do postaci formantu czlon werbalny podstawowej nazw> zložonej, np. pokryroac aluminium, plastykiem, cynkiem > aluminiomac, plastykomac, cynkoivac; robic mikrofilm, mapq, mairycq, makietq > mikrofilmom ас, mapomač, malrycomac, makietovač. Formacje uniwerbizo-wane tego rodzaju sq wiçc derywatami sufiksalnymi. Typ drugi stano-wiq struktury powstale w drodze jcdnoczcsnej sufiksakcji i prefiksacji. np. uczynic (zrobič) masoroym, atrakcyjnym, realnym > umasomic, uatrakcyjnic, urealnič.	'
Najwiçksze bogactwo typow strukturalnycli reprezentujq uniwerbizmy rzeczownikowc. dlatcgo wlasnie one mogq bye podstawq sporzqdze-nia inwentarza zabiegow transpozycyjnych sluzqcycli przeksztatcaniu nuzw ztozonych w leksemy. W pracach polskich opisywano na 4>gol je-dynie meclianizm derywacji sufiksalnej, zresztq rzeczywiscie nujpospo-litszy.® Tymczascm owych sposobôw powolywania do /.ycia uniwerbiz-môw jest znacznie wiçcej; može ono ponadto nastqpié w drodze: I) elip-sy, 2) kompozycji, 3) dezintegracji, 4) skrétu, 5) adidcacji.
Derywacja sufiksaln а о charakterze uniwerbizacyjnym w kategorii rzeczownikôw opiera si«j w polszczyznie na dose rô/.norodnym zestawie formantôw, np. -urz (lodziurz, sodoioiarz — '(uliczny) sprze-dawca, lodôw, wody sodowej"), -isla (np. afrykanista, japonista 'znaw-ca, badacz Afryki, jçzyka japonskiego'), -ik (muzealnik, polarnik 'pra-cownik sluzby muzealncj', 'badacz krain polurnych'). ale przede wszyst-kim wyspecjulizowaly siç w funkeji srodkôw kondensucji nuzw wiclo-wyrazowycli trzy sufiksy: -(omi)ec, -(oro)ka i -ak (np. brygadomiec, ka-
* Wyjqtek pod tym wzglçdem stanowi praca bohernistki polskiej, Ewy Siut-kowskiej, Syntetyczne i analityczne nazmy w jqzyku czeskim i polskim.* »l'ra-ce Filologiczne« XVIII, ez. 2-. Warszawu 1964, š. 219—237, w ktôrej autorku wymienia takže inné zabiegi kondensacyjne: elipsQ, tworzenie skrôtoweôw, de-zintegracjc;. Jej tež przypuda zasluga przeniesieniu na grunt polski terminu unimerbizacja (jeszcze w postuei unimerbalizacja, ktöra sic; jednak požniej nie przyjijla).
droroiec < czlonek brygady, kadry; podstamômka, zamodômka < szko-la podstamoma, zamodoma; betoniak, trociniak, trzeiniak < dom z betonu, zplyt irocinomych, trzcinorvych).
W przymiotnikach struktury uniwerbizowane tworzq niemal wylqcz-nie dwa sufiksy: -omy (przydomomy, przyrynkomy < (bçdqcy) przij domu, przy rynku) i -alny (obsermomalny, mierzalny < dajqcy siq ob-,sermomaé, mierzyc); w czasownikacb najpospolitszy jest formant -omar.
Zadaniem badaeza zjawisk uniwerbizaeji powinno byc takže okrešle-nie sfery stosowania poszczegolnych sufiksow uniwerbizujacych. W polszczyznie np. repartycja elementow -(omi)ec i -(6m)ka zalezy od rodzaju gramatycznego rzeezownika, ktore wchodzi w sklad nazwy pod-stawowej: pierwszy uniwerbizuje zwiqzki z rzeezownikami rodzaju niQskiego (np. odrzutomiec < samolot odrzutomy), drugi — poh\czenia z rzeezownikami rodzaju ženskiego i nijakiego (np. myècigômka < lôdi myscigoioa, dmuizbôrvka < mieszkanie dmuizbome). Odstçpstwa od tej zasady zdarzaja siç bardzo rzadko, i to zazwyczaj w sferze terminolo-gii; przypomnç chociazby polskie nazwy bakterii: gronkomiec, lasecznikomiec, paciorkomiec.
Z kolei sufiksy -omiec i -ak derywujq formaeje od tego samego typu potqczen: zwiqzkôw z rzeczownikiein rodzaju mçskiego, natomiast rož-nu] siç wyraznie swoim nacechowaniem emoejonalno-stylowym. Formant -(omi)ec tworzy struktury potoczne, aie neutruine, formant -aк nadajc derywowanym przez siebie wyrazom eharakter nuzw pejoratyw-nycli i deeyduje о ich przynaleznosci slangowej, np. ostrožniak, pozy-tymniak "ezlowiek ostrozny, pozytywny', pospieszniak 'pociqg pospiesz-ny' itp.
Neutrulnyini odpowiednikami slangowych wyrazow z formantem -ak su w polszczyznie uniwerbizmy powstale za ротосц innego zabiegu strukturalnego, mianowicie e 1 i p s y , mp. parlyjniak, tomarniak, doiy-motniak — i potoczne, cmocjonalnie nie nacechowane pariyjny, toioa-rorvy Ço poeiagu'), doiymotni (o wiçzniu'). Elipsa stanowi sposôb uniwerbizaeji nicograniczenie produktywny. Nastçpujacu w jej wyniku substantywacja przymiotniku10 pomnaža w polszczyznie przede wszyst-kim klasç nuzw zawodow i speejalnošci, np. naczelny 'redaktor naczel-ny', personalni) 'pracownik personalny', munduromy 'inilicjant muii-durowy'; nastçpujc te/, niekiedy przeksztalcenie w rzeczowniki imiesto-wôw bicrnych, il]), ankietomany, mysiedlony, ра!цсу, niepali\cy.
Stanislaw Jodlowski. Substantymizacja przymiotnikôm n> jqzyku polskirn. Wroclaw 1%4.
Jak widac, w grupach syntaktycznych zložonveh z rzeczownika i przyiniotnika z zasady nastçpuje elipsa ezlonu rzeezownikowego; wy-jqtek stanowiq stosowane szczegôlnie czçsto nazwy instytucji uzytecz-nosci publicznej, ktôre w mowie potocznej pojawiaja siç w postaci elip-tycznej — bez ezlonu adiektywnego. np. straž požarna (ognioroa) > straž, pogotomie ratunkome > pogotomie. milicja obyroatehka > milic j a it p.
W polaczeniach zlozonych z dwôch rzeezownikow, np. Ministerstivo OsTviaty, Ministerstivo Finansôro elipsie podlega czlon pierwszy, a uni-werbizmem staje siç drugi, przybierajqc postac mianownikowq: O smilita, Finanse.
K o m p o z y с j a stanowi — jak juž byla о tym inowa — typowy zabieg uniwerbizacyjny w kategorii przymiotnikow (np. kmasoodporny). aie zdarza siç i w rzeczownikach, np. opylacz gleby >• gleboopylacz, stan gleby > glebostan, godzina robocza > roboczogodzina, kamiarnia-klub > klubokamiarnia itp.
Meebanizmowi skrôtôw jako typowej formie uniwerbizaeji poswiç-eono tyle niiejsca w pracaeb jçzykoznawczych, že možna pominqé szcze-gôlowsze omôwienie lego rodzaju struktur skondensowunyeb. Warto je-dynie zaproponowac zasadç, by do kategorii uniwerbizmow zaliczyc je-dynie skrôty zlcksykalizowane, to jest majqce formç oraz odmianç rzeezownikow i funkcjonujace niezaležnie od nazwy wielowyrazowej.
Z piinktii widzenia tego kryterium nie bylyby uniwerbizmami skrôty typu PKiN, CDT, ktôre majq wartosc jedynie grafieziwi i przy roz-szyfrowaniu pod legaj a trunspozycji dzwiçkowej na jakqs nazwç zlozonq (np. PKiN — Palac Kultury i Nauki lub skrôtowo — Palac Kultury). Natomiast do uniwerbizmow zaliezalyby siç w tym ujçeiu môwione od-powiedniki owycli skrôtôw, np. Pékin, cedet, u zwlaszcza wariant slan-gowy i gwarowomiejski tej nazwy: cedeciak.
Dezintegracja bywa zabiegiein uniwerbizacyjnym przede wszystkim w slungowyeli i profesjonulnyeh odmianacb jçzyka. W gru-paeh syntaktycznych zlozonych z przymiotnika i rzeczownika podlega jej czlon adiektywny, przeksztalcajqc siç tym sposobem w rzeczownik, np. plyta dlugograjuca > dlugograj, egzarnin klasyfikacyjny > klasy-fika. Uszczuplenie tema tu slowotwôrezego towarzyszy takže czçsto in-nyin mechanizmom uniwerbizacyjnym, np. derywacji. por. but zamszo-my > zamszak (a nie zamszomiak), chleb nalqczoroski > nalqczak — oraz kompozycji: fotoki(cik < kqcik fotograficzny, radioodbiornik < odbior-nik radiomy.
Dezintegracja jest tež podstawq ciekawej formy uniwerbizowania nuzw dwuczlonowych w drodze ich adideacji do wyrazôw juž istniejq-cycli, np. szkola pedagogiczna > pedagog, film dokumentalny > dokument, ogrôd zoologiczny > zoolog, poroiesc kryminalna > kryminal i nazwa najnowsza: autobus pospieszny > pošpiech.n Uniwerbizmy tego rodzaju powstajq przede wszystkim jako šrodki ekspresywne, w wurstwie slownictwa slangowego, aie ich wartosc emocjonalno-stylowa czçsto siç neutralizuje i utrwalajq siç one w zasobie leksykalnym pol-szczyzny ogôlnej, tak jak nazwa tatar, ktôra calkowicie wyparla star-szq struktur»; dwuczlonowq befsztyk tatarski.
Uniwerbizacja dezintegracyjna jest wiçc jednym z wažniejszych žrodel powstawania bomonimii w najnowszej polszczyz-nie.
Wielosc zabiegôw strukturalnych. za ktôrych pomocq možna powo-lac do zycia uniwerbizmy, sprawia. že czçsto powstajq dwa lub nawet trzy warianty jednej nazwy.
Z zasady rožnicujq sit; one wôwczas swojq wartosciq stylowq. two-rzq rožne stopnic potocznošci, np. slabo nacechowane partyjny, personality, tomaroioy 'pociqg towarowy', wyrazniej potoczne partyjnik. per-sonalnik, towarôivku i slangowe partyjniak, personalniak, toioarniak.
W wypadku wspolistnienia uniwerbizmôw utworzonych sufiksami obcymi i rodzimymi wyrazniejszq barwç emocjonalnq majq formacje swojskie, np. felietonista — felietoniarz, puzonista — puzoniarz itp.
Uniwerbizmy rôznych typôw charakteryzujq siç ponadto pewnym jak gdyby "nastçpstwcm w czasie". Z zasady najwczesniej powstajq nazwy eliptyczne (por. sportowe: rzut karny, rzut wolny > karny, mol-ny); po pewnym czasie ustçpujq one miejsca derywatom (11p. karny > karniak, miqzien doiyiootni > dozy root ni > doz.yiootnik). Derywaty z kolei bywajq wypieranc przez jeszcze bardziej skrôtowe struktury dez-integralne, 11p. w szybownictwie: lot doceloroy > docelomy > docelôm-ka > docel.
Analiza strukturalna uniwerbizmôw powinna dotyczyc nie tylko de-rywujqcych je formantôw. ale i ich možliwych ])odstaw slowotwôrczych : rôznych typôw polqczeii wyrazowych. W pracach polskich do niedawna formulowano zazwyczaj opiniç, že struktur^ wyjsciowq dla uniwerbizmôw si\ jedynie grupy zložone z przymiotnika i rzeczownika, 11p. urtysta estradoiuy > estradomiec, szkola dziesiqcioletnia > dziesiqciolatka. W istocie wiele formacji uniwerbizowanych wywodzi sit; od innych pod-
11 Jatlwigu Chludziöska-Swiqtecka, О pemnym typie deryivacji mstecznej me mspôlczesnym jqzyku pohkim. »Prace Filologiczne« XIX, 1969, s. 77—82.
staw, np. od polqezeii, w ktorych czlonem okreslajqcym jest rzeczownik w (lopelniaczu (por. kadroroicz < czlonek kadry (narodowej w sporcie), dynamoiuiec < czlonek (klubu) Dynamo). Czçsto tež bywajq uniwer-bizowane zwiqzki z czlonem okreslajqcym o postaci wyrazenia przyiin-kowego, np. plaszcz od kurzu > kurzoïoiec, teczka na akta > aktômka. spodnie do bioder > biodrôruki.
Wiq/.e siç z tym inna jeszcze kwestia do rozstrzygniçcia: ustalenie, czy podstawq uniwerbizaeji sq grupy dwuwyrazowe, czy tež podlegajq jej rôwniez polqczenia о trzech, czterecb itp. sktadnikach. Material polski wyraznie wskazuje na to, že powstanie uniwerbizmu jest stosunkowo czçsto wynikiem kondensacji wielowyrazowych opisow, np. nomozytnik < specjalista to zakresie liistorii norooiytnej, karnik < specjalista w dziedzinie praioa karnego itp. W kategorii przymiotnikow takže dose duža liczba struktur wywodzi siç od polqezeii trojczlonowych, npr. rôinowiekotve (grupy dzieci) < (grupy dzieci) о rôznym mieku, (praca) (rzyzmianoma < (praca) na trzy zmiany itp.
Opis uniwerbizmow nasuwu do rozstrzygniçcia pewne trudne kwe-stie teoretyczne. Jednq z nich jest dobôr dostatccznie scislycb'kryteriow pozwalajqcycb wyodrçbnic forinacje uniwerbizowane z serii neologiz-möw innego rodzaju. Trzeba bowiein powiedziec, že granice dzielqce fakty uniwerbizaeji od caloksztaltu zjawisk slowotwôrstwa morfologicz-nego nie sq zbyt wyrazne. Produktywnosc derywacji morfologicznej ogranicza siç przecicž takže do czterecb nominatywnycb czçsci mowy: ponadto neologizmy slowotworcze rowniež možna interpretowaé jako swoiste kondensacje polqczen dwuwyrazowycb bib nawet wielowyrazowych (np. mal y dom — domek, czloioiek palqcy — palacz).
Zazwyczaj jako sprawdzian uniwerbizacyjnej genez y formaeji przyj-inuje siç zusadç, že nazwa zložona stanowiqea jej podstawç nie može niieé charakteru doražnego, indywidualnego, že inusi bye jirzez pewien czas w spolecznym obiegu. Jest to jednak kryterium dose plynne. Czy nu przyklad možna stwierdzic z calq pewnosciq. že zwiqzek praca na dmie zmiany ustabilizowal siç juž na tyle, aby možna bylo uznac jego od-powicdnik semuntyczny, rzeczownik drouzmianoiooité, zu uniwerbizm? Poniewa/. w analizie procesôw uniwerbizacyjnych badacz ma nieustan-nie takie wqtpliwosci, nasuwa siç propozycja ich ogôlnego rozstrzygniçcia dziçki pewnemu ušcišleniu omawianego kryterium. Možna bylobv miunowicie przyjqc zusadç, že struktury oparte nu grupach nietypo-wych, nie powturzujqcych siç juko podstawy w innych, analogicznych nazwach skondcnsowanych — nie nalezq do kategorii uniwerbizmow (por. np. nieshisznic cytowany w jednej z polskich pruc jirzyklad hu-
gonota 'uczen profesora Hugona Steinhausa'). Natomiast uniwerbizmami bylyby neologizmy o])arte na grupach syntaktycznycli ustabilizowanych, о pewnym typowym skladzie slownym, пр.: nui or czego: felietoniarz, tek.šciarz, kosztorysiarz; czlonek czego-. doiiwiadczalnik 'czlonek klubu doswiadczalnego' kabaretoroicz 'czlonek kabaretu'; moilimoéc czego-. przekladalnošc 'mozliwosc przeloženia', porôionyiuulnoxé 'mozliwosc porownania'; nauka о czym: etruskologia 'nauka o Etruskach', jazzolo-gia 'nauka o jazzie',
To ogôlne rozstrzygniçcie nasuwa jednak od razu kole j 11 q wi|tjili-wosc tcoretycznq. Chodzi o rozgraniczenie rzeczywistycli zjawisk kon-densacji nazw dwuwyrazowycli od tworzeniu nowycli struktur na po-dobienstwo serii juž istniejqcycli wyrazôw tego sainego rodzaju, czyli wedlug pewnego nowo uksztaltowanego modelu slowotwôrczego. Wtasnie wsrôd nazw uniwerbizowanych szczegôlnie szybko zaczy-najq siç wyodrçbniac wiçksze zespoly slôw o analogicznej trešči, ktôre stajq siç wzorcem dla coraz to nowych formacji. Neologizmy tego rodzaju nie przechodzq wiçc juž przez owo stadium pošrednie: przez zabieg kon-densacji grupy syntaktycznej. We wspôlczesnej polszczyznie wyraznie ksztaltuju siç w grupie uniwerbizmôw nowe typy slowotwôrcze, 11p. nazwy domôw: lekarzômka, organistômka, agronomôioka; nazwy materialôw: koszulômka, ubraniômka, plaszczôroka; nazwy specjalistôw w jakicjš (lziedzinie športu: delfiniarz, iabkarz 'zawodnik plywajqcy stylem zwa-nym del finem, zabkq', mlociarz, saneczkarz 'zawodnik rzucajqcy mlo-lem, jcždžqcy 11a saneczkacb'. Mechanizm powstawania nowego modelu slowotwôrczego nu podstawie doraznych poczqtköwo uniwerbizacji možna bardzo dokladnic zaobserwowac w kategorii polskicli nazw stutkôw. Formacje typu paromiec, transporioiviec, poscigomiec s;\ jeszcze nie-wqtpliwymi uniwerbizmami, poniewaz odpowiadajq im rôwnolegle isi-niejqce nazwy dwuczlonowe: siatek paromy, iransportomy; nie шајц jednak takiej podstawy struktury iw'iczykomiec, dreronomiec, rudorvq-gloioiec, ktôre wyraznie zostaly utworzone na ici» wzôr. Podobnie do kategorii uniwerbizmôw možna zaliczyc mej.iciömkq 'bilet wejsciowy, perondrvkq 'bilet peronowy' i mizyiôrokq 'bilet wizytowy', ale nie miej-ясбюк-q, bo brak jej opurcia w zwiqzku bilet miejscomy. Zachodzi py-tanie, jak zukwalifikowac takie formacje, majqce niewqtpliwy zwiqzek z uniwerbizmami, ale powstalc juž innym sposobem.
1 wreszcie najtrudniejszu chyba kwestia teoretyczna: jakq mctodç przyjqc w unalizic konfrontacyjnej dotyczqccj procesôw uniwerbizacji w dwu lid) kilku pokrewnycli jçzykucli? Wvduje siç, že naležnlobv prze-strzegac pewnej kolejnosci ctupôw analizy i rozpoczynuc jq od poziomu
najbardziej elementarnego, to jest od p 1 a s z с z y z n у š r o d k ô w formalnych služqcych transpozycji nazw wieloczlonowych na lek-semy. Wystqpiq tu dwa typowe ukladv zjawisk:
1)	identycznosc struktur tworzonych tymi samymi formantami (np. pol. grochôwka i czes. hrachooka; pol. Kercelak < plac Kercellego i czes. Vaclavâk < Vdclaoské namesti).12
2)	odmiennošč struktur, przy jednoczesnyra podobienstwie ogolnego meclianizmu ich powstawania w porownywanych jçzykach (np. pol. roiežorviec — czes. vëzàk; pol paroiviec — ezes. parni к: pol. koszy-koroka — czes. košikova).
Pierwszy typ zgodnošci charakteryzuje np. grupç uniwerbizowanych nazw alkoholi w jçzyku polskim i czeskim; tworzy siç je wedlug iden-tycznego shematu, tym samym fonnantem -oroka (-ovka). por. tvis-niôivka — oišnovka.
Stwierdzajqc tožsamošc forinacji uniwerbizowanych av dwu jçzykach, trzeba z kolei odpowiedziec na pytanie, czy jest ona wynikiem paralel-nych, ale wzajemnie niezaleznych m e с h a n i z m 6 w( ich pow-stania. czy tež w jednyni z jçzykôw ustabilizowala siç к a 1 k a z dru-giego. Ješli zaš zaklada siç kalkowanie, warto siç pokusic o okrešlenie jego kierunku. Wydaje siç np. dosé prawdopodobne przypuszczenie, že j)olskie uniwerbizmy najnowszej duty: kapitalka 'remont kapitalny' i generalka generalny przeglqd (meclianizmu, np. motoru)' sq odwzoro-waniem czeskiego schematu kondensaeji nazw zložonvch. W polszczyznie oczekiwaloby siç bowiem w tym wypadku albo elipsy (kapitalny, generalny), albo derywacji, ale za jioiiiocq innego sufiksu (kapitalniak, generalniak), bo — jak juž о tym byla mowa — ~(ôm)ka uniwerbizuje iylko polqczenia z rzeczownikiem rodzaju ženskiego i nijakiego, nie bywa natomiast wyzyskiwana do kondensaeji polqezeii z podstawowym rzeczownikiem mçskim. Trzeba jeszcze založyč možliwošč trzeciq: przejçcie przez oba jçzyki jukiegoš schematu uniwerbizacyjnego z tego samego ž rod la.13 Na przyklad neologizmy powstale w wy-niku konipozycji, typu polskich terminôw roboczogoclzina, roboczoclzien, trafiajqce siç w obu jçzykach, sq zapewne replikami struktur bardzo typowych d la jçzyka rosyjskiego. Može takže formacje stanowiqee pew-ne novum na gruncie obu jçzykôw: polskie zachororoalnosc, ivypadko-
12 Przyklady konfrontacji polskich i czeskich nazw uniwerbizowanych po-ehodzq z nastçpujqcych prac: Ewa Siatkowska, Syntetyczne i analityczne nazrou m jqzyku czeskim i polskim, j. w., Jin Damborsky, Studia porôronamcze nad slomnictmem i frazeologiq polskq i czeskq. Warszawa 1977.
1:1 por. Jiri Damborsky, Prejimdni slop do polstiny a do češtinij ze stejnélio pramene. »Rocznik Slawistycznv« XXXI (1969), I, s. 69—75.
toosc, urazomošc, ujamnialnošc, czeskie drazooost, poruchovost, nehodo-oost majq wspolny wzor wr rosyjskich formacjacli typa uspeoaemost, poseščaemost'.
Z kolei w razie stwierdzenia niezaležnego, clioc zbiežnego kierunku rozwoju procesow kondensacyjnycli w obu jçzykach trzeba jeszcze usta-lic, czy identyczne formalnie produkty uniwerbizacji majq w ničli t ç s a m q wartosc s t y 1 о w q i ekspresy wn^. Dia przykladu : czeskie nazwy ovocâk 'targ owocowy', osobnâk 'poeiqg osobowy'14 sq wprawdzic elementarni potocznymi, ale uczuciowo nie nacechowanymi, neutralnymi. Polskie slowa о tyTm samym ksztalcie (clioc innym znacze-niu) majq swoisty walor uczuciowy: nazwa oivocak 'bar owocowy na Placu Konstytucji w Warszawie' reprezentuje warstwç leksyki slango-wej, jest uzywana glownie przez mlodziež, w odczuciu zaš doroslych cha-rakteryzuje siç otlcieniem pospolitošci, nawet trywialnosci; osobniak 'dorn osobno stojqcy, willa jednorodzinna' wywodzi siç z warszawskiej gwary miejskiej i w zastosowaniach poza tq otlmianq jçzyka ma za-barwienie rubaszne, familiarne lub zartobliwe.
Znacznie typowsza jest sytuacja innego rodzaju: gdy л\г obu jçzykach i w tycli samych typacli ich nazw zachodzq procesy kondensacyjne, ale služq im odmienne š r o d k i formalne. Polska grupa nazw materials w: plaszczôroka, koszulôroka, zaslonômka ma swoj odpowiednik w identycznej kategorii czeskich formacji uniwerbizowanych, о innym jednak ksztalcie slowotworczym: košilooina, zûclonooina; nie odpowia-dajq tež sobie formalnie nazwy polskie mejsciômka, miejscômka i czeskie vstupenka, mistenka.
Jak wynika z naszycli rozwazan, clementem identyfikujqeym nazwy w obu jçzykach byla w ostatnio przytaczanycli przykladach tožsamošc grup i kategorii znaczeniowycb, w ktorych nastçpujq procesy kondensacji. Kolejny wiçc poziom analizy stanowiloby ustalenie, jaki jest udzial struktur uniwerbizowanych w skladzie poszczegolnych klas s e m a n t y с z n y с h wlasciwych obu porownywanym jçzykom. Na przyklad tlla polskiej serii slowotwôrczej nazw miçs: cielqcina, bara-nina, konina nie možna wskazac syntetycznych odpowiednikôw czeskich; w obu jçzykach ekwiwalentne sq tylko nazwy zložone (np. pol, miqso cielqce i czes. telécî maso).
Wiçksza intensywnosc procesôw uniwerbizacyjnych w tycli, a nie innych kategoriach, sharakteryzujqca jeden z badanych jçzykow, ma z zasady podlože ogolniejsze, wynika z ustabilizowanej w nim trady-cji
14 Ewa Siatkowska (j. w.) podaje tç nazwç jako obocznq do znacznie czçsciej uzywanego osobâk.
wyra/.ania pewnych trešči bqdz syntetycznie, bqdz sposobeni analitycz-nym. Ewa Siatkowska w swyra bardzo interesujacyni studium konfron-tacyjnym poswiçconym slownictwu czeskieinu i polskienui udowodnilu przekonywajqco, že w jçzyku czeskim nazwy miejsc maja z zasady postac syntetycznq, w jçzyku polskim zaš pojawiajq zarôwno struktury proste, jak wielowyrazowe. z pewnq przewagq ostatniej grupy wsrod oznaczeii nowych realiôw (por. czeskie poslucluirna i pol. .sa/a tvykla-doiDu).
W tych z kolei wypadkach elementem identyfikujqcyin jest zbiežnošc kategorii semantycznych, rožnicujqcym natoiniast — odmienna w obu jçzykach technika powolywania do žycia reprezentujqcych je nazw.
Trzcci zatem poziom analizy konfrontacyjnej powinny stanowié formalne m e с h a n i z m y uniwerbizaeji w obu jçzykach.
Trudno bez dokladniejszych studiôw, ktôrych na wiçkszq skalç jeszcze nie podjçto, odpowiedziec na pytanie, jukie sq proporeje wystç-powania poszczegôlnych zabiegôw uniwerbizacyjnych w jçzyku polskim i czeskim. Intuicyjnie wydaje siç, že w jçzyku polskim szenezy zakres ma w tej funkeji elipsu pociqgujqca za soln\ substantywacjç przymiotni-kow, bardzo wielu bowieni polskim nazwom tego rodzuju odpowiadaja z zasady czeskie derywaty, np. toiouroioy w znaczeniu 'pocirçg towa-rowy' — nékladàk, sypialny 'wagon sypialny* — spacâk, kadrçmy 'kie-rownik kadr' — kadrooak itp.
1 odwroinie — w jçzyku czeskim wzçsciej ni/, w polszczyznie šrod-kiem uniwerbizaeji staje siç kompozycja;15 czeska struktura knčtomluoa bylaby po polsku iiiemozliwa, bo nawet w terminologij specjalnej for-maeje takie trafiajq siç zupelnie wyjqtkowo, u bruk ich w slownietwie ogôlnyin.
Aby wyjusnic te rožnice, trzeba byloby siç odwoluc do historii obu jçzykôw, wskazac na przyklad — jak to uczynil Jifi Damborsky — ua oddzialywanie w stowotwôrstwie czeskim wzoru nicmieckich wyrazôw zlo/.onych, w jçzyku polskim zuš — wzoru francuskich analityzmôw, tak czçsto u nus kalkownnych, poczqwszy od koiicu XVIII wieku, už po pierwsze dziesiçciolecia wieku XX (рог. тцг slami, prôba sil, račja bylu, irodki ostrožnošci itp.).
Nnle/.uloby tež rzutowaé przebieg procesôw uniwerbizaeji nu ogôl-niejsze tlo produktywnosei érodkôw slowotwôrczych w porôwnywunych jçzykach. W jçzyku czeskim može siç przejawic silniejsza tendeneja do syntetyzowania nazw niiejsc, bo dysponuje on w tej kategorii zrô/.nico-
14 por. Jiri Damborsky, j. w., s. 18, 26.
wanym zespolem produktywnych formantôw. W jçzyku polskim ubô-stwo zywych srodkôw slowotwôrczych tworzqcych nomina loci (tylko -nia i -isko) oraz ich bardzo wyspecjulizowany charakter sprawiajq, že w wypadku potrzeby utworzcnia nowej nazwy tcgo typu možna czasem zastosovvac tylko scheinet analityczny (np. punkt sprzedaiy, dom roczasoroy itp.).
Wrcszcie najbardziej abstrakcyjnym poziomem unalizy mogloby siç stač rozpatrzenie ogôlnych tcndencji onomazjologicznych porôwnywa-nych jçzykow, ich »sklonnožci« do kondensacji dawnych nazw, lub przeciwnie — do ich rozbudowywania, multiwerbizacji.19 W kazdym razie rozpatrzenie przcbiegôw i mechanizmôw obejmowanych ogôlnq nuzwq uniwerbizacji stwarza interesujqcc perspektywy wykrycia za-rôwno rysôw paralelnych w jçzykach slowianskich, jak i cecli, ktôre siç skladajq na niepowtarzalnosé každego z ničli.
POVZETEK
Članek je posvečen metodološkim vprašanjem opisa pojavov univerbizacije (poenobesedenja). S tem nazivom se označuje prevedba večbesednih poimenovanj v enobesedna, npr. pol. autobus przeguboivy — przeguborviec. pokrymaé етаИц — emaliomač.
Analiza pojavov univerbizacije v določenem jeziku mora težiti k ugotovitvi naslednjega:
1.	kakšen je obseg tega procesa, tj. katerim kategorijam besednih vrst pripadajo leksemi, ki nastanejo po njem (v poljščini npr. so univerbizmi samostalniki. glagoli, pridevniki in prislovi);
2.	kateri tipi besednih zvez se pretvarjajo v lekseme (v poljščini se strnjajo (kondenzirajo) tako dvobesedne skladenjske zveze kakor večbesedni opisi (npr. nomoiytnik — specialist na področju novodobne zgodovine) ;
3.	katera obrazila so se specializirala zu univerbizacije (v poljščini pripone -omiec, -ôroka in -ak za sumostalnike);
4.	kuteri formalni mehanizmi delujejo pri tvorbi univerbiziranih poimenovanj (v poljščini izpeljava, zlaganje, izpust, krnitev, dezintegracija, udideaciju);
5.	kuko potegniti meje med pojavi univerbizacije in normalnim modelnim oblikoslovnim besedotvorjem.
Konfrontacijska analiza poteka univerbizacije v sorodnih jezikih mora vodili k ugotovitvi:
J i r i Damborsky przypisuje polszczyz.nic w tym zakresie charakter posredni, przejseiowy: »W jçzyku polskim jest wiçc /.../ reprezentowune zurôwno slow-uictwo rodzime, tzn. kontynuujqce przede wszystkim trudycje slowiaiiskie (derywacja), jak i slowotwôrstvvo czçsto bvé može obee (nuzevvnietwo analityczne)«: j. w.. s. 2H.
a)	ali zahtevajo iste ali drugačne besedotvorne morfeme kot univerbizacijska obrazila;
b)	ali so strnjena poimenovanja istega ali tudi različnega pomena;
c)	ali so za primerjane jezike tipični isti mehanizmi univerbizacije ali pa je zanje značilna tudi kaka »predilekcija« za nekatere med njimi (npr. v češčini za zlaganje, v poljščini za izpust).
UDK 801.541.2:159.955 Helmut F a s h a
Akademija znanosti NDR, Budišin
INTEI,EKTUALIZACI JA RËCNYCH SRËDKOW, JE JE ZAMËR A JE JE WUSKUTKI
Zunajjezikovni pogoji intelektualizacije jezikovnih sredstev; intelektualiza-eija kot potek prilagoditve jezika novim, na razvoju kulture in civilizacije temelječim predmetom sporočanja kakor tudi spremenjenih sporočevalnih položajev: pojem racionalizacije kot strnjanja sodb (stavkov) v pojme (besede); racionalizacija in gospodarnost jezika.
The extra-linguistic conditions of the intelleetualization of linguistic means; the intelleetualization as a process of adaptation to new objects of communication (based 011 the development of culture and civilization and on the shifted positions in communication); the concept of the rationalization as a condensing of statements (sentences) into concepts (words): the rationalization and economy of language.
Zamër mojeho prinoška njeje, ani definowac woprijece 'intelektuali-zaeija rëcnych srëdkow" abo wsostronsce prepytac a pfedstajec bytosc tutoho woprijeca a ju na wsëcli runinacb rëëneho systeina eksemplifi-kowac. Zamër mojelio prinoška je wo wjele skromniši. Chcu wunc z nëkotrycb zakladnyeli postulntow, wuprajenych w dotalnej literaturje k probleniatice intelektualizacije rëcnych srëdkow, u tute zakladne wu-prajenja chcu wudospolnic resp. komentowac z nëkotrymi swojimi pre-inyslowanjemi.
Wuchadžišco mojich rozwa/.owanjow wo intelektualizaciji rëcnycli srëdkow, jeje zamëru u jeje wuskutkach, je stejišco akad. B. Havrânka, kajkež je won je formulowal pfedew.sëm w swojim prednošku »Funkce spisovného jazykû«' u w prinoška »Ükoly spisovného jazyka a jeho kultura«.*
Woprijece intelektuulizacije spisowneje rëëe charakterizuje В. 11a-vrânek tukle: »Intelektualizaci spisovného jazyka, kterou bychom molili nazyvat také racionalizaci, rozumime prizpûsobovâni jazyka k tomu, uby jeho jazykové projevy mohly byt urëité a pfesné, podle potreby abstraktni a uby byl y shopné vyjâdrit souvislost a složitost mvšieni. tedy zesilovâni intelektuâlné strûnky feëi«.'
1	Hlej: Sbornik pfednâsek I. sjezdu čsl. profesorû filosofie, filologie a historié v Praze 1929, str. 150—158. Pfednošk bu reeditovvuny w zbčrniku Studie о gpisooném ја/.усе, Praha 1965, str. 11 — 18.
2	Hlej: Spisovnd češtinu a jazykovâ kultura. Praha 1932, str. 32—84. Pred-nošk bu znowa wozjewjenv w zbčrniku Studie o spisooném jnztjce. Praha 1963 str. 30—59.
s Citowane po wozjewjenju w Studie o spisooném jazyce, str. 58.
Tuta Charakteristika intelektualizacije spisovvneje reče wobsahuje nčkotre elementy, woprijeca, na kotrvchž bych chcyt hišce chwilku po-zastuc, su to: 1. 'prizpiisobovani jazyka', 2. 'racionalizace' a 'intelektuali-zace', 3. 'určitost a presnost projeva'.
Sto reka przpûsobovàni jazyka'? Nastace a wuwiée spisovvneje reče je na cvle konkretne ekstralinguistiske wumënjenja wjazane, to je na politiske, socialne, ekonomiske a idcologiskc faktory. We wëstym stopjenju wuwica politiskich, socialnych, ekonomiskich a ideologiskich zakladow wësteje rëëneje towaršnosce a z tym pri wjetsej potrjebje tež nadregionalneje komunikacije njemože lokalny dialekt spjelnič rolu. kot raz so na reč jako koinunikaciski srčdk staja. Rozščrja so predmjety komunikacije, kiž so njewobmjezuja hižo jenož na zdžčlenja konkret-neho vvobsaha bjezposrčdneje činitosce we wobhiku jednoreje ratarskeje abo rjemjeslniskeje produkcije, ale wone wobsahuja zdžčlenja wo pred-nijetach, kiž njejsu cylkej komunikowacych jenak derje znate, kiž su nowe a kiž steja zwonka jednoreje produkcije a na zakladže tutejc jednoreje produkcije dobytych nazhonjenjow a spôznacow.' Tute nowe predmjety komunikacije su politiske a socialne, juristiske a adinini-stratiwne, filozofiske a religiozne, wëdomostne a techniske činitosce a z tym zwjazane skutki a wuskutki ëlowjcskeho myslenja a duchowneho tworjenja, skrotka: su to predmjety kultury a ciwilizucije» Trèlmosé, wo predmjctach kultury a ciwilizacijc komunikowaé, wuz.aduje sej wu-tworjenjc adekwatnych rëënych srëdkow, dotal w ludowej rčči, t.j. w sumje lokalnych dialcktow, njeeksistowacych. To so w prëniin rjedže pocahuje na wutworjenje nowych slowow za woprijeéa, kiž. dotal nje-l>ëchu predmjet myslenja a komunikacije, ale runjc tak sej nowe j)i-ed-mjety komunikacije žadachu woprijeéowe a terminologiske precizowa-nje a diferencowanje eksistowacych slowow-wopfijeéow. Jednora komunikacija mjez partnerami ze samsnymi nazhonjenjemi sej nježada ani dokladny wopfijecowy system, respektowacy poinčr mjez powsit-kownyin a spccifiskim, mjez konkretnym a abstraktnym, ani wotpo-wëdne leksikaliske wobsadz.enje tutoho woprijecoweho systema. Ludowa rëè pomjenuje рак jenož jednotliwe konkretne speeifiske zjawy, nie рак klasu tutych zjawow (na pr. hrôdz 'Kuhstall* — konjenc Pferdestall' chlčro 'Stall der Schweine, Schafe u Ziegen' — kurjene 'Hühnerstall' molenc 'Ochsenstair — momčernja 'Stall der Schafherde', pomjenowanje a woprijeëe 'Stull ullg.' faluje), abo wona wobsedzi jenož. pomjenowanje klasy, nie ptik konkrctnelio zjawa, hdyž je tujku klasifikacija irre-lewantna (nu p r. žaba 'Frosch ullg.'. faluja pomjenowanju jednotliwycli družin).
Ale rčč njepfimëri so jenož nowym predmjetam komunikacije a mys-lenja, rëë dyrbi so tež primëric nowym situacijam komunikacije, a to w dwojim zmysle.
1.	Je-li so dotal pod pomëraini jednoreje ratarskeje a rjemjeslniskeje produkcije komunikacija wotmëla mjez partncranii jenakeho kolektiwa, z jenakimi praktiskimi a kulturnvmi nazhonjenjemi, za kotrycliz bč-p redni je t komunikacije jenak derje znaty, koinunikuje so pod wuwitymi socialnymi a kulturnvmi pomërami tež mjez partnerami, pri kotrycbž so sainsne praktiske a kulturno-socialne nazbonjenja a znajomosce pred-pokladowac njemožachu. Tajkc wumënjenja komunikaciskeje situacije wužadaja sej precizniši rëëny wuraz, kiž garantuje zrozuniliwosc tež najböle komplikowanycb a naj hole kompleksnych wuprajenjow pola I)artnera, kiž nima samsne nazbonjenja a znajomosce kaž awtor komu-nikata. Dže tu predewsëm wo liödnocenja zjawow a wo konkluzijc, kiž zwuraznjeja tujke logiske poinëry a pocahi mjez zjawami kaž je to kaw-salnosc, finalnosc, niožnosc a trëbnosc, identita a podobnosč u pod.
2.	Zdrulm je nowa situacija komunikacije pod komplikowanisimi pomërami kultury a ciwilizacije charakterizowana predewsëm prez monolog a to kaž w rëëancj tak tež w pisanej forinje. Mjeztym zo docpë-je dialog, domena ludoweje rëëe, trëbnu jusnosč a jenozmyslnosc wupru-jenja tež prez intonaciju. gestiku, situaciju a možnosc prašcnja — wot-inolwy, datu prez direktny kontakt partnerow komunikacije, dyrbi monolog z tajkicli srëdkow rezignowac a wotpoblad komunikacije realizo-wué z poinocu jasnych a jenozmyslnych rëënycb srëdkow a formow. Monolog je tuž nuzowany, komj)leksne a komplikowane logiske struk-tury, kaž je to kuwsalnosc, finalnosc, identita, podobnosč u podobne, ze specifiskimi rëënymi formami n strukturami jenozmyslnjc wuprajic, a to z poinocu koinplikowunycb sadowycb strukturow, jusnje pfirjado-wane ubo podrjadowane (parataksa a bvpotaksa) a wjazane ze specifiskimi konjunkcijemi, jasnje zwuraznjace pomëry kawsalnosce, finalno-sce, identity, podobnosce a podobne.
Intelektunlizacija rëënycb srëdkow, kiž so w tajkicb kompleksnych a komplikowanych sudowych strukturach jewi — a to bych tu chcyl z doruzom wuzbëhnyc — njeje wuraz komplikowanischo, koinpleksni-šeho a tohodla hole wuwiteho wašnja myslenja, kotrvž w ludowej rëëi zadyn wuraz njenaniaka, «lokelž je pjeëa wasnje myslenja jeje nošer-jow primitiwiiise, aie je wuraz hinašeje komunikaciskeje situacije, a to situacije monologa, kiž nima k dispoziciji srčdki, kiž su prez dialog date. Logiske poéahi kawsalnosce, finalnosce, identity, podobnosce, možnosče
a trčbnosce moža so tež za srëdkami ludoweje reče wuprajic (kawsal-nosc a finalnosč na pr. z konjunkciju zo abo hdijž). tola w pomërach dialoga a mjez partnerami z jenakimi znajemoseemi predmjeta.
Konkluduju: Nuznosc primërjenja reče (prizpusobovâni jazyka) je založena (a) na rozsërjenju predmjeta komunikacije prež wuwice kultury a ciwilizacije rëcneje towarsnosce (t.j. prez jeje politiske, socialne, eko-nomiske a ideologiske wuwice) a (b) na rozščrjenju situacije komunikacije wot dialoga na monolog. Tute pfimërjenje rčče so stanje prez inte-lektualizaciju rëëneho akta, t.j. zrozumliwosc a jenozmyslnosc wupra-jenja so z intelektualnvmi sredkami, z eksplicitnyni pomjenjowanjoin mënjenelio, kiž zastupuje ekstralinguistiske komunikaciske srčdki dialoga, garantujc. Tu tön proces primërjenja rčče mjenujemy toliodla intc-lektualizaciju reče resp. intelektualizaciju rëcnycli srëdkow. Produkt intelektualizacije je nowa eksistenčna forma rčče, je spisowna reč. lnte-lektualizacija njeje kajkosc, wuwolana prez eksistenca spisowneje rčče. ale intelektualizacija je proces, kiž je wumënjenje za nastace a wuwice spisowneje rčče. Intelektualizacija spisowneje rčče je p'ermanentnje skutkowaca tendenca k wutworjenjii tajkicb leksikaliskicli a grama-tiskich srëdkow, kiž su kinane, wuprajic pod poinčrami monologa kom-pleksnosc a koniplikowunosé logiskicli pomërow kaž specifiskosc u po-wsitkownosc, podrjadowanosc a prirjadowanosé, kawsalnosc à finalnosč, identitu a podobnosc, možnosč a trëbnosc, woprawd/.itosc n praw(lžei>o-dobnosč a podobne logiske pocahi.
Intelektualizacija je, tak praji akad. Havrânek, racionalizacija, nacionalizacija (intelektualizacija) staja so emocionalnosči napfečo. Monolog. kiž je za naložowanje spisowneje rčče typiski, nima tu ščroku skalu ckstralinguistiskicli cinocionalnycb srëdkow k dispoziciji kaž w dialogu naložowana ludowu rčč prez intonaciju, gestiku a miniiku. Spisowna rčč je deeinocionalizowuna, je racionalna. Pomyslimy jenož na to. kelko cmocionalnje zabarbjcnych slowow (pejoratiwow) ma lii-dowa rčč a kak malo spisowna. W tezacli Praskelio linguistiskelio kruž-ka, pfednjesenycb na I. kongresu slawistow 1929, rëka k tomu: Intelektualizacija spisowneje rčče jewi so vv zesylnjenej kontroli (ccnziirjc) emocionalnycli elemcntow (kultiwowanje eufemizmow).* Na druliej stro-nje wuwiwa spisowna rčč lcksikaliskc jednotki, kiž maja substituowac we wëstym stopjenjii tež emocionalne elementy, vv liulowej rčči dialogu prez intonaciju, akcent abo iniiiiiku zwuraznjone. ju inyslu tu nu pr. na relatiwnje dollui lisci n n purentetiskich slowow, kiž. w liulowej rčči njeeksistiiju. '/.ujimawy je nu pr. fakt, zo je wjetsina tajkich parenteti-
skicTi slowow w serbskej ludowej rëci z nëmëiny požčena, na pr. freilich (wëzo), vielleicht (snano), womöglich (...), sicherlich] (wësce), eigentlich (poprawom) a pod.
Ale racionalizacija (intelektualizacije) njeje jenož deemocionalizacija rčče, ale racionalizacija ma hišče druhi aspekt. Monologiska komunikacija, kiž dyrbi rezignowac z ekstralinguistiskich srëdkow dorozumjenja a kiž dyrbi tohodlu w zajimje eksaktneho a jenozmyslneho dorozumjenja eyly zdžčlenski wobsah dokladnje a eksplieitnje formulowac, wjedze nuznje k njeekonoiniskemu zdzëlenju, ke komplikowanym sadowym strukturam, k nakopjenju wotwisnych sadow, ke komplikowanej struk-turje koordinacije a subordinacije, k periodam, ke komasaciji atributow, wosebje postponowanych adnominalnych atributow, a w konsekwency tuž k njeprehladnosči. Intelektualizacije rëëe, t.j. eksplicitne wupraje-nje objektiwnje eksistowacych logiskich pocahow, wjedze w poslednjej konsekwency к so pomjeiisowacej zrozumliwosci. lutelektualizacija rëëe, eksplicitnosč wuprajenja, njekoresponduje z efektiwnoscu prijimanja informacije. Tohodla budže uwtor zdžčlenja preco so wo to procowac, swoje wuprajenja tak organizowac, zo by so pri zachowanju wobsuha zdzëlenju redukowala forma zdzëlenja. Wusudy (Urteile), wuprajene w dwojoskladnych sadach ze subjektom a predikatom a z rozwiwacymi ëlonanii, so komprimuju do woprijeéow, kotrymž na runinje rëëe slowne poinjenowanja wotpowëduja. lak dochadža ke wselakim nominalizaci-jam a kondensacijam. Nominalizacije a kondensacije su rezultaty dweju wselukeju procesow, (a) procesa abstrakcije (intelektualizacije), t.j. pretworjenje resp. kompriinowanje logiskich wusudow (abo na runinje rëëe: sadow) do woprijecow (slowow nominalizacija) abo eliminacija sadowych ëlonow z jenakim referencielnym poéahom к woprawdzitosci, zwuruznjacych identiske ])articipanty dweju abo wjacorych predika-tiwnje wuprujenych situucijow (= kondensacija), a (b) procesa ekonomizacije (racionalizacije) wuprajenja w zajimje spčšneho predzëlanju informacijow prez adresata komunikacije.
Jeli sym spoëutnje rëëul wo intelektualizaciji rëëe u tutu wopisal jako eksplicitne rëëne zwuraznjenje logiskich pocahow pod wuinënje-njeini monologu a w komunikaciji mjez i)artnerami z njejcnakimi social-nymi nazhonjenjemi — konkretny wuraz tuteje intelektualizacije je wutwar leksiki a gramatiskich srëdkow z koniplikowunisej strukturu a jeje zuinër je jenozmyslne dorozuinjenje —, to dyrbimy tajke zjawy kaž nominalizaciju u kondensuciju z woprijeca intelektualizacije w tutym zmysle wuklumrowaë. Nominalizaciju u kondensaciju zjimaniy pod
woprijecom racionalizacije. Mjez intelcktualizaciju we wusiin zinysle slowa4 a racionalizacij u stej dwaj po mojim zdaču zasadnej rozdžčlej:
1.	Intelektualizacija jako wuraz eksplicitneho zvvuraznjcnja logi-skicli pocaliow, zwjazana z wuwicom leksiki a koiuplikowanisich gra-matiskich strukturow (hypotaksa, participialne abo infinitiwne konstrukcije a pod.), je vvumčnjenje za nastače spisowneje rčče. Racionalizacija njesteji na spočatku spisowneje rčče. Racionalizacija w zmysle ekonomije rčče, zwjazana z nominalizaciju a kondensaciju, wuwiwa so w polncj mčrje bakle po nastaču spisovvneje rčče. Racionalizacija je podla demokratizacije rčče jedna s tycli wuwicowych tendcncow, kiž wottwarjeja sččbi intelektualizacije spisowneje rčče.
2.	Intelektualizacija rčče, a to je jeje zamer, wjedze k polčpšenju komunikacije. Eksplicitne wuprajenje komplikowanycb logiskicli pocaliow kaž kawsalnosc, finalnosč a pod. garantuje jenozinyslnu informaciji). Jeje jenozmyslnosc pomjenšuje so jenož prez popuscowacu kedžbnosc slucharja, kiž subjekt iwnjc njejc liižo kmany, koinplikowane sadowe struktury korektnje analyzowac.
Racionalizacija рак njegarantujc jenozmyslnosc informacije, a nje je lo ani jeje prënjotny zamčr. Racionalizacija wuebadza z ekonomije rčče, wona wuebadza z ргбсу awtora rčče, wotpoliludanu informacija dač z iiiinimulnyin naložowanjom materiala a časa. Racionalizacija njedziwa na eksplicitne wuprajenje inčnjenelio. Noininalizacije typa podzël v.o-iioiD, roopyt brat г a a pod. njejsu jenozmyslne.
Podzel /лтою stupa može woznnnijcnic:
a)	'Podzël, kiž žony döstanu, stupu'
b)	Podzël, kiž tworja žony nu ličbje cylka, stupa
Priëiny a wuskutki su wsclake, a tobodla dyrbimy rozeznawuc mjez fuktami intelektualizacije (we wusiin zmyslc) u fakturni racionalizacije rčče n rëënych srëdkow. Hdyž twjerd/.u, zo je zamčr intelektualizacije rčče, garantowaé jenozmyslnosc informacije, potom wëzo njeprčju, zo
4 Tež racionalizacija je wčzo proces intelektualizacije, jeli tute vvopfiječe w ščršiin zmyslc jako koždužkuli terininologizuciju, buzowucu na pfetworjenju logiskicli wusudow do woprijeéow, rozumiiny. Tohodla wobliladujemy tež jenož tujke prez ekonomiju wuprujenja wuwolane procesy rčče jako racionalizaciji), kiž su wuruz intelektuttlizacije. We wobbiku leksiki su na racionulizuciiu wjazu-ne jenož tajke slowne jeduotki (zvvjetša kompleksne poinjenowanja), kotrež su transformy prcdikatiwnyeh konstrukcijow (alio nu runinje logiki: kiž su produkt pfetworjenju wusudow do woprijeéow), na pr.: m ni, kiž ryby loji — rybuk. Jako racionalizuciju njepfipô/.najemy рак tajke pfez ekonomiju rčče wuwolane proeesy slowotwôrby, kiž njebuzuju na pfetworjenju wusudow do wopfijeéow, na pf. wSeluke uniwerbizacije kuž č. Vaclaoxké mimčstl — Vticlu-oiik a pod.
moža so srčdki intelektualizacije wužiwac runje za to, zatajic korektnu informaciju, a to jonu ze zamërom wcdomeje desinformacije, a zdruha ze zamërom, zakryc njeznajomosc faktow a jicli mjezsobne počahi. Tuta njeznajomosc ma so potom runje z tajkimi koinplikowanymi strukturami, z »pseudowëdomostnym« stilom, zawodzec. Ale we wobëmaj pa-domuj jedna so wo znjewužiwanje reče, wo manipulaciji!, a nima z ob-jektiwnyini tendencami a procesumi reče ničo činič.
Na koncu bišče jedne drobne prispomnjenje. Ani intelektualizacija, ani racionalizacija njeje specifiski zjaw spisowneje rčče. Tež ludowa reč, po-tnjkim dialekty, znaje zjawy intelektualizacije a racionalizacije. To je tež samozrozumliwe. Rozsërjenje objektow komunikacje prez intensiwne wu-wice kultury a ciwilizacije stuja tež nošerja dialekta pred nuznosč, swoju rčč a rččne srčdki, nad kotrvmiž disponuje, primčrič nowym objektam ko-munikucije. Tohodla so tež leksikuliski system dialekta permanentnje wuwiwa a so intelektualizuje, t.r. won twori specifiske jednotki, kiž wotpowëduja logiskemu pomčrej konkretneho a powsitkowneho, kon-kretncho a abstraktnebo. Srčdki intelektualizacije su w dialektach sams-ne kaž w spisownej rčči: Zwuženje wobjimu dotalnych woprijecow a specifikowanje woznama dotalnych slowow, wutworjenje nowych slowow w rččnje njewobsadzenych woznamach а1и> wupožčenje intelek-tuulizowunych rëënycb srëdkow z druheho kulturneho srjedžišča. Zu dialekt je žorlo wupožčowanja zwjetsa spisowna rčč, pod pomërami dwurëënosce tež cuzu rčč. Pokazani tu jenož na pomjenowanje wsela-kifli družin rëpy: rëpa 'Hübe ullg.' — porno runklicu 'Runkelrübe, Futterrübe', cokoroma repa 'Zuckerrübe', praroa/mata rëpa 'Stoppelrübe', kulorëpa 'Kohlrübe' a pod. Tež wselake nominalizacije a kondensacije ludowa rčč znaje, pokazam tu na pr. na jara frekwentowane wužiwanje prcdikatiwneho suplementa (doplnka) typa Кбп chromy chodži — Кой chodži, kôii je chromy.
Ale ludowa rčč, w dialogu ubo w nutrkownym monologu jako srëdk myslenja nalo/.owana, njetrjeba rezignowac z ckstralinguistiskich faktow dorozumjenju. Procesy intelektualizacije a racionalizacije njejsu to-hodla w ludowej rčči w samsnej mërje trëbne kaž w spisownej rčči. Roždžčl je kwantitatiwny, tola nie zasadny. To samsne plači tež za spisownu rčč sumu: Rozsah naložowanych srëdkow intelektualizacije a racionalizacije je tež w spisownej rčči wselaki, won je wotwisny wot objekta a situacije komunikucije и wot typu teksta. Charakteristika spisowneje rčče budže tež stilistisku diferencowunosé intclektualnych a racionulnych srëdkow spisowneje rčče respektowac a wopisaé dyrbjeé.
POVZETEK
Prispevek se ukvarja z vzroki, ki vodijo k intclektualizaciji jeziku, tj. k jezikovno eksplicitnemu izražanju logičnih razmerij in odnosnic, uresničenemu s terminologiziranimi pojmi, specifičnimi jezikovnimi oblikami, zapletenimi od-visnostnimi zvezami in stavčnimi ustroji. Poudarjata se dva pogoja: 1. potrebna prilagoditev jezika novim predmetom sporočanja, nastalim z razvojem civilizacije in kulture, 2. prilagoditev jezika novim sporočevalnim položajem. Medtem ko se v pogojih maloposestniške in obrtniške proizvodnje sporoča v glavnem znotraj občestva z enakimi praktičnimi in socialnimi izkušnjami, se z naraščajočo delitvijo delu razširja sporočevalna potreba tudi na udeležence, pri katerih ni mogoče nujno predpostaviti enakih izkušenj. Sporočevalni položuj se spreminja tudi zaradi naraščajočega monolognega značaja sredstev sporazumevanja, ki izhajajo iz neposrednega stika sporočevalnih udeležencev (intonacije. kretnje, mimika) in ki jih je treba nadomestiti z jezikovno eksplicitnimi izrazi. lutelektualizacija jezika nikakor ni nujno skladna z gospodarnostjo sprejemanja sporočila. Zapleteni jezikovni ustroj otežujejo ustrezno razčlembo svojega pomena. Gospodarnost jezika zato sili k strnjunju in s tem k racionalizaciji jezikovnega izražanja in v posledici k nominalizacijam (poimenjenjem) in skladenjskim strni t va m.
UDK 82.081 Tomo Korošec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
NEKAJ POGLEDOV NA AVTOMATIZACIJO IN AKTUALIZACIJO
V	prispevku je podan poskus, da bi se pojmovno in terminološko zajel eden od možnih vidikov zu presojanje stilnih pojavov, tj. njihova strnitev v dve nasprotujoči si skupini pojavov: v avtomatizacijo in aktualizacijo. To nasprotje se samo v publicističnih (časopisnih) besedilih prekriva s splošno znano polarizacijo nevtralno — stilno zaznamovano.
The article represents an attempt to work out a possible comprehensive and terminological standpoint from which stylistic phenomena might be evaluated: the grouping of phenomena into two mutually exclusive associations: automation and actualization. This opposition is only in journalistic texts found to be overlapping with the generally known polarization — stylistically neutral v. stylistically marked.
Du vsuka presoja o stilni vrednosti jezikovnih sredstev temelji na presoji o možnosti izbora, se danes šteje za aksiom jezikovne stilistike.
V	slovenski jezikovni literaturi se govori o stilno nevtralnih in stilno zaznamovanih (nenevtralnih) jezikovnih sredstvili in s tega vidika že razpolagamo z obsežnimi listami oz. popisi posameznih jezikovnih sredstev.1 Določena oblikoslovna kategorija, naglasna varianta ali skladenjski pojav ima stilno zaznamovanost v odnosu do drugega že sam po sebi, se pravi ne glede na sobesedilo, kriteriji, ki to stilno vrednost določajo, pa so različni. Tako je npr. kategorija vezljivosti med avtohtono besedno podstavo in neavtohtonim priponskim obrazilom (končajem) zajeta v slovnični normi in je zato beseda toplifikacija 'uvajanje, montaža toplovoda' praviloma šteta zu nenevtralno (v tem primeru celo kljub temu, da nima nevtralne enobesedne poimenovalne možnosti), vendar stilno zaznamovanost prav v zadnjem času izgublja. Tako je tudi s skladenjskimi pojavi, prav izrazito pa je seveda to dejstvo pri besedah kot leksi-kalnili enotah. Skupno vsem tem sredstvom je, da svojo stilno zaznamovanost prinašajo v sobesedilo, za razliko od tistih, ki so stilno vrednost dobila v konkretnem (bolje bi bilo reči: z a nastopanje v konkretnem) besedilu uli pu jim je stilno zaznamovanost dal prenos iz ene v drugo funkcijsko zvrst.
1 Prim. Jože Toporišič, Stilsku vrednost slovenskih knjižnih veznikov, Ra-dovi /uvoda za slavensku filologiju, Zagreb 1964. 63—83; isti, Stilnost oblikoslov-II i Ii kategorij slovenskega knjižnega jezika, SRL 22 (1974), 2, 245—263; isti, Stilna vrednost glusoslovnih, prozoaijskih, (pravo)pisnih, morfoloških in naglušnih variant slovenskega knjižnega jeziku, SRL 21 (1973), 2, 217—263; isti. Stilistika skladenjskih pojavov, SRL 24 (1976), 3, 29—38. Pri navedenih razpravah je zbrana obsežna zadevna literuturu. Stilno vrednost leksikulnih enot prinaša Slovar slovenskega knjižnega jezika I. 2.
Glede tega pravzaprav stilnih pojavov ni težko pojasnjevati. Če imajo posamezna jezikovna sredstva določeno stilno vrednost v razmerju do drugih že sama po sebi, je to razmerje mogoče brez težav razumeti kot nasprotje med nevtralnostjo in nenevtralnostjo, ali, če to razmerje prenesemo v analizo določenega besedila: kar ni nevtralno, je v določenem smislu stilno zaznamovano.
Pri analizi umetnostnega besedila in ko je znan namen za uporabo stilno zaznamovanih jezikovnih sredstev, lahko uspešno operiramo (in ugotavljamo stilistične pojuve, besedilo interpretiramo) zgolj z vidika tega razmerja oz. nasprotja med nevtralnimi in stilno zaznamovanimi sredstvi ter tako vrednotimo umetniške učinke, ki iz tega izhajajo. Pri tem si je pravzaprav veliko težje odgovoriti na vprašanje, zakaj je določeno jezikovno sredstvo v takem besedilu nevtralno (in s tem se tu ne želim ukvarjati).
K stilno zaznamovanim jezikovnim sredstvom se štejejo najrazličnejši stileini, npr. metafore, poosebitve, metonimije, sinekdohe, lj. vse, kar tradicionalno štejemo k tropom, dalje besedne igre, različne čkspresije, ki nastanejo zaradi prenosa iz zvrsti v zvrst itd., skratka vse, kar bi glede na nevtralno šteli v določenem smislu za aktualizirano. Vendar velja to samo za analizo umetnostnih besedil. Omenjeno razmerje se nuni pokaže v drugačni luči, ko analiziramo publicistična — ali še ožje -*- časopisna besedila. Tu pu del stilemov, ki smo jih prej brez težav razpoznali kot uktualizmc, dobi drugačno vrednost. To so specializirana, večinoma tehnična sredstva v poročevalstvu, značilna za časopis. Po češki tradiciji jim pravim avtomatizmi. Ti so tukaj — in samo tukaj — nevtralna jezikovna sredstva, so pa predvsem besedne zveze in stavčne konstrukcije. Ker so v teh sporočilih nevtralne in so aktualizirane šele tedaj, ko so prenesene v drugo, predvsem umetnostno zvrst, tvorijo samostojno skupino in pruvo nasprotje vsem ostalim sredstvom, ki jih v teh besedilih štejemo za aktualizme.
Treba je poudariti, da je razmerje oz. nasprotje, na katerem temelji stilnost časopisnih besedil, tj. avtomatizmi : aktualizmi, veliko bolj izrazito od nasprotja, ki smo gu imeli zgoraj, tj. od nusprotju nevtralno : stilno zaznamovano, predvsem pu, du je nasprotje avtomatizacija : uk-tuulizacija mogoče samo v publicističnih, oz. bolje, časopisnih besedilih.
Nemara bi bil k temu ugovor, du je tudi v umetnostnih besedilih mogoče zaslediti celo vrsto avtomatizmov, ki bi prav tako lahko pomenili nasprotje ak-tualizmom. Da. Toda tu so rabljeni izključno kot aktualizmi, kajti umetnostna funkcijska zvrst nima lastnih avtomutizmov, tj. sredstev, ki bi jih oblikovale posebne potrebe pri sporočanju. Tum pu, kjer so izven umetnostne funkcijske zvrsti obratno avtomatizmi pogosti in normalni, pa praviloma ne nastopajo
aktualizmi, npr. v besedilih posameznih strokovnih panog. Tako pride do tega posebnega razmerja med avtomatizacijo in aktualizacijo kot dvema nasprotujočima si izraznima težnjama.
Kot specialno izrabo jezikovnih sredstev obravnava avtomatizacijo in aktualizacijo predvsem praška šola, npr. pri Havrânku,2 tezo pa kot značilno nasprotje v publicističnem stilnem tipu razvija Jedlička,3 ki pravi: »Za publicistični stilni tip kot celoto je torej značilna izraba stilno nasprotnih sredstev : avtomatiziranih in aktualiziranih, pogovornih in knjižnih, strokovnih in umetnostnih, nevtralnih in čustvenih. In prav napetost med temi plastmi sredstev je važna za končni stilni učinek publicističnih sporočil« (48).
Tako bi za določeno skupino jezikovnih sredstev, ki nastopajo s posebno funkcijo v časopisnih sporočilih, govorili o stilni vrednosti treh stopenj:
1.	Prva stopnja je ničta stilna vrednost oz. stilna indiferentnost jezikovnega sredstva. To je takrat, ko tako sredstvo ni vključeno v nobeno besedilo, je pa npr. beseda ali stavčna poved, tj. najmanjša možna enota sporočila izven sobesedila.
2.	Na drugi stopnji se to jezikovno sredstvo za opravljanje posebne funkcije v časopisnem sporočilu avtomatizira. Tako je glede na prvo stopnjo že zaznamovano, prav tako seveda v odnosu do tretje stopnje, hkrati pa je v časopisnem sporočilu nevtralno.
3.	Avtomatizirano jezikovno sredstvo se lahko aktualizira s prenosom v drugo funkcijsko zvrst, npr. v umetnostno. Tu se pridruži ostalim stilno zaznamovanim jezikovnim sredstvom in torej vključi v nasprotje stilno nevtralno : stilno zaznamovano. Aktualizira pa se lahko tudi znotruj časopisnega besedila in s tem eno in isto jezikovno sredstvo začne opravljati dve nasprotujoči si funkciji: kot avtomatizirano in kot aktualizirano.
To ponazorimo vsaj z enim primerom:
1.	Vzemimo besedilno nevezano poved Ko (o poročamo, seja še iruju. To podredje je v razmerju do strukturno podobnega, npr. iz kemijskega priročnika Ko zmes mešamo, se kristali izločajo in seveda do vseh podobnih stilno indiferenino.
2.	Kot avtomatizirano pu je to podredje znano v časopisnih poročilih in je tehnično časopisno sredstvo za opozorilo na potekajoče, nezaklju-
2	Bohuslav Ilavrânek, Studie o spisovném juzvce, Praha 1963, npr. str. 41 do 46.
3	A. Jedlička, V. Formûnkovû, M. Rejintinkovii, Zuklady češke stylistiky, Praha 1970, 45—48.
ceno dogajanje v istem času, v katerem je časopisno sporočilo ubesedo-vano in včasih sprejemano. Za ta avtomatizem je značilen sedanjik. in ker je običajno konstruiran v glavnem in odvisnem stavku, je razmerje med njima prislovnodoločilno (reklo bi se lahko tudi: primično). V časopisnem sporočilu je ta avtomatizem — glede posameznih besed bolj ali manj prilagojen sobesedilu — vključen na treh mestih (navajam primer iz Dela) :
—	na začetku poročila: »V času, ko to poročamo, je za razpravo na drugi seji konference ZK J prijavljenih več kot 60 govornikov.«
—	na koncu poročila (tu je tudi najpogostejši): »Ko to poročuino, se javna obravnava nadaljuje.«
vkomponiran (tudi skludenjsko) v samo poročilo, in tukrut je njegov avtomatizirani značaj najmanj viden: »Po dnevnem redu bi morula nato slediti informacija o dogodkih na Hrvatskem ter ocena delovanja Toneta Remca, vendar so to točko preložili na konec seje, in v času, ko to poročamo, seja komiteja 1JK ZKS še traja.« ,
Ta isti avtomatizem pa je, ko je prenesen zgolj v drug časopisni žanr. uktualiziran in iinn izrazito ironijo:
»Tanjug poroča, da je na partijskem sestanku v Šidu prvi diskutunt govoril 55 minut, drugi uro in 29 minut, tretji dve uri in 59-minut. Ko so predsedujočega opozorili, naj čas diskusij omeji, je to gladko zavrnil in najavil svojo diskusijo, ki naj bi trajala več kot tri ure! Sestanek (verjetno) še trnja.«
Kako torej pojmujem tu dva polurizirana jezikovna pojava in katera jezikovna sredstva vključujem vanju, zlasti seveda kot konstituentu časopisnega sporočanju?
1.	Avtomatizacija je ustaljevanje posameznih jezikovnih sredstev, da postanejo za opravljanje določene naloge običajna in se utrdijo v konvenciji. Nu splošno gredo sem seveda tudi tcrniinologiziranc besedne zveze, vendur avtomatizacijo pojmujem še nekoliko širše iu štejem sem tudi ustuljevunje stavčnih vzorcev ne glede na njihovo leksikalno izpolnitev, seveda z enako zahtevo, kot je izražena pri Huvrûnku. du veljajo tako zu sporočevalca kot za nuslovnika («la je ta razširitev mogoča, bo pokazano pozneje).
2.	Aktualizacija pomeni novo, svežo, posebno, nenavadno uporabo jezikovnih sredstev za dosego posebnega učinka.
Bistvo nusprotja med uvtoiuutizmom in uktualizinom je torej v tem, da je avtomutizeni pripravljen za uporabo oeč kot enkrat, aktualizem pa za enkratno uporabo, pri čemer velja določilo za avtomatizem dosledno
brez izjeme (saj jezikovnega sredstva, ki je uporabljeno samo enkrat, ne moremo šteti za avtomatizem), medtem ko dejstvo, da se za enkratno rabo namenjeni aktualizem lahko ponovi večkrat in se — kot je znano
celo povsem avtomatizira, ne more vplivati na naravo aktualizma, npr. zveza zelena, rdeča luč "privolitev, neprivolitev česa'.
In kaj štejem k avtomatizinom?
Ce se ustavimo pri časopisnih, ker kot aktualizirani najbolje ponazarjajo omenjeno nasprotje, potem gredo sem predvsem vsa lastna časopisna tehnična sredstva, stavčna in nestavčna. Npr. že pri Dularju4 omenjeni pnblicizini za sklicevanje na druge vire, za navezovanje na konsi-tuacijo in t. i. klišcjski izrazi: Kot poročajo tuji viri..., kot poroča agencija 1'ASS..., Iz dobro obveščenih krogov ne je izvedelo... ipd., dalje avtomatizmi, ki so pomagala pri orientiranju med sporočili po straneh časopisa, npr. Več o tem na str. 4. Besedilo zdravljic objavljamo na str. 5 ipd.
Nejasnosti povzročajo avtomatizini tipa Pogovori so potekali o prisrčnem ozračju, ki so v časopisu pogosti in jih nekateri štejejo k časopisnim avtomatizinom. Menim, da to niso lastni časopisni avtomatizmi, ampak frazeologemi iz. diplomacije, kjer imajo prav posebno vlogo, v časopisu pa so pogosti zato. ker je le-ta edini (ali vsaj najsplošnejši) vir. v katerem se o diplomatskih zadevah obvešča javnost. Reklo bi se, da diplomacija kot sfera nima lastnega »glasila« vzporedno z drugimi sferami, ampak to opravilo prevzema časopis. Lahko pa časopisno poročilo tak avtomatizem modificira (ali stopnjuje) glede na konkretne okoliščine, o katerih poroča, npr. Pogovori so potekali v zelo, izredno prijateljskem ozračju, ali celo aktualizira: Pogovori so potekali v še kar prijateljskem ozračju.
Za primer avtomatiziranega časopisnega obrazca je (vsaj za slovenske razmere) mogoče šteti časopisne osmrtnice, ker na Slovenskem ni navada, da bi se osmrtnice v pismeni obliki objavljale še kje drugje kol v časopisu, l u ni mišljena toliko avtomatizacija grafične podobe, ki pa je gotovo tudi lahko stileni. če je aktualizirana. Gre na primer za nastopanje časovnih glagolskih oblik v obrazcu, pa tudi za njihovo zaporedje: preteklik sedanjik priliodnjik, npr. umrl je — do pogreba leži pogreb bo itd.
Kot tak se ta obrazec aktualizira:
Sporočamo žalostno vest, da nas ho po daljši bolezni, visoki in častitljivi starosti za vedno zapustil pokrajinsko značilni in dragoceni laški topol
* Janez Dular. Zvrstnost slovenskega publicističnega jezika, X. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Predavanja. Ljubljana 1474. 4(» —47.
Populus italica (stebrasti topol), ki je rasel pri mostu na vzhodni meji mesta Žalec ob cesti 1/6. Od nepozabnega drevesa se bomo poslovili v petek, dne 15. marca 1968 ob 8. uri dopoldne, ko ga bodo podrli gozdarji gozdnega obrata Šempeter v Savinjski dolini.« (Ing. Miha Ogorevc, Delo, 8. 3. 1968, 2.)
(Vprašanje je, ali ni avtomatizirano tudi mesto v takem obrazcu in frazeolo-gem, ki ga izpolnjuje. Toda razmerje ustaljenega stavka Ohranili ga bomo v trajnem spominu proti Nikoli ga ne bomo pozabili, kaže na možnost, da gre za aktualizacijo, ki ponazarja stisko, nemoč, z vsakdanjim avtomatizmom ustrezno izraziti žalost ob smrti bližnjega.)
Dalje spadajo sem mnogi obrazci novic in naznanil. Na njihovo avto-matizacijsko naravo kažejo prav aktualizirani prenosi v umetnostnih besedilih, npr. pri J. Snoju.
Določeni tipi časopisnih naslovov so gotovo tudi avtomatizmi, pravi naslovniški kalupi, npr. naslov s povsem ustaljeno strukturo, besedno-vrstno semantiko in oblikami: Amerikanec v Parizu, tj.
vzorec: samostalnik — predlog v samostalnik
oblikoslovne značilnosti: im. ed. m. — mest. ed. m./ž./s.
besednovrstna semantika: prvi samostalnik je lastno ime za pripadnika naroda, drugi pa zemljepisno lastno ime; dalje: prvi samostalnik priimek, drugi ime mesta.
Avtomatizem ilustrirajo tudi aktualizirani naslovi. Poleg najbrž ne-aktualiziranih Anglež v Parizu in Amerikanec v Moskvi tudi Japonci v Pekingu in г Ameriški« Kitajec v Pekingu. Podobno še intencijski naslovi z nedoločniki tipu Pot začrtati stvarno in še mnogi drugi.
Aktuuliznii tvorijo več skupin.
Bilo je že omenjeno nekuj takili, ki so nastali s prenosom — le-ta ni v bistvu nič drugega kot aktualizacija iz zvrsti v zvrst ali iz žunra v žanr.
Izraziti so aktualizmi v naslovih, ki zajemajo vse t. i. obnovitve vzorcev uli klišejev: Somrak mitov — Somrak bogov in Iz te moke ni kruha Iz te moke ne bo kruha, Človek obrača, dinar obrne Človek obrača, bog obrne (to je izredno zanimivo in obširno področje uktualizinov).
Sem spadajo tudi modificirani frazeologemi tipu oborožen do zob Motoriziran do zob.
V bistvu je aktualizacija tudi t. i. odprava ponovitev, ki sicer ni samo časopisni pojav, vendar je tu zelo izrazita. Npr. Danska je odrekla gostoljubje vsem tujim delavcem, začasno zaposlenim v tej nordijski državi (zvezo nordijska država štejem zu ponovitveni izraz in tu je večinomu uktuulizein, npr. nafta črno zlato, tekoče zlato, črna kri industrijskega sveta).
To pa so že aktnalizmi, ki bi jih v prej obravnavanem razmerju nevtralno — stilno zaznamovano obravnavali kot metafore, poosebitve, me-tonimije, sinekdohe, aposiopeze, apostrofe, oksimorone itd. Z njimi se kaže avtorjeva prisotnost v beStedilu, njegovo mnenje o vsebini, vrednotenje vsebine, osebno stališče ali pa pridobivanje bralca za branje sporočila (npr. pri naslovih), velikokrat pa preprosto veselje nad drugačno ubeseditvijo, želja po poživljanju, pestrosti ipd. Močno se npr. kaže avtorjevo stališče do obravnavane snovi v metonimični zvezi in glagolu paradiraii, npr.: Ves Izrael je včeraj paradiral, proti izrazu (v isti številki dnevnika Delo, v agencijskem poročilu): Izraelci so organizirali vojaško parado.
laki so tudi razviti metaforični aktnalizmi, npr. Spiegel, večno prisotni tretji v intimnostih političnih spalnic ... ipd.
V	aktualzacijah tega tipa se poleg siceršnjega pritegovanja tujejezič-nih (in drugih značilnih) aktualizmov kaže že prava novinarska ustvarjalnost.
Seveda so tu še razne besedne igre, večinoma v naslovih, npr. Neobvezna obveznost, oksimoronski Bližina daljav, dalje aktnalizmi z ločili, npr. oklepajem: (Ne)resnice, pa še z zelo pogostimi narekovaji, vprašaji, klicaji itd.
V	tem prispevku mi ni šlo zu izčrpen popis vseh uvtomatizmov in aktualizmov, ampak sem navedel najbolj tipične, tj. tiste, s katerimi se du zudosti dobro ponuzoriti avtomatizacija in aktualizacija jezikovnih sredstev. To je bil hkrati poskus, du bi se tudi terminološko zujel eden od možnih vidikov za presojanje stilnih pojavov, tj. njihova strnitev v dve nasprotujoči si skupini pojuvov. Pri tem se nasprotje avtomatizacija: aktualizacija samo v publicističnih (časopisnih) besedilih prekriva s splošno polarizacijo nevtralno: stilno zaznamovano.
РЕЗЮМЕ
Обсуждение стилистических достоинств языковых средств происходит по традиции на основе утверждения противоположности между стилистической нейтральностью и стилистической отмеченностью. При анализе текста причисляются к стилистически отмеченным средствам как стилистически отмеченные средства сами по себе (слова как лексические единицы, определенные морфологические категории и пр.) так и те средства, которые получают стилистическую отмеченность в самом тексте. Такое определение за анализ художественных текстов вполне удовлетворительно.
При анализе стиля публицистических (газетных) текстов возможна и другая точка зрения. В связи с определенной группой языковых средств, которые имеют
« газетных текстах особую функцию, можно говорить о стилистической отмеченности трех ступеней.
1.	Нулевая стилистическая отмеченность или стилистическая индифферентность языкового средства появляется тогдо, когда это средство еще не включено в текст, но зато оно напр. является высказыванием, т. е. найменьшей единицей сообщения вне текста.
2.	Это средство как носитель особой функции в газете автоматизируется. С" точки зрения первой ступени оно таким образом уже отмечено, что можно сказать и о третьей ступени, а в самом газетном тексте оно нейтрально.
3.	Автоматизированное средство может с переходом в другой функциональный жанр, напр. в художественный, актуализироваться. Там оно присоединяется другим стилистически отмеченным средствам и таким образом оно включается в противоповтавление стилистически нейтрально: стилистически отме-ченно. Оно может актуализироваться в самой газете, т. е. с переходом из жанра в жанр.
Смотря на все это нам придется говорить в связи с газетными сообщениями о автоматизированных и актуализированных средствах.
Автоматизация является стабилизацией отдельных языковых средств, которые автоматизируются при выполнении определенной задачи и которые становятся конвенциональными (терминологические слова и словосочетания, а и парадигмы склонения и даже отдельные образцы).
Актуализация отличается новостью, свежестью, необыкновенным употреблением языковых средств для постижения особого эффекта (все метафорические, метонимические явления, каламбуры, все переносы и тд.). .
Сущность противоположности между автоматизацией и актуализацией заключается в том, что автоматизм можно употребить более чем один раз, актуализм только один раз.
OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO
PROBLEMATIKA GLASOSLOVNIH IN OBLIKOSLOVNIH VARIANT V TRUBARJEVI CERKOVNI ORDNINGI
K« sem pisal o začetkih slovenskega knjižnega jezika.1 je veljalo, da je bila Trubarjeva Cerkovna ordninga (CO), od katere je bil znan en sam izvod v Dresdenu. med vojno uničena. Zato v moji knjigi ni kaj dosti upoštevana, saj sem lahko uporabil le citate, ki sta jih navajala F. Kidrič in F. Ramovš v svojih delih. Vendar se mi je zdelo, da to ni posebna škoda, saj se je že po teh citatih dalo sklepati, da se jezik v CO ne razlikuje od jezika v drugih Trubarjevih delih. Odstopanja v posameznih izjemnih primerih je že F. Ramovš2 prepričljivo razložil z dejstvom, da Trubar ni sam delal korektur, ker ga takrat ni bilo v Tiibingenu, ampak stu to opravila Konzul in Dalmata, ki sta bila Hrvata in slovenščine nista obvladala.
Leta 1971 pa je Ch. Weismann odkril nov primerek CO v Vatikanski knjižnici. Po tem primerku je leta 1973 pri Trofeniku v Miinchnu izšla faksimilirana izdaja, tako da je zdaj CO splošno dostopna.
Če so moje teze o Trubarjevem jeziku točne, bi se morala vsaka nova knjiga, ki bi se še našla, s svojim jezikom lepo vključiti v Trubarjev sistem, kajti po mojem pri Trubarju ni kakih nelogičnih mešanj v jeziku, vsaj v večjem obsegu ne. Izrazitejših odstopanj torej ne more in ne sme biti. a za vsako delno odstopanje morajo obstajati določeni objektivni in glede na že precej dobro poznanje tedanjih razmer tudi ugotovljivi vzroki.
Ko pa je T. Logar v Zborniku predavanj XII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture8 po Trofenikovi izdaji na kratko obdelal glasoslovne in oblikoslovne variante v jeziku Trubarjeve CO, smo bili naenkrat postavljeni pred opis Trubarjevega jezika, ki se od mojega opisa, čeprav ne bistveno, vendar pa v toliki meri razlikuje, da človek stoji pred dilemo, ali naj misli, da se jezik CO precej razlikuje od drugega Trubarjevega jezika (zlasti še od Trubarjevega jezika pred 1574), kar je z mojo teorijo nezdružljivo, ali pa da bodisi eden ali drugi opis Trubarjevega jezika ni dovolj točen in natančen.
Po mojem opisu Trubarjevega jezika je Trubar pisal in bi moral tudi v CO pisati grell, weil 'muiidus' proti «Det 'sanetus', meistu, skoraj dosledno tudi deite, imeiti — po Logarju so variantni zapisi med drugim tudi pri besedah greh. soet (v obeh pomenih), mesto, dete, imeti. Po mojem je Trubar pisal dosledno и za zgodaj dolgi o — po Logarju je več primerov z gorenjskim in po njegovem ljub-Ijunskim o; po mojem je Trubar za predpono raz redno pisal rez — po Logarju tudi raz, kar nuj bi bilo gorenjsko; po mojem je palatalni n skoraj redno pisul
1 Prim. J. Rigler, Zučetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968, str. 279. (Dalje ciliruin ZSKJ.)
s Glej F. Rumovš, ZD I 281—2.
3 T. I.ogur, Glasoslovne in oblikoslovne variante v jeziku Trubarjeve Cer-
kovne ordninge. Zbornik preduvanj. XII. seminar slovenskega jezika, literature
in kulture, Ljubljana 1976, str. 17 25,-
z n, primeri z in in zlasti še z ni naj bi bili redkost — po Logarju je v CC) največkrat n. včasih in, včasih pa ni; po mojem Trubar palatalnega /' ni označeval (navedel sem bil le dva primera z il) — po Logarju je za l' in Ij največkrat pisal l (U), pogosto pa tudi li; po mojem pri Trubarju nenaglašeni u še ni delabializiran — po Logarju je vsaj izglasni -u (drugega ne obravnava) pri Tru-barju dal -i itd.
Ob tej priliki je moral T. Logar zavzeti stališče tudi do nekaterih mojih razlag in do moje teorije o izvoru slovenskega knjižnega jezika. To stališče je v precejšnji meri odklonilno, vendar ne več v taki meri, kot je bilo pred leti v >nekem poročilu filozofski fakulteti«, o katerem poroča B. Grafenauer v svojih opombah v izdaji knjige L Grafenauerja, Zgodovina starejšega slovenskega slovstva.4 V tem poročilu je T. Logar nasprotoval moji tezi, da je Trubar vzel za
4 Gelje 1973, str. 106. Opomba se glasi: »To je bilo splošno prepričanje slo-venistov do 1965, sloneče na lastni nedvoumni Trubarjevi izjavi iz 1. 1557: Pri svojem prevajanju 'sem ostal kur pri kmetiškem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sein se rodil'. J. Rigler je skusil 1965 v krajšem članku /.../, nuto pa v obsežni monografiji J.../ dokazati Trubarjevo 'zavestno hotenje, da bi pisal v ljubljunščini /.../'. Nekateri slovenisti so tej hipotezi pritegnili, T. Logur pa je v nekem poročilu filozofski fakulteti izrazil tehten pomislek, da je v Riglerjevem dokazovanju upoštevano število jezikovnih pojdvov (štirje elementi v sistemu vokalov) preozka podlaga za njegov daljnosežni sklep. Seveda nisem sposoben, du bi se spuščul v jezikoslovno argumentacijo, toda ne glede na to je po moiem prepričanju nemogoče sprejeti Higlcrjevo tezo o 'hotenju' brez rezerve, dokler ni odkrit vzrok za drugačno povsem jasno Trubarjevo izjavo: z vsem Trubarjevim človeškim značajem, kot se izraža v njegovem življenju in delu, je namreč nezdružljiva misel, da bi svoje bralce o "svojih namenili kar tako nalagal. Zato je vprašanje po moji sodbi še vedno povsem odprto in je zame v tem pogledu temelj še vedno Trubarjeva izjava, ne pa Higlcrjevo dokazovanje.«
B. Grafenauer sani pravi, da ni sposoben, du bi se spuščal v jezikoslovno urgumentacijo, in se je glede tega naslonil na Logarjev pomislek. Vendur je pri tem prezrl, du se tisti Logarjev pomislek, ki gu on navaja (s štirimi elementi so menaa mišljeni refleksi ei-e-u-o), sploh ne nanaša na argumentacijo moje teze, ampak na nuslov moje knjige, češ da je preveč pretenciozen. Naj citiram ustrezno mesto iz Logarjevega poročila: »lligler tu raziskuje slovenski jezik 16. stol., zlasti Truburjev. Pri tem pu se omejuje v glavnem samo na zastopstvo dveh psi. glasov ê in padajočega o v protestantskih tekstih in na nekatera manj pomembna grafična vprašanja, vseh drugih značilnosti in sestavin tega jezika pa se \ glavnem ne dotika. Zato je po mojem mnenju naslov te knjige preveč pretenciozen.« K temu bi dodal, da je Trubar obravnavan samo v polovici moje knjige, v drugi pa je natančno prikazan tudi jezik drugih piscev v tistem obdobju (vsaj /. glasovnega stališča) in skoraj vse ugotovitve so nove. Tudi v mnenjih o jeziku drugih piscev je namreč vladala popolna zmedu. V svoji obravnavi pa sem se dotikal tistih značilnosti, ki so za formiranje knjižnega jezika bile pomembne. Pri Hrenu sem npr. precej obravnavni tudi leksiko, ker je njegov drugačni odnos do tega problema kot pri predhodnikih pomenil premik v knjižnem jeziku. Ni pa niti res, da obravnavani samo è in o. Obravnavani tudi u, izglasni -o. akanje, preglase, redukcijo, nekatere konzonantske pojave, Infinitiv itd. (nekaj teh reči bo razvidno tudi iz citiranja v tem prispevku). Celotnu morfologija pa zu problematiko, ki jo obravnavam, ni zanimiva, ker se med Puščico in Ljubljano ni mogla bistveno razlikovati (a popolnoma tudi morfologije nisem izpustil). Kur se tiče »nekaterih munj pomembnih grufičnili vprašanj«, bi pouduril, du so med njimi jasno rešena številna bistveno pomembna vprašanja protestantske grafije, ki jih Ramovš v znani razpravi Delo revizije za Dalmatinovo biblijo ni rešil, ker jih uli ni videl tili pu ni znal rešiti.
osnovo knjižnega jezika ljubljanščino, zlasti s Trubarjevo izjavo, da je pisal tako, kot se govori na Raščici.5 Toda to Trubarjevo izjavo je treba vzeti v kontekstu — nanaša se na leksiko in stil, in to v razmerju do hrvaščine — na kar sem opozoril že v ZSKJ (str. 97), vendar niti T. Logar niti B. Grafenauer tega nista upoštevala.' Razen tega je treba upoštevati, da so bile v tedanjih časih izjave piscev, da pišejo v jeziku svojega kraja, menda dokaj navadne, vendar jih najbrž sploh ne smemo jemati tako dobesedno z današnjega stališča. Ti pisci so se opredeljevali do drugih jezikov ali vsaj do izraziteje različnih dialektov (Trubar konkretno do hrvaščine) in jim je izjava, da pišejo v jeziku kraju, kjer so se rodili, pomenila bolj to. da pišejo v jeziku svoje pokrajine in ne konkretno prav v jeziku tiste vasi. Če je Trubar primerjal slovenščino s hrvaščino, se govor Raščice od govora Ljubljane skoraj ni razlikoval. Označevanje pripadnosti in izvora ne le z oznako pokrajine, ampak tudi z oznako rojstnega kraja pa je bilo takrat običajen pojav. In Trubar je tudi na drugih mestih rad povedal, da je Raščičnn. Samo s tega stulišča je treba razumeti njegovo izjavo. Če se 'Г. Logarju zdi čudno, zakaj bi Trubar, ki je pisal »tudi za sodobnike — ljubljanske meščane«, izrecno rekel, da piše v svojem rodnem narečju, bi opozoril, da je Trubar, ko je ob znani negativni oceni njegovega jezika s strani nekega dunajskega ocenjevalcu pisul svojim rojakom v ljubljanskem cerkvenem odboru in naročal, naj skupaj s kranjskimi, štajerskimi in koroškimi oblastniki naznanijo kralju Maksimilijanu, da ocenjevalec nima prav. govoril le o navadnem kranjskem jeziku in ne o raščiškem govoru ter spet o leksiki, ki je znana po Gorenjskem, Dolenjskem, okoli Celja in Slovenjgradca (glej Rupel, Primož Trubar 108, 260). Čeprav bi tudi v tem kontekstu lahko mirno rekel, da piše v govoru Raščice, saj je tudi Raščica na imenovanem področju, tegu ni storil, saj je pismo namenjeno direktno ljubljanskim meščanom. K tej problematiki bi omenil npr. samo še izjavo kajkavskega pisca Hubdeliča: »Ja sem činil štampati onak kak onde govore gde sem pisal.« In vendar so tudi za kajkavske pisce dokazali, da niso pisali v ljudskem jeziku svojih krnjev. Prim. npr. kuj pravi o tem Z. Jun-kovič (Rad JAZU 363, 62): »Ako se /.../ uzme samo posljednja rečenica, i ako se smatra da llabdeliču treba vjerovati sve što kaže, onda bi Aleksičeva pret-postuvka mogla biti ispravna. Ali u znanosti se iiikome ne sinije vjerovati na golu riječ, a još munje ako je ta riječ izvučena iz svoga konteksta.« Če Trubarjeve izjave, ki je v obliki, kot jo navajajo, tudi izrazito »izvučena iz svoga konteksta«, ne jemljem tako dobesedno v današnjem smislu, kot so to delali doslej, s tem ne delam nič takega, kot misli B. Grafenauer v omenjeni opombi, kar bi ne bilo združljivo s Trubarjevim človeškim značajem, ne glede na to.
5 T. Logar pravi: »/.../ je avtor prišel do sklepu, du Trubar ni pisal v svojem rodnem dolenjskem narečju, v katerem bi zaradi približevanja drugim slovenskim nurcčjem odpravljal nekatere najbolj tipične in občutne dolenjske glasovne posebnosti, natlomcščujoč jih z gorenjskimi oziroma ljubljanskimi, kot se je mislilo doslej, temveč da je v resnici pisal v glavnem tuko, kot naj bi se teduj govorilo v Ljubljani. Osnova slovenskega knjižnega jezika bi po Riglerju torej bila ljubljanščinu 16. stol., ne pa gorcnjščini nekoliko prilagojen Trubarjev raščiški govor. Ta teza je sicer senzacionalna, vendar pa kljub argumentom, ki jih navuja Rigler, po mojem mnenju sporna in nedokazana. Predvsem je težko ruzuiucti, zakaj potem Trubar, ki je pisal tudi za sodobnike — ljubljanske meščane, izrecno pravi, da piše v svojem rodnem narečju.«
" Da pa tudi leksika ne more biti samo iz vaškega raščiškega govora to je vedel že Kopitar (prim. ZSKJ 98 in tain navedeno literaturo).
da je sklicevanje na značaj v znanosti sploh problematično in da Trubar tudi pri navajanju virov ni nič kaj natančen (prim. Rajhman. Prva slovenska knjiga, str. 8, 11 in tam navedeno literaturo).
Še tehtnejši pa se zdi T. Logarju v omenjenem poročilu naslednji ugovor: Če se je v Ljubljani govoril e za <?, so ga tja zanesli Gorenjci. Gorenjci pa so hkrati z e govorili tudi o v nasprotju z dolenjskim u. Teza. da se je v Ljubljani govorilo e in и za è in dolgi o, zahteva zaradi e navzočnost Gorenjcev, na drugi strani pa jih и iz o izključuje.' Seveda ta ugovor ne prihaja v poštev, če izhajamo v Ljubljani iz prvotno dolenjskega osnovnega vokalnega sistema, ki bi ga zajela gorenjska monoftongizacija. kot sem to v ZSKJ (str. 101—4) jasno postavil. Za to. da je bilo v Ljubljani res razmerje e : u. navajam v ZSKJ (zlasti str. 100. 103—У) številne dokaze, ki jih T. Logar ni niti poskušal ovreči. Vsi teksti iz tistega časa, od lističa, ki ga je napisal skoraj nepismen človek, in opozicijskih Klombnerjevih EDP do akuta v Hrenovih EiL in še dalje, potrjujejo mojo tezo. Naj verjame, da je to slučaj, kdor hoče. Do slučaja pride enkrat, dvakrat, trikrat — ne pa vedno. S tem, da T. Logar ne prizna za Ljubljano v 16. stol. možnosti obstoja razmerja e : u, praktično ne prizna, da se neka inovacija lahko širi preko narečne meje, sicer bi ne mogel nasprotovati mnenju, da je lahko gorenjska monoftongizacija zajela ljubljunski, po izvoru (jolenjski ei (da se v novejšem času niso vse izoglose ustuvile ob Ljubljani, sem pokazal npr. tudi s švapanjem). Ce se torej nekje monoftongirata ei in ou, v sosednjem dialektu pa eden od teh diftongov manjka, se mora po tej logiki inovacija na meji ustaviti, čeprav je med dialektoma močen kontakt. Ne vem, koliko lingvistov bi se upalo to zagovarjati — tudi T. Logur ni v drugih zvezah kaj takega nikoli trdil.
Dalje pravi T. Logar v omenjenem poročilu: »Du pa bi Gorenjcev v Ljubljani 16. stol. ne bilo ali da bi jih bilo tako malo, da bi se sproti utapljali v dolenjskem dialektičnem morju, pa verjetno tudi Rigler ne misli.« Pa vendar
7 Dobesedno pravi T. Logar tole: »Tehtnejši pa je tale odgovor: Monofton-gizacijo ej > e je do 16. stol. izvedlo eno samo slovensko narečje (vsaj v centru!), namreč gorenjščinu. Gorenjščina pa je hkrati s tem monoftongizirala tudi оџ > o, in to v nasprotju z dolcnjščino, ki je že prej оџ monoftongizirala v u. medtem ko se dolenjska monoftogizucija ej > e doguja tako rekoč šele pred našimi očmi. Ce se je torej v 16. stol. v Ljubljani govorilo za nekdanje ej e, in o tem ne dvomim — to po mojem mnenju priča o tem, da so e namesto dolenjskega ej zanesli v Ljubljano Gorenjci. To pa je dokaz za intenzivno prisotnost gorenjskega dialektičnega elementa v slovenski govorici tedanje Ljubljane, z drugimi besedami povedano, za močno prisotnost Gorenjcev v Ljubljani. Gorcnjci pa so hkrati z e seveda govorili tudi o v nasprotju z dolenjskim u. Seveda pu to ne izključuje tudi navzočnosti Dolenjcev in dolenjske govorice v Ljubljani, ki pa je imela drugačne karakteristike, /ato sem v nasprotju z Higlcrjevo tezo mnenju, da je Trubar v osnovi pisal tako, kot je sam od doma znal, opuščal pa je liste elemente, po katerih se je njegov govor najmočneje ločil od gorenjskega, namreč ej in ii, ki ju je sani nedvomno govoril. Mnogo inunj kot ti dve dolenjski karakteristiki pa je po mojem mnenju motil dolenjski и : gorenj, o, zato ga Trubur iz svojega knjižnega jezika ni odpravljal. Teza, da se je v Ljubljani 16. stol. govorilo samo e in и zu nekdanju psi. ê in pudajoči o na eni strani zaradi e < ê zahteva navzočnost Gorenjcev in gorenjske govorice. na drugi struni pa jih и < o izključuje, kajti ta glas je dolenjska dialektična karakteristika, če seveda hkrati ne dopuščamo tudi gorenjskega o zu psi. pudajoči o.«
kljub temu mislim vsaj približno tako. Mislim, cla so Dolenjci toliko prevladovali, da so dajali jezikovni značaj Ljubljani in da so se doseljeni Gorenjci njim prilagajali, s tem pa sprožali pojave, kot je npr. monoftongizacija. Če so Gorenjci na severu segali do Ljubljane, to ničesar ne spremeni. Podobna situacija je danes v Trstu. Mesto (tisti deli, ki so močneje slovenski, kot Sv. Ivan. Kolonkovec itd.) ima notranjski dialekt," ki izhaja iz dolenjske narečne skupine, čeprav je od dveh strani obdano z drugimi dialekti. Y zgodnejših obdobjih so bili Dolenjci zelo ekspanzivni in bi prav tako kot v Trstu v začetku lahko prevladali tudi v Ljubljani. Pritisk Gorenjcev na Ljubljano je bil morda slabši, ker so imeli oni še druga središča. Poznejši priseljenci pa se prilagajajo avtohtonemu prebivalstvu, če ne delujejo še kaki drugi (npr. politični, verski) momenti, celo tedaj, ko so zelo številni, tako da kako veliko dolenjsko dialektično morje niti ni bilo potrebno.
V nadaljnjem obravnavam nekatere razlage v Logarjevem članku in njegove ugovore proti mojim interpretacijam ter njegove podatke o jeziku CO. zlasti kolikor se ne ujemajo s tistimi, ki bi jih glede na moj opis Trubarjevega jezika pričakovali. To bom poskušal po vrsti ovreči. Številnih dokazov iz moje knjige, ki jih doslej nihče ni ovrgel ali resno poskušal ovreči, tu ne bom prepisoval, ker jih je mogoče najti tam, menim pa, da držijo, dokler jih kdo ne ovrže ali vsaj argumentirano ne vzbudi dvoma o njihovi verjetnosti," in sicer konkretno od primera do primera, ne pa samo z enostavnim odklanjanjem.
" Glej Rigler, O suponiranem slovenskem brkinskem dialektu, RS1 21, I960, str. 31—4; isti, opazka o svetoivanskein govoru v knjigi Rusi most, Ljublja-na-Trst 1967, str. 166—7.
* Tu bi se na kratko dotaknil še nekaterih pripomb v sicer zelo pozitivni oceni Jana Petra v Slavii 40. 1971, 267—271.
J. Petr pravi: »Rigler ddle upozornuje na dalši zvlaštnosti Trubarova jazyka, z nichž uvûdîme tyto: zmčna kj, gj < tj, dj (pr. giane 'dejanje', giall 'dial', gianern 'dianem', s. 92) nem doložena u jinych tehdeišich autorü, kromč toho pozdčjši vydavatelé Trubarovych tekstü tyto pri'klady opravovali na znčni s tj, dj. Nesoudim, že by šlo o hlâskoslovnou zmčnu narečni povahy, ale myslim že jde jen o zvlaštnost Trubarova pravopisu. Tukové zâpisy bych kladi со do vyznainu (i když. odlišnčko pûvodu) nu roven se züpisy typu greshnig, vshitag, také v pozdčjšich vydûnîch opruvovanych na greshnik, Dshitak.* Petrova razlaga ni možnu. Primerjati zapise tipu greshnig, vshitag s kj, gj < lj, dj ni mogoče, ker gre pri zapisih tipu greshnig zu zamenjavo zvenečih in nezvenečih konzonantov pred pavzo ali pred sonanti (glej ZSKJ 112), kar so pač hiperko-rekture po vzorcu pisave beg, kar je pisal po ostalih sklonih za govorjeno bek, tako je potem zapisal včasih zveneči konzonant tudi v greshnig za govorjeno grešnik in še pogosteje v primerih kot a m pu g zu ampak, kjer končnega konzo-nantu ni mogel določiti po stranskih sklonih. Isto velja zu redke primere kot fliidnu za žitno, kjer je d napisan po vzorcu sladka za slatka po sladek, sladak. V teh primerili gre torej za zamenjavo zvenečega in nezvenečega konzo-nanta, in sicer v določeni kategoriji, v primerih tipu giall pu za zamenjavo den-tala z velarom, kur sicer v drugih primerih ne nastopa, zuto ni pogojev zu hiperkorekturo. Trubar namreč ne piše coekje zu cvetje ali grozgje za grozdje. In to se popolnoma ujema s stanjem v dialektih, kajti sekundarna skupina tj, d j je v resnici navadno prehajala v t', d', če je niso vzdrževale sorodne oblike; vpliv sorodnih oblik pu je bil po dialektih nekoliko različen (zato ke 'tja' : cvetje; podoben pojav imamo tudi pri l6j, kjer je pogosto zele : veselje ipd.). Ta t', d' se je nato razvil dalje glede na fonološki sistem v določenem dialektu (glej Rigler, Južnonotrunjski govori, str. 145—8). Ti razvoji so še danes ohranjeni v dialektih, prim. <l'at (rezijansko, glej Rigler, SR 24, 1976. 456)
Držal se bom zaporedja v Logarjevem članku, ki je razdeljen na uvodni del in na dve s številko označeni poglavji: v prvem obravnava glasoslovje. v drugem oblikoslovje.
Ne strinjam se že z Logarjevo začetno izjavo, da »ta knjiga zasluži posebno pozornost raziskovalca slovenskega jezika 16. stoletja, še posebej, ker jo je Trubar pripravil za tisk, ko je po dolgi odsotnosti spet prišel v živ in neposreden stik s svojim rodnim slovenskim jezikom, ki ga je v 13-letnem izgnanstvu v nemških deželah nedvomno vsaj deloma pozabil.« Mislim, da ni mogoče reči. da bi bil Trubar v tem času slovenski jezik nedvomno vsaj deloma pozabil, ko pu je v tem času prevedel velik del svetega pisma nove zaveze. Človek, ki je tik pred tem izdul Pavlove liste in je v tem obdobju prevajal Davidove psalme. pač ni pozabil jezika. Mislim, da je moja analiza Trubarjevega jezika v ZSKJ dovolj jasno pokazala, da je Trubarjev jezikovni sistem z razmeroma zelo veliko doslednostjo izpeljan v vsem Trubarjevem delu do sedemletnega premora v njegovem pisanju med 1567 in 1574. Iz časa po letu 1562, ko se je spet naselil \ Ljubljani, je sicer pri njem nekaj posameznih zapisov z ei v besedah, za katere pred tem časom nimam izpisov z ei, kar pa še ne pomeni, da je tedaj že uvajal ei, kajti posamezne primere z ei imam izpisane tudi pred tem časom pri drugih besedah, pri katerih pa v času 1562—74 nimam izpisov z ei. Vendar je po 1562 pretirano hiperkorektno opuščanje j-j a (zlasti v takih diftongičnih zvezah, ko so ga govorili tudi v Ljubljani) nekoliko opustil in edino v tem luhko vidimo odsev Trubarjevega stika z živo govorico. Posamezni zapisi z ei pa se pojavijo kot
in bolj razširjene oblike kedan га tjedan, ke za I ju. Ireki /.a tretji itd. (glej Ramovš, HG II 225—7). Tudi sama časovna razporeditev oblik giall, kiakai v 'Trubarjevih delih (v CNT, ko se je začel približevati ruščiškemu govoru, je spet uvajal kiukui) jasno kaže, da gre pri oblikah z g/k za raščiški dialcktizeni. I/, vsega je razvidno, da Petrova razlaga ne prihaja v poštev.
Dalje pravi J. Petr: »Zäpisy jako nembiki (92) jsou nejspiše hvperkorektni grafické formy, u slova kralje(o)stoo (92) jde nejspiše o dusledek etvmologi-zovâni slova obsa/.eného v niodlitbč Puter noster, možmi take, že je to jeden z dîisledkû Trubarovych jazykovych rozhovorft s Vergeriein.«. Oblike tipu nembiki, za katere domnevam v ZSKJ 92, da jih Trubar sam ui govoril, bi sicer res luhko bile umetne (po nemških vzorcih), vendar ni izključen tudi fonetični razvoj, kot je mislil Ramovš (IK; II 188). Ker dobimo tuke zapise tudi še pri nekaterih drugih piscih, ki po vsej verjetnosti niso posnemali Trubarja, bi moralo več piscev priti nu enako idejo umetnega vnašanja b v isto besedo. Tudi v \ kruljenstvu je moral obstajati v dialektih. Možnost, da bi nu Trubarjevo pisavo vplival Vergerij, sem navedel v ZSKJ 95, vendar je najbrž imela oporo tudi v živih govorih, ker je sicer težko razumeti, kako bi se pojavila oblika z i> tudi pri Radlicu 1573 (glej ZSKJ 93), ki Trubarjevega jezika ne posncinu, in pri poznejših piscih, ki so nudaljevali tradicijo knjižnega jezika preko Dalmutinu, Dalmatin pa oblike z i) ni prevzel.
lu končno še Petrova pripomba k mojemu mnenju, du je dolenjščinu še \ Trubarjevem čusu poznala dolgi infinitiv kot običujucjšo vuriauto: Nejseni si jist prukaznosti tukovélio vykladu, ačkoliv ho uni neclici popfrat. To že Trubar užival dlouhych infinitivû, neznainemi. že by je znal /. rodného dialektu, ale pouze to, že je znal u včdomč zavedi do své jazykové normv. Spiše \ toni vidim diislcdek Truburovy snahy nèkteré slovinské tvury etymologizovut a vyruzné odlišit infinitiv (-ti) od supinu (-/), juk pro to našel vzor ve stavu nëkterych slovinskych dialektu. 'lento post up plnč odpovidal 'Trubarovč jazykové praxi.« Razlogi, ki jih navajam v '/.SKJ 94—5, Petrovim pomislekom dovolj močno nasprotujejo, tako da mojega mnenju tu ui potrebno ponovno litemc-ljevati. (O infinitivu še v nekaterih mojih prihodnjih člankih.)
napake celo v besedah, ki nimajo e. Upoštevanja vredna v tem času je le beseda človeški, ki jo že v Pav 1567 pogosteje začenja pisati z ei. Rahlo približevanje temu je morda čutiti v jeziku CO, iz katere sem si zdaj izpisal10 besedo človeški 70-krat z e in 4-krat z ei ter človeštvo 14-krat z e in 1-krat z ei, vendar so tu zapisi z ei še toliko redki, da bi jih lahko imeli tudi le za napake.
Z mojo tezo o Trubarjevem načrtnem odpravljanju diftonga ei (ter deloma diftongičnega i tudi v drugih diftongih) in njegovem ohranjanju le v določenih kategorijah se T. Logar strinja, pri konkretnem opisu jezika CO pa pravi: Določeno število besed /se/ vendarle pojavlja v obeh pisavah, z ei in e. Tako piše besedo umetelen (neumetelen) večinoma z ei, nekajkrat pa tudi z e. Obratno je razmerje pri besedah človeški in človeštvo, ki ju piše večinoma z e, včasih pa tudi z e/. Samostalnik vest in pridevnik zvest (nezvest) piše večinoma z dif-tongom, včasih pa tudi z e. Variantni (еЦе) so tudi zapisi besed svet »mundus«, svet »sanctus«, čeprav tu ne gre za psi. č, greh. mesto, nevesta, dete, bežati, povedati/iz povedati/pre povedat i, imeti in smeti ter pomožnega glagola nisem, razen v 3. os. ednine, ki jo vedno piše kot ne{. Zelo pogosti so variantni zapisi tudi pri primernikih (in presežnikih) nekaterih pridevnikov, kot so močnejši, težkej-ši, lažejši in drugi, kjer gre vedno za è + j in je pisava z e brez podlage v kateremkoli živem govoru tedanjega časa.«
Podatki o umetelen se ujemajo s pričakovanji glede na moj opis Trubarjevega jezika (o človeški glej zgoraj), drugače je z vest in (ne)zvest, kjer pričakujemo ei, primeri z e so lahko samo izjeme, pravzaprav napake. Jaz imam izpisane iz CO naslednje primere z ei: Veift 26 b, 27 a, 27 b (2 X), 35 a (3 X), 38 b. 47 a, 65 a (2 X), 106 b, 107 b, 109 a, veift 20 a, 23 a, 23 b, 24 b, 29 b, 30 b, 47 a, 114 a. 142 a, 156b (3 X), 158 a, 158b, 159 a. 159 b, oeyft 21 b, 22 a, Veist 99 a. veist 156 a. Vetfti 41 a, veifti 141 b; Jueift 72 b, 73 a, 133 a, fueifta 62 a, 73 a, 133 b. 134 a. fueCftu la, 7 a. 17 b, 18 a, 57 b, 58 a, 59 b, 60 b. 64 b, 66 a, 68 a, 72 b (2 X), 73 a (2 X), 74b, 76 a, 761), 77 b, 89 a (2 X), 92 a, 94 b, 95 a, 1071), 109 a. 112 b, 113 b. 114 u, 1151), 118 a, 119 a, 119b, 120a (2 X), 121 b, 124* b, 126 b, 127 a. 130 a, 130 b. 131 a, 133 b (2 X), 135 b. 137 a, 138b (2 X), 148 a, 154 b (3 X), 174 a, fueifti 62 a, 62 b. 65 u, 69 a. 721). 77 a, 81 a, 981). 141 a, 'fueiftiga 72 a, 761), 141 a, Jueffto 58 a. 93 a. 1461), fuetfte 74 b, 77 a, 97 b, 118 b, 1581), Sueifte 125 b. fuetftim 67 a, 801), 98 b, 153 a, fuetftili 72 a, fuetfzhina 72 b, fueiszhine 127 b, fueifzhino 72 b, nefueCfzhina 126 a, nefueifzhino 23 a, fueift (samostalnik) 131 a. 133 b (3 X), medtem ko imam z e izpisano: veft 140 a, uefty (Lsg.) 23 b; fueftu 73 a, 131a, 135 a, /ue/fcll8b, /ic/uefti 147 b. Primeri z e so toliko redki (7:131), da jili imamo lahko za izjemne. V oblikah zvesto, zveste pa je bil č lahko nenaglušen (prim. Suif t y 72b), prav tako lahko tudi v mestniku od vest (prim. npr. vifty 22 u), in v tako pozicijo ni vnašal vedno ei iz naglašene pozicije. Primeri z e so tu pravzaprav pomote, ki jih ne moremo upoštevati pri opisu jezika oz. jih moramo kot take prikazati.
10 Pri navajanju gradivu ne pretendiram na absolutno popolnost, vendar se tudi pri absolutni popolnosti razmerju najbrž ne bi bistveno spremenila. Izpi-sovanje, ki bi bilo tako natančno, da bi zajelo prav vsuk primer, bi vzelo ogromno času in gu je praktično možno doseči skoraj samo s popolnimi izpisi. I ri CO bi bilo tako natančno individualno delo v glavnem tudi nepotrebno, ker Komisija zu historične slovarje pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU pripravlja popolne izpise večine protestantskih del (CO je prav zdaj v delu) m bo mogoče j)o it j ■ Ii določiti natančno število primerov, seveda le tedaj, ko gre za določene besede, ne pa za pojave v celoti.
Še bolj pride (o do izraza pri pisavi besede greh. pri kateri so po Logarju variantni zapisi (ei/e), po mojem pa bi morala biti pisana z e. Jaz sem si izpisal z ei naslednje tri primere: Greihi 9 b, 99 a. Greihe 110 a, medtem ko imam z e naslednje izpise (pri zelo frekventnili oblikah bom zaradi štednje s prostorom navedel le število izpisov): Greh 6b (2 X). 8 b. 9 a (5 X), 10b. II b. 12 a, 12 b. 13 a. 13 b (2 X), 32 a, 32 b (2 X), 34 b, 35 a (2 X), 56 a (2 X), 56 b (3 X). 57 a (5 X), 57 b (2 X), 58 a, 58 b, 60 b, 65 a, 74 b, 106 b (2 X). 107 a (2 X), 126 a (3 X), 149 a, greh 9 a, 15b, 40 b (2 X), 123 a, 133 a, 140 a (3 X), 142 b, 147 a, 156 a, 158 b, 169 b (4 X). Greha 9 a (2 X). 9 b. 13 a. 26 b. 33 b. 35 a. 35 b, 39 b. 40 b, 42 b, 82 b, 89 b, 93 a. 103 b, 107 a (2 X), 107 b, greha 9 a, 114 b, 143 a, 153 b, 164 b, 165 a (2 X), 169 a. 169 b. Grehu 12 b, 35 a, 57 a (3 X), 164 b. Grehi — za to obliko imam 54 izpisov, grehi 114 b (2 X), 115 a, 126 a (2 X), 127 b (3 X), 138 b, 140 a (2 X), 140 b (2 X).
141	a, 153 a (2 X), 156 a, 156 b (2 X), 157 a, 159 a. 161 a, 161 b, 169 b, 172 a. 172 b, Grehou — za to obliko imam 156 izpisov, greliou — 78 izpisov. GREHOV 14 b,
142	a. Grehe — 102 izpisa, grehe — 60 izpisov, Grehom 94 b, 161 a. grehom 157 a.
158	b, Grehih 15 b, 21 b, 22 a. 23 a, 23 b, 26 b, 30 a, 30 b (2 X), 34 b, 35 a. 47 a, 87 b. 107 b. 109 a, 139 b, 158 a, grehih 88 b, 139 b. 144 a, 146 b, 154 a (2 X), V grehih 9 a. ogrehili 126 b, ugrehih 88 b, Gtehou (tisk. napaka za Grehou) 15 b, gresou (t. n. za grehou) 30 b, Greke (t. n. za Grehe) 159 b; enako tudi v izpeljankah: greshui 48 b, 1512 b, greshniga 122 a, 146 u, 172 b. Gresliniga 106 b, 135 a,' greshnu 57 b. 89 a. greslma 40 a. 40 b. 42 b, 61 b, 141 a. 143 a. Greshna 19 b, grešimo 26 a, 40 a. 139 b, 145 a. greshnih 47 b. greshnim 61), greshne 5 a. 7 b, II b, 61 b; pregreshniga 81b, pregrešimo 90 a; Greshnik 24 a. 26 b, 33 a, 36 a. 43 b, 84 a, 105 a, 109 b. greshriik 140 a. 154 a, 1611), Greshnika 26 b. 49 a, 49 b, 1061), 110 a. 128 a. 128 b. Greslmiku 36 a, Greshniki 9 b, 103 a (2 X). 106 a. 108 b. 138 b, 158 b,*174b (2 X). greshniki 2 a. 10 b, 114 a, 116 a, 125 b, 157 a, 159 a (2 X), 161 b, Greshnikou 10 a.
159	a. greshnikou 122 b, 127 a. 162 1). Greshnikom 26 b. 107 b, 108 b, 159 a. grešit -nikom 156 a, 157 b, Greslinike 10 a. 26 b. 47 b, 60 b. 100 a. 105 b, 107 a (2 X), 107 b (2 X), 108 a. 128 a, 162 b, greslinike 10 a, 124» a. gresknik (tisk. napaka) 140 a. gresliuik (t. n.) 159 a, pregresliil 110 a, 159 a, pregreshili IIb, 114 b, 155 1), 156 a. dalje tudi še Pregreha 41 u, 50 u. 85 a. 83 b. 84 b. pregreha 83 a. K4 b. Pregrehi 77 a, pregreho 4 b, 72 a, pergreho (t. n.) 64 u.
Torej trije zapisi z ei nu več kot 700 primerov z e. Po tem razmerju nam postane takoj jasno, da ne moremo govoriti o variantnih zapisih, ampak le o nu-pakah. Pri navedenih treh zapisih besede greh z ei je treba opozoriti še na to. da so vsi trije primeri z obrobnih opomb (marginalij), kar bi kazalo, da je morda pri teh murginalijah še posebno hitel in manj pazil nu jezik (ali pa morda pozabil na robu prekontroliruti prepis — o prepisovanju glej spodaj).
Isto je z besedumu soet 'mundus' in soel 'sunctus'. Nepričakovani zapisi so toliko redki, da predstavljajo le napake. Pri 'mundus' iniani izpisanih 5 primerov z e: fuetukir 14 u (pri besedi je še ena napaka, ker je tiskana skupaj z naslednjo besedo), Suet 46 b, fuel и 144 u (2 X), 162 b; nejasno pa je, ali je e ali ei nu str. 170a na robu, zaradi nekoliko zamazanega odtisa in eventualno poškodovanega roba na originalu, saj se tudi v naslednji vrstici vidi le del pike. Poleg tega imam izpisano še pofuetni 164 b. pofueinih 31 a, kar je bilo najbrž naglašcno na koncu, prim, pofuilnu 44 b, 54 1>. 164 b, pofuitna 161 b. Dvakrat imam izpisano tudi fuie t 128 u, 169 b. Seveda v tem ne vidim kakega kraškega refleksa (ki bi ga eventualno slišal \ l istu), ampak le tiskovno napako. Zu
'sanctus* imam izpisane tri primere z ei: Sueiti 58 b, fueiteshe 110 b (verjetno tiskovna napaka za fueteishe, ker v tej besedi piše v komparativnem sufiksn večinoma ei, glej ZSKJ 57), fueitimu 121 b. V glagolu posvetiti je tudi v današnjih dialektih mešanje pri korenskem vokalizmu; isto je pri Trubarju: pofuetiti 28 a, po'fueititi 48 b, 49 a, pofuezhuie 147 a, pofuizliuie 37 a, pofuizhenu 37 a. 77 a itd. Medtem pa imam tako za 'mundus' kot za 'sanctus' več kot po 150 pravilnih izpisov. Vseh primerov tu ne morem navajati, ker bi stvar preveč na-rastla. Prav to, da se ei pojavi nekajkrat tudi tam, kjer ni bil nikoli govorjen (prim. npr. tudi im. fercei 65 a s še dvema drugima napakama v istem stavku in glej še spodaj o le-ta), kaže, da je ei prišel v tekst po pomoti tudi v tistih redkih primerih za č, ko ga ne pričakujemo.
Glede napak take vrste sem že v ZSKJ 34 napisal: »Seveda posamezen primer, ko je v takih besedah zapisan ei. ne more še ničesar dokazovati, ker bi potem lahko tudi trdili, da Trubar piše za š. ž: fh, sli in fcli, ker dobimo npr.: fchiuotu NT Ii h 4b; pofchilal K 1)1 31: falfch KDI 530; nafittfch KDI 533; ali da je pisal v besedi svet »sanctus« e in ei, ker dobimo npr.: fueit Art 10a; NTPD 139: fueiti NT Ii k 1 a. 1 2 b: Reg P 1 a; PDL 82 b; Ps 128 a; NTPD 161: Sueiti Art 51 a; Sueitimu Pav 12 a (v izdaji v CNT II 171 je popravil v fuetimu); fueitim PDL 73 a (v CNT II 146 popravil v 'fuetim); /.../ oziroma ker dobimo poleg navedenih primerov tudi pozeid »počet, spočet« K(1550) В VIII u ; freid izred-vred« Pav 25 a (v CNT II 185 je popravil v [red); iei »je, 3. sg. od biti sem* Ps b VII b; fueiliko »z veliko* NTPD 402 in morda še kak podoben primer, da je tudi zu nazal in etimološki e pisal ei. Te stvari so seveda samo ne-namerni zapisi, napake (Tudi v drugačni zvezi lahko dobimo odvečen i, prim, npr. naimi »nami« Art 32 a.), ki so nui ušle, čeprav zelo redko, pa vendarle najpogosteje v delih, ki jih je hitro pisul.«
Zdaj ko imuiiio pred seboj še CO, niinum v bistvu kuj dodati. CO je bila verjetno pisana še s posebno naglico, saj so Trubarja druga opravilu in velike skrbi odvračale od pisanja (prim. Rupel, PT 167). Da se mu je mudilo, ker je bila potreba po knjigi veliku, vidimo po tem, da je rokopis pošiljal v Urach sproti, kakor mu ga je pisar na čisto prepisoval (Rupel, PT 168). Zu Trubarjem je torej še nekdo prepisoval (če je bil Ljubljančan, v homonimih ni govoril ei, zato bi lahko prišlo do nekaj več napak pri svet-sveit) in tiskarskih korektur Trubar ni opravil sam, ker je bil tedaj v Ljubljani. Zuto so nu-puke v tej knjigi številnejše kot v drugih delih. To je v bistvu tudi edinu posebnost CO, kur se tiče jezika. Naj navedem za ilustracijo samo nekaj tiskovnih in pisnih napak iz CO (brez hrvaških vplivov, ki sta jih zagrešilu korektorja, in takih stvari, ki bi jih bilo možno zugovarjati kot vuriunte);11 print, npr.: slinego 171 u (zu sitnega) — če bi vsako nupuko vzeli zares, potem bi lahko rekli, du iiiiu Trubar še ohranjeno pronominulno končnico -go, toda to končnico dobimo zapisano tudi z e: Is tige vfiga 59 a (za t i ga) ; gresou 30 b (za grehou) — tudi tu bi lahko rekli, da ima Trubar palatalizacijske produkte 2. psi. pulatalizacije razširjene celo pred zadnje vokale; dulje prim, nakai 7 a (za nekai), fopouedal 79 b (za fu-
11 Sem bi lahko šteli npr. pisavo izglasnega -i z -e: sleteitne 36 a (za sleteimi). per fuie harry 100 a (za 'fui ali fit y), po te Vez liery 104 b (za ti ali te i), tebe 151 a (zu tebi), ki bi jo luliko razlagali s širokim oz. nekoliko reduciranim gorenjskim uli Ijubljunskiin izgovorom končnega -i (prim, tudi ZSKJ 27, op. 34), vendar so prav lahko tudi to le tiskovne napake (kot npr. derslte 53 b za drži z naglašenini i).
poueda 1), fo volo 54 b (za fa volo). dershe 55 b (za dershi 'drži'), oupui 147 a (za oupai), Ozhete 48 b (za Ozhetu Dsg.), '[red ti Cerkouio 55 b (za [red to), pokoina 8 a (za pokorna), bore 42 a (za bode), iuu 7 a, 15 a (za inu), inn 55 a (za inu), Inn 60 a (za Inu), iun 60 a (za inu), Bng 46 b (za Bug), Indrni 65 b (za ludmi), opomiuati 59 b (za opominati), hi 5 a (za bi), fmertnik 25 a (za fmertnih), shes 32 b (za zhes), tatu 36 a, 97 a (za taku), okranena 39 a (za ohranena), ludom 55 b (za Iudom), drudiga 74 a (za drugiga). oezterio 116 a (za vezherio), tida 159 b (za tiga). grffouiti 4 b (za groffouiti), Prdig 94 b (za Pridig), Slobonufti 54 a (za Slobotiiu'fti ali Slobodnufti), Sakoni 154 b (za Sakoni-ka), Nesli ki mu 48 b (za Nebeslikimu), Prigary 157 b (za Pridigary). oBshye 52 a (za Bosliye), islkushnauami 152 a (za iskushnauami), Prididgarie 158 b (za Pri-digarie), [nekateri mibe[fedami 51 a (za [nekaterimi beffedami). moraio iskush-gna ne imenti 149 a (morda 'morajo iskušnjave imeti') itd. itd. Prim, tudi npr. Pokoru 10 b (prva beseda), ista beseda na str. 10 a (kot zadnju beseda), ker je pri starih tiskih natisnjena na koncu strani spodaj prva beseda z naslednje strani, je napisana pravilno Pokuro. kar kaže, da je bilo v rokopisu pravilno in da je to bodisi tiskovna bodisi korektorjeva napaka. Raznih napak se dobi v CO res precej; nekaj jih je tudi med drugimi primeri, ki jih navajam.
Glede ostalih besed z č, v katerih naj bi bili po Logarjevo variantni zapisi, bi povedal, da imam pri besedi mesto v raznih oblikuh 56 izpisov z ei in le ene-gu nepričakovanega z e (meftih 67 a), prav tako imam samo enkrat izpisano nepričakovano Dete 98 u. sicer pa redno Deite 87 b (3 X). 88 b. 89 a, 89 b. 91 b. 92 a (3X). 92b (2 X), 93 a (2 X), 93 b (10 X), 94 a (3 X), 94 b (2 X). 95 a (4 X). 95 1), 98 a, deite 135 b, 144 b (3 X), 149 a. Pri nevesta bi pričakovali po mojem opisu navadno ei in redkeje e in iz CO sem si izpisal: Neueifta 131 a, 134 u. Neueifte 1331), Neueffto 134 a ter Neuefta 73 a, Neuefti 131 a, 136 a. kar se ujema s pričakovanji. Tudi pri povedati in v prefigiranih oblikuh tegu glagolu ne gre za enostavno mešanje, ampak se variantnost po posameznih oblikah ujema z mojim opisom Trubarjevega jezika: tudi v CO namreč piše kot \ drugih delih v sedunjiku ei: poueim 88 b, 94 u, 132 u, poueido 100 b: Ifpoueim 109 b. IlOu, ifpoueimo 126 b; odpoueim 91 a, Odpoueish 91 a, odpoueimo 91 a. toda e v tipu Vf poueda 36 b, 107 u, tfpoueda 126 b: prepoueda 36 b; fapoueda 6 a, 23 b. 36 1), 50 a. 59b, 64 a (2X), 69 a, in tudi v obliki fapouedal 1 a, 1 b. 2 a. 33 a, 36 b. 46 b (3 X), 55 a, 77 b. 79 b, 82 a (5 X), 85 a. 85 a (2 X), 86 b, 89 a. 90 b, 98 a, 101 a. 1071), 1181), 121 a, 124s b, 152a. I34a, 136 b, 141 a, 141 b, 153 b, Sapouedal 54 b. fopouedul (t. n.) 79b, 'fupouedel (t. n.) 132 u, fupoueduli 129 a. V infinitivu in deležnikih pričakujemo po mojem opisu nedosledno vnašanje ei, vendar pri povedati znatno pogosteje kot v prefigiranih. V skladu s tem je. kur imam izpisano iz CO, in sicer pri neprefigiranem v inf. in del. 29 primerov / ei in 2 z e. pri prefigiranih pu 4 z ei in 16 z e (brez zapovedal). Pri imeti bi pričakovali skoraj redno ei. Po mojem opisu Trubarjevega jeziku so primeri /. e toliko redki, da se izgubijo med onimi z ei. V CO pu e niti ni tako zelo redek, zlasti ne v opis. del., kjer je tudi v drugih Trubarjevih delih pogostejši kol v inf. Glede na Trubarjev sistem to ne preseneča, saj je moral pisati ei anulogično le po velelniku (ker ima prezent drugo pripono), v Ljubljani pa je lahko slišal, du v tej besedi ne govorijo ei. Prim.: imeiti la, 2 a, 7 a, 9 b, 10 a, lil), 12 b. 13 a, 19b, 20 a, 24 a (2 X), 26 b (2 X), 28 a. 31 a. Ml), 35 b, 36 a, 37 b. 38 b, 43 b (2 X), 44 a (2 X), 4H a, 53 b, 55 b, 56 u, 62 a. 68 a, 70 a, 71 a, 72 a, 75 u, 76 a, 78 a.
78 a-b, 79 b (2 X), 82 b. 84 a, 95 a. 94 a (2 X). 94 b, 98 a. 100 a, 102 b. 103 a, 105 b. 126 a, 151a (2 X), 133 b, 134 b, 135 b, 136 a, 156 b, 140 a. 142 b. 145 b (2 X), 147 a. 148 b, 150 a. 152 a, 152 b. 158 b. 159 a. 161 b, poleg imeti 52 b, 121 a. 126 a in imeieti (tisk. n.) 48 b; imeili 12 b. 22 a, 33 a. 39 b, 55 a. 70a, 71b. 78 b, 81a. 84 a. 85 b. 95 b, 97 a. 99 b, 108 b, 112 a, 125 b, 146 a, 159 b (2 X), 169 a, imeila 56 b, 69 b. 112 a, 165 a, 167b. imeile 22 b. 55 b. imeilu 54 b, 56 a. 146 a, 163 a poleg imeli 15 a, 43 a, 55 b, 78 b. 135 a, 140 b, 143 b. 158 b, imela 39 a, 165 a, imelu 32 b, 55 a. 92 b. Po primerih vidimo, da vendarle tudi v CO ei še odločno prevladuje (103:16). V komparativnem sufiksu -ejši naj bi Trubar po mojem opisu pisal v glavnem e, v posameznih primerih tudi ei (zglede z ei navajam zlasti iz časa okrog CO); iz CO sem si izpisal: zliefzlieshe 150 b, lesheshe 40 a, 44 a. 45 a. leshesho 44 a, mozhneshe 35 a, mozhneshi 10 b. 45 b, 57 a. modre shi 59 a. obil-neslii 106 a. obylneshe 100 b. ooskeshi 39 a. fuitleslie 57 a. tesheshi 147 b. teshke-slii 157b. teshkeshe 150 b. teshkeshiga 72 a. terdneslie 35 a. 43 b. 114 b. /uolnesho 116 a ter bolneishi 148 b. lasheishe 139 b, mozhneishi 152 a. fuheishi 154 b. shib-keishi 971), 136 a. 148 a. teshkeishi 141 a, 150 b, teshkeishe 154 b. Da pa bi bil e v tem sufiksu brez podlage v kateremkoli živem govoru tedanjega časa. ni tako zelo gotovo. Te vrste diftongi so se zelo različno razvijali po dialektih.12 Kaj je bilo tedaj v Ljubljani, je zelo težko domnevati: Dalmatin, čeprav se je, kot kaže, približeval bolj istemu tipu jezika kot Trubar kakor pa Trubarju samemu, bi vendarle svoj prvotni -ejši lahko spreminjal v -eši po Trubarjevem vplivu; Znojilšek, ki je bil Ljubljančan, ima -eši. kur pa bi spet lahko bilo po Dalmatinovem vplivu; prim, še obliko puueie 'povejte' v ljubljanskem lističu iz 1611, ki ne kaže vplivu knjižnega jezika: po drugi strani pa je v Hrenove Kil, spet uveden -ejši. V bežali, smeli in nisem bi tudi po mojem opisu pričakovali variantnost.
T. Logar pravi: To so najpogostejše besede, ki jih Trubar v CO piše na dvojen način, z e/ in e. Druge besede z nekdanjim è pa so pisane bodisi z ej bodisi z e, večinoma pa z ел Vendar primeri bežali, nevesta, smeli nastopajo razmeroma redko (bežati sem si izpisal 8 X, nevesta 7 X, smeti izven 5. sg., kjer je è v izglusju, 5 X), tako da bi s tako frekvenco dobili še nekaj drugih primerov, kjer so res mešani refleksi: besedo jesti imam izpisano 12 X z ei in 5X z e. lep 3 X z ei in 2 X z e (pri tej besedi je tudi v Pav in Ps, časovno torej blizu СО, nekaj zapisov z ei); dalje bi omenili še svèt (v stranskih sklonih): pri seme je v skladu s pisavo v drugih Trubarjevih delih tudi v CO ei v nom. sg. in 1 X v plur. ter e v strunskih sklonih.
Razen tegu bi moral T. Logar glede na svojo metodo enako kot pri svet 'sanctus' in 'mundus' navesti kot variantni tudi besedi leto in le-to. ker je v СО zapisano tudi Na Nouiga leta dan 53 b in trynaift flu let 141 b proti sicer rednemu ei in tudi leitu le-to' 84 b, Sleiteimi 'z le-temi' 79 b. Seveda so to le napake, kot je napaka tudi zapis odpoue 94 b ali napre 'naprej' 150 a. česar T. Logar prav tako ne nuvaju. a po njegovi metodi bi morali tudi zu izglusje priznuti v uriuntnost.
Refleksi zu è se torej v CO povsem ujemajo z mojim opisom Trubarjevega jezika. Razlike \ Logarjevem opisu so nastale zato, ker njegov opis predstavlja bolj opis napak v CO kot pa resničnega jezika te knjige. Ce opisujemo vari-
la Prim, nekaj podatkov o tem pri Rigler, Pripombe k Pregledu, Sil 15. 1967. 137 9.
ante v določenem tekstu, pa pri tem ne upoštevamo kvantitetnih razmerij enih in drugih variant, ampak enako upoštevamo resnično mešanje in posamezne napake, s tako neprecizno metodo lahko vnašamo le zmedo, in sicer konkretno pri Trubarju zmedo v že raziskane stvari. Pri Trubarju pomeni to vračanje v čas, ko se je mislilo, da je pri njem vse zmešano, to je v stanje pred dobrim desetletjem oz. v bistvu v stunje za časa Ramovša.
O u za zgodaj dolgi o pravi T. Logar, da je to druga značilnost Truburje-vega rodnega dolenjskega govora, pri katerem pa ni čutil takega dialektizma. da bi ga odpravljal.
Po mojem je Ljubljunu imela u. Za to navajam v ZSKJ (str. 102—109) številne dokaze. T. Logar pa pravi, da je glede tega njegovo mnenje nekoliko drugačno. Misli na nekako dvojno narečno naravo ljubljanske govorice skozi vso njeno zgodovino. Čisto jusno se ne izrazi, ker sam dopušča različne možnosti: -Težko je sprejeti to ali drugo razlago za prevlado samo dolenjskega narečja v Ljubljani, razen v primeru, če bi bilo naseljevanje Gorenjcev v Ljubljano skozi duljša obdobja kakor koli in iz kakršnih koli vzrokov ovirano ali celo pre-prečevano. Na drugi strani pa iz lastnega dialektološkega dela kjer koli v Sloveniji, kjer za tak psi. o govore u. vem. da ljudje v njeni ne čutijo dialektizma. medtem ko imajo glede ejf < è in i i < и izrazit občutek, da gre fca narečno posebnost, ki njihovo govorico loči od govorice njihovih sosedov (Dolenjce od Gorenjcev, Notranjce od Kraševcev itd.). Zato mislim, du je glede ej,, ii in и < o tudi Trubar verjetno imel podoben subjektivni občutek, čeprav izdelane knjižne norme pred njim še ni bilo in jo je šele sam ustvaril.«
Da današnjega občutku za dialcktizme ne moremo prenašati *v Trubarjev čas, sem pojasnil deloma že v ZSKJ (str. 100), kjer sem možnost takih razlag že predvideval. Tu bi dodal, da Trubarju diftongi in ü niso mogli biti grdi, ker je vedel, du so razširjeni nu večjem področju kot gorenjski monoftongi in it, in ker so mu bili znani tudi iz nemškega knjižnega jezika. Danes res ljudje najprej odpravijo ii in diftonge, toda zdaj imajo za to jasen vzrok: v fonološkem sistemu knjižnega jeziku takih glusov ni in zato so najbolj opazni. Da pa se Trubar diftonga ei ni sramoval, je več kot jasno, saj ga potem ne bi obdržal v določenih kategorijah, ampak bi ga odpravil v celoti, in to s precej manj truda.
Dalje pravi T. Logar: »Glede refleksa и < o je zato stanje v Truburjevi СО bistveno drugačno. Oniuhovanja in dvojnosti (u/o) je glede tegu zelo malo. Vendarle pa je v СО tudi nekaj besed, ki so zapisane z u in o, pri čemer so vsuj nekateri zapisi po mojem mnenju zunesljivo gorenjskega narečnega poreklu. Tu bi omenil naslednje: Reseda razbojnik- je v različnih sklonih zapisana nu več načinov, in sicer kot razbojnik, razbonik / razbujnik, razbunik, rezbunik. Ne strinjam se z Riglerjcm. ki varianto u/o v tej besedi ruzlaga s pozicijo pred j. Oblika z ii je dolenjska, z o pa gorenjska, ki jo je Trubar verjetno slišal tudi v Ljubljani, medtem ko je opustitev j pri tej in oni njegov poseg, ker je mislil. da je tudi ta diftong dolenjsko narečen. Isto kot o besedi razbojnik mislim tudi o nekaterih drugih besedah, ki so v CO numesto s pričakovanim и zapisane z o: druguzh royenu 92 a, 95 a / drugozh kerszhouana <)2 b; ob puldneui 100 b, pred Puldnem 112a / po poldneui 111 b: hpobuhhanii 127a / kanimu... po-bohliumi 115 a. Iipobolsliann I Iti a: preil Bugom 17 a / pred Bogom 16 b, S bogom 15b,«
Izmed primerov z o namesto pričakovanega u. ki jih navaja T. Logar, je upoštevanja vredna le beseda razbojnik, večine drugih zaradi redkosti sploh ni treba upoštevati; kot pri č se namreč Logar tudi tu opira na napake. Obliko drugozli imam izpisano samo enkrat s str. 92 b,13 medtem ko imam z и izpisane naslednje primere: druguzh 3 b, 9 b, 14 b, 21 b, 34 a. 42 a, 58 a, 60 b (2 X), 87 a. 89 a, 91b, 92 a, 92 b, 93 a, 93 b (2 X), 94 a, 95 a (4 X), 105 b, Druguzh 20 b, 21 b. 22 a, 74 a, 82 b, 86 b, 89 b, druguzhroyene 16 a. Druguzhroyftuum 22 a: prav tako imam izpisano samo po poldneui 111 b poleg ob puldneui 100 b. pred Puldnem 112 a, do puldne 130 a (2 X) in le dvakrat o pri pobolshanu 115 a. hpobolshanu 116 a proti sicer rednemu u: pobulshanu 129 b, hpobulshanu 95 a, 127 a, 128 b, 154b, 165 b, pobulsliati 110 b, pobulshai 95 a, 105 b, 1261). pobul-sliaite lila, pobulshan 171 b, pobulshani 129 a. 162 a, bulshi 42 a, 42 b, 81 a. 147 b, 158 a, bulshe 144 b, 148 a (2 X), bulshiga 164 a, bulshimu 145 b, 147 b, in tudi v nenaglašeni poziciji pobulshouati 8 a, pobulshuie 119 a, pobulsliauash 92 a, pobuhhaua 16 a.14 V besedi bog je dvakrat nepravilni refleks: Sbogom 15 b, pred Bogom 16 b proti sicer neštetim pravilnim oblikam, saj se ta beseda pojavlja skoraj na vsaki strani, in to navadno po večkrat. Dodal bi še primera [leim Suitom 10 b, [leim [uitот 144 a. če bi tu ne šlo za tiskovno oz. ko-rektorsko napako (kar pa seveda sploh ni verjetno),15 bi lahko mislili tudi na križanje med oblikami bugom-bogum, soeitom-soitum (prim. npr. [teim [uitum 145 a (2 X)). Sem in tja se pojavi še kak nepravilen primer, npr. Predgouorih U3b.
En ali dva primera z napačnim refleksom zlasti še v CO prav ničesar ne pomenita. V tem ne moremo videti nikakega gorenjskega vpliva. Povsem razumljivo je, da je v CO nekaj več primerov kot v drugih Trubarjevih delih: pripisati jih moramo korektorskemu delu Konzula in Dabnate, kajti če sta vnašala izglasni -o za -u iz etim. o predvsem pa u za nazalni o, kar je nedvomno njun hrvuški vpliv, stu luhko vnašala tudi o, ki je ne samo gorenjski, ampak tudi hrvaški, za dolenjski u. Prim. npr. naslednje primere z и za nazalni o: Pokoru 10 b, oeruiu 17 b, pridu 21 b, 23 a, katerafu 'katera so' 29 a, mudrofii 41 a, Tu prauu [a[topnu ferzhnu Veru 48 a, letu oiffoko Modro[t 56 b, [tuku Nouo kriuo 70 a.
13	Tudi sicer iz Trubarja oblik drugoč nimam izpisanih, le v EDP 15 je v Trubarjevi pesmi iz K 1550, 165 druguzh spremenjeno v drugozli, česar pa ni storil '1 rubar, ker pri tej pesmarici ni sodeloval. Obliko bi lahko zagrešil Hrvat Juričič, ki je pri tej pesmarici sodeloval, ali pa morda ista korektorju, ki sta korigirala CO. Oblike drugozli iz CO 92b v /SKJ nisem posebej obravnaval, ker sem imel posamezne o-je v tej knjigi za hrvaški vpliv, čeprav sem obliko poznal iz Kidriča, Die protest. Kircnenoranung..., Heidelberg 1919, str. 72.
14	K oblikam poboljšali prim, še oblike рэгЬбцяэк. parboysat (prim, škru-bec, Cv. XIX 6d; Ramovš, IlG II 52). Vendar Ramovševa razlaga, da se je <>!' skrajšalo v ol' še pred prehodom o v u, ki se je po njegovem izvršil najkasneje v 14. stol., ni prepričljiva. Tuku krajšanja namreč sploh niso običajna, razen tega bi se tako skrajšanje moralo izvršiti pred podaljšanjem akuta, ker pozneje ni bilo v fonološkem sistemu kratkih vokalov v nezudnjih zlogih, takrat kratki vokuli pa so se pozneje daljšali v akutirane in ne v cirkumflektirane, tako da bi morala biti sedanju intonaciju analogična. Verjetnejše je tu o nastal šele po prehodu I v џ s skrajšanjem diftonga иџ. kar je razmeroma pogost pojav (podrobneje Rigler, JNG 58— 60).
15	Na str. lob, kjer npr. nastopa Suitom so v sedmih vrsticah štiri stvari, ki jih Trubar ne bi napisal (glej dalje Pokoru, da, rafmislio), na str. 144 a. kjer je tudi [uilom, pu se pri besedi sitet pojavi kar trikrat napaka.
Deffetinu 79 b, shpendiu 80 a, fuetinu 117 a. mogu 157 a. mudroft 145 a, otu oezhnu finert 147 a, oeidu 152 b. to cellu Vezherio 153 b. tu (Asg. fem.) 155 a. enu hudo 158 b, fmert Cnftufeuu 160 a.
Zaključek iz tega je nedvoumen: o gorenjskem vplivu ni mogoče govoriti. Samo beseda razbojnik je tako pogosto pisana z o. da je treba res suponirati. da je to Trubarjeva oblika, zlasti še, ker jo najdemo večkrat zapisano z o tudi v drugih njegovih delih. Iz CO imam naslednje izpise: Rasboinik 40 a. Rasboini-ka 8 b, 47 b, Rasboiniki 99 a, 174 b, Rasboinike 10 a, 47 b. Rafboinike 64 a. Ras-bonih (tisk. napaka) 42 b, Rasbonike 61 b. Rasbonikama 39 b poleg Rasbuinik 159 a, 159 b, 1611), Rasbuinikom 162 b. Rasbuiniki 157 a, 161 b (2 X), Rafbuiniki 162 a, Rasbuinikom 155 b, Rasbunik 161 b, Resbunik 26 b.18 Pri Logarjevem mnenju. da je oblika z и dolenjska, z o pa gorenjska, ki jo je Trubar verjetno slišal tudi v Ljubljani, je nerazumljivo, zakaj bi prav v tej besedi Trubar sprejemal o. Edina razlaga za to bi bila, da besede razbojnik od doma ni posebno dobro poznal in bi se močneje srečeval z njo ob stikih s tistimi ljudmi, ki so bili po poreklu s področja z o; ta dejavnost bi torej morala biti na tem področju bolje razvita kot na Dolenjskem. Vendar mislim, da bo le treba iskati fonetično razlago. V ZSKJ sem o razlagal s pozicijo pred istozložnim j. za kar dobimo podobne primere v današnjih dialektih. To sem storil predvsem ztoradi paralelne oblike ubojnik, kajti sicer bi lahko razlagal obliko razbojnik z akcentuacijo nu prvem zlogu, ubojnik pa verjetno ni mogel imeti akcenta na prvem zlogu zaradi Trubarjeve grafije z enim o (prim. npr. v CO: Vboinike 10 a. Vboynike 64 a. Vboyniki 99 a). Za možnost ukcentuucije na prvem zlogu prim. npr. akcente: zàklinci, zipeček, zapečnik. zapečnica, zAtovec. zâtilnec, zAorniki; zdvrnki ipd. (gl. Pleteršnika s.v.). Verjetnost akcentuacije na prvem zlogu bi podpiralo dejstvo, da piše tu predpono raz z a. medtem ko piše drugod rez-. Oblike z a nujno zahtevajo akcent nu a-ju, če že ne v sami obliki razbojnik pu vsuj v raz-boj17 (prim. npr. razlog, razor), po čemer bi bila analogična (prim, o raz- še spodaj). Sama akcentuacija besede razbojnik ni popolnoma jasna. Danes zu do-lenjščino nimam zanesljivih podatkov, kako se izgovarja, ker ni toliko domača, da bi pri njej ne moglo iti za knjižni vpliv. PleterSnik pu jo ima označeno z č, kar bi bilo v dolenjskem izgovoru uo oz. pri Trubarju o in ne u. Enuk akcent ima Pletcršnik pri ubojnik. pobojnik proti bojnik (prim, v СО: ne i en Pyanez ne Hoynik 76 a). Naj že o v besedi razbojnik razlagamo na kakršenkoli način, vsekakor ta o ni noben dokaz za gorenjski vpliv, ker ga z vso verjetnostjo lahko suponiramo vsuj lokalno tudi nu področjih, ki iinujo и za zgodaj dolgi o. Katero bi bila Trubarjeva domača oblika, je težko reči, ker med njima ni take razvrstitve, da bi se dalo kuj sklepati. Lahko bi tudi sam govoril obe. Ko je v CNT, kjer se je približeval jeziku Kuščice, popravljal tip razbonik \ razbojnik, o-ja večinoma ui popravljal v и (znan ini je saino en lak popravek v CNT I 210; prim, še ZSKJ 31).
lü Iz tistih piscev, pri katerih te oblike ne obravnavam v ZSKJ, imam izpisano še: II. K. v EDI': Rasbuinika 107 poleg Resboinikuu 108; Krelj: rasboiniki 1'ost 45 u ; Dalmatin : Rasboinik Sal 45 b, Rasbojnika Hibi 111 28 b. 62 b, Rasboiniku Sir 155, K (1580) E 8 b, Rasbojniku Hibi III 17 a. 28 a. Rasbojniki Hibi II 106 a. rasbojnikou KLM 89, Rasbojnfko Hibi lil 13 a; Znojilšek: Rasbojnfka jama K), rasbojnfka 159.
17 Prim, v NTPD 200 ratboi, v NT b 204 rasboia.
Dalje pravi T. Logar: »Kar velja za imenovane besede, bi lahko mislili tudi o razmeroma redkih zapisih svojilnih zaimkov v stranskih sklonih z o proti običajnemu u. če ne gre za posege korektorja v Trubarjev jezik, kot je mislil Ramovš.«
Da pa v tem primeru ne gre za posege korektorja v Trubarjev jezik, kot je mislil Ramovš, je jasno razvidno iz mojih izvajanj v ZSKJ (in tudi v oceni Ramovševega ZD v SR 20, 1972, 374). Te oblike niso omejene na CO, ampak jih najdemo tudi v tistih delih, ki jih je Trubar sam korigiral. Oblike sicer niso posebno pogoste, vendar jih je toliko, da je jasno, da niso napake. Gradivo navajam v ZSKJ, iz CO pa sem si izpisal še naslednje primere: Vmoim Imeni 47 a, kmoimu fpominu 142 b, moie 84 a, vmoiei Kry 104 b, fuoiga 15 a, 16 a. fuoio la. fto 'fuoio 9 a. Oblike so bile ljubljanske, saj so v EDP popravljali Trubarjev и v teh oblikah v o (v drugih primerih so и pustili) in južna okolica Ljubljane, ki je sicer dolenjska, ima še do danes o (podrobneje glej v ZSKJ zlasti str. 24—5, 103, 111—2, 206).
V glavnem pa se ujema z mojim objavljenim pojmovanjem Trubarjevega jezika naslednja Logarjeva ugotovitev: »Dvakrat zapisani prislov tako 55 b 65 a je poleg običajnega taku morda korektura korektorja Konzula, kot je to nedvomno tudi v primerih, ko namesto končnega nepoudarjenega -u < -o beremo večkrat -o: odperlo 89 b, prydno 112 b, prydigoualo 113 a, Viutro 112 a. katero 104 a itd.« Dodal bi, da je prislov tako zapisan z o nekaj več kot dvakrat (vsaj še na str. 1 b, 16 a, 114 a), da je gotovo Konzulova korektura, da je nejasno, zakaj ga Logar ne pripisuje gorenjskemu vplivu, ter da je treba oblike Viutro Hib, 112 a, viutro 1131), 173 b, V1VTRO 112 a izločiti iz skupine, v kateri jih navaja Logar, ker nastopajo tudi v drugih Trubarjevih delih, a tudi govorijo jih ponekod na področju, ki ima -u, kar sem pojasnil že v ZSKJ 27.
Tudi glede o-ja se torej jezik CO povsem ujema z mojim opisom Trubarjevega jezika. V CO se v osnovi, če izločimo posamezne napake, ki so posledica korektorjev, pokažejo tudi vse tiste finese alternacij o : u, ki sem jih razložil v ZSKJ, kot npr. modrost : modrusti, mladust :v mladosti ipd., česar pa T. Logar ne obravnava.
T. Logar pravi: »Neenoten je jezik CO tudi pri predlogih in predponah na. v.u. nud in pri predponi ruz. Ta zadnja je v dolenjščini vedno prešla po asimilaciji v rez. kljub temu pa v CO beremo tudi raz. v čemer lahko vidimo gorenjsko obliko. Iz prvih treh pa je v dolenjščini pred zlogi s sprednjimi samoglasniki nastalo ne, ze, ned, v drugih pozicijah pa je ostalo na. za, nud. V CO variante na/ne, za/ze in nüdjned niso vedno rabljene v tistih okvirih in pogojih, \ kakršnih so bile prvotno upravičene. Za vse to samo nekaj primerov: nafe vfel 113 b / liefe ufel 113 b; na te pultu 139 b, na konzu 78 a / ne konzu (95 a) ; nafnane 151 a, 154 u / ne'fnane 57 u; fukui 156 b j fekui 156 b; nafhil 153 b / neshil 164 b; Seupane 18 u / S и vu pane 24 b; feu и puli 20 u / fauupamo 85 u / [euupumo 77 b; Japelali 81 b / fepelali 35 u / fupelune 81b / fepelane 52 b; fene'ffene 19 u / [aneffene 18a, fefanefti 107a; '/'uliiiutiti 86 a / fahualene 48 a / fehualene 48 a; v lu ill nadlugah 149 b / o tih nedlugah 149 b; Resbunik 26 b / Rasbonik 42 b itd.
K tem izvajanjem je treba reči, da frekvenca posameznih variant tudi tukaj ni upoštevana. Za Trubarja ni mogoče reči, da piše tudi raz-. T. Logar nava ja za raz- le besedo razbojnik, jaz sem si izpisal še rafmislio 10 b. Glede besede razbojnik sem že zgoraj omenil, da bi lahko imela (dubletni) akcent na и
(prim, zapis Resbunik 26 b z e. ko je zaradi и akcent gotovo na drugem zlogu) ali pa da je analogična po oblikah kot razboj (če je predpona akcentuirana je seveda a tudi v dolenjščini ohranjen, prim. npr. v Ribnici râzlaka za razolaka. glej tudi Plet., s. v.). En sam primer rafmislio ob številnih drugih z rez- spet nič ne pomeni. Prim, npr.: refmisliti 9 a, 16 a, 24 a, 29 b, 31 a, 38 b, 41 b, 43 a, 44 a, 46 a, 50 a, 72 b, 89 a, 95 b, 139 b, 143 a, 144 a, 144 b, resmislili 7 a, 7 b, 14 b, 60 a, refmislio 18 a, 157 b, resmislio 158 a in še 20 drugih oblik od tega glagola imam izpisanih. Poleg tega imam izpisanih še kakih dvesto drugih primerov v katerih nastopa rez- (zlasti pogoste so razne oblike od razodeti, razločiti, razsoetiti. raztegniti, razvaliti). Pri tem bi opozoril, da je v istem stavku kot rafmislio na str. 10 b napisano tudi da za sicer običajni Trubarjev de (poleg tega imam izpisano še da За, 30b. 105a, Da 17a, 18a) in da najdemo raz- in da tudi v EDP, pri katerih je prav tako sodeloval Hrvat. Zato v tem ni treba iskati gorenjskega vpliva, ne glede na to, da je zelo problematično, če so te oblike res bile gorenjske.
O predlogih in predponah na, za, nad sem že skoraj pred dvajsetimi leti, ko sem objavil članek (SR 12, 1959/60, 230—248), v katerem sem postavil teorijo o vokalnoharmoničnem razvoju njihovega a-ja pred zlogom s prednjim voka-lom ve — kaže, da je T. Logar to teorijo sprejel, ker razvoj teh predlogov in predpon razlaga na enak način — povedal, da se je Trubar e-ja zaradi izenačevanja izogibal, zlasti še v na, kjer je izredno redek pač zaradi diferenciacije z nikalnico ne, in da tudi razvrstitev e-jev ni bila več absolutno vezuna na prvotno pozicijo ter da mi je še največ nepravilnih primerov znanih iz CO (iz podatkov pri Ramovšu).
Tudi pri obravnavi jezika CO bi bilo torej treba povedati, da a-ji kot drugod v Trubarjevem delu odločno prevladujejo, da je ze pogostejši od ne ter da e-ji vendarle nastopajo predvsem pred prednjimi vokali, medtem ko so pred zadnjimi zelo redki. T. Logar je namreč navedel18 skoraj vse primere pred zadnjimi vokali; jaz imam več izpisano samo še: neganeio 'nugunjujo' 61 b, ne naslio 127b in nedloshniga 57 a. En primer ima celo preveč, kajti fekai, ki ga navaja s strani 156 b je treba brati 'se, kaj' in ne 'zekaj'.1" Medtem pa navaja pred prednjimi vokali le malo primerov. Na koncu ima sicer napisano itd., vendar ne vemo, na kaj se nanaša: ali na a ali e ali na na ali za ali nad ali raz. Prim, še: neijeti 36 b, neredil 104 b, ne Criftu'feuu oprauilu 37 a, ne Criftu'fa
18 Pri Logarjevem navajanju gradiva je nastalo nekuj napak (li popravki se nanašajo le na odstavek o predlogih in predponah): nafe ujel 113 b — prav na feufel 114 b, riefe ufel 113 b — prav ne fe ofel 114 b, nefnane 57 a — prav 57b, fekai 156 b — prav fe kai (glede branja glej naslednjo opombo), nafhil 153 1) — prav nashil, Seupane 18 a — prav 19 a, feneffene 19 a — prav 19 b, o tuih nadlngah 149 b — prav otuih, o tih nedlugali 149 b — prav V tih nasitili nedlugah, Rasbonik 42 b — prav Rasbonih (t. п.).
lu Odlomek pri Trubarju v СО 156 b se glusi: »77 Periatil, fi li kadai litim Pridigom hodil, inu nauuzhil fe kai fo le De'ffet Sapuuidi? Od koga, fakai inu fzliemu fo nam dane.* Malo posodobljeno bi to bilo: Ti prijatelj, si li kdaj k tem pridigam hodil in naučil se, kuj so te deset zapovedi? Od koga, zakuj in k čemu so nuni dane? T. Logar je bral fe kai skupaj, ker je vrstica nekoliko stlačena in je med fe in kai razmeroma majhen presledek, vender tolikšen, da v eni in isti besedi ne nustopa. razen včasih navidezno, ko struktura črk to zahteva (zlasti za V), pač pa je tako majhen presledek med besedami dokaj pogost.
166 a, Senefsi 125 a, feneffemo 85 a, Sepelauce 68 a, Sepelauceu 77 a, fepelani 52 a, fepelane 'zapeljane' 52 b, Sepelane 'zapeljanje' 35 b, 71 a, 'fepelane 'zapelja-nje' 37 a, 52 b, 56 a; zelo številni pa so še primeri z e pri raznih oblikah od zaupa/i (ki spadajo tudi v to skupino, ker spada и pri Trubarju v kategorijo prednjih vokalov).
Ze v omenjenem članku pa sem tudi pojasnil, da primer našel, ki ga T. Logar tu navaja med ostalimi primeri z na > ne, ne spada sem, ampak da gre pri njem za drugačen razvoj, ker ga pišejo tudi nekateri taki pisci, ki razvoja a > e v predlogih in predponah sicer ne poznajo, in ker je v njem navadno э (po podatkih pri Ramovšu tudi na Raščici), ki je verjetno nastal po razmerjih vzajde
ozašlo : najde — našlo > našlo. Poleg primera, ki ga navaja Logar, imam izpisano še neshli 160 a, ifneslili 164 b; nejasno je fnesli 71 a.
Enkrat imam izpisano na za nikalnico ne: de na zbiulate 159 b; kolikor ne gre za napako, je to hiperkorektura zaradi popravljanja e-ja v a v predlogu na.
S področja vokalizma bi se dotaknil še naslednjega Logarjevega izvajanja: »Razmeroma zelo pogosto je zapisan v СО dvojni e oziroma o (eejoo) poleg običajnega enojnega e/o. Če pogledamo, za kakšne besede gre v tem primeru, vidimo, da so pogosto tako zapisane besede s prvotnima nosnikoma in novo-akutiranima e/o, ki danes v dolenjščini reflektirajo z diftongoma ie/uo. Zato se mi ne zdi izključeno, da je Trubar s to pisavo označeval že diftongično naravo refleksov za omenjene psi. vokale: gree 5 b, Shenee 103 a, nee 5 b ; lih foob 9b, noo 121 b, moozhi (3. sg.) — 148 a itd.«
Če so se v tem času refleksi liazalov in novoakutiranih e in o (ter cirkumfl. e) že kaj razvijali v smeri diftongov, je težko reči. Pisava dvojnega vokala nam tega verjetno ne dokazuje. Če upoštevamo, da Trubar večkrat označuje dolgi i z i/, da včasih piše tudi za dolgi a dvojni a (npr.: Saad 8 a, 9 b, faad 162 a, 168 a, 174 a), če nadalje upoštevamo, da včasih napiše dvojni e tudi za è (prim. Кореей 89b),20 kjer gotovo ni govoril ie, potem lahko sklepamo, da je s podvojenim e ali o izražal predvsem dolžino. Dolžino pa je označeval zelo redko, največkrat v zadnjem zlogu (kjer pride tudi najbolj izrazita), in če jo je označil, jo je navadno tedaj, ko je imel v opoziciji pisni homonim s kračino oz. drugim naglušnim mestom, včasih morda celo samo homonim z različno intonacijo. Na tovrstno ločevanje pisnih homonimov sem opozoril že v ZSKJ, str. 65 in 81 in tam navedel tudi nekaj primerov.
Tudi v CO ni kjerkoli »razmeroma zelo pogosto« zapisan dvojni e oz. o za nosnike in novoakutirana e in o; nasprotno, to je zelo zelo redko. Skoraj redno je pisal dvojni e le v besedi nee 'nje' (gen. sg. ali ak. pl.), kjer nam postane takoj jasno, da tega ni storil zaradi diftonga, ampak da jo je s tem ločil od ni-kalnice ne. Ker sta zaimek in nikalnica zelo pogostna, je to razmeroma dosledno izvedel, tako da so primeri kot ne 'nje, njih' 156 a redkost.21 Drugi primeri so
20	Nejasna je ukccntuuciju pri shleefami 120 b, Sleefami 1242b, Slileefo 128 a poleg shlife 125 b in S h lesu 128 a (shlesho 125 a je tisk. napaka); prim, še shleifa v Pav 6 a. Za ее za è v drugih Trubarjevih delih glej primere v ZSKJ. npr. pri besedah dete, reka, slep, sneg.
21	Pri primerih kot: nu nee 62 b, 88 b, 121 a, Ju nee 39 b, 134 b, z lies nee 11 b, kot kaže ta pisava, akcent tedaj še ni bil na predlogu in je šele pozneje analo-gično posplošen iz primerov kot nanj, zanj, čezenj. Ta pisava bi sicer lahko bila tudi umetna, vendar bi nu naglas na zaimku kazal tudi primer ne [e 'na se, nase' 114 b, ki ni mogel biti naglušen na predlogu, ker bi bil sicer a ohranjen.
redki. Prim.: lashee 'lažč, laži" 60 b verjetno zato, da ne bi sovpadlo z laže (3. sg. prez.), Shenee 103 a bi sicer sovpadlo z žene (3. sg.), noo 'njo' 49 b (na tem mestu bi pravzaprav moralo biti nee), 121 b bi sicer sovpadlo z medmetom no, moozhi (3. sg. prez.) 148 a bi sicer sovpadlo z moči (Gsg. od moč), foob (Gpl.) 9b je le intonacijsko različno (a akut je bolj potegnjen) od zob (Nsg.). [pee 'spijo' 163 b. 164 a bi sicer sovpadlo s spè (3. sg. od suti), moree 'morijo' 65 b, 68 b bi sicer sovpadlo z more (5. sg. od moči), tizliee 'tičijo' 9 a (2 X), 37 a, 88 b, tyzlxee 106 b je pisal morda zaradi diferenciacije z besedo ptič, če jo je mogoče, kot domneva Ramovš (HG II 178, 180), poznal tudi brez p-. Dalje prim, še: dobee (3. pl.) 21 a, louee 68 b, terpee 151 b, gree (5. sg.) 5b; /елее (adj.) 79 a. linee 99 b; Meera 63 a, Veer (Gpl.) 35 a; P fee 'pse' (Apl., prim, za dolžino pri Yaljavcu, Rad 48. 1879, 159) 61 b, a sliee verjetno 'še' 25 a je morda napaka. Take primere lahko dobimo tudi z enim samoglasnikom, prim.: laske 7 a, 52 b, Shene 80 a, 97 b, no 'njo' 14 b (2 X), 48 a, 144 a, 169 a, tizhe 27 a, loue inu more 68 b. gre 14 b, 23 a itd.
S področja konzonantizmu omenja T. Logar šest, sedem stvari. Pravi: »Precej variant je v CO tudi glede na konzonantizem. Najprej bi omenil variantne zapise refleksov za nekdanja psi. mehka i in A ter za skupini nj in lj, ki sta nastali po omenitvi /tisk. napaka za oneinitvi/ vmesnih pojglasnikov. Za n in nj je v CO največkrat zapisan n, včasih in, včasih pa ni /.../. Za Г in lj je največkrat zapisul I {II), pogosto pa tudi li /.../.«
Glede A oz. nj je formulacija v ZSKJ dosti preciznejša: Pisave z j se je izogibal in je skoraj redno pisal samo n. Primeri z in ali celo ni so redkost, le v besedi tulikain je i običajen. Tudi pisava in za A je pri Trubarju v skladu s pogostnostjo pisave ei za č in j-ju v nekaterih drugih diftongičnih zvezah, torej jo je največ v času po 1575, najmanj pa v času pred 1562 (pred vrnitvijo v Ljubljano), ko je tudi v drugih pozicijah pretirano hiperkorektno opuščal j (ZSKJ 32, 82). Vse to velja tudi za CO. Drugih primerov z označenim palatal-nim n, kot jih ima T. Logar, sem si razen pri pogosti besedi tulikain 19 a, 21 a, 35 a, 36 b (2 X), 39 a, 59 a, 60 a, 62 b (2 X), 83 b, 87 a, 128 a, 169 b (2 X) izpisal izredno malo: skoini 81 a (poleg Koneu 80 u), fain 'zanj' 143 b, opominanie 130 b, torej so zelo redki, medtem ko je primerov za pisavo n mogoče najti po več večinoma na vsaki strani,—
Glede l' sem že v ZSKJ ugotovil, da ga Trubar ne označuje ter da so primeri kot Krailska Ps 231 b, Poila Ps 187 a izjemni. Tudi CO v tem ni nikaka posebnost. Izpisano imam le dvakrat li: uolio 23 a, femlio 132 b in dvakrat il: po dailnih Deshelah 80 u, Kraileuftuih 26 a. Vsuj uolio in 'femlio sta gotovo napaki, in sicer po korektorjevem vplivu, kajti če upoštevamo, da imam poleg enkratne oblike uolio izpisano besedo oolja samo v nom., ak. in instr. sg. še 445-krat samo z l, potem je zadeva z oznučevanjem palatalnega l jasnu. Glede vpliva hrvaškega korektorja bi opozoril, da najdemo tudi v EDP, kjer je sodeloval Ilrvat Ju-ričič, precejkrut zapisan li (pa tudi ni, ta celo v Trubarjevih pesmih, tako da bi tudi faslushenie 142 b, terplenie 114 b, opominanie 130 b iz CO lahko pripisali korektorju). O ostalih dveh primerih je težko kaj reči zlasti zaradi obeh nuve-denih primerov iz Ps, ki se pri eni besedi celo ujemata s CO (prvič pa je к г ai l zapisano v EDP 51 v pesmi s podpisom P. T.), čeprav je sicer v CO v kralj in izvedenkah redno / oz. II, prim.: Krall 34 b, 63 a, 79 b, 107 a, Kral 121 u. Kralla
11 Sem seveda ne smemo šteti primerov z n + j (glej še naslednjo opombo).
52 b, 96 b, 97 a, 119 a, Krala 39 a. 90 a, Krallu 97 a, 100 a, 105 b, 125 b, Kralleu 130 a, Kraleu 81a, Krallom 124 b, Krallem 125 b, Kralem 23 a, Kralle 54 b, 117 b. 119 b, Krale 174 a; Kraleuftuu 28 a, 39 a, 47 a, 55 b, 77 a, 77 b, 88 b, 89 b, 94 a, 94 b, 95 a, 102 a (2 X), 104 a, 128 a, 147 a, 162 b, kraleuftuu 28 b (2 X), Kraleuftua 23 b, 58a, 63a, 88b, 94a, 99a, 104b, 105 a, kraleuftua 28b; Kraleuu 71a; kra-louati 35 a, kraluiesh 117 a, 124 a, kraluie 77 b. 116 a, 127 a. 170 b, Kraluie 77 a. kraluio 27 b (2 X), 126 a. Prav tako piše samo I (oz. redko II — pri besedi kralj je U pogost gotovo zaradi diferenciacije s kral "kradel") v drugili primerih. Samo nekaj zgledov: pelati 48 b, 63 b, 75 a, 78 b, pela 5 a, 8 a, 63 b, 66 a, 68 a, 69 a, 74 b, 137 a, pelaio За, 62 b, 68 a, 68 b, 84 b, 124 b, napelouati 'napeljevati' 86 a, 130 a, neupelai 102 a; Delati 118 a, 148 b, oela 84 b, 169 b, 170 a, Delia 99 a, neuela 14 a, oelaio 72 b, 118 a; opraula 57 b; poflela 135 b; fа lubu 'za ljubo' 149 a (3 X), 151 a, 152 b; lubish 152 b; lubiga 116 a, lubih 164 b; dale 'dalje' 140 a, 147 a, zhe-dale 10 b, 16 b, 35 a (3 X), 40 b, 145 b, 150 b. zhe dale 'čedalje' 106 a, 127 a, 141 a, zed aie (t. n.) 154 b itd.
Ne smemo pa, kot sem pokazal že v ZSKJ, s primeri, ki imajo palatalni i, pomešati primerov z neasimilirano skupino / + j, kot je to storil 'Г. Logar. V nekaterih primerih z hj je bil j namreč kot sestavni del končnice ali sufiksa ohranjen in se ni asimiliral z l v Г.23 Zato beremo na str. 87 b fto Solio, kot se tudi še danes govori. Pri sufiksu -6je je neasimiliran sklop l + j tudi lahko ohranjen, čeprav je po dialektih to deloma različno in deloma je različno tudi od besede do besede glede na to, koliko so občuteni sestavni deli (zato je npr. pri veselje l + j bolj ohranjen kot pri olje ipd.). Po Dolenjskem se najde ponekod v oeselje še l + j, med drugim tudi na Raščiei.24 Trubar je imel v deselje l + j, le redko zapiše samo /, kar bi lahko predstavljalo varianto z asimilirano skupino, bodisi njegovo lastno ali ljubljunsko. Prim.: oeffelie 8 b, 131), 18 b, 20 u (2 X), 251), 33 a, 38 b, 40 a, 50 a, 60 a, 61 a, 143 b, 144 a, 145 b, 1461), 1512a, 152 b, 157b, 158 b, 161 a, 1661), 168 a, Defselie 5 b, Veffelie 15 b, 16 a (2 X), 18 b, 24 a.
55	b, 43b, 44 a, uefselie 16 a, Vefselie 15 a, 34 a, 44 b, Deßelie 160 b, vefelie 79 a. Vefelie 54 a, oeffelia 13 a, 20 a, 24 b, 135 b, 159 a, 160 b, 161 b, 166 a, Veffelia 54 u, Vefelia 42 b, oeffeliem 166 b, oeßeliem 160 b, fueffeliem 162 a, 163 b, 168 a poleg Veffele 15 b, Duefseleij 'v veselju' 32 b, fue'ffelem 117 a, 122 a.
Pri variantah s / š bi bilo dobro omeniti še Shuftuu 53 a, Preshuftuu 53 a.
56	a, 58 a, ne shuftuai 1021) poleg Preshushtuu 561), 135 b (2 X), preshushtuu 126 a, 1361), ushushtuu 1361), Ne presliushtuai 102 b itd. in morda še kak tak primer kot faslishali 69 b poleg fashlishali 69 b; pri hočeš / hočeš pa opozoriti na Ramovševo razlago (CJKZ II, 1920, 130).
V glavnem se strinjam z Logarjevo opazko o skupini dl v opisnem deležniku (glej ZSKJ 112, 145); zaradi preciznejše določitve bi bilo treba dodati, da nastopa pri Trubarju t//25 predvsem v moški obliki ednine, kur je opazil že Oblak (AfslPh 19. 1897, 325), in zlasti še pri glagolu jesti. Glede skupine šč pravi T.
23	Isto tudi pri n + j, zuto še danes govorijo v dialektih, ki so sicer nj razvili v jn, le npr. z dlanjo in ne *z dlajnö ipd. Zato seveda tudi Trubar piše npr. bolefanio ipd. Oblika bolefno 145 b ima končnico po a-jevski fleksiji; isto velja tudi za obliko sollo iz Art.
24	Prim, tudi Ramovšev zapis z Raščiee (HC. Il 69, 70) z'âmlç : oes-dl'ç, kjer je "f za je.
25	Poleg primerov z dl, ki jih navaja T. Logar, bi navedel še poffedil 90 a, 165 b, pri obliki Ieidli 143 b pa je treba stran popraviti v 142 b.
Logar, da je dolenjska posebnost in da je le enkrat zapisan asimilirani š, kar je verjetno tiskovna napaka. V tem se strinjava (glej ZSKJ 93): jaz mislim, da je bil v Ljubljani v Trubarjevem času že znan prehod šč v š in da so primeri s š tudi v CO le tiskovne napake ali vsaj nenamerni zapisi, čeprav bi se našel poleg navedenega še kak primer (jaz sem si izpisal še Gofposhina 10 a in Kershanftui 81 a).
Med oblikoslovnimi variantami obravnava T. Logar zlasti dajalnik ednine moških in srednjih samostalnikov, »ki se končuje vedno na -u, le pri samostalnikih srce, bog in včasih tudi pri Kristus, če so v zvezi s predlogom k (h), pa se končuje na -i: kserci, libugi, h Kristusi / h Kristusu. Tudi prislov kmalu piše poleg kmalu tudi kjnali.t Nato navaja nekaj primerov. Podatki so v glavnem točni,20 nekoliko pa motijo it d.-ji, ker so tu primeri — razen pri obliki Ilbugi, ki je dokaj pogostna (in za katero imam jaz še nadaljnjih 13 izpisov), skoraj izčrpani. Jaz imam izpisano še: kferci 37 a, kmali 139 a. medtem ko za Hcriftufi, za kar je pri Logarju naveden le en primer z itd., nimam nobenega nadaljnjega izpisa. Z -u (v neposredni zvezi s predlogom), za kar T. Logar ne navaja primerov, jih je pa zaradi razmerja potrebno navesti, imam naslednje izpise: Ilcriftu'fu 15 b, 28 a (2 X), 108 a, 132 a, Hcriftusu 49 a in prislov kmalu 19 b, 156 b, kmallu 13 b (2 X).
Dalje pravi T. Logar: »Ramovš je glede oblike kserci mislil, da gre za prenos inestniškega obrazila -i v dajalnik,/27/ kar se mi zdi nerazumljivo in nesprejemljivo. Po mojem mnenju gre v teh primerih za edine ostanke starega da-jalnika na -u, ki je v dolenjščini preko ü prešel v i. Trubar ga je v svojem knjižnem jeziku očitno nadomestil z gorenjskim (in ljubljanskim) u, pri tem pa dosledno ohranil obliki ksrci in libugi, pri katerih se očitno ni zavedal, da gre za dajalnik, ampak ju je občutil kot prislova. Prislov je tudi prvotni dajalnik kmalu, vendar ga piše variantno z -i in -u, ker se je vrsta drugih prislovov (iz mestnika edn.) pri njem tudi končevala na -u/-i (poredu / poredi, počasu / počasi). Pri zvezi h Kristusu tako trdnega občutka za prislov očitno ni imel. čeprav gre za ustaljeno frazo, zato poleg stare oblike na -i piše tudi novo dajal-niško obliko na -u.«
Nato ugotavlja, da tudi mestnik nima ene same oblike, umpak da Trubar prosto uporablja -uj-i, pri samostalnikih s premičnim naglasom pa, če ne stojijo neposredno za predlogom, ima končnico -ej (srcej, listej). Pravi: »Kot pri dajal-niku na -и gre tudi pri mestniku na -u očitno za nedolenjsko obliko, ki jo je Trubar prevzel iz gorenjščine (in ljubljanskega govora), kajti v dolenjščini je и
20 Popraviti je treba naslednje napake: na str. 158 b ni napisano kserci, ampak kferci, na str. 32 a ne Ilbugi, ampak IIHVGI (s spremembo črk poda-
tek ni avtentičen, razen tega tudi iz drugih vzrokov ni dobro spreminjati ve-
likih črk v male; o tem, do kakšne napačne trditve je prišel zaradi tega Ramovš,
glej v ZSKJ 226, op. 21; celo pokončno od kurzivne pisuvc bi bilo pri citiranju
trenu ločiti, ker je grafija pri njih nekoliko različna, vendar bi bilo to teh-
nično težko izvedljivo), na str. 34 a ni dvakrat libugi, ampak samo enkrat, na
str. 94 a ni HCristufi, anipuk llcrtftufi. Povedati bi bilo tudi dobro, da kmalu pomeni Trubarju 'hkrati, naenkrat'.
27 Nu tem mestu je v citutu eksponent 12, ki kužc na opombo, vendar je zudni le enajst opomb. Nuvedbo »glede oblike kserci« je treba rnzumeti kot »glede oblik tipu kserci«, ker gre zu razlago vsakega -i v dajalniku (glej Ramovš, Mori. 39).
prešel v i. Vendar je v i prešel tudi -ë. Zato so Trubarjeve variantne oblike mestnika na -i lahko nastale tako iz -u kot tudi iz -č.«
Najprej je treba pripomniti, da razlaga dajalniškega -i ni Ramovševa, ampak Škrabčeva in Oblakova. Škrabec je že 1883 omenil (Cv. IV, 12 c), da »h Bugi, k serci gre menda pripisovati vplivu mestnika«, Oblak je nato 1888 (AfslPh XI, 527) razložil i-je v dajalniku iz mestnika, kot dokaz navedel tudi dajalnik méTfej iz mestnika pri Hrenu in Schönlebnu, pritegnil mu je Škrabec, ki je kot ne-ovržen dokaz medsebojnega vplivanja dajalnika in mestnika navedel še primer nevernimu ferzei iz Trubarjeve Post. I 58, kjer je v dajalnik prevzeta dolga naglašena končnica ej iz mestnika (glej Cv. VIII, 1889, 10 d, XIII, 1894, lic, op. 7, XIV, 1895, 9 b, op. 1). Razlago je sprejel tudi Ramovš, ki med drugim navaja (vendar ne najbolj prepričljivo), da najdemo končnico -i v dajalniku tudi v nekaterih narečjih, ki niso razvila kratkega и v i (Morf. 39), ne omenja pa dokaza z naglašeno končnico -ej. Škrabec je pozneje morda to pozabil (če je mnenje spremenil, je imel navado to povedati) in je, ko je govoril o tem, da so v 16. stol. kratki i-ji in u-ji že oslabeli in da se semtertja pri naših starih pisateljih mešata и in i, napisal, da je Dalmatinu »ušlo kserci, kBugi za k sercu, h Bogu« (Cv. XXX, 1913, 6 d).
Vsekakor je pravilna Oblakova razlaga. T. Logar pri svojem odločnem zavračanju te razlage kot nerazumljive in nesprejemljive ni upošteval več stvari, predvsem pa napačno izhajal iz predpostavke, da je kratki ü dal v do-lenjščini i. Res je danes v določenih govorih dolenjščine za etimološki u v kratkih zlogih lahko i-jevski glas, ki je zlasti izrazit v izglasju,28 in tudi na Raščiei govorijo danes v izglasju za etim. -u le prav rahlo reduciran -i. O tem razvoju torej ne dvomim, saj sein tudi teorijo o razvoju и ne glede na kvantiteto v ii in nato v kratkih zlogih v i-jevski glas z različnim nadaljnjim razvojem postavil prav jaz (glej SR 11, 1958, 207—210) v nasprotju z drugačnim prejšnjim mnenjem (glej Škrabec, Cv. XXX, 1913, 6 d—7b; Ramovš, HG VII 128, 132, KZSJ 219, 230, Sil 4, 1951, 4). Toda današnjega stanja ne smemo prenašati v Trubarjev čas. V Trubarjevem času krutka i in и še nista sovpadla. Tega mnenja so bili dosedanji raziskovalci slovenskega jezika in istega mnenja sem tudi jaz. Le v posameznih primerih, večinoma ob zvočnikih, je redukcija pri Trubarju nekoliko močnejša. Tako večinoma piše driguzlii (v СО 15 a, 16 a, 17 a, 20 a itd., vsega imam 21 izpisov) poleg druguzhi (v СО 41 a), dalje imamo pri Trubarju še znune primere mumu (v СО 58 a (2 X), 83 a, 85 b), sorola, včasih v poziciji ob zvočniku (udi popolno redukcijo: per 'pri', merfelza ipd. V izglasnih zlogih je bil izgovor i-ja in u-ju2" lahko le nekoliko neizrazit, malo širok (prim. ZSKJ 27, op. 34 in zgoraj opombo 11). Da pa bi izglasni и že tedaj prešel v i, tega si ne moremo misliti, ker Trubar vendarle piše pravilne vokale tudi v takih primerih, ko praktično ni imel možnosti ugotoviti, katerega naj piše. Vzemimo npr. stari rodilnik dvojine na -u, ki pri njem še redko nastopa kot arhaizem in ga drugi
28 V drugih, kjer je dunes э, pu po določenih pojuvih lahko sklepamo (prim. Rigler, SR 11, 1958, 208), da se je a razvil preko i-jevskega glasu oz. vsaj prednjega polglasnika.
2» Kakšen je bil и v Ljubljani, ni mogoče zanesljivo ugotovili (glej še ZSKJ 102), v raščiškem govoru je bil ii ali vsaj it. Opozoril bi tudi nu to, da ima kraški komenski govor (po Štrekljevih podatkih v Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes) izglasni -у iz etim. -и še zdaj ohranjen.
pisci menda ne uporabljajo,30 zato si lahko mislimo, da ga ni kaj posebno pogosto slišal ne v Ljubljani in ne v drugih dialektih, ampak ga poznal iz svoje mladosti. Če pa ga je poznal od doma. bi po Logarjevo moral govoriti -i. Kako naj bi potem ugotovil, da mora pisati -u? Isto velja za adverbializirano obliko od mladiu 72 a, 75 a, 98 a, 158 a. od Mludiu 71 b, ki je prvotno tudi rodilnik dvojine in je prav tako le Trubarjeva oblika, ki je drugi ne pišejo. Za Logarja bi sicer nekoliko govorila Trubarjeva oblika vfredu 'sredi', ki jo imam izpisano iz NT Ii 1 4b), vendar gre tu, če ne gre za navadno tiskovno napako, čisto lahko za analogično tvorbo (živo ali Trubarjevo) po dubletnih prislovih na -i/-u kot blizi / blizu (že stcsl. dubleta na -è / -и) ipd., saj torej spada v kategorijo besed z dubletnimi končnicami.
Po Logarjevo je v dajalniku ednine Trubar redno popravljal svoj -i v -u, v mestniku pa samo včasih. Kako moremo pričakovati tako ločitev, da bi v mestnik vnesel -u samo včasih, v dajalnik pa redno? Da bi hotel s tem diferencirati sklone, kot je hotel diferencirati primere kot sDel: soejt, ne : nee ipd., ni verjetno, saj bi v tcin primeru v mestnik u-ja sploh ne vnašal. Pa tudi praktično je najbrž to neizvedljivo, saj teh sklonov celo Bohorič v gramatiki ni ločil, kako naj bi Trubar tako dosledno pazil skozi svojih 30 knjig, kdaj je dajalnik in kdaj mestnik. In recimo, da bi se Trubarju res tako imenitno posrečilo zamenjavati -i z -u v dajalniku — kur vsekakor ni verjetno, ker Trubarjeva morfologija ni preveč precizno izdelana, suj ima v posameznih sklonih dosti variant — ali ne bi potem pričakovuli, da bo tudi v razmeroma redki arhaični dajal-niški končnici -odi iz prvotne u-jevske sklanjatve prav tako zamenjal -i z -u, saj on pač ni vedel, da je bil tu že v pruslovunščini i, du bi si pu eventualno ruzliko v ljubljanskem govoru tako dobro zapomnil, pač ni verjetno (prim, kako nedosledno iu redko je vnašal npr. ljubljanske oblike pri svojilnih zaimkih).31 In vendar piše le: Boshymu S у пит 86 a, htuiniu lubimu Synuui nashimu Gofpudi 92 a, 'fuimu Synuui 146 b, nega lubimu Synuui Iefufи Criftufu 162 b.35
Če izhajamo iz Logarjevih stališč, potem tudi ni mogoče uskladiti naslednjih dveh Logarjevih trditev: Trubarju se je nasproti ljubljanskemu govoru zdel neprimeren le njegov rodni ii in ei (ki ga pa niti ni povsem odpravil), medtem ko v raščiškem и iz zgodaj dolgega o ni čutil takega dialektizma, da bi ga bilo treba odpraviti, in drugič, Trubar je po ljubljanskem govoru povsem odpravil končnico -i iz dajalnika razen v dveh primerih, ki jih je občutil kot prislova. Nerazumljivo je, zakaj bi ga dajalniški -i tako zelo motil, ko pa je vendar neprimerno manj opazen kot и iz o (tip bug za bog).
^0 Prim, v CO: Dueyu zliloueku 58 u (doeju, ki je bolj pogosten, s svojim -u ni mogel vplivati nu samostulnik, suj nastopa tudi ob ženskih samostalnikih: Dobeyu slitalti 141 u). Iz drugih piscev iz centralnih narečij mi oblike nu -u niso znane in tudi že Trubarju najbrž niso bile preveč običajne, saj je npr. dueyu zliloueku iz NT 12 283 v CNT 1 401 spremenil v due i и zhloueikou.
31 Lažje bi si zapomnil i-jevsko sklanjatev pri besedi gospod, ker bi šlo v tem primeru bolj zu kliše (in to ne sumo v dajalniku). Posebno vabljiva bi bila še zamenjava -i z -u v končnici -odi v primeru, ko je npr. fuimu Synu iz Mat 55 b spremenil v fuimu Synuui v NT 12 65 (isto je ostalo tudi v CNT 1 93).
0:2 Na str. 52 u je nejasen odtis: zu Sinuu stu vidni dve piki, kur pu ne more biti drugo kot ostanek i-ju. V drugih delih prim, še: Sunuui NT L p 2 b, u 4b X 2u, NT 1* 320, PDL 59 b. KDI 232, 425; Sinkuui KDI 218; Boguui KDI 263.
In končno še en argument, da je -u v dajalniku Trubarjev: Po 1574 je Trubar v svoj jezik uvajal čedalje več raščiških značilnosti. To je nesporno dokazano v ZSKJ. Če bi bil na Raščiei v dajalniku -i, bi z veliko verjetnostjo lahko pričakovali, da se bo v tem obdobju pojavil tudi pri Trubarju. Tega pa ni. V mestniku, kjer naj bi po Logarju tudi ne govoril u-ja, dobimo včasih celo obratno, prim.: na enim sherbeti Mat 52 a in NT I2 61, v CNT I 87 pa je v istem tekstu u.
Iz vsega povedanega, mislim, je povsem jasno, da dajalniška oblika na -u ni prevzeta iz gorenjščine. ampak da je bila tudi dolenjska. Pojasniti je treba le še obliki hbugi in ksrci.
Po Logarju jih je Trubar čutil kot prislov in jih zato pisal z -i brez korekcije na -u. Res so nekatere zveze s predlogom prislovna določila, druge predmeti, in v takih primerih lahko pride do določenega ločevanja (priin. npr. ohranjeno starejšo akcentuacijo v prislovnih zvezah, glej Rigler, J iS 2, 1956/57, 506). Toda če bi Trubar ta dva ^prislova« pustil pri miru in ju ne bi korigiral, zakaj so se potem pri njem prislovi oz. prislovne zveze iz mestnika končevali na -u / -i? Edino logično bi bilo, da bi pustil pri miru tudi te — saj po Logarjevo tudi prislovov po izvoru iz mestnika ni govoril z -u — in vendar beremo pri njem: poredu 2 a, 4 a (2 X), 7 b, 45 a, 55 a, 53 b (2 X), 57 a, 72 a, 124 a, 131 a. porredu 3 b, po reddu 11 b, per redu 131 a, 152 b, 169 b, zheflu inu per redu 154 b poleg poredi 54 b, nakonzu 136 a, na konzu 12 a, 54 a, 66 a, 75 a, 79 a, 84 a, 92 a, 111 b, 1121), 1131), 171 a. Na konzu 117 a, 124=^, ne konzu 95 a, na krayu 124 b, [e nekar hitru, iemuzli dolgu inu po zhafu nauuzlii 149 b, po zha'[~[u inu 'fadofti isuprasliati 72 a (toda zhafsi 108 a (2 X)). Ker je mestnik pisal dubletno na -u in -i, je vnašanje u-ja v mestniške prislovne zveze še manj razumljivo, kot bi bilo v dajalniške. Popolnoma nelogično je ohranjanje i-ja zaradi prislovizacije samo v dujalniški obliki.
Mislim, da je jasno, da so te oblike iz mestnika. Medsebojnih vplivov dajal-nika in mestnika je dovolj. Pri nekaterih zaimkih imamo v mestniku dajalniške oblike, ki smo jim odbili le -u: njem (akcent je možen le iz mestnika);33 pri Trubarju dobimo zapise kot npr. per nemu 48 a poleg per nim 16 a, 20 a, 43 b, na nim 33 a, ogofpudi nashimu 127 a, v posameznih primerih tudi pri pridevniku: per muim nebeshkimu Ozlietu 115 a, per takim vunanimu poftnule-nimu Regimentu 55 a: prim, tudi ljubljansko рэг пат (iz dajalnika). Škrabec (gl. str. 485) je našel pri Trubarju v dajalniku arhaično dolgo naglašeno mest-niško končnico in Oblak pri Hrenu.34 Dujalniška končnica -ovi iz u-jevske sklanjatve nastopa pri Trubarju tudi v mestniku: per Boshym Synuui 35 b. otuim lubim Synuui 127 u, ob puldneui 100 b, po poldneui 111 b.35 Po drugi strani pa imamo mi danes tudi v knjižnem jeziku v predložnem dajalniku (tj. neposredno za predlogom) pri moških samostalnikih oblike iz mestnika. Ze Škrabec (Cv. XIV. 1895, 12 b) navaja za mestnik in dajalnik s predlogom enake inetu-
33	Prim, tudi Škrabec, Cv. XIV, 1895, 3 b, op. 1: Kaker pri nj'Yh je treba izgovarjati tudi pri nj'è'm s polglasnim, ne se širokim e; pri nj'e'm bi bilo le to kar pri nje'mù, kaker sicer narod res govori in že Dahn, tudi piše.
34	Plim. podobno zu prekmurščino pri Valjavcu, Rad 47, 1879, 44—5, in
Oblaku, AfslPh XI, 1888, 527.
36 Prim, še: па dumoui NT I2 128, CNT I 179, na tuim Dumoui NT I2 171, na tuim dumoui CNT 1 238, na fuim Dumoui NT I2 171, na fuim dumoui CNT I 238, per Bosh y m Synuui NT L u 4 u. per tim Synuui NTPD 189.
toniraue oblike (pri bratu, h bratu, na grobu, pri otroku, h grobu, k otrö'ku), Breznik (SS 1916, 72, SS 1934, 79) pravi, da ima pri predlogu daj. edn. često potisnjeni (cirkumflektirani) naglas, npr. k bratu, h кфпји; dalje prim, še Rigler, Premene tonemov v oblikoslovnih vzorcih slovenskega knjižnega jezika, J iS 11. 1966, 27; SSKJ I, str. Lil; Toporišič, SS 1976, 222. Danes se te metatonijske oblike že izgubljajo tako v dajalniku kot v mestniku (zaradi odpravljanja vokalne redukcije, glej Rigler, JiS 13, 1968, 197), zato je to le še dubletna akcentuacija; narečno pa lahko dajalnik tudi na splošno prevzame akcentuacijo mestnika. Če se torej prenaša iz mestnika v dajalnik ob predlogu intonacija in celo kvaliteta vokala, je jasno, da se lahko tudi končnica, ki sicer iz današnjega stanja v centralnih narečjih ni več ugotovljiva.
Predložni dajalnik je torej vplivan po mestniku. To je seveda prva stopnja, naslednja je lahko sploh vsak dajalnik. Vprašati bi bilo še mogoče, zakaj je to ravno pri besedah bog, srce in deloma še Kristus ter v adverbu kmalu. Odgovor je enostaven: besedi bog in srce uporablja Trubar tudi v mestniku ob predlogu s končnico -i, besedo Kristus pa tudi v mestniku le redko s končnico -i, ampak pogosteje s končnico -u. Prim.: na Bugi 15 a, 15 b (2 X), 16 a (2 X), 18 b (2 X), 20 a (2 X), 24 a, 24 b, 25 b, 32 b, 35 b, 38 b, 40 a, 42 a „po Bugi 131 a, per Bugi 10 b, 17 a, 18 a, 18 b, 21 a (2 X), 24 a, 34 a, 50 b, 53 b, 56 a, 57 a, 85 b. 84 a,
98	b, 105 a, lila, 113 a, 118 a, 128 b, 158 b, 168 a, Vbugi 5 b. 8b, lia, 38 b, 56 b, 61 a proti per tim Gofpudi nashim Bogu 96 b in enako tudi v dajalniku, če ni ob predlogu (ali če je ob dvozložnem), Bogu 2 a, 16 a (2 X), 17 a (2 X), 18 b, 19 b, 20 a, 22 a, 24 a, 26 a, 26 b, 56 a, 46 b, 56 b, 72 b, 75 b itd. Enako tudi pri besedi srce, vendar nastopa tu obliku s predlogom tik ob mestniku redko, ker je navadno vmes zaimek: vferci 22 a, Vferci 52 b proti vtim 'ferzu 34 a oz. običajnemu fercei (ko ni ob predlogu) 9 b, 15 b, 16 a (3 X), 16 b, 20 a, 23 b, 25 b, 44 a, 97 b,
99	a, 142 b, 148 a, 150 b. Pri imenu Kristus so zapisi z -i v mestniku redki: Vcriftufi 13b, 166 a poleg na Criftufu 21 a, 35 b, per Criftufu 29 b, 142 b, per Chrfftufu 115 a, Vcriftufu 13 a, 32 a, 36 a, 73 b, 95 a, 126 b, 152 b, 164 a, 167 b, 168 a, 169 b (2 X), 170 a, Vcriftufu lefufu 73 b, 90 b, 1261), 152 b, 168 a in ko ni neposredno ob predlogu: Crfftufu 5 b, 7 a, 15 a (2 X), 24 b, 351). 56 a, 85 b, 91 b, 94 b, 1051), 115 a, 146 b, 153 a, 168 a (2 X), 170 a (3 X).3e Zato je razumljivo, da tudi v dajalniku nastopa oblika z -i zelo redko.
Torej bi lahko v dajalniku ob predlogu pričakovali -i le še pri tistih samostalnikih, ki imajo tudi v mestniku dovolj pogosto -i. Ker pa dajalnik ob predlogu ni posebno pogosten (izpisuno imam npr. Kobhaijlu 55 b, IIpogrebu 170 a, hpobolshanu 116 a, hpobulshanu 95 a, 127 a, 128 b. 154 b, 163 b, navadno pa je vmes člen, pridevnik ipd. kot htimu obliaijlu 34 b, htimu pogrebu 163 b, 168 b, knega Pogrebu 1661), htimu peklu 160 a, htimu Kerftu 34 b, 87 a, 87 b (2 X), 91 b (3 X), 95 a, Htimu Kerftu 87 b, litiinu shiuotu 83 b, htimu oezhnimu lebnu 45 a, 85b, 140 b, kanimu ftolu 49 a, kanimu Spraulauzu, kanimu Stolu 50 b, knashimu Oduetniku 50 b itd.), ni velike možnosti za nastop te končnice, ven-
36 V drugih Trubarjevih delih dobimo lahko obliko na -i tudi v mestniku brez predlogu, saj pri besedah s stalnim naglasom ni take razvrstitve kot pri nekaterih besedah s premičnim cirkumfleksom, kjer je končnica v mestniku brez predloga cirkumflektiruna, v taki poziciji pa i ne nastopa. Prim. npr. v K (1550): Vchriftufi 71 in tudi Viefufi Clirfftufi 102 poleg Viefufu Chrfftufu 127, per lefufu Chrfftufu 232.
dar Ramovš (Morf. 39) navaja za Trubarja še h pakli (brez navedbe mesta; jaz te oblike nimam izpisane, iz CO pa imam naslednje izpise za mestnik: v pekli 136 a poleg vpeklu 42 b, 145 b (3 X), V peklu 9 b, 157 b, d tim Peklu 20 a, 34 a, 88 b, 158 a, uiim Peklu 15 b). Razmeroma zelo pogosti so mestniki na -i še pri besedah ime, nebo, kapitul in še nekaterih pa tudi pri samostalnikih na -s/do. Pri besedi ime imam za mestnik (ne neposredno ob predlogu) 50 izpisov z -i in 7 z -u; dalje prim.: Vnebi 142 b, 143 a (2 X), d tim Nebi 101 a; Capituli 40 a, 104 b, 105 a, 107 b, 151 b, 132 a; Kerfzhan'ftui 1 a, 25 a, 31 b, 51 a, 55 b, 86 a, 86 b, zliloue-ftui lb, 33 a, touarishtui За (2 X), Bogaftui 5 а (3X), 5 b, 6 a, 16 b, 18 a, 19 b, 48 b, 172 a (2 X), BOGASTVI 5 b, Pridigarftui 12 b, 69 b, 72 b, 80 a, ;fouuraslitui 33 a, touarslitui 37 a, Kershanftui 81 a, Kraleu'ftui 123 a, obushtui 131 a (2 X), 133 a (2 X) poleg Bogaftuu 5 a, otim Ker'fzhanftuu 59 a, Pridigarftuu 71 a, 71 b, 72 b, pridigarftuu 74 b. Medtem ko imam za j-jem izpisane le oblike na -u. Na splošno pa so starejše oblike na -i v mestniku37 pri Trubarju še dokaj pogoste, vendar že precej redkejše od novejših na -u (iz u-jevske sklanjatve). V stalnih zvezah se starejše oblike, kot je splošno znano, bolj držijo, zato so se tudi pri Trubarju zveze pri bogu, d bogu, k bogu, v srcu, k srcu, o nebu, v imenu ipd. bolj ohranile v starejši podobi. Pri besedah obhajilo in pogreb, za kateri imam izpisan dajalnik neposredno ob predlogu, imam v mestniku en sam izpis z -i: PO OBIIAYLI 117 a, pač pa večkrat z -u: Per Obhaylu 115 a, Per Obhailu 117 a, Per obhailu 138 a, Po obhaylu 116 b; per tim pogrebu 163 b. Za besedo krst, ki večkrat nastopa v dajalniku (sicer s členom), imam v mestniku skoraj le izpise na -u (kot v dajalniku), in sicer 22:1. Besed ime, nebo, kapitul, ki imajo v mestniku običajno -i, pa v dajalniku s predlogom nimam izpisanih. Tudi v mestniku pa lažje dobimo staro končnico -i v zvezi s predlogom, npr. per Kerfti 89 a : per tim Kerftu 86 b, 87 b (2 X), 89 b, 93 b ipd.
Od ostalih oblikoslovnih variant so pri Logarju na kratko omenjene le nekatere, drugih novih razlag ni, pa tudi novi problemi niso predstavljeni. Ce so pri nekaterih sklonih upoštevani tudi posamezni primeri, npr. v im. mn. Vra-nuue 98 a, potem bi bilo dobro omeniti tudi redke oblike rod. mn. Seliszheu 139 b, Kraleuftuou 119 b, Kraleuftui 39 b, tož. mn. Tatye 61 b, 64 a (da ni to morda zapis za diftong, kažejo primeri kot te Bratie NT I2 383, kjer končnica ni na-glašena), vsekakor pa bi bilo treba omeniti oblike tipa oiftym 54 a, 109 b (glej primere še v ZSKJ 11, op. 1), zlasti ker Ramovš naglašenih končnic -im, -ill v i-jevski sklanjatvi ne obravnava, imajo pa najbrž vnesen i po ostalih sklonih kot pri nenaglašenih končnicah. Enako bo najbrž tudi pri ozliima, ozliijma (kar nastopa že v brižinskih spomenikih, kolikor i ne izraža polglasnika, in še pri Trubarju, zato Ramovšev člen očem, ki ga uporablja pri razlagi daj. in mest. mn. pri i-jevski sklanjatvi v SR 2, 1949, 177 si., najbrž ni realen in bo treba pri sicer drugače verjetni razlagi shajati brez njega). Omeniti bi bilo treba tudi vpliv i-jevske na a-jevsko sklanjatev (ne samo a-jevske na j-jevsko), zlasti v rod. mn. (slushbi 10 b, lia, 15 a, 42 a, 51 b, 55 b, 74 a, sheli 9 a, shelij 9 a, 10 b, 26 a, proshni 174 a (2 X)). Tudi vpliv a-jevske fleksije na i-jevsko se v mn. ne kaže samo v oblikah dajalnika in mestnika mn., ampak zlasti tudi v oblikah
37 Ta i torej ni iz и ali č, kot misli Logar, ampak le iz è (po moji razlagi razvoja č, glej ZFL U, 1968, 249—255', zlasti 252, proti prejšnjemu sicer malo nejasnemu, a v bistvu nasprotnemu mnenju, glej Rumovš, Morf. 41) ali pa iz mehke o-jevske sklanjatve.
rodilnika (prim.: miff al 9 a, 24 b, 40 b. Sapuuid 10 b, lib, 22 a, 22 b, 55 b, 105 a) pa tudi orodnika ('fuelikimi bolefnami 39 b poleg sbolefanmi 120 b, Sbolefanmi 1242a; fteimi zhloueskimi Sapuuidami 52 a, Purgarskimi Sapuuidami 54 b). Omeniti bi bilo treba še dubletne oblike v rod. mn. iz mestnika zlasti pri i-jevski sklanjatvi (od tih fuih 'ftuarili 8 a. od of eh ftuarih 46 b, vfeli ftuarih 49 b. od letih Predgouorih 115 b poleg oblik, ki so tudi danes v rabi: till Boshyh Sapuuidi 27 b), redkeje pa tudi drugod (tih Kraileuftuih 26 a, poleg tih drugih Suetnikih 46 a, od tih velikih fmertnih glaunih Grehih 107 b). Ce je že navedena redkejša oblika orod. mn. tudi 161 a, ludy 31 b, 37 b, 161 a poleg navadnejše ludmi 10 a (2 X), 62 a, 64 b, 65 a, 79 a, 135 b, 161 b, 169 b. ludmy 41 a, 44 b, bi bilo dobro navesti tudi zelo pogost im. mn. ludy 4b, 7 b, lib (2 X), 12 a, 19 b, 27 b. 32 a (2 X), 33 b, 86 b, 87 b, 108 b, 112 b, 118 a, 1242b, 139 a, 169 b (2 X), 170 a, Ludy 14 a, 15 b (3 X), ludi 25 a, 87 a, Ludi 22 b, 27 b poleg redkega ludie 84 b, 86 a; prim, pa tudi še: Moshy 56 a, Moshi 52 b poleg Moshye 62 b, 97 a, moshye 97 a, 156 a (2 X), Moshie 93 a, moshie 97 a.
Med oblikoslovnimi variantami bi se dobilo še kaj, kar bi bilo dobro omeniti, toda ker je imel T. Logar pri tem članku, ki je pravzaprav predavanje, omejen obseg, je pač tudi zaradi tega moralo marsikaj izostati. <
Kot je pokazala podrobna analiza, se jezik CO ne razlikuje od jezika v drugih Trubarjevih delih v tistem obdobju; je pa nekaj več napak in posamezni hrvaški vplivi, kar pa sta zakrivila korektorja, ki sta slabo opravila korekturo in ki slovenščine nista obvladala. Do razlik med mojim in Logarjevim opisom Trubarjevega jezika je prišlo zato, ker je Logar pri opisu upošteval posamezne napake, ki se izgubijo med normalnimi refleksi, in na podlagi njih določal va-riantnost. Pri poskusih nekaterih interpretacij, ki se od mojih razlikujejo, pa je T. Logar problematiko preveč poenostavil in premalo upošteval celoten sklop elementov (tudi izven CO in tudi izven Trubarja), ki pogojujejo moje interpretacije.
Mislim, da je iz vsega obravnavanega jasno razvidno, da mi ni treba pri nasprotjih med mojim in Logarjevim mnenjem (povzeta so na začetku članka) v ničemer odstopiti od svojega mnenja niti glede opisa Trubarjevega jezika niti glede posameznih razlag in tudi ne glede teorije o začetkih slovenskega knjižnega jezika.
Jakob Rigler
SAZU, Ljubljana
UDK 014.3:808.1+881.09 (05) .1948/1977,-
BIBLIOGRAFSKO KAZALO SLAVISTIČNE REVIJE
I—XXV, 1948—197? JOŽE MUNDA
VSEBINA
Uvod...........................493
I.	Jezik
Splošna vprašanja jezika...................498
Slovenski jezik.......................498
Drugi južnoslovanski jeziki...................503
Severni in vzhodni slovanski 1er drugi jeziki............504
Etimologija.........................507
II.	Književnost
Splošna vprašanja literarne vede.................509
Slovenska književnost.....................510
Druge južnoslovanske književnosti................515
Severne in vzhodne slovanske ter druge književnosti.........515
III.	Druge obravnave
Korespondenca........................517
Rokopisi, zapiski in redki tiski.................518
Etnografija.........................519
Biografije .....................«....	520
Bibliografije........................522
Splošno..........................525
Slavistično društvo......................524
Slavistična revija.......................524
Avtorsko kazalo..................... . .	525
Kazalo prevajalcev......................527
Slavistična revija je tretji slovenski znanstveni časopis, namenjen jezikoslovnim in literarnozgodovinskim vprašanjem s področja sloveni-stike in slavistike sploh: prvo tako glasilo je bil v letih 1918 do 1931 Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (8 letnikov), drugi pa od 1938 do 1941 Slovenski jezik (4 letniki). Slavistična revija je začela izhajati leta 1948 in ima letos dva jubileja: tridesetletnico izhajanja in petindvajseti letnik. Bibliografija doslej objavljenih prispevkov je ob tej priložnosti gotovo primerna in koristna.
Kako in v kakšnem obsegu je Slavistična revija izhajala, je razvidno iz spodnje preglednice. V njej so podatki za letnik, letnico, število zvezkov, številko, število strani in priloge; neštete strani so v oklepaju (na njih so večinoma letna kazala).
I	1948, 2 zv.: št. 1/2, str. 1—144 + 2 prilogi; št. 3/4, str. (IV) + 145—320
II	1949, 2 zv.: št. 1/2, str. 1—176; št. 3/4. str. (IV) + 177—336
III	1950, 2 zv.: št. 1/2, str. 1—220 + priloga; št. 3/4, str. 221—476 + (IV) + 3 priloge
IV	1951, 2 zv.: št. 1/2, str. 1—156; št. 3/4, str. 157—316 + (VIII) V/VII 1954, 1 zv.: str. (VIII) + 1—424
VIII	1955, 2 zv.: št. 1/2, str. 1—144; št. 3/4, str. (VI) + 145—264 + corrigenda
IX	1956, 1 zv.: št. 1/4, str. (VI) + 1—208
X	1957, 1 zv.: št. 1/4, str. (VI) + 1—334 + 2 prilogi
XI	1958, 2 zv.: št. 1/2, str. 1—144 + priloga; št. 3/4, str. (VI) + 145—252
XII	1959/1960, 1 zv.: št. 1/4, str. (VI) + 1—308 + priloga
XIII	1961/1962, 1 zv.: št. 1/4, str. (VI) + 1—312
XIV	1963, 1 zv.: št. 1/4, str. (IV) + 1—236
XV	1967, 1 zv.: št. 1/2, str. (IV) + 1—367
XVI	1968, 1 zv.: str. 1—590 + (I) + priloga
XVII	1969, 2 zv.: št. 1, str. 1—393 + (I); št. 2, str. 1—485 + (I) + 2 prilogi
XVIII	1970, 2 zv.: št. 1/2, str. 1—160; št. 3/4, str. 161—320 + (IV)
XIX	1971, 4 zv.: št. 1, str. 1—112; št. 2, str. 113—240; št. 3, str. 241 do 352; št. 4, str. 353—478 + (IV)
XX	1972, 4 zv.: št. 1, str. 1—158 + priloga; št. 2, str. 161—264; št. 3, str. 265—376; št. 4,.str. 377—472 + (VIII)
XXI	1973, 4 zv.: št. 1, str. 1—112; št. 2, str. 113—280; št. 3, str. 281 do 387; št. 4, str. 389—486 + (IV)
XXII	1974, 4 zv.: št. 1, str. 1—125; št. 2, str. 129—244: št. 3, str. 245 do 380; št. 4, str. 381—523
XXIII	1975, 3 zv.: št. 1, str. 1—112; št. 2, str. 113—288; št. 3/4. str. 289 do 495 + (IV)
XXIV	1976, 3 zv.: št. 1. str. 1—136: št. 2/3. str. 137—341; št. 4, str. 343 do 472 + (IV)
XXV	1977, 3 zv.: št. 1, str. 1—120; št. 2/3, str. 121—384; št. 4, str. 385 do 527 + (IV)
Revija ni izhajala v letih 1952, 1953 in 1964 do 1966; letnika XII in XIII pokrivata po dve leti (1959/60 in 1961/62); en zvezek je izšel kot triletnik (V/VII za leta 1952 do 1954); letošnja četrta številka torej formalno zaključuje XXV. letnik.
Revija je bila vseskozi zamišljena kot četrtletnik, vendar je v štirih letnih zvezkih izhajala samo v letih 1971 do 1974, v treh o'dtlej naprej, sicer pa prevladujeta po dva zvezka (8 letnikov), prav tolikokrat je izšel cel letnik samo v enem zvezku. Brez oznake številke sta bili leti 1954 in 1968. Štetje strani se v okviru enega letnika nadaljuje iz prve do zadnje številke, če jih je seveda bilo več. Izjema je letnik XVH, ko imata obe številki vsaka svojo paginacijo.
V preglednici ni prikazana Linguistica, ki je izhajala kot samostojna priloga (posebno uredništvo in štetje letnika, številk ter strani) Slavistične revije tri leta: I, 1955, št. 1 pri SR 1955, št. 1/2 in št. 2 pri št. 3/4; II, 1956, št. 1/2 pri SR 1956; III, 1958, št. 1 pri SR 1958, št. 1/2 in št. 2 pri št. 3/4. Potem se je osamosvojila. (Kronološko kazalo za vse letnike je sestavila Crozdana Vitorovič in je izšlo v Linguistici leta 1976.)
Podnaslov Slavistične revije se je spremenil dvakrat. Od 1948 do 1963 je bil Časopis za literarno zgodovino in jezik, v letih 1967 do 1969 Časopis za jezik in literarne vede, od leta 1970 dalje pa je Časopis za jezikoslovje in literarne vede.
Revijo je sprva izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani; v letih 1950 do 1963 sta se mu pridružila Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature pri Slovenski akademiji znunosti in umetnosti; od 1967 revijo spet izdaja samo Slavistično društvo Slovenije. Založnik je bila najprej Državna založba Slovenije (1948—1963), od 1967 dalje pa je Založba Obzorja v Mariboru; pri prvi je izšlo 12 knjig v 18 zvezkih, pri drugi II knjig v 31 zvezkih (3860 oziroma 5193 strani).
Odgovorni uredniki so se doslej zvrstili trije: od 1948 do 1967 Anton Ocvirk, od 1967 do 1969 Tine Logar in od leta 1970 Jože Toporišič.
Več sprememb je bilo pri uredniškem odboru. Prva dva letnika so uredili Anton Ocvirk, Boris Merhar in Anton Bajec, naslednja dva Anton Ocvirk, Fran Ramovš in Josip Vidmar (pri št. 3/4 leta 1950 je Ramovša zamenjal Jakob Šolar). Leta 1954 so bili v uredniškem odboru Rajko Nahtigal, Anton Ocvirk in Josip Vidmar, v letih 1955—1957 Tine Logar, Rajko Nahtigal, Anton Ocvirk, France Tomšič in Josip Vidmar; letnik X sta uredila Tine Logar in France Tomšič. Naslednja štiri leta (1958 do 1963) so odbor sestavljali France Bezlaj, Anton Ocvirk, Dušan Pirjevec in Josip Vidmar; št. 1/2 in 3/4 leta 1958 sta uredila Tine Logar in France Tomšič. V letih 1967 do 1969 so bili v odboru France Bernik, Marja Boršnik (glavna urednica za literarne vede), Franc Jakopin, Tine Logar (glavni urednik za jezikoslovje), Boris Paternu, Dušan Pirjevec in Jože Toporišič; št. 1 leta 1969 je uredila Marja Boršnik. Leta 1970 do 1972 so revijo urejali France Bernik, Vatroslav Kalenič, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler in Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje). V zadnjem uredniškem odboru, ki še sodi v naš čas, so France Bernik, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu, Fran Petrè, Jakob Rigler, Jože Toporišič in Franc Zadravec (od 2. številke 1977 še Franc Jakopin); glavna urednika za literarne vede in za jezikoslovje sta Boris Paternu in Jože Toporišič.
Tiskali sta revijo dve ljubljanski tiskarni: od 1948 do 1963 Triglavska tiskarna, od leta 1968 pa Ljudska pravica. Velikost broširanih izvodov je osmerka.
Štirje zvezki Slavistične revije so bili pripravljeni v počastitev jubilejev in je bilo gradivo zanje v celoti zbrano v ta namen. Poleg običajnega imajo še posebne podnaslove: 1950, št. 3/4: Franu Ramovšu za šcstdcsetletnico; 1957, št. 1/4: Rajku Nahtigalu za osemdesetletnico (na prilogi še posvetilo »Akademiku prof. dr. Rajku Nahtigalu za osemdesetletnico prijatelji in učenci«); 1969, št. 1: Ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja; 1972, št. 1: Bajčev zbornik. Več kot teh slavnostnih zvezkov je bilo tistih, ki so bili samo posvečeni življenjskim jubilejem slovenskih slavistov, njih gradivo pa ni nujno v celoti navezano na jubilej. Ti zvezki imajo ali posebne podnaslove, še večkrat pa samo posvetila. Posvetilna besedila po posameznih zvezkih: 1948, št. 1/2: Gorečemu množitelju naše velike slavistične dediščine in blagemu učitelju akademiku dr. Rajku Nahtigalu, svojemu prvemu predsedniku in častnemu članu za sedemdesetletnico Slavistično društvo v Ljubljani; 1950, št. 1/2: V spomin Franceta Kidriča; 1968: Dvojna številka, posvečena VI. mednarodnemu slavističnemu kongresu v Pragi; 1969. št. 2: Zaslužnima literarnima zgodovi-
narjema, akademikoma dr. Francetu Koblarju in dr. Antonu Slodnjaku za njuna življenjska jubileja; 1973, št. 2: Številka je posvečena Vil. mednarodnemu slavističnemu kongresu v Varšavi 1973; 1974, št. 4: Zaslužnemu literarnemu zgodovinarju prof. Alfonzu Gspanu za sedemdesetletnico; 1975, št. 1: Zaslužnemu slavistu akademiku prof. dr. Bratku Kreftu za sedemdesetletnico; 1975, št. 2: Vodilnemu literarnemu kritiku Josipu Vidmarju, predsedniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za osemdesetletnico; 1976, št. 1: Zaslužni literarni znanstvenici in univerzitetni profesorici dr. Marji Boršnikovi; 1976, št. 2/3: Zaslužnemu slovstvenemu raziskovalcu in posredniku slovenske umetnostne besede na jugoslovanskih univerzah univ. prof. dr. Franu Petretu ob sedemdesetletnici; 1977, št. 2/3: Slovstvenemu in primerjalnemu literarnemu zgodovinarju in teoretiku ter dolgoletnemu uredniku akad. prof. dr. Antonu Ocvirku ob sedemdesetletnici. Št. 4 leta 1977 objavlja referate z delovnega zasedanja Komisije Mednarodnega slavističnega' komiteja za knjižne jezike: Zvrstnost in poimenovalni postopki sodobnih slovanskih knjižnih jezikov.
V pričujočem bibliografskem kazalu so upoštevani vsi samostojni prispevki Slavistične revije, se pravi razprave, članki, drobno gradivo, ocene, poročila. Gradivo na prilogah (portreti, faksimili besedila) je dodano k ustreznemu članku, prav tako popravki napak. Izpuščeni so: rubrika »V oceno smo prejeli«, navodila avtorjem (ta se ponavljajo nu III. str. ovitka vseh številk od leta 1970 dalje) in pu kuzula številk (na platnicah) in letnikov (največkrat na dodanih straneh zadnje številke v letu). Ta kazala so dvojezična, poleg slovenskih sprva fruncoskn, od letu 1967 nuprej ungleška. Od leta 1970 naprej se je revija prilugodilu dokumen-tacijskim stundardom za strokovne časopise: na ovitkih objavlja bibliografski trak z značilnimi bibliografskimi podatki, razprave so opremljene z vrstilci mednarodne decimalne klasifikacije (UDK) in s sinopsisi v slovenščini in angleščini. Sicer pu imajo razprave in izjemoma tudi krajši prispevki od drtigegu letniku dalje povzetke v enem od tujih jezikov, pri neslovenskih razpruvuh v slovenščini. Prvih deset let prcvla-dujejo povzetki v francoščini, zadnja letu v ruščini uli angleščini. Prevode povzetkov in sinopsisov iz slovenščine v tuje jezike in narobe so oskrbovuli pretežno člani ustreznih stolic Filozofske fakultete v Ljubljani.
Bibliografski zupis prispevku obsegu najprej avtorju, nato naslov, sledita morebitni podnuslov in prevajalec. Pri knjižnih occnuh so dolgi naslovi skrčeni tako, da so izpuščeni manj bistveni podatki (npr. tiskar-na, obseg). Naslovi v cirilici so prečrkovani v latinico. Impresuiu javlja
zgolj letnico in strani, na katerih je bil članek natisnjen, razen za leto 1969, ko je bilo nujno navesti tudi številko zaradi samostojnega štetja strani pri vsaki številki. K tako skrčenemu impresumu se bibliografsko kazalo lahko zateče, saj se dasta s pomočjo podrobnega pregleda po letnikih na začetku tega uvoda zlahka ugotoviti letnik in številka, kadar nas zanimata. Leta 1968 in 1969 ima vsak članek še svojo posebno pa-ginacijo zaradi separatov, vendar bibliografija tega ne upošteva. Od leta 1951 dalje so strani opremljene z živo pagino.
Tu in tam je enoti takoj za impresumom dodano dopolnilo: vsebuje opozorilo na povzetek in sinopsis v drugem jeziku, kot je napisan prispevek, in na popravke; podatek o ocenjevanem delu, če to ni razvidno že iz naslova; pripombo, ali je bila razprava napisana kot referat za določen kongres (opozorilo je možno samo tedaj, če ga je sporočila revija sama bodisi v podnaslovu ali pod črto); včasih so našteta poglavja prispevka, če je sestavljen iz samostojnih delov (pri člankih take narave, ki so izhajali v nadaljevanjih, so poglavja ločena po letih s pomišljaji).
Prispevki so razvrščeni po strokovnih skupinah tako, da so najprej jezikoslovne obravnave, nato literarnozgodovinske in potem še preostale.
V	okviru stroke so enote razporejene po abecedi avtorjev (anonimne po abecedi naslova). Članki enega avtorja v eni stroki si slede časovno. Vsak prispevek je načeloma javljen samo enkrat, čeprav kakšen po vsebini sega na več področij. Odločati se je bilo treba po bistveni značilnosti članka, ki pa se v izjemnih primerih nujno opre na subjektivno presojo; pojav je neizbežen pri vsaki po vsebini urejeni bibliografiji.
V	skupini Biografije so poleg pravih življenjepisnih prispevkov tudi jubilejni ti I i monografski članki o posameznih osebah, čeprav je morda v njih malo biografskih dejstev. Skupina Splošno obsega leksikologijo, gledališče, zgodovino, članke o jeziku in literaturi hkrati in podobno, pač prispevke, ki sicer imajo svojo vsebinsko opredelitev, a so v Slavistični reviji tako redki, da zanje ni bilo primerno določiti posebnih oddelkov. Ocene in poročila so uvrščena med preostale članke ustrezne stroke; za opozorilo imajo ob zaporedni številki dodan znak * (zvezdica).
Za pomoč sta dodana avtorsko kazalo in kazalo prevajalcev.
I. JEZIK
SPLOŠNA VPRAŠANJA JEZIKA
Belic Aleksander: Sintaktički, morfološki i semantički odnosi u jeziku i u gramatici. — 1950. 545—349. — Francoski povzetek.	I
Bezlaj France: Doneski k priznavanju 11 poznavanju] glagolskega aspekta. — 1948, 199—220.	2
Braun Maximilian: Das Sprachgefühl.
- 1957, 153—159.	5
Kuttler Daniila: Niektôre problemy opisu zjawisk uniwerbizaeji. — 1977, 435—448. — Slovenski povzetek; angleški sinopsis.	4
Daneš František: Spomenica. |Prev. Jože Toporišič.] — 1970. 320. — Poročilo o mednarodnem simpoziju o funkcijski stavčni perspektivi, Ma-riûnské Läzne 12,—14. X. 1970. 5*
Faska Helmut: Intelektualizacija rčč-nych srëdkow, jeje zamer a jeje wuskutki. — 1977. 449—456. — Slovenski povzetek; angleški sinopsis.
6
Gjurin Velemir: Interesne govorice sleng, žargon, argo. — 1974, 65—81. — Ruski povzetek: angleški sinopsis.	7
Grošelj Milan: Ahundantni refleksivni zaimek in medij. — 1950, 414 do 418. — Francoski povzetek. Popravek: SR 1951, 156.	8
Grošelj Milan: Aorist in perfekt. 1969, št. 2, 117—118. — Nemški povzetek.	9
Jedlička Alois: Problemutiku stylové diferenciace jazyka, zvlaštč spisovného. — 1977, 407—424. — Slovenski povzetek; uugleški sinopsis. 10
Kalenic Vatroslav: Fonetika književnosti. — 1977, 372—375. — Ocena knjige Branka Vuletica, Zagreb 1976.	U*
Mišeska-Tomic Olga: Uz literaturu o aktualnom raščlanjivanju ili funk-cionulnoj perspektivi rečenice. 1972. 335—347. — Angl, sinopsis. 12 Rode Mutej: Semantični odnosi v fra-zeologiji. — 1975, 459—442.	15
Šiniiindič Mate: Mihailo Stevanovič. Funkcije značenja glagolskih vremenu. — 1971, 212—215.	14* Škerlj Stanko: Enunciacija, stavek, predikat. (K osnovnim vprašanjem sintakse.) — 1950, 401—415. -- Francoski povzetek. 15 Šolar Jakob: Eugen Dieth. Vademekum der Phonetik. Phonetische Grundlugen für das wissenschaftliche und praktische Studium der Sprachen. Bern 1950.'— 1950, 148 do 149. — Francoski povzetek. 16* Šolar Jakob: Dr. Wilhelm Brunden-stein, Einführung in die Phonetik und Phonologie. Arbeiten aus dem Institut für allgemeine und vergleichende Sprachwissenschaft in Graz, lieft 2. Gerold & Co., Wien 1950. — 1951, 149—150. — Francoski povzetek. 17* I rbančič Boris: Knjižni jezik skozi prizmo pruške šole. — 1976. 308 do 315. — Ocena: Alois Jedlička, Spisovny jazyk v součusnč komuniku-Ci. 1975. 18* Winner Thomas G.: Poetika Romuna Jakobsona. |Prevedel Tone Pret-nar.] — 1976, 11—28. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 19
SLOVENSKI JEZIK
Bajec Anton: Alexander V. Isačen-ko, Jazyk a pôvod Frizinskych pu-miatok. Slovenska akadémia vied a umenf. Bratislava 1945. — 1949. 160 do 163.	2(1*
Bajec Anion: O pridevniških ohru-zilih -in. -od. — 1950, 421—42s. Francoski povzetek.	21
Kujer Anton: Prislovni puberki. 1954, 195—226. — Francoski povzetek.	22
Be/.luj France: O nalogah slovcnisti-ke. — 1959/60, 95—103. — Referat nu sluvističnein kongresu. Zagreli septembra 1959. — Francoski povzetek.	25
Božič Zoran: Podoba govorne slovenščine v TV-igri Avtostop Dušana Jovanoviča. — 1974, 445—475. Ruski povzetek, ungl. sinopsis. 24 Cronia Arturo: Contributi alla dialet-tologiu slovenu. — 1950, 521—326. — O terskem, nadiškem in kraškem narečju. — Slovenski povzetek. 25 Dular Janez: O Jezikovni vadnici za poklicne šole. — 1972. 561—368. -Ocena knjige Vere Reraic-Juger, Maribor 1969.	26*
Dular Janez: Zvrstnu pripadnost prvin v publicističnih besedilih. 1975. 197—222. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis	27
Dulur Janez: Kakovostna, kolikostnu in hierarhična razmerja med izraznimi prvinami v publicističnih besedilih. — 1977, 55—67. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	28 Eri-Birk Marijana: Pogostnost in skladenjska vloga sklonov v besedilu Šcligovega Triptiha Agate Schvvurzkobler. — 1976. 119—126. — Angleški sinopsis. 29 Golia Modest: Slovenicn I. — 1958, 150—141. — O slovenščini v cerkveni rubi konec 16. in v začetku 17. stoletju. 30 Grivec France: O cerkvenoslovan-skih prvinah v drugem frisinškem spomeniku. — 1949, 126—157. Francoski povzetek. 31 Grivec France: Frisingensia. — 1950, 107—124, 419—420; 1951. 71—76; 1955. 169—182. — I. Se mil toorio. II. Cesti jih pijem. III. S pasi me v osem bluze. IV. Posledine bulooani-je. — V. Prinizse ogni petsuclio. — VI. Po lesu oeiahu. — VII. O vzhodnih in zuhodnih prvinah. — Francoski povzetek. 32 Mnjnšek Milena: Historični infinitiv v slovenščini. — 1959/60, 268—271.
33
Hump Erie P.: On the dual inflexions in Slovene. — 1975, 67—70. — Slovenski povzetek, napisal Jože Toporišič.	34 МоГЬек Matjaž: Tuje pisne prvine v Vcrbinčevem Slovarju tujk. — 1974. 329—340. 35*
Jakopin Franc: O deležu ruskih «leinen lov v razvoju slovenskega knjižnega jeziku. — 1968, 65—90. Referat zu VII. inediiurodni sluvi-
stični kongres, Pruga 1968. — Ruski povzetek.	56
Jakopin Franc: Ramovševo Zbruno delo I. — 1972. 549—353.	37*
Jesenovec Frunce: Iz sintaktične in stilistične rabe povrutnosvojilnegu zaimka svoj. — 1954, 265—274. — Francoski povzetek.	38
Jevnikar Martin: Slovenska slovnica za Italijane Bruna Guyona. — 1972, 251—255. — Ocena knjige Gramma-ticu, esercizii e vocubolurio tlella lingua slovena, 1902, 1918s	39*
Kolarič Rudolf: Središku govorica in spodnjeprleški govor. — 1956. 162 do 170. — Nemški povzetek. 40
Kolarič Rudolf: Periodizacija razvoju slovenskegu jeziku. — 1958, 69 tlo 77. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Moskva 1958.
—	Ruski povzetek.	41 Korošec Tomo: Neknjižne in govorne
prvine v novejši Zidarjevi prozi. — 1972, 319—333. — Francoski povzetek; ungleški sinopsis.	42
Korošec Tomo: Nove besede v časo-pisnih žanrih dnevnika Delo 1969—1975. — 1976. 219—236. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
43
Korošec Tomo: K tipologiji časopisnih naslovov. — 1977, 21—54. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
44
Korošec Tomo: Nekaj pogledov na avtomatizacijo in aktualizacijo. — 1977, 457—464. — Ruski povzetek: angleški sinopsis.	45
Kortlandt Frederik: Jers and Nusal Vowels in the Freising Fragments.
—	1975, 405—412. — Slovenski in ruski povzetek.	46
Kotnik Janko: Stekanje. — 1950.
466—467.	47
Lenček Rado: O zuznumovunosti in nevtralizaciji slovnične kutegorije spolu v slovenskem knjižnem jeziku. — 1972, 55—63. — Angleški sinopsis.	48 Lenček Rudo: O morfofonemski tipologiji slovenskega velelniku. 1976, 343—408. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis, 49
Logar Tine: Obsoško-nudiška dialektična meja. — 1951, 223—237. — Francoski povzetek.	50
Logar Tine: Dialekt o loške študije. — 1954—1972. — Francoski povzetki, od 1967 ruski: od 1971 angleški sinopsisi.	51
1954,	144—168: I. Dialektična podoba zgornje savske doline. П. O štajerskem substratu govorov v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu. 111. Karakteristika in klasifikacija gor-njesavinjskih govorov. IV. Refleksi za praslovanske nosnike med srednjo soško in čepovansko dolino.
1955,	39—55: V. Zanimiv problem iz solkanskega govora. VI. C) razvoju in nekaterih posebnostih av-ške govorice. VII. Pripombe k obsegu in karakteristiki kraščine in notranjščine v Ramovševih dialektih.
1956,	30—44: VIII. Prispevek h klasifikaciji pohorskih govorov. JX. Značilnosti kojščanskega govora. 1958, 145—155: X. Belokranjski govori.
1961/62, 88—97: XI. Slovenski govori v Istri in njihova geneza.
1967,	1—27: XII. Govor vasi Kostanje nad Vrbskiin jezerom. XIII. Vo-kalizem moravškega govora.
1968,	397—412: XIV. Govor vasi Kneža pri Djekšah na Koroškem, I.
1971,	113—125: XV. Govor Slovencev Kanalske doline v Italiji.
1972,	65—69: XVI. Usoda kratkega a v govoru kraja Doberdob v Italiji.
Logar Tine: O izgubi nominalnih končnic v nekaterih slovenskih primorskih govorih. — 1958, 109—112. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Moskva 1958. — Ruski povzetek.	52
Logar Tine: Sistemi dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih. — 1963, 111 — 132. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Sofija 1963. — Francoski povzetek. 53
Logar Tine: Glasoslovne in morfološke posebnosti v govorici slovenizi-ranih Nemcev. — 1968, 159—169. -Referat za VI. mednarodni slavistični kongres, Praga 1968. — Ruski povzetek.	54
Mati Josef: Zur Frage der semasio-logisch-kulturhistorischen Erforschung der Lehn- und Fremdwörter im Slovenischen. — 1950, 513 do 320. — Slovenski povzetek.	55
Nahtigal Rajko: Nahtigal o Brezni-kovi slovnici. (Prevedel, objavil in komentiral Jakob Solar.) — 1967, 336—356. — Ocena Slovenske slovnice (1916) za avstrijsko prosvetno ministrstvo.	56
Neweklowsky Gerhard: Silben- und Morenzählung. — 1972, 87—94. -Slovenski povzetek; angleški sinopsis.	57
Novak Vilko: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. — 1972, 95—103. — Ruski povzetek: angleški sinopsis.	58
Orožen Martina: Oblike z deležnikom na n/t in s se v tekstih 18. (in 19.) stoletja. — 1971, 273—292. -Ruski povzetek; angleški sinopsis.	59 Orožen Martina: K določnemu členu v slovenščini. — 1972, 105—114.
—	Ruski povzetek; angleški sinopsis. 60
Orzechowska Hanna: Vezava glagolov *včdčti, *znati, *umëti v Dalmatinovi Bibliji in današnji slovenščini. Prevedel Marko Kranjec. — 1974. 129—149. — Angleški povzetek; angleški sinopsis.	61
Pečar Marjeta: Tuje glasovne prvine v slovenskem slovarju tujk. —
1974,	317—328. — Ocena: France Verbinc, Slovar tujk. 1970. — Z dopolnilom Jožeta Toporišiča. 62*
Podbevšek Katja: Stilotvorna sredstva v prozi Frana Milčinskega. —
1975,	355—384. — Ruski povzetek, angleški sinopsis.	63
Preobraženskij Nikolaj: M. Solohov, Tihi Don. Poslovenil Janez Dolenc |= Janko Moder]. Cankarjeva založba v Ljubljani 1947. — 1951, 293—306. — Jezikovna ocena prevoda.	64*
Ramovš Fran: Končnici dat. in lok. pl. i-jevske skladnje v slovenščini.
—	1949, 177—183. — Francoski povzetek.	65
Ramovš Fran: Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov. —
1950,	16—23. — Francoski povzetek.
66
Ramovš Fran: Osnovna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma.
1951,	1—9. — Francoski povzetek.
67
Ramovš Fran: O splošnih slovenskih pojavih pri protezi in hiatu. — 1954, 5—8. — Francoski povzetek
68
Rigler Jakob: Vokalna disimilacija v slovenščini. — 1955, 225—251. — Francoski povzetek.	69
Rigler Jakob: Notranjski nepoudar-jeni y in razvoj u-ja v slovenščini.
—	1958, 206—218. — Francoski povzetek.	70
Rigler Jakob: Glasoslovni razvoj predlogov in predpon na. za, nad.
—	1959/60, 250-248. — Francoski povzetek.	71
Rigler Jakob: Akcentski tip kolo v južni notranjščini. — 1959/60, 283 do 285.	72
Rigler Jakob: Zanimiv morfološki pojav. — 1959/60, 285—286. — O gla-golski končnici v 5. os. pl. sedanji-ka.	73
Rigler Jakob: Tendence pri razvoju 1-a. — 1961/62, 241—252. — Francoski povzetek.	74
Rigler Jakob: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokaliz-mu. — 1965, 25—78. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Sofija 1965. — Francoski povzetek. 75
Rigler Jakob: Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu I. — 1967, 129—152.
—	Dopolnitve k razpravi (gl. št. 75). — Ruski povzetek.	76
Rigler Jakob: O akcentuaciji sufiksa -ost. — 1967. 218—229. — Ruski povzetek.	77
Rigler Jakob: Slovenski vokalizem v tuji obdelavi. — 1967, 296—301. Ocena: Irmgard Mahnken, Zur mundartlichen Differenzierung des Vokalsystems im Slowenischen. Die Welt der Slaven, 1965, 541—566.
78*
Rigler Jakob: K Rončevičevi opazki о istrskih govorih. — 1968, 589—590.
—	Gl. št. 90.	79*
Rigler Jakob: Akcentske variante. — 1970, 5—15; 1971, 1 —12. — I. Opisni deležniki ženskega spola tipa želela in delala. II. Metatonija v rod., mestn. in or. množine akutiranih samostalnikov moškega spola. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
80
Rigler Jakob: H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ. — 1971, 455—462; 1972, 244—251. — Ni zaključeno.	81*
Rigler Jakob: O rezijanskem naglasu. — 1972, 115—126. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	82
Rigler Jakob: Zbrano delo I Frana Ramovša. — 1972, 371—376, 439—456.
83*
Rigler Jakob: O zgodovini klasificiranja slovenskih dialektov. — 1975, 27—40. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	84
Rigler Jakob: Reproducirani ponatis Pleteršnika. — 1976. 279—289. — Ocena Kolaričeve spremne besede v Slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1974.	85*
Rigler Jakob: Junkoviceva kajkav-ska teorija in slovenščina. — 1976. 437—465. — Ocena knjige Jezik An-tuna Vranica i podrijetlo kajkav-skoga dijalekta, Zagreb 1972. — Ruski povzetek.	86*
Rigler Jakob: Problematika glasoslov-nih in oblikoslovnih variant v Trubarjevi Cerkovni ordningi. — 1977. 465—490.	87
Rigler Jakob, gl. št. 125.
Rode Matej: Poskus klasifikacije krajšav. — 1974, 213—219.	88
Rojs Jurij: France Bevk, Sunduk s se rebrom. — 1975, 100—104. — Jezikovna ocena prevoda, Moskva 1971.	89*
Rončevič Nikola: Dodatak študiji Ti-neta Logara »Slovenski govori u Istri«. — 1967, 335—536. — Opozorilo na razpravo: Josip Ribarič, Razmještaj južnoslovenskih dijale-kata na poluotoku Istri, Beograd 1940. Gl. št. 51.	90
Rupel Mirko: Slovenščina v protire-formacijski dobi. (Pripombe h Go-Ijevem članku Slovenica I.) — 1958. 236—237. — Gl. št. 30.	91*
Srebot-Rejec Tatjana: Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku. — 1975, 289 do 320. — Angleški povzetek; angleški sinopsis.	92
Stanonik Marija: Govor Zirovske kotline in njenega obrobja. — 1977, 295—309. — Ruski povzetek; angle-ški sinopsis.	95
knjige po vojni. — Podpis: J. S.
Suhadolnik Stane: Odnos med dolžino, obvestilnostjo in pogostnostjo besed. — 1972, 135—148. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 94
Suhadolnik Stune: Frekvenčna analiza besedišča v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni. — 1974, 31—40. — Rus. povzetek; angl. sinopsis. 95
Šolar Jakob: Spirantični nosnik v slovenščini. — 1950, 429—440 + 2 prilogi. — Francoski povzetek. 96
Šolar Jakob: Anton Bajec, Besedo-tvorje slovenskega jezika. I. Izpeljava samostalnikov. Slov. akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede. Dela 1. Ljubljana 1950. — 1951, 142 do 148. — Francoski povzetek. 97*
Šolar Jakob: Slovenske slovnične 1951, 150—151.
98*
Tesnière Lucien: Les voyelles nasales slaves et le parler slovène de Rep-lje. — 1950, 263—266. — Slovenski povzetek.	99
Tokarz Emil: Protivno priredje v slovenskem knjižnem jeziku. [Prevedel Jože Toporišič.] — 1973, 465 do 472.	100
Tomšič France: Nomina agent is v knjižni slovenščini. (Opombe ob Slovenskem pravopisu.) — 1950. 471—476.	101*
Tomšič France: Poglavje iz slovenske historične sintakse. — 1955, 56—67. — O deležniku. — Francoski povzetek.	102
Tomšič France: Podoba najstarejše pisne slovenščine. — 1958, 19—34. — Y brižinskih spomenikih. Referat za mednarodni slavistični kongres. Moskva 1958. — Ruski povzetek.
103
Toporišič Jože: Zamenjava tonem-ske opozicije s kvantitativno v meščanskem govoru brežiškega Po-savja. — 1963, 206—209.	104
Toporišič Jože: Pojmovanje tonemič-nosti slovenskega jezika. — 1967. 64—108. — Nemški povzetek. 105
Toporišič Jože: Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku. — 1967, 251 do 274. — Angleški povzetek. 106
Toporišič Jože: Liki slovenskih tone-mov. — 1968. 315—393. — Angleški povzetek.	107
Toporišič Jože: Oblikoslovne segmen-tacija, predvidljivost spola in vključenost tujk v jezikovni sistem slovenskega knjižnega jezika. — 1969. št. 2, 343—354. — Popravek: SR 1970, 160. — Nemški povzetek. 108
Toporišič Jože: Slovenski pogovorni jezik. — 1970. 55—70. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	109
Toporišič Jože: Sodobno slavistično jezikoslovje v Sloveniji. — 1971. 13—30. — Referat za jugoslovanski slavistični kongres, Budva 1969. Ruski povzetek; angleški sinopsis.
110
Toporišič Jože: Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika I. — 1971. 55—75. 222—229. — Ni zaključeno.
1114
Toporišič Jože: Členitev besedila s premori. — 1972, 149—158. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
112
Toporišič Jože: Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika. (Glasovi, pisava, oblike, tvorba, besede.)
—	1972, 285—518. — Referat za VII. jugoslovanski slavistični kongres, Beograd 1972. — Ruski povzetek: angleški sinopsis.	113
Toporišič Jože: Sestavljenke in izpeljanke iz predložne proklitične pod-stave v knjižni slovenščini. — 1973. 105—112.	114
Toporišič Jože: Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih. (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika. — 1973, 217—263. — Referat za Vil. mednarodni slavistični kongres, Varšavu 1973. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	115
Toporišič Jože: Stilnost oblikoslovnih kutegorij slovenskega knjižnegu jezika. — 1974. 245—262. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 116
Toporišič Jože: Formanti slovenskega knjižnega jezika. — 1975, 155—169.
—	Ni zaključeno. — Angleški sinopsis.	117
Toporišič Jože: Stilistika skladenjskih pojavov. - 1976, 29—38. -Ruski povzetek; angleški sinopsis.
118
Toporišič Jože: Besedotvorna teorija.
- 1976, 165—177. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	119
Toporišič Jože: Slovenistični deli Annelies Lägreid. — 1977. 117—120. — Ocena: Hieronymus Megiser, Slo-venisch-Deutsch-Lateinisches Wörterbuch (predgovor in ureditev, 1967); Die russischen Lehnwörter im Slovenischen (1975).	120*
Toporišič Jože: O Urbančičevi jezikoslovni kulturi. — 1977, 359—571. — Ocena knjige O jezikovni kulturi. Ljubljana 1972, 1973.' 121* Toporišič Jože: Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti slovenskega jezika. — 1977. 387 do 406. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	122 Toporišič Jože, gl. št. 34 in 62. Toporišič Jože, Jukob Rigler: Komentar k načrtu pravil slovenske-
ga pravopisa. — 1977, 69—106, 311 do 358.	123
Toporov Vladimir Nikolaevič: Slove-nica. — 1958, 157—168. — 1. Ob od-nom arhaizme v Frejzingenskih otryvkah. 2. O nekotoryh predlož-nyh konstrukcijah v slovenskem jazvke. 3. Sloveno-germano-roman-skaja parallel'. — Slovenski povzetek.	124
Urbančič Boris: Ob novem slovenskem pravopisu. Problem sbravca«. — 1963, 211—228.	125*
Završnik Cvetka: Zapleteno zložene povedi. — 1975, 425—457. — Na gradivu Iliengovega romanu Gozd in pečina ter Javorškovega romana Spremembe. -— Ruski povzetek; angleški sinopsis.	126
DRUGI JUŽNOSLOVANSKI JEZIKI
Babic Stjepan: Sustav u tvorbi hrvatskih umanjenica. — 1972, 19—28.
—	Slovenski povzetek: angleški sinopsis.	127
Cronia Arturo: »Glagolitiea jaderti-na< del secolo XVII. — 1957. 129 do 144 s 5 faksimili. — Slovenski povzetek.	128
Jurančič Janko: Raspruve Instituta za jezik Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu, knjiga 1, Zagreb 1968. - 1969. št. 2,411—414.	129*
Jurančič Janko: O slovenskem in srbskohrvatskem akcentu. — 1972, 43—49. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	130
Kalenič Vatroslav: Usoda kajkavske-ga dialekta. — 1969, št. 2, 183—193.
—	Angleški povzetek.	131
Kalcitic Vatroslav: Raba sklonov v slovenščini in srbohrvaščini. — 1970, 107—128. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	132
Kitičic Božiča: Krunoslav Pranjič, Jezik i stil Matoševe pripovjedačke proze. — 1974, 240—241.	133*
Matic Tomo: Leksički pabirci iz starih čakavskih pisaca. — 1951. 60 do 65. — Francoski povzetek.	134
Mazon André: Quatre fragments d'évangile de la Macédoine méridio-
nale. — 1950. 257—247. — Slovenski povzetek.	135 Pavlovič Milivoj: Romanskog tipa na-stavak -ule u debarskom dijalektu. — 1957, 94—101. — Nemški povzetek. 136 Rode Matej: Bolgarski frazeološki slovar. — 1976, 292—294. — Ocena: K. Ničeva, S. Spasova-Mihajlova. Kr. Čolakova, Frazeologičen reč-nik na balgarski ezik. Sofija 1974.
137*
Rode Matej: Frazeologija v Juranči-čevem slovarju. — 1976, 299—302. — Ocena knjige Srbskohrvatsko-slo-venski slovar, 1972«.	138*
Rode Matej: Frazeologija v Sloven-sko-srbskohrvatskeni slovarju. — 1977, 114—117. — Oeenu delu Stanka Škerlja, Radoinira Aleksiča in Vidu Latkoviča, 1975.	139*
Svane Gunnar: Crkvenobesednički progruin Klimcnta Ohridskog. — 1974. 425—444. — Angleški sinopsis.
140
Šimundic Mate: Neke glasovno-na-glasne osobine današnjega govora Imotske krajine i Bekije. — 1969. št. 2, 319—331. — Nemški povzetek.
141
Šivic-Dular Alenka: 'Thomas F. Magner, Ladislav Matejka, Word accent in modern serbocroatian. — 1973. 482—486.	142*
Šivic-Dular Alenka: Cakavska rič. — 1974, 122—124. — Ocena letnika 1971.	143*
Šivic-Dular Alenka: Blaž Jurišič, Rječnik govora otoka Vrgade, uspo-reden s nekim čakavskim i zapad-noštokavskim govorima, II. — 1974, 124—125.	144*
Vaillant André: La flexion verbale dans la glagolite croate. — 1950, 248—255. — Slovenski povzetek.
145
Vukovic Jovan: Posebna vidska vrednost aorista kod ponekih glagola stanja u srpskohrvatskom jeziku. — 1957, 237—252.	146
SEVERNI IN VZHODNI SLOVANSKI TER DRUGI JEZIKI
Aitzetmiiller Rudolf: Ein baltisch-slavisches Elativsuffix und seine Entsprechungen in den übrigen indogermanischen Sprachen; der griechische Superlativ auf -alosf-iatos. 1950, 289—296. — Slovenski povzetek. Popravek: SR 1951, 156. 147
Aitzetmiiller Rudolf: Über einige Se-stodnev-IIandschriften. — 1957, 268 do 278.	148
ßadalic Josip: »Slovo o polku Igo reve« u hrvatskom prijevodu. — 1957, 217—229. — Pregled srbskih in slovenskih prevodov in objava enega speva v lastnem hrvaškem prevodu.
149
Bezlaj France: Drobna poročila. — 1950, 218—220; 1951, 151 — 156. 306 do 314; 1954, 407—422. — Poročila o novih jezikoslovnih knjigah in časopisih. Med njimi ocene: (1951, 306 do 314) Petar Skok, Slavenstvo i ro-manstvo na jadranskim otocima, I—II (Zagreb 1950); Max Vasmer, Russisches etymologisches Wörterbuch, I—II (Heidelberg 1950); André Vaillant, Grammaire comparée des langues slaves, 1 (Lyon-Paris
1950);	R. G. A. De Bray, Guide to the sluvonic lunguuges (London
1951);	— (1954) Hans Krähe, Sprachverwandtschaft im alten Europa (Heidelberg 1951); J. Hubschmid, Praeromanica (Bern 1949); isti, Sar-dische Studien (Bern 1953); E. Schwarz, Deutsche Namenforschung (Göttingen 1949—50); N. S. Trubetz-koy, Altkirchenslavische Grammatik (Wien 1954) ; Franciszek Sluwski Slownik etymologiczny jçzyka pol-skiego, I (Krakow 1951); Slownik staropolski, 1 (Warszawa 1953); Petar Skok, Toponomastički problemi (Beograd 1952).	150*
Borkovskij Viktor Ivanovič: Uslov-nye predloženija s sojuzom aie v drevnerusskih gramotah. — 1957, 145 do 152.	151
Dergaiic Saša: O slovanskih lingvističnih atlasih. — 1976, 325—341. — ,	152*
Ellis E.: Russian words in contemporary Czech. — 1954, 350—352. 155
Ellis Jeffrey: W. J. Entwistle & W. A. Morison, Russian & the Slavonic languages. London 1949. (Faber great languages series.)'— 1954, 370 do 373.	154*
Georgiev Emil: »Knigite« na slavjan-skija prosvetitel Konstantin-Kiril, prevedeni ot negovija brat Metodij na slavjanski (starobälgarski) ezik. — 1957, 119—128.	155
Gorškov Aleksandr Ivanovič: O sta-novlenii norm sovremennogo rus-skogo literaturnogo juzyku nu urov-ne teksta. — 1977, 425—433. — Slovenski povzetek; angleški sinopsis.
156
Grivec France: Pripombe k 7-itju Konstantina. — 1951, 264—268. Francoski povzetek.	157
Grivec France: Vsclenskij — sobor-nyj. — 1957, 14—33. — Latinski povzetek.	158
Grošelj Milan: O priponi -in. — 1972. 41—42. — Nemški povzetek. 159
Horulek Karel: K problemu veršovč intonace. — 1957, 185—193. 160
Ivšic Stjepan: O značenju prijedloga S7> s akuzativom u slavenskim jezi-cima. — 1950, 360—368. — Francoski povzetek.	161
Jagoditsch Rudolf: R. Nahtigals Beitrag zur Igorlied-Forschung. — 1957, 306—314.	162
Jakobson Roman: O stihotvornyh re-liklah rannego srednevekov'ja v češskoj literaturnoj tradicii. — 1950, 267—273. — Slovenski povzetek. Popravek: SR 1951, 156.	163
Jakobson Roman: Stihotvornye citaty v velikomoravskoj agiografii. — 1957, 111—118.	164
Jakopin Franc: Drobna poročila. — 1955, 141—144. 257—260. — Poročila o novih jezikoslovnih knjigah in časopisih. Med njimi ocene: Irena Grickat, O perfektu bez poinočnog glagola u srpskohrvatskom jeziku i s rodnim sintaktičkim pojavama (Beograd 1954); — Scando-Slavica, 1, 1954; Tadeusz Lehr-Splavviiiski, Wladyslaw Kuraszkiewicz, Franci-szek Sluwski, Przeglad icharaktery-styka jçzykôw slowianskich (War-szawa 1954).	165*
Jakopin Franc: B. (). Unbegaun, Selected Papers on Russian and Slavonic Philology. — 1970, 265—267.
166*
Jakopin Franc: Y. Y. Martynov, Slav-janskaja i indoevropejskaja akko-modacija. — 1971, 317—323. 16?*
Jakopin Franc: K vprašanju substan-tivizacije pridevniških besed v slovanskih jezikih. — 1973, 265—277. — Referat za VII. mednarodni slavistični kongres, Varšava 1973. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
168
Jakopin Franc: Tretji odzadnji slovar ruskega jezika. — 1974, 352 do 358. — Ocena knjige Obratnyj slovar' russkogo jazyka, Moskva 1974.	169*
Kalenic Vatroslav: Primerjalna slovnica slovanskih jezikov Stjepana Ivšiča. — 1971, 327—330. — Ocena knjige Slavenska poredbena gramatika, Zagreb 1970.	170*
Kelemina Jakob: Ivan Koštiul, Slovenski elementi v koroški, štajerski in vzhodnotirolski nemščini. Svoboda. IV, 185-192. — 1955, 144.
171*
Kiparskij Valentin: Ešče o kolebani-jah udarenija v russkom literatur-nom jazyke. — 1957, 214-216. 172
Kolarič Rudolf: Mednarodni slavistični sestanek v Beogradu (15.—21. IX.
1955): A. Sekcija za jezik. — 1955, 251—254.	173*
Kolarič Rudolf: Zdzislaw Stieber. Za-rys dialektologii jçzykow zachod-nio-slowianskich z wyborem tek-stöw gwarowych. Warszava 1956. — 1956, 207.	174*
Kolarič Rudolf: Konferencja pomorska (1954). Prace jçzykoznawcze. Warszawa 1956. — 1956, 207—208.
175*
Korošec Tomo: Sinteza stilističnih raziskav v češkem jezikoslovju. — 1975, 93—100. — Ocena: Alois Jedlička, Vera Formankovâ, Miloslava Rejmânkovâ, Zâkladv češke stylistiky. Praha 1970.	176*
Lunt Horace G.: Ligatures in old church Slavonic glagolitic manuscripts. — 1957, 253—267. — Slovenski povzetek.	177
Matthews William Kleesmann: The
phonetic value of jat" in old russian. — 1950, 256—262. — Slovenski povzetek.	178
Matthews William Kleesmann: The
phonemes of tenth-century East Slavonic in the light of Bvzantine evidence. — 1957, 160—171. " 179
Nahtigal Rajko: Nekaj pripomb к pretresu llrabrovega spisa o azbu-ki Konstantina Cirila. — 1948, 5 do 18. 180
Nahtigal Rajko: Slovo o polku Igore-vč. (Odlomek iz slovenske prireditve izdaje.) — 1950, 369—396. Francoski povzetek.	181
Nahtigal Rajko: Trenja v ruski ling-vistiki. — 1951, 254—262.	182*
Nahtigal Rajko: Blodnje o staroru-skem pismenstvu. — 1954, 86—98. — O članku: A. S. L'vov, K voprosu o proishoždenii russkoj pismenno-sti. Russki jazyk v škole, 1951, št. 6.	183*
Nahtigal Rajko: Popravki k izdaji »Staroruski ep Slovo o polku Igo-revč«. SAZU, Ljubljana 1954. — 1956, 356—357.	184*
Novak Vilko: Raziskovanje slovanskih izposojenk v madžarščini. -1971, 167—187. — Ruski povzetek, angleški sinopsis.	185
Petrič Jerneja: Slovenski in angleški nedoločnik. — 1974, 283—298. — Rnski povzetek; angleški sinopsis.
186
Preobraženskij Nikolaj: Russkie i slovenskie odnosostavnye predlo-ženije. — 1958. 113—121.'— Referat za mednarodni slavistični kongres. Moskva 1958.	187
Pretnar Tone: Primerjalna slovanska metrika. Ritmični slovar. — 1975. 223—256. — Popravek: SR 1975, 495.
188
Pribič Nikola: Eduard Winter, Die Pflege der west- und siidslavischen Sprachen in Halle im 18. Jahrh. (Deutsche Akademie der Wissenschaften zu Berlin, 1954.) Veröffentlichungen des Instituts für Sluvistik Nr. 5. — 1955, 138—140.	189*
Ш. J. - IJ'J, wo-1 TV.
Ramovš Fran: O praslovanski metato-niji. — 1951, 157—161. — Francoski povzetek.	10"
raneoski 190
Rode Matej: Bolgarsko-ruski frazeolo-ški slovar. — 1975, 442—444. Ocena: А. К. Košelev, M. Л. Leoni-dova. Bolgarsko-russkij frazeologi-českij slovar'. Moskva-Sofija 1974.
191*
Rode Matej: Nemško-ruski frazeolo-ški slovur. — 1977, 378—380. Ocena: L. E. Binovič, N. N. Grišin. Nemecko-russkij frazeologičeskij slovar'. Moskva 1975*.	192*
Rode Matej: Slovaški frazeološki slovar. — 1977, 381—382. — Ocena: Elena Smicškovd, Maly frazeologi-cky slovnlk. Bratislava 1974. 193*
Rojs Jurij: Grujičev Russko-serbsko-xorvatskij Skol'nvj slovar'. — 1972, 459—463.	194*
Sadnik Linda: /ur Frage des slavi-schen -dno- Suffixes. — 1950. 297 do 300. — Slovenski povzetek. 195
Sadnik Linda: Akzeutstudien. — 1957. 230—236. — Spfitgemeinslavisch *dijmb Rauch«. Die Musculinen n-Stämme.	196
Skiibic Mitju: Sosledicu časov v beneškem govoru Pirana. — 1972, 127 do 134. — Italijanski povzetek; angleški sinopsis.	197
Šivic-Dular Alenka: (Mir. S. Stang. I .exikalisehe Sonder Übereinstim-
mungen zwischen dem Slavischen, Baltischen und Germanischen. — 1973, 472—475.	198*
Šivic-Dular Alenka: Gerald Stone, Lexical changes in the upper Sor-bian literury language during and following the national awakening.
—	1974, 243—244.	199*
Šivic-Dular Alenka: Rocznik slawi-stycznv, XXXIV, 1973, št. 1. — 1974. 358—359.	200*
Šivic-Dular Alenka: Staročeskv slov-nfk. — 1974, 519—522.	201*
Šivic-Dular Alenka: Christian S. Stang, Opuscula linguistica. Aus gewühlte Aufsätze und Abhandlungen, Universitetsforlaget, Oslo 1970.
—	1975, 262—264.	202*
Šolar Jakob: Mara Dlusku. Fonetyka polska. Cz. Artykulacic glosek polskich. Biblioteka Studium slowiari-skiego universytetu Jagielloiiskie-go. Séria C, Nr. 5. Krakow 1950. 1951, 150. — Francoski povzetek.
203*
Tesnière Lucien: В. О. Unbegaun. Grammaire russe. Lyon, 1. A. C. 1951. — 1951, 139—140. — Slovenski povzetek.	204*
Tomšič France: Vita Methodii. (Tekst-nokritične pripombe.) — 1955, 195 do 208; 1956, 65—79. Francoski povzetek.	205
Tomšič France: Josef Kurz, Evange-liiir Assemanûv. Kodex Vatikân-sky 3. slovanskv. H. Praha 1955. 1956, 2(H).	206*
Trypuéko Jožef: О pewnej nie dost-rzežonej funkeji przedrostköw czu-sownikowych w jçzyku rosyjskim.
—	1950, 327—342. — Slovenski povzetek.	207
Urbunčič Boris: Staročesky slovnik. uvodni stati, soupis pramenft a zkratek. Praha, Acudemia 1968. 1969, št. 2. 415—417.	208*
Vaillant André: Les citations des Écritures duns le Suprusliensis et le Cloziunus. — 1957, 34—40. 209
Vašicu Josef: К lexiku Zakonu sud-ného ljudem. 1957, 61 66. 210
Zor Janez: 11. G. A. De Bruy, Guide to the Slavonic lunguuges. — 1971. 216—219.	211*
ETIMOLOGIJA
Ankeria Santeri: Beseda »semja« v ruskih bilinah. — 1951, 87—92. — Francoski povzetek.	212
Ankeria Sanleri: Rusko маймист. — 1951, 244—249.	213
Baric Henrik: Ime reke Bojane. — 1950, 356—359. — Francoski povzetek.	214
Bezluj France: Johannes Hubschmid. Vorindogermanische und jüngere Wortschichten in den romanischen Mundarten der Ostalpen mit Berücksichtigung der ladinisch-bay-risch-slovenisehen Lehnbeziehungen. (Sonderdruck aus der ZfrPh LXVL 1951.) — 1951, 289—291. 215*
Bezlaj France: Vaclav Machek, Quelques noms slaves de plantes (Nad-bitka z »Lingua Posnuniensis« 11).
1951,291—295.	216*
Bezlaj France: Sinonima za pojem »locus fluminis profundiorc. 1954. 125—143. — Nemški povzetek.
217
Bezlaj France: Rudolf Badjura, Ljudska geografija. Terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1953. — 1954. 374—391. -Nemški povzetek.	218*
Bezlaj France: Carinthiu I. 140, 1950. E. Kranzmayer, Der Ortsname Mailsberg« und seine Verwandten; isti, Numenkundliche Studien um den Magdalcnsbcrg; isti, Sugenge-hundcne Kärntner Bergnamen; E. Messner, Zur Kärntner Namenkunde, Die Herkunft der Ortsnamen »Trixenc und »Diex«. — 1954, 392 do 398. — Nemški povzetek. 219*
Bezlaj France: Gunter Gluuert, Deutsche und slovcnische Hof- und Ge-ländenameu im Bereich der Wasserscheide zwischen Druu, Sann und Save. Ein Beitrug zur Siedlungsgeschichte. »Südostforschungen«: IX, 1946—1952. — 1954. 398 do 402. — Nemški povzetek.	220*
Bezluj France: Krčcvinc. — 1955, 1 do 23. — O besedah na Slovenskem, ki odražajo oblike nekdanjega gospodarstva. — Nemški povzetek.
221
Bezlaj France: J. Hubschmid, Alpenwörter romanischen und vorromu-nischcn Ursprungs. Bern 1951. J.
Hubschmid. Pyrenäenwörter vorromanischen Ursprungs und das vorromanische Substrat der Alpen. Acta Salmaticensia, Filosofia y Le-trus, T. VII. num. 2; Universidad de Salamanca 1954. — 1955. 132—138.
222*
Bezluj France: Pozabljene besede. — 1957, 172—178. — Sloven. Sooatna. Sloven, smet. — Francoski povzetek.	225 Bezluj France: Stratigrafija Slovanov v luči onomastike. — 1958, 35 do 56. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Moskva 1958.
—	Ruski povzetek.	224 Bezlaj France: Etimološki doneski.
—	1958, 169—177; 1959/60. 224—229.
—	1. Slovensko abranek »leskov cvet« in sorodno. 2. Slov. dial, ale »pisanica« in alnice »črešnje«. 5. Slovensko clé ti, člejem, člim hrepeneti, težiti«. 4. Slovensko Netek »ime demona«. — 5. Slovensko brâmor. mrâmor »Gryllotalpa vulgaris«. 6. Slovensko dial, leca »napitnina«. 7. Slovensko olik in olih. 8. Slovensko sodra, sodrga in sorodno. — Francoski povzetek.	225
Bezluj France: Pomenska kategorija »gozd« v slovenščini. — 1959/60, 114 do 130. — Francoski povzetek. 226 Bezlaj France: Eberhard Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten. I. Siedlungsgeschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart im Spiegel der Namen. II. Alphabetisches kärntner Siedlungsnamen-buch. Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie. Band L, LI. Klagenfurt 1956—1958. — 1959 M), 287—293; 1961/62. 303—311.
227*
Bezluj France: Dragutin Simonovič, Botunički rečnik. Srpska akademija nauka. Posebna izdanja, knjiga CCCXVIII, Institut za srpskohrvat-ski jezik, knjiga 3. Beograd 1959.
—	1959/60, 296—302.	228* Rezlaj France: Ob izidu poskusnega
snopiču etimološkega slovarja slovenskega jezika. — 1963. 209 -210.
229*
Brandstein Wilhelm: Haupt- und Ne-benfluss. — 1950. 301—303. — Slovenski povzetek.	230
Bunc Stanko: Pogled v slovensko ono-mastiko. — 1951, 77—86. — Francoski povzetek.	231 Čop Bojan: Etyma balto-slavica. — 1954, 227—237; 1956, 155—161; 1959 do 1960, 170—195; 1961/62, 181—210.
—	I. 24. Slov. xajo, xajaii. 25. Slov. juriti. 26. Slov. sbmčti. 27. Slov. so-titi. 28. betonsko pairs »več«. — II. 1. Rus. lezpejô. 2. Lit. žiepe »skorja«. — IV. 1. *Boraoiti. 2. SI. *kçpi-na, *k<?pa. 3. SI. *éêdb in *éèn>. 4. Lit. asi/s, esi/s »preslica«. 5. SI. šatri-ti. — V. 1. SI. korist b. 2. B&rati. 3. SI. *dreoje. 4. Slvn. iiwati in 5. obotiio-Ijati se. 6. Типе. 7. SI. гьг\ъ, žbzlo.
—	Francoski povzetek.	232 Creinošnik Gregor: Trebnje. — 1957.
325—327.	233
Debeljak Anton: O mrtvih velarnih predponah. — 1954, 169—177. — Francoski povzetek.	234
Dirkenmuiin Ernst: Stefan Hrabcc, Nazwy gcografieznc Huculščyny. Pruce onomastyczne Nr. 2. Polska akademia umiejçtnoéci. Krukow 1950. — 1950, 468—470. — Slovenski povzetek.	235*
Ekbloin Richard: Drei sluvische Orts-namen altnordischen Ursprung. —
1950,	277—285. — Slovenski povzetek. 236
Fouché Pierre: Lutin aesculus et ilex-elex. — 1950, 274—276. — Slovenski povzetek.	237
Grad Anton: Nekuj pripomb k lango-burdskim spominom pri Slovencih.
—	1972, 29—40. — Francoski povzetek; angleški sinopsis.	238
Grivec France: Jan Stanislav, Slo-vensky juh v stredoveku. Izdala Slovaška matica (Matica Slovenska). Turčiansky sv. Murtin 1948. — 1949, 332—336.	239*
Grivec France: Krajevna imenu v srednjeveški Panoniji. — 1951, 314 do 315. — Poročilo o oceni Л. Do-stulu (Sluvia 1951) Stanislavove knjige Slovensky juh v stredoveku.
240*
Grošelj Milan: Predgr. ФОРМ1Г1. —
1951,	250. — Francoski povzetek.
241
(irošelj Milan: Neizkoriščene glose. 1951, 262—264. — Razlaga treh grških besed iz Hesvchiosovega leksikona. Francoski povzetek. 242
Grošelj Milan: Etyma slavica. — 1954, 121 — 124, 423—424. — I. 1. Slov. prazen. 2. Slov. trebuh. 3. Slov. velik. 4. Slov. votel. — II. Sle. rep, rus. cliDost. Sle. snaga. — Francoski povzetek.
243
Ivšic Stjepan: Značenje turške riječi tutsaq »ratni zarobljenik« u lis. riječi tùcak. — 1950, 142—143. 244 Jakopin Franc: Stratygrafia slowian-skicli nazw miejscovvych S. Rospon-da. — 1977, 110—114.	245*
Keleminn Jakob: Kazaz, kosez. — 1950, 464—465.	246
Keleininu Jakob: Langoburdski spomini pri Slovencih. — 1951, 177 do 196. — Francoski povzetek. 247 Keleminn Jakob: Tujke v slovenskih terenskih nazivih. — 1955, 85—89.
—	Francoski povzetek.	248 Keleminn Jnkob: Sovntna »zavod« in
slične besede. — 1956, 180—182.
249
Kolarič Rudolf: Brigača. — 1955, 105 do 107.	.	250
Kolarič Rudolf: Zdzislaw Stieber, 1. Toponomastyka lemkowszczyzny
1.	Nazwy miejscowosci. Lodz 1948; II. del Nazwy tercnowe. Lodz 1949.
2.	Atlas jçzykowy dawnej lemkowszczyzny. Zeszyt 1. Lodz 1956. — 1956, 204—205.	251*
Kos Milko: Pustota. — 1950. 597—404.
—	Francoski povzetek.	252 Ludvik Dušan: Nekuj krajevnih in
vodnih imen. — 1956. 189—195. 253 Ludvik Dušnii: C) imenih zdravilnih rastlin. — 1972, 71—85. — Nemški povzetek; angleški sinopsis. 254 Ludvik Dušan: Nekaj hidronimov na Slovenskem. - 1972, 181—205. Nemški povzetek; angleški sinopsis.
255
Ludvik Dušan: Dopolnila k imenom zdravilnih rastlin. — 1972,419—425.
Gl. št. 254. — Nemški povzetek; ungleški sinopsis.	256
Ludvik Dušan: Še o imenih zdravilnih rastlin. 1974, 169—182. -Nemški povzetek; ungleški sinopsis.
257
Macliek Vaclav: Sluvische Verba mit suffixalem sk. — 1957, 67—80. Slovenski povzetek.	258
Mahiikeu Irmgard: Die Personennamen des miltelulterlieheu Patriziats
von Dubrovnik als Quelle zu ethnographischen Untersuchungen. — 1957, 279—295 z genealoškimi pregledi. — Slovenski povzetek. 259 Manczuk Witold: Etimologija besede китъ. Prevedel Marko Kranjec. — 1975, 59—66. — Francoski povzetek: angleški sinopsis.	260
Maver Giovanni: Kanata. — 1950, 308 do 312. — Slovenski povzetek. — Popravek: SR 1951, 156.	261
Nahtigal Rajko: Rus. бразда »brazda« in бразда »brzda«. — 1949, 303. 262 Nahtigal Rajko: O imenu КосьГь. —
1949,	303—305.	263 Nahtigal Rajko: Rasti«, za Rastislav.
—	1950. 140.	264 Nahtigal Rajko: »Zrec«. — 1950, 141
do 142.	265
Nahtigal Rajko: Dudleipa (Dudlčba) : Dudlčbi — Dulčbi. — 1951, 95—99.
—	Francoski povzetek.	266 Nulitigal Rajko: O etimologiji izruzu
Kosez. — 1955, 164—168. — Nemški povzetek.	267
Nahtigal Rajko: Svatov i ti,. — 1956, 1 do 9. — Nemški povzetek.	268
Ruinovš Fran: Csl. otlbnçii »esurire«, slov. sla »fumes; cupido, libido« in »Mgolten »avidus«. 1949, 301—302.
269
Ramovš Fran: Trubarjevo od mladiu »u puero«. — 1949. 305.	270
Ruinovš Fran: O imenu Admont. —
1950,	137—139.	271 Ramovš Fran: Trubarjevo hpomo-
zhian »nu pomoč«. — 1950, 130—140.
272
Ruinovš Fran: Ernst Dickenmann, Studien zur Hydronomie des Save-
systems. Ostmitteleuropäische Bibliothek herausgegeben von E. Lu-kinich, No. 28/A Budapest 1939. — 1951. 140—142. — Francoski povzetek.	273* Skok Petar: Prilog ispitivanju pred-rimskih leksičkih ostataka u slove-načkom i srpskohrvatskom jeziku.
—	1950. 350—355. — Francoski povzetek.	274
Skok Petar: Miklošičevo zanimanje za slovenačku toponomastiku u Fur-luniji. — 1951. 104—108. — Francoski povzetek.	275 Skok Petar: Grk. — 1954, 76—85. -Francoski povzetek 276 Steinhäuser Walter: Die altslavische Landstörzerin sraka. — 1950, 284— 288. — Slovenski povzetek. 277 Šiniuiidic Mate: Wladyslavv Eubas. Slowotworstvo poludniowoslowian-skich nazw miejscowvch z sufiksami -ci. -ovci, -inci... — 1973. 475—479.
278*
Trubačev Oleg Nikolaevič: Sledy ja-zvčestva v slavjanskoj leksike. — 1958, 219—231. — 1. Slav, trizna. 2. Slav. pëti. 3. Slav, kob' i rodstvennoe.
—	Slovenski povzetek.	279 Trypucko Jôzef: Stcsl. radošiami i po-
krewne. — 1957, 81—95.	280
Unbegaun Boris ().: Slovène opâsen et son prototype russe. — 1950. 304— 307. — Slovenski povzetek.	281
lliibegauii Boris O.: Le nom de la boussole en russe. — 1957, 179—184.
—	Slovenski povzetek.	282 Zelko Ivan: Prekmurska vodna imena
v knjigi Franceta Bezlaja Slovenska vodna imena. — 1958, 245—252.
283*
II. KNJIŽEVNOST
SPLOSNA VPRAŠANJA LITERARNE VEDE
Bernik France: Ritem in besedni pomen v verzu. — 1977, 141 — 154. -Nemški povzetek; angleški sinopsis.
284
Czaplejcwicz Eugenias/.: Generntiv-nu poetika in nekutere zasnove ruskih formulistov. Prevedel Vlado Nartnik. — 1970, 71—106. — Angleški povzetek; angleški sinopsis. 285
Czaplejewicz Eugeniusz: Strukturalizem v poljski literarni teoriji. Prevedel Vlado Nartnik. — 1971, 31—54. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	286 Dolinar Darko: Literarna umetnost v delu Franceta Kidriča. — 1976, 105 do 118, 267—278. — Nemški povzetek: angleški sinopsis. 287
Dolinar Darko: Vprašanja o prevajanju v literarni vedi. — 1977. 277 do 292. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	288
Drolc Frane: Henrik Markievvicz, Gtôwne problemy wiedzy o literu-turze. (Z ргас Instytutu Badân Li-terackieh PAN.) Wvdawnictwo lite-rackie. Krakow 1965. — 1967, 325 do 327.	289*
Koruza Jože: Poskus tipološke opredelitve vložnice in njenih oblik. 1977. 233—252. — Ruski povzetek: angleški sinopsis.	290
Kos Janko: Pozitivizem v literarni vedi. — 1974, 299—316. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	291 Kreft Bralko: Tradicija in avantgarda. — 1968. 91 — 158. — Posebej razpravlja o delih: Majakovskij, Mistc-rij Buffo; Brecht, llkrep; Nezval, Manon Lescaut, Referat zu VI. mednarodni slavistični kongres Praga 1968. — Francoski povzetek.
292
Pacheincr-Klander Vlasln: Prevajunje staroindijskih literurnoteorctičnih terminov. 1977. 253 276. Bliski povzetek; ungleški sinopsis.
Paternu Boris: Nastanek teorije realizma v slovenski književnosti. — 1965, 153—180. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Sofija 1963. — Francoski povzetek. 294
Paternu Boris: Nova dela češkega strukturalizma. — 1976, 275—296.
295*
Pirjevec Dušan: Strukturalna poetika in literarna znanost. — 1973. 187 do 215. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	296
Poniž Denis: Nekaj misli o Matematični poetiki Solomonu Marcusa. — 1975, 264—268.	297*
Pretnar Anton: Eugeniusz Czaplejc-vvicz, Adresat jako kategoria poetv-ki. — 1972, 457—45«}.	298*
Skuza Aleksander: Poetika 1). S. Li-hučovu in prevrednotenje ruskega srednjeveškega slovstvu. — 1970, 146—153. — Ocena knjige Poetika drevnerusskoj literatury, Leningrad 1967.	• ' 299*
Skaza Aleksander: Poetika kompozicije. — 1972, 353—360. — Ocena: Boris Andreevič Uspenskij, Poetika kompozicij. Moskva 1970. 300*
SIX)VENSKA KNJIŽEVNOST
Ahlin Marlin: Tehniku širjenja v Puhorjevem romanu Vila ob jezeru. — 1974, 263—281. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	301 Bačer Karel: »Nikdo« — Aškerčev psevdonim? 1951, 133—135. 302 Barhurič Stefan: Herder in začetki slovenske romantike. — 1968, 231 do 256. — Referut za VI. mednarodni slavistični kongres, Praga 1968.
Nemški povzetek.	303
Barharič Stefan: Ivun Cankar v madžarščini. — 1969, št. 1, 241—247.
304
Barhurič Stefan: Od Nielzsehejevega do Cankarjevega Dionizu. — 1969, št. 2, 17—32. — Nemški povzetek.
305
Rurbarič Stefan: Ideje humanizmu v delih slovenskih protestuntov. 1976. 409—420, — Francoski povzetek: angleški sinopsis.	306
Berkopec Oton: Delo Ivuna Cankarja v čeških prevodih in v luči češke publicistike v začetku stoletja.
1969,	št. 1, 247—277; št. 2. 365—390;
1970,	153 160, 299 315; 1971. 105 do 112, 229- 240, 340—351. 474—478. -Spremembe naslova: 1969, št. 2 Ivan Cankar v čeških prevodih in v luči češke publicistike do prve svetovne vojne; 1970, Delo Ivunu Cankarju v čeških prevodih in v luči češke publicistike; 1971, Ivun Cankar v čeških prevodih in v luči češke publicistike do koncu letu 1918. 307
Bernik France: Eevstikova redakcija Jenkovih »Pesmic. — 1967, 230—250.
Angleški povzetek.	308
Bernik France: Problem Cankarjeve lirike. 1968, 169—202. Referat za VI. mednarodni slavistični kongres, Pragu 1968. — Angleški povzetek.	309
Bernik France: Cankarjevi prvi nastopi v javnosti in literarna kritika. — 1969. št. 1, 13—23. — Predavanje na Cankarjevem simpoziju, Ljubljana 1968. — Angleški povzetek.	310 Bernik France: Problem literarnih zvrsti med romantiko in simbolizmom v slovenski književnosti. — 1969, št. 2, 33—51. — Angleški povzetek. 311 Bernik France: Erotika v nekaterih Tavčarjevih proznih delih. — 1974, 41—53. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 312 Bernik France: Inovativnost Cankarjeve vinjetne proze. — 1976, 237 do 265. — Angleški povzetek; angleški sinopsis. 313 Bernik France: Prva knjiga Pater-nujeve monografije o Prešernu. — 1976, 465—470. — Ocena knjige France Prešeren in njegovo pesniško delo, L 314* Boršnik Marja: Cankar in učiteljstvo.
1918, 145—156.	315
Boršnik Marja: Fragment o Kersnikovem mladostnem delu. (Problem divje rože.) 1950. 98-106. — Francoski povzetek. Dostavek: SR 1950, 220.	516
Boršnik Marja: Knjižna gibanja kot odsev družbenegu razvoja slovenskega naroda. — 1958, 57—68. —-Referat za mednarodni slavistični kongres, Moskva 1958. — Ruski povzetek.	317
Boršnik Marja: Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim realizmom. — 1963, 79 do 110. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Sofija 1963. Francoski povzetek.	318
Boršnik Marja: Tavčarjeva Bogomila. 1967, 174 -217. — Ruski povzetek.	319 Boršnik Marja: O slovenski »moderni«. (Ob sedemdesetletnici samoniklega prodora in ob petdesetletnici zatona.) — 1968, 257—313 + priloga. — Nemški povzetek. 320 Boršnik Marja: Cankar z novostru-jarskim klubom pri Mladosti. 1969, št. 1, 25—67. — Z objavo korespondence med Mladostjo in slovenskimi sodelavci. Referat na Cankarjevem simpoziju. Ljubljana 1968. — Ruski povzetek. 321
Boršnik Marja: O Tavčarjevem poetičnem ritmu. (Študija v zvezi z nanovo odkrito novelo.) — 1969. št. 2. 53—73. — Angleški povzetek. 322
Brnčič Vera: Cankar pri Rusih. — 1969. št. 1, 277—282.	325
Dobrovoljc France: Nekaj o Cankarjevem predavanju »Očiščenje in pomlajenje«. — 1948, 270—271. 324
Dobrovoljc France: Cankarjevo »Očiščenje in pomlajenje« v francošči-IIi. — 1949, 322—323. — V »Yougoslavie« 1918.	325
Fabčič Mirko: Sporočilo odprtega delu. _ 1973, 413—436. — O prozi Rudija Šeliga. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	326
Gantur Kajetan: Valentin Vodnik in grška poezija. — 1969. št. 2, 85 do 92. — Nemški povzetek.	327
Glazer Alenka: Ob peti knjigi Zupančičevega Zbranega dela. — 1971. 462-474.	328*
Glazer Janko: Anton Aškerc, Zbrano delo. Prva knjiga: Balade ill romance. Lirske in epske poezije. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana 1946. -1949, 155—160.	329*
Glušič Helga: Lino Legiša, V ekspresionizem in novi realizem. — 1971. 330—334. — Ocena Zgodovine slovenskega slovstva, VI.	330
Glušič Helga: Novi roman v sodobni slovenski prozi. — 1973, 77—87. — O romanih Rudi Šeligo, Triptih Agate Schwarzkobler; Jože Snoj. Negativ Gojka Mrča. Predavanje na VIII. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, 1972. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.
331
Glušič Helga: Analitična doslednost in ustvarjalni pogum Murje Borš-liikove. — 1976, 3—9. — O knjigi Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	332*
Grivec France: Martin Krpan. — 1956, 176—180. — O Levstikovem literarnem junaku.	333
Gspan Alfonz: Poezije doktorja Franceta Prešerna z dodatkom v Poezijah nepriobčenih pesmi. Ljubljana 1946. Uvod in razlago napisal A. Slodnjak. - 1948, 126-137. 334*
Gspan Alfonz: Ü Prešernovi Zdrav-ljici. — 1950, 39—64. — Francoski povzetek.	335
Gspan Alfonz: Beseda Ivana Cankarja. — 1969. št. t, 317—322. — Ocena izbora Borisa Merharja. 336* Kelemina Jakob: Profesor W. K. Matthews (London LIniversity) and professor A. Slodnjak (University of Ljubljana): Selection of poems by France Prešeren. Translated from the Slovene. Oxford 1954. — 1955. 255—256.	337*
Kcriuauiier Taras: Humanistična re-signacija. (Premišljevanje ob prvih dveh pesniških zbirkah Kajetana Kovica, ob Pesmih štirih in Prezgodnjem dnevu.) — 1968, 555—588.
—	Angleški povzetek.	338 Kiličic Božiča: Problem otudenosti u
Hiengovim novelama. — 1975, 415 do 424. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	339
Kmecl Matjaž: Nekuj tem iz zgodn jega razvoja slovenske pripovedne proze. — 1972, 207—235. — O prozi v Slovenskem glasniku, 1858—1868.
—	Ruski povzetek: angleški sinopsis. 340
Kmecl Maljaž: Iz slovenske literarno-zgodovinske periodizacije. — 1972, 407—417. — Cas med romantiko in realizmom. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	341 Kmecl Matjaž: Pregljev Plebanus Joannes. — 1976, 71—82. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 342 Kohlar France: Ljubljanska dijaška »Zadruga«. — 1949, 75—110, 184 do 230. — Francoski povzetek. 343 Kohlar France: O Jurčičevih dramat-skih načrtih. 1951, 197 222. Popravek in dopolnilo: SR 1954, 355 do 356. — Francoski povzetek. 344 Kohlar France: Za uvod. — 1969, št. 1, 7—12. — Uvodnu beseda nu Cankarjevem simpoziju, Ljubljuna 1968. — Angleški povzetek. 345 Kocjan Gregor: Ugotovitve o slovenski pripovedni prozi v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletju. 1976, 302 307. - Ocena: Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminulkc. Ljubljana 1975. 346* Koruza Jože: Prežihov Voranc in ljudska tradicija. - 1976, 101.
Uuski povzetek; angleški sinopsis.	347
Kos Janko: Periodizucija slovenske romantike in Evropa. — 1971, 353 do 383. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	348
Kos Janko: Vodnikov Vršac in opisna poezija narave. — 1973, 389—412. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
349
Kos Janko: Motiv in ideja Prešernovega Ribiča. — 1975, 385—404. -Ruski povzetek; angleški sinopsis.
350
Kos Janko: Vloga in ustroj lirskegu subjekta v Prešernovi poeziji. — 1976, 367—392. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	351
Kravar Miroslav: Slovenska varianta homerskega heksametra. — 1969. št. 2, 209 — 225. — O Sovretovem heksametru v prevbdih Homerja. — Nemški povzetek.	352
Legiša Lino: Iz ozadju Prešernove Nove pisarije: razmerje do Ravnikarja. — 1971, 125—141. — Nemški povzetek; angleški sinopsis. 353 Legiša Lino: Marija Pirjevec, Srečko Kosovel: Aspetti del suo pensiero e dellu su u liricu. — 1975, 84 -85.
354*
Mulinič Joža: Problem bundelairizmov pri Zupančiču. — 1948, 221—268.
355
Malinič Joža: Roža mogota. — 1950. 125—136. — Pomen besede iu njen motiv v ljudski pripovedki, pri Mencingerju, Zupunčiču in Preglju. — Francoski povzetek. 356 Malinič Jožu: Faksimilirana izdaja Erotike iz 1899. — 1969, št. 1, 322 do 326.	357*
Martinovič Juraj: Martin Krpan kao parodija. — 1970, 219—240. — O povesti Frana Levstika. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	358 Martinovič Juraj: Sonetje nesreče: poezija suprotstvuljena apsurdu. 1973, 321—34(i. — O Prešernovih Sonetih nesreče. — Nemški povzetek; angleški sinopsis. 359 Moravče Dušun: Cankarjeve pozne dramatske zasnove. — 1969, št. 1, 99—116. — Nadaljevanje predavanja na Cankarjevem simpoziju, Ljubljana 1968. Angleški povzetek.
360
Müller Jaka: Izrazna dvojnost llebu-lovega Senčnega plesa. — 1970, 17
do 54. — Angleški povzetek; angleški sinopsis.	361 Paternu Boris: Struktura in funkcija Jenkove parodije v razkroju slovenske romantične epike. -— 1968, 7—64. — Referat za VI. mednarodni slavistični kongres, Praga 1968.
—	Ruski povzetek.	362 Paternu Boris: Ivan Cankar in slovenska literarna tradicija. — 1969. št. 1, 117—127. — Predavanje na Cankarjevem simpoziju, Ljubljana
1968.	— Angleški povzetek. 363 Paternu Boris: Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko pesništvo od baroka do moderne. — 1969, št. 2, 233—264. — Angleški povzetek.	364
Paternu Boris: Gradnikovo mesto v razvoju slovenske lirike. — 1970. 163—178. — Referat za simpozij o Gradniku, Nova Gorica 1970. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 365
Paternu Boris: Prešeren in evropska romantika. — 1971, 75—96. — Ocena knjige Junku Kosu.	366* Paternu Boris: Avuntgardizem v navzkrižju struktur. — 1971, 241—271.
—	Ob knjigi Katalog 2, Maribor
1969.	— Ruski povzetek; angleški sinopsis.	367
Paternu Boris: Pogluvje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva.
—	1972. 161—180. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	368
Paternu Boris: Problem nadrealizma v sodobni slovenski liriki. — 1972, 377—406. --■ Ruski povzetek; angleški sinopsis.	369 Paternu Boris: Recepcija romantike v slovenski poeziji. - 1973, 113-148.
Referat za VII. mednarodni slavistični kongres, Vuršava 1973. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
370
Paternu Boris: Murtinovičev Prešeren. — 1975, 71—79. — Ocena: Jura j Martinovič, Apsurd i harmonija, Sarajevo 1971.	371* Paternu Boris: Izhodišča Prešernovega sonetizma. 1976, 39—55. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.
.372
Paternu Boris: Murtinovičev Kette. — 1977, 107—109. — Oeenu: Juraj Martinovič, Poezija Drugotinu Ketteju. Ljubljana 1976.	373*
Paternu Boris: Bernikov Cankar. — 1977, 376—378. — Ocena: France Bernik, Cankarjeva zgodnja proza. Ljubljana 1976.	374*
Petrè Fran: Češka kritika Ahaclje-vih »Pesmi« iz 1833. — 1951. 130 do 133. — O Šafarikovi oceni v Časopisu Českeho musea.	375
Petrè Fran: Vizionarnost Otona Zupančiča. — 1955, 68—84. — Francoski povzetek.	376 Petrè Fran: Prva slovenska poetika.
—	1967, 109—128. — O poglavju v Pohlinovi Kraynski grammatiki, 1768, 17832. — Angleški povzetek.
377
Petrè Fran: Struktura poezije Г. Se-liškarja v zbirki Trbovlje. — 1968, 471—504. — Angleški povzetek. 378
Petrè Fran: Tipologija proze Ivana Cankarja. — 1969, št. 1, 129-150. —. Angleški povzetek.	379
Petrè Fran: Iz Zupančičeve poetike.
—	1969, št. 2, 265—283. — Nemški povzetek.	380
Pirjevec Dušan: Wolfram Walder. Ivan Cankar als Künstlerpersönlichkeit. Wiener Slavistisches Jahrbuch. Graz-Köln 1954. — 1955, 120 do 128.	Wl*
Pirjevec Dušan: Oton Zupančič in Ivan Cankar. Prispevek k zgodovini slovenske moderne. — 1959/60, t do 94. _ Z delno objavo korespondence med njima. — Francoski povzetek.	382 Pirjevec Dušan: Ivan Cunkar in naturalizem. — 1961/62, 1—48. — Francoski povzetek. 383 Pirjevec Dušan: Vprašanje o Murno-vi liriki. — 1967, 28—63. — Angleški povzetek. 384 Pirjevec Dušan: Vprašanje o Cankarjevi literaturi. - 1969, št. 1, 151 do 182. — Nemški povzetek. 385
Pretnar Tone: Poljska antologija slovenske poezije. - 1974, 499-511. -Ocena: Antologiu poezji sloveri-skiej. Wroclaw 1975.	386*
Rupel Mirko: Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bra-tovskih bukvicah. — 1949, 111—125.
—	Francoski povzetek.	387
Rupel Mirko: Reformacija in naša literarna zgodovina. — 1951, 66—70.
—	Francoski povzetek.	588
K.vžova Marja IPinična: Dragotin Kette in ruska literatura. Iz ruščine prevedla Alenka Logar-Pleško. — 1974, 183—203. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	389
Šlizinski Jerzy: Przyczynek do slo-wensko-polskich stosunkôw kultu-ralnyeh vv pierwszej polowie XIX wieku. — 1959/60, 258—265. — () poljskih odmevih na Valentina Vodnika; z objavo Vodnikovega pisma Samuelu Bogumitu Lindeju. 390 Slodnjak Anton: Odgovor na oceno poljudne izdaje Prešernovih poezij.
—	1948, 297—305. — Gl. št. 334.
391*
Slodnjak Anton: Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe. — 1949, 1—29, 231—249; 1951, 10—22, 162—176; 1955. 24—38. — I. Slavinja in Prešeren. II. O Sonetnem vencu. 111. Problem Gazel. IV. Sonetje nesreče. V. Dvoje neznanih metrik iz dobe naše romantike. — Francoski povzetek.	392
Slodnjuk Anton: O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku. — 1950, 65—90.
—	Francoski povzetek.	393 Slodnjak Anton: Dodatek k članku o
»Sonetnemu vencu«. — 1950, 187 do 188. — Gl. št. 392.	394
Slodnjak Anton: O Prešernovem »Slovesu od mladosti« in o literar-nozgodovinski rehabilitaciji Antona von Scheuchenstuela starejšega. -1956, 10—29. — Francoski povzetek.
595
Slodnjak Anton: Slovenska romantična poezija (1830—1848) v odnosu do slovanskih in neslovenskih literatur. — 1958, 1—18. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Moskva 1958. — Ruski povzetek. 396 Slodnjak Anton: Ivan Cankar. Hiša Marije Pomočnice. — 1969, št. 1, 183 do 191. — Predavanje na Cankarjevem simpoziju, Ljubljana 1968.
—	Ruski povzetek.	397 Smolej Viktor: Nekaj predlog za slovenske partizanske pesmi. — 1963. 199—206. 398
Smolej Viktor: Cankarjeva proza na Slovaškem. — 1969, št. 1, 291—307.
599
Stanonik Marija: Problematika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva iz let 1941 do 1945. — 1974, 477—499.	400
Štefan Rozka: Cankar pri Poljakih.
—	1969, št. 1, 307—313.	401 Vodnik France: Ivan Cankar in Slovenska matica. — 1969, št. 1, 193 do 202. — Predavanje na Cankarjevem simpoziju, Ljubljana 1968. Angleški povzetek. 402
Vogiar Dušan: Vodnikovo spoznavanje Horaca. — 1961/62, 60—87. — Francoski povzetek.	403
Zadravec Franc: Dramatika Slavka Gruma. — 1968, 413—469. — Nemški povzetek.	404
Zadravec Franc: Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki. — 1969. št. 1, 203—239. — Predavanje na Cankarjevem simpoziju, Ljubljana 1968. — Ruski povzetek.	405
Zadravec Franc: Realistična estetika po ekspresionizmu v Sloveniji. — 1972, 265—284. — Rusiji povzetek; angleški sinopsis.	406
Zadravec Franc: Slovenska satira v dvajsetem stoletju. — 1975. 149 do 185. — Referat za VII. mednarodni slavistični kongres, Varšava 1973. ■— Ruski povzetek; angleškj sinopsis.
407
Zadravec Franc: Tavčarjev literarni in politični nazor v letih 1919—21 ter Ivan Cankar. — 1974. 1—30. — Referat na zborovanju slovenskih slavistov, Škofja Loka 1973. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
408
Zadravec Franc: Groteska v Prežiho-vi prozi. — 1974, 151—167. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis 409 Zadravec Franc: Subjektivne in objektivne osnove Cankarjeve satire.
—	1976, 57—70. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	410
Zadravec Franc: Pohujšanje v dolini šentflorjanski in nekatere tuje komedije. — 1976, 139—162. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 411 Zadravec Franc: Slovenski predeks-presionistični literarni mozaik (1909 do 1918). — 1977, 1—20, 181—204. -Ruski povzetek; angleški sinopsis.
412
Žigon Joka: Prešernoslovne študije.
1959/60, 131—169; 1961/62, 9,s do 116. — 1. Gospodična iz Gradca. 2. »Leto... dvakrat devetsto tri in trideseto«. — 3. Življenjsko ozadje in pesemske zveze »Zgubljene vere«.
- Francoski povzetek.	413
DRUGE JUŽNOSLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI
Bernštejn Sainuil Borisovič: Vardar K. P. Misirkova. — 1958, 178—186. — Slovenski povzetek.	414
Cronia Arturo: »Glagolitica vaticana« v Karamanovih »Considerazioni sn l'identità della lingua littorale slava« iz leta 1755. — 1954, 99—108. — Francoski povzetek.	415
Frangeš Ivo: Mažuraničeva »Starodavna lipa«. — 1969. št. 2, 75—83. — Nemški povzetek.	416
Kudčlka Viktor: Jugoslovanska dramatika v času moderne in njen evropski kontekst. I Prevedla Albina Lipovec.] — 1976, 421—455. — Češki povzetek; angleški sinopsis. 417
Petrè Fran: Bruno Meriggi, Le lette-rature della Jugoslavia. — 1970, 257 do 263.	418*
Pretnar Anton: Georgi Stalev, Make-donskiot vers. — 1972, 463—468. 419
Kode Matej: llristo Botev pri Slovencih. — 1967, 313—325.	420
Rotar Janez: Umjetnost riječi 1957 do 1969. — 1970, 268—271.	421*
Rotar Janez: Književna istorija 1968 do 1969. — 1970, 272—276. 422*
Rotar Janez: Ekspresionizem i hrvatska književnost. — 1970, 316—319. -Ocena: Kritika, 1969, št. 3. 423*
Rotar Janez: Zbornik Umjetnosti ri-ječi. posvečen Zdenku Skrebu. — 1971, 203—212.	424*
Kotar Janez: Dimitrije Vučenov, O srpskim realistima i njihovim pret-hodnicima. — 1971, 334—339. 425*
Rotar Janez: Krleževi Glembajevi v predvojni slovenski kritiki. — 1975,
1—41. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis.	426
Slodnjak Anton: Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja. — 1954, 109 do 120. — Francoski povzetek. 427 Slodnjak Anton: Koncepcija kritike v literarnih zgodovinah jugoslovanskih narodov. — 1955, 145—163. — Predavanje na mednarodnem sestanku slavistov, Rim 1955. — Francoski povzetek.	428 .Štampar Emil: Suvremeni hrvatski roman. — 1956, 80—117. — Francoski povzteek. 429 Štampar Emil: Odjek ruske revolucije 1905. na Kranjčeviča. — 1958, 78—89. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Moskva 1958. — Ruski povzetek. 450 Štampar Emil: Kozmičnost Kranjče-vičeve lirike. — 1958, 187—198. — Francoski povzetek. 431 Štampar Emil: Radnik u djelima hrvatskih realista. — 1963, 133—152. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Sofija 1963. — Francoski povzetek. 432 Štampar Emil: Maska legende u Ce-surčevoj novelistici. — 1967, 153 do 173. — Francoski povzetek. 433 Štampar Emil: Književni put prozai-ka Vjekoslava Kaleba. — 1968, 505 do 534. — Angleški povzetek. 434 Štampar Emil: Kumičičeve dileme i njihov slovenski odjek. — 1969, št. 2, 333—341. — Objavlja tudi dve Kumičičevi pismi Jukobu Sketu. — Francoski povzetek. Popravek: SR 1970, 160. 435
SEVERNE IN VZHODNE SLOVANSKE TER DRUGE KNJIŽEVNOSTI
Karbarič Štefan: Sosedstvo kot tvorni impulz. Ob knjigi študij Lâszla Sziklayu Szomszédainkrôl (O naših sosedih). — 1976, 294—298. 436* Karbarič Štefan: Cclestin kot sloven-sko-hrvatski populurizutor Turge-njeva. — 1977. 155—179. — Nemški povzetek; ungleški sinopsis. 437 Brnčič Vera Odmevi ruske sovjetske književnosti pri Slovencih v letih 1917—1941. — 1967, 301—313. 438
Brnčič Veru: Belinski pri Slovencih. — 1974, 55—64. — Referat za simpozij o Belinskem, Beograd. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
439
Čiževskij Dmitri j: K stilistike sturo-russkoj literatury. Kenningar? — 1957, 102—110. — Slovenski povzetek.	440 Dobrovoljc France: Slovstven drobec iz dobe francoske Ilirije. — 1950,
186—187. — O članku: Jean Pierre Brès, Notice sur la ville de Lay-bach. Annales de la littérature et des arts, 1820/21.	441
Dolgan Marjan: Modernizem v za-hodno- in južnoslovanskih književnostih. — 1974, 96—99. — Ocena: Modernizm w literaturach slowiari-skich. 1973.	442*
Dolinar Darko: Thomas Mann in slovenska javnost. Glasovi o Thomasu Mannu v slovenskem periodičnem tisku med obema vojnama. — 1971, 293—315, 405—432. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	443
Filipovic Rudolf: Shakespeare in Hrvati v 19. stoletju. — 1949. 306—317.
444
Gspan Alfonz: Prešernov prevod Grii-nove Benečanske trojke. — 1951, 25 do 33. — Francoski povzetek. 445
Jan Zoltan: Odmevi Alberta Camusa pri Slovencih 1945—1959. — 1973, 347—372, 437—463. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	446
Kinecl Matjaž: Miklavž Prosenc, Die Dadaisten in Zürich. — 1967, 328 do 332.	447*
Kopitar Tatjana: Olivera Goldsmitha The Vicar of Wakefield pri Slovencih do leta 1876. — 1959/60, 194—223. — Francoski povzetek.	448
Koren Evald: Govekar, Zola in »V krvi«. — 1973, 281—319. — Francoski povzetek; angleški sinopsis.
449
Koruzu Jože: Vpliv Gottfrieda Benjamina Hanckeja na verzifikacijo Antona Feliksa Devu. — 1976, 179 do 218. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	450
Krukar Lojze: Prvi ohranjeni slovenski prevodi iz Goetheja. — 1972, 427 do 437. — O prevodih Janeza Nepo-muka Primca. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	451
Kreft Bratko: Fragmenti o slovensko-ruskih stikih. — 1958, 90—108. -Referat za mednarodni slavistični kongres, Moskva 1958. — Ruski povzetek.	452
Kreft Bratko: Dostojevski in utopični socializem. — 1963, 1—24. — Referat za mednarodni slavistični kongres, Sofija 1963. — Francoski povzetek.	453
Kreft Bratko: Cankar in ruska književnost. — 1969, št. 1. 69—98. — Predavanje na slavnostni seji ob
Eetdesetletnici Cankarjeve smrti, jubljana, SAZU 1968. — Ruski povzetek.	454
Kreft Bratko: Belinski o Dostojev-skem. — 1976, 343—366. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	455
Legiša Lino: Vplivi in vzporednosti. (Ilugo, Coppé — Stritar, Zupančič.)
—	1948, 85—94.	456
Logar-Pleško Alenka: Zbornik razprav o rusko-jugoslovanskih literarnih zvezah. — 1976, 470—472. — Ocena: Russko-jugoslavskie litera-turnye svjazi. Moskva 1975. 457*
Ludvik Dušan: Dr. Breda Požar, Anastasius Grün in Slovenci. — 1975. 89—95.	,	458*
Moravec Dušan: Shakespeare pri Slovencih. — 1949, 51—74, 250—291. -Angleški povzetek.	459
Novak Vilko: Slovenska in slovaška pesem iz 1774. — 1970, 129—140 s faksimilom. — Objava in obravnava pesmi Davida Novaka Versus Van-dalici in Jana Podhradskega Versus Slavici. — Nemški povzetek. Popravek: SR 1970, 256.	460
Ocvirk Anton: Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave. Uredil, uvod in opombe napisal Anton Slodnjak. Izdala Slovenska matica v Ljubljani. I. 1952; II. 1953. — 1954, 359—365.
461*
Pacheiner Vlasta: Ameriška študija o prozi A. P. Cehova. — 1967, 333 do 335. — Ocena: Thomas Winner. Chekhov and his prose. 1966. 462*
Partridge Monica: Aleksander Iler-cen in njegov Svobodni ruski tisk.
—	1954, 246—264.	463
Paternu Boris: Nova razprava o Goetheju pri Slovencih. — 1971, 323 do 326. — Ocena: Lojze Krakar, Goethe pri Slovencih. München 1970.
464*
Polenakovik' Haralampie: Dva prilogu za zapoznavanjeto so prepevite na K. D. Petkovik' od češki na makedonski jazik. — 1969, št. 2, 285 do 292 + priloga. — 1. Varijanta od »Libušin sud« na V. Hanka vo pre-pev na K. D. Petkovik'. 2. Tri lirski pesni od »Kraledvorskiot rakopis
na V. Hanka vo prepev na K. D. Petkovik'. •— Češki povzetek. 465
Preobraženskij Nikolaj: Gilbert Phelps, The Russian novel in English fiction. London. Hutchinson's university library. 1956. — 1958, 142 do 144.	466*
Skaza Aleksander: Tvorcheskie ra-boty uchenikov Tolstogo v Yasnoj Polyane. — 1975, 80—84.	467*
Smolej Viktor: Nekaj čeških literar-nozgodovinskih knjig. — 1948, 280 do 288.	468*
Stefan Rozka: Prešeren in Mickie-wicz. — 1965, 181—198. — Franco-ski povzetek.	469
Taufer Veno: Prvi odevi Maksima Gorkega v slovenski javnosti. — 1961/62, 117—180. — Francoski povzetek.	470 Urbančič Boris: Franku Wollmanovi k sedmdesâtinâm. Sbornik pracé. Praha 1958. — 1959/60, 302—307.
471*
Vasič Marjeta: Camusova estetika absurda. — 1971, 143—165. — Francoski povzetek; angleški sinopsis. 472
III. DRUGE OBRAVNAVE
KORESPONDENCA
Berkopec Oton: Aškerčeva pisma Ja-romiru Boreckemu. — 1959/60, 249 do 258.	473
Berkopec Oton: Aškerčeva pisma Čehom. — 1974. 99—121, 220—239, 360 do 380. — Janu Vaclavu Legu, Adolfu Černemu, Edvardu Jelinku, Josefu Kardsku, Janu Voborniku, Jaroslavu Vrchlickemu in Svato-pluku Čechu.	474
Boršnik Marja: Aškerčeva pisma Vi-dicu. — 1948, 105—117.	475
Boršnik Marja: Doslej neznano Tavčarjevo pismo Hribarju. — 1959/60, 263—265. — Tudi dve Trillcrjcvi pismi Hribarju.	476
Boršnik Marja: Dodatno gradivo k Pismom slovenske »moderne«. — 1974, 241—242. — Murnovo pismo Cankarju.	477
Boršnik Marja: K Tavčarjevi korespondenci z Levcem. — 1976, 289 do 292.	478
Cankar Izidor: Grohar Cankurju. — 1948, 117—121 z 2 fuksimiloma. 479 Golia Ludovik Modest: Najdeno Zoisovo pismo. — 1967, 356—367 s 4 faksimili. — Karlu Zinzendorfu.
480
Gspan Alfonz: Med nemško okupacijo cenzurirano Cankarjevo pismo. — 1951, 282—285. — Štefaniji Bergman.	481 Ibrovac Miodrag: Kopitar i Šarl-Be-noa Haze. — 1957, 211—213. — O njuni korespondenci. 482
Jurišic Šini un: Nepoznata pisma Franca Ksavera Meška. — 1969, št. 2, 399—403. — Anteju Petraviču.
483
Ludvik Dušan: Ozadje Prešernovega pisma Čelakovskemu iz leta 1836. — 1949, 141—151.	484
Mati Josef : Neue Beiträge zur Kopi-tar-Biographie. Der Briefwechsel Kopitar — К. В. Hase. — 1957, 194 do 210.	485
Müller Jaka: Ob Bernikovi izdaji Pisem Frana Levca. — 1976, 127 do 135.	486*
Munda Jože: Cankarjeva pisma Kraigherju. — 1969, št. 1, 353—393. 487
Nahtigal Rajko: Prof. Ramovš o sebi od doktorata do docenture v Gradcu. — 1954, 9—40; 1955, 90—104, 232 do 246. — 56 Ramovševih pisem Nahtigalu. 1955 naslov: Pisma prof. Ramovša od docenture do profesu-re.	488
Novak Vilko: Pismo Franca Temlina nemškim pietistom. — 1970, 249 do 256 s faksimilom. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	489 Petre Fran: Začetek korespondence med Vrazom in Šafurikom. — 1951, 269—281. — Po eno Vrazovo in Ša-farikovo pismo in 20 slovenskih ljudskih pesmi. 490 Pribic Nikola: Cyprien Robert i Nikola Tonimaseo. Prilog uz neobjavljena prepisku. — 1954, 297 do 301. 491
Rupel Mirko: H korespondenci Trubar — Bullinger. — 1950, 149—156.
492
Rupel Mirko: Novo Trubarjevo pismo. — 1951, 111—113. — Adamu Bohoriču. — Francoski povzetek. 493 Rupel Mirko: Tisk slovenskih knjig v Vergerijevih pismih Bullinger-ju. — 1954, 238—245. — Francoski povzetek.	494
Rupel Mirko: Dve pismi Štefana Konzula. — 1961/62, 275—277.	495 Spasov Aleksander: Okolu prepiska-ta meg'u Fran Levstik i Franja Ko-
šir. (Od zaostavštinata na Vida Baltic, k'erkata na Franja Košir.) — 1969, št. 2, 403—409.	496
Škafar Ivan: Tz dopisovanja med škofom J. Szilyjem in Miklošem Kiiz-mičem v zvezi s sedmimi Kiizmiče-vimi knjigami. (Ob 170-letnici Kiiz-mičeve smrti.) — 1975, 87—112, 269 do 288, 468—495. — Popravek: SR 1976, 135—136.	497
Tadijanovic Dragutin: Pisma Ivana Cankara Milivoju Dežmanu. — 1969. št. 1, 313—316.	498
ROKOPISI, ZAPISKI IN REDKI TISK
Berkopec Oton: Doneski k literarnim stikom Prešerna in Čopa s Fr. Če-lakovskim in Fr. Palackim. — 1961/62, 225—240. — 1. Prešernove glose k Novi pisariji. II. Prešernove glose h Gazelam. 111. Čopove glose k člankom v IB. IV. Doslej neobjavljeno Čopovo pismo Fr. 1'alac-kému. — Francoski povzetek. 499
Berkopec Oton: Južnoslovanski rokopisi na praški razstavi leta 1877. — 1961/62, 284—297. — Objavlja tudi Levstikovo pismo Janezu Krajcu, po eno pismo Slomška, Cigaleta in Antona Zoisa Bleiweisu in pesem Luize Pesjak »Palackemu«.	500
Boršnik Marja: Dva Cankarjeva rokopisa. — 1948, 275. — Izjavu Lojzki Štebi in posvetilo Hlapca Jerneja isti.	501
Corgnali G. В.: Popravki k Pomi-nal'niku 1$. de Courtcnayja. — 1954, 353—354. — Popravlja napake v prepisu latinskih in italijanskih besed.	502
Glazer Alenka: Sovrč in Zupančič. — 1969, št. 2, 93—115. — O Sovretovih beležkah v Zupančičevih knjigah Čez plan, Samogovori in Sto ugank. — Nemški povzetek.	503
Grafenauer Ivan: Kdaj je bila natisnjena prva slovenska knjiga? 1951, 100—103. — Nemški povzetek.
504
Gspan Alfonz: Vodnikova Mala pra-tika za leto 1798. — 1948, 276—280.
505
Gspan Alfonz: Tri nova Zoisova slovenska pesemska besedila. — 1969,
št. 2, 119—181. — Nemški povzetek.
( 506
Kolarič Rudolf: Slovenski Mlinski red 1814. — 1957, 296—306.	507
Kolarič Rudolf: Od kod v Bohoričevi slovnici »Arctieue horulae« 1548 posebna paginacija v II. delu (sintaksi in prozodiji)? — 1972, 51 do 53. — Angleški sinopsis. 508
Legiša Lino: Kranjski »Zapisnik« 1899 do 1900. — 1973, 373—378. 509
Novak Vilko: O slogu prve prekmurske knjige. — 1969. št. 2, 227—232. — O knjigi: Franc Temlin, Mali ka-techismus. 1715. — Angleški povzetek.	510
Preobruženskij Nikolaj: Bleiweis ob Prešernu. — 1957, 330—332. — O Bleiweisovih zapiskih v svojem izvodu Prešernovih Poezij.	511
Rajhmnii Jože: Admontska Biblia saera«. — 1971, 351—352.	512
Rupel Mirko: Novo Prešernovo posvetilo. — 1948, 121—122. — Posvetilo Krsta pri Savici Metelku. 513
Rupel Mirko: Spet novo Prešernovo posvetilo. — 1949, 154. — Posvetilo Krstu pri Suviei Jožefu Pillerju.
514
Rupel Mirko: Slovenska pobotnica i/ 1743. — 1949, 323.	515
Rupel Mirko: Prispevki k protirefor-macijski dobi. — 1951, 238—243; 1954, 178—194; 1956, 148—154; 1958, 122—129. — 1. Dobu in njen naziv. 2. Novi biografski podatki o kapu-cinih, slovenskih pisateljih. — 3. Pravila Bratovščine sv. rešnjega te-
lesa v Dolini 1635. 4. Volitev opati-ee in nje investiture 1663. 5. Razglas o poteku opatičine službe 1666. 6. Dva obrazca ekskoinunikacije okoli 1660—1666. 7. Prvo slovensko pismo 1688. 8. Cervičevu oporoka 1685. — 9. Idrijska prisega 1624. 10. Droben slovenski tisk iz 1713. leta. II. Leonardo da Porto Maurizio. Pot sve-tiga križa 1762. 12. Čuvaj te duše. 13. Svetu inu clo nuzna viža sveto mašo slišati 1762. 14. Prva v Rimu tiskana slovenska knjiga 1756. — 15. Latinsko-slovensko pismo 1612. 16. Slovenščina v zapisniku o preiskavi proti vikarju Gregorju Bedaltt 1623. 17. Prisega ribjega tatu 1675. 18. Prisega nezakonske matere iz začetka 18. stoletja. — Francoski povzetek.	516
Rupel Mirko: Se eno Prešernovo posvetilo. — 1954, 302. — Posvetilo Krstu pri Savici Andreju Smolnikarju.	517
Rupel Mirko: Dva Trubarjeva računu. — 1955, 107—116.	518
Rupel Mirko: Slovenski ukt ob proti-reformucijski epizodi v Vipavi 1598. — 1956, 45—64. — Ukaz nadvojvode Ferdinanda 11. kranjskemu vicedo-mu. — Francoski povzetek. 519
Rupel Mirko: Slovenski katekizem iz leta 1615. — 1959/60, 104—113 + prilogu. — Čandkov prevod Kanizije-
vega katekizma. — Francoski povzetek.	520 Rupel Mirko: Dva nova rokopisna odlomka Primoža Trubarja. — 1959/60, 265—268. — Odlomek iz predgovora v Slovensko cerkovno ordningo in iz pisem Ungnadu. 521 Rupel Mirko: Novi izvodi slovenskih protestantik. — 1959/60, 286. 522 Rupel Mirko: Starejši slovenski rokopisni teksti v budimpeštanski univerzitetni knjižnici. — 1959/60. 308.
523
Rupel Mirko: Nova protestantska knjiga. — 1961/62, 301—302. — Catch i sm us, 1580.	524 Simoniti Primož: Jezuitska disputaci-ja v Gradcu leta 1575. — 1974, 205 do 212. — O disputaciji Heinricha Blyssema (1575), ki jo je branil pater Joannes Nicolas (Nikolaj Ko-privec?). — Nemški povzetek; angleški sinopsis. 525 Stabéj Jože: Enu Mala Besedishe 1789.
— 1954, 504—331.	526
Stabéj Jože: Hermannov nemško-slovenski slovur. — 1974, 522—523.
527
Šolar Jakob: Vorenčev slovar. — 1950, 91—97. — Francoski povzetek. 528 Zigon Joka: Kdaj je izšla prva slovenska knjiga? — 1954, 331—336 z 1 sliko. — Francoski povzetek. 529
ETNOGRAFIJA
Berkopec Oton: Kopitarjevi prepisi slovenskih ljudskih pesmi v zapuščini Josefa Dobrovskega. — 1961/ 62, 253—267.	550
Bernik France: Dilo Františka Lad. Čelakovskeho zu vrelim' redakce prof. dr. Jana Mukarovského pripravil k tisku Kurcl Dvorak, Dil prvni. V I'raze 1946. — 1954, 402 do 407.	571*
Bezluj France: Matija Murko, Tru-goin srpsko-hrvatske narodne epike. (Putovanju u god i nama 1930 do 1932.) 1-11. Djela Jugosluvenske akademije znanosti i umjetnosti, knjiga 41-42. — Zagreb 1951. — 1954. 365—368.	532*
Grafenauer Ivan: Turki pred Dunajem. Slovenske nu rodne pesmi iz
leta 1529 in 1685. — 1951, 54—59. Nemški povzetek.	535
Grafenauer Ivan: Človeška stavbna daritev v slovenski narodni pripovedki in pesmi. — 1957, 41—60. -Nemški povzetek.	534
Krakar Lojze: Jernej Kopitar, posrednik med srbsko in hrvaško narodno poezijo in Goethejem. 1969, št. 2, 195-207. — Nemški povzetek.	555 Ludvik Dušan: Fragmenti srednjeveške živalske zgodbe na Slovenskem. (»Popotovanje živali.«) — 1971, 189 do 199. — Nemški povzetek; ungleški sinopsis. 536
Ludvik Dušan: Viri srednjeveške ži-vulske basni. — 1972, 468—472.
537
Matičetov Milko: Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija). — 1968, 203—229. — Referat za VI. mednarodni slavistični kongres, Praga 1968. — Francoski povzetek.
538
Nahtigal Rajko: Pri nas neznan ruski prevod Miklošičeve razprave o slovanskem narodnem epu in nekaj pripomb o njej. — 1954, 279—280. — O prevodu razprave Die Darstellung im slavischen Volksepos: Izobrazitel'nyja sredstva slavjan-
skago eposa, prev. A. E. Gruzinskij. Drevnosti 1895. — Nemški povzetek.	539 Novak Vilko: Delež zahodnih in vzhodnih Slovanov v raziskovanja slovenske ljudske kulture. — 1971, 385—403. — Ruski povzetek; angleški sinopsis. 540 Sinolej Viktor: Šturov spis o Ndrod-nich pisnfch a povčstech plemen slovanskyeh v slovenščini. — 1956. 182—188. — O prevodu Franca Zli-čarja za Čitalnico 1866. 541
BIOGRAFIJE
Badalič Josip: Fran Celestin kao osni-vač lektorata slavenskih jezika i književnosti na zagrebačkom sve-učilištu (1878—1895). — 1950, 24—38.
—	Francoski povzetek.	542
Badalic Josip: Juraj Križanic i Slovenci. — 1969, št. 2, 9—15 + priloga. — Ruski povzetek.	543
Bernik France: France Koblar (1889 do 1975). — 1975, 257—262. 544
Bezlaj France: Fran Ramovš. Pogled na njegovo delo. — 1950. 225—235.
—	Francoski povzetek.	545
Bezlaj France: Petar Skok — sedemdesetletnik. — 1951, 93—95. 546
Bezlaj France: Ob sedemdesetletnici profesorja Jakoba Kelemine. (19. julija 1952.) — 1954, 275—277. 547
Blaznik Pavle: Prispevek k življenjepisu Primoža Trubarja. ■— 1955, 247—248. — O Truburjevi prvi ženi, roj. Situr.	548
Cankar Karlo: Stric Simen. — 1948, 269—270. — Simon (Simen) Cankar.
549
Deanovic Mirko: Jean Dayre. Nekrolog. — 1954, 336—338.	550
Dobrovoljc France: Cankarjeve ljubljanske »izbe«. — 1950, 143—149.
551
Filipovic Rudolf: Bow ring i Kopitar.
—	1951, 113—130. — Z objavo šestih Bowringovih pisem Kopitarju.
552
Grivec France: Sturoslovanski viri Italske legende sv. Cirila in Metoda. — 1955, 261—264. — Ocena: P. Devos, P. Meyvaert: Trois énigmes cyrillo-méthodiennes de lu Légende
Italique résolues grâce à un document inédit. Analecta Bollandiana 1955, 455—461. — Latinski povzetek.
, 553*
Grošelj Milan: Prof. Karel Oštir — petinosemdesetletnik. — 1974, 83 do 88. — Nemški povzetek.	554
Gspan Alfonz: Prešernov grob v Kranju. — 1949, 30—50. — Francoski povzetek. — Popravek: SR- 1949. 336.	555
Gspan Alfonz: Prispevek h genealogi-ji in biografiji Antona Tomaža Linharta. — 1954, 289—297.	556 Jakopin Franc: Viktor Vladimirovič Vinogradov (12. 1. 1895—4. 10. 1969). — 1970, 141 — 146. 557 Jurančič Junko: Mate Hraste. In me-moriam. — 1971, 201—203. 558 Jurančič Janko: Nikola Pribič, Studien zum literarischen Spätbarock in Binnenkroaten, Adam Aloisius Ba-ričevič. — 1971, 219—221. 559* Kulan Pavle: Ob petdesetletnici Mirka Rupla. — 1951, 251—254. 560 Kermavner Dušan: Anton Aškerc in Vusilij N. Korablev. (Prispevek k Aškerčevi bibliografiji.) — 1958, 231—236. 561 Kerinuvner Dušan: O publicistu, advokatu in Cankarjevem mecenu dr. Karlu Slancu. — 1969, št. 1, 282 do 290. 562 Kidrič France: Prešernov kritik Buchenhain. Članek je bil zasnovan za stoletnico Prešernovih Poezij in njenih kritik. — 1948, 19—26. 563 Koblar France: Člani ljubljunskc dijaške Zadruge. — 1950, 156—166.
564
Koblar France: Josip Klemenčič. — 1954, 281—289. — Objavlja tudi tri Klemenčičeva pisma Jurčiču. 565 Koblar France: Ivan Gornik. Prispevek k Stritarjevi dobi. — 1956. 118—147. — Francoski povzetek.
566
Kolarič Rudolf: Prof. dr. Rajko Nahtigal. (1877—1947.) 1. Življenje in delo. — 1948, 95—100 + portret.
567
Kos Janko: Anton Ocvirk in slovenska literarna veda. — 1977, 124 do 140. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	568 Kreft Bratko: Dr. France Kidrič. (25. marca 1880—11. aprila 1950.) — 1950, 5—15. 569 Legiša Lino: Petdesetletnica dr. Antona Slodnjaka. — 1949, 138—140.
570
Legiša Lino: Dopolnilo h kranjskemu »Zapisniku« 1899—1900. — 1975, 85—86. — O Josipu Ribaricu. Gl. št. 509.	571
Logar Ivan: Helena Justin in njeni spomini na Ivana Cankarja. — 1951. 135—136. — Z objavo spominov.
572
Logar Janez: Ob smrti Janka Slebin-gerja. — 1951, 283—285.	575
Ludvik Dušan: Čopov zapuščinski akt in Čopova knjižnica. 1949, 151 do 154.	574
Ludvik Dušan: Prešernova prošnja za štipendijo šolninskega fonda v letu 1819. — 1949, 317—322. 575 Ludvik Dušan: Prešeren — varuh Lovšinovih otrok. — 1950, 173—185.
576
Nahtigal Rajko: Trdina o Miklošiču. (Prispevek k Miklošičevi karakteristiki.) — 1950, 189—202.	577 Novak Vilko: Avgust Pavel. (1886 do 1946.) _ 1956, 197—200. 578 Ocvirk Anton: Ivan Cankar in Karel Širok. — 1948, 272—274. — Objavlja tudi dve Cankarjevi pismi Ši-roku. 579 Ocvirk Anton: V spomin Franceta Kidriča. — 1950, 1—4 + portret. 580 Ocvirk Anton: Franu Ramovšu za šestdesetletnico. — 1950, 223-224.
581
lOsmrtnica Rajku Nahtigalu.| 1958, št. 1/2, prilogu.	582
Paternu Boris: Prešernova osebnost. — 1974, 585—423. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	583 Rupel Mirko: Kdaj je bil Trubar v Lauffenu. — 1954, 303—304. 584 Rupel Mirko: Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru. Značilna epizoda v razvoju slovenskega pro-testantizma. — I955i, 209—224. — Objavlja tudi Kreljevo pismo Nikolaju Gallusu, dve Klombnerjevi pismi Gallusu in ukaz nadvojvode Karla kranjskim odbornikom. — Francoski povzetek. 585 Rupel Mirko: Trubar in škof Kacija-nar. — 1955, 249—250. — O Kaci-janarjevi oporoki. 586 Rupel Mirko: Primož Trubar v Kemp-tenu. — 1958, 199—205. — Francoski povzetek. 587 Rupel Mirko: Trubar in Hrvati. (Ob 400-letnici ustanovitve biblijskega zavoda v Urachu.) — 1961/62, 49 do 59. — Francoski povzetek. 588 Rupel Mirko: Trubar išče novega pri-tligarja za Ljubljano. — 1961/62. 211—224. — Z objavo petih Trubarjevih pisem Lovrencu Schmidlinu. Dietrichu Sehnepfu (?), Viljemu Bidenbachu in Luki Osiandru. Francoski povzetek. 589 Skaza Aleksander: Bratko Kreft do-stojevskolog. — 1975, 5—26. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.
590
Slodnjak Anton: F. Petrè, Rod in mladost Ivana Cankarja. Zbirka »Pogledi« II—14. Slovenski knjižni zavod. Ljubljana 1947. — 1948, 291 do 297.	591
Slodnjak Anton: In memoriam. Govor ob krsti Frana Ramovša na ljubljanskih Žalah dne 18. septembra 1952. — 1954, 1—2.	592 Slodnjak Anton: Matija Murko. 1861 do 1952. — 1954. 41—75. — Francoski povzetek. 593 Slodnjak Anton: Miodrag Ibrovae. Kopitar in Francuzi. Prilog biografiji sa neizdatom korespondenci-jom. (Iz Zbornika filozofskog fakulteta.) Beograd 1953. — 1955, 128 do 132. 594' Slodnjak Anton: Naš jubilant in literarni zgodovinar. — 1957, 10—13. - O Rajku Nahtigalu. 595 Smolej Viktor: France Rebec in Čehi.
1959/60, 271—283.	596
Sinolej Viktor: Barbka Höchtlova. — 1969, št. 2, 309—318. — Angleški povzetek.	597
Stabéj Jože: Mihael Zagajšek in njegova dela. — 1973. 43—75. — Popravek: SR 1974, 95. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.	598
Stabéj Jože: Še o Mihaelu Zagajšku. — 1974. 89—95.	599
Stabéj Jože: Slovarnik Vid (Dominik) Penn. — 1975, 41—57. — Nemški povzetek; angleški sinopsis.
600
Stanonik Janez: Smolnikar in Valentin Vodnik. — 1972, 205—232. Angleški povzetek; angleški sinopsis.	601
Šedivy Jan: Franc Miklošič v mariborski gimnaziji. — 1958, 238—244.
602
Škafar Ivan: Jožef Borovnjak in Anton Trstenjak. (K medsebojnim stikom.) — 1972, 237—244.	605
Škerlj Stanko: Enrico Damiani. (1892—1953.) — 1955, 117—119. 604
Škerlj Stanko: Petar Skok. (1881 do 1956.) — 1956, 171—176.	605
Šlebinger Janko: О. Zupančič, kandidat za tajništvo »Slovenske matice«. — 1951, 108—111. — Objavlja
tudi tri Zupančičeva pisma Franu Zbašniku.	606
Šolar Jakob: Fran Ramovš. I. Življenje. — 1950, 441—445. — Popravek: SR 1951, 156.	607 Thörnqvist Clara: Alfred Jensen et les Slovènes. Notices bibliographiques. — 1957, 327—330. 608 Tomšič France: Prof. dr. Rajko Nahtigal — osemdesetletnik. — 1957, 1—9 + portret. — Francoski povzetek. 609 Toporišič Jože: Življenje in jezikoslovno delo o. Stanislava Škrabca.
- 1970, 179—217. — Ruski povzetek; angleški sinopsis.	610 Vodnik France: Ob šestdesetletnici Franceta Koblarja. — 1949, 292 do 301. 611 Zadravec Franc: Josip Vidmar. 1975, 115—151. 321—354. — Ruski povzetek; ungleški sinopsis. 612 Zadravec Franc: Evgenija lvanovna Rjabova. In memoriam. — 1977. •583—384. 613 Zigon Jože: Prešeren in trije Antoni Scheuchenstueli. — 1955. 183—194. — Francoski povzetek. 614 Živančevič Milorad: Vraz kuo polono-fil. — 1969, št. 2, 355—563. — Ruski povzetek. 615
BIBLIOGRAFIJE
Badulié Josip: Pro domo. Badaličeva bibliografija Jugosluvica usque ud annum MDC i njezini kritičari. 1961/62, 311—312. — Gl. št. 638.
616*
Berčič Branko: Rokopisno gradivo i/ zapuščine Ivana Cankarja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. — 1969, št. 1, 329—333. 617 Bibliografija spisov prof. J. Kele-mine. — 1954, 277—279.	618
Bizjuk Zvonko A.: Spisi prof. dr. Raj-ka Nahtigala. — 1948. 100—105.
619
Bizjak Zvonko A.: Fran Ramovš. II.
Delo. — 1950, 446—458.	620
Bulovec Štefka: Izbor rokopisnih prešernimi v Narodni in univerzitetni knjižnici. — 1969. št. 2, 390—399.
621
Dainiuni Enrico: Culturu slovena in Italia. (Appunti bibliografici.)
1950,	458—464. — Dopolnitve v SR
1951.	156: Sulla Culturu slovena in Italia. 622
Dobrovoljc France: Popruvki iu do-stuvki k Cankarjevi bibliografiji. — 1948, 122—125.	625
llanipcjs Zdenék: Bibliographie des travaux de Petar Skok (f 3.11. 1956). publiés dans les revues et mélanges tchèque. — 1957, 332—533. 624 Jakopin Franc: Spisi prof. dr. Rajku Nahtigala od leta 1948 dalje. (Nadaljevanje bibliografije znanstvenih in strokovnih spisov prof. Nahtiga-la, objavljene v SR l, 1948, 100 do 104.) — 1957, 333—334.	625
Jenč Rudolf: Južnoslovvjenjo a Juž-noslowjanska we lužiskoserbskej literatur je. — 1957, 315—325. 626 Kalan Pavle: Bibliografija. I94K. 138 144, 306- 320; 1949, 164—176. I.iterarnozgodovinska dela s pod-
ročja slavistike pri Slovencih: 9. V. 1945—31. XII. 1945; 1946; 1947.
627
Kersche Peter: Simon Gregorčič v nemških prevodih. Bibliografija. — 1970. 289—298.	628
Kersche Peter: Anton Aškerc v nemških prevodih. Bibliografija. — 1972, 253—264, 368—371.	629
Kersche Peter: Dopolnitve k Prešernovi bibliografiji Štefke Bulovčeve. — 1976. 313—324. — K nemškim prevodom Prešerna.	650* Koblar-Horetzky Ana: Bibliografija Franceta Koblarja. — 1969, št. 2. 419—464; 1975, 455—468. 631 Kranjec Marko: Bibliografija Antona Bajca. — 1972, 3—17. 632 Kristan Cvetko A.: Pripombe k »Slovenski bibliografiji 1945—1947«. — 1949. 524—331. 633* Munda Jože: Bibliografsko kazalo Slavistične revije. I—XXV, 1948 do 1977. — 1977, 491—527. 634 Novak France: Richard C. Lewanski, A bibliography of slavic dictionaries. Volume 11. The New York public library. New York 1962. — 1963. 229—236. 635 Pogačnik Jože: Bibliografija Antona Slodnjaka. — 1969, št. 2, 465—485.
636
Prunč Erich: Zadnji letniki nemških in avstrijskih slavističnih periodik. — 1970, 276—289.	637
Rupel Mirko: Josip Badalic, Jugoslavia usque an annum MDC. Bibliographie der südslawischen Frühdrucke. Aureliae Aquensis MCMLIX (Bibliotheca bibliographiea Aureliane II). — 1959/60, 294—296. 638*
Rupel Mirko: Še enkrat Badaličeva Jugoslavia. — 1961'62. 312. — Gl. št. 616.	639*
Salvini Luigi: Italijani o slovenski kulturi. — 1951, 137—158, 286—287.
640
Šlizifiski Jerzy: Sienkievvicziana slo-vvenskie. — 1961/62, 298—301. 641
Smolej Viktor: Dr. Oton Berkopec, Ceskû a slovenska literatura, diva-dlo. jazykozpyt a narodopis v Ju-goslavii. Bibliografie od r. 1800 do 1935. Knihy a êasopisy. Izdal Slo-vansky ustav v Pragi 1940. — 1950. 203—218.	642*
Smolej Viktor: Češkoslovaška dela o jeziku, zgodovini in kulturi slovanskih narodov od leta 1760. — 1973, 378—387. — Ocena: Milan Kudčlka. Zdenčk Šimeček, Československč prace o jazvce, déjinâch a kulture slovanskych narodu od r. 1760. Praga 1972. '	643*
SPLOŠNO
Angval Andrija: Razvitak madžarske slavistike. — 1961/62, 278—284.
644
Barhurič Štefan: Studiu sluvicu 1955.
—	1956, 201—204.	645* Budni Andrej: O slovenistiki v Italiji po drugi svetovni vojni. — 1961/ 62, 267—275. 646
Dobrovoljc France: Oxford Slavonic Papers. — 1951, 315—316. — Poročilo o letnikih 1950—1951. 647 Gerlanc Bogomil: Oprema slovenske knjige ob nastopu moderne. (Dve pismi urh. Ivanu Jagra.) — 1954, 528—350.	648
Glazer Janko: Verske igre v Rušah.
—	1950, 166—172. — Odlomki iz latinske kronike, ki govore o igrah.
649
Jan Zoltan: Slovenski gledališki leksikon. 1973. 479—482.	650*
Jan Zoltan: Mimo Slovenskega gledališkega leksikona. — 1975, 450—455.
-	Gl. št. 659.	651* Koruza Jože: Knjiga o repertoarju
slovenskih gledališč. — 1971, 96—105.
—	Ocena: Repertoar slovenskih gle-gledališč, Ljubljana 1967.	652
Kos Albert: Družbeni nazor slovenskih protestantov. — 1948, 59—84. 157—198.	653
Lukman Franc Ksaver: Ob Slovenskem biografskem leksikonu. 1951, 103—104.	654*
Muix пег Rudolf: Mirko Deanovic, Anciens contacts entre la France et Raguse. (Bibliothèque de l'Institut Français de Zagreb, t. III. 1950.) — 1954, 368—370.	655*
Mihelič Stane: Kmetijska družba in ustanovitev »Novic«. — 1948, 27—58.
656
Prunč Erich: K zgodovini slovenskih predavanj in slavistike na graški univerzi. — 1970, 241—248. — Ni zaključeno. — Angleški sinopsis. 657 Rotar Janez: Razpust in obnova Slovenske matice med prvo svetovno vojno. — 1969, št. 2, 293—308. — Objavlja tudi Finžgarjevo pismo llešiču. — Nemški povzetek. 658 Sinolej Viktor: O Slovenskem gledališkem leksikonu. — 1974, 511—519. — Gl. št. 650.	659*
Stanonik Marija: Izbrana dela H. Po-Ienakovik'a. — 1975, 444—449. 660*
Suhadolnik Stane: Dvoje novih lek-sikografskih del. — 1974, 340—352. — Ocena: Leksikon Cankarjeve založbe, 1973; Mala splošna enciklopedija. I, 1973.	661*
Zadravec Franc: Dušan Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918. — 1969, št. 1, 326—327.
662*
SLAVISTIČNO DRUŠTVO
Gspan Alfonz, Z[vonko| A. B|izjak|:
Letopis Slavističnega društva od 5. do 11. poslovne dobe. — 1948, 288 do 290.	663
Paternu Boris: Letopis Slavističnega društva od 15. do 17. poslovne dobe
(april 1952 do jau. 1955). — 1954, 357—358.	664
Pirnat Avguštin: Letopis Slavističnega društva od 11. do 14. poslovne dobe. — 1951. 287—288. « 665
SLAVISTIČNA REVIJA
Antonu Bajcu ob petinsedemdcsetlct-nici čestitajo. — 1972, 1 + priloga. — Seznam sodelavcev pri Bajčevem zborniku.	666
Consceptus gratulantium. — 1950, 221 do 222. — Seznam sodelavcev pri Ramovšu posvečeni številki. 667 Obvestilo. — 1950, 476. — Seznam prispevkov, ki jih niso mogli uvrstiti
v Rumovšu posvečeno številko.
668
Ocvirk Anton: Slavistična revija in literurna zgodovina. — 1948, 1—4.
669
Sporočilo uredništva. — 1954, 624. — O zamudi pri izhajanju in o spremembi uredništvu.	670
AVTORSKO KAZALO
A. B. Z. gl. Bizjak Zvonko A. Ahlin Martin 301 Aitzetmiiller Rudolf 147. 14« Angval Andrija 644 Ankéria Santeri 212, 215
Babic Stjepan 127
Bačer Karel 302
Badalic Josip 149, 542, 543. 616
Bajec Anton 20—22
Barbarie Stefan 303—306. 456. 457, 645
Barič Henrik 214
Belič Aleksandar 1
Berčič Branko 617
Berkopec Oton 307, 473, 474. 499. 500, 530
Bernik France 284, 308—514. 531. 544 Bernstein Samuil Borisovič 414 Bezlaj France 2, 23, 150. 215—229. 532.
545—547 Bizjak Zvonko A. 619, 620, 665 Blaznik Pavle 548 Borkovskij Viktor Ivanovič 151 Boršnik Marju 315—322, 475—478, 501 Božič Zoran 24 Brandstein Wilhelm 230 Braun Maximilian 3 Brnčič Vera 323, 438, 439 Budal Andrej 64-6 Bulovec Štefka 621 Bunc Stanko 231 Buttler Danuta 4
Cankar Izidor 479 Cankar Karlo 549 Corgnali G. B. 502 Cronia Arturo 25, 128. 415 Czaplejcvvicz Eugeniusz 285. 286
Ciževskij Dmitrij 440 Cop Bojan 252 Čremošnik Gregor 233
Damiani Enrico 622
Daneš František 5
Deanovic Mirko 550
Debeljak Anton 254
Derganc Saša 152
Dickennmnn Ernst 235
Dobrovoljc France 324, 325, 441, 551,
623, 647 Dolgan Marjan 442 Dolinar Darko 287, 288, 443 Drolc Franc 289 Dular Janez 26—28
Ekblom Richard 236 Ellis E. 153 Ellis Jeffrey 154 Eri-Birk Marijana 29
Fabčič Mirko 326 Faska Helmut 6 Filipovic Rudolf 444. 552 Forché Pierre 237 Frangeš Ivo 416
Gantar Kajetan 327
Georgiev Emil 155
Gerlanc Bogomil 648
Gjurin Velemir 7
Glazer Alenka 328. 505
Glazer lanko 329. 649
Glušič Helga 330—352
Golia Modest 30, 480
Gorškov Aleksandr Ivanovič 156
Grad Anton 238
Grafenauer Ivan 504, 533, 554
Grivec France 31, 32, 157, 158, 239.
240, 333. 553 Grošelj Milan 8, 9, 159, 241 245, 554 Gspan Alfonz 334—556. 445, 481. 505. 506, 555, 556, 665
Ilajnšek Milena 55 Hamp Eric P. 54 Hainpejs Zdenék 624 Hofbek Matjaž 35 Horälek Karel 160
Ibrovac Miodrag 482 Ivšič Stjepan 161, 244
J. S. gl. Šolar Jakob
Jagoditsch Rudolf 162
Jakobson Ronmn 165, 164
Jakopin Franc 36, 37, 165—169. 245.
557, 625 Jan Zoltan 446, 650, 651 Jedlička Alois 10 Jenč Rudolf 626 Jesenovec France 58 Jevnikar Martin 39 Jurančič Janko 129, 130, 558, 559 Jurišič Šimun 483
Kalan Pavle 560, 627 Kalenič Vatroslav 11, 131, 132, 170 Kelemina Jakob 171, 246—249. 357 Kermauner Taras 538 Kermavner Dušan 561, 562 Kersche Peter 628—630 Kidrič France 563 Kiparskij Valentin 172 Kitičič Božiča 133, 339 Kmecl Matjaž 340—342, 447 Koblar France 343—345, 564—566 Koblar-Horetzky Ana 631 Kocjan Gregor 346
Kolarič Rudolf 40, 41. 173—175. 250. 251, 507, 508, 567
Kopitar Tatjana 448
Koren Evald 449
Korošec Tomo 42—45, 176
Kortlandt Frederik 46
Koruza Jože 290, 547, 450. 652
Kos Albert 653
Kos Janko 291, 348—351. 568
Kos Milko 252
Kotnik Janko 47
Krakar Lojze 451. 535
Kranjec Marko 652
Kravar Miroslav 352
Kreft Bratko 292, 452—455. 569
Kristan Cvetko A. 633
Kudčlka Viktor 417
Legiša Lino 355, 554, 456. 509. 570. 571
Lenček Rado 48, 49
Logar Ivan 572
Logar Janez 575
Logar Tine 50—54
Logar-Pleško Alenka 457
Ludvik Dušan 253—257, 458. 4H4. 536,
537, 574—576 Lukman Franc Ksaver 654 Lunt Horace G. 177
Machek Vaclav 258 Malinič Joža 355—357 Mahnken Irmgard 259 Maixner Rudolf 655 Manczak Witold 260 Martinovič Juraj 358, 359 Matičetov Milko 558 Matič Tomo 124 Mati Josef 55, 486
Matthews William Kleesmann 178, 179
Maver Giovanni 261
Mazon André 135
Mihelič Stane 656
Mišeska-Tomič Olga 12
Moravec Dušan 360. 459
Müller Jaka 361, 486
Mtindu Jože 487, 634
Nahtigal Rajko 56, 180—184. 262—268.
488, 539, 577 Neweklowsky Gerhard 57 Novak France 635
Novak Vilko 58, 185, 460. 489, 510. 540. 578
Ocvirk Anton 461. 579, 580, 581, 669 Orožen Martina 59, 60 Orzeehowska Lianna 61
Paeheiner-Klander Vlusta 293, 462
Partridge Monica 463
Paternu Boris 294, 295, 562—374. 464.
583, 664 Pavlovič Milivoj 136 Pečar Marjeta 62
Petrè Fran 575—380. 418, 490 Petrič Jerneja 186 Pirjevec Dušan 296. 381—385 Pirnat Avguštin 665 Podbevšek Katja 63 Pogačnik Jože 636 Polenakovik' Haralampie 465 Poniž Denis 297
Preobraženskij Nikolaj 64. 187, 466, 511
Pretnar Tone 19, 188. 298, 386. 419 P ribič Nikola 189, 491 Prune Erich 637, 657
Rajhman Jože 512 Ramovš Fran 65—68, 190, 269—275 Rigler Jakob 69—87. 125 Rode Matej 13, 88. 137—139. 191—193, 420
Rojs Jurij 89, 194
Rončevič Nikola 90
Rotar Janez 421—426, 658
Rupel Mirko 91, 387, 388, 4^2—495,
513—524, 584—589, 638. 639 Rvžova Marja 11'inična 389
Sadnik Linda 195, 196 Salvini Luigi 640 Simoniti Primož 525 Skaza Aleksander 299, 300. 467. 590 Skok Petar 274—276 Skubic Mitju 197 Šlizinski Jerzy 390. 641 Slodnjak Anton 391—397. 427, 428, 591 do 595
Sinolej Viktor 398, 399, 46K. 541. 596,
597, 642. 645, 659 Spusov Aleksander 496 Srebot-Rejec Tatjana 92 Stabéj Jože 526, 527, 598—600 Stanonik Janez 601 Stanonik Marija 95, 400, 660 Steinhauser Walter 277 Suhadolnik Stane 94, 95. 661 Svane Gunnar 140
Šedivy Jan 602 Simundič Mute 14. 141, 278 Šivic-Dular Alenka 142—144. 198—202 Škafar Ivan 497, 603 Škerlj Stanko 15, 604, 605 Šlebinger Janko 606 Šolar Jakob 16. 17, 56, 96—98, 203, 528. 607
Štampar Emil 429- 435 Štefan Rozka 401, 469
Tadijanovié Dragutin 49H Täufer Veno 470 Tesnière Lucien 99, 204 Thörnquist Clara 608 Tokarz Emil 100
Tomšič France 101—103, 205. 206. 609 Toporišič Jože 34, 62, 104—123, 610 Toporov Vladimir Nikolaevič 124 Trubačev Oleg Nikolaevič 279 Trvpučko Jožef 207, 280
Unbegaun Boris O. 281, 282 Urbančič Boris 18, 125. 208, 471
Vaillant André 145, 209 Vasič Marjeta 472 Vašica Josef 210
Vodnik France 402, 611 V oglar Dušan 403 Vukovič Jovan 146
Winner Thomas G. 19
Zadravec Franc 404—412. 612. 613, 662 Završnik Cvetka 126 Zelko Ivan 283 Zor Janez 211
Zigon Joka 415. 529, 614 Zivančevič Milorad 615
KAZALO PREVAJALCEV
Kranjec Marko 61, 260 Lipovec Albina 417 Logar-Pleško Alenka 389
Nartnik Vlado 285, 286 Pretnar Tone 19 Toporišič Jože 5, 100
AVTORJEM
Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....t, prevodi, pomeni itd. pa z '.....'.
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	г ..,	...h	Ruski		. . . X
Makedonski	г . .	•■• é	Srbohrvatski		11
Srbohrvatski	b ...	...d	Srbohrvatski	џ ..	d 7
Ruski	e ..,	... e	Ruski	щ ...	... še
Ruski	ё ...		Bolgarski	1Ц ...	...št
Ukrajinski	э ...	...je	Ruski		.. '
Ukrajinski	u ...	... y	Bolgarski		... a
Ukrajinski	i ...	... i	Ruski		• • У
Ukrajinski	V	... ji	Ruski		//
Ruski	й ...	•■j	Ruski	■b ...	,.. č
Makedonski	к ..	...k'	Ruski	э ...	... è
Srbohrvatski	JL . . .	... lj	Ruski	ю •..	... ju
Srbohrvatski	H> . . .	,.. nj	Ruski		...ju
Srbohrvatski h.....č
Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o rezultatih razprave.
Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo).
Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust.
Josip Vidmar, Razumijevanje književnog stvaranja. IP Veselin Masleša, Sarajevo, 1977, 495 str.
Rocznik slawistyczny, T. XXXVIII, cz. I, II. Wroclaw—Warszawa—Krakow—
Gdansk. 1977, 472 str. Simpozij o Ivanu Cankarju, 1976. Slovenska matica, Ljubljana. 1977, 311 + IX str.
Bruno Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki. Slovenska matica v Ljubljani. 1977, 159 str. Književnost i jezik, 1/1977, 178 str. Umjetnost riječi, XX, 1976, 2, 3; str. 129—388.
Umjetnost riječi. Časopis za znanost o književnosti. XXI, 1977, 1-3, 279 str. Zaliv, Trst — št. 58—59, 124 str.
Radovi Pedagoške akademije. 2 Split 1977. 334 + VI str. Slanica XIV, XV. Debrecen, 1977, 201, 142 str.
Berthold Lipka, Die Kurzwörter in der heutigen russischen Standardsprache. Dr. Dr. Rudolf Trofenik. München, 1977, 260 str.
Horst Kämmerer, Untersuchungen zur Flexion der Substantive in der bulga; rischen Schriftsprache des 14./15. Jahrhunderts. Dr. Dr. Rudolf Trofenik. München, 1977, 470 str.
Symposium slavicum. Vorträge der II. Tagung österreichischer und bayrischer Slavisten. Dr. Dr. Rudolf Trofenik. München, 1977, 257 str.
Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije