19 4 5 - 45-LETNICA VETRMJA - 19 9 0 TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov. — TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič. — Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR iz the voice of the Confederation of the United Slovene Anti- communists. TABOR es el organo da la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 3'62-7215. Pegistro Nacional de la Propiedad Intekctual No. 139.278. NAROČNINA. Argentina A 15000.•; Južna Amerika 10 do arjev; Evropa -Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Rio Colorado 1806 — OP 1686 HurTngham — Buenos Aires — Argentina. T. E. 665-6654. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Orlov vrh — spominska kapelica Preživeli domobranci in begunci so na Slovenski pristavi v Genevi pri Clevelandu ustanovili nov „Orlov vrh“ s spominsko kapelico, belo steno, križem... Vsako leto se zbirajo na Orlovem vrhu, da počastijo tisoče soborcev, prijateljev, katerih spomin bi morilci, krivci in sokrivci radi že davno zakrili s pozabo. Tudi letos oib 45. obletnici Vetrinja se bomo zbrali na Orlovem vrhu na spominski proslavi 9. in 10. junija 1990- ALI STE ŽE PORAVNALI NAROČNINO? Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Maržo-Abril 1990 BUENOS AIRES Marec-April 1990 France Kozina NAŠI JUNAKI Na tisoiče naših junakov počiva v gozdovih, kjer zemlja v sebi jih skriva brez križev in sveč ter spomenikov, kjer bodo dočakali vence svetnikov. Končno, nekoč, ko pride naš dan, pokažemo narodu grob poteptan. Jim postavimo križe in spomenike, kakor se spodobi za junake velike. Naj Bog blagoslovi slovensko zemljo, ki je prepojena z vašo krvjo, kjer vaši ostanki v njej zdaj trohnijo in narod slovenski iz spanja budijo. Za vašo brezsrčno morijo v Rogu dobili plačilo tam boste pri Bogu. Saj pride trenutek nekoč za vas, ko steče določen se tudi vaš čas! Vse tiste medalje in imena herojev, ki ste jih prejeli za plačo pobojev, ne bo vam odtehtalo grešnih dejanj, ki ste jih storili kot nekdaj je Kajn. Ne sprejmemo vašo hinavske te vabe, ki roko ponujate zdaj nam za sprave, dokler prepovedan obisk je v Rog. na naših junakov masovni tam grob- (France Kozina je preživeli rešenec iz množičnega groba v jami Kočevskega Roga. — Op. ured.) ZAPISAL SEM SAMO RESNICO Grof Nikolaj Tolstoj (rojen 1935) je napisal tri knjige o repatriaciji Kozakov in jugoslovanskih beguncev ob koncu druge svetovne vojne: najbolj znani sta žrtve Jalte (1977) in Minister in pobijanja. Napisal je tudi zgodovinsko romanco, uspešnico z naslovom Iskanje Merlina ter zgodovino družine Tolstoj, katere neposredni dediic je. (Je sorodnik velikega pisatelja). Tolstojev ded se je ileta 1918 boril v vrstah Kozakov proti bolj-iševikom, on sam pa je eden vodilnih članov Združenja za ponovno vzpostavitev carske Rusije. Bil je učitelj, sedaj pa se preživlja s pisanjem- Živi z ženo in štirimi otroki blizu Cbcforda. • Soočeni ste z največjo odškodnino zaradi obrekovanja v zgodovini britanskega prava. Kaj mislite o sojenju in kaj nameravate? Zaradi sodniške odredbe (ki v času in na kraju spora prepoveduje razpravljanje ali ocenjevanje dejanj lorda Aldingtona) ne smem komentirati obnašanje lorda AlTdingtona. Pritožili se bomo in če bodo pritožbo zavrnili, bo prepoved verjetno veljala za zmeraj. Nenavadno je, da kar naenkrat ne smemo razpravljati o enem od glavnih vidikov zgodovine: stvar, ki bi jo pričakoval v SSSR ali v Jugoslaviji, ne pa tukaj. Toda dejstvo je, da od prejšnjega četrtka ne moremo več odkrito govoriti o tem obdobju. In prepoved je zelo splošna: kolikor razumem, zgodovinarji ne morejo več svobodno razpravljati o dejanjih glavnega štaba V. korpusa. Nadalje ne morem podrobno opisovati obnašanja sodnikov in sodišča, saj bi se mi lahko pripisalo, da skušam na nekorekten način vplivati na prizivno sodišče. Nič pa mi ne brani povedati, da je razsodba res grozna in da so bili nad njo vsi šokirani. Na prizivnem sodišču bomo skušali pokazati, zakaj je bila razsodba v celoti zgrešena, da smešne odškodninske vsote sploh ne omenjam. Nad odškodnino so bili začudeni ce’o ljudje, 'ki jih razsodba ni zanimala — mislim, da je vzbudila začudenje pri vsakomur, vsepovsod. Res je, vsoto določi porota, tako da ni mogOiče reči, da je vladajoči sloj določil 1.5 milijona funtov. Pa vendar, porota je le sprejela tisto, kar ji je bilo bolj ali manj odkrito sugerirano; gromozanska vsota na ta način odseva odločenost britanskega vladajočega sloja, da zgodbo zavije v temo, predvsem pa odločenost, da utišajo mene, osebo, ki je želela stvar razkriti. In pri tem jih ni mogoče ustaviti. • Mislim, da veliko 'ljudi sploh ni bilo presenečenih nad razsodbo; nasprotno, spraševali so se, zakaj se sploh spuščate v spor, za katerega je jasno, da ga bo dobil tožnik. Mislim, da ni bilo nujno, da ga je dobil. Moj občutek in seveda tudi občutek mojega zagovornika je bil, da je pravda za nas dobljena. Zavestno in hote sem izzval lorda Aldingtona, da se je spustil v boj. No, o do- kazih zdaj ne morem govoriti zaradi prepavsdi. Iz povsem zgodovinskega gledišča so dokazi tako jasni in popolni, da sem prepričan o zmagi. • Hotel sem reči, da ne bi mogli dokazati besed iz va&ega spisa, da je lord Aldington „izdal vsa povelja in pripravil vsako podrobnost*1 vseh tistih „laži in brutalnosti**, ki so privedle do repatriacij Jugoslovanov in Kozakov, če drži, da tega niste mogli dokazati, da celo nikdar niste mislili, da bi to lahko storili, je bila obtožba, da je Aldington vojni zločinec, ki ga je mogoče primerjati „z najhujšimii mesarji nacistične Nemčije ali sovjetske Rusije**, nujno videti neutemeljena in torej zelo hudo obrekovanje... Očitno je veliko ljudi dejalo: „V mnogočem imaš prav, toda gotovo bi bilo veliko bolj vamo uporabiti bolj umirjen jezik.“ Danes ni dvoma, da bi lahko spis napisal bolje, če bi predvideval, da bo spis predložen sodišču, če bi ga hotel uporabiti v pravne namene, da bi ga sestavil precej drugače. Toda še sanjalo se mi ni, da ga bodo uporabili na sodišču. Napisal sem ga pod vplivom pričevanj treh mož, ki so pobegnili iz jame pri Kočevju... • Ste jih slišali pred kratkim? Prav pred kratkim. Pojma nisem imel, kaj se je tam zgodilo; zelo živo se mi je vtisnilo v spomin — zelo jasno in zastrašujoče. Drugič: ko sem napisal ta spis, še sanjal nisem o tožbi zaradi obrekovanja, ker je bil namenjen lordu Aldingtonu. In še sanjalo se mi ni, da bo v primeru, če javnost kakorkoli izve za stvar, sodišče lahko zakonito obravnavalo moj pri-mer, ne da bi skušalo izivedeti, kaj me je pripeljalo do takšnega pisanja .— pričam je bilo namreč prepovedano opisati, kaj so doživele; tako sodišče nikdar ni izvedelo, kaj me je tako zelo razburilo. (Sodnik je nenehno ponavljal, da gre za tožbo zaradi obrekovanja, ne pa za razsojanje vojnih zločinov ,:Pobijanja“, je dejal poroti, „so v tej zadevi brez pomena.**) Vem, da je bilo to iz zakonskih razlogov, povezanih s tožbo zaradi obrekovanja, tako da ne morem trditi, da so bili razlogi napačni; toda jaz sem imel svoje razloge, da sem pisal tako, kot sem. Seveda še v sanjah nisem mislil, da je kdo hodil od oficirja do oficirja in jim dajal ukaze. Mislil sem na vse bistvene ukaze. • Ob dejstvu da trditev iz svojega spisa niste mogli dokazati kot ..upravičenih*' in ..verodostojnih**, je Aldington zmagal brez težav. Danes vem, kako bi moral napisati ta spis; dodal bi eno stvar. Namreč, da bi moral štab V. korpusa potem, ko je prejel ukaze glede Jugoslovanov in kozakov, poslati telegram 8. armadi. Telegram bi moral sporočati, da „smo prejeli ukaze, toda ali se zavedate, kakšne bodo posledice tako na naši strani meje kot verjetno tudi na drugi strani? Če se tega zavedate, prosim potrdite, da hočete izvršitev te akcije**. In glede kozakov bi morali dodati: „Ali vam je znano, da je med njimi veliko nesovjetskih državljanov, ter da bo izbiranje prav zahtevno in dolgotrajno — kako naj bi to izvedli?*1 Dejstvo, da takšnega telegrama niso poslali, se mi zdi zares neopravičljivo. • Če niste pričakovali nobene reakcije, zakaj ste torej sploh napisali ta spis? Ker sem mislil, da bo moral odgovoriti. To sem hotel doseči. Toda nisem si mislil, da bo odgovoril na sodišču. Očitno ga je bilo sram javnih dogodkov. Zgodovina spisa je preprosta. Leta 1984 so me povabili, da o tej fcadevi spregovorim fantom v Winchester Collegu (ena najstarejših in najbolj prestižnih zasebnih šol v Britaniji). Ponudil sem, da izpustim lorda Aldingtona, če bi to hoteli, saj je bil predstojnik šole. Rekli so ne, fantje so razumni, govorite, kar hočete. Lord Aldington je kasneje tudi sam govoril v tej šoli, in da bi se izognil mojim vprašanjem, je postavil pogoj, da ne smem biti navzoč, čutil sem, da je dobil zadnjo besedo, da pa ta beseda ni prava — in niti ni bilo prav, da je do zadnje besede sploh že prišlo. Nato je (šolski časopis objavil zares žaljiv članek o meni. Začutil sem, da je Winchester mesto, kjer bi se lahko razvijala razprava, moj spis pa bi jo lahko sprožil. Prav tako sem predpostavljal, da izrekam le takšne obtožbe, ki imajo trdne temelje. Mirno lahko rečem, da nisem pričakoval tožbe zaradi obrekovanja iz preprostega razloga, ker me niso tožili zaradi knjige Minister in pobijanja. Ta knjiga bi to gotovo prej zaslužila... • Le da v tem, primeru ne bi mogel biti prepričan o zmagi, pri tem spisu pa je... Tudi pri tem spisu ni mogel biti prepričan o zmagi. Ni me tožil in ni me niti hotel tožiti. Ko je Nigel Watts (Tolstojev soobtoženi v procesu) spis izdal (leta 1987), je od lorda Aldingtona z zakasnitvijo prejel obtožnico. Prek svojih odvetnikov sem takoj razkril, da sem spis napisal jaz, ter se ponudil, da sodelujem v obrambi. Njegovi odvetniki so me dvakrat zavrnili ter izdali obtožnico proti meni šele potem, ko so moji odvetniki prisilili lorda Aldingtona, da me je vključil v tožbo. • Ali niste naredili glavne napake z vztrajanjem pri tem, da mora biti za repatriacije odgovorna ena ali dve osebi? Posebno v Britaniji je institucionalna nedoločenost in nerazumljivost tako razširjena in prirojena, da je poskus utelešenja krivde Don Kihotovsko — brezupno — dejanje. Vaše vprašanje implicira, da je bilo to, kar se je zgodilo v Avstriji, rezultat zavezniške politike. Tega preprosto ne sprejmem — in mislim, da ne bi mogel sprejeti nihče, ki bi pazljivo pregledal dokaze. Dokazi namreč popolnoma jasno kažejo, da se je tam zgodilo nekaj sumljivega, s čimer vrhovno poveljstvo zavezniških sil ali poveljstvo 8. armade v Italiji ni bilo seznanjeno. To niso majhne stvari; zunaj V. korpusa ni bilo nikdar znano, da pošiljajo nazaj stare ruske emigrante in da pri tem ne delajo nobenega izbora. O tem ni nobenih dokazov. Vprašanje izročanja Jugoslovanov je bolj zapleteno, toda o tem spet ne morem govoriti zaradi prepovedi. Nihče ni predstavil dokazov ali argumentov, ki bi me prepričali v zmotnost mojega temeljnega stalilšča, da so se na Koroškem zgodile stvari, ki jih ni potrdilo vrhovno poveljstvo in ki se ne bi smele zgoditi. • Nič takšnega se torej ni zgodilo, kar bi vas privedlo do spremembe temeljnih stališč, izraženih v knjigi Minister in pobijanja? Ne do spremembe temeljnih stališč. Moje poznavanje predmeta se je zelo povečalo zaradi nove dokumentacije in izjav novih očividcev. Veliko predvidevanj, zapisanih v knjigi, ima sedaj realne temelje. Moral sem napredovati, toda temeljno stališče — to, da je Harold Macmillan (1984-1988; minister, ki je bil odgovoren za begunce, kasneje vodja Konservativne stranke) 15. maja odobril operacije, 'ki so bile v nasprotju z zavezniško politiko in ki so bile nato skrivaj izvedene — ostaja nespremenjeno. • To knjigo ste končali s priznanjem, da ne poznate Macmillanovega motiva, zakaj je ukazal repatriacije. Ali je sojenje osvetlilo to vprašanje? Ne. To je zares skrivnost. Mislim, da je dejstvo, da je Macmillan posredoval, popolnoma jasno >— v razgovoru s svojim biografom (njegova biografija je izšla letos) in na televiziji leta 19G3 je sam priznal devet desetin oz. v celoti vse, kar trdim. Ne morem si predstavljati, kakšen motiv je imel', in vprašanje je, če bomo to sploh kdaj izvedeli. Na sojenju so se razkrile nekatere nenavadne stvari. Tožnik je nekje na polovici procesa predstavil čuden dokument, ki naj bi predstavljal Titovo navodilo glede repatriirancev, datirano z dne 13. maja. (Besedilo Titovega telegrama glavnim štabom slovenske partizanske vojske ter prve, tretje in četrte armade je naslednje: „Uvedite vse najostrejše ukrepe in za vsako ceno preprečite pobijanje vojnih ujetnikov in tistih, ki jih ujamejo enote, organizacije in posamezniki, če so med vojnimi ujetniki in aretiranci osebe, ki bi lahko bile krive vojnih zločinov, jih z ustreznimi podatki predajte vojnim sodiščem v nadaljnjo obravnavo.") Aldingtonov odvetnik je nenehno navajal ta dokument in ne vem zakaj naš odvetnik ni protestiral. Videli smo ga; s pisalnim strojem popisan list papirja brez vsake oznake, ki bi pričala o njegovem izvoru. No, ta dokument je bil videti tako nepristen, kot si lahko le mislite; pa vendar poraja vprašanje, zakaj so pobili vse tiste ljudi v Kočevskem Rogu in Teharjah, če je Tito dal talklšna navodila oz. kako to, da ni bil nihče kaznovan, če so ravnali v nasprotju s tem navodilom. 0 To je precej jasna ponazoritev načina, na katerega se je obravnava, kot kaže, vztrajno odvijala v korist tožnika. Lahko rečete, da sem bil naiven, ker tega nisem predvideval. In zares sem bil. Zaradi naše pritožbe pa le s težavo razglabljam o tem. Lahko uganete, kaj bi vam povedal, toda povedati vam ne morem. 0 Ali se je na sojenju pokazalo še kaj drugega o repatriacijah Jugoslovanov? O samem pobijanju ne. Na prostoru za priče smo imeli tri preživele iz Kočevja — a so jim prepovedali opisati njihove izkušnje. Mislim, da je bilo moje poročilo o izročitvi in poboju v knjigi Minister in pobijanja v bistvu pravilno, podpirajo pa ga še novi dokazi — predvsem nova pričevanja, ki jih objavlja Mladina, še vedno pa ne vemo, kdo je ukazal pobijanja. Kot je dejal Djilas, ni verjetno, da Tito ne bi vedel' za pobijanja ali da jih ne bi celo on ukazal. Drugo vprašanje je, zakaj so mu 61i Britanci na roko. Djilas in pol-kovnik Hočevar (v svojem natisnjenem poročilu) sta poudarila okoliščino, 'ki je nenavadna: če je obstajala nevarnost spopada s Titom, zakaj niso Britanci pomislili na to, da bi uporabili jugoslovanske ubežnike? Partizani so se jih zares bali; to bi bilo povsem samoumevno. Izročitev Jugoslovanov je težje razložiti kot izročitev 'kozakov. Britanci so očitno imeli razloge, da trgujejo s Sovjeti; in čeprav nikakor ni res, kar so trdili na sodišču, da so namreč Britanci mislili, da hoče rdeča armada napasti Koroško, so bili kljub temu vsa zaskrbljeni zaradi SSiSIR. In to je bil mogoče Macmillanov motiv. Toda ne le, da se Tita ni bilo treba bati; z izročitvijo ubežnikov niso ničesar pridobili. Pomembni ljudje so izjavili, da so bili zaradi tega popuščanja zelo presenečeni. Osrednja trditev nasprotne strani na sojenju je bila, da je bilo pričakovati, da bo prišlo do spopada s Titom. V tem primeru bi bili ti Jugoslovani izvrstni pomočniki: poznali so nasprotnika, želeli so se bojevati itd. Do 19. maja je minil strah, da bo prišlo do spopada; pred tem je povzročil neprijeten glavobol, a vendar ne tako zastrašujoč, da bi moral pripeljati do popolnoma neracionalnih dejanj pošiljanja desetin tisočev iljudi — ki jih ne bi bilo treba poslati — v kruto mrt. A resnična kriza je bila v Benečiji-Furlani ji; Koroška je bila glede tega le stransko prizorišče. • Ali visoka odškodnina, ki jo je prisodila porota, odseva široko razprostranjeno britansko zavračanje poblematiziranja britanskih vojaških posegov v drugi svetovni vojni? Mogoče to velja za poroto, ne strinjam pa se, da je to stališče prebivalstva v celoti. V tem trenutku me zasipavajo s pismi, ki mi izražajo podporo in ki se tudi zgražajo nad tem, kar se je zgodilo. Mislim, da v vsem svojem številnem dopisovanju v zadnjih letih glede tega nikdar nisem prejel napadalnega pisma. Prav tako ne naletim na sovražnost, kadar govorim v javnosti. Mislim, da 'ljudje to sprejemajo kot neprijetnost, in pogosto se znajdem v paradoksalnem položaju, ko pravim: „Toda to ni bil britanski vojni zločin. Izvršile so ga britanske čete, toda ljudstvo ni vedelo zanj.“ — kajti to je misel, ki je ljudstvo ne sprejme, prepričan sem, da ne. Vemo, kaj je mislila ogromna večina britanskih vojakov: da je bilo to ponižujoče in strašno opravilo. • Ali bo vladajoči sloj po vašem mnenju dejstva še naprej prikrival? O ja, sedaj se verjetno smejijo. Edina strvar, zaradi katere jim ni do smeha, je ogromna publiciteta v tisku in drugih sredstvih javnega obveščanja, ki je bila neizbežna stran procesa. Na tem področju smo gotovo zmagali. • Ali obžalujete, da ste se zapletli v sojenje? Da in ne. Obžalujem predvsem zaradi svoje družine. Imel sem možnost, da bi bil' tiho; za te zlobne može is vladajočega sloja '— in s tem ne mislim le tistih, ki so bili neposredno vpleteni, temveč ljudi, ki se bodo trudili to prikriti in ki gledajo na ves sivet ter celo na navadne Angleže kot manjvredne... In to je zame nevzdržno. Ne morem jih premagati z golimi rokami, toda če se nihče ne bo 'boril proti njim, bodo tovrstni ljudje in njihova načela zavladali svetu. Vsi se namuznemo, ko gledamo tiranijo pri drugih. Sramovali bi se, če se ne hi lotil te zadeve, čeprav predpostavljam, da hi živel zadovoljnejše življenje. • Pripravljate kaj novega o repatriacijah? Knjiga Minister in pobijanja je razprodana; razmišljam, da bi napisal novo, posodobljeno knjigo — poljudnejšo, takišno, ki se ne bi spuščala v podrobnosti o zaporedju ukazov ipd. To bom storil, če bom pričakoval zaslužek. Ne glede na odgovor na pritožbo sem v resnih finančnih težavah, saj dve leti nisem mogel delati. • Kaj vas je med sojenjem najbolj pre~enetilo? Nisem upošteval zelo majlenkostnih — čeprav vit jot no mnogokrat upravičenih — omejitev, ki jih je mogoče uporabiti glede različnih vrst dokazov. Nekateri »d naših ključnih dokazov niso bili sprejemljivi — dokazi, ki hi jih zaradi njihove vrednosti sprejel vsak zgodovinar. Toda v pravu so dopustni ali pa nesprejemljivi. Ljudje so me opozarjali, da sojenje zaradi obrekovanja ni prostor za izpostavljanje zgodovinskih problemov, in to mi je zdaj jasno. Toda po drugi strani sem bil soočen z dejstvom, da ta pro-Mem ne bo izpostavljen nikjer. Sedaj so se pojavile zahteve za javno preiskavo repatriacij. Vsi vemo, da javna preiskava repatriacij nikakor ni mogoča. Eno takšno raziskavo so opravili o Waldheimovem vojaškem dosjeju, toda ,v tem primeru je ne bodo. Ironično je to, da jo bodo mogoče izvedli v Ljubljani, toda v Londonu je ne bo. In to nam pove dovolj. V tem trenutku je moj položaj videti vse hujši; toda brez tega sojenja hi resnico pokopali skupaj z žrtvami. Končno pa, proces še ni končan. O Ali ste — kot misli sodišče ■— ,,obsedena" oseba? Vse to, kar se je zgodilo z repatriiranimi Rusi, ter prikrivanje, ki je sledilo, mi povzroča občutek utesnjenosti, zaradi tega sem zelo zelo ogorčen. Vsakič sem končal katero od knjig o tem predmetu, sem globoko upal, da sem končal s to tematiko. Deloma so me k pisanju nove knjige privedli novi dokazi. Včasih sem si mislil: „No, ničesar ne morem storiti za mrtve, zakaj bi si torej uničeval svoje življenje in življenje svoje družine le zato, da razkrijem pričevanja — in mogOče pri tem propadem?" Toda vedel sem tako veliko o udeležencih — Rusih, Slovencih, Hrvatih — o tem, kaj jim pomeni to, da se razkrije resnica. In prav za to gre: nihče mi ni dejal, da hi rad kogarkoli kaznoval, čutil sem, da je moja dolžnost, da nadaljujem. 'če je to obsedenost, bi jo z veseljem opustil — če hi živeli v družbi, v kateri bi jo drugi prevzeli nase. Mark Thompson Prevod: Rorut Cajnko (MLADINA, št. 42, Ljubljana, 8. 12. 1989) RESOLUCIJA Delegati Zveze društev slovenskih protikomunističnih borcev TABOR, zbrani na 33■ rednem letnem občnem zboru v Milvvau-kee, Združene države Amerike: Pozivamo Skupščino SR Slovenije, da 1. Uradno obsodi pokol slovenskih domobrancev leta 1945. 2. Omogoči izkop zemskih ostankov teh žrtev iz grobov v Kočevskem Rogu, pri Teharju, št. Vidu in drugod. 3. Omogoči gradnjo primerne kostnice, kjer bi bili ostanki teh žrtev krščansko pokopani, in tako izpolni najosnovnejšo zahtevo vsake civilizirane družbe. 4. Posameznikom ali skupinam dovoli, da se na tem kraju nemoteno spominjajo žrtev slovenske komunistične revolucije. Za narodno spravo, o kateri se zadnja leta veliko govori, niso dovolj prazne besede, ampak je trelba dejanj. V času, ko se je vsa Vzhodna Evropa otresla komunističnih tiranij, je čas, da tudi slovenska partija prizna svoj veliki zločin nad narodom in dokaže, da ji je res za narodno spravo, brez katere s’ovenski narod ne bo preživel. Glavni odbor TABORA-ZDSPB TABOR ZVEZA URUŠTEV SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV Florijan Slak 15. januarja 1990 RR 1 Thorold, Ont., Canada L2V 3Y5 “MLADINA.” g- Robert Botteri Resljeva 16 ©1000 Ljubljana, Slovenija Spoštovani g. urednik: V prilogi Vam pošiljam za objavo v Vaši reviji „Mladina“ Resolucijo z občnega zbora Tabora ZDSPB, katero upam, da jo boste objavili, kot je to običaj v demokratični družbi. Za poravnavo tozadevnega računa, prosim, da sporočite podpisanemu v USA ali kanadski valuti. čestitam k Vašemu zagovarjanju demokratične družbe, katere pa ni mogoče ustvarjati, dokler se dosledno in objektivno ne razčisti preteklost; po- tek in zaključek komunistične revolucije in povojnega pokola slovenskega proletariata — v prvi vrsti kmetov, po komunistično-'kapitalistični buržuaziji. Samo celotna resnica nas bo osvobodila in dala nedolžnim in nepotrebnim žrtvam komunistične revolucije tisto mesto, katero jim dejansko pripada. Bodočim rodovom pa bo dokaz, kako se ne sme delati. V celotni resnici bo vse frazarjenje o ^Osvobodilni bobi" in ..Kolaboracionizmu" ali ,.kolaboraciji", odstranjeno na smetišče zgodovine. S spoštovanjem Florijan Slak — tajnik 1. r. “MLADINA”, štev. 5 2. februarja 1980 Vsak nosi svoj križ 1. Ontario, Kanada, Zveza društev slovenskih protikomunističnih borcev (American Slovenian Anti-Communist War Veterans Association oz. Confe-deracion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos) Tabor nam je poslala resolucijo s svojega občnega zbora v Mihvaiukeeju, v kateri slovensko skupščino pozivajo, naj izgradi kostnico, ob kateri bi se lahko posamezniki in skupine nemoteno spominjali žrtev slovenske komunistične revolucije. ,.Bodočim rodovom v dokaz, kako se ne sme delati." Tolstojev obrambni sklad Ko smo začeli nabirati denar, da finančno podpremo grofa Nikolaja Tolstoja v borbi, katero je on začel proti Lordu Aldingtonu, da se najde tistega, ki je kriv Vetrinjske afere, se nismo zavedaDi, kako dela angleški sodniški proces. Naivno smo mislili, da bodo naiši relšenci iz grobišč Kočevskega Roga prepričali porotnike o grozotah, katere so doživeli, ko so bili od Angležev predani Titovim partizanom. Sodnik, ki je vodil ves ta proces, ni dal našim pričam možnosti povedati, 'kaj jih je čakalo na slovenski zemliji, ko so bili vrnjeni. Sodnik je v svojem nagovoru prepričal porotnike, da je lord Alding-ton samo izvrševal povelja, katera so prišla od zgoraj. Ako pogledamo na-zaj v preteklost, 'ko so sodili takozvane nemške vojne zločince, vidimo, da so se oni posluževali istih odgovorov, pa so kljub temu plačali z življenjem za vse zločine, katerih so bili obtoženi. Vse narodnosti, ki smo izgubili skoraj sedemdeset tisoč naših najboljših, smo bili trdno prepričani, da nekaj podobnega čaka tudi lorda Aldingtona; nismo se zavedali, da je na svetu več vrst sodnih proceov. Ako si bil na strani tistih, ki so izgubili drugo svetovno vojno, si pHačal z življenjem za svoje pregreške; čc si bil na strani onih, ki so zmagali, si pa oproščen; zlasti še, če si znana in hogata osebnost angleškega porekla. Grof Nikolaj Tolstoj je izgubil tožbo in mora skupno z Nigelom Wat-som plačati vse sodnijske stroške; poleg tega še kazen za kleveto proti lordu Aldingtonu v znesku dveh in pcil milijona angldfikih funtom. Tolstoj ni bogat in premožen, da bi zmogel plačati tako veliko vsoto, zato je vse, kar on poseduje, zaplenjeno, oziroma zamrznjeno, dokler priziv, katerega je Tolstoj vložil proti obsodbi, ni rešen. Zanimiva je reakcija angleške publike, ko je bila objavljena v časopisih sodba in zlasti še ta velika kazen. Grof Tolstoj je dobil na stotine pisem; poštar je včasih moral prinesti ta pisma trikrat na dan, toliko jih je bilo. Vsi so bili ogorčeni nad izidom te sodbe, niti eden ni zagovarjal lorda Al-dingtona. Do sedaj smo nabirali denar za „Tolstojev obrambni fond“. Da bo pa Tolstojeva žena lahko odkupila polovico zaplenjene hiše, bomo začeli nabirati prispevke pod imenom ,,Georgine Tolstoy“, da bo ona lahko rešila dom in domačijo. V Angliji se govori, če je lord Aldington nedolžen, naj se ustanovi uradna komisija, ki naj najde pravega krivca teh zločinov. T Palčič Radikalna gospodarska reforma — na škodo Slovenije Zvezni izvršni svet je končno predstavili svoj program ukrepov proti jugoslovanski gospodarski agoniji. Priprave so potekale v največji tajnosti, Kaj je ZIiS moral uporabiti enega od preizkušenih momentov, to je šok. In res, 18. decembra 'popoldne je predsednik ZIS Ante Markovič močno šokiral Jugoslovane. Njegovi ukrepi bodo radikalno spremenili dosedanji gospodarski sistem. Poglejmo nekaj najbolj odmevnih ukrepov. Plače so se zamrznile. Ker vdlja načelo prostega oblikovanja cen, so se cene že v naslednjih dneh zelo močno dvignile. Tečaj dinarja se veže na nemško marko in se ne bo spremenil do 30. 6. 1900. Dinar je denominiran s sedanjih 10.000 na 1 konvertibilni dinar, kar pomeni 7 konvertibilnih dinarjev za eno nemško marko '(ali 12 za en dolar). Ob še bolj liberaliziranem gospodarstvu pa bodo seveda najbolj sporni tisti ukrepi, ki bodo sredstva razvitih republik še bolj, kot do sedaj, prelivali k manj razvitim. Markovič se lahko seveda najbolj boji socialnih nemirov, saj bodo sedaj podjetja šla v stečaj kot po tekočem traku. Posledica ukrepov bo torej močan socialni šok, saj se bodo plače takoj zmanjšale za 30%. Popolnoma bo reorganiziran bančni sistem. Vsa pozornost oziroma kontrola se bo usmerita na nadzor bančnega denarja. Zgubaška podjetja tako ne bodo mogla več dobivati dosedanjih skoraj brezplačnih kreditov za plače. Močan pritisk je usmerjen tudi proti kliriiiškemu trgu (nekonvertibilnemu denarju), ki pomenja veliko breme jugoslovanskemu finančnemu stanju. Markovič je za Slovenijo nesprejemljiv najbolj s svojim političnim de- lom ukrepov. Namesto da 'bi se zavzet' za politični pluralizem, proti monopolu partije, te nujnosti ni omenil niti z besedico. Nasprotno, pač pa je zahteval takojšnjo spremembo zvezne ustave, predvsem člene, ki bodo Jugoslavijo močno centralizirali, saj je zahteval npr. pravico vlade, da lahko razveljavi in zadrži vsak republiški ukrep, poudarek pa je dali službi državne varnosti, ki se bo centralizirala v Beograd ter dobila dosti večja pooblastila za delovanje po vsej državi. Gre torej za majhen državni udar, pri katerem Markovič vse daje na močno centralistično državo, nič pa na večstrankarstvo in svobodne volitve, kar je temelj vsake zdrave politike in gospodarstva. Kaj pa bo potem, če Markovič vsa ta politična pooblastila dobi — z Vsiljeno ustavo — nato pa bo zrušen s srbske strani? Vsa ta ustavno centralizirana pooblastila Ibi bila v njihovih rokah. Prva reakcija na Markovičeve ukrepe je še večja razdeljenost države. Srbija je absolutno proti ukrepom. Opozorilni generalni štrajk so v Srbiji in Črni gori organizirali že nekaj dni prej, ko vsebina ukrepov še ni bila znana. Slovenska vlada je sicer dala svoj načelni pristanek ukrepom, pa čeprav bo morala Slovenija nositi vsaj tretjinsko ceno ukrepov. Slovenska opozicija pa zaenkrat molči, razen izjem, ki vidijo rešitev le znotraj savanskega političnega in nacionalnega prostora s svojo valuto — lipo. V Cankarjevem domu pa se je začel kongres slovenskih komunistov, ki pa ga je medijsko popolnoma zasenčila romunska krvava drama. Treba je povedati, da je dosedanji predsednik Milan Kučan imel zelo napreden govor — napreden seveda za komuniste, če je še pred meseci npr. razglašal, da sedanja mlajša generacija komunistov ne more nositi krivde za zablode in zločine svojih predhodnikov, pa je sedaj glasno in jasno povedal, da je ..prenovljena ZKS dedič slovenske partije in zato tudi dedič njenih napak". Ob tem še poudari, da je ..odgovornost konkretna in vsakdo odgovarja za svoja dejanja". Bomo videli! Brez opravičila slovenskemu narodu za vsa Zločinska dejanja nima ..prenovljena ZKS" nobene možnosti, da bi bila med vodilnimi silami, ki bi omogočale Slovencem „Elvropo zdaj", kar je bilo glavno geslo kongresa. Najbolj osupljivo je bilo, da je na tem reformističnem kongresu ZKS v klopeh zavzemala vidno mesto stara garda komunistov, ki velja že za sinonim medvojne krvave revolucije, povojnih množičnih pokolov, številnih stalinističnih sodnih procesov, preganjanj kmetov, duhovščine in inteligence ter katastrofalnega eksperimentiranja z gospodarstvom, skratka za skrajno mizerno stanje, v katerem se nahaja danes sllovenski narod. Gre za Mačka, Ribičiča in iše za nekatere ostale dovčerajlšnje staliniste. Glede na to, kar so počeli, je ta kivazidemokratičnost ,,prenovljene ZKS" prav zelo moteča. Ali ni že višek demokracije to, da ti ljudje mimo ž/ivijo s svojo ppkojninp ? Zakaj se mladi komunisti morajo še vedno razkazovati z njihovo družbo? To obnalšanje zasenči vse napredne stavke na tem kongresu ter mlade komuniste zelo diskreditira v očeh javnosti. Kot da bi bilo načrtovano, je Jože Smole tik pred šokom Markovičevih okrepov ostro nastopili' proti .slovenski opoziciji in ji očital nelegitimnost. Hkrati pa je ostro opozoril časopis Delo, pe&, da je postal ,.opozicijski časopis", in da o njegovi SZDL skoraj ničesar več ne zapiše. Tako Smole, ob tem pa je treba takoj povedati, da je vedno bolj očiten nesmisel obstoja dveh komunističnih organizacij v Sloveniji .— ZKS in SZDL — in da se bosta morali nujno združiti v eno. Gorica, 33. december 1989 Vinko Levstik Nace Frančič Dvajseto stoletje — prelomnica časa Ne -bojim se ljudi, temveč tistega, kar je nečloveškega v njih. Ivo Andrič Zgodovina nas popelje v zanimiv svet, v preteklost človeškega rodu, ker nam odkriva preteklost; moramo vedeti, kaj se je zgodilo prej, kaj pozneje; to pa pomeni, da ta znanost postarvlja dogodke v zgodovinski čas. Zgodovina razporeja dogodke tudi po dobah in vekih. Med dobami pa postavlja mejnike, ki nam kažejo konec ene in začetek druge dobe. Tako npr. francoska revolucija izza 1T80 pomeni konec modernih časov in začetek kon-temporanske — naše dobe. Vsakokrat, ko nastanejo velike spremembe na področjih politike, gospodarstva socialnega reda in kulture, stopamo pred novo dobo. Nekje je bilo zapisano tole: „Današnji človek živi tako hitro, da nima časa živeti!" Kar pomeni, da se dogodki v našem času odvijajo z ve1iko naglico. 20. stoletje je bilo priča dveh svetovnih vojn; v zadnji je uporabilo atomsko orožje (atomski vek), kmalu po vojni pa je človek zaičel osvajati vsemirje (ivsemirski vek), že dolga leta letajo letala z nadzvočno hitrostjo. Kompjuterji nam posredujejo gore infomacij itd. Vse to je naredil človek -— središče vsega dogajanja — sebi v prid in sebi v škodo; zato res nima časa, da bi mimo živel, kakor so mimo živeli njegovi bližnji predniki. Naš veliki mislec dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi ,,Dobro je biti človek", pove mnogo zanimivega o človeku in njegovem odnosu do Boga. Tako npr. pojem upanja za dr. Trstenjaka pomeni: ,,-Smer dobrote v prihodnosti". In potem nam ga razloži takole: „Za nas kristjane upanje ni samo tolažilni življenjski optimizem, ker se ne opira zgo’j na človeške zmožnosti, marveč ima svojo podlago v Bogu samem. Upanje dobiva v krščanstvu družbeno strukturo. Upanje daje nagibe, da človeku pomagamo iz stiske. Upanje pa obenem z ljubeznijo in dobroto ljudi povezuje v občestvo, ker smo vsi ljudje pritegnjeni v okvir skupnega zvelličavnega načrta, ki nam ga razodeva in obljublja Bog — neskončna dobrota sama. To je potrebno tembolj poudarjati tudi proti raznim utopijam o zemeljski sreči, kakor jo uči ,vera v napredek' in marksistična obljuba o popolni brezraz-redni družbi prihodnosti, ko bo vsem vse skupno itd. S tem in podobnimi obljubami in prizadevanju za ,.boljši svet" in „boljšo družbo" gre krščanstvo nekako vzporedno, hkrati pa se od njih kritično ločuje glede končnega cilja človeka in njegove sreče na zemlji. Krščanstvo postavlja končni smisel in srečo življenja onstran minljivosti in smrti. Vse druge teorije odrešitve, ki ostajajo zgolj v okviru sveta in ne gredo v onostranost, spregledajo pri tem meje sveta. Utopičnost js ravno v tem, kakor da svet, njegov napredek in doseganje sreče nimajo meja." Hvaležni moramo biti Trstenjaku, da nam je pojem upanja in sreče razložil preprosto in jasno. Komunistični oblastniki so nam že med vojno in revolucijo, zlasti pa po vojni razlagali zgoraj omenjene pojme iz perspektive marksistične utopije. Po celodnevnem delu na polju nam je zbranim vaščanom to variš-,, učen jak" obljubil vso srečo na zemlji, če 'bomo razumeli in pridno sledili naukom socializma. Rekel je: ,,Ljudska oblast bo skrbela za vse in za vsakogar. V slučaju suše vam bo posredovala tudi umetnega dežja." Iz tišine večera se je utrgal' porogljiv: „Hmm — hmm" sovaščana — kmeta, ki ni verjel v socializem in njegovo znanost. Ta opazka je tovariša užalila, začel je po-spraEevati, kdo je tisti reakcionar, ki postavlja v dvom njegove trditve. Nihče od nas ga ni izdal, zato nas je tovariš vse ozmerjal z reakcionarji in potuhnjenci; tudi na gospoda župnika ni pozabil, češ da je skril pridelano žito, ki ga potrebuje ljudska oblast za prehrano svojih meščanov. Taka in podobna srečanja so se čestokrat ponavljala tedaj po slovenskih vaseh. Morejo taki fanatiki biti graditelji boljšega sveta, kot je bil to preden so tile prišli na oblast? Izkazalo se je kmalu, da ga niso bili zmožni zgraditi, akoravno so imeli enake možnosti kot države na zahodu. Obnova in velik gospodarski položaj Italije in zahodne Nemčije sta uresničila Do Gašperi in Adenauer; oba pa sta izšla iz vrst krščanske demokracije. Dežele vzhodne Evrope pod sovjetsko kontrolo pa so gospodarsko zaostale vase zaprte — siromašne. Vzrok te zaostalosti je bil pomanjkanje svobode. Ob koncu preteklega leta je bil končno odstranjen berlinski zid, mejnik med svobodo in nesvobodo. Nekateri svetovno znani časnikarji so ta dogodek označili kot velik mejnik, ki se more primerjati z zavzetjem pariške Bastilje v prvi fazi francoske revolucije. Dejstvo je, da berlinskega zidu ni več in z njim je prekinjena mrzla vojna med vzhodom in zahodom. Vse velike revolucije so prinesle človeštvu spremembe na vseh področjih javnega življenja. To je npr. storila velika industrijska revolucija v AnpMji sredi prejšnjega stoletja. Boljše viška — oktobrska revolucija, pa Je Rusom prinesla solze, kri in sužnost; prav tako tudi narodom, ki jih je ■v poznejših letih uklenila v svoj objem. Sedemdeset let po tem pa je očitno opešala njena napadalna moč; zato ker je bila započeta in izvedena brez ljubezni in svobode. Sedanji oblastnik Mihail Gorbačov, velik reformator komunizma je prvi spoznal, da z golim nasiljem ni mogoče ustrahovati narodov SZ in ostalih, ki tvorijo Varšavski pakt. Da bi preprečil popoln razkroj komunizma, je izumil ..perestrojko", to je velik političen, gospodarski in kulturni prepih, ki je zajel milijonske množice na vzhodu, a je istočasno utegnil očarati državnike in ljudsko mnenje na zahodu, da mu bodo tile z milijoni dolarjev pomagali reševati zavoženo socialistično gospodarstvo. Poljaki s svojim narodnim junakom Lech Walensom na čelu ,.Solidarnosti" še vedno žive pod oblastjo komunizma. Vzhodni Nemci niso več fizično ločeni od ..zahodnih", a so prav tako nesvobodni. Tudi Čehoslovaki, Madžari in Bolgari nimajo svobode. Romuni, ki so ob koncu preteklega leta za ceno velikih človeških žrtev strmoglavili Ceaucesca, prav tako žive še naprej v komunističnem bloku. Kje je torej tista svoboda, o kateri že dolga leta sanjajo ti narodi? Komunizma očitno še ni konec, ker je to ,,zvit volk 20' stoletja"; sedaj zavit v ovčje Oblačilo postaja tembolj nevaren. Pastirji se moramo pomnožiti in biti skrbni čuvarji svojih čred, če jih hočemo obvarovati njegove lakomnosti! Tudi Slovenci moramo 'biti previdni, da nas ne najde speče. Za konec pa še tole: preteklo leto je naše zdomsko časopisje mnogo pisalo o grofu Nikolaju Tolstoju, avtorju knjige ..Minister in pobijanja". Vsebina te knjige je v visokih angleških krogih dvignila obilico prahu. Lord Aldington, obdolžen kot glavni krivec nasilne repatriacije razoroženih slovenskih domobrancev, Kozakov in drugih protikomunističnih bojevnikov, je sprožil tožbo proti Nikolaju Tolstoju, čeiš da so njegove trditve v zgoraj omenjeni knjigi neutemeljena obrekovanja napram njegovi osebi. Izkrivljena angleška justica je kljub verodostojnim pričam, ki so doživele Ve-trinje in pozneje masovno pobijanje v Rogu in drugod, odločila tožbo v prid lorda Aldingtona. ,,Tolstoj izgubil tožbo", se je glasil naslov v Svobodni Sloveniji lanskega novembra. Novica nas je močno potrla, ker je bila Vetrinjska tragedija pod sodiščem v Londonu že v drugič obsojena na smrt 44 let pozneje. Razumljivo je, da lažje pišemo o uspehih ter zmagah. Neuspehi so vedno opisani le na kratko. Vendar se tudi teh porazov ne smemo bati; saj jih Slovenci doživljamo skozi 1400 let naše zgodovine po tuji, pa tudi po lastni krivdi; a kljub temu smo še vedno živi in pripravljeni biti boj za našo slovensko svobodo, brez katere kot narod ne moremo živeti! Naša vest nam narekuje, da moramo še v naprej ostati solidarni z Nikolajem Tolstojem, saj smo šele po njegovi zaslugi vsaj 1989. leta mogli zaklicati v veliki svet o strašnem genocidu Slovencev. Hvaležni mu bodimo in ne pustimo ga samega v nesreči! Zavedajmo se, da naša borba ni bila zaključena na Vetrinjskih poljih in tudi ne na procesu v Londonu. Ta se mora nadaljevati podvojena vse dokler ne bomo dokončno izbrisali iz naše slovenske zemlje sramoto 20. stoletja — komunizem! Bog — Narod — Domovina! IfllSEJSJA M\ VREM J A Stane Plosko: DOMAČIJA V VIHARJU Založba: DSiPB TABOR. • Tisk: Croatian Franciscan Press, Chicago, Illinois, ZDA, 1989. — Str. 351. Stane Pleško je močna osebnost na!”e zdomske srenje. Je eden izmed njenih najbolj izpostavljenih garačev ne samo v Kanadi, kamor ga je usoda zanesla po čudežni rešitvi iz teharskega zbirališča mučencev za novo Slovenijo, temveč tudi v Združenih državah Severne Amerike in preko torontskega mesečnika ,.Slovenska država", ki ji je po smrti neumornega Vladimira Mauka mentor in duša, pa seveda preko revije ,,Tabor"... poznan po vseh celinah zemeljske oble, kjer že 45 let ohranjajo zvestobo Sloveniji njeni najboljši sinovi — ostanki za komunistično revolucijo žrtvovane generacije. Kdo more prezreti njegove zgodovinske doprinose ter v zvestobi in premočrtnosti izkristalizirane načelne govore in članke, ki bi jih bilo težko prešteti? Toda Stane Pleiško tudi kot pisatelj ni nepoznan. Po prvih dokazih literarnega obdelovanja slovenske usodnosti izza najbolj krutih let 1941-1945 je sedaj postavil pred nas svojo obširno povest ..Domačija v viharju", kjer je dokončno dokazal, da je — pisatelj. Nadarjen, zdrav, močan služabnik slovenske besede! Zato je pri oceni te knjige že treba uporabiti resno merilo. Pri tem moramo osnovno pribiti dejstvo, da naš pisec po desetletjih trdega dela za pošteno preživitev ugledne slovenske družine na tujem šteje dneve svoje jeseni v Torontu, Kanada, v anglelškem okolju, kjer mu je angleščina bolj vsakodnevni spremljevalec kot slovenščina. Pomislimo, da se npr. Tone Svetina, ki nepretrgoma živi na slovenski zemlji, baje razume na slovenske stavčne tvorbe in ločila kot zajec na boben, pa je clb dobrem lek-torstvu vendarle očetoval reprezentativnemu orjaškemu tekstu „Ukana“. Kaj so torej pomanjkljiva ali narobe postavljena ločila, pa celo nekateri slovnični in jezikovni spodrsljaji v Pleškovi povesti?! Pri tem je bila ,.Domačija v viharju" tiskana stotine kilometrov daleč od pisatelja, brez njegovega nadzorstva, v Chicagu, v Združenih državah, v slovenščine nevešči tujejezični tiskarni — brez strokovnega korektorja in še celo brez vsakršnega lektorstva — v založbi DSPB TABOR, ki nima nikakšnih visoko segajočih pretenzij.* Kaj naj torej štejejo nekateri čisto tehnični pomanjkljaji v knji- * Kljub temu je TABOR v letih svojega delovanja založil že nad ducat samostojnih knjig; med njimi 4 zvezke „Matice mrtvih" in dve izdaji „Bele knjige" (pa posebej še izdajo v angleščini) s tisoči imen žrtev komunistične revolucije na Slovenskem, ki so edine prisilile nesrečnega Edvarda Kocbeka, da je končno vendarle spregovoril in tako sprožil vse, kar se je potem na Slovenskem začelo dogajati — in se še dogaja. — Op. urcd. ževnem delu, ki bi lahko bilo v zaslugo npr. celovški knjižni bratovščini, kateri sicer ne kanimo (najmanj jaz!) odgrizniti niti mrvice zaslug za slovenstvo, pa ga kljub temu, da je založila tudi kopico knjig, ki s pričujočo Pleško-vo povestjo ne vzdržijo primerjave, ni sprejela v svojo založbo, ko bi tako „Domačija v viharju" sicer lahko izšla že leta 1987!? Saj Pleekova povest ni nekaj posebej „originalnega“ v slovenski književnosti. Je zgodba, kakor bi jih lahko bilo na tisoče iz tiste dobe v slovenskem slovstvu, če pero slovenkega besednega genija ne bi bilo obsojeno v desetletja trajajoči ostracizem, kjer je bilo največkrat zamenjano za rudarski kramp in gozdarsko sekiro, ali v „najboiljišem“ slučaju za poslovne knjige, kar je bilo za slovensko pero še bolj usodno... — Je zgodba preprostega, pa poštenega slovenskega fanta iz Dobrove v ljubljanski okolici, b j. iz piščeve očetnjave, ki je padel pod krvavo kolesje komunistične revolucije prav za časa tuje okupacije in sa rešil v svobodo v daljni tuji zemlji Kanadi, od koder se po predolgih desetletjih garaštva, sprva za goli fizični obstanek, pozneje za gmotni napredek, povrne v ljubljeno, nikdar izsanjano domovino — na porušen dom, pa v zarjo slovenske pomladi. V ta navidezno preprosti okvir je pisatelj nagrmadil toliko epičnih doživljajev trpečega slovenskega kolektiva, da zgrabi tudi zahtevnega bralca in ga ne izpusti, dokler knjige ne konča. Je realistična zgodba našega malega človeka, ki je v najbolj črni noči ustvarjal najbolj svetlo epopejo našega ljudstva. Ta epopeja, ki je našemu narodu manjkala, je po krivdi izrodkov slovenske matere naravnost obsojena, da postane kažipot našim rodovom v neminljivo bodočnost. Povest je brez deklamatorskega, kaj šele agitatorskega patosa, resnično, avtentično doživetje tisočev in tisočev žrtvovane generacije: Svobodna Slovenija! Bralec čuti, da je pisatelja to več kot štiri desetletja bolelo, dušilo... Sedaj je izbruhal. Zakaj čisto prirodno, iz same notranje nuje, brez iskanja zunanjih efektov vse izzveni v himno — novega Slovenca, kakrlšnega je dalo slovensko domobranstvo. Dokaz? štirideset in več let so se rdeči povampir-jenci z izmozgavanjem poštenega, marljivega, bogaboječega Slovenca v potu svojih iznakaženih obrazov trudili, da bi to podobo popačili. Desetletja so se potili tudi tisti, ki so v času preizkušenj mahali v prazno, tisti, ki so k porušenim in požganim slovenskim domačijam pristavljali svoje politične ponvice, v katerih so pogrevali neužitno, preživelo godljo svojih klikarskih stremljenj, ko je slovenski človek na Dobrovi in v tisočih slovenskih vasi skupaj s svojim slovenskim domobranstvom že krvavel za — Svobodno Slovenijo. S preprosto, neizumetničeno besedo takratnega slovenskega fanta-domo-branca je Stane Pleško vse to v neištevilnih odtenkih, ki poživljajo zgodbo, odločno razkrinkal na 351 straneh svoje knjige. Knjiga je namreč precej več kot umetniška literarna stvaritev; je tudi zgodovinski dokument. Zakaj pisatelj sam na začetku knjige pravi, da se je ,,za čim bolj stvaren prikaz življenja po naših vaseh posluževal resničnih hišnih imen, v glavnem tistih ljudi, ki so v revoluciji na eni ali drugi strani igrali kakšno vidnejšo vlogo.“ Še nihče doslej ni tako nazorno opisal takratnih razmer na naiši vasi, ki je največ trpela, ko „se ti je sosed raje umaknil, kot pa te pozdravil". Takšno vzdušje so prav za časa okupacije s krvjo in ognjem znali ustvariti rdeči prekucniki, ki pozneje v 45 letih niso bili sposobni dati narodu elementalnih pogojev za dostojno preživljanje, kaj šele za napredek- Narobe; s suženjskimi metodami so ga pogreznili v — v vsej njegovi zgodovini edinstveno — mračnjaštvo. Zato je treba prebrati Fleškovo knjigo, da na živih, iz življenja vzetih primerih dokončno razumemo, s kakšnimi sredstvi so to pripravljali. Saj imamo kopico dobrih tekstov iz tiste dobe; toda se nikdo ni zadel tako točno v srž problematike. Pleško s svojimi junaki namreč „gre za obupnim klicem naših nesrečnih vasi“. Ne popisuje ,.velikih" usod, temveč pripoveduje ,/žalostno zgodbo, ki ne bo nikoli do konca povedana", grozotno zgodbo ,:malih“ ljudi, zakaj .preizkušnje so obrodile veliko obilnejše sadove v preprostih kmetih kot pa v tistih, ki mislijo, da so nekaj več.“ Zato so bili tisti, ki so nam takrat kazali pot, ti naši „ma-li‘‘ ljudje, ki so dali domobrance kot je Plečkov junak Andrej, kateremu je ta „služba za naprej dolžnost". Kaj takšnega nam je lahko dalo samo pero pisca, ki vsega tega ni sc-doživljal samo fizično, ampak s pametjo in predvsem s srcem. Skozi vso grozljivo tematiko knjige je namreč potegnjena rdeča nit dobrote, ki je zakoreninjena v pravici. Dobrota in zvestoba našega človeka rodni zemlji sta gonilni sili, ki vodita Pleškove junake skozi njihovo usodnost. Tudi njegove protijunake v povesti, partizanske mobilizirance in zapeljance, ki so spričo tujih okupatorjev slovenske zemlje mislili,, da stoje za dobro stvarjo, četudi so izvrševali zločinske ukaze v resnici samo za izvedbo komunistične revolucije. Pod to prizmo je dirljiva zgodba partizana, ki reši Andrejevega otroka grozne smrti v požigu domačije, in tudi Andreja samega po desetletjih tujine privabi nazaj na rodno domačijo. Ne v Andreju, ne v drugih junakih povesti ni drobca maščevalnosti. Podžig njihovemu junaštvu, hrabrosti, vztrajanju in vzdržljivosti je z ljubeznijo prežeta zvestoba Bogu, narodu, domovini — Svobodni Sloveniji. Zakaj tudi končna poglavja, ki že opisujejo zarjo slovenske pomladi, in ki bi še pred nekaj leti utegnila biti utopična in zato morebiti marsikomu odbijajoča, so danes že povsem realistična. Vsi liki v povesti, od glavnega junaka Andreja do najbolj anekdotičnega, so temeljito izklesani in dodelani — tudi za tiste črvojede, ki ob pomanjkanju drugačnih argumentov tem bolj vztrajno iščejo pomanjkanja psihološke temeljitve in izgradnje v neki vrsti našega pripovedništva. Pleškove junake je izdelala zgodovina! Tako v preprostih elementih Plešlkovega lagodnega besedovanja ne izsledimo nikakšnega „za lase privlečenega" modrovanja, praznega besedičenja in nepotrebnega ,/psihološkega" razoniranja-Pleško štedi z besedo. Zato se tem bolj razvname v naravnost ljulbavni pesmi svoji sanjani, izgubljeni rodni grudi in v epičnih opisih, kot sta npr. — poleg mnogih drugih — prizora rešitve izpred brezna na Krimu in požig domačije, ki bosta bralcu težko ušla iz spomina. Odnosi med ljudmi so tudi v zmedi tragičnih dogajanj povsem naravni, saj sredi razredčenega vzdušja iz strahu porojenega nezaupanja in opreznosti njegov junak pribije: „če hočemo boljših časov, moramo postati drugačni, boljši ljudje." Tudi za to — mogoče prav zavoljo tega — je krvavelo domobranstvo. Zato so ga komunisti še po končani svetovni moriji hoteli fizično ugonobiti na stotinah morišč slovenske zemlje — zato so se mu nekateri odrekli in ga še zanikajo... Ker je narod v domobranstvu naišel svojega duha! Objektivno gledano je ofboje nemoralno. Zakaj oboji so s svojimi perverznimi in ničevimi stremljenji dobro slovensko ljudstvo izigrali v bratomorno samouničenje... Pleiškovo živo, sočno pripovedovanje teh usodnih pretresov je dražeč vbodljaj prav v srčiko našega domotožja in spominov, kateremu ne bo mogel uiti nikdo naše generacije v tujini. Vsi se namreč ne bomo mogli povrniti kot Andrej — in premnogo bo za vselej odtujenih žlahtnih sadik naše zdomske zadruge, ki bodo uspevale in bogatile daljnje, eksotične prekomorske širjave. Tudi tega so krivi komunisti! Stane Plaško nam je prilil goriva, ki je v premnogih naših leščerbah že začelo usihati, da vztrajam®, pa da predvsem nova mladina v domovini, po pozabljivci, pa še preostali ideologi sovraStva in zločina dokončno spoznajo vso resnico komunistične revolucije prav za časa tuje okupacije na Slovenskem, kar je izviren, v nebo vpijoči greh, zgodovinska sramota marksističnih političnih šarlatanov. Kajpak rušenje desetletja vsiljevanih, privzgojenih mitov za premnoge pomeni celo vprašanje eksistence, življenjskega smisla. Žive priče nezadržno odmiramo. Toda poleg grmade drugih neumrljivih spominov bo tudi Pleiškova ,,Domačija v viharju" neizbrisno pričevanje, kako si je slovenski zdomec vseh 45 let tujine predstavljal — spravo: Ddbrota v Pravici! Dr. Stanko Kociper KONZORCIJ “TABORA” IN TABOR ZDSPB i želijo vsem slovenskim protikomunističnim borcem sotrudnikom, • dobrotnikom, naročnikom in bralcem • vseblagoslovebožjeza PRAZNIK VSTAJENJA ki naj bo nam vsem simbol upanja v naše vstajenje za : BOGA — NAROD — DOMOVINO Tema za razmišljanje DEMOKRATIZACIJA ŠE NI DEMOKRACIJA, KAKOR TUDI SVOBO. DA NI RAZBRZDANOST. r^cf.Tr Nikolaj Tolstoj: MINISTER IN POKOLI (Nadaljevanje) Komaj je Osma armada prejela ta telegram od generala McLeoda (AFHQ), je že prišel drugi od Alexandra samega. V njem je Field-marshal McCreerjrju v podrobnosti odgovoril na njegovo prejšnjo zahtevo za točna navodila glede vrnitve Jugoslovanov. Tudi je določil točen dan (25. maj) za prihod štabnega oficirja od AFHQ, ki bo pooblaščen razpravljati o postopku, ki je zdaj natančno določen: To razveljavi FX 79968 z dne 22. maja (navedeno zgoraj). V soglasju z vašo zahtevo v UH28, bo 25. maja k vam prižel zastopnik tega glavnega štaba na razgovor o postopku, ki je takole zamišljen: Fara 1) Noben Jugoslovan, ki je prišel v roke zavezniških čet, ne bo vrnjen direktno v Jugoslavijo, ali bo proti njego. vi volji izročen jugoslovanski vojski. Para 2) Para 1 vključuje: četnike, ustaže, Hrvate, Slovence in razne pobegle civiliste, vključno ženske in otroke. Para 3) Vsi zgoraj navedeni bodo premeščeni v primerna zbirališča in bodo zaslišani. Para 4) Na podlagi zaslišanja bodo potem razdeljeni v dve grupi: A) Tisti, ki so se borili proti Titu, bodo smatrani kot vojni ujetniki ali kot predano sovražno osebje. Ti bodo odgovornost armade. B) Vsi drugi. Z njimi bomo postopali kot z begunci. Tisti, ki so v Italiji, so odgovornost ALOOM (Allied Control Commission); tisti v Avstriji postanejo odgovornost ALOOM, kakor hitro prestopijo avstrijsko-italijansko mejo s Peto ali Osmo armado. Para 5) GOS (Zavezniški glavni štab) bo določil proces za grupo A. Para 6) Osebe v grupi B bodo v začetku nameščene v ALOOM in UNRRA (Administracija Društva Narodov za pomoč in rehabilitacijo) taborišča za DP osebe v Italiji in Phillipe-ville. (DP — Displaced Persons — t. j. begunci.) Namen teh predlogov je bil jasen; da podrobno razlože že veljavni postopek, začrtan v Alexandrovem prejšnjem sporočilu od 17. maja, kjer je določil, da morajo biti četniki in odporniški Jugoslovani premeiščeni v Italijo. Da je bil to res njegov namen, je potrjeno z razlago, ki jo je pri- pisal ameriški politični svetovalec v Caserti Alexander Kirk, ko je gornje navodilo že isti večer poslal svojemu Zunanjemu ministrstvu: AFHQ danes obvešča svoje komandante na terenu, da postopek glede nameščanja Jugoslovanov (Glej naš 2382, 18. maj) v severni Italiji in Avstriji določa, da bodo vsi, ki so sodelovali s sovražnikom, preseljeni v skupno zbirališče, kjer bodo obravnavani kot vojni ujetniki ali kot predane sovražne osebe. CCS bo naprožen za navodila za končno nameščenje. Pobegli Jugoslovani bodo poslani v begunska središča. Jugoslovani, ki so pod varstvom zavezniških čet, pod nobenim pogojem ne bodo vrnjeni v Jugoslavijo. Da se prepreči nadaljnje prodiranje preko meje, bosta južnoavstrijska in zapadna meja Julijske Benečije za Jugoslovane zaprti. I>asi vsebina MacLeodovega odloka izgleda kot načrt za vrnitev večine Jugoslovanov s teritorija 5. korpusa, vendar ni razloga za domnevo, da je McCreerjr gledal na to kot na kako nasprotje z Alexandrovim odlokom od 17. maja (v katerem je glavni poudarek na ,.prepovedi uporabe sile“, kar je ostalo v veljavi) ali nasveti v njegovem sporočilu od 23. maja. Kakorkoli že, se zdi neverjetno, da bi McCreery delal v očitnem nasprotju z Alexandrovimi željami, posebno še ko je v teku dveh dni pričakoval njegovega odposlanca. Naslednji dan je prišlo Alexandrovo potrdilo, da bo odposlanec odšel iz Udin na razgovor. Do tedaj Osma armada ni prejela nobene vesti o kakih neprijetnostih ali odporu pri izročanju hrvaških vojakov. Ni dvoma, da je McCreery mislil, kako lepo bi bilo, če bi begunci, natrpani v Avstriji, premagali svoj strah in se vrnili domov. Alexandrov odlok od 17. maja je bil v soglasju s človečansko tradicijo britanske vojske in, kot smo videli, je bila misel, da bi brezpravne ljudi prisili v negotovo usodo, pri večini angeških vojakov odvratna. Vendar je tisti na hitro pripravljeni odlok (katerega je zdaj Alexander sam hotel razjasniti), vseboval vidno nelogičnost: pravzaprav je beguncem prepovedal vrniti se domov, ker je bilo možno, da bi se zdaj, ko se je začetna panika polegla, neznano število beguncev hotelo vrniti; toda po Aleksandrovi odločbi bi morali biti vsi preseljeni v Italijo. Zdaj pa je bilo predlagano, da se jim to dovoli, ali se jim celo prigovarja k temu, če mogoče, kar je bilo bolj logično, toda pod pogojem, da k temu niso bili prisiljeni. McCreery je hotel obdržati tiste, katere bi Britanci morda pozneje kaznovali, vsi ostali pa, ki bi se vračanju uprli, bi bili prestavljeni v Italijo, kot predvideno. V arhivih se o tem razgovoru ali njega sklepih ni ohranil noben zapisnik, ni pa nobenega dvoma, da se je tak razgovor res vršil. 23. maja je štab 6, oklopne divizije zvedel, da jih 'bo jutri ali pojutrišnjem obiskal komandant armade. Njegov obisk bo trajal kratkih petinštirideset minut, v tem času pa bi rad govoril z brigadirjem Vemeyjem in polkovnikom Bose-Price-om, ker sta bila ta dva najbolj povezana s taboriščem v Vetri-nju in predlaganim vračanjem. Res je prišel v petek zjutraj, dne 25. maja. Če upoštevamo, da je bil za obisk odmerjen le kratek čas in da je bil za isti dan napovedan tudi obisk Alexandrovega zastopnika, potem ni moglo biti samo naključje, ki je tisto jutro generala prineslo v vetrinjsko taborišče. Verjetno je bil njegov namen, da osebno oceni moralo in razpoloženje beguncev, preden bi formuliral postopek, katerega je predložil Alexander. če je imel še kakšne dvome v Keightleyjev in Lowov predlog, da se beguncem prigovarja, naj se vrnejo domov, namesto da bi postali nepotrebno breme zaveznikov v Italiji, so se mu ti dvomi gotovo razblinili, ko je videl taborišče. Tisti dan naj bi odšel transport Srbskih prostovoljcev. Vladalo je veselo vzdujšje in družine iz sosednega civilnega taborišča so se zbrale kakor prejšnji dan, da se poslove od svojih moških, s katerimi se bodo kmalu spet sešli „v Italiji". Res, tistega dne se je začelo šepetati, da verjetno ni vse tako prav, kot izgleda, toda moškega, ki je te govorice razširil, je general Krenner, slovenski komandant, ozmerjal, češ da razširja alarmantne vesti in povzroča sovražno razpoloženje proti Angležem. Nič ni bilo opaziti, da bi se vrnitvi kdo upiral, ravno nasprotno. McCreerjr je vedel, da je cilj Srbov Jugoslavija, ni pa mogel vedeti, koliko so oni to verjeli; razen seveda, če bi ga Keightley (ki ga je spremljal) razsvetlil. Generalov pregled je bil še bolj površen kot po navadi. Deževalo je in v sosednjem civilnem taborišču je sestra Bdečega križa zapisala v svoj dnevnik: samo takrat je stopil iz avtomobila in zagazil v blato, ko mi je podal roko. časopisni reporter Osme armade me je potem lovil... Zelo verjetno je, da sta se oba, Keightlejr in Alexandrov zastopnik, vrnila v Italijo pomirjena, da vsaj trenutno ni bilo treba misliti na vsestranske priprave za sprejem velikega števila beguncev v Distonu. Kar se tiče generala McCreeryja, je vse gornje zelo teoretično. Mi enostavno ne vemo, kako daleč so mu odkrili resnico. Kar moremo z gotovostjo reči, je, da niti ljudje, ki so imeli veliko več prilike oceniti resnični položaj kot pa McCreery, niso odkrili, kar se jim je dogajalo pred nosom. Visok funkcionar pri Upravi vojaške vlade v Avstriji je bil tisti teden, ko so vračali Srbe in Slovence, zaposlen v taborišču. Poročilo nekega uglednega ujetnika, ki je ušel, ga je prepričalo, da čaka strašna usoda tiste, ki so bili vrnjeni čez mejo v Jugoslavijo in je, kot bomo kmalu videli, ostro •protestiral proti takemu postopanju. Toda, vsaj tako izgleda, čeprav je dejansko živel v taborišču, ni nikoli odkril taktične prevare, ki je žrtve prepričala, da gredo v Italijo. Ujeti begunce v zanko je zahtevalo malo bistroumnosti in prav tako malo previdnosti. Le redki srbski in slovenski oficirji so razumeli nekaj besed angleščine, razumeli pa so dovolj, da so bili pomirjeni po ponavljajočih obljubah „na častno besedo britanskega oficirja", da ne bodo predani partizanom, ampak bodo poslani v Italijo. McCreery je prišel drugi dan te operacije, ko sta splošni optimizem in vera v Britance še prevladovala po celem taborišču. Veliko je, kar verjetno ne bo nikoli odkrito, toda glavni obrisi so jasno podani. Alexandrovo mišljenje je bilo vseskozi nespremenjeno. Od 17. maja naprej, ko je prepovedal vračanje, ni nikdar nameraval prekršiti načela, da bi ljudje, za katere je bil odgovoren, bili izročeni sovražniku proti njihovi volji. V zapisnikih za mesec maj, ni nič takega, kar bi mu dalo misliti, da se njegovim navodilom smejejo. Daši so dokazi v slučaju McCreeryja manj prepričljivi, se mi zdi primerno sklepati, da je mislil enako kot njegov prijatelj Field-Marshal in ni imel vzroka sumiti, da se ukazom, katere je on posredoval, izogibljejo in jih ne izpolnjujejo. Po drugi strani pa lahko brez vsakega dvoma pokažemo, da je bil brigadir Low, kateremu je Keightley zaupal nadzorstvo jugoslovanskih operacij, udeležen pri prevarah svojih predpostavljenih in napram beguncem, ki so bili pod njegovim nadzorstvom. On je odločil, da jih vrnejo, in to še predno se je o tem pogovoril s partizanskim komisarjem, in je to pripravil proti obstoječim navodilom. ..Pooblastilo", ki ga je prejel, ni bilo namenjeno za kar ga je uporabil in je bilo dobljeno samo na podlagi napačnega prikaza dejstev. Končno, operacija je bila izvršena na tak način, da bi jo malokateri ali pa nobeden od oficirjev v korpusu sam ne bi začel, in se je vsem, ki so jo bili prisiljeni izvrševati, gabila. Vsekakor je treba dodati, da je moral biti motiv za njegovo početje nekaj izrednega. Kaj je bilo — ostane nejasno. Edino, kar se more zagotovo reči, je to, da je težko razumeti, kako bi imelo kakšno zvezo s potrebami 5. korpusa, ko pa bi z odlokom AFHQ od 17. maja bili begunci itak odstranjeni iz njihovega teritorija. Rezultat teh kompliciranih dejavnosti je bil, da je Glavni štab 6. oklopne divizije dne 23. maja popoldne izdal ukaz za evakuacijo Srbov in Hrvatov za prihodnji dan. V Vetrinjskem taborišču je angleški komandant izročil slovenskim, srbskim in hrvaškim poveljnikom odlok za premik. Slovenskim in višjim četniškim oficirjem je razložil, da bodo oni in vsi njihovi spremljevalci preseljeni v Italijo, da se pridružijo generalu Damjanoviču. Kot smo že videli, je bilo v taborišču veselo razpoloženje in novica se je hitro raznesla. Naslednji dan je bil praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, kar so smatrali za dobro znamenje. Prva grupa, ki naj bi bila odpravljena, je obstajala iz tisoč srbskih četnikov pod poveljstvom polkovnika Tataloviča in njegovih oficirjev. Naslednje jutro so zgodaj vstali, podrli svoje šotore in se kot ponavadi zbrali k jutranji molitvi. Z. R. Prvulovič, ki je bil takrat nižji častnik v 2. polku jugoslovanskih prostovoljcev, se živo spominja prizora: Šest je že ura! Čas je bežal. Gledajoč v obetov polno prihodnost je bilo dovolj, da nas je preneslo v nadnaravni svet. Polk se je postavil v vrsto in starejši duhovnik Žiga Bogdanovič je bral molitve, proseč Boga za srečno pot. Njegove mehko zve-neče besede so se mešale z dežjem, ki se je odbijal od tal. Dež je drsel po naših licih, pa smo ga komaj čutili. Naše misli in srca so bila drugje, zgubljena v molitvi in zahvali. Prišel je čas odhoda. Mirno in ponosno smo šli mimo četnikov in mimo številne skupine ustašev. To predhodno točko •smo kmalu pustili zadaj, ko smo se pomikali proti pravemu •zbirališču. Četa za četo je šla po blatni cesti in čez namočena polja. Spet smo se postavili v vrsto. Moj polk je bil prvi; kako veseli smo bili tega! V resnici smo smatrali za največji privilegij, biti na čelu naše zdecimirane vojske. Ker smo prišli dosti pred napovedano uro, smo posedli in čakali Angleže. Ko so prišli, smo bili že nepotrpežljivi in do kože premočeni. Radi bi že šli naprej. Angleški vojaki, ki so nas hitro in natančno preiskali, so bili hladni in brezizrazni, toda vedno, če niso bili drugače zaposleni, so držali roke na pištolah. Več mojih prijateljev mi je kasneje reklo, da so nekateri angleški vojaški skrivaj izražali obžalovanje, kar pa se je smatralo le za prijateljsko gesto. Med preiskavo so prihajali tovornjaki in se uvrščali ob zarisanih črtah. Na naše presenečenje se nam je zdelo, da se jim niič ne mudi. Končno se je nalaganje začelo in tudi to se je zdelo, da bo trajalo celo večnost. Nalagali so predpisano število, ne več in ne manj ____ vse do zadnjega. Vozila, ki smo jih dobili, kot je bilo prejšnji večer obljubljeno, smo rabili za prevoz pičle preskrbe, odvisne prtljage in vsega drugega, kar se nam je zdelo vredno vzeti s seboj. Imeli smo tudi svoje lastne motoriste, kar precej jih je bilo. Nosili so se zelo ponosno in resno, čeprav so bili nekateri precej nestabilni na motorjih, katere so dobili od •zaveznikov. Nina Lenček se spominja, da se je pridružila družinam odhajajočih mož. Te družine so prišle iz sosednjega taborišča (civilnega), da jim za-žele srečno pot. šli smo vsi, ker je vsak domobranec tam imel mater, očeta, sestro ali zaročenko. Prišli so vsi, da se od njih poslove. Njen oče, mati in sestra so tudi bili med onimi, ki so odhajali s prvim transportom. Čeprav nepovezani z vojaštvom, so hoteli izrabiti priliko, da v Italiji pripravijo nov dom, ker je bila mati Italijanka. Ko so vojaki stopali na tovornjake, 25 na vsakega, je polkovnik Tatalovič stopil k angleškemu oficirju, ki jih je nadzoroval. „Major, kam gremo?" je vprašal. „V Italijo, da se pridružite vaši armadi," je odgovoril. „častna beseda?" je vztrajal Tatalovič. ,,Častna beseda," je hitro odgovoril Anglež. Ponovno zagotovljen je Tatalovič splezal na tovornjak. Vladimir Ljotič, vzgojni oficir v 2. polku srbskih prostovoljcev, se še posebno živo spominja tistega dne. On je eden od redkih, ki so preživeli. Kakor vsi drugi, je tudi on slepo verjel angleškim zagotovilom, da gredo v Italijo, kjer se bodo pridružili svojim tovarišem. ,,Ko se je konvoj pomikal vzhodno po Roški dolini, v obnašanju naših spremljevalcev ni bilo opaziti ničesar, kar bi moglo povzročiti sum. Transport se je moral često ustaviti na križiščih. Naši možje so zapuščali vozila, da se olajšajo, ali da se pogovorijo s prijatelji na drugih avtomobilih. Britanski spremljevalci so bili zaradi tega popolnoma brezskrbni, če se je transport kar na hitro premaknil, so morali naši možje teči, da so spet dohiteli .svoj voz.“ Šele ko so prispeli na majhno železniško postajo Maria Elend ob vznožju gora, ki ločijo Avstrijo in Jugoslavijo, je Ljotič postal nezaupljiv do angleških namenov. Ko so izstopili, jih je obstopil močan oddelek vojakov; nosili so puške z nasajenimi bajoneti, v krogu okoli njih pa so stali tanki in oklopna vozila. Ob istem času je na postajo pripeljal vlak. Eden od srbskih oficirjev iz prvega tovornjaka je prišel k Ljotičevi grupi in ves razburjen kričal, da je videl partizane, ki so izstopili z vlaka in so se skrili na postaji. Ljotičev strah se je večal z vsakim trenutkom. Nekega domačina, ki je postajal v bližini, smo vprašali, kam pelje ta proga. Odgovoril je, da pelje v smer, od koder smo prišli, na drugo stran pa v Jugoslavijo. Kaj pa glede direktne proge naprej, preko Beljaka v Trbiž in Italijo? Oh, tista proga že od prve svetovne vojne ni več v prometu. Vlak, ki je pravkar zapeljal na postajo, je prišel iz Jugoslavije. Bilo je malo časa za premišljevanje teh hudobnih možnosti. Ujetnike so hitro pognali mimo postaje in jim ukazali vstopiti v živinske vagone, po 60 na vsakega. Ljotič se tega takole spominja; „Ker sem bil ves čas skupaj s prijateljem, častnikom, sem na njegovo pobudo hotel vstopiti v oficirski voz. Ker pa na uniformi nisem imel oficirskih epolet, me je angleški vojak ustavil ter me poslal v živinski vagon. Angleški vojaki so potem vrata zaprli, železničarji pa so zapahe povezali z žico od zunaj.“ Ko je Ljotič vse to opazoval skozi majhno odprtino v vagonu, je poskušal govoriti z železničarji, ki so hodili mimo, toda ti so ostali nemi in so šli naprej. Takoj je prišla druga skupina železničarjev v modrih uniformah. Ti so bili bolj zgovorni in, ker so bili koroški Slovenci, so tudi razumeli Ljotičeva vprašanja. „Kam nas peljejo?" „V Ljubljano...“ ,,In kaj bodo napravili z nami?" V odgovor je eden od mož pritisnil svoj kazalec ob stran glave. Njegov spremljevalec je jezno položil svoj prst na ustnice in so odšli naprej. »Kmalu potem," tako se spominja Ljotič, „so Angleži odprli vrata našega vagona in kakih ducat Hrvatov v civilnih oblekah, med njimi žena z otrokom na rokah, je splezalo v že itak prenapolnjen voz. Vsi tisti, ki niso <že sedeli, so morali stati." Tedaj se je pojavil strojevodja z rdečo zvezdo na kapi in vlak se je premaknil. Vlil se je dež, toda Ljotič je še vedno videl skozi zamreženo odprtino v steni. Zdaj je videl, česar se je bal: vrata postajnega poslopja so se odprla, ven pa se je vsula grupa kakih 30 partizanov, oboroženih z brzostrelkami, in poskakala v osebni voz, katerega so Angleži, do zadnjega ohranjujoč vojaško etiketo, rezervirali za polkovnika Tataloviča in njegove oficirje. Tedaj se je Ljotič zavedel, kako srečen je bil, da ni bil med njimi. Malo prej je Tatalovič govoril z M. S. Stankovičem, enim od svojih oficirjev, ki se tega pogovora spominja: ,,Kaj mislite o vsem tem?“ je vprašal Tatalovič. ,,Ni preveč obetajoče"... „Ali mislite, da je možno, da bi bili izdani?" „Je možno...“ „In kaj potem?" ,,če sta morala in politična modrost takoimenovanega civiliziranega za-pada taki, potem sam Bog pomagaj Evropi in svetu." Napočil je trenutek izdaje. Miodrag Radotič, eden od redkih oficirjev, ki je kasneje ušel, se živo spominja tega prizora: Bil sem zadnji, ki sem vstopil v osebni voz in sem našel sedež v kotu pri oknu. Nasproti mene so bili Vasiljevič, Boža IMajdanovič in njegova žena, ki je bila noseča. Steklo v oknu je bilo razbito, in dežne kaplje so padale v vagon. Vstal sem in poskušal okno pokriti s svojim dežnim plaščem. Tisti hip sem videl nekaj, da sem kar okamenel. Mogel sem samo zajecljati: .. .Ipartizani... Moj prijatelj Milovan je pogledal skozi okno in prebledel kot platno. Partizani s puškami v rokah so tekli od postaje proti osebnemu vozu. Oficir in ducat partizanov so vstopili v osebni voz. Takrat (tako mi je pravil Vladimir Ljotič) sem bil več kot na jasnem, da smo bili izdani in izročeni Titovim komunistom. Tedaj se mi je porodila ena in edina misel: niti za trenutek ne morem ostati na vlaku s komunisti. Kakorkoli, toda 1— uiti moram! Okno, skozi katero sem opazoval prizor na postaji, je bilo zamreženo z železnimi palicami, kot so bili navadno zračniki na živinskih vagonih. Obrnil sem se in, kakor po čudežu — okno, diagonalno na drugi strani, je bilo brez mreže. iMimo sedečih mož sem se prerinil na drugo stran. Vlak je dolbiva! na brzini. Kmalu bo pri tunelu. Niti sekunde ne smem odlašati. Zagrabil sem za drog, ki ga rabijo za odpiranje vrat, se potegnil navzgor k odprtini in z nogami naprej skočil iz vagona. Vse, kar sem slišal v tem kratkem hipu, je bil klic nekoga: „Ne bodi neumen, saj se boš ubil!" Vedel sem, kaj tvegam, pa nisem niti gledal, kam bom skočil; naj bo most, breg ali reka, vedel sem samo to, da moram iz vlaka. Nisem niti padel, s prsti sem se nalahno dotaknil zemlje in se spet postavil na noge. Potem, vedoč, da se bliža voz z oficirji in partizani, sem se pritisnil k nasipu in tam ležal toliko časa, da se je vlak oddaljil. Potem sem tekel in se skril v grmovje nad progo. iRešil me je pravzaprav hudi naliv, kajti nekako 200 metrov na desno sem opazil dva angleška vojaka, ki sta še vedno stražila ■blokirani prostor. Imela pa sta dežne kapuce in sta zato lahko videla samo naravnost naprej. 'Na tem mestu sem ostal nekako dve uri in čakal, da v Maria Elend prideta tudi naš 3. in 4. polk, ker je bil njihov odhod določen za opoldne. Vendar sem kmalu spoznal, da ne bo tako. S svojega pololžaja sem videl, da je angleški odred odpoklical svoje straže in tanke. Čez eno uro je Maria Elend postala mrtva postaja brez žive duše v bližini. Ljotič je odšel, da poišče prostor, kjer bo prebil noč. Izdajajoč se za francoskega delavca, ki je na poti domov, je našel kmeta, ki mu je dovolil prenočiti na skednju. Naslednji dan, 25. maja, se je odločil, da se vrne v Vetrinje in opozori taboriščnike, potem pa s prijatelji beži v kakšno bolj varno zatočišče. Potem, ko je večkrat samo za lais ušel, se je 26. maja pozno zvečer vrnil v Vetrinje. Tam je našel taborišče izpraznje. no, brez prijateljev Srbov, ki so že vsi odšli na transporte. Srečal pa je (Slovenca Mirana Piriha, ki mu je z veseljem povedal, da bodo Slovenci odšli naslednje jutro v Italijo. Ljotič mu je takoj razkril strašno resnico in je rekel, da bi rad dobil kakega višjega oficirja. Zbudili so komandanta, majorja Vuka Rupnika, ki me je poklical notri. Rupnik in njegova žena, ki je bila z njim, sta bila prijazna in razumevajoča. Naslednji dan, zgodaj zjutraj '27. maja, so me spremili v neko kabino tovornjaka, kjer sem našel tri ali štiri osebe. Kot se spomnim, je bil samo eden civilist, drugi pa so bili višji slovenski oficirji. Niso se mi predstavili. Kot sem slišal pozneje, je bil eden od teh komandant Krenner, domobranski general. Postavili so me v sredo in mi dali zemljevid okolice, da jim pokažem, po kateri poti smo bili odpeljani, kar sem tudi storil. Potem, ko so mi stavili nekaj podrobnih vprašanj, sem ponovil, kar sem povedal že majorju Rupniku, — da je moja zgodba resnična, toda nisem pripravljen govoriti z Angleži. Po vsem, kar sem doživel, sem zgubil vsako zaupanje vanje. Prepričan sem bil, da me bodo ponovno vrnili partizanom, tokrat še posebno, da bi zaprli usta važni priči o njihovi sokrivdi pri tem zločinu. Potem so me odslovili. Ti ljudje me niso posebno prijazno sprejeli, niso pa nikoli pokazali, da mi ne verjamejo. Kakorkoli že, moja zgodba je bila potrjena še isti dan, ko je druga priča, poročnik George Jovanovič, prišel v Vetrinje v noči od 26. na 27. maj, potem ko je zbežal z Jesenic v Jugoslaviji. Medtem, ko so se Krener in njegovi kolegi mučili z mislijo, da je izdaja od strani Britancev možna, so Ljotičeva in Jovanovičeva poročila začela prihajati k 3. bataljonu Welsh Guards v Rožu. Bilo je dan po tistem, ko mi je Ljotič pripovedoval o svojem pobegu, da sem obiskal nekega soseda v Oxfordshire. Leta 1946 je bil Sir Frederic Bolton mlad kapetan, ki je poveljeval 1. četi Wels'h Guards. Prejšnji dan je nanovo prišel iz Italije in je bil dodeljen za nadzorstvo prvega transporta srbskih prostovoljcev v Maria Elend, iz katerega se je Ljotiču posrečilo pobegniti. „Ali so četniki vedeli, kam gredo?" Ne, niso vedeli. Prav to je bil začetek vseh neprijetnosti. Vpraševali so nas: ,,Kam nas pošiljate?" in jaz sem bil prisiljen odgvoriti, da to ni moja stvar, moja dolžnost je samo, spraviti jih na vlak... Oni pa so nadaljevali z vprašanji, kam bodo šli. In jaz sem jim odgovoril: ,,Kar se mene tiče, boste šli na vlak in to je konec vprašanj." Iz njihovih prestrašenih pogledov si lahko bral: V redu, častna beseda Angleža veže — torej bomo storili, kakor nam je bilo rečeno... Stvar je postajala hiti zares neprijetna, ker smo takrat že vedeli, da, čim bodo ▼ živinskih vagonih in bodo vrata zaklenjena, se bodo izza postaje pojavili partizani, tekali ob vlaku gor in dol in od veselja zmagovito vzklikali. Nesrečni četniki pa bodo gledali iz vagonov in kričali. Kapetan Bolton se je tisto noč vrnil v Rož, naslednji dan pa je neka druga četa prevzela operacijo v Maria Elend. Njihov komandant je tisti večer poročal, da je moral na ujetnike streljati. Jasno je, da so začeli četniki slutiti, da nekaj smrdi. Do tega preobrata je prišlo (tako je nadaljeval Sir Frederic), ko se je menda tretji dan pojavil nekdo, ki je bil v prvem transportu in rekel: „Poglejte, vi dobro veste, kaj se godi, kajne? Kakor hitro vlak potegne s postaje, zavije skozi tunel, ki ga vidite tamle, in ko pride izpod gore na drugi strani v Jugoslavijo, seženejo vse ven in jih postrele." Ta strašna novica se je hitro raznesla po četah. Brigadir Christopher Tbursbjr Pelham, ki je takrat poveljeval 2. četi, se spominja, da se je med oficirji dvignilo splošno ogorčenje. Kapetan Bolton, ki je bil posebno prizadet, ker je bil priča nesramnega kričanja „malih mož z rdečimi zvezdami" okoli vlaka, v katerem so bili četniki, je šel k svojemu polkovniku (Robinu Rose-