mm N0JS MOLITVICE dobrem papirju, pripravne žepne oblike (7X11 cmj, broširana. Stane 50 stotink. Prav pripravna za oddajo v velikih količinah. K«atere molitvice vsetouje? Katoliška knjigarna je izdala zbirko najbolj potrebnih molitev. Knjižica je tiskana na 1. MOLITVE Znamenje sv. Križa Gospodova molitev Češčena Marija Čast bodi Jutranja molitev Večerna molitev Angelovo češčenje Za verne duše Radu j se! Tri božje čednosti Pri povzdigovanju Kesanje Sveti rožni venec Vzdihljeji Češčena bodi, Kraljica Pod tvoje varstvo Spomni se! Častiti gospodje ! Otrok, ki zna vse te molitve in II. RESNICE /]y ZAPOVEDI Apostolska vera Šest temeljnih resnic Deset božjih zapovedi Pet cerkvenih zapovedi Sedem svetih zakramentov Poglavitni grehi Devet tujih grehov Štirje vnebovpijoči grehi Telesna dela usmiljenja Duhovna dela usmiljenja Evangeljske čednosti Darovi svetega Duha Osem blagrov Najimenitnejša dela Dve poglavitni zapovedi Štiri poslednje reči resnice no pomet, zno polovico kotekizmo. No prodaj ima Katoliška knjigarna v Gorici Za cerkvene zbore priporočamo: Vinko Vodopivec: 16 evharističnih pesmi ... L 6 „ „ 12 Marijinih pesmi . . . . „ 6 „ . „ Lavretanske litanije . . . . „ 2 „ „ Pesem za posvečenje cerkva „ 2 David Doktorič Dve evharistični pesmi . . . „ 3 Katoliška knjigarna v Gorici Via Carducci 2. Za mladino priporočamo: Slepi slavčki. Povestice za mladino. Karel Širok. Slikal Avgust Černigoj, Krasna izdaja-: Vezana. 120 str. L 5. Malčki in palčki. 85 najlepših pesmi za otroke zbral Fr. Bevk. Nevezano L 3, vezano L 4. — Mladini. Spisal Ksaver Meško. Z ilustracijami Milka Bambiča. Navadna izdaja L 5, gosposka izdaja L 8. — Kolački, otroška čitanka s 40 slikami. Cena 2 liri. Katoliška knjigarna v Gorici. ... .. ;v„ iXXx ZBORNIK SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA Dr. Ant. Zdešar. C. M. Misijonska misei med nami. (Referat pri sestanku za »Unio cleri« dne 7. julija 1927.) Današnji sestanek ima namen, poglo* biti naše zanimanje za misijone in prb legniti nas same k delu za misijone. Ko sem premišljeval, kaj najbolj ovb ra misijonsko misel v nas, se mi je za= zdelo in se mi zdi, da najbolj to, ker ne cenimo dovolj tako dragocene kreposti krščanske ljubezni. Dovolite torej, da povem izpočetka nekaj načelnih misli o tej kreposti. Najprej je treba pomisliti, da krščam ska ljubezen do bližnjega ni morda sa* mo evangelijski svet, marveč, da je za* poved božja. Kolikokrat nam govori Kri* stus o tej ljubezni kakor O' zapovedi! »Mandatum novum do vobis« in zopet »haec mando vobis« itd. Sv. Janez, ki je najglobokeje zajel iz srca Jezusovega, povzame vsa ta naročila Odrešenikova v besede: »Hoc mandatum habemus a Deo, ut qui diligit Deum, diligat et fratrem suum« (1. Jan 4, 21). Še več: po besedah Kristusovih mora biti ta krepost svojski znak njegove re* ligije: »In hoc cognoscent omnes, quia discipuli mei estis, si dilectionem habue* ritis ad invicem« (Jan 13, 35). Proč torej z meglenim zastorom, ki se vzdiguje v naših dušah iz močvirja naše po Adamu pokvarjene narave in se zgo* ščuje v nas okoli pojma o krščanski lju* bežni. V našem sebičnem naravnem srcu zazveni, če udarimo na struno ljubezni, tako rad sozvok: »Ali se bo rentiralo? Ali bo kaj dobička od te ljubezni? Ali se izplača, da jo vršim napram tem in onim, napram vsem?« Bodimo predvsem bolj plemeniti do Boga! Več theocen* tričnosti! Saj moramo biti pred vsem v čast in slavo božjo. In sv. Janez pravi: »Deus caritas est,« torej smo Bogu naj* bolj podobni vprav po ljubezni. Čim bo* gopodobnejši pa smo, tem bolj smo v čast in slavo božjo. Dobro, pa bodimo tudi anthropocen* trični! Ali ni vprav ta bogopodobnost največji dobiček za nas, za našo dušo? Kako momentaneum et leve je vse, kar damo ali storimo bližnjemu iz ljubezni in usmiljenja, v primeri z dragocenim dobičkom, ki si ga je s takim dejanjem pridobila naša duša! Prikličimo si nadalje v spomin resni* co, da vprav ljubezen zapoveduje vsem drugim krepostim, da je mati vseh, kra* Ijica nad njimi. Čim torej rastemo v lju* bežni, rastemo v celoti v vsem duhov* nem življenju. Najsi torej vršim ljubezen kot Sama* rijan napram osovraženemu Judu, na* pram nehvaležniku, napram ubogi padli žrtvi ceste — nadnaravna ljubezen se dviga nad naravno sovraštvo, nad nehva* ležnost, nad prezir in naravni stud: če smo izvršili tudi napram takim dejanje ljubezni, rastemo po njej tembolj v bo* gci odobnost, čim manj ji je primešano zgolj naravnih nagibov. In kako velika socialna vrednota je ljubezen! Z njo imamo v rokah zlati ključ do src drugih. »Tisti bo največ lju* di pridobil za Boga,« pravi arški župnik, sv. Janez Viannev, »ki jih bo znal naj* bolj prepričati o svoji ljubezni do njih.« In s teh vidikov je treba, da motrimo delovanje za misijone. Ljubezen je kre* post, ki bližnjemu hoče dobrin in mu teh dobrin tudi naklanja, kadar mu jih jc treba. Ali ni torej delovanje za misijone najodličnejše delo krščanske ljubezni, ki hoče in naklanja paganom in ločenim bratom najodličnejših dobrin, nadnarav* no' življenje otrok božjih tu na zemlji in kdaj poveličano življenje v blaženi več* nosti! In katera beda je večja kot dušna beda teh narodov? Saj ne poznajo svo= jega Boga, Stvarnika in Odrešenika, ne poti do Njega, ali pa so zunaj Cerkve Kristusove, ki brani edina neskaljeno in nepotvorjeno »depositum fidei« in ki ima edina »claves regni coelorum«. In dandanes štejemo 800—1000 milijonov paganov in nad 160 milijonov ločenih bratov, med temi samo pravoslavnih Slo« vanov okoli 123,600.000. Kje je naše za« nimanje za kraljestvo Kristusovo na zemlji, torej kje naša ljubezen do Boga, kje tista poteza naše duše, ki bi morala biti značilna za naše krščanstvo, če nas duhovna beda teh ogromnih milijonov pusti hladne ali če izzove v naših srcih kot edini odmev samo nekaj neplodnega sočuvstvovanja! Ali naj na svetu izumrje tista ljube« zen, ki je odrešila svet in ga pokristja« nila? Ali naj pridejo res po naši krivdi časi, ki jih napoveduje Kristus z bese« dami (Mat 24, 12): »Refrigescet caritas multorum«? Prvi veliki misijonar, Kri« stus, je zapustil svojo» nebeško domovi« no in nas prišel odrešit na ta ubogi mrzli svet. Apostoli so se otresli tesno« srčnega judovskega separatizma in ozna« njevali Jezusov nauk izven domovine med pagani; univerzalistično načelo sv. Pavla: »Graecis et barbaris debitor sum« je bilo tudi njih načelo. Ista misijonska misel je gorela v srcih sv. Cirila in Me« toda, ki sta šla, dasi Grka, med Slovane; ista v srcu sv. Pavlina, oglejskega pa« triarha, ki je zlasti po sinodi v Čedadu (796.) začel z misijonskim delovanjem med našimi ožjimi predniki, med bene« škimi in primorskimi Slovenci; ista misel v srcih sv. Bonifacija ter drugih angleških in škotskih menihov, ki so pokristjanili ostalo Evropo. Predočimo si zdaj še enkrat, kar smo povedali zgoraj o rentabiliteti krščanske ljubezni bodisi s theocentričnega bodisi z anthropocentričnega stališča in povej« mo si: »in največ ima Bog in imam jaz vprav iz te oblike krščanske ljubezni, če delam za misijonstvo«. — Ko pa že go« vorimo o rentabiliteti, še par drugih opazk! Pij XI. govori v okrožnici »Re« rum Ecclesiae« z dne 28. febr. 1926 o po« klicu duhovnikov za neposredno miši« jonsko delovanje med pagani in pravi, naj se škofije, iz katerih bi se duhovniki javili za tako delovanje, ne boje, da bo« do zato stradale duhovnega kruha, mar« več, da bo» Bog dal takim škofijam ali več milosti ali pa več — duhovniških pokli« cev. Zdi se, da to ni neka samó a priori izrečena trditev, marveč, da se opira ta trditev na skušnjo; saj se v središče ka« toliškega sveta steka toliko življenjskih skušenj naše sv. Cerkve. — Dalje pa: gotovo je že vsak izmed nas kdaj pri« digal o odličnosti miloščine. Ko pa gre za miloščino v prid Kristusovemu kra« Ijestvu na zemlji, mislim, da sadove mi« loščine vobče lahko potenciramo s pre« cejšnjo številko, in dobili bomo sadove te miloščine. Če bomo torej tako bogateli po duši, ali ne bodo iz naše bogatejše duše zaje« mali bogateje tudi tisti, katerih dušna skrb nam je izročena? Dà, tudi naše ljudstvo vpeljujmo bolj in bolj v misijonsko misel in ga priteg« nimo k delovanju za misijone. Kako bo raste! v naših ljudeh nadnaravni ideali« zem po tej misli in jih dvigal nad tako zmaterializirano današnje življenje! Ka« ko globoko smisel za misijone ima naše krščansko ljudstvo, vidimo lahko že iz tega, ker tako rado posluša pridige o zu« nanjih misijonih. Pridigajmo jim od ča« sa do časa radi o misijonih; videli boste, da ljudje ob takih pridigah ne bodo spali. In kako je vzljubilo ljudstvo naše do* mače »Katoliške misijone«! Ko smo pred leti razmotrivali, ali bi kazalo začeti z novim' listom »Katoliški misijoni«, so vstajali od vseh strani razni pomisleki: premalo naročnikov bo, novi list bo z drugimi listi konkuriral in jim v škodo hodil itd. In kaj vidimo danes? Ljudje čitajo list z zanimanjem, list ima že prav čedno število naročnikov in strah pred konkurenco se je že izkazal kot pravi strah, ki je po sredi votel, ob kraji ga pa nič ni! — V ljudi bo’ s temi pridigami in s takim čitanjem prišla bolj in bolj — 135 - smisel za sv. katoliško cerkev, za kralje* stvo božje na zemlji: postali bodo za* vedni katoličani. In kje je dušni pastir, ki si ne želi zavednih katoličanov! In vse, kar smo rekli o rentabiliteti ljubezni do bližnjega vobče in za nas, velja tudi za naše ljudstvo. Po tej lju* bežni bodo rasli, krščanstvo v njih se bo poglobilo in utrdilo. Spričo vseh teh raz* logov bomo razumeli besedo izkušenega širitelja misijonske misli, ki pravi (Ne* mec je): »Die Pflege des Missionssinnes ist eine Grossmacht in der heimatlichen Seelsorge«. Prečastiti zborovalci, s Kristusom Vam kličem: »Ecce dico vobis: Levate oculos vestros et videte regiones, quia albae sunt iam ad messem« (Jan 4, 35). Danes so paganski narodi na usodepolnem raz* potju. Če jih ne bodo rešili naši kato* liški misijoni, bodo zapadli ali brezver* stvu ali — protestantizmu. Paganski na* rodi stopajo danes ob stiku s svetovno kulturo iz detinske v mladeniško dobo, zanje nastopa »pomlad narodov« (Vol* kerfruhling). Mislimo samo na Japon* sko, Kitajsko, na Egipt in Indijo! Dà, celo v zamorcih vre novo življenje. Le* ta 1922. so imeli zamorci v New Yorku svoj mednarodni zamorski shod pod predsedstvom zamorca Dr. Marka Gar* veya z Jamajke in dominanta, ki je na tem shodu najbolj donela in na katero so se ti izobraženi zamorci v svojih re* feratih vedno zopet povračali, je bila: »Naš sovražnik je beli človek! Afrika Afričanom!« Ideje narodne zavednosti so se ti izobraženci navzeli po ameriških, angleških in nemških vseučiliščih, in žal tudi — brezverstva. In ti s svobodomi* selstvom prepojeni Aziati in Afričani so in bodo duševni voditelji svojih naro* dov. Nevarnost popolnega brezverstva Pri teh narodih ni torej puhla fraza. Z druge strani pa so v misijonstvu Protestantje izredno agilni. Poznavalci Protestantizma pravijo, da je vprav mi* sijonska misel še tista vez, ki ga pri nje* govem razkrajanju še drži vkup. A po* leg svoje agilnosti razpolagajo tudi z ogromnimi denarnimi sredstvi. Pomisliti moramo, da sta ravno dve najmočnejši protestantski državi, Amerika in Angli* ja, prišli iz svetovne vojne gospodarsko ojačeni. Kot ilustracijo k temu nasled* nje dejstvo. L. 1921. je sklenilo 30 ame* riških protestantskih cerkva z okroglo 25 milijoni vernikov, da bodo nabrali za cerkvene potrebe v dobi od 1921—1925 nad 1320 — beri tisoč tri sto dvajset — milijonov dolarjev t. j. nad 22 milijard lir — če vzamemo dolar samo à 17 lir. Ena tretjina od tega, torej še vedno nad 7 milijard lir, naj bi se porabila za zu* nanje misijone. Zato se ne bomo čudili, če vzdržujejo n. pr. samo za daljnji vzhod štirinajst univerz in tri in trideset visokošolskih zavodov. Res, da denar ni vse in da je moralna moč katoliških mi* sij ono v neprimerno večja, toda »ipse Dominus, cui ministrabant angeli, ta* men ad informandam Ecclesiam suam, loculos habuisse (legitur)«. Kaj naj torej storimo? Pred vsem: širimo med seboj »Unio cleri prò missionibus«. Prof. dr. Schmid* lin je že 1. 1912. ustanovil v Miinsterju neko duhovniško misijonsko zvezo. To misel je povzel 1. 1916. v Milanu p. Pavel Manna in ustanovil »Unio cleri prò mis* sionibus«. Benedikt XV. jo je 1. 1918. po* trdil in Pij XI. jo v zgoraj imenovani misijonski okrožnici vsem duhovnikom toplo priporoča. Tudi je — mimogrede! — zelo praktična radi obilih privilegijev, ki jih dovoljuje svojim članom duhov* nikom. Podobna ozir. enaka zveza z istimi pri* vilegiji se je ustanovila ali se baš zdaj ustanavlja za naše ločene brate vzhod* nih cerkva in nosi ime »Apostolatus Uni* tatis« (AU) in prav danes je napovedan ustanovni občni zbor tega apostolstva. Ustanavlja se naravnost po želji sv. Sto* lice. Sploh se rimska Stolica izredno zani* ma za vprašanje vzhodnih cerkva. Od* kar je bil Pij XI. — tedaj še Achille Ratti — na Poljskem, se mu srce poseb* no drži tega vzhoda. Vemo, da je za stra* dajoče Ruse izdal že nad 100 milijonov lir. Z dnem 13. febr. 1927 je poslal vsem škofom v Jugoslaviji in na Češko=Slovas škem posebno okrožnico ob priliki IHKk letnice rojstva sv. Cirila. Ponovno že se je ustno izrazil, naj bi se posebno kato-liški Slovani zanimali za svoje ločene brate. Kako z veseljem pozdravlja vele= hradske kongrese! Veliko govori dej s stvo, da je sv. Oče letos 9. januarja, ko so se mu poklonili italijanski katoliški visokošolci, ta nadebudni naraščaj iz* rečno opozarjal, naj se zanimajo v ka* toliški vseobsežni ljubezni za pravoslav* ni vzhod. Iz vsega tega vidimo lahko, da nosi delovanje za naše ločene brate emi* nentno katoliški pečat.*) Pripomnim, da o zedinjenju prav dobro poučuje list «Kraljestvo božje«; naroča se v Kat. knjigarni v Gorici za letnih 7 lir. A poleg tega, da gre tu za pravo ka* toliško stvar, imamo mi katoliški Slo* vani še posebne vzroke za reševanje te* ga vprašanja. Med 160 milijoni pravo* slavnih je pretežna večina — nad 123 mi* lijonov — Slovanov. Naša katoliška mo* ralka nas pa uči, da mora biti naša lju* bežen do bližnjega »ordinata« in ima po* sebno poglavje »De ordine diligenda* rum« ter pravi, da moramo pred drugi* mi ljubiti tiste, »qui nobis sanguinis co* niunctione propinquiores sunt«. Deluj* mo torej in molimo posebno za naše lo* čene brate! Gotovo, pagani so v nepri* merno večji umski in socialni bedi kot naši ločeni bratje, z druge strani so nam pa ti po krvi bližji. — Delujmo torej za oboje, kakor nas k temu nagiba Duh božji! Pristopajmo nadalje v razna misijon* ska društva in širimo jih med verniki, kakor društvo za širjenje vere, društvo sv. Detinstva, Peter Klaverjevo družbo. 'j Med tem je julija zboroval velehradski kon* gres. Ne samo katoliški Slovani, marveč vsa ka* toliška Evropa se je zanimala za ta kongres, bo» goslovci, vseh katoliških narodov so pokazali, Nemci celo izrecno izjavili, da so pripravljeni so» delovati pri- reševanju vzhodnega vprašanja. Če je nosilo delovanje za zedinjenje že prej pristni katoliški pečat, je postalo zdaj internacionalno. bratovščino in apostolstvo sv. Cirila in Metoda itd. Naj pokaže podrobnejša de* bata, kaj bi bilo pri nas mogoče in pri» poroči jivo! Da pogosto pridigajmo o misijonih, je bilo že zgoraj omenjeno. Pred vsem pa prosimo milosti za vse, ki tavajo v stari temi paganstva ali jih loči razkol, pa tudi božjega blagoslova za vse misijonske delavce, ki misijonom niso posvetili samo nekaj denarja in svo» jih molitev, ampak same sebe. Saj gre tu za cilje nadnaravnega reda, ki jih brez nadnaravnih milosti absolutno ne mo» remo doseči. Prečastiti zborovalci, vera naših pred» nikov je bila oboževanje narave in nje» nih sil. Najbolj so častili božanstva svet» lobe, bodisi pozimi o koledi, ko začne dan rasti in svetloba zmagovati nad te* mo, bodisi v začetku pomladi, ko so se» žigali Morano, boginjo mrzle in temne zime, bodisi sredi pomladi, ko so solnčni žarki k novemu življenju obudili Vesno, bodisi poleti o kresu, ko je doseglo soln» ce višek svoje moči. Daši torej paganska vera naših pradedov ni bila tako ogabna, kakor n. pr. vera klasičnih Grkov, kjer so imeli celo tatovi in vlačugarji svoje bogove zaščitnike, je bila vendar zablo* da. Kaj nam je dalo krščanstvo v zame* no za te zmote? Za koledo našega bo» žiča, Dete Jezusa, ki je »lux mundi«, za vstalo Vesno vstalega Zveličarja, za kres tajinstveno, kot morje globoko, v ljubezni goreče in v svetosti žareče Srce Jezusovo, za fizično svetlobo duhovno svetlobo sv. vere in svetlobo jasnih cest, ki vodijo do neskončne Luči. A ne bo* dimo samo sebični prejemniki in srečni posedniki, marveč tudi hvaležni nositelji te luči. Nosimo jo med ljudstva, qui in tenebris et umbra mortis sedent, na pe* rotih molitve in miloščine. Veliko jim bomo dali, a za to svojo ljubezen bomo »a patre luminum« tudi veliko prejemali. Dajali jim bomo življenje in pod soln» cem naše ljubezni bo tudi v nas in pri nas oživelo k novemu življenju vse, kar je vsejala in seje božja roka v naša srca. Marijan Marolt. Pota in naloge cerkvene umetnosti. i. Če govorimo tu o cerkveni umetnosti, mislimo predvsem na cerkveno stavbo in njeno umetniško opremo: slike, kipe, oltarje in paramente. Vendar glasbena umetnost, pa tudi besedna, predvsem ho* miletika, istotako ne moreta preko teh vprašanj in gotovo je, da se bo dalo marsikaj od tu povedanega aplicirati rav= notako na cerkveno glasbo in na umet* niško podajo božjega nauka. Predvsem pa je važno vprašanje likovne umetno* sti, kajti vojna vihra je uničila nebroj božjih hramov in mesto njih je treba postaviti in opremiti nove. Ta zadeva ni le važna, temveč tudi težka; ustvariti je treba dela, ki bodo ravnotako priča naših kulturnih teženj, kot naših reli* gioznih čuvstev, dela, ki bodo preživela naš rod in bodo slika duha naše dobe. Lahko je bilo tako delo v sličnih slu* čajih prejšnjih vekov, postavim za časa turških vojsk ali drugod po tridesetletni vojni, ko1 je bila tedanja kultura kom* paktna; težko je to danes, ko doživlja kultura in z njo umetnost enake revolu* cionarne pretrese, kot jih doživlja po* litično, gospodarsko in socialno živi j e* nje. Mnogo je uničila vojna, mnogo čas in malomarnost varuhov, mnogo1 pa je ostalo in se le — preživelo. Mnogo je na* stalo zlasti tekom zadnjega poldrugosto* letja kvalitativno manjvrednega, a pri* ori ustvarjenega tako, da ga bo morala nekoč kulturno močnejša doba nadome* stiti z novim in boljšim. Nastajajo še nova industrijska središča, širijo se pred* mest j a in med nove ljudi z novo misel* nostjo je treba postaviti novo cerkev, ki jih bo objela s tako ljubeznijo, ki bo nji* hovi miselnosti dostopna. Vse to je živa potreba, ki jo je treba zadovoljiti baš sedaj v dobi, ko preživlja cerkvena umetnost veliko krizo, pravzaprav — upajmo da — zadnjo etapo v dolgotrajni krizi. Da ta kriza obstoja, nihče več ne taji, niti cerkev sama ne, ki je dala imprima* tur številni tozadevni literaturi, izišli izpod peres odličnih teologov. Eolj kot vsi drugi jo pa čuti nevtralni opazova** lec, predvsem umetnostni zgodovinar in pa umetnik. Umetnostni zgodovinar pač najbolj, ki je iskal predmetov svojega študija od Kristusa dalje pa tja do roko* koja skoro izključno v cerkvi, potem pa le še po salonih mogočnjakov. Nastala so pač tudi pozneje še pomembna dela cerkvene umetnosti, toda nikake primere ne vzdrže več s tem, kar je v teh časih ustvarila laična umetnost. Če je cerkve* na umetnost vsaj vsporedno korakala še nekaj časa z laično, je v 19. stoletju vid* no zastajala dokler ni končno popol* noma zastala in so bila cerkvena vrata odprta vsakemu najbolj šušmarskemu rokodelstvu, le umetnosti ne. Tako se je umetnost, ta važna kulturna panoga, raz* vij ala izven cerkve in cerkev je morala v zadevi cerkvene umetnosti upravičeno prenašati očitek konservativnosti. Ta očitek je moral enkrat cerkvene kroge zaboleti in sedaj jih boli zelo; cer* kev se zagovarja in treba priznati, da deloma zelo srečno, na prvi sluh prepri* čevalno. Pred kratkim je izšla pri Her* derju knjiga Von Kunst und Kiinstlern, ki jo je spisal širokosrčni in dokaj mo* derno misleči jezuit Josef Kreitmayer. mož znanstvenega ugleda, celo pobornik za novo umetnost, ki je tu brez okleva* nja prevzel zagovor za stagnacijo cerkve* ne umetnosti. V marsičem mu je treba pritrditi, zraven pa prihaja vedno znova človeku misel, ali cerkev res ne more ime* ti v modernem času nekoliko več kultur* ne aktivnosti, kot je bilo ne^oč; ali mora cerkev res nezaupno od strani motriti val časovnega razvoja, ki je baš danes tako nagel in viharen, kot še malokdaj v zgodovini. V interesu cerkve in v korist kulturi, ki tako živo potrebuje religioz* nega obiležja, moramo odločno odgovo* riti: ne! Ne smemo sicer precenjevati po* mena cerkvene umetnosti za versko živ=* Ijenje; res je, kot pravi Kreitmayer, da je nešteto vprašanj čisto religioznega in etičnega značaja bolj važnih kot pa so slogi cerkvenih stavb, slik in oltarjev. Toda včasih so se ti slogi iz cerkvenih stavb širili po gradovih in palačah, cer; kvene slike so bile predloge posvetnim, po oltarjih so delali sodobno opremo. Iz cerkve je prišel impulz v svet, danes pri; ha j a iz sveta v cerkev; kar se je v hiši in stanovanju »obneslo«, to je dobro' za cerkev. Danes cerkev sledi včasih je vo; dila. Posvetni motrilec, ki ga do cerkve niso vezali nikaki obziri, je to zapazil in že neštetokrat ugotovil ter komentiral sle; deče: »Katoliška kultura se je preživela. Njena miselnost ne spada več v okvir so; dobnosti. Razvoj časa gre svojo pot, se na cerkev ne ozira več, ker ne potrebuje zavore; cerkev sama pa je senilna in predno se novega časa zav©. ta čas že ni več nov.« Zagovorniki cerkve odgovar; jajo: »Cerkev ni zato tu, da se bodo na njej preiskuševali razni — izmi. Mi ča; kamo, da se novotarija ustali in da po; kaže svojo trajno vrednost, potem jo bomo že prevzeli. Cerkev lahko čaka.« Kreitmayer dobesedno: »Die Kirche hat Zeit.« V tem odgovoru cericve je nekaj resnice. Res je. da je impresionizem živel komaj štirideset let, da je kubizem živel desetletje in v tem desetletju svojo na; logo izvršil, da je razvoj modernega sli; karja tako nagel, da v nekaj letih svojih del ne pripozna več kot sebe vrednih. In je zopet res da tak pomemben kulturni faktor, kot je cerkev, skozi stoletja sre; dišče in skoro edini hram umetnosti, se; daj pri važnih umetnostnih pokretih ni sodelovala in se trpko spominja Giotta, Donatella, Michelangela ali Van Eycka. ki so svoje prav tako revolucionarne po; iskuse izvršili v cerkvah, jih s tem usta; lili in jim dali večno vrednost. Nasprotniki ne verujejo, da bi sedanji cerkveni organizem bil še kdaj sposoben takih dejanj. Cerkev pravi, da bi storila veliko taktično, recimo religiozno#poli; tično napako, če bi proglasila kak ekspre; sionizem za svoj, ker je danes po do; brem deceniju razcveta umrl cerkve pa bi bilo treba dati sedaj nanovo zidati, slikati in opremiti. Ekspresionizem je bila čisto »duhov; na« umetnost, res da zelo subjektivna in ker ga je cerkev odklanjala, so si ga pri; svojile sekte in razna moderna religiozna gibanja, ki so s tem podprla svojo ča; sovno upravičenost češ moderna umet; nost, ki je duševna, religiozna, je izraz naših hotenj; umetniki, ti »voditelji in preroki« naroda čutijo težnjo po duhov; ni, religiozni obnovi, toda v nasprotju s cerkvijo. In res je bil ta čas, tak: ljudje so hoteli najčistejšo etiko, pa sovražili vsako moralko, hoteli so biti pobožni, as; keti, pa so sovražili cerkev in njena sred; stva, hoteli so biti čisti pred Bogom, pa so smešili spoved, hoteli so biti pravični, pa so se zgražali nad vsako pravno nor; mo. O vsem tem piše tudi Kreitmayer. V Nemčiji in Rusiji so bile take težnje naj; jačje, drugod v histvu'podobne. Težko je bilo cerkvi najti se v teh zmešnjavah, toda bi li prišlo do vsega tega, če bi se cerkev aktivno udeležila tega umetnost; nega pokreta? Mesto, da je čakala, delo; ma celo odklanjala in smešila, bi bila lahko vodila in marsikatero zmoto pre; prečila. V Italiji in Franciji umetnost polpreteklega časa ni bila tako duhovno usmerjena kot v Nemčiji, bila je bolj umstvenega značaja toda s sodelova; njem cerkve bi lahko postala tudi tu re; ligiozna. Ker končno, naj se sliši tudi ne; koliko banalno, cerkev je tolikšna fi; nančna sila, da bi lahko krepko odloče; vala. Ne bomo odgovarjali onim, ki zani; kajc sposobnost cerkve, da bi še kdaj prevzela iniciativo; poglejmo rajši v in; formacijo, kakšno je dandanes stanje cer; kvene umetnosti v kulturno visokostoje; čih pokrajinah. V Italiji za cerkveno umetnost sedanjosti ni dosti prostora. Ona je bila v prejšnjih stoletjih tako hi; perproduktivna, da predstavlja skoro vsaka njena cerkev umetnostno dovršen produkt in množica cerkvenih umetnin za praktično potrebo ne le da zadostuje, temveč jih celo presega. Vprašanje seve; da je, koliko časa bodo te cerkve in njih oprema umetnostno še zadovoljevale. Fa; šizem je prinesel tudi novih kulturnih im; pulzov, pobratil se je s futurizmom, ki 139 - danes seveda ni več tak, kot ob manife* stu, toda pomembnih cerkvenih del fin turizem doslej še ni izvršil pa tudi ne ostala, njemu sorodna umetnostna giba; nja. V Franciji so umetnostne potrebe ve; čje. Predvsem je zelo narasla cerkvena plastika po vojni. Vsaka cerkvena stavba skoraj je dobila dva kipa: spomenik voj; nim žrtvam in spomenik device Orlean; ske. Toda na žalost je treba priznati, da so ta dela z malimi izjemami med naj; slabšim, kar je francoska »umetnost« v zadnjih letih sploh ustvarila. Tu v domo; vini realizma impresionizma in vseh naj; močnejših novih umetnostnih pokretov cerkvena umetnost ni prišla dalje kot do nekega zelo konvencionalnega klasiciz; ma; njeno kiparstvo je prespalo celo Ro; dina, ki je dal toliko impulza plastiki ce; lega sveta, tudi religioznim umetnikom. To je res umetnost za kulturno nespo; sobno visoko aristokracijo, ki jo finan; čira, da bi s tem podčrtala svojo vlogo v katoliški akciji, ki potem doživlja slične nezgode, kot je Action francaise. Najbolj nas zanima cerkvena umetnost v poruše; nih pokrajinah. Tu so bile na razpolago velike svote in kjer je šlo za popravo historičnih umetnin, se je delalo z dr; žavne kot s cerkvene strani še preveč ri; gorozno. Žalibog pa pozna pisec razme; roma malo čisto novih del v teh krajih; če so njemu poznana merilo za še ostala, se je postopalo zelo konservativno'. Najbolj aktiven je katoliški pokret v Nemčiji, pa tudi najbolj demokratičen. Katoliška Nemčija se je tudi najbolj pri; bližala modernim umetnostnim pokre; tom, a vendar s precejšnjo rezervira; nostjo, z nekim strahom in negotovost; jo. Nemški ekspresionizem je bogato čr; pai iz historičnih slogov; starokrščanska umetnost, romantika in gotika so mu bili vzori in ob teh predlogah si je lažje pri; boril dostop v cerkev. Avstrija kot vedno, je bila tudi v teh časih kulturna provinca Nemčije, simbol dobrodušne umetnostne nedelavnosti, kakor tudi je na drugi strani bil baš Du; naj v umetnostni znanosti nedvomno na višku. V Rusiji so politične razmere same že onemogočile razmah cerkvene umetnosti, a dvomimo, da bi mogla nova stremljenja najti dostop v pravoslavje. Isto velja tudi za versko mlačno Srbijo, medtem ko je bilo v katoliški Jugoslaviji izvršenih ne; kaj pomembnih del poleg množice po; polnoma nesodobnih in brezkvalitetnih. Stališče cerkve je bilo res težavno. Ne le, da je plašil kanon 1279,, od starih ljudi, ki sicer modro vodijo na važnih mestih cerkveno oblast, ki so se v svoji mladosti navduševali za nazarence, morda še za beuronce, ni mogoče zahtevati tiste eia; sticitete, da bi se mogli prilagoditi urno; besnemu razvoju likovne umetnosti zad; njih decenijev. In še enkrat priznamo, da vprašanje cerkvene umetnosti res ni tolikanj važno, kot nešteto drugih zadev. II. Nekaj ugovorov in odgovorov. Pravi; jo, da bi cerkev naletela na odpor ver; nikov, če bi uvedla novo umetnost. Mo; derna umetnost je morda res prišla iz po; trebe časa, je morda res vsklila iz dna srca, je morda polna plemenite vsebine, toda preprosti narod tega ne bo razumel. Gotovo kolikor glav, toliko mnenj. Pa sezidajte cerkev kakorkoli in jo posli; kaj te kakorkoli, kritiki ne boste ušli. Se; veda ni dobro, da je cerkev le moderno poslikana, pa naj jo slika kdorkoli. Kdor pa jo bo slikal tako, da bo podal res re; iigiozen doživljaj, tega je vedno mogoče približati masi. Saj masa ni res tako ne; umna, da bi ne bila napredka zmožna. Masa še bolj teži za napredkom, kot člo; vek, ki se je najedel akademične učeno; sti in misli, da zdaj vse zna. Masa se za; veda neke inferiornosti, iz katere teži priti navzgor in če je ne bo vodila cer; kev v napredek, bo šla za njim izven cer; kve in proti cerkvi. Masa čuvstvuje tudi moderno ali vsaj teži po modernem čuvst; vovanju in moderna oprema cerkve bo zanjo ravnotoliko religiozno kot kultur; no odkritje. Mislite, da masa čuti kaj ob »klasično« lepem telesu kake jeruzalem; ske žene ali ob anatomični pravilnosti Jezusovega trupla, ki se mu slikar prej; šnjega stoletja niti ni upal dati izraza bolečine, zato da ne bi bilo »grdo.« Morda je masa cb tem Kristusu žalostna, toda je žalostna zato, ker je že neštetokrat v srcu doživela Kristusovo trpljenje. Eden ali drugi ne bo takoj doumel mo« derne umetnine; ko mu bo župnik z raz; lago do tega pomagal, jo bo doumel in jo bo doživel, kot nikdar ne bi mogel doživeti stare, konvencionalne slike brez notranje sile. Saj je bilo vendar že ustvar; jenih nekaj izrazito modernih del in no; beno še ni odvrnilo niti enega vernika. V Strugah na Dolenjskem je Tone Kralj poslikal cerkev, pa je vsem ugajala in je to kraj, ki ni posebno napreden in so se v tisti okolici izvršile barokizacije cerkva šele početkom prejšnjega stoletja! Nihče ne bo tajil, da je religiozno čuvstvovanje različno v različnih časih in krajih, enako kot je različno socialno in splošno kul; turno obiležje. Moderna umetnost je iz; raz in slika vsega socialnega in kultur; nega, posebno še religioznega obiležja in zato upravičena, da dospe v cerkev in dokaže njeno sodobnost. Kdor pa mo; derne dobe ni doživel — in redki so taki — se tudi ne bo nad to umetnostjo po; hujšal; kdor je za umetnost brezbrižen, kdor živi .izključno religiozno, ta pa sploh ne bo gledal na formo, ampak le na vsebino in ta je pač tudi v moderni cerkv. umetnosti brez dvoma religiozna. Da je celo globja, mnogo globja, kot v umet; nosti prejšnjega stoletja, to je izvenspo; ren rezultat umetnostne znanosti, ki jo je proučila. Uvedba moderne umetnosti v cerkev je prvovrsten religiozno ; poli; tičen čin. Drug ugovor: Ni res, da more le mo; derna umetnina učinkovati religiozno; pred Materjo Božjo svetogorsko, ki go; tovo ni moderna umetnina, je klečalo in pobožno molilo na sto tisoče ljudi, med njimi na tisoče izobražencev; vsi pobož; no in z občudovanjem zrejo v podobo milosti in nihče od njih si mesto te stare še ni želel moderne. Neizpodbitna resni; ca! Bilo bi pogrešno odstranjevati verske svetinje, zlasti še take, ki so predmet tako upapolnega češčenja, kot ravno bcžjepotne podobe. Dokler stara umet; nina sama ne odbija, je ni treba cdstra; njevati; dokler ustreza, naj stoji na svo; jem mestu. Toda ne dalj. Ko pa je treba napraviti novo, je morda večina vernikov navdušena za drugo, toda ne umetnostno pomembno podobo, a tu bi bilo pač po; grešno, ljudskemu okusu, če je slab, pov; sem ugoditi. V največ primerih bo pač tako, da bodo- starci želeli kakšno delo, ki je bilo moderno morda pred pedese; timi leti, mladina pa si bo želela nekaj modernejšega, kar odgovarja njihovemu mlajšemu okusu. Celo redkokdaj se bo zgodilo, da bi se zedinili za najboljše delo. A cerkvena umetnina ni za danes in jutri, morda bo stala na svojem mestu desetletja, morda sto in več let. Stilno za; ostala umetnina nikdar ne more biti do; bra, ona je vedno produkt senilnosti. V vsej umetnostni zgodovini nimamo pri; mera, da bi :mela le ena zaostala umet; nina kakršnekoli umetnostno vrednost; cb nastanku morda še ugaja onim, ki toku časa ne morejo slediti, naslednji rod jo občuti kot brezmočno. Umetnostni pro; dukt more nastati le iz umetnikove sile, sila pa je vedno impulzivna in le nepo; sreden impulz ustvari nekaj velikega, pristnega. Kar je pristno in močno, to za; grabi tudi še poznejši rod. Sila je nekaj absolutnega in pred Michelangelom v Sikstini jo čutimo še po štiri sto letih, ne čutimo je pa v Vasari ju, čigar dela imajo sicer iste stilne znake; toda ti so prišli na sliko šele posredno in ker posredno, ne več s pristno silo in zato so Vasari j eve slike šibke in ne ogrejejo. Seveda, če je delo obdano s tradicijo milosti, potem ni treba umetnostne kvalitete, toda nova dela take tradicije nimajo in nam se gre vendar za to, kar treba šele ustvariti. Zaostal arhitekt, slikar ali kipar ne more ustvariti močne umetnine, morda nje; govo delo ne bo motilo, postalo bo pa kmalu, če ni takoj, mrtev kapital: verniki bodo šli v cerkev in molili, toda na šibke »umotvore« se ne bodo ozirali. Cerkvena umetnina pa mora dati religiozne vspod; bude, to more dati pa le delo, ki je ro; jeno iz duha močnega, sodobnega umet; nika. 141 Ker odločajo o vprašanjih cerkvene umetnosti cesto umetnostno neorijenth rani ljudje, ki se zato bojijo radikalne rešitve umetnostne naloge, pridejo v svo* jih ugovorih in izgovorih do trditve, da sploh ni več naloga cerkve, sodelovati pri umetnostnih vprašanjih. V srednjem ve* ku da je bilo drugače, takrat je cerkev bila prva politična sila in zato je bilo na* ravno, da je odločevala tudi v vseh kub turnih, zlasti pa umetnostnih in znanstve? nih pokretih. Danes ni več prva politična moč, omejila se je le na etično plat živ= Ijenja in na askezo in zato je nič ne briga, kaj se v upodabljajoči umetnosti dogaja. Ta izgovor čitamo večkrat. Toda dokler se cerkev poslužuje umetnosti v svoje liturgične svrhe, ne more nihče tr= diti, da na njej ni interesirana. Naj še tako pomen oblikovne umetnosti za ver* sko življenje podcenjuje, ona je še vedno naj večji konzument in dokler vstraja na konservatizmu, je zavora za nemoten razvoj. Če pravijo, da ni danes več na* loga cerkve pospeševati razvoja umet* nosti, toliko manj bi se kdo osmelil trditi, da je cerkev poklicana, da ta razvoj za* držuje in če se brani modernih umetnin, ga gotovo zadržuje; ž njim pa v neki meri zadržuje tudi zdrav razvoj religioz* nega čuvstvovanja. Medtem pa niso niti cerkveno pravo, niti liturgični predpisi taki, da bi morali biti zadržki razvoju cerkvene umetnosti. III V tem razvoju je varstvo spomenikov lahko* prava coki j a. Umetnostno tako ši* bak rod, kot je živel v prejšnjem stoletju, se je naslajal ob davni lepoti stare umet* nosti, ki je bila nekoč aktualna in so jo sedaj vnovič vzljubili v pomanjkanju lastne sile. Kopičile so se zbirke slik, konservator j evo kladivo je pokalo po cerkvenih stenah in iskalo fresk. Vse prav in lepo, umetnostna znanost krvavo potrebuje čimdalje več umetnostnega materij ala iz starih časov, toda šli so* pre* daleč. Gotska freska je postala najprej kuriozum, nato ideal, rimska izkopanina zaklad, ki ga nobena moderna cerkvena stavba ne doseže. In vse mora ostati na svojem mestu, kakor je in če preti naj* manjša nevarnost, postavijo železno ograjo. Taka freska postane lahko po* gubna, zlasti pogubna za cerkveno umet* nost. Naši dedje niso' bili taki; kadar se je cerkvena stavba ali slika preživela, so mesto nje napravili drugo, ki je bolj od* govarjala njihovemu čuvstvovanju, pred* vsem njihovi novi askezi. Zdaj so jib pri* čeli označevati te dobre naše dede za vandale in herostrate, mesto da bi obču* dovali njih naprednost. Delali so tako v kulturno močnih dobah, ko niso potre* bovali starih, preživelih oblik, in edina pomanjkljivost tistih časov je bila ta, da ni bilo med njimi umetnostnih zgodovi* nar jev, ki bi vse zavrženo spravili na varno. Toda kako pride moderni človek do tega, da ga v cerkvi obdajajo gotske freske, ki jih ne razume več, ki so mu morda celo zoperne, ki ne dajo današnji askezi prav nobene vspodbude, a on je primoran moliti zraven. Naši konserva* tcrji so sicer uvidevni ljudje, toda mnogo je odločujočih faktorjev, ki s preveliko strogostjo čuvajo starine. Nikdar ne sme, v interesu naše kulture in še posebej v interesu verskega čustva ne sme biti stara umetnina ovira, da se ne more ustvariti nova. Zato imamo muzeje in imamo tudi sredstva, da maskiramo stare arhitekture v modernem okusu, ne da bi zgubile svoj pomen za znanstvenika. Plečnikova cer* kev v Bogojini in Kraljeve slike v Stru* gah so prelepi vzorci, kako treba starine brez škode za znanost modernizirati. Prednost pa ima seveda pomembna stara umetnina pred slabo novo. IV. Kakšna pa je pravzaprav moderna umetnost? Nimamo še zadostnega vpo* gleda v naj novejša cerkvena dela po svetu; kar stoji zgoraj zapisano, velja za polpreteklo dobo, ki jo označimo lahko z besedo ekspresionizem. Bila je to, kot rečeno, čisto duhovno usmerjena, a sub* jektivna doba. Danes gre razvoj k objek* tivnosti, k novemu realizmu, ki sicer uporablja vse pridobitve duhovnega eks* presionizma, pa tudi konstruktivnega kubizma itd. Ker objektivna, je nujno ta umetnost bolj mednarodna, medtem, ko so bila umetnostna gibanja zadnjega časa nekako nacionalno diferencirana. In ni li nevarnost v tem najnovejšem raz« voju, da se umetnost popolnoma zrnate* rializira? Ima potem sploh še mesta v katoliški molilnici? Eni pravijo, da je tako, da se bo cerkvi le še bolj odtujila, drugi, da so pridobitve duhovnega eks* presionizma trajne in da morajo v novi umetnosti ostati. Ti jo imenujejo meta* fizični realizem in so prepričani, da krute iznajdbe moderne tehnike nikdar ne mo* rejo ubiti v človeku religioznosti in da zato tudi v teh sicer tako materialističnih časih ne more umetnost shajati brez du* hovne vsebine. Edini smo si v tem, da imajo poslednji prav. Edini pa bodimo tudi v tem, da likovna cerkvena umetnost ne more stati trajno v opoziciji napram obdajajočemu jo svetu. Zdi se, da na* staja nov, krepak stil, ki ga ustvarja glo* boka misel modernega človeka, stil, ki objema vse kulturno človeštvo, ki pa je temeljno različen od stilov preteklosti. Je staremu očesu nekoliko nenavaden, toda kot dokazuje sprejem Kraljevih slik v Strugah od strani preprostih vernikov, vsakomur razumljiv, pa ne samo biblia pauperum, tudi biblia sapientium. Arhitektura tega stila je smotrena, lo* gična, prostor enoten in jasen. Figure so plastične, kompozicije slik tektonske, v celoto zaključene, prostor tudi na slikah jasen. Vse to pa je podrejeno ideji, globji misli in kako naj bo v podobi upodob* Ijena misel drugače, kot v odgovarjajoči ji formi! Cerkvena umetnost pa je že po svojem namenu tendenčna, v njej ni lartpourlartizma in cerkev mora gledati, da si njena tendenca te forme podredi. Morda nikdar, v dolgi vrsti let, že niso bile umetnostne prilike za cerkev tako ugodne, kot sedaj in težko bi se cerkev oprala starega očitka, da je kulturno mrtva, če ne bi sedaj zagrabila. Toda saj so perspektive ugodnejše, vpliv nove umetnosti na cerkev raste, ž njim bo obratno rastel vpliv cerkve na novo umetnost. Čujemo o številnih cer* kvenih naročilih, ki jih dobivajo sodobni umetniki, stara generacija se umika in prav je tako. Je nekaj tragike v tem, toda neizprosnost življenja terja to. Še enkrat: Cerkvena umetnost potre* buje razmaha, ona more in mora postati sredstvo za religiozno obnovo, mora po* stati izmed vodilnih kulturnih faktorjev, ki ne bo pustila utoniti kulture v brez* božnem materializmu. Ni edini faktor, je pa med važnejšimi. Radi prinašamo ta zanimivi poučni spis o novih smereh cerkvene umetnosti. Pripominjamo pa, da se sicer cerkev nc ho branila zdravih tvornih eie* mentov nove umetnosti, obenem pa bo vedno s pridom uporabljala preskušene, večno lepe vred* note starejših dob, v kolikor se še skladajo z mišljenjem in čuvstvovanjem rodu, ki živi in ki bo prišel. Opomba ured. Mons. Mihael Arko: Uradne ure v župnijski pisarni. Pri kosilu je sedelo več gostov pa so me med kratkim obedom klicali dvakrat v pisarno. Vstal sem takoj, se podal v zgornje nadstropje, zadovoljil stranke in zopet prisedel k mizi. Večini navzočim moje ravnanje ni bilo všeč, zato so se slišale različne opombe. »Še pes ima rad pri jedi mir, menda tudi župnik.« »Saj ni tako težko navaditi ljudi na stalne ure. Bodi od 9. do poldne, je pač zadosti; no, naj bo še popoldne od dveh do štirih, pa lahko vsi opravijo, celo ča* kati ne bo treba predolgo. In ljudje bodo znali, kdaj se v pisarni lahko kaj doseže, in župnik je razbremenjen in ve, kdaj bo nemoten in se lahko mirno loti dela.« »Reda je treba navaditi ljudi in red bo tudi tukaj koristil župniku in župlja* nom.« »Posebno še v Idriji, ko ima najbolj oddaljeni faran komaj pol ure do žup* nišča.« — 143 - »Ste pravi suženj svojim ljudem, če še pri kosilu prihajajo po uradne spise.« »Ubogi Vaš naslednik, ko boste tako razvadili ljudi!« »Če smo že uradniki, bodimo tudi za* res, imejmo stalne uradne ure!« Gostom nisem hotel naravnost ugo= varjati ali tudi pokazati slučaje, v kate* rib se je tako ravnanje maščevalo. Naj torej v našem listu povem svoje mnenje. Mi smo namestniki Kritsusovi. Saj je sam rekel, da nam je zgled dal, da ga posnemamo. In kako se je naš Zveličar obnašal glede uradnih ur? V Samariji pri Jakopovem vodnjaku jc bilo, ko je truden, žejen in lačen po* čival in čakal na apostole, da prineso kaj jedi iz mesta. Pa pride Samaritanka po vode; on po* žabi na lakoto ter jo poučuje, in ko do* spejo ljudje iz mesta, noče jedi, katero mu ponujajo apostoli. In ko se čudijo in poprašujejo, ali mu je kdo drugi jesti prinesel, jim pove: »Moja jed je, da sto* rim voljo nebeškega Očeta.« Torej sem le prav delal, ko sem med jedjo dvakrat vstal in ljudem postregel. Drug slučaj, kako malo se je držal naš Zveličar uradnih ur. Ljudstvo je bil že spustil in se hotel sam ves truden malo odpočiti. A matere zagledajo Učenika samega in žele do njega, da bi jim otročiče blagoslovil. Apostoli jim branijo, po naše bi rekli: pridite jutri, sedaj so uradne ure že mi* nule, vidite, kako je Gospod ves upehan in potrebuje za se oddihljeja. Kaj sitna* rite ob neugodni uri! A Zveličar jih ustavi: Pustite male k meni! In res vzame otročiče v naročje, jih blagoslavlja in daje materam nazaj. Glejte, truden, počitka potreben, a ne mara za uradne ure. In zopet vemo, da je Jezus Nikodema ponoči učil. Nočne ure pa nikjer niso uradne ure, ker je noč le za počitek. Ta* ko tudi tu ni poznal uradnih ur, pač pa je povsod in ob vsaki priliki ljudem do* brote skazoval, ne oziraje se na svojo udobnost. Dovolj, da so bili ljudje do* brote vredni in potrebni, že jim je bil na uslugo. Naj navedem en slučaj. Mati treh ma* lih otrok pride okoli pol ene ure v žup* nišče s prošnjo, nat bi g. župnik izdal majhno potrdilo, kdaj so njeni otroci ro* jeni. Pri podpornem društvu je neka po* mota in tam žele rojstne podatke, in so zadovoljni, če jih g. župnik le s svinčni* kom napiše. Neugodna ura ni prijala voditelju ma* tic, zato je rekel ženi, naj pride jutri od 10.—12. ure, takrat je on v uradu. Žena je žalostna odšla, a potožila na trgu tovarišici: »Mož je celi dan na delu, imam 3 majhne otroke, katerih samih ne smem pustiti. Sedaj sem dobila dobro sosedo, ki mi varje otročiče, bom li jutri preprosila kako dobro dušo, da bi to skrb prevzela, ne vem.« Bila je pol ure oddaljena od župnišča. Reva je morala iskati namestnico in drugi dan zopet enako pot storiti, pa morda še čakati, preden je na vrsto prišla. Duhoven pa bi se ne bil zamudil 10 minut in bi bil toliko pota in truda pri* hranil. Ne rečem, da niso uradne ure na me* stu, kjer je župnija, ki šteje 20, 30 tisoč ali še več duš, a tam bivajo ljudje sku* pa j, ne zamude kaj in četudi danes ne pride na vrsto, ve, da bo jutri kmalu opravil. Pri delavskih slojih bi pa moral delavec opustiti delo in zaslužek, ako bi le v strogih uradnih urah zamogel opra* viti svoj posel. To velja n. pr. za spra* ševanje ženinov in nevest. Pri našem rudniku je navozil kmet precej lesa. Prišel je po denar, a pred* sto jnik je imel sejo, brez njegovega pod* piša niso smeli izplačati, a obenem je prepovedano na seji motiti načelnika. Seja se je zavlekla do večera in ubogi možakar je čakal ure in ure na svo je pia* čilo. Šele na večer je prišel do svojega denarja. Do doma pa je imel štiri ure po gozdu in samotnih krajih in bil vedno v strahu, da ga ponoči kdo ne napade in oropa. — Koliko olajšanja, ko bi se ne tako strogo držali uradnih ur! Naslednje naj se ne sodi osebno, tem* več le kot opomba k stvari. Ko sem nad dva meseca ležal v go* riški bolnici, so doma vsako nedeljo mo* lili uro pred sv. R. Telesom za moje zdravje. Pa ne samo žene in dekleta, tudi možje in mladeniči so imeli svojo uro. In ko sem se vrnil, so molili še dve uri v zahvalo. — In to v najhujši zimi. Ko bi se bil držal v svojem poslovanju le urad= nih ur, bi gotovo ne bilo omenjenih mo* litvenih ur. Katehetski vestnik. Nič ne pomaga. Katehetu v šoli danes ni več z rožcami posejano. Mnogokje se utegne verouči* telja polotiti mrkel pesimizem, ki jemlje veselje, krati uspehe, učinkuje porazno. Takim je treba dati poguma; treba jih dvigniti, da se žrtvujejo in izvršujejo pogumno svoje delo brez ozira na to, ali so uspehi primerni prizadevanju ali ne. Saj so nam isto priporočali v semenišču tudi glede oznanjevanja božje besede na prižnici. »Praedica opportune importune, argue, obsecra, increpa cum omni patiem tia ...« Če bi vselej samo enega poslušal* ca izpreobrnili ali vsaj ganili, beseda ni bila zastonj. Sicer pa: duhovnik, katehet ve, da svojih poklicnih dolžnosti ne iz* vršuje in ne uravnava po uspehih, marveč po svoji vesti in zmožnostih. Glejmo sv. Kanizija! Ta apostol je prišel na Dunaj, ko so bile ondi najžalostnejše razmere; storil je svojo dolžnost najprej med pič* lim poslušalstvom otrok, enako v cerkvi, na vseučilišču. Izgovorov, ki človeku vza* mejo vse veselje: »Saj nič ne pomaga«, »Tu se ne da nič storiti«, »Je vse zastonj« — ni poznal. — Enako beremo o sv. J. Viannevu. Škof in pedagog J. M. Sailer daje za težavne slučaje prav primerne nasvete, ki naj bi jih katehetje resno uvaževali. O katehetovi osebnosti pravi: »Katehet ponazoruje v življenju, kar hoče kot učitelj in voditelj otrok z besedami pri* poročiti; katehet skrbi, da otroci vero v živi podobi gledajo, da morejo potem umevati in sprejeti nauk o tem, kar so vi* deli... Zgled svetega življenja zareže globoke vtise ...« Med krepostmi mladinskega učitelja podčrtava Sailer osobito potrpežljivost. Če pomislimo — pravi Sailer — kako po* časno je umevanje otrok, kako malo zna* nja prinesejo s seboj v šolo, kako slabega razuma so nekateri, — če vpcštevamo še sto in sto neprijetnosti, ki otežujejo pouk, je jasno, da si mora priboriti ka* tehet nadčloveško potrpežljivost, če hoče veljati za dobrega pedagoga. Potrpljenja potrebuje, da ga ne razdražijo neokretni odgovori in pa otročarija ter norčavost takih učencev, ki jih vsaka stvar bolj za* nimlje nego učenje; potrpljenja mu je treba, če hoče, da z večkratnim ponavlja* njem iste stvari utepe v glavo lahkomi* selnim otrokom potrebno znanje, ali da neumne odgovore tako zaobrača, da niso popolnoma brez uspeha ... Katehet naj skuša, da se iznebi vsega, kar pouk moti, kar uničuje priljubljenost verstvene ure in verstva sploh, kakor n. pr. čmernost in puščoba, zmerjanje, za* ničevanje, neprestano godrnjanje, zgolj naizustno učenje, neprimerno kaznova* nje ali celo tepenje. V lepih besedah oriše nato Sailer do* brega kateheta, ko piše: .Vzgojitelj otrok zna biti otroški, zna biti otrok med otro* ki, se zna prilagoditi otrokom, da jih dvi* ga k sebi, da napravi iz otrok može; je dovolj možat, da zatre v sebi nagone nev* šečnosti in nepotrpežljivosti, da se iz* kaže kot junak neskaljene živahnosti, stalne krotkosti in vztrajne potrpežlji* vosti; ...je poln ljubezni, da se žrtvuje za mladino, da zbuja zaupanje; . ..je — da se kratko izrazim — prava podoba Jezusa.« (»Vzajemnost 1927. str. 48.) Svetopisemske kateheze. Dolgo smo že pretresali vprašanje, naj bi vešči sobratje' izdelovali praktične ka* teheze in jih prednašali na sestankih. To* da časa ni in včasih tudi ne knjig. Ven* dar je potrebno, da se katehet dobro pripravlja za svoje važno delo, da se po* glablja v snov pa tudi v otroško misel* nost. Želim povedati, da imamo za to prav dober pomoček, ki se je obnesel. Mislim knjižico »Svetopisemske katehet ze«, ki jih je spisal sobr* Brezavšček. Iz= šla sta dva snopiča, eden za prvi razred ljudskih šol (45 katehez na 80. straneh), dru ^ ----in istrskih vin. - - - ^ jjosip lipicer'’ izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev v ©orici ulica Morelli štev. 17 Posrebruje in pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po kar se da nizki ceni. Splošno lastni izdelek. _____________r n*AtUkAkàAAÉUikkAk&*£ààJdUUiAkàAkà.n -si ■:ž -sr iSi Andrej Fiegel Restavracija in gostilna s prenočiščein. )St m r:s- is::-»> P m TRAVNIK TRAVNIK Andrej Golja, Gorica Travnik 22 trgovina hišnih kuhinjskih potrebščin. r i JOSIP CULOT GORICA - RAŠTEL 2 Trgovina na drobno in na debelo igrač in devocionalij.-Specialitete športnih oprem in sandalov. Katoliška tiskarna Gorica - Vrh Placate 18 Ali vršite zanjo propagando? GIUSEPPE MASSIG - Gorica - Corso Verdi štev. 18 ZHLOfiH TKHnin Bogata izbera volnenega in svilenega blaga, sukna za gospode, perila, volne, žime, ter Cene zmerne! kurjega in gosjega perja. Cene zmerne!