tribuna Novi Izvrsni odbor Skupnosti studentov Na redni letni skupščini SŠ 23. decembra 1969 je bil izvoljen novi izvršni odbor SŠ: pr^dsednik KOŽELJ Janez 1945 podpredsednik KLAVŽAR Niko 1948 člani IO Sš Dolničar Boris 1947 Ilešič Marko 1947 Hrušovar Marjan 1947 Kleindienst Jurij 1947 Kaluža Miro 1947 Muršec Marjan 1947 Mrhar Drago 1946 Oblak Vladimir 1947 Ribičič Ciril 1947 Sušnik Edo 1947 Šetinc Lenart 1948 Voljčanšek Silvo 1949 Po funkciji: šlander Jože radio ŠTUDENT Vodopivec Stojan Sindikat študentov ŠN Sašo šrot TRIBUNA FAGG FF VŠPSN PF MF EF EP VŠPSN EF SF PV EF PF VŠPSN IV. letnik III. letnik III. letnik IV. letnik abs. IV. letnik IV. letnik III. letnik II. letnik III. letnik IV. letnik IV. letnik III. letnik I. letnik .STUDENTU', PAČ Verjetno je najbolj pošteno, če že v začetku se-stavka poudarimo svoje začudenje- Ne toliko začu-denje zaradi spora okoli beograjskega lista Student, zaradi nekaterih, po našem mnenju presplošnih in prepovršnih ocen družbenega dejanja uredništva tega lista; naše začudenje velja predvsem iormalni obliki tega razpleta, nekaterim metodam in poeno-stavitvam, ki so po našem mnenju, upanju in pre-pričanju del pretekle politične logike, vsekakor pa so daleč od našega razumetja političnega funkcio-niranja samoupravnega univerzitetnega središča. Na-še začudenje je tem večje, ker je dogodek zamenja-ve uredništva študentskega lista dobil nenadoma tako obširno publiciteto v vsem jugoslovanskem, predvsem pa tudi slovenskem dnevnem tisku. Ne-nadoma se je Student znašel na samem vrhu notra-njepolitičnih zanimivosti, medtem, ko je bilo sporu, ki se vleče že izpred junija leta 1968 in ki je veliko zanimivejši in problematičnejši od svojega razpleta, vse do danes posvečeno razmeroma malo pozornosti. Isi ne nazadnje: kje je tisti vzgib. ki je vzpodbudil uredništvo Dela, da je odstopilo razmeroma veliko prostora Tanjugovim poročilom dogajanj na beograj-ski univerzi in se tako široko posvetilo univerzitetno-študentski problematiki, medtem ko o sami skup-ščini Skupnosti študentov na ljubljanski univerzi, ki je bila na koncu starega ieta, še do danes skoraj ni zapisane vrstice? Problem načelnejše politične ori-entacije Dela je lahko le še argument več za naše dvome. Nj pa ne prvo ne zadnje v vrsti načelnih vprašanj, ki si jih tokrat ne želimo zastavljati O STU-DENTU in njegovi idejno-politični orientaciji, pač pa OB METODAH POLITIČNEGA DELA, ki sprem-ljajo razreševanje njegovega uredništva. Ceprav smo se namreč z usmeritvijo uredništva Studenta pogosto razhajali, razhajali že ob samem vprašanju formalnega političnega organiziranja štu-dentov na univerzi, ne sprejemarao samega načina politične odstranitve urednikov lista, ki jih spremlja že skoraj pozabljena spektakularnost množičnih »so-Udarnostih zborov«, neargumentirane, čeprav morda včasih upravičene, politične diskvalifikacije in insi-nuacije, odklanjanje pravice odgovornemu uredniku Studenta, da bi sodeloval v razpravi, ker se je men-da formalno nepravilno prijavil, razne izjave, »da gre za veliko zmago komunistov na beograjski uni-verzi« itd. itd. vse do nenavadne publicitete, na katero je naletela sprememba redakcije tega lista. ki je bil po mnenju nekaterih komentatorjev tako ali tako produkt »zaprte in neodmevne politične klike«. Takih metod političnega dela ne odklanjamo Ie zato, ker smo verjeli v njihovo preživetost. pač pa ker so nesprejemljive po vseh načelih in logiki funkcionira-nja samoupravne družbe. Poleg tega se je v pretek-losti vedno znova pokazala njihova neučinkovitost, kratkovidnost, majhen političen domet in celo nevar-nost, da izpodkopljejo ne samo ugled Zveze komu-nistov, ampak celo zavro zaupanje v naša prizade- vanja resnične demokratizacije v delu na univerzi. Zdi se, da v takem primeru ni mogoče govoriti o zmagi, pa naj bo nasprotnik kdorkoli. Povsem je mogoče verjeti izjavi političnega de-lavca na beograjski univerzi, ki je pred približno tremi tedni položaj v tem umverzitetnem središču ocenil za »nevzdržen«; ki je ugotovil, da so med študenti zaprte in klikarske skupine; da te skupine nasprotujejo delu in konceptom Zveze komunistov ali da so celo sovražna našim družbenopolitičnim izhodiščem. Toda sklepanje omenjenega političnega delavca, sklep, ki naj bi bil posledica ugotovljenega stanja, ni bil, da mora Zveza komunistov v razpravo z novimi argumentj in s stalnim preverjanjem svo-jih ideološkib izhodišč, pač pa enostavno, da je vsem takim in podobnim silam potrebno napovedati neizprosen boj. Kakšen boj? če gre za obliko boja, ki smo ji danes priča, je tak zaključek ne samo ne-logična poenostavitev, pač pa utegne postati tudi nevarna politična zmota. Iz vseh navedenih okolnosti postaja v sedanjem trenutku skoraj nemogoče enostransko opredeljeva-nje ZA ali PROTI Studentu. Potrebna postaja objek-tivna in neodvisna ocena, neodvisna od vseh tistih poenostavitev, ki obremenjujejo pogled na sedanje in pretekle odnose na beograjski univerzi. Taka ocena je lahko le rezultat ponovne ANALIZE redakci.iske no-litike v zadnjih dveh letih; zato si tudi zaenkrat O STUDENTU še ne upamo spregovoriti. Usodnejše ostaja vprašanje o zunanjem izrazu sedanjega političnega preobrata. Nasprotniki politike ZK na beograjski univerzi bodo verjetno tudi po zamenjavi in odstranitvi redakcije Studenta ostali njeni nasprotniki, neprepričljivost postopka pa uteg-ne pridobiti še večje število novih NekoČ smo re-kli: »Lokalno gašenje požarov« Toda lokalne ome-jitve — pa če so še tako silovite — vsekakor niso zagotovilo, da ne bo naprej gorelo. Vsaj ne, dokler nismo odstranili vzroka požara. In ne nazadnje: ne bo odveč, če nas je nekoliko strah. Peter Vodopivec GLOSA Študentski tisk izraža interese študentov. V njem od-sevajo sovpadanja ali razhajanje posebnih študentskih od oboih interesov družbe. Možnost javne konfrontacije pomeni večjo možnost alternativ za uresničevanje in usklajevanje intsncij. Interesi študentav izhajajo iz njihovega posebnega načina materialnega življenja. Splošno stanje kulture, uni-verze rn sistema izobraževanja daje temu okvir. Zato ustvarjalne sile študentov delujejo v srneri: razvijanja in kritike kulture, univerze in sistema izobraževanja, in preko teh oblik delovanja posredoo na razvijanje in kri-tiko družbe. V zaprtih sistemih se ab stagnaciji, ob avtoritarndh modelih in konservativnih, ozkih interesih ustvarjalm na-pori Lsjalovijo in kritika ne doseže svojega namena. štu-dentski tisk ima ob takih razmerah nalogo z rušenjem togih mehanizmov dinamizirati, sproščati iniciativo, dajati zgled pobudam in zahtevam. Dogaja se, da v tem delova-nju posamezniki ali skupine pri študentskem tisku gredo tako daleč, da več ne koristijo posebnim študentskim niti občim interesom., lahko jim celo škodujejo in pride do zamenjave. Na to smo vedno in vsi pripravljeni, in ko izpoJjnimo svoje poslanstvo, mirno, brez bolečin odidemo. Pri beograjskern Studentu pravkar odhaja ena taka skupina. Jože Konc SPREMEMBE (Ota Šik predsedstvu CR RP CSSR) Naš osnovma cilj socializma je tni popolnoma osvoboditd delovne ljudi, rešiti jih ne le ekonom-skega izkoriščainja in trpljenja, ampak tudi politič-nega omejevanja in pritiska, zagotoviti &ocdalne po-goje za razvoj proizvajalnih sil in na tej osnovi doseči kulturnd in humani razcvet družbe. Pri vseh prejšnjih diskusijah je večina med vamd soglašala s tem, da tak lekcmomski in kulturni razcvet nd mo-goče doseči piri sedanji oblilu socialističnih odno-sov, prl sedanjjem sisteniu vodenja, spodbujanja in organizacije proizvodnje, mehanizmov izbire in pri-prave vodinlih političnih m gospodarskih kadrov, brez kriterijev o efektivnosti go&podarske dejavnosti s paralizacijo kakršnekoli tehnične in K.valitattvne iniciative podjetij, njihove gospodarske sainostoj-nosti in podjetnosti. Sami ste nekoč priznali, da teh procesov nl mogoče predrugačiti le z golim iz-boljšanjem cemtralnega planiranja ali celo samo z aamenjavo (državnih funkcionarjev, anipak le z osnovno sprernembo ekonomskega in političnega sistema — in seveda ohraniti socialističm značaj. Menili ste, da to morajo biti takšne kompleksne sprerpembe, pri katerih bi vsa vodilna in aktivizi-rajoča družbena dejavnost bila prisiljena zagotav-ljati optamalni gospodarski razvoj ne le z moral-nimi in političinimi pozivi, ampak predvsem z eko-nomskim pritiskom. Danes se delate, kot da s temi osnovnimi mislimi ekonomske reforme ne bi nikoli soglašali in kot da takšna kompleksna ekonomska reforma niti ni bila pripravljena niiti potrebna... ce danes mislite, da boste takšne sjpremembe dosegli samo s političnimi pozivi in trdirmi besedami, ne da bi spremenili eko-noinske razrneire, vam fce vere seveda nihče ne more vzeti. Vendar se pred ljudmi ne boste mogli znebitd odgovornosti za gospodarske izgube, ki jih bo ta vera povzročila. Neprestano ponavljate, da za izvajanje ekonom-ske reforme ni bilo ničesar konkretno pripravljenega. Nenadoma zahitevate resne marksistične analize de-janskega gosp^odarskega položaja in vzrokov ne-uspeha- Vendair našemu ljudstvu niste nikdar stvar-no in docela Ikonkretno pojasnili, kaj je po vašem narobe v več Ikot sto strani debeli analizi, ki jo je leta 1968 za predsedstvo vlade pripravil velik kolek-tiv najboljših strokovnjakov in zakaj je bila ta analiza javnosti prikrita... Čeprav ti obsežni vla-dni materiali iz razumljivih razlogov niso bili objav-ljeni prej, pa kljub temu ne morete zanikati, da obstajajo. če mi v češkoslovaškem tisku omogočite javno objaviti analizo in gospodarsko-politične pred-loge, sem pripravljen takoj dokazati njihovo eksi-stemco ... V zgod.ovini ni novost ravnanje, ko se po-litik začne odvračati od vsega, kar je sam nekoč podpiral, žrtvuje svoje soborce in obsoja njihovo nekdanjo dejawnost samo zato, da bi obvaroval svoj oblastniški polložaj. Osupljivo je, ko postanejo nje-gova najmočneeijša družbena opora tisti ljudje, ki so ga prej sami politično preganjali in diskriminirali in proti kateriim se je moral nekoč politično boriti. Ponovna vrnitev najkonservativnejših in naj-reakcionarnejšiih ljudi na vse pomembne oblastniške in ideološke pozicije in odstranitev napredno misle-čih ljudi s teh funkcij postaja za dolga leta ovira za kakršnekoli potrebne spremembe popolnoma pre-živelih oblik Sfocialistične družbe. V češkoslovaškem tisku imajo zčlaj odločilno besedo najplitvejši pro-pagandisti, kl si spomladi leta 1968 niso upali na-pisati niti ene-ga samega diskusijskega članka, če-prav je tisk vreakega, ki se z razvojem ni strinjal, izzival in mu ponujal svoje strani. Na dan so prišli šele v času n:ajostrejše cenzure, ko jim nihče več ne more javno odgovoriti. Vendar ideologija, ki se boji javne polemike in nenehne konfrontacije z res-ničnostjo, ki ne odgovarja na konkretne argumente, ampak žigosa zgolj svoje nasprotnike in pačd nji-hova stališča, nima nič skupnega z znanstvenim so-cializmom in mislečih ljudi več ne more pridobiti. •. ... Oportunist je bil in bo zmerom tisti, ki resnične življenjske intereise večine delovnih ljudi žrtvuje za svojo politično kariero in po željah oiblastnikov... ... čemu kioristi t. im. priznavanje realnosti, če pa pomeni samo enostransko podrejanje danim oblast-niškim razmeram pri popolnem ignoriranju nujnih osnonvih ekomomskih reform, brez katerih država gospodarsko propada: ko je vsiljena odpoved po-trebnim reforrmam ljudstvu prezentirana kot obramba socializma... Text 69, Miinchen Prevod in izbor P. K. Op. prev. in ur.: Odprto r>isimo Ota šika pred-sedstvu CK KP ČSSR objavljamo skrajšano, izbor pa je zgolj inf ormacija! PA .STUDENTU' Dušan Pirjevec IZ PREDAVANJA 0 PREDAVANJU Pričujoči tekst je nastal po zapisu preda-vanja z dne 17. 12. 1969 na oddelku za svetov-no književnost in literarno teorijo na rednem seminarju. Prispevek je za nas dragocen kot vzpodbuda za nadaljnje razmišljanje o uni-verzi, o njenih temeljnejših osnovah, zlasti v tistem delu, kjer govori o predavanjib. Uredništvo Tribuna je ob petdesetletnici slovenske univerze objavila tudi članke, ki prablematizirajo univerzo in ki med drugim kritizirajo oziroma zavračajo tisti naein univerze, ki je zgrajen na principu predavanj. Vse to je vredno tudi naše pozornosti in zdi se mi potrebno, da spregovorim o teh tudi na našem semi-narju in sprožim eventualno debato. Ta moj poskus mora nujno ostati nepopoln, a ga je vredno tvegati zaradi pomena, ki ga takšne kritike dobijo iz kon-teksta, v katerega so postavljene. Ta konteikst je nam vsem znan. Priznati moramo, da smo vsi neza-dovoljni z univerzo, o čemer se lahko prepričate, če preberete npr. anketi, objavljeni ob 50-letnici slo-venske univerze v Sodobnosti in Naših razgledih. Vse to kaže, da je problem univerze nevralgični problem in zaradi tega lahko vzbudi intenzivno po-udarjanje konkretnih kritičnih točk. Tudi konkretno študentsko in splošno vedenje, zlasti še, ker je po-polnoma jasno, da slušatelji v času študija naletijo na vrsto zelo težkih in individualno tudi zelo usod-nih problemov. Zato morajo o teh stvareh zelo resno razmišljati in zato lahko takšne konkretne kritike določajo vedenje in usmerjajo iskanje rešitve k po-polnoma določenemu cilju- xi.j.iLiKa, ki piOoj.ciiia,Li^na iia,^ci.u jyj.eu.c4via1.ij, se opira na vrsto konkretnin dejstev, ki jih ni mogoče zaiiaiaci. JNačeioma je namrec jasno, aa se naša uni-verza, še posebej nasa laKuiteta (iiiozoiska, op- ur.), msca pniagodili temu, kar imenujemo množičnost. xxa ra^polago so podatKi, ki jih JKar naprej srečuje-mo ln ki jim posamezni aviorji dajejo večji ali manj-si pouaareic. Podaiiu, ki so bili objavljeni v omenje-m sievilki Tribune, Kažejo, da diplomira pri nas komaj dvanajst odstotkav vseh vpisanih študentov in da od ene vpisane generacije odpade v petih letih kar polovica študentov. Vse te . številke ponavadi interpretiramo kot znak nekakšne temeljne nezadost-nosfci, razumemo jih kot nekaj tako rekoč katastro-falnega. Preden pa to storimo, moramo seveda pre-misliti, če je to res katastrofa in kaj je tisto, kar je tukaj postavljeno pod vprašaj? Mislim, da so razprave, ki niso izšle samo v Tri-buni, ampak tudi v drugih naših časopisih in ki se sklicujejo na te številke, samo deloma resnične, samo deloma točne. Kajti ob podatkih, ki sem jih navedel, je tudi npr. podatek, naveden v Tribuni, o Sovjetski zvezi, kjer znaša odstotek diplomantov 20,5, kar po-meni, da tam diplomira zelo malo več kot ena petina vpisanih. Mislim, da ni nikogar, ki bi trdil, da morajo vsi, ki se vpišejo, tudi diplomirati. To se pravi, da prila-gojenost univerze množičnosti očitno ne more biti v tem, da bi diplomirali vsi, ki se vpišejo, arapak gre očitno samo za relativen, torej ne za absoluten dvig stevila diplomantov. če namreč ne zahtevamo, naj bi diplomirali prav vsi, ki se vpišejo, potem gre samo za vprašanje odstotka- Tukaj šele nastane in se začne odpirati problem sam. Nastane vprašanje, kako določiti minimalno število nujnih diplomantov in kako določiti maksimaino dovoljeno število osipa? Kajti, šele ko bi imeli ta odstotek določen, in nor-mativno postavljen. bi šele lahko govorili o ustrez-nosti ali neustreznosti univerze. Dokler teh meril ni, ne moremo o teh dvanajstih ali petdesetih odstotkih reči nič veljavnega. Merilo, ki bi omogočalo določanje ustreznega odstotka, in s tem merilo za ustreznost same uni-verze, bi najbrž lahko bile t im. družbene potrebe. V tem primeru bi bila univerza učinkovita le, če bi na leto dajala vsaj približno toliko sti'akovnjakov, kolikor jih potrebujejo različne institucije, tovarne in druge službe. Vprašanje tedaj ni v tem, ali smo zmožni, za krajše roke seveda, izračunati kadrovske potrebe družbe ali ne. Vprašanje je, Če bi bil s takš-nim izračunom in nato s prilagoditvijo univerze takšnim izračunom problem univerze tudi res rešen. Mislim, da bi ne bil. Začela bi se nova in morda še težja vprašanja, na kakršna so naleteli v Franciji že v letu 1988 ob študentski revoluciji. Znano je dejstvo, da se pri nas vse pre/eč mla-dih ljtxdi odloča za t. im. humanistične, vse pre-malo pa za tehnične, eksaktno znanstvene ipd. stroke. Če bi vzeli za merilo družbene potrebe, poteni bi morali od univerze zahtevati, da uredi stvar tako, da se bodo slušatelji vpiscvali na univerzo na način in v številu, kot je primerno deklarira.nim in matematič-no ugotovljenim potrebam, s čimer bi se seveda zmanjšala svoboda slušatelja pri izbiri predmeta in poklica. Nastal bi problem, kako doseči, da bi se mla-di Ijudje vpisovali na posamezne oddelke vedno in samo v primernem številu. Dokler ta problem ni re-šen, tudi ni možno kritizira,ti in reformirati univerze v smislu nekakšnega radikalnega funkcionalizma, tem bolj ne zato, ker vemo, da je bil tak funkciona-lizem, čeprav ne radikalen, v Žahodni Evropi eden od vzrokov študentske revolte. S tem se nam naš problem vrača na univerzo, kajti od družbe ne more-mo Pfičakovati rešitve. Problem množičnosti in naše adaptacije množičnosti moramo mi sami premisliti in najfci rešitev. Nainre.i si moramo nroblfim sam še-le OTledati. ^roblem se n^-^i na "'n-' k»'š.° k^' n^rjblem iz-redno visokega osipa in izredno nizkega števila di- piomantov. Toda preden to vprašanje rassvijemo, se moramo vprašati, zakaj se nam ti dejstvi sploh ka-žeta kot problem. Problem sta nam očitno zato, ker izhajamo iz prepričanja, da bi moral biti osip bistve-no manjši, število diplomantov pa bistveno večje, če-prav hkrati seveda ne mislimo, da bi morali prav vsi, ki se vpišejo, na univerzi tudi ostali. To pa je očitno problem selekcije. Kajti vsi pristajamo na to, da je naloga univerze tudi, da nekatere izloči in da statusa visokokvaiificiranega strokovnjaka ne da ti-stemu, ki za to kratko in malo ni sposoben (oziroma ni sposoben v določenem trenutku svojega življenja). Univerz-a torej mora opravljati selekcdjo. To je ena njenih funkcij, sicer ne bi bilo razumljivo, zakaj se-stavni del univerze tvorijo tudi izpiti s celo vrsto drugih sistemov preizkušanja znanja in zmožnosti. Zato je današnji problem univerze v tem, da se na njej ne opravlja več ustrezna selekcija. Tega proble-ma pa sedaj ne obravnavam, ga še ne morem obrav-navati s stališča družbenih potreb, pač pa s stališca interne strukture univerze same. Selekcija pomeni, da izločimo nesposobne in ne dovolj sposobne, iz česar sledi, da smo se že a priori postavili na stališče, da ljudje niso enaki in da so sposobnosti, kot to pravi statistika, neenakomerno distribuirane. Da bo jasno, v čem je problem, bom navedel kratek odstavek iz razprave, ki jo je v 6. štev-»Mcderne organizacije« za leto 1968 napisal Mitja Kamušič o problemu visokega šolstva. Tam pravi: »človeštvo je priroden pojav z normalno distri-bucijo svojih sposobnosti, tudi sposobnosti dojema-nja, učenja in uporabe naučenega znanja, ki jo po-nazarja Gaussova krivulja, Velika večina ljudi je ta-kih, da jim je dostopna samo nižješolska izobrazba, drugi del je takih, da jim je dostopna samo srednje-šolska izobrazba, in satno enemu delu je dostopna višješolska izobrazba.« Na podlagi Gaussove krivulje — če te statoisticne predpostavke veljajo — bi torej lahko za vsako leto dobili točen izračun, kolikšen odstotek maturantov je sploh sposoben študirati na univerzi. To se pravi: naloga univerze bi v takem primeru bila, da poišče tiste konkretne posamezniike, ki so nosilci sposobno-sti. ki so locirane v določenem segmentu Gaussove krivulje. Edino na ta način bi lahko dobili matema-tično ugotovljen procent, ki ga selekcija sme in mo-ra doseči. Na ta način bi imeli točno merilo za mer-jenje univerzitetnega poslovanja. Takrat šele bi se dalo popolnoma racionalno in znanstveno ugotavlja-ti, kje v tem univerzitetnem mehanizmu škriplje. Toda vse to je možno le, če pristanemo na tezo o distribuciji zmožnosti, če torej pristanemo na ne-ko apriorno neenakost. To pa je zdaj centralni pro-blem, ki je seveda toliko težji, ker bi s pristankom na tak postopek zapustili to, kar je doslej tvorilo te-melj univerze, zapustili bi znamenito Descartesovo tezo, ki je zaplsana kar na začetku njegove razprave o metodi: »Zdrava pamet (beau sens), je od vseh reči na svetu porazdeljena najbolj enakomerno. Vsakdo nam-reč meni, da je ima v tolikšnem obilju, da si je celo tisti. ki jih je v vsaki drugi stvari zelo težko zadovo-ljiti, navadno ne žele več, nego je premorejo. Da bi se v tem hkrati vsi zmotili, se ne zdi verjetno, ver-jetneje je, da je zmožnost pravilne presoje in razli-kovanja resnice od neresnice, in prav t-o imenujemo zdravo pamet ali razum, po naravi enaka vsem lju-dem.« Princip Gaussove krivulje je princip, ki je te-•meljno različen od principa Descartesove teorije in s tem tudi od principa, na katerem je zgrajena dose-danja univerza. To pa pomeni, da je vprašanje uni-verze v bistvu filozofski proljlem, kar se je že poka-zalo, čeprav tega nisem posebej izrekel, ko sem govo-ril o radikalno-funkcionaJistični viziji univerze; kajti ta vizija radikalno omejuje svobodo odločanja o la-stnem poklicu in o lastni prihodnosti. O tej filozo-fični dimenziji celotnega problema seveda ne govo-rim zato, da bi jo naprej razvijal. marveč opozarjam na ta kompleks zato, ker iz njega sledi. da sta prava kritika univerze in s tem nova organizacija univerze možna samo iz potrpežljivega razmisleka filozofske razsežnosti njene problematike. Najbrž bi bila prav dolžnost filozofske fakultete razviti to problematiko-To posebej poudarjam zaradi tega, ker je po mojem mnenju mogoce gledati samo v takšni luči tudi na ostale instrumente univerzitetnega pouka, predvsem pa na tisti instrument, ki je v zadnjem casu ne sa-mo pri nas, ampak povsod izpostavljen posebnemu kritičnemu napadu — to je instrument predavanj. Kakor o univerzi naspJoh je tudi o tem ožjem vDrašanju možno sklepati zelo na hitro in površno, zlasti pa v abliki učinkovitih, zelo revolucionarnih ali vsaj radikalno reformističnih gesel. Taka gesla imajo seveda v določeni splošni klimi mnogo večii in hitrejši učinek kot podroben in natančen premislek. Jasno je, da so srnešna tista predavanja. ki iz leta v leto in cela desetletja ponavliajo eno in isto in ki jih. berejo predavatelji iz »rumenih in zamaščenih skript«. Vendar pa takšni primeri niso še nikakršen argument. Treba se je vorašati. kako so takšna ponavljanja sploh možna in ali je sploh možno brez ponavljanja? Mislim, da ne. Tudi tam, kjer ni predavanj. kier sta delo in študij orgainiziraria v t. im. skupinah, so po-navljanja nujna. Na medicini n. pr. morajo vse štu-dentske generacije druga za drugo ponavljati v bistvu natančno iste poskuse in opraviti iste kirurške reze (Nadaljevanje s 3. strani) Jože Konc SMOV PODREJENEM POLOZAJll Več vzrokov je, zakaj smo v preteklem letu opra-vili zelo malo ali pa nič vrednega in študentske or-ganizacije dostojnega dela. študentska organizacdja kot taka ne more delovati linijsko in premanentno, ker je izpostavljena nevidnim silam. študentje smo se vpisali na visoko šolo in na univerzo po svobod-ni odločitvi in volji, toda s tem smo se prostovoljno prepustili vrsti napisanih in nenapasanih pravil, na-vad n zakonov, ki nas ščitijo (če jih poznamo in če jih upoštevamo), da nas ne bi preprosto izločili, dru-gače pa nas silijo k pokorni poslušnosti. Pravila in predpisi študentom zapovedujejo naj obvladajo učno snov in so funkcionalizdrani. S tem so postali funk-cionalizirani tudi odnosi med maloštevilnim učnim osebjem in med velikim številom slušateljev. Te vr-ste funkcionalizacija je študente postavila v eno-stransko podrejen položaj, tako da se mora ali funk-cionalizirati tudi organizacija študentov ali pa osta-ne samo baza gibanja. Soočeni smo s kombinacijo dveh možnosti. Podrejenost se manifestdra v več smereh: 1. Tajništvo ali dekanat opravlja svoje delo s slu-šatelji preko oglasne deske z obvestili, sklepi, odlo-čitvami, termini. Slušatelji imajo pravico z (napisa-no) prošnjo posredovati zase. V obeh primerih je objekt slušatelj. 2. Sodelovanje v samoupravnih organih visoke šole ali fakultete je le predstavniško in v večini pri-merov samo formalno. V znanstveno-pedagoškem svetu in v študijski komisiji imamo le po nekaj čla-nov — študentov, tj. veliko manj kot predavateljev. Njihova glavna vloga pa je, da s svojo prisotnostjo udeležence sej opozarjajo na študentsko populacijo, da skušajo informirati in da branijo določene štu-dentske interese. Najširši samoupravni organ jesvet letnika. V njem je število študentov in predavateljev enako, toda v praksi se udeležuje sestankov sveta letnika samo predstojnik letnika, ostali predavatelji pa po navadi ne. Tako kot vsi drugi samoupravni organi ima tudi svet letnika nalogo naj bi postal čimbolj funkcionalen. To pomeni, da mora sprejeti in višjim organom posredovati tiste zahteve in pred-loge, ki se s stališča temeljnega cilja pokažejo ko-ristni. V zadnjem času prevladuje švedski sistem — se pravi, da skušajo izpolniti vse zahteve in predlo-ge, tako da slušatelji ne bi imeli vzrokov, za nasprot-no gibanje ali pritisk. 3. študent mora pozorno, z zanimanjem, s spo-štovanjem in v miru poslušati predavanja. To je dolžnost študenta in pravica profesorja zaradi nazi-va in spoštovanja, ki mu gre. Profesorja Rene Wel-lek in Austin Warren sta ugotovila, da se »na obrafa-ljeno, medlo govorico odzivamo medlo, bodisi s pri-vajenimi dejanji, bodlsi z dolgočasjem«. To dolgo-časje je najbolj problematično in mučno tam, kjer s klicanjem, ali s podpisovanjem silijo študente,da se udeležujejo predavanj. Skrartka srednješolske me-tode. 4. Na izpitu prolesorji natančno sprašujejo pre-davano snov. Predavatelja pri tem ne zanimajo spo-sobnosti slušatelja, temveč skuša ugotoviti le to, če-sar slušatelj ne ve. če se vso snov naučiš na pamet, dobiš odlično oceno. Zato je najbolj primerno, da študiraš iz zapiskov. To vedo tudi profesorji, ker so prav tako študirali tudi oni; zato prilagajajo ri-tera predavanj študentom, ki predavanja zapisujejo. So slušatelji, ki imajo sloves dobrega študenta, ven-dar v celem študijskem letu niso imeli v rokah ra-zen najbolj popularne obvezne literature niti ene resnejše knjige, ali tehtnejše študije. Pridnost m prizadevnost se na izpitu dobro obrestuje. Toda tudi tedaj se moraš nenehno zavedati, da je nad teboj profesor. Opisani odnos med profesorjem in med študenti in sedanji študijski sistem enako ustrezajo predava-teljem, poprečnim, podpoprečnim in tudi nadpopre-čnim študentom, skratka vsem. Ker pa funkcionali-zacija odstopanja ali izstopanja ne trpi, daje celotni pedagoški proces vtis takega humanega in demokra-tičnega videza, kot da se ravna po poprečju, kot da je po volji večine. V bistvu se nivo poprečja neneh-no in postopno niža; to še bolj pospešuje hitra eks-panzija univerze in visokih šol. Nadpoprečni sluša-telji v tem primeru preprosto izkoristijo univerzo, ali visoko šolo zato, da bi čim laže prišli do diplome. V svoji študiji o socialnih slojih na Slovenskem Janko Kos ugotavlja naslednje: »O splošni izobraz-bi, ki jo dajejo srednje strokovne šole, je znano, kako šibka je, saj dostikrat ne preseže osnovnošol-ske ravni. Slabi poprečni uspehi na gimnazijah opo zarjajo, da je splošna izobrazba precejšnjega dela dijaštva površna, samo poprečna ali celo podpoprečna. Da se izobrazbena raven takšnih dijakov na univer-zi ne dvigne kaj prida, se razume samo po sebi; mor-da je v tem pojasnilo za precej številen tip sloven-skega študenta, čigar splošna izobrazba se ne vzpe^ nja dosti nad raven, ki jo mora po vseh pravilih da-ti poprečnemu Slovencu že osemletka. To pa je po-jav, ki vpliva na fiziognomijo dela sodobnega izo braženstva« Univerza je torej samo člen v celotni verrigi izo* braževanja in ni pripravljena deliti odgovornosti za prejšnje napake, niti ne želi nikogar poklicatd na od-govornost. To pomeni, da se raje solidarizira v sla-bem z vsemi ostalirni družbenimd dejavniki, kot pa da bi se distancirala od njih. To izhaja tudi iz tega, da univerza ali visoka šola v večini primerov nastopa proti študentskim gibanjem in da profesorji — z malo izjemo — konfrontirajo z gibanjem, univerza pa ne nastopi proti študentom v svojem imenu, temveč v imenu celotne družbe. Dijak ali slušatelj je torej vse skozi pasivni nosi-lec dogodkov in je v položaju objekta pedagoškega procesa. Starši in ostali državljani — vštevši tudi profesorje — mislijo, da imajo študentje neskončno svobodo, storijo lahko kar hočejo in si privoščijo aa sploh tudi tako obnašanje, kot bi ga navadni smrtni-ki ne. V bistvu se ta velika akademska svoboda iz-črpava s tem, da se lahko slušatelj svobodno adap-tira oblikam podrejenosti, prisile, sistema in funkci-onalizacije. Neposredno jih nihče ne prisili k tej torturi sa-moadaptiranja, tako kot na primer delavca stroj ali tekoči trak, temveč mora študent sam najti način, kako bo preživel, kako bo preeksistiral svoja štu-dentska leta. Ker pa lahko vse to storrijo le s prisilo (nad seboj) — znano je na primer da študira večina študentov za izpite iz strahu — celotna univerza je zanj tuja, kot na primer kino ali blagovnica. Zastonj skuša zunaj zidov univerze razumetri svoj dom, svoj otok, razumeti sebe, kot posameznik lahko eksistira le z drugimi in le proti vsem stvarem. V dnevnikih lahko bere, da je na zavodu za zapo-slovanje prijavljenih toliko in toliko diplomiranih, da dober del strokovnjakov išče zaposlitev v tujinri, kjer znajo bolje izkoristiti znanje kot doma. Ka-drovska struktura zaposlenih doma ne ustreza ne po strokovnih profilih, ne po izobrazbi. Mladi se ne mo-rejo zlahka vključevati v proizvodni proces. Univer-za ne daje gospodarstvu in družbenih službam ustrez-nih profilov. Ko študent bere vse te članke, ne ve, ali naj se veseli, ali naj bo žalosten. Gotov je edino v tem, da ga družba ne potrebuje. če pa ga kljub vsemu upoštevajo, ga upoštevajo samo za manipu-lacijo, ko govorijo in ukrepajo v njegovem imenu in namesto njega drugi. Zato se študent raje distancira od politike. Predstavlja tasto poprečje, na katerem univerza gradi in v imenu katerega izvaja učni in pe-dagoški proces. Zato časnikov ne bere, raje seže po Pop-expressu, kjer se (navidezno) sam, po svoja želji in presoji lahko funkcionalizira. VPRASANJU K V Studentskega Standarda Depolitizacija in dezideologizaeija, ki sta zajeli dober del naše družbe, se jasno kažeta tudi pri štu-dentih. Moralni odgovornosti za skupne zadeve danes ne gre pripisovati velikega pomena, ker se posamez-nik težko (ali pa sploh ne) identificira z ideali ka-ke skupine ali skupinostd, ker so nam ti ideali predstavljeni kot problemi, torej nimajo vrednosti. Brž ko se je pri nas nehalo govoriti o novi levici, o kulturni revolucdji in o drugem (ali smo jih že pre-segli?), se je izgubila tudi idejna podlaga, ki bi štu-dentovske ali celo sindikalistične probleme, s stali-šča družbe pa racionalne sile, zmogla pretvoriti v splošno akcijo. Vprašanje je kdo naj skrbi za nas? Ali vsak za-se, ali vsd za vse? Ali bodimo skupaj v dobrem in slabem? Ali naj se prepustimo, da bodo za nas skr-beli drugi: univerza, izobraževalna skupnost, izvršni svet? Kaj je obči interes? Kaj so naši interesa? O štipendijah govorimo že leta in leta kot o ob-čem interesu, število štipendistov pa nenehno pada (absolutno). Medtem ko je študentov vedno več. leto 1965-66 1966-67 1967-68 1968-69 št. študentov štipendisti ]a štipendistov popr. šfcip. 11.221 11.372 12.282 13.238 3196 2618 2345 2292 28,6 23,3 18,9 17,3 200 242 250 267 Kdo naj zahteva ukrepe ali skrbi zaradi preveli-kih nesorazmerij med številom študentov tehničnih in humanističnih ved (dvakrat nas je več)? Priča smo, da razpisujejo štipenddje za bodoče inženirje, obenem pa je veliko študentov, ki nimajo možnosli, da bi štipendijo sploh dobili. (Ena sama tovarna je razpisala 330 štipendij za bodoče inženirje, dobila pa je komaj 45 prijav). Študijsko posojilo res da lahko dobi vsak študent, ki ima zato študijske in ma-terialne pogoje, vendar posojilo še ne zagotavlja tudi zaposlitve po končanem študiju. Nerazvite po-krajine in občine bi morali s posebnimi dodatki sti-mulirati in vezati tiste študente, ki bi bdli voljni spre-jeti službo pri njih. Potrebno je poenotiti kriterije -5a štipendije: zdaj nekateri, ki bi več potrebovali ob boljšem učnem uspehu dobijo celo dvakrat manj kot drugd. Pa še to: čeprav zakon izrecno obvezuje šti-penditorje, da morajo nakazati štipendije preko fa-kultete, dobiva dober del študentov štipendijo direkt-no. Zaradi tega je težko npr. voditi evidenco o šti-pendiijah na fakultetah. Izgradnja študentskih domov ne more biti vpraša-nje administracije ali predmet razprave med mari-borčani in ljubljančani. Tisti študenti, ki stanujejo y študentskih domovih in so sorazmerno bolj organizi-rani kot ostali del, bi se ne smeli zanimati za mož-nost in pripravlj enost družbe, da bi zgradila čimveč domov, zaradi tega, ker se lahko sami lepega dne znajdejo na ulicd, temveč zaradi tistih, ki stanujejo v nemogočih razmerah in plačujejo veliko več. Šte-vilke kažejo, da vsak tretji študent lahko stanuje v študentskem domu. V zadnjem času je vedno več govora o možnosti, da bi domovi ini menze prešli na ekonomske cene. V študentskem naselju so določene nove cene sta-novanja in menze. Zaradi nakopičenih problemov štu-dentskih domov in menz, zaradi neustreznosti oblike regresiranja in ker so cene v zadnjih letih nenehno rasle, ob koncu leta je bilo potrebno pokriti izgubo približno 50 milijonov starih dinarjev. Zaradi stal-nih izgub (in to navkljub dotacijam) je utemeljena zahteva in potreba za prehod na ekonomske cene, ne samo v Ljubljam, temveč tudi v drugih univerzi-tetnih središčih. Vendar ob tem vse premalo govo-rijo in pišejo o potrebi po ekonomskih štipendijan. Po mojem so ekonomske cene za usluge študentske-ga standarda nesmiselne vse dokler z zakonom ne oo zagotovljen študentski standard Dohodki študentov so večinoma fifcsirani, medtem ko cene ne plezajo navzgor le sezonjsko temveč stalno. Medtem ko ima-jo zaposleni možnosti za kompenzacijo preko pove-čanja osebnega dohodka, študentje na to ne morejo računati. Po mnenju nekaterih kd to problematiko poznajo, morajo povečanje življenjskih stroškov štu-dentov v enaki meri deliti družba, starši in študentje. Vendar praksa kaže da dohodki študentov tudi ob znatnejšem povečanju stanarine in menze (kot na primer zdaj) ositajajo isti ali pa se povečujejo le simbolično. Poglejmo naslednjo tabelo: Delež dotacije: v celotnem dohodku domov in ŠN: cel. dohodek dotacija % leto domov 4- menza ŠN 1963 1.318.854,43 41.091,14 3,1 1964 1.985.444,21 364.642,43 18,4 1965 3.518.898,35 1.000.050,00 28,4 1966 4.583.753,71 1.266.325,12 27,6 1967 5.341.498,35 875.880,00 16,6 1968 5.341.498,35 927.953,84 17,4 Univerza in republiška izobraževalna skupnost sta naročila pri inštitutu za ekonomiko in organiza-cijo podjetja raziskavo na temo: sprememba oblike dajanja materiallne pomoči študentov v zvezi s fi-nansiranjem zavoda. Študentski domovi v Ljubljani. V prvem delu te raiziskave (ki je že končana) je bistvo problema diferemcirano takole: ukinjen naj bi bil dosedanji način dajanja materilne pomoči študen-tom z dotacijami zavodu študentski domovi in uvede neposreden način materialne podpore zato upraviče-nih študentov. Zavod študenttski domovi ne bo torej več preje-mal družhenih drotacij in se bo moral vzdrževati sam s svojimi dejavnostmi po načelih dobrega gospodar-jenja. V ta namen morajo najprej določiti primerne višine cen, po katerih naj plačujejo študentje zavodu-njegove storitve. V drugem delu raziskave, ki še ni izdelana bo po-trebno najti rešaitve za naslednja vprašanja: — kateri študentje potrebujejo podporo zaradi svojega finančnejga položaja in kolikšna naj bo ra podpora — kakšna najj bo oblika dajanja te podpore (do-tacija. štipendija,, posojilo) — kakšen naj bo način uporabljanja podpore (delno plačevanje sobe ali hrane v študentskdh do-movih ali gotovina). J. K. Univerza proizvajama institucija če današnji (družbeni sistem razumemo kot bla-govni sistem (sistem blag), je univerza ena od pro-izvodnih institucij. Proizvaja posebno blagovno vrsto — človeka prav tako kot blago; proizvaja kvalifici-rano delovno silo ali delovno silo, ki se šele kvalifi-cira, oziroma diplomiranega študenta ali tistega, *i je na poti do dijplome. Cilj take proizvajalne ustano-ve (univerze) je ta, da blago (diplomiranega študen-taj vrže na trg delovne sile, kjer se proda, da ga vključi v zapletemi proces družbene reprodukcije, do-kler se v njem me potroši. Posebnost takega proizvoda (študenta-blaga) je v tem, da lahko pride na trg delovne sile že v času proizvajalnega ptrocesa (študija) kot polizdelek (štu-dent-delavec) alii na koncu - procesa kot končni pro-izvod (dipiomant). Torej za ta tip proizvajalne ustanove ni značilno, da bi zaključila proizvajalni proces blaga. Še več, večina ga pride na trg le napol dodelanega, kar po-meni: univerzitetni študent postane študent-delavec, nato pa delavec, ki ne dokonča študija. Proizvajalna institucija je na drugi strani zgraje-na tako, da daje velike količine polizdelkov prav v predelovalnem cdklusu (študiju). Družbena usoda blaga S prevzemomi blaga na koncu proizvodnega proce-sa (dlplomirani študent) vidimo, kako pričenja, raz-viia in končuje: proces družbene potrošnje samega sebe. Predvsem je blago-diplomant postavljeno na trg delovne sile, da bi bilo prodano. Tako bi izgledala skica štirih možnosti družbene potrošnje: 1. primer: prodaja se ne posreči, se pravi, da bla- Totalni clovek je tucli jjavni človek Izbrana vprašanja iz intervjuja Gyorgya Lukacsa v madžarskem tedniku 7 NAP (7 DNI), Subotica. 7 DNI: Tovariš Lukdcs, v svoji knjigi Literatura in demokracija, ki je izšla leta 1947, ste zapisali zelo lepo misel: totalni Človek oziroma celotni človek je tudi javni človek... Radi bi, da to misel tudi obšir-neje razvijete. GYČ>RGY LUKACS? Glejte, mislim, da gre tu za osnovno tezo marksizma, s katero se je Marx ukvar-jal že v zgodnji mladosti v tezah o Feuerbachu. Ko je Marx kritiziral Feuerbacha. je rekel, da se Feuer-bach, govoreč o materialističnem preobratu, ustavlja pri naravi, kjer v svetu organske narave sicer nasta-jajo vrste, vendar so te vrste — kakor Marx pole-mično oporeka Feuerbachu — neme vrste. Lev, posa-mezen lev, spada v vrsto levov. Vendar posamezni lev ne ve za to. Kadar lovi ali kadar spočenja mladiče, te-daj zgolj zadovoljuje svoje biološke potrebe in obe-nem — ne da bi se tega lahko zavedal — služi vrsti in predstavlja vrsto. Kaj zdaj pomeni, če Marx pravi, da glede človeške družbe ni govor o nemi vrsti? Go-vor je namreč o tem, da je človek ravno tako neloč-ljivo enota človeka kot individuuma in človeške vrste. Kakor je to lev pri živalih, vendar, če hočete, je to tudi trava pri rastlinah. Nasprotno pa je človek že na najprimitivnejši stopnji zavestno član na perimer ne-kega plemena. To, da je član najprimitivnejšega ple-mena, ga že izvzema iz tiste nemosti, v kateri je zgolj biološka vrsta. In nastaja svojevrstna dialektika: vr-sta stavlja zahteve posamezniku, posameznik izpol-njuje zahteve vrste, in oba medsebojno vplivata tako na razvoj vrste kot na razvoj posameznika. Tako na-stane iz človeka človek. In to je pravzaprav — če res-no pogledamo — resnična vsebina človeškega razvoja, od njegovega začetka pa do danes, in vsake zgodovi-ne. Temu dodajmo še to, kar je Marx prav tako pove dal že zdavnaj, da je namreč ves ta razvoj, ki smo ga prehodili — in ta razvoj je velikanski, zakaj če pri-merjate kamnito sekiro z atomsko bombo, je nemo goče, da ne bi mogli videti razvoja — da je vse to, kar je rekel Marx, le še predzgodovina človeštva in da bo človek začel svojo resnično zgodovino takrat, ko bo v komunizmu pustil za sabo vse pregrade raz-redne družbe. Se pravi, če hočemo presojati današ-njega človeka in odnos današnjega človeka do vrste, moramo vedeti, da smo še zmeraj v predzgodovini. To bi interpretiral tako, da vrsta v bistvu še stoji nasproti čisto individualnim zahtevam posameznika in da so v zgodovini izjema tisti posamezniki, pri ka-terih se oboje v celoti pokriva. Pomislite recimo na tristo špartanskih nagrobnih napisov pri Termopilah. Nasprotno pa se ta dialektika stalno krepi. In po tej dialektiki je v človeški zgodovini prišlo do tega, da je vse več ljudi, ki pred sabo globlje razkrivajo vprašanje: moje osebno uresničenje je mogoče samo tedaj, če dojamem najvišje povelje vrste kot nalogo svojega osebnega življenja. Fascinacija takega fasci- nirajočega pojava, kakršen je bil Sokrat v Starem veku ali Lenin v naših časih, je — ne da bi se Ijudje tega vedno zavedali — ravno v tem, da sta pri njiju svoboden razvoj osebnosti in prostovoljno sprejeta izpolnitev povelja vrste v taki konvergenci. Zdaj bi rekel, da naj marksistično postavljanje cilja v komi-nizmu sestoji ravno iz tega, da človek ne bi bil več samo z nemo pripadnostjo vrsti zaznamovan človek toliko, kolikor bi vsak posameznik videl individualno uresničitev lastnega življenja v izpolnitvi dolžnosti, ki so povezane z njegovim mestom v vrsti. 7 DNI: Kakšne konkretne probleme sproža ob-novitev marksistične teorije v praksi socialističnih držav? Tovariš Lukdcs, o katerih izmed teh menite, da bi jih bilo treba posebej omeniti? GYORGY LUKACS: Glejte, tu je mnogo proble-mov. Začel bom z ekonomskim. Ruska revolucija, ka-kor je Lenin zelo dobro vedel, po Marxovem predvi-devanju m izbruhnila v najrazvitejši kapitalistični državi in ne kot svetovna revolucija, marveč izolirano v razmeroma zaostali državi. To pomeni, da se je za Sovjetsko zvezo ponudila svojevrstna naloga, ki je ni bilo v shemi, s katero si je Marx predstavljal sociali-stično revolucijo v najrazvitejših državah, namreč povzdignjenje sovjetske produkcije na tako raven, ki bi gospodarsko omogočila resnični socializem. Zdaj že mislim, da Stalin med mnogimi tekmeci predvsem ni zmagal samo zato, ker je bil edini dobri taktik med njimi, temveč ker je najodločneje zastopal ta so-cializem v eni državi in odpravljanje zaostalosti pro-izvodnje. No, to odpravljanje se je v Sovjetski zvezi v Stalinovih časih uresničilo, četudi ne popolnoma. Ni pa še prišlo do tega, da bi se ta proizvodnja spre-menila v resnično normalno proizvodnjo in predvsem v tako proizvodnjo, ki bi omogočila prehod v res nični socializem. V Sovjetski zvezi in v nekaterih soci-alističnih državah se je danes v tem pogledu pojavil problem: »Kaj storiti?« Za problem »Kaj storiti?« s Stalinovimi metodami ni mogoče najti odgovora. To sem takrat, ko sem v časniku Unita ob uvedbi mad-žarskega novega mehanizma da] izjavo, izrazil tako, da je moč najti odgovor na to samo z uvedbo socia-listične demokracije. Vprašanje novega ekonomskega razvoja in prehoda iz stalinističnega nedemokratič-nega sistema v socialistično demokracijo je problem ski kompleks, in enega ni mogoče rešiti brez dru-gega. Ker tega danes v večini držav ne vidijo — in kjer to vidijo posamezni Ijudje, tam smo daleč od uresničitve — smo tudi mi prispeli v določeno krizo, in to bomo morali teoretično in praktično nekako odpraviti. To je za nas odločilnega pomena, ker sicer ne bomo mogli spraviti proizvodnje na svetovno ra-ven, in ta demokratični razvoj bi opravil z zelo hudim zlom, ki ga je uvedel stalinistični sistem. Te?a ne pra- vim prvič pred javnostjo. že večkrat sem rekel, da je izredno značilno tole: ko je bila Sovjetska zveza v Leninovih časih vojaško, politično in gospodarsko v krizi, ko je v Sovjetski zvezi vladala lakota, sem se — spominjam se tega — v svojih letih emigracije na Dunaju udeležil mnogih zborovanj, na katerih smo zbirali za stradajoeo Sovjetsko zvezo; vendar je velik del tamkajšnjega izobraženstva — in delavci še bolj — čutil, da to, kar se dogaja v Sovjetski zvezi, od-loča tudi o njihovem življenju. Ali, kakor lahko to izrazim po latinsko: Nostra causa agitur, če Rusi ho-čejo doma zgraditi socializem. V mednarodnem po-gledu je zdaj končna posledica stalinističnega razvoja to, da je v evropskih gibanjih v presojanju socializ-ma ta »nostra causa agitur« prenehal. Ni res, da je francoski ali italijanski socialist socialist zato, ker bi rad živel tako, kakor živijo delavci v Sovjetski zve-zi. Tako ta ne bi hotel živeti. On si želi — če je res ničen socialist — socialistično življenje, vendar ne vidi socialističnega življenja v tem, kar živi delavec ali kolhozni kmet v Sovjetski zvezi. Zdaj je že tu taka povezanost dveh kriz. Dokler nam ne uspe uveljaviti na marksizmu sloneče socialistične teorije, dokler nam je v socialističnih državah ne uspe spraviti v življenje, dotlej nam te izredno velike privlačne sile, ki je obstajala od leta 1917 pa do velikih procesov, dotlej nam tega mednarodnega sočustvovanja s so cializmom ne bo mogoče obnoviti. In v tem pogledu sta velika problema reforme medsebojno najtesneje povezana. In osnova medsebojne povezanosti je lah-ko — in tega ni mogoče dovolj poudariti — samo ob-novitev marksistične teorije. Z DNI: Bojim se, da naslednjega vprašanja ne bom znal povsem natančno formulirati. V socialistič- nih državah veliko govorijo o gospodarski reformi. Tovariš Lukdcs, ali je po vaše mogoče reformirati sa- mo gospodarstvo? GYORGY LUKACS: Glejte, gospodarstva nikoli ne gre obravnavati izolirano, tu se namreč tako ljud-je, državljani kakor tudi naši ljudje motijo, ko misli-jo, da to kar ima samostojno katedro na univerzi, že samostojno biva tudi v resničnosti. Na univerzi lahko predavam o ekonomiji neodvisno od družbe, ideologije in tako dalje, resničen ekonomski razvoj pa je bil vselej osnova, središče celotnega družbenega razvoja. Zato ne govorim samo o tem, da je treba ob noviti marksistično ekonomijo, marveč da je treba obnoviti marksizem, kajti Marx v smislu, v katerem učijo naši univerzitetni profesorji, v katerem učijo univerzitetni profesorji, ni bil nikoli zgolj ekonomist. Če prelistate Kapital, boste na vsaki strani našli celo vrsto reči, ki bi pri nas spadale v rubriko sociologije ali zgodovine, vendar se je Marx kot pravi veliki mi-slec požvižgal na te rubrike in je gledal na družbeni razvoj v njegovi resnični enotnosti. Zato sem prej tu povedal, da sem bil tudi na Madžarskem na stališču, da tega novega mehanizma ni mogoče uresničiti, ne da ne bi začeli obnavljati socialistično demokracijo. In prepričan sem, da je vzrok številnih pomanjkljivo-sti in ovir, ki so pri nas zdaj povezane z novim me-hanizmom, ravno v tem, da smo uvedli ekonomske mere, ne da bi bili preučili in uresničili njihove druž-bene osnove. Tako tudi ta problematika spet sloni na obnovitvi marksistične metode, zakaj o Marxu je moč povedati nič koliko vsega, da bi pa Marx bil zgolj »ekonomist-strokovnjak« v smislu, kakor to pri nas ali pri nas misli profesor X.Y. — tega po mojem mišljenju Marxu ne more podtakniti niti njegov naj-večji sovražnik. In tu, v tem pogledu, v prizadevanju, v uravnavanju stališč, v določeni usmerjenosti se mo-ramo vrniti k Marxovim metodam, ne da bi si za-mišljali sami spV^ Vnt- kake nove Marxe. Prevedel Drago Grah go ne najde kupca, ki bi ga bil pripravljen potrošiti. To je vse pogostejši primer. Poraja se družbeni lik v-iskanju-prve-zaposlitve. Začasna, tehnološka in strukturalna nezaposlenost zajema danes vse več.je število diplomiranih študentov. 2. primer: prodaja je uspešna, vendar ni najboljsi kupec. Blago-diplomant spoznava deformacije svoje strokovnosti in sistematično izkoriščanje svojih spo-sobnosti. Postane sociolog-birozaver (birokrat dino-zaver), sociolog prodajalec sociolog babysitter. 3. primer: imenuje se »srečni primer« ali »to, kar se dogaja maloštevilnim« ali »aieluja na višku«. Pro-daja se posreči, kupec je eden najboljših (velik oli-gopol, proizvajalni ali komercialni; državne ustanove za raziskovanja). Scciologa kupijo, da bi bil socio-log. Blago, varovanček pod žegnom svojih kvalitet in dohodka, ki ga zagotavlja, se končno more druž-beno potrošiti na zagotovljeni ravni. 4. primer: se zgodi takrat, če se blago (polizde-lek ali končni produkt) znajde na tržišču, kjer se proda, in je potrošeno znotraj iste institucije, ki ga je proizvedla: znotraj univerze. Prodainost in fungibilnost blaga Univerza je sodobna družbena institucija z name-nom, da bi prav to družbo stalno reproducirala. Bla-oo, ki ga proizvaja, naj je zgotovljeno ali ne, pro-dano ali ne naj je kupljeno zunaj institucije ali ostaia kar v njej, mora biti nujno prodajno v okviru svoje sheme ali pa po načrtu razporejeno na trgu delovne sile. Razen tega mora biti fungibilno na do-sedanji ravni ali pa v načrtnem skladju s proizvajal-nimi silami in odnosi. Kot pri vsaki ugledni proizvajalni ustanovi sta pro-dajnost in fungibilnost proizvedenega blaga zagotov-Ijeni še z natančnim nadziranjem kvantitete in kvali-tete blaga. Ko^tro^a kolicine Univerza se mora z obsegom proizvodnje prilago-diti položaju na trgu delovne sile. S tem namenom ustanavlja znotraj proizvajalnega procesa vrsto go-nil, da bi dala na trg različne in utemeljene kontin-gente kvalificirane delovne sile. Končno univerza na-črtno proizvaja določeno količino izmečka izmed teh, ki so vpisani, in onih, ki hodijo k predavanjem. Veliko je vpisanih, ki nikoli ne hodijo na preda-vanja in nikoli ne diplomirajo, in takih, ki študirajo leto ali dve, potem pa morajo študij pretrgati in s svojim odhodom povečajo sloj študentov-delavcev ter tistih. ki jih Angleži imenujejo dropped-out, to je eks-vpisanih. ki so sedaj delavci, pripravljeni opri-jeti se vsakega dela. Kontro^a kakovosti Drugi instrument izločevanja in dovajanja po-šiljk polobdelanega blaga na trg delovne sile so oce-ne in izpiti. s katerimi profesorji in asistenti kot od države delegirani uslužbenci posvečujejo delovno si-lo (študenta). Država jih plačuje, da bi diskrimini-rali tiste. ki so zunaj (out) buržoazne države, v do-bro tistih, ki so znotraj (in). Profesor in asistent to-rej občasno kontrolirata količino preostalega blaga s pomočjo nadzorovanja kakovosti proizvodov. Nad-ziranje je določeno z avtoritarnima mehanizmoma — z izpitom in oceno, z mehanizmoma, ki osvetljujeta bodočo prodajo in fungibilnost blaga znotraj obsto-ječe države in družbene strukture. V ozadju osebnih vrednotenj, ki jih opravljata akademska mafija in druščina asistentov, se da najti splošni kriterij, po katerem blago zaustavijo ali pre-pustijo, pri padcu pa ga nanovo prisilijo, da ponovi proizvodni proces, sicer mora preiti na trg delovne sile. Takšen splošni kriterij je v bistvu individualiza-cija študentov pri preiskovanju njegovega značaja kot blaga in njegove sposobnosti, da deluje v tržnem sistemu kot biago. Visoka ocena označu.ie visoko se-danjo in prihodnjo fungibilnost v sisiemu. Univerza kot struktura oblasti Univerzitetna proizvajalna institucija je kot kate-rakoli druga v bistvu struktura oblasti. V takem primeru je proizvajalna institucija v ro-kah profesorjev in ne študentov. Lahko jo razstavi-mo na avtonomne dele, osnovne enote (leto — kate-dra), v vsaki pa je profesor »kralj, sodnik in oče« svojih študentov in asistentov, institucije, s katero razpolaga, in s fondi, njej namenjenim. Poznejša re-organizacija takih enot je mogoča samo še na ravni drugih partikularizmov, fevdov in baronov. Treba je prerazporediti oblast znotraj vsake skupine, ne pa kombinirati različne skupine v neravnovesno oblast. Organizacija dela znotraj univerze kot proizvajalne ustanove, znotraj vsake njene osnovne enote je v tem, da je profesor gospodar, študent pa se mt. podreja, da proizvajalno sredstvo obdeluje blago, k; to enostavno dopušča. Odnos je brez dvoma despo ski in avtoritaren. (Hvale vredni napori profesorjev da spodbujajo k razgovoru in razvijajo razpravo; so samo hvale vredni napori in ostajajo kot taki zunaj vsake predstave. Paternalizem je podoba in primer avtoritarizma — strani iste medalje. Razgovarjata se lahko samo enakopravna partnerja, nikogar pa ni, ki bi bil bolj enak kot drugi.) Avtoritarnost in pater-nalizem lahko odmrejo v korist kolektivnega dela samo s pogojem, da izgine sleherna oblika oblasti med docentom in študentom, s tem pa bi izginile tudi represivne institucije, kot so individualni izpit. individualna ocena, individualno spraševanje. Naša poklicna pripravljenost je druzbeni kapital, ki nam ne pripada, saj ga moremo izkoristiti samo v neki stanovski in birokratski organizaciji, kakršne ne moremo nadzorovati, ker nismo politično in pro-fesionalno pripravljeni. Univerza kot struktura oblasti producira politič- no razorožene in profesionalno omejene izvrševalce. Na univerzi se človek nauči predvsem ukazovati in poslušati. ^ (Iz knjige DOIOJMENT O UPORU ŠTUDENTOV. ki jo Je pripravilo in izdalo študentsko gibanje Italije) IZ PREDAVANJA 0 PREDAVANJU (Nadaljevanje s 3. strani) Prii pouku jezikov najbrž morajo in bodo morale še dolgo generacije druga za drugo ponavljati natanko ista gramatikalna in druga pravila. Te postopke je seveda možno in potrebno oiin hitreje modernizirati. To je jasno, tu ni problema. Območje uvežbavanja je pravzaprav območje posredovanja že znanega znanja. Morda bodo res za to območje predavanja odpadla. Vendar pa so predavanja očitno še nekaj druge-ga in lahko i*ečemo, da so posredovanje tistega no-vega, kar je prav kot to novo najantimnejša last pre-davanj oziroma njihovega sestavljalca. Tu pa nastane nov problem, ki ga ponavadi definiramo kot vpraša-nje, kako naj bi slušatelj vendarle že enkrat iz ob-jekta postal subjekt. In da bi to postal, nastajajo predlogi, da naj bi bil slušatelj neposredno vključen v to, kar se imenuje raziskovalno delo, da bi bil vklju-česn v tisti postopek, v katerem in preko katerega predavatelj edino more priti do tega, kar tvori na do-ločen način smisel njegovega predavanja — do novih rezultatov, do novih tez, ugotovitev itd. Ta predlog je predlog modela, ki je po mojem mnenju prilagojen ustroju prirodoslovnih, t. im. eksakfcnih ved in naj-brž ga tam tudi uresničujejo. Deloma je ta model uresničljiv tudi na našem oddelku (svet. liter. in liter. teorija). Toda ne glede na to, problem sam še ved-no ostane. Problem predavanj moramo sedaj gledati sfcozi strukturo naše stroke, skozi ustroj in pomen stroke kot take. Naša stroka nikakor ni prirodoslovna znanost, oziroma: lahko dobi elemente prirodoslovnih znano-sti, če se odločimo za postopke, ki jih uvaja t. im. informacijsko teoretična estetika in tekstna analiza-Dokler pa tega ne storimo, moramo ostati v okvirih tistega, kar se pri nas realno godi. če zelo na kratko povem, ka.j se godi. Iahko rečem, da imamo opraviti s teksti in njihovim razumevanjem. Za te znanosti je danes v rabi izraz »historično hermeneutične« zna-nosti. Gre torej za hermeneutiko, se pravi za razume-van.ie ali razlaganje tekstov v tem smislu, da je sle-herno predaivanje pravzaprav tekst o tekstu ali meta-tekst Glede na naoin in problem same univerze je sedai vprašanje, kaj ta meta-tekst kot razumevanje teksta in kot hermeneutika sploh je? S tem prihajamo rio ^^-"^vfrino obsežnesra vprašanja, vprašfrii« '->°^P. neutike. Nimam namena razlagati nje.no celotno pro-blematiko. gre mi samo za tisti del, in še to samo v skopih obrisih, ki je v zvezi s problemom predavanj kot takšnih. Tisto razumevanje, ki je hermeneutično, nima več ničesar skupnega s tradicionalnim razlaganjem literarnih in kakršnihkoli drugih tekstov, z razlaga-njem, ki je izhajalo iz hipoteze oziroma iz domneve, da bomo odkrili neko resnico teh tekstov, ki naj bi imela objektivni značaj, resnico, ki smo jo dosegli tako, da smo popolnoma izlooili vse svoje t- im. sub-jektivne poglede, nazore in težave, pri čemer se je zgodovina posameznih strok kazala tako, kakor da so posamezni raziskovalci izločali iz prejšnjih razlag to, kar so vanje subjektivnega vnašali prejšnji, starejši raziskovalci oziroma razlagalci istih tekstov. Hermeneutika razumeva vse to bistveno drugače, kar nam pokaže že zelo preprost m zelo vsakdanji premislek: čenam gre za to, da razumemo določen tekst, ki ga nismo sami napisali in ki je bil že zdav-naj napisan, potem je jasno, da tega teksta nekako ne razumemo in da vemo. da ga ne razumemo, če ga ne bi hoteli razumeti. če ga pa hočemo razumeti, pa najbrž ni naključje. Nekaj nas mora gnati k temu, da hočemo razumeti ta tekst, nekaj se mora goditi z nami in s tem tekstom, da razumemo, da dojamemo ta tekst kot vprašanje, ki si ga moramo pojasniti. To, da je tekst vprašanje, ne more biti nič poljubnega. Ne more biti privatna znanstvenikova izmišljotina, da se loti raziskave nekega teksta. To, zakaj je za nas tekst vprašanje, je hkrati vprašanje o izvoru našega »početja«. V vsakem vprašanju o tujem tekstu je nedvomno skrito najprej vprašanje o nas samih. Tuj tekst, če naj ga vzamemo v obravnavo, se je moral prej nas samih na poseben način usodno dotakniti, moral je sprožiti neko vprašanje v nas samih in o nas samih, sicer ne bi imelo pomena ne razloga, da bi se s tem tekstom kakorkoli ukvarjali. Se pravi, da je vprašanje, s katerim se obračamo k tujemu tekstu, hkrati vpra-šanje o nas samih in o našem lastnem svetu. Preda-vanja torej kot hermeneutični tekst, kot razvijanje vprašanja o nas samih, niso samo posredovanje zna-nja, marveč še nekaj drugega. Predavanje je pred-vsem odpiranje prostora za to vprašanje, ki je vpra-šanje o nas samih. Z drugtmi besedami: predavanje je samo en sestavni del širšega dogajanja, v katerega sta zajeta tako predavanje kot tudi avditorij. Pri predavanju se godi nekaj več kot samo posredovanje znanja in nekaj več, kot se godi pri samotnem branju. Uresničuje se neka medsebojnost, ki pa ni poljubna, ni nič naključnega, nič amorfnega, marveč nekaj strogo določenega in strogo strukturiranega. Ta med-sebojnost se omogoča prav iz tega, da se v času pre-davanja neposredno dogaja tisto temeljno vpvaša-nje, ki je izvor vsega, t. j. vprašanja o nas samih. Ti-sto več, ki se tu dogaja, pa glede na večjo mero po-zitivnega znanja tako rekoč nič ne pomeni. To več je glede na funkcionalno uspešnost in učinkovitost iiniverze pravzaprav brez pomena. Ali preprosteje in zato nekam nepopolno: S tem, da se zberemo k pre- davanju, nastane možnost, da vse nas tisto vprašanje, s katerim se obračamo k tekstom, in ki je hkrati edino opravičilo našega početja, res zajame, da se mu tudi sami zares vdamo in šele tako se tudi vpra-šanje samo zares dogaja. Se pravi: pri predava u smo vsi skupaj objekti. Predavanje je poskus, da bi subjekt bilo ravno vprašanje samo, medtem ko s.no mi vsi skupar objekti tega vprašanja. Pri predavanju predavanje samo, če smem tako reči, izkuša mero zvestobe svojemu izvoru, se pravi mero svoje uteme-ljenosti. Glede na predavanje je predavanje edini prostor, kjer predavanje samo sebe izkuša kot ute-meljeno ali neutemeljeno; kjer se izkuša v tisti svo-ji meri, po Ikateri je objekt temeljnega subjekta, ki nas vse skupaj drži v rokah. to je vprašanje o nas samih in o našem svetu. Zato seveda mislim, da kljub vsej modernizaciji, ki je možna in k; je celo nujno potrebna, principa predavanj ne bo mogoče odpraviti. Radikalna ukini« tev predavanj bi pomenila odpravo tistega prostora. kjer se edino lahko konstituira tisto, kar posan^zuo početje na tem področju omogoča, to se pravi tisto temeljno vprašanje, iz katerega izvira vse. če bo prin* cip predavanj na univerzi v okviru pedagoškega pro-cesa odpravljen, če bo univerza postala zgolj peda-goški proces, potem se bo ta princip prenesel seveda drugam, kot se to že res godi. Vsaj za te stroke, kjer za enkrat očitno ni mogoče zamenjati naravnega je-zika z umetnim, je predavanje še vedno nekaj te-meLjnega, prav zato, ker ni res, da je predavanje sa-mo razmerje med nekim suverenim sub.jektom. ki bombardira neki ubog pasivni ob.jekt Moj namen je bil v tem, da iz prepričanja, da so vse to resni in bistveni problemi, opozorim na te-meljno nezadostnost določenih kritičnih naporov in »terapeutičnih posegov«, da hkrati s tem povem. da je problem mnogo globlji in zato potreben mnogo globliega preimisleka — da ne bi zašli v ekstrerae in da se ne bi p>redali površnim in improviziranim rešit-vam, k čemuir smo mi posebej nagnjeni in posebej pripravljeni, ker je pač tradicija take institucije, kot je univerza, pri nas razmeroma zelo mlada, saj ima komaj petdeset let. Spričo te nečastitljive mladosti te institucije se nam seveda ne zdi težko izvršiti ra-dikalne posege v tako zelo mlado, tako dinamično in elastično Sitrukturo, ki ji bodo radikalni posegi da-li očitno sarrao še več življenja, dinamičnosti in ela-stičnosti. S tem ne zanikujem urgentnosti in obsežno sti težav in problemov. Probleme in težave je res treba začeti že enkrat radikalno reševati- Opozoriti sem hotel sarno na neke meje, ki jih ne smemo pre-stopiti. Te meje so za znanstveno funkcionlistično razumevanje nejasne. Opozorilo samo pa je bilo ne-popolno, biti ;hoče samo pobuda za premislek. Po magnetofonskem zapisu s seminarja redigiral Jaro Novak. Avtorizirano. ROORDINACIJA DA ALINE? TO IDAJ Nl VPRA^ANJE Kakšno polivit)- } usklajevanje potrebuje samoupravna družba? Na prvi repuu.iški konferenci ZKS so mnogi razpravljalci polemizirali o raz-licnih zamisUh, kako usklajevati delo političnih subjektov, da bi bilo celotno iav-no delovanje bolj učinkovito m odnosi v družbi bolj samoupravni. Mnogim se je bolj ah manj jasno zastavljalo vprašanje, na kakšnih osnovah in v katerih kon-o-etnin obhkah naj poteka koordinacija, da to ne bi zratIo pozitivne iz obiek-tivne razUcnosti posameznih delov družbene strukture izvirajoče politične diferen-ciaoije, da to ne bi okrnilo samostojnosti in odgovornosti posameznih političnih centrov m podobno. Zastavljal se je torej vprašanje, kakšna koordinacija, kakšna praksa odnosov lahko resnično prispeva k večji idejnopolitični enotnosti komuni-stov v ključnili vprašanjih idejne, politične in ekonomske akcije znotrai samo-upravnega sistoma. Družbeni tokovi in njihove institucionaliz,irane oblike, ko se one stabilizftrajo zacnejo namreč delovati po svoji objektivni notranji logikiia učmek »koordmacij« ni vedno v skladu s subjektivno voljo njihovih nosilcev. Problem je možjio opazovati iz dveh vidikov: odprtosti, stabilnosti in funkcionalnosii de-mokratskih institucij socialisfcičnega sistema in z vidika razvitosti demokratičniih odnosov ziiotraj vsakega od politionih subjektov, ki stopaio v takšno ali dru^o obliko skupnega delovanja. če v prak&i prihaja do grupaštva, nionopolnega odločanja v ozkih vodstvenih skupiiifih in vseh drugih oblik odtujevanja oblasti, je to prav zaradi tega. ker so vodilne družbene sdle premalo povezane z dejanskimi potrebami, pobudami, kritikajiTii in stališči ljudi v družbeaii bazi- Resnična koordinacija »centrov« zato ne more biti zgolj gentlemanski spoa-azum »vodilnih«, ampak lahko izhaja ;5amo iz učinkovito organizirane sainoupravne dejavnosti ljudi v »družbeni bazi«. Polatiicni zapleti ne nastajajo zato, ker bi bili obstoječi družbeni subjekti pre-več samostojni; nasprotno — piremalo samostojni so, preinalo imajo odgovomo-sti iti pobud in predvsem — premalo so odprti nadzoru delovnih ljudi. Resmičiia emotaost vodstev je torej lahko samo rezultat poglabljanja dejanske samoiuprav-ne demokracaje in samoupravnega sistema na vseh ravneh. • Idejna enotaost in politična učinkovitost se rojevata v procesu spozmav&nija objektivnih potreb razvoja, v demokratizaciji vseh fazinravni družbenega uprav-Ijanja, v organizirani teoretski in politični razpravi o osnovnih odprtiii problemih družbe, v javni strokovni in politični kritiki ter ob pridobivanju znan-stvene metodologije dela. Vse to bo prispevalo k večji politioni dejavnosti osnov-nih družbenih skupin znotraj nastajajočega sodobnega delavskega razreda, kar bo prisililo napredne sile v vodstvenih stirukturah družbe, da se učinkoviteje oirga-nizirajo. »Republiški aktiv« bo upravičil svoj obstoj, če bo pri&peval k nadaljnjeimu razvoju ustavnih zasnov skupščine, izvršnega sveta in družbenopolitičnih organizacij, kar se bo nuoralo komkretno odraziti v okrepljenem samoupravneim položaju delovnega človeka. Možnost pozitivnega razvoja političnega sistema je samo v poglabljanju socialistične demokTacije', v sp blag, tako ni nikakršnega nasprotja med besedami (grafičnim ali foničmm materialom) in drugimi znaki (drugimi stvarmi). In vendar, kaj dela sistem vrec- , nosti? Daje iluzijo, da srebro ali zlato ni nič drugega kot »preprost znak« vrednosti, ki sam ni proizvod < de-la), in kot tak nima vrednosti razen kot proizvoc, v katerem se nahaja kristalizirano določeno druzbeno delo.« Ker se denar v določenih funkcijah lahko na-domesti tudi samo z znaki denarja, piše Marx, je pri-šlo do druge zmote, da je samo znak«. Toda, nadalju-je Marx, »ker proglašajo za navadne znake tista druž-bena svojstva, ki jih dobijo stvari, in tiste snovne oblike, ki jih dobijo družbene opredelitve dela na pod-lagi določenega načina produkcije, jih hkrati progla-šajo za svojevoljen produkt človeških možganov .« Z istim gibom se formira sistem lingvističnega znaka. S tem, da se jemlje fonični ali skripturalni material za »preproste znake«, za preproste označujoče (zuna-njega, transcendentnega smisla), se jim hkrati odreka njihov operativni značaj (proizvajalnega sredstva) in njihov izdelani (opere) značaj (proizvoda). Maskira se dejstvo, da ni smisel nič drugega kot proizvod dela znakov, rezultat izdelave teksta, kot se kamuflira bla-govni značaj denarja (izdelane kovine, ki ima vred-nost samo od tega dela), da bi iz njega naredili »dru-gotni poljubni znak — »preprost znak« Saussure dejansko ne dela drugace, m stopnjevito zoževanje je tu značilno. »Nemogoče je,« piše Saussu-re, »da zvok, materialni element pripada sam po sebi jeziku. Zanj je samo drugotna stvar, materija, ki o spravi v delo. Vse konvencionalne enote imajo ta zna-čaj, da se ne mešajo s čutnim elementom, ki jim slu-ži za oporo.« In precizira v primerjavi, ki izdaja svo'o kompliciteto z denarno ideologijo (z nepriznavanjem funkcije kovanega denarja): »ni kovina nekega novca tisto, kar mu fiksira vrednost, novec bo veljal bol. ali manj s tako ali z drugačno podobo, bolj ali man.i tostran ali onstran politične meje.«5 Jasno je toreJf da se v eni in isti ideološki drži konstituira kovani de-nar v »preprost znak«, ki ima neko idealno vrednost in označujoče (v svoji materialni drugotnosti) naspro-ti označenemu. V obeh primerih denar prikriva dejst,-vo, da so samo proizvodi, in da je vrednost (smisel) dobljena samo s produktivnim delom. Zapišimo -;e, da je gibanje, ki razločuje denar od drugih blag (ta-ko, da ga jemlje kot splošni ekvivalent) in iz njega dela fetiš, ki je izven produkcije, homologno gibanju, ki razločuje besedo od drugih znakov, jo ločuje od množice katerihkoli družbenih znakov, da bi zdaj kon-stituiralo te znake v stvari, zunanje sistemu znakov (v referens). Trojnost označujoče (označeno) referens razkriva radikalno soudeležbo pri denarji iluziji, ki dokončno ločuje denar od vrednosti in vrednost od blaga.6 Vrednost se ne nanaša na naravni predmet (naravni predmeti nimajo vrednnostf — v nasprot-ju z naivno utvaro, ki podeljuje napr. zlatu naravno dragocen značaj) temveč zgolj na izdelan proizvod. Enako se pisava (govorica) ne nanaša na referens (stvar samo v svoji naravni eksistenci), temvec na drugo pisavo, pisavo totalnih socialnih znakov, kate-rim je ona le neka navedba. Dodajmo pripombo. Dejstvo, da more biti v do-ločenih zgodovinskih pogojih kovano srebro ali zlato (ki edino predstavlja materializirano abstraktno delo) nadomeščeno z numerarjem (papirnatim ali skriptu-ralnim denarjem ali s katerokoli kovino), ne pn-nese ničesar novega ali različnega k procesu, ki ga bomo opisali. To dejstvo samo uradno potrdi (m se enkrat podpre) iluzijo, da je denar »preprost znak«. »Ker sam obtok denarja,« piše Marx, »loči realno vse-bino novca od nominalne, njegovo kovinsko eksisten-co od njegove funkcionalne eksistence, je v njem ze skrita možnost nadomestiti kovinski denar v njegovi novčni funkciji z znaki iz drugega materiala ali s sim-boli« In še: »Denar vedno prehaja iz rok v roke, to-rei zadostuje, da ima simbolno eksistenco. Njegova funkcionalna eksistenca tako rekoč absorbira njegovo materialno eksistenco. Objektivni, toda efemerm oa-sev blaga ne funkcionira več kot znak samega sebe in ie torej lahko nadomeščen z znaki.« Ta prehod oa zlatega ali srebrnega novca k skripturalnemu novcu torej vendarle ni brez pomena. Margmalno razlozi sekundarnost in diskreditiranje pisave (v ozjem pome-nu) v odnosu do besede (parole). Kot je numerar »preprost reprezentant« zlatega novca, katerega »na-domešča«, je pi&ava mišljena kot preprost sistem na-domelčanja, ki velja samo tedaj, če je poknt z bese-do. Moralizirajoče in psihologizirajoce branje pisave (literature), ki se sprašuje po odkntosrcnosti avtor- a^se zelo natančno^rača k prablemu kredita nim-Uaciie Vedno gre za vednost, ali je zlato - pokntje Stelia (njegova beseda) - v skladu z njegovo pi: Svo ali poslduje temelj, ki pokriva obliko. Odnosi Sed'temeljem in obliko, ki jih dviga na dan morah-rirajoče branje, se reducirajo na strah pred ceKom brez kritja, pred ponarejevanjem denarja. Ta stiah ie mogoče le, če pisava, ki jo obravnavamo ni sama operativna, produktivna, in če se omejuje, sledec: isti ideologiji, na preprosto vlogo numerarja, nadome- Sčujoeega polno besedo. ^^ prihodnjič) 1 Podčrtal avtor 2 Kapital, I, 1. pogl. 3 IStO 5 Cours de Iinguistique generale, str. 164 t Sbd4l^'SjiŠče ntoa vrednosti,'ker v njem ni opredmeteno nobeno človeško delo.« (3. pogl.) Drago Kralj Priština: TEŽNJA PO NACIONALNI (albanski) UNIVERZI Leta 1945 je t>ilo na Kosovem okrog petdnosem-deset odstotkov nepismenih med prebivalci, starimi nad osem let. Med albanskim delom tega prebival-stva je bil ta odstotek še znatno višji; sukal se je nekje nad devetimi desetinami. Ta čas na Kosovem ni bilo albanskih izobražencev, razen zelo redkih, ki so med obema vojnama maturirali na tiranski gimnaziji ali pa so končali muslimansko »medreso« v Skopju. V prvih o&novnih šolah, v katerdh so za-čeli takoj po osvobodifcvi paučevatd otroke v alban-ščini, so delali učitelji, izposojeni v LR Albaniji. Vlinilo je precej časa, da so kosovski Albanci do-segti to, kar danes imajo: razmeroma zelo močno avtonomijo, ki kar precej presega razsežnosti po-vojnega obrazca o avtonomni pokrajini. V okviru te samouprave je prav v zadnjih letih postal pravilno cenjen tudi albanskd jezsik, albanska kultura in na koncu koncev tudi albanska zgodovina. Vse to pa je postalo ne le pravičneje vrednoteno, temveč tudi nedeljivo! Ukinjen je bii izraz »siptar« m uveden »Albanec« ne le za prebivalca sosednje države, temveč tudi za albanske državljane Jugoslavije. Zato pač, da ne bi nikomur več kdaj prišlo na misel delati razliko med pripadniki enega naroda. Dosežena je — prav pred kratkdm — tudi jezikovna enotnost; po malenkostnih popravkih se je kosovska albanščina izenačila s ti-ransko; v rabi je enak pravopis (medtem so v LR Albaniji dcsegli tudi združitev južnega in severnega albanskega narečja!). Nedeljiva je postala končno tudi zgcdovina; Skenderbeg, legendarni borec proti Turkom in za narodne pravice, je danes enako ju nak za Albance na obeh straneh Prokletij. Vse to niso nepomembne stvan, posebno če poznamo — kolikor pač poznamo — po vojni do-gajanje na Kosovem. Zato ni nenavadno, če so ko sovski Albanci imenovali brionski plenum — verjet-no kar po pravici — zgodovinski. UNIVERZA — PLOD NARODNE UVELJAVITVE Prve vdsokošolske in višješolske ustanove so na Kosovem začele delovati v šolskem letu 1960-61 Ta-krat je bilo v Prištini vpdsanih 1542 rednih in izred-nih študentov (od teh je bila pičla tretjina albanske narodnosti). Prištinska »univerza« je bila tedaj in vse do letos podružnica beograjskega univerzitet nega šredišča, prav tako kakor »univerzi« v Novem Sadu in Nišu- Težnja po lastni — prištinski — univerzi je zatlela že pred kakimi desetimi leti, postala pa je močnejša šele z zadnjih letih, ko je med diplomira-nimi študenti in med delujo^imi izobraženci na Ko-sovem vedno več Albancev. Razumljivo je, da se je težnja po lastni univerzi pojavila predvsem pri al-banskem izobraženstvu, kar je bil odraz sprememb v zadnjih letih in popolnejša uveljavitev Albancev v tej pokrajini; njihovega jezika, kulture, zgcdovine in ne nazadnje tudi samouprave. To je težnja, ki je po-vsem normalna, zgodovinsko upravičena in navsezad-nje — neizbežna. iNarod, katerega dober milijon živi ločeno od svoje matice (ločen je ne le z državno mejo, tem-več z mejo, ki je že od svojega nastanka v desetih letih tega stoletja skoraj vedno več ali manj nepro-dušno zaprta) povsem naravno teži po svojem na cionalnem »svetišču«. če bi bile razmere normalne. bi seveda tisti albanski študentje iz Jugcslavije, ki bi to želeli, študirali v Tirani; tako fcot na primer slovenski študentje iz Trsta ali Celovca študjrajo v Ljubljani ¦ Mimogrede pa ni ostal skrit podatek, da je v Ti-raru v povojnih letih (univerzo so ustanovili leta 1957, prvo faktilteto pa enajst let prej) diplomiralo — po uradnih podatkih — okrog d-eset tisoč štu-dentov. Na Kcsovem je od leta 1930 dalje diplomiralo (v Prištini in v drugih univerzitetnih središčih Ju-goslavije) okrog 700 študentov albanske narodnasti. CIT T — ŠE VEČ PREDAVANJ V ALBANŠČINI .anes — devet let po tem, ko so začeli z viso-košoiskim študijem v Prištini — ima pravkar usta-novljena univerza šest višjih šol in tri fakultete* Kakor je povedal Ilija Vakič, predsednik pokrajin-ske vlade, študira v letošjnem šolskem letu na tei univerzi okrog 12 tisoč rednih in izrednih študen: tov (okrog dva tisoč študentov s Kosova pa študira v drugih univerzitetnih središčih Jugoslavije). Pove dal je tudi, da je že potovica študentov na prištin-ski univerzi iz vrst »narodnosti«; to pomeni, da so Albanci ali pa Turki. število Turkov je seveda po-vssm majhno. (V šolskem letu 1967-1968 je bilo v Prištini 8690 rednih in izrednih študentov. Od teh je bilo 4731 Srbov in čmogorcev; Albancev je bilo 3327, Turkov 105 in »ostalih« 537. Delež pcfeibivaloev albanske na-rodnosti na Kasovem pa je okrog 70 odstotkov.) Trenutno dela na pTištinskii uiiiverzi in na »šo-lah« okrog tristo red,nUi profesorjov in predavat©- ljev (polovica je Albancev); razen tega pa je še kakih dvesto honoramih sodelavcev (dobra polovi-ca albanske narodnosti). Od petintrideset doktorjev ZTianosti, kolikor jih dela na prištinski nniverzi in sorodnih ustanovah, je 18 Albancev. Od ustanovitve prve fakultete pa do letošnjega ustoličenja univerze je v Prištini diplomiralo 2377 študentov; od teh je bilo 657 Albancev (med slednjimi le 42 študentk!), število diplomantov je na splošno razmeroma niz-ko, saj le 30 odstotkov prištinskih študentov diplo-mira v predpisanem roku. Pred kratkim je bila uradna in slovesna ustano-vitev prištinske vmiverze, ki so se je udeležili razen številnih zastopnikov javnega in kulturnega življe-nja iz pokrajine tudi delegati vseh jugoslovanskih uoiverzitetnih središč. Delovna — in verjetno nič manj slovesna — otvoritev univerze pa bo marca 1970; takrat bodo na slovesnost povabljeni tudi za-stopniki številnih univerz iz tujine. Že iz pozdravnih govorov, pa naj so bili še tako prirejeni za slovesnost in nepretirano zgovorni, pa je vendar slutiti ceno in pomen, ki jo v Prištini pripisujejo temu dogodkn. Fadil Hoxha je dejal: »Univerza v Prištini naj postane znanstvena in re volitcionama moč Kosova!« Dekan filozofske fakul-tete dr. Dervish Rozhaja pa je s posebnim poudar-kom pribil: »To je za nas velik zgodovinski dogo-dek!« Še jasneje je ob ustanovitvi univerze govoril podpredsednik pokrajinske vlade Rexhai Surroi: »Albanski jezik v Jugoslaviji ni več jezik cestnih ža-garjev, temveč tudi jezik pisateljev in publicistov, jezik doktorjev znajaosti... Sedaj že na štirih pri-štinskih fakultetah in visokih šolah predavamo v albanščini!« Predavanja v Pri&tini so v obeh jezikih, v al-banskem in v srbskem, približno polovica v tem in polovica v drugem jeziku; največ albanskih pre-davanj je na filozofski in pravni fakulteti (okrog devet desetin). To so podatki, ki ne le kažejo na do-ločeno stanje, temveč povsem jasno odkrivajo tudi določeno težnjo. Bodočnost prištinske umverze je verjetno kar jasno določema. V tej bodočnosti lahko pričakujemo odločne premike k formiranju več al>i rnanj na-cionalne — albanske — univerze. BALKANOLOGIJA Vloga prištinske univerze bo vsaj nekaj časa predvsem pedagoška, čeprav so nakazane tudi šir-še ambicije m že skrbno pripravljajo dolgoročen načrt za znanstveno raziskovalno delovanje. Kljub temu, da se večina univerz na svetu danes vedno bolj odreka predvsem pedagoške »politike« ter se bolj usmeTJa k znanstveno-raziskovalnemu delu, pa mimo »pedagogike« v Prištini le ne bodo mogli. (V šolskem letu 1966-1967 je bilo na vseh srednjih šo-lah na Kosovu okrog 8000 predavateljev. Le 600 od teh jih je imelo fakultetno izobrazbo (med njimi je bilo le 180 Albancev-); višješolsko izobrazbo pa je imelo 825 predavateljev (med njimi pičla polovica Albancev) Uveljavljanje ln delovanje prištinske univerze vsekakor ne bo lahko, saj so začeli prav v času, ko vse — ne le naše — univerze razmišljajo o vedno nujnejši undverzitetni reformi. V Prištind po vse.i ver-jetnosti vsaj v začetku ne bodo deležni preohlapnega odnosa zunanjih činiteljev do univerze in njenih pro-blemov. Morda je simbolični izraz tega že čestitka, ki jo je poslala univerzi ob ustanovitvi prištinska fcovarna amortizerjev. Priložili so namreč dva-jset šMpendij in brezplačno dali na voljo zemljišče za gradnjo univerzitetnega inštituta za tehnolcgijo in strojništvo. Od davnajsi tisoč študentov jih danes le 430 sta-nuje v študentskem naselju (gradijo pa nov dom s 530 posteljami) in okrog 600 v preurejeni stari vojašinici. Res, da se lahko precej študentov vozi na predavanja iz ne preve? oddaljene Kosovske Mi-trcvice in iz večjih krajev okrog Prjšline, morali pa bodo poskrbeti za novice, ki prihajajo s podeželja, iz Prizrena, Peči in Gnjilanov. Precejšnje zanimanje za študij na prištinski univerzi pa se kaže tudi pri Albancih, živečih v Skopju in v drugih krajih Make-donije ter v Črni gori. Po vsej verjetnosii jim v Pri-štini ne bodo odrekli gcstoljubja in jim radi omo-gočili., da bodo študirali na »svoji« univerzi v svo-iem jeziiku- V začetku ne bo malo težav tudi z učbeniki v albanskem jezdku. Prvi korak za olajšanje tega po-manjkanja je bil pravkar storjen; zastopniki založ-be »Rilindja« so v Tirami podpisali pogodbo o uvo-zu albanske beletristike (to ni prvič!) in tistdh učbe ndkov, ki bi bili lahko uporabni tudi na Kosovem. Vsekakor se bo v bodočnostd razvilo določeno sode-lovanje med tiransko in prdštdnsko univerzo in bo slednji pomoč rojakov prav tako potrebna in ko-ristna kakor pomoč jugoslovanskdh urtiverz. Med bdvanjem v Prištini sem se pred nekaj me-seci pogovarjal z nekaterimi mladimi predavatelji s filozofske fakultete (nekateri so ddplomirali v Ljubljani in še vedno tekoče govore slovensko): Pra-vdli so mi o ambicijah, ki jih goje. Njihova univer^a naj bi postala znanstveno raziskovalno žarišče med drugim tudd na zgodo\rlnskeni področju. Tu vidijo svoje — nekoliko izjem.no — mesto med balkanski-mi univerzami. Slednje naj bi danes posvečale pre-malo pozomosti balkanologiji; znanosti o usodi polotoka kjer so še vedno v veljavi najrazličnejši predsodki, ki branijvo, da bi bili odnosi med narodi in državami na Balkanvi tesnejši in bolj ustvarjalni. že danes se v Prištini več mladih zjianstvenikcv ukvarja z zgodovino boja balkanskih narodov in po-sebej albanskega proti Turkom, nastaja-nja bal-kanskih držav in osciliranja med njimi in s svetom, Mcrda lahko prav znanstveniki mlade prištinske uni-verze store kaj za -razvrednotenje nekaterih zgodo-vinskih mitov, pred katerimi verjetno ni imuna no-bena »nacdonalna« zgodovina v katerikoli balkanski državi? ZA MEDICINSKO FAKLLTETO IN PROTI NJE.I Posebno poglavje pa je pravkar imstajajo6a pri-štinska mediciinska fakulteta. Morda je bila zahteva po tej fakulfceti v zadnjih letih še močneje izražena kakor težnja po lasfcni univerzi. Med lansfcimi pri-štinskdmi demonstracljami je bila med gesli, katerih večino lahko označdmo za, nega,tivna dn nesprejem-ljlva, zedo glasno poudarjena tudi zahteva po iiniver-zi in še posebej po mediicrfnsfld fakultetl Letos junija je pokrajinska skupščina sprejela zakon o ustanavitvi meddcinske fakultete v Prištinl. Ta zakon je predvideval, naj meddcinska fakulteta beograjske univerze ustanovi matično komisijo, kl naj nato pripravd delovanje medicinske fakultete v Prdštini. Sredi letošnjega navembra je prišlo v univerzitetnem svetu beograjske univerze — kakor je o tem poročala »Ekonomska politika« — do »dve urne konfrontacije mnenj, a brez soglasja«. Zastopndki fakultetnega sveta beograjske medi-cinske fakultete so v tej »konfrontaciji« pojasnje-vali svoj sklep, da nocejo sodelovati v omenjeni matični komisiji, ki naj pripravi delovanje prdštdn-ske medicdnske fakultete. Dekan dr. Borivoje Bo žovič je ob tem med drugim dejal, da je v Jugosla-vdji kar osem medicinskih fakultet, na katerih štu-dira celdh 16 tisoč študentov. Mednarodna norma pa naj bi bila: ena medicinska fakulteta na pet mili-jonov prebivalcev. Poudaril je tudi, da je zdravnikov pri nas veliko, da so mnogi ali brez zaposlitve ali pa odhajajo delat v tujino. Dodal je š.e, da nekatere naše medicinske faknltete nlmajo dovolj ugleda ne doma in ne v tujdni. Nemara pa je prebivalcem Kosova, naj so te ali druge narodnosti, trenutno več do zdravstvemih kadrov kakor pa do ugleda? Če je zdravnikov v Ju goslaviji res veliko in so celo brezposelni ali pa od-hajajo v tujino, se to na Kosovem ne čutd dovolj ... Na dober mdlijon kosovskdh prebdvailcev pride le 444 zdravnikov; na enega zdravnika splošne prakse pa okrog 40 tisoč prebivalcev. še po&ebej pa čutijo pomanjkanje specialistov; v vsej pokrajini so samo trije specialdsti za nalezljive bolezni, samo dva neuropsihiatra in &n sam epddemiolog. Dr. Izedin Osmani, ki je bil leta .1946 edini štu-dent albanske narodnosti na beograjski medicinski fakultetl (danes je direktor piištinske bolnišnice) mi je pripovedoval, da so zdravstveni kadri od drugod (iz ožje Srbije, Makedonije itd> \rsaj prl njih na Ko-sovem zelo nestalni; kakor da bi ne bili navajeni ali pripravljeni — ne vsd — na najrazlličnejše težave in na nujna žrtvovanja v izrazito nerazvitd pokrajind. kjer so — če nič drugega — že osebni dohodki znat-no nižji kakor kje drugje. Med zdravniki albanske narodnosti — je dejal dr. Osmani — gotovo ni brez-poselnih ali takih, ki bi š!i delat v tujimo. Po njegovem zahteva položaj na Kosavem od zdravnika ne le izključno zdravstveno, temveč pre-cej sirše delovanje, ki bi imelo tudi moralne, pali-tične in nacicnalne razsežncsti. To lahko uresničuje le tisti, ki je z večino prebivalcev pokrajine te=no povezan To so lahko le zdravniki — Albanci. Ne gre le za zdravstveno pomoč, t&rnveč za vsesplošen preporod, v katerem bo delež zdravnikiov pomemben. XXX To je nekaj splošnih in le tu in tam nekoliko podrobnejših misli dn vtdsov izluščenih iz izredno kompleksne stvarnostd današnjega Kosova in Alban-cev v Jugoslaviji nasploh. Priča smo gibanju, ki že prerašča v pravi preporod deJa stare,rek! Danes hočem svetovati vsem, ki nimajo ženske ali sami ne vedo, kako bi prišli do nje in kjevLjubljani se ta problem da rešiti. Predvsem naj bodo ti napot-ki v pomoč novopečendm študerntom, ki se še ne spo- io na takšne zadeve. Ljubljansko družabno življenje se namreč odvija . in razvija v glavnem po lokalih, bifejih, slaščičarnah, Izato bom opisal predvsem njih, se pravi občinstvo, ki ' je v njih. Da bi kdo prišel do ženske v gledališču, [ na koncertu, umetnostni galeriji, je preveč iluzorno iz preprostega razloga, ker so takrat vsi tako zatop- ljeni v uživanje umetnosti, da še časa nimajo, da bi se razgledovali naokrog! Vendar pozor, prosim! Vsak lokal ima svoj ka- rakter, je sfcoraj zaključena celota, zato je vsak nov obiskovalec vsiljivec in že ob prihodu ga do kosti prevrtajo oči gostov, hoteč ga že na prvi pogled opre- .ti. Torej že ob prihodu glavo pokonci, hlače nav- .1 in samozavestno korakajte, dokler boste pač ržali! EVROPEJČEK: srednješolke, predvsem gimnazij- Starši imajo najmanj vikend v Piranu, vse so ob- ne v Italiji. Brez dolgih las, brade in drugih no- -ih atributov moškosti in ugleda nimaš kaj »pra- i«. če si brez tega, imej zunaj vsaj avto, lahko u,j.i očetov (najmanj 1600 ccm). Ce hočeš veljati za glavnega: hodiš v disco-klub, bil si že trikrat na šved-i>om) kadil si že hashis (trenutno ga nimaš), nedol* ;t si izgubil pri štirinajstih s prijateljico svoje ne, denarja imej, kolikor mogoče dosti, ne bodi -, vsaj ne, ko te one gledajo. Bodi FRAJER, četudi cs mozoljast! NA-Ma: v glavnem glej zgoraj, le ne na takšni ravni. FERANT: zelo mešana izbira — šola za obliko-vanje (te so najboljše oblečene v Ljubljani), ekonom-ska (fakulteta in srednja šola), gimnazijke iz šubi-čeve, filozofska fakulteta (vulgo »cucl-faks«) in še ne-kaj svobodnih poklicev. Te so precej svobodne v vseh pogledih, najboljši lov so bruculje — lahko jih ble-firaš z očetom izvršnikom, obrtnikom, umetnikom, kar jim pač najbolj ustreza. Potrudi se — velika kon-kurenca! ŠUMI: dober prostor, zelo različne ženske, pred-vsem študentke. Stvar lahko urediš brez velikih stroš-kov (kavica, sok)! Tesen prosior je dober izgovor za navezavo stikov Rahlo boemski tipi so v prednosti. BAR JULIJA: Tu boš težko prišeil do česa, sem je n?.mreč že treba priti z žensko! PLATANA: To je najnovejši center. Odkar ima tu Je prostore pesniški sindikat 443, so seveda svoje , oboževalke pripeljali s seboj. Tu ti pomaga le poz- i nanstvo s katerim od že prej omenjenih sindikalistov! Ostale pa pripadajo svetu export—import businessa, tam ni veliko možnosti na uspeh! BAR OPERA (MESING): Zadnje čase je neko-liko nazadoval. POP-deklice, bodoče manekenke, foto-modeli čakajo, da jih bo TOF odkril za naslovno siran Antene. Za takšne je najbolje, če imaš čez ra-me obešen fotoaparat, še bolje dva (ampak pazi, da neboš zgledal kot turist)! BISTRO SLON: To pa je le za najbolj spretne! Kot študent nimaš dosti upanja, razen, če nisti štu-dent samo tako, da imaš obrt prijavljeno pri Servisu, ali pa si potomec stare, plemenite Ijubljanske rod-bine! Torej dragi študentek, če ti vsi doslej navedeni nasveti ne morejo pomagati, potem vem še za eno možnost, ki je vedno na mestu: izposodi si za golaž in malo pivo in v Kolodvorsko. Tisočletna institucija, uporabljena in preizkušena že od naših očetov, dedov, | pradedov, prapradedov, tudi tebi ne ob odrekla! ^^ Obilo uspeha in manj onaniranja želim! prostitutka petronija postopa po pločniku pred po-što potem pogleda proti promenadi pogleda prav po-zorno POZOR prihaja protesor prirodopisa peter paternošček profesor prirodopisa peter paternošček pogleda proti pošti pospešeno prekorači prehod pri-de pred pošto pristopi pa pozdravi prostitutko pe-tronijo — pozdravljena prijateljica — pozdravljeni profesor profesor prirodopisa peter paternošček prime pro-stitutko pod pazduho pa pravi — pojdiva proti petričku prijateljica petronija pa popijva par pelinkovčkov potem pa pojdiva proti parku prostitutka petronija pozorno pogleda profesorjev pokrpani plašč pa praša — premoreš par pettisočakov profesor prirodopisa peter paternošček precej pozna-na pijandura prestrašeno pogleda prostitutko petro-nijo potem pravi — poslušaj prijateljica petronija počakaj prvega puf PROFESORJA prinaša prostitutkam premoženje prosiitutka* petronija porine poznanega pijanca pa perverzneža profesorja prirodopisa petra paternoš-čka preč profesor peter paternošček ponovno pri-stopi prične pregovarjati prostitutko petronijo — poslušaj prijateljica puf — premoženje prihodno-sti prvega prinesem prijateljici petroniji pet petti-sočakov pomisli petronija pet pettisočakov prostitutka petronija pa podivja prične preklinjati — pičkež pohotni poberi pete pa pojdi PA PRECEJ profesor prirodopisa peter patemošček prestrašen pobegne proti pasaži potem pomisli — pojdem pred postajo pa poiščem poceni prosii-tutko preobilnih prsi prekorači pasažo pa prida — prostitutko parižanko premalo premožni poznani pijanec pa perverznež profesor prirodopisa peter paternošček pospešeno pasažira prehrano pa park pred pravosodno palačo pospešeno pobira pot pod pete pa precej pride pred postajo pri priči poišče prostitutko parižanko pa praša PRIRODOPISA — pridi prijateljica pa poveseli prevaranega pa pe-tičnega profesorja prostitutka parižanka pa pravi — prvo piati piče profesor prirodopisa pa priznana pijandura peter paternošček pelje prostitutko parižanko proti peronu pa popijeta ponekateri pelinkovec potem popije pro-fesor peter paternošček pivo pa pravi — pojdiva prijateljica — preko puta pravi protitutka parižanka protesor prirodopisa peter paternošček pelje prostitutko pari-žanko proti parku »preko puta« prav precej poskuša profesor prirodopisa peter paternošček pošlatati prostitutko parižanko po prsih prostitutka parižan-ka pusti pa prime profesorjeva penisa potem pride pero parižanin prostitutkin prijatelj pa pretepe pro-fesorja prirodopisa petra patemoščka prostitutka parižanka pa pobeie profesorju petru paternoščku preostanek premoženja potem prostitutka parižanka pa prostitutkin prijatelj pero parižanin pobegneta Slišano v servisu MK ... če dekleta delajo samomore, je to samo zato, ker se premalo ukvarjajo z ročnim delom! Vse več bi morale plesti, kvačkati, vbadati... PETRA Vaš seXY prevarani profesor prirodopisa pa poznani perverz-než pa pijandura peter paternošček pobere plašč pa požuga — preklete prasice policijske postaje pričakujejo podobnih potem pokliče pomoč — pomoč pomoč primite prevarantsko prostitutko profesor pošteno plača prostitutki pijačo prostitut-ka pa prevari poštenega profesorja potem primite prekletega pretepača pomagajte prevaranemu profe-sorju povrnite preubogemu profesorju premoženje pomoč pomoč potem pride policijska patrola poveljnik polioijske patrole povpraša — kva pa je pa pokvari prelepo povest. Tomaž Kralj PATERNOSČKA He used to be a hippie. Stanislav Kostka zgled hippijev Pred 400 leti umrli poljski štu-dent more DJti zgled za vse hip-pije in »vse mlade, ki so nasprot-niki konformizma«. To je dejal jezuitski general Pedro Arrupe ob spominski b>žji službi v rimski cerkvi sv. Andreja, kjer počivajo zemeljski ostanki sv. Stanislava Kostka. Svoje besede je utemelje-val Arrupe s .tem, da je ta polj-ski plemič hotel na vsak način ne-' konformistično živeti. Odklanjal je buržujski način življenja svojega brata, s katerim sta skupaj študi-rala na Dunaju. Zapustil je doma-če in v berača preoblečen preho-dil 1500 kiiometrov dolgo pot peš v Rim. Ista odločnost, kot je bila v Stanislavu Kostku, isti pogum upreti se okolici, je v številnih da- našnjih hippijib^ V Stanislavu lah- ko najdejo sorodno dušo, ki jim postane labko vzor v njihovem živ-ljenjU. družina # 24- 1969 PROMT FOIOGRAFUA Fotografija je eden izmed nacinov člo veškega izražanja. Fotografija je lahko tudi umetnost. Fotografija je danes laii-ko samo šarlatanstvo in samozadovolj-stvo. Smo šarlatani ali smo zadovoijni s tem, kar je pred nami. Je naša fotogra-fija umetnost ali obrt. Kaj je umetniška fotografija. Kaj so izdelki, ki se razstav-ljajo na razstavah umetniške fotografije. Kaj so izdelki, ki jih gledate v časnikih in revijah. Imajo ti izdelki v sebi kaj kre-ativnosti. Kaj je v fotografiji kreativnost. Kdo določa prostor pri revijah in časo-pisih za fotografije. KJE JE'NAŠA UMETNIŠKA FOTOGRAFIJA Je zaprta v ozke meje slovenstva ali išče tudi sodobna pota. Kaksen je odnos slovenske umetniške fotograiije do jugo-slcvaiiske umetniške fotograiije. Kje sono Jugoslovani v umetniški fotografiji. Spi-mo ali se nam posreči kdaj ustvarita vrednejša dela. Kaj pomemimo Slovenci, preko naše umetniške fotografije, svetu. KAJ DAJE UMETNIŠKA FOTOGRAFIJA REPORTERSKI FOTOGRAPIJI Kdo 90 ljudje, ki nas pitajo z oslad-itmi fotografijami. Kdo so ljudje, ki fo-tograiirajo za nas. Izhajajo iz umetniške fotografije ali iz obrti. AJa imamo uredni-ke fotografije. Zakaj se revije poslužujejo cenenih metod poneumljanja ljudi tudi pneko fotografije. RAZMEJIMO IN OVREDNOTIMO FOTOGRAFIJO ker bomo šele tedaj lahko gradili naprej. TRIBUNA daje možnost vrednotenja na-se fotografije s tem, da razpisuje pro-jekt FOTOGRAFIJA. Vse izdelke, pismene in slikovne, pošljite na uredraištvo TRI-BUNE, trg revolucije l-II, do 15. marca. MEDVED NE TELOVADI A. M. je izjavil, da je prenehal telo-radiiti z ekspandrom, raztezalnikom za 'crepitev mišic, ker mu je le-ta vediio preščipniil dlake na prsih. Komundstoin ne sme, kljub svobodi ti-ska in govora, biti vseeno, kaj delajo na-ši kulturniki, kakšni crtani romani iii por-nografski zveščki, ki jih je vedno več na našem trgu, zastmpljajo našo dorašča-jočo mladino, saj ta množično sega po nji, in kdo uči našo mladino. HELENA KRONOVŠEK Lepo prosimo vse kulturnike, ki sode-lujejo v pornografskih revijah ali pa iz-dajajo crtane roniane, neka se kma!u ja-vijo na Tribuni, da bonio en ma) sode-lovali. Prfoksi pa naj gledajo, kaj delajo! Prešeren, Cankar inTV Slovenska televizija je lmela tri tedne po magnetoskopskem snemanju na spo-redu oddajo o novi podobi dr. Franceta Prešerna. Sedaj smo izvedeli, da kulturna redakcija z vso vnemo priravlja še eno podobno oddajo, toda tokrat o Ivanu Can-karju, odkritju Marcarija šviligoja in Tribune. Upamo, da bo oddaja uvrščena v program vsaj leto dni po cnemaniu. Družini Avtobiograhia V znak globoke hvaležnosti za obilno hvalo, ki nam je bila naklonjena od ver-skega lista in v goreči želji po še tes-nejšeim sodelovanju predlagamo: — da uredništvo Tribune uredi veliko-nočno številko Družine — uredništvo Družine pa prvomajsko šte-vilko Tribune Protiv svili budu cih demonstracii STUDENTIMA, pogotovo, demonstraci-je nisu, i nisu bile, potrebne. Oni imaju inostranstvo, petokrevetae sobe, prve re-dove u bdoskopskim salama, stajanje u održav^andm trolejbusima, autobusima, tramvajima i čekaonicama. Sttideinti mo^gu da misle svojim glavama, a treba da mi-sle o svojim glavama. Qni ne proizvode novčanice, pozivnice za prijeme, hartiju za novine, paštanske marke. Ne zaraduju lični dohadak u znoju svojih lica, ne sa-kupljaju autograme poznatih glumica i fudbalera. Oni imaju svoje debele knjige iz kojih uče nocu. Demonstracije samo škode njihovim crganima za varenje, le-dima i hipofizama. Radnici, seljaci, činovnici, osnovno-školci i studenti, istorija je vaša majka, vratite se u njenu utrobu. Mir pepelu vašem i pepelu buduč- nastd. M. Josič (STUDENT — BEOGRAD) Zvedeli smo, da gospod ALEKSANDER COLNIK pripravlja nekakšno »antologi-jo« pogovorov s prommentnimi slov&nsld-mi znanstveniki in umetodki. Knjiga bo nekaj lzjeinnega — vsaj za slovenstii vi-sokointeiektualni prostor — saj bo kot zvrst pesnjenja prva pri nas. Antologija bo namreč v bistvu avtobiografija, ki bo avtorja pokazala v jarki luči in iz naj-različnejšib zornih kotov skoza pogovore in polemike naših duhovnih velikanov. če-prav to se ni uradno sklenjeno, se že go-vori, da bo založ-nik te znamenite knjige Slovemska akademija znanosti in uniet-nosti, denarno podporo pa je obljubil tudi PEN klub v Ljubljam, s tem, da bo enovečerni zaslužek svojega bifeja od-stopil gospodu COLNIKU. Ker Tribuiia podpira vsako novost, želi avtorju poma-gati: brezplačno si lahko ogleda arhiv Tribune in iz njega izpiše vse padatke, članke in pohvale, ki mu bodo v pomoč pri lzoblikovanju njegove prave podobe. M! TO SAMI (Klašmia. radnik na parkiralištu kod spo-merai)kB Svetcxzaru MilLetJičrii, čeitixle3aLih godma) Sta je za Vas sainoupravljanje? Mi to sami. Sto se tiče samoupravljaivja mi to sami. eto. Mislim. naš kolektiv, mi-slim, naša celina radnika k:oji smo ovde na oarkdralištima. mi to s;ami očistimo, sami organizuierno kad čemio da radimo. kad bi bilo bolje, kako dia da zameni koga i mislim da nemamo niikad problema da hi nama neko trebalo dia nam kaže. Mi to sami takve stvari... cdanas smo či-sbili dirugi parklng. Sve smoi se složili. Ja mislim da io samouDravlianiie svest rad-nika da mora sam, da mu ne treba n^ko da bi ga \nikao za rukav da mu kaže radi to i to.Zneš svoie radaro mesito, znaš svoje radne časove. koliko moraš da budeJ, mi-sHm da ie to dovoLjno. Hiimoristu Uredništvo Tribune čestiita stanovske-mu kolegu Slavkn Preglu o)b njegovi hu-moristični poi"f>ki s humoiristično neve-sbo in mu želi uspešen hvumorističem za-kon! Šimlentski list TilBUNA 0 Po branju zadnjih dveh sobotnib. prilog Dela (prispevka škodlarja in Bordona), smo še bolj prepričani o geaaialnosti prof. Marina. Zato najodločneje zahtevaino, da se ga čimpreje sprejme v Akademijo zna-nosti in umetnosti in da se mu podeli častni doktorat ljubljanske univerze. CSSR Pričakujemo, da bodo v CSSR v kratkem prepo-vedali tudi ljudstvo. Milan Deklcva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej fVIedved, ,laro iNovak, iViarko Pogačnik (likovni urednik) IVIarko Siod-ojak, Slavko Splihal, Tone iStojko (ured-nik fotografije), Sašo Šrot (odgovorni u-rednik), Marko švabič, Dušan Tršar (teh-nični urednik, Peter Kuhar (lektor). TRIBUNA — Izdaja IO SŠi Ijiibljanskih visokoJ5olskih zavodov — LJredništvo in uprava Trg revolucije 1/H — Telefon 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 — Letna naročnina za študente 15 din, za ostale 20 din — Cena posameznega izvoda 1 din — Rokopisov in fotografij ne vračamo — Tiska ČGP »Delo« Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v go-tovini.