275
Strokovni prispevek/Professional article
OSTEOSINTEZA DLANČNIC Z BIORESORBILNIMI
MATERIALI: PRIKAZ TREH PRIMEROV
OSTEOSYNTHESIS OF THE METACARPAL BONE WITH BIOABSORBABLE MATERIALS:
A CASE REPORTS
Ernest Novak1, Stefano Spanio2, Jožefa Pekarovič1, Marcela Madunič1, Matej Lavrič1
1 Splošna bolnišnica Celje, Oblakova 5, 3000 Celje
2 Ospedala San Bortolo, Via rodolfi 36, Vicenca, Italia
Prispelo 2003-08-04, sprejeto 2004-03-29; ZDRAV VESTN 2004; 73: 275–9
Key words: bioabsorbable material; fracture; hand surgery;
osteosynthesis devices removal operation
Abstract – Background. Recent advances in biomaterial
technology make it possible to produce easy-to-handle implants
for osteosynthesis with ultra-high strenght and excellent
biocompatibility. Biomechanical studies have shown that
fixation rigidity achieved with self-reinforced (SR) pins, screws
and miniplates is comparable with that of metallic fixation
methods. Internal fixation by means of bioabsorbable plates,
screws, and pins can be used to stabilize some fractures of
small bones in the hand.
We report our experience with three cases where internal
fixation with a SR (poly-L/DL-lactide 70/30; SR-P (L/DL)
LA 70/30, BioSorbTMFX) miniplates and screws was carried
out for stabilization of a metacarpal shaft fracture and thumb
replantation.
Conclusions. After bone healing is complete, metallic osteo-
synthesis devices become unnecessary or can even be
harmful. Metallic implant-related long-term complications and
secondary removal operation are avoided by using of bio-
absorbable osteosynthesis devices for metacarpal bones
osteosynthesis.
Ključne besede: bioresorbilni material; zlom; kirurgija roke;
odstranitev osteosintetskega materiala
Izvleček – Izhodišča. Najnovejša dognanja v tehnologiji bio-
materialov so omogočila izdelavo implantatov za osteosinte-
zo, katerih uporaba je enostavna, hkrati pa so zelo čvrsti ter
odlično biokompatibilni. Biomehanske študije so pokazale, da
se fiksacijska čvrstost doseže s samoojačitvenimi (SO) plošča-
mi, vijaki in zatiči, in je primerljiva z metodami fiksacije, pri
katerih uporabimo kovinske materiale. Notranjo učvrstitev
nekaterih zlomov majhnih kosti roke lahko varno naredimo
z uporabo bioresorbilnih plošč, vijakov ali zatičev.
Poročamo o svojih izkušnjah, ko smo pri treh bolnikih notranje
fiksirali s SO (poly-L/DL-lactide 70/30; SR-P (L/DL) LA 70/30,
BioSorbTMFX) mini ploščami in vijaki za stabilizacijo zlomov
dlančnic in replantacijo palca.
Zaključki. Po zacelitvi zloma postanejo kovinski osteosintet-
ski materiali nepotrebni, včasih celo škodljivi, zato jih pravi-
loma odstranjujemo. Z uporabo bioresorbilnih osteosintetskih
materialov pri osteosintezi dlančnic se izognemo dolgoroč-
nim zapletom uporabe kovinskih osteosintetskih materialov
in ponovni operaciji zaradi odstranitve.
Uvod
Zlomi dlančnic so skupaj z zlomi prstnic najpogostejši zlomi
v področju zgornjega uda. Zdravljenje tovrstnih zlomov pa se
je v zadnjih 25. letih prevesilo iz pretežno konzervativnega
načina zdravljenja z mavcem in opornicami k aktivnejšemu
kirurškemu zdravljenju. Funkcionalni izid zdravljenja nesta-
bilnih ali dislociranih zlomov kosti roke je optimalen, kadar
dosežemo anatomsko uravnavo zloma in stabilno fiksacijo ter
pričnemo z zgodnjo rehabilitacijo prizadetega uda (1).
Za učvrstitev nestabilnih ali dislociranih zlomov se najpogo-
steje uporabljajo kovinski materiali, kot so Kirschnerjeve ži-
ce, kovinske plošče in vijaki, ter intramedularne žice. Po
zacelitvi zloma postanejo kovinski materiali nepotrebni, vča-
sih celo škodljivi, zato jih praviloma odstranjujemo (2–5).
Učvrstitev z uporabo bioresorbilnih materialov se uporablja
v travmatologiji, ortopediji in kraniomaksilofacialni kirurgiji
(6, 7).
Trenutno se uporabljajo materiali, narejeni iz poli-L-laktidov
(PLLA) in kopolimeri poliglikolidov in polilaktidov (PLGA in
P (L/DL) LA) (6).
Bioresorbilni implantati, narejeni s SO tehniko, so zelo čvrsti,
z njimi je enostavno ravnati in so odlično biokompatibilni.
Predstavljamo naše začetne izkušnje z novo tehniko učvrstit-
ve in uporabo SO mini plošč in vijakov pri treh bolnikih.
Predstavitev primerov
Predstavljamo tri primere, pri katerih smo uporabili bioresor-
bilne materiale za učvrstitev dveh spiralnih zlomov dlančnice
in za artrodezo metakarpofalangealnega (MP) sklepa palca
ob replantaciji.
Primer 1
Doslej zdrav, 35-letni moški se je poškodoval pri domačem delu z
električnim vrtalnim strojem, ko se je le-ta nenadoma zataknil in mu
ZDRAV VESTN 2004; 73: 275–9
276 ZDRAV VESTN 2004; 73
je zato zavrtelo desno roko. Zaradi bolečin in otekline se je še isti dan
oglasil v naši ambulanti. Z rentgenskim slikanjem smo ugotovili spi-
ralni zlom 4. dlančnice desne roke (Sl. 1).
Sl. 1. Spiralni zlom 4. dlančnice 35-letnega moškega bolnika.
Figure 1. Oblique fracture of the 4. metacarpal shaft in 35
years old male patient.
Sl. 2. Pooperativni RTG posnetek. Anatomsko uravnan zlom,
puščica prikazuje svetlini, ki nakazujeta mesto, kjer je bil
nameščen vijak, saj le-ti na RTG posnetkih niso vidni.
Figure 2. Postoperative radiograph. Anatomic reduction, the
arrow shows lucent areas at the site of the screws, which are
not visible in radiograph.
Ocenili smo, da gre za nestabilen zlom in se zato odločili za operativ-
no učvrstitev zloma. Skozi dorzalni pristop smo med operacijo zlom
anatomsko uravnali in učvrstili z dvema SO-P (L/DL) LA 70/30 kopoli-
mer (BioSorb™FX) vijakoma debeline 2.0 mm. Pooperativno rentgen-
sko slikanje je pokazalo anatomsko naravnan zlom (Sl. 2).
Pooperativno ni bilo zapletov. Roko smo imobilizirali za obdobje bo-
lečinske faze ter nato pričeli z zgodnjim razgibavanjem. Zlom se je
zacelil brez zapletov, poškodovanec je prstom in roki povrnil odlič-
no funkcijo (Sl. 3). Normalno uporabo roke smo mu svetovali 7 te-
dnov po operaciji.
Sl. 3. Funkcija roke 7 tednov po operaciji.
Figure 3. Hand function 7 weeks after surgery.
Sl. 4. Pooperativni RTG posnetek pri 37-letnem bolniku.
Figure 4. Postoperative radiograph of 37 years old patient.
Primer 2
Doslej zdrav, 37-letni moški se je pri padcu ujel na roko in si jo pri
tem poškodoval. Na pregledu v naši ambulanti smo ugotovili spiralni
277
zlom 4. dlančnice. Poškodovanca smo zaradi nestabilnega zloma ope-
rirali in zlom učvrstili s tremi bioresorbilnimi vijaki tipa SO-L/DL)LA
70/30 kopolimer (BioSorb™FX), debeline 2,0 mm (Sl. 4).
Pooperativno ni bilo zapletov. Roko smo imobilizirali za obdobje
bolečine ter nato pričeli z zgodnjim razgibavanjem. Zlom se je zace-
lil brez zapletov. Funkcija prstov je bila odlična. Bolnik je pričel z
normalno uporabo roke 6 tednov po operaciji. Funkcija roke je bila
po končanem zdravljenju praktično enaka kot pri prvem poškodo-
vancu.
Primer 3
Doslej zdrav, 61-letni moški je pri delu z napravo za cepljenje lesa
utrpel travmatsko amputacijo desnega palca dominantne roke v viši-
ni MP sklepa (Sl. 5, Sl. 6). Odločili smo se za replantacijo palca in artro-
dezo MP sklepa, ki smo jo naredili s SO-P (L/DL) LA 70/30 mini plo-
ščo v obliki črke H (debeline 1,2 mm) in sedmimi bioresorbilnimi
vijaki premera 2,0-mm (BioSorb™FX) (Sl. 7, Sl. 8). Pooperativno ni
bilo zapletov, palec smo imobilizirali z volarno longeto za 3 tedne, ki
je omogočala natančno oceno prekrvitve replantiranega palca, nato
je bolnik pričel z razgibavanjem. 6 tednov po operaciji je prišlo do
čvrstega kostnega preraščanja MP sklepa (Sl. 9). Funkcija palca je bila
NOVAK E, SPANIO S, PEKAROVIČ J ET AL. OSTEOSINTEZA DLANČNIC Z BIORESORBILNIMI MATERIALI: PRIKAZ TREH PRIMEROV
Sl. 5. Izgled roke po poškodbi.
Figure 5. Hand after injury.
Sl. 6. Preoperativni
RTG posnetek pri
61-letnem
poškodovancu.
Figure 6.
Preoperative
radiograph of 61
years old patient.
Sl. 7. Intraoperativni izgled artrodeze MP sklepa s SO-P
(L/DL)LA 70/30 miniploščo v obliki črke H (debeline 1,2 mm)
in sedmimi vijaki premera 2,0 mm.
Figure 7. Intraoperative view of arthrodesis with H-shaped
SR-P(L/DL)LA 70/30 miniplate (thickness 1.2 mm) and seven
2.0 mm screws.
Sl. 8. Palec po replantaciji.
Figure 8. Thumb after replantation.
278 ZDRAV VESTN 2004; 73
okrnjena predvsem zaradi zatrjenega MP sklepa, vendar je bolniku
omogočala pincetni prijem in grob prijem v roko.
Razpravljanje
Uporaba bioresorbilnih osteosintetskih materialov je pri-
vlačna možnost za operativno zdravljenje zlomov, saj se
na ta način izognemo drugi operaciji, s katero odstranimo
osteosintetski material. O uspešni rabi bioresorbilnih ma-
terialov v kirurgiji roke poročajo številni avtorji. Izredno
čvrsti, amorfni osteosintetski materiali, primerni za upora-
bo v kirurgiji roke, so na voljo s komercialnimi imeni
BioSorbTMFX (SR-P (L/DL) LA 70/30) in BioSorbTMPDX
(SR-PLGA 80/20). SO PLLA osteosintetski materiali so na trgu
na voljo z zaščitenimi imeni SmartPinTM, SmartNailTM and
SmartScrewTM (Bionx Implants, Blue Bell, PA). Kopolimer
sestavljen iz 70-odstotnega L-laktida in 30-odstotnega DL-
laktida, primeren za osteosintezo kosti roke, izdeluje Macro-
pore (San Diego, CA), Synthes (Paoli, PA) in Bionx Implants
(BioSorbTMFX, Blue Bell, PA).
Kemijske lastnosti
Bioresorbilni polimeri, ki jih uporabljajo pri proizvodnji oste-
osintetskih materialov, so poli-α -hidroksi kisline: poliglikolična
kislina – PGA, polilaktična kislina – PLA in polidioksanon –
PDS.
L-izomeri polilaktidov-PLLA so najpogosteje uporabljeni v kli-
nični praksi (6, 8). S kopolimerizacijo posameznih homopoli-
merov v različnih razmerjih lahko izdelamo bioresorbilne ma-
teriale s primernimi fizikalnimi in kemičnimi lastnostmi, za
osteosintezo kosti roke.
SO tehnologija omogoča proizvodnjo vsadkov visoke čvrsto-
sti (9). Samoojačitev pomeni nastanek sestavljene strukture,
narejene iz usmerjenih ojačenih vlaken ali usmerjenih mole-
kulnih verig in povezovalnega matriksa, obeh iz enakega ma-
teriala.
Večina bioresorbilnih materialov, ki so na voljo, ni narejenih
po načelu SO in so namenjeni za osteosintezo kosti lobanje. V
področjih večjega mehaničnega stresa njihova čvrstost ni za-
dostna.Vsadki, ki niso narejeni po metodi SO, ne nudijo struk-
turne podpore kosti in so zato neprimerni za zdravljenje zlo-
mov brez zunanje opore, razen na nekaterih področjih nizke-
ga stresa, kot npr. skelet lobanje in osrednjega dela obraza (7).
S SO vsadki je tudi enostavneje ravnati kot z drugimi biore-
sorbilnimi materiali. SO plošče lahko krivimo na sobni tem-
peraturi, brez pomembne izgube čvrstosti materiala, da dose-
žemo čim boljše prilagajanje površini kosti. Večina ne-SO
plošč je potrebno pred krivljenjem segrevati v vodni kopeli
in nato ohladiti pred vsaditvijo (7), kar je pomembna izguba
časa med operacijo.
Razgradnja, resorpcija in
biokompatibilnost
Razgradnja poli-α -hidroksi kislin se začne z naključno hidroli-
zo verig polimera, kar vodi v zmanjšanje molekulske mase in
čvrstosti. Polimerni vsadki razpadejo na manjše delce, oligo-
mere in monomere ter se nato odstranijo iz telesa po običaj-
nih poteh presnavljanja.
Na razgradnjo močno vplivajo fizikalne in kemične lastnosti
polimera: molekulska masa in usmeritev, koncentracija mo-
nomera, konformacija, razmerje med volumnom in površi-
no... Podobno na razgradnjo vplivajo tudi dejavniki okolja,
kot so: mesto implantacije, tip okolnega tkiva, mehanični stres,
prekrvljenost. Razpad je hitrejši in vivo kot in vitro ter hitrejši
v spongiozi kosti kot v podkožnem tkivu (10).
Čvrstost SO-PLLA paličic se zmanjša na raven spongioze kosti
v 36 tednih (11), popolna resorpcija vsadka pa traja precej
dlje. Čvrstost SO-P (L/DL) LA 70/30 kopolimera (BioSorb™FX)
je primerna 3–4 mesece, popolnoma pa se resorbira v 2–3
letih.
Človeško tkivo na splošno dobro prenaša sintetične biore-
sorbilne polimere. Mikroskopski pregled pokaže prehodno,
nespecifično vnetno reakcijo z makrofagno fagocitozo delč-
kov tujka med procesom razgradnje in resorpcije (12). Obi-
čajno takšna vnetna reakcija ni klinično očitna.
Biomehanske značilnosti
Biomehanska testiranja različnih fiksacijskih metod so
opisana v številni literaturi s področja kirurgije roke (13–15).
Bioresorbilni materiali naj bi bili čvrsti toliko, da bi omogo-čili
zgodnjo mobilizacijo v pooperativni rehabilitaciji. Sodobne SO
mini plošče nizkega profila, velike čvrstosti in minimalnega
vpliva na drsenje tetiv omogočajo primerno čvrstost. Pri učvr-
stitvi prečnih osteotomij dlančnic dosežemo s SO-PLGA 80/20
mini ploščami (debeline 1,0 mm, dolžine 25,5 mm, širine 5,5
mm) ali SO-P (L/DL) LA 70/30 mini ploščami (debeline 1,2 mm,
dolžine 25,5 mm, širine 5,5 mm), učvrščenimi z 2,0-milimetr-
skimi bioresorbilnimi vijaki upogibno stabilnost, ki je primer-
ljiva z Leibingerjevo S-titanovo ploščo (debeline 0,55 mm, dol-
žine 17,4 mm, širine 3,6 mm) učvrščene z 1,7-mm vijaki in tor-
zijsko stabilnost primerljivo z Leibingerjevo M-titanovo ploščo
(debeline 1,0 mm, dol-žine 26 mm, širine 4,5 mm), učvrščene z
2,3-milimetrskimi vijaki (16).
Oskrba zlomov dlančnic s kovinskimi osteosintetskimi mate-
riali omogoča odlično funkcionalno popravo roke. Po zace-
litvi zloma postanejo kovinski materiali odveč, včasih celo
škodljivi (2, 3) saj lahko povzročajo številne s kovinskimi ma-
teriali povezane zaplete (draženje in poškodba mehkih tkiv,
motijo drsenje tetiv, lahko povzročijo pretrganje tetive, moti-
jo gibljivost v sklepih, migrirajo ali celo predrejo kožo, po-
vzročajo kronično bolečino in neudobje, osteopenijo ali celo
patološke zlome …) (4, 5, 17). Zaradi številnih možnih zaple-
tov praviloma kovinske osteosintetske materiale odstranjuje-
mo. Potrebna je nova operacija in z njo povezane številne
neugodnosti za bolnika.
Zaradi ponovne operacije, s katero odstranimo osteosintet-
ski material, številni bolniki čutijo nelagodje ali celo strah. Za
določeno obdobje so ti bolniki nesposobni za delo.
Ponovna operacija pa predstavlja tudi izrazito povečanje stro-
škov zdravljenja. Čeprav so bioresorbilni materiali približno
50% dražji od kovinskih, je celotni strošek zdravljenja manjši
predvsem zaradi zmanjšanega števila operativnih posegov,
obiskov pri osebnem zdravniku in krajše skupne odsotnosti
z dela (18).
Pri naših bolnikih smo uporabili izredno čvrste, nizko pro-
filne SO-P (L/DL) LA 70/30 miniplošče in bioresorbilnimi vi-
jaki tipa SO-P (L/DL) LA 70/30 kopolimer, debeline 2,0 mm.
Uporabljeni materiali so narejeni po metodi SO in so zato pri-
Sl. 9. RTG posnetek 6 tednov
po operaciji pokaže kostno
preraščanje MP sklepa.
Figure 9. Radiograph 6 weeks
after surgery shows bone
union of the MP joint.
279
merni za osteosintezo dlančnic. Visoka stopnja usmerjenosti
molekulskih verig v SO vsadkih ojači material vzdolž dolge
osi, zato so bili materiali uporabljani tudi v področ-
jih zelo visokega mehanskega stresa, kot so glava stegne-
nice in pri bolnikih s subkapitalnim zlomom vratu stegnenice
(19, 20).
Z bioresorbilnimi materiali smo zagotovili primerno čvrstost
in dobro zacelitev zlomov brez vnetja ali deformacije. V
literaturi beremo o nekaj primerih, pri katerih je na mestu
vsadka prišlo do nabiranja tekočine oz. tvorbe sinusa, poveza-
nega z lokalno bolečino, rdečino in oteklino (21). Večina teh
poročil je starih, povezanih z uporabo starih bioresorbilnih
materialov, narejenih iz čistega PGA, še posebej, nečistih z
dodanim barvilom aromatskih kinonov (21). Za preprečitev
takšnih zapletov je poleg dobre kirurške tehnike potrebna še
uporaba sodobnih materialov čim manjšega volumna v tki-
vih z dobro prekrvitvijo. Pri uporabi SO-PLLA materialov v
maksilofacijalni kirurgiji niso zabeležili niti ene klinično očit-
ne vnetne reakcije (7). Obstaja samo eno poročilo o takšni
reakciji med 491 ortopedskimi primeri (8). Opazili nismo no-
benih zapletov, povezanih z uporabo bioresorbilnih materi-
alov, prav tako nismo opazili motenj v celjenju kosti.
Bolnika s spiralnima zlomoma sta po našem mnenju odličen
primer uporabe bioresorbilnih materialov, saj se za osteosin-
tezo uporabi malo bioresorbilnega materiala (le nekaj vija-
kov) v področju dobro prekrvljenega tkiva.
Pri bolniku z amputiranim palcem je osteosinteza z bioresor-
bilno mini ploščico in vijaki smiselna, saj na ta način doseže-
mo čvrsto osteosintezo in omogočimo bolniku razgibavanje
takoj, ko stanje anastomoz to dopušča. Uporaba kovinskih
osteosintetskih materialov, s katerimi ne moremo narediti čvr-
ste osteosinteze, zahteva dolgo imobilizacijo in kasen zače-
tek razgibavanja ter posledično možno slabšo gibljivost. Upo-
raba bioresorbilnih ploščic in vijakov ima prednost pred ko-
vinskimi v tem, da jih ni potrebno odstranjevati, kar je v pri-
meru replantacije in bližine predvsem venskih anastomoz po-
sebnega pomena.
Uporaba bioresorbilnih materialov je enostavna, praktično
enaka kot uporaba kovinskih materialov. Bioresorbilne
materiale je mogoče uporabljati z enaki instrumenti kot
kovinske, razen izvijača, ki je pri bioresorbilnih materialih ne-
koliko drugačen. Bioresorbilni vijaki in plošče so tovarniško,
sterilno pakirani v zavojčke po eden, tako da se po določitvi
dolžine vijaka z običajnim merilom, odločimo za primeren
vijak. S takšno uporabo se izognemo resterilizaciji materiala.
Bioresorbilni vijaki in plošče so na RTG posnetkih nevidni
oz. lahko o njihovem položaj sklepamo le posredno iz polo-
žaja vijakovih svetlin v kosti. Kljub temu, da vijaki na RTG po-
snetkih niso vidni, nismo nikoli imeli težav zaradi predolgih
vijakov, saj smo izbrali vijake, ki so natančno ustrezali izmer-
jeni dolžini izvrtane luknjice v kosti. Dejstvo, da so vijaki na
RTG posnetkih nevidni, nam pri zdravljenju nikoli ni po-
vzročalo težav. Pri nobenem od naših bolnikov nismo opazili
težav z drsenjem tetiv.
Največja slabost bioresorbilnih materialov je po naših izkuš-
njah v tem, da je utor za izvijač na glavici vijaka nežen, zato je
potrebna zelo nežna in previdna uporaba izvijača, še posebej
pri zadnjih nekaj obratih.
Vsi bolniki so predlagani način zdravljenja sprejeli brez za-
držkov, po koncu zdravljenja so bili z rezultati zdravljenja ze-
lo zadovoljni.
Zaključki
Kovinski osteosintetski materiali imajo odlične biomehanske
lastnosti, vendar postanejo po končanem zdravljenju zloma
nepotrebni, pogosto škodljivi. Zato jih praviloma odstranju-
jemo. Bioresorbilni materiali omogočajo operativno zdravlje-
nje zlomov dlančnic brez dolgoročnih zapletov, povezanih s
kovinskimi osteosintetskimi materiali in brez potrebe po ope-
raciji za odstranitev osteosintetskega materiala.
Predstavljeno zdravljenje zlomov dlančnic omogoča odlič-
na biokompatibilnost ter velika čvrstost SO biomaterialov,
s kovinskimi ostetosintetskimi materiali primerljiva čvrstost
fiksiranja in primerljivo število zgodnjih pooperativnih za-
pletov.
Literatura
1. Stern PJ. Fractures of the metacarpals and phalanges. In: GreenDP, Hotch-
kiss RN, Pederson WC. Greens operative hand surgery. 4th ed. Philadelphia:
Churchill Livingstone 1999: 711–71.
2. Page SM, Stern PJ, Cincinnati O. Complications and range of motion follo-
wing plate fixation of metacarpal and phalangeal fractures. J Hand Surg
1998; 23A: 827–32.
3. Stern PJ, Wieser MJ, Reilly DG. Complications of plate fixation in the hand
skeleton. Clin Orthop 1987; 214: 59–65.
4. Fambrough RA, Green DP. Tendon rupture as a complication of screw fixa-
tion in fractures in the hand. A case report. J Bone Joint Surg 1979; 61A: 781–
2.
5. Wong-Chung J, Quinlan W. Rupture of extensor pollicis longus following
fixation of a distal radius fracture. Injury 1989; 20: 375–6.
6. Rokkanen PU, Böstman O, Hirvensalo E et al. Bioabsorbable fixation in
orthopaedic surgery and traumatology. Biomaterials 2000; 21: 2607–13.
7. Ashammakhi N, Peltoniemi H, Waris E et al. Developments in craniomaxil-
lofacial surgery: use of self-reinforced bioabsorbable osteofixation devices.
Plast Reconstr Surg 2001; 108: 167–80.
8. Böstman O, Pihlajamäki H. Adverse tissue reactions to bioabsorbable fixa-
tion devices. Clin Orthop 2000; 371: 216–27.
9. Törmälä P. Biodegradable self-reinforced composite materials; Manufactu-
ring structure and mechanical properties. Clin Mater 1992; 10: 29–34.
10. Vasenius J, Vainionpää S, Vihtonen K, Mäkelä A, Rokkanen P, Mero M, Tör-
mälä P. Comparison of in vitro hydrolysis, subcutaneous and intramedul-
lary implantation to evaluate the strength retention of absorbable osteosyn-
thesis implants. Biomaterials 1990; 11: 501–4.
11. Majola A, Vainionpää S, Mikkola HM, Törmälä P, Rokkanen P. Absorbable
self-reinforced polylactide (SR-PLA) composite rods for fracture fixation:
strength and strength retention in the bone and subcutaneous tissue of
rabbits. J Mater Sci Mater Med 1992; 3: 43–7.
12. Päivärinta U, Böstman O, Majola A, Toivonen T, Törmälä P, Rokkanen P.
Intraosseous cellular response to biodegradable fracture fixation screws
made of polyglycolide or polylactide. Arch Orthop Trauma Surg 1993; 112:
71–4.
13. Black D, Mann RJ, Constine R, Daniels AU. Comparison of internal fixation
techniques in metacarpal fractures. J Hand Surg 1985; 10A: 466–72.
14. Firoozbakhsh KK, Moneim MS, Howey T, Castaneda E, Pirela-Cruz MA. Com-
parative fatigue strength and stability of metacarpal internal fixation techni-
ques. J Hand Surg 1993; 18A: 1059–68.
15. Prevel CD, McCarty M, Katona T, Moore K, Jackson JR, Eppley BL, Sood R.
Comparative biomechanical stability of titanium bone fixation systems in
metacarpal fractures. Ann Plast Surg 1995; 35: 6–14.
16. Waris E, Ashammakhi N, Raatikainen T, Törmälä P, Santavirta S, Konttinen
Y. Self-reinforced bioabsorbable versus metallic fixation systems for meta-
carpal and phalangeal fractures: a biomechanical study. J Hand Surg 2002;
27 A: 902–9.
17. Paavolainen P, Karaharju E, Slätis P, Ahonen J, Holmström T. Effect of rigid
plate fixation on structure and mineral content of cortical bone. Clin Ort-
hop 1978; 136: 287–93.
18. Novak E, Spanio S, Mijatovic D, Orozim Z, Pekarovic J. Bioabsorbable fixa-
tion in hand surgery. In: 4th Croatian congress of plastic, reconstructive and
aesthetic surgery. Zagreb 25.–28. 9. 2002.
19. Jukkala-Partio K, Partio EK, Helevirta P, Pohjonen T, Törmälä P, Rokkanen
P. Treatment of subcapital femoral neck fractures with bioabsorbable or
metallic screw fixation. A preliminary report. Ann Chir Gynaecol 2000; 89:
45–52.
20. Jukkala-Partio K, Partio EK, Hirvensalo E, Rokkanen P. Absorbable fixation
of femoral head fractures. A prospective study of six cases. Ann Chir Gyna-
ecol 1998; 87: 44–8.
21. Pelto-Vasenius K, Hirvensalo E, Böstman O, Rokkanen P. Fixation of scap-
hoid delayd union and non-union with absorbable polyglycolide pin or
Herbert screw. Consolidation and functional results. Arch Orthop Trauma
Surg 1995; 114: 347–51.
NOVAK E, SPANIO S, PEKAROVIČ J ET AL. OSTEOSINTEZA DLANČNIC Z BIORESORBILNIMI MATERIALI: PRIKAZ TREH PRIMEROV