Poštnina plačana v gotovini. Popotnik. Pedagoški in znanstveni list Štev. 1 Vsebina: I. 1. Ob petdesetletnici. — 2. Fran Karbaš: Popotnik, naš zvesti prijatelj. — 3. Albin Spreitz: Pozdravljen Popotnik! — 4. Leo Pibrovec: Ob 50letnici Popotnika. — 5. Janko Gram; povčan: Popotnik in starši. — 6. Kari Doberšek: Kako je vplival Popotnik na moje šolsko, oz. izvenšolsko delo. — 7. Franc Vrečko: Spomini in želje. —. 8. Franc Hribernik: Franc Praprotnik. — 9. Prof. Fr. Fink: Naš Popotnik. — 10. Josip Kostanjevec: Popotnik 1879—1929. — 11. Anton Kosi: Kako sem postal Popotnikov sotrudnik. — 12. Miroslav Pučelik: Reminiscence o M. Neratu. II. Študijsko potovanje „Pedag. centrale" na Dunaj: 1. Marija Dolgan: Montessorin dečji dom na Dunaju 2. Olga Juvančič: Učiteljske delovne zajednice. unaj: III. 1. Šalih Ljubuinčič: Metodika računske obuke u školi rada. — Die Padagogik der Gegenwart in Selbstdarstellungen. — E. Stern: Die Erziehung und die sexuelle Frage. Listnica uredništva. S to številko zaključujemo tekoči letnik. Po številnih izjavah sodimo, da je list mikal in vplival. To je — tovariši sotrudniki — Vaša zasluga! Ob tej priliki Vam-izrekamo iskreno zahvalo za pomoč. Želeli smo, da bi ta jubitejna številka bila opremljena s slikami Popotnikovih urednikov in važnejših sotrudnikov. Ker pa bi biti stroški z ozirom na proračun pre= veliki, smo morali to opustiti. Upamo pa, da se bo dalo to nadoknaditi tekom pri: hodnjega leta, v obliki priloge. Preostalo nam je precejšnje število člankov; te rezerviramo za prihodnji letnik. Ako. morda kdo želi svoj članek preko počitnic predelati, naj piše, da mu ga pošljemo. V zadnji številki je pomotoma izostal seznam dunajske založbe »Deutscher Ver/ag fiir Jugend und Volk, Wien«- priložen je tej številki. V oceno smo prejeli: Fran Roš: Medved Rjavček. Janko Glaser: Čas — kovač. Pavle Flere: »Naša prva knjiga« in njena raba. WesteriŽmitek: Razgled z ljubljanskega gradu. Lavo Čermelj: R. J. Boscovich als Relativist. Kari Reininger: Das soziale Verhalten von Schulneulingen. Kari Linke: Gesellschaft, Staat und Kultur. Dr. Helmer: Fiihrer f. Lehrwanderungen und Schiilerreisen. „POPOTNIK" izhaja v zvezkih 15. dne vsakega meseca in stane na leto 50 Din, polletno 25 Din, četrtletno 12'50 Din ; posamezni zvezki stanejo 5 Din. Naročnino in reklamacije sprejema upravništvo listov UJU, poverjeništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. V uredniškem odboru so dr. Franjo Žgeč, Anton Osterc in Ernest Vrane. Rokopisi se naj pošiljajo na ndtolov : E. Vrane, učitelj v Studencih pri Mariboru. Glavni in odgovorni urednik Rudolf Mencin. Izdajatelj Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren A. Skulj. Tiska Učiteljska tiskarna ;predstavnik France Štrukelj. Vsi v Ljubljani.. Popotnik Pedagoški in znanstveni list Letnik L. September-oktober 1928. Štev. 1-2. Smernice za nadaljnje delo Popotnika. Z današnjo številko stopa Popotnik v novo fazo svojega delovanja! Uredništvo uvide v a z velikim in najboljšim delom učiteljstva potrebo po poglobitvi vseh 'vzgojnih problemov, po globoka reformi vsega šolstva ter se stavi zavestno in odločno v njeno* službo! Ni to samo zaradi bojazni,, da bi zaostali za drugimi narodi, tudi ne iz slepe težnje po opičjem posnemanju tega, kar se godi izven nas! Pač pa ga tirajo na nova pota težnje učiteljstva po poglobljeni izobrazbi, ki bi odgovarjala v resnici njegovim potrebam, ženejo ga izsledki znanstvene peda« gogike, psihologij« in sociologije. Glavna gonilna sila pa je poznanje potreb širokih plasti, ki stremijo v današnji temi po luči in svetlobi. Vsaj iz medlim žarkom bi jim naj po« kazala pot v boljšo bodočnost ter jim dala z znanjem v roke sredstvo za politično, socialno, gospodarsko in kulturno dviganje! V današnji krizi celotne družbe se nahaja v krizi tudi naše šolstvo in z njim učiteljstvo! Zahteva po globljii izobrazbi, poseganje po samoizobrazbi je samo odsev kfcize, kakor jo doživlja učiteljstvo radi nesoglasja med potre« bami družbe in med storitvami, fki jih šola danes zmore. Kultura* in civilizacija sta se razvili v zadnjih desetletjih mogočno; in z njima stavi današnja doba večje zahteve na posameznika, kakor za časa Komenskega ali Marije Terezije. Široke plasti je zdramila svetovna vojna! Danes pa ne zahtevajo samo dela, kruha, izboljšanja gmotnega in socialnega položaja, temveč tudi širše in globlje izobrazbe. Ako se zaveda učiteljstvo sploh kakih dolžnosti napram narodu, se mora zavedla ti pač najslavnejše: dvigniti našega človeka, široke plasti, naš narod od heteronomije, kjer je bil samo pasivno orodje,, k avtonomiji v mišljenju in ocenjevanju, k samostojnosti v motrenju vseh pojavov. Samo s tem bomo vzgojili narod, da bo lahko siam odločal o svoji usodi in ne bo -slepa igrača v tradičnokomični, medsebojni tekmi razniih strank za moč in vlado posameznih skupin, za možnost izkoriščanja, ki se vrši pod najrazno« vrstnejšimi krinkami, kajkor so to državotvornost, nacijonalnost, ljubezen do naroda, vera itd. Narod sam, naše kmečko in delavsko prebivalstvo mora postati temelj, po> katerem se bo ravnalo vse! Učitelj stoji brezdvomno pred težkimi nialogami, ki se jim izogniti ne more! Ne samo da zahteva današnja doba novega duha v šoli, tudi moderna psihologija (mladiiposlovje) in moderna pedagogika stopata pred njo z novimi zahtevami, ki so vsaj za pretežni del učiteljstva še nove! Navidezni uspehi stare šole na račun otrokovega razvoja niso mogli zadovoljiti ne učitelja, ne potreb mladine, ne izmiriti zahtev družbe! Posle* dica njenega dela je bila pasivnost otrokova, nepremično sedenje je oviralo* telesni razvoj ter škodovalo zdravju, vse delo je rodilo tekmovanje in ego« izem v mladih srcih, zaostajanje pa je izzivalo zavist, nevoščljiivost itd. Po« sledice in prave neuspehe šole doživljamo v današnji družbi na vseh koncih in krajih. Zato potreba po reformi! Zato tudi zveni vedno jačje klic, kakor ga je prvi kriknil v svet z Emilom veliiki Rousseau, kakor so ga za njim proglašali Pestalozzi, Tolstoj, Ellen Key in tisoči borcev za osvoboditev otroka iz stare šole učilnice: Pustimo mladini njeno mladost! Priinesimo v njeno' življenje, v šolsko* sobo solnca, radosti, veselja! Omogočimo ji v aktivnosti in .ustvarjanju razvoj vseh tvornih sil! Pomagajmo jii, da se bo v resnici vživela v sodobno kulturo teir se usposobila za ustvarjanje novih kulturnih vrednot! Temu klicu stara šola učilnica n>e more slediti! Zato* mora učitelj vanjo vnesti novega duha ter mora dati svojemu delu nove, svobodnejše oblike. Ogrommo delo pa lahko izvrši učiteljstvo le samo. Niti Mesije, niti čudeži ne bodo dvignili našega šolstva. Dvignilo ga bo učiteljstvo samo in sicer s poglobljenim izobraževalnim delom na samem sebi, z medsebojno pomočjo, z vživljanjem v otroško duševnost in v potrebe širokih plasti našega naroda! Rousseaiu je dal impulze, Iki živijb vse do današnjih dni! Šole ni spre« menil! Pestalozzi, rojen vzgojitelj, je delal, ustvarjal, učil in vzgajal. Šola je ostala do danes sikoro nedotaknjena njegovega duha! Tolstoj na Jasnoj Poljani... itd. Edino učiteljstvo samo lahko dvigne1 šolo, kadar se zdrami in se zave svoje misije! Uporabiti pač mora ideje Mesijev, ki si. jih pa mora osvojiti 'in jih pretvorita v živo realnost,, dati jim mora meso in kri! Danes se učiteljstvo že probuja! V Nemčiji, Švici, Rusiji, Avstriji, v Angliji in Ameriki se večajo vrste pijonirjev za novo šolo, mogočne pedaš goške struje se borijo za osvoboditev otrokovo, za osvoboditev širokih plasti iz teme! A tudi pri nas se svita! V vseh dobah so bili rojeni vzgojitelji, danes pia se začenja vglabljati v duševnost in potrebe otroka gros učiteljstva ter se hoče bližati s svojim delom kmečkemu prebivalstvu' in delavstvu. Popotnik pa bi naj bil tista vez med učiteljstvom, ki posreduje med posamezniki in celoto našega učiteljstva, ki prenaša tudi ideje od drugih narodov ter podpira vse, kar raste samoniklega pri nas, kar je v stanu dvigniti našo šolo, naše vzgojstvo! ' Troje velikih idej se hoče držati uredništvo Popotnika ter jih poskušati realizirati. Z vso energijo hoče podpreti idejo samoiizobrazbe učiteljstva na peda* goški, psihološki in sociološki podlagi s tem, da si pridobi in vzgoji trden krog sotrudnikov iz vrst učiteljstva samega lin da vzdrami latentne energije našega učiteljstva! Drugič hoče obrniti vso pozornost na duševnost otrokovo, na sile, ki jo oblikujejo, na njegov socialni položaj ter celoten milje, v katerem živi izven šole. Izhodišče za vso vzgojo mora postati otrok, temelj dela pa telesne in duševne potrebe otroka na posameznih razvojnih stopnjah. Tretjič razumeva delo za nairod čisto konkretno kot prizadevanje na kulturnem, političnem in gospodarskem področju, da budi že šola v otroku in učitelj izven šole v doraščajoči mladini ter odraslih vse pozitivne sile, 'ki so v stanu, da dvignejo široke plasti iz današnjega težkega položaja. V tem široko zasnovanem programu pa se lahko znajde vse učiteljstvo, ki jasne za« vesti, da lahko edino ono samo dvigne Popotnika in da ga mora dvigniti, ker ga neobhodno potrebuje. Dovajati mu mora problemov iz dela v šoli, iz življenja in razvoja otrok, iz življenja naroda — problemov, ki stoje v središču zanimanja vzgo* jitelja, ki zahtevajo pozornosti in čakajo rešitve. Vsak učitelj, vsalka učiteljica mora dati vse, s čimer lahko pomaga pri poglobitvi vzgojnega dela, pni izboljšanju in reformiranju šole, kar bi uteg= nilo pomagati tovarišem pri njihovem delu ter iskanju uspešnejših poti za vzgojo mladine lin naroda! Glavna naloga Popotnika obstoja pač sedaj v tem, da zbudi pozitivne, ustvarjajoče sile učiteljstva ter jih pritegne v široki krog svojih sotrudnikov. Razumljivo je, da tudi teoretičnih razprav iz drugih krogov ne odbija, v ko* likoT lahko pomagajo k poglobljeni samoizobrazbi učiteljstva ter k poglo* bitvii vseh vzgojnih problemov. S svoje strani hoče uredniški odbor pomagati sotrudnikom ter jih varo« vati pred lastno slabostjo in pred kritiko' tovarišev s tem, da bo priobčeval le to, kair je v resnici vredno, da se z njim seznani učiteljstvo. Dajal bo navodila, impulze, kritiko., kar je pač potrebno1, da pridobi sotrudnike Po« potniku ter jih usposobi, da bodo lahko s svojimi prispevki stalno dvigali njegovo višino v korist celotnemu učiteljstviu in narodu. S tem poziva začasni uredniški odbor vse, ki čutijo v sebi sile in spo« sobnosti, da pomagajo Popotniku nia višji nivo, da se zg lasi jo kmalu s s v o* jimi prispevki in mu ostanejo zvesti sotrudniki! Zahvaljuje pa sei tudi do* sedanjim sotrudnilkom ter jih prosi pomoči še vnaprej. Uredniški odbor. Prof. dr. K. Ozvald: Depolitizacija šole in politična vzgoja. (Ob desetletnici kraljevine SHS.j1 Politična obrazba mladine dandanes na noben način ne sme več biti neke vrste pedagoška cura poisterior, to se pravi nekaj, o čemer ni ravno treba kdoivekaj voditi računov. Nasprotno, čim dalje več je gorečih znamenj, iz katerih ni težko razbrati, dia, postaja politična obrazba ena izmed najbolj perečih nalog sedanje dobe. Veliko težav v našem političnem življenju ter odtod prihajajoča nezadovoljnost in apatija ljudskih mais, manjkajoči čut politične odgovornosti, zlasti pa sumljivo pešanje čuta za javni »fair play«, nagibanj© k radikalizmu, naraščajoča sebičnost in medsebojna ekskluzivnost političnih strank... ali niso1 to pkunteca »znamenja na nebu«, ki nam vele* vajo čim vestnejšo skrb za politično vzgojo naroda, to je skrb, da se mlada generacija in z njo najširše plasti ljudstva zadojijo s svežim, v narodovi kulturi zakoreninjenim zanimanjem za državo? 1 Priobčujemo članek racii aktualnosti problemov, čeprav so posamezne misli premalo jasno izražene, id'a jbi dale laihlko pozitivne smernice za politično vzgojo! Uredništvo. Ti in podobni pojavi nam velevajo, se resno pobrigati, da bodo njive ljudskega duha dovolj globoko iizorane za pravilno umevanje državljanskih pravic in tudi — dolžnosti, ki jih prinaša s seboj moderna »poli* t i z a c i j a« družbe, to je tista vedno. tesnejša vez, ki izza stoletja splošne volilne pravice spajia državo* in dižavljane. Zlasti pa nam naročajo skrb, da ljudstvo doseže tistoi zrelost duha, ki j© brezpogojno potrebna za pravilno vršitev ene izmed najvažnejših pravic svobodnega državljana in katera bi edina bila v stanu, dvigniti sedanji sramotno nizki nivo našega političnega življenja — zrelost za odkrivanje pravih političnih vodi* tel je v in sposobnih državnikov. Uvaževanja vrednih misli pri« naša tozadevno Rauchberg v svojem rektorskem govoru »Politische Erziehung« (1912). Povsem naravno je pač, da se je kredit prizadevanja, za politično vzgojo zlasti po »letih strahote« silno dvignil ter da je »od sovraštva in sile raz« trgano človeštvo« nia koncu svetovne vojne začelo vstajenja k novemu, pa== metnejše osnovanemu življenju pričakovati od — vzgoje. In n. pr. dunajska »ArbeitersZeitung« je 1. 1918. (št. 287), v oceni Bornerjeve knjige »Erziehung zu;r Friediensgesinnung«, zapisala te, brez, dvoma jako značilne besede: »Bliža se čas, ko se bodo parlamenti vseh držav morali baviti z reformo vzgoje. Tedaj se jim bo posvetovati in sklepati o sredstvih in potih, ki zajamčujejo vzgojo mladine v smislu sporazuma med narodi. Vzgoja postane na ta način mednarodna zadeva in bi kot ena izmed metod za pomiritev sveta tudi morala postati predmet posvetovanj na svetovnem kongresu, ki se, upajmo, kmalu sestane.« To je pač silna vera v učinkovitost pedagoških idej. In obenem govori iz tega naziranja platonski široko/ pojmovanje vzgojstva. Tako široiko, da se drža v i z njim odkazuje vloga vseobče — vzgojevalnice. Zato bi se država na vseh področjih, katere obsega njen delokrog (vladanje, zakono* daja, pravosodje, uprava), in v vseh. u k r e p i1 h , ki jih izvršuje po svojih organih, naj dala voditi edinole oid vzgojne miselnosti. To se pravi, da bi ji lastni raison d' etre ob vsem njenem udejstvovanju, ki ziadeva n. pr. javno varnost, zdravstvo, prosveto, socialne, finančne, vojaške,., stvari — imel brez prestanka v uho šepetati vprašia,nje: kaj pomeni tak in tak recimo upravni ali zakonodajni akt za rast posameznega državljana, stanu, sloja1, vsega naroda? Toda čim bliže se1 pomikamo prvi desetletnici »novega« življenja, tem bolj začenjamo revidirati svoj prvotni optimizem, zlasti pa trezno razmiš* 1 jati o »možnostih in mejah« vzgojstvenega prizadevanja. In priznati je treba, da se tudi na področju politične pedagogike1 niti zdaleka niso izpols nile vse tozadevne niade. S tem pa nikar ne bodi rečeno, da bi se tukaj sploh ne dalo nič z uspehom začeti; marveč to hočem reči — da se delo ni na pravi način v roke vzelo. Kako globoko, da segajo idejne korenine teh pro* blemov, to je pokazal n. pr. E. Spranger s svojo od berlinske akademije znanosti obelodanjeno trazpravo »Die vvissenschaftlichen Grundlagen der Schulverfassungslehre und SchuI politik« (1928) in pa Th. Lit t v knjiigi »Moglichkeiten und Grenzen der Padagogik« (1926). Ker politična pedas gogika ni upoštevala mej, katere so njenim možnostim potegnjene od stvarne logike njenega bistva, zato so se nad njo v precej obilni meri izpols nile svetopisemske besede: »Kdor si daje z mečem opravka,, ta se od meča pogubi.« Pokazalo se je namreč, da je politična vzgoja z dveh strani ogros žena od — politizacije, aH z drugimi besedami, da, tudi najboljše mišljeno prizadevanje za politično obrazbo, ako se ne zna čuvati, prav lahko postajne žrtev politike. Ena izmed obeh tozadevnih nevarnosti ima svoj izvor v dejstvu, da se politično življenje dandanes• pač že izključno odigrava v strankah ali bolje rečeno v medsebojni borbi političnih strank. Sleherna izmed njih ima namreč samo svoj enostranski interes v mislih ter je le tedaj pripravljena, se udejstvovati v prid nad strankami stoječe države, ako bi od tega imela čim več koristi ter bi dobila odločilen vpliv v državi — na škodo drugih strank. In izkustvo uči, da je politična vzgojia že dokajikrat svojo vlogo ume« vala talko, da se je, o. pr. po mladinskih organizacijah, postavila v služba tistega svetovnega naziranja in teženj, oziroma diktatov, ki se imenujejo »program« te ali one politične strank©. Ko vendar prava naloga politične pedagogike ni vzgajanje strankarjev, temveč vzgajanje — državljanov! A druga nevarnost je dana tedaj, če pedagogika podleže mamljiivi izkuš« njiavi, da bi šla p o l i tiko — »p e d a g o g i z i r a t«. Če recimo pedagogika nastopi s prizadevanjem, da bi gojenčeva država naj dobila ta in to obliko': če skuša n. pr. gojenca ogreti za nacionalistično ali demokratično ali kako drugo smer njegove države, češ, tako preustrojena država bi bila najbolj kos svojiim kulturnim nalogam. Toda, pedagogika, ki ima za svojo idejo obli« kovanje človeka, bi naj skrbno uvaževala, da se; ji mora maščevati njena neprevidnost tali skoraj bi dejal drznost, ako sega na tuje, od čisto drugač« nega duha, to je od težnje po oblasti obvladano politično področje ter bi mu hotela ukazovati. Samo na videz igra pedagogika ob takem »pedagogiziranju« države nadrejeno, vodilno vlogo; a v istini se vpreza pred voz čisto nepeda« goškihiali pa celo protipedagoških teženj, ko n. pr. zagovarja to ali ono poli« tično zamisel ter ji tako pomaga do večje moči. Sijajen zgled je sovjetska pedagogika, v kolikor ji je najvišji cilj, vzgajati za komunistično obliko države ter tako ustvarjati proletarsko razredno zavest. Edini uspešni odstranjevalec teh nevarnosti je — depolitizacija šole in vsega vzgojstva. Misel teh besed pa ni nemara ta, da vzgojstvenoi pri« zadevanje puščaj politično obrazbo mladine lepo na miru. Depolitizacija je marveč v tem, da se za načelno izhodišče politični vzgoji ima vzeti: ne dnevna, od stranikarskih interesov pa osebnega prestiža narekovana politika države, temveč — čim čistejše bistvo države, to je osnovnovažne strani države, brez ozira na njene trenutno dane naloge, težave, doživljaje skrbi... te ali one države.1 1 Gl. L i 11, 1. c„ str. 13—15. Dr. Maks Robič: J. J. Rousseau. Dne 2. julija t. 1. je minilo poldrugo stoletje, da je prenehalo biti ne« mirno, globokočuteče in kljub vsem zmotam ter zablodam plemenito Roussea.ujevo srce. Naslednje vrste naj bodo posvečene spominu tega velikega moža. Kajti izreden človek je bil Jean Jaques, ne samo kot svojevrstna oseb« nost, ampak tudi po ogromnem vplivu na svojo, predvsem pa ma sledečo dobo vse do današnjega dne. On ni bil samo pedagog, ampak tudi kritik kulture, državoslovec, skladatelj, pisatelj, pesniik in filozof. Tudi Rousseau nam je eden izmed dokazov, da je pravi in velik pedagog samo oni, bi ima jasen svetoven in življenslki nazor, saj jie pedagogika več kakor metodična spretnost v podajanju določene učne tvarine. Zgodovina svojega burnega življenja, ki mu je prineslo le malo dni ne« skaljene sreče, si je napisal Rousseau v zadnjih letih svoje življenske poti sam. Njegove »Confessions«, ki se odlikujejo po veliki točnosti in nena« vadni odkritosrčnosti, so izšle seveda šele po njegovi smrti in so delo po» sebne vrste. Pisati jiih je začel, ko je bil prepričan, da ga obdajajo* siami; ogleduhi in zarotniki, ki hočejo škodovati njegovemu dobremu glasu in ga uničiti. Zato je hotel biti v svojdh »Izpovedih« popolnoma resničen in je tat cilj v izredno veliki meri tudi dosegel. To je življenjepis, kakor bi ga mikdo ne mogel napisati o samem sebi Tesničneje in lepše. Ves trud poznejših jie mogel ob uporabi vseh dostopnih virov popraviti Rousseaujeve podatke skoro samo v nebistvenih točkah. Ker je vsako pripovedovanje Rousseaujevega življenja le slabo nadomestilo njegovih »Izpovedi« — kivostalem niso pisane za mladino, ampak za odrasle — ziato jih mora prečitati vsak, kdor hoče' res poznati tega velikega pedagoga. Sploh je boljše prebrati eno1 delo kakega slavnega moža, kakor deset knjig o njem. Študij originalov ali dobrih pre« vodov daje namreč pravo lin temeljito, črtanje opisov in obnov pa površno znanje in izobrazbo. Rousseaujeva osebnost, Iki je ključ za razumevanje njegovih spisov, mnogo bolj kakor pri marsikaterem drugem pisatelju, spada med najbolj zapletene in najzagonetnejše, kar jih poznamo, saj se zdi njegov značaj poln nasprotij. In vendar je Rousseau enotna osebnost. Temeljna poteza njego« vega značaja — kolikor se sploh da spraviti kaka individualnost na enotno formulo — je čustvenost, nadvlada srca nad Tazumom. Čustvenost je bila pri Rousseauju tako silna, da ga je minogokrat popolnoma prevzela, zato često ni mogel zadržati solz in je napravil na svoje znance vtis plahegia in okor« nega človeka, Ikd pride hitro v zadrego. Navali njegovih čustev so ga spna« vili tu pa tam v še slabšo luč. Ko je dobil n. pr. njegov spremljevalec sredi mestnega trga nepričakovan napad božjasti, je Rousseau zbežal in tako zbudil videz brezsrčnega človeka. V resnici pa ga je prav njegovo mehko lin razburljivo srce pognalo v beg, ker mu je prišel ta napad popolnoma ne« nadno. Da je obdolžil služkinjo tatvine, ki jo je bil izvršil sam, tudi to treba mogoče razlagati slično, pravtako morda nekatere znake lažnivosti in ne« hvaležnosti, saj vidimo v mnogih drugih slučajih, kaiko je znal biti Rousseaiu hvaležen, resnicoljuben, usmiljen in dobrotljiv. Iz tega Rousseaujevega idealizma srca izvirata njegov globoki smisel za naravo in naravne lepote ter ljubezen do> življenja na deželi, česar njegovi pariški prijatelji niso mogli razumeti in so ga zato smatrali za nekoliko »prismuknjenega«. Naravo in življenje na deželi so sicer opevali že drugi, toda Rousseauju in z njim modernemu človeku sploh je1 postal oddih v na« ravi in njeni mirni lepoti življenska potreba. Isto velja za Rousseaujevo. veselje do potovanja peš. S temeljno potezo Rousseaujevega značaja se popolnoma sklada, da mu je bila najljubša umetnost glasba, saj je ta umetnost najbolj sposobna izra« žiti vsa, najsilnejša pa tudi najgloblja in najfinejša čustva ter nastrojenja človeškega srca. Rousseau je bil tudi v glasbi ustvarjajoč, poedine njegove sklmdbe so ša danes žive in sveže. Z vsem tem se popolnoma strinjata tudi sanjavost in živahna domišljija, ki ju vidimo pri Rousseauju razviti v toliki meri, da ima svet sanj in domiša ljije za njega skoro večjo; vrednost kakor dejstvenost sama; pa tudi ona lastnost, ki jo sam imenuje lenobo, ki pa je lenoba posebne vrstei in se kaže v tem, da dela in piše Rousseau samo to, kar ga veseli, pri čemer je udele« ženo predvsem njegovo srce. Takih nalog se loti z. največjo vnemo, vse vsiljeno pa mu je zoprno. Odtod tudi Rousseaujevo hrepenenje po neodvis« nosti in svobodi, pa tudi nestanovitnost, nedoslednost v življenju in naukih ter popustljivost nasproti sebi in drugim. Rousseau se kaj rad popolnoma predaja trenutku in trenutnemu razpoloženju. Tem lastnostim se pridružuje pri Rousseauju še močna čutnost, v kateri pa vendarle prevladuje, da se poslužimo modernega razločevanja, erotičnost niad seksualnostjo. Njegove »Izpovedi« nam jasno izpričujejo., da mu pri ljubezni do drugega spola 'večinoma ni bilo toliko do. telesnega uživanja kakor do občutkov in sanj, ki jih zbuja ta nagon. Taka narava, kakršna je Rousseaujeva, ni mogla prenašati popolne sa« mote, ampak je potrebovala prijateljstva, in sicer velikega prijateljstva, ki ne pozna pridržkov, ampak zahteva popolno soglasje, skratka vse, ker daje tudi samo vse. Tudi globoka Rousseaujeva religioznost izvira predvsem iz srca in čuvstva. Razumljivo je, da je prišel s to svojo vero, ki jo je najlepše izrazil v 4. knjigi »Emila« (veroizpoved savojskega vikarja«), v spor i s tedanjimi prosvetljenci — deisti in materialističnimi ateisti — ter njihovo, vero suhega razuma, i s cerkvenimi predstavniki ter njihovimi dogmami in nauki o. raz« odetju, ne samo s katoliškimi, ampak tudi s protestantskimi. Sploh se bojuje Rousseau tudi sicer proti dvema taboroma: proti tradicionalnim močem v državi in cerkvi na eni in proti tedaj cvetoči prosvetljenosti, zlasti njeni francoski obliki na drugi strani. Rousseau neguje z mnogimi poznejšimi vred svoje občutljivo srce kakor dete in ga razvaja, dokler ne postane razuzdano in bolno. Kdo bi se čudil, da se Rousseau s svojim značajem, kaikor smo ga sku« šali orisati, ni mogel znajti, kaj šele sprijazniti s tedanjim Parizom — in Pariz je bil v XVIII. stoletju še bolj središče zapadne kulture, kakor je danes! V razočaranju in nekaki samoobrambi je razvil Rousseau tedaj lastnosti in izvršil dejanja, ki jih ne moremo popolnoma razumeti ali odobravati. Sem spada njegova poznejša osornost, brezobzirnost, ciničnost in čudaštvo. V za« vesti svoje vrednosti postaja vedno bolj ponosen, da, ošaben. Njegov uvod v »Izpovedi« je na primer vse prej kot skromnost. Rousseau se zaveda svoje posebnosti, ki jo kaže navzven četo v posebni noši, zahteva svoja prava, pozablja pa cesto raa svoje dolžnosti. Tu mislimo predvsem na njegovo po« stopanje z lastnimi petimi otroki, ki jih je po vrsti oddajal v najdeniščnico. Kljub temu, da ni bil ta postopek tedaj nič nezaslišanega in kljub vsem raz« logom, ki jih navaja Rousseau v »Izpovedih«, ga pri možu, ki išče novega človeka in novo družbo, ne bi smeli najti. Ker se je Rousseau tudi v prijateljstvu popolnoma predajal temu čuvstvu in zahteval isto od svojih prijateljev, mu razočaranja niso mogla ostati pni« hranjena. Razočaranje pa ga je gnalo vedno bolj v občutljivost in razdra« ženost, dokler se ni spri skoro z> vsemi prijatelji. Iz vedrega, brezskrbnega in zaupljivega mladega Rousseauja, kii je ljubil vse ljudi, se je izcimil soa« soma najhujši zaničevalec človeštva. Mnogokrat se je ustavil Rousseau pri najmanjših zaprekah, v težavah, ki so se mu stavile nasproti, je vedno bolj slutil organizirano zarotov doikler ni bil na koncu svojega življenja blizu pregonske blaznosti, da, bržkone je bil že blazen. Ker je Rousseau subjektiven mislec, ki ne zajema iz vnanjega sveta, ampak iiz samega sebe in piše samo o tem, česar je njiegova dušai prav tedaj polna, zato pri njem ne moremo govoriti o nobenem v vseh podrob« nostih se skladajočem sistemu. Posebno »Contrat«, kateremu je družba vse, poiedinec pa nič, stoji idejno precej izoliran od večine ostalih spisov, v ka« terih zastopa Rousseau v glavnem individualistično stališče. V našem se« stavku pa se moramo omejiti na kratko označbo njegovih najvažnejših del. (Konec sledi.) Leo Pibrovec: Moderna šola in disciplina. Moderni razvoj, ki sili v naše šole, je našel v meni svojega zaščitnika. Seznanil sem se z njim in odprl mu duri svoje šolske sobe. Ni mii žal. Reči moram, da sem kot učitelj take rekoč nanovo* oživel. Moja energija je dobila nov pogon. Z resničnim veseljem se mudim pri decii in neko skupnostno čuvstvo nas veže vse kot delavno zajednico. Radi pozdravimo vsakega gosta v svoji sredi, da se le«ta na lastne oči lahko prepriča o veliki vrednosti novih metod. Precej gostov smo že sprejeli in še vsakdo izmed njih je pokazal navdušenje za naše šolsko delo. Nek ugleden šolnik pa, ki se je še premalo seznanil z novimi metodami, mi je nekoč rekel: »Jaz ikriterij dobre šole vojiaška disciplina. To diši po avstrijskem militarizmu, ki nam je prešel tako globoko v kri lin mozeg, da se še danes ne moremoi rešiti teh zablod. Da, v Avstriji je vladal militarizem in vojaški duh je prevladoval tudi v šoli. Vzor mladinske vzgoje sk> bili »Knabenhorti«, lin Avstrijia bi najraje vse šole militarizirala. Tedanji nadzorniki so v prvi vrsti zahtevali železno, disciplino ter so nam opetovanoi ponavljali svojo dogmo: Kiar je mlin brez vode, to je šola brez trde discipline. Nikdo. pa ni pomislil, da smo tedaj uničevali otroško samostojnost in osebnosti, ker smo. bili p nezvesti Her« bartovi privrženci. Časi so se polagoma spremenili in inaše delo pTeobrazili. Toda ne misli, tovariš, da v novih šolah ni discipline. Je, morebiti še boljša, a ne temelji na sili. V stari šoli vlada disciplina, ki temelji v učiteljevi avtoriteti. Učitelj kot državni nastavljenec ima v razredu vso oblast. Z raznimi kaznimi lahko prisili otroke, da se mu popolnoma podvržejo. On je neomejen gospodar in gorje mu, kdor se mu zoperstavi. Poglejmo pa deco. Vse polno nagonov je razvitih v nji. Otroci se hočejo gibati, ker se morajo. Organi so namreč v njih nežni dobi še nerazviti in kretati se morajo<, da se snov v telesu liahko menjava. Otroci hočejo pripovedovati, radi bi zvedeli razne reči, tovariš bi rad pomagal tovarišu1; toda, malčkom je vse to večinoma zabranjeno., ker šolski paragrafi zahtevajo mirno sedenje in sprejemanje samo tega, ikar učitelj podava. Učitelj, ta je poosebljena učenost v razredu, in vse je ničevo, čemur on ne pritrdi. Dostikrat nima učenec z učiteljevim visokim podavanjem nobenega stika; toda revež mora mirno sedeti in poslušati ne« razumljivega učitelja, zunaj pa kliče otroka življenje v svobodo. Trda disci* plina je spremenila šolo v kasarno, aktivnost otrok, samodelavnost, veselje do dela, vzgoja osebnosti, vse je podvezano; le učitelj je ponosen nia red v šoli. Zadehlo ozračje. Učenec se čuti pod strogim učiteljevim nadzorstvom, saj učitelj vedno sumi, da hoče otrok skočiti »preko ojnic«. Vsako dejanje ocenjuje tak učitelj s tega ozkega, nepedagoškega stališča in radi tega ni nobenega medsebojnega zaupanja. Vse je prisiljeno, pusto, mrtvo. Ubogi otroci! Njih mladostna doba se jim kvari, jemlje se jim veselje, vedre misli in sreča. Učitelj, kateremu je ideal trda disciplina, naj ne bo preponosen na svoj red v razredu. Vsak orožnik je sposoben za tako delo, za vzdrževanje takega reda, Ik.jer vlada le pokopališka mir in kraljuje duševni spanec. Pa poglejmo take otroke, ki so bili v šoli »zasužnjeni«, na prostem. Slabi značaji so to. Ničesar lastnega ne zapaziš v njih, nimajo volje, ne hotenja. Šola jih je vzgojila v klečeplaznike, naučila jih je kriviti hrbet in zbudila je v njih lastnosti, ki so s tem v zvezi: hinavščino, ziavist itd. Preidimo pa k novi šoli. Tudi tu vlada disciplina, ki temelji na učite« ljevi avtoriteti; toda na avtoriteti, ki si jo učitelj pri otrocih sam pridobi. Tu ne vladajo mrtvi paragrafi, ki so jih skovali življenja siti birokrati, da zasužnijo z njimi življenja polno deco; deco zdravih živcev in nazorov, iki jih ne znamo ceniti, če se ne poglobimo v otroško dušo. Novi učitelj mora biti potemtakem dober psiholog. Preiskati mora otroške zmožnosti, katere potem razvija. Tu sem spadajo tudi prvi pojmi o disciplini. Otrok je član delovne zajednice in kmalu spozna, da mora vladati v skupnosti red in mir, ker je sicer vsiako delo brezuspešno. Doživljaji ga privedejo do tega pre« pričanja in zato mu ti pojmi preidejo v voljo. * Čimbolj se otrok razvija, tembolj se usidrava v njem smisel za Ted in mir. Radi tega spoznanja otroci potem sami sebe obvladajoi in v razredu je disciplina, ikakršne ne ustvari nobena sila. Ljubezen vlada tu, medsebojni obziri, veselje do dela in hrepenenje po popolnosti. Vsalkdo se omeji v korist celote. Vse to pa je tudi že priprava za dobro državljansko vzgojo, ker bodo otroci z doživetji spoznali, da mora v državi vladati red, 5e hočemo, da bodo državne razmere dobre. Morebiti kak tovariš dvomi o mojih besedah; tega tovariša hi povabil v svoj razred. Kaj bi videl? Otroci, veseleč se popolne prostosti, so vtopljeni v delo. Vrše se debate, ocene, stavijo se vprašanja, pripoveduje se, prednaša. Tekma za tekmo raz* vija duševno življenje, boj za prvenstvo* se bije in ni časa za disciplinske pregreške; 6e pa so, jih pa ves 'razred obsodi, kar je gotovo izredno učin« kovito in uspešno. V taikem razredu tudi ni jeze na učitelja, ker ta ne rabi nobene sile; nasprotno pojavlja se 'velika ljubezen doi njega, ker ie pač otroški prijatelj in svetovalec; najbolj pameten pa je pri mladini že eo ipso otroški voditelj. Tudi pnevzetnežev in napihnjencev ni v razredu, ki bi s svojimi dejanji in obnašanjem kvarili 'red. V raznih debatah se namreč izkažejo zmožnosti posameznikov in vsakdo spozna svoje mesto v šolskem duševnem razvoju. Ta ga privede do< ponižnosti in skromnosti, kar je za šolski red tudi velike važnosti. Otroci v novi šoli žive v lepi vzajemnosti in samodelavnost je krona šolskega življenja. Večkrat, kta stopim v razred, najdem deco že pri delu. Nii čakala na moj prihod, ker ve, dta se uči lahko tudi brez mener saj se uči lahko tudi otrok od otroka. Ko vstopim zjutraj v razred, najdem dostikrat kakega učenca na odru, ki živahno deklamira. Skupina tovarišev okrog njiega ga verno posluša in se pripravlja na debato, ki se nato vrši. Ali ni to disci* plina, ki jo ustvarja osebna svoboda in samodelavnost? Večkrat sedi pred poukom kak deoeik na klopi in pripoveduje o nekem svojem zadnjem do* godku; nato slede vprašanja po detajlih. Podobnih dogodkov se spomni tudi še več prijateljev. Najlepši red vlada pri tem in to brezi učiteljevih groženj, brez bojazni pred kaznijo. Deček razlaga tovarišu pred tablo, koliko drv da prinese tekom leta iz gozda domov. Z zanimanjem sledi temu dejanju ves razred. Drug deček računa, koliko je potrošil za proviant po» vodom izleta, itd. Vidiš, neverni Tomaž, v takem razredu vlada disciplina brez mrtvih paragrafov, s kakršnimi so nas nekoč morili. Tirani so nas mučili in vzgojili so zopet le tirane. V novi šoli pa ni tiranov in bistvo njeno je razvoj otroških sil lin priprava otrok za življenje, tako, da je otrok obo= rožen z vsem potrebnim za nadaljnje življenje; ko zapusti šolo. Marsikiatko razočaranje na ta način odpade in mlademu človeku se olajša borba za kruh. To je bistvo šolske naloge, ne pa drakonični disciplinski paragrafi. Pustimo pa otroku pri vsem delu naravno živahnost in dobro razpoloženje; ga vsaj spoznamo v njegovi odkritosrčnosti in v naravnem razvoju. Radi svojiih bolnih živcev ne zatrimo narave v mladih ljudeh. Gotovo pa je, da prenapolnjeni razredi ovirajo delovanje v novi šoli. Zato moramo stremeti za razbremenjen jem razredov. Država mora našemu utemeljenemu pritisku ustreči; kajti kdo drugi, ikot država, ima korist od našega dela. Te vrstice sem napisal v premišljevanje onim, ki ocenjujejo kot naj« boljše tiste učitelje, ki se ponašajo z dresuro namesto z vzgojo. Jaz pa nisem ponosen na take tovariše. Anton Skala: Iz življenja duševno zaostalih otrok. Navada naša je, da se nehote vprašamo, ko vidimo> slabotnega, v raz* voju zaostalega otroka, ki je vzbudil našo pozornost s svojo nemirnostjo, otopelost jo, posebno nerodnostjo, nerazvitim govorom .ali s kaiko drugo nenormalnostjo: Kaj mu je? Zakaj je takšen? Kdo so njegovi starši? Na* vadno si tudi odgovor na ta vprašanja najdemo kar sami, ki se največkrat glasi: podedovano, starši so pijanci, posledice bolezni. Ti odgovori, ki so često le ugibanja, so seveda nezadostni. Kdor pa hoče duševno zaostalega otroka prav spoznati, mora poznati otrokov razvoj od spočetja dalje. Po* izvedeti mora: kdo in kaj so otrokovi starši; katere bolezni so prestali in katerim so podvrženi; ali so vdani pijančevanju; razliko v starosti med možem in-ženo; ali sta v krvnem sorodstvu; vzrok smrti roditeljev; koliko otrok je bilo v zakonu, oziroma od iste matere; njih starost in spol; vzrok smrti pri otrocih; koliki otrok je zaostal; duševne bolezni, epilepsija in živčne bolezini v sorodstvu; posebnosti ob po,rodu; kdaj je otrok shodil; kdaj je začel govoriti in kdaj je dobil zobe; katere bolezni je prebolel; njihove posledice; katere nesreče so se mu pripetile; ali je poškodovan radi prete« panjia ali padca; katere in kakšne telesne napake ima otroik; napake oči, ušes, nosa in govoril; napake v govoru; kaj navajajo starši kot vzrok du* savne zaostalosti; domače, razmere: iali je otrok nezakonski, ima očima ali mačeho, samo očeta ali samo mater; ali je sirota ali rejenoek; žive starši ločeno; ikdoi vzgaja in skrbi za otroka domia in kako? Da vzgojitelj vse te podatke zbere,, mora povabiti k sebi mater ali red* nika in se z njim razgovoriti. Ogledati si moria otrokov dom in dobiti po* datke o starših na pristojnih mestih. Pa posiušajmo, kaj nam povedo matere same o teh svojih revčkih! 1. Mati 81etne deklice, ki obiskuje 1. razred pomožne šole v Mariboru, navaja sledeče: Dekličin oče je bil izdrav in dvajset let starejši od matere; padel je v vojni. Deklica je nezakonska. Mater je vest o nosečnosti silno potrla. Stara je bila 25 let in zelo nervozna. Večkrat jo je bolela glava in gojila je neprestano samomorilne misli. Zauživala je radi tega velike doze morfija. Dva materina bratranca sta znorela in umrla v blaznici v starosti 24 in 26 let. Porod je bil normalen ali zelo težak. Deklica je edinka. Zo'be je dobila pravočasno, pač pa je začela pozno' govoriti; prve poizkuse je delala šele koncem tretjega, a razločno je govorila koncem petega leta. Deklica trpi že od rojstva ina glavobolu in je bleda. Otrok sploh nima pra* vega doma. Očim je pijanec in izapravljivec, zato mora mati z doma, da kaj zasluži in siromašno prehrani sebe in otroka. Med tem nadzoruje deklico stara mati, ki ji daje preveč svobode, tako da dostikrat zaide po ves po* poldan v kvarijivi vrvež pocestnega življenja. V občevanju z mateijo je deklica sirova, se ji večkrat upira in jo hoče v jezi celo tepsti. V tem slučaju bi lahko sklepali, da je deklica duševno zaostalost pode* dovala, saj nahajamo v sorodstvu kar dva slaboumna; vendar pa se dedma obremenjenost ne da tako lahko dognati, ker se enemu vzroku duševne zaostalosti pridružijo vselej tudi drugi. V tem slučaju na pr.: živčno bolna mati, zastrupljanje z morfijem, slabe domače razmere. Pa tudi ni potrebno in ni vzgojiteljema 'naloga, da ugotovi natančen vzrok duševne zaostalosti, zakaj to je naloga zdravnika, ki otroka preišče in da navodila vzgojitelju. Pač pa mora natančno* poznati otrokov 'razvoj v predšolski dobi. Med vzroki duševne zaostalosti navajamo dejstvo, da je otrok neza« konski. Večkrat se sliši: Seveda je otrok slaboumen, saj je nezakonski! Ali pa je to res tudi vzrok duševne zaostalosti? Samo po sebi ne, ako je otrok spočet od zdrave matere in zdravega očeta in so prilike take, da se otrok lahko nemoteno razvija. Saj tudi krvno sorodstvo in obila plodovitost kot taka še ne more biti vzrok duševne zaostalosti. Ali nevarnost je velika, da ta in oni einitelj postane vzrok. Afco sta oče in mati zdrava, četudi sta sii v sorodu, je v največ slučajih zdrav tudi otrok, obratno pa je veliko mož« nosti, da je zarod iz zakona bolehnih sorodnikov tudi slaboten in v razvoju zaostal. Radi preobilih porodov mati oslabi in ne more roditi krepkih, nor« malno razvitih otrok. Prav tako je velika nevarnost, da nezakonska mati ne rodi zdravega otroka; saj so največkrat razmere, v katerih se je nezakonsko dete spočelo in ga je mati nosila in rodila, vse p'rej ko povoljne za zdrav, pravilen razvoj otroka. Največ nezakonskih otroik se spočne na raznih za« bavah in veselicah, domačih praznikih, ob trgatvi, mlatvi in žetvi. Alkohol kumuje že ob spočetju. In znane so nam okoliščine, v katerih nezakonska mati otroka rodi in odgoji. Kaj pravi druga nezakonska mati? 2. Tilka, desetletna učenka prvega razreda pomožne šole je nezakonski otrok. Mati, dninarica, je morala izročiti novorojenčka svoji materi, dnina« rici izven mesta, ki je tudi morala dan za dniem za kruhom. Poleg novo« rojenčka pa je imela stara mati v varstvu dve leti starega nezakonskega bratca od te deklice, ki je že hodil. Kadar je šla mati na delo, je položila deklico v škatlo in jo porinila pod posteljo, da ne bi storil starejši otrok mlajšemu zlo. Tam je ostala deklica ves dan brez vsake postrežbe v naj« večji nesnagi. Vsled tega je otrok tako zaostal, da je bil v starosti dveh let še kakor novorojenček. V tej starosti je prišla deklica k svojemu varuhu, kjer so morali ravnati z njo kakor z dojenčkom. Govoriti je pričela šele v 3. letu, hoditi v 4., zobe pa je dobila šele v 6. letu. Prebolela! je oslovski kašelj in mumps. Pri varuhu ji ni slabo; ker so sami revni, ji ne morejo preskrbeti potrebne obleke in tudi hrana ni vselej zadostna. Deklica se rada zlaže, kar na lepem začne pripovedovati razne dogodke, ki pa si jih seveda vse sama izmisli. Rada izahaja med fante in kljub kazni išče vedno njihove družbe. Je nagle jeze in bi v jezi vse raztrgala, a ko jo ista mine, kar po vrsti vse objema in jih prosi odpuščanja. Omenil sem, da pri nezakonskih otrocih 'največkrat kumuje alkohol. Alkohol, ki je največji sovražnik človeštva, zavzema prvo mesto tudi med povzročitelji slaboumja. Bourneville, francoski psihiater, je med 1000 preiskanimi slaboumnimi otroki v Parizu dognal, da je bil v 470 slučajih oče pijanec, v 84 slučajih mati, v 65 oba, v 170 slučajih je bilo dvomljivo in le v 209 slučajih niso bili starši alkoholiki. Lunier trdi, da je v Franciji 50 % slaboumnih vsled alkohola, Bayertal za Nemčijo v 53 %, Koller za Švico v 30 %, prav toliko navaja Fletscher Beach za Anglijo, Dahl za Norveško 50 do 60 %, kar bo najbrže veljalo tudi za naše kraje. Malo je možnosti, da bi se od alkoholikov rodili zdravi otroci in če se, je njihov razvoj vedno ogrožen. Ali je tudi enkratna pijanost vzrok slaboumja? Bourneville je v 1000 slu« čajih slaboumja brezdvomno dognal slaboumje vsled enkratne pijanosti v 57 slučajih, v 24 slučajih pa jie bilo- dvomljivo. Bezzola, švicarski psihiater, je dognal, da se največ slaboumnih otrok spočne v božičnem in postnem času, ko se največ pijančuje. Schrodeir je napravil poizkus o kvarnih posledicah uživanja alkohola z domačimi zajci. Dognal je, da so bitja, ki uživajo alkohol, mnogo bolj podvržena boleznim, zlasti trpe vsled slabe prebave. Slaba prebava pa vpliva na razvoj vseh organov, posebno na razvoj možganov. Otroci, zastrupljeni s kroničnim alkoholizmom, niso stalno pazljivi, imajo oslabljen spomin in zelo težko pojmujejo. Naj navedem dva slučaja iz naših krajev: 3. Oče 8«letmega učenca prvega razreda pomožne šole je notoricen pi« janec in trpi na izraziti nevrasteniji. Posebno prevladuje afekt žalosti. Več« krat joče kakor otrok in je neutolažljiv. Pred nek&j leti je prebolel pljuč« nico. Star je 50 let. Njegova bolezen ga ovira pri izvrševanju poklica, zato je v družini beda in stalen prepir. Mati je tzdrava in zelo mirne narave. Izmed 5 otrok živita 2 deklici, ki sta normalni, a anemični in zelo nervozni; drugi dve sta se zadušili med porodom. Tudi dečkov porod se je izvršil težko, K zdravniško pomočjo. Do 6. leta je prebolel otrok dvakrat pljučnico in po drugi prestani bolezni je že mati zapazila, da otrok v duševnem ra)z« voju zaostaja. Pri najmanjšem iznenademju se otrok silno prestraši, spi zelo nemirno in se med spanjem večkrat prebudi in kriči. Ko je bil deček star 5 let, je padel z dva metra visoke lestve ter se močno poškodoval na glavi. Domače razmere so silno neugodne. Oče se je že tako udal pijančevanju, da zapravi ves svoj zaslužek in je družina čestokrat prav v obupnem polo« žaju. Deček je izelo nemiren, občutljiv in nestanoviten. Je egoističen, ne« voščljiv, jezljiv, celo surov. Ne dela rad, le prisiljeno, treba ga je vedno znova priganjati; naveliča se hitro in se ne veseli uspehov svojega dela. 4. Oče 9«letnega otroka delavke je bil pijanec in je v 39. letu starosti umrl na srčni kapi. Pogostokrat je prihajal v poznih nočnih urah domov pijain, razbijal in tolkel, da je bila vsa družina zbegana in prestrašena. Mati je prestala mnogo strahu, Tazburjenja in revščine med nosečnostjo. Često« krat ji je primanjkovalo najpotrebnejše hrane. Vseh otrok je bilo 8. Pet se jih je rodilo živih, eden mrtev in dva splava. Vsi živi otroci so v duševnem razvoju zaostali, v soli dosegajo minimalne uspehe. Mati je nervozna. Njena mati pa je vsled pijanstva znorela in umrla v blaiznici. Ta otrok je bil nor« malno rojen, pač pa se je počasi razvijal. Prve zobe je dobil v 16. mesecu, govoriti je pričel koncem drugega leta, deloma razločno pa je govoril šele v začetku 5. leta. Star 5 let je prebolel ošpice; tedaj je tudi padel čez 14 stop« njic in se močno pobil po glavi. Dvakrat je padel v vodo iin se je enkrat že boril s smrtjo; komaj so ga rešili. Stanovanje obstoji iz enega prostora, v katerem biva stalno 6 ljudi, v njem kuhajo in spe. Mati gre vsak dan na delo in pusti otroke same doma. (Nadaljevanje sledi.) Ernest Vrane: , Sodobna ruska osnovna šola. (Vtisi z razstave v Leipzigu aprila 1928.) Redke' so vesti, ki bi nas objektivno informirale o današnjem ruskem šolstvu. Tuintam kratka poročila o. novih reformah, na licu mesta pa še nihče iz Slovenije ni mogel ugotoviti stanja sovjetske vzgoje in pouka. Ne« prodiren »kitajski ziid« onemogoča priti v stik zi »revolucijonarno rusko šolo«, radi katere se pri nas marsikomu ježijo lasje, češ — »tam je pač višek nerealnosti in hipermoderne ekstremmosti...« Taka in slična naziiranja vla« dajo tudi v drugih evropskih državah. Nič čudnega torej, če je sovjetska vlada uredila potovalno informativno razstavo nove ruske šole, ki je meseca aprila t. 1. ob priliki kongresa inter« nacijonalnih prosvetnih delavcev v Leipzigu pokazala, da j© inozemstvo' v zmoti, če odklanja sodobne ruske prosvetne uredbe kot absurdne. Strah ima veliikie oči, zato je razstavo prvotno dovolila le Nemčija; po dolgih dnter« vencijah ji je sledila tudi Čehoslovaška, kjer s© je v Pragi ustavila meseca maja. Vse drug© države ao> uvoz prepovedale. V Nemčiji je razstaya v polni meri uspela, kar dokazujejo pedagoške revije, ki položaj v Rusiji gledajo sedaj v dokaj objektivnejši luči. (Gl. »Schulreform« št. 8/1928, »Neue Er« ziehung« 1928 i. dr.) Slučajno sem v Leipzigu 14 dni po- berlinskem kongresu naletel na ta zanimivo razstavo. Izložba je bila zgolj informativnega, ne pa propagandnega značaja. Na prvi pogled se je dalo ugotoviti, da je šolska reforma globoko za« sidrana v strukturi dtiužbe v sovjetski Rusiji. Nobena država ni svoje šole tako prilagodila življenju. Uvedba delovne ali produktivn© šole1 pa ni nikak od vplivnih činiteljev izsiljen dogodek, temveč zgodovinsko1 utemeljena po« sledica razvoja. Težke socijalne razmere, ki so rodile marksistično revolucijo-, so vodi« teljem pokazale, da je ljudstvu mogoče pomagati le z vzgojo k delu. Staro ljudsko načelo »moli in delaj« so spremenili v programatično pa« rolo »misli im delaj« in ta princip se s propagandnimi sredstvi širi. V zavesti da je temeljita sprememba starega reda mogoča le potom bodoče generacije, si je država za to nalogo reklamirala vzgojo in šolo, kot vrhovni smoter pa postavila samostojno mislečega in delovnega človeka. Komunistični družabni red omogoča delavski masi, da si prilasti kulturo; intronizacija delovnega ljudstva zahteva tudi sintezo dela in izobrazbe najširših ljudskih plasti. Izvedba te naloge je v praksi trčila na težke ovire in niti Blonskij ni mogel preprečiti propadanja šolstva v prvi fazi razvoja. Učiteljstvoi je vsled pičle izobrazbe odpovedalo. Še le z režimom Nepa (nova ekonomska politika) je prišlo do peda« goškega preokreta v pozitivno smer. Konzervativci so- vsled jasnih informacij o novi smeri prenehali s kritiko in negativizmom. Narkompros (narodni ko« misarijat p ros vete) je leta 1923. s sodelovanjem učiteljstva izdal nove učne načrte, bi so se preizkušali v šol. letu 1926./27. v štirirazrednih osnovnih šolah. Baš začetne uspehe te reforme smo videli v razstavi. Učni načrt, ki predstavlja načrt kompleksnega ali skupnostnega pouka, smatra delo za sredstvo in glavni smoter celotne vzgoje. Da ne najdeš na velikih stenskih načrtih nikake delitve snovi po obi« čajnih predmetih (čitanje, slovnica, zgodovina, zemljepis itd.), odgovarja bistvu kompleksnega pouka. Kar vidiš, so delovne enote, ki. jih imenujejo kompleksne in se delijo, v tri'dele: 1. centralna je misel dela, 2. naravoslovna in 3. družboslovna izobrazba. Zanimiv je načrt 1. šol. leta (osmo starostno leto!), ki se 'diferencira v vaški in mestnii tip. I. tramesečje (vaški tip). (Jesen — zima.) 1. Poletno življenje otroka v predšolski dobi. 2. Šola in šolsko delo. 3. Skrb za zdravje. 4. Oktobrska revolucija. 5. Priprava na izimo. 6. Otrokova okolica pozimi. 7. Posnetek celotnega dela. Šolska razstava. II. tromesečje. (Zima — pomlad.) 1. Dogodki v počitnicah. 2. Di= spoizicija šolskega dela za prihodnjo1 dobo. 3. 9. januar in 27. februar (spo« minski dnevi na revolucijo). 4. Sožitje šole in okolice. 5. Prehod zime v pomlad. 6. Pričetek pomladanskega dela. 7. Zaključek tromesečja. Razstava. III. trimesečje. (Pomlad — poletje.) 1. Spomini na počitnice. 2. Nas črt za pomladanska dela. 3. Delo spomladi. 4. Prvi maj. 5. Zaključek tro« mesečja. Razstava, ki obsega vse leto. 6. Delovni načrt za poletje. Podobno se delijo načrti za ostala šol. leta na tromesečja s 6 do 7 kom« pleksi, ki se v »delovni zajednici« nato kolektivno obdelajo. V vsaki »za« jednici« je določen kompleks, namen jen zdravstvu. Otroka preiščejo,, ugotovijo napredek v teži in višini, zapiske p'ri pogovorih uporabijo in pri« merjajo. Govore tudi o človeškem telesu, opazujejo zdravstvene prilike v vasi, končno obiščejo tudi še bližnjo bolnico, da vidijo, pomen te socijalne ustanove. Ostali kompleksi so namenjeni produktivnemu delu, ostro se pa odraža sodelovanje otrok pri obletnicah revolucije in slavnostih, kar vsekakor ruski šoli vtisne ostro revolucijonarno obiležje. Delovni načrt 4. leta je za mesto in vas enoten. Več kompleksov govori o današnji ruski državi, o produkciji, o delovnem ljudstvu in razrednem boju, o svetovnem pomenu oktobrske revolucije in končno preide k obširni enoti »Nebo in zemljia«, kjer pride ateistično naziranje današnje Rusije do piosebno ostrega izraza. (»Religija — sredstvo' izkoriščanja, suženjstvo in religija, osvoboditev izpod verskega izžemanja in hlapčevstva itd.«) Taki problemi piač dokazujejo, da se razmere danes še niso toliko ustalile, da bi prevladovala zmernejša vzgojna akcija, ki bi ne nosila več ostrega obiležja reakcije na predrevolucijske razmere. Posamezne delovne enote v načrtu imajo sledečo, obliko: Zemljepisna lega vasi v dotični pokra« jini. Pridobitev zem« ljepisnih pojmov (do« lina, gorovje, reka, obrežje, izvir ...) Na« vodila iza navadna vremenska opazova« nja (temperatura, Naša vas" (3. šol. 1.) Poljedelstvo iinobrt; zaslužek v tujini in z domačim delom v va« si. Različne surovine (lan, konoplja...), kaj se iz njih izdeluje. Ročno in strojno ob« delovanje surovin. Podelitev dela v za« Življenje v vasi v dobi hlapčevstva. Raz« lika sovjetske vasi in vasi v caristični dobi. Sodelovanje kmetovv oktobrski revoluciji. Kakšino korist je pri« nesla kmetu oktobr« ska revolucija. Upra« va sovjetske vasi. V a« ški sovjet. Vaški ek« sekutivni komite. Vo* litve. Zveza vaške ek« seikutive z okrajno. Komunistična mladina ska zveza in naša šo* la. Kulturno življenje v naši vasi. Čitalnica, knjižnica, šola, 'bolni« ca.... Pomen časopli* sa. Stenski časopis v šoli. Različne vrste propagande in agita* cije. Vidimo, da je načrt v ozki zvezi z življenjem; načeloi domorodnosti je točno izvedeno, naravnost preseneča pa uvajanje mladine v komunistično svetovno in življenjsko naziranje že v tej nežni starostni dobi... Značilno za rusiki kompleksni pouk je, da se snov zajema iz domačega dela, iz razmer okolice, iz zgodovine delovnega ljudstva in sovjetske uprave, »predmeti« ne nastopajo izumetničeno in izolirano, temveč rastejo in se razvijajo nevede v posameznih problemih delovnih kompleksov. Razstava ni pokazala nikakih ročnih del, risb, zvezkov itd. iz posameznih »predmetov«. Vsi izdelki so bili podeljeni na delovne enote, kjer se je moglo na podlagi stenskega delovnega načrta ugotoviti vse delo: risbe, razredni časopisi (uvedeni v vseh šolah!), miniaturni kmetijski stroji, orodje, zemlje« vidi, delovne knjige, statistike — vse v medsebojni zvezi. Zanimive so zahteve, ki se stavijo absolventom osnovne šole; uradno so formulirane kot »minimum delovne zmožnosti in spretnosti«. V informacijo jih navajam v prevodu: I. Spretno stvori j entaciji: 1. Prostorna orijentacija. Po predloženem načrtu je treba najti gotov prostor v mestu ali okolici. 2. Časovna orijentacija. Določiti je treba čas, ki je potreben za pre« koračenje gotove razdalje (zmanjšano merilo!) ali za izpolnitev kake naloge. 3. Določevanje količin. Uporaba meril in uteži tudi v deeimalkah. Upo« raba metra in drugih meril. 4. Določevanje (kakovosti. Določiti je treba lastnosti nekega predmeta, njegov smoter in upora'bo. 5. Poznavanje javnih in državnih institucij. Poizvedovanje tamkaj. 6. Poznavanje prometnih predpisov in samostojna 'uporaba železnic, tramvaja, pošte in brzojava. II. Spretnost v fiksiranju: 1. Izdelovanje hišnih, cestnih in krajevnih načrtov. 2. Obris in risanje navedenih predmetov. 3. Sestavljanj© poročil o> opravljenem delu. 4. Sestavljanje delovnih načrtov. 5. Poročanje o aktualnih dogodkih. 6. Osnove knjigovodstva (dohodki in izdatki, kalkulacija). oblaki, padavine, ve« ter...) Vpliv pokra« jine na razvoj gospo« darstva, pridobivanje in obdelovanje suro« vin. jednici. Denarni pro« met. Veletrgovina in maloprodaja. Kaj iz« važa naša vas. Kaj uvaža in odkod. Za« druge. 2 17 III. Vaja v splošni oskrbi (človek, stanovanje, potrebščine): 1. Spoznavanje higijene (kako negujemo sebe in druge. Prva pomoč v nezgodah). • • 2. Stanovanjska higijena (brisanje prahu, čiščenje, zračenje, desinfek« cija). 3. Popravljanje, čiščenje in pranje obleke ter perila. 4. Pripravljanje skromnega obeda. IV. Ročnost v uporabi enostavnih tehničnih pripr.a.v in orodja: 1. Lahka popravila v stanovanju, na pohištvu in orodju. (Uporaba ina« vadnega rokodelskega orodja.) 2. Uporabljanje elektrike in vodovoda. 3. V industrijskih krajih tudi tozadevna popravila. 4. Razstavljanje, čiščenje in sestavljanje navadnih strojev. V. Spretnost v kmetijskem delu: 1. Negovanje domačih živali in rastlin. 2. Starostni stopnji primerna dela na polju, v sadovnjaku in v vrtu. VI. Zmožnosti v znanstvenem opazovanju: 1. Sistematična opazovanja raznovrstnih pojavov. 2. Sistematično zbiranje predmetov k poljubnim problemom. 3. Raba slovarjev, leksikonov, katalogov, časopisov, revij itd. 4. Izkoriščanje muzejev, razstav, knjižnic, arhivov itd. VII. Spretnost v s o c i j a 1 n e m in političnem delu: 1. Udeležba ina javnih zborovanjih, vodstvo shodov in snovanje zapis« nikov. 2. Individualno sodelovanje pri kolektivni izvršitvi kakršnekoli naloge zajednice. (Udeležba pri komisijah ...) 3. Organizacija zajedniških podjetij (krožkov, društev, zadrug, zajed« niških slavnosti in zabav). 4. Sestavljanje stenskih časopisov, delovnih knjig, revij itd. Marsikdo bo nad takimi zahtevami zmajal z glavo. Ali je maša skepsa upravičena? Nikakor ne smemo današnje Rusije meriti po našem merilu. Marsikaj, kar se nam dozdeva neumestno., je naravnost potrebno* v strukturi novega, na skupnosti osnovanega življenja sovjetske Rusije. Če sploh in v koliko more današnja ruska osnovna šola omenjeni smoter doseči, je danes še odprto vprašanje, ki ga vsled še nezaključenih preizkušenj razstava v Leipzigu ni mogla rešiti. Kakor povsod, bo tudi tukaj praksa pokazala, da bo marsikaj ostalo le na papirju, ker gre razvoj časa pač svojo pot... Pre« velik optimizem bi bil tu prav tako neumesten, kakor brezobzirna skepsa. Sigurno pa je eno-! Mladina, ki je deležna te vzgoje, bo nesla v življenje več volje lin spoštovanja do dela, ki ne bo le fraza, ampak kažipot v boljšo bodočnost. Karel Doberšek: Socialne sličice iz otroškega življenja. Vsak učitelj v praksi vidi slučaje, a tudi prav pogoste primere, da rastejo poedini otroci v izredno težkih socialnih prilikah. Da to ne vpliva ■ugodno ne na telesni, ne na duševni razvoj otroka, je vsakomur jasno. Ako hočemo postaviti šo lsko« r e form n o gibanje na realno bazo, moramo do temelja spoznavati take okoliščine, njenim vplivom pa posvečati vso pažnjo. Važno je tudi, dia zbiramo posamezne socialne sličice iz otroškega živ« ljenja, ki naj poglobijo naše vzgojno delo v šoli; z njimi bomo zainteresirali javnost za šolske probleme, da se isti ne bodo tako diletantsko reševali, 'kakor se rešujejo. Pogosto mora šola služiti namenu, ki ni utemeljen v njenih nalogah. Dostikrat ne uživa šolska deca niti one socialne zaščite, ki so jo deležni mladoletni delavci in vajenci. Mladinslko skrbstvo je prepuščeno privatni iniciativi, je samo- foaritativnega značaja ter se rešuje zato tudi samo v naj« skromnejši meri iin z nezadostnimi sredstvi. Deca pa raste na cesti brez varstva. Konoesionirane zastrupljevalnice pia so morišča za deco. Ker se nočemo, na tem mestu spuščati v globlja tozadevna Tazmotri« vanja, lahko preidemo k poedinim socialnim sličicam samim. • I. Šolo pohaja deček F. F. je nezakonski sinček vojne vdove, ki ima še dva zakonska otroka. Zakonskega dečka je diala na kmete, kjer služi za pastirja, deklica pa je ostala prii materi, da 'varuje Fa. F. je bil rojen koncem leta 1917. Nekaj let je imela mati stalno, delo kot delavka. Z rednim zaslužkom je skromno pre« življala oba otroka. Ker je odhajala čez dan od doma, sta ostala otroka brez vsakega varstva doma. Kmalu ju je privabila zanimiva cesta, vendar so1 se znašli še vsi vsaj redno pri mizi. Radi slabega zaslužka ali morda tudi iz drugih razlogov, sta postajala otroka materi vedno nadležnejša. Prav izdatno., včasih po nepotrebnem, sta bila tepena in sicer z vsakim orodjem, iki je prišlo materi pod roke. To je odtujevalo deco še bolj in kmalu sta se začela izogibati matere, kadar je prihajala od dela. Deček še niti ni dosegel šolske starosti, ko je že prenočeval izven doma. Huje pa je še bilo, ko mati ni imela več stalnega dela, Iker ga je zmanjkalo.. Niti najskromnejše hrane nista več dobila, ker je mati ni mogla s čim plačati. Sedaj sta morala na cesto. Dečelk je začel pohajati šolo, medtem ko je dekle že doseglo 14. leto. ter je izstopilo v 5. razredu. Početkoma je dobro napredoval, a vedno težje prilike, v katerih se je moral preživljati, so kaj neugodno vplivale na njegov napredek, kakor bomo še videli. Ker mu mati ni mogla dajati redne hrane, je deček pohajkoval in cele tedne ga učitelj tudi ni več videl v šoli. Poznal je vse gostilne, trgovine, obrtnike, pa tudi kmete, ki so imeli usmiljenje z njim: V sili si je prisvojil fcruh svojih součencev, znal pia je speči tudi ukradena jajca. V jeseni je bil iin je še neutrudljiv družabnik prodajalcev toplo peče« nega kostanja. Pomaga kuriti .zdaj temu, zdaj onemu, skoči po to ali drugo stvar, za ikar ima nezapisano pravico do. vseh kostanjev, ki padajo, na tla, kadar stresa prodajalec sitasto posodo s kostanjem. Obsebi se razume, da 2* 19 mu pripada tudi vsak manjvreden kostanj, ki ga prodajalec ne more vnovs čiti. Da daje peč še tudi nekaj gorkote, jie. za dečka tem prijetnejše, saj nosi slabo poletno obleko v najhujšem mrazu. V zimskem času je moral prenočevati izven doma, kadar ga je mati iz enega 'ali drugega razloga izprla. Za prenočišče mu je služil hlev, vrtna lopica, podrtija nekdanjih tovarn; videli pa so ga tudi, da je prenočeval pod vrbo* vim grmičjem, četudi je ležal sneg. V takem slučaju pač je bila prva pot v šolo, da se ogreje in eventualno kaj dobi pod 'zobe. Ker pa je včasih pre* nočeval v kakem smrdljivem hlevu, so se součenci I. razreda pritoževali radi smradu. Včasih mu je bila sreča mila, (kajti prenočiti je smel pri kakem peku. Pomagal je pri delu, prinašal vodo, drva ali je opravljal kak dfiug posel. Tam ni šel nikoli lačen k počitku za p:eč ali na kako desko v pekarni. Tudi v šolo je prinesel par žemelj ali štruco ter je vse kavalirsko delil z revnimi součenci. Da je prihajal v takih primerih slabo naspan v šolo, je naravno, a radi tega je ostal vseeno prti prav dobri volji. S poukom seveda ni bilo nič v takih slučajih. Zgodilo se je tudi, da v šolo sploh ni prišel, ker je kar zdržema ostali več dni pri peku, kadar je bilo mnogo dela. Večje zimske praznike je smel preživljati pri kmetu, kjer je služil pol« brat za pastirja. Z največjo slastjo1 je opisoval potem v šoli dobrote, ki jih je tamkaj užival. O pustu pa si je našemljen na prav drastičen, izviren način priskrbel dostop v vsako hišo, Ikjer se pražijo krapi. Nekaj časa je živel ob njih, potem pa še par dni ob lepih spominih. D*a je bilo pobiranje krapov važnejše od solskega obiska, se razume. Vignedni čas je bil zanj vedno prav posebno zapeljiv. Topli dnevi so ga zvabili v gozd, da posluša in posnema veselo godbo ptičje svatbe. Kje je prenočeval, s čim se je hranil, je ostalo prikrito tudi učitelju. Ker ga seveda v tej dobi dalje časa ni bilo v šolo, smo vabili mater, opominjali in svarili jo, tudi kaznovali, a pomagalo ni nič. Kadar se je vigrednioi vzhičenje po* leglo, je prišel zopet v šolo. Z resnobo je poslušal učitelja, ako, ga je na pri* meren način opominjal, saj deček ni bil po svojih izkušnjah več otrok, četudi je še bil po letih. Taki opomini so i.za nekaj časa bolje zalegli, kakor pa šolska strogost, ki ne vodi računa, da je deček samozavestnejši, ker se na svoj način samostojno preživlja. Njegove življenjske izkušnje so morda globlje ko navodila marsikaterega učitelja. V poletnem času si je prav izdatno privoščil raznih jagod in črnic, saj je poznal sleherno mesto, kjer bolje uspevajo. Prenočevanje na prostem ni imelo nobenih težfkoč. Vlegel se je pod milim nebom na zemljo in slučaj je hotel, da so ga videli celo v deževnem vremenu spati na tleh na nekem vrtu. Iz navedenega razvidimo, da se deček pod takimi razmerami ni mogel telesno normalno razviti. Merili smo ga dVakrat in sicer spomladi 1926 in oktobra 1928. Prvič je tehtal v starosti blizu 9 let 20K kg, visok pa je bil 112 cm. Sedaj pa je visofk 124 cm, težak pa 24'40kg. Star je sedaj 11 let. Tako pri prvem merjenju, kakor tudi pri zadnjem, se mere le neznatno raz* likujejo od normalno razvitega, 3 leta mlajšega otroka. Da prekaša v duševni zrelosti daleč svoje sovrstnike, smo že, omenili. Naj dodam še, da ga mati včasih pride čakat trdo k šolskim vratom. Komaj prestopi prag, že ga zgrabi njena roka. Povsem mirnoi in razumno pogleda učitelja in ta pogled pravi: »Jutri vam povem, kaj se mi je zgodilo.« Mati seveda ne spusti deSka, dokler nista doma... Z resignacijo, ki nima ničesar pobalinskega na sebi, pripoveduje prostodušno drugi dan, kako se mu je godilo. Redko kdaj so ga slutnje varale. Le težko koncentrira pri pouku svoje misli na predmet, pa čeprav je zanimiva tvarina. V začetku je bil še nekako bolj zbran, a danes mu pohas jajo misli nekam v daljavo in četudi je kdaj morda sit,, mu pohajkovanje, ki mlu je prešlo v kri, ne pripušča misliti več na šolsko delo. Kadar pa je lačen, ni govora, da bi ga lahko pripravili vsaj do mehanskega dela. Naj omenim tukaj, da je vzdignil sredi pouka roko ter javil, da je lačen. Pisavo ima lepo, riše čedno, muzikaličen je, saj zapoje prav rad pred šolsko tablo tudi šolo ali pa zaigra tam fcaiko okroglo na orglice. V tej umetnosti mu nihče ni kos. Tukaj se izaveda svoje veljave in taki nastopi ga priklenejo še najbolj na šolo. Težko pa mu gre pri pisanju in računanju. Radi nered« nega obiska in pohajkovanja je sproti pozabljal črke in številke, tako da je 4 leta sedel v 1. razredu1. Prepričan pa sem, da bi deček v slučaju vsaj znosnih socialnih prilik še prav dobro napredoval, ka,r sklepam iz napredo« vanja v prvih mesecih šolskega obiska. Nadaljevanje sledi. L. Jurančičeva-E. Vrane: Vseh mrtvih dan. v L (Iz šolskega dela na nižji stopnji trirazrednice.) Dnevi pred praznikom: Ljudstvo pripravlja cvetje in vence, da na praznik Vseh mrtvih okrasi z njimi grobove svojih dragih. Deca pri delu pomaga in prisostvuje pogovorom odraslih, ki se izživljajo1 v spominih na rajnke. Doživeto se v šoli poglobi s pogovori o smrti, pogrebu, sedmini, za« puščini; smrt v borni koči in smrt v hiši kmeta; smrt očeta, smrt matere. Doživeto se izrazi: Deca v šoli vzajemno izdeluje iz papirja razino cvetje in vence — računa potrebo pisanih pol te in one barve, ceno papirja — poizve pri trgovcu za ceno nagrobnih svečk — preračuna ceno svečam, ki so potrebne za okras groba — porazdeli izgotovljene cvetice na več vencev. Dnevi po praznikih: Malčki so na praznik Vseh mrtvih posetili okra« šeno pokopališče, prisostvovali procesiji, petju in molitvi. Na dan po Vseh svetih obiščemo pokopališče skupno še enkrat, gremo od groba do groba, ogledamo si okras, cvetje, zelenje, sledove zgorelih sveč, obstanemo pri zapuščeni gomili, da se pomenimo, kdo leži pozabljen pod zeleno, divjo ruševino. Še posebe obiščemo sorodnike vse navzoče dece in se pomenimo o njih življenju in njih smrti, v kolikor ve deca to poročati, pogledamo spomenik, napise in izreke na njem. Da se doživeto še poglobi, pove učiteljica povest Milčinskega: »Premalo zemlje in preveč« in recitira deci umljive pesmi, ki sodijo v razpoloženje. Hčerka cerkvene pevke pa zapoje znano ji nagrobno pesem. Izraževanje doživetega: V svojem berilu in v šolski knjižnici najde deca primerno etivo, ki se ga posluži. Prepiše iz nagTobnih spomenikov izreke, ki ji ugajajo. Napiše imena znancev, katerih grobovi so ji znani. Napiše želje, ki so izražene v napisih, na pr. »Lahka ti zemlja« itd. Začetniki s simboličnimi znaki (križ, sveča, grob) ilustrirajo pokopa* Lišče in ga po možnosti tudi opišejo. Deca napiše podatke o rojstvu in smrti z znanega spomenika, raztol« mači okrajšave, računa življenjsko dobo rajnega in dobo izza njegove smrti. Izračuna izdatke za okras posameznih grobov po že znanih cenah. Sestavlja iz geometrijskih oblik, kvadratov, pravolkotnikiov in trifcot« nikov iz lepenke osnovne oblike nagrobnih spomenikov. Sestavlja .iste tudi iz palčic in zrnja. Modelira pokopališče. Odkar so prišli prvikrat v šolo, smo si prijatelji. Vedno* se pečamo samo s seboj. Pogovarjamo se o domačih novicah in opravilih, pohajamo v goczd, ina polje, na cesto, k žagi, kjer opazujemo življenje človeka, živali, rastline. O vsem, kar dožiivimo doma ali v šoli, se pomenimo; deca se v do« živeto poglobi, spoznava mnogovrstno medsebojno zavisnost prvin obdaja? joče je okolice, se dokopava do novih predstav in pojmov ter se uri v miš« Ijenju in presojanju. In ko se polkaže potreba, tedaj pišemo, rišemo*, raču« namo, beremo, barvamo, modeliramo, pojemo in se igramo — zajemajoč vedno i z nova iz neusahljivega vira — otroškega doživljanja. Ernest Vrane: II. (Iz šolskega dela na višji stopnji šestrazrednice.) (25 učencev.) Jesenski sprehod, teden dni pred Vsemi svetimi, je dal moji »delovni za« jednici« pobudo za delovno enoto »Praznik vseh mrtvih«. Slana je tisto jutro pobelila poljane, listje jle padalo, ljudje so spravljali zadnje pridelke domov... Dečki so ugotovili, da narava umira, zadnje cvetke po vrtovih so pa namenjene dragim mrtvim na pokopališču. Vtisi tega sprehoda so zadostovali iza vise nadaljnje delo tekom dveh tednov. Najprej so posamezni »poročevalci« poročali o opazovanjih na polju in v gozdu; v debati se je pojavil problem: »Ali je slana vzrok, da umira na« rava?« Iz razredne knjižnice, kjer se nahaja več strokovnih (knjig, so učenci sami poiskali razjasndtvie: Življenje rastlin, pomen listja, kako nastane slana, zakaj temperatura sedaj pada, vpliv slane na rastline itd. Opazovanja in izsledke so vpisali v »Delovno knjigo« ter so jo ilustrirali. Nekateri raMooutnejši učenci so bili. mnenja, da je to »silno žalostno« poglavje, zato so želeli, da bi se o umiranju* -in smrti čimprej pomenili in nadaljevali z »veselle j širni« stvarmi. Drugi so mislili, dai je to *zelo zanimivo in so jim znane pravljice o umiranju, smrti, mrtvašnici itd. Večina je želela, da se prihodnji dan določi za »Dan mrtvaških pravljic«. Dečki so si sami razdelili vloge. Dve uri tega »strašnega dne« sta pretekli v »smrtni tišini«. Fantastične pripovedke in razni običaji so se vrstili. Končno stavi deček vprašanje, če je vse to sploh mogoče. Na veliko začudenje sem opazil »sfirujo«, ki še ve« ruje v strahove. Niso se mogli sami zediniti nn odločitev je pripadla meni. Pripravil sem se na pogovor o »lobanjah in okostnjakih«. Ko je zanimanjie* za take »duhove« kulminiralo, sem speljal učence v — somatologijo. Na podlaga stenskih slik in risb smo predelali igTaje vse, kar bi jih o človeškem okostju zanimalo. Deček, ki si je izlomil kost, je pripovedoval o bolnišnici in zdravnikih. Seznanili smo se s »Prvo pomočjo v nezgodah«, poiskali beri Ime sestavke o zdravju in bolezni iz vseh čitank, ki so v razredni knjižnici. »Smernice za zdravje« so postale važen predmet razglabljanja radi bližajoče se zimle. Ob« delali smo jih s slikami tudi v »Delovni knjigi«, ki je s svojo pestro vsebino postala dobra prijateljica šole in doma. V začetku šolskega leta smo sklenili, da bomo* vsako delovno enoto raz« motrivali z vseh starani. Tako je tudi tu bil izvoljen »referent za račune«, ki je maral poiskati iza to enoto primerne naloge. Na pomoč soi prišle najraiz« ličniejše 'računice, starši, bivši učenci in, celo — domače pogrebno društvo*. »Iz 'življenja za življenje!« je bila parola, ki sem jo skušal vedno z novimi impulzi uveljavljati. Govorili smo o zapuščinah in oporokah, iskali pirimere zanje, sestavljali naloge, končno smo dodobra spoznali poslovanje pogreb« nega društva, ki je važna socialna ustanova v domačem kraju. Poslali smo deputacijo dveh dečkov po informacije k predsedniku društva. Zanimanje je končno zraslo tako, da so učenci spontano želeli napraviti plakat: »Pri« stopite vsi k pogrebnemu društvu!« Druga skupina je modelirala krste, na« grobne kamne itd. Izdelke je pregledala zajednica, nato so prišli v razredno zbirko. Na naši šoli je običaj, da razredi pred praznikom Vseh mrtvih odhite na pokopališče. Šli smo z namenom, da se poklonimo umrlemu součencu, ob tej priMki si pa tudi narišemo lep nagrobni spomenik. Mestni vrtnarji so že krasili grobove nekaterih bogatih rodbin*. Deički so opazili, da so gomile revnejših zapuščene... Prvič sem opazil, da so prišla socialna čustva dva« najstletnih do štirinajstletnih proletarskih otrok v težkih besedah do spon« tanega izraza... Zmerili smo dimenzije enostavnejšega nagrobnega spomenika in ga nato v šoli v zmanjšanem merilu 1 :30 narisali. Prilike dovolj za izračunaš vanje ploščine kvadrata, pravokotnika, trikotnika ter prostornine pravo« kotne in trikotne prizme. Spontano je vprašal učenec: »Ali so iljudi vedno pokopavali?« Prišli smo do obširne (kulturnozgodovinske razprave »Grobovi nekdaj in danes«, ki je dečke izredino eanimala. Iz raznih zgodovinskih knjig in leksikonov so učenci iskali slike in podatke. Našli so omenjene grobove starih Slovanov, Keltov (lonci v Rušah), Egipčanov (piramide, mumije, Tutankamen), Perzijcev (kralj Kir), mavzoleje Rimljanov, grobove* Turkov itd. Dečki so* iztaknili celo »Zgodbe sv. pisma« in poročali o Kristusovem in Lazarjevem grobu. V »De« lovno knjigo« so vse ugotovitve vpisali in ilustrirali. Učenec, ki. je dober deklamator in gledališki igralec, je pogrebne običaje sam dramatiziral in Tazdelil vloge. Učendem taki kulturnozgodovinski pregledi izelo ugajajo, ker nudijo obilo priložnosti za ustvarjanje iin samodelavnost. O tem sem se* prepričal tudi pri ostalih delovnih enotah. Predpraznično razpoloženje je zaključilo deklaimovanje Prešernove »Memento moril« in recitacije drugih primernih pesmi. P*o praznikih so dečki prinesli izrezljane nagrobne spomenike, krste, umetniško izdelane križe; največ pa se je javilo poročevalcev o lastnih do« živi jajih na pokopališču. Novo spodbudo je dalo poročilo učenca, 'ki je preživel dan vseh mrtvih v Ljubljani. Pripovedoval je o grobovih naših pesnikov in pisateljev. S tem smo prišli v hvaležen kompleks, ki je trajal tri dni. Iz čitanke smo poiskali vse znamenite literarne osebe, njihov ^življenjepis pa iz drugih knjig. Šolar« sko knjižnico so podvrgli »strogi 'reviziji«, ali so v njej izastopani vsi naši pesniki in pisatelji. Posamezne skupine dečkov so za spremembo modelirale nagrobne spomenike umrlih poetov, naš »črkoslikar« je napravil napise s primernimi letnicami, drugi so ugotavljali čas, odkar jih je »zasula že lopata...« »Knjiga — naša najboljša prijateljica« je zaključila to delovno enoto. Na slabo vezanih knjigah z llepo vsebino so dečki spoznali, da bo kinjige škoda, če bo 'razpadla. Upravitelj jim je v delavnici pokazal, kako se knjige vežejo. Nekateri že imajo danes svojo knjižnico, ki je po številu sicer skromna, po ljubezni do knjig pa zelo, zelo bogata. Albin Spreitz: Donesek k psihologiji učiteljstva} i. Kerschensteiner pozna štiri glavne skupine učiteljev, ki se zlasti pri vzgoji v navedenih smereh udejstvujejo. — Boječi: Ti gojenca nenehoma in v vsem vodijo, nadzirajo ter urejajo vse njegovo hotenje in mehanje, ker so globoko uvlerjeni, da irabi šolska mladina vsaikojaiki naslon in strogo vodstvo. Takšna vseurejajoča skrbnost sodi mordai za vzgojo* plastičnih, amorfnih ali duševno zelo povprečnih otrok. Da bi pa »boječi« privzgajali kremenite značaje, je problematično. Saj pravi že Schiller, da se v samoti razvija talent, značaj pa v toku sveta! — (Iz »Wallensteina«.) — B rez« skrbni: Učitelji in vzgojitelji te označbe povdarjajo kot temelj vsega vzgojstva svobodni razmah gojienčevih duševnih in telesnih sil ter so proti slehernemu utesnjevanjiu, omejevanju svobode, prostosti in so za odstra« nitev vseh šolskih spon, oziroma vsega, kar daje današnji šoli karakteristično obiležje. Najznačilnejši in znani zagovorniki te smeri so Lev N. Tolstoj, Ellen Key in da omenjamo med mnogimi modennimi le Paula Oestreicha. — Ako je učitelj takšna osebnost, kakoir je bil Tolstoj, vpliva mogočno, da, celo magično na gojenca! A število takšnih vzgojiteljev? Je bore malo. — So pa tudi intelektualno in moralno sijajno nadarjeni otroci »enfants tem« peres«, kakor jih ozinačujle Riibot, ali »harmonični« po Kerschensteinerju. Njih vsestranska nadarjenost, ki je v lepem raznovesju, tirja svobodni raz« 1 Zahteva, da se upoštevaj individualnost učenca, se je hvala Bogu že pretila do veljave. A prav z 'isto upravičenostjo smemo' in moramo zahtevati, da se upošteva i individualnost učitelj sitva, seveda v gotovih mejah. Kajti vzgoja je — idealno vzeto1 —« izživljanje vzgojiteljeve osebnosti. Gornjo razpravo priobčujemo tem raje, ker pisec obljublja še »praktične koinsekvence gornjih izvajanj«. Uredništvo. mah, seveda v moiralno zdravem ozračju, dokler sami od sebe v koliziji iz drugimi individujii najdejo meje pravic lastnega »jaza«. — P o sredo« valci: Ti tvorijo nekako sredino med doslej označenima skupinama. Pri sedanjem šolskem in vzgojnem sistemu je posredovalna pot običajna in bo morda še daljle časa obveljala, a vsaj do tedaj, ko bo sedanjo šolo zamenjal nov tip. — Prevdarni: Predpogoj udejstVovanja teh so vizorne dru« ž-inske in šolske razmere. Vsa vzgojna problematika sloni, v bistvu na med« sebojnem zaupanju. Ti vzgojitelji so vešči mladinski psihologi. Kerschen« steiner daje prednost tej grupi, kler vidi. v njih najboljše porofce za avto« nomno vzgojo značaja. Eduard Spranger postavlja 6 idealnih osnovnih tipov individualitete: teoretični — ekonomični — estetski — socialni — politični — religijozni človek. Ti tipi niso morda fotografije, iresniičniega življenja, temveč le miselne konstrukcije, ki kažejo na ustroj in smer duše, torej njeno strukturo. Vsak poedini osnovni tip imdiviidualitete oči tu je tudi svojstvai vseh drugih tipov, ki pa so podre,jena prevladajoči duševni smeri. Na osnovi teh Sprangerjevih »Lebensfarmen« je (zasnoval Doring svojle učiteljske, tipe. Ugotavlja, v kakšno smer je obrnjeno dejstvovanje človeka na šolskem poprišču. — Teoretični 'učitelj: On je predvsem intelektualist, členi najvišje logične vrednote, je duša šoli »učilnici«. Izobrazba umskih zmožnosti mu je najvažnejši učni cilj. — Ekonomični učitelj. — Ekonomični človek v najsplošnejšem smislu je tisti, ki vrednoti vse ali vsaj pretežno vse le iz vidika koristnosti. Nazvali bi ,ga lahko tudi »praktični človek«. — Učitelj stremi iza praktičnimi in vidnimi vzgojnimi in učnimi cilji, Ikaže mnogo smisla za ročno udejstvovanje in samopridcbivanje učencev, je torej, su« marno povedano, utilitarist. — Estetski učitelj. — Bistvo- umetnosti je doživljanje lepote. Estetski učitelj je bolj gosposka, aristokratska natura, če se tako izrazimo. Lahko je sam ustvarjalen v umetniških vrednotah, ali le izredno dovzeten (receptiven) zanje. On udejstvuje umetniško vzgojo — So 0S al ni učitelj. — Osnovni priincip in gibalo vsega mu je ljubezen, ki najde svoj izvor in motivacijo v spoštovanju, svetosti življenja. Spranger navaja v svojih znamenitih »Lcbensformein« Pestalozzija kot najčistejšo ob« jektivacijo socialnega tipa človeka — vzgojitelja. Pa mati, nele kot nagon« sko bitje, temveč tudi kot duševna življenjska oblika izraža najčistejši soci« alni tip. Socialni učitelj stremi v svojem področju posebno* za ciljem, vzga« jati mladino v socialnem duhu ter polaga temelje za enkratno polnovredno življenje v raznih človeških zajednicah. — P ol i t i č n i u č i t e 1 j. — Glavno gibalo in merodajini činitelj v politiki je moč. Stremljenje po moči je bist« vena oznaka političnega človeka. Učitelj uveljavlja kar najučinkoviteje svojo*, avtoriteto v razredu, je zelo strog in zavzet za svojo čast. — Religijozni učitelj. — Socialni in religijoizni človek sta duševno zelo sorodna in je med njiima mnogo dotiikajočega in prehajajočega. Religijozni človek vred« noti vse pod vidikom večnosti in spravlja v neposredno, .zvezo- z božanstvom. Način, kako se religijozni človek obrača k celotnemu smislu življenja, pa je dvojen: religija posvečevanja in religija odpovedi. (Glej natančneje Ozvald »Kulturna pedagogika«.) Religijozni učitelj usmerja svojo vzgojno -in učno prizadevanje- v enem teh pravcev. — Srečna sinteza pozitivnih last« nosti teh tipov s posebnim priinosom socialne in estetske plasti tvori po Doringu strukturo idealnega učitelja, tega zelo redkega pojava med učitelj« stvom. Takega učitelja vsi gojenci- obožujejo. Našteti posamezni tipi vpli« vajo vo-bče najbolj na otroke* s slično duševno; strukturo, Iki pri istih seveda še ni izobličena. Religijoznega učitelja mladina predvslem spoštuje, estet« skega dn teoretičnega na splošno občuduje, ekonomskega ceni, političnega se boji, socialnega pa ljubi. Georg Ki£irschenstieiner: Charakterbegriff u. Charaktererziehung, 2. Auf« lage, Berlin 1915. Popotnik 1927/28, Lj. Stiasny, »Lev Nikolajevič Tolstoj kot pedagog«. Ellen Key: Das Jahrhundert des Kindes, Berlin 1902, S. Fischer. Oestreich: Strafansta.lt oder Lebensschule, 1922. Eduard Spranger: Lebensformen — Geisteswiss. Psychologie u. Ethik der Personlichkeit, Halle 1924, Verlag Niemeyer. Doring, prof. dr.: Untersuchungen zur Psvcbologie des Lehrars, Leipzig 1925. Ozvald: Kulturna pedagogika, Ljubljana 1927. Albert Žerjav: Slovenska knjiga v računskem pouku. (Uporaba naloge na višji učni stopnji.) I. V podrobnostih slovenske domače knjige ve naša šoloobvezmai mladina prav malo. Resnica je, da jei v mnogih kmetskih hišah še vedno najpopular* nejša knjiga molitven i (k, ki ga uporablja v slovenski družini rod za rodom. Razen te knjige, Iki pogostokrat ine odgovarja ne pravopisnim ne sti« lističnim i. dr. pravilom, prihajajo v premožnejše hiše še edicije Mohorjeve družbe, kak političen tednik in morda še kaka poučno«zabavna revija, ki pa mosi v domačo sredino dostikrat — politično tendenco. In vendar zanimajo te knjige, knjižice, časopisi... lep del doraščajoče mladine, da navadno ne ostane niti ena stran nedotaknjena in neprečitana, zlasti če je še primerno ilustrirana. Toda ko so te knjige prečitane, se z njimi z izjemo molitvienika oziroma katekizma prav slabo — varčuje in gospodari; sami resnični primeri: enim služijo za pokrivanje mleka v kleti, drugi jih polagajo na podstrešje, da plazijo čez noč miši preko njih, tretji jih zopet podarjajo otrokom v igračo itd____itd..,« Najširše plasti naroda, ki jim je stara šola učilnica privzgojila na nepo« sreden način neko antipatijo do knjige vobee, ne smatrajo iste za lasten — naroden kapital, ki se z novim duhom prožetemu človeku bogato rentira, marveč jo minogi še danes smatrajo kot sredstvo kratkočasja ob nedeljskih popoldnevih in zimskih večerih, skratka: v večji meri kot zadevo časa,, za« bave, kakor za predmet vzgoje, pouka sebi in doraščajočemui pokolenju. Na drugi strani ipa lkmetsko«proletarska družina ne pozna knjige kot — i n d u « s tir i j skega produkta kot je to na primer: platno, vžigalice itd., to se pravi, da je današnjemu človeku, ko knjiga poplavlja malone ves svet, tuj in neiznan pomen organizacije književnih podjetij (tiskarn, knjigarn...), način tiskanja in razširjanja knjig, časopisov, eksistenca delavstva te strolke, dobiček in zguba podjetja, razvoj in napredek tehnike itd.... Vse te točke zamore razjasniti šolski pouk na srednji in višji učni stopnji in obenem izvršiti brez kakega nasilja in pritiska — in form a« tivno propagando za domačo slovensko oziroma jugoslovansko knjigo, ki je danes v polnem razvoju in v službi raznih struj, strok in na« zorov. Poleg drugih predmetov (jezikovnega, zgodovinsko=ku [turnega ... po« uka) zamore zlasti še posebej — računski pouk s tozadevnim izborom in metodično urejenostjo snovi rešiti navedene probleme in predstaviti knjigo kot industrijski produkt, pri katerem je z delom soudeležen (princip življenjske medsebojnosti in odgovornosti) lep del človeške družbe, da je- na tej snovi živo zainteresirana vsa — razredna zajednica. S pomočjo račun« sikega pouka brez kake računice v obliki prostih uporabnih nalog se doka« zuje in over ovija resničnost, da ;so knjige, časopisi, revije... indu« strijslki proizvodi, ki določajo tudi kulturno višino posameznih narodov in državnih oblik. II. Za učno snov je treba preko računice seči v živo in neposredno živ« 1 jen je, ki nudi v neizčrpni meri in različni obliki učna sredstva in pomagala: a) Na licu mesta. Skupna ekskurzija razredne zajednice v bližnjo tiskarno, knjigoveznico ali knjigarno. Ogled tiskarniških strojev in spozna« vanje njih funkciji; opazovanje človeka pri delu. Razgovori z delavci«stavci, s poslovodjo, urednikom, ogled skladišča itd. Obiski v domači krajevni knjižinici!... b) V r a iz r !0 d u. 1. Razredna (knjižnica, ki vsebuje predvsem letopise, koledarje oziroma pratike Mohorjeve, Vodnikove.... družbe in kake druge Matice, poljudne revije, časopise ... Ceniki in seznami knjig domačih založništev, knjigarn, slike tiskarniških strojev, časopisni izrezki zaključnih letnih bilanc te! ali one književne zadruge (Mladinske Matice) itd. 2. Informativno dopisovanje razredne zajednice (spisov, pouk) z bližnjo knjigarno, (Založništvom, zlasti z Mladinsko Matico, Zvončkom, Mladim junakom itd. 3. Obvezni oziroma neobvezni Iknjigovezniški tečaji na šoli. Oskrbo« vanje šolske mladinske knjižnice po učencih samih, naročanje knjig, sestav« ljanje iknjiževn. inventarja itd. 4. Itd.....itd..... III. Sistematično razporedena snov uporabnih nalog; ista je po obsegu raz« lična z ozirom na tip šole in razreda. Učenci ustvarjajo razne kombinacije uporabnih nalog, ki pa morajo osvetljevati resnično stanje živ« 1 j e n j a. a) Domače izobraževalno društvo, krajevna knjiž.« niča ali čitalnica. Število članov, knjig, vrednost 'knjig, višina člana« rine, izposojnine, imenik kinjig. Obravnava letnega proračuna, razmerje med dohodki in izdatki. svoje« časno došli s šolo v spor, ali da dobremu delu niso naklonjeni, ali da šolo smatrajo kot nasilneža nad svojim razvajenim otrokom. Mnogoštevilni so razlogi, ki vedejo roditelje v nasprotovanje šoli in po večini so to osebni razlogi. Splošno pa lahko trdimo, da večina roditeljev priznava potrebo pravilnega pouka ter je zanje šolski pričetek njihovih otrok važen dogodek. Pravi, v šoli vesten in med narodom izven šole delavno in korektno nastoe pajoči učitelj pozna mentalnost svojih všolanih občanov, ve tudi prav dobro, s kako šoli naklonjenimi ali nenaklonjenimi roditelji ima ob šolskem vstopu opraviti. To poznanje je važen predpogoj za uspešno šolsko delo zlasti elementarnemu učitelju, nadalje upravitelju kot predstavitelju in voditelju vzgojno«učne naprave, t. j. šole z učiteljstvom, pa tudi slehernemu drugemu učitelju, ki z a more le deco1 poznanih mu domov vzgajati v skladu z domačimi razmerami. Za to je pa treba zopet dveh pred« pogojev: 1. volje, 2. časa. Prvi predpogoj leži na nas samih, da iščemo in ustvarjamo toli potrebni in toli priporočani čim ožji in prisrčneji stik med domom in šolo, torej med roditelji in njihovo domačijo ter nami. Pristavim samo kratko: Kjer so nam ljudje in razmere tuje, tam se mi »tujci« nimamo pravice udomačiti. — Drugi predpogoj pa leži v rokah prosvetnih oblasti, ki često ne dajo učitelju časa. dovolj, da se po« globi v razmere svojegai službenega kraja, marveč mora tega morda menja« vati liki »aprilskemu vremenu«. Zato: Dajte nam časa, spoštujte službeno stalnost, da zamoremo dovolj in prav s p o« znati službeni kraj, ker le na taki podlagi bo naše delo prav uHiano in u s p e š n O'! Skoraj bi se malo od snovi oddaljil, a bilo je umestno, saj so v nazivu razprave že zapopadene tudi zadnje zahteve ter se bom tekom svoje raz« prave še moral povrniti večkrat k njim nazaj. Šolski vstop, torej pričetek šolskega, življenja, kakor tudi seveda šolski izstop kot sklep šolskega življenja daje povod k raznim pedagoškim raz« mišljanjem, bodisi, da stvari gledamo z očmi otroškega psihologa, zdrav« nika, učitelja, roditelja, sociologa, narodnega gospodarja in z ostalih vi« dikov. In če dajo življenjska poglavja in zareze, kakor je šolski vstop, povod h kakim preudarkom, recimo soljudem«laikom, tembolj v prvi vrsti se m o t a v pomen tega trenutka utopiti oni, v k ojega roke izročajo roditelji usodo telesnega in duševnega na« p redka svojega malega ljubljenca, torej učitelj. Ta le bi v tem važnem trenutku moral gledati na otroka- izvoženih cestah stare šole učilnice... Še le pred leti so v inozemstvu energično pričeli z reformo in začetni pouk postavili na novo bazo: prilagodili so ga psihološki in fi« ziološki strukturi otroka. S takim preustrojem se je pričelo tudi v Sloveniji, kjer so se nekateri učitelji (Bregant, Pibrovec, Martine in v manjši meri tudi drugi) posvetili elementarnemu razredu. Ti »poizkusni raz« redi« so postali viri pedagoške prakse z novimi metodičnimi načeli v smeri delovne šole. Pogum in nove spodbude za inovo smer nudi tudi Bregantov »Elementarni razred«, ki je prva praktična knjiga v smislu novodobnih načel začetnega pouka. Tudi letošnji II. izobraževalni tečaj UJU v Ljubljani si je nadel hvale« vredno nalogo, da nudi učiteljstvu zraven teoretičnih razprav tudi nekaj praktičnega. Prireditelji so povabili z Jesenic g. Leona Pibrovca, ki je že poznan metodik delovne šole, saj že dela dolgo vrsto let in je več počitnic žrtvoval za tečaje v inozemstvu. Trideset jeseniških dečkov — nenadoma iztrganih iz počitniškega vrvenja, neprespanih vsled triurne rane železniške vožnje, vse misli usmerjene na belo Ljubljano — se je moralo vmisliti v položaj, da je telovadnica ljubljanskega učiteljišča injihova prava, pravcata šola... Klopi, postavljene v četverokotniku, delovna miza iz, najrazličnejšimi potrebščinami v sredini, vse to je predstavljalo »moderni razred«, okrog pa se ji© amfiteatralično zgnetlo blizu dvesto poslušalcev, ki so vse tri ure z za« nimanjem sledili nastopu; kljub izrednim, deloma zelo neugodnim razme« ram, se je hospitacija popolnoma posrečila. * Dečki so se v kratkem pogovoru, ki se ga je udeleževal tudi učitelj, •j odločili, da se pogovore o vožnji v Ljubljano*. Izvalijo »referenta« Jekliča, j ki pa se je najbolj zanimal za »ceremonije« povodom odhoda vlaka. Nj-ego« I vemu popisu je sledila debata, ki je pokazala, da dečke najbolj zanima eks« pedicija vlaka, s posebnim ozirom na posamezna dejanja železniških funk« ckmarjev: vlak stoji pxipravljen za odhod, strojevodja je ina stroju, vlako« vodja v službenem vozu, sprevodniki ob vozovih. Uradnik pride iz pisarne in da znamenje za odhod. Vlakovodja izažvižga. Sprevodniki dvignejo roke, nato vlakovodja zatrobi. Strojevodja požene stroj in vlak se pomika. Ta del celotnega doživljaja je zadostoval iza izhodišče, ker bi 71etni dečki itak ne mogli pregledati vseh doživljajev celotnega potovanja. V obliki debate so si dečki igraje osvojili več novih besed: strojevodja, vlakovodja, sprevodnik, uradnik, stroj, tender, službeni voz, vagoni, zažvižgati, izatrobiti, dvigniti roko itd. Da hoče otroik biti aktiven in se želi gibati, je dokazal predlog učenca Catiča, naj se odprava vlaka tudi uprizori, kar je bilo soglasno sprejeto. Več dečkov skupaj je predstavljalo vlak. čatič je določil strojevodjo, sprevod« nike itd. Neki deček je opozoril na varnostna znamenja, na semaforje. Izbrali so si učenca, ki je predstavljal z dvignjeno roko semafor. S priprav« ljanjem je deca opetovaino igraje ponavljala novo pridobljene izraze in jih pomnožila z novimi. Tudi kritika, ki je sledila uprizoritvi, je pokazala, da je aktivnost dece visoko razvita, čeravno je moral učitelj večkrat poseči vmes in otroška spon« tanost ni prišla vedno do* popolnega izraza. Doma v razredu in pod normah nimi razmerami bi tozadevne težkoče gotovo odpadle. Jasno smo pa videli, da so stalni pogovori v obliki debate dečke pri« vedli do plastične* govorice, ki je marsikoga naravnost frapirala. Kakšna raz« lika v primeri s formuliranimi stavki »nazornega nauka« stare šole! Iz vrst dečkov je prišel predlog, da napišejo nekaj o Vlaku (»Vlak od« haja v Ljubljano«). Predvaje z glaskovanjem in fonomimičnimi gibi so po« kazale, da je učencem goli verbalizem neznan. Učenec Mazi je odhod vlaka ilustriral in pojavila se je želja, da vsi ilustrirajo. Učitelj razdeli papir, po« samezni dečki so ilustraciji pristavili tudi primerne stavke. Ko je učitelj kazal neko posebno posrečeno risbo, so dečki nehote ponavljali šum vlaka s »š, š, ššš...« Ta prilika se je uporabila za lepo izgovarjanje tega glasnika. (Zaokroženi ustnici se podaljšata in sapa gre spozi odprti zobni vrsti.) Dečki so dalj časa vadili.izgovarjanje »š« in mu dali ime »šumač«. Na poziv učitelja se je pričela sinteza glasnika, kar je bilo precej »izumetničeno«, vendar novodobni metodiki to predstopnjo čitanja silno priporočajo (gl. Langer« Legrun »Anfangsunterricht«). »Šumaj A, šumaj E, šumaj I, šumaj O, šumaj U!« Vsak zlog so dečki dopolnili v besede ozir. stavke. Vadili so tudi »Sli« šanje glasnika v besedah« s tem, da so dečki sami navajali besede, v katerih je glasnik »š«/ Te vaje so se poživile s stavljanjem ugank n. pr.: Mačka jo lovi in ina koncu ima »š«. (Miš.) Po tiru gre in v sredi ima »š«. (Mašina.) Itd. Da se vadijo: govorila, so otroci kombinirali tudi stavke, v katerih se prične vsaka beseda s »š«. Take govorno«tehnične vaje so izpopolnili neka« fceri težji stavki, ki so jih ponavljali tudi v zboru n. pr.: »Naša maša, maša naša«. »Voda šumi, šumi, šumi...; voda narašča, narašča, narašča...« Ker je mnogo udeležencev tečaja želelo, da spoznajo tudi novodobno obravnavo črk, je skušal g. Pibrovec tudi tem ustreči. Pokazal je otrokom ilustracijo odhoda vlaka, ki jo je izdelal učenec Mazi in s tem je krenila demonstracija v smer oblikovanja črke. Dečki so inamreč ugotovili, da nas dim, ki puha iiz stroja, vedno mika izgovarjati »š«. Pri opozorilu na obliko dima (oblika »Š«) so dečki iznova izgovarjali »š« in s prstom potezali po tej obliki po zraku vedno nižje, nazadnje po klopeh. Temu je sledilo polaganje palčic in polkrogov v obliko »S« med opetovanim izgovarjanjem, končno pa so tiskali obliko v zvezke. Razume se, da je razred predelal najprej velike tiskane črke, kar je že danes vsakemu jasno (gl. Bregant »Elem. razred«.).1 Oblikovanju črke so sledile razne vaje: Sinteza črke, spajanje v zloge in besede s palčicami oziir. s tiskanjem. Radi nedostajanja časa j:e nadaljnji postopek za pridobivanje črk učitelj prikazal s poročili posamezinih dečkov: 1. Vsaki natiskani besedi je sledila v zvezku ilustracija. 2. Dečki so si sami sestavljali abecednik. 3. Čarobni kvadrat (ozir. pravobotnik): MA NA UR ŠA KA ŠA MIŠ RA ŠA (S posameznimi zlogi sestavljajo besede, ki se dopolnijo v stavke. Pri napisovanju jih tudi ilustrirajo.) 4. Raznovrstne vaje in igre z ročno in šolsko stavnico. 5. Doma vršijo v svrho utrjevanja sledeče vaje: gnetenje črke oz. besed s »š« iz gline, kita, plastelina itn lesa. Tiskanje v pesek ali pozimi v sneg. 6. Slikanje raznih predmetov s poimenovanjem istih. (V predmetih naj bo črka »š«.) 7. Napisovanje stavkov n. pr.: _a_a_ LL1 MATI IMA l__ (Ker otroci xie znajo še natiskati »ognjišča«, pa ta predmet narišejo.) Učitelj je hotel v »učni kompleks« spraviti tudi računstvo'; ker pa se iz dečkov tekom razprave spontano ni razvila nikaka priložnost za šte« vilčne operacije, je dal sam pobudo za nadaljnjo razpravo in sicer za obravs navo števila 9. Povedal je otrokom, da je videl v vagonu 8 ženic. Potem je prišla še ena. Otroci: »(Potem jih je bilo devet.« Nato so položili 8 ploščic na klop, zraven še eno, da jih je bilo devet. Tu se je pokazalo, da učitelj vpošteva spomin različnih predstavnih tipov: vizualen, akustičen in motoričen. 1. 8 dečkov je stopilo pred klop kot 8 ženic, tem se pridruži še 1 deček. (Motorično.) 2. Vsaka ženica je rekla »Dobro jutro«, ko je stopila v vlak. Torej 8krat, potem je še tudi deveta rekla tako. (Akustično.) 1 Demonstracija postopka je bila umetna, keT so učenci koncem šolskega leta poznali že vse črke. G. Pibrovec je skušal prikazati le način, kako so delali v resnici med šolskimi letom. 3 33 3. Ženice so se peljale 8 postaj daleč, potem pa še ©no. 8krat jih je streslo, pa še enkrat. (Motorično.) 4. Ženice so jemale prtljago s police:. (Motorično.) 5. Predstavljanje ženic s ploščicami; prejšnje vaje. (Vizualno.) Ženice1 so prišle domov. 8 v eno vrsto hiš, potem še ena v deveto hišo. S ploščicami so predstavljali hišice in dobili dvovrsten obrazec za število 9: O O O O • modro oooo rdeče Iz vrst učencev je prišel predlog, da bi igrali trgovino, saj so ženice šle tudi naikupovat. Na delovni mizi je pripravil vse potrebno:: moko (raznih vrst in cen) v zavojih z napisano ceino, koruzo, riž, lečo, fižol, cikorija itd. s pravimi .»kovači« in dinarji se je pričelo trgovati kar »na debelo«. Lep primer za vzgojo k samodelavnosti! Po četrturmem odmoru je nek učenec predlagal, da naj nekdo nekaj čita. Primerno bi bilo, če bi čitali kak nov, doživljaju primeren berilni sestavek, ki ga pa v abecedniku niso našli, zato so posegli po poljubnem odlomku. Čitanje dečkov je marsikoga iznenadilo: z umevanjem iin zelo razločnim povdarkom je čital učenec Pintar neko berilo. Ostali so poslušali pri zaprtih knjigah. Naloga čitatelja je, da čita tako, kakor bi pripovedoval; s tem deca v kratkem času obvlada »praktično čitanje« in tudi uspeh v mimiki in gestah (učenci uporabljajo te izraze!) je presenetljiv. Razumljivo je, da vsebino berila tudi uprizorijo. Pri petju j:e učitelj pokazal pot, ki budi vse ustvarjajoče sile otroka: otroci sami iščejo napev pesmici. V tem so se otroci pokazali pravi ume t« niki. Že prej so za Ljubljano skovali kratko pesmico. Sledil je ta le postopek: 1. Besedilo so z razločnim iin smiselnim izgovarjanjem utrdili. 2. Z rahlim ploskanjem so pri besedilu našli ritem. 3. Seznanili so se a govorno melodijo. (Otroci so s prsti kazali, kako gre ta melodija »gor in dol«. , 4. Narisanje teh govornosmelodičnih črt. 5. Navadno ritmično petje. (Deček, ki je hotel najti napev, je pel ves čas v isti višini.) 6. Oblikovanje motiva. (Učenci poskušajo izluščiti pravo melodijo.) Šesti učenec je res našel primeren motiv napeva, ki je vsej »zajednici« ugajal. Žal ni bilo časa, da bi se vsi uvežbali in skupno zapeli Ljubljani na* menjeno pesmico, kakor so jo sami ustvarili. Takšno gojenje petja je uvajanje v pravo umetniško čustvovanje. Otrok spozna, da je tudi on poklican sodelovati v kulturni zajednici. Seznani se z ustvarjanjem napevov, spcozna vrednost teh in zna ceniti naše glasbenike. Končno so še dečki pokazali tudi nekaj iz telovadbe. Učitelj je pripo« vedoval povest o »Rdeči kapici«, učenci so pa posnemali posamezne gibe predmetov ter v pravljici nastopajočih oseb in živali. Rdeča kapica je šla v gozd. (Vsi dečki korakajo.) Skočiti mora preko jarka. (Napravijo skok.) Veter nastane. Debla se gibljejo. (Gibi trupa na levo in desno.) Močnejši veter. Drevesa krožijo. (Kroženje gornjega dela telesa.) Veter izruva dre« vesa, da padejo na tla. (Dečki padejo.) Veter potihne. (Dečki v vrstah.) Volk pride. (Hoja po štirih.) Volk smrči. (Dihalna vaja.) Itd; V novi telovadbi, ki se uvaja v inozemske šole, povsod prevladuje na« ravno gibanje. Današnja civilizacija sicer uničuje, naravni ritem ljudi. Človek se ne more gibati, kakor želi narava njegovega telesa. Telo trpi. Le v prvih starostnih letih se otrok svobodno in naravno giblje, prisiljen ritem mu je tuj. Če ga hočemo uvesti v »življenje«, ne ovirajmo naravnega gibanja in le počasi ga uvajajmo v prisiljene gibe. Predvsem se gojijo vaje za pravilno in izdatno dihanje, za kroženje krvi, za utrjevanje hrbtenice itd. S telovadbo je triurni nastop končal. • Končna debata je pokazala, da je hospitacija marsikomu dala mnogo metodičnih in tehničnih pobud. Mehainično predelavo snovi, dociranje, golo čitanje in večno eksaminiranje je g. Pibrovec zavrgel. Četudi se trdno drži predpisanega učnega načrta ter dosledno povdarja »učenje in znanje«, ven« dar vpošteva povsod in vedno otroško aktivnost in individualnost. Pouk v obliki debate je spremenil razmerje med učenci in učiteljem. On je svoji »zajednici« dober prijatelj in svetovalec, ne več — policaj. Baš organizacija »življenjske in delovne zajednice« je bistvo. Pibrov« čevega razreda: skupno delo, medsebojna pomoč, zaupanje, odkritosrčnost, resnicoljubnost, poštenost, radost in veselje, torej odnošaji, ki jih pogre« šamo v današnji človeški družbi. S tem brezdvomno vrši tudi važno soci« jalnovzgojno nalogo, ki kaže pot k pravi delovni šoli. 7. Slak: Samoizobrazba učiteljstva. Osnovna šola s svojo splošno šolsko obveznostjo je otrok demokratiza« cije znanosti, ta pa plod potreb gospodarskega razvoja, kakršnega je ustvaril meščanski red s svojo čudovito tehniko in s podružabljenjem, ki se kaže predvsem v svetovni trgovini in z njo neločljivo združenim prometom. Zato pa se je osnovnošolsko učiteljstvo razvijalo vzporedno z dvigom meščan« stva, pri nas Slovencih prav tako, kakor drugod. Kar je iznačilno. za naše meščanstvo v teku zadnjih dveh generacij, to vidimo tudi pri učiteljstvu. Imamo romantično dobo, rodoljubno, svobodomiselno, imamo v stan« v malem vse, kar daje svoj pečat slovenskemu javnemu življenju od srede prejšnjega stoletja dalje. Kakor pa se je duh naprednosti še sredi XIX. stoletja kazal pri nas. kot praktični smisel za »narod«, to je za naše široke kmetiške plasti in njih gmotne potrebe (glej Bleiweisove »Novice« in njih pouk v racionelnem kmetijstvu!), da je pozneje pozabil vsako praktično gospodarsko udejstvo« vanje v prilog našega kmeta, tako je tudi osnovna naša šola prešla iz prve faze, ko je imela pred seboj še izrazito- nalogo* glede pomoči kmetiškemu , življu, v neko — vzvišenejšo, ko je začela »odpirati oči« s »čisto« znanostjo*, ne oziraje se več na potrebe ljudskih množic. Osnovna šola se jie torej prelevila in sicer taiko, da čim 'bolj odgovarja splošnim zahtevam modernega prometa in svetovne trgovine oz. industrije. S šolo se je prelevil tudi učitelj. Iiz. človeka, ki je pred pol stoletjem živel še skupno življenje s kmetom, ki je čutil z injim in sodoživljal njegovo iborbo za obstanefk, se je polagoma razvil uradnik. Nič čudnega, če se je kot tak kaj kmalu odtujil ljudstvu in pretrgal z, njim vse ožje, prisrčnejše vezi. Kako je to novo razmerje škodovalo učiteljstvu, vidimo dovolj jasno posebno tekom zadnjih desetletij. Vse polno bolnih pojavov je znak, da je nastopila kriza v šolskem in sploh kulturnem udejstvovanju našega stanu. Prepad se je odprl med učiteljstvom in ljudstvom. Z velikimi pretresljaji za časa borbe za zmago zdrave organizacije nad politično in drugače izkoriščano organizacijo se jie pričelo jasniti tudi sloven« skemu učiteljstvu, da bo moralo nazaj k ljudstvu. Jasno pa se je pokazalo pri tem tudi, da naš stan nima niti pravega programa za svojo misijo, niti ne zadostne priprave zanjo. Že itak skromna izobrazba pred vojno je v vojnem in povojnem času padla še na nižji nivo, učiteljstvo ni šlo s tokom novih potreb ne v javnosti, ne v šoli. S preorijentacijo, ki je pričela 1. 1925., se je izkazalo, da mora učiteljstvo temeljito začeti oblikovati samo sebe in dvigniti inajprej izobrazbo stanu. Tako je pričela samoizobraževalna akcija, ki jie morala prpdvsem poiskati jasen smoter, obenem pa se izogniti vsem napakam sličnih poskusov v prejšnjem razdobju. Resnica je namreč, da ni nedostajalo izobraževalnih poskusov tudi v prejšnjih časih med učiteljstvom, da so pa bili sporadični, krajevni in brez sistema, zato tudi brez, pravih, odločnih uspehov. Osnovo samoizobraževalnega dela je položil I. samoizobraževalni tečaj, pri katerem so se obravnavala vprašanja učiteljske samoizobrazbe, nravne vzgoje, delovne šole, .nadaljevalnega šolstva sploh ter učiteljskega izven« šolskega dela. Tečaj sam je pomenjal še le začetek, zato niso bile razprave na taki višini, kot bi bilo želeti. Udeleženci tečaja so se sicer zedinili že, tu, da je učiteljstvu potreben družboslovni in strokovni študij in da je treba v tej smeri pričeti s podrobnim delom, vendar ni še dozorelo ono splošno prepričanje, ki bi odprlo širokih poti. Samoizobraževalni tečaj pa je bil ipalk spodbuda, da so se ustvarili krožki in da je pričelo vsaj ponekod utripati novo življenje. Sicer SO' se že na tečaju čuli glasovi, da je vse preuranjano, da učiteljstvo še ni zrelo za take poskuse, toda aktivnost je zmagala nad skepso. Krožki so se sestajali, čestokrat se mučili in omagovali, toda marsikje vendar zmagovali. Mnogi izmed učiteljstva, ki bi sicer utonili v vsakdanjosti in v življenju brez du« hovnega poleta, so se oprijeli študija ter se po trdem trudu priborili do prvih zakonov družboslovnega spoznanja, pa tudi do prvih zahtev, ki jih stavi reforma šole na naš stan. Kakor pri vsem tem prizadevanju ni nedo« stajalo ovir, tako so se vendar marsikje pokazal© žive, močne energije, ki so premagale vse težkoče in bodo šle tudi v bodoče preko njih. Izkazalo se je, da' velja tudi pri taki stvari, ki je življensko> važna iza ves stan, pri samo« izobrazbi, kar je dejal B Ionski j za novo šolo: njen največji nasprotnik je učiteljstvo samo, to se pravi, tista konservativna plast, ki je sama otrpnila in ki v svojem otrpnenju ni več zmožna polnega življenja'. Za prvim je prišel drugi samoizobraževalni tečaj. Dokazal je, da si je učiteljski podmladek osvojil idejo samoizobrazbe'. To je razumljivo. Mladi ljudje, ki gredo v svet, čutijo, da ni vse eno, kako so pripravljeni za svojo življensko nalogo. Učitelj nima na svojo pot — poleg značaja — ničesar, razen znainja. In znanja, tudi poklicnega, mu je dalo učiteljišče tako bore malo, da se mora sam spopolniti, pa četudi ne bi imel žeje, da spozna in razume stvari, ki so okrog njega. Zato bo samoizobraževalna akcija dosegla svoj namen, če bo vsaj stanovski podmladek napotila k resnemu študiju vsega onega, kar je potrebno učitelju kot pripadniku višjega poklica, po« klica, katerega široko torišče je javnost. Drugi tečaj je obravnaval vse, kar je bilo že v prvem na dnevnem redu: potrebo študija med učiteljstvom, probleme vzgoje in pouka, izvemšolsko delo, šolsko reformo v inozemstvu in drugo. Udeleženci so prinesli s seboj že mnogo razčiščenih pojmov. Začetnih težkoč ni bilo več toliko, razprav« ljalo se je temeljiteje, ves potek tečaja je pokazal razumevanje, ki ga pri prvem še ni bilo. Stvari, ki so bile še pred letom sporne, so danes že razum« Ijive same ob sebi. Vse to so razveseljiva dejstva, ki ovržejo marsikako kritiko samoizobraževalnega dela, posebno pa še, da potom krožkov ne bi mogli resno dvigniti izobrazbe med učiteljstvom. Priznamo, krožki sami me morejo dati Ikdove kaj znanja. Toda pobudo za vztrajen zasebni študij dajo gotovo in to je v resnici njih namen. Niti družboslovje niti vzgojeslovje ine zanima vseh, ki si danes služijo kruh kot učitelji. A če se le gotov odstotek v stanu temeljiteje seznani z enim in drugim, bo pomenjalo to za vse uči* teljstvo velik in pomemben korak naprej, tako velik, dai bo prerodil naše vrste. Marsikaterega mladega človeka pogrešamo še vedno pri samoizobraže« valnem delu. Upajmo, da me veljajo zanje Cankarjeve besede, da so vsi taki pripravljeni prodati svoje spoznanje, božji dar, za dobro južino, prvenstvo iza lečo. Krivda ostane vendar na njih, ker tudi za stan ni vse eno-, ali ima umsko in značajno visokostoječe pripadnike, ali pa povprečne in pod« povprečne dninarje, ki se ne zanimajo miti za stanovska vprašanja. Splošna in strokovna sposobnost daje samozavest in samozavest neodvisnost. Le s pomočjo tega se bo učiteljstvo osamosvojilo in zavarovalo pred hlapče« vanjem. Dokler pa ne bo vsa mladina v stanu nastopila poti osvobojenja s tem, da razvije svoje umske sile in si z odločno voljo sama napiše »novih plošč«, bodo poklicani in nepoklicani še v.edno imeli pogum sramotiti nas s tatovi, pretepači in prešestniki. Usoda vsakega stanu je usoda njegovih vrlin in slabosti, vseh dobrih in slabih strani (njegovih poedincev. Učiteljski stan ima ugoden položaj v tem, da si usodo lahko piše sam. Tega se je do danes premalo zavedal ter se je rajši dal vladati od drugih. Toda če hoče, da mu ne bodo prav vsi gospo« darili, se mora čim najbolj spopolniti. To je mogoče. In prva je poklicana k temu mladina, v katere interesu je pripravljanje lastne boljše, svobodnejše prihodnosti. Zato pa velja njej najprej: izobražujte se, spopolnjujte, da boste lažje čuvali neodvisnost, ki jo stan krvavo potrebuje! Jos. Mlinaric: Šolski časopis in prosto spisje. Mnoge šole v Nemčiji izdajajo svoj časopis — čestoikrat le hektogra« firana pola konceptnega papirja. Na naslovni strani je narisano šolsko po« slopje, obdano z vrtovi in gozdovi. Naslov: Naš list. Urejujejo in upravljajo ga večji učenci in to z veliko ljubeznijo in zanimanjem. Vsebino tvorijo sami odlomki iz otroškega življenja; tega ne more posneti nobeden odrasli. Nekaj primerov: o našem šolskem vrtu, naše šolsko gledališče, lastavice na naši hiši, kako pomagam revnemu součencu, pri nas doma, na počitnicah, razne otroške povesti in pravljice itd., 'itd. Le kdor pozna vnemo otrok za prosto pripovedovanje in prosto spisje, si lahko predstavlja, s kakim navdušenjem se lotijo otroci takega dela. Svoj čas, ko je 'bil g. oblastni šolski nadzornik Senkovič, ki mu gredo nevenljive zasluge za prosto spisje, še okrajni šol. nadzornik v Mariboru, nam je svetoval, naj pritrdimo v razredih nabiralnik z napisom »Kaj mi boš pripovedovala«; bilo je na dekliški šoli. In otroci so pisali in pripovedovali, vsak dan po pouku sem pobrala pisma; bilo jih je nebroj, čestokrat še preveč, da jih nisem mogla takoj prečitati. To so bile povesti, izpovedi, sanje in nade mladih src, ki hrepene kvišku. In drugi dain smo čitale pisma skupno; mnoge pa so tudi pripomnile, naj čitam pisma sama in jih ne kažem nikomur, saj so razkrivala tajne nji« hovih src, tožbe o težkih družinskih razmerah. A druga pisma smo* poslušale čestokrat ginjene do solz in še sedaj, ko so učenke že davno zapustile šolski raj, se rade z veseljem oz. otožnostjo v srcu spominjajo onih uric, češ, tedaj je bilo lepo. Čemu to pripovedujem? Ob mislih na šolski časopis sem se spomnila svojega nabiralnika za pripovedovanje in ugotavljam, da sem preživela tedaj tudi sama mnogo lepih dni, ki bi jih privoščila enakih tudi marsikateremu tovarišu. Tak nabiralnik 'bi lahko imel vsak razred; ali pa naj izdaja svoj časopis, kar se da izvesti gotovo brez posebnih težkoč in žrtev. Najbolje pa bo oboje, to se pravi, da bi se inaj spisi izbirali v nabiralniku in se potem boljše pri« pravilo za časopis. Kakor čujem, se je tudi že na eni izrtied okoliških šol porodil šolski list in z veselj:em in nestrpnostjo čakamo poročila o tozadevnih uspehih in iz« kušnjah vsi, ki nam je pri srcu dobrobit in sreča mladine. • Jako čudno je, da se — odkar 'sploh obstoja vzgoja otrok —- ni našlo boljšega vzgojnega sredstva kakor je tekma, zavist, ljubosumnost, domišljavost, zbujanje poze« Ijenja, hlapčevski straih — same skrajno nevarne strasti, ki vzdržujejo dušo v stalnem vrenju in jo lahko ugonobe, še predno je telo dozorelo... Učitelji, ki tako zbude v otroku vse polno slabih lastnosti, morda sicer v najboljšem namenu, nazadnje izjavijo gravitetično: »Takšen je pač človek!« Da, takšen je človek, ki ste ga vzgojili Vi! (Rousseau: Emil, 1762.) L. Kosova: Kulturni razvoj in žena. (Referat na 11. izobr. tečaju.) Razvoj žene je dolga in temna povest v trpljenju. Kjerkoli sledimo ugo* tovitvi učenjakov, v zgodovinski in predzgodovinski dobi, vidimo, da je bila osebnost žene vedno ovirana in omejevana. In če se je dvignila tekom tisoč« leti j od najbednejše sužnje do današnje diferencirane žene, ki zahteva Gospodarsko, pravno in nravno enakopravnost, pomeni ta razvoj mogočno gibanje ki pomaga reševati splošino socialno vprašanje, čigar del je žensko vprašanje. Enakopravnost obeh spolov pomeni enakopravnost vseh članov človeške družbe, torej prenehanje razrednega sistema in kapitalistične orga« nizacije. S tem postaja žena, ki velja za konservativen element človeštva, mogočna vzmet najradikalnejšega napredka. Če hočemo poznati človeško družbo in prav razumeti smer njenega razvoja, moramo poznati tudi zgodo« vino žene, ki tvori polovico človeštva. Začnimo z najnižjo kulturno stopnjo. Tedaj človek še ni poznal dela v kulturnem smislu. Kakor živali so dobivali tudi ljudje svojo hrano nepo« sredno v naravi. Sadeže, ki jih je našel posameznik, je tudi takoj použil. Če je bil plen velik, so planili po njem vsi in so si razdelili tako, da je skušal dobiti vsak čim večji del. Tedaj so bili vsi ljudje enakopravni, tudi gospo« darske odvisnosti med možem in žemo na ti stopnji še ni bilo. Ko je človek izumil orožje, se je začela prva delitev dela in sicer delitev dela po spolu, t. j. med možem in ženo. Mož je borec, napadalec, lovec. Žena pa, dasi se tudi zna boriti in loviti, vendar je vezana po materinstvu na otroke. V svrho zaščite mora postaviti krov sebi in nebogljenemu do« jenčku; v kožo živali, ki jih je ustrelil mož, zavije instinktivno svoje ®mrzu« joče dete in najde v tem pobudo, da naredi tudi sebi toplo oblačilo. Kadar preneha hrana v njenih prsih, mora iskati druge, da nasiti otroke. Tako se nauči pripravljati jedila. V to ne uporablja le divjačine, ptičev in rib,, ki jih prinaša mož z lova, temveč pripravlja tudi jagode, korenine, zrnje in sadje, ki ga je nabrala sama v gozdu. S tem se nauči sejati in vzgajati rastline sama. Tako je postala žena prva poljedelka in njena naselitev je bila vedno stalnejša. Mož pa je še vedno blodil okoli po lovu in bojnih pohodih. Vendar je spoznal kmalu v ženini koči zavetje, ki mu je nudilo streho, počitek, hrano in obleko in kjer je mogel tudi shranjevati svoj plen. Za -prvotnega človeka ni bila torej ljubezen do žene in otrok ona vez, ki .ga je privabila vedno znova k domačemu ognjišču, zakaj ta čustva so produkt višje kulture; na tedanji stopnji barbarstva so gnale moža zgolj fizične potrebe v prijetno zavetje. Prva družabna vez torej ni bila ona med možem in ženo, temveč vez med materjo in detetom. V materinski ljubezni pa je bila kal razvoja vse civilizacije in nravnosti. Primitivni pravni 6ut je smatral dete za izključno lastnino matere, ki ga je rodila, hranila, mu dajala streho in vodila njegove prve korake. Zato zasledimo pri mnogih tedanjih ljudstvih dobo materin« skega prava, ko je bila žena gospodarica družine in se je dvignila mnogokrat celo do politične nadvlade. O zakonu v našem smislu seveda še: ni govora. Intimnemu občevanju ki ni bilo vezano na nikako pravilo in postavo, je sledila takozvana rodo« vina krvnih sorodnikov, v kateri se posamezne generacije niso več križale med seboj. Ker pa je bilo tedaj malo ljudi, je razumljivo, da so se krvni sorodniki med seboj spolno križali. Ko se je ta oblika družabnega življenja toliko pomnožila, da v materinskem območju ni bilo več za vse prostora in hrane, je prenehala iin se je razdelila v plemena. Nagon razmnoževanja in lakota sta ustvarila torej nove družabne oblike. V njih pa so nastale nove navade in iz navad je nastala vsakočasna morala. Tudi ta družinska oblika ni poznala zakona. Mož enega plemena, ki se je zvezal z ženo iz drugega, je poročil tudi vse njene sestre; pojm čistosti in zakonske zvestobe je bil tuj obema spoloma. Zato so bili otroci lastnina matere in njenega plemema. Saj se je celo mož priženil k nji in ne ona k njemu. Z razvojem rokodelstva in poljedelstva,, torej panogami izključno žena skega dela, pa je postala žena možu vedno bolj potrebna. Čim obljudenejša je postajala zemlja, tem bolj se je moral bojevati mož s sosednim ljudstvom, po čigar zemlji je nomadil. Najprej so se bojevali v svrho pridobivanja hrane in prilastitve lovišč. Ko se je pa naučil živali nele streljati, ampak tudi krotiti in rediti, se je začel bojevati v varstvo in povečanje 'imetja. V onih časih, ko ni imel več, nego je rabil dnevno, je ujetega sovražnika umoril ali pa ga je priključil rodovini kot enakega in svobodnega. Sedaj, ko je imel več,^ kakor je potreboval, je hotel imeti delovnih moči in je naredil iz so« vražnika podložnika. Tako se je ra;zvilo suženjstvo kot neposredno spremstvo zasebne lastnine. Prva izmed sužnjev pa je bila možu žena, mati njegovih otrok. Sedaj, ko je imel mož zasebno lastnino, se je izpremenil način delitve dela med možem in ženo: mož je postal pridobitni element, žena pa ohra« njujoči. Koča, ki jo je postavila nekdaj žena, je bila le krov, ki so se ga mogli posluževati v potrebi. Hiša, ki je bila narejena iz kamenja ali brun in je hranila orožje, orodje, rudnine in kože, pa je bila dragocena posest. Divjačina, ki jo je streljal prej mož, je bila le sredstvo za utešenje gladu. Črede, ki so se pasle na njegovih tleh, so predstavljale premoženje, ki ga je bilo treba čuvati pred sosedom. In otroci, ki so bili prej neoporečna last« nina matere, so postali dragoceni delavci in sobojevniki očetovi. Temu se je pridružil še važen razlog. Lastnima je vzgojila tudi oni egoizem, ki sega preko groba in ne pripušča tujcu pridobljenega imetja: posestnik želi pravo« močnih dedičev svojega premoženja. Materinsko pravo se je moralo umakniti očetovskemu. Kot delavka in mati izakonitih dedičev je pridobila žena na svoji vrednosti, kar se je izra« žalo v dejstvu, da so jo kupovali, oziroma zamenjavali za živino, orožje in rudnine. Tako ni bila samo delovna živinče, postala je tudi blago, neome« jena lastnina moževa, ki; ji je vzel vso svobodo in smel ravnati z njo po mili volji. Le umoriti je /ni smel, ker bi si bil nakopal s tem maščevanje njenega plemena. Najstrašnejše kazni pa so jo zadele, če je postala možu nezvesta, kajti njen gospodar je moral hiti gotov, da mu bo rodila legitimne otroke. Tako je nastajal monogamen zakon. Ta napredek k monogamiji je bil siceT za razvoj človeštva, velike važ« nosti, za ženo pa je bila nova postaja njenega križevega pota. Monogamija je obstojala le iza ženo, samo od nje se je zahtevala zakonska zvestoba. Monogamna družina torej ni nastala vsled tega, ker bi bilo prišlo človeštvo do spoznanja njene visoke nravine vrednosti, ampak zgolj iz gospodarske potrebe. Zakon je bil naprava, kjer so se rodili legitimni dediči moževega premoženja; žena je postala moževa dekla, roditeljica in dojilja njegovih otrok. Zato je bila pahnjena v hišo in je bila vse življenje pod varuštvom. Kot 101 rok pod varuštvom očeta, kot žena pod moževim, kot vdova mnogo* krat celo pod varuštvom sinovim. Zgražanje nad to enostransko monoga* mi jo in usužnjenjem žene ni na mestu, kajti ni je povzročila moževa suro* vost, temveč gospodarski razvoj, zasebna lastnina. Dokler je bilo premoženje lastnina vse rodovine, so bili njeni člani vsi enaki. Ko pa je poljedelstvo napredovalo in je nastala živinoreja, se je začel človek baviti tudi s pro* metom, trženjem in plovtbo, kar je dvigalo bogastvo. Z bogastvom nastane revolucija v družini. Delo izven družine je postalo pridobitno delo. Ker ga je pa vršil le mož, je bil le on lastnik vsega bogastva. Zato se je polastil prvega mesta v družini in je pahnil ženo na drugo. Tu se jasno kaže, da bo osvoboditev žene in njena enakopravnost z možem tako dolgo nemogoča, dokler bo izključena od družabnega proizvajalnega dela in bo omejena le na privatno hišno delo. In to se bo zgodilo šele v moderni industriji, ki iza* hteva žensko delo in izpreminja tudi hišno delo v javno industrijo, kar bomo videli pozneje. Na ti kulturni stopnji je bogastvo ustvarilo tudi državo, ki je bila le sistem ropanja in izkoriščanja. Moč bogastva je povzročila, da so bogati poglavarji plemena izavladali nad revnimi soplemenjaki. Tako je začela manjšina izkoriščati večino in jo je usužnila svojim koristim, t. j. povečanju imetja in moči. Nastala je država v obliki občine, vasi ali plemena. Vojsko« vodja s poglavarji mogočnih rodbin je vladal svobodne podanike, ki so se bavili s poljedelstvom, obrtom in trgovino in so imeli sužnje za opravljanje zaničevanih in nizkih del. To je bila doba prve: stopinje človeške civilizacije. Država je bila politična organizacija v svrho obrambe in napadanja. Gospodarske funkcije pa je opravljala družina. V tedanji veliki patrijar* halni družini se je zadoščalo vsem gospodarskim potrebam. Na čelu ji je stal gospodar, pater familias, njen neomejen despot, postavodajalec in sve* čenik. Država pa je prevzemala polagoma funkcije,, tki so spadale prej: v delokrog družine in zato se je manjšal pomen družine. To vidimo zlasti pri Grkih. Družinski oče ni bil več gospodovalec, temveč le podložnik; njegove državljanske dolžnosti so ga popolnoma iztrgale iz domačega kroga. Njegovo življenje kot postavodajalec, vojak, advokat, filozof in umetnik se je od* igravalo v javnosti, domača opravila in skrbi je prepustil ženi in sužnjem. Delo je bilo nevredno svobodnega moža. Žena je ostala moževa lastnina. Oče ali varuh ji je izbral moža, ta pa jo je lahko zamenjal ali daroval dru* gemu; če je bila nerodovitna, so jo zavrgli. Mož je smel imeti le eno legi* timno ženo, toda neomejeno' število konkubin, a le legitimni otroci so bili dediči. Žena je živela v popolni osamelosti, brez stika z izunanjim svetom, ni se smela udeleževati ne javnega, ne družabnega življenja. Tudi Grku. je torej bila žena le roditeljica zakonitih otrok. Zakona iz ljubezni ni poznal. Predmet njegove strasti ni bila v hladni čistosti, odpovedi in osamelosti živeča žena, temveč hetera. svečenica Afrodite, boginje ljubezni, lepa sužnja, ki jo je dvignil kult lepote iin umetnosti na piedestal oboževanja. Zato je bila na Grškem — vsaj pri gornji družabni plasti — samo hetera svobodna žena, ki je smela slediti svoji ljubezni in le nji je bilo dovoljeno udeleževati se visoke duševne kulture. Edini Plato je spoznal pomen žene kot matere in vzgojiteljice in je opozoril državo, da je njena dolžnost vzgajati žene dostojno iza ta naravni poklic. Popolnoma drugačno je bilo življenje Rimljanke v prvi dobi. Dežela je bila redko naseljena in žene so bile maloštevilne. To je bilo najbrž vzrok njihovega visokega družabnega stališča. To nam dokazuje pravljica o- ropu Sabink in dejstvo, da je bil monogamen zakon za oba spola enako strog. Rimljani so bili tedaj utrjeno poljedelsko ljudstvo, ki jim delo* ni bilo ne« častno. Družina je obsegala starše, otroke, hlapce in dekle, delo je družilo vse. Gospodinja, matrona, je vodila notranje delo in vzgojo otrok. Bila je spoštovana in njeno, stališče je bilo utrjeno, ker zaradi pomanjkanja žen ni imela tekmovalke in je bila edina gospodarica v hiši. Sprejemala je goste in se je udeleževala javnih svečanosti v gledališčih in cirkusih. Vendar pa je bila pravno pod varuštvom in zlasti ni smela razpolagati s premoženjem. Ko pa so postali Rimljani iz preprostih poljedelcev osvojevalci sveta, se je njihovo življenje docela izpremenilo. Neizmerna bogastva iz vseh delov sveta so se stekala v Rimu v rokah nekaterih mogotcev. Rimsko ljud« stvo od izmagonosnih pohodov ni imelo nobene koristi. Ljudstvo je stradalo in umiralo gladu, ogromnega bogastva pa so se polastile redke družine pa« tricijev. V tem pa je bil vzrok propada nekdaj tako mogočne države. Delo in zaslužek sta postala zaničevana in bogataši so se začeli udajati neizmer« nemu luksusu. To pa je postalo zlasti nevarno za ženo. Mož je omejil škod« Ijivi vpliv bogastva tako, da se je udejstvoval kot politik, filozof, umetnik, pesnik in vojak. Vse ženino delo, v hiši in pri otrocih, pa so prevzeli sužnji. Talko je bila popolnoma brez posla. Vsled dolgočasja in svoje površne vzgoje in izobrazbe se je popolnoma predala uživanju in nenravnosti. Tako bogatašinja. Uboga sužnja pa se je udala prostituciji, ker je upala, da bo izboljšala svoje nadvse bedno življenje. Zakonolomstvo je bilo na dnevnem redu, zakonske zveze so postajale vedno redkejše, število rojstev opasno nizko; družinski temelji so bili izpodkopani. Vendar pa ni resnica, da bi bilo razmajanje družine upropastilo Rim. Vzrok propada je bila končen« tracija bogastva v maloštevilnih rokah, kar je imelo za posledico, da je bogataše ugonobilo razkošje, revne pa siromaštvo. Tako vidimo, da se v vsem paganskem svetu stališče žene bistveno ne razlikuje. Vsled svojih spolnih funkcij in iz njih sledečih omejitev in za« sebne lastnine je bila podrejena možu; vera, pravo in običaji so utrjevali ta njen položaj. Gospodarsko pa še ni bila njegova konkurentka, za to je bilo treba še razvoja do novih delovnih oblik. Srednji vek. Srednjeveški gospodarski red je bil fevdalen. Nad seli in vasmi so se poinovno dvigali gradovi na strmih gričih in pečinah. Grad je gospodoval nad vasjo in ljudmi, ki so tamkaj prebivali, tam se je merila pravica in določala usoda podložnikom. Družina je bila tudi v srednjem veku patrijarhalna, v nji je vladal mož. Življenje po gradovih je bilo precej enolično in dolgočasno. Sedanje gosposke udobnosti in razkošnosti niso poznali. Možje so polegali po klopeh in popivali, ali pa se zabavali na tur« mirjih in lovu. , V nasprotju z brezdeljem fevdnega gospoda je bila njegova žena in hči ves dan pridno na delu. Opravljale so ročna dela, predle, vezle, pletle in šivale. Vsem gospodarskim potrebam je bilo treba zadostiti doma, ker še ni bilo delitve dela po obrtih in stanovih. Vse to delo so izvrševali podložni kmetje in njihove družine. Zato je bila. zlasti tlačanka zelo obremenjena in njena pridnost je bila vzrok, da jie bila ženska delovna moč celo cenjena. Če se je n. pr. poročila tlačanka z možem iz drugega fevda brez gospodar« jevega dovoljenja in kupnine, jo je smel gospodar v času Karolingov pri« tirati nazaj; in najčešče se je to zgodilo šele tedaj, ko je imela že več otrok, katerih polovico je smel prisiliti z materjo v svojo službo. Svetost in neraz« družljivost zakona je torej veljala toliko, v kolikor ni bila z njim združena materij alna škoda gospodarjeva. Najtežja in najnujnejša dela jie morala opravljati žena. Po gradovih in samostanih so imeli prostraine delavnice, v katerih je bilo zaposlenih s prejo, tkanjem, šivanjem in vezenjem včasih celo do 300 tlačank. Kakor hodi da« našnja delavka v tvornice, tako je hodila tlačanka v grajske čumnate, kjer se je vršilo to delo od solnčnega vzhoda do zahoda. Raz ven zelo slabe hrane ni prejemala nikakega plačila, ali pa jie dobivala dnevno 4 novčiče brez hrane. Delo je vodila mojstrinja, ki je bila večkrat gospodinja sama. Delo je bilo trajno in delavk ni bilo inikoli preveč, ker se ni delalo le iza domačo potrebo sproti, temveč so imeli vedno v zalogi obleke in perilo v svrho ob« darovanja gostov ali za opremo spremstva pri turnirjih in drugih svečanostih. Ročno delo vendar ni bilo najtežje opravilo žene. Mnogo težje je bilo poljsko delo, ki ga je morala vršiti tlačanka nele za gospodarja, ampak tudi za svojce in dom. Značilna za tisti čas je anekdota, ki pripoveduje o kmetu, kateri se je poročil zato, ker je izgubil vola in je dobil v ženi najcenejše nadomestilo. Tudi hišna dela po gradovih so bila zaradi primitivnih pomožnih sred« stev izredno naporna. Predno so iznašli mline, so morale dekle mleti žito e roko in vrteti mlinsko kolo s trupom. Velikanske kamine so kurile z mo« gočnimi panji. Sobe in kuhinjo, hlev in vrt, vse so oskrbovale same ženske. Stregle so gospodinji in otrokom pri mizi in v spalnici. V njihov delokrog je spadala tudi postrežba možem. Dekle so pomagale gospodarju in gostu, ko se je oblačil in slačil, stregle so mu v kopeli in če je želel, so mu morale brez ugovora delati družbo tudi v spalnici. Ta navada se je izpremenila v poznejšem srednjem veku v običaj, ki je zahteval, da se je dala gostu za časa obiska ena izmed dekel na svobodno razpolago. Tako je postala ženska izba kmalu kotišče prostitucije, harem vitezov iin knezov. Proslula pravica do »prve noči« je bila v veljavi povsod, dasi na papirju najbrže nikoli ni obstojala. Vendar nezakonsko rojstvo ni veljalo za greh. Pri tlačanih je bil otrok delovna moč več, pri gospodi pa je bila to predpravica. Gospodarske raz« mere pri enih in drugih s tem prav nič niso bile ogrožene in zato tudi njihov moralni čut ni bil prizadet. Sužnja dela in naslade, to je bila usoda ubogih nesvobodnih žen, ki so tvorile ogromno večino. Ko je vsled neprestanih vojn ljudstvo vedno bolj obubožalo, je bila nenravnost vedno večja. K temu so pripomogli tudi kri« žar j i, ki so živeli leta in leta brez družine in so prinesli potem domov raz« vratnost in razkošje orijenta. Evropskim vojskam najetih vojakov so sle« dile trume deklet. Viteze in kneze so spremljale bogato oblečene konkubine na konjih, v vozovih ali nosilkah na' državne zbore, koncile ali vojne. Tako je sledilo vojski vojvode Albe na Nizozemsko 400 deklet na konjih in 800 peš. Na francoskem in angleškem dvoru je opravljal odličen gospod službo maršala pri konkubinah. V vojni so vodili spremljajoča dekleta posebni uradniki, ki so se imenovali »Weibel«. Večina teh deklet je bilo pahnjenih v to usodo nasilno ali vsled pomanjkanja. Mnoge pa so hotele v svoji vroči ljubezni in nesebični požrtvovalnosti deliti s svojim izvoljencem vse trpljenje in nevarnosti. Surove in nedostojne so vojaške pesmi iz onih časov, vendar čutimo v njih resnično vdanost, kadar pojejo o junaški ljubici. Dolga odsotnost gospodarjeva je razdirala zakon in družinsko življenje. Zapuščene žene so iskale mnogokrat tolažbe pri mladih pažih in hrepenečih trubadurjih. Vsled duhovniškega celibata in vednih vojn je bilo vedno več samskih žen, ki so bile potrebne zavetja. Začeli so graditi samostane in trumoma so se zatekale žene v njihovo varno zidovje. V samostanih so se mogle žene visoko izobraziti. Učile so se klasičnih jeizikov in drugih znanosti. Mnoge učene nune so bile svetovalke papežev in kraljev. Prepisovale so knjige, slikale, učile v samostanskih šolah, bile bolniške strežnice, vezilje, perice i. dr. Tako so samostani reševali žensko vprašanje v srednjem veku. Osam« ljenim ženam so nudili pribežališče, jih duševno dvigali in jim odpirali nove poklice. Ko so se začela razvijati mesta in je vladalo v njih še prejšnje blago* stanje in mirno in sigurno življenje, so se spočetka inravne razmere precej izboljšale. Toda v mestih se je vršila globoka preuredba dela in njegovih pogojev. Mnoga opravila, ki so jih izvrševale prej tlačanke, so prevzemali polagoma rokodelci. Zlasti ročna dela, katera so opravljale graščakinje s svo« jimi deklami, so prešla v razne obrti. Tako je postajala ženska delovna moč odvišna. Prizadete žene pa so ostale brez kruha in strehe in so bile pahnjene v pogubo in razvratno življenje. Pošteni meščani so si pomagali tako, da so ustanovili takozvane »hiše devic«, nekake predhodnike modernih javnih hiš. S tem niso le skrili sramote in obvarovali čednost pred javno jezo in pohuj« šanjem — temveč so si ustvarili tudi postavno dovoljen dohod do teh deklet. Šele tako je postala prostitucija! obrt,, ki je bila označena tudi na zunaj z na« tančno predpisano obleko. Vojske spremljajoča dekleta so se mogla dvigniti s čisto ljubeznijo preko sebe, tem dekletom je bilo udarjeno neizbrisno zna« menje sramote. Pošteno preživljanje, je bilo ženskemu delu mestnega prebivalstva zelo otežkočeno, zakaj cehovska obrt je monopolizirala delo in izključila žene iz svojih zvez. Polagoma pa je marsikateri obrtnik pritegnil k delu tudi svojo ženo in hčere in končno še dekle, ker gospodinjstvo ni zahtevalo vseh nji« hov i h moči, kakor nekdaj. Mnoga cehovska pravila so izrecno dovoljevala, da izvršujejo dotično obrt tudi žena, otroci in dekle. Ker je s tem število izučenih obrtnic zelo hitro rastlo in ker so zaradi nižjih cen postajale nevarne konkurentke, so uklenili tudi žene v cehe. Toda kljub temu, da je bila s tem priznana potreba sodelovanja žene v cehih, niso bila pravila za, oba spola enaka. Žena je postala le težko mojstrica. V cehih je bilo izaposlenih največ žen v tekstilni in tkalski stroki. Bile pa so tudi pekarice, pomagale so pri zlatarski obrti, strojile so kože i. dr. Polagoma je delalo v obrtih vedno več tujih žen, ki so prihajale s kmetov, kjer so uničevali zemljo pleneči vitezi in vojne. Prignalo jih je v mesta upanje, da bodo našle tu več osebne svobode in večji zaslužek. Ker pa je bila vedno večja ponudba ženskih delovnih sil, so se znižale pomočniške plače. Zato se je pojavilo že prav zgodaj sovraštvo pomočnikov napram ženskim tovarišicam, vendar niso mogli ustaviti njihove naraščajoče- zapo« slenosti. Zakaj mnogo je bilo vzrokov, ki so silili žene, da so se preživljale same: vojske in kužne bolezni so morile može; v nekaterih cehih je bil zakon pomočnikom prepovedan itd. Vse te okolnosti so povzročile, da je število žen presegalo število mož in da je bilo vedno več takih, ki so bile navezane na samostojen zaslužek. Leta 1385. je prišlo v Frankfurtu ob Menu na 1000 moških 1100 ženskih oseb, v Nurnbergu 1. 1449. celo 1200 žen, v Baslu pa 1. 1454. 1246 žen. Iz tega je nastajalo žensko vprašanje, ki je postajalo vedno bolj pereče, ker se je tudi prostitucija vedno bolj širila. V rokodelstvu so si žene kolikortoliko pomagale same, v ženskih obrtih so ustanavljale lastne cehe. Toda izven njih je bilo še mnogo žen nepreskrbljenih. Najrev« nejše so bile izključene iz rokodelstva zaradi dolge učne dobe in omejenega števila pomočnikov. Tudi samostanov je bilo premalo, da, bi jih preskrbeli, nekateri so zahtevali ob vstopu tudi nekaj kapitala. Zato so začeli ustanavljati sredi 13. stoletja bogati in dobrosrčni me« ščani ali pa mestne uprave izavode za revne žene; ki sicer niso zahtevali posebnih zaobljub, vendar pa so imeli stroga pravila. Žene, ki so prebivale v njih, so morale nositi enako obleko, so se morale preživljati same in so smele hoditi ven le po dnevi. V vsakem večjem mestu je bilo več takih za« vodov: v Kolnu jih je bilo čez 100 in v vsakem 8—10 stanovalk, v Parizu v 15. stoletju okoli 2000, v Baslu 1500, v Frankfurtu ob Menu pa je bilo 6 % vseh odraslih žen v teh zavodih. Ker je bilo mnogo ženskih delavk, je bilo delo zelo ceno. Ženske v za« vodih so bile zadovoljne z najmanjšim plačilom, ker so imele breizplačno stainovanje; skrbele so le same zase in so bile njihove življenjske zahteve zelo skromne. Pečale so se s prejo, tkanjem, šivanjem, vezenjem in pranjem, prihajale so pa tudi v hiše meščanov, da so pomagale pri gospodinjstvu. iPrvi, ki so se uprli naraščajočemu ženskemu delu, so bili cehi. Ne sicer mojstri, ki so vsled cenega ženskega dela lahko konkurirali in so bili veseli, da so bile preskrbljene tudi njihove hčere. Uprle so se zveze pomočnikov, ki so postajale vedno močnejše. Izključevali so ženske iz cehov, ali pa jim prepuščali samo nekatera dela, n. pr. izdelovanje le ženske obleke. Žensko pridobitno delo je bilo vedno bolj zaničevano, vedno bolj so ga proglašali za nepošteno in nenaravno. - Mož je smatral pod svojo častjo, da bi delal poleg žene. Tu vidimo primer, kako se z izpremenjenim gospodarstvom iz« preminjajo tudi pojmi o nravnosti. Koncem 17. stoletja so bile žene pregnane iz cehov. Zdelo se je, da je sovražnik tako premagan. V resnici pa je bila izadnja ura cehom, kajti druge sile so bile na pohodu, ki so izpodkopavale zlata tla rokodelstvu. Ženi ni bilo mogoče prepovedati dela, ki ga ji je vsilila potreba. Toda kakor so se izpreminjali gospodarski pogoji, tako je bilo treba temeljite preobrazbe vsega dela in življenja. Na tihem se je pripravljala družabna revolucija, katera je upropastila cehe in razvila industrijo', ki je porušila domače ognji« šče in prisilila moža in ženo v svojo službo. Tako bi bila podana slika žene v srednjem veku, zlasti njenega gospo« darskega položaja, kajti v njem so že kali ženskega gibanja, ki pa je seveda raizlično od modernega. Že po obsegu je mnogo ožje in tudi z ozirom na delokrog, ki je ženam dosegljiv. Srednjeveško žensko gibanje se je namreč omejevalo le na takozvano žensko delo, to se pravi le ina ono, ki se vrši v hiši. (Konec prihodnjič.) Učiteljsko društvo za Prusijo je poslalo na prosvetno ministrstvo vlogo, s katero se principijelno izreka za odpravo pretepanja iz šole; pripominja pa, da to le pod pogojem, da ministrstvo doseže, da tudi starši doma ne bodo pretepali otrok. Berliner Tagblatt (forej nikak pedagoški list) pripominja k temu: »Interesantno! Bodoči starši naj ne pretepajo svoje dece, zato pa zdaj pretepa der preusische Lehrerverein te bodoče starše. In še se bo čudil, če ti starši ne bodo »pedagogizirani« in bodo pretepali svoje otroke.« Po Paul Kellerju — J. in L. Jurančič: Uboga deca. (Iz zbirke novel »Gold und Myrrhe.«) Ako natanko preštejem, imam tri uboge učence. To je mnogo, kajti z ubogo deoo se prav težko pravilno ravna. Ravno danes sem si pokvaril popoldansko razpoloženje. Čital sem povest o ubogem fantičku; jesenski veter mu je pihal skozi raztrgano obleko, mel si je roke, da si je ogrel pre« mražene prste, in zvečer ga je čakal pod borno slamnato streho le košček črnega kruha za večerjo. Revčka sem prav giinljivo pomiloval; ob sestav« ljanju črtice nisem imel niti najmanjšega pojma o pravem uboštvu. To vem prav gotovo, ker sem povestico pred leti napisal sam. Bil sem takrat še izelo mlad. Zelo kvarno je sentimentalno pomilovanje. Koliko sil zamre že v kali, ker je nerodno sočutje oviralo rast; marsikatera rama, močna dovolj, da se nauči nositi bremena, je ohromela ob bergljah, na katere jo je potisnila tuja pomoč. Uboga deca! Bilo bi hudo, aklo bi bil ubog vsak otrok, ki hodi poleti bos in prihaja pozimi v lesenih cokljah v šolo. Ako je zdrav, bo v letu in zimi poskakoval više, ko njegov premožni tovariš, ki inosi v juliju sandale, od oktobra dalje pa s krznom obrobljene snežne čevlje, niti mu bo prišlo na um, da bi bil ubog. Večina ljudi se čuti uboge, ker so jim to drugi všep« nili, kajti revščina ne zavisi zgolj od pomanjkanja dobrin. In vendar je toliko pravega uboštva. — Naj navedem v naslednjem samo tri primere iz svojega razreda. 1. Bolan otrok. V mojem razredu je izasilen prostor najžalostnejšega primera. Tu sedi v stolu na kolesih, zavit v mehke odeje, bled, skoro dvanajstleten deček Vladimir Ledinek, sin kmeta. Ubogi dečko ima tako slafbotne noge, da ne more prestopiti niti koraka; gornji del telesa pa je popolnoma normalen. Zdravniki so z njim zaslužili že mnogo denarja, a Vladimir je obsedel v svojem naslonjaču in bo v istem moral presedeti vse svoje življenje. V svojo še večjo nesrečo pa je revček pogumnega in vročega srca. Koliko pretrpi samo v eni zgodovinski uri! Ne morem in ne smem se pre« magovati, da bi ne postal živahen v pripovedovanju, ko slikam junake, ki so s pogumom in telesno močjo ustvarili nekaj velikega. Vladimir sedi ne« premično v svojem stolu, lice- mu gori, srce mu bije hitreje, roke drgetajo; gornji del telesa se sklainja, kakor bi silil ven iz svojih odej. In ko ura pre« teče, ko navdušenje polagoma splahne, občuti ubogi deček, da ne bo mogel nikdar doseči kaj podobnega, akoravno njegovo srce tako močno hrepeni po junaštvu. Podobno se mu godi v velikem odmoru.. Drugi otroci tekajo, skačejo, telovadijo, preizkušajo svoje moči in vsak zase se čuti junaka. Vladimir sedi na solncu in samo gleda. Kaj! bi dal, da bi samo enkrat mogel poskočiti s součenci. Dva majhna dogodka sta me prav pretresla. Nekoč sem zalotil drugega dečka, ki je stal na Vladimirjevem stolu ter mu z vso silo obdeloval in trgal roko. Hipioma sem pristopil in Vladimir mi j e s svetlikaj očimi očmi iin od veselja se tresočim glasom klical nasproti: »V roki imam dinar. Če mi odpre roko, ga dobi. AH on je ne odpre! O, sem vendar močan.« Drugič sem ga vprašal, kaj si želi za božič. Tu je rekel: . »Najrajši bi obroč, ali —« In oblile so ga solze. Ubogi deček! On je Prometej v malem. Ima pogumno srce, venomer snuje načrte, nagiba k udejstvovanju in je vendar vezan. Kdo se ga usmili? Starši ga ljubijo po svoje in — vzdihujejo. To je zelo malo. Deček ne bo nikdar srečem, ker je bolezen, ki ga ovira v njegovih težnjah, neozdravljiva. Zato je treba ukreniti nekaj, kar ga bto obvarovalo pred poginom. Učitelj, slišiš? Razbij si glavo in pokaži izhod! Grebel sem in grebel ter stokrat premislil ves položaj. Vsak človek išče nekaj, kar bi mu izpolnilo življenje; če to najde, je srečen; 6e ne najde, pa mora biti velik filoizof, velik skeptik ali — zaspanec, da ga tako životarjenje brez notranjega zadovoljstva ne potlači. Vladimir ini nobeno od teh treh. On tudi išče nečesa, kar bi ga zadovoljilo,: a njegovo hrepenenje gre za udejstvovanjem telesnih moči. Ta težnja je povsem naravna. Vladimir hre« peni po nečem, česar ne more doseči; in drugič živi na deželi, kjer se ceni edino krepka delovna moč. Ako naj Vladimir nekoč doseže notranje zado« voljstvo, mora svoje hrepenenje usmeriti na torišče duha. Moja inaloga je, da odvrnem dečkov nagon k udejstvovanju, njegovo hrepenenje po razvoju sil od idealov telesnega junaštva na duhovno plat. Čaka me mnogo dela. Dečkovih interesov ni mogoče na mah usmeriti drugam, počasi moram pripraviti prehod. Dečku sem poklonil šah in ga uvedel v umetnost šahovske igre. Zadel sem pravo. Strastno se je oklenil igre. Vsaka igra mu je bila bitka s težko priborjenio zmago. Vladimir je po* lagoma uvidel, da je ena sama dobra misel vredna več ko najmočnejša figura. Jel je spoznavati, da so v resnični vojni tisoči in tisoči vojakov, krepke rasti in močnih udov tudi samo takšne figure, ki uspejo le, če so prav razvrščene. Uvidel je, da vojskovodja, od katerega predvsem izavisi zmaga, ne potrebuje telesnih jakosti, temveč samo visoke duhovne zmož« oosti. Prepričal se je o tem tudi v zgodovini. Taka razmišljanja SO' ga pri« vedla do spoznanja, da duhovne sile daleko prekašajo še tako korenjaške sile telesa. In kakor vroč krvni val je objela sreča njegovo srce, presrečen je vzkliknil: »Ah, tudi jaz hočem biti tak bolan vojskovodja!« Poučil sem ga dalje, da junaštva ni iskati samo na bojnem polju, da obstojajo še slajše izmage, ki jih je težje doseči kakor one s topovi. Pridobil sem si dušo otroka, v njem sem vkresal hrepenenje po duhovnem delu. Vladimir je imel izreden dar za risanje. Skušal sem ves položaj razložiti očetu, a me ni razumel. Ko je končno uvidel, da sem dosledno vztrajal na tem, da mora Vladimir v mesto, da se izobrazi, se je udal: »Tako hoče oin, ker vi tako želite. Vidim, da ga imate zelo radi.« Res ga imam rad, ker je resničen revček. Bog daj, da se moji načrti uresničijo do konca in prinesejo uspeh, kakor sem si ga izamislil. 2. Grd otrok. Imam izredno grdo učenko, ki pa jo imam kljub temu, ali pravzaprav ravno radi tega zelo rad. Jožica je hči našega nadgozdarja. Vse na nji j« spačeno: postava, glava, usta, oči, celo prsti na rokah. Narava je včasih tudi kruta mačeha. Jožica ima dve »lepi« sestri; obedve vzgajajo v znamenitem dekliškem zavodu; mala pa bo hodila »samo« v mojo šolo. Ta »samo« iizvira od gospe nadgozdarjeve; ni me z njim užalila, ker poznam modrost talkozvanih vzgojevališč in ker poznam tudi gospo; vendar me je radi Jožice zbodlo v srce. Jožica ni le pastorka inarave, nego tudi pastorka lastne matere, ki jo radi spačenega obraza zapostavlja povsod. Še danes vzkipim, če se spomnim zadnjega božičnega večera. Bil sem pri nadgozdarjevih. Obe starejši hčerki sta bili tako bogato obdarjeni, da se sedaj nič več ne čudim, da hodi nadgozdar tako slabo oblečen. IPri kraju mize so ležali darovi za Jožico. Nekaj prepotrebnih vsak« danjosti in drugega nič; ničesar, kar bi očaralo otroško srce. Obstala je pri preprostem blagu in v zadregi pulila nitke ob odrezanem koncu; ogledala si je izimske čevlje in neobhodno potreben zimski plašč, a niti senca radosti ni spreletela obraza. Le ko jo je mati mimogrede vpra« šala, je li darovi ne vesele, se je pokorno nasmehnila in rekla: »Pač, mama!« Dekletce se jie zlagalo. Bil sem tedaj zaročen in tisto popoldne sem kupil svoji nevesti božično darilce, malo zlato srce. Imel sem dar še pri sebi. Naglo se odločim in sežem v žep. »Tu, Jožica! Božje dete mi je izročilo zate to malo srce, ker imaš tudi ti srčece iiz zlata in ker te imam tako zelo rad.« Pohabljeno telesce je vztrepetalo v veselju. Nato je zavrisnila, ovila roki okoli mene in zaplakala; plakala je od veselja iin bolesti. Mati me je srdito pogledala — a nisem se ustrašil njene jeze. Nekaj dni nato podoben dogodek. Gozdarski nadsvetnik je nadziral naše okrožje in posetil dom našega nadgoizdarja. Povabili so tudi mene. Jožica seveda ni bila pri mizi. Starejši hčerki sta se šopirili v novih oblekah in sta si z vsemi silami prizadevali, da ugajata gospodu nadsvetniku. V ne« rodni francoščini sta brbljali še večje nerodnosti. Nadsvetnik se jima je vljudno smehljal. Po obedu pa je dejal gospodinji: »Zdi se mi, da imate tri hčerke.« V zadregi in prav v nasprotju z njeno običajno zgovornostjo je gospa iza jecljala: »Ja — vsekakor — otrok — ni tu.« Nisem se mogel dalje izadržati. »Jožica, najmlajša, je moja učenka, gospod nadsvetnik. Zunaj izdeluje spis. Gospa, saj dovolite, da jo privedem." Besen pogled in nato blažen nasmeh: »Ako ste tako ljubeznivi, gospod učitelj.« Bil sem tako ljubezniv in sem šel; šel zelo hitro, da nisem čul, kako se je gospa nadgozdarjeva napram gostu opravičevala radi otroka, kakor bi imela priznati največjo pregreho. i • Nadsvetnik je bil pameten mož. Ovil je roko Jožici okoli ramen, jo pobožal po razdrapanem licu in se pogovarjal iz njo. Otroku so se zasvetile oči, gospa se je oddahnila. Takoj nato sem ogorčen odšel. Nemirno sem meril sobo in premišljal Jožino usodo. Kako ubog je ta otrok! Težko nesrečo, ki jo je zadela prvi trenutek njenega bitja, mora občutiti vsak dan iznova; čutila jo bo vse svoje življenje, kakor bi bila njena krivda. Z leti bo hrepenenje po ljubezni raslo. V hišo bodo prihajali snubci; njih ljubezen in občudovanje bosta uživali le sestri, ubožica bo ostala ob strani in gledala srečo le od daleč. Tuintam jo bodo pritegnili k razveseljevanju, a to bodo njene najbrid* kejše ure. Nesrečno dekletce je bistroumno. Videla bo tiho groizo, ki bo ob prvem srečanju spreletela tujcu obraz, slišala prisiljen ton v zabavi in občutila, kako je pri igri in plesu vedno, vedno zadinja. Brez veselja v otroških letih, brez ljubezni, brez zakonske sreče in sreče materinstva — kaikšno je tako življenje žene! Vzgojitelj bodi usmiljen! Nimaš mnogo, a kar premoreš, nudi temu revnemu otroku. Veš za pot? Ljubi revico, ljubi j® tako, da bo verovala v tvojo ljubezen. Človek, ki je samo enkrat v življenju okusil, kaj je ljubezen, ne oledeni docela. Skrbi, da ji duša ostane lepa in postane še lepša. Ko bo zaslutila to lepoto, se bo naselil v njeini duši mir, Nauči jo dobrosrčnosti! Ko se prvič nagnejo hvaležne ustnice nad njeno roko — v tem trenutku bo iz revne deklice vstala bogata, srečna žena. 3. Beraški otrok. Uja ni imel ne očeta, ne matere. iMati je umrla takoj po njegovem rojstvu in oče —? Zelo hudo je, če otrok nima poštenega imena. To še ni vse. Ilja je stanoval pri babici, stari beračici v razvalinah ne« kdanje kmetske hiše na koncu vasi. Babica sama je bila tudi razvalina, stara, onemogla, grda, samo v napoto kot ona stara bajta, v kateri je prebivala. Vse svoje življenje ni okusila starka nič dobrega na svetu. Radi pohlepa po tujem blagu je često daljšo dobo presedela v jetnišnici. Od tiste dobe, ko se ni mogla več preživljati s svojimi krivimi prsti, je občini v breme. Še preden sem prišel v vas, se je že vlačila od hiše do hiše. V zamazanih cunjah je nosila še bolj (zamazanega dojenčka. Kmetje so ji sicer dajali vbogajme, drugače pa so jo sramotili in ščuvali nanjo pse. Najgrše je ravnal z njo Golen. — Mnogo je grehov na svetu. Ilja je obžalovanja vreden deček. Velo, stisnjeno postavico ogrinjajo stare, raztrgane cunje; vse njegovo bitje je plaho, brez slehernih sledov človeškega dostojanstva. Ilja se skriva v razredu, vedno stoji kje v ozadju in poveša glavo, kot bi imel slabo vest. Drugi otroci ga prezirajo; a preži« ranja ga ne žalijo, prav kakor bi bil radi tega na svetu, da ga drugi zani* čujejo in psujejo. Le eno si upa Ilja; beračiti pri svojih sošolcih. Za vse mogoče in veno« mer prosjači. Ako mu prva prošnja ne uspe, prosi za kaj drugega. Za vsak dar prenaša ves vdan, da ga tovariši dražijo, suvajo, tepejo in gnjavijo. Često se vživim v položaj svojih učencev in ko zadevo skušam doumeti, prihajam do prepričanja, da bi v njegovih življenjskih pogojih ravno tako stal otožen v ozadju. Ubošček se mi neskončno smili; ne zato, ker se mora tolikokrat odpo« vedati najpotrebnejšemu, ampak ker je v njem ubit ponos, ki biva instink* tivno v vsakem človeku. Njegova duša je zlomljena in dokler ostane tako, se ne more do ničesar povzpeti, ker je brez volje. Učitelj, pomagati moraš ali vsaj iskreno poizkusiti! Prelistal sem več psihologij in preudaril, katera sredstva priporočajo modri gospodje, da se utrdi pri človeku samozavest. Vedno so me visoke, A 49 nerazumljive besede odvrnile od jedra in lotil sem se slednjič dela sam. Po skrbnem preudarku vseh okoliščin sem sklenil ukreniti sledeče: Prvič: vsak dan izključim od igre vse tiste, ki suvajo, tepejo in dražijo Iljo. Za vsako razžaljenje dobi Ilja od dotičnega dobrovoljen dar v znak sprave. Vsak dan mu bom dal kos kruha od svoje južine. Drugič: Ilja dobi za štiri tedne upravo najnižjega častnega mesta v raz« redu, pobiral bo po šolski sobi kruh, ogrizke in druge smeti. Po štirih tednih bo napredoval, da bo nalival črnilnike. Sredstvo ne bo takoj učinkovalo; pobiranje smeti po razredu je častno mesto majnižje vrste. Tovariši bodo Iljo pri tem njegovem poslu zasmeho« vali, v dečku se bo rodil odpor; odpor napram odkazanemu poslu, odpor napram tovarišem in napram meni. Ko bo doseženo pri Ilji to razpoloženje, tedaj bo deček rešen. In tedaj ga pomaknem više in odkažem častnejše delo. Počasi bo Ilja spoznal, da mu hočem dobro. Nastopilo bo tajno veselje nad odlikovanjem. Dvomim sicer, da bi bil Ilja že od kraja točen pri oprav« Ijanju odkazanega dela. Potrudil se bo šele potem, ko bo dosegel višjo stopnjo in se mu porodi želja, da si prvenstvo ohrani. Tu se prične strem« ljenje. Ko bom opazil v njem to željo, ga bom zopet povišal; Ilja bo razdeljevat izvezke. Ta služba je že precej visoka in součenci ga ne bodo več prezirali.. Od tu dalje gre hitro naprej. Nato poverim Ilji, da mi prinese vsak dan kozarec vode, premagal bom stud in izpraznil kozarec pred zbranim razredom. Prepričan sem, da si bo Ilja od tiste dobe, ko mi bo pričel donašati vodo, redno vsak dan umil roke in obraz. Ko bo enkrat tako daleč, bom uverjen, da sta volja in samozavest pri fantiču v rasti, takrat izrečem svoj »hvala« in Ilja bo rešen. Nato spravim dečka od babice. V sirotišnico ne maram z njim. Zanimiv je: ohraniti ga hočem sebi. Poslužim se ugodne prilike. Golen se strašno boji smrti, izlasti ob ne« vihti prestoji mnogo grozote. Mene se izogiba. Nekoč mi je rekel: »Vi pro« drete vsakega kot bi vam kaj ukradel. Bati se je vaših oči.« To je izborno. Ko* bo nekoč treskalo, bom šel k Golenu in mu v par krepkih besedah izprašal vest; uverjen sem, da bo pomagalo*. • Ubogi otroci! Jaz imam samo tri in vendar večkrat skoraj obupavam, ker menim, da nisem dorasel težki nalogi. Z bolestjo iin s spoštovanjem mislim na vas; na vas, hrabre vojščake, ki imate v razdrapanih razmerah še težjo borbo kot jaz v zdravi vasici. Vidim vas, kaiko stojite zavrženi v blatu in premagujete črva, ki žre na drevescu človeštva, ki gloje korenine in vrta v steblu ter steguje svoje stru« peno zobovje po nežnem brstju. O, vi bratje, ki imate otroke, najubožnejše med ubogimi — ki nagibajo k težkim prestopkom! Ne bojte se diha težke življenjske atmosfere, ko vam je usojeno, da greste v boj za pravice ubogih, zavrženih. Otresite se predsodkov; predsodki so slabost; trpite in ne utru« dite se, ko vas sovražijo, zasramujejo, ponižujejo in vas poplačujejo z ne« hvaležnostjo. Vem samo to: Kdor hoče le* malo preizkusiti svoje moči, naj se postavi v tak boj. Vsa naša orožja: molitev, pouk, opomin, prošnja, žu« ganje, kazen... ravno na močvirnem bojnem polju najtežje socialne revščine ne zaležejo. Zato ne sme ostati nič prikritega, nepreizkušenega. Marsikateri je že zmagal, ko je mislil, da je že vse izgubljeno. Mislite na krono, vi ljubi vojščaki! » RAZGLED Šola bodočnosti. V velikih nakladah pedagoške literature divja hud boj nasprot« stev. Vse mogoče se hvali ali graja, se pri« poroča ali pa odklanja in ni čudo, da se je že pojavila ponekod v učiteljskih vrstah nekaka utrujenost in resignacija. Vendar pa presoja napačno ta pojav oni, ki vidi v tem gibanju nekak moderni fanatizem. Nastala je neka potrebna časovna sila, kjer se po= vsod občuti, da mora nastopiti nova doba za šolo. Med tem pa, ko so se nekateri že močno vživeli v to spoznanje, tičijo nek a s teri še vedno v smereh 19. stoletja; zato se nahajamo danes v nekakem prehodnem šta« diju. Stara šola lahko pokaže kakšne mas lenkostne spremembe, a njena duša je že mrtva. Nova šol. reforma pa je polna živs Ijenja, i niči jati ve in vere, čeravno še ne vidimo v nji nič popolnega in izoblikova* nega; vendar pa opazujemo povsod ognje* vite bojevnike, polne idej. Jedro sedanje šol. reforme je v tem, da se zahteva ncpo* sredno vzgojno razmerje med odrastlim in otrokom, ki obstoja v prijateljstvu in sim« paitiji obeh činiteljev. Znak stare šole pa je bila zunanja a v* toriteta, bilo je nekako nasilje, ki ga je izvajal učitelj nad učencem; učenec si je moral prisvajati predpisano znanje, čeprav nd bil za to razpoložen in zmožen.. Stara šola je trdno verovala, da je od narave človek nagnjen k slabemu; da je le v trdem in vztrajnem boju možno prema* gati ta zla nagnjenja in človeka popleme* nirti. Njeno načelo je bilo »Premaguj samega sebe«. Nova šola pa hoče s čustvovanjem in spoznavanjem razviti v otroku spozna* nje, da se more sam razviti brez diktiranja ia da vsled lastnega 'nagiba postaja dosto* pen vsemu lepemu in dobremu. Pripadniki pretekle šole so mnenja, da šola bodočnosti ne zahteva znanja, kar pa je vsekakor velika zmota. Nova šola lioče doseči tako znanje, ki nastaja iz doživetja in ki bo imelo nekaj pomena za življenje. Trdi pa nasprotno nova šola, da se v dosedanji šoli pridobljeno znanje prehitro razblini. To, kar se je naučil otrok in je povedal pri izpitu, se je tekom nekaj me* secev že po večini izgubilo; tako znanje pa nima mnogo vrednosti za življenje. Sposobnost ni odvisna v toliki meri od priučenega znanja, kakor od zmožnosti, ki naj se v človeku razvijejo. Še nekaj zahteva bodoča šola in to je, da vzame otrok, ko stopi v življenje, poleg znanja še nekoliko čuta za vzajemnost in naj se zaveda, da mora kot del družbe tudi sodelovati v človeški družbi kot njen aktiven član. Če pa se razlikuje šola bodočnosti bistveno od sedanje šole, mora biti to vidno na posebnih znakih. Prvi tak znak je stališče učitelja v šol« ski organizaciji. V sedanji šoli se razdeli učence v po« samezne oddelke, ne oziraje se na njih dus ševno strukturo. Tej skupini se odkaže v poslopju poseben prostor, za katerega je že tudi določen učitelj. Nihče pa se ne briga za to, kakšno stališče zavzema učna oseba napram mladini; gotovo ga tudi ni nihče preizkusil, če je to pravi človek, ki ljubi mladino in če si bo znal isto pridobiti in prikleniti nase. Osnovna načela sedanje šole so: Nas rod ima nekoliko zmisla za izobrazbo, zato je voljan, da se izšola mladina; v to svrho je uzakonjena šoloobveznost. Najeti so uradniki, ki so s spričevali dokazali, da so si prisvojili potrebno znanje iz pedagogike in predpisane učne snovi. Pogodbeno ti uradniki podajajo predpisano znanje tudi mladini. Nova šola pa ne sme prevzeti te obli« ke. Pred vsem ne more učiteljev i z o b r a« ž e v a t i, pač pa jih lahko samo izbira. Za učitelja ne bo merodajno usposob. spri« čevalo o njegovem znanju, temveč vzgojno delovanje, za kar bo pa potrebna večletna preizkušnja. 4* 51 Država, ki bo nastavljala učitelje, jim ne bo smela predpisovati, kako naj delo izvršujejo, temveč jim bo smela samo nalo> žiti vzgojno nalogo. Izvrševali pa bodo to nalogo učitelji skupno s sodelovanjem učen* cev. (Neue Bahnen 1927.) L-e. Šaljivi pouk. Tudi v stari šoli je bilo mnogo smešnega, še celo stare knjige so vse* bovaie smešnice. Priložnost za smeh pa se je v novejšem času še povečala, kar sve« dočijo komični gledališki prizori, filmi itd. Mnogi predmefii so sami na sebi zelo suhoparni, kjer se otroci samo dolgočasijo, ako jih ne zna učitelj primerno pretvoriti. Kafco ise omogoči vesel pouk v pravo« pisu, naj poskusi vsak učenec kak odstavek spisa napisati na tablo z vsemi mogočimi pogreški. Sicer so bali še nedavno metodiki proti takemu načinu pravopisa, češ to otro« ke zapeljuje na napačno pot. Temu pa ni tako. Otrok se ne uči napačne pisave, tem« več spoznava pri tem ravno napake, da se jih pozneje izogiba. Lahko pa se vzbuja zanimanje za pra« vilno pisavo tudi tako, da se učencem več« krat naroča, naj opazujejo ter zbirajo razne napise na plotovih, brzojavnih dragih, v iz« ložbenih oknih itd. Posebno hvaležno je tudi napisovanje napak v posebnem zvezku, kjer si učitelj zbira različne pogreške, ki jih otroci delajo z rabo besed, katere, imajo dvojni pomen ali pa z napačno postavitvijo ločila. Hvaležno polje za zbiranje pravopisnih napak nudijo nekatere uradne stilistične cvetke. Opazovanje takih napak obrodi dosti« krat boljše sadove, kakor vsa mogoča pra« vila proti pogreškom. (Neue Bahnen 1927.) L-e. O pravem čitanju. 2e precej časa se trudijo merodajni faktorji, da bi zatrli izda« janje knjig kvarne vsebine. Ta boj je sicer precej učinkovit, vendar se pa še obrabijo mnogim rotacijskim strojem osi pri tiskanju nedostojnih knjig. Temu je kriv tudi pre« cej visok odstotek takozv. olikancev, ki so literarno in umetniško popolnoma indife« rentni ali pa presoje nezmožni. Najuspeš« neje se danes bojujejo proti nemoralnim knjigam poklicni ljudski vzgojitelji, društva in tudi časopisi. V šoli se goji sistematično čut za zdra« vo čtivo, ker se ne smatra učna knjiga kot edino literarno vzgojni faktor. Onim, ki streme po izobrazbi in omiki, so na razpolago dobre in primerne knjige v vseh ljudskih knjižnicah. Četudi pa je za napredkom stremeči dovolj poučen o tem, »kaj« naj čita, mu vendar to še ne prinaša prave vrednosti in užitka, ako ne posveti vse pozornosti tudi »kako« naj čita! Resnica je, da zna komaj polovica lju« di pravilno čitati, ne v tehničnem smislu, pač pa v doživetju, čustvovanju, v poglo« bitvi itd. Žal, je današnji čas precej na ve« zan na hitrost, kar tudi vpliva nekoliko na površnost in hitrost v čitanju: vsebina knjig se nekako hlasta. Prav čita le tisti, ki po« trebuje za pravilno doživetje vsebine mno« g o časa. Ne »koliko«, pač pa »kako« smo čitali vsebino, to je važno; radi tega pri« dobi lahko iz ene same knjige več oni, ki jo je pravilno prečital; kakor iz deset drugih enake vsebine tisti, ki površno čita. Za« vestno čitati, vse drugo izločiti An le na to, kar imamo pred seboj, osredotočiti vse misli in čustvovanje, to je prava umetnost. Najboljši pripomoček proti površnosti je pa vsekakor glasno in razumno čitanje. Za razvoj literarnega okusa in pxesoje je dobro »predčitanje« v šoli glavni činitelj; zato naj se takozvana obravnava pesmic v šoli predvsem omeji na zelo 'lepo in pra« vilno »predčitanje« po učitelju. Vse druge razlage naj se po možnosti opuščajo, ker te omrze otroku pesem. Zelo veliko je za uspešno čitanje vred« no tudi »razpoloženje«. V »razpoloženju« či« tati, to je tudi ključ za vprašanje »kdaj« naj čitamo. Z največjim užitkom bo čital gotovo le priložnostni čitatelj,, ker je takrat tudi najbolje razpoložen. Nobena redkost ni, da je mnogim čitateljem, ki se morajo v svojem poklicu baviti s čitanjem, is.to le v nadlego, tako n. pr. kritikom, lektorjem založništev itd. in so veseli, če se zamo« rejo za nekaj časa iznebiti čitanja. Iz opisanega sledi, da mora pravi vzgo« jitelj, če hoče doseči dobre uspehe pri pra« vilnem čitanju upoštevati: kaj, kako, kdaj in kje naj se čita. (Neue Bahnen.) L-e. Čemu kaznujemo. Izmed vseh vzgoj« nih sredstev se v šoli najbolj zlorablja ka« zen. Mnogi vzgojitelji »o namreč mnenja, da je kazen v šoli potrebna kot povračilo za storjeno zlo, kar pa ni res, kajti smoter vzgoje je poboljšanje, ne maščeva« nje. Ali pa je v ta namen treba res k a z« nov a ti? Ali nimamo v to svrho na raz« polago boljših in plemenitejših .sredstev? Kdor je bil kdaj hudo kaznovan v šoli, dobro ve, da po prestani kazni, ko je bil pred vsem razredom ponižan in razžaljen v dno srca, pač ni delal dobrih sklepov, kako se hoče poboljšati, ampak nasprotno, koval je načrte, kako se hoče maščevati nad uči« teljem in tovariši. Kazen tedaj nima za posledico obžalovanja in kesa, marveč od« por in sovraštvo. Nova vzgoja, ki stremi za obnovo medsebojnih človeških 'odnosa« jev med učiteljem in učenci, med šolo in domom, je zato nehala eksperimentirati s kaznijo in silo ter je s tem odvrnila od šole mnogo zla in krivice. Učitelj, ki kaznuje, stori to navadno v afektu in tedaj niti najmanj ne pomisli na socijalne razmere otroka, ki so, skoraj vedno vir prestopka. Ko bi učitelji poznali ekonomske, družinske, zdravstvene in dru« ge razmere otrok, bi v marsikaterem disci« plinskem slučaju izhajali brez kazni. Evo dveh kazenskih slučajev iz nem« ških poizkusnih šol! Učenec je pisal nalogo v šoli. Součenci ga zatožijo, a on taji in taji. Učitelj preide slučaj in poučuje dalje. Po pouku ga učenec počaka pri vratih ter mu prizna, da doma ni mogel pisati naloge, ker je bil oče pijan in je razgrajal, a pred součenci mi hotel osramotiti očeta. — Kaj bi bila v tem slu« čaju koristila kazen? Drugi slučaj. V razredu je zmanjkal denar; sum zadene najrevnejšega in se iz« kaže kot upravičen. Fant laže, součenci se zgražajo. Po pouku pa prizna učenec uči« telju, da je vzel denar, da si kupi knjigo, ki jo mora imeti v šoli:, a mu je starši ne morejo kupiti. Učitelj obravnava slučaj pred razredom ter pozove učence, da naj ne z a« niču je jo tovariša, temveč ga le pomi« Iti je j o, da naj ne sodijo, marveč po« mag a jo. Bogatejši ga nato opremijo z vsemi učili ter mu prinašajo južino in oble« ko. Odslej rti zmanjkalo ničesar več. Res je, da z enim takim postopkom še otroci niso ozdravljeni za vedno. Ali pa bi to morda dosegli z eksemplarično kaznijo? Nikakor, ž njo bi zatrli, še to1, kar je bilo morda edino dobrega v otroku. Zato se ne prenaglimo nikoli, v miru premislimo izvor in povod prestopka ter se pogovorimo z učenci iskreno in zaupno. Pomislimo, da v neprimerni okolici v nezadostno kurjeni sobi, v umazanih, za« tohlih in temnih prostorih ne more uspe« vati dobro nobeno živo bitje, tudi ne nežna ■ človeška cvetka. Slabo prehranbeno stanje otroka ima za posledico celotno slabost in iz te izvira mnogokrat nepozornost in ne* zmožnost dela v šoli. Tak otrok nima doma niti časa, niti prilike za učenje, a -v šoli po predolgih urah šolskega pouka in prenapor« nega dela kmalu klone. Učitelj bi moral ve« deti in upoštevati, da kar more eden učenec z lahkoto, tega ne zmore drugi p r i najboljši volji in največji prid« n o s t i. Vzgoja škoduje največ s tem,' da da nenadarjcncu občutiti njegovo manj« vrednost, če se ne ozira na njegove duševne in socijalne dispozicije, na njegove individualne telesne zmožnosti in na njegov pubertetni razvoj. Zato bodi učitelj1 v prvi vrsti psiholog, ki razume otroke iin zna blagodejno vplivati na nežne njihove duše in to z ljubeznijo, potrpežljiv v o s t j o in taktom, ne pa s silo in kaz« ■ni j o, ki imata čestokrat porazne posledice za otroka. Čemu naj1 bi učenca, ki je že itak do« volj kaznovan od usode, kaznovala še šola; ona šola, ki bi mu naj bila varno zato« čišče v šolski dobi in pozneje svetla zvezda vodnica v temnih dneh življenja — ona šola, ki je poklicana, da mu zbudi veselje, voljo in ljubezen do dela in življenja, do samovzgoje in poboljšanja? Zato proč s prepogosto in nepremišljeno kaznijo in več človeškega razumevanja, dobrote in usmi« ljenja v šolo! To bodi geslo vzgojitelja nove šole. S.*e bodimo sodniki, temveč z d r a v« n i k i! Ne pozabimo;, da otrok, ki izvršuje razne prestopke, nikoli ni popolnoma zdrav. Skušaj mo njegove telesne in duševne de« fekte pravočasno odkriti in jih zdraviti. A zavedajmo se, da kazen ne z d t a v i, mar« več rani, da razvoja ne pospešuje, temveč ga ovira in da ne zbuja novih sil, temveč jih uničuje ter jemlje pogum in sa« mozavest. Kazen naredi tudi iz javnih — tajne, iz malih velike grešnike. Notranje nedostatke prikrije na zunaj z redom in ■disciplino. A poglejmo v tak »disciplini« ran« razred, če se je učitelj odstranil, potem dobimo pravo sliko razreda, prepriča« mo se, da disciplina ni notranja in prosto« voljna, ampak le navidezna in nasilna, otro« ci se ne varujejo prestopkov iz prepričanja, temveč le iz strahopetnosti. Če raziskujemo predživljenje mlado« letnih kaznjencev in nesrečne razmere, v katerih so vzrastli, se ne moremo ubraniti ■misli, da so bili tudi oni nekoč nedolžni otroci, ki bi postali mogoče, da celo brez« dvomno ravno tabo dobri državlj eni, kot so drugi, ki jim je življenska pot že od rojstva nastlana s cvetjem. Zato naj bi oblast, bodisi šolska bodisi sodna ob pre« stopkih ne vprašala, kako naj ga kaznuje« no, marveč: kako je razumeti njegovo ob« našanje in kaj je storiti, da se nedostatki vzgoje kolikor mogoče popravijo. Vzgojitelji1 nove šole v raznih državah, ki že dolgo iščejo bodočnost, moč in srečo svoji mladini, s-o že davno spoznali, da je treba mladini predvsem zaščite in v ar« s t v a in so odkazali kazni zadnje mesto med vzgojnimi sredstvi. Iščimo tudi mi na« mesto kazni učinkovitejša in plemenitejša sredstva, ki nam jih bo vedno narekovala trdna in neomajna vera v otroka in nje« govo bodočnost. Verjemimo, da ima otrok prirojeno nagnjenje in voljo sodelovati pri skupnih socijalnih nalogah, verjemimo, da ga o'd tega skupnega dela odvračajo, le raz« mere in verjemimo končno, da lahko vsa« kega otroka z dobroto zopet pridobimo za skupnost. (Das werdende Zeitalter, 19217.) J. M. O otroškem pozdravljanju. Z gledišča individualne psihologije je otroški način po« zdravi j ainja, kakor je danes običajen, na večini naših šol neumesten. Uvidevni vzgo« jitelji navajajo otroke na pozdravne geste in fraze, ki veljajo za odrasle, ne pa na razne poklončke in slične, samo deci pri« vzgojene oblike pozdravljanja. Če to store, podprejo zdrav psihični razvoj mladih oseb« nosti, ki bi sicer utegnile vsled občutene razlike med privilegijem odraslih in poni« žujočih vsiljenih pozdravnih gest zapasti čustvu manjvrednosti. Poročevalka dr. Hil« de Griinbaum« Sachs priporoča staršem, naj vobče ne navajajo otrok na določen način pozdravljanja, temveč naj jim dovoljujejo, da izražajo svoje pozdrave na poljuben, ekspresiven način, kar vsekakor tudi naj« bolje odgovarja otroški prirodi. (Interna« tionale Zeitschr. f. Individualpsvehologie.) F. M. Zadružna disciplina. Kakor vse drugo, je doživela tudi šolska disciplina preobrat. Prej so se morali učenci priučiti že vnaprej določenim pravilom in se strogo ravnati po njih. Za vsak prestopek proti pravilom je nastopila kazen, ki je bila sploh univerzalno sredstvo napram vsem pregre« škom. ' Sedaj pa se premotriva problem discis pline iz povsem drugega vidika. Glavno sredstvo za vzdrževanje discipline v šoli ni več »kaznovati« pač pa »izogniti' se«, »pre* prečiti«. Vzgoja mora človeka dvigniti na kul« turno višino časa, da more iz te višine po« seči v razvoj kulture. Sedanja doba modernega življenja sili ljudi k skupnemu delovanju, ker se pasa« mezniki lahko uveljavljajo le kot člani ob« čestva, osamljeni pa se izgube. Sola je zato najprimernejša prdEka, 'da pripravlja na skupno življenje, ker ravno tu so dani vsi pogoji za tako vzgojo. Pred« vsem je treba v učencih zbuditi zavest za skupnost, kakor je ista uvedena v najmanj« šem občestvu, to je v družini. V šoli so dani za postanek skupnega delovanja vsi pogoji; ti so: enaka starost, približno isti .interesi, isto razmerje do šole in učitelja. Šola tudi lahko premosti mnoga nasprotstva, :ki s o doslej ločila učence, zlasti pa omili socijalna nasprotstva, ko. združuje bogate in revne. Vsi učenci imajo isti smoter in isto opravilo ter tako lahko spoznavajo, da se more le s skupnim delom doseči zaželene uspehe. Zavest o potrebi skupnega delo« vanj a naj zbudi v otroku čut -soo-dgovor« nosti. Da -postane ta čut močnejši, naj otro= c.i sami sodelujejo pri upostavitvi skupnega življenja; kajti za stvar, pri kateri je otrok sam sodeloval, -se bo gotovo tudi bolj za« nimal, kako uspeva. Za dosego pravega -ud-ejstvovanja -pri nalogah, ki jih. zahteva -skupno delovanje, je treba vzgojiti -močno voljo. Zaželen uspeh pa prinaša le svobodna volja za skup« nost in volja za podrejenost, ki jo zahteva skupno -delo. Iz vsega tega sledi, da so -glavni stebri za ohranitev vzorne -discipline: živa zavest za skupno delovanje, močno razvit čut za soodgovornost in trdna volja za skupnost. Te sile morejo zbuditi tudi one last« nosti, na katerih .sloni razmerje človeka do človeka, in te -so: pravičnost, medsebojno zaupanje in spoštovanje, potrpežljivost ter dobrohotnost. (Neue -Bahnen, 1927.) L-e. Programatična pedagogika in praksa. Že dv-e desetletji se nahajata pedagogika in psihologija na poti raziskovanja; iščeta prave -smeri navzgor. Na eni -strani stremi praktik za- novimi; ži-vljeosikimi oblikami, na drugi -strani pa išče teoretik -sintezo med kulturnimi zahtevami in otrokovo p-siho. To vse pa se vrši s toliko naglico, da ■dostikrat najbudn-ejšemu -opazovalcu ni m-ožno pravilno presojati -razvoja. Vendar pa to še ni usodno za dober razvoj. Na« paka šele nastane takrat, če se -stavljajo pedagoški programi iz preozkogrudnega vi« di-ka in na bazi po-s-ebnih zahtev ter se skuša nasilno z njimi prodreti-. Zato pa se pogosto dogaja, da propadajo mnoge dobre pobude, ki bi v praksi -obrodile uspešne sadove, ravno vsled zmešnjav -in raztrga« nosti v pedagoškem valovanju. Vse te -razkrajajoče moči o pedago« šk-em gibanju pa podpirajo še -drugi faktorji, katerih vpliv ni nič manj poguben. Tu pride v poštev -konfesionalno sta« lišoe interesirancev. Skupine raznih -svetov« n-ih nazorov smatrajo šolo za nekako bojno polje. P eda gošk-o» p si hol oš k i ozi-ri, ki pri« dej-o tu v prvi vristi v poštev, se preizirajo, ali pa jih uporabljajo bojevniki ;kot nekak plašč, s katerim hočejo prikriti ego-isjtion-e interese; to dejstvo se opaža zlasti1 pri pres ustroju učiteljišč in pri -novih zakonih. Še skoro huje kot konfesi-onalna raz« lika pa vpliva na pov-olj-nii razvoj politično strankarstvo. -Mnogo idealnih stremljenj ubijajo ti strankarski boji, ker zasledujejo prepogosto le strankarske cilje. Poleg teh zaprek, ki neposredno kvar« lj-ivo vplivajo na napredek, je pa še cela vrsta umetno ustvarjenih nasprotstev, ki zadržujejo idealne borce pri iskanju novih 0-blik. Ako hoče ta struja na podlagi zgo« dovinskih pripomočkov razjasniti sedanjost, zahteva d-ruga struja domoznanstvo kot iz« hodišče za spoznavanje preteklosti. Če si eni stavijo za dosego cilja -specijalmranje in -individualiziranje, iščejo nasprotniki je« dro vzgoje v humanizmu in romantiki;, v obsežni splošni izobrazbi. Tako se vr-ste programi in nasprot« stva, razkrajajoč in ■ ubijajoč vsled intol-e« ranče in polemike. T-o pa je treba prepre« čiti, kar -se bo pa moglo zgoditi le, če si stavimo jasen cilj, ki ga bomo potom raz« 1-skovanj z neomajano trdno voljo skušali tudi doseči. Teorija kaže pota, praksa pa raziskuje najuporabljivejše. Ne pozabimo, da sloni vse na praktičnih izkustvih. (Neue Bahnen, 1927.) L-e. Potreba po novih šolskih smotrih. Po« gosto se čujej-o pritožbe o slabem vedenju današnje mladine, kar povzroča odgovor« nim činiteljem opravičljive skrbi. To nazi* ranje potrjujejo mnogi -slabi zgledi, ki osvetljujejo v zelo mrki luči današnje so* cijalne razmere, posebno v večjih mestih in industrijskih kraj-ih; saj opazujemo povsod m-lade be-rače, tatiče, kaznjence itd., katerih število stalno narašča. Za tako stanje mladine smatrajo mno« gi tudi šol-o soodgovorno, kar -pa ni upra« vičeno. Kd-o-r stvarno premotriva dejansko stanje nekdaj in sedaj, se bo kmalu pre« pričal, da je družabni -red vse preobrnil'; zato je tudi stališče šole danes povsem dru« go kot je bilo pred ,nekaj desetletji. Stara šola je bila v prvi vrsti učilnica, za vzgojo -pa se je skrbelo drugje. Oglej« mo si samo prejšnji družabni red in prepri« čamo se takoj o istinitosti te trditve. Ako ni po izstopu iz šole oče sam prevzel odgoje, je skrbel mojster kot oče« tov namestnih poleg znanja tudi za pravilno vedenje vajenčevo. Družina, cerkev, država so bile institucije, katerih se' ni nihče upal niti z daleka omajati; ako je pa že to kdo poskušal, ga je zadela tako stroga kazen, da ni dobil kmalu posnemalcev. Pri teh dru= žabnih oblikah tudi ni imel posameznik ni« kake osebne svobode v pravem smislu. To velja posebno za mladino, ki je bila pod vodstvom odraslih uvedena v življenje iin v družbo. Na ta način je stara družba res »vzgojno« delala za mladino. Po vojni pa so se razmere temeljito spremenile. Kaj pomeni, danes za mnoge družina? Pri mnogih družinah vidijo otroci starše le še zvečer, ko se vračajo z dela. Zopet drugi so prepuščeni -samim sebi brez nadzorstva, ker gospodarska kriza zahteva, da se starši bavijo z drugimi posli in za« nemarjajo otroke. Posebno pa je še ve« lika nevarnost za šoli odrastlo mladino, ki mnogokrat v pomanjkanju dela blodi okrog in se vedno globlje pogreza v blato soci« jalne bede. Bernhard Shaw karakterizira družino sedanjega časa sledeče: »Dve tretjini časa je mož izven družine (delo, društva, stran« ka, koncert, gledališče), ostali čas pa ali je ali spi«. Tudi mladina je že danes po mnogih krajih močno zaposlena v društvih, kjer se zbira v večernih urah k raznim prireditvam. Iz teh primerov je razvidno, da ni danes več glavno žarišče družabnega življenja družina, pač pa družba. Iz teh odnošajev današnjega življenja pa izhaja potreba, da se naj šola spremeni iz šole«učilnice v šolo»vzgojevalnico. Naloga sedanje šole bi bila v kratkem sledeča: Šola mora vsled novega razmerja med učiteljem in učencem, vsled nove oblike skupnega življenja učencev, vsled potrebe, da morajo biti učenci navezani drug na drugega, razviti v učencih one sile, ki jim bodo »v poznejšem življenju pomagale pri ustrojevanju občinskega in zadružnega živ« Ij-enja, da aktivno sodelujejo. (Neue Bah« nen, 1927.) L-š. Od statističnih podatkov do zemlje« vida. Pisec pojasnjuje na 11 skicah zelo nazorno, kako je obravnaval Anglijo, da so dobili učenci jasen pojm o velikosti, moči in bogastvu te najveljavnejše države. Prva slika predočuje na 4 cm velikem kvadratu celo zemeljsko površino in pred« sta vi j a 7 največjih držav s črtanimi plos« kvarni. Slika kaže, da pripada Angliji 1U vse zemeljske površine. Drugo mesto z 1/a za« vzema Rusija, Francija je tretja svetovna država z 1/io itd. V isti velikosti je risana druga slika, ki ponazoruje istotako v črtanih ploskvah število prebivalstva v %, ki pripada tem državam. Zopet je na prvem mestu Anglija z nad 24%, druga pa je Kitajska s skoro 24%, Rusija pa je tretja in šteje samo T-U%. Vzroke so našli otroci s pomočjo zemljevida. Rusija je redko naseljena radi lege v mrzlem pasu itd. Ta obrazec izpo« polnjuje -naslednja podoba, na kateri 4 ose« be v sorazmerni velikosti ponazorujejo šte« vilo prebivalcev, ki jim zapovedujejo An« gleži. Nad 9 cm visok Indijec predstavlja 323 milijone, Vjncm visoka figura je repre« zentant 47 milj. Angležev, 12 mm visok mo« žiček zastopa 371/2 milj. zamorcev, 1/2cm visok pritlikavček pa pomeni 171/2 milj. ostalih ljudi, ki' jim gospodujejo Angleži. Grafično —- domači v črni barvi', pod« tožniki v črtanih poljih — je na drugi sliki po-kazana razlika med gospodarji in pod« ložni-ki. Zelo -originalno je ponazorjen uvoz iz kolonij. Vse kolonije so poleg Anglije narisane v sorazmernih krogih; izmed teh so Afrika, Avstralija, Prednja Indija skoro enako veliki krogi v velikosti 2 Din; en« ■dinarsko velikost predstavlja Kanada, oista« le kolonije pa so manjše. V vsakem krogu je zaznamovana roba, ki jo dobiva iz do« tične kolonije domovina. Na 7. sliki j-e v % pojasnjena indu« strija v obliki tovarn, napram trgovini, kii jo ponazoruje vlak, in poljedelstvu, uri-sa« nem s silhueto dreves in polja. Poleg je v številkah pojasnjeno, da pripada 45% pre« bivaistva industrija, 24% se peča s trgo« vino, 12% odpade na poljedelce in 19% ostalih kaže spodaj na tem obrazcu bela lisa. Štirje mali pravokotniki potem raz« jasnijo vzroke, zakaj je v Angliji malo po« ljedelcev. Zgornji levi prikazuje dež nad poljem, zgornji desni kaže visoko naložen voz z odprto mitnico, kar pomeni uvoz žita brez carine; na spodnjem desnem se pase žival, poleg pa lovec strelja zajica, kar po« meni pašnike in lov. Levi spodnji pravokot« nik je .razdeljen na 2 neenaka dela; manjši predstavlja */» površine, ki pripada 1 milj. 100 tisoč posestnikom, večji 2k pa pripadata 11 tisoč prebivalcem^ veleposestnikom. Da dobijo otroci jasen pojm o pro« metu v Londonu samem, so železnice vri« sane v ravni črti, ki je navpično narisana od Dresdena do Stettina; ceste pa ponazo« ruje vodoravna črta v podobi drevoreda, ki seza od Berlina proti izhodu do Kaspiškega jezera. (Neue Bahnen, 1927.) L-e. Dom slepih kralja Aleksandra I. v Zemunu. Zavod je začel svojo zgodovino pred 8 leti v pregnanstvu, v Bizerti, kot vojna institucija. Po osvobojenju in uje« dinenju so zavod premestili v Zemun, da bi nadaljeval svoje veliko delo na socijalnem poboljšanju in materijalno zagotovil eksi« stenčno vprašanje slepih invalidov iz cele kraljevine. V njem so Slovenci, Hrvati in Srbi eno in isto, ena duša, en idealen or« ganizem. Po obisku kralja Aleksandra I. in sprejetju pokroviteljstva nad zavodom si je »Dom slepih« opomogel, razširil in una« predil. Dom je začel sprejemati razen sle« pih invalidov tudi ostale slepce obeh spo« lov iz cele domovine; zanje so se otvorili novi oddelki, pripravila učila in učbeniki, otvorila se je glasbena šola, osnoval se je tamburaški zbor in pevsko društvo, usta« novilo se je treznostno društvo »Nova Svet« lost« in vse drugo, kar je potrebno, da se slepa deca vzgoji dobro, moralno iin inte« lektualno. Slepi invalidi pohajajo razen k pouku v obrtnih panogah, kakor ščetkarstvu, ple« tanstvu, opankarstvu in trikotaži, tudi v Braillovo šolo, da bi s tem utrdili pismeno«t in se naučili čitanja in pisanja po siste« mu za slepe. Nekateri se uče celo stroje« pisja. Rezultat njih dela je, da je doslej okoli 130 dokončalo šolo in se v svojem poklicu popolnoma izučilo. Vsi ti invalidi so dobili izdatno pomoč od amerikanskega komiteja za pomoč zavezniških slepih in« validov in to v denarju, materijalu, orodju, obleki, obuvalu, perilu in v drugih potreb« ščinah. Seveda, da zraven pomaga tudi naše ■ministrstvo socijalne politike, kakor tudi ministrstvo agrarne reforme, ki je odstopilo gotovo količino zemljišča, na katerem je doslej naseljenih okoli 800 invalidov. In tako se je v glavnem likvidiral problem slepih invalidov, tako da so naši najboljši heroji preskrbljeni s celo svojo rodbino. Sedaj nastane vprašanjie, kam z osta« limi slepci obeh spolov, ki jih imamo okoli 6000. Kako naj se reši problem njih ob« Stanka? Na ta problem se je sedaj' zagnal »Dom slepih«. V to svrho .se je podvzela akcija za razširjenje že obstoječih in osno« vanje novih institucij. V samem Domu se je osnovalo dečje zabavišče in otroški vr« tec za malo deco, ki je še negodna za po« hajanje Braillove šole. Vrtec si je nadel nalogo, da prilagodi otroško dušo prilikam in novemu načinu življenja, da razvije v njih kar največ fizičnosti in duševnosti, da zbudi v njih voljo in ljubezen do dela, da nudi zabave itd. Starejšim slepcem obeh spolov nudi Dom mnogo in to s tem, da jih usposablja za samostojno delo in življenje; nekatere je celo Dom doslej zaposlil v 'delavnicah in tiskarni, da si s tem zaslužijo kruh za sebe in svoje. Z dekleti je težja stvar. One so zelo občutljive za svojo usodo, psihološko sta« nje je pri njih težje in socijalni položaj v društvu mizernejši od. moških sonesrečnd« kov. Iz vseh teh ozirov se je moralo pri« stopiti radikalnejši rešitvi tega problema. Moralo se jim je na neki način nuditi mož« , nost za boljši njihov socijalni položaj v društvu. To nalogo so častno rešile beo« grajske dame; posrečilo se jiim je dobiti v dar nekoliko zemlje, na kateri se je sezidal azil, kjer bo našlo 100 nesrcčnic svoje za« točišče. Torej na tem posestvu snujejo sle« pa dekleta svoja ognjišča, kjer bodo pre« živela celo svoje življenje v skupnem delu in medsebojni ljubezni. 'Namerava se sli« čen azil ustanoviti tudi za moške. Da je zavod v tem kratkem času tako napredoval, gre predvsem zasluga organiza« torju g. Radmanovieu, ki je v to s vrbo obiskal slične zavode v Italiji, Švici, Fran« ciji, Belgiji, Nemčiji dn Čehoslovaški. Za« vod je sedaj popolnoma preskrbljen z učili in potrebščnamii. Tu so fizikalični in kemije ski aparati za srednjo in glasbeno šolo sle« pih; tu je anatomski in zoološki kabinet za učence osnovne šole in gimnazije; tu so prometna in druga sredstva za nazorni pouk itd. A vse kar ima zavod, mora se prvenstveno zahvaliti ameriškemu komiteju in .dobrim ljudem, ki so priskočili zavodu z izdatno podporo na pomoč. R. Nova vzgoja v Meksiki. Poizkusna šola se nahaja na periferiji mesta v naj« bolj umazanem in zapuščenem delu. Na zunaj se poslopje ne razlikuje od prašne in puste okolice. Kakor hitro pa prideš na dvorišče med kopico veselih otrok, poza« biš na neprijazno okolico. Sami sveži, sreč« mi in radostni obrazi! Povsod je opažati snago in red ter veselo udejstvovanje. Vo« ditelji posameznih skupin razkazujejo šolo. Tu vidiš delavnico poleg delavnice: mizar« stvo, orevljarstvo, fotografski atelje, tiskar« no, vrtnarijo, kuhinjo, jedilnico, spalnico, zborovalnico itd. Povsod je zaposlena pod nadzorstvom mojstra skupina otrok — dečki in deklice. Ta šola je sploh edina, ki je uvedla koedukacijo in to s prav dobrim uspehom, dasdravno se vzgajajo tu samo ubogi in osiroteli otroci, pa tudi taki, 'ki iz raznih drugih vzrokov ne morejo biti do« ma. Vsak skupinski vodja skrbi za red v svojem oddelku ter določa tudi plačo. Otro« ci dobijo namreč za svoje delo plačilo, s katerim plačujejo hrano. Del denarja se uporabi za nabavo novega orodja. Zavod ima mnogo dela in odjemalcev. Pouk se vrši ob lepem vremenu na prostem, sicer pa v poslopju v dveh razredih. Otroci si dopisujejo z učenci poizkusnih šol v Nem« čiji ter se tako vzgajajo k medsebojni strp« Ijivosti. Voditelj' šole, g. Oropeza, trdi, da mu vodstvo in vzdrževanje šole ne dela niti najmanjših težkoč. Vlada ga podpira ter mu hoče dati sredstva, da uredi poleg sta« rega poslopja novo šolo po svojem lastnem načrtu. Tudi otroci bodo pomagali graditi. Vse šolske zadeve se rešujejo na skupnih zborovanjih učiteljev An učencev. (Das wer« dende Zeitaiter.) M. Mladinska naselbina za ubogo, a na« darjeno mladino v Litomeficah. V zadnjih letih se je pojavila v Angliji, Franciji in Nemčiji cela vrsta novih poizkusnih. šol. Tu se ne vzgaja otrok več med štirimi ste« nami, marveč so jim na razpolago vrtovi, hlevi, delavnice, stroji i. dr. Tu ni več go« vora o memoriranju, marveč razvijajo se telesne in duševne moči v blagor posamez« nika in človeške družbe. Ta človekoljubna stremljenja zaslužijo pač vse naše priznanje in nikdo mi dvomil ne prej ne slej o temi, da so vredna posnemanja. A če pregledamo račune teh modernih vzgajališč, moramo ugotoviti, da pride šo« lanje v teh zavodih tako drago, da je orno« gočeno le otrokom najbogatejših, ki so jim itak odprta pota na vse strani, ako imajo voljo, da postanejo pošteni ljudje. A ubogim in nadarjenim otrokom se izvečine tudi v novi šoli ne nudi .in ne more nuditi možnost za razmah. — Vzdržujejo se moderni domovi za telesne in duševne pohabljence, da, celo za mladoletne zlo« čince, le za duševno, telesno in moralno od narave obdarovane otroke, katerim ne manjka drugega kot premožni roditelji, ni sredstev. To socijalno krivico je imel pred očmi tudi prof. Metzner, ko je 1. 1921. v Li= tomericah na Čehoslovaškem ustanovil mla« disnsfeo naselbino za ubogo nadarjeno mla« dino, zavedajoč se, da je večina kulturnih delavcev izšla iz srednjih in nižjih slojev; »vse mati kmetska je zibala«. — V orne« njeni naselbini živi mladina v najskromnej« ših razmerah — preprosta lesena stavba in najpotrebnejša oprava. Odpovedati se mora tudi vsej udobnosti in vsaki postrežbi. Glavni smoter šole je pač, da nudi otro« kom revnih slojev priliko za študij in vzgo« jo, saji ima vsak mladi človek pravico do duševnih pridobitev vsega človeštva. Poleg študija pa se mora vsak dijak izučiti tudi v kakem rokodelstvu. Edina brezplačna za« bava v tej šoli je fizično delo in šport. A študenti so zdravi in zadovoljni in nadkri« ljujejo svoje druge tovariše v napredku. Ideal ustanovitelja bi bil seveda tudi udoben dom za svoje študente; a premožni sloji odklanjajo podporo, češ, saj je že itak preveč študiranih ljudi, dasi čestokrat svoje nenadarjene sinove silijo k brezuspešnemu študiju. (Das werdende Zeitalter.) M. Moralni kodeks v mehikanskih šolah. Mehikanski prosvetni minister dr. Casau* rane je uvedel v danes že popolnoma lai* zdranih osnovnih šolah Mehike moralni po* uk, ki je zgrajen na naslednjih desetih za* povedih dobrega Mehikanca: zapoved sa* moobvladanja; zapoved zdravja; zapoved dobrote; zapoved igre; zapoved samospo* štovanja; zapoved dolžnosti; zapoved za* upanja; zapoved resnicoljubja; zapoved dela; zapoved zadružnosti; zapoved zve* stobe. Glede analogije moralnega kodeksa z biblijskimi desetimi zapovedmi, ki je v stvari samo zunanja, je izjavil minister na nekem predavanju: Religije ne bomo pouoe* vali, niti jo napadali, niti branili; toda tru* dili se bomo vedno, da pobudimo v otro* ških srcih najčistejša čustva, ker samo iz njih izvirajo plemenita dejanja. Vzgojiti hočemo ljudi, katere bi sprejel Krist, ako bi živeli v njegovi dobi, med svoje sled* benike. (Neue Brziiehung.) F. M. Radio in mladina. Vsaka generacija ima svoje igre in svojevrstne iznajdbe. Ne* katere so v tem srečnejše, ker se ravno ob njihovem razvoju dogajajo važne iznajd* be, ki jih posebno zanimajo. Sedanja generacija je osrečena z iz* najdbo radija, ki mladini omogoča z last* nim sodelovanjem udiejstvovati se na po* izkusi K brezžičnega občevanja ljudi po vsem svetu. Pri tem pa deluje v prvi vršiti uho, ki seznanja poslušalca s tujimi narodi in oddaljenimi kraji. Posebno važno je dejstvo, da se pri tem mladina raje zadržuje doma in ne sili v druge zabave, ki nanjo tako kvarno vpli* vajo. Ker tu deluje samo posluh, je treba tudi tega vežbati, da nadomesti druga ču* tila, predvsem vid. Posluh se pri daljši vaji vedno izpopolnjuje in se vadi v finesah, da zlasti pri glasbi poslušalec z užitkom sledi izvajanjem. Radio omogoča udejstvovalcu, da si bogati znanje in muzikalični čut. Poleg tega pa izpopolnjuje naravne glasove, ki jih ni mogoče na noben drug nagin predočiti niti z besedo niti z barvo; vzemimo le glas zamorskih bobnov, krik Indijancev, petje Japonke itd., kar edino omogoča poslu* šanje radija. Vsled gori navedenih okolnosti bi bilo priporočljivo, da najde uporaba radija tudi pot v osnovne šole, kar je še posebno v skladu s pojmom delovne šole, ker bi se mladina tudi sama udejstvovala pri napravi aparatov. (Neue Bahnen, 1927.) L-e. Knjiga tekom tisočletij. Knjiga je naš vsakdanji tovariš; vendar pa malokdo pre* mišljuje o spremembah, ki so se vršile na nji tekom tisočletij. Če hočemo zasledovati razvoj knjige, se moramo ozreti daleč nazaj v zgodovino. Ob Eufratu in Trigrisu je živel pred ca. 5000 leti najstarejši kulturni narod Ba* biloncev. Ta narod se je posluževal za pi* savo ilovke, na katero je s klinčkom začr* taval razne znake. Man) važna vsebina je bila samo po* sušena, tablice z važnejšo vsebino pa so skrbno ožgali in shranili v lončene vrče. Vrče so potem s smolo zalili. Tako so našli pozneje mnogo teh ostankov kot priče ne* kdanjega življenja. Te ilovnate ploščice lahko smatramo kot prvotno obliko knjige, ker so se teh posluževali v iste svrhe, kakor se danes po* služujemo knjige. iDrugi kulturni center je bila Indija. V tej deželi so se pa za pisanje posluževali — in se poslužujejo deloma še v današnji dobi — palmovih listov. Priprava palmovih listov za pisavo je monopol države. Na te liste se piše s črni* lom ali pa načrtava s trdim kamenčkom. Več popisanih listov se naniza na nit in zloži v knjigo; vse se pa vloži med dve deski. Pri dragocenih knjigah nadomeščajo lesene deščice s slonovo kostjo in srebrnimi vložki. Visoko naobražen narod starega veka so bili nadalje Egipčani. Tam je rasla že pred 3000 leti pr. Kr„ papirova rastlina. Ta grm je igral v gospodarstvu Egipčanov zelo važno vlogo, kajti služili so vsi deli te ras 15 line bodisi za hrano, bodisi napravo pre« prog, vrvi, sandal1, košar itd. Najvažnejši del, svrž, pa se je uporabljal za liste, na katere so pisali. Svrž '(Mark) so narezali v tanke trake in jih nalepili drugega na drugega. Nastale gube so zgladili s školj« kami ali z živalskimi zobmi. Na ta način so dobili po več metrov dolge liste, ki so jiih radi prikladnosti zvili. Če so hoteli potem citati, so morali odvijati valjar. V Angliji imajo shranjeno tako »knjigo«; v nji je zvi« tega 40 m papirja. Ta oblika se je ohranila več stoletij. Rimljani so se sprva posluževali za pisavo voščenih tablic; pozneje pa so jih nadomestili s trpežnejšim pergamentom, ki so ga izdelovali iz kož. Ko je bil v rabi per« gament, se je pa že oblika knjige izpreme« nila v toliko, da so kožo zgibali, zlasti ka« dar so jo pridevali k voščenim tablicam. Kdaj pa se je ta izprememba oblike izvr« šila, še ni dognano. V srednjem veku je bila ta oblika »co« dex« že splošno v rabi in takrat so knjige izdelovali največ menihi po samostanih. Za časa križarskih vojn so se zapadni narodi seznanili že s papirjem. Z razšir« janjem znanosti se je občutila vedno večja potreba po razširjanju knjig. Tako so se koncem križarskih vojn poleg menihov pe* čali s ispisoivanjem knjig že mnogi poklicni pisarji. Da pa bi mogli ustrezati vedno več« jemu povpraševanj« po knjligah, so se pri« čeli posluževati mehanskega razmnoževanja s tem, da so v les urezavali podobe in jih tiskali na papir. [Najboljši pospeševalec knjig pa je bila iznajdba knjigotiskarstva. Oblika knjige je od te dobe sicer ostala neizpremenjena, vendar se je njena notranjost in zunanjost močno izpremenila. Z 19. stoletjem je nastala zopet nova doba, ko so prejšnje metode tiskarstva na« domestili razni stroji. Koncem tega sto« letjia so se pridružili tiskarjem in založ« mikom še umetniki, ki so dvignili knjigo na stopnjo umetnosti. Bodočnost pa kaže zo« pet novo izpremembo. Edison, slavni izumi« telj, prerokuje, da bo koncem 20. stoletja papirno knjigo izpodrinila jeklena knjiga, to je, listi bodo narejeni iz zelo tankega jekla, ker je mogoče jeklo stanjšati na dve tisočinki milimetra. Na te liste bo mogoče tako tiskati kakor na papir. Prednost teh knjig pa bo v dejstvu, da bo 40 tisoč strani obsegajoča knjiga dosegla debelost nekaj centimetrov. Na vidiku je še druga izprememba, in sicer mikrofotografična reprodukcija. To bi se pa vršilo na ta način, da bi se vsaka stran knjige fotografirala in zmanjšala na nekaj centimetrov. S pomočjo drugega apa« rata pa bi se potem projicirala na platno, kakor to delajo danes v kinih z ljudmi. (Neue Bahnen, 1927.) L-e. Literatura dunajske šolske reforme. Na letošnji mariborski razstavi »Inozemske šolske reforme« (priredila jo je ob priliki drž. skupščine UJU »Pedagoška centrala« v Mariboru) so dunajske šolsko«reformne knjige vzbudile posebno zanimanje. Glavni založnik teh knjig je »Deutscher Ver« 1 a g f u r J u g e n d u n d Volk, W i e n I, Burgring 9«. Zasluga tega založništva je, da je literatura dunajske šolske reforme postala svetovnoznana in je dunajska šol« ska knjiga na letošnji razstavi svetovne šolske knjige v Leipzigu odnesla prvenstvo. Značilna je izjava berlinskega prof. Paul« sena, ki pravi, da Dunaj na šolsko«politič« nem in pedagoškem polju vsemu svetu prednjači: »Nemčija je dežela teorije, Du« naj pa si je pridobil najvzglednejše šolstvo Evrope in morebiti celo vsega sveta«. To priznanje se sme smatrati za najmerodaj« nejši izraz pravilne smeri dunajske šol. re« forme. Seznam založništva vsebuje najzmačil« nejša tozadevna dela. Zbirka za učit. knjiž« niče obsega blizu 80 številk najboljših no« vejših knjig; znameniti so podrobni učni načrti dunajskih šol, ki jasno ponazorujejo »kompleksni pouk« v 4 osnovnošolskih le« tih. Reprezentativna revija »Q u e 11 e« iz« ha j a v istem založništvu, ki izdaja tudi posebno zbirko važnejših že obelodanjenih člankov. Najvažnejše so pa šolske knjige dunajskih šol, ki bi jih moral poznati vsak učitelj, ki se peča s šolsko* ref ormni mi stremljenji pri nas in v inozemstvu. »W i e« n e r K i n d e r e >r s t e s B u c h« in »L a n d« fibel« sta krasni začetnici, polni otroške« ga življenja. Prav taka je Falkova računica. »W i e ich richtig e r z a h 1 e und s o h r e i b e« je K. Linkejeva jezikovna vadnica, ki pa izključuje vsako sistematično slovnico, gradivo je razdeljeno na življenji! ske enote, kar je duševnemu obzorju otro« ka najprimernejše. Reformatorji našega je« zikovnega pouka ne bodo smeli iti preko teh publikacij. Razredno čtivo za vsa šolska leta je v največji izbiri na razpolago, prav tako tudi moderne stenske slike .itd. Knjižnica »Pedagoške centrale« v Ma« iriboru lizposojuje svojimi članom mnogo knjig tega založništva. Za one, ki bi si radi naročili kake knjige v študijske svrhe, pa posreduje centrala naravnost pri za« ložništvu. E. V. Ne jezite se, če vaš trdoglavi otrok kaj pokvari; samo odstranite vse iz njegove okolice, kar bi lahko pokvaril. Če pokvari svoje orodje, se nikakor ne požurite, da mu daste novo; pustite otroka, da ta predmet pogreša in tako občuti posledice svojega dejanja. Če zdrobi šipo v svoji sobi, pustite, da ga opihuje veter noč in dan; bolje je majhen nahod kot da ostane tepec. Ne pritožujte se nikoli radi sitnosti, ki vam jih povzroča, temveč skrbite, da jih tudi on občuti neposredno. (Rousseau, Emil, 1762.) Razvoj nravnih idej v človeku napreduje silno počasi; če bi ga hotel pospešiti, zgubiš trdna tla pod nogami. Vi mladi učitelji: prosim vas, zavedajte se, da mora nravni in sploh vsak pouk temeljiti bolj na dejalnosti kot na besedah; kajti otroci pozabijo zelo lahko, kar so rekli sami ali [kar so jim rekli drugi, ne pa, kar so sami storili >ali jim je kdo drugi storil. (Rousseau: Emil, 1762.) Kaj naj mislimo o barbarski vzgoji, ki žrtvuje sedanjost otroka neki negotovi bodočnosti; ki oklepa otroka v vse mogoče spone že od vsega začetka, da se mu s tem pripravi domnevna sreča v daljnji bodočnosti, ki je pa bržčas nikoli ne bo užival... Tako poteko leta sreče v solzah, kaznih, pretnjah— skratka: v suženjstvu. (Rousseau, Emil, 1762.) Človek, bodi človeški, to je Tvoja dolžnost. Bodi človeški napram vsem slojem, vsem starostim, napram vsemu, kar leži v človeški naravi. Ljubi deco, daj ji priložnost za igro in razvedrilo sploh, daj svobodo njenemu zdravemu instinktu. Kdo od Vas odrastlih si ni želel otroških let, ko stalno plava smeh na ustnicah in dušo napolnjuje nebeški 'mir? (Rousseau: Emil, 1762.) OCENE »Učit. Iskra«, ki letos pod uredili« štvom Dušana Vitoroviča izhaja v Beogra« du, je izšla s I. številko v novi opremi. Celotna vsebina kaže, da hoče svojo bor« benost razširiti tako v pedagoškem, kakor tudi v strokovno«organizačnem pogledu. »Kritika mariborske skupščine UJU« ple« dira za preureditev organizacije v zmislu zahtev slovenskega učiteljstva. Zato pri« naša tozadevne resolucije celjske skupščine, ki se je postavila na stališče federacije. Iz« dajatelj lista, Drago Mihajlovič, primerja kritično oba letošnja mednarodna kongresa v Leipzigu in Berlinu. Berlinskemu, ki ga je sklicala Mednarodna federacija učiteljskih udruženj, odreka vsak pozitiven uspeh, češ da je .ta »Internacionala« eksponent fran« cosko«nemških kartelov, s katerimi se hoče zapadna buržoazija braniti pred Ameriko. Z navdušenjem opisuje kongres mednarod« nih prosvetnih delavcev v Leipzigu. Ta se je bavil z družbo in šolo, v ospredje je pa postavil problem vzgoje proletarskega otro« ka. — Tudi praktična vprašanja delovne' šole se tretirajo, posebna pažnja se pa po« sveča šolstvu našega juga. »Učiteljsko Iskro« smemo smatrati za resno boriteljico nove šole in jo lahko priporočamo učitelj« stvu. Naroča se v Beogradu, Kr. Aleksan« dra ul. 109. E. V. Strokovni časopis »Školska praksa«, sv. 4., god. I., urednik Si m a M. Jevrič, prof. v Beogradu. Da smo odkritosrčni: prav nič ne sme« mo tajiti, da so vsi naši strokovni časopisi verno ogledalo siromaštva domače peda« goške prakse. Med nas je zašel nov strokovno«peda« goški list pod zvočnim imenom »Š k o 1 s k a praks a«, ki namerava prinašati vse, kar spada v okvir praktičnega pedagoškega živ« Ijenja; vsaj 4. številka, ki mi je edina pri roki, kaže tak obraz. Skoro vsi članki so neke vrste — učne slike, po katerih tako rad slepo in nekritično seže navadno učitelj«začetnik. Zemljepisna učna slika B. Bogičev« o »S r e m s k e m m e d v o d j u« obsega ca. 20 strani, ki bi jih bila vredna, če bi učna razprava nosila — moderno lice. Tako pa se mi zdi, da je učni postopek preveč — 1 a j i š k i. Tudi P. Ljotičev raz« govor o »S t r a š n o m s u d u« (verouk) ne zapušča kakega posebnega spomina vred« nega vtisa. Dobiček moreš imeti edino tedaj, če odgovoriš s pomočjo pomožne li« terature na pod črto navedena vprašanja in če rešiš istotako in istotam nanizane. gornji snovi sorodne naloge. Na ta način se more učitelj izogniti golemu posnemanju in obenem napotiti k novemu — razmišlja« nju. V toliko smemo namreč odobravati vsako publiciranje učnih slik in nič več. Morda imajo druge številke »Š k o 1 s k e prakse« izrazitejšo vsebino? A. Žerjav. C. Pregelj: Troglasni mladinski zbori. Od založništva smo prejeli spodnjo objavo in jo priobčujemo v opozorilo uči« tel jstvu: V založbi knjigarne Kleinmayr & Bam«' berg v Ljubljani je izšla pesmarica »Ciril Pregelj: Troglasni mladinski zbori«, ki je namenjena našim mladinskim zborom na višji stopnji osnovnih šol, nadalje meščan« skim in srednjim šolam ter glasbenim za« vodom, vobče vsem, ki goje mladinsko petje. Ta zbirka je osnovana na podlagi obeh pesmaric, katere I. del je izšel 1. 1925. pod naslovom: »30 troglasnih mladinskih zbo« rov«, II. del pa 1. 1927. tako, da vsebuje sedaj ta izdaja najbolj priljubljene pesmi iz obeh delov, na novo so pa sprejete 3 slo« venske in ena slovaška v harmonizaoiji Fr. Marolta ml. in 4 hrvatske v harmonizacija R. Matza. Vse pesmi so harmonizirane tako, da ne stavijo glede intonacije in glasovnega obsega nepremostljivih težkoč, vsak pevski pa rt je gladko tekoč in peven. Avtor je kot večleten učitelj mladinskega zborovega pet« ja na šoli Glasbene Matice v Celju upošte« val vse okolnosti, ki prihajajo pri tem petju v poštev — zato so sprejete po večini le take pesmi, ki jih mladina rada poje — in to so narodne pesmi. Istim dajejo pred« nost tudi učni načrti vseh kategorij nižjega in srednjega šolstva. Priobčene so pa narodne pesmi iz vseh delov naše domovine, a tudi po ena morav« ska in slovaška. Med slovenskimi narod« nimi so po večini koroške, kar gotovo je le zbirki v prid. Poleg izdajatelja so narodne pesmi harmonizirali E. Adamič, Z. Prelo« vee, S t j. Mokranjac, Fr. Marolt, R. Matz A. dr. Ker je zlasti v Sloveniji izšlo že lepo število pevsko« teoretičnih knjig (Bajuk, Druzovič, Grobming, Kozina, Fr. Marolt mL, Negro«Hrastova), prinaša ta pesmarica zgolj zborovske pesmi, ki se pojo bodisi pri praktičnem pevskem pouku, bodisi so namenjene za glasbene nastope naše mla« dine. Po skrbni izberi pesmi, po razmero« M lahki interpretaciji in končno radi le« pega razločnega tiska in sploh zunanje opreme se pesmarica sama priporoča in bo povsod dobro došla, kakor so doslej še vse Pregljeve pesmarice. Cena izvodu je Din 26, s poštnino 28 Din. Pri večjem naročilu popust. Dobiva se v vseh knjigarnah ali pa se naroča naravnost pri založbi Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani. H. Kautz: Im Schatten der Schlote. Versuche zur Seelenkunde der Industrie« jugend. 2. izd. 1926, 295 str. Einsiedeln, Benziger. O duši delavca in delavske mladine sodobna psihologija ni mogla dosti pove« dati, dokler se je držala eksperimentalnih metod. Odkar se skuša »razumevajoč« vži« veti v duševne celote, so uspehi boljši. Predstoječo knjigo je spisal katoliški diu« hovnik, nanaša se na psiho mladine v po« renskih industrijskih krajih. 'Ne zasleduje strogo znanstvenih ciljev, noče drugega »kot slikati življenje in zbuditi življenje«. Njegov interes je praktičen. Zato se mar« :sikdo ne bo z vsako njegovo izjavo strinjal. — V knjigi se nahaja poglavje, ki v pre« cizni formulaciji označuje psiho mladine, ki je končala šolo in si sedaj ureja pot skozi življenje in poklic. Vplivi okrožja, odnos mladega človeka do kulture in gospodar« stva, ocenitev idealizma in življenja so v živo plastičnem slogu prikazani. Nato sledi poglavje o človeških tipih, ki jih nahajamo v industrijskem ozemlju. Originalne in toč« ne so označbe rudarja, delavca, brezposel« nega, zlasti pa slika o kmetu, uradniku, tr« govcu, rokodelcu ter delavcu«meščanu. Dru« ga polovica pa obsega pedagoški problem: Kako izobraziti in vzgojiti sodobnega pro« letarca, Kautzovi praktični nasveti so upo« števanja vredni, zlasti njegove smernice glede obujenja nove »domačnostne kulture«. Beležimo zanimivost, da po Kautzu prole« tarska mladina nima preveč zmisla za petje. »Nur die Slowenenjugend erbt und lernt von stammestreuen, biederen Eltern einen auffallenden Reichtum an Gesangesfreude und Begabung« (str. 34). Čibej. T. Litt: Moglichkeiten und Grenzen der Padagogik. 1926. Leipzig, Teubner. T. Litt: Fiihren oder Waeh« s e n 1 a s s e n. Eine Erdrterung des padag. Grundproblems. 1927. 100 str. Leipzig, Teubner. T. Litt: Die Philosophie der Gegenwart und ihr Einfluli auf d a s B i 1 d u n g s i d e a 1. 2. izd. 1928. Leip« zig, Teubner. Littov vpliv ne sega na široko, Litt spada poleg A. Fischerja, H. Nohla, E. Sprangerja in G. Kerschensteinerja k re« 1 prezentativnim teoretikom nemške pedago« gike. Žal njegovi spisi niso dostopni široki publiki, ker predpostavljajo filozofsko na« obraženost in so pisani v abstraktni, a raz« boriti in fini prozi. Kdor se pa prerije do jedra spisov, bo vsekdar našel točno uteme« Ijene in dalekosežne misli. Zato pomeni vsak Littov spis važno točko v sodobni pedagogiki. Prva izmed navedenih knjig obsega razpravo, kjer so očrtani odnošaji med vzgojstvom in posameznimi kulturnimi ob« močji (upoštevani so: gospodarstvo, politi« ka, znanost, religija, socialno življenje). Ta razprava je temeljnega pomena. Nato slede še nekateri zbrani članki, izmed katerih so pomembni.: članek o odnosu učiteljeve osebnosti do posameznih učnih predmetov (ta odnos ni pri vseh predmetih enak), čla« nek o »kulturoslovjiu« v šoli, članek o dr« žavljanski vzgoji. Drugi navedeni spis razočara nekoliko. Litt zahaja preveč v filozofično spekula« cijo, ozira se preveč na zgodovino nemške« ga duhovnega življenja, do čim bi človek pri« čakoval boij psihološko gledanje. Saj je v naslovu drugega spisa res formuliran »osnovni problem« vsega vzgojstva: ali naj pustimo, da otrok organično »raste« in se razvija po silah, ki j:ili vsebuje v svoji no« tranjosti, ali pa naj segamo od zunaj v ob« močje gojenčevega življenja, ali naj mu stavimo naloge in cilje, ki jih mora tudi preko svojih želja in interesov doseči in uresničiti? Litt lepo loči te pojme, pokaže da sta oba pojma nujna, da moremo poleg napačnega in enostranskega podčrtavanja enega pojma ločiti »dobri zmisel« rasti in »dobri zmisel« vodstva. K vsaki dobri vzgoji spada nujno tudi pouk in odgoja ter tradicija. Tretji Littov spis pa bo zanimal zgo« dovinarja sodobne pedagogike. Litt očrtava sliko o sodobni filozofiji, pokaže, kako so razne novejše filozofske smeri in šole vpli« vale tudi na sodobno pedagogiko. Razni na« turalistični in pozitivistični filozofi so vpli« vali na postanek takozv. eksperimentalne pedagogike, ki je danes popolnoma stopila v ozadje. Pretirana špekulacija, h kateri nagibajo zlasti Nemci (saj se to vidi skoro pri vsaki nemški znanstveni knjigi) je ro« dila tudi svoje sadove. Nato je prišel val ekspresionistične pedagogike, ki je hotel vse s stališča »življenja«, »otroka«, »člove« ka« rešiti. Zanikale so se vse objektivne norme iin zakonitosti duhovnega in gospo« darskega sveta (v tej fazi se nahaja tre« nutno del naše slovenske pedagogike). Sle« diti mora iztreznenje. Preko mladostnega entuziazma se je filozofija in z njo vred tudi pedagogika zopet povrnila k stvar« ,n e m u delu, k upoštevanju dejstev, prizna« njn tradicije in tega, kar je na njej trajno vrednega. Take cilje mora imeti vsaka »kla« sična« vzgoja in izobrazba. Čibej. W. Katt: Unser Kind und die Schule. 214 str. 1927. Dessau, Dunrihaupt. Ta knjiga je namenjena staršem, po« tem pa tudi vzgojiteljem sploh, torej tudi našemu učiteljstvu. Sicer se ozira v glav« nem na nemške razmere, zlasti tam, kjer slika stanje in organizacijo nemškega šol« stva (počenši od osnovne šole do višje sred« nje šole), a "utegne koristiti tudi naši jav« nosti. V zaključenih poglavjih obravnava vzgojo v predšolski dobi, nato obširno od« mase med šolo in starši, odnos učitelja do učenca, mladinsko gibanje, nadarjenost di« jakov, vprašanje poklica in izbire poklica Knjiga je praktična, nadvse enostavno pi« sana, navaja za vsako poglavje literaturo za nadaljnji študiji Čibej. W. Stern: Probleme der Schiileraus« lese. 50 str. 1926. Leipzig, Quelle-Meyer. Stern, ki se že desetletja ukvarja z raziskovanjem otroške inteligence, preiz« kušnjo inteligence, vprašanjem selekcije sposobnih dijakov {»dviganje sposobnih«, »pravi otrok v pravo šolo«) povzema tu v kratkem predavanju glavne misli, tičoče se naslova. V kratkih, a jasnih obrisih izkaže psihološke, sociološke in pedagoške strani tega problema. Nato v podrobnem pokaže, kako naj se izvrši izbira sposobnih in na« darjenih učencev. Že v 4. razredu osnovne šole postane potrebna selekcija, ki se- po« zneje pri prehodu v sredhjo šolo mora v podrobnem izvršiti. Praktični uspehi Ster« novih preizkušenj! morejo tudi nas zanimati, zlasti opozarjamo na brošuro naše osnovno« šolsko učiteljstvo. Čibej. A. G. Tangsley: Die neue Psychologie und ihre Beziehung zum Leben. 306 str. 1923. Miinchen. Drei Masken. Predstoječa knjiga angleškega avtorja, ki je izšla v nemškem1 pTevodiu, lepo iz« stopa iz običajne psihološke literature. Od« likuje se po posebno enostavnem in z zgledi podprtem izvajanju — v tem oziru se bi« stveno razlikuje od nemških knjilg, ki so po možnosti pisane v čim najbolj učenja« karskem stilu. Tangsleyova knjiga je do« kaz, da se dajo tudi najtežji problemi pod« zavestnega in instinktivnega duševnega živ« ljenja prikazati v jasni obliki. Tangsley obravnava v svojem spisu osnovne probleme »biološke psihologije«. V važnih točkah se naslanja na Freuda in A. Adlerja, a njegovi nazori so širši, bolj do« ločeni kot pri psihoanalitikih. T. se ozira bolj na normalne slučaje, ne toliko na psi« hopatične slučaje in slučaje potlačenega in zagrenjenega življenja. Točno prikazuje, koliko vlogo igrajo v življenju takozv. »kompleksi«, to je z močno čustvenostjo napojeni doživljaji, ki se jih človek ne more zlepa otresti. Ne prikrivanje, ne iz« begava,nje, ne »racionalizacija« pri tem ne pomagajo mnogo. Pomembna je tudi Tangs« leyeva razdelitev človeških instinktov: na« ha jamo instinkte, ki se nanašajo na last« ni jaz (ohranitev in uveljavljanje samega sebe), dalje instinkte, k-i človeka ženejo v socialnost (»čredne« instinkte) in končno seksualne instinkte. Knjiga je porabna za uvod v študij nagonskega in čustvenega življenja, podaja sliko o človeški osebnosti. Seveda ni učbe« nik običajna psihologija, ki raziskuje_ posa« mezne duševne doživljaje. Čibej. H. Nohl: Jugendwohlfahrt. 112 str. 1927. Leipzig, Quelle-Meyer. Nohl, profesor pedagogike na univerzi v Gottingenu, je v predstoječi knjigi zbral razne svoje študije iz socidne pedagogike. V lahkoumljivii obliki obravnava vprašanja mladinskega skrbstva, vzgojo zanemarjene mladine; podaja karakteristiko pubertetne dobe, na katero izrečno opozarjamo, se peča s psihoanalizo Freudove in Adlerjeve šole ter priznava nujnost upoštevanja pod« zavestnih in nagonskih motivov človeške duše. Zlasti je to potrebno za razumeva« nje mladostnika in njegovih često »nera« zumljivih« dejanj. Študija o »zmislu kazni« pa spada k najglobljim stvarem, kar jih je tozadevno bilo objavljenih. Nohl jasno pokaže, da ima kazen razne »funkcije«, da torej v različnih smereh lahko jako raz« lično vpliva, često zelo negativno in kvar« no. Na Nohlovo knjigo izrečno opozarja« mo našo pedagoško javnost. Čibej. lzprememba pri uredništvu Popotnika. Ker je dosedanji dolgoletni urednik tov. Pavel F ler e odložil uredništvo Popotnika je prevzel njegovo urejevanje redakcijski odbor, ki je označen na listu spredaj. Poverjeništvo UJU si šteje v dolžnost, da se ob tej priliki zahvalja tov. F l er e t u za njegov trud, ki ga je imel pri dolgoletnem urejevanju lista, ter za vse žrtve, ki jih je doprinesel s tem v zvezi v dobrobit slovenskega učitelj stva in šolstva. V Ljubljani, v oktobru 1928. Poverjeništvo UJU — Ljubljana.