Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 190 L Leto IV. - Štev. 8 Gorica - 21. februarja 1952 - Trst Izhaja vsak četrtek Presekane žile Neštetokrat smo zamejski Slovenci očitali fašizmu, da je z narodnim zatiranjem zadal slovenski manjšini usodne udarce. Pri vrednotenju za-dobljene škode smo zmotno ocenjevali zgolj zunanje razdejanje in pri tem stalno pozabljali, da je bila bolj kot narodno telo ranjena narodna duša. Medtem ko smo vsemu kulturnemu svetu dopovedovali, kako nam je fašistična Italija zatrla gospodarske ustanove, uničila politične stranke, ukinila prosvetne organizacije, ubila šolstvo, skratka: pokončala vse vidne oblike zunanjih kulturnih vrednot, smo redno opuščali ugotovitev, da so bile pri tem smrtno zadete temeljne prvine in dejanjska osnova kulture same. Težja nesreča je bila v tem, da nam je fašizem ubil slovensko kulturnost, to je stvariteljno silo kulturnega ustvarjanja, kot pa v tem, da nam je razbil slovensko kulturo, to je zunanje ostvaritve kulturnih vrednot. Fašistični totalitarizem se ni namreč razbesnel proti Slovencem zgolj s tem, da je izločil iz druiubnega življenja vsako slovensko dejavnost in izrinil iz javnosti vsako sled slovenske kulture, pač pa dosti bolj s tem, da je nastavil sekiro na korenike samega slovenstva in na bitna počela ter bistvo slovenske kulturnosti. Ta zločin rodomora je segut pri morjenju nurodne uicesti in v zastrupljevanju kultiirnostnih korenin globoko v mozeg narodnega telesa, prav v osredje narodne duše. S tem, da je fašizem izgnal, drugam premestil ali pozaprl tedanje slovenske izobražence, je ohromil vodilni rod nosilcev slovenske misli, tako da ni mogel več vzgajati mlajših rodov, ki so postali plen načrtne fašistične protislovenske vzgoje. S tem pa je italijanski fašizem nasilno prelomil naš kulturni razvoj, razbil naše ustvarjalne tradicije, razpolo-vičil našo narodno rast. Fašizem je z eno besedo presekal žile na slovenskem narodnem telesu, s čimer je onemogočil pretakanje življenjskih sil iti kulturnega soka iz starejšega rodu v mlajšega, iz zrelih nosilcev narodne duše v doraščajnt-ke. Ta nečloveški kirurgični poseg v živi narodni organizem slovenske manjšine na Primorskem je zasekal strašno vrzel, ki je nenapolnjiva: med rodom starejših Slovencev, ki so zoreli v vzdušju razgibane slovenske kulturne ustvarjalnosti pred letom 1925, ter med našim najmanjšim rodom, ki raste v sodobnem ozračju obnovljenega razvoja, manjka takorekoč rod vmesnega dva j-setletja. Zamejski Slovenci skoro nimamo izobražencev iz omenjenega dvajsetletja, in če jih je še nekaj redkih bilo, jih je pobrala zadnja vojna, kot na pr. prof. Cirila Šinigoja, dr. Ernesta Jazbeca, dr. Joška Kogeja, dr. Stanka Vuka, pesnika Ladota Piščanca, ki bi bili danes na višku ustvarjalnih sil in ki bi zatorej prav gotovo odločilno posegali v naše narodno življenje. Naravna posledica tega okrutnega preseka slovenskega kulturnega življenja in narodnega razvoja na Primorskem je ta, da se še danes ni znašla naša dozorevajoča akademijska in srednješolska mladina, ker ji ni še uspelo, da bi raztegnila svoje korenike do plodne zemlje preizkušenega starejšega rodu in tako povezala svoje mlade ustvarjalne sile z zdravo tradicijo in pristnim duhom primorske zemlje. Če bi današnja mladina šla po naravnem zgodovinskem razvoju po stopinjah svojih neposrednih predhodnikov preko slovenskih šol, društev, organizacij, ustanov, sploh preko bohotno brsteče slovenske kulture iz neposredne dobe po prvi svetovni vojni, bi bila danes po zgodovinski nujnosti učlovečena pomlad svetlih idealov in poprišče pobud in vzponov za vedno lepše in višje kulturne ustvaritve. Tako pa najdemo med našo slovensko mladino, in ne samo med kmečko in delavsko, ljudi neplodne razočaranosti nad življenjem. Tu pa tam imamo celo privid, da ne stojijo pred nami dijaki in akademiki drznih načrtov in neugnanega optimizma, ampak klaverne postave zlomljenih hrbtenic, nedorasli orli pohabljenih perutnic... Na dnu duše nam tedaj vstaja strašno vprašanje: so li to bodoči voditelji smrti zapisanega naroda, ki ze lega v grob ? Slovenci na Goriškem in na Tržaškem nočemo umreti! Presekane žile so že povezane in valovi mladega življenja že plujejo iz pristne slovenske preteklosti v bodočnost. iz zgodovine v ustvarjanje, in na naši lepi primorski zemlji že brsti nova pomlad, ko plavajo v prerojenem ozračju vzvišeni ideali Cankarjevega spomina: mati, domovina. Bog! Jurij Koga predstavlja sovjetska komunistična stranka ? Ameriški dnevnik »Milvvaukee Journal« piše, da je laž, da predstavlja sovjetska komunistična stranka sovjetske delavce in kmete. To trditev potrjuje list s številkami, iz katerih je razvidno, da predstavlja sovjetska komunistična stranka zdaj v glavnem le birokrate in komunistično inteligenco. List navaja neko poročilo, ki ga je prinesla lani v decembru »Kaza-kistanska Pravda« in in ki pravi, da je od 229.000 članov komunistične stranke v Kazakistanu samo 26 odstotkov delavcev in kmetov. Vse drugo so birokrati in državni uradniki. V Tiflisu je bilo leta 1942 62 odstotkov partijskega članstva delavcev in kmetov, toda po vojni se je ta odstotek zmanjšal na 38,7 odstotkov. V Kirgiziji je med novim članstvom partije, ki je bilo sprejeto vanjo po vojni, le sedem odstotkov delavcev in kmetov. To je razvidno iz poročila tamkajšnjega partijskega sekretarja. Na kongresu beloruske komunistične partije leta 1949 so objavili, da je od novili članov partije v Minsku le 11,6 odstotkov delavcev in kmetov. Vrhovni Sovjet Sovjetske zveze so nekdaj slavili kot veliki zbor predstavnikov delavskega razreda, a leta 1950 je bilo v njem le 11,8 odstotkov delavcev, preddelavcev, kmetov in brigadirjev poljedelskih delovnih brigad. Od 638 poslanskih mest v Vrhovnem Sovjetu jih je zavzemala komunistična inteligenca 64,9 odstotkov, partijski aktivisti in nameščenci pa 13,3 odstotkov. Leta 1946 je bilo v Vrhovnem Sovjetu še 26 odstotkov delavcev in kmetov. Od tedaj se je torej razmerje zelo iz-premenilo njim v škodo. Stranka delovnega razreda je na ta način dejansko stranka tistih, proti katerim naj bi se po komunističnih trditvah partija vedno borila, to je stranka, ki predstavlja komunistično inteligenco in državno uredništvo.« Gospodarstvo in oboroževanje Odločitev v Franciji Francoski parlament je bil v soboto poklican, da se izrazi o sedanji francoski zunanji politiki. Šlo je za to, da odobri znani Plevenov načrt o skupni evropski vojski. Ministrski predsednik Faure je videl, da so mu komunisti in pa gollisti odločno nasprotni. Zato si je hotel zagotoviti podporo socialistov, brez katerih bi pri glasovanju gotovo propadel. Toda socialisti so zahtevali za svoj pristanek razne popravke pri načrtu in predvsem zagotovilo, da bodo k evropski vojski pristopili tildi Angleži in da se ti skupaj z Amerikanci obvežejo, da ne bodo pustili, da bi se kdaj osnovala narodna nemška vojska. Faure je zahteve socialistov sprejel, zato se je glasovanje o zaupnici vladi preneslo od sobote na torek zvečer. Ves svet je z nestrpnostjo pričako-val, kaj bo rekel francoski parlament, ker so bili vsi edini v tem, da bodo njegove odločitve imele zelo daljnosežne posledice. Saj bi zavrnitev sedanje francoske zunanje politike pomenila zavrnitev Schu-manovcga načrta in atlantske zveze. Torej polom vseh temeljev, na katerih gradijo svojo zunanjo politiko v Evropi tudi Združene države, Anglija in vse ostale demokratske države v Evropi. Pri glasovanju v torek je Fanrejeva vlada dobila zaupnico s pomočjo socialistov. Znani ameriški časnikar Walter Lippman, je objavil v listu »Wa-Shington Post« članek z naslovom »Prava podoba«, v katerem piše: »Pogosto je bilo rečeno, da bi mogla Atlantska skupnost propasti zaradi tega, če bi se Zaliod ne mogel oborožiti, ali pa zaradi infla-cionistične katastrofe, ki bi jo utegnili povzročiti oborožitveni napori. Kako je torej danes s tem? Če ocenjujemo oboroževanje A-tiantske skupnosti po vojaških in političnih napovedih ter načrtih iz let 1950 in 1951, vidimo, da v splošnem zaostaja za tedanjimi načrti. V finančnem oziru preživljata Velika Britanija in šterlinško področje najhujšo vseh povojnih kriz. V Franciji pa se pojavljajo vedno hujše finančne težave. Tako se zdi, da je splošna podoba precej črna. Človek bi mislil, da je Zahod doživel nele neuspeh s svojim oboroževanjem, temveč da je tudi na poti v bankrot. Dovolj hudo hi bilo, da bi morali plačati oboroževanje z bankrotom, če pa bi ostali neoboroženi, pri tem pa doživeli še bankrot, bi bilo v resnici prehudo. Vendar pa je ta slika napačna. Prav za prav je v celoti napačna. Prava podoba je namreč ta, da ameriško oboroževanje uspešno napreduje in da je bila izvedena o-gromna industrijska preobrazba, ne da bi nastopila nevarnost inflacije. S tem nočemo reči, da si lahko po-manemo roke in da je vse dobro. Toda če ni na mestu tako nezadovoljstvo, tudi ni na mestu malodušnost, posebno ker je dovolj vzroka za zaupanje. Ko pravim, da ameriška oborožitev uspešno napreduje, s tem ne menim, d« imamo v tem trenutku toliko orožja — ali da ga bomo že čez sest mesecev —, kakor so določili nasi načrtovalci, ko so pripravljali svoje načrte. Ni dvoma, da smo doživeli pri tem neuspehu, ki ga ne smemo omalovaževati in ob katerem si moramo priti na jasno, ali so se zmotili načrtovalci, ali pa so krivi tisti, ki načrt izvajajo, in če niso bili morda načrti nezadostni. Toda stvarno merilo uspeha ali neuspeha ameriške oborožitve niso osnutki načrtovalcev, ampak tisto, kar o tem mislijo Sovjeti. Jaz seveda ne vem, kaj mislijo, pač pa vem, kaj si naj mislijo. Mislijo si naj, da so Američani sposobni takoj trdo udariti in mobilizirati vso svojo vojaško kapaciteto, ki je že tolika, da bi noben napad ne privedel do drugega kakor do dolge, neodločilne in strahovite uničevalne vojne. Če je res, o čemer sem prepričan, da namreč ameriško oboroževanje po tem merilu uspešno napreduje, potem je treba mnoge probleme zahodne oborožitve preučili v tej luči. Na problem evropske združitve, evropske vojske, položaj Španije, na oborožitev take države, kakor je Italija, je treba gledati iz prave perspektive, namreč kot na probleme, ki so bolj v zvezi z obnovo kakor pa s trenutno obrambo Evrope. Ob teh problemih se je izkazalo listo, kar je bilo pričakovati, da so namreč nerešljivi, če jih skušamo rešiti kot nujne zadeve trenutnega obrambnega značaja. V prvi vrsti to niso vojaški problemi. S sklepi vojaških štabov jih ni mogoče rešiti. To so politični problemi in če so sploh rešljivi, jih bo mogoče rešiti le v daljšem obdobju. Zato je tako važno, da ne dopustimo zatemniti temeljnega uspeha, ki ga predstavlja ameriška oborožitev, — s katero je bila ustvarjena v zahodnem svetu kot celoti nova vojaška sila, — od težav in razočaranj, ki jih srečujemo pri uveljavljanju svojih velikanskih in površno izdelanih načrtov, s katerimi skušamo kar namah prenoviti vso Evropo. Lahko bi postalo nevarno, če bi Kremelj verjel vse tisto, kar se govori o teh zadevah, in bi bil zares prepričan, da je doživel Zahod s svojim oboroževanjem neuspeh, ah da je na poti v neuspeh. Prav tako resna stvar bi bila. če bi se Kremelj vdal veri h kateri je nagnjen že zaradi svoje dogme — namreč da smo na robu propada, zaradi inflacije. Mi nismo na robu propada zaradi inflacije. Od lanske zime, ko smo napravili konec avtomatičnemu naraščanju bančnih denarnih naložkov, imamo pod nadzorstvom sile, ki so povzročale nevarnost inflacije. To pa še ni vse. Zdaj lahko končno upravičeno upamo, da so se tudi v Veliki Britaniji in na področju šterlinskega bloka, posebno v Britaniji, Avstraliji, Indiji in Pakistanu odločili za izpremembo politike in metod, kar bo odpravilo nevarnost inflacije. V prihodnjih mesecih se bo pokazalo, če je to upanje upravičeno. Če je, potem ni samo stvar prazne domišljije, če sodimo, da ni več daleč čas, ko bo naša družba dejansko — in to kljub pomotam načrtovalcev — oborožena in vendar gospodarsko zdrava.« Pogreb Jurija VI. Pokojni kralj Jurij VI. počiva zdaj med svojimi predniki v kapeli svetega Jurija v Windsorju. Ko je Canterbyrijski nadškof izrekel besede: »Zemljo zemlji, pepel pepelu, prah prahu«, je kraljica vrgla na krsto, katero so počasi spuščali v grobnico, pest prsti. Ogromni kupi cvetlic v Windsorju so zadnji pozdravi mrtvemu kralju iz vse Velike Britanije in vsega sveta. Med njimi so venci, ki jih je poslalo več kot 70 tujih držav. Ob želji, da se izkaže globoko spoštovanje. ki ga je pokojni kralj Jurij VI. užival povsod, je bilo pozabljeno vsako nasprotje. V petek 15. t. m. ob 14.00 uri, ko so se v kapeli svetega Jurija začeli pogrebni obredi, je zavladal v Veliki Britaniji dveminutni molk v počastitev spomina pokojnega kralja. Tudi na Norveškem in v Belgiji ter vse do Indije, Malajske in Nove Zelandije so se ljudje z dvominutnim molkom oddolžili spominu velikega pokojnika. Lidove Noviny ukinjene Praški dnevnik »Lidove Novinv«, svoj čas eden vodilnih češkoslovaških časopisov, pri katerem sta sodelovala tudi češka predsednika Tomaž Masaryk in Edvard Benes, je prenehal izhajati. V svoji zadnji Številki objavlja, da ne more več izpolnjevati svojih kulturnih in političnih nalog. Ukinjene bogoslovne fakultete v Jugoslaviji Na ukaz zvezne vlade v Beogradu so bile ukinjene vse bogoslovne fakultete v Jugoslaviji. Ta ukrep zadeva katoliško bogoslovno fakulteto v Ljubljani in Zagrebu ter pravoslavno bogoslovno fakulteto v Beogradu. Do sedaj je namreč v teh mestih obstajala na univuzi poleg drugih fakultet tudi državna bogoslovna fakulteta. Z novim ukrepom je torej študij bogoslovja odpravljen tudi z univerz, kakor je bil že prej odpravljen iz ljudskih in srednjih šol. Novi ukrep ne preseneča, ker je jasno, da kdor ne dopusti, da bi se v šoli učili verouk otroci, tudi ne bo dopustil, da bi se ga učili odrasli na univerzi. Kar preseneča so trditve ameriškega poslanika v Beogradu Allena, ki je izjavil, da je Titov režim postal znosnejši in bolj človečanski. Morda se je to ŠIRITE NAŠ LIST/ zgodilo z njim in z njegovimi sodržavljani, katerih Tito ne strelja več. kot se je to zgodilo še leta 1947. ko so sestrelili ameriško letalo nad Slovenijo; kar se tiče postopanja z jugoslovanskimi državljani pa lahko mirno rečemo, da se režim ni nič spremenil. Isto suženjstvo vlada, kot j< vladalo. In vsak pojav svobodnega mišljenja »e prav tako kaznuje, kot se je kaznoval. Če Allen noče tega verovati nam, naj stopi v preiskovalne zapore katerekoli jugoslovanske ječe, pa bo videi, kako tam postopajo z ljudmi, ki si upajo po svoje misliti. Te dni se bodo zastopniki ZDA, Anglije in Francije med seboj posvetovali v Washingtonu, kolikšno pomoč in pod kakšnimi pogoji naj nudijo Titu v novem poslovnem letu 1952-53. V preteklem letu so mu dali 75 milijonov dolarjev pomoči. — Tu je torej razlog, zakaj se režimski ljudje zapadnim »zaveznikom« tako prilizujejo. Stran 2. KATOLIŠKI GLAS Leto IV. - štev. 8 'cgpedtmku Tretja predpostna nedelja Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18. 31-43) Tisti čas je vzel Jezus dvanajstere ter jim rekel: Glejte, v Jeruzalem gremo in spolnilo se bo i’se, kar je pisano po prerokih o Sinu človekovem. Izdan bo namreč vernikom in ga bodo zasmehovali in bičali in vanj pljuvuli; in ko ga bodo bičali., ga bodo umorili in tretji dan bo vstal. — In oni niso nič tega umeli: Ta beseda jim je bila skrita in niso vedeli, kaj je govoril. Ko se je pa bližal Jerihi, je neki slepec sedel kraj pota in vbogajrne prosil. In ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu. da gre mimo Jezus iz Nazareta. In zavpil je: Jezus, Sin Davidov, usmili se me! — Spredaj gredoči so ga svarili, da naj utihne. On pa je še mnogo bolj kričal: Sin Davidov, usmili se me! — Jezus je torej obstal in velel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: Kaj hočeš, da naj ti storim? — On pa je rekel: Gospod, da spregledam. — In Jezus mu je rekel: Spreglej, tvoja vera te je ozdravila. — V hipu je spregledal, Šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo. Prav živo si lahko predstavljamo, kako je bilo ob poti, kjer je sel Jezus v Jeriho. Množica ljudi se je prerivala okoli njega, ga vpraševala, prosila in ga tudi hvalila. Glasovi so se prelivali vse vprek. To šumenje je vzbudilo pozornost ubogega slepca in se je pozanimal, kaj to pomeni. Komaj je zvedel, da gre Jezus mimo, ni hotel zamuditi lepe prilike, da bi obrnil njegovo pozornost nase. Vse je prevpil, da so postali drugi nevoljni in so ga mirili. Mož pa se ni dal ugnati. Vedel je: zdaj ali nikoli. In dosegel je. kar je želel: Jezus ga je ozdravil in mu vrnil vid. Neprecenljiv dar je vid. Oko nas vodi in nam odkriva toliko lepot. A prav tako nam je potrebno, da je čisto dušno oko, da jasno in pravilno gledamo na sv^t in na življenje. Veliko več kot telesne slepote je v teh časih duševne. Nešteto ljudi živi sredi svojih zmot in morda tudi sredi svojega umazanega življenja, pa se kar dobro počutijo. Niti mar jim ni, da bi iskali resnico. Jezus bi jim mogel pomagati, kot je evangeljskemu slepcu — toda on je hrepenel po vidu, je prosil ti ljudje pa mnogokrat ne prosijo. nV inči napredkau »Primorski dnevnik« z 'lne 12. febr. prinaša nadvse značilno novico, ki jo v vednost našim bralcem dobesedno ponati-skujemo: Toži je jim po preteklosti »GORICA, 11. Zadnja številka »Katoliškega glasu« z žalostnim glasom naznanja vest, da je konec slovenskega Karmela (niso mislili na Karmel juho. ampak na red karmeličank). *** Karmeličanke so namreč imele svoj samostan v Mostah, v ljubljanskem predmestju. Okoliški prebivalci so govorili o njih kol o bitjih, ki so se odpovedale vsemu in žirijo v svojih celicah. Vsaka je imela v celici tudi raket , v koleri je spala. In še celu vrsta takih in podobnih govoric so se Urile na ta račun, tako da je bilo njihovo življenje zavito v kopreno mitterioznosti, ki je kaj čudno učinkovalo na okoliške prebivalce. Otroci so v večernih urah rajši hotlili po pločniku na drugi strani ceste kol pa ob samostanu. Po dobrih šestdesetih letih je tudi vanj posijala luč napreilkn. Med samostanom in bivšo poboljševalnim /telje namreč Zaloška cesta, ki veže z Ljubljano obsežno predmestje. Na tem kraju pa je tako ozka. da se nista mogla srečati niti dva voza. Iz tega razloga so poslopje podrli. »K.G.« skuša to resnico zanikati, Kala brez us/teka. Moderno urbanistika se ne bo ustavljala pred takimi srednjeveškimi ostanki.« Ne dajo se motiti sredi svojih navad. In to je gotovo najbujša slepota, ki more človeka zadeti: biti bolan in se ne zavedati svoje bolezni. Da bi vendar ne posvetil kak žarek resnice v njihovo dušo, se stalno ogibljejo cerkve, nikdar ne pogledajo v katoliški časopis, v dobro knjigo, in morijo glas svoje vesti. Duševna slepota! Začenjajmo postni čas. \ dobri spovedi bo treba pregnati temo greha. Potrudili se bomo zase. toda nekaj moramo storiti tudi za druge. Če sami ne kličejo Jezusa na po- ženeva Na neki seji generalnega sveta Medna rodne katoliške komisije za emigracijo, je bil sprejet poseben načrt, ki ima namen povečati delavnost tega odbora. Osnovna načela. ki jih ima Komisija namen uresničiti so: koordinacija vse katoliške dejavnosti, ki se kaže pri delu za emigracijo in imigracijo ter pomoči beguncem in emigrantom: priprava pogodb med državami, ki zele sprejeti emigrante in državami, kier je emigracija potrebna: organiziranje mednarodnih konferenc, kjer naj bi se obravnavali begunski in splošno emigrantski problemi; priprava pravilnika za organizirano pomoč beguncem in emigrantom. Poudarjati potrebe beguncev, določiti njihoi pravni položaj, opozarjati na duhovne in verske potrebe beguncev in podobno. Miinchen V svojem gradu v Bronbacini je umrl v starosti 81 let predsednik osrednjega odbora nem-kih katoliških dni princ Alois Lowenstein. Princ je težko obolel v prvi polovici januarja. Sveti oče mu je poslal svoj apostolski blagoslov'. Pripadal je krščanskemu centru in bil 1. 190. izvoljen za poslanca. Bil je predsednik nemških katoliških dnevov cela desetletja. Predsedoval jim je leta 1905, 1913 in 1928. Kot gost se je udeležil še prvega zborovanja po drugi svetovni vojni 1. 1918 v Mainzu, nakar je odstopil. New York Predsednik Truman je poslal osrednjemu uradu združenja katoliškega tiska posebno pismo, v katerem mu častita k popolnemu uspehu, ki ga je dosegel katoliški tisk: Njegov namen je ohraniti v vseh državah Severne Amerike luč resnice. Pariz Nadškof Sensa msrg. Lamy. je prvi odpotoval v Rim, da tam opravi obisk ad limina. Ta obisk bodo morali opraviti v teku leta 1952 vsi francoski škofje. Krakov Kakor poročajo, je te dni primas Poljske msgr. Wyseynski posvetil v seminarju Wroclavv 11 bogoslovcev v duhovnike. New York Radio Newyork je poročal, da je bil spomenik maršala Stalina, ki so ga postavili na ruševinah marijanskega svetišča Rcgnum Marianom v središču Budimpešte, nedavno prevzet v čuvanje po posebni tajni policiji. Vest. ki je komunističnega izvora, dostuvlja, da je bilo potrebno na ta način zaščititi Spomenik pred vandalizmom madžarskega prebivalstva. Tako mora biti celo kip Stalina izven mej njegove domovine zavarovan od policije. To je lep primer ljubezni, ki jo goje po komunizmu podjarmljeni narodi do svojega poglavarja v Kremlju. Pariz Pariški dnevnik »l.a Croix« je nedavno prinesel poročilo o smrti msgr. Cliang Pi Te, škofa iz Ghaohsieiia na Kitajskem. Kot drugi je tildi on odklonil komunistično ponudbo naj sprejme vodstvo razkolniške cerkve na Kitajskem. Ta odklonitev je povzročila, da je bil vržen v ječo, kjer je sedaj umrl kot nova žrtev zvestobe katoliški Cerkvi. moč. da bi jih ozdravil duševne slepote, ga bomo mi prosili. Dobre duše v družinah naj si zavzamejo za posebno nalogo v postu, da bi vse svoje domače spravili k zakramentom. Nekaj bodo pomagale besede, nekaj žrtve, nekaj molitev, a največ Jezus. Mi poskrbimo za setev — Jezus bo poskrbel za žetev! MOLITEV NASE MOLITVE. PROSIMO. GOSPOD, MILOSTNO USLIŠI; O-PROSTI NAS VEZI GREHOV IN VARUJ NAS VSAKE NEZGODE. Koledar za prihodnji teden 21. februarja. NEDELJA. 3. predpostna. 25. PONEDELJEK. Matija (Bogdan), ap. 26. TOREK. Pust: Matilda, deviea. 27. SREDA. Pepelnica; strogi post. 28. ČETRTEK. Gabrijel Žalostne M. b. 29. PETEK. Roman. opat. 1. marca. SOBOTA. Albin, škof. Rim Po najnovejši statistiki je bilo dne 1. avgusta 1950 v vseh misijonskih deželah, ki spadajo pod kongregacijo za širjenje vere 97.348 misijonarjev. Bruxelles Mednarodni pomoči belgijske katoliške Karitas je poklonila liga ženskih katoliških delavk znesek 100.000 frankov v korist beguncev s Koreje. Varšava Službeno je bilo sporočeno, da je režim zaplenil cerkev sv. Trojice v Varšavi na trgu Malachovski, da jo preuredi za zborovanja komunistične stranke in v koncertno dvorano. Cerkev je bila delno porušena med obleganjem Varšave leta 1939. Kasneje so pričeli z restavriranjem, za kar so prejeli dovoljenje od komunističnih oblasti. Prvotno so to zamolčali, sedaj pa objavili, češ da je bilo tisto dovoljenje dano kot domoljubni ukrep za »dobre ljudske demokracije«. Pariz Od 15. do 19. februarja t. 1. bo v Parizu imel sestanek Urad mednarodne organizacije ženske mladine. Na sestanku bodo dokončali vse priprave za mednarodni kongres, ki se bo vršil v Rimu takoj po Veliki noči. Bruxelles Belgijska katoliška organizacija »Pomoč beguncem« je navadno izdala poziv na javnost, da naj se javijo botri in bolrice tistim beguncem, ki zaradi starosti, bolezni ali drugih hib ne morejo emigrirati. Njihovo število presega 50.000. Švedska jih je prevzela 150. Švica 200. Belgija ,0. 2000 pa jih je dobilo botre, ki beguncem pošiljajo pakete. Budimpešta Po najnovejši statistiki je trenutno v koncentracijskih taboriščih 42.800 Madža* rov. Te pripornike uporabljajo za poljska in cestna dela ter za dela pri vojaških zgradbah. Buenos Aires Pod varstvom svete Marije Goretti so tudi v Argentini ustanovili društvo za varstvo deklet. Društvo bo opravljalo svojo humanitarno nalogo na železniških postajah in v pristaniščih in nudilo dekletom, ki prihajajo tja brez sredstev in brez stalnega dela potrebno pomoč, da ne padejo v roke trgovcem z belim blagom. Budimpešta Vsem delavcem tovarn in podjetij v Budimpešti je bilo ukazano, da morajo o-hiskati razstavo o komunistični Kitajski. Da so imeli oblastniki pregled, ali je delavec obiskal razstavo ali ne, je morul vsak vzeti pri vhodu na razstavni prostor poseben kupon, katerega je moral podpisati in pri izhodu izročiti. Suez V coni Sueškega kimala je trenutno 200.000 prebivalcev. Od teh je 10.000 katoličanov. Skoro vsi drugi pripadajo muslimanski veri. \ vsem pasu vrši svoje apostolski* delo 30 duhovnikov, 10 brutov in 200 sester, ki so dodeljene šolam in bolnicam. Bruxelles Poziv flamskega katoliškega tiska »en automobil za dobrega Boga« je imel po-polen uspeh. V dveh mesecih so bila nabrana sredstva za nabavo 150 avtomobilov, ki bodo razdeljeni duhovnikom, ki opravljajo svoj apostolat med begunci v Zapadli i Nemčiji. Praga Nek katoliški ameriški časopis prinaša poročilo Radia Praga, po katerem naj hi minister za češkoslovaške cerkvene zadeve izdal nalog, da se znameniti premonsten-ški samostan v Strahovu blizu Prage pretvori v narodni muzej. Omenjeni samostan Gospod Janez je pisal. Nekdo potrka plaho na vrata. »Naprej!«, »Hvaljen Jezus, gospod!« »Na veke! Kaj bo, Tereza?« V sobo je stopila bleda žena. Lica je imela sprana od solz in iz obraza ji je sevala lakota. »Gospod, v bolnišnico moram. Jetika se me loteva. Otroke moram pustiti doma in skrbi me. Mene ne bo več domov, mož je padel, sami bodo...« Bolest- . no je zakašljala in umolknila. Staremu župniku se je utrnila solza, na križ je pogledal in dejal: »Ne bodo sami! Le pojdi mirno v bolnišnico. Za sirotice bomo poskrbeli.« Pa je segel v predal, izvlekel papir, ga stisnil bolnici v roko rekoč: »Par lir za pot!« Brez besed se je ločila žena, samo v srcu je nosila milo prošnjo za onega, ki je bil pravi namestnik Njega, ki je učil: »Povem vam. kar boste storili najmanjšemu izmed mojih bratov, to ste Meni storili.« Pozno zvečer je bilo in burja je tulila. V župniški veži je zaropotalo. Gospod Janez je vstal, vzel luč in posvetil. Med vrati se je opotekal pijan mož. »Matija, kaj iščeš?« Pijanec je zaklel, padel na tla in obležal. Pa ga je dvignil gospod Janez, nesel v sobo na klop, naročil mu kavo in čakal, da se je prespal. Ko se je Matija zbudil, je plašen pogledal okrog sebe in ves zbegan jecljal: »Gospod, pijan sem bil, pa so me nahujskali, naj grem nad vas in vas zabodem. Vi ste mi stregli, pa še vedeli niste komu. Gospod Janez, odpustite, nikdar več, kot je resnično Bog v nebesih, nikdar več!« — Vesel ga je spremil župnik do vrat in še plašč mu je posodil, ker je divjala zunaj nevihta. Tisti večer je gledal gospod Janez sliko Krista, dobrega pastirja, ki nese po skalnatih tleh izgubljeno ovco na ramah. In toplo mu je bilo pri srcu. In tako so prihajali k njemu dan za dnem ob vsaki uri: prišli so žalostni, pa jih je potolažil, slabi so prišli in jih je ponižal. Tam gori na nebu pa je njegov, patron sv. Janez zapisoval v knjigo večnih del z zlatimi črkami dobra dela in pri vsaki strani še dostavil: Nevedne je poučil. tri duhovnike je vzgojil, mladino je ljubil in žrtvoval za svojo faro svoje zdravje, svoje dobro ime prav vse! Za to knjigo pa je vedel le Bog in neboščani, ljudje zanjo niso vedeli... Pa to je bila šele ena knjiga dobrih del gospoda Janeza. Drugo, velikolepšo in obširnejšo, pa so pisali angeli božji. V tej knjigi se beret Tridesetkrat in sedemkrat je pripeljal mlade, nedolžne otroke pred bogato obloženo mizo božjo in s tresočo roko ter solznimi očmi delil mladim dušam nebeški kruh... Vsako jutro je sedel v spovednici in vlival božji mir, tolažbo iti milost v srca izgubljenih sinov in hčera. V morje neskončnega božjega usmiljenja je potopil tudi največje hudobije, ozdravil najhujše rane. sprijaznil najbolj strupena sovraštva, osna-žil najbolj zamazane poročne prstane... Župnik Janez je zdravil, za to je imel zdravo faro... Na zadnjih straneh te knjige življenju pa so spisali posebne liste oni. ki jih je gospod Janez pripravil za zadnjo pot. Takole se bere: Neštrto noči je hodil v temi, po samotnih potih, po stezah, mimo prepadov, v burji, dežju, snegu, da nas je otel iz žrela volka in nam prinesel sveti krepčilni kruh, da nismo omagali v zadnjem boju.' In Gospod Bog je gledal knjigo svojega služabniku Janeza in vesel pripomnil: »Glejte, zvesti in modri hlapec«!... Tak je bil župnik Janez in njemu sledijo v življenju nešteti... Pa niso vsi taki! Nikar se ne prenaglite, prijatelji! Priznajte: ogromno število jih je! Kateri pa niso, niso po lastni krivdi in po krivdi mesa. Ti ljubijo složno življenje, ljubijo denar, ljubijo časti vsi ti so pa tatovi, ki so se prikradli v svetišče Gospodovo in Bog je bil zgrajen v XII. stoletju. V njem se hranijo znamenite knjige, številni nianu-skripti, slike in drugi dragoceni predmeti. Quebek Pred desetimi leti je kanadska žosistovska organizacija ustanovila posebno organizacijo, ki naj bi se bavila s pripravo mladih ljudi na družinsko življenje. Po desetih letih je organizacija, ki je razširjena v nad 300 delavskih mestih Kanade, pakaza-la velike uspehe. Nad 30.000 mladih kanadskih družin, je po zaslugi te organizacije obiskovalo tečaje in se pripravljalo na družinsko življenje ter tako doseglo, kolikor je v človeških mejah to sploh mogoče, resnično srečo. jih bo sodil. Nikar jih ne obsojamo mi in nikar ne mečimo kamnja t nje! Ne kamna, prijatelji, molitve so potrebni. Pravijo, da kdor v življenju kamnja in zaničuje duhovne, nazadnje nepričakovano umre brez duhovna. Ah sta te dve stvari v kaki zvezi med seboj, ali nista... si ne upam trditi — to ve Bog. (Nadaljevanje) Sončni mrk V ponedeljek 25. februarja bo nastopil v nekaterih krajih Afrike in Azije popolen sončni mrk. Razne astronomske ekspedicije, med njimi tudi italijanska, so se podale v Kartum v Sudanu, kjer bo sončni mrk popolen in kjer bodo tudi razmere za opazovanje tega redkega pojava najbolj ugodne. Sončni mrki so bili že od nekdaj zelo zanimiv nebesni pojav, ki je prinesel v prejšnjih stoletjih med nepoučeno ljudstvo precej strahu in zmede. Stari Kitajci so bili prepričani, da nastopi sončni mrk radi tega, ker hoče velikanski zmaj požreti Sonce. Zato je hitelo ob takih slučajih vse ljudstvo na prosto ter poskušalo s kričanjem in vsakovrstnim ropotanjem pregnati divjo zver ter rešiti Sonce. Se razume, da se je zmaj vedno prestrašil ter izpustil nesrečno žrtev iz svojega žrela, kar bi bil seveda tudi brez tolikega vika in krika napravil. Toda ne čudimo se temu in ne glejmo pomilovalno na nekdanje Kitajce in druge narode, ki so izgubili ob takih nebesnih pojavih svojo glavo! Tudi dandanes, ko smo o sončnih mrkih natančno poučeni, napravi popolen sončni mrk velik vtis. Le pomislimo, da se spremeni pri popolnem sončnem mrku dan v noč, tako da zasvetijo zvezde na nebu, le okoli popolnoma zatemnjenega Sonca se pokaže venec sončnih žarkov, tako zvana sončna korona. Vsa narava je vznemirjena: cvetlice zapro svoje čase, ptice in druge živali se iz strahu poskrijejo, še pametne ljudi spreleti neka groza. Če pa nastopi popolen sončni mrk oh oblačnem dnevu, nastopi skoraj, popolna noč. Seveda traja ves pojav popolnega sončnega mrka na enem in istem kraju v najboljšem slučaju le oseni miuut. Kako pa pride do sončnega mrka I Stvar je zelo enostavna. Vsako neprozorno telo, ki je razsvetljeno od Sonca, ima svojo senco. Tudi Sonce in Mesec jo imata ter jo mečeta v obliki koničastega stožca daleč v vseinir. Ako se zgodi, da stopi Mesec v Zemljino senco, postane našim očem neviden in takrat imamo lunin mrk. Ako pa zaide Zemlja v Lunino senco, nastopi sončni mrk. Ker je Mesec veliko manjši od Zemlje, ne more s svojo senco naše Zemlje nikoli popolnoma pokriti. Zato je sončni mrk viden le na gotovih krajih Zemlje. Površina Zemlje, ki jo Mesec pri sončnem mrku pokrije. ima podobo podolgastega kroga (elipse), čigar najdaljši premer znaša v najugodnejšem slučaju pri popolnem sončnem mrku le 2