L-,:33
Imamo podfatia, ki dobu/afo Jvzovhc dobave, jzaft6jtuiei& Jpa UMiucna tufa UtOv&nsUt moči
foStnlna plačana t gotovini;	y]^	~	1	JUBL3AMbMHI 1 Dll»
Letn« naročnina znaša 40*— Din. Uredništvo in oprava t Ljubljani, Šelenbnrgora nliea št. 8/L Račun pri Poštni hranilnici št 16.160. Rokopisov ne vračamo 1 Telefon it. 21-09.
V Ljubljani, dne 19. avgusta 1933.
Stev. 33 — Lato II.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Resna beseda
Glede našega komentarja našim dopisnikom ob priliki v zadnji Številki »Pohoda« priobčene izgubljene tožbe, smo dobili mnogo odobravajočih dopisov. Enega teh objavljamo.
Bodite prepričani, da nas je zelo neprijetno dirnil Vaš komentar povodom objavljene sodbe v poslednji številki »Pohoda«, ker se predobro zavedamo važnosti naloge, ki jo naš list vrši v cilju narodnega Preporoda. Razumemo tudi težave in težko odgovornost urednika takega lista, vendar se ne moremo povsem strinjati z Vašim apelom, naj Vam ne pošiljamo pritožb o bivanju nacionalnih nasprotnikov. Saj je vendar baš njim namenjena vsa naša pozornost. V času, ko bi »Pohod« nehal biti glasilo borcev za nacionalni preporod in bi se postavil v vrsto informativnih listov, bi izgubil svojo aktualnost, ker naši nasprotniki tedaj ne bi čutili več njim namenjenih udarcev. Seveda se ne smemo izčrpavati z malenkostnimi vsakdanjostmi; potrebno je pa neusmiljeno vihteti bič tudi nad vsako posamezno osebo, ki ruje kakor krt pod zemljo in izpodkopava temelje naši državi. Ker ti so bolj nevarni, kakor oni predrzneži, 'ki brez strahu javno nastopajo proti našim državnim interesom. Njihova imena morajo priti na dan, v svarilo onim zavednim Slovencem, ki imajo z njimi neposredno opravka. Stvar je pač vsakega nacionalista, da proti takim osebam nastopa oprezno in da njihovo početje ožigosa v našem listu šele tedaj, ko ima v rokah dovolj nepobitnih dokazov. Dokler pa teh nima, mora se omejiti na opazovanje in zasledovanje. Saj to je nas vseh sicer neprijetna, toda v naših razmerah neobhodno potrebna dolžnost. Je pač borba, in v tej borbi za svete narodne
pravice ne smemo se plašiti protiudarcev. Nikakšno junaštvo pa ni, skrivati se za osebo urednika in pustiti, da list, oziroma cela akcija trpi materijalno in moralno škodo.
Predlagamo, da v slučaju nameravanega osebnega napada uredništvo odkloni vsako odgovornost. Imena naj pridejo na dan! Kdor se bori za pošteno in pravično stvar, ni treba se skrivati, še manj pa prikrivati imena naših narodnih škodljivcev. Namen pravega nacionalista ne sme biti osveta in preganjanje njemu neljubih oseb.
Ako se uredništvo »Pohoda« ne strinja z označenim načinom borbe, potem uljudno prosimo g. urednika, da nam točno naznani, kako naj čuvamo čast in ugled našega naroda in države. Če n. pr. slišimo na ulici barabo, ki kriči »Heil Hitler« ali pa vidimo nemškutarsko damo, da navija gramofon in svira pesem »Die Wacht am Rhein«, naj li jih ovadimo sodniji, ki bo seveda takšno ovadbo kot neutemeljeno po kazenskem zakonu kratko-malo zavrgla? Ali pa naj kateremu nemškutarju, ki na naš opomin noče odstraniti nemškega napisa in nam predrzno odgovarja, damo klofuto, da nas toži in da bomo potem, ko smo po pravomočni obsodbi odsedeli zapor ali plačali globo, mogli zmagonosno Vam poročati, kako jo je dotični nemškutar »Skupil vsled svojega izzivanja«?
Prepričani smo, da na tak način ne pridemo nikdar do cilja. Nasprotno: no-vine so bile in ostanejo najvažnejše pomagalo za uspešno pobijanje nezdravih razmer. Novine, ki nesebično izpolnjujejo svojo vzvišeno nalogo, so obenem verno zrcalo narodne duše.
Nezaposlenost domačih inženjerjev
iV obilici pokretov in borb današnje dobe je naša javnost malodane povsem prezrla dejstvo, da s politično osamosvojitvijo naša nacionalna osamosvojitev in naša nacionalna emancipacija še nista bili dovršeni, temveč da •nam manjka še v popolno zmago prepotrebna gospodarska emancipacija in osamosvojitev od tujih vplivov. V tej zaključni fazi svetovne borbe našega naroda se morajo strniti vse naše zdrave nacionalne sile v energično borbo proti tujim vplivom in tuji nadvladi na najvažnejšem, na gospodarskem polju, (kajti omalovaževanje tega poslednjega boja, oziroma poraz v temi končnem uporu naših nacionalnih sil imore brez dvepna imeti za posledice izgubo vseh uspehov An pridobitev, doseženih po dosedanjih borbah. Neopravičljiv greh našega javnega življenja je, da se lovi za medlimi političnimi gesli in troši svoje najboljše sile v brezpomembnih in ozkosrčnih internih političnih borbah, na drugi strani vezano po teh borbah pušča nekrito in nezavarovano svojo najvažnejšo sfran, svoje gospodarstvo. Ne da se zavedamo, nam tu sovražnik — tujec še vedno seka rane, nam še vedno dela škodo in pije kri. Po 15 letih politične samostojnosti moramo z žalostjo ugotoviti, da z gospodarsko emancipacijo nismo prišli nikamor, da celo, da smo mestoma celo padli nazaj, da si je .tujec zopet učvrstil stare postojanke in zgradil nove. Temu je brez dvoma kriva v največji imeri načuvena des interesi ra-nost, ki jo kaže naše javno življenje napram našim velikim in resničnim gospodarskim problemom, saj naša javnost in naše časopisje o gospodarskih problemih razpravlja izključno le tedaj, če so z njimi v zvezi kakršnikoli politični ali vsaj osebni boji. Da pa je naša javnost tako popolnoma odrezana od našega gospodarskega življenja in sodelovanja pri reševanju velikih gospodarskih problemov, je brez dvoma eden več ali manj naravnih vzrokov ta, da imajo naše javno življenje popolnoma in izključno v rokah, samo juristi, na dtrugi strani pa stoji izven vsakega dvoma, da ima na izključitvi naše zdrave javnosti nekdo interes in po uspehih našega nacionalnega gospodarstva sodeč moramo »klepati, da ta nekdo ni — naš prijatelj.
Če suponiramo, da hrani naša zemlja dovolj zakladov, kojih izkoriščanje omogoča nagemu narodu, da se gospodarsko dvigne, nam j® k temu potrebno še dvoje, kapital in pa Jjudje, ki znajo mrtve zemeljske zaklade pre-
domači
tvoriti v žive gospodarske dobrine tehniki.
Nismo čez mero bogati, da smo pa berači nam pa dopoveduje le oni, ki želijo, da bi to bili, brez dvoma je naš narodni kapital dovolj jak, da nam more tvoriti popolnoma sigurno bazo za premišljen in energičen nacionalen gospodarski zalet. Da naš nacionalni kapital nima visoke gospodarske šole in ne daljne tradicije, je že deloma res, vendar pa bodo ti nedostatki takoj izgubili na svojem pomenu, čim se odtegne tujemu vplivu in tuji nadvladi.
Težje je bilo z domačimi tehniki, bilo namreč. Na vsak korak smo še pred nedavnim časom čutili občutno pomanjkanje domačih tehničnih strokovnjakov, na vsak korak smo srečavali tuje. A glej paradoks, kar mo-mentano jih imamo preveč, kar naenkrat .srečavamo na vsak korak domačega brezposelnega inženjerja, brezposelnega tehnika. Toda: Stop! Festina lente, ne sklepati prehitro. Morda je pa ,to le navidezno paradoks, kajti slej ko prej srečavamo na vsak korak tudi zaposlene in mnogo preplačane tuje »strokovnjake«, iz česar sledi, da bržkone domačih inženjerjev in tehnikov le ni preveč. Detaljno razmotrivanje tega vprašanja pokaže v resnici, da navedena slutnja popolnoma odgovarja dejstvu in da je poleg drugih eden najvažnejših vzrokov brezposelnosti domačih inženjerjev ta, da pri nas mrgoli tujih »specialistov«, ki jim odjedajo po vseh pravicah njim pripadajoči kos kruha. Saj je v naši državi čez 2000 tujcev, inženjerjev in takih, ki zasedajo mesta, na katera spada inženjer in to poleg 500 domačih nezaposlenih inženjerjev. In še vedno prihajajo novi.
Problem nezaposlenosti domačih inženjerjev in tehnikov zasluži že iz socialnih vidikov polno pozornost naše javnosti in naših oblasti. Če je le količkaj še zdravih sil v našem narodu in naši javnosti, potem vendar ne moremo dopustiti, da ljudje, ki so polovico svojega življenja posvetili študiju in pripravi za delo na najvažnejšem polju, na gospodarskem polju, da ti ljudje v najmočnejši dobi svojega življenja pri polni moči socialno propadejo in se razkrojijo v proletarijat. Pri tem pa ni zanemarjati dejstev, da socialnemu propadu redno sledi tudi moralna propast in da more iz tega nastati vzirok za najbolj opasno demoralizaeijo proletarijata, leži na dlani.
Morala je že povsem izginila v vrhuncih družbe in bridke posledice tega čutimo danes z vso težo. Tu je vzrok današnjih kriz in težav, ne pa, kakor nas hočejo naivno prepričati, v napredku tehnike, v racionalizaciji ali v stroju. Vršiči človeške družbe so danes popolnoma gnili, gorje pa človeštvu, če se gniloba prav tako bohotno, kakor se je v vrhih, razpase tudi v koreninah. V tem tiči velika nevarnost proletarizacije inteligence, njenega socialnega in temu neizogibno sledečega moralnega propada. Ni pa s tem rečeno, da je socialno skrbstvo za nižje sloje podrejenega pomena ali nepotrebno, potrebna nam je le zavest, da mora biti socialnega skrbstva de ležna tudi današnja mlada inteligenca, med katero spadajo tudi naši mladi inženjerji vsaj v isti meri in ne bi se moglo oporekati, da celo večji, kajti brez" dvoma predstavljajo predvsem slednji zelo dragocene sile našega naroda. Temu nasprotno pa danes povsem mirno in brezbrižno trpimo njih socialni propad.
Uvodoma je bilo naglašeno, da obstoji nujna potreba, da svojo po težkih in dolge dobe trajajočih bojih pridobljeno politično
osvobojenje dopolnimo z gospodarsko osamosvojitvijo. Prva brez druge ni popolna, paziti pa je treba tudi na to, da gospodarska za-sužnjenost vodi tudi v politično sasužnjemost. Le gospodarsko zdrav in močan narod se more vspešno otepati vseh sovražnikov, ki naletavajo vanj, zunanjih, pa tudi notranjih. Posebno pri nas ima ta boj gospodarsko osamosvojitev tem večji pomen, ker je nemška industrija že od nekdaj bila steber germanskega vola, ki nas je grozil zabiti. Vendar pa smo se tega izavedali mnogo premalo in smo mirno dopuščali, da so se tudi po osvobojenju vsipali k nam Nemci vseh branž in zajedali domače ljudi, kar danes občutimo bridko. Izdajali so se nam in se nam še izdajajo za vse mogoče »specijaliste« in mi smo jim brez na-daljnega verjeli in jim še verjamemo in ne verjamemo tudi najbolj striktnim dokazom za dvomljivost njihovih specijalizacij. Niti na misel nam ni prišlo, da; je tisto, kar je res dobro, ostalo doma in da prihaja k nam skoro redno le izmeček, mi smo jih v svojem privzgojenem molikovanju vsega kar je tuje, obsuli s častjo in z denarjem.
(Nadaljevanje prihodnjič).
Čemu imamo pest
Zasledujem skoro vse slovenske časopise, ter deloma tudi druge, a v vseh se opazi vedno isto nesmiselno bevskanje in javkanje o vseh nemogočih stvareh, ki ne bi smele več ? obstojati, to je 14. leto po osvobojenju. Piše se o švabčarenju; o nemških podjetnikih, ki izkoriščajo do mozga naš delavski sloj; mrcvarimo se že toliko časa z nepogrešljivimi ino-zemci pri naši industriji; opazujemo, kako se mala peščica nemške manjšine že skoro javno oponaša s Hitlerjem; o filmih, ki so večinoma nemškega izvora, je bilo tudi že več kot preveč pisano. Čitajo se tu in tam ugovori proti svetodeLueimiu roman ju v Rim, kjer se troši nepotrebno naš denar. Nadalje se omenja o sami nemški službi božji — posebno v kočevskih krajih — kjer je povsod gotova tretjina slovenskega življa, ter ostanejo Slovenci tako brez potrebnega verskega poduka in pobožnosti (isto se dogaja tudi v slovenskem delu Koroške) tako, da smo vedno in povsod zadnji, ter nas lahko vsak zapostavlja, ki si vzame le količkaj časa. Na ta način bi tudi jaz lahko priobčil še mnogo drugih slučajev, ker gradiva je več ko preveč, kar je pa nesmiselno pogrevati vedno enake stvari. Gotovo se vsi ti temni elementi zavedajo, da so si oblasti najbrže vzele v načelo, srednja pot — najboljša pot, kar se pa očividno izkorišča. To izpričuje sledeči dogodek na Kočevskem. Neki orožnik je zasliševal fante v neki hribovski vasi v uradnem jeziku. Fantje so odgovarjali v slovenščini. Neki starejši vaščan pristopi k fantom poleg orožnika, ter jih nahruli, zakaj se pustijo slovensko zasliševati. Razumljivo je, da je g. orožnik prijavil slednjega, a posledic nikakih od nikjer, tako da je orožnik ostal na cedilu s svojo avtoriteto. —
Ob tej priliki omenjam tudi, da so še danes občine, katerih župan kakor tudi svetovalci ne znajo slovenskega jezika, tako da je že več kot preneumno, da morajo občani Slovenci govoriti z g. županom ali drugimi v blaženem kočevskem dialektu ali pa nemški. To vse se vrši še v drugem desetletju našega osvobojenja, v naši narodni državi. Ironija, ki nima sebi primere.
Sedaj pa Vi nacionalisti in dobrovoljci, ustvaritelji naše države, kakor tudi drugi za-
vedni državljani, vprašajte vsak svojo vest in ponos, ali je še mogoče gledati to samopaš-nost in predrznost teh ljudi brez kakih resničnih kazenskih pohodov, da se jim malo ohladi prevroča kri.
Kakor omenjeno, je nesmiselno pogrevati dan za dnem, in to v vseh naših časopisih, našo rakrano. To je že stoletja vkoreninjena suženjska potrpežljivost. Mnenja sem, naj že preneha to cmerikanje v listih, sem pa tudi mnenja, da je že zadnji čas, da pokažemo dejansko s pestjo, da smo doma v svoji hiši — v lastni nacionalni državi — in da se ne pustimo več zasramovati in izkoriščati od ljudi, ki niso naši državljani. Onim drugim pa, ki pravijo, da so naši državljani, a gledajo kljub temu čez mejo ter tudi premišljeno in namenoma delajo proti nam, svetujemo, da postanejo verni in dobri državljani, ker drugače bodo poginili in gnili v svojem lastnem delu, ali pa naj grejo, kamor jih vleče srce, dokler imajo še čas.
Dosti, dosti je potrebnega čiščenja med nami; poglejmo samo povojne optante za Nemško Avstrijo, ki se pa še danes klatijo tu med nami ter odjedajo kruh poštenim fantom, ki so v redu odslužili svoj kaderski rok. Optirali so samo radi tega, da so se odtegnili vojaški službi. Zato pa brezpogojno ven ž njimi. —
Omenil sem srednjo pot in dobro voljo naših merodajnih, a prepričani bodimo, da to ne bo rodilo nikakega sadu, temveč povdar-jam še enkrat, treba je, da pokažemo in poizkusimo naše mišice, če pa to ne, je pa najbolje, da se zatopimo v premišljevanje naše slabostne ponižnosti, ter tako pričakamo smrti naše nacionalne samostojnosti.
Zato pa proč z malodušnostjo in nepotrebnim pisarenjem, protesti in resolucijami, dejanja naj pa pokažejo našo moč življenja. Nočemo smrti pod tujčevo peto! Pripravimo se za razčiščevalne pohode, ke"r čas je drag in kolikor prej zatremo zlo, ki nas tišči k tlom, prej bo ponehala kolikor toliko naša brezposelnost, kakor tudi tisoči teh naših ljudi bodo dosegli svoj življenski stalež. Papir je potrpežljiv in ni v njem življenja, življenje je le v sili in moči.
Čistimo svoje vrste
Ze tekom svetovne vojne, zlasti pa še proti njenemu zaključku se je v političnem življenju vseh držav občutil mogočen tok skrajno levičarskih tendenc in je izgledal«, da bo svetovna vojna preobrazila Evropo ne samo glede njenih državnih mej, ampak tudi v oziru njene socijalno-politične strukture.
V	dolgotrajni vojni izčrpana in izmučena ljudstva so kazala veliko dovzetnost in sprejemljivost za nove ideje mednarodne vzajemnosti in socij. solidarnosti. V Rusiji je trium-firala ideja proletarskega diktata, v drugih državah pa je vladalo silno napeto stanje, tako zlasti v Italiji. Vendar je pravočasni poraz centralnih držav posebno pa razpad Avstrije preprečil izbruh in omejil širjenje prevratnih in revolucijonarnih teženj. Narodi, iz razsula Avstrije vstalih držav, so bili zadovoljni s pridobljeno politično in narodno svobodo in so imeli dovolj posla z urejevanjem svojih notranjih državnih poslov. V drugih državah zmagovalkah pa so hitra demobilizacija in veliki upi v skorajšnjo boljšo bodočnost, zlasti pa nade in obljube znatnih teritorialnih pridobitev zelo ublažile napeto po-
litično stanje in je bila tako prva nevarnost socijalnih prevratov odstranjena.
Nacionalistični vplivi in težnje posameznih narodov so polagoma zopet prišli do svoje veljave. Vse države-zmagovalke so skušale čimbolj izkoristiti ugoden položaj in zadovoljiti svoja ljudstva s čim večjimi pridobitvami na račun drugih. Načela mednarodne enakopravnosti in samoodločbe narodov so bila poteptana in nadomeščena s stremljenji nenasitnega šovinizma in imperijalizma. Račune velikega zmagoslavja pa so poleg premaganih plačali tudi mali narodi in to zlasti slovanski, ker so ostali brez mogočnih zaščitnikov ter se je obravnavalo z njimi z visokega, čeprav so doprinesli za svojo svobodo razmeroma največje žrtve.
Po zaključitvi mirovnih pogajanj pa se je preko raznih političnih in socijalnih trzavic pojavil in uveljavil nov pokret snarodne-ga socijalizma«, ki je uspel zlasti v onih državah, kjer je bilo politično življenje najbolj napeto, tako n. pr. v Italiji, kjer je pod vodstvom Mussolinija dosegel svoj triumf. Tudi v drugih državah se je ideja narodnega soci-
jaliznia naglo širila in žela večje ali manjše
uspehe; v zadnjem času se uveljavlja v pretirani obliki tudi v Nemčiji. Pod vplivom te nove struje išče vsaj^a država dvigniti svojo moč in vplive ne samo v političnem, narodnostnem in kulturnem oziru, ampak s tem v zvezi tudi ria gospodarskem in splošno ekonomskem polju ter tudi na vseh drugih po-priščih svojega udejstvovanja.
Kot naravna in nujna posledica takih stremljenj v nekaterih državah je bila imperativna potreba enakih postopkov tudi v vseh drugih, ki imajo s prvimi kake stike in to zlasti v malih, gospodarsko in politično šibkih deželah. Tako je nastala v zadnjih letih nova, .takjo rekoč >nacijonalistična moda«, ki je zavzela precejšen razmah tudi pri nas. Vse je skušalo in skuša, da se nalispa z 'lepim oblačilom in pridevkom »jugoslovenski«, da tako zakrije svoje pravo lice in jedro, ki je prav dostikrat gnilo in vse preje kot jugoslovansko. Tako vidimo, da se najrazličnejša podjetja — židovskega, tujega in nam velikokrat sovražnega porekla — dičijo s to novo modo. Koliko ljudi, najrazličnejših prepričanj in tudi dvomljivih kvalitet, se ob vsaki mogoči priliki ponosno bije po prsih in se sklicuje na svoje »Jugoslovenstvo« in svoje nacijonalno prepričanje. V naše narodno življenje, društva itd. se je zateklo mnogo nevrednih ljudi, ki so jim njih partikularni interesi in cilji glavna svrha njih življenja.
Ali nacijonalizem ni krinka za zakrivanje svojega pravega lica in ni skrivalnica in pribežališče za ljudi z nizkotnimi nameni in nagoni, pa tudi ni sredstvo za gojitev sovraštva in mržnje. Nacijonalizem je žrtvovanje samega sebe, za svoj narod in nacijo; je odpoved in samozatajevanje posameznika v prid skupnosti; je najvišji ideal človeka-altruista s finim čutom za pravico, enako-pravje, medsebojno spoštovanje in človečan-stvo. Pravi nacijonalist zamore biti samo človek, ki svoje lastne koristi zapostavlja onim
svojega naroda, in skupnosti, ter človek, ki
mu je sreča, napredek in blagostanje sočloveka najvišji smoter življenja. Zato ne more bitji nacijonalist prenapet in samoljuben člo-vfilf, ki živi v zmotni iluziji, da je edino zveličavno le to, kar misli in čuti on. Tak človek je egoist in kot tak ne more delovati za koristi skupnosti, gre mu le za častihlepje, ki se mu največkrat pridružuje tudi koristolov-stvo. Skrajen in tipičen egoist pa je človek tatinskih lastnosti, slepar, goljuf in ponarejevalec raznih vrednot, računov itd., ki zaide v svojem nebrzdanem pohlepu na stranpota in se za dosego svojih stremljenj ne straši niti kriminalnih težkih prestopkov. Kako naj torej tak človek deluje v dobro drugim? In ni tudi v naših vrstah takih tipov? Ni tudi pri nas potrebna nujna in temeljita selekcija? Ni li potrebno, da očistimo tudi naše nacionalistične vrste takih zajedavcev in jim pokažemo vrata iz naših društev? Da, da, tudi pri nas so se vtihotapili taki tipi in je za to potrebno čiščenje.
Pomislimo, kaka čustva morajo navdajati našega poštenega človeka, kmeta in delavca, ko vidi v naših društvih, zlasti pa v naših elitnih nacionalističnih društvih, kakor so: Sokol, Narodna odbrana, Jadranska straža itd., ljudi takih kvalitet, ljudi, ki so ga mogoče ogoljufati in oškodovati itn ki s© di-čijo sedaj z raznimi znaki in kroji. Bo li ta okolnost delovala, da se oklene teh društev in priporoča pristop tudi drugim — ali bo nastopil proti, ker bo živel v prepričanju, da je vse skupaj le »bluf«. In če nam je na tem, da postanejo ta naša društva res narodna in narodova, da bodo živela, se širila in razvijala v narodu in z narodom — moramo nujno pod vzeti to čiščenje in selekcijo, ker le tako bodo zadobila ta naša društva oni sloves in visoki razvoj, ki ga po svojih vzvišenih namenih in ciljih v polni meri zaslužijo.	Dr. F. G.
Zapiski z Bieda
Bled je svetovno (internacionalno letovišče. Tako se glftai reklama 'in tako- bi bilo res, če se ne bi slišala vsepovsod nemščina ko občevalni jezik. Tu in tam slišiš pač govoriti češki, madžarski alti srbohrvatski. Gostov je jrmogo. Kdo .in kaj so, ve policijski komisa-rijat in zato nam je dobrodošel vsak mili gost v raju Slovenije in Jugoslavije.
■Toda zavednega Jugoslovana zadene v srce 'internacionalna zavednost hotelirjev in domačinov. Ta je tako na izrazito visoki kulturni stopnji, da bi bila lahko za vzgled vsem svetovnim kopališčem nemške Srednje Evrope kakor tudi 'kulturnega zatpada.
S svojo družinico sem se vstavila po 12. uri v razkošnem hotelu »Toplice«, ker smo želeli pokrepčati se ob pasji vročini s pivom »in malinovcem. Vrt je bil nabito poln gostov in praznih rezerviranih miz. Ponižno simo iskali prostor, zaprosili natakarja za skromno n ti ziico. Cez ramo nam je dejal: >Obmite se na direktorja!« — »Hvala za poduk,« sem si mislila, »5e 'bi bila govorila nemški, mizica bi bila skočila iz tol, tako pa za nas ni bilo prostora...« in odšli smo dalje proti impozantnemu »Park-hotelu«. Našli smo mizico pred krasno restavracijsko dvorano. Vsedemo se in čakamo kakor pred zaiprtim rajem. Kličem« enega natakarja, drugega. Smo v vlogi vpijočega glasu v puščavi. Nazadnje se nas usmili natakar in nam obljubi pivo in »him-ber«. čakamo... in čez dobre pol ure smo piičakati pijačo. Bila je res izborna in primemo poceni: 2 veliki pivi in 2 malinovca
—	26 Din! Plačali smo s pripombo: »Kot Jugoslovani smo vam zoprni, kajne! Prvo so vam pač Židje in druga jaira gospoda!« Plačilni, mož Širokega svetovnega obzorja, je odgovoril dostojanstveno:	»Mi smo interna-
cionalni!«
»Hm,« spet smo jo dobili pod nos ter poučeni nadaljevali svoje romanje.
Od vseh strani so nas obkrožali otroci s .košaricami lin kričali:	»Hinpern, ertpern,
švorqpem!«
Streslo me je... Kaj nisem v jugoslovanskem letovišču? Sem, sem, kjer prodajajo internacionalni Blejci za dinarček — svoj narodni ponos. Zdaj je prišla vrste na naju z 'možem, da sva delila nacionalne lekcije. Padle sq pa gotovo na nerodovitna tla, ker so prebivajo: preveč prežeti z inte rnacion alni m duhom.
Priromali smo do Zdraviliškega dama. Vrata so bila odprta na stežaj. Nikjer žive
duše. Nazadnje pristopica dekle in me vpraša, če želim ključ od stranišča. Odkimala sem ji in jo zaprosila za »Slov. Narod«.
»Slovenskih časopisov sploh nimamo, pač pa imamo nekoliko srbohrvatsteh (kar odobravam). Večji del imamo nemške«, se je glasil odgovor ponosno.
»Kolosalno,« se mi je izvilo iz srca. »Vsa čast internacionalni blejski občini!«
Moj soprog je izvlekel vozni red in pogledal, kdaj odhaja prvi avtobus na Lesce, ki bi naš rešil dušečega blejskega internacionalnega ozračja. 'Pri »Jeklerju« smo počakali na avtobus. S terase sem zrla na tiho kotlino v popoldanskem solncu. Obhajale so me žalostne misli. »Preveč smo se že internacioni-zairali, mi Jugoslovanif Že na Jesenicah smo imeli zaradi naše velikodušnosti četrturno zamudo, ker smo morali čakati na 10—20 nemških tujcev. Zakaj? No, menjati so morali valuto in urediti druge predpisane malenkosti. Res, še celo naše oblasti igo kavalirske! Rada bi vedela, če bi tako ravnali z našimi gosti v nemških krajih. Menda ne, bi si mislil ta ali oni. Jaz pa vem, da ne! Doživela sem earna 1. 1922 v Pod rožici. En dan sem bila internirana na postaji, ker nisem imela za tranzit čez Avstrijo viizuma. Na ljubljanski policiji so mi rekli, da mi ni potreben specialen vizum, ker ga dobim spotoma. Dobila ga nisem; pred mojimi očmi so ga pa dobili Italijani! Poleg tega me je dežurni uradnik osebno surovo nahrulil ter žalil nesramno našo kraljevino!
Take misli so se imi porajale. Vzdihnila sem: »če ti: danes živel naš Prešeren, ne bi zapisal nesmrtnih stihov o »podobi raja«, ampak bi bil zbežal k Triglavskim jezerom in bi se bil bridko razjokal...
Jugoslovani, posebno pa še Slovenci! Ogibajmo se internacionalnega Bleda — in to predvsem nvodernih hotelskih spak! Ne nosimo pošteno zasluženi'h kovačev ljudem, ki nas ne cenijo. V posezonii prepustimo Bled
—	internacionalni zapušSemceti! Bled je za nas Slovence in ostale braite Jugoslovane — narodna sramota! Ne zato, da je preplavljen z internacionalnimi gosti, ampak, ker so domačini s hotelirji vred utisnili Bledu ne internacionalen karakter, temveč nemški ipečat. Tak internacional izam gotovo ni plod visoke kulture, ampak nizkotnega hlapčevstva. Kako srno še daleč, da bi bili na svoji zemlji — lastnr gospodarji!
Bled, 8. avgusta 1933.	M.	Ž.	K.
Inžinjer K. Cutukovič:
Zlato i novac
Poslovica veli: »Bez alata nema ni za-nata«. Alat ili orude je pomočno sretstvo rada. Ljudi stvaraju radom svojim razna dobra i daju ta dobra jedan drugom u zamenu. Svaka korisna roba ili espap je dobro, pa tako je i zlato korisna roba, koja se ne kvari i svaki je rado prima u zamenu za svoju robu koju ima, jer je siguran, da če zlato dobiti u zamenu svaku drugu robu.
U državama gde živi kulturan narod, gde ima reda, sigurnosti i poverenja, može jedan čovek da ustupi svoju rabu drugam čoveku, a da ne primi u zamenu zlato, nego pismenu potvrdu, koju može da proda trečem ili ko-jem god čoveku u zamenu za robu, koju treba. T^ pismena potvrda je novac. Posed-nik novca, potvrde ili novčanice ima prava da od države traži protuvrednost, a država, u kojoj vladajii red i sigurnost, ima prava, da od izdatnika potvrde traži odnosnu protu-vrodn^at.
potrosnjom u tehnici i obrtu cena i poskočila, ali bi ipak zlato, kao roba od najsta-bilnije cene služilo i nadalje kao merilo cena za svaku robu kao i rad.
Šla medutim radi Amerika? Ona naime nije razdvojila pojam cene zlata od pojma novca i u koliko daje štampati dolarske novčanice na podloži zlatne zalihe svoje emi-sione banke, ili bez opšteg programa produkcije, to mora nastupiti inflacija t. j. pad dolarske valute.
Mora se imati u vidu i ta okolnost, da sa samim umnoženjem novčanica, a bez na-cionalftog programa produkcije i prodaje do-bara nije privredi ništa pomoženo. Novac je samo orude privrede i treba da ga narod poseduje u tolikoj količini, koliko god sama privreda iziskuje, a valuta ili cena novca je po sebi stalna i u koliko se osniva na ceni zlata, a ne na količini u banci nalazečeg se zlata, stabilna je kao što je stabilna i cena zlata. To su jasne činjenice i to je Londonska konferencija imala da istakne i u javnost kao čistu istinu iznese.
Prosperitet, koji se u Americi za čas, usled pomnožanja zlatnik novčanica, ukazuje je špekulativne naravi i zato če biti kratkog života.
Svetska privredna kriza se ne može ta-kvim polovičnim merama rešiti. Povišenje cena nije i ne može biti cilj razumne privrede, nego sniženje cena a povišenje do-hotka za sve ljude in narode. Cena ove ili one robe ne ovisi od valute ili količine zlata u svetu, nego ovisi s jedne Strane od utrošene energije da se roba stvorila ili dobavila, a s druge Strane od tražnje i ponude. Prevrši li
ponuda tražnju, dolazi stanje granične ko-
risnosti i nastupa ono što se zove kriza hi-perprodukcije, koja danas več u svima gra-nama privrede vlada i koja nas sili da pristopimo racionalnoj podeli produkcije i potrošnje dobara.
O	tome je odista bilo govora i na Pri-vrednoj konferenciji u Londonu, ali samo u formi pregovora i izjava Australije i Kanade, da ne mogu sniziti svoju proizvodnju žitarica, dok na tfrugoj strani u Evropi nastaje Agrarni blok.
Za nas nije životno pitanje, kako čemo unovčiti naše poljoprivredne produkte, da dodemo do prihoda i uravnoteženja držav-nog budžeta. Pa u koliko Agrarni blok, u koji mi spadamo, ne bude mogao nači kupaca na svetskoj pijači za naše i svoje produkte,
—	ne bi smeli dalje beskorisno trošiti narodne energije, — nego bi se za vremena morali latiti korisnijeg posla.
Mi ne smemo poči putem Amerike, niti dozvoliti, da Narodna banka prevelikim izda-vanjem novčanica slabi našu zlatnu valutu, t. j. da nam se slabi naša kupovna snaga prema vanjskom svetu, nego moramo nastojati da reformiramo poljoprivredu prema potrebama našim i svetske pijače i da pristopimo dizanju nacionalne radinosti putem industrije za svoju kao i za svetsku potrebu.
Put za ostvarenje dobro smišljenog uacio-nalnog programa rada ne sme iči smerom spekulacije i protekcionističkog profita, nego smerom nacionalnog zadrugarstva. Nacionalna radinost je ono zlato, kojim treba da pozlatimo svu našu Jugoslaviju.
Madjarsko gnezdo
Znano je, da je bila Lendava pod Madjarsko gnezdo, iz katerega se je širila madja-rizacija našega naroda. Kakor pri izbiri uradništva, tako se je tudi pri podeljevanju obrtnih koncesij pred vsem gledalo na to, da so bili prosilci zavedni Madjari in vedno njegovi pripravljeni pijonirji. Večino trgovine imajo v rokah Židje, ostanek pa ljudje, katerih oče, prav gotovo pa ded, še ni znal madjarski. Zavedni narodnjaki nam niso znani. Temu primerno se tudi v trgovinah s strankami občuje. Od vajenca pa do gospodarja se govori madjarski. Izjema se dela le s takimi strankami, ki ne znajo ali pa nočejo madjarski govoriti. »Boljše« stranke pa se navadno postreže v nemščini. Poslovni ljudje se običajno prilagodijo narodu, od katerega živijo, če ne znajo njegovega jezika — in imajo pred očmi le uspeh svoje trgovine, ne pa kake protinarodne politike — se ga kmalu priučijo. V Lendavi se ne more prav nihče zagovarjati, da nima možnosti ali pa potrebe govoriti naš jezik. Nad 90°/o prebivalstva so Slovenci, ki krijejo vse svoje potrebščine v Lendavi, na sedišču sreza, kamor prihajajo po uradnih opravkih. Kdor le hoče, se prav lahko že s samim občevanjem nauči našega jezika, čeprav samo za svojo službeno potrebo. Pri nas pa, če stranka le ne zna ali pa noče govoriti madjarski, jo postreže vajenec, ki govori »slovenski«, dočim gospod šef prisluškuje pogajanju in daje potrebna navodila v madjarščini. Dokaz, da dobro razume. In res bo težko najti trgovca ali obrtnika, ki bi za svojo potrebo ne znal slovenski. Ni čudno, da dobi tujec, ki pride v Lendavo, vtis, da je nekje na Madjarskem.
Ker ne vidimo za poslovni svet prav nobene potrebe nam vsiljevati madjarščino, ravno nasprotno bi moral pokazati hvaležnost do lahko zasluženega našega kruha, je treba iskati vzrokov manifestacij z madjarščino globlje. Tudi madjarofilska opravičila, češ, da so mlačni in indiferentni napram narodnosti radi še nedavnega madjarskega režima, prav
gotovo ne drži. Trgovski kader pač ni nepismen, ampak v veliki večini nadpovprečno naobražen in nadarjen. Že v začetku smo trdili, da lendavski trgovci in obrtniki niso Madjari, vsaj take narodne karakteristike nimajo. Židje, ki imajo večino trgovine v rokah, imajo svojo lastno židovsko narodnost in svojo narodno državo, pa se jih v tem pogledu ne mere prištevati Madjarom. če pa se sami, je to dokaz, da simpatizirajo z narodom, ki daje zatočišče razbojnikom in pošilja k nam atentatorje. Ostali del je bil pred nedavnim pomadjarjen in če se po 15 letih naše narodne svobode ni spametoval in spregledal, je še bolj renegatski kot podkupljene duše, ki mislijo, da nas bodo rušile iz inozemstva. Želimo, da naša trgovska Lendava na zunaj odločno in čim preje pokaže, da ni to, ampak da misli jugoslovansko, da spoštuje državo, v kateri uživa vse pravice in v kateri zaslužuje svoj lahek beli kruh, in odbije od sebe vsak dvom, ki ga daje dosedanje zunanje opazovanje.
Ce se v najkrajšem času ne opazi izboljšanje, bo treba primerno nastopiti. Kak gospodarski bojkot pač ne bo koristen za Lendavo, v kateri pusti slovenski živelj letnih
10	milijonov. Konzumente ne bo težko usmeriti na druge trgovce, ki so pri večjem skupnem odjemu pripravljeni popustiti na ceni do 15%.
Če pa hoče Lendava še nadalje ostati gnezdo madjarstva, se bo pa prav resno načelo vprašanje premestitve sreza. Če je nekdaj madjarski režim izbral ravno Lendavo za svoje izhodišče raznarodovanja Slovencev, jo danes vsaj na zunaj ne bomo pustili manifestirati madjarstva in to še kot gospodarsko privilegirano sresko mesto, ampak jo bomo Jugoslovani degradirali na navadno selo. Imamo dovolj naših narodno zavednih vasi, ki bodo prav rade prispevale za uradna poslopja in potrebna stanovanja, kar jim bo prineslo gospodarsko blagostanje.
Zašto sam Jugosloven?
To je suština problema oko kojega se u Londonu na Svetskoj privrednoj konferenciji kopija lomila. Tamo su nastala dva tabora, u jednom su zemlje pod zastavom zlatne valute, a u drugam je zastava papirnati bon. 'Pod zastavami zlatne valute stoje, kako nam je poanato: Francuska, Italija, Belgija, Holandija, Švajcarska i Poljska.
Kad bi se zlatni tabor predao i napustio zlatnu valutu i kad bi se u svim zemljama upotrebljavalo zlato kao novac samo pri is-platama medunarodnih trgovinskih bilansa, upotreba zlata bi se znatno umanjila i usled toga bi vrednost zlata pala i pri tome bi bili na gubitku svi posednici zlata. Zato je i razumljivo, zašto zlatni tabor tako hrabro brani svoj front.
Ako bi cena zlata pala usled toga, što ne bi više zlato u tolikoj meri služilo kao podloga novca, ono bi ipak ostalo na nižem nivou u stalnoj ceni, u koliko ne bi večom
Zov sa Jadrana, 1. avgusta
Zašto?
Prvo: (Kao sin jugoslovenskog naroda). Jer se Jugoslovenom rodih, ma da me krstile neželjenim imenom Hrvata (Srba ili Slovenca), pa mi je, prema tome, i materinji jezik jugoslovenski, a ne srp-skohrvatskislovenački.
Drugo: (Kao podanik Jugoslavije). Jer kao podanik države koja postoji, Kraljevine Jugoslavije, a ne nepostoječe Hrvatske, Slovenačke i Srbije, po svim zakonima zdravog razbora, ne mogu biti što drugo več podanik Kraljevine Jugoslavije, i prema tome: Jugosloven.
Tre6e: (Kao Stanovnik zapadnih kra-jeva Jugoslavije). Jer je jugoslovensko ime osveštano od največeg Hrvata svih vremena: Štrosmajera vladike, koji pro-reče da je jugoslovenstvo kopca izmedu razjedinjenih hriščanskih crkava: zapadne i istočne, a ne tek »antemurale« papstva.
Četvrto:	(Kao predratni nacionali-
sta). Jer več 1912 godine s prvim pobe-dama srpskog oružja nad Turcima uočih vaskrs Jugoslavije i gonjen željom da do-čekam triumf njenog konačnog Vaskrsa ne mogu da pljujem na ideale svoje mladosti.
Peto: (Kao nekadašnji sužanj austro-madarski). Jer u austrijskom sužanjstvu dokučih slabost razdvojenih Jugoslovena, a ujedinjenje mi se je ukazivalo u vidu Jugoslovenskog Sunca.
Šesto: (Kao rob italijanske okupacije Dalmacije). Jer u okupatorskem paklu
vapili za Jugoslavijom i Belim Orlovima Jugoslovenskim.
Sedmo: (Kao izbeglica iz okupiranog podrucja sklonjen u Zagrebu). Jer živeči u Zagrebu u ctoba, kad su sve crne po-vampirene aveti prošlosti navalile da več prvih dana naše slobode ometu zidanje Jugoslovenske Kule, a nas izbeglice sklonjene u Zagrebu smatrahu izrodima (rasi-com) ni zbog čega dnigoga več zbog tog što dolazeči iz ropstva u slobodnu Jugoslaviju ne klicasmo: »živela mirotvorna čo-večanska hrvatska republika«, — osetib se još večim Jugoslovenom no što i bejah.
Osmo: (Kao zahvalan i uvidavan brat brata Srbi na). Jer, kad Srbin žrtvova ii&o svoje samostalne države Srbije i zameni ga Jugoslavijom, kad žrtvova svoje slavom ovenčane zastave neokaljano ime a zameni ga jugoslovenskim, onda, ja, — čije domovine (slobodne države Hrvatske) nije po-stojalo od pre 1000 godina, — čiji mnogi zemljaci stajahu u najamničkim službama i obrukaše hrvatsko ime, — čije zastave (hrvatske) cesto su se borile za slavu pre-jasnog austrijskog cesara, — mogu, treba i moram da budem Jugosloven.
Deveto i deseto: (Kao realan čovek). Nišam ni Hrvat, ni Slovenac, ni Srbin vec samo Jugosloven, jer nišam sledbenik nojevske politike, jer nišam zastupnik mraka, jer nišam rušitelj istine, jer nisain vernik krive plemenske religije, jer nišam regionalni fantasta, jer se ne povodim za Kanonom jugoslovenskih brezveraca: »što ne učinismo mi učiniče naša deca«. Jugosloven sam oduvekl	Lj.	G.
Z obhodov
Kočevie
v Na naše svoječasno javno vprašanje v vašem eenj. listu, da li i:ma g. Richard Schnel-iz Koprivnika p. Kočevje, šoferski izpit ali J1®, se čudimo, da se na nobeni strani ne vpo-steva lega vprašanja. Ker pa za dobro vemo, nima nikakih topotrebnih legitimacij, mu ^vetujemo ponovno, da da kruha enemu ali drugemu brezposelnemu izprašanemu šofer-lu> katerih je gotovo lepo število, ali pa naj položi potrebni izpit. Istočasno pa kličemo v oziru tudi oblasti na pomoč, pa najsibodi iz Kočevja ali Črnomlja, kakor tudi v PfVi vrsti orožniško stanioo v Koprivniku, “ler g. Schneller stanuje in katera je, tako fflis-limo, tudi kompetentna, da zahteva od g. Schnellerja spričevalo šoferske zmožnosti na pogled, kakor tudi koncesijo za prevoz potnikov in izletnikov.	Gomi.
Koprivnik pri Koievlu
Namišljeno polovičarstvo ali netočnost
Iia§® nove krajevne table smo ahko res ponosni, saj so napol umetniško Ne razumemo pa, zakaj so se uvedle, ker yisijo v slednji vasi še stare, lesene in kazijo izraz našega ujedinjenja. Te slednje so še iz wih čmo-rumenih časov, katere so bile po Prevratu samo prav nalahko z zelo svetlo arvo prevlečene in na sredino iste označeno slovensko krajevno ime. Kakor pa omenjeno j© staro nemško (Kočevsko) ime samo napako prehojeno, tako, da je še vedno močno cltljivo.
, Vsiljuj© se nam pa vprašanje, zakaj dve ‘»bii, ena poleg druge?
Zakaj ne ono črvivo starino odstraniti?,
> «e lahko reče, naravnost zasmehuje naše 11 jedi njen j e.
^ Vsiljuje se nam vprašanje, nili to premišljeno in namenoma pozabljeno? Zato pa stran s takimi opomini. Opozarjamo posebno jiase orozništvo, vsega kočevskega okraja, na preostanek našega suženjstva.
Hrastnik
državni nastavljenci in naše
NARODNE DAME
Zadnjič sem se vozil z vlakom iz Ljubljane do Hrastnika. Sedim in čitam, nasproti mene pa se pogovarja dvoje dam in gospodov v blaženi nemščini. No, si mislim, gotovo so tujci, ki se vračajo iz Ljubljane v svojo domovino.
Pride sprevodnik in zahteva vozne listke. Slučajno se ozrem na »nemško« družbo vidim, da se dvojica njih vozijo z brezplačnimi kartami, dvojica pa s polovičnimi, vprašam sprevodnika, kdo so dame in gospodje, pa mi odgovori, da je eden od njih železniški uradnik z ženo, drugi pa učitelj s soprogo učiteljico iz Maribora.
Po pregledu kart se pogovor v nemščini nadaljuje. Nisem mogel ostati več miren. Opozoril sem jih na razne okrožnice, ki so bile izdane s strani nadrejenih oblasti glede občevalnega jezika drž. nameščencev. Rekel sem jim, da je sramotno, da ljudje, ki jedo državni kruh, smatrajo, da naš jezik ni toliko vreden, da bi se z njim sporazumevali. Umolknili so brez ugovora in čudo nadaljevali pogovor slovensko. Milostljiva gospa, precejšnjega obsega, me je pač hotela pogubiti z bliski oči ali tudi ona je znala hvala bogu svoj materni jezik.
Drug slučaj. V Hrastniku na peronu srečam štiri dame. Govore nemški. Mislim si gotovo so sorodnice lastnikov naše »jugoslovanske« industrije v Hrastniku. Ne zmenim se za to in jih mirno opazujem. Po od-odhodu vlaka me vpraša neki znanec, če sem poznal dame, ki so se nahajale na peronu. Odgovoril sem, da ne, samo to vem, mu rečem, da so morale pač biti Nemke, ker so govorile ves čas nemško. Znanec se zasmeje in pravi, beži beži, kake Nemke, vse so pristne Slovenke in celo zaslužne narodne dame iz spodnjega Štajerja. Povedal mi ■le. da sta dve od njih ženi šolskih upraviteljev, ena je županja, ena pa je nekje na Dunaju, in sicer rojena Slovenka.
G. urednik, mislim, da ni potreben komentar!
Maribor
MARIBORSKI TEDEN IN ŠE NEKAJ
Šel sem na Mariborski teden. Pot me je vedla skozi Slovenske Gorice. Pri Sv. Trojici me je napis opozoril, da morajo vozniki po bregu podložiti čolniček, ker drugače »bi imeli pričakovati« globo ob 4 K do 100 K. ' Neznano mi je, kaj besedica K pomeni. Ali naj to pomeni kovače ali krone? Če pomeni krone, tedaj sem zelo radoveden po kakšnem kurzu jih pri Sv. Trojici menjavajo.
V	Mariboru sem na veseličnem prostoru videl marsikaj zanimivega. Poleg drugega sem videl zemljevid, ki nam pokazuje, ko-
11	ko naše zemlje tiči še vedno v krempljih nenasitnega tujca. Na hodniku pa sem slišal, kako je podjetni Nemec na vse pretege hvalil neko tekočino, ki vse kovinske predmete trajno ponikla. Mož se je seveda drl v blagoglasni nemščini. Skozi okno mi je donelo na ušesa kričanje nekega možakarja, ki je ponujal nekakšno milo, ki prepreči, da se steklo orosi. Majne damen und heren! Mož je naj-brže mislil, da se nahaja v srcu Nemčije. Na njegovi stojnici pa se je opazilo, da ima nekakšno diplomo iz Padove. Prepričan sem, da se možakar v Padovi ni posluževal nemščine, ampak italijanščine. Pri nas seveda ni lreba, da bi hvalil in ponujal svoj predmet
v slovenščini! Tretji bratec prvih dveh se je širokoustil pri nekaterih kuhinjskih predmetih. Mogoče so bili še nekateri prodajalci, ki živijo še vedno v prepričanju, da je slovenščina jezik barbarov. Čudno in nerazumljivo se mi zdi to, da v Mariboru ni nacijo-nalnih društev, ki bi znala to preprečiti. Ali so res takšni mlačneži? Ugovarjali bodo nekateri: Saj to ni vendar tak greh, če so oni nemško gobezdali! Radoveden sem, kako bi se godilo našim ljudem v Avstriji in v Nemčiji, ako bi se drznili ponujati blago v slovenščini. Hiperkultuirni Nemci bi jim kaj hitro pokazali najkrajšo pot domov. In mi? Mi molčimo in smo sploh ponosni, da nas tako 'Odlična osebnost blagovoli počastiti s svojim visokim obiskom! In vse to najbrže v znamenju — tujskega prometa in hude brezposelnosti naših trgovskih nameščencev. Skrajni čas bi že bil, da se streznemo!
Fikšinci
V	nedeljo, dne 27. avgusta t. 1. priredi strokovna gasilska zveza veliko gasilsko veselico v obmejni vasi Fikšinci. Ker so se gasilci iz Fakšincev že ob priliki blagoslovitve zastave ognjenega društva Serdica in okolica izkazali s prav dobrim znanjem nemških povelj, naprošamo merodajno oblast, da pouči imenovane gasilce, da nemška povelja v Jugoslaviji niso več v modi.
Dolnia Lendava
Pred nedolgim časom je bila v obmejnem madjarskem Rediču birma, ki jo je vodil škof g. Mikeš, ki se ga Prekmurje prav dobro spominja kot strogega madjarskega nacijonalista, ki nas je sitil tudi s samo tako duhovščino. Na tej birmi je bilo tudi naših državljanov. Kdo bi vedel po kaj so šli, morda samo radi izleta? Obiskal pa je g. Mikeša tudi neki naš duhovni gospod, za katerega mislimo, da ni šel radi radovednosti. Pred odhodom je trdil, da gre k domačim sobratom na obisk, drugič zopet, da gre na Madjarsko kupovat stroje, čez mejo je šel navadno oblečen, lepa obleka je prišla na drug način čez mejo. Mikešu so bili izrečeni pozdravi Prekmurja in belo oblečena nevesta mu je poklonila »neodrešenega prekmurskega cvetja«! Celo sam škof se je čudil tej predrznosti, a gospod je odvrnili da se prav ničesar ne boji. Da bi pokazal še večjo korajžo, je obiskal tudi sreskega načelnika. Kdor se hodi klanjat madjarizatorju našega Prekmurja g. Mikešu, ta ni vreden več kruha naše zemlje, ki ga je že proklela kot sina izdajico. Upamo, da bo imel ta »narodno našminkani« gospod priliko, pojasniti, kaj je iskal na madjarski Mikeševi birmi. Svetujemo mu, da gre čim preje tja, kamor ga vleče srce.
*
Neki zdravnik ima še vedno tako napisano ploščo, da mu kot uradniku ne dela prav nobene časti in se vidi, da slabo razume in spoštuje uradne naredbe. Ko je bilo treba odstraniti madjarske napise, je tako tenko prepleskal svoj »orvos«, da sili ven in je vsak dan bolj viden. Sličnih napisov najdemo tudi drugje, celo na »narodnih« šolah. Kdaj bo vendar že konec te madjarske reklame?
*
Na nekem sestanku agrarnih interesentov, kateremu so prisostvovali tudi občinski možje, je prišlo do pretepa. Slovenski kolonisti, ki ne razumejo madjarsko — govorilo se je seveda samo madjarsko — so prosili, da se jim prevede odnosno, da se govori tudi slovenski. Ta ponižna zahteva je bila smatrana kot izzivanje in je neki gospod celo odbrusil, da bo govoril kakor on hoče, sicer se pa rad hvali, koliko je pretrpel za osvoboditev. Prerekanje se je pretvorilo v pretep in so odnesli slovenski kolonisti krvave glave. Baje bodo odgovarjali še policijsko m kazensko. Če ni oblasti cel dogodek znan, opozarjamo nanj s prošnjo, da se izvede točna preiskava. Mi mislimo, da se ne bo nikomur več v Jugoslaviji dovoljevalo, da z batinami ubija Slovencem v glavo madjar-sčmo!
*
Lendavsko gasilno društvo je proslavilo na Petrovo 60 letnico obstoja, katero so obiskali tudi številni gosti izven Prekmurja, celo Avstrijci iz Radgone. Znano je, da je imelo to društvo le strogo madjarski značaj, čeprav je prav malo članov madjarske krvi. Vse do letos ni hotelo pristopiti v jugoslovansko zvezo in se je krčevito držalo svojih starih madjarskih pravil. Prireditve, gledališke predstave so bile samo v madjarskem jeziku, prav v zadnjem času je prišla na program kaka slovenska točka, ki pa je bila tako skromna in revna, da smo morali to smatrati samo kot smešenje in izzivanje. Pred leti je zablodil v odbor Hrvat, ki je izjemoma lahko podal poročilo v našem jeziku. Ko se je prijavilo v društvo več narod-
lio	zavednih oseb, so dobili čez pol leta odgovor v obliki, ki je jasno kazala, da se nas ne namerava sprejeti. Da bi se sicer izključila vsa nacionalizacija društva, se je tajno nabralo približno 200 novih zvestih članov. Tudi prošlosti primerno je izgledala letošnja prireditev. Na grobu ustanovitelja smo našli venec s samo madjarskim napisom. Pri bakljadi ni bilo nobenega navdušenja, par vzklikov domovini je zamrlo kot, da so popolnoma nepotrebni in še protestov ni bilo. Pred mimohodom smo slišali več madjar-skega kot pa slovenskega. Mislimo, da ima jugoslovanska gasilska zveza enotno povelje-
vanje v državnem jeziku, povelj bi prav gotovo ne bilo treba prestavljati v madjar-ščino. Latinska slavnostna maša se je čitala na trgu, začela se je s splošno madjarsko molitvijo kot je tu običaj, pridiga začeta slovensko, je končala madjarsko. Popolni mešani internacijonalni esperanto! Ni čudno, da so vse to gosti opazovali z začudenjem in da jim je bilo močno žal, da so prišli od daleč delat štafažo! Kaj takega cerkev preko meje ne pokaže, ona prireja romarska potovanja k Mariji madj. zemelj v Gaborhaza in madj. nacijonalno birmo, na kateri sprejema naše deputacije! Omeniti moramo še važno dejstvo. Tik pred prireditvijo sta dva gospoda po nalogu tretjega neumorno obletavala narodna^ društva, naj se vendar korporativno udeleže proslave! Dobili so odgovor, ki ga do sedaj še ni dala jugoslovanska Lendava, enoglasni ne! In tako je tudi bilo. Naše sile se ne bodo več delile, zapomnite si to! Kdor misli, da je narodnost predmet sebičnih kupčij in kompromisov, se moti. Tudi za bankete, ponujana častna mesta in diplome ne! Upamo, da Vam, ki ste se toliko trudili okoli udeležbe in ki se ne morete izagovarjati, da niste poznali razmer, zadostuje blamaža za vedno! Ne silite tja, kamor ne spadate, ne ovirajte in ne vmešavajte se v narodno delo, ki je nesebično in sveto, ostanite na svojih udobnih stolčkih, da ne bo treba kazati na vas s prstom, kdo in kaj ste!
Čakovec
Na ©snovu čl. 36. Zakona o štainpi umo-Ijavam Vas, da izvolite na Vašu vdjest ot-štampanu u Vašem tjedniku od 29. jula 1933., br. 30., na strani 4., stupac 2., pod napisom »Čakovec«, otštamipati u smislu § 27. Zak. o Štampi sledeču
Ispravku.
Nije istina, da pozdravljam i nagovarjam vsakega odjemalca u mo jo j trgovini u madžarščini ali nemščini.
Nuje istina, da su naši ljudje za mene »biidos Horvath«, jer ja postu jem narod medju ko jim i od kojeg živim.
_ Nije istina, da ja ili moji pomočniki u mojem 'magazinu izaizivamo jugoslovansko ljudstvo z madžarščino ili nemščino.
Nije istina, da si ja doz volj ujem u vezi s time bilo kakove drznosti.
Za uvredljive i klevetničke izraze podni-ječu preit:v odgovornih lica tužbu nadleanom sudu.
U Čakovcu, dne 12. augusta 1933.
Sa poštovanjem Bela Kelemen.
Pripomba uredništva: Po zakonu smo dolžni objaviti ta popravek. V stvari bo pa še poročal naš dopisnik in čakamo na
tožbo.
Planina pri Sevnici
STRELSKA DRUŽINA
Iz našega kraja se malo sliši, kljub krasni njegovi legi in zelo romantični okolici. Z ozirom na prikupljivost kraja so se začeli letoviščarji za kraj zelo zanimati in kdor pride enkrat na Planimo, ta vsako leto redno prihaja. Tudi v javnem življenju se Planina s svojo okolico zelo razvija. Med ostalimi društvi se je ustanovila dne 21. maja 1933 na Planini strelska družina, katera je imela že dne 16. julija svečano otvoritev svojega strelišča, ob številni udeležbi domačega in odalje-nega občinstva. Le žal, da je svečanosti nagajal dež in nas prehitro ločil od sijajnega razpoloženja. Hitri razvoj družine, udeležba pri svečanosti, veliko število vpisanih članov in podpiranje družine od strani eenj. dam ob priliki otvoritve strelišča, nam jamči naklonjenost viteško športni družini in razumevanje za nacionalno idejo. V tako kratkem času, si je družina s pomočjo občinstva uredila najmodernejše strelišče, katerega občudujejo izletniki, M prihajajo na Planino. Ne oziraje se na hujskače, kateri odvračajo /interesente od vpisovanja za člane z raznimi intrigami, plove družina: z veseljem naprej in z velikim obiskom strelišča vsake nedelje se nada, da bode premagala tudi te ovire, v trdnem prepričanju, da si bode zagotovila svoj obstoj, nasprotnikom pa pokazala, da družina ni proti veri, temveč gre točno za začrtanima smernicami, katere si je stavila v svog program
A. Eropkin:
in ta naj bode zbližanje med sedanjimi na-sprotm.ki, razvijanje družabnosti in vzgajanje niaroda v nestrankarski organizaciji za dobre borce in branitelje naše prelepe domovine.
Vsem prijateljem in podpornikom strelske družine, posebno ob priliki otvoritve strelske družine, iskrena hvala.
Film naše zemlje
»NARODNE« UČITELJICE
Od 24. do 26. julija se je vršil v dvorani Trgovskega doma v Ljubljani idejni del za-dr u žil o-gos poda rs kega tečaja za učiteljstvo. Ob tej priliki se je govorilo največ o nacionalni vzgoji. Prav lepe misli in ideje so podali gospodje predavatelji kakor tudi debaterji.
Na žalost pa smo opazili, da je bilo med tečajniki nekaj narodnih učiteljic, katerih se besede govornikov gotovo niso dosti prijele in se jih najbrže tudi nikoli ne bodo. Te se namreč niti tukaj niso mogle vzdržati, da ne bi uporabljale blažene nemščine v svojih razgovorih. Za te dame je gotovo slovenščina premalo fina! Kakor izgleda žive one v duhu še vedno tistih, zanje gotovo boljših časih, ko je le tisti kaj veljal, kdor je govoril nemško. Prisiljeni smo zato opozoriti te dame, da so tisti časi hvala bogu minili in čas je že, da se začno zavedati, da so v Jugoslaviji in jedo jugoslovanski kruh. Če se pa med Jugoslovani ne počutijo dobro, naj izvolijo iti tja, kamor jih vleče srce.
Kakor smo izvedeli, službujejo omenjene učiteljice v Kočevskem okraju, ena izmed njih pa baje v Logaškem, kar je še lepše, kajti ta prav gotovo spada na mejo. Lahko si mislimo kako omenjene nacionalno vzgajajo!
NEKAJ 0 ZAPOSLITVI TUJCEV
O	zaposlitvi tujcev v naši industriji se je že mnogo pisalo. Vsi, prav vsi smo zato, da se iz naših podjetij tuji takozvamii strokovnjaki odstranijo, celo tisti, ki sami tujca zaposlujejo, pa na žalost samo na jeziku. Zanimivo pa je, s kakšnimi trikii se pri nas tujec zaposluje in kako so vezani naši industrijailoi po tujcih, ki so jih zaposlili.
Naj navedem samo en tipičen slučaj. Neko podjetje v Ljubljani' je zaposlilo v dobri veri, da bo imelo od tega koristi, tujca — strokovnjaka. Tovarna je začela obratovati, a pokazalo pa se je, da je strokovnjak samo na škodo podjetja. Podjetnik je bil prisiljen tega strokovnjaka odstraniti od dela v podjetju. Uverdl se je, da je domača moč strokovno veliko boljša in poleg tega še cenejša. A zgodilo se je, da je imel tujti strokovnjak s seboj lOletno pogodbo, ki določa, da je on družabnik s 30% udeležbo zaradi svojega strokovnega znanja. Podjetnik miu je moral jamčiti, da bo njegov delež na mesec najmanj 6000 Din. Po poteku te pogodbe pa mu mora podjetnik dati še poleg tega kot odpravnino 20.000 švic. frankov.
Ako pomislimo, da ta tujec izsesa riz našega podjetja v dobi 10 let najmanj e 720.000 dinarjev, a poleg tega pa še kot odpravnino skoraj pol milijona Din, ne da bi vložil eno paro v podjetje, kot samo'svoje strokovno neznanje, pač vidimo jasno, da nam preti od fe strani lizmozgavanje.
Na srečo podjetnika, pa naše oblasti niso dale dovoljenja dela temu tujcu in tudi minister socialne politike in narodnega zdravja ee je zavedal svoje socialne dolžnosti in je odklonil zaposlitev tega tujca. Proti tej odredbi pa se je tuji strokovnjak pritožil na državni svet. Podjetnik pa je bil moralno prisiljen napraviti isto.
Ker preti z ugodno rešitvijo tujcu nevarnost, da se naš strokovnjak odpusti, naloga je nas nacionalistov, da preprečimo tako za-sužnjenje naše industrije in prosimo vse nacionaliste, da skočijo nam v pomoč z apelom rna merodajne faktorje, da preprečijo še nadaljnje krvopitje našega naroda.
Prosimo pa tudi našo od nekdaj nacionalno generaliiteto, da mas podpira v naših stremljenjih, saj je generali teti znano, da bo naša industrija v slučaju vojne igrala veliko vlogo, ki ji bo kos samo takrat, 6e bo res v strokovnem oziru v nacionalnih rokah in ne vodena po tujih strokovnjaknh, ki bodo v slučaju vojne igrali najljutejiše saboterje in špi-jome.
Iz narodno gospodarskega stališča pa ne dajmo, da tujec pije kri naroda!
Ing. M. L.
Proizvodnja, cene i valuta
Putem radija prinet je iz Argentine glas, da su tamošnji ovčari svoje ovce poklali i spalili. Ovaj pokolj ovaca ne liči na biblijske žrtve prinošene bogov ima. To je žrtva dempingu cena. Medutim o posle ove žrtve cene mesu nišu povečane.
Ne treba dokazivati da baš ovaj demping cena, koji postoji u Americi na poljopri-vredne proizvode u mnogome i prouzrokuje sadašnju ekonomsku križu. Ruzvelt, čim je stupio na dužnost Odmah je preduzeo borbu sa krizom na taj način, što je prvo pokušao, da digne cenu poljoprivrednih proizvoda; a d.rugom — smanjio je opštu po vrši n u useva. Sada Američke Države imaju voliki pretek pšenice, da može da zadovolji potrošnju cele Evrope, a dodavši tome pretek pšenice, koji se sada nalazi u Kanadi, Australiji i Argentini, dobičemo tri puta veču količinu pšenice, nego što je potrebno. Ovako stanje stvari ne može opstati, jer taj amerikanski pretek i guši celu poljoprivredu u Evropi, i poljopri-vredna kriza ne može se raspraviti, dok se radikalno ne promene odnosi amerikanskog preteka i dok se on konačno ne likvidira, kao postoječi i stvarni demping cena. Ne za-
boravljamo, da na ovaj pretek žita i stada ovaoa, ko je se spal ju ju, mil ioni gladnih gle-daju sa prigušenom zlobom, ne samo u Evropi, nego i u Americi; razumečemo kakvu strašnu kletvu nosi sobom taj pretek zlokob-nog bogatstva, koje seje u celom svetu osku-dicu, glad i zlobu. Ovi višci bogatstva skup-Ijali su se postupno posle završetka rata, kada se vratili milioni vojnika sa fronta kučama i u mesto puške prihvatili plug, čime su se oslobodili u pozadini milioni ameriških radnika i mašina, koji su spremali predmete za front u hrani, odeču, obuči i t. d. Još 1918 god. došao je kraj američkog pro-speriteta, koji je još onda zahtevao sistematski preobražaj i dovodenje ratnih radova u položaj mnmog stanja. Čudnoivato je,, da praktični Jenki nisu hteli da ah vate startje stvari, nego su punom parom nastavili radove, vršene u ratu, koji su se u mii.ru morali izjaloviti. Pretek poljoprivrednih proizvoda i fabrične robe nagomilavao se sve više bez odgovarajučeg prometa, i nastalo je stanje koje se moralo očekivati, a to je bankrotstvo
i	svetska kriza. Za celo to vreme američki napredak bio je iluzoran: on se održavao »na
sreču«, jer niko nije hteo da narušava čaro-lije 'bogatstva i da pogleda stvarnosti u oči.
Nije isključeno, da je pretsednik Ruzvelt prvi odlučio da pogleda toj stvarnosti u lice in da je pokaže i drugima, kada se sve več počelo survavati.
Ove mere, koje je on skoro preduzeo u cilju vaspostavljanja poljoprivrednih normi u zemlji, izgleda da če utigati povoljno na po-boljšanje unutrašnjeg stanja države. Več se sada cena pšenice povečala sa 50 zlatnih ce-nata. Ali za Evropu ova činjenica ne igra ve-liku ulogu, jer ovaj skok cena u Americi ima značaj mesne inflacije; on ne može da podigne opšte svetske cene, a još manje u Jugoslaviji. Jugoslavija to najbolje zna, jer je ona več preživela i inflaciju i veštačko podi-zanje cena pšenice putem primene specijal-nog naloga na brašno i koncentriranjem operacija žita u državnih rukama; i mi svi znamo, da nas ti paliativi nisu izveli iz ekonomske krize i da su ostali kao mere mesnog
i	privremenog pokušaja. Sada pretsednik Ruzvelt ponavlja iste oglede, koje je u svoje vreme izvela Jugoslavija. Mi mu želimo uspeha, ali moramo naglasiti da ovi opiti imaju mesni karakter i da ne mogu u sko-rom vremenu rešiti svetsku križu, dok ne budu likvidirani prekookeanski suvišci zrnaste hrane, ali ne putem izvoza u Evropu i stvaranjem novog dempinga. Poznato je da suvišci zrnate hrane leži u Kanadi, u Argentini, u Australiji; a to u opsegu drugih pre-kookeanskih država, van uticaja Sjedinjenih Američkih Država. Da bi se našlo zaštite od te lave prekomorskih žita, Evropa bi trebala da usvoji i provede strogo kontinentalni sistem. Medutim poznato je, čim se završio je-dan bezuslovni zahtev primene kontinental-nog sistema od strane velikog Napoleona, — a to je objavom rata Rusiji, da ona pristupi ovom sistemu; a tako isto znaju se i konačni rezultati njegovog pohoda na Moskvu. S toga, da li savremeno stanje Evrope dopušta i jednu pomisao o sličnoj primeni kontinen-talnog sistema, čije ostvarenje zahteva bez-uslovnu slogu izmedu dotičnih država?
Nije bez razloga činjenica, što je pitanje podizanja cena na robu vezano sa pitanjem
o	stabilizaciji valute. Kakvu korist može da ima ostali svet, kad su napr. cene v Americi,
ili	u Japanu skočile i kad se zna, da je ovu pojavu kod njih prouzrokavao pad njihove valute? Kakvu pouku može da izvuku od toga Evropa i ostale države, ako one podu istim klizavim putem nadmetanja u pogledu manipulacija sa svojom valutom? Ne treba ni dokazivati, da takve probe ne mogu doneti
nikakve koristi, da je slično povečanje cena na robu iluzorno, da ono posebno ne rešava križu i da je inflacioni papirni novac jefti-niji od zlata. Ukazivanjem na to, da je roba negde duplo poskupila za papirni novac, kada je taj novac duplo pao prema zlatnoj valuti, znači okretati se u krugu. Dvaputa dva jesu 4. Prema tome sistem inflacije pri rešavanju pitanja o podizanju cena na robu treba odlučno odbaciti.
Pitanje važnosti stabilizacije valute ne podleži sumnji. Najradikalneje bi se rešenje ovog pitanja postiglo na ujedinjenju svih valuta posebnih država u jednu opštu svetsku valutu na zlatnoj podloži. Ne zna se, da li če na to pristati države, kao što su Francu-ska i Američke Države, koje imaju u svojim emisionim bankama više od 180 milijardi franaka, dok sve druge države imaju nešto više od 100 milijardi. Izgleda, da bi i ostale države imale računa, da se i ovih 100 milijardi doda u opšti zlatni fond i da se pusti u promet jedan opšti papirni novac na podloži zlata, koji bi pretstavljao svetsku mone-tarnu jedinicu. Čvrstina ovakve valute bila bi osigurana, a medunarodni obračuni postali bi jednostavni, jer bi se tičali samo računovodstva, čija je saldo obeabeden zlatom.
Sva carinska ograničenja u svojim ko-načnim rezultatima vode takode k valutnim
i	deviznim ograničenjima. No i u vovoj oblasti potrebni su poštenje i uzajamno povere-nje medu državama, te da carinski mir u istini bude mir.
Ako procenimo sve mere, koje su predlagane radi olakšanja opšte krize, mora se priznati, da je u borbi, koja se vodi na eko-nomskom polju, Jugoslavija najmanje kriva: za sve vreme Jugoslavija se samo brani od napada za njene ekonomske interese i ni-kada nije preuzela posebnu ofanzivu ni u carinskoj ni u valutnoj oblasti. Njena je sa-vest čista. Uzmimo radi primera reparacije, koje su odjednom ukinute, čime je Jugoslavija naglo lišena 1 milijarde dinara godišnje. Amerika neče ni da razgovara o ratnim du-govima. Jugoslavija je manje od drugih država zainteresovana u tim dugovima, jer njene godišnje isplate ratnih dugova sačinjavaju samo jedan osmi deo njenih reparacija. Da-kle Jugoslavija mora govoriti ne toliko o ratnim dugovima, koliko o reparacijama. Milijarda dinara je ogromni manjak u držav-nom budžetu Kraljevine Jugoslavije, koji se povečava i n jenom finansijsko-ekonomškom krizom. Ko če i na koji način pomoči Jugo-slaviju, da ona izbriše postoječi manjak u svome državnom budžetu?
Kie je krivda?
Nadaljevanje in konec
VERSKE ŠOLE
Te so s svojim dogmatizmom pred stoletji napravile dovolj ovir napredku znanosti. Pri nas je sinonim za katolicizem — separatizem. In čemu se dovoli tern šolam pravica javnosti. Nikaka tajnost ni, da se bas v teh šolah vzgajajo ne baš prijatelji nacionalističnih po-kretov in jugoslovanske ideologije in naša uprava dovoli, da se to dogaja. Mnogo krivde leži za to na naših >liberalcih«, ki so vedno bili protivniki klerikalizma, a nikakor so niso upali v svojem oportunizmu povedati jasno besedo proti. Klerikalci so pa znali sistematično vzgajati mladino, pridobili so jo v svojo sredo, ker so ji res nekaj nudili. Zato naj se nikar ne čudijo naši starejši »prijatelji«, če je prišlo do takega položaja. Niso dovolj sladke besede o idealizmu, mladina hoče videti tudi sladkih dejanj idealizma. Da so klerikalni profesorji sistematično uvajali klerikalno politiko tudi v šolo, je razumljivo. Zato je najbolj značilen proglas nekega naprednega akademskega kluba proti upokojitvi, odstavitvi in premeščanju teh profesorjev. V šoli bi sploh ne smelo biti dnevne politike. V šoli mora imeti glavno 'besedo naeijonalna vzgoja.
Toda če je prišlo do premeščanj, uprava bi bila morala takoj poskrbeti za nove učne moči. In ker se to uii zgodilo, je bil to res skrajno škodljiv fakt.
Tudi šolski prostori so mnogokrat nezadostni. 40 dijakov v enem razredu en na-stavnik ne more obvladati pri najboljši volji. Slaba luč, slabe ventilacije, mnogokrat prema la kurjava. Vse to vpliva na mladino odbijajoče.
Vse to so napake uprave in tudi sistema. Sistem našega pouka se v zadnjih 100 letih ni menda nič izpremenil. Ce so prSli v zadnjih letih novi predmeti, ni dovolj. Treba bi bilo predvsem odpravo pouka verskih dogem, ki je celo nesmiseln. V višjih razredih je dijakom verouk le v zabavo, kdor ima še kaj vere, jo mora pri naivnem dokazovanju verskih resnic docela izgubiti. Kateheti se imajo kot neka izjemna, od boga postavljena bitja,
in vse to daje pouku neresno noto. 0 pouku nemščine in francoščine se je že mnogo pisalo. Dejstvo je, da mi od Nemcev nismo prav nič odvisni, da je francoska in angleška znanost na najmanj toliki, če ne na višji stopnji, da je posebno v sedanjem času postal pouk nemščine naravnost škodljiv, ker Nemci uporabijo vsako malenkost za svojo propagando, ki je pri nas nepotrebna, ker jih predobro poznamo po njihovem pohlepu po naši zemlji.
Sola in dom! Koliko se o tem vprašanju piše in govori. Naša šola in dom sta res premalo povezana. Kolikokrat se zgodi, da sta-riši sploh ne vedo, kako napredujejo njihovi otroci. Dijaki imajo nešteto možnosti za goljufije in se jih tudi poslužujejo: ponarejajo podpise, zamenjavajo liste v dij. knjižicah in tako dalje. Sta riši temu niso krivi, ker so večinoma prezaposleni in se ne morejo dovolj brigati za svoje otroke. Tembolj je pa temu kriv sdstem, ki otroke enostavno za 5 ur dnevno odtrga od doma in nič več. Razume se, da je na ta način postalo vprašanje kolaboracije šolske uprave in starišev nujno in skrajno tehtno. Tudi tu bi bile potrebne velike reforme, ki bi zajamčile mnogo večji uspeh naši mladini in ki bi dvignile nivo naše šole na potrebno višino.
Zaključni izpiti so vprašanje za sebe. Potrebni so, da komisija samostojno premotri znanje dijaka, da se torej dobi objektivno oceno dijakove sposobnosti. Zato so komisije, kjer izprašuje predmetni mastavljenec, nesmiselni formalizmi in za profesorja samega slaba klasifikacija, če kdo pade pri maturi, ko je 8. razred pri njem uspešno dovršil. Popravni, ponavljalni in drugi taki izpiti se tudi le pre-često uporabljajo le kot kazenska sankcija proti nekemu dijaku in so v današnji formi nesmisel.
Vsekakor je potrebna v najkrajšem času velika šolska reforma, ki naj ozdravi naše bolno šolstvo. V tej reformi pa naj sodelujejo prav tako šolniki kot starši in ev. dijaki. Vsekakor pa je potrebna anketa v dovolj širokem krogu, da se ugotovijo vse potrebe našega šolstva predno se z reformo prične. B.
Nekaj o brezposelnosti
Vsi, .poklicani in nepoklicani obravnavajo danes to vprašanje z najrazličnejši h vidikov, vsak ima svoje misli in nasvete, v praksi se pa ne stoni pravzaprav ničesar. (e izvzamemo zadnjo akcijo za brezposelne rudarje v naših premogopoknih revirjih, je vse drugo samo teoretično razpravljanje in razglabljanje, kii mnogo več škoduje kot koristi: Ideja brezposelnih podpor je sama na sebi ki ruptna, ker ustvarja in podpir i veselje do brezposelnosti in zadovoljstvo z brezdeJnost-jo. Vsled tega ni čuda, da zdravo delavstvo odklanja take podpore ter zahteva delo in s tem poštenim delom združen primerni zaslu-
ne da bi menjava v načinu in kraju zapo-sliit v e vplivala škodljivo na njihovo dela-amožnost in produktivnost. So to večinoma delavci, ki so šele tekom zadnjega časa zapustili svoje kmečke domove in šli s trebuhom za kruhom v mesta in industrijske kraje. Če računamo skupno število brezposelnih v naši banovini s 25.000, je med njimi gotovo preko 20.000 takih ročnih delavcev, od teh pa odpade precej velik odstotek tudi na sezonske delavce, kii žive preko zime na svojih kmečkih domovih ter iščejo dela le v sezoni. Popolnoma jasno je, da naše gospodarstvo v današnjem težkem stanju te mase brezposelnih ne more zaposliti in plačati tako, da bi lahko živeli dostojno življenje. Vsak gleda in mora gledati: v prvi vrsti na sebe in od nikogar ne 'moremo zahtevati, da bi iz ljubezni do bližnjega uničil svoje lastno podjetje in svoje lastno imetje. Ni dvoma, da imamo mnogo pridobitnikov, ki bi prav lahko zaposlili vsaik še po par ljudi v svoj'h podjetjih ne da bi s tem škodovali rentabilnosti tega podjetja, toda pni mnogoštevilnostti takih podjetij ni mogoče prevesti potrebne kontrole. Tudi bi bil uspeh take akcije precej dvomljiv in bi gotovo ne prešlo potom nje do kruha več kot par sto brezposelnih ročnih delavcev. Glede mase brezposelnih ročnih delavcev pa ni drugega izhoda kot izvajanje javnih del po dobro zamišljenem načrtu in uporaba brezposelnih delavcev pri izvrševanju teh del. Ce bi sumirali vse one vsote, ki so bile izdane v naši državi iz javnih in zasebnih sredstev že danes za podporo brezposelnim, bi dobila ogromne milijone, ki so bili izdani brez stvarne protivrednosti. Res je, da so te pod pore omogočile tisočem življenje in rešile marsikoga popolne propasti, na drugi strani pa so ustvarile te 'podpore toliko zla in ne-volje ne le med ornimi, ki morajo dajati te podpore, marveč tudi med delavstvom sa mim, da o kakii stvarni protivrednosti teh podpor v narodnem gospodarstvu ni sledu. Pravici do dela odgovarja zlasti v današnjih težkih časih dolžnost do dela. Vsak je dolžan zagrabiti za vsak posel, ki se mu nudi. Ker pa vsled krize takega posla ne more najti sam, mu ga mora oskrbeti država v sodelovanju z banovinami, občinami in drugimi javnimi ustanovami, delavec pa je dolžan zastaviti svoj kramp in lopato tam, kjer mu to pokaže država. Zato ne bo 'preostalo drugega kot to, da se prične čimprej z izvrševanjem večjih javnih del, da se izvrši naj strožja kontrola brezposelnih delavcev, formi; ra delavske na-taljone in vseh onih, M so v resnici navezani samo na zaslužek svojih rok in zaposliti te bataljone pni teh javnih delih. Kdor se kljub svoji delazmožnosti ne bo hotel podvreči disciplini, ta ni vreden nobenega obsiira, ta naj pogine ker ni vreden, da živi. Samo na ta način se bodo omejile brezposelne podpore samo na one največje reveže, ki bi radi delali, pa nimajo potrebnih moči :n sil. Število teh ipa ne bo tako veliko, da bi ne mogle vzdrževati pristojne občine same.
Drugo vprašanje pa je vprašanje breposel-nosti onih ca 3000 brezposelnih delavcev v naši banovini, ki so se z daljšo prakso specializirali za gotovo tehniško, več ali manj komplicirano delo. Tudi tak delavec gre
lahko gradit ceste, tudi tak delavec vrši lahko najnižje iočno delo, vendar ima od tega škodo naše narodno gospodarstvo. Delavec, ki se je speciailiziral za gotovo stroko, ne bo nikdar več polnovreden za običajno ročno delo. če je dalj časa nezaposlen, trpi njegova izvežbanost, in izgubi svojo polno vrednost kot eden izmed členov v verigi naše produkcije. Interes narodnega gospodarstva zahteva, da ostanejo ti delavai-ispeoiaiisli zaposleni vsak v svoji stroki, da se stalno vežbajo in spcpoinj ujejo in prispevajo s tem svojim delom k ustvarjanju pozitivnih produktov zlasti v industriji 'in obrtli. Vsled tega je treba te delavce zaposliti na vsak način in za vsako ceno. Pri tem manjšem številu delavstva se v najkrajšem času lahko izvede povsem točna kontrola o dobi in kraju njihove prejšnje zaposlitve ter o njihovih strokovnih sposobnostih. Če bi bila taika statistika sestavljena, ibi bilo treba delavce 'kategorizirati po 'posameznih strokah in jih nato dodeliti danes še obratujočim 'podjetjem, kjer bi lahko vršili svoje strokovno delo. Če podjetje v današnjih časih zaposluje na pr. še vedno 200 delavcev in pri tem prosipeva, potem ni prav nobenega dvoma, da dobrobit in pro-speh podjetja ne bosta trpela prav nič, če se dodeli temu podjetju še 5—10 brezposelnih delavcev-specialiistov v doitsični stroki, kateri pripada dotično podjetje. Če pogledamo našo industrijo, vidimo, da velik del 'industrije vendar le še deluje. Imamo kraje, kjer se posledice krize še ne čutijo 'mnogo in niso bile tekom zadnjih let izvršene nobene redukcije niti delavstva samega niti njihovih plač. Imamo pa tiidi podjetja, ki so naravnost na surov način imetala delavce na cesto, Teduci-rala še zaposlenim delavcem njihove plače, čeprav delajo še danes z ogromnimi dobički in plačujejo še danes ogromne plače svojim vodilnim uradnikom in prav lepe tantieme s veji'm upravnim svetnikom. Pri takih podjetjih je treba ustvariti zakonite predpogoje, na podlagi katerih se jim bo lahko diktiralo ne samo število zaposlenih delavcev, marveč tudi delovne pogoje, zlasti pa minimalne mezde. In takim podjetjem se bo lahko brez vsake škode za njihovo rentabilnost naložilo, da mlorajo zaposliti primemo število brezposelnih delavcev-speoijalistov.
Poznamo podjetnike, ki bodo takoj pripravljeni žrtvovati nekaj v interesu naroda .in države ter bodo sami radi vzeli po par delavcev ped svojo streho. In s pomočjo teh korektnih, socialno čutečih naših podjetnikov se bo prav 'lahko ustvarila ona zasebna kontrola, ki bo klasificirala podjetja din določevala število brezposelnih, ki naj eno ali drugo podjetje zaposli. Če pa bo treba, bo gotovo tudi delavstvo samo doprineslo malenkostne žrtve. Koliko bo trpel en delavec, če bi podjetje z 200 delavci zaposlilo še 5 'brezposelnih in bi del mezde teh brezposelnih trpelo podjetje, ostanek pa vseh 200 delavcev skupaj?
Namen članka ni razpravljati znanstveno lin z visokih vidikov socialnega udejstvovanja o problemu brezposelnosti, namen je le ta, da se naj vendar enkrat načne to vprašanje stvarno in brez damagoških fraz. Nadaljne misli bodo sledile.
Zdravi temelji Jugoslavije
žek. Pot brezposelnih podpor je torej povsem napačna in je Je dokaz popolne pasivnosti in brezbrižnosti merodajnih faktorjev, če stojimo tik pred zimo, tekom katere bo treba zopet plačevati podpore brezposelni delavcem, ker se ni' pravočasno skrbelo za zapisi i te v teh delavcev.
Število brezposlnih delavcev v Dravski banovini se navaja s ca 25.000. Številka je ogromna, treba jo je pa nekoliko analizirati. 'Pretežni: del teh brezposelnih delavcev tvorijo običajni Točni delavci, ki se niso sipe-ciaiiizirali za neko gotovo stroko in se lahko preživljajo z enim ali drugim ročnim delom,
Francoski list »Libertš< prinaša članek g. Redona, ki se je nedavno nahajal v naši kraljevini in ki je po končanem svojem potovanju napisal svoje vtise.
Med drugim pravi, da je Jugoslavija po vojni postala izredno napredna. Najbolj važna reforma in morda istočasna najbolj revolucionarna, je bila agrarna reforma. Neki francoski senator, ki sem ga srečal v Beogradu, mi je pripovedoval, kako so se predvsem predeli, ki so bili prej pod Madžarsko, v gospodarskem oziru dobro izpremenili. Ko je sedaj potoval skozi iste predele in jih opazoval iz aviona, je bil presenečen z današnjo razdelitvijo zemljišča na majhna posestva, ki so spremenila nekdanjo velikansko enotno ravnico v neke vrste šahovsko desko. To je jasen dokaz smele reforme, ki je šele prav za prav osvobodila jugoslovanskega seljaka izpod tujega gospodarskega jarma.
Pred vojno so bili samo Srbi iz kraljevine Srbije mali posestniki. Razen njih jih je bilo morda še nekaj v Sloveniji. Agrarna reforma je osvobodila jugoslovanskega kmeta izpod oblasti veleposestnikov, ki so bili navadno Nemci, Madžari in Judje, v Bosni in Hercegovini pa muslimanski begi. Ta reforma je znatno učvrstila tudi narodno zavest s tem, da je privezala kmeta na zemljo in vzbudila v njem po vsej državi lokalni patriotizem. V tem so predvsem prednjačili srbski seljaki, vojniki Karadorda, ki je osnoval sedanjo dinastijo.
Še ena vrsta narodne aktivnosti mi je padla v oči: delo na socialnem polju. Povsod lahko vidite moderne šole. domove Rdečega križa in dispanzerje. Napredek, ki se ga opazuje že v večjih mestih, se še bolj občuti v notranjosti, predvsem pa v krajih, ki so bili dolgo pod tujo nadoblastjo. Tukajšnje bolnice so bile najbolj moderne in mnogi naši profesorji so bili zadivljeni, ko so obiskali laboratorije in operacijske dvorane jugoslovanskih zdravnikov, od katerih so bili mnogi njihovi učenci, še bolj je zaznaten napredek na polju narodnega zdravja. Celo v gorskih vasicah morete srečati mlade zdravnike in bolničarke, ki so se posvetili tej vzvišeni nalogi in so ustvarili v toku nekoliko let s sodelovanjem z drugimi humanitarnimi organizacijami uspešno borbo za na-
rodno zdravje in za zaščito dece in materinstva.
Sličen napor so zahtevala tudi javna dela v vseh pokrajinah, predvsem v tistih, kjer so Avstrija in Turčija popolnoma zanemarile slične posle. Ni treba iti daleč od Beograda, da se to opazi. Z divne kaleinegdanske terase se vidi nekdanja madžarska ravnica, ki leži na levi obali Donave. Več kot 40.000 hektarjev zemlje je bilo vsako leto poplavljene. Močvirja v okolici Pančeva so bila pokrita z vodo in so predstavljala veliko nevarnost za prebivalstvo. Danes je vse to zemljišče pretvorjeno v plodna polja. Slična dela so tudi v drugih krajih v teku po vseh banovinah, predvsem v Vardarski, kjer umetni sistemi namakanja, izsuševanja in zaščitni nasipi že kažejo veliko zboljšanje v usodi Južne Srbije, ki je bila pod turško oblastjo strašno pu-stošena.
Pisatelj preide potem na odnose med Jugoslavijo in Francijo. Ekonomska kriza vzdržuje stalno na površini problem franco-sko-jugoslovanskih odnosov. Toda kadar se tiče Francije, padejo interesantna vprašanja vedno v ozadje, celo v času krize. Problem franoosko-jugoslovanskega saveza je, mora se priznati, zelo velike važnosti, ker tu gre za vso francosko politiko v srednji in sredozemski Evropi in o naših odnosih s politično grupacijo, ki jo sestavlja Mala antanta.
Ko je razložil težko zgodovino, ki i° J® preživel jugoslovanski narod in predstavil jačino današnje jugoslovanske države, ie gospod Redon obrnil svojo pažnjo predvsem jugoslovanski vojski. Zgodovina Je naučila Jugoslovane, da more njih meje in njih ne-zavisnost samo dobra vojska ubraniti. Zadostuje pogledati na geografsko karto, pa se lahko takoj uvidi pacifistična vloga politike jugoslovanskega oboroževanja. Toda bodočnost še ni gotova. Če bi sp.v t®m delu Evrope pojavile katerekoli politične motnje, more odpor Jugoslavije preprečiti vsako agresijo. In to ne more biti indiferentno za mir Evro; pe. Geografsko vzeto so Jugoslovani tisti, ki drže ključe do Jadrana, kajti njih meje, ki se razprostirajo nad 200 km v aračni črti, so ograja vsakemu novemu »Drang nach Siiden und Osten«.
Odgovorni nrednik Miroslav MatelU. — Itda j» za Narodno obrambno tiskovno aadrngo, r.	Ernest	Vargaaon.	—	Tiska	tiskarna	Merkar	(predstavnik	Otmar	Mihalek).	Vsi	v	Ljubljani.