165 2015 ocene in poRočila, 145–170 vasi in Prečni – z naslovom Kapelice in znamenja na območju občine Straža je zaslužna Marija Ana Kranjc. Na območju župnije Vavta vas izpostavlja devet ka- pelic in kužno znamenje na Straški gori. Kot poudar- ja avtorica, so kapelice skromne, a kljub temu urejene in vzdrževane ter s svojo prisotnostjo spominjajo in opominjajo na bogato dediščino naselja. Neprecenljiv del kulturne dediščine je sakralna dediščina, saj priča o povezanosti ljudi z vero. Opis sakralne dediščine sta ustvarila Marinka Dražume- rič in Robert Peskar v prispevku Sakralna dediščina v občini Straža, v katerem se srečujemo z izčrpnim opisom cerkva v občini Straža z vidika njihovega na- stanka, stavbne zgodovine, likovnega okrasja in širše- ga umetnostnega pomena. Julijana Visočnik je zbornik dopolnila s prispev- kom Začetki župnije Prečna. Kot pravi na začetku, njen namen ni bil ponavljati vseh že znanih dosežkov in začetkov župnije Prečna iz dosegljive literature, ampak povzeti navajanje iz starejših virov, kjer je bilo to mogoče, ter ga dopolniti in opremiti še s kakšnim novim podatkom. Opis vikariata Prečna iz leta 1821 je delo Juli- jane Visočnik in Blaža Otrina. V njem predstavita odgovore vikarja Gregorja Kuralta, napisane na željo ljubljanskega knezoškofa Avguština Grubarja. Kakor navajata avtorja, je opis najstarejši zapis zgodovine vikariata Prečna in nazorno predstavlja materialno in duhovno stanje vikariata izpred skoraj dvesto let. Zgodovina župnije Prečna od 1787 do 1941 je predstavljena v naslednjem prispevku Blaža Otrina. Avtor predstavi obdobje od prehoda vikariata Prečna iz goriške v ljubljansko nadškofijo do nastopa druge svetovne vojne. Julijana Visočnik je ob razgibanem spletu litera- ture in virov sestavila prispevek Začetki župnije Vavta vas. Predstavila je splošen zgodovinski pregled žup- nije, ki je sodila pod oglejski patriarhat oziroma od leta 1751 goriško nadškofijo. Župniji Vavta vas Blaž Otrin nameni več prispev- kov. Prvi je Opis vikariata Vavta vas v letu 1821, v katerem je takratni župnijski vikar Primož Felicijan Smalnikar na željo ljubljanskega knezoškofa Avgu- ština Grubarja po točkah opisal vikariat Vavta vas. Naslednji prispevek je Kratek oris zgodovine župnije Vavta vas 1945–1978. Tu je avtor predstavil župnijo Vavta vas v obdobju od konca druge svetovne voj- ne do nastopa župnika Gregorja Dolšaka, ki je nato z župnijo vstopil v samostojno Slovenijo. Še zadnji pogled na Vavto vas isti avtor predstavi v prispevku Župnija Vavta vas od prehoda v ljubljansko škofijo leta 1787 do začetka druge svetovne vojne, v katerem je svoj raziskovalni teren razdelil v dve etapi: t. i. jožefinsko obdobje (do konca 19. stoletja) in obdobje duhov- ne prenove ter razcveta s prihodom župnika Janka Zakrajščka leta 1897, ki je župnijo razgibal in vanjo vpeljal nove dejavnosti. Poleg tega je Otrin z Julijano Visočnik izdelal kronološki okvir in Seznam dušnih pastirjev v Vavti vasi in Prečni. Prispevek Jerneja Marenka, 150 let Župnije Vavta vas, navajam kot zadnjega v zborniku. Govori o re- vitalizaciji župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS), ki je sprejel sklep o praznovanju 150. obletnice ustano- vitve Župnije Vavta vas, ter opiše priprave in načrt praznovanj za farni jubilej. Skozi »analizo« prispevkov smo skušali ugotoviti določene značilnosti nastajanja Straže, pri čemer smo opozarjali tudi na vrzeli, probleme in diskontinuitete v sami genezi naselja. Ob koncu pregleda (ob)širnih prispevkov moramo omeniti, da monografija priha- ja na plan v času, ko ob razbohoteni kratkoročni in dolgoročni zgodovini naselja bralcu ponuja veliko opornih točk in različnih perspektiv, s pomočjo kate- rih lahko zgodovino Straže točkovno, a hkrati asocia- tivno raziskuje vedno globlje. Bralec bo v knjigi lahko našel tudi nekaj prispevkov, ki bodo zanj gotovo izziv, ne samo pri njegovem širokem znanju, ampak tudi pri širjenju strokovnega obzorja nasploh. Natančnejši bralci pa bi utegnili imeti občutek, da nam je nekaj pomembnega vendarle ostalo prikrito, tako je denimo izpadel prispevek o opekarni. Vendar pa je zato, kakor je dejal Stane Granda, »to delo, ki kar kliče po nadalje- vanju. Ni zadnja beseda, je prva beseda« in je vsekakor podana kot navdih za nadaljnje raziskovanje. Ana Marija Blažič Drago Sedmak: Kronika vasi pod Grmado v letih 1914–1918 / La cronaca dei paesi ai piedi dell’Ermada negli anni 1914–1918. Gorica: Občina Devin Nabrežina, 2014, 215 strani. Druga izdaja Sedmakove Kronike vasi pod Gr- mado ni zgolj reprint prve izdaje iz leta 1995, ampak za petino bogatejše besedilo, ki zaokroža dozdajšnje ugotovitve in jih dopolnjuje z novimi. Zaslugo nosi urednik monografije prof. Aleš Brecelj, ki razširja Sedmakovo študijo, tudi tokrat v obeh jezikih, slo- venskem in italijanskem, in nam predstavi dogajanje na skrajnem južnem delu soške fronte med prvo sve- tovno vojno, tam, kjer se je bojišče dotikalo najbolj severnega dela Jadranskega morja. Osrednja, pravzaprav nevralgična točka tega dela bojišča je bila Grmada, kopasta vzpetina, ki je kljub neizraziti višini (323 metrov) predstavljala okop pred prodiranjem italijanskih čet proti vzhodu. Prav tu se je frontna linija od vstopa Italije v vojno maja 1915 do prelomne bitke pri Kobaridu oktobra 1917 doma- la zacementirala: v skoraj poltretjem letu je namreč avstro-ogrska vojska odbila prav vse napade nasprot- 166 2015ocene in poRočila, 145–170 nikov. Če parafraziram naslov znanega Remarque- vega romana o prvi svetovni vihri, bi lahko rekel, da v tem času na Grmadi ni bilo nič novega. Vendar ta trditev, podobno kot v romanu (ki opisuje klavnico na flandrijskih poljih), zamegljuje stisko, obup in večkrat brezizhoden položaj vojakov na fronti. Ob- račun je bil namreč nadvse krvav, saj so tako branilci kot napadalci utrpeli izredno visoke izgube, veliko je pretrpelo tudi krajevno prebivalstvo. Pravzaprav je bil naslov prve izdaje Kronike vasi pod Grmado v letih 1915–1918 rahlo drugačen od druge. S tem je želel avtor knjige bržkone poudariti, da je bilo leto 1915 zaradi začetka vojaških operacij prelomnega oz. celo usodnega pomena za Primor- sko. Naslov druge izdaje pa nakazuje, da so izredne razmere nastopile že prej, z začetkom prve svetovne vojne, ko so vpoklicali pod orožje dobršen del mo- ških. Ne glede na naslov je struktura knjige v obeh izdajah zelo podobna. Tako kot v prvi izdaji je tudi tokrat knjiga razdeljena na dva dela: v prvem opisu- je vojaške operacije med vsako od dvanajstih soških bitk, v drugem pa predvsem življenje civilnega pre- bivalstva pod Grmado, na ozemlju, ki spada danes pod devinsko-nabrežinsko občino. Prav uprava te občine je obakrat izdala knjigo (urednica prve izdaje je bila Vera Tuta Ban), tokrat z namenom, da obeleži 100-letnico izbruha prve svetovne vojne. Ob začetku vojne so obravnavane vasi pod Gr- mado spadale v goriško-gradiško grofijo in so bile razdeljene na dva okraja, sežanskega in tržiškega. Tvorile so pet občin, in sicer Nabrežino; Mavhinje z naselji Cerovlje, Sesljan in Vižovlje; Slivno z na- seljem Prečnik; Devin z naselji Štivan, Medjevas in Jamlje (danes del občine Doberdob) in Šempolaj z naselji Praprot in Trnovca. Večina prebivalstva je bila slovenska. Izbruh vojne je prinesel v te kraje omejitve, kot so racioniranje živil, omejeno gibanje, prehrambni boni, pobiranje kovin ipd. Z vstopom Italije v vojno pa so se obravnavani kraji znašli dobesedno pod udarom. Čez noč so postali neposredno ogroženi, vojne razmere pa so povečale tegobe, kot so bolezni in pomanjka- nje. Neugodno je bilo tudi sobivanje z vojaki različ- nih narodnosti, kultur in navad. Nabrežina, malo in- dustrijsko središče, ki je zaradi razcveta tamkajšnjih kamnolomov do takrat doživljalo svoj vrhunec, je čez noč postala tarča stalnih napadov italijanskega letal- stva in težkega topništva, predvsem zaradi železniške infrastrukture in vodovoda, pomembnega za napaja- nje lokomotiv. Ob železniški progi sta bila tudi bli- žnja Sesljan in Vižovlje, da ne govorimo o Devinu s starodavnim gradom, ki se je znašel tako rekoč med prvimi tarčami napadov. Zanimivo je, da sta Štivan in Medjevas, oba v neposredni bližini prve frontne črte, v določenem trenutku obstreljevali obe vojskujoči se strani, tudi zato, ker nista imeli popolnega nadzora nad njima. Šempolaj so italijanska letala bombardi- rala predvsem zaradi pomembne cestne povezave z zaledjem. Druga naselja pa so bila cilj zračnih napa- dov in obstreljevanja zaradi drugih razlogov: v Mav- hinjah in Trnovci so bile, poleg Nabrežine, vojaške bolnišnice, v Sesljanu krajevno vojaško poveljstvo. Neprizadeti pa niso ostali niti kraji Slivno, Cerovlje, Prečnik in Praprot. Vasi v bližini najhujših spopadov so bile ob koncu leta 1917, ko se je težišče vojaških operacij (po prodoru pri Kobaridu) premaknilo pre- cej bolj proti zahodu, skoraj popolnoma razdejane, druge nekoliko manj, s tem da je bilo prebivalstvo evakuirano oz. se je spontano zateklo v zaledje. Knji- ga opisuje tri vale beguncev: prvi, neorganiziran, je bil na začetku vojaških operacij spomladi 1915, drugi avgusta 1916 ob padcu Gorice, ko so oblasti poskr- bele za evakuacijo dobršnega dela prebivalstva, zadnji pa poleti 1917, ko so italijanske enote spet pritisnile proti vzhodu. Takrat so bile bombardirane tudi vasi, ki niso bile v neposredni bližini frontnih položajev. Avtor oz. urednik dokumentirano opisujeta uso- do številnih beguncev, ki so zapustili domače kraje. Mnogi od teh so našli zatočišče v velikih zbirnih središčih, začenši z Lipnico oz. Wagno na Štajer- skem, kjer so bile razmere vse prej kot lahke. Pri tem poudarjata napore slovenskih politikov in predvsem duhovnikov za aprovizacijo teh ljudi, pri čemer izpo- stavljata zlasti Janeza Evangelista Kreka. Po začetku vojaških operacij so občinske uprave vasi pod Grmado delovale v omejeni obliki, saj so bili občinski sveti razpuščeni oz. uprave občin preseljene 167 2015 ocene in poRočila, 145–170 v zaledje. Na domače ozemlje so se vrnile po preobra- tu v Kobaridu, skoraj sočasno s prebivalstvom. Kljub razdejanju in temu, da je bilo sila težko vzpostaviti prejšnje življenje, se je prebivalstvo aktivno vključilo v deklaracijsko gibanje: leta 1918 so ga podprli neka- teri občinski odbori vasi pod Grmado z izjavami in podpisi, zbranimi med občani. V primerjavi s prvo izdajo prinaša druga večje po- drobnosti in nam nudi vpogled v nekatere epizode, ki jih v prvi izdaji ne najdemo. Ena od teh je vloga pe- snika in intervencionista Gabrieleja D’Annunzia pri izdelavi načrta za prodor italijanske vojske pri De- vinu maja 1917. Zanimiv je tudi dogodek februarja istega leta, ko je bil pri preizkušanju metalca bomb na Vrtačah pri Jamljah resno ranjen naddesetnik ber- saljerjev Benito Mussolini, poznejši Duce. Novi so tudi podatki o nekaterih, tudi znanih domačinih, ki so se znašli v vrtincu vojne. Medtem ko prva izdaja temelji predvsem na ča- sopisnih virih, upošteva druga obsežnejšo knjižno in siceršnjo literaturo, tudi podatke s svetovnega spleta. Dejstvo je namreč, da so v dveh desetletjih od prve izdaje do danes prišla na dan nova spoznanja, tudi zaradi tega, ker se je znatno povečalo zanimanje za prvo svetovno vojno, predvsem pred okroglo obletni- co izbruha. To velja tudi v samih krajih, ki jih knjiga obravnava, kjer so zadnja leta dejavna društva in sku- pine, ki vneto raziskujejo prvo svetovno vojno. Naj omenim društvo Hermada – Vojaki in civilisti, ki z razstavami v Trnovci (eni od vasi pod Grmado) oz. knjižnimi izdajami prispeva k boljšemu spoznavanju tega obdobja. Urednik je vključil podatke iz več del, ki so izšla v zadnjih desetletjih, npr. publikacije Vasje Klavore in tržaškega zgodovinarja Roberta Todera, italijanski prevod knjige kontraadmirala Alfreda von Koudelke kot tudi drugih avtorjev: Oria Di Brazzana, Marka Thompsona, Petre Svoljšak idr. V dobršni meri je upošteval tudi delo Iga Legiše o zgodovini Mavhinj, Cerovelj, Vižovelj in Sesljana, ki je izšlo v samoza- ložbi leta 2013. Navsezadnje je tudi sam Sedmak kmalu po prvi izdaji nadgradil svojo študijo, saj je s poglavjem o prvi svetovni vojni sodeloval pri sno- vanju zbornika o zgodovini Nabrežine (prva izdaja leta 1996, druga leta 2006). Vse to je razvidno tudi v opombah, za tretjino obsežnejših v primerjavi s prvo izdajo. Druga izdaja je bogatejša s slikovnim gradivom. Urednik skuša v njej razčistiti tudi poimenovanje ne- katerih krajev, ki se pogosto pojavljajo v zgodovino- pisju. V primerjavi s Klavoro, ki se poslužuje izraza Fajtji hrib (takšen je tudi naslov njegove knjige iz leta 2014), uporablja Fajtov hrib. Domače poimenovanje krajev navaja tudi pri omenjanju drugih bojišč: De- bele Griže (ki se v dozdajšnji literaturi pogosto po- javlja kot Sv. Mihael), Martinščine (Sv. Martina) in Griže (Kote 118). Hkrati primerja italijansko in slo- vensko imenoslovje. Večja zagata se kaže pri naselju Medjevas (tudi Medjavas oz. Medja vas), ki jo avtor uporablja v prvi od teh oblik, čeprav stroka, predvsem jezikovna, ni poenotena. Če je zgodovinopisje v preteklosti izpostavljalo nekatere ključne dogodke na soškem bojišču (za- vzetje Gorice, prodor pri Kobaridu ipd.), epopejo v visokogorju (Krn, Rombon, Mrzli vrh) in na vršacih okrog Gorice, da ne omenjamo doberdobskega pekla, se zadnja leta kaže zanimanje tudi za druga, mogoče manj znana prizorišča bojev. Eno od teh je prav gre- ben Grmade, pod katero so krvaveli tako vojaki kot civilno prebivalstvo. Ivan Vogrič Žiga Herberstein: Gratae posteritati (Ljubemu zanamstvu). Prevedel Matej Hriberšek, spremna besedila prispevali Matej Hriberšek, Dejan Zadravec, Polona Vidmar in Jedert Vodopivec Tomažič. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča; Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2014, 120 strani. Jesen leta 2014 je knjižne police najbolj zagnanih bibliofilov pri nas obogatila s faksimilirano in študij- sko izdajo spisa z v slovenskem in širšem evropskem prostoru pravzaprav malo znanim naslovom Gratae posteritati, kar je prevajalec besedila Matej Hriberšek posrečeno poslovenil v Ljubemu zanamstvu. Ker je iz povsem razumljivih razlogov pozornost javnosti tako med avtorjevimi sodobniki kot v poznejših stoletjih v glavnem veljala njegovim vtisom iz tedanje Rusi- je, zbranim v Moskovskih zapiskih, je ostala siceršnja obilna avtobiografska tvornost barona Žige Herber- steina precej v ozadju. Da prihaja po dosedanjih le skromnih in bolj ali manj naključnih omembah v li- teraturi na trg v tako luksuzni izdaji, gre v prvi vrsti zasluga ptujski Knjižnici Ivana Potrča, ki v svojem fondu hrani izvod druge izdaje dela iz leta 1560. Sle- dnji je bil nazadnje last Johanna Josefa Herbersteina, ki ga je na Ptuj očitno prenesel iz knjižnice svojega češkega gradu Vrbičan. Faksimile so v ptujski knjižnici oskrbeli skupaj z Umetniškim kabinetom Premzl iz Maribora. Ta se je v zadnjih letih že izkazal s podobnimi podvigi. K so- delovanju so bili pritegnjeni štirje mlajši strokovnja- ki, ki so Herbersteinov poklon samemu sebi, zaradi katerega si je med drugim prislužil »posmrtno dia- gnozo« narcisistične osebnosti pri Karlu Ernenklu, osvetlili z različnih vidikov. Osrednje breme je bilo pri tem seveda na preva- jalcu, klasičnem filologu Mateju Hriberšku. Gratae posteritati predstavlja namreč pester »čilim« raznovr- stnih tekstov. Njihov razpon sega od preproste pro-