ZGODOVINSKI TEMELn SOCIALNEGA DELA
Yvei RMtimir Nede^kovič
L Uvod
Spoznavanje zgodovinskih korenin socialnega dela in prehojenih poti za
njegovo znanstveno zasnovanost, za katero se tukaj zavzemam, se začenja s
postopnimi Študijami njegovih kulturnih, moralnih in logičnih temeljev, ki
so nastajali in Se nastajajo ob Številnih, raznovrstnih, spontanih,
organiziranih kakor tudi institucionaliziranih poklicnih humanističnih
dejavnostih v zgodovini človeka in človeštva.
V tem smislu je ena najpomembnejših značilnosti zgodovinskih Študij
nasploh in torej tudi tistih,ki se nanaSajo na katero koli specifično področje,
preučevanje same narave, lastnosti, vzrokov, pogojev in smeri spreminjanja
predmeta raziskovanja. V naSem primeru pomeni zgodovinski prijem pri
preučevanju socialnega dda njegovo razumevanje v dvojni sintezi:
a) sintezi vsdi razvojnih značilnosti kvalitativnih sprememb vseh tistih
človekovih dejavnosti, ki so s predmetom te zgodovine same definirane kot
"socialno ddo'^
b) sintezi, ki se uresničuje v zakoniti, za razvoj socialnega dela bistveni
zvezi, med logičnimi in metodološkimi posploševanji na eni strani, in
razumevanjem vseh realnih modalitet socialnega dela, neposrednimi
izkušnjami, živo prakso socialnih dejavnosti in socialnim delom v vsem času
človekovega obstoja na drugi.
Zagovarjamo zgodovinsko-antropoloSki kakor tudi humanistični pristop
k socialnemu delu kot posebnemu in univerzalnemu človeSko aktivnemu
družbenemu odnosu, ki se uresničuje z dejanji zavestnega in smiselnega
medčloveškega vzajemnega podpiranja in pomoči, s katero človek v neStetih
niansah kvalitete svoje družbenosti tako gradi svoje boljSe osebno življenje,
kakor tudi premaguje težave na tej poti. Tako se tukaj soočamo s
presenetljivim bogastvom tovrstnih aktivnosti, ki imajo kot trajno in živo
zgodovinsko dejstvo pogosto med seboj prepletene in prežete, spontane,
organizirane in tudi različne poklicne predhodnice in institucionalne nosilce.
Razvoj družbene delitve dela, ki je temeljila na eksplozivnem razvoju
humanističnih ved in vse bolj zapletenih metodologij in tehnologij njihove
uporabe, je privedel do posebnega poklica socialnih delavcev. Specifična
sinteza znanstvene zasnovanosti njihovega izobraževanja, opremljenost s
posebno metodologijo, veSčinami in tehničnimi znanji jim v okoljih, kjer
Socddo 29,1990, 1-3 Zgodovinski temelji znanosti... 19^
delujejo, zagotavlja formalno posebno usposobljenost za prevzemanje vrste
zapletenih nalog,s katerimi se v sodobni družbi uresničujejo posebne naloge
te dejavnosti. Jasno, da pogledi na socialno delo zvesto izražajo tako
njegovo lastno zgodovino kakor tudi zgodovino konkretnih družbenih
razmer, v katerih deluje, bodisi kot del institucionalega sistema bodisi kot
dejavnost,ki nastaja v vsaki CloveSki skupnosti. Sicer pa, kaj ni to tudi usoda
drugih, prav tako univerzalnih in sčasoma tudi poklicnih CloveSkih
dejavnosti, kot sta zdravstveno in pedagoško delo?
Nujnost razvijanja zgodovinskih Študij pojmovanja in prakse socialnih
dejavnosti, socialnega dela, socialnih institucij in organizacij izhaja iz
dejstva, da brez tega ni možno globlje razumevanje bistva niti smeri
nadaljnjega razvoja. Z eno besedo, brez tega ne more biti izvirne znanstvene
zasnovanosti te dejavnosti. Gre za sistematično preučevanje kultumo-
antropoloSkih,etnoloških in moralnih temeljev humanističnih socialnih
aktivnosti kot predhodnic in trajnih sploSnih osnov sodobnih in bodočih
socialnih dejavnosti. Posebno vrednost tovrstnega raziskovanja pomenijo
danes žal Se redke monografije o ddih, iskanju in globokih sledovih, ki so
jih zapustili veliki, znani in neznani, a praviloma nepriznani in neraziskani
socialni delavci svojega časa, narodov, družbenih slojev in skupnosti.
Zgodovine posameznih tipov institucij, gibanj, humanitarnih organizacij,
normativnih sistemov itd., ki nastajajo iz različnih vzrokov, niso enako
uporabne, posebno Se glede na označevanje posameznih letnic in podobno.
Glede na to sta predmet naSih zgodovinskih raziskovanj razvoj narave
socialnega dda kakor tudi razvoj zgodovine razvejevanja in enotne zveze
poti njegovih spontanih,organiziranih,profesionalnih in drugih delovanj.
Sem sodi tudi predhoden pregled in dosledno določanje pojmovnih okvirov
socialnega dela z vidika sploSne sistemske teorije kot osnove za opredelitev
stvarnih meja njegovih dosežkov, mesta v razmerju do družbenih napetosti,
razvojno usmerjenih in povratnih informacij. Seveda si z zgodovinsko vizijo
predstavljamo tako razumevanje socialnega dela kot dejavnika kratkoročnih
sprememb v vsakdanjem življenju katerega koli človdu ali tako imenovanih
primarnih družbenih skupin kakor tudi njegovo angažiranje za globalne cilje
razvoja skupnosti, ekonomske in socialne stabilnosti kot bistvenih
predpogojev za socialno varnost narodov, družbenih skupin in
posameznikov.
Viri in vloge zgodovinske perspektive spoznanj pri poklicnem in drugih
načinih socialnega dela so pogoj za njegovo trajno znanstveno zasnovanost
20 Y. R. Nedeljkovič Soc ddo 29,1990, 1-3
na bogastvu skupne izkustvene dediščine ljudi in narodov, vključno z onimi,
ki so v teku zgodovine izginili. To so dosežki medčloveške vzajemnosti ob
elementarni medsebojni pomoči, temelječi na običajih in morali, ki so jih
ustvarjali in jih Se danes ustvarjajo države in vladajoči sistemi. Ti pa se,
preliti v pregovore in drugačne (danes zanemarjene ali "pozabljene")
paradigme modrosti in veSčine ustvarjanja vsakovrstnih vezi, že stoletja
nabirajo v človekovem času in življenjskem prostoru stvarnih družbenih
podpornic, vendar se profesija socialnih delavcev že od nekdaj komaj zaveda
globine pravih korenin svoje dejavnosti.
Razvoj socialnega dela je tudi v danes prisotnih medsebojno prežetih
slojih z običaji in moralo določenih nosilcih združevanja in vzajemnosti v
kateri koli skupnosti prek organizirane privilegirane dobrodelnosti do
profesije - hkrati pot teorije in prakse specifičnih, kompleksnih in pogosto
nediferenciranih humanističnih aktivnosti. Spoznanja o tem so sestavni del
intelektualnosti in sredstvo uspešnosti socialnega dela, s tem pa je odprt
temeljni pristop do načel selekcije njegovih znanstvenih teorij, ki so
sposobne odgovarjati na vedno nove izzive improvizacije kot ustvarjalne
uporabe teh spoznanj, v vedno znova enkratni konkretnosti praktičnega
uresničevanja procesa socialnega dela. Psihološke in psihoanalitične teorije
so v razmerju do socioloških in socioanalitičnih temeljev socialnega dela le
del raznolikosti in enkratnosti prijemov socialnega dela, prijemov,iz katerih
istočasno izhajajo njegove trajne in specifične značilnosti trans-
disciplinamosti in potreba po ustvarjanju njegove lastne teorije
integriranega, sintetiziranega sistema spoznanj in delovanja, vključno s
sodobnim, humanističnim ekološkim prizadevanjem za življenjsko in
delovno okolje. Zgodovina znanstvenih temeljev in prakse socialnega dela in
socialnih dejavnosti kakor tudi analitično iskanje njihovih korenin v imenu
čim jasnejšega in celovitejšega spoznanja bodočnosti, bo torej prepoznala
dragocene vire svojega konstituiranja v starodavnih pa tudi novejših
predhodnicah sorodnih poklicev (pravnika, sodnika, učitelja, zdravnika,
duhovnika), v dosežkih znanosti, na katerih danes temeljijo, čeprav
praviloma niso mogle (niti ne bodo mogle) opustiti humanističnega bistva
družbenega delovanja,iz katerega izhajajo in ga trajno uresničujejo ne glede
na pojav socialnega dela.
Socddo 29,1990, 1-3 Zgodovinski temelji znanosti... 21
2. Družbeno-zgodoviiuki pogoji narave godalnega dda
Neposredno podan teoretski okvir lastnosti vladajočih in morebiti njim
nasprotujočih moralnih, socialnih, kulturnih, estetskih, političnih,
materialnih in drugih vrednot je sestavni del in kriterij usmeritev prakse
socialnega dela. Vsaka kvalitativno nova stopnja zgodovine naroda, od
izbranih plemen preko mest in držav vse do kontinentalnih skupnosti naSega
časa, a v skladu s stvarnimi potrebami in pogoji lastne materialne in duhovne
rasti, je prerasla predhodno in uveljavljala nov, sebi lasten smisel vrednote
človeka kot osebnosti in družbenega bitja. Protislovja v samih temeljih
družbenega in ekonomskega položaja različnih slojev in razredov so se
ostro lomila prav v sferi dejavnosti socialnega dela, kakor da so ravno v
njegovi humanistični univerzalnosti iskala svojo razrešitev. Počasi so se
kljub težkim hipotekam licememega monopola "privilegija" humanosti
vladajočih,pa tudi zahvaljujoč morali in modrosti doseganja uspehov z
združevanjem podrejenih ustvarjale morale in kulture vsakodnevnega
življenja, vse do močnih institucionalnih sistemov, ki so postali
občeCloveSke zakladnice dediščine socialnega dela in socialnih dejavnosti, ki
jih komaj slutimo in jih zato mogoče niti ne zaslužimo.
Očitno je, da bomo tako kmalu "odkrivali" večslojno in starodavno
poreklo načela samopomoči, metodološko natančnost in učinkovitost
dobrodelnosti, načela spoštovanja dostojanstva in neponovljivosti vsake
osebnosti ali pa samoodločanje človeka itd. kot elementarna in temeljna
načela raznih predhodnic današnjega poklicnega socialnega dela in kot
sestavni del strokovnih obveznosti, avtoritete,legalnih nalog, pooblastil in
pristojnosti njihovih nosilcev. Temeljna izhodišča morale dejavne
človečnosti, spontane, organizirane, družbeno institucionalizirane, uni-
verzalne in neponovljive medčloveške vzajemnosti nosijo v sebi Številne
nenapisane in napisane moralne principe. Vendar so nas nastanek, smisel
konstrukcij in klasifikacij poklicnih etik,ne da bi se zavedali pravih korenin
človečnosti poklica socialnega delavca, naenkrat pripeljali do danes pogosto
standardnih in formaliziranih kodeksov poklica v vlogi poslušnega orodja,
slepega 'Instrumenta" vladajoče socialne politike. Soočeni smo s sodobnimi
najglobljimi potrebami redefiniranja temeljnih vrednot "resnično" pravične
družbe. Ce se ta Se naprej lahko (ali mora) meriti s kriteriji stopnje rastočih
realnih enakopravnih pogojev za svoboden razvoj vsakega posameznika,je
torej nujno, da predvsem manifestira sposobnost samopreobrazbe,
22 Y. R. Nedeljkovie Soc ddo 29,1990, 1-3
transformacije in izboljševanja, humanizacijo človeka v dialektični celoti
narave in človeškega bitja. Menim, da je treba poleg drugega inspirativne
rešitve iskati v naSemu času podobnih, velikih in korenitih prehodnih
zgodovinskih obdobjih.
Kompleks družbenih odnosov v samem procesu socialnega dela kakor
tudi vpliv njegovih nalog in ciljev na naravo družbenih in profesionalnih
odnosovjih vzpostavlja v okolju, v katerem deluje, postavljata socialno
delo - sorazmerno z uspeSno integracijo s tem okoljem - za sestavni del
razvoja in spreminjanja tega okolja. Tako je zgodovina socialnega dela
vsekakor neločljivi sestavni del zgodovine okolja, v katerem deluje, pod
pogojem, da ni postalo in ostalo zgolj gola in odtujena uradniška verzija
ustanov socialnega skrbstva, varstva in pomoči v smislu nadzora "nad"
ljudmi v težavah. Na svojih vedno živih in konkretnih družbenih tleh
delovanja socialno delo nujno vstopa v realno obstoječo mrežo
medčloveških odnosov, ki se uresničujejo tako z družbenimi odnosi skrbi za
drugega, obveznostmi in dolžnostmi, pričakovanji in spreminjanjem,
harmonijo, spontanostjo in izvirnostjo, skladnostjo in ustreznostjo, kakor
tudi z odtujenostjo, sovraštvom in nečlovečnostjo, izkoriščanjem in tiranijo,
brezupno osamljenostjo in izoliranostjo. Zato se socialno delo vedno sooča z
neposredno dano zgodovinsko stvarnostjo nenavadnih spletov anahronih,
sodobnih pa tudi futurističnih, racionalnih in iracionalnih elementov v
razmerjih vzajemnosti in pomoči. Ker pa vsaka skupnost razvija svojemu
času in lastnemu 'liku" primerne oblike in vsebine socialnih aktivnosti,
odvisno od pogojev in nujnosti, hkrati odkriva in prikliče ustrezen tip
ustvarjalnih osebnosti, sposobnih in željnih, da se uveljavijo z delom.
Zanemarjanje zgodovinskih, kulturnih, etničnih, nacionalnih in drugih
"usedlin", ki se oblikujejo v zgodovini katerega koli tipa skupnosti, izziva
skrajno zoževanje vpogleda in kurjo slepoto poklicnega socialnega dela v
razmerju do njegovih uporabnikov.
Socialno delo kot proces reSevanja problemov oziroma težav v razvoju
osebnosti in družbenih skupin vzpostavlja z ljudmi razmerje, za katerega je
značilna racionalnost kot načrten in k cilju usmerjen proces aktivnosti.
Njegova uvedba, začetki, potek, spreminjanje, preZemanje spontanih in
organiziranih profesionalnih in neprofesionalnih dejavnosti najsplošnejšega
kompleksa druZbeno-ekonomskega kakor tudi specifičnega značaja ga
usposabljajo za dejavnik "pisanja" svoje lastne zgodovine.
Socddo 29,1990, 1-3 Zgodovinski temelji znanosti... 23
3. Pristop k temeljnim naCdom zgodovine todalnega dda
a) Zgodovina socialnega dela temelji na izkustvih in teorijah akcijskega
bistva človekove družbenosti. Kot zgodovina postopnega znanstvenega
utemeljevanja socialnega dela postaja ekzaktna veda Sele z možnostjo
osvetljevanja tistih sledi njegovega delovanja,ki temeljijo na poznavanju
zakonitosti in metod organizacije socialnih aktivnosti, s katerimi je človek,
izhajajoč iz lastne družbenosti, spreminjal sebe in lastno družbenost.
b) Zgodovinsko preučevanje razvoja socialnega dela izhaja iz njegovega
kritičnega opazovanja na najmanj dveh časovnih in prostorskih ravneh:
prvič, v omejenostih ali prednostih lastne dobe v vsej njeni konkretnosti, in
drugič, v kvalitetah podaljšanega delovanja, s pomenom za naS danaSnji čas
in prostor.
c) Osvobajajoče in ustvarjalno delovanje sodobnega socialnega dela v
nasprotju z lastno formalizacijo in birokratizmi.
d) Zgodovina socialnega dela je lahko močna opora naprednim težnjam
njegovih danaSnjih nosilcev in posebno sredstvo predvidevanja in vpliva na
njegov nadaljnji razvoj.
e) Spoznavanje zgodovinskih zakonitosti in gibalnih sil razvoja
socialnega dela z vidika novih dosežkov v smislu teoretičnih posploševanj in
preobrazbe pri uresničevanju njegove prakse.
f) Povezanost nacionalnega in internacionalnega pri spoznavanju
znanstvenih dosežkov v zgodovinskem razvoju socialnega dela.
g) Omejenosti in Škodljivost profesionalističnih ozkosti, evrocentrizma,
kolonialističnih kriterijev, ideoloških dominacij ipd. pri konstituiranju
znanstvCTie zgodovine socialnega dela.
h) Znanstvena zgodovina socialnega dela kot spoznavanje razvojnih
teženj,smeri njegovega uveljavljanja v dosežkih teorije in prakse.
4. MbZnoit periodizacije razvoja sodalnega dda
Eno ključnih vpraSanj ob samem pristopu h konstituiranju zgodovine
socialnega dela je vsekakor takSno celovito videnje njegovega razvoja, ki bi
v tej celoti lahko začelo s historično periodiko, kakrSna ustreza tako izvirnim
karakteristikam globalnih sprememb v razvoju tovrstnih dejavnosti kakor
tudi tisti sploSni periodizaciji celote družbenega razvoja, katere inačica se
najbolj približa velikim transformacijam v razumevanju in delovanju
24 Y. R. Nedeljkovič Soc ddo 29,1990, 1-3
socialnega dela.
Čeprav smo glede zgodovinskih Študij,ki bi se socialnega dela lotevale
iz taksnega zornega kota, prepuSCeni sami sebi, menim, da ni le mogoče,
temveč tudi nujno vsaj postaviti najbolj grobo, osnovno "okostje" razvoja
socialnega dela v bistvenih zgodovinskih celotah, ki v sebi nosijo tako
značilno celovitost zgodovinskega družbenega razvoja nasploh kakor tudi
sebi lastne, tipične kvalitete vseh poznanih (ali doslej Se ne dovolj raziskanih
in torej le slutenih) tipov, smeri, področij in metod človeških delovnih
aktivnosti socialnega dela. Glede na to predložena periodizacija izhaja iz
posluha prvega,hipotetičnega postavljanja taksnih vdikih in univerzalnih
obdobij v razvoju socialnega dela in njemu sorodnih, pogosto prepletenih,
medsebojno prežetih socialnih dejavnosti, razdobij, ki v sebi nosijo
specifične in značilne, sebi lastne kvalitete človečnosti socialnega dela. Na
tem mestu je potrebno poudariti tudi razumevanje zgodovinske zakonitosti
socialnega dela kot univerzalne dejavnosti, ki ga zastopam in po katerem se
najvišji dosežki kakega obdobja prenaSajo na naslednje, postanejo sestavni
del zakladnice celotnega razvoja in so na ta način, čeprav pripadajo
starodavni zgodovini,prisotni Se danes in pomenijo dejavnik bodočnosti.
Potemtakem bi približno periodizacijo celote zgodovine socialnega dela
in socialnih dejavnosti, ki je hkrati blizu eni inačici sploSne zgodovinske
periodizacije, lahko postavili takole:
I. Najdaljše (in z naSega staliSča najmanj preučeno) obdobje rodovnih in
plemenskih skupnosti,pogosto visoko razvitih kultur, ki jih kljub atomski
dobi Se vedno lahko prepoznamo v nekaterih izoliranih delih sveta, ter
obdobje bolj ohranjenih in transformiranih običajev, pravil vsakodnevnega
življenja,ki jih lahko prepoznamo tudi sredi danaSnje Evrope.
n. Doba prvih velikih organiziranih skupnosti tiranij in despotizmov, ki -
ob postopnem vzpostavljanju suženjstva - kot značilno prehodno obdobje
vzpostavljajo prve oblike in notranjo organizacijo sužnjelastniSke ali kastne
države in doživljajo izjemen razcvet ali pa popolnoma izginejo.
III. Obdobje sužnjeposestniskih držav najrazličnejših tipov, z zelo
bogatim institucionalnim razvojem, s pojavi bogatega umetniškega in
literarnega ustvarjanja, književnimi, filozofskimi, etičnimi ustvarjalci,
vrhunskimi umetniškimi deli itd. To je obdobje, v katerem se pojavljajo
Številne institucije s poklicnimi delavci, v katerih že lahko prepoznamo
predhodnice socialnega dela.
VI. Prehodno obdobje postopnega razpada suZnjelastniSkih druZb,
Socddo 29,1990, 1-3 Zgodovinski temelji znanosti... 25
rastočega sloja reveZev in ljudi brez zemlje, pojava velikih, praviloma
monotdstičnih religij.
V. Doba "srednjega veka" kot doba fevdalne vladavine, stanov,
dominacije cerkva v povezavi s plemstvom, močne razslojenosti socialnih
aktivnosti po stanovih in socialnih dejavnostih, povzdignjenih na raven
ideologije.
VI. Doba evropske renesanse in humanizma,doba prehodnega značaja, z
rojevanjem racionalizma in prosvetljenstva, prvimi posvetnimi
socialnoskrbstvenimi institucijami in rastočimi družbenimi in ekonomskimi
protislovji.
Vn. Sodobno prehodno obdobje skrajnih in globalnih polarizacij sveta v
Številnih variantah visoko razvitega kapitalizma z elementi socializacije, ki
se med drugim izraža tudi z burnim razvojem socialnih dgavnosti kakor tudi
socialističnih sistemov, večinoma nastalih po revolucijah v nerazvitih
državah, z množico nereSenih ekonomskih in socialnih problemov, ki
pravkar doživljajo globoke pretrese v razmerah vitalnih potreb po korenitih
reformah. To je pravzaprav naS čas, čas vztrajnega iskanja socialno
ekonomskih in političnih rešitev taksnih novih nacionalnih in mednarodnih
življenjskih razmer vse bolj enotne človeSke skupnosti, v kateri bi se
približali idealu svobodnega razvoja vsakega posameznika v skladu z
njegovimi sposobnostmi in v interesu vseh ljudi. Zato je to obdobje hkrati
izrednega pomena za socialno politiko in socialno delo pred neslutenimi
obrisi novega časa.
Prevedla: Vida MiloSevič
Dr. Yves Rastimir Nedeljkovič je profesor na Oddelku za socialno delo in
socialno politiko Fakultete političnih ved v Beogradu.