Marjanica
Zlatolasa Marjanica šteje že štiri leta in zre z modro-plavimi očki ljubko v svet. V pratiki pozna vse godove svojih domačih. Najbolj rada ima svojo sestro Ivano, a bratoma rada večkrat pohagaja. Pije čez vse rada »kofek«. In za »kofek« bi naredila vse, pomedla bi po hiši, pospravila, pomagala to in ono. Vse le za škodelico dobrega »kofetka«.
Snega pa nič, pa prav čisto nič ne mara. A ko cveto na travniku rožice, bi Marjanica najraje vse potrgala. Prve naloži v prcdpasnikov žep, druge na-trga in jih naloži v predpasnik in nazadnje si jih na-takne še na kapico. Ta Marjaničina kapica ima svojo zgodbo. — V svinjaku imata njena brata zajčke. Ko je prišel oče od vojakov na dopust, mu je donesel
       85
Marjaničin brat v hišo pokazat enega zajčka. A nesreča! Za pečjo je bila muca in — hop — po zajčku! Plašno je zrla Marjanica. Toda navsezadnje, ko so ubili zajčka, in je Marjanica čula, da ga pri-pravijo za kosilo, se ni hudovala nad muco. Iz zajčje kožice pa je napravila Ivana Marjanici lično pokri-valce, ki ga skoroda niti zvečer ne odloži kaj rada. — Piške so tudi Marjanici prav ljube. Spravlja jih sama spat na svinjak in krmi jih tudi ona. V čumnati pod omaro je pa mernik. Tam je gnezdo, narejeno kokošim, da ležejo jajca. Skrbna Marjanica vlovi piško, jo dene na gnezdo in porine mernik pod omaro. »Bo znesla!« — Da piške Marjanico slušajo, ni nič čudnega. Ko so izbirali otroci žito za seme, in so piške pobirale pod mizo raztreseno zrnje, si je tuintam katera drznila skočiti preko Marjanice na klop, s klopi pa na mizo. In Marjanica! Kaj mislite, da je zapodila cibo? Nič! Zamižala je, zakrila očke z ročico, in piška je malce pozobala na kupčku izbra-nega žita. Marijanica ni hotela nič videti predrzne prijateljicc.
In še enega prijatelja ima Marjanica, ki ji je tudi vdan. To jc teliček. Marjanica ga napaja in krmi, za kar se ji teliček zahvali: »Mee-e!«
To bi vam torej bila modrooka Marjanica in njena tovarišija.                                        Fr. Zupančič