NOTICIERO
VESTNIK je glasilo slovenskih protikomunističnih borcev. ® Izdaja ga kcnzorcj. • Predsednik Edi Škulj, upravnik Janez Kralj, urednik Pavle Rant, korektor in tehnični urednik Dušan Dimnik Ovitek opremil France Pernišek ml,
Uredništvo in uprava: Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.® Naročnina: Južna Amerika 150— pesov odn. enakovrednost v dolarju, USA ir Kanada — 2.50 dolarja letno, Anglija in Avstral ja — 1 funt šterling, evropske države — 1.50 dolarja.
Editor responsable: Eduardo Škulj, redactor Pablo Rant. • Im.prenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Es> ados Un'dos 425, T. E. 33-7213, Bs, As., Argentin i
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 700.070.
„Yestnik“ es el Informat vo de los Excombatientes anticomunistas eslovenos „Ves'tnik“ is the voice of Slovenian anticomunist veterans.
Vsebina: Pisma iz domovine — Bohinj Bovec... (Izjava DSPB) — ,,Moj bližnji je dober" (Miloš Stare, Argentina) — Grmade v Gorjancih (Franca Grum-Ivan Korošec) — Gradivo k Vetrinju (dr. Franc Bajlec, Argentina)
—	Iz prepričanja (Karel Mauser, USA) — Ob 29. oktobru (Pavle Rant)
—	Nabrežina kliče (Janko Jazbec, Argentina) — Naši petdesetletniki: Jože Rome — Tone Stražišar — dr. Maks Vimik — Gorenjski talci (Morav-čan, Argentina) — Nekaj misli o dobi naše borbe (V. S-, Brazil) —• f Vinko Ferkulj (Milan Zajec, USA) — f Repičeva mati (Rožnodolski, Argentina)
— Borci pišejo — Društvene novice — Urednikov bunker
Namesto uvodnika
PISMA IZ DOMOVINE
Vsaka beseda za uvod bi bila odveč. Naj pisma sama govore. Borčevska organizacija pa preko svojih članov v USA ir. Kanadi izpolnjuje dolžnost napram družinam padlih soborcev.
Predragi prijatelji!
Prejela sem Vaš dar deset dolarjev, ki ste ga poslali. Se Vam prisrčno zahvalim. Bog Vam povrni tisočkrat. Res ne vemo božjih potov: čudna so. Da ste s e spomnili name, ubogo osamljeno in zapuščeno mater. Zares mi je hudo. In to ker sem bolna. Pa upam v Boga, ko bo kelih trpljenja poln, bo boljše, saj On ne zapusti svojih. Spominjam se Vas vseh v molitvi. Bodite srečni.
Lepo Vas pozdravljam in vse dobrotnike — ostali mi boste v spominu
(2. aprila 1962.J	žalostna mama.
Cenjeni g. P..........
Po prejemu vašega pisma se vam oglašam. Ko vam nadaljujemr bi se najprej zahvalil za prejeto pismo, ki sem ga z največjim veseljem sprejel. Predno nadaljujem, vas najprej lepo pozdravljam. Zelo je bil vesel, da se kdo spomni. On je mislil, da je čisto pozabljen od vseh. Sedaj pa vidi, da se ga še kdo spominja.
Za prejeti ček je tudi dobil že izplačano. Zmenjali so ga mi takoj, da mi ni bilo treba nič čakati. Dobil je ček v redu izplačan. Za vsak dolar je dobil 750 dinarjev.
Ker se .......... še enkrat lepo iz srca zahvaljuje vsem prijate-
ljem, ki so dali dolarje, prav vsem lepa hvala. Tudi se zahvaljuje za
za vaš trud in delo, ki ste se zanimali za njega. Zahvaljuje se tudi za pozdrave od njegovih prijateljev. In tudi vsem pošilja lepe pozdrave.
Ker je ravno pred prazniki, vošči vsem vesele in zadovoljne velikonočne praznike.
Sprejmite lepe pozdrave od družine .................
Predragi moji prijatelji!
Najprej Vam želim in voščim vesele velikonočne praznike, da bi jih zdravi in zadovoljni obhajali še mnogo let. Dobila sem Vaše pismo in ček 28. marca. Kako naj se Vam zahvalim. Saj ne najdem besede, da bi zadostovale moji hvaležnosti. Naj bodo te moje skromne vrstice, ko Vam pišem in izrekam Vam vsem prav prisrčna hvala. Ljubi Bog naj Vam povrne z zdravjem, in srečo do konca Vašega življenja. Ne morete si misliti, kako sem bila presenečena in vesela. Jokala sem od veselja. Ko bi se me samo s pozdravi spomnili, bi bila vesela. A zdaj sem pa še tako srečna, da sem dobila tako velik dar. Ček sem menjala in dobila sem 7500 dinarjev. 800 dinarjev so si pridržali. Tako sem dobila 7200 dinarjev. Sedem tisoč dvesto. Prav lep dar. Samo pošiljatelja s d prav nič ne spomnim. Mislim, da za tem imenom je drug priimek. * Prav rada bi vedela, kdo ste moji prijatelji ali mojega sina prijatelji, ko ne vem kje je in kje počiva. **
Zmiraj mislim na Vas, kdo ste, da se me spominjate. Tudi jaz se bom spomnila .pri vsaki maši mojih prijateljev. Čeprav ne vem po imenu, da, bi jim ljubi Bog povrnil. Prosim pa, če bi mi še katerikrat pisali, da bi se podpisali, bom še bolj vesela, da bom vedela, kdo je. Sedaj pa še enkrat najlepša hvala, vam vsem.
Sprejmite mnogo prisrčnih pozdravov vsi skupaj od Vam hvaležne
A.........M..........
* Gospodje konzuli FLRJ: da, dopisnica ima prav. Mi n'smo krivi, če ste vi nerodni in ne znate izvohati.
** Gornje vrste in njim. sledeče kažejo, da je bilo pisano po nalogu odn. v navzočnosti milice. Kdor hoče vedeti za ime cdpošiljatelja, naj najprej pove deset imen pobijalcev v Kočevju, Teharjih itd. •— Velja? Za nas, da!
BOHINJ
BOVEC
Ne da se tajiti, de se ob branju naslova toplo spomnimo domovine. Še manj, če se gornja imena pojavijo v tukajšnjem tisku, med vrstami ladij, ki prihajajo v buenosaireško pristanišče. V vseh nas je ljubezen do domovine živa, goreča in boleča.
Z ladjami prihaja zasužnjena Slovenija v kraje, kjer živi druga, svobodna Slovenija. Tako imamo dve Sloveniji. Kakor sta po komunistični zamisli dve Koreji, dva Vietnama, dve Nemčiji, bosta morda dva Konga in dva Alžira, sta dve Poljski, dve Madžarski, dve Hrvatski, dve Srbiji. Tudi dve Sloveniji.
In tiste čase, ko je Boris Kraigher imel pogum, da je odklonil obisk neke razstave v Ljubljani, kjer so bili napisi samo v cirilici, tiste čase se je poklicni internacionalni komunist starega kova Regent spomnil, da je v dneh največje stiske v ruskem narodu Stalin ubral strune čistega narodnjaštva, čiste ljubezni domovinske. In Regent je zaigral zadnjo karto, ki mu je ostala v boju proti slovenski demokratični emigraciji. V vsej svetlobi je začel prikazovati domovino.
Pojdimo za danes preko vseh drobnih poizkusov navrtavanja naše emigracije. Ponudimo se pri dejstvu dveh Sloveni j, ki sta si meji postavili na pomolih buenosaireškega pristanišča.
Vsi vemo, da je za obisk Slovenije treba napraviti nešteto potov na konzulat FLRJ, razpravljati večinoma s hrvatsko-srbsko govorečimi uradniki (le redkim slovensko govoreči nameščenci ponudijo Che-sterfield namesto dobre, stare Morave ali Zete!) izpolniti formularje in čakati na rešitev krajevnih oddelkov OZNE. In še potem, ko so že vsi papirji v redu, potniki ne vedo, ali bodo takoj ob meji ali šele V Ljubljani odsedeli predpisano policijsko karanteno. Skratka:	za
obisk doma, za obisk zasužnjene Slovenije je treba imeti vstopnico v redu.
Tudi svobodna Slovenija sprejema obiskovalce, turiste, umetnike, in tudi nove državljane, če tako rečemo vsem, ki še danes beže iz komunističnega raja. Ta Slovenija vseh teh ne preganja, ker živi v svobodi, v demokraciji. S tem pa še ni rečeno, da ne bi smela paziti na Varnost v lastnih vrstah, da ne bi bila dolžna storiti potrebno za obram-
bo slovenskih trdnjav. Te trdnjave so slovenski domovi kot nje vidni predstavniki. Zato bodo morali odslej naprej poveljniki ladij odn. prvi oficirji napraviti vlogo na vodstvo posameznih domov, v kateri bodo navedli samo: ime in priimek obiskovalca, rojstne podatke in pa — ali obiskovalec pripada KPS. Slednje ne bo težko, ker je pripadnost KPS v Sloveniji, živeči pod njenim režimom, itak javna zaslužna stvar. Brez izpolnitve te vloge vstopa v domove odslej naprej ne bo več.
Da se merodajni predstavniki zasužnjene domovine ne bodo izgovarjali, da zahteve o teh vlogah ne poznajo, bo tistih pet, šest Janezov, ki so doslej prostovoljno opravljali vlogo poklicnih kontrabandi-stov, to takoj sporočilo. Uprava Vestnika bo pa dva izvoda številke 10/11 dostavila na> pristojnem mestu, ker zadnjih dveh številk po dosedanji zasebni pošti še niso prejeli.
Toliko glede medsebojnih odnosov. Kar pa se državljanov svobodne Slovenije na teh ladjah tiče, pa tole: katerakoli ladja je ozemlje, pripadajoče zasužnjeni Sloveniji. Na teh ladjah je peterokraka, so Titove slike in OZNA. Stopiti na ladjo je torej isto kakor iti domov. Napraviti to v času boja med svobodno in zasužnjeno Slovenijo, je dezerterstvo. Kako se dezerterstvo sodi, vsi vemo. Tako bomo tudi mi s temi dezerterji ravnali: za nas ne obstojajo več. Velja to samo za tiste, ki so polnoletni in so se nekoč borili proti komunizmu. Razumeti je namreč treba, da mladih ljudi ne moremo obsojati, ker zanje odgovarjajo starši. Tudi ne moremo obsojati takih, ki so po nekaj letih bivanja v rdeči Sloveniji še danes prevzeti s partizanščino. Eni in drugi žive na varnem, ker pač žive v svobodi, med svobodnimi ljudmi. Pomislijo naj le, ako bi doma v zasužnjeni Sloveniji smeli tako prosto kritizirati in blatiti, kakor lahko tukaj med nami.
Dezerterstvo velja torej za nekdanje borce. Naj nihče ne pride z izgovorom, da je šel obujat spomine na dom, ko pa so mu servirali v Buenos Airesu narejene kranjske klobase, kislo zelje iz Klepschevih konzerv in Moserjevo slivovko iz Floride. In čim večji položaj kdo med nami zavzema, tem večja je njegova odgovornost.
Borci zato pozivamo vse dosedanje obiskovalce, da povedo razloge za obisk domovine, enemu med njimi pa javno izrekamo nezaupnico r a položaj, ki ga ima sredi naše organizirane skupnosti, in zahtevamo, da svoj mandat vrne.
Svoboda je neizmerna dobrina. Za njo smo se, in se bomo borili. Borili pa se bomo tudi za ohranitev naših trdnjav. V tem boju bo z rami vsa poštena slovenska demokratična družina.
Društvo slovenskih protikomunističnih borcev Buenos Aires
„MOJ BLIŽNJI JE DOBER"
Povzetek nagovora Miloša Stareta, tajnika NO in izdajatelja Svobodne Slovenije, na borce, zbrane na VI. taboru 2. septembra 1962.
Žal mi čas ne dopušča, da bi mogel prisostvovati do konca vašega tabora. Zato bi vas rad najprej vse lepo pozdravil, obenem pa povedal samo majhno misel.
Spomnil sem se namreč, da sem pred leti bral v knjigi nekega slovenskega pisatelja približno takle stavek: ..Smatram vsakega človeka za slabega, dokler ne dobim nasprotnih dokazov." Moram reči, da me je ta stavek pretresel, to pa zato, ker sem si mislil, kako grozno mora biti življenje človeku, ki vztraja v takem prepričanju. Tako mi je bilo jasno po branju te knjige bolj kot prej, da je edino pravilno misliti: moj bližnji je dober, dokler se drugače ne izkaže. To gledanje, ta miselnost veljata tudi za vašo organizacijo. Organizacija borcev je lepa stvar. Povezuje ljudi, ki so se nekoč borili za domovino, žrtvovali svoje najdražje, povezuje ljudi, ki se spominjajo svojih prijateljev, soborcev, ki jih ni več. Ali so bili res vsi slabi? — Ne, dobri so bili. Tako mi gledamo, oni pisatelj je gledal drugače.
Ne bom se spuščal v debato, ki se je pravkar začela. Prosim vas samo, da s prav takšnim razumevanjem poslušate moje besede, kakor jih bom v najboljši veri povedal. Potem se boste že sami razgovorili in pomenili.
Tole bom dejal v potrdilo načela, da je moj bližnji dober. Pred leti sem moral napisati spominske besede pokojnemu generalu Rupniku. Sprva sem mislil, da ne bom mogel. Nisem ga osebno poznal, nikdar se nisva srečala. In vse preveč besed in dejanj generala Rupnika mi je prišlo v spomin, katerih za časa revolucije nisem razumel ali pa sem bil o njih povsem nasprotnega mnenja. Ker ga nisem poznal, sem naprosil tiste, ki so ga poznali, naj mi kaj povedo o njem. Vprašal sem tega in onega in vsi so mi jasno prikazali dve lastnosti pokojnega generala: prvič, da je bil osebno izredno pošten mož, in drugič, da je bil odločen in dosleden nasprotnik materialističnega komunizma. To dvoje je bilo dovolj, da sem potem z lahkoto napisal spominski članek o njem. Bil je pošten in bil je dosleden protikomunist.
O njegovih besedah, njegovih dejanjih, ki jih nisem razumel, ki
sem jim bil nasproten, naj sodi zgodovina. Ta bo sodila moje in tvoje delo, bo sodila delo vseh, ki so na ta ali oni način stopili na pozornico slovenskega javnega življenja. Sodila bo, kot sem rekel, moje in tvoje delo. Delo nas vseh. In pri tem naj velja: vsak človek je dober, dokler nimam nasprotnih dokazov. Naj velja to tudi za javnega delavca. Napake naj sodi zgodovina, nam pa naj bodo nauk, da jih ne bomo delali ali ponavljali.
Vi ste borci, zbrani ste na letnem občnem zboru. Spomnili se boste preteklih let, spomnili prijateljev, spomnili opravljenega dela. In ob tem spominjanju si upam trditi, da ni nikogar med nami, ki bi v štirih letih revolucije ne napravil nobene napake. Vsak zase ve, kdaj, kako jo je napravil. A pri vsem tem velja danes kakor tedaj: idejno smo bili močni. Naša pot pravilna, naš cilj jasen. V praksi in taktiki smo šli kljub enotnosti cilja in ideje včasih tako vsaksebi, da nam: je bilo v škodo.
Še nekaj bi rad dejal, preden se poslovim: pred dnevi sem dobil pismo dr. Jožeta Basaja. Vsi ga poznate. Dva sina so mu vrnili iz Ve-trinja in zdaj sam živi v New Yorku. Piše mi, da mu je nek bivši protikomunistični borec v zvezi z dogodki 3. maja vrgel hudo žaljivko v obraz. Takole nekako mi piše: „Sam sem zunaj, čisto sam in sam sem mislil iti na drugi svet. Zdaj pojdem pa še umazan, to boli.“
Sam in umazan, mi piše. To imejmo v mislih, ko se bomo danes pogovarjali o preteklih letih. To imejmo pred očmi, ko bomo pretresali našo preteklost: bodimo si dobri ljudje med seboj, vedimo, da je moj bližnji dober, dokler nimam drugih dokazov.
To gospodje, sem Vam hotel povedati. Nič več. Lep pozdrav vsem in hvala lepa za dano besedo.
VAŽNO ZA NAROČNIKU, ki prejemajo po pošti! — Uprava Vestnika nima iztirjevalcev, zato pros mo, da nakažete naročnino za leto 1962 v znesku 150 pesov na ime Juan Kralj, Eamon Falcon 4158, Suc. 7 Buenos Aires.
France Grum-Ivan Korošec
GRMADE V GORJANCIH
Pričetki-narodove borbe za samoohranitev (Nadaljevanje)
V znamenju OF
Da bodo dogodki pravilno razvrščeni v času na sodelujoče in prizadete, je nujno, da opiševa tragedijo družine podžupana v Dev. Marija v Polju Feliksa Pogačnika, katere povod so bile komunistične krvave orgije, nad zvezano ženo-materjo in uklenjenim možem-očetom ter sinom Brankotom, v maščevanje ob odhodu ilegale.
Feliks in Marija Pogačnik sta se poročila leta 1928. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Naj mlajši Janez je bil star ob umoru staršev leto in pol, Minka štiri leta, Vili 10 let in Branko 13 let. V zgodnji mladosti je bil Feliks Pogačnik uslužben kot delavec na železnici v Zalogu, pozneje v papirnici Vevče in nazadnje od leta 1939 pa je bil nameščenec OUZD v Ljubljani. V papirnici Vevče, kakor tudi pozneje se je zelo udejstvoval v delavski organizaciji ZDD. V letu 1937 je pa bil izvoljen na listi Slovenske ljudske stranke za podžupana občine D. M. v Polju in ostal še nekaj časa pod italijansko okupacijo. Ko je prišla italijanska okupacija se je takoj pridružil Slovenski legiji in po njenih navodilih začel organizirati zbiranje orožja bivše jugoslovanske vojske. Imel je več možnosti, ker je bil takrat še na občini, ko so Italijani izdali poziv, da se mora vse orožje predati na občinsko upravo. To orožje je v maju leta 1942 prepeljal v gnoj ničnem sodu njegov sin Branko mimo italijanskih straž na mostu v Vevčah, pod Sv. Urh. Pot mu je kazal poznejši domobranski poročnik iz Vetrinja vrnjeni in v Škofji Loki umorjeni Janko Habič iz Zg. Kašlja. To zbiranje orožja so sledili agentje OF. Vso pot pa je v večji razdalji šla za vozom Avbelj Fani iz Zg. Kašlja. Tako so točno vedeli kam in zakaj gre orožje. Poji oči so to orožje hoteli partizani dobiti v svoje roke, kar se jim pa ni posrečilo. S tem orožjem je bila opremljena prva edinica, ki je odšla na teren.
Dne 2. avgusta 1942 je šla Marija Pogačnik na obisk k svojemu očetu v Zadvor, ker je bil 'bolan. S seboj je imela hčerko Minko in sina Vilija. Ravno takrat sta pa šle z vozom v Podlipoglav v mlin Nemec Angela in Ojstr ec Terezija iz Zg. Kašlja. Povabili sta jo na voz
in ji rekli, da se lahko pelje z njima do Zadvora. Ni še znano, zakaj ni Pogačnikova z otrokoma izstopila v Zadvoru, ampak se je s tema ženskama peljala naprej v Podlipoglav. Ko so opravili v mlinu in se obrnili nazaj, jih je v Podlipoglavu ustavila partizanska straža in zahtevala, da se legitimirajo. Vse tri so pokazale izkaznice. Ker Pogačnikova ni imela partizanske izkaznice za „osvobojeno ozemlje" (kako sta oni dve imeli, ni jasno), so ji rekli, da drugič mora imeti in nato pustili vse naprej. Ko so bili dobrih 200 metrov naprej, se je za njimi pripeljal s kolesom Trost Iindo, ustavil voz in zahteval, da gre Pogačnikova 7. njim na zaslišanje. Ostalim je pa rekel, da naj gredo naprej in da bo čez en dan ali dva prišla domov. V resnici so jo pa takoj zaprli v hišo (pri Smrekarju v Podlipoglavu). Izgleda, da je bilo vse to pripravljeno. (V Podlipoglavu in okolici je bila takrat „rdeča republika". Po Dolenjski so kradli kmetom živino, tukaj pa klali in prodajali na drobno, ceneje kot mesarji, tako, da so hodili ljudje kupovat meso celo iz Ljubljane.) Isti dan so tudi ugrabili gospo Podbevšek, ženo frizerja iz Polja, gospo Krneč, ženo peka iz Polja, Bobnar Filipa iz Vevč in Cankait Joškota iz Sostra. Vse skupaj iso dne 3. avgusta ubili in pokopali v skupni grob, takoj nad vasjo v gozdu. Do danes še ni znano, kje je grob. Marija Pogačnik, zaprta v drvarnici, kakor tudi ostali, je tako jokala in vpila na pomoč ter klicala svoje otroke (bila je tudi noseča), da se je čulo po vsej vasi, in celo do Sv. Pavla na nasprotni strani. Vse so s krampom pobili na tla. Mariji Pogačnik pa so celo še preje razparali trebuh, izrezali nerazvito dete in ji zašili mačka. Tako so pripovedovali ljudje iz obeh vasi, kakor tudi po izpovedi nekaterih partizanov, ki so jih pozneje ujeli. Pobijal in glavni krvnik je bil Trost Rado iz Polja, takrat študent prava, sin bivšega nadučitelja iz Polja. Leta 1945 je prišel iz gozda politkomisar major, sedaj pa je že več let uslužben kot visoki uradnik na jugoslovanski ambasadi v Londonu. Njegov oče, včasih navdušen Sokol, je bil pa celi zadnje dve leti vojne skrit doma in preoblečen v žensko, takoj po vojni pa je bil zaradi isinovih zaslug znova postavljen za nadučitelja v Polju.
Feliks Pogačnik ni vedel, da so mu ženo takoj drugi dan ubili, in je zato vseskozi upal, da bo prišla domov. Zato se tudi ni umaknil iz Zg. Kašlja, kar so mu nekateri često prigovarjali. Prve dni po ugrabitvi žene, so stražili njegovo hišo nekateri fantje, zato tudi niso partizani takoj prišli ponj. Ravno tisti dan 6. avgusta 1942, pa je Feliks naročil fantom, da ni treba več stražiti (bilo je zelo nevarno zaradi Italijanov, ki so bili v Zalogu in Vevčah). Feliks je imel v hiši samo nekaj ročnih bomb, drugo orožje pa je bilo v gospodarskem poslopju poleg hiše. In prav to noč od 6. na 7. avgusta so partizani obkolili hišo blizu polnoči. Iz drvarnice so vzeli sekiro in začeli razbijati vrata. Feliks je bil sam s štirimi otroci. Ko so že razbili dvojna vrata in prišli na verando, je Feliks vrgel dve bombi od katerih ni nobena eksplodirala. Potem je hitro zaprl otroke v spalnico, sam pa zbežal na
Feliks Pogačnik, roj. leta 1902 v	Marija Pogačnik, roj. Perčič, leta
Zalogu, obč. D. M. v Polju, stanu-	1903 v Zadvoru obč. Dobrunje,
joč v Zg. Kašlju, umorjen 8. avgu- stanujoč v Zg. Kašlju, umorjena sta 1942 pod Javorom.	3. avgusta 1942 v Podlipoglavu.
podstrešje, kjer je imel še nekaj bomb. Partizani so ga pozivali naj pride doli, da imajo njegovo ženo zunaj in da bo podpisal nekakšno-pogodbo, da j d dobi nazaj. Ker ni hotel dol in jim grozil, da jih pobije 7 bombami, so vdrli v spalnico, pograbili prestrašene in jokajoče otroke in jih napodili pred seboj proti podstrešju ter vpili: „kar vrzi bombe, najprej boš pobil svoje otroke." Ko je Feliks videl, da so otroci na stopnicah za njimi pa partizani, je rekel da pride sam doli, samo otroke mu naj pustijo pri miru. Tako so ga dobili in mu takoj na hrbtu uklenili roke. Vse to je vodil partizan Gogala Franci, takrat študent, doma iz Polja, sin krojača in komunistični vohun v vrstah Marijine kongregacije v D. M. v Polju. Ob končani vojni je prišel domov iz hribov kot politkomisar kapetan. Gogala Franci je vprašal sina Bran kota če ga pozna, ta mu je odgovoril z da, in takoj so tudi njega privezali k očetovi roki in oba skupaj odvedli. Ostale tri otroke so pa same pustili v hiši brez vrat. Kakor se je po vojni zvedelo, je Gogala dal odvesti sina Brankota samo zato, ker je rekel da ga pozna, kajti bal se je, da ne bi njegovi družini kaj naredili, ki je bila celo vojno doma na varnem. Proti jutru so dosegli partizanski ,,šolski logor" blizu vasi Javor, nedaleč stran je tekla nemška meja. Isto noč so odvedli iz Do-
brunj dva brata Jerebova in Šuligoja, ki je bil pomočnik v Selanovi karoserijski delavnici. Vse skupaj so zaprli v šotor. Vsi so bili zvezani in če je kdo hotel na stranišče je moral prositi, da je prišla posebna straža. Celi dan so partizani hodili gledat Feliksa in izpraševali razne stvari. Bili so sami poznani domačini. Če pa je Feliks koga vprašal kje je njegova žena, mu je vsaki odgovoril, da je na ..osvobojenem ozemlju*1. Večkrat ga je prišel pogledat tudi Avšič iz Sneberja, s katerim sta bila včasih dobra prijatelja; sedaj je bil poveljnik tega „šol-skega logorja**. Hotel se je delati velikega in mu vse razlagal kako imajo organizirano. Tu v tem taborišču so imeli precejšne zaloge hrane in cigaret; bil je nekakšen zbiralni center za Ljubljano in okolico. Skozi to taborišče so šli tudi Leskošek Franc, Kardelj in še več drugih visokih komunističnih funkcionarjev. Avšič ga je hotel prepričevati o pravilnosti njihovega dela in ciljev, na kar mu je pa Feliks ugovarjal in tako se je vnela divja debata največ okoli orožja, ki ga je Feliks dostavil pod Sv. Urh, Čeprav je bil Feliks uklenjen, mu je krepko ugovarjal, tako da so še drugi partizani prišli gledat, kaj se dogaja v šotoru. Potem ga je Feliks vprašal kje imajo telovadca Cankar Milota, pa mu je Avšič pokazal z roko in rekel ,,tamle, pol metra pod zemljo** in tako odšel iz šotora. Kmalu je prišel nazaj s praporom in mu začel razlagati, kaj ta prapor pomeni, pa ga Feliks ni dosti poslušal. Ta komunistični prapor so tisto noč prinesli iz Ježice, kjer je bil narejen. Skupno s praporom je prišlo tudi okoli 30 novih v partizane iz Ježice in okolice. Pozneje so ta prapor zajeli Italijani ob ofenzivi na Kočevskem in ga razstavili v Avšičevi trgovini v Prešernovi ulici v Ljubljani. (Trgovec Avšič je brat partizanskega generala Avšiča in ni menda nič v sorodstvu z Avšičem iz Sneberja.) Popoldan je bil zbor celega taborišča, kjer je politkomisar Gogala bral obtožnico in obsodbo nekemu partizanu, ki je baje nekaj izdal Italijanom. Vsi so morali gledati to, tudi ujetniki. Ko je prebral obsodbo na smrt, so ga takoj odvedli in kmalu so se čuli streli. Zvečer so pa odvedli Feliksa in sina na zaslišanje v drug šotor. Zasliševal ga je Simčič, partizansko! ime Marko, pravnik, ki je bil poročen s hčerko dr. Jenkota, zdravnika iz Polja. Prišel po vojni domov kot major, sedaj pomočnik javnega tožilca LRS in glavni upravnik udbenih zaporov na Poljanskem nasipu v Ljubljani. Sedaj že polkovnik UI)V (Uprava državne varnosti). Simčič je Feliksa obdolžil veleizdaje in ga zmerjal z izdajalcem. Feliks mu ni bil tiho in mu odgovarjal, da nimajo samo oni in komunistična partija edine pravice organizirati upora proti okupatorju. Simčič ga je dolžil še razne stvari, Feliks pa mu je vrgel naprej umore, ki so jih napravili po tej okolici, kar je Simčiča zelo razjezilo, da ga je začel pretepati. Feliks se ni mogel braniti, iker je bil zvezan, sin pa je začel jokati in prositi za očeta, nakar je še njega skloftal in ga dal odvesti nazaj v šotor. Ko so čez čas privedli še Feliksa vsega pretepenega nazaj v šotor, se je stisnil k sinu in začel jokati. Povedal mu je, da so
liitjbrže mamo že ubili in da bodo gotovo še danes tudi njega. Povedki mu je tudi, kakšne načrte je imel z družino, kje je denar in da naj mol ]ijo za oba. Mislil je, da bodo sina izpustili. Tako sta prebila celo noč. Poskušala sta moliti, kar pa nista mogla. Proti jutru so prišli po njega; sin se ga je oklenil, da so ga morali s silo odtrgati. Oba sta jokala in se za vedno poslovila. Čez dan je sin videl nekega partizkna z očetovim suknjičem in klobukom na glavi. Kakor se je pozneje zvedelo (veliko je povedal tudi neki ujeti partizan), so Feliksa privezali na vejo od drevesa in ga z nožem zabodli, nazadnje pa še ustrelili. Z nožem ga je prvi od zadaj zabodel Avšič, katerega so pozneje sami partizani ustrelili. Čez eno leto so Feliksovo truplo našli Vaški stražarji in ga prekopali na pokopališče v D. M. v Polju. Za ženo se pa šč danes ne ve, kje je pokopana. Sina Brankota so pa naslednji dan z večjo skupino odpeljali proti Kočevskem, takozvanem ..osvobojenem ozemlju" in mu rekli, da bo dobil mamo in očeta. To skupino je vodil skozi d6 Smuke na Kočevskem, Gogala Franci. Tam so ga vtaknili v delavski bataljon, kjer je delal po praznih kočevskih vaseh. Ko je prišla italijanska ofenziva, je padel v zasedo skupaj s petimi partizani domačini, ki so mu rekli, da se naj jih drži, ker so že več dni tavali in bežali po kočevskih gozdovih. Vseh pet je obležalo mrtvih, on pa s prestreljenimi nogami. Italijani so ga najprej hoteli ustreliti, potem so pa videli, da je še otrok in ga izpustili. Naložili so ga na avto in odpeljali v Kočevje v vojaško bolnico. Ko je ozdravel so ga izpustili domov.
Za smrt, Feliksa in Marije Pogačnik so osebno odgovorni naslednji, ki še žive:
Simčič, sedaj pomočnik javnega tožilca LRS,
Trost Rado, sedaj živi v Londonu na jugoslovanski ambasadi:
Gogala Franc, sedaj oficir v jugoslovanski vojski;
Maček Polde, sedaj župan občine Ljubljana-Polje.	>
Cetuiška skupina pri Novem mestu
Že aprila I!)42 so partizanski terenei ogrožali naše fante v okolici Mirne peči Novega mesta. To partizansko ogrožanje in slaba priprava iz Ljubljane je bila razlog, da se centralni odred ni formiral že mer seča aprila v bližini Novega mesta. Čim je prvi odred odšel na teren in krenil proti Suhi krajini, je danko Debeljak s pomočjo kaplana Glavača in njegovih zaupnikov napel vse sile, da odide na teren odred prostovoljcev v okolici Novega mesta. Prvenstveno so bili vabljeni le tisti borci, ki so bili ogrožani ali po partizanih ali Italijanih. Za vodjo odreda, ki bi naj se formirala na tem področju je Novak določil kapetana Stamenkoviča. Stamenkovič je, na Novakovo povelje, ki ga je prejel preko Debeljaka za Binkošti, res odšel na teren v okolico Velikih Škrjanč, na zborno mesto za prostovoljce. V ta odred je prišlo 12
hercev iz Mirne peči, katere je pripeljal mirnopeški kaplan Anton Šinkar. Mirnopečani so bili: Franc Jarc, Avgust Jarc, Anton Gnidovec, Lojze Zupančič, Franc in Karel Zupančič, Alojz Pirnar, Jože Pov-še in štirje bratje Mavci. Po prihodu v zborno taborišče so Mirnopečani že našli devet fantov iz Stopič. Od tu je odred vršil patrulne akcije v vasi: Boričevo, Ruperč vrh, Mraševo in Podgrad. Iz teh vasi so bili napovedani prostovoljci in obljubljeno orožje Do 28. maja se je zbralo okoli 30 mož in tabor se je premaknil v okolico med Smo-lenjo vasjo in Brusnicami. Dotok prostovoljcev je bil zelo počasen, mnogo slabši, kot je bilo pričakovati, oziroma kot je bilo obljubljeno. Zopet je nastalo vprašanje zakaj. Janko Debeljak se je pritoževal, da nekdo sabotira odredbe vojnega vodstva. V koliko so te Jankotove ob-dolžitve držale, je težko reči. Dejstvo je, da je zadeva silno počasi napredovala, kljub neumornemu delu in prizadevanju Nandeta Babnika iz Šmihela. Bilo je približno isto kot drugje; mnogim se je ta akcija zdela prezgodnja in izgovor, da bo vojna še dolga in da je treba ohraniti narodne sile, je vsekakor imel svojo podlago. Fantje, ki so bili v nevarnosti bi sicer šli v ilegalo, toda zdelo se jim je to vse preveč tvegano, zlasti še, ker je odred bil številčno prešibek, da bi se nanj zanesli. To in pa strah pred partizani je gotovo bila važna postavka za počasen napredek ilegalnega dela. Nesmiselna je komunistična trditev, da so „ljud. množice “ bile na strani OF. To ni nikdar bilo res; res pa je, da so se partizanov bali, ker so vedeli, kako neizprosno likvidirajo vsakega, ki bi se jim upal postaviti po robu.
Že 28. maja je v smeri četniškega taborišča prišla italijanska patrulja in nanje odprla ogenj. Ta napad je bil tako iznenaden, da se borci niso znašli. Da je zadeva bila še bolj tragična, so ta odred istočasno z druge strani napadli še partizani (čuden slučaj)!
Po tej borbi, ki je trajala le dobrih 10 minut in v kateri je bil en četnik ubit, dva pa ranjena, se je odred razbil. Večina je odšla v Šmihel ali Novo mesto in se tam skrivala, tri so kasneje zajeli partizani in jih mobilizirali, enega so pa ujeli in ubili. Nekaj fantov je bilo aretiranih pri italijanskih racijah v Novem mestu, med njimi organizator Mirnopeške skupine, France Jarc. Ostali skrivači pa so se potem sredi junija ponovno odločili za ilegalo in odšli v centralni čet-niški odred k Kranjcu, ki se je takrat zadrževal v predelu med št. Joštom in Hrušico.
O tej novomeški skupini in njenih težavah poroča kaplan Babnik Nande takole:
Bo še.
GRADIVO K VETRINJU
DR. FRANC BAJLEC
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO IN VETRINJSKA TRAGEDIJA
(Nadaljevanje)
Nekateri zelo radi ponavljajo popolnoma neosnovano trditev, češ, da je NO slepo zaupal Angležem in, na je v tem vzrok vse naše nesreče. Resnica je, da je NO najbolj skrbelo to, kaj bo, ko se bomo srečali z Amgleži. M' smo na situacijo gledali nadvse realno in smo na realnost opominjali in opozarjali vsakogar z vso odkritostjo- Predočevali smo vsem, da je Nemčija tik pred z rušenje m, da bomo prišli vsak moment pred Angleže, pred katerimi smo bili očrnjeni, da smo proti njim in, da so T-to in partizani v zelo dobrih odnošajih z Angleži. Zato je NO, kakor že omenjeno, osredotočil vse svoje delo in vse prizadevanje v uresničitev velikega revolucionarnega akta, da bi na ta način Slovenci in zlasti domobranci lahko stopili pred Angleže v povsem drugačni luči. Ob vseh priVkah je svetoval, da bodimo previdni in pametni v vsem in, da nas naše domače neprilike ne smejo zapoLsliti in oslepiti toliko, da ne bi videli več, kaj se godi okrog nas. NO se na primer Is komunisti ali partizani dejansko sploh ni pečal, razen, v kolikor bi ga ti ovirali v izvedbi načrta o uporu in napadu na Nemce, ker je smatral, da je v tistem momentu to najvažnejše. Da bi pa Angležem slepo zaupal, ali komu celo naročal, da jim mora zaupati, za to NO 'pri tolikšni realnost; res ni imel nobenega razlogu ali povoda.
Pri obilici dogodkov in primerov, bom navedel samo še enega. Proti Koncn poletja 1944, mi je Hartner Ferdinand, takratni madjurski poslanec v Murski Soboti, v nekem razgovoru med drugim omenil, da bi se Madjari zelo radi otresli Nemcev in prešli na zapadnozavezniško stran, zato da iščejo primeren način, kako bi se dalo to izvesti. Hartner, ki je bil madjar-skega rodu, kakor tudi njegova žena, je /bil pred vojno župan v Mursk' Soboti in potem, ko sem jaz nehal biti banski svetnik, ker sem bil izvoljen za poslanca, je bil tudi banski svetnik. Po madjarski okupaciji Prekmurja, je- postal madjarski poslanec -za soboški okraj in sc je napram. vsem Slovencem tako do-bro obnašal in jih 'tako ščitil, da je žel za to vsesplošno priznanje. Jaz sam -sem mnogo interveniral pri njem v najrazličnejših zadevah in mi je šel vedno zelo na roko. Med tem razgovorom sem mu omenil, da bi se madjarski upor proti Nemcem mogel uspešno izvesti samo v kombinaciji s Slovenci, da bi se zapadnim zaveznikom na ta način odprla pot preko Slovenije na Madjarsko ih odtod še dalje naprej. Podrobno sem mu pojasnjeval, kako bi se to moglo zgoditi, ko imamo v Ljubljani že primerno -število dobro -organiziranih domobrančey, ki so protincrr.ško orier,tirani, v Prekmurju bi -se pa dalo izvežbati kakih desettisoč mladih sloveli-
skih fantov, vse drugo bi pa bilo odvisno od dobrG izdelanega načrta in zapadnozavezniške pomoči. Nekako dva tedna po tem najinem razgovoru ,ic prišel v Soboto nek polkovnik iz vojnega ministrstva v Budimpešti, s katerim smo se razgovarjali že zelo podrobno in konkretno, tako, da smo zadevo vzeli resno in smatrali,, da bi bil načrt izvedljiv. Ne dolgo po tem razgovoru mi je Hartner spet rekel, da je zadeva v polnem razvoju in, če bi jaz mogel stopiti v stik z merodajnimi krogi v Ljubljani in bi bili tam tudi za ta načrt, da bi lahko začeli takoj s pripravami za uresničitev načrta, čel sem v Ljubljano, kjer sem radi delikatnosti predmeta govoril največ z inž. Jožetom Sodjo, ki mi je že drugi dan lahko sporočil, da Slovenri, zlasti domobranci ta načrt z največjim navdušenjem, sprejmejo in, da bo treba ustanoviti takoj nek tajni skupni madjarsko slovenski odbor, ki naj začne takoj z izdelavo načrta in s pripravami za njegovo izvedbo. Določili smo šc ključ za šifrirano ofače\ anje in jaz sem se vrnil nazaj v Soboto.
Kmalu nato sem se odpeljal v Budmpešto, kjer smo po tridnevnih razgovorih v vojnem in notranjem ministrstvu sklenili dogovor, ki je v glavnih točkah sledeči: Madjarska vlada izvežba in oboroži v določenem kraju severno od Prekmurja 5000 prekmurskih slovenskih fantov in primerno število slovenskih of;cirjev, kakor bo določil za to ustanovljeni tajni slovensko imadjarski odbor. Ta tako izvcžbana vojaška enota bo dobila posebne uniforme, bo pod izključnim poveljstvom slovenskih oficirjev in bo v momentu, ko bo to določil slovensko madjarski odbor, vstopila v sestav SNV. Ob kraju vežbanja bo primeren, dobro zastražen prostor, kjer bodo zapadnozavezjiišika Hetala lahko nemoteno pristajala, da bo stik z zapadnimi zavezniki, od katerih se pričakuje, da bodo akcijo odobrili in pri njej sodelovali, čim hitrejši 'n neposrednejši. Sledilo je še več tcčk, ki jih vseh v tem spiisu ne morem navajati, razen, da je bila tudi točka o naši meji z Madjarsko, ki bi bila po vojni urejena tako, da bi bilo našim pravičnim narodnostnim zahtevam popolnoma ugodeno. Dogovor se je začel tako, da so mi Madjari takoj ob začetku povedali, da po informacijah, ki so jih dobil' direktno od Nemcev, lahko pred menoj z največjim zadovoljstvom izjavijo, da so domobranci odločno slovensko in zapadnozavezniške orientirani, da so inapram Nemcem sovražno razpoloženi in, da čakajo samo na primerno priložnost, da se Nemcem uprejo in jih napadejo. Zaključil se je pa tako, da so Madjari izjavili, da v potrditev sklenjenega dogovora in v znak .prijateljstva med obema [narodoma, pošljejo Ljubljani cn vlak živeža in zdravil in sicer 9 vagonov pšenice in en vagon zdravil.
Omeniti moram tu, da sem. ob tem dogovoru nastopal jaz že kot član NO. Jaz sem takrat že podpisal narodno izjavo o ustanovitvi NO in sem tudi že sprejel mesto člana NO, kakor sem bil naprošen. Pri tem dogovoru je tedaj dejansko sodeloval že NO, jaz sem polnom.očno nastopal v imenu slovenskega naroda in moram priznati, da je madjarska vlada z menoj dejansko tudi postopala kot z zastopnikom enakovrenega naroda ali države. O poteku dogovarjanja in o sklenitvi dogovora je bil obveščen madjarski državni upravnik Horthy, ki je dogovor v celem, obsegu tudi potrdil. Ko je inž. Sodja dobil obširno poročilo o uspešno sklenjenem do-
govoru, je nastalo v Ljubljani pravo navdušenje in on sam je vzkliknil, da Slovenci imamo dejansko že svojega poslanika v Budimpešti. Takoj i.o se začele najrazličnejše .priprave na obeh straneh, jaz sem se sestal z mnogim) osebami in obiskal več vasi, kjer sem našel povsod najboljše razumevanje in veliko resničnega in pravega navdušenja. Po dveh tednih sta prišla v Soboto dva ljubljanska trgovca, ki sta formalno nastopala kot kupca, v Soboti sta pa bila dva trgovca, ki sta nastopala kot prodajalca in vsi skupaj smo šli v Sombathely, -kjer je bil |že pripravljen vlak z živežem v smislu dogovora, ki bi ga morali formalno prevzeti. Prijavili smo se na velikem županstvu in drugi dan ob desetih 'bi morali ‘biti sprejeti pri velikem županu. Tisto -noč so pa Nemci v Budimpešti aretirali državnega upravitelja Horthy.ja in nastavili nacistično vlado madjarskih puščičasfh križev in dogovor in vsi naši načrti so bili J zrušen'.,
Če kdo misli, da o takih in podobnih dogodkih lahko pišemo in govorimo prav vse, se zelo moti. V Budimpešti je bilo takrat več oseb, ki so pri pripravah na upor in napad na -Nemce sodelovale, obsojenih že od Nemcev, pozneje pa ,še od komunistov. Jaz sem, bil pri Sodišču slovenske narodne časti v Murskj Soboti dne 14- avgusta 1945, št. 65/45 obsojen na trajno izgubo narodne časti, na deset let težkega prisilnega dela in na zaplembo vse imovine, sedanje in bodoče iz razlogov, kakor je v is-o-dbi izrecno rečeno: „da je dr. Bajlec bil ideološki pobudnik Bele garde v Prekmurju in nje glavni organizator in da je pred madjarsko vlado v Budim-ješti postavil zahtevo, da naj madjarski vojni minister oboroži Bel0 gardo v Prekmurju proti sovjetski in jugoslovanski armadi in proti jugoslovanskim partizanskim četam." Dejansko je bila zadeva popolnoma drugačna. Točno takšna, kakor Kem /tu kratko navedel. Resnica je, da je bil tako v Ljubljani, kakor v Budimpešti govor samo o tem, de se tako Slovenci, kakor Madjari uprejo Nemcem in, da se bodo na zahodnozavezniški strani, ali skupno z |zapadn"mi zavezniki borili proti Nemcem. Niti v dogovoru samem niti med dogovarjanjem nikoli ni bila miti omenjena ne sovjetska in ne jugoslovanska armada in tudi ne komunisti, ali partizan'- Razmere so bile v vseh ozirih že težke. Nekdo |je lahko nekaj naredil, kar je bilo objektivno pravilno in koristno, za drugega je pa bilo, isubjektivno gledano, to isto delo nepravillno in škodljivo.
Ta dogodek sem navedel iz več razlogov. Prvič radi dejstva, da so Madjari dobili neke vrste oficielno izjavo od Nemcev o tem, kaj in kakšni so domobranci in 'so se ra podlagi te izjave overili, da bo skupno z domobranci upor in napad na Nemce izvedljiv. Drugič, da je b'l to pravi in konkretni dogovor med Madjari in Slovenci za u-por in naipad na Nemce, pri katerem bi sodelovali tudi domobranci. Tretjič isem. pa hotel ta dogodek omeniti še zato, da vidimo, koliko različnih okolnosti in priložnosti lahko nastane med vojno, ki jih lahko izkoristimo, če smo za vse slučaje stalno pripravljeni in vedno edini.
čeprav je bila pri Madjarih takrat že večina naroda, večina oficirjev in vsa vlada proti Nemcem, se je pri vseh slojih še čutil pri Madjarih močno razširjen nacionalni tšovhrzem, tako, da so Nemci s tem; elementi
iii z' znatno nacistično organizacijo, sestoječe v glavnem iz nemške manj. šine na Madjarskem, hitro ustoličili diktaturo puščičastih križev po vzorcu nemškega nacizma. Pri nas take možnosti v refsnici mi bilo. Pri nas je bila ogromna večina naroda z vsemi sloji proti Nemcem in kakih šovinističnih ali mačističnih Organizacij, ki bi kaj ipomenile, sploh nismo imeli. Primerjajoč našo situacijo z madjarsko, smo pa bili mi v neprimerno slabšem položaju kot oni. Tam ni bilo Nemcev in niso čutili skoraj nobenega nemškega pritiska in /tudi ni bilo komunizma. Madjari, kakor Prekmurci, so bili takoj po prvi svetovni vojni šest mesecev pod komunističnim režimom Bele Kuhna in ta kratica doba komunistične diktature je zašla vsem tako v kri in kosti, da se je vsa tista generacija, vse do konca kar 'stresla, če je kdo kaj slišal o komunistih, ali komunizmu. Mi smo pa bili obloženi z dvemi težkimi brem.eni nemške in komunistične surovosti in brezobzirnosti, ki sta zahtevali x>d nas veliko koncentracijo sil in sposobnosti, zato je bila za nas vsaka nadaljna obremenitev ali motnja, pretežka in usodna-
Nekatere takšne nadaljne, čezmerne in odvisne obremenitve in motnje, ki sem jih v glavnem, že omenil in ki jih je naš narod pri vsej svoji enotnosti, previdnosti in prisotnosti duha radi takratnih razmer moral v popolni nemoči gledati, prenašati in trpeti, bom skušal prikazati tu takšne, kakršne so v resnici bile in povem, da nočem tu nič pretiravati in nič smešiti ah ironizirati, kar mi bo vsak priznal, kj je vse to videl in (gledal, .ker sol bile posledice vsega tega za nas in izlaisti za naše domobrance, preveč težke in preveč tragične.
Kakor znano, smo Slovenci imeli zelo (malo generalov in višjih oficirjev. Od teh smo z vso upravičenostjo mnogo pričakovali zlasti, kolikor so tiče domobrancev in organizacije SNV» Pa se je zgodilo, da je eden smatral domobrance kot neke vrste privatno lastnino, s katero sme absolutno razpolagati in jo slovenskemu narodu lahko odstopi, ali pa ne. Bili so tudi poveljniki močnejših domobranskih edinic, k' so prav tako mislili, da s svojimi edinicami lahko razpolagajo po mili volji in te edinice prepustijo karrfur oni hotvejo. Drugi je bil ispet mnenja, da je dolžnost NO da sam organizira, opremi in idobro oboroži veliko slovensko armado, nad katero bo potem on, če se m.u bo zdelo vredno, prevzel poveljstvo, a od tega trenutka naprej ho potem s to armado razpolagal samo on in ne slovenski narod.
Sražarji so si konec vojne predstavljali tako, da bo takrat kar sam ud sebe prišel veliki moment, ko bodo oni	proglasili veliko (slovensko državo
vse od severnih koroških mej in Blatnega	jezera in tja	do Jadrana,	da	bodo
v tej državi proglasili svojega Duceja in si naredili pravi in resnični raj ob slovenski raji. Za to so po njihovem	rabili dvoje:	domobrance	in	uničenje vseh slovenskih politikov, ki bi jim	znali tu kaj	zmešati.
Ljudje okrog Rupnika in ., Slo venskega doma" so pa smatrali, da so z Rupnikom in domobranci že na vladi in, da jim je potrebno samo to, da za vsako ceno preprečijo, da jim kakšni politiki ne bi odvedli domobrancev.
To je resnično bilo tako, kakor tu navajam in prj tem prav nič me smešim in ne ironiziram, kakor sem že omenil- Zelo sem se čudil še eni
skupini, na katero sem bil opozorjen in kjer isem bil neverjetno. razočaran, ko sem dalj časa 'govoril z dvema akadenvkonva, članoma te skupine, ki je bila Katoliška akcija. Takrat -sem rekel, da 'so pri Slovencih najboljši tisti, ki se niso niti sam', initj jih r.i kdo drugi motil s tem., da so oni nekaj več kot drugi in, da so po neki .previdnosti ali -gn-adi določeni kot edino sposobni in poklicani, da učijo in vodijo ves naš narod. Tisti naši dobri, pošteni nesebični mladi ljudje, ki so bili pri domobrancih in povsod, kjer je bilo 'treba prijeti za delo, so dela:! in se žrtvovali in nikoli niso vprašali, kaj bodo prejeii za to. Ti so imeli grc-mno večino med našo mladino, pa jih ni bilo nikjer videti in me čutiti, ker so delali in se niso nikjer rinili naprej'. Oni So pa že vnaprej stavijali zahteve, kaj in koliko hočejo imeti za to, da bodo opravili kakšno delo, ali pa jda če hoče kdo kaj biti, alj kaj dobiti, da naj se pridruži njim, potem ibo dobil, če ne, pa ne.
To vsem tem in podobnem, po vsej tisti naravnost dramatični borb med NO, ki je hotel domobrance postaviti na p:avo mesto in jih prikazati v pravilni luči, in med tistimi, ki so v domobrancih videli samo nek predmet, ali neko nujno potrebno orodje, s katerim lahko nekaj postanejo, ka vse šeni do sedaj skušal dovolj jaisno in razumljivo povedati, bi rad pokazal pravo in resnično siiko, kako so bili prikazani in prikazovani naši domobranci vse do konca in, ki jo boni opisal takole:
Kljub vsemu prizadevanju Narodnega odbora za Slovenijo, da domobranci ne bi prišli pred zapadne zaveznike ožigosani kot kviz-linška vojska, ki se je borila na nemški Istrani proti zapadnozavez-niš-kim vojaškim oddelkom, ampak, kot vojaki Slovenske narodne vojske, ki se je borila :na zapadnozavezniški strani proti Nemcem; kljub revolucionarnemu tretjemajskemu proglasu, da so se domobranci stavili v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položil; vojaško prisego kralju in islovo komu narodu in s tem vstopili v sestav Slovenske narodne vojske, k! je bila protinemška in na zapadnozavezniški strani in ki je prevzela skrb za red1 in mir v narodni državi Sloveniji, proglašeni na do tedaj po Nemcih zasedenem ozemlju-
Kljub temu, da se domobranci dejansko niso nikoli borili na nemški strani proti zapadnozavezniškim vojaškim oddelkom in se tudi nikoli niso borili iza Nemce, ker so bili -zavedni Slovenci, proti-ne-mško -orientirani in so ise dejansko že pripravljali, da v sestavu Slovenske narodne vojske, pod vrhovnim poveljstvom Narodnega odbora za Slovenijo, Nemce -napadejo in se tako postavijo očitno na zapadnozavezniško stran; kljub temu, da so Nemci sami, sam RSscner in nemški oficirji ob najrazličnejših prilikah priznali in potrdili, da so napram Nemcem sovražno razpoloženi in, da iščejo prložno-sti, ko bodo Nemce lahko napadli, ker vse so Nemci č'sto oficielno potrdili celo madjarski vladi isami.
Kljub vsemu temu so naši domobranci od petega maja naprej začeli zapuščati domovino in se pomikati proti zapadnim, zaveznikom prikazani -od zunaj kot prava kviz!inška vojska, ki se je do zadnjega borila na nemški strani in za Nemce.
Odhajali so obremenjeni z vsem tistim, s čimer so jih obdolže-valj komun"sti, da sv prisegli, da se bodo pod Hitlerjevim poveljstvom skupno z Nemci borili tudi proti zapadnim zaveznikom in, da so se dejaneko proti njim tudi borili.
Ljubljanski radio je še četrtega maja zvečer naznanjal v svet, da je vrhovni in izključni poveljnik vseh domobrancev general Rupnik, ki pri zapadnih zaveznikih ni bil nič drugega, kot od Nemcev postavljeni vršilec nemških povelj. To radijsko naznanjanje je popolnoma prevpilo naš tretjemajski proglas, da so domobranci že v sestavu Slovenske narodne vojske, da so že pod vrhovnim poveljstvom Narodnega odbora za Slovenijo in, da so že položili vojaško prisego slovenskemu narodu. Tako so naši domobranci šli proti zapadnim zaveznikom formalno in na zunaj, ne kot vojaki Slovenske narodne vojske, ampak kot domobranci pod Rupnikovim poveljstvom, in obremenjeni z vsem, s čimer so jih obremenjevali komunisti in tisti, 'ki so od doma te obremenitve 'stalno in dosledno potrjevali.
V takšni sliki so bili takrat prikazani naši domobranci. To sliko moramo imeti pred očmi v vsej realnosti takšno, kakršna je bila, če hočemo dogodke prav in pravilno razumeti. Ta slika in mnogo tega, kar sem v tem poglavju napisal, je bilo zelo živo pred menoj tisti večer 8. maja, ko sem se, kakor že povedano, pripravljal, da napišem prošnjo na angleško vojaško poveljstvo za pomoč vsem, ki so bili doma obkoljeni in niso mogli iti naprej na Koroško. Spomnil sem se škofovih besed, ko mi je rekel, kar sem tudi že omenil, kako se čuti mnogokrat strašno sam. Ko nisem mogel zvedeti za nobenega člana NO, da bi že prišel na Koroško, sem videl, da sem sam., visi drugi so pa morali biti zajeti na drugi strani in niso mogli več čez. -Čutil sem, da sem tudi jaz strašno sam. Dolgo sem premišljeval, kako naj začnem in utemeljim prošnjo, a ko sem. začel, sem jo hitro napisal.
PREDSTAVITEV SLOVENSKE NARODNE VOJSKE ANGLEŠKIM VOJAŠKIM OBLASTEM
Prošnjo na angleško vojaško poveljstvo v Celovcu za pomoč tistim, ki So, ostali na drugi strani Drave in niso mogli več čez, sem skušal sestaviti kolikor mogoče previdno, ker mi ni bilo prav nič znano, kakšno mnenje imajo o nas Angleži in Ikako smo pri njih zapisani, zlasti SNV. Sestavil sem jo takole: „Iz Slovenije se umika proti Koroški množica okrog 30.000 ljudi, ki bežijo pred komunističnim terorjem, 'ki se začenja razvnemat' na jugoslovanskem teritoriju. Večina teh beguncev se nahaja na avstrijski strani med prelazom Ljubeljem in reko Dravo. So to slovenski kmetje z družinami, slovenski intelektualci, deli Slovenske narodne vojske in drugih nekomunističnih demokratičnih vojaških edinic, iki so se v okviru zavezniške kraljevske vojske borile proti Nemcem. Vsej tej množic' so Nemci in komunisti zaprli pot pri reki 'Dravi s tem, da so zasedli most, ki vodi čez Dravo pri vasi Struga. Nemci in komunisti so dobro oboroženi. Nekomunistične, protinemško in zapadnozavezniško orientirane vojaške edinice
na nimajo niti dovolj, niti pr mernega orožja, da bj mogle vso to m.nožico odbraniti pred pokoljem, ki jih z vso gotovostjo čaka, če se tej množici ne odpre pot, da, bi lahko prešla most čez Dravo. Zato kot član jugoslovanskega parlamenta in kot član Narodnega odbora za Slovenijo, kateri odbor Be je skupno s Slovensko narodno vojsko uprl Nemcem in na po Nemc h zasedenem ozemlju proglasil narodno državo Slovenijo v okviru Jugoslavije, v imenu človečanosti in pravice nujno prosim zavezniško vojaško poveljstvo, <la vsem tem ljudem, ki so v življenjski nevarnosti, omogoči takojšen prehod čez Dravo. Ti slovenski begunci bodo v najnujnejšem slučaju dobili pri slovenskem prebivalstvu na Koroškem potrebno zavetje, dokler se na slovenskem ozemlju v Jugoslaviji razmere toliko ne urede, da se bodo lahko vrnili na svoje domove."
To prošnjo sem. kakor že omenjeno, sestavil že večer 8. maja in sem jo naslednje jutro, 9. maja še popravljal in spopolnjeval, ko je precej zgodaj prišel k meni Mihajlovičev oficir, kj mi je rekel, da je univerzitetni profesor ing. Milosav Vasiljevič in kapetan Mihajlovičeve vojske. To prošnjo sva potem na koncu podpisala oba. Jaz kot član jugoslovanskega parlamenta in član Narodnega odbora za Slovenijo, on pa kot univerzitetni profesor in kapetan Mihajlovičeve vojske. Ob deveti uri je bila že gotova in natipkana. Ustavila sva prvi angleški vojaški policijski jeep, ki je šel mimo hotela, povedala sva, kaj hočeva in jim pokazala prošnjo, nakar so naju vzeli) s seboj, odpeljali v neko poslopje sredi mesta, ki je bilo zasedeno z angleškim vojaštvom, ter rekli, naj tam počakava, dokler ne pridejo po naju . Prišli so šele ob eni uri popoldne, ko sva bila že vsa nestrpna ter naju odpeljali na Schlossberg.
Bilo je tu večje število velikih avtobusov, podobnih železniškim vagonom, več šotorov, radijski aparati z antenami ter živahno gibanje oficirjev in moštva. Policaj naju je odpeljal k enemu teh šotorov, kjer naju je sprejel nek angleški kapitan, kateremu sem izročil prošnjo. Ta je prošnjo dalj časa bral, gledal, premišljeval, nato pa brez besede odšel v šotor k telefonu in nekam klical. Vrnil se je k nama šele čez kake pol ure in v gladki nemščini vprašal, če imajo ljudje, ki hočejo priti čez, kaj hrane in takoj pristavil, da Angleži trenutno ne morejo dati tem ljudem nobene hrane, tudi če bi prišli sami čez most. Odgovoril sem mu, da ima vsa množica dovolj hrane s seboj, a da ket Slovenci dobijo pri koroških Slovencih najnujnejšo pomoč tudi v pogledu hrane. To sem hitro povedal z namenom, da vprašanje •hrane ne bi bila kakšna ovira za angleško pomoč. Nato je pa vprašal, če se vojaške edinice, ki jih omenjam v prošnji, niso borile proti Titovi vojski. Odgovoril sem, da ne. Nekaj časa naju je oba gledal, nato pa obrnjen proti meni ponovno vprašal, naj mu povem, če sc je ta, pogledal je v prošnjo in bral: Slovenja,n National Arm,y, borila proti Titovim vojaškim oddelkom, ali ne. Odgovoril sem, da odločno izjavljam, da se Slovenska narodna vojska nikoli in nikjer ni borila ne proti Titov; vojski ne proti Titovim vojaškim oddelkom. SNV je morala stalno braniti slovensko nekomunistično prebivalstvo pred napadi domačih komunistov, a. ti komunisti niso bili nobena Titova vojska. Resnica je, da so ti domači 'komunisti napadali Sloven-
sko narodno vojsko zlasti, ko je ta vojska skrivala pred Nemci in komunisti večje število angleških in ameriških letalcev, s katerimi so komunisti in Nemci, če so jih dobili, zelo grdo ravnali in jih redno pobijali, Komunisti So intenzivno iskali in uničevali tudi radijske aparate, -ki jih je naša vojska rabila za obveščevalno službo v korist zapadnim zaveznikom. Iz aktovke, kjer sem imel še tri slavnostne številke „Slovenca“, sem vzel eno številko, mu jo pokazal in rekel, da je tu opisan in po vsej Sloveniji razširjen največji revolucionarni akt Slovencev in SNV proti Nemcem, in, da prav radi tega akta proti Nemcem moramo sedaj bežati tudi pred komunisti. Ko sem mu vse to naštel kar po vrsti, je še nekaj časa premišljeval, nato pa spet brez besed odšel k telefonu in klical. Govoril je ponovno in sc je vrnil k nama šele čez kako uro. Imel je natipkane skoraj celo stran ene pole, ki jo je prilagal k prošnji, rekel mi je, naj mu: dam tudi tisto številko ..Slovenca1^ ki išem jo imel še v rokah, ki jo je tudj priklopil k prošnji, nato pa rekel, da bo vse to šlo takoj naprej na višje mesto, a da bo angleško poveljstvo skušalo takoj poslati eno patrolo k dravskemu mostu. Nato se je pa malo nagnil k meni, kakor, da mi hoče nekaj bolj zaupno povedati in rekel: Najrealnejši nasvet, ki vam ga v tem trenutku lahk0 dam. jaz osebno, je (ta, da naj vaši ljudje uporabijo vsa sredstva in vse svoje sile in pridejo k nam. Ko bodo piri nas, jih bomo sprejeli in jim dali vso zaščito. Takojšnja dejanska pomoč je pa zaenkrat zelo problematična. S tem je z nama končal, nama dal roko in js tem sva odšla tudi midva k jecpu, ki je naju odpeljal prav pred hotel Stadt Triest.
Pred hotelom naju je čakalo več ljudi, ki so bili že v skrbeh, ker se tako dolgo nisva vrnila. Ko sva jim povedala rezultat najine intervencije, je hlastalo med njimi precejšnje razočaranje, zlasti še, ker so prišli med tem, že novi ljudje, lej so znali poročati, da so Nemci in komunisti že napadati naše ljudi in, da jih pobijajo in odvažajo neznanokam. Ljudem sem rekel, da ne smemo gledati položaj prečroo in ne obupati. Računajmo sedaj z dejstvom, da angleška pomoč ne bo prišla hitro in, da je naša vojska prav gotovo še tako močna, da bo v stanu zlomiti vsak komunistični in nem-iški obroč. Potrebno je sedaj, da se hitro organizira nekaj ljudi, ki naj se prebijejo .nazaj do naših in jim sporočijo, da naj storijo vse, da uničijo komunistične zapreke sarmi, ker angleška pomoč ne bo priša hitro. Vsi so postali takoj korajžnejši in .povedali, da je nekaj ljudi že pripravljenih, da se vrnejo in, da sporočijo (našim, kako naj delajo.
Med tem je prišel dr. Hanželič, ki mi je povedal, da se v Celovcu nahaja tudi bivši poslanec Jože šp ndler. Pripravila sva takoj še eno prošnjo, približno v istem smislu, kakor je bila moja prejšnja, sarr.o, da je bilo v tej prošnji poudarjeno, da komunisti im Nemci naše ljudi, že pobijajo in jih odvažajo neznanokam, vsled česar, da prosimo Angleže za nujho pomoč. Podpisali smo to prošnjo trije, dr. Hanželič, Špindler in jaz in sva jo še. isti dan odnesla z dr. Hanželičem spet na Schlossberg. Tu naju je sprejel nek drug kapetan, ki je mene takoj spoznal rekoč, da sem bil pred nekaj urami tam. Preči tal je prošnjo, nato mi je pa na kopijo prošnje zapisal.
<iu prošnja pove vse, zato jo pošlje takoj naprej, od tu pa bodo poslali takoj ■eno patrolo na lice mesta. Svetoval nama je pa tudi ta kapetan isto kot prejšnji, da je najbolje to, če se naši ljudje prebijejo sami in pridejo k Angležem, ki jih /bodo takoj vzeli v svojo skrb in varstvo. Desetega maja so prihajala naravnost obupna poročila od druge strani Drave, a nismo še nič zvedeli, če so naši ljudje pr'šli čez in kaj povedali onim., kako naj ravnajo. Zato .smo prosili, naj se le vrne kdor more in sporoči na drugi strani Drave, kaj in kako naj delajo. Enajstega maja okrog poldneva sem pa zvedel, da je naša vojska komunistični obroč ra zb i'n in, da so v Celovcu že dr. Basaj, Marko Kranjc in general Krenner. Ko sem to zvedel, sem se resnično '.oddahii 1.
General Kienncr je dogodke zadnjih dni na kratko takole opisal: V mi slu navodil in po dogovoru s člani NO, s katerimi je mogel priti v stik, je dal 6. maja edinicam, s katerimi je lahko razpolagal, nalog za splošni umik in o tem obvest i še ostale edinice SNV. Dal je vsem točna povelja, smer v.rnika in odredi! zaščitnice. Tako je dal na primer majorju Lehmanu povelje, da ima njegova edirnca vlogo zaščitnice na škofjeloškem pravcu n pripomnil, da je Lehman nalogo zelo dobro vršil. On sam je vso pot od Ljubljane do Ljubelja in še naprej do Drave ponovno prevozil tako, da je imel situacijo jasno pred očmi. Sedmega maja je zvedel v Kranju, da s0 Angleži že v Celovcu, zato se je popoldne odpeljal naprej, da bi z njimi dobil kakšno zvezo. Ko je pršel do Drave, je videl na tej strani skupino ■slovenskih beguncev, ki niiso mogli čez Dravo, ker so bili na drugi strani partizani. V tem trenutku je pa prišlo o I one strani, kjer tso bili partizani, čez dravski most več oboroženih angleških jeepov, v katerih so bili angleški vojaki in partizani, ki so se pred našimi begunci 'ostentativno objemali in smejali. Krcnner je ta prizor ,nekaj časa opazoval, mat0 se je pa vrnil, in se peljal skoraj do Ljubljano, da bi ponovno preglodal položaj. Od Ljubljane do šent V'da in še naprej proti Kranju je bilo že toliko beguncev, da -o bile ceste čisto napolnjene z ljudmi in vozili. Vrnil se je še ta večer v Krarnj, kjer se je sestal z oficirji bivšega domobranskega štaba in je v Kranju tudi prenočil. Naslednjega dne, 8. maja zjutraj ga je klical nemški SS polkovnik Soeller, ki je bil tudi v Kranju in je hotel dati Krennerju reka pCvelja za umik, a je general Krenner odgovoril, da cn sprejema povelja samo od Narodnega odbora za Sovenijo in, da je Slovenski narodni vojski dal vsa povelja že on sam.
General Krenner je skušal dobit; zveze z vsemi edinicami, da bi imej dejansko č mprej vso voj;slco v svojih rokah, ker trenutno z večino edinic ni mogel razpolagati. Dne desetega maja je odredil majorju Vuku Rupniku m Cofu, da se s svojima edinkama pomakneta naprej, in sicer Vuk Rupnik v smer; proti dravskemu mo-stu, Cof pa na Borovlje z nalogo, da uničita partizansko zapreko pri mostu in odpreta pot beguncem. Oba sta povelje izvršila in je bila partizanska postojanka pri dravskem mostu še isti večer 10. maja popolnoma uničena in pot čez Dravo odprta. Naslednjega d e, t. j. 11. maja, je Krenner pregledal že zgodaj zjutraj položaj, nekaj pred deveto uro je pa opazil dva angleška tanka, ki sta prišla čez most in
se podala v vas Struga, kjer so jih pred neko gostilno čakali nemški oficirji, nakar s0 šli vsi skupaj, Angleži in Nemci v to gostilno. Ko je Kre-nner tam ugotovil, da se dogovarjajo, da bi Angleži dovolili Nemcem prehod čez Dravo, je hitro poiskal med begunci se nahajajočega člana NO Marka Kranjca in se z njim odpeljal takoj v Celovec na Angleško vojaško poveljstvo.1
General Krenner in Marko Kranjc sta prišla na angleško vojaško poveljstvo, ki je ibilo v gimnazijskem poslopju blizu Hotela Stadt Triest, ta dhri, to je 11. maja cb 11. uri. Kfenner je povedal, da je poveljnik Slovenske narodne vojske, ki je del zavezniške kraljevske jugoslovanske vojske, da se ta vojska nahaja sedaj na avstrijskem ozemlju med Ljubeljem, in Dravo in, da želi, da bi se tej vojski dovolilo, da gre naprej v Celovec, kjer bi kot zapadnozavezniška vojaška enota bila na razpolago zapadnim zaveznikom. Oficir, ki ju je sprejel, je šel telefonirat in nekako čez eno uro sta se odpeljala z angleškim spremstvom, na Schlossberg, kjer je bilo poveljstvo brigada- Tu ju je pred nek'm šotorom sprejel angleški kapetan, ki ju je v perfektni nemščini vprašal, kaj želita. General Krenner je ponovil isto, kar je malo prej povedal v gimnazijskem, poslopju. Na vprašanje, če se niso borili proti Titovi vojski, je general Krenner odgovoril, da se SNV nikoli ni borila proti Titovi vojski. SNV je branila življenja slovenskih ljudi in njih imetje pred komunističnimi banditi, ki so (po naših vaseh ropali in morili ljudi. SNV je bila vedno zapadnozavezniško orientirana, je staln,* imela pod svojo zaščito in pod svojim, varstvom večje število angleških in ameriških letalcev, ki so jih komunisti redno pobijal’, če so prišli njim v roke. To lahko rešeni letalci sami potrdijo. SNV je opravljala ves čas tudi obveščevalno službo za zapadne zaveznike. Angleški kapetan je odšel nato v šotor in nekam telefoniral. Slišala sta, da ponovno kliče Casevto. čez kako uro je prišel spet ven in povedal, da Slovenska narodna vojska lahko prekorači Dravo in pride v Celovec, kjer jo bodo Angleži sprejeli in vzeli v svojo zaščito. Nato je označil kraj, kjer naj odložijo orožje in pridejo čez Dravo brez orožja. Na Krennerjevo vprašanje, za kaj smatrajo Angleži Slovensko narodno vojsko v smislu ženevske konvencije, je angleški kapetan odgovoril, da vojakov SNV ne smatrajo kot vojne ujetnike, ampak kot oboroženo cdinico, ki je položila orožje izven borbe. Nato je ponovno povedal, da naj Slovenska narodna vojska kar pride k Angležem in Angleži jo bhao sprejeli v svojo oskrbo in zaščito. Ko je general Krener rekel, da gre s to vojsko tudi nekaj c vilnih beguncev, je pa Anglež takoj odgovoril, cia civilnih beguncev ne sprejmejo. Odšel je takoj nazaj v šotor, spet tele foniral, a se je kmalu vrnil in rekel, da naj se civilni begunci vrnejo nazaj čez Ljubelj, ker Angleži civilnih beguncev ne morejo sprejeti iz razloga, ker zanje n majo hrane. Krenner je nato rekel, da naj za božjo voljo •sprejmejo tudi te begunce, ker, če Angleži ne vedo, da bodo komunisti vse te begunce na krut in surov način pobili že na Ljubelju, potem komunistov ne poznajo. Krenner je nadaljeval, da so ti civilni begunci večinoma sorodniki vojakov SNV in, da ti vojaki dobro vedo baj čaka njih svojce, če bi prišli komunistom v roke, zato naj Angleži nikar ne jemljejo na svojo
vest komunističnega nečloveškega mučenja in klanja teh ljudi. Kapetan je' žel znova k telefonu, nato pa reke! Krennerju, naj še čaka. Ob petih je Anglež znova govoril in med govorom po telefonu vprašal Krennerja, koliko -je teh beguncev in če ,-majo kaj hrane seboj in za koliko časa. Krenner je odgovoril, da je beguncev okrog 2000 in, da imajo hrane s seboj vsaj za 11 dr,i. Kapetan je potem govoril naprej, na koncu pa spet rekel Krennerju naj še čaka. Angleški kapetan je ostal potem dalj čaisa v šotorju, vrr.es pa govoril po telefonu, točno ob šestih pa naznanil Krennerju, da lahko pridejo s SNV tudi civilni begunci, vendar pod pogojem, da se vsaj 14 dni sam; prehranjujejo. S tem je bil razgovor končan in dovoljenje za prehod SNV in civilnih beguncev doisežend. Krennerju se je približal tedaj srbski polkovnik, katerega je poznal, ker sta ob neki priliki bila oba skupaj na nekem sestanku NO v Ljubljani. Ta polkovnik je rekel Krennerju,, da je pravkar zvedel, da bo SNV šla kmalu naprej v Italijo in s"cer v Palmanovo. To da so mu povedali tu na tej komandi med tem, ko je Krenner čakal pred šotorom. Krenner ise je tedaj vrnil takoj nazaj in obvestil vojsko in civilne begunce o doseženem rezultatu, in prehod čez Dravo se je kmalu začel. S Krennerjem sva potem ugotovila, da je bil angleški kapetan, s katerim je govoril on, isti s katerim sem govoril tudi jaz in kateremu sem izročil prošnjo, da bi Angleži omogočili Slovenski narodni vojski in slovenskim civilnim beguncem prehod čez Dravo. Ugotovila sva tudi, da sva v pogledu SNV govorila tako jaz, kakor Krenner popolnoma v 'stem smislu.
Tako je ibila Slovenska narodna vojska predstavljena Angležem in na ta način je bilo doseženo- dovoljenje, da SNV in z njo tudi slovenski civilni begunej lahko preidejo Dravo in pridejo k Angležem, ki go obenem izrecno izjavili, da SNV sprejmejo v svojo oskrbo in zaščito.
NO IN PRIHOD SNV IN SLOVENSKIH BEGUNCEV NA KOROŠKO
Z dr. Basajem sva se dobila 11. maja. Podrobno sva povedala drug drugemu, kaj vse ;sva v času, ko nisva bila skupaj, doživela, delala in naredila. S tem dnem in z naslednjimi, se je začelo delo, k; je preseglo vse najine moči, ker nismo imeli nobenega primernega aparata za organizirano delo. Prihajala je v Celovec SNV in množica slovenskih beguncev. Begunci so se začeli obračati takoj v vseh zadevah na NO. Ustmeno in pismeno smo dobivali prošnje za nastanitev, da bi dobili begunci hrano za ljudi in živino, mleko za otroke, najnujnejšo obleko za tiste, ki so prišli skoraj goli, nakaznice za hrano, možnost zamenjave denarja. Potem so prišle prošnje, naj bi NO pri angleški vojaških oblasteh izposloval, da soorganizira pomoč raznim večjim in manjšim skupinam, ki so jih partizani na različnih krajih zajeli in ne morejo več naprej. K sreči nam je lastnica hotela, kjer sem stanoval, dala na razpolago še eno sobo, kjer so naši zvesti sodelavci takoj organizirali pisarno, ki nam je bila v veliko pomoč. A ta pisarna je bila kmalu oblegana od tolikšnega števila ljudi, da je komaj zmogla sprejemati prošnje, kaj šele, da bi mogli kam iti in kaj reševati. Z dr. Basajem sva dobesedno hodila okrog od jutra do večera, da in-
tervenirava vsaj v najnujnejših slučajih. Svetovala isva pa, naj si vsaka večja skupina, ki se je kj'a ustavila, ustanovi takoj nek! odbor, ali zastopstvo, ki bo skrbelo za tisto skupino, da se delo sistematizira in poenostavi. S pomočjo angleških oblasti se je vendar še kaj hitro začelo organizirati vojaško in civilno taborišče in je bilo delo v veliki meri preneseno na ta talboriščn. Od množice zadev se bom, na kratko dotaknil samo tistih, ki so v tesnejši zvezi z domobranci.
Dne 12. maja so Angleži odpeljat okrog 800 slovenskih civilnih beguncev v Italijo. Računali smo, da bomo kmalu šli vsi v Italijo, ker, da so Angleži ob prevozu teh beguncev tako- govorili. Kmalu nato je prišlo k NO več ljudi, ki so- nam izjavljali, da so sorodniki tistih, ld so bili odpeljani v Italijo, in prosili, naj bi NO interveniral pri Angležih, da bi trle te osebe, ki jih je bilo kakih GO, odpeljane čimprej in s prvim transportom v Italijo, da bodo tam spet združene s svojci.	Ko sva z	dr. Basajem	v tej zadevi intervenirala pri majorju Tnhnscnu, ki	je	bil na	čelu vojaške	vlade v Celovcu,
in so poleg civilnega domačega prebValstva spadali v njegovo področje tudi civilni begunci, je rekel, naj vsi begunci nekoliko potrpijo, ker bodo itak -šli kmalu vsi v Italijo. Ko sva ga z dr. Basajem vprašala, kaj pomeni „vsi“, če pomeni -to, da gre s civilnimi begunci tudi SNV, je odgovoril, da gredo vsi, tudi vojska. Na vprašanje, kdaj bo to, je pa odgovoril, da moramo vedeti, kako je pr' vojski. Da se pri vojski da povelje danes, kaj se mora jutri izvršiti in to se mora izvršiti. Zato naj ibodo pripravljeni stalno vsi, da dobijo povelje danes in bodo jutri šli. Na to smo opozorli vodstvo civilnega in vojaškega taborišča.
Še med prihajanjem beguncev in vojske, so me opozorili na črn osebni avto, ki .1e stal pred hotelom 'in iso mi rekli, da je to avto NO, ki ga je pripeljali nek šofer. Stopil sem ven	in	šofer,	ld je bil v	avtu je prišel k
meni n potrdil, da je to avto NO in	da pride kmalu še	en osebni in en
manjši tovorni avto tudi za NO, nato pa je vprašal, kam. naj avto postavi. Ker meni ni -bilo nič znanega o teh avtomobilih, je polkovnik Bitenc rekel, da gre -on s šoferjem in daj bodo avto spravil'. Bil sem zadovoljen, da imamo avto, ker isem, smatral, da bo potrebno, da -grem-o čimprej v Rim k dr. Kreku, da kaj zvemo, ker smo bili absolutno brez vsakih informacij.
Prvotno sem mislil da sem bil jaz prvi in edini član NO, ki je; prišel že 8. maja v Celovec. Pia so v tem času bili v Celovcu še ravnatelj Remec, dr. šmajd, dr. Zajec Žitnik in škof dr. Rožman. A vsi ti so odšli takoj naprej proti a vs tr; j s k o - i t a I i j a n s k i meji, kjer so skušalj dobiti stik z -ameriškimi vojaškimi oblastmi. Ker smo že doma govorili, da bi bilo bolje, če bi prišli k Amerikancem m ne k Angležem, proti katerim je bilo doma, zlasti v poslednjem času toliko nepremišljenih in popolnoma nepotrebnih napadov, je šla ta delegacija NO s škofom naprej, da bi -pros la Amerikance, naj bi našo vojsko in civilne begunce sprejeli oni. Prišli so res do Ame-ri kancev in jih prosili v gornjem smislu, a so njim Amcrikanci odgovorili, da je že prepozno, ker so mod njimi 'n Angleži poair.ezni upravni teritoriji že razdeljeni in, da celovški teritorij upravljajo že Angleži.
General Krenner je prišel in -povedal, da je SNV v taborišču skupno
z Nemci 'n dejansko pod komando nemškega komandanta von Seelerja. Napravili ismo takoj pismeno prošnjo na angleško vojaško poveljstvo v Celovcu, kjer smo poudarili, da je SNV del kraljevske jugoslovanske vojske, je zapadnozavezniška in protinemška, sestavljena iz skupin, ki niko-li niso sodelovale z Neme', to je iz slovenskih četnikov, legionarjev in domobrancev — rabili smo izraz Slovenian Guaul in v oklepaju domobranci — ampak so se borile proti Nemcem. Radi isovražnosti med SNV in Nemci, je skupno bivanje v istem taboršču nemogoče, zato prosimo, da angleško poveljstvo takoj loči SNV od Nemcev in jo podredi kot zavezniško vojsko di-•M-ktno pod angleško poveljstvo. T.o prošnjo smo podpisali in nesli osebno na angleško komando, dr. Basaj, general Krenner in jaz. Bili smo prijazno sprejeti, obrazložili stno vse še ustmeno in častnik, ki nas je sprejel, nam jr po kratkem čakanju, ko je nekam telefoniral, povedal, da bo prošnja takoj ugodno rešena in se je ločitev SNV od Nemcev dejansko takoj tudi izvršila.
Zanimiiv slučaj je bil v hotelu -Stadt Triest. Ko nas je bilo zbranih precej v moji -sobi, kjer smo navadno imeli sestanke, je prišel moj starejši sin v sobo in -rekel, naj govorimo kolikor mogoče tiho in naj nihče ne gre iz sobe, ker je zunaj v veži pred našo sobo patrola štirih oboroženih partizanov, ki nekaj hočejo. Dejansko je res prišla oborožena partizanska patrola v hotel in pred našo sobo. Zunaj, v precej veliki veži je bila moja žena z otroci in še nekaj gospa. Ko je moja žena zagledala to patrolo, sta se komandant patrole in moja žena začudeno in presenečeno spogledala. Bil j" inženir, s katerim, sta se dobro poznala iz gimnazije v Mariboru, govoril je prijazno z moj-o ženo, nato se je pa oprostil, češ, da je opazil, da so sc visi zelo vznemirili, ko je prišel s patrolo, in odšel, r.e da bi kaj več spraševal ali iskal. Vendar sva z dr. Basajem šla takoj na angleško poveljstvo, povedald slučaj in prosila za varstvo. Bila sva spet prijazno sprejeta in so nama takoj obljubili, da bomo dobili varstvo in naj se partizanov prav nič ne -bojimo'. Naslednji d-an sm0 že imeli v hotelu nastarijega enega angleškega narednika, zunaj pred hotelom pa vojaško stražo. Povda-riti hočem, da je bila angleška vojaška komanda s člani NO in s poveljstvom SNV od vsega začetka zelo prijazna, nam je šla povsod hitro na roko in pri osebah, s katerima smo prišli v stik, nismo m-ogli opaziti kake naklonjenosti partizanom.
Vojaško taborišče se je potem, ko je bila SNV ločena od Nemcev, hitro organiziralo. Radi poenostavljenja poveljevanja in radi upravljanja in discipline, je bil0 taborišče razdeljeno v polke, ustanovljena je bila taboriščna policija pod vodstvom majorja Šturma in propagandni oddelek, kateremu je bil postavljen na čelo Ilija. Vse to je imelo začasni značaj, ker je bila to izključno samo taboriščna organizacija. SNV je imela komandanta, ki ga je postavil NO, sicer pa še ni bila organizirana.
Nekaj dni po tem ko se je notranja razdelitev taborišča že izvršila, je prišel k meni polkovnik Bitenc z daljšo listo oficirjev, katerim naj bi NO povBal čine, kakor so bili tam že naznačeni. Vprašal sem ga, če ima to v teh razmerah kakšen pomen in mi je <xlgovoriL, da so vsi ti, ali slu-
čajno ali namenoma ostali pri nizkih činih in bi z oziron? na čas ali zasluge morali biti 'že zdavnaj povišani in. da je skrajni čas, da se to vsaj sedaj uredi, pradno odidemo naprej, in ker smo še v vojnem času se lahko ta povišanja izvršijo brez kakega daljšega in posebnega postopka. Odgovori! sem mu, naj general Krenner z njim in še s kakimi oficirji, kakor je navada, listo skrbno preštudira, nato mi jo prinese in bomo člani NO, ki smo lu, odločili o povišanju. Čez nekaj dni je prinesel Bitenc že natipkane odloke za posamezna povišanja, ki sva jih po posvetovanju z dr. Jelencem., midva z dr. Basajem podpisala.
Kljub temu, da sta obe taborišč1, vojaško in civilno bili v najlepšem razvoju organiziranja, je bil NO zelo obremenjen z delom. Z dr. Basajem sva bila obremenjena tako, da nama ni ostala niti ena ura za oddih. Dnevno sva hodila intervenirat na vse strani. En dan, ko isva šla k majorju Johnsonu, je dr. 'Basaj prišel z dr. Poštovanom kot tolmačem. Rekel mi je, da se mu je dr. Poštovan ponudil, da bi bj s tal n?, tolmač pri NO in zato je prišel sedaj že kar z njim. Jaz dr, Basaju nisem ničesar omenil, kaj sem doživel s Poštovanom na Ljubelju, a sem dvomi), da bi bil Poštovan primerna oseba za to. A ko smo bil; pri Johnsonu, je dr. Poštovan nastopal tako, kakor, da je prišel k Johnsonu on, in da ga midva z dr. Basajem samo spremljava in govoril tam reči, ki se o njih nism.o prav nič zmenili, da bi jih razkladali pred Johnsonom, tako, da sva ga morala tam prekiniti. Nastala je mučna stuacija in smo se kmalu poslovili. Dr. Poštovan je s tem nehal biti naš tolmač. Ko sva naslednjega dne prišla z dr. Basajem spet k Johnsonu, smo se pa srečali 'z dr. Poštovanom, ko je pravkar odhajal iz Johnsonove sobe. Johnson nas je med. vrati vse, njega in naju, dalj časa gledal z nekim posebnim, nam nerazumljivim, nasmeškom, a nama potem, ko sva bila pri njem, ni rekel prav nič, zakaj je bil Poštovan pri njem. Bala sva se samo, da ise bo spelj kaj začelo, kar ‘bo vsem samo v škodo.
Smatrali smo, da je v tej situaciji sedaj prvo in najvažnejše, da dobimo čim hitrejši stik z Rimom, predvsem z dr. Krekom. Ker smo imeli avtomobile, smo se odločili, da potujemo kar z avtom. V nekaj dneh bomo trm, in se bomo lahko tudi kmalu vrnili. A ko smo avto hoteli 'meti, so nam rekli, da ga ni. Da te avtomobile ima skupina, ki jo vodi bivši poslanec Jože Špindler, šoferji iso na trdili, da so to avtomobili NO in, da so jih kot take peljali od doma in tudi srečno pripeljali v Celovec. Dr. Basaj je rekel, da je škoda prepirati se za avtomobile, ker, če so tam, nam jih ne bodo dali, če bi jih pa skušali s silo vzet:, bo pa nastala takšna gonja proti nam, da nam bo v škodo prav vsem. Zato smo vložili prošnjo na angleško vojaško vlado, da -nam omogoči potovanje v Rim in navedli razloge, za kaj gre. A kljub ponovnemu urgiranju pri Johnsonu, ta naša prošnja ni bila rešena. Omenjam ta slučaj za to, ker bi 15. ali 16. maja prav gotovo odpotoval' v Rim, če bi takrat mogli razpolagati vsaj z enim od avtomobilov, ki so bili, kakor rečeno, pripeljani za NO. A ker se nismo hoteli prepirati, nismo šli. A to, da takrat, to je okrog 15. maja nismo šli, je bilo po vsej verjetnosti usodno za domdbrance. To smo sklepali že v Celovcu iz p"sma, ki nam ga je pisal dr. Krek 9. maja, a katero smo prejeli šele po izročitvi
domobrancev. V obširnem pismu piše dr. Krek med drugim sledeče: „Ljudje, ki so bili kakorkoli kompromitirani pod okupacijo, naj gredo v ozadje in postanejo nevidni. V slučaju, da partizani zmagajo, ali zavezniki izjavijo, da Slovenijo izročijo ritovcem, evakuirati vse, kar je v nevarnosti. Ko bi evakuirani prišli k zaveznikom, naj bo prva in glavna prošnja, da jih ne izroče jugoslovanskim, oiblaistem za nobeno ceno in pod nobenim pogojem. Bolj važna še, kot naša navodila, so pa poročila od vas nam (podčrtal dr. Krek). O velike noči 1944 dalje nimamo pregleda o razvoju dogodkov doma in zato ne moremo uspešno braniti vašega postopanja. To izčrpno poročilo nam je zelo potrebno zato, da bomo zaveznike obvestili in jim obrazložili. V7 njihovih očeh je glavni greh sedaj domobranska prisega in čistke „čme roke". Branimo kakor moremo, a podrobnosti nimamo." Tako govori m.e d drugim to pismo, če bi mi prišli še pred izročitvijo domobrancev k dr. Kreku, mu obrazložili vse, zlasti naš tretjemajskj akt, bi dr. Krek z obširnimi informacijami takoj isto.pil k zavezniškim oblastem in skušal informirati, ■dokazovati in poudarjati, kar bi bilo najbolj potrebno predvsem glede domobrancev. A ko smo to pismo čitali, smo mogli ugotoviti samo to, da nismo šli, ker nas je zadrževala naravnost abotna ovira. Tu omenim še to, da smo se dva meseca po izročitvi domobrancev v taborišču Monigo, pripravljali da gremo v Rim k dr. Kreku, dr. Jelenc, Žitnik, bogoslovni profesor dr. Kralj č in jaz. V taborišču so nam povedali, da so tam avtomobili NO, ki jih rabita, Špindler in še nek trgovec za neko trgovino, ki sta jo ta dva tam ustanovila. Šli smo k Špindlerju in mu rekli, da bomo en avto NO rabili sedaj mi, ker moramo iti v Rim k dr. Kreku. Špindler nam je vpričo več ljudi tam, odgovoril sledeče, kar sem si tam dobesedno zabeležil: „Go-rpodje, veste, to je tako: Vi od narodnega odbora imate svoje kšefte, mi pa imamo naše kšefte. A naši kšetfti so za nas važnejši kot vaš', zato vam avtomobilov ne damo." Omenjam ta slučaj z edinim namenom, da naj -tako nihče od nas nikoli in v nobenem slučaju ne dela. Ob naših velikih stiskah glejmo vedno na to, kako drug drugemu in vsem našim ljudem nesebično pomagamo, isvoje osebne interese pa pustimo popolnoma ob strani. Zbrali smo iz svoje revščine, kjer je večji del stroškov prispeval dr. Kraljič in tako prišli v Rim.
V Rimu smo dr. Kreku povedali vse in obrazložli vse, a priznati smo morali dejstvo, da so domobranci že izročeni. Dr. Krek, prav kot mi, ni imel nobenega znanja o kakem dogovoru o izročanju. Vendar mu je bilo poznano marsikaj, kar je domobrance v očeh zapadnih zaveznikov še posebej obremenjevalo, kot na primer domobranska prisega. Tudi NO je, ne da bi vedel za učinek te prisege pri zapadnih zaveznikih, smatral, kakor že omenjeno, ■da je ta prisega domobrancem škodljiva, in je istoril prav vse, da domobranci ne bi prišli pred zapadne zaveznike obremenjeni s to prisego. 'Stvarni in resnični argumenti, ki bi prišli domobrancem zelo v prid, če bi jih dr. Krek imel pravočasno v rokah, bi morda pripomogli k temu, da bi se usoda domobrancev spremenila. A so se tudi v Celovcu v najkritičnejšem času dogajale reči, ki so mogle omajat; ali zrušiti, tudi najboljše in najtrdnejše argumente.
Agitacija tudi na K orosit :n
Prav tako, kakor doma, se je začela tudi na Koroške :a vse prezgodaj zelo nepremišljena agitacija proti NO in še proti SNV. Isti ljudje in lju.ljv istih skupin, ki so skušali že doma izkoristiti našo veliko stisko, so izrablja ji tud' tu vso mizerijo in težko duševno razpoloženje naših ljudi. Na Ko roškem so poslali v ospredje bivšega poslanca Jožefa Špindlerja in nekaj starejš;h gospodov. Sklicuje# se na neke posebno zaupne in zanesljive vire so začeli trditi, da zapadni zavezniki koncentrirajo vso svojo vojno moč vzdolž avstrijske meje in, da bodo vsak čas napadli Ituse in Tita in zraven, da bodo zapadni zavezniki v najkrajšem času rešili tržaško vprašanje tako. da bo postal Trst svobodno mesto z velikim zaledjem, v katero bo vpadlo skoraj vse slovensko ozemlje. V zvezi s temi trditvami so delali kombinacije. Računali so, da če bodo imeli neko formalno predstavništvo Slovencev Hn poveljstvo domobrancev v isvojih rokah, da bodo ob vpadu zapadnih zaveznikov na naše ozemlje in ob reševanju tržaškega vprašanja, mogli priti samo oni v poštev. Zat(> so NO poslali glas, da je v novih razmerah nujno potrebno, da se ustanovi takoj nov, na široki podlagi ustanovljen NO, v katerem naj bodo dobro zastopani nova generacija z mladimi intelektualci, zastopniki borcev in zastopniki beguncev. Domobranci naj s posebno spomenico izjavijo Angležem, da se jim stavijo na razpolago za borbo prot komunistom. Ker mi na vse to nismo takoj odgovarjali, srr.o kmalu dobili glas, da naj vzamemo na znanje, ]da NO ni noben predstavnik slovenskega naroda, ker je sestavljen enostransko in n; bil pravilno izvoljen, zato so angleške oblasti že obveščene o tem, da NO v Celovcu ni predstavnik -Slovencev.
Pri vojski jso se posl užili majorja Vuka Rupnika, za katerega so pripravili posebne krilatice, ki naj bi učinkovale z las tj pri oficirjih in ki »;> jih pridno širili zlasti ljudje pri propaga n d nem oddelku in pri policiji, kakor: Slovenske narodne vojske v resnici ni, ker te vojske, ki naj bi bila del -kraljevske vojske, kralj in Mihajlovič še nista ne priznala in ne potrdila. Dejansko obstojijo samo domobranci in posamezne ilegalne edinice. Rrenner ni noben poveljnik SNV, ki je n;. Domobrancem poveljuje prej ko slej še vedno general Rupnik. Tudi Narodnega odbora ni, ker ni potrjen od kralja in nj priznan od nikogar, zlasti ne od Angležev. Zato NO ne more zastopati pred Angleži ne Slovencev in ne SNV.
Iz okolice generala Rupnika .so pa iskoraj dnevno pr bajale vesti, da ima general Rupnik z najvišjimi angleškimi vojaškimi osebnostmi najboljše zveze, da je domobrance najbolje predstavil Angležem in, da naj NO pusti domobrance popolnoma pri miru.
18. maja zjutraj sef prišli v mojo sobo, kjer smo se navadno zbirali, štirje gospodje, ki so hoteli dobiti od NO gotova pojasnila. Hoteli so zvedeti predvsem naslednje: če je NO kaj znano o pripravah zapadnih zaveznikov za napad na Ruse in na Tita ter o tržaškem vprašanju, in če je NO o teh (stvareh že kaj premišljal in kaj sklepal, če se NO misl' kaj preorga-
.nizirati ali razširiti z novimi skupinami. Če je elanom NO poznana agitacija proti NiO n agitacija v SNV prot; KrenerJu, in če misli kaj ukreniti proti tej agitaciji.
Prišli so štirje- Kadar smi imeli kakšne posebne seje, smo se navadno zaprli, dokler smo razpravljali. iOb tej priliki se nismo zaprli in soba se ju kmalu; napolnila tako, da jle nastal kar javni sestanek in Je bilo zbranih \ vaj 15 ljudi najrazličnejših slojev. Na ' stavljena mi vprašanja sem tedaj -odgovarjal javno in vsem, in vsi so se strinjali s tem. Povedal sem v glavnem sledeče: Bodimo resni in previdni. Paziti moramo na to, da dobro ločimo govorice, ki se širijo med nami po taborišču hi med tem, kar se godi v resnici po svetu. Računajmo sam0 z resničnimi dejstvi in resnične] dejstvo ji: to, da so zapadnj zavezniki b"li med vojno zavezniki Rusov in Tita. Zato se v eventuelne spore med njimi ne mešajmo, zlasti ko ne vemo nič točnega o vsem. Posebno sem. opozarjal in prosil, da naj nihče ne daje nobenih izjav o domobrancih ali za domobrance. Za domobrance in za nas vse je najvažnejše to, da vsi stalno in povsod, trdimo, da je SNV, v katero so vključeni domobranci, bila vedno protinemška in zapadnozavezniška, komuniste pa pustimo popolnoma pri miru. Povedal sem slučaj, kako je angleški kapetan vprašal mene in Krennerja, če se je SNV borila proti Titu in, da sva oba 'rekla, da ne- Prosil sem tudi, naj nihče ne izroča kar na svojo roko kakih pismenih vlog Angležem, in omenil pri tem slučaj, katerega sem doživel prejšnji dan, ko sem v zadnjem momentu preprečil, da neka skupina ni izročila Angležem nekega memoranduma o domobrancih, kjer na treh straneh ni ib]0 nič drugega povedano, kakor to: Mi sm.o bili vedno veliki naveži. Nais so vsi tepli. Italijani, Nemci, komunisti; in, da nas ne bi vsi tepli, snnO' se obrnili na Nemce, naj nam dajo orožje in tako so nastali domobranci, ki so tepli komuniste, da niso komunisti tepli nas. Rekel sem, da sj s takimi in podobnimi „memorandum.i“ zapravimo' pri Angležih prav vse, zlasti pa izgubimo na resnosti.
(Pede tržaškega vprašaja sem podrobneje govoril o Loehrovem. slučaju, kako j c NO še s poslednjim naporom hotel narediti skoraj nemogoče, da bi SNV, v katero bi bili vključeni do-mohranci, zasedla vsaj to ozemlje, in bi NO s pomočjo SNV nad tem ozemljem vsaj nekaj časa izvrševal suvereno oblast. Poveda] sem Krennerjevo mnenje, ko je rekel, da bi 'SNV s primer,'.'o oborožitvijo in oskrbo v ugodnem trenutku mogla zasesti tržaško ozemlje in ga tudi držati. A rekel je tudi, da bi načrt za zasedbo moral hiti pripravljen že vsaj mesec dn; prej in tudi, da izključuje, da bi Loehr pristal na popolno predajo tako, kakor si je želel NO. Krenner Je bil dejansko prvi pri Loehru, ki ga je klical in ga med štirimi očmi vprašal, če ima kako zvezo z zapadn'mi zavezniki, ker sc hoče predati Angležem in r.e part zanom. Krenner je pa previdno speljal stvar tako, da je rekel Loehru, <ia on nirpa zvez z Angleži, pac pa NO in tak0 je potem prišel k Loehru dr-Zajec, kakor vse že omenjeno, ko sem ponovno omenjal ta slučaj. Poudaril sem, da smo takrat napeli vse -sile in .skušali doseči tudi nemogoče. Takrat •smo imel; priložnost, da nekaj sami naredimo, a asm o mogli ničesar nare-
diti iz razlogov, o katerih sem že obširno govoril in kjer so igrali usodno vlogo prav ti ljudje in te skup;ne, ki si sedaj tako naivno predstavljajo lahko in hitro rešitev tržaškega vprašanja*
Glede spreminjanja ali razširjanja NO sem bil kratek in jasen. NO Je sestavljen iz zakonitih predstavnikov slovenskih tradiconalnih demokratskih političnih strank in je kot tak tudi v očeh zapadnih zaveznikov dejanski in zakoniti predstavnik vsega slovenskega naroda. Če bi mi v ta NO prevzeli zastopnike kake skupine, ki številčno ne predstavlja niti ene desettisočinke slovenskega naroda, a bila po zapadnih zaveznikih označena kot fašistična ali nac:stična, potem, bi se pri zapadnih zaveznikih popolnoma onemogočili.
Glede agitacije sem pa podrobneje govoril o slučaju, ki sem ga tudi že omenil, ko so mi 4. maja očitali, da Ini bilo prav, da NO ni dovolil gotovim ljudem, da hi odstranili nekaj tistih oseb, ki so udinjajoč se okupatorju usodno ovirali delo NO v veliko škodo vsemu narodu. Razložil sem jim, da so že člani NO, katerim so bili ti predlogi izleženi, tem osebam, ki so to predlagale, takoj razložili, da NO takih dejanj ne more dovdliti prvič iz načelnih razlogov, ker V teh primerih ni na mestu uporaba sile, drugič pa iz praktičnih razlogov, ker bi uporaba sile imela težke in škodljive posledice. Povedal sem, da sem takrat tudi jaz odgovoril v tem snvslu tistim, ki so iznesli pred menoj tozadevne očitke- Doma nismo mogli ne javno govoriti, ne javno iznašati svojih načrtov in se tudi nismo mogli hraniti, zato ravno so prišli včasih predlogi, ki jih v nobenem slučaju nismo mogli sprejeti ali odobriti, čeravno so taki predlogi imeli največkrat edini namen obvarovati naš narod nesreče. Tu sem priporočal, da naj vsakdo skuša na najprimernejši in najlepši način dopovedati višem, da je danes, če hočemo kaj doseči, najnujnejše to, da smo složni, da imamo pred očmi dobrobit vseh, osebne interese ali interese lastnih skupin pa pust;mo popolnoma ob strani, Pri tem se je razvila nenavadno živahna in dolga debata, kjer so govorili skoraj vsi, in predvsem meni. Skuhali so mi prikazati razmere v Ljubljani in na Kranjskem, ki da jih morda ne poznam prav, v zelo nazorni sliki in dopovedati s številnimi konkretnimi primeri, da doma ni bilo nobene razliko med Italijani, Nemci komunisti in tistimi, ki so enim ali drugim služili. Da če bi jaz prišel gotovemu oddelku slovenske policije v Ljubljani v roke, bi lahko na lastni koži ugotovil, da je to res-Da se gotove osebe in skupine za lepe in poštene nasvete nikoli niso zmenile in se nikoli ne bodo. Zato, da je treba nastopiti odločno in z vso ostrostjo. Ko sem vprašal, če m.i lahko povedo konkretno kako in na kak način, je eden od gospodov odgovoril, da se hote ali nehote moramo vživeti v to, da smo proti vsem tem ljudem in proti vsej tej agitaciji zaenkrat popolnoma brez moči. Jaz sem odgovoril samo to, da sem zgodaj razumel in razumeval čedalje bolj. zakaj je bilo v Ljubljani tako »težko dobiti ljudi, ki bi hoteli vstopiti v NO. Zakaj so dr. Basaja naravnost prisilili, da je prevzel članstvo in predsedstvo-NO. Zakaj so potegnili mene iz Prekmurja, da garam in se izpostavljam vsem. Sedaj premišljujem samo, kako bi si jačil voljo in pogum, ker nam je to dvoje zelo potrebno, da bomo lahko vztrajali.
Jaz šemi stalno in mnogo beležil. O tem. sestanku, k" sem ga tu opisal.
imam na drobno zabeleženo vse. Ko isem šel iz Celovca, sem pregledal beležke in nekatere odvrgel. Zmečkal sem. tudi te beležke in jih odvrgel, a sem. jih spet pobral, zravna) in dal med ostale liste. Danes mi je žal za vsak listič, ki sem ga kje odvrgel. Originalni zapiski nenavadno osvetlijo in, gledajoč nazaj, tudi irazjasnijo čas in razmere.
Glede tržaškega vprašanja omenim, tu še to, da je že po izročitvi domobrancev prišel v Celovec dr. Ciril Žebot, ki nam je sporočil, da prnaša iz Rima važna poročila za NO. Prišli smo dr. Basaj, dr. Jelenc Žitnik in jaz. Žebot nas -je pustil, da smo ga na kraju, ki ga Je določil za sestanek, dvakrat dolgo čakali, potem nam je pa kot eno najvažnejših vesti povedal, da ima iz zelo zanesljivih virov [informacijo, da bo tržaško vprašanje rešeno tako, kakor smo mi vse že vedeli iz taboriščnih virov, kakor sem vse tu opisal.
20. maja popoldne so prišli k meni polkovnik Bitenc in še štirje oficirji. Rekli so mi, da tako oficirji, [kakor moštvo želijo, da bi prisegli narodnemu odboru, a da je nekaj oficirjev, ki tega nočejo in, da so zaradi tega začeli po vsem taborišču z veliko agitacijo proti prisegi. Prosili so me zato, naj bi NO dal nalog, da vse moštvo in vsi of;cirji pol ožijo prisego, kar naj bi se zgodilo v zelo slovesni obliki Jz velikim mimohodom na koncu in, naj bi k tej slovesnosti povabili tudi angleško vojaške oblast1. Povem tu, da smo angleške vojaške oblasti pismeno in ustmeno ponovno povabili, naj bi obiskale taborišče in je bil mišljen za to priliko tudi neke vrste mimohod vse vojske. A to povabilo je imelo isamo ta namen, da bi mogli ob tej priliki l-akim višjim angleškim vojaškim osebnostim čim natančneje obrazložiti bistvo SNV. Bitencu in oficirjem, ki so ga spremljali, sem moral jasno in zelo nazorno razložiti, zakaj NO ne more narediti tega, kar bi oni hoteli. Pokazal isem jim slavnostno številko ,,Slovenca", kjer je v narodnem proglasu na prvi strani izrecno rečeno, da so se »slovenski domobranci in druge narodne oborožene enote stavile v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položile vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu ter s item vstopile v Slovensko narodno vojsko." Reke! sem, da je to resnica in da se tega moramo sedaj brezpogojno držati. Vse domobransko moštvo in velika večina oficirjev je z vso svojo vo-ljol tako odločno slovenska na strani NO, da to lahko nadomesti vsako prisego in ni prav nič potrebno, da še kje pr segajo, zlasti pa ne pred Angleži. Tista domobranska [prisega, ki so jo polagali v Ljubljani pred Nemci, ni izražala resnične volje domobrancev in je bila dumobi-ancfam naravnost podtaknjena, (proti njihovi volji. Rekel sem jim zato, naj opustijo vsako idejo 0 polaganju prisege, naj rajši povsod poudarjajo, da sedaj obstoj: same SNV, ki je že prisegla kralju in slovenskemu narodu. Videl sem, da so me dobro razumeli, in ko is0 me prosili, če jim lahko odstopim za nekaj dni »Slovenca", ki sem ga jim kazal, sem jim ga radevolje dal in s tem so odšli.
Dne 22 maja je bila seja NO v hotelu Stadt Tr'est. Pojasnim tu, kakor je tudi žei sicer 'razvidno iz vsega, kar sem navedel, da v Celovcu takrat Narodnega odbora dejansko ni bilo. Bild nas je samo nekaj članov
NO. Po Riisenerjevem nalogu -.policiji v Ljubljani, da naj polovi vse člane NO 'n jih izroči njemu, in po njegovem ša zadnjem poizkusu, da bi NO speljal pod 'svojo oblast, da bi tako poleg domobrancev mogel imeti še člane NO v svojih rokah, nam ni preostalo drugega, kakor, da smo se razkropili in umaknili, kakor je vsak vedel in znal. Od takrat še nismo prišli vsi skupaj in se še nismo zbrali nikjer. Stalno sva bila v Celovcu skupaj samo midva z dr. Basajero,. Dr. Jelenc je kmalu po svojem prihodu povedal, da ga bolezen zelo ovira v vsem, zato da bo sodeloval kakor in kolikor bo mogel. Kjiub temu je bil -zelo požrtvovalno skoraj ves čas in povsod zraven. Kadar ni mogel priti, je poslal kak list s predlogi in mnenjem. Te liste hranim še -sedaj. Pridno je b'l ves čas zraven in zelo aktiven, dr. Hanželič, ki je doma nadomestoval Marka Kranjca, kateri je na Koroškem prevzel vodstvo civilnega taborišča in je ostal kar tam. Mimogrede so se ustavili pri nas dr. šmajd, dr. Zajec, ravnatelj Remec in Žitnik. Ob vsaki priliki smo imeli z njimi daljše razgovore, a so odšli potem naprej in drugam- Dr. šmajd je skušal dobiti -stike z generaloma Damjanovičem in Prezljem in z dr. Krekom. Dr. Zajec in Žitnik pa tesnejše zveze z Amerikanci. Nism-o pa še določili nič, kje bo NO, in kje bo ostal. Postali smo begune med begunci. Če bi bili v taborišču, bi I3e v vsem popolnoma podvrgli vodstvu taborišča, kakor vsi drugi begunci. A ker sem jaz dobil v hotelu Stadt /Triest sobo za svojo družino 'n še eno za pisarno, ista ta soba in pisarna postali kmalu središče vsega našega dela, kakor vse že omenjeno. Rad; miru smo se včasih umaknili na ledno -prazen in milen prostor neke gostilne, kamor je začelo kmalu prihajati precej ljuidi- Na teh dveh krajih so na-s lahko dobili vsi in tudi mi smo se tu sestajali z vsemi.
V tem hotelu, v moji. sobi se je vrš la tedaj tudi ta seja dne 22. maja, ki je bila naša prva daljša seja, kjer smo bili hkrati zbran- kar štirje člani NO, in sicer dr. Basaj, dr. Jelenc, Marko Kranjc in jaz. Povabljen je bil še general Krenner, tako, da je b i tudi oni ves čas navzoč. -Sklenil smo najprej, da bomo radi izrednih razmer pravnoveljavno sklepali in odločali v vseh tekočih in nujnih zadevah tudi ob navzočnosti samo štirih članov NO. Dejansko v tem času, razen povišanja! oficirjev, nism.o izdali nobenih odredb. Kadar smo pa kje intervenirali v interesu naših ljudi, smo nastopali stalno v imenu NO, ali kot zakoniti zastopniki in predstavniki Slovencev. Med številnimi zadevami, ki smo jili obravnavali na tej seji, omenim, -samo sledeče: -Dve pismi Vuka Rupn-ka, ki je izjavljal, da ne sprejme ne čina polkovnika, v katerega ga je povišal NO in ne nobenega položaja v SNV. 'Vuk Rupnik je bil prvi, ki je ‘odklonil vse, sledili so mu še nekateri, a ker je polkovnik B'tenc izjavil, da bo skušal s temi osebam.i zadevo osebno urediti, -o te pismih nismo sklepali. General Krenner se je pritožil, da je lista o povišanju oficirjev šla popolnoma mimo njegovih rok, zato je NO odločil, da Bitenc predloži Krennerju -listo vseh povišanj, da ise popravi, spremeni, izpopolni, kolikor je mogoče, nujno in potrebno. Bitenc, ki je bil po prvotnem načrtu, če bi postal general Prezelj- poveljnik SNV, -določen za pom-očnika poveljnika, je bil sedaj na lastna prošnjo imenovan za zveznega oficirja med poveljstvom taborišča in Narodnim odborom.
(Bo še>
IZ PREPRIČANJA
(Govor Karla Mauserja na spominski
proslavi ZSPB v Clevelandu 2/6/62).
Leto 1962 nam prinaša v svoji sredini dve veliki obletnici: dvajsetletnico revolucije v Sloveniji in sedemnajsto obletn co vetrinjske tragedije. V tern desetletju, ki je pred nami, se bo svobodni svet čezdalje pogosteje obračal k tistim, ki so v letih strašnega vrenja Imeli moči, da so branili svoje krščansko prepri. Čanje in čisto idejo svobode pred onimi, ki so pod svobodo razumeli vladanje srpa in kladiva. Sad tega združevanja svobode in nesvobode v drugi svetovni vojski se je rodil takoj po vojski, — bil je spaček, k$ je m’-lijone pognal v sužnost.
Danes v sramoto svobodnega sveta na hongkonških vratih vise drobni prsti sestradanih otrok, žena in mož, ki zapuščajo rdečo svobodo in bi bili radi samo ljudje s skodelico riža v suhih rokah. Po laoških džunglah gre rdeča sled čezdalje globlje, narodi, ki se šele narejajo, bijejo na vrata svobodnega sveta in kar je najbolj značilno, bijejo na vrata s srpom '"n kladivom-
Ni krivda za vse to v včerajšnjem dnevu. Krivda gre globlje nazaj. Danes vsak vidi, da se je lažje boriti •proti nacizmu in fašizmu, ki sta su--rova dv'gala moč arijske rase kakor proti komunizmu, ki je na svoj rdeči prapor pripel znamenje bratstva, brezoblične človeške .svetovne mase, ki ne bo poznala ne meja, ne nacionalnih čustev, ki'bo pometla z debelimi magnati in dala svobodo v roke
proletarcem, ljudstvu, ki v polu svojega obraza in s krvavimi žulji redi bogataše, gnide na svetovnem telesu človeka.
Bila je to sladka muzika sredi klanja druge svetovne vojske, tako sladka muzika, da je svobodni svet mirno opazoval, kako sta si ob stari poljski mizi nacizem in komunizem n.ap'jala poljsko kri. Bila je to grozna predigra, zakaj igro samo je nato dokončal komunizem sam. Sedel je k jugoslovanski mizi, k češki, k romunski, k bolgarski, k madžarski in metal od kosov drobtine tistim, ki so mizo za ostudno pojed no pripravili. Zastopniki svobodnega sveta niso dobili več sedežev, mogli so prinašati samo še zadnje žrtve, ki so jih vezale po skritih pogodbah. Tako so vrgli na klavno mizo pred sedemnajstini let; enajst tisoč mladih slovenskih ljudi, tistih, ki se jih ta večer, dragi prijatelji, spominjamo. Kosti te ogabne pojedine so naši rdeči bratje zmetal: v kraške jame in v zapuščene jaške rudnikov, kjer so jih oprale vode v podzemlju. Tam mirno leže že sedemnajst let
Ko sem pred devetnajstimi leti odhajal iz gorečega turjaškega gradu, sem bil priča prizoru, k; mi je vsa ta leta marsikdaj prišel v spomin- Stali smo na peščeni poti pod gradom in sredi pijanega veselja, se je eden partizanskih oficirjev zadrl nad preprostim vaškim stražarjem:
— Zakaj si šel k telim.?
Čeprav jetnik mu je fant ponosno odgovoril:
— Iz prepričanja! —
To je prava beseda ne samo za današnji večer, temveč za ves naš čas. Biti iz prepričanja, kar si. Ne iz ozira do sosedov in prijateljev, ne iz strahu, ne z ozirom na dobiček, ne samo na znotraj, v družbi, ki enako rnisl', temveč tudi na zunaj — ves. Na žalost današnji čas tudi med nami ni več čist. So ljudje, ki se boje krščanskega in katoliškega imena povsod. Bojimo se, da bi s tem odbili tega in onega, da se bomo zamerili na levo in desno. Usodo, dragi prijatelji, bodo kovali samo oni, ki si upajo ravno hoditi povsod, ki so povsod, kar so, iz prepričanja, šviga-švag ;ma ta svet že čez mero in to so najbolj žalostni sopotniki našega planeta.
Bodi obziren do ljudi, ispoštuj poštenega nasprotnika, toda ne skrivaj svojega prepričanja ne za majhno ne za veliko. Svet danes potrebuje trdnih stebrov ne lesenih nastavkov, ki za svoje prepričanje ne tehtajo izgubo 'n dobiček, temveč so pripravljeni tudi na žrtvovanje- Na žalost ta beseda izginja iz našega slovarja in izginja zlasti m,ed nami. Brez te besede ne more bit] aktivnega življenja in ne more biti upanja na boljše dni. In če jo bomo imeli samo na jeziku, bomo z njo duhovno revni nečastno odšli v svoje grobove. Nihče se nas ne bo spominjal, kakor se mi nocoj mrtvih, ravnih ljudi, !:i svojega prepričanja n'so zatajevali, ga. niso skrivali niti tedaj, ko je ravnost zahtevala od njih največjo žrtev, ki jo človek more dati. Odšli bomo s tega sveta in za nami se vrzel ne bo noznaia.
Zavedimo se, da. sredinstva ni. S!
ali nisi. Kdor danes še misli, da je krščanstvo s svojimi moralnimi zakoni prazno in da je svoboda samo fraza tega stoletja, se oklepa teh rnisl’ zavoljo tega, ker je sam prazen in puhel in bi rad ubežal odgovornosti. Nihče ji ne bo. Vsak bo dajal račun o svojem, hiševanju, zakaj naša leta niso prah, da bi ga veter odnesel, delček stoletja, v katerega moraš položiti svoje delo ne samo zase in svoje otroke ampak tudi za skupnost, kateri pripadaš in za človeštvo, katerega členi smo. To je krščansko pojmovanje človekove osebnosti in njenih odnosov do drugih in kogar je tega isram in strah, je že suh in preperel.
Treba je trdno stati ne samo kot posamezniki, temveč kot skupnost. Če bomo eno, bomo kakor zid in pest, ki bo hotela udarjati po tem zidu, bo prej krvava kakor zid. Posameznik bo hitro padel, zato je naša rešitev samo v trdni skupnosti, v edinosti, v medsebojnem zaupanju in prijateljstvu, ki je nekoč na življenje in smrt vezalo tudi te, kater"h spomin nocoj obhajamo.
Stopimo na rob kraških jam v kočevskih gozdovih, pojdimo onstran Mozlja, ustavimo se na travnikih pri Teharjih in poskušajmo biti ljudje — krščanski judje, ki verujejo v vstajenje duha in teles. Pod kamenitimi slopi, pod travo in žitom, pod mahom in koreninam-i so kosti naših bratov in sester, kosti naš’h duhovnikov, kosti tistih, ki smo jih ljubili in poznali, kosti tistih, k’ jih je morda zibala ista zibel kakor nas. Velik del slovenske zemlje počiva na teh kosteh in te kosti, dragi prijatelji, so poroštvo bodočnost’. Nobeno življenje se ne izteče v prazno, vsako je Bog postavil v čas in dobo s
posebnim namenom —- pastirja, kmeta in gospoda. Na nas je, da svoje poslanstvo dopolnimo, ne z iskanjem, velikih misli, ne z iskanjem tega, kar nas deli, temveč združuje, z opravljanjem dela, tudi drobnega dela, ki ga nam nakladajo družina, skupnost in narod. In opravljati je treba to delo s prepričanjem, z globoko za. vestjo, da smo drug drugemu potrebni. če tega ne bo, če se med nami razpase samo gledanje na oseb_ ne koristi, se bomo razleteli od središča in ostala nam bo .samo zgodovina — brez ljudi. In ta gre samo še na papirnate strani brošur in knjig.
Živi smo glasniki mrtvih. Danej stojimo pred svetom., da sprejemamo pljunke in psovke svojih nasprotnikov, ki skušajo potišat; vest za sramotno dejanje pred sedemnajstimi let'". In stali bomo, kakor je stal slovenski narod do Borovelj, do zadnje bitke, v kateri so poslednjič zmagali tisti, ki so zdaj že sedemnajst let mrtvi. Če jih je več kot deset tisoč znalo umreti, hi bilo sramotno, da bi t'soči ne znali stati.
Javno in odkrito izpričujemo tudi na letošnjem spominskem dnevu, da še vedno stojimo za idejo, ki se je izkristalila v slovenski revoluciji in da odklanjamo ideologijo srpa in kladiva, da odklanjamo vsako sopotni-štvo in vsako ispodnašanje duhovno-
sti. Iz prepričanja ne iz sovraštva kakor delajo naši nasprotniki. Ne menjavamo prepričanja in ne podiramo spomenikov, ki smo jih nekoč postavili! Ne nosimo prst iz mavzolejev v navadno prst, ker se je čas spremenil. To more početi samo komunistična ideologija, ki je pripravljena za svoje namene sveto prekleti in prekletstvo posvetiti. Obdan s komunisfčnimi mogotci je nekoč mrtvi Stalin romal v mavzolej, tiho in skrito se je vrnil v navadno zemljo, iz katere je bil ustvarjen kakor mi.
Vsi uživamo dobrine, ki so v pretežni več ni skupek naporov, ki so jih doprinesli rodovi pred nami. In med temi dobrinam; je tudi svoboda. Uživamo jo, ker so milijoni zanjo umrli. Mislimo nanjo ta večer. Mnogi so bili, ki so hrepeneli po njej in jo pričakovali, pa so morali umreti v tisti, ki ima za smbol znamenje srpa in kladiva — v svobodi zaprtih ust, ubitih besedi in ubitega duha. Ko nocoj v duhu sredi gošče slovenskih gozdov iščemo kraje množičnih grobov, ne glejmo, dragi prijatelji, samo v mračna tla. v gnilo listje, v zemljo razrito od min. Dvignimo oči kvišku. Nad kronami mogočnih smrek je še baržunasto nebo posuto z zvezdami. Še gore te božje oč" in še bodo gorele: Našim mrtvim v večno luč, nam živim v večno upanje.
za očitalo naročnino plačate lahko tako, da na NASLOV UPRAVNIKA: G. JANEZ KRALJ, RAMON FALCON 4158, SUC. 7, CAPITAL. POŠLJETE ZNAMKE
OB 29. OKTOBRU
Kadar se spomnimo 29. oktobra 1.918. leta, se najprej zavemo, da smo tisti dan dobili svobodo. Zavemo, ker so nas tako učili v šoli, zavemo, ker so nam starši pripovedovali, in se zavedamo sedaj bolj kot kdaj koli v letih med dvema vojnoma, kaj pravzaprav svoboda je.
Silvo Kranjec je pred leti pisal o »idiličnem mesecu dni slovenske neodvisnosti", kajti s 1. decembrom 1918 smo Slovenci zavestno vstopili v širši jugoslovanski krog.
Z dnem svobode se je pojavila tudi prva slovenska narodna vlada. Prav je, če si imena prvih slovenskih narodnih ministrov obudimo v spomin. Bili so: Predsednik vitez Josip Pogačnik, dr. Janko Brejc, poverjenik za notranje zadeve, dr. Karel Verstovšek, poverjenik za prosveto, prošt Andrej Kalan pov. za kmetijstvo, dr. Lovro Pogačnik, pov. za nar. obrambo, ing. Vladimir Remec, pov. za javna dela, dr. Anton Brecelj, zastopnik Primorske, dr. Ivan Tavčar, pov. za prehrano, dr.. Karel Triller, pov. za trg. in industrijo, dr. Vladimir Ravnihar, pov. za pravosodje, dr. Vekoslav Kukovec, pov. za finance, dr. Pavel Pestotnik, pov. za promet, Anton Kristan, pov. za socialno skrbstvo.
Priznam —- in naj se mi ne šteje v zlo — da so nas v šoli sila malo učili o teh možeh. Pa so vendar dali najboljše, kar so mogli, za boljšo bodočnost slovenskega naroda. In poudarjam: premalo so nam povedali o teh možeh. Zakaj, ne vem. Omejili smo se pri učenju na »prvo slovensko vlado" in nič več. Pa je bilo napak. Posebno še, ko je s prihajajočimi leti brstela kritika, pa blatenje in zasmehovanje; in ni bilo nikjer osnove, s katere bi lahko branili te može, pojasnjevali, čistili pojme in si: bistrili razgled. Tako smo se vsi navadili govoriti, da nismo bili pripravljeni, da nismo bili zreli, da nismo to, da nismo ono, skratka — premalo smo se poglobili v celoten zgodovinski prerez in še manj v ljudi, ki končno ustvarjajo zgodovino. Saj je ne samo dogodki, naključja, sive eminence in podobno.
Za 29. oktobrom je prišel 3. maj 1945. Izviral je ne samo iz deklaracije 29. oktobra 1944, ampak tudi iz Slovenske deklaracije, ki jo je v časih najhujšega režima v Jugoslaviji formuliral dr. Korošec. Izviral pa tudi iz tiste politične doslednosti, ki je v nas Slovencih lastna in nas zanjo naši južni bratje zavidajo.
Iz ljubezni do naše slovenske stvari — pravzaprav bi moral zapisati z veliko črko: STVARI —, iz zagrizenosti v borbi in iz neod-jenljivosti, je tedaj dr. Albin šmajd silil v nujnost pravnega dejanja, ki naj pokaže naše hotenje; in rodilo, se je v tretjemajskem zborovanju na Taboru, rodil Narodni odbor za Slovenijo. Bil je prav tako prva slovenska vlada po ponovnem osvobojen ju in sestavljali so jo: dr. Jo-
ža Basaj, predsednik, ravnatelj Bogomil Remec, dr. Albin Šmajd, dr. Franc Bajlec, č. g. Marko Kranjc, dr. Marijan Zajec, Rudolf Žitnik, inž. Lado Bevc, dr. Celestin Jelenc.
To je bilo 3. maja 1945. Naslednji dan je Boris Kidrič v Ajdovščini okliceval slovensko komunistično republiko, slovensko komunistično vlado in režim, zraven pa povedal, da je zamudil. Zato se je jezil na Ljubljano, ki mu je odnesla pravico govoriti v imenu slovenskega naroda.
Spomin ob 29 oktobru je torej tudi spomin prvih dveh slovenskih vlad. V obeh so bili imožje, kakor so med nami; in kakor med nami ni nikogar, ki bi svojemu narodu slabo hotel, tako tudi med temi ni bilo človeka, ki bi: hotel narodu škodovati. Trudili so se in potrudili, da bi naredili najboljše. Če je bilo kaj napak, 1918. in 1945. leta, ni bilo prav gotovo namenoma, še manj zavestno storjeno proti koristim slovenskega naroda. To je osnovno dejstvo, ki ga je treba sprejeti. In kakor je vsako človeško delo podvrženo sodbi bližnjih, tako je tudi delo teh mož. Tako je drugo dejstvo, da niti v prvi slovenski vladi niti v drugi ne smemo gledati ljudi, ki jih narod ne bi smel soditi po njih delih. Če bi v enem ali drugem primeru obdržali resnično demokratično življenje v parlamentarnem sistemu, bi se vsakokratna vlada morala sprijazniti z vprašanji poslancev v parlamentu. Ker tako daleč v svojem demokratskem razvoju Slovenci žal še nismo prišli, se moramo omejiti na sojenje posameznih dejanj in posameznikov obenem preko pisanja, ohranjanja gradiva, izmenjave misli in besed. Vse pa v zdravem duhu grajenja novega rodu.
Ostane še tretje dejstvo. Narodni odbor imamo. Naj bo še tako slab, kakor nekateri menijo, naj nas moti ta ali oni, ki ga sestavlja, dejstvo je, da je za nas Slovence edino vrhovno uradno predstavništvo v svetu. Se pravi: lahko smo še tako različnih misli in pogledov, a dejstvo obstoja Narodnega odbora moramo priznati, ga ohranjevati in pomagati pri njega utrjevanju.
Proti komunistični vladi v Ljubljani bo nekoč treba postaviti slovensko narodno vlado. Nikjer ni rečeno, da bo prišla iz naših vrst. Gotovo bo v teh letih zrastel doma rod, ki se bo čutil poklicanega, da iz svojih vrst pošlje najboljše — upal bo, da so najboljši — v tretjo slovensko narodno vlado. Na nas je samo naloga, da vzdržujemo kontinuiteto do tistega dne, ko se bo to v Ljubljani zgodilo.
Vestnik bi rad pomagal pri graditvi naše skupnosti. Zato gornje besede ob našem narodnem prazniku. Čas je prevelik, da bi se zaradi premajhnih stvari, ne mogli srečati vsi na isti poti. In ker imamo Slovenci smisel za red, ga moramo imeti tudi tam, kjer je najbolj potreben : v ogrodju naše bodoče državne skupnosti pod čisto slovensko zastavo.	.
Pavle Rant
NABREŽINA KLICE
Rojaki!
Moje predavanje se deli v tri poglavja. Prvo se imenuje ..Nabrežina kliče". To je klic potapljajočega, ki se z zadnjimi silami skuša obdržati na površini. Ta del je v neposredni zvezi z drugim poglavjem, ki sem ga nazval: Kako naj pomagamo trpečim narodnim manjšinam ? Vsem vam je znano, da se pomembne manjšine nahajajo na obronkih strnjenega narodnega ozemlja, vendar izven naših državnih meja. Tuji gospodarji bi radi te naše manjšine potujčili, da bi na ta način njihov rod držal živo stražo na njihovih mejah. Tretje poglavje navidezno nima zveze s prvima, toda obravnava zadevne tvarine bo pokazala nasprotno. Imenuje se po znamenitem Krekovem članku:	Gradimo
Osvobojenje!
I. Nabrežina kliče!
Nabrežina je velika slovenska občina na pragu Trsta. Njeno ozemlje sega na eni strani globoko v slovenski Kras, a na drugi pa, kar je za nas velepomembno, prav do morja in odreže na ta način tržaško področje in Istro od strnjenega italijanskega ozemlja. Že davno je bil ta slovenski obalni jeziček Italijanom trn v peti. Za časa Avstrije je bila Nabrežina odskočna deska za infiltracijo 'slovenskega življa in slovenske narodne misli v mesto Trst, kjer so se naše pozicije v letih pred prve svetovno vojno močno okrepile. Pod fašizmom je slovenska stvar v Nabrežini hudo trpela, vendar je uspešno vzdržala strahoviti pritisk
raznarodovanja. Ko so zavezniške čete zasedle primorsko ozemlje in je tako zvana Osvobodilna fronta pokazala svoje pravo lice, so bili Nabrežine! med prvimi, ki so se otresli lažnjivih komunistični parol, ter so pri prvih občinskih volitvah izvolili zavedno in demokratski orientirano občinsko zastopstvo, ki je lepo število let z uspehom gospodarilo v tej veliki primorski občini.
Po odhodu zavezniških čet, potem, ko je bila izročena politična uprava tržaškega in goričkega ozemlja italijanskim oblastem, se je začela Kalvarija za demokratske Slovence v teh krajih, zlasti pa v Nabrežini, ki so si jo izbrali Italijani za svoje potujčevalne namene. Na področju te občine so začeli Italijani naseljevati istrske begunce, ki so zapustili svoje domove iz strahu pred komunističnim režimom. Začelo se je zidanje stanovanjskih hiš v velikem obsegu in so postali naši ljudje zaskrbljeni zaradi hitrega dviganja števila italijanskega prebivalstva v občini. Vznemirjale so jih tudi vsakovrstne spletke domačih komunistov, ki so skušali izpodriniti demokratsko večino v upravi občine. Ker so imeli rdeči krepko zaslombo od tržaške slovensko-italijanske komunistične fratelance ter podporo komunističnega tiska, se jim. je. žal, to tudi posrečilo. Pri predzadnjih občinskih volitvah je en del dotedanje demokratske večine podlegel titovskemu snubljenju in se je pri volitvah pridružil komunistični listi, ki je sprejela nekaj ubežnikov na svojo listo. Na ta način je ostala pri vo-
litvah demokratska lista v manjšini in za župana je bil izvoljen filoko-munist, ki pa je ohranil še toliko slovenske zavednosti, da je odklonil občinsko dovoljenje Italijanom za daljnje zidanje stanovanjskih objektov za begunce. To je povzročilo razpust občinskega sveta in je bil postavljen komisar italijanske narodnosti, ki je brez daljnjega izdal dovoljenja za zidavo hiš istrskim beguncem. Za nove občinske volitve, ki so bile razpisane koncem leta 1960, so nastopili za naše vojake v Nabrežini črni dnevi, kajti število italijanskih glasov je že tako poraslo, da je že preskočilo število glasov, s katerimi je približno razpolagala ena ali druga slovenska lista. To tesnobo je izrabila italijanska večinska stranka, orijentirana kot demokristijanska stranka, da je ponudila slov. demokratom nekaj mest na svoji listi, češ da naj demokratske stranke nastopijo skupno proti komunistom. Slovenci so to ponudbo ogorčeno odklonili, dolžeč ravno demokristjane kot vladajoči element na Tržaškem, da so brez potrebe zakrivili to napetost v nabrežinski občini, ki je bila vedno trdno slovenska in bi bili oni lahko zidali stanovanjske hiše v Pni od sosednjih italijanskih občin.
Hudo razburjenje je zavladalo pred volitvami v Nabrežini. Slovenske narodne plasti so začele pritiskati na politične faktorje, naj bi se oba slovenska tabora, demokratski in rdeče-rdečkasti, sporazumela za sestavo skupne liste. Tokrat je javno mnenje doseglo svoj cilj. S slovenske strani je bila vložena enotna lista ned nazivom „Občinska lista", ter je dobila 1985 glasov napram demokristjanski, ki je prejela 1047 glasov. Obstojali sta pa še dve drugi
italijanski listi in prištevši glasove teh dveh strank k prvi, vidimo, da je bilo oddanih nekaj nad 1300 italijanskih glasov. Preti pa zopet nevarnost, da bo politična oblast razpustila znova občinski svet, ker se upira masovnemu naseljevanju Italijanov v občini, tako se borba za posest velevažne. ta hip še slovenske občine, nadaljuje. Pri nedavnem obisku min. predsednika Fanfanija Trstu in okolici so se Nabi-ežinci pri njem pritožili zaradi potujčevanja njihovega starodavnega slovenskega področja. Predsednik Fanfani pa jim je odgovoril: ,.Ali naj zidamo hiše v morju?" ,,Ne,“ so rekli Slovenci, ,.(marveč naj se zidajo na italijanskem narodnem prostoru." Zaenkrat je mir, toda kako dolgo? Na Tržaškem s0 še tri daljnje slovenske občine s titovsko upravo, dočim so na Goriškem tudi tri slovenske občine, od katerih pa je ena v demokratskih, a dve v titovskih rokah. V mestih, v Trstu število slovenskih glasov pri volitvah stalno pada, dočim se v Gor"ci dobro drži. Če bi se titovski režim v domovini odpovedal političnemu vmešavanju v razmere naših manjšin in priporočil vsem, naj nastopajo složno kot slovenska narodna manj.šira, bila bi situacija Slovencev na Tržaškem in Goriškem neprimerno boljša. Zato pa je tržaška Demokracija naslovila na našo javnost še drugi uvodnik pod naslovom: ,,Nabrežina uči!" in zatem še tretji, ki glasi: ..Nabrežina svari!" Preidemo na drugo poglavje;
II. Kako naj emigracija pomaga
trpečim narodnim manjšinam?
Če bi ne bila prodrla Judeževa oblast rdeče internacionale na naj-zvijačnejši način v našo domovino,
bi se nam ne bilo treba ukvarjati s problemi narodnih manjšin, kaj: i naše meje bi zajele vse, kar nam po vsej pravici pripada. Ni jim bilo dovolj, da so prav na peklenski način prevarili v takozvani osvobodilni fronti zastopnike slovenskih strank ter jih odrinili od vsakega odločeva. nja pri prevzemanju oblasti iz darežljivih rok zavezniškega Vrhovnega sveta, marveč so se še izdajalsko pregrešili proti varnosti ohranitve slovenske narodnosti slov. manjšin, ko jih potom svojih valptov na Tržaškem in Goriškem silijo v italijanske levičarske stranke. Tudi vzdržujejo v Trstu dnevnik, ki mu je glavni namen, da izpodjeda korenine slovenskemu deblu v Trstu in na Goriškem. Koliko truda jc bilo treba, da so si Slovenci priborili šolski zakon, ki jamči slovenski manjšini pouk ma ternega jezika, a kaj koristi, ko pa se število slovenskih učencev od leta do leta zmanjšuje. Nečuveni pritisk italijanske oficielne in zasebne javnosti na Slovence, ki so v kakršni koli odvisnosti od Italijanov, naj ne pošiljajo svojih otrok v slovenske šole, žal ni brez uspeha. Znan mi je slučaj, da Slovenec, aktivni učitelj ■slovenske šole, pošilja svojega otroka v italijansko šolo.
Nastalo stanje bo težko popraviti. Oči vidno nam preostane samo ena tolažba, a to je zavest, da so te naše manjšine strnjeni del naše domovine ter da se prometno stanje na mejah čimdalje bolj rahlja, tako da narod z obeh strani prihaja brce večjih težav v pogostejši stik. Ko bo v bližnji bodočnosti doma zamenjan komunistični režim s svobodno narodno zavedno vlado, tedaj bo veliko naših skrbi odnadlo. Našega
človeka zunaj meja bo vzela domovina v vsestransko varstvo, če bo treba, ter mu nudila potrebno zaščito. Toda do te dobe bo še treba mnogo potrpljenja in nujne pozornosti za samovzdiiževanje, bodisi emigracije kot takšne, bodisi naših narodnih manjšin. Ker se oficielna jugoslovanska politika zelo malo m.eni za oni del naših manjšin, ki ne trobi v Titov rog, moram0 zatiranim rojakom pomagati po svojih močeh. Ker so najvažnejši cilji slovenske skupnosti v emigraciji doseženi, bo naloga na. šib vodilnih krogov pritegniti v naš splošni delokrog tudi pozornost na naše manjšine. Starejši rojaki se dobro spominjate, da smo imeli v časih še pod ranjko monarhijo vzorno organizirano skrb za naše obmejne kraje, ki so jih skušali odtrgati od našega narodnega telesa, ~ severa Nemci, vzhoda Madžari in zahoda pa Italijani. Potujčevanje smo zadržavali z zasebnimi slovenskimi šolami, knjižnicami in drugimi ak. ciljami, ki jih je doprinašala budna narodna zavest. Imeli smo dve šolski organizaciji, ki sta tekmovali med seboj, katera b0 nabrala več sredstev za plačevanje učiteljstva, vzdrževanje šolskih prostorov, a dostikrat tudi za nabavo šolskih knjig. Na tem polju je delovala najprej Ciril Metodova družba, ker pa je z leti prišlo v vodstvu družbe do razdora, je ustanovila SLS lastno družbo in je ta konkurenca samo koristila. Spominjate se vžigalic ,,Mal položi dar domu na oltar!1*, narodnih kolkov, razglednic, voščil za praznike in drugih predmetov. Vse to je prinašalo znatnih koristi. Kako naj bi torej danes rešili to kočljivo z dovo, da ne bi preveč obremenili krajevnih nalog, a da bi se na drugi strani na-
še manjšine le okoristile z našim sodelovanjem. Prišel sem do zaključka, naj bi se v okviru našega Narodnega odbora osnoval poseben podod-sek za naše narodne manjšine, ki bi imel svoje predstavnike po vseh večjih naseljih naših ljudi. Delokrog tega odseka in njegove naloge ne bo težko določiti. Naj naveden', samo par mrvic iz tega delokroga- Na primer: 1. intenzivno zanimanje in širenje manjšinjskega tiska, v prvi vrsti Mohorjeve družbe iz Celovca. Znamo je, da le ita vzdržuje v Celovcu na svojem posestvenem področju Dijaški dom za srednješolce, ki obiskujejo slovensko gimnazijo in slovensko učiteljišče, Koncem minulega šolskega leta se je nahajalo v Mohorjevem internatu 183 dijakov in dijakinj, ki so imeli dobro hrano in čedno stanovanje za nizko ceno, a mnogi od revnih staršev so prejemali vse brezplačno. V domu je vse urejeno pod skrbnih nadzorstvom v pogledu fizične, moralne in narodne vzgoje. Dijaštvo se pridno udejstvuje v svojem presitem času pri kulturno prosvetnem delu ter prenosi v počitnicah na tem polju pridobljeno znanje v svoj rojstni kraj. Ako omogočimo Mohorjevi družbi primerno zvišanje števila naročnikov njenih knjig, bomo s tem doprinesli naš delež v korist daljnjega napredka te vzorne narodne institucije, ki jo je ustanovil učitelj slovenskega naroda škof Anton Martin Slomšek. 2. Materialna pomoč kulturno-prosvetnemu delovanju manjšinjskih organizacij, kakor se je to izvedlo z nabiranjem prispevkov za Katoliški dom v Gorici. 3. Močna društva v emigraciji naj bi vzela po eno manjšinsko društvo v zaščito, kakor se je to nekdaj uspešno izvajalo na Češkem. Dolo-
čitev še drugih drobnih nalog v korist naših manjšin prepustimo bodočemu manjšinskemu odseku pri Narodnem odboru, ter preidimo na 3. del predavanja, ki sem ga označil s Krekovim pozivom na slovensko javnost v zamejstvu in ki se glasi:
TIL Gradimo Osvobojenje!,
Gotovo ste ga vsi prebrali, nekateri tudi že pozabili. Ni čudno, saj se človek z leti rad izogne novim naporom. Toda stvarni vzrok, da je šel ta velevažni poziv tako nekam sramežljivo mirno nas, leži v vrhovih našega javnega življenja, ki se niso dovolj vestno poglobili v njegov dalekosežni pomen in ga niso primerno razčlenili in usmerili tozadevnim narodnim organizacijam. Toda nič še ni zamujenega in se vse še da urediti.
Priznati moram, da je Krekov članek napravil name globok vtis, zato sem ga večkrat premleval v svojih mislih, a dobro mi je došel tudi ob zaključku mojih koroških spominov, ki so izšli v Svob. Sloveniji-
Naš predsednik ge je v tem svojem res znamenitem članku razhudil na vso jugoslovansko emigracijo, ki ni našla v sebi dovolj moralnih moči, da bi premostila razna nasprotna mišljenja ter se združila za skupno delo pri skupnih problemih. Težina t: dezorganizadje prizadeva v prvi vrsti večino Hrvatov in večji del Srbov, toda tudi za nas Slovence pravi dr. Krek, da „med nami v svobodnem svetu ni kaj prida bolje". Žal, da je tako — toda življenje hiti naprej in nas postavlja vssk hip pred nove situacije v svetu. Vse kaže, da se oba nasprotna 'tabora skušata izogniti oboroženemu spopadu, kar na.
vaja našega predsednika dr. Kreka do zaključkov, „da b0 treba tako na celi zemeljski obli, kot na posameznih njenih delih, najprej dobiti bitko s komunizmom, in sicer jo dobiti z mečem duha in mirnimi sredstvi mednarodne diplomatske in gospodarske igre. Te bitke pa razbita vojska demokracije — v Jugoslaviji ne more dobiti. Vsak, kdor razume, da je komunizem, sedaj največje zlo, in ima kaj volje, da se bije z njim, bi moral zaradi tega enega, največjega, opustiti vsako drugo misel in politično podjetnost, da v tem enem, v največji možnosti opravimo svojo dolžnost. Slovenska formula je hotela nakazati to dolžnost in pot, kako bi jo mogli opraviti. Je klic vsem begunskim skupinam in svobodnim ljudem iz Jugoslavije, je poziv,k živahnejšemu narodnemu in političnemu delu.„Fristopimo,“ pravi dr. Krek h koncu svojega članka, „poprimi. mo, da gradimo osvobojenje!"
Težko -bomo našli Jugoslovani v emigraciji skupn0 pot v borbi proti komunizmu. Fanatizem v reševanju perečih vprašanj med Srbi in Hrvati je zasenčil vse druge, pa tako tudi vitalni, problem graditve osvobojenja. Veči a enih in drugih hoče najprej razčistiti načrte o bodoči ureditvi Jugoslavije po zlomu komunistične oblasti. Toda kako, ko pa pretežna večina Hrvatov sploh noče ničesar več slišati o Jugoslaviji. Doma pa bi se brez dvoma radi rešili prvenstveno komunizma. Zdi se, da smo v emigraciji edino Slovenci pravilno začrtali naše stališče v odnosu do situacije v dom.ovini ob času prehoda iz tiranije v svobodo. Teda ta proces pa se more izvršiti tudi potom evolucije, ki se tiho že zakorenjuje po širokem slovanskem svetu. Tudi se
ne more trditi, da bodo pognale bilke osvobodilnega duha povsod istočasno. Eno je sigurno, če hočemo iz emigracije kaj doseči, moramo pohiteti, da preje ne izgubimo potrebne gib. čnosti. Res je, da se komunizem stara in začenja hirati, toda starafao se tudi mi. Ni se bati, če Slovenci sami začnemo načrtno delo, brez uspeha ne bo in za nami bodo prišli tudi drugi, ki jim spoznanje o potrebi skupne jugoslovanske strehe za vse Srbe, Hrvate in Slovence, še ni popolnoma ohromelo. Važno je, da ostanemo složni in disciplinirani, kakor so naši doma. Nedavno sem izmenjal nekoliko pisem z izobraženo Hrvatico, ki je bila pol leta na obisku pri stricu v Ameriki, a sicer živi v večjem prov. mestu na Hrvatskem. Med drugim mi omenja, kako Hrvati doma presojajo razmere v Sloveniji Po tej vesti na Hrvaškem smatrajo Slovenijo kot državo v državi. To pa da izvira od velike sloge med Slovenci, ki so delavni in malo govore.
To, da imamo Slovenci v emigraciji dobro zgrajeno 'antikomunistič-no pozicijo, je premalo. Krekov poziv je pereč in ga je treba izvajati po določenih načrtih. Saj jo že ranjki Kremžar pred leti vzkliknil: »Najprej je treba dobiti bitko s komunizmom!" To je tudi bistv0 Krekovega članka. Potem, ko smo brali še daljnje njegove razprave o potrebi aktivnejšega udejstvovanja proti širenju komunizma, se javlja čim več naših ljudi, ki posegajo s peresom v to kočljivo zadevo. Tako pravi v enem. svojih člankov pesnik dr. Debeljak: ,,Mi smo politična emi. gracija in nismo šli z doma s trebuhom za kruhom, temveč zato, da priborimo slovenskemu narodu iz
tujine svobodo." Omeniti je začetek obširne razprave našega Radivoja Riglerja, ki je objavljena v št. 46 Sokolskega glasa, in pa pomemben članek pod naslovom ..Poslanstvo slovenskega izseljenca", ki je izšel v zadnjih 4 številkah Vestnika izpod peresa S. Č. Vsi ti spisi pa imajo več ali manj pasivni značaj, odnosno nakazujejo naše naloge, ki jih bo treba izvršiti ob zlomu komunizma. Bolj nujna je Hrvatska Zora, ki v svojem zanimivem uvodniku lanskega junija takoj opozarja na prve naloge, ko pravi: „Okrenutost pra-ma zemlji, što znači održavanje stal-nog kontakta sa domovinskom stvar. nošču, sa njenim prilikama i proble-mima, osnovni je preduslov, koji emigracija mora ispunjavati, da bi kad tad mogla dati svoj doprinos u borbi na: oda za slobodu ispod komu-nističke tiranije." V istem smislu piše tudi list Srpski Vidici. Vendar pa oba predpostavljata najprej rešitev narodnostnega vprašanja med Hrvati in Srbi. Ne morem prezreti najnovejšega glasu pisca Branka Pistiv. ška o vprašanju borbe slovenske emigracije proti komunizmu. To je obširen članek, ki je objavljen v zadnji dvojni številki ..Slovenske poti". Po mišljenju Pistivšeka, narod doma ne bo mogel odločati v nobeni smeri, ko se bo šlo za osvoboditev, kajti do zadnjega trenutka ga bo pritiskal k tlom jugokomunist. Rešitev narodu more dati samo emigracija, ki danes v velikem svetu ne pomeni mnogo, toda ko se bo izrekla enodušno za slovenski državno-politični program., tedaj se bodo zavzele za priznanje Slovenske države sile na zahodu, ki bedo rajši priznale samostojnost Slovenije, kakor pa da bi ta prostor ostal balkancem. V svojih tendenci-
oznh trditvah skuša bralcu vsiliti vtis, da vladajo v Jugoslaviji jugo-komuniisti, za katerimi sc skrivajo očito samo Srbi. Že fanatični dr. Kr-njevič je pred par leti zavrgel takšno definicijo komunizma pri nas doma, ko je opozoril svoje propagandiste, da dpma ne obstoji niti Jugo- niti Srbokomunizam, marveč samo komunizem, ki mu služijo prodane in zapeljane duše iz vrst vseh jugoslovanskih narodov. Pistivšek slabo služi skupni stvari, ko tako nesramno žali naše brate Srbe, nazivajoč jih na drugem mestu kot balkansko zalego. Pistivšku in kompaniji pa bodi povedano, da v Jugoslaviji obstoji samo ena komunistična fronta, v narodnem pogledu neobčutljiva, in da se tej fronti rr.ore z uspehom zoperstaviti tudi samo ena antikomuni-stična fronta. V tej borbi ne bodo odločevali razni separatistični programi, marveč bo odločevala skupna sila vseh demokratičnih Slovencev, Hrvatov, Srbov in Makedoncev, organizirana v duhu ravnopravnosti lastnikov skupne države Jugoslavije, navdahnjena z občutki bratstva, medsebojnega spoštovanja in iskiene vzajemnosti. Le tako oboroženi z meči duha bomo v stanju častno izpolniti težko nalogo — prevzeti c-blast in vzpostaviti red v domovini.
Naš začetek graditve osveboje-nja je torej smatrati kot uvod v načrtno zasnovano akcijo proti komunistični fronti Jugoslavije. Začeli jo bomo na slovenskih mejah. Ko bo enkrat pravilno organizirana in usmerjena napram svojim ciljem, se nam bodo pridružili postopoma tudi dobro misleči Hrvati in Srbi.
Naš predsednik nam je nakazal borbo z mečem. duha. Namen našega dela naj bi bil torej pospešitev ru-
.šenja in uničenja komunistične diktature v domovini. Pri tem me je navdajalo prepričanje, da ne bo emigracija osvobodila domovine, marveč se bo osvobodila domovina sama — z našo pomočjo, čim izdatnejša bo ta pomoč, tem prej bo doseženo •osvobojenje. Naj ponovim par stavkov iz poslednjega poglavja mojih koroških spominov. To nam. bo dalo skromen nask-ok za približanje našemu delovnemu cilju. Odlomek se glasi: „Z ozirom na to, ker so gospodarske razmere v zamejski Sloveniji (to je v emigraciji) že dobro urejene, nastopa čas,, da se posve tirno močneje tudi našim manjšinskim postojankam na Koroškem, Goriškem in Tržaškem. Če bomo imeli na teh ozemljih zaveden, svobodoljuben in gospodarsko neodvisen narod, bodo žarki tega blagostanja krepko odsevali napram zasužnjenim. obmejnim krajem v domovini in bodo nosili klice svobodoljublja globoko v notranjost zemlje. To bo odgovarjalo smernicam, ki nam jih tako prepričevalno predočuje predsednik našega N. O. dr. Miha Krek v svojem pomembnem članku ,,Gradimo osvobojnje". To se pravi, prva skrb naj bo našim manjšinam, ki nam, bodo služile kot baze za naše delo.
Kakor ste že na čistem, ta boj z
mečem duha, bo boj resnice napram laži in nasilju, ki vlada v domovini. Narod doma naj bo redno poučen o dogodkih v svetu, ki mu jih domači tisk zamolči. Tudi naj se mu postopoma odkrije zastor 0 vseh zločinih, ki so jih komunisti izvršili nad nedolžnimi ljudmi, bodisi doma ali v širokem svetu. Povedati mu je treba o polomu narodnega gospodarstva, ter o zapravljanju narodnega premoženja in mnogo drugih važnih za-ženja in mnogo drug h važnih zadev.
Če zgostim glavne misli svojega predavanja v nekaj besed, storim to z željo, da bi se razvila o teh problemih kratka debata s ciljem, da se predmet, z vašim soglasjem, odstopi Starešinstvu našega društva s prošnjo za daljni študij in da se potem zadeva predloži našemu NO v rešitev in postopek. Potemtakem:
1.	..Nabrežina kliče!" naj bo svarilen klic vsem onim, ki namenoma rušijo slogo slovenskega življa v emigraciji.
2.	Priporoča se potreba ustanovitve Odseka za naše narodne manjšine v okviru slovenskega NO-
3.	Zamisel o graditvi osvobojenja naj se temeljito priredi za praktične naloge in izvajanje.
Janko Jazbec
SPOMNITE SE INVALIDOV, VDOV IN SIROT! VSAK DAR JE DOBRODOŠEL!

Nasi petdesetletniki
JOŽE ROME
Da se srečanja z Abrahamom ne boji, je soborec Rome dokazal na zadnjem taboru, saj je postal načelnik mladinske sekcije. In s tistim elanom, s kakršnim je šel pred leti v boj, se danes Jože Rome udejstvuje v našem javnem življenju. Ne samo znotraj živahnega vrvenja v Slovenski vasi v Lanusu, ampak tudi pri Društvu Slovencev in SLS. Rome je tudi eden izmed mož, ki so Slovenski vasi v Lanusu župa-novali. Tudi letos ob jubileju opravlja to delo.
TONE STRAŽIŠAR
Mirno in tiho, kakor ves čas dela in živi, bo verjetno hotel praznovati prvega pol stoletja. Pa mu bodo prijatelji iz časov borbe najbrž vse račune prekrižali. Morda bo hud, ko bo videl, da smo vsem borcem razglasili njegov jubilej. A, prva jeza se bo polegla in takrat se bo spomnil vseh, ki jih ni več. Mi bomo pa vedeli, da so slovensko vojsko ti kili možje kot Stražišar, in da se ne bomo umirili, dokler bo med nami toliko mož njegovega kova.
DR. MAKS VIRN1K
Takrat, ko je Zdravko Kalan bil poslan v Dachau, je Pokrajinska uprava poslala v Novo mestc za komisarja današnjega slavljenca. Mlad je bil takrat, mlad je danes, in kot tak se je vživel v narodno skupnost protikomunističnih borcev. Z njimi je doživel hude čase na Dolenjskem, z njimi delil usodo v taboriščih in zdaj v Argentini.
Vsem slavljencem kličemo: Na mnoga leta! Vsem tudi hvala za opravljeno delo. Vse pa tudi prosimo, naj vsakdo v svojem okolju pomagajo utrjevati in širiti našo borčevsko skupnost.
Na kraju streljanja — spomenik
R
E
N
J
S
K
T
A
L
C
Tako malo pišemo o njih, kakor da večina njih ne bi bili nam enako misleči. Mnogo se je šušljalo, precej govorilo in nekaj zapisalo, da so pri streljanju talcev na Gorenjskem imeli prste vmes partijski aktivisti; ti so — po svojih zvezah z Gestapom (o tem bodo morali pač Gorenjci v emigraciji slej ali prej povedati vse, kar vedo) dosegli, da so Gestapovci pridno streljali kot talce takšne, ki so bili nevarni »tisočletnemu Rajhu" kot zavedni Slovenci, komunistom pa kot odločni pristaši krščanskega tabora.
Povezanost Gestapovcev s KPS ni bila samo slučajna zadeva nekega Chalubskega, Rosemccka in drugih. Rila je dirigirana povezanost ljudi, ki jih narodnost ni brigala — skratka: napoti so jim bili vsi.
o o
Starešinski tečaj na pohodu
ki so vztrajali na svojem čistem slovenstvu. To vsi vemo, to trdimo. Manjkajo samo zapisani potrebni dokazi. Zato z njimi na plan!
Pred časom sem srečal Franceta Berganta. Pokazal mi je slike, ki so prišle iz domovine. Na eni je spomenik talcem, postreljenim v Kovorju, na drugi grob istih talcev pod košatim drevesom. Govorila sva, ne samo o njegovih bratih, o drugih , o vseh fantih in možeh, ki so padli na Gorenjskem, ker se! je Partiji zdelo primerno, da jih pobije Gestapo.
Takole je bilo. 25. aprila 1942 je pridrvela v moravško dolino gestapovska kolona, obkolila nenadno, kakor bi jih z neba vrgel, daleč na okoli znano Frfravovo gostilno v Krašnjah. Izvedli so preiskavo in aretirali brata Ivana in Štefana Berganta, Ivana Capudra in jih odvedli proti Moravčam na policijo. Med potjo so izvedli preiskavo £e pri Jurkovih, ako bi se slučajno tam skrival partizan Slavko —, ki je bil v zvezi z aretacijo. Kolona Gestapovcev je odšla proti Pečam, aretirala še štiri druge, med njimi Avgusta Dolinarja iz Gore pri Vačah. Vse aretirane so odpeljali v gestapovske zapore v Kamnik; po nekaj dnevih mučnega zaslišanja in groznega mučenja — odlikoval se je posebej v tej zadevi gestapovec Naj n er (izmišljeno ime) — pa v Begunje k ponovnemu zaslišanju. Štefan Bergant se je po dveh mesecih stradanja in mučenja vrnil domov ves shujšan, ker ni bil v zvezi s sestankom partizana Slavka. Bilo je namreč tako, da so Ivana in druge poklicali na veliko noč tistega leta 1942 na sestanek: hočeš nočeš moraš iti. Še isti večer je vse —, ki so bili potem 25. aprila aretirani — prijavil „nek“ partizan „nekemu“ dekletu, ta pa drugi dan svojemu
stricu Ortagruppenlajterju, ta vso zadevo orožnikom, in ti Gestapu.. Tako je jasno, da je za vsem stala partijska mreža s partizanom Slavkom v ozadju. (Tega Slavka so partizani kasneje sami pobili, kakor tudi njegovega brata.)
Vsi aretirani pa so v Begunjah čakali na svojo usodo. 16. julija so Ivana Berganta, Avgusta Dolinarja in druge prepeljali zvezane v Kovor, in jih na mestu, kjer so isedaj postavili spomenik, pobili. Pokopani so bili na njivi.
To je eden izmed primerov, ko se sedanji oblastniki v domovini šopirijo z žrtvami, ki so jih oni sami povzročili. To je podoben primer, kot so dali Italijanom streljati gen. tajnika KPS Tomšiča, ker vladajoči kliki trockistov ni bil všeč. Takih primerov je še več. Veljali pa bodo , če bodo zapisani.
Franceta Berganta sem ob koncu razgovora vprašal, kaj bi sporočil pokojnemu bratu, ko bi mogel obiskati njegov grob. Tole, mi je dejal:
„Dragi brat Ivan, dragi sorodnik Avgust in vsi ostali sotrpini!
Počivajte v miru v hladni gorenjski zemlji, ki jc priča groze tistih dni. Spomenik bo sicer tudi priča poznim rodovom o onih strašnih dneh trpljenja, muk in smrti. Ne bo pa mogel govoriti. Rodovi za nami ne bodo znali razbrati med vrstami.
Pričal pa bo spomenik za vedno o smrtnih sovražnikih našega naroda. Njim bo spomenik tudi v sramoto."
Moravčan
Starešinski tečaj gorenjskega domobranstva na gradu t do pri Kranju
NEKAJ MISLI O DOBI NASE BORBE
Ko preb;ram članke naših borcev v »VESTNIKU*1, opažam, da si borci večkrat zastavljajo vprašanje, kako je bilo mogoče, da je prišlo do tega ali onega usodnega dogodka, katerega so sami doživeli ali opazovali. Gotovo je, da je za nas same polno nejasnosti v tej polpretekli dobi. Kako bo torej šele vse nejasno in morda tudi nerazumljivo tisti generaciji, ki sedaj odrašča in vsem poznejšim rodovom.
Do neke mere lahko, odpomoremu temu, če vsi, ki smo doživeli revolucijo na slovenskih tleh, sodelujemo pri »VESTNIKU" opisujoč svoje spomine in doživetja, ali pa izdajamo brošure o posameznih tragičnih in odločilnih dogodkih. Vendar pa so to le posamezni drobci, ki niti od daleč ne morejo nadomestiti tega, kar bi nujno rabili, to je: strogo objektivne zgodovinske knjige, o tej dobi na celotnem slovenskem ozemlju, ki naj bi na nepristranski način in na znanstveni podlagi zajela vse dogajanje, tako, da bi vsakdo, kdor se bo pozneje pečal in zanimal za to dobo, moral upoštevati to delo in seči ,po njem.
Med drugim bi tudi omenil, da povprečen človek iz Dolenjske ali Notranjske pač približno ve, kaj se je igodilo v takozvani Ljubljanski pokrajini, dočim ve zelo malo, kaj je 'bilo na Gorenjskem ali Primorskem, med tem ko o dogodkih na štajerskem ali celo Prekmurju ne "ve nič.
Prosim Vas, gospod urednik, in vse naše borce, da pridejo na dan s konkretnimi predlogi, kako bi morali začeti, da bi spravili v tek tako zgodovinsko delo, katero bi morda lahko dokončali in objavili za dvajsetletnico množičnega pokolja naših junakov in mučencev.
'V nadaljevanju se hočem dotakniti nekaterih problemov iz dobe naše borbe v domovini, jih s svojega stališča osvetliti in pokazati na njih vzroke ter posledice.
Mislim, da se večina naših ljudi no zaveda, da jo komunist:čna OF dobila v bistvu odločilno bitko za Slovenijo že v jeseni leta 1941 in sicer s tem, da je že tedaj, ko so posamezne protikomunistične skupine v Ljubljani komaj iskale stike med seboj, že postavila na noge močno organizacijo razpredeno po vsej Sloveniji. Dobro se i-vpominjam, da je že septembra 1941. partizanska propaganda pošiljala svojega »Poročevalca.. do zadnje hribovske vasi in to z neverjetno točnostjo.' Vzpored no s tem se je tudi naglo izpopolnjevala vsa druga organizacijska mreža, kakor terenci, kurirji, obveščevalna služba, zbiranje orožja itd., kar je pozneje omogočilo nastop oboroženih oddelkov.
S tem je OF pred svoj mi nasprotniki dobila usodno prednost, ki jo je nato obdržala do konca: kot prva je stopila pred narod, katerega so tujci zasedli in razkosali, s Svojo močno
organizacijo in navideznim geslom borbi proti okupatorju. Ker o kaki drugi organizaciji v tem času ljudje niiso dosti vedeli, se je večji del razburite mladine in na žalost tudi inteligence, navdušil za OF, ker so pač izpregovorila naravna čustva podiar. mljenega naroda in odpor proti tujcu, kakor se je ob podobnih pripkah vedno dogajalo v zgodovini.
OF je tako dosegla, da je odslej vsaka okupatorjeva represalija proti prebivalstvu, nujno krepila njene vrste, ker pač ljudje dostikrat niso imeli druge izbire, kakor, da se v sili zatečejo v partizane. Na drugi strani je OF budno pazila, da se ne bi pojavila kakšna druga organizacija, ki bi ji utegnila spodnesti tla. Ker je bila partizanska organizacija tedaj že do popolnosti razvita, je lahko druga, še nerazvita gibanja, v kali zadušila, kjerkoli so se skušala pojaviti.
Kot primer služi nastop našega ..Štajerskega bataljona" sredi leta 1942, ko je bil napravljen poiskus, postaviti na noge oddelke, ki bi sledeč narodni tradicij1, nastopali proti okupatorju in proti komunistom. Poizkus ni uspel in to kljub skrajni požrtvovalnosti in junaštvu teh fantov. Vzrok je jasen: naši -borci niso imeli za seboj dobro osnovane organizacije, kakor so jo imeli partizanski oddelki. Proti njim pa je nasto. pala vsa moč in teža komunistične sile, od obveščevalcev in terencev do številčno nepr merno močnejših oddelkov partizanov; .poleg tega pa še okupator.
Usodna prednost, ki si jo je pridobila OF, je nujr.o in logično pustila nekomunistom, samo dvoje na izbiro: da mirno gledajo, kako partizani načrtno Pkvidirajo vse, kar
oje nekomunistično in kar bi jih utegnilo ovirati pri izvedbi rdeče revolucije, da brezbrižno prenašajo umore, zločne ter izzvane okupatorjeve represalije —, ali pa, da sprejmejo-pomoč od okupatorja ter začnejo-boj proti komunistom., z vsemi težkimi posledicami, ki lahko iz tega nastanejo.
Izbira ni bila lahka: odločili smo-se za boj proti partizanom.
Ako si zastavimo vprašanje zakaj se je OF posrečilo tako hitro in uspešno prodreti med množico in odločilno prehiteti nekomunistični tabor, moramo ugotoviti, da obstoja zato ne samo eden, temveč cela vrsta vzrokov.
Po mojem mnenju, ne bi OF nikdar mogla imeti tolikšen in tako hiter uspeh s svojimi slepilnimi geslih če bi tedaj naši dve tradicionalni politični stranki imeli trdno oporo med ljudstvom, in če bi bile njune-politične ideje ter naziranja živa ter zasidrana v širokih plasteh naroda-Obe stranki nista pokazali od časov dr. Janeza E. Kreka in dr. Ivana Tavčarja dalje, nekaj idejno ali programsko nc-vega, kar bi privlačevalo množice, če rabimo izraz „ne_ kaj novega", ni s tem rečeno, da morajo nujno nastopiti „mladi“ v politiki. Dokaz za to sta stari Adenauer v Nemčiji 'n De Gaulle v Franciji. Treba na je, da istianka na vsak način nastopa v skladu z duhom in živimi potrebami časa ter da ne vztraja na zastarelem in preživetem programu-
Menim, da je bil okoli leta 19.30 zadnji čas, da b; obe stranki postopoma prenesli težišče svojih idej in delovanja na nekaj drugega, kakor pa boj med klerikalizmom in libera-
lizmom. Ta boj je spadal v okvir dobe Ob koncu preteklega in začetku sedanjega stoletja ter bi se moral tedaj tudi zaključiti. Naši politični stranki bi morali po prvi svetovni vojni upoštevati, da se je tedaj začela nova doba s perečimi socialnimi vprašanji, ki prinaša nove razmere ter postopno preureditev družbe.
Namesto tega, pa sta obe stranki — po sili takratnih razmer v dr. žavi — v zadnjem desetletju pred vojno povrh vsega še nastopali v nedemokratski in nepriljubljeni obliki kot JNS in JRZ. Kdor je ona leta pred vojno znal objekt vno opazovati položaj in razpoloženje ljudi, mi bo pritrdil, da sta se obe stranki odtujili širokim plastem, ali bolje rečeno,množice so v dokajšnji meri postale brezbrižne do strank. S tem Pa so že podani zelo ugodni psihološki pogoji za uspešen nastop tretje politične sile, v tem primeru komunizma s svojimi sopotniki, ki je poleg tega še izkoristil zmedo in neurejene razmere pod okupatorjem.
Seveda je to le eden izmed mnogih vzrokov, da je OF tako hitro pm. drla med množice. Drug, nič manj važen vzrok je bil v tem, da je edino komunistična partija imela voditelje in kader ljudi, ki so bili že v naprej pripravljeni in izšolani za tisti usodni čas- Brli so mojstri v ilegalnem ter prevratnem delovanju, katerim. v tem pogledu nekomunisti niso segali niti do kolen, kajše, da bi jih dosegli ali presegli. Partija je šla na to delo že po nekaj tednih okupacije in to energično in načrtno, ker je baš tedaj prišel trenutek za katerega jih je internacionala že dol. go pripravljala. Pri nekomunistih pa je padec Jugoslavije povzročil neko
odrvenelost in mrtvilo, tako, .da so ostali v onem usodnem začetku, ko se je OF organizirala, izpopolnjevala ter propagandno in organizacijsko prodirala med ljudi, brez pravega načrta, in brez akcije, da še več, niti prave skupnosti še ni bito med njimi.
Nadalje je bil zelo važen vzrok pojavljanja močnih odpadniških skupin — Stanovnik-Brecljeva skupina prj katoličanih, Lubejeva skupina sokolskem taboru —, ki so se cepile od svojih strank, katerim so po tradiciji pripadale in ise priključevale partijcem v skupni fronti. Najbrž so te skupine v odločilni meri pripomogle k tolikemu uspehu OF.
Končno je močn0 vplival tudi položaj, ki ga je ustvarila okupacija sama, to je splošna duhovna zmeda, brezglavost in neorentiranest, ki nastanejo v takih okoliščinah.
Nekateri naši ljudje še danes mislijo, da je sledilo ofarskim geslom le nekaj izprijencev. Na žalost temu ni bilo tako, in je partizanska propaganda pustila globlje brazde med našim naz-edom. Znano dejstvo je, da so bdi vsi večji kraji v pretežni večini vsaj s svojimi simpatijami, če že ne drugače, na strani partizanov. Prav tako večji del izobražen-stva in meščanstva. V splošnem so se partizani najtežje uveljavili v podeželju in hribovskih vaseh, v katerih so ponekod šele okupatorjeve represalije utrle pot za OF in pognale nekatere ljudi v partizanske vrste.
Partizanska miselnost je našla pot tako v Vberalne kakor tudi katoliške vrste. Namesto tradicionalnega razlikovanja med klerikalci in liberalci, je nasopila nova delitev v
bele in rdeče, kar zadosti priča, kako globoke posledice je imela OF.
Partiji se je posrečilo spremeniti značaj velikega dela našega povprečnega meščanstva, tako da se je človeku dostikrat zdelo, kakor da bi naletel na popolnoma drugačne ljudi, kakor so bili še pred meseci. Kot tipičen primer te duševne metamorfoze se spominjam, da smo v začetku leta 1942 v neki družbi razpravljali o primeru, ko so partizani pob'"Ii ne samo starše temveč tudi njihove majhne otroke. Oglasila se je mlada žena, ki je imela srednješolsko izobrazbo, neoporečno versko vzgojo in je bila tedaj tudi sama že mati. Zagovarjala je ostudni zločin, uporabljajoč z vsem prepričanjem bedasto partizansko propagandno frazo, češ, da so morilci to storili ia (usmiljenja do otrok, da ne bi ostali brez staršev! Ista žena bi se brez dvoma še par mesecev prej zgrozila ob sami misli, da bi kdo sploh mogel položiti roko na nedoraslega otroka.
Zelo pogosti so taki in podobni pojavi množične psihoze, ko so ljudje pod vplivom partizanske propagande in organ;zacije, ravnali diametralno nasprotno, kakor bi delovali sicer kot posamezniki v skladu s svojim značajem in s svojo vzgojo. Partiji se je na ta način posrečilo vriniti med naše ljudi nekaj odurne in gnusne miselnosti, ki je bila do tedaj slovenskemu človeku popolnoma tuja in neznana.
Do kolike mere je šele segla brezvestnost, v mišljenju pravega partijca, se najbolje vidi iz sledečega prmera: leta 1947 se je pred tako-zvanim ljudskim sodiščem v Ljubljani eden izmed obtožencev zagovarjal, *ceš da je med vojno deloval proti
partizanom zato, ker so oni v njegovem okraju zagrešili mnogo umorov in pokoljev. Na razpravi navzoči član partije Karel Grabeljšek, ki je b"l pri uredništvu enega izmed glavnih ljubljanskih časopisov, je obtoženca prekinil in zaklical: „To niso bili umori, temveč samo likvidacije!" Ta vzklk je živo izpričevalo o duhovni izmaličenosti in nizkotnosti tistega dela človeštva, ki se imenuje progresivno, k; pa se je po svoji mentaliteti vrnilo v kameno jdobo, z dodatkom velike mere ciniz. ma in ostudnosti, ki jo prvotni človek ifi imel.
Partijski zločinci so s svoj'mi sopotniki, ki so jim slepo sledili, vrgli naš narod v trpljenje, kri in solze, iz katerih pa se je rod;l duh odpora. Pojavila se je krepka volja, odločnost ter aktivnost, ki je pri nekomunistih v začetku tako usodno manjkala. Pod trdimi udarci so nastale zdrave borbene sile, duševne moči, ki jih prej ni bilo. Pojavil se je slovenski protikomunistični borec, ki je tuji partiski miselnosti in fanatizmu postavil nasproti jekleno voljo, da se ne vkloni pritisku in nasilju. S tem se je za komuniste nevarno zmanjšala absolutna prednost, ki so jo do tedaj imeli v borbi za obvladanje naroda.
Iz tega borbenega elementa bi se zamcgel po končani vojni razviti preporod novih slovenskih generacij, ki bi lahko v pridobljeni svobodi nadaljevale politično, socialno in gospodarsko tam, kjer sta trad;ciona]ni stranki obtičali na mrtvi točki v zadnjem desetletju pred vojno.
Usoda je hotela drugače. Borbena generacija slovenskega naroda je poginila pod noži in brzostrelkami Titovih krvnikov.
t VINKO FERKULJ
Dne 17. junija 1962 je umrl Vinko Fer-kulj. Rojen je bil 23. novembra 1927 v Selih pri Hinjah na Dolenjskem. Zadnja leta Je živel z družino, ženo Leopoldo in štirimi otro* ki v Clevelandu, Ohio USA. Priselil se je semkaj iz zelene Minnesote, kjer bivajo njegovi in ženini sorodniki. ‘Vinko je bil dobrega, veselega značaja. Prav dobro sem ga poznal, ker sva v letih 1944-45, kot soborca domobranca delovala v narodnih protikomun stičnih vrstah. Čeprav še mlad 17 letni fant je služil pri domobranskih edinkah: na Rakeku kot stražar edinke na oklepnem vlaku, ki je hodila na pohode da Rauber komande, Postojne, št. Petra na Krasu ter tja do Trsta. Pozneje je bil v Borovnici, Brezovici pri Ljubljani, pri domobranski enoti, ki je stražila Štampetov most in varovala kraje na Notranjskem. Želeč še bolj braniti svoje domače kraje je bil pozneje premeščen v Kočevje. V najhujših borbah, ki so divjale v teh krajih, je postal neustrašen domobranec-
Bil je iz dobre krščanske družine in versko vzgojen ter ni hotel popuščati in delati kompromisov z rdečimi napadalci.
Po težkih borbah je v mesecu maju 1945 prišel z ostalimi 10 tisoči domobranci na Vetrinjsko polje, s prepričanjem, da bo še lahko nadaljeval borbo proti narodnemu zlu. Prevaran in prodan od izdajalskih Angležev je bil tudi Vinko vrnnjen v Titovino, videl in okus’1 sam grozodejstva slovenskih komunistov. Prevara je bila kruta in neodpustljiva, tako mi je prav i sam, ko sva se -po 16 letih srečala v Clevelandu.
Kot mladoleten je bil pomiloščen in je preživel šentvidske zapore do amnestije. Njegovi starši, bratje in sestra, so 'bili na Koroškem in v skrbeh za njega, ker niso vedeli, kje je in kako živi. V tistem času se je v Sloveniji preživljal kot tesar ter gledal očetovo rodno domačijo, zaplenjeno od komunistov in bil stalno pod kontrolo donvač h komunistov. Odslužil je tudi Titov vojaški rok, nakar se mu je posrečilo v letu 1949, da je prišel
Sedanja mladina v domovini raste pod docela drugačnimi okolnostmi ter je seveda drugačna po svojem mišljenju in hotenju. Bodočnost bo odgovorila na vprašanje, ali je v novi slovenski mladini toliko zdravega, da bo našla pot in način, da bo
mogla premagati kal miselnosti, ki ji jo vceplja načrtno in nezadržno komunistični režim. Dal Bog, da bi ta mladina končno našla svojo dušo-in pot k temu, za kar je generacija iz leta 1945 v desettisočih položila, svoja življenja!	V. S., Brazil
k svojim domačim v Avstrijo V taborišče Spittal na Dravi. V letu 1950 se je cela Ferkuljeva družina preselila v Ameriko in se naselila v Bivvabik, Minnesota.
Kot vojak Združenih ameriških držav se Je boril v vojni na Koreji Torej kot slovenski vojak domobranec je dal še zadnje sile iz svoje borbenosti za uničenje komunizma.
Po odslužitvi vojaškega roka si je izbral družico iz znane in ugledne Bajdove družine. Mislil je, da bo po vsem tem trpljenju, ki ga je prestal, mirno živel is svojo družino. Pojavila se je bolezen, zaradi telesne in živčne napetosti v preteklem življenju ter je po daljšem bolehanju izdihnil svojo blago dušo.
Pokojni Vinko je bil zelo delaven član slovenskih protikomunističnih borcev .ter član pevskega zbora Korotan v Clevelandu. Rad bi delal pri vseh društvih, ki so naklonjena narodu in Cerkvi, ako ga ne bi zadrževala bolezen-
Za zadnje slovo so mu slovenski protikomunistični borci položili venec s slovensko trobojnico, moški zbor Korotana, pa mu je zapel „Vigred se povrne."
Zadnje molitve je opravil salezijanec č. g. Peterlin, ki se je ravno mudil na obisku v Ameriki. Takoj nato je bil odpeljan iz Želetovega pogrebnega zavoda v Bivvabik, Minnesota. Tam so tudi ameriški vojni veterani, katerih član je bil, po vseh svojih vojaških predpisih izkazali čast in slavo soborcu. Pogrebci so bili islovehski fantje in možje, domobranci, sedaj živeči v Minnesoti, ki so ga položili v družinsko grobnico.
Za njim žaluje žena, otroci, mati, bratje in sestra ter ostali sorodniki tu in v domačem kraju. Zlasti pa mi slovenski protikomunistični borci, s katerimi se je boril ramo ob rami za pravo slovensko demokratsko idejo-
Vinko! Lahka naj Ti bo tuja zemlja, daleč od svoje domače rodne domovine, ki si jo tako ljubil!
Tvoj soborec domobranec
Milan Zajec
REPIČEV A MATI
Ko se spominjamo padlih borcev in obujamo spomine na t0 ali ouo bitko, bi 'ne bilo prav, ako bi prezrli naše vrle slovenske matere, ki so vdano in vztrajno prenašale vse gorje komunistične revolucije in okupatorjevega nasilstva. Boj naših mater je bil povseim drugačen, pa nič manj učinkovit. Ta boj se je izražal zlasti v molitvi, žrtvah in neprestanem zatajevanju. Še pri hrani si je marsikatera mati utrgovala. .........
Kdo naj bi preštet njih prečute noči. v skrbi, trepetu za svoje drage? Tiho in vdano so trpele in z zaupanjem v Boga prenašale junaško vso težo strahotnih dni razdejaanja in pustošenja-
Takt' so bile matere naših borcev- Nikdar ne bomo mogli izmeriti njihovega notranjega, duševnega trpljenja in preceniti njih brezmejne napore, ljubezni in žrtve, ki so jih doprinesle do naroda. Naša sveta dolžnost je, Ha se poklonimo takšnim materam. Ne smemo se ustaviti pri Baijžljevi in Žirovnikov! materi. Takih zavednih mater je še mnogo več.
Danes se spomnimo Repičeve mame, matere našega zvestega naročnika in bivšega primorskega domobranca Andreja Repiča, ki živi v Hurlinghaimu-	d
Ga. Angela Repič, roj« Pregelj je dne 18- junija ob 1 uri zjiutraj zatisnila po dolgi zahrbtni bolezni za vedno svoje oči. KrVni rak ji je šest mesecev prizadejal nepopisne bolečine. Končno je podlegla v starosti 60 let. Slovenska protikomunistična emigracija je tako izgubila eno izmed tolikih zavednih primorskih mater, ki so z izredno inaravmo bistrostjo spoznale komunizem pod lažno nacionalno krinko in odvrnile svoje sinove od te nevar. i.ojsti še pravočasno.
Itepičeva mati je hila rojena v sturjah pri Ajdovščini. V času okupacije in kom. revolucije se je izkazala posebno odločno proti partizanskim tolpam, ki so se na vse načine prizadevale, da hi spravile čim več primorskih rojakov v svoje vrste i|n med njimi tildi njenega sina Andreja, ki je ravnokar odslužil rok v italijanski vojski- Bil je takrat Andrej še zelo mlad in mu je bilol kot mnogim drugim, težko ugotoviti, kaj se skrivil za nedolžno krinko Osvobodile fronte. Toda materin nasvet, vpliv je bil blagodejen, odločilen ter razpršili vsak dvom. Andrej se je odločil za domobranstvo, v katerega vrstah je bil do konca vojne. S lem korakom pa si je nakopal sovraštvo komunistov. Najstarejša sestra Angela, ki je šivala domobrancem čepice in uniforme, je tudi morala bežati pred partizani. Andrej je služil na postojankah v Trstu, Postojni, zadnje dni pa na Šturski gori, kjer bi ga pa skoraj stalo življenje. Neko noč so namreč partizani presenetljivo hitro obkolili vso šlursko goro in zajeli vso posadko. Po naključju Andrej prav tisto noč ni šel na gora, ker je moral drugam. To ga je rešilo. Partizani so vse	preživele boreč, likvidirali	na različne načine. Andrej	je	izgubil
tri najhojše	prijatelje: Likar Karlo je	bil ranjen in	pozneje v Gorici	v bol-
nici ubit, Brecelj Pavel in Brecelj Venceslav pa sta oba padla v boju s partizani v tisti usodni noči.
Za zaključek pa lahko stavimo Repičev« mamo za vzgled marsikateri tukajšnji mamici, ki kljmb vsej svobodi -in 'udobnosti, ni znala vcepiti otrokom narodne zavesti. Repičevi maaterj ni strl narodne zaveisti ne fašizem niti komunizem. Z vztrajno voljo je v najtežjih trenutkih znala posredovati otrokom ljlubezen do domovine,
Naj ji	bo Bog obilen plačniki za	vse trpljenje	in vse žrtve,	ki	mu jih
je darovala	vdano in potrpežljivo. Sinu Andreji« in	hčerkam pa	želimo, da
vztrajno hodijo po isti začrtani poti, kot je hodila njih verna in zavedna slovenska mati.
ROŽNODOLSKI
BORCI PIŠEJO
San Justo, 19. avgusta 19(52.
Gospod urednik!
V	avgustovi številki „Vestnika‘* sva čitala pismo, ki ga je pisal g. Franjo Maršič g. Maksu Lobu. Smatrava za potrebno, da resnici na ljubo in zaradi zgodovine poveva, kako je bilo v taborišču Serviglianu ob obisku generala Rupnika.
Po nekaj tednih našega bivanja v Serviglianu smo zvedeli, da namerava naše taborišče obiskati general Rupnik. V tistem času je imela taboriščna policija, pri kateri sva bila podpisana v službi, nalog, da se vsakega, ki bi želel vstopiti v taborišče, vpiše v seznam in se to javi taboriščni pisarni, kar je bil nalog angleškega poveljstva. Glede generala Rupnika pa nam je bilo iz taboriščne pisarne sporočeno, da naj generala ne vpišemo v seznam, pač pa da naj ga lepo pozdravimo, sprejmemo ih mu pustimo, da nemoteno obišče taborišče. Omeniti morava, da je tedaj vodil taboriščno pisarno dr. Julij Savelli; poveljnik policije pa je bil Jože Doganoc, ki nam je sporočil gornja! navodila za sprejem generala Rupnika.
V	tistem času, v katerem se je pričakovalo, da pride v taborišče general Rupnik, sva bila podpisana na straži. General Rupnik je prišel okoli devete ure dopoldne. Ko se je približal glavnemu vhodu, sva ga pozdravila, na kar je nama segel v roko in vprašal, ako sme vstopiti. Povedala sva mu, da lahko svobodno vstopi. General Rupnik je nato vstopil v taborišče ter se je v njem zadržal nekako do prvih popoldanskih ur, nato pa je zapustil taborišče.
Nekaj tednov po tem prvem obisku smo zvedeli, da namerava general Rupnik ponovno obiskati taborišče. Tudi za ta drugi obisk smo dobili enako naročilo iz taboriščne pisarne kot za prvi obisk, da naj namreč generala Rupnika pozdravimo in mu pustimo, da svobodno vstopi v taborišče. Tudi to naročilo smo dobili po poveljniku taboriščne policije Jožetu Doganocu. Toda ob tej priložnosti general Rupnik ni prišel do glavnega vhoda taborišča.
Podpisanemu Jožetu Grabnarju pa je glede tega obiska znano naslednje: Bil sem na poti k maši v Servigliano. Na tej poti sem pred seboj opazil nekaj oseb, med katerimi je bil tudi general Rupnik. Mislil sem, da bodo zavili v taborišče, toda obrnili so se proti mestu in odšli v cerkev, kamor sem šel tudi jaz. Po maši sem hotel pred cerkvijo pozdraviti generala Rupnika, toda vsa skupina je takoj zavila v smeri doline, po kateri teče reka Tena. Jaz sem se natto vrnil v taborišče in sporočil, da se je general Rupnik pripeljal, da sem ga videl v cerkvi v Serviglianu, da pa je odšel v družbi nekaterih oseb iz taborišča proti dolini. Da bi se general Rupnik dotičnega dne nahajal v taborišču, mi ni znano.
Podpisani Slavko Urbančič pa se dobro spominjam, da so tistega dne, ko je bil napovedan drugi obisk generala Rupnika, odšli nasproti .generalu Rupniku g. Stanko Palčič, g. Šproc, g. Franjo Maršič in pokojni svetnik Škulj. Videl sem iz stražnega mesta pri glavnem vhodu, kjer sem tedaj vršil službo, prihajajočega generala Rupnika in nasproti mu prihajajoče omenjene gospode. Po medsebojnem pozdravu pa niso navili proti taborišču, ampak proti trgu. Tudi meni ni znano, da bi dotičnega dne general Rupnik obiskal naše taborišče.
Oba podpisana izjavljava, da pri vhodu v taborišče straža generalu Rupniku ni zabranila vstopa in je ta izjava g. Franja Maršiča popolnoma neresnična, o čemer morejo pričati tudi ostali člani taboriščne policije.
Podpisana tudi to izjavljava, da nama ni popolnoma nič znanega o tem, da bi v taborišču bila izdana parola, da naj bi se domobranci ob obisku generala Rupnika držali v barakah, da naj bi se ne kazali zunaj in da naj bi generala Rupnika ne pozdravljali. Tudi ta trditev g. Franja Maršiča je popolnoma neresnična.
Glede trditve, da bi iz Servigliana dnevno odhajali za Argentino tisti, ki so bili kakorkoli osumljeni in označeni kot izraziti protikomunisti in zločinci in da bi se lahko zgodilo isto z generalom Rupnikom, če bi bil sprejet v taborišče Servigliano, lahko izjaviva, da se tedaj o emigraciji v Argentino še sploh ni govorilo in da so prvi, ki so od?1 i v Argentino, odšli tja šele proti koncu leta 1947, torej poldrugo leto pozneje.
Gornjo izjavo sva podpisana pripravljena potrditi s prisego.
•Jože, Grabnar l. r.	Slavko Urbančič l. r.
Buenos Aires, 28. julija 1962-
Spoštovani gospod urednik!
V julijski številki „Vestnika“ sem prečital v rubriki Borci pišejo pri-liombe gospoda N. N. — Evropa, k mojemu predavanju „Pmtikomimistična borba in naš doprinos", Objavljenem v dvojni štev'lki ..Vestnika" (1/2 — 1962). Izvolite, pros"m Vais, na te opombe objaviti moj sledeči odgovor:
1.	Gospod N. N. piše, kako ga je nemalo „dirnila trditev, da protikomunistični tabor nima nikakega idejnega orožja", pa dodaja, kako ,,vsak katoličan — pa tudi vsak malo razgledan nekatoličan — pozna socialni nauk ■Cerkve v slavnih papeževih enciklikah".
Na to pripombo odgovarjam, da v mojem predavanju ni nikjer misli, 'la ..protikomunistični tabor nima nikakega idejnega orožja" ter je potem takem to misel tega gospoda, a no moja. Kaj mislim jaz o tem vprašanju, Pa je jasno povedano na str. 19, kjer je zapisano: „Tudi protikomunistična literatura je zelo obširna, prav tako kot marksistična," toda nje nepopolnost Je v tem, da v kritiki marksizma, v glavnem s filozofskega stališča, ne podaja naši šolski mladini med trinajstim' in petnajstimi leti, odgovorov na konkretna vprašanja, s pomočjo katerih jo komunistični agenti lovijo za
svoje aktiviste, in ker zavzema važno mesto za vsakega človeka, za mladino pa še posebej izredno zanimivo vprašanje bodoče ureditve človeške družbe ter stopnje oz- poti, po kateri bo morala itj naša današnja družba, da bo dosegla to svojo predvideno obliko. Mislim, da se bo tudi gospod N. N. strinjal z menoj v mnenju, da niti socialni nauk. Cerkve ne daje mladini odgovora na to vprašanje; to pa iz enostavnega razloga, ker slavni avtorji njenih socialnih enciklik tega niso dali sebi za nalogo.
2.	Gospod N. N. je smatral za potrebno, da napiše še to: „...toda, če je g. inženir malo odkrit, bo vedel, da na svetu obstoji neka mednarodna oz. nadnarodna ustanova, ki se imenuje katoliška Cerkev, ki na versko-mo-ralnem. ter socalno-ekonomiskem polju stalno budno spremlja in natančno' preučuje komunistično doktrino in zasleduje njegovo delovanje po vsem svetu."
Na to pripombo 'gospoda N". N. odgovarjam:
Ne samo da vem, da obstoji katoliška Cerkev in njeno, vsekakor na svetu najpomembnejše protikomunistično delo, temveč «el0 sam pri tem delu pomagam v mejah svojih skrolmnih možnosti, kot reden član Centra za preučevanje marksizma na Argentinski kat. univerzi v lis. Airesu (miem bro de numero del Centr0 de Estudios sobre el mancismo de la Universidad Catolica Argentina en Buenos Aires). V svojem predavanju namenoma nisem' omenil katoliške Cerkve in njenega dela. To pa iz dveh razlogov: prvič, navajanje idejnega protikomunističnega dela katoliške Cerkve na predavanju o pomanjkljivostih tega dela v svetu *bi mnogi mogli razumeti kot predavanje bolj naperjeni proti Cerkvi kot pa proti komunizmu, česar sem. se vsekakor moral 'izogniti; drugič pa, ker smatram, da je vsako širjenje mnenja, da je v borbi proti komunizmu dovolj idejno delo katoliške Cerkve, bolj v korist komunistom kot protikomunistom: tako prepričanje oz. mišljenje samo še bolj uspava proikomuniste, namesto da bi jih bodrilo in vzpodbujalo, da. bi tudi sami še povečali svoj prispevek v tej borbi. Komunisti pa ravno hočejo, da njihovi nasprotniki lepo spijo.
3.	Center za preučevanje marksizma v Buenos Airesu, ki sem ga preje omenil, ni edini na svetu, prav tako kot ni edini niti angleški International Christian Democvatic Study and Documentation Center, ki ga omenja gospod N. N. Samo v Združenih državah Amerike je štirinajst takih centrov po raznih tamošnjih univerzah. Toda vkljub vsem. tem in poleg teh še mnogih drugih podobnih ustanov protikomunisti še danes ne razpolagajo z ustanovo, ki (bi se bavila poleg visokega teoretiziranja tudi še s konkretno kritiki! dejstev, katerih se komunisti poslužujejo. Ta dejstva pa pripravljajo ne samo idejno, temveč tudi materialno Marks-Engels-Leninov institut !v Moskvi in A kadem'ja znanosti ZSSR, tudi v Moskvi. Ako gospod, N. N. ve za podobno ustanovo na protikomunistični strani, bi mu bil zelo hvaležen, če bi mi to povedal in navedel njena dela ;n publikacije, kar je tudi v interesu naše skupne borbe proti kom.unističnemu zlu v naši domovini in na svetu sploh.
Spoštovani gospod urednik, prisrčno in toplo Vas pozdravlja in se Vant zahvaljuje Vaš	Inž. Milosav Vasiljevič
DRUŠTVENE NOVICE
OPAZOVANJA OB OBČNEM ZBORU ZDSPB
Občni zbor Zveze slov. protikomunističnih borcev je bil letos v Torontu, in sicer 1. septembra v cerkveni dvorani na Manning A ve. Na njem so bile zastopane skoraj vse edinice Zveze iz Severne in Južne Amerike. Videli smo borce iz Clvelanda, Ohio, Rochestra, N. ¥., Toronta, Ont., Guelpha, Hamiltona in St. Catharine, Ont. Najlepša je bila seveda udeležba iz Toronta.
Občni zbor je trajal kake štiri ure. Glavni odborniki so podali svoja poročila, o katerih so navzoči konstruktivno in mirno razpravljali. Nepristranski opazovalec bi mogel zapisati dobro in optimistično besedo. Najbolj razveseljiva novica med poročili je bila, da je razmerje med posameznimi edinicami in glavnim odborom v načelu urejeno. Nezdrava trenja — mnoga so ustvarile razdalje, ki ne dopuščajo osebnih stikov bodo tako v bodoče odpadla. Pri vodenju organizacije, ki se razteza čez več kontinentov je res potrebno veliko obzirnosti in prav nič sumničenj.
Moč ZDSPB, trdno povezanost članstva in edinic, pa ne bo nikdar mogoče ustvariti samo z organizacijskimi metodami. Najmočnejša vez je jasnost mišljenja in pravega prepričanja, ki mora vladati med člani. Letošnji občni zbor je tudi v tej smeri napravil korak naprej. Pojasnil je, kdo so bili slov. protikomunistični borci? Narod, vzgojen v narodnem in krščanskem duhu se je dvignil, da se otrese zločinskega terorja komunistov.
Odpor proti komunizmu se je na Slovenskem pričel že zdavnaj drej, kot je padel prvi strel. Oborožen odpor jo bil tudi samo en del boja proti, komunizmu. Odigral se je ta boj na političnem, kulturnem in verskem področju. Zato si protikomunističnega odpora ne more lastiti nobena medvojna klika ali osebnost. Pravični zgodovinar bo moral pri opisovanju te dobe prikazati vzporedno vse sile in vse vrste narodove aktivnosti, ki so se uprle komunizmu. „Vestnik“, ki ta material objavlja, se torej ne more omejevati samo na vojaško stran borbe. Slika bi ne bila popolna. Vanj spadajo vsi pozitivni doprinosi vojakov, politikov, kulturnikov...
Iz povedanega se da potegniti preprosto jasen nauk za sedanjost. Borbi proti komunizmu, ali bolje rečeno borbi za zmago resnice o naši preteklosti in borbi za zmago krščanske miselnosti nad komunizmom, Zveza DSPB ne bo dosti koristila, če bo iztrgana ,,iz okvira družbe, časa in razmer". Zveza je samo ena — recimo v jeziku biv. domobrancev — postojanka, gotovo najbolj v ospredju, a ne edina. V tesni živ-Ucnski povezavi z drugimi postojankami (prosvetno-kulturne, verske,
karitativne, politične...) bo močna in bo veliko dosegla. Delitev področij, odgovornosti in zanimanj je potrebna, a brez povezave je delitev pogubna. Danes so časi združevanja, časi širokih cest, na katerih istočasno vozi vštric več vozov v isto smer..
Letošnji občni zbor je nakazal upanje, da bo ZDSPB v bodoče hodila v tej smeri. Slovenska demokratska javnost v zamejstvu bo ta prizadevanja pozdravila in jih podprla na celi črti.
RŽ — Kanada
VI. TABOR DSPB 2. SEPT.
Vsakoletni tabor borcev živečih v Argentini, se je začel s sv. mašo za vse pokojne soborce. Letos jo je daroval društveni kurat č. g. Jože Guštin. Po maši je bilo spominsko zborovanje. Letos je namesto odsotnega dr. Stanka Kocipra govoril društveni tajnik Tone Šušteršič. Po recitaciji Dušana Dimnika iz Kalinove črne maše za pobite Slovence, je zadonela pesem, in takoj za tem je starešina Ivan Korošec pričel letni tabor. Med borci Je bil navzoč tudi tajnik NO g. Miloš Stare, katerega je starešina Korošec še posebej toplo pozdravil v naši sredi-
Po podanih poročilih se je razvila debata v kateri je najprej Maks Loh v daljšem nagovoru prikazal gledanje Stražarjev na sedanje pisanje Vestnika, zlasti na serijo člankov dr. Bajleca. Na primeru vaškega stražarja 'n kasneje domobranca Silva Lipovška, ki se je ču dežno rešil na Suhorju in tudi kasneje ob Turjaku in za časa domobranstva prestajal težke ure, je poudaril iLoh odgovornost izdajateljev Vestnika, katerim bo težko dopovedati takim borcem kot Lipovšek potrebo pisanja v duhu dr. Bajlečevih izvajanj. Zato bi se po Lohovem
1962 V BUENOS AIRESU
morala organizacija brigati, kaj bo prišlo v Vestnik, in poskrbeti, da se ne pišejo stvari, ki se kasneje ne dajo popraviti. Lohu je najprej odgovoril upravnk Janez Kralj, ki je razložil organizacijo lastništva Vestnika, in poudaril, da je v Vestniku dovolj prostora za vse zgodovinsko gradivo. Le pisati je treba, pa bo objavljeno.
Loh je potem omenil netočnost pisanja v Vestniku, kar se vidi iz dopisa glavarja Maršiča. Urednik Rant m.u je pojasnil, da bo v prihodnji številk' izjava dveh borcev, ki izpodbijata vse navedbe g. Maršiča. V tej višini debate je povzel besedo g. Stare, čigar izvajanja objavljamo na drugem mestu. Oglasil se je tudi France Krištof in povedal, da se mu zdi potrebno pisanje v Vestniku, ker le tako bomo prišli do lesnice. To pa iščemo. Žal, je poudn ril Krištof, smo še premalo zireli in dorastli za stvarno debato, vendar se prav ob teh izmenjavah misli moremo učit'. Za zaključek debate je starešina Korošec prebral Izjavo ZDSPB in DSPB, kakor je bila objavljena v september.ski številki. Kurat Guštin je zatem dejal, da bomo v člankih, pisanih v
ljubezni in modrosti, mogli iskati resnico.
Pri predlogih je Itadivoj Rigler namesto odsotnega Emila Cofa prebral dopis slednjega, naj bi se za drugo ieto — ob 20 letnici Grčaric in Turjaka — orgamzirala posebna proslava in čim več pisalo o onih dogodkih. Predlagano je bilo tudi, naj bi se od cerkvenih oblasti doseglo dovoljenje za vzidavo spominske plošče v novi kapeli v osrednji Slovenski hiši na Ramon Falcon 4158. Naknadno je Maks Loh predlagal, naj bi se pod ploščo vzidale tudi kosti ..neznanega vojaka — domobranca". Sprejet je bil tudi predlog o ustanovitvi šahovske, glasbene in mladinske sekcije.
Pri volitvah je bila izvoljena predložena lista dosedanjega odbora: starešina Ivan iKorošec, tajnik Tičar Beno, pom. tajnik Logar Nija, tisk. ref. Pavle Rant, zgod. ref. Tone Šušteršič, gosp. načelnik Jože Jenko, soc. ref. Joža Markež, gospodar Janez Brula, strokovni načelnik Prelog Miloš, pomočnika Rigler Radivoj in B tenc Stane, članski načelnik Pregelj Bogo, pomočnika Dimnik Dušan in Vencelj Dolenc, nadzorni odbor: predsednik Janez Kralj, člana Maks Loh in Rajko Urbančič, načelniki sekcij: šahovska Prelog Franc, prireditvena ing. Tone Matičič, glasbena Silvo Lipušček, mladinska Rome Jože. Zastavonoša: Vencelj Dolenc.
Objavljamo v celoti govor tajnika Društva slov. protikom. borcev g-. Toneta Šušteršiča, ki ga je imel dne, 2. sept. 1962 na G. letnem Taboru DSPB na Slovenski Pristavi v Moronu.
Dragi soborci!
'Skoraj na vseh spominskih proslavah so govorniki živo prikazali borbo in trpljenje naših nesmrtnih junakov in krvoločnost njihovih partizanskih komunističnih rabljev. Dejanja so pokazala, da pri marsikomu izmed nas ali ostalih, ki niso tukaj prisotni, spominska proslava vzbudi lahko samo trenutno čustveno razpoloženje, toda čim mine tisto razpoloženje, žalovanje zanašimi najdražjimi preneha, obsodba zločina tone v pozabo in sklep, da vsaj nekaj storimo za nadaljevanje protikomunistične borbe, obledi ir: izgine. Zato naj bi se dotaknil samo Par problemov, ki tako živo zadevajo na:i vse in vso protikomunistično emigracijo.. Pravim protikomunistično emigracijo, kajti borba proti komunizmu ne zadeva samo skupine ali ene organizacije, ta borba zadeva prav vse, ki so zapustili domovino pred rdeč:m terorjem.
Spominska proslava ne more biti uspešna, če se omeji le na zunanji videz. Spominska proslava se ne sme ustaviti pri pretakanju solz, vzdihovanju, deklamacijah in lepih besedah. Spominska proslava mora zapustiti mnogo glohljj vtis, mora vtisniti voljo do dela — prepričanje —, da po tolikih letih je treba le nekaj storiti, da se ohrani spomin na naše nadražje in razkrije svetu komunistične zločine. Toda za uspešno borbo je potrebno
pomesti najprej z lastnimi napakami, z napačno miselnostjo, ki zavira,, hromi in. slabi naše sile.
Brezmejna naivnost m neverjetna lahkovernost je skoraj že naša stara napaka. Težko je najti narod, ki bi bil tako teptan in razkosan, kot je .bii naš narod, od zunanjih in notranjih sovražnikov. Grčarice, Turjak, Vetrinje, bi morali b ti za nas vse visoka šola, pa protikomunistične emigracije še ni izu.čilo. Čeprav se je toliko govorilo, pisalo o komunistični taktiki, in smo doživeli tragedijo za tragedijo, zgleda, da nekateri protikomunisti še premalo poznajo komunizem. Ni tako dolgo, da se ne bi spomnili, kako so nekateri kar v eni sapi hiteli v Devoto gledat film, ki čeprav je bil bolj nedolžen, je bil vendar pod komun stičnim vplivom in so ga vrteli v propagandne svrhe. Brez vsakega kriterija so tako naši novonaseljenci, tudi taki, ki se sicer redno udeležujejo spominskih proslav, podzavestno podprli rdečo propagando.
Večkrat gostujejo v tej dežel; nogometna društva iz Titove Jugoslavije, kot „Rdeča zvezda", »Partizan", itd. Tudi nekatere takozvane protikomuniste je bilo videti tedaj na športnih igriščih, ki so pomagali navijati za. »Crveno zvijczdo" ali »Partizana". Seveda so to dejanje oprav'čili z izgovorom, da 'tu ne gre za komunizem ali protikomunizem, marveč izključno za šport.
Zadnje čase pa je na jugoslovanskem poslaništvu nastala prava gneča. Protikomunistični emigranti, k' s0 pred toliko leti zapustili domovino in se zaklinjali proti komunizmu, se sedaj udinjajo in klečeplazijo pred Tito vimi oblastniki. Gotovo ne moremo obsodit; vseh, toda dejstvo je, da nekateri brez potrebe hodijo v zasužnjeno domovino po poslovnih opravkih ali na obiske, čeprav imajo vse svoje domače tukaj. Seveda ti obiskovale; ne povedo, da morajo tam skesano priznati svoje »grehe". Ko se pa zopet vrnejo, pa junaško zopet udrihajo po komunističnem sistemu. Kaj naj rečemo na vse to ? I)a je treba napovedati boj tudi preti neznačajnim in lahkovernim protikomunistom, ki s svojim, obnašanjem pomagajo propagirati, čeprav podzavestno, za komunistični sstem. Kobal Miloš, znani komunistični specialist v miniranju naših organizaiij je imel ravno zaradi lahkovernosti naših ljudi, izredno lahko delo vriniti se v vse naše organizaiije in če :bi bil tukaj, :.e bi imel težkega posla, saj bi že v kolektivih, kavarnah in na ulicah lahko spoznal nekatere protikomuniste, ki kričijo (ker zmerno sploh ne znajo govorit ), izgovarjajo na ves glas nepremišljena imena oseb, organizacij, in ne znajo ohraniti ničesar zase.
Ko sem bil 0d Pokrajinske uprave — propagandni odsek — določen za predavatelja po tovarnah v Ljubljani in okolici, in sem imel nekaj prilike spoznavati položaj delavstva, ser« prišel do zaključka, da je pravzaprav težko govoriti proti komunizmu, če ni socialne pravičnosti. In te, moram kar ■odkr!t<l priznati — v prejšnji Jugoslaviji tudi ni bilo. Gledalo se je na kmeta, na inteligenčne sloje, delovne mase se je pa prezrlo. Izrabljanje, brezposelnost, dvojno zaslužkarstvo, koritarstvo, egoizem, je gnalo delavstvo v komunistično smer. Zlasti mladi delavci — vajenci so bili izkoriščani do skrajnosti. Kdor trdi, da v prejšnji Jugoslaviji ni bile revščine, sc moti, kajti
ta ni videl ničesar okoli sebe. Isto se dogaja tudi tukaj. Večina podjetnikov v svojem pohlepu po čim večjih dobičkih, odbija upravičene zahteve delovnih mas in jih direktno peha v komunizem. Ali bomo m.i, ki smo odločni protikomunisti, zagovarjali ta brezsrčen kapitalističen s'stem? Nikakor ne! Naša borba naj bo tudi proti sistemu, lo' vodi v drugo skrajnost. Pomanjkljiva bi bila ta borba, če ne bi naš boj veljal tudi proti enemu izmed povzročiteljev komunizma, to je — preiti brezvestnemu kapitalizmu.
Vsi borci moramo imeti čut za pravilno socialno urejenost!
Beseda protikomunizem, je lahko prazna, brez vrednosti, če ne vsebuje zdrave ideje in pametnega programa. Boriti se proti nečemu, pa ničesar nuditi, zlasti mladini — je lahko popolnoma zgrešeno in usodno za nadaljni razvoj. Plehke prireditve, ki zavajajo sanvo v uživaželjnost, materializem, gotovo ne morejo biti v prid protikomunističnemu gibanju!
ltapcepljenost, razdvojenost, je bila vzrok mnogim našim tragedijam Vsak zase izmed nas mora biti prepričan, da je uspeh samo v' enotnosti, zato v naši organiaciji ne more biti mesta za tiste, ki biradi uveljavili svoje strankarske težnje. Za nas ni važno, katere stranke je kdo. Lahko deluje svobodno pri katerikoli skupini, toda v naši organizaciji mora opustiti strankarsko gledanje. Tu med nami ni strank! Tu so — lahko rečemo —, zastopane skoraj vse bivše protikomunistične skupine, toda eno je, kar nas druži vse skupaj — naš glavni cilj. Zaradi jasnosti moram povedati, da med iskrenimi Slovenci — zlasti protkom. borci, ne more in ne sme biti razloga za kakšna nesoglasja, tudi zaradi bodoče državne ureditve. Prepričan sem, da so tisti, ki so za državno ureditev v okviru Jugoslavije, prav tako zavedni Slovenci, kot tisti, ki so za samostojno slovensko državo. Ni nikakega razloga, da bi se kdo od ene ali druge skupine piisano gledal drugega, ki je za nasprotne državno ureditev. Naš cilj in drug, ki nas mora dvigati in družiti nad vsemi temi opredelitvami!
Ko so podivjane titovske drhali kot hijene planile na razorožene, prodane domobrance, tolklo in udarjale po njih s puškinimi kopiti, prete-pavale z biči, nagnale cel0 konje nanje, je v teh razbitih izmaVčenih telesih zaživela kljub bolečinam, trpljenju še ena želja: da ne b; prišel tem krvnikom v roke njihov glavni poveljn ic, po katerem so venomer izpraševali partizanski komunistični komisarji.
Danes pa e oglašajo ljudje, ki so zaradi nesposobnosti 'n malomarnosti vsaj delno sokrivi vračanja domobranske vojske v Titovino in bi morali molčati, pa se na dolgo in široko razpisujejo o napakah tistega moža, ki jc reorganiziral vse razdrobljene prejšnje oborožene skupine v udarno domobransko vojsko, ki je pometla s slovenskih tal komunistično navlako. 1' ga moža, vrhovnega poveljnika domobranske vojske, prikazujejo sedaj ti ljudje kot kolaboracionista in kvizlinga, moža, ki je tvegal v najtežjih trenutki vse, samo, da bi ohranil slovenski narod. Komunisti so ga obsodili na smrt, ali naj ga obsojamo sedaj še mi in onečaščamn spomin na tega protikomunističnega borca s tem, da se v tej sodbi pridružujemo kemuni-
stom ? Ne! Proti komunističnim krvnikom mora biti usmerjeno naše delovanje, ne pa proti lastnim ljudem, zlasti pa ne proti organizatorju protikomunistične vojske, kateremu je komunist čna kroglja prestrigla nit življenja.
Če bomo z vsemi m.očmi hodili po poti, ki so nam jo začrtali padli vorci, junaki, če se ne bomo uspavali z nekim praznim protikomunizmom, brez vsebine in če bomo v strnjeni enotni fronti nadaljevali vztrajno brezkompromisno 'n načrtno borbo za naš velik cilj, potem bo ta skromna proslava dosegla uspeh, kot nobena druga.
Daj Bog, da bi bilo tako in da ibi žrtve desettisočev naših najboljših mož in fantov ne bile zaman.
UREDNIKOV BUNKER
V	prejšnji številki je bila na strani 211 objavljena zahvala rojakom, ki so sodelovali pri družabni prireditvi DSPB 4- avigusta. Žal je izpadlo ime stalnega sodelavca pri naših prireditvah g. Pavleta Čibeja, kateremu DSPB to pot izreka: Najlepša hvala!
Pričujoča številka ima — kot obljubljeno — več strani. Je verjetno zadnja, ki bo še pred prazniki prišla v roke bralcem v USA, Kanad;, Avstra liji in Evropi. Decembrska številka po navadi na pošti zastane, zato urednik že sedaj vošči vsem sodelavcem, naročnikom in bralcem prav blagoslovljene praznike in srečno novo lcito 1963.
Snov za decembrsko številko je že zaključena; za januarsko se sprejemajo sestavki najkasneje do 15. novembra.
Poročila posameznih načelnikov na VI. Taboru bodo v izvlečkih objavljena v prihodnjih številkah.
V	Slovenski poti, štev.: 1/2, leto X, str. 24 je v članku Ne pričaj po krivem, v katerem, obravnava dr. Bajlečevo pisanje v Vestniku prof. Pavle Verbič zapisal tole: ..Odgovornost za ■ objavo teh obdolžitev pa nosi uredništvo Vestnika." Ker je bil v dr. Bajlečevih izvajanjih prof. Verbič omenjen ra strani 84, Vestnik št. 14, | leto XIII, v zvezi z ustanavljanjem Narodnega odbora „nove generacije", mu kot urednik sporočam, da bi bravcem Vestnika ustregel, ako bi povedal svoje pripombe k dr. Bajlečevim navedbam na omenjeni strani.
V	Slovenski državi, štev. 8, leto XIII, z dne 1- avgusta 1962 je bilo objavljeno pismo g. glavarja Marušiča g- Maksu Lobu. Isto pismo je Vestnik objavil v avgustovi številki letos. V tej številki pa je objavljena Izjava Jožeta Grabnarja ini Slavkal Urbančiča, ki je bila napovedana že na zadnjem Taboru DSPB. Resnici na ljubo je pričakovati, da bo Slovenska država to Izjavo ponatisnila.
ZDSPB — DSPB voščita
vsem članom, soborcem, prijateljem in rojakom blagoslovljene božične praznike ter srečno in veselo novo leto 1962
KONZORCIJ VESTNIKA
želi vsem naročnikom in bralcem ter vsem rojakom srečen Božič in milosti polno Novo leto 196S
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE
ZA LETO 1963 JE IZŠEL
V	prvem poglavju nais pelje v DOMOVINO. Pisec I. A. razpravlja o komunah v Jugoslaviji, Lev Detela pa nam prikaže književni razvoj mladega rodu
pod komunističnim režimom v Sloveniji.
V	poglavju DOKUMENTI, RAZPRAVE IN PRIČEVANJA piše Joško Krošelj Ob 30-letnici Slovenske deklaracije- Dragiša Cvetkovič in dr. J. B. Hoptner razpravljata o problemu Soluna v zvezi s pristopom Jugslavije k Trojnemu paktu. Profesor Bcinutti objavlja dokumente, kako so si Nemci in Italijani delili Slovenijo leta 1941. V še neobjavljenih spisih sledijo pogledi pok. Vladimirja Vaunika na odnose kneza Pavla do Male antante, Italije in Nemčije. Sledita pričevanji dveh, ki so jih komunisti v domovini obsodili na smrt. Martin Žekar opisuje svoje trpljenje v komunističnih ječah, ko je bil vrnjen iz Dachaua, dir. Ljubo Sire, ki je po sporazumu med Titom in šubašičem po nasveltu Angležev odšel v domovino, prikazuje kako je končal poskus za organiziranje demokratične opozicije s procesom proti takozvani Nagodetovi skupini, kjer so bili pisec, dr. Furlan in dr. Nagode obsojeni
na smrt.
Posebno poglavje je posvečeno PROBLEMATIKI SLOVENSKE ŽENE in slovenskega dekleta v izseljenstvu. Gradivo za povsem nov0 poglavje je zbrala in medila ga. Anica Kraljeva, odpira pa nove poglede na vrsto sodobnih in perečih vprašanj.
V	poglavju naših pisateljev in pesnikov srečamo tale imena: p. Bernard Ambrožič, dr. Vojko Arko, Lev Detela, Marijan Jakopič, Karel Mauser, Lojze
Novak, Mileina Merlak-Detela, Milena Šoukal in Slavko Srebrnič.
V	izseljenskem letopisu nas popelje Zbornik med naše izseljence v Avstraliji, Evropi, Kanadi, Severni Ameriki in v razne droge kraje, kjer se slovenski
živelj bori za svoj narodni obstoj.
ZBORNTK-KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE ZA L. 1963 dobite v Severni Ameriki na naslovih: LEAGUE O F CSA, 5733 Catalpa A ve. BROCKLVN 27, N. Y.
FAMIL1A, 6116 Glass Ave, CLEVELAND 3, Ohio;
Stanko Manč, 1935 W. 22nd Plače, CHICAGO 8, 111.;
v Kanadi pa v SLOVENSKI PISARNI, 618 Manning Ave, TORONTO 4, Ontario.
sl-	TARIFA REDUCIDA		Propiedad Intelectual
§ s g	Concesion No. 6830		N* 700070
O <	22-M962		Itamon Falcon 4158 Bs. As.