Blaž Otrin SOCIALNA DEJAVNOST KATOLIŠKE CERKVE V LJUBLJANSKI (NAD)ŠKOFIJI OD KONCA 18. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE © Vse pravice pridržane Založila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Za založbo: dr. Janez Vodicar Izid znanstvene periodicne publikacije je omogocila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. UDK: 272/273-722:364.4(497.12)“1775/1945“ ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 45 BLAŽ OTRIN SOCIALNA DEJAVNOST KATOLIŠKE CERKVE V LJUBLJANSKI (NAD)ŠKOFIJI OD KONCA 18. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Ljubljana 2023 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana Urednik / Editor dr. Miha Šimac Recenzenti / Peer reviewers: dr. Bogdan Kolar, dr. Jure Volcjak Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. The articles have been peer-reviewed. The authors are responsible for the content of their papers. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 364-78:27-772(497.4Ljubljana)«1775/1941« OTRIN, Blaž Socialna dejavnost katoliške cerkve v ljubljanski (nad)škofiji od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne / Blaž Otrin. - Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2023. - (Acta ecclesiastica Sloveniae, ISSN 0351-2789 ; 45) ISBN 978-961-90474-8-4 COBISS.SI-ID 171861251 Na naslovni strani je posnetek bronastega Kristusovega monograma iz Emone (druga polovica 4. stoletja). KAZALO Table of Contents......................................................................................................7 Kazalo prilog..............................................................................................................9 Seznam kratic in okrajšav......................................................................................11 1 Uvod...........................................................................................................................13 2 Socialni nauki in programi katoliške Cerkve v kontekstu zgodovinskih okolišcin..........................................................................................172.1 Vesoljna Cerkev..................................................................................................172.1.1 Od Pija VI. do Gregorja XVI...................................................................17 2.1.2 Pij IX...........................................................................................................21 2.1.3 Leon XIII....................................................................................................24 2.1.4 Pij X. in Benedikt XV................................................................................30 2.1.5 Pij XI...........................................................................................................35 2.2 Ljubljanska škofija..............................................................................................402.2.1 Državno cerkvenstvo in jožefinizem......................................................40 2.2.2 Janez Zlatoust Pogacar.............................................................................49 2.2.3 Jakob Missia...............................................................................................51 2.2.4 Anton Bonaventura Jeglic........................................................................53 2.2.5 Gregorij Rožman.......................................................................................61 2.3 Katoliška socialna misel na Slovenskem.........................................................762.3.1 Katoliška socialna misel na Slovenskem do konca prve svetovne vojne.........................................................................................................77 2.3.2 Katoliška socialna misel na Slovenskem od konca prve do zacetka druge svetovne vojne..........................................................81 3 Socialna politika države.........................................................................................953.1 Socialna politika v avstrijskem delu Habsburške monarhije v 19. stoletju do prve svetovne vojne............................................................953.1.1 Obdobje pred nastopom Taaffejeve vlade..............................................96 3.1.2 Delavskozašcitna zakonodaja Taaffejeve vlade.....................................98 3.1.3 Socialna zakonodaja od 1893 do 1914.................................................102 3.2 Socialna politika na Slovenskem med obema vojnama..............................1043.2.1 Gospodarski in socialni položaj v novi državi....................................104 3.2.2 Delavskozašcitna zakonodaja................................................................107 3.2.3 Delavske zašcitne ustanove....................................................................110 3.2.4 Socialno skrbstvo....................................................................................113 4 Dobrodelne ustanove v upravi Cerkve..............................................................115 5 Cerkev kot državni organ socialnega skrbstva................................................1215.1 Župnijski ubožni inštituti...............................................................................1215.1.1 Ustanovitev ubožnih inštitutov.............................................................121 5.1.2 Reforma leta 1835 in dosledna uvedba ubožnih inštitutov...............125 5.1.3 Primeri delovanja ubožnih inštitutov v Mekinjah, Šentvidu pri Sticni in Ljubljani...........................................................128 5.1.4 Ukinitev ubožnih inštitutov..................................................................132 5.2 Nabirke..............................................................................................................135 5.3 Najdenci............................................................................................................1435.3.1 Ustanovitev najdenišnic in najdeniški sistem.....................................143 5.3.2 Vloga dušnih pastirjev...........................................................................148 5.3.3 Primer župnije Dob................................................................................152 5.3.4 Ukinitev najdenišnic..............................................................................157 6 Samostojna iniciativa Cerkve za pomoc razlicnim skupinam.....................1616.1 Dobrodelna dejavnost.....................................................................................1616.1.1 Dobrodelna društva................................................................................162 6.1.2 Redovi in kongregacije...........................................................................195 6.1.3 Župnije.....................................................................................................206 6.1.4 Zavodi za posamezne kategorije prebivalstva.....................................211 6.2 Katoliška stanovska društva, delavske strokovne organizacije in zadružništvo.....................................................................................................2436.2.1 Stanovska društva...................................................................................244 6.2.2 Katoliške strokovne – sindikalne – delavske organizacije.................255 6.2.3 Zadružništvo...........................................................................................284 7 Zakljucek.................................................................................................................295 8 Povzetek..................................................................................................................307 9 Summary.................................................................................................................311 10 Priloge.....................................................................................................................315 11 Viri in literatura....................................................................................................409 12 Imensko kazalo......................................................................................................423 Navodila sodelavcem AES .........................................................................................427 Instructions to AES associates ..................................................................................429 Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve.............................................................431 SOCIAL ACTIVITIES OF THE CATHOLIC CHURCH IN THE LJUBLJANA (ARCH)DIOCESE FROM THE END OF THE 18TH CENTURY UNTIL THE SECOND WORLD WAR TABLE OF CONTENTS Table of Contents......................................................................................................7 Index of Appendices.................................................................................................9 List of Abbreviations and Acronyms...................................................................11 1 Introduction.............................................................................................................13 2 Social Teachings and Programmes of the Catholic Church in the Context of Historical Circumstances.......................................................172.1 Universal Church...............................................................................................172.1.1 From Pius VI to Gregory XVI.................................................................17 2.1.2 Pius IX........................................................................................................21 2.1.3 Leo XIII......................................................................................................24 2.1.4 Pius X and Benedict XV...........................................................................30 2.1.5 Pius XI........................................................................................................35 2.2 Ljubljana Diocese...............................................................................................402.2.1 “State-Church relations« and Josephinism............................................40 2.2.2 Janez Zlatoust Pogacar.............................................................................49 2.2.3 Jakob Missia...............................................................................................51 2.2.4 Anton Bonaventura Jeglic........................................................................53 2.2.5 Gregorij Rožman.......................................................................................61 2.3 Catholic Social Thought in Slovenia...............................................................762.3.1 Catholic Social Thought in Slovenia until the End of the First World War...........................................................................77 2.3.2 Catholic Social Thought in Slovenia from the End of the First until the Beginning of the Second World War...............81 3 State Social Politics.................................................................................................953.1 Social Politics in the Austrian Part of the Habsburg Monarchy in the 19th Century until the First World War............................................953.1.1 The Period prior to the Taaffe Government..........................................96 3.1.2 Protection Legislation of Workers by the Taaffe Government............98 3.1.3 Social Legislation from 1893 until 1914..............................................102 3.2 Social Politics in Slovenia between the Two World Wars...........................1043.2.1 Economic and Social Position in the New State.................................104 3.2.2 Protection Legislation of Workers........................................................107 3.2.3 Workers’ Protection Institutions...........................................................110 3.2.4 Social Care...............................................................................................113 4 Charitable Institutions in the Administration of the Church......................115 5 The Church as the State Body for Social Care.................................................1215.1 Parish Institutes for the Poor..........................................................................1215.1.1 Establishment of Institutes for the Poor..............................................121 5.1.2 The Reform in 1835 and Consistent Implementation of Institutes for the Poor......................................................................125 5.1.3 Examples of Operation of Institutes for the Poor in Mekinje, Šentvid near Sticna, and Ljubljana.....................................................128 5.1.4 The Abolition of Institutes for the Poor...............................................132 5.2 Collections........................................................................................................135 5.3 Foundlings........................................................................................................1435.3.1 The Establishment of Foundling Hospitals and the Foundling System...........................................................................143 5.3.2 The Role of Priests..................................................................................158 5.3.3 The Example of the Dob Parish............................................................152 5.3.4 The Abolition of Foundling Hospitals.................................................157 6 Independent Initiative of the Catholic Church in the Ljubljana Diocese for Help to Individual Social Groups ...............................................................1616.1 Charitable Activities........................................................................................1616.1.1 Charity Societies.....................................................................................162 6.1.2 Orders and Congregations....................................................................195 6.1.3 Parishes....................................................................................................206 6.1.4 Institutions for Individual Categories of Inhabitants........................211 6.2 Catholic Workers’ Expert Organisations, Expert Societies, and Cooperativism................................................................................................2436.2.1 Expert Societies.......................................................................................244 6.2.2 Catholic Expert – Union – Workers’ Organisations..........................255 6.2. Cooperativism.........................................................................................284 7 Conclusion..............................................................................................................295 8 Povzetek..................................................................................................................307 9 Summary.................................................................................................................311 10 Appendices.............................................................................................................315 11 Sources and Literature.........................................................................................409 12 Index of Names......................................................................................................423 427Navodila sodelavcem AES ......................................................................................... 429Instructions to AES associates .................................................................................. Publications of the Institute of Church History31.........................................................4 1 KAZALO PRILOG Priloga 1: Naznanilo Notranjeavstrijskega gubernija v Gradcu o ubožnem inštitutu pod imenom Družba ljubezni do bližnjega. Gradec, 18. 9. 1784........................315 Priloga 2: Kurenda Okrožnega urada v Ljubljani o ubožnih inštitutih. Ljubljana, 21. 10. 1804, št. 1007.................................................................................................322 Priloga 3: Razglas o skrbi za revne in s tem povezanim ustanavljanjem zavodov za revne. Okrožni urad Novo mesto, 2. 9. 1834....................................................325 Priloga 4: Dopis Reprezentance in komore za Kranjsko ljubljanskemu škofu Leopoldu Jožefu Hanibalu Petazziju glede nabirk, Ljubljana, 4. 3. 1762...........337 Priloga 5: Pastirsko pismo škofa Avguština Gruberja škofijskim duhovnikom glede pomoci ob lakoti leta 1817. Ljubljana, 12. 3. 1817, št. 538.........................338 Priloga 6: Zacasna navodila Ilirskega gubernija za višjega sirotinskega oceta v Ljubljani. Ljubljana, 2. 6. 1820..............................................................................340 Priloga 7: Okrožnica Ilirskega gubernija o evidentiranju in nadzoru najdencev v oskrbi dežele. Ljubljana, 3. 5. 1836.......................................................................349 Priloga 8: Okrožnica Škofijskega ordinariata v Ljubljani dekanijam glede tržaških najdencev. Ljubljana, 22. 9. 1851.............................................................................354 Priloga 9: Okrožnica Deželnega odbora za Kranjsko o ukinitvi ljubljanske najdenišnice, Ljubljana, 18. 6. 1871........................................................................355 Priloga 10: Pogodba med tržaško najdenišnico in rejnico. Trst, 1831...................................357 Priloga 11: Pogodba med ljubljansko najdenišnico in rejnico. Ljubljana, 1849....................360 Priloga 12: Zapisnik o razgovorih med JSZ in Društvom Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije v Ljubljani. Ljubljana, 13. 4. 1934.............363 Priloga 13: Pismo predsednika Društva Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije Franca Kremžarja škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 1. 6. 1934...................................................................................................368 Priloga 14: Pismo Društva Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 3. 7. 1934..................................369 Priloga 15: Predlog Društva združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije JSZ o ustanovitvi enotne organizacije, april, 1935...............................370 Priloga 16: Pismo JSZ Društvu združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije. Ljubljana, 4. 4. 1935.................................................................................372 Priloga 17: Pismo JSZ Društvu združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije. Ljubljana, 12. 4. 1935...............................................................................373 Priloga 18: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 27. 4. 1935..............................374 Priloga 19: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 2. 9. 1935, in odgovor 3. 9. 1935.....................................................................................................................375 Priloga 20: Zapisnik sestanka v Celju med zastopniki JSZ, ZZD in DZZTNS. Celje, 15. 12. 1935.................................................................................................................378 Priloga 21: Pismo škofa Ivana Tomažica škofu Gregoriju Rožmanu. Maribor, 11. 2. 1936...................................................................................................................379 Priloga 22: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 22. 2. 1936..............................382 Priloga 23: Pismo ZZD in DZZTNS škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 29. 2. 1936...................................................................................................................382 Priloga 24: Spomenica ZZD in DZZTNS škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 29. 2. 1936...................................................................................................................383 Priloga 25: Pismo škofa Ivana Tomažica škofu Gregoriju Rožmanu. Maribor, 27. 3. 1936...................................................................................................................390 Priloga 26: Pismo škofa Ivana Tomažica škofu Gregoriju Rožmanu. Maribor, 2. 4. 1936.....................................................................................................................391 Priloga 27: Sporna vprašanja za razgovor z JSZ. April 1936....................................................393 Priloga 28: Izjava JSZ. Ljubljana, 20. 4. 1936.............................................................................393 Priloga 29: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 2. 5. 1936................................394 Priloga 30: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 17. 1. 1937..............................396 Priloga 31: Pismo škofa Gregorija Rožmana škofu Ivanu Tomažicu (osnutek). Ljubljana, 18. 1. 1937................................................................................................398 Priloga 32: Pismo ZZD škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 7. 2. 1937..............................399 Priloga 33: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 13. 3. 1937, in škofov odgovor, 28. 4. 1937......................................................................................401 Priloga 34: Pismo JSZ škofu Rožmanu. Ljubljana, 13. 3. 1937................................................404 Priloga 35: Pismo škofa Gregorija Rožmana p. Angeliku Tomincu. Ljubljana, 21. 1. 1939...................................................................................................................404 Priloga 36: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu, Ljubljana, 5. 5. 1939................................406 SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV DZZTNS Društvo združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije d. J. dieses Jahr/des Jahres etc et cetera ES Enciklopedija Slovenije f. fascikel fl forint (goldinar) gld goldinar H. Herr HKL hcere kršcanske ljubezni JRZ Jugoslovanska radikalna zajednica JSZ Jugoslovanska strokovna zveza JŠK Jugoslovanska škofovska konferenca K krona k.k. kaiserlich-königlich KA Katoliška akcija KIPD Katoliško izobraževalno in podporno društvo v Domžalah kr. krajcar KZ Karitativna zveza v Ljubljani l. J. laufendes Jahr/laufenden Jahres l. r. lastnorocno LŠL Ljubljanski škofijski list NŠAL Nadškofijski arhiv v Ljubljani OFM red manjših bratov (latinsko Ordo Fratrum Minorum) – franciškani RA HKL Redovni arhiv Družbe hcera kršcanske ljubezni v Šentjakobu ob Savi SBL Slovenski biografski leksikon SHS Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev SI AS Arhiv Republike Slovenije SLS Slovenska ljudska stranka ŠAL Škofijski arhiv Ljubljana ŠS šolske sestre t. e. tehnicna enota VSL Vseslovenska ljudska stranka ZAL Zgodovinski arhiv Ljubljana ZMKD Zveza mladih katoliških delavcev ZZD Zveza združenih delavcev ŽA župnijski arhiv 2 UVOD Pricujoce delo je delno predelana, osvežena in obogatena magistrska na­loga iz leta 2010,11 Blaž Otrin, Socialna dejavnost katoliške Cerkve v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja v ljubljanski škofiji: magistrsko delo, Ljubl­jana 2010. ki ob koncu vsebuje še objavo pomembnih arhivskih virov. Delo se loteva obravnave izjemno pestre in bogate socialne dejavnosti katoliške Cerkve v ljubljanski (nad)škofiji od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne. Obravnava politicne, miselne in programske tokove ter organizacijske struktu­re, ki so zaznamovale socialno tematiko na nivoju vesoljne in krajevne Cerkve, podaja pa tudi prikaz dejavnosti na lokalnem nivoju župnij, organizacij in po­sameznika, ki se je znašel v socialni bedi. Casovno sega obravnavana tema v obdobje reform Marije Terezije in Jože­fa II., ki so bistveno dolocale obravnavano tematiko, pa vse do druge svetovne vojne, ko so nastopile povsem nove razmere, ki so usodno spremenile tok zgo­dovine. V obravnavano tematiko niso vkljucene posebnosti socialnega skrbstva med prvo svetovno vojno, ki je prinesla izdatno zaostritev socialnih razmer in povsem samosvojo organizacijo socialne dejavnosti, kar bi zahtevalo samostoj­no študijo. S socialno dejavnostjo je mišljeno tisto delovanje katoliške Cerkve, tako škofov, duhovnikov, redovnikov, župnij, katoliških združenj in drugih organi­zacijskih enot Cerkve, ki so stremele k usmerjanju družbenega in ekonomskega razvoja za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer vseh kategorij prebival­cev, kot tudi pomoc raznim kategorijam prebivalstva, ki so se zaradi takšnih ali drugacnih razlogov znašle v eksistencni stiski oziroma bile odrinjene na rob družbe. Pri obravnavi posameznih tem smo posebej izpostavili tiste, ki do sedaj v zgodovinopisju še niso bile natancneje obdelane oziroma je bilo na voljo jav­nosti še nepoznano arhivsko gradivo, predvsem iz Nadškofijskega arhiva Lju­bljana (NŠAL). Socialna dejavnost posameznih akterjev v družbi je tesno vezana na eticne, verske in politicne nazore. Vidik solidarnosti in služenja bližnjemu v ljubezni je eden glavnih poudarkov kršcanstva in element, ki ga je zaslediti v celotni zgo­dovini Cerkve. Ljubezen do bližnjega je bilo skupaj z oskrbovanjem zakramen­tov in oznanjevanjem božje besede temeljno podrocje delovanja Cerkve vse od njenih zacetkov. Jezus ljubezen do bližnjega postavi kot najvecjo zapoved, ki je enaka ljubezni do Boga. Kaj to pomeni, pove v priliki o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,31), ki ostaja merilo oziroma ukaz univerzalnosti ljubezni, ki se obraca k pomoci potrebnim, kdorkoli že so. Ljubece služenje za Cerkev tako ni zgolj dejavnost socialnega skrbstva, ki bi jo mogli prepustiti tudi drugim, marvec spada k njenemu bistvu, je njen bistven izraz, ki se mu Cerkev ne more odpovedati. To so upoštevali že prvi ucenci in zgodnja Cerkev, o tem lahko be­remo v apostolskih delih in spisih cerkvenih ocakov prvih stoletij tako vzhoda kot zahoda.22 Benedikt XVI., Okrožnica Bog je ljubezen, Ljubljana 2006, str. 25–27. Veliki kršcanski pisatelj Tertulijan (+ po letu 220) pripoveduje, kako skrb kristjanov za siromake vseh vrst zbuja strmenje poganov.33 Tertullianus, Quintus Septimus Florens, Apologetski, polemicni in katehetski spisi (ur. Jan Dominik Bogataj), Ljubljana 2023, str. 130–133. Martin iz Toursa (+397) pa je s svojim dejanjem, ko je pred mestnimi vrati Amiensa po­daril polovico svojega plašca siromaku, podal zgled, ki je postal navdih za vsa nadaljnja stoletja in je bil neštetokrat upodobljen po cerkvah, med njimi tudi v številnih slovenskih. Podoba sv. Martina v cerkvah in kapelicah je tako že mno­go pred razširjenostjo pismenosti ljudi slikovito nagovarjala k dobrodelnosti. Socialna dejavnost katoliške Cerkve v Evropi je v obravnavanem obdobju doživela izjemen razcvet in se je manifestirala v mnogoterih oblikah ter postala pomembno gibalo socialne dejavnosti celotne družbe. Ni se omejila le na kari­tativno dejavnost, ampak se je aktivno vkljucila tudi v procese oblikovanja bolj pravicne družbe. Zacenjamo s poglavjem o socialnih naukih in programih katoliške Cerkve v kontekstu aktualnih zgodovinskih okolišcin. V prvem delu je kratko orisan splošni položaj katoliške Cerkve v Evropi v casu pontifikatov od Pija VI. do Pija XI. oziroma od zadnje cetrtine 18. stoletja do druge svetovne vojne. Pri tem je posebna pozornost posvecena problematiki, ki je vplivala na družbeno­-socialno raven in položaj v državah, ki so imele vpliv na naš prostor. Drugi del tega poglavja se osredotoca na lokalno Cerkev oziroma na ljubljansko škofijo in podaja posledice državnega cerkvenstva v vsakdanjem življenju Cerkve, ki je hkrati dolocal bistvene prvine socialnih programov in prizadevanj ljubljanskih škofov od Janeza Karla Herbersteina do Jerneja Vidmarja, nato pa programe in prizadevanja škofov od Janeza Zlatousta Pogacarja do Gregorija Rožmana skozi pastirske liste, sinode, katoliške shode, podpore karitativnih kongregacij ter redov in druga prizadevanja za dvig socialnega nivoja v škofiji. Pri tem je poseben poudarek na vlogi škofa Rožmana pri kršcanskih delavskih strokov­nih organizacijah, saj smo imeli na razpolago do sedaj še neobdelano gradivo v njegovi zapušcini. Na koncu je orisana katoliška socialna misel na Slovenskem ob koncu 19. stoletja in v 20. stoletju, ki se je v glavnem gibala okoli delavskega vprašanja in tesno povezanih ideoloških vprašanj. Tretje poglavje obravnava razvoj socialne zakonodaje v avstrijskem delu Habsburške monarhije v 19. stoletju do zacetka velike vojne leta 1914 in razvoj te zakonodaje v novi državni tvorbi v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji, v obeh državah pa je bila kar najtesneje povezana z delavskim vprašanjem. V cetrtem poglavju so kratko predstavljene dobrodelne ustanove v upravi Cerkve kot starodavne in posebne oblike podpore ubogih, ki jih je moc zaslediti tako rekoc vse od ustanovitve ljubljanske škofije do druge svetovne vojne. Peto in šesto poglavje prikazujeta udejstvovanje Cerkve v ljubljanski škofiji na socialnem podrocju. To dejavnost lahko razdelimo na dva dela, ki sta loceno predstavljena v dveh poglavjih. V petem poglavju je predstavljena socialna de­javnost Cerkve, ki jo je po diktatu države opravljala kot državni organ socialne­ga skrbstva. Pri tem je šlo za župnijske ubožne inštitute, ki so kot javna mreža za oskrbo ubogih na Kranjskem delovali vec kot stoletje, nabirke za ponesrecence ob elementarnih nesrecah in skrb za sirote v sistemu rejništva oziroma skrb za t. i. najdence. Vsa ta tri podrocja so zaznamovala celotno škofijsko upravo, predvsem pa delo duhovnikov na župnijah, in so spadala med naloge, ki so jih morali opravljati kot državni uradniki. Šesto poglavje, ki je tudi najobsežnejše, je razdeljeno na dva dela. V prvem je predstavljen celotni organizacijski spekter društev in organizacij na cerkveni osnovi, redov in župnij ter opis delovanja socialnih zavodov, ki so imeli namen odpravljati oziroma blažiti stisko ljudi, ki so se zaradi takšnih ali drugacnih razlogov znašli na robu družbe. V drugem delu pa je orisan razvoj katoliških delavskih strokovnih organizacij in stanovskih združenj ter zadružništva v luci socialne problematike. Na polju socialne dejavnosti smo se ognili trem velikim podrocjem, in sicer zdravstvu, šolstvu in izseljenstvu, ki bi jih po vsebini sicer lahko delno vkljucili, a so te zase zaokrožene celote tako obsežne, da bi s tem tvegali preve­lik obseg. Pri zdravstvu bi morali med drugim obdelati celotno dejavnost bol­niških sester, usmiljenih bratov in predvsem sester usmiljenk, ki so od druge polovice 19. stoletja vse tja do druge svetovne vojne razvile fascinantno zdra­vstveno dejavnost. Šolstvo sicer ne spada v sfero sociale, a je po drugi strani z njo zelo prepleteno; pri tem mislimo na dijaške in študijske ustanove, podporna dijaška in akademska društva, številne dijaške domove, da ne govorimo o vlogi Cerkve pri razvoju primarnega šolstva konec 18. in v 19. stoletju, kar je posle­dicno pomenilo tudi socialni dvig prebivalstva. Podobno velja tudi za vprašanje izseljencev, ki obsega veliko in zelo razgibano podrocje. 3 SOCIALNI NAUKI IN PROGRAMI KATOLIŠKE CERKVE V KONTEKSTU ZGODOVINSKIH OKOLIŠCIN 3.1 VESOLJNA CERKEV V tem poglavju se bomo dotaknili položaja katoliške Cerkve v casu pon­tifikatov od Pija VI. (1775–1799) do Pija XI. (1922–1939), s poudarkom na družbenosocialni problematiki in položaju v državah, ki so mocneje vplivale na razvoj Cerkve na Slovenskem. Pri posameznih pontifikatih so predstavlje­ne posamezne vsebine, ki so zaznamovale dolocenega papeža in so pomembne za našo tematiko. Pri papežih od Pija VI. do Gregorja XVI. (1831–1846) je to podrejanje Cerkve za namene države, ki se je v Habsburški monarhiji izražalo skozi t. i. državno cerkvenstvo in razmah novih redovnih skupnosti, pri Piju IX. (1846–1878) njegov odnos do liberalizma, pri Leonu XIII. (1878–1903) dela­vsko vprašanje, pri Piju X. (1903–1914) in Benediktu XV. (1914–1922) razvoj katoliških organizacij in sindikatov, pri Piju XI. pa odnos do treh totalitarizmov in nove pobude za razmah verskega življenja. Obravnavano obdobje je bilo iz­jemno dinamicno in izpricuje, kako je Cerkev v novonastalih razmerah iskala svoj prostor in odgovore na nastala vprašanja. 3.1.1 OD PIJA VI. DO GREGORJA XVI. Obdobje pontifikatov papežev od Pija VI. do Gregorja XVI. je dolgo vec kot sedem desetletij (1775–1846) in je v politicnem smislu izjemno razgiba­no. Na idejnem podrocju cerkvenega nauka pa je bilo to obdobje skopo, saj so Sveti sedež in drugi vidni predstavniki Cerkve (škofje, teologi) na številna pereca in nova družbena in duhovna vprašanja odgovarjali izrazito konser­vativno, z opomini, branjenjem svojih stališc in pravzaprav niso vstopali v dialog z novimi družbenimi tokovi. Po francoski revoluciji je na politicnem podrocju nastal prepad med Cerkvijo in laicisticno mešcansko družbo, ka­toliška inteligenca pa je v duhovnih znanostih in naravoslovju izgubila stik z glavnim tokom. Del vzroka za to lahko najdemo v svetnem položaju papeža kot malega ita­lijanskega kneza, ki se je znašel na šahovnici velikih sil in je s sklepanjem kom­promisov branil svojo svetno oblast ter se podrejal vsakokratnemu razmerju politicnih sil.44 Nimwegen Rogier, Cerkev v casu razsvetljenstva in revolucije, v: Zgodovina Cerkve, 4, Cerkev v casu razsvetljenstva, revolucije in restavracije (1715–1848), Ljubljana 1999, str. 33-42 (dalje: Rogier, Cerkev v casu razsvetljenstva); Guillaume de Bertier de Sauvigny, Cerkev v casu restavracije, v: Zgodovina Cerkve, 4, Cerkev v casu razsvetljenstva, revolucije in restavracije (1715–1848), Ljubljana 1999, str. 289, 290, 42 (dalje: Bertier de Sauvigny, Cerkev v casu restavracije). Nadaljnji vzrok nemoci Cerkve je bil v dejstvu, da Cerkev, ki je zastopala monarhisticno nacelo, ni zmogla sprejeti novih družbenih tokov, ki so zagovarjali ideal demokracije, se pravi svobodno odlocitev ljudstva mimo oblasti po božjem pravu, ki se je prenašala z dedovanjem. Poleg tega se je re­volucija v Evropi takoj obrnila tudi v protikatoliško smer in Cerkev porinila v vrste nasprotnih sil.55 Bertier de Sauvigny, Cerkev v casu restavracije, str. 177. Po koncu Napoleonovih vojn je Cerkev odlocno podprla restavracijo, konflikt z demokracijo pa se je vlekel še globoko v 20. stoletje. Druga polovica 18. in prva polovica 19. stoletja je bilo obdobje, ko je pa­peštvo zgubljalo na moci in vplivu, krepili pa so se vplivi posameznih držav do Cerkve. V Franciji je prevladoval galikanizem, sistem državnega cerkvenstva s primesmi episkopalizma in poskusov oblikovanja nacionalne Cerkve. V Nem­ciji se je krepil episkopalizem, gibanje, ki si je v povezavi z državnim absolu­tizmom prizadevalo prenesti odgovornost za vodenje cerkve s papeža na škofe in na vesoljne koncile, v Habsburški monarhiji pa je prevladoval jožefinizem oziroma državno cerkvenstvo. Politika do Cerkve, ki jo imenujemo državno cerkvenstvo, ni nikakršen izum niti znotraj Habsburške monarhije niti v kontekstu evropskih držav. Že dolgo pred Jožefom II., vse tja od srede 15. stoletja, so Habsburžani Cerkvi po­stavljali zahteve in ravnali v smislu idej o državni Cerkvi. Imenovali so vecino cerkvenih dostojanstvenikov v svojih deželah, dolocali so izobraževalni sistem duhovnikov, dolocali konkretne oblike verskega življenja itd., skratka, skušali so oblikovati Cerkev, ki bi bila sicer povezana s Svetim sedežem, hkrati pa bi jo kot samostojno deželno Cerkev vodili svetni vladarji. Marija Terezija se je kot vladarica dežele cutila upraviceno, da povsem sa­mostojno skrbi za Cerkev v dednih deželah.66 France M. Dolinar, Teološko ozadje Herbersteinovega casa, v: Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2004, str. 9, 17, in Rogier, Cerkev v casu razsvetljenstva, str. 112–114. Za nacrtno izvajanje cerkvenih reform je cesarica leta 1769 ustanovila posebni urad »Consessus in publico­-ecclesiasticis«, ki se je leta 1782 preimenoval v duhovno dvorno komisijo »Ge­istiche Hofkommission«. Jožef II. je izdal nad šest tisoc odlokov, ki so zadevali cerkveno podrocje. Predpisi so regulirali delovanje Cerkve na tako rekoc vseh podrocjih, razen na dogmatskem. Država je urejala odnose med Svetim sede­žem in škofi, prepovedovala neposredno objavljanje papeških okrožnic in ško­fovskih pastirskih pisem, predpisovala bogoslužni red, nadzirala bogoslovne študije, urejala je odnose med samostanskimi predstojniki in njihovimi vrhov­nimi predstojniki, regulirala številna redovna vprašanja, odpravila eksemptnost samostanov in jih podredila krajevnim škofom, odpravila inkorporacijo župnij samostanom, razpustila veliko število predvsem kontemplativnih samostanov, preuredila župnijske in škofijske meje, kontrolirala cerkveno premoženje, bdela nad pastoralnim delovanjem duhovnikov, kontrolirala njihovo zasebno življe­nje … Duhovniki so tako postali tako rekoc poldržavni uradniki z državno ozi­roma poldržavno placo (kongruo).77 Jože Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri, Celje 2005, str. 15, in Franc Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 176–177. Papež Pij VI. je poizkušal umiriti ukrepe predvsem proti samostanom z obiskom na Dunaju spomladi 1782, cesar pa mu je obisk vrnil decembra na­slednje leto. Obiska pa razen svecanosti in blišca nista prinesla nikakršne spre­membe v reformnih usmeritvah in dejanjih cesarja.88 Rogier, Cerkev v casu razsvetljenstva, str. 116. Po napoleonskih vojnah in dunajskem kongresu se je državno cerkven­stvo utrdilo v pisarnah in o cerkvenih zadevah v monarhiji je odlocal državni svetnik in referent za duhovne zadeve. Avstrijski škofje so sicer v marsicem na­sprotovali prevelikemu vplivu države (npr. nadzoru nad bogoslovnimi študiji), vendar so ga po drugi strani podpirali. Mocna prepletenost je Cerkvi omogo­cala vpliv na šolstvo, zakonske zadeve in podobno, škofje pa so bili tudi zvesti legalisti in so skušali ohraniti odmaknjenost in avtonomnost od rimske kurije.99 Bertier de Sauvigny, Cerkev v casu restavracije, str. 262–263. Državno cerkvenstvo se je formalno zakljucilo po letu 1855,1010 Maximilian Liebmann, Von der Dominanz der katholischen Kirche zu freien Kirchen im freien Staat, v: Österreichische Geschich­te. Geschichte des Christentums in Österreich, Dunaj 2003, str. 375. ko je bil sklenjen konkordat med Svetim sedežem in Avstrijo in je Cerkev v odnosu do države svobodneje zadihala, posledice in doloceni vidiki pa so bili prisotni vse do kon­ca monarhije. V kontekstu socialne dejavnosti Cerkve je v tem obdobju pomemben raz­cvet redovnega življenja. Starodavni redovi so konec 18. in v zacetku 19. stoletja doživeli zaton, ki so ga zaznamovale tako ukinitve samostanov v številnih dr­žavah kot malodušnost in skrhana notranja disciplina. V zacetku 19. stoletja pa je zaslediti nagel vzpon redovništva. Tu je šlo za obnovitev jezuitskega reda leta 1814, pocasno obnovo in reorganizacijo starih redov, predvsem pa za razcvet novih oblik redovnega življenja, novih kongregacij, ki so vecinoma izvirale iz Francije. Ta vzpon redovnega življenja je tudi najznacilnejše znamenje prebuja­nja duhovnega življenja Cerkve v prvi polovici 19. stoletja.1111 Bertier de Sauvigny, Cerkev v casu restavracije, str. 322–323. Nastanek redovnih skupnosti oziroma novih oblik redovnega življenja, ki so se ukvarjale z dobrodelnostjo, pa ni bil tako enostaven. Od tridentinskega koncila dalje je namrec za vse ženske redove veljala stroga papeška klavzura, ki je prepovedovala gibanje redovnic izven zidov samostana, kar je onemogocalo karitativno dejavnost med prebivalstvom. Le v zelo redkih primerih je Sveti sedež dovolil izjeme. Pomemben preboj v tem smislu je sredi 17. stoletja uspel ustanoviteljema Hcera kršcanske ljubezni oziroma usmiljenk, Vincenciju Pa­velskemu (1581–1660) in Ludoviki de Marillac (1591–1660), ki sta se pri orga­nizaciji sester odpovedala »klasicnim« redovnim zaobljubam, ki bi pomenile strogo klavzuro, in oblikovala enoletne obljube, ki so jih sestre obnavljale vsako leto, in tako pridobila »pravico« prostega gibanja za sestre, da so lahko uresni­cevale svoje poslanstvo: skrb za uboge in bolne. Družbo je leta 1655 potrdil pa­riški nadškof, leta 1668 pa jo je odobril tudi papež Klemen IX. Število usmiljenk se je med letoma 1807 in 1847 s 1.600 dvignilo na 8.000. Ta oblika je postala v 19. stoletju vzorcni primer za nastanek novih kongregacij. Poleg rahljanja dolocil klavzure je bilo za razširitev redov pomembno dej­stvo, da so bile ustanovitve novih samostanov vodene iz maternih hiš pod vod­stvom generalne predstojnice, kjer je bilo poskrbljeno tudi za enotno vzgojo in izobraževanje clanic in pribežališce za stara leta.1212 Erwin Gatz, Wolfgang Schaffer, Sozial-caritativ tätige Orden, v: Geschichte des kirchlichen Lebens in den deutschsprachigen Län­dern seit dem Ende des Jahrhunderts, Band V, Caritas und soziale Dienste (ur. Ervin Gatz), Wien 1997, str. 96–97; Bertier de Sauvig­ny, Cerkev v casu restavracije, str. 322–323. Nove oblike redov oziroma kongregacij so mnogokrat nastale iz gorecih skupin laikov, ki so se lotili najrazlicnejših nalog: pomoci ubogim, bolnim in revnim, vzgoje mladine, spreobracanja nevernih … Vzorcen model nastanka teh skupin je bil nekako naslednji: mlado pobožno dekle se je po nasvetu du­hovnika ali samoiniciativno lotilo vzgoje otrok, pomoci bolnim in siromašnim oziroma kakšne druge dejavnosti. Kmalu se mu je pridružilo še nekaj deklet, ki jih je pritegnil zgled, pridobile so si podporo kakšne aristokratinje, ki jih je financno in moralno podpirala, lokalni župnik pa jih je hrabril ali oviral, kmalu so si pridobila duhovnega vodjo. Ko se je skupina okrepila in si pridobila hišo, se je vmešal škof. Da bi si pridobila njegovo privoljenje, so morala oblikovati pravila, nošo, izvoliti predstojnico, izbrati ime skupnosti in svetnika – zavetni­ka. Vse to se je brusilo, dokler nekega dne niso zaprosili za dovoljenje vlade in Svetega sedeža. V zacetku je najvec takih skupnosti oziroma kongregacij nastalo v Franciji, pozneje pa se je ta proces razširil po vsej Evropi. Nove skupnosti v zacetku vecinoma niso prestopile meja svojih škofij, vcasih so delovale le na obmocju nekaj župnij, nekatere izmed njih pa so se mocno razširile tudi po drugih državah. Nagel razvoj številnih kongregacij, ki so se obcutno razlikovale od starih redov, je Svetemu sedežu prinesel precejšnje cerkvenopravne proble­me, ki pa jih je razrešil z uvedbo posebne vrste odobritve, ki je bila sestavljena iz hvaljenja in hrabrenja, a brez kakršnekoli formalne odobritve. Tako je za casa papeža Leona XII. (1823–1829) nastal t. i. »decretum laudis« oziroma pohvalni odlok kot prva stopnja papeževe potrditve. Sveta stolica, ki se je dolgo držala re­zervirano do teh kongregacij z enostavnimi obljubami, je tako spremenila stali­šce in to novo gibanje prepoznala kot obliko redovnega življenja, ki je posebno dobro prilagojena novemu casu.1313 Roger Aubert, Die Wiedergeburt der alten Orden und das Aufblühen neuer Kongregation, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revolution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien, str. 247-259. V tem casu so nastale tudi kongregacije, ki so bile pomemben dejavnik v socialni dejavnosti Cerkve v ljubljanski škofiji. To velja za šolske sestre sv. Fran­ciška Kristusa Kralja, ki so postale samostojna kongregacija leta 1869, nastale pa so iz skupnosti šolskih sester tretjega reda sv. Franciška v Eggenbergu pri Gradcu, nastale leta 1843, kongregacijo hcera Marije Pomocnice, ki so nastale sredi 19. stoletja v Italiji, zagrebške usmiljenke, ki so postale samostojne leta 1865, sestre sv. Križa, ustanovljene leta 1852 v kantonu Schwyz v Švici, uboge šolske sestre de Notre Dame, ki so s svojim delovanjem zacele leta 1833 v ško­fiji Regensburg v Nemciji, in usmiljenke, ki so sicer nastale v 17. stoletju,1414 Življenje in delo redovnic med nami (ur. Rafko Lešnik), Ljubljana 1985, str. 42–79. a je bil njihov model tako rekoc vzorcen za nastanek redovnih kongregacij v 19. stoletju. 3.1.2 PIJ IX. Ob izvolitvi novega papeža Pija IX.1515 Giovanni Maria Mastai-Ferretti (Sinagalija, 1792 – Rim, 1878), 16. 6. 1846 izvoljen za papeža in si je nadel ime Pij IX. Metod Benedik, Papeži. Od Petra do Janeza Pavla II., Ljubljana 1996, str. 288–289. se je o njem ustvaril mit o liberalnem papežu,1616 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, Od cerkvene države do svetovne Cerkve, Ljubljana 2000 (dalje: Aubert, Zgodovina Cerkve, 5), str. 13, 29; Klaus Schatz, Pius IX., v: Gestalten der Kirchengeschichte, Band 12, Das Papsttum II (ur. Martin Greschat), Stuttgart, Berlin, Köln, Mainz 1984, str. 187–188. ki podpira risorgimento – gibanje za združitev Italije.1717 Schatz, Pius IX., str. 187–188. Roger Aubert, Die ersten Jahre des Pontifikats Pius’ IX.: Vom Neoguelfischen Mythos zur römischen Revolution, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revolution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 478–481. A to se je kma­lu spremenilo, saj je papež vztrajal pri razsvetljenem absolutizmu in papeške države ni bil pripravljen spremeniti v ustavno državo. Ko je Pij XI. 29. aprila 1848 v znamenitem govoru razglasil, da kljub simpatijam do risorgimenta ne bo nikoli pristal na aktivno vlogo v vojni za neodvisnost zoper Avstrijo, ker je to nezdružljivo z njegovim verskim poslanstvom kot ocetom vseh vernih, se je mit o liberalnem papežu takoj spremenil v mit o proti-narodnem papežu. Razvoj nadaljnjih dogodkov je bil nagel, papež pa je moral zaradi neredov celo zapu­stiti Rim, kamor se je po vojaški pomoci Francozov lahko vrnil šele leta 1850.1818 Aubert, Die ersten Jahre des Pontifikats Pius’ IX.: Vom Neoguelfischen Mythos zur römischen Revolution, str. 484–488, in Roger Aubert in Rudolf Lill, Die Auswirkungen der Revolution von 1848 in den Ländern des Deutschen Bundes und den Niederlanden, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revolution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 488–489. Ti dogodki so spremenili cutenje in mišljenje Pija IX., saj je dokoncno za­vrnil liberalna nacela iz leta 1789 in se utrdil v prepricanju, da so ta nacela naj­tesneje povezana z unicenjem tradicionalnih in verskih vrednot, v tem izkustvu pa je že kal celotnega Syllabusa. Politicni nemiri v letu 1848 so dodatno zaostrili stališca do liberalizma, ki ga je vecina krajevnih Cerkva kot tudi papež dojela kot proticerkveno gibanje in rešitev videla v avtoritarnem katolicizmu. Pod vplivom idealiziranega sre­dnjeveškega kršcanstva so hoteli Cerkvi ponovno pridobiti oziroma ohraniti posebne pravice, da bi se v narocju uradno katoliške države lažje uprla sovra­žnim tokovom.1919 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 14–15, 30–31, 37–38. V Avstriji so se po koncu revolucionarnih dogodkov, junija 1849, na Du­naju zbrali avstrijski škofje in izdali pastirsko pismo, v katerem so obsodili vse oznanjevalce novih gesel in postavili svoje zahteve. Cesar je že naslednje leto priznal svobodo avstrijske Cerkve v odnosu do Svetega sedeža ter pri urejanju cerkvenih zadev. Leta 1855 pa je bil sklenjen za Cerkev ugoden konkordat, s katerim se je Cerkev otresla spon jožefinizma, si pridobila svobodo delovanja, nedotakljivost cerkvenega imetja in vpliv na podrocju šolstva. Cerkev se je tako znašla kot cesarjeva partnerica v njegovih restavracijskih nacrtih.2020 Matjaž Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, v: Acta ecclestiatica Sloveniae, št. 25, Ljubljana 2003, str. 42–44. Le manjši del katolicanov je nazore restavracije razumel kot nesmiselne in nazadnjaške in opozarjal, da pomembni del vladajocega razreda ni vec veren in da je najvec, kar Cerkev lahko pricakuje od države, nevtralnost. Bil je mnenja, da mora Cerkev sprejeti moderni svet in »krstiti« liberalne ustanove. Zmerni liberalni katolicani so bili mocni predvsem v Franciji in Belgiji.2121 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 31–39. Okrog leta 1860 je vrsta dejavnikov pripomogla, da se je Pij IX. odlocil in odlocno obracunal z liberalizmom.2222 Tako je bilo leta 1855 v Piemontu razpušceno veliko samostanov, laizacija šolstva pa se je v procesu združevanja Italije cedalje bolj širila. V: Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 81–82. Papež se je cutil dolžnega, da ne bi razo­caral tistih narodov, ki so mu ostali zvesti v sistemu državne zašcite in posebnih pravic; kjer je moral pristati na popušcanje, pa je ravno tako hotel jasno poveda­ti, kakšna so temeljna nacela. Po desetih letih navideznega miru se je ponovno razvnelo tudi vprašanje papeške države.2323 Schatz, Pius IX., str. 195, 196; Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 39–41, 156. Dne 8. decembra 1864 je ob encikliki Quanta cura izšel seznam 80 mo­dernih zablod, znanih kot Syllabus errorum, dokument, ki so ga pripravljali štiri leta. V njem so bili zbrani papeževi govori in citati od zacetka njegovega pontifikata, v katerih je obsodil moderne zablode. Obsodil je panteizem, racio­nalizem, indiferentizem, ki obravnava vse religije enakovredno, socializem, ki zanika pravico lastnine in podreja družino državi, napacne predstave o kršcan­skem zakonu, prostozidarstvo, oporekanja papeževi svetni oblasti, galikanizem, ki hoce upravljanje cerkvene avtoritete podvreci svetni oblasti, etatizem, ki zah­teva monopol v šolah in ukinjanje redov, naturalizem, ki nespoštovanje religije s strani ljudstva vidi kot napredek in zahteva laicne ustanove, locitev Cerkve in države ter svobodo tiska in veroizpovedi.2424 Roger Aubert, Innerkatholische Kontroversen im Blick auf den Liberalismus, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revolution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 750–753. V Italiji so Syllabus gledali predvsem v kontekstu rimskega vprašanja in ni povzrocil takega vznemirjenja kot v Franciji in Belgiji, kjer so ga liberalni kato­licani doživljali kot obsodbo. Razdvojenost glede katoliškega liberalizma, ki jo je cutil Pij IX., lepo izražajo njegovi stavki iz leta 1874: »Katoliški liberalizem, to je ena noga v resnici in ena noga v zmoti, ena noga v Cerkvi in ena noga v duhu stoletja, ena noga z menoj in ena noga z mojimi sovražniki.«2525 Schatz, Pius IX., str. 196. Hkrati z izgubljanjem vpliva na družbo se je v Cerkvi pricel tudi proces centralizacije in cedalje vecje povezanosti z Rimom. V tem je prednost kot za­gotovilo pred pritiski vlade videla tako vecina škofov kot tudi Rim. Zagovorniki ultramontanizma so prevladali na prvem vatikanskem koncilu (1869–1870), ko je zmagal avtoritarni koncept vodenja Cerkve proti kolegialnemu, spor z liberalnimi katolicani pa se je najbolj zaostril pri vprašanju dogme o papeževi nezmotljivosti.2626 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 61–71. Koncil se je predhodno koncal zaradi francosko-nemške vojne in zasedbe papeške države, s cimer se je zacelo obdobje 59-letnega »ujetništva« papežev. Ob zakljucku pontifikata Pija IX. so v številnih evropskih državah na oblast prišli liberalci ali proticerkveno usmerjeni krogi, kar je privedlo do sporov. Po ponovni uvedbi parlamenta v Avstriji leta 1867 je že naslednje leto prišlo do popolne spremembe zakonodaje na podrocju šolstva, zakonskih zadev in med­verskih odnosov, leta 1871 pa je Avstrija preklicala konkordat.2727 Ob zakljucku pontifikata Pija IX. so v številnih evropskih državah na oblast prišli liberalci ali proticerkveno usmerjeni krogi, kar je privedlo do sporov. Po ponovni uvedbi parlamenta v Avstriji leta 1867 je že naslednje leto prišlo do popolne spremembe za­konodaje na podrocju šolstva, zakonskih zadev in medverskih odnosov, leta 1871 pa je Avstrija preklicala konkordat. Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 42–45, in Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 78, 87, 99. Zaradi vseh na­štetih razlogov ni izkoristil priložnosti, da bi bila Cerkev aktivneje soudeležena pri temeljnem in daljnosežnem politicnem in socialnem razvoju 19. stoletja, saj ni mogel sprejeti dejstva, da je konec dobe kršcanskih knezov in da je politicno nemogoce zahtevati šcitenje Cerkve s strani države in ob tem obdržati še vso svobodo in neodvisnost na cerkvenem podrocju.2828 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 14–16. 3.1.3 LEON XIII. Ob konklavu za novega papeža je prevladala sredinska smer, ki je sicer vztrajala na obnovitvi papeške države, a si je želela, da bi bil novi papež blag pri reševanju nerešenih versko-politicnih sporov in odprt do znanosti in kulture 19. stoletja. Že v prvem krogu je bil izvoljen kardinal Pecci,2929 Gioacchino Pecci (Carpineta, 1810 – Rim, 1903). Od leta 1843 deloval kot nuncij v Belgiji, kjer se je seznanil s problematiko industrijske družbe in parlamentarno obliko vodenja države, leta 1846 je bil imenovan za nadškofa v Perugii, leta 1853 pa za kardinala. Oskar Köhler, Der Weltplan Leos XIII.: Ziele und Methoden, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegen­wart, Die Kirche zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 9–12. ki si je nadel ime Leon XIII. Njegova nacela so bila v veliki meri zelo podobna nacelom njegovega predhodnika. Mocno je podpiral ljudske pobožnosti, cašcenje srca Jezusovega in Matere božje. Zagovarjal je obnovitev papeške države, rimsko centralizacijo, bil zoper liberalizem, se zavzemal za ekumenizem, vendar je bil v svojih deja­njih za razliko od svojega predhodnika mnogo bolj diplomatski s prefinjenim obcutkom za politiko.3030 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 16–22. In prav preko diplomatske drže lažje razumemo njego­vo delovanje in njegovo ucenje, ki je zelo bogato, mnogostransko in marsikdaj tudi protislovno.3131 Oskar Köhler, Leo XIII., v: Gestalten der Kirchegeschichte, Band 12, Das Papsttum II (ur. Martin Greschat, W. Kohlhammer), Stuttgart, Berlin, Köln, Mainz 1985, str. 205. Zavedal se je moci ljudskih množic in zato neutrudno spod­bujal vsakršno obliko organizacij laiških katolicanov. Spoznal je namrec, da je katoliški romanticizem, ki je sanjal o povratku katoliških knezov, ki bi zašcitili Cerkev, le utvara. Zavzel se je za novo metodo, preko katere bi laiški katolicani v mreži organizacij prekvasili družbo in tako vplivali na vlade. Za naš kontekst je najpomembnejša tocka, da se je Leon XIII. lotil reše­vanja socialne problematike, ki jo je zaostril kapitalizem in na katerega uradna Cerkev dolgo ni dala drugega odgovora kot odklanjanje socializma in komu­nizma ter spodbujanje dobrodelnosti. Od leta 1848, ko je Karl Marx izdal svoj Komunisticni manifest, pa do leta 1891, ko je bila izdana okrožnica Rerum no­varum, je dolga doba, v kateri je bilo s strani Cerkve veliko premalo pobud za reševanje socialne krize, v kateri so se znašli delavci. Kljub temu je bilo v Cerkvi že pred objavo okrožnice dejavnih veliko sku­pin, ki so si na razlicne nacine prizadevale nekako rešiti oziroma blažiti social­no vprašanje. Ti pionirji kršcanskega socialnega gibanja pa niso prihajali iz vrst liberalnih katolicanov, ampak so bili vecinoma goreci nasprotniki liberalizma iz vrst aristokracije in zemljiških posestnikov, ki niso bili vpeti v gospodarski boj med podjetji. Svoje socialno delovanje so si zamislili in ga izvajali v glavnem v paternalisticnem smislu in ga dojemali kot pridobivanje množic v boju zoper novo kapitalisticno proticerkveno usmerjeno nomenklaturo, ki si je družbeno moc in mesto namesto s staro veljavo pridobila z denarjem. Propagirali so mo­del stare stanovske ureditve v patriarhalnem smislu, ki je bolj odražal nostalgijo po starih casih kot stvarno spoznanje novega položaja, nastalega z industrijsko revolucijo, a so kljub vsemu prispevali pomembne pobude za reševanje social­nega vprašanja s strani Cerkve. Leta 1875 je skupina mladih delavcev v Gentu, ki je bil središce katoliškega delavskega gibanja v Belgiji, ustanovila Antisocialisticno ligo, organizacijo, ki se je naglo širila in je leta 1911 zaposlovala 135 oseb z lastnim dnevnikom in mocnimi socialnimi ustanovami. Leta 1882 je bil prav tako v Gentu ustanovljen prvi kršcanski sindikat, od leta 1886 pa so v Liègu prirejali socialnopoliticne kongrese, na katerih so razpravljali o socialnih temah. Najbolj polemicne so bile teme v zvezi z državnim intervencionizmom in vprašanjem, ali naj delodajalci in delojemalci oblikujejo skupne oziroma locene organizacije. Februarja 1891 se je okrog 100 delavskih društev združilo v Ligue démocratique belge.3232 Oskar Köhler, Auf dem Weg zum Konservativismus: Belgien, Niederlande und Luxemburg, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 113–116. Najbolj stvarno in situaciji ustrezno katoliško socialno gibanje se je razvilo v Nemciji. Sredi petdesetih let 19. stoletja so se zacela najprej razvijati Kolpin­gova društva, ki so skrbela za rokodelske pomocnike in so se naglo razširila po Nemciji in Avstriji. Šlo je za paternalisticna, stanovska združenja, katerih namen je bil blažiti socialno bedo, nuditi izobraževanje, in to predvsem v skrbi, da se rokodelski pomocniki ne bi izgubili v nemorali in protiverskih združe­njih, niso pa predpostavljala kakšne reforme oziroma socialne ideje.3333 Walter Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, v: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1988, str. 111. Glavno idejno osnovo v nemškem kršcanskosocialnem gibanju je podal škof iz Main­za Wilhelm Emmanuel Ketteler (1811–1877) s svojim delom iz leta 1864 Die Arbeiterfrage und das Christentum. V njem je nakazal, da je rešitev delavskega vprašanja mogoca le v okviru celostnega pojmovanja družbe z reformami in ne le v liberalnem individualizmu in totalitarizmu moderne centralizirane države. V mislih je imel stanovsko ureditev, urejeno v smislu cehov. V zacetku so se katoliška socialna gibanja bolj posvecala obrtnikom in kmetom, šele nato je v ospredje prišlo delavsko vprašanje. Posebno v industrijskih podrocjih Porenja so se izoblikovale zveze, ki so ustanavljale poklicne organizacije in so se mocno zasidrale med tamkajšnjim delavstvom. Skozi razvoj so nemški katolicani ceda­lje bolj videli rešitev delavskega vprašanja znotraj državnopravnih reform in ne kot vprašanje dobrodelnih organizacij. Nemško gibanje je naletelo na velik od­ziv na Nizozemskem, kjer so po nemškem vzoru leta 1889 ustanovili katoliško organizacijo, ki so jo sestavljali le delavci, cez dve leti pa že prvi katoliški tovar­niški sindikat.3434 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 140, 144. Nemško kršcanskosocialno gibanje je mocno vplivalo na avstrijsko. Na re­šitev socialnega vprašanja v Avstriji so katolicani gledali predvsem z dveh zor­nih kotov. Prvo možnost so zastopali v glavnem škofje, ki so na socialno bedo odgovarjali z okrožnicami v smislu nravno-verskih opominov, povezanih z do­brodelnimi prizadevanji. Za razliko od vecine evropskih držav je bila Cerkev od leta 1848 še naprej tesno povezana z državo, Avstrija pa je dajala videz nekakšne katoliške oaze v Evropi. Ko pa so po letu 1867 vlado na Dunaju prevzeli liberalci in zaceli proticerkveno ofenzivo, se so razgibale tudi katoliške vrste. Cerkev je zacela ustanavljati katoliška tiskovna društva, politicna združe­nja. Prvi impulzi za socialno gibanje so prišli iz Nemcije s strani škofa Ketteler­ja in generalne resolucije nemških katolicanov leta 1874. Okrog princa Aloisa Liechtensteina (1846–1920) se je oblikoval živahen kršcanskosocialni krog, ki so ga po vecini sestavljali aristokrati, vodilno vlogo pa je prevzel antikapitali­sticno in antisemitsko usmerjen baron Karl von Vogelsang (1818–1890). V tem krogu je nastal prvi katoliški socialni program, ki je predvideval ustanovitev avtonomnih zbornic, interesnih zastopnic za malo obrt, delavce in kmete. Bili so tudi pobudniki oblikovanja za tisti cas vzorne socialne zakonodaje v Taaffe­jevi vladi,3535 Sodelovali so pri oblikovanju obrtnih redov iz let 1883 in 1885, pri leta 1887 sprejetem zakonu o obveznem nezgodnem zava­rovanju in leta 1888 sprejetem zakonu o zdravstvenem zavarovanju. Ernst Bruckmüller, Razvoj kršcanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, v: Krekov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1992, str. 134. ki pa se ni lotila reševanja kmecke problematike. Jedro njihove ide­je je bila poklicno-stanovska ureditev v smislu socialne monarhije, zagovarjali so državni intervencionizem v prid socialno šibkejših ter cerkveno prepoved obresti, ki so jih enacili z oderuštvom. Rešitev delavskega vprašanja so videli v vzpostavitvi novega razmerja med delavci in podjetniki, in sicer v ustanovitvi »stanu udeležencev velike industrije« in zamenjavi mezdne pogodbe za družbe­no pogodbo. Leta 1879 so zaceli izdajati publikacijo Monatschrift für christliche Sozialreform, ki je bila namenjena le socialnim vprašanjem. Ta krog je postajal cedalje vplivnejši in množicen predvsem med kmeti, malomešcanstvom in niž­jim klerom in je svojo potrditev dobil tudi na drugem avstrijskem katoliškem shodu leta 1889. Znotraj tega gibanja se je izoblikovala tudi liberalnejša linija, ki je zagovarjala sistem socialne politike in je socialno vprašanje nameravala rešiti v okviru takratne industrijske družbe v smislu odstranitve nepravicnosti in napak. Ta linija je prerasla v stranko, ki je imela velike uspehe na Dunaju in v Nižji Avstriji, vendar je scasoma pridobila povsem mešcanski znacaj.3636 Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, str. 112–114. Leon XIII. se je v vec okrožnicah poleg vprašanja liberalizma loteval tudi mnogih drugih vprašanj sodobnega sveta, tako idejnih in kulturnih kot soci­alnih. Najbolj odmevna pa je bila okrožnica Rerum novarum iz leta 1891, ki je doživela izjemen odziv. Že takoj na zacetku pontifikata leta 1878 je v okrožnici Quod apostolici muneris zavrnil nazore socializma, ki uci enakost vseh in zanika zasebno lastnino. Naslednje leto je z okrožnico Aeterni Patris spodbujal k študi­ju tomizma, ki zagovarja vrednote v korist družbe, in znanstvenemu napredku v nasprotju z relativisticnimi, pozitivisticnimi in materialisticnimi filozofskimi tokovi. Leta 1885 je izšla pomembna okrožnica Immortale Dei, ki se posveca vprašanjem kršcanske družine in družbene ureditve. Poudarja, da svoboda, ki povecuje sovraštvo in zanicuje božjo postavo, ni prava, opozarja pa, da je dobra vsaka državna oblika, ce ne nasprotuje nauku Cerkve in ce omogoca vsakemu državljanu, ne le da uveljavlja svoje koristi, ampak tudi dolžnosti.3737 Janez Juhant, Sto let katoliškega družbenega nauka, v: Družben nauk Cerkve (ur. Janez Juhant in Rafko Valencic), Celje, 1994, str. 14–15, (dalje: Družben nauk Cerkve) . Razne skupine iz razlicnih držav, ki so si prizadevale za rešitev socialnega in delavskega vprašanja, so bile v medsebojnih stikih. Da bi stike nacrtno gojili in oblikovali skupen socialni nauk v obliki stanovske ureditve, je bila leta 1884 ustanovljena t. i. Fraiburška unija, ki je ugotovitve vsakoletnih posvetovanj po­šiljala papežu. Socialno problematiko so v razlicnih sredinah reševali razlic­no, tako je npr. westminsterski nadškof in kardinal Henry Edward Manning (1808–1982) celo podpiral stavko londonskih pristaniških delavcev. Marsikdaj je zaradi nasprotnih stališc prišlo do sporov in vse bolj je postajalo jasno, da mora o tem vprašanju spregovoriti tudi papež. Predvsem pa se delavstvo preko socialisticnih gibanj od Cerkve ni le oddaljilo, ampak je postalo Cerkvi celo so­vražno. Namen okrožnice je bil tudi zaustavitev tega trenda in pritegnitev kato­liških delavcev h katoliškim organizacijam. Papež je pripravo okrožnice zaupal vodilnim katoliškim sociologom in ves cas bdel nad njihovim delom. Zacetni osnutki, ki so bolj zagovarjali stališce stanovske ureditve, so se morali na koncu umakniti ideji poklicnih združenj. Okrožnica je bila razglašena 15. maja 1891 in je za mnoge v prihodnosti pomenila »Magno Charto delavcev«.3838 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 141–142. Izhodišcna tocka okrožnice je stanje, ki ga je sprožil nenasitni pohlep tankega sloja mogocnežev in bogatašev, ki je bre­zštevilni množici delavcev brez kakršnegakoli imetja vsilil suženjski jarem. V prvem delu okrožnica zavraca socialisticne koncepte družbenega vpra­šanja in izpostavi kršcanske temelje družbe, ki so v skladu z naravnim pravom. Zavraca odpravo zasebne lastnine, saj je le-ta pravica vsakega cloveka, družina pa je prvotna clovekova skupnost in država ne sme prevzeti njene vloge. Dru­gi del okrožnice razclenjuje nosilce družbenega oblikovanja: Cerkev, državo, delodajalce in delavce. Cerkev, ki s svojim naukom skrbi za duhovno in mo­ralno hrbtenico družbe, nima le dolžnosti, da skrbi za vecni blagor cloveka, ampak tudi, da cloveku pokaže pot, kako naj ureja svoj zemeljski blagor. Okro­žnica nato razlaga in osmišlja razlike v družbi, težavnost cloveškega dela … Nadalje spodbuja k sodelovanju na osnovi pravicnosti in ljubezni, poslanstva, ki ga Cerkev že dolgo izpolnjuje in spodbuja in v ta namen ustanavlja dobro­delne ustanove. Vse zemeljsko prizadevanje pa mora biti seveda usmerjeno v koncno sreco, k Bogu. Vendar dobrodelnost ni dovolj. V nevzdržne razmere mora korenito poseci država s primerno zakonodajo, ki pa mora upoštevati naravne enote (osebo, družino, združenja). Zavarovati mora zasebno lastnino in zakonsko urediti delovne pogoje. Zagotoviti mora spoštovanje tako clove­kovega dostojanstva in enakosti, saj so pred Bogom vsi ljudje enaki: bogati in revni, gospodarji in služabniki, vladarji in državljani, kot varstvo telesnih in du­hovnih dobrin delavca. Država mora zagotavljati, da bodo možje za svoje delo primerno placani, in zavarovati otroško in žensko delovno silo. Kot »ideal or­ganicne družbe« priporoca spravljivost dela in kapitala, stanovsko vzajemnost in ustanavljanje samoupravnih stanovskih organizacij delavcev ali delavcev in delodajalcev, v katerih ne bo v nevarnosti vera in jih ne bodo vodili takšni, ki imajo nekršcanske ideje in metode. Obsoja pa izrabljanje bede delavcev za družbene prevrate. Na koncu poziva vse udeležence k sodelovanju v duhu lju­bezni in evangelijev za uresnicenje postavljenih ciljev.3939 Papež Leon XIII. Okrožnica Rerum novarum, v: Družben nauk Cerkve, str. 37–64; Anka Vidovic-Miklavcic, Rerum novarum, v: ES, zvezek 10, Ljubljana 1996, str. 178. Okrožnica je pomenila velik premik v obravnavi socialnega in predvsem delavskega vprašanja. Izredno pomembna je jasna formulacija pravic delavcev in obsodba krivicne skrajnosti liberalnega sistema. Odlikuje jo tudi trezna pre­soja Leona XIII., ki programa ni gradil na utopicnih idejah restavracije neka­kšnega stanovskega sistema, ampak je z okrožnico zarisal smer reforme znotraj obstojecega sistema in ustanov, med katere spadajo tudi strokovne delavske or­ganizacije oziroma sindikati.4040 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 143. Katoliško socialno gibanje je po okrožnici posta­lo zelo živahno, saj so se po vsem svetu pricele ustanavljati katoliške institucije, ki so se posvecale preucevanju družbenih vprašanj in so usposabljale ljudi za izpeljavo okrožnice na politicnem, socialnem in gospodarskem nivoju. Giba­nje je postalo celo tako mocno, da se je Leon s strani liberalcev moral braniti ocitkov, ki so jih ponavljali tudi marksisti, ceš naj se duhovniki ne zanimajo za družbeno in socialno življenje.4141 Janez Juhant, Sto let katoliškega družbenega nauka, v: Družben nauk Cerkve, str. 16. V Belgiji je po petletni radikalno anticerkveni vladi, od leta 1884 do prve svetovne vojne, vladala katoliška stranka, znotraj katere pa so bili hudi spori med mešcanskimi konservativci; belgijski katolicani so bili namrec mocno sou­deleženi pri belgijskem industrijskem razvoju in kršcanskosocialno orientirani skupini. Do spora je prišlo tudi v zvezi z interpretacijo enciklike Rerum nova­rum, ki je šel tako dalec, da je vanj posegel celo papež. Leta 1891 ustanovljena Ligue démocratique belge, ki se je po skromnem zacetku krepila iz leto v leto, je preko svojih privržencev, ki so prišli v parlament, izbojevala vec pomembnih zakonov v korist delavcev. Leta 1905 so tako skupaj s socialisticnimi poslanci dosegli uzakonitev nedelje kot dela prostega dne.4242 Köhler, Auf dem Weg zum Konservativismus: Belgien, Niederlande und Luxemburg, str. 113–119. Avtonomnost lige na soci­alnem podrocju je podprl tudi Pij X., vendar pod pogojem enotnosti katoliške stranke. Pij X. je zapisal: »V Belgiji imate dobre demokrate. Vi, belgijski katolica­ni, konservativni ali demokraticni, ste enotni s svojimi škofi.«4343 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 145. Socialno gibanje v Franciji ni bilo tako cvetoce kot v sosednjih državah (Belgija, Nemcija). Mocni sta bili predvsem skrajni, nasprotujoci si struji, ena, ki je zagovarjala cerkveni paternalizem in ideal stanovske države, ter druga, ki si je prizadevala za svobodno izpovedovanje vere v demokraticni družbi. Le stežka se je izoblikovala in delno uveljavila tretja smer, ki jo je predstavljalo vec skupin. Te so bile: skupina katoliških parlamentarcev, ki je sodelovala pri obli­kovanju prvih socialnih zakonov, voditelji Association catholique de la jeunesse française,4444 Organizacija je bila ustanovljena leta 1886 s ciljem, da sodeluje pri obnovi kršcanskega družbenega reda, in si je kot vodilno geslo izbrala pobožnost, študij, dejanja. Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 131. ki so svojim clanom priporocali sodelovanje pri ustanavljanju ljud­skih citalnic, kmetijskih zadrug, delavskih hranilnic in kršcanskih sindikatov, ter druge manjše skupine. Te skupine so le pocasi napredovale in se niso razvile tudi zaradi nerazumevanja in odrekanja podpore s strani škofov. V Italiji so encikliko Rerum novarum dojeli predvsem v njeni protiliberal­ni konotaciji. Socialno gibanje se je kljub temu razvijalo, a na svojski nacin. Ne­kateri so se v odklanjanju gospodarskega liberalizma oklenili tradicionalizma v smislu krepitve krajevne neodvisnosti in ustanavljanja združenj za vzajemno pomoc, konzumnih zadrug in katoliških blagajn. Pri drugih pa se je uveljavilo prepricanje, da bo rešitev socialnih zadev možna le v okviru ustave in na poli­ticnem nivoju, vendar je Cerkev politicno delovanje katolikov prepovedala, do­kler se ne reši rimsko vprašanje. Te skupine so bile zato razlog za vedno nove in nove spore, tako da socialno gibanje do prve svetovne vojne nikakor ni moglo priti do uveljavitve in razmaha.4545 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 146–151. V Avstriji je v devetdesetih letih 19. stoletja prišlo do razmaha številnih in raznovrstnih delavskih društev, tako stanovskih in podpornih kot strokovnih organizacij, in so pri svojem prizadevanju dosegla uspehe nasproti socialdemo­kratskim združenjem.4646 Bruckmüller, Razvoj kršcanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, str. 141. Gledano v celoti je pontifikat Leona XIII. kljub številnim težavam (na di­plomatskem polju predvsem spor s Francijo, neuspehi v odnosu z Italijo) Cer­kvi spet pridobil precejšnji ugled v svetu. Predvsem pa je njegov pontifikat po­memben, ker je odprl dialog z modernim svetom, ki je bil podlaga za bogat razvoj cerkvene dejavnosti, ki se je pricela v naslednjih desetletjih.4747 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 22. 3.1.4 PIJ X. IN BENEDIKT XV. Kolegij kardinalov pri konklavu za novega papeža je bil mnogo bolj raz­cepljen kot pred 25 leti, poleg tega so se v volitve vpletale evropske države. 4. avgusta 1903 je bil izvoljen beneški patriarh, kardinal Sarto.4848 Giuseppe Melchior Sarto (Riese, 1835 – Rim, 1914). Benedik, Papeži, str. 294–296, ter Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 23–24. Izjavil je, da si bo v spomin na papeže, ki so se v preteklem stoletju borili zoper zmote in locine, nadel ime Pij X., s cimer je delno nakazal tudi smer svojemu pontifikatu. Razli­ka med starim in novim papežem je bila velika. Politicna vprašanja je pušcal v ozadju, do raznih idejnih smeri 19. stoletja ni imel nikakršnega zaupanja, tako da se je že v zacetku postavil v obrambno držo. Pij X. je tudi zaradi osebne izkušnje, izhajal je namrec iz revne kmecke družine, imel posluh za socialno stisko ljudi in si je zelo prizadeval, da bi verniki živeli in upoštevali socialno dimenzijo kršcanske ljubezni. Vendar je v odnosu do katoliškosocialnega gibanja zavzemal strogo paternalisticni model v smislu reka »Vse za ljudstvo, nic po ljudstvu«. Nezaupljiv je bil tudi do t. i. kršcanske demokracije, ki je v sebi nosila kompromis z novo družbeno ureditvijo. Cerkev se je namrec še vedno zavzemala za ohranitev celote katoliškega družbenega nauka, v kateri pa ni bilo prostora za kompromis z liberalnimi koncepti države. V ta kontekst sodi tudi obsodba francoskega gibanja Sillon, ki je nameravalo združiti kršcanstvo z družbenimi naceli francoske revolucije.4949 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 22–23, 47–50, 144, 177–190. Z encikliko Il fermo proposito, 11. junija 1905, je Pij X. temeljito opredelil pravila organiziranja laicnih združenj. Okrožnica je nastala na podlagi bogate dejavnosti laicnih organizacij, ki so predvsem v drugi polovici 19. stoletja po­stale cedalje številcnejše. Proti koncu pontifikata Leona XIII. so se tako še po­sebej okrepile razne socialne organizacije, zaradi vedno vecje raznolikosti pa je prišlo do medsebojnih trenj in hkrati številnih pobud za poenotenje. Direktna spodbuda za okrožnico pa je bila razrešitev sporov, ki so nastali v italijanskih organizacijah. V casu njegovega papeževanja je prišlo do razcveta katoliških dobrodelnih in tudi strokovnih organizacij, ki so se pricele razvijati v 19. stoletju. Na podlagi posameznih iniciativ so že vse od zacetka 19. stoletja predvsem v nemško go­vorecih deželah ter Belgiji in Franciji zacele nastajati razne ustanove in društva za pomoc socialno ogroženim skupinam. Leta 1833 je bila v Parizu ustano­vljena prva Vincencijeva konferenca, katere skrb so bile v zacetku predvsem revne družine, nato pa še revni otroci in mladina. Ta model se je naglo razširil po vsej Franciji in Nemciji. Leta 1840 je v Nemciji nastala še prva Elizabetina konferenca, ki je bila nekakšna ženska inacica z istim namenom.5050 Erwin Gatz, Kirchliche Mitarbeit in der öffentlichen Armenpflege. Die Neuanfänge einer eigenständigen kirchlichen Armenpfle­ge, v: Geschichte des kirchlichen Lebens in den deutschsprachigen Ländern seit dem Ende des Jahrhunderts, Band V, Caritas und soziale Dienste (ur. Ervin Gatz), Wien 1997, str. 57–61. Vincencijeve konference so se v naslednjih desetletjih razširile po vsej Evropi in tudi drugih kontinentih. Dvajset let po ustanovitvi prve konference je bilo v Franciji 889 konferenc, izven nje pa 643, leta 1935 je bilo po vsem svetu že cez 13.000 kon­ferenc z okoli 200.000 dejavnimi clani.5151 Viktor Triler, Ob 60. letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, Ljubljana 1936, str. 5. V Nemciji so se že od sredine 19. stoletja izoblikovala številna izredno de­javna katoliška združenja, ki so vsaka zase odgovarjala na dolocene potrebe. Cerkev je namrec izkoristila svobodo in neodvisnost od države, ki ji je bila po letu 1848 dana v vecini nemških držav, in se izjemno živahno razvila, še posebej v Prusiji in Porenju.5252 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 33–35, 128. Leta 1890 je bil ustanovljen Volksverein für das katholische Deutschland, ki se je razvil v najštevilcnejšo organizacijo in je naslednje leto štel vec kot 100.000, leta 1914 pa že vec kot 800.000 clanov. Predvsem pa so se uve­ljavila in razširila združenja za vajence, kmete in delavce z namenom branjenja njihovih poklicnih koristi ter spodbujanja versko-nravnega življenja. Od leta 1848 so se odvijali tudi katoliški dnevi, kjer so se na kongresu zbrali clani Deut­scher Katholiken-Verein in svobodno razpravljali o odprtih vprašanjih. Pobude za mnoge nemške organizacije so prišle s strani laikov, ki so nekatere od njih tudi vodili, njihovi cerkveni voditelji pa so jim pustili svobodo delovanja.5353 Oskar Köhler, Der Katholizismus in der Gesamtgesellschaft, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 220–222. Do­brodelne ustanove so se pricele ustanavljati v zacetku 19. stoletja, pravi razcvet pa so doživele v drugi polovici 19. stoletja in pozneje. Tu je šlo za širok spekter dejavnosti, od raznih protialkoholnih društev do društev za pomoc revnim, za pomoc emigrantskim delavcem in delavkam, zapušcenim otrokom, ljudem s posebnimi potrebami ...5454 Gisela Fleckenstein, Sonderarbeitsbereiche: Trinker, Mädchenschutz, Bahnhofsmission, Gefährdete, Wanderer, Gefangene, Be­hinderte, Fachverbände, v: Geschichte des kirchlichen Lebens in den deutschsprachigen Ländern seit dem Ende des Jahrhunderts, Leta 1897 je bila na medškofijski ravni ustanovljena Nemška karitativna zveza, ki je koordinirala in urejala raznovrstno karitativno dejavnost posameznih škofij. Podobne nacionalne karitativne ustanove pa so se v naslednjih letih ustanovile tudi v drugih državah, dokler se leta 1924 te usta­nove niso povezale med seboj tudi na mednarodni ravni v »karitas konferenco« s sedežem v Luzernu.55 (ur. Ervin Gatz), Wien 1997, str. 147–169.Band V, Caritas und soziale Dienste Življenje katoliških društev v Avstriji je bilo dolgo precej skromno in je potekalo z zamikom glede na nemški zgled. Posamezne dobrodelne ustanove so nastale že sredi 19. stoletja, v sedemdesetih letih pa so se zaradi politicnih razlogov pricela ustanavljati katoliška ljudska in tiskarska društva. Šele nekako od leta 1880 se je zacel njihov nagel razvoj, ki se je pospešil po letu 1890, ko so se ustanavljale delavske organizacije. Šlo je za raznovrstno paleto organiza­cij, od cisto verskih (molitvene bratovšcine, romarska, procesijska, misijonska društva), organizacijskih mrež za ureditev in podporo posameznih podrocij, v socialnem skrbstvu, socialnem varstvu, kot stanovska društva (za može, va­jence, mojstre, fante, dekleta …) do raznih politicnih in polpoliticnih društev. Kršcanskosocialno gibanje je obsegalo tudi množicno ustanavljanje zadrug, pri katerih je posebej sodelovala mlajša generacija duhovšcine, v prvi vrsti hranil­nic in posojilnic, pozneje pa tudi nabavnih, prodajnih in skladišcnih zadrug. To število se je v avstrijskem delu monarhije, kjer je bilo leta 1888 le 30 takih zadrug, leta 1909 povzpelo na okrog 7.000.5655 Erwin Gatz, Karitas und kirchliche Hilfswerke, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII, (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 442–444. Tako kot kršcanska demokracija in moderni miselni tokovi so sume in dvome vzbujali tudi sindikati. Vprašljiva je bila predvsem njihova neodvisnost oziroma odvisnost od cerkvene hierarhije, interkonfesionalnost sindikatov in stavka, ki je bila po mnenju mnogih konservativcev prevec revolucionarna me­toda. Katoliški sindikati so se konec 19. stoletja in predvsem v zacetku 20. ži­vahno razvijali v Italiji, Franciji, na Nizozemskem, v Avstriji, še mocneje pa v Belgiji in predvsem Nemciji, vendar se po svoji številcnosti in moci niso mogli kosati s socialisticnimi sindikati, ki so imeli nekaj desetletno prednost.5756 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 132–141, in Bruckmüller, Razvoj kršcanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, str. 140–141. V Avstriji so od petdesetih let 19. stoletja delovala številna katoliška dru­štva rokodelskih pomocnikov po Kolpingovem vzoru. Medtem ko so se socia­listicno usmerjene delavske organizacije pricele ustanavljati v šestdesetih letih, so se prve kršcanske delavske organizacije pojavile šele v devetdesetih letih in so se razširile v glavnem le med malimi obrtniki. Leta 1892 ustanovljena kršcan­skosocialno delavska društva so se ustanavljala na mnogih koncih, leta 1902 pa so se združila z »Državno zvezo nepoliticnih kršcanskih delavskih društev Av­strije«. Te organizacije so bile razširjene na Tirolskem, Predarlskem in v južnih deželah monarhije, ne pa tudi na Dunaju in v Nižji Avstriji. Leta 1908 so tako kršcanske delavske organizacije štele okrog 84.000 clanov, kar je znatno manj kot 447.000 socialdemokratskih clanov.5857 Oskar Köhler, Die sozialen Bewegungen, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 235–241 in Rudolf Lill, Der deutsche Katholizismus zwischen Kulturkampf und 1. Weltkrieg, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 520–527. V Nemciji sta se razvili dve smeri delavskih gibanj, t. i. berlinska in kölnska smer. Berlinska smer (leta 1914 je štela okrog 10.000 clanov), ki je bila po številu mnogo manjša, je ostala zvesta stari obliki katoliških delavskih združenj. Köln­ska (leta 1914 je štela skoraj milijon in pol clanov) pa je izbrala bolj odlocno pot. Na generalni skupšcini predsednikov nemških delavskih organizacij leta 1892 v Mainzu so ugotovili, da mora biti pri delavskih društvih verski moment osrednji, vendar so poklicna vprašanja avtonomna že sama na sebi, v stavki kot zadnji možnosti pa so videli logicno obliko boja za delavske pravice, ki pa sicer zaradi lokalnih oziroma verskih zadržkov ni možna. Leta 1899 je bil v Mainzu kongres Christlichen Gewerkvereine Deutschlands, ki je v Berlinu sprožil ostro reakcijo. Še vedno so se trdovratno branili izraza sindikat, in tako na katoliškem dnevu v Bonnu prišli do kompromisnega izraza »katoliška delavska društva in kršcanske profesionalne organizacije«. Kölnska smer je vodila politiko meša­nih »sindikatov« med evangelicani in katoliki, ki so tako lažje nastopali proti strogo ateisticnim socialisticnim sindikatom ter bili pod vodstvom laikov in ob mocni podpori lokalnih škofov. Od leta 1909 so se priceli kršcanski sindikati, ki jih je podprl novoimenovani münchenski škof Franz von Bettinger (nadškof 1909–1917), razvijati tudi na Bavarskem. Po encikliki Pascendi leta 1907, ki je obracunala s teološkim modernizmom, se je spor med obema smerema cedalje bolj zaostroval. Mnogi konservativci so menili, da je kölnska le ena izmed mo­dernisticnih smeri, ki ravno tako kot teološki modernizem predstavlja veliko nevarnost.5958 Ernst Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreich, Wien, München 1985, str. 408. Spor je posredno z okrožnico Singulari quadam leta 1912 poizkušal razrešiti papež, a je vnesel še vecjo zmedo, saj sta obe smeri zmago pripisovali sebi. Okrožnica je ponovno izpostavila, da se socialne težave ne morejo rešiti brez religije in moralnega zakona, ter hvalila katoliška delovna društva. Pouda­rila je, da je clanstvo katoliških delavcev v medkonfesionalnih sindikatih dopu­stno le na podlagi izredno tehtnih razlogov, in še to le v primeru, ce so vzpo­redno clani katoliških delavskih združenj. O sporu se je papež jasno izrazil le na javnem konzistoriju maja 1914, in sicer za berlinsko smer, ker pa je kölnska smer že tako ali tako prevladala in je bila pred vrati prva svetovna vojna, izjava niti ni imela odmeva.6059 Köhler, Die sozialen Bewegungen, str. 235–241; Lill, Der deutsche Katholizismus zwischen Kulturkampf und 1. Weltkrieg, str. 520–527. Konec pontifikata Pija X. je bil v znamenju bližajoce se velike vojne. Pa­peževo zdravje je bilo že dobro leto skrb vzbujajoce, zato so bili njegovi odzivi ob ultimatu in poznejši vojni napovedi medli. Ob razdoru s Francijo je Avstrija ostala edina katoliška velesila, zaradi cesar je imela pri papežu veliko podporo. Ob ultimatu, ki ga je Avstrija postavila Srbiji, je papež izjavil, da bi bil pripra­vljen med vladami igrati vlogo posrednika in naj bosta bolj zadržani, ob vojni napovedi pa je narode le pozval k molitvi. Kmalu, 20. avgusta 1914, je umrl in nasledniku zapustil težke skrbi.6160 Georg Schwaiger, Papsttum und Päpste im 20. Jahrhundert, München 1999, str. 142–143. Konklave za novega papeža je potekal že v casu velike vojne, ceprav njenih razsežnosti takrat še nihce ni mogel predvideti. Konklave se je pricel 31. avgusta 1914, 3. septembra 1914 pa je bil izvoljen kardinal Della Chiesa, ki si je nadel ime Benedikt XV.6261 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 27–28. Prva leta njegovega pontifikata so minila v znamenju vojne, ki je Sveti sedež postavila pred daljnosežna moralna, pravna in diplomatska vprašanja. Benedikt XV. je uvedel vrsto ukrepov in pobud za pomoc v nastalih stiskah. Pri­zadeval si je za organiziranje vojaških kuratov v vojaških enotah, za izboljšanje položaja vojaških ujetnikov in njihovo dušno oskrbo, za izboljšanje položaja be­guncev, nasilno preseljenih, za izmenjavo težkih ranjencev in lažje dopisovanje družinskih clanov preko fronte. Z osebnimi pismi je veckrat posredoval celo pri turškem sultanu zoper preganjanje Armencev in drugih narodov na ozemlju, ki so ga obvladovali Turki, in uspel izposlovati nekaj ugodnosti za sirote, na smrt obsojene in omilitev preganjanja.6362 Giacomo Della Chiesa (Genova, 1854 – Rim, 1922). Schwaiger, Papsttum und Päpste im 20. Jahrhundert str. 164–166. Predvsem pa je kot moralna avtoriteta veckrat pozval k miru, kar pa je povzrocilo ogorcen odziv obeh vojskujocih si strani, ki sta mu ocitali, da s tem slabi napore naroda, ki mora vse moci vreci v obrambo, in da bi moral obsoditi nasprotno stran. Prav tako so bila brez ucinka tudi tajna diplomatska prizadevanja, posebej spomladi 1915, ki naj bi preprecila vstop Italije v vojno, in jeseni 1917, ko je obema stranema predlagal posredniški nacrt. Dogodki med vojno in po njej so v politicnem smislu v relaciji do Svete­ga sedeža privedli do izjemnih sprememb. Na vzhodu je bil zemljevid povsem spremenjen, izginila je pred vojno tesna zaveznica Avstro-Ogrska monarhija, v Rusiji je na oblast prišel komunizem, nastale so Poljska in baltske države, kjer pa je Cerkev lahko upala na vecjo svobodo. V Parizu, kjer je vec mesecev zborovala celotna evropska diplomacija, je kot tajni zastopnik Svetega sedeža deloval spretni diplomat Bonaventura Cer­retti (1872–1833), ki je navezal celo vrsto poluradnih stikov. Ti so v naslednjih letih dozoreli, kar je imelo za posledico sklenitev vrste konkordatov in izbolj­šanje odnosa med Cerkvijo in državo v Italiji in Franciji. S Francijo je prišlo do ponovne vzpostavitve diplomatskih stikov leta 1921. V Italiji je Benedikt XV. opustil omejitve svojih predhodnikov proti sodelovanju katolicanov v politiki, leta 1919 je bil uradno odpravljen non expedit, kar je koncno privedlo do inte­gracije italijanskih katolikov na politicno podrocje.6463 Konrad Repgen, Die Außenpolitik der Päpste im Zeitalter der Weltkriege, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII (ur. Hubert Jedin, Konrad Repgen), Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 43–44. V socialnih stališcih se je Benedikt XV. naslonil na stališca Leona XIII. Veckrat je spodbujal kršcanske sindikate in njihovim voditeljem obljubljal, da je »z vsem srcem na njihovi strani«, duhovnike pa spodbujal k socialni dejavnosti. V eni svojih prvih izjav, ko je postal papež, se je zavzel zoper iskanje krivovercev v lastnih vrstah in razbil vrste integralistov, ki so se zavzeto ukvarjali z iskanjem »nepravovernih« v lastnih vrstah. Pozval je k poenotenju katoliških delavskih gibanj in prenehanju boja med berlinsko in kölnsko smerjo v Nemciji.6564 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 191–196. Po postavi izjemno šibak Benedikt XV. je bil pogosto bolehen, a je z izje­mno strogo disciplino svoje telesne tegobe obvladoval vse do konca. V zacetku leta 1922 je hudo zbolel in 22. januarja umrl. 3.1.5 PIJ XI. Konklave za novega papeža se je pricel 3. februarja 1922, 6. februarja je bil izvoljen že nov papež Pij XI.,6665 Schwaiger, Papsttum und Päpste im 20. Jahrhundert, str. 166–167, Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 196–197. ki je bil izjemno delaven in kot tak pravo nasprotje rimski lagodnosti. Bolj kot papeži pred njim je sodeloval pri nastanku okrožnic in bil izredno suveren in samostojen pri vodenju Cerkve ter je le redko vprašal za nasvet, za sodelavce pa si je v glavnem vzel jezuite, ki jih je pripeljal iz Milana. Pontifikat Pija XI. je bil razgiban, dal je mnoge nove pobude v življenju Cerkve, predvsem pa je bil to cas vzpona treh totalitarizmov: komunizma, fa­šizma in nacionalsocializma. Kot vodilo svojega pontifikata si je Pij XI. zastavil »Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu«, saj je v Kristusu Kralju vesoljstva in knezu miru videl edino zagotovilo, da se strahote prve svetovne vojne ne bodo nikoli vec ponovile, zato je leta 1925 uvedel praznik Kristusa Kralja. Da pa bi prenova v duhu Kristusa Kralja dosegla celotno družbo, je spodbujal laiški apo­stolat, ki naj bi s svojim delovanjem rekatoliziral družbo. Odprta vprašanja z državami je reševal s številnimi konkordati, po dolgih desetletjih pa je bilo leta 1929 rešeno tudi »rimsko vprašanje«.6766 Achille Ratti (Desi pri Monzi, 1857 – Rim 1939). Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 198, Benedik, Papeži, str. 296–297. Svojo vizijo »Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu« je Pij XI. zacrtal že v nastopni okrožnici Ubi arcano in jo pozneje še veckrat ponovil. Pojmoval jo je kot novo kršcanstvo, ki naj bi se odreklo idejam starega družbenega reda in si prizadevalo v sodobni družbi z novimi metodami prekvasiti sekularizirano družbo. Razvoj družbenih razmer in katoliških gibanj po prvi svetovni vojni se je na zacetku zdel zelo ugoden. Pogajanja z novonastalimi državami so se za Cerkev z izjemo Ceške dobro razvijala. Liberalna ostrina glede locitve med Cer­kvijo in državo se je omilila, odnos z anglosaškimi deželami je bil dober. Papež se je zanašal na ta razvoj in na vsakem koraku ostro zagovarjal pravice Cerkve in nastopal zoper sekuralizacijo v cerkvenih ustanovah in morali. V številnih okrožnicah je nastopil zoper modernisticne smeri in se zavzemal za pravico Cerkve do vzgoje mladine in branil katoliški nauk o zakonu. Prizadeval si je, da bi kršcanstvo prodrlo v vse pore družbe in se ob tem zavedal pomembnosti medijev, tako tiska kot radia in filma. Izpeljavo teh ciljev je videl v sodelovanju z laiki, in sicer predvsem z vpeljavo katoliške akcije, ki jo je vzel za svoj »projekt« in jo še posebej skrbno spremljal.6867 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 197–199, in Benedik, Papeži, str. 296–297. Pij XI. je razumel moc množic v družbi, zato si je prizadeval, da bi se v vsa­ki državi pod vodstvom hierarhije izoblikovale skupine, ki bi gojile osebno kr­šcansko življenje in s svojim delovanjem v družbi poskrbele za pokristjanjenje družbe. Ta Katoliška akcija (KA) naj bi bila »sodelovanje laikov pri apostolatu hierarhije«, se pravi apostolat vernih, ki bi pod vodstvom svojih škofov Cerkvi pomagal dopolniti službo dušnega pastirstva. Poleg teoreticnih navodil, ki jih je papež dajal KA, je preko konkordatov poizkušal za njih v deželah pridobiti uradno priznanje in bil v tej tocki zelo dosleden. Socialne katoliške organizacije, ki jih je Benedikt XV. združil pod skupnim imenom KA, naj bi bile le pomožna sila novi KA. Na zacetku so mnogi dolgo ostali zvesti konceptu iz 19. stoletja z enotno narodno organizacijo, ki se je delila na oddelke za može, žene, fante in dekleta. Na tej osnovi je temeljila tudi prenova italijanske KA v letih 1922/23, ki jo je izvedel sam papež. Temu pa so v naslednjih letih sledile mnoge drža­ve, med drugimi Poljska, Španija, Ceška in Avstrija.6968 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 199–200. Svojo lastno obliko pa je pod vodstvom mladega duhovnika Josepha Cardijna (1882–1967) KA dobila v Belgiji. Ta je na osnovi kršcanske delavske mladine, ki je bila osnovana po prvi svetovni vojni, v letih 1924/25 ustanovil KA, ki je bila razdeljena na speciali­zirane skupine, namenjene posameznim starostnim in stanovskim skupinam, za študente, delavsko mladino, kmecko mladino, za kmete, delavce … Pij XI. je tako obliko od samega zacetka podpiral in jo že leta 1925 izrecno pohvalil, pozneje pa jo je razumel kot najbolj dovršeno oziroma popolno obliko KA.7069 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 228–229. Poleg Cerkvi ugodne družbene klime, ki se je razvila po vojni, pa je bilo tudi mnogo družbenih sprememb, ki so bile povsem v nasprotju z željami Cer­kve. V Rusiji je z izpeljavo revolucije na oblast prišel komunizem, socialisticne stranke so v mnogih deželah pridobivale na veljavi, v tridesetih letih je prišlo do gospodarske krize. Kot odgovor na razmere je Pij XI. leta 1931 objavil okrožni­co Quadragesimo anno, v kateri je natancneje opredelil družbeni nauk Cerkve in ostro obsodil marksizem ter svaril pred pretiravanji kapitalizma. Okrožnica, ki je nastala ob štirideseti obletnici okrožnice Rerum novarum, najprej poda rezultate te okrožnice. Poudari, da je okrožnica prispevala k pre­ucevanju katoliškega družbenega nauka in socialnih razmer. Katoliški laiki in duhovniki so s sodelovanjem v politiki dosegli ustreznejšo socialno zakonodajo in pravicnejši družbeni red. Delavci pa so preko društev uveljavili svojo pravico. Pohvali delovanje katoliških sindikatov in nastanek drugih združenj, ki skrbijo za boljši gospodarski in duhovni blagor. Nadalje poudari pomen zasebne la­stnine, ki jo mora država zašcititi, vendar mora tudi skrbeti, da lastnino spravi skladno z naceli obce blaginje. Najti mora torej vzajemen odnos med delom in kapitalom, pri cemer ne sme uniciti ne kapitala kot tudi ne izkorišcati delavcev za rast kapitalskega dobicka. Papež tu predlaga neke vrste socialno gospodar­stvo, ki bi temeljilo na delitvi družbenega proizvoda in soodlocanju delavcev v podjetjih. Kot temelj obnove socialnega reda pa predlaga ustanovitev kor­poracij, torej vzajemno sodelovanje strokovnih združenj nasproti sedanjemu položaju cloveške družbe, ki temelji na razredih, kar pa povzroca stalne boje in napetosti. Z idealom korporativne družbe ni mislil le na spremembo odnosov med delojemalci in delodajalci, ampak na spremembo celotnega gospodarskega in družbenega sistema, s cimer se je tudi odrekel gospodarskemu liberalizmu. V korporativni družbi bi clani iste korporacije vzajemno skrbeli za cim boljše opravljanje svojih poslov kot tudi za sodelovanje z drugimi korporacijami za skupni blagor družbe. V tem sistemu je tudi prostor za sindikate, tako delavcev kot delodajalcev, v katerih bi se v skupnih zadevah pogovarjali v duhu skupnega cilja, pri cemer bi bila stavka prepovedana. Ce se ne bi mogli dogovoriti, bi vmes posegla država kot arbiter. V zadnjem delu okrožnice papež poziva k nravni obnovi in delovanju katolicanov v družbenem življenju ter poziva vse, ki so se predali socialisticnemu taboru, naj se vrnejo v katolištvo.7170 Erwin Iserloh, Innerkirchliche Bewegungen und ihre Spiritualität, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII (ur. Hubert Jedin, Konrad Repgen), Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 310–312; André Tihon, Johannes Bots, Die Kirche in den Beneluxländern, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII (ur. Hubert Jedin, Konrad Repgen), Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 564, in Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 229. Zanimivo je, da se Pij XI. v tej okrožnici ni zadovoljil le z normativnimi in splošnimi naceli po pravicnejšem družbenem redu, kakor je to storil Leon XIII., ampak je predlagal konkreten model družbe. Navdih za korporativizem je gotovo dobil tudi v takratni fašisticni Italiji, ki je v nekaj letih dosegla odlicne gospodarske in socialne rezultate, kar pa ne pomeni, da je sprejel tudi fašisticno ideologijo. Ideja korporativne družbe, ki je bila predstavljena v okrožnici Quadrage­simo anno, je bila sprejeta zelo razlicno. V Italiji, Španiji, na Portugalskem in v Avstriji je Cerkev podpirala tendence po korporativni družbi, medtem ko so v Nemciji, na Nizozemskem in v Belgiji nadaljevali s prizadevanji po ustvarja­nju cim širših mrež katoliških organizacij vseh vrst: sindikatov, zavarovalnic, konzumnih zadrug, socialnih organizacij, s katerimi bi ohranili cim vec ljudi v svojih vrstah.7271 Papež Pij XI. Okrožnica Quadragesimo anno – ob štiridesetletnici –, v: Družben nauk Cerkve, str. 67–68, 87–92, Anka Vidovic­-Miklavcic, Quadragesimo anno, v: ES, zvezek 10, Ljubljana 1996, str. 24. Pij XI. je s številnimi državami sklenil konkordate oziroma sporazume, saj je bil preprican, da je to najboljša osnova za zašcito interesov krajevnih Cer­kva.7372 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 232–233. 11. februarja 1929 je bil sprejet tridelni politicni, financni in verski spora­zum, s katerim je bilo razrešeno 59 let nerešeno vprašanje med Italijo in Svetim sedežem. Pij XI. je priznal Kraljevino Italijo z glavnim mestom Rimom, Italija pa papeževo suverenost nad 44 hektari vatikanske države. V Nemciji je v casu weimarske republike katoliško gibanje doživljalo raz­cvet na podrocju mladinskih gibanj, znanosti, kulture in delavskih gibanj, Ka­toliški center pa je bil pomembna politicna sila. Ceprav so škofje vedno znova opozarjali na pogansko ideologijo nacizma, so mnogi katoliki v Nationalsozi­alistische Deutsche Arbeitspartei (NSDAP) videli silo, ki jih bo osvobodila ver­sajskega diktata, politicnih nemirov in gospodarskega razsula. Ko je NSDAP prevzela oblast, je nemška škofovska konferenca omilila obtožbe zoper NSDAP v upanju, da bo sodelovanje katolicanov omililo veri sovražna nagnjenja. Pij XI. je s svojim državnim tajnikom kardinalom Pacellijem (1876–1958), poznejšim papežem Pijem XII., ki je bil med letoma 1917 in 1929 nuncij v Nemciji, skrbno in zaskrbljeno spremljal razvoj v Nemciji. Verjela sta, da bo Hitler, potem ko bo prišel na oblast, omilil svoja stališca. Spomladi leta 1933 so se pricela pogajanja za konkordat, ki so se koncala 20. julija 1933, ko je bil podpisan, 10. septembra pa še ratificiran. Konkordat, ki je bil v tistih okolišcinah videti ugoden za Cer­kev, pa je bil zgolj dokument, ki se ni izvajal in je bil vedno znova kršen. Strpnost oziroma simpatije Pija XI. do fašisticnih vlad v Evropi je izhaja­la iz mnogih tock, ki so bile skupne tako vladam kot papežu: ideja avtoritete, reda in hierarhije, korporativni družbeni sistem in nasprotje komunizmu ter framasonstvu. Od srede tridesetih let je Pij XI. postajal cedalje bolj zaskrbljen zaradi razvoja v fašisticnih državah in je vedno bolj nasprotoval pretiranemu nacionalizmu, rasizmu in ostalim protikršcanskim nacelom.7473 Schwaiger, Papsttum und Päpste im 20. Jahrhundert, str. 263. V letu 1937 je obsodil obe najudarnejši ideologiji tistega casa: nacionalsocializem in komuni­zem, za leto 1939 pa je pripravljal govor, v katerem je nameraval spregovoriti o razocaranju nad fašizmom v Italiji, a ga je prehitela smrt. Dne 14. marca 1937 je v soglasju z nemškimi škofi izdal okrožnico Mit brennender Sorge, v kateri je izrazil razocaranje nad neizvajanjem konkordata in nacionalsocializem opredelil kot »ošabni odpad od Jezusa Kristusa, zanikanje njegovega nauka in odrešenjskega dela, cašcenje sile, malikovanje rase in krvi, zatiranje clovekove svobodne volje in dostojanstva«. Po okrožnici se je pritisk na Cerkev v Nemciji le še stopnjeval, vrstile so se preiskave na škofijah, zapirali so katoliške šole, ovirali poucevanje verouka …7574 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 202–205. Pet dni za okrožnico Mit brennender Sorge, 19. marca 1937, je Pij XI. izdal še okrožnico Divini Redemptoris. V njej je pod obnebjem komunisticnih revo­lucij, ki so takrat pretresale svet (Rusija, Španija, Mehika), ponovno zavracal komunisticno ideologijo ter povzel bistvene tocke katoliškega družbenega nau­ka. Katolicane je opozarjal, naj ne nasedajo komunisticnim lažem in naj se tisti, ki so zašli v komunisticni tabor, vrnejo, kajti »… komunizem je nekaj bistveno slabega, zato v nobeni stvari ne bo z njim sodeloval, komur je mar kršcanska kultura«.7675 Pier Blet, Pij XII. in druga svetovna vojna, Ljubljana 2001, str. 71–73; Papež Pij XI., Okrožnica Mit brennender Sorge – S pekoco skrbjo –, v: Družben nauk Cerkve, str. 109–126. Ob koncu okrožnice pa je pozval vse duhovnike, naj še bolj vneto delujejo in oznanjajo med delavstvom, laike, predvsem v katoliški akciji pa, naj si privzgojijo cut za družbeno angažiranje na kršcanskih družbenih osnovah. Celotna Cerkev in tudi država naj se trudita za pristne naravne temelje družbe, ki pa so mogoci le ob verski prenovi družbe, in le-ti bi privedli k obci blaginji in odvrnitvi od komunisticne nevarnosti.7776 Papež Pij XI., Okrožnica Divini Redemptoris – Božanski odrešenik –, v: Družben nauk cerkve, str. 150. Pija XI. je novembra 1938 zadela srcna kap, 10. februarja 1939 pa je umrl. Tako je podobno kot Pij X. svojemu nasledniku prepustil težko breme svetovne vojne, ki je v polnosti zaznamovala konec pontifikata Pija XI. in izbruha katere sta se mocno zavedala in pred njo svarila tako Pij XI. kot njegov predhodnik Benedikt XV.7877 Prav tam, str. 129–157. 3.2 LJUBLJANSKA ŠKOFIJA 3.2.1 DRŽAVNO CERKVENSTVO IN JOŽEFINIZEM V tem poglavju bomo prikazali vpetost Cerkve v državni upravni aparat in naloge, ki jih je po diktatu države opravljala konec 18. in v 19. stoletju. Zaradi specifik se bomo ognili obdobju francoske okupacije (1809–1813), zaceti pa moramo s casom reform cesarice Marije Terezije, ki je okrepila mocan vpliv dr­žave na Cerkev v avstrijskih habsburških deželah, še radikalnejše in odlocnejše pa jih je nadaljeval cesar Jožef II. Habsburžani so podobno kot ostali evropski vladarji vse od sredine 15. stoletja uveljavljali mocno pokroviteljstvo nad Cer­kvijo. Imenovali so vecino cerkvenih dostojanstvenikov v svojih deželah, si la­stili pravico razpolaganja s cerkvenim premoženjem, dolocali so izobraževalni sistem duhovnikov, konkretne oblike verskega življenja in drugo, skratka, obli­kovali so Cerkev, ki je v strogo verskem smislu sledila Svetemu sedežu, hkrati pa bila podrejena vladarski hiši in bila v službi države.7978 Schwaiger, Papsttum und Päpste im 20. Jahrhundert, str. 268–270. Takšno obliko državnega pokroviteljstva nad Cerkvijo imenujemo državno cerkvenstvo. Okviri državne­ga cerkvenstva so bistveno dolocali delovanje ljubljanskih škofov na vseh po­drocjih, tudi na socialnem. Naloge s podrocja sociale, ki jih je po diktatu države konec 18. in v 19. stoletju opravljala Cerkev, bomo natancneje predstavili v 5. poglavju, tu pa bomo poleg vloge državnega cerkvenstva v Cerkvi posebej izpo­stavili posebne pobude škofov na socialnem podrocju. Pod vplivom razsvetljenstva si je cesar z vrsto cerkvenopoliticnih reform prizadeval ustanoviti neke vrste državno Cerkev, ki bi bila popolnoma podre­jena nadzoru in nalogam absolutisticne države. Smisla Cerkve Jožef II. ni videl v njenem nadnaravnem poslanstvu, ampak v tem, da pospešuje državno korist oziroma »javni blagor«, zaradi cesar mora biti podrejena državnim oblastem in izvajati naloge, ki so ji poverjene.8079 France M. Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 153; Jože Macek: Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri; Celje 2005, str. 15; France M. Dolinar, Verske razmere na Slovenskem v Baragovem casu, v: Baragov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2000, str. 7–15. Ta odnos do Cerkve, ki je še poglobil posege države v Cerkev, opredeljujemo tudi kot jožefinizem. Ta nacin sta obdržala tako oba naslednja cesarja Leopold II. (1747–1792) in Franc I. (1768–1835) kot tudi kancler Klemens Wenzel von Metternich (1773–1859). Leopold II. je v odnosu do Cerkve nastopil malo mehkeje, saj je med dru­gim razpustil generalna semenišca, ki jih je vzpostavil Jožef II., in ponovno dovolil delovanje škofijskih semenišc in samostanskih hišnih študijev, vendar je nad njimi vseeno izvrševal strog državni nadzor. Franc I. se v marsicem ni strinjal s svojim stricem Jožefom II., a se je na podrocju cerkvene politike držal njegovih nacel, naj Cerkev služi državi in naj se duhovnik cuti kot uradnik. Jožefinizem se je utrdil v pisarnah, za škofe pa je cesar imenoval osebe, ki so bile zveste usmeritvi državnega cerkvenstva. Franc I. je budno spremljal vzdrževa­nje in širjenje katoliške Cerkve kot državne Cerkve. Kot vesten in »pedanten« birokrat ter hkrati hišni oce je spremljal celotno življenje Cerkve. Leta 1804 je odredil, da so mu morali škofje pošiljati vizitacijska porocila o stanju v škofijah, ki jih je pogosto celo sam osebno pregledoval.8180 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, str. 995. Odnosi med Cerkvijo in državo so bili tako v drugi polovici 18. stoletja do srede 19. stoletja v znamenju mocnega državnega pokroviteljstva nad Cerkvijo, ki je zagotavljalo državi velik vpliv pri reševanju cerkvenih vprašanj in dolocalo vlogo Cerkve v družbi.8281 Josef Wodka, Kirche in Österreich, Dunaj 1959, str. 312–314. Vkljucevanje Cerkve v državno upravo konec 18. stoletja je bila posledica reform, katerih namen je bil okrepiti in reorganizirati državno upravo, a najprej je bilo treba reformirati Cerkev. Ozemeljska podoba škofij in župnij v predjo­žefinskem obdobju je bila zelo zastarela in zelo nenaravna, saj so bile škofije teritorialno razdeljene in razpršene na velikem podrocju, podobno pa je veljalo tudi za župnije, zato je bila ozemeljska reforma potrebna. To so si želeli tako škofje kot cesar, le da so se razlikovali po nacinu in obsegu reform. Cerkvena upravna struktura je bila nato reformirana z izdatnim vplivom in pomocjo dr­žave, nato pa za njene namene tudi uporabljena. Država se je po reformah lahko naslonila na cerkveno upravo, ki je imela dobro razpredeno mrežo župnij na lokalni ravni in je duhovnikom na župnijah naložila precej uradniških nalog. Te naloge so se množile z uvajanjem reform in slabile s krepitvijo civilnega dr­žavnega aparata predvsem po upravnih reformah po letu 1849 in po sklenjenem konkordatu leta 1855. Sredstva za reforme v Cerkvi je država dobila od premoženja razpušcenih kontemplativnih redov, ki jih je država razpustila v letih 1781–1787. Cesar na­mrec ni videl smisla v obstoju »brezdelnih« kontemplativnih redov, ki ne služijo razvoju države, zato jih je razpustil, njihovo premoženje pa usmeril v verski fond ali sklad, ki ga je ustanovil leta 1782. V celotni monarhiji je bilo ukinjenih blizu 800 samostanov.8382 Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda (zgodovinski oris), str. 176–177. Sredstva iz verskega sklada so nato služila za preuredi­tev župnijskih meja (1782–1785) in predvsem za dohodke duhovnikov »kon­grue« na novo ustanovljenih župnijah. Župnije so bile pred reformami zelo ra­znolike, nekatere ogromne, druge zelo majhne, tretje teritorialno nepovezane. Škofje so izdelali predloge za reformo župnij za posamezna okrožja, ki jih je nato pregledal tudi okrožni glavar, koncno pa jih je dolocila dvorna komisija za regulacijo. Pri preureditvi so se držali nacel cim lažjega dostopa, oddaljenosti, saj naj ne bi bil noben kraj od župnijskega središca oddaljen vec kot uro hoda, števila župljanov, ki naj bi bilo okoli 700 duš, v mestih nekoliko vec, prednost pa so imeli kraji, ki so že imeli duhovnika, še posebej, ce je imela župnija za­gotovljene prihodke za svojo preskrbo.8483 Ernst Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, Ljubljana 2017, str. 223–225. Pred preureditvijo župnijskih meja je imela ljubljanska škofija 80 dušnopastirskih postojank, ob koncu reform konec 18. stoletja pa kar 301. Preureditev škofijskih meja so izvedli v letih od 1785 do 1788, in sicer po predlogu ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina (škofoval 1772–1787) naj se škofijske meje pokrivajo z deželnimi in okrožnimi mejami. Herberstein se je namrec zavedal, da ni moc ucinkovito voditi škofije, ki je tako razdroblje­na, kot je bila takrat ljubljanska, zato si je kot poglavitni cilj zadal prav reformo preureditve škofijskih meja. Po teh reformah je ljubljanska škofija, ki je bila po­prej razdeljena na šest med seboj locenih otokov, dobila zaokroženo podobo in je obsegala ljubljansko in novomeško okrožje, pozneje pa se je še razširila. Cesar Jožef II. je ljubljansko škofijo tudi povzdignil v nadškofijo in sedež metro­polije, za senjsko-modruško škofijo in novoustanovljeno gradišcansko škofijo, za njenega prvega nadškofa in metropolita pa imenoval Herbersteina. Papež Pij VI. je z bulo 8. marca 1787 soglašal s preureditvami škofijskih meja in povzdi­gnitvijo ljubljanske škofije v nadškofijo in metropolijo, nikakor pa ni bil pripra­vljen priznati Herbersteina za prvega nadškofa in metropolita. Herberstein se je namrec Rimu zameril zaradi znamenitega pastirskega pisma iz leta 1782, v katerem je med drugim zagovarjal versko strpnost, ko je zapisal: »Vsak clovek ima prirojeno pravico, da se drži tiste verske skupnosti, ki jo po svojem preprica­nju in vestni presoji smatra za pravo.« Za nas pa je tu še bolj zanimiv del tega pisma, v katerem ljudi spodbuja k dobrodelnosti in usmiljenju: »Bodite do vseh složni, socutni, ljubeznivi, dobrosrcni prijateljski. Bodite velikodušni. Z dobroho­tnostjo presojajte tuje napake. Bodite dobrodelni do ubogih, prizadevno spolnjujte dolžnosti, ki jih je Jezus priporocil do bližnjega.«8584 Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, str. 160–161. Herberstein je bil gorec privrženec prenove Cerkve, a hkrati legalist in za­govornik cesarjevih reform, kar je razvidno tudi iz njegovih pastirskih pisem in sinod.8685 France M. Dolinar, Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007, str. 217, 224, 238. V oporoki je škof Herberstein zapisal, naj bo njegov pogreb dostojen, vendar tak, da stroški ne bodo previsoki, svoje premoženje je zapustil ljubljan­ski ubožni ustanovi, ki ji je namenil tudi izkupicek od svoje knjižnice, ki so jo prodali na dražbi po njegovi smrti.8786 Marjan Turnšek, Herbersteinova navodila duhovnikom, in Andrej Saje, Herbersteinovi sinodi, v: Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj); Celje 2004, str. 215–246. Mnoge reforme v monarhiji bi bile brez sodelovanja Cerkve težko uresni­cljive, pa ne samo zaradi premoženjske baze, ki je omogocala nekatere reforme, ampak predvsem zaradi cerkvenoupravne strukture, ki jo je država uporabila za reforme. Država se je namrec zavedala, da imajo duhovniki preko prižnice in predvsem preko spovednic srce ljudstva v svojih rokah in da lahko pomembno vplivajo na moralno zadržanje ljudi in na njihov odnos do nadrejenih oblasti. Da pa bi se to uresnicilo, je bilo treba pridobiti tudi »pravilno izobražene« du­hovnike in za državo »ustrezen« postopek imenovanja duhovnikov na izpra­znjenih mestih.8887 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 230, 238. Država se je lotila tudi ureditve in nadzora mašnih in vseh drugih ustanov v upravi Cerkve, ki so pomenile pomemben gmotni temelj marsikatere cer­kvene organizacijske enote. Na tem mestu se jih moramo dotakniti zato, ker so imele nekatere dobrodelen namen, veliko vecino ustanov pa so predstavljale mašne ustanove. Te so bile v vecini locirane pri cerkvah in sicer tako, da so usta­novniki namenili za svojo ustanovo doloceno premoženje, za donose iz pre­moženja pa je morala cerkvena enota opravljati dolocene »storitve« - navadno predvsem doloceno število maš zadušnic oziroma obletnih maš ali drugih obre­dov.8988 Peter G. Tropper, Von der katholischen Erneuerung bis zur Säkularisation – 1648 bis 1815, v: Österreichische Geschichte. Geschichte des Christentums in Österreich, Dunaj 2003, str. 299. Ustanove so bile sredi 18. stoletja zelo neurejene, saj se niso upravljale po volji ustanoviteljev, mnoge so bile pozabljene ali je bil ogrožen njihov osnovni kapital. Država je s številnimi ukrepi in odredbami v casu od sredine 18. stoletja dalje to podrocje postopoma uredila za nazaj in predpisala natancne postopke glede ustanavljanja novih ustanov. Z ustanovnim premoženjem je upravljala Cerkev, zbirala je letne donose bodisi v naravi bodisi v denarju in s tem pokrivala ustanovne obveznosti. Usta­novne maše so za marsikatero dušno postojanko pomenile glavni vir dohodkov in so pripomogle k financno samostojni oskrbi dolocene župnije, kar je bilo za državo seveda zelo zaželeno, saj s tem ni bil obremenjen verski sklad. Zato je bila država zainteresirana, da je to podrocje cim bolj urejeno. Poleg mašnih ustanov pa je Cerkev upravljala tudi z ustanovami za druge namene, ki so bile najpogosteje vezane na podporo dijakov in študentov ali pa karitativne narave (podpora župnijskih revežev, sirot, ubožnih hiš …).9089 Jože Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1810 do 1853, Celje 2008, str. 747–756. Ustanove karitativne na­rave bomo natancneje predstavili v nadaljevanju. Da bi država dosegla lojalen in enoten kler, je skrbno nadzirala vzgojo in študij bogoslovcev. Cesar je z dekretom dunajske dvorne pisarne 30. marca 1783 uvedel generalna semenišca in kmalu zatem razpustil škofijska. Za notra­njeavstrijske dežele je bilo ustanovljeno generalno semenišce v Gradcu, ki je delovalo le do leta 1790, a se je njegov program teološkega študija nadaljeval še dolga desetletja po tem. Program teološkega študija, ki je ostal v veljavi vse do srede 19. stoletja, je pripravil opat Franz Stephan Rautenstrauch (1734–1785), ki je bil zagovornik reform cesarja Jožefa II. Doloceno je bilo število gojencev iz vsake dežele, prav tako je rektorja in vicerektorja dolocila dvorna študijska komisija, ne da bi se pri tem posvetovala s škofi. Glede odnosa med Cerkvijo in državo je imela pri vzgoji izrazit primat država, kar se je posebno izrazilo pri predmetu cerkvenega prava, kjer so poudarjali, da so samo dogme stvar Cerkve, pri vseh ostalih zadevah pa ima primat država, saj je svetni gospodar tisti, ki s svojo avtoriteto daje težo cerkvenim predpisom in nadzira njihovo izvajanje, in ima pravico, da v primeru potrebe sklice koncil in opozori klerike na njihove dolžnosti ter preprecuje, kar bi državi utegnilo škoditi. Nenazadnje je imela tudi nadoblast nad vsem cerkvenim premoženjem.9190 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri; str. 15-23, in Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1810 do 1853, str. 747-756. Podobno vlogo je imel tudi leta 1816 ustanovljeni zavod Flintaneum na Dunaju, katerega naloga je bila vzgaja in izobraževanje klerikov za visoke cerkvene službe, ki bi bili vdani in zvesti cesarju. Leta 1822 je cesar cerkvene študije sicer ponovno podredil nadzoru škofov, vendar je jožefinski vzgojni sistem veljal naprej.9291 Metod Benedik, Vzgoja duhovnikov – generalna semenišca Jožefa II., v: Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje, 2004, str. 55–72. Šele po konkordatu so škofije lahko oblikovale lastne teološke ucne nacrte.9392 Bertier de Sauvigny, Cerkev v casu restavracije, str. 263. Kako strog nadzor je imela država nad vzgojo in izobraževanjem duhov­nikov in odnosom med duhovniki in škofom, nam nazorno kaže primer lju­bljanskega nadškofa Mihaela Brigida (1742–1816, škofoval 1787–1806). Ta je duhovnikom ljubljanske nadškofije 23. marca 1804 poslal pastirsko pismo, v katerem jih je pozival k vestnemu opravljanju dušnopastirskih dolžnosti, oseb­nemu posvecevanju in nenehnemu izobraževanju. Pri tem je poleg uradnih ucbenikov, ki so bili dovoljeni v monarhiji, brez cesarjevega dovoljenja dodal še ustrezne ucbenike rimske teološke šole. To je bilo za takratne razmere tako škandalozno, da je cesar preko dunajskega nuncija takoj ostro protestiral, cez nekaj mesecev pa uradno zahteval, da papež nadškofa Brigida takoj umakne, ljubljansko škofijo pa ukine. To se je tudi zgodilo, Brigido se je moral umakniti v škofijo Spiš na Slovaškem, ljubljanska nadškofija in metropolija pa je bila de­gradirana v navadno škofijo.9493 Jože Ciperle, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi cas in prostor; razstavni katalog, Ljubljana, 2008, str. 26. Brigida je leta 1807 nasledil Anton Kavcic (1743–1814, škofoval 1807–1814), katerega vodenje škofije je bilo v glavnem vezano na težave, povezane s francosko okupacijo. Glede socialne dejavnosti je zanimivo le, da je ob smrti vse svoje premoženje volil za uboge v celotni ljubljanski škofiji. Denar so ubo­gim v vec etapah razdelili med letoma 1814 in 1821. V letu 1814 je bilo tako npr. v župniji Ljubljana - sv. Peter 50 revežem razdeljeno blizu 120 fl. V letu 1821, ko je bil razdeljen zadnji obrok, so tako dekanom na škofiji razdelili 2.131 fl, ta denar pa potem preko župnikov, vikarjev in kuratov ubogim.9594 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 241–244. Poleg privržencev jožefinskega sistema je bil prisoten tudi mocan odpor zoper njega, na celu katerega je bil redompterist Clemens Maria Hofbauer (1751–1820), in je scasoma tudi prevladal, najvecji razmah pa je imel med nižjo duhovšcino, ki je bila nezadovoljna s svojim stanjem v socialnem in statusnem smislu in med katero je bilo zelo nepriljubljeno izvajanje in razglašanje držav­nih odredb, kot npr. cepljenje proti kozam.9695 NŠAL 4, Volilo škofa Kavcica za uboge, šk. 180, in NŠAL 323, Anton Kavcic, šk. 1, Kurende an alle Dekanate, 16. 8. 1821, št. 6/1244. Cerkev je tako v imenu države v skladu z reformami prevzela in upravlja­la številne uradniške naloge. Izjemno pomembno vlogo je imela na podrocju vodenja maticnih knjig, šolstva, sociale in javnega obvešcanja. Leta 1784 je ce­sar Jožef II. predpisal vodenje maticnih knjig s strani države, vodenje knjig pa poveril katoliškim župnikom in židovskim rabinom, s tem pa so župniki dobili tudi funkcijo pomožnega državnega organa. To nalogo so v imenu države opra­vljali vse do leta 1946.9796 Liebmann, Von der Dominanz der katholischen Kirche zu freien Kirchen im freien Staat, str. 361–364. Prav tako so imeli na zacetku nadzor nad vodenjem maticnih knjig izkljucno škofje, šele leta 1868 je najvišji nadzor prevzelo notra­nje ministrstvo.9897 Posebnost predstavlja obdobje Ilirskih provinc in obdobje med drugo svetovno vojno, ko je bila ta naloga poverjena civilnim oziroma okupacijskim oblastem. Mocno vlogo je imela Cerkev tudi na šolskem podrocju. Na podlagi »Po­liticne šolske ustave« je izvrševala celotno nadzorstvo nad osnovnim šolstvom od 1806 do 1869. Šolska upravna struktura se je prilagodila cerkveni in tako so krajevni duhovniki oskrbovali in nadzirali šolo v svoji župniji, dekani oziroma odlicnejši šolniki so nadzirali šole v okrožju oziroma dekaniji, na škofijski ravni pa je nad šolstvom bdel škofijski konzistorij.9998 Prav tako so od leta 1859 vse zadeve glede vodenja matic pripadale politicnim oblastem. Vodnik po maticnih knjigah za obmocje SR Slovenije I, Skupnost arhivov Slovenije v Ljubljani 1972, str. XXXVII, LXIX. Avguštin Gruber (1763–1835) je vodenje škofije prevzel v letu 1814. Leta 1817 je na pobudo deželnega glavarja prevzel predsedstvo nad novoustanovlje­nim Glavnim dobrodelnim društvom, katerega namen je bil blaženje lakote na Kranjskem, ki je nastala zaradi štirih zaporednih slabih letin. V maju, juniju in juliju 1817 so v društvu razvili široko akcijo zbiranja denarnih in naturalnih darov in jih razdelili potrebnim, pri cemer se je škof z organizacijo in rezultati izredno odlikoval, na duhovnike je naslovil tudi posebno pastirsko pismo.10099 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II, Ljubljana 1964, str. 7–9. V letu 1820 je prevzel vodenje Ubožnega inštituta v Ljubljani, ki je dobil novo strukturo, in mu pomagal pri vzpostavitvi novega delovanja. Po Gruberjevem imenovanju za nadškofa v Salzburgu je pomembno vlogo pri razvoju ljubljan­skega ubožnega inštituta imel Gruberjev naslednik škof Anton Alojzij Wolf (1782–1859, škofoval 1824–1859). Wolf je bil vesten, natancen birokrat, odlicen pravnik in lojalen do oblasti. To je naglasil že v nastopnem pismu duhovnikom 30. oktobra 1824, ko je ob koncu pisma poudaril, da je treba dati Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, spoštovati cesarja, pogosto moliti za javne zadeve, upoštevati dr­žavne zakone in predpise.101100 Anton Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, v: Bogoslovni vestnik, 20 (1940) št. 3, str. 224. Pastirsko pismo škofa Avguština Gruberja škofijskim duhovnikom glede pomoci ob lakoti leta 1817. V: NŠAL 4, šk. 7, nabirke, f. 2/16; ubožna ustanova. V sozvocju s tem je vestno opravljal naloge, ki jih je v okviru socialne oskrbe država naložila Cerkvi. Tako je kar 26 let (1824–1851) skrbno in podjetno vodil komisijo ubožnega inštituta v Ljubljani. Vodil je seje komisije in osebno sestavljal številne vloge za upravna oblastva ter pisal letna porocila. Uspelo mu je, da je komisija pri ljudeh vzbujala zaupanje, povecal je prihodke inštituta. Ob prevzemu inštituta je imela komisija v obligacijah 73.790 gld premoženja, v casu njegovega predsedovanja se je ta znesek povecal na 209.090 gld. Tudi sam je letno za delovanje inštituta daroval velike vsote denarja. Za deželno vlado je skupaj z ubožno komisijo kot sposoben uradnik brezplacno urejal zapletena pravna vprašanja glede številnih neurejenih do­brodelnih ustanov z bogatimi donosi.102101 Metod Benedik, Wolfova pastirska pisma, v: Wolfov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1994, str. 220–221. Po letu 1848 je Wolf vladi tudi zaradi starosti predlagal odstop z mesta predsednika komisije, leta 1851 pa dokoncno odstopil in predal upravo inštituta mestnemu magistratu. Wolf se je odlocno zavzel tudi za podporno akcijo Belokranjcem, ki jih je spomladi leta 1830 pestila huda lakota. Stiska je bila tako huda, da so bili ljudje odvisni samo od pomoci in se je Gubernij v Ljubljani za pomoc obrnil tudi na ljubljansko škofijo. Škof Wolf je za blažitev nesrece osebno podaril 500 gld.103102 Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, str. 240–243. Takoj je tudi pisal dekanom celotne škofije, dekanijskim uradom na Do­lenjskem pa zapovedal, naj se duhovniki v tej zadevi aktivno udeležijo zbiranja podpore.104103 NŠAL 4, šk. 8, nabirke, f. 2/31, št. 619, Gubernij v Ljubljani škofu Wolfu, 27. 5. 1830. Zaradi prenatrpane tržaške najdenišnice je škof Wolf od leta 1851 do leta 1859 z okrožnicami odlocno pozval dekane in župnike, naj ljudi v župnijah vzpodbudijo, da bi vzeli v oskrbo najdence, drugace lahko ta uboga bitja utrpijo veliko telesno in duhovno škodo, ce jih ne vzamejo v oskrbo kršcanske osebe in družine iz ljubezni do Boga.105104 ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 10, dopis škofijskega ordinariata dekanu, 17. 6. 1830. Wolf je aktivno podprl tudi prizadevanja društva za vzdrževanje usmilje­nih sester v Ljubljani, ki je doseglo, da so leta 1851 prišle v Ljubljano usmi­ljenke, ki so bile po izgonu usmiljenih bratov leta 1811 prvi karitativni red na obmocju ljubljanske škofije, kar je pomembno prispevalo k izjemnemu dvigu karitativne dejavnosti v naslednjih letih. Poleg vsega dela je za uboge podaril tudi velike vsote denarja. Kot že re­ceno, je redno podpiral ljubljanski ubožni inštitut, ob svoji zlati maši, ki jo je obhajal leta 1855, je za mestne uboge podaril 300 gld,106105 NŠAL 4, šk. 132, nravni red, f. 37/ 325, okrožnice škofijskega ordinariata v Ljubljani dekanom, 9. 11. 1853, 11. 1. 1856, 23. 7. 1859; in NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 10. najdenci, okrožnica škofijskega ordinariata Ljubljana dekanijam, 22. 9. 1851. precejšno vsoto denarja pa je ob svoji smrti namenil tudi ljubljanski sirotišnici, gluhonemnici in deške­mu zavetišcu.107106 Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, str. 236, 242–244. Cerkve so bile tudi prostori javnega obvešcanja, saj so morali duhovniki s prižnic oznanjati ljudem vladne odloke, nato pa porocati vladi, kako se ljudje odzivajo na vladne gospodarske in politicne odloke.108107 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 297. Župnijske oznanilne knjige iz prve polovice 19. stoletja nam nazorno kaže­jo številne vsebine, ki so jih po nalogu državnih, deželnih ali »krajevnih« oblasti posredovali ljudem. Starše so stalno in vneto spodbujali, naj pošiljalo otroke v šolo.109108 Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda (zgodovinski oris), str. 176–177. V župniji Ljubljana - sv. Peter je tako župnik v letu 1847 starše karal, naj vendar otroke pošiljajo v šolo, saj nekateri, ker ne hodijo v šolo, rastejo »ka­kor neumna shivina«.110109 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1849–1857, 13. 8. 1854. Opozorila glede šolstva so bila zelo pogosta. V župniji Kranj - Šmartin je župnik npr. opozarjal: »Zastran šole je prišlo pretekli teden od viskokoslavniga ministerstva uka in bogocastja na vse gosposke po Kranjskim in na vse fare ojstro povelje, neodjenlivo otroke, kteri so že za šolo odrastli, v šolo pri­ganjati, brez ozira na zgovore ljudi, pa tudi neodjenlivo tiste starše štrafati, kteri otrok ne bodo v šolo pošiljali. Štrafenga bo v dnarjih, prva: šolski dnar, kakor da bi v šolo hodili; drugic, tretjic bo pa dvakrat trikrat veci /…/ To oznanimo zstran tistih staršev, kteri al clo niso svojih otrok v šolo poslali, al pa so jih zapisati dali, pošiljat jih pa nocjo. Kteri ne bodo otrok v šolo pošiljali jih bomo gosposki dali, de nej po postavi žnjimi dela in smo brez odgovora, ker smo vam nevarnost štrafeng napovedali.«111110 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 11. 7. 1847. Vsako leto so ljudi pozivali tudi na cepljenje proti kozam, ki se je vršilo v župnišcih, in jim razlagali prednosti cepljenja in posledice, ki jih bodo nosili, ce tega ne bodo naredili.112111 NŠAL, ŽA Kranj - Šmartin, razne knjige, šk. 8, oznanilna knjiga 1860–1865, 31. 1. 1864. Ljudi so v oznanilih seznanjali s higienskimi ukrepi,113112 NŠAL, ŽA Bled, razne knjige, šk. 6, oznanilna knjiga 1832–1846, 30. julij 1837, in ŽA Kranj - Šmartin, razne knjige, šk. 8, ozna­nilna knjiga 1860–1865, 26. 6. 1864, in ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 11. 7. 1847. jih pozivali k udeležbi pri popisu prebivalstva in jim podajali navodila glede tega,114113 NŠAL, ŽA Velike Lašce, razne knjige, šk. 1, oznanilna knjiga 1819–1820, 22 post Pentecostes 1819. posredovali so navodila glede vojaškega nabora,115114 NŠAL, ŽA Bled, razne knjige, šk. 6, oznanilna knjiga 1832–1846, leto 1837, in ŽA Velike Lašce, razne knjige, šk. 1, oznanilna knjiga 1819–1820, NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1829–1835, 2. 1. 1831, str. 35–37. svetovali o ukrepih ob primerih živinske kuge,116115 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1849–1857, 8. in 15. 1. in 25. 5. 1854. obvešcali o postopkih, ce želijo imeti doma na stanovanju in hrani študente …117116 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1829–1835, 26. 9. 1830, str. 27–28. Pokroviteljstvo države nad Cerkvijo se je pricelo rahljati šele v sredini 19. stoletja. Bistven premik je pomenil konkordat iz leta 1855. Mladi cesar Franc Jožef I. (1830–1916) je v oktorirani ustavi leta 1849 državno priznanim veroiz­povedim priznal svobodo pri opravljanju njihovih dejavnosti, naslednje leto pa je avstrijski Cerkvi priznal svobodo pri odnosu do Svetega sedeža glede ureja­nja cerkvenih zadev. To je bil le uvod v konkordat, ki je bil sklenjen 18. avgusta 1855, papež Pij IX. ga je potrdil 3. novembra, cesar pa razglasil s patentom 5. novembra 1855. V kontekstu, ki ga tu obravnavamo, je pomembno predvsem, da je bilo škofom, redovnikom in vernikom dovoljeno neposredno svobodno komuniciranje s Svetim sedežem brez posredniške vloge države, škofje so lah­ko brez posredovanja države vršili oblast nad škofijo, podrejenimi duhovniki in vernim ljudstvom, izbirali svoje svetovalce, svobodno izdajali odredbe, pa­stirska pisma, sklicevali škofijske sinode, nadzirali teološke bogoslovne študije, dolocali njihov program … Ostala pa je globoka zvestoba in vdanost cesarju, ki je bila pri škofih tudi v naslednjih letih bolj prisotna kot vdanost papežu, kar se je pokazalo pri predcasnem odhodu avstrijskega episkopata s I. vatikanskega koncila leta 1870 ob razpravi o dogmi o papeževi nezmotljivosti. Konkordat je v casu liberalne vladavine s številnimi zakoni izgubljal na veljavi, saj so liberalci s t. i. majskimi zakoni leta 1868 na novo uredili zakonsko pravo, šolstvo in med­konfesionalne odnose, dokler leta 1870 konkordat ni bil preklican in štiri leta pozneje ukinjen,118117 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 5. 9. 1847. vendar je Cerkev v odnosu do države ohranila neodvisnost. Vzporedno s tem je po letu 1849 potekal proces reforme civilnih upravnih struktur. S krepitvijo civilnih oblasti na lokalnem nivoju so le-te od krajevnih dušnih pastirjev postopoma prevzemale številne naloge, ki so jih do tedaj v imenu države morali opravljati krajevni dušni pastirji. Zacasni obcinski zakon s 17. marca 1849 in zakon o obcinah s 5. marca 1862 sta dolocala, da so bile obcine pristojne za nadzor nravnosti, zdravja in ubožnih zadev na svojem obmocju, oziroma so morale opravljati vse naloge, ki so jim jih nalagale višje oblasti. Med drugim so morale razglašati odlocbe predpostavljenih oblasti, sodelovati pri popisovanju prebivalstva, naboru …119118 Liebmann, Von der Dominanz der katholischen Kirche zu freien Kirchen im freien Staat, str. 375–378; Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 42–44. Ministrska uredba z 19. januarja 1853 pa je dolocala: »Med opravila okrajne go­sposke gre skerb za uboge po obstojecih napravah in postavah, precuvanje in mo­ranje obcin, da svoje dolžnosti spolnujejo, skerb, da se za preskrbovanje ubozih in takošne ljudomile namene obstojece obcinske ali okrajne naprave prav upravljajo in obracajo in odprava beracije.«120119 NŠAL 117, normalije, šk. 68, Zacasna srenjska postava, 17. 3. 1849, str. 20-22; Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oester­reich, leto 1862, str. 36-41. Civilne oblasti so naloge socialnega skrbstva dejansko popolnoma prevze­le šele ob koncu 19. stoletja. Razlogi za to so bili na eni strani v zakoreninjeno­sti državnega cerkvenstva oziroma jožefinizma, lojalnosti Cerkve do države in dejstvu, da so bili krajevni dušni pastirji za državo oziroma deželo brezplacni uradniki, da so dobro poznali položaj prebivalstva v svojih župnijah in imeli na ljudi velik vpliv. Nekatere dejavnosti socialnega skrbstva, ki so jih po nalogu države kra­jevni dušni pastirji opravljali konec 18. in v 19. stoletju, pa so nato v nekoliko drugacnih oblikah opravljali še globoko v 20. stoletju. 3.2.2 JANEZ ZLATOUST POGACAR Po škofu Wolfu je krmilo ljubljanske škofije leta 1860 prevzel Jernej Vid­mar (1802–1883), velik strokovnjak za Sveto pismo in orientalske jezike, a se v vlogi ljubljanskega škofa ni znašel. Že štiri leta po prevzemu škofije, leta 1864, je prosil za razrešitev z mesta škofa. Njegova pastirska pisma so dobra teološka dela brez konkretnih navodil za delovanje. Pri njem tudi ne beležimo nobenih posebnih pobud na podrocju sociale. V tem oziru je bil še najbolj konkreten v podpori ustanovitvi Podpornega društva za duhovne ljubljanske škofije leta 1872, katerega namen je bila pomoc socialno ogroženim duhovnikom.121120 Ukaz ministrov notrajnih, pravosodnih, in denarstvenih zadev …, 19. januarja 1853 …, v: Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, drugi razdelek, V. tecaj, Ljubljana 1853, str. 142-157. Leta 1871 je Vidmar ministru za uk in bogocastje na Dunaju pisno sporo­cil nepreklicni odstop in od tedaj naprej so se vršili postopki za njegov odstop preko Rima in Dunaja, ki so se vlekli vse do leta 1875, ko so imenovali novega ljubljanskega škofa Janeza Zlatousta Pogacarja (1811–1884).122121 Vec o tem v poglavju 6.2.1.4 Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije. Janez Zlatoust Pogacar je podiplomski študij opravil na teološki fakulte­ti na Dunaju, stanoval pa na vzgojno-izobraževalnem inštitutu Augustineum. Tam se je družil z vidnimi predstavniki zmernega liberalnega katolicizma, ki jih je med drugim združevalo prizadevanje za osvoboditev Cerkve od pretesne odvisnosti od države.123122 Dolinar, Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007, str. 303–316. Škof Pogacar je v casu vodenja ljubljanske škofije pustil mocan pecat tudi na podrocju socialne dejavnosti. V tem smislu je verjetno najpomembnejša podpora tistim redovom, ki so delovali na podrocju pastorale, vzgoje in šolstva ter sociale. Z njegovo pomocjo in pobudo so v škofijo prišli lazaristi, šolske sestre, notredamke, mocno pa so se okrepile predvsem usmiljenke. Te so imele med duhovniki (npr. kanonik Janez Gogala (1825–1884)) in laiki (vodja civilne bolnice dr. Alojzij Valenta (1830–1918)) veliko ostrih nasprotnikov, svojega za­šcitnika pa so imele prav v škofu Pogacarju. Nasprotniki so se spraševali: »Cemu toliko zidajo usmiljenke, hišo za hišo in sedaj še cerkev? In v vsem tem jih podpira tudi škof!« Zoper usmiljenke je kanonik Gogala nastopil celo v deželnem zboru, Pogacar pa je na te napade odgovarjal: »Kedo naj pa podpira usmiljenke v njiho­vem clovekoljubnem delovanju, ce ne škof.« In res prav zaradi njegove pomoci in podpore je Ljubljana z dejavnostjo usmiljenk dobila mrežo cerkvenih socialnih in zdravstvenih ustanov, ki so bile pomembne za vso Kranjsko. V casu škofa Po­gacarja so usmiljenke pricele delovati v umobolnici na Studencu (1875) in šte­vilnih zavodih v Ljubljani: hiralnici sv. Jožefa (1876), dnevnem zavetišcu (1876) in sirotišnici za decke v Marijanišcu (1880), dekliškem sirotišcu Lichtenthurn (1878). Za duhovno oskrbo usmiljenk so skrbeli lazaristi, ki so na pobudo škofa prišli v Ljubljano leta 1879.124123 Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 61–66. Na Pogacarjevo pobudo so v škofijo prišle tudi šolske sestre in notredamke, ki so takrat delovale predvsem na podrocju šolstva za dekleta, pozneje pa odigrale tudi pomembno vlogo na socialnem podrocju. Na podlagi vizitacijskih zapisnikov je bil škof dobro seznanjen s socialni­mi stiskami in težavami, s katerimi so bili sooceni zlasti delavci v industrijskih središcih. Tri postna pastirska pisma (1877, 1879, 1880) vernikom svoje škofije je namenil temi ljubezni do bližnjega. Med temi zaradi svoje konkretnosti najbolj izstopa pismo iz leta 1879, ki je popolnoma posveceno socialni tematiki in nau­ku o ljubezni do bližnjega in ima vec zelo zanimivih poudarkov. V pismu med drugim piše: »Koliko jih je, ki od jutra do vecera pridno delajo in komaj zaslužijo toliko, da otroke in ženo siromašno prežive. Koliko jih je, ki silo stradajo, ker se sramujejo komu potolažiti svojo revo in ce tudi prosijo podpore, je le malo dobi­vajo. Koliko jih je, ki jim prevelika suša ali moca poljske pridelke pokonca! Velika je dragina, da si marsikatere družine še potrebnega živeža ne morejo omisliti! Kdo more prešteti razne bolezni, ki ljudje v njih zdihujejo? Poglejmo v bolnišnice, ki še vseh bolnikov sprejeti ne morejo! Koliko bolnikov jeci po hišah, ki jim še celo najpotrebnejših reci primanjkuje. /…/ Oh kdo nam bo dal, da bomo tudi mi svojega Gospoda in Zvelicarja gle­dal z oblicja v oblicje? Gledali ga bomo, ce bomo po Jezusovem zgledu ljubezen skazovali svojemu bližnjemu in mu tako vsaj polajševali in oslajševali jarem, pod katerim zdihuje, ce mu ga še popolnoma odvzeti ne zmoremo. Saj je ljubezen zapopadek in dopolnilo vse postave in po besedah Jezusa samega edino gotovo znamenje Jezusovega ucenca. /…/ In posebno v postnem casu, kateremu se bližamo, se potrudimo za vajo v vsakoršnih cednostih, zlasti v skazovanju dobrih del kršcanskega usmiljenja. /…/ Prizadevajmo si braniti vdove, oskrbovati sirote, tolažiti žalostne, pomirjevati obupane. Popotnike sprejemajmo, obtežene podpirajmo, nage oblacimo, bolnim strezimo /…/. Ne morem se pa zderžati, da vaša serca obracam dans posebno na dve lepi napravi, v katerih zamorete svoje keršcansko usmiljenje skzovati. /…/ Tema dve­ma napravama se pravi hiralnica in dekliška sirotišnica. Hiralnica je naprava za bolnike, ki vedno hirajo in terpe neozdravljive bolezni. /…/ Dasiravno bi bilo prostora zadosti za obilnejše število hirajocih, je nemogoce jih vec sprejeti, ker je zidanje mnogo stalo in vsako leto povracanje najetega kapitala in obresti veliko denarjev zahtevat. Dekliška sirotišnica je bila tudi v Ljubljani napravljena vseld posebne volje blage dobrotnice za uboge deklice, ki jim je nemila smert odvzela drazega oceta ali ljubo mater ali oba roditelja. V njej se uboge sirote pod vodstvom usmiljenih sester poducujejo in vzrejajo, da bi bile zmožne, kadar odrastejo, same si kruh služiti. /…/.« Pogacar pismo zakljuci s povabilom, naj se verniki udeležijo loterije, ki so jo pripravile usmiljenke, da bi povrnile dolgove, ki so jih ustvarile pri gradnji obeh domov.125124 Prav tam, str. 310–312. Pismo nazorno pricuje o Pogacarjevem poznavanju socialnih stisk in o kršcanski ljubezni, ki mora biti temeljno zadržanje vsakega kristjana, poleg tega pa tudi o podpori, ki jo je nudil usmiljenkam pri njihovem delu. Ob smrti je svoje skromno premoženje zapustil bratu, ki mu je celo življenje gmotno pomagal, in je šlo pravzaprav za vrnitev dolgov, kot je dejal Pogacar.126125 Laibacher Diöcesanblatt (1879), št. 2, str. 14–15. 3.2.3 JAKOB MISSIA Po smrti škofa Pogacarja je cesar za novega škofa imenoval kanonika Ja­neza Gogalo, ustanovitelja prve Vincencijeve konference pri sv. Nikolaju v Lju­bljani. Gogala je imel velike zasluge za razvoj Vincencijevih konferenc v škofiji, ni pa bil v dobrih odnosih z usmiljenkami, tako da so morale te po smrti Po­gacarja zapustiti ljubljansko Marijanišce, nadomestile pa so jih šolske sestre. A kmalu po imenovanju za škofa, še pred papeževo potrditvijo, je Gogala umrl, konec leta 1884 pa je bil za novega ljubljanskega škofa imenovan Jakob Missia (1838–1902).127126 Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 133–134. Temeljna usmeritev škofa Missije je vidna že v njegovem škofovskem ge­slu: »Vse prenoviti v Kristusu«, ta pa se je v pastoralnem smislu najbolj odlocno manifestirala v njegovih govorih in celotnem programu prvega katoliškega sho­da v Ljubljani leta 1892. Shod je bil sklican na pobudo škofa in je potekal pod njegovim pokroviteljstvom, za glavni cilj pa si je zadal krepitev katoliške zavesti in preoblikovanje celotne družbe, ki bi temeljila na verskih nacelih. Missija je na shodu poudaril, da za pravo katoliško zavest ne zadošca le nekaj pobožnih fraz in verskih resnic, temvec mora biti podlaga katoliški zavesti katoliška vera v celoti, njen sad pa življenje in ravnanje po nacelih Cerkve, in to v celoti.128127 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 339–342. Shod je pomenil veliko prelomnico v razvoju katoliškega gibanja, saj je prinesel nagel razvoj politicnega, kulturnega, zadružnega življenja in razmah delavskih katoliških organizacij.129128 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 352–355, Porocilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem katoliškem shodu kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, pripravljalni odbor, Ljubljana 1893, str. 187–200. V pastirskih pismih je najvec pozornosti posvetil nauku o cerkveni edi­nosti s Svetim sedežem in krepitvi katoliške zavesti, ni pa posebej obravnaval socialnih tem. V tem kontekstu lahko omenimo dve pastirski pismi iz let 1887 in 1892. Pastirsko pismo vernikom na svecnico leta 1887 je v celoti posvetil problematiki pijanstva in še posebej žganjepitja, saj »vedno bolj ocitno kažejo se žalostne posledice – in vedno dalje se širi pregreha«. Opozarjal je na zdravstvene težave pijancev, zlo v družini, propad kmetij in drugo zlo, ki je posledica alko­holizma. Da bi ljudstvo odvrnil od teh razvad, je predlagal ustanovitev družb treznosti, »da se zoper to pregreho krepcate z medsebojnim spodbujevanjem, opo­minjenjem in molitvijo«.130129 O tem vec v poglavju 6.2 Delavsko vprašanje in zadružništvo. Od leta 1887 so v škofijskem listu redno izhajala po­rocila o širjenju družbe, za katero je leta 1889 v Rimu pridobil tudi odpustke.131130 Laibacher Diöcesanblatt (1892), št. 2, str. 22–29. Postno pastirsko pismo iz leta 1892 o posvecevanju nedelje spada v kon­tekst boja Cerkve v Avstriji za posvecevanje nedelje kot dela prostega dne, kar je bilo posebej aktualno v desetletju od 1885 do 1895, ko so se oblikovale novele obrtnega zakona o tem vprašanju.132131 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 352. Temeljna postavka pastirskega pisma je, da je treba nedeljo »posvecevati pred vsem zaradi cašcenja, katero smo dolžni Bogu«. V pismu piše o potrebi posvecevanja nedelje z obiskom službe božje in kritizira vse izgovore oziroma ovire. Med drugim je zapisano, da si »… nakopa­vajo veliko odgovornost zlasti tovarnarji, obrtniki in trgovci, ako svojim delavcem in uradnikom, svojim pomocnikom in ucencem ne privošcijo potrebnega prostega casa, da izpolnijo svojo nedeljsko dolžnost, ter jim ne dado prilike, da si odpocijejo od težkega dela, ter se razvedre po enolicnem delu cez teden, temvec jih silijo, da morajo tudi ob nedeljah in praznikih delati«.133132 Obrtna novela iz leta 1885 je bila glede nedeljskega pocitka slabo dorecena, tako da se nedeljsko delo prakticno ni v nicemer omejilo v primerjavi z obdobjem pred sprejetjem novele. V naslednjih letih je bilo podano mnogo pobud za natancnejšo in bolj restriktivno ureditev pri zagotavljanju nedeljskega pocitka, pri cemer je prednjacila predvsem Cerkev, kar se je vezalo tudi z bojem za posvecevanje nedelje. Novela zakona, ki je to podrocje natancnejše opredelila, je bila sprejeta 16. januarja 1895. Andrej Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, magistrska naloga, Ljubljana 1999, str. 195–207. Missia je svoj cilj katoliške prenove oprl tudi na podporo redovnikom. Podpiral je že obstojece redove, prizadeval pa si je tudi za prihod novih. V casu njegovega škofovanja je na Kranjskem nastalo kar trinajst novih samostanskih naselbin. Po razpustu kontemplativnih redov v casu Jožefa II. mu je uspelo, da je po vec kot stoletju v ljubljansko škofijo pripeljal kontemplativne redove. Leta 1889 so prišle karmelicanke v Selo pri Ljubljani, leta 1890 zacasno magdalenke, prizadeval si je tudi za prihod kartuzijanov v Pleterje in cistercijanov v Sticno, kar se je po njegovem odhodu v Gorico tudi zgodilo. Leta 1887 so na njegovo pobudo prišli jezuiti in se naselili pri sv. Florjanu v Ljubljani, prizadeval si je za prihod salezijancev, ki so nato prišli leta 1901. Glede karitativnih redov so se za casa škofa Missie mocno okrepile usmi­ljenke, v Kamnik so leta 1895 prišle zagrebške usmiljenke, v Ljubljano pa leta 1896 sestre sv. Križa, ki so se posvecale otrokom, bolnim in ostarelim, leta 1896 pa pricele delovati v poselskem zavetišcu za ženske in dekleta v Jožefinišcu. Leta 1893 so v Kandijo pri Novem mestu prišli usmiljeni bratje. Tam so kupili grašci­no Neuhof ter jo preuredili v bolnišnico, ki so jo sami vzdrževali.134133 Laibacher Diöcesanblatt (1887), št. 12, str. 9–15. Leta 1898 je Missia prevzel vodenje goriške nadškofije in metropolije, za novega ljubljanskega škofa pa je bil imenovan Anton Bonaventura Jeglic (1850–1930). 3.2.4 ANTON BONAVENTURA JEGLIC Škof Jeglic je nadaljeval Missijevo delo katoliške prenove celotne družbe. V zacetku prvega pastirskega lista je zapisal svojo temeljno nalogo: »‘Pridi k nam tvoje kraljestvo po Mariji‘. Da samo to želim, da utrdim med Vami kraljestvo bož­je, da je razširim, da je branim proti sovražnikom.«135134 Marija Jasna Kogoj, Missiev odnos do redovnikov, v: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1988, str. 196–212. In v tej luci je treba gledati vsa njegova prizadevanja v casu njegovega širokopoteznega, angažiranega in izjemno živahnega vodenja ljubljanske škofije.136135 LŠL (1898), št. 5, str. 47. Njegov pastoralni program je zajemal celotnega cloveka na vseh podrocjih njegovega delovanja. Na podrocju sociale je nadaljeval in nadgradil Missijevo delo, saj je imel izrazit socialni cut, prav tako pa je socialno vprašanje prepoznal kot kljucno vprašanje svojega casa. V ospredju njegovih prizadevanj na tem podrocju sta bili tako socialna varnost ljudi kot tudi dobrodelna dejavnost. Z nacrtnim so­cialnim delom je zacel takoj po nastopu škofovske službe. V drugem letu ško­fovanja se je v Rimu zanimal o mnenju glede socialnega dela duhovnikov in še isto leto nato na prvem zboru dekanov na dnevni red uvrstil tudi socialno vprašanje. Za referenta k tej tocki je naprosil Andreja Kalana (1858–1933), ki je spregovoril o okrožnici Rerum novarum, o problematiki kapitalizma in pome­nu organiziranega delovanja Cerkve na socialnem in gospodarskem podrocju. Odobrili so tudi dva predloga, in sicer naj bogoslovci v semenišcu dobijo teme­ljit pouk o socialnih vedah in naj duhovniki na gospodarskem oziroma zadru­žnem polju vedno delujejo v posvetu z duhovniki na pastoralnih konferencah in nikdar na lastno pest.137136 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 374. Bil je izrazit pastoralist in je kar šestkrat obhodil in pregledal vse župnije svoje škofije, da se je natancno pozanimal o problemih ljudi in pregledal sta­nje na župnijah. Svoja spoznanja je nato strnil in uzakonil na treh škofijskih sinodah (1903, 1908 in 1924).138137 Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglic. Spomenica ob dvajsetletnem škofovem jubileju, Marijina družba duhovnikov in bogoslov­cev ljubljanske škofije, Ljubljana 1917, str. 91, in Vinko Potocnik, Jeglic in kršcansko socialno gibanje, v: Jeglicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1991, str. 351. Sinodalni sklepi so bili tako rekoc ucbeniki duhovnikom oziroma navodila za njihovo delovanje. Na teh sinodah je temelji­to obdelal tudi socialno problematiko. Prvi dve sinodi in pastoralna inštrukcija se med seboj dopolnjujejo, zadnjo sinodo pa je treba obravnavati loceno, saj je nadomestila dolocila prejšnjih sinod.139138 Nacrtoval je tudi sinodo za leto 1914, vendar se zaradi vojne ni mogla sestati. Gradivo zanjo je nato naslednje leto objavil v pastoralnih inštrukcijah. Posebno pa jo je treba obravnavati tudi zato, ker je potekala leta 1924, po prvi svetovni vojni in v novi državi, v popol­noma spremenjenih politicnih in družbenih razmerah. Iz sinod lahko razberemo temeljne Jegliceve socialne poudarke. Socialno vprašanje je v prvi vrsti dojemal kot nravno in versko in ne gospodarsko vpra­šanje, saj življenje delavcev kljub boljšim mezdam in krajšemu delovnemu casu ni nic bolj srecno, ce njihovo življenje ni uravnano z nauki Cerkve, poleg tega pa je socialna dejavnost dolžnost kršcanske ljubezni, ki veleva ne samo ne kra­titi pravic bližnjemu, ampak mu tudi dejavno pomagati. Reševanje socialnega vprašanja je po Jeglicu dolžnost tako laikov kot duhovnikov, oboji pa morajo biti v tem pokorni svojim škofom. To je še posebej poudarjal duhovnikom, ki bi lahko s prevec gorecim socialnim in gospodarskim delovanjem zapadli v te­žave. Jeglic se je bal, da bi duhovniki s prevelikim angažmajem v casnih zade­vah (zadruge, posojilnice) zapadli v versko mlacnost in bi ne imeli vec pravilno ovrednotenih prioritet ali pa bi se zapletli v denarne nesrece in izgubili ugled.140139 Alojzij Odar, Jegliceve sinode, v: Bogoslovni vestnik 18 (1938), št. 4, str. 257–290. Leta 1901 je v pastirskem pismu zapisal: »Odkritosrcno vam povem, vcasih se me loti misel, da li gremo predalec, da li se nismo predalec utopili v družbeno gibanje. Ali ko sem opazil, kaj dela nasprotnik, kako hodi od vasi do vsi, kako skuša zapeljivi volilni katekizem vtihotapiti v vsako hišo, se nisem mogel ubraniti v prepricanju, da nismo mi duhovniki nic prevec storili.«141140 Jeglicev dnevnik: znanstvenokriticna izdaja (ur. Blaž Otrin, Marija Cipic Rehar), Celje 2015, str. 78, in Knezoškof dr. Anton Bonaven­tura Jeglic, str. 91–92. Zavedal se je, da imajo duhovniki preko zadrug vpliv na ljudi, da se med njimi splete vez zaupanja in se ljudi pridobi za katoliško stvar. Duhovniki so to delo opravljali brezplacno poleg tega pa ni bilo zadosti kvalificiranih laikov, ki bi lahko prevzeli njihovo delo. Ko je v letu 1910 na koroškem nemška kršcansko socialna Centralna blagajna doživela zlom, je papež 18. novembra izdal dekret »Docente apostolo«, v katerem je sicer pohvalil delavnost duhovnov pri denar­nih zavodih za korist ljudstva, vendar strogo prepovedal duhovnikom prevzeti odgovorna mesta predsednika, upravitelja, blagajnika, tajnika v zadrugah in dolocil rok štirih mesecev, v katerem morajo vsi duhovniki odstopiti z vodilnih položajev.142141 Potocnik, Jeglic in kršcansko socialno gibanje, str. 349–355. Jeglic je šel posredovat v Rim in uspel izposlovati odlog tega sklepa. Obrazložil je pomembnost zadružništva za katoliško gibanje in da je pri vod­stvih zadrug nemogoce v tako kratkem casu zamenjati 600 duhovnikov, kolikor jih deluje pri Zadružni zvezi.143142 Jeglicev dnevnik, str. 493–494, in Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem; Ljubljana 1928, str. 253. Za socialno delovanje je dal duhovnikom preko sinod natancna prakticna navodila. Duhovnik naj o socialnem vprašanju, ki je v prvi vrsti versko-nravno vprašanje, govori kot pridigar in katehet. Govori naj o zmernosti, varcnosti, delu. Ljudem naj razloži, da je oblast dana od Boga, da so po volji božji razlicni stanovi in da je boljši le tisti stan, cigar dolžnosti vestno izpolnjujemo. Duhov­niki naj socialna vprašanja študirajo in obravnavajo na pastoralnih in drugih konferencah. Organizirajo naj ljudi zunaj cerkve v citalnicah, izobraževalnih društvih, zidajo naj domove, v katerih bodo lahko skrbeli za dodatno strokovno in versko izobrazbo ljudstva, ustanavljajo naj telovadne odseke, družbe trezno­sti. Duhovniki naj se lotijo karitativnega dela, v vsaki župniji naj ustanovijo Vincencijeve družbe, v mestih dnevna zavetišca za otroke, na industrijskih po­drocjih patronažo za delavke, v obrtnih mestih Kolpingova društva, za posle in obcinske reveže naj skrbijo preko družb sv. Marte. Ker se z gospodarskim napredkom vzgaja tudi nravno, naj duhovnik skrbno in preudarno deluje tudi na podrocju zadrug in naj pospešuje njihovo ustanavljanje. Glede delavstva je Jeglic delal na podlagi okrožnice Rerum novarum, duhovnikom pa priporocal, naj za delavce snujejo izobraževalna društva, v katerih naj skrbijo za splošno iz­obrazbo in razvedrilo, ustanavljajo naj strokovne odseke, ki se bodo potegovali za pravice delavcev, podpirajo naj prizadevanja za gradnjo delavskih domov.144143 Jeglicev dnevnik, str. 501–502. Ugotovimo lahko, da je imel Jeglic veliko simpatij do delavcev in je ra­zumel njihove stiske. Ko je leta 1900 izbruhnila stavka v Vevcah, se je izdatno pozanimal o vzrokih ter delavce podprl,145144 Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglic, str. 92–93. kar je bilo za tisti cas sila nenavadno, saj avstrijski škofje v vecini niso bili naklonjeni niti socialnim gibanjem, kaj šele delavskim stavkam. Ob blagoslovu delavskih hiš na Vodmatu je dejal: »Prav veselilo me je, da sem prišel med delavce, kamor sem že davno želel.«146145 Jeglicev dnevnik, str. 69. Podobno tudi ob blagoslovu 19 hiš na Vicu 16. novembra 1902. Organizacijsko delo na podrocju zadružništva in delavstva je popolnoma zaupal in prepustil Janezu Evangelistu Kreku (1865–1917) in mu je že leta 1904 zaradi njegovih zaslug pri papežu izposloval castni naslov papeškega hišnega prelata.147146 Jeglicev dnevnik, str. 171. Katoliške delavske strokovne organizacije je ves cas svojega škofovanja ocetovsko spremljal in jih podpiral. To se ni spremenilo niti po papeževi Singu­lari quadam iz leta 1912, v kateri je papež Pij X. posredoval v sporu med nem­škimi katoliškimi delavskimi organizacijami in posredno podprl t. i. berlinsko smer nasproti kölenske oziroma šole München – Gladbach, v katerem smislu so delovale tudi slovenske katoliške strokovne organizacije.148147 Jeglicev dnevnik, str. 250–251. Po okrožnici je svoje pomisleke glede organizacije delavstva kratko omenil v škofijskem listu, a je bil po pogovoru s Krekom pomirjen, ko je dobil zagotovila, da bo JSZ delovala po strogo katoliškem »pravcu«.149148 LŠL (1913), št. 3, str. 58. Sklepi sinode leta 1924 so duhovnikom glede delavstva nalagali veliko od­govornost in požrtvovalnost. Za kako pomembno je Jeglic razumel delavsko vprašanje, je moc videti v sklepih sinode, kjer dobesedno piše: »V vecjih indu­strijskih krajih mora duhovnik žrtvovati skoraj vse: cas, spanje, denar in še zdrav­je. Za take žrtve je pa sposoben le duhovnik, v katerem plamti cista ljubezen do Boga in do bližnjega.« Duhovniki naj podpirajo raznovrstne delavske organiza­cije, posebno naj se zavzemajo za delavce v rudnikih, ki so zavoljo komunistov in socialistov v najvecji gmotni in duševni nevarnosti. Duhovnik naj podpira konzumna društva oziroma zadruge, širi ali vsaj moralno naj podpira politicne in strokovne liste, ki naj jih tudi sam bere, da bo informiran o delavskem vpra­šanju. Isto pozornost pa naj posveca tudi kmeckemu in obrtnemu stanu.150149 Jeglicev dnevnik, str. 561. Po smrti Kreka katoliška stran nikakor ni našla primernega in karizmatic­nega voditelja za delavstvo. Jeglic je v svoj dnevnik zapisal: »Zvedel sem, da dela­vstvo nima pravega voditelja. Kar je nevarno, ker se komunisti po Kristanu zopet zbirajo. Gosar ni za organizacijo, je ves profesorski, Gostincar se je postaral. List ‚Pravica‘ ni dosti vreden. Kakor na Nemškem, so tudi pri nas prepricani, da pravi voditelj bi mogel biti edino le sposoben duhovnik.«151150 Potek in sklepi tretje sinode, ki jo je pripravil in od dne 25. do 29. avgusta l. 1924 vodil Anton Bonaventura, škof ljubljanski, Ljublja­na 1924, str. 145–146. Za delovanje pri delavcih je poizkušal leta 1928 angažirati Ivana Ahcina (1897–1960), a je ta pozneje pristal med casnikarji in bil urednik Casa in Slovenca. Ahcin je imel v tistem casu že spore s kršcansko socialno Krekovo mladino.152151 Jeglicev dnevnik, str. 942. V dvajsetih letih 20. stoletja je Jeglic poizkušal zgladiti cedalje vecje spo­re med kršcanskimi socialci, zbranimi v Jugoslovanski strokovni zvezi (JSZ), Krekovi mladini in raznih mladinskih glasilih (Križ na gori, Križ, Ogenj …), ter SLS. Ob peti obletnici Krekove mladine leta 1927 jih je obiskal in pohvalil njihovo delovanje.153152 Jeglicev dnevnik, str. 982. Da bi pobližje spoznal njihovo življenje, se je 4. decembra 1927 odzval njihovemu vabilu in obiskal mladinski dan, ki je potekal v dvorani Okrožnega urada v Ljubljani.154153 Jeglicev dnevnik, str. 965. Po prireditvi jim je zaskrbljeno pisal, v dnevnik pa zapisal: »Danes sem Krekovi mladini pisal in jim povedal svoje misli o govorih. Rekel sem Marincekov govor brez notranje zveze o vsem mogocem; zacetek korek­ten, zadnji del popolnoma boljševiški. O govoru Kocbeka, da ima nekaj resnicnih misli, toda v meglenem modernem slogu, pa ga gotovo nikdo ni razumel. Kaj tak govor koristi. Marincekov škodljiv mladini, ni v okviru kršcanskega socializma. Manjka jim znanstvene podlage, naj si poišcejo svetovalca in vodnika. Vsaj govor naj poprej izvedenec precita.«155154 Mladinski zbor, v: Pravica 6 (1927), št. 48, str. 3. Želja po približevanju delavcem je lepo razvidna tudi iz pisma, ki ga je poslal delavcem ob otvoritvi Delavske zbornice leta 1929, in to kljub temu, da na prireditev ni bil povabljen. »Današnjega vašega dne se tudi podpisani srcno veselim. Prav iz srca cestitam spoštovanemu delavskemu stanu za ta napredek, za to veliko pridobitev. Sedaj boste lažje proucevali delavsko vprašanje, lažje spozna­li njegove naravne pravice, lažje dolocali korake v njihovo dosego, pa tudi lažje uravnavali vse sklepe tako, da bodo v soglasju z naravnimi pravicami drugih sta­nov. – Pozdrav in blagoslov.«156155 Jeglicev dnevnik, str. 983. V pismu duhovnikom leta 1929 je glede delavske mladine in njihovega li­sta Ogenj zapisal: »Ker je ta mladina sredi socialnega gibanja, ker gleda in bridko obcuti grozne krivice kapitalisticnega gospodarstva, pac ni cuda, ako v upravi­cenem gnevu pade kdaj kak bolj trd, vcasih nekoliko odporen izkaz, in ce govore tudi o razrednem boju. Ni jim tako zelo zameriti. Ker vem, da pri tem dosti korek­tno mislijo in da se bodo polagoma tudi navadili gnev zadrževati in se korektno izražati.«157156 Jeglicev dnevnik, str. 1013. Svoje videnje in tako rekoc oporoko o delavskosocialnem vprašanju je podal v zadnjem rednem pastirskem pismu duhovnikom pred svojim odsto­pom. Zacenja s »Krekovo mladino«158157 Duhovnikom za leto 1929, v: LŠL (1929), št. 1, str. 10. : »Jaz imam to mladino zelo rad, pa se tudi lepo razvija. /…/ Živahno se gibljejo, idealni so, izredno tocno so organizirani, tudi skrbe za napredek v umevanju socialnega vprašanja. ‚Krekova mladina‘ je v tesni zvezi z ‚Borci‘ in z ‚ Jugoslovansko strokovno zvezo‘. To so trije deli dobro zamišljene organizacije katoliškega delavstva. /…/ Imajo pa mnogo nasprotnikov tudi od strani naših kršcanskih intiligentnih delavcev. Boje se, da bo ta mocna delavska organizacija zabredla, in sicer da bi mogla biti nekako marksisticna, nekako nekršcanska. Preprican sem in vem, da bo tekom leta ta mocna delavska organizacija do­kazala, da se od marksistov bitno loci, da zahteva od clanov globoko kršcansko življenje, da odstranjuje vse, kar bi moglo biti kvarno za katoliško moralo in da je katoliški Cerkvi popolnoma zvesta. Boli me pa njihova preostra in brezobzirna borba. /…/ Vse gospode, ki ljubite naš pokret, ki torej tudi delavce ljubite, prosim, pre­ucavajte socialne probleme, pogajate delavskemu gibanju, da se bo mogocno in pravilno razvilo. Tega gibanja ne bo nikdo zaustavil. Gorje nam Slovencem, ako bi se v nastali borbi poskušalo ga razbiti in delavce razdvojiti.«159158 Leta 1921 se je iz Jugoslovanske strokovne zveze kot podmladek ustanovila Krekova mladina. Iz teh pisem je vidno, da je Jeglic zaznal kako mocno so v kršcanskosocial­nih organizacijah simpatizirali z marksizmom in prevzeli razredni boj kot svoj apostolat. A je menil, da je to le mladostniška vihravost in zaletavost, in pri tem, kar se je pokazalo v naslednjih letih, vsekakor podcenjeval usodno privlacnost marksizma kot sekularne religije. Duhovnike je na sinodi leta 1924 pozval tudi k nadaljnjemu delovanju na podrocju zadrug in strokovnemu izobraževanja kmetov preko tecajev, saj »kr­šcanstvo podpira pametno gospodarstvo in se veseli vsakovrstnega gospodarskega napredka«. Duhovnik naj v skladu s sklepi V. katoliškega shoda ljudem poma­ga pri ustanavljanju zadrug ter ljudi poduci o pomembnosti samopomoci, kar se dogaja prav preko zadrug. Ljudi naj v zadrugah socialno in nravno vzgaja nasproti individualizmu in naj jim utrjuje prepricanje, da se koristi posamezni­ka najbolj sigurno dosežejo s pospeševanjem skupnih interesov.160159 Gospodom duhovnikom za leto 1930, v: LŠL (1930), št. 1, str. 6–9. Sinoda je podprla delovanje vseh društev in redov, ki so delovali na po­drocju dobrodelnosti, hkrati pa je izrazila obžalovanje, da se mreža teh dobro­delnih organizacij še ni razpredla po vsej škofiji in so zaradi tega številni reveži brez oskrbe. Spodbujala je duhovnike, naj razširjajo vsakovrstno dobrodelnost po svojih župnijah in naj dela usmiljenja podelijo udom III. reda in clanicam Marijinih družb.161160 Potek in sklepi tretje sinode, str. 130–132. Ce so bile sinode namenjene predvsem duhovnikom, so bili katoliški sho­di namenjeni krepitvi katoliške zavesti laikov. Jeglic se je udeležil vseh petih slo­venskih katoliških shodov, prvega leta 1892 kot sarajevski kanonik, pri ostalih štirih pa je bil glavni idejni usmerjevalec. Prizadeval si je, da bi k organizaciji shoda pridobil cim vec uglednih laikov, kar mu je preko Šušteršica tudi uspelo. Tako je bila v pripravljalnem odboru shoda za leto 1900, ki ga je sestavljalo 56 oseb, vec kot polovica laikov. Vkljucitev in pritegnitev laikov k zavzemanju za katoliška nacela v javnem življenju je bila ena kljucnih nalog shoda leta 1900 in tudi poznejših, saj je bila takrat vecina laiških izobražencev, uradnikov, trgovcev in podjetnikov na strani liberalcev. S pripravo na II. katoliški shod leta 1900 je zacel že spomladi leta 1899. Po posvetovanju z nekaterimi kanoniki in po reše­vanju spora med Krekom in Ivanom Šušteršicem (1863–1925) je 4. decembra 1899 sklical shod duhovnikov (okoli 60), na katerem so ugotovili, da je javno mnenje proticerkveno, da se širi liberalizem in da so duhovniki prevec nede­javni. Nato so dolocili smernice shoda, ki naj vec pozornosti posveti predvsem socialnim vprašanjem.162161 Potek in sklepi tretje sinode, str. 128–130. Tekom leta 1900 so potekale živahne organizacijske priprave na shod, vsebinski okvir pa je dolocil Jeglic sam. Resolucije, sprejete na shodu, ki je potekal od 10. do 12. septembra 1900, so bile podobne tistim s prvega shoda in so v idejnem in organizacijskem smislu njegovo nadaljevanje, to pa velja v glavnem tudi za tretji in cetrti katoliški shod, zadnji, peti katoliški shod pa je prinesel tudi nekatere nove vidike,163162 Jeglicev dnevnik, str. 53. ki so bili vezani na spremenje­no družbeno-politicno situacijo.164163 Janez Cvirn, Tretji katoliški shod v Ljubljani, v: Slovenska kronika XX. stoletja. 1900–1941 (ur. Marjan Drnovšek in Drago Bajt), Ljubljana 1997, str. 63; Stane Granda, Jeglic in katoliški shodi, v: Jeglicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1991, str. 333–347. Treba pa je izpostaviti sklep tretjega kato­liškega shoda iz leta 1906, po katerem so priceli s povezovanjem samostojnih kršcanskosocialnih delavskih društev iz razlicnih krajev v poseben strokovni odbor, kar je bil zacetek povezovanja, ki je leta 1909 prinesel ustanovitev JSZ.165164 Vec o shodih v poglavju o katoliški socialni misli na Slovenskem. Poleg omenjenega se je Jeglic v svojih pastirskih pismih dotaknil mno­gih socialnih tem: družbenega nauka, zadružništva, problematike alkoholizma, izseljencev.166165 Janez Cvirn, Jugoslovanska strokovna zveza, v: Slovenska kronika XX. stoletja. 1900–1941 (ur. Marjan Drnovšek in Drago Bajt), Ljubljana 1997, str. 99. Ob koncu prve svetovne vojne se je zavedal hudih socialnih stisk, v katerih se je znašlo ljudstvo, zato je duhovnike pozval k široki organizaciji dobrodelno­sti, da bi v vsaki župniji delovala vsaj ena dobrodelna organizacija.167166 Bogdan Kolar, Jeglicevi pastirski listi, v: Jeglicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1991, str. 107–122, in LŠL (1914), št 1. Izjemno je cenil in podpiral redovnike. Zakljucil je nekaj projektov, ki jih je zacel že njegov predhodnik. Ko je nastopil škofovsko službo, so se v Sticno na­selili cistercijani, izposloval je dovoljenje za ponovno naselitev kartuzijanov, ki so v Pleterje prišli leta 1901, istega leta je dal dovoljenje za naselitev salezijancev na Rakovniku. Obstojeci redovi pa so še razširili svoje delovanje. Mariborske šolske sestre so tako odprle dvanajst novih hiš v škofiji. Za casa Jeglica so leta 1928 v ljubljansko škofijo prišle sestre križniškega reda, medtem ko se je poiz­kus z vpeljavo franciškank ponesrecil. Grofica Gabriela Auersperg (1866–1931) je škofu Jeglicu predlagala ustanovitev samostana, ki bi skrbel za siromašne bol­nike in padla dekleta, ona pa bi zagotovila sredstva. Škof je njen nacrt podprl in dobil tudi podporo vrhovne predstojnice franciškank v Nemciji. Vendar je imel Jeglic s samostanom stalne težave, zataknilo se je že pri nakupu hiše, notranja sloga je pešala, tako da ustanova ni mogla zaživeti, dokler je vrhovna predstoj­nica leta 1904 ni ukinila. A grofica ni odnehala in je ponovno zbrala dekleta, ki so delovala v okviru društva Angelj varuh oziroma »Schutzengelverein«, a se tudi ta poizkus ni obnesel, saj ga je prehitela vojna in razpad monarhije.168167 LŠL (1919), št. 5, str. 47–50. Jeglic je znatno podpiral tudi številne reveže in dobrodelne ustanove. Kako obsežne so bile te podpore, govori zapis iz njegovega dnevnika 2. oktobra 1900: »Preracunal sem stroške, za katere sem se iz dobrote zavezal: 1. Cosolich v Maribor 200 K, 2. Rudolfu obresti 650 K, 3. jezuitom 720 K, 4. dijakom v Marijanišcu 400 K, 5. ucenkam pri Lichth. 400 K, 6. vseucilišnikom 9.000 K, 7. v Inomost 800 K, 8. delavskem tajniku 960 K, 9. za g. Virenta 900 K, 10. za zavod sv. Josipa 1.200 K, 11. za Anton Prešerna 500 K, 12. zavarovalnica Mestna 2.500 K, 13. zavarovalnica Slavija 100 K, 14. manje mesecne podpore 400 K. Torej skupno 18.730 K na leto. – To je polovica letne rente. Ako mi gojzdi opešajo, kar se bo zgodilo, potem dolžnostim še zadostovati ne bom mogel. O Bog Ti mi pomagaj! Moral bom zmanjšati vsakdanjo milošcino, ni drugace mogoce – pa Bog vidi mojo dobro voljo, no pa vsaj so tudi gornji stroški vsi milošcina razun sub 12. in 13.« Podpore je sicer v naslednjih letih precej zmanjšal, predvsem zaradi de­narnih težav pri gradnji škofijskega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu in gospo­darske uprave v Gornjem Gradu. A kljub vsemu podpore revežem ni odbijal. 15. decembra 1926 je v svoj dnevnik zapisal: »Zmeraj vec prosilcev in to odlicnih. Nekatere odbijem, mnogim pa le dam, ceš, da Bogu posodim. Za neko gospo sem izprosil od posojilnice posojila din 2.000, ker ne more placati, jih moram jaz, kar mi je sedaj zelo težko. – Ucitelja Silvestra je Pribicevic preganjal, pa se je zadolžil. Milo je prosil za din 520, da ne bo brez drv družina 8 oseb. Kaj se hoce, poslal sem jih. Po 5 do 20 dinarjev pa vsaki dan veckrat dam.« 3.2.5 GREGORIJ ROŽMAN Leta 1930 je škofa Jeglica nadomestil ljubljanski pomožni škof Gregorij Rožman (1883–1959).169168 Marija Jasna Kogoj, Jeglicev odnos do redovnikov, v: Jeglicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1991, str. 149–163, in Jeglicev dnevnik, str. 279–281. Miha Preinfalk, Auerspergi, Po sledeh mogocnega tura, Ljubljana 2005, str. 215–216. Vodstvo ljubljanske škofije je prevzel v casu, ko je bila Cerkev soocena s številnimi dilemami in perecimi vprašanji,170169 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 402–403. ki so zahtevala ucinkovito in odlocno vodenje, a je treba poudariti, da pri vodilnih krogih du­hovnikov ljubljanske škofije Rožman ni nikoli pridobil takšne avtoritete, kot jo je imel njegov predhodnik Jeglic. Rožman si je zastavil obsežen program duhovne prenove škofije in zacel pri duhovnikih. V letnih pismih jih je opominjal na temeljne prvine njihovega duhovnega poslanstva. Duhovniki naj bodo predvsem oznanjevalci božje bese­de in delivci svetih skrivnosti in naj se ne pecajo s strankarsko politiko. Ta zah­teva po neudejstvovanju v strankarskem življenju mu je prinesla veliko težav.171170 Prim. Blaž Otrin, Ljubljanska škofija med obema vojnama, v: Ljubljanska škofija 550 let (ur. France M. Dolinar), Ljubljana 2011, str. 153–156. Spodbujal jih je k poglobljeni osebni molitvi, letnim duhovnim vajam, kot naju­cinkovitejši pastoralni praksi pa jim je priporocal Marijine družbe in Katoliško akcijo. Izjemno pozornost je namenjal mladini. Z Orli je bil tesno povezan že kot profesor v Celovcu in Ljubljani, zavedal se je, da bo narod ostal v svojem jedru zdrav, ce bo zdrava mladina. Ko je kralj Aleksander leta 1929 prepovedal Orle, je skušal to nadomestiti z vkljucevanjem mladine v Marijine družbe, nato pa vedno bolj v KA, v kateri je videl najmocnejše sredstvo za prenovo škofi­je. Ker KA kot krovna organizacija ni izpolnila pricakovanj, sta se Rožman in lavantinski škof Tomažic odlocila za njeno preoblikovanje. Leta 1936 so bila potrjena nova pravila, temeljeca na stanovski ureditvi. Pri KA je šlo v osnovi za laiški apostolat, ki bi pod vodstvom svojih škofov dopolnjeval službo dušnega pastirstva. A kmalu je prišlo v KA do trenj, predvsem v študentskih vrstah med t. i. stražarji in Tomcevimi mladci, ki se niso nikoli umirila in razrešila.172171 Prim. Blaž Otrin, Poslanska epizoda šentjakobskega župnika Janka Barleta, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 555–567. Kot bomo videli pozneje, je bilo vprašanje KA tudi kljucno pri Rožmanovi presoji glede sporov v delavskih strokovnih organizacijah. Kar se tice dobrodelnosti, je Rožman odlocno podpiral prizadevanja Kari­tativne zveze v Ljubljani (KZ).173172 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 404–406. S posebnim pastirskim pismom se je 6. okto­bra 1931 obrnil na vernike svoje škofije in spregovoril o socialni bedi in nacinu organizirane pomoci za stradajoce v prihajajoci zimi, ki jo je vodila KZ. V letu 1934 je bila v ljubljanski škofiji vpeljana karitativna nedelja, ki je bila združena z zahvalno nedeljo, ko so župniki pridigali na temo kršcanske ljubezni in usmi­ljenja in opravili nabirke za uboge v župniji. Koncno pa je podprl prizadeva­nja KZ, da se je v vseh župnijah ljubljanske škofije vpeljala mreža karitativnih organizacij. Pred Rožmana je bilo postavljeno tudi perece vprašanje odnosa do kršcan­skih socialistov oziroma sporov znotraj katoliškega tabora. Temu bomo posve­tili vec pozornosti, saj je šlo za enega kljucnih vprašanj v tridesetih letih in klju­cen proces, ki je rezultiral v usodni razklanosti slovenske katoliške skupnost pred zacetkom druge svetovne vojne.174173 Vec o tem v poglavju o Karitativni zvezi v Ljubljani. V zacetku je imel Rožman do kršcanskih socialistov razumevanje in jim je priznaval pomembno vlogo pri katoliškem delavskem gibanju. V pismu du­hovnikom za leto 1932 je zapisal: »Delavstvo tvori povsod pastoralno polje za se. Vecina delavstva – tudi pri nas – je nasproti Cerkvi v najboljšem slucaju indife­rentna. Verni kršcanski delavci imajo težko stališce in so dostikrat pravi muceniki svojega prepricanja. Ti zaslužijo od duhovnikov vso podporo in razumevanje. Pa tudi indiferentni in Cerkvi sovražni delavci imajo duše, ki jih moramo rešiti. Poleg osebnega stika, ki je prvi pogoj za uspeh, moramo delavcu pokazati, da imamo srce zanj, da nam v skrbi zanj ne gre za noben sebicen namen, ampak nam je njegova vecna pa tudi casna sreca pri srcu. Da pridemo z delavcem v dušni kon­takt, se moramo potruditi, študirati njegovo psiho, njegovo razpoloženje napram drugim slojem, napram pojavom gospodarskega in sploh javnega življenja. Ko ga tako spoznamo, bomo razumeli in prenesli marsikaj, kar nas prvi hip odbija. Isti proces se bo pa tudi v delavcevi duši izvršil glede razmerja do nas, do vere in Cerkve. Vse gospode, ki imajo delavstvo v svojih farah, pozivam, da pomagajo pri strokovni in kulturni organizaciji kršcansko mislecega delavstva, t. j. pri Jugo­slovanski strokovni zvezi in pri Krekovi mladini. Kar je pomanjkljivega skušajte odstraniti s pozitivnim sodelovanjem ‚omni patientia et doctrina‘, ne pa s prehu­dim kritiziranjem in obsojanjem. Nihce tega ne prenese, tem manj delavec, ki je v današnji gospodarski stiski še obcutljivejši.«175174 Poleg tega smo imeli na razpolago zapušcino škofa Rožmana v NŠAL, v kateri so dragoceni dokumenti, ki pomembno osvetlju­jejo ta razkol in dopolnjujejo knjigo Janka Prunka Pot kršcanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Ljubljana 1977 (dalje: Prunk, Pot kršcanskih socialistov). Hkrati s tem pa se je po objavi okrožnice Quadragesimo anno Pija XI. v letu 1931 ideološki boj v katoliškem taboru zaostril. Pricela so se medsebojna obtoževanja in polemike med bazo, zbrano okoli nekdanje SLS, in kršcanskimi socialci glede odnosa do okrožnice. Spor se je nadaljeval, dokler škof Rožman JSZ ni poslal pisma, v katerem je zahteval, da jasno in natancno doloci svoje stališce do okrožnice. V zvezi s tem so na obcnem zboru JSZ leta 1932 sprejeli resolucijo, ki jo je pripravil p. Angelik Tominec, OFM: »JSZ javno izjavlja, da so socialna nacela, izražena v papeževih okrožnicah Rerum novarum in Quadrage­simo anno, njena glavna vodilna nacela. Obenem pa tudi izjavlja, da bo vse svoje delo in trud usmerila v ta cilj, da bodo nacela prešla v življenje.«176175 Gospodom duhovnikom za novo leto 1932, v: LŠL (1932), št. 1, str. 8. Kršcanski so­cialci so okrožnico Quadragesimo anno tako formalno res priznali kot vrhovno programsko vodilo in to pozneje storili še veckrat, a v njihovi praksi okrožnica ni imela odmeva in je bila le nepotrebno breme, saj so iz leta v leto drseli bolj levo in se ob simpatiziranju z marksizmom, kot bomo videli, tudi cedalje bolj približevali slovenskim komunistom. Odlocilen razkol v katoliškem taboru med nekdanjo SLS in JSZ je nastal na obcnem zboru JSZ leta 1932. Na tem zboru je SLS poskušala ustoliciti kandida­ta Miho Kreka (1897–1969), ki je imel podporo voditelja SLS Antona Korošca (1872–1940), a je zbor potrdil starega Srecka Žumra (1895–1983). Od tu naprej so šle poti SLS in JSZ samo še narazen.177176 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 109–111. Vodstvo SLS je na to odgovorilo spo­mladi leta 1933 s poživitvijo dela Društva združenih zasebnih in trgovskih na­mešcencev Slovenije (DZZTNS), ki je bila zametek nove organizacije poznejše Zveze združenih delavcev (ZZD).178177 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 109–111. Andrej Rahten; Anton Korošec, Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Ljubljana 2022, str. 426–427. V letih 1934 in 1936 so se vršili pogovori o zedinjenju obeh delavskih or­ganizacij, za pomoc so kot arbitra prosili tudi škofa Rožmana in lavantinskega Ivana Tomažica, ki sta nekajkrat posredovala, a brezuspešno.179178 Miroslav Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, Maribor 1989, str. 52–55. NŠAL 332, Gregorij Rožman, šk. 8, JSZ. Pismo JSZ Gregoriju Rožmanu, 2. 9. 1935. Poleti 1935 je nekdanja SLS vstopila v Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ) in postala vladna stranka, JSZ pa je to potezo ostro obsodila. JRZ je že poleti 1935 preko casopisja najavila ustanovitev novih katoliških delavskih stro­kovnih organizacij, proti cemur je vodstvo JSZ protestiralo pri škofu Rožmanu in opozarjalo na nevarnost usodnega razkola. Rožman jim je odgovoril, da je nad namero ustanavljanja novih kršcanskih strokovnih organizacij presenecen in o njej nic obvešcen, da pa se bo zadevi lahko posvetil šele po vrnitvi iz poto­vanja.180179 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Spor med JSZ in Društvom združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije glede enotne organizaci­je; 1934/35. Za vec o tem glej poglavje 6.2.2.2 JSZ kot centrala organiziranega katoliškega delavstva na Slovenskem od 1909 do 1935. Ravno takrat se je namrec odpravljal na vecmesecno pot v ZDA, kjer je zbiral sredstva za gradnjo novega Baragovega semenišca, vrnil pa se je šele januarja 1936.181180 NŠAL 332, šk. 8. JSZ. Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 2. 9. 1935 in odgovor 3. 9. 1935. V casu, ko je bil Rožman v ZDA, so se odvili pomembni dogodki. 15. no­vembra 1935 je bila ustanovljena ZZD, 15. decembra pa se je v Celju odvil se­stanek med JSZ, ZZD in DZZTNS, ki je veliko obetal, saj so se dogovorili za enotno organizacijo v okviru JSZ in spremembo njenih pravil.182181 Jakob Kolaric, Škof Rožman, II. del, Celovec 1970, str. 261–264. Po vrnitvi iz ZDA v zacetku leta 1936 sta na pobudo lavantinskega škofa Ivana Tomažica (1876–1949) oba škofa pricela s posredovanjem za združitev razdeljenih delavcev. Predlagala sta, naj prenehajo z medsebojnim blatenjem po casopisju in okrožnicah, da naj bo osnova za razgovore dogovor v Celju ter predlagala 6-clansko komisijo, po dva predstavnika obeh organizacij ter po en zastopnik lavantinskega in ljubljanskega škofa, ki bodo uresnicili dogovor v Celju.183182 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Zapisnik sestanka v Celju med zastopniki JSZ, ZZD in DZZTNS. Celje 15. 12. 1935, (tipkopis, 1 str., kopija). JSZ je na to pristala,184183 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Pismo škofa Ivana Tomažica škofu Gregoriju Rožmanu. Maribor, 11. 2. 1936. ZZD in DZZTNS pa sta škofu sporocili, da so sicer veseli škofovega posredovanja, saj da »bo le z Vašo pomocjo in z Vašo avtorita­tivno odlocbo prišlo do enotnosti«, in imenovali dva clana, a hkrati dodali, da od­stopajo od Celjskega sporazuma. Ob tem so škofu poslali obširno spomenico, v kateri so pokazali na zmote kršcansko socialnega gibanja in utemeljili nastanek svoje organizacije. »Ko so torej kršcanski socialisti slovensko katoliško skupnost razdelili v dva tabora, sami sebe proklamirali za prave kristjane in vso ostalo polovico, ki z njimi ni soglašala, razglasila za buržujsko in nekršcansko, ko so oklevetali vso slovensko katoliško organizirano skupnost, omalovaževali okrožnico Qadragesimo anno, smešili papeštvo i.t.d., so se pac sami izlocili iz naše skupnosti. Nismo mi povzro­cili razdora, nismo nikogar obsojali, ampak smo samo dokumentirali dejstva in sledili glasu svoje vesti, da udarimo po zmoti, locimo duhove, izvedemo idejno borbo do konca. Da bomo to dosegli, nam je nujno potrebna nova delavska orga­nizacija. Ne osebni interesi, ne politicna strank, ampak zgolj ljubezen do resnice, do katoliške stvari nas je priklicala v življenje.«185184 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 22. 2. 1936. Oba škofa sta nato sklicala sestanek predstavnikov ZZD in JSZ s poobla­šcencema obeh ordinarijev. Rožman je dolocil Alojzija Odarja (1902–1953), Tomažic pa Karla Oberžana (1900–1983). Skupaj sta oblikovala sedem tock t. i. spornih vprašanj, o katerih se morajo pogovoriti: »Cerkev ima pravico avto­ritativno odlocati o socialnih in gospodarskih vprašanjih po njih eticni plati. 2. Izraz ‚kršcanski socialist‘ in ‚religiozni socialist‘ se ne morejo vec rabiti, odkar je Pij XI. avtoritativno opredelil nekršcanski pomen teh besed. 3. Zavreci se mora so­cializem in kolektivizem, kolikor zahteva odpravo vse zasebne lasti proizvajalnih sredstev. 4. Lociti treba konkretne oblike korporativnega reda (npr. fašisticno) in idejo o korporativnem redu kakor ga je v zmislu kršcanske socialne filozofije na novo predstavil Pij XI., reformni program katolicanov se mora urediti po tej ideji. 5. Zavreci se mora marksizem ne le kot svetovni nazor, temvec tudi v njegovi kri­tiki kapitalizma tisti njegov osnovni nauk, da je vsa (menjalna) vrednost iz dela. 6. Zavreci se mora razredni boj kot nacelo v zmislu marksizma, ki smatra razreda kapitalistov in delavcev nujno za sovražna. Razumljivo in upraviceno je seveda, da branijo svoje pravice in se bore proti dejanskim krivicam. 7. Pisava ‚Besede‘ ni bila vedno korektna in je še v boju proti ‚klerikalizmu‘ in ‚klerofašizmu‘ prevec dvoumna in cudno sovražna.«186185 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Spomenica ZZD in DZZTNS škofu Gregoriju Rožmanu, 29. 2. 1936, str. 7. Sestanek je potekal 20. in 21. aprila 1936, udeležila sta se ga oba zastopnika škofov ter Srecko Žumer in Josip Gostincar (1860–1942) v imenu JSZ in France Kremžar (1883–1954) ter Jožef Godina (1898–1986) v imenu ZZD. Na sestanku sta obe organizaciji nadaljevali z medsebojnim obracunavanjem in krivili druga drugo za nastali razkol. T. i. sporna vprašanja, ki so jih predstavniki dobili že prej na vpogled, sta predstavnika ZZD podprla, predstavnika JSZ pa sta od­govorila z ‚Izjavo‘, v kateri je JSZ podprla vse tocke razen tocke 2, saj se izrazu kršcanski socialist ni bila pripravljena odpovedati, to pa so podkrepili s tem, da so izraz izrecno dopustili tudi v Osservatore Romano 2. julija 1932. Na sestan­ku so poleg spornih vprašanj obravnavali še zahtevo obeh škofov, da katoliške delavske organizacije sprejmejo cerkvenega zastopnika, katerega delokrog se bo uredil s statutom ali inštrukcijo, ter da naj pride med obema organizacijama do sporazuma. Po sestanku sta oba škofova zastopnika ugotovila, da sprava med organi­zacijama zaenkrat ni mogoca, s cimer se je skupno posredovanje obeh škofov med sprtima organizacijama zacasno prekinilo.187186 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Pogajanja med JSZ in ZZD, vprašanja za razgovore med JSZ in ZZD. Rožman je ob tem dejal, da bo glede primernosti imena »kršcanski socializem« povprašal Rim, glede spora pa: »Ne morem presoditi kje je krivda. Zdi se mi, da so tu v ozadju interesi, ki niso niti delavski niti katoliški. Dokler obe stranki trdita in pišeta, da stojita na katoli­ških nacelih, ne morem biti izkljucno za eno in proti drugi.«188187 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Pogajanja med JSZ in ZZD, pismo Alojzija Odarja 28. 5. 1936. Naslednji zaplet je nastal ob kongresu kršcanskosocialisticne delavske mladine, ki ga je 10. maja 1936 v Ljubljani organizirala Mladinska zveza JSZ, ki je nastala leta 1934 namesto Krekove mladine. Kongresa se je udeležilo okoli 2.000 oseb ter upokojeni nadškof Jeglic in škof Rožman. Jeglic je v govoru, v ka­terem je izrazil navdušenje, da mladina zbrana na kongresu zagovarja okrožni­co Quaudragesimo anno, pozval, naj se borijo za kršcanska nacela in preucujejo družbena vprašanja, Rožman pa se je zaradi drugih obveznosti udeležil le za­kljucka kongresa. Udeležba obeh škofov je v krogih okoli SLS, ki je kongres me­dijsko popolnoma bojkotirala, povzrocila veliko razburjenje, oznacili so ga kot politicno manifestacijo zoper režim.189188 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Kršcanska delavska mladina, kongres 10. 5. 1936; pismo Matije Škerbca 15. 5. 1936. Rožmanu so zaradi udeležbe posredno ocitali celo podpiranje neenotnosti mladinske organizacije, kar pa je Rožman zavrnil, ceš da so zanj merodajna nova pravila KA, ki bodo potrjena jeseni. Ob objavi pravil se bodo namrec obstojece organizacije morale odlociti, ali želijo postati pomožne organizacije KA, ali se želijo razpustiti in vstopiti v KA, ali pa ne želijo sodelovati s KA in to bo zanj tudi merodajno.190189 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Kršcanska delavska mladina, kongres 10. 5. 1936. Rožman je bil pri tem vprašanju previden in si je želel, da bi našel nek nacin za združitev ali vsaj nek modus vivendi in ni želel še dodatno prilivati olja na ogenj. V premišljevanju na duhovnih vajah za duhovnike 23. junija 1936 je zapisal, da ni ne proti JSZ ne proti ZZD, da pa bo podprl tiste, ki bodo bolj kazali kršcansko delo in življenje. Pohvalil je krajevne skupine JSZ in ob tem navajal besede nekega delavca: »Vsak dan skoraj branim duhovnika v tovarni, z najgršimi priimki sem opsovan zato, a duhovnik mi ne zaupa, me nima za do­volj zanesljivega katolicana.« Omenil je tudi, da hoce Mladinska zveza postati »JOC« in pri tem zapisal: »ce bo prav, ce ne, je ne moremo podpreti.«191190 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Kršcanska delavska mladina, kongres 10. 5. 1936; pismo Matije Škerbca 15. 5. 1936. Mladinska zveza se je jeseni 1936 preimenovala v Kršcansko delavsko mla­dino, svoja pravila pa dala v potrditev škofom. Rožman je v odgovoru zapisal, da sta skupaj s škofom Tomažicem ocenila pravila za dobra, izrazila pa sta željo po enotnosti v vrstah delavske mladine, saj so bila pravila nove kršcanske dela­vske mladine posneta po pravilih belgijske KA, s tem pa so se bistveno krila tudi s pravili KA za mlade delavce, ki jih je predložil Narodni odbor slovenske KA za obe škofiji. Nista nasprotovala ustanovitvi Kršcanske delavske mladine, izrazila pa sta željo in pricakovanje, da bo nova organizacija podprla delo slovenske KA za poglobitev katoliškega življenja.192191 NŠAL 332, šk. 23, predavanja, duhovne obnove; Rožmanova premišljevanja o stanju v škofiji ob koncu duhovnih vaj; 23. 7. 1936. Razkol katoliškega delavstva je mocno prizadel upokojenega nadškofa Jeglica. Jeglic, ki se je po upokojitvi umaknil in se ni vmešaval v Rožmanovo vodenje škofije, je 9. avgusta 1936 glede razdora vseeno pisal Rožmanu pismo, v katerem je branil JSZ in apeliral na Rožmana, naj kaj ukrene za združitev raz­klanih delavcev.193192 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Kršcanska delavska mladina, sprememba pravil 1936. Konec avgusta 1936 je po celi Sloveniji potekala stavka predilnih delavcev, ki jo je v ozadju vodila komunisticna partija, ki je želela poenotiti strokovno gibanje in vanj vnesti revolucionarni znacaj razrednega spopada.194193 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Ostala korespondenca glede JSZ, Jeglic, 9. 8. 1936. Stavka, v kateri so delavci uporabili revolucionarne metode in zasedli tovarne, je potekala tudi v Kranju in Tržicu ter povzrocila veliko vznemirjenje v družbi. 20. avgusta 1936 je stavka izbruhnila v vseh predilnicah v Kranju in se 26. avgusta 1936 preselila še v Tržic. Ob teh stavkah je med mnogimi lokalnimi odbori JSZ prišlo do resnih sporov in razhajanj s krajevnimi duhovniki, ki so bili sicer poprej tesno povezani z njimi. Tak primer je bil tako v Kranju kot v Tržicu.195194 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 67, 69, 87, 88. Nasploh so duhovniki v vecini stavko videli kot poraz JSZ in povecan vpliv komunistov v njihovih strukturah. Kranjski dekan Matija Škerbec (1886–1963) je na pasto­ralni konferenci kranjske dekanije 9. oktobra 1936 med drugim dejal: »Mnogo je znakov, ki jasno izpricujejo, da hocejo eksponenti in agenti komunizma tudi pri nas uveljaviti razmere, kakor v Rusiji, v Mehiki in Španiji. V zadnjem casu se je dvignil iz vzhoda val, ki hoce tudi pri nas spremeniti socialne in gospodarske razmere ter uniciti vero in cerkev in poteptati vse, kar je našemu narodu sveto. /../ Naše katoliško usmerjeno delavstvo je po veliki vecini organizirano v JSZ, ki pa je v zadnjem štrajku popolnoma odpovedala. Delavstvo je po vecini nasedlo komunisticnim agitatorjem in dejanski je vodstvo JSZ izgubilo vsak svoj vpliv na clanstvo.«196195 NŠAL 332, šk 8. JSZ. Pismo kranjskega dekana Matija Škerbca škofu Rožmanu, 5. 10. 1936. In dekan Škerbec je bil eden tistih, ki ni spadal med simpatizerje nekdanje SLS, saj je bil do vrha stranke pogosto kriticen in je vložil tudi mnogo truda v organizacijo delavstva pod okriljem JSZ.197196 NŠAL 5, šk. 173, pastoralne konference. Zapisnik jesenske pastoralne konference v Kranju 9. 10. 1936, str. 1–2. Prunk, Pot kršcanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, str. 157. Enako ogorcen in razocaran nad JSZ je bil tržiški župnik Anton Vovk (1900–1963).198197 Rahten; Anton Korošec, Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, str. 426. Zaradi stavke je bil 15. oktobra 1936 tudi posvet duhovnikov na to temo na ljubljanski škofiji,199198 Glej poglavje: 6.2.2.5 Primer razkola katoliškega strokovnega gibanja v Tržicu. tematiko pa so obravnavali tudi na konferenci dekanov in arhidiakonov ljubljanske škofije 11. decembra 1936, kjer sta imel referat o tem dekan Škerbec in Ivan Ahcin, ki sta opozorila na nevarnost komunizma in potrebne obrambe pred njim. Glede strokovnega gibanja je Škerbec dejal, da se je v preteklem desetletju enostransko prevec poudarjal nauk marksizma in poizkusi združevanja marksizma in kršcanstva, kar je privedlo do ustanovi­tve nove kršcanske delavske organizacije, sedaj pa je nujno potrebna združitev, pri kateri mora vmes poseci cerkvena avtoriteta. V razpravi so ugotovili, da so nedavne stavke marsikaj razkrile.200199 NŠAL 5, šk. 173, pastoralne konference. Zapisnik jesenske pastoralne konference v Kranju 9. 10. 1936, str. 2. Krepitev nerazpoloženja duhovnikov do vodstva JSZ je vidna tudi iz ultimativnega dopisa, ki ga je 70 duhovnikov pod vodstvom stolnega kanonika Gregorja Žerjava (1888–1944), zbranih na posve­tovanju Zveze fantovskih organizacij v januarju 1937, poslalo vodstvu JSZ in v katerem so zahtevali, »da mora imeti JSZ v svojem centralnem odboru kakor tudi v vsaki skupini duhovnika, ki ga v vsakem slucaju imenuje škof«, drugace bodo podprli ZZD.201200 LŠL (1937), št. 3, str. 26–29. Vrste duhovnikov, ki so se odvracale od vodstva JSZ, so se tako iz leta v leto znatno krepile. Zaradi stavk tekstilcev poleti 1936 je casopisje, ne le tisto v rokah SLS, ampak tudi vecina ostalega katoliškega casopisja ostro napadla JSZ.202201 NŠAL 5, šk. 45, društva, leto 1937, št. 2136. Zaradi teh napadov so se predstavniki JSZ veckrat obrnili na Rožmana, naj posreduje. 17. januarja 1937 pa se je pri njem oglasilo 30 predsednikov krajevnih skupin JSZ in mu podalo izjavo, v kateri so nasprotovali blatenju JSZ in zagotovili, da so vedno bili in so »kršcanska delavska organizacija, hocemo reci, organizacija, ki se po svojem programu in prakticnem delu naslanja na kršcanska življenjska in posebej še na kršcanska socialna nacela«. Da so dolgo bili tiho, sedaj pa da so zaradi storjenih krivic primorani, da »ostro zavrnemo to razdiralno delo in brez ozirov pokažemo na povod in vzroke te gonje, ki je v najvecji meri posledica razlic­nih zgolj osebnih nazorov in sporov ali pa izvira iz razlicnosti politicnih ciljev, ne pa iz svetovno nazornih razlik. /…/ Mi tega bratomornega boja v naših katoliških vrstah ne želimo - ne iz bojazni, marvec le v interesu skupne stvari, ki bi morala biti vsem sveta in vzvišena nad razlicne postranske cilje in koristi.« Rožman jim je odgovoril, da mu je iskreno žal za razkol med delavci in da sta skupaj z lavantinskim škofom neuspešno posredovala za spravo. Do te bi lahko prišlo le: »ako je na obeh straneh dovolj ponižnosti. Ce te ni, je vsak poiz­kus zaman.« Obljubil jim je, da bo ponovno posredoval na obeh straneh, ce mu jasno pošljejo pogoje, pod katerimi bi se mogli sporazumeti, in na tej podlagi bo presodil, ali je upati na sporazum ali ne. Po obisku je pisal škofu Tomažicu in ga prosil za mnenje.203202 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 147, in NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Protest JSZ, 18. 1. 1937. Isti dan kot škofa Rožmana je delegacija predsednikov JSZ mariborske škofije obiskala tudi škofa Tomažica.204203 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Protest posameznih skupin in predsednikov JSZ zoper napade JSZ v katoliškem casopisju, koncept pisma škofu Tomažicu, 18. 1. 1937. Po obisku pri škofu so v Delavski pravici porocali kot o podpori Rožmana JSZ, na kar se je ogorceno odzvala ZZD in poslala k škofu svojo delegacijo. Posebno jih je zmotil tisti del pisanja Delavske pravice, ki je o škofovih izjavah zapisal, »da nima Jugoslovanski strokovni zvezi prav nic ocitati, da je ‚Delavska pravica‘ prav dobra in da ga veseli, da je JSZ v preteklem letu znatno porasla. Obljubil je, da bo še naprej vztrajno delal na tem, da se vsako unicevanje prepre­ci. Malo pred 12. uro je podal navzocim še svoj blagoslov in povedal, da velja ta blagoslov vsem clanom JSZ.« Škofa so pozvali, naj jim te besede obrazloži, saj da bi nekateri to lahko razumeli kot obsodbo ZZD, ali pa so v Delavski pravici le izrabili njegovo ime in avtoriteto.205204 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 157. Na razkol v katoliškem delavskem gibanju v Sloveniji se je s posebnim pi­smom škofu Rožmanu v aprilu 1937 odzval tudi generalni sekretar Mednarodne zveze kršcanskih strokovnih organizacij Jos Serrarens (1888–1963) iz Utrechta. S problematiko se je seznanil, ko se je udeležil kongresa kršcanskosocialisticne delavske mladine maja 1936 v Ljubljani, preko raznih brošur, ki jih je dal pre­vesti, in preko Milana Valanta (1904–1994), ki je bil vcasih dejaven v JSZ, nato pa se je prikljucil ZZD. Na podlagi nizozemskih izkušenj je podal Rožmanu predlog razrešitve težave. Delavsko gibanje morajo voditi delavci, škof pa naj ga nadzoruje in preprecuje vsako moralno oziroma versko kršitev. To lahko doseže tako, da morajo delavske organizacije škofu dati v potrditev svoja pravila, škof pa imenuje posebnega duhovnega svetnika iz vrst svetnega ali redovnega klera, ki se mora udeležiti vseh zborovanj in sej oziroma mora biti z njimi seznanjen in mora spremljati organizacijo. Ta duhovni svetnik naj ne bo clan predsedstva in naj ima le posvetovalni glas, ima pa naj pravico veta, vendar naj se v konflik­tnih situacijah posvetuje s škofom.206205 NŠAL 332, šk. 9, ZZD; dopis, 7. 2. 1937. Ta model je nato Rožman konec aprila 1937 tudi predlagal vodstvu JSZ,207206 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Mednarodna zveza kršcanskih strokovnih organizacij – mnenje glede odnosa med Cerkvijo in JSZ; 1937. ki ga je nato tudi sprejela.208207 NŠAL 5, šk. 45, društva, dopis JSZ št. 2136/1937. Po izidu okrožnice Divini Redemptoris leta 1937 o brezbožnem komu­nizmu je idejni boj zoper komunizem postal glavno vodilo vecine katoliškega tabora. Pri interpretaciji papeževe protikomunisticne okrožnice so se slovenski razlagalci osredotocili predvsem na tisti del, ki obsoja komunizem, podrobno razclenjuje ideologijo komunizma in posledice njegovega delovanja v Rusiji, Mehiki in Španiji. Poudarjali so predvsem papeževe besede: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reci ne bo z njim sodeloval, komur je mar kršcanske kulture.«209208 NŠAL 332, šk. 8. JSZ, dopis glede sodelovanja duhovnikov pri JSZ; 5. 7. 1937. Te besede so v naslednjih letih postale borbene parole locitve med slovenskimi katolicani. V ta cas 1937/1938 sodi pomemben proces, ki je pripomogel, da je na koncu Rožman podprl ZZD nasproti JSZ. Ta proces je bil bistveno povezan s konceptom KA, ki je bila Rožmanov glavni pastoralni projekt, preko katerega je hotel prenoviti ljubljansko škofijo. Pri tem pa ni nepomembno, da se je od KA zahtevalo, da se distancira od politicnega življenja. Jeseni 1936 sta Rožman in Tomažic potrdila pravila Slovenske KA,210209 Okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris, O brezbožnem komunizmu (ur. Aleš Ušenicnik), Naša pot št. XIII, Domžale-Groblje 1937, str. 80. v aprilu 1937 pa še pravila Zve­ze mladih katoliških delavcev (ZMKD). ZMKD je bila kot lastna organizacija KA namenjena moški delovni mladini od 14. do 30. leta. Njena naloga je bila izoblikovati novega delavca po verskih in moralnih nacelih, ki bo resen, znaca­jen, požrtvovalen, podjeten, ki bo delo pojmoval kršcansko, poizkušal delavce pridobiti za Kristusovo kraljestvo, bo pokoren vodstvu organizacije in cerkveni hierarhiji in se bo boril proti organiziranemu brezboštvu. Sredstva za dosego tega cilja pa so bila predvsem molitev, redno prejemanje zakramentov in od­povedovanje in zadošcevanje za druge. Naravna oziroma gmotna sredstva so se izražala skozi skrb za telesno zdravje in s tem delovno moc clanov, uporabo preizkušenih metod in oblik dela.211210 LŠL (1936), št. 8–9, 20. 10. 1936, str. 110–115. ZMKD ob potrditvi pravil dejansko še ni imela clanstva oziroma še ni bila organizirana. Že pred tem je 31. marca 1937 ZZD Narodnemu odboru KA in škofu Ro­žmanu poslala dopis, v katerem ju seznanja, da znotraj ZZD deluje organizacija delavske mladine pod imenom Katoliška delavska mladina – ZZD, ki združuje preko 170 vajencev in deluje po »žosisticnem sistemu«, in jih prosi za podporo oziroma mnenje. Z namenom organizirati katoliško zavedne vajence, jih soci­alno poduciti in okrepiti v katoliškem nazoru je v letu 1936 salezijanec Franc Mihelcic (1898–1977) pricel zbirati vajence v Ljubljani. V enem letu je uspel organizirati 18 voditeljev, 120 vajencev in približno 50 njihovih prijateljev.212211 LŠL (1937), št. 4–5, 24. 14. 1937, str. 75–76, in Iztok Petric, Slovenska katoliška akcija, magistrsko delo, Ljubljana 2010, str. 167–173. Narodni odbor KA je nato v letu 1937 Katoliško delavsko mladino – ZZD spre­jel kot lastno organizacijo KA, s tem pa so se tudi preimenovali v ZMKD. Jeseni 1937 je Slovenijo obiskal duhovnik R. Kothen, pomocnik ustano­vitelja belgijskega »žosizma«, ki je bil Rožmanu vzor za organiziranje mladih delavcev. Pogovarjal se je s predstavniki ZZD in JSZ in nekaterimi duhovniki industrijskih krajev in ugotovil, da nobena izmed obstojecih delavskih central ne nudi pogojev za razvoj žosizma, ker strokovna organizacija ne more delovati po nacelu »žosizma« oziroma KA. Glavni naceli gibanja sta bili namrec: »Prvic mora biti dano zanesljivo nacelno in uciteljsko vodstvo Cerkve, da je gibanje cisto in dosledno katoliško v skladu z navodili Cerkve. Drugic pa je pri žosizmu bistve­no, da ga vodijo mladi delavci. Biti mora gibanje, ki je neodvisno od vsakega zu­nanjega vpliva, razen od hierarhije.« Rožman je v pastirskem listu ob novem letu 1938 zapisal, da med kršcanskim delavstvom še vedno obstoji needinost, saj sta obstajali dve strokovni organizaciji in dve organizaciji za mlade delavce, in sicer Kršcanska delavska mladina in ZMKD, ki je lastna organizacija KA, in le slednjo je priporocal v skrb dušnim pastirjem kot tisto, ki lahko prinese uspehe in ki jo je treba podpreti. V ZMKD je prepoznal tisto organizacijo, ki gre lahko po poti žosizma in ki je lahko edina prava za organizacijo mladega delavstva.213212 NŠAL 332, šk. 9, ZZD, dopis 31. 3. 1937, pismo F. Mihelcic 2. 4. 1937. S tem je posredno že podprl ZZD, iz katere je kot nekakšen podmladek ZMKD tudi izšla, a ob tem takrat še ni obupal v iskanju kompromisa med sprti­ma stranema. V zacetku leta 1938 je škof Rožman še enkrat poslal predsedniku JSZ Srecku Žumru pismo, v katerem je predlagal združitev JSZ in ZZD.214213 Gospodom duhovnikom za novo leto 1938, v: LŠL (1938), št. 2, str. 16–17. V naslednjih letih je ZMKD po nekaterih vecjih industrijskih krajih obli­kovala jedrne skupine mladih delavcev: na Jesenicah, v Kranju, Straži pri No­vem mestu, Crnucah, Žireh, Mariboru in na Rakeku. Zveza je izdajala tedenski list Mi mladi delavci, ki je na štirih straneh izhajal do zacetka druge svetovne vojne. ZMKD je imela tudi dve podzvezi, in sicer v Mariboru in Novem me­stu.215214 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 167. SI AS 1650, Jugoslovanska strokovna zveza, šk. 1a, Zapisnik 23. seje nacelstva JSZ, Ljubljana 10. 1. 1938. Leta 1940 je Narodni odbor KA v Ljubljani organiziral t. i. Socialno šolo, »ki naj bi izobrazila doloceno število mladih delavcev za apostolat med sloven­skim delavstvom«.216215 Bogdan Kolar, Salezijanci: sto let na Slovenskem: 1901–2001, Ljubljana 2001, str. 8–9, 67. Šola, ki jo je pod okrilje vzela Delavska zbornica, je pote­kala v Vajeniškem domu na Kresnikovi 4. Iz dopisa Narodnega odbora KA je razvidno, da so nameravali ustanoviti »Socialno šolo za propagandiste delavske KA.«217216 Prav tam, str. 40. 12. januarja 1939 je Rožman po telefonu poklical predstavnike JSZ, naj pridejo k njemu na razgovor, saj je želel videti, ce je še kaj upanja na zdru­žitev in enotnost obeh organizacij. Naslednji dan sta šla k škofu predsednik Žumer in tajnik Rozman. Rožman jima je dejal, da je položaj zelo resen in da sili Jugoras218217 NŠAL 212, Katoliška akcija, šk. 9. I, Dopis NOKA z dne 21. 8. 1940. v Slovenijo in da bi se to lahko zaustavilo le z enotno organizacijo kršcanskega delavstva. Vprašal ju je, ali so še mogoca kakšna pogajanja z ZZD, nakar je Žumer izjavil, da je JSZ demokraticna organizacija delavstva, ZZD pa le podružnica Jugorasa in da so pogajanja možna le, ce se ZZD opredeli zoper Jugoras. S tem je dejansko povedal, da na njihovi strani ni pripravljenosti. Ob koncu je Rožman dejal, da »je do sedaj vedno gledal tako, da ni komu kaj škodo­val,« in da JSZ nima nic ocitati, tudi ne glede Delavske pravice in da glede volitev ve, da se mora strokovna organizacija staviti izven politike.219218 Vladajoca JRZ je marca 1936 v Beogradu ustanovila svojo delavsko sekcijo oziroma Jugoslovanski radnicki pokret (Jugoras), katere namen je bil, da v okviru nacionalnega unitarizma in državnega centralizma po korporativnem zgledu združi vse jugo­slovanske delavce. JRZ je videla vlogo nacionalne države predvsem v funkciji najvišjega regulatorja gospodarskih in socialnih razmer, ki naj bi v skupnem politicnem sodelovanju zajel vse državljane in zato bi se morala združiti vsa gibanja v državi. ZZD se je Jugorasu prikljucila februarja 1939. Anka Vidovic-Miklavcic, Klub železnicarjev Jugoslovenske radikalne zajednice (JRZ) v Dravski banovini, v: Zgodovinski casopis, 51, 1997, št. 1, str. 63, 54. Po sestanku naj bi se med clani JSZ po deželi raznesle govorice, da je Ro­žman dejal, da se je JSZ na volitvah (11. decembra 1938) dobro držala in da je odobraval njihovo sodelovanje z Mackovo listo.220219 SI AS 1650, šk. 2. Zapisnik 27. Seje nacelstva JSZ, Ljubljana, 16. 1. 1939. 19. januarja 1939 je Slovenec objavil clanek, v katerem je ZZD JSZ dala ostre, oziroma nemogoce pogoje za združitev in sicer: »Izginiti bi morala njiho­va dosedanja ‚politicna eksekutiva‘, zginiti pa mora tudi formalni nosilec zgreše­nega pokreta. Dalje se mora pokret JSZ odpovedati ljudsko-frontaškemu ljubim­kanju, zapustiti ‚kršcanski socializem‘ in z njim združen gospodarski marksizem. Sprejeti pa mora v celoti naš program. Skupno glasilo pod sedanjim vodstvom bi postal ‚Slovenski delavec‘. Ce to sprejmejo in v interesu slovenskega delavskega stanu je, da sprejmejo, se moremo v ostalih organizacijskih vprašanjih pogajati, sicer se boj nadaljuje do popolne naše zmage. Mi si nobenih utvar ne delamo. Mi vemo, da bo vodstvo JSZ proti naši ponujani roki, proti bo ‚politicna eksekutiva‘ pod vodstvom dr. Aleša Stanovnika, proti bo g. Srecko Žumer. Ti so se zavzemali za drugacne roke, kako bi potem našo sprejeli! Mi smo roko nudili neposredno delavstvu v vrstah JSZ, ki ga razkol boli morda tako kot nas.«221220 SI AS 1768, Zbirka kršcanski socialisti, I, Srecko Žumer, dokument št. 15. Pismo škofa Gregorija Rožmana p. Angeliku Tomincu, Ljubljana, 21. 1. 1939. 22. januarja 1939 je zaradi tega JSZ sklical sejo širšega vodstva skupin JSZ, na kateri so sprejeli resolucijo, s katero so ostro zavrnili ponujene pogoje in jih oznacili kot diktat in ponoven napad na JSZ. Ob tem so zapisali, da so še vedno pripravljeni na sporazum in da so se pripravljeni podvreci razsodbi škofu ali papežu. Na seji so prebrali tudi pismo starešine Jožeta Gostincarja, ki je poziv v Slovencu oznacil naravnost za žalitev in seveda pozval k zavrnitvi. Ob koncu seje je prišel p. Angelik Tominec in prebral pismo, ki mu ga je poslal škof Rož­man, ki je navzoce mocno razburilo.222221 Slovenec, 19. 1. 1939, str. 5. V pismu je Rožman ostro zavrnil, da naj bi pohvalil JSZ glede zadnjih voli­tev, saj tudi ni poklical obeh zastopnikov JSZ, da bi debatirali o politiki, ampak le, da bi videl, kakšno je njihovo mišljenje o možnostih združitev kršcanskega delavstva v eno strokovno organizacijo. V razpravi z njima je opazil, da te volje ni, zaradi razširjenja lažnih novic pa je po sestanku spoznal, da je vsako ustno razpravljanje nemogoce, ker se njegove besede izkrivlja. Na koncu je podal še njegovo stališce, strnjeno v treh tockah: »1. Za korist delavstva je nujno potrebno, da se ustvari samo ena, enotna in mocna strokovna organizacija kršcansko mislecih delavcev in delavk. 2. Ta organizacija ne sme stati izven skupnosti ostalega katoliškega sloven­skega ljudstva, ne sme iskati naslona ne pri narodno ne pri versko na­sprotnih taborih. 3. Komur je mar resnicna korist delavstva, bo s skrajnim samopremagova­njem storil vsem da do take enotne strokovne organizacije pride ne glede na kakršnekoli osebe, ki javno ali skrito hocejo sebe ohraniti na vplivnih mestih.«223222 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Resolucija JSZ, 22. 1. 1939, Jože Gostincar, V vztrajnosti in poštenosti je naša prihodnost!, v: Delavska pravica 12 (1939) št. 5, str. 2. SI AS 1650, šk. 2. Zapisnik 25. seje nacelstva JSZ, Ljubljana 22. 1. 1939, in Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 176–178. Pismo je na seji povzrocilo razburjenje, Žumer pa je dejal, da drži, da škof ni pozdravil njihovega ravnanja ob volitvah.224223 SI AS 1768, Zbirka kršcanski socialisti, I, Srecko Žumer, dokument št. 15. Pismo škofa Gregorija Rožmana p. Angeliku Tomincu, Ljubljana, 21. 1. 1939. Po tej epizodi so se stiki med JSZ in škofom pretrgali in ni zaznati vec, da bi Rožman aktivno še kdaj posredoval za združitev in pomiritev obeh organizacij. 5. maja 1939 sta Srecko Žumer in Jožko Rozman škofu Rožmanu pisala precej obupano pismo. V njem sta zapisala, da vlada s svojimi ukrepi podpira ZZD nasproti delavstvu, to pa za to krivi katoliško Cerkev, saj duhovniki marsi­kje novacijo clane za ZZD, delavci pa da se zaradi tega oddaljujejo od Cerkve in vere. Škofa sta rotila naj na kakršenkoli nacin izjavi, da se Cerkve ne istoveti z nobeno politicno stranko in nobeno delavsko organizacijo.225224 SI AS 1650, šk. 2. Zapisnik 25. seje nacelstva JSZ, Ljubljana 22. 1. 1939. A pismo ni imelo odmeva, ni pa tudi povsem gotovo, da ga je Rožman sploh prejel.226225 SI AS 1768, I, Srecko Žumer, dokument št. 17. Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu, Ljubljana, 5. 5. 1939. Stvari so šle takrat dokoncno v smer razdelitve, saj je tudi Rožman oci­tno izgubil upanje po pomiritvi. Poleg tega je imel Rožman takrat obilo drugih velikih projektov, ki so ga zaposlovali, kot je priprava VI. mednarodnega Kon­gresa Kristusa Kralja, gradnja monumentalne stavbe Baragovega semenišca in organiziranje KA. Od 25. do 30. julija 1939 se je v Ljubljani odvijal VI. mednarodni Kongres Kristusa Kralja, blešceca manifestacija katolištva s številnimi paradami in zbo­rovanji, ki so dajala vtis zmagovite enotnosti pod zastavo Kristusa Kralja. Na kongresu je bilo 29. julija tudi posebno slovensko zborovanje, na katerem so sprejeli posebne resolucije v desetih tockah. Deseta tocka je govorila o social­ni pravicnosti, s katero je kongres naglasil, da je treba socialni nauk katoliške Cerkve, izražen v papeških okrožnicah Rerum novarum in Qadragesimo anno, izvesti tudi v praksi.227226 Rožmanova zapušcina je sicer le deloma ohranjena, a je del korespondence z ZZD in JSZ v primerjavi z drugim gradivom dobro ohranjen, tega pisma pa med gradivom ni. Pisma ni niti v NŠAL 5, društva. Da bi se te resolucije prenesle v prakso, je Rožman sklical tri zborovanja duhovnikov, 25. oktobra in 22. novembra 1939 in 6. marca 1940.228227 VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani 25.–30. VII. 1939, Ljubljana 1940, str. 193–209. Na zaseda­nju 22. novembra 1939 je tocko o socialni pravicnosti predstavil Andrej Križ­man (1898–1993), ki je bil med letoma 1927 in 1938 kaplan na Jesenicah, tedaj pa duhovni vodja ZZD. V svojem referatu se je zavzel, da je treba delavstvo brezpogojno pritegniti k sodelovanju v javnem življenju in k soodgovornosti in naj se mu dodeli odborniška mesta in javne funkcije v politicnih, gospodarskih, prosvetnih in vseh ostalih organizacijah. V vseh delavskih krajih naj se ustano­vijo katoliške strokovne organizacije, pri vsem tem pa naj delavstvu pomaga in jih spremlja krajevni duhovnik. Ta referat je bil osnova za tretje zborovanje, k referentom pa je Rožman nameraval povabiti vsaj še kranjskega dekana Škerb­ca, salezijanca Franca Mihelcica in še koga.229228 LŠL (1940), št. 5, 25. 4. 1940, str. 62. Ni nepomembno, da so bili vsi trije nasprotniki JSZ. Tretje zborovanje duhovnikov se je odvilo 6. marca 1940 in na njem so sprejeli odlocilne sklepe v dolgoletnem boju med JSZ in ZZD. Prva sta o skle­pih zborovanj porocala Slovenski dom 18. marca in Slovenec 19. marca 1940 ob porocilu obcnega zbora ZZD. Slovenec je med drugim zapisal: »Duhovni vodja organizacije g. Križman je povedal, da je na svoji zadnji konferenci, ki jo je vodil knezoškof dr. Gregorij Rožman, duhovšcina ugotovila, da pisanje ‚Delavske pra­vice‘ in voditeljev Jugoslovanske strokovne zveze ni mogoce smatrati za kršcansko, ker je v svoji nazornosti dvolicna.«230229 NŠAL 332, šk. 13. Duhovniško zborovanje po KKK; 22. 11. 1939 – referati duhovnikov. Vodstvo JSZ se je na clanka vznemirjeno odzvalo z javnim pismom škofu Rožmanu v Delavski pravici 21. 3. 1940. »Prevzvišeni! V ‚Slovenskem domu‘ in ‚Slovencu‘ smo brali v porocilu o obc­nem zboru ZZD sledeco izjavo g. Križmana: ‚ … da je na svoji zadnji konferenci, ki jo je vodil škof dr. Gregorij Rožman, duhovšcina ugotovila, da pisanje ‚Dela­vske pravice‘ in voditeljev Jugoslovanske strokovne zveze ni mogoce smatrati za kršcansko, ker je v svoji nazornosti dvolicna.‘ Na podlagi porocila o razgovoru, ki sta ga imela o tej stvari z Vami dne 9. marca t.1. predsednik g. Žumer in tajnik g. Rozman, si vodstvo JSZ ne more misliti, da bi bili prevzvišeni sami g. Križmana pooblastili, naj kaj takega kjer koli izjavi, najmanj pa na obcnem zboru ZZD. Ne bomo govorili o krivici, ki jo je gosp. Križman storil s to izjavo vodstvu JSZ in Delavski pravici, želimo ter pricakujemo pa, da se za v bodoce taki izpadi in zlo­raba Vaše avtoritete proti JZS vendar enkrat preprecijo in onemogocijo. Zato Vas pa nujno prosimo, da jasno in javno poveste, kako je z vso to stvarjo, posebej ali kot škof smatrate JSZ za katoliško delavsko organizacijo, ali ji ta znacaj odrekate. Dokler Vi ne izrecete jasne in javne besede o tem, toliko casa bo nacelstvo JSZ in pa Delavska pravica odklanjala vsako sojenje o našem katolištvu, pa naj prihaja s katere koli strani. Zaradi nujnega obvestila in pomirjenja naših clanov bomo to pismo hkrati objavili v Delavski Pravici.«231230 Delavci zahtevajo samoupravo Slovenije, v: Slovenec, 68 (1940), št. 65a, str. 8. Vodstvo JSZ je pricakovalo, da bo Rožman tudi tokrat stopil korak nazaj in poizkušal preseci razkol in stvari umiriti, a odgovor, kakršnega so si želeli, ni prišel. Rožman jim je odgovoril z objavo resolucije v Ljubljanskem škofijskem listu, v katerem je med drugim pisalo: »Škodljivo razcepljenost v vrstah katoliškega delavskega gibanja je povzroci­lo predvsem to, da so zašli nekateri vodilni krogi JSZ pod vpliv marksisticnih idej in se niso oklenili takoj v zacetku papeževe socialne okrožnice Quaudragesimo anno. Pisanje ‚Delavske pravice‘ in delovanje JSZ je že nekaj let tako, da se je or­ganizacija sama izlocila iz skupnosti celotne katoliške dejavnosti. V JSZ je gotovo mnogo vernega kršcanskega delavstva; vse to vabimo zaradi edinosti katoliške­ga delavstva in v interesu strokovnega delavskega pokreta, da vstopi v katoliško strokovno organizacijo ZZD.«232231 Delavska pravica 13 (1940), št. 13, str. 1. To stališce je bilo potrjeno tudi na ljubljanski sinodi leta 1940.233232 LŠL (1940), št. 5, str. 62–63. V sporu med ZZD in JSZ je zaznati, da pri nobeni od njiju ni bilo resne­ga in iskrenega interesa po pomiritvi, kompromisu in enakopravni združitvi. Rožman je veckrat iskreno posredoval in si želel medsebojnega dogovora in enotnosti, a vedno znova razocarano ugotovil, da ni bilo resne pripravljenosti na nobeni strani. ZZD in z njo nekdanja SLS oziroma tedaj vladajoca JRZ je na škofa cedalje bolj pritiskala, pri cemer je imela mocan argument politicne moci, cedalje vecjo skupino nasprotnikov JSZ tudi med duhovniki in, resnici na ljubo, tudi samega delovanja JSZ. JSZ je ves cas zahtevala avtonomijo v razmerju do politike v korist delavcev, a se je z leti cedalje bolj oddaljevala od katoliškega družbenega nauka ter se ideološko in akcijsko približevala komunistom. Rož­man si je želel, da bi se strani sporazumeli sami in bil pripravljen biti kot arbiter, ni pa bil clovek, ki bi se odlocno in avtoritativno, kot njegov predhodnik, lotil tega usodnega vprašanja in krotil osebne ambicije posameznih vodilnih akter­jev. Njegov stil »v sodbah previden in pocasen«, kot je zapisal leta 1929 pred škofovskim posvecenjem, se je tudi v tem primeru, kot tudi v nekaterih drugih, izkazal za slabega.234233 Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo; izdal dr. Gregorij Rožman, škof ljubljanski, po sklepih sinode 1940, Ljubljana 1940, str. 207. Njegova razsodba leta 1940 je bila prepozna, saj sta bili razklanost in sovražnost že nepovratni. 3.3 KATOLIŠKA SOCIALNA MISEL NA SLOVENSKEM Idejna usmeritev katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem konec 19. in v zacetku 20. stoletja je bila tesno povezana s sorodnimi gibanji v sosednjih deželah in s papeškimi socialnimi okrožnicami. Cerkev se je v toku novoveške­ga razvoja, ki je prinesel propad tradicionalne družbe, znašla v defenzivni dr­ži.235234 Otrin, Poslanska epizoda šentjakobskega župnika Janka Barleta, str. 565–566. Kljub temu je v obdobju pred prvo svetovno vojno Cerkev na Slovenskem razvila zelo ucinkovito in živahno socialno gibanje, ki je pomenilo ustvarjalni odgovor na perece socialne težave. Program tega gibanja se je do prve svetovne vojne oblikoval v glavnem na katoliških shodih in prinesel zelo lepe rezultate. Idejno sicer ni bilo posebej mocno, je bila pa zato toliko mocnejša prakticna dejavnost, kar pa je bilo mogoce predvsem zato, ker je cerkveno vodstvo ves cas gibanje tudi podpiralo. Katoliški socialni teoretiki so tako pred prvo svetovno vojno kot po njej kot predmet preucevanja najprej vzeli kapitalizem in ga vsi po vrsti obsodili kot izrodek, pri cemer so si bili edini tudi s socialisticnimi teoretiki. Po prvi svetovni vojni je Evropo zaradi raznih dejavnikov (razoca­ranje nad vojno, nad demokracijo, gospodarska kriza) zajel val iskanja novih družbenih poti, pri cemer je prišlo do hudih politicnih in idejnih zaostritev. To se je zgodilo tudi na Slovenskem, za razliko od vecine ostalih evropskih na­rodov pa med Slovenci pri razreševanju teh vprašanj ni prišlo do tiste stopnje soglasja in dialoga, ki bi v ognju druge svetovne vojne pomenila enotnost.236235 Janez Juhant, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, v: Rožmanov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2000, str. 222. Ta razklanost je bila še posebej mocna v katoliškem taboru in se je zacela nekako po petem katoliškem shodu leta 1923. Cedalje vecja diferenciacija gibanja in številna medsebojna obracunavanja so se krepila iz leta v leto, pri cemer so se t. i. kršcanski socialisti cedalje bolj zbliževali z marksizmom in komunizmom, drugi tradicionalni tabor pa se je cedalje bolj »utapljal« predvsem v protisoci­alisticnih oziroma protikomunisticnih prizadevanjih in je premalo angažirano pristopil k delavskemu vprašanju. 3.3.1 KATOLIŠKA SOCIALNA MISEL NA SLOVENSKEM DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE Katoliške socialne ideje na Slovenskem so se razvijale pod vplivom av­strijskega katoliško-socialnega gibanja in okrožnice Rerum novarum, kar smo obravnavali že v prejšnjih poglavjih. Okrožnica je na Slovenskem naletela na veliko odobravanje in jo je Andrej Kalan že v letu izida 1891 prevedel in izdal v samozaložbi.237236 Juhant, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, str. 213. Že pred tem je duhovnik Ivan Belec (1856–1889) od leta 1882 v Slovencu pisal o socialni problematiki, iz katere je razviden mocan Vogelsangov vpliv. Predlagal je družbeno pogodbo med podjetniki in delavci namesto mezdne pogodbe in zahteval prepoved obresti. Ti prispevki so ostali skoraj prezrti, saj se je krog mlajših duhovnikov (Ignacij Žitnik (1857–1913), Andrej Kalan in predvsem Janez Evangelist Krek), ki so izhajali iz Mahnic–Missieve katoliške prenove, s socialno problematiko pricel intenzivneje ukvarjati po drugem av­strijskem katoliškem shodu leta 1889. Za nadaljnji razvoj katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem pa so bili še posebej odlocilni Krekovi stiki z avstrijskim katoliškim socialnim gibanjem. Krek je na Dunaju študiral med letoma 1888 in 1892 in se tam temeljito seznanil z idejami nemških in avstrijskih socialnih te­oretikov. Poleg tega je poleti 1894 sodeloval tudi v Schindlerjevem »Socialnem krožku«, z avstrijskimi kršcanskimi socialci pa je ostal povezan tudi v poznejših letih.238237 Delavsko vprašanje. Okrožnica Sv. Oceta Leona XIII., prevedel Andrej Kalan, samozaložba, Ljubljana 1891. Prvi obsežen socialni program s strani slovenskega katoliškega gibanja je bil predstavljen na I. slovenskem katoliškem shodu leta 1892. Shod je potekal po vzoru II. avstrijskega katoliškega shoda iz leta 1889 in je imel za osrednjo nalogo formuliranje katoliškega slovenskega politicnega programa. Program je bil predstavljen v šestih razlicnih odsekih: šola, kršcanska veda in umetnost, socialne zadeve, katoliško življenje, tisk, narodna organizacija. Odsek za soci­alne zadeve je bil eden kljucnih, njegove resolucije in poznejše delovanje pa se je izkazalo za eno najproduktivnejših. O težavah kmetijstva je razpravljal Fran Povše (1845–1916),239238 Bruckmüller, Razvoj kršcanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, str. 133–143, Janez Juhant, Janez Evangelist Krek – krmar naše samozavesti, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Maribor 1998, str. 13–14, in Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, str. 112–118. o delavskem vprašanju pa je v luci okrožnice Rerum novarum spregovoril Ignacij Žitnik. Opozoril je na cedalje vecji prepad med delodajalci in delavci in na veliko izkorišcanje delavcev. Še posebej pa je izpo­stavil izkorišcanje žena in otrok, nizke place in nocno delo, nedeljski pocitek. Zanimivo je, da je kot prvega poklicanega za rešitev delavskega stanu imenoval Cerkev, v drugi vrsti državo in v tretji delavce in delodajalce. V razpravi se je oglasil Krek in izrekel znamenite besede: »Predstavljati si moramo, da ne delimo delavcu milosti, ampak pravico.«240239 Porocilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem katoliškem shodu kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, pripravljalni odbor, Ljubljana 1893, str. 83–93. Odsek je sprejel štiri resolucije. Prve tri so obravnavale nacrt rešitve kmec­kega, obrtno-rokodelskega in delavskega vprašanja. V cetrti resoluciji so se za­vzeli za primeren pocitek zlasti ob nedeljah in praznikih. Socialne resolucije prvega slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani so se skoraj povsem ujemale z resolucijami drugega avstrijskega katoliškega shoda.241240 Prav tam. str. 93–101. Po prvem shodu se je kmalu pricela živahna dejavnost predvsem na poli­ticnem, gospodarskem in socialnem podrocju, medtem ko pri ostalih vpraša­njih (šolstvo in organizacija mladine in študentov), ki jih je obravnaval shod, ni bilo vidnejših uspehov. Katoliški socialni program je bil po prvem katoliškem shodu leta 1892 »dopolnjen« s »Socialnim nacrtom slovenskih delavskih sta­nov«, ki je bil objavljen v Crnih bukvah kmeckega stanu leta 1895 in sprejet na prvi delavski konferenci istega leta kot temeljni program slovenskega kršcan­skosocialnega gibanja. Ta nacrt je zahteval pravico in dolžnost Cerkve, da se loti socialnega vprašanja, in oznacil kapitalizem kot glavnega krivca vse nesrece, ker je kapital postavil nad cloveka in zahteval zašcito države, nato pa za vsak stan (kmecki, delavski in obrtni) opredelil natancne zakonske zahteve do države in nacin organiziranja. Glede delavskega vprašanja se je naslonil na okrožnico Re­rum novarum ter za utrditev in osamosvojitev delavske samozavesti predvide­val delavsko izobraževanje in organiziranje društev, ki bi se borila za delavske pravice in jih zastopala. Ta nacin je temeljil na razumnem dialogu z delodajal­ci, zakonskem urejanju položaja delavca v okviru države in pomoci Cerkve pri urejanju in ustanavljanju delavskih organizacij.242241 Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, str. 116–117. Ta nacrt je na socialnem podrocju prevzel tudi drugi slovenski katoliški shod leta 1900, ki je imel enake odseke kot prvi in bil v svojih resolucijah podo­ben prvemu, le da je bil bolj konkreten v svojih zahtevah in bolj slovenski.243242 Socialni nacrt slovenskih delavskih stanov in Janez Juhant, Krekovo socialno-politicno delo, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Maribor 1998, str. 101–103 in 300–311 . Na tretjem katoliškem shodu leta 1906, ki je bil namenjen tudi pregledu že dose­ženega in so že lahko opazili vidne sadove svojega dela, je Krek zapisal, da se je na Slovenskem zacelo širiti prijetno ozracje, in menil, da je biti katolican nekaj lepega in pomembnega ter da zaradi tega pri katolikih izginja manjvrednostni kompleks. Ta shod razen na organizacijskem odseku ni prinesel nekih opaznih sprememb, saj se je po shodu SLS organizacijsko razvila. Slovensko-hrvaški ka­toliški shod leta 1913 v Ljubljani pa je bil precej drugacen od prejšnjih, pred­vsem pa je bolj kot po vsebinski plati uspel kot manifestacija.244243 Stane Granda, I. in II. slovenski katoliški shod, v: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1988, str. 105. Kljub temu so veliko razpravljali o socialnih in dobrodelnih zadevah ter sprejeli številne tozadevne resolucije. Prav tako je shod prevzel idejna nacela solidarizma, ki jih je v knjigi Sociologija opredelil Aleš Ušenicnik (1868–1952), ki je s tem postal glavni teoretik katoliškega družbenega nauka pri nas.245244 Juhant, Krekovo socialno-politicno delo, v: Janez Evangelist Krek; str. 100, in Granda, Jeglic in slovenski katoliški shodi, str. 338–342. Kljucna oseba katoliškega socialnega gibanja pred prvo svetovno vojno je bil vsekakor Krek. Na idejni ravni je cutiti predvsem vpliv iz njegovih dunajskih let in nauka okrožnice Rerum novarum. Zahteval je aktivno sodelovanje Cerkve pri rešitvi socialnega vprašanja. Zavracal je tako liberalizem oziroma kapitali­zem, ki jima je ocital, da zagovarjata nadvlado kapitala nad clovekom, kot tudi ateisticni socializem, ker zagovarja razredni boj. Kot Vogelsang je zagovarjal neke vrste ureditev, ki bi temeljila na stanovsko-družbeni harmoniji. Kot pogoj pa je postavljal organizacijsko oziroma družbeno pogodbo namesto mezdne med delavcem in podjetnikom. Skupaj naj bi tvorila gospodarski subjekt, sca­soma pa naj bi delavec postal solastnik podjetja. S tako držo ga lahko uvršcamo med predstavnike t. i. »socialne reforme«, ki so zagovarjali stanovsko ureditev in predvsem zadružništvo kot prerašcanje kapitalizma oziroma so se zavzema­li zoper kapitalizem, medtem ko so se predstavniki t. i. »socialne politike« (v Avstriji Franz Martin Schindler (1847–1922), pri nas Ušenicnik) zavzemali za rešitev socialnega vprašanja znotraj obstojece industrijske družbe. Svoj nauk je najobširneje razvil v knjigi Socijalizem, ki je izšla 1901. leta. Znacilno za pred­stavnike »socialne reforme« je tudi, da so se pri njih kazale težnje po povezavi kršcanstva z ekonomskimi teorijami marksizma, kar je bilo v dolocenem obdo­bju (1908/09) znacilno tudi za Kreka.246245 Jožko Pirc, Aleš Ušenicnik in znamenja casov. Katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja, Ljubljana 1986, str. 183. V vecini svojih socialnih spisov pa Krek ni bil toliko znanstvenik kot propagator socialnega dela in socialne kulture,247246 Walter Lukan, Krek, Janez Evangelist, v: ES, zvezek 6, Ljubljana 1992, str. 2–3. poleg tega pa je bila mnogo bolj kot njegove teoreticne ideje pomembna njego­va drža, ki je zaznamovala njegovo organizacijsko in prakticno delovanje. Krek je v svojem družbenem delovanju izhajal iz temeljnih kršcanskih vrednot: avto­nomije clovekove osebe, družine kot osnovne družbene celice in družbenega ži­vljenja v okviru župnije. Zavedal se je, da si ljudje lahko najbolj pomagajo preko primerne organiziranosti, zato je samopomoc gradil na nacelu subsidiarnosti, ki ga je v naslednjih letih natancneje opredelil Andrej Gosar. Bil je preprican, da ljudje sami najlažje rešujejo svoje probleme, ce so neposredno vkljuceni v dogajanje, zato sistem, v katerem oblast od zgoraj diktira svoje ukrepe, ne more biti tako ucinkovit, ker ne pozna problemov ljudi v njihovih življenjskih okoli­šcinah. Kjer pa so ljudje aktivno soudeleženi, so povezani tudi v zavesti, da lah­ko bolje uveljavljajo svoje gospodarske, socialne, politicne in verske interese.248247 Ruda Jurcec, Med ljubeznijo in pravico, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Maribor 1998, str. 36–37. Pomemben razlog, zakaj se je kršcanskosocialno gibanje na Kranjskem tako razvilo, je tudi trdna podpora, ki jo je imelo gibanje v osebi škofa Jeglica, kar pa je zopet ena izmed opaznih razlik v primerjavi z ostalo Avstrijo, kjer so bili škofje v vecini zelo zadržani do socialnih gibanj. Že na zacetku 20. stoletja se je kot teoretsko najpomembnejši predstavnik »uradnega« katoliškega socialnega nauka na Slovenskem uveljavil Aleš Uše­nicnik. Ušenicnik je v socialnem vprašanju videl »najvecje vprašanje današnje dobe«, ki predstavlja »kljuc bodocnosti«. Izjemno veliko spisov je posvetil kato­liškemu socialnemu nauku, vrh pa predstavlja leta 1910 izdana Sociologija. Tako kot sodobniki je vzrok socialne krivice tistega casa videl v kapitalizmu, ki je clo­veku prirojeni egoizem in pohlep spremenil v družbeni sistem, ki je privedel do socialne krize. V Sociologiji je opredelil tri sisteme: kapitalizem, socializem in solidarizem in njihove možnosti za rešitev socialnega vprašanja. Kapitalizem je že v osnovi zavrgel kot individualizem, ki se je v praksi uveljavil kot gospodarski liberalizem in je omogocil »gospostvo mrtve tvari nad clovekom, gospostvo tvar­nih sredstev nad cloveško osebnostjo.« Negativni sodbi kapitalizma je ostal zvest vse svoje življenje in je tvorila podlago vsem nadaljnjim diskurzom. Ta krivicna ureditev je rodila svoje nasprotje – socializem –, ki pa ga je ravno tako zavrnil. Sicer so nastanku socializma po njegovem botrovali plemeniti cloveški instinkti po sreci, enakosti in pravicnejši razdelitvi dobrin, vendar je izhajal iz utopicnih predpostavk o idealnem cloveku, ki bi vse svoje težnje in delo podredil služenju skupnosti. Poleg tega je zavrnil še razne druge socialisticne in predvsem mar­ksisticne koncepte (dialekticni in historicni materializem, absolutizacijo kolek­tiva itd.), saj se je vecinoma posvecal prav marksizmu kot najvplivnejši ideolo­giji. Kljub temu pa je zagovarjal možnost sodelovanja med socialisti in kristjani na podrocju konkretnega reševanja posameznih socialnih krivic in izboljšanju stanja delavskega stanu ter celo izrecno pohvalil Marxa, ker je kritiziral indivi­dualizem in se pogumno odzval na socialno izkorišcanje v kapitalizmu. Rešitev socialnega vprašanja je Ušenicnik videl v sintezi individualizma in socializma, in sicer v solidarizmu. Njegovo glavno nacelo je bilo solidarnost individualnih in socialnih interesov, socialnih slojev in stanov, dežel, držav, ple­men in narodov. Izhodišce te solidarnosti oziroma socialne odgovornosti je v etiki in religiji, in sicer v kršcanskih nacelih pravicnosti in ljubezni. Solidarizem po njegovem ni nekaj novega, ampak ga najdemo odkar obstaja kršcanstvo in je svojo odlicno obliko dobil tudi v sistemu srednjeveških cehov. Edino ta sis­tem lahko ozdravi obstojece socialno zlo, in sicer s socialno reformo. Ta pa temelji na reformah celotnega sistema, in sicer najprej na nravni reformi, nato pravni, socialni v ožjem smislu, ki prinese demokratizacijo, nato ekonomski in na koncu splošno-kulturni. Njeni glavni izvajalci morajo biti vsi: Cerkev, drža­va, socialni organizmi v državi in predvsem posamezniki. Celotna zgradba te solidarnosti mora sloneti na štirih stebrih: na osebnosti, nravnosti, svobodi in avtoriteti, ki pa se lahko najlepše in najuspešnejše uresnicijo v kršcanstvu. V zadnjem delu Sociologije je podal nacela za prakticno uporabo tega nau­ka v družbi. Treba je vzgojiti nov rod, saj bo le-ta lahko rešil socialno vprašanje. Tak rod pa bo izšel iz zdrave kršcanske družine, konfesionalne šole in drugih javnih ustanov na katoliški podlagi in državne socialne zakonodaje. Rešitev delavskega vprašanja je videl v tem, da se delavcem omogoci neko normalno družinsko življenje, za kar bi lahko najbolje poskrbele industrijske korporacije – skupna združenja delodajalcev in delavcev, dokler pa tega ni, je treba poskr­beti za pravno zašcito delavcev in ustrezno delavsko zakonodajo ter sindikalne organizacije. Nadalje meni, da je treba okrepiti srednji stan: obrtnike, trgovce in kmete, ki so temelj socialnega organizma, in sicer s samopomocjo, z izobraže­vanjem, s trdnejšo strokovno organizacijo, socialno pomocjo in skrbstvom dr­žave. Kar obsežno pa je obdelal tudi žensko vprašanje, ki se mu zdi zelo perece in upraviceno v boju za osvoboditev, saj naj se ženski poleg prvotnega poklica matere in vzgojiteljice omogoci tudi vecji dostop v javno življenje in udejstvo­vanje. Na koncu pa poudari, da edina pot do kvalitetnih sprememb vodi skozi postopne reforme.249248 Juhant, Krekovo socialno-politicno delo, str. 100–101. 3.3.2 KATOLIŠKA SOCIALNA MISEL NA SLOVENSKEM OD KONCA PRVE DO ZACETKA DRUGE SVETOVNE VOJNE Po prvi svetovni vojni je katoliško socialno gibanje dobilo druge poudarke kot pred vojno. Zadružništvo je sicer delovalo še naprej, vendar ni bilo vec tako živahno kot pred vojno. Med vojno je umrl Krek, Šušteršic je pristal na obrobju politicnega vpliva. Do konca vojne so kršcansko delavstvo vodili Krekovi sode­lavci (Josip Gostincar, Mihael Moškerc), po vojni pa so se h kršcanskemu soci­alnemu delavstvu prikljucili mladi katoliški izobraženci (Engelbert Besednjak, Andrej Gosar, Tone Marincek, France Kremžar), ki so dali gibanju nov pecat. Vprašanje JSZ oziroma kršcanskega delavstva in njenega odnosa do socializma oziroma marksizma pa je postalo torišce glavnih sporov v katoliškem taboru med obema vojnama. Prvo povojno obdobje zaznamujeta obnavljanje delovanja JSZ, ki je med vojno skoraj povsem zamrlo, in peti katoliški shod leta 1923. V ta cas sodi tudi znamenita epizoda sodelovanja Delavske zveze v Zvezi delavskega ljudstva v letih 1922 in 1923, po kateri se je zaostril odnos med delavstvom, zbranim v SLS pod okriljem Delavske zveze, in vodstvom SLS. Predsednik Delavske zveze France Kremžar se je namrec uklonil vodstvu SLS, da zveza ni vec samostojno nastopala, je pa od tega casa prihajalo do vedno vecjih sporov znotraj SLS med jedrom stranke in njeno Delavsko zvezo oziroma delavstvom, zbranim okrog JSZ.250249 Pirc, Aleš Ušenicnik, str. 176–185. Škof Jeglic je že v letu 1920 sprožil pobudo za organizacijo katoliškega sho­da, ki bi v novih politicnih okolišcinah podal nov katoliški program. Ta naj bi pripomogel k nravnemu preporodu naroda, obnovi kršcanske družine, social­nemu blagostanju, ureditvi vzgojnih in kulturnih organizacij in evidentiral po­trebe na podrocju znanosti in umetnosti. Priprave za shod so bile zelo temeljite in dolgotrajne, poleg tega pa so bili pred glavnim shodom leta 1923 organizirani tudi lokalni.251250 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 61–69. Shod je imel sedem vsebinskih odsekov: za versko življenje in nravni preporod, za cerkveno-politicna in narodna vprašanja, šolski odsek, so­cialni odsek, za narodno prosveto, katoliško dijaštvo ter leposlovje, znanost in umetnost. Sprico velike revšcine se je shod zavzel za interese šibkih, predvsem delavsko-kmeckega sloja.252251 Granda, Jeglic in slovenski katoliški shodi, str. 342–344. Socialni odsek je prinesel živahne razprave, ki jih je strnil v šest resolucij. Poudaril je zahtevo po boju za pravicnejšo socialno zakonodajo in obsodil kapitalizem in materialisticni socializem in komunizem. Zahteval je ustrezno placilo delavcem, s katerim bi dostojno preživljali sebe in svojo družino, ter soudeležbo delavcev pri dobicku obrata, v katerem je delavec zaposlen. V resoluciji »Delo in kapital« so sodelujoci poudarili prvenstvo dela nad kapitalom in podali predloge za pravicno ureditev družbenih razmer, kot so socialna zašcita delavcev, oblikovanje gospodarskih in delavskih odborov ter pravicno placilo. Nadalje so priporocali organiziranje po stanovih, slojih in razredih, ki mora temeljiti na kršcanski ljubezni iz zavesti, da so vsi del širše družbe, in nadaljnje delovanje zadružništva, ki je prineslo že toliko lepih sadov. Zadnja resolucija pa je govorila o družini in ženskem vprašanju, pri cemer so predlagali, da se morajo vse katoliške organizacije na vseh nivojih truditi za zašcito družine, in zahtevali enakopravnost žensk in »posebno zakonito varstvo, ki ga potrebuje po svoji naravi.«253252 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, glavni pripravljalni odbor, Ljubljana 1924, 311–314, ter Janez Juhant, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda (idejno-politicni tokovi in socialna dejavnost), v: Zgodovina Cerkve na Sloven­skem, str. 224–225. Shod je navdušil na svoji manifestativni ravni in ponudil ambiciozen pro­gram, ki pa je premalo upošteval in je podcenjeval nove balkanske razmere, v katerih so se znašli. Ta shod hkrati predstavlja tudi zadnji vecji skupni nastop vseh katoliških orientacij. Že na samem shodu, še bolj pa po njem, je vodstvo in clanstvo JSZ izrazilo nezadovoljstvo nad socialno resolucijo, ker ni odlocno poudarila nasprotja med kršcanstvom in kapitalizmom in tudi ne dovolj mo­dernih delavskih socialnih zahtev.254253 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, str. 321–325. V naslednjih letih je prihajalo do kontinui­ranih sporov med vodstvoma SLS in JSZ. Slednje je na obcnem zboru leta 1927 dobilo novo, mlajše in bolj angažirano vodstvo, za predsednika pa so izvolili Srecka Žumra. Vodstvo, ki je imelo podporo v starešini zveze Josipu Gostincar­ju, je pricelo s prenovo in tako že kmalu ustanovilo stavbno zadrugo, vložilo ve­liko napora za uveljavitev zveze v težki industriji in kot idejnega vodjo namesto Gosarja vzelo bolj radikalnega franciškana p. Angelika Tominca (1892–1962). Gosarju so tudi odvzeli uredništvo revije Pravica, ki jo je urejal od ustanovitve leta 1922, ter casopis tudi preimenovalo v Delavsko pravico.255254 Jože Šavora, Kršcansko socialisticno gibanje na Slovenskem do osvoboditve, v: Nova pot 10 (1958), št. 10–12, str. 472–473, in Janko Prunk, Kršcanski socializem, v: ES, zvezek 6, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992, str. 43. Angelik Tominec je izviral iz velike delavske družine, oce je bil železnicar, in je imel veliko afiniteto do delavstva. Tako kot vecina sodobnikov je tudi on vzrok za bedo delavskega stanu pripisal kapitalizmu, ki je v pohlepu po neo­mejenem dobicku povzrocil vojsko revnih delavcev. Preprican je bil, da je izvor socialnih krivic treba iskati v nesorazmerju med pravicami in dolžnostmi tako lastnikov podjetij kakor tudi delavcev, ki morajo upoštevati medsebojno so­odvisnost. V svojih delih pa se ni zadovoljil le z deklaracijskimi zahtevami po izboljšanju delavskega stanu, ampak je bil preprican, da imajo delavci pravico, da si to izborijo. Bil je vnet zagovornik kršcanskega socializma in je tudi po papeških okrožnicah Qadragesimo anno in Divini redemptoris vztrajal, da izraz kršcanski socialist ni v nasprotju s katoliško doktrino in papeškimi okrožnica­mi.256255 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 76–79. Vodstvo JSZ je v njem našlo trdnega ideologa in zaveznika, ki je podpiral njihovo odlocno borbo za delavske pravice. Vodstvo JSZ se je vedno znova ob ideoloških sporih z drugimi katolicani v tridesetih letih zagovarjalo, da v vsem spoštujejo katoliški socialni nauk in da imajo podporo svojega duhovnega vo­ditelja p. Angelika Tominca. Tudi ko je JSZ dejansko pristala na marksisticnem stališcu razrednega boja in se konec tridesetih let približevala komunistom, jim je p. Angelik stal ob strani. A ce se vrnemo nazaj v dvajseta leta in k prenovi JSZ, je treba ugotoviti, da so k novi fazi razvoja JSZ, od 1927 dalje, odlocilno prispevali tudi mladi intelektualci, ki so izšli iz križarstva oziroma so bili z njim povezani.257256 Kranjc Silvin, Brata p. Angelik in p. Roman Tominec - glasnika pravicnosti in dobrote. Njun prispevek k podobi katolištva na Sloven­skem pred drugo svetovno vojno in po njej, Ljubljana 2011, str. 210–220. Katoliško mladinsko gibanje je bilo takoj po prvi svetovani vojni zelo staticno. Leta 1924 ustanovljena Akademska zveza kot krovna organizacija katoliških študentskih društev je v zvezi s tem prinesla premik. Naslednje leto je pricela izdajati glasilo Križ na gori, v katerem so mladi katoliški intelektualci objavljali svoje prispev­ke, revija pa je kmalu postala središce novega gibanja, ki se je po reviji imeno­valo križarstvo.258257 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 80–86. Tudi zaradi težnje zoper kakršenkoli formalizem in zunanjo prisilo so propagirali razpustitev katoliških študentskih društev, kar je prineslo prve delitve med katoliškimi študenti. Boj med križarji in njihovimi nasprotniki se je prenesel na posamezna štu­dentska društva, kjer so tekmovali za cim vecji vpliv, težišce tega boja pa se je scasoma preneslo na Akademskega orla, sicer maloštevilno, a izredno dejavno organizacijo, v kateri je imela vodilno vlogo skupina križarjev, zbrana okrog Pina Mlakarja.259258 Gibanje je prirejalo številne shode in tabore, na katerih so predvsem v sodelovanju z JSZ in Krekovo mladino razpravljali o kulturnih, religioznih, socialnih in politicnih vprašanjih. Tako v Križu na gori (1924–1927) kot na shodih so kmalu priceli tudi s kritiko okostenelega katolištva, ki jim ga je simbolizirala predvsem SLS in njeni voditelji ter razni katoliški gospodarstveniki, kar je kmalu privedlo do tega, da je glasilo v letu 1927 ostalo brez gmotne pomoci in je prenehalo izhajati, Slovenec pa ni porocal o nobeni njihovi dejavnosti. Kljub temu so v letu 1928 priceli z izdajanjem nove revije Križ (1928–1930), ki je nadaljevala tradicijo Križa na Gori. Po prenehanju izdajanja revije Križ v zacetku leta 1930 pa se je njeno uredništvo preselilo k reviji Dom in svet in drugim revijam ter s tem kljub simbolicni izgubi glasila Križ še okrepilo svoje pozicije. Matija Ogrin, Površje in žarišce krize Doma in sveta leta 1937, v: Kriza revije »Dom in svet« leta 1937, Ljubljana 2001, str. 442. V njem je zaradi novih in radikalnih idej križarjev prihajalo do vedno vecjega spora z vodstvom krovne organizacije Orlov. Ta spor je do­segel višek z anonimnim Kocbekovim clankom v reviji Ogenj, kjer je zapisal: »Kršcanski socialist, delujoc v drugih organizacijah, je tleca prižgana vrv, do smo­dnika vodeca, je svet zase, revolucionar, ki pripravlja nov dan.« Vodstvo Orla je od Akademskega orla zahtevalo, da izjavo preklice, ker pa se to ni zgodilo, je organizacijo razpustilo.260259 Slavko Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941, Ljubljana 1972, str. 107–163. Edina postojanka križarjev – študentov – je tako ostal le še kršcansko­socialisticni študentski klub Borba, ki pa ga je režim leta 1933 razpustil kot leglo komunizma.261260 Ogrin, Površje in žarišce krize Doma in sveta leta 1937, str. 439–440. Križarji oziroma tisti, ki so izšli iz tega gibanja, so delovali predvsem na dveh poljih. Ena skupina je predstavljala umetnostno in duhovno smer gibanja, sem bi lahko šteli Antona in Franceta Vodnika, Boža Voduška, Jo­žeta Pogacnika, Pina Mlakarja, Stanko Gogalo itd., druga skupina pa je bila bolj družbeno angažirana in je že v dvajsetih letih sodelovala s Krekovo mladino in JSZ oziroma se prikljucila kršcanskim socialistom.262261 Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941, str. 163. Usmeritev gibanja, ki je zavracalo formalizem in je pobudo prepušcalo no­tranjemu cutenju in umevanju vsakega posameznika, je težko enovito opredeliti, prav tako pa so udeleženci gibanje doživljali vsak na svoj nacin. Križarstvu je bilo skupno to, da je zavracalo kakršenkoli formalizem in hotelo na religioznih temeljih ustvariti nov tip pristno religioznega cloveka, ki bo znal delovati sredi življenja,263262 Ogrin, Površje in žarišce krize Doma in sveta leta 1937, str. 436. zato so klicali: »Gospod, ustvari novega mocnega cloveka, Gospod, cloveka giganta nam daj …«.264263 Stanko Gogala, O pedagoških vrednotah mladinskega gibanja, Ljubljana 1931, str. 202. Ta nov tip cloveka oziroma nadcloveka pa mora biti hkrati otrok: »Cisti božji otroci bi bili radi«, »Nazaj v otroško bistvo«, »Bodite otroci«,265264 Jožko Lampret, Nestvor, v: Križ na gori 3 (1926/27), št. 6–7, str. 49. kajti le tak clovek more postati bogonosec, življenjski tvorec in resnic­ni subjekt.266265 Vital Vodušek; Misli o novem cloveku, v: Križ 1 (1928), št. 1, str. 83; neznani brat, V luci stoletij, v: Križ 1 (1928), št. 1, str. 8. Gibanje si je prizadevalo poglobiti duhovno življenje in v duhu sodobne kulture obnoviti misticno prvino življenja ter je mocno poudarjalo primat osebne, doživljajske plati vere nasproti razumski. Radikalnost je bila vidna tudi pri socialnih idejah križarskega gibanja. Ta­kšno usmeritev nazorno ilustrira clanek Mira Jeršica »Nov clovek – novo go­spodarstvo« v Križu na gori: »Ce težimo iz starega v novo gospodarstvo, potem nam ne sme obledeti prepricanje, da je treba ozdravitve pri koreninah v bistvenih podlagah sedanjega kapitalisticnega gospodarstva. Ne smejo nam biti slepilo: rože v sobo proletarca, športna igrišca za tovarnami, hišica z vrtom, kar je vse to malo, dokler se ne spremeni v bistvu razmerje med delavcem in gospodarjem, dokler bo delavec le del stroja, in ne njegov gospodar.«267266 Spomenka Hribar, Edvard Kocbek in križarsko gibanje, Maribor 1990, str. 86–88. Poleg tega je v gibanju vidna globoka protislovnost, ki se je najjasneje prezentirala pri Edvardu Kocbeku. Kocbek je že konec dvajsetih let postal eden vodilnih intelektualcev v krogu JSZ.268267 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 83–84. Na osnovi subjektivisticne križarske spiritualnosti si je na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta zgradil globok spoznavno relativisticen duhovni nazor, po katerem so tako resnica kot verske dogme zaradi nezmožnosti cloveškega spoznanja nekaj zgodovinsko pogojenega, gibljivega in dinamicnega. Kocbe­kova posebnost je predvsem v tem, da je iz tega nazora razvil vizijo kristjana, »ki s stvariteljsko mocjo posega v družbo in celotno zgodovino, se v spopadu z njo samouresnicuje in v tem zgodovinskem spreminjanju, razvoju in poteku prihaja do osebnostne polnosti.«269268 Ogrin, Površje in žarišce krize Doma in sveta leta 1937, str. 438. Od tod Kocbekov vitalizem, ki obcuduje vse, kar ima stvariteljsko moc, kar ima moc za samouveljavitev, iz cesar izhaja obcudovanje komunistov, v katerih je videl nekaj globoko religioznega, medtem ko katoli­canom, ki niso bili dejavni na tak nacin, ni priznal prave clovecnosti. To pa je tudi duhovna osnova, ki ga je vodila k zbliževanju z »nosilci zgodovinskega razvoja« – komunisti –, s katerimi je bil že zelo zgodaj pripravljen popolnoma sodelovati. Iz te specificne duhovne drže, polne svobode in ustvarjalne kipece pesniške subjektivnosti, si je »uspel« odgovoriti na žgoca vprašanja o združlji­vosti kršcanstva in komunizma, kot npr. ali je kristjanu dovoljeno sodelovati v krvavi razredni revoluciji?270269 Prav tam, str. 443–444. Drugo nasprotje pa je vidno v križarskem nasprotovanju kršcanskemu so­cialnemu gibanju oziroma strukturi, ki jo je pred vojno postavil Krek, ceprav so se idejno velikokrat sklicevali prav na Kreka. Temu predvojno zasnovanemu gibanju so bile glavne naloge izobraževanje ljudstva, socialna skrb za malega cloveka, ekonomski in kulturni dvig delavstva in kmetstva, ki se je opiralo na razvejano mrežo društev, zadrug in sindikatov. V nasprotju s tem pa je kri­žarstvo iskalo pot v individualni samouresnicitvi v religiozni obnovi in je pre­ziralo organizirano in formalizirano delo med ljudstvom. Kocbek je tako leta 1927 pisal v Križu na gori zoper organizacijo v imenu obcestva. Obcestvo naj bi bilo duhovno in celostno, organizacije, v katerih so ljudje zaradi interesov, pa mehanske, okrnjene in protiosebne.271270 Prav tam, str. 435–436, 443–450. Križarstvo je na prvi pogled v svojih idejah nosilo prizadevanje za pasivno, spiritualno in estetsko kontemplativnost ter neko misticno povezanost med vsemi ljudmi v duhu vsesplošnega bratstva narodov. To teoretsko sicer naivno stališce pa je v prakticni razlicici pomenilo prehajanje v revolucionarno prakso, kar se je leta 1941 tudi dejansko zgodilo, ko se je velik del kršcanskih socialistov s Kocbekom na celu prikljucil Protiim­perialisticni oziroma Osvobodilni fronti. Ce se vrnemo nazaj na JSZ, ugotovimo, da je po letu 1927 zavzela nove idejne in socialne poglede, katerih najbolj radikalni predstavniki so bili iz vrst Krekove mladine, ki je v letu 1928 pricela izdajati revijo Ogenj. Nova vizija je lepo vidna v clanku »Socialno vprašanje« urednika revije Ogenj, Toneta Krošla: »Delavskega vprašanja ne rešimo s socialnimi reformami nikdar; nikdar z zakoni o zašciti delavca /…/ samo ena je prakticna možna rešitev: Dati delavcem v posest njihova produkcijska sredstva, njihove rudnike, tovarne itd. /.../ Nove poti mora­mo mi hoditi, poti, ki kažejo in gredo danes dalec naprej prek Kettelerja in Leona XIII. in Kreka, kajti razvoj ne stoji nikdar mirno in Ketteler in Krek bi bila danes že cisto drugacna, mnogo bolj radikalna v govoru in delu kot svoj cas.«272271 Ogrin, Površje in žarišce krize Doma in sveta leta 1937, str. 439. V nadaljnjih letih je prišlo še do stopnjevanja nasprotij med SLS in JSZ, še posebej v zacetku tridesetih let, dokler leta 1932 niso prenehali sodelovati. Napetosti so se stopnjevale tudi zaradi zadržanja SLS, ki je med letoma 1929 in 1931 podpirala beograjsko diktaturo, gospodarsko krizo, pomemben dejavnik pa je bila tudi zamenjava na sedežu ljubljanskega škofa. Ce se je Jeglic zelo ak­tivno trudil gladiti spore med delavstvom in jedrom SLS, je Rožman sicer vec­krat posredoval in si iskreno želel sprave, a mu je manjkalo odlocnosti. Papež Pij XI. je leta 1931 objavil okrožnico Quadragesimo anno, v kateri je natancneje opredelil družbeni nauk Cerkve, ostro obsodil marksizem, svaril pred pretiravanji kapitalizma in predlagal konkreten korporativen model druž­be. V zadnjem delu okrožnice je izrecno zavrnil kakršnokoli sodelovanje med socializmom in kršcanstvom. »Religiozni socializem, kršcanski socializem so protislovni izrazi: nihce ne more biti obenem dober katolican in pravi socialist.«273272 Edi Kocbek, Marksizem in kršcanstvo, v: Križ, 1 (1928), št. 8–9, str. 148–151, Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 88– 90. Okrožnica je bila na Slovenskem v tradicionalnem katoliškem taboru sprejeta z navdušenjem. Ušenicnik je okrožnico takoj prevedel in jo objavil v Casu274273 Papež Pij XI. Okrožnica Quadragesimo anno – ob štiridesetletnici –, v: Družben nauk Cerkve, str. 67–68, 87–92. ter jo pozdravil kot »magno charto katoliškega edinstva v socialnih vprašanjih«.275274 Okrožnica papeža Pija XI. O obnovi socialnega reda po evangeljskih nacelih ob štiridesetletnici okrožnice Leona XIII. 'Rerum novarum', v: Cas, 25 (1930/31), str. 313–359. Papeževe besede o nezdružljivosti socializma in kršcanstva je obrazložil s tem, da papež »jemlje besedo ‚socializem‘ v najbolj svojskem pome­nu, kakor so jo jemali in jo jemljejo socialni demokrati«, in sicer da »zanikuje pravo clovekovo individualnost in osebnost in ker se clovek po osebnosti dviga nad tvarni svet, zanikuje tudi onstransko življenje in onstranski smoter ter žrtvuje cloveka popolnoma družbi in nje tostranskim smotrom.«276275 Aleš Ušenicnik, Opombe k okrožnici, v: Cas, 25 (1930/31), str. 360 (359–380). Okrožnica je Ušenic­nika potrdila v njegovi kritiki marksizma in socializma in mu dala spodbudo za nadaljnjo borbo, predvsem proti kršcanskosocialisticnim nazorom. Odlocilna tocka Ušenicnikove kritike tega nazora je v tem, da sta marksisticni svetovni in družbeno-ekonomski nauk bistveno povezana, ni enega brez drugega. Ker pa je marksizem kot svetovni nazor ateisticen oziroma celo antiteisticen, je za kristjane popolnoma nespremenljiv, zato ne more biti nikakršnega sodelovanja niti na ravni ekonomske teorije. Urednik Slovenca Ivan Ahcin je v juniju 1931 napisal uvodnik, v katerem je povzel ugotovitve okrožnice in zakljucil s pozivom, naj se kršcanski delavci, ki stoje v vrstah socializma, vrnejo k Cerkvi.277276 Prav tam, str. 371. Kmalu je na clanek odgovorila Delavska pravica, ki je zapisala, da je v marksizmu tudi »marsikaj zdravega in lepega idealizma, ki ni brez eticne podlage«, da obstaja mnogo marksistov, ki si želijo zbližanja s kršcanstvom, da bi morala takšna prizadevanja gojiti tudi katoliška stran in »edino na ta nacin bomo podprli zadnjo socialno okrožnico.«278277 Katolicizem in socializem, v: Slovenec 59 (1931), št. 139, str. 1. Odgovor je sprožil val ogorcenja in medsebojne obtožbe, dokler škof Rožman JSZ ni poslal pisma, v katerem je zahteval, da JSZ jasno in natancno doloci svoje stališce do okrožnice. V zvezi s tem so na obcnem zboru JSZ leta 1932 sprejeli resolucijo, ki jo je pripravil Angelik Tominec: »JSZ javno izjavlja, da so social­na nacela, izražena v papeževih okrožnicah Rerum novarum in Quadragesimo anno, njena glavna vodilna nacela. Obenem pa tudi izjavlja, da bo vse svoje delo in trud usmerila v ta cilj, da bodo nacela prešla v življenje.« Vodstvo se z druž­benimi in socialnimi zamislimi okrožnice sicer ni strinjalo, vendar se nacelstvo ni hotelo izpostavljati, ker bi drugacno stališce pomenilo napad na papeža in Cerkev.279278 Nekaj pripomb, v: Delavska pravica, 4 (1931), št. 27, str. 1. To se je pokazalo že na obcnem zboru leta 1933, ko so zavrnili korpo­rativizem in poudarili, da ostajajo protikapitalisticna in razredna organizacija, v okviru reformnega socializma in kršcanskega etosa.280279 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 109–111. Svoja kršcansko socialna stališca in proti korporativizmu so poudarili tudi ob praznovanju 40. obletnice »kršcankosocialisticnega« gibanja in 25-letnice JSZ leta 1934.281280 Miroslav Stiplovšek, Slovensko strokovno-sindikalno gibanje v tridesetih letih, v: Slovenska trideseta leta. Simpozij 1995 (ur. Peter Vodopivec, Jože Mahnic), Ljubljana 1997, str. 83. Kršcanskosocialisticni izobraženci so v tistem casu izdajali revijo Beseda o sodobnih vprašanjih (1932–1935), v kateri so razpravljali o svoji viziji družbe­nega nauka, o slovenski kulturi in odnosu do socializma, korporativizma, fašiz­ma. V tem casu je vidno, da so že v celoti prevzeli Marxov ekonomski sistem ter poizkušali ustvariti sintezo med marksizmom in kršcanstvom. Poudarjali so, da je treba v marksizmu lociti med njegovo gospodarsko teorijo, ki vsebuje znanstveno analizo kapitalizma na osnovi delavstva, teorijo presežne vrednosti in svetovno nazorskim sistemom – materialisticno filozofijo. Kršcanski sociali­sti so sprejemali le gospodarski sistem, medtem ko so materialisticno filozofijo zavracali in jo nadomešcali s kršcanskim etosom. Kritizirali so tudi korporati­visticen sistem kot izum, »da se dokoncno odpravi gospodarski liberalizem, da pa kapitalizem ostane«, delavci pa ne bi mogli priti do produkcijskih sredstev.282281 Delavska pravica 7 (1934), št. 23. Po ukinitvi diktature leta 1935 je JSZ obsodila vstop v JRZ, v katero je vstopila SLS, zaradi cesar je strankino vodstvo ustanovilo vzporedno strokov­no organizacijo z imenom ZZD. V letu 1935 so se vodstvu JSZ prikljucili tudi mlajši izobraženci, ki so bili še bolj radikalni in levo usmerjeni. Komunisti so kljub temu do leta 1935 zavracali kakršnokoli sodelovanje z JSZ in njene clane oznacevali za klerikalce. V letu 1935 je z vzpostavitvijo taktike ljudskofrontne­ga gibanja, ki ga je dal 7. kongres kominterne v Moskvi, prišlo do sodelovanja. V analizi politicnih sil za oblikovanje ljudske fronte, ki ga je konec leta 1935 vodstvo slovenskih komunistov napravilo za Centralni komite KPJ na Duna­ju, je o kršcanskih socialistih zapisalo: »Zanimivo je, da so voditelji te skupine prepricani, da more biti slovensko vprašanje rešeno samo z revolucijo. Samo o tej revoluciji nimajo nobene predstave; mislijo, da njena priprava obstoji v preuceva­nju in razmišljanju.« Nadalje so še pripomnili, da bi bilo povezovanje z njimi koristno za pridobivanje širših množic.283282 Kranjc, Brata p. Angelik in p. Roman Tominec - glasnika pravicnosti in dobrote. str. 220; Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 130–133. V nadaljnjih letih je prišlo do mno­žicnega sodelovanja kršcanskih socialistov in JSZ v ljudskofrontnem gibanju v obliki skupnih stavk, skupnem nastopu na volitvah, v casopisih, pri oblikovanju društev itd., poleg tega pa se je na pomembne položaje znotraj JSZ infiltriralo mnogo komunistov. Zanimivo je tudi, da so kršcanski socialisti ob veliki krizi ljudske fronte, ki je nastopila po paktu Ribbentrop-Molotov (23. 8. 1939), od vseh ljudskofrontnih skupin najmanj napadali komuniste.284283 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 136–138. Od srede tridesetih let je do ostrih idejnih spopadov prišlo še v odnosu med kršcanskimi socialisti ter mladci Kristusa Kralja, ki jih je vodil Ernest Tomc (1885–1942), in predvsem stražarji Lamberta Ehrlicha (1878–1942), ki jih je bilo sicer manj, a so bili borbeni in odloceni poseci v družbeni potek za vzpostavitev katoliške družbe.285284 Kolaric, Škof Rožman, II. del, str. 227–228; Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 143–148; in Prunk, Kršcanski socializem, str. 45. Poleg tega sta bili tudi ti dve skupini, mladci in stražarji, mocno sprti med seboj in sta druga drugi dokazovali, da je le ena na pravi katoliški liniji. Vrh vseh nakopicenih, kulturnih, duhovnih in socialnih vprašanj sloven­ske katoliške skupnosti se je zgostil okrog polemike glede Kocbekovega clanka »Premišljevanje o Španiji«, objavljenega v Domu in svetu leta 1937, v katerem je Kocbek kritiziral vlogo španske »desnice« in predvsem Cerkve v španski drža­vljanski vojni in se opredelil za ljudsko fronto. Clanek je povzrocil pravi vihar in locevanje duhov na tiste, ki so zagovarjali oziroma kritizirali clanek, zacasno pa so celo prekinili izdajanje revije in zamenjali celotno uredništvo. V zvezi s tem so se oglasili domala vsi vidni katoliški izobraženci tistega casa. Po aferi v zvezi s Kocbekovim »Premišljevanjem o Španiji« je nekaj bivših kršcanskosocialisticno usmerjenih sodelavcev Doma in sveta s Kocbekom na celu pricelo z izdajanjem nove revije Dejanje. Že sam naslov dosti pove o profilu revije, ki je poudarjala, da so kršcanskemu socializmu potrebna dejanja, ki bodo preobrazila obstojeco družbo. Revija, ki se je javnosti predstavila kot mesecnik za gospodarstvo, kulturo in politiko, je prav slednji posvetila najvec prostora. Poudarjala je pomen združevanja vseh slovenskih sil za obrambo slovenstva, ki je ogroženo s severa in zahoda, in hkrati kritizirala strankarstvo, ki teži k ozkim interesom, in še posebej klerikalizem kot izkorišcanje vere v politicne namene.286285 Juhant, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, str. 210–213. Duhovno orientacijo izobražencev okrog revije nazorno izpricuje uvodnik iz leta 1941: »Vstopamo v dobo, ki je popolnoma dozorela za preosnovo družbe in njenih oblik v smislu organskih spoznav in totalnih zahtev. Vseeno je, ce dajemo svetovnemu procesu obliko spora med razlicnimi svetovnimi gospodar­stvi ali spora med socializmom in kapitalizmom ali spora med nacionalizmom in univerzalizmom /…/, vseeno je, pravim, kajti najbolj važen je svetovni proces sam, ki se je zacel, ki ga nic vec ne more zaustaviti in ki mora služiti predvsem cloveku. Zacel se je boj med odmrlo idejo ter njenimi oblikami in med porajajoco se idejo in njenimi novimi oblikami. Kdor hoce novi, še nejasni ideji najbolje smo­trno služiti, je ne sme ideološko izrabljati, ampak ji kot celoten in svoboden clovek najprej pomagati do zgodovinskega razvoja.«287286 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 161–164. To samo dodatno potrjuje, kako so sodelavci revije že popolnoma pristali na stališcu nujnosti ideje marksistic­nega razvoja zgodovine in revolucionarne prakse. Po izidu okrožnice Divini Redemptoris leta 1937 o brezbožnem komuniz­mu je idejni boj zoper komunizem prišel v ospredje celotnega katoliškega tabo­ra. Pri interpretaciji papeževe protikomunisticne okrožnice so se slovenski raz­lagalci osredotocili predvsem na tisti del, ki je obsojal komunizem in podrobno razclenjeval ideologijo komunizma in posledice njegovega delovanja v Rusiji, Mehiki in Španiji. Poudarjali so predvsem papeževe besede: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reci ne bo z njim sodeloval, komur je mar kršcanske kulture.«288287 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 164–165. Te besede so v naslednjih letih postale borbene pa­role locitve med slovenskimi katolicani, ki pa so zanemarili izhodišca papeževe okrožnice glede socialne pravicnosti, ki bi komunizmu odvzela prepricljivost.289288 Okrožnica Pija XI. Divini Redemtoris, O brezbožnem komunizmu (ur. Aleš Ušenicnik), Naša pot št. XIII, knjižica Katoliške akcije za mladino, Domžale-Groblje 1937, str. 80. V letu 1940 je škof Rožman posegel v spor med JSZ in ZZD in le slednjo priznal kot katoliško, s cimer so bili katoliški socialisti tako rekoc izloceni iz katoliške skupnosti. V taki situaciji so kršcanski socialisti še dodatno obupno iskali zavezništvo s komunisti, ceprav so jih ti v tistem casu oznacevali kot sa­boterje delavnega ljudstva, vojne hujskace in imperialisticne hlapce. Koncno so komunisti šele v zacetku jeseni 1940 sprejeli sodelovanje in kršcanske socialiste usmerili v Društvo prijateljev Sovjetske zveze, ki ga je imela takrat partija za svojo najpomembnejšo akcijo. Ob okupaciji so bili kršcanski socialisti pova­bljeni na ustanovni sestanek Protiimperialisticne fronte slovenskega naroda,290289 Juhant, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, str. 218–220. do 22. junija, ko se je preimenovala v Osvobodilno fronto, pa so vanjo stopile vse skupine kršcanskih socialistov, od JSZ do skupine okrog revije Dejanja.291290 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 197–204. V tistem skrajno zaostrenem casu pred drugo svetovno vojno sta šli obe glavni smeri znotraj katolištva, ki sta bili tudi sami zelo neenotni, cedalje bolj narazen, spori so se vrstili tako rekoc na vseh ravneh, ni pa bilo enotnega pro­grama, ki bi odgovarjal na pereco socialno problematiko, vse se je bolj vrtelo le okoli ideologije. Prav tako se je kot velika slabost izkazalo tudi umanjkanje karizmaticne osebnosti, ki bi mogla povezati oba pola oziroma vec njih. Ce je bil na politicnem podrocju Anton Korošec absolutna politicna avtoriteta, pa na cerkvenem podrocju te ni bilo. Rožman se je sicer iskreno trudil spraviti vsa nesoglasja, a vec kot ocitno ni imel avtoritete, da bi dejansko kaj premaknil. Kot najvplivnejšega »sredinca« tistega casa lahko oznacimo Andreja Go­sarja. Kmalu po prvi svetovni vojni je postal eden glavnih idejnih voditeljev kršcanskih socialistov, pod njegovim uredništvom pa je krog kršcanskosoci­alisticnih izobražencev izdajal znanstveno publicisticno revijo Socialna misel (1922–1927), v kateri so razpravljali o modernih socialnih, gospodarskih in idejnih vprašanjih.292291 Prunk, Kršcanski socializem, str. 45. Po letu 1927 je Gosar izgubil svoj vpliv in postajal cedalje bolj samotni jezdec. V svojih številnih delih je razvijal svojo vizijo kršcanskega socializma. S tem ni mislil na podržavljanje, odpravo zasebne lastnine ali razre­dni boj, temvec za podružabljenje gospodarstva. Tudi s socializmom ni mislil nasprotovati kapitalizmu, ampak le njegovim izrodkom in izrastkom, saj je bil mnenja, da bi se v primeru uspešnega boja zoper te izrodke kapitalizem lahko spremenil v vir družbenega blagostanja in zadovoljstva. Zavracal je kapitalizem v socialnem smislu, ker je slonel na izkorišcanju »neposedujocih slojev po ka­pitalu«, medtem ko mu je bil kapitalizem kot gospodarski sistem sprejemljiv, saj bi v nasprotnem smislu gospodarstvo nazadovalo na srednjeveško stopnjo. Njegova zahteva je bila le, da se kapitalisticno gospodarstvo uravnava v skladu s potrebami družbe, torej da se »podružabi«. Njegov kršcanski socializem torej ni baziral na kolektivizmu in ukinjanju zasebne lastnine ali diktaturi proletari­ata, ampak na osebni svobodi v gospodarskem smislu, a z mocnimi socialnimi korekcijami.293292 Prunk, Kršcanski socializem, str. 43. Za vpogled v njegovo družbeno vizijo oziroma kršcanski socializem je posebej zanimiv odnos do marksizma oziroma kršcanskih socialistov, ki so se cedalje bolj spogledovali z marksizmom, in t. i. solidarizmom, katerega glavni zagovornik je bil Ušenicnik. Polemika z njimi se je na prvi pogled vrtela okrog golih tehnicnih vprašanj glede teorije vecvrednosti, dobicka kot gonilne sile v gospodarstvu …, kar pa hkrati kaže na temeljno razliko med njimi. Gosar je imel za razliko od ostalih socialnih teoretikov tudi posluh in smisel za gospo­darska vprašanja in je posebno v tridesetih letih vztrajal pri avtonomiji ekono­mije kot vede, ki ima pac svoje zakonitosti, ki niso v neposredni zvezi z moralo. V samem jedru je zavrnil Marxovo teorijo vecvrednosti, ki je osnova za ce­loten marksisticni družbeno-gospodarski sistem in je tesno povezana z zahtevo po strogo pravicni razdelitvi izkupicka na proizvod, a je izvedljiva le v takem go­spodarskem sistemu, v katerem bi vsak delavec prejemal neokrnjen sad svojega dela. V zvezi s tem je zapisal: »Kakor hitro posamezni ljudje ne živijo neposredno od tega, kar si sami proizvedejo, bodisi vsak zase, bodisi v okviru ožjega kroga, se nujno pricne menjavanje, kupovanje in prodajanje razlicnih stvari, se nujno raz­vije blagovni trg, z njim pa nujno tudi vprašanje t. i. menjalne vrednosti.«294293 Tomaž Simcic, Uvod v Gosarjev kršcansko socialni nauk, v: Revija 2000 (1988), št. 42/43, str. 141–145. Cena stvari v tržnem gospodarstvu je zato dolocena na podlagi menjalne vrednosti, to pa doloca trg na podlagi ponudbe in povpraševanja. Zato se stvari ne morejo prodajati po neki drugi – pravicni – ceni, pa tudi delavske place ne morejo biti dolocene na podlagi pravicnosti, ampak v skladu z gospodarskim stanjem v podjetju in državi. Morala pa sama na sebi ne more vplivati na tržno ceno.295294 Andrej Gosar, Nauk o vrednosti in socialno vprašanje, v: Cas 27 (1932/33), št. 8, str. 273. Vzpostavitev pravicnosti v družbi je naloga socialne politike. Pri tem je poudarjal, da bi morali na podrocju socialne politike izoblikovati svojo pot in se uciti na napakah socialnega razvoja ostalih evropskih držav. Cilji nove soci­alne politike bi morali biti predvsem trije. Prvic je menil, da je treba prepreciti, da bi se slovenske množice pretvorile v moderen delavski proletariat, s katerim se da revolucionarno manipulirati, in tudi zato predlagal, naj se industrija ne zadržuje le v industrijskih centrih, ampak naj se seli tudi na podeželje. Drugi cilj naj bi bil oblikovanje neke nove socialne politike. Posnemanje evropskih trendov bi namrec po njegovem pomenilo, da bi delavstvo koncno pristalo v narocju komunizma. Gosar je hotel oblikovati socialno politiko, ki ne bi slo­nela na marksisticnih temeljih, in je zato oblikoval sistem t. i. obratnih zaupni­kov, ki bi skrbeli, da bi se pospeševalo vse, kar bi v delavskih vrstah povecevalo smisel za odgovornost in jih usposabljalo za aktivno sodelovanje v družbenih in gospodarskih zadevah. Obrtni zaupniki bi tudi skrbeli za sprotno reševanje spornih zadev med delodajalci in delavci. Poleg tega se je zavzel za nadaljevanje Krekove tradicije izgrajevanja delavskih hiš, stanovanj, zavarovalnic. Tretji cilj pa je predvideval nujnost socialne zakonodaje, saj je socialno vprašanje v teme­lju politicno vprašanje in ga mora država zakonsko urediti, saj je v nasprotnem primeru to vir stalnih napetosti.296295 Simcic, Uvod v Gosarjev kršcansko socialni nauk, str. 155–157. Gosar je za clane JSZ ugotovil, da so se ob spoznanju, da potrebujejo nove organizacijske prijeme, raje vrgli v narocje organizacijsko bolj spretnim komu­nistom. Leta 1937 jih je opozarjal, da so se marksisticne ideje v desetletjih pri katoliških delavcih tako okrepile, da je moral polovico od svojih 20 predavanj nameniti samo kritiki marksisticnih nazorov, ki so se med delavstvom tako razrasli.297296 Pirc, Aleš Ušenicnik, str. 218–223. Podobno polemicen je bil tudi do Ušenicnika in t. i. solidarizma. Že v za­cetku dvajsetih let sta imela polemiko okrog izrazov kršcanski socializem ozi­roma solidarizem. Gosar je vztrajal pri izrazu kršcanski socializem, ker da je kršcanski solidarizem zgolj socialna formula, ki le nastopa proti krivcem, ni pa nov družbeni red, ki bi te krivice popravil, za kar pa gre pri kršcanskem socia­lizmu. V tem obdobju je med njima prišlo celo do zbližanja, na kar je pokazal Ušenicnikov govor na petem slovenskem katoliškem shodu. Pozneje je prišlo do vecjih razhajanj, še posebej po okrožnici Quadragesimo anno, ki je oznacila izraz kršcanski socializem kot nesprejemljiv oziroma zavrnila kakršnokoli po­vezavo socializma in kršcanstva.298297 Janez Juhant, Lambert Ehrlich – prerok slovenskega narod, Celovec, 2022, str. 299. Tej okrožnici se je deloma prilagodil tudi Gosar, ko je svojemu najobširnejšemu delu Za nov družben red dal podnaslov Sistem kršcanskega socialnega aktivizma.299298 Pirc, Aleš Ušenicnik, str. 218–223. Predvsem pa je Gosar solidarizmu ocital, da sloni na istih gospodarskih osnovah kot marksizem oziroma da ni izdelal nikakršne lastne gospodarske teorije, ampak da je vse skupaj omejeno na poudarjanje neke splošne morale, se pravi, da v ekonomske procese poseže morala. Ušenicnik je namrec zagovarjal, da je moc nasprotje med delom in ka­pitalom premostiti le na podlagi kršcanske morale, to pa je za Gosarja povsem isto kot pri marksisticni teoriji, in tako solidarizem v svojem jedru prehaja v marksizem. Ta ocitek pa je bil za tradicionalni katoliški tabor še kako bolec. Zaradi svojih stališc je Gosar vse od leta 1923 doživljal kritike v katoli­škem casopisju tako z desne kot leve strani. Oboji so mu zamerili obrambo tržnega gospodarstva, tradicionalni tabor mu je še posebej v zlo štel vztrajanje pri imenu kršcanski socializem in mu s tem pripisoval simpatije do revolucije in marksizma, kršcanski socialisti pa so mu ocitali, da je liberalec in v službi kapitalisticnega reda.300299 Simcic, Uvod v Gosarjev kršcansko socialni nauk, str. 152. Zelo trezen in umirjen je bil Gosar tudi v oceni gibanj, ki so se pojavila med obema vojnama. Tako je bil kriticen že do svojih sopotnikov – križarjev –, ko so se na podlagi gole duhovnosti in mistike lotevali gospodarskih vprašanj, kot je tudi zavracal avtoritarne koncepte mladcev in stražarjev. Distanciral pa se je tudi od Kocbeka, ceprav ga je pri polemiki glede »Premišljevanja o Španiji« podprl.301300 Prav tam, str. 155–157. 4 SOCIALNA POLITIKA DRŽAVE Socialna politika302301 Prav tam, str. 146. je odvisna od niza dejavnikov, od razvoja industrije, dogodkov v notranji in zunanji politiki, razvoja delavskega gibanja, vplivov so­sednjih držav (tako glede zakonodaje kot gibanj), verskih in ideoloških mo­mentov itd. Med temi dejavniki je ena najpomembnejših gospodarska razvitost, saj so imele države z najrazvitejšim gospodarstvom tudi najrazvitejšo socialno politiko. Ta je bila usmerjena predvsem k reševanju delavskega vprašanja oziro­ma k urejanju delavskozašcitne zakonodaje.303302 V tem poglavju bomo najprej obravnavali razvoj delavskozašcitne zakonodaje v avstrijskem delu Habsburške monarhije v 19. stoletju do zacetka velike vojne leta 1914. Zakonsko urejanje socialnega skrbstva bomo obravnavali v poglavju Cerkev kot državni organ socialnega skrbstva ob koncu 18. stoletja in v 19. stoletju. Socialni položaj delavstva je bil izredno slab, poleg tega pa je bilo zaradi narašcajocega strahu pred revolucio­narno nevarnostjo to vprašanje tudi politicno zelo obcutljivo. V drugem delu bomo obravnavali socialno zakonodajo v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji, in sicer tisto, ki se je dotikala delavskega vprašanja, samo­upravnih ustanov delavskega varstva, ter organizacijo socialnega skrbstva, ki je bila namenjena najbolj obcutljivemu delu prebivalstva: otrokom in starostni­kom ter obrobnim skupinam. 4.1 SOCIALNA POLITIKA V AVSTRIJSKEM DELU HABSBURŠKE MONARHIJE V 19. STOLETJU DO PRVE SVETOVNE VOJNE Mejnika v razvoju socialnega vprašanja v Habsburški monarhiji v obrav­navanem obdobju sta bila sprejem obrtnega zakona leta 1859 ter osemdeseta leta 19. stoletja, ko so bile sprejete obrtne novele o zašciti delavcev. Obrtni za­kon iz leta 1859 je pomenil uveljavitev in zmagoslavje liberalnih gospodarskih idej o svobodnem gospodarstvu brez vmešavanja države, kar pa je s seboj pri­neslo tudi hude socialne težave delavstva ter nezadovoljstvo številnih skupin, npr. aristokracije, obrtništva, Cerkve. Leta 1879 je sledil politicni preobrat, po katerem so vlado za 14 let pod vodstvom grofa Taaffeja vodile »protiliberalne« skupine razlicnega spektra. Vlada je v tem casu sprejela niz socialnih zakonov, ki so pomenili temelj za izgradnjo socialne zakonodaje v naslednjih letih v mo­narhiji kot tudi po njenem razpadu tako v Avstriji kot na Slovenskem. 4.1.1 OBDOBJE PRED NASTOPOM TAAFFEJEVE VLADE Avstrija je imela neko stopnjo delavskozašcitne zakonodaje pred vsemi drugimi državami, in to že konec 18. stoletja. Jožefinska zakonodaja304303 Kurt Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich. Die Taaffesche Sozialgesetzgebung für die Arbeiter im Rahmen der Gewerbeordnungsreform (1879–1885), Wien 1975, str. 33–34. je spre­jela nekaj zašcitnih ukrepov pri otroškem delu, prepoved dela ob nedeljah in sobotah ter prepoved truck sistema.305304 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 48–49. V prvi polovici 19. stoletja je bila izdana vrsta dekretov, ki so podjetja in cehovska združenja obvezovali k placevanju stroškov bolniške postelje pomožnega osebja za najmanj 30 dni, ter še druga dolocila, ki pa so bila nezadostna, saj je lahko delodajalec prekinil pogodbo z bolnim delavcem ali pa mu dajal nižje placilo. Že tako skromna delavskozašci­tna zakonodaja pa je pocasi izgubila veljavo in se umikala liberalnim principom nevmešavanja države v gospodarske zadeve. Vse od leta 1848 se je liberalna gospodarska miselnost krepila, tako da so kakršnikoli zašcitni ukrepi oziroma poseganje države v gospodarstvo veljali za reakcionarne, lastniki podjetij pa so delovali povsem samovoljno. V petdesetih letih so se na pobudo novoustanovljenega ministrstva za trgovino pricela po­svetovanja o novem obrtnem redu. Po dveh osnutkih iz let 1854 in 1856 je bil 20. decembra 1859 sprejet novi obrtni red,306305 Truck sistem je ureditev, po kateri delavec v zameno za svoje delo ne dobi placila v denarju, ampak v naturalijah (hrana, stano­vanje …) oziroma valutnem nadomestku, ki ga lahko unovci samo v trgovini podjetja, to pa delavca postavlja v izrazito podrejen položaj. ki je pomenil zmagoslavje liberal­nih nazorov. Obrtni red je prinesel skoraj popolno liberalizacijo na nivoju obrti in in­dustrije, in s tem dokoncno prekinil s tradicionalno cehovsko ureditvijo. Zakon je veljal za celo monarhijo razen Vojne krajine in beneškega upravnega okraja. Dolocal je, da se ljudje lahko naselijo kjerkoli in se pod zakonitimi pogoji lah­ko ukvarjajo s katerokoli prosto obrtjo, pri cemer ni bil potreben nikakršen mojstrski izpit itd. Med pomožne delavce so uvršcali vse, ki so bili v delavskem razmerju zaposleni kot pomocniki, vajenci, tovarniški delavci, pa tudi delavke, ki so opravljale enako naravo dela … Ti so z delodajalci sklepali povsem svo­bodna delovna oziroma mezdna razmerja, ki jih ni omejevala oziroma dolocala kakršnakoli socialna zakonodaja.307306 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 48–53, 102–103. Zmagoslavni pohod industrializacije in liberalnih idej je bil na višku v casu gospodarskega razcveta v letih od 1867 do 1873. Kakršnakoli zakonska regula­cija gospodarske dejavnosti, kot npr. omejevanje delovnega casa oziroma tradi­cionalni nedeljski pocitek, je bila v temeljnem nasprotju z liberalnimi idejami. Nedeljski pocitek je bil odpravljen z zakoni v letih 1867 in 1868. Ta odprava je bila med ljudmi zelo slabo sprejeta, ostro ji je nasprotovala predvsem Cerkev, ki je v naslednjih letih sprejela vrsto resolucij in ukrepov zoper to dolocilo.308307 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne (ur. Nevenka Borak, Žarko Lazarevic), Ljubljana 1998, str. 17–19. Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 53–57, 91–92, 103–110. Zaradi propada malih kmetov in obrtnikov je nastajala cedalje vecja ar­mada delavcev, ki so bili v nemoci pred mocjo delodajalcev, kar jih je gnalo do cedalje vecjega izkorišcanja. V obdobju do leta 1883, ko ni bil sprejet noben zašcitni delavski ukrep, je država socialni mir urejala le z represivnimi ukrepi, širša družba pa se je na socialno bedo odzvala z dobrodelnostjo in kolektivno samopomocjo v obliki podpornih in bolniških društev. Razmere za delavce so bile slabe, saj ni bilo omejitve delovnega casa, delali so tudi otroci in ženske, izplacevanje mezd je bilo samovoljno.309308 Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 173–175, 190–192. Obdobje popolne liberalne prevlade je trajalo vse do leta 1873 oziroma do zloma dunajske borze, ki je pomenil polom liberalnih nazorov in vere v ne­prestani družbeni in gospodarski napredek na podlagi liberalnega tržnega go­spodarstva. To je dalo možnost vzpona konservativnim gospodarsko-socialnim nazorom, ki v casu gospodarskega vzpona niso prišli do izraza.310309 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 17–19. Še v casu liberalne vladavine 1868–1879 lahko zasledimo dve podrocji, ki sta vplivali na razvoj socialne problematike. Prvo podrocje je bilo v oblikovanju osnutkov sprememb obrtnega zakona iz leta 1859, ki se je vršil v parlamentu, vladi in njunih odborih, ki sicer niso prinesli zakonskih sprememb, a so vseeno pomenile premik v premisleku in osnovo za reforme Taaffejeve vlade. Drugo podrocje, ki je vplivalo na razvoj socialnega vprašanja, je bilo spre­jetje liberalne zakonodaje. V tem smislu so bili pomembni predvsem društveni zakon in zakon o zbiranju, sprejet 15. novembra 1867, sprejetje ustave 21. de­cembra 1867, ki je zagotavljala splošne pravice za državljane: pravico do vlaganj peticij, pravico do svobodnega izražanja v besedi, pisanju, tisku ali slikovnih upodobitvah znotraj zakonskih dolocil, in sprejetje koalicijskega zakona 4. ju­lija 1870, ki je ukinjal prepoved clenov splošnega kazenskega zakonika in je omogocal ustanavljanje strokovnih društev, kar je pomenilo osnovo za razmah strokovnega delavskega gibanja.311310 Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 7–8. Za razvoj in razmah društvenih dejavnosti je zgovoren podatek, da je bilo v celotni Cislitvaniji leta 1867 4331 društev, in to v glavnem karitativnih in dru­žabnih, tri leta pozneje se je njihovo število skoraj podvojilo, med temi je bilo vec kot 300 politicnih društev,312311 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 15–16, 65–72, 105–109. leta 1873 pa je bilo tako že tudi vec kot 100 strokovnih delavskih društev.313312 Wilhelm Wadl, Liberalismus und soziale Frage in Österreich, Deutschliberale Reaktion und Einflüsse auf die frühe österreichische Arbeitsbewegung (1867–1879), Wien 1987, str. 102–104. 4.1.2 DELAVSKOZAŠCITNA ZAKONODAJA TAAFFEJEVE VLADE Razvoj delavskozašcitne zakonodaje v Evropi je šel vzporedno z razvojem industrije, tako da so imele industrijsko najbolj razvite države v Evropi tudi de­lavcem bolj naklonjeno zakonodajo. Zakonodaja je najprej zacela urejati zašcito delavcev otrok, maksimalni delavni cas in delavski pocitek in zašcito delavk.314313 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreich, str. 407. Reformne ukrepe glede delavskozašcitne zakonodaje v Taaffejevi vladi je vodila skupina katoliških socialcev, ki se je zacela oblikovati konec šestdesetih let 19. stoletja okrog princa Aloisa Liechtensteinskega (1846–1920) ali »rde­cega princa«, kot so ga poimenovali njegovi nasprotniki. Ta skupina je v casu Taaffejeve vlade odigrala eno kljucnih vlog pri socialnih reformah. T. i. Lie­chtensteinov krog je združeval socialne aristokrate, ki so mu pripadali grofje Egbert Belcredi (1816–1894), Gustav Blome (1829–1906), Franz Kuefstein (1841–1918) in nemški konvertit baron Karl von Vogelsang, ki se je izoblikoval v glavnega ideologa katoliških socialcev v Avstriji. Bil je antikapitalisticno in antisemitsko usmerjen, nanj pa je mocno vplival škof iz Mainza Ketteler, ki je bil celo njegov osebni prijatelj in spovednik.315314 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 33, 39–47. Na prvem avstrijskem katoliškem shodu leta 1877 je imel princ Alois Lie­chenstein govor, ki je postal neke vrste duhovni manifest avstrijskih katoliških socialcev in v katerem je socialno vprašanje opredelil kot tesno povezano z reli­gioznim in kot eno najpomembnejših vprašanj tistega casa. Podal je opis bede, v kateri so se znašli kmecki, obrtni in delavski stan, ter orisal vzroke in nacrt rešitve socialnega vprašanja. Glavne vzroke za stisko kmeckega stanu je pripisal davkom, dolgovom in razvrednotenju poljedelskih pridelkov kot posledicami liberalnega sistema. Zahteval je znižanje davkov za kmete, bolj ugodno zako­nodajo glede kmeckih dolgov, uveljavitev strožjih zakonov zoper oderuštvo, ureditev dedne zakonodaje, ki bi zagotovila nedeljena kmetijska posestva, ter zašcitne carine zoper poceni pridelke in klavno živino z vzhoda. Za propad obr­tništva je za najbolj odgovornega oznacil zakon o obrtni svobodi iz leta 1859, ki ga je po njegovem mnenju birokracija sprejela pod vplivom velike industrije. Glavno zlo za delavski stan je pripisal »stanovanjski mizeriji«, zniževanju de­lavskih mezd in anarhiji v produkciji. Menil je, da je možno izboljšati delavski stan le skozi reguliranje konkurence in spremembo produkcijskih nacinov. Vzor za ureditev vseh stanov je romantizirano videl v srednjeveškem stanovskem sis­temu. Za izboljšanje stanja stanov si je zamislil ustanovitev zbornic, pri cemer naj bi bila delavska sestavljena tako iz delodajalcev kot delojemalcev ter pod nadzorom države. Glavno oviro pri uveljavitvi socialnih reform je pripisoval nezaslišani moci kapitala, ki se je razmahnila v liberalni dobi. Za zajezitev te moci je predlagal reformo davcnega in financnega sistema in zakonsko dolocilo maksimalnih obresti za denarne zavode, podržavljenje prometnih zavodov in bank. Ob pregledu govorov in resolucij socialnih odsekov slovenskih katoliških shodov je jasno, da so ti le modificirane variante programskih izhodišc, ki jih je tu predstavil Liechtenstein. Leta 1879 je ta krog zacel izdajati publikacijo Österreichischen Monat­schrift für Gesellschaftswissenschaft und christliche Sozialreform. Revijo je v za­cetku urejeval Vogelsang in je bila namenjena le socialnim vprašanjem, kmalu pa je postala osrednja revija socialnega katolicizma v Avstriji.316315 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 143; Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, str. 112–114; Bruckmüller, Razvoj kršcanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, str. 132–133; in Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 26–29. Na katoliško socialno gibanje v Avstriji je mocno vplivala tudi proticerkve­na liberalna ofenziva, ki je razgibala katoliške vrste. V šestdesetih in zacetku se­demdesetih let je v Avstriji potekal odlocen boj liberalcev za locitev Cerkve od države, ki se je odražal predvsem v zavrnitvi konkordata in spremembi šolskih in verskih zakonov. Sovražnemu dvojcu liberalizem-kapitalizem se je cedalje pogosteje dodal še tretji clen, in sicer judovstvo. Antisemitizem se je razvil in razmahnil predvsem med obrtništvom na Dunaju, kjer so imeli Judje v rokah mnogo kapitala, v naslednjih letih pa postal izjemno pomembna tocka politic­nega programa, ki je mocno zaznamoval katoliške socialce v Avstriji.317316 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 25–29. Sprememba obrtne novele je imela v zacetku privržence predvsem pri kon­servativnem plemstvu, ki se je sprico narašcajoce industrializacije cutilo ceda­lje bolj ogroženo in odrinjeno. Majhen krog katoliških socialnih reformatorjev okrog Karla Vogelsanga je s svojimi idejami postopoma uspel prodreti in prido­biti širšo podporo za uresnicitev svojih projektov v Taaffejevi vladi. Uveljavitev pa ni bila lahka, saj so konservativci starejšega kova in visoka cerkvena hierar­hija na njih gledali z velikim nezaupanjem.318317 John. W. Boyer, Political radicalism in late imperial Vienna, Chicago 1981, str. 88–99. Zaradi svoje protikapitalisticne in socialne usmeritve je postajalo gibanje cedalje vplivnejše pri obrtnikih.319318 Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, str. 12–13. Po volitvah leta 1879 je prišlo do preobrata, saj so nemški liberalci izgubili vecino, vlado pa so pod vodstvom grofa Edvarda Taaffeja prevzeli konservativ­ci, in sicer s podporo razlicnega spektra poslancev, sestavljenega v glavnem iz treh klubov: poljskega, ceškega in Hohenwartovega. Ostra disciplina teh po­slancev je povezavi dala ime železni obroc, vlado pa so uspeli voditi kar 14 let. Ker vlada v državnem zboru ni imela vecine, je morala podporo iskati tudi pri drugih, predvsem sredinskih strankah. Ta razlicen spekter poslanskih skupin je združeval predvsem skupen nasprotnik, in sicer nemški liberalizem oziroma strah pred njegovim ponovnim prihodom na oblast.320319 Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 14–22, 46–47. Reformna prizadevanja za spremembo obrtnega reda iz leta 1859 so se zacela takoj po konstituiranju nove vlade, in sicer že jeseni leta 1879, po dolgih usklajevanjih pa je 15. marca 1883 državni zbor sprejel novelo obrtnega reda,321320 Vasilij Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, v: Zgodovinski casopis 29 (1975), št. 1–2, str. 109–110; Bruckmüller, Avstrijska zgodovina, str. 351–352. ki pa se ni dotikala delavskozašcitne zakonodaje. Reševanja tega vprašanja se je loteval naslednji sklop reform obrtnih novel, prva izmed njih pa je bila novela o uvedbi državnih obrtnih inšpektorjev, ki je bila v državnem zboru sprejeta 17. junija 1883.322321 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 145. Novela zakona je dolocala uvedbo obrtnih inšpektorjev, ki so dobili status državnega uradnika in bili podrejeni deželnim oblastem, za dolo­cene industrijske panoge pa trgovskemu ministrstvu. Inšpektorji so morali biti ustrezno usposobljeni in so imeli nalogo nadzirati spoštovanje zakonodaje tako pri delodajalcih kot delojemalcih.323322 Herbert Hofmeister, Staatshilfe und Selbsthilfe, v: Das Zeitalter Kaiser Franz Josephs, 2. Teil 1880–1916, Glanz und Elend, Beiträge, Katalog des NÖ Landesmuseums, Wien 1987, str. 99; in Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 162–177. Reformna prizadevanja katoliških socialcev so bila tedaj na višku in so šla neustavljivo naprej. Naslednjo novelo obrtnega zakona je državni zbor sprejel 8. marca 1885 in je prinesla prvo sistemsko ureditev in kodifikacijo delavske zašcite. Delodajalci so bili dolžni vzdrževati delovne stroje, prostore in orodje tako, da niso bili nevarni življenju in zdravju delavcev. Prav tako delodajalec ni smel delavcem ponuditi takšnih stanovanjskih prostorov, ki bi bili zdravju škodljivi. Novela je dolocala 11-urni delovnik, nedeljski pocitek, prepoved truck sistema, placeva­nje tedenskih mezd v gotovini, 14-dnevni odpovedni rok. Prepovedano je bilo zaposlovanje otrok pod 14. letom, mladoletnih delavcev med 14. in 16. letom in žensk niso smeli zaposlovati pri težkih, zdravju škodljivih delih in nocnem delu razen dolocenih izjem. Podjetja so morala delavcem nuditi tudi pocitek med delom, vendar samo tedaj, ce je trajal strnjen delovni cas vec kot pet ur. Ministrska uredba s 27. maja je dolocila nekaj vec izjem predvsem pri tistih gospodarskih panogah, katerih narava je zahtevala neprekinjeno delo. Zašci­tna zakonodaja se je dotikala pomožnih delavcev, med katere so sodili tovar­niški delavci, pomocniki, vajenci in drugi delavci, ki so opravljali službe »nižje vrste«. Delovodje, mehaniki, kemiki, inženirji, knjigovodje … niso sodili med pomožne delavce, saj so opravljali »višje službe« in so imeli drugacen status kot mezdni delavci.324323 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich, str. 270–272. Kljub pomanjkljivostim in težavam pri uveljavitvi zakona v stvarnosti je novela obrtnega zakona pomenila velik premik pri delavskozašcitni zakonodaji in temelj za nadgradnjo zakonodaje, ki je sledila v naslednjih letih. Treba je poudariti, da so ti zašcitni ukrepi veljali le za industrijsko delavstvo, vlada je na­mrec popustila obrtnikom, tako da za pomocnike in vajence v obrti ta zašcitna zakonodaja ni veljala, s cimer je vlada pomagala svojim politicnim zaveznikom – obrtnikom.325324 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 17–19, 25. Poleg navedenih ukrepov je Taaffejeva vlada sprejela še nekaj pomembnih zašcitnih ukrepov, med katerimi izstopata predvsem zakona o nezgodnem in bolniškem zavarovanju. V Nemciji so nezgodno zavarovanje sprejeli leta 1881, Avstrija pa je po njenem zgledu novelo zakona sprejela 28. decembra 1887.326325 Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 83–84. Nezgodno zavaro­vanje je bilo organizirano po panogah ali deželah. Panožno organizirani so bili železnicarji in rudarji, medtem ko so bili ostali delavci zavarovani pri delavskih nezgodnih zavarovalnicah. Vse stroške nezgodnega zavarovanja so morali kriti podjetniki. Bolniško zavarovanje je bilo sprejeto 30. marca 1888. Izvajale so ga okraj­ne, obrtne, zadružne in društvene blagajne. Okrajne blagajne so se po uveljavitvi zakona kmalu razširile po okrajih posameznih dežel. Podjetnik, ki je zaposloval vec kot 100 delavcev, je lahko ustanovil lastno bolniško blagajno. Sredstva, iz katerih je crpala bolniška blagajna, so prispevali skupno delavci in delodajal­ci. Delavci so prispevali dve tretjini, podjetja pa eno tretjino. Zavarovanci so v primeru bolezni dobivali 60 % obicajne mezde. Podporo so lahko dobivali naj­vec 20 tednov, prav tako so podporo štiri tedne po porodu dobivale porodnice. Zavarovani so imeli pravico do zdravniške oskrbe, porodniške pomoci, zdravil in po potrebi tudi bolnišnicnega zdravljenja, vendar je blagajna te stroške krila najvec štiri tedne, stroški pa niso smeli presegati vsote, ki bi jo zavarovanec prejemal, ce bi se zdravil doma. Ob smrti zavarovanca je bilo doloceno izpla­cilo pogrebnine v višini 20 dni povprecne mezde. Že prej so imele posamezne panoge posebej organizirano bolniško zavarovanje, npr. rudarji, železnicarji in topilci.327326 Hofmeister, Staatshilfe und Selbsthilfe, str. 100. Ne liberalne ne Taaffejeva ne poznejše vlade pa niso sprejele nobenih ucin­kovitih ukrepov za zašcito kmeckega prebivalstva. Socialna kriza kmeckega pre­bivalstva se je razplamtela v drugi polovici 19. stoletja, se nadaljevala vse do raz­pada monarhije in je ni uspelo rešiti nobeni vladi. V prvi vrsti je šlo za propad malih kmetij zaradi zadolževanja, izgube postranskih prihodkov in nemožnosti konkuriranja poceni izdelkom iz tujine. To je povzrocilo veliko zadolženost in propad kmetij ter posledicno izseljevanje v mesta in druge države. V agrarnem sektorju ni bilo nobenih socialnih korektivov, kar je bilo še posebej perece za pomožne kmetijske delavce. Dolžniška kriza se je krepila predvsem od zloma dunajske borze leta 1873 naprej, najbolj žgoca pa je postala pri malih kmetih. Kmetje so si denar izposo­jali vecinoma pri vaških mogocnežih in trgovcih, ti pa so stisko posojilojemal­cev izkoristili. To so bili idealni pogoji za rast divjega oderuštva, ki se je razvilo v naslednjih letih. Javnost je nad tem pocasi postajala cedalje bolj zgrožena in zahtevala njegovo zajezitev. Leta 1881 je bil sprejet zakon zoper oderuštvo, ven­dar je bil zelo mil in nedorecen in je odpravil zgolj najbolj ocitno in divje ode­ruštvo, zadolževanje in propadanje kmetij pa se je odvijalo naprej.328327 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 155–161. Za precej neucinkovite so se izkazali tudi zakoni iz let 1883 in 1889, ki so predvidevali omejitev drobljenja kmeckih posesti zaradi dedne zakonoda­je.329328 Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 133–140. Kot najbolj ucinkovit ukrep za izboljšanje dolžniške in financne krize pri kmeckem prebivalstvu se je izkazalo državno podpiranje zadružnih hranilnic in posojilnic Raiffeisnovega tipa, ki so se po spremembi zakonov leta 1889 zacele naglo širiti po vsej monarhiji.330329 Hofmeister, Staatshilfe und Selbsthilfe, str. 101–102. Po tem zakonu so bile zadruge, ki niso izplace­vale dobicka in so ga uvršcale v rezervni sklad, deležne davcnih ugodnosti. Po teritoriju so bile manjše, clanski deleži so bili majhni in enaki ter neobrestovani, dolžniki so bili lahko doma le z ozemlja delovanja hranilnice, prvi cilj pa je bil solidarnost. Ce je bilo v alpskih deželah Avstrije leta 1891 okrog 140 »rajfaj­znovk«, jih je bilo leta 1909 že blizu 2000.331330 Stane Granda, Krek in slovensko zadružništvo, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Maribor 1998, str. 79–85. 4.1.3 SOCIALNA ZAKONODAJA OD 1893 DO 1914 V devetdesetih letih so se katoliški socialci, ki so bili v casu Taaffejeve vlade glavni pobudniki socialne zakonodaje, postopoma preoblikovali. Ostrina glede socialnih zahtev je popustila, prav tako tudi ideja po restavraciji stanovskega sistema, kakor ga je predvideval leta 1890 umrli Vogelsang. Katoliški socialci so se postopoma spojili z dunajskim obrtniškim gibanjem in postajali cedalje bolj antisemitsko usmerjeni, zaradi cesar se je moralo gibanje veckrat zagovarjati celo pred avstrijskim episkopatom.332331 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreich, str. 400–401. Socialna problematika je bila ob zatonu monarhije v senci urejanja naci­onalnih problemov. Kljub temu pa je bilo v nadaljnjih letih sprejetih še nekaj socialnih ukrepov, npr. glede nedeljskega pocitka, stanovanjske problematike in kolektivnih pogodb. Dolocila obrtne novele iz leta 1885 glede nedeljskega pocitka so bila slabo dorecena, tako da se v naslednjih letih nedeljsko delo prakticno ni v nicemer omejilo v primerjavi z obdobjem pred sprejetjem novele. V naslednjih letih je bilo podano mnogo pobud za natancnejšo in restriktivnejšo ureditev pri zago­tavljanju nedeljskega pocitka, pri cemer je prednjacila predvsem Cerkev, kar se je vezalo tudi z bojem za posvecevanje nedelje.333332 Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, str. 112–114; in Bruckmüller, Razvoj kršcan­skih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, str. 136–140. Novela zakona, ki je to podrocje natancnejše opredelila, je bila sprejeta 16. januarja 1895. Urejala je nedeljski pocitek, pocitek ob praznikih, ki je moral trajati vsaj 24 ur, in razširi­la krog upravicencev še na nekatere gospodarske panoge (trgovina). Izjeme so veljale le za nujna vzdrževalna dela in tiste vrste obratov, ki so v proizvodnem procesu zahtevali neprekinjeno delo. Te so dovoljevale ministrske uredbe iz let 1895–1898, ki so naštele kar 99 vrst takšnih obrti (plavži, apnenice, cementarne, opekarne, tekstilna industrija itd).334333 Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 195–207. V drugi polovici 19. stoletja so predstavniki vseh ideoloških strani opozar­jali na nevzdržno stanje delavskih stanovanj. Obrtne novele so sicer dolocale, da mora delodajalec skrbeti, da so stanovanja za delavce zdravju neškodljiva, kar pa je bilo bolj deklarativne narave. Prav tako so se kot neuspešne izkazale stanovanjske zadruge, ki niso beležile vecjih uspehov. Prvi sistematicni koraki pri ureditvi stanovanjskega vprašanja za delavce so bili storjeni s sprejemom de­lavskostanovanjskih zakonov iz let 1892 in 1902, v katerih se je za novogradnje delavskih stanovanj dolocala oprostitev davkov, ter z ustanovitvijo dveh fondov v letu 1908 in 1910 za pomoc pri gradnji malih stanovanj.335334 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 23–25. Po sprejetju novele obrtnega reda leta 1883 so bili mali obrtniki le del­no zadovoljni in so zahtevali še ostrejše zašcitne ukrepe nasproti industriji. Po dolgih prizadevanjih so leta 1907 dosegli spremembo obrtne novele, ki jim je bila še nekoliko bolj naklonjena.336335 Hofmeister, Staatshilfe und Selbsthilfe, str. 105–106. Zakon o noveli obrtnega reda s 5. februarja 1907 pa je dal tudi pravno osnovo za sklepanje kolektivnih pogodb. Te so de­lavcem prinesle kar nekaj koristi, saj so bile sklenjene za cel obrat, s cimer so ugodnosti in pravice avtomaticno pripadale vsem delavcev v obratu, podjetnik pa je kolektivne pogodbe sklepal z izvoljenimi delavskimi predstavniki oziroma predstavniki strokovne zveze, tako da se s podjetnikom ni pogajal posamezni delavec. Kolektivne pogodbe so se s pritiski strokovnih organizacij v naslednjih letih zacele podpisovati cedalje pogosteje.337336 Pancur, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 89–90. 4.2 SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM MED OBEMA VOJNAMA 4.2.1 GOSPODARSKI IN SOCIALNI POLOŽAJ V NOVI DRŽAVI Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Habsburške monarhije je bilo ozemlje, naseljeno s Slovenci, razdeljeno na vec novih držav. Najvecji del je postal del Kraljevine SHS. Nova državna tvorba je bila v vseh ozirih povsem drugacna od prejšnje, kar velja tudi za socialno in gospodarsko polje. Sloven­sko podrocje, ki je postalo del Kraljevine SHS, je bilo v gospodarskem smislu v nekdanji Avstro-Ogrski med najmanj razvitimi, v novi državi pa se je znašlo kot najbolj industrializiran del države.338337 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 24. Gledano v celoti, je imela Kraljevina SHS predvsem agrarni znacaj. Velika vecina prebivalstva je živela na podeželju, ki je bilo v vseh predelih prenaseljeno, in se ukvarjala s kmetijstvom. Število industrijskih obratov je najbolj naraslo v prvem desetletju, ko se je ustvaril nov gospodarski prostor, država pa je gospodarstvo prepustila liberalnemu koncep­tu svobodnega trga in ni imela posebne ekonomske politike, poleg tega je indu­strijo šcitila še z uvozno carino. Gospodarski položaj v Sloveniji se je kmalu po prevratu pricel krepiti. Temu so botrovala nova tržišca na nerazvitem jugu, kjer so imela slovenska podjetja veliko prednost in možnost prodora, ter »slovenizacija« družbe, ki se je zacela po prevratu. V prvem desetletju je sledil nagel gospodarski razvoj ne­katerih gospodarskih panog, na primer tekstilne, lesnopredelovalne industrije, metalurgije, nekatere pa so zašle v krizo, kot npr. premogovništvo, ki je že leta 1926 znašlo v krizi in ta se je v naslednjih letih še poglabljala.339338 Žarko Lazarevic, Industrializacija, obrt, trgovina, v: Slovenska novejša zgodovina, Ljubljana 2005, str. 450–452. Tovarne so bile skoncentrirane v industrijskih središcih, ki so bila v veliki vecini ob železniških progah Maribor–Celje–Ljubljana in naprej proti Trstu in Ljubljana–Kranj–Jese­nice, kjer je bilo kar 90 % vseh tovarn in zaposlenih delavcev.340339 Lazarevic, Industrializacija, obrt, trgovina, str. 450–452; Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 55. Socialno stanje delavstva je bilo ob prehodu v novo državo mizerno. Naro­dna vlada je v novembru in decembru 1918 z boljšo preskrbo in dodeljevanjem živil po minimalnih cenah preprecevala socialnoekonomske akcije delavstva, ki pa so se razmahnile od leta 1919 dalje. Delno izboljšanje življenjskega stan­darda je v zacetnih letih delavstvo doseglo z mezdnimi gibanji, v drugi polovici dvajsetih let pa je k temu prispevala predvsem gospodarska konjuktura.341340 Žarko Lazarevic, O stoletju industrije v Sloveniji, v: Slovenci v XX. stoletju, Ljubljana 2001, str. 110. Kmetijstvo je beležilo slabše uspehe kot industrija, nadaljevali pa so se tudi problemi, podedovani iz bivše države (prenaseljenost podeželja, slaba posestna struktura itd.). Medtem ko je industrija dobila nove trge, je kmetijstvo izgubi­lo stare, novih pa si ni moglo pridobiti. Jugoslovanska agrarna politika je ves cas izrazito favorizirala kmetijstvo na ravninskih predelih Vojvodine in deloma Slavonije,342341 France Kresal, Stavke in mezdna gibanja, v: Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str. 490–491. prav tako pa agrarna reforma, ki je potekala od leta 1919, ni izpol­nila obljub in pricakovanj kmetov in ni prispevala k povecanju posesti kmetov oziroma k izboljšanju posestne strukture.343342 Jože Macek, Slovensko kmetijstvo v XX. stoletju, v: Slovenci v XX. stoletju, str. 131–132; Lazarevic, Kmetijstvo in kmecko zadru­žništvo, str. 441–446. V obdobju med vojnama zadružni sistem, ki je vlival veliko upanja zaradi dosežkov na zacetku 20. stoletja, ni vec prinašal vidnejših uspehov. Situacija se je bistveno poslabšala z nastopom go­spodarske krize v zacetku tridesetih let, ki se je v Sloveniji najprej odrazila prav v kmetijstvu.344343 Petranovic, Branko, Istorija Jugoslavije 1918–1988, Prva knjiga: Kraljevina Jugoslavija 1918–1941, str. 62–63. Gospodarska kriza, ki se je pri nas pojavila z zamikom, se je najprej poka­zala v zlomu izvozne trgovine s kmetijskimi izdelki, kar je povzrocilo hud padec kupne moci kmetov. Kriza se je iz kmetijstva zaradi prekinjenih financnih to­kov prenesla na bancni sektor, sledilo je padanje industrijskih cen, proizvodnje, delavskih plac in enormen porast brezposelnosti. Kriza je bila najbolj žgoca v kmetijstvu, saj so se cene pridelkov znižale za polovico, kupna moc kmetov je bila zdesetkana, placilna sposobnost iznicena. Življenjski standard kmeckega prebivalstva se je iz obdobja pred krizo znižal za 80 %, kmetje pa so ta razkorak pokrivali z zadolževanjem.345344 Lazarevic, Kmetijstvo in kmecko zadružništvo, str. 441–446. Kmecki dolg je v povprecju znašal okrog 25.000 din na kmetijo, kar je bil dveletni zaslužek dobro placanega kvalificiranega de­lavca.346345 Žarko Lazarevic, Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih, v: Slovenska trideseta leta. Simpozij 1995 (ur. Peter Vodopivec, Jože Mahnic), Ljubljana 1997, str. 33–37. Reševanje dolžniške krize je trajalo tako dolgo, da je najhujše probleme ublažila gospodarska konjuktura in inflacija v casu pred in med drugo svetovno vojno in pozneje. Vse terjatve z naslova kmeckih dolgov je leta 1937 prevzela Priviligirana agrarna banka s sedežem v Beogradu, s cimer je slovensko kre­ditno zadružništvo utrpelo veliko škodo in izgubilo vodilno vlogo in kreditno moc. 347346 France Kresal, Gospodarski in socialni pogledi na trideseta leta v Sloveniji, v: Slovenska trideseta leta. Simpozij 1995 (ur. Peter Vodopivec, Jože Mahnic), Ljubljana 1997, str. 110. Industrija je gospodarsko krizo najprej obcutila v narašcanju zalog, nato pa v padanju cen in zmanjševanju industrijske proizvodnje. Industrialci so za­celi krizo reševati z nižanjem plac zaposlenim, iskanjem cenejše delovne sile in odpušcanjem delavcev. Povprecni mesecni zaslužki med krizo so se v primer­javi z letom 1929 zmanjšali za 40 %. Znižanje stroškov proizvodnje so v indu­striji pokrili z nadomešcanjem dražje delovne sile s cenejšo, kar je posledicno pomenilo, ce je bilo le mogoce, nadomešcanje moške delavne sile s cenejšo – žensko. Delež žensk med zaposlenimi se je v letih krize dvignil na 40 %. Tretji ukrep je bil odpušcanje delavcev. Samo v letu 1933 je bilo v Dravski banovini odpušcenih okoli 28.000 delavcev, število brezposelnih pa je bilo ocenjeno na 45.000. Slovenska industrija je v casu krize odpustila blizu 30 % zaposlenih.348347 Kresal, Gospodarski in socialni pogledi na trideseta leta v Sloveniji, str. 110–112. Kako huda beda je nastopila v casu krize, ilustrira podatek, da je povprecni mesecni zaslužek v letu 1933 znašal 520 din, eksistencni minimum za hrano, obleko in stanovanje pa je bil 679 din na osebo, za štiriclansko družino pa 1694 din. Nad polovico delavstva ni imelo denarja niti za vzdrževanje eksistencnega minimuma zase, kaj šele za celotno družino, nad desetino pa niti za prehrano. Delavcem, brezposelnim in njihovim družinam so v tem casu z raznimi huma­nitarnimi akcijami pomagale tako ustanove delavskega varstva kot strokovne in dobrodelne organizacije ter deloma bednostni sklad, ki ga je leta 1933 za blažitev posledic gospodarske krize ustanovila banovina, vendar je bila vecina denarja v skladu dodeljena reševanju stiske na podeželju.349348 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 55–56; Lazarevic, Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih, str. 33–37. Kljucni problem gospodarske krize je bila financna kriza, saj so se denarni zavodi spopadali z velikimi težavi, nelikvidnostjo in kronicnim primanjkova­njem gotovine, k cemur je prispevala tudi vladna deflacijska politika. Kriza je povzrocila konec zaupanja v liberalni gospodarski sistem, ki ga je nadomestil državni intervencionizem, ki je bil znacilen za trideseta leta. Gospodarska kriza je v letu 1934 dosegla dno, v naslednjem letu pa je bila že vidna gospodarska konjuktura,350349 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 61–63; in Miroslav Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, Ljubljana 2006, str. 171, 178–179. pricel se je ponoven gospodarski vzpon, rast cen, proizvodnje in zaposlovanja. Do prave oživitve pa ni moglo priti, dokler ni bila rešena sanacija bancne­ga sistema in obnova placilne sposobnosti kmetov. Vlada se je tega lotila v letu 1936 z uredbo o likvidaciji kmeckih dolgov, s katero so kmetom odpisali polo­vico dolga in ga prenesli na javni dolg, preostanek pa so morali kmetje placati v 12 letih z znižano obrestno mero. Gospodarstvo je postopno okrevalo in v letu 1938 doseglo raven izpred krize. V casu krize se je gospodarstvo prestrukturiralo in moderniziralo, tako da je iz krize izšlo brez vecjih posledic.351350 Jože Pirjevec, Jugoslavija, Koper 1995, str. 91. Tega pa ni mogoce reci za življenjsko raven prebivalstva, ki se je drasticno znižala in se ni izboljšala niti konec tri­desetih let. Kriza se je vidno odražala na demografski in zdravstveni podobi Slovenije.352351 Kresal, Gospodarski in socialni pogledi na trideseta leta v Sloveniji, str. 113. Kljub nagli rasti industrije pa je v casu Kraljevine Jugoslavije obrt vseeno obdržala pomembno vlogo. Konec tridesetih let je namrec zaposlovala še skoraj cetrtino vseh zaposlenih (35.000), a je gospodarska kriza prizadela tudi ta sloj prebivalstva, saj se mu je dohodek v tem casu znižal za 60 %.353352 Lazarevic, Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih, str. 38–39. Socialni položaj vecine prebivalstva, ki se je ukvarjalo s kmetijstvom, je bil slab. Vecina med njimi (60 %) je živela na kmetijah, manjših od pet hektarjev, kar ni zadošcalo niti za samopreskrbo, kaj šele za kakšno modernizacijo obde­lovanja. A prenaseljeno prebivalstvo se v tridesetih letih ni moglo preseliti niti v industrijska središca, ki so bila polna brezposelnih, niti izseliti v tujino, ki je zaradi podobnih težav v vecini zaprla meje za nove priseljence.354353 Kresal, Gospodarski in socialni pogledi na trideseta leta v Sloveniji, str. 115. 4.2.2 DELAVSKOZAŠCITNA ZAKONODAJA Kot vse ostale razlike, ki so jih posamezni predeli prinesli v novo državno tvorbo, je bila razlicna tudi tradicija delavskozašcitne zakonodaje. Prve povojne zakone, ko je bila politicna samostojnost Slovenije dokaj velika, je sprejela Na­rodna vlada SHS v Ljubljani, pozneje pa je oblikovanje socialne politike prešlo na centralno vlado, ki je oblikovala enotno socialno politiko za vso državo. Na oblikovanje socialne politike in socialni položaj delavstva so mocno vplivale tudi strokovne organizacije z mezdnimi gibanji ter drugimi akcijami, ki so zah­tevale izboljšanje ekonomskega položaja in varstva delavcev. Konec leta 1918 in zacetek leta 1919 je delavstvo, vkljucno z JSZ, ki se je zavedalo, da je s kon­cem vojne nastopil ugoden trenutek, z resolucijami in spomenicami naravnost zasipalo narodno oziroma deželno vlado. V njih so podajali radikalne zahteve po izboljšanju svojega socialnopoliticnega položaja in terjali uzakonitev svojih zahtev.355354 Ervin Dolenc, »Kulturni problem slovenstva«, v: Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str, 342–345; France Kresal, Delavske stanovske zašcitne ustanove, v: Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str. 488. Po sprejetju vidovdanske ustave leta 1921 je bila za izvajanje socialne poli­tike zadolžena država oziroma resorni minister za socialno politiko. Država je izdajala zakone in uredbe za zašcito delavcev in preko svojih organov nadzirala izvajanje teh dolocb. Denar, potreben za izvajanje socialne politike, ni prihajal z ministrstva oziroma iz državnega proracuna, ampak so za to skrbele samo­upravne ustanove socialnega zavarovanja z lastnim financiranjem. Socialno skrbstvo in reševanje socialnih težav drugih plasti prebivalstva pa je prepustila v reševanje banovinam in obcinam.356355 Miroslav Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, Ljubljana 1979, str. 428–430. Novi okvirni zakoni o delavski zašciti so bili za celotno kraljevino sprejeti v letih 1921 in 1922, in sicer zakon o inšpekciji dela, zakon o zašciti delavcev in zakon o zavarovanju delavcev. Delavstvo je namrec zaradi neizvajanja delavsko­zašcitne zakonodaje in predvsem kršenja dolocil o delovnem casu organiziralo številne proteste.357356 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 52–53. Zakon o inšpekciji dela je bil sprejet 30. decembra 1921 in je poenotil raz­licno zakonodajo in prakso, ki je do takrat veljala v Kraljevini SHS. Kmalu se je izkazalo, da formalno sicer široka pooblastila, ki so jih imeli inšpektorji, niso zadosti, saj je vlada stalno ovirala njihovo delovanje. Celotna pooblastila de­lovnih inšpektorjev so se tako skrcila le še na ugotavljanje pomanjkljivosti in formalni pregled industrijskih obratov. Zakon o zašciti delavcev je bil sprejet 8. februarja 1922 in je enotno uredil sistem delovnih razmerij v vsej državi. Vseboval je uredbe, ki so že prej izšle predvsem na ozemlju, ki je prej spadalo pod Avstro-Ogrsko, z zakonom pa so se razširile na celotno Kraljevino SHS. Vseboval je uredbe o zašciti delavcev, dolocbe o organizaciji delavskih zbornic, borz dela in delavskih zaupnikih. Med drugim je dolocal vpeljavo državnih borz dela, ki so prevzele naloge obcin, ki so v povojnih letih opravljale nalogo posredovalnic dela in podpiranja brezposel­nih.358357 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 40–41. V vsa podjetja je vpeljal tudi delavske zaupnike. Zakon o zavarovanju delavcev je bil sprejet 14. maja 1922 in je dopolnil uredbi o zavarovanju delavcev, ki sta bili sprejeti leto poprej. Dedišcina, ki so jo v primeru socialnega zavarovanja prinesle razlicne kategorije zaposlenih, je bila zelo raznolika. Nekatere panoge in skupine, npr. rudarji, železnicarji, jav­ni in zasebni namešcenci, so imeli bolj ali manj dolgo tradicijo organiziranega bolniškega, nezgodnega in starostnega zavarovanja, medtem ko so bile druge skupine, npr. agrarni delavci, brez vsake socialne zašcite.359358 France Kresal, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, v: Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str. 484–485; Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 59–63, 257–261. Zakon o zavarova­nju delavcev je delavcem in njihovim družinskim clanom prinašal naslednje pravice: ob bolezni so imeli delavci pravico do brezplacne zdravniške pomoci in zdravljenja do najvec 26 tednov, dobivali so boleznino v višini dveh tretjin zavarovane mezde do najvec 26 tednov. Pravico do brezplacnega zdravljenja so imeli tudi družinski clani, ki so z zavarovancem živeli v istem gospodinjstvu. Ženske so imele dva meseca pred in po porodu pravico do podpore za porodni­ce, ki je znašala tri cetrtine zavarovane mezde, in pravico do brezplacne babiške pomoci. Doloceni so bili tudi zneski za družino ob primeru smrti delavca ali invalidnosti.360359 Kresal, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, str. 485. Ti trije zakoni so vsebovali nekaj za delavstvo zelo ugodnih dolocil, kar pa se je izkazalo za vladno taktiziranje, saj je bila uveljavitev nekaterih dolocil vezana na sprejetje posebnih pravilnikov, z izdajo katerih je socialno ministr­stvo zavlacevalo, izvajanje nekaterih pa je bilo povsem odloženo.361360 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike; str. 171–172. Pokojninsko zavarovanje za delavce v industriji in obrti je bilo uvedeno šele v letu 1937. Izvajanje zavarovanja je takrat namesto prejšnje Zveze bolni­ških blagajn za Slovenijo izvajal v Ljubljani ustanovljen Okrožni urad za zava­rovanje delavcev, ki je pokrival 83 % vseh zavarovanih delavcev in imel tudi mrežo zdravstvenih ambulant v mestih in vecjih obratih ter svoja zdravilišca in okrevališca. Lastno mrežo ambulant so imeli rudarji, železnicarji in metalur­gi.362361 Miroslav Stiplovšek, Ustanovitev delavske zbornice za Slovenijo in znacilnosti prvega desetletja njenega delovanja, v: Delavske zbornice, kolektivne pogodbe in soupravljanje, Ljubljana 1991, str. 5–27. V letu 1920 je bilo zavarovanih okrog 70.000 delavcev, do druge svetovne vojne pa se je to število povzpelo na vec kot 135.000, kar je z družinskimi clani pomenilo 38 % prebivalstva. Kolektivne pogodbe, katerih sklepanje je v Avstro-Ogrski urejal obrtni zakon iz leta 1907, so bile na Slovenskem ob vstopu v novo državo splošno razširjene in uveljavljene. Ta tradicija se je prenesla tudi v novo državo; ob posredovanju delavske zbornice, inšpekcij dela in delavskih zaupnikov so jih sklepale strokovne organizacije, registrirale pa delavske zbornice. V Jugoslaviji jih je prvic omenjal zakon o zašciti delavcev, nato obrtni zakon iz leta 1931, natancno pa jih je dolocil odlok o dolocanju minimalnih mezd in sklepanju kolektivnih pogodb, o poravnavanju in razsodništvu, sprejet 12. februarja 1937. Uredba je poskušala predvsem zmanjšati moc strokovnih organizacij, saj je do­locala, da so bile pri sklepanju kolektivnih pogodb strokovne organizacije le še pogodbena stran, pri obveznem pomirjevalnem postopku in pri fakultativnem razsodniškem postopku pa je odlocalo le skupno zastopstvo delavcev, deloda­jalcev in države. Uredba je namrec prinesla tudi novo zakonodajo o stavkah. V casu poravnalnega postopka, ki ga je vodilo okrajno sodišce, je bila vsaka stavka prepovedana, sam postopek pa se je lahko zelo dolgo vlekel. Odlok, ki je imel korporativne poteze, si je prizadeval tudi okrepiti moc režimskih strokovnih organizacij, ki bi postale edine zastopnice delavstva. Država si je tudi pridržala pravico, da v dolocenih okolišcinah sama izda kolektivno pogodbo, ki je bila obvezna.363362 Kresal, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, str. 485. Stanovanjsko vprašanje se je reševalo na razlicne nacine, zopet pa je bil poudarek na reševanju le-tega v mestih in industrijskih središcih, ne pa tudi na podeželju. Z reševanjem stanovanjske problematike so se ukvarjali tako naro­dna vlada in njene naslednice kot obcine, zadruge in podjetja. Poverjeništvo za socialno skrbstvo pri Narodni vladi Slovenije je že takoj po koncu vojne razglasilo uredbo o pravici obcin do posega po stanovanjih, po kateri je uvedla sistem zacasne rekvizicije odvecnih in praznih stanovanj ter stanovanjskih prostorov ne glede na lastništvo. Uredba je veljala le za mestne in industrijske obcine, kjer je bila stanovanjska stiska najvecja. Stanovanjska zašcita je odigrala svojo vlogo predvsem v prvih povojnih letih, ko je bila stiska s stanovanji najvecja, pozneje pa je to vlogo izgubila tudi sprico številnih novozgrajenih stanovanj. Veliko delavskih stanovanj so v indu­strijskih središcih in mestih zgradila vecja industrijska, rudarska in metalurška, pa tudi državna podjetja. Po letu 1925, ko so stanovanjsko zašcito prevzela sta­novanjska sodišca, so se z izgradnjo socialnih stanovanj pricele ukvarjati tudi obcine. Do leta 1929 so obcine v ta namen zagotovile 92 milijonov din in z njimi zgradile 960 stanovanj. Leta 1927 so se v gradnjo hiš za delavstvo vkljucile tudi javne borze, pri katerih se je v letih od 1923 nabralo za vec kot 53 milijonov neporabljenih sred­stev. Takratni minister za socialno politiko Andrej Gosar je del tega denarja namenil skladu za dajanje poceni posojil za zidanje delavskih stanovanj, iz ka­terega je bilo v naslednjih letih zgrajenih vec sto stanovanj in Delavski dom v Ljubljani.364363 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike; str. 54–55, 66–67, 176, 296–297. K poživitvi gradenj stanovanj je pomagala tudi ljubljanska oblastna skup­šcina, ki je sprejela uredbo in pravilnik za zgradbo malih stanovanj, ponudila jamstva za kredite. Na podlagi tega je npr. Obrtniška stavbna zadruga v dveh letih in pol posredovala svojim clanom jamstvo in kredite za 20 hiš s 37 stano­vanji v vrednosti 3.500.000 din,365364 Kresal, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, str. 485; in Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike; str. 71–80. do leta 1938 pa je bilo zgrajenih že 40 hiš z okrog 100 stanovanji.366365 Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, Ljubljana 1930, str. 85–89. Po prvi svetovni vojni so bili pomembna socialna kategorija tudi vojni invalidi in vdove ter njihovi družinski clani. Takrat je bila kar petina sloven­skih družin trajno prizadetih zaradi posledic vojne. Leta 1921 je bilo v Sloveniji okrog 12.000 vojnih invalidov in okrog 27.000 vojnih vdov z nepreskrbljenimi družinskimi clani. Socialno zašcito te kategorije prebivalstva so takoj po vojni v razlicnih delih kraljevine razlicno urejali. Pri tem so imeli vojni invalidi, vojne vdove in njihovi svojci iz Srbije in Crne gore veliko vecje ugodnosti kot tisti iz delov nekdanje Avstro-Ogrske. 4.2.3 DELAVSKE ZAŠCITNE USTANOVE Osnovna zašcita delavskih stanovskih interesov, ki so bili zagotovljeni in obvezni s strani države, so bili instituti delavskih zaupnikov, delavske zborni­ce, borze dela in inšpekcije dela, poleg tega pa so veliko vlogo pri doseganju delavskih pravic odigrale še strokovne organizacije. Kmecko prebivalstvo dol­go ni imelo nobene organizacije, ki bi zastopala njihove interese, že obstojece zadruge pa so imele predvsem gospodarsko in ne socialne funkcije. Delavske zašcitne ustanove so bile v glavnem ustanovljene že v letih 1918 in 1919, v za­konih iz 1922 pa so dobile natancnejši zakonski okvir, ki je veljal za celotno Kraljevino SHS. Zakon o zašciti delavcev iz leta 1922 je v vsa podjetja vpeljal delavske za­upnike, ki jih je v industrijskih obratih uvedla že Narodna vlada Slovenije ko­nec leta 1918. Delavski zaupniki so bili predstavniki vseh zaposlenih delavcev in namešcencev v posameznih obratih. Imeli so pravico varovati gospodarske, socialne in kulturne interese delavcev, sodelovati pri sklepanju kolektivnih po­godb in posredovati v sporih med delavci in delodajalci. Uživali so zaupniško imuniteto in jih delodajalec ni smel odpustiti, ce pa v obratih ni bilo strokovnih organizacij, so bili tam edini zastopniki delavcev.367366 Spomenica ob 30 letnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani. 1908–1938, Ljubljana 1938, str. 9. Ustanova delavskih zaupni­kov je zaživela šele v letu 1927, ko je ministrstvo za socialno politiko izdalo na­vodila za volitve delavskih zaupnikov in poslovnik za njihovo delovanje. Usta­novo delavskih zaupnikov so strokovne organizacije že pred tem uveljavljale v mnogih obratih, vendar so podjetniki izpodbijali njihovo legalnost in jih ovirali pri delu. Institut delavskih zaupnikov je med gospodarsko krizo izgubil pomen, ve­cjo vlogo pa so mu po gospodarski krizi ponovno izbojevale strokovne organi­zacije, a je bil sistem volitev v drugi polovici tridesetih let nato spremenjen, s cimer je hotela oblast zagotoviti vecjo vlogo režimskima strokovnima organiza­cijama Zvezi zadružnih delavcev in Narodno strokovni zvezi. Delavska zbornica za Slovenijo je predstavljala krovno oziroma najpo­membnejšo ustanovo delavskega varstva med vojnama. Šlo je za splošno sta­novsko zastopstvo, varstvo ekonomskih, socialnih in kulturnih interesov vseh delavcev in namešcencev. Ustanovljena je bila z uredbo 21. maja 1921 in je do izvolitve samoupravnih organov leta 1925 delovala kot zacasna in je le zelo omejeno opravljala svoje naloge.368367 Kresal, Delavske stanovske zašcitne ustanove, str. 488–489. Ko je ministrstvo za socialno politiko sredi dvajsetih let potrdilo pravilnik, pobiranje doklad od delavskih mezd in razpisalo volitve, so bili dani gmotni in zakonski okviri za delovanje zbornice. Sredstva so omogocala zaposlitev ve­cjega števila ljudi, ki so priceli z izdelavo strokovnih študij o perecih socialnih problemih delavstva in podajali stališca ter oblikovali predloge za uveljavitev delavskozašcitne zakonodaje. To delo je potekalo v tesni povezavi s strokov­nimi organizacijami, ki so na shodih zahtevale uveljavitev dolocenih zahtev. Delavska zbornica je tako postala ustanova, ki je v prizadevanjih za izboljšanje delavskega položaja združevala sicer razcepljene strokovne organizacije. Zbor­nica je igrala tudi pomembno posredniško vlogo in je s to dejavnostjo marsik­daj nadomešcala inšpekcijo dela. Njeni referenti so namrec pogostokrat posre­dovali v sporih med delavci in delodajalci in v mezdnih gibanjih.369368 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike; str. 262; Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Sloven­skem, str. 43–44, 55, 90. Svoje podružnice je imela v Mariboru, Celju, Kranju in Murski Soboti. V Ljubljani je svojo stavbo dobila leta 1927. V njenem domu so dobili prostore tudi borza dela, inšpekcija dela, izseljeniški urad, javna kuhinja z menzo, knji­žnica ter delavske in strokovne organizacije. Clani zbornice so lahko postali vsi zaposleni delavci in namešcenci, starejši od 18 let. Sredstva za delovanje je dobi­la iz obveznih prispevkov svojih clanov, z njimi pa je financirala tudi delovanje delavskih zaupnikov, podpirala delavske strokovne organizacije in obcasno tudi brezposelne in posameznike v materialni stiski. Vodila je tudi register vseh de­lavskih strokovnih organizacij. Naslednji instrument za zašcito delavskega položaja so bile borze dela. Na­menjene so bile predvsem posredovanju dela med delavci in delodajalci in pod­piranju brezposelnih. Poleg tega pa so brezposelnim ponujale podporo v hrani, na voljo pa so imele tudi delavska zatocišca v Ljubljani, Kranju, Celju, Mariboru in Murski Soboti, kjer so iskalci dobili najosnovnejšo podporo – hrano in pre­nocišce.370369 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 55–58. Izdajale so tudi dovolilnice za znižano ceno vožnje po železnici, ce so delo iskali v drugem kraju. Zakon o zašciti delavcev je legaliziral že obstojece borze dela in jih prekvalificiral v državne ustanove za posredovanje dela, ki so postale pomožni organ ministrstva za socialno politiko. Kljub temu, da so bile v sestavi ministrstva, so se v vecini financirale s sredstvi, pridobljenimi od 0,3 % prispevkov od delavskih mezd in le izjemoma iz proracuna. Leta 1928 so se državne borze preoblikovale v samoupravne javne borze dela in niso bile vec v sestavi ministrstva. Zaradi strogih meril za dodeljevanje podpor se je na borzah nabralo mnogo denarja (53 milijonov din), kar je takra­tni minister za socialno politiko Andrej Gosar razdelil na sklad za javna dela in podpiranje brezposelnih delavcev in na sklad za dajanje ugodnih posojil za de­lavska stanovanja, iz sredstev katerega so do izbruha gospodarske krize zgradili 219 delavskih hiš s 411 stanovanji. Javna borza ni mogla v zadostni meri poskr­beti za zašcito brezposelnih, kar se je še posebej zaostrilo ob gospodarski krizi. Kmetje so svojo zbornico dobili šele leta 1937, a ni uspela odigrati neke pomembne vloge.371370 Kresal, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, str. 485, 488; in Kresal, Delavske stanovske zašcitne ustanove, str. 489. 4.2.4 SOCIALNO SKRBSTVO Denar za socialno politiko je bil na vseh nivojih oblasti odmerjen zelo sko­po. Država je že za najnujnejše socialne ukrepe pri delavskem in invalidskem varstvu namenila zelo malo denarja, socialno skrbstvo, ki je bilo zakonsko le skromno opredeljeno, pa je bilo prepušceno obcinam, delno banovinam, usta­novam delavskega varstva in dobrodelnim organizacijam, ki so na tem podro­cju odigrale veliko vlogo. Invalidska zakona iz let 1925 in 1929 sta to zakonodajo poenotila za ce­lotno kraljevino. Zakon, ki je veljal le za vojaške žrtve vojne, ne pa tudi civilne žrtve, je dolocal upravicence in njihove pravice. Vse te razlicne oblike pomoci pa so bile izjemno majhne. Invalidnina je tako pri 4-clanski družini pomenila le okrog 5 % eksistencnega minimuma, država je zelo skopo odmerjala denar za poklicno rehabilitacijo itd., kar je vojnim invalidom in vdovam ter njihovim družinskim clanom prineslo izjemno nizek življenjski standard oziroma življe­nje v revšcini.372371 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 60–61, 69, 249–254. Država je v letu 1922 sprejela nekaj zakonov s podrocja socialnega skrb­stva. Sprejeta sta bila zakon o zašciti otrok in zakon o zašciti ubogih, starih in onemoglih. Zakon o zašciti otrok je bolj ko ne ostal le na papirju, saj za njegovo izvajanje ni bilo niti denarja niti kadrov. V Sloveniji je uspešno zaživel le tisti del, ki je urejal rejništvo. Ustanovljen je bil Zavod za zdravstveno zašcito otrok, znotraj katerega je deloval Djecji dom, ki je skrbel za sirote in zapušcene otro­ke brez bližnjih sorodnikov, ki bi bili dolžni skrbeti za njih. Ta je kmalu postal pretesen, zato so od leta 1926 zaceli organizirati otroške kolonije v Lukovici pri Domžalah, pozneje zaradi dobrih izkušenj pa še v drugih krajih. Podrocje rejništva je urejal poseben pravilnik, ki je dolocal strokovni nadzor, financne obveznosti do družin, usposobljenost rejnikov itd. Do zacetka druge svetovne vojne so tako poskrbeli za 2.110 rejencev. Zakon o zašciti ubogih, starih in onemoglih je obravnaval socialno najšib­kejše kategorije prebivalstva, ki so bili materialno nepreskrbljeni, nesposobni za delo ter brez sorodnikov, ki bi bili dolžni zanje skrbeti. Zakon je bil deklarativne narave, saj pravilniki, ki bi natancneje urejali posamezna podrocja, niso bili sprejeti, tako da je bilo njihovo izvajanje zgolj simbolicno.373372 Prav tam, str. 227–242. Skrbstvo nad temi kategorijami je država naložila obcinam, ki pa so ga izvajale, kolikor jim je to dopušcal proracun. Obcine so socialno skrbstvo financirale iz svojih proracu­nov ter ubožnih skladov, ki pa jih je bilo malo.374373 Vida Miloševic, Socialno delo; Ljubljana 1989, str. 56–59; in Marija Cigale, Rejništvo, v: ES, zvezek 10, Mladinska knjiga, Ljublja­na 1996, str. 157. Za to podrocje so namenjale od 6 do 8 % svojih proracunov, velike razlike so se izkazale med podeželjem in mestom. Ce je na posameznega prebivalca na leto v mestu to pomenilo od 70 do 100 din, je na podeželju to zneslo le 8 din na prebivalca. Posebno perec je bil problem v podeželskih obcinah, kjer so bili ljudje brez kakršnegakoli socialnega varstva. Socialnopoliticnih ukrepov ali kolektivne sa­mopomoci ni bilo, socialni problemi pa so se reševali skoraj samo z dobrodel­nostjo. Socialno skrbstvo podeželskih obcin je bilo tako omejeno le na obca­sno podporo v hrani, obleki, kurjavi, redko v denarju. Vse podeželske obcine skupaj so v obcinskih zavetišcih za starejše in onemogle premogle le okoli 240 prostorov.375374 Kresal, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, str. 486–487. To stanje je bilo bolj urejeno v mestih, kjer je bilo veliko ljudi socialno oziroma pokojninsko zavarovanih, obcinski proracuni in izdatki za socialno skrbstvo pa višji. Mestne obcine Ljubljana, Maribor, Ptuj in Celje so imele so­cialnopoliticne urade in organizirano obliko socialnega skrbstva, ki je obsegalo starostno oskrbo onemoglih obcanov, mladinsko skrbstvo ter podporo social­nih in dobrodelnih organizacij.376375 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 55–56. V letu 1929 so ta štiri mesta prispevala blizu 5 milijonov din za starostno varstvo, in s tem oskrbo vec kot 2.500 starostnikov. Za mladinsko varstvo so mesta v letu 1929 namenila blizu 1,7 milijonov din in s tem podpirala blizu 1.000 otrok. Sredstva za socialno skrbstvo, ki so jih prispevale banovine in obcine, ni­kakor niso zadošcala niti za osnovno delovanje socialnega skrbstva, zato je bilo reševanje tega vprašanja tesno povezano z dobrodelnimi društvi. Med njimi velja še posebej omeniti številna cerkvena dobrodelna društva kot npr. Vincen­cijevo zvezo, ki je imela razpredeno mrežo po celi Sloveniji, in Rdeci križ, ki je bil vsedržavno organiziran. 5 DOBRODELNE USTANOVE V UPRAVI CERKVE Pred podrobno obravnavo socialne dejavnosti katoliške Cerkve kot držav­nega organa socialnega skrbstva in aktivne samostojne iniciative Cerkve si na kratko oglejmo še dobrodelne ustanove kot posebne starodavne oblike, s kateri­mi so podpirali uboge in ki jih je kot samostojne oblike moc zaslediti tako rekoc od ustanovitve ljubljanske škofije pa vse tja do druge svetovne vojne. Že v poglavju o državnem cerkvenstvu in jožefinizmu smo predstavili, kako je država s številnimi ukrepi in odredbami v casu od sredine 18. stoletja dalje regulirala podrocje ustanov, tudi tistih, s katerimi je upravljala Cerkev, in sicer tako za nazaj kot tudi predpisovala natancne postopke glede ustanavljanja novih ustanov. Veliko vecino ustanov so predstavljale mašne ustanove, dolocen delež pa tudi ustanove za razne nemašne cerkvene namene, pri katerih je šlo prvenstveno za vzdrževanje cerkvenih stavb, cerkvene opreme in, kar nas tu najbolj zanima, za dobrodelne namene. Med temi tu ne bomo obravnavali t. i. študentskih ustanov, ki so bile namenjene vzdrževanju študentov, ampak se bomo osredotocili na ustanove, ki so bile namenjene podpori ubogih, revnih, ubožnicam in špitalom.377376 Kresal, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, str. 486–487. Bistvo ustanov je bilo, da so bile ustanovljene za vedno, ustanovno premo­ženje je bilo nedotakljivo, uporabljati pa se je smelo le donose in to za namen, ki ga je dolocil ustanovnik. Vrednost ustanovnega premoženja se je skozi cas pra­viloma slabšala (denarni kapitali so bili podvrženi razvrednotenju, nepremicni­ne pa razlicnim spremembam, staranju …), kar je upraviteljem prinašalo velike težave pri revidiranju. Tu je šlo za gospodarsko urejanje pri ustanovah z nepre­micninami, za preverjanje ustreznosti naloženega denarnega kapitala ter za šte­vilna pravna vprašanja glede ustanovnikov in njihovih pravnih naslednikov.378377 O problematiki mašnih in svetnih ustanov na Kranjskem je Jože Macek izdal pet obsežnih monografij, in sicer: Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri; Celje 2005, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1810 do 1853, Celje, 2008; Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1854 do 1862, Celje, 2009; Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1863 do 1891, Celje, 2010; Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1893 do 1960, Celje, 2011. Postopek ustanovitve novih ustanov je bil naslednji: ustanovnik, ki se je namenil napraviti ustanovo, je izstavil ustanovno pismo z vsemi podrobnost­mi glede ustanovnih kapitalov ali nepremicnin, ki jih je dal Cerkvi, in zahteve, ki jih je imel do Cerkve, navadno predvsem glede števila maš zadušnic, oble­tnih maš ali drugih obredov. Cerkev je v znamenje, da je z ustanovnim pismom soglašala, izstavila akceptacijsko listino. Naslednja listina je bila ordinariatska konfirmacija, ki jo je na podlagi akceptacijske izstavil škofijski ordinariat, na koncu pa je sledilo še državno dovolilno pismo, ki ga je na Kranjskem izdajala deželna vlada.379378 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri, str. 15–17. Z ustanovnim premoženjem je upravljala Cerkev, najpogosteje župniki dolocenih župnij, in z letnimi donosi bodisi v naravi bodisi v denarju pokrivala ustanovne obveznosti. Zelo pogosto so bile dobrodelne ustanove vezane tudi z mašnimi, in sicer tako, da so ob obletni maši za ustanovnika razdelili še nekaj milošcine ubogim iz dolocene župnije, ki so prišli k maši.380379 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1810 do 1853, str. 747–756. Med ustanovniki dobrodelnih ustanov so bili najpogosteje duhovniki, nekaj dobrodelnih ustanov so utemeljili tudi plemici (npr. Auerspergerjeva ustanova za uboge, Flödnikova ustanova za slepe). Po urejanju ustanov v letih od 1786 do 1809 je bilo njihovo stanje v lju­bljanski škofiji naslednje: 36 ustanov z glavnico 67.398 gld, enim neznanim ka­pitalom in dvema nepremicninama je bilo namenjeno ustanovam za ubožne hiše in sklade, 69 ustanov z glavnico 86.898 gld in enim neznanim kapitalom pa za dobrodelne ustanove. Za primerjavo naj povemo, da je ustanovni kapital za mašne ustanove v tistem casu presegal 2 milijona gld.381380 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri; str. 15-23; in Jože Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1810 do 1853, str. 747-756. Prikazali bomo nekaj primerov ustanov za ubožne hiše in sklade ter nekaj za dobrodelne ustanove. Med ustanovami za ubožne hiše je bila dalec najvecja Glavarjeva ustanova v Komendi. Ustanovnik Peter Pavel Glavar (1721–1784) je v svoji zapušcini vecino sredstev namenil ustanovi za gradnjo hiše za uboge oziroma špitala. Za zidavo te hiše je sam kupil stavbeni svet in natancno opisal, kateri bolniki se bodo lahko zdravili v hiši. Po njegovi smrti so bili izpeljani vsi postopki za t. i. Glavarjevo ustanovo, ki je po odbitku vseh pasiv in pobožne Glavarjeve ustanove znašala 24.304 gld in nepremicnino. Iz te ustanove so nato zgradili Glavarjev špital, pozneje poimenovan hiralnica, kapital ustanove pa je vse do konca prve svetovne vojne zagotavljal sredstva za nemoteno delovanje hiralnice oziroma špitala. Druga najvecja je bila ustanova za ljubljansko ubožno hišo, za katero je ljubljanski prošt Maksimilijan Dietrichstein (prošt 1725–1743) pri ljubljanskem magistratu založil 12.000 gld.382381 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri, str. 110, 127–128. Ostale ustanove so bile manjše, njihov kapital pa je znašal od nekaj tisoc do nekaj sto gld, vcasih pa celo manj. Tak primer je bil v Vavti vasi. Tamkajšnji vikar Aleš Drašer (1747–1801) je oporocno volil mašno ustanovo s 100 gld za 4 kvatrne maše. Poleg tega je dolocil, naj se po njegovi smrti razdeli 100 gld med novomeško duhovšcino za branje maše po njegovem namenu, na dan njegove smrti in pogreba pa naj se pri vseh oltarjih novomeške župnijske cerkve berejo sv. maše. 30 gld je volil cerkvi v Vavti vasi, 2 gld šolskemu skladu, 7 gld pa tamkajšnjemu ubožnemu skladu.383382 Prav tam, str. 147–148 in 352. Med ustanovami za dobrodelne namene je najvecjo predstavljala ustano­va pri ljubljanski špitalski cerkvi. Tam je bila mašna ustanova Christopha von Tropenaua, ki je nastala na podlagi oporocnega izvlecka iz leta 1661. Kapital ustanove je znašal 20.000 gld, doloceno pa je bilo, da se vsako leto za dušni mir ustanovitelja razdeli 700 gld, 100 gld pa se nameni za maše v špitalski cerkvi. Ena osmina ustanove je bila namenjena za dobrodelne ustanove, torej je bilo pri osnovnem kapitalu za ta namen rezerviranih 17.500 gld.384383 Prav tam, str. 425. Posebnost je predstavljala župnija Moravce, ki je imela kar 22 ustanov za revne, katerih kapital je znašal 28.100 gld. Ena je bila ustanova župnika v Mo­ravcah Heinricha Ferdinanda von Wertha (1727–1881), v kateri je 1.500 gld legiral za bolne in revne moravške farane, 1.000 gld pa za reveže. Leta 1792 pa je nastalo 21 ustanov na podlagi oporoke umrlega moravškega župnika Ignaca Pocepka (1739–1792), ki je 16.600 gld namenil ustanovam za reveže, s kateri­mi je podpiral tudi sirote v Trstu in Ljubljani.385384 Prav tam, str. 351. Kapitalsko mocna je bila tudi ustanova za reveže, ki jo je s skupnim kapitalom 7.000 gld leta 1805 omogocil deželnoknežji župnik v Kostelu Lorenc Racki (1732–1819). Ustanova je dolo­cala, da kostelski župnik dvakrat letno k maši povabi tamkajšnje reveže in jim razdeli skupno vsaj 113 gld in 15 kr (nekaj denarja je lahko prišlo tudi iz drugih ustanov istega ustanovnika). Noben revež, ki je bil pri maši, ni smel ostati brez milošcine, tistim, ki zaradi bolezni niso mogli priti k maši, pa so morali milo­šcino odnesti domov. Ena delitev z mašo je morala biti na dan ustanovnikove smrti.386385 Prav tam, str. 167–168. Nekaj ustanov za dobrodelne namene je bilo podobne vrednosti kot v Kostelu (Kranj, Ljubljana - sv. Peter, Šentrupert), druge pa so bile skromnejše. Mešane mašno-ubožne ustanove, podobne kot slednja, so bile v naslednjih letih utemeljene dokaj pogosto. Med letoma 1854 in 1862 je bilo na novo ute­meljenih 30 takih ustanov s skupno vrednostjo 32.138 gld ustanovnega kapitala, letno pa so iz obresti revežem tako razdelili 1.527 gld.387386 Prav tam, str. 197. Nekatere ubožne ustanove so imele še bolj dolocen namen. Baronica Sal­vay je leta 1798 utemeljila ustanovo (ustanovni kapital 4.200 gld), ki je z le­tnimi obrestmi podpirala obubožane pripadnike plemiškega stanu v Ljubljani. Dve ustanovi, ki sta ju ustanovila bivši kanonik in šolski nadzornik Urban Jerin (1785–1849) in svetni duhovnik Janez Nepomuk Šlaker (1791–1863), kupni kapital obeh ustanov je bil 2.722 gld, sta bili namenjeni podporam uciteljskih vdov na Kranjskem. Tri ustanove, eno je utemeljila redovnica, dve duhovnik, pa so bile namenjene podpori revnim dekletom itd. Posebno pa velja izpostaviti dve ustanovi, ki sta bili namenjeni gluhone­mim in slepim s Kranjskega. Prva je bila Holdheimova ustanova za gluhoneme, druga pa Flödnikova ustanova za slepe.388387 Jože Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1854 do 1862, str. 62–63. Franz Holdheim je na cast sv. Trojice v letih 1830–1832 utemeljil ustanovo za prehranjevanje in izobraževanje gluhonemih otrok s Koroškega in Kranj­skega. Franz Holdheim naj bi bil psevdonim za kantorja stolice sv. Štefana na Dunaju, Franza Schmida (1764 –1843). Namen ustanove je bil revne in nemoc­ne gluhoneme otroke poduciti v kršcanskem nauku in poklicu, da se bodo kot odrasli lahko preživljali na mešcanski nacin. Ustanova je dolocala, naj se otroke, po številu glede na zmožnost ustanove, za šest let pošlje v gluhonemnico v Linz ali Gradec, ce pa se bo ustanovil podoben zavod na ozemlju Kranjske ali Ko­roške, naj se jih pošilja tja. Otroci so morali biti rojeni na Koroškem ali Kranj­skem, zakonskega porekla, katoliške vere, stari od 7 do 18 let ter brez drugih telesnih hib. Prednost so imele sirote brez enega ali obeh staršev in nadarjeni otroci. Ustanova je sprejemala vec deckov kot deklic in sicer v razmerju 3 proti 1. Pravico do imenovanja oziroma sprejema otrok v gluhonemnico sta imela Ilirski gubernij in Škofijski ordinariat v Ljubljani.389388 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1810 do 1853, str. 736–740. V praksi je to v 70. letih 19. stoletja potekalo tako: deželna vlada na Krajnskem je objavila prosta mesta ustanove in sprejemala prijave z ustreznimi potrdili. Prejete prijave je nato pre­dala škofijskemu ordinariatu, ki je na podlagi volje ustanovnika izmed poslanih prijav izbral primerne kandidate, nato jih predložil vladi, ki jih je nato potrdila. V letih od 1877 do 1882 je bilo razpisanih sedem mest za gluhonemnico v Lin­zu, na razpis pa se je prijavilo 17 gluhonemih otrok. Glavni merili pri izbiri sta bili starost in pa razmerje med spoloma. Po ustanovitvi gluhonemnice za dekle­ta v Šmihelu pri Novem mestu, ki so jo vodile sestre notredamke, so iz preosta­lega denarja ustanove s štipendijo 100 gld letno podpirali tamkajšnje gojenke.390389 Prav tam in Dunja Dobaja, Ignacij Holzapfel, župnik in dekan v Ribnici, dobrotnik gluhoneme mladine, v: Kronika 66 (2018), št. 3, str. 583. Upokojeni gubernijski svetnik Karl baron Flödnik (1789–1857) je v svoji oporoki iz leta 1854 vse svoje premoženje namenil utemeljitvi ustanove za slepe. Ustanovo je namenil slepim ne glede na spol, predvsem slepim sirotam, rojenim na Kranjskem, prednost pa so imeli tisti, ki so bili rojeni v župniji Smlednik. Ustanova naj bi služila slepim otrokom za bivanje v inštitutu za slepe, kjer bi dobili ustrezen pouk, da bi se lahko pozneje zaposlili v kakšni obrti. Dolocitev mest in donosa ustanove je prepustil vsakokratni vladi, ki naj si pridobi mnenje škofijskega ordinariata. Za ta namen je ustanovnik v deželno blagajno predal v hrambo in preracunavanje 5 % obligacije avstrijske veljave v vrednosti 28.830 gld in za 1.920 gld izžrebljivih lotnih obligacij. Ker ustanova ni zagotavljala za­dosti sredstev za ustanovitev samostojnega inštituta za slepe na Kranjskem, so od ustanove dajali štipendije za inštitute v tujini.391390 NŠAL 5, šk. 286, Ustanove – razne, Holdheimova ustanova. Iz dopisov deželne vlade škofijskemu ordinariatu v Ljubljani je razvidno, da so letno v razlicne ustanove za slepe (najvec v Linz, nekaj pa tudi v Gradec, na Dunaj, v Prago in Celovec) poslali dva otroka in jima zagotovili letno štipendijo po 300 do 400 gld za dobo osem let, ki so jo nato lahko podaljšali še za nadaljnji dve leti. Postopek za pode­litev štipendije je potekal z razglasom deželne vlade, prosilci stari od 7 do najvec 14 let so morali nato napisati prošnjo na okrajno glavarstvo in predložiti ustre­zne listine (krstni, domovinski, ubožni list, zdravnikovo spricevalo in spriceva­lo o izobrazbi ter potrdilo o cepljenju proti kozam). Prosilce so nato v potrditev poslali škofijskemu ordinariatu in po potrditvi so jim dodelili štipendijo.392391 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1854 do 1862, str. 707–708. Število ubožnih ustanov, s katerimi je upravljala Cerkev, se je povecalo po uveljavitvi zakona o ukinitvi župnijskih ubožnih inštitutov iz leta 1883 in pre­nosu njihovega premoženja v upravo obcinam, ko je nastalo mnogo pravnih zagat, saj so nekateri ustanovniki ustanove pri ubožnih inštitutih vezali na žu­pnika dolocene župnije ali na opravljene maše in te so pozneje v glavnem ostale v upravljanju župnij. O tem vec v poglavju o župnijskih ubožnih inštitutih. V letu 1906 je Josip Gruden v svojem delu Das Soziale Wirken der katholi­schen Kirche in der Diözese Laibach evidentiral 180 ubožnih in bolniških usta­nov, ki so bile v upravljanju župnij. Njihov osnovni kapital je znašal 797.888 K, letno pa so bolnim in ubogim razdelili 39.890 K denarja.393392 NŠAL 5, šk. 286, ustanove – razne, Flödnikova ustanova. Gmotni temelj teh ustanov je nato vecinoma splahnel v casu prve svetovne vojne, ko so bile glavnice oziroma hranilne knjižice v glavnem »naložene« v avstrijsko vojno posojilo.394393 Josef Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain). Laibach 1906, str. 73–77. Obligacije, ki so bile naložene v avstrijskih državnih obveznicah, pa so morali župniki po odredbi financnega ministrstva skupaj z drugimi obligacijami vred oddati 11. aprila 1923 na pristojne davcne urade.395394 NŠAL 5, šk. 280, ustanove, leto 1932, št. 373, Zapoge, Krašnja, Smlednik, Tržic. Tako jih je v casu po prvi svetovni vojni obstala in delovala le še pešcica. Ko je Kraljevska banska uprava Dravske banovine na podlagi zakona o ustanovah (združbah) leta 1930 zahtevala prijavo ustanov, ki imajo trajen in »nenabožen« namen, je bil odziv zelo slab, saj župniki v vecini za ustanove sploh niso vedeli, ker niso dobivali nobenih dohodkov, in so bolj ko ne obstajale le še formalno. Ob ponovnem pozivu banske uprave in škofijskega ordinariata leta 1932 so nato župniki prijavili ustanove, vendar v veliki vecini s pripisi, da ne razpolagajo vec z nikakršnim premoženjem teh ustanov.396395 NŠAL 5, šk. 280, ustanove, leto 1932, št. 373, Nevlje. Ena redkih, ki je še delovala, je bila ubožna ustanova v župniji Poljane nad Škofjo Loko. Premoženje župnijskega ubožnega inštituta Poljane je bilo 12. septembra 1888 predano obcinam Javorje, Poljane in Trata. Ob predaji se je na podlagi razsodbe Deželne vlade iz 4. marca 1886 iz njega izlocila mašno-ubožna usta­nova Jakoba Stržinarja, ki je bila vezana na dohodke iz zemljišca, in podeljena cerkvenemu predstojništvu v Poljanah.397396 LŠL (1932), št. 1, str. 19; in NŠAL 5, šk. 280, ustanove, leto 1932, št. 373, dopis Kraljevske banske uprave Dravske banovine 15. 1. 1932. Ker so bili dohodki vezani na zemlji­šce, je prestala tudi prvo svetovno vojno in propad številnih obveznic v casu po njej. Letno je tako ustanova prinesla majhno vsoto okoli 40 din, ki jo je župnik razdelil ubogim v župniji.398397 SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, t. e. 1343. registraturna oznaka 18/2; leto 1888, dopis št. 10311/988. Dokoncno so te ustanove propadle v casu po drugi svetovni vojni, ko so bile nepremicnine ustanov nacionalizirane.399398 NŠAL 5, ustanove, šk. 280, leto 1932, št. 373, Poljane nad Škofjo Loko. V mestih je ljudem dušni pastir v oznanilih sporocal tudi, katere ustanove oziroma cigav denar je na voljo pri mestnih oblasteh. Tako je npr. župnik žu­pnije Ljubljana - sv. Peter v mesecu februarju 1847 oznanil, da je na razpolago denar ustanove Antona Roba, in sicer za eno mešcansko vdovo in za eno me­šcansko hcer, ki se je prejšnje leto do vseh svetih porocila. Tiste, ki so hotele zaprositi za denar, so morale na Rotovž poslati prošnjo, krstni, porocni oziroma mrliški list moža, spricevalo lepega zadržanja in spricevalo, da so revne. Nasle­dnji teden pa je bilo objavljeno, da je na razpolago denar od dveh ustanov za dve revni hceri iz mesta.400399 NŠAL 5, ustanove, šk. 280, leto 1953, št. 694. Skoraj vedno je bilo treba priložiti potrdilo oziroma spricevalo o zadržanju dolocene osebe, ki ga je izdal župnik.401400 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 21. in 28. 2. 1847. 6 CERKEV KOT DRŽAVNI ORGAN SOCIALNEGA SKRBSTVA V tem poglavju se bomo lotili predstavitve nalog na podrocju sociale, ki jih je po diktatu države izvrševala Cerkev ob koncu 18. in v 19. stoletju. Pri tem se bomo osredotocili na tri podrocja: na župnijske ubožne inštitute, nabirke za ponesrecence in skrb za sirote oziroma t. i. najdence. Vsa ta tri podrocja so po­membno zaznamovala delo duhovnikov na župnijah in so spadala med naloge, ki so jih opravljali kot državni uradniki. 6.1 ŽUPNIJSKI UBOŽNI INŠTITUTI V casu državnega cerkvenstva je država Cerkvi naložila številne naloge s podrocja socialnega skrbstva. Prva izmed njih je bila delovanje na podro­cju ubožnih inštitutov. Župnijski ubožni inštituti so kot javna mreža za oskrbo ubogih na Kranjskem delovali vec kot stoletje, od leta 1784 pa do leta 1884 ozi­roma 1888. Vodili so jih župniki skupaj z ubožnimi oceti, izvoljenimi od obcin, ki so spadale v doloceno župnijo. Namen inštitutov je bil evidentirati revne, or­ganizirati in združiti privatno dobrodelnost ter pravicno razdeljevati podporo med upravicence, hkrati pa preprecevati beracenje. Prav tako je bil namen sicer preprecevati tudi vzroke za revšcino, vendar je bilo to le deklarativne narave. V okvir številnih reform druge polovice 18. stoletja je sodila tudi regulaci­ja socialnega in dobrodelnega podrocja oziroma prizadevanje za organizirano in sistemsko zbiranje sredstev in delitev pomoci potrebnim kot tudi represivni ukrepi za preprecevanje beracenja in klateštva. Marija Terezija je sprejela vrsto organizacijskih predlogov in vec odlokov, ki so prinesli evidentiranje in kon­centracijo dobrodelnih in socialnih ustanov.402401 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1829–1835, 5. 2. 1830, str. 8. 6.1.1 USTANOVITEV UBOŽNIH INŠTITUTOV Kot posledica teh prizadevanj so bili konec 18. stoletja uvedeni ubožni in­štituti. Prvi tak inštitut je bil ustanovljen na Južnem Ceškem leta 1779. Tam je doživel uspeh, zato so bili v naslednjih letih po njegovem vzoru, predvsem v po­sameznih zahodnih avstrijskih deželah, uvedeni številni novi ubožni inštituti. Ustanovitev ubožnih inštitutov je sovpadala z ukinitvijo bratovšcin, ka­terih premoženje so delno namenili novoustanovljenim inštitutom. Po dolgih posvetovanjih je cesar leta 1783 zapovedal razpustiti vse bratovšcine, namesto njih pa vpeljati Družbe dejavne ljubezni do bližnjega. Premoženje ukinjenih bratovšcin so nameravali razdeliti na dva dela, polovica naj bi se izrocila ubo­žnim inštitutom in bi služila kot zacetni kapital, druga polovica pa šolskemu fondu. Ta predpis so po smrti Jožefa II. spremenili in delež za ubožne ustano­ve zmanjšali na eno tretjino. Kljub trudu in številnim predpisom se likvidaci­ja bratovšcin in njihovega premoženja dolgo ni premaknila nikamor, zato je predsednik vrhovne državne kontrole predpisal postopek likvidacije. Po deže­lah in kresijah so morali ustanoviti posebne likvidacijske komisije, ki so dobile natancna navodila za ravnanje. Leta 1796 so dunajski kontroli predložili obra­cune o likvidacijah bratovšcin, iz katerih je moc razbrati, da so na Kranjskem pridobili preko 250.000 gld bratovšcinskega premoženja. Od tega so ga 23.889 namenili verskemu skladu, 94.411 gld revežem, šolam pa 91.113 gld. Na Dunaju so se bali, da bodo ljudje novo družbo dojeli kot vsiljeno od vlade in se ji ne bodo dejavno prikljucili ter ji dajali prispevkov, zato so jo konec leta 1784 preimenovali v bratovšcino in ji dodali tri bratovšcinske praznike: ime Marijino (ali tudi sv. tri kralje), božic in veliko noc. Za te dni je bila predpisana slovesna sveta maša s primerno pridigo o podpori ubogih ter darovanje za ubo­ge, ki je bilo lahko tudi popoldan.403402 Sonja Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski: socialna politika na Kranjskem od srede 18. stol. do 1918, Ljubljana 2002, str. 23–26. Ubožni inštituti na Kranjskem so bili kot Družbe ljubezni do bližnjega (die Vereinigung aus Liebe des Nächsten) vpeljani na podlagi naznanila Notranjea­vstrijskega gubernija v Gradcu 18. septembra 1784. V njem je bil opredeljen namen, nacin zbiranja in razdeljevanje sredstev, obracuni in kontrola. Namen društev je bil pomoc resnicno revnim ter odprava vzrokov za revšcino. Sredstva za delovanje naj bi društva dobivala preko prostovoljnih darov »podpisnikov« oziroma subskripcij in zbiranja preko t. i. »revnostnih« pušic. Podpisniki bi se obvezali, da bodo mesecno ali nekajkrat letno dali doloceno vsoto za družbo in s tem dali vzgled tudi drugim. Poleg tega naj bi predstavniki posameznih stanov od hiše do hiše pobirali prostovoljno pušico, v cerkvi pa naj bi bila po­sebna skrinjica za uboge. Doloceno je bilo, naj krajevni dušni pastir s pomocjo statusov animarumov v vsaki župniji napravi seznam revnih, pri cemer je bilo opozorjeno, naj se pomaga le tistim, ki so pomoci resnicno potrebni, da jim za­radi uboštva ne bo treba beraciti. Podpirali naj bi vse revne, ne glede na njihov stan. Ena (tedenska) podpora naj bi v mestih in predmestjih znašala 8 kr, na podeželju, kjer je vec hrane, pa le 4 kr. Oceno o pomoci posamezniku naj bi v vsaki župniji dolocila dušni pastir in od župnije izvoljeni predstojnik župnije, ki bi moral imeti zaupanje ljudi in delati brezplacno. Predstojnik naj bi dolocil tudi racunovodjo, ki bi bdel nad racuni in vodil obracune. Ti naj bi vsebovali tako opise revnih, višino dolocene podpore in zbrano milošcino, dostopni za vpogled pa naj bi bili vsem clanom družbe, s cimer bi družba pri ljudeh vzbujala zaupanje. Pri družbi bi lahko clovekoljubni ljudje napravili tudi ustanovo, ki bi podpirala njeno delovanje. Da bi imela ustanova uspeh in zaupanje pri ljudeh, je bilo zapovedano, naj dušni pastirji v pridigah ljudi poducijo o pomembnosti družbe in jih nagovorijo, naj vanjo vstopijo.404403 Anton Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, v: Bogoslovni vestnik 20 (1940), št. 1, 2, str. 123–125, 130; in Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri, str. 649–650. Z dvorno uredbo je bilo kmalu tudi doloceno, naj se prostovoljni prispevki zbirajo v cerkvah v skrinjicah, ki naj bodo locene od drugih skrinjic.405404 Nachricht über des Armenistitut unter dem Namen: die Vereinigung aus Liebe des Nächten, v: NŠAL 117, Normalije, šk. 7, leto 1784. Da bi pridobili dodatne vire za delovanje ubožnih ustanov, je Dvorna pi­sarna 6. januarja 1792 odredila, da se 1/3 zapušcine duhovnikov, ki so umrli brez oporoke, nameni ubožnim inštitutom.406405 Dvorna uredba iz 16. 6. 1785, v: Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1785, Wien 1787, str. 69–70. Skupaj z uvajanjem inštitutov je bilo sprejetih tudi vec ostrih predpisov, ki so dolocali številne represivne ukrepe zoper berace, klateže in brezdelneže, da bi zajezili narašcanje števila le-teh in hkrati zagotovili, da ne bi izkorišcali sredstev ubožnih inštitutov. Dne 9. maja 1784 je dvorni dekret odredil za nepoboljšljive berace tridnevni zapor ob kruhu in vodi ter kazen s šibanjem.407406 Kurrende des k. k. illyrischen Guberniums zu Laibach. Nro 14006, 14. 10. 1824 v: NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 9, ubožna ustanova – razni spisi. Župnikom, pridigarjem in vsem dušnim pastirjem so oblasti narocile, naj ljudi ob vsaki priložnosti (v pridigah, pogovorih, v spovednicah …) poucujejo, naj nikjer, niti pred cerkvijo niti doma niti kjerkoli, ne dajo milošcine »beraški sodrgi«, saj se bo s tem klateštvo najlaže zajezilo.408407 Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 26. Kurenda Notranjeavstrijskega gubernija v Gradcu je v letu 1787 ponovno pozvala k doslednemu spoštovanju oblasti glede registracije in preganjanja vseh neznanih klatežev, beracev in brezdelnežev, ki naj jih preženejo v kraj njihovega rojstva oziroma stalnega bivališca, saj se bo le tako lahko naredila evidenca tistih, ki so resnicno primerni za pomoc.409408 Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1784, Wien 1787, str. 24–25. Uvedba inštitutov v ljubljanski škofiji ni potekala gladko, tako da so civilne oblasti razlicnih nivojev veckrat posredovale na škofijo za ureditev razmer in prosile, naj škofija posreduje na župnijah. Dvorni dekret iz 24. maja 1785 je do­local, naj duhovšcina in okrožni uradi skupaj prepricujejo gosposke in obcine o potrebnosti in koristnosti uvedbe ubožnih inštitutov in darovanju milošcine za njih, ter pozval škofijske konzistorije in škofe, naj opomnijo vse duhovnike, ki še niso ustanovili ubožnih inštitutov.410409 NŠAL 117, Normalije, šk. 10, 11. 4. 1787. Graški gubernij je škofa Brigida v letu 1790 opozoril, da je njihov referent za svetne ustanove opazil, da duhovniki v zadevi inštitutov ne izvršujejo nalog v skladu s predpisi, in sicer da ne pobirajo milošcin, glede njihove delitve se ne posvetujejo z ubožnimi oceti oziroma vo­ljenimi predstojniki župnije, niti nimajo nastavljenih racunovodij.411410 Dvorna uredba iz 24. 5. 1785, v: Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1785, Wien 1787, str. 61–62. Okrožni urad v Ljubljani je leta 1804 škofijskemu ordinariatu poslal dopis s prošnjo za sodelovanju pri vzpostavitvi ubožnih inštitutov v župnijah, kjer še vedno niso obstajali, in kurendo z natancnejšimi navodili glede ustanovitve in vodenja inštituta. Kurendo so poslali tudi vsem župnijam, škofijski ordinariat pa poprosili, naj vzpodbudi duhovnike, saj bo le vzajemno sodelovanje prineslo uspehe.412411 NŠAL 4, šk. 37, ubožna ustanova, f. 6/1, dopis Gubernija iz Gradca škofu Brigidu, 15. 5. 1790, št. 1129. V kurendi so zapisali, da uvedba ubožnih inštitutov še ni dosegla želenih uspehov, saj v mnogih predelih okrožja, predvsem na deželi, ni bilo na­rejenega nic ali premalo v tej smeri, drugod pa so v neskladju z uredbami vodili predpisane evidence in neustrezno razdeljevali sredstva revnim. Opozorili so, da ni zadostnega sodelovanja s civilnimi oblastmi in naj se strogo držijo odredb o beracih, klatežih in brezdelnežih, naj jih preženejo v kraje njihovega rojstva oziroma stalnega bivališca. V kurendi je še pisalo, naj se povsod, kjer še ni bilo nobenega uspeha, izvedejo naslednji ukrepi: 1. duhovni predstojniki naj ljudem v govorih oziroma pridigah veckrat povedo, da je prvi ukrep za pomoc bližnjim to, da se z upoštevanjem številnih odredb in kazni znebijo beraške in klateške drhali; 2. naj vzajemno sodelujeta krajevni župnik in deželno sodišce, s cimer se bodo beraci prisilili k delu, župnik pa naj vse berace, ki jih opazi v župniji, poimensko naznani deželnemu sodišcu; 3. duhovniki naj sami zbirajo denar po hišah in naj se duhovniki dolocenega okraja med seboj povežejo, da ne bi prišlo do zastojev dobrodelnih dejavnosti, poleg tega pa naj uvedejo knjige s popisom zbrane milošcine in nabiralnike; 4. vsak župnik naj ob koncu leta svojemu de­kanu pošlje porocilo o ustanovljenih ustanovah, o dobrodelnih dejavnostih in o ovirah, o kolicini denarja, ki ga ima cerkev v bratovšcinskem kapitalu, ter o vsoti, ki jo je zbrala preko nabirk. Milošcina oziroma sredstva inštituta pa naj se razdeljujejo ob popoldanski službi božji ob navzocnosti ljudstva. Koncno naj župniki svojim dekanom vsako leto ob zacetku leta pošljejo izkaze v skladu z odredbami. Dekan naj te izkaze pravilno dopolni in pošlje okrožnemu uradu, ta pa naj jih nato posreduje deželnim oblastem.413412 NŠAL 4, šk. 37, ubožna ustanova, f. 6/1, dopis Okrožnega urada v Ljubljani Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 14. 12. 1804, št. 1007. K financnim virom posameznih ubožnih ustanov pa niso bile prikljuce­ne samostojne ustanove za podpiranje ubogih v doloceni župniji, saj so bile pogosto vezane z mašnimi ustanovami ali tocno doloceno voljo ustanovitelja (podpora revnih mešcanskih hcera, sirot …). Je pa krajevni dušni pastir bdel tudi nad temi ustanovami, tako da je imel pregled nad tem, kdo je kaj dobil. V casu francoske vladavine (1809–1813) so inštituti prenehali delovati, ubožno skrbstvo pa so prevzeli meri in obcine. Inštituti so ponovno priceli z delovanjem 1. avgusta 1814, ko so v veljavo zopet stopile vse avstrijske zakon­ske odredbe, ki so bile sprejete pred letom 1809. S tem sta se vodstvo in oskrba inštitutov ponovno izrocila župnikom in ubožnim ocetom, vodstvo in nadzor na dekanijski ravni dekanom, prav tako so inštitutom vrnili vse ustanovitveno premoženje, za kar so morale poskrbeti okrajne gosposke.414413 NŠAL, 4, ubožna ustanova, šk. 37, f. 6/1, kurenda Okrožnega urada v Ljubljani, 21. 10. 1804, št. 1007. Za gospodarjenje s premoženjem inštituta sta bila na ravni župnije zadolžena župnik in ubožni oce, na ravni dekanije pa je nad obracuni bdel dekan, ki jih je moral pregledati in morebiti revidirati in nato predložiti okrožnemu uradu.415414 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 9, ubožna ustanova – razni spisi, prepis dopisa Okrožnega urada Novo mesto, 3. 8. 1814. A ubožni inštituti kar niso zaživeli. V letih 1821–1823 je dal ljubljanski škof Avguštin Gruber duhovnikom navodilo, da so naredili topografsko zgodo­vinske opise svojih župnij. Ena od rubrik je bila namenjena tudi vprašanju, ce imajo župnije ubožne inštitute. Takrat je bilo v ljubljanski škofiji 250 dušnopa­stirskih postaj, ohranilo pa se je 74 teh opisov. Pri tej rubriki je vecina duhovni­kov preprosto napisala, da tega inštituta pri njih ni ali da za domace reveže po­skrbijo ljudje sami. Ustanove je navedlo le 12 duhovnikov oziroma dobrih 16 % vseh, in sicer v Leskovcu pri Krškem, Škofji Loki, Kocevju, Poljanah nad Škofjo Loko, Polšniku Selcah, Vavti vasi, Novi Oselici, Dolah pri Litiji, Šmartnem pri Litiji, Vrhniki in Kostanjevici na Krki.416415 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 9, ubožna ustanova – razni spisi, dopis Okrožnega urada Novo mesto, 18. 5. 1818. Na podlagi teh opisov lahko sklepamo, da je bilo predvsem na podeželju teh inštitutov zelo malo in da jih je imelo manj kot 20 % vseh dušnopastirskih postaj oz., poenostavljeno receno, župnij. 6.1.2 REFORMA LETA 1835 IN DOSLEDNA UVEDBA UBOŽNIH INŠTITUTOV Zaradi nezadostnih uspehov so deželne oblasti sredi tridesetih letih preu­redile in zaostrile nadzor nad ubožnimi inštituti. Ponovno so opredelile glavni namen, naloge, nacin vodenja in nadzor ter poudarile, naj inštitut pomaga le resnicno ubogim, torej tistim, ki niso zmožni skrbeti zase. Po novih pravilih, ki so stopila v veljavo z letom 1835, so dekani izgubili vlogo nadzornikov in veznega clena med župnijskimi ubožnimi ustanovami in okrožjem. Namesto njih so vzpostavili okrajne ubožne inštitute, tako da je predstojništvo župnijskih ubožnih inštitutov porocila pošiljalo okrajnim gosposkam oziroma okrajnim ubožnim inštitutom. Župnijski ubožni inštituti so bili še vedno pod upravo žu­pnika in dveh ubožnih ocetov, katerih mandat je trajal tri leta in se je lahko podaljševal, ter racunovodje. Duhovniki in ubožni ocetje so morali najprej vsakega ubogega, ki se je zadrževal na obmocju inštituta, evidentirati in povprašati o njegovih podatkih (starost, stan, kraj rojstva …), vzrokih uboštva, kakšno pomoc dobiva in koliko casa … Podpirali so lahko le tiste, ki niso bili zmožni skrbeti sami zase in niso imeli svojcev, ki bi bili zmožni skrbeti zanje. Zato je moralo predstojništvo za vsakega odraslega tudi poizvedeti, ali ima kaj otrok in ali so ti zmožni skrbeti zanj, kako se je preživljal oziroma kdo je zanj skrbel v preteklosti in zakaj to ni vec mogoce. Inštitutu je bilo prepovedano podpirati tiste, ki so bili zmožni skr­beti sami zase, pa ceprav niso mogli najti dela, skrb zanje je bila poverjena poli­cijski oblasti oziroma okrajni gosposki. Do podpore so bili upraviceni le tisti, ki so prestali preverbo in zadostili merilom upravicenosti. Tocno je bilo doloceno, kdo je upravicen do podpore in do kako velike, merila pa so bila ostra. Tako je npr. za najemnika, ki ni bil zmožen za delo, morala skrbeti njegova žena, ce je bila sposobna za delo in ce sta imela 2 oziroma 3 otroke. Do cetrtinske porcije podpore je bil upravicen, ce sta imela vec kot tri otroke, in še posebej, ce so bili otroci majhni in žena ni mogla dobiti dela. Prav tako je bila višina podpore odvisna od spola, saj naj bi ženske porabile manj in bi si npr. na starost lažje priskrbele bivanje kot gospodinje kot pa moški. Poudarili so, da lahko pomoc prejmejo le ubogi, ki so doma z obmocja ubožnega inštituta, drugi pa le v pri­meru, ce sredstva zanj dobijo z inštituta, od koder izhaja. Polovico porcije je lahko dobil najemnik, ki je v oskrbo vzel siroto. Višina porcije je bila dolocena na podlagi lokalnih razmer. Ostala preskrba glede ubogih, npr. hiša za ostarele, pa ni bila stvar inštituta, ampak okrajne gosposke. Podatke o upravicencih do podpore je predstojništvo župnijskega inštituta vneslo v izkaze ubogih oz., kot je bilo pozneje zapisano, v osnovno knjigo ubo­gih v župniji.417416 Blaž Otrin, Julijana Visocnik, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821-1823 (Acta ecclesiastica Sloveniae; 43), Ljubljana 2021, str. 40–41. Navedeni so bili osnovni podatki o vsakem ubogem. Najprej le ime in priimek, prebivališce, vzrok obubožanosti oziroma bolezen, delež porci­je in njen znesek. Od leta 1840 dalje so v želji po cedalje vecjem nadzoru posto­poma dodali še druge rubrike kot kraj rojstva, od kdaj ima »hibo«, zaradi katere je ubog, koliko otrok ima in ce mu ti lahko pomagajo, ali je porocen, vzrok za njegovo stanje, koliko casa in kako visoko podporo dobiva, morebitno delov­no zmožnost.418417 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 9, ubožna ustanova – razni spisi, Currende Nr. 141, k. k. Kreisamt Neustadtl, 2. 9. 1834. Te izkaze so morali ob koncu vsakega leta pošiljati okrajnim gosposkam, te so potem morale porocati okrožnemu uradu, ki pa je sumarne podatke posredoval deželnim oblastem. Podatki so vsebovali število ubogih v vsaki župniji in okraju ter višino izdane podpore. Novoustanovljenim okrajnim ubožnim inštitutom so poverili vlogo nadzornikov in posrednikov med okrož­jem in župnijami. Poleg tega so imeli lastna sredstva, s katerimi so podpirali oziroma izravnavali sredstva med posameznimi inštituti. Tudi sami so morali voditi obracune. Zaradi boljšega nadzora nad gmotnim stanjem inštitutov je bilo celotno premoženje likvidirano, revidirano in ponovno vzpostavljeno ter predano nadzoru okrajnih gosposk.419418 NŠAL, ŽA Mekinje, razni spisi, šk. 3, ubožna ustanova, izkazi 1820–1866. Z reformo leta 1835 je oblast koncno prodrla z uvedbo ubožnih inštitutov na vseh dušnopastirskih postojankah. Ocitno je bila reforma, s katero so nadzor nad uvedbo in delom inštitutov prevzele okrajne gosposke, uspešna. V letu 1851 je v zvezi z zakonom o obcinah iz leta 1849 izšel odlok o ob­stanku župnijskih ubožnih ustanov in njihovem razmerju do novih obcin. Ta ni bistveno spremenil delovanja, je pa natancneje opredelil razmerje med obcino in inštitutom. Obcini je bila po zakonu iz leta 1849 dodeljena naloga preganja­nja klatežev in beracev na svojem obmocju, poleg tega pa je bila dolžna denarno pomagati ustanovam, ki so skrbele za uboge, ce te niso imele zadosti sredstev. Ubožne ustanove so delovale tako kot prej, le da so bili ubožni ocetje voljeni v soglasju z županom, ta pa je tudi soodlocal o tem, kdo je resnicno potreben pomoci ubožnega inštituta in koliko bo prejemal.420419 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 9, ubožna ustanova – razni spisi, Currende Nr. 141, k. k. Kreisamt Neustadtl, 2. 9. 1834. Župnijski ubožni inštituti so morali voditi letne izkaze ubogih in letne ob­racune. V zacetku 19. stoletja izkazov še niso vodili redno, poleg tega so bili bolj splošni, postopoma pa so stvari natancneje opredelili in uredili. Obracuni so morali prikazati celotne odhodke in prihodke inštituta ter ka­zati njegovo premoženjsko stanje, vire in kolicino pridobljenih sredstev. Izkaze so poslali dekanu, ki jih je pregledal, združil in poslal okrožnemu uradu,421420 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 9, ubožna ustanova – razni spisi, dopis škofijskega ordinariata dekanu v Litiji, 6. 2. 1851. od leta 1835 pa okrajni gosposki, ki jih je morala odobriti, podpisati so jih morali župnik in ubožni ocetje, od leta 1835 pa redno tudi racunovodja. Izkazi so bili razdeljeni po kategorijah pridobljenih sredstev in odhodkih. Med letoma 1837 in 1840 so rokopisne formularje zamenjali tiskani, tako za evidenco ubogih kot racunov. Viri sredstev so bil raznovrstni, navadno pa je gmotni temelj inštituta pomenila obligacija in njene vsakoletne obresti. Drugi viri so bili še: denar od nabirk in nabiralnika za uboge, dotacije, denar od uporabe nepremicnin, pri­spevki v naturalijah, volila, kazni in drugo (prispevki gosposk, takse od plesno­-glasbenih licenc, licitacij …). Priloga k obracunom so bili izkazi ubogih. V zacetku 19. stoletja so vsebo­vali popis ljudi, ki jim je bila dodeljena pomoc, njihovo prebivališce in višina le­tne podpore ter izkaz izplacane podpore ubogim. Dekani so okrožnim uradom poslali le sumarne podatke, ne pa tudi poimenskih seznamov ubogih. Od leta 1835 so bili izkazi bolj precizirani in so morali vsebovati tudi vzrok obubožanja. V letu 1837 so bili uvedeni tiskani formularji, od leta 1841 se je število rubrik seznama ubogih še znatno povecalo in preciziralo, med drugim tudi z rubriko glede možnosti delovne sposobnosti.422421 NŠAL, ŽA Šentvid pri Sticni, razni spisi, šk. 8, ubožna ustanova, izkazi 1802–1809. Navadno je bilo dvakrat letno, pred veliko nocjo in božicem, tudi posebno bogoslužje za uboge in njihove podpornike, ko so za uboge zbirali tudi prosto­voljne prispevke. Duhovnik je ob taki priložnosti na prižnici oznanil: »Popol­dan ob dveh bo pridiga za uboge, potlej bodo litanije, shegen, zahvaljena pesem in po tem ofer za uboge.«423422 NŠAL, ŽA Mekinje, razni spisi, šk. 3, ubožna ustanova, izkazi 1820–1866. 6.1.3 PRIMERI DELOVANJA UBOŽNIH INŠTITUTOV V MEKINJAH, ŠENTVIDU PRI STICNI IN LJUBLJANI Kot primer manjšega podeželskega ubožnega inštituta si oglejmo delova­nje le-tega v Mekinjah. Delovati je zacel leta 1799. Njegovo osnovno premože­nje je bil kapital od ukinjenega bratovšcinskega fonda,424423 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 20. 12. 1846 in 4. 4. 1947. ki je znašal 955 gld. Ta je bil naložen kot obligacija, od katere je inštitut letno dobival obresti in je predstavljal veliko vecino prihodkov. Poleg tega je dobival denar preko nabirk in nabiralnika za uboge, obcasno tudi od drugih virov, kot npr. takse glasbenih licenc, licitacij. Odhodki pa so bili vezani le na razdeljevanje sredstev ubogim. V letu 1835 so bili celotni prejemki inštituta 38 gld in 35,5 kr, od tega pa je bilo dobrih 33 gld prihodkov od obresti obligacije, 3 gld od plesne licence in 1 gld in pol kr od licitacij okrajne gosposke ter 1 gld in 9,5 kr od cerkvene nabirke za uboge. Izdatki, ki so šteli enako kot prejemki, so šli izkljucno za podporo ubogim.425424 NŠAL, ŽA Mekinje, razni spisi, šk. 3, ubožna ustanova, dopis Okrožnega urada v Ljubljani iz 26. 12. 1801. V letu 1820, ko je lokalija Mekinje štela 722 duš,426425 NŠAL, ŽA Mekinje, razni spisi, šk. 3, ubožna ustanova, izkazi 1820–1866. je inštitut podpiral 9 oseb, ki so dobile podpore od 2 do 4 gld letno, vsem skupaj pa so razdelili 25,5 gld. Skozi leta je višina podpore nihala, v letu 1835 je tako znašala od dobrih 4 do 10 gld, v letu 1846 pa od 3 do 6 gld. To so bila skromna sredstva, saj je v pred­marcni dobi kilogram najcenejšega kruha povprecno stal okoli 4 kr, kilogram govedine pa dobrih 10 kr.427426 Šematizem ljubljanske škofije, leto 1820, str. 27. Iz seznamov ubogih je razviden vzrok obubožanosti. V letu 1839 so pod­pirali 8 ubogih, med katerimi so bili štirje ostareli in onemogli, en slep, en še­pav, en bolan in en hrom, pri cemer je celotno porcijo 9 gld dobil le slednji, en cetrtino, ostali pa polovico. Podobna struktura pa je bila ves cas njegovega nadaljnjega obstoja. Odhodki inštituta so bili vezani le na razdeljevanje podpo­re upraviceno in registrirano ubogim, neznaten del pa je obcasno predstavljal milošcino za ostale uboge in nesrecne, nakup zdravil itd.428427 Vasilij Melik, Nekaj o cenah, placah in kulturi v predmarcni dobi, v: Zgodovinski casopis 39 (1985), št. 1, 2, str. 68. Bolj razgibano in obširno je bilo delovanje na velikih župnijah kot npr. v Šentvidu pri Sticni, kjer se je število prebivalcev s 4.415 leta 1820 do leta 1860 povzpelo na 4.930.429428 NŠAL, ŽA Mekinje, razni spisi, šk. 3, ubožna ustanova, izkazi 1820–1866. Do leta 1809 je bil Šentvid pri Sticni tudi sedež dekanije, tako da je do takrat tamkajšnji župnik, ki je bil hkrati tudi dekan, vodil nadzor­stveno funkcijo nad župnijskimi ubožnimi inštituti v dekaniji. Porocila oziro­ma izkaze župnijskih ubožnih inštitutov je moral pregledati, sestaviti sumarni izkaz za posamezne inštitute in za celotno dekanijo in ga predložiti okrožnemu uradu. Gmotno osnovo inštituta so predstavljale obligacije iz leta 1799, katerih kapital 18.210 gld je bil iz zapušcine v letu 1798 umrlega šentviškega župnika Ignacija Kraila (1735–1798). V letu 1806 je imel inštitut dobrih 862 gld prihod­kov, od tega 837 gld od obresti omenjenih obligacij, ostalo pa je bil preostanek iz prejšnjega leta. Višina naloženega kapitala v obligacijah se je v letu 1830 po­vecala na 18.579 gld. Prihodki v tem letu so bili sestavljeni iz preostanka bla­gajne v prejšnjem letu (460 gld), obresti od ustanov so znašale skupaj 338 gld, dobrih 5 gld so znašali prihodki od cerkvene nabirke, 3 gld od kazni in 10 gld od glasbenih licenc, kar je skupaj pomenilo dobrih 817 gld. Odhodkov je bilo za 352 gld, od tega 326 za podporo, ostalo pa za podporo drugih ubogih, nabavo zdravil itd. V letu 1806 je župnijski inštitut podpiral 71 oseb, v letu 1820 50, v nasle­dnjih letih se je število nekoliko povzpelo in je v letu 1846 štelo 62, v letu 1870 pa 64 oseb. Podpore so bile precej višje kot v Mekinjah, v letu 1820 so dobivali od 3 do 12 gld letne podpore, v letu 1846 pa od 6 do 24 gld. Podobno je bilo tudi v naslednjih letih.430429 Šematizem ljubljanske škofije, 1820, str. 34; 1860, str. 39. Podporo so dobivali enkrat mesecno, in sicer ob koncu meseca.431430 NŠAL, ŽA Šentvid pri Sticni, razni spisi, šk. 8, ubožna ustanova, izkazi 1802–1878. Vecina podpirancev je bila starejših, saj je bilo npr. v letu 1852 od skupno 63 podpirancev le 7 mlajših od 50 let. Ob pregledu vzroka obubožanosti je za­slediti, da je bilo med njimi 20 oslabelih zaradi starosti, 11 zaradi bolezni, 11 je bilo hirajocih oziroma oslabelih, 10 slepih, 7 hromih ali slaboumnih, 2 poha­bljena in 2 z bolecimi nogami.432431 NŠAL, ŽA Šentvid pri Sticni, razni spisi, šk. 8, ubožna ustanova, Monatlicher Betheilungs Ausweis 1839. V Ljubljani je bila organizacija ubožnih ustanov zaradi vecjega števila prebivalcev in posledicno težjega nadzora nekoliko drugacna.433432 NŠAL, ŽA Šentvid pri Sticni, razni spisi, šk. 8, ubožna ustanova, izkazi 1802–1878. Ob uvedbi žu­pnijskih ubožnih inštitutov ob koncu 18. stoletja so ti delovali v ljubljanskih župnijah, preko komisije za reveže pa so bili povezani z ljubljanskim obcinskim svetom. Z razglasom Ilirskega gubernija 24. januarja 1820 so bili ljubljanski ubožni inštituti reorganizirani, tako je bila v mestu vzpostavljena centralna ustanova za reveže, imenovana ubožni inštitut (Armeninstitut). Mesto je bilo namrec izda­tno izpostavljeno priseljevanju revnih s podeželja in je zato potrebovalo boljšo organizacijo in nadzor. Ustanovo je vodila komisija, sestavljena iz štirinajstih clanov (pretežno trgovcev in pomembnejših ljudi iz Ljubljane), župnikov vseh petih ljubljanskih župnij, zapisnikarja, racunovodje in racunskega revidenta, predsedoval pa ji je ljubljanski škof. Vezni clen med komisijo in ubogimi so bili ubožni ocetje, ki so pokrivali dolocen teritorij. Ljubljana je bila razdeljena na 9 teritorialnih enot, katerih naloga je bila clanom komisije oddajati naznanila o revežih, porocila o financnem stanju ter dolocati višino podpore in dajati pod­poro ubogim. Komisija je imela svojo prvo sejo pod predsedstvom škofa Avguština Gru­berja 1. februarja 1820. Na njej je ugotovila, da je v blagajni inštituta 1.066 gld in da je zadnje case inštitut podpiral v Ljubljani 286 ubožcev, ki so prejemali 4 do 6 kr na dan. O novi obliki inštituta je škof Gruber pridigal v stolnici, 13. aprila pa je na Ljubljancane naslovil tiskan razglas, v katerem jih je pozval k podpiranju ubogih preko ubožnega inštituta. Komisija je pricela tudi s pridobivanjem no­vih sredstev, ki so omogocila, da so že od aprila podpirali 313 revežev. Procedura za pridobitev podpore je bila v Ljubljani za razliko od podeželja nekoliko daljša. Za vsakega prosilca je moral ubožni oce izpolniti naznanilno polo s številnimi rubrikami, ki so obsegale: prosilceve osebne podatke, bivali­šce, cas bivanja v Ljubljani, družinske razmere, poklic oziroma zadnje obiskova­nje šole, dotedanje delo oziroma zaslužek, telesno stanje, opravilo oziroma delo, za katerega je prosilec morebiti sposoben. Na koncu so sledile še ocene ubožne­ga oceta, župnika, clana komisije in komisijski sklep, na podlagi katerega se je izplacevala podpora oziroma se je kako drugace postopalo s prosilcem. Pozneje so bile za vse upravicence uvedene tudi ubožne knjižice, v katerih so bili po­datki o upravicencu in navedba, kdaj se deli podpora. Ubožni ocetje so dajali ubožnim bolnikom tudi brezplacne recepte, ki so veljali tri mesece, podpisani pa so morali biti tudi s strani pristojnega župnika in policijske uprave. Da bi »delomrzneži« ne zlorabili inštituta in posledicno ljubezni mešcanov, je komi­sija dolocila dva nadzornika nad beraci, ki sta komisiji pomagala evidentirati resnicno uboge in preganjala potepuhe, berace in brezdelneže. Škof Gruber je v štirih letih vzpostavil novo obliko delovanja inštituta in povecal prihodke. Ko je bil imenovan za nadškofa v Salzburgu, je konec leta 1823 še zadnjic vodil sejo komisije, nato pa opozoril gubernij, naj po njegovem odhodu pravocasno poskrbi za subskripcije za naslednje leto. Po njegovem od­hodu je mesto predsednika komisije zacasno prevzel kanonik Matevž Ravnikar, nato pa novi ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf.434433 O tem je podrobno pisala Sonja Anžic v že citiranem delu: Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 26–34. Pet ljubljanskih župnij (sv. Nikolaj, sv. Jakob, Trnovo, sv. Peter in Marijino oznanjenje) je imelo leta 1835 skupaj 17.883 prebivalcev.435434 Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, str. 224–227; in Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 27–34. V letu 1835 je znašal skupni kapital obligacij 101.444 gld. Prihodki ustanove v tem letu so bili 8.769 gld in so bili sestavljeni iz obresti od raznih obligacij, subskripcij, prostovoljnih darov, taks od plesno-glasbenih licenc, prispevkov od prodaje novoletnih vo­šcilnic in cestitk ob raznih praznikih, od pobiranja milošcine v cerkvah in glob. Eden glavnih virov dohodkov so bile subskripcije. Komisija je pošiljala nabi­ralne pole vsem, od katerih je upala kaj dobiti. Med darovalci so bili verjetno v glavnem iz uradniške in patriotske dolžnosti vsi uradniki, zbor profesorjev na liceju, zbor medicincev, plemstvo, vsi premožnejši mešcani in stolni kapitelj s škofom na celu, ki je posamicno prispeval tudi najvecji znesek. Odhodki inšti­tuta v letu 1835 so za 1.334 gld presegli prihodke, a jih je pokril neimenovani dobrotnik. Inštitut je mesecno podpiral okoli 370 oseb, ki so dobile dnevno od 2 do 6 kr, kar je na letni ravni zneslo povprecno od 12 do 36 gld na osebo. Škof je v porocilu opisal težko financno situacijo inštituta, ki je kljub prispevkom do­brotnikov le stežka posloval, in ravno tako težkem poslovanju ubožnice.436435 Šematizem ljubljanske škofije, leto 1835, str. 9–10. Je pa bila nova organizacija inštitutov po letu 1820 bolj restriktivna in »ucinkovita«, saj je 5 ljubljanskih župnij v letu 1787 registriralo in podpiralo 451 ubogih.437436 NŠAL 4, šk. 37, ubožna ustanova f. 6/1, porocilo od delovanju inštituta za leto 1835 in izkaz kapitalij za leto 1835; in Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, str. 226. Ob koncu vsakega leta je škof kot predsednik komisije dobrotnikom glav­nega mesta izdal tiskano porocilo o delovanju inštituta v preteklem letu, v kate­rem je podal financno porocilo in kratek opis problematike inštituta. Ljubljanski ubožni inštitut je od leta 1832 razpolagal tudi z ubožno hišo v karlovškem predmestju, v kateri je v letu 1833 našlo svoj dom 42 mestnih re­vežev. Ubožnica je bila kmalu pretesna, zato sta komisija in magistrat leta 1834 v najem vzela še sosednjo hišo438437 SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, registratura II, f. 285, t.e. 240., spis št. 25019/1787, Izkaz ubožnega inštituta 5 ljubljanskih župnij za junij 1787. in število mestnih revežev v domu se je v letu 1835 dvignilo že na 90. Oskrbovanci so imeli na voljo brezplacno bivanje, ve­cina od njih je dobivala tudi podporo inštituta, le redki izmed njih so podporo dobivali iz drugih virov. Za kritje stroškov je imela ubožnica v letu 1835 na voljo le 150 gld iz mestne blagajne in 50 gld od ljubljanskega trgovca Gustava Hei­manna, kar je bilo premalo za njeno poslovanje, tako da so morali 92 gld preliti iz blagajne ubožnega inštituta. Ubožnica je imela tudi hišnega zdravnika,439438 Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, str. 238–239; Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 27–34. z zdravili pa jih je po pogodbi z magistratom oskrboval lekarnar, ki je bil zadol­žen tudi za druge podobne ustanove (kaznilnico, špital, hiralnico) v mestu, kot tudi za splošno oskrbo ubogih z zdravili.440439 NŠAL 4, šk. 37, ubožna ustanova f. 6/1, Izkaz odhodkov in prihodkov ubožnega inštituta Ljubljana za leto 1835. Zelo pomembno vlogo pri razvoju ljubljanskega ubožnega inštituta je imel škof Wolf, ki je, kakor že omenjeno, kar 26 let (1824–1851) vodil njegovo komisijo. Z letom 1851 je upravo inštituta prevzel mestni magistrat, 6. februarja pa je prišlo tudi do uradne primopredaje vsega premoženja, aktov in poslov. Pre­moženje inštituta v obligacijah je znašalo 209.090 gld, poleg tega pa je komisi­ja upravljala še s premoženjem devetih ubožnih ustanov za druge namene (za ubožnico, za obubožane plemice, sirote …), ki je znašalo 99.603 gld.441440 SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, registratura VIII, f. 51, t. e. 444, dopis št. 439/349. 6.1.4 UKINITEV UBOŽNIH INŠTITUTOV V osemdesetih letih 19. stoletja je prišlo do ukinitve župnijskih ubožnih inštitutov. 28. avgusta 1883 je cesar Franc Jožef za Kranjsko izdal Zakon /…/, s katerim se odpravljajo farne ubožne naprave ter se njih premoženje izroca obci­nam, ki je narekoval ukinitev župnijskih ubožnih inštitutov in predajo njiho­vega premoženja v upravo obcinam. Iz tega so bile izvzete samo tiste ustanove, katerih izrocitev bi nasprotovala volji ustanovitelja ali bistvu ustanove, tudi za te pa so morale poskrbeti civilne oblasti. Premoženje inštitutov so prevzele ob­cine, na podrocju katerih se je nahajal prejšnji župnijski inštitut. Ce je bilo na obmocju vec obcin, se je premoženje razdelilo po kljucu števila prebivalcev, ce to ni bilo izvedljivo, pa je morala obcina, ki je z ustanovo upravljala, ostalim, ki so bile na obmocju bivšega župnijskega ubožnega inštituta, letno nakazovati doloceno vsoto. Hkrati s tem je bil istega dne sprejet Zakon /…/, kako je obcinam javno oskr­bovati uboge, ki je med drugim dolocil tudi razmerje novih obcinskih ubožnih oblasti do cerkvenih predstojnikov in do župnijskega oziroma cerkvenega ubo­žnega skrbstva. V cerkvi nabrana milošcina je bila prepušcena v upravo Cerkvi. Zaradi boljšega nadzora in enakopravne oskrbe ubogih je moralo cerkveno predstojništvo obcini na njeno prošnjo porocati o kolicini zbrane milošcine in nacinu porabe. Darove, ki so jih cerkveni organi za namen oskrbe ubogim brez posebnega dovoljenja nabrali zunaj cerkve, so morali prepustiti ubožnemu za­kladu ali pa jih porabiti v dogovoru z županstvom. Vsa upravništva razlicnih ubožnih ustanov in javno dobrodelnih naprav so bila dolžna županstvu oddaja­ti spisek ljudi, ki so jih podpirali, da je imelo s tem županstvo boljši pregled nad oskrbo ubogih. Kadar se je v obcinskem odboru ali v morebiti ustanovljenem posebnem ubožnem svetu razpravljalo o ubožnih zadevah, so morali povabiti tudi krajevnega župnika ali od njega pooblašcenega namestnika, ki je imel pra­vico do svojega sedeža in glasu.442441 NŠAL 4, šk. 38, ubožna ustanova f. 6/19, št. 350, spisi o predaji ubožnega inštituta mestu Ljubljani. Ko so v letu 1906 osnovali sirotinske svete za posamezne sodne okraje in obcine, je predsedništvo deželnega sodišca v Lju­bljani posebej prosilo krajevne duhovnike, naj podprejo sodne oblasti pri sesta­vljanju teh svetov.443442 Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1883, IV. del, št. 16 in 17; izdan in razposlan 15. maja 1883. Sodelovanje pa ocitno ni bilo ravno zgledno, saj je deželni odbor vsem županom na Kranjskem poslal posebno okrožnico, v kateri jih je opominjal na zakon iz leta 1883, torej da morajo k sejam obcinskega odbora, na katerih se razpravlja o ubožnih zadevah, povabiti krajevnega župnika, drugace bodo sklepi obcinskega odbora neveljavni.444443 LŠL (1906), št. 9, str. 115–116. Predaja premoženja župnijskih ubožnih inštitutov obcinam je bila po­drobno dolocena s predpisom z 31. julija 1884. Župnijski ubožni inštituti so morali narediti izkaz premoženja in ga skupaj z ustanovnimi listinami obstoje­cih ustanov poslati okrajnemu glavarstvu, le-to pa ga je poslalo deželni vladi v Ljubljano. Ob izrocitvi so morali narediti zapisnik, ki so ga ravno tako poslali na okrajno glavarstvo in naprej na deželno vlado. Ob prevzemu pristojnosti ubo­žnih ustanov z župnijske na obcinsko sfero je znašala glavnica 143 župnijskih ubožnih inštitutov v vseh politicnih okrajih Kranjske približno 400.000 gld.445444 LŠL (1913), št. 1, str. 25. Predaja se je izvršila v naslednjih letih, nekje takoj, spet drugje pa se je zaradi razlicnih težav zavlekla za nekaj let. Težave so nastale pri razdelitvi premoženja na vec obcin ali zaradi dolocil v posameznih ustanovah, ki so dolocala, da so bile ustanove vezane na župnika dolocene župnije ali na opravljene maše. Pri reševanju slednjih sta vzajemno sodelovala deželna vlada in škofijski ordinari­at.446445 Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 36–40. Na splošno je Cerkev odvzem župnijskih ubožnih ustanov iz njene uprave sprejela z obžalovanjem in marsikje je prišlo do težav pri predaji, obžalovanje nad tem pa so izrazili tako na I. kot tudi na II. slovenskem katoliškem shodu. V odseku katoliško življenje so na I. katoliškem shodu leta 1892 sprejeli resolucijo, v kateri je bilo med drugim zapisano: »Prvi slovenski katoliški shod obžaluje, da so se farne ubožne naprave vzele cerkvi, najboljši materi revežev in izreka željo, naj delujejo postavodajalni zbori na to, da se zopet povrne cerkvi vpliv pri oskrbo­vanju ubožnih zakladov, katere je vecinoma sama zbrala v ta namen.«447446 NŠAL 4, šk. 39, ubožna ustanova f. 6/32, leto 1885. Deželni odbor ali obcine so v naslednjih letih v dolocenih primerih kra­jevne dušne pastirje spraševali za mnenje o konkretnih posameznikih, ki so želeli dobiti podporo, kakšno je bilo dejansko gmotno stanje prosilca, ce je imel kakšnega svojca, ki bi mu pomagal, oziroma ce je dobival milošcino iz kakšnega drugega vira.448447 Porocilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem katoliškem shodu kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, pripravljalni odbor, Ljubl­jana 1893, str. 117; in Porocilo o II. slovenskem katoliškem shodu, ki se je vršil leta 1900 v Ljubljani, sestavil tajnik pripravljalnega odbora, Ljubljana 1901, str. 88. V župnijski upravi so še naprej ostale ubožne ustanove, katerih ustanovi­telji so dolocili, da lahko z njimi upravlja le župnik dolocene župnije. Nekateri ustanovitelji so v ustanovah dolocili, da se je moralo ob obletnih mašah za nje­gov dušni blagor razdeliti še dolocen denar revnim.449448 NŠAL, ŽA Mengeš, razni spisi, šk. 2, ubožna ustanova, leto 1891. Kot primer ukinitve in prenosa premoženja poglejmo župnijski ubožni inštitut Kamnik. Ob razdelitvi je bilo treba premoženje razdeliti na pet obcin (Kamnik, Podgorje, Radomlje, Šmarca in Volcji Potok), ki so delovale na ob­mocju inštituta. Proces razdelitve premoženja je obsegal obligacije, notne rente, dolžna pisma, hranilne knjižice in ubožno hišo z inventarjem ter pravico do drv iz bistriških gozdov. Težava je bila tako v razdelitvi premoženja kot v ustanovah, ki so dolocale, da je njihov oskrbnik kamniški župnik. Proces razdelitve se je zavlekel vse do 2. oktobra 1889, ko je bila podpisana izrocitev premoženja dote­danjega župnijskega ubožnega inštituta Kamnik med obcine. Premoženje so si razdelili na podlagi »pravnokrepne« razsodbe okrajnega glavarstva Kamnik iz 8. oktobra 1888, ki je po kljucu števila prebivalcev v posamezni obcini dolocil razdelitev premoženja, ki je bilo vredno 16.641 gld, in iz delitvene bilance uma­knil tri ustanove z glavnico 4.822 gld, ki so še naprej ostale v upravi župnije.450449 Macek, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri, str. 68. Najvecja med ustanovami, ki so ostale v upravi župnije, je bila ustanova Mihe Dežmana z glavnico 4.123 gld. Ustanova je nastala leta 1837 po smrti ljubljanskega trgovca Mihe Dežmana (1783–1833), ki je v oporoki del denarja namenil mašno-ubožni ustanovi za 12 župnij, med drugim tudi kamniški. Do­loceno je bilo, da se v cast božje slave in dušni blagor ustanovitelja ter njegovih sorodnikov dvakrat letno daruje sv. maša, ob tem pa cerkveno predstojništvo ubogim in revnim te župnije razdeli milošcino.451450 NŠAL, ŽA Kamnik, razni spisi, šk. 26, zapisnik o predaji župnijskega ubožnega inštituta Kamnik 2. 10. 1889. Izvrševanje volje ustanovitelja je tudi po prenosu premoženja inštituta še naprej ostalo v pristojnosti župnije, vsako leto pred božicem in veliko nocjo je bila opravljena sv. maša in razdeljena milošcina v višini okoli 200 gld oziroma pozneje 400 K. V letu 1902 sta bili usta­novljeni še dve ubožni ustanovi, ki sta enkrat letno dolocili razdelitev obresti ustanovne glavnice in katerih uprava in delitev sta bili zaupani vsakokratnemu kamniškemu župniku.452451 NŠAL, ŽA Kamnik, razni spisi, šk. 29, ubožne ustanove, 13. b. Mihael Dežman, dopis škofijskega ordinariata iz 8. 8. 1837. 6.2 NABIRKE Mrežo župnijskih postojank je civilna oblast uporabila tudi za zbiranje do­brodelnih prostovoljnih sredstev za razlicne namene (deželni muzej, otroško bolnico na Dunaju …), najveckrat pa za pomoc ljudem ob elementarnih nesre­cah v razlicnih krajih tako na Kranjskem kot tudi v drugih predelih monarhije. Posebne nabirke v cerkvi je morala vedno odobriti civilna oblast, tudi takrat, ko je šlo za cerkvene namene (misijon v Sv. deželi, Knobleharjev misijon, gradnja katoliške cerkve v Leipzigu …). To je veljalo ves cas t. i. jožefinizma vse do uve­ljavitve konkordata leta 1855. Pobiranje dobrodelnih prostovoljnih darov je bila neke vrste socialna pomoc za ponesrecence ob razlicnih nesrecah (požari, poplave, toca, nevihte, suša, potresi, živinska kuga oziroma kombinaciji le-teh …). Pomoc je bila na­menjena tako individualnim ponesrecencem v primerih, ko je npr. ogenj unicil eno kmetijo v vasi, kot tudi, ko je nesreca prizadela celotne vasi, trge, mesta ali dele dežel. Od obsega škode je bilo odvisno tudi, kako široka je bila akcija po­biranja darov, ki je lahko obsegala okraj, okrožje, deželo ali celotno monarhijo. Zbiranje in razdeljevanje darov sta bila seveda le blažilna ukrepa, saj pobrana in razdeljena sredstva niso mogla zadovoljiti potreb ponesrecencev, je pa bil to tako rekoc edini ukrep, ki je pomagal blažiti stisko. Prostovoljnih nabirk v cerkvah niso smeli pobirati samovoljno, ampak je bila za to dolocena procedura, ki se je razlikovala glede na velikost nesrece in obseg pobiranja. To podrocje je bilo normirano z dvornim dekretom 19. de­cembra 1761 in sklepom kranjske reprezentance in komore po razpravi z dele­gati ljubljanskega škofa 4. marca 1762. Prepovedano je bilo nabiranje darov za ponesrecena mesta po lastnih odposlancih, saj je v preteklosti prišlo do števil­nih zlorab, ko so predstavniki in posredniki v nesreci prizadetih krajev in mest zbirali denar po deželah. Ti so namrec hodili od hiše do hiše z dovoljenji za zbi­ranje, kar pa so hitro izkoristili mnogi klateži in so ljudi goljufali s ponarejenimi dovoljenji. Poleg tega pa je veliko denarja namesto za pomoc ponesrecenim šlo za vzdrževanje nabiralcev.453452 NŠAL, ŽA Kamnik, razni spisi, šk. 29, ubožne ustanove, 13. c. Ivan Murnikova in Franc Prašnikarjeva ustanova. Dogovorili so se, da bodo škofa o nabirkah, odobrenih z dvora, od casa do casa spomnili, ta pa bo potem svoji podrejeni duhovšcini odredil, da nabirko oznani s prižnic ter po zaupnih možeh pobe­re prostovoljne denarne oziroma naturalne darove, v mestih pa naj nabiranje darov po hišah skrbno opazujejo sami duhovniki. Sredstva naj nato predajo ordinariatu, ta deželnim oblastem, ki jih bo posredovala naprej, tako da bodo vsa prišla do potrebnih mest oziroma obcin.454453 Alphabetisch – Sinoptischer Auszug aller seit dem Jahr 1755, bis letzten Oktober 1783, an die krainerische Kreisamter erlassenen höchten Resolutionen, Verordnungen, und Befehlen, Laibach, str. 4; in »Extract« te odredbe v: NŠAL 2, šk. 5, leto 1762. Župnikom so strogo prepovedali kakršnokoli prilašcanje zbrane milošcine v cerkvah,455454 NŠAL 2, šk. 5, dopis reprezentance in komore iz 4. 3. 1762. tocno so tudi dolocili, kje so lahko skrinjice za pobiranje darov in kako morajo biti oznacene.456455 Dvorna uredba iz 22. 5. 1773, v: Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1767 bis Ende 1782, Wien 1782, str. 69. Sistem pobiranja in razdeljevanja darov kot obicajni ukrep ob nesrecah je bil tudi posledica nerazvitega zavarovalništva. To je bilo v zacetku 19. stoletja še povsem nerazvito, tako da so bili ljudje ob elementarnih nesrecah prepušceni zgolj milosti in dobroti soljudi. V letu 1826 je Kmetijska družba za Štajersko ustanovila zavarovalnico za požarno škodo (Brandschaden–Versicherungsan­stalt) za Štajersko, Koroško in Kranjsko,457456 Dvorna uredba iz 16. 6. 1785, v: Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1785, Wien 1787, str. 69–70. ki se je nato v letu 1829 preobliko­vala v Cesarsko-kraljevo vzajemno priviligirano zavarovalnico proti požaru za notranjeavstrijske dežele v Gradcu in je imela za Kranjsko sedež v Ljubljani. Družba je bila v rokah civilnih oblasti in se je le pocasi razvijala. Cerkvi je bila dodeljena naloga obvešcanja in ozavešcanja ljudi o koristnosti in pomembnosti zavarovanja za njihovo ekonomsko stabilnost. Duhovniki so morali s prižnic pozivati ljudi, naj se pridružijo tej ustanovi, vcasih celo z grožnjo, da ne bodo pomagali nobenemu »pogorelcu«, ki ne bo vclanjen v zavarovalno družbo.458457 Circulare nro. 8825, Die Zustandekommung der inner-österreichischen Brandversicherungsanstalt betreffend, 19. 9. 1828, v: NŠAL 117, Normalije, šk. 74, zavarovalništvo. V letu 1835 je bilo tako v vseh notranjeavstrijskih deželah v družbo vclanje­nih le 2.884 clanov s 6.010 zavarovanimi stavbami.459458 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1829–1835, str. 19–20. Zavarovalništvo si je na Kranjskem le pocasi utiralo pot in je sredi devetdesetih let 19. stoletja zajemalo tri cetrtine kmetijskih gospodarstev, vecji razmah pa doseglo z ustanovitvijo Vzajemne zavarovalnice leta 1900. Tudi gospodarstva, ki so se zavarovala, so bila soocena z nizom težav, saj jim v primeru nesrec zavarovalnice niso izplacevale celotnih škod, leta 1885 npr. le 47,4 % požarnih škod,460459 Bericht der Direction der k. k. priv. inneröst. wechselseitigen Brandschaden-Versicherungs-Anstalt mit Schlusse der Assecuranzja­hres 1835, v: NŠAL 117, Normalije, šk. 74, zavarovalništvo. skoraj povsem nerazvito pa je bilo zavarova­nje za primere naravnih nesrec (toca, viharji, suša, poplave, potresi …). Dolgo casa, celo vse tja do druge svetovne vojne, so torej nabirke igrale vlogo socialnih korektorjev za oškodovance v primerih razlicnih naravnih nezgod in požarov. Brez dvornega dovoljenja je bilo torej prepovedano tudi kakršnokoli po­biranje darov za potrebe izven monarhije. Tako so v maju 1781 franciškanom izrecno prepovedali zbiranje darov za svete kraje v Palestini.461460 Ivan Martelanc, Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani, Ljubljana 1933, str. 9; in Franc Škufca, Sto let slovenskega zavarovalstva, v: 7. dnevi slovenskega zavarovalništva, Portorož 2000, str. 63–67. Tudi samostani oziroma redovniki niso smeli pobirati milošcine brez izrecnega dovoljenja ci­vilnih oblasti (gospostva, upravnika, sodnika) dolocenega kraja.462461 Alphabetisch – Sinoptischer Auszug … str. 4–5. V obdobju do 1855 je moral v primeru velikih nesrec dovoljenje in od­redbo za pobiranje prostovoljnih dobrodelnih prispevkov (Almosensammlung) izdati oblastni organ (dvorna pisarna, cesar, gubernij ali okrožje), ki je tudi do­locil obseg pobiranja. Na prelomu 18. in 19. stoletja je v primerih zbiranja po celi monarhiji dovoljenje in odredbo izdala dvorna pisarna oziroma cesar in to odredil deželnim oblastem (deželnemu predsedniku, guvernerju), ta škofijske­mu ordinariatu, ta dekanom in ti naprej župnikom oziroma upraviteljem župnij in duhovnij. V ta namen je škofija razpolagala z natisnjenim formularjem, v katerega so le dopisali datum odredbe dvorne pisarne oziroma drugega organa, za kateri kraj se odreja zbiranje podpor oziroma milošcine. Zbrane prispevke so zbirali po vertikalni liniji od spodaj navzgor.463462 Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1767 bis Ende 1782, Wien 1782, str. 107, 111, 210, 239. Navadno so ob cerkvenih vratih postavili skrinjico, duhovnik pa je v oznanilih ljudem priporocil nabirko in razložil njen namen. Ob vecjih akcijah ali v primerih, ko je bila nesreca v bli­žnjem kraju, so ljudi prosili tudi za prispevke v naturalijah oziroma je duhovnik obiskoval premožnejše domacije od hiše do hiše.464463 NŠAL 4, šk. 7, nabirke f. 2/1, št. 197, nabirka za pogorelce trga Mondsen, april 1798. V primeru nesrec je bilo ponesrecencem strogo prepovedano prosjacenje od hiše do hiše, saj je imela to pristojnost le komisija oziroma krajevni dušni pastir, ki je hodil od hiše do hiše in pobiral prostovoljne prispevke v denarju in naturalijah (seno, slamo, platno, les, hrano …).465464 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1829–1835, 16. 1. 1831, str. 39–40; oznanilna knjiga 1849–1857, 9. 7. 1854; in ŽA Bled, razne knjige, šk. 6, oznanilna knjiga 1832–46, 9. 6. 1844. Kako je potekalo zbiranje sredstev skozi razlicna obdobja, bomo ponazori­li z naslednjimi primeri. Od pomladi 1808 do naslednje pomladi leta 1809 so v ljubljanski škofiji na podlagi dekretov dvorne pisarne, ki je dovolila in odredila zbiranje prostovoljnih prispevkov, imeli devet nabirk za devet krajev z razlicnih koncev monarhije: Wilfleinsdorf v Spodnji Avstriji, Gaja na Moravskem, Wara­sdin, Flitsch, Gottesgab na Ceškem, Ordenburg, Eggenburg, Zifersdorf in Bieliz v Šleziji, ki so bili poškodovani v požarih.466465 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1829–1835, 25. 4. 1830, str. 17. V 12 dekanijah ljubljanske škofije in eni lokaliji so skupaj za vseh 9 krajev nabrali 925 forintov oziroma gld in denar oddali deželnemu glavarstvu.467466 NŠAL 4, šk. 7, nabirke, f. 2/8, št. 254, seznam prispevkov po dekanijah za mesta prizadeta v požaru, 20. 3. 1809. To je bila razmeroma visoka pobrana vsota, saj se je obicajno za nabirke za nesrece v deželah izven Kranjske nabralo še manj denarja. Za pomoc ljudem, prizadetim v požaru v mestu Podiebrad leta 1832, je bilo v celotni ljubljanski škofiji zbranih samo 73 gld.468467 Prav tam. Po štirih slabih letinah je leta 1817 na Kranjskem zavladala huda lakota. Za pomoc pri rešitvi lakote so na pobudo deželnega glavarja ustanovili posebno Glavno dobrodelno društvo, katerega predsedstvo je na prošnjo glavarja prevzel ljubljanski škof Avguštin Gruber. V mesecih maj, junij in julij so razvili široko akcijo zbiranja denarnih in naturalnih darov in jih razdelili potrebnim.469468 NŠAL 4, šk. 8, nabirke, f. 2/31, št. 742, okrožnica dekanom iz 8. 7. 1832; in dopis Škofijskega ordinariata v Ljubljani Guberniju v Ljubljani 17. 12. 1832. Škof Gruber se je v posebnem pastirskem pismu 13. maja 1817 obrnil tudi na svoje duhovnike in jim toplo priporocil, naj se aktivno udeležijo pomoci pri delu Do­brodelnega društva in naj apelirajo na svoje župljane, ki jih stiska ni prizadela, da iz ljubezni do socloveka, kakor uci sveta vera, pomagajo socloveku v stiski.470469 NŠAL 4, šk. 7a, nabirke, f. 2, poslovanje Dobrodelnega društva, 1817. Medtem ko se je v nabirkah za pomoc krajem izven Kranjske navadno nabralo malo denarja, je bilo nekoliko bolje pri zbiranju denarja za reševanje stisk v domacih krajih. V zimi 1829/30, predvsem pa spomladi leta 1830 je v Beli krajini zaradi suše in toce, ki sta unicili pridelek, vladala huda lakota. Za blaženje stiske je bila v okrožnem uradu Novo mesto ustanovljena Dobrodelna komisija, ki je skrbela za zbiranje in razdeljevanje hrane prizadetim. Stiska je bila tako huda, da so bili ljudje odvisni samo od pomoci in se je Ilirski gubernij v Ljubljani za pomoc obrnil tudi na ljubljansko škofijo. Škof Wolf je za blažitev nesrece takoj osebno podaril 500 gld.471470 NŠAL 4, šk. 7, nabirke, f. 2/16 št. 538, dobrodelno društvo; pastirsko pismo škofa Gruberja škofijskim duhovnikom, 13. 5. 1817. Hkrati je tudi pisal dekanom celotne škofije, dekanijskim uradom na Dolenjskem pa zapovedal, naj se duhovniki v tej zadevi bolj zavzamejo kot sicer, naj kar se da sodelujejo z Dobrodelno ko­misijo, ki ji je ljubljanski gubernij naložil zbiranje denarja in hrane v svojem okrožju, in naj v krajih, kjer komisije ne bo, sami organizirajo zbiranje sredstev in jih pošljejo na Okrožni urad Novo mesto.472471 NŠAL 4, šk. 8, nabirke, f. 2/31, št. 619, Gubernij v Ljubljani škofu Wolfu, 27. 5. 1830. Dekanom na Gorenjskem in No­tranjskem je narocil, naj brez zadržkov takoj sprožijo nabirke in naj jih ljudem posebej priporocijo ter zbrani denar takoj pošljejo ordinariatu. V dekaniji Ljubljana je bila tako po hitrem postopku zapovedana nabirka, sredstva pa poslana ordinariatu.473472 ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 10, dopis škofijskega ordinariata dekanu, 17. 6. 1830. V župniji Ljubljana - sv. Peter so 20. junija 1830 oznanili: »Susha in tozha je lansku lejt po Dollenskeim sad semle tako usela u 6 farah, de u Metliki, Semizh, Podsemel, Tschernembl, Adleshitz in Scheinberg 800 familij, okolj 5000 ludi sdaj nimajo kaj jesti. She dosdej so shiveli vezhi dejl od dobrotnikou, ki so jim s shitom in s denarjim pomagali, de so se ohranili. Shetu je szer blisu – koker se shetu perblishuje je tudi v sili velikiga pomankanja in lakote med temi ludstvom jezhanje in upitje po kruhu od dne do dne hujshi. Ti sromaki, ki drugega ne proshijo, koker kruha – so od gnadliviga Firshta nashiga shkofa tudi nashimu usmilenju preporozheni. Sato bomo jutru in zhe bo treba tudi u Tork po Forshtat in po Polanah te bolji hishe obiskali in sa te sromake pomozh jiskali. Te drugi is unajnih Sosesk ste pa prosheni, de suoje darove daste u skrizo, ki je dons k temu najmenu per uratih zerkve postaulena. Bog pak nam ne daj nigdar posku­shat kako huda – je lakota! S kakershno miro bomo mi dejlili, raun s tako se nam bo povrazhovalu.«474473 NŠAL 4, šk. 8, nabirke, f. 2/31, št. 619, škof Wolf Gubernij v Ljubljani, 17. 6. 1830. Na škofovo okrožnico dekanom na Gorenjskem in Notranjskem so se do 6. julija odzvale 4 dekanije (Ljubljana, Moravce, Kamnik in Gorje), 8 posame­znih župnij oziroma ekspozitur (Mengeš, Horjul, Sava, Dob, Brezovica, Bevke, Tržic, Brdo) ter dva dobrotnika. Skupaj so nabrali 600 gld, od tega eno tretjino v dekaniji Ljubljana.475474 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1829–1835, str. 23–24. V letu 1847 je škofijski ordinariat na podlagi odredb dvorne pisarne in Ilir­skega gubernija odposlal denar 15 nabirk, odrejenih v drugi polovici leta 1846 in prvi polovici leta 1847. 12 nabirk je bilo namenjenih pomoci ob elementar­nih nesrecah in požarih, 3 med njimi so bile na Kranjskem in sicer za pogorelce v vasi Ostrožno Brdo, trgu Postojna in vasi Mojstrana. V 12 nabirkah so nabrali 992 gld, od tega vec kot polovico za tri kraje na Kranjskem. Tri nabirke so bile za cerkvene namene, in sicer za gradnjo katoliške cerkve v Leipizigu, podporo misijonom v Severni Ameriki in podporo katoliškim misijonom v Jeruzalemu in na Orientu. Pri slednjih dveh je bilo zbranega tudi najvec denarja, za vsakega od njiju vec kot 900 gld. Celotna procedura od odredbe gubernija za pobiranje nabirke pa do predaje denarja škofije guberniju je bila precej dolgotrajna in je navadno trajala vec kot pol leta.476475 NŠAL 4, šk. 8, nabirke, f. 2/31, št. 671, Škofijski ordinariat Ljubljana Guberniju v Ljubljani, 6. 7. 1830. V župniji Ljubljana - sv. Peter je bilo v letu 1847 pri oznanilih oznanjenih 7 nabirk. Prva 1. januarja 1847 za pomoc Tirolcem, ki so prejšnje leto utrpeli velike izgube zaradi živinske kuge, toce, poplav. V ta namen je bila tako kot obicajno v takih primerih pri cerkvenih vratih postavljena posebna skrinjica, kamor so ljudje lahko prostovoljno darovali denar. Ker je bil odziv slab, so 24. januarja nabirko še enkrat priporocili, deželne oblasti pa so zapovedale, da je treba pobirati prostovoljne prispevke tudi od hiše do hiše.477476 NŠAL 4, šk. 10, nabirke, f. 2/43, št. 1, Škofijski ordinariat Ljubljana Guberniju v Ljubljani, 3. 1. 1848. V tistem letu je bila v župniji poleg nabirk, ki so jih predpisali dvorna pisarna, gubernij in škofijski ordinariat, še nabirka za nekega kmeta iz Stanske vasi v župniji Dobrava, ki mu je pogorela kmetija in jo je predpisalo okrožje. Ob tem je župnik oznanil še: »Per te perloshnosti tudi z. k. Kresija sapove nam perporozhiti, de boste svoje poslopja zavarovali ali osekuritali in se te velike dobrote, pomozhi pridno poshlushili.«478477 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 1. 1. in 24. 1. 1847. S sprejetjem konkordata leta 1855 so se odnosi med Cerkvijo in monar­hijo redefinirali, kar se je odražalo tudi na podrocju nabirk. Škofom ni bilo vec treba pridobiti dovoljenja (od civilnih oblasti) za razpis cerkvenih nabirk, kot tudi niso bili vec dolžni razpisovati nabirk zaradi odredb civilnih oblasti. Ni pa smela Cerkev nabirati prostovoljnih prispevkov za necerkvene zadeve, npr. ob elementarnih nesrecah v dolocenih krajih. Za to je potrebovala dovoljenje civil­ne oblasti. Na to so škofijski ordinariat v Ljubljani kranjski deželni predsedniki opozorili leta 1901, ko so samostojno priceli zbirati prostovoljne prispevke za pogorelce v Gorenji vasi.479478 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 13. 6. 1847. Civilne oblasti so se v primerih velikih elementarnih nesrec za pomoc pri zbiranju sredstev za ponesrecence še vedno obracale na škofijo. Škofija je tedaj duhovnikom narocila, naj oznanijo nabirko, zbrani denar pa oddajo ustrezni civilni oblasti. Te nabirke so bile v vecini primerov namenjene krajem oziroma ljudem s Kranjske, z upravnih oblasti oziroma njihovih delov s podrocja lju­bljanske škofije.480479 NŠAL 5, šk. 132, nabirke, št. 2016/1901. Število nabirk se je iz leta v leto zmanjševalo. V letu 1864 je bilo za »po­gorelce« in druge prizadete v elementarnih nesrecah razpisanih šest škofijskih nabirk.481480 NŠAL 5, šk. 132, 133, nabirke, leta 1872–1941. V letu 1890 so bile za celo škofijo na podlagi prošenj deželnih oblasti razpisane le tri nabirke, in sicer dve za pogorelce dveh vasi na Kranjskem (Dra­govanja vas in Brezovi Dol) in ena za blaženje bede, ki je prizadela Ceško, Mo­ravsko in Predarlsko.482481 NŠAL 4, šk. 12, nabirke, f. 2/55. Poleg tega so bile na škofijskem ordinariatu zbrane in posredovane še manjše vsote za pogorelce sedmih vasi s Kranjske.483482 Laibacher Diöcesanblatt (1890), št. 6, str. 75; in (1890), št. 8, str. 91. Leta 1910 sta bili za celotno škofijo predpisani dve nabirki za poplavljence na Tirolskem, Predarlskem in Moravskem.484483 NŠAL 5, šk. 132, nabirke, leto 1890. V casu med obema svetovnima vojnama je bilo mnogo manjših nabirk, tako na prošnjo civilnih oblasti in raznih župnij kot dekanij oziroma škofije. Posebej velja omeniti štiri, ki so bile po obsegu najvecje. V prvem primeru je šlo za pomoc pri poplavah v okraju Poljane nad Škofjo Loko in v okrožju Polhov Gradec, ki so pustošile poleti 1926. leta. Veliki župan ljubljanske oblasti se je v dopisu 27. julija obrnil na škofijski ordinariat za po­moc pri zbiranju sredstev. Generalni vikar Andrej Kalan je vsem župnijam in duhovnijam zapovedal posebno nabirko, kar je bilo objavljeno tudi v casopisu Slovenec. Vernikom je nabirko posebej priporocil in jo podkrepil s svetopisem­skimi citati: »Kdor se ubogega usmili, bo srecen. Kdor v Gospoda veruje, ljubi usmiljenje. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.«485484 LŠL (1910), št. 7, str. 95; in (1910), št. 10, str. 122. Odziv je bil dober, saj so v mesecu in pol zbrali 173.000 din, 50.000 din pa je na prošnjo ško­fa Jeglica podaril papež Pij IX. Skupno vsoto nad 223.000 din je škofija predala velikemu županu ljubljanske oblasti, da je pomoc razdelil poplavljencem.486485 NŠAL 5, šk. 133, nabirke, 1. 10. 1926, št. 3896. Druga velika nabirka je bila leta 1929. Prejšnje leto je huda suša zdesetkala kmetijski pridelek, sledila pa je huda zima, ki je povzrocila velike stiske pri rev­nih prebivalcih. Škof Jeglic je premišljeval, kako pomagati prizadetim prebival­cem in se obrnil na komisarja oblastne uprave dr. Marka Natlacna (1886–1942), da bi skupaj organizirali pomoc. V svoj dnevnik je 17. februarja 1929 zapisal: »Na moj poziv je prišel k meni dr. Natlacen. Kako pomagati po vsej deželi? On je mislil, naj se pomoc organizira po župnijah in obcinah. In res; splošna po­moc je le tako mogoca, koj sem potrdil. Dogovoril se je še z velikim županom. Si­noci sta prišla oba k meni. Složili smo se. Sestavili smo primeren poziv na župnike in župane. Veliki župan je mislil, naj bi tudi v Ljubljani imeli kak razpoložljiv de­nar za one kraje, kjer ne bi mogli sami kaj posebnega storiti. Res je tako. Zato smo pozvali premožnejše sloje, naj nam pošljejo v Ljubljano kake primerne prispevke. Poziv smo podpisali vsi trije. Poslovimo se. Kar pride nazaj dr. Natlacen in pravi: veliki župan misli, naj bi kar mi s prispevki zaceli in dali po din 1.000. To je izvrstna misel. Kaj bodo ljudje rekli: priporocajo pomoc, kaj pa sami? Potrdil sem misel in dr. Natlacenu koj izrocil din 1.000. Danes imajo listi že naš poziv in tudi naše prispevke. Pridružila se je tudi žena g. župana. Vse to me silno veseli. Deo gratias!«487486 NŠAL 5, šk. 133, nabirke, 9. 12. 1926, št. 4922; in Jeglicev dnevnik, str. 955–956. Casopisi so 17. februarja 1929 objavili Poziv za pomoc ljudem, v katerem so prosili vse župane in župnike naj organizirajo posebne odbore, ki bodo eviden­tirali ljudi, ki nujno potrebujejo pomoc. Obrnejo naj se tudi na vse premožne ljudi in na gospodarske zavode za prispevke v naravi ali gotovini in uporabijo tudi ubožne sklade dobrodelnih društev in obcin. Zbrana sredstva naj namenijo pomoci potrebnim, kjer pa pobrana sredstva ne bodo zadošcala, naj se obrnejo na velikega župana. Ob koncu so se obrnili še na vse javne korporacije, go­spodarske zavode in družbe ter premožne posameznike, da namensko darujejo denar velikemu županu za skupni fond pomoci potrebnim. Na koncu so bili podpisani Jeglic, veliki župan Franc Vodopivec (1879–1930) in komisar obla­stne samouprave Natlacen ter navedeni štirje darovalci z vsak po 1000 din.488487 Jeglicev dnevnik, str. 1012–1013. Poziv je bil ocitno dober, tako da je škof v svoj dnevnik 12. marca zapisal: »Poziv za pomoc bednikom naših dni (glej 17. februar 1929) je vžgal. Sino­ci sta bila pri meni veliki župan in dr. Natlacen. Veliki župan je povedal, da so odbori za pomoc dobro delali. Dobil je din 81.000 in nekaj prošenj iz županij, v katerih nekaj ni dobilo domace podpore. Posvetovali smo se, kako naj se med pro­silce razdeli podporna vsota. Podpora se bo dala v živilih, ne pa v denarju. Deo gratias!«489488 Slovenec 57 (1929), št. 41, str. 1. Tretji sklop nabirk je bil namenjen brezposelnim, revnim in lacnim v casu gospodarske krize, ki ga je po pooblastilu škofijskega ordinariata vodila Kari­tativna zveza v Ljubljani s svojimi župnijskimi odbori. Zbrali so denar, živila in obleko. Akcija je intenzivno potekala v letih 1931–1934 in ji bomo vec pozor­nosti namenili pri obravnavi Karitativne zveze v Ljubljani. Cetrta velika nabirka oziroma akcija je bila ob velikih poplavah v septem­bru leta 1933, ki so prizadele ljubljansko barje, kamniški, krški, logaški in še posebej kocevski okraj, in jo je vodila škofija samostojno, kar je bila verjetno posledica zaostrenih razmer med Cerkvijo in državo. Škof Rožman je 27. sep­tembra 1933 vsem župnijam poslal okrožnico, v kateri je predpisal, naj se nabir­ka oznani pri vseh mašah v nedeljo, 1. oktobra, naslednjo nedeljo pa naj se vrše nabiralne akcije. Denar naj se nato pošlje 9. oktobra škofijskemu ordinariatu, ki bo sredstva v sodelovanju s Škofijskim odborom Katoliške akcije (KA), ki je vodil akcijo, razdelil pomoci potrebnim. Kjer je bila denarna stiska velika, so lahko darovali tudi v živilih, ki so jih poslali naravnost v prizadete kraje ali pa Gospodarski zvezi in pisarnam KA.490489 Jeglicev dnevnik, str. 1015. Pomožni odbor KA za poplavljen­ce je nato v naslednjih mesecih zbiral in koordiniral pomoc. Zbrali so vec kot 160.000 din denarne pomoci, veliko oblacil in vec ton hrane.491490 NŠAL 5, šk. 133, nabirke, 27. 9. 1933, št. 3860. Dobrodelnih aktivnosti in nabirk v casu prve svetovne vojne tu ne bomo posebej obravnavali. V pregledu lahko vidimo, da je civilna oblast pri zbiranju sredstev za dobrodelne namene tesno sodelovala s Cerkvijo tako zaradi dobro izgrajene upravne mreže, saj je preko prižnic želeno obvestilo prišlo do tako rekoc sleher­nega cloveka, kot tudi zaradi moralno-verskega vpliva klerikov. Dobrodelnost, priporocena s strani Cerkve, je imela zaradi verskih razlogov bistveno vecjo težo, kot ce jo je predpisala ali zapovedala civilna oblast, in tega se je le-ta dobro zavedala. 6.3 NAJDENCI 6.3.1 USTANOVITEV NAJDENIŠNIC IN NAJDENIŠKI SISTEM Modernizacija monarhije ob koncu 18. stoletja se je ob urejanju celotne socialne problematike dotaknila tudi oskrbe sirot. Da bi zmanjšali število de­tomorov in izboljšali položaj nezakonskih mater in njihovih otrok ter povecali število prebivalcev, ki bi skrbeli za vecjo blaginjo države, so bile v monarhiji ko­nec 18. stoletja uvedene nove inštitucije – najdenišnice.492491 NŠAL 5, šk. 133, nabirke, leto 1933. Idejo za vzpostavitev sistema najdenišnic naj bi cesar Jožef II. našel ob svojem obisku v Parizu, kjer je videl velike pariške najdenišnice. Cesar jih je tako kot porodnišnice sklenil uvesti tudi v Avstrijo. Po vzoru porodnišnice in najdenišnice na Dunaju, ustanovljene leta 1784, so do zacetka devetdesetih let podobne zavode ustanovili v vecini glavnih deželnih mest zahodne polovice države. Ko je bil cesar spomladi leta 1784 v Ljubljani, je v ljubljanskem špitalu našel nekaj najdencev, cez nekaj dni pa je v Ljubljano pisal pismo, da je treba zanje še prav posebno skrbeti, bolje kakor je videl v špitalu. V Ljubljani so porodnišnico z najdenišnico ustanovili z dekre­tom z 21. 3. 1787, dejansko pa sta v okviru mešcanskega špitala zaceli delovati leta 1788.493492 Dragica Cec, Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve? Spreminjanje podobe detomora v 18. in v zacetku 19. stoletja, v: Acta Histriae 15 (2007), št. 2, str. 426. Še bolj kot ljubljanska najdenišnica je bila za širši slovenski prostor pomembna najdenišnica v Trstu, ki je v okviru civilne bolnice pricela delovati leta 1769.494493 Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, str. 232; in Janez Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost. O ukinjanju najdenišnice v Ljubljani v šestdesetih letih 19. stoletja, v: Prispevki za novejšo zgodovino 52 (2012), št. 2, str. 8–9. Osnovni cilj porodnišnice je bil v prvi vrsti pribežališce neporocenih no­secih mater (le izjemoma so prišle rojevat vdove ali porocene), da so se izognile javni sramoti in stiski, da so v anonimnosti rodile in nato lahko preko instituta najdenišnic oddale otroka v javno oskrbo.495494 Cec, Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve, str. 426. Za anonimnost mater je bilo še dodatno poskrbljeno v tržaški najdeni­šnici, kjer je po vzoru italijanskih najdenišnic delovala t. i. »Rollmaschine« pri vhodnih vratih, kamor so lahko matere oziroma starši, ki so se želeli znebiti nezaželenih otrok, brez vsakega formalnega postopka oddali otroka. Otroka so položili v »Rollmaschine« in jo zavrteli, pri cemer je zazvonil zvoncek, ki je osebje v najdenišnici obvestil, da so dobili novega najdenca. Ce poleg otroka ni bilo nobenega lista o imenu in krstu, je bil otrok kršcen v najdenišnici in je do­bil novo ime in priimek, ki je bil italijanski in se je zacenjal vedno z isto crko.496495 Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 9. Najdenišnica v Ljubljani ni imela svojih prostorov, niti osebja, celoten in­stitut pa je poosebljal sirotinski oce (Oberwaisenvater). Najdenišnica je bil insti­tut za posredovanje v glavnem v porodnišnici rojenih nezakonskih otrok v rejo rejnikom, ki so za to dobili placilo. Višina oskrbnine, ki so jo najdenišnice pla­cevale rejnikom, je bila odvisna od financnih zmožnosti dežele, gibanja življenj­skih stroškov in se je skozi leta spreminjala. Je bilo pa znacilno, da je bila višina rejnine v tržaški najdenišnici višja kot pri ljubljanski,497496 Gorazd Stariha, Krvave rejnice. O primerih zlorabe rejništva iz prve polovice devetnajstega stoletja, v: Zgodovina za vse 17 (2010), št. 1, str. 15–16; Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 12. zato so ljudje tudi raje jemali v oskrbo najdence iz tržaške najdenišnice, kar je veljalo tudi za Kranjsko. Otroka, oddanega v najdenišnico, so imenovali najdenec, ljubljanski ozi­roma tržaški najdenec (Laibacher ali Triester Findling), odvisno od tega, iz kate­re najdenišnice je prišel, in ta izraz se je uporabljal ves cas obstoja najdenišnic. Matere so v tistem casu otroke rojevale doma ob pomoci babice, v porodnišnico pa so konec 18. stoletja in dobršni del 19. stoletja v veliki vecini hodile rojevat le matere nezakonskih otrok in tiste, ki otroka niso želele oziroma mogle obdržati in so ga oddale najdenišnici. To so bila neporocena mestna dekleta v vecini iz nižjega socialnega sloja. V letih od 1820 do 1834 je bilo v ljubljansko najdeni­šnico skoraj 90 % otrok oddanih naravnost iz porodnišnice, preostali najdenci pa so bili vecinoma iz ljubljanskih župnij, in sicer otroci neporocenih deklet, zapornic z ljubljanskega gradu, igralk, … Nekaj je bilo tudi otrok neporocenih kmeckih hcera in vdov, ki so hotele prikriti sramoto, le 2 % pa je bilo najdencev v pravem smislu besede. Matere, ki so otroka oddale v najdenišnico, so dobile potrdilo, na podlagi katerega so lahko pozneje dobile otroka iz reje v svojo brezplacno oskrbo. Ma­tere so morale placati tudi doloceno takso, ce pa je niso bile zmožne placati, je najdenišnica le-to izterjala od obcine oziroma gosposke, v katero je spadala mati. Namen in naloga najdenišnice sta bili cim prej oddati najdence ustre­znim rejnikom, kar se je nemalokrat zgodilo že isti ali naslednji dan po spre­jemu otroka. Rejniki, ki so morali imeti potrdilo o nravni, zdravstveni, verski in premoženjski ustreznosti, so nato dobili rejniško pogodbo, nekaj osnovnega materiala (povijalno mizico, nekaj plenic in povojev) in prvi obrok placila za rejo otroka.498497 Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 16. V pogodbi med najdenišnico in rejnikom so bile dolocene medsebojne obveznosti in pravice. Primerjava med pogodbama ljubljanske in tržaške najde­nišnice kaže le malenkostne razlike, v vecini pa so bila dolocila zelo podobna. V arhivskem gradivu, povezanem z najdenci, smo našli dve pogodbi, tržaško in ljubljansko. Za ljubljansko najdenišnico imamo na voljo neizpolnjeno pogodbo v obliki praznega formularja iz leta 1849, medtem ko se je izpolnjena in pod­pisana pogodba tržaške najdenišnice ohranila v ŽA Moravce. Gre za pogodbo med najdenišnico in rejnico Marianno Jemz iz Zgornjih Ribc v župniji Morav­ce, sklenjeno 15. novembra 1831, za rejništvo najdenca Ignazia Boscherja, ki se je rodil 25. septembra 1831. Pogodba se je verjetno ohranila po nakljucju, ker je najdenec 14. marca 1837 umrl. Župnik je pogodbo obdržal po izplacilu zadnjega obroka rejnikom, kar je bilo izvršeno pol leta po smrti najdenca, 4. septembra 1837, in je rejniki niso vec potrebovali. Obe pogodbi sta dvojezicni (nemška in slovenska), v obliki tiskanega for­mularja in so vanju dopisali le manjkajoce osebne podatke in lastnosti rejnika, datum prevzema najdenca, njegovo ime, morebitne znacilnosti, datum rojstva in financne podrobnosti glede placila rejnikom. Ob koncu je bil še prazen for­mular, kamor so pozneje vpisovali izplacila obrokov rejnikom in pripombe. S podpisom pogodbe se je rejnica zavezala, da bo za najdenca skrbela kot za svo­jega otroka ter da ga bo pošiljala v šolo, za katero ji ne bo treba nic placevati, ustrezne knjige pa mu bo priskrbel župnik. Obvezala se je, da se bo z najdencem ob prihodu domov oglasila pri župniku in okrajni gosposki, da ga vpišeta v evi­dence, in jima bo pozneje ob morebitni selitvi v drug kraj le-to naznanila. Pre­povedano ji je bilo menjati najdenca z drugim ali ga oddati drugim rejnikom. Ce ne bi bila vec zmožna skrbeti za najdenca, je morala to sporociti gosposki in župniku, ki bi priskrbela novega rejnika. V primeru bolezni je moral krajevni zdravnik najdenca brezplacno zdraviti, ce pa tega ne bi hotel, je morala rejnica to sporociti župniku oziroma gosposki. Starost, do katere so bili rejniki dolžni skrbeti za najdenca in so dobivali za to placilo, se je skozi leta spreminjala. Naj­prej je bilo to do 12. leta, od leta 1830 pa do 10. leta. Ko so dopolnili doloceno starost, so najdence rejnikom prepustili v brezplacno oskrbo do 22. leta oziro­ma so le-ti morali pomagati rejnikom na kmetiji oziroma pri obrti. Tudi v tem casu pa sta morala nad njihovo vzgojo in nad ravnanjem rejnikov bdeti okrajna gosposka in dušni pastir. Rejniki so bili dolžni na lastne stroške oskrbovati naj­denca tudi po 10. letu starosti, ce so bili krivi za njegovo poškodbo ali bolezen. Ob primeru smrti najdenca so morali rejniki to takoj sporociti župniku in go­sposki. Dvakrat letno so morali rejniki najdenca skupaj s pogodbo prinesti v pregled župniku oziroma gosposki, takrat so dobili tudi placilo. Najdenišnica si je pridržala pravico, da je najdenca kadarkoli do njegovega 10. leta, tržaškega najdenca pa do 7. leta, vzela iz reje. V pogodbi tržaške najdenišnice je bil tudi clen, ki je rejnikom zagotavljal, da v primeru, ce v oskrbo vzamejo dva najdenca, enemu njihovih rodnih sinov ne bo treba služiti vojske. V pogodbi ljubljanske najdenišnice pa je bilo zapisa­no, da je ob prevzemu najdenca iz najdenišnice rejnica dobila najdencev rojstni list, ki ga je morala hraniti in ga je najdenec lahko pozneje uporabljal kot doka­zilo. Ce se rejniki niso držali zavezanih obveznosti, je najdenišnica na stroške rejnikov lahko zahtevala uveljavitev vseh pogojev, ki so bili prelomljeni.499498 Boris Golec, Tržaški in ljubljanski najdencki v Kumljanskih hribih, v: Kronika 37 (1989), št. 3, str. 192–202; in Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 61–65. Denar za oskrbo najdencev so morali, ce je bilo to mogoce, placevati na­ravni starši oziroma matere, kar pa je bilo le redko, tako da je vecina denarja prišla iz krajnskega deželnega ali ljubljanskega najdenišnicnega sklada.500499 SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, registratura VIII, f. 51, t. e. 445, formular pogodbe ljubljanske najdenišnice iz leta 1849, NŠAL, ŽA Moravce, razni spisi, šk. 35, najdenci, pogodba tržaške najdenišnice iz leta 1831; in NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, Osnanilo Zesarskiga kr. Ilirskega Poglavarstva v Ljubljani, 12. 8. 1830, Nro. 17970/1737. Za oskrbo porodnic v porodnišnici so le-te morale placevati takse, ki pa so jih revne ženske le težko zmogle. Leta 1830 so rejniki ljubljanskih najdencev za najdenca v prvem letu sta­rosti dobili 24 gld in ob preteku prvega leta še 4 gld, za nadaljnjih devet let 15 gld letno, za vsa leta pa še 5 gld za zdravila.501500 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, okrožnica Ilirskega gubernija v Ljubljani: Die den Pflegältern der Findlinge zugestande­nen Begünstigungen betreffend, 14. 5. 1819, št. 5824; Osnanilo Zesarskiga kr. Ilirskega Poglavarstva v Ljubljani, 12. 8. 1830, Nro. 17970/1737; in Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 62–63. Na podlagi pogodbe tržaške naj­denišnice iz leta 1831 lahko sklepamo, da je rejnikom placevala nekoliko višje oskrbovalnine kot ljubljanska, saj je rejnica Marianna Jemz za prvo leto oskrbe tržaškega najdenca Ignazia Boscherja dobila 34 gld, naslednja leta pa 24 gld letno.502501 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, Osnanilo Zesarskiga kr. Ilirskega Poglavarstva v Ljubljani, 12. 8. 1830, Nro. 17970/1737. Ti zneski so bili za podeželskega cloveka dodaten vir zaslužka, zaradi višje »rejnine« pa so se rejniki raje odlocali za prevzem tržaških najdencev. Kljub rejnini, ki so jo za oskrbo dobivali rejniki, pa je le teh skoraj ves cas kronicno primanjkovalo. Leta 1804 je direkcija ljubljanske najdenišnice ugota­vljala, da nezakonske matere, ki rodijo otroka v ljubljanski porodnišnici, otroka uspejo oddati le, ce same doplacajo rejnikom znesek, ki bi ga sicer dobili od tržaške najdenišnice. V letih 1828/29 je ljubljanska najdenišnica zaradi pomanj­kanja rejnikov celo zacasno prenehala sprejemati najdence. Leta 1840 so razmi­šljali, da bi rejniške družine iskali celo na Hrvaškem in v Vojni krajini.503502 NŠAL, ŽA Moravce, razni spisi, šk. 35, najdenci, pogodba tržaške najdenišnice iz leta 1831. Težav pa ni imela le ljubljanska najdenišnica, ampak tudi tržaška. Avgusta 1851 je tržaški deželni namestnik zaradi prenapolnjenosti tržaške najdenišnice pozval duhovnike na župnijah, naj ljudi vzpodbudijo, da bi vzeli v oskrbo naj­dence. Priporocilo je konec septembra istega leta ponovil še škof Wolf z okro­žnico dekanom. Poudaril je, da je telesna in duhovna oskrba najdencev zelo vredno dejanje kršcanske usmiljenosti, saj lahko ta uboga bitja utrpijo veliko telesno in duhovno škodo, ce jih ne vzamejo v oskrbo kršcanske osebe in dru­žine iz ljubezni do Boga. Poudaril je, naj ljudem priporocijo prevzem najdencev v oskrbo kljub neugodnim letnim razmeram, ki prihajajo za prenos majhnih otrok iz tako oddaljenega kraja, in naj zato duhovniki poucijo matere, kako naj jih varno prinesejo.504503 Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 16. Podobni pozivi, naj duhovšcina apelira na ljudi, da bi v oskrbo prevzeli najdence iz prenapolnjene tržaške najdenišnice, so se vrstili tudi v naslednjih letih.505504 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 10, najdenci, okrožnica Škofijskega ordinariata Ljubljana dekanijam, 22. 9. 1851. Eden glavnih razlogov za ustanavljanje najdenišnic je bilo zmanjšanje šte­vila detomorov, a so oblasti ocenile, da so bili rezultati preslabi. Da bi to spre­menili, so leta 1831 dolocili, da lahko neporocene nosece dekle v porodnišnicah rodijo brez placila pristojbin in brezplacno oddajo svoje otroke najdenišnici.506505 NŠAL 4, šk. 132, nravni red, f. 37/ 325, okrožnice Škofijskega ordinariata v Ljubljani dekanom, 22. 9. 1851, 9. 11. 1853, 11. 1. 1856, 23. 7. 1859; in NŠAL, NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 10, najdenci, okrožnica škofijskega ordinariata Ljubljana dekanijam, 22. 9. 1851. Pri sistemu oddaje v rejo pa so se našli tudi posamezniki, ki so v sistemu zaslutili priložnost za nezakonit zaslužek. Prihajalo je do raznih zlorab. Bili so primeri, da so najdenci umrli, rejniki pa so še naprej jemali denar in kazali svoje ali druge otroke, nekateri poroceni starši so svoje otroke dali v najdenišnico, nato pa jih vzeli v oskrbo in seveda prejemali placilo, kupcevalo se je s pogod­bami umrlih najdencev, najdence so oddali v najdenišnico še enkrat, da so prišli do dvojnih pogodb, bilo je tudi mnogo sumov detomorov najdencev …507506 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, okrožnica okrajnim gosposkam ljubljanske kresije: Die Fürsorge für gefallene Dien­stmägde und ihre uneheliche Kinder betreffend; 15. 6. 1831 Nro. 6941. Treba je poudariti, da je celotna problematika najdencev in rejništva za­znamovala veliko število ljudi, tako najdencev in rejniških družin kot celotnih podrocij, kamor so ti najdenci prišli, saj je s tem prišlo do precejšnega dotoka prebivalstva, spremembe socialne strukture prebivalstva, novih priimkov ... Po ocenah naj bi v casu obstoja ljubljanske najdenišnice (1788–1871) ta sprejela in nato v rejo oddala najmanj 10.000 najdencev, še znatno vec pa naj bi bilo najdencev iz vecje tržaške najdenišnice. Po nekaterih ocenah naj bi na podrocju Kranjske oskrbovali okoli eno tretjino najdencev iz ljubljanske najdenišnice in dve tretjini iz tržaške najdenišnice,508507 Stariha, Krvave rejnice, str. 5–15. skupno število pa naj bi po grobih ocenah tako znašalo okoli 30.000 najdencev.509508 Zdešar, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, str. 233; in Golec, Tržaški in ljubljanski najdencki v Kumljanskih hribih, str. 192–193. Iz gradiva župnijskih arhivov v NŠAL, protokolov ljubljanske najdenišnice v Arhivu Republike Slovenije510509 Kako mocno so t. i. najdenci zaznamovali dolocen prostor, je z natancno mikroanalizo na podrocju župnije Šentjurij - Podkum pokazal Boris Golec v prispevku Tržaški in ljubljanski najdencki v Kumljanskih hribih. in dopisa kranjskega deželnega odbora škofij­skemu ordinariatu v Ljubljani iz leta 1876511510 SI AS 384, Najdenišnica v Ljubljani. Gradivo obsega 16 protokolov najdencev, med drugim pa tudi abecedni seznam tržaških najdencev, umrlih na Kranjskem 1820-1858. lahko sklepamo, da je bilo rejni­štvo v ljubljanski škofiji v casu obstoja najdenišnic najbolj razširjeno predvsem v širši okolici Ljubljane ter pasu od Ljubljane proti vzhodu do štajerske meje. Na zahodu so bile to župnije do Polhovega Gradca, preko Poljanske doline, na severu proti Kamniku skozi Tuhinjsko dolino, južno pa do župnij Borovnica, Golo, Turjak, Višnja Gora, Šentvid pri Sticni, Trebnje, po dolini reke Mirne do Save ter nekaj malega v okolici Novega mesta. Na Gorenjskem je bilo rejništvo delno razširjeno še v pasu od Cerkelj do Tržica. Rejništva ni bilo zaznati oziro­ma je bilo povsem marginalno na obmocju od Kranja severno po porecju Save ter v južnih predelih škofije: na Kocevskem, v Suhi in Beli krajini, v dekanijah Vipava in Trnovo - Ilirska Bistrica. Na podlagi abecednega seznama tržaških najdencev, umrlih na Kranjskem 1820-1858, lahko sklepamo, da so bili naj­denci iz tržaške najdenišnice v reji na istih podrocjih kot ljubljanski z izjemo Notranjske, saj jih najdemo na obmocju od župnije Zavratec preko Logatca do Cerknice oziroma do Postojne, vendar jih je bilo razmeroma malo. 6.3.2 VLOGA DUŠNIH PASTIRJEV V nadaljnji obravnavi najdencev se bomo osredotocili predvsem na vlogo krajevnih dušnih pastirjev, ki so imeli v prvi polovici 19. stoletja v tem procesu pomembno vlogo. Dušni pastirji so imeli glede oskrbe in vzgoje najdencev v rejniških družinah po deželi številne uradniške, posredniške in nadzorne nalo­ge. Glavno skrbniško in nadzorno nalogo je imel sirotinski oce, na terenu pa so glavno nalogo opravljali predvsem krajevni dušni pastirji in okrajne gosposke. Naloga krajevnega dušnega pastirja je bila biti vezni clen med sirotinskim ocetom, najdenci in rejniki ter predvsem, da je stalno spremljal in nadziral zdravstveno in nravno stanje, vzgojo in razvoj najdencev v svoji župniji. V ta namen je moral voditi evidenco vseh najdencev v župniji. Vlogo dušnih pastir­jev v tem procesu so dolocale številne odredbe, posebej natancno pa instrukcija ljubljanskega gubernija iz leta 1820512511 NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325, priloga dopisa Kranjskega deželnega odbora Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 4. 3. 1876. in kurenda Ilirskega gubernija v Ljubljani iz leta 1836.513512 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, Provisorische Instruction für den Oberwaisenvater zu Laibach in Absicht seiner Obliegen­heiten im Allgemeinen, und rücksichtlich der Invigilirung und Musterung der auf dem Lande in der Pflege befindlichen Waisen und Findlinge, dann der Berechnung der Verpflegsgelder, Ilirski gubernij v Ljubljani, N. 6778, 2. 6. 1820. Preden je rejnica dobila v oskrbo najdenca, je morala od župnika dobiti izkaz o nravni, zdravstveni in premoženjski ustreznosti. To spricevalo je morala potem potrditi še okrajna gosposka. Potrdilo je bilo v obliki formularja, na ka­terem se je v prazne prostore vpisalo le še ime in priimek ženske, ime njenega moža, naslov, starost, število otrok in velikost posestva, cas veljavnosti potrdila ter podpis župnika in okrajne gosposke, s katerim sta potrjevala, da je oseba zdrava in nravno primerna za vzgojo najdencev. Poznejši formularji so vsebo­vali tudi opis ženske, ki je želela prevzeti najdenca v rejo.514513 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci Kurrende des k. k. illyrischen Guberniums zu Laibach. 3. 5. 1836, Nro. 8909. Vsaka rejnica se je po prevzemu otroka v oskrbo morala oglasiti pri okraj­ni gosposki in pri župniku, da sta videla stanje otroka in ga vpisala v evidenco. Duhovnik je moral skrbeti za to, da najdenec brez dovoljenja ni menjal svojih rejnikov ali spreminjal bivališca. Duhovnik je bil skupaj s sirotinskim ocetom in okrajno gosposko dolžan skrbeti za vsesplošen duhovni, duševni in telesni razvoj in vzgojo ter šolanje najdenca in da so rejniki izpolnjevali vse starševske dolžnosti, kot bi jih naravni starši. Duhovnik je imel celo »lekarniške« naloge. Ce je namrec rejnica zaradi bolezni obiskala lokalnega ranocelnika, ki ji je bil dolžan brezplacno pomagati, je v primeru, da je predpisal recept za zdravila, ta recept moral potrditi tudi župnik in to nato naznaniti sirotinskemu ocetu, da se je vse ustrezno obracunalo. V primeru smrti najdenca je morala rejnica to sporociti župniku, ta pa ranocelniku in sodniku (Grundrichterju). Trupla niso smeli prej pokopati, dokler ga ni vprico rejnice in sodnika pregledal ranocelnik. Duhovnik je nato izdal mrliški list, na katerem je bilo poleg obicajnih rubrik vpisano tudi, da je bilo truplo sodno pregledano. Mrliški list so morali potem poslati okrajni gosposki in ta sirotinskemu ocetu.515514 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, spricevala, 1840. Doloceno je bilo tudi, da so morali najdence pod državno oskrbo brezplacno pokopati.516515 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, Provisorische Instruction für Oberwaisenvater zu Laibach …, Ilirskega gubernija v Ljubljani, št. 6778, 2. 6. 1820. Pozneje so morali rejniki, ki so sprejeli najdenca v svojo oskrbo, pogodbo o rejništvu pokazati duhovniku svoje župnije, rejniki, ki so najdence v rejo vzeli iz tržaške najdenišnice, so morali župniku ob prinosu najdenca v župnijo pre­dložiti tudi potrdilo s podpisi uprave najdenišnice v Trstu, sirotinskega oceta in okrajne gosposke, ki so potrjevali, da je otrok oddan tem in tem staršem v rejo.517516 Dvorni dekret iz 20. 6. 1785, Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1784, Wien 1787, str. 69. Duhovnik je na podlagi teh potrdil in pogodb vpisal najdence v formular vseh najdencev v župniji, ki ga je moral voditi do dolocenega leta starosti po­sameznega najdenca (od 10 do 12 let). Ta evidenca je bila pomembna tudi za primere, ko so matere ob prenapolnjenih porodnišnicah same iskale rejnike, in je služila kot registracija in izkaz, kje se otrok sploh nahaja. V evidenco je bilo treba vpisati vse spremembe kraja bivanja otroka, ce se je izrocil nazaj staršem ali prestavil k drugim rejnikom oziroma primer smrti. Ce je duhovnik opazil primer zanemarjanja najdenca, je moral to takoj sporociti okrajni gosposki, ki je sprožila ustrezne postopke. Prav tako je moral duhovnik potrditi, da je nek otrok tako bolan, da potrebuje medicinsko oskrbo. Nadzirati je moral tudi, da najdenca niso prestavljali brez ustreznih dovoljenj iz enega okraja v drugega.518517 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, spricevala, 1838. Krajevni dušni pastirji so morali tudi preko pridig in osebnih spodbud skrbeti za »popularizacijo« rejništva med ljudmi.519518 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, Kurrende des k. k. illyrischen Guberniums zu Laibach. 3. 5. 1836, Nro 8909. V praksi je nadzor nad najdenci dušni pastir verjetno izvajal dvakrat letno, in sicer ob izplacevanju denarja rejnikom. Do leta 1835 je rejnine za tržaške in ljubljanske najdence izplaceval sirotinski oce v župnišcih, od leta 1835 do 1850 pa krajevni dušni pastirji skupaj z uradniki okrajne gosposke.520519 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, okrožnica Ilirskega gubernija v Ljubljani: Die den Pflegältern der Findlinge zugestande­nen Begünstigungen betreffend, 14. 5. 1819, št. 5824. Dušni pastir v župniji Ljubljana - sv. Peter je ob primernem casu na prižnici oznanil tako: »Prihodno sredo zjutrej ob devetih se bo na Rothovsu plazhilo dajalo za pol leta letoshniga leta tistim starshem, kteri imajo otroke is Shpitala v oskerbitvi. Starshi nej perpelejajo otroke in naj perneso tudi kontrakte. Prihodni petek ob devetih zjutraj se bo pa v farovshu plazhilo dajalo za otroke iz Spithala tistim starshem, kteri so pod komisijo. Naj tudi perpelejo otroke in pernesejo kontrakte.«521520 NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325, 4. 3. 1876, dopis kranjskega deželnega odbora škofijskemu ordinariatu v Ljubljani. Najdence iz tržaške najdenišnice so rejniki mnogokrat prevzemali preko prenašalk (Findelträgerinnen), ki so morale od župnikov in okrajne gospo­ske pridobiti spricevalo o nravnosti, zanesljivosti in sposobnosti za takšno opravilo.522521 NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19, oznanilna knjiga 1842–1849, 13. 6. 1847. Podobna oznanila lahko najdemo vsake pol leta. Deželne oblasti tudi niso bile zadovoljne nad ravnanjem rejnikov, ugo­tovile so, da najdence rejniki dobijo v rejo le na podlagi potrdila o moralni ustreznosti, ki ga izda krajevni dušni pastir, ne ugotovi pa se, ali so sploh eko­nomsko zmožni skrbeti za najdence, na kar bi morala biti še pozorna okrajna gosposka.523522 Golec, Tržaški in ljubljanski najdencki v Kumljanskih hribih, str. 194. Naloge dušnih pastirjev glede najdencev so se zmanjšale po upravnih re­formah po letu 1849, naloge na lokalni ravni pa so prevzeli deloma okrajna glavarstva oziroma uradi, financni uradi, okrajni zdravniki in obcine. Od leta 1850 do 1854 so rejnine rejnikom izplacevali delno preko uradni­kov okrajnega glavarstva, delno preko davcnih uradov, od leta 1854 do 1858 pa ponovno preko dušnih pastirjev,524523 NŠAL, ŽA Mengeš, razni spisi, šk. 3, najdenci, okrožnica Okrožnega urada v Ljubljani okrajnim gosposkam, 11. 6. 1847, št. 9749. kar pa je pri njih povzrocilo negodovanje, saj so morali sami hoditi tudi do štiri ure dalec na sedeže davcnih uradov po denar za rejnine ali pa so morali tja poslati zaupanja vrednega sla, ki pa so mu ravno tako morali placati potnino.525524 NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325, dopis Kranjskega deželnega odbora Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 4. 3. 1876. Leta 1858 je ponovno prišlo do spremem­be in so rejnine do leta 1866 izplacevali le na sedežih okrajnih uradov, v krajih, oddaljenih od sedeža okrajnega urada, pa so za to skrbeli krajevni dušni pastir­ji. Ta nacin je bil tako kot tudi pred tem, ko so rejnine izplacevali duhovniki, za deželo financno ugoden, ker ni povzrocal dodatnih financnih bremen v smislu povracila potnih stroškov. So se pa nad tem sistemom pritoževali krajevni dušni pastirji iz oddaljenih krajev, ki za to delo niso bili placani, so pa morali sami hoditi na sedež okrajnega gospostva in so za to porabili mnogo casa in truda, ali pa so to pot morali opraviti rejniki z najdenci v narocju, kar pa je bilo za njih ravno tako zelo naporno opravilo.526525 NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325, dopis dekana iz Šmartnega pri Litiji Škofijskemu ordinaritu v Ljubljani, 14. 1. 1858. V obdobju po letu 1850 so se pojavile tudi pritožbe deželne vlade, da ne­kateri duhovniki na župnijah in župani zavirajo sprejemanje najdencev v svoje župnije, ceš da bodo najdenci pozneje, ko odrastejo, v primeru delovne nezmo­žnosti breme soseske, ki jih bo morala oskrbovati. Da bi to zmoto razjasnili, je kranjski deželni odbor veckrat poducil župane in duhovnike, razposlal pa je tudi tiskano okrožnico.527526 NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325, dopis Kranjskega deželnega odbora Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 4. 3. 1876. S sistemom, ki je veljal pred letom 1866, pa ni bil zadovoljen niti tržaški deželni zbor. Predvsem ni bil zadovoljen z delom župnikov, ki po njihovem poizvedovanju dela niso opravljali zadovoljivo, saj niso hodili na sedeže okraj­nih uradov, s tem pa oblasti tudi niso mogle preveriti stanja izplacil rejnin in telesnega stanja najdencev. Tržaški deželni zbor se je zato odlocil, da so od leta 1866 dalje rejnine za kraje, ki so bili oddaljeni od sedeža okrajnega urada, pla­cevali po okrajnih ranocelnikih v prisotnosti župana in župnika. Ranocelniki so s seboj prinesli denar in izkaze o izplacanih rejninah, ki so jih prevzeli od krajevnih dušnih pastirjev.528527 NŠAL 4, 132, f. 37/325, dopis Deželne vlade v Ljubljani Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 20. 4. 1861; in Okrožnica županom na Kranjskem v zadevah, kadar se jemlejo nezakonski otroci iz najdenišnic (špitalov) v rejo, na kmete. Št. 3685, 15. 7. 1871. Tak nacin je v istem letu prevzela tudi krajnska deželna vlada. 6.3.3 PRIMER ŽUPNIJE DOB Gradivo o najdencih je v župnijskih arhivih glede na njihovo razsežnost razmeroma slabo ohranjeno. V NŠAL, ki hrani dobro polovico župnijskih ar­hivov z ozemlja nekdanje ljubljanske nadškofije pred delitvijo leta 2006 (danes ljubljanska nadškofija in novomeška škofija), najdemo gradivo glede najdencev v 15 župnijskih arhivih, in sicer v župnijah: Dob, Ihan, Ljubljana - Rudnik, Lju­bljana - sv. Jakob, Mengeš, Moravce, Precna, Sv. Jakob ob Savi, Sv. Helena - Dol­sko, Šentjurij - Podkum, Šentlambert, Šmartno pri Litiji, Vace, Zagorje ob Savi in Zgornji Tuhinj.529528 NŠAL, ŽA Mengeš, razni spisi, šk. 3, najdenci, dopis Okrajnega urada Kamnik župniku in županu v Mengšu, 29. 8. 1866, št. 2403. Primer problematike najdencev na terenu v povezavi z obveznostmi, ki jih je imel dušni pastir, bomo predstavili na primeru župnije Dob, ki jo je ta pro­blematika krepko zaznamovala, saj je imela eno najvecjih skupin najdencev v celotni škofiji. Še danes na tem podrocju najdemo številne nenavadne priimke kot npr. Limoni, Otolani, Gaspeti, Leonardi, Garantini, ki so dedišcina pritoka najdencev iz Trsta. Poleg tega župnijski arhiv župnije Dob hrani najvecji korpus gradiva o najdencih od vseh, ki so v NŠAL, in nam tako lahko spregovori o naj­dencih na deželi. Gradivo o najdencih v župniji Dob obsega polovico arhivske škatle, in sicer: izkaze najdencev in rednikov (1811–1856), okrožnice civilnih oblasti (1796–1843), spricevala o prevzemih najdencev (1822–1842), razni spisi (1802–1843).530529 Vodnik po fondih in zbirkah NŠAL, Ljubljana, 1999, str. 81–168, popisi župnijskih arhivov v NŠAL; in Vodnik po župnijskih arhivih na obmocju SR Slovenije, Ljubljana 1975. Župnija Dob, ki je imela v prvi polovici 19. stoletja okoli 2000 duš (leta 1820 1922, leta 1840 pa 2102 duš),531530 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci. je dobila v 19. stoletju zavoljo sistema najdenišnic pravo kolonijo novih župljanov, ki jih je moral po uradni dolžnosti spremljati in nadzirati tudi lokalni župnik. Opravljal je vse tisto delo, ki mu je bilo naloženo po zgoraj opisani zakonodaji. Izdajal oziroma podpisoval je dovoljenja za ženske, ki so nato v najdeni­šnicah jemale otroke v rejo, in vodil izkaze vseh teh žensk. Izkaz je vseboval zaporedno št. potrdila, ime in priimek ženske in njenega moža, naslov, velikost posestva, ki sta ga posedovala, datum izdaje potrdila, datum prevzema otroka, ime in priimek otroka, številko pogodbe in datum morebitne smrti najdenca. V župniji Dob je bilo v 16 letih, od 1818 do 1834, izdanih kar 182 takih potrdil. Ob izdaji teh potrdil je moral tudi presoditi, ce je oseba, ki ga je želela dobiti, za to primerna ali ne in to tako v moralnem, verskem kot premoženjskem smislu. Merila pri izdaji teh dovoljenj so bila verjetno zelo ohlapna, saj je rejnikov, ki bi bili pripravljeni vzeti v oskrbo najdence, v glavnem ves cas primanjkovalo. Naslednja evidenca, ki jo je vodil, je bila župnijski protokol najdencev. Vanj je po zaporednem vrstnem redu vpisoval datume pogodbe, ime in naslov rejnice, ki je sprejela najdenca, ime in priimek najdenca, rojstni datum, številko v protokolu najdenišnice, datum prevzema najdenca in št. pogodbe, ob primeru smrti najdenca pa še datum smrti in opombe, ce ga je mati vzela nazaj ali ce je bil predan kam drugam. V protokolu št. I so v letih od 1811 do 1822 vpisani le tržaški najdenci, 44 po številu, le eden pa je ljubljanski. Naslednji protokol št. II. obsega leta 1823 do 1832 in je nadaljevanje prvega, a obsega tako tržaške kot ljubljanske najdence, vpisanih jih je 93. Sledi protokol, ki je bil spisan verjetno leta 1834 in obsega vse najdence, ki so bili takrat še po pogodbeni oskrbi, se pravi od leta 1824 pa do 1842 in obsega 51 ljubljanskih in 67 tržaških najden­cev, skupaj torej 118. Zadnja pa sta »seznama najdencev v dušno-pastirskem okraju«, locena za tržaške in ljubljanske najdence z bolj razdelanimi rubrikami in sta bila vodena med letoma 1841 in 1856 ter vsebujeta 44 ljubljanskih in 47 tržaških najdencev, skupno torej 91. Seznama sta vsebovala naslednje rubrike: zaporedno številko, številko pogodbe, ime in priimek najdenca, datum rojstva, datum oddaje v deželno oskrbo, kdaj bo dosegel starost, ko prenehajo obvezno­sti dežele (10 oziroma 12 let), zdravstveno stanje in kako se zanj skrbi, kdaj in zakaj se ga v župniji ne spremlja vec (primer smrti, dopolnjenja starostne dobe, prevzem s strani naravnih staršev ali rejnikov iz druge župnije), ime in priimek rejniških staršev in njihov naslov, ali je bil cepljen proti kozam in opombe.532531 Šematizem ljubljanske škofije; leto 1820, str. 28, leto 1840, str. 25. Ob tem je zanimivo, da so pri tržaških najdencih vec kot polovicni delež predstavljali tisti najdenci, katerih ime in priimek se je zacenjal na isto crko (Carolina Comitti, Pietro Pinelli, Orsola Otter, Ludwig Limone …), kar pome­ni, da so jim ime dali v tržaški najdenišnici in so bili v najdenišnico verjetno oddani preko »Rollmaschine«. Okrajna gosposka je sporocala župniku, kdaj je dobila denar in kdaj naj oznani ljudem, da pridejo v župnišce, da bodo dobili denar in naj s seboj prine­sejo pogodbe in najdence.533532 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, izkazi najdencev. To je župnik moral storiti na vsake pol leta. Ob smrti najdenca je moral obvestiti okrajnega zdravnika ali ranocelnika, da je pregledal otroka in ugotovil, da smrt ni bila povzrocena iz malomarnosti ali zaradi kakšnih poškodb. 21. marca 1821 je župnik pisal okrajni gosposki, da je umrla tržaška najdenka (Catarina) Katarina Cara, ki je bila v reji pri Ma­riji Gerlic. Prosil je, naj v skladu z zakonodajo pred pokopom pride na ogled zdravnik, da bo truplo pregledal in da bo potem vse skupaj vpisal v evidenco. Catarina Cara je bila rojena 23. novembra 1819 in je bila 11. decembra 1819 vzeta v oskrbo v Dob št. 39 k Mariji Gerlic.534533 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopis Okrajnega gospostva Krumperk, 29. 11. 1836 in 18. 8. 1837. Umrla je za posledicami mrzlice, ki so jo povzrocile gliste, pokopana je bila 22. marca 1821. Po smrti je rejnica prejela še denar 9 f in 5 kr, ki ji je pripadal.535534 Pravilna hišna številka je bila Dob 33, kjer je živela družina Gerlic. Poleg tega je župnik dobil tudi sporocila, ce je najdenec umrl že na poti. Iz Okrajnega gospostva Postojna so mu 19. februarja 1825 sporocili, da je tam za posledicami vrocine umrl otrok, ki ga je iz Trsta nesla Terezija Potrata iz Krtine, župnije Dob, da je otroka pregledal ranocelnik in ni ugotovil nobenih drugih poškodb in da so ga pokopali.536535 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, spisi; župnijski protokol najdencev I, 1811–1822; in mrliška maticna knjiga župnije Dob 1812–1830. Župnik je posredoval tudi v primerih vracanja najdencev naravnim star­šem. V župnijskem arhivu Dob lahko v letih od 1820 do 1843 najdemo dopise z zahtevo po vrnitvi 10 najdencev njihovim naravnim staršem. Prvi tak dopis je iz 24. oktobra 1820. V njem sirotinski oce Vincenc Karnoff sporoca dobskemu župniku, da je rodna mati ljubljanskega najdenca Jožefa Dolinarja (Joseph Dol­linar), ki je bil od 1. aprila 1819 v reji pri rejnikih v Dobu, prosila, da bo sama skrbela za svojega sina. Sirotinski oce je župniku narocil, naj rejnici Katharini Stare sporoci, naj otroka skupaj s pogodbo in vsemi stvarmi, ki jih je dobila ob prevzemu iz najdenišnice, prinese naslednjo soboto v ljubljanski civilni špital, kjer bo predala otroka in na mestu dobila tudi placilo za dotedanjo oskrbo. Pre­daja se je 28. oktobra 1820 tudi izvršila.537536 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopis Okrajnega gospostva Postojna, 19. 2. 1825. Navadno je predaja potekala gladko, saj je bilo najdenišnici tudi vedno v interesu, da otrok preide nazaj v oskrbo naravni materi, tako v dobro otrok kot, še bolj, da se zmanjša financno breme. Pri predajah najdencev naravnim staršem pa je prihajalo tudi do težav. Sirotinski oce Vincenc Karnoff se je v dopisu 20. oktobra 1835 obrnil na dob­skega župnika, naj posreduje za vrnitev ljubljanskega najdenca Carla Johanna Müncha. Njegova naravna mati se je namrec v najdenišnici pritožila, da rejniki z otrokom slabo ravnajo in da mu ne zagotavljajo niti potrebne obleke, ceprav mu jo je sama priskrbela, zato zahteva vrnitev svojega otroka, za katerega bo sama skrbela. Župnik je moral rejnici sporociti, da naj otroka vrne v ljubljanski špital, kjer ga bo prevzela rodna mati in ji bodo vrnjeni stroški prevoza, ce pa to ne bi bilo mogoce, ga bo prišla prevzet njegova rodna mati. Sirotinski oce je tudi opozoril, naj bi bilo pri isti hiši v oskrbi še vec najdencev, ki so že izven let, za katera dežela placuje rejnikom, rejniki pa naj bi jim pogosto govorili zoper njihove rodne starše. Do predaje omenjenega najdenca ocitno ni prišlo, zato je sirotinski oce v dopisu 18. decembra 1835 še enkrat zahteval izvršitev predaje najdenca naravni materi, ki je v vmesnem casu pridobila tudi uradni zahtevek od gubernija. Župnika je pozval, naj ustrezno ukrepa, da bo otrok brez zadrž­kov vrnjen naravnim staršem. Ce bi prišlo do oviranja, naj se sklicuje na clen pogodbe, ki je dolocal, da ima najdenišnica pravico, da do dopolnjenega naj­dencevega dvanajstega leta kadarkoli najdenca vzame iz oskrbe. Ce bi rejniki ovirali predajo, naj sprejme strožje ukrepe, ki bi rejnikom prinesli stroške za vrnitev najdenca. Po predaji naj rejniki obdržijo pogodbo, župnik pa naj o pre­daji obvesti sirotinskega oceta. Do predaje je nato vendarle prišlo 20. decembra 1835, župnik pa je rejnikom placal za dotedanjo oskrbo.538537 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, razni spisi, dopis sirotinskega oceta župniku v Dobu, 24. 10. 1820. Ob predaji otroka so rejniki obdržali pogodbo, da so nato dobili denar za oskrbo v preteklem letu. Zato so pogodbe v arhivih tudi tako redko ohranjene. Prej omenjena rejnica Marija Gerlic je bila v letu 1821 obravnavana še en­krat. V reji je imela tudi ljubljanskega najdenca Janeza Birka. Janezova rodna mati se je pritožila sirotinskemu ocetu Vincencu Karnoffu, da je obiskala svoje­ga otroka in ga našla v popolni bedi. Karnoff je župniku pisal, naj stvar pregleda in poskuša dobiti novega rejnika za tega otroka. Dobski župnik Franc Mulej (1765–1830) je takoj, ko je dopis dobil, odšel preverit stanje otroka in ga našel zdravega in povsem v redu. Obrnil se je še na okrožnega fizika, ki je ravno tako opravil obisk in dejal, da bi si samo želel, da bi se z vsemi najdenci tako dobro ravnalo.539538 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopisi sirotinskega oceta župniku v Dobu, 20. 10. in 18. 12. 1835 in 25. 8. 1836. Nekateri otroci so se dali v rejo tudi mimo ustaljenega postopka, kar je župnik, kot nadzornik, tudi moral vedeti. Vincenc Karnoff je tako 27. novem­bra 1824 pisal župniku, da je oddal nekega otroka ženski Heleni Gostincar iz njegove župnije, ki sicer ni imela župnikovega potrdila, a da je preprican, da bo dobro skrbela zanj.540539 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopis sirotinskega oceta Vincenca Karnoffa župniku, 16. 11. 1821. V nedatiranem pismu, napisanem okoli leta 1820, je neka Marija Helmar prosila župnika, ce da dovoljenje, da svojega otroka odda v dojenje Jeri Prejošci, ker ga sama ne more hraniti, ker je revna in se ukvarja s kramarstvom, njen mož pa je še vpoklican v vojaško službo. Da sta z Jero dogovorjeni in ji placuje 40 kr mesecno. Prosi, da ne odrece dovoljenja in da bo otroka vzela nazaj, ko bo starejši.541540 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopis sirotinskega oceta Vincenca Karnoffa župniku, 27. 11. 1824. Ljudje v Dobu so radi sprejemali otroke v rejo. Leta 1832 je župnik Me­gušar (1771–1834) kar sam pisal v tržaško najdenišnico, ce imajo kaj najden­cev na razpolago, ker bi jih njegovi župljani radi vzeli v rejo.542541 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, spisi. Istega leta se je tudi sirotinski oce Vincenc Karnoff obrnil na dobskega župnika rekoc, da se v tržaškem špitalu nahaja dve in pol leti stara deklica in da glede na popolno za­upanje, ki ga ima do njegove župnije, prosi, ca lahko dobi kakšno družino, ki bi deklico vzela v rejo.543542 Dopis Okrajnega gospostva Postojna, 19. 2. 1825. Prepis dopisa Tržaške najdenišnice sirotinskemu ocetu, 21. 4. 1832. Naslednje leto mu je sporocil, da so v tržaški najdenišnici na voljo za rejo dva otroka razlicnih staršev in dva sorojenca.544543 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopis sirotinskega oceta Vincenca Karnoffa župniku, 30. 9. 1832. Župnik Megušar, ki je v Dobu služboval v letih od 1824 do 1834, je lju­di spodbujal, da so jemali najdence v oskrbo, njegov naslednik Gašper Švab (1797–1866), ki je v Dobu deloval med letoma 1834 in 1866,545544 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopis sirotinskega oceta Vincenca Karnoffa župniku, 11. 3. 1833. pa je bil nekoliko bolj zadržan, saj je bil preprican, da je v župniji že prevec najdencev, zato je bil malo bolj restriktiven pri podeljevanju potrdil ljudem za prevzem najdencev. Leta 1837 je zavrnil dovoljenje Janezu Dolinarju z razlogom, ceš, da je v župniji že tako ali tako prevec najdencev in da Janez Dolinar ni primeren, da bi prevzel še kakšnega najdenca v rejo. S svojo ženo ima že tri lastne otroke in glede na leta lahko pricakujeta še kakšne. V reji ima že dva tržaška najdenca, poleg tega je pri hiši še nezakonski otrok njegove sestre, ki je trenutno sicer v Moravcah, a se bo gotovo vrnil. V lasti ima le revno polovico hube, ki je še vsa v dolgovih, da sicer nima moralnih zadržkov do njega, ker ga ne pozna dovolj, da pa je pri popisu zamolcal enega otroka, verjetno zato, da bi lahko v oskrbo dobil še ka­kšnega otroka.546545 Stane Stražar, Župnija Dob skozi stoletja, Dob, 1996, str. 200. Istega leta je zavrnil tudi izdajo potrdila Mici Jancar, ki pa se je pritožila Okrajni gosposki Krumperk, na kar se je Švab odzval z obširnim dopisom. Mica je 20. februarja dobila potrdilo pri okrajni gosposki in se 22. oglasila pri župni­ku, ki pa ji tega potrdila ni podpisal, ker je imel na podlagi zakonskih predpisov, kot je sam dejal, zadržke. Da ji je odrekel podpis, je navedel dva glavna razloga: prvic, da ima župnija že prevec najdencev, in drugic, da je Mica neprimerna oseba za to dejavnost. Zapisal je, da župnija Dob po zadnjem popisu šteje 2043 duš, po protokolnih številkah najdencev pa je teh v župniji 184, kar pomeni, da je vsaka 12 oseba v župniji najdenec. Pri tem je verjetno malo pretiraval in je bilo število manjše, ker je nekaj najdencev umrlo, nekaj jih je bilo vrnjenih ro­dnim materam, nekaj se jih je odneslo v druge kraje. Spraševal se je, zakaj mora biti prav župnija Dob, ki je že tako ali tako revna, tako obremenjena z najdenci, medtem ko druge župnije, recimo v okraju Mekinje ali v predelih Notranjske med Ljubljano in Trstom, najdencev skoraj nimajo. Da je treba najdence razpo­rediti tudi v druge kraje. Za Mico Jancar pa je zapisal naslednje razloge: da je revna kajžarica, stara 51 let, ki ima svojih sedem otrok, enega iz prvega zakona in ostale iz drugega. Da sta pri hiši že dva najdenca, ljubljanski Jakob Pancur, rojen leta 1827, in tr­žaška Marija Marzella, rojena leta 1820. Pri hiši je še nezakonski otrok njene se­stre, ki je sedaj sicer bolan in na Štajerskem, a se bo gotovo vrnil, pri hiši pa je še berac Anton Divjak. Poleg tega je prepirljiva in v sporu z nekaj ljudmi. Da slabo vzgaja svoje otroke, eden od njenih sinov je bil tako slabo poucen v kršcanski veri, da ni dobil listka za prvo sveto obhajilo. Otroci pa da ob cesti, kjer živijo, prosjacijo za denar. Poleg tega pa, da je lažnivka, ki širi neresnice, da župnik ne prenese najdencev. Njen mož je bil v preiskavi zaradi kaznivega dejanja.547546 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, certifikat, 26. 2. 1837. Število najdencev se je v naslednjih letih malo zmanjšalo, a ne vemo, ka­kšno vlogo je imel pri tem župnik Gašper Švab, ni pa bilo to zmanjšanje dra­sticno. V letih od 1841 do 1856 je bilo v župnijo še vedno prevzetih 91 novih najdencev, 44 ljubljanskih in 47 tržaških.548547 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, dopis okrajni gosposki, 15. 7. 1837. Ce v pretres vzamemo obdobje med letoma 1823 do 1832, ko imamo do­bre evidence o najdencih, lahko ob primerjavi z maticnimi knjigami dobimo dober vpogled v razsežnost te problematike na župniji. Iz maticnih knjig lahko razberemo, da se je v teh desetih letih v župniji Dob rodilo in bilo kršcenih 553 živorojenih otrok, pri tem ni vštetih nekaj mrtvorojenih. V istem casu je bilo v župnijo prevzetih v rejo 93 najdencev. Skupno število otrok letnikov 1823–1832 je bilo torej 646, najdenci pa so predstavljali 14,4 % vseh otrok. Smrtnost otrok v tistem casu je bila zelo velika, razlika v smrtnosti med najdenci in otroci, roje­nimi v Dobu, pa je bila sorazmerno majhna. Od 646 otrok letnikov 1823–1832 je do desetega leta umrlo kar 172 otrok oziroma 26,6 %. Od 93 najdencev pa jih je do desetega leta umrlo 31, kar je 33,3 % oziroma tocno ena tretjina. Od teh 93 se je število najdencev teh letnikov zmanjšalo še za tri, dva sta bila v oskrbo predana v drugo župnijo, enega najdenca pa je nazaj vzela rodna mati. V celotni populaciji letnikov 1823 do 1832 je po desetih letih življenja v župniji Dob bilo 471 otrok, od tega 59 najdencev oziroma 12,5 % vseh otrok.549548 NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, seznami najdencev. To pa je blizu ocene župnika Gašperja Švaba, ki je leta 1837 zapisal, da je vsak dvanajsti prebivalec župnije najdenec. 6.3.4 UKINITEV NAJDENIŠNIC Inštitut najdenišnic je predstavljal velik strošek za javne blagajne in je po­stajal zato med oblastniki cedalje manj priljubljen. Stroški, ki jih je za placeva­nje rejnin in ostalih stroškov placevala ljubljanska najdenišnica, so bili že kmalu po zacetku delovanja višji od predvidevanja in njihov fond ni zadošcal. Financ­ne težave najdenišnice je omilil dvorni dekret iz leta 1819, s katerim so bile porodnišnice in najdenišnice razglašene za državne ustanove in so jih izdatno sofinancirali iz kameralne blagajne. A sprico hitrega narašcanja števila najden­cev v predmarcnem obdobju tudi ta državna pomoc kmalu ni vec zadošcala.550549 NŠAL, ŽA Dob, krstni maticni knjigi župnije Dob, 1812-1825 in 1825-1855 ter mrliški knjigi župnije Dob 1812–1830, 1830–1840; ter NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2, najdenci, župnijski protokol najdencev II, 1823–1832. Narašcanje števila najdencev je že v predmarcnem obdobju, še bolj pa po­zneje sprožilo razpravo o reformi najdeniškega sistema, pri cemer pa sta se spo­padla dva tabora. Eni so na zadevo gledali predvsem s stališca financ, oziroma, kako se ogniti financnim izdatkom, ki jih prinaša najdeniški sistem. Drugi pa so zadevo videli predvsem kot pereco socialno problematiko, ki sicer potrebuje reformo, a mora še vedno zasledovati predvsem pomoc nezakonskim materam in njihovim otrokom.551550 Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 17. Po sprejetju zakonov s 17. februarja 1864 in 29. februarja 1868 so bile naj­denišnice v celoti prenesene pod pristojnost dežele, v kateri so se nahajale. Vsi posebni fondi, ki so zagotavljali denar za rejnine in takse porodnic, so bili uki­njeni, saj so vsi stroški za oskrbo porodnic, ki so rodile v porodnišnicah, in oskrbnine za najdence prešli na pleca dežele, kjer so imele porodnice oziroma matere najdencev domovinsko pravico.552551 Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 7, 23–37. To je povzrocilo deželi Kranjski izjemno veliko financno breme. Samo pod oskrbo tržaške najdenišnice je bilo v letu 1868 namrec 782 najdencev s Kranj­ske, dežela pa je morala za rejnine zagotoviti vec kot 35.000 gld, poleg tega pa so stroški za porodnice s Kranjske, ki so bile oskrbovane v drugih deželah, iz leta v leto znašali 3.500 gld.553552 Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, 1868, Dunaj 1868, str. 31–32. Zaradi zmanjšanja števila oddaj nezakonskih otrok v tržaško najdenišnico je tržaški deželni odbor konec leta 1868 do nadaljnjega prepovedal oddajo trža­ških najdencev na Kranjsko. Ce pa bi se v prihodnosti razmere spremenile in bi spet prišlo do prenapolnjenosti najdenišnice, pa je dolocil, da se najdenci, zara­di revšcine tamkajšnjih rejnikov in njihove slabe oskrbe, ne bodo smeli oddati v okraja Kranj in Litija. Odposlanci tržaške najdenišnice so ob pregledu stanja najdencev na Kranjskem tudi ugotovili, da številni najdenci niso vec v oskrbi pri prvotnih rejnikih in da so jih ti, ne da bi to sporocili direkciji najdenišnice, oddali nazaj naravnim staršem, sorodnikom ali drugim rejnikom, s cimer so kršili pogodbo. Okrajnim glavarstvom so zapovedali, naj po županih poostrijo nadzor nad temi primeri, za sodelovanje so prosili tudi Cerkev. Škofijski ordi­nariat je nato krajevnim dušnim pastirjem narocil, naj, ce opazijo kakšne ne­pravilnosti, le-te naznanijo ustreznim politicnim oblastem.554553 Okrožnica na vse župane na Kranjskem, 9. 3. 1869, št. 5032; in dopis deželnega odbora ordinariatu, v: NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325. Dežela Kranjska je poskušala zmanjšati financno breme zaradi najdencev, zato je omejevala oziroma preprecevala, da bi ženske s Kranjske hodile rojevat v Trst, saj so bili stroški tržaške najdenišnice višji od ljubljanske. Glede tega je kranjski deželni odbor 9. marca 1869 vsem županom poslal okrožnico, v kateri jih je seznanil s financnimi bremeni, ki so pestili deželo zaradi najdencev, in ukrepi, ki naj bi jih postorili. Županom so narocili, naj obvestijo nosece ženske, naj ne hodijo v Trst, saj so s tržaško najdenišnico dosegli dogovor, da ta ne bo vec sprejemala nosecnic s Kranjske razen v nujnih primerih in »… županom se tedaj na vest poklada, da naj prav ostro pazijo na to, da samo zares revne in brez­podporne ženske, ktere tudi od strani otrokovega oceta nobene pomoci pricakovati ne morejo, v porodnišnico pridejo.« Takim naj bi izdajali ubožni list, ki ga je moral podpisati tudi župnik, ob izrocitvi pa naj bi župani porodnicam odlocno dodali: »ta ubožni list velja samo za pot v Ljubljano in za sprejem v ljubljansko porodnišnico.« Prepovedano jim je bilo izdajati sprejemna pisma za tržaško naj­denišnico. Deželni odbor se je obrnil tudi na škofijski ordinariat s prošnjo, naj duhovniki ljudstvo poucijo o vsebini okrožnice.555554 Laibacher Diöcesanblatt (1869), št. 20, str. 121–122. Kranjski deželni odbor se je v letih 1866–1870 lotil reforme najdenišnic­nega sistema. V strokovno razpravo so se leta 1867 vkljucili tudi clani Društva zdravnikov na Kranjskem, ki so konec leta 1867 izdelali ekspertizo, v kateri so na problematiko gledali predvsem kot na perece socialno vprašanje. V eksper­tizi so možnost za znižanje najdencev v javni oskrbi videli v ukinitvi nacela anonimnosti in doslednem spoštovanju obcega državnega zakonika, ki je skrb za nezakonske otroke nalagal ocetom in predvsem v uvedbi državne podpore revnim nezakonskim materam. A clani deželnega odbora na celu z Janezom Bleiweisom (1808–1881) niso bili naklonjeni tem predlogom in so iskali pred­vsem poti, kako zmanjšati financno breme.556555 Okrožnica na vse župane na Kranjskem, 9. 3. 1969, št. 5032; in dopis deželnega odbora ordinariatu, v: NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325. Kranjski deželni zbor je naposled 24. avgusta 1870 sklenil, da s 1. julijem 1871 ne bo sprejel v oskrbo nobenega najdenca vec. V deželni oskrbi so tako ostali le tisti najdenci, ki so bili pred tem datumom sprejeti v najdenišnico do dopolnjenega 10. leta, torej, zadnji najdenci do leta 1881. Ob ukinitvi ljubljan­ske najdenišnice je kranjski deželni odbor županom poslal okrožnico, v kate­ri so med drugim zapisani vzroki ukinitve: »… da najdenišnice ne zadostujejo blagemu namenu, po katerem so se napravile nekdaj, kajti one ne ovirajo in ne zmanjšujejo hudodelstva detomora, izpoloževanja otrok in odganjanja telesnega sadu; v drugem obziru pa nic ne koristijo najdencem samim, kajti zavoljo slabega njihovega oskrbovanja na telesu in duši hirajo ali celo pomrjo; dežela naša pa mora placevati za rejo njihovo neizmerne stroške, vsako leto 60.000 goldinarjev. Da sami ti stroški se poplacajo, treba 6 odstotkov priklade na zemljiške, hišne in druge direktne davke nakladati našim ljudem.« Izrazili so tudi nezadovoljstvo nad rejniki: »… kteri si išcejo le dobicka, sebi izrocene rejence pa zanemarjajo, da niso za nobeno delo pripravni in pridejo poslednjic obcini (soseski), v katero po domovinski postavi spadajo, kot lenuhi na glavo.« Namesto sistema oddaje ne­zakonskih otrok v najdenišnico so uveljavili prakso, da so lahko revne neomo­žene porodnice z veljavnimi ubožnimi listi zastonj rodile v porodnišnici in tam ostale še štiri tedne po porodu, nato pa so morale oditi. Župane pa so prosili, naj takim ženskam pomagajo, da bodo dobile delo in naj o tem poducijo ljudi. Dušni pastirji so imeli tako le še nalogo, da so podpisovali, potrjevali ubožne liste in to le za revne nosecnice ter, ce je bil tudi oce otroka reven.557556 Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 23–37. Kljub ukinitvi najdenišnice je bilo financno breme dežele glede oskrbe naj­dencev še vedno veliko in dežela jih je poskušala še dodatno zmanjšati. Zaradi velikih stroškov, ki jih je morala dežela placevati ranocelnikom, je kranjski de­želni odbor poslal leta 1876 škofijskemu ordinariatu prošnjo, da bi ordinariat pristal na to, da bi krajevni dušni pastirji ponovno prevzeli izplacevanje rejnin do leta 1881, torej do casa, ko bi zadnji ljubljanski najdenci dopolnili 10 let. V ti­stem casu je dežela podpirala še 476 ljubljanskih najdencev, od katerih naj bi za 58 od njih rejnine izplacevali na sedežih okrajnih glavarstev in na ljubljanskem magistratu, za ostale pa naj bi poskrbeli krajevni dušni pastirji iz 106 župnij. Deželni odbor je obljubil, da krajevnim dušnim pastirjem to ne bo vzelo doda­tnega casa, preracunavanja ali pisanja in s tem ne bodo imeli nobenih dodatnih stroškov, bi pa privoljenje znatno pripomoglo k izboljšanju hudo obteženega deželnega proracuna.558557 NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325, Okrožnica vsem županijam na Kranjskem, 18. 6. 1871, št. 5552 od 1870. Škofijski ordinariat je na to pristal, tako so krajevni du­šni pastirji od leta 1876 do leta 1881 ponovno izplacevali rejnine, po koncu pa racunske izkaze z morebitnim preostankom denarja vrnili vodstvu dobrodelnih naprav v Ljubljani.559558 NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325, dopis Kranjskega deželnega odbora Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 4. 3. 1876. Leta 1879 je vrata zaprla še tržaška najdenišnica, za kar je imel s pritiski na tržaški magistrat zasluge tudi kranjski deželni zbor,560559 Aenderung des Auszahlungsmodus der Verpflegsgebühren für die Laibacher Findlinge, 5. 4. 1875, v: Laibacher Diöcesanblatt (1876), št. 7, str. 97–98; in ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 7, najdenci, formular Kranjskega deželnega odbora župnijskim uradom glede izplacevanja rejnin ljubljanskih najdencev. ki se je s tem želel znebiti tozadevnih stroškov. Stanje na podrocju rejništva je bilo v letih po ukinitvi najdeniškega sistema na Kranjskem slabše, saj ni bilo niti enega zavoda, ki bi sprejemal predšolske otroke – sirote, kar je bilo še posebej perece pri kakorkoli prizadetih otrocih.561560 Cvirn, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost, str. 42. 7 SAMOSTOJNA INICIATIVA CERKVE ZA POMOC RAZLICNIM SKUPINAM 7.1 DOBRODELNA DEJAVNOST Dobrodelna dejavnost Cerkve se je ob koncu 18. in v pretežnem delu 19. stoletja v ljubljanski (nad)škofiji vršila v glavnem preko župnijskih ubožnih in­štitutov, nadzora nad najdenci pri rejnikih, nabirkami in raznimi ustanovami, preko katerih so navadno podpirali uboge v dolocenih župnijah, kar sem prika­zal že v prejšnjih poglavjih. Samostojna iniciativa Cerkve kot organizatorice dobrodelnosti se je pri­cela s prihodom t. i. karitativnih redov oziroma kongregacij in ustanavljanjem dobrodelnih društev. To je približno sovpadalo z odvzemom pristojnosti Cer­kvi kot državnemu organu socialnega skrbstva od srede 19. stoletja oziroma bolj intenzivno v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Dobrodelna društva so bila glavni organizatorji dobrodelnosti, karitativni ženski redovi pa glavni strokovni nosilci v posameznih zavodih. V nekaterih župnijah se je razvijala samostojna dobrodelna dejavnost, ki ni bila organizacijsko povezana z drugimi centralami. Dobrodelnost se je dalec najbolj intenzivno razvijala v Ljubljani, nato tudi v ne­katerih drugih mestih in industrijskih središcih, medtem ko je bila na kmeckem podeželju razen redkih izjem slabo razvita. V okviru društev, redov ali župnij je do druge svetovne vojne cerkvena dobrodelnost uspela vzpostaviti 24 zavetišc in vrtcev za otroke in mladino, 10 sirotišnic, 8 hiralnic in 8 zavetišc oziroma domov za delavce. Dobrodelnost se je skozi desetletje ves cas krepila, najvecji razmah pa do­živela ravno v zadnjem desetletju pred vojno, ko je uspela organizirati tudi ce­lovito mrežo karitativnih organizacij, ki je pokrivala tako rekoc vse župnije v škofiji, prav tako pa se je pricelo z ustanavljanjem socialnovarstvenih zavodov tudi na podeželju. Kakšen je bil delež Cerkve pri karitativnem in humanitarnem delu nazor­no pokaže tudi podatek, da je bila v letu 1934 celotna vsota za podporo ubogih v Ljubljani 9.287.608 din, pri cemer je delež mestnega nacelstva znašal 5.437.000 din, prispevek vseh cerkvenih organizacij in zavodov pa 1.999.796 din oziroma 21,5 % vseh sredstev.562561 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani, za upravno leto 1909, Ljubljana 1909, str. 12-15; in Fran Milcinski, Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji maceha, Ljubljana 1907, str. 5–6. 7.1.1 DOBRODELNA DRUŠTVA Katoliška dobrodelna društva v ljubljanski škofiji so nastajala socasno s sorodnimi društvi v ostali Avstriji. Njihov nastanek je bil v primerjavi z ostalimi zahodnoevropskimi državami v zaostanku za nekaj desetletij, saj so se razna dobrodelna društva, kot npr. Vincencijeve in Elizabetine konference, mocno razvila že sredi 19. stoletja. Vodilno vlogo pri nas je igrala Vincencijeva družba, ki je bila prva, najbolj organizirana in najbolj dejavna karitativna organizacija. Družba je bila skupaj s svojimi konferencami pobudnica organizirane pomoci ubogim in ustanovite­ljica mnogih socialnih zavodov, na celu z ljubljanskim Marijanišcem kot prvo sirotišnico za decke na Kranjskem. Za Vincencijevo družbo so pocasi nastajala še druga sorodna društva (Dijaška in ljudska kuhinja v Ljubljani 1877, Gospej­no društvo kršcanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega 1882 …). Med ustano­vitelji in glavnimi akterji delovanja društev pogosto opazimo tesno sodelovanje med angažiranimi laiki in duhovniki. Številni laiki in duhovniki so v svojih za­pušcinah pogosto prispevali velike vsote ali nepremicnine, brez katerih društva oziroma njihovi zavodi ne bi mogli delovati. Pomemben premik je prinesla tragedija prve svetovne vojne in kriza po njej, ki je vzpodbudila nastanek mnogih novih društev. Društva so se po vojni tudi izdatno usmerila v pomoc sirotam, katerih število je v casu vojne mocno naraslo, država pa za njih tako rekoc ni namenjala sredstev. Poleg tega je propad Avstro-Ogrske pomenil tudi propad mnogih ustanov, ki so jih morali naložiti kot vojno posojilo in so pomenile gmotni temelj društev in njihovih zavodov. Po vojni so bila društva tako rekoc brez osnovnih financnih virov, kar je pome­nilo krcenje nekaterih dejavnosti (brezplacnega vzdrževanja sirot v zavodih …), in so morala na novo sestavljati gmotno ogrodje svojega delovanja. Karitativna društva so svoj vrh doživela v tridesetih letih 20. stoletja. Ta­krat je pobudo prevzela Karitativna zveza kot krovna organizacija karitativnih organizacij, ki je usmerjala in spodbujala delovanje karitativne dejavnosti v ško­fiji in dodajala številne nove vsebine, kolonije za otroke, zimsko pomoc za brez­poselne, karitativne nedelje, ki so jih praznovali po celotni škofiji, predavanja, seminarje na karitativne teme itd. Znacilnost društev in njihovih podružnic je bila, da so delovali v mestih oziroma industrijskih središcih, medtem ko jih na deželi razen redkih izjem ne zasledimo. Škofje so delovanje društev ves cas pozdravljali in spodbujali, pose­bej pa moramo poudariti delo, ki so ga v zavodih društev odigrale redovnice. 7.1.1.1 Družba sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani 24. aprila 1876, na obletnico rojstva sv. Vincencija Pavelskega (1581–1660), so v Ljubljani pri stolni cerkvi sv. Nikolaja ustanovili prvo konferenco Vincencija Pavelskega v ljubljanski škofiji, s cimer je bila ustanovljena »Družba sv. Vincencija Pavlanskega za prostovolno oskrbo siromakov in mladinsko var­stvo« v Ljubljani. Pobudnika ustanovitve sta bila kanonik Janez Gogala in pro­fesor na ljubljanskem uciteljišcu Josip Kronberger, pri ustanavljanju pa sta se naslonila na konferenco v Gradcu. Namen društva je bil: »Revne družine, bolne in bolehne osebe, zanemarjene otroke brez razlike veroizpovedi in narodnosti pod­pirati, jim pomagati, da si zopet morejo kaj zaslužiti in izvrševati tudi druga dela kršcanskega usmiljenja.« Jeseni istega leta je bila ustanovljena druga konferenca sv. Jakoba, ki je pokrivala šentjakobsko in trnovsko župnijo.563562 Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 73. V prvem letnem porocilu družbe je slikovito opisano veselje nad uspešnim zacetkom družbe in nagib, ki je gnal družbenike k delu za revnega socloveka. »Tako je tedaj ognjeni voz keršcanske ljubezni slednjic tudi v naši deželi zakrenil na zaželjeni tir. Mnogo dobrotnih rok si od pervega zacetka prizadeva premakniti ga vedno naprej /…/ In ko vidimo v tem vozu, v katerega je vprežena keršcanska ljubezen, poleg ubožcekov Kristusa samega, katerega reveži v svojih revah in na­dlogah verno izrazajo, prevzame nas veselo ta vzvišena prikazen keršcanske lju­bezni do bližnjega in živo cutimo v sebi mogocni nagib Božjemu prijatlu ubožcev posvetiti svoje moci in svoje premoženje. Ta keršcanske ljubezni žareci voz bode pa, kakor nekdaj prerok Elija, konec življenja tudi dobrotnike in prijatle ubozih povzdignil k nadzemeljskemu, nebeškemu življenju.«564563 NŠAL 216, Družba sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani; šk. 4, pravila; in Viktor Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 5–6. Že v prvem letu delovanja je družba ustanovila deško dnevno zavetišce v Ljubljani in vanj sprejela 40 deckov. Naslednje leto se je za obe ustanovil skupni upravni svet, prvi predsednik pa je postal kanonik Janez Gogala. Na prvem skupnem zborovanju družbe 10. junija 1877 so si kot glavno nalogo zastavili ustanovitev sirotišnice za popolno oskrbo sirot,565564 NŠAL 216, šk. 3, Pervo racunsko sporocilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za cas od 24. aprila 1876 do 24. aprila 1877, str. 1–2. ki je Ljubljana kljub dolgo­letnim razpravam in prizadevanjem deželnih in mestnih oblasti še vedno ni imela.566565 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 5-8. Razloge za skrb nad tem delom populacije so utemeljevali z besedami: »Kdor uboštvo nekoliko bolj skerbno opazuje, prišel bo kmalu do prepricanja, da v mestih, kjer ni nobene sirotnice, to je hiše, v katero bi se sprejemale sirote, se silni revšcini le težko, ali pa celo ne da zadatno v okom priti. Uboge udove z nepreskr­bljenimi otroci so primorane dostikrat zunaj hiše dela ter zaslužka si iskati, po­vracajo se po navadi še le na vecer domu, otroci pa so med tem brez vse postrežbe, brez vsakoršnega varstva in nadzorstva. Da taki otroci brez vse odreje duševno ohrome in zaostanejo, da postanjo pogostoma vsi tumpasti in leni, da se navadijo zgodaj beraciti ali pa se pridružijo celo ulicnim potepinom …«567566 Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 65-72. Za namen izgradnje sirotišnice so ustanovil sklad, ki je do leta 1880 zbral okoli 5.000 gld. Ko se je ponudila možnost za ugoden nakup dveh hiš v Poljanah št. 36 in št. 38 za 28.500 gld, je akcijo podprl župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani Gustav Köstl (1824–1880), ki je sam podaril 20.000 gld, kar je omogocilo nakup zgradb in pripravo za nov namen. Zavod je že pozno jeseni leta 1880 odprl vrata sirotišnici in dnevnemu zavetišcu, ob blagoslovu zgradb leta 1882 so zavod po­imenovali Collegium Marianum oziroma Marijanišce. Zavod, pod streho kate­rega so bili sirotišnica, dnevno zavetišce, od leta 1884 ljudska šola, od leta 1898 gospodinjska šola, od leta 1910 pa še dijaški konvikt,568567 NŠAL 216, šk. 3, Drugo racunsko sporocilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za cas od 24. aprila 1877 do 24. aprila 1878, str. 1. je bil vodilna ustanova družbe, zato si bomo pozneje podrobneje pogledali njegov razvoj. Od leta 1876 so se konference postopoma razširile po celi Kranjski, tako jih je bilo v ljubljanski škofiji pred prvo svetovno vojno 13, od tega 6 v Ljublja­ni.569568 Leta 1884 so namrec v zavodu odprli zasebno enorazredno ljudsko šolo, ki je cez dve leti dobila pravico javnosti, do leta 1900 pa se je razvila v petrazrednico. Po casovnem zaporedju so si sledile: Ljubljana - sv. Nikolaj (1876), Lju­bljana - sv. Jakob, Tržic (1889), Ljubljana - Marijino oznanjenje (1898), Idrija (1898), Ljubljana - sv. Peter (1898), Jesenice (1910), Vodmat, Selo in Moste pri Ljubljani (1910), Ljubljana - Vic (1911), Loški Potok (1911), Ljubljana sp. Ši­ška (1911), Ljubljana - Trnovo (1912), Kamnik (1913), Zagorje ob Savi (1927), Novo mesto (1928), Kocevje (1929), Ambrus (1929), Akademska konferenca v Ljubljani (1929), Koroška Bela (1931), Ljubljana - sv. Jurij na Gradu (1931), Ljubljana - Tabor (Srce Jezusovo) (1931), Ljubljana - Polje (1932), Ljubljana - Šentvid (1932), Bohinjska Bistrica (1933), Radovljica (1933), Bled (1933), Kro­pa (1933), Breznica (1934), Ljubljana - Bežigrad (1934), Škofja Loka (1934), Ljubljana - Zgornja Šiška (1936), Trata nad Škofjo Loko (1937), Ljubljana Ko­deljevo in Štepanja vas (1937), Dobrova (1938). Družba je bila podrejena centralnemu svetu na Dunaju, po prvi svetov­ni vojni pa je postala samostojna in je dobila neposredno zvezo z generalnim svetom v Parizu. Med prvo svetovno vojno je prenehala delovati konferenca v Loškem Potoku, Idrija je po vojni prešla pod Italijo, k ljubljanskemu centralne­mu svetu pa so prešle tudi tri konference iz Maribora.570569 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 5–24; NŠAL 216, šk. 2, Porocila o glavnem letnem zborovanju družbe, 1935-1940. V letu 1935 je bilo v ljubljanski škofiji 25 delujocih krajevnih konferenc in 5 konferenc v lavantinski škofiji. Vsi ljubljanski škofje so podpirali delovanje družbe, še posebej pa je za­nimanje zanjo pokazal škof Jeglic, ki se je leto po imenovanju za škofa, 26. februarja 1899, udeležil obcnega zbora družbe in nato v naslednjih dveh mese­cih osebno obiskoval uboge vseh štirih ljubljanskih konferenc.571570 Poleg treh mariborskih sta bili v lavantinski škofiji ustanovljeni v letu 1928 še konferenca v Trbovljah in leta 1929 v Celju. Sedež družbe je bil v Ljubljani, vodila sta jo predsednik in upravni odbor, ki so ga poleg predsednika predstavljali še podpredsednik, tajnik in blagajnik. Clanstvo je bilo le moško, podporne clanice pa so bile lahko tudi ženske. Glavni organ družbe je bil centralni svet, ki so ga sestavljali upravni svet (predsedniki ljubljanskih konferenc in upravni odbor) in vsi predsedniki krajevnih konfe­renc.572571 NŠAL 216, šk. 1. Zapisniki upravnega sveta in obcnih zborov Vincencijeve družbe v Ljubljani, 1898-1912, str. 13-15; in Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 28. Sredstva za delovanje je družba pridobivala preko prostovoljnih pri­spevkov, donacij, zapušcin posameznikov, ustanov, ki so bile zapisane družbi, in sredstev iz lastnega gospodarjenja (prodaj vstopnic za predstave, bazarjev, najemnin …). Družbi so z donacijami in prispevki pomagale lokalne in deželne oblasti ter razni denarni zavodi in podjetja: Kranjska hranilnica, Ljudska posojilnica v Ljubljani, Katoliško tiskovno društvo v Ljubljani, Vzajemna zavarovalnica, Tr­boveljska premogokopna družba … Pomemben vir prihodkov so bile zapušcine in volila posameznikov. Vedno znova se je namrec dogajalo, da so posamezniki, predvsem duhovniki, ki so bili povezani z družbo, že za casa življenja namenjali družbi velike vsote, po smrti pa svoje premoženje zapustili družbi. Trnovski ka­plan Anton Jerina (umrl 1882) je svoje premoženje (hišo in zemljišce) zapustil družbi, prelat Jožef Smrekar (1842–1910) je Marijanišcu zapustil hišo s pose­stvom, Francišek Lampe (1859–1900), prvi ravnatelj Marijanišca, je vse premo­ženje zapustil Marijanišcu, društveni predsednik Josip Gruden (1869–1922) je ob smrti vse premoženje prepustil zavetišcu Sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljublja­no, Andrej Kalan, ravnatelj Marijanišca (1900-1933), je ob smrti prav tako vse premoženje prepustil Marijanišcu, zakonca Virk sta v Gameljnah volila svoje posestvo za delovanje družbe, bandažist Karel Pietrovski (umrl leta 1931) je za ubožne otroke ljubljanskega mesta zapustil blizu 25.000 din …573572 NŠAL 216, šk. 4, pravila. Glavni dejavnosti družbe od vsega zacetka sta bili pomoc ubogim in po­moc mladini oziroma otrokom, tema dvema kategorijama je bila podrejena ve­cina dejavnosti družbe oziroma njenih konferenc. Družbeniki so v kraju konference evidentirali uboge, preverjali njihovo stanje in nato odlocali o kolicini podpore. V letu 1880 sta takrat dve delujoci konferenci v Ljubljani podpirali skupaj 311 družin oziroma ubogih posame­znikov, za kar so jim v glavnem v hrani razdelili za okoli 3000 gld sredstev, preracunano v pšenicno moko bi to znašalo okoli 100 kg na podpiranca le­tno.574573 Mateja Tominšek Perovšek, Francišek Lampe: Zmerno, z ljubeznijo, Ljubljana 2006, str. 156; in Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 16, 23, 28–29. V letu 1900 je takrat šest delujocih konferenc na Kranjskem podpiralo okoli 650 oseb, za kar so zbrali in razdelili vec kot 10.500 gld.575574 Kilogram moke je stal 10 kr. Prim. NŠAL 32, Bogoslovni semenišce v Ljubljani, šk. 27, spisi in letne evidence, leto 1891, pobotni­ce in racuni. V letu 1926 so konference v ljubljanski škofiji podpirale vec kot 110 družin z otroki in 650 posameznikov,576575 NŠAL 216, šk. 3, Peto racunsko sporocilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za cas od 24. aprila 1880 do 24. aprila 1881, in Petindvaj­seto porocilo Vincencijeve družbe za Kranjsko za leto 1900. v letu 1935 je družba z vsemi konferencami, po številu 31, tudi z lavantinskimi, podpirala 7.225 oseb, skupni izdatki pa so znašali malo vec kot 1.900.000 din. Za ilustracijo naj služi podatek, da je bila ta vsota enaka skupaj vec kot 1.080 povprecnim mesecnim placam v tistem casu.577576 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 74–75. Samo v Ljubljani so podpirali 3.038 oseb. Konference so podpirale ljudi na razlicne nacine, naj­vec pomoci so razdelili v hrani in obleki, nekaterim so placevali stanarino, po­skrbeli za kurjavo, jim omogocili bolnišnicno zdravljenje, ocala, proteze, skrbeli za krstne in birmanske botre, posredovali službe brezposelnim, le redko pa so podporo razdeljevali v denarju, saj so se bali zlorab.578577 Povprecna placa v letu 1935 je znašala 1700 din in se je do leta 1939 dvignila na 1800 din. France Kresal, Placa, v: ES, zv. 8, Ljubljana 1994, str. 366. Centralni svet je pred vojno organiziral dva tecaja za izobrazbo bolniških strežnic na deželi: prvega v letu 1908 in drugega v letu 1912. Drugi tecaj je po­tekal slaba dva meseca, od 15. oktobra do 8. decembra 1912, v Marijanišcu in se ga je pod vodstvom pet zdravnikov udeležilo 20 slušateljic. Tecaj je bil zelo dobro sprejet tako s strani slušateljev kot tudi deželnih in lokalnih oblasti, ki so poleg posameznih donatorjev in prispevkov udeleženk v celoti pokrile stroške tecaja.579578 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 25. V casu prve svetovne vojne je družba oziroma njena konferenca skrbela za splošno preskrbo živeža prebivalstvu, še posebej beguncem, v casu gospodarske krize pa so se posebej posvetili delavstvu z ustanavljanjem javnih kuhinj, vec let so organizirali zimsko pomožno akcijo v Ljubljani. Pozimi 1931/32 so za ta namen zbrali in razdelili 50.000 din. Centralni svet je od leta 1931 kril stroške za vsakoletno pomožno pocitniško akcijo ubožnih ljubljanskih otrok. Sredstva za akcijo je družbi zapustil bandežist Karel Pietrovski.580579 NŠAL 216, šk. 3, Sedemindvajseto porocilo Centralnega sveta in Vincencijevih konferenc za leto 1912, str. 12–13. Ljubljanski škofijski or­dinariat je župnijskim uradom poslal povabilo za prijavo družin, ki bi vzele na dvomesecne pocitnice ljubljanske revne otroke. Otroke so nato ob nadzorstvu clanov Vincencijevih konferenc in drugih prostovoljcev pospremili na deželo, jih tam oddali in enkrat med pocitnicami še preverili stanje. Stroške potovanja je kril centralni svet, bivanje na deželi pa družne, ki so otroke sprejele. Število takih otrok se je gibalo od 100 do 140.581580 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 25 in 28. Po njihovem zgledu se je dejavnost po­citniških kolonij razmahnila, hkrati pa se je število otrok, ki so odšli na tovrstne pocitnice od leta 1937, spustilo pod sto.582581 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1932, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 40; in NŠAL 216, šk. 2, Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe, 17. 7. 1932. Akcija je imela velik odmev, pohva­lile so jo tudi civilne oblasti in je kmalu dobila številne posnemovalce. Od leta 1933 je del sredstev za otroške pocitnice prispevala banska uprava,583582 NŠAL 215, Karitativna zveza v Ljubljani, šk. 8, spisi, št. 275/1940. prevoze pa financirala KZ. Od leta 1937 dalje so v sodelovanju z bansko upravo in ma­riborsko KZ organizirali pocitniške kolonije ob morju v okrevališcu Mladinski dom dravske banovine v Kaštel Štafilicu.584583 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 5. obcnega zbora, 13. 12. 1934, str. 5. Pocitnice so bile namenjene pred­vsem slabokrvnim škrafuloznim in rahiticnim otrokom, letno pa so omogocili pocitnice za okoli 250 otrok, pol deckov in pol deklic, od katerih jih je okoli 100 izbrala KZ v Ljubljani. Otroci so bili na pocitnicah 26 dni.585584 NŠAL 216, šk. 4, podeželske in obmorske pocitnice 1931-40. Vec o delovanju družbe med gospodarsko krizo je v poglavju o KZ, ki je takrat vodila vse aktivnosti. Družba je s svojimi konferencami ustanovila številna dnevna zavetišca za mladino in sirotišnice. Za pomoc pri vzgoji in oskrbi domov se je naslonila na redovnice: na hcere kršcanske ljubezni oziroma usmiljenke, šolske sestre sv. Franciška Asiškega iz Maribora oziroma šolske sestre in usmiljene sestre sv. kri­ža. Razloge za ustanovitev zavetišc so družbeniki nazorno opisali ob ustanovitvi prvega deškega zavetišca v Ljubljani: »Cas mladosti je, kakor vsakemu znano, najbolj važna, odlocilna doba za celo življenje cloveško. Skoraj vedno hodi clovek po tisti poti, na katero je v mladosti krenil ali, kakor pregovor pravi, ‘kar se Jane­zek nauci to Janezek zna.’ Mladostna doba je podobna pomladi, ona ima polno kali za dobro, pa tudi za hudo. /…/ Dobra keršcanska izreja je torej preimenitna za življenje, ona je vec vredna, kot zlato in srebro, ona je najgotovejše blago. Zato si pa tudi Vincencijeve družbe toliko prizadevajo, ustanoviti ter ohraniti za uboge in zapušcene otroke odgojilnic, ktere tudi dobrotniki in prijatli ljube mladine radi z živežem in denarnimi doneski podpirajo.«586585 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 8. obcnega zbora, 23. 12. 1937, in str. 2. Osrednji zavod družbe je bil Marijanišce, ki je bil ne le vodilna socialna ustanova, ampak tudi pomembno kulturno, versko in izobraževalno središce. Poslopja na Poljanski ulici v Ljubljani, ki jih je družba kupila v letu 1880, so morali temeljito obnoviti in predelati. Dve tretjini obnovljenega poslopja je 12. novembra 1882 ob prisotnosti deželnega predsednika Andreja Winklerja (1825–1916), deželnega glavarja Gustava grofa Thurna-Valsassine (1836–1888) in ljubljanskega župana Petra Grasselija (1841–1933) blagoslovil ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogacar. Otroci iz zavetišca in sirotišnice so sprva obiskova­li javne šole izven zavoda, družba pa je imela namen odpreti lastno šolo. Zaradi tega je družba po posredovanju ljubljanskih franciškanov za zavod pridobila šolske sestre, ki so nadomestile usmiljenke in nato vec kot 60 let, do ukinitve zavoda po drugi svetovni vojni, opravljale vzgojno in ucno dejavnost v zavodu. Ob odprtju enorazrednice leta 1884 je le-to vodila laicna uciteljica Ema Ravne­char, v letu 1888 pa so celotno šolstvo prevzele šolske sestre. Šola je v letu 1886 dobila pravico javnosti, leta 1888/89 je postal dvorazrednica, leta 1892 štirira­zrednica, v letu 1900 pa petrazrednica. V letu 1891 so na dvorišcu Marijanišca priceli graditi novo poslopje šole, ki je bilo odprto leta 1892. Ko je zavod konec leta 1884 zapustil upokojeni naducitelj Jernej Vrancic, se je pojavilo vprašanje ravnatelja Marijanišca, ki bi zadovoljil tudi zakonskim zahtevam za prevzem tega mesta. Predsedniku družbe proštu Antonu Jarcu (1813–1900) je uspelo pridobiti profesorja bogoslovja Franciška Lampeta, ki je nato odlocno zazna­moval življenje Marijanišca, kamor se je leta 1885 tudi preselil. Ni bil le odlicen pedagog in vzgojitelj, temvec je tudi financno podpiral zavod, saj je do leta 1897 zavodu namenil okoli 13.000 gld, ob smrti leta 1900 pa svojo celotno zapušcino. V letu 1887 so obnovili oziroma na novo zgradili zadnjo tretjino poslopja Marijanišca, v katerem so v pritlicju zgradili gledališko dvorano z gledališkim in pevskim odrom. V letu 1898 so predvsem na pobudo šolske sestre Lidvine Purgaj (1861–1925) odprli prvo slovensko gospodinjsko šolo. Nastanili so jo v novozgrajeno enonadstropno poslopje. Šolo je vzdrževala Kmetijska družba, v njej pa so poucevale šolske sestre in razni laiki. Letno se je v njej izobrazilo od 12 do 16 gospodinj. V letu 1896 je bil v zavodu odprt tudi obrtnoponavljalni in nadaljevalni razred, ki je decke pripravljal za rokodelski in obrtniški poklic. Novi ravnatelj Marijanišca Andrej Kalan, ki je zavod vodil v letih 1900-1933, si je prizadeval predvsem za gradnjo novega dijaškega konvikta, kar mu je uspelo leta 1910, ko so poleg starega poslopja blagoslovili moderno dvonadstropno stavbo novega dijaškega konvikta, ki je poleg kuhinje, obednice, ucilnic in spalnic vseboval tudi telovadnico. Že prvo leto sta v konviktu bivala 102 dijaka. Prva svetovna vojna je mocno zarezala v življenje Marijanišca. Že julija 1914 sta se v njeno stavbo nastanili dve crnovojaški stotniji, nato se je vselilo divizijsko vojno sodišce, od 1915 do 1918 pa je celotni dijaški konvikt služil kot vojna bolnica. Zavodska dejavnost se je razumljivo zaradi tega skrcila, pove­calo se je le dnevno zavetišce, saj so bili številni ocetje vpoklicani v vojsko. Po vojni se je leta 1919 vanj vselilo poverjeništvo za kmetijstvo narodne vlade za Slovenijo, ki ga je vodil Andrej Kalan, ko pa je prenehalo delovati, so se vanj naselili uradi delegacije ministrstva financ, ki so ostali v Marijanišcu do leta 1928. Leta 1920 je zavod nudil prostore Akademskemu podpornemu društvu za vseucilišcno dijaško menzo. V letu 1928 sta se v zavod preselili karitativna pisarna in predsedstvo Vincencijeve družbe za Slovenijo, v njem pa so stanovali tudi kleriki cistercijanskega reda iz Sticne, ki so študirali na teološki fakulteti. Ravno ko je Marijanišce lahko ponovno zacelo delati v polnem teku, ga je mocno prizadela gospodarska kriza. Cedalje vec je bilo vseh mogocih prosilcev: za hrano, obleko, delo, brezplacno oskrbo otrok v šoli, konviktu zavetišcu ali si­rotišnici, bistveno manjši pa so bili prihodki dobrotnikov, gospodarskih družb in oblasti, tako da so morali skrciti svojo dobrodelno dejavnost.587586 NŠAL 216, šk. 3, Drugo racunsko sporocilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za cas od 24. aprila 1877 do 24. aprila 1878, str. 11. Po smrti Andreja Kalana je ravnatelj postal Anton Koritnik (1875–1951), ki je zavod vodil v letih 1933-1937, za njim pa je mesto ravnatelja v letih 1937-1945 zasedel Jožef Pogacnik (1902–1980). Zavod je za delovanje potreboval ogromna sredstva. V letu ustanovitve zavoda je bil za njegovo vzdrževanje organiziran tudi Komite gospa, ki se je vse do leta 1922 ukvarjal z zbiranjem sredstev za njegovo vzdrževanje. Odseku je nacelovala vsakokratna soproga deželnega predsednika, prva je bila baronica Emilija Winkler, clanice pa so bile ugledne ljubljanske gospe in gospodicne. Leta 1886 jih je bilo 126, pri cemer so clanice letno darovale 12 gld, predsednica pa 24 gld.588587 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe, 21. 7. 1935; in Tominšek Perovšek, Francišek Lampe: Zmerno, z ljubeznijo, str. 142. Poleg tega so za Marijanišce pridobivale denar tudi preko zbiranja darov pri drugih ljudeh.589588 Anton Kordin, Marijanišce ob svoji petdesetletnici, v: Štiriinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1929, str. 31; in NŠAL 216, šk. 3, Enajsto porocilo o racuni Vincencijeve družbe v Ljubljani za cas od 1. 1. do 31. 12. 1886, str. 4-5. V letu 1900 so letni stroški Marijanišca znašali vec kot 43.000 gld. Dohod­ki so bili sestavljeni iz naslednjih virov: cetrtino sredstev oziroma okoli 11.500 gld so dobili preko šolnin, drugo cetrtino oziroma okoli 9.500 gld preko lastne ekonomije (najemnine, dohodki od živine, z vrta …), okoli 2.500 gld so dobili od Komiteja gospa in prostovoljnih prispevkov, 2.300 gld od subvencij za šolo in deželnega odbora, ostalo pa so bili še razni drugi dohodki, donacije. Zavod je v teku let razvil mocno lastno ekonomijo, saj je v dar dobil precej zemljišc, ki jih je oddajal v najem, pomembne so bile donacije gospodarskih družb, pred prvo svetovno vojno je bila to predvsem Kranjska hranilnica, po vojni pa še Ljudska posojilnica, Vzajemna posojilnica in Zadružna zveza. Podpirala ga je tudi de­žela ter številni dobrotniki, tako v denarju kot materialu. Vedno znova so zlasti ljubljanski duhovniki svoje zapušcine namenili zavodu.590589 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 78. V letu 1937 je bilo v konviktu število službujocih naslednje: ravnatelj, 5 prefektov, v šoli je delovalo 5 uciteljic in katehet. Pri upravi hiše je delovalo 25 šolskih sester, 7 hlapcev in 18 dekel. Zavod je imel nekaj vec kot 1.000.000 din prihodkov in izdatkov (takratna povprecna placa je znašala okoli 1.800 din). Leta 1938 je družba skupaj z mestnim nacelstvom kupila posestvo Bokalce pri Ljubljani. Grad z gospodarskimi poslopji in delom zemljišc je dobila družba, drugi del zemljišc pa mestno poglavarstvo. Grad je bilo treba precej obnoviti, posestvo pa so uporabili za lastno ekonomijo in letovišce za gojence Marijani­šca. Na posestvo so preselili gospodarstvo, poslopja ob Marijanišcu pa namenili drugim dejavnostim.591590 Anton Kordin, Marijanišce ob svoji petdesetletnici, v: Štiriinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1929, str. 6-34; Tominšek Perovšek, Francišek Lampe: Zmerno, z ljubeznijo, str. 142-149; Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 72-74; in Petindvajseto porocilo Vincencijeve družbe za Kranjsko za leto 1900, str. 3-7. Tako so v letu 1939 v Marijanišcu odprli dom za ucite­ljišcnike, v katerem je naslednje leto bivalo 39 oseb.592591 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 23. 4. 1939, str. 11. V Bokalce so leta 1939 preselili tudi gospodinjsko šolo.593592 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 2. 7. 1941, str. 5. Leta 1910 je družba na pobudo takratnega predsednika Josipa Grudna in s pomocjo škofa Jeglica kot poseben odsek družbe z lastno upravo ustanovila Patronat za mladinsko varstvo. Zastavili so si ambiciozen program, ki pa so ga lahko le deloma izpolnili. Namen patronata je bil skrbeti za varstvo in vzgojo v verskem ali nravnem oziru zanemarjenih otrok, tako, da bi jih izrocili poštenim družinam ali katoliškim zavodom v vzgojo, pomagati revnim otrokom, da do­sežejo primeren poklic, gojiti tesen stik s svojimi gojenci tudi po ucni dobi in jim pomagati k moralni in gmotni samostojnosti. Z ustanovitvijo patronata so nameravali dopolniti obstojeco strukturo or­ganizacij, ki so se ukvarjale z mladinskim varstvom s posebno željo nabiranja sredstev tudi na deželi oziroma pri tistih, ki niso ravno najbolj premožni in jih ozavestiti glede pomembnosti takšnih organizacij.594593 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 7. 4. 1940, str. 5. V ta namen je patronat za­cel izdajati glasilo Kršcanski detoljub, ki je objavljal tekste o problematiki revšci­ne in revnih otrok, kolicini zbranih sredstev, razna literarnovzgojna in verska besedila in porocila o delovanju patronata. Pri zbiranju sredstev se je patronat naslonil na Marijine družbe, ki so po župnijah zbirale sredstva za delovanje patronata. Akciji se je v prvem letu prikljucilo 28 župnij ljubljanske škofije. Z zbranimi sredstvi so v letu 1911 v popolno oskrbo prevzeli 30 otrok, med njimi dobro tretjino iz Ljubljane in okolice, ostale pa z raznih koncev Slovenije (po eden je bil tudi iz Trsta in s Štajerske), in jih oddali v razlicne vzgojne zavode: v Marijanišce 8, v Lichtenthurn 7, v zavod Angela varuha v Spodnji Šiški 6, na Rakovnik 1 in v otroško bolnišnico 1 ter 7 k posameznim družinam. Cilj patronata ni bil oddaja otrok v sirotišnice, temvec predvsem oddaja otrok »poštenim družinam« na deželi. Patronat je z oskrbo nase prevzel financ­ne obveznosti za vzgojo otrok do 16. leta, mesecno pa so v letu 1911 za oskrbo otrok odšteli skupno od 500 do 600 kr. V letu 1914 so zbrana sredstva zadošcala za popolno oskrbo 60 otrok,595594 NŠAL 216, šk. 3, Petindvajseto porocilo Centralnega sveta in Vincencijevih konferenc za leto 1910, str. 9-10. v letu 1916 pa za 125.596595 Naše delo v preteklem letu, v: Kršcanski detoljub, Glasilo Vincencijeve družbe za kršcansko vzgojo in mladinsko varstvo 2 (1912), št. 1, str. 1-3 in 4 (1914), št. 1, 2, str. 1-3. V letu 1911 je patronat ustanovil Dnevno zavetišce sv. Jožefa za revne šo­loobiskujoce decke, kjer je v prvem letu našlo zavetišce 45, pozneje pa okoli 60 deckov.597596 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 16. Spomladi leta 1917 je patronat kupil stavbo rokodelskega doma v Šentvidu in jo namenil sirotam prve svetovne vojne, starim od 2 do 7 let.598597 NŠAL 216, šk. 3, Petindvajseto porocilo Centralnega sveta in Vincencijevih konferenc za leto 1910, str. 10. Prve sirote so sprejeli 9. oktobra 1918, dom pa poimenovali Vojno sirotišce sv. Jožefa.599598 Novo vojno sirotišce v Št. Vidu pri Ljubljani, v: Kršcanski detoljub, Ljubljana 7 (1917), št. 3, str. 34-35. Delokrog patronata je leta 1918 prešel v novoustanovljeno Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani. Prva svetovna vojna je s seboj prinesla povsem specificne stiske in potrebe, kar je v mnogocem narekovalo drugacno delovanje družb in konferenc. Kon­ference so se po krajih ukvarjale z nabiranjem sredstev za preskrbo beguncev s Primorske, vojnih sirot. Mnogi domovi so bili povsem ali delno zasedeni za vojaške namene.600599 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 65-66. Po vojni se je družba na novo organizirala, saj se je v Ljubljani osnoval nov Centralni svet, ki so mu pridružili konference lavantinske škofije in je bil neposredno podrejen centrali v Parizu. Poleg številnih sirot so se kot novi is­kalci pomoci pojavili tudi ruski emigranti.601600 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 16-17 in 20. Družba je leta 1918 dobila novega predsednika Frana Lavtižarja,602601 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 20. izkušenega šolnika in socialnega delavca, ki je v naslednjih letih intenzivno tako v mnogih društvih kot oblastnih organih de­loval na podrocju mladinskega in otroškega socialnega varstva in pripomogel k zaokroženi organizaciji dobrodelnih dejavnosti v škofiji, kar se je zgodilo z usta­novitvijo Karitativne zveze, ki je zacela delovati v letu njegove smrti, leta 1930. Kot primer delovanja posamezne konference si oglejmo Konferenco Ma­rijinega oznanjenja v Tržicu, ki je bila kot prva podeželska konferenca usta­novljena leta 1889. Konferenca je bila zelo dejavna že od samega zacetka in je veljala za eno najbolj aktivnih konferenc celotne družbe. V zacetku je z denar­jem podpirala ubožne družine oziroma sofinancirala stanarine in nakup drv ter jih obdarovala ob veliki noci in božicu. V letu 1898 je med reveže 45 ubožnih družin razdelila okoli 1000 gld.603602 Fran Lavtižar (Mojstrana 1874-Ljubljana 1930), dokoncal je moško uciteljišce in nato kot ucitelj, ravnatelj in okrožni šolski nad­zornik služboval v številnih krajih. Od konca vojne naprej se je intenzivno ukvarjal s socialno problematiko otrok. V letu 1919 je bil imenovan za tajnika v pokrajinskem odboru za zašcito mladine, leta 1920 za nacelnika državni okrožni zašciti mladine, leta 1924 za tajnika v pokrajinskem odboru za zašcito mladine. Predsedoval je Vincencijevi družbi in Društvu za mladinske domove, bil podpredsednik Škofijskega društva za varstvo sirot in upravitelj Zavetišca sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano, predsednik upravnega odbora dnevnih zavetišc za revno šolsko mladino v Ljubljani, ubožni oce za Šentpeterski okraj v Ljubljani in odbornik Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb za sodni okraj Ljubljana. Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 22. To poslanstvo je konferenca vršila ves cas obstoja. V letu 1932 je tako letno podpirala 108 ubožnih oseb in tedensko obi­skovala 14 družin.604603 NŠAL 216, šk. 3, Triindvajseto porocilo Vincencijeve družbe za Kranjsko za leto 1898, str. 18. Konferenci je najprej predsedoval tržiški župnik Francišek Špendal (1846–1915), ki je bil tudi njen ustanovitelj, po njegovem odhodu leta 1909 pa je predsedovanje prevzel veletovarnar Andrej Gassner (1847–1925), ki je v družbi deloval od samega zacetka in bil njen velik denarni podpornik.605604 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1932, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 42. Po letu 1919 je bil predsednik upokojeni uradnik Karl Pirc (1861–1927), nato pa župnika Matija Škerbec in Anton Vovk. Družba je imela skozi vsa leta od 5 do 10 delavnih clanov ter številne dobrotnike, ki so v enkratnem ali veckratnih zneskih kontinuirano podpirali družbo. Pri zbiranju sredstev so ji pomagale clanice Marijine družbe in pozneje tudi Elizabetine konference. Zelo dobro je sodelovala tudi s krajevnimi podjetji, ki so jo ves cas izdatno financno podirala. Sredstva so pridobivali tudi preko dobrodelnih akcij: božicnic, »Kruhka sv. An­tona«, ki se je zbiral v cerkvi pri sliki sv. Antona, kvaternimi zbirkami, prodaji dobrodelnih venckov … V letu 1911 je konferenca prevzela financiranje oskrbe enega gojenca v Ma­rijanišcu. Velika prelomnica je prišla z letom 1913, ko je konferenca po dolgole­tnih prizadevanjih kupila staro hišo z vrtom in jo preuredila v Dnevno otroško zavetišce sv. Jožefa »na Skali«. Poleg kupljene hiše je bil velik vrt, na katerem je prosvetno društvo sv. Jožefa zgradilo mogocno novo stavbo »Naš dom«. Stavba je bila blagoslovljena leta 1915, vendar je za seboj pustila velik dolg. Zadevo je razrešil predsednik Andrej Gassner, ki je dolg poravnal in dosegel, da je bila stavba prepisana na konferenco in namenjena dobrodelnosti. Stavba je bila na­menjena sirotam, v zacetku predvsem vojnim. V obeh domovih je bilo leta 1926 77 otrok, za vzdrževanje obeh domov pa je družba tisto leto namenila vec kot 93.000 din. V šolskem letu 1933/34 je bilo v zavetišcu 56 otrok, v sirotišnici 51 otrok, h kosilu pa je v dom hodilo dnevno od 115 do 120 otrok. Leta 1931 so obe stavbi povezali in dozidali, s cimer so pridobili dodatne prostore.606605 NŠAL 216, šk. 3, Petintrideseto porocilo Centralnega sveta Vincencijevih konferenc za leto 1910, str. 23-24. Vzgoj­no in ostalo delo v zavodih so najprej opravljale križniške sestre, od leta 1923 pa mariborske šolske sestre. Redovnice, ki so delovale v zavodih, so se ukvarjale tudi z bolniško oskrbo po hišah. V letu 1928 so kupili še eno hišo in jo preuredili v Rokodelski dom, kjer je svoj dom našlo okoli 35 vajencev in pomocnikov, ki bi sicer bivali v zelo slabih bivanjskih razmerah. Leta 1930 so upravo doma prevzele šolske sestre, takrat je bilo v domu 32, leta 1935 pa 25 fantov.607606 Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržic, Tržic 1936, str. 392-399; NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralne­ga sveta in konferenc za leto 1926, str. 60-61. Konferenca je bila zelo dejavna med prvo svetovno vojno, ko je v zavetišcu odprla vojno kuhinjo za reveže in šolsko kuhinjo za dijake.608607 Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržic, str. 392-399; NŠAL 216, šk. 3, Triinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1928, str. 20. V zacetku vojne je konferenca kupila veliko živil in jih nato skozi vojno obdobje brezplacno delila potrebnim družinam. Od deželnega odbora je izposlovala za 1.000 K masti in za isto vsoto prekajenega mesa. Leta 1917 je s pomocjo deželnega odbora pri­dobila meso 73 govedi v teži 8.715 kg in ga zavetišcu podarila 644 kg, revežem 503 kg, ostalo pa prodala po nizki ceni. Podobna akcija, le da manjša, je bila tudi v letu 1918. V letu 1920 je konferenca prevzela v oskrbo ameriško pomo­žno akcijo in 3 mesece delila mleko, kakav, riž in sladkor ter pekla kruh za 160 otrok, naslednje 3 mesece pa 9 dojecim materam in 251 otrokom. Brezplacno je oblekla in obula 82 otrok.609608 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 15. Promemorija ob vizitaciji župnije Tržic leta 1919. Posebnost med vsemi konferencami je predstavljala Akademska konferen­ca v Ljubljani, ki je bila ustanovljena na pobudo profesorja teološke fakultete Lamberta Ehrlicha leta 1929. V letu 1931 je imela 10 delavnih in 30 podpornih clanov, zbirali so se tedensko na sejah v Cirilovem domu, ki je bil tudi sedež konference. Seje so priceli z molitvijo in jih nato nadaljevali z referatom o aktu­alnih temah (o karitas v Nemciji, o smislu revšcine …) in tekocih zadevah. Nje­no delovanje je zaobjemalo dve podrocji. Prvo je bilo podpora akademikom, drugo pa dobrodelnost do drugih revežev. V letu 1931 je denarno podpirala 50 akademikov, 20 z obleko in obutvijo. Denar je dobivala preko nabiralnih akcij, ki jih je izvajala z neposrednim pobiranjem oziroma oglasi v casopisju in pro­šnjami po pošti. Za akademike je organizirala tudi inštrukcije in posredovanje dela. Glede prehrane je organizirala razlicne pomoci, nekaterim jo je priskrbela pri posameznih družinah, drugim jo je placevala v menzi, v Unionu in Cirilo­vem domu je oskrbela zajtrkovalnici, kjer so lahko po ugodni ceni zajtrkovali. Poleg tega je 8 akademikom izmenicno placevala stanarino v Cirilovem domu, pri konzumnem društvu pa si je izposlovala popust pri nabavi obutve. Oskrbela si je tudi svojo knjižnico, kjer so si akademiki lahko izposojali knjige in skripta. Poleg podpore akademikom je pomagala tudi revežem v Zeleni jami, ki jih je obiskovala in jim prirejala božicnice, ob katerih je tamkajšnje otroke obdaro­vala z obleko, obutvijo in pecivom. V letu 1931 je zbrala malo nad 18.000 din prihodkov in imela 17.000 izdatkov. V naslednjih letih je konferenca še razširila svoje delovanje tako, da je v letu 1936 podpirala že 127 akademikov.610609 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 39-40. Vincencijeve konference so predvsem v tridesetih letih organizirale mno­ge pomožne javne kuhinje za pomoc ubogim. Pomožna kuhinja družbe sv. Vin­cencija Pavelskega v Ljubljani je dnevno leta 1932 priskrbela kosilo za 80 oseb.611610 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1931, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 38; in NŠAL 216, šk. 2, Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 11. 4. 1937, str. 11. V letih 1932/33 ni bilo pomožne kuhinje, je pa to nalogo prevzela konferenca Presvetega srca Jezusovega. Jeseni 1932 so v Marijinem domu uredili ubožno kuhinjo za brezposelne, ubožce in kuhinjo za ubožne dijake. Sestre usmiljenke so dale na razpolago prostor, poskrbele so za pripravo prostorov za ta namen in vodile kuhinjo. Konferenca je poskrbela za financiranje in dobavo hrane. Pri tej akciji so jim pomagali predvsem ljubljanski obrtniki, mesarji, peki, trgovci. Kuhinja za ubožce je delovala pet mesecev v zimskih casih. Od jeseni 1932 do konca leta 1935 so brezplacno ubožcem razdelili 81.200 kosil, dijaška kuhinja, ki je delovala celo leto in nudila brezplacno kosilo in vecerjo povprecno 60 dija­kom in visokošolcem, je v istem casu razdelila 110.300 brezplacnih obrokov.612611 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1932, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 40. Kuhinja je delovala do zacetka vojne.613612 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1933, str. 55 in 59; in Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1935, str. 90. Vincencijeva Konferenca za Selo je ime­la ravno tako kuhinjo za brezposelne, ki pa so jo leta 1935 ukinili.614613 Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 577. Pomožna kuhinja je v zimskem casu delovala tudi v zavetišcu na Vicu za 54 otrok.615614 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1935, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 82. Na Jesenicah so v otroškem zavetišcu nudili hrano 40 otrokom.616615 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26. Konferenca v Tr­novem je imela kuhinjo, ki je oskrbela hrano za 45 otrok dnevno.617616 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1934, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 65. V Zagorju je javna kuhinja za brezposelne delovala v letih 1934 in 1935 in nudila hrano 40 osebam.618617 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 1. 5. 1938, str. 9. Konferenca Marijinega oznanjenja v Ljubljani je delovala tudi med za­porniki. Prirejala jim je božicnice, za veliko noc pa blagoslov pirhov619618 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1935, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 87. ter jim pomagala pri oskrbi obleke in obutve.620619 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 11. 4. 1937, str. 11. Konferenca v Zagorju ob Savi je v le­tih 1939/40 na Sv. Planini zgradila pocitniški dom za rudarsko mladino, poleti 1940 je tam že imela poletne kolonije za mladino.621620 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 20. 4. 1938, str. 11. Kot pobratimsko društvo Vincencijeve družbe v Ljubljani je bilo Društvo sv. Vinka v Kranju, ki ga je leta 1904 ustanovil dekan Anton Koblar (1854–1928) in je imelo tako moške kot ženske clane, vendar je bilo samostojno in ga bomo predstavili pri župnijah.622621 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 7. 4. 1940, str. 5; in NŠAL 215, šk. 8, spisi, št. 39/1940. 7.1.1.2 Dijaška in ljudska kuhinja v Ljubljani Leta 1877 je skupina uglednih mešcanov v Ljubljani ustanovila »Društvo ljubljanske ljudske kuhinje«, katerega namen je bil zagotavljanje poceni hrane za ljubljanske reveže. Prvi predsednik je postal vojaški stotnik Vincencij Hüb­schmann, po rodu z Moravske, ki je društvo vodil 20 let. Društvo je na prvi seji štelo 189 »placujocih udov«. Velika podpornica društva je bila od vsega zacetka Kranjska hranilnica, ki je društvu odstopila tudi pritlicne prostore nekdanjega strelišca, v katerih so 15. aprila 1877 odprli prostore ljudske kuhinje. Kuhinjo so v zacetku poleg udov in Kranjske hranilnice podpirali še dežel­ni odbor, mestni magistrat in drugi dobrotniki. Odbor gospa in gospodicen je prevzel kuhinjska opravila, med seboj so se izmenjevale, tako sta bili na teden zaposleni v kuhinji dve, pozneje pa tri. Sistem prostovoljnega dela gospa in go­spodicen v kuhinji, ki je omogocal cenejše obroke, se je obdržal vse do konca delovanja, ceprav so iz leta v leto ugotavljali, da ne zmorejo opravljati vsega naloženega dela. Kmalu se je v ljudski kuhinji zvrstil niz posebnih dogodkov. Ob srebrni poroki cesarja in cesarice leta 1879 so brezplacno pogostili 500 mestnih reve­žev, leta 1878 in 1879 pa vojake, ki so se vrnili iz Bosne in Hercegovine. Ko je cesar 14. julija 1883 obiskal Ljubljano, je ljudski kuhinji daroval 200 gld, s cimer so lahko pogostili 400 ubožcev. Ob potresu leta 1895 je ljudska kuhinja od ve­like noci do konca junija razdelila nad 50.000 brezplacnih porcij med ubožne mešcane, to dobrodelno akcijo pa je omogocila in podprla predvsem Kranjska hranilnica. Ob praznovanju desete obletnice delovanja ljudske kuhinje in društva se je to preimenovalo v »Ljubljansko dijaško in ljudsko kuhinjo«, kar je bila zasluga predvsem kanonika Luka Jerana (1818–1896), ki je bil velik podpornik dijakov. Po novih pravilih iz leta 1887 je bil namen kuhinje priskrbeti hrano po ugodnih cenah za uboge, nravno dobre in pridne dijake ter druge goste.623622 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 24. V letu 1908 je tako 55, v letu 1911 pa 73 dijakov prejemalo hrano zastonj, drugi pa po znižani ceni.624623 1877-1927. Ob petdesetletnici Ljubljanske in ljudske kuhinje, Ljubljana 1927, str. 19. Leta 1897 je predsednik postal tovarnar Avgust Drelse, po rodu iz Fran­kfurta ob Odri, ki je društvo vodil do leta 1907, nato je vodstvo prevzel profesor verouka Anton Kržic (1824–1920), pozneje castni kanonik. Od leta 1907 so bili vsi predsedniki duhovniki: Ivan Svetina (1851–1936) v letih 1919-1929, Gregorij Pecjak (1867–1961) v letih 1929-1948, prav tako pa so duhovniki sca­soma do konca prve svetovne vojne zasedali tudi vecino mest v vodstvenih or­ganih društva, ki je tako dobilo cerkveni znacaj in je leta 1931 postalo tudi clan KZ. Nacelnice kuhinje so bile vedno gospe, prva je bila do leta 1897 Terezija Hübschman. Vsi odborniki in odbornice ter clani in clanice so delali brezplac­no, placevali so le posle in služkinje, ki so delali v kuhinji. Leta 1908 je prišlo do ponovne spremembe pravil, ki so dolocala, da se ubožnim, nravnim in marljivim dijakom na srednjih šolah, kandidatom in kan­didatkam na uciteljišcu ter ucencem na obrtnih šolah z dnevnim poukom v Ljubljani po možnosti ponudi brezplacna hrana, drugim pa po nizki ceni. Leta 1909 je Kranjska hranilnica prodala stavbo, v kateri je delovala kuhinja, in sicer zadrugi Ljudski dom,625624 NŠAL 461, Gregorij Pecjak, šk. 7, zapiski s sej odbora Ljudske in dijaške kuhinje, 1907-1912. s katero je društvo nato sklenilo dogovor o nadaljnji uporabi prostorov. Društvo Ljubljanska dijaška in ljudska kuhinja je zadrugi Ljudski dom posodila 20.000 K brezobrestno, zadruga pa je društvu prepustila v brezplacno uporabo prostore za namen kuhinje in še eno spalnico za služki­nje, ki so delovale v kuhinji.626625 1877-1927. Ob petdesetletnici Ljubljanske in ljudske kuhinje, Ljubljana 1927, str. 19; in NŠAL 461, šk. 6; Pravila društva Ljubl­janske dijaške in ljudske kuhinje, 1908. Iz financnega porocila za leto 1912 izhaja, da je imelo društvo blizu 42.000 K prihodkov in izdatkov. Pri prihodkih je dobra polovica izhajala iz poslovanja od prodanih jedil, ostalo pa od obresti od glavnic, vrednostnih papirjev, clana­rine, daril, volil itd. Med izdatki pa je dobro polovico porabilo za nakup živil, 1.627 K za place uslužbencev, dobrih 8.000 K je naložilo v glavnice, ostalo pa za vzdrževanje kuhinje in nabavo inventarja.627626 NŠAL 120, šk. 6, Gospodarstvo in bancništvo, Zadruga Ljudski dom, pogodba med zadrugo Ljudski dom in društvom Ljubljan­ska dijaška in ljudska kuhinja, 1910. Tega leta je imelo društvo 225 clanov.628627 NŠAL 461, šk. 7, zapiski s sej odbora Ljudske in dijaške kuhinje, 1913-1929. V casu prve svetovne vojne so potrebe narasle, tako da je kuhinja poslovala v veliko vecjem obsegu, saj so jo obiskovali tudi begunci in vojaki. V letu 1918 so nahranili vsak dan nad 250 oseb, od tega od 80 do 100 dijakov. Ta obseg so za­gotovili predvsem deželni odbor, razne gospodarske družbe in posamezniki.629628 NŠAL 461, šk. 7, imenik rednih in podpornih clanov leta 1912 in clanov 1941, 1945. V letu 1921 so opoldne oziroma zvecer nudili hrano 76 dijakom in 2 di­jakinjima ter od 150 do 200 osebam iz ubožnejših slojev. Dijaki so mesecno za dva dnevna obroka (kosilo in vecerjo) placevali glede na gmotno stanje od 120 do 360 K, drugi pa 6 K za obrok.630629 NŠAL 461, šk. 7, zapiski s sej odbora Ljudske in dijaške kuhinje, 1913-1929. Od leta 1925 je bila zadruga Ljudski dom,631630 NŠAL 217, Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani, šk. 7, Izvestja 1921/22. ki je bila lastnica stavbe, v kateri je delovala kuhinja, v velikih financnih težavah, zato je moralo društvo placevati del najemnine.632631 Vodstvo zadruge Ljudski dom je na prelomu leta 1920/21 prevzela katoliška stran. Jeglicev dnevnik, str. 826. Do leta 1930 je društvo pri zadrugi pokupilo veliko število deležev in si s tem zagotovilo velik vpliv in v nadaljnje nemoteno delo­vanje in oprostitev najemnine. Sredstva je pridobilo predvsem iz fonda bivše Kranjske hranilnice (40.000 din) in prispevka kraljevskega pokrajinskega na­mestnika Ivana Hribarja (1851–1941), 70.000 K.633632 NŠAL 461, šk. 7, zapiski s sej odbora Ljudske in dijaške kuhinje, 1913-29, odborova seja 20. 2. 1925. Število obiskovalcev je iz leta v leto narašcalo, skladno s tem pa se je po­stopoma tudi širilo prostore jedilnice. V letih od 1927 do 1931 se je število raz­deljenih porcij skoraj podvojilo z 224.000 na 382.000 porcij letno, od tega v letu 1931 168 dijakom, brez akademikov. Spremenili so tudi sistem sofinanciranja, saj niso vec razdeljevali brezplacnih obrokov, ampak so dijaki placevali od 40 do 50 % vrednosti obroka, pozneje se je to razmerje še nekoliko spreminjalo.634633 NŠAL 461, šk. 7, tajniška knjiga Ljudske kuhinje 1929-44, obcni zbor 2. 12. 1930, obcni zbor 29. 12. 1931; in Korespondenca Ljudska kuhinje (1930-40), dopis Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 31. 12. 1930. V letu 1933 sta vodenje Ljudske kuhinje prevzeli dve šolski sestri, vendar so odborniki ugotovili, da se gospodarjenje kuhinje po dveh tirih ni izkazalo, tako da so sestre leta 1936 zavod zapustile.635634 NŠAL 461, šk. 7, tajniška knjiga Ljudske kuhinje 1929-44, obcni zbor 2. 12. 1930, obcni zbor 29. 12. 1931. Društvo je v tridesetih letih z veliko težavo vzdrževalo delovanje kuhinje in bilo v stalnem primanjkljaju. V letu 1938 je bil proracun kuhinje 165.000 din. Društvo bi za nemoteno delovanje in znižane obroke moralo priskrbeti 61.000 din, dejansko pa je zmoglo priskrbeti le dobro polovico te vsote. Iz zagate so ga nato reševali prispevki civilnih oblasti, predvsem banske uprave, ki je krila vecino primanjkljaja. Društvo, ki je imelo ob zacetku druge svetovne vojne 57 clanov,636635 NŠAL 461, šk. 7, tajniška knjiga Ljudske kuhinje 1929-44, 3. odborova seja, 29. 9. 1933; in obcni zbor 12. 8. 12. 1936. je ves cas delovanja ostalo zavezano istemu cilju: »Podpirati slehernega reveža brez kakršnega koli ozira na kaj drugega kakor na njegovo potrebnost.«637636 NŠAL 461, šk. 7, imenik rednih in podpornih clanov leta 1912 in clanov 1941, 1945. 7.1.1.3 Gospejno društvo kršcanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega Društvo je bilo ustanovljeno na pobudo Josipine Hocevar (1824–1911) leta 1882. Sestavljale so ga samo clanice, le direktor je bil duhovnik, prvi je bil kanonik Anton Urbas (1822–1899). Njegova glavna naloga je bila vzdrževa­nje poselskega zavetišca Josefinum – Jožefinišca v Ljubljani in pomoc ubogim ljubljanskim družinam. V poslovnem letu 1893/94 je pomagalo 90 revežem v Ljubljani. Vsakih 14 dni jim je razdeljevalo živila (sladkor, riž, zdrob, moko, kašo) in drva. V primeru bolezni je ubogim priskrbelo tudi juho ali vino. Za pomoc ubogim je v letu 1893/94 zbralo 2.144 kr in porabilo 1.683 kr. Dru­štvu sta pomagala tudi zdravnik, ki je obiskoval bolne reveže, in lekarnar, ki je zastonj dobavljal zdravila. Da je delo glede pomoci ubogim potekalo redno in usklajeno, so se družabnice srecevale na rednih sestankih vsakih 14 dni, da so obravnavale tekoco problematiko. V letu 1900 je imelo društvo dve castni clanici in tri castne clane, izvršilni odbor je sestavljalo 24 gospa in 3 gospodje, podpornih clanov je bilo 111 in so prispevali 607 fl denarja. Društvo je sredstva za delovanje pridobivalo preko clanarine družabnic, prostovoljnih darov posameznikov, gospodarskih družb in civilnih oblasti. Glavna podpornika med slednjimi sta bila Kranjska hranilnica in deželni od­bor. Leta 1898 je ustanoviteljica zavoda Josipina Hocevar za zavod ustanovila ustanovo z glavnico 20.000 fl, s katero so lahko v Jožefinišcu brezplacno oskr­bovali 12 oseb.638637 NŠAL 461, šk. 7, tajniška knjiga Ljudske kuhinje 1929-44, obcni zbor 29. 12. 1931, obcni zbor 29. 12. 1931. Društvo je bilo samostojno in ne cerkveno, vzgojo v domu so vodile sestre sv. Križa. V odboru društva sta bila dva duhovnika.639638 NŠAL 215, šk. 20, Jahresbericht des Vereines der Frauen der christl. Liebe vom hl. Vinzenz von Paul zu Laibach, 1893-94 in 1899 in 1901. V letu 1930 je bilo v zavodu Jožefinišce 26 stanovalk in 34 gojenk, ki so se ucile šivati, med njimi so 8 sirot in 10 »pohabljenih« oskrbovali brezplacno oziroma za malenkostno odškodnino.640639 NŠAL 5, šk. 44, društvene zadeve, št. 1743/1921. 7.1.1.4 Društvo sv. Marte Društvo je nastalo leta 1903 na pobudo takratnega stolnega vikarja Janeza Kalana (1868–1945). Namenjeno je bilo pomoci dekletom, ki so služile po Lju­bljani. Imelo je svojo hišo, Dom sv. Marte v Ljubljani na Streliški ulici 2, ki je bil namenjen zavetišcu za dekleta – služkinje. Clanice društva so morale placevati letno clanarino, v zameno pa so imele možnost uporabe azila. Društvo, katerega predsednik je bil duhovnik, je s predavanji skrbelo tudi za izobraževanje clanic, v domu sta bili knjižnica in citalnica, prav tako pa tudi posredovalnica služb. V treh letih obstoja je bil dom zatocišce za 1.100 deklet.641640 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, Mestno nacelstvo ljubljansko, Ljubljana 1931, str. 58, nahaja se v: NŠAL 210, šk. 1. 7.1.1.5 Društvo »Angelj varuh« oziroma »Schutzengelverein« v Spodnji Šiški Grofica Gabriela Auersperg je škofu Jeglicu predlagala ustanovitev samo­stana, ki bi skrbel za siromašne bolnike in padla dekleta, ona pa bi zagotovila sredstva. Škof je njen nacrt podprl in dobil tudi podporo vrhovne predstojni­ce franciškank v Nemciji. Vendar je imel Jeglic s samostanom stalne težave, zataknilo se je že pri nakupu hiše, notranja sloga je pešala, tako da ustanova ni mogla zaživeti, dokler je vrhovna predstojnica leta 1905 ni ukinila.642641 NŠAL 216, šk. 5, Fran Lavtižar, Naša privatna karitas in nje udejstvovanje na socialnem polju; in Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 91. Zatem je Gabriela Auersperg iz namenjenih sredstev ustanovila zavetišce, ki ga je vodilo društvo Angelj varuh oziroma »Schutzengelverein«, v katerem so bile v glavnem tretjerednice in je bil tudi zametek nove redovne skupnosti, ki tudi ni uspel.643642 Kogoj, Jeglicev odnos do redovnikov, str. 149–163. V oskrbo so sprejemali deklice od dopolnjenega prvega leta starosti. Deklice do 6. leta so v zavodu obiskovale lastni zavetiški vrtec, od 6. do 14. leta pa ljudsko šolo v Spodnji Šiški. Bile so v polni oskrbi in pod strogim nadzorom, ucili so jih tudi gospodinjskih opravil.644643 NŠAL 5, šk. 44, Društvene zadeve, dopis št. 1977/1914; Jeglicev dnevnik, str. 573. Sprva je bilo zavetišce namenjeno deklicam, leta 1910 pa se je zavod pre­oblikoval in je zacel sprejemati tudi decke.645644 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1910, Ljubljana 1911, str. 28. Po vojni je z njim upravljalo soci­alno skrbstvo. Clanice društva so kljub temu, da niso bile priznane kot kongregacija, no­sile redovne obleke. Delovale so tudi v Stari Loki in v Litiji med tovarniškimi delavkami in pomagale bolnikom na domu.646645 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1908, Ljubljana 1909, str. 19-21, 26. Ob koncu vojne je bilo društvo razpušceno. 7.1.1.6 Dobrodelnost Društvo je bilo ustanovljeno v kriznem obdobju prve svetovne vojne, leta 1916, kot necerkveno karitativno društvo, katerega namen je bil dobrodelnost v najširšem smislu: od ustanavljanja dobrodelnih naprav, širitve tiska o dobrodel­nosti, posredovanja služb, skrbi za sirote in ubožce do skrbi za izseljence. Društvo je bilo ustanovljeno na pobudo homškega župnika Antona Mr­kuna (1876–1961), ki je postal tudi njegov predsednik, in voditelja Marijinih družb v ljubljanski škofiji Janeza Kalana (podpredsednik), ki sta vse posle dru­štva vodila do leta 1922. S spretno agitacijo sta uspela popularizirati društvo in zanj pridobiti precej sredstev. Društvo je razvilo širok spekter delovanja. Zbira­lo in razdeljevalo je darove za invalide, posebej za oslepele vojake, vojne sirote in vdove … S pomocjo daru Gospodarske zveze in Janeza Evangelista Kreka je društvo leta 1917 kupilo posestvo v Grobljah in na njem uredilo sirotišnico za deklice, ki je delovala do leta 1920, ko so posestvo predali lazaristom, sirote pa oddali v oskrbo raznim ljudem na deželo.647646 Jeglicev dnevnik, str. 572-573. Predsednik in podpredsednik društva sta skupaj ustanovila tudi Mašno zvezo, namenjeno podpori misijonarjem, in je prinašala precejšnje dohodke. Poslovanje obeh društev je bilo zelo prepleteno in neurejeno. Z denarjem Ma­šne zveze je društvo Dobrodelnost kupilo grašcino Trebnje, da bi v njej uredilo hiralnico, a so jo v letu 1921 nato prodali Gospodarski zvezi.648647 NŠAL 217, šk. 7, Pravila društva Dobrodelnost; in NŠAL 5, šk. 44, Društvene zadeve, društvo Dobrodelnost, Zgodovina »Dobro­delnosti« - koncept, št. 3440/1922. Prav tako z de­narjem Mašne zveze je društvo leta 1918 kupilo Romovo hišo s posestvom na Poljanskem nasipu št. 10 v Ljubljani. V hiši je bilo dvanajst stanovanj, ki so jih oddajali v najem, kar je predstavljalo pomemben vir prihodkov. V stavbi sta bila tudi pisarna društva in stanovanje za tajnika.649648 NŠAL 217, šk. 7, Revizijsko porocilo o delovanju društva Dobrodelnost, 1922, str. 20. Ko je bila Mašna zveza leta 1920 izrocena misijonski družbi oziroma lazaristom, je moral zaradi prepletenosti delovanja obeh društev, ki sta jih vodila Mrkun in Kalan, posredovati škofijski odbor za cerkvene družbe. Ta je lazaristom dodelil Groblje, Dobrodelnosti pa Romovo hišo in grašcino Trebnje. Še pred tem je v letu 1918 društvo na podlagi zahteve škofijskega ordinariata prešlo pod cerkveno jurisdikcijo, zaradi cesar je delno spremenilo svoja pravila. Dohodki društva so bili cedalje manjši, Kalan pa je hotel ponovno oživiti njego­vo delovanje, in sicer kot krovno organizacijo vseh karitativnih društev v škofiji. Zbral je nekaj odbornikov in prvic v zgodovini društva sklical obcni zbor, na katerem so izvolili nov odbor. V odboru je kmalu prišlo do silovitih sporov, saj sta društvo še vedno na samosvoj nacin vodila le Kalan in Mrkun. Nesoglas­ja so se razširila izven okvira društva in prerasla v afero, o kateri je pisal tudi Slovenski narod in v clanku špekuliral o izginotju velikih vsot denarja. Škofij­ski ordinariat je zaradi sporov razrešil vse organe družbe in imenoval novega upravitelja, kanonika Ignacija Nadraha (1868–1951), ki je napravil revizijsko porocilo družbe, v kateri je odkril velik nered in nepravilnosti, zaradi cesar sta bila Mrkun in Kalan odstavljena z vodilnih položajev.650649 Prav tam, str. 13. Društvo je imelo velike prihodke, ni pa vodilo potrebnih in predpisanih evidenc o odhodkih, zato tudi ni bilo jasno, koga vse so podpirali. Postavke so bile zelo splošno opisane. Za leto 1921 je bilo v zakljucnem racunu pri odhod­kih med drugim zapisano le, da so vsoto malo manj kot 10.000 K razdelili reve­žem, vdovam, slepcem, invalidom, za preskrbo dveh bosanskih deckov v Mari­janišcu, Zvezi vdov in sirot ter imeli druge stroške glede osebja in vzdrževanja prostorov. Društvo vrsto let ni imelo obcnih zborov, na škofijski ordinariat ni pošiljalo porocil o delovanju, racunske knjige so bile neurejene, ni vodilo ustre­znih evidenc glede oziroma oddaje sirot družinam, v pisarni na Poljanskem nasipu v Ljubljani so odkrili popoln nered, ceprav sta bili v pisarni zaposleni dve osebi.651650 Prav tam in NŠAL 5, šk. 44. Društvene zadeve, društvo Dobrodelnost, Zgodovina »Dobrodelnosti« - koncept, št. 3440/1922; in dopis št. 4777/1922; ter Janez Kalan, Zgodba žalostna in smešna, v: Slovenec 50 (1922), št. 109, str. 3. O nevestnem vodenju društva pricuje tudi zagata iz Žirov. V aprilu 1918 je posestnica Katarina Kopše društvu darovala obsežno posestvo s hišo, gospo­darskim poslopjem, travniki in gozdom v Žireh, društvo pa se je zavezalo usta­noviti sirotišnico za vojne sirote, kar pa se ni uresnicilo. Leta 1924 je darovalka, ker sirotišnice še ni bilo, tožila društvo.652651 NŠAL 217, šk. 7, Revizijsko porocilo o delovanju društva Dobrodelnost; 1922, str. 7, 17-18. Hišo na Poljanskem nasipu v Ljubljani je društvo po priporocilu Društva za varstvo vajencev že od samega zacetka namenilo tudi za Vajeniški dom, a ker ni ustrezala normativom oziroma bi bilo za ta namen potrebnih prevec stro­škov, so jo prodali. Kupnino so nato namenili za gradnjo Vajeniškega doma na Kresnikovi ulici 4 v Ljubljani, ki je bil zgrajen leta 1936.653652 Prav tam, str. 14-15. 7.1.1.7 Družba sv. Elizabete za ljubljansko škofijo V Vincencijevi družbi je bilo clanstvo le moško, ženske pa so bile lahko samo podpornice. V letu 1917, ko je bilo mnogo mož na bojišcu, so pri ne­katerih ljubljanskih Vincencijevih konferencah zaceli ustanavljati t. i. damske odseke Vincencijevih konferenc oziroma Elizabetine konference, kar pa je bilo v nasprotju s pravili družbe. Zato so se naslednje leto konference organizirale v svojo družbo in 1. junija 1918 je ljubljanski škofijski ordinariat potrdil pravi­la nove Družbe sv. Elizabete za ljubljansko škofijo oziroma krajše Elizabetine družbe.654653 Zvone Štrubelj, Socialni program Antona Mrkuna (1876-1961), v: Naši kraji in ljudje. Dobrepoljsko-struški zbornik 1996, Dobre­polje 1996, str. 255; in NŠAL 206, šk. 2, Zvezek s prispevki o vajeniškem domu. Družba je imela isti namen kot Vincencijeva, torej pomoc ubogim. Organi družbe so bili konference, osrednji svet in obcni zbor. Clanstvo je bilo žen­sko, le predsednik družbe je bil duhovnik, ki ga je imenoval škofijski ordina­riat. Predstavljal je družbo navzven, vodil seje osrednjega sveta, obcne zbore in podpisoval pravne listine. Osrednji svet je imel mesecne seje, obcni zbor pa se je vršil vsako leto okoli praznika sv. Jožefa (19. marec). Konference so imele avtonomno premoženje, vodile pa so jih ženske predsednice.655654 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 24; in NŠAL 218, Družba sv. Elizabete za ljubljansko škofiji, šk. 2, konferenca Ljubljana - sv. Nikolaj, porocilo o delovanju v letu 1917. Družba je bila preko svojih konferenc v zacetku dejavna v Ljubljani in Tr­žicu in je imela ob potrditvi pravil leta 1918 osem konferenc. To število se je za­celo povecevati šele v tridesetih letih in je pred zacetkom vojne doseglo število 15, v katerih pa je delovalo 133 clanic in imelo 2.279 dobrotnikov. V ljubljanski škofiji so od 1917 do 1941 delovale naslednje konference: Ljubljana - sv. Nikolaj (stolna konferenca) (1917), Ljubljana - Marijino oznanjenje (1917), Ljubljana - sv. Peter (1917), Ljubljana - sv. Jakob (1918), Ljubljana - Spodnja Šiška (1917), Ljubljana - Trnovo (1917), Ljubljana - Moste (1918), Tržic (1918), Ljubljana sv. Nikolaj - stolna konferenca, odsek za otroke (1931), Koroška Bela (1931), Ško­fja Loka (1932), Bled (1933), Jesenice (1933-1933), Ljubljana - Zgornja Šiška (1936), Kovor (1936), Ljubljana -Kodeljevo (1938), Predoslje (1939), Elizabeti­na konferenca za akademicarke v Ljubljani (1940) in Ljubljana - Ježica (1940).656655 NŠAL 218, šk. 1, Pravila družbe sv. Elizabete za ljubljansko škofijo. Nekatere konference niso bile pridružene centrali in so delovale samostojno (Škofja Loka, Kovor, Predoslje, Cerknica), jeseniška je delovala skupaj z Vin­cencijevo družbo, po nekaterih župnijah, npr. v Domžalah, pa so delovale Eli­zabetine konference, ki niso bile v nicemer povezane s centralo v Ljubljani.657656 NŠAL 218, šk. 1, letna porocila družbe, 1920-43. Družabnice v konferencah so se dobivale na mesecnih sejah, na katerih so razpravljale o revšcini, brale duhovno ctivo … V svojem delokrogu so popiso­vale revne ljudi, vodile kartoteke revnih in jih obiskovale po domovih. Najvec revšcine so clanice zaznale v barakarskih naseljih v okolici Ljubljane. Konferen­ce so sredstva zbirale na razlicne nacine, nekaj so darovale same, nekaj so jih nabirale z nabiralnimi polami, preko cekovnih položnic in s pobiranjem od hiše do hiše, prodajale so oljke in svece … Pomembni so bili tudi prispevki oblasti in raznih podjetij, med katerimi so bila v glavnem ista kot pri Vincencijevi družbi: Mestna hranilnica, Katoliško tiskovno društvo Ljudska posojilnica, Zadružna zveza, Vzajemna zavarovalnica, Trboveljska premogokopna družba … Nekatere konference so podpore delile vsak mesec, druge le ob vecjih pra­znikih. Podpore so bile v vecini v obliki živil, obleke in obutve, ucnih pripo­mockov, podpirale pa so tako revne družine kot posameznike. Ob božicu so prirejale božicnice in takrat obdarovale ubožne otroke. Pri ljudskih kuhinjah so posredovale za cenejšo hrano siromakov, pri redovnicah za bolniško oskrbo ubogih …658657 Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, samozaložba 1939, str. 103. V letu 1920 so podpirale 442 posameznikov in jim razdelile 89.741 K, v letu 1926 463 oseb in jim razdelile 67.813 din, v letu 1935 pa 678 oseb in jim razdelile 202.499 din.659658 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 66-69; in NŠAL 218, šk. 1, porocilo z obcnega zbora 1930, 1935. Posebej so se konference udejstvovale v casu gospodarske krize, ko je de­javnosti vodila KZ, o cemer pa vec pozneje. Prva med konferencami, ki je pricela z delom, je bila stolna konferenca v Ljubljani. Sporazumno s takratnim predsednikom Vincencijeve družbe Josi­pom Grudnom in ljubljansko duhovšcino je bila ustanovljena 12. junija 1917. Njena prva predsednica je bila Ana Lavric. Najprej so se clanice dobivale enkrat tedensko na sejah, pozneje pa na 14 dni oziroma enkrat mesecno. V prvem letu se je konferenci pridružilo 15 gospa in gospodicen, s svojim delom in prido­bljenimi prispevki so revežem priskrbele 49 parov cevljev, dva vagona drv za ogrevanje, podpirale so 30 strank ter vsak teden razdelile za 10 kg belih mesnih kart, ki jim jih je naklonil deželni odbor, šivale so patronatu za mladino in mu podarile 300 K. V prvem letu so imele 2.276 K prihodkov in 1.262 K odhodkov. Svoje prispevke so pridobivale preko cekovnega racuna in razpošiljale ob le­tnem zakljucku položnice dobrotnikom in denarnim zavodom, ki so bili zvesti podporniki konference. V letu 1926 je imela konferenca sedem delovnih clanic, njihov duhovni vodja je bil stolni kanonik Tomaž Klinar (1883–1962), imela je 20 dobrotnikov, redno je podpirala 10 oseb, ob božicu jih je obdarovala devet in imela skupnih prejemkov 5.440 din in izdatkov 4.312 din.660659 NŠAL 218, šk. 1, letna porocila družbe, 1920-43. Število clanic kot tudi dobrotnikov je ostalo približno enako. Delo konference se je po letu 1935 popestrilo z novo predsednico Marijo Detelo, ki je nadomestila preminulo Ano Fabiani. Povecala se je tako kolicina prejetih darov kot število podpirancev, ki se je dvignilo na okoli 60 oseb. V letu 1931 je bil pri stolni konferenci ustanovljen poseben odsek za otro­ke, ki je nato deloval kot samostojna konferenca. Odsek je razpolagal s precej denarja, v letu 1935 je razdelil 23.898 din, s cimer so podpirali 50 družin, sedem samskih žensk in 161 otrok.661660 NŠAL 218, šk. 2, konferenca Ljubljana - sv. Nikolaj. Konference so pri svojem delovanju sodelovale z Vincencijevimi konfe­rencami, od casa do casa so imeli skupne seje, skupaj so prirejali božicnice … Konferenca v Mostah je tesno sodelovala z Mladinskim domom, konferenca pri sv. Petru z župnijskim dobrodelnim odborom, konferenca Marijinega oznanje­nja s tretjim redom, na Bledu pa s podružnico Rdecega križa.662661 NŠAL 218, šk. 2, konferenca Ljubljana - sv. Nikolaj, odsek za otroke. 7.1.1.8 Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani Društvo je bilo ustanovljeno leta 1918 in je prevzelo posle bivšega Patrona­ta za mladinsko varstvo pri Vincencijevi družbi. Namen društva je bil vsestran­ska skrb za »sirote in zanemarjeno mladino«. Zato si je družba ob ustanovitvi zadala nalogo ustanavljati lastne sirotišnice in zavode, oddajati sirote v druge podobne zavode in otroke v vzgojo kršcanskim družinam ter nadzirati vzgojo teh sirot ter skrbeti za njihovo pravno zašcito.663662 NŠAL 218, šk. 1, porocila z obcnega zbora 1930-1941. Predsednik društva je bil vseskozi kanonik Ignacij Nadrah, podpredsednik in tudi glavni organizator pa Fran Lavtižar, po smrti leta 1930 ga je nadomestil Alfonz Levicnik (1869–1966). Glavna dejavnost društva je bila usmerjena v vzdrževanje lastnega deške­ga sirotišca oziroma Zavetišca sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano. Zgradbo za zavetišce je Patronat za mladinsko varstvo kupil spomladi leta 1917, prve sirote pa so sprejeli oktobra 1918. Zavod je vodil krajevni odbor v Šentvidu,664663 NŠAL 217, šk. 1, Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani, pravila društva. gospo­dinjstvo in vzgojo pa šolske sestre. V njem je bilo naenkrat od 40 do 66 gojen­cev. Društvo je imelo v letu 1921 okoli 650.000 K prihodkov, od tega jih je blizu 500.000 K namenilo za vzdrževanje Zavetišca sv. Jožefa, ostalo pa je razdelilo drugim društvom in zavodom za vzdrževanje sirot in raznim družinam, pri katerih so bivale sirote.665664 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 65-66. Pozneje teh podpor ni uspelo placevati, saj prihodki društva niso zadostovali niti za vzdrževanja zavetišca in so se morali še izdatno zadolževati. V zacetku delovanja so bili glavni viri društva poleg prispevkov deželnih in državnih oblasti, ki so v letu 1921 obsegali kar polovico prihodkov, še prispevki izseljencev iz ZDA in raznih društev za podporo vojnim žrtvam, darovi pod­pornih clanov in raznih gospodarskih družb. Sredstva oblasti so se v naslednjih letih naglo zmanjševala, tako da so v letu 1924 obsegala le še 20 % prihodkov,666665 NŠAL 217, šk. 1, 1. letno porocilo Škofijskega društva za varstvo sirot v Ljubljani. povecali pa so se predvsem prihodki clanov društva in prispevki staršev oziro­ma zastopnikov sirot. V letu 1921 je tako Poverjeništvo za socialno skrb, odsek za zašcito dece in mladine, brezplacno vzdrževalo 33 sirot, v letu 1924 le še 14, nato pa nic vec, saj, kot je bilo slišati z ministrstva za socialno politiko v Beo­gradu: »Nema para za sirote«.667666 NŠAL 217, šk. 1, 3. obcni zbor, 2. 1. 1922; in 7. obcni zbor, 22. 1. 1925. Socasno z zmanjševanjem »javnih« sredstev se je povecal delež prispevkov, ki so jih morali zagotoviti starši ali svojci oziroma zastopniki sirot. Društvo je redno zagotavljalo sredstva za brezplacno oskrbo okoli 10 sirot ter kritje deleža, ki ga niso prispevali starši oziroma zastopniki sirot. Sredstva je pridobilo tudi preko raznih donacij, nabirk in predvsem pri­spevkov podpornih clanov. Teh je bilo vseskozi med 300 in 550 in so prispevali od 10 do 30 % vseh prihodkov društva. Med gospodarskimi družbami je bila najvecji donator društva Ljudska posojilnica v Ljubljani. Izboljšanje na podrocju financiranja oskrbe sirot v zavetišcu je pomenil zacetek delovanja oblastne samouprave leta 1927 oziroma Oblastnega odbora Ljubljanske oblastne skupšcine. Proracun ljubljanske oblastne samouprave je za oskrbovanje in podporo sirot za leto 1928 predvidel 300.000 din.668667 NŠAL 217, šk. 1, 5. obcni zbor, 12. 4. 1923, str. 8. Obla­stni odbor je v letu 1928 prevzel financiranje za brezplacno oskrbo 10 sirot v zavetišcu, s to prakso pa je nadaljevala tudi banska uprava, dokler ni pritisnila gospodarska kriza in povsem oklestila prihodkov, tako da sta banska uprava in mesto Ljubljana v letu 1934 financirala vsak le še po eno siroto. Mestna obci­na Ljubljana je od leta 1928 namrec financirala oskrbo od treh do petih sirot. Stanje se je nato popravilo od leta 1937 dalje.669668 Miroslav Stiplovšek: Slovenski parlamentarizem. 1927–1929, Ljubljana 2000, str. 435. V letu 1938 je društvo navezalo stike z generalnim varuhom za mladino ljubljanskega sodnega okraja, višjim sodnikom svetnikom Otonom Vidicem, ki je od leta 1938 podpiral oskrbovanje šestih sirot v zavetišcu.670669 NŠAL 217, šk. 1 in 2, obcni zbori 1928-40. 7.1.1.9 Društvo za mladinske domove Iz društva Dobrodelnost se je leta 1919 razvilo samostojno Društvo za mladinske domove. V statut so zapisali: »Namen društva je na versko-moralni in narodni podlagi ustanavljati ‘mladinske’ domove po celi deželi, kjer se izkaže potreba takega doma. Društvo domove ustanavlja in financira, nato jih pogodbe­no odda v vodstvo ali v popolno last kaki verski družbi ali redu, ki se peca z vzgo­jo mladine po modernem preventivnem smislu.«671670 NŠAL 217, šk. 2, 21. obcni zbor, 9. 6. 1939. Namenjeno je bilo varstvu mladine istega spola, da se zbira in vzgaja v izvenšolskem casu. Društvo je dalo statut v potrditev tudi škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, ki ga je 11. avgust 1919 tudi potrdil. Formalno Cerkev ni bila ustanoviteljica tega društva, a se je društvo zavezalo delovati po dolocbah kanonskega prava.672671 NŠAL 221, Društvo za mladinske domove, šk. 1, statut. 6. septembra 1919 je društvena pravila potrdila še Deželna vlada za Slovenijo.673672 NŠAL 5, šk. 44, društvene zadeve, leto 1919, št. 3928. V spremembi sta­tuta društva leta 1926 pa so v vodstvo društva dodali še zastopnika škofijskega ordinariata.674673 NŠAL 221, šk. 1, statut. Gonilni sili društva sta bila predsednik Fran Lavtižar in tajnik salezijanec Srecko Zamjen (1888–1956). Glavna skrb društva je postala ureditev in oskrbovanje Mladinskega doma na Kodeljevem, ki ga je uredilo iz nekdanjih vojaških barak. Upravo doma so prepustili salezijancem. Barake niso bile trajna rešitev, saj niso ustrezale name­nu, zato so sklenili zgraditi nov dom, ki ga je podprl tudi peti katoliški shod leta 1923.675674 NŠAL 5, šk. 45, društvene zadeve, leto 1926, št. 876. Gradnjo jim je omogocil baron Anton Codelli, ki jim je podaril zemljišce in mnogo gradbenega materiala, ter prispevki izseljencev iz ZDA, ki so prispevali polovico od skupno 2.000.000 din, ki so jih porabili za gradnjo doma.676675 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, str. 226. Dom so priceli graditi v letu 1924, v letu 1925 pa je že deloval. V novi dom je dnevno prihajalo okoli 250 deckov, za katere so salezijanci pripravljali vsakovrstne vzgojne programe, pri cemer velja posebej omeniti redne kino­predstave v dvorani s 600 sedeži. Društvo za mladinske domove se je pri gradnji mocno zadolžilo, zato je v letu 1929 prišlo do zapleta, ker ni bilo sposobno vrniti dolga Ljudski posojilnici v Ljubljani. Po dolgotrajnih pogajanjih so dom leta 1931 odkupili salezijanci, ki so nato dolg v naslednjih letih s težavo odplacali, dom pa preimenovali v Salezijanski mladinski dom.677676 NŠAL 221, šk. 1, Prošnje za podpore, 1923-1927; in Bogdan Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem. 1901-2001, Ljubljana 2001, str. 162. Društvo po izgubi Mladinskega doma in smrti predsednika Frana Lavtižarja ni bili vec tako aktivno. Konec tridesetih let je društvo priskocilo na pomoc ljubljanskim bogo­slovcem, ki so na Zabreški planini zgradili novo koco, pri cemer so si nakopali številne dolgove. Društvo je prevzelo v last koco in s tem tudi dolgove. Poime­novalo jo je Baragov dom, odprta je bila leta 1938, v njej pa je gostilo poletne pocitnice ljubljanskih delavskih otrok in nudilo prostor za vzgojo karitativnih delavcev ter drugih skupin. Poleg koce je bil urejen taborni prostor.678677 Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem. 1901-2001, str. 162-165. 7.1.1.10 Karitativna zveza v Ljubljani Sredi prve svetovne vojne so se v okviru društva Dobrodelnost, ki sta ga vodila Janez Kalan in Anton Mrkun, porodile prve ideje o krovnem društvu vseh dobrodelnih organizacij v ljubljanski škofiji. V ta namen sta leta 1917 napi­sala pravila Zveze dobrodelnih društev, v naslednjih letih pa organizirala nekaj sej ustanavljajoce se zveze. Zvezo so nato 14. aprila 1921 tudi formalno ustano­vili predstavniki naslednjih društev: Vincencijeve družbe, Elizabetine družbe, Dobrodelnosti, Ljudske kuhinje, Društva rokodelskih pomocnikov in Društva za vajence. Zveza v praksi ni zaživela, saj je društvo Dobrodelnost, ki je bilo nosilec tega projekta, v tistem casu zašlo v težave.679678 NŠAL 215, šk. 7, spisi, št. 476/1939. Gospodarsko spreten, a osebnostno samosvoj Anton Mrkun je za namen zveze že kupil dvonadstropno hišo na Poljanskem nasipu v Ljubljani, a jo je nato zaradi spora med odborniki prodal.680679 NŠAL 215, šk. 1, spisi glede ustanovitve Karitativne zveze v Ljubljani. Pobudo po enotni centrali karitativnih organizacij je nato prevzel Fran Lavtižar in jo v zacetku leta 1926 predstavil škofu Jeglicu.681680 Štrubelj, Socialni program Antona Mrkuna (1876-1961), str. 255. Ta ga je v prizade­vanjih podprl in Lavtižar je pripravil pravila, ki jih je 13. decembra 1926 škof Jeglic potrdil, 19. februarja 1927 pa še veliki županstvi mariborske in ljubljan­ske oblasti. Društvo se je imenovalo Zveza karitativnih društev za Slovenijo v Ljubljani oziroma kratko Karitativna zveza v Ljubljani (KZ), njen glavni namen pa je bil: »Združiti na katoliških nacelih in nagibih osnovano clovekoljubno delo društev, zavodov itd. pod vrhovnim vodstvom cerkvene oblasti, ne da bi posame­zna društva izgubila svojo po pravilih doloceno samostojnost, ampak, da bi se katoliška karitativna organizacija smotrno in po nacrtu izpopolnila in vodila, da bi se omogocala vzajemnost in enotnost na poti skupnih ciljev in da bi razpoložna sredstva prav porabljala in porazdeljevala.« Prva pravila so podpisali predstav­niki Vincencijeve družbe, Elizabetine družbe, Škofijskega društva za varstvo si­rot in Društva za mladinske domove.682681 Jeglicev dnevnik, str. 941-942. Poslovanje zveze je v naslednjih letih vodil Fran Lavtižar, ukvarjal se je predvsem s pridobitvijo financnih sredstev za zagon zveze, a mu v treh letih kljub poskusom ni uspelo organizirati ustanovnega obcnega zbora. To se je zgo­dilo šele po njegovi smrti, 24. septembra 1930, v Karitativni pisarni v stavbi Marijanišca v Ljubljani. Na ustanovnem obcnem zboru so izvolili predsednika zveze, kanonika Andreja Kalana, ter druge društvene organe in zacrtali priho­dnji program, ki je v zacetku temeljil na izobraževanju in informiranju javnosti o potrebi karitativnega udejstvovanja in pritegnitvi še drugih katoliških dobro­delnih društev v zvezo. Z oktobrom 1930 je KZ prevzela karitativno pisarno, v kateri je zaposlila novo tajnico, kmalu pa se ji je pridružila še ena delavna moc. Karitativna pisar­na je vodila administrativno delo tako KZ kot treh glavnih clanic, Vincencijeve in Elizabetine družbe ter Društva za varstvo sirot. V nacelstvu zveze je bil poleg predstavnikov posameznih organizacij tudi predstavnik ljubljanske škofije.683682 NŠAL 215, šk. 1, pravila društva. V prvem letu delovanja so k zvezi pristopili še Rafaelova družba,684683 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik ustanovnega obcnega zbora KZ, 23. 9. 1930, in zapisniki sej nacelstva KZ 1930/31. Ljudska kuhinja, zadruga Služkinjski dom, v letu 1936 sta clana postala še Društvo za varstvo deklet in Karitativni krožek ljubljanskih bogoslovcev, leta 1937 pa še Društvo za varstvo vajencev. Karitativna zveza je bila vse od zacetka clanica mednarodne organizacije katoliških karitativnih organizacij Caritas Catholica, ki je imela sedež v Baslu. Delovala je po navodilih Svetega sedeža, vsaka tri leta pa je imela kongres.685684 Rafaelova družba je skrbela za slovenske izseljence. Leta 1931 je Andrej Kalan zaradi starosti in prezaposlenosti odstopil z me­sta predsednika zveze, na njegovo mesto pa so izvolili križnika p. Valerijana Ucaka (1883–1949), ki je zvezo vodil vse do njenega razpusta leta 1945. KZ se je ukvarjala predvsem s koordinacijo dobrodelnih društev v škofiji, propagando in izobraževanjem glede dobrodelnosti, vodenjem vecjih dobro­delnih projektov, administrativno podporo društvom in razdeljevanjem pod­por posameznim organizacijam. Od jeseni 1930 do pomladi 1931 je v hotelu Union priredila sedem javnih predavanj o karitativnosti, ki so obravnavala katoliške dobrodelne organizacije v drugih državah. Ker je bil obisk in odziv javnosti dober, so predavanja postala stalnica in so se vršila tudi v naslednjih letih. V adventnem casu leta 1930 je imela na Radiu Ljubljana sklop versko-karitativnih govorov. Podobne karitativ­ne govore so imeli tudi v naslednjih letih. V letu 1934 je bila na predlog KZ v ljubljanski škofiji vpeljana t. i. kari­tativna nedelja, na katero so župniki pridigali na temo kršcanske ljubezni in usmiljenja in imeli nabirko za uboge v župniji. Župnikom so vsako leto iz zveze poslali predloge za pridige in v prvi je bil med drugim tudi poziv, naj ima vsaka župnija vsaj eno karitativno organizacijo.686685 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik ustanovnega obcnega zbora KZ, 23. 9. 1930, in zapisniki sej nacelstva KZ 1930/31, str. 3. Novembra 1937 so za Vincencijeve in Elizabetine konference organizirali enodnevni karitativni tecaj,687686 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 5. obcnega zbora, 13. 12. 1934, str. 5, in LŠL (1934) št. 8, str. 71-72. leta 1938 pa enodnevni karitativni tecaj za akademike. Od leta 1937 je KZ izdajala tudi svoj list Nova zapoved, Vestnik Karitativne zveze v Ljubljani. Avgusta 1931 je KZ v sodelovanju z Vzajemno zavarovalnico odprla pose­ben oddelek »Karitas« – posmrtinsko zavarovanje. Zgled zanj je našla v nekate­rih nemških zavodih, predvsem pa v graški Sterbe Vorsorge. V ta namen je usta­novila poseben eksekutivni komite, ki so ga sestavljali predstavniki Vzajemne zavarovalnice in KZ. Da bi dobili cim vec clanov, so razvili mocno propagandno akcijo, s katero so se najprej naslonili na župnike, ker pa se je zadeva prepocasi razvijala, še na prosvetno zvezo in njene clanice. Zavarovalnica je pricela delo­vati v casu gospodarske krize, zato je bil razvoj zelo pocasen. Do konca leta 1931 je imela v ljubljanski škofiji le nekaj vec kot 220 sklenjenih zavarovalnih polic, do jeseni 826, nekoliko boljše rezultate je beležila v mariborski škofiji. Vzroke za prepocasen razvoj je videla predvsem v gospodarski krizi ter slabi organiza­ciji in propagandi.688687 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 10. obcnega zbora, 28. 4. 1939, str. 3. V letu 1933 so posmrtinsko zavarovanje »Karitas« zaradi težav povsem prenesli na Vzajemno zavarovalnico in se obvezali, da bodo še naprej vršili propagando, zavarovalnica pa jim je v zameno obljubila letno pod­poro v višini 2 % vplacil.689688 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik II. obcnega zbora KZ, 23. 9. 1931, in zapisniki sej nacelstva KZ 1931/32, LŠL (1931), št. 6-8, str. 119-120. V casu gospodarske krize je KZ v zimi 1931/32 organizirala obsežno zim­sko akcijo, s katero je pomagala revnim in brezposelnim v vseh krajih, še po­sebej pa v Ljubljani, kjer je bila koncentracija revšcine najvecja. Nacelstvo KZ je po dunajskem vzorcu napravilo obsežen progam za izvedbo akcije. Na nji­hovo pobudo je škof Rožman 6. oktobra 1931 na vernike svoje škofije naslovil posebno pastirsko pismo o socialni bedi in nacinu organizirane pomoci za stra­dajoce v prihajajoci zimi, ki jo bo vodila KZ.690689 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 4. obcnega zbora, str. 4, 10. 12. 1933. Župnikom so narocili, naj v vsaki župniji, kjer nimajo dobrodelne orga­nizacije, ustanovijo dobrodelni odbor z nalogo evidentiranja revnih v župniji, zbiranja sredstev zanje in pomoc. Nacelstvo KZ je naredilo natancen program zimske akcije za Ljubljano. Sklenilo je, naj se vsa dobrodelna društva posame­zne župnije združijo v dobrodelni odbor in prvenstveno poskrbijo za »izredno karitativno akcijo za stradajoce.« Izberejo naj nabiralce, ki bodo v mejah svojih župnij od hiše do hiše pobirali denar in evidentirali vse, ki želijo pomagati v naturalijah, in evidentirali uboge. Nabrana sredstva naj razdelijo ubogim v žu­pniji, morebitni presežek pa pošljejo KZ, ki bo poskrbela za pravicno razdelitev. Da ne bi prišlo do zlorab, naj evidentirajo tudi pomoc, ki jo ubogim dajejo sa­mostani na portah. Poleg tega so sklenili za brezposelne v Marijanišcu ustano­viti kuhinjo, za pomoc pa naprositi gostilnicarje in v okolici Ljubljane pobirati hrano. Kuhinja je pricela delovati 7. decembra in imela prvi dan 15 gostov, to število pa se je kmalu pomnožilo. Celotna zimska akcija se je zacela 7. decembra in je trajala 126 dni. V njej so porabili za blizu pol milijona din sredstev. Pomožna kuhinja za brezposelne v Marijanišcu je razdelila 11.481 porcij oziroma povprecno 91 porcij dnevno, v raznih drugih zavodih je bilo razdeljenih še nadaljnjih 68.645 porcij oziroma povprecno 544 na dan. V Ljubljani je bilo torej dnevno brezplacno razdeljenih v povprecju 635 porcij. Poleg hrane so delili še obutev, oblacila in drva691690 LŠL (1931), št. 9, str. 128-131. – vagon drv je podaril škof Rožman.692691 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik II. obcnega zbora KZ, 23. 9. 1931, in zapisniki sej nacelstva KZ 1931/32. Zimska podporna akcija 1931/32 je bila v Ljubljani uspešno izvedena, predvsem na deželi pa so komaj zmogli podpirati lastne reveže. Preko predpi­sanih nabirk s strani ordinariata so vse župnije skupaj zbrale okoli 60.000 din, ki jih je ordinariat posredoval KZ. Iz porocil župnij dekanije Litija lahko skle­pamo, da so bili dobrodelni odbori v glavnem sicer organizirani, vendar brez vecjega uspeha. Tipicno in pomenljivo je porocilo župnika s Primskovega. Med drugim je zapisal: »Tu so sami mali kmetje, ki ne pridelajo toliko kot sami pora­bijo. /…/ Na vsako prošnjo se sliši odgovor: ‘ne morem še sam ne vem, kako bom živel’. Resnicno tu ni nobenega zaslužka, ni obrti ni tovarn. Kljub omenjenim te­žavam se je podpisani obrnil do ‘apostolstva mož in fantov’ in do Marijine družbe in tu smo sestavili dobrodelni odbor, ki je pricel zbirati prostovoljne prispevke za domace revne stare ljudi, živež, drva in ponošeno obleko. /…/ Upanje je, da se bo nekaj storilo za domace reveže. Da bi pa nabrali vecje vsote bodisi v denarju ali pa v živilih je tukaj nemogoce …«693692 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 4. obcnega zbora, 10. 12. 1933, str. 8. Edina izjema z dežele je bila župnija Ambrus, ki je KZ poslala 20 vrec krompirja in 1 vreco koruze.694693 NŠAL 215, šk. 10, porocila o dobrodelnih akcijah v dekaniji Litija, pozimi 1931. V naslednjem letu se je gospodarska kriza še zaostrila in KZ je že pripra­vljala akcijski nacrt za izvedbo zimske akcije. Pobudo je nato prevzela banska uprava in zasnovala pomožno akcijo za brezposelne in stradajoce v celotni ba­novini. V novembru je ban organiziral posebno anketo, na katero je povabil vse dobrodelne organizacije in župane industrijskih obcin. Sklenili so, da bo po­možno akcijo v zimi 1932/33 vodil izvršilni odbor, na lokalni ravni pa mu bodo pomagali krajevni odbori. KZ je izgubila vlogo organizatorja, druge karitativne organizacije, Vincencijeve in Elizabetine konference, pa so pozvali, naj po svo­jih moceh pomagajo prizadetim.695694 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 4. obcnega zbora, 10. 12. 1933, str. 8. V tem letu tudi niso organizirali posebne pomožne kuhinje. Marijanišce samo je dnevno razdelilo okoli 40 brezplacnih obrokov, KZ je z denarnimi prispevki podprla nekaj pomožnih kuhinj: v Kreko­vem domu na Jesenicah, Vincencijeve konference v Kocevju, Elizabetino konfe­renco na Koroški Beli itd.696695 NŠAL 215, šk. 1, dopisi glede organizacije centralne pomožne akcije v zimi 1932/33, šk. 10, in enajsta seja nacelstva KZ, 24. 8. 1932. V naslednjih letih je KZ ponovno sodelovala pri zimskih akcijah in delila podpore v obliki živil, obleke, obutve in kuriva. V zimski akciji 1936/37 je tako razdelila 4.200 kg krompirja, 2.300 kg moke, 25 m³ drv, 165 parov cevljev in 98 kosov obleke.697696 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 4. obcnega zbora, 10. 12. 1933, str. 7. Osebje karitativne pisarne je skrbelo tudi za obracun in nadzor nad dobro­delnimi nakaznicami, ki so jih Vincencijeve konference delile revnim. S temi nakaznicami so lahko kupovali živila, s tem pa preprecevali morebitne zlorabe. V letu 1933 so jih prodali okoli 400.000 oziroma za 100.000 din.698697 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 8. obcnega zbora, 23. 12. 1937, str. 2. V obracun­skem letu 1933/34 je bilo v pisarni z nakaznicami 3.009 samskih moških, 2.200 samskih žensk, 2.187 družin in še nekaj sto drugih strank. Podobno je bilo tudi v naslednjih letih.699698 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 4. obcnega zbora, 10. 12. 1933, str. 4. V letu 1932 je imela KZ 144.452 din prihodkov in 104.204 din izdatkov,700699 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 5. obcnega zbora, 13. 12. 1934, str. 5. v naslednjih letih so se prihodki in izdatki bistveno zmanjšali in se do ravni leta 1932 dvignili šele ob koncu desetletja. Vecino prihodkov je dobila od podpor, vclanjenih društev in 2 % od posmrtinskega zavarovanja. Družbo so podpirali tudi številni dobrotniki, med drugim so konec tridesetih let redno dobivali do­nacije od dr. Antona Korošca. V letu 1937 se je za KZ zacelo novo poglavje. Banovina je imela za pod­poro revnim poseben podporni fond za ubožce. Banovinska uprava je do tedaj iz te postavke sama delila individualne podpore tistim, ki so se osebno zglasili v Ljubljani ali pa so se prijavili s pisnimi vlogami, pri cemer je bil nacin delitve in pregled nad upravicenostjo po mnenju bana povsem neustrezen in nepre­gleden. Ban je nato sklical sestanek, na katerega je povabil tudi predstavnike ljubljanske in mariborske karitativne zveze. Sklenili so, da bodo po predhodnih poizvedbah in reorganizaciji delitev podpor iz tega fonda prevzele karitativne organizacije oziroma karitativni zvezi za obe škofiji. Pri teh podporah so bili izvzeti brezposelni, izseljenci, prizadeti v elementarnih nesrecah in mladina, za katere je bil namenjen poseben fond. V proracunu 1936/37 je bilo v podpornem fondu za ubožce 600.000 din za celotno banovino, pri cemer se je znesek delil na polovico za vsako škofijo. Da bi sistem deloval, so morali evidentirati in pregledati mrežo karitativ­nih organizacij po župnijah. Obe škofijski karitativni zvezi sta po pooblastilu škofijskih ordinariatov poslali vsem župnijam okrožnico, v kateri sta spraševali, ali v župniji že obstaja kakšna karitativna organizacija, ce ne, ali bi se jo dalo ustanoviti in koliko ljudi v župniji bi potrebovalo podpore. V lavantinski škofiji je mreža karitativnih organizacij slonela na župnijskih ubožnih zavodih, ki so bili ustanovljeni po nalogu sinode iz leta 1903, oziroma na karitativnih odsekih Katoliške akcije, ki so bili ustanovljeni po letu 1933. V ljubljanski škofiji je bilo na podlagi vrnjenih dopisov župnij stanje naslednje: izvzemši župnije mesta Ljubljane je od 266 župnij porocilo vrnilo 176 župnij, od katerih je bila v 171 župnijah delujoca ali na novo ustanovljena kakšna karitativna organizacija ali dobrodelni krožek. KZ je z deljenjem podpor zacela tekom leta 1937 in za to dobila 225.000 din, poleg tega pa je od banovine prejela še 800 nerešenih prošenj. V letu 1937 je nato prejela skupaj 3.400 prošenj, od katerih jih je rešila dve tretjini. V nasle­dnjih letih je dobivala letno 300.000 din za razdelitev in do skoraj 5.000 vlože­nih prošenj. Da bi mogla uspešno izvrševati to nalogo, je honorarno zaposlila še tri osebe. V karitativni pisarni v Ljubljani so reševali vse prošnje, rešene prošnje so pošiljali v informacijo krajevnim karitativnim enotam in ti so nato izdali podporo, ki je bila naceloma v »naturalijah«. V pisarni so vodili vse central­ne evidence glede fonda, delovodnike prispelih prošenj, abecedni register vseh podpirancev in register podpirancev po župnijah. Vsaka stranka, ki je prejela podporo, je morala izpolniti dve pobotnici, krajevna enota pa ju je morala po­slati KZ, ki je eno obdržala zase, drugo pa poslala banovinski upravi. Sredstva za podpore so po krajevnem kljucu najprej razdelili po kljucu 40 % za Ljubljano, 60 % pa ostalim župnijam, v naslednjih letih se je razmerje premaknilo v 33 % proti 66 % v korist podeželskih župnij.701700 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 4. obcnega zbora, 10. 12. 1933. KZ je od samega zacetka z Vincencijevo zvezo izdatno sodelovala tudi pri organizaciji poletnih pocitnic za revne in bolne otroke, poleg tega pa raznim svojim clanicam dajala podpore, npr. Kolodvorskemu misijonu, podpirala je tudi dijaško kuhinjo pri konferenci Srca Jezusovega. 7.1.1.11 Služkinjski dom Društvo je bilo ustanovljeno na pobudo profesorja Teološke fakultete v Ljubljani Lamberta Ehrlicha na prelomu dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Namen društva je bil oskrba doma za brezposelne in ostarele služkinje. Upra­vljali so z dvo- oziroma tronadstropno hišo na Križevniški ulici. Služkinje so za bivanje morale placevati majhno odškodnino, dnevno jih je tam prenocevalo okoli 30.702701 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 3. seje nacelstva in nadzorstva KZ, 12. 4. 1937, str. 6-8; zapisnik 4. seje nacelstva in nadzorstva KZ, 4. 5. 1937, str. 9-11; zapisnik 9. obcnega zbora, 31. 3. 1938, str. 3; šk. 4, spisi iz poslovanja društva, št. 472/1936. V Domu je bila tudi »pomožna kuhinja« za služkinje.703702 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 6. obcnega zbora, 29. 12. 1935, str. 6; in Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj (ur. Rudolf Cuješ), Nova Scotia, Kanada 1992, str. 109, 242, 297. 7.1.1.12 Društvo za varstvo deklet oziroma Kolodvorski misijon Društvo za varstvo deklet je bilo ustanovljeno 8. marca 1933, izvira pa iz Kršcanske ženske zveze oziroma odseka za Kolodvorski misijon, ki je deloval že v letu 1928. Namen društva je bil nuditi dekletom vsestransko varstvo in pomoc na potovanjih, ob casu brezposelnosti ali bolezni in jim nuditi pravno zašcito. Za dosego teh ciljev je društvo vzdrževalo t. i. Kolodvorski misijon, imelo lastno pisarno, zavetišce in posredovalnico dela. Kolodvorski misijon je deloval tako, da je bila vsak dan od 7. ure zjutraj do 22. ure zvecer na kolodvoru v Ljubljani kolodvorska pomocnica, torej delovna clanica društva, ki je zaradi razpoznavnosti nosila rumeno-bel trak in je potu­jocim dekletom in ženam nudila vsakovrstno pomoc in nasvete: od informacij glede voznih redov, izgubljenih predmetov, informacij glede služb in opisov poti v mestu do pomoci ponesrecencem, gluhim, slepim, spremstva deklet v zavetišce … Delo sta stalno izmenicno izvrševali dve kolodvorski pomocnici, po enkrat na teden pa še dve prostovoljki. Pisarna društva je bila v neposredni bližini kolodvora, in sicer v stavbi Vzajemne zavarovalnice, ki je društvu prostor odstopila zastonj. Odprta je bila vsak dan od 8. do 12. in od 14. do 18. ure. V njej je delovala ena od odbornic in urejala tajniška dela društva ter nudila pomoc dekletom, ki so se obrnila na društvo. V letu 1935 so tako 15-krat porocali svojcem, 7-krat napisali porocilo za pravno zašcito, 58-krat posredovali na razna mesta glede potovanja v tujino, vec kot 130-krat posredovali in spremljali dekleta na razne urade, borze dela, na doloceno mesto v Ljubljani, v bolnico itd., 124-krat shranili prtljago, omogo­cili 537 telefonskih razgovorov, dali še okoli 80 drugih nasvetov (nezakonskim materam, odpušcenim kaznjenkam, mladoletnim …). Poleg tega so dekletom 10-krat omogocili posvet z zdravnikom, posredovali na policijo ter imeli še šte­vilne razgovore s predstavniki oblasti, pravnim zastopnikom in duhovniki gle­de delovanja društva. Zavetišce društva je bilo v stranski stavbi Marijinega doma, kjer so jim usmiljenke odstopile dve sobi. Tam je naenkrat lahko prenocevalo sedem deklet oziroma žena. Namenjeno je bilo predvsem tistim, ki so prišle s poznim vlakom in niso mogle dobiti prenocišca drugje. V letu 1935 je tam prenocilo 476 pre­nocevalk, zavetišce pa je beležilo 1.100 nocitev. Približno polovica jih je placala 5 din, druga polovica pa je prenocevala zastonj. Zavetišce je upravljala gospo­dinja, ki je morala vzdrževati red, kar ni bilo vedno lahko, saj so se v zavetišcu znašle tudi pijanke in razne »dvomljive« prenocevalke. Leta 1938 so zavetišce preselili bližje kolodvoru na Slomškovo ulico 1, kjer so imeli tudi vec prostora. Najemnino je krila mestna obcina. V zavetišcu je bila tudi posredovalnica dela, v letu 1935 je preko nje dobilo službo 30 oseb, v sodelovanju z dvema drugima posredovalnicama je bilo po­sredovanih še dodatnih 200 služb. V letu 1935 je imelo društvo 106 rednih, 59 izrednih, 12 ustanovnih in 18 delavnih clanov in 22 delovnih sej. Društvo je sodelovalo s centralo v Švici in sorodnimi društvi v Mariboru in ostalih vecjih mestih Jugoslavije. Svoja sredstva je pridobivalo preko clanarine in prispevkov dobrotnikov. Velike dobrotnice družbe so bile Vzajemna zavarovalnica, usmiljenke, ki so prispevale prostor v Marijinem domu, kuhinja Vincencijeve konference Srca Jezusovega ter številna druga dobrodelna društva.704703 Zasebna dobrodelnost, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 542. Društvo je delovalo na podlagi prostovoljnega dela svojih clanic, kar pa ni zadošcalo vsem željam in potrebam društva, zato so si želele, da bi delovanje prevzele s. Caritas Socialis, za kar so leta 1938 oddale tudi vlogo na ministrstvo pravde v Beograd.705704 NŠAL 215, šk. 3, spisi 1934, letno porocilo o delu Društva za varstvo deklet v Ljubljani v letu 1933, št. 160, spisi 1939, št. 62, zapisnik obcnega zbora 1939, šk. 7; in NŠAL 215, šk. 4, spisi, št. 456/1936; LŠL (1929), št. 1. str. 10. 7.1.1.13 Karitativni krožek ljubljanskih bogoslovcev Jeseni 1930 je v semenišce vstopil dotedanji gojenec Marijanišca Vladi­mir Sernec, sicer necak takratnega bana dravske banovine Dušana Serneca (1882–1952), ki je po vzoru Vincencijevih konferenc v bogoslovju organiziral neformalen krožek in ga poimenoval »Karitas«. Zbirali so hrano in jo delili rev­nim družinam v barakarskih naseljih v predmestju Ljubljane, za kar so upora­bili cas, ki so ga imeli dolocenega za sprehode. Sernec je nato bogoslovje zapu­stil, duša krožka pa je postal Ferdinand Babnik (1913–1993), ki je v bogoslovje vstopil leta 1934.706705 NŠAL 332, šk. 7, Društvo za varstvo deklet. Iz neorganiziranega in spontanega karitativnega dela se je formiral karitativni krožek, ki je leta 1936 vstopil tudi v KZ in je v letu 1938 štel že 85 bogoslovcev.707706 Matjaž Ambrožic, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha (Viri/Arhivsko društvo Slovenije; št. 30), Ljubljana 2010, str. 50–52. Krožek je bil predvsem duhovnega in izobraževalnega znacaja, vendar so se izkazali tudi s konkretnim dobrodelnim delom. Namen krožka je bil, da so bogoslovci študirali »caritas« in z njo povezana dušnopastir­ska vprašanja in z obiskovanjem ubogih družin izvrševali Kristusovo zapoved ljubezni, pri cemer je bila v ospredju duhovna pomoc ubogim. Krožek je vodil ožji odbor, ki ga je sestavljalo vodstvo (predsednik, tajnik, blagajnik …), in širši odbor, ki je bil sestavljen iz referentov posameznih okro­žij in odbornikov. Da bi delovali bolj sistematicno, so Ljubljano razdelili na 12 okrožij, za vsako okrožje je bil postavljen poseben referent, ki je imel na skrbi revne družine v svojem okrožju. Širši odbor se je sreceval enkrat tedensko, na srecanjih so razpravljali o razmerah v okrožju in molili. Vsako nedeljo zvecer so imeli odbori še karitativno vzgojo. Dvakrat tedensko je od 25 do 50 bogoslovcev v paru obiskovalo revne dru­žine. Namen obiskov je bila predvsem duhovna pomoc, vcasih pa so v okviru svojih zmožnosti prinašali tudi živila. V božicni akciji so revnim družinam po­darili jaslice in obdarovali otroke.708707 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 5. obcnega zbora, 13. 12. 1934, str. 5, in zapisnik seje nacelstva in nadzorstva KZ, 16. 3. 1938. Krožek je v letu 1937 na Zabreški planini organiziral 4-tedensko taborjenje za 20 ljubljanskih deckov barakarjev, starih od 12 do 14 let.709708 NŠAL 215, šk. 18, Karitativni krožek ljubljanskih bogoslovcev – porocilo delovanja iz leta 1937. Naslednje leto se je njihovo število povecalo na 30. Pocitnice so organizirali v duhu skavt­skega tabora, s seboj pa so vzeli predvsem telesno šibke in bolehne. Za kritje stroškov taborjenja so pridobili sredstva KZ in oblasti ter raznih humanitarnih organizacij.710709 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 8. obcnega zbora, 23. 12. 1937, str. 2, in 5. seja nacelstva, 24. 9. 1937. Leta 1937 je krožek pricel z gradnjo nove koce na Zabreški planini, pri cemer si je nakopal številne dolgove, na pomoc mu je priskocilo Društvo za mladinske domove v Ljubljani, ki je koco prevzelo tudi v last. Koca, ki so jo poimenovali Baragov dom, je bila odprta in blagoslovljena v letu 1938, v njej pa so gostili poletne pocitnice ljubljanskih delavskih otrok in nudili prostor za vzgojo karitativnih delavcev ter drugih skupin. Poleg koce je bil urejen taborni prostor.711710 NŠAL 215, šk. 18, Pocitniška akcija karitativnega krožka ljubljanskih bogoslovcev, 1937. Poleti 1938 se je skupina bogoslovcev podala na študijsko potovanje v Bel­gijo, Francijo in na Nizozemsko, kjer so raziskovali življenje izseljencev, delova­nje katoliške akcije in karitas.712711 NŠAL 215, šk. 7, spisi, št. 476/1939, št. 7. 7.1.2 REDOVI IN KONGREGACIJE Jožef II. je razpustil vse kontemplativne redove v monarhiji, s cimer se je koncala vecstoletna neprekinjena prisotnost starodavnih redov na slovenskih tleh. Po jožefinskih reformah in obdobju vladavine Francozov za casa Ilirskih provinc, ki so pregnali še usmiljene brate, so se v ljubljanski škofiji nahajali le še franciškani, kapucini, križniki in uršulinke. Pomemben premik glede razvo­ja redovniškega življenja v ljubljanski škofiji, predvsem glede t. i. karitativnih redov, se je zacel s prihodom usmiljenk za casa škofa Wolfa, razmah pa je re­dovništvo doživelo v casu škofa Pogacarja, se intenzivno nadaljeval v casu škofa Missie in se zakljucil oziroma stabiliziral v zacetnem obdobju škofa Jeglica. Za prihod novih redov, ki bi se udejstvovali na podrocju karitativne dejav­nosti in dekliškega šolstva, pa tudi kontemplativnih redov, se je mocno zavzel škof Janez Zlatoust Pogacar. Z njegovo pomocjo in pobudo so v škofijo prišli lazaristi, šolske sestre, notredamke, za kratek cas tudi trapisti, mocno pa so se okrepile usmiljenke. Mocan podpornik redovnih skupnosti je bil tudi Pogacarjev naslednik škof Jakob Missia. Ta je svoj škofovski program, zgošcen v geslu »Vse obnoviti v Kristusu«, poizkušal uresniciti z mocno oporo na redovnike, zato je podpiral že obstojece redove, prizadeval pa si je tudi za prihod novih. V casu njegovega vo­denja škofije je na Kranjskem nastalo kar trinajst novih samostanskih naselbin. Po razpustu kontemplativnih redov v casu Jožefa II. mu je uspelo, da je po vec kot stoletju v ljubljansko škofijo pripeljal kontemplativne redove, ki so trajno ostali. Leta 1889 je pripeljal karmelicanke v Selo pri Ljubljani, leta 1890 so za­casno prišle magdalenke, prizadeval si je tudi za prihod kartuzijanov v Pleterje in cistercijanov v Sticno, kar se je po njegovem odhodu v Gorico tudi zgodilo. Leta 1887 so na njegovo pobudo prišli jezuiti in se naselili pri sv. Florjanu v Ljubljani, prizadeval si je za prihod salezijancev, ki so nato v Ljubljano prišli leta 1901. Med karitativnimi redovi so se za casa škofa Missie mocno okrepile usmi­ljenke, v Kamnik so leta 1895 prišle zagrebške usmiljenke, v Ljubljano pa leta 1896 sestre sv. Križa, ki so se posvecale otrokom, bolnim in ostarelim, leta 1893 so v Kandijo pri Novem mestu prišli usmiljeni bratje. Tam so kupili grašcino Neuhof in jo preuredili v bolnišnico, ki so jo sami vzdrževali.713712 NŠAL 215, šk. 18, tipkopis karitativnega krožka ljubljanskih bogoslovcev o študijskem obisku med izseljenci v Belgiji, na Nizozemski in v Franciji, 1938. Redovništvo je izjemno cenil in podpiral tudi škof Jeglic. Zakljucil je nekaj projektov, ki jih je zacel že njegov predhodnik. Ko je nastopil škofovsko službo, so se v Sticno naselili cistercijani, izposloval je dovoljenje za ponovno naselitev kartuzijanov, ki so v Pleterje prišli leta 1901, tistega leta je dal dovoljenje za naselitev salezijancev na Rakovniku. Obstojeci redovi so še razširili svoje delo­vanje. Mariborske šolske sestre so tako odprle dvanajst novih hiš v škofiji. Poiz­kusil je tudi z vpeljavo franciškank, a mu ni uspelo.714713 Kogoj, Missiev Odnos do redovnikov, str. 196–212. Za casa škofa Rožmana so v škofijo leta 1936 prišle Hcere Marije Pomocnice. Redovniki in predvsem redovnice so imeli izjemne zasluge za razvoj do­brodelnosti, saj v škofiji ni bilo nobenega zavoda (sirotišnice, zavetišca, vrtca, hiralnice …), ki ga ne bi vodili redovniki. Imeli so znanje in organizacijo, s cimer so bili kos nalogam, ki so jih prevzeli. Navadno so po prevzemu vodenja kakšnega zavoda poskrbeli, da se je dobrodelna dejavnost še popestrila in raz­vila, saj so mnogokrat dodali dodatne vsebine. Redovnice pa niso delovale le v lastnih zavodih oziroma zavodih škofije, župnij ali katoliških društev, temvec tudi v domovih za ostarele in vrtcih, ki so bili v lasti države ali gospodarskih družb. Šolske sestre so od leta 1923 delovale v dekliškem domu v Tržicu, ki ga je za tamkajšnje delavke zgradila tovarna Gas­sner-Glanzmann, v mestni ubožnici v Škofji Loki (1923) so delovale štiri sestre, v obcinski hiralnici na Vrhniki (1935) sta delovali dve sestri, v Menzi Jugoceke v Kranju tri sestre …715714 Kogoj, Jeglicev odnos do redovnikov, str. 149–163. 7.1.2.1 Usmiljenke Za prihod usmiljenk v Ljubljano si je mocno prizadeval ljubljanski žu­pan Janez Nepomuk Hradecky (1775–1846) in v ta namen leta 1840 ustanovil Društvo za vzdrževanje usmiljenih sestra v Ljubljani (Comite zur Erhlatung der Barmherzigen Schwestern in Laibach). Želel je, da bi usmiljenke prevzele medi­cinsko oskrbo v civilni bolnici in da bi bila to domaca dekleta, zato je vzajemno z društvom odbral osem deklet in jih poslal na šolanje v samostan v München. Vendar je projekt kmalu klavrno propadel, saj so vse kandidatke zaradi takih in drugacnih razlogov prenehale s šolanjem. Ljubljanski magistrat je nato leta 1842 prosil dvorno pisarno na Dunaju, naj jim dovoli prihod 15 tujih sester, ki bi prevzele oskrbo v civilni bolnici, a je imel premalo sredstev in tudi ta poizkus se ni posrecil. Društvo se je nato po priporocilu baronice Ane Lazzarini iz Smlednika, ki je bila sestra predstojnice usmiljenk v Gradcu, s. Leopoldine Brandis (1815–1900), obrnilo na graški samostan. Leta 1851 se je s. Leopoldnina ustavila v Ljubljani in se pogovorila s clani društva o možnostih prihoda sester. Društvo se je obrnilo na mestni magistrat in na škofa Wolfa, naj pri graškem škofu po­sreduje za prihod usmiljenk. Po pridobljenih odobrenjih je prvih šest usmiljenk prišlo v Ljubljano na poizkusno leto. Štiri sestre so stregle bolnikom v mestni ubožnici, dve pa sta bili doloceni za strežbo na domu. Obiskovali sta uboge po zakotnih, zanemarjenih stanovanjih, jim kuhali, prali, pomivali, previjali sta otroke in opravljali druga dela. Trikrat tedensko sta obiskovali tudi kaznjenke v Prisilni delavnici na Poljanah. Delo sester je bilo težko in naporno, tako da so v dveh letih zaradi bolezni umrle tri sestre. Z delom sester so bili vsi izjemno za­dovoljni, tako da so se leta 1853 zacela pogajanja med ljubljanskim magistratom in provincialnimi predstojniki v Gradcu, da bi usmiljenke prevzele tudi civilno bolnišnico v Ljubljani. Pri posredovanju je aktivno vlogo igral tudi škof Wolf, ki je bil nad delom usmiljenk navdušen. Novembra 1855 so se sestre preselile v Civilno bolnišnico in v njej prevzele oskrbo bolnikov.716715 M. Similjana Kodric, B. Natalija Palac, Redovništvo na Slovenskem 2. Šolske sestre sv. Franciška Kristusa Kralja, Ljubljana 1986, str. 174-179; in Šematizem ljubljanske škofije 1935, str. 201. Leta 1868 je v Ljubljano prišla zelo sposobna s. Leopoldina Hoppe (1833–1918),717716 Anton Zdešar, Kratek obris zgodovine usmiljenih sestra sv. Vincencija Pavelskega, 1937, str. 187–217. ki je pozneje v škofu Pogacarju našla dobrega zaveznika in podporni­ka, saj je usmiljenke branil pred številnimi nasprotniki, ki jih ni manjkalo niti znotraj Cerkve. Usmiljenke so se v casu od prihoda s. Hoppe mocno okrepile in razširile. Leta 1869 so v deželni bolnici odprle oddelek za umobolne, leta 1873 je zacela delovati umobolnica v prisilni delavnici, leta 1875 so zacele delovati v Državni ženski kaznilnici v Begunjah, umobolnici na Studencu itd. V nasle­dnjih letih so postopoma prevzele delo v številnih socialnih ustanovah. Zavetišca in vrtci: Deško zavetišce v Marijanišcu v Ljubljani (1876-1884), Vrtec v Kocevju (1901), Dnevno otroško zavetišce sv. Antona Padovanskega na Vicu (1922), Zavetišce v Mostah (1937); sirotišnice: Dekliško sirotišce Lich­tenthurn v Ljubljani (1878), Sirotišnica v Marijanišcu (1880-1884), Sirotišnica v Kocevju (1895), Vincencijev dom v Grobljah (1917-1920), Banovinski dje­cji dom (1923), Sirotišnica Vincencijeve konference na Vicu (1929); hiralnice: Mestna ubožnica (1852–1855), Hiralnica sv. Jožefa (1876), Hiralnica v Spodnji Idriji (1897), Cesarja Franca Jožefa hiralnica na Udmatu (1911-1919), Zaveti­šce sv. Vincencija v Mengšu (1923), Hiralnica v Radecah (1927), Ubožnica v So­strem (1929), med letoma 1882 in 1896 so delovale tudi v poselskem zavetišcu Jožefinišce, leta 1937 so odprle Dom. Sv. Ludovike de Marilac v Šentrupertu na Dolenjskem (1937)718717 Leopoldina Hoppe (Eickelborn na Westfalskem, 1833-Ljubljana, 1918), leta 1854 je vstopila k avstrijskim usmiljenkam in leta 1868 prišla v Ljubljano. Imela je mnogo talentov, saj je v kratkem obdobju izredno razširila delovanje usmiljenk v ljubljanski škofiji, pri cemer še danes ni znano, od kod sredstva za številne projekte, ki so pri sodobnikih povzrocali tudi mocno zavist. Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 311. in Obcinsko zavetišce v Novem mestu (1940).719718 F. Perše je v Šentrupertu na Dolenjskem zapustila hišo z vrtom v dobrodelne namene. Sestre so tam ustanovile Dom sv. Ludo­vike de Marilac in obiskovale bolnike v okolici. Prim. Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 578. Naglo se je povecevalo tudi število delujocih sester v ljubljanski škofiji. V letu 1860, ko so delovale le v civilni bolnici, jih je bilo 18, leta 1880 se je njihovo število povzpelo na 83, leta 1901 je v 10 razlicnih zavodih delovalo 210 sester, leta 1924 v 20 zavodih 456 sester, leta 1935 pa že kar 658.720719 Karla Pacek, Pot ljubezni skozi cas. Zgodovina Slovenske province, Ljubljana 2019, str. 219–236. V hiralnici sv. Jožefa so od leta 1878 delovale tudi bolniške sestre, ki so usmiljenkam pomagale pri oskrbi onemoglih. Redovna pravila so usmiljenkam omejevala gibanje in nocno delo, delokrog njihovega dela pa se je mocno po­vecal. Mati Leopoldina Brandis je zato »ustanovila« bolniške sestre, ki so bile podrejene hišni predstojnici, lahko pa so delovale tudi ponoci in po okoliških domovih. Leta 1878 je mati Brandis dala prvim trem redovno uniformo, ki je bila podobna redovni obleki, leta 1882 pa so dobile prva pravila. Leta 1928 se je iz bolniških sester razvila redovna skupnost Marijinih sester cudodelne svetinje.721720 Šematizmi ljubljanske škofije. Sestre so v poleg omenjenih domovih odigrale izjemno pomembno vlogo predvsem na podrocju zdravstva in so delovale v številnih državnih oziroma deželnih bolnišnicah širom Slovenije: v Ljubljani, Krškem, Brežicah, Novem mestu, Trbovljah, Celju, Slovenj Gradcu, Slovenskih Konjicah, Crni na Koro­škem, poleg tega pa še v raznih drugih zavodih: v Invalidskem domu v Ljublja­ni, Državni ženski kaznilnici in prisilnici v Begunjah itd.722721 Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 316. Omenimo še izjemno požrtvovalno delo s. Marije Tomec, ki je sodelo­vala z Društvom za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Lju­bljana. Sodišce jo je dolocilo za sirotinsko skrbnico oziroma nadzornico nad vzgojo sirot. V letu 1912 je nadzorovala oskrbo in vzgojo 344 sirot, med njimi 50 pri rejnikih, v naslednjih letih se je število le-teh vec kot podvojilo. Skrbela je za pridobitev novih rejniških družin, katerih posebno veliko je bilo v župniji Ljubljana - Polje. Poleg tega je zbirala rabljena oblacila, jih urejala in predajala sirotam. Na lastno pobudo je leta 1912 uredila zacasno zavetišce za deco. Na Kuhnovi cesti 23 je najela stanovanje z dvema sobama in veliko kuhinjo ter od prednice s. Leopoldine Hoppe izposlovala tudi sestro, ki ji je pomagala pri delu, prednica pa ji je zagotovila tudi kruh in kurivo za sirote. V njem je našlo dom 20 sirot. Naslednje leto so se preselili v vecje prostore na Metelkovo 5, tam pa se je zvrstilo 94 sirot. Leto pozneje je društvo najelo hišo na Bohoricevi ulici 29 z dvorišcem in vrtom vred. V letu 1914 jih je v zavetišce prišlo 125, konec leta jih je bilo tam 39. Društvo je placevalo stroške stanarine. Zavetišce je bilo namenjeno predvsem otrokom, v primeru izrednih razmer, ko so bili sodno odvzeti staršem, najdencem v dobesednem smislu itd., in je bilo kot prehodni dom, dokler za njih ni našla ustreznih rejnikov.723722 Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 576–579. Po koncu vojne je zavetišce prevzela v oskrbo država.724723 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1911, Ljubljana 1912, str. 5; Porocilo /…/ za upravno leto 1912, str. 4-6; Porocilo /…/ za upravno leto 1913, str. 4-5; in Porocilo /…/ za upravno leto 1918, str. 7-10, nahaja se v: NŠAL 215, šk. 20. 7.1.2.2 Lazaristi V ljubljansko škofijo so prišli na povabilo škofa Pogacarja leta 1879. Naj­prej so se naselili na Poljane v Ljubljani, nato pa leta 1883 na Taboru zgradili cerkev in nove prostore. Ukvarjali so se predvsem z duhovno oskrbo v bolni­cah in humanitarnih zavodih, z duhovnim vodstvom usmiljenk in vodenjem misijonov po župnijah. Z intenzivnejšo socialno dejavnostjo so se lazaristi v ljubljanski škofiji priceli ukvarjati šele v tridesetih letih 20. stoletja preko Vin­cencijeve konference Srca Jezusovega na Taboru. Konferenca je v Marijinem domu organizirala javno kuhinjo, v kateri je dnevno 50 beracev zastonj preje­malo kosilo, poleg tega se je tu opoldan in zvecer prehranjevalo še 50 revnih dijakov. Do leta 1935 so med reveže razdelili 81.200 kosil, med dijake pa 11.500. Glavni projekt konference je bil gradnja zavetišca za revne otroke v Zeleni jami, ki se je zacela v letu 1937 in koncala leta 1939. Zavetišce je imelo v oddelku za mladino od 80 do 100 otrok in v vrtcu 60 otrok.725724 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, str. 53. 7.1.2.3 Šolske sestre Kongregacija šolskih sester tretjega reda sv. Franciška Kristusa Kralja ozi­roma krajše šolske sestre je slovenska redovna ustanova, ki je nastala leta 1869 v Mariboru. Glavno poslanstvo šolskih sester je bilo prvotno pouk in vzgoja ženske mladine, predvsem v revnih okoljih. Na pobudo škofa Pogacarja so prve sestre v ljubljansko škofijo prišle leta 1883 v Repnje, kjer so delovale kot ucite­ljice.726725 Lojze Gajšek, Slovenska provinca misijonske družbe, Ljubljana 2009, str. 37-38, 347–354. Leta 1884 so pricele delovati v ljubljanskem Marijanišcu tudi na social­nem podrocju. V letu 1914 je v treh zavodih (Marijanišce v Ljubljani, Repnje in Vrhnika) delovalo 45 sester, leta 1924 v 7 zavodih 63 sester, v letu 1935 pa je v 14 razlicnih zavodih delovalo že 131 sester. Mati Lidvina Purgaj (1861–1925), ki je bila predstojnica kongregacije v letih 1914–1922, je v delovanje sester poleg vzgoje in izobraževanja vpeljala novo podrocje dela: delo z bolniki in ubogimi. Najvecji vzpon je kongregacija doživela za casa njene naslednice, matere Ange­line Križanic, ki je kongregacijo vodila v letih 1923-1935.727726 Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 330-332. Kongregacija šolskih sester je bila skupaj z usmiljenkami najbolj dejavna na socialnem podrocju v ljubljanski škofiji, saj so sestre delovale kar v 12 raz­licnih karitativnih in vzgojno- varstvenih zavodih: v Marijanišcu v Ljubljani (1884), Zavetišcu sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano (1919), Mestni ubožnici v Škofji Loki (1923), Dekliškem domu v Tržicu (1923), Otroškem zavetišcu v Tr­žicu (1923), Vrtcu v Dr. Krekovi višji gospodinjski šoli v Ljubljani (1927), Roko­delskem domu v Tržicu (1930), Marijanišcu v Kranju (1926), Dobrodelnem in otroškem domu v Domžalah (1930), Delavskem domu v Kranju (1930), menzi Jugoceke v Kranju (1935), obcinski ubožnici na Vrhniki (1935) in zavetišcu v Ljubljani - Moste (1934-1935).728727 Leonita Rojs, Avguština Zorec, Šolske sestre sv. Franciška. Mariborska provinca, Ljubljana 1987, str. 40-51. 7.1.2.4 Šolske sestre de Notre Dame V ljubljansko škofijo so prišle leta 1886 iz Gorice. Nastanile so se v Šmi­helu pri Novem mestu, ki je ostal center njihovega delovanja vse do leta 1946, ko je bil samostan nacionaliziran. Pobudo za ustanovitev samostana in šole v Šmihelu je dal baron Tadej Merkl, ki je v ta namen daroval svoje posestvo na Slatniku. Poslanstvo sester je bilo predvsem vzgoja in izobraževanje otrok iz revnih slojev. V samostanu so ustanovile zasebno dekliško šolo, do leta 1904 pa je v njej deloval tudi oddelek s prilagojenim programom za gluhoneme deklice, kar je bila prva tovrstna šola v slovenskem jeziku. Ker zavoda pozneje ne bomo posebej obravnavali, ga bomo na kratko predstavili tu. Oddelek je bil odprt leta 1886. Iz Gorice je prišla v zavod poucevat uciteljica s. M. Ivana Oblak, ki se je povsem predala temu poslanstvu. V zacetku je bilo v šoli sedem deklic, nato pa je število naraslo na 30. Zavod je dobil 100 gld letne podpore za vsako gojenko od Holdheimove ustanove za gluhoneme otroke. Nekatere deklice so po kon­cani šoli ostale pri sestrah, kjer so dobile svoj drugi dom in dodatno izobrazbo. Šola je prenehala delovati, ker je bila v Ljubljani ustanovljena državna šola za gluhonemo mladino.729728 M. Similjana Kodric, B. Natalija Palac, Redovništvo na Slovenskem 2. Šolske sestre sv. Franciška Kristusa Kralja, str. 174-179; Rojs, Zorec, Šolske sestre sv. Franciška. Mariborska provinca, str. 212. V samostanu je deloval tudi trgovski tecaj (1909-1919), leta 1910 so se­stram izrocili deželno kmetijsko-gospodinjsko šolo na Grmu, ki je pozneje po­stala zasebna ustanova kongregacije Šolskih sester de Notre Dame s pravico javnosti. Od samega zacetka je bil v samostanu internat za ucenke iz oddaljenih krajev. Leta 1936 so bivše ucenke ob 50-letnici prihoda sester kupile zemljišce za prvo sirotišnico na Dolenjskem, vendar projekt zaradi vojne ni bil uresnicen. V letu 1935 so sestre dobile pravico javnosti tudi za otroški vrtec, v katerega so že prej sprejemale otroke. Leta 1938 je bila ustanovljena jugoslovanska provinca Šolskih sester de Notre Dame s sedežem v Šmihelu. V ljubljanski škofiji je bilo poleg materne hiše v Šmihelu še šest podružnic. Leta 1923 so sestre prišle na Mirje v Ljubljano, kjer so postopoma zgradile konvikt za srednješolke in študentke. Druga po­družnica je sledila leta 1928 v Šentjerneju na Dolenjskem, kjer so sestre takoj zacele s kmetijsko-gospodinjsko šolo in otroškim vrtcem. Leto zatem so prišle na Gorenjsko, ko so sprejele delo v Krekovem domu na Jesenicah, kjer so bili med drugim ljudska kuhinja, internat in zavetišce za otroke, v bližnji Hrušici so vodile tudi otroški vrtec. Ljudska kuhinja je imela dnevno okoli 1000 go­stov, pred vojno pa sta bili odprti še podružnici v Žireh (leta 1937) in na Bledu (1938). Leta 1939 so sestre sprejele še delo v mestnem zavetišcu Antona Jerina v Ljubljani, v domu ostarelih na Jesenicah (1941).730729 Notredamske sestre sto let na Slovenskem, Provincialat Notredamskih sester v Ljubljani, Ljubljana 1986; in NŠAL 5, šk. 286, ustanove – razne, Holdheimova ustanova, dopisa deželne vlade, 29. 9. 1896, št. 2973, in 30. 8. 1898, št. 2542. 7.1.2.5 Zagrebške usmiljenke Družbo usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega z materno hišo v Zagre­bu oziroma zagrebške hcere kršcanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega krajše poimenujemo zagrebške usmiljenke. Red ima enako poslanstvo kot usmiljenke na splošno, torej delo z ubogimi, bolnimi, ostarelimi in onemoglimi. Družba se je leta 1922 popolnoma osamosvojila. V Slovenijo so prišle leta 1895, in sicer v Kamnik. Žena tamkajšnjega trgovca Janeza Murnika (1839–1901) je bila se­stra redovnice s. Filomene Massi, usmiljenke iz Zagreba. V zakonu nista imela otrok, po smrti žene pa je Murnik del premoženja podaril redu, pod malim gradom je dal zgraditi enonadstropno hišo z vrtom, gospodarskim poslopjem, njivami in gozdovi. Sestre so tam takoj odprle vrtec in se lotile karitativnega dela. Obiskovale so bolnike in ostarele po domovih ter skrbele za oskrbovance v mestnem domu za reveže v Kamniku. Poleg tega so od leta 1904 delovale tudi v hiralnici v Komendi, med letoma 1908 in 1927 v ubožnici v Radecah in v si­rotišnici v Kranju (1909-1926).731730 Karmen Balagac, Delovanje šolskih sester de Notre Dame v župniji Šentjernej, v: Zbornik župnije Šentjernej, Župnija Šentjernej, Šentjernej 1999, str. 235-237; Kongregacija ubogih šolskih sester de Notre dame v Šmihelu pri Novem mestu ob petdesetletnem jubileju 1886-1936, Udružene bivše ucenke šmihelskega zavoda za zgradbo sirotišnice za Dolenjsko v Šmihelu pri Novem mestu, Šmihel 1936, str. 27-67; NŠAL 99, ŠAL, razno, šk. 27, Porocila o preganjanju redovnikov in redovnic med in po drugi svetovni vojni, Notredamke; in povzetek delovanja šolskih sester de Notre Dame, ki ga je avtorju poslala s. Darija Krhin. 7.1.2.6 Usmiljene sestre sv. Križa Redovna skupnost je nastala sredi 19. stoletja v Švici, leta 1868 pa je na po­budo škofa Josipa Juraja Strossmayerja (1815–1905) prišla v škofijo Djakovo.732731 Življenje in delo redovnic med nami, str. 72-73; in NŠAL 99, ŠAL, razno, šk. 27, Porocila o preganjanju redovnikov in redovnic med in po drugi svetovni vojni, Usmiljenke – zagrebške. V ljubljansko škofijo so sestre prišle v casu škofa Missie leta 1896. Delovale so v Dekliškem zavetišcu Jožefinišce v Ljubljani, nato v Mestnem zavetišcu za one­mogle v Ljubljani. Med letoma 1913 in 1923 so vodile zavetišce in sirotišnico v Tržicu. Leta 1930 je v Mestnem zavetišcu za onemogle v Japljevi ulici 2 delovalo 13 sester. Leta 1918 so prišle v Malo Loko, kjer so kmalu odprle šiviljsko šolo in dom duhovnih vaj za žene in dekleta, poleg tega pa so stregle bolnikom v okoli­ci. Sestre so sodelovale tudi pri letovanju 140 otrok iz Ljubljane na Gorenjskem, ki ga je organizirala Mestna obcina v Ljubljani.733732 Življenje in delo redovnic med nami, str. 79-80. Leta 1934 so pricele delovati v Zavodu sv. Terezije v Ponikvah pri Dobrepolju. 7.1.2.7 Salezijanci Prvi, ki je v ljubljanski škofiji spremljal in propagiral delo salezijancev, je bil ljubljanski kanonik Luka Jeran, ki se je leta 1871 osebno srecal z ustanovi­teljem salezijancev don Boscom, leta 1875 pa se je vpisal v Zvezo salezijanskih sotrudnikov, ki je podpirala delo salezijancev. To zvezo je razširil tudi v ljubljan­sko škofijo. Njegovo delo je nadaljeval katehet Janez Smrekar (1853–1920), ki je bil v letu 1895 imenovan za prvega voditelja sotrudnikov v ljubljanski škofiji. V letu 1893 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za zgradbo zavetišca za nravno zanemarjene decke, med ustanovitelji in najbolj dejavnimi je bil Smre­kar, clan pa je bil tudi škof Missia. Obe združenji, ki sta si prizadevali za prihod salezijancev, sta se po navodilih škofijskega ordinariata leta 1899 združili, nasle­dnje leto pa je škof Jeglic salezijance uradno povabil v svojo škofijo. Društvo je konec leta 1900 in v zacetku naslednjega leta kupilo grad Rakovnik s posestvom ter ga leta 1901 izrocilo salezijancem. V novembru 1901 so prvi štirje redovniki prišli v Ljubljano in priceli uresnicevati svoje poslanstvo: vzgojno-versko delo med mladimi, posebno med najrevnejšimi sloji.734733 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, Ljubljana 1931, str. 33 in 45. Po prvi svetovni vojni so vo­dili Mladinski dom Kodeljevo in bili med pobudniki in organizatorji gradnje novega doma, ki je bil zgrajen leta 1925. Leta 1931 so prevzeli Mladinski dom na Kodeljevem, ki bi zaradi zadolženosti skoraj prenehal delovati, in tako dobili drugo postojanko v Ljubljani, ki se je ukvarjala z mladino, leta 1936 pa so zaceli delovati še v banovinskem vzgojnem zavodu na Selu pri Ljubljani. Od leta 1934 so salezijanci organizirali kolonije v Sv. Trojico pri Blokah za revne delavske otroke ljubljanskih predmestij iz Zelene jame, Sela, Most.735734 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1908, Ljubljana 1909, str. 19-21, 26; in Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem. 1901-2001, str. 16-27. Oba zavoda za »vzgojno problematicno« mladino sta predstavljala poseb­nost in ju ne bomo obravnavali v naslednjih poglavjih, zato ju bomo na kratko predstavili kar tu.736735 NŠAL 215, šk. 8, spisi, št. 50/1940. Zavod, ki je bil v zacetku namenjen le »moralno propalim, pohujšljivim, tatinskim in nravnost docela popacenim deckom«, je pricel z delovanjem leta 1901. V njem so na zacetku sprejemali gojence le na podlagi dovoljenja me­stnega oziroma okrajnega šolskega sveta, pozneje pa si je vodstvo priborilo av­tonomnost pri sprejemanju gojencev. Zavod se je stalno širil s prizidki, v letu 1908 pa so zaceli zidati novo stavbo, ki je naslednje leto omogocala sprejem 100 gojencev. Že ob koncu šolskega leta 1901/02 je bilo v zavodu 13 gojencev. Ker takrat še niso mogli organizirati rednih oblik šolskega poucevanja, so otrokom po­magali z inštrukcijami, konec leta pa so opravljali izpite na javnih šolah. V letu 1903 so odprli notranjo šolo, ki so jo smeli obiskovati le gojenci zavoda, v letu 1909 pa je dobila pravico javnosti.737736 Vec o tem glej: Bogdan Kolar, Prispevek cerkvenih ustanov pri izobraževanju mladih s težavami na zacetku 20. stoletja; Šolska kronika 27 (2018), št. 3, str. 39–60. Leta 1906 je bilo v zavodu 50 gojencev, od katerih jih je dežela z ustano­vami podpirala le šest, vse ostale pa so v glavnem brezplacno vzdrževali salezi­janci preko svojih podpornih organizacij salezijanskih sotrudnikov, ki so v letu 1905 štele vec kot 5.000 clanov.738737 Ljudska šola je delovala do leta 1927, ko je bila zaradi spremembe šolske zakonodaje ukinjena. Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem. 1901-2001, str. 106-109. Salezijanci so se v zacetku soocali s številnimi težavami, ker red v monar­hiji ni imel statusa pravne osebe, zaradi cesar so imeli težave predvsem glede šole v zavodu. Ta status se je v monarhiji rešil šele leta 1912. Strokovna in druga javnost je bila navdušena nad ucinkom delovanja zavo­da.739738 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 40-41. Delovanje salezijancev na Rakovniku je bilo še toliko bolj toplo sprejeto, ker je bil poboljševalni oddelek v kranjski prisilni delavnici, ki je bil namenjen mladostnikom do 18. leta, med najslabšimi in najbolj neucinkovitimi v monar­hiji in je kot primer slabega zgleda našel pot v ucbenike mladinskega varstva. Zaradi tega slovesa je kranjski deželni odbor leta 1909 sklenil, da bo decke do 14. leta, ki so bili doloceni za poboljševalnico, pošiljal v zavod na Rakovnik.740739 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1908, Ljubljana 1909, str. 19-21, 26. Zavod je bil edini v Sloveniji, ki je sprejemal »zanemarjeno« mladino, »decke – vagabunde, tatice …« Gojence v njem so usposabljali in vzgajali po sa­lezijanski metodi, pušcali so jim veliko svobode in jih navajali na poboljšanje. V zavodu so bile poleg ljudske šole tudi mizarska, cevljarska in krojaška delavnica za decke nad 14. letom. Število deckov v zavodu je mocno nihalo, povprecno pa jih je bilo okoli 150. Pokrajinski odbor za zašcito dece v Sloveniji je zavod oznacil za najboljši po vzgojnih nacelih in uspehih. Imel je odlicne prostore z obširnim vrtom in dvorišcem, ki je služil tudi kot igrišce.741740 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1909, Ljubljana 1910, str. 27. Zadnja dva decka, ki sta bila v zavod poslana kot kaznjenca po nalogu sodišca, sta zavod obisko­vala v šolskem letu 1919/20.742741 NŠAL 217, šk. 7, Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani, Pokrajinski odbor za zašcito dece v Sloveniji, Porocilo Državnemu oddelenju za zašcito dece in mladine v Beogradu o zasebnih društvih v Sloveniji, ki se bavijo z zašcito dece, 29. 11. 1919 (dalje: NŠAL 217, šk. 7, Porocilo, 29. 11. 1919). V letu 1910/11 so ustanovili tudi gimnazijski oddelek za dijake, ki so v Ljubljani obiskovali državno gimnazijo, v zavodu pa imeli inštrukcije. Nato so vsako leto dodali en razred, gimnazija pa je delovala le do leta 1915, ko je bila zaradi vojnih razmer ukinjena.743742 Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem. 1901-2001, str. 214. V letu 1920/21 je bilo v zavodu 282 gojencev, od teh 53 brezplacno, 223 pa proti delnemu placilu.744743 Prav tam, str. 115-116. V casu nove države po letu 1918 so civilne oblasti mlade s težavami, ki so bili v konfliktu z okolico, izrocale raznim karitativnim ustanovam, v rejo k družinam na podeželje oziroma so ustanavljale posebne zavode. Do sredine tridesetih let je v Ponovicah pri Litiji deloval zavod za okoli 50 otrok, ki pa je imel slabe vzgojne uspehe. V dogovoru s salezijanci se je banovina odlocila, da bo zavod preselila v Selo pri Ljubljani, vzgojno delo in upravo zavoda pa zaupala salezijancem. Do­govorili so se, da bo delo potekalo v okviru ljudske šole in po poklicnem uspo­sabljanju mizarske, krojaške in cevljarske stroke. Zavod so obiskovali gojenci iz neurejenih in socialno ogroženih skupin, ki so jih tja poslali zaradi raznih prestopkov, namenjen je bil deckom od 10. do 18. leta, prav tako pa niso spreje­mali duševno in telesno prizadetih. Stroške delovanja so si delili svojci gojencev, domaca obcina in banovina. V letu 1939 je bilo v zavodu okoli 100 deckov. Bivanje v zavodu je bilo razdeljeno med pouk, ki je potekal dopoldne, in zunajšolske dejavnosti, ki so se vršile popoldan in ob prostih dnevih. Ljudska šola je bila v zavodu in jo je povprecno obiskovalo 40 otrok. Do leta 1938 je ime­la dva razreda, nato pa so odprli še enega na temelju ucnega nacrta za pomožne šole za manj nadarjene otroke. V prostocasnih dejavnostih so imeli posebno mesto glasba, gledališce, šport in verske družbe, posebno družba sv. Alojzija, preko katere so poizkušali posredovati moralne in verske vrednote. Hodili so tudi na dnevne izlete in skupne pocitnice. Osrednji cilj vzgojiteljev in uciteljev v zavodu je bil posredovanje vrednot in delovnih navad za poznejše življenje.745744 NŠAL 217, šk. 7, Izvestja 1920/21. 7.1.2.8 Sestre Križniškega reda Namen reda je dejavna ljubezen do bližnjega v najširšem smislu. Sestre so pred prvo svetovno vojno delovale že v bolnišnici v Ormožu,746745 Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem. 1901-2001, str. 111-113 in 217-222; in Nov zavod za zanemarjeno mladino, v: Ponedeljski Slovenec 10 (1937), št. 46, str. 2. v ljubljansko škofijo pa so kot oskrbnice hiralnice v Metliki prišle leta 1928. Leta 1930 so pri­šle v Križanke v Ljubljano, leta 1936 pa so prevzele gospodinjstvo v Vajeniškem domu v Ljubljani.747746 Življenje in delo redovnic med nami, str. 74. 7.1.2.9 Hcere Marije Pomocnice Redovna skupnost, katere poslanstvo je po zgledu ustanovitelja salezijan­cev don Bosca delo z mladimi, je v Slovenijo prišla v letih pred drugo svetovno vojno. Leta 1936 so na povabilo slovenskega salezijanskega inšpektorja Franca Wallanda (1887–1975) prišle na Rakovnik prve tri sestre. Jeseni istega leta so se preselile na Selo pri Ljubljani, kjer so bili odprli mladinsko vzgajališce, sestre pa so prevzele gospodinjstvo. V zacetku leta 1938 so se zacasno preselile v najeto hišo v Prulah, poleti pa na Karlovški cesti kupile dvonadstropno hišo, v kateri so odprle Dekliški dom Marije Pomocnice. Že poleti so odprle tudi otroški vr­tec, s šolskim letom 1938/39 dijaški konvikt ter razvile številne druge vzgojne in izobraževalne dejavnosti.748747 NŠAL 5, šk. 212, samostani: križniške sestre, dopis št. 670/1938, 1. 2. 1938. 7.1.2.10 Drugi redovi Socialna dejavnost drugih redov na podrocju škofije je bila mnogokrat podpora dijakom, ki so obiskovali njihove konvikte, ter vsakodnevno razde­ljevanje hrane na porti samostanov in delitev dnevnih obrokov revežem. Na zacetku 20. stoletja so tako v kapucinskem samostanu v Škofji Loki dnevno nu­dili kosilo 20 dijakom in 10 ubogim, v uršulinskem samostanu 10 revnim, v Ljubljani pri franciškanih in uršulinkah dnevno od 10 do 20 revnim osebam, pri franciškanih v Novem mestu 20, pri cistercijanih v Sticni 12 do 20 in v kar­tuzijanskem samostanu v Pleterjah od 10 do 20 revnim osebam.749748 Franciška Škrbec, Vrtnarica novega vrta. Življenje in delo Alojzije Domajnko HMP, Ljubljana 1986, str. 19-42. Skupaj torej dnevno od 100 do 140 brezplacnih kosil. Podobno je bilo tudi trideset let pozneje. Kapucini so v samostanih delili hrano nekaterim mestnim revežem. Leta 1930 so v Krškem vsak dan nudili kosilo 10 revežem, nekaj jih je na porti dobivalo tudi toplo malico, dnevno so razdelili še okoli 2 kg kruha, v Škofji Loki je bilo na kosilu in vecerji 10 otrok, na kosilu pa še 6 beracev. 4 fantje so bili v samostanu v popolni oskrbi (hrana, obleka in stanovanje), dnevno so razdelili 3 do 4 hlebe kruha. Kapucinski pro­vincial v Celju je poudaril, da slovenski kapucini tretjino hrane, ki jo dobijo v dar ali preko bere, nato razdelijo med uboge.750749 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 79. Franciškanska provinca sv. Križa, ki je leta 1930 v Sloveniji delovala v 12 samostanih, je dnevno oskrbela brezplacno kosilo in vecerjo za 50 dijakov in 34 revežev, 40 siromakom pa je dnevno dajala tudi kruh. V denarju je letno med uboge razdelila podpore v višini 74.700 din. Tretji red, ki je deloval pod okri­ljem reda, je podpiral 137 ubožnih udov z denarjem, živili in obleko v vrednosti 27.300 din letno. Leta 1930 je tretji red ustanovil tudi Zavarovalni odsek III. reda za starost in onemoglost.751750 NŠAL 215, šk. 10, Karitativna zveza v Ljubljani, Porocila o karitativnem delu v Sloveniji; 1930, kapucini in kapucinski samostan v Škofji Loki. Uršulinke so vse od prihoda v Ljubljano v zacetku 18. stoletja delovale predvsem na podrocju ženskega šolstva, v samostanih v Ljubljani, Škofji Loki in Idriji pa so vodile tudi otroške vrtce, ki so bili namenjeni vsem socialnim slojem.752751 NŠAL 215, šk. 10, Porocila o karitativnem delu v Sloveniji; 1930, franciškani. Usmiljenih bratov in Marijinih sester cudodelne svetinje, ki so se ukvarjali z zdravstveno dejavnostjo, tu posebej ne bomo obravnavali. V Sticni so patri cistercijani leta 1922 vzdrževali dve sestri bolniški strežni­ci, ki sta bili v pol leta pri 260 bolnikih.753752 Marija Jasna Kogoj, Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo, Ljubljana 2006, str. 169, 171. 7.1.3 ŽUPNIJE Dobrodelnost župnij je bila v casu obstoja župnijskih ubožnih ustanov ve­zana v glavnem na njihovo delovanje. Poleg tega so za ponesrecence organizi­rale nabirke, marsikje so obstajale tudi mašno-ubožne ustanove, v katerih so po volji ustanovnika med reveže razdelili doloceno vsoto denarja. Po prenosu ubožnih ustanov na obcine v letu 1883/84 se je v ljubljanski škofiji pocasi price­la izgradnja samostojne mreže karitativnih organizacij, ki se je oblikovala preko razlicnih društev, a je Cerkev ob raznih priložnostih veckrat izrazila obžalova­nje, da se ji je, kot materi ubogih, odvzelo upravljanje ubožnih ustanov. V Leskovcu pri Krškem je pokojni župnik Ludvik Lazarini (umrl 1795) na­menil 9.000 f za kirurško ustanovo, iz katere so se brezplacno oskrbovali ubožni bolniki iz župnij Leskovec in Veliki Trn ter vikariatov Krško in Cerklje ob Krki. Iz obresti kapitala je kirurg za svoje delo letno dobil 260 f in 50 f za zdravila.754753 Jeglicev dnevnik, str. 861. Mnoge župnije so imele tudi redne nabirke za revne, navadno ob prazni­kih, posebno ob božicu. Omenimo lahko tudi nabiranje darov preko »kruhka sv. Antona«. V cerkvah, kjer so imeli podobo sv. Antona, je bila nastavljena skrinjica, ljudje pa so ob priprošnji k priljubljenemu svetniku v skrinjico da­rovali dolocen znesek, ki je bil namenjen ubogim. V ljubljanski franciškanski cerkvi so tako na zacetku 20. stoletja letno zbrali 2.000 K, v župniji Toplice pa 200 K.755754 Otrin, Visocnik, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821-1823, str. 40-41 in 127. Organizacija mreže karitativnih organizacij, ki bi pokrivale celotno škofijo, se je pricela z ustanavljanjem Vincencijevih konferenc in nadaljevala z ustana­vljanjem drugih sorodnih društev. Vsa ta društva pa so v vecini ostala vezana na delovanje v mestih, šele v tridesetih letih 20. stoletja so se pricele ustanavljati nekatere Vincencijeve in Elizabetine konference tudi na podeželju. Tendenco po izgradnji mreže karitativnih organizacij po vseh župnijah škofije je jasno izrazil škof Jeglic na škofijski sinodi leta 1901, ko je zapovedal, naj se duhovniki lotijo karitativnega dela, v vsaki župniji naj ustanovijo Vin­cencijeve družbe, v mestih dnevna zavetišca za otroke, v industrijskih središcih patronažo za delavke, v obrtnih mestih Kolpingova društva itd.,756755 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 79. a vecjega »sistemskega« uspeha ni bilo. Ideja je nato ponovno zaživela v tridesetih letih pod okriljem KZ, dodaten zamah pa dobila tudi pod vtisom bede, ki je nastala v casu gospodarske krize. Škof Gregorij Rožman je tako oktobra 1931 v Škofijskem listu izdal pastirsko pismo na temo pomoci prizadetim v casu krize ter svojim duhovnikom narocil: »Po navodili sv. Oceta v zmislu zgornjega pastirskega lista odrejam: 1. V vsaki žu­pniji naj župnik takoj osnuje dobrodelni odbor, katerega naj tvorijo odbori že ob­stojecih dobrodelnih društev. Kjer teh ni, naj jih nadomesti odbor katoliške akcije. Ta odbor naj skrbi za domace potrebe in za širšo dobrodelno akcijo pod vodstvom karitativne zveze …«757756 Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglic, str. 92-93. Zahteva po ustanovitvi dobrodelnih organizacij v vsaki župniji je bila nato ponovno izražena leta 1934, ko so uvedli tudi karitativne nedelje, ki so jih obha­jale vse župnije v škofiji. Škof je narocil: »Za nacelo velja odslej, da ne sme biti v škofiji župnije brez dobrodelne organizacije. Kjer so prilike take, da bi mogle uspe­šno delovati Vincenijeva konferenca za može ali Elizabetina konferenca za žena, naj vzame delo kršcanske caritas le-te v roko. Župnije, ki bi konferencnega dela ne zmogle, pa naj ustanove prožen župnijski dobrodelni krožek /…/ Dobrodelni krožek ni društvo, temvec bodi odsek KA. Clane naj povabi v krožek župnik, on ta krožek tudi vodi in izobražuje. Krožek imej blagajnika in tajnika. Namen dobro­delnega krožka bodi proucevanje vsestranske bede in uboštva v župniji, nadalje težnja, da domace ubožce preskrbi župnija sama, da zdržujejo clani krožka oseb­ni stik z domacimi siromaki, zanemarjenimi in osirotelimi otroki, zapušcenimi bolniki, nravno ogroženimi osebami. Dobrodelni krožek združuj tudi stike s Ka­ritativno zvezo v Ljubljani ter skušaj navodila, nasvete in pobude Zveze izvesti v župnijo. Pri dobrodelnem krožku naj se stekajo milodari in prispevki v denarju, obleki in živilih za domace reveže …«758757 LŠL (1931), št. 9, str. 131. Tretji in odlocilni moment v kontekstu izgradnje mreže organizacij pa je bila odlocitev banske uprave, da KZ leta 1937 pooblasti za deljenje podpor iz podpornega fonda za ubožce. KZ je na župnije razposlala anketo, da bi ugoto­vila dejansko stanje dobrodelnih organizacij in krožkov po župnijah in ali so ti sposobni razdeljevati podporo. Izvzemši župnije mesta Ljubljane je od 266 žu­pnij porocilo vrnilo 176 župnij, od katerih je bila v 171 župnijah delujoca ali na novo ustanovljena neka oblika karitativne organizacije ali dobrodelni krožek, skupaj z ljubljanskimi župnijam torej skupno okoli 180. Nekako v 30 župnijah, vkljucno z ljubljanskimi, so delovale Elizabetine oziroma Vincencijeve konfe­rence, v 70 so to delo vršili posamezni odseki Katoliške akcije, Marijine kon­gregacije ali III. red oziroma njihovi skupni odbori, v 30 župnijah so delovali samostojni dobrodelni odseki, nastali na podlagi škofovih navodil iz leta 1931 in 1934, v 50 primerih pa so na novo organizirali dobrodelne krožke oziroma je krajevni župnik izjavil, da bo delil podporo sam s pomocjo kljucarjev ali kakšne druge osebe.759758 LŠL 1934), št. 8, str. 71-72. Tako se je tik pred zacetkom druge svetovne vojne vzpostavila mreža do­brodelnih organizacij, ki je pokrivala celotno škofijo in opravljala podobno delo, kot so ga župniki že v casu župnijskih ubožnih inštitutov. Poleg že omenjenih društev pa so nekatere župnije samostojno organizi­rale svoje dobrodelne organizacije in zavode, kar je bilo navadno delo angaži­ranih duhovnikov, npr. Petra Pavla Glavarja (1721–1784) v Komendi, Antona Koblarja in Matije Škerbca v Kranju, Franca Bernika (1870–1948) v Domžalah, Antona Mrkuna na Homcu in v Dobrepolju, Filipa Tercelja (1892–1946) in To­maža Klinarja v Škofji Loki. V podeželskih župnijah ni bilo razvitih posebnih karitativnih organizacij, na teh podrocjih so delovale predvsem Marijine druž­be in III. red. Oglejmo si primer župnije Kranj, ki je samostojno razvila mocno kari­tativno dejavnost, in Škofjo Loko, medtem ko bomo delovanje v Domžalah, Komendi in Dobrepolju v glavnem opisali pri obravnavi posameznih zavodov. Kranjski dekan Anton Koblar je decembra 1904 ustanovil Društvo hce­ra kršcanske ljubezni svetega Vincencija Pavljanskega, katerega clanice so bile lahko le ženske. Pravila društva je škofijski ordinariat v Ljubljani potrdil v mar­cu 1905. Društvo se je leta 1907 preuredilo v Vincencijevo družbo v Kranju in je združevalo tako ženske kot moške clane, njegov namen je bil skrbeti za reveže, sirote in bolnike ter vzdrževati socialne ustanove v župniji. Družba ni bila cla­nica Vincencijeve družbe v Ljubljani, ampak je delovala samostojno in je razvila zelo mocno karitativno dejavnost v Kranju.760759 NŠAL 215, šk. 4, spisi, št. 472/1936. Leta 1909 je zgradila stavbo, ki so jo poimenovali Zavod sv. Vinka, v kateri so delovali sirotišnica, otroški vrtec in pozneje še kmetijsko-gospodinjska šola. V letih 1913 in 1914 so zgradili nove prostore za sirotišnico in kapelo, ki jih je 29. avgusta 1914 slovesno blagoslovil škof Jeglic.761760 Župnijski in dekanijski arhiv Kranj; VI. ustanove, društva, 01, ubožnica, sirotišnica, Vincencijeva družba, pravila 1904/05, pravila 1907; Dobrodelni vestnik, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico (1929), št. 2. Dekana Koblarja je po smrti leta 1928 nasledil Matija Škerbec, ki je poživil delovanje družbe, ki je pred tem zavoljo Koblarjeve bolezni nekaj let stagnirala. V svoji oporoki je Koblar Vincencijevi družbi volil 10.000 din.762761 Jeglicev dnevnik, str. 598. Do leta 1926 so v zavodu delovale zagrebške usmiljenke, nato so delo prevzele šolske sestre, zavod pa se je leta 1929 preimenoval v Marijanišce. V letu 1928 je šolo v zavodu obiskovalo 25 gojenk, v otroškem vrtcu je bilo 50 otrok, v si­rotišnici pa 16.763762 Dobrodelni vestnik, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico 1 (1929), št. 2, str. 4. V Marijanišcu so leta 1930 stanovali še 2 gospe in 5 delavk, v domu pa je delovala tudi sestra bolnicarka, ki je brezplacno bolniško oskrbova­la revne Kranjcane, denar zanjo je priskrbela obcina. Poleg tega je zavod podpi­ral tudi ubožne ljudi v župniji. Delavne clanice so imele župnijo razdeljeno na rajone, v vsakem rajonu je delovala ena izmed clanic, ki je spremljala revne, jih obiskovala in nosila podpore. V letu 1930 so redno podpirale 16 revežev, izre­dno pa 40 samskih oseb, 12 revnih družin in 13 dijakov. Sredstva za delovanje so dobivale preko ustanov, volil, darov gospodarskih družb, clanarine, prosto­voljnih prispevkov in lastne ekonomije. Najvec dohodkov sta prinašala vrt in župnijska nadarbina, katere dohodke je župnija namenila družbi. V letu 1930 so imele malo nad 32.000 din prihodkov. V letu 1936 je bilo v društvu 16 delavnih clanic, 35 podpornih clanov in 89 dobrotnikov, ki so z rednimi prispevki pod­pirali delovanje družbe.764763 NŠAL 216, šk. 3, Triinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1928, str. 30. V tridesetih letih se je delovanje društva tako stalno krepilo, podpiralo je vse vec ubogih in na razlicne nacine zbiralo sredstva. Za pomoc kranjskim beracem je od leta 1930 založilo posebne znamke po 1 din in 50 par. Te znamke so bile naprodaj Kranjcanom v nekaterih trgovinah in v župnišcu, nato pa so jih lahko podarili beracem. Ti so znamke lahko unovcili v prodajalni delavske­ga konzumnega društva, kjer so lahko dobili obleko in živila. S tem je društvo hotelo prepreciti, da bi beraci denar trošili za alkohol. V letu 1930 je bilo proda­nih za 4.300 din znamk.765764 NŠAL 215, šk. 10, Porocila o karitativnem delu v Sloveniji; 1930, Župnija Kranj; Župnijski in dekanijski arhiv Kranj; VI. ustanove, društva, 03, ubožnica, sirotišnica, Vincencijeva družba, dopis sreskemu nacelstvu Kranj, 24. 6. 1936. Leta 1936 je društvo razširilo Marijanišce in pridobi­lo prostor še za dnevno zavetišce za šolsko mladino. Skupaj z dijaškim konvik­tom je bilo tako v zavodu, ki ga je vodilo osem sester, okoli 100 oskrbovancev. 766765 Dobrodelni vestnik, in Vincencijeva družba v Kranju, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico 1 (1929), št. 3, str. 3 in 3 (1931), št. 2, str. 3-4. V Škofji Loki je karitativno dejavnost poživil Filip Tercelj (1892–1946), ki je tja prišel za kaplana leta 1917 in ostal do leta 1921. Kmalu po prihodu je ustanovil društvo Dobrodelnost, ki je oživilo delovanje starega in zapušcenega zavoda mestne ubožnice. Pridobil je nekaj deklet in žena iz mesta, da so ocisti­li zanemarjeno hišo, umile ubožce in oprale posteljnino. V naslednjih letih je društvo Dobrodelnost skupaj z mestno obcino upravljalo ubožnico, v kateri je prebivalo navadno okoli 20 oskrbovancev. Leta 1923 je društvo upravo prepustilo šolskim sestram, ki so tja poslale tri sestre, obcina pa se je zavezala, da jih bo placevala. Ob tem je prišlo do spora med obcino in društvom Dobrodelnost, ki je odpovedalo sodelovanje. Ko je 13. marca 1924 škof Jeglic obiskal Škofjo Loko, je zavod našel v kaj klavrnem stanju: »Obiskal sem župnika, ki je zelo delaven. Šel sem v mestno ubožnico, ki jo vodijo tri graške šolske sestre. Hiša je slaba. Celice za posamezne bolnike so majhne, vse je zamazano, zaprašeno in zanemarjeno. Dve sestri sta šli po bližnjih vaseh bera­cit hrano za vzdrževanje štirinajstih onemoglih starih ljudi.«767766 Dnevno zavetišce in Delo Vincencijeve družbe v Kranju, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico 8 (1936), št. 9, str. 1 in 10 (1938), št. 3, str. 12. A konec leta 1924 je ubožnica sklenila pogodbo neposredno s šolskimi sestrami in pocasi je postala bolj urejena, saj so bile sestre stalno prisotne, oskr­bovanci pa so imeli prvic stalno toplo hrano. Sestre so hrano za dom gojile na špitalskem vrtu, jo kupovale in pridobivale od raznih dobrotnikov. Delo z oskr­bovanci je bilo mnogokrat težavno, saj so imeli nekateri težave z alkoholom, drugi so bili nepokretni, pogosta je bila bolezen itd. Sestre so se nad odnosom do njih in zaradi nizkega placila mnogokrat pritoževale mestni upravi, dokler leta 1937 niso odpovedale pogodbe, namesto njih pa so nato prišle Marijine sestre.768767 Jeglicev dnevnik, str. 889. Društvo Dobrodelnost pa se je ukvarjalo tudi z drugimi karitativnimi dejavnostmi. V letu 1921 je podpiralo 32 družin in 86 otrok, na god sv. Mi­klavža pa organiziralo obdarovanje za 112 revnih otrok. Ko so bile leta 1924 v Hrastnici poplave, so zbrali 100.000 kron, mnogo žita in obleke in jih podarili vašcanom. Društvo se je kmalu preimenovalo v Elizabetino konferenco, a se ni pridružilo centrali v Ljubljani.769768 Judita Šega, Špital. Hiša na robu družbe, katalog k razstavi v mali dvorani Sokolsekga doma od 28. 9. do 12. 10. 2010, Škofja Loka 2010. 7.1.4 ZAVODI ZA POSAMEZNE KATEGORIJE PREBIVALSTVA Socialne zavode lahko razvrstimo v štiri kategorije: vrtci in zavetišca za otroke in mladino; sirotišnice; hiralnice ter domovi in zavetišca za delavce. Ob­stajalo je še nekaj drugih domov, ki jih nismo mogli uvrstiti v to razporeditev, ampak smo njihovo delovanje opisali v drugih poglavjih. Pri orisu delovanja salezijancev smo opisali zavoda na Rakovniku in v Selu pri Ljubljani, ki sta bila namenjena delovanju z »vzgojno problematicnimi« decki. Pri sestrah notre­damkah pa smo predstavili delovanje šole za gluhoneme deklice v njihovem zavodu v Šmihelu pri Novem mestu. 7.1.4.1 Vrtci in zavetišca za otroke in mladino Dnevna zavetišca so bila sprva namenjena varstvu šoloobveznih otrok v izvenšolskem casu, pri cemer je bilo poskrbljeno za malico oziroma kosilo ter vzgojo in ucno pomoc. Zavetišca so bila brezplacna ali pa je bilo za njih treba odšteti minimalne prispevke, saj so bila namenjena predvsem delavskim star­šem. Kranjska je imela zelo malo zavetišc za šolsko mladino, tako so bili otroci delavcev v mestih izven šolskega casa vecino prepušceni kar sami sebi, kar je bila podlaga za porast prestopništva.770769 NŠAL 14, šk. 7, Škofja Loka, 1925, šk. 16, in NŠAL 217, šk. 7, Izvestja 1921/22. Zavetišcem so scasoma pogosto dodajali tudi oddelke za predšolske otro­ke. Samostojni vrtci pa so nastajali že pred tem in so bili v zacetku pogosto kot posebni oddelki pri osnovnih šolah. Zavode za predšolsko mladino je pravno urejal državni osnovnošolski zakon iz leta 1869 in dve ministrski odredbi iz leta 1872. Predpisi so dolocali pogoje ustanovitve, nadzor in izobrazbo vzgoj­nih kadrov. Vzgoja je bila zaupana vrtnaricam, ki so izobrazbo pridobile na uciteljišcu.771770 Milcinski, Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji maceha, str. 9-11. Najstarejši vrtec na Kranjskem je bil Otroško zavetišce v Ljubljani oziro­ma Otroška varovalnica pri sv. Florjanu v Ljubljani, ki ni bila cerkveni zavod. Ustanovljeno je bilo leta 1835 in je najprej delovalo v Rožni ulici, v letu 1843 pa se je preselilo v Florijansko ulico. V 19. stoletju jo je obiskovalo dnevno nad sto otrok od 2. do 6. leta, v zacetku 20. stoletja pa okoli 70 otrok.772771 Anica Dolanc, Varstvo in vzgoja predšolskih otrok, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana 1970, str. 663–666. Zavetišce je vzdrževalo dobrodelno društvo, ki ga je v zacetku vodila soproga deželnega guvernerja barona Jožefa Kamila Schmidburga (1779–1846), upravitelj pa je bil šentjakobski župnik. V skladu z zakonodajo se je moralo vzdrževati vkljucno s prostovoljnimi prispevki, zato se je soocalo z velikimi financnimi težavami. Njegovo delovanje je vsako leto izdatno podpirala tudi ljubljanska duhovšcina s škofom Wolfom na celu.773772 Ivan Slokar, Prvo otroško zavetišce v Ljubljani, v: Kronika, 11 (1963), št. 2. str. 118-120; in Milcinski, Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji maceha, str. 8. Med cerkvenimi združenji so prvi otroški vrtec leta 1884 odprle uršulinke v Ljubljani kot oddelek zunanje šole. Glavni pobudniki in ustanovitelji zavetišc in vrtcev so bile Vincencijeve konference in ženske kongregacije oziroma redovi, ki so vse te domove, razen enega (v Trnovem), tudi vodile. Le v dveh primerih (Domžale, Kranj) je zavod zgradila župnija oziroma samostojno društvo v župniji. V obdobju do zacetka prve svetovne vojne je bilo odprtih 10 zavodov, ki so lahko sprejeli 550 otrok. Bistveni premik se je zgodil v tridesetih letih 20. stoletja, ko je delovalo že 21 takih zavodov, ki so lahko sprejeli skoraj 1.500 otrok. Tabela 1: Seznam dnevnih zavetišc za mladino in vrtcev774773 Janez Cvirn, Otroško zavetišce v Ljubljani, v: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800–1860 (ur. Janez Cvirn), Ljubljana 2001, str. 204. št. gojencev 1913 1920­ 1925 1935/40 Deško zavetišce v Marijanišcu v Ljubljani 24776775 Za leto 1920 je glavni vir: NŠAL 217, šk. 7. Upravni odbor dnevnih zavetišc za revno šolsko mladino v Ljubljani, Izvestja zasebnih katoliških karitativnih vzgojnih in skrbstvenih zavodov (naprav) v Sloveniji za šolsko leto 1920/21 (od sedaj citirano: NŠAL 217, šk. 7, Izvestja 1920/21). 22 20 20 15777776 NŠAL 216, šk. 3, Petindvajseto porocilo Vincencijeve družbe za Kranjsko za leto 1900, str. 7. Otroški vrtec pri uršulinkah v Ljubljani 60 60 45 45 45 Otroški vrtec pri uršulinkah v Škofji Loki 48 69 44 120 65 Otroški vrtec v Kamniku 40 40* 40* 40* 40* Vrtec v Kocevju / 30* 30* 30* 34 Otroški vrtec v Idriji / 119 / / / Vrtec Vincencijeve družbe v Kranju / 50 50 50 60 Dnevno zavetišce sv. Jožefa za decke v Ljubljani / 60 / / / Dnevno otroško zavetišce Sv. Antona Padovanskega na Vicu / 50 47 65 100 Dnevno otroško zavetišce sv. Jožefa v Tržicu 50 47 40 69778777 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26. Dnevno zavetišce v Mostah / / 119 / / Mladinski dom na Kodeljevem Salezijanski mladinski dom / / 226 250 250 št. gojencev 1913 1920 1925 1935/40 Vrtec pri Dr. Krekovi višji gospodinjski šoli v Ljubljani / / / / 60 Zavetišce v Šentjerneju na Dolenjskem / / / / 100 Otroški dom v Domžalah / / / / 130 Dnevno zavetišce Vincencijeve konference sv. Lenarta na Jesenicah / / / 130 Otroško zavetišce na Mirju / / / / 30* Dnevno zavetišce za deklice Vincencijeve konference Karmelske Matere božje v Ljubljana - Moste / / / / 40 Otroški vrtec v Šmihelu pri Novem mestu / / / / 40* Dnevno zavetišce za mladino Vincencijeve konference v Trnovem / / / / 30 Otroško zavetišce v Žireh / / / / 40 Otroški vrtec na Karlovški ulici v Ljubljani / / / / 40 Otroško zavetišce na Bledu / / / / 30* Zavetišce v Zeleni jami / / / / 140 Skupaj 172 550 664 660 1488 7.1.4.1.1 Deško zavetišce v Marijanišcu v Ljubljani (1876) Že v prvem letu delovanje družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani leta 1876 je družba ustanovila Deško dnevno zavetišce v Ljubljani. Prostore je dobi­la v pritlicju stavbe hiralnice sv. Jožefa v Ljubljani, ki jih je brezplacno odstopila prednica sester usmiljenk, s. Leopoldina Hoppe.779779 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 6-7. Zavetišce je že v prvem letu sprejelo 40 deckov, vsi vzgojitelji so delovali brezplacno, ljubljanski peki so jim brezplacno dostavljali kruh, prav tako pa so vsa ostala sredstva za svoje delova­nje pridobili preko prostovoljnih darov v denarju in hrani. Ker je bila prostor­ska potreba v hiralnici velika, so zavetišce v letu 1878 preselili v nasproti stojeco Dobravcevo hišo, nato pa v letu 1880 v družbeno hišo na Poljanah oziroma v Marijanišce. Na dvorišcu so adaptirali delavnico in jo predelali v dve sobi. Za­vetišce je bilo namenjeno deckom v izvenšolskem casu, ko so bili njihovi starši na delu, da so dobili ustrezno prehrano, vzgojo in ucno pomoc pri šolskih do­macih nalogah. Od leta 1884 so zavetišce vodile šolske sestre. Najprej so decki obiskovali zunanje šole, od leta 1884 pa predvsem šolo v Marijanišcu. Zavetišce je v naslednjih letih obiskovalo povprecno okoli 20 dijakov.780780 NŠAL 216, šk. 3, Pervo racunsko sporocilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za cas od 24. aprila 1876 do 24. aprila 1877, str. 2-3; in Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 50 in 59. 7.1.4.1.2 Otroški vrtec pri uršulinkah v Ljubljani (1884) Zasebni otroški vrtec za deklice so uršulinke odprle leta 1884. Nastanjen je bil v samostanskem gospodarskem poslopju. Imel je prostorno šolsko sobo in igralnico, za igrišce je služil tudi samostanski vrt. Vrtec je deloval po sistemu Friedricha Fröbla (1782–1852), pogovorni jezik je bil slovenski. V letu 1887 je dobil pravni status vzgojne ustanove s pravico javnosti, na željo mestnega šol­skega sveta je bil odprt za vse otroke. Do leta 1906 je deloval v sklopu zunanje šole, nato pa kot samostojni zavod. V zacetku so vrtec obiskovale le deklice, od leta 1909 pa tudi decki, dnevno jih je bilo skupaj od 50 do 65. Dolgoletna vodi­teljica vrtca, vrtnarica m. Uršula Alic, je v ljubljanskem vrtcu delala celih 50 let (1887–1937) in slovela po izjemno kvalitetnem delu z otroki, kar so ji priznali tudi številni šolski inšpektorji.781781 Kogoj, Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo; str. 169–171, 243; Hojan Tatjana: Uršulinske šole od prihoda do leta 1945, v: Tristo let ljubljanskih uršulink, str. 168. V pomoc pri delu ji je bila še ena redovnica ali laicna vrtnarica. V letih 1932–1937 je vrtec letno obiskovalo od 40 do 50 deklic in deckov. Od šolskega leta 1937/38 pa do zacetka vojne zaradi pomanjkanja prostora vrtec ni deloval. Vrtec je delno sofinancirala obcina, vecino financnega bremena pa so nosile uršulinke.782782 Arhiv Uršulinskega samostana Ljubljana. Šolstvo, t. e. 7, Zgodovina uršulinskih šol v Ljubljani. Razne šolske statistike. Šolstvo, t. e. 19, Zasebno uciteljišce pri uršulinkah v Ljubljani, dopisi 1927, št. 126/1927, 13. 5. 1927. Šolstvo, t. e. 26, Zasebno uciteljišce pri uršulinkah v Ljubljani, dopisi 1939. 7.1.4.1.3 Otroški vrtec pri uršulinkah v Škofji Loki (1894) V sklopu zunanje uršulinske dekliške ljudske šole v Škofji Loki je bil 12. novembra 1894 odprt otroški vrtec, kjer sta poucevali dve uršulinki - vrtnarici. V šolskem letu 1898/99 je vrtec dobil prostor v samostanu, kjer so lahko upo­rabljali tudi samostanski vrt. Konec šolskega leta 1903/04 je vrtec obiskovalo 57 deklic. 20. aprila 1906 so odprli še otroški vrtec za decke, ki so ga vodile tri uršulinke - vrtnarice, sprejele pa so kar 96 deckov. Isto leto je dekliški vrtec obiskovalo 56 deklic. Vrtec je bil locen za deklice in decke posebej. Leta 1908 je vrtec dobil nove prostore v hiši poleg samostanskega vrta, ki so jo namensko za vrtec kupile uršulinke. Med prvo svetovno vojno vrtec zacasno ni deloval, nato pa je ponovno odprl svoja vrata. V šolskem letu 1927/28 ga je obiskovalo 61 deklic in 59 deckov, v šolskem letu 1934/35 pa 35 deklic in 30 deckov. Od leta 1929/30 dalje sta bila deški in dekliški vrtec združena z uciteljišcem. Vrtec in njegovo delovanje je v celoti vzdrževal samostan.783783 Letno porocilo vnanje uršulinske petrazredne dekliške ljudske šole v Škofji Loki. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1903/04, Ljubljana 1904, str. 20; in Letno porocilo vnanje uršulinske petrazredne dekliške ljudske šole in drugih z njo združenih šol v Škofji Loki. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1905/06, Ljubljana 1906, v: NŠAL 31, Šolstvo, šolska izvestja, šk. 8. Arhiv Uršulinskega samostana Škofja Loka, Uršulinske šole, t. e. 1. Kronika vnanje uršulinske šole v Škofji Loki, 1891–1918, str. 53, 80, 142–43, 165–166, 258, 270, 284, 293. Uršulinske šole, t. e. 2, Uršulinske šole v Škofji Loki, Porocilo o uršulinskih 7.1.4.1.4 Otroški vrtec v Kamniku (1895) Ustanova kamniškega trgovca Janeza Murnika je leta 1895 omogocila pri­hod zagrebških usmiljenk v Kamnik, kjer so vodile vrtec in se ukvarjale z bolni­ško oskrbo. V letu 1901 je Murnik umrl, premoženje pa zapustil sestram, ki so s sredstvi kupile novo hišo in tja preselile vrtec.784Varaždinu, 1935. šolah 1929. Arhiv Uršulinskega samostana Ljubljana, t. e. 9, VIII/43, Kratka zgodovina uršulinskih samostanov v Škofji Loki in V šolskem letu 1904/05 je bilo v vrtcu 21 deckov in 28 deklic.785784 NŠAL 99, ŠAL, razno, šk. 27, Porocila o preganjanju redovnikov in redovnic med in po drugi svetovni vojni, usmiljenke – zagreb­ške. 7.1.4.1.5 Vrtec v Kocevju (1901) Usmiljenke so od leta 1895 delovale v t. i. Marijinem domu v Kocevju, kjer je bila sirotišnica ter gospodinjska, ljudska in mešcanska šola. Leta 1901 so odprle še otroški vrtec. Po prvi svetovni vojni je celotni zavod zašel v težave in vrtec je zacasno prenehal z delom. Ponovno je bil odprt leta 1927. Leta 1939 je bilo v njem 34 otrok.786785 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 40. 7.1.4.1.6 Otroški vrtec v Idriji (1909) Otroški vrtec v Idriji je bil ustanovljen na pobudo uprave rudnika žive­ga srebra, šolskega nadzornika in tamkajšnjega župnika Mihaela Arka (1857–1938). Ti so uspeli pridobiti uršulinke in od deželnega šolskega sveta tudi dovo­ljenje. Vrtec je pricel delovati v letu 1909. Dolocili so, da sme vsaka vzgojiteljica imeti v skupini do štirideset otrok, premožnejši starši so morali mesecno pla­cevati po 2 oziroma 4 K, otroci delavcev so bili placevanja oprošceni. Vzgojno delo je vodila s. Salezija Toncic, pomagale so ji tri hospitantke. V vrtec so spre­jemali tako deklice kot decke, prvo leto jih je bilo 55, do šolskega leta 1913/14 pa je število naraslo že na 119. Leta 1916 so uršulinke predale vodstvo vrtca šolskim sestram,787786 RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1. knjiga, str. 124; Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 579; Pacek, Pot ljubezni skozi cas. Zgodovina Slovenske province, str. 291–293. po prvi svetovni vojni pa je to ozemlje pripadalo Italiji in goriški nadškofiji. 7.1.4.1.7 Vrtec Vincencijeve družbe v Kranju (1909) Vrtec je ustanovila in oskrbovala samostojna župnijska Vincencijeva druž­ba v Kranju leta 1909. Na razpolago je imel dve sobi in igrišce na dvorišcu.788787 Kogoj, Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo, str. 171-172. V njem je bilo skozi leta v varstvu od 45 do 55 otrok. Najprej so ga vodile za­grebške usmiljenke, od leta 1926 pa šolske sestre. Deloval je v sklopu Zavoda sv. Vinka oziroma od leta 1929 Marijanišca.789788 Župnijski in dekanijski arhiv Kranj; VI. ustanove, društva, 01, ubožnica, sirotišnica, Vincencijeva družba, opis otroškega vrtca. Od leta 1936 je v zavodu delovalo tudi dnevno zavetišce za šolsko mladino, ki je dnevno sprejelo 20 deklic, mesec­no pa so morali starši za oskrbo prispevati 100 do 150 din, 14 otrok pa je zavod oskrboval brezplacno.790789 NŠAL 216, šk. 3, Triinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1928, str. 30; Župnijski in dekanijski arhiv Kranj; VI. ustanove, društva, 03, ubožnica, sirotišnica, Vincencijeva družba, dopis sreskemu nacelstvu Kranj, 24. 6. 1936. 7.1.4.1.8 Dnevno zavetišce sv. Jožefa za decke v Ljubljani (1911–1918) Ustanovil ga je 18. maja 1911 Patronat za mladinsko varstvo pri Vincen­cijevi družbi v Ljubljani. Temelj zavoda je bila zapušcina pokojnega duhovnika Antona Jerine (umrl 1882), ki je družbi podaril dve stavbi in zemljišce v Trno­vem v Ljubljani z namenom, da v njih odpre mladinsko zavetišce. Ker sta bili stavbi za to neprimerni, so stavbi prodali, z denarjem pa naredili ustanovo za namen zavetišca. Iz denarja ustanove je v prostorih stavbe Društva rokodelskih pomocnikov v Ljubljani na Komenskega ulici odprla Dnevno zavetišce sv. Jože­fa. Na voljo so imeli dvorano s kuhinjo, shrambo in dvorišce. Vodili sta ga dve šolski sestri. Ves cas je bilo polno in ga je obiskovalo okoli 60 otrok, med vojno pa celo 81.791790 Dnevno zavetišce in Delo Vincencijeve družbe v Kranju, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico (1936) št. 9, in (1938) št. 3, str. 11-12. 7.1.4.1.9 Dnevno otroško zavetišce sv. Antona Padovanskega na Vicu (1911) Vincencijeva konferenca na Vicu je skupaj s Patronatom za mladinsko varstvo v letu 1911 najela prostore katoliškega slovenskega izobraževalnega društva. Poleg doma je postavila kuhinjo in kupila sosednjo parcelo za otroško igrišce. Najprej so dom oskrbovale ženske iz društva »Angela variha« v Šiški, pomagala jim je še krajevna uciteljica, leta 1922 pa so vzgojo in oskrbo prevzele štiri sestre usmiljenke. Del stroškov za hrano in nadzor so placevali starši, del pa konferenca. V letu 1927 je konferenca kupila veliko poslopje, nekdanjo Loc­nikarjevo hišo, in jo predelala za namen zavetišca, sirotišnice in vrtca. Novo za­vetišce z imenom Mladinsko zavetišce na Vicu so slavnostno odprli poleti 1929, v njem je dobilo prostor dnevno povprecno okoli 70 otrok, v casu gospodarske krize leta 1931 pa tudi 130. Opoldan so jim pridružili še nadaljnjih 60 otrok iz podporne akcije na Vicu. V novem zavetišcu je bil tudi poseben oddelek za varstvo dojenckov, v katerem je bilo v zacetku 13 otrok. Vzgojno delo so vodile sestre usmiljenke skupaj s še dvema strežnicama. V njem je od leta 1930 delovala tudi pomožna kuhinja, v kateri so v zimskem casu ubožni ucenci, okoli 50 dnevno, zastonj dobili kosilo. V zavetišce so sprejemali otroke od 2. do 14. leta, odprto pa je bilo od 7. do 18. ure. Potreb po zavetišcu je bilo mnogo vec od razpoložljivega prostora, zato so tik pred vojno zaceli zidati nov trakt ob obstojecem zavetišcu, ki pa ga zaradi vojne niso uspeli dokoncati.792791 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 63. 7.1.4.1.10 Dnevno otroško zavetišce sv. Jožefa v Tržicu (1913) Leta 1913 je Vincencijeva konferenca v Tržicu po dolgoletnem nabira­nju sredstev kupila hišo z vrtom, jo preuredila in odprla zavetišce Na Skali. Za opremo doma so se posebno zavzele clanice ženske Marijine družbe. Vzgojo v zavodu so prevzele sestre sv. križa, od leta 1923 pa mariborske šolske sestre. Zavetišce je odvisno od letnega casa obiskovalo od 30 do 60 otrok, med vojno pa celo 90. Zavod je bil odprt od 7. ure zjutraj do 6h zvecer. V letu 1926 je bilo v zavetišcu 40 otrok, vecina njihovih staršev je delala v predilnici in tkalnici v Tr­žicu, ki je tudi placevala oskrbovalnino za otroke v zavetišcu, za 2 otroka so pla­cevali svojci, 5 otrok so oskrbovali brezplacno.793792 NŠAL 216, šk. 3, Sedemintrideseto porocilo Centralnega sveta in Vincencijevih konferenc za leto 1912, str. 36, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 61, 63, in šk. 6, izrezki o Vincencijevi konferenci na Vicu in njenem mladinskem zavetišcu, 1926, 1929; Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26; Zbornik ob 100. ob­letnici župnije sv. Antona Padovanskega, Ljubljana Vic 1908-2008, Ljubljana 2009 (ur. Marjan Cuden), str. 68-71; in Mladinsko zavetišce na Vicu, v: Delavska pravica 2 (1929 ) št. 23, str. 3. V zavetišcu so bili tudi majhni otroci od enega leta dalje. V šolskem letu 1933/34 je bilo v zavetišcu 56 otrok.794793 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 60-61. 7.1.4.1.11 Dnevno zavetišce v Mostah pri Ljubljani (1917–1921/22) Vincencijeva Konferenca Karmelske Matere božje za Udmat, Selo in Moste pri Ljubljani je že kmalu po ustanovitvi želela ustanoviti zavetišce za decke,795794 Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržic, str. 392-399; in Rojs, Zorec, Šolske sestre sv. Franciška. Mariborska provinca, str. 212. a ji v casu do zacetka vojne to ni uspelo. Socialna situacija med prvo svetovno vojno se je zaostrila in tako so leta 1917 v sodelovanju z Upravnim odborom dnevnih zavetišc za revno šolsko mladino v Ljubljani odprli Dnevno zavetišce v Mostah. Zavetišce je imelo prostore v Društvenem domu v Mostah, v njem pa je varstvo našlo 40 otrok.796795 Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 82. Po vojni so zavetišce upravljali salezijanci in leta 1920 je v domu zavetišce dobilo že 119 otrok,797796 NŠAL 217, šk.7, Letna porocila o dnevnih zavetišcih za revno mladino v Ljubljani, 1916–20, in Letno porocilo o dnevnih zavetišcih za revno mladino v Ljubljani, 1919. nato se je njihovo število zmanjšalo na 43.798797 NŠAL 217, šk. 7. Izvestja 1920/21, Dnevno zavetišce v Mostah pri Ljubljani. Zavetišce je bilo v letih 1921/22 pridruženo Mladinskemu domu Kodeljevo.799798 NŠAL 217, šk. 7. Izvestja 1921/22, Dnevno zavetišce na Kodeljevem. 7.1.4.1.12 Mladinski dom na Kodeljevem / Salezijanski mladinski dom (1919) Pobudo za ustanovitev Mladinskega doma na Kodeljevem pri Ljubljani je dalo društvo Dobrodelnost, ki je od dravske divizije aprila 1919 izposlovalo pet barak in jih preuredilo v prvi mladinski dom.800799 Mošcanska kronika, Obširen vpogled v zgodovino kraja in župnije. (ur. Jože Kregar), Ljubljana 2016, str. 159; in Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 82. Iz društva Dobrodelnost se je leta 1919 razvilo samostojno Društvo za mladinske domove, ki je posta­lo lastnik doma in katerega glavna dejavnost je bila prav oskrba Mladinskega doma Kodeljevo. Barake je društvo poleti 1919 preuredilo in v njih se je kmalu zacelo zbirati nekaj sto deckov dnevno. Eno barako so namenili za gledališko in kinodvorano, eno je spremenilo v kapelo, eno pa v stanovanjsko in upravno stavbo. Zavod je v oskrbo prepustilo salezijancem, v zacetku so v njem delovali trije, posebej dejaven pa je bil dr. Srecko Zamjen (1888–1956), ravnatelj doma. Leta 1920 je dom oskrboval 226 deckov starih od 4 do 12 let, leta 1921 pa 215 deckov.801800 NŠAL 216, šk. 5, Fran Lavtižar, Naša privatna karitas in nje udejstvovanje na socialnem polju, in NŠAL 221, šk. 1, Spisi ob ustanovitvi društva; dopis, društva poveljstvu dravske divizije v Ljubljani, 26. 10. 1919. V naslednjih letih se je njihovo število še povecalo. V zacetnih letih so v domu s pomocjo Vincencijeve družbe in jugoslovansko-ameriške pomoci dnevno priskrbeli hrano za 300 do 400 otrok, za mnoge otroke je bil to edini topli obrok v dnevu.802801 NŠAL 217, šk. 7. Izvestja 1920/21 in 1921/22. Mladinski dom Kodeljevo. A barake niso bile trajna rešitev, saj niso ustrezale namenu, zato so sklenili zgraditi nov dom. Leta 1924 so priceli z gradnjo in leta 1925 je bil nov dom zgrajen in je lahko pricel z delovanjem. V novi dom je dnevno prihajalo okoli 250 deckov, za katere so salezijanci pripravljali vsakovrstne vzgojne programe. Poleg tega so številni revni mladenici tu dobivali opoldansko prehrano in mate­rialno pomoc v obliki obleke, perila, obuval. Društvo za mladinske domove se je pri gradnji mocno zadolžilo, tako da so dom leta 1931 odkupili salezijanci, ki so nato dolg v naslednjih letih s težavo odplacali, dom pa preimenovali v Salezijanski mladinski dom.803802 Kolar, Mladinski dom na Kodeljevem – pogled v zgodovino, str. 21, 30-31. 7.1.4.1.13 Vrtec pri Dr. Krekovi višji gospodinjski šoli v Ljubljani (1927) Dr. Krekova višja gospodinjska šola ima svoj zacetek v Uršulinskem samo­stanu v Ljubljani leta 1913. Ker je Janez Evangelist Krek leta 1915 šoli izposloval pravico javnosti, so šolo preimenovale po njem. V letu 1925 so uršulinke šolo prestavile v Jamski grad v Zgornjo Šiško, ob preurejanju pa zašle v hude dolgo­ve. Upniki so zato zaceli iskati novo vodstvo in leta 1927 so šolo zaupali šolskim sestram. Te so že istega leta v šoli odprle tudi vrtec za 60 otrok iz Zgornje in Spodnje Šiške. Sestre so po treh letih odkupile poslopje in posestvo šole od upnikov.804803 Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem. 1901-2001, str. 162-165; Fran Lavtižar, Naša dobrodelnost in njene ustanove, v: Ilustrirani Slovenec (1925), št. 49, str. 2. 7.1.4.1.14 Zavetišce v Šentjerneju na Dolenjskem (1928) Ustanovljeno je bilo leta 1928, vodile so ga sestre notredamke. Odprto je bilo od pomladi do pozne jeseni, saj so bili kmetje v tem obdobju zaposleni z delom. V njem je bilo obcasno tudi vec kot 100 otrok.805804 Rojs, Zorec, Šolske sestre sv. Franciška. Mariborska provinca. Zgodovinski pogled na prehojeno pot, str. 157-158. Dr. Krekova višja gospodinjska šola Ljubljana VII. Izvestje o šolskem letu 1936/37. Ljubljana 1937, str. 3-4, v: NŠAL 31, Šolstvo, šk. 66. 7.1.4.1.15 Zavetišce in vrtec v Otroškem domu v Domžalah (1929) Leta 1929 ju je ustanovila Župnija Domžale pod vodstvom takratnega žu­pnika Franca Bernika. V marcu 1929 je hranilnica in posojilnica v Domžalah na javni dražbi kupila posestvo z dvema hišama in gospodarskim poslopjem. Naslednji mesec je posestvo prodala župniji Domžale, Bernik pa je takoj pricel s prezidavo obeh domov za namen Dobrodelnega in Otroškega doma. Skupaj je bilo v dveh letih za pripravo domov porabljenih vec kot 1.000.000 din, ves denar je posodila posojilnica. Dolg z obrestmi so vracali z denarjem, pridobljenim preko prostovoljnih darov, vstopnin od raznih prireditev, likvidacij in dobick­ov zadrug in uprave domov. Leta 1939 je dolg znašal še 294.000 din. Vodenje domov so prevzele šolske sestre. Za nemoteno delovanje je skrbela krajevna Elizabetina konferenca, ki je bila ustanovljena med prvo svetovno vojno, a ni bila del centrale v Ljubljani, ki se je leta 1931 preoblikovala in sistematicno zbi­rala denar. Od svojih clanov, v tridesetih letih jih je imela stalno okrog 160, je pobirala denar, in sicer 5 din mesecno oziroma 60 din letno. Do leta 1938 je zbrala 116.487 din, kar je bilo poleg za domova namenjeno tudi revežem, ki so v domova hodili na hrano. Otroški dom je pricel z delovanjem v decembru 1929. V dobri veri, da bodo dobili dovoljenje oblasti, so v decembru blagoslovili obe stavbi, 16. de­cembra je otroški vrtec pricel vpisovati otroke, v januarju 1930 se je odprlo še dnevno zavetišce. 1. februarja 1930 je Bernik prejel odlok, s katerim je banska uprava na podlagi nove zakonodaje prepovedala delovanje vrtca in zavetišca. Prepoved je bila kmalu razveljavljena, tako da sta bili obe ustanovi 20. februarja 1930 zopet odprti. V Otroškem domu so delovali trije zavodi: otroški vrtec, dnevno zavetišce in sirotišnica. Otroški vrtec je sprejemal otroke, stare od 4 do 7 let. Prvo leto je skupaj z zavetišcem deloval kot zasebna ustanova, v zacetku leta 1931 je bil na podlagi prošnje župnijskega urada Domžale »podržavljen«, s cimer je vrtcu in zavetišcu pripadal denar za vodjo vrtca in staršem ni bilo treba vec placevati dnevno 1 din za oskrbo otroka v vrtcu oziroma 0,20 din v zavetišcu. Vrtec je redno obiskovalo okrog 60 otrok. Dnevno zavetišce je imelo prostore v prvem nadstropju Otroškega doma in je bilo namenjeno šoloobvezni mladini v izvenšolskem casu, otrokom, ki so imeli pouk tako dopoldan kot popoldan. Število otrok je nihalo od 41 do 94. Vrtec se je skupaj z otroki zavetišca vsaj dvakrat letno v društvenem domu z deklamacijami, petjem in igrami predstavil staršem in ostalemu obcinstvu.806805 Balagac, Delovanje šolskih sester de Notre Dame v župniji Šentjernej, str. 235-237. 7.1.4.1.16 Dnevno zavetišce Vincencijeve konference sv. Lenarta na Jesenicah (1930) Zavetišce je bilo ustanovljeno leta 1930 in je delovalo v Krekovem domu. Leta 1931 je bilo v zavetišcu 40, leta 1935 pa že 74 otrok.807806 Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1939, str. 68–102. Med letoma 1934 in 1938 je imela konferenca zavetišce tudi na Hrušici, obiskovalo ga je 36 otrok.808807 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1931, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 36; in Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26. Zavod na Jesenicah se je nato razširil in razdelil na dva oddelka, tako da je bilo v vrtcu v letu 1938 45 otrok, v zavetišcu pa 88.809808 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26; in Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1934, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 65. Vodile so ga sestre notredamke. V domu so zavetišce našli tudi otroci, ki so na Jesenice prispeli z vlakom in so cakali na šolo oziroma odhod vlaka iz šole. Obcasno so v zavetišcu oskrbovali tudi sirote, leta 1935 jih je bilo 15.810809 NŠAL 216, šk. 2, Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 1. 5. 1938, str. 9. 7.1.4.1.17 Otroško zavetišce na Mirju (okoli 1930) Na Mirju v Ljubljani so sestre notredamke kupile hišo Vilo Regino za po­trebe kandidatinj, ki so se izobraževale v razlicnih ljubljanskih šolah. V letih od 1924 do 1941 so ob vili postopoma dogradile konvikt, ki je scasoma postal mo­deren internat za srednješolke in študentke z raznih koncev Slovenije. Nakup in gradnjo je omogocil stric s. Simone Kravanja, gospod Horvat iz Opcin pri Trstu, ki je bil hotelir v Londonu. Stavba je imela svojo kapelo, v kateri so maševali ugledni duhovniki. Poleg internata sta bila v konviktu otroški vrtec in glasbena šola, sestre pa so tudi privatno poucevale tuje jezike in razne šolske predmete.811810 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26. 7.1.4.1.18 Dnevno zavetišce za deklice Vincencijeve konference Karmelske Matere božje v Ljubljana - Moste (1934–1937) Zavetišce je zacelo delovati leta 1934 v prostorih Ljudskega doma v Lju­bljana - Moste, katerega polovicni lastnik je bila tamkajšnja Vincencijeva konfe­renca. Najprej je delovalo kot vrtec, nekaj casa je bila v domu tudi javna kuhinja za revne. Zavetišce so v zacetku vodile Marijine sestre in nato šolske sestre, leta 1937 pa so delo prevzele usmiljenke. Za financno pokritje delovanja je skrbel poseben odsek sv. Družine pri konferenci. V letu 1935 je bilo v zavetišcu 40 deklic, v letu 1937 pa dnevno že okoli 100. Zaradi sporov z ravnateljem zaveti­šca in neurejenih bivanjskih prostorov za sestre so te konec leta 1937 zavetišce zapustile, s cimer je le-to tudi prenehalo delovati.812811 Redovni arhiv Šolskih sester de Notre Dame, Zgodovina Slovenske province kongregacije Šolskih sester de Notre Dame, str. 41. Podatke je avtorju posredovala s. Darija Krhin. 7.1.4.1.19 Otroški vrtec v Šmihelu pri Novem mestu (1935) Otroški vrtec je deloval v samostanskem kompleksu šolskih sester de No­tre Dame v Šmihelu pri Novem mestu. »V letu 1935 so sestre dobile pravico jav­nosti tudi za otroški vrtec, v katerega so že prej sprejemale otroke. Zaradi dela na polju so bili starši hvaležni, ce so lahko sestram zaupali otroke v varstvo in vzgojo. Otroci so prihajali od blizu in dalec.«813812 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1935, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 82; RA HKL, Kronika jugoslovan­ske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 3. knjiga, str. 232; Rojs, Zorec, Šolske sestre sv. Franciška. Mariborska provinca. Zgodovinski pogled na prehojeno pot, str. 212. 7.1.4.1.20 Dnevno zavetišce za mladino Vincencijeve konference v Trnovem (1935) Vincencijeva konferenca v Trnovem je dnevno zavetišce za deklice odprla v Zadružnem prosvetnem domu leta 1935. V njem so imeli sprva prostor za 30 otrok,814813 Redovni arhiv Šolskih sester de Notre Dame, Zgodovina Slovenske province kongregacije Šolskih sester de Notre Dame, str. 21. nato pa se je število povecalo na 40.815814 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26. 7.1.4.1.21 Otroško zavetišce v Žireh (1936) Leta 1936 so na povabilo žirovskega župnika prišle v kraj tri sestre notre­damke. Nastanile so se v starem župnišcu in v njem odprle gospodinjsko šolo z internatom, vodile tecaje tujih jezikov in odprle otroško zavetišce, ki ga je obiskovalo 40 otrok.816815 NŠAL 216, šk. 2, Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 7. 4. 1940, str. 7. 7.1.4.1.22 Otroški vrtec na Karlovški ulici v Ljubljani (1938) Vrtec so poleti leta 1938 odprle sestre hcere Marije Pomocnice, ki so na Karlovški cesti 22 kupile dvonadstropno hišo, kjer so v dveh sobah zacele s svojo dejavnostjo. Vodile so ga sestre, ki so imele opravljeno vzgojiteljsko šolo v Italiji, vendar v Jugoslaviji niso mogle uveljaviti diplom. Ker od oblasti niso dobile ustreznih dovoljenj za odprtje vrtca, so ga odprle kot otroško zavetišce. Zaradi strokovnega dela sester je vrtec kmalu zaslovel. V njem je bilo okoli 40 otrok.817816 NŠAL 99, ŠAL, razno, šk. 27. Porocila o preganjanju redovnikov in redovnic med in po drugi svetovni vojni, Notredamke. 7.1.4.1.23 Otroško zavetišce na Bledu (1938) Leta 1937 so sestre notredamke na Bledu kupile nekdanji hotel Turist, ki so ga preuredile in se vanj vselile leta 1938. V prvi vrsti je bil namenjen pocitniške­mu domu za sestre, v njem pa se je odvijala tudi vrsta drugih vzgojno-izobraže­valnih dejavnosti za okoliška dekleta. Organizirale so kuharske tecaje za dekleta in odprle otroško zavetišce.818817 Franciška Škrbec, Vrtnarica novega vrta. Življenje in delo Alojzije Domajnko HMP, Ljubljana 1986, str. 19-42. 7.1.4.1.24 Zavetišce v Zeleni jami v Ljubljani (1938) Vincencijeva konferenca Presvetega srca Jezusovega v Ljubljani si je za gradnjo zavetišca prizadevala že od leta 1931, saj ta predel Ljubljane, kjer je bilo veliko industrije in delavskih stanovanj, ni imel nobene tovrstne ustanove. Pri nacrtih jim je financno pomagal ljubljanski župan Juro Adlešic (1884–1968). Leta 1933 je konferenca kupila zemljišce, leta 1937 pa je po nacrtih arhitek­ta Suhadolca pricela z gradnjo velikega novega dvonadstropnega doma. Dom je bil odprt leta 1938, dokoncan pa v naslednjem letu. V kletnih prostorih so bili stanovanje za enega lazarista, ki je bil tudi vodja zavetišca, shramba, kuhi­nja, obednica in dvorana, v pritlicju so bili prostori za otroški vrtec, v prvem nadstropju dnevno zavetišce, prostori za internat in vhod v kapelo, v drugem pa sobe za otroke in stanovanja za usmiljenke, ki so opravljale gospodinjske in vzgojne naloge. Zavetišce so velikodušno podpirali okoliški prebivalci, tam­kajšnja Vincencijeva konferenca, lazaristi in usmiljenke, saj je projekt pomenil ogromno financno investicijo. Zavetišce je imelo v oddelku za mladino prostora za 80 do 100 otrok in v vrtcu za 60 otrok.819818 Redovni arhiv Šolskih sester de Notre Dame, Zgodovina Slovenske province kongregacije Šolskih sester de Notre Dame, str. 45. 7.1.4.1.25 Mestno zavetišce Antona Jerina v Trnovem (1940) Na prošnjo mestnega poglavarstva je upravni svet družbe sv. Vincencija Pavelskega konec leta 1936 odstopil dve tretjini zemljišca iz zapušcine Antona Jerina, ki jo je zapustil družbi za ustanovitev zavetišca v Trnovem, pod pogoji, da si družba pridrži pravico izbrati kongregacijo, ki bo vodila zavetišce, da se v zavodu zgradi kapelica in uredi stanovanje za duhovnika.820819 Družba sv. Vincencija Pavelskega v letu 1933, v: Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, str. 59; NŠAL 216, šk. 2, Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe, 23. 4. 1939, str. 7; Gajšek, Slovenska provinca misijonske družbe, Ljubljana 2009, str. 347–354; RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 3. knjiga, str. 311–313; Mošcanska kronika, str. 342-343. Dom je bil odprt 1. februarja 1940.821820 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 11. 4. 1937, str. 5. Oskrbo so prevzele sestre notredamke.822821 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 7. 4. 1940, str. 5. 7.1.4.2 Sirotišnice Vprašanje sirot so na Kranjskem od konca 18. stoletja pa do leta 1871 ozi­roma 1881 civilne oblasti ob pomoci Cerkve urejale preko sistema rejništva ozi­roma najdenišnic. Po tem letu se je dežela odpovedala temu sistemu, ker je bil preprosto predrag in ga financno ni zmogla. Nato se je te problematike lotevala zelo parcialno. Po ubožnem deželnem zakoniku bi morale stroške prisilne ali nadomestne vzgoje otrok, ce se ne da izterjati od staršev ali svojcev, kriti domo­vinske obcine, te pa so bile brez sredstev in tovrstnih zadev niso mogle financi­rati.823822 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 20. 7. 1941, str. 4. Na Štajerskem in Koroškem je financiranje zapušcenih in zanemarjenih otrok opravljala dežela, ki je nato naknadno iskala in zahtevala financiranje od obcin ali svojcev, na Kranjskem pa je vse ostalo na dolocbah, da morajo otroke financirati svojci in obcine, kar pa se ni izvrševalo. Poleg tega nad otroki, ki so bili v reji, ni izvrševala tako rekoc nikakršnega nadzora. Dežela Kranjska je ime­la za oskrbo in vzgojo sirot poseben Sirotinski ustanovni zaklad, cigar dohodki so v letu 1907 znašali 35.000 K, z njim pa so 112 sirotam pokrili oskrbovalnino v Marijanišcu in Lichtethurnovem zavodu, ter 80 t. i. »rocnih ustanov« po 100 K za sirote do 15. leta starosti, ki so ostale v domaci oskrbi in so pridno na­predovale v šoli. Poleg tega je imela dežela še 6 ustanov za vzgojo »izprijenih« deckov v salezijanskem zavodu na Rakovniku.824823 Milcinski, Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji maceha, str. 23-25. Šele leta 1878 oziroma 1880, ko sta bili ustanovljeni sirotišnici Lichtent­hurn in Marijanišce, je Kranjska dobila prva dva zavoda za popolno oskrbo sirot, a tudi ti dve ustanovi še zdalec nista zadostovali potrebam in tudi nista sprejemali otrok, mlajših od 6 let. Na celotnem Kranjskem do prve svetovne vojne tako ni bilo niti enega zavoda, ki bi sprejemal sirote ali zapušcene otroke, mlajše od 6 let, le v Spodnji Šiški je obstajala »Dobra gospodinja«, ki je spreje­mala maloštevilne deklice od drugega leta dalje.825824 Prav tam, str. 25-27. Problem sirot je postal še bolj perec v casu prve svetovne vojne in po njej in takrat je bilo preko raznih katoliških dobrodelnih organizacij vloženih mnogo naporov za rešitev tega vprašanja. Društva so ustanovila nove sirotišnice, po­leg tega pa so mnoge sirote dobile svoje domove v raznih drugih dobrodelnih zavodih in zavetišcih. Država je pri tem stala bolj ob strani, oziroma kot se je slišalo iz Beograda: »Nema para za sirote«. Dodatna težava je bila v tem, da je vojna unicila mnogo financnih ustanov, ki so pomenile gmotni temelj zavodov. Zato je bila zelo dobrodošla vsaka financna pomoc. Kranjska Slovenska katoli­ška jednota v Jolietu je tako leta 1921 karitativnim zavodom v Sloveniji darovala 200.000 K. Vsoto je z odobritvijo škofijskega ordinariata razdelilo Škofijsko dru­štvo za varstvo sirot v Ljubljani, in sicer sta po 50.000 K dobila Vojno sirotišce sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano in Salezijanski zavod na Rakovniku, 20.000 K Marijanišce v Ljubljani, ostalo pa 25 drugih zavodov, ki so skrbeli za sirote.826825 Prav tam, str. 7-8. Še pred tem pa je leta 1920 papež sirotam v Kraljevini SHS podaril vecjo vsoto, od katere je nato nunciatura v Beogradu ljubljanski škofiji namenila 120.000 K. Škofija je naslednje leto na podlagi razglasa razdelila 150 darov posameznikom v znesku od 200 do 400 K.827826 NŠAL 217, šk. 1. Zapisnik sej in obcnih zborov 1918-1930; zapisnik 2. obcnega zbora, 28. 10. 1920, in 16. seje odbora, 20. 1. 1921. Oddelek za socialno skrbstvo v Ljubljani je leta 1923 v okviru zavoda za zašcito žena in otrok ustanovil Djecji dom, pozneje imenovan Banovinski djecji dom, ki je skrbel za sirote v predšolski dobi. Zavod je bil premajhen za vse po­trebe, zato je leta 1926 zacel organizirati otroške kolonije v Lukovici pri Dom­žalah, kamor so leta 1926 namestili prve rejence. Zaradi dobrih izkušenj so nato tak model organizirali še v drugih krajih. Podrocje rejništva je urejal poseben pravilnik, ki je dolocal strokovni nadzor, financne obveznosti do družin, uspo­sobljenost rejnikov itd. V rejo so dajali otroke, stare od 3 mesecev do 3 leta, nato pa so jih morali prevzeti starši ali domovinske obcine. Do zacetka druge svetov­ne vojne so tako poskrbeli za 2.110 rejencev. Od vsega zacetka so vzgojo in nego v Djecjem domu upravljale sestre usmiljenke. Dnevno so v zavodu skrbele za 25 otrok, letno pa so jih sprejele 40.828827 NŠAL 216, šk. 5, papežev dar za otroke 1920/21. Na podrocju Kranjske oziroma ljubljanske škofije je bila Cerkev od konca 19. stoletja pa do zacetka druge svetovne vojne nekaj casa edina, ves cas pa gonilni dejavnik pri oskrbi sirot oziroma zapušcenih otrok. Cerkev je v obliki društev ves cas zbirala sredstva, ustanavljala in vodila zavode, ki so skrbeli za oskrbo in vzgojo osirotelih oziroma zapušcenih otrok. Tako je ustanovila prvi sirotišnici za deklice in decke na Kranjskem in do zacetka prve svetovne vojne organizirala 5 zavodov,829828 Vida Miloševic, Socialno delo, Ljubljana 1989, str. 56–59; Marija Cigale, Rejništvo, v: ES, zvezek 10, Ljubljana 1996, str. 157; in Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 578. v katerih je bilo prostora za 350 sirot. Število zavodov se je po vojni dvignilo na 7, v naslednjih letih pa se je zaradi financnih težav precej znižalo število oskrbovancev. Kmalu po prvi svetovni vojni so nato ne­katere sirotišnice prenehale z delovanjem (Groblje), druge pa so se zaradi izgub sredstev preusmerile v druge dejavnosti in delovale bolj kot dijaški konvikti (Lichtenthurn, Kocevje), kmalu pa so nastale še nekatere nove, tako da je bilo v tridesetih letih 7 zavodov, v katerih je bilo prostora za malo vec kot 300 otrok. Tabela 2: Seznam sirotišnic in število oskrbovancev830829 Zavetišce »Angelja Varuha« v Spodnji Šiški je sicer nastalo na privatno pobudo, a sta bili vzgoja in delovanje povsem v sozvocju s Cerkvijo – vodile so ga tretjerednice, oziroma kot so se imenovale sestre društva Angelj varuh. 1900 1913 1920­ 1925 1935 Dekliško sirotišce Lichtenthurn v Ljubljani 100 100 45* 50* 80 Marijanišce v Ljubljani 135 181 120 112 30 Sirotišnica v Kocevju 20* 20 6 / / Zavetišce »Angelja Varuha« v Spodnji Šiški / 20 / / / Sirotišnica Vincencijeve družbe v Kranju / 30 33832831 Za leto 1920 je vir: NŠAL 217, šk. 7, Upravni odbor dnevnih zavetišc za revno šolsko mladino v Ljubljani, Izvestja zasebnih katoliških karitativnih vzgojnih in skrbstvenih zavodov (naprav) v Sloveniji za šolsko leto 1920/21. 16 36 Vincencijev dom v Grobljah / / 40 / / Zavetišce sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano / / 66 52 40 Sirotišce sv. Jožefa v Tržicu / / 20 37 61833832 NŠAL 216, šk. 5, Fran Lavtižar, Naša privatna karitas in nje udejstvovanje na socialnem polju. Sirotišnica Vincencijeve konference na Vicu / / / / 55 Sirotišnica v Otroškem domu v Domžalah / / / / 15 Skupaj 255 351 330 267 317 7.1.4.2.1 Dekliško sirotišce Lichtenthurn v Ljubljani (1878) Gmotni temelj ustanovitve sirotišnice je bila zapušcina Marije Mahkot. Gospa je bila kot otrok sirota, ki jo je skupaj s sestro Ivano v oskrbo vzela sta­rejša sestra Katarina. Ta se je leta 1807 porocila z baronom Francem Ksaverjem Lichtenthurnom (1742–1813) in je po nejegovi smrti postala dedinja celotnega premoženja. Ko je Katarina zbolela, sta ji stregli sestri, ki sta po njeni smrti 29. aprila 1850 postali njeni dedinji. Ivana je umrla leta 1874, Marija pa 23. oktobra 1875. Velik del dedišcine, dve hiši na Poljanski cesti oziroma na Ambrožovem trgu, je Marija, ki je ostala samska, po smrti v hvaležen spomin na svojo sestro Katarino v oporoki izrocila ljubljanski škofiji, vendar pod pogojem, da ustanovi sirotišnico in poklice redovnice, ki bi jo vodile. Škof Pogacar je za delo prido­bil usmiljenke, ki so zapušcino prevzele v popolno last. Po oporoki so smele z zapušcino popolnoma razpolagati in jo uživati, škofija pa si je pridržala nad­zorstvo in izkljucno pravico do posesti. Sirotišnica je bila odprta 10. decembra 1878 kot prva sirotišnica na Kranjskem in je v zacetku nudila dom sedmim deklicam – sirotam, njihovo število pa se je že v naslednjem letu podvojilo. Dve leti po odprtju je bila sirotišnica že polna, v njej je bivalo nad 100 gojenk. Glavni namen zavoda, ki ga je zacrtala ustanoviteljica, je bil vzgoja deklet v veri in pridobitvi izobrazbe, da bi mogla biti dobra dekleta, služkinje, gospo­dinje, matere. Deželni odbor je za vsako siroto placeval 90 gld letno. Zavod je imel tudi enorazrednico, ki se je postopoma razširila na osemra­zrednico, od leta 1881 je imela pravico javnosti. Do leta 1886 so zavodsko šolo lahko obiskovale le zavodske sirote, nato pa se je odprla tudi za zunanje šolarke, katerih število se je hitro povecevalo. V šolskem letu 1916/17 je šolo obiskovalo 200 notranjih gojenk in 375 zunanjih. Šola se je leta 1919 preoblikovala v petra­zredno osnovno šolo in v zasebno štirirazredno mešcansko šolo. V zavodu so kmalu pricele stanovati tudi nesirote, deklice z dežele, ki so obiskovale zavod­sko šolo in so jim oskrbovalnino placevali starši. V prvih letih, ko je bilo število oskrbovank še majhno, je zavod brezplacno kril stroške oskrbe in šolanja otrok. Zaradi številnih prošenj se je število gojenk pomnožilo, oskrbovalnino zanje pa je v glavnem prevzela dežela, ki je letno podpirala okoli 60 sirot, v vojnem in povojnem casu pa se je število oskrbovank, ki jih je podpirala dežela, dvignilo na 107. Z dohodki od gospodarstva in usta­nov je zavod brezplacno vzdrževal ostale sirote. Zaradi hitrega vecanja števila gojenk in šolark so usmiljenke zavod stalno dograjevale in prezidavale. Najprej so nadzidale enonadstropno stavbo na dvo­rišcu, v letu 1896 pa so zgradile dvonadstropno poslopje za novo šolo. Za nemoteno delovanje sirotišnice in tudi hiralnice sv. Jožefa je škof Poga­car v letu 1879 organiziral loterijo, ki jo je vlada oprostila placila davka, dobitke zanjo sta darovala tudi cesar in cesarica. V obdobju pred letom 1918 so zavod podpirali deželni odbor, mestna obcina Ljubljana, med gospodarskimi druž­bami pa predvsem Kranjska posojilnica, ki je prispevala tudi najvecji delež pri gradnji novega šolskega poslopja. Za oskrbo revnih sirot z obleko in obutvijo je skrbel »Odbor narodnih gospa«.834833 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 23. 4. 1939, str. 7. V zavodu je bilo oktobra 1919 234 deklic, od teh 43 popolnih sirot, 12 jih je bilo oskrbovanih brezplacno, 85 deklic je mesecno dobivalo denar od ustanov po 40 K. Te ustanove je do prevrata podeljeval bivši deželni odbor, od prevrata pa jih je upravljala Komisija za zacasno vodstvo in likvidacijo deželne uprave Kranjske. Skoraj vse glavnice teh ustanov so bile naložene v avstrijska vojna posojila in so bile po vojni izgubljene, zaradi cesar je bil zavod v silni stiski. Da je zavod po vojni lahko nadaljeval delo, je Oblastna zašcita dece dovolila tem ustanovam 100-% doplacilo za leto 1919 iz kredita 50.000 din. Oblastni odbor je zavodu v letu 1919 podaril tudi perilo. Po vojni to ni bila vec prvenstveno sirotišnica, ampak bolj dijaški konvikt, kamor so pošiljali dekleta bogati kmetje in so oskrbovalnino placevali starši.835834 NŠAL 5, šk. 107, Lichtenthurnov zavod. Pravila iz leta 1930, Evgen Jarc, Osnove sodobne zašcite otrok v Sloveniji, v: Kronika slo­venskih mest 3 (1936), št. 1, str. 5; Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 317-321; in RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1. knjiga, str. 47. Potrebna sredstva za vzdrževanje zavoda je po letu 1918 zavod dobival od zapušcin, podpor države za uciteljice v šoli in iz mesecnih zneskov za oskrbo­vanje deklic gojenk, ki so jih placevali deželna uprava, mestno poglavarstvo ali starši. Spremenil se je tudi znacaj zavoda, ki ni bil vec tako dobrodelno orienti­ran, saj ni imel vec sredstev, in je bolj postajal vzgojni dijaški zavod.836835 NŠAL 217, šk. 7, porocilo, 29. 11. 1919. Socialna nota v zavodu se je nato pocasi ponovno krepila, saj so imela revna dekleta zni­žano placilo, za nekatere pa so prispevke placevale tudi civilne oblasti.837836 NŠAL 5, šk. 107, Lichtenthurnov zavod, Pravila iz leta 1930. V letu 1939 je zavod v celoti brezplacno oskrboval 29 sirot, za 54 drugih pa sta denar zagotovila mestno poglavarstvo in banska uprava.838837 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, Mestno nacelstvo ljubljansko, Ljubljana 1931, str. 58. 7.1.4.2.2 Sirotišnica v Marijanišcu (1880) Sirotišnica v Marijanišcu je bila prvi tovrstni zavod na Kranjskem za dec­ke. Na skupnem zborovanju vodstva Vincencijve družbe 10. junija 1877 si je za glavno nalogo zadala ustanovitev sirotišnice za popolno oskrbo,839838 Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 577. ki je Ljublja­na kljub dolgoletnim razpravam in prizadevanjem deželnih in mestnih oblasti še vedno ni imela.840839 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 5-8. Sirotišnica je bila tako odprta v zavodu, pozneje imeno­vanem Marijanišce, in je vrata odprla 15. novembra 1880. Prvo leto je v njem našlo dom 17 sirot.841840 Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 65-72. V letu 1882 je družba prenovila dve tretjini vseh poslopij Marijanišca in razširila prostor za sirotišnico. V letih 1882–1883 je bilo v si­rotišnici 60 deckov. Med temi jih je 7 podpiral deželni odbor, 17 so jih delno vzdrževali svojci, delno družba, ostale je v celoti vzdrževala družba.842841 NŠAL 216, šk. 3, Peto racunsko porocilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za cas od 24. aprila 1880 do 24. aprila 1881, str. 1-2. Število se je kmalu povecalo, tako je bilo v letu 1900 že 135 oskrbovancev. Do leta 1884 so vzgojno in gospodinjsko delo opravljale usmiljenke, nato pa šolske sestre. Sirotišnica je bila namenjena deckom s Kranjske od 6. do 14. oziroma 15. leta, le v izjemnih primerih tudi od drugod. Za sprejem so morali poslati pred­stojništvu zavoda prošnjo z opisom otroka in razmer, v katerih živi, ustrezne dokumente (krstni list, domovnico, ubožni list) ter potrdilo ali izjavo župnika ali ucitelja, da je otrok zdrav. Prošnjo so lahko poslali tudi deželnemu odboru, saj je ta v zavodu iz sirotinskega sklada podpiral okoli 50 sirot, ki jih je sam izbral.843842 NŠAL 216, šk. 3, Sedmo racunsko porocilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za cas od 24. aprila 1882 do 24. aprila 1883, str. 1-2. Zavod je imel tudi hišnega zdravnika. Gojenci so najprej obiskovali zunanje šole, nato pa notranjo v zavodu. Življenje v zavodu je imelo svoja pravila in nacela vzgoje. Vzgojna nacela je vzpostavil Francišek Lampe: 1. Vsa vzgoja in ves pouk v Marijanišcu temelji na nauku sv. vere. 2. Otroci se vzgajajo tako, kakor bi se vzgajali v domaci družini, pri ocetu in materi. 3. Vzgoja ni mehkužna, ampak krepka – moška. 4. Otroke je treba stalno nadzirati, da se s tem preprecijo prestopki in napake, da se ne spozabijo in zanemarijo. 5. Prestopki in pregreški se toliko ne zasledujejo in preiskujejo, koliko naj se zabranjujejo.844843 Francišek Lampe, Marijanišce ljubljansko deško sirotišce, Ljubljana 1898, platnice; Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 73-76. Središce vsega življenja v zavodu je bila kapela, kjer se je »vsa hišna velika družina« zbrala trikrat na dan. Zjutraj k jutranji molitvi in maši, opoldne k ca­šcenju sv. Rešnjega telesa in zvecer k rožnemu vencu. Decki so vstajali pozimi ob 5.30, poleti pa ob 5. uri zjutraj, spat so odhajali ob 8. uri zvecer. Spali so v petih spalnicah, najvecja je imela 50 postelj, vsaka je imele svoje »priprave za umivanje«. Vsak dan so dobili tri glavne obroke v obednici in dve malici. Hra­na je bila velik strošek za zavod, a so je veliko dobili tudi od okoliških kmetov, obrtnikov (mesarjev, pekov …) in raznih dobrotnikov, ki so jih stalno prosili za pomoc. Lampe je zapisal: »Hrana v takem zavodu ne mora biti kakor za bogatine ali sladkosnedneže, pac pa je krepka, zdrava in okusna domaca hrana, katera je ravno primerna za otroška leta. Mocnik, žganci, kaša, fižol – to daje moc in rast mlademu telesu, mleko nadomestuje ob navadnih dnevih meso, katero se daje vecinoma samo ob nedeljah in praznikih, krompir in salata pa tudi ugajata tej dobi, samo da ju otroci ne jedo preobilno. Pri vsakem obedu dobe decki tudi ko­šcek kruha, vecji in pa res velik kos kruha dobijo za malico dvakrat na dan.« V prostem casu so se otroci lahko igrali na obširnem vrtu za zavodom ali pa so se vadili v igranju, saj so pogosto prirejali igre v svoji dvorani, ki je sprejela 300 obiskovalcev. Poleg igre so decke vzgajali tudi s telesnim delom, njihovim letom primerno: prinašali so drva za kurjavo iz drvarnice v kuhinjo, pometali sobe, prinašali vodo, pospravljali dvorišce in svojo sobo.845844 Anton Kordin, Marijanišce ob svoji petdesetletnici, v: Štiriinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1929, str. 21. Pred vojno je mnogo sirot podpiral deželni odbor, po prvi svetovni voj­ni, ko so se potrebe po tovrstnih zavodih povecale, je nova država ustanovila institucijo Zašcito dece in mladine, in tako v Marijanišcu podpirala 50 sirot. A kmalu je institut propadel, Marijanišcu pa so ostale vse sirote, kar je zavodu povzrocilo nemalo težav. Olajšanje je prišlo z zacetkom delovanja Ljubljanske oblastne skupšcine pod vodstvom Marka Natlacna, ki je leta 1927 ustanovila institut Mladinski dom, ki je v Marijanišcu prevzel v oskrbo 50 sirot. V letu 1928 je živelo v sirotišnici 122 gojencev, od teh jih je bilo 10 tam brezplacno, 39 z znižanim placilom, celotno placilo je imelo 24 oskrbovancev, 42 jih je oskr­boval ljubljanski oblastni odbor, 7 pa ljubljanski magistrat.846845 Lampe, Marijanišce ljubljansko deško sirotišce, str. 5-16. V casu gospodar­ske krize se je število gojencev bistveno zmanjšalo, saj zavod ni imel zadostnih sredstev za vzdrževanje. Tako je bilo v letu 1935 v sirotišnici le še 30 gojencev.847846 NŠAL 216, šk. 3, Triinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1928, str. 16. 7.1.4.2.3 Sirotišnica v Kocevju (1895–1919) Zgradbo za sirotišnico je zgradil posebni komite, ki si je zadal nalogo ure­diti zavod za sirote s Kocevskega. Dokoncana je bila v letu 1895 in skupaj z dvo­rišcem in nekaj njivami dana v upravo usmiljenkam. Namenjena je bila oskrbi sirot od 6. do 12. leta, v zavodu je bila ljudska šola z nemškim ucnim jezikom, leta 1903 so odprli tudi trgovsko in obrtno šolo. Leta 1901 so sirotišnico skupaj z velikim dolgom v last prevzele sestre usmiljenke in v naslednjih letih stavbo dozidale, razširile in okrepile gospodarstvo. Po prvi svetovni vojni se je celotni zavod preimenoval v Marijin dom,848847 Triler, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, str. 26. nato pa je zašel v težave, saj je imel povsem nemški znacaj. Veliko sester je zavod zapustilo, obstojeci pa so se morali preoblikovati glede na novo zakonodajo.849848 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1908, Ljubljana 1909, str. 26; Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 39; in RA HKL, Kronika jugoslo­vanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1. knjiga, str. 88, 122, 124, 137, 253. Zavod je izgubil tudi socialni znacaj in postal predvsem ucni zavod. Leta 1919 je bilo v zavodu 84 deklic in ni bil vec sirotišnica, kakor v zacet­ku, ampak bolj dijaški konvikt. Oblastna zašcita je zavodu placevala za 6 sirot po 120 K in za eno deklico 90 K. Brezplacno ni imel v oskrbi nobene deklice. Zavod je imel 5-razredno ljudsko šolo, 3-razredno mešcansko šolo in kmetij­sko-gospodinjsko šolo.850849 Pacek, Pot ljubezni skozi cas. Zgodovina Slovenske province, str. 292. 7.1.4.2.4 Zavetišce »Angelja Varuha« v Spodnji Šiški (okoli leta 1905–1918) Zavetišce, imenovano tudi »Asylum Angelorum«, je po letu 1905 ustano­vila Gabriela Auersperg. Zavod je vodilo društvo Angelj varuh oziroma »Sc­hutzengelverein«, v katerem so bile v glavnem tretjerednice, tako Nemke kot Slovenke.851850 NŠAL 217, šk. 7, porocilo, 29. 11. 1919. V oskrbo je sprejemalo deklice od dopolnjenega 1. leta starosti. Deklice od 4. do 6. leta so v zavodu obiskovale lastni zavetiški vrtec, od 6. do 14. leta pa ljudsko šolo v Sp. Šiški. Bile so v polni oskrbi in pod strogim nadzorom, ucile so se gospodinjskih opravil.852851 NŠAL 5, šk. 44, Društvene zadeve, dopis št. 1977/1914. Leta 1910 se je zavetišce preoblikovalo in zacelo sprejemati tudi decke.853852 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1908, Ljubljana 1909, str. 28, in za upravno leto 1910, Ljubljana 1911, str. 23. Po vojni je z njim upravljala država. 7.1.4.2.5 Sirotišnica Vincencijeve družbe v Kranju (1909) Sirotišnico je leta 1909 zgradil skupaj z Vincencijevo družbo v Kranju kranjski dekan Anton Koblar.854853 Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1908, Ljubljana 1909, str. 19-21, 26. Vzgojo in gospodinjstvo v zavodu so vodile zagrebške usmiljenke.855854 Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranj, Ljubljana 1939, str. 354. Leta 1914 je sirotišnica dobila nove prostore s kapelo. Glavni financni vir je bila zapušcina v vrednosti 80.000 K, od katere je letno dobivala 3 %, ta vsota pa je v casu vojne splahnela, tako da je morala družba sirotišnico podpirati iz drugih virov, predvsem iz prispevkov za oskrbo otrok. V letu 1919 je bilo v njej 30 otrok, od katerih jih je 10 brezplacno podpirala druž­ba, ostale pa so delno ali v celoti financno podpirali starši, obcina ali patronat. Leta 1926 so vzgojno in gospodinjsko delo prevzele šolske sestre. Sirotišnica je bila nastanjena v dveh velikih hišah, vendar razmere niso bile najboljše, saj so bile spalnice pod streho, kjer je bil pogosto mraz, jedilnica je bila majhna, dnev­ni prostor pa povsem neprimeren. Boljše prostore v hiši so zasedli dijaki, ki so obiskovali gimnazijo v Kranju. Leta 1928 je bilo v sirotišnici 16 otrok,856855 NŠAL 217, šk. 7, porocilo, 29. 11. 1919. v letu 1937 pa 36, 14 jih je Vincencijeva družba oskrbovala brezplacno, za ostale pa je mesecna oskrbovalnina znašala od 100 do 150 din.857856 Župnijski in dekanijski arhiv Kranj; VI. ustanove, društva, 01, ubožnica, sirotišnica, Vincencijeva družba, statisticni izkaz zavoda leta 1919; NŠAL 216, šk. 3, Triinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1928, str. 30. 7.1.4.2.6 Vincencijev dom v Grobljah (1917-1920) Dom je ustanovilo društvo Dobrodelnost. Gospodarska zveza je društvu v letu 1917 darovala 100.000 K za pomoc vojnim žrtvam,858857 NŠAL 215, šk. 6, spisi iz poslovanja društva, št. 44/1938. predsednik dru­štva Anton Mrkun pa je s tem denarjem kupil posestvo v Grobljah in na njem ustanovil Dekliško vojno sirotišce v Grobljah oziroma Vincencijev dom. Pred­sednik Mrkun je za delovanje v sirotišnici pridobil sestre usmiljenke in jim obljubil, da bo v primeru, ce dom prevzamejo in ga vzdržujejo, scasoma pod ugodnimi pogoji prešel v njihovo last, kar pa se pozneje ni zgodilo. Sestre so ponudbo sprejele in sirotišnico prevzele v oskrbo.859858 NŠAL 5, šk. 44, Društvene zadeve, društvo Dobrodelnost, Zapisnik s cerkvenega sodišca, D4/20-8 z dne 30. 11. 1920. Dom je pricel delovati je­seni 1917, najprej sicer v prostorih Društvenega doma na Homcu, avgusta 1918 pa so sirote preselili v Groblje. Dom je lahko sprejel do 40 sirot,860859 NŠAL 5, šk. 44, Društvene zadeve, društvo Dobrodelnost, pismo vizitatorke s. Erazije Hafner škofijskemu ordinariatu; 2. 5. 1920; 2233/1920. podpirale so ga številne gospe iz Ljubljane, ki so domu darovale obleko in posteljnino. De­loval je le do leta 1920, ko je Dobrodelnost posestvo predala v last lazaristom, sirote pa so oddali raznim družinam.861860 Anton Mrkun, Homec, Ljubljana 1925, str. 62. Nad njimi pozneje niso vršili nobenega nadzorstva, nad cemer so bili ogorceni revizorji ob reviziji poslovanja društva leta 1922.862861 NŠAL 5, šk. 44, Društvene zadeve, društvo Dobrodelnost, pismo Janeza Kalana škofijskemu ordinariatu, 26. 7. 1920, 3709/1200. V zavodu je delovala tudi 2-razredna ljudska šola. V letu 1919 je 4 sirote vzdrževala oblastna zašcita, 7 pa jih je podpirala Dobrodelnost.863862 NŠAL 217, šk. 7, Revizijsko porocilo o delovanju društva Dobrodelnost; 1922, str. 18; in NŠAL 5, šk. 44, Društvene zadeve, Društvo dobrodelnost, Zgodovina »Dobrodelnosti« – koncept, št. 3440/1922. 7.1.4.2.7 Zavetišce sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano (1918) Spomladi leta 1917 je Patronat za mladinsko varstvo kupil stavbo rokodel­skega doma v Šentvidu in jo namenil sirotam prve svetovne vojne. Prve sirote je sprejel 9. oktobra 1918, dom pa sprva poimenoval Vojno sirotišce sv. Jože­fa, pozneje pa Zavetišce sv. Jožefa. Delokrog patronata je leta 1918 prešel na novoustanovljeno Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani. Sirotišnico je vodil krajevni odbor v Šentvidu, vzgojo in gospodinjstvo so prepustili šolskim sestram. Zavetišce je bilo namenjeno le deckom, v njem je bilo naenkrat od 40 do 66 sirot od 4. do 13. oziroma izjemoma do 16. leta. Hiša je imela velik vrt, ki je služil kot igrišce, šoloobvezni otroci so obiskovali osnovno šolo v Šentvidu. Gojenci so celo leto bivali v zavetišcu, v casu poletnih pocitnic pa so nekateri odšli na pocitnice k domacim oziroma v kolonije.864863 NŠAL 217, šk. 7, Porocilo, 29. 11. 1919. Med letoma 1918 in 1940 je bilo v njem 461 gojencev, v tem casu je zavod zapustilo 409 otrok; 61 so jih oddali raznim družinam v pouk rokodelstva, 290 jih je odšlo v nadaljnjo oskrbo k svojcem, 54 v razne druge dobrodelne zavode, 4 so v zavodu umrli.865864 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 65-66; in NŠAL 217, šk. 5, Kronika zavetišca, 1918-1940. 7.1.4.2.8 Sirotišce sv. Jožefa v Tržicu (1919) Stavbo Naš dom je leta 1915 zgradilo prosvetno društvo sv. Jožefa. Vin­cencijeva družba jo je po zaslugi svojega predsednika, ki je daroval vecino de­narja, kupila leta 1917 in jo namenila za sirotišnico, v zacetku namenjeno pred­vsem vojnim sirotam. V njej je najprej dobilo prostor 20 sirot, v letu 1926 pa so preuredili podstrešje in pridobili še dodatne prostore, tako da je bilo v ustanovi lahko 37 otrok. Najprej so ga vodile sestre sv. križa, od leta 1923 pa šolske sestre iz Maribora.866865 NŠAL 217, šk. 1, 19. letno porocilo Škofijskega društva za varstvo sirot v Ljubljani za leto1939. V letu 1931 je bilo poslopje dograjeno, tako da je lahko sprejelo še vec sirot, ki jih je bilo v šolskem letu 1933/34 51.867866 NŠAL 216, šk. 3, Dvainštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1926, str. 60-61. 7.1.4.2.9 Sirotišnica Vincencijeve konference na Vicu (1929) V letu 1927 je Vincencijeva konferenca na Vicu kupila veliko poslopje, ki ga je uporabljala za razlicne namene. Leta 1929 je v njem odprla Mladinsko zavetišce, v katerem je bila tudi sirotišnica. Vanjo so sprejemali sirote do 14. leta. Leta 1929 je v njej stalno prebivalo 18 otrok, pozimi se jim je pridružilo še dodatnih 30. V casu, ko so bile nekatere delavske družine deložirane, pa še 15, skupaj torej 63. Za vzgojo so skrbele sestre usmiljenke.868867 Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržic, str. 392-399. V letu 1937 je bilo v sirotišnici 55 otrok.869868 NŠAL 216, šk. 3, Štiriinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1929, str. 46. 7.1.4.2.10 Sirotišnica v Otroškem domu v Domžalah (1930) V Otroškem domu, ki ga je ustanovila župnija Domžale pod vodstvom župnika Franca Bernika, je delovala tudi sirotišnica oziroma dom za nepreskr­bljene otroke.870869 NŠAL 216, šk. 2. Porocilo o glavnem letnem zborovanju družbe; 1. 5. 1938, str. 8; in Zbornik ob 100. obletnici župnije sv. Antona Padovanskega, Ljubljana Vic 1908-2008, str. 68-71. Vodile so ga šolske sestre, vanj pa sprejemale otroke od 4. do 14. leta, ki so bili v popolni in celodnevni oskrbi doma. V casu obratovalnih ur vrtca in zavetišca so nepreskrbljene otroke vzgajali skupaj z ostalimi otroki, ki so obiskovali zavetišce in vrtec. V domu je bilo leta 1930 5 sirot, med letoma 1931 in 1939 pa med 10 in 18. V zacetku je denar dobival od Elizabetine konfe­rence v Domžalah in Mestnega magistrata v Ljubljani, pozneje pa še od nekate­rih obcin in banske uprave.871870 Vec o ustanovitvi glej pod Zavetišce in vrtec v Otroškem domu v Domžalah. 7.1.4.3 Hiralnice V starejših obdobjih hiralnice oziroma domovi za ostarele niso bili samo­stojni zavodi, ampak pogostokrat neka mešanica ubožnic, hiralnic in špitalov, torej zavodov za oskrbo tako ali drugace onemoglih, bolnih in nezmožnih za samostojno bivanje. Ustanovila so jih mesta ali premožni posamezniki, ki so jim skozi ustanove namenili sredstva za delovanje. Konec 19. stoletja so tako delovale ubožne hiše v Ljubljani, Kranju in Škofji Loki ter manjše v Tržicu, Kro­pi, Radovljici in Kamniku.872871 Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1939, str. 68–102. Hiralnice kot samostojni zavodi so pricele nastajati ob koncu 19. stoletja v glavnem na zasebno pobudo. Navadno so jih ustanavljali socialno cuteci du­hovniki oziroma redovniki, ki so jih na lastno pobudo ustanovili in zagotovili sredstva za delovanje, oziroma je ustanovitev omogocila zapušcina posamezni­kov, ki so darovano imetje pogojevali z ustanovitvijo zavoda. Sistem oskrbe ostarelih v zavodih se je v obdobju do zacetka druge sve­tovne vojne šele zacel dodobra vzpostavljati. Leta 1922 sprejeti zakon o zašciti ubogih, starih in onemoglih je bil predvsem deklarativne narave, skrbstvo nad ostarelimi pa je poveril obcinam. Te so zanje skrbele po zmožnostih, kolikor so jim to dopušcali njihovi skromni proracuni. Nekoliko bolje je bilo v mestih, na podeželju pa je bilo skrbstvo nad onemoglimi zelo slabo organizirano ozi­roma je v veljavi ostala navada, da so za ostarele in onemogle skrbeli po hišah oziroma so le-ti beracili. Celotno število mest za onemogle in ostarele v obcin­skih oziroma banovinskih zavetišcih naj bi bilo po okvirnih podatkih v obdobju pred vojno med 700 do najvec 1000. Vse podeželske obcine v banovini skupaj so v obcinskih zavetišcih premogle le okoli 240 mest, v mestnih zavetišcih pa jih je bilo npr. leta 1929 422.873872 Anžic, Skrb za uboge v deželi Kranjski, str. 55–61. Ob teh podatkih lahko ponovno vidimo izjemen doprinos cerkvene do­brodelnosti znotraj celotne socialne oskrbe, saj je Cerkev vzpostavila prve sa­mostojne hiralnice in v obdobju do druge svetovne vojne na podrocju ljubljan­ske škofije uspela zagotoviti 345 mest. Poleg tega so redovnice kot usposobljen strokovni kader delovale v številnih mestnih hiralnicah (Škofja Loka, Radece, Vrhnika, Jesenice, Ljubljana). Tabela 3: Seznam zavodov in število oskrbovancev874873 Spominski zbornik Slovenije navaja, da je bilo leta 1939 v banovinskih in mestnih hiralnicah na Ptuju, v Vojniku in Ljubljani okoli 600 mest, medtem ko se je hiralnica v Gornji Radgoni gradila. Spominski zbornik Slovenije, str. 504; in Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne, str. 55-56. 1900 1913 1925 1935 Hiralnica ustanove Petra Pavla Glavarja v Komendi 30 30 20 20 Hiralnica sv. Jožefa 260 260* 150* 150 Hiralnica na Marofu v Spodnji Idriji 25 25 / / Zavetišce sv. Vincencija v Mengšu / / 100 100 Dobrodelni dom v Domžalah / / / 35 Hiralnica v Metliki / / / 10 Zavod sv. Terezije v Ponikvah pri Dobrepolju / / / 30* 315 315 270 345 7.1.4.3.1 Hiralnica ustanove Petra Pavla Glavarja v Komendi (1805) Nekaj dni pred smrtjo, 24. januarja 1784, je komendski župnik Peter Pa­vel Glavar napisal oporoko, v kateri je vecino svojega premoženja namenil revnim in onemoglim bolnikom, brez razlike v stanu, iz komendske župnije, in podložnikom lanšpreške grašcine, katere lastnik je bil. Izvršitelja oporoke sta naslednje leto sestavila ustanovno listino, ki jo je kranjska deželna vlada potrdila leta 1803. Ustanovno pismo je dolocalo, da je treba v Komendi zgra­diti bolnico, v kateri naj bodo vsi bolniki oskrbovani z vsem potrebnim za zdravljenje. Pismo je predvidevalo stalnega zdravnika s stanovanjem v bolnici in letno placo. Zaradi razlicnih težav in poizkusov predrugacenja Glavarjeve volje je bol­nišnica pricela z delovanjem šele leta 1805, ko je bila zgradba bolnišnice do­koncana in so se vanjo vselili zdravnik in dve strežnici. Takrat je sprejela prvih 12 bolnikov. V casu Ilirskih provinc je bila leta 1812 razpušcena, cez tri leta pa so jo obnovili. Zaradi velike vsote, ki jo je imela Glavarjeva ustanova, leta 1864 je ta znašala 167.025 fl, pa so se vedno znova pojavljali predlogi in zahteve po prenosu bolnice v kakšen drug kraj, kar pa je bilo zaradi jasno zapisane volje ustanovitelja vedno odbito. Stalno so se pojavljale težave pri zagotovitvi zdravnika, saj je bilo stanova­nje zanj neprimerno, nizki pa so bili tudi dohodki. Od leta 1889 niso vec uspeli pridobiti stalnega zdravnika, zato je bolnico oskrboval zdravnik iz Kamnika, ki je to opravljal že v prejšnjih obdobjih, ko je bilo mesto nezasedeno. Bolnica je že od samega zacetka sprejemala tudi stare onemogle ljudi, z izgubo zdravnika pa se je postopoma spremenila v hiralnico. Leto 1901 so delo strežnic prevzele t. i. zagrebške usmiljenke. Prva svetovna vojna je vrednost Glavarjeve ustanove popolnoma unicila, saj jo je oblast samovoljno naložila v vojno posojilo. Po vojni je nova država do leta 1928 prispevala dolocena sredstva za vzdrževanje zavoda, nato pa so težo oskrbovanja za oskrbo oskrbovancev prevzele obcine. Naenkrat je bilo v zavodu od 20 do 30 oskrbovancev.875874 Kjer nismo uspeli dobiti tocnega števila oskrbovancev, smo sklepali na podlagi drugih let oziroma drugih zavodov. Ti primeri so oznaceni z znakom *. 7.1.4.3.2 Hiralnica sv. Jožefa (1876) Povod za ustanovitev hiralnice je bila prenatrpanost Civilne bolnice v Lju­bljani, ki ni mogla vec sprejemati neozdravljivih, predvsem rakavih bolnikov. Zaradi perecih prostorskih stisk se je kmalu nabralo kar nekaj zapušcin oseb, ki so svoje premoženje namenile ustanovitvi hiralnice in financiranju oskrbovan­cev. Za to so se zavzeli predvsem kanonik Franc Kramar (1800–1884), spiritual Karl Heidrich (1830–1915) in usmiljenka s. Leopoldina Hoppe. Na dražbi so leta 1875 kupili nepremicnine v Kravji dolini v Ljubljani, ker pa stavbe niso bile ustrezne, so jih istega leta podrli in zaceli z gradnjo novega poslopja, ki je bilo gotovo naslednje leto. Stavba je imela dve nadstropji za 80 bolnikov in onemo­glih, v njej pa je bila tudi kapela sv. Jožefa, ki je bil zavetnik zavoda. Hiralnico so upravljale usmiljenke, nepremicnine pa so bile polovicno v lasti škofije, druga polovica pa v lasti stolnega kapitlja. V hiralnico so iz civilne bolnice sprejemali tiste bolnike, ki so bili neozdra­vljivo bolni ali onemogli in niso imeli svojih sredstev za preživljanje ali stanova­nja, med njimi je bilo najvec rakavih bolnikov in hromih. Hiralnica je bila kljub zastonjskemu delu usmiljenk velik financni zalogaj, ki so ga uspeli pokrivati z mnogimi prostovoljnimi darovi, ustanovami, zapušcinami in ekonomskimi spretnostmi s. Leopoldine Hoppe. V sklopu hiralnice so leta 1882 odprli tudi oddelek za umobolne in novo kuhinjo. Leta 1885 so za umobolne poleg glavnega poslopja zgradili novo stav­bo. Ta oddelek je deloval ves cas obstoja. V dvajsetih letih je bilo v njem 35 slaboumnih deckov in deklic, v letu 1936 pa 27.876875 Viktorjan Demšar, Usoda Glavarjeve oporoke, v: Komenda, Komenda 1992, str. 56-64; in NŠAL 14, Vizitacije, šk. 18, Komenda 1910 in šk. 21, Komenda 1930. Od leta 1878 je v okviru zavoda delovala tudi Dobravceva hiša kot ustano­va zidarskega mojstra Dobravca za zidarske mojstre sirote in hirance.877876 NŠAL 216, šk. 5, Fran Lavtižar, Naša privatna karitas in nje udejstvovanje na socialnem polju; NŠAL 215, šk. 4, spisi, št. 257/1936; in RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1. knjiga, str. 62. V hiralnici so od leta 1878 delovale tudi bolniške sestre, ki so usmiljen­kam pomagale pri oskrbi onemoglih. V letu 1905 so dnevno oskrbovali 260 oskrbovancev.878877 RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1. knjiga, str. 37, 44, 52. Veliko težavo je predstavljalo placevanje oskrbovalnine tako za zasebne kot obcinske oskrbovance, saj je bila ta zelo neredna, kar je sestram povzro­calo velike stroške. Leta 1920 so imele zaradi tega najmanj 100.000 zlatih kron izgube.879878 Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 313–316; Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 70. Sestre so stalno obnavljale in širile zavod in pripadajoce gospodarske objekte. Leta 1930 je zavod dobil prizidek, hiralnica pa se je preimenovala v Zavetišce sv. Jožefa. Leta 1937 je bila zgrajena nova gospodarska pristava v Me­stnem Logu, nova hiša za upokojence je bila sezidana leta 1939.880879 RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 2. knjiga, str. 43. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja je bilo v zavodu okoli 400 oskrbovancev, ostarelih, umobolnih, bolnikov, okoli 150 postelj je bilo namenjenih ostarelim. V zavodu je tudi nekaj dijakov brezplacno dobivalo stanovanje in hrano, poleg tega se je vsak dan pri njih hranilo 20 drugih ubogih.881880 NŠAL 99, ŠAL, razno, šk. 27. Porocila o preganjanju redovnikov in redovnic med in po drugi svetovni vojni, usmiljenke; RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 2. knjiga, str. 359, in 3. knjiga, str. 235. 7.1.4.3.3 Hiralnica na Marofu v Spodnji Idriji (1897) Ivanka Leskovic je usmiljenkam, h katerim je nato tudi vstopila v postulat, prepustila posestvo Maierhof oziroma Marof pri Idriji, te pa so se obvezale usta­noviti hiralnico v Spodnji Idriji. Zavod je bil odprt spomladi leta 1897, oskrbo pa so prevzele štiri sestre. Prvi oskrbovanci so bili stara ženica s slaboumnim deckom in še en decek. V zacetku pa je bil dom v kaj klavrnem stanju, saj so se­stre skupaj z ostarelimi živele v starem kmeckem poslopju,882881 NŠAL 215, šk. 4, spisi, št. 257/1936 in »Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 576. poleg tega obcina ni redno placevala oskrbnine. Za lažje preživetje so sestre gojile živino. Ko je obcina zacela redno izplacevati oskrbnino, so se stvari izboljšale. Pozneje so v njem usmiljenke oskrbovale od 20 do 30 oseb.883882 Jeglicev dnevnik, str. 28; Pacek, Pot ljubezni skozi cas. Zgodovina Slovenske province, str. 226. Med prvo svetovno vojno je imel zavod velike težave z oskrbovanjem va­rovancev, leta 1917 se je za nekaj mesecev dom spremenil v vojaško bolnišnico, zdravi oskrbovanci so se morali vrniti na dom, slabotnejše bolnike so prepeljali v Ljubljano v Hiralnico sv. Jožefa. Po nekaj mesecih so septembra 1917 vojaki zapustili bolnišnico in zgradba je ostala prazna. V zacetku leta 1918 se je nekaj sester vrnilo v Idrijo in so oskrbovale manjše število starostnikov. Po koncu prve svetovne vojne je Spodnja Idrija prešla v novo državo in zavod se je znašel v zelo negotovem stanju.884883 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 71; Jeglicev dnevnik, str. 28; in RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1. knjiga, str. 103. 7.1.4.3.4 Mestna ubožnica v Škofji Loki (1917-1923) Škofjeloški vikar Nikolaj Škofic je sredi 16. stoletja ustanovil mestni špi­tal, ki je deloval do jožefinskih reform, nato je njegovo delovanje zamrlo. Leta 1917 je v Škofjo Loko prišel kaplan Filip Tercelj in ustanovil društvo Dobro­delnost, ki je oživilo delovanje starega in zapušcenega zavoda. Zavod je naj­prej vodil Tercelj, nato pa škofjeloški župnik Tomaž Klinar (1883–1962). Leta 1923 so v ubožnico prišle tri šolske sestre, ki so tam delovale do leta 1938. Leta 1923 je vodstvo ubožnice prevzela obcina. V njej je bilo povprecno okoli 20 oskrbovancev.885884 Pacek, Pot ljubezni skozi cas. Zgodovina Slovenske province, str. 226–229. 7.1.4.3.5 Zavetišce sv. Vincencija v Mengšu (1923) Samski gostilnicar in posestnik Janez Levec (1845–1925) iz Velikega Men­gša št. 93 je leta 1920 usmiljenkam prepustil svoje posestvo, da bi ustanovile hi­ralnico v Mengšu. Levcu so morale izplacati 25.000 din, njemu in njegovi stre­žnici zagotoviti dosmrtno oskrbo in še nekaj manjših privilegijev ter zagotoviti, da bodo sestre brezplacno vzdrževale 10 za delo nesposobnih ljudi iz obcine Mengeš. Sestre so v Mengeš prišle leta 1921, v naslednjih letih pozidale veliko novo zavetišce in leta 1923 sprejele prvega oskrbovanca. Leta 1925 so odkupile sosednje posestvo in zavetišce še razširile, pozneje so dokupile še obdelovalno zemljo in gozd, posodobile gospodarstvo in si uredile lastno klavnico in sušil­nico mesa. V domu je naenkrat delovalo nad 30 sester, ki so skrbele za okoli 100 oskrbovancev. Skozi leta delovanja so okrepile gospodarstvo in oskrbo doma, od leta 1933 je v domu stalno bival tudi duhovnik.886885 Rojs, Zorec, Šolske sestre sv. Franciška. Mariborska provinca. Zgodovinski pogled na prehojeno pot, Mariborska provinca šolskih sester, Ljubljana 1987, str. 215; in Petnajst let karitativnega dela škofjeloškega 'špitala', v: NŠAL 215, šk. 2, spisi iz poslovanja društva, leto 1932. 7.1.4.3.6 Hiralnica v Metliki (1928) Hiralnico je v letu 1928 ustanovil nemški križniški red, oskrbo in gospo­dinjstvo so vodile križniške sestre. Nacrtovana je bila za 40 oseb, odpirali pa so jo postopno, tako da je bilo v letu 1930 v njej 10 oseb.887886 Stane Stražar, Mengeš in Trzin skozi cas, Mengeš, Trzin, 1993, str. 498-500; in RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 2. knjiga, str. 105, 135, 203; 3. knjiga, str. 87. 7.1.4.3.7 Dobrodelni dom v Domžalah (1930) Leta 1930 ga je ustanovila Župnija Domžale pod vodstvom takratnega žu­pnika Franca Bernika.888887 NŠAL 215, šk. 10, Karitativna zveza v Ljubljani, Porocila o karitativnem delu v Sloveniji; 1930, križniki. Celotni dom je bil namenjen onemoglim in hirajocim, v delu stavbe je bila kapela, vodile so ga šolske sestre. Število oskrbovancev se je s 4 leta 1930 povzpelo na 35 leta 1939. Leta 1934 so v Dobrodelni dom preselili tudi vse, 7 po številu, oskrbovance domžalske obcinske ubožnice, ki je delovala samo nekaj mesecev in so jo nato zaradi slabega stanja ukinili.889888 Vec o ustanovitvi glej pod Zavetišce in vrtec v Otroškem domu v Domžalah. V zacetku se je dom v glavnem financiral s prispevki oskrbovancev ter darovi krajevne Eli­zabetine konference, po letu 1934 pa od oskrbovancev in prispevkov obcin, iz katerih so izhajali.890889 NŠAL, ŽA Domžale, razne knjige, šk. 5, Kronika 1925–1941, 20. marec 1930. 7.1.4.3.8 Zavod sv. Terezije v Ponikvah pri Dobrepolju (1934) Dobrepoljski župnik Anton Mrkun je v Ponikvah leta 1931 kupil poslopje bivše topilnice železa in v sodelovanju s sestrami sv. Križa iz Djakova postavil Zavod sv. Terezije za hirance in hiranke. Ob zavodu je med letoma 1931 in 1935 zgradil nekaj gospodarskih stavb, ogradil vrt in sezidal še Zdravstveni dom za okrevališce. Dom je pricel delovati v letu 1934, vodile pa so ga sestre sv. Križa, ki so bile tudi lastnice zavoda, saj so za celoten zavod prispevale vecino sred­stev. Za pripravo zavoda je Mrkun prispeval 393.000 din lastnih sredstev, iz prostovoljnih prispevkov zbral še okoli 100.000 din, sestre pa so prispevale nad milijon din.891890 Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1939, str. 68–102. Dom za onemogle je imel dva razreda. V II. razredu so morali oskrbovanci dnevno placevati 10 din, s tem pa so imeli zagotovljeno hrano, sta­novanje, pranje perila in postrežbo. V I. razredu, za katerega so morali placati 20 din dnevno, so imeli na razpolago samostojno sobo in boljšo hrano.892891 Štrubelj, Socialni program Antona Mrkuna (1876-1961), str. 252. Med oskrbovanimi v domu za ostarele je bilo najvec obcinskih oskrbovancev, za ka­tere so obcine dajale minimalni prispevek.893892 Prijatelj bolnikov 2 (1936), št. 2. Poleg zavoda je župnik Mrkun preko društva Razvoj sezidal 4 pritlicne hišice in kupil 10 parcel ter jih ponudil v odkup, priporocal pa jih je predvsem ostarelim.894893 NŠAL 99, ŠAL, razno, šk. 27, Porocila o preganjanju redovnikov in redovnic med in po drugi svetovni vojni, Sestre sv. Križa. 7.1.4.4 Domovi in zavetišca za delavce V tem poglavju bomo na kratko opisali zavode, ki so bili namenjeni zatoci­šcu oziroma zacasnemu prebivališcu delavcev, predvsem najnižjim kategorijam delavstva (služkinje, posli, vajenci), ki so bili navadno brez kakršnegakoli ime­tja. Glavni ustanovitelji in vzdrževalci zavodov so bili razna društva in zadruge, katerih namen je bil pomoc posameznim kategorijam delavstva. Do zacetka druge svetovne vojne je delovalo 8 zavodov, v katerih je svoj zacasni dom našlo vec kot 400 delavcev. Namen ustanavljanja delavskih domov je kratko in nazorno opisal kranjski dekan Matija Škerbec ob ustanavljanju Delavskega doma v Kranju: »Nam mora biti sicer v prvi vrsti skrb za duše. Toda ravno slabe socijalne razmere odtegnejo najvec duš danes od cerkve, ki taka že radi izvelicanja duš ne more samo gledati, kako javnost rešuje ali ne rešuje socijalne probleme. Poleg tega pa ljubezen, ki jo cerkev oznanjuje, nujno sili vse, ki se oklepajo evangelija, da se zavzamejo za vse, ki so v telesni ali duševni potrebi.«895894 Prijatelj bolnikov 4 (1937), št. 1. Tabela 4: Seznam zavodov in število oskrbovancev896895 Delavski dom v Kranju, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico 1 (1929), št. 12, str. 3-4. 1900 1913 1925 1935/40 Jožefinišce 70 70* 70* 60 Rokodelski dom v Ljubljani 9 9 9 9 Dom sv. Marte 10* 10* 10* 10* Vajeniški dom v Ljubljani / / 41 150 Rokodelski dom v Tržicu / / / 35 Delavski dom v Kranju / / / 120* Služkinjski dom / / / 30 Zavetišce Društva za varstvo deklet v Ljubljani / / / 7 89 89 130 421 7.1.4.4.1 Jožefinišce (1882) Azil Jožefinišce je ustanovilo Gospejno društvo kršcanske ljubezni sv. Vin­cencija Pavelskega in je svoje prve zacasne prostore leta 1882 našel v Lichtent­hurnu, leta 1885 pa je društvo kupilo novo stavbo na Poljanski ulici v Ljubljani. Namenjen je bil poslom ženskega spola za trajno ali zacasno zavetje in kot šola za deklice, ki so se ucile šivanja. Trajno so lahko v Jožefinišcu prebivale le ti­ste, ki so že vec let služile na Kranjskem in so imele tudi kranjsko domovinsko pravico. V zavodu so imele brezplacno stanovanje v skupinski sobi, zdravniško pomoc, zdravila in bolniško postrežbo, uporabo kopalnice, možnost sprehoda na vrtu, v domu je bila tudi kapelica. Ce so želele samostojno sobo, so morale doplacati. V domu sta bili na voljo dve vrsti hrane, za katero so morale placevati dolocen prispevek: v zacetku 20. stoletja 25 oziroma 15 kr, lahko pa so si obroke pripravile tudi same. V letih 1893/94 je bilo v domu stalno bivajocih 20 za delo nezmožnih žensk, šest let pozneje pa že 43. Od teh jih je 12 tu bivalo brezplacno na racun Hocevarjeve ustanove, 5 je brezplacno oskrbo krilo društvo, ostalih 26 pa je moralo prispevati manjši znesek. Konec stoletja je bilo v zavodu hkrati okoli 70 oskrbovank. Zacasno do 20 dni so v Jožefinišcu dobile zavetišce tiste, ki so iskale službo, placati pa so morale 10 kr na dan. Prednost pri sprejemu v zavod so imele tiste služkinje, katerih službodajalci so društvu mesecno place­vali podporo. Dekleta z dežele, ki so iskala službo, so morala imeti za sprejem v zavod tudi nravstveno spricevalo svojega župnika. V letih 1893/94 so za oskr­bovanje doma pridobili 4.853 kr in porabili 3.882 kr. V Jožefinišcu je 30 dijakinj dnevno zastonj prejemalo malico in kosilo, po­leg tega pa so za dekleta prirejali tudi šiviljske tecaje, ki so jih vodile usmiljenke. Ob potresu je bilo zavetišce mocno poškodovano, tako da so šolske tecaje opu­stili. Do leta 1896 so v domu delovale sestre usmiljenke, nato pa so jih nadome­stile sestre sv. Križa. Upravljale so z gospodarstvom in gospodinjstvom doma in nudile bolniško oskrbo. Duhovno oskrbo doma so vodili duhovniki bližnjega Alojzijevišca oziroma pozneje profesorji teološke fakultete (Matija Slavic, Josip Ujcic, Gregorij Rožman). Posebno slovesno je bilo v domu ob božicu ter prazniku sv. Vincencija. Na božic so se vse oskrbovanke doma zbrale okoli božicnega drevesca, kjer so dobile darilo, ki jim ga je prinesel »Cristkind«. Prav tako so bile obdarovane tudi za praznik sv. Vincencija, ko so obdarovali tudi druge uboge v mestu, ki jih je društvo tudi sicer podpiralo.897896 Kjer nismo uspeli dobiti tocnega števila oskrbovancev, smo sklepali na podlagi drugih let oziroma drugih zavodov. Ti primeri so oznaceni z znakom *. Leta 1930 je bilo v zavodu 26 stanovalk in 34 gojenk, med katerimi je bilo 8 sirot in 10 pohabljenih.898897 NŠAL 215, šk. 20, Jahresbericht des Vereines der Frauen der christl. Liebe vom hl. Vinzenz von Paul zu Laibach, 1893-94 in 1899 in 1901; ter Pravila poselskega zavetišca Jožefinišca v Ljubljani; NŠAL 99, šk. 27, ŠAL, razno, Porocila o preganjanju redovnikov in redovnic med in po drugi svetovni vojni, sestre sv. Križa; Ambrožic, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, str. 323; in RA HKL, Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1. knjiga, str. 78, 93. 7.1.4.4.2 Rokodelski dom v Ljubljani (1887) Rokodelski dom je leta 1887 zgradilo Društvo rokodelskih pomocnikov v Ljubljani.899898 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, Mestno nacelstvo ljubljansko, Ljubljana 1931, str. 58. V domu so bili knjižnica, velika društvena soba, gostišce, vrt in ke­gljišce, sobe za služkinje, shrambe, kleti ter stanovanja in prenocišca.900899 Vec o domu v poglavju o Društvu rokodelskih pomocnikov. V njem je imelo svoj dom 9 rokodelskih pomocnikov.901900 NŠAL 206, šk. 2, inventar rokodelskega doma iz leta 1930. Med letoma 1917 in 1936 je bil v domu zacasni vajeniški dom, ki je nudil prenocišca oziroma zacasen dom za 25 do 35 vajencev. 7.1.4.4.3 Dom sv. Marte (1903) Dom je ustanovilo in oskrbovalo Društvo sv. Marte. Ustanovljen je bil leta 1903 kot zavetišce za dekleta, ki so služila po Ljubljani. Clanice društva so mo­rale placevati letno clanarino, v zameno pa so imele možnost uporabe azila. V domu so bile tudi knjižnica, citalnica in posredovalnica služb. V treh letih obstoja je dom nudil zacasno zatocišce 1100 dekletom.902901 NŠAL 206, šk. 1, obcni zbor, 4. 5. 1910. 7.1.4.4.4 Vajeniški dom v Ljubljani (1917, 1936) Od leta 1917 do 1936 je imelo Društvo za varstvo vajencev v Rokodelskem domu zacasni vajeniški dom, kjer so vajenci za majhen denar dobili stanovanje in hrano. Naenkrat je tam lahko bivalo okoli 35 vajencev. Za internat so denar prispevali Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani ter razni oblastni organi in združenja. V letu 1921 je bilo v njem 41 gojencev, od tega 9 brezplacno, ostali pa z delnim doplacilom.903902 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 91. Društvo je v sodelovanju z društvom Dobrodelnost leta 1936 zgradilo nov dom na Kersnikovi ulici 4 v Ljubljani in jeseni istega leta pricelo z delovanjem. V petnadstropni stavbi je stanovanje s celotno oskrbo (hrana, pranje perila itd.) dobilo 150 vajencev. Gojenci so za nastanitev del stroškov placevali sami, del pa so jim jih krili s strani oblastnih organov. V štirih nadstropjih so bile spalnice s po 12 do 18 posteljami, v kleti pa kopalnice ter kuhinja, jedilnica je bila v pritlicju. Dom je imel tudi kapelico, knjižnico in skupno dvorano za prireditve. Vzgojno in nadzorstveno vlogo so opravljali patri križniki in sestre križniškega reda.904903 NŠAL 217, šk. 7. Izvestja 1920/21. 7.1.4.4.5 Rokodelski dom v Tržicu (1928) Vincencijeva družba v Tržicu je leta 1928 kupila hišo in jo preuredila v Rokodelski dom. Za preureditev in nakup doma so vecje denarne zneske pri­spevali še oblastni odbor v Ljubljani, tržiška Hranilnica in zadruga Runo. V domu je svoje zatocišce našlo povprecno okoli 35 vajencev in pomocnikov, ki bi sicer bivali v zelo slabih bivanjskih razmerah, dodatnih 60 do 70 delavcev pa je dobivalo hrano. V letih od 1930 do 1935 je bila v pritlicju doma brezalkoholna restavracija. Leta 1930 so vodstvo doma prevzele šolske sestre.905904 Skrb za vajence je skrb za napredek obrti, v: Slovenec, 70 (1942), št. 65a, str. 3. 7.1.4.4.6 Zavetišce Društva za varstvo deklet v Ljubljani (1928) Slovenska kršcanska ženska zveza je spomladi leta 1928 v Marijinem domu na Slomškovi oziroma Kotnikovi ulici v Ljubljani uredila poselsko zavetišce za dekleta, ki so iskala službo v Ljubljani oziroma so prišle s poznim vlakom in niso mogle dobiti prenocišca drugje. V enem letu je v domu prenocilo 750 de­klet, za prenocitev pa so morale placati 3 din.906905 NŠAL 216, šk. 3, Triinštirideseto letno porocilo Centralnega sveta in konferenc za leto 1928, str. 20; Kragl, Zgodovinski drobci župni­je Tržic, str. 392-399; in Redovništvo na Slovenskem 2, M. Similjana Kodric, B. Natalija Palac, Šolske sestre sv. Franciška Kristusa Kralja, str. 174. Leta 1932 je dve sobi v Mariji­nem domu, ki so jih odstopile usmiljenke, v oskrbo prevzelo Društvo za varstvo deklet. Naenkrat je v domu lahko prenocevalo 7 deklet oziroma žena. V letu 1935 jih je tam prenocilo 476, beležili pa so 1.100 nocitev. Približno polovica jih je placala ceno 5 din, druga polovica je prenocevala zastonj. Zavetišce je upra­vljala gospodinja, odprto je bilo od 7. do 20 ure. Leta 1938 so zavetišce preselili bližje kolodvoru na Slomškovo ulico št. 1, kjer so imeli tudi vec prostora. Naje­mnino je krila mestna obcina. 907906 LŠL (1928), št. 2, str. 31; (1929), št. 1. str. 10. 7.1.4.4.7 Delavski dom v Kranju (1930) Osnovno pobudo za ustanovitev Delavskega doma v Kranju sta dala takra­tni državni poslanec Janez Brodar (1885–1969) in pravnik Albin Šmajd (1904–1946). Še preden je Matija Škerbec konec leta 1928 nastopil službo župnika v Kranju, sta ga poklicala k sebi in ga povprašala po mnenju glede potrebe po delavskem domu v Kranju in nakupu stavbe nekdanje Mayerjeve pivovarne za ta namen. Hitro so se strinjali tako o potrebi doma kot primernosti same stavbe, tako da je Stavbna zadruga Delavski dom, pod vodstvom predsednika Šmajda, stavbo takoj kupila. To je zadruga lahko storila predvsem s pomocjo podpore, ki jo je imela v Ljubljanskem oblastnem odboru, ki je v letih svojega delovanja 1928/29 mocno podpiral razvoj stanovanjskega zadružništva in med drugim financno podprl tudi ta projekt. Po ukinitvi oblastnih samouprav je projekt zašel v težave, saj ni bilo vec glavnega podpornika. Predsedstvo zadruge je prevzel župnik Škerbec in na­daljeval delo, ki ga je omogocilo posojilo pri kranjski hranilnici in posojilnici. Konec leta 1929 je pricel s prezidavami, septembra 1930 pa so petetažni dom že slovesno blagoslovili in predali v uporabo. V spodnjih dveh etažah so bili prostori za kuhinjo, shrambe, obednice, pralnico, kopalnice, stanovanja za se­stre in posle, godbeno sobo in tri sobe za javno borzo. V gornjih treh etažah so bila stanovanja za delavce in delavke. Najprej so nameravali sprejeti le samske delavce, nato pa so dom prezidali tako, da je imel dva locena stanovanjska dela posebej za ženske in za moške. V moškem delu je bilo 12 sob s 100 posteljami, v ženskem pa 4 sobe s 60 posteljami. Dom so vodile in oskrbovale šolske sestre, bil pa je v lasti zadruge. Že takoj ob odprtju je v domu svoj zacasni dom našlo okoli 20 samskih delavk in 70 samskih delavcev, pozneje pa se je število še dvi­gnilo. Dom je imel tudi menzo za druge delavce, dnevno se je pri njih prehra­njevalo 450 oseb.908907 NŠAL 215, šk. 3, spisi 1934, letno porocilo o delu Društva za varstvo deklet v Ljubljani v letu 1933, št. 160; šk. 7, leto 1939, št. 62; in NŠAL 214, Družba sv. Rafaela, šk. 4, spis 1935. LŠL (1929), št. 1, str. 10. 7.1.4.4.8 Služkinjski dom Dom je bil odprt na pobudo profesorja ljubljanske teološke fakultete Lamberta Ehrlicha na prelomu dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, in sicer kot zavetišce za brezposelne in ostarele služkinje. Stal je na Križevniški ulici v Ljubljani in imel dve oziroma tri nadstropja. Služkinje so za bivanje morale placevati majhno odškodnino, dnevno jih je tam prenocevalo okoli 30. Dom je bil vkljucen v Karitativno zvezo v Ljubljani.909908 Zgodovina Delavskega doma, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico (1930), št. 9, 10, str. 2; Redovništvo na Slovenskem 2, M. Similjana Kodric, B. Natalija Palac, Šolske sestre sv. Franciška Kristusa Kralja, str. 178; Župnijski in dekanijski arhiv Kranj; VI. ustanove, društva, 03, ubožnica, sirotišnica, Vincencijeva družba, Pregled verskih, šolskih in karitativnih ustanov v Kranju. V domu je bila tudi »pomožna kuhinja« za služkinje.910909 NŠAL 215, šk. 1, zapisnik 6. obcnega zbora, 29. 12. 1935, str. 6; in Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj (ur. Rudolf Cuješ), Kanada 1992, str. 109, 242, 297. 7.2 KATOLIŠKA STANOVSKA DRUŠTVA, DELAVSKE STROKOVNE ORGANIZACIJE IN ZADRUŽNIŠTVO Odnos Cerkve do delavskega vprašanja v ljubljanski škofiji je bil v zacetku podoben kot v celotni Avstriji. Cerkev je to vprašanje dolgo potiskala na stran. Sramežljivo se ga je lotevala z dobrodelnostjo in vpeljavo društev rokodelskih pomocnikov od sredine 19. stoletja dalje, ki pa so bila strogo paternalisticno zasnovana, imela so le izobraževalne in podporne naloge ter so zajela le malen­kosten delež delavcev oziroma rokodelskih pomocnikov. Ta društva niso imela svojega socialnega programa in nikoli niso bila pomembna sestavina katoliške­ga socialnega gibanja. Delavstvo se je Cerkvi v desetletjih cedalje bolj oddaljevalo in se v veci­ni organiziralo v socialdemokratska strokovna društva. To je Cerkev prisililo k ukrepanju. Ko je katoliško socialno gibanje od sedemdesetih let 19. stoletja dalje v Avstriji oblikovalo svoj program, je v devetdesetih letih dobilo svoj iz­raz tudi v ljubljanski škofiji. Programi, ki so se izoblikovali na predvojnih slo­venskih katoliških shodih, so bili pri socialnih zahtevah kopirani po avstrijskih katoliških shodih. Socialni program je najprej zaživel z zadružništvom, nato pa z organizacijo delavstva. Tudi delavstvo so najprej organizirali podobno kot društva rokodelskih pomocnikov, predvsem kot izobraževalna in podporna društva. Bistveni pre­mik pa se je zgodil z ustanavljanjem strokovnih odsekov od leta 1900 dalje, za kar sta imela najvecje zasluge Janez Evangelist Krek kot organizator delavstva in škof Jeglic, ki je to smer podpiral. Kršcanske strokovne organizacije so v ob­dobju pred vojno uspele organizirati skoraj takšno število delavcev kot social­demokrati, kar je bistveno vec kot v ostalih predelih Avstrije. Leta 1909 je kato­liško delavstvo dobilo tudi centralno strokovno organizacijo katoliškega dela­vstva JSZ, ki je vodila katoliško delavsko gibanje vse do tridesetih let 20. stoletja. Tudi v novi državi se je JSZ hitro znašla in bila pomemben dejavnik delavskega in katoliškega gibanja. V tridesetih letih 20. stoletja pa je zaradi niza dejavni­kov (vzpon komunizma v Evropi, spori med JSZ in SLS, nova katoliška gibanja na Slovenskem, papeška okrožnica, zamenjava ljubljanskega škofa itd.) prišlo do »usodnega« razkola med katoliškim delavstvom. Leta 1935 se je ustanovila paralelna delavska centrala ZZD, leta 1940 pa so JSZ izkljucili iz katoliške sku­pnosti. Razklanost oziroma medsebojna sprtost pa je bila bistvena znacilnost katoliškega gibanja pred zacetkom druge svetovne vojne v ljubljanski škofiji. 7.2.1 STANOVSKA DRUŠTVA Poleg strokovnih organizacij katoliškega delavstva, ki so se razvile iz izo­braževalnih in podpornih društev in so si s samostojnimi akcijami, stavkami in demonstracijami prizadevale za dvig njihovih pravic in materialnega stan­darda, so delovala tudi številna podporna stanovska društva za pomoc roko­delcem, vajencem oziroma dolocenim stanovom, ki so imela paternalisticen znacaj. Njihov namen je bil združevati dolocen delavski oziroma obrtni stan v društvo, ki naj skrbi za moralno in versko formacijo, izobraževanje in blažitev socialnih stisk svojih clanov. Društva so navadno vodili duhovniki ali ugledni posamezniki. Najbolj razvejana in dejavna med njimi so bila katoliška društva rokodelskih pomocnikov. Posebnost pri tem je bilo Duhovniško podporno društvo Ljubljanske ško­fije, stanovsko društvo, ki je delovalo po principu vzajemne solidarnosti in je nastalo zaradi slabšanja ekonomskega položaja duhovšcine v drugi polovici 19. stoletja. 7.2.1.1 Katoliška društva rokodelskih pomocnikov »Življenje rokodelskih hlapcov je zares žalostno. Pervic že zato, ker zaslužek v hudi dragini res ni velik, pa tudi velik biti ne more; potem pa še ta mali zaslužek gre vecidel v pivnico in kako se v pivnicah v mladi drušini brez vsega varha godi, je le groza misliti. – Pa vse zdihovanje ne bo nic zdalo, ce bomo križem roke imeli. Pa kaj je poceti? Da bi se rokodelski stan sploh zboljšal bo treba skrbeti, de bodo mla­di rokodelci, vsi rokodelski hlapci, ne le dobri delavci, ampak tudi dobri kristjani. Zastonj bo vse drugo prizadevanje, dokler bo serce popaceno. /…/ In k temu bodo družbe rokodelskih pomocnikov naj vec pripomogle. /…/ To so pa takale družbe: v vecjih mestih /…/ se snidejo za blagor ljudi zares uneti možje, poskrbe naj pred iz svojiga pripravno izbano, kamor zamorejo vsi rokodelski hlapci ob nedeljskih vecerih, ali pa tudi druge vecere po dokoncanem delu priti, ter se tam med seboj po domace razveselovati; tudi smejo katero pošteno zapeti, kar je veliko vredno, tudi smejo kej pripušeniga zaigrati, de se tako rekoc svoje življenje osolijo in te­žave svojiga stanu osladijo. Ti za blagor zares uneti možje priskrbe tudi posebnih ucenikov – ali so vecidel že sami uceniki, de se mladi rokodelci tudi v marsikateri vednosti izuriti morejo, ker pa je nej bolje, je to, de se sosebno za dušo rokodel­cev skerbi. /…/ De se pa ne le ljubezen do Boga, ampak do bližnjega povzdiguje, zbirajo rokodelci v teh družbah vsak mesec kakšen krajcar prostovoljno med seboj in s tem pomagajo svojim bolnim sohlapcem, ali pa, ce tega treba ni, si s tem de­narjem kaj druziga potrebnega poskrbe.«911910 Zasebna dobrodelnost, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 542. Tako je pisec v Zgodnji Danici v zacetku leta 1855 popisal bedno stanje rokodelskih pomocnikov in nakazal rešitev v društvih, ki so po Kolpingovem912911 Katoliška družba rokodelcev, v: Zgodnja Danica (1855), str. 22–23. vzoru v tujini organizirala ta zapušceni stan. Prvo katoliško društvo rokodel­skih pomocnikov je bilo ustanovljeno leta 1845 v Elberfeldu v Nemciji,913912 Adolf Kolping (Kerpen, Nemcija, 8. 12. 1813–Köln, Nemcija, 4. 12. 1865), ustanovitelj katoliških društev rokodelskih pomoc­nikov, v mladosti je bil sam cevljarski pomocnik, leta 1845 posvecen v mašnika, nato kaplanoval v Elberfeldu, od leta 1849 stolni vikar v Kölnu, od leta 1862 rektor minoritske cerkve. Rupert Angermair, Kolping, Adolf, v: Lexikon für Theologie und Kirche, zvezek 6, Freiburg im Breisgau 1934, str. 98. deset let pozneje, ko je bilo ustanovljeno v Ljubljani, pa je bilo v Evropi že 150 takih društev z okoli 130.000 clani. V Nemciji so se tako sredi petdesetih let 19. stoletja zacela razvijati Kol­pingova društva, ki so skrbela za rokodelske pomocnike in so se naglo razširila po Nemciji in Avstriji. Ta društva so se v naslednjih letih razvila tudi na Slo­venskem in zajela nekaj sto rokodelskih pomocnikov. Leta 1855 so bila ustano­vljena društva v Ljubljani, Trstu in Mariboru, pozneje so sledila še leta 1858 v Celju, leta 1883 v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1886 v Novem mestu, leta 1891 na Vrhniki in leta 1895 v Škofji Loki.914913 Prav tam. Njihov namen je bil blažiti socialno bedo, nuditi izobraževanje, predvsem v skrbi, da se rokodelski pomocniki ne bi izgubili v nemorali in protiverskih združenjih, niso pa predpostavljala kakšne družbene reforme oziroma socialne ideje.915914 Jasna Fischer, Cas visolniga socialnega punta se bliža. Socialna in politicna zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od zacetkov do leta 1889, Ljubljana 1983, str. 88–89; Blaž Otrin, Katoliško društvo rokodelskih pomocnikov v Ljubljani, v: Zbornik Kolpingove ustanove na Slovenskem ob 100-letnem delovanju: 1855–1945, 1993–2003, Maribor 2003, str. 71–80. Ustanovitev Kolpingovih katoliških društev rokodelskih pomocnikov sodi v cas, ko je bil sloj pomožnih in tovarniških delavcev brez kakršnekoli podpor­ne organizacije, socialne zašcite in z izredno slabimi možnostmi za izobraževa­nje. Položaj rokodelskih pomocnikov je bil od propada cehovskih organizacij konec 18. stol. povsem neurejen, njihovo gmotno stanje pa je dodatno poslab­ševala še industrijska proizvodnja. To je bil cas, ko ni bilo nikakršne socialne zašcite, saj se je osnovna delavska zašcitna zakonodaja, pod katero so sodili tudi rokodelski pomocniki, v Avstro-Ogrski razvila šele konec 19. stoletja. Popolna obrtna svoboda, ki je veljala do takrat, je bila omejena šele v letih 1885–1895, ko so bili uvedeni 11-urni dnevni delavnik, nedeljski pocitek ter nezgodno in bolniško zavarovanje.916915 Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, str. 111. Leta 1858 je bila ustanovljena Zveza katoliških rokodelskih društev, Kol­ping pa je postal njen vrhovni predsednik. Mednarodna razsežnost društva je bila zelo pomembna in koristna za društvenike. Ti so lahko med potovanjem po tujih mestih dobili v tamkajšnjih domovih poceni prenocišce in zastonj ali poceni hrano ter nasvete. V Rokodelskem domu v Ljubljani je tako letno preno­cevalo okrog 60 tujih oseb. Leta 1930 je zveza štela 1.772 društev s 120.000 clani in nad 100.000 starešinami. Medtem ko je bilo od leta 1805 osnovno izobrazbo moc dobiti v trivialkah, je bilo strokovno šolstvo še povsem v povojih. Delno strokovno izobrazbo so lahko dobili le v raznih nedeljskih risarskih šolah. Po letu 1870 se je strokovno šolstvo na Kranjskem sicer razmahnilo,917916 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji, str. 17–28, 51–55. vendar je bilo za rokodelske pomoc­nike in še posebej za vajence še težko dostopno. Na podrocju ljubljanske škofije je bilo prvo ustanovljeno društvo v Lju­bljani in je bilo tudi najbolj dejavno, zato ga bomo tu natancneje predstavili. Za njegovo ustanovitev je imel najvec zaslug dr. Leon Voncina,918917 Pri ljudskih šolah so od leta 1815 ustanavljali nedeljsko-ponavljalne šole. Od leta 1815 je za rokodelske ucence stolniške, šentjakobske in franciškanske župnije pri ljubljanski normalki delovala nedeljska ponavljalna šola, ki je imela namen posre­dovanja najosnovnejše izobrazbe branja, pisanja in racunanja, pri normalki je delovala še nedeljska risarska šola, ki je v letih 1849–1856 delovala še na realki. Med leti 1815 in 1850 je za poucevanje rokodelcev delovala tudi mehanicna šola, poleg tega je med leti 1839 in 1856 delovala tudi risarska delavnica za rokodelce, ki jo je ustanovila delegacija notranjeindustrijskega obrtnega društva. Od leta 1856 je pricela delovati nedeljska šola za rokodelce pri nižji realki, po preoblikovanju nižje realke v višjo leta 1863 pa so vajenci izgubili izobraževalno ustanovo. Aleksandra Serše, Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, s posebnim ozirom na obrtno šolstvo na podrocju Kranjske, Ljubljana 1995, str. 24–40. prvi predsednik društva, ki se je s Kolpingovim socialnim naukom seznanil med študijem na Dunaju. V aprilu 1855 je v Zgodnjo Danico zapisal: »Mocno nas veseli, de nam je po dolgim hrepenenji vendar zdaj že mogoce, vsim prijatlam omenjene družbe oznaniti, de naše upanje in pricakovanje ni bilo prazno. Ravno velikonocni teden smo dobili dovoljenje sl. c. k. deželniga poglavarstva zastran rokodelske družbe, in s tim tudi vse, cesar je bilo še potrebno, de bi se to z velikim veseljem povsod sprejeta in z ocitnim blagoslovom Božjim obdarovana družba tudi pri nas na noge spravila.«919918 Leon Stanislav Voncina (Novi Vinodolski, Hrvaška, 7. 4. 1826 – Ljubljana, 4. 11. 1874), leta 1849 posvecen v duhovnika, študij nadaljeval na Avguštineju na Dunaju, kjer leta 1853 doktoriral, med leti 1854 in1874 predaval cerkveno pravo in zgodovino na Bogoslovnem ucilišcu v Ljubljani, clan škofijskega konzistorija in cerkvenega sodišca, odbornik Zgodovinskega društva, odbor­nik, predavatelj in soustanovitelj Katoliške družbe za Kranjsko, med ustanovitelji Slovenske matice. Marijan Smolik, Voncina, Leon Stanislav, v: SBL, 4. zvezek, Ljubljana 1980–1991, str. 577. Ustanovitev društva, ki ga je podprlo mnogo donatorjev, je bila 29. aprila 1855.920919 Leon Voncina, Katoliška družba rokodelcev v Ljubljani, v: Zgodnja Danica (1855), št. 16, str. 71. Zjutraj je bila slovesna maša v nunski cerkvi, ki jo je daroval stolni prošt Simon Ladinig (1805–1857), popoldan ob 5. uri pa so se zbrali v Knežjem dvor­cu, kjer je Voncina naznanil ustanovitev društva, nato sta ustanovitev pozdravila še predsednik deželnega sodišca Edvard Joša in deželni upravitelj grof Gustav Chorinsky (1806–1873), na koncu pa so zapeli še cesarsko himno.921920 V istem letu sta bili ustanovljeni tudi društvi v Trstu in Mariboru. Že prvo leto se je v društvo vpisalo 149 rokodelskih pomocnikov, v letu 1865 58 in letu 1905 11 novih clanov,922921 Prav tam, str. 79–80. v letih do 1930 se je v društvu zvrstilo preko 2.500 mladih rokodelcev, v tridesetih letih 20. stoletja pa je imelo društvo letno okoli 100 clanov.923922 NŠAL 206, šk. 1, Katoliško društvo rokodelskih pomocnikov v Ljubljani; seznam clanov, 1855–1923. Clanstvo društva se je zaradi narave njihovega poklica dinamicno spreminjalo. V zacetku društvenega leta 1877/78 je imelo društvo 50 rednih in castnih clanov, zaradi izgube dela jih je v druge kraje odpotovalo 18, 3 so bili vpoklicani v vojsko, 6 jih je odpadlo, tako da je bilo ob koncu po­slovnega leta 32 rednih in 12 castnih clanov.924923 O številu sklepamo na podlagi obcnih zborov, ki so bili sklepcni šele, ko se je na njem »nabralo« 50 clanov, torej polovica. NŠAL 206, šk. 2, Knjiga zapisnikov odborovih sej; 1929-1936. Ob prvi obletnici je društvo doletela cast, da ga je obiskal Adolf Kolping. To se je zgodilo 4. maja 1856, ko je potoval iz Gradca v Trst. V nunski cerkvi je blagoslovil društveno zastavo, popoldan pa spregovoril društvenikom v dvorani Knežjega dvorca.925924 NŠAL 206, šk. 2, Rechenschaftsbericht über den katholischen Gesellen-Verein in Laibach, 1878, str. 5. Kolpingova misel »Vera in delo – to je zlato dno rokodelstva«926925 Adolf Kolping in katoliško društvo rokodelskih pomocnikov, v: Drobtinice 21 (1887), str. 164–202. strnjeno poudarja glavni namen društev, ki so stremela k temu, da bi rokodelski pomoc­niki postali dobri katolicani, dobri mojstri in dobri državljani. Clan društva je lahko postal vsak rokodelski pomocnik ali za pomocnika izuceni kvalificirani delavec v tovarniških ali drugih podjetjih, ki je »pošteno živel ali je vsaj tako sklenil živeti.«927926 Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, str. 35. Predsednik, ki ga je izvolil skupni odbor in moral potrditi škof, je imel najvecja pooblastila pri vodenju društva in je bil njegova duša, okrog katere naj bi se zbirali rokodelski pomocniki kot sinovi okrog oceta in ki naj bi bdel nad tem, da je društvo delovalo v pravem duhu. Društveni organi so bili: odbor, ki so ga sestavljali predsednik in podpredsednik, oba sta morala biti katoliška duhovnika, tajnik, blagajnik, ucitelji, starosta in odborniki reditelji; pokroviteljstvo, ki so ga sestavljali donatorji društva; skupni odbor, sestavljen iz odbora in pokroviteljstva, ki je poleg volitev predsednika odlocal o naložbah; nadzorstvo in obci zbor.928927 Prav tam. Društvo se je financiralo iz clanarine, prostovoljnih prispevkov oseb in go­spodarskih družb. Podpirali so ga predvsem duhovniki, ki so društvu podarjali letne prispevke in zapušcine ob smrti. Prvega predsednika društva, Leona Voncino, je nasledil Janez Gnjezda,929928 NŠAL 206, šk. 1, pravila društva iz leta 1933. ki je bil prej podpredsednik in je društvo vodil med letoma 1874 in 1904. Za njim pa mu je do leta 1945, ko je bilo društvo prisilno razpušceno, predsedni­koval Alojzij Stroj.930929 Janez Gnjezda (Idrija, 11. 5. 1838–Ljubljana, 10. 9. 1904), leta 1861 posvecen v duhovnika, med letoma 1860 in 1882 študijski prefekt v Alojzijevišcu, od leta 1882 katehet v ljudskih šolah, med letoma 1886 in 1903 profesor verouka na realki v Ljubljani, leta 1877 med ustanovitelji Cecilijinega društva, ki mu je bil prvi tajnik in od leta 1896 predsednik, od leta 1878 do smrti urejal Cerkvenega glasbenika, pouceval na orglarski šoli. Janko Šlebinger, Gnjezda, Janez, v: SBL, 1. zvezek, Ljubljana 1925–1932, str. 224. Društvena pravila iz sredine 19. stol. so za dosego namena društva pred­videvala naslednja sredstva: poucevanje v veri in nujnih in uporabnih znanjih, javnem nastopanju, petju, branju strokovnih del, medsebojni pogovor in zaba­vo ter vestno izvrševanje dolžnosti katolicana.931930 Alojzij Stroj (Lipnica, 15. 6. 1868–Ljubljana, 18. 6. 1957), leta 1892 posvecen v duhovnika, najprej semeniški duhovnik, nato dve leti kaplan v Crnem Vrhu nad Idrijo, med letoma 1894 in 1905 katehet v ljubljanskih šolah, med letoma 1905 in 1919 spiritual v duhovnem semenišcu v Ljubljani, od leta 1919 stolni kanonik, od leta 1942 prelat. Stroj, Alojzij, v: SBL, 3. zvezek, Ljubljana 1960–1971, str. 526. Program se je scasoma sicer prilagajal in dopolnjeval, vendar v osnovi ostal isti ves cas delovanja društva. Že takoj prvo leto je pricelo z izobraževanjem, ki je bilo organizirano ob nedeljah od 11. do 12., od 14. do 15. in od 17. do 19. ure, in sicer v kršcanskem nauku, petju, risanju, pisanju, racunstvu, zemljepisu in naravoslovju. Za pou­cevanje je Voncina pridobil ucitelje z ljubljanske realke.932931 NŠAL 206, šk. 1, Statuten des katholischen Gesellen-Vereines in Laibach. Pozneje so v društvu poucevali še razne jezike (nemškega, italijanskega in celo francoskega). Po prvi svetovni vojni so se pricela tedenska strokovna predavanja, npr. o obrtnem de­lavskem pravu, o umetni obrti, zdravstvu.933932 Katoliška rokodelska družba v Ljubljani, v: Zgodnja Danica (1855), št. 42, str. 177–178. V pravilih iz leta 1933 piše, da je imel odbor nalogo, da je vsake pol leta napravil ucni red, ki naj bi obsegal kr­šcanski nauk, petje (duhovno in svetno), branje, pisanje, racunstvo, jezike, risa­nje in upodabljanje, zemljepis in zgodovino, naravoslovje s poudarkom za pouk rokodelstva, teoreticni in prakticni strokovni pouk za razna strokovna dela. Poleg »rednega« izobraževanja so v društvu organizirali tudi razne stro­kovne tecaje, in sicer: krojaške, cevljarske, mizarske, knjigoveške, govorniške, jezikovne, strokovno risanje, umetnostnozgodovinske, o zgodovini kršcanstva in celo potopisna predavanja.934933 Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, str. 49. Takoj ko se je zadostno število clanov zanimalo za kakšno izobraževanje, so organizirali tecaj. Že od samega zacetka je v dru­štvu delovala knjižnica, v kateri je bilo že prvo leto na voljo okoli 400 knjig, ki jih je v vecini podaril deželni svetnik grof Andreas Hohenwart zu Gerlachste­in (1794–1881). Leta 1900 je knjižnica vsebovala že okrog 750 knjig, od tega polovico strokovnih del, ostale pa so imele nabožne in zabavne vsebine.935934 Prav tam. Delo knjižnicarja je opravljal eden izmed clanov. Društvo je imelo svoje prve prostore v Knežjem dvorcu na Gosposki ulici. Veliko pridobitev v razvoju društva je pomenilo odprtje novega lastnega Roko­delskega doma na Poljski ulici (danes Komenskega) 28. avgusta 1887, v katerem je lahko še dodatno razvilo svoje dejavnosti. V domu so bili velika društvena soba, knjižnica, gostišce, vrt in kegljišce, sobe za služkinje, shrambe, kleti ter stanovanja oziroma prenocišca.936935 NŠAL 206, šk. 4, Prašalna pola za poizvedbo kršcansko socialnih in katoliških delavskih društev v kraljevinah in deželah vzposto­panih v državnem zboru za leto 1900, spisi 1885–1936. V njem je imelo 9 rokodelskih pomocnikov svoj dom.937936 NŠAL 206, šk. 2, inventar rokodelskega doma iz leta 1930. Ob gradnji doma je nastal velik dolg, ki je društvo še dolgo breme­nil, leta 1910 je imelo tako 37.000 K dolga. Hišni red iz casa, ko je bil predsednik Alojzij Stroj, je narekoval, da so se morali pomocniki, ki so bivali v domu, ude­leževati društvenega življenja, zlasti skupnega prejemanja obhajila (praznik sv. Jožefa in Marijino brezmadežno spocetje), biti prisotni na procesiji v stolnici za praznik sv. Rešnjega telesa, na obletni maši ob ustanovitvi ter seveda ob nede­ljah in praznikih hoditi k maši in popoldanskemu blagoslovu, zelo priporocena pa je bila udeležba pri velikonocni procesiji v uršulinski cerkvi. Udeleževati so se morali tudi predavanj. Za red v domu so skrbeli društveni reditelji. Zvecer med 7. in 9. uro sta bili vsem na voljo pevska soba in citalnica, zato takrat niso sprejemali obiskov.938937 NŠAL 206, šk. 1, obcni zbor, 4. 5. 1910. Med letoma 1917 in 1936 je bil v domu zacasni vajeniški dom, ki je nudil prenocišca oziroma zacasen dom za 25–35 vajencev. Društvo je svojim clanom nudilo tudi veliko socialnih ugodnosti. V Roko­delskem domu je kar nekaj rokodelskih pomocnikov dobilo zacasno bivališce, poleg tega pa so tam lahko dobili tudi poceni obroke hrane. Nudil je tudi pre­nocišca za rokodelske pomocnike iz drugih dežel, ki so se ustavili v Ljubljani. V letu 1894 je v domu prenocilo 60 društvenikov iz drugih krajev. Najpogosteje so potovali v Trst, Celovec, Gradec, prihajali pa so od vsepovsod, iz Slovenije, s Ceške, Koroške, z vseh koncev Avstrije in Nemcije.939938 NŠAL 206, šk. 2, hišni red. Že na zacetku so v dru­štvu na predlog grofa Hohenwarta ustanovili hranilnico, cebelico, v letu 1909 je v hranilnico vlagalo 21 društvenikov.940939 NŠAL 206, šk. 1, knjiga potovanj vajencev 1888–1897. Od leta 1872 dalje je imelo društvo svo­jo lastno bolniško blagajno, pozneje pa tudi lastno posredovalnico dela. Vsak clan, ki je pristopil k bolniški blagajni, je mesecno vplaceval 20 kr. Že po dveh mesecih pa je imel pravico, da je v primeru bolezni prve štiri tedne dobil 3 fr, naslednje štiri 1,5 fr in še naslednje štiri 1 fr.941940 V arhivu Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov v Ljubljani je ohranjena knjiga vlagateljev za leti 1909 in 1910, šk. 3. V poslovnem letu 1877/78 je bilo tako petim bolnim clanom izplacano 66 fr podpore.942941 NŠAL 206, šk. 1. Kronika 1855-78, zakljucek leta 1871. Delovala je do leta 1902.943942 NŠAL 206, šk. 2. Rechenschaftsbericht über den katholischen Gesellen-Verein in Laibach, 1878, str. 5. Na prvem katoliškem shodu leta 1892 so v resoluciji o kršcanskem življe­nju podprli delovanje »katoliških družb rokodelskih pomocnikov« v krajih, kjer so že delovale, in spodbudili k ustanavljanju novih, kjer se to spozna za potreb­no, pri tem pa naj se posebna skrb posveti stanovanjem za ucence, ki ne stanu­jejo pri svojih starših.944943 NŠAL 206, šk. 2. Zapiski o clankih o društvu rokodelskih pomocnikov in podatkih o društvih v Sloveniji ˜ 1925 – 1. zvezek, str. 19. Društvo je skrbelo tudi za razvedrilo in prosti cas svojih clanov, da ne bi zahajali v zakotne mestne beznice. V šestdesetih letih 19. stoletja je bilo roko­delsko društvo tudi edino, ki je v Ljubljani prirejalo zabave, na katerih so izva­jali slovenske tocke.945944 Porocilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem katoliškem shodu kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, pripravljalni odbor, Ljubljana 1893, str. 116–117. Društvo je posebej slovelo po svojem pevskem in še bolj po igralskem od­ru.946945 Marijan Smolik, Voncina, Leon Stanislav, v: SBL, 4. zvezek, Ljubljana 1980–1991, str. 577. Prvo igro z naslovom Der Gesellenverin so clani ob vsesplošnem navduše­nju društvenikov in gostov uprizorili že leta 1857,947946 Zbor so med drugim vodila slovita imena kot Anton Foerster, Viktor Adamic, Marko Bajuk. Prepevali so tako cerkvene kot posvetne pesmi. Vcasih je zbor sodeloval tudi pri procesiji sv. Rešnjega telesa v Ljubljani, kar je bilo veliko priznanje in cast. V njem je sodeloval tudi operni pevec Leopold Kovac, tenorist v ljubljanski operi, gostoval pa je tudi po tujih odrih. Poleg tega so iz društvenega pevskega zbora izšli mnogi pevci, ki so se pozneje uveljavili v raznih pevskih sredinah. Obcasno sta obstajala tudi mladeniški pevski zbor in društveni tamburaški zbor. Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, str. 66–70. ob drugi obletnici društva. Poleg citalniškega je bil takrat to edini slovenski oder v mestu. Igrali so razno­vrstne igre, mnoge so bile napisane prav za njih.948947 NŠAL 206, šk. 1, kronika 1855–1878, 10. 5. 1857. Pred prvo svetovno vojno je bilo letno na sporedu 10–15 iger. Igrali pa niso le na lastnem odru, ampak so gostovali v Ljudskem domu, ob slavnostnih prilikah v operi in drami, v Kranju, Novem mestu, na Vrhniki, v Domžalah …949948 V arhivski zapušcini društva, ki ga hrani NŠAL, je ohranjenih nad 60 predlog za igre, ki jih je uprizarjalo društvo. Društvo je skrbelo tudi za versko vzgojo svojih clanov, da bi v svojem po­klicu in stroki videli od Boga namenjeno jim delo in bi se ga z veseljem oprijeli oz., kot je zapisal pisec v Zgodnji Danici leta 1855: »Zastonj bo vse drugo priza­devanje, dokler bo serce popaceno.« Porocilo iz leta 1901 daje dobro sliko o dejavnosti društva v enem letu.950949 Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, str. 71–77. V letu 1900 so bili tako 104 clani, 55 rednih, 26 podpornih in 23 castnih. Ime­lo je naslednje tecaje: pevski (24 udeležencev), pisanje in narek (10), risanje (4), modeliranje (1), kot predavanje pa je naveden le nedeljski kršcanski nauk. Knjižnica je imela okrog 750 knjig. Poleg tega so imeli 1 izlet, 4 vecerne zabave v društveni hali s teatrom in petjem, ob nedeljah pa kegljanje. Kljub temu so društva ob koncu 19. stoletja že dosegala svoj zenit in sta se njihova moc in pomen le še zmanjševala. Ob prelomu stoletja je škof Jeglic ob obiskih domov rokodelskih pomocnikov vedno znova ugotavljal, da so ta društva zelo pomembna, a da bolj dremljejo.951950 NŠAL 206, šk. 3. Prašalna pola za poizvedbo kršcansko socialnih in katoliških delavskih društev v kraljevinah in deželah vzposto­panih v državnem zboru za leto 1900, spisi 1885–1936. Leta 1905 in 1911 je društvo organiziralo uspešni in odmevni razstavi. Med prvo svetovno vojno, ko je bil ukinjen pouk na obrtno nadaljevalnih šolah, je društvo brez prekinitve skrbelo za poucevanje v racunanju, pisanju in tehnic­nem risanju za obrtni narašcaj.952951 Jeglicev dnevnik, str. 281. Iz društva je izšlo mnogo dobrih rokodelcev in znamenitih Slovencev.953952 Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, str. 48–49. Tesno v povezavi s Katoliškim društvom rokodelskih pomocnikov v Lju­bljani je bila tudi skrb za vajence oziroma Društvo za varstvo vajencev ter Obr­tniška stavbna zadruga in Društvo rokodelskih mojstrov. Poleg društva v Ljubljani so na obmocju ljubljanske škofije delovala še dru­štva v Šentvidu nad Ljubljano, Škofji Loki, na Vrhniki in v Novem mestu. Katoliško društvo rokodelskih pomocnikov v Šentvidu nad Ljubljano je bilo ustanovljeno leta 1883. V zacetku je imelo 100 clanov, kmalu pa se je nji­hovo število celo potrojilo. Leta 1888 je odprlo lasten dom, a si je nakopalo ogromno dolga, kar v višini 13.0000 gld, kar je nato delovanje društva mocno zavrlo.954953 Naj jih navedem le nekaj: Avgust Žabkar (1855–1930), tovarnar, ob prelomu stoletij je bilo v njegovem podjetju, ki je izdelovalo železne konstrukcije in prve bencinske motorje pri nas, zaposlenih okrog 150 ljudi; Ivan Jebacin (1850–1927), slikar, poslikal mnogo križevih potov (Šmarje, Ig, Bled …) in fresk; Ivan Pengov (1879–1932), slikar; Lovro Cešnovar (1848–1905), ustanovi­telj znane ljubljanske gostilne Stari tišlar; Josip Gostincar (1860–1942), delavski organizator in politik; Franc Jenko, izdelovalec orgel. Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, str. 38–59. Leta 1902 je imelo 79 clanov, knjižnico s 150 knjigami, v domu je pre­spalo 10 potujocih pomocnikov, imelo je 4 javne prireditve.955954 Fran Erjavec, Ob 60 letnici Blaž Potocnikove citalnice v Št. Vidu nad Ljubljano; Ljubljana 1926, str. 36–37. Dom so zaradi dolgov leta 1917 prodali Škofijskemu društvu za varstvo sirot v Ljubljani. Društvo v Novem mestu je bilo ustanovljeno leta 1886. Leta 1902 je imelo lastni dom, 36 clanov, knjižnico z blizu 500 knjigami, v domu je prenocilo 7 po­tujocih rokodelskih pomocnikov in je imelo 3 javne prireditve.956955 NŠAL 206, šk. 2. Zapiski o clankih o društvu rokodelskih pomocnikov in podatkih o društvih v Sloveniji ˜ 1925 – 1. zvezek, str. 23. Ob vizitaciji v Novem mestu 26. junija 1903 je škof Jeglic glede društva zapisal: »V mestu je rokodelsko društvo: žalibog, da je komaj tretjina pomocnikov vpisana, še ti po letu slabo prihajajo; drugim ne dajo gospodarji, ali pa jih odvraca beseda: ti boš farški hlapec.«957956 Prav tam, str. 25. Leta 1929 je imelo 40 clanov in sobo s šestimi posteljami za prenocevanje tujih rokodelcev.958957 Jeglicev dnevnik, str. 215. Društvo na Vrhniki je bilo ustanovljeno leta 1891. Šest let zatem je odprlo lastni dom, ki je postal središce katoliškega družabnega življenja v kraju, vendar je samo društvo pocasi »hiralo«, kot je ob vizitaciji župnije leta 1906 zapisal škof Jeglic.959958 NŠAL 14, šk. 17, leto 1929, Novo mesto. Leta 1902 je imelo 88 clanov, knjižnico, 4 javne prireditve, v domu je prenocilo 25 potujocih rokodelcev. Društvo je imelo bolniško podporno bla­gajno, cebelico, organiziralo je tecaje za risanje, racunstvo, nemšcino, petje in igranje na tamburice.960959 Jeglicev dnevnik, str. 348. Društvo Škofja Loka je bilo ustanovljeno leta 1895 in je imelo leta 1902 45 clanov, lasten dom s knjižnico, v domu je prenocilo 10 potujocih rokodelcev, imelo je 4 javne prireditve.961960 NŠAL 206, šk. 2. Zapiski o clankih o društvu rokodelskih pomocnikov in podatkih o društvih v Sloveniji ˜ 1925 – 1. zvezek, str. 27. 7.2.1.2 Društvo rokodelskih mojstrov Iz Društva rokodelskih pomocnikov je izšlo mnogo mojstrov, ki so nato kot pokrovitelji skrbeli za društvo oziroma se kot clani udeleževali društvenega življenja. Leta 1905 je bila v Mestnem domu odmevna obrtna razstava, ki jo je skupaj pripravilo 33 mojstrov in 23 pomocnikov. Ob narašcajoci industrijski proizvodnji so za namen zavarovanja interesov obrtništva in vsestranske pod­pore in vzgoje obrtniškega narašcaja in vajencev leta 1908 ustanovili Društvo rokodelskih mojstrov. Društvo se je zavezalo, da bo posredovalo službe vajen­cem, jim oskrbelo hrano in prenocišca in skrbelo za njihovo vsestransko izo­brazbo, posebej še versko in patrioticno zavest, poleg tega bo skrbelo tudi za rokodelske pomocnike, za njihovo strokovno izobrazbo in podpiralo Katoliško društvo rokodelskih pomocnikov. Delovalo je v raznih oblikah za korist pospešitve in zašcite obrtnikov in obrti. Da bi imel obrtni narašcaj dobro vzgojo, je leta 1908 ustanovilo Društvo za varstvo vajencev, ki ga je ves cas izdatno podpiralo. Bilo je tudi dejaven clen pri delovanju Obrtniške stavbne zadruge. Društvo je podpiralo vajeniško zavetišce, ki je delovalo pod vodstvom Društva za varstvo vajencev, in skrbelo za izobrazbo vajencev. Skrbelo je, da so nekateri vajenci, ki so se vsak dan vozili v Ljubljano, v Rokodelskem domu dobili brezplacno hrano. Za clanstvo je prirejalo redna strokovna predavanja in družabne vecere v Rokodelskem domu. Leta 1938 je imelo okoli 200 clanov. Ko je bil leta 1936 zgrajen nov vajeniški dom na Kersnikovi ulici, so bili v odbor zadruge vajeniškega doma, ki je vodila dom, imenovani tudi rokodelski mojstri. Z uresnicitvijo teh ciljev je tudi Društvo rokodelskih mojstrov spre­menilo pravila in pricelo delovati bolj v smeri strokovne izobrazbe in podpore obrtnikov in ne vec toliko s socialno noto.962961 Prav tam, str. 29. 7.2.1.3 Društvo za varstvo vajencev Tesno v povezavi s Katoliškim društvom rokodelskih pomocnikov v Lju­bljani je bila tudi skrb za vajence. Od leta 1872 so imeli vajenci v okviru društva rokodelskih pomocnikov poseben nedeljski pouk. Od leta 1895 pa so se zbirali v Katoliškem mladeniškem društvu, ki je delovalo v isti stavbi in pod istim vod­stvom.963962 Spomenica ob 30 letnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani. 1908–1938, str. 5-13. Medse so sprejemali vajence, ki so dopolnili 14 let, in v letu 1906 je imelo društvo že 70 clanov.964963 Izdatno financno pomoc za oskrbo vajencev je prispeval Franc Metelko (1789–1860), jezikoslovec, veliki podpornik vajencev, ki je ob nedeljah pouceval verouk, po smrti pa je svoje premoženje zapustil za Metelkovo ustanovo, ki naj bi bila namenjena oskrbi vajencev za cas, ko bodo imeli svoj lasten dom. Prav tam, str. 80-81. Leta 1908 je bilo ustanovljeno Društvo za varstvo vajencev z namenom, da skrbi za izobrazbo, izvežbanost ter naravno nepokvarjenost obrtniškega nara­šcaja. Skrbelo je zlasti za vajence, ki niso imeli nobene opore, da bi se kje nau­cili obrtniških spretnosti. Po posredovanju društva je vsako leto dobilo službo 80–90 vajencev; do leta 1928 je tako posredovalo službo nad 1.400 vajencem.965964 Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), str. 84. Mnogim je pomagalo materialno, za božic je npr. svoje clane obdarilo z obutvi­jo in obleko, poleg tega je društvo skrbelo še za izobrazbo ter koristno preživlja­nje prostega casa, delilo poceni oziroma zastonj obroke hrane za vajence, ki so se vozili v Ljubljano. Prve prostore je dobilo v Medijatovi hiši. Pred vojno je bilo predvsem po zaslugi škofa Jeglica že vse pripravljeno, da bi se zgradil poseben vajeniški dom za 300 vajencev, vendar je vojna to preprecila.966965 NŠAL 206, šk. 4, Društvo za varstvo vajencev, prošnja za podporo 1928. Od leta 1917 do 1936 je imelo društvo v Rokodelskem domu zacasni vaje­niški dom, kjer so vajenci za nizko placilo dobili stanovanje in hrano. Naenkrat je tam lahko bivalo 25–35 vajencev. Za internat so po posredovanju Društva ro­kodelskih mojstrov v Ljubljani pridobili denar ministrstva za obrt in industrijo, banske uprave, mestnega poglavarstva in Združenja trgovcev. Nov vajeniški dom je bil zgrajen leta 1936, najvec zaslug za to pa so ime­li društvo Dobrodelnost,967966 Spomenica ob 30 letnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani. 1908–1938, str. 8-11. Zadruga vajeniški dom in ljubljanska škofija, ki je domu odstopila zemljišce, ki je bilo del ustanove Marije Svetine, s katero je škofija upravljala. Dom je nudil stanovanje za okrog 150 vajencev in bil last Zadruge vajeniški dom, ki je skupaj z društvom Dobrodelnost tudi upravljala z domom, notranje vodstvo pa je bilo v rokah križnikov.968967 Glej poglavje 6.1.1.6 Dobrodelnost. 7.2.1.4 Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije Društvo je bilo ustanovljeno leta 1872, skozi zgodovino pa je nosilo raz­licna imena: Podporno društvo za duhovne ljubljanske škofije, Duhovsko pod­porno društvo, Duhovniško podporno društvo in nazadnje Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije.969968 Spomenica ob 30 letnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani. 1908–1938, str. 8-11. Društvo je nastalo v drugi polovici 19. sto­letja zaradi slabega ekonomskega položaja duhovšcine. Še posebej slabo je bilo stanje nižje duhovšcine, kaplanov in tistih, službujocih na manjših podeželskih župnijah.970969 NŠAL 204, Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije, šk 1. Pravila. Šlo je za stanovsko društvo duhovnikov ljubljanske škofije z namenom pomoci socialno ogroženim duhovnikom: obnemoglim, bolnim in ubožnim clanom društva. Šlo je za prostovoljno društvo, ki je delovalo po principu vza­jemne samopomoci, in ga je škof Jernej Vidmar ob ustanovitvi toplo priporocal svoji duhovšcini.971970 Prim. Jože Macek, Gmotne razmere Cerkve in slovenske katoliške duhovšcine skozi stoletja, v: Mohorjev koledar 2016, Celje 2016, str. 222-223. Clani so ob vpisu prispevali 100 ali 50 gld in nato vsako leto 3 gld za podporni fond, iz katerega so nato podpirali pomoci potrebne clane, a je bila vsota podpore omejena na 200 gld. Poleg clanarine so prejemali tudi do­tacije, darila itd. Da je bilo društvo potrebno, kaže dejstvo, da je leta 1874 štelo že 420 clanov od 598 škofijskih duhovnikov, kar je 70 % vseh.972971 NŠAL 204, šk. 1. Vabilo škofa Vidmarja duhovnikom naj se vclanijo v društvo, 1872. Društvo si je premoženje naložilo v papirne rente, obligacije in hranilne knjižice, od katerih so letno dobivali obresti. V letu 1888 je društvo imelo 1.868 gld prihodkov, od tega 1.021 gld letnine, ostalo od obresti, 870 gld pa so name­nili za podpore. Podpore so razdelili osmim posameznikom.973972 Šematizem ljubljanske škofije, 1874, str. 89, NŠAL 204, šk. 1. Med temi, ki so prosili in dobili podporo, so bili razlicni razlogi. Nekateri so prosili zaradi drage selitve in nabave potrebne opreme na novi postojanki, najvec pa jih je bilo zaradi zdravljenja v toplicah ali bolnišnici. Anton Žgur (1845–1908), župnijski upravitelj v Ledinah, je prosil za pomoc, ker je zbolel, ko ga je med službenim potom, ko je šel obhajat v hribe, ujela nevihta in prepih. Bolezni se skozi pol leta ni uspel pozdraviti, zato so mu svetovali toplice, za katere pa ni imel sredstev. K prošnji je priložil tudi zdravniško potrdilo in odbor mu je dal podporo v višini 60 gld.974973 NŠAL 204, šk. 1. Imeniki in racunska porocila društva – tiski, in seznam prejemnikov podpore; 1875–1906. Po koncu prve svetovne vojne so se duhovniki znašli v precej slabši eko­nomsko-socialni situaciji kot pred tem, odnosi med Cerkvijo in državo pa so ostali neurejeni vse do zacetka druge svetovne vojne. O naglem poslabšanju so se duhovniki pritoževali. Nek hribovski župnik je leta 1919 dejal: »Še nikoli nismo bili duhovniki v takih gmotnih stiskah kakor sedaj. Vecina nas ne more vec izhajati s svojimi dohodki. Treba si je pritegati pri hrani in obleki, da moremo na­prej riniti. /…/ Cloveka skrbi kaj bo v bodocnosti /…/ Morda bo kdo ugovarjal, saj imamo v ljubljanski škofiji Duhovsko podporno društvo. Res je, toda društvo ima tako malo clanarino, da ne more resnicnim potrebam zadostiti. Ako pa društvo zelo dvigne clanarino, je pa vprašanje, koliko clanov bo še ostalo.« Ker do sporazuma z državo ni prišlo, je škof Jeglic podprl zamisel o refor­mi društva, ki so jo izpeljali v letih 1927–1929, saj so ugotovili, da s strani drža­ve ne bo rešitve, zato si lahko pomagajo le sami.975974 NŠAL 204, šk. 3, leto 1888. Reformirali so nacin zbiranja sredstev, saj so morali poskrbeti tako za bolezensko kot starostno zavarovanje duhovnikov. Število tistih, ki so prosili za pomoc, je bilo v tridesetih letih neprimerno vecje kot v casu prejšnje države. V letu 1936 je društvo razdelilo za 50.389 din podpore obolelim duhovnikom, kar je pomenilo približno 30 povprecnih me­secnih plac (povprecna mesecna placa v letu 1935 je znašala 1.700 din). Bole­zenski sklad je imel 265.984 din imetja. V tistem letu so 30 upokojenim duhov­nikom razdelili 59.920 din podpore iz starostnega sklada. Starostni sklad je imel leta 1936 2.009,274 din. A mnogi duhovniki niso zmogli placevati prispevkov za društvo, tako 51 župnij ni prispevalo sredstev za starostni sklad, clanarino pa je placalo le 69 % clanov. V prvi polovici leta 1937 je podporo zaradi bolezni društvo namenilo 28 posameznikom v višini 22.861 din. Med njimi je bil tudi Ignacij Zupanc (1864–1945), župnik v Predosljah. Ta je zbolel in lokalni zdravnik ga je napotil v Ljubljano, kjer mu je zdravnik v Leonišcu ugotovil vnetje žolcnega mehurja in slepica, tam se je zdravil 15 dni. Stroški zdravljenja so znašali 2.443 din, zato je prosil društvo za podporo in to mu je nakazalo 1.265 din podpore.976975 Boštjan Gucek, »Nosi le zakrpano obuvalo« : Oris družbenega položaja duhovšcine na Slovenskem (1918–1941), (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 44), Ljubljana 2022, str. 196–199. 7.2.2 KATOLIŠKE STROKOVNE – SINDIKALNE – DELAVSKE ORGANIZACIJE Kršcanskosocialno gibanje je svoje programske smernice dobilo s prvim slovenskim katoliškim shodom leta 1892, sestavni del tega gibanja je bilo tudi reševanje t. i. delavskega vprašanja. V ta namen so ustanavljali najprej katoliška podporna in izobraževalna društva ter zadruge, pozneje pa se je dejavnost usmerila predvsem v strokovne organizacije. Delavskega vprašanja so se že pred tem dejavno lotili socialdemokrati, kar je ob nastanku katoliških in liberalnih organizacij prineslo veliko pestrost, a hkrati tudi hude medsebojne spore. Razvoj kršcanskosocialnih strokovnih organizacij na Slovenskem lahko v grobem razdelimo na tri etape: 1. zacetno obdobje, od ustanavljanja prvih dela­vskih združenj do ustanovitve JSZ leta 1909, 2. JSZ kot centrala organiziranega katoliškega delavstva na Slovenskem od 1909 do 1935, 3. razkol, ustanovitev paralelne delavske zveze ZZD leta 1935 in izlocitev JSZ iz katoliškega tabora leta 1940. 7.2.2.1 Zacetno obdobje, od ustanavljanja prvih delavskih združenj do ustanovitve JSZ leta 1909 Proces industrializacije se je na Slovenskem pricel krepiti v sredini 19. sto­letja. Ceprav je tempo razvoja zaostajal za ostalimi deželami v monarhiji, se je industrija cedalje bolj krepila, socasno s tem procesom se je pricel tudi proces številcne krepitve sloja delavstva. To se je rekrutiralo zlasti iz kajžarjev, naje­mnikov in malih kmetov, ki so po zemljiški odvezi zabredli v dolgove, in pro­padlih obrtnikov, ki niso mogli konkurirati izdelkom industrijske proizvodnje. Siromašne mezde, neustrezne varnostne in higienske razmere v obratih, dolg delovni cas, neurejeno socialno zavarovanje itd. je delavstvo potiskalo v cedalje slabši položaj in hudo izkorišcanje. Delavstvo se v monarhiji dolgo ni uspelo oziroma moglo organizirati, kot se je to dogajalo v drugih industrijsko razvitejših državah. K temu so prispe­vali struktura delavstva, ki je bila v glavnem kmecke in obrtniške provinience, grožnje industrialcev pred odpusti in izgubo že tako skromnega eksistencnega minimuma ter rigorozna protidelavska zakonodaja in ukrepi. Avstrijske oblasti so šele leta 1867 dovolile ustanavljanje delavskih izobraževalnih društev, po letu 1870 pa ukinile še prepoved ustanavljanja delavskih strokovnih organizacij. Po živahnem zacetku so delavska društva, ki so bila socialdemokratskega znaca­ja, konec sedemdesetih let zaradi gospodarske krize in preganjanja voditeljev po vecini razpadla. Ponovno so z živahnim delovanjem pricela konec osem­desetih let in si v naslednjih letih zgradila široko mrežo strokovnih organiza­cij industrijskega, prometnega, rudarskega in obrtniškega delavstva. Tesno so bila povezana še z mrežo delavskega zadružništva, ki si je preko konzumnih in stanovanjskih zadrug prizadevalo izboljšati položaj delavstva. Te organiza­cije so tako postale najpomembnejše oporišce socialdemokratskega gibanja na Slovenskem.977976 NŠAL 5, šk 53, Duhovniško podporno društvo, porocilo iz obcnega zbora 30. junija 1937, št. 3398; in NŠAL 204, šk. 9, prošnja Ignacija Zupanca 11. 2. 1937. Cerkev, tako vesoljna kot krajevna na Slovenskem, je perece delavsko-so­cialno vprašanje dolgo casa odrivala na stran. Prav prodor socialdemokratskih nazorov in izguba vpliva na cedalje vecje število delavstva sta bila ena glavnih vzgibov, da se je Cerkev koncno vzdramila in ponudila svoj program in vizijo reševanja. Šele leta 1891 je papež Leon XIII. izdal okrožnico Rerum novarum,978977 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, Obzorja, Maribor 1989, str. 9–17. ki se je previdno lotila delavsko-socialnega vprašanja in je pomenila locnico pri odnosu Cerkve do tega vprašanja. Takoj po izdaji okrožnice je bil na prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892, ki je potekal po vzoru drugega avstrijskega katoliškega shoda iz leta 1889 in je imel za osrednjo nalogo formuliranje katoliškega slovenskega poli­ticnega programa, predstavljen prvi obsežni socialni program. Na socialnem podrocju je po shodu sledilo živahno gibanje, v katerem je osrednje mesto pri­padlo organiziranju zadružništva.979978 Janez Juhant, Sto let katoliškega družbenega nauka, v: Družben nauk Cerkve, str. 14-15. Pod vodstvom Janeza Evangelista Kreka se je sredi devetdesetih let oblikovala skupina iz duhovniških in delavskih vrst, ki se je zacela intenzivneje ukvarjati z delavskim vprašanjem in pricela organizira­ti kršcanskosocialna delavska, politicna, izobraževalna in konzumna društva.980979 Lukan, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, v: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1988, str. 116-117. Prvo katoliško delavsko društvo je bilo ustanovljeno na Primorskem, kjer je bil glavni idejni vodja teolog Josip Pavlica (1861–1902), in sicer leta 1891 v Mirnu pri Gorici. Leta 1893 je bila, verjetno že na pobudo Kreka, v Idriji ustanovljena Katoliška delavska družba. Leta 1894 je bilo na Krekovo pobudo ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo v Ljubljani, po vzoru kate­rega so v naslednjih letih nastale številne organizacije v industrijskih središcih: na Jesenicah, v Tržicu, Kropi, Vevcah, Ljubljani - Polju, Domžalah, Mariboru, Celju, Zagorju, Trbovljah. Pri ustanavljanju teh društev se je Krek držal dveh osnovnih pravil. Organizacije naj preko društev izvršujejo politicno propagan­do oziroma pridobivanje delavcev za katoliško stran, pri cemer je instrument bolniških in posmrtninskih podpor igral le postransko vlogo. Drugo nacelo je bilo, da se vodstvo teh društev prepusti laikom, pri cemer naj imajo kleriki le vlogo svetovalcev in uciteljev na socialnih kurzih oziroma pri socioloških in po­liticnih vprašanjih. To pa ni veljalo za društva, ki so bila namenjena delavkam, v katerih so vodilno vlogo obdržali kleriki. Tako so iniciativo in vodilne vlo­ge pri oblikovanju kršcanskih delavskih organizacij prevzeli številni laiki, med katerimi v obravnavanem obdobju velja omeniti predvsem Josipa Gostincarja (1860–1942) in Mihaela Moškerca (1872–1924).981980 Miroslav Stiplovšek, Strokovno-sindikalno gibanje na Slovenskem od leta 1868 do prve svetovne vojne, Ljubljana 1990, str. 33-34. Katoliški socialni program je bil natancneje opredeljen leta 1895 s »Soci­alnim nacrtom slovenskih delavskih stanov«, ki je bil objavljen v Crnih bukvah kmeckega stanu leta 1895 in sprejet na prvi delavski konferenci istega leta kot temeljni program slovenskega kršcanskosocialnega gibanja. Delavske organi­zacije naj bodo del celotnega katoliškega gibanja, katerega reprezentativni po­liticni predstavnik naj bo Katoliška narodna stranka. S tem se je gibanje od­povedalo lastni politicni stranki, predvideno in obljubljeno je bilo, da bodo v vodstvu Katoliške narodne stranke oziroma pozneje Slovenske ljudske stranke (SLS) dobili svojega predstavnika, kar se je zgodilo šele leta 1907. Sploh je bilo na politicnem polju ves cas zaslediti spore med delavsko frakcijo in vodstvom SLS glede ustrezne zastopanosti v vodstvu stranke oziroma da bi se znotraj nje okrepila njena stališca.982981 Walter Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, v: Österreichische Osthefte, 31 (1989), str. 474–477. V tem prvem obdobju je imelo pomembno vlogo »delavsko« zadružništvo, kamor štejemo predvsem konzumne in stavbene zadruge oziroma društva.983982 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 476–480. Za koordinacijo vseh kršcanskih delavskih organizacije je bila leta 1897 ustano­vljena krovna Slovenska kršcanskosocialna delavska zveza, ki je leta 1900 od­prla tudi delavsko pisarno za posredovanje služb in dajanje pravne pomoci.984983 O tem vec v poglavju o zadružništvu. V tem casu je Krek ustanovil le eno strokovno društvo, in sicer leta 1897 za železnicarje, s katerim pa ni uspel. V obdobju od 1894 do 1899 je kršcan­skosocialno delavstvo pod geslom: »Kršcanski delavci, združite se« izdajalo list Glasnik, ki je usmerjal delavstvo v mirno opozarjanje na svoje pravice in stiske ter kritiziral tako socialdemokrate zaradi zanicevanja vere in metode boja, ki temelji na medrazrednem sovraštvu, kot liberalce, ki s svojim kapitalom zasu­žnjujejo delavce. Po prenehanju izhajanja Glasnika je kršcanskosocialno dela­vstvo šele leta 1905 s podporo Kreka dobilo nov list Naša moc, ki ga je urejal Mihael Moškerc in je izhajal do leta 1922.985984 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 55. To prvo obdobje kršcanskega delavskega gibanja na Slovenskem bi lahko opredelili tudi kot politicno-agitacijsko obdobje, saj je bil glavni cilj pri vzpo­stavitvi delavskih in delavskoizobraževalnih društev pridobiti in organizirati delavce za katoliško »stvar«.986985 Stiplovšek, Strokovno-sindikalno gibanje na Slovenskem od leta 1868 do prve svetovne vojne, str. 34-35; Lukan, Die christlichso­ziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 477. Ustanovitev Podpornega društva delavcev in delavk v ljubljanski tobac­ni tovarni in Kršcansko-socijalnega strokovnega društva papirniških delavcev in delavk v Vevcah po stavki v Vevcah leta 1900 je pomenila prehod v drugo obdobje katoliškega delavskega gibanja na Slovenskem, ki so ga zaznamova­la strokovna društva. Ta so postala središce prizadevanj in delovanja Kreka in njegovih sodelavcev, kar je ustrezalo tudi vodstvu Katoliške narodne stranke oziroma SLS, ki je imelo z delavskim krilom neprijetne spore glede izbire kan­didatov za poslance in ni dopustilo, da bi se politicna moc tega dela okrepila. Ustrezalo pa mu je, da se cim bolj okrepijo strokovne organizacije, s cimer bi se povecal vpliv stranke na delavstvo.987986 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 481. Spremenil se je tudi odnos do stavke kot oblike delavskega boja. Ta je po­stala legalno sredstvo, medtem ko je bila v prvem obdobju povsem nespreje­mljiva, kar je bilo veckrat jasno izraženo v listu Glasnik. Krek je zagovarjal pra­vico do stavke, ce »delodajalec nece mirnim potom dati delavcem pravice …« V predavanjih je poudarjal potrebe po ustanavljanju strokovnih organizacij, ki bi skrbele za boljši položaj delavstva in preprecevale »krvavi boj« med delavci in delodajalci. Krek je poudarjal: »Strokovna društva so res nekaka bojna društva – ne s krvjo in bodalom – ampak z dokazi in vztrajnostjo in pravicnostjo,« pri cemer skrbijo za mirno poravnavo nasprotij med delom in kapitalom. V tem casu so kršcanski socialci izpeljali kar nekaj uspešnih stavk: v Papirnici Vevce leta 1900 in 1908, v tovarni vžigalic v Ljubljani leta 1900, v tobacni tovarni v Ljubljani leta 1904, še posebej pa velja izpostaviti eno najvecjih stavk na Sloven­skem v avstrijskem obdobju, aprila 1904 v železarnah na Jesenicah in Javorniku proti Kranjski industrijski družbi. Po njej so kršcanski socialci uspeli ustanoviti svojo strokovno organizacijo, ki je z okoli 500 clani postala ena najmocnejših med industrijskim delavstvom.988987 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 55-56. Krek si je predvsem v zacetku prizadeval, da bi kršcanske strokovne or­ganizacije uveljavljale prakticno nacelo nevtralnosti in bi vkljucevale in sode­lovale tudi s socialdemokratskimi delavci. V praksi se je pokazalo, da je bilo to sožitje nemogoce. Kršcanski socialci so se pritoževali, da so socialni demokrati ta društva »izrabljali, kakor so jo mogli in kadar so jo potrebovali.« Spor med or­ganizacijami katoliške in socialdemokratske provinience se je nazorno pokazal tudi pri že omenjeni stavki na Jesenicah in Javorniku, kjer so socialdemokra­ti poudarjali, da stavk ne morejo voditi samostojne strokovne organizacije, ki niso organizirane nadnacionalno in nimajo podpore v mednarodnem merilu in ne temeljijo na razrednem boju.989988 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 483– 485; Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikal­nega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 56. Kljub temu je prišlo do obcasnega medseboj­nega sodelovanja, kot npr. v gibanju za splošno volilno pravico v letu 1905, ko so se oboji udeleževali manifestacij in demonstracij. Tako sodelovanje je bilo za Cerkev vprašljivo in perece. Škof Jeglic je bil že zaradi skupnega sodelovanja pri boju za splošno volilno pravico silno vznemirjen, želel si je sicer splošne volilne pravice, vendar se je bal, da bo tako sodelovanje Cerkvi škodilo.990989 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 56. V tem oziru je Kreka »opozoril na nevarnosti, da bi se v gibanju za splošno in enako volilno pravico, katera izvira iz ateizma in iz principa ljudske suverenitete, kriva nacela poudarjalo, govorilo zoper prepotrebno avktoriteto in hujskalo na strahovanje.«991990 Walter Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 485. Nezaupanje do kršcanskih strokovnih organizacij in delavstva s strani Cerkve je bilo znacilno za vso Evropo.992991 Jeglicev dnevnik, str. 330. V obdobju do leta 1908 je bilo na Slovenskem ustanovljenih 20 kršcanskih strokovnih organizacij, velika vecina jih je delovala na Kranjskem. Združeva­le so blizu 5.000 delavcev, Krek pa je njihovo število v letu 1909 ocenil celo na 6.000. Med njimi so bili predvsem delavci in delavke iz »lahke« industrije (papirne, tobacne, tekstilne, slamnikarske …), medtem ko je težka industrija v vecini ostala v domeni socialdemokratov.993992 Schwaiger, Papsttum und Päpste im 20. Jahrhundert, str. 142-143. Za nadaljnji razvoj gibanja je imel pomembne posledice drugi vsesloven­ski delavski shod leta 1906 v Preski pri Medvodah. Pri razpravi o strokovnem gibanju so ugotovili, da bi bilo treba ustanoviti strokovni odbor, ki bi povezo­val samostojna strokovna društva, usmerjal njihovo delo in skrbel za razmah strokovnih organizacij. Navzoci zastopniki organizacij so izvolili nekaj clanov strokovnega nadzorstva, v katerega bi morale svoje clane imenovati tudi druge organizacije, kar pa se ni zgodilo. Vzrok za neuresnicenjev teh sklepov je bil go­tovo tudi v prezaposlenosti glavnega organizatorja kršcanskega delavstva Kre­ka, ki je bil ta cas zaseden s pripravami na državnozborske in deželnozborske volitve. Na shodu so sklenili ustanoviti tudi lastno vseslovensko delavsko poli­ticno organizacijo z imenom Delavska zveza, ker nikakor ni prišlo do zastopstva interesa delavcev v vodstvu SLS, vendar je tudi ta sklep ostal le na papirju.994993 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 485. Na strani organizatorjev kršcanskega delavstva je bilo v letih pred usta­novitvijo JSZ mnogo raznih pobud za ustanovitev krovne kršcanske delavske organizacije, vendar je bila ves cas prisotna dilema glede nacina povezovanja v krovno organizacijo. Ali naj sledijo socialdemokratskemu vzoru in se povežejo z avstrijskimi kršcanskimi socialci in tako pridobijo na moci ali naj prevlada povezovanje na nacionalni oziroma južnoslovanski bazi. Leta 1902 je bila ustanovljena Državna zveza nepoliticnih združenj kr­šcanskih delavcev Avstrije (Reichsverband der nichtpolitischen Vereinigungen christlicher Arbeiter Österreichs), ki naj bi postala krovna organizacija vseh kr­šcanskih strokovnih organizacij v Avstriji. Naslednje leto se je Josip Gostincar udeležil kongresa kršcanskosocialnega delavstva Avstrije na Dunaju in obljubil, da se bodo vsa slovenska delavska društva prikljucila zvezi in s tem pridobila na moci in vplivu, kar pa se pozneje ni zgodilo. Pod okriljem te zveze je nasta­la ideja združevanja kršcanskih strokovnih organizacij na nivoju posameznih panog. Leta 1906 so bile tako ustanovljene centralne panožne zveze za železni­carje, kovinarje, lesarje, tobacne delavce, papirnicarje, rudarje, peke, tekstilne delavce in gradbenike. Kot krovna organizacija panožnih zvez je nastala Dr­žavna sindikalna komisija (Reichgewerkschaftskommission), ki se je na prvem kongresu kršcanskih sindikatov Avstrije leta 1909 preimenovala v Centralno komisijo kršcanskih sindikatov (Zentralkommission der christlichen Gewerks­chaften). Kongres je sprejel tudi resolucijo, ki je obravnavala nacionalno razde­ljenost kršcanskega strokovnega gibanja v Avstriji in se je zavzela za prikljucitev že obstojecih kršcanskih strokovnih zvez v centralo, kar pa je ostala le pobožna želja. K prikljucitvi niso pristopili Cehi, ki so imeli v svojih krovnih organizaci­jah okoli 25.000 clanov, niti Slovenci. Pristopili so le Poljaki, kar pa je na njihovo gibanje vplivalo negativno.995994 Prav tam, str. 486–489; in Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 56-57. Dve panožni zvezi sta kljub temu na Slovenskem uspeli organizirati nekaj delavstva. Tako je svoje vplacilnice in skupine od leta 1901, ko je ustanovila prvo skupino v Ljubljani, snovala Kršcankosocialna prometna zveza. Leta 1906 je v Ljubljani Avstrijska kršcanska delavska tobacna zveza ustanovila vplacilni­co, naslednje leto pa skupino, v katero je vstopilo veliko delavcev in delavk, ki pa so kljub temu ohranili tudi clanstvo v Podpornem društvu delavcev in de­lavk, ustanovljenem leta 1900. Tu velja omeniti tudi kršcanskosocialno društvo papirniškega delavstva v Vevcah, ki je imelo svoje obmocje delovanja po vsej Avstriji, svoje skupine pa še v Goricanah, Medvodah, Gorici in Gratweinu blizu Gradca.996995 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 482, 489-490. Kot poizkus enotnega nastopa kršcanskega delavstva na nivoju celotne Avstrije lahko štejemo tudi skupni predlog poslancev Kreka in Karla Drexla (1872–1954) v državnem zboru o ustanovitvi Kršcanskosocialne delavske zveze (Christlichsozialen Arbeitverbandes), ki bi skupno zastopala delavce v vseh nji­hovih vprašanjih, vendar je bil predlog zavrnjen. Kljub temu, da je Krek še v avgustu leta 1907 poudarjal, da pri vprašanju strokovnih organizacij ne bo napredka, ce se ne bo nesocialisticno delavstvo Avstrije združilo in poenotilo, so šli dogodki v naslednjih letih v drugo smer. Prevladali so nacionalni politicni argumenti, še posebej po aneksiji Bosne in Hercegovine leta 1908, ko so se okrepile težnje po združitvi južnih Slovanov znotraj monarhije.997996 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 59-60. Gostincar je na cetrtem vseslovenskem delavskem sho­du 28. novembra 1909 pojasnil, da so samostojno JSZ ustanovili šele potem, ko so na sestankih z avstrijskimi kršcanskimi socialci v Gradcu in na Dunaju ugotovili, da bi bila združitev kršcanskosocialnih organizacij po socialdemo­kratskem vzoru v državnem smislu neustrezna. Pozneje so kot vzroke omenjali še številne druge tako slabe izkušnje, ki so jih imeli v tem oziru slovenski soci­aldemokrati, in nemško oholost kot navezanost avstrijskih kršcanskih socialcev na liberalce.998997 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 482, 489, 492. Organizacijsko je katoliška stran tako na nivoju celotne Avstrije kot na nivoju slovenskih dežel mocno zaostajala za konkurencno socialdemokratsko, ki je v casu do ustanovitve JSZ na Slovenskem že mocno utrdila mrežo svojih organizacij.999998 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 58–61. A zavest o ustanovitvi krovne organizacije katoliških delavskih strokovnih organizacij je cedalje bolj narašcala, še posebej potem, ko so se socialdemokrat­ske strokovne organizacije mocno okrepile in ko so se v »boj za delavce« po letu 1907 vkljucile še liberalne delavske strokovne organizacije.1000999 Leta 1893 je bila na Dunaju ustanovljena centrala avstrijskih socialdemokratskih strokovnih organizacij Strokovna komisija, ki je v naslednjih letih posvetila svojo pozornost tudi razvoju strokovnih organizacij na Slovenskem. Kmalu sta bili ustanovljeni deželni tajništvi za Gradec in Trst ter postavljeni deželni zaupniki za Koroško in Kranjsko. Leta 1901 je bila sprožena pobuda, da bi se v okviru dunajske centrale osnovalo strokovno tajništvo za vse slovenske dežele, kar je bilo izven tedanjih ustaljenih form, saj so se tajništva organizirala na deželni ravni. Leta 1905 je bilo v Trstu ustanovljeno jugoslovansko strokovno tajništvo z namenom organiziranja slovenskih delavcev v Trstu, Istri, Gorici, na Gradiškem, Kranjskem in južnem Štajerskem. Kmalu je prišlo do velikega razmaha na Primorskem, medtem ko se gibanje ni zadovoljivo širilo v osrednjo Slovenijo. Na izkušnjah Trsta je bilo leta 1908 v Ljubljani ustanovljeno strokovno tajništvo, leta 1910 pa še Zveza delavskih društev, ki sta okrepila delovanje socialdemokratskih strokovnih društev na Kranjskem. Poleg tega so delovala še posebna strokovna tajništva, kot npr. za rudarje v Trbovljah, za železnicarje. Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 15–19. Krek je pospešil priprave za ustanovitev centrale kršcanskosocialnega strokovnega gibanja. Za njegovo ustanovitev se je izrekel tudi tretji vseslovenski kršcanskosocialni de­lavski shod 2. februarja 1909 v Ljubljani. Krek je na podlagi sklepa tega shoda spisal osnutek pravil JSZ, 28. septembra 1909 pa je bil ustanovni obcni zbor JSZ, na katerem so strokovni zaupniki sprejeli predlog o ustanovitvi, potrdili pravila in izvolili nacelstvo. Za prvega nacelnika so izvolili zdravnika dr. Ivana Zajca (r. 1873),10011000 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 19-20. za predsednika nadzorstva pa Kreka.10021001 Slovenec 37 (1909), št. 222, str. 2; Peter Ribnikar, Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo, 1918–1921, I. del, Ljubljana 1998, str. 71-72. 7.2.2.2 JSZ kot centrala organiziranega katoliškega delavstva na Slovenskem od 1909 do 1935 Dne 28. novembra 1909 je bil v Ljubljani z namenom, da se JSZ predstavi »naši jugoslovanski javnosti« in natancno obrazloži svoja pravila in cilje, skli­can cetrti vseslovenski kršcanskosocialni delavski shod. JSZ je prevzela nalogo, da na temelju kršcanskih nacel vzgaja svoje clane, skrbi za izboljšanje njihovih delavnih in materialnih pogojev ter jim daje razlicne podpore. Na shodu je ustanovitev JSZ pozdravil tudi voditelj Vseslovenske ljudske stranke (VSL) Ivan Šušteršic (1863–1925), ki je poudaril pomembnost delavstva in njegovo enako­pravnost v gibanju katoliških Slovencev in nujnost enotnosti za celotno katoli­ško gibanje. Shoda se je udeležilo okrog 450 delavcev in delavk, med njimi tudi predstavnik hrvaškega kršcanskosocialnega gibanja. JSZ je namrec po nacrtih Kreka nameravala biti krovna organizacija kršcanskih strokovnih organizacij vseh južnih Slovanov v monarhiji, za kar pa od vlade ni dobila dovoljenja in je lahko delovala le na avstrijski polovici. Praksa v poznejših letih je pokazala, da je bilo njeno podrocje delovanja predvsem Kranjska. S svojim dejanskim delo­vanjem je JSZ pricela 1. januarja 1910.10031002 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 58. Kljub ambicioznim nalogam, ki si jih je zadala JSZ, je kmalu po ustano­vitvi naletela na težave. Stara, že uveljavljena strokovna društva se niso hotela oziroma so se le stežka vkljucevala v JSZ. Do leta 1912 je tako vkljucevala le 45 skupin s približno 2.500 clani. Zunaj nje so ostale mocne skupine kršcanskih strokovnih organizacij: Avstrijska kršcanska tobacna delavska zveza v Ljubljani s 1.200 clani, Podporno društvo tobacnih delavcev in delavk v Ljubljani z nad 1.600 clani, skupine in vplacnice v Prometni zvezi s preko 600 clani in strokov­na društva na Jesenicah, v Vevcah, Idriji, Domžalah. Stara društva so se upirala razpustitvi in vkljucitvi v JSZ predvsem zaradi precejšnjega premoženja, ki so ga uspela zbrati v podpornih blagajnah. Na drugem obcnem zboru JSZ leta 1912 so ugotovili, da zveza skoraj ni posegla v boje za boljše mezde in delavske pogoje, delavstvo pa zaradi tega JSZ ocenjuje bolj kot bolniško podporno društvo in ne kot strokovno organizacijo. Poleg tega jih je od 2.800 vpisnih clanov kar 400 izstopilo, organizacija pa je bila izven Kranjske zelo slabo zastopana. Sledila je njena reorganizacija, osnovala so se štiri agitacijska okrožja ter dva odseka za tekstilno delavstvo in rudarje. To je ugodno vplivalo na razvoj, saj se je v zacetku leta 1913 povecalo število vpisnih clanov na 4.048 in 61 skupin in vplacilnic, od tega 36 na Kranjskem, 16 na Šta­jerskem, 6 na Primorskem in 3 na Koroškem. Po treh letih se je koncno izrazila tudi glede starih strokovnih društev, ki se niso vkljucila v zvezo, in jih oznacila za drobnjakarje, ki s svojim vztrajanjem na starih pozicijah škodujejo strokovni skupnosti slovenskega kršcanskosocialnega delavstva. V zadnjem letu pred »veliko vojno« se je aktivnost JSZ okrepila. Konec leta 1913 je imela že 4.772 vpisnih clanov, razvila je tudi mocno propagandno dejavnost, najvecjo na Kranjskem, kjer je organizirala 6 tecajev in 90 shodov, ter na Štajerskem, kjer je imela 42 shodov, njeni govorniki pa so nastopali od »Trsta do zgornještajerskih industrijskih središc.« V zacetku leta 1914 je sklenila usta­noviti tudi posebno tajništvo za Štajersko ter si prizadevala pridobiti slovenske železnicarje, organizirane v Prometni zvezi, kar pa se ni posrecilo.10041003 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 492–493; Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikal­nega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 58-59. Posebnost in zanimivost strokovnega gibanja tik pred prvo svetovno voj­no na Slovenskem je tudi v tem, da je bilo na Slovenskem znotraj kršcanskih strokovnih organizacij (tako v JSZ, starih samostojnih strokovnih organizaci­jah in v centralnih panožnih organizacijah) organizirano približno isto število delavcev kot na socialdemokratski strani, in sicer okrog 7.500, kar je mnogo vec kot v avstrijski polovici monarhije, kjer je bilo to razmerje 6 : 1 v korist so­cialdemokratov. Ta podatek pa je vseeno malo zavajajoc, ker je treba upoštevati veliko razliko v strukturi delavstva. Socialdemokrati so organizirali delavce v težki industriji, prometu, rudarstvu in obrtništvu, ki so bili mnogo bolj udarni kot tisti v lahki industriji (papirna, tobacna, tekstilna, slamnikarska industrija), kjer je bila zaposlena vecina delavcev na kršcanski strani.10051004 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 58–61. Pomembna razlika je bila tudi v razmerju spolov. Pri socialdemokratski Strokovni komisiji je bilo to razmerje 1 : 8 v korist moških, medtem ko je bilo pri Centralni komisiji kr­šcanskih sindikatov na Dunaju le 1 : 3, v slovenskem primeru pa celo le 1 : 2.10061005 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 15-16; in Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorga­nisationen bei den Slowenen, str. 494-495. JSZ je predvsem v casu pred prvo svetovno vojno veliko pozornosti posve­cala humanitarni dejavnosti, zaradi cesar so jo nekateri imenovali kar »špitalska zveza«. Zaradi neurejene socialne in delavske zakonodaje je bil element podpor vabljiv za delavce, ki so si s clanstvom v taki organizaciji pridobili vecjo socialno varstvo. V tem smislu je bila pomembna predvsem podpora v primeru bole­zni, svojcem umrlih clanov pa je izplacevala tudi posmrtnino. Višino in dolži­no obeh prispevkov so dolocali obcni zbori posameznih organizacij.10071006 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 495. V letu 1911, ko je imela JSZ okrog 2.000 clanov, je beležila okrog 20.500 K prihodkov, za podporo svojim clanom pa je namenila vec kot 8.500 K. Leta 1913, ko je ime­la okrog 4.700 clanov in vec kot 35.700 K dohodkov, je za podporo namenila že dobrih 23.000 K.10081007 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 631–634. Po koncu vojne se je dajanje podpore mocno zmanjša­lo tako zaradi slabega materialnega položaja in posledicno nizkih prispevkov clanstva kot tudi zašcitne delavske zakonodaje, ki se je postopno vpeljevala v letih po vojni. Leta 1921 je tako JSZ izplacala slabih 12.800 K podpore, za leto 1922 pa sklenila, da bo izplaceval le še izredne podpore.10091008 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 493. Cas prve svetovne vojne je bil za delavsko gibanje zelo neugoden. Avstro­-ogrska vlada je že pred zacetkom vojne uveljavila vojnodajatveni zakon, ki je veleval, da delavci v podjetjih, ki so za državo v vojni posebnega pomena, do petdesetega leta starosti ne smejo dati odpovedi, vodenje podjetij pa lahko pre­vzamejo vojaške oblasti. V teh podjetjih je bilo prepovedano vsakršno delavsko gibanje, ki bi oviralo obratovanje, za kršitelje so bile predpisane visoke kazni. Ta dolocila so v zadnjih letih vojne prinesla popolno militarizacijo delavstva, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo za vojaške potrebe, kot npr. na železnici, v rudnikih in težki industriji. Zaradi vojnih razmer so bila razveljavljena še nekatera dolo­cila, ki so šcitila delavce, kot o omejitvi delavnega casa, o nedeljskem pocitku ter zašciti delavk in mladoletnih delavcev. Zelo omejena možnost delovanja strokovnih organizacij, vpoklic strokov­nih funkcionarjev in zaupnikov v vojsko, strah pred strogimi sankcijami v pri­meru delavskega gibanja so botrovali naglemu padcu strokovnega gibanja. V letu 1916 je imela Strokovna komisija le še okrog 1.700 organiziranih delavcev, JSZ celo manj kot 1.000 in je dosegla najnižjo tocko, medtem ko so liberalne organizacije tako rekoc razpadle. Zlom absolutizma spomladi 1917 je zopet prinesel možnost za delovanje strokovnih društev. To so s pridom izkoristila predvsem socialdemokratska strokovna društva, ki so z mezdnimi gibanji in mocno agitacijo do konca vojne uspela organizirati vec kot 7.000 delavcev. Manj uspešna je bila liberalna stran, kajti centri njihovih strokovnih organizacij so bili na Primorskem, kljub temu pa jim je v Zvezi jugoslovanskih železnicarjev do konca vojne uspelo organizi­rati nad 3.000 delavcev.10101009 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 634. Najslabše rezultate je beležila JSZ. Na njen razvoj sta slabo vplivala spor znotraj Vseslovenske ljudske stranke (VLS) ter smrt glavne­ga idejnega in organizacijskega vodje kršcanskega delavstva Janeza Evangelista Kreka 8. oktobra 1917. Do konca vojne se je število organiziranih delavcev ko­maj dvignilo na okrog 1.100, kar je bila manj kot petina predvojnega clanstva. Kljub tem neuspehom pa v cas vojne sodi prvi preboj in pomen kršcanskega delavstva na politicnem polju. V maju 1917 je bila namrec kot krilo, ki je v sporu znotraj VLS podprla Kreka zoper Šušteršica, ustanovljena Slovenska kr­šcanska demokracija. Njeni predstavniki so bili v glavnem iz vrst kršcanskega delavstva in so v septembru 1917 kot samostojna skupina podpisali Ljubljansko deklaracijo, ki je podprla Majniško deklaracijo in združitev južnih Slovanov. Ta epizoda pa je bila tudi edina, s katero je Slovenska kršcanska demokracija tudi zamrla.10111010 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 21–23. V povojnem revolucionarnem razpoloženju je bil razredni in radikal­ni program socialdemokratskih strokovnih društev za delavstvo mnogo bolj privlacen kot solidaristicni program JSZ.10121011 Lukan, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, str. 486–489. Socialdemokratske strokovne organizacije so v povojnih letih doživele velik razmah, ceprav je prišlo tako do notranje diferenciacije kot do pritiskov s strani države.10131012 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 296. V prvem povojnem obdobju do leta 1923 sta vladali visoka inflacija in velika draginja, delavske organizacije pa so na to odgovarjale s številnimi mez­dnimi gibanji. Ob nastanku jugoslovanske države je bila najbolj oslabljena katoliška stran strokovnega gibanja. JSZ si je takoj na zacetku zadala naloge, ki so obsegale širjenje skupin in številcno utrditev, prilagoditev programa novim razmeram po prevratu in prehodu iz pretežno podporne organizacije na druge oblike de­lovanja ter okrepitev svojega mesta v VLS oziroma SLS. Že prve akcije JSZ za razširitev svoje mreže in okrepitev clanstva v indu­strijskih obratih so naletele na oster odziv pri socialdemokratih. Ti so namrec ne le branili svoj položaj med delavstvom, ki so ga utrdili v zadnjem obdobju vojne, temvec so z ostrimi sredstvi poizkušali JSZ izriniti tudi iz tistih tovarn, v katerih je še imela svoje skupine oziroma vplacilnice. Do zaostrovanja je prišlo v mnogih obratih, na Jesenicah so v februarju 1919 nekateri socialdemokratski delavci stavkali, da bi izsilili odpust clanov JSZ, kar pa jim ni uspelo. V Trbo­vljah so socialdemokratski delavci zahtevali, da so lahko delavci organizirani le v njihovi zvezi in grozili tistim, ki so bili organizirani v okviru JSZ, da jih bodo s prvim majem »iztirali iz službe.« JSZ se je obrnila za pomoc na Deželno vlado za Slovenijo, ki je na seji 26. aprila 1919 sklenila delavstvo opozoriti na zakon­ske dolocbe o svobodi organiziranja in stroge kazni ob kakršnemkoli nasilju. Podobno se je zgodilo še v nekaterih primerih, kar je JSZ prineslo formalno zadošcenje, socialdemokrati pa so vseeno uspeli prepreciti krepitev JSZ. Ti ne­uspehi so JSZ prisilili, da se je ozirala predvsem po tistih kategorijah delavstva, ki ni bilo zaposleno v industriji, ter skušala obdržati vsaj obstojece skupine v industriji.10141013 Desno krilo socialdemokratov je zagovarjalo zmerne reforme ter avtonomijo slovenskega strokovnega gibanja, levica pa se je zavzemala za razredni boj in povezavo v jugoslovansko centralo, kar je povzrocalo stalne konflikte, kljub temu pa med delavstvom, med katerim je po vojni in oktobrski revoluciji vladal revolucionarni duh, doživelo velik razmah. V juniju 1919 je imelo tako že okrog 23.000 organiziranih delavcev, v aprilu 1920, ko je bila strokovna komisija vkljucena v Centralni delavski sindikalni svet Jugoslavije, pa kar 30.000. Število je zacelo upadati po zlomu železnicarske in generalne stavke aprila 1920 in predvsem po zakonu o zašciti države iz avgusta 1921, ko so prepovedali komunisticne sindikate. Liberalne strokovne organi­zacije so uspele v letih po vojni organizirati okrog 4.000 clanov, ki so bili v glavnem iz vrst železnicarjev in uradništva. Miroslav Stiplovšek, Die christlichsozialistische Gewerkschaftsorganisationen in Slowenien 1918–1941, v: Österreichische Osthefte 35 (1993), št. 3, str. 443–445. Za svojo okrepitev je JSZ povecala propagandno dejavnost. Leta 1919 je organizirala 280 shodov, oblastem pošiljala številne spomenice, junija 1919 na Šmarni gori organizirala delavski tabor, ki se ga je udeležilo okrog 7.000 cla­nov razlicnih kršcanskosocialnih organizacij in somišljenikov ter delegacija hrvaškega kršcanskosocialnega delavstva. Konec leta 1919 je imela JSZ že vec kot 7.500 clanov, konec naslednjega leta pa že skoraj 11.000. Te visoke številke so zavajajoce, saj pregled strukture clanstva pokaže, da je bilo med njimi vec kot dve tretjini tistih, ki so pripadali sezonskim delavcem in delavkam, služki­njam, kmeckim delavcem, vinicarjem, zaposlenim v domaci obrti in podobno. Najštevilcnejša je bila Cipkarska zveza, v kateri je bilo sredi leta 1920 preko 3.000 clanic, druga najmocnejša je bila Zveza služkinj, ki je imela ob koncu leta 1920 blizu 2.500 clanic. V JSZ so bili organizirani sezonski slamnikarski delav­ci iz Domžal in Mengša, ki so spomladi 1919 šteli okrog 400 clanov, sitarji iz Stražišca pri Kranju z okoli 130 clani. Vinicarji ljutomerskega okrožja so imeli v zacetku leta dobrih 250 clanov, v aprilu 1920 so se organizirali tudi vinicarji mariborskega okrožja in takoj pridobili 200 clanov. Med tovarniškim delavstvom je imela JSZ kljub ostrim bojem s socialde­mokrati še vedno najvec clanov v tobacnih podjetjih, v katerih je imela ljubljan­ska skupina v zacetku leta 1921 okoli 600 clanov. Mocna je bila tudi med papir­nicarji, saj je bila v Vevcah v JSZ organizirana vecina delavstva (188 clanov), v Medvodah in Goricanah pa skoraj vsi. Mocna je bila tudi v tekstilni industriji, predvsem v Tržicu, in v usnjarski industriji. Vec skupin je delovalo tudi med ko­vinarji, med katerimi so bile posebno pomembne na Jesenicah in v Javorniku, kjer so se morali delavci stalno braniti pred socialdemokrati. JSZ pa ni imela skoraj nobenega vpliva na rudarje in železnicarje, saj je le v Ljubljani delovala šibka skupina. Struktura clanstva, ki je v glavnem pripadala najnižje placanim delavcem, je pogojevala tudi nizko clanarino, tako da je bila JSZ precej odvi­sna od razlicnih donacij katoliških ustanov,10151014 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 296–298; Ribnikar, Sejni zapisniki narod­ne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo, 1918–1921, II. del, Ljubljana 1999, str. 170. posledicno pa tudi od njihovega vpliva na delovanje. Februarja 1919 je bil izredni obcni zbor JSZ. Na njem so pravila prilagodili delovanju v jugoslovanski državi in podrocje delovanja JSZ razširili na vso Ju­goslavijo, zbora so se udeležili tudi predstavniki hrvaškega kršcanskosocialnega delavstva. Za predsednika je bil izvoljen Josip Gostincar. V novembru 1919 je bil ponovno izredni obcni zbor, saj je situacija narekovala novo preobrazbo. Ponovno so bila sprejeta nova pravila, cilj pa je bil še naprej »vzgajati clane in skrbeti za zboljšanje njihovih službenih in gospodarskih razmer na temelju kršcansko-socialnih nacel«. Sredstva za izpolnitev tega cilja so bila: predavanja, shodi, preucevanje delavskih razmer, pošiljanje peticij na urade in zakonodajne organe, posredovanja pri delodajalcih, brezplacno posredovanje služb, pravna pomoc, dajanje podpor v stiskah, izdajanje tiska itd. Pravila so dolocala, da so v vodstvene strukture zveze lahko prišli tudi posamezniki iz nedelavskih vrst, kar je omogocalo tudi kontrolo zveze s strani Cerkve in VLS oziroma SLS. Za dru­štva, ki so bila sestavljena iz žensk, pa je bilo sploh znacilno, da so bili njihovi voditelji skoraj izkljucno duhovniki. Na obcnem zboru v juniju 1920 so z zadovoljstvom ugotovili, da je za nji­mi defenzivno obdobje, da so njihovi nasprotniki na socialdemokratski strani tako oslabeli, da ne morejo vec ovirati njihovega razvoja in da JSZ ni le ozko slovenska organizacija, temvec se je »razpela preko Hrvaške, Dalmacije, Bosne, Hercegovine in Hrvatskega Primorja«. Zaradi številcne krepitve clanstva je JSZ ustanovila številne zveze, ki so povezovale delavstvo sorodnih oziroma istih strok. V septembru 1920 je bila JSZ sprejeta v mednarodno zvezo kršcanskih strokovnih organizacij s sedežem v Utrechtu, ki je nastala nekaj mesecev pred tem. Svoje ideje je poleg shodov in tecajev razglašala tudi preko glasil kršcan­skega delavstva, kot sta bili Naša moc in Vecerni list. Ideje so bile precej radi­kalne in blizu socialdemokratskim z razliko, da so temeljile na medstanovski solidarnosti in ne na razrednem boju. Zahtevali so odstranitev kapitalisticne države in kapitalisticnega družbenega reda, obsojali komunizem in razredni boj ter zahtevali vpeljavo socialnega pravicnega reda ter konkretne ukrepe: ob­vezno socialno zavarovanje, ureditev temeljne place, brezplacno zdravstvo za delavske družine …10161015 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 301–307; in Stiplovšek, Die christlichsozi­alistische Gewerkschaftsorganisationen in Slowenien 1918–1941, str. 448. Mejnik v razvoju JSZ je bil obcni zbor 25. septembra 1921, ko so sprejeli nova pravila, ki jih je cez dva meseca potrdila Pokrajinska uprava za Sloveni­jo. Z njimi je JSZ postala zveza strokovnih organizacij kršcanskega delavstva v Kraljevini SHS. Kot glavni cilj si je zastavila prakticno uveljavljanje nacel kr­šcanskega socializma in izboljšanje položaja delavskega ljudstva. Naloga nacel­stva je bila skrb za propagando kršcanskega socializma, za izdajanje strokovne­ga glasila, širjenje organizacije, nadzorstvo nad upravnimi posli in vzdrževanje mednarodnih stikov. Vzpostavljen je bil nov organ in sicer glavni strokovni odbor, ki so ga sestavljali predstavniki vseh strokovnih zvez. Njegove naloge so bile urejanje strokovnih zadev, ki so presegale podrocje posameznih zvez, kot so npr. sklepanje o obsežnejših mezdnih gibanjih ali stavkah, odlocanje o tem, katero delavstvo se združuje v posameznih strokovnih zvezah, nadzor nad tajniki posameznih strokovnih zvez. Ustanovil je tudi razsodišce za primer spo­ra med posameznimi odbori zvez. Sklenil je osnovati številne strokovne zve­ze. Pravila so predvidevala tudi možnost vkljucitve nekršcanskih sindikatov, ce bi izjavili, da stoje na pozitivnem verskem stališcu. Nova pravila in notranja reorganizacija, ki je temeljila na delovanju samoupravnih strokovnih zvez, sta zacrtali temeljne smernice, ki so za JSZ z manjšimi popravke veljale vse do oku­pacije 1941.10171016 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, str. 296, 298. JSZ je svoje cilje najmanj uspešno uresnicevala na politicnem polju, na katerem je vodstvo prihajalo v stalne spore z vodstvom SLS. Kršcanskosocialno delavstvo namrec še vedno nikakor ni uspelo doseci ustrezne zastopanosti v vrhu stranke. Vedno znova je podajalo zahteve po vecji zastopanosti in ogor­cenje nad prezrtostjo delavstva. Po novih pravilih SLS je leta 1919 politicno predstavništvo kršcanskega delavstva v SLS prevzela Delavska zveza, ki je izvr­ševala politicne naloge, ki jih ji je zadala strokovna organizacija. Konflikti pa so se nadaljevali še naprej, saj vodstvo SLS ni dopustilo, da bi se Delavska zveza v stranki prevec uveljavila in tako je do hudega spora prišlo že v zvezi s stališci SLS v ustavodajni skupšcini, ko so kršcanski socialci zahtevali strogo republi­kansko stališce, vodstvo SLS s Korošcem na celu pa je zavzelo bolj kompromi­sno in previdno stališce. 10181017 Prav tam, str. 303, 309–312. Jeseni 1922 je SLS z namenom, da bi na obcinskih volitvah preprecila zma­go Jugoslovanske demokratske stranke, Delavsko zvezo vkljucila v politicni blok, imenovan Zveza delavnega ljudstva, v kateri so sodelovali še komunisti in socialisticna frakcija Zarja. Koalicijo je ob zgražanju liberalcev podprl celo škof Jeglic. Zveza delavnega ljudstva je na volitvah mocno zmagala, postavila svo­jega župana in izvedla nekaj pomembnih socialnih ukrepov, a decembra 1923 razpadla. Iz koalicije so namrec odšli komunisti, SLS pa zaradi notranjih trenj Delavski zvezi ni pustila vec samostojnega politicnega nastopa. Pri tem se je prvic zgodilo, da so katoliški in marksisticni delavci politicno sodelovali. Pred­sednik Delavske zveze France Kremžar se je uklonil vodstvu SLS, da zveza ni vec samostojno nastopala, je pa od tega casa prihajalo do vedno vecjih napetosti znotraj SLS med jedrom stranke in njeno Delavsko zvezo oziroma delavstvom, zbranim okrog JSZ.10191018 Prav tam, str. 299–309, ter Stiplovšek, Die christlichsozialistische Gewerkschaftsorganisationen in Slowenien 1918–1941, str. 446. Leta 1922 je v skladu z novimi pravili JSZ ustanovila sedem strokovnih zvez, med katerimi je vodilno mesto prevzela Strokovna zveza tovarniškega delavstva, med neindustrijskim delavstvom pa je bila to Strokovna zveza vini­carjev in kmeckih delavcev. Ob preoblikovanju je iz njenih vrst odpadla skoraj polovica clanov, ki so bili do tedaj clani le na papirju, številcno stanje pa se je zmanjšalo skoraj za polovico na okoli 5.000 clanov, toda okoli tri cetrtine so predstavljali clani iz industrije.10201019 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 61–69; Rahten, Anton Korošec, Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, str. 162. Na katoliškem shodu leta 1923 so clani JSZ izrazili nezadovoljstvo nad so­cialno resolucijo, ker ni odlocno poudarila nasprotja med kršcanstvom in kapi­talizmom in tudi ne dovolj modernih delavskih socialnih zahtev.10211020 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 39–40. V naslednjih letih se je razkorak med vodstvoma SLS in JSZ le še stopnje­val. Svojo moc je JSZ manifestirala na prvih volitvah v Delavsko zbornico leta 1926, na katerih je dobila 15.017 glasov in s tem 14 zastopnikov nasproti 29.344 glasovom in 27 zastopnikom Strokovne komisije in 8.359 glasovom in 7 zasto­pnikom liberalne Neodvisne delavske liste, s cimer je postala druga najmoc­nejša strokovna zveza.10221021 Jože Šavora, Kršcansko socialisticno gibanje na Slovenskem do osvoboditve, v: Nova pot 10 (1958), št. 10–12, str. 472–473; in Prunk, Kršcanski socializem, str. 43. Obcni zbor JSZ leta 1927 je v svoje vodstvo izvolil nove, mlajše in bolj dinamicne kadre pod vodstvom predsednika Srecka Žumra (1895–1983).10231022 Miroslav Stiplovšek, Volitve v Delavsko zbornico Slovenije leta 1926, v: Zgodovinski casopis 45 (1991), št. 2, str. 269–290. Vodstvo, ki je imelo podporo v starešini zveze Gostincarju, je pricelo s prenovo in tako že kmalu ustanovilo stavbno zadrugo, vložilo veliko napora v uveljavljenje zveze v težki industriji, v idejnem pogledu pa so postajali cedalje bolj radikalni, kar še posebej velja za mlade iz vrst Krekove mladine, ki je v letu 1928 pricela izdajati revijo Ogenj, oziroma povezane s križarstvom.10241023 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 76–79. V znak nestrinjanja s politiko SLS in delovanjem njenega ministra za socialno politiko Andreja Gosarja, ki je bil hkrati tudi urednik kršcanskosocialisticne­ga glasila Pravica, je JSZ prevzela izdajanje tega lista v svoje roke in ga prei­menovala v Delavsko pravico. Vodstvo SLS je JSZ zagrozilo, da ji bo odtegnilo vso financno podporo in jo bo organizacijsko unicilo. JSZ pa je nato leta 1928 še zadnjic izjavila, da pripada SLS, a je hkrati zahtevala enakopravnost in sa­mostojnost pri odlocanju o delavskih zadevah. V tistem letu je JSZ vodila tudi nekaj vecjih mezdnih gibanj oziroma je v njih sodelovala (papirnice v Vevcah, Goricanah, Medvodah in kovinarji v Kamniku).10251024 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 80–86. V nadaljnjih letih je prišlo med SLS in JSZ le še do stopnjevanja nasprotij, še posebej v zacetku tridesetih let, dokler leta 1932 nista prenehali sodelovati. Napetosti sta povecali še podpora SLS (1929–1931) beograjski diktaturi, go­spodarska kriza in cedalje bolj leva orientacija vodstva JSZ. Za njun medseboj­ni odnos je bila pomembna tudi zamenjava na sedežu ljubljanskega škofa. Po okrožnici papeža Pija XI. Quadragesimo anno pa se je izdatno okrepilo še idejno zaostrovanje.10261025 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 50–52. Da JSZ zahaja prevec v levo, so opažali tudi številni, ki so bili kriticni do vodstva SLS. Na to so vodstvo JSZ opozarjali mnogi, npr. nekdanji »starin«, kranjski dekan Matija Škerbec, France Kremžar10271026 To natancneje obravnavamo v poglavju o socialni misli. in Andrej Gosar. Po drugi strani se je JSZ cutila cedalje bolj odrinjena od Cerkve, kar je iz­razila tudi v spomenici o delavskem vprašanju, ki jo je JSZ skupaj z Radnickim strukovnim savezom iz Zagreba poslala septembra 1931 škofu Gregoriju Rož­manu s prošnjo, naj jo obravnavajo na Jugoslovanski škofovski konferenci. V spomenici so opisovali bedo, v kateri se je znašlo delavstvo v casu gospodarske krize, ter navajali odlomke papeških okrožnic in pisem, s katerimi so utemelje­vali pravilnost svojega dela. Spomenico so zakljucili s pozivom, naj ordinariji angažirajo duhovnike za socialno delo med delavci, in našteli nekaj predlogov, med drugim naj se duhovniki vkljucijo v strokovne organizacije in da se v vsaki škofiji angažira vsaj enega duhovnika za delo v strokovnih organizacijah.10281027 Rahten, Anton Korošec, Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, str. 426. Odlocilen razkol z SLS je prinesel obcni zbor JSZ leta 1932, na katerem je takrat sicer razpušcena SLS poizkušala ustoliciti kandidata Miho Kreka (1897–1969), ki je imel podporo voditelja SLS Antona Korošca, a je zbor potrdil stare­ga nacelnika Srecka Žumra, po tem zboru pa JSZ in SLS nista vec sodelovali.10291028 NŠAL 332, šk. 8. JSZ, spomenica JSZ in Radnickog strukovnog saveza iz Zagreba Jugoslovanski škofovski konferenci o delavskem položaju; 30. 9. 1931. Vodstvo SLS je na to odgovorilo spomladi leta 1933 s poživitvijo dela Društva združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije (DZZTNS), ki je si­cer nastala že leta 1926 in je bila zametek poznejše Zveze združenih delavcev (ZZD).10301029 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 109–111; Rahten, Anton Korošec, Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, str. 426–427. V letih 1931–1933 je JSZ organizirala vec stavk, akcij za izboljšanje po­ložaja delavstva in za izboljšanje mezdnih pogodb. Prizadevala si je za enotni boj sindikatov, vendar so težnje zavracali socialni demokrati, ki so želeli imeti prevladujoce mesto v slovenskem sindikalnem gibanju.10311030 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 52; NŠAL 332, šk. 8. JSZ, pismo JSZ Gregoriju Rožma­nu, 2. 9. 1935. Od aprila 1934 so se vršili pogovori o zedinjenju med JSZ in DZZTNS. Na prvem sestanku 13. aprila 1934 so se oboji strinjali, da je treba razkol »spraviti z dnevnega reda« in da je za korist katoliškega delavstva potrebna enotnost. Kremžar je v imenu DZZTNS poudarjal, da je enotnost nujna, do nje pa bo lahko prišlo le, ce bodo razrešili bistvene razlike, ki so v nacelih. Kršcanskim so­cialcem je ocital, da so predvsem »kruhoborci«, niso pa dejavni v skupni idejni borbi. Ocital jim je pisanje v Mladem plamenu, Delavski pravici, predvsem pa v Besedi o sodobnih vprašanjih, da so marksisticno usmerjeni in da ne priznajo av­toritete Cerkve. Dejal je: »Na vaši strani se trdi, da se da enciklika Quadragesimo anno razlicno razlagati. Mi pa trdimo, da je ta beseda, mislim namrec okrožnico, beseda glavarja, ucenika in oceta Katoliške cerkve in je mi kaj prida ne moremo razlagati. Kot zvesti sinovi Cerkve smo jo dolžni sprejeti z vsem spoštovanjem. Zato pa mi tudi v tej stvari ne debatiramo. /…/ Imamo pred seboj gladko stališce. Ako je med nami spor in o takih stvareh, potem vprašajmo za svet in razsodbo odlocujoco avtoriteto. Ce smo katolicani pa je med nami spor, je za nas odlocujoca avtoriteta Cerkve, oziroma škof ali pa tudi naša internacionala. Škofovi razsodbi se kot katolicani gladko podvržemo, storite to tudi vi, pa smo skupaj.« Poleg tega je predlagal, da sprejmejo skupnega duhovnega voditelja, ki bo odlocal o idej­nih zadevah. Matija Žumer (1901–1957) je nato v imenu JSZ odgovoril, da je obcni zbor JSZ encikliko sprejel in da so stalno deležni hudih napadov, a da jih Cerkev uradno ni obsodila, izrazil pa je tudi ogorcenje, da niso bili povabljeni v KA. DZZTNS je pozval, naj se vkljuci v JSZ, kjer bo imel avtonomijo, in pristal, naj o spornih zadevah odloci škof oziroma avtoriteta Cerkve.10321031 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 111–118. Na dan sestanka je Miha Krek pisal škofu Rožmanu, da bo dobil deputa­cijo obeh delavskih društev, ki ga bosta prosili za odlocitev o spornih zadevah in naj si pridrži pravico, da mu predložijo vprašanja pismeno, da bo nato lahko odgovoril, da bi delavsko gibanje »krenilo v pravi tok.«10331032 NŠAL 332, šk. 8. JSZ, zapisnik razgovora med JSZ in DZZTNS, 13. 4. 1934. 1. junija 1934 je Franc Kremžar poslal škofu zapisnik razgovora in pismo, v katerem ga je prosil za posredovanje o petih spornih vprašanjih.10341033 NŠAL 332, šk. 8. JSZ, pismo Miha Kreka, 13. 4. 1934. Predstavni­ka obeh skupin, Jože Langus in Franc Kremžar, sta se nato oglasila pri škofu in ga seznanila s pogovori in sklepi. A v vrstah DZZTNS je kmalu završalo. Ob praznovanju 40. obletnice »kršcankosocialisticnega« gibanja in 25-le­tnice JSZ je zveza poudarila svojo kršcansko socialisticno usmeritev, višek pa je bil govor Srecka Žumra na obcnem zboru 3. junija 1934, na katerem je med drugim izjavil: »Pot do socialisticnega mišljenja je težka in dolga. Kdor hoce biti pošten socialist, mora priznati in upoštevati elemente, ki podpirajo socialisticno gibanje. Tak važen element je marksizem, kot znanstveno utemeljen nauk, kot kritika kapitalizma. Kot takega ga priznavamo, odklanjati pa ga moramo kot sve­tovni nazor.«10351034 NŠAL 332, šk. 8. JSZ, pismo Franca KREMŽARJA, 1. 6. 1934. DZZTNS je bilo nad tem ogorceno in je pisalo škofu, naj se opredeli do takega pisanja, da bodo imeli delavci »jasno zacrtano pot«.10361035 Delavska pravica, 7 (1934), št. 23, str. 1. Pogovori o združitvi so se nadaljevali šele spomladi 1935, a tudi zastali. DZZTNS je JSZ poslalo predlog, po katerem bi JSZ organizirala katoliško dela­vstvo, DZZTNS pa katoliško namešcenstvo, obe avtonomni organizaciji pa bi povezoval skupni svet, kar pa je bilo za JSZ nesprejemljivo, saj je to razumela kot nadaljevanje obstojecega stanja dveh organizacij oziroma razkol katoliškega delavskega gibanja.10371036 NŠAL 332, šk. 8. JSZ, pismo DZZTNS, 3. 7. 1934. 7.2.2.3 Razkol, ustanovitev paralelne delavske zveze ZZD leta 1935 in izlocitev JSZ iz katoliškega tabora leta 1940 Leta 1935 je prišlo do pomembnih sprememb, ki so vplivale na katoliško delavsko gibanje na Slovenskem. 24. junija 1935 je prvak nekdanje SLS Anton Korošec stopil v novo vlado, ki jo je vodil Milan Stojadinovic (1888–1961), in postal notranji minister. 14. avgusta 1935 je v Ljubljani potekala konferenca nekdanje SLS, na kateri so se odlocili za vstop v novo vsedržavno JRZ, in nek­danja SLS je tako postala vladna stranka.10381037 NŠAL 332, šk. 8. JSZ, pismo JSZ, 27. 4. 1935 s prilogami, šk. 8. Vec o neuspešnih pogajanjih in razdoru v poglavju 2.2.5 Gregorij Rožman. Z junijskim plenumom CK KPJ v Splitu so komunisti priceli z obliko ljudsko-frontnega sodelovanja in povezo­vanja, s cimer so postali odprti za sodelovanje s kršcanskimi socialisti, kar so prej zavracali. Slovenski komunisti so ocenili, da je v krogih JSZ in kršcansko­socialnih izobražencev dosti takih, s katerimi bi bilo možno sodelovanje, poleg tega so v vrste vodstva JZS prihajali mladi radikalni kadri, ki so bili za tovrstno sodelovanje še bolj dovzetni.10391038 Anka Vidovic-Miklavcic, Vrnitev SLS na oblast, v: Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str. 361. Ob vstopu nekdanje SLS v vlado poleti 1935 so se ponovno okrepile želje vodstva stranke po obvladovanju katoliškega delavskega strokovnega gibanja. V casopisu Slovenec so poudarili pomen nove socialno gospodarske politike JRZ, ki temelji na enotnem sodelovanju in vzajemnosti vseh državljanskih stanov in nacelu stanovske ureditve, nasproti marksizmu, in razrednemu materializmu. Hkrati s tem so napovedali ustanovitev novih strokovnih organizacij poljedel­skega delavstva, ki bo temeljila na papeških okrožnicah.10401039 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 136–138. Vodstvo JSZ je proti temu protestiralo pri škofu Rožmanu in mu poslalo protestno pismo,10411040 Naše socialne potrebe, v: Slovenec 63 (1935), št. 194a, str. 1; in Strokovna organizacija poljedelskega delavca v: Slovenec 63 (1935), št. 194a, str. 9. hkrati pa na seji širšega vodstva ostro obsodilo novo poli­tiko JRZ.10421041 NŠAL 332, šk. 8. JSZ. Protestno pismo JŠK, 2. 9. 1935. Vodstvo SLS je odgovorilo 15. novembra 1935 z ustanovitvijo vzporedne strokovne organizacije katoliškega delavstva z imenom Zveza združenih delav­cev (ZZD). Razlog za ustanovitev nove delavske centrale je vodstvo ZZD ute­meljevalo z ugotovitvami, da se je JSZ v povojnem obdobju izkazala kot »coklja za razvoj delavskega gibanja na katoliški strani in za udejstvovanje delavcev v ostalem katoliškem pokretu«. To pa se je zgodilo zaradi nesposobnega vodstva, ki ni bilo sposobno organizirati vecjega števila delavcev, ki je simpatiziralo s komunizmom, nova organizacija pa hoce to prepreciti in zagotoviti enotnost katolicanov. Ob ustanovitvi zveze je vodstvo poudarilo, da jo je v življenje po­klicalo slovensko katoliško delavno ljudstvo, da ga reši iz objema kapitalizma in marksizma in pripravi pot za obnovo družbenega reda po evangeljskih nacelih papeževe okrožnice Quaudragesimo anno. JSZ je vzrok za ustanovitev ZZD pripisala dejstvu, da je SLS v JSZ videla le agitacijsko celico politicne stranke, nikoli pa ni dopustila, da bi imelo delavstvo dejanski vpliv v stranki oziroma da bi avtonomno zastopalo svoje strokovne in­terese. Ker se JSZ ni pokorila, so ustanovili paralelno organizacijo, ki je prinesla le razdor med katoliškim delavstvom s tragicnimi posledicami.10431042 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 141. Od leta 1935 dalje je prišlo do množicnega sodelovanja kršcanskih socia­listov in JSZ v enotni fronti delavskega gibanja skupaj s socialisti in komunisti preko skupnih stavk, v skupnem nastopu na volitvah, v casopisih, pri obliko­vanju društev itd., poleg tega pa se je na pomembne položaje znotraj JSZ in­filtriralo mnogo komunistov.10441043 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Protest JSZ zoper namero po ustanovitvi nove katoliške delavske strokovne organizacije, 2. 9. 1935. JSZ je skupaj z drugimi zvezami vodila boj za izboljšanje mezd in delavskih pogojev ter sklepanje kolektivnih pogodb. Sode­lovali so pri stavki jeseniških kovinarjev leta 1935, v kateri je sodelovalo 2.000 delavcev. JSZ je sama vodila najdaljšo, osemtedensko stavko leta 1935 v Papir­nici Kolicevo. Naslednje leto je vodila stavko tekstilcev v Škofji Loki, ki se je nadaljevala v vsesplošno stavko tekstilnih delavcev, v kateri je sodelovalo okoli 8.500 delavcev. Delovala je v Centralnem tarifnem odboru, ki je vodil stavko in po petih tednih uspel izbojevati kolektivno pogodbo, stavka pa je pomenila naj­vecjo stavko sredine tridesetih let.10451044 Jakob Kolaric, Škof Rožman, II. del, Celovec 1970, str. 227–228; Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 143–148; in Prunk, Kršcan­ski socializem, str. 45. Casopisje v rokah SLS je na te dejavnosti JSZ odgovorilo s srditimi napadi.10461045 Stiplovšek, Die christlichsozialistische Gewerkschaftsorganisationen in Slowenien 1918–1941, str. 462–463. Ob teh stavkah je pri nekaterih lokalnih odborih JSZ, ki so bili do tedaj tesno povezani s krajevnimi duhovniki, prišlo do resnih sporov in razhajanj. Tak primer je bil tako v Kranju kot v Tržicu.10471046 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 147. ZZD je programsko temeljila na korporativizmu socialne okrožnice Qua­udragesimo anno, vodstvo pa sta prevzela Rudolf Smersu (1905–1998) in France Preželj. V zacetku je uspela organizirati le okoli 250 clanov poselske in tobacne strokovne zveze. V casu pogajanj o skupnem nastopu katoliškega delavstva je bil 15. decem­bra 1935 v Celju sklican skupen sestanek, na katerem so JSZ, ZZD in DZZTNS sprejeli sklep, naj se vse delojemalske organizacije združijo znotraj JSZ, ta pa mora ustrezno spremeniti svoja pravila. A sta ZZD in DZZTNS v februarju 1936 odstopila od celjskega sporazuma, ceš da njihov zastopnik ni imel ustre­znih pooblastil za sklenitev takega sporazuma. Pod pokroviteljstvom škofov Rožmana in Tomažica so se spomladi 1936 vršila pogajanja o združitvi, ki pa so propadla.10481047 NŠAL 332, šk 8. JSZ, pismo kranjskega dekana Matija Škerbca škofu Rožmanu, 5. 10. 1936. Spor med JSZ in ZZD se je zaostril leta 1936, ko je JSZ na obcin­skih volitvah podprla clane ljudske fronte in ne JRZ. Na ustanovitev ZZD in cepitev sta se ogorceno odzvala mariborski in celjski klub Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva na sestanku v Mariboru 23. novembra 1936, kjer se je pokazala tudi drugacna klima glede delavskega vprašanja izven Kranjske oziroma ljubljanske škofije. Podprla sta enotnost v okviru JSZ in obsodila »revolveržurnalizem« Slovenca, ki je vztrajno napadal JSZ in tako razdiral katoliško delavstvo. Ob tem sta ugotovila, da se nakopice­nih perecih vprašanj na celu s pretecim komunizmom ne da reševati z »zme­haniziranimi društvi ter ukrepi od zgoraj, ampak samo z radikalnim socialnim programom, ki ga moramo potem tudi izvajati. Takega programa nimamo.«10491048 NŠAL 332, šk 8. JSZ, pogajanja med JSZ in ZZD ob posredovanju škofijskih zastopnikov o enotni organizaciji, dopisi škofa Tomažica, A. Odarja obeh organizacij; december1935–maj 1936, 2. 9. 1935. Vec o tem v poglavju o škofu Rožmanu. Kljub sporom sta se v zacetku obe organizaciji številcno krepili. Na prvem obcnem zboru leta 1937 je imela ZZD že 2.150 clanov, JSZ pa se je v enem letu clanstvo zvišalo s 6.044 na 7.908 clanov. Kmalu pa je ZZD s pomocjo politicne moci JRZ pricela pridobivati na moci. V letu 1938 je iz JSZ izstopila zveza vi­nicarjev s 1.672 clani in se pridružila ZZD, katere clanstvo se je do konca leta 1938 povzpelo na vec kot 5.000.10501049 NŠAL 332, šk. 9, ZZD, spomenica mariborskega in celjskega kluba Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva o razkolu v delavskem gibanju ob ustanovitvi ZZD, 23. 11. 1935. Medsebojni spori so zelo negativno vplivali na delavce, marsikje pa je prihajalo do pravih škandalov. Na Jesenicah je tako prišlo celo do pretepa med bivšim predsednikom ZZD in kaplanom Francom Campo (1909–1983) ter prerivanja med bivšim predsednikom JSZ Pušicem in kaplanom Križmanom.10511050 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 75–76; Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 197–204; in NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Pogajanja med JSZ in ZZD, pismo škofa Tomažica, 11. 2. 1936. JSZ je ves cas javno razlagala, da se sama ne vpleta v strankarsko politiko in da zgolj zastopa interese katoliškega delavstva, ZZD pa ocitala, da je le po­liticni organ SLS oziroma JRZ v borbi proti njim. Kljub javnim zagotovilom, pa se je cedalje bolj vpletala tudi v strankarsko politiko. Novembra 1938 so si­cer neformalno, kot posamezniki po direktivi vodstva JSZ, nastopili skupaj s komunisti na volitvah v t. i. Slovenski združeni opoziciji.10521051 NŠAL 332, šk. 8, JSZ. Alojzij Kuhar: Porocilo o volilnem položaju na Jesenicah v luci sporov med JSZ in ZZD, 22. 11. 1938. Tudi sicer so se idejno in akcijsko cedalje bolj zbliževali s komunisti, kar je bilo videti tudi v pisanju Delavske pravice, ki je opravicevala tako sodelovanje.10531052 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 136, 170–174. Tudi po napadu sovjetske zveze na Poljsko leta 1939, ko so bili slovenski komunisti primoran spremeniti svoj svetovnopoliticni kurz, je bilo casopisje kršcanskih socialcev do komunistov zelo prizanesljivo.10541053 Prim. Naša zgodovinska dolžnost, v: Delavska pravica 11 (1938), št. 7, str. 1–2. ZZD je v zacetku leta 1939 JSZ pozvala k združitvi, pri cemer je postavila nesprejemljive pogoje, in sicer da JSZ popolnoma sprejme njen program, se odpove kršcanskemu socializmu, odslovi svoje vodstvo itd., kar je JSZ seveda odklonila.10551054 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 188–189 in 193. V letu 1939 je ZZD vstopila v režimski Jugoslovanski radnicki savez oziro­ma Jugoras, JSZ pa se je prikljucila nasprotnemu bloku, ki je bil združen v Osre­dnjem strokovnem odboru za Slovenijo oziroma Medstrokovnem odboru.10561055 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 76; Slovenec 67 (1939), št. 15a, str. 5; Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 176–178. Pri volitvah obratnih zaupnikov leta 1939 so sindikalne centrale, združene v Medstrokovnem odboru, kljub mocnemu pritisku oblasti in novemu pravilni­ku, ki je bil pisan na kožo ZZD, dosegle velik uspeh z izvolitvijo 1.088 obra­tnih zaupnikov, ki so predstavljali 38.051 delavcev in namešcencev, nasproti 665 obratnih zaupnikov, clanov ZZD, ki so predstavljali 7.999 delavcev. Znotraj Medstrokovnega odbora je imela JSZ 261 obratnih zaupnikov, ki so zastopali 8.076 delavcev.10571056 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 136–138. Minister za socialno politiko je leta 1939 ZZD v upravljanje izrocil Dela­vsko zbornico Slovenije, nato pa še organe za socialno zavarovanje in posredo­vanje dela. Po dolgoletnem oklevanju in številnih neuspešnih posredovanjih je škof Rožman marca 1940 dokoncno odlocil in za katoliško delavsko zvezo pri­znal le ZZD. JSZ je bila s tem v ljubljanski škofiji dokoncno izlocena iz katoliške skupnosti, kot edina zveza katoliškega gibanja pa dolocena ZZD. Mariborski škof se tej akciji ni pridružil, tako da je JSZ v mariborski škofiji ostala del kato­liške skupnosti.10581057 Miroslav Stiplovšek, Osrednji stavkovni odbor za Slovenijo 1939–1940, v: Zgodovinski casopis 43 (1989), št. 4, str. 582. Ob vsej tej podpori se je clanstvo v ZZD mocno povecalo in je leta 1941 skupaj z Zvezo poljedelskih delavcev in Zvezo vinicarjev štelo okoli 35.000 clanov.10591058 Prunk, Pot kršcanskih socialistov, str. 197–204; in Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 75–77. Obe strani, vodstvi JSZ kot SLS, ki je stala za ZZD, sta se z leti cedalje bolj oddaljevali druga od druge. Vodstvo SLS si je tako ali drugace želelo po­drediti JSZ in jo vkljuciti v enotno linijo stranke. Še toliko bolj odlocno si je za to prizadevala po tem, ko je leta 1935 vstopila v JRZ in postala del vlade. Pri tem je na delavstvo gledalo na zelo paternalisticen nacin in podcenjevalo delavsko socialno stisko in njihov družbeno politicni potencial. Pri tem jim je bila bistveno pomembnejša idejna enotnost in sledenje vodstvu stranke kot pa reševanje socialnih stisk in delavskega vprašanja. Po drugi strani se je vodstvo JSZ vztrajno borilo za avtonomijo od politike in vodstva SLS, ob tem pa se še posebej po letu 1935 zelo naivno približevalo komunistom in voljno sprejemalo njihovo taktiko in program. Ce je bilo vodstvo JSZ do stranke SLS zelo ostro in odlocno, so bili pri sodelovanju s komunisti zelo prožni in prilagodljivi. JSZ se je cedalje bolj zamerila tudi številnim duhovnikom, kar je bilo posebej opazno po poletni stavki tekstilcev leta 1936, ko je JSZ vec kot ocitno podlegla taktiki komunistov. Pri poizkusih združevanja delavskih central JSZ in ZZD sta obe strani brezkompromisno vztrajali na svojih pozicijah in obsojali drugo stran, iskrene želje po pomiritvi in enakopravnem združenju pa je bilo na obeh stra­neh malo ali nic. Obe strani sta si medsebojno ocitali, da vec moci usmerjata proti druga drugi kot v boj proti marksizmu in komunizmu. Še najbolj iskreno sta si za enotnost katoliškega delavskega gibanja prizadevala oba škofa, tako Tomažic kot Rožman, a sta bila pri tem neuspešna. JSZ je tako poleti 1940, na pragu zacetka druge svetovne vojne, padla v objem Komunisticne partije Slove­nije, s katero je nato sodelovala v ljudsko frontnih akcijah in Društvu prijateljev Sovjetske zveze.10601059 Kolaric, Škof Rožman, II. del, str. 228. 7.2.2.4 Strokovne organizacije slamnikarskega delavstva v Domžalah V drugi polovici 19. stoletja se je v Domžalah pricela krepiti slamnikarska industrija. Ta je že v zacetku osemdesetih let zaposlovala okoli 400 delavk in delavcev, število je naglo raslo in je v casu pred prvo svetovno vojno doseglo okrog 1.000. Poleg tega je bilo na širšem obmocju Domžal v zacetku 20. stoletja še okrog 6.000 oseb, ki so se ukvarjale s slamnikarsko obrtjo.10611060 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 77. Leta 1897 je takratni beneficiat na Goricici Jakob Strupi (1850–1905) usta­novil Kršcansko delavsko podporno društvo v Domžalah, katerega namen je bil »zabranjevati revšcino delavskega stanu«, po svojih moceh skrbeti za izboljšanje njihovega gmotnega in duševnega stanja.10621061 Stiplovšek, Razglasitev Domžal za trg leta 1925. Ob razstavi v pocastitev osemdesetletnice, poglavje Slamnikarska domaca obrt in svetovnoznana slamnikarska industrija, temelj gospodarskega napredka Domžal, Domžale 2005. Društvo se ni uveljavilo, saj je po šestih letih delovanja beležilo le 26 clanov, namenjeno je bilo le moškim delav­cem, medtem ko so vecino delovne sile v slamnikarski industriji predstavljale ženske. Clanom, ki so bili v društvu vsaj pol leta, je ob bolezni zagotavljalo 2 K podpore. Na šestem rednem obcnem zboru januarja 1904 se je društvo preime­novalo v Katoliško izobraževalno in podporno društvo v Domžalah (KIPD).10631062 SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, upravni oddelek, serija društvenih pravil po kartoteki, šk. 34, pravilo št. 3594 – Kršcansko delavsko podporno društvo v Domžalah. Sprejelo je nova pravila, v katera je zapisalo, da medse sprejmejo tudi ženske, za predsednika pa izvolilo beneficiata Franca Bernika. V programu je bilo na­vedeno, da si bo društvo prizadevalo preprecevati revšcino med delavstvom, po svojih moceh bo skrbelo za varstvo svojih clanov, za izboljšanje njihovih materialnih razmer in izobraževanje ter jih navajalo k varcevanju in treznemu življenju. Društvo je v naslednjih letih v kraju odigralo pomembno kulturno in izobraževalno delo, vendar se bomo osredotocili predvsem na dejavnost, katere namen je bil izboljšanje delavskega gmotnega položaja in delovnih pogojev. Društvo je takoj pricelo s svojo dejavnostjo, saj je bilo delavstvo v zelo težkem položaju. Zaslužki so bili namrec izjemno slabi, dekleta v domžalskih slamnikarskih obratih so leta 1905 prejemala placilo po 15 do 20 kr, delavci pa od 50 do 60 kr na dan. Poleg tega so industrialci vecino zaslužka izplacali šele ob koncu sezone in s tem prihajali do cenenega kredita. Slamnikarska industrija je bila sezonskega znacaja in je z delom pricela v mesecu septembru. Do aprila je trajala t. i. navadna sezona, med katero je bil delovni cas od 6. do 19. ure, v t. i. hitri sezoni, ki je sledila nadaljnja dva meseca, pa je bil delavnik tudi do 22. ure. Od leta 1908 je bil redni delovni cas skrajšan na 10 ur, v hitri sezoni pa na 12. Kljub temu so industrialci mnogokrat kršili predpise o maksimalnem delovnem casu ter protizakonito zaposlovali otroke, mlajše od 14 let. Poleg tega so tirolski industrialci, ki so bili lastniki slamnikarskih tovarn, delali tudi veli­ke razlike med nemškimi in slovenskimi delavci, kar je povzrocalo še dodatne spore. KIPD je že na obcnem zboru 1904 sklenilo, da bo bolniško podporo pla­cevalo najvec 30 dni po 1 K dnevno.10641063 Miroslav Stiplovšek, Strokovne organizacije slamnikarskega delavstva 1907–1922, v: Zgodovinski casopis, 19, 20 (1965/66), Zwitterjev zbornik, str. 367. V letu 1905 je tako podprlo 23 oseb in razdelilo 309 K, leta 1909 pa že 1.326 K.10651064 Stiplovšek, Strokovne organizacije slamnikarskega delavstva 1907–1922, str. 366–367. Dne 22. septembra 1907 je Bernik organiziral predavanje o strokovni organizaciji, ki se ga je iz bojazni pred od­pusti udeležilo le malo delavcev. Na predavanju so udeleženci sprejeli Bernikov predlog o spremembi pravil društva, znotraj katerega naj delavstvo ustanovi Strokovni odsek slamnikarskega delavstva v Domžalah, ki naj »popolnoma sa­mostojno razpravlja, razsoja in sklepa o zadevah svoje stroke glede zboljšanja gmotnega položaja in varstva udov«. Najvišji organ strokovnega odseka je postal delavski svet, ki so ga sestavljali zaupniki in zaupnice iz posameznih tovarn. Ti so imeli obširne naloge zbiranja podatkov o višini plac in delovnih pogojih v tovarnah. Paziti so morali, da so bolniške blagajne izpolnjevale svoje dolžnosti, skrbeti so morali za zdravstveno stanje in stanovanjske razmere in morali clane odvajati od pijancevanja in jih navajati na varcevanje v Cebelici. Takoj po predavanju so bili izvoljeni clani delavskega sveta, strokovni od­sek pa je zacel z mezdnim gibanjem. Ker so tovarnarji delavcem le delno ugo­dili, je 22. septembra 1907 v Ladstätterjevi in Kurzthalerjevi tovarni, kjer sta bili odpušceni dve delavki, prišlo do stavke. Tovarnarji niso popušcali, zato so delavski zaupniki zagrozili s splošno stavko vsega slamnikarskega delavstva in koncno uspeli doseci zvišanje mezd za 10 do 20 %.10661065 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 11, Domžale, leto 1905; šk. 12, leto 1910. Zaradi tega odlocnega nastopa se je število clanov v strokovnem odseku povecalo in je leta 1909 štelo 175 clanov, medtem ko je celotno društvo štelo 352 clanov. S tem se je Bernik nekoliko zameril tirolskim tovarnarjem10671066 Stiplovšek, Strokovne organizacije slamnikarskega delavstva 1907–1922, str. 368–369. in ni hotel vec zaostrovati razmer, tako da se je strokovni odsek v naslednjih letih omejil le na posredovanja v primerih individualnih krivic ter opravljal ostale naloge, ki si jih je zadal v zvezi z bolniško podporo in od leta 1911 še posmrtninsko podporo oziroma »samo­pomoc«, kot so jo imenovali.10681067 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 12, Domžale, leto 1910. Strokovni odsek se ni vkljucil v centralo JSZ, ki je bila ustanovljena leta 1909, ker po Bernikovem mnenju delavstvo, ki je takrat gradilo svoj društveni dom, ne bi bilo zmožno placevati dvojne clanarine. Položaj delavstva je bil v letih pred prvo svetovno vojno tako slab, da se je le­-to množicno izseljevalo na tuje, predvsem v ZDA. Paradoksalno pa je prav to povzrocilo izboljšanje stanja delavstva, ki je ostalo, saj je bilo izseljevanje tako obsežno, da je doma primanjkovalo kvalitetnih delavcev in so bili tovarnarji prisiljeni povišati mezde, da so obdržali oziroma pridobili izuceno delovno silo. Z zacetkom prve svetovne vojne se je koncalo obdobje razcveta slamnikar­ske industrije in zacel se je njen postopen propad. V sezoni 1917/18 so delno obratovale le štiri tovarne v kraju, mezde so bile zelo slabe in niso sledile ceda­lje vecji draginji, šivilje so morale še vedno same kupovati sukanec za šivanje. Kljub slabim obetom za uspeh stavke so se delavke Ladstätterjeve tovarne v aprilu 1918 zanjo odlocile, vendar je podjetniku zaradi zadostne delovne sile v kraju in neenotnega nastopa stavko uspelo zlomiti. Strokovni odsek v stavko ni posegel. Po koncu prve svetovne vojne se je celotni Strokovni odsek z okoli 200 clani vkljucil v Jugoslovansko strokovno zvezo, kmalu pa se mu je kljub veli­ki agitaciji Strokovne komisije in liberalne Narodne socialne zaveze prikljucila tudi velika vecina še neorganiziranega delavstva. Slamnikarska industrija je po vojni zahajala v cedalje vecjo krizo, saj je zaradi novih meja in carin izgubila svoj trg in bila podvržena visokim cenam pri uvozu surovin. Pogoji delovanja JSZ so bili tudi zaradi tega zelo neugodni. JSZ je takoj pricela z bojem za višje mezde, vendar brez uspeha, tudi zato, ker so tovarne druga za drugo zapirale vrata in odpušcale delavce, tako da je skupina JSZ v Domžalah že konec sezone 1918/19 razpadla. Šele po aprilski stavki leta 1920 so bili pogoji za dejavnost JSZ takšni, da je lahko ponovno pricela z delovanjem. Podružnici Osrednjega društva kovi­narjev v tovarni Titan v Kamniku in Osrednjega društva lesnih delavcev na Duplici sta v casu splošne stavke organizirali demonstracije v Kamniku, ki so jih orožniki razbili, pri tem pa zaprli vec strokovnih funkcionarjev, kar je obe socialdemokratski organizaciji mocno oslabilo. To situacijo je izkoristila JSZ in v kamniškem okrožju nastavila placanega strokovnega tajnika z nalogo, da v Kamniku in Duplici osnuje JSZ in oživi organizacije JSZ v Mengšu in Domža­lah, kar je kmalu obrodilo sadove. V oktobru 1920 so delegati slamnikarskega delavstva na shodu v Mengšu sklenili povezati vse skupine slamnikarskega de­lavstva v Zvezo slamnikarskega delavstva, ki naj bi skrbela za urejanje mezdnih in delovnih pogojev, za strokovno izobraževanje slovenskih slamnikarjev, da bodo lahko prevzeli vodilna mesta v podjetjih, preprecevala prihod tujega de­lavstva, ki škoduje delavskemu gibanju, in omejila samovoljo podjetnikov pri sprejemanju in odpušcanju delavcev. V naslednjih letih se zveza ni tako raz­mahnila, kot so pricakovali, saj je slamnikarska industrija pocasi propadala in imela cedalje manjše število zaposlenih delavcev, kljub temu pa dosegla nekaj uspehov pri mezdnih gibanjih.10691068 Bernik, Zgodovina fare Domžale, druga knjiga, str. 184. Po letu 1922 je njeno delo ponovno preneha­lo, v še skromnejšem obsegu pa se je delno obnovilo šele pet let pozneje, takrat pa je vecina delavstva delo že poiskala v drugih industrijskih panogah.10701069 Stiplovšek, Strokovne organizacije slamnikarskega delavstva 1907–1922, str. 367–373. Župnik Bernik je razvoj delavstva spremljal tudi v desetletjih pred drugo svetovno vojno. Skrbelo ga je predvsem, da bi se med domacimi delavci razmah­nilo socialdemokratsko ali komunisticno mišljenje, v tem oziru je zaskrbljeno gledal na delavstvo v tovarni Bistra, kjer je bilo poleg domacinov zaposlenih precej ceških in dunajskih delavcev s socialdemokratskimi nazori.10711070 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 145–146. Vendar je povsem zaupal JSZ. Še v letu 1937, ko je bila JSZ že od mnogih duhovnikov osumljena simpatiziranja s komunisti, je Bernik ob vizitaciji zapisal: »Delavstvo je po vecini organizirano v Jugoslovanski strokovni zvezi, kjer prav živahno deluje in po svojem prepricanju tudi dosega precejšnih uspehov. Zato župniku ne kaže zaenkrat vmes posegati.«10721071 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 16, Domžale, leto 1921. 7.2.2.5 Primer razkola strokovnega gibanja v Tržicu Socialno vprašanje je bilo v delavskem Tržicu ves cas aktualno, Tržic pa eno tistih delavskih središc v Sloveniji, kjer je Cerkev vse do zacetka druge svetovne vojne, kljub mnogim pretresom, uspela obdržati mocan stik z delavstvom pre­ko strokovnih, prosvetnih in verskih organizacij.10731072 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 20, Domžale, leto 1937. Med delavstvom je imela mocno vlogo JSZ, ki je v zacetku tridesetih štela kar 500 clanov. Vedno je bila v tesni zvezi s tržiško duhovšcino, tako z Matijem Škerbcem, ki je v Tržicu deloval 1922–1928, kot pri njegovem nasledniku Antonu Vovku, ki je tam župnikoval v letih 1928–1940. Župnik Vovk jim je v Rokodelskem domu na njihovo prošnjo dodelil tudi prostore za delovanje.10741073 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 21, Tržic, 1940. 11. avgusta 1935 je tržiška podružnica JSZ organizirala delavski tabor v Bistrici pri Tržicu in Vovk jim je pri škofijskem ordinariatu izposloval dovoljenje za mašo na prostem, da bi bili pri maši lahko prisotni vsi udeleženci.10751074 Cerkveni glasnik za tržiško župnijo (1939), št. 7, str. 3. Konec poletja 1936 je Tržic doživel mocan pretres. Poleti je po celi Sloveni­ji potekala stavka predilnih delavcev, ki jo je v ozadju organizirala komunisticna partija, ki je želela poenotiti strokovno gibanje in vanj vnesti revolucionarni znacaj razrednega spopada.10761075 NŠAL 10, šk. 247, Tržic. Anton Vovk prosi za dovoljenje za mašo na prostem ob delavskem taboru pri cerkvi sv. Jurija v Bistrici pri Tržicu; Tržic, 30. 7. 1935, št. 3265. 20. avgusta 1936 je stavka izbruhnila v vseh pre­dilnicah v Kranju in ta se je 26. avgusta 1936 zanesla tudi v tržiško predilnico. Tržiški delavci, okoli 800 jih je bilo, so zasegli kljuce podjetja in zasedli tovarno, a na zacetku sploh niso imeli tocnih zahtev. Delavci so župnika prosili, naj bo v nedeljo v tovarni za njih maša in Vovk se je znašel v kocljivi situaciji, razpet med delavci in lastniki tovarne. Lastniki predilnice so bili hkrati tudi lastniki grašcine in tako patron župnije, prav tako so izdatno podpirali kršcansko do­brodelnost, župnijo in bogoslovno semenišce v Ljubljani. Vovk je obsojal izkorišcanje delavcev v predilnicah v Kranju, ki so bile v glavnem v lasti tujcev, in kjer so lastniki »izžemali« delavce, a v Tržicu so bile razmere bistveno boljše in je imela predilnica najboljše place za predilne delavce v celi državi, zato je bila stavka po njegovi oceni neupravicena in vec kot ocitno umetno ustvarjena. Zavedal se je, da je potrebna previdnost, saj bi mu lahko ena stran ocitala, da drži s kapitalisti, druga pa, da s komunisti. Vovk je moral za mašo dobiti dovoljenje škofijskega ordinariata in v dopisu mu je predlagal, naj napišejo, da je treba za mašo dobiti dovoljenje patrona, on pa bo nato delavstvu primerno obrazložil položaj. Ordinariat je sledil predlogu in mu je dal dovoljenje za mašo ob pogoju, da dobi dovoljenje lastnika in sreskega nacelstva. Hkrati so mu svetovali, naj se lastnikom pojasni, da bo maša ugodno vplivala na tiste stavkajoce, ki imajo dobro voljo in jih bo tako lažje iztrgati iz vpliva »temnih elementov«, pri cemer so seveda mislili na komuniste, ki so bili v ozadju te stavke. Lastniki niso privolili v mašo in tako maše za delavce v to­varni ni bilo. Lastniki predilnice so nato 11. in 12. septembra izpraznili tovarno in jo dali zastražiti, nato pa odpustili vse delavce. Vovk je šel po tem v spremstvu kranjskega dekana Škrbca prosit lastnike, naj cim prej pricnejo z delom, da med ljudmi ne bo zavladala prevelika revšci­na. Šele konec meseca septembra so lastniki priceli sprejemati nove delavce in vsakdo je bil zadovoljen, da je ponovno dobil delo, a mnogi, ki so bili prej za­posleni, dela niso vec dobili. Razbite so bile tudi delavske organizacije, JSZ, ki je pred stavko združevala 300 delavcev, jih je imela po stavki le še 50, pozneje se je število še zmanjšalo in je postalo povsem marginalno. Med delavstvom se je razširilo razburjenje, sumnicenje in distanca do duhovnikov. Zaradi dogajanja je Vovk kljub grožnjam, da bo izžvižgan, 28. septembra delavstvo povabil v dvo­rano Našega doma, kjer jim je dve uri govoril o vzrokih in posledicah stavke.10771076 Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, str. 67, 69, 87–88. Vovk se je zavedal, da za stavko stoji komunisticna partija. Kako mocno ga je vznemirila, pa je vidno v pridigi, ki jo je imel neposredno po stavki, 27. septembra 1936, ko je bil povabljen za pridigarja ob praznovanju tridesete oble­tnice Izobraževalnega društva na Breznici.10781077 NŠAL 10, šk. 247, Tržic. Pojasnilo k vlogi za prošnjo za mašo za delavstvo med stavko v Tržicu, Tržic, 28. 8. 1936, 4278. NŠAL, ŽA Tržic, razni spisi, šk. 36, VII, 2, 3, 27. Maša za delavce v tovarni med stavko; 1936. ŽA Tržic, Kronika, zvezek II (1933–2002), str. 17–20, 28. V pridigi je spregovoril o prega­njanju Kristusa in Cerkve skozi zgodovino, od antike, preko francoske revolu­cije, nemškega kulturnega boja do sodobnega casa. Poudaril je, da se ne smemo cuditi, da se preganjanje dogaja tudi danes, »zlasti komunizem dviga svoje pesti proti nebu in klice: ‚Nolumus hunc regnare super nos!‘ Nocemo, da bi Kristus nad nami vladal. Pa kdor ima oci, že ve, kakšno je vladarstvo komunizma. Ta nova ‚vera‘ ruši cerkve, mori duhovnike in redovnice, onecašca celo mrlice /…/ Upra­viceno molimo že vec let, naj Bog reši Rusijo, prav je, da s socutjem spremljamo krvave dogodke v Španiji, kjer v razdivjanosti komunizma tece v potokih bratska kri. Ves svet je danes v napetosti. Nehote smo katolicani v strahu, kaj bo, ce pride povodenj komunizma tudi pri nas do razdiralne veljave.« Nato je nadaljeval, da kljub vsemu, »Kristusovega gospostva ne bo konca. Njegova Cerkev stoji na skali do konca sveta. Teh dveh nihce unicil ne bo.« Na koncu je dodal, da so mnogi ob tej priložnosti pricakovali drugacne besede, »A zacetek katoliške prosvete je ta, da smo pod Kristusovo zastavo, da gospostvo božje predvsem priznamo, da nas sovražniki Kristusovi ne motijo.«10791078 Društvo je bilo sicer ustanovljeno leta 1903, a je bilo leta 1933 zaradi kraljeve diktature razpušceno, leta 1935 pa je ponovno lahko pricelo z delom. Prim. Ambrožic, Zgodovina brezniške župnije, str. 219. Prav tako jasen in odlocen je bil v obsodbi komunizma v oktobrski številki Cerkvenega glasnika za tržiško župnijo. V prispevku »Katolicani in komunizem« je pronicljivo in preprosto prikazal vabljive tocke komunisticne propagande in njene utopicne obljube o družbi brez zasebne lastnine. »Povsod napoveduje boj fašizmu, a v resnici ga napoveduje le urejenemu družbenemu redu in katoliciz­mu. S pomocjo ljudskih front želi v vseh deželah pridobiti predvsem delavstvo za svoje temne namene. /…/ Nekateri mislijo, naj bi zasebne lastnine sploh ne bilo; lastnika naj nima ne polje, ne orodje, ne pridelki, ne izdelki. Vsak naj bi pa jemal, cesar bi potreboval. – Otrocarija! Kdo bi še hotel delati, ce mu lahko vsak vzame poljubno sadove dela?« Opozoril je, da se je treba držati nauka Cerkve, ki pravi: »Vsak delavec mora dobiti dostojno placilo. Dovoljena je zasebna lastnina, a lastniki naj vedo, da bodo za uporabo dajali odgovor Bogu. Pravico do lastnine mora spremljati vedno tudi dolžnost do bližnjega in ljubezen. /…/ Stisko da­našnjih dni hoce komunizem porabiti zase, kakor nocni tat se plazi po svetu. Ima nacrt, zna povzrocati gibanja, išce žrtev povsod, prikrade se kamorkoli, zna hliniti. Ko se uveljavi, pa udari po vsem, kar je božjega, kdo upa z njim – proti samemu Bogu?!«10801079 NŠAL 333, Anton Vovk, šk. 10. Breznica. Ob tridesetletnici katoliškega izobraževalnega društva, 27. 9. 1936. Po stavki so skoraj vsa delavska združenja v Tržicu propadla, tržiška JSZ se je odtrgala od centrale JSZ in ji ni vec placevala clanarine in se je želela notranje preurediti, kar pa ji kar ni in ni uspelo. Hirajoca tržiška JSZ je imela sklad za po­moc delavcem v višini 10.058 din, ki je bil vpisan na hranilnih knjižicah in ga je sklenila na seji 26. decembra 1938 s pogodbo deponirati v tržiškem župnišcu in sicer za namen tiste delavske organizacije v Tržicu, ki bo v bodoce zagovarjala interese katoliškega delavstva. 9. januarja 1939 je bila v Tržicu ustanovljena nova organizacija katoliškega delavstva ZZD, v katero je v celoti prestopil tržiški odbor JSZ s predsednikom na celu. Na ustanovnem obcnem zboru je sodeloval tudi Vovk in pozval vse delavstvo k enotnemu delovanju katoliškega delavstva. A kmalu za tem je imel na tiho obcni zbor še preostanek JSZ, ki je nato od Vovka zahteval, naj jim izroci hranilne knjižice stare JSZ, ceš da so njihova last. Izven uradnih ur, ko je imel Vovk ogromno drugega dela, so se nato zastopniki nove JSZ oglasili pri Vovku in zahtevali knjižice, Vovk pa jim je dejal, naj se vrnejo ob primernem casu, da se pogovorijo. Kmalu za tem je dobil pismo advokata nove JSZ s pozivom, naj vrne knjižice, nato pa še poziv, naj se glede tega javi na sodišcu. To je Vovka izje­mno prizadelo, saj se je zgodilo prvic, da je bil tožen s strani faranov in bi zaradi njih moral iti na sodišce. Odlocil se je in ni šel na sodišce, hranilne knjižice pa je nesel advokatu nove JSZ in vso stvar obelodanil v Cerkvenem glasniku.10811080 Cerkveni glasnik za tržiško župnijo (1936), št. 10, str. 1–2. 7.2.3 ZADRUŽNIŠTVO Zadružništvo je sicer gospodarska dejavnost, a je ob koncu 19. in v zacetku 20. stoletja predstavljalo bistveno komponento socialnega katoliškega gibanja, saj je organiziranost v zadrugah pomenila samopomoc med zadružniki in po­sledicno prinesla zmanjšanje socialnih stisk prebivalstva. Zadruge so zlasti v zacetnem obdobju z ugodnimi posojili omilile propadanje in prodaje kmetij, odpravile oderuštvo, preprecile še mocnejše izseljevanje v tujino ter pospeševa­le modernizacijo kmetijstva. S socialnega vidika bomo naredili kratek diskurz o zadružništvu, prikazali delovanje zadrug na konkretnem primeru župnije Domžale in posebej izpostavili stavbno zadružništvo, ki je bilo v celotnem ob­segu zadružništva sicer skromno, a se je ukvarjalo z izjemno pereco stanovanj­sko problematiko oziroma z gradnjo stanovanj oziroma domov za delavstvo. Zadružništvo so v Avstrijo prvi vpeljali liberalci. Po nemškem vzoru so avstrijski liberalci podpirali razvoj zadružništva Schulze-Delitzschovega tipa. Ta tip je temeljil na liberalnih nacelih svobode posameznika in gospodarstva ter politicni demokraciji brez kakršnegakoli vmešavanja države. Za dvig srednjega stanu in delavstva oziroma njegovo konkuriranje veliki industriji je predvide­val njihovo samoorganiziranje v zadruge. Zadružništvo je predvideval na dveh ravneh. Prva je zajemala konzumne, surovinjsko-nabavne in kreditne zadruge, druga, ki je pomenila tudi koncni kamen sistema, pa t. i. produktivne zadruge. Te so bile združenja delavcev in obrtnikov za skupno poslovanje na veliko, torej za skupno proizvodnjo in njihovo prodajo.10821081 Cerkveni glasnik za tržiško župnijo (1939), št. 7, str. 2–6. V Avstriji so se tovrstne zadruge razvile konec šestdesetih let. Leta 1867 je bilo tako 255 zadrug Schulze-Delitz­schovega tipa, med njimi dve tretjini kreditnih, medtem ko je bilo produktivnih le 12.10831082 Jurij Perovšek, Schulze-Delitzscheva zadružnogospodarska doktrina kot liberalni odgovor na socialno vprašanje v 19. stoletju, v: Prispevki za novejšo zgodovino 37 (1997), št. 1, str. 17–34. Kreditne zadruge so poslovale kot ciste kreditne in bancne ustanove, katerih namen je bil ustvarjanje dobicka. V praksi se je izkazalo, da so se v za­druge poleg obrtnikov in delavcev vkljucevali tudi premožni mešcani in vašca­ni, ki so te zadruge obrnili sebi v prid za pridobitev cim vecjega dobicka, kar je oviralo razvoj socialno šibkejših clenov, s cimer ni bil dosežen temelji namen – vsesplošen dvig srednjega stanu.10841083 Wadl, Liberalismus und soziale Frage in Österreich, str. 169–171. Zadružništvo je znotraj kršcanskosocialnega gibanja v Avstriji svoj raz­mah doživelo od devetdesetih let 19. stoletja dalje. Pri tem je posebej sodelovala mlajša generacija duhovnikov. Tu je šlo v prvi vrsti za hranilnice in posojilnice, pozneje pa tudi nabavne, prodajne in skladišcne zadruge. Število teh se je v avstrijskem delu monarhije, kjer je bilo leta 1888 le okoli 30 takih zadrug, leta 1909 povzpelo na okrog 7.000.10851084 Perovšek, Schulze-Delitzscheva zadružnogospodarska doktrina kot liberalni odgovor na socialno vprašanje v 19. stoletju, str. 17–34. V Cerkvi oziroma med duhovniki na Slovenskem prvenstvo na podrocju zadružništva pripada duhovniku Janezu Mesarju (1832–1895). Leta 1873 je s podporo ministrstva za kmetijstvo odšel na Predarlsko, kjer je preuceval sirar­stvo in planinsko gospodarstvo. Po vrnitvi je še isto leto ustanovil prve sirarske zadruge na Bohinjskem in priskrbel ucitelje za sirarstvo, ki so poucevali tamkaj­šnje gospodarje. Dve leti pozneje so na njegovo pobudo ustanovili tudi zadrugo na Veliki planini in leta 1882 na Nanosu.10861085 Aubert, Zgodovina Cerkve, 5, str. 143. Pravi razmah je zadružništvo doživelo po prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892. Odsek za socialne zadeve je bil na shodu eden od kljucnih, njegove resolucije in poznejše delovanje pa se je izkazalo za eno najproduktiv­nejših. Fran Povše je na shodu predstavil težave kmetijstva in opozoril na števil­ne dejavnike, ki so povzrocili težave: višanje življenjskih stroškov na kmetijah, izumiranje domace obrti, škodljive posledice zakonov o dedovanju in razko­savanju kmetij, ameriško konkurenco, zlasti pa dolgove. Odsek je sprejel štiri resolucije. Prve tri so obravnavale nacrt rešitve kmeckega, obrtno-rokodelskega in delavskega vprašanja. Za rešitev kmeckega vprašanja je na prvem mestu predlagal ustanovitev kmeckih zadrug, nadalje pa še zahteve po stalnih in nedeljivih kmeckih domo­vih, spremembo domovinske zakonodaje (da ne bi bilo treba podpirati bolnih in ostarelih rojakov v tujini), ustanovitev blagajne za starostno oskrbovanje, deželne zavarovalnice zoper nesrece in živinske bolezni, mirovna sodišca, raz­bremenitev kmeckih posesti z izdajo zadolžnic, znižanje voznin na južni žele­znici in preureditev davkov. Pri rokodelsko-obrtnem vprašanju je ravno tako priporocal ustanavljanje obrtnih zadrug, poleg tega pa zahteval še ustanovitev obrtne zbornice, omejitev dela v kaznilnicah, ugotavljanje davka brez ovadu­štva in priporocal ustanavljanje rokodelskih društev mojstrov, pomocnikov in ucencev.10871086 Avgust Pirjevec, Mesar, Janez, v: SBL, Ljubljana 1933–1952, 2. zvezek, str. 101, 102. V cetrti resoluciji pa se je zavzel za primeren pocitek zlasti ob ne­deljah in praznikih. Osrednje mesto v socialnem gibanju po prvem shodu je pripadlo za­družništvu, ki se je zaradi svojega uspeha razširilo tudi na Istro in Dalmacijo. Glavne zasluge za razvoj zadružništva so imeli Janez Evangelist Krek, Ivan Šu­šteršic, Evgen Lampe (1874–1918) in škof Anton Bonaventura Jeglic. Zadru­žništvo naj bi z mocjo organizirane vzajemnosti pomagalo pri nakopicenih so­cialnih težavah, v katerih so se znašli kmetje, delavci in obrtniki. Napredujoca industrializacija je kmetom unicevala tradicionalno kmecko obrt, ki je pome­nila pomemben vir dohodka, za vsakodnevno življenje so potrebovali cedalje vec denarja, morali so investirati v modernizacijo kmetijstva, cene kmetijskih pridelkov pa so se zaradi tuje konkurence nižale, poleg tega pa so bili kmetje mocno zadolženi. Kmet ni postal revež, ker ni nic imel, ampak ker ni mogel priti do potrebne gotovine.10881087 Porocilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem katoliškem shodu kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, pripravljalni odbor, Ljubljana 1893, str. 83–111 in Granda, I. in II. slovenski katoliški shod, str. 95–109. Leta 1894 je Slovenec pricel z intenzivno propagando zadružništva po Raif­feisnovem tipu, jeseni 1894 sta bili v Trnovem pri Ilirski Bistrici in v Dobrepolju ustanovljeni prvi hranilnici, t. i. »rajfajznovki«. Prve posojilnice je v sedemde­setih letih ustanovil že Mihael Vošnjak (1837–1920), vendar je šlo pri njih pred­vsem za željo po koncentraciji financnih sredstev, ki so jih imeli ljudje doma, obsegale so obsežnejše teritorije ter razlikovale med clani glede na velikost de­ležev. »Krekove rajfajznovke« je omogocil zakon iz leta 1889, po katerem so bile zadruge, ki niso izplacevale dobicka in so ga uvršcale v rezervni sklad, deležne davcnih ugodnosti. Po teritoriju so bile manjše, clanski deleži so bili majhni in enaki ter neobrestovani, dolžniki so bili lahko doma le z ozemlja delovanja hranilnice, dobicek je bil manj pomemben kot pri prvih, prva cilja pa sta bila solidarnost in obvarovanje kmetov pred oderuškimi posojevalci denarja, kar je bilo na deželi zelo razširjeno. Rajfajznovke so se v naslednjih letih mocno pomnožile, tako da sta bili leta 1902 že 102, leta 1911 pa je Zadružna zveza v Ljubljani združevala že 401 kreditno zadrugo tega tipa z obmocij Kranjske, Šta­jerske, Koroške, Gorice, Trsta, Istre in Dalmacije.10891088 Granda, Krek in slovensko zadružništvo, str. 79–85. Leta 1895 je bila ustanovljena Zveza kranjskih hranilnic, ki je povezovala denarne zadruge, leta 1898 pa Gospodarska zveza, ki je imela nalogo širitve izven slovenskih meja in centralo nedenarnih zadrug. Leta 1900 sta se obe or­ganizaciji združili v Gospodarsko zvezo, leta 1903 pa zaradi zakonskih zahtev zopet razdružili v Zadružno zvezo, ki je urejala poslovanje zadrug, in Gospo­darsko zvezo, ki je urejala blagovni promet. Prvi dve leti je Gospodarsko zvezo vodil Ivan Šušteršic, nato pa Krek, ki je to nalogo opravljal vse do smrti. V za­cetnem obdobju so se razmeroma dobro razvijale tudi kmetijske zadruge (živi­norejske, mlekarske, nabavno-prodajne, strojne). V Starem trgu pri Ložu je bilo leta 1896 ustanovljeno prvo konzumno podeželsko društvo, istega leta pa v Do­brepolju tudi prva kmetijska zadruga. Vendar pa razvoj ni šel v zaželeno smer, saj so se razvile le denarne in deloma kmetijske zadruge, medtem ko ostale niso doživele želenega razmaha. Leta 1910 je bilo na Slovenskem kar 543 kreditnih, 274 kmetijskih, a le 54 konzumnih in 29 obrtnih zadrug. Med prvo svetovno vojno so hranilnice zaradi vojnih posojil izgubile veliko denarja, zadružništvo pa se je na splošno oslabilo. Leta 1917 je v zvezi z razkolom v SLS prišlo tudi do odcepitve 129 zadrug pod vodstvom Evgena Lampeta, ustanovile so svojo zadružno centralo, ki pa je delovala le do nastanka nove države.10901089 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, str. 108–123; Juhant, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda (idejno-politicni tokovi in socialna dejavnost), str. 214; Granda, Krek in slovensko zadružništvo, str. 79–85; in Marko Vidic, Zadružna zveza, v: ES; 15. zvezek, Ljubljana 2001, str. 19. V novi državi je Zadružna zveza delovala naprej, a na splošno je moc zadružništva upadla in ni nikoli dosegala predvojne moci. Kljub temu je Za­družna zveza ohranila prvenstvo med zadružnimi centralami, saj je imela leta 1937 687 clanic, konkurencni Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani 380 in Zveza gospodarskih zadrug za Jugoslavijo v Ljubljani 45. Dolocene oblike zadružni­štva so se v novi državi precej okrepile. Zaradi splošnega pomanjkanja v prvih letih nove države in velike draginje so se v zacetku mocno razširile predvsem konzumne zadruge. V letih od 1919 do 1922 je bilo na podrocju slovenskega dela Kraljevine SHS v vseh zadružnih centralah ustanovljenih 131 novih kon­zumnih zadrug. Ljubljansko delavsko konzumno društvo je bilo prvo katoliško konzumno društvo ustanovljeno leta 1895 in je imelo ob ustanovitvi eno pro­dajalno ter 197 clanov, leta 1921 pa 11.606 clanov ter 31 prodajaln.10911090 Prav tam in Vidic, Zadružna zveza, v: ES; zvezek 15, str. 18. Leta 1936 je bilo v Zadružni zvezi združenih 80 konzumnih oziroma nabavno- prodajnih zadrug z blizu 28.000 clani.10921091 Katoliška konzumna društva so bila ustanovljena tudi v nekaterih drugih industrijskih središcih, leta 1896 na Jesenicah, 1908 v Zagorju, v Idriji … France Kresal, Konsumno društvo, v: ES, zvezek 5, Ljubljana 1991, str. 252. V letu 1935 je bila v Ponikvah na pobudo dobrepoljskega župnika Antona Mrkuna ustanovljena prva zdravstvena zadruga v Sloveniji. Deleži v zadrugi so znašali 25 din, pristopnina pa 10 din, poleg tega je moral vsak clan mesecno prispevati 5 din. Kmetje so lahko placevali tudi v naturalijah. Ce se je v zadrugo vclanil gospodar, so imeli vsi njegovi družinski clani ter hlapec in dekla na raz­polago brezplacnega zdravnika, zdravila po znižani ceni ter razne brezplacne socialno-medicinske preventivne akcije: pregled dojenckov in majhnih otrok, navodila za njihovo nego, pregled šolskih otrok, zdravstveno nadzorstvo nad materami, cepljenje proti nalezljivim boleznim, pregled šolskih otrok, pregled bivališc za bolj zdravo življenje itd. Zadruga je bila namenjena vsem v Koce­vskem okraju. Zadružni zdravnik je deloval 4-krat na teden po 5 ur v Zdra­vstvenem domu v Ponikvah. V letu 1936 je zadruga beležila 230 clanov in 2700 obiskov pri zdravniku. Revnim materam je nudila brezplacne plenice, prašek in milo ter navodila za oskrbo dojenckov.10931092 Vlado Valencic, Pregled našega zadružnega gibanja in stanja, v: Spominski zbornik Slovenije, str. 461. Mocno so se v novi državi okrepile tudi stavbne zadruge. V letu 1918 je bilo na obmocju jugoslovanskega dela Slovenije oziroma poznejše Dravske banovine le 18 takih zadrug, leta 1937 pa že 103. Treba je poudariti, da je bil namen vecine stavbnih zadrug vzdrževanje raznih društvenih domov (Ljudski dom v Ljubljani, Akademski dom v Ljubljani …), le manjši del pa namenjen preskrbi stanovanj svojim clanom. Kljub vsemu so primat med zadrugami ob­držale kreditne zadruge, ki so predstavljale polovico vseh zadrug. Te so bile mocno prizadete v casu svetovne gospodarske krize, njihova likvidnost pa se je izboljšala šele po letu 1938.10941093 Prijatelj bolnikov 2 (1935) št. 1 in Prijatelj bolnikov 3 (1937), št. 4, str. 31; Zvone Štrubelj, Socialni program Antona Mrkuna (1876-1961), str. 253. 7.2.3.1 Stavbno zadružništvo Prvenstvo med katoliškimi stavbnimi zadrugami je imelo Slovensko dela­vsko stavbno društvo, ki je bilo ustanovljeno na pobudo ljubljanskega katoliške­ga delavskega društva leta 1898. Prvi predsednik društva je bil profesor ljubljan­skega bogoslovja Janez Janežic (1855–1922), za njim pa Krek. Do poletja 1899 je društvo postavilo 21 delavskih hiš, v naslednjih letih pa 103 v Vodmatu, Rožni Dolini, Štepanji vasi, Šiški, Trnovem in na Vicu, skupno so stale blizu 500.000 K oziroma posamezna 4.708 K. Društvo je pred prvo svetovno vojno prenehalo z zidavo, ker je prišlo v velike denarne težave in dolgove.10951094 Valencic, Pregled našega zadružnega gibanja in stanja, str. 457–464. V novi državi je bila pomembna Obrtniška stavbna zadruga, ustanovljena leta 1927 na pobudo ljubljanskega kanonika in predsednika Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov v Ljubljani Alojzija Stroja. Namen zadruge, zapisan v pravilih, je bil: »Preskrbovati svojim clanom cenena in zdrava stanovanja, hiše in obratovališca, ustanoviti poslovalnico s stavbnim materialom in zbirati prihranke svojih clanov ter jim dajati posojila.« Ustanovitev takšne zadruge je bila v teda­njih casih zelo tvegana, saj je bila cena gradbenega materiala visoka, kupna moc pa zelo nizka. Na zacetku je bilo delo zelo skromno, vlagatelji so se bali placati dokaj visoko vpisnino (250 din) in delež (5000 din). Da bi se delo poživilo, so v Slovencu objavljali clanke o zadružnem delu in o srecanjih z raznimi financ­nimi in gospodarskimi mogotci. Nacelstvo zadruge se je ukvarjalo predvsem s pridobitvijo cenenega stavbenega kredita in jamstva zanj. Do konca leta 1927 je delež vplacalo le 7 clanov, kar pa je bilo zelo skromno. Ravno v tistem casu je prišlo do razgibanega dela v Ljubljanski oblastni skupšcini. Oblastni odbor je tako spomladi leta 1928 sklical zastopnike stavbenih zadrug na posvet, da bi poživili stavbno zadružništvo. Oblastna skupšcina je ustanovila sklad za gra­dnjo malih stanovanj, s katerim je bila dolocena vsakoletna kreditna pomoc samoupravnim korporacijam in stavbenim zadrugam v razlicnih oblikah (kot poroštvo za najem posojila, s prispevkom za znižanje njihovih obrestnih mer ali z neposrednim dodeljevanjem stanovanjskih kreditov). Oblastni proracun za leto 1928 je za pospeševanje gradnje stanovanjskih hiš namenil 1.000.000 din. Obrtniška stavbna zadruga je tako dobila nov zagon. V dveh letih in pol je zadruga posredovala svojim clanom jamstvo in kredite za 20 hiš s 37 stanovanji v vrednosti 3.500.000 din,10961095 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, str. 107. do leta 1938 pa je zgradila že 40 hiš z okrog 100 stanovanji.10971096 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem. 1927–1929, str. 233 in 435; Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letnici, str. 85–89. Leta 1926 je bila stavbna zadruga ustanovljena tudi v Zagorju. V nasle­dnjih letih je sezidala enajst delavskih hišic in ljudsko kuhinjo.10981097 Spomenica ob 30 letnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani. 1908–1938, str. 9. Nekaj zadrug je bilo ustanovljenih za gradnjo delavskih domov, v katerih so zacasni dom našli delavci in vajenci. Zadruga Vajeniški dom je leta 1936 odprla Vajeniški dom na Kersnikovi ulici v Ljubljani. Glavne zasluge za gradnjo tega doma je imelo društvo Do­brodelnost. Njen predsednik Anton Mrkun je za Karitativno zvezo v zacetku dvajsetih let 20. stoletja kupil dvonadstropno hišo na Poljanskem nasipu v Lju­bljani, a je nato zaradi spora med odborniki niso uporabili za ta namen. Hišo je društvo Dobrodelnost nato namenilo za Vajeniški dom, a ker ni ustrezala nor­mativom, so jo prodali. Kupnino so namenili za gradnjo Vajeniškega doma na Kresnikovi ulici 4 v Ljubljani.10991098 Rudarji – Zagorje, v: Delavska pravica 7 (1934), št. 22, str. 11. Zemljišce za dom je bilo last ustanove Marije Svetine, s katero je upravljala ljubljanska škofija. Dom je nudil stanovanje okrog 150 vajencem in bil last Zadruge vajeniški dom, ki je skupaj z društvom Dobro­delnost tudi upravljala z domom, notranje pa so ga vodili križniki.11001099 Štrubelj, Socialni program Antona Mrkuna (1876-1961), str. 255; in NŠAL 206, šk. 2, Zvezek s prispevki o: vajeniškem domu. V Kranju so na pobudo kranjskega dekana Matije Škerbca ustanovili Stavbno zadrugo delavski dom v Kranju, ki je zgradila Delavski dom v Kranju. V domu je svoj zacasni dom že ob ustanovitvi našlo okoli 20 samskih delavk in 70 samskih delavcev, pozneje še nekoliko vec, dom je imel tudi menzo za druge delavce, dnevno se je pri njih prehranjevalo 450 oseb. Dom je bil v lasti Stavbne zadruge, vodile pa so ga šolske sestre.11011100 Spomenica ob 30 letnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani. 1908–1938, str. 8-11. 7.2.3.2 Zadružništvo v župniji Domžale Kot smo obravnavali že pri poglavju o škofu Jeglicu, je ta mocno pod­piral delovanje duhovnikov na podrocju zadružništva. V tem je namrec videl možnost pridobitve ljudi za katoliško stvar zoper liberalno stranko. Pri tem se je zavedal vseh nevarnosti, ki so pretile duhovnikom pri ponesrecenih zadru­žnih projektih, za rešitev zadružnih zagat pa je nemalokrat tudi sam prispeval financna sredstva.11021101 Redovništvo na Slovenskem 2, M. Similjana Kodric, B. Natalija Palac, Šolske sestre sv. Franciška Kristusa Kralja, str. 178; Župnijski in dekanijski arhiv Kranj; VI. ustanove, društva, 03, ubožnica, sirotišnica, Vincencijeva družba, Pregled verskih, šolskih in karita­tivnih ustanov v Kranju. Zaradi udejstvovanja duhovnikov na podrocju zadružni­štva so bili Jeglic in tudi drugi duhovniki s strani liberalcev deležni ostre »kon­tra propagande« v Slovenskem narodu in celo tožb v Rimu in na Dunaju. Na škofijski sinodi leta 1903 je Jeglic svojim duhovnikom priporocil, naj ustanavljajo in vodijo zadruge, »saj duhovnik s tem, da ljudstvu gospodarsko po­maga, tudi vrši svojo poglavitno nalogo, ker ga z gospodarskim napredkom vzgaja tudi nravno. Zato naj pospešuje zadružništvo (proizvajalne, prodajalne, nakupo­valne, strojne zadruge) med kmetskimi posestniki. Ce imaš sam ekonomijo bodi vzor pravega gospodarstva! Skrbno, toda nad vse previdno ustanavljaj denarne in gospodarske zadruge. /…/ In kakor se poteguješ za kmecki stan, tako smeš iti tudi drugim stanovom – zlasti še trgovcem – na roko, da si ustanovijo strokovna društva za obrambo strokovni interesov.«11031102 Jeglicev dnevnik, str. 204–205. Zadruge so vecinoma vodili duhovniki ali bili vsaj njihovi tajniki oziroma nadzorniki, prvi prostori za hranilnice pa so bili navadno kar v župnišcih. Za prikaz delovanja zadružništva na konkretni župniji si oglejmo župnijo Domžale, ustanovljeno leta 1908. Domžale so se iz povsem agrarnega naselja konec 19. stoletja spremenile v industrijsko središce, ki ga je zaznamovala pred­vsem slamnikarska industrija. Hranilnica in posojilnica v Domžalah je bila tam ustanovljena 8. decembra 1897 kot zadruga z neomejeno zvezo, pravila, ki so bila sprejeta 11. novembra 1897, pa so bila podobna kot pri ostalih »rajfajznov­kah«. Njihov namen je bil: prejemati denar na obresti, dobivati denar s svojim zadružnim kreditom, dajati posojila. Temeljni organ je bil nacelstvo, ki so ga sestavljali nacelnik in pet odbornikov. Izvolili so jih na obcnih zborih za dobo enega leta. Prvi nacelnik je bil Andrej Macek, posestnik iz Domžal, naslednje leto ga je nasledil Franc Cerar, tovarnar iz Stoba. Leta 1901 je nacelnik postal benificiat Jakob Strupi, za njim pa njegov naslednik Franc Bernik.11041103 Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglic, str. 93. Pravila so se z leti spreminjala in modernizirala, vendar pa je bistveno nacelo ostalo isto. Po živahnosti poslovanja bi lahko delovanje hranilnice in posojilnice raz­delili na štiri obdobja. Prvo je do prihoda benificiata Bernika leta 1903, drugo do konca prve svetovne vojne, naslednje do gospodarske krize v letih 1931 in 1932 in cetrto do druge svetovne vojne. Hranilnica in posojilnica je z delova­njem dejansko pricela z novim letom 1898. Že prvo leto je imela 87 clanov in vec kot 136.000 K prometa ter 89 K rezervnega zaklada. V naslednjih petih letih se je clanstvo skoraj podvojilo, promet se je prepolovil. Bernik je v poslovanje vnesel živahnost, tako da je bilo leta 1918 376 clanov s skupnim prometom blizu 1.900.000 K in vec kot 23.800 K rezervnega zaklada. Ob prehodu v novo državo je sledila kratkotrajna kriza in upad prometa za 10 %, ki pa je hitro prešla, saj je bilo že v letu 1920 za vec kot 2.200.000 K prometa. Ta trend se je nadaljeval tudi v naslednjih letih, leta 1923 je bilo za vec kot 1.500.000 din prometa (menjalna vrednost valut je znašala 1 din = 4 K) in vec kot 9.000 din rezervnega sklada ter že 465 clanov. Po dobrem desetletju v novi državi je bil zavod na višku svoje dejavnosti, leta 1930 je beležil vec kot 6.400.000 din prometa, skoraj 100.000 re­zervnega sklada in 565 clanov. V casu gospodarske krize se je poslovanje bistve­no zmanjšalo in se je v letu 1932 v primerjavi s prejšnjim letom skoraj prepolo­vilo, v letu 1935 je bilo tako malo manj kot za 1.500.000 din prometa, z enako višino rezervnega zaklada kot pred petimi leti ter s 397 clani. Bernik poroca, da je od leta 1931 hranilnica kljub težkim pogojem vztrajala na 4-% obrestni meri pri hranilnih vlogah.11051104 Matjaž Brojan, Domžalska bancna leta, Ljubljanska banka, Domžale 1994, str. 57–59. Zavod je odigral veliko vlogo tako pri varcevanju in kreditiranju prebivalstva kot pri kreditiranju projektov v župniji. Za razne stvari v zvezi z ustanovitvijo župnije je bilo najetih za malo manj kot 100.000 K posojila in ta dolg je bil leta 1922 z obrestmi vred, ki so znašale okrog 53.000 K, poplacan. Še bolj drzen je bil nacrt za gradnjo društvenega doma, katerega stroški izgradnje so znašali 126.475 K, ob zacetku gradnje pa je bilo društvo brez sredstev. Denar so si v celoti izposodili pri posojilnici in ga leta 1926 s pripadajocimi obrestmi v celoti povrnili.11061105 Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1923, str. 209–211; in Zgodovina fare Domžale, 1939, str. 226–228. Hranilnica in posojilnica je imela do leta 1910 prostore v župnišcu, nato pa v novozgrajenem društvenem domu. Podjetni duhovnik Franc Bernik je ustanavljal tudi druge oblike zadrug. Prva izmed njih je bilo Kitarsko društvo v Domžalah, registrovana zadruga z omejeno zvezo. Ustanovljena je bila v casu, ko so tirolski podjetniki za slamni­karske kite domacim obrtnikom ponujali cedalje nižje placilo oziroma poliz­delke uvažali celo z Japonske in Kitajske, kar je pomenilo bistveno slabši zaslu­žek za domacine. Na Bernikovo pobudo je bila zadruga ustanovljena 15. marca 1908. Njena naloga je bila nabava kakovostnih in poceni potrebšcin za pletenje kit ter skrb za njihovo prodajo in strokovno izpopolnjevanje svojih clanov.11071106 Zadruga je prešla v likvidacijo 1. septembra 1947 na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zavodov z dne 17. 4. 1947, v letu 1956 pa bila dokoncno izbrisana iz registra zadrug. SI ZAL LJU 88, Okrožno gospodarsko sodišce v Ljubljani, ZADR, register, spisi III, 84, 504. Zacetki zadruge so bili tvegani, saj je bila zadruga brez zagotovila, da bo mogla kje polizdelke prodati, narocila in kupila pa je nekaj vagonov surovine – licja – iz okolice Rumburga na Ceškem ter nato placala še pletice, ki so napravile nad 30.000 kit in prišla do visokih 80.000 K dolga. Bernik je poizkušal na vse nacine pridobiti kupce, vendar brez uspeha, dokler se mu ni javil trgovec iz nemškega Dresdna, ki je bil zadovoljen s kakovostjo kit. Zadruga se je tako pocasi izvila iz zacetniških težav in do prve svetovne vojne beležila zelo dobre uspehe.11081107 Stiplovšek, Razglasitev Domžal za trg leta 1925. Ob razstavi v pocastitev osemdesetletnice, poglavje Slamnikarska domaca obrt in svetovnoznana slamnikarska industrija, temelj gospodarskega napredka Domžal. Naj­vec je trgovala s tovarnarji iz Dresdna, pa tudi z Dunaja in s Ceške, vendar zelo malo z domžalskimi. Leto po ustanovitvi je imela okrog 800 clanov, 124.132 K prometa in je do konca leta 1909 dala ljudem 20.116 K cistega zaslužka.11091108 Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1923, str. 213–216. Vojna je delovanje zadruge popolnoma onemogocila, saj ni mogla dobivati su­rovin, razmere se niso izboljšale niti po koncu vojne. Tako dobavitelji surovin kot kupci kit so bili iz drugih držav, kar pa je bilo povezano z visokimi carina­mi. Njen obseg se je zelo skrcil, poleg tega pa je morala placevati še davke in najemnino za skladišce, tako da je bila na Bernikovo pobudo 11. marca 1926 na obcnem zboru likvidirana, denar, ki ga je imela naloženega v hranilnici in posojilnici, pa je darovala za gradnjo Dobrodelnega doma v Domžalah. Tretja zadružna organizacija je bila Strojna zadruga. 13. februarja 1910 je KIPD organiziral predavanje župana iz Šentvida nad Ljubljano Antona Belca o dvigu kakovosti kmetijstva s pomocjo strojev. Isti dan se je ustanovila zadruga, izvoljeni so bili odborniki z nacelnikom Petrom Cerarjem, Bernik pa je postal tajnik. Zadruga si je še v istem letu kupila bencinski motor, mlatilnico, slamo­reznico, krožno žago in cistilnik za žito, dinamo stroj za elektriko in regulator. Takrat je zadruga oskrbela elektricno razsvetljavo v domžalski cerkvi in dru­štvenem domu, kar je bila prva javna razsvetljava v Domžalah. Ob društvenem domu si je postavila shrambo za stroje in prostor za mlatev, žaganje drv, rezanje slame, cišcenje žita, vecjim posestnikom je stroje izposojala na dom. Zadruga je uspešno opravljala svoje delo, povrnila ves dolg in si do leta 1922 zagotovila 6.387 K rezervnega zaklada in imela v hranilnici in posojilnici 5.466 K nalože­nega denarja. Ves cas delovanja je imela okrog 40 clanov in je dobro obratovala do leta 1931, nato se je stanje zacelo slabšati. Stroji so bili sprico dolgega obra­tovanja iztrošeni in potrebni zamenjav, poleg tega pa je bilo v kraju tedaj že ve­liko konkurence, zasebnih mlatilnic, žag itd. Ko je v letu 1934 zadruga beležila izgubo, je obcni zbor 20. januarja 1935 sklenil zadrugo likvidirati, premoženje pa darovati Dobrodelnemu domu v Domžalah.11101109 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 12, Domžale 1910. Zadnja v nizu zadrug je bila Konzumno društvo v Domžalah, katerega namen je bil, kot izhaja iz pravil iz leta 1925, prodaja gospodinjskih potreb­šcin in oblacil po nizki ceni. Bernik je izvedel, da kamniška socialdemokracija namerava v Domžalah ustanoviti podružnico kamniškega konzuma. Na prvi seji je KIPD soglasno podprl Bernikov predlog po ustanovitvi svojega konzu­ma. Bernik je odšel do vodstva I. ljubljanskega delavskega kršcansko-socialnega konzumnega društva in prosil, naj v Domžalah takoj ustanovijo svoj oddelek. V piclih osmih dneh od sklepa KIPD so 9. decembra 1919 v društvenem domu odprli svoje prostore. Bernik o tem poroca: »Strašno je zavrelo po Domžalah. Vsi trgovci domžalski so šli skupno k glavarju v Kamnik tožit župnika. Opravili seveda niso nic.«11111110 Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1923, str. 212–213; in Zgodovina fare Domžale, 1939, str. 232–233. Že prvi mesec poslovanja je k zadrugi pristopilo 423 dru­žin z 2.099 osebami in je imela za 211.781 K prometa, konec leta 1922 je bilo vclanjenih že 527 družin. Dne 1. oktobra 1925 je zadruga postala samostojna. V tridesetih letih ni beležila vec takšnega uspeha in je bila ves cas na meji rentabil­nosti, leta 1939 imela 177, leto pozneje pa le še 75 clanov.11121111 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 16, Domžale 1921. Po mnenju Bernika je bila njena najvecja zasluga v zadnjih letih, da so ljudje v konzumu lahko kupi­li kvalitetne knjige in casopise ter da je zadrževala ustanovitev konkurencnega socialdemokratskega konzuma.11131112 SI ZAL LJU 88, Okrožno gospodarsko sodišce v Ljubljani, ZADR, register in spisi, III, 129, 784. Po okupaciji 3. maja 1941 je okupator hotel zadrugo prevzeti, vendar je ob pregledu ugotovil, da ga zaradi majhnih zalog niti ne zanima, tako da je še nekaj casa delovala. Bernik je imel sicer že dlje casa namen konzum zaradi nekonkurencnosti in skromnega poslovanja ukiniti, a ga je obdržal le zaradi pretece vojne in izkušenj vsesplošnega pomanjkanja med prvo svetovno vojno. Obcinski komisar je 12. junija ukazal, da se mora društve­ni dom izprazniti, zato je clanom prodal preostale zaloge, s tem je bilo nadaljnje delo onemogoceno, konzum pa ukinjen. Bernik je ob tem zapisal: »Umrl je na­videzno prisilne, a v resnici prav zelo zaželene smrti.«11141113 Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1923, str. 243–244; in Zgodovina fare Domžale, 1939, str. 233–234. Bernik je s celotno paleto zadrug nadpovprecno odstopal od razvoja »ka­toliškega« zadružništva na Slovenskem, kjer so se v vecini razvile predvsem kreditne in kmetijske zadruge, medtem ko je bilo obrtnih in kozumnih zelo malo.11151114 Bernik, Fragment Zgodovine fare Domžale III, str. 59–60. 8 ZAKLJUCEK Raznovrstna socialna dejavnost katoliške Cerkve v ljubljanski škofiji od konca 18. stoletja do zacetka druge svetovne vojne je bila bistveno povezana s širšim družbenim kontekstom casa, predvsem z gospodarskim, politicnim in idejnim razvojem tako na podrocju škofije in države kot širše Evrope. Oblike socialne dejavnosti, ki so se pojavile v ljubljanski škofiji, so bile le ena izmed razlicic, ki jih je bilo moc najti tudi v sosednjih deželah oziroma škofijah, a z nekaj izstopajocimi posebnostmi. Vsaka posamezna pojavna oblika socialne dejavnosti pa ima svoj kontekst, znacilnosti in posebnosti. Delo bazira predvsem na še neobdelanem gradivu NŠAL. Tu gre v prvi vrsti za gradivo dobrodelnih društev in župnijskih arhivov ter tudi škofijskega arhiva Ljubljana za obdobje od konca 18. stoletja do srede 20. stoletja (ŠAL 4 in ŠAL 5) in nekaterih zapušcin. Ob pisanju smo imeli možnost, da smo gradivo dobrodelnih društev uredili in popisali. Pred tem se je to gradivo nahajalo v enotni zbirki »društva in ustanove«, kjer je bilo le grobo urejeno in popisano, poleg tega deloma napacno razvršceno, v zbirki pa se je nahajalo tudi gradivo, ki je spadalo v druge fonde in zbirke oziroma v druge sklope znotraj strukture arhiva kot npr. Slovensko semenišce v izseljeništvu, uršulinke, Alojzijevišce … Nekaj gradiva dobrodelnih društev se je nahajalo tudi v zbirki zgodovinski za­piski, ki je bila v zadnjih letih tudi razgrajena. Arhivskega gradiva teh društev v celoti do sedaj ni še nihce sistematicno obdelal. Pogosto spregledano je tudi zanimivo gradivo socialne tematike znotraj župnijskih arhivov, ki je tudi ponu­dilo mnogo možnosti za raziskovanje. Ob smiselni zaokrožitvi celotnega dela se je pojavila potreba po umestitvi socialne dejavnosti katoliške Cerkve v ljubljanski škofiji v širši družbeno-zgo­dovinski kontekst. To obravnavamo predvsem v drugem in tretjem poglavju, za osnovo pri tem je bila tako domaca kot tuja literatura. Od splošnih zgodovin­skih pregledov naj izpostavimo predvsem naslednje: Zgodovina Cerkve (zvez­ka 4 in 5), Handbuch der Kirchengeschichte (zvezki VI/1 VI/2, VII), zborniki rimskih simpozijev o pomembnih osebnostih Cerkve na Slovenskem, Slovenska novejša zgodovina 1, od avtorskih del pa dela Franceta M. Dolinarja: Ljubljanski škofje, Franceta Kresala: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne in Kurta Eberta: Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich. Ob pregledu literature ugotavljamo, da je pri nas skromno obravnavana tematika jožefinizma oziroma državnega cerkvenstva, ki je dolocala skoraj stoletje dolgo casovno obdobje slovenske Cerkve. Poleg lite­rature smo predvsem pri obravnavi ljubljanskih škofov vkljucili tudi arhivsko gradivo. Pri tem bi posebej izpostavili zapušcino škofa Gregorija Rožmana, ki vsebuje tudi do sedaj še neobdelano korespondenco z JSZ in ZZD ter drugo gradivo, iz katerega lahko razberemo vso kompleksnosti in težavnost delavske­ga vprašanja v njegovem obdobju. V cetrtem poglavju je tematika dobrodelnih ustanov v upravi Cerkve le okvirno predstavljena, saj je o problematiki mašnih in svetnih ustanov na Kranjskem v zadnjih letih Jože Macek izdal vec obsežnih monografij. Peto poglavje z naslovom Cerkev kot državni organ socialnega skrbstva ob koncu 18. stoletja in v 19. stoletju temelji predvsem na obdelavi arhivske­ga gradiva v NŠAL (župnijski arhivi, ŠAL 4 in ŠAL 5), v veliko oporo pa je bila tudi knjiga Sonje Anžic Skrb za uboge v deželi Kranjski: socialna politika na Kranjskem od srede 18. stol do 1918. Poleg arhivsekga gradiva iz NŠAL smo se oprli še na gradivo Gubernija v Ljubljani (SI AS 14), Deželne vlade v Ljubljani (SI AS 33) in Najdenišnice v Ljubljani (SI AS 384), ki ga hrani ARS. Gradivo Gubernija v Ljubljani v sedmih registraturah znotraj mnogih fasciklov (Armen Versorgung, Armeninstitut, Findelkinder itd.) vsebuje veliko uporabnega gradi­va, vendar smo se ga zaradi njegovega obsega in slabega popisa (popisano je namrec le na nivoju registraturnih gesel – fasciklov) uspeli le delno dotakniti in ga uporabiti. Poglavje Dobrodelna dejavnost temelji predvsem na arhivskem gradivu društev, ki ga hrani NŠAL, dopolnjuje pa ga raznovrstna literatura: tiskana letna porocila, publikacije ob jubilejih itd. Gradivo mnogih društev in njihovih do­mov se iz razlicnih razlogov ni ohranilo, zato je ponekod na voljo le literatura. To velja tudi za gradivo redov, saj so bili tisti redovi, ki so se ukvarjali s socialno dejavnostjo, po vojni deležni preganjanja in odvzema skoraj vse lastnine, hkrati s tem je bila izgubljena oziroma unicena tudi vecina arhivskega gradiva. Pri poglavju Katoliške delavske strokovne organizacije, stanovska društva in zadružništvo smo se na podlagi arhivskega gradiva osredotocili predvsem na stanovska društva rokodelskih pomocnikov, vajencev in mojstrov ter odnos škofa Rožmana do strokovnih delavskih organizacij, medtem ko smo se pri ce­lotni obravnavi katoliških delavskih strokovnih organizacij naslonili predvsem na dela Miroslava Stiplovška, Walterja Lukana in Janka Prunka, ki so o tej tema­tiki izdali obširna znanstvena dela. Celotno delo zajema zelo široko tematsko polje, za dolocene teme je bilo moc uporabiti veliko arhivskega gradiva in literature, zopet za druge so ohra­njeni le drobci. Kot je široka tema, sta zelo obširna tudi arhivsko gradivo in literatura, zato smo morali paziti, da še dodatno ne razširimo obsega. *** V casovnem smislu lahko obravnavano obdobje razdelimo na dva dela. Prvi del zajema obdobje jožefinizma od konca 18. stoletja do sredine 19. sto­letja, drugi pa cas od sredine 19. stoletja do zacetka druge svetovne vojne. Pri tem ne gre za ostro casovno locnico, saj so bili vplivi jožefinizma in državnega cerkvenstva vidni vse do razpada Habsburške monarhije, samostojna iniciativa Cerkve pa je bila prav tako prisotna že prej. Okviri jožefinizma in državnega cerkvenstva so bistveno dolocali delova­nje lokalnih Cerkva tako rekoc na vseh podrocjih. Država je uporabila razve­jano strukturo župnijskih postojank in duhovnikom naložila številne naloge na socialnem podrocju. Te so bile povezane predvsem z župnijskimi ubožnimi inštituti, nabirkami za ponesrecence in skrbjo za sirote oziroma t. i. najdence. Župnijski ubožni inštituti so kot javna mreža za oskrbo ubogih na Kranj­skem delovali vec kot stoletje, od leta 1784 pa do leta 1884 oziroma 1888. Vodili so jih župniki skupaj z ubožnimi oceti, izvoljenimi od obcin, ki so spadale v do­loceno župnijo. Namen inštitutov je bil evidentirati revne, organizirati in zdru­žiti zasebno dobrodelnost ter pravicno razdeljevati podporo med upravicence. Pomembno organizacijsko vlogo so pri tem imeli škofje, ki so pospeševali ra­zvoj in delovanje inštitutov. V Ljubljani sta se pri delu ljubljanskega ubožnega inštituta posebno proslavila škofa Avguštin Gruber in njegov naslednik Anton Alojzij Wolf. Gruber je v letu 1820 prevzel vodenje ljubljanskega inštituta, ki je dobil novo strukturo, in pomagal pri vzpostavitvi novega delovanja. Wolf pa je kar 27 let (1824–1851) skrbno in podjetno vodil komisijo ubožnega inštituta. Vodil je seje komisije, osebno sestavljal številne vloge za upravne organe in letna porocila. Uspelo mu je, da je komisija pri ljudeh vzbujala zaupanje, povecal je prihodke inštituta. Župnijske ubožne inštitute so po letu 1884 v oskrbo prevzele obcine, Cerkev pa je to dejstvo sprejela z nezadovoljstvom, kar je poudarila tudi na prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1891. Mrežo župnijskih postojank je civilna oblast uporabila tudi za zbiranje prostovoljnih sredstev za razlicne namene, najveckrat pa za pomoc ljudem ob elementarnih nesrecah (požar, poplave, toca, nevihte, suša, potresi, živinska kuga oziroma kombinaciji le-tega …) v razlicnih krajih tako na Kranjskem kot tudi v drugih predelih monarhije. Pobiranje dobrodelnih prostovoljnih darov je bilo neke vrste izredna socialna pomoc za ponesrecence ob nesrecah. Po­moc je bila namenjena tako individualnim ponesrecencem v primerih, ko je npr. ogenj unicil eno kmetijo v vasi, kot tudi, ko je nesreca prizadela celotne vasi, trge, mesta ali dele dežel. Od obsega škode je bilo odvisno tudi, kako širo­ka je bila akcija pobiranja darov, ki je lahko obsegala okraj, okrožje, deželo ali celotno monarhijo. Posebne nabirke v cerkvi je morala vedno odobriti civilna oblast. To je veljalo ves cas jožefinizma vse do uveljavitve konkordata leta 1855. Po konkordatu škofom ni bilo vec treba pridobiti dovoljenja za razpis nabirk, kot tudi niso bili vec dolžni razpisovati nabirk zaradi odredb civilnih oblasti. Civilne oblasti so se v primerih velikih elementarnih nesrec, predvsem na ob­mocju Kranjske, še vedno za pomoc pri zbiranju sredstev obracale na škofijo, ki je praviloma razpisala posebne nabirke. Zbiranje in razdeljevanje darov sta bila seveda le blažilna ukrepa, saj pobrana in razdeljena sredstva še zdalec niso mogla zadovoljiti potreb ponesrecencev, je pa bil to tako rekoc edini ukrep, ki je pomagal blažiti stisko. Duhovniki na župnijah so imeli tudi naloge pri sistemu rejništva oziroma glede t. i najdencev. Ljubljana je leta 1788 v prostorih mešcanskega špitala do­bila najdenišnico z majhno porodnišnico, že pred tem pa so tudi v Trstu usta­novili najdenišnico, od koder je na Kranjsko prihajalo v rejo mnogo najdencev. Najdenišnice so skrbele, da so pri njih sprejete otroke oddale v rejo rejnikom, ki so za to dobili placilo. Sistem rejništva preko najdenišnic je zaznamoval pre­cejšnje število ljudi, tako najdencev, rejniških družin kot celotnih podrocij, ka­mor so ti najdenci prišli, saj je s tem prišlo do precejšnega dotoka prebivalstva, spremembe socialne strukture prebivalstva, novih priimkov ... Po ocenah naj bi na podrocju Kranjske v casu od 1788 do 1871 oskrbovali tretjino najdencev iz ljubljanske najdenišnice in dve tretjini iz tržaške najdenišnice, skupno število pa naj bi po grobih ocenah znašalo okoli 30.000 najdencev. Dušni pastirji so imeli glede oskrbe in vzgoje najdencev v rejniških družinah po deželi številne uradniške, posredniške in nadzorne naloge. Njihova naloga je bila, da so igrali vezno vlogo med sirotinskim ocetom, najdenci in rejniki ter predvsem, da so stalno spremljali in nadzirali zdravstveno in nravno stanje, vzgojo in razvoj naj­dencev v svoji župniji. Naloge dušnih pastirjev glede najdencev so se zmanjšale po upravnih reformah leta 1849, vendar so dolocene naloge opravljali vse do ukinitve najdenišnic leta 1871 oziroma dokoncne odprave sistema leta 1881. Deželne oblasti so sistem odpravile predvsem zato, ker je bil financno nevzdr­žen za deželni proracun. Civilna oblast je Cerkev izdatno uporabila za izvajanje socialnega skrbstva, ker je bilo to zanjo najugodnejše, saj je imela Cerkev dobro izgrajeno upravno mrežo, poleg tega pa so bile njene storitve zastonj, saj duhovnikov na župnijah za njihovo socialno delovanje ni bilo treba posebej placevati. Poleg tega se je država zavedala, da je preko prižnic želeno obvestilo prišlo do tako rekoc sle­hernega cloveka, predvsem pa je imelo zaradi moralno-verskega vpliva klerikov še vecji pomen. Dobrodelnost, priporocena s strani Cerkve, je imela zaradi ver­skih razlogov bistveno vecjo težo, kot ce jo je predpisala ali zapovedala civilna oblast. Samostojno iniciativo katoliške Cerkve na socialnem podrocju sestavljata dve veliki podrocji. Prvo je organizacija dobrodelne dejavnosti, ki se je pricela razvijati s prihodom karitativnih redov oziroma kongregacij in ustanavljanjem dobrodelnih društev, drugo pa katoliško socialno gibanje, ki je razvilo organi­zirano samopomoc in se je razvilo od konca 19. stoletja dalje in znotraj katere­ga so glavno vlogo predstavljale delavske strokovne in stanovske organizacije in zadružništvo. Pri dobrodelnosti je šlo predvsem za vprašanje organizacije, pridobivanja in deljenja sredstev med uboge, mnogo bolj kocljivo pa je bilo katoliško socialno gibanje, predvsem v zvezi z delavskim vprašanjem, saj je to poseglo v obcutljiva ideološka vprašanja, vprašanja družbene ureditve, spošto­vanja avtoritete itd., kar je povzrocalo veliko trenj. Razmah samostojne iniciative Cerkve kot organizatorice dobrodelnosti je nekako sovpadalo z odvzemom pristojnosti Cerkvi kot državnemu organu soci­alnega skrbstva od srede 19. stoletja oziroma bolj intenzivno v zadnjih desetle­tjih 19. stoletja. Glavni organizatorji dobrodelnosti so bili dobrodelna društva in redovne skupnosti, ki so bili tudi glavni strokovni kader v posameznih zavo­dih. Med redovnimi skupnostmi velja posebej izpostaviti usmiljenke in šolske sestre, ki so vodile najvec dobrodelnih zavodov in brez katerih delovanje le-teh ne bi bilo mogoce. V nekaterih župnijah se je razvijala samostojna dobrodelna dejavnost, ki ni bila organizacijsko povezana z drugimi centralami. Dobrodel­nost se je dalec najbolj intenzivno razvijala v Ljubljani in v nekaterih drugih mestih ter industrijskih središcih, medtem ko je bila na kmeckem podeželju razen redkih izjem slabo razvita. Zanimiv je tudi razvoj sistema mreže karitativnih organizacij. Ta se je naj­prej oblikovala skozi sistem župnijskih ubožnih inštitutov, ki pa so jih leta 1884 prenesli na civilne oblasti. Od takrat naprej si je Cerkev prizadevala ponov­no izgraditi mrežo, ki bi pokrivala celotno škofijo. Najprej so to delo prevzela društva, škofje pa so ves cas spodbujali duhovnike, naj razširjajo vsakovrstno dobrodelnost po svojih župnijah, ce ne drugega, vsaj preko III. reda in Mariji­nih družb. Leta 1937 je namera v organizaciji Karitativne zveze v Ljubljani in s pomocjo banske uprave uspela, tako je bila na obmocju celotne škofije ponovno vzpostavljena mreža karitativnih organizacij. Katoliška dobrodelna društva v ljubljanski škofiji so nastajala socasno s sorodnimi društvi v ostali Avstriji. Njihov nastanek je bil v primerjavi z ostalimi zahodnoevropskimi državami v zaostanku za nekaj desetletij. Vodilno vlogo v ljubljanski škofiji je igrala leta 1876 ustanovljena Družba sv. Vincencija Pavel­skega v Ljubljani, ki je bila prva, najbolj organizirana in najdejavnejša karitativ­na organizacija. Bila je pobudnica organizirane pomoci ubogim in ustanovite­ljica mnogih socialnih zavodov, na celu z ljubljanskim Marijanišcem kot prvo sirotišnico za decke na Kranjskem. Za Vincencijevo družbo so pocasi nastajala še druga sorodna društva (Dijaška in ljudska kuhinja v Ljubljani 1877, Gospej­no društvo kršcanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega 1882, Društvo sv. Mar­te leta 1903 …). Do zacetka druge svetovne vojne smo evidentirali 13 razlicnih dobrodelnih društev, pri cemer nismo upoštevali tistih, ki so delovala le na oze­mlju posameznih župnij (Kranj, Domžale, Škofja Loka …). Med ustanovitelji in glavnimi akterji delovanja društev je pogosto opaziti tesno sodelovanje med angažiranimi laiki (uradniki, tovarnarji, trgovci, plemici) in duhovniki. Številni laiki in duhovniki so namrec v svojih zapušcinah prispevali velike vsote ali ne­premicnine, brez katerih društva oziroma njihovi zavodi ne bi mogli delovati. Društva so skrbela predvsem za kategorije prebivalstva, ki so se znašle na robu družbe: sirote, telesno prizadeti, ostareli, reveži, dolocene kategorije revnih de­lavcev (služkinje, posli, vajenci …). Tragedija prve svetovne vojne in kriza po njej sta vzpodbudili nastanek mnogih novih društev. Društva so se po vojni tudi izdatno usmerila v pomoc sirotam, katerih število je v casu vojne mocno naraslo, država pa za njih tako rekoc ni namenjala sredstev. Poleg tega je propad Avstro-Ogrske pomenil tudi propad mnogih t. i. ustanov, ki so jih morali naložiti kot vojno posojilo in so pomenile gmotni temelj društev in njihovih zavodov. Po vojni so bila društva in mnogi zavodi skoraj brez temeljnih financnih virov, kar je pomenilo krcenje nekaterih dejavnosti in ponovno sestavljanje gmotnega ogrodja za delovanje. Karitativna društva so svoj vrh doživela v tridesetih letih 20. stoletja. Or­ganizacijsko pobudo je takrat prevzela Karitativna zveza v Ljubljani kot krovna organizacija karitativnih organizacij, ki je usmerjala in spodbujala delovanje karitativne dejavnosti v škofiji in dodajala številne nove vsebine: kolonije za otroke, zimsko pomoc za brezposelne, karitativne nedelje, ki so jih praznovali po celotni škofiji, predavanja, seminarje na karitativne teme itd. V okviru društev, redov in župnij je do druge svetovne vojne cerkvena dobrodelnost uspela vzpostaviti 24 zavetišc in vrtcev za otroke in mladino, 10 sirotišnic, 8 hiralnic in 8 zavetišc oziroma domov za delavce. Dnevna zavetišca so bila primarno namenjena varstvu šoloobveznih otrok v izvenšolskem casu, pri cemer so otrokom zagotovila hrano ter vzgojo in ucno pomoc. Bila so brezplacna ali pa je bilo za njih treba odšteti minimalne prispev­ke, saj so bila namenjena predvsem delavskim staršem. Pogosto so zavetišcem scasoma dodali tudi oddelke za predšolske otroke. Samostojni vrtci pa so na­stajali že pred tem in so bili v zacetku kot posebni oddelki pri osnovnih šolah, a so bili namenjeni tudi delavskim otrokom. Glavni pobudniki in ustanovitelji zavetišc in vrtcev so bile Vincencijeve konference in redovi, v vecini ženski, ki so vse te domove, razen enega (v Trnovem), tudi vodile. Le v dveh primerih (Domžale, Kranj) je zavod zgradila župnija oziroma samostojno društvo v žu­pniji. V obdobju do zacetka prve svetovne vojne je bilo odprtih 10 zavodov, ki so lahko sprejeli 550 otrok. Bistveni premik se je zgodil v tridesetih letih 20. sto­letja, ko je delovalo že 21 takih zavodov, ki so lahko sprejeli skoraj 1.500 otrok. Cerkev je bila na podrocju Kranjske oziroma ljubljanske škofije od konca 19. stoletja pa do zacetka druge svetovne vojne nekaj casa edina, ves cas pa gonilni dejavnik pri oskrbi sirot oziroma zapušcenih otrok. V obliki društev je ves cas zbirala sredstva, ustanavljala in vodila zavode, ki so skrbeli za oskr­bo in vzgojo osirotelih oziroma zapušcenih otrok. Tako je ustanovila prvi siro­tišnici na Kranjskem: Lichtenthurn za deklice (1878) in Marijanišce za decke (1880). Do zacetka prve svetovne vojne je organizirala pet zavodov, v katerih je bilo prostora za 350 sirot. Število zavodov se je po vojni dvignilo na sedem, v naslednjih letih pa se je zaradi financnih težav precej znižalo število oskrbo­vancev. Kmalu po prvi svetovni vojni so nato nekatere sirotišnice prenehale z delovanjem (Groblje), druge pa so se zaradi izgub sredstev preusmerile v druge dejavnosti in delovale bolj kot dijaški konvikti (Lichtenthurn, Kocevje). Kmalu so nastale še nekatere nove, tako da je bilo v tridesetih letih sedem zavodov, v katerih je bilo prostora za malo vec kot 300 otrok. Hiralnice oziroma domovi za ostarele najprej niso bili samostojni zavodi, ampak pogosto neka mešanica ubožnic, hiralnic in špitalov, torej zavodov za oskrbo tako ali drugace onemoglih, bolnih in nezmožnih za samostojno biva­nje. Prva tovrstna cerkvena ustanova je bila Glavarjev špital v Komendi oziro­ma Hiralnica ustanove Petra Pavla Glavarja, ki je pricela z delovanjem v letu 1805. Samostojne hiralnice so pricele nastajati ob koncu 19. stoletja. Navadno so jih ustanavljali socialno cuteci duhovniki oziroma redovniki, ki so jih na lastno pobudo ustanovili in zagotovili sredstva za delovanje oziroma je usta­novitev omogocila zapušcina posameznikov, ki so darovano imetje pogojevali z ustanovitvijo zavoda. Do druge svetovne vojne smo tako evidentirali osem tovrstnih zavodov, pred drugo svetovno vojno jih je delovalo šest, v njih pa je bilo prostora za okoli 350 oskrbovancev. Vse zavode so vodile redovnice, poleg tega pa so kot usposobljen strokovni kader delovale tudi v številnih mestnih hiralnicah (Škofja Loka, Radece, Vrhnika, Jesenice, Ljubljana). Katoliška delavska podporna društva, dobrodelna društva in zadruge so ustanavljali tudi delavske domove za samske delavke in delavce, namenjene predvsem najnižjim kategorijam delavstva (služkinje, posli, vajenci), ki so bili navadno brez kakršnegakoli imetja. Do zacetka druge svetovne vojne je tako delovalo osem zavodov, v katerih je svoj zacasni dom lahko našlo vec kot 400 delavcev. Polovica teh domov je bila odprtih v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno. Poleg omenjenih je delovalo še nekaj drugih socialnih zavodov, ki so bili prvi svoje vrste na Kranjskem. Salezijanci so se od leta 1901 na Rakovniku ukvarjali z vzgojno problematicnimi decki, društvo Dom slepih, ki ga je vodil kanonik Tomaž Klinar, je v Škofji Loki leta 1935 odprlo prvi dom za slepe, sestre notredamke pa so v svojem zavodu v Šmihelu pri Novem mestu leta 1886 odpr­le prvi oddelek za šolanje gluhonemih deklic. Na rešitev socialnega vprašanja v Avstriji so katolicani gledali predvsem z dveh zornih kotov. Prvo smer je zastopala vecina škofov, ki je to vprašanje dolgo potiskala v ozadje, na socialno bedo pa je odgovarjala z okrožnicami v smislu nravno-verskih opominov, povezanih z dobrodelnimi prizadevanji. »Sramežlji­vo« se ga je lotevala le z dobrodelnostjo in vpeljavo društev rokodelskih pomoc­nikov od sredine 19. stoletja dalje, ki pa so bila strogo paternalisitcno zasnova­na, imela so le izobraževalne in podporne naloge ter so zajela le malenkosten delež delavcev oziroma rokodelskih pomocnikov. Ta društva niso imela svojega socialnega programa in nikoli niso bila pomembna sestavina katoliškega soci­alnega gibanja. Ko so po letu 1867 vlado na Dunaju prevzeli liberalci in zaceli proticer­kveno ofenzivo, so se razgibale tudi katoliške vrste. Cerkev je zacela ustanavljati katoliška društva in politicna združenja. Impulzi za socialno gibanje so prišli iz Nemcije s strani škofa Kettelerja in generalne resolucije nemških katolicanov leta 1874. Okrog princa Aloisa Liechtensteina se je tako oblikoval živahen kr­šcanskosocialni krog, ki so ga po vecini sestavljali aristokrati, vodilno vlogo pa je prevzel baron Karl von Vogelsang. V tem krogu je nastal avstrijski katoliški socialni program, ki so mu sledili tudi nosilci slovenskega katoliškega gibanja. Socialno vprašanje so opredelili kot tesno povezano z religioznim in kot eno najpomembnejših vprašanj tistega casa. Glavni vzrok za socialno bedo so videli v liberalnem kapitalisticnem sistemu. Kmecki stan se je tako v bedi znašel zaradi visokih davkov, dolgov in razvrednotenja poljedelskih pridelkov. Zahte­vali so znižanje davkov za kmete, ugodnejšo zakonodajo glede kmeckih dolgov, uveljavitev strožjih zakonov zoper oderuštvo, ureditev dedne zakonodaje ter zašcitne carine zoper poceni pridelke in klavno živino z vzhoda. Za propad obrtništva so krivili zakon o obrtni svobodi iz leta 1859. Glavno zlo za delavski stan so pripisali »stanovanjski mizeriji«, zniževanju delavskih mezd in anarhiji v produkciji. Menili so, da je možno izboljšati delavski stan le skozi reguliranje konkurence in spremembo produkcijskih nacinov. Za izboljšanje stanja stanov so si zamislili ustanovitev zbornic, pri cemer naj bi bila delavska sestavljena tako s strani delodajalcev kot delojemalcev ter pod nadzorom države. Za zajezitev moci kapitala so predlagali reformo davcnega in financnega sistema in zakon­sko dolocilo maksimalnih obresti za denarne zavode, podržavljenje prometnih zavodov in bank. Krog katoliškosocialnih reformatorjev je bil tudi pobudnik oblikovanja za tisti cas vzorne delavskozašcitne zakonodaje v Taaffejevi vladi. Delavstvo se je Cerkvi v desetletjih cedalje bolj oddaljevalo in se v vecini organiziralo v socialdemokratska strokovna društva. To je Cerkev sililo k ukre­panju. Ko je katoliškosocialno gibanje od sedemdesetih let 19. stoletja dalje v Avstriji oblikovalo svoj program, je le-to v devetdesetih letih dobilo svoj izraz tudi v ljubljanski škofiji. Programi, ki so se izoblikovali na predvojnih sloven­skih katoliških shodih, so bili pri socialnih zahtevah kopirani po avstrijskih ka­toliških shodih. Socialni program je pri nas najprej zaživel z zadružništvom, nato pa z organizacijo delavstva. Zadružništvo je predstavljalo enega kljucnih delov katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem. Zadružna organiziranost je predstavljala samopomoc med zadružniki in posledicno prinesla zmanjšanje socialnih stisk prebivalstva. Zadruge so zlasti v zacetnem obdobju z ugodnimi posojili omilile propadanje in prodajo kmetij, odpravile oderuštvo, preprecile še mocnejše izseljevanje v tujino ter pospeševale modernizacijo kmetijstva, saj kmet ni postal revež, ker ni nic imel, ampak ker ni mogel priti do potrebne gotovine. Primat med zadrugami so imele hranilnice in posojilnice Raiffeisnovega tipa, t. i. »rajfajznovke«. Prvi sta nastali leta 1894, leta 1911 pa je centrala Za­družna zveza v Ljubljani združevala že 401 kreditno zadrugo tega tipa z obmo­cij Kranjske, Štajerske, Koroške, Gorice, Trsta, Istre in Dalmacije. Leta 1895 je bila ustanovljena Zveza kranjskih hranilnic, ki je povezovala denarne zadruge, leta 1898 Gospodarska zveza, ki je imela za nalogo širitev izven slovenskih meja in centralo nedenarnih zadrug. Leta 1900 sta se obe or­ganizaciji združili v Gospodarsko zvezo, leta 1903 pa zaradi zakonskih zahtev zopet razdružili v Zadružno zvezo, ki je urejala poslovanje zadrug, in Gospo­darsko zvezo, ki je urejala blagovni promet. Prvi dve leti je Gospodarsko zvezo vodil Ivan Šušteršic, nato pa Janez Evangelist Krek, ki je to nalogo opravljal vse do smrti. V zacetnem obdobju so se razmeroma dobro razvijale tudi kmetijske zadruge (živinorejske, mlekarske, nabavno-prodajne, strojne), vendar razvoj ni šel v zaželeno smer, saj so se razvile le denarne in deloma kmetijske zadruge, medtem ko ostale niso doživele pricakovanega razmaha. Leta 1910 je bilo na Slovenskem kar 543 kreditnih, 274 kmetijskih, a le 54 konzumnih in 29 obrtnih zadrug. Med prvo svetovno vojno so hranilnice zaradi vojnih posojil izgubile veliko denarja, zadružništvo pa se je na splošno oslabilo. V novi državi je Zadružna zveza delovala naprej, a je moc zadružništva upadla in ni nikoli dosegala predvojne moci. Kljub temu je Zadružna zveza ohranila prvenstvo med zadružnimi centralami. Zaradi splošnega pomanjka­nja v prvih letih nove države in velike draginje so se v zacetku mocno razširile predvsem konzumne zadruge. V letih od 1919 do 1922 je bilo na podrocju ju­goslovanskega dela Slovenije v vseh zadružnih centralah ustanovljenih 131 no­vih konzumnih zadrug. Ljubljansko delavsko konzumno društvo, ustanovljeno leta 1895, je bilo prvo katoliško konzumno društvo in je imelo ob ustanovitvi eno prodajalno ter 197 clanov, leta 1921 pa 11.606 clanov ter 31 prodajaln. Leta 1936 je bilo v Zadružni zvezi združenih 80 konzumnih oziroma nabavno-pro­dajnih zadrug z blizu 28.000 clani. Mocno so se v novi državi okrepile tudi stavbne zadruge. V letu 1918 je bilo na jugoslovanskem delu Slovenije le 18 takih zadrug, leta 1937 pa že 103, vendar je treba poudariti, da je bil namen vecine tovrstnih zadrug vzdrževanje raznih društvenih domov (Ljudski dom v Ljubljani, Akademski dom v Ljublja­ni …), le manjši del pa preskrbi stanovanj svojim clanom. Delavstvo so v okviru katoliškosocialnega gibanja najprej organizirali po­dobno kot društva rokodelskih pomocnikov, predvsem kot izobraževalna in podporna društva. Bistveni premik se je zgodil z ustanavljanjem strokovnih odsekov od leta 1900 dalje, za kar sta imela najvecje zasluge Janez Evangelist Krek kot organizator delavstva in škof Anton Bonaventura Jeglic, ki je to smer podpiral. Kreku in njegovim sodelavcem je v obdobju do prve svetovne vojne uspelo organizirati delavstvo v tekstilni, papirni in tobacni industriji ter jese­niške kovinarje, medtem ko ni imel uspehov med rudarji in železnicarji. Pred prvo svetovno vojno so organizirali skoraj enako število delavcev kot social­demokrati, ceprav je bila njihova struktura precej manj ugodna in je bilo med njimi mnogo delavcev in delavk iz obrobnih in slabše placanih poklicev, kot npr. hišne pomocnice in vinicarji. Leta 1909 je katoliško delavstvo dobilo tudi centralno strokovno organi­zacijo katoliškega delavstva JSZ, ki je vodila katoliško delavsko gibanje vse do tridesetih let 20. stoletja. Tudi v novi državi se je JSZ hitro znašla in bila po­memben dejavnik katoliškega in delavskega gibanja. V tridesetih letih 20. sto­letja pa je zaradi niza dejavnikov prišlo do usodnega razkola med katoliškim delavstvom. Leta 1935 je bila ustanovljena paralelna delavska centrala ZZD, ki je ob izdatni pomoci nekdanje SLS postopoma prevladala in leta 1940, po od­locitvi škofa Rožmana, postala ekskluzivna organizacija katoliškega delavstva. Vse od zacetka organiziranja delavstva je bilo mnogo dilem, ki so bile pri­sotne ne le v ljubljanski škofiji, ampak v Cerkvi nasploh. Vodilni predstavniki Cerkve so se v svojem zadržanju v glavnem držali nacela »Vse za ljudstvo, nic po ljudstvu.« Katoliška strokovna društva pa so bila v svojih zahtevah za pravice de­lavcev za Cerkev nemalokrat preradikalna, saj se je Cerkev še vedno zavzemala za ohranitev celote katoliškega družbenega nauka, v kateri na prelomu stoletja ni bilo prostora za kompromis z liberalnimi in še manj s socialisticnimi koncep­ti družbe. Ponavljala so se vprašanja stavke, odvisnosti oziroma neodvisnosti od cerkvene hierarhije in uciteljstva, kar je bilo posebno vprašljivo, ce so strokovne odseke vodili laiki itd. Kljucno je bilo vprašanje stavke oziroma ali je stavka sploh legitimen nacin boja za delavske pravice, saj je bila po mnenju mnogih konservativcev prevec revolucionarna metoda, ker naj bi temeljila na konceptu razrednega boja. Ce je okrožnica Rerum novarum leta 1891 omogocala razlicne interpretacije glede tega, je okrožnica Quadragesimo anno leta 1931 stavko kot obliko boja za pravice delavcev zavracala. Kljucno za razmah katoliškega strokovnega gibanja v ljubljanski škofiji je bilo, da je usmeritev Janeza Evangelista Kreka podprl škof Jeglic. Škof Jeglic je upravicene zahteve delavstva po boljšem materialnem stanju (višje mezde, socialni pogoji …), tudi ce so bile izražene skozi stavko, razumel kot legitimne, saj je bil preprican, da le tako Cerkev lahko pridobi vpliv pri delavcih. Delavsko gibanje je skrbno spremljal, bodril in opozarjal. Že od samega zacetka pa je bila v tem gibanju prisotna tudi razpoka, ki je skozi desetletja cedalje bolj zevala. To je bilo vprašanje politicne zastopanosti delavstva v SLS, ki po mnenju delavstva ni imelo pricakovanega in primernega vpliva. Spor med vodstvom SLS in de­lavstvom, ki ga je predstavljala JSZ, se je po prvi svetovni vojni le še stopnjeval in bil eden pomembnih elementov razkola v katoliškem delavstvu v tridesetih letih. K razkolu so pomembno vplivali tudi drugi dejavniki: vzpon komunizma, nova katoliška gibanja na Slovenskem, papeški okrožnici Quadragesimo anno leta 1931 ter Divini redemptoris leta 1937, zamenjava na sedežu ljubljanskega škofa. Škof Gregorij Rožman si je iskreno želel in prizadeval za enotnost katoli­škega tabora in delavstva, kljub temu pa se je razdor le še krepil in stopnjeval. Po okrožnici Quadragesimo anno so se vrstile ideološke razprave o primernosti imena »kršcanski socializem«. Rožman je veckrat posredoval za zedinjenje in združenje katoliških dela­vskih organizacij tudi po letu 1935, ko je bila ustanovljena ZZD. Pri tem je bil nemocen in neuspešen, saj so se bistvene stvari dogajale mimo njega, cesar se je tudi zavedal. Obe strani sta trdno vztrajali na svojih pozicijah in se cedalje bolj oddaljevali druga od druge in niti nista imeli resnih namer po kompromisu. Po okrožnici Divini Redemptoris leta 1937 in njeni interpretaciji na Slo­venskem se je položaj le še zaostril. V ta cas (1937/1938) sodi tudi Rožmanova podpora ZZD nasproti JSZ, ki je bila bistveno povezana s KA, ki je leta 1936 dobila svoja pravila in je bila Rožmanov glavni pastoralni projekt, s katero je hotel prenoviti ljubljansko škofijo, in je temeljila predvsem na dinamicnem mo­litvenem in verskem življenju. Jeseni 1937 je Slovenijo obiskal pomocnik ustanovitelja belgijskega »žo­sizma«, ki je bil Rožmanu vzor za organiziranje mladih delavcev. Rožmanu je obrazložil, da nobena izmed obstojecih delavskih central ne nudi pogojev za razvoj »žosizma«, ker strokovna organizacija ne more delovati po nacelu »žo­sizma« oziroma KA. Po tem obisku je Rožman v pastirskem listu ob novem letu 1938 ZMKD, ki je bila malo pred tem priznana kot lastna organizacija KA, priporocal v skrb dušnim pastirjem kot tisto, ki lahko prinese uspehe in ki jo je treba podpreti. V ZMKD je prepoznal tisto organizacijo, ki gre lahko po poti »žosizma«, pri kateri je kljucno »zanesljivo nacelno in uciteljsko vodstvo Cer­kve« in ki je lahko edina prava za organizacijo mladega delavstva. S tem je po­sredno podprl ZZD, iz katere je kot nekakšen podmladek ZMKD tudi izšla. JSZ se je po letu 1935, ko je nekdanja SLS vstopila v vladno JRZ, tudi sprico številne infiltracije komunistov še bolj nagnila v levo, ZZD pa je ob politicni podpori in podpori dobršnjega dela duhovšcine pridobivala na pomenu, dokler v letu 1940 ni bila priznana kot edina zastopnica katoliškega delavstva. Zma­goslavje ZZD je pomenilo tudi vrnitev na koncept organizacije delavstva pred letom 1900 po principu delavsko-izobraževalnih društev, ki so imela paterna­listicen koncept in so zagotavljala absolutno spoštovanje avtoritete, zavrnitev pravice stavke in so zagovarjala enotno akcijo brez delitev in radikalnega dela­vskega boja. Nekdanja SLS je skupaj z ZZD JSZ ocitala, da so navadni »kruho­borci«, ki jim ni mar za nacelno ideološko katoliško borbo, pri cemer je opazno podcenjevanje socialne stiske delavstva ter akcijskega in politicnega potenciala, ki ga je imela JSZ. Škof Rožman je ob sporu dolgo želel doseci pomiritev in nu­dil svojo pomoc, a tudi okleval in premalo odlocno posegal. Odlocitev za ZZD leta 1940 je bila v smislu možnosti poravnave in pomiritve prepozna. Kakorkoli spremljamo zgodovinski razvoj in prepletenost raznih dejavni­kov (gospodarstvo, politika, ideje …), opazimo kljucno vlogo posameznikov, ki so bili ustanovitelji in nosilci razvoja, misli in programov in so s svojim delova­njem podajali nove vsebine in zarisali smer razvoja. Pri tem naj omenimo pe­stro in zavzeto aktivnost vecine ljubljanskih škofov. V zacetku so aktivno sode­lovali pri razvitju socialne skrbstvene mreže po škofiji, nato pa z lastnimi inicia­tivami (pomocjo in podporo gibanjem, redovom, kongregacijam in društvom) pripomogli k razvoju socialne dejavnosti. Cilj delovanja vseh škofov je bil isti: oznanjevanje Kristusovega oznanila in želja, da bi celotna družba delovala po cerkvenem nauku, v skladu z zmožnostmi in dobo, v kateri so živeli. Socialni angažma je bil tesno povezan s skrbjo za nravnost prebivalstva, saj so opažali, da so ob težkih socialnih razmerah ljudje cedalje bolj odpadali od moralnih norm Cerkve. Poleg škofov pa so bili kljucni pri razvoju in delovanju razlicnih socialnih dejavnosti tudi številni kleriki in laiki. Intenco za socialno delovanje vseh akterjev je nazorno zapisal kranjski de­kan Matija Škerbec ob odprtju Delavskega doma v Kranju leta 1930: »Nam mora biti sicer v prvi vrsti skrb za duše. Toda ravno slabe socijalne razmere odtegnejo najvec duš danes od cerkve, ki taka že radi izvelicanja duš ne more samo gledati, kako javnost rešuje ali ne rešuje socijalne probleme. Poleg tega pa ljubezen, ki jo cerkev oznanjuje, nujno sili vse, ki se oklepajo evangelija, da se zavzamejo za vse, ki so v telesni ali duševni potrebi.« 9 POVZETEK V delu je prikazana raznovrstna socialna dejavnost katoliške Cerkve v lju­bljanski škofiji od konca 18. stoletja do zacetka druge svetovne vojne. Dejavnost je bila bistveno povezana s širšim družbenim kontekstom casa. Razvidno je, kako je na socialno delovanje v ljubljanski škofiji vplival gospodarski razvoj, politicne spremembe, razvoj delavskega gibanja, papeške okrožnice, razvoj re­dov, kongregacij, društev itd. V casovnem in vsebinskem smislu lahko socialno dejavnost v ljubljanski škofiji razdelimo na dva dela. Prvi del zajema obdobje jožefinizma oziroma državnega cerkvenstva od konca 18. stoletja do sredine 19. stoletja, drugi pa predstavlja samostojna iniciativa Cerkve od sredine 19. stole­tja do zacetka druge svetovne vojne. Pri tem ne gre za ostro casovno locnico, saj so bili vplivi državnega cerkvenstva vidni vse do razpada Habsburške monarhi­je, samostojna iniciativa Cerkve pa je bila prav tako prisotna že prej. Socialno dejavnost v škofiji je od konca 18. do sredine 19. stoletja v glav­nem dolocal jožefinizem, ki je Cerkev opredeljeval kot organ v sestavi svoje uprave in ji poveril poleg mnogih drugih nalog tudi naloge socialnega skrbstva. Te so bile povezane predvsem z župnijskimi ubožnimi inštituti, nabirkami za ponesrecence in skrbjo za sirote oziroma t. i. najdence. Župnijski ubožni inštituti so kot javna mreža za oskrbo ubogih na Kranj­skem delovali vec kot stoletje, od leta 1784 pa do leta 1884 oziroma 1888. Vodili so jih župniki skupaj z ubožnimi oceti, izvoljenimi od obcin, ki so spadale v do­loceno župnijo. Namen inštitutov je bil evidentirati revne, organizirati in zdru­žiti zasebno dobrodelnost ter pravicno razdeljevati podporo med upravicence. Pomembno organizacijsko vlogo so pri tem imeli škofje, ki so pospeševali ra­zvoj in delovanje inštitutov. Mrežo župnijskih postojank je civilna oblast upo­rabila tudi za zbiranje prostovoljnih sredstev za razlicne namene, najveckrat pa za pomoc ljudem ob elementarnih nesrecah (požar, poplave, toca, nevihte, suša, potresi, živinska kuga oziroma kombinaciji le-tega …) v razlicnih krajih tako na Kranjskem kot tudi v drugih predelih monarhije. Pobiranje dobrodelnih pro­stovoljnih darov je bilo neke vrste izredna socialna pomoc za ponesrecence ob nesrecah, ki pa še zdalec ni mogla zadovoljiti potreb ponesrecencev. Duhovniki na župnijah so imeli tudi naloge pri sistemu rejništva oziroma glede t. i najden­cev. Ljubljana je leta 1788 v prostorih mešcanskega špitala dobila najdenišnico z majhno porodnišnico, že pred tem pa so tudi v Trstu ustanovili najdenišnico, od koder je na Kranjsko prihajalo v rejo mnogo najdencev. Dušni pastirji so imeli vezno vlogo med sirotinskim ocetom, najdenci in rejniki ter predvsem, da so stalno spremljali in nadzirali zdravstveno in nravno stanje, vzgojo in razvoj najdencev v svoji župniji. Sistem, ki je uporabljal duhovnike za naloge social­nega skrbstva, se je pricel krhati šele po reformi in krepitvi civilnega upravnega sistema od leta 1849 dalje in sklenjenem konkordatu leta 1855 ter politicnim dogajanjem po njem, ko je Cerkev v odnosu do države svobodneje zadihala in postopoma ustvarila samostojno socialno dejavnost. Samostojno socialno dejavnost je pomembno zaznamoval prihod redov­nih skupnosti in kongregacij, predvsem ženskih, ki so od sredine 19. stoletja vnašali novo kvaliteto na socialno podrocje. Redovnice so sodelovale skoraj pri vseh socialnih zavodih v škofiji. Glavni organizatorji dobrodelnosti so bili poleg redovnih skupnosti še dobrodelna društva. Med redovnimi skupnostmi velja posebej izpostaviti usmiljenke in šolske sestre, ki so vodile najvec dobrodelnih zavodov in brez katerih delovanje le-teh ne bi bilo mogoce. V nekaterih župni­jah se je razvijala samostojna dobrodelna dejavnost, ki ni bila organizacijsko povezana z drugimi centralami. Dobrodelnost se je dalec najbolj intenzivno razvijala v Ljubljani in v nekaterih drugih mestih ter industrijskih središcih, medtem ko je bila na kmeckem podeželju razen redkih izjem slabo razvita. Dobrodelna dejavnost se je organizirano pricela izvajati od zadnje cetrtine 19. stoletja dalje in se je skozi desetletje ves cas krepila, najvecji razmah pa doži­vela ravno v zadnjem desetletju pred vojno, ko je uspela v okviru Karitativne zveze v Ljubljani organizirati tudi celovito mrežo karitativnih organizacij, ki je pokrivala tako rekoc vse župnije v škofiji, prav tako pa se je pricelo z ustanavlja­njem socialnovarstvenih zavodov tudi na podeželju. V okviru društev, redov in župnij je do druge svetovne vojne cerkvena dobrodelnost uspela vzpostaviti 24 zavetišc in vrtcev za otroke in mladino, 10 sirotišnic, 8 hiralnic in 8 zavetišc oziroma domov za delavce. Na rešitev socialnega vprašanja v Avstriji so katolicani gledali predvsem z dveh zornih kotov. Prvo smer je zastopala vecina škofov, ki je to vprašanje dolgo potiskala v ozadje, na socialno bedo pa je odgovarjala z okrožnicami v smislu nravno-verskih opominov, povezanih z dobrodelnimi prizadevanji. Delavstvo se je Cerkvi v desetletjih cedalje bolj oddaljevalo in se v vecini organiziralo v so­cialdemokratska strokovna društva. To je Cerkev sililo k ukrepanju. Ko je kato­liškosocialno gibanje od sedemdesetih let 19. stoletja dalje v Avstriji oblikovalo svoj program in po papeški okrožnici Rerum novarum leta 1891, je katoliško­socialno gibanje v devetdesetih letih dobilo svoj izraz tudi v ljubljanski škofiji. Programi, ki so se izoblikovali na predvojnih slovenskih katoliških shodih, so bili pri socialnih zahtevah kopirani po avstrijskih katoliških shodih. Socialni program je pri nas najprej zaživel z zadružništvom, nato pa z organizacijo dela­vstva. Zadružništvo je predstavljalo enega kljucnih delov katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem. Zadružna organiziranost je predstavljala samopomoc med zadružniki in posledicno prinesla zmanjšanje socialnih stisk prebivalstva. Leta 1910 je bilo na Slovenskem kar 543 kreditnih, 274 kmetijskih, a le 54 kon­zumnih in 29 obrtnih zadrug. Med prvo svetovno vojno so hranilnice zaradi vojnih posojil izgubile veliko denarja, zadružništvo pa se je mocno oslabilo. V novi državi je moc zadružništva upadla in ni nikoli dosegala predvojne moci. Delavstvo so v okviru katoliškosocialnega gibanja najprej organizirali po­dobno kot društva rokodelskih pomocnikov, predvsem kot izobraževalna in podporna društva. Bistveni premik se je zgodil z ustanavljanjem strokovnih odsekov od leta 1900 dalje, za kar sta imela najvecje zasluge Janez Evangelist Krek kot organizator delavstva in škof Anton Bonaventura Jeglic, ki je to smer podpiral. Leta 1909 je katoliško delavstvo dobilo tudi centralno strokovno orga­nizacijo katoliškega delavstva JSZ, ki je vodila katoliško delavsko gibanje vse do konca tridesetih let 20. stoletja. Pred prvo svetovno vojno so organizirali skoraj enako število delavcev kot socialdemokrati, kar je bila posebnost v monarhiji. Tudi v novi državi se je JSZ hitro znašla in bila pomemben dejavnik katoliškega in delavskega gibanja. A že v dvajsetih letih se je zarezal spor med stranko SLS in JSZ. Vodstvo SLS si je želelo podrediti JSZ, ta pa je vztrajala na avtonomiji in zahtevala vecjo zastopanost delavcev v vrhu stranke, hkrati pa je ob vkljuce­vanju mladih sil in sodelovanju z mladinskimi gibanji drsela cedalje bolj levo. Spor se je v tridesetih letih še poglobil, dokler takrat sicer razpušcena SLS, ki se je zlila v JRZ, leta 1935 ni ustanovila paralelne delavske centrale ZZD. JSZ se je po letu 1935, ko je nekdanja SLS vstopila v vladno JRZ, tudi sprico številne infiltracije komunistov še bolj nagnila v levo, ZZD pa je pridobivala na pomenu, dokler v letu 1940 ni bila priznana kot edina zastopnica katoliškega delavstva. Zmagoslavje ZZD je pomenilo tudi vrnitev na koncept organizacije delavstva pred letom 1900 po principu delavsko-izobraževalnih društev, ki so imela paternalisticen koncept in so zagotavljala absolutno spoštovanje avtorite­te, zavrnitev pravice stavke in zagovarjala enotno akcijo brez delitev in radikal­nega delavskega boja. Nekdanja SLS je skupaj z ZZD JSZ ocitala, da so navadni »kruhoborci«, ki jim ni mar za nacelno ideološko borbo zoper komunizem, pri cemer pa so podcenjevali socialno stisko delavstva in njegov borbeni potencial. Škof Rožman si je ob sporu dolgo iskreno prizadeval doseci pomiritev in nudil svojo pomoc, a tudi okleval in premalo odlocno posegal. Na obeh sprtih stra­neh pripravljenosti ni bilo in tako je katoliška skupnost pred prag druge svetov­ne vojne prišla usodno razklana. 10 SUMMARY The work portrays the diverse social activities of the Catholic Church in the Ljubljana Diocese from the end of the 18th century until the beginning of the Second World War. The activities were significantly connected to the wider social context of the time. It is evident how economic development, political changes, development of workers’ movements, Papal encyclicals, development of orders, congregations, societies, etc. influenced the social action in the Lju­bljana Diocese. In the chronological and contextual sense, the social activity in the Ljubljana Diocese can be divided in two parts. The first part encompasses the period of Josephinism from the end of the 18th until the mid-19th century, while the second part is presented by the independent initiative of the Church from the mid-19th century to the beginning of the Second World War. Here, we cannot speak about a strict time division since influences of Josephinism were visible until the dissolution of the Habsburg Monarchy, while the independent initiative of the Church was also present before. From the end of the 18th century until the mid-19th century, the social ac­tivity in the diocese was determined mainly by Josephinism, which defined the Church as the body within the composition of its administration and entrusted it, in addition to many other tasks, also with the duties of social care. These were primarily connected to the parish institutes for the poor, collections for casual­ties, and care for orphans or so-called foundlings. Parish institutes for the poor worked as a public network for the care of poor people in Carniola for more than a century, from 1784 to 1884 or 1888. They were led by priests together with Fathers of the Poor elected by the munic­ipalities which belonged to a particular parish. The purpose of these institutes was to record the poor, organise and unite private charity, and fairly distribute support among the claimants. An important organisational role here was played by bishops who promoted the development and work of institutes. The network of parish stations was used by the civil authorities also for the collection of voluntary means for different purposes, most frequently for help to people dur­ing natural disasters (fires, floods, hail, storms, drought, earthquakes, animal plague or a combination of these) in different places both in Carniola and in other parts of the monarchy. The collection of charitable voluntary gifts was a sort of a special social assistance for casualties in disasters, but which could not by far satisfy the needs of people in need. Parish priests also played their part in the system of foster care or the so-called foundlings. In 1788, Ljubljana got its first foundlings hospital with a small maternity hospital in the premises of the municipal hospital, while one was founded even earlier in Trieste, from where many foundlings came to be fostered in Carniola. Priests were a link between the Father of the Orphans, foundlings, and foster parents and they were primar­ily in charge of the constant monitoring and inspection of the health and mo­rality, upbringing, and development of foundlings in their parish. The system that used priests for the tasks of social care started to crumble only after the reform and strengthening of the civil administrative system from 1849 onwards and the concordat concluded in 1855 and political actions following it, when, in relation to the state, the Church breathed more easily and gradually created independent social activity. The independent social activity was significantly marked by the arrival of monastic orders and congregations, especially female who from the mid-19th century brought new quality to the social field. Nuns participated in almost all social institutions in the diocese. The main organisers of charity were, in addi­tion to monastic orders, charitable societies. Among monastic communities, the Sisters of Mercy and the School Sisters of St. Francis of Christ the King who led most of the charitable institutions and without whom their operation would not have been possible, should be especially emphasised. In some of the par­ishes independent charitable activities developed, which were not connected to other central offices in an organisational sense. By far the most intensively, charity developed in Ljubljana and in some of the other towns and industrial centres, while in the rural areas, with very few exceptions, it was poorly devel­oped. Charitable activities started to be organised and implemented from the last quarter of the 19th century onwards and continued to grow, while such activities flourished in the last decade prior to the war when a comprehensive network of charity organisations was organised within Karitativna zveza in Lju­bljana that covered almost all parishes in the diocese. Social care institutions also started to develop in the countryside. Until the Second World War, charity managed to establish 24 shelters and kindergartens for children and adoles­cents, 10 orphanages, 8 shelters for the elderly, and 8 shelters for workers within societies, orders, and parishes. Catholics saw the solution to the social question in Austria primarily from two positions. The first position was represented by the majority of bishops who pushed this question aside for a long time and responded to the social misery with circulars including moral-religious warnings connected to charity endeav­ours. Over decades, the working class increasingly distanced itself from the Church and mostly organised in social-democratic expert societies. This forced the Church to act. When the Catholic social movement in Austria formed its programme from the 1870s onwards and following the Rerum novarum Pa­pal encyclic in 1891 the Catholic social movement in the 1890s also got its expression in the Ljubljana Diocese. In their social demands the programmes designed at pre-war Slovenian Catholic rallies were copied from those designed at the Austrian Catholic rallies. In the Slovenian territory, the social programme first came to life with cooperativism and then with the working class being or­ganised. Cooperativism presented one of the key parts of the Catholic social movement in Slovenia. The cooperative organisation represented the self-help among members of the cooperative and consequentially brought about a de­crease in social distress of the population. In 1910, Slovenia had no fewer than 543 credit and 274 farming cooperatives, yet only 54 for food and drink and 29 for trade. During the First World War, banks lost a lot of money due to war loans savings and cooperativism was strongly weakened. In the new state, the power of cooperativism diminished and never reached its pre-war level again. Within the Catholic social movement, the working class was first organised similarly to societies of artisan assistants, primarily as educational and support societies. A significant shift happened with the establishment of expert divi­sions from 1900 onwards, for which the most credit must go to Janez Evangelist Krek as the organiser of the working class and Bishop Anton Bonaventura Jeglic who supported this direction. In 1909, the Catholic working class got its central expert organisation called the JSZ, which led the Catholic workers’ movement until the end of the 1930s. Prior to the First World War, they organised almost the same number of workers as the social democrats, which was a peculiarity in the monarchy. In the new country, too, the JSZ adapted quickly and was an im­portant factor in the Catholic and workers’ movement. However, in the 1920s friction occurred between the SLS party and the JSZ. The SLS leadership want­ed to subdue the JSZ, which insisted on its autonomy and demanded greater representation of workers at the head of the party. Simultaneously, while young forces were being included and cooperation with youth movements continued, the JSZ was sliding ever more to the left. The dispute deepened in the 1930s, until in 1935 the SLS, which was at the time disbanded and merged in the JRZ, founded a parallel workers’ head office of the ZZD. After 1935, when the former SLS entered the governmental JRZ, the JSZ leaned even more to the left (also due to infiltrations by numerous Commu­nists), while the ZZD gained importance until, in 1940, it was acknowledged as the only representative of the Catholic working class. The triumph of the ZZD also meant the return to the concept of organising workers prior to 1900 ac­cording to the principle of workers’ educational societies, which had a paternal­istic concept and ensured the absolute respect of authority, rejection of the right to strike, and advocated unified action without divisions and fighting among radical workers. The former SLS, together with the ZZD, accused the JSZ of being common “bread fighters”, who did not care for the principal ideological fight against Communism, in which they underestimated the social distress of the working class and its fighting potential. During the dispute, Bishop Rožman sincerely strived for a long time to achieve reconciliation and offered his help, yet also hesitated and did not intervene decisively enough. There was no readi­ness on either side and thus the Catholic community arrived at the threshold of the Second World War fatally torn. 11 PRILOGE V prilogah so predstavljeni dokumenti, ki jih lahko vsebinsko razdelimo na dva sklopa. V prvi sklop spadajo priloge, v katerih so dokumenti o župnij­skih ubožnih inštitutih (priloga 1 do 3), o nabirkah za uboge (priloga 4 in 5) in o oskrbi za najdence (priloge 6–11). V drugi sklop (priloge 12–36) pa spadajo dokumenti, ki se nanašajo na prizadevanje škofa Gregorija Rožmana za poe­notenje dveh kršcanskih delavskih strokovnih organizacij JSZ in ZZD oziroma prej še DZZTNS in ki nazorno prikazujejo zapletenost in kompleksnost katoli­škega tabora pred drugo svetovno vojno. Dokumenti so prepis arhivskih dokumentov. Vecina je iz NŠAL, dva pa iz Arhiva Republike Slovenije. Pri prepisu smo se držali vernega prepisa, tudi z napakami. Kjer je zapis nejasen, smo besedilo postavili v {oglati oklepaj}. Vsa­ko naslednjo stran v dokumentih smo oznacili z oglatim oklepajem [str. 2], pri nejasnostih smo dodali opombe. Predstavljeni so le dokumenti iz arhivskega gradiva, ki niso dostopni v knjižnicah ali na spletu. Tako mednje nismo uvrstili sicer pomembnih dokumentov, kot so npr. pastirska pisma škofov, ki so obja­vljena v Škofijskem listu ljubljanske škofije. Priloga 1: Naznanilo Notranjeavstrijskega gubernija v Gradcu o ubožnem inštitutu pod imenom Družba ljubezni do bližnjega. Gradec, 18. 9. 1784. Vir: NŠAL 116, šk. 7, leto 1784, (tisk, 11 str.).11161115 Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1923, str. 243–244; in Zgodovina fare Domžale, 1939, str. 233–234. Nachricht über das Armeninstitut unter dem Namen: die Vereinigung aus Liebe des Nächten. Der wahre Arme, der durch Unglüksfälle, Leibesgebrechlichkeit und Alter, zur Arbeit unfähig gemacht, sich seinen Unterhalt nicht erwerben kann, hat auf das allgemeine Mitleiden gegründeten Anspruch. Der muthwillige Bettler, der an Körper und Leibeskräften gesund, aus Trägheit und Hang zum Müssiggange nicht arbeiten will, und Betteln einer ehrbaren Erwerbung vorzieht, verdient die Strenge der Gesezgebung. Aber die Anstalten zur Versorgung wahrer Armen, und die Vorkehrung zur Abstellung des muthwilligen Bettelns sind so genau miteinander verbunden, daß sie sich wechselseitig unterstuzen, und erst von einander die volle Wirksamkeit erhal­ten müssen. Wenn der Müssiggang den Antheil der würdigen Armuth an sich reißt: so wird die öffentliche, und Privatwohlthätigkeit wider Absicht und Be­stimmung erschöpfet, und ein einziger wahrhaft Nothdürftiger, der mit Grund sich beklagen kann, daß die öffentliche Versorgung ihn seinem Elende hilflos überläßt, dient unzählbaren Müssiggangern zu einem scheinbaren Vorwande, ihre Faulheit zu bemänteln, und die gegen sie gekehrte billige Strenge [str. 2] der öffentlichen Aussicht als Härte und Grausamkeit zu verschreien. Von diesem Gesichtspunkte muß es jedermann deutlich in die Augen fal­len, wie wichtig ergiebige Versorgungsanstalten, nicht nur von der Seite sind, von welcher sie Dürftigkeit und Alter unterstüzen, sondern auch von derje­nigen, von welcher sie auf die Verminderung des Bettelns einfliessen, daß als die Pflanzschule der größten Unordnungen im Allgemeinen zum unendlichem Nachtheile gereichet, und insbesondere durch Uiberlauf, und ungestümme Zu­dringlichkeit jedermann nur zu sehr überlästig fällt. Die liebreiche Vorsorge Seiner Majestät des Kaisers beschäftigt sich bereits in grössern Städten älternlosen, oder sonst verlassenen Kinder in Findlings und Waisenhäusern, Kranken denen es na Mitteln, sich Aerzte und Arzneien zu ver­schaffen, und an der erforderlichen Pflege zu Hause gebrechen würde, in einem allgemeinen Krankenhause, Mühseligen, zur Arbeit unfähigen, unheilbaren, und durch Grauen und Aschen erwekende Gebrechen und Krankheiten ver­unstalteten, oder unbehilflichen Armen in Armenhäusern, und einige Siechen­häusern Zuflucht und Unterkommen zu versicher, zugleich auch denjenigen, die sich selbst eine Erwerbung zu verschaffen ausser Stand, oder Gelegenheit sein möchten, Arbeit und Verdienst zu weisen zu lassen. Jedoch von welchem Umfange auch diese Polizeianstalten sind, so scheint es nicht wohl möglich, daß sie die Armuth in dem weitläuftigsten Verstande des Wortes, ganz umfas­sen, und daß es nicht immer Nothdürftige geben sollte, die entweder unter die vorgenannten Klassen der Armen nicht gehören, oder auch, durch einen Zu­sammenfluß von Umständen, an der durch die Armenhäuser bereiteten Hilfe Theil zu haben, ausser Stand gesezet sind. Diese nothdürftigen Menschen und Bürger sind es, welche auf die Privat­wohltätigkeit ihrer Mitmenschen ihrer [str. 3] Mitbürger ihre Hoffnung bauen; welche sich berechtiget halten, von den Gesinnung der Religion, der allgemei­nen Menschenliebe, von dem durch so viele Beweise bestätigen wohltätigen Karakter der Einwohner dieser Provinz erwarten zu dürfen, daß sie in Mitte des gemeinschaftlichen Wohlstandes und Ueberflußes sich nicht dem Mangel und Elende Preis gegeben sehen. Wenn die Wohlthaten des Adels, der Klerisei, der angesehensten Bürger, und selbst des arbeitssamen Volkes, das von den Erwerbungen seines Schweis­ses, die Noth seiner Mitmenschen zu erleichtern, so geneigt war, wenn diese häufigen bis nun erwiesenen Wohlthaten nicht genugsam ergiebig, und größ­tentheils ohne Wirkung zu sein schienen, so kam es daher, daß sie Privatmildt­hätigkeit ohne Richtung sich selbst überlassen, und ihr, bei dem Zusammenflus­se würdiger und unwürdiger Menschen, die Wahl beinahe unmöglich gemacht ward. Man erweist also ohne Zweifel den Herzen aller gutthätigen Menschen, dem Staate, und der wahren Armuth einen wesentlichen Dienst, wenn man die Privatwohltätigkeit gewissermassen aufkläret, und auf diejenigen Gegenstände leitet, denen sie das Gute, so sie erweist, ohnehin vorzüglich bestimmet hat. Das ist die eigentliche Absicht des, unter der Benennung der Vereinigung aus Liebe des Nächsten zu errichtenden Armeninstitutes, welches Seine Majestät, wegen seiner allgemeinen Anwendbarkeit auf alle gesellschaftliche Verfassungen, und da es sich mit allen religiosen Meinungen verträgt, bestätigt, und dessen Ein­führung in der Hauptstadt und auf dem Lande, genehm gehalten haben. Jedermann dem die Erfüllung der edelsten Menschen und Religionspflicht am Herzen liegt, der für die Noth seiner Mitgeschöpfe Gefühle, und für die Un­terstüzung gemeinnüziger Einrichtungen Eifer und Antheilnehmung [str. 4.] hat, wird diesem Institute beizutreten eingeladen Jeder kann sich demselben unter selbst gewählten Bedingnissen zugesellen, nur werden die sich vereini­genden Mitglieder ersucht, zur Erreichung des ausgestekten Ziels, ihre Wohl­thaten dieser öffentlichen Anstalt anzuvertrauen, und ihr die zwekmässige Ver­wendung zu überlassen. Da dieses Institut ganz die Frucht einer freiwilligen Vereinigung, von ge­genwärtigen oder künftigen Zwange, oder von Eindringen des öffentlichen An­sehens gesichert sein, und den Beitritt seiner Glieder nur der Uibergang von seiner Nuzbarkeit zu danken haben soll, so legt man hiemit eine allgemeine Uibersicht des Plans der öffentlichen Prüfung vor: seine Absicht die Wege das Almosen zu samlen, die Verwendung des Eingegangenen, die Berchnung dar­über und die Kontrolle. Die Absicht dieser Vereinigung ist, wahre Arme zu versorgen, und in einer damit verknüpften Folge, die Bettelei, sobald als möglich abzustellen. Die Almosenzuflüsse werden auf zweierlei Art eingesamelt: durch Unter­zeichnung, oder durch Samlung in sogenannten Armenbücher. Die Unterzeichnung geschieht, daß sich die Mitglieder schriftlich erklären, in monatlichen oder vierteljährigen Theilzahlungen einen gewissen Beitrag zu leisten, und man richtet sein Ersuchen an die ansehnlicheren und vermögliche­ren Freunde der Menschheit, daß sie bei ihren zugedachten Wohltathen sich den Weg der Unterzeichnung gefallen lassen möchten. Sie werden dadurch auf eine zweifache Art Gutthäter der Armuth: erstens durch einen Beitrag; dann dadurch, daß sie durch ihren Vorgang dem Publikum ein rühmliches Beispiel geben, und gutgesinnte Leute, die aber manchmal die ersten Schritte zu thun zu furchtsam sind, zur Nachfolge ermuntern. Uiebrigens geht die Absicht dieser Einzeichnung bloß dahin, um einigermassen über den Hauptzufluß mit sich [str. 5] selbst zu Rechnung gehen, und wenigsten von einem Jahre zum andern auf einen Fond sicher zählen zu können. Aber man verpflichtet sich hiemit vor den Anugen aller Welt, daß diese Unterzeichnung nie in eine gezwungene, ja nicht einmal in eine durch Zudringlichkeit erpreßte Gabe ausarten, nie, weder für gegenwärtig noch zur Fortsetzung zu einer Pflicht erwachsen soll. Dadurch vorzüglich unterschei­det sich dieses zum Besten der Armen errichtete Institut von allen andern, be­sonders von den eigentlichen Polizeianstalten, daß alles von der dort freiwilligen Wohlthätigkeit der Menschenliebe erwartet, niemanden eine grössere Verbind­lichkeit aufgeleget wird, als die seines eigenen wohlthätigen Herzens. Auch auf die Grösse des Betrags soll bei der Unterzeichnung nicht gese­hen werden! Die Edelmuth der Absicht giebt der kleinsten Gabe einen hohen Werth, und niemand ist fähig noch berechtigt, die Freigebigkeit des Dritten zu beurtheilen. Bei minderen Beitragen wird man vielmehr nach dem Gesetze der Nächstenliebe sich von dem Geber überzeugt halten, daß ein öffentlicher grösserer Beitrag seinen Gesinnungen minder zusagt, und er seine Liebeswerke lieber im Stillen ausübet. Die Einsamlung soll durch eigene Leute geschehen, welche die Häuser mit geschlossenen Büchsen abgehen, und um eine Gabe ansprechen werden. Sollte der Wunsch und die Hoffnung eitel sein, daß einige von Adel, der Geistlichkeit, vom Handelsstande, anderen Klassen der Bürger, wenigstens an­fangs die Allmosensamlung mit den Büchsen, oder auch auf die Unterzeich­nungsbögen, freiwillig über sich nehmen, und durch diese erbauliche Hand­lung die glüklichen Fortgang des Instituts zu beförderen, großmüthig genug sein werden? Um das einfliessende Almosen der Absicht, sowohl des Instituts als der in jedem Pfarrbezirke beitragenden Wohlthäter gemäß, [str. 6] zu ver­wenden, wird eine allgemeine Armenbeschreibung vorausgehen, welche, durch die schon bestehende Seelenbeschreibungen sehr erleichtert, mit der zugesag­ten thätigen Unterstützung der Landesstelle, mit dem Beitrage der untergeord­neten Obrigkeiten, der Seelsorger, Hauseigenthümer und anderer Mitglieder jeder Pfarrgemeinde, die möglichst größte Zuverläßigkeit voraussehen läßt. Der Endzwek und Nutzen dieser allgemeinen Armenbeschreibung schränkt sich nicht bloß darauf überhaupt ein, den wahren Nothdürftigen von dem Scheinarmen zu unterscheiden, sondern auch die verschiedenen Stuffen der Dürftigkeit beurtheilen, und nach denselben die Hilfe und Unterstützung ausmessen zu können. Die Büchsensamlung nimmt sogleich ihren Anfang: und nach Maaß, als die dadurch eingehenden Almosenbeiträge zureichen, wird zugleich auch mit der nothwendigen Versorgung der Armen, und Abstellung des Bettelns der An­fang gemacht werden. Man bemerke, daß die Vereinigung mehr nicht als die nothwendige Ver­sorgung der Armen zusagte! Denn, da es bei dieser Versorgungsanstalt haupt­sächlich darum zu thun ist, die Hilfe auf jeden wahrhaft Nothleidenden zu er­streken, und ihm die dringendsten Lebensbedürfniße zu reichen, damit er zu Bettlen nicht bemüßigt werde; so können Standesansprüche, und andere der­gleichen Unterscheidungen nicht gehört werden, welche, um wenige mit Uiber­flusse zu unterhalten, in die Nothwendigkeit versetzen würden, mehreren das Unentbehrliche zu versagen. [str. 7] Die Versorgung der Armen wird also ohne Unterschied des Standes, nach gleichem Maaßstabe geschehen. Die Armen von Adel, oder aus den vorzügli­cheren Volksklassen werden in Absicht auf eine mehrere Verbesserung ihrer Umstände, wie bisher, von der Unterstüzung besonderer Freude und Gutthäter abhangen. Man nennet die Versorgungsantehile Portionen. Eine ganze Portion in der Stadt und den Vorstädten wird zu 8 Kreuzern gerechnet, und nach Verhältniß, eine dreiviertel Portion zu 6, eine halbe zu 4, eine viertel zu 2 kr. Auf dem Land, wo die Lebensmittel überhaupt wohlfeiler sind, könnte die Hälfte der Stadtpor­tion für zureichend angesehen werden. Der Ganz Mittellose und jeder Erwerbung Unfähige erhält eine ganze Por­tion, und so, wie jemand durch seine Arbeit mehr oder minder verdient kann, wird auch immer seinen Umständen der Beitrag angemessen werden. Die Beurtheilugn der Hilfe, die ein Armer verdient, so wie die Verwen­dung des Almosens überhaupt, wird in jedem Pfarrbezirke unter den Augen des Seelsorgers, und der von Pfarrgemeinde selbst gewählten, ihr Vertrauen besitzenden und unentgeldlich dienenden Vorsteher, mit aller möglichen Oef­fentlichkeit vorgenommen, und hierüber von dem bei jeder Pfarrgemeinde be­stellten Rechnungsführer ein umständliche Rechnung gehalten werden. Ausser dem, daß diese Rechnungen bei jeder Gemeinde von den Seel­sorgern und Vorstehern durchgegangen, und berichtiget werden sollen, wird auch jedem Mitgliede freigestellet, die Rechnungsbücher sammt den Armenbe­schreibungen, und die Ausmessung der Armenportionen einzusehen, um sich von der richtigen, dem Entzweke [str. 8] zusagenden Verwendung der allgemei­nen Wohlthaten selbst zu überzeugen. Dem gesammten Publikum aber soll alle Jahre durch den Druk über eingegangenen Unterzeichnungsbeitrage, über das in Büchsen gesammelte Almosen, und wie diese Zuflüsse verwendet worden, die Ausweisung vorgelegt werden. Bei der grossen Anzahl mildthätiger Menschen, durch deren Beistand ver­schiedene einzelne Stiftungen dieser Provinz bis itz aufrecht erhalten worden, ist es keine übertriebene Erwartung, daß auch ausser den gewöhnlichen Beiträ­gen diesem Institute von unbekannten Händen Wohlthaten zufliessen werden. Die Großmuth solcher edeln Menschenfreunde, die durch das leise Bewußtsein der guten Handlung sich selbst lohnen, legt es dem Institute um so mehr auf, sie zu überzeugen, wie ihre geheime Wohlthätigkeit angelegt worden. Sie werden also als unbekannte Wohlthäter eine Quittung erhalten, deren Zahl und Betrag in dem Rechnungsempfang erscheinen muß. Bei dieser Oeffentlichkeit in der ganzen Behandlung durch welche das Publikum zum Zeugen und Beurtheiler aufgefordert, und demselben gewis­sermassen selbst die Kontrolle übertagen wird, verheißt man sich das unum­schränkte Zutrauen aller Welt zu verdienen, und eben dadurch von den Ein­wohnern dieser Stadt zu erhalten, daß sie das Almosen, so sie bis izt einzeln, und manchmal an Unwürdige vertheilt haben, an die aufgestellten öffentlichen Almosensammler zu geben, sich werden bewegen lassen. So sehr nun die ohne alle Zurükhaltung vor Augen gelegte Verfassung dieses Instituts sich selbst zu empfehlen, und eine gegründete Erwartung des glüklichsten Erfolges zu erregen fähig ist, so kann diese günstige Erwartung dennoch durch schon gemachte Erfahrungen noch [str. 9] mehr vergrösseret werden. Es bestehen bereits in anderen Städten und Provinzen, dergleichen die Menschheit ehrende Gesellschaften, bei denen sich die angesehensten Einwoh­ner eines unentgeltlichen Amtes gewürdiget zu werden, zum Ruhme anrech­nen. Auch das Frauengeschlecht beeifert sich, zur Vervollkommung derselben durch freiwillig übernommene Pflichten beizutragen. So manche adeliche und angesehene Frau zu Paris macht sich bei dem in dem Sprengel zu St. Sulpiz eingeführten Institute ein eigenes Geschäft daraus, Hausarmen und Kranken, nach einer gemeinschaftlichen Leitung ihrer wohlthätigen Absicht, Beistand und Unterstüzung zu verschaffen. Es wäre Beleidigung von dem heiligen Frau­envolke weniger zu erwarten, sobald ihm die gleiche Gelegenheit wird angebo­ten werden, seine Herzensgute und Gemüthsfühlbarkeit zu befriedigen. Aber, ohne die Beispiele von Ferne zu holen, kann man den gesegneten Erfolg dieses Instituts in der Nähe zeigen, da es in Böhmen von mehr als einem Privatgutbesizer nach dem Muster eingeführt ist, von welchem die umständli­che Zergliederung in den durch den Druk gemein gemacht zwo Nachrichten von dem Armeninstitute, welches auf den gräflichen Buquoischen Herrschaf­ten in Böhmen im Jahre 1779 errichtet worden, nachgesehen werden kann. Man wünschet, daß die Einwohner dieser Hauptstadt sich aus diesen Nach­richten die Verfassung des böhm. Instituts, wornach das hiesige, den Ortsum­ständen gemäß, eingerichtet werden soll, genauer bekannt machen, nicht in der stolzen Zuversicht ihres Beifalls, und gleich als ob dieser Einrichtung nichts mehr hinzugesezt werden könnte, sondern vielmehr um von ihrer Einsicht, von ihrem Rathe geleitet und unterstüzet zu werden. [str. 10] Jede Erinnerung, von wem sie komme, von einem Mitgliede, Fremden, Genannten oder Ungenannten, auf welche Weise sie gemacht werde, mündlich oder schriftlich in Geheim, oder durch den Druk im Angesichte aller Welt, wird willkommen sein, wird mit Erkenntlichkeit angenommen werden; und man hoft durch die Gelehrigkeit für nuzbare Bemerkungen und Vorschläge, das Pu­blikum zu überführen, daß man nichts so sehnlich wünschet, als dem Institute mit der Zeit diejenige Vollkommenheit zu geben, deren es fähig, und die es, wenn je eine öffentliche Anstalt es war, zu erhalten würdig ist. Das ist die Verfassung einer Versorgungsanstalt, die Ihre Aussicht ganz auf den freiwilligen Beitrag dankbarer Geschöpfe gründet, welche das Almo­sen als einer Zehenden betrachten, den sie dem Schöpfer, von dem ihnen ver­liehenen Uiberflusse zu entrichten schuldig sind; gefühlvoller Herzen, die das Elend ihrer Mitmenschen mitempfinden; edeldenkender Menschenfreude, welche Gurthaten, die ihnen wohl anzulegen Gelegenheit verschaft wird, in­dem sie dieselben erweisen, selbst einpfangen. Keine Religion, kein Stand dann den vereinbarten Nuzen der Brüder trennen. Jedes Mittglied kann nach seinen eigenen Beweggründen, nach seinen besondern Umständen Beitragen leisten. Aber dieser einzelne Beitrag, der jeden berechtigt, sich als einen öffentlichen Wohlthäter zu betrachten, da er zu der gemeinnüzigsten Anstalt mitwirket, ver­schaft ihm zugleich den auf sich selbst zurückfallenden zweifachen Vortheil, das beruhigende Bewußtsein, wahrer Nothdürftige von Elende gerettet, und sich auf der Straße und in seiner Wohnung von dem ungestümen Anfalle der Bettler sicher gestellt zu haben. Da man sich so wichtigen, so vielfältigen Beweggründen den großten Er­folg, und eine allgemeine Handbietung billig versprechen darf, so ersucht man jedermann auf diese vorbereitende Nachricht die Unterzeichnungsanträge [str. 11], oder die im Namen der Armen an ihn gerichtete Bitte der authorisirten Sammler anzunehmen. Durch Anordnung der Armenbeschreibung, der einge­leiteten Samlung, und die von den Predigtstühlen an das Volk ergehende Einla­dung und Empfehlung ist der erste Grund zur weiteren Ausführung dieser An­stalt bereits gelegt worden, und wird man von deren Wachsthum und Gedeihen unter dem Segen der Vorsicht dem Publikum in der Folge mit Vergnügen die weitere Nachricht mittheilen. Graz den 18ten September 1784. Priloga 2: Kurenda Okrožnega urada v Ljubljani o ubožnih inštitutih. Ljubljana, 21. 10. 1804, št. 1007. Vir: NŠAL 4, šk. 37; ubožna ustanova, f. 6/1, (rokopis, 6 str.).11171116 V zapisu je pogosto uporabljen nemi h, manjkata pa crki c ali t: Besizer namesto Besitzer, erwekende namesto erweckende, unterstuzen namesto unterstutzen, Unterstüzung/ Unterstützung je enkrat pisan s crko t in drugic brez itd. Curende Das Kreisamt hat sich ausmehrern Gelegenheit mit Befremden besonders in laufenden Jahr überzeugt, daß die höchsten Ortes angeordnete Einführung des für die leidende Menschheit so nothwendigen Armeninstitutes auf dem Lande noch nicht mit dem erwünschten Erfolge gekrönnt werde, in dem a) in manchen Gegenden dieses Kreises gar nichts in diesen so wichtigen Geschäfte veranlast sein, und dahero zur Beförderung dieser wohltätigen Absicht weder von der geistlichen noch weltlichen Obrigkeit mitgewirkt werden wolle. B) Daß hie und da in manchen Gegenden dieses Kreises bei der vorgenohmenen Be­richtigung der Armenbeschreibung der Vertheilung des zum Armeninstitute gewidmeten milden Beitrage sich nicht nach den wahren Grundsatzen des In­stitutes benohmen, und daß endlich die sogenannten Armeninstitutes Auswei­se von denen H. Pfarrer mit Übergehung des betrefenden h. Dechante weder in der vorgeschriebenen Zeit, noch mach den festgesetzten Formular bei diesem Kreisamt eingereicht werden. Die Ursache hinvon scheinet hauptsachlich in denen zu {liegen}, daß die betrefenden H. Pfarrer von denen bei jeder Anstalt vorhandenen Anständen, und in Einstreuungen11181117 V tekstu so besede pogosto zapisane z enojno crko namesto dvojno (Samlung namesto Sammlung, Masregel namesto Maßregel, Betler namesto Bettler, Mitle namesto Mittle …) oziroma obratno (gekrönnt namesto gekrönt, veranlast namesto veranlasst …), pogosto je uporabljen nemi h (vorgenohmen namesto vorgenommen), kar je bilo v tistem casu obicajno. in ihrer guten Absicht gehemmet, daß das Voll von denen auf ihre unglücklichen Landesleute Bezug habenden guten folgen dieser [str. 2.] gemeinnützigen Anstalt noch nicht hinlänglich überzeuget sein, daß ferners durch das herumirrende Betlervolk der Unterthan abgehalten werden, auf eine angemessenere mit einen gemeinnützigen Erfolge verbundene Art gut zu thun, daß die Samlung selbst unordentlich durch nicht offene Büchsen vor­genohmen, oder daß die Schlüsseln in den Händen des Samlers sich befinden, und daß endlich die bestehenden Vorschriften in Hinsicht der Verfassung und Einrichtung der Armeninstitutes Ausweise in Vorgessenheit gerathen sein. Um nun diesen in allgemeinen für dem {Städte} und insbesondere für jeden einzelenen Nothdürftigen nachtheiligen Unfuge Gränze zu setzen, so hat man nicht nur sämentliche11191118 Einstreuung (obrekovanje, podtikanje). Cigale, str. 410. Landgerichtsherrschaften auf die bestehen­den hochsten Verordnung von 11.ten April und 29.ten Meÿ 1787 mit dem scherfesten Auftrage aufmerksam gemacht. Das Land voll von so schmässi­gen geldaussaugen den dem heilsammen11201119 Sämtlich. Armeninstitutes Abbruch nacha­menden11211120 Heilsam. Gesünde zu reunigen,11221121 Nachahmen (posnemati). und solche Vagabunden, und unbefugte Betler an ihren Geburts, oder Ansässigkeitsorte zu verschieben, sondern auch endverständlich mit dem hochwürdigsten Ordinariate jene die {abgeriägten} Gebrechen beseitigende, und zur Beförderung der einigermassen hier und da noch nicht ausgeführten wahltätiger Absicht abzielenden, und in Vergessen­heit gerathenen Vorschriften in das frische Gedächtniß zurückzuführen, für nothwendig befunden. Man will zwar nicht in Abrede stellen, daß in manchen Gegenden die Einführung des Armeninstitutes wegen zusammentreffen ver­schiedener Umstande, wenn nicht unmöglich, doch wenigstens schwer, und nur mit anhaltender Thätigkeit zustande gebracht werden konnte, allein es ist nicht genug, daß man bei dieser Vermuthungen stehen bleibe, daß man bei den vorgeschriebenen allgemeinen Hilfsmitle Bewendenlassen, sondern es muß sich aus[str. 3]gewiesen werden, wie diese Einleitung vorgenhomen wurden, es muß zur Sprache kommen, wie dieselben mit noch einen wirksamere Erfolge konnten eingeleitet werden. In jenen Gegenden, wo dahero von denen viel fälti­gen hohen Anordnungen keine anderer Erfolg bis nun geschah als daß mehrere Bogen Angeschrieben wurden, muß also erstens der h. geistliche Vorsteher dem Volke in einer bündigen mehrmallen abzuhaltenden Rede die Beförderung der wirksamen Liebe ihres verlassenen Mitmenschen mit der Versicherung einprä­gen, daß unter einem die ersten Masregeln getroffen werden, sich des lästigen Gesindels durch mehrere durch die Landgericht zu veranlassende Streifungen zu entledigen, ist, zweitens gemeinschaftlich mit denen unter einem angewiese­nen Landgerichten von der H. Ortspfarrer vorzugehen , damit daß Betlervolk zur Arbeit verhalten, und verschoben werde, und jeder Herr Pfarrer hat denen Landgerichten die in seinem Bezirke befindlichen Betler nahmhaft zu machen. Drittens haben in andern Orten nicht nur die eigenen Kapläne und Gehilfen der H. Pfarrer, sondern nach Thunlichkeit, der Zeit und Umstände selbst die H. Pfarrers auf sich genohmen durch unmittelbahren Beitritt zu den Samlun­gen in den Häusern der wohlhaben Bewohner, und am Kirchenthieren11231122 Reinigen. zu unterstützen, es wäre dachero zu wünschen, wenn nun an nach die H. Pfarrer wo das menschenfreundliche Liebes werk ganz in Stocken gerathein ist einver­ständlich mit der übrigen Geistlichkeit in seinem Bezirke diesen ruchenwürdi­gen Beispiele folgen, und die Einführung der Samelbüchsen und Opferstocke überal bewerkstelligen würden. Viertens hat jeder H. Pfarrer bis 15.ten Dez. l. J. seinem Vorgesetzten H. Dechant den Bericht zu erstatten [str. 4] welche Anstalten er seit dem Zeitpunkte dieser dies amtlichen Auffoderung11241123 Kirchentüren. getrof­fen habe, um dieses gemeinnütziger Werke zu befördern, welche Anstände der Zustandebringung dieser gemeinnützigen Anstalt entgegen stehen, was und wiefiel die Kirche an Bruderschaftkapital Besitze, wiefiel während dieser Zeit in denen gleich zu errichteden Opferstöcken und Samelbüchsen eingefallen seine, und welche Mitle zur Gründung dieser gemeinnütziger Absicht dienen dürften. Diese Berichte hat der H. Dechant zu sameln, eine Hauptausweiß über die Ein­lagen langstens bis 15.ten Jänner des künftigen Jahres mit seinem Bemerkun­gen unaufgehalten mit der Anzeige anhero vorzulegen, welche ein H. Pfarrer mit seinem Berichte ausständig seyn. Was die Beförderung des bestehenden Armeninstitutes betrieft, so werden sämtliche H. Dechante auf die höchsten Dirictifregla von 24.ten Feb. 1784 mit dem Beisatze aufmerksam gemacht, daß die Samlungen durch vertrauete Menschen mitelst gesperten Samelbüchesen, von welchen die Schlüßle nur der H. Pfarrer in Handen haben sollen, zu veran­lassen, sind weil in Gegentheil das Zutrauen ganz muß verlohren gehen, dann ist das gesammelte Nach dem nachmittägen Gottesdienste in Gegenwart meh­rere Einwohner zu vertheilen, eben so sind die Gemeinde durch eine überhaupt zugebende Rechenschaft von den Einflüssen, über die Zahl der Damit Vertheil­ten zu verständigen, und hindurch zur grossere Mildthätigkeit aufzufordern. Endlich hat jeder H. Pfarrer sich bei denen bevorstehenden Kreisbereisungen wohl gefest zu halten sich ausweisen zu können, daß diese Vorschriften beob­achtet werden, auch wird jeden die Sicherstellung des bei Privaten anliegenden Capitalles mit den Bemerken anempfellen, daß 4 prozenten [str. 5.] Capitalien, dorten wo sie nicht sicher sein, aufgekündet, und nach Möglichkeit zu 5 pro­zenten bei andern Privaten gegen Sicherheit angeleget werden sollen. Endlich wird in Hinsicht der Einreichung der Armeninstituts Ausweise in Folge einer hohen Landesstelle Verordnung von 11.ten Dez. 1795 z. z. 8110 zur unabweich­lichen11251124 Aufforderung. Richtschnur festgesetzt, daß die H. Landpfarrer dieselben längstens bis 15.ten Jänner eines jeden Jahres an ihrer vorgesezten Dekanate übergeben, die leztern aber die Sumarien über die einzelnen Ausweise genau verfassen, und mit Beilegung dieser Ausweise längstens bis letzten Jänner dem Kreisamte zur weitern Beförderung an diese Landestelle richtig übersenden sollen. Solten bis an dem festgesetzten Termine die H. Pfarrer bei denen Herrn Dechanten die Ausweise nicht eingereicht haben, oder solte ein H. Pfarrer dieser War­nung minderen seyn, so haben in ersten falle die H. Dechante unaufgehelten die Ausweise mit der Nachmhaftmachung der rückständigen Partheuen anhero einzusenden, und in anderten Falle wird jeder anhero vorgelegte Ausweiß oh­neweiters das erstemal rückgeschlagen und wenn wieder allguten Vermuthen diese Ermahnung fruchtloß seyn sollte, so wurde jeder saumseliger sich selbst zu schreiben, daß man wider ihm mit unangenehmen Mitle vorgehen würde. Man glaubt jeden H. Pfarrer zu nahe zu tretten, wenn man von denen bei jeder Anstalt verbundenen Arbeiten, Anstrengung, und erfoderlichen Thätigkeiten eine Erwähnung machen, und [str. 6] glauben wurde, daß diese vermögen wä­ren einen geistlichen Vorsteher zur Durchsetzung dieser gemeinnützigen Ab­sicht abgeneigt zumachen, sondern man findet nur für nothwendig zu bemer­ken, daß sich jeder H. Pfarrer und Dechant nicht allein um die Religion, und um die seiner Obsorge anvertrauten Menschen Verdienste werde samln, und die Belahnung in der Beruhigung, seinen Angenehmen Pflichten entsprohen zuhaben, finden wird, und man behält sich auch nebstbei bevor jeden Herrn Pfarrer, die sich bei diesen Armenanstalt besonders auszeichnen werden, der hohen Landesstelle, und dem hochwürdigsten Ordinariate zur weitern Be­dachtnemung Anzuempfellen, diese Umlaufschreiben haben die H. Dechante nicht allein an die betrefenden Decanate, sonder auch also gleich an die unter ihrer Leitung stehenden H. Pfarrer zur genauesten Darnachachtung11261125 Zweifellos (nedvomno). weiters zu befördern. Kreisamt Laibach, den 21ten 8ber 1804. Priloga 3: Razglas o skrbi za revne in s tem povezanim ustanavljanjem zavodov za revne. Okrožni urad Novo mesto, 2. 9. 1834. Vir: NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, spisi, šk. 9, ubožna ustanova – razni spisi (tisk, 5 str.). Nro. 7489 Nr. 141. Currende. Betreffend die Versorgung der Armen, und die damit verbundene Errich­tung der Armenversorgungs-Anstalten. Die vorgesetzte hohe Landesstelle hat bey verschiedenen Gelegenheiten sich die Ueberzeugung verschaft, daß hinsichtlich der Armenversorgung weder dasjenige statt habe, was nach den für diesen Zweig der Verwaltung in den üb­rigen Provinzen bestehenden Vorschriften zweckmässig bestehet, noch daß ir­gend eine Gleichförmigkeit in dem, was bestehet, zu finden, daß eigentlich die Armenpolizey in der ganzen Provinz für nicht organisirt erklärt werden muß. Die nur zu sichtbare Folge davon ist der Bettel, der allenthalben auf eine, den Sitten und der öffentlichen Sicherheit gefährliche Art überhand genohmen hat. Bey genauerer Prüfung der Verhältnisse hat sich unwidersprechlich erge­ben, daß die politischen ersten Instanzen bis nun gar keine Ingerenz in der Sa­che genohmen haben, und dieses wichtige Geschäft höchst lau und mangelhaft besorgen. Da die Ueberzeugung klar vorliegt, daß sich die Armenversorgungs-An­stalten größten Theils in gänzlicher Unordnung befinden, so hat die hohe Lan­desstelle hinsichtlich der Versorgung der Armen mit dem hohen Erlasse vom 14. July d. J. Z. 5403 folgende Hauptgrundsätze aufzustellen und gleichzeitig den Auftrag zu ertheilen befunden, das Erforderliche sogleich einzuleiten. Hiebey ist nach dem klaren Wortlaute der h. Landesstelle von nachstehen­den Grundsätzen auszugehen. I. Jeder wahrhaft Arme, d. i. der schlechterdings zum Selbsterwerb unfä­hig ist, muß versorgt werden. Jedoch erstreckt sich diese Versorgung nur auf die Verschaffung der dringendsten Lebensbedürfnisse, so viel, daß der Arme nicht zum Betteln bemüssiget sey. Standesanspruch findet hier durchaus keine Rücksicht. II. Diese Versorgung geschieht durch das Armeninstitut. III. Das Armeninstitut hat zu bestehen: a) in jeder Pfarre für diese; b) bey jeder Bez. Ob. für den ganzen Bezirk; in jeder Pfarre also, abgesehen davon, ob daselbst schon ein Fond oder Vermögen bestehe oder nicht, als welches durch die gesetzlichen Einflüsse dann entsteht. Wo sonach dermal kein Armeninstitut besteht, wird es alsogleich errichtet. IV. Es wird also Pfarrarmen (Lokalarmen) Institute und Bezirksarmenin­stitute für den ganzen Bezirk bestehend, künftige geben. V. Die ersten (Pfarr = Lokal = Armeninstitute) stehen, wie bisher nur un­ter der Verwaltung und Verrichtung des Ortsseelsorgers (Pfarrers) und zweyer Armenväter aus der Pfarrgemeind, dann eines Rechnungsführers. Die Anderen Bezirksarmeninstitute stehen unter Verwaltung und Ver­rechnung der Bezirksobrigkeit. VI. Die Armenväter sind unter Intervenirung der Bez. Ob. und des Pfar­rers von der Gemeinde durch Wahl zu bestellen, den Rechnungsführer hat die Bez. Ob. und der Pfarrer aufzustellen. Im Falle der Nichteinigung entscheidet das Kreisamt. VII. Der Armenväter Funktion dauert 3 Jahre, doch können sie wieder gewählt werden, sind aber dann zur Annahme nicht verbunden. Mangelhafte Pflichterfüllung hat nach Verlage an = und einstimmig des Kreisamts, Entset­zung und neue Wahl zur Folge. VIII. Nur wahrhaft Arme aus der eigenen Pfarrgemeinde haben auf die Hilfe des Armeninstituts Anspruch, also nur solche, welche sich mit ihrer Arbeit den Unterhalt nicht verschaffen können. Dieses „können“ jedoch im strengsten Sinne genommen. IX. Individuen aus anderen Gemeinden haben in der Regel keinen An­spruch auf Unterstützung, außer in dringenden Fällen, wo sodann der Ersatz der Auslage von jenem Institute zu erhoben ist. Wohin der Armen gehört. X. In jeder Pfarre werden die Armen durch den Pfarrer und die Armenvä­ter erhoben, das ist die Armenbeschreibung. Dieses Geschäft ist das erste, welche nurmehr vorzunehmen ist. Die Bez. Ob. haben zu diesem Behufe sogleich das Erforderliche einzulei­ten, und hiezu den Armeninstitutsvorsteher folgendes Verfahren, sowohl für diese erste, als folgend in Art einer Revision geschehende alljährliche Beschrei­bung, und für die sich später meldenden Armen, vorzuschreiben. Es ist vorauszusetzen, daß Pfarrer und Ortsvorstände ihre Gemeinden, und unter den Insassen jene kennen, welche nach obigen Bestimmungen arm zu nennen sind, sie werden zuerst also eine provisorische Liste von diesen verfassen, in diese aber auch jene aufnehmen, welche sich etwa dazu melden sollten. Allein, weder die eigene Notiz des Pfarrers, der Ortsvorstände, noch die blosse Anmeldung des Armen, ist hinlänglich denselben in das Verzeichniß der zu Versorgenden aufzunehmen, sondern es hat hiezu folgendes Verfahren statt: a.) Jeder Arme wird gefragt: wie er heiße, wie alt es sey, wo er geboren, wo er woher, wie lange er sich da, wo man ihn fand, aufhalte. Ob er ledig oder verheiratet sey, wie sich der Mann, das Weib nenne. Ist der Arme weiblichen Geschlechts und verheirathet, so ist der Mann als Familienhaupt, nicht das Weib zu beschreiben, auch muß immer der Mann escheinen. b.) Wird gefragt, wie viele, von welchem Geschlechte, welchem Alter Kin­der vorhanden sind. c.) Wenn deren schon erwachsene vorhanden sind, von was sie sich näh­ren, ob und welche Hilfe die Eltern von ihnen erhalten, oder doch erhalten könnten. d.) Ob noch unerzogene Kinder bey den Eltern sind, ob sie nicht bey Freunden oder sonst versorgt sind. e.) Was bisher des Armen Gewerb gewesen, oder diesem nicht noch nach­gehen könne. Hier ist weniger auf die eigene Aussage, als auf Selbstbeurtheilung zu ge­hen, das Alter, das Ausseher, die Leibesgebrechen, sichtbar oder durch erneuer­tes ärztliches Zeugniß bestättigt, müssen da bestimmen. f.) Ob und was er (sie) bey gebrechlicher Leibesbeschaffenheit noch ver­dienen könne. [str. 2] Auch hier kommt es auf eigene Beurtheilung und Ueberzeugung an, da das Armen Angaben nicht unbedingt Glaube gegeben werden kann. g.) Seit wann sich der Arme schon in solchen Umständen befinde, von was er sich bisher kümmerlich durchgebracht, und warum er sich nicht ferner so durchbringen könne. Dieses allein entscheidet häufig die Bestimmung. h.) Ob er keine eigenen Mittel besitze, oder nicht eine Hilfe von Kinder, Anverwandten, guten Freuden, Gutthätern, aus Stiftungen geniesse, in wie weit, und ob er sicher darauf rechnen könne. Es haben nämlich Manche bey ihren Kindern oder Bekannten Kost und Wohnung gegen kleine Hausdienste, wie kinderwarten. So etwas verschweigen sie öfters. i.) In welcher Art er die Wohnung geniesse, ob aus Verbindlichkeit oder Gutthat, oder gegen Verzahlung und welche. k.) Wie er die angegebenen Umstände seiner Armuth etwa besonders durch Zeugnisse bestättigen könne Hat man also alle diese und etwa sonst noch sich im Geschäfte darbiethen­de Umstände erhoben, so wird sich der Grad der Dürftigkeit und Würdigkeit seiner Unterstützung zeigen, und man wird sicher seyn, nur wahrhaft Armen zu helfen, nicht aber zum Nachttheile der Armen solchen zu helfen, die nur aus Arbeitsscheu arm sind. XI. Die Armen, welche in Folge dieses Verfahrens einer Unterstützung würdig gefunden worden sind, werden dann kopfweise mit Nahmen in der Art der Unterstützung in eine Verzeichniß aufgenommen, welches, den Wohnort, den Nahmen, die Umstände, und die Betheilung ob mit Gold, ob mit Einle­gung, im ersten Falle mit wie viel, im letztern bey wem und ob unentgeltlich, oder in so fern in solchen Fällen bisher eine Vergütung an den geschah, bey dem die Einlegung statt hatte, gegen welche, enthalten muß. Dieses Verzeichniß ist, da die erste Armenbeschreibung von nun an, wenn immer beginnen kann, aber jedenfalls in dem 2ten Semester dieses laufenden Jahres beendigt seyn kann, und soll, – daher von allen Pfarrarmeinstituten spä­testens im Laufe des Novembers noch an die Bezirksobrigkeiten einzugeben; - dieser Termin wird auch nachher alljährlich beobachtet. Das Kreisamt aber trägt den Bez. Ob. auf, und dringet darauf, daß sowohl für dermahl als künftig die Totalien dieser Verzeichnisse, wenn nicht lieber die­se selbst mit einem Totale, von allen Bez. Ob. sicher spätestens im Laufe des Monats November diesmahl und künftig an das Kreisamt eingehen gemacht werden, damit dasselbe die Ueberzeugung erhalte. Daß die Pfarrarmeinstitute dieselben auch richtig an die Bez. Ob. eingege­ben haben, wodurch auch die Evidenz erhalten wird, daß diese bestehen, und daß die Armenbeschreibung vorgenommen, auch diese Listen stets in Evidenz gehalten werden. Daß sie nach genommener Einsicht sogleich remittirt werden müssen, versteht sich von selbst. Damit aber auch die hohe Landesstelle die Ueberzeugung erhalte, daß das­jenige, was hiemit befohlen wird, auch und im Termine und so wie es befohlen, ausgeführt worden, so wird das Kreisamt aus den Totalien der Bez. Ob. ein Summarium versaffen, und diese im Laufe des Jänner 1835 an das hohe Guber­nium einreichen. Dieses hat jedoch nur summarisch auszuweisen. Für jeden Bezirks und in diesem für jede Pfarre, die Totalenzahl der ver­pflegenden Armen, und eben so summarisch, wie hoch sieht der Geldaufwand belief. Am Schlusse ist künftig für jedes Jahr die Billance mit dem vorigen zu ziehen, d. i. ersichtlich zu machen, ob sich in diesem Jahre die Zahl der Armen gegen das vorige, und so der Geldbedarf vermehrt oder vermindert habe. XII. Aus dem Gesagten geht hervor, daß die Pfarrarmeinstitute künftig ihre Ausweise nicht mehr an die Dekanate, sondern an die Bezirksobrigkeiten einsenden. Diesemnach sind die Dekanate von der ihnen bisher aufgebürdet gewe­senen Sammlung der Rechnung und Totalverfassung enthoben, wodurch nur den Bez. Ob. die gesetzliche Ingerenz entzogen worden ist, und auch andere Unzukömmlichkeiten entstehen, da bey der Dekanatseintheilung nicht über­all weder auf die Bezirks=noch Kreiseintheilung Rücksicht genommen ist, und andern Provinzen die Dekanate sich gleichfalls nicht damit zu befassen haben. XIII. In mehreren Provinzen haben zweyrley Versorgung der Armen statt, eine mit Geldbetheilung, eine mit Einlegung, der Armen im Turnus bey den Insassen. Die erstere mit Geldbetheilungen geschieht nach Almosenportionen und zwar nach ganzen, halben, dreyviertel und viertels Portionen. Hiebey ist wieder auf folgendes Rücksicht zu nehmen, und sind die Ar­meninstitutsvorstände darnach zu belehren: a.) Wer weder wegen zu hohen Alter noch wegen Leibesgebrechen ver­hindert ist zu arbeiten, und sich den nothdürftigen Unterhalt also selbst ver­schaffen kann, ist nicht institutfähig, und ein Vorwand, keine Arbeit keinen Verdienst zu finden, ist nicht anzuhören, denn, ist nicht Sache der Armenin­stitutsvorstände , sondern Polizeybehörde, d. i. der Bez. Ob., solchen Arbeit zu verschaffe, solche sind darin anzuweisen, dieser aber wären doch die sogestalt vorbeschieden Individuen nahmhaft zu machen, damit sie dafür sorge, daß sie Arbeit erhalten respective daß sie solche suchen mögen. b.) Wenn der Arme verehelicht ist, und sich ein Theil so viel verdienen kann, um sich oder dem Gatten nothdürftig Unterhalt zu verschaffen, so kann er oder sie keinen Anspruch auf Betheilung machen, denn eines ist schuldig das andere zu erhalten. c.) Unerzogene Kinder verdienen nur dann Rücksicht, wenn man über­zeugt ist, daß die Aeltern ausser Stande sie zu erhalten, und ihnen die Erzie­hung zur Erwerbung des nothdürftigsten Unterhalst zu geben, und so fern sich die Kinder selbst jugend=oder gebrechlichkeitshalber nichts verdienen können. Ein Taglöhner, der und dessen Weib noch bey guten Kräften ist, kann 2 auch 3 Kinder ernähren, so gering sein Verdienst auch sey, und ihnen eine sta­desmässige Erziehung geben. Mehr als 3 Kinder ader können ihn in eine hilflo­se Lage versetzen, besonders, wenn die Mutter mit kleinen saugenden Kinder beschäftig ist, und der Arbeit nicht nachgehen kann, solchen gebührt eine 4tels Portion. d.) Wer irgend Vermögen hat, oder eine fremde wohlthätige Hilfe genießt, kann nur in so weit das Almosen verlangen, als jene Hilfe nicht zureicht, davon nothdürftig leben zu können. e.) Arme weiblichen Geschlechtes finden immer leichteres Unterkommen, als jene des männlichen, da sie auch im hohen Alter sich zu verschiedenen klei­nen Hausdiensten brauchen lassen können, sich mit geringere Kost und minder kostbarer Kleidung begnügen. Sie erhalten daher in der Regel nur die dreyvier­tel Portion, wenn ein männlicher Arme die ganze erhält, jedoch mit Ausnahme bey schweren und langwierigen Krankeheiten, wenn eine solche Person nicht lieber in einem Versorgungshause angebracht und für sie vom Institute bezahlt werden kann, wo sie Wohnung, Bett, Wartung, weltliche und geistliche Hilfe finden und dem Institute weniger kostet. [str. 3] f.) Aeltern sind pflichtig ihre Kinder zu ernähren, und ein kleiner Beytrag macht ihnen oft diese Pflicht erfüllbar, aber älterlose Waisen muß das Armen­institut in Sorge nehmen. Einwohner, welche solche Waisen aus christlicher Liebe übernehmen, können auf Schadloshaltung Anspruch machen, welche mit ihnen auszuma­chen ist, solchen gebührt eine halbe Portion. g.) Arme, welche fremde sind, nach den Gesetzen, – wie schon zu § IX. gesagt ist. – nur momentan zu unterstützen, aber unverzüglich, in so fern sie transportabl sind, dahin zu schaffen, wohin sie gehören, wozu die Bez. Ob. zu requiriren ist. h.) Wenn die Armenbeschreibung und in Folge derselben die Betheilung auch bestimmt ist, so können sich Umstände ereignen, daß mancher ein gerin­geres oder grösseres Almosen verdiene. Ersteres, wenn durch Zufälle des einen Umstände sich verbessen, oder, wenn dessen körperliche Beschaffenheit sich bessert, und er wieder arbeiten kann. Das letztere im entgegengesetzten Falle. Darauf ist von den Armeninstituts-Vorständen genau zu sehen, doch sind die Portionen, wenn sie monath[li]ch ausgemessen sind, unterm Monathe nicht, ausser bey ganz dringenden Umständen zu erhöhen. i.) Arme, welche bey der ersten Hauptbeschreibung und bey der alljährli­chen Revision nicht beschreiben worden, und sich unter der Zeit selbst melden, werden eben so behandelt, wenn sich oder nicht ergibt, daß sich ihre Umstände erst seit kurzer Zeit so verschlimmert haben, so ist deren Dürftigkei[t] streng zu untersuchen. Es tritt dann die Vermuthung ein, daß sie das Almosen entbeh­ren, da sie sich sonst anfänglich gemeldet hätten. Sie sind dem ohnegeachtet zu beschreiben, ihre Dürftigkeit streng zu un­tersuchen, die Portion anzumerken, jedoch erst nach reiflicher Ueberlegung und mit Einstimmung aller Armeninstituts-Vorstände im nächsten Monathe zu betheilen. k.) Manche Arme verdienen Winterszeit eine Hilfe die sie im Sommer ganz oder theilweise entbehren können, darauf ist Rücksicht zu nehmen. l.) Es findet sich häufig unter den Armen genügsame Menschen, welche mit geringeren Hilfe zufrieden sind, als ihnen eigentlich zukämme, die Armen­instituts-Vorstände sollen daher selbst die zu bestimmende Portion mit dem Armen verabreden. XIV. Der Betrag der Portionen richtet sich nach den Lokalverhältnissen, und muß den Armeninstituts-Vorständen überlassen werden sie zu bemessen, das Kreisamt wird jedoch nach seinen Lokalkenntnissen diese Bestimmungen controlliren, und nach Einvernehmung der Bez. Ob. regulieren. XV. Eine andere Art der Armenversorgung ist die durch Einlegung von Haus zu Haus. Sie besteht in mehreren Provinzen und leistet den grossen Vort­heil, daß sie die Armeninstitute ausserordentlich erleichtert. Allein so viel es die Erfahrung lehret, ist diese Art hierlands nicht üblich und nicht gewesen. Da unter diesen Umständen sie auf einmahl einzuführen Schwierigkeit und Unzufriedenheit erwarten könnte, so werden vor der Hand die Bez. Ob. nur dahin angewiesen, daß sie nach und nach und ohne Zwang anzuwenden suchen sollen, zuerst einzelne Insassen zu bewegen, freywillig die Verpflegung von ein oder dem andern Armen auf eine Zeit zu übernehmen. Es ist zu hoffen, daß, wenn, die Insassen sehen und begreifen werden, daß sie zugleich – indem sie ein gutes Werk ausüben – sich die ihnen als Gemein­deglieder immer obliegende Last der Armenversorgung erleichtern, diese Art derselben nach und nach auch hier üblich werden dürfte. Es tretten in der Hauptsache bey derselben eben jene Rücksichten ein, wie bey der Betheilung mit Portionen nur, daß sie für solche Arme Platz greift, welche entweder gänzlich unfähig sind, oder doch baynahe und jedenfalls in einem noch höheren Grade, als die ersten, sich den Unterhalt nothdürftig zu verschaffen, indem sie demselben nachgegen müssen, oder so gebrechlich, daß sie, wo nicht immer, doch längere Zeit in einem und demselben Hause belassen werden müssen. Bey solchen tritt die Versorgung durch Einlegung ein. Sie geschieht in der Regel und dort, wo dafür bisher demjenigen, dem man den Armen eingelegt hat, keine Vergütung geleisitet worden ist, auch ferner unentgeltlich, - muß eine Schadloshaltung eintretten, so hat sie in der Art statt, wie ad. § XIII. hinsicht­lich der Waisen gesagt ist. Um aber ein billiges Ebenmaß zu beobachten, wird man nicht immer ei­nem und demselben, mehr oder minder, oder ganz arbeitsunfähige Arme einle­gen, sondern damit abwechseln, überhaupt ist ein geeigneter Turns zu beachten, und sind so viel wie thunlich nur jene Häuser zu belegen, deren Besitzer diese Last ohne fühlbaren Druck tragen können, andere, die selbst dürftig sind, wä­ren wo möglich ganz loszusprechen, oder selten ins Mitleiden zu ziehen, um so viel thunlich Schadloshaltungen zu vermeiden. Hausbesitzer aber, welche zur Belegung geeignet sind, sie aber verweigern, oder eingelegte Armen schlecht versorgen, werden zu einem entsprechenden Beytrage in Geld zur Schadloshal­tung der Armen, welche solche Last übernehmen, billig angesprochen werden. Arme, mit sehr eckelhaften Gebrechen oder mit ansteckenden Krankhei­ten sind niemahls einzulegen, für solche tritt eine 3te Art der Versorgung ein, indem diese XVI. entweder in schon bestehende, oder mittelst Miethung oder Kaufes eines Hauses oder auch nur Zimmers zu erhaltende Lokalitäten zusammen ver­legt, ihnen andere gesundere Arme zu Wartung und Pflege beygegeben werden. Sowohl die Versorgung der Armen durch Einlegung, als die eben bezeich­nete, ist jedoch nicht Sache der Pfarrarmeninstitutes-Vorstände, sondern der Bezirksobrigkeiten. Die Pfarrarmeninstitute haben daher, wo ihnen bey der Armenbeschreibung solche Arme vorkommen, welche in diese letzten Cathe­gorien gehören, sie an jene zu weisen, und der Bez. Ob. mit Rationale in ein Verzeichniß gebrach anzuzeigen. Wohl aber ist es dann Pflicht der Pfarrarmeninstitutes-Vorstände darauf zu sehen, daß solche Arme auch auf besagte Art wirklich versorgt werden, das ist, die einzulegenden eingelegt, die sonst unterzubringenden untergebracht, und daß sie nicht darben oder dem Bettel nachziehen. Der Pfarrarmeninstitutes-Vorstände haben in solchen Fällen, zuerst den Ortsvorständen die Anzeige zu machen, im Falle, daß dann noch nichts erfol­gen sollte, der Bez. Ob. und zuletzt dem Kreisamte. Wenn gleich, die beyden letztern Versorgungsarten nicht unmittelbar in ihren Wirkungskreis gehörten, so bleibt es doch ihre Pflicht, darauf zu halten, daß jeder Arme die ihm gebüh­rende Art der Unterstützung erhalte. XVII. Die Pfarrarmeninstitute erhalten ihr Einkommen aus den Renten der eigens für sie gestifteten Kapitalien, den Polizeystrafgeldern, und allen hier­lands bisher gesetzlich und gewöhnlich gewesenen Zuflüssen, den Erträgnissen der Kirchensammlungen und Armenbüchsen, aus Legaten, Beyträgen und Ge­schenken, und, in so ferne alles dieses nicht zureicht, durch Dotation aus dem Bezirksarmenfonde. XVIII. Die Pfarrarmeninstitute bestreiten hieraus: alle Kosten auf Verpfle­gung der Armen und allenfällige Mängel und Ersätze. XIX. Das Bezirksarmeninstitut erhält seine Bedeckung aus den Interes­sen solche eigens für den ganzen Bezirks gestiftete Kapitalien, wenn nämlich bey deren Vermächtniß nicht eigens ein Lokal-[str. 4]Institut oder Fond aus­gedruckt ist, dann eben so durch die nicht eigends einen Pfarrarmeninstitut gewidmeten sonst diesem zufallenden gewöhnlichen Zuflusse, endlich aus der Bezirksfalle. XX. Es bestreitet hieraus: seine Regieauslagen, – Mängels= und Ersatzpo­sten, – besondere Auslagen, und insbesondere die Abgänge bey den Pfarrar­meninstituten, durch deren Dotation. XXI. Die Percipirung der Interessen ad XIX. besorgen die Bez. Ob.– jene ad XVII,. aber die Pfarrarmeninstituts-Vorstände, sie werden sich aber, wo sie Schwierigkeiten finden, an die Bez. Ob. um Assistenz. XXII. Jedes Bezirksarmeninstitut führt über die dahin einkommenden Einflüsse, welche seinen Pfarrarmeninstituten zuzugehen haben, wie Polizey­strafgelder, Musiklizenzen, etc. die nicht ausdrücklich dem Bez. Armenfonde gewidmet werden, ein Casse=Journal, in welchem es jene Einflüsse im Emp­fang, Quartalig aber an die betreffenden Pfarrarmeninstitute in Ausgabe bringt. Ein zweytes Casse=Journal führt es für die nur dem Bezirksarmeninstitut zugehenden Einflüsse, dahin gehört also auch die Dotation aus der Bezirks­kasse, wo solche erforderlich ist, dann sämmtliche – aus dieser Casse für das Bezirksarmeninstitut selbst, und zur Unterstützung der Pfarrarmeninstitute gehabten Auslagen. XXIII. Eben so führen die Pfarrarmeninstitute gleichfalls ihre Journale über sämmtliche Empfänge, welches dann die Grundlage zur Rechnungslegung bildet, sie können hinsichtlich der Erträgnisse von den Kirchensammlungen Armenbüchsen u[nd] d[er] gl[eichen] kleinweise eingehenden Beiträgen, ein Nebenjournal halten, und den Betrag summarisch nach Quartalen dem Casse=Journale einverleiben. XXIV. Alles, was für die Pfarrarmeninstitute eingeht, ist unter den Augen der Pfarrer, der Armenväter, und des Rechnungsführers zu übernehmen, in Verrechnung und von ihnen eben so in Ausgabe zu bringen. XXV. Die Rechnungen selbst find von jedem Pfarrarmeninstitute im Laufe des Monats Jänner jeden Jahres und zwar nach dem Solarjahre zu legen, und der Bez. Ob. einzusenden. Diese bestimmt dann einen Tag zur Revision, ladet die Armeninstituts=Vorstände dazu ein, und bildet mit ihnen die Bez=Armenfondsrechnungen. Diese werden dem Kreisamte zur Prüfung und Erledigung übermacht, welches seinerseits das jährliche Summarium, und zwar in der Art daraus zu formiren, wie dieses schon mit diesortiger Verordnung vom 10. Aug. 1826. Z. 6152 aufgetragen worden ist, und alle Jahre an die hohe Landesstelle einsenden wird, um durchaus durch die Prov.=Staatsbuchhaltung das Haupt=Summarium verfassen zu lassen, welches der hohen Hofstelle vor­gelegt wird. Bey dem Zusammentritt der Bez. Ob. mit den Pfarrarmeninstitutes=Vorständen ist das Gelderforderniß jedes Insti­tuts, dessen Empfänge, Abgänge, oder Ueberschüsse, das Erforderniß des Bez.=Armenfonds, dessen Einkommen und Abgänge und der Betrag, den die Bezirks=Cassse zur Deckung beytragen muß, zu reguliren und zu praeliminiren. Bey dieser Gelegenheit wird auch die Versorgung durch Einlegung ge­meinschaftlich besprochen und regulirt. XXVI. Alles Geld und Geldwerthe, alle Stiftungs= und sonstige Dokumen­te der Bezirksarmeninstitute, werden bey der Bez. Ob. verwahrt. Jenes und jene der Pfarrarmeninstitute aber wird in eigenen Armeninstituts=Zechschreimen unter dreyfacher Sperre des Pfarrers und bei­der Armenväter, verwahrt. XXVII. Baare11271126 Beachtung. und in der kurrenten Verwaltung entbehrliche Ueber­schüsse, sind durch verzinsliche Anlegung – es sey bey Privaten unter Beob­achtung der Pragmatikal=Sicherheit, oder durch Ankauf von Staatspapieren unterbringend zu machen. Dergleichen Anlehen11281127 Bar (gotovina). dürfen jedoch nur mit In­tervirung der Bez. Ob. geschehen, welche für die Sicherheit zu sorgen und zu bürgen hat. XXVIII. Für das Vermögen der Pfarrarmeninstitute haften zunächst deren Vorstände, sohin die Bez. Ob. und das Kreisamt in so fern als dasselbe nicht für richtiges Einkommen Rechnung in deren Richtigstellung sorgt für das Vermö­gen der Bez.=Armeninstitute haftet zunächst die Bez. Ob. und respective wie in vorhergehenden Falle das Kreisamt. XXIX. Um die Ingerenz der Bez. Ob. auf die Pfarrarmeninstitute insbeson­dere was das Rechnungswesen betrifft, deutlicher zu machen, überhaupt zur Erläuterung der § XXII. bis inclusive XXV. wird ein Formular für die Rechnung sowohl der Pfarr, als Bez.=Armeninstitute beygeführt. XXX. Die sämmtlichen Bestimmungen dieser Vorschrift tretten mit 1. Jänner 1835 in das Leben. Die Bez. Ob. haben demnach die erforderlichen Einleitungen zu treffen, und bis 10. Okt. an das Kreisamt anzuzeigen, worin diese Einleitungen bestan­den haben, damit Kreisamt sodann die hohe Landesstelle überzeugen könne, daß und wie alle Armeninstitute organisirt sind. Mit der Vorlagen dieser Nachweisung ist auch jene ad XI zu verbinden. XXXI. Die Organisazion der Pfarrarmeninstitute, wo bereits dermahlen schon solche bestehen, hat eine Liquidazion des vorhandenen Vermögens vor­auszugehen, diese wird auch dort statt haben, wo sie aus speciellen Gründen erst kürzlich geschehen ist, da von nun an die Bez. Ob. die Ingerenz und Haf­tung übernehmen muß, und ohne förmliche Liquidazion nicht wird überneh­men wollen. Diese Liquidazion werden jedoch überall durch die betreffenden Bez. Ob. mit Zuziehung der Armeninstituts=Vorsteher und der Dekanate, da diese bis­her jene Ingerenz hatten, welche nun an die Bez. Ob. übergeht, vorgenommen werden können. Es sind dabey in den 4 Kreisen Laibach, Adelsberg, Neustadtl, Villach bis auf das Jahr 1814, und die dazumal angeordnete Restauration der Armenin­stitute zurückzugehen, wenn nicht von jener Periode bis jetzt, oder doch bis zu irgend einem Jahre zwischen 1814 und nun, Jahr für Jahr ordentlich Rech­nung gelegt wurde, in letzteren Falle ist dann an die letzte adjustirte Rechnung anzubinden. Nachdem aber der hohen Landesstelle sehr daran gelegen ist, den Zustand der Armeninstitute, wie er sich nach dieser Liquidazion zu erkennen geben wird zu erfahren, so haben die sämmtlichen Bez. Ob. nach beendigten Liquida­zionen über den Befundberichte zu erstatten aus welchem man den ursprüng­lichen Vermögensstand, den Zuwachs oder Abgang, den dermaligen Stand und wie für die Sicherheit des Vermögens gesorgt sey, ersehen könne. Uebrigens wird das Kreisamt sich es zur strengen Pflicht rechnen sich selbst die genaueste Ueberzeugung, wie es damit stehe, zu verschaffen, so wie selbst und durch die Bez. Ob. das Nöthige einzuleiten, wenn und wo es sich um Maßnehmung handeln sollte, dem oder jenen Armeninstitute zum Gesetze dessen zu verhelfen, was ihm durch Schuld deren verlohren gegangen, deren Pflicht es was, für die Erhaltung zu sorgen. Wenn sohin demgemäß überall, das Befohlen zur Versorgung dem wahr­haft Armen geschehen seyn wird, so wird es anderseits thunlich und billig wer­den, einer Pflicht besser, als es bisher geschehen ist, nachzukommen, nämlich dem Bettel mit allen Nachdrucke zu steuern, der in einer Art überhand ge­nommen hat, welche eben so der Moralität und öffentlichen Sicherheit Gefahr droht, als weniges den Behörden zur Ehre gereicht. Es können den Bez. Ob. die so oft und seit mehr den einen halben Jahr­hundert immer wiederholten [str. 5] Verordnungen gegen den Bettel unmög­lich unbekannt seyn, und man muß neuerlich die Bez. Ob. und ihre hrn. Vor­stände persönlich dafür verantwortlich machen, daß sie mit größter Energie und Strenge gegen die untergeordneten Armeninstitute das Erforderliche so­gleich einleiten, daß aller Häuserbettel, und insbesondere Strassenbettel voll­ends durch Krüppel mit festen Standplätzen, dann an öffentlichen Orten an Tagen und bey Gelegenheit größeren Volkszulaufes gänzlich abgestellt, jene welche dabey betretten werden, ergriffen und bestraft, jedoch, wenn sie unter die wahrhaft Armen gehören, auch versorgt werden. Sobald alle wahrhaft Armen wie es durch die deshalb überall bestehen müssenden Armeninstitute geschehen muß, versorgt sind, so wird Niemand mehr gezwungen seyn, zu Betteln um sich das Leben zu fristen. Es wird dann nur muthwillige Bettler geben, gegen welche nur mit Strenge verfahren wer­den darf. Sobald solchen Menschen das Betteln du[r]chaus unmöglich gemacht wird, sind sie gezwungen sich um Verdienst umzusehen und finden ihn.. Jeder Ortsvorstand kennt seine Leute, und es bedarf nur des Wollens, um einheimi­sche Bettler abzuhalten, Fremde sind ohnedies nicht zu dulden, sondern gleich aufzugreifen und dorthin abzuschieben, wohin sie gehören. Darnach haben sich die Bez. Ob. und Localarmen=Vorstände genau zu benehmen und das Erforderliche unverzüglich zu verfügen. K. k. Kreisamt Neustadtl am 2. September 1834. Priloga 4: Dopis Reprezentance in komore za Kranjsko ljubljanskemu škofu Leopoldu Jožefu Hanibalu Petazziju glede nabirk, Ljubljana, 4. 3. 1762. Vir: NŠAL 2, šk. 5 (rokopis, 3 str.). Hochwürdig-Hochgebohrner Fürst gnädiger Herr: Es ist zur pflichtschuldigsten Befolgung der, wegen künftiger Samlung des Allmoßen für die durch Feuers-Brunst, oder andere schwäre Unglücks-fälle Betroffene Städte, oder Gemeinden unter dato Wien den 19.te Xber a: p. geschöpften, und von hieraus den 7.te Janner ersthin intimirt – allerhöchsten Resolution in heütiger mit dero Bevollmächtigt geistlichen Deputirten gehalten Concertation gemeinschaftlich beschlossen worden, denen hierländigen Bi­schof. Herren ordinarius derley von Zeit zu Zeit allerhöchsten Ortes gestatten­de Samlungen von hieraus zu erinnern, welche so dann die weitere Verfügung an die unterstehende Geistlichkeit erlassen werden, daß von allen Pfarrern und Vicarien auf dem Land sowohl, alß in denen Städten nicht nur derley Samlun­gen der Gemeinde von der Canzel Verkündet, und selbe zu sothanen Allmoßen für ihre Verunglückte Neben Menschen eyfrig angemahnet, sondern auch zur Einsamlung diese Allmoßens auf den Land /es seye hernach solches in Geld, oder Naturalien/ in jeden District ehrliche, und gewissenhafte Männer ange­stellt, daß in Naturalien und Geld von diesen Männer einhebende Allmoßen so dann dem Pfarrer, oder Pfarr Vicario [str. 2] getreülich übergeben, von disem aber die Naturalien ebenfalls zu Geld gemachet, und solches so wohl, als Jenes, so in Baaren schon eingehoben worden, dem Betreffenden Herrn ordinario zur weitern übermahung an den Herrn Praesidem der hiesigen Landes Stelle, ein­gesendet, in denen Städten aber dise Samlung durch eigene hierzu erneuende geistliche von Hauß zu Hauß Vorgekehret in übrigen auch all obiges hierinfalls beobachtet werden sollte. Da nun Ihro Key. König. Apostol. Mäy. eben in obangeführt – allerhöchsten Rescript von 19th Xber a. p. nicht allein der Königl. Hungarischen Bergstadt Neüsohl11291128 (Posojilo), Cigale, str. 69. in Ansehung des ganz ausserordentlich erlittenen Brand-Schadens eine 3. Jährige Collectam in gesamt dero Key. König. Teütschen Erblanden al­lergnädigst zugestanden, sondern auch der König. Böhem. Creys Stadt Jung Bunzlau,11301129 Banská Bystrica na Slovaškem. welche vor kurzen gleicher gestalten unglücklicher Weiße einge­äschert, und in aüssersten Ruin Versetz worden ist, ein derley milde Beysteüer so wohl in denen Böhem. und Österreich. Erblanden, alß in dem Erb-König­reich Hungarn zu ihrer etwelchen Viderhollung allergnädgist bewilliget, anbey Verordnet [str. 3] haben, daß Respectu ein so anderen Ortes nach obverstande­ner Collectirungs Arth im Land fürgegangen werden sollte. Alß wird Eüre Füsrt. Gnaden solches zur weites Behörigen Verfügung an die untgebene Geistlichkeit nebst Beyschlüssung deren Abschriften von denen in Sachen ergangenen höchsten Entschlüssungen anmit erinneret, anbey sich gänzlich Versehen, daß dieselbe nach dero bekannt – rühmlichen Eyfer, und Liebe für den Verunglückten Neben Menschen auf die gewisse Samlung und Einbringung des Allmoßen für die zwey bedrängte Städte obverstandener mas­sen alle Sorgfalt anzuwenden, und sodann den gesamte Ertrag desselben an den Herrn Presidem hiesigen Landesstelle seiner Zeit zu übermachen, auch sol­chergestalten in derley künftigen Fällen zu Continuiren, bestens bedacht seyn werden. Laybach den 4ten Marty 1762 Ex Cons. Caes. Reg. Repraesentationis et Camerae Priloga 5: Pastirsko pismo škofa Avguština Gruberja škofijskim duhovnikom glede pomoci ob lakoti leta 1817. Ljubljana, 12. 3. 1817, št. 538. Vir: NŠAL 4, šk. 7, nabirke, f. 2/16; ubožna ustanova (rokopis, 3 str.). Augustin von Gottes und des apostolischen Stuhles Gnaden Bischof von Laibach, der Theologie Doctor, Seiner k. k. apostolischen Majestät wirklicher Hofrath dem gesammten ehrwürdigen Diözesanklerus unsern Gruß! Überall, aber vorzüglich in einigen Gegenden dieser Provinz haben die verflossenen Mißjahre eine Erarmung, und einen Mangel an den unentbehrli­chen Lebensmitteln erzeugt, welcher dringend nach Hilfe, und Unterstützung ruft. – Schon bilden sich allenthalben nach dem Wunsche unseres – das Wohl des Landes mit feurigen Eifer besorgenden – und dadurch die allergnädigsten Absichten Sr Majestät des Kaisers, des allgeliebten – und allliebenden Landes­vater, erfüllenden Herrn Landes Gouverneur – Verein zur Steuerung des drin­gendsten Noth, und Hochderselben hat mir das gütige Zutrauen geschenkt, die Leitung des sich in der Hauptstadt des Landes bildenden Hauptvereins mir anzuvertrauen. Vaterlandsliebe, Fürstentreue, Menschlichkeit, und das unschätzbare Ge­schenk Gottes, die heilige Religion, alles fordert ins auf, zur Steuerung der Noth alles, was nur in den Kräften der Einzelnen liegt, als Patrioten, als Unterthanen, als Menschen und als Christen beyzutragen. Ich preise Gott, daß er mich an die Spitze eines Klerus gestellet hat, [str. 2] von dessen sich selbst aufopfernder Wohlthätigkeit in diesen Zeiten der Noth ich Augenzeuge bin. Eben aber darum rechne ich mit so viel grösserer Beruhi­gung auf die thätigste Mitwirkung dieses meines Diözesan Klerus zur fruchbar­sten Thätigkeit der Wohlthätigkeits Verein. Mit dieser Zuversicht rufe ich alle meine geliebten Mitarbeiter in dem geistlichen Hirtenamte auf, sich zur Unterstützung der Zwecke der Wohlthätig­keits Veriein nach ihren beßten Kräften zu verwenden. Die warme Nächsten­liebe ist selbst erfinderisch in den Mitteln sich zu aüßern, und das lebendige Vertrauen auf die Verheißung des Erlösers, daß auch der Trunk frischen Was­sers dem Dürstenden gereicht, nicht ohne Lohn bleiben werde, treibst mächtig hin, auch die kleinsten möglichen Beytrage zur Linderung des menschlichen Elendes zu leisten, und zu sammeln. Bey den rührenden Beweisen der bereitwilligsten Unterstützung der Ar­men bis zur eigenen Entblößung von allem Entbehrlichen, welche ich an meh­rern meiner geliebten Mitseelsorger zu beobachten Gelegenheit hatte, bedarf es wohl keiner weiteren Worth, um jeden Einzelnen zur willigen Unterzeichnung von Beyträgen für die Vereinskasse zu ermuntern! Ich weiß es, jeder wird es nach seinen besten Kräften thun. Die Mildthätigkeit derjenigen Pfarrglieder, denen die göttliche Vorsehung mehr, als das Unentbehrliche, geschenket hat, durch warme Darstellung der hei­ligen Religionslehren, die aller Herzen für das Leiden der Mitmenschen emp­fänglich machen, und mit heiliger Gewalt zur Hülfe hinreißen, anzuspornen, sey unser aller Bestreben. Zu rechter Zeit sollen sie von unseren [str. 3] Kanzeln erschallen in den heiligen Kirchen, wo der Reiche und der Arme sich als Die­ner und Kinder Gottes, unter sich als Mitknechte und Geschwister bekennen, sollen von Zeit zu Zeit Sammlungen für die Armen der Gemeinde vorgenom­men werden, aber auch überdieß wollen wir im gesellschaftlichen Kreise die Fürsprecher für die Armuth seyn, und vor die Thüre des Vermöglichen freudig treten, um nicht für uns, sondern für die armen Glieder Jesu Christi zu bitten. Strenge Unpartheilichkeit bey der Vertheilung der Unterstützungen, red­liche Wachsamkeit auf die gewissenhafte Verwendung, die der betheilte Arme von der erhaltenen Gabe macht, Ermunterung der Betheilten zur wahren Dankbarkeit gegen Gott und gegen ihre Wohlthäter sey weiters unser Geschäft, so daß wir auch die zeitliche Hülfe zum Hülfsmittel für die innere Heiligung unser Gläubigen machen. Ich überlaße mich ganz dem meinem Herzen Kostbaren Vertrauen, daß dieser meine Worte dem Eifer meiner geliebten Mitseelsorger willkommen seyn werden, indem sie nur das ausdrücken, wovon ihre Herzen selbst voll sind, und wodurch wir in der That beweisen, daß Geist des Christenthums der Geist der Liebe ist, der bis zum Vergeßen auf sich selbst das Wohl seiner Nebenmen­schen zu befördern hinstrebet, und den Heldenmuth giebt, sich auch für andere zu opfern. Aus der bischöflichen Residenz Laibach, 13. May 1817. Augustin Bischof Imprimatur. Walland Gubralrth.11311130 Mladá Boleslav na Ceškem. Priloga 6: Zacasna navodila Ilirskega gubernija za višjega sirotinskega oceta v Ljubljani. Ljubljana, 2. 6. 1820. Vir: NŠAL, ŽA Dob, spisi, šk. 2, najdenci (tisk, 9 str.). Ad. Gub. N.um 6778 Provisorische Instruction für den Oberwaisenvater zu Laibach in Absicht seiner Obliegenheiten im Allgemeinen, und rücksichtlich der Invigilirung11321131 Jožef Balant (Walland), gubernialni svetnik v Ljubljani. Prim. Josip Lesar, Balant (Walland) Jožef, v: SBL, 1. zvezek, Ljubljana 1925–1932, str. 22–23. und Musterung der auf dem Lande in der Pflege befindlichen Waisen und Findlinge, dann der Berechnung der Verpflegsgelder. Obliegenheiten. 1tens. Der Oberwaisenvater ist dem Direktor dann dem Verwalter des Civil=Spitals geziemende Achtung und Gehorsam zu leisten schuldig, auch hat er allen Anordnung des k. k. Guberniums, sie mögen unmittelbar oder durch das k. k. Kreisamt an ihn gelangen, pünktlich Folge zu leisten, wie nicht minder jenen von Seite der Spitals=Oberdirektion und der Verwaltung ihm zukom­menden Weisungen genau nachzukommen. 2tens. Sind die Findlinge und Waisen, auf deren Impfung – in gehöriger Zeit – strenge zu invigiliren ist, sobald als thunlich aus dem Findelhause an Landmütter in die Pflege zu geben, wobey lediglich bey neu gebornen, oder schwachen Kinder in den strengen Winter=Monathen wegen der Gefahr des Erfrierens, bey Kranken aber wegen zu besorgender Vernachläßigung eine Ausnahme Statt findet. 3tens. Wird bey der Hinausgabe eines Findelkinds vorzüglich darauf zu sehen seyn, daß die Pflegmutter,11331132 (Nadzorovanje). welches solches anvertraut wird, sein sitt­liche, gesunde, und nicht ganz unbemittelte Person sey, die das Kind entweder selbst zu stillen, oder sonst zu ernähren im Stande ist. Diese Erweisung liegt demnach der Nährmutter durch Beybringung der erforderlichen Zeugniße ob, die der Spitals=Direktion und Verwaltung vorzuliegen sind, und auf deren Grundhältigkeit11341133 Vecinoma je napisano Pflegmutter, nekajkrat tudi Pflegemutter. von dem Oberwaisenvater strenge zu sehen ist. [str. 2] 4tens. Das Zeugniß, mittels dessen sich eine Nährmutter bey Abholung des Findelkindes auszuweisen hat, muß von dem Seelsorger ihres Wohnortes gewissenhaft ausgestellt seyn, daß nähmlich schon gesagtermassen solche aus seinem Kirchsprengel, sittlich, gesund und nicht ganz unvermöglich, somit ent­weder einen Findling selbst stillen, oder sonst zu ernähren im Stande seye; dieß Zeugniß und die Richtigkeit der Unterschrift des Pfarrers muß vom der Bezirk­sobrigkeit bestätigt, und demselben eine genaue Personsbeschreibung in Ab­sicht der Pflegmutter bergefügt werden. Weibern aus fremden Kirchenspren­geln derley Zeugniße auszufertigen ist streng verbothen, ohne einen so gestaltig conditionirten Zeugniß, und ohne daß die Personalbeschreibung nicht genau übereinstimmt, ist die Abgabe eines Findlings zu verweigern. 5tens. Hat sich ein Weib bey der Spitals=Direktion und Verwaltung als eine gute und geeignete Pflegmutter ausgewiesen, und hat sich der Oberwaisenvater, von den guten Eigenschaften derselben die Uiberzeugung mitverschafft, so soll ihr auf Verlangen ohne Anstand und in der kürzesten Zeitfrist ein der vorhan­denen Findlinge in die Pflege gegeben werden. Jedoch ist keiner Pflegmutter erlaubt, sich mit besonderer Vorliebe einen aus den Findlingen auszuwählen, doch muß auf die Befriedigung der Pflegältern gesehen werden, wenn ihre Vor­liebe blos nur das Geschlecht des Findlings betrifft. 6tens. Der Pflegmutter, wenn sie es verlangen sollte, ist bey Abholung des Findlings das gewöhnliche Reise=Pauschale abzureichen, und zugleich dersel­ben die bestimmte Wäsche und Bekleidung für das Kind gegen Empfangsbe­scheinigung mitzugeben. 7tens. Die Abgabe eines Findlings an die Pflegmutter — welche sich mit dem Zeugniße ausgewiesen hat, geschieht in der Amtskanzley nach der bis­her bestandenen Ausübung kontraktmäßig, nur wird bemerkt, daß der Kon­trakt in dupplo ausgefertigt, von dem Oberwaisenvater und der Pflegmutter unterfertigt, und von der Spitals=Direktion bestättigt seyn müße. Ein Pare hier­von ist von dem Waisenvater als Rechnungsbelag zurück zu behalten, das 2te Pare aber der Pflegmutter bey der Uibergabe des Findlings aus dem Grunde mitzugeben, damit, jene ihre Pflichten daraus ersehen, und sich hiermit auch bey der Musterung ausweisen könne, gegen dessen Vorzeigung nur die Pflege­gebühr zu bezahlen, und welche Berichtigung in dem Hinterblatte desselben anzumerken seyn wird. Diese Kontrakte haben fortzubestehen, nur haben sie bey ihrer neuern Auflage eine vollständigere Auseinandersetzung der beyder­seitigen Verbindlichkeiten, und eine genauere Personalbeschreibung zu erhal­ten, damit der Oberwaisenvater schon aus dem Kontrakte erkennen könne, ob die Vorweiserinn dessen, die wahre Pflegmutter sey. Uiebrigens wird zu sorgen seyn, daß in demselben auch die besondern Werkmahle des Findlings, welche er sowohl auf die Welt gebracht haben dürfte, [str. 3] als auch jene, welche die Schutzpocken als Narben zurück gelassen ha­ben, angemerkt werden. 8tens. Der Oberwaisenvater ist verpflichtet, über die in die Landpflege hin­ausgegebenen Findlinge ein Hauptprotokoll zu eröffnen, und zugleich wie bis­her die Nebenbücher noch ferner zu führen. 9tens. Hat der Oberwaisenvater jeder Pflegemutter, die einen Findling übernimmt, aufzutragen, solchen bey ihrer Nachhausekunft dem Ortsseelsor­ger und der Bezirksobrigkeit vorzuzeigen, damit diese sich nicht nur von der Beschaffenheit und dem Zustande des Findlings genau überzeugen können, sondern auch in die Kenntniß gesetzt werden, bey welchen Individuen ihres Kirchspiels und Bezirks drley Armen=Weisen=Kinder sich befinden. 10tens. Findlinge mit ihren Kontrakten dürfen nicht mit andern derley Kindern vertauschet werden, daher haben die Seelsorger und Bezirksobrigkei­ten darauf zu sehen, daß selbe nicht in fremde Bezirke vertagen, oder andern Pflegältern in Geheim abgetretten werden, sondern im nämlichen Wohnort und bey denselben Pflegältern bleiben. 11tens. Sollte eine Pflegmutter ihr übernommenes Kind aus gewichtsvol­len Gründen in der Pflege nicht länger behalten können, so ist sie verpflichtet, solches dem Pfarrer und der Bezirksobrigkeit zur Verständigung des Oberwai­senvaters anzuzeigen, wornach derselbe sogleich die Verfügung zu treffen hat, daß eine andere Pflegemutter ausfindig gemacht, und daß das Kind der ersten abgenommen, und letzterer gegen Ausstellung eines neuen Kontrakts überge­ben werde. 12tens. Wenn Pflegältern ihren Wohnort verlassen, so hat der Seelsorger jenen Pfarrer, in dessen Kirchsprengel sie kommen, und die Bezirksobrigkeit jene, in deren Bezirk sie übersiedelt sind, Kenntniß zu setzen. Zugleich haben beyde diese Veränderung in ihre Protokolle vorzumerken, und den Oberwai­senvater davon zu verständigen. 13tens. Der Oberwaisenvater hat vereint mit den Ortsseelsorger und den Bezirksobrigkeiten ununterbrochen für die Pflege – Gesundheit und das phy­sische und moralische Wohl der Findlinge Sorge zu tragen, auch dahin zu wir­ken, daß dieselben von ihren Pflegmüttern christlich und liebreich erzogen, und wenn sie das schulfähige Alter errichten, auch gehörig in die Schule ge­schickt werden, zugleich hat der Waisenvater alles, war dagegen stünde, thun­lichst selbst abzustellen, oder dem k. k. Kreisamte zur Abstellung anzuzeigen. 14tens. Wenn ein Findling erkrankt, so hat die Pflegmutter die Hil­fe des Localwundarztens anzusprechen, welche verpflichtet ist, demselben unentgeltlich [str. 4] zu behandeln, dagegen sind die Recepte (Konten)11351134 (Stanoviten), Cigale, str. 677 in 1555. über die abgereichten Arzneyen von dem Seelsorger zu bestättigen, und die­se bey der nächsten Musterung nach der vorausgegangenen Adjustirung der Medikamenten=Rechnung zu berichtigen. 15tens. Sollte ein Findling durch Vernachläßigung in Krankheitfällen, durch Mißhandlungen, oder auf eine andere Art aus der unmittelbaren Schuld der Pflegältern krüppelhaft werden, so soll er nach seinem 8ten Jahr denselben zur Last fallen, wogegen, wenn sie an seiner Verkrüpplung, und gänzlichen Er­werbsunfähigkeit ganz schuldlos wären, die Verfolgung desselben direktivmä­ßig eingeleitet werden würde. 16tens. Sobald ein Findelkind das 8te Lebensjahr errichtet, und mit die­sem aus dem Institute zu treten hat, ist von dem Oberwaisenvater unter Mit­fertigung der Spitalsverwaltung, und der Spitals=Direktion ein Zeugniß nach dem beyliegenden Formular11361135 Conto (racun), Cigale, str. 312. mit Beydrückung das Amtssigils auszustellen, und den Plfegältern zur Aufbewahrung für den Findling zu übergeben, damit derselbe in seinen erwachsenen Jahren von seiner Abstammung unterrichtet werde, und sich hierüber im Nothfalle ausweisen könne. 17tens. Wenn ein Findling mit Todt abgehet, so hat die Pflegmutter solches dem Seelsorger anzuzeigen, dieser den Wundarzt und den Grundrichter vor­zuruffen, und den Leichnam nicht eher zur Erde zu bestatten, bis nicht der Lo­calwundarzt, denselben in Gegenwart der Pflegmutter und des Grundrichters besichtigt, und über die Identität desselben nach den im pfarrlichen Protokolle angemerkten Merkmalen sich ‚überzeugt hat, von dem Pfarrer ist sodann der Todtenschein mit Anzeige des Datums des erfolgten Sterbfalls auszufertigen, in welchen sohin auch de Localwundarzt den richtigen Befund der in dem Kon­trakte bezeichnenden Merkmale des Verblichenen, die Todesursache, und auch ausdrücklich anzuführen, und zu fertigen hat, daß die Leichenbesichtigung in Gegenwart des Grundrichters vorgenommen wurde, welcher Todtenschein so­dann der Bezirksobrigkeit zur Einsicht, und zur Beförderung an den Oberwai­senvater zu übersenden ist. 18tens. Die Art der vollen Evidenzhaltung der Findlinge geschieht mittels ihrer Musterung oder Revision, welche der Oberwaisenvater im Jahre zwey­mahl und zwar im Frühjahre und Herbst abzuhalten verpflichtet ist, um sich sowohl über die Pflege und den Gesundheit der Findlinge zu überzeugen, als auch denen Pflegältern der Verpflegsbeytrag auszubezahlen. 19tens. Die Musterung hat in der Behausung des Ortsseelsorgers, oder, wo möglich, bey der Bezirksobrigkeit zu geschehen, wobey aber jedesmahl der Ortspfarrer, ein Bezirksbeamte, der Localwundarzt, und der betreffende Ge­meinberichter zu interveniren haben. [str. 5]. 20tens. Der Oberwaisenvater hat einen Monath vorher, ehe er die Muste­rung vornimmt, seine Reise=Route den betreffenden k. k. Kreisämtern - wie er seine Bereisung von Bezirk zu Bezirk, von Pfarr zu Pfarr unternehmen will, - genau anzuzeigen, und selbe zu ersuchen, solche den Bezirksobrigkeiten und Ortsseelsorgern bekannt zu machen, damit die Pflegältern unausbleiblich per­sönlich mit ihren Pflegkindern und Kontrakten erscheinen, widrigenfalls ihnen nicht mur kein Verpflegsbetrag zu zahlen, sondern selbst ihr Ausbleiben zur Ahndung anzugeigen seyn würde. 21tens. Bey der Musterung hat der Oberwaisenvater den Pflegältern der Findlinge mit aller Menschenfreundlichkeit zu begegnen, und unter keinen Vorwand Geschenke, sie mögen in Geld oder Naturalien bestehen, von denen selben anzunehmen. 22tens. Die Musterung selbst geschieht auf folgende Art: Der Oberwaisenvater ruf den nahmen der Pflegmutter, diese weist das Pflegkind, sammt dem Kontrakt vor, und wird mit der in dem Kontrakt auf­geführten Personalbeschreibung verglichen, der Findling aber von dem Local­wundarzten hinsichtlich der natürlichen als künstlichen Merkzeichen gehörig untersucht, und zugleich der Ortsrichter befragt, ob diese die wahre Pflegmut­ter sey, und ob er über die Pflege und Behandlung des Findlings nichts anzu­merken habe. Beym richtigen Befund und voller Uiberzeugung der Identität der wahren Pflegmutter und des ächten Findlings schreitet der Oberwaisenvater bey klag­loser Pflege zur Bezahlung der Verpflegsgebühren. 23tens. Diese Verpflegsgebühren werden von ihm auf der letzten Blattsei­te des Kontrakts eingetragen und die geschehene Zahlung durch seine Unter­fertigung bestättiget, dagegen haben die Pflegmütter den richtigen Erhalt des Verpflegsbetrags dem Oberwaisenvater zu quittiren, zu welchem Zweck nach dem das allseitige Erforderniß anzeigenden Formular die Quittungen in Druck auflegen zu lassen sind. Zur Evidenzstellungen dieser Zahlungen ist endlich 24tens. nach dem hier zuliegenden Formulare ein Ausweis – in welchen alle Findlinge Kreis = und Pfarrweis aufgeführt seyn müßen, zu verfassen, welcher nach jeder vollendeten Musterung abzuschließen, mit den Zahlungsquittungen und sonstigen Documenten zu belegen seyn, und der sohin nach vorläufiger Fertigung des Oberwaisenvaters, dann Bestätigung der Spitals=Direction und der Verwaltung als Ausgabsbelag der Hauptgeldrechnung dienen wird. 25tens. Wird dem Oberwaisenvater zur Pflicht gemacht, während der Mu­sterung auch die Ziehältern thunlichst in der Mittags = oder Abendstunde zu [str. 6] besuchen sich von der Kost, so denen Kindern verabgereicht wird, zu überzeugen, und bey findenden Gebrechen den Nährmüttern die Nothwendig­keit einer bessern Pflege wohl zu Gemüthe zu führen. Sollten aber diese Er­mahnungen bey der nächsten Musterung ohne Erfolg befunden werden, so ist das Kind Einverständniß mit der Bezirksobrigkeit und den Seelsorgern diesen Pflegältern abzunehmen, und bessern Erziehern zu übergeben, und hiervon die Anzeige an die Spitals=Direktion zu machen. Uiberhaupt hat 26tens. der Oberwaisenvater alle bey denen Musterungen in Erfahrung gebrachte mangelhafte Verpflegungen, fehlerhafte unsittliche Erziehungen oder Misshandlungen der Findlinge der Spitals=Direktion anzuzeigen, damit von dieser sohin nach Gesund denen betreffenden Kreisämtern, in wichtigern und dringenden Fällen aber der hohen Landestelle die nöthigen Verfügungen in Antrag gebracht werden können. Eben so wird 27tens. der Oberwaisenvater jene Wundärzte, welche denen Musterungen gehörig beywohnen, kranken Findlingen mit Erfolge beystehen, bey Verstor­benen die vorgeschriebene Leichenbeschau mit Genauigkeit vornehmen, und sich durch besondere Aufmerksamkeit und Aussicht bey denen Findlingen aus­zeichnen, der Spitals=Direktion zu Belobungs=Veranlassungen derselben zur Kenntniß bringen. 28tens. Wenn endlich Findlinge ihr 8tes Jahr vollendet haben, so tretten solche aus der Versorgung des Instituts. Ihre Ziehälter können dieselben bis inclusive des 22ten Jahres zu ihren Feld = Haus = oder Handwerksarbeiten ver­wenden, jedoch hat der Oberwaisenvater immer zu wachen, daß selbe nicht mißhandelt, und gut gehalten werden; nach erreichten 22ten Jahr steht es aber den Findlingen frey, bey ihren Ziehältern auf Bedingniße zu bleiben, über wel­che sie einig werden, oder wo immer sich ihren Unterhalt zu verschaffen. 29tens. Wird dem Oberwaisenvater zur Benehmung mitgegeben, daß, wenn sich der Fall ergeben sollte, daß sich mit der Zeit die wahren Aeltern eines der in der Versorgung befindlichen Waisen melden, und es zurück zu nehmen wünschten, derselbe solches sogleich der Spitals=Direction anzuzeigen haben, welche sohin das Nöthige veranlassen wird. 30tens. Ist aber der Findling aus der öffentlichen Versorgung schon gänz­lich ausgetretten, und den Pflegältern gleichsam angehörig geworden, so haben sich die wahren Aeltern mit denen Pflegältern hinsichtlich der Mühewaltung abzufinden. 31tens. So wie dem Oberwaisenvater eine vollkommene Evidenzhaltung der seiner Obsorge anvertrauten Findlinge und deren Schicksals zur Pflicht ge­macht wird, eben so hat derselbe die Consignation über die in der Verpflegung [str. 7] stehenden Kinder Niemand andern, als jenen, so es pflichtmäßig zu wis­sen nöthig haben, zu zeigen. Rechnungs = Modalitäten. 32tens. Nach Verlauf jeden Jahres muß der Zuwachs – Abgang und ver­bliebene Stand der Findlinge nach dem hier zuliegenden Formular summarisch ausgewiesen, und der Jahrs = Hauptgeldrechnung beygelegt werden. 33tens. Der Oberwaisenvater hat für die seiner Obsorge anvertrauten Ver­pflegsgelder in solidum zu haften, doch hat der Spitals= Verwalter hierfalls die nöthige Kontrolle, daher dann auch eine besondere Mitsperre bey der Kassa zu führen. Die Kassa darf in keinem andern Ort, als in dem Amtszimmer der Spitals = Verwaltung, allwo auch der Oberwaisenvater zu amtiren haben wird, aufbe­halten werden. 34tens. Der Oberwaisenvater wird drey Monathe vor der, jedes halbe Jahr abzuhalteden Musterung den halbjährigen Verpflegs=Erforderniß=Ausweis nach dem beyliegenden Formular zu verfassen, und der k. k Landesstelle vor­zulegen haben, welche ihm sodann die benöthigenden Gelder nach vorläufi­ger amtlicher Richtigstellung anweisen wird, und die sodann gegen, von der Spitals=Direktion und Verwaltung bestättigete Quittung von der Oberwaisen­vater zu erheben und bis zur vornehmenden Musterung in der Kassa zu hin­terlegen sind. 35tens. Wird dem Oberwaisenvater obliegen, hinsichtlich der Verrech­nungen ein Geld=Journal nach dem beyliegenden Formular zu eröffnen. In das Journal sind alle Empfange und Ausgaben nach fortlaufenden Artikeln der im Monath November jeden Jahres anfängt und mir Ende Oktober schließet, ver­läßlich einzutragen, daß ist in der Art, daß ersehen werden kann, von Wem und Wofür der Empfang geleistet, dann an Wem und für Was die Ausgaben bestritten wurden. 36tens Jeder Empfang muß mit den betreffenden Gegenscheinen, jede Ausgabe mit den Original=Verordnungen - Quittungen - Konten - oder sonsti­gen erforderlichen Dokumenten belegt seyn. Jede Ausgabe, die sich auf höhere Anordnung gründet, kann nur dann als gültig angesehen werden, wenn dersel­ben die Original=Verordnung beygelegt wird. 37tens. Mit Ende jeden Monaths ist das Journal abzuschließen, und alle Empfänge und Ausgaben in das nach dem zuliegenden Formular zu führende Hauptbuch zu übertragen, das dokumentirte Journal aber k. k. Provinzial=Staatsbuchhaltung zur Amtshandlung zu übergeben. [str. 8] 38tens In dem zu führenden Hauptbuch sind folgende Rubriken zu eröff­nen, und zwar: Beym Empfang. a) Verpflegsgelder für Waisen und Findlinge. b) Milde Beyträge. c) Regie und Uetzungsgebühren. d) Verschiedener Empfang. e) Vorschüße gegen Verrechnung. f) Zurück erhaltene Vorschüße. Obgleich der Titel dieser Rubriken deutlich angibt, welche Beträge dahin gehören, so werden demnach dieselben näher auseinander gesetzt. ad a) Erklärt sich von selbst, und bergreift jene Empfänge in sich, die dem Oberwaisenvater nach den adjustirten Erforderniß=Ausweisen aus dem Hauptarmenfond zur Verpflegung der Findelkinder erfolgt werden. ad b) Gehört der aus Provinzial=Ausgabskasse sistemmäßig zu leistende Beytrag. ad c) Gehören die Verpflegsgebühren und die Taxen für die der Waisen=Anstalt zurückgelassenen oder zugebrachten Findelkinder. ad d) Erklärt sich von selbst. ad e) Gehören Vorschüße die dem Oberwaisenvater entweder aus dem Hauptarmenfond, oder wo immer her zur künftig weitern Verrechnung erfolgt werden, dieselben sind als eine auf die Kassabarschaft einwirkende Summe in dem Journal zu beempfangen, in dem Hauptbuche aber bey dem Empfange zur Gebühr und Abstattung, und zugleich bey der Ausgabe zur Gebühr zu bringen, bis dieselben nach der geschehenen Verrechnung abgestattet, und reel beaus­gabt werden können. ad f) Hier gehören Vorschüße, die von dem Oberwaisenvater aus seiner Kassa an wem immer geleistet werden, die Journalisirung und Verbuchung der­selben hat auf die entgegengesetzte Art mit den erst besagten zu geschehen, derley Vorschüße sind nämlich im Journal zu beausgaben, im Hauptbuche zur Gebühr bey dem Empfang, bey der Ausgabe hingegen zur Gebühr und Abstat­tung zu bringen. Bey der Ausgabe. a) Auf Besoldungen. b) Auf Verpflegung der Findlinge. [str. 9] c) Auf Medikamente. d) Auf Remuneratoinen.11371136 Formularja nismo objavili, ker v tem kontekstu ni bistven. e) Auf verschiedene Auslagen. f) Auf Kanzley = Erforderniße g) Auf Reise = Pauschale. h) An erhaltenen Vorschüßen gegen Verrechnung i) An geleisteten Vorschüßen gegen Rückersatz. ad a) Gehört die Besoldung des Oberwaisenvaters. ad b) Erklärt sich von selbst. ad c) Gehören die, für die Findelkind anerlossenen Medikamenten =Auslagen. ad d) Gehören die etwa denen Wundärzten zu Theil werdenden Remuneratoinen. ad e) Gehören die Auslagen auf Wäsche, Bettfournituren. ad f) Erklärt sich von selbst. ad g) Gehört das dem Oberwaisenvater bemessene Reisepauschale, als auch jenes für die Pflegmütter. ad h) und i) Ist das nötige bey dem Empfang bereits erwähnt. 39tens. Dieses Hauptbuch ist mit Ende des Militärjahrs abzuschließen, von dem Oberwaisenvater zu fertigen, von dem Spitals=Direktor und Verwaltet zu bestätigen, und längstens bis 15. November jeden Jahres unmittelbar an die k. k. Provinzial=Stattbuchhaltung zur Amtshandlung abzugeben. Laibach am 2. Juny 1820. Priloga 7: Okrožnica Ilirskega gubernija o evidentiranju in nadzoru najdencev v oskrbi dežele. Ljubljana, 3. 5. 1836. Vir: NŠAL, ŽA Dob, spisi, šk. 2 (tisk, 4 str.). Nro. 8909. Currende des k. k. illyrischen Guberniums. Die Evidenzhaltung und Aussicht auf die in der Landesversorgung se­henden Findelkinder, die Jährliche zweimalige Musterung derselben, dann die Auszahlung der Verpflegsgelder an die Nährhältern betreffend. Wie bereits durch die diesortige Verordnung vom 5. November 1835 Z. 25512, sowohl dem hiesigen fürstbischöflichen Ordinariate als den drei Kreisämtern Krains, bekannt geben worden ist, hat die hohe Hofkanzlei mit Verordnung vom 14. Mai 1835, Z. 12077, die bisher statt gehalten Musterungs­reisen des Oberwaisenvaters abgestellt. Um aber in anderer Art denselben Zweck zu erreichen, wozu jene Reisen dienen sollten, ward man hingewiesen, dasjenige, was diesfalls in Steiermark besteht, zum Muster zu nehmen. Dem gemäß wird Folgendes angeordnet, mit Rücksicht auf die hierlands bestehenden Localverhältnisse. Der Zweck jener Musterungsreisen war: a) Die stäte Evidenzhaltung. b) Die Beförderung des Wohles dieser armen Geschöpfe in physischer und moralischer Beziehung. c) Die Hintanhaltung aller Mißbräuche und Fondsbeeinträchtigungen. d) Die Auszahlung der Verpflegsgelder an die Nährälter. Dieses alles wird erreicht durch eine beständige Aufsicht auf die Kinder und ihre Pflegältern, und durch die jährlichen zweimaligen Musterungen. In diese Pflichten haben sich zu theilen, die Ortsseelsorger und die Bezirksobrigkeiten. Pflichten der Ortsseelsorger. Diesen steht die beständige immerwährende Aufsicht auf diese Kinder, ihren Zustand, ihre Behandlung, ihre physische und moralische Erziehung zu, vom Eintritte derselben in ihren Seelsorgsbezirk angefangen, desgleichen die stäte Evidenzhaltung. Mit dieser Pflicht ist auch die Aufsicht auf die Nährälter natürlich verbunden. Der Evidenzhaltung wegen, hat jeder Ortsseelsorger von allen in seinem Seelsorgsbezirke befindlichen Findelkindern ein Verzeichniß zu führen nach Formular I.11381137 (Placilo), Cigale, str. 1266. Es ist ohnedies befohlen, daß die Pflegeältern sich bei dem Ein­tritte in den Bezirk ihres Wohnortes, unter Vorweisung des von der Versor­gungs=Verwaltung erhaltenen Verpflegs=Contractes, bei dem Ortsseelsorger melden sollen. [str. 2] Es wird sonach nicht schwer seyn, dieses Verzeichniß, von dem jedoch An­fangs nur die 7 ersten Rubriken auszufüllen kommen, (die übrigen werden der Musterung vorbehalten) zu führen und die Kinder sammt Nährältern chronolo­gisch darin aufzuführen. Da es geschieht, daß oftmal, wenn es die Ueberfüllung des Gebärhauses befielt, Mütter mit ihren Kinder zur selbsteignen Aufsuchung von Nährältern entlassen werden, und man manchmal, da sie sich nicht melden, nicht weiß, ob und wo sie solche gefunden haben, so werden hiemit die Kreisäm­ter angewiesen, ihrerseits die Ober= und Gemeinderichter durch die Bezirksob­rigkeiten strenge verhalten zu lassen, jede neue Erscheinung eines solchen Kin­des, mit Angabe wo es sich befinde, sogleich dem betreffenden Ortsseelsorger anzugeigen, der dann die Eintragung in das Verzeichniß besorgen wird. Zu bessere und vollkommener Evidenzhaltung wird weiter erforderlich, daß jede Veränderung, als Todfälle, Uebersetzungen, Ausmusterungen vor er­reichten Normalalter in diesem Verzeichnisse, welches die Matrikel abgibt, ver­zeichnet werden. Wenn in solcher Art die vorhandenen Kinder, mit sorgsamer Aufnahme des Zuwaches und Abganges in stäter Evidenz gehalten werden, so wird es auch den Seelsorgern nicht schwer werden, ihren weiteren Pflichten nachzukom­men, und so viel es ihnen möglich seyn wird, für das physische und moralische, leibliche und geistliche Wohl dieser Kinder zu wachen. Sie sollen suchen, sich öfters von deren Zustande Kenntniß zu verschaffen, und nach Kräften dahin wirken, daß die Nährältern ihre übernommenen Pflichten gleich den rechten Aeltern erfüllen. Alle Bezirksobrigkeiten sind von den Kreisämtern anzuweisen, die Ober= und Gemeinderichter zu befehligen, dem Clerus hierin alle nötige Assistenz zu leisten. Verwahrlost befundene Kinder sollen sogleich in einen andern Pflegeort übersetzt und die pflichtvergessene Nährältern durch Nichtausbezahlung der Verpflegsgebühr und nach Umständen im gesetzlichen Wege bestraft werden. Zu diesem Ende haben die Seelsorger entdecke Fälle solcher Verwahrlo­sung, Fall für Fall der Bezirksobrigkeit anzuzeigen, welche dann ihr Amt zu handeln haben wird. Daß bei Krankheiten der Kinder, welche eine ärztliche Hülfe fordern, es auch Sache des Ortsseelsorgers seyn werde, davon in Kenntniß zu gelangen, und darauf zu dringen auch sich zu überzeugen, daß es geschehe, daß diese herbeigerufene werde, bedarf keiner Erwähnung. Die Ortsseelsorger haben ferner darob11391138 Formularja nismo objavili, ker v tem kontekstu ni bistven. zu machen, daß Findelkinder nicht von einer Pflegparthei an die andere ohne erhaltene Bewilligung, daß sich nicht Versetzungen von einem Seelsorgsbezirke in den andern ohne vorherige Verständigung der Bezirksobrigkeiten und beider Seelsorger ergeben, damit ers­tere die Versorgungsverwaltung davon in Kenntniß setzen, letztere ihre Matrikel in Ordnung erhalten können, dann zu wachen, daß nicht Findelkinder bei ihren eigenen oder Großältern gegen Bezahlung der Verpflegsgebühr belassen werden. In allen solchen Fällen haben sie, wo sie es bedürfen, die Assistenz der Bezirksobrigkeiten anzusprechen und zu erhalten. Wo es endlich den Seelsorgern möglich seyn wird, durch ihren Einfluß Kinder noch vor erreichtem Normalalter in die unentgeldliche Verpflegung zu bringen, da werden sie sich besondere Verdienste um den Fond erwerben. Das bisher Gesagte umfasset die Pflichten bezüglich auf die Evidenzhal­tung, Entdeckung aller Mißbräuche und Fondsbenachtheiligungen, dann die Maßregeln zur Beförderung des physischen und moralischen Wohles der Kin­der, welche den Ortsseelsorgern immerwährend und allein obliegen, sie in­terveniren aber auch bei den jährlichen zweimaligen Musterungen, womit die Auszahlungen der Verpflegsgelder an die Nährältern verbunden sind, in der Art wie es sich aus dem Folgenden ergibt. [str. 3] Pflichten der Bezirksobrigkeiten. Diesen wird zur Pflicht gemacht, eben so, wie es den Ortsseelsorgern auf­getragen ist, ein chronologisches Verzeichniß, aller in jedem Seelsorgsbezirke befindlichen Findelkinder, nach dem Formular I. zu führen, die auch bei ihnen geschehenden Meldungen der Nährältern geben ihnen die Mittel, dasselbe zu formiren und in Ordnung zu erhalten. Es wird zur Controlle der von den Seelsorgern geführten Verzeichnisse und vice versa dienen. In allen, was den Ortsseelsorgern zur Pflicht gemacht worden ist, haben sie denselben jederzeit, wo jene es verlangen, Assistenz zu leisten, und die Ober= und Gemeinderichter hiernach anzuweisen. Die alljährlichen zweimaligen Musterungen im Frühjahre und Herbste, haben sie und zwar in jeder Seelsorgstation, wo sich Findelkinder befinden, gemeinschaftlich mit dem Ortsseelsorger und Beziehung des Ortes= oder Be­zirks = Chyrurgen, in der Regel selbst vorzunehmen. Es wird jedoch, aber nur ausnahmsweise gestattet, daß dort, wo Ober= und Gemeinderichter bestehen, welche dazu befähiget sind, diese für die zweite, die Herbst=Musterungm dele­girt werden dürfen, doch nur unter Haftung der Bezirksobrigkeit für dieses Ge­schäft. Die erste Frühjahrs=Musterung aber und die heurige erste Musterung jedenfalls, ist immer nur von der Bezirksobrigkeit selbst vorzunehmen. Bei diesen Musterungen, bei welchen der Bezirksoberbeamte selbst er­scheinen wird, sind dann alle Rubriken des Verzeichnisses nach Formular I. welche nicht schon unter der Zeit auszufüllen waren, genau und gewissen­haft in beiden Verzeichnissen, sowohl in dem des Ortsseelsorgers als im be­zirksämtlichen auszufüllen, besondere Ereignisse sind in der Rubrik Anmer­kung anzuzeigen. Das eine dieser Verzeichnisse, wovon die Bezirksobrigkeit ein Pare11401139 Darüber. für sich auszufertigen hat, und welches die Musterungs=Relation vertritt, ist 14 Tage nach Beendigung der Musterung gefertigt vom Ortsseelsorger, der Be­zirksobrigkeit und dem beigewohnt habenden Chyrurgen an das vorgesetzte einzusenden. Das andere Verzeichniß ebenfalls so gefertigt, bleibt dem Ortsseelsorger zur Fortführung der Evidenzhaltung. Bei diesen Musterungen, welche übrigens eben so abgehalten werden, wie es bisher vorgeschrieben war, haben die Nährältern mit ihren Pfleglingen im­mer zu erscheinen. Von Gegenwart der einen, wie der andern kann nur Krankheit und daraus flie­ßendes Unvermögen dispensiren, es muß aber dieses durch den Ortsseelsorger und den Chyrurgen, und von letzterm nur nach persönlich geholter Ueberzeugung, bei der Musterung bezeugt, und im Musterung=Protocolle mit Angabe der Krankheit angeführt werden. Bei solcher Verhinderung der Erscheinung der Nährältern sind die Kinder durch andere vertraute Leute der Musterung vorzuführen. Mit den Musterungen sind die Auszahlungen der Verpflegsgelder verbunden. Um den Nährältern die Zahlung der Verpflegsgebühren in der gehörigen Zeit zu verschaffen, haben die Bezirksobrigkeiten 14 Tage nach jeder halbjährigen Zah­lungsperiode, d. i. zwischen dem 1. und 14. Jänner, dann 1. und 14. July, den Ver­pflegskosten=Ausweise nach Formular II. an das vorgesetzte Kreisamt einzusenden. In diesem sind alle Findelkinder in chronologischer Ordnung aufzufüh­ren, und alle Rubriken genau auszufüllen. Bei der Musterung selbst dann ge­schieht die Auszahlung der Verpflegsgelder nach diesen einstweilen rückge­langen Verpflegskosten=Ausweisen, welche bei der vorigen Musterung formirt wurden und buchhalterisch adjustirt sind, und nebst dem jeden Bezirk tref­fenden Geldbetrag durch das Kreisamt erhalten haben. Die Bezirksobrigkeit besorgt damit die Auszahlung an die anwesenden Nährältern oder an [str. 4] ihre Bevollmächtigen, wenn jene ihre übernommenen Pflichten an den Kin­dern erfüllet haben, und läßt sich den Empfang in der betreffenden Rubrik des Verzeichnisses II. bescheinen, wobei der Ortsseelsorger und die Ortsrichter als Zeugen der richtigen Zahlung mitfertigen. Bei diesen Musterungen ist dann auch alles, was hinsichtlich der Kinder zu geschehen hat, und nicht schon unter der Zeit geschehen ist, zu bereden und nach gemeinschaftlichen Einverständnisse zu ordnen. Pflichten der Kreisämter. Dieselben haben darauf zu sehen, daß Alles was hier befohlen wird, ge­nau befolgt werde, sie werden sich bei jeder Gelegenheit, insbesondere bei Be­reisungen, Commissionen und sonst die Einsicht der von den Ortsseelsorgern und der von den Bezirksobrigkeiten geführt werdenden Verzeichnisse zur Evi­denzhaltung verschaffen und ihrerseits alles beitragen, was die humane Absicht der Staatsverwaltung befördern kann. Insbesondere aber wird ihnen verantwortlichsten Pflicht gemacht: a) Die von den Bezirksobrigkeiten 14 Tage nach jeder Musterung an sie einzusendenden Verpflegskosten=Ausweise, Formular II., immer zu rechter Zeit eingehen zu machen, zu sammeln und mit einem Totale an die Direction der Wohlthätigkeits= und Versorgungs=Anstalten einzu­senden, deren Sorge es seyn wird, die buchhalterische Adjustirung und Richtigstellung derselben einzuleiten. b) Diese nachher sammt den Verpflegsgeldern an die Kreisämter gelangen­den Ausweise schleunig den betreffenden Bezirksobrigkeiten zugehen zu lassen, und darob zu machen, daß die Musterungen, mit welcher die Aus­zahlungen and die Nährältern verbunden sind, nicht vorzögert werden. c) Die ebenso 14 Tage nach dieser von den Bezirksobrigkeiten einzugehen habenden Musterungs=Relation, Formulare I. auch zur vorgeschriebe­nen Zeit einzutreiben, zu sammeln, aufmerksam zu durchgehen, Feh­lerhaftes zu rügen, und ohne Zögerungen dem Gubernio mit dessen Bemerkungen vorzulegen. Die Kraisämter werden bei dieser Gelegen­heit nicht ermangeln, solche Seelsorger und Bezirksobrigkeiten, welche sich in diesem Geschäfte auszeichnen werden, wie nicht minder die lässigen, der Landesstelle zur Kenntniß zu bringen. Man zweifelt nichts, es werden weder die Kreisämter noch die Bezirksob­rigkeiten es an Aufmerksamkeit und Thätigkeit fehlen lassen, um dem humanen Zwecke der Staats=Verwaltung alle mögliche Unterstützung zu leisten. Von Sei­te des Curat=Clerus kann man wohl ohnehin schon nichts anders erwarten, da die mit diesem Geschäfte verbundenen Pflichten ohnehin so enge mit seinem Berufe verbunden ist, und aus deren Ausübung so wohlthätige und segensrei­che Früchte entsprießen. Laibach am 3. Mai 1836. Joseph Camillo Freiherr v. Schmidburg, Landes =Gouverneur. Carl Graf zu Welsperg, Raitenau und Primor, k. k. Hofrath. Joseph Wagner, k. k. Gubernialrath. Priloga 8: Okrožnica Škofijskega ordinariata v Ljubljani dekanijam glede tržaških najdencev. Ljubljana, 22. 9. 1851. Vir: ŽA Šmartno pri Litiji, spisi, najdenci, šk. 10 (rokopis, 1 str.). No. 1730 An das Decanat ________ Da die Findelanstalt in Triest dermal mit Findlingen so überfüllt ist, daß zu deren gehörigen Unterbringung es am Raume gebricht, und man sich genöthiget hat, die dem Luftzuge ausgesetzten Ganghallen zur Unterbringung derselben zu benützen, was jedoch in der bevorstehenden rauhern Jahreszeit nicht mehr thunlich seyn wird, da ferner die geistige und leibliche Pflege der Findelkinder in der That ein sehr verdienstliches Werk der christlichen Bar­mherzigkeit ist, und diese erbarmenswerthen Geschöpfe an Leib und Seele großen Schaden leiden können, wenn nicht christliche Personen und Famili­en sich finden, die aus Liebe zu Gott sich ihrer annehmen, so werden in folge hohen Statthalterei-Erlasses v. 11. August d. J. Z. 8404 die wohlehrwürdigen Herrn Diözesen Seelsorger aufgefordert, das Landevolk zur Uibernahme der Triester Findlinge zu ermuntern, und zugleich die Mütter gehörig zu belehren, wie sie bei der herannahenden rauhen Jahreszeit die überkommenen Findlinge im Rückwege vor Erkrankung zu schützen haben. F. B. Ordinariat Laibach am 22. 7ber 1851. Anton Aloys Bischof Priloga 9: Okrožnica Deželnega odbora za Kranjsko o ukinitvi ljubljanske najdenišnice, Ljubljana, 18. 6. 1871. Vir: NŠAL 4, šk. 132, f. 37/325 (tisk, 4 str.).11411140 Pare, einer Schrift (istopis), Cigale, str. 1138. Št. 5552 od 1870 Okrožnica vsem županijam na Kranjskem. V 3. seji dne 24. avgusta l. 1870 je sl. Deželni zbor kranjski sklenil: 1.) Najdenišnica v Ljubljani prestane 1. julija l. 1871, to je, s 1. julijem 1871. leta se noben otrok ne vzame vec v najdenišnico ljubljansko. 2.) Najdenci, ki so zdaj v deželni oskrbi in kateri pridejo do konca junija 1871. leta v ljubljansko najdenišnico, ostanejo v deželni oskrbi po pravilih zdaj še veljavnih. 3.) Zaradi tega pa, da ostne porodnišnica in ucilnica za babice, stopajo 1. julija 1871. leta sledece dolocbe v veljavo: a) Nosece ženske se v ljubljansko porodnišnico jemljejo po preteku 8. me­seca nosecnosti, in smejo, da-si tudi niso bolne, ostati v njej 4 tedne po porodu, ako za to prosijo; potem pa morajo z otrokom vred zapustiti porodnišnico; b) v porodnišnico se jemljejo neomožene nosece ženske, pa tudi omožene, ako za to prosijo in jim vodstvo deželne dobrotne naprave vstop dovoli; c) vsaka ženska pa, ktera želi v porodnišnico brezplacno, to je, na stroške deželne, vzeti biti, mora z veljavnim ubožnim listom izkazati uboštvo svoje in zavzemati se, da služi za poduk šolski, in ako bi treba bilo, za dojenico (amo); d) dolocbe zaradi tega, koliko na dan placa ženska, ktera proti placilu išce sprejema [str. 2] v porodnišnico, ostanejo take, kakor so bile že zdaj, in tako ostanejo v prihodnje predpisi o tem, kar se tice varstva skrivnosti njihove no­secnosti in njihovega poroda. Ti sklepi stopijo s privoljenjem visoke .c. kr. Vlade 1. julija (malega srpana) letošnjega leta, vendar do zadobljene najviše sankcije le provizorno v veljavo. Župani! Cujte zdaj, kar Vam deželno odbor n srce poklada. Da je sl. deželni zbor odstranil najdenišnico, to je, tisto napravo, po kteri so se nezakonski otroci (najdenci) 10 let na deželne stroške redili, primoralo ga je prepricanje po skušnjah vecletnih, da najdenišnice ne zadostujejo blagemu namenu, po katerem so se napravile nekdaj, kajti one ne ovirajo in ne zmanj­šujejo hudodelstev detomorstva, izpoloževanja otrok in odganjanja telesnega sadu; v drugem obziru pa nic ne koristijo najdencem samim, kajti zavoljo sla­bega njihovega oskrbovanja na telesu in duši hirajo ali celo pomrejo, dežela naša pa mora placati za rejo njihovo neizmerne stroške, vsako leto cez 60.000 goldinarjev. Da sami ti stroški se poplacajo, treba je po 6 odstotkov priklade na zemljiške, hiše in druge direktne davke nakladati našim ljudem. Da pa vendar nosecim ženskam, ktere si z delom morajo kruh služiti, za tisti cas, ko se bliža porod in ne morejo vec delati, se ponudi hiše, kamor smejo priti, da porodijo se je skrbelo za to, da se jim po preteku 8. mesecev nosecnosti, pod pogojem št. 3. crka c. zapovedanim, odpre porodnišnica, ki je v ljubljanski bolnišnici (špitalu), kjer smejo še 4 tedne po porodu osati. Potem pa morejo z otrokom vred, kakor je gori receno bilo, zapustiti porodnišnico in same skrbeti za njihovo izrejevanje. Zdaj pa, kadar z otrokom preidejo spet domu in jim je treba skrbeti za kako službo ali delo, nalaga se županstvom, da so takim ženskam na pomoc s tem, da primerno poducijo svoje sosešcane in jim na srce pokladajo usmiljenje do takih nesrecnih žensk, da jih, ce ne morejo otroka v rejo kam drugam dati, ne spode neusmiljeno od hiše, kedar si išcejo službe ali dela, in pahnejo v re­všcino, v kteri bi morale obupati. Gospodarji se bodo kmalu sami prepricali, da ne trpijo škode, ako vzamejo tako žensko spet v službo, kajti skušnja uci [str. 3] po drugih deželah, kjer tudi nimajo najdenišnic, da take ženske to, kar pri delu zamudijo s skrbjo za otroka svojega, nadomestijo z veco pridnostjo njim ska­zano dobroto povrnejo s tem, da je njihovo srce bolj privezano na hišo tacega milostljivega gospodarja. Tudi se malo pozna pri gospodarstvu, ce se pomnoži družina za enega otroka. To pa na drugi strani deželi in placevalcem davkov prihrani neizrecno veliko stroškov. Ne sme se pa prezreti še to, da take ženske za svoje otroke veci del boljše skrbijo, kakor rejniki njihovi, kteri si išcejo le dobicka, sebi izrocene rejence pa zanemarjajo, da niso za nobeno delo pripravni in pridejo poslednjic obcini (so­seski), v katero po domovinski pravici spadajo, kot lenuhi na glavo. Po naravnem in državnem pravu in po doticnih postavah mora za izrejo skrbeti pred drugim žlahta, prvo dolžnost pa imata oce in mati otroka, katera bosta tudi skrbela, ce se jima le ne odtegne potrebni zaslužek. Vrh vsega tega je pa tudi še to pomisliti, da veliko nezakonskih otrok pre­možnih ocetov je dosehmal dohajalo v najdenišnico, kjer so se izrejali na de­želne stroške, to je, na stroške onih ljudi, ki davke placujejo, ocetje tacih otrok pa so skriti ostali in namesti njih je dežela prvih 10 let placevala stroške, potem pa, ce si sami niso mogli kruha služiti, so prišli na glavo tisti obcini, v kteri je mati doma. Kar pa zadeva županijske spricevala in nakaznice, ktere imajo županstva dajati za sprejem ubozih nosecih žensk v porodnišnico, naj se ravna županstvo natanko po okrožnici deželnega odbora od 9. marca l. 1870 št. 5032, ktera jasno zapoveduje, da se 1. dajejo ubožni listi, ktere pa tudi gospod fajmošter mora podpisati in potrditi, damo takim ženskam, ktere so zares revne in ako je tudi oce otroka reven, in 2. da se domovinski listi ali nakaznice smejo nosecim ženska narejati samo za Ljubljansko porodnišnico, a nikdar ne za Tržaško, in da po takem se na do­movinski list vselej mora zapisati to-le: »Ta list velja samo za pot v Ljubljano in za sprejem [str. 4] v Ljubljansko porodnišnico.« Ce se kranjske ženske podajo v Tržaško porodnišnico, se jim prigodi, da se bodo prognale v domacijo nazaj. To naj županstvo v svoji obcini tako razglasi, da to izvedo vse ženske. Naposled ponavlja deželni odbor prošnjo do vseh županov naših, naj na vso moc pripomorejo v to, da se dežela znebi silnih stroškov, ob enem pa, da se s kršcansko ljubeznijo ravna z ženskami, ki so vecidel nedolžne pregreška, zaradi katerega one in njih otrocici velike nadloge trpijo. Deželni odbor kranjski. V Ljubljani 18. 6. l. 1871. Namesti deželnega vladarja: Dr. Jan. Bleiweis. Priloga 10: Pogodba med tržaško najdenišnico in rejnico. Trst, 1831. Vir: NŠAL, ŽA Moravce, spisi, šk. 35, najdenci (tisk, 3 str.).11421141 Okrožnica je dvojezicna, tu bo predstavljen del v slovenskem jeziku. Sternena sirot ino najdenzov zesarska kraljeva oskerbnishiza mestne Ter­shashke soseske. GLIHENGA Katera je bila na ta konzi sapissani dan med tim zhes hisho tih podvershe­nih otrok v‘ Tersti postaulenim vikshem. Inu med ____ sturjena [str. 2] POGOJ. Spodaj sapisani dan storjen med Tershasko sirot ino najdenzov sterneno oskerbnishnizo, ino med ____ ki je ____ postave ____ obrasa ____ las ____ ozhi ____ oberv ____ nosa ____ vust ____ brade ____ liz; ima ozhitne posebne snaminja ____ stanuje v ____ kresiji, okraj ____ fari ____ vasi hishni shtevilke ____ gosposke ____ ino je previdena s‘ potrjenim prizhalam okrjaske gosposke ____ shtivilka ____ dneva ____. Pogoj ima te le perstavke: 1. Poterdi ____ de ____ danashni dan is Tershashke sirot ino najdenzov oskerbnishnize s‘ popisovo shtivilko ____ otroka ____spola; po imenu ____ v‘ rejo prejela ino otrok ima to posebne shivotne snamminja ____ ino vzeplenih kos lise ____ 2. Sgorni redniki perterdijo, de bode revno popisaniga ino v‘ rejo prevse­tiga najdenza po dushi ino po truplo kakor lastne otroke svesto ino skerbno rediti, ino obljuijo, kar dusho sadene: 3. Bersh ho otrok leta dorase, de bo sa vuk, ga bodo v‘ sholo poshilali, ino vso skerb imeli, da bo s‘ potrebnimi sholskimi bukvami saloshen pridno ino po redu va – njo hodil. Bukve jim bodo gospod fajmeshter, zhe jih gredo prosit, sastoni dali, Ravno tko si imenvani redniki. 4. Na vest vsamejo najdenza v‘ kershanski katolshki veri dobro podvuzhiti ino v‘ sploh ga bogabojezhe isrediti. De se to sgodi, kar je nar bolj mogozhe, ino de se otrok tudi, kar truplo tizhe od nobene strani ne sapusti, se redniki saveshejo. 5. De bres veda gospod fajmestroviga ali pa okrajske gosposke ne bodo ne najdenza, ne niegoviga rajiniga pogoja komu drugemo dali al prepustili, ne sastavili, ne samenili tudi se nikolj ne drugam preselili, preden fajmeshtru ino gosposki ne povedo. 6. De bodo vbogiga najdenza dobro shiveli, lepo zhedili, spodono oblaz­hili, de ne bodo s‘ njim gerdo ravnali, sizher se bo per ti prizhi is take slabe reje otrok odvsel, ino ta praviza, ga odvseti, tudi szer do spolneniga sedmiga leta smiram isgovorjena ostane. 7. Ko bi redizi najdenza oskerbnishizi nasaj dati hoteli de bodo to shest te­dnov pred Lublanskimu sirotarju napovedali, de otroku drusih rednikov poishe. 8. Zhe otrok sboli, de se bodo prezej gospod fajmeshtru ali pa okrajski gospsoki sglasili, ino de mu bodo bres pomude po sdravivza ali ranarja pastali ali shli. 9. Ko bi vtegnil per vsi ti skerbi vonder le vmreti, de bodo prezei gospod fajmeshtru ali pa okrajski gosposki povedali, ino kadar se to permeri, ali pa, de najdenez is reje stopi, njegov rejni pogoj fajmeshtru per vesti prezej nasaj pernesti. Polsednizk 10. De bodo, kadar je najdenzov ogled, vsakrat svojige rejenza sami kasat pernesli. 11. Rednikam, kteri dva najdenza, kterih eden je fant, prevsamejo, in pa na tanko splnijo, kar je v sgornih odstavkih savoljo isredbe isgovorjeniga, je po zesarskimu povelju dovoljeno, de njih lastnih snov eden ne bo soldat, zhe pa sta obdvna najdenza fanta, se tudi she eden tih dveh ne bo v‘ soldate vsel, pa le, zhe redosti najdenze do dvanajstiga leta njih starosti is svojiga rede, de ne jishejo nizk vklada v‘ reejo ne per najdenshnizi, ne per soseski, ino leto skashejo s‘ prizhalam svoje gosposke. 12. Podpisan ____ kter ____otroka sastonj v‘ rejo vseti nozhe ino torej tudi rezhene posebne dobrote svetliga zesarja na – se ne oberne poterdi rejenza prejevshi, da je [str. 3] 3 povoje 3 plenize 3 flanelze, potlje popotshine ____ goldinarjov sreberniga denarja ino en mesez reishine, kakor je rednikam pervo leta naidenzove starosti slehern mesez obljublena, namrizh ____ gold. ____ kr. prez s‘ rejenzam vred od oskerbnishni­ze v‘ reke prejela ____ kar je she sa pervo leto rejshine, ino pa plazhila, ki sdej le a, b in c pride, doplazhuje velkj srotar vselei ob najdenzov ogledo, namrizh: a) Od prizhetiga drugiga de spolneniga sedmiga leta naidenzuve starosti slehern mesez v‘ rejshino ____ goldinarjov ____ kr. sreaerniga denaria. b) Sleherno leto v‘ obleko ____ goldinarjov ____ krajzerjov c) Po spolnenih letih rednikama sa skerb, ki so je imeli, v‘ dar enkrat sa vselei ____ goldinarjov ____ krajzerjov. 13. Kader se posletno c sgodi, rednikj potlej nimajo nizh vezh pravize do sgornih plazhil, ino oni morejo najdenza sgol sami rediti ino s‘ vsem preskerbi­ti, pa smejo ga tudi k‘ domazhim, poljskim, rokodelikim ali drogim delam ino opravilam do njegoviga 22 leta oberniti. Po spolnemu 22 letu je pa najdenzu prepusheno s‘ svojimi redniki se pogovoriti, zhe bozhe ino kako de hozkhe, zhe jim je prav, she dalie per nih ostati, ali pa si smo kamor hozhe shives iti slushiti. Najdenke se tudi ne morejo siliti, de bi zelih 22 let sastonj slushile, zhe se jim pred kaka moshitve permeri, ino gospsoka vanjo pervolji. 14. Ko bi redniki najdenza tako sapustilj, al pa take s‘ jim gerdo ravnali, de bi bili oni krivi, zhe potlej ni sa nobeno delo, zhe je bolehen ali zlo polomlen, redniki ne bodo le odgovora dajali, le samo kasnani ino shtrafani, temozh tudi najdenza bodo sgol sami is svojiga rediti ino preskerbeti mogli. Zhe pa sprizha­jo, de niso tega krivi, bo najdenzov oskerbnishniza sa takiga boleniga ali poha­bleniga otroka skrbela. 15. Zhe se po sedmimu najdenzovimu letu oglase njegovi starishi, ino bi ga radi od rednikov vseli, so jim ga redniki dolshni dati, zhe deshlsho pogalvistvo sposna, de so otrokovi pravi starishi, bar jim padobizhka odjide, kteriga bi jim bil najdenz do 22 leta s‘ svojim delam storil, sa to imajo redniki pravizo do spo­dobniga povrazhila. 16. Po najdenzovi smerti, ino tudi po spolnenimu sedmimu letu radniki per najdenzov oskrbnishnizi nizh vezh jiskati pravize nimajo. Ta je pogoj od obdveh strani podpisan more redniza sama s‘ najdenzam vred ob plazhbi ino ogledu vselej pokarati, nekej sato, de se vidi, kakiga sdravja de je rejenz, nekej pa de se plezbano svraven sapishe, ino de redniki to vedo. V‘ poterdbo se pospishejo ____ V‘ Tersti ____ dan ____ Priloga 11: Pogodba med ljubljansko najdenišnico in rejnico. Ljubljana, 1849. Vir: SI AS Gubernij v Ljubljani, registratura VIII, f. 51, t. e. 445 (tisk, 3 str.).11431142 Pogodba je dvojezicna, nemška in slovenska, tu je predstavljen le del v slovenšcini, katere zapis je precej samosvoj in nedosleden, saj v zapisu pogosto manjkajo crke, ena in ista beseda je zapisana na razlicne nacine. Str. 1 oziroma naslovnica je dvojezicna, na vrhu je cesarski grb, uokvirjen za napisom: »Kaiserliches Königliches Triester Findelhaus«. V pogodbi je s podatki izpolnjen nemški del, slovenski je prazen. Na koncu pogodbe so na vsake pol leta (1831–1837) zapisi o placilih in podpisi župnika in sirotinskega oceta. Savesa storjena med gospodarstvom z. k. hishe najdenzov in sirotkov v‘ Ljubljani in med _____ is vasi _____ hishne sht. _____ fare _____ kresije _____ savolj prejetja najdenza v‘ rejo. Jest popisana s tem poterdim, de sim dans is hishe najdenzov in sirotkov v‘ Ljubljani otroka s‘ snamnjem sht. _____ prevideniga po imenu _____ _____las _____ ozhi _____ obrasa _____ust _____ spola in s‘ posebnim snamnjem, de _____ rojeniga dan _____ v‘ svojo rejo prejela, in se tedaj saveshem kakor redniza: §. 1 Sa-nj tako svestobo in skerb imeti, kakor so starshi pred Bogam in ljudmi sa svoje otroke skrbeti dolshni, in tega otroka v vsim kakor svojiga otroka imeti. §. 2 Prezej ko domu pride, bo redniza najdenza gospodu fajmoshtru in kan­tonski gosposki pokazala, de otroka v‘ svoje bukve sapishejo. §. 3 Redniza se dalej saveshe, najdenza s‘ drugim najdenzam ali s drugim otro­kom ne smenjati, drugim rednikom ne prepustiti, v drugi kanton ne prenesti. Zhe se pa is svojiga dosdajinga [str. 2] stanovanja v‘ drugi kraj preseli, se bo savolj tega preseljenja per svojim dosedanjim gospodu fajmoshtru in per kan­tonski gosposki sglasila, kakor tudi prezej per novim gospodu fajmoshtru in per perhodni kantonski gosposki s‘ najdenzam vred pokasala. §. 4 Ko bi pa redniza prejetiga otroka savolj posebnih okoljshin ne mogla delj v‘ reji imeti, se saveshe to gospodu fajmoshtru in tudi kantonski gosposki, da se oskerbnishtvu dobrodelstva na snanje da, sglasiti; med tem pa otroka tako dolgo v reji obdershati, dokler se mu druga rednica najde. Ravno to dolshnost imajo, zhe ona umrje, njeni dedizhi ali jerbje. §. 5 Redniza se dalje saveshe najdenza lepo in kershansko rediti, in ga, kadar doraste, skerbno v‘ sholo poshiljati, in skerbeti, da se pridno in spodobno hodi uzhit, posebno ker sa najdenze ni v‘ sholo nizh plazhati, in se tudi bukve per gospod-ozhetu prosijo. §. 6 Zhe najdenz sboli, naj redniza per zdravniku tistiga kraja pomozhi ishe, in ta mora sastojn pomagati, kakor tudi sa prejete sdravila redniki nizh ne plazhajo, te bodo is hishne sirotkov in najdenzov plazhane. Ko bi sdravnik ne hotel po­magati, naj to redniza prezej gospodu fajmoshtru in kantonski gosposki sglasi. §. 7 Zhe najdenza v‘ bolesni sapuste, gerdo s‘ njim ravnajo, ali zhe so kako dru­gazh redniki krivi njegoviga poshkodovanja, naj ga po 10 letih sami shive, szer pa, zhe niso njegoviga poshodovanja ali njegove nesasluslizhenosi krivi, naj se po navadnih postavah sa-nj skerbi. §. 8 Zhe najdenz umerje, naj redniza to prezej gospodu fajmoshtru sglasi, naj jih saveso, in druge is hishe najdenzov pernesene snamnja odda. Od gospodar­stva hishe najdenzov in sirotkov se ob tem raslozhno pove, da bi samolzhanje smerti najdenza kakor gerdo golufijo ostro in nepersanesljivo poshtrafali. §. 9 Prezej ko najdenz deseto leto spolni, ali je k svojim starshem ali pred svo­jime zhetertim letam od koga drusiga sastojn v‘ rejo vset (Pog. osn. 12. vel tr. 1830 sht. 17970) stopi is oskerbljenja naredbe, v‘ pervim pergodku imajo redni­ki toliko pravize do njega, de jim mora do spolnjeniga 22. leta doma, na polji in per rokodelstvu delati. Po pretezhenim 22tim letu jenja oblast rednikov do najdenza ali rejenza, in po tem imajo ta in uni prosto voljo, ako najdenez she dalej prej svojih rednikov ostane, ali si kje drugje svoj kruh slushi. §. 10 Per prejetje najdenza, se da rednizi od gospodarstva in oskerbnishtva hishe najdenzeov spisano prizhalo od njegoviga odroda, ktero je dolshna skerbno ohra­niti, da rejenez is tega v‘ poshnejih letih svoj odrod isve, in ga sprizhati samore. §. 11 Ker dvakrat v‘ letu rejenze ogledajo, da se od njih reje in sdravja preprizha­jo, in postavljene rejne denarje rednikom plazhajo: se saveshe podpisana redni­za v‘ tisti kraj, kteri je od gospoda fajmoshtra in od zhastne kantonske gosposke isvoljen in o pravim zhasu s‘ rejenzam, s‘ prizhjozho saveso in s‘ snamnji is hishe najdenzov in sirotkov pernesenimi skerbno hoditi, szer bi se ji rejni denarji ne dali, in bi mogla she savolj te sanikernosti odgovor dajati. [str. 3] §. 12 Sraven tudi potrdi redniza, de je is hishe najdenzov in sirotkov tele rezhi perjela: 2 terbushne sukenze, 3 velke povoje, 2 male poveoje, 2 velke peljnize, 2 vatla koza, in obljubi ter se saveshe te rezhi samo sa rejenza imeti. §. 13 Sa svesto spolnovanje vsih teh dolshnost se obljubi rednici od gospodar­stva hishe najdenzov in sirotkov v‘ Ljubljani plazhilo ____ goldinarjev ____ kr. na mesez, v‘ prvim letu rejenza, sa druge leta pa do spolnjeniga desetiga leta ____ goldinarjev in ____ kr. na mesez; tudi se bo rednizi po spolnjenim pervim letu 4 gol. 30 kr. v‘ darilo plazhalo. §. 14 Sadnjizh si gospodarstvo perdershi pravizo, rejenza v‘ pervih 10 letih nje­goviga shivljenja, dokler je v‘ oskerbljenji hishe najdenzov in sirotkov, po svoji volji od rednikov nasaj vseti. §. 15 Vsako kakorshnokoli prelomljenje teh pogojenih postav od strani redni­kov, da pravizo gospodarstvu hishe najdenzov in sirotkov pogodbo vsdignjeno povedati, in vse tisto, in szer ob potrebi na stroske rednikov oskrbeti, kar se po prelomljeni pogodbi potrebniga ali pomagljivega pokashe. V‘ poterjenje tega je ta savesa dvojno narejena od gospodarstva hishe naj­denzov in sirotkov, kakor tudi od rednize in dveh prizh podpisana. V‘ Ljubljani Gospodar. ____ Oskebnik. ____ Preglednik. ____ Priloga 12: Zapisnik o razgovorih med JSZ in Društvom Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije v Ljubljani. Ljubljana, 13. 4. 1934. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 7 str.). Zapisnik o razgovorih med Jugoslovansko strokovno zvezo v Ljubljani in Društvom Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije v Ljubljani. Dne 13. aprila v prostorih JSZ v Ljubljani. Navzoci: Za Jugoslovansko strokovno zvezo: Ing. Matija Žumer, Rutar Jože, Nagode Leopold, pozneje Langus Jože. Za Društvo Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije v Lju­bljani: Franc Kremžar, Baš Jože, Cešnovar Slavko in Pernišek Franc. Potek: Ing. Žumer: Mi smatramo Jugoslovansko strokovno zvezo za edino predstavnico kr­šcanskega delavstva pri nas, to pa tako, da zastopamo tudi namešcence in da tudi javnosti pokažemo svoje interese do namešcenstva, da pa tudi v javnosti zastopamo interese obojih. Mi nocemo namešcencev izrabljati v svoj prid, am­pak skušamo namešcence tudi povsod vpoštevati. Le tako smatramo organi­zacijo za popolno, da v njej organiziramo delavstvo i[n] namešcenstvo. Zato razdvojenost ne more biti v korist stvari, temvec le v škodo. Želimo, da pride do iskrenega sodelovanja, pri tem pa nocemo staviti nobenih ovir, želimo le odkritosrcnega zaupanja. Kremžar: Z zadovoljstvom naglašam, da je prišlo do teh razgovorov. Imamo najboljši namen razkol spraviti z dnevnega reda, ker hocemo tudi mi enotno kršcansko delavsko gibanje. Mi sicer danes zastopamo le namešcence, toda bolj kot zato vprašanje, kako in kje bodi namešcenstvo organizirano, gre za to, kdo naceluje skupni kršcanski delavski in namešcenski organizaciji, gre nam zato, da poja­snimo nacelne razlike, ki nas locijo. Po objasnitvi vseh teh razlik po odstranitvi iz njih izvirajocih nesoglasij, bo tudi za nas, zadeva urejena. Kršcansko sociali­sticno gibanje je dejstvo. Smatramo pa tudi da je to gibanje pri nas orijentirano v marksisticnem [str. 2] smislu in premalo v katoliškem. Mi delamo v katoliški organizaciji ne le zato in pred vsem zato, da branimo svoj kruh, ampak, da ljudi vodimo tudi v katoliško smer in njih pogled usmerimo v vecnost. Vi mislite, da avtoriteta Cerkve ni brezpogojna. Mi pa trdimo, da je brezpogojna. Papež je socialisticno gibanje obsodil. Vi to drugace mislite. O tem se ne maramo prepirati. Na Vaši strani se trdi, da se da enciklika Quadragesimo anno razlicno razlagati. Mi pa trdimo, da je ta beseda, mislim namrec okrožnico, beseda gla­varja, ucenika in oceta Katoliške cerkve in je mi kaj prida ne moremo razlagati. Kot zvesti sinovi Cerkve smo jo dolžni sprejeti z vsem spoštovanjem. Zato pa mi tudi v tej stvari ne debatiramo. Ob tej priliki ne bomo debatirali o avtoritete Cerkve, o sodelovanju katoliških organizacij v katoliškem obcestvu, ker vemo, da bi bilo to brezplodno in bi sporazum oviralo. Imejmo pred seboj gladko stali­šce: Ako je med nami spor o takih stvareh, potem vprašajmo za svet in razsodbo odlocujoco avtoriteto. Ce smo katolicani pa je med nami spor, je za nas odlo­cujoca avtoriteta Cerkev, oziroma škof ali pa tudi naša internacionala. Škofovi razsodbi se kot katolicani gladko podvržemo, storite tudi to vi, pa smo skupaj. So pa med Vami ki niso pravi katolicani in precej je teh in to so med Vami vpliv­ni ljudje. Ti hodijo na zborovanja JSZ, kjer govore katoliškim delavcem svoje zmotne in napacne nazore. Da v stvareh, o katerih smo se enkrat sporazumeli in zedinili, ne bo vnovic nastal spor, nam je, kakor tudi Vam, potrebna popolna garancija. Mi smatramo, da najboljše jamstvo postavimo s tem, da organizacija sprejme duhovnega voditelja, ki naj bo idejni vodja, glavni tajnik, ima odlocu­joco besedo pri vsem organizacijskem tisku in vodi sploh idejno in duhovno delo v organizaciji. Za osebo se ne bomo prepirali. Dobiti moramo cloveka ki bo obema stranema všec. Ce so torej med vami ljudje, ki delajo križ cez cerkveno avtoriteto, kakor sem prej omenil, moramo, ce hocemo delo v organizaciji obvarovati stran po­tov, gledati, da se [str. 3] taki vec ne uveljavijo. Vi pa morda enega ali drugega med nami ne vidite radi, zagotovimo vam, da se bo tak umaknil. Za nas sloven­ske katolicane ni nikakih politicnih razlogov vec. Mi smo ena sama skupina, ki je obsojena v to, da bo trpela. Ako je delavec v Jugoslovanski strokovni zvezi organiziran, je zato ker je katolican. Njega viharji ne bodo omajali pac pa bodo odleteli vsi še tako radikalni socialisti, ki ne temelje v nacelih katolištva. Še bodo prišli casi, ko bomo za svoje delo dobivali le brce, od države nobene podpore. Naša zmaga je edina mogoca le v katoliški skupnosti, ker le v tej bo zmagal dela­vec, namešcenec, kmet. Mi se moramo smatrati za enotno katoliško telo. Cas in razmere so nas privedle do tega, da moramo nujno ustvariti katoliško skupnost. Ing. Žumer: Skušam odgovoriti, kolikor so mi stvari znane. Najprej radi socialisticnega naziva. V ortodoksiji je spor. Kolikor pa mi je znano je to v skladu z encikliko. Zaradi imena od strani Cerkve še ni bilo spotike. Ni pa to zame važno. Glede enciklike moram povdariti, da smo bili mi revnejša plat. Na mnoge krivicne napade v tej zadevi mi nismo mogli odgovarjati. Naj Vas spomnim samo na okrožnico g. Gabrovška. Dokler me kot katoliškega javnega pisca Cerkev ne obsodi, mi nihce ne more ocitati, da moje ravnanje ni v skladu z naukom in voljo Cerkve, dokler je moja vest v skladu s spovednikovim mnenjem in sod­bo. Vsi taki napadi so samo škodovali. Encikliko je obcni zbor Jugoslovanske strokovne zveze v l. 1932 sprejel, jasno izrazil o njej svoje mišljenje. Katoliška javnost in Cerkev na to nista nicesar odgovorila. Ali smo torej ravnali in govo­rili napak? In katoliška skupnost? Opomnim naj, da v Ljubljani že dolgo obstoja K.A. Da konstatiram stališce Jugoslovanske strokovne zveze, moram povedati, da mi od strani K.A. še nismo slišali kakega vabila ali poziva za sodelovanje. Prilika sodelovanja nam ni bila dana. Tuji vplivi. Za clanstvo Jugoslovanske strokovne zveze so edino odlocujoci in obvezni oklepi nacelstva JSZ. [str. 4] Ti sklepi pa niso vplivni na ljudi in njih mnenje, ki stoje izven. Enako pa tudi njih mnenje nima vpliva na sklepanje nacelstva. Pri svojem delu se JSZ skuša varovati tujih vplivov zlasti pa takih, ki bi ji utegnili škodovati. Podali ste predlog naj v sporu razsodi Cerkvena oblast. Pripomnim, da temu predlogu ne moremo ugovarjati. Predlagate duhovnega voditelja. Pripo­mnim pa, da sem vendar nekoliko skepticen, ker si mi zdi, da ta ali drugi, ki bo pri tem sodeloval ni toliko vpeljan v naše razmere, da bi mogel pravicno soditi. Zato skušajte predlagati take ljudi, ki bodo tudi za nas sprejemljivi. Kremžar: Veste, da je tudi »Pravica« v svojem pisanju marsikaj zagrešila. To danes ne velja, je pa veljalo. Toda ljudje, ki so to, pisali, so še danes v Jugoslovanski strokovni zvezi. Pa vzemimo pisanje »Besede«. »Beseda« je vec ali manj Vaše idejno glasilo? Ing. Žumer: Da! Kremžar: Ali pa je pisanje »Besede« katoliško? Ing. Žumer: Da! Kremžar: Mi pa pravimo, da to pisanje ni povsem katoliško, ali vsaj ni tako, da bi mo­glo veljati za idejno glasilo katolicanov. Ali naj torej tudi o tem odloci Cerkev? Ing. Žumer: Da! Kremžar: In kako je z »Mladim Plamenom«? Jugoslovanska strokovna zveza je sicer izjavila, da »Mladega Plamena« ne prizna, toda te zmote pa ni javno in jasno obsodila, ne v svojem oficijelnem glasilu »Delavski Pravici« niti v »Besedi«. Vse to zbuja videz, da nocete na dan z jasno linijo. Morda je to za vas samo pogrešek. Pri opazovalcu, ki stoji izven vas pa to drugace izgleda. Glede enciklik ne, sme biti oklevanja. Mi moramo iti samo za papežem. V borbi za pravice delavstva nas ne sme zmotit kakršnikoli ekstremni nazor. Res je, mi moramo imeti vse razumevanje za reveže, toda mi pa imamo tudi evangelij. In ta, nam je vodilo. Rutar: Glede razgovora o nacelnem stališcu, naj povem svoje mnenje. Mnogo Kremžarjevih stvari je resnicnih, nekaj pa tudi krivicnih. Vzemimo slucaj z »Mladim Plamenom«. Mi smo imeli s temi fanti okrog »Mladega Plamena« neprestane boje, dokler nismo storili radikalnega sklepa in jih vrgli iz svoje sre­de in svojih prostorov. Vsled teh vecnih dnevnih bojev smo smatrali poslednji korak za tako pomemben, da se nam ni zdelo potrebno stvari še posebno v clanku obsojati. Naši delavci so dnevno v boju z marksisti, v tem pa je tudi naša glavna naloga izvršena, saj v tem boju tudi delamo za razcišcenje zmotnih idej in zma­go naše misli. Tovariš Rozman n. pr. takole pravi: »Ob delopustu stojim pred tovarno, delim letake, agitiram za našo stvar, za katoliško stvar, v mene pa plju­vajo ljudje in me sramote, pa so katolicani.« Ce se JSZ izkaže kot zmagovalka v pogajanjih, je za nas to merodajno. Langus: V »Pravici« smo pisali, da je v nacelnih stvareh za nas škofovo mnenje me­rodajno. S škofom smo se tudi dogovorili za duhovnega voditelja. Dolocen je bil tržiški kaplan g. Zakrajšek. Vendar do tega ni prišlo, ker mu škof pac ni mogel reci: moraš iti! Lahko pa trdim, da JSZ v zadnjih dveh letih ni delal pogrešk. Pri tem financnem položaju pa veliko vec storiti ne more. Glede pisanja »Besede«, pa vprašajmo g. škofa. Kremžar: Na Rutarjeva izvajanja moram pripomniti, da v Pravici nikoli niste pove­dali, da »Mladi Plamen« trosi nacelne zmote. Rutar: Ako mi bil Mladi Plamen kako razširjeno glasilo, bi to vsekakor storili. Kar je bilo naših ljudi, so kljub tem zmotam stali zvesti našim nacelom, drugih citateljev pa kljub opominom ne bi spravili do pravega razumevanja. Ing. Žumer: Mi smo glede pisanja »Besede« pripravljeni podvreci se razsodbi g. škofa, da on pove, ce je pisanje »Besedi« protikatoliško. Svoj cas se je hotelo JSZ razbiti in raznesti. Naj vas spomnim samo na obcni zbor v letu 1932. Katoliški krogi naše organizacije niso hoteli podpirati. Mi smo imeli tukaj idealne ljudi, ki so hoteli delati, nepoklicani pa so razbijali. Od tega ima škod[o] K.A. Ves cas smo bili v stiku z odlicnim duhovnikom, ki je imel vpogled v naše življenje in on je kontroliral vse naše resolucije, to pa je tudi dovolj. Kremžar: Tole povem v osvetlitev. Že v pocetkih JSZ, še prej pa v Delavskem društvu je delavstvo dajalo vsemu katoliškemu gibanju ce že ne smer, pa vsaj pobudo. Pozneje v praksi so nastala razlicna nasprotja. Toda stvar je šla vseeno lepo naprej. Strokovno je pozneje postalo zgolj borbeno gibanje za kruh; ako pa ima strokovna organizacija za cilj samo kruhoborstvo, je to gibanje samo za danes. Imeti mora tudi globok duhovni temelj, na katerem hoce trajno graditi boljšo bodocnost. Poznajo se pa tudi politicni vplivi zlasti hudi boji iz leta 1932. Ju­goslovanska strokovna zveza je tedaj tudi s SLS imela mnogo bojev, kar pa je seveda naraven pojav, ni pa res, da ni politicna stranka JSZ prav nic pomagala. Vsem mora biti znano, da je stranka prav do svojega razpusta vsak mesec vo­tirala tisocake za JSZ. Iz Gosarjeve ideologije sta Žužek in Marinšek napravila antologijo do stranke in katoliške skupnosti. Sicer pa to ni krivda današnjega vodstva JSZ. Dejstvo pa je, da vselej, kadar smo se katolicani med seboj kregali, do do zagrenjenosti, v našem delu ni bilo blagoslova božjega. In zato ga danes tudi ni. Vse prevec povdarimo materijelno stran, vse premalo pa duhovno. Ing. Žumer: JSZ predstavlja celotno strokovno gibanje delavstva in namešcenstva. Na­mešcencem hocemo dati delazmožnost, sicer pa v sklopu JSZ. Kremžar: In kakšne pravice nam boste dali? Ing. Žumer: Uživate vse avtonomne pravice za svoje delo. Namešcenci morajo razpola­gati z vsemi sredstvi, ki jih more nuditi JSZ. Kremžar: Torej ima ta naša organizacija tudi pravico sodelovanja in zastopstvo v nacelstvu JSZ? Ing. Žumer: Vzemite prakticno. Saj namešcenci vodijo JSZ. Drugace pa nacelstva ni mogoce ustvariti. Kremžar: Organizacija ima pravico do svojega zastopstva. Ing. Žumer: Da, ima. Mi vas ne silimo na pravila, ki vam ne konvenirajo. Mi delamo nova pravila, pri tem bi mogli uspešno sodelovati tudi vi. Kremžar: Do sedaj smo delali na utemeljitvi svoje organizacije; šele sedaj jo bomo zaceli širiti in se spušcati v podrobna dela. Langus: Sestavijo naj se enotna pravila. Vaše pravilo mora imeti le to spremembo, da prizna JSZ. Lahko obdržite svoja pravila, ali pa naredite nova. Ne delamo ovir, storite kakor hocete. Katoliški namešcenski in delavski poktet mora biti na zunaj enoten, vsaka zveza pa naj se sama zase upravlja. Kremžar: S tem bi ta razgovor koncali. Rezultat današnjih razgovorov je ta. V vseh spornih zadevah se podvržemo razsodbi škofa. Ker gre za skupno zadevo, do­locimo vsak svojega cloveka, ki bosta oba šla v tej zadevi k g. škofu. Škof naj razsodi in opredeli pisanje »Besede«, izrece svoje mnenje in sodb o imenu kr­šcansko socialisticnem, zlasti pa odloci svojo sodbo o pisanju glede enciklike, razrednega boja in kolektivizma ter doloci na naš predlog duhovnega voditelja. Franc Kremžar11441143 Pogodba je bila dvojezicna, nemška in slovenska, tu je predstavljen le del v slovenšcini. Na vrhu pogodbe je cesarski grb. Priloga 13: Pismo predsednika Društva Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije Franca Kremžarja škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 1. 6. 1934. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 2 str.). Ljubljana, 1. junija 1934. Prevzvišeni gospod knez in škof! V smislu izvajanj priloženega zapisnika o razgovorih med JSZ in našim društvom Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije v Ljubljani si Vas kot zastopnik društva Združenih dovoljujem najudaneje prositi, da bi k gorenjim razgovorom blagovolili zavzeti svoje avtoritativno stališce in nam podati svoje smernice. Pri razgovorih za bodoce skupno sodelovanje vseh katoliških strokovnih organizacij smo se zedinili v tem, naj nacelna sporna vprašanja nad katoliškimi strokovnimi organizacijami reši beseda autoritativnega zastopnika sv. Cerkve, kateri se oboji pokorimo. Vaše beseda naj omogoci nacelno jasnost in edinost v skupnem sodelovanja vseh katoliških delavcev in namešcencev. Prav posebej si dovoljujemo prositi za Vašo avtoritativno besedo v sledecih vprašanjih: [str. 2] 1. Ali je naziv »kršcanski socialist« v smislu besede sv. oceta primeren za katoliškega organiziranega delavca? 2. Ali smo dolžni katolicani papeževo okrožnico »Quadragesimo anno« brezpogojno spoštovati in se tudi v socialnih in gospodarskih vprašanjih po njej ravnati? 3. Ali bi presvetli blagovolili v med nami spornih vprašanjih te okrožnice s svojo avtoritativno izjavo avtenticno tolmaciti besede sv. oceta? 4. Ali so listi in glasila JSZ bila vedno v skladu z naceli katoliške Cerkve? Posebej velja to za »Besedo«. 5. Ali bi presvetli blagovolili vodstvu JSZ dati duhovnika kot duhovnega vodjo kat. delavske organizacije, ki bi jo idejno vodil in nadziral ter vodil tudi njen tisk? Na ta vprašanja Vas vljudno prosimo blagohotnega nadpastirskega podu­ka in nacelne rešitve, od katere je odvisna bodoca smer kršcansko socijalnega gibanja med Slovenci. Prosec Vas Vašega nadpastirskega blagoslova ostajam najudanejši Fr. Kremžar.11451144 Lastnorocni podpis. Priloga 14: Pismo Društva Združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 3. 7. 1934. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 2 str.). Prevzvišeni Potem, ko sta se pri Vas oglasila naš tov. g. Kremžar in zastopnik JSZ g. Langus radi razcišcenja vseh spornih vprašanj in nacelnih razlik, ki obstojajo med nami in JSZ, se je pojavilo nekaj novih momentov. Zato si dovoljujemo prositi Vas, da jih po svoji uvidevnosti pri razsoji upoštevate. Ob priliki obcnega zbora JSZ in proslavi 40 letnice kršcanskosocialisticne­ga gibanja se je predsednik JSZ g. Srecko Žumer v imenu JSZ jasno in dolocno izrekel za socializem. Rekel je: »Socializem je torej stremljenje po pravicni dru­žabni ureditvi in boj proti individualisticni kapitalisticni družbi. Socializem ni že marksizem in ni že boljševizem. Socializem je zase gospodarsko stremljenje. To stremljenje pa mora nujno sloneti na eticno pozitivnih ali negativnih na­celih. In ravno zato mora imeti socializem glede eticnih nacel svojo oznacbo: kršcanski, marksisticni itd. - Pot do socialisticnega mišljenja je težka in dolga. Kdor hoce biti pošten socialist, mora priznavati in upoštevati vse elemente, ki podpirajo socialisticno gibanje. Tak važen element je marksizem kot znanstve­no utemeljen nauk, kot kritika kapitalizma. Kot takega ga priznavamo, odkla­njati pa ga moramo kot svetovni nazor. Kot tak ne koristi socializmu, ampak mu je v škodo.« Po besedilu, ki ga je objavila Del. Pravica z dne 7. 6. 1934. Podobno piše v majski številki »Beseda«, ki pravi med drugim, da »odkla­nja vse doktrine in vsako avtoritativnost v gospodarskih in socialnih vprašanjih in skuša to vprašanje reševati iz lastne presoje in na podlagi lastnega gledanja gospodarskega in socialnega dogajanja« ter zato »skuša izkljucno gospodarska in družabna vprašanja [str. 2] lociti od vere in svetovno-nazorne usmerjenosti, ker je prepricana, da je mešanje enega podrocja z drugim v kvar tako veri, kakor slovenski splošnosti.« Ugotavljamo, da so bile od strani JSZ izrecena gornja nacela, ki so za nas vsaj sporne in radi katerih smo se obrnili na Vas. Svoj odgovor na pisanje »Be­sede« smo objavili na uvodnem mestu v zadnji številki »Bodocnosti«, ki jo prilagamo. Pripomniti moramo, da želim predvsem jasnosti v tem, ali je pisanje »Be­sede« in ali so njeni nazori taki, da morejo na katolike vplivati pozitivno-vzgoj­no v smislu katoliških-verskih naukov in buditi tudi v gospodarskem in so­cialnem življenju pravega katoliškega duha. To predvsem radi tega, ker njeno pisanje vpliva na delovanje JSZ in ker je po dolocnih izjavah clanov nacelstva »Beseda« idejno glasilo JSZ. Razjasnitve v vseh teh zadevah pa ne pricakujemo in želimo samo mi, ampak tudi ostali katoliški krogi. Pokazalo se je to že v pi­sanju »Slovenca«! in v novejšem casu tudi »Kresa«, ki je objavil o tem v junijski številki clanek izpod peresa dr. A. Zupana. V trdnem prepricanju, da nam bodete v vsem tem pokazali jasno zacrtano pot, po kateri nam je iti, Vas prosimo, da blagovolite sprejeti izraze naše najglo­blje vdanosti. V Ljubljani, dne 3. julija 1934. [Žig društva in podpis tajnika in podpredsednika.] Priloga 15: Predlog Društva združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije JSZ o ustanovitvi enotne organizacije, april, 1935. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (prepis, tipkopis, 2 str.). PREDLOG Društva združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije v Lju­bljani Jugoslovanski strokovni zvezi radi ustvaritve enotnega strokovnega in stanovskega gibanja slav. katoliškega delavstva in namešcenstva. V namenu skupnega in sporazumnega delovanja se ugotovi in sklene: 1. Obe strokovni organizaciji ostaneta kot doslej popolnoma samostojni. 2. Izkljucna pravica in dolžnost J.S.Z. je strokovno organizirati katoliško delavstvo, izkljucna pravica in dolžnost Združenih je strokovno organizirati ka­toliško namešcenstvo. 3. J.S.Z. v treh mesecih po podpisu medsebojnega tozadevnega dogovora likvidira in razpusti SZPTNJ in spremeni pravila vseh tistih strokovnih skupin, ki dopušcajo mešano clanstvo. 4. Idejni temelj strokovnega udejstvovanja obeh organizacij je izkljucno nauk katoliške cerkve in enciklike, ki obravnavajo socialna vprašanja. 5. Obe organizaciji zavracata marksizem in kolektivizem kot svetovni na­zor in kot kritiko sedanjega družabnega in gospodarskega reda. 6. Nobena organizacija ne sme postati instrument kakršnegakoli politicne­ga udejstvovanja. [str. 2] 7. Aktivno sodelovanje med obema organizacijam posreduje in vodi stalen skupen svet (odbor, zbor) v katerega delegirata obe organizaciji po dva poobla­šcenca in po enega zastopnika svojega tiska. 8. Svetu (odboru, zboru) predseduje predsednik, ki ga po sporazumu obeh organizacij doloci škof. 9. V delokrog tega sveta (odbora, zbora) spadajo vsa nacelstva ter ona stro­kovna in stanovska vprašanja, ki so obema organizacijam skupna. Prav posebno pa spada v njen delokrog nadzorstvo tiska obeh organizacij. 10. Svet (odbor, zbor), sklepa soglasno. Ce v kakem vprašanju ni soglasja, odstopi tako zadevo obema organizacijama, da jo rešita. 11. Obe organizaciji se zavežeta, da pri volitvah zastopstev v socialne zavo­de in ostala stanovska predstavništva nastopata z enotno listo. Društvo združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije v Ljubljani Baš, l. r. t. c. predsednik Cešnovar l. r. t. c. tajnik v. z. Priloga 16: Pismo JSZ Društvu združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije. Ljubljana, 4. 4. 1935. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (prepis, tipkopis, 1 str.). Opr. št. 542/35 Ref. L/K Ljubljana, 4. aprila 1935 P. n. Društvo združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije, Ljubljana Jugoslovanska strokovna zveza v Ljubljani ne more sprejeti Vašega nacrta za enotno strokovno organizacijo kršcanskih namešcencev, ker sloni ta nacrt na dveh paralelnih organizacijah in ne na nacelu enotne organizacije, pa tudi zato ne, ker ne sloni na demokraticnih principih. V iskreni želji, da pride cimpreje do enotne strokovne organizacije name­šcencev s kršcanskim svetovnim nazorom, to je med našo namešcensko zvezo in Vašim društvom, ter povdarjajoc ugotovitev razgovorov z dne 27. 3. 1935, da ni med obema organizacijama osnovnonacelnih diferenc, in da so razlicni le pogledi na organizacijski sestav, predlagamo sledeci nacrt za ustanovitev eno­tne strokovne namešcenske organizacije: 1). Vsi namešcenci se organizirajo v namešcenski zvezi v okrilju J.S.Z. 2). Z ozirom na to, da je za borbo namešcencev treba drugacnega postopa­nja kot za borbo delavcev, prizna J. S. Z. namešcenski zvezi posebno avtonomijo. 3). Avtonomija namešcenske zveze v okviru J.S.Z. se doloci s posebnim poslovnikom, ki ga sestavi paritetna komisija iz obeh organizacij. Ker nimata dve istonazorni namešcenski strokovni organizaciji pravega raison d‘etre, nasprotno, razdvajata namešcence istega nazora v njihovi borbi in tako ne dajeta prave moralne opore lastnim clanom, pac indirektno podpirata nasprotnike, pricakujemo, da bo ta naš predlog mogel služiti za ustvaritev eno­tne namešcenske organizacije in tako pomagal do strokovne skupnosti vseh, ki priznavajo kršcanski svetovni nazor, kajti le skupna borba vseh bo dosegla skupne uspehe. Dosedaj namrec ni namešcenstvo smo zase izvojevalo nobene pomembne zašcite, ampak le skupno z delavstvom, oziroma je delavstvo stalo v prvih bojnih vrstah in doseglo vsaj nekaj uspehov zase in za namešcenstvo. V gorenji zadevi želimo, da se vrši razgovor v torek, dne 9. aprila ob 19. uri v prostorih J.S.Z. Ce pa to ne bi bilo mogoce pa v prostorih Akademskega doma. Pricakujemo tozadevnega cenj. sporocila in beležimo s kršcansko socialnim pozdravom! Žumer Srecko, l. r. t. c. nacelnik Rozman Joško, l. r. tajnik Priloga 17: Pismo JSZ Društvu združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije. Ljubljana, 12. 4. 1935. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (prepis, tipkopis, 1 str.). Opr. Št. 586/35 Ref. L/K Ljubljana, 12. aprila 1935 P. n. Društvu združenih zasebnih in trgovskih namešceno Slovenije v Ljubljani Na Vaš predlog za enotno strokovno in stanovsko gibanje slov. katoliškega delavstva in namešcenstva izjavlja nacelstvo J.S.Z.: 1). Enotno strokovno gibanje delavstva in namešcenstva je mogoce samo v enotni organizaciji. To je potrebno radi majhnega števila slovenskega naro­da, dvakrat potrebno radi defenzivnega zadržanja slov. katolicanov v javnem udejstvovanju. 2). Razgovori o enotnem strokovnem gibanju delavcev in namešcencev so imeli že v pocetku predvideno enotno organizacijo, kajti svoj izvor imajo ti razgovori v dejstvu, da imamo in ker imamo dve organizaciji. 3). Zato bazira naš predlog na principu enotne strokovne organizacije s primerno avtonomijo za namešcence, kakor to zahteva razlicen nacin uspešne borbe. 4). Enotno strokovno organizacijo predvideva tudi Vaš predlog, toda šele v naslednji etapi sporazuma. 5). Vaš predlog pa ne nudi nobene garancije, da bo druga etapa sporazuma sploh kedaj nastopila, niti v kakšnih okolišcinah niti pod kakšnimi pogoji. 6). Vaš predlog bi z izlocitvijo pravice do namešcenske organizacije nujno oslabil J.S.Z. že pred zadnjo etapo, šele morebitnega bodocega sporazuma, kar bi škodovalo J.S.Z. v nastopih proti drugim strokovnim organizacijam, ki stoje na materialisticnem svetovnem nazoru. Ne škodoval bi pa le J.S.Z. ampak celo­tnemu kršcanskemu strokovnemu gibanju. 7 Ce bi bil Vaš predlog realiziran, bi za bodoce volitve v Delavsko zborni­co in druge socialne inštitucije mogla katerakoli stranka oziroma samostojna organizacija staviti druge tak pogoje, da bi do sporazuma sploh ne prišlo in rezultat bi bil, da nobena stranka pri volitvah ne bi mogla nastopiti, J.S.Z. ne, ker ne bi imela organizacije namešcencev, Vaše društvo ne, ker ne bi imelo or­ganiziranega delavstva. Slovenski katolicani pa te pravice ne smemo postaviti v nevarnost, še manj se ji odreci. 8) a.) Ker Vaš predlog ne obsega bistva sporazuma enotne organizacije, ampak bazira na sedanjem stanju dveh organizacij, kar smatramo oboje za nezdravo. b.) Ker Vaš predlog ne daje noben garancije da bi, ce tudi v etapah, kedaj prišlo do enotne organizacije. c) Ker sami predvidevate kot dokoncno obliko enotnega strokovnega giba­nja enotno strokovno organizacijo. Predlagamo, da služi kot baza za bodoce razgovore naš predlog z dne 4. 4. 1935. štev. 542/35, ki vse to obsega in vljudno prosimo, da nam javite datum, kraj in uro za te razgovore. Kršcansko socialni pozdrav: Žumer Srecko, l. r. t. c. nacelnik Rozman Joško, l. r. tajnik Priloga 18: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 27. 4. 1935. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 1 str.). Opr. št. 673/35 Ref. L/K Ljubljana, 27. 4. 1935 Prevzvišenemu dr. Gregoriju Rožmanu škofu v Ljubljani Ker ste se, Prevzvišeni, živo zanimali za razmerje med J.S.Z. in Društvom združenih namešcencev kakor tudi za svojstev obeh organizacij, si dovoljujemo poslati Vam prepise predlogov za združitev. Na podlagi predlogov boste, Pre­vzvišeni, sami mogli zavzeti zdravo stališce. Pripominjamo le toliko, de je predlog Združenih za J.S.Z. nesprejemljiv, dokler je v veljavi sedanji zakon o Del. zbornicah, v katerih so združeni delavci namešcenci, ker se sicer odrecemo možnosti udeležbe pri volitvah v Delavsko zbornico. Na naša tozadevna pojasnila z dne 12. aprila 1945 nismo prejeli od Zdru­ženih nobenega poziva za nadaljevanje razgovorov in zato moramo smatrati, da so Združeni prekinili pogajanja z J.S.Z. za združitev obeh organizacij. Zato J.S.Z. odklanja odgovornost za vse zle posledice, ki bi mogle izvirati iz obstoja dveh kršcanskih strokovnih central. Sprejmite, Prevzvišeni, tudi ob tej priliki izraze naše spoštovanja in sino­vske vdanosti. Žumer Srecko, l. r. t. c. nacelnik Rozman Joško, l. r. tajnik11461145 Lastnorocni podpis. 3 priloge Priloga 19: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 2. 9. 1935, in odgovor 3. 9. 1935. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 3 str., rokopis, 1 str.). Opr. št. 1316/35 Ljubljana, 2. september 1935 Prevzvišeni gospod dr. Gregor Rožman, škof Ljubljana »Slovenec« z dne 25. 8. 1935. naznanja v svoji delavski prilogi ustanovitev nove delavske strokovne organizacije. Slovenci bomo imeli tako dve delavski strokovni organizaciji na katoliških nacelih, kar bo po našem trdnem prepricanju v korist marksizmu in komuniz­mu na eni strani, ter kapitalizmu na drugi strani, nasprotno pa v škodo kršcan­skemu delavstvu in celi slovenski skupnosti ter brez dvoma celo katoliški veri sami. S prico tega dejstva, ki mora roditi zle posledice za enotno katoliško fron­to, cutimo dolžnost, da Vas na to opozorimo z namenom, da medsebojni boj slovenskega kršcanskega delavstva preprecite s svojo avtoriteto, posebno zato, ker ste svoj cas sami izjavili, da ne trpite dveh kršcanskih delavskih organizacij. Odlocno odklanjamo ocitek, da je nova delavska strokovna organizacija ustanovljena radi premajhne katoliške usmerjenosti J.S.Z. Osebno skušamo biti dobri katolicani. Pa tudi v organizaciji teh nacel nikdar nismo opustili, naspro­tno, vedno mocno povdarjali tako v »Delavski Pravici« kot na zborovanjih, sho­dih in obcnih zborih. Odklanjamo tudi sumnicenje, da je nova delavska organi­zacija potrebna vsled premajhne delavnosti J.S.Z. Dokaz temu je visoko število clanstva, kakršnega J.S.Z. še nikdar ni imela. Ko je dr. Gosar šel iz organizacije, se je »Delavske Pravice« tiskalo 1.500 izvodov, danes jo tiskamo v 4.000 izvodih. Dokaz o agilnosti organizacije in navezanosti clanstva na organizacijo so leto­šnji delavski tabori. Tako je bilo na sv. Joštu nad 4.000 udeležencev kljub temu, da sta se za Gorenjsko že preje vršila dva delavska tabora. (Sv. Jurij pri Tržicu in na Homcu). Resnicni vzrok za ustanovitev nove delavske organizacije vidimo v politiki katoliških konservativnih krogov. Že od 1. 1922. (shod pri Košaku) je kršcansko delavstvo stremelo za vecjo vpoštevanostjo v politicni stranki SLS in obenem zahtevalo vecjo neodvisnost strokovne organizacije od politicne stranke. Kljub temu da je delavstvo organizirano v JSZ vršilo v polni meri svojo dolžnost do politicne stranke, je bilo od vpliva v stranki odrivano in od vodstva prezirano. Vodstvo stranke je strokovno organizacijo JSZ smatralo zgolj za agitacijsko ce­lico politicne stranke. Vsled tega nezdravega razmerja med politicno stranko in strokovno organizacijo se strokovna organizacija ni mogla prav razvijati. Saj je mnogo zavedno katoliških delavcev bilo strokovno organizirano pri marksistih, tako celo Orli in lani clani Marinih družb. Radi premajhne borbenosti tedanje JSZ in prevelike odvisnosti od politicne stranke so tudi katoliški delavci bili mnenja, da morejo svoje delavske interese dostojno braniti le v marksisticnih organizacijah. [str. 2] Ko se je pa borbenost v JSZ dvignila, so katoliški konservativni krogi pri­celi nastopati proti JSZ. Odvzeli so ji denarne podpore, da bi tako morala v bor­bi omagati. Ker je vzdržala ta napad so že 1. 1926 padli predlogi za ustanovitev nove delavske organizacije. Za casa volitev v Pokojninski zavod (l. 1926.) so poživili Vrtovcevo namešcensko organizacijo, ki je na hitrico sklenila sporazum z marksisti in narodnimi socialisti preko in celo proti JSZ. To namešcensko organizacijo »Združenih privatnih in trgovskih namešcencev« so za casa za­dnjih volitev v Delavsko zbornico (1. 1933.) zopet poživili. Kljub prizadevanju JSZ za enotno listo se je pri teh volitvah dogodilo, da so kršcanski namešcenci šli loceno na volitve. Še vec. Na deželo so pošiljali nepodpisane in duhovšcini celo po g. Gabrovšku podpisane okrožnice, da je JSZ marksisticna organizacija. »Slovenec« ni hotel prav nic pisati o volitvah za delavce z namenom, da osla­bi JSZ. Kljub temu zahrbtnemu in ocitnemu nasprotovanju ter obrekovanju je J.S.Z. zbrala nad 10.000 glasov privolitvah v Delavsko zbornico, kar je naravnost castno pri tolikem nasprotovanju v katoliških vrstah poleg borbe z marksisti in nacionalisti, in pri težkem denarnem položaju organizacije. Po volitvah v Dela­vsko zbornico smo lani in ponovno letos skušali doseci z društvom »Združenih namešcencev« enotno strokovno organizacijo vseh kršcansko mislecih delav­cev in namešcencev. Ni nam uspelo pri vsej popustljivosti in iskrenosti, ker so Združeni baje dobili migljaj, da do sporazuma ne sme priti. L. 1930., ko je bilo politicno življenje enotno smo predlagali, da naj se bo­doca stranka organizira na stanovski podlagi. Razgovori o tem so bili prekinjeni ne po naši krivdi in še danes ne vemo zakaj niti se niso obnovili leto pozneje, ko je izšla papeževa okrožnica Quadragesimo anno, ki priporoca stanovsko zdru­žitev družbe. Pri snovanju sedanje stranke JRZ ni prišlo med vodilnimi politiki in zastopniki JSZ niti do najmanjšega razgovora. Naše mnenje o razmerju med politicno stranko in strokovno organizacijo smo že veckrat povdarili in ga ponavljamo; Politicna stranka je potrebna; po­trebna je strokovna organizacija. To naj bi bili dve paralelni organizacij, ki se medsebojno podpirata. Ne sme pa biti strokovna organizacija dekla politicni stranki, ker s tem izgubi svoj strokovni znacaj in mora izgubiti borbenost. Brez te pa strokovne organizacije ni. S tem, da je ustanovljena nova delavska strokovna organizacija, je JSZ iz­rinjena iz politicnega sklopa slovenskih katolicanov. S tem je zanešen spor med kršcansko delavstvo in namešcenstvo. Iz tega boja morajo najvec pridobiti le nasprotniki katolicanov. Posledice tega bodo porazne ne le na strokovnem am­pak tudi na politicnem predvsem pa na verskem polju. Z novo delavsko stro­kovno organizacijo je politicni plus le navidezen. Nova delavska organizacija bo nujno prišla do istega stališca glede razmerja med politicno stranko in stro­kovno organizacijo, kakor je prišla JSZ, ako bo hotela biti res strokovna organi­zacija in se bo hotela strokovno udejstvovati; ce pa tega ne bo, bo obsojena na brezpomembno vlogo životarenja. Na drugi strani pa bo delavstvo, organizirano v JSZ, ki je sedaj izrinjena iz politicnega sklopa in ima v naši organizaciji svojega konkurenta, prisiljena iska­ti nekje politicno oslonitev, ali pa kakorkoli ustanoviti svojo politicno stranko. Razcep v politiki je nujen, ako se izvrši razcep na strokovnem polju. [str. 3] Ce je bil kedaj neprimeren cas za cepljenje sil in za razdore, je to današnji cas. Razdvojiti to, kar je še ostalo, ali razdvojitev dopustiti, se nam zdi silno nevarno, riskantno in odgovornosti polno. Dvakrat nevaren pa je razdor med katoliškim delavstvom z ozirom na mocno gibanje komunizma, ki crpa netivo v res žalostnih gospodarskih in socialnih razmerah. Da preprecimo razdor, ki je na vidiku v že jasnih obrisih, smo smatrali za potrebno, Prevzvišeni, da Vas opozorimo na preteco nevarnost. Ako pa bo šel razvoj naprej, kakor ga moremo predvidevati, moramo odklanjati odgovornost za vse zle posledice in sprejeti vsiljeno nam borbo. Zelo bi nas veselilo, ako nas v primeru potrebe kake podrobne informacije izvolite poklicati na razgovor, na katerega se bomo odzvali z veseljem. prejmite, Prevzvišeni, izraze naše sinovske vdanosti. Žumer Srecko, t. c. nacelnik Rozman Joško, tajnik11471146 Lastnorocna podpisa in žig JSZ. *** 3. 9. 35. Odgovor Jugoslovanski strokovni zvezi v Ljubljani. Porocilo z dne 2. t. m. štev. 1316/35 sem prejel. »Slovenca« nisem bil prej cital, ker sem bil 25. avg. na potu in sem list samo površno pregledal. Zdaj sem doticno notico precital in moram reci, da me je iznenadila, ker o zadevi nisem bil prav nic obvešcen. Te dni pa odidem na daljšo pot in tako ne morem ustno o zadevi razgovarjati, upam pa, da po vrnitvi še ne bo prepozno. Kolikor v dveh dneh utegnem, bom zadevo skušal razcistiti. Pozdravlja Priloga 20: Zapisnik sestanka v Celju med zastopniki JSZ, ZZD in DZZTNS. Celje, 15. 12. 1935. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 1 str., kopija). ZAPISNIK sestanka v Celju dne 15. decembra 1935, ki se je vršil v navzocnosti delegi­ranih zastopnikov JSZ, ZZD (Zvezda združenih delavcev) in Društva zasebnih in trgovskih namešcencev z namenom, da se združijo vsi kršcanski delojemalci t. j. delavci in namešcenci v enoten strokovni pokret. Sklenili so sledece: 1. Naj se vrši enoten delojemalski pokret v okviru JSZ. 2. Da se to doseže, bodo clani vseh dosedanjih organizacij sporazumno pripravili osnutek demokratiziranih pravil JSZ, ki naj ga ta na prvem prihodnjem obcnem zboru predloži v potrditev. 3. Takoj, ko bo izdelan osnutek novih pravil, pristopijo clani ZZD in Dru­štva zasebnih in trg. namešcencev v JSZ, da si tako pridobijo polne clanske pravice do tega obcnega zbora. 4. Ko se te priprave izvršene, likvidirata obe zvezi združenih (= ZZD in Društva zasebnih in trg. namešcencev). Celje, dne 15. 12. 1935. Koprivec Mati [!], lr., A. Lešnik, lr., Jurac, lr., Hrastelj, lr., Smersu, lr., Ho­cevar, lr., Kocmur, lr., Ing. Žumer, lr., dr. Jakob Aleksic, lr., Kores Martin, lr., Preželj, lr., Oberžan, lr.,11481147 Lastnorocna podpisa in žig JSZ. Priloga 21: Pismo škofa Ivana Tomažica škofu Gregoriju Rožmanu. Maribor, 11. 2. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 3 str.). Maribor, dne 11. febr. 1936. Prevzvišeni, Pred vsem se Vam iskreno zahvaljujem za knjižico, ki mi bo dragocen in koristen spomin; za domacno gostoljubnost v Vaši hiši; zlasti za prijateljsko za­upanje, ki ste mi ga pokazali tekom razgovorov. Bog placaj! Vedno bolj prav se mi zdi, da v Zagreb ne grem. Cestital bom, najbrž br­zojavno, doma pa imel slovesno sv. opravilo za papeško proslavo. Doma sem našel slicen dopis iz Krka, kakor ste ga Vi dobili. Pripombe k adresi niso neu­temeljene. Jaz pred odhodom z doma v resnici nisem imel casa, da bi besedilo tako strogo analiziral. Pristal sem na svoj podpis, dasi se mi je marsikaj zdelo pretirano. Meni bo cisto prav, ako so se doticne pripombe upoštevale. Prilagam doticni /1 recept. Bog daj, da bi prizadetemu bilo pomagano. - O pravilih za »Mladce« bom še govoril z g. Richterjem, potem pošljem svoje opazke. Ne malo me vznemirja, kar ste mi povedali o razdvoju med akadem­sko mladino, kar vem o trenju med srednješolci, in kar cepi na dvoje dela­vske vrste. V vseh treh primerih gre za ljudi, ki javno zatrjujejo, da hocejo biti korektno-katoliški. Ko sem prišel domu, sem precital Del. Pravico od 6. t.m. Hudo me je zabo­lelo. – Obenem sem dobil v roke nasprotne liste, med njimi tukajšnje (nemško) socijalisticno glasilo Volksstimme. Z užitkom in z naslado se tu poroca o sporih med »klerikalci« in »kršc. socijalci«! – Istocasno mi je bil doposlan »Vecernik« s porocilom, v kakšno protikatoliško demonstracijo se je razvil pogreb + šolsk. upr. Hrena po starokatoliškem obredu. – In v prosvetnošolskih zadevah: nena­klonjenost napram katoliški Cerkvi. In miselnost na Hrvatskem! V takšni dobi bo razdor v lastnih vrstah mogel imeti najusodnejše, nepo­pravljive posledice, tembolj, ce bi slov. škofa ne zavzela enakega stališca. Tukaj so razmere manj napete. »Naši se s tukajšnjimi zastopniki JSZ cisto dobro razumijo«, mi je danes nekdo rekel [str. 2]. V skrbi za prihodnost mi je g. Dr. Aleksic na moj poziv izrocil svoje mne­nje, ki je mnenje tukajšnjih krogov, in svoj predlog /2,3. Meni se zdi predlog uvaževanja vreden. Gre vsaj za poskus sprave, ki bi bila nepreglednega pomena. Cimbolj premišljujem zacetkom omenjene primere, tembolj se nagibam k prepricanju, da bi - rebus sic stantibus – kazalo, ravnati se, ne po Jan.2,15., ampak mnogo bolj po Is. 42,3. Na obeh mestih je govor o božjem Zvelicarju, ki je prišel iskat in zvelicat, kar je izgubljenega. Ce bi Prevzvišeni v principu bili za skupen posredovalni nastop, ki bi se moral zgoditi cimprej, bi prosil tozadevnega kratkega obvestila. Poslal bi takoj predlog za besedilo, ki bi ga Vi izpopolnili ali preuredili; pred odhodom v Beo­grad bi stvar mogla biti izvršena. Zelo se priporocam v molitev, Vaši Prevzvišenosti iskreno in hvaležno vdani Dr. Ivan Tomažic lavantinski11491148 Prim. Klemen Turnšek, Razvoj in delovanje delavskih sindikalnih organizacij v Celju od leta 1930 do 1941, diplomsko delo, mento­rica Jerica Vodušek Staric, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Maribor 2011, str. 37. [str. 3, Priloga] 1. Razcep v vrstah kršcanskega delavstva in namešcenstva je nesreca za vse slovenske katolicane. Veseliti se ga morejo le sovražniki sv. vere in sloven­skega katoliškega ljudstva, nam pa je v ponižanje in sramoto. Saj ni dvoma, da je v opreki z zapovedjo kršcanske ljubezni, in da je na mestu beseda sv. Pavla: »Ce se pa med seboj ujedate in grizete, glejte, da se med seboj ne pokoncate« (Gal.5,15). 2. Vse, kar se da in sme, se mora storiti, da se ta spor likvidira. Za to je treba poleg iskrene volje nekih jasnih, trdnih osnov, da se rešijo preporna vpra­šanja, doseže soglasje in po možnosti onemogoci novo razdvojenje. Te osnove so dane – splošno - v obeh papeških socialnih okrožnicah Rerum novarum in Quadragesimo anno, – in posebej v tistih papeških izjavah, ki urejajo odnos strokovnih organizacij do Katoliške akcije, to so pisma: španskemu primasu z dne 9. nov. 1929, argentinskim škofom z dne 4. febr. 1931, in kolumbijskim škofom z dne 20. jun. 1934. Tu je treba vzeti idejno podlago. 3. Za izhodišce ali splošni okvir pa naj se vzame tako zvani celjski protokol z dne 15. dec. 1935, ki sta ga podpisali obe sporni stranki in ga doslej niti ena niti druga ni preklicala. Treba je le, da se nemudoma pristopi k (rešitvi) izvršitvi sklepov tega protokola. 4. V ta namen naj se sestavi posebna komisija, morda tako: Oba prevzv. Ordinarija, mariborski in ljubljanski, s skupno vlogo povabita in pozoveta obe sporni podpisnici celjskega sporazuma, da izbereta iz svoje sre­de vsaka po 2 pooblašcena delegata (1 za delavstvo, l za namešcenstvo) za to ko­misijo, v katero imenujeta tudi oba prevzv. Ordinarija dva svoja pooblašcenca (strokovnjaka). Ta šestclanska komisija naj izdela v smislu celjskega zapisnika nova pravila JSZ, tako da bodo odgovarjala v vsakem oziru smernicam, izraže­nim v zgoraj navedenih papeških dokumentih (gl. tudi: J. Pizzardo, Katolicka akcija, str. 17–18). 5. Nova pravila se predložijo obema Ordinariatoma v potrditev, nakar se pristopi k izvedbi. Obenem imenujeta oba prevzv. Ordinarija, vsak za svojo ško­fijo, po enega cerkvenega asistenta – specializiranega duhovnika –, da v bodoce usmerjata strokovno organizacijo delavcev in namešcencev v duhu Katoliške akcije, kakor to pricakuje in zahteva sv. oce. 6. Nemudoma naj se pozove obe sporni organizaciji, da do nadaljnjega prenehata z akcijo (po casopisju ali v okrožnicah), ki bi mogla nasprotno stran­ko žaliti ali ustvarjati ovire za dosego sporazuma v imenovani komisiji. 7. Ako bi se katera izmed obeh spornih strank ne marala odzvati vabilu k spravi, naj se od obeh Ordinariatov na nek nacin oznaci kot napadalka in krši­teljica, da bo duhovšcina in delovno ljudstvo vedelo, kako mu se mu je ravnati. Priloga 22: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 22. 2. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 1 str.). Opr. št. 348/36. Ref. Ž/K Ljubljana, 22. februarja 1936 Prevzvišeni! Potrjujemo prejem Vašega cenjenega pisma. Nacelstvo JSZ je v svoji seji dne 21. t.m. z ozirom na predloge, stavljene v dopisu, obravnavalo in dolocilo v predlagano komisijo nacelnika Srecko Žumra in podnacelnika Jože Gostincarja. K predlogu pod b) javljamo Prevzvišenemu, da je JSZ v smislu celjskega dogovora že pripravila spremembo pravil in predložila dne 22. decembra seji vodstva, ki je to spremembo soglasno odobrila s sklepom, da se ta sprememba predloži obcnemu zboru v potrditev. Nacelstvo JSZ iskreno pozdravlja korak obeh Prevzvišenih in želi, da se nastale razmere cimpreje konsolidirajo in tako pridemo ponovno do enotne kršcanske delavske organizacije. Beležimo z izrazi odlicnega spoštovanja Udani Žumer Srecko, t. c. nacelnik Rozman Joško, tajnik11501149 Lastnorocni podpis. Priloga 23: Pismo ZZD in DZZTNS škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 29. 2. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 1 str.). opr. št.: 49/1935-36. Ljubljana, 29. 2. 1936. Prevzvišeni gospod knezoškof! V prijetni dolžnosti potrjujemo, da smo dne 18. februarja t. l. prejeli Vaše pismo. Vaš poseg v spor med kršcanskim delavstvom in namešcenstvom nas je razveselil. Prepricani smo, da bo le z Vašo pomocjo in z Vašo avtoritativno od­locbo prišlo do enotnosti. Ves cas smo delali na tem, da se pri nas delavski in namešcenski pokret spravi v sklad s katoliškim socialnim naukom. Vljudno Vas pa obvešcamo, da smo mi s svoje strani Celjski sporazum z dne 15. decembra pr.1. preklicali in sicer dne 12. 2. 1936. Ker JSZ svoje akcije, mislimo namrec pridobivanja clanstva in informativ­ne službe ne bo mogla opustiti, zato smatramo, da tudi mi nismo vezani ustaviti akcije. Ustavili pa bomo s svoje strani vsako napadanje in polemiziranje. V komisijo imenujemo kot svoje zastopnike gg. Kremžar Franca, in Godi­no Joškota, misijonarja v Grobljah. Predsednik: Jonke Jože Tajnik Preželj France Predsednik: Smersu Rudolf Tajnik: Cuderman Vilko11511150 Lastnorocna podpisa in žig JSZ. Priloga 24: Spomenica ZZD in DZZTNS škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 29. 2. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 10 str.). Prevzvišeni gospod knezoškof! Vaš odlocen poseg v spor, ki je nastal v vrstah kršcanskega delavstva in namešcenstva, nam je vlil novega upanja in poguma. Nismo vec upali na kako spravo, zakaj borba med Jugoslovansko strokovno zvezo in nami je šla v smeri popolnega preloma. Zopet živimo v prepricanju, da bo vendarle zmagala stvarnost in da si bo cista resnica utrla široko pot med množico slovenskega delovnega ljudstva. Samo cista resnica, kakoršno uci katoliška Cerkev, brez vsake tuje ucenosti, more osvoboditi delovno ljudstvo. Želja po cisti katoliški resnici je tudi nas pri­klicala v življenje. Ker pa smo v zadnjem casu slišali, da se nasprotna stranka v borbi z nami poslužuje tudi neresnice, Vam pišemo to pismo, ki naj nekoliko bolj osvetli se­danji položaj. Kršcanski socialisti. Boli nas, da si katoliško delavstvo v Sloveniji ni v celoti osvojilo socialne­ga nauka katoliške Cerkve, temvec je imelo proti njemu pomisleke. Ni zaupalo vanj, zato se ga tudi ni z vsem srcem oklenilo. Le tako je zmota lahko med nje zašla in med njimi našla ugodna tla. Zmotni marksisticni nauki so tako preželi srca nekaterih, da se je v njih naselilo sovraštvo, ki je našlo izraza v razredno bojnem razpoloženju, zlasti proti katoliškim pridobitnim krogom, pa tudi proti vsem tistim, ki se s pisanjem in nastopanjem kršcanskih socialistov niso strinjali. Tako smo že pred leti prišli do dejstva, da se je organizirana slovenska katoliška skupnost znašla v dveh tabo­rih: v kršcansko-socialisticnem [str. 2] na eni in v solidaristicnem, kakor so ga kršcanski socialisti sami imenovali, na drugi plati. Kršcanski socialisti so trdili, da »obstojata dva socializma.« »Prvi solidarizem« in k temu so prištevali, vse kar ni bilo z njimi,« ki hoce v duhu religije prenoviti svet. Je brezrazreden, ne govori o proletarijatu in ne o buržuaziji, vso družbo smatra kot eno družino, v kateri pa ni pravega reda, ker ni pravega razumevanja in vzajemnosti v duhu religije.« Drugi »kršcanski socializem« pa stoji na stališcu razrednega boja, ki je moralno upravicen in nujen, zahteva da se ves proletarijat organizira v obrambi pred kapitalizmom. Priznava poleg gospodarskega tudi politicni štrajk, zahteva obratne svete, je brezkopromisen, pozna samo eno prepricanje: socialisticno prepricanje. Gospodarstvu naj se postavi zdrava podlaga, ne vec denarja, am­pak dela in sicer na kolektivisticno socialisticni podlagi. Pravi kršcanski sociali­zem je v katakombah: zato kor je skrajno radikalen, moderno bi rekli: »skrajno levicarski«. In baš zato je možna prej sprava med marksizmom in kršcanskim socializmom, nego med kršcanskim socializmom in današnjim kršcanstvom, ki je poganstvo naše dobe. Tako je pisal »Ogenj« v l. 1928/1929, ki je bil idejno glasilo kršcanskih socialistov. Tudi Jugoslovansko stroko zvezo so sami progla­sili za razredno organizacijo. Krekova mladina proti Orlu. Povsem je razumljivo, da so voditelji katoliški mladinskih organizacij, predvsem pa Orla, svoje clane svarili pred to miselnost jo in povdarjali, da mo­rajo take ideje nujno voditi v komunizem. Kršcanski socialisti so si ustanovili tudi svojo mladinsko organizacijo »Krekovo mladino«. Postavimo, [!] da je za delavstvo bila potrebna posebna kulturna organizacija. Nismo pa [str. 3] mogli razumeti, zakaj se je ta postavila proti vsem drugim katoliškim mladinskim organizacijam, zlasti pa proti Orlu, ki je bil z njene strani deležen hudih napadov. Razni clankarji v »Ognju« so opetovano – sicer brez direktne navedbe, toda vendar dovolj jasno in razumlji­vo se zaletavali v Orlovstvo. Smešili so disciplino, norcevali se iz podrejenih in nadrejenih edinic (dasi ima te vpeljane vsaka organizacija – tudi jih jo imela »Krekova mladina« s svojim vrhovnim vodstvom), ogabno so se norcevali z bra­ta Janeza (dr. Ahcina), ki je bil po svojih vzgojnih clankih v »Mladosti« odlicen orlovski delavec. Clankarjem se je jasno videla tendenca, da hocejo Orlovstvo osmešiti, mu s tem vzeti ugled in avtoriteto ter mu tako obcutno škodovati. Za Orla je bil prostor na rdecih platnicah »Ognja« v rubriki: »Boj odmira­jocega rodu«. Ko je bil Orel ukinjen, je tudi »Ogenj« ukinil to rubriko. Mi na to še nismo pozabili. Proti vsem katoliškim organizacijam. Kršcanski socialisti so v »Ognju« vodili tako-le pisanje: »Za proletariat v buržuaznih organizacijah ni mesta, kajti zakrivajo mu oci, da ne vidi potrebne­ga, da presliši klic: proletarci vseh dežel, združite se! V trenutku, ko najvecji problem zgodovine napovedujejo novo zgodovi­no, padajo v prah vse relativnosti in izrazi lagodnega cloveka. Med te izraze in rezultate lagodno-mešcanske miselnosti padajo vsi izrodki liberalne, rodolju­barske, solidaristicne društvenosti.« Kaj naj razumemo pod solidaristicno dru­štvenostjo, ce ne katoliških organizacij? Obcni zbor centrale Krekovih družin je 22. junija 1928 potekel »v zname­nju viharne zmagovitosti in idejne enotnosti«, kakor je pisal »Ogenj«. »Ta obcni zbor se je javno postavil v krog svetovnega proletarijata in prevzel nase križ bodocnosti. Ta kratka in jasna opredeljenost obcnega zbora je tista jasna [str. 4] locitev slovenskih in katoliških duhov. To je tista težka, a dosledna obsodba slo­venskih in katoliških organizacij, ki so brez sorodnega smisla, brez jedra in zato brez upravicenosti.« »S tem obcnim zborom,« tako je pisal »Ogenj«, »so napo­vedali oster in neizprosen idejni boj na vse strani, da bodo ljudje slovenski ra­dostno pomnili trenutek, ko so se vinicar, ucitelj, rudar, dekle, študent, delavec zvezali v nujni in spontano bojeviti zaobljubi!« Odslej naprej je »kršcanski so­cialist delujoc v drugih organizacijah tleca prižigana vrv, do smodnika vodeca, je svet zase, revolucionar, ki ustvarja nov dan«, ki »tke zastavo rdece nedelje«. Tako so se kršcanski socialisti sami izlocili iz skupine katoliških organizacij. Proti zadružništvu. Pred kršcanskimi socialisti ni bilo varno naše zadružništvo. »Sedanje za­družništvo ne zadovoljuje, ker je zgrajeno na solidaristicni podlagi, in solidari­zem zadržuje gospodarski razvoj stanov.« Kaj naj tedaj store proletarci? »Ogenj« odgovarja: To, »da moramo pretrgati z vsemi mešcanskimi zadrugami, ki niso ne krop ne voda, pac pa v službi kapitalizma, zakaj delavski zadrugar gradi pot napredujoci socialisticni armadi.« »Beseda« je l. 1932 v 12. štev. pisala: »Imamo zadružništvo. Toda duh zadružništva je popolnoma skvarjen. Najbolj žalostno pa je, da podpirajo ponekod tako laži-zadružništvo celo duhovniki.« Po samostanskih šolah. Kršcanski socialisti niso pomišljali udariti po samostanskih šolah in njiho­vi vzgoji. »Božjih ljudi smo hoteli v samostanu, pa smo jih dobili vernike, dobre in vzorne, ki molijo vedno in so dobri, ce delajo tako tudi drugi, gredo kakor se jim ukaže. Cesto so njih pobožnost v samostanih hvalili in morda pricakujejo to tudi od ljudi, nezavedajoc so privzgojenega farizejstva v sebi.« [str. 5] (Uciteljstvo vzgojeno v samostanu vzgaja v liberalizem). »Samostani se mi zde kakor trdnjava, ki vabi ceš, saj nam bodo dali clo­veka vrednega, da stopi v svoje poslanstvo v življenju. Pa pošiljajo med narod pogosto le molceco ali pa kricavo in nesamostojno mladino«. »Ogenj« 1928, stran 177. Proti SLS. Stopili so v odkrit boj tudi proti politicni stranki. Pisali so »da so ravno ‚katoliške‘ politicne stranke ustvarile crno ozadje boju malega cloveka za njegove pravice.« Te stranke »so tudi ustvarile politic­no religijo. In ta politicna religija je rodila gibanja, ustanavljala podjetja, kul­turne in gospodarske organizacije in usužnila pravo religijo.« Iz takega pisanja »Ognja« bi lahko delavci dobili vtis, da se je vsa slovenska duhovšcina udinjala stranki in da je Cerkev samo še instrument stranke. »Zato mora proletarska politika hoditi svoja pota. Biti mora brezrazredna. Zato bo treba, ko se bodo snovale politicne stranke, ustanoviti proletarsko stranko Jugoslavije.« »Delavska. Pravica« se je 23. januarja t. l. zaletavala v ljudi, ki so vodili bivšo SLS in vodijo sedanjo JRZ, ceš da »so že skoraj pred 10 leti odtegnili stro­kovni organizaciji katoliškega delavstva v Sloveniji vsako gmotno podporo in uvedli proti njej financni in moralni bojkot.« Znano nam je, da je Jugoslovanska strokovna zveza dobivala nad 1.500 Din mesecne podpore od stranke skozi do njenega razpustu. Ce bi SLS bila proti JSZ, jo gotovo ne bi gmotno podpirala. Mi in sedanja stranka. »Delavska pravica« je 23. januarja t. l. to-le pisala: »Izza zadnjih volitev v Delavsko zbornico je ta krog zacel tudi dejansko napadati tedaj edino organi­zacijo katoliškega delavstva, tudi z obrekovanji in je koncno ustanovil še [str. 6] konkurencno organizacijo vse z namenom, da unici JSZ in to samo zato, ker je organizirano delavstvo odklonilo varuštvo ljudi, ki jim je strokovna organizaci­ja samo sredstvo za njihovo politicno udejstvovanje.« Zadnje dni nasprotniki tudi v javnosti govore, da je Zveza združenih de­lavcev dobila od stranke 65.000 Din. Ugotavljamo, da je to navadna laž. Vse stroške za Zvezo združenih delavcev in tudi njenega tajnika placuje iz svojih skromnih prihrankov namešcenska organizacija; ki jih je dobila od Delavske zbornice in Pokojninskega zavoda, torej od ustanov, ki jih namešcenci sami vzdržujemo. »Quadragesimo anno«. Težko nas je dojmilo omalovaževanje »Quadragesimo anno« od strani JSZ. Kako pa je JSZ in kršcansko socialisticni pokret sprejel okrožnico, kažejo sle­dece izjave »Delavske Pravice«. V št. 22 iz l. 1934 piše: »Papeževa okrožnica … , se nam mora cudno zdeti, da bi se sedanji poglavar svete Cerkve na avtorita­tiven nacin s posebno okrožnico zavzel za reakcionarni fašisticni korporacijski sistem in vse druge socialne ali gospodarske nauke obsodil kot protikatoliške. Kdor precita okrožnico samo, se more prepricati, da tega papež ni storil, temvec da so pofašistili papeževo okrožnico le njeni razlagalci.« In še v št. 23 iz l. 1934. »Govor nacelnika JSZ za socialisticno družbo … sedanja kapitalisticna druž­ba propagira fašisticni korporacijski družabni sistem. Ta … sistem je povzet po srednjeveškem korporacijskem družabnem sistemu … Socializem je torej stremljenje po pravicni družabni ureditvi in boj proti kapitalisticni individu­alisticni družbi.« V štev. 34 iz 1. 1934 Važna znamenja: »Zadnje case servirajo delavstvu posebno dve jedili – solidarizem in stanove. Ta jed pa ni okusna, niti ni vsebine, kajti nikjer ni danes solidarizma niti stanov.« [str. 7] Katoliška akcija. Vsem tem zmotam pa so poskušali kršcanski socialisti najti opravicilo še celo v Katoliški akciji in so se nadejali, da bodo tudi tam lahko nemoteno širili svojo akcijo. V letaku »Katoliška akcija« pravijo: »V tem iskrenem pozivu pape­ža Pija XI. k verski obnovi samih sebe in k apostolatu v današnji družbi vidimo v znatni meri potrdilo svojih lastnih teženj, svojega dosedanjega dela, za te vrste versko-obnovitvenega dela smo se zavzemali od samega pocetka in se iskreno radujemo, da bomo mogli zdaj pristopiti k njenemu uresnicenju v vsem našem življenju in v vseh slojih naše družb. brez razlike …« Zveza združenih delavcev. Prevzvišeni gospod knezoškof! Našteli smo nekaj dejstev. Nismo se omejili samo na delovanje v JSZ kot strokovni organizaciji, temvec smo poskušali prika­zati delovanje celotnega kršcansko-socialisticnega gibanja. Ves sporen problem mi tudi tako gledamo – ne Jugoslovanske strokovne zveze, ampak celoten pokret. Ko so torej kršcanski socialisti slovensko katoliško skupnost razdelili v dva tabora, sami sebe proklamirali za prave kristjane in vso ostalo polovico, ki z nji­mi ni soglašala, razglasila za buržujsko in nekršcansko, ko so oklevetali vso slo­vensko katoliško organizirano skupnost, omalovaževali okrožnico Qadragesi­mo anno, smešili papeštvo i.t.d., so se pac sami izlocili iz naše skupnosti. Nismo mi povzrocili razdora, nismo nikogar obsojali, ampak smo samo dokumentirali dejstva in sledili glasu svoje vesti, da udarimo po zmoti, locimo duhove, izve­demo idejno borbo do konca. Da bomo to dosegli, nam je nujno potrebna nova delavska organizacija. Ne osebni interesi, ne politicna strank, ampak zgolj ljube­zen do resnice, do katoliške stvari nas je priklicala v življenje. [str. 8] Poskušali smo najprej kot clani JSZ uveljaviti svoje zahteve. Poslužili smo se zgolj pravic, ki smo jih kot clani JSZ imeli. Žal, nismo uspeli. Ker nas je JSZ znal onemogociti. Z jasnim katoliškim programom med namešcence. Da moremo bolje pojasniti nastanek »Zveze združenih delavcev« in ute­meljiti potrebo nove delavske organizacije, naj povemo, kako smo ustanovili namešcensko organizacijo in kako se je ta razvijala. Ker smo bili pri JSZ onemogoceni, smo jo zapustili. Na pobudo šestih to­varišev se je poživilo »Društvo zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije«. Društvo je stopilo pred slovenske namešcence z jasnim katoliškim programom, odlocno proglasilo smernice papeža Leon XIII. in Pija XI. za idejni temelj svo­jega dela. Naši nasprotniki so tedaj trdili, da je to gibanje neresno in že v za­cetku obsojeno na neuspeh. Prepricani so bili, da bo pri šestorici ostalo. Toda odkritost, idejna jasnost, cista resnica je ugajala slovenskim namešcencem. Or­ganizacija je prvo leto svojega obstoja stopila v volilno borbo ob priliki volitev v Delavsko zbornico. Priborila si jo v njem svoje zastopstvo. Hitro je rastla se znotraj krepila in danes ima okoli 700 organiziranih namešcencev. Vsi ti da­nes manifestirajo in propagirajo ideje okrožnice »Qadragesimo anno«. Našem klicu so sledili tudi tisti, ki so doslej hodili izven katoliških organizacij, pa celo izven Cerkve. V krajih, ki so sicer gnezdišca svobodomiselstva in marksizma imamo danes mocne podružnice. Uvodniki »Bodocnosti« se ne bojijo odbiti ne liberalcev, ne marksistov, ampak vsem prikazujejo cisti katoliški socialni nauk. Luc sveti temi in ogenj greje. Cloveka osvobodi samo cista resnica. Bili smo radikalni v oznanjanju ka­toliškega socialnega nauk, nikdar pa demagogi, ki bi se posluževali marksistic­nih zmot. [str. 9] Pogajanja z JSZ. Jugoslovanska strokovna zveza je cutila našo moc, zato je prosila za po­gajanja, da se doseže sporazum. Mi smo pristali na pogajanje, stavili pa smo sledece bistvene pogoje: Da JSZ opusti in obsodi kršcanski socializem, da se odrece kolektivizmu, preneha z vsakim koketiranjem z marksizmom, ustavi vse pisanje po vseh svojih listih v marksisticnem smislu. Organizatoricno pa smo zahtevali: Priznanje naše organizacije in njene samostojnosti, ukinitev njihove namešcenske organizacije, ki šteje okrog 50 clanov. Idejni temelj obeh organiza­cij je izkljucno socialni nauk katoliške Cerkve. Organizaciji se odrekata politiki, izvolita stalen skupen svet, ki je sestavljen iz enakega števila delegatov obeh organizacij, iz enega delegata tiska od obeh strani. Temu svetu predseduje du­hovnik, ki ga doloci škof. V kompetenco tega sveta spadajo vsa nacelna ter ona strokovna in stanovska vprašanja, ki so obema organizacijama skupna, zlasti pa spada v delokrog tega sveta nadzorstvo tiska obeh organizacij. JSZ na ta predlog ni pristala, ceš da je nedemokraticen, ni hotela pristati na ukinitev svoje namešcenske organizacije in je imela resne pomisleke proti škofovskemu zastopniku. Po dveh letih pogajanj smo ostali na starem. JSZ nas je napadala naprej, propagirala naprej kršcanski socializem in kolektivizem, na clanskih sestankih so govorniki JSZ udrihali po kardinalih, škofih in duhovnikih. Duhovniki, ki so videli naše delo med namešcenci in gledali zmotno po­cetje JSZ, so nas bodrili, naj ustanovimo novo delavsko organizacijo. To smo tudi storili. Kakor ob rojstvu namešcenske organizacije, tudi danes vlada mnenje, da je »Zveza združenih delavcev« nezmožna življenja. Toda trdno smo odloceni delati na stvari in prepricani smo, da bomo kljub vsemu nasprotovanju uspeli, kajti delavno ljudstvo [str. 10] dobro loci resnico od idejne zmede. Ljudje stvari ne sodijo le po pisanju, temvec po dejstvih. Iskreno prosimo. Prevzvišeni gospod knezoškof! Ko Vam izrekamo zahvalo za Vaš odlocen nastop, ki je porok nove dobe v življenju slovenskega kršcanskega delavstva, Vam zagotavljamo, da se absolutno pokoravamo Vaši razsodbi, pu cetudi bo ta za nas obsodba. V Vas gledamo Cerkev, ki nastopa, da zašciti, kar je njenega. Pri tem pa vdano prosimo, Prevzvišeni, da boste pri vsem tem, kar smo Vam povedali s svojo avtoritativno odlocbo dosegli to, da bo enotno katoliško delavsko in namešcensko gibanje slonelo izkljucno na naukih katoliške Cerkve in na smernicah enciklik, ki obravnavajo socialno vprašanje; da bo novo delavsko gibanje obsodilo in zavrglo kršcanski socializem, marksizem in kolektivizem, ker ga je obsodil papež Pij XI. v okrožnici »Qadragesimo anno« (117, 118, 120, 121); da se vsa vzgoja delavske mladine izroci izkljucno in samo Katoliški akciji. Vemo, da boste od nas zahtevali žrtev, na to smo pripravljeni. Želimo pa iz srca, da te žrtve ne bodo zastonj. Kakor imamo veliko upanje, da bo enotno de­lavsko gibanje želo velike uspehe, tako pa imamo tudi bojazen, da bi se ponovili isti dogodki, ki nas danes razdvajajo. Zato bi želeli, v izogib ponovnih nesoglasij in sporov, da se odstranijo iz organizacij vsi tisti, ki so zmoto ucili, jo širili, pa tudi vsi tisti, ki so kot odgovorni to dopustili. Resnicno ne želimo, da bi bilo v teh besedah kaj cloveškega, ampak gleda­mo le na to, kar naj bo v duhovno korist slovenskega delavnega ljudstva. Le tako bomo našli pot, ki nas bo peljala tudi do boljših casov. Ljubljana, dne 29. februarja 1936.11521151 Lastnorocni podpisi in žigi obeh organizacij, ZZD in DZZTNS. Priloga 25: Pismo škofa Ivana Tomažica škofu Gregoriju Rožmanu. Maribor, 27. 3. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 2 str.). Maribor, dne 27. marca 1936. Prevzvišeni, Lepa hvala za danes došli dopis. V smislu tocke a) skupnega pisma od 17. 2. 36 imenujem istocasno za svo­jega zastopnika pri pogajanjih med JSZ in ZZD gospoda Karola Oberžana, dela­vskega kurata (Radvanjska c. 19). V ponovnih pogovorih z njim sem se prepri­cal, da ima v zadevi pravilne pojme in ciste namene, O imenovanju obvešcam obenem obe organizaciji. Kakor je bilo ustno doloceno dne 21. t.m., mu narocam naj sporazumno z ljubljanskim gospodom zastopa med drugim to troje: 1. Izraz »kršcanski socijalist« je nedopusten (ker je socijalist terminus te­chn.za socijalnega demokrata). 2. Centrala JSZ in vsaka od nje odvisna krajevna skupina naj ima ene­ga – izmed 2–3 od organizacije željenih duhovnikov – od škofa potrjenega konzulenta. 3. Mladinska zveza JSZ ozir. njene podružnice morajo brezpogojno stati pod vodstvom od škofa dolocenega duhovnika. Kar je pod 1. v oklepaju, ne bom postavil v dekret. Dostavek med pomišljaji pod 2 se mi zdi potreben v izogib nejasnosti, ki bi mogla postati povod novim nesporazumom. Obenem na ta nacin odpade »imenovanje« od strani škofa, od strani organizacije pa »predlaganje« osebno­sti. Beseda »željen« odgovarja nemški »gewünscht«, ki je seveda bolj prikladna. Ako imate Prevzvišeni proti temu dostavku pomisleke, blagovolite narociti g. Dr. Odarju, da se v zmislu Vaše želje sporazumi z Oberžanom. Kar mi pišete o Jezerskem, marsikateri drugi pojavi in dogodki, izvajanja Dr. Kreka v Beogradu, vse to mi povzroca skrb za nadaljnji razvoj stvari … Pa pri Bogu velja dobra volja, in koncni izid je pri Njem. Iskreno se Vam zahvaljujem za dragi obisk. Najrajši bi Vam ga cimprej vrnil, pa se mi zdi, da ni božja volja, ker zaradi poslov ne morem z doma, in ker vem, kako dragocen je cas za vsakega. Hvala tudi za narocilo pošiljatve. Vse zadovoljno. Jaz sem posebej [str. 2] hvaležen Bogu, ker je vsebina pošiljatve v zvezi z Vašo drobno knjižico storila malo ne cudež pomirjenja. Kako? – to Vam bom prilicno pojasnil. Koncept v zadevi škofa za izseljence, in zavoljo Msgr. E. Beaupina bom oskrbel: sedaj je g. Dr. Cukala bolan na nogi in ne more iz sobe. Zelo se priporocam v memento, Vaši Prevzvišenosti hvaležni in ves vdani + Ivan Tomažic11531152 Sledijo štirje podpisi ter žiga ZZD in DZZTNS. Priloga 26: Pismo škofa Ivana Tomažica škofu Gregoriju Rožmanu. Maribor, 2. 4. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 2 str.). Maribor, dne 2. aprila 1936. Prevzvišeni, Vaš dragi dopis od 29. marca t. l. mi daje zopet upanje, da bi se le mogel najti zadovoljiv izhod, ce je tako božja volja. Zavoljo jasnosti Vam pošljam / prepis svojega odloka za Oberžana in dopisa obema organizacijama. Dopis iz Španije v vcerajšnjem »Slovencu« str. 2 je zanimiv s pogledom na tukajšnje razmere. Prevod nedeljskih in prazniških beril iz S.Z. se istocasno odpošlje z ura­dnim dopisom, v katerem je naveden vzrok zadnje zakasnitve. V marcni št. Slomšekovega Glasnika, katera mi je bila dostavljena pred nekaj dnevi, je bil objavljen samo idejni in provizoricni spored Slomšekovih slavnosti. Podrobni nacrt je bil mislim, da posreceno dolocen na posebnem zborovanju »Slomšekove družine« v preteklem tednu. Bog daj svoj blagoslov! - Ko bo nacrt dostavljen Vam, Prevzvišeni, Vas prosim, blagovolite ga dobroho­tno sprejeti. Nastop deckov in deklic kot zastopnikov raznih strok in poklicev, sem odsvetoval: Nastopile bodo le religijozne skupine. Že sedaj Vam želim blagoslovljene praznike Vstajenja in trikrat srecen Aleluja. Zelo se priporocam v memento Vaši Prevzvišenosti ves vdani + Ivan Tomažic11541153 Lastnorocni podpis. [priloga] Prepis. Maribor, dne 27. marca 1936. Gospodu Oberžanu Karolu … Dne 17. februarja t.l. sva prevzvišeni go­spod škof ljubljanski in podpisani poslala JSZ in ZZD skupno pismo s predlogi za razcišcenje med obema organizacijama nastalih nesporazumov. Predlogi so bili od obeh strani sprejeti. V zmislu tocke a) navedenega pisma Vas imenujem za zastopnika lavan­tinskega škofijskega ordinariata pri pogajanjih med JSZ in ZZD. Vaša naloga bo, da po svojih moceh pripomorete, da pride do sporazuma. Upoštevati bo treba med drugim zlasti naslednje troje: 1. Izraz »kršcanski socijalist« je nedopusten. 2.Centrala JSZ in vsaka od nje odvisna krajevna skupina naj ima ene­ga – izmed 2 ali 3 od organizacije željenih duhovnikov – od škofa potrjenega konzulenta. 3. Mladinska zveza JSZ, oziroma njene podružnice, morajo brezpogojno stati pod vodstvom od škofa dolocenega duhovnika. O teh in eventuelno nadaljnjih tockah, o dolocitvi casa in kraja razgovorov in o vsem potrebnem stopite v stik in sporazum s p.n.g. Dr. Alojzijem Odarjem, ki je imenovan za zastopnika ljubljanskega škofijskega ordinariata in ki stanuje v Ljubljani, Vidovdanska cesta 9. O Vašem imenovanju obvešcam istocasno obe zgoraj omenjeni organizaciji. Predmetni spisi in dopisi, ki so Vam v informacijo potrebni, so Vam pri podpisanem na razpolago. Maribor, dne 27. marca 1936. P.n. JSZ in ZZD ... V zmislu tocke a) v skupnem pismu prevzvišenega go­spoda škofa ljubljanskega in podpisanega z dne 17. februarja 1936 in z ozirom na tamkajšnji cenjeni dopis z dne … imenujem istocasno za zastopnika lavan­tinskega škofijskega ordinariata pri razgovorih med JSZ in ZZD gospoda Karola Oberžana, duh. svetnika in delavskega kurata v Mariboru, Radvanjska c. 19. Z njim, oziroma s p.n.g. Dr. Alojzijem Odarjem, ki je glasom danes mi došlega porocila imenovan za ljubljanskega zastopnika, blagovoli spoštovani naslov v svrho dolocitve casa in kraja sestankov stopiti v stik in sporazum. Priloga 27: Sporna vprašanja za razgovor z JSZ. April 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 2 str.). Sporna vprašanja: 1. Cerkev ima pravico avtoritativno odlocati o socialnih in gospodarskih vprašanj in po njih eticni plati (Qu.an. 41–42). 2. Izrazi »kršcanski socialisti« in »religiozni socialisti« se ne morejo vec rabiti, odkar je Pij XI. avtoritativno opredelil nekršcanski pomen teh besed (Qu.an.114–121). 3. Zavreci se mora socializem in kolektivizem, kolikor zahtevata odpra­vo vse zasebne lasti proizvajalnih sredstev (»Rerum novarum« in dr. Tomincev komentar). 4. Lociti treba konkretne oblike korporativnega reda (npr. fašisticno) in idejo o korporativnem redu, kakor ga je v zmislu kršcanske socialne filozofije nanovo predstavil Pij XI; reformni program katolicanov se mora urediti po tej ideji. 5. Zavreci se mora marksizem ne le kot svetovni nazor, temvec tudi v nje­govi kritiki kapitalizma tisti njegov osnovni nauk, da je (menjalna) vrednost iz dela. (Qu. anno 54–56, 110). 6. Zavreci se mora razredni boj kot nacelo v zmislu marksizma, ki smatra razreda kapitalistov in delavcev nujno za sovražila. Razumljivo in upraviceno je seveda, da branijo delavci svoje pravice in se bore proti dejanskim krivicam (»Rerum novarum« v Tomincevi izd. 32). 7. Pisava »Besede« ni bila vedno korektna in je še v boju proti »klerikaliz­mu« in »klerofašizmu« prevec dvoumna in cudno sovražna. Priloga 28: Izjava JSZ. Ljubljana, 20. 4. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 1 str.). Opr. št. Ž/K Ljubljana, 20. aprila 1936. IZJAVA Jugoslovanske strokovne zveze v Ljubljani na seji dne 20. aprila 1936. Uvodoma povdarjamo, da so nas nacelne tocke, predložene nam potom škofijskega zastopnika g. dr. Alojzija Odarja kot osnovna podlaga za razgovore dne 20. aprila 1936. med Jugoslovansko strokovno zvezo, Zvezo združenih de­lavcev, Društvom združenih zasebnih in trgovskih namešcencev Slovenije in škofijskima zastopnikoma g. dr. Alojzijem Odarje za ljubljanski škofijski ordi­narijat in g. Drago Oberžanom, zastopnikom mariborskega, škofijskega ordina­rijata, zelo presenetile. Niti malo se ne zavedamo, da bi sploh, kdaj bili z njimi v nasprotstvu. Zato izjavljamo sledece:: Tocka, l, 3, 4, 5, 6, so naša osnovna na ceha , katera, smo dosedaj zagovar­jali in jih nameravamo tudi v naprej zagovarjati. Glede tocke 2. bi pripomnili, da nam je dobro znana avtoritativna odlocitev okrožnice Quadragesimo anno, ki jo je izdal papež Pij XI. Znano nam je pa tudi, da je povsem svobodno vsa­kemu, da more uporabljati besedo socializem in prav tako lahko mi rabimo izraz kršcanski socialisti. V tem smislu se je izrazi Bourne in bil pohvaljen v oficielnem papeškem listu Osservatore Romano z dne 2. julija 1932. ( Glej dr. Mihael Fliegler: Die Kicrche und der Sozialismus im Lichte der Quadragesimo anno. Mit kirchlicher Druckerlaubniss Erzb. Ord. Wien 2056 in druga knjiga: Oswald von Nell-Breuning; Societatis Jesu: Die soziale Encyklike. Inprimatur škof. ordinarijat Köln, 2. maja 1932. Št. 1012/32.). Torej je vprašanje pod tocko 2. popolnoma svobodno. Vsaj katoliška Cer­kev gotovo povsod enako uci. Jože Gostincar, Žumer11551154 Lastnorocni podpis. Priloga 29: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 2. 5. 1936. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 3 str.). Opr. št. 901./36. Ref. Ž/K Ljubljana 2. maja 1936. Prevzvišeni! 20. in 21. aprila se je vršil sestanek med Jugoslov. strokovno zvezo, Združe­nimi namešcenci in Zvezo združenih delavcev pod vodstvom Vašega zastopni­ka g. dr. Alojzija Odarja in zastopnika mariborskega škofa g. Drage, Oberžana. Službeni zapisnik o tem razgovoru se ni pisal. Na koncu razgovora je g. dr. Odar prosil zastopnika Zveze združenih delavcev g . Godina naj napravi zapisnik. Imenovani gospod je ves cas zabeleževal potek razgovora. Istocasno je naš zastopnik prosil g. Godina, naj prav tako nam pošlje prepis zapisnika, da bomo vedeli kako se porocilo glasi. Zaprošenega zapisnika pa do danes še nismo prejeli. Vsled tega se cutimo primorane, da Vas iz svoje strani kratko informiramo o vtisu, ki sta ga zastopnika JSZ pri tem razgovoru dobila. Par dni pred razgovorom smo prejeli od g. dr. Odarja od Vas predložene tocke, 6 po številu, ki naj bodo osnova razgovora. Na te tocke smo podali pi­smeno porocilo s prošnjo naj se Vam predložijo. Po predložitvi izjave je g. dr. A. Odar rekel, da bo druga tocka, ki govori o kršc. socializmu predložena sv. Stolici v rešitev. S tem je bila prva tocka dnevnega reda izcrpana. Kot druge tocko je imel g. dr. Odar zabeležene vprašanje duhovnega vod­stva tako v delavskih strokovnih kot kulturnih organizacijah. Pri tej tocki sta naša zastopnika izjavila, [str. 2] da želimo mi rešitev tega vprašanja v sporazu­mu z merodajnimi cerkvenimi krogi. Gospod dr. Odar je izjavil, da se bo posta­vitev duhovnega vodje izvršila z dekretom. K tretji tocki o zbližanju organizacij sta zastopnika JSZ izjavila, da vztraja JSZ na celjskem dogovoru, ki ga je deloma z odobritvijo seje vodstva že izvedla, dokoncno ga pa bo na obcnem zboru organizacije. Gospod dr. Odar je izjavil, da so Združeni odpovedali celjski dogovor, ceš, da se je g. Smersu s tem kora­kom prenaglil, na ponovno vprašanje g. Oberžana, kaj še moti Združene v vpra­šanju likvidacije spora, je gospod Godina izjavil, da je nje poklicala v življenje okrožnica Quadragesimo anno in kadar bo v JSZ dovolj toplote za to okrožnico, bo postala nova organizacija odvec. Razvil se je daljši razgovor o tem. Naša za­stopnika sta dokazovala, da posveca JSZ vso pozornost tej okrožnici. JSZ je kot samostojen delavski corpus pripravljena, da takoj pristopi aktivno k delu za nov stanovski ustroj družbe. Oba dneva razgovorov se je celotno vprašanje likvidacije spora reševalo le na napakah v Jugoslovanski strokovni vezi, ne pa tudi na napakah drugih, docim se konkretno ni pristopilo k vprašanju samem. Radi tega tudi sestanek ni imel pozitivnega rezultata. Naša zastopnika sta imela vtis, da se od nasprotne strani niti ni nameravalo pristopiti k pozitivnemu reševanju vprašanja in se od­klanja vsaka konkretna rešitev spora. Naša zastopnika sta poudarjala stališce, ki smo ga imeli priliko še osebno objasniti Prevzvišenemu, vendar to ni pripomoglo h konkretni rešitvi vprašanja. Tem potom se Vam, Prevzvišeni, najiskrenejše zahvaljujemo za ves Vaš napor in goreco željo, da se zajezi [str. 3] razkol v vrstah katoliškega delavstva. Zavest imamo, da smo mi vse doprinesli, kar je bilo potrebno. Koncno Vas, Prevzvišeni, najvljudneje prosimo, predno napravite kak na­daljni korak v tej zadevi, za razgovor o vseh eventuelno nastalih vprašanjih, ki se živo dotikajo Jugoslovanske strokovne zveze. Razgovora bi se od naše strani udeležila predsednik Srecko Žumer in duhovni vodja g. p. dr. Angelik Tominec. Z odlicnim spoštovanjem, sinovsko vdani: Žumer Srecko, t. c. nacelnik Rozman Joško, tajnik11561155 Lastnorocna podpisa in žig JSZ. Priloga 30: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 17. 1. 1937. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (tipkopis, 2 str.). Opr. št. 127./37 Ljubljana, 17. januarja 1937. Prevzvišeni! JSZ je bila od vsega zacetka in je še danes kršcanska delavska organizacija, hocemo reci, organizacija, ki se po svojem programu in prakticnem delu nasla­nja na kršcanska življenjska in posebej še na kršcanska socialna nacela. Tega svojega nacelnega stališca ni JSZ nikdar zatajila, tudi, ce so se kdaj v njenih vrstah v poedinih vprašanjih pojavljali dvomi in težave. V teku zadnjega leta se je JSZ v tem pogledu še prav posebno utrdila. Vse njeno idejno in prak­ticno delovanje v tem casu izpricuje njeno resno in odlocno voljo, hoditi pri vsem delu za rešitev aktualnih socialnih vprašanj naše dobe dosledno kršcanska pota, kakor nam jih kažejo poglavarji Cerkve v svojih okrožnicah. Pricakovati bi torej bilo, da bodo zlasti vodilni cinitelji v našem katoliškem krogu ta stremljenja JSZ zares iskreno pozdravili, jo v njenih naporih podprli ter ji po svojih moceh pomagali. Zgodilo pa se je obratno. Ravno v casu, ko ne bi mogel niti najstrožji ocenjevalec ocitati JSZ glede njenega idejnega in prak­ticnega dela nic takega, kar bi nasprotovalo kršcanskim socialnim nazorom in naukom, so se zaceli domala v vsem slovenskem katoliškem tisku, zlasti v Dela­vski fronti, Slovencu, Kresu, Vigredi, Našem listu, Na mejah, Gorenjcu, Straži v viharju in celo v srednješolskem listu Mi mladi borci najbrezobzirnejši napadi nanjo. Vsi ti krivicni napadi na JSZ so zasnovani tako, da jo predocujejo vernim, pa o dejanskem stanju stvari nepoucenim bralcem in poslušalcem kot nepra­voverno, marksisticno ali celo komunisticno organizacijo, kateri ne more pri­padati nihce, ce hoce ostati zvest Cerkvi. Isto in še hujše govorijo o JSZ na raz­licnih sestankih in konferencah, kamor clani JSZ nimajo dostopa in zato tudi ne morejo stvari pojasniti in svojo organizacijo braniti. Vse to se vrši navadno dosledno in vstrajno, z ocividno namero, doseci za vsako ceno, pa naj si bo tudi z najbolj brezobzirnimi lažmi in obrekovanji, da bodo najboljši, najbolj [str. 2] verni ljudje zdvomili nad JSZ ter se oklenili nove, nalašc v ta namen ustanovlje­ne organizacije. JSZ je na vse to dolgo molcala, oziroma se je omejevala na najnujnejšo in najobzirnejšo obrambo. Opozarjala je na usodne posledice takega pocetja, upajoc, da bodo vodilni cinitelji v naših katoliških vrstah še pravocasno napra­vili red in zavrli to neodgovorno in razdiralno delo. Toda na mesto tega, smo ucakali le to, da se je gonja proti JSZ stopnjevala, dokler ni dosegla take mere, da smo po vesti dolžni preiti v najodlocnejšo in ce bo treba tudi brezobzirno obrambo. Sprico krivic, ki so bile doslej storjene, bomo cutili dovolj moci, da ostro zavrnemo to razdiralno delo in brez ozirov pokažemo na povod in vzroke te go­nje, ki je v najvecji meri posledica razlicnih zgolj osebnih nazorov in sporov ali pa izvira iz razlicnosti politicnih ciljev, ne pa iz svetovno nazornih razlik. Ako bo pri tem trpela tudi naša slovenska katoliška skupnost, bo to samo neizogibna posledica, neprestano se ponavljajocih zlonamernih in krivicnih napadov na naše delavske organizacije. Mi tega bratomornega boja v naših katoliških vrstah ne želimo - ne iz boja­zni, marvec le v interesu skupne stvari, ki bi morala biti vsem sveta in vzvišena nad razlicne postranske cilje in koristi. Zato se v zadnjem trenutku obracamo še na Vas, skupnega pastirja vseh katolicanov Vaše škofije, ter si dovoljujemo Vas opozoriti na razpoloženje med našim delavstvom, ki je in hoce ostati zavedno in dosledno katoliško, ter ne more in noce dopušcati, da bi ga kdorkoli na tak nacin, kot se sedaj dogaja, kri­vicno napadal in izobceval iz našega slov. kat. obcestva, ter neodgovorno rušil organizacijo, ki jo je zgradilo samo z najvecjimi osebnimi in gmotnimi žrtvami. Sinovsko udani Predsedniki Jugoslovanske strokovne zveze. Priloga 31: Pismo škofa Gregorija Rožmana škofu Ivanu Tomažicu (osnutek). Ljubljana, 18. 1. 1937. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (rokopis, 1 str.). Lj. 18. 1. 1937. Prevzvišeni gospod Ivan Jožef Tomažic, knezoškof lavantinski, Maribor Prevzvišeni! Vceraj se je oglasilo kakih 30 predsednikov krajevnih skupin JSZ pri meni s prošnjo naj napravim konec sporu med JSZ in ZZD. Pritožujejo se bridko na napadi, ki jih je vsebuje zoper JSZ Delavska fronta, Slovenec in zadnja brošura: Zakaj nismo kršcanski socialisti, ceš da ves boj bije samo kršc. delavstvu v JSZ, proti komunizmu pa niti polovico svoje moci in svojega tiska ne spodbujajo itd. z eno besedo: ista pritožba, katera je bila pred leti upraviceno obrnjena proti tisku JSZ, ki je napadal tudi le »katoliške kapitaliste« ni imela pa obsodbe za marksizem in komunizem. Jaz sem deputaciji dal to-le izjavo: »Sem iskreno za edinost in enotnost. kršc. delavstva tudi v strokovni orga­nizaciji. Oba škofa sva ponudila iskreno svoje posredovanje, ki je pa ostalo brez uspeha. Došlo bo do edinosti, ako je na obeh straneh dosti ponižnosti. Ce te ni, je vsak poizkus apriori zaman. Pripravljen sem storiti še sledeci korak. Pozvati hocem obe stranki, da mi pismeno predloži ‚pogoje‘ pod katerimi bi se hote­li in mogli sporazumeti in združiti. Ob enem s predlogi mora nacelstvo obeh strank dati izjavo, da so ti pogoji, sklenjeni po pravilih tako, da so obvezni, da se nobene stranka ne bo mogla kasneje izmikati, ceš da tisti, ki je pogoje stavil ni bil v to pooblašcen (prim. celjski dogovor!). Ko dobim od obeh strank pogoje, potem bom videl ali je upati na sporazum ali ne in potem bom v sporazum s prevzvišenim gospodom lavantinskim škofom storil korake.« Zastopniki JSZ so vzeli to izjavo z odobravanjem na znanje. Zdaj pa pro­sim Vas, da mi izrazite svoje mnenje. Iskreno pozdravlja in prosi za memento Priloga 32: Pismo ZZD škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 7. 2. 1937. Vir: NŠAL, 332, šk. 9, ZZD (tipkopis, 3 str.). Oprav. št. 240/1937 Prevzvišeni gospod knezoškof! Vec let smo z žalostjo zrli, kako se slovensko delavstvo vedno bolj odda­ljuje od slovenske katoliške skupnosti. Vecina slovenskega delavstva ni organi­zirana v katoliških delavskih organizacijah, temvec se nahaja v marksisticni in narodno socialisticni organizaciji. Posebno žalost pa nam je povzrocalo dejstvo, da se je tudi preostali del kršcanskega delavstva, organiziranega v Jugoslovanski strokovni zvezi, zacel nagibati od slovenske katoliške skupnosti in se vedno bolj približeval socialisticni smeri. Cutili smo dolžnost-zlasti še potem, ko niti okrožnica »Qudragesimo anno« ni povzrocila v vodstvu našega kršcanskega delavstva potrebnih spre­memb, da ocistimo naše delavsko gibanje vsake socialisticne primesi. Dva poizkusa sta ostala brez uspeha. Ni se nam posrecilo izlociti iz vodstva Jugoslovanske strokovne zveze tistih ljudi, ki so zastopali socialisticna nacela in tudi ne zaobrniti Jugoslovanske strokovne zveze na pravo pot, kljub ustanovitvi nove namešcenske organizacije. Zato smo v letu 1935 ustanovili Zvezo združenih delavcev, ki je zacela pro­dirati v vse delavske kraje in rušiti že trdne socialisticne trdnjave (Litija, Šoštanj, tobacna tovarna i.dr.). Posebno z veseljem nas je pozdravila slovenska duho­všcina, ki je z vedno z vecjim strahom opazovala zmotno usmer- [str. 2] jenost slovenskega delavstva. Zveze združenih delavcev nismo ustanovili zato, da bi cepili vrste kršcan­skega delavstva. Tudi ne zato, da bi unicili stavbo, ki jo je zacel graditi rajni dr. J. Ev. Krek. Ustanovili smo jo zato, da varujemo slovensko katoliško enotnost, da branimo katoliški socialni nauk, da iztrebimo vse socialisticne zmote, ki so se razširile tudi med kršcanskim delavstvo, a jih Cerkev obsoja. Ne obsojamo ljudi, pac pa obsojamo zmote. Nikogar ne dolžimo, da ni dovolj katoliški, pac pa trdimo, da kršcanski socializem po imenu in vsebini nasprotuje katoliškemu socialnemu nauku. To moramo povdariti zlasti zato, ker smo citali v »Delavski pravici« z dne 21. januarja 1937 v clanku »Predsedniki skupin JSZ pri svojih škofih« med dru­gim tudi tole: »Po porocilih je prevzvišeni izjavil, da ga silno boli ta položaj in da sta z mariborskim g. škofom vse storila, da bi do koncne cepitve ne prišlo. Izjavil je, da nima Jugoslovanski strokovni zvezi prav nic ocitati, da je ‚Delavska pravica‘ prav dobra in da ga veseli, da je JSZ v preteklem letu znatno porasla. Obljubil je, da bo še naprej vztrajno delal na tem, da se vsako unicevanje prepreci. Malo pred 12. uro je podal navzocim še svoj blagoslov in povedal, da velja ta blago­slov vsem clanom JSZ.« Nekateri razumejo ta odstavek tako, da ste s tem, prevzvišeni gospod kne­zoškof, naše gibanje in našo organizacijo obsodili. Drugi, zlasti gospodje duhovniki pa so mnenja, da se s takim pisanjem, ki se jim ne zdi verjetno, dejansko le izrablja Vaše ime in avtoriteta. Ne zdi se nam verjetno, da bi se vsebina navedenih trditev »Delavske pra­vice« skladala z dejanskim položajem. Zato smo prišli osebno k Vam, prevzvi­šeni gospod knezoškof, da Vas poprosimo, da nam poveste, ce se Vam resnicno zdi naše delo unicevalno in zakaj. Saj smo javno povedali, da brez pridržkov in [str. 3] iskreno priznavamo katoliški socialni nauk in nacela okrožnice »Qua­dragesimo anno« zlasti glede ureditve gospodarstva po korporacijah. V tem je baš osnovna razlika med nami in vsemi tistimi, ki zahtevajo in zagovarjajo so­cialisticno družbo. Ce je to naše nacelno mnenje in delo po tem nacelu pravilno, potem sma­tramo, da so take casopisne vesti netaktne in katoliški skupnosti škodljive. V casopisne debate pa se nocemo spušcati. Zato Vas, prevzvišeni gospod knezoškof, vljudno prosimo, da tak nacin javnega razpravljanja preprecite. Želimo le, da bi slovensko delavstvo v edinosti pod vodstvom svoje Cerkve delalo složno na obnovi družabnega reda po evangeljskih nacelih. Ker hocemo na tej poti vztrajati, zato Vas, prevzvišeni gospod knezoškof, vljudno prosimo, da nam postavite duhovnega voditelja. Bog živi! V Ljubljani, dne 7. februarja 1937 F. Kukovica t. c. predsednik F. Preželj t. c. tajnik11571156 Lastnorocna podpisa in žig JSZ. Priloga 33: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu. Ljubljana, 13. 3. 1937, in škofov odgovor, 28. 4. 1937. Vir: NŠAL 5, šk. 45, društva, leto 1937, št. 2136 (tipkopis, 3 str., rokopis, 1 str.). Opr. št. 622/37, ref. R/K Ljubljana, 13. 2. 1937 Prevzvišeni! Dne 27. II. 1937 smo prejeli priložen dopis, kjer se v imenu 70 duhovnikov, zbranih na duhovniškem tecaju ZFO zahteva, »da mora imeti JSZ v svojem cen­tralnem odboru, kakor tudi v vsaki skupini duhovnika, ki ga v vsakem slucaju imenuje škof. Ako se tej naši zahtevi – pravi dopis – tekom enega meseca (od prejema resolucije) ne ustrežem bomo podpirali Z.Z.D.« Že ultimativni znacaj naveden resolucije nam brani, da bi nanjo direktno odgovorili. Pa tudi ne glede na to, se nam zdi, da je v redu in prav, ako Vas Pre­vzvišeni, o tej zadevi neposredno obvestimo, ter se v tej stvari na Vas obrnemo. Smatramo namrec, da je s tem korakom omenjenih duhovnikov, vprašanje od­nosa med dušnopastirsko duhovšcino in našo organizacijo stopilo v odlocilni štadij. Prišel je cas, ko so se mora koncnoveljno odlocati, ali je naša duhovšcina voljna podpreti po svojih moceh tudi JSZ, to staro in utrjeno delavsko stro­kovno organizacijo, oziroma ali je voljna zadržati se v sporu med JSZ in ZZD povsem nevtralno, ali pa se iz razlogov in ozirov, ki nimajo z vero in Cerkvijo kaj notranje veze, odlocila za borbo proti JSZ. Že sedaj moramo žal ugotoviti, da se je postavil del duhovšcine proti JSZ. Vidnih dokazov za to nam ne manjka, o tem prica tudi priložena resolucija in dejstvo, da so nekateri listi, ki se nahajajo v duhovniških rokah ali pa vsaj pod odlocnim vplivom duhovnikov (»Na mejah, štev. 4 z dne 15. II. t. l. »Del. fronta« štev. 10. z dne 6. marca t. l.) pisali on njej, še predno nam je bila dostavljena in namigovali, ceš, da je JSZ že zamudila rok, ki se ji v tej resoluciji postavlja. Na ta nacin se spor, ki ima v najvecji meri le politicno ozadje, brez potrebe zaostruje in prinaša na podrocje, kjer duhovniki, zlasti oni v dušnem pastirstvu, pac ne bi smeli delati razlike med eno in drugo organizacijo ter nastopiti proti [str. 2] JSZ, ki ni le po svojih nacelih izrazito kršcansko delavska organizacija, temvec se tudi v prakticnem delu resno trudi prav ravnati. To stanje je tembolj nevzdržno, ker se JSZ iz ozirov na interese Cerkve in ugled duhovšcine ne more svobodno braniti, kakor bi bile sicer upravicena in dolžna storiti. Zato Vas, Prevzvišeni, kot predstojnika z vso resnobo in zaupanjem prosimo, da stvar koncno odlocite in napravite prepotrebni red. Naj bo odlocitev teka ali ali taka, jasnost je nujno potrebna. Zavedamo se, da branimo le delavstvo in njihove strokovne interese pred škodljivimi politicnimi in strankarskimi vplivi. Pripominjamo še, da si je JSZ vedno želela in si zlasti še v sedanjih težkih in odgovornih casih iskreno želi dobrohotnega sodelovanja duhovšcine, ne le v centrali, temvec tudi po skupinah. Vodstvo JSZ je trdno prepricano, da bi tako prostovoljno sodelovanje pri mnogovrstnih kulturnih in tudi strokovnih nalogah v kratkem casu pripomoglo duhovšcini do primerno vecjega vpliva in veljave v naši organizaciji, kot bi jo imeli imenovani duhovni voditelji. Vendar se JSZ tudi temu ni upirala. Nasprotno, vplivala je, da Vas je Mladinska zveza, kjer se vrši glavno prosvetno in kulturno delo v okvirju JSZ že lani dne 9. junija in 16. sept. v posebni deputaciji zaprosila, da bi imenovali duhovnega voditelja. To prošnjo so Vam zastopniki Mladinske zveze pri poznejših obiskih še pono­vili in jo vodstvo JSZ tudi ob tej priliki ponavlja. Prevzvišeni, prosimo, da nam ne zamerite jasnih in odkritih besedi, ki smo jih bili v interesu dobre stvari dolžni povedati, da tako pripomoremo k razci­šcenju sedanjih nevzdržnih in neodkritih razmer. Zagotavljamo Vam, da bo vodstvo JSZ v vsakem primeru, pa naj se stvar odloci tako ali drugace brezpo­gojno vstrajalo na kršcanskih življenjskih in posebej še na kršcanskih socialnih nacelih ter bo tudi v bodoce dosledno po njih vodilo svojo organizacijo. Zato z zaupanjem pricakujemo Vaše odlocitve. Sinovsko vdani T. c. nacelnik Žumer Rozman Joško, tajnik11581157 Lastnorocna podpisa in žig ZZD. [priloga] P. N. Jugoslovanski strokovni zvezi v Ljubljani. Duhovniki, 70 po številu, zbrani na duhovniškem tecaju Zveze fantovskih odsekov v Ljubljani v dneh 7. in 8. januarja 1937, so sklenili predložiti Jugoslo­vanski strokovni zvezi v Ljubljani sledeco resolucijo: Ker ima JSZ po svojih pravilih namen poleg strokovne izobrazbe pospeše­vati med svojimi clani tudi splošno izobrazbo potom shodov, sestankov, preda­vanj in tecajev, zato duhovniki zbrani na duhovniškem tecaju Z.F.O. v Ljubljani zahtevamo da mora imeti JSZ v svojem centralnem odboru kakor tudi v vsaki v vsaki skupini duhovnika, ki ga v vsakem slucaju imenuje škof. Ako se tej naši zahtevi tekom enega meseca (od prejema resolucije) ne ustrežem bomo podpi­rali Zvezo združenih delavcev. V Ljubljani, 27. februarja 1937. Dr. Gregorij Žerjav Stolni kanonik kot predsednik duhovniškega tecaja ZFO Dr. Franc Blatnik zapisnikar [odgovor škofa Rožmana JSZ ( osnutek)] Kn. šk. Ordinariat v Ljubljani, Vloženo dne: 30. 4. 1937, Št. 2136. Jugoslovanski strokovni zvezi v Ljubljani. Delavska zbornica Prejel sem Vaš dopis štev. 622 z dne 3. marca t. l. s prepisom dopisa duhov­nikov v zadevi njihovega sodelovanja z JSZ. K temu nimam drugega pripomniti kakor, da izrazim iskreno željo, da bi prišlo do sodelovanja med delavsko kršcansko organizacijo in duhovšcino ker bi to odgovarjalo, le najbolj nravnemu razmerju, ki bi moralo biti med obema. Mislim, da ne bi bilo nemogoce narediti razmerja po holandskem pri­meru, kjer ima kršc. strokovna organizacija duhovnika – svetovalca, ki ni clan odbora, tudi nima glasovalne pravice, pa vendar pri vseh sejah sodeluje, da bi predložen vsak sklep, ki se je v njegovi odsotnosti napravil in to v ta namen, da presoja ni-li kaj proti katoliškim verskim in nravnim nacelom. V slucaju spora med duhovnikom in odborom organizacije, se doloci prepustiti škofu. Ali ne bi moglo nekaj podobnega biti v JSZ? Škof 28. 4. 1937. Priloga 34: Pismo JSZ škofu Rožmanu. Ljubljana, 13. 3. 1937. Vir: NŠAL, 332, šk. 8, JSZ (rokopis, 1 str.). Prevzvišeni! Na Vaše cenj. pismo glede sodelovanja duhovnikov pri JSZ sporocamo, da je vodstvo JSZ rade volje pripravljeno storiti vse, da se Vaša zamisel uresnici. Pri skupinah JSZ so krajevni duhovniki že sedaj prav v smislu Vašega na­sveta sodelovali, kjer so bili voljni to storiti. V krajih, kjer so se duhovniki po­stavili proti JSZ in podprli ali celo sami snovali njej nasprotno organizacijo, je bilo tako sodelovanje nemogoce in bo žal ostalo nemogoce, dokler se stvari v tem pogledu bistveno ne spremenijo. Tudi osrednje vodstvo JSZ je že do sedaj imelo duhovnega svetovalca g. dr. A. Tominca, katerega je o vseh važnejših stvareh obvešcalo in vprašalo za svet. Ako pa bi, Prevzvišeni, smatrali, da bi bil za to funkcijo pri JSZ bolj primeren kak drug duhovnik, prosimo, da nam greste v tem oziru na roko in iz srca radi bomo ustregli Vaši želji. Sinovsko vdani Žumer Srecko, t. c. nacelnik Rozman Joško, tajnik11591158 Lastnorocna podpisa in žig JSZ. Priloga 35: Pismo škofa Gregorija Rožmana p. Angeliku Tomincu. Ljubljana, 21. 1. 1939. Vir: SI AS 1768 Zbirka kršcanski socialisti, I, Srecko Žumer, dokument št. 15 (kopija, tipkopis, 2 str.). Ljubljana, dne 21. januarja 1939 Gospodu dr. p. Angeliku Tomincu, O.F.M. v Ljubljani. V zadevi jutrišnje seje vodstva JSZ Vam moram sporociti sledece: Zvedel sem, da je med clani vodstva JSZ razširjeno mnenje, da sem Vas imenoval za svojega zastopnika na seji vodstva. Kakor se spominjate, sem Vam rekel, naj tam opazujete, kakšno je mišljenje clanov vodstva in mi o tem po seji porocate, ce se vam zdi potrebno. To je vse. Iz razgovora, ki sem ga imel z g. predsednikom JSZ Sreckom Žumrom in tajnikom Rozmanom, se je med clanstvo JSZ po deželi razširilo, da sem jaz pri tem razgovoru izjavil, »da so se pri volitvah (11. dec. 1938) dobro držali« in razumejo to v tem smislu, da odobrujem njihovo gledanje za Mackovo listo. Izjavljam, da je to popolna neresnica! Zastopnikov JSZ nisem poklical, da bi z njimi razpravljal in debatiral o politiki itd, ampak da vidim, kakšno je nji­hovo mišljenje o združitvi kršc. delavstva v eno strokovno organizacijo. Kar sta govorila o politicnih zadevah, sem poslušal, da poznam njihovo mišljenje, ni­sem se spušcal v debato, ker tega namena naš razgovor ni imel. Iz razgovora sem spoznal, da v obeh zastopnikih JSZ ni nobene volje za zedinjenje, kar sta stavila nemogoce pogoje, namrec, naj se vse delavstvo, ki je v ZZD, loci od politicne skupnosti katoliškega slovenskega na-[str. 2]roda. Ker sem spoznal, da ni volje za zedinjenje, nisem poklical k sebi zastopni­kov ZZD. Saj bi bilo brez pomena. Vidim pa, da je ustno razpravljanje nemogoce, ker se moje besede v izkri­vljeni obliki sporocajo naprej in ustvarjajo povsem drugacno mišljenje, kakor sem ga jaz nameraval. Moje stališce je in ostane sledece: 1. Za korist delavstva je nujno potrebno, da se ustvari samo ena, enotna in mocna strokovna organizacija kršcansko mislecih delavcev in delavk. 2. Ta organizacija ne sme stati izven skupnosti ostalega katoliškega sloven­skega ljudstva, ne sme iskati naslona ne pri narodno ne pri versko nasprotnih taborih. 3. Komur je mar resnicna korist delavstva, bo s skrajnim samopremago­vanjem storil vsem da do take enotne strokovne organizacije pride ne glede na kakršnekoli osebe, ki javno ali skrito hocejo sebe ohraniti na vplivnih mestih. To moje pismo smete na seji vodstva JSZ prebrati. Prosim Vas pa, da vsaj predsedstvu JSZ pismo objavite, ker me boli, da se je naš razgovor v taki netocni obliki razširil med clanstvo. JSZ. Pozdrav in blagoslov! Škof + Gregorij Rožman11601159 Lastnorocna podpisa in žig JSZ. Priloga 36: Pismo JSZ škofu Gregoriju Rožmanu, Ljubljana, 5. 5. 1939. Vir: SI AS 1768 Zbirka kršcanski socialisti, I, Srecko Žumer, dokument št. 17 (kopija, tipkopis, 3 str.). 1.075/38.- R/f. Z/K. Ljubljana 5. maj 1939. Prevzvišeni gospod Knezoškof! V naših organizacijskih odborih smo z ozirom na pojasnila naših skupin o nastalem položaju med delavstvom, razmotrili važna vprašanja, o katerih si Vas po svoji vesti smatramo dolžne obvestiti. Vprašanje verskega življenja in nje­govih vrednot je namrec prav v zadnjem casu postalo silno perece in aktualno. V tem važnem vprašanju moramo namrec prvenstveno razumeti delavsko dušo. V silno težkih socialnih prilikah živi danes delavstvo. V takem položaju vecina delavstva ne sodi kršcanstva po nastalih moralno in eticnih vrednotah, ampak predvsem po dejanjskem življenju ljudi, ki se prištevajo v krcanske vrste. Prav zaradi tega je bilo delo Jugoslovanske strokoven zveze po nacelih velikih papežkih okrožnic, na katerih je bila po dr. J. E. Kreku ustanovljena, silno va­žno. Ustanovitelj JSZ, oziroma celokupnega našega kršc. soc. delavskega giba­nja, je hotel dati delavstvu priložnost, da se prvenstveno svobodno in neodvi­sno bori v kakršnem koli casu in razmerah za najosnovnejšo cloveško pravico, to je za dostojanstvo cloveka v borbi s kapitalisticnim duhom, prav tako pa tudi življenjsko pravico, to je za potrebni vsakdanji kruh posamezniku kot družin­ski celici. Prepricani smo docela, da tako delo kršcanske delavske strokovne organizacije ne odgovarja samo stvarnim potrebam današnjega casa, ampak je tudi najucinkovitejše sredstvo za obrambo osnovnih nacel kršcanstva v clove­ški družbi. Tako delo kršc. strokovne delavske organizacije je pravi misijonski apostolat med proletarijatom, ki odgovarja tudi potrebam delovanju katoliške akcije. Žalibog je življenje katolicanov v širšem pomenu besede šlo druga pota, prilagojevajoc se razmeram, ki odgovarjajo modernemu kapitalisticnemu go­spodarskemu redu. Povesem razumljivo je, da je tako nastalo med JSZ, ki po svojih nacelih in delu zahteva pokristjanjenje slovenske družbe na osnovi pa­pežkih okrožnic in med ostalim delom slovenskih katolikov nasprotje, ki ga ni bilo vec mogoce, kljub velikemu naporu najvišjih cerkvenih predstavnikov in naši dobri volji vec odstraniti. V tem je nastop nove delavske katoliške organizacije, Zveze združenih de­lavcev. V vrsti dogodkov, ki so se vršili po ustanovitvi in z ozirom na politicno strankarsko zadržanje, je razvoj razmer pripeljal novo kat. del organizacijo ZZD v vrste Jugorasa, ki stremi za fašizacijo vsega delavskega gibanja v Jugoslaviji. Ta korak ZZD je silno težko odjeknil v srcih slovenskih delavcev, ki ne prenesejo v delavskem gibanju nikake diktature niti v ožjem, še manj pa v širšem državnem okviru. Korak, ki ga je napravila ZZD je naravnost usoden za notranje razpolo­ženje delavstva napram nacelom, ki jih propagira ta organizacije, to so katoliška nacela. Mi smo v svoji spomenici leta 1935 ob nastopu ZZD Vas, Prevzvišeni, jasno opozorili na to. In kar smo mi predvidevali pred 4 leti, to se danes tudi žalibog dogaja. [str. 2] Zaradi izrednih dogodkov pri nas, zlasti zadnjih vladnih ukrepov proti de­lavskim ustanovam, ki so izkljucno delo ZZD, vdira med delavstvo prepricanje, da je temu kriva katoliška cerkev. Kakor je mogoce posneti iz pisanja ‚Delavske pravice‘ se trudimo, da bi dokazali, da temu ni tako. Ravno iz tega razloga smo hoteli priobciti v ‚Delavski pravici‘ z dne 20. IV v št. 17 sklep socialnega odseka poljskega katoliškega episkopata, ki predstavlja torej decidirano mnenje episko­pata, o stališcu predstavnikov katoliške cerkve do delavskih strokovnih organi­zacij. Toda cenzura ne onemogocila priobcitev tega sklopa. Sklep prilagamo v dobesedni prestavi. Posebno hudo je završalo med delavstvom zaradi razpusta plenuma De­lavske zbornice, ki je bil izvoljen v svobodnih, tajnih in proporcnih volitvah. Z ozirom na dejstvo, da je plenumu nove zbornice tudi katoliški župnik g. Kri­žman, dasi po svojem poklicu in položaju ne bi spadal v plenum in z ozirom na to, da igra ta gospod v vseh ukrepih, kater smatra velika vecina delavstva za sovražne naklepe proti tej vecini, je nastopila med delavstvom agitacija za izstop delavstva iz katoliške cerkve. Po informacijah, ki smo jih prejeli, so po­nekod že vidni [str. 3] uspehi. Tak in podoben javen napad na katoliško cerkev je bil v Hrastniku, v katerem Vam prilagamo pripis dopisa od naših hrastniških tovarišev. Le ti so možato odbili napad in zahtevali od merodajnega socialistic­nega faktorja izjavo, da pri tem delu ni katoliška cerkev prav nic prizadeta. To je pozvani tudi napravil. Prav tako smo na ta dopis opozorili tudi osrednje vod­stvo marksisticnih organizacij v Ljubljani. Zelo ugodno z ozirom na te napade med delavstvom vpliva dejstvo, da je izven tega skupina JSZ, ki kot kršcanska delavska organizacija nepristransko varuje delavske pravice in kršcanska nacela v javnem življenju. Mnogo pritožb iz dežele dobivamo od naših tovarišev, da so se gg. du­hovniki postavili izraziti v bojno stališce proti JSZ v korist ZZD. To delo jemlje potreben vpliv in ugled duhovšcini prav v casu, ko ga najbolj potrebujejo. Te naše navedbe, Prevzvišeni, ne izvirajo iz kakega partizanskega zadrža­nja napram ZZD ali pa, da so te navedbe sredstva, izvirajoca iz bojnega razpolo­ženja napram njej. S tem pisanjem smo se obrnili na Vas, ker nas srce boli zaradi takih razmer in pa, da Vas prosimo, da izposlujete, da nam ne dela politicna stranka, ki se tako rada ponaša s katolicanstvom težav odnosno, da nam ne preprecuje, ko hocemo delavski svet seznanjati s stališcem katoliške cerkve do delavskih organizacij. Istotako Vas tudi prosimo, da izposlujete, da se duhovšcina v zagrizeni po­liticni agitaciji proti JSZ ne poslužuje sredstev, ki morajo diskreditirati katoliško vero in cerkev. Ako Vam, Prevzvišeni, iz gotovih razlogov ni mogoce doseci ne enega ne druzega, prosimo, da bi na kakeršenkoli nacin izjavili, da se kat. cerkev ne sme istovetiti z nobeno politicno stranko in z nobeno delavsko organizacijo. Nacela so ena, katoliška. Trenja so pa možna tudi med katolicani. Sinovsko vdani T. c. nacelnik Žumer Srecko, l. r. Tajnik: Rozman Jožko, l. r. 12 VIRI IN LITERATURA 1 ARHIVSKO GRADIVO 1.1 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) ¦ NŠAL 2, Škofijski arhiv Ljubljana 2, šk. 5. ¦ NŠAL 4, Škofijski arhiv Ljubljana 4, šk. 7, 7a, 8, 10, 12, 37–39, 132, 133, 180. ¦ NŠAL 5, Škofijski arhiv Ljubljana 5, šk. 44, 45, 53, 107, 132, 133, 173, 212, 280, 286. ¦ NŠAL 10, Škofijski arhiv Ljubljana, župnije, šk. 247. ¦ NŠAL 14, Vizitacije, šk. 7, 11–17, 20, 21. ¦ NŠAL 31, Šolstvo, šk. 66, Šolska izvestja, šk. 8. ¦ NŠAL 32, Bogoslovno semenišce v Ljubljani, šk. 27. ¦ NŠAL 99, Škofijski arhiv Ljubljana, razno, šk. 27. ¦ NŠAL 117, Normalije, šk. 7, 10, 68, 74. ¦ NŠAL 120, Gospodarstvo in bancništvo, šk. 6. ¦ NŠAL 204, Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije, šk. 1, 3, 9. ¦ NŠAL 206, Katoliško društvo rokodelskih pomocnikov v Ljubljani, šk. 1–4. ¦ NŠAL 212, Katoliška akcija, šk. 9. ¦ NŠAL 215, Karitativna zveza v Ljubljani, šk. 1–4, 6, 7, 8, 10, 18, 20. ¦ NŠAL 216, Družba sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, šk. 1–5. ¦ NŠAL 217, Škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani, šk. 1–5, 7. ¦ NŠAL 218, Družba sv. Elizabete za ljubljansko škofijo, šk. 1, 2. ¦ NŠAL 221, Društvo za mladinske domove, šk. 1. ¦ NŠAL 323, Anton Kavcic, šk. 1. ¦ NŠAL 332, Gregorij Rožman, šk. 7, 8, 9, 13, 23. ¦ NŠAL 333, Anton Vovk, šk. 10. ¦ NŠAL 461, Gregorij Pecjak, šk. 6, 7. ¦ NŠAL, ŽA Bled, razne knjige, šk. 6. ¦ NŠAL, ŽA Dob, razni spisi, šk. 2; maticne knjige. ¦ NŠAL, ŽA Domžale, razne knjige, šk. 5. ¦ NŠAL, ŽA Kamnik, razni spisi, šk. 26, 29. ¦ NŠAL, ŽA Kranj – Šmartin, razne knjige, šk. 8. ¦ NŠAL, ŽA Ljubljana - sv. Peter, razne knjige, šk. 19. ¦ NŠAL, ŽA Mekinje, razni spisi, šk. 3. ¦ NŠAL, ŽA Mengeš, razni spisi, šk. 2, 3. ¦ NŠAL, ŽA Moravce, razni spisi, šk. 35. ¦ NŠAL, ŽA Šentvid pri Sticni, razni spisi, šk. 8. ¦ NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, razni spisi, šk. 7, 9, 10. ¦ NŠAL, ŽA Tržic, razni spisi, šk. 36. ¦ NŠAL, ŽA Velike Lašce, razne knjige, šk. 1. 1.2 Župnijski in dekanijski arhiv župnije Kranj ¦ VI. Ustanove 1.3 Župnijski arhiv Tržic ¦ Kronika, zvezek II (1933–2002). 1.4 Redovni arhiv Šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu ¦ Zgodovina Slovenske province kongregacije Šolskih sester de Notre Dame 1.5 Redovni arhiv Družbe hcera kršcanske ljubezni (usmiljenke) v Šentjakobu ob Savi ¦ Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1843–1919, 1. knjiga. ¦ Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1919–1930, 2. knjiga. ¦ Kronika jugoslovanske province Družbe hcera kršcanske ljubezni, 1931–1941, 3. knjiga. 1.6 Arhiv Uršulinskega samostana Ljubljana ¦ Šolstvo, t. e. 7, 19. 26. 1.7 Arhiv Uršulinskega samostana Škofja Loka ¦ Uršulinske šole, t. e. 1, 2. 1.8 Zgodovinski arhiv Ljubljana ¦ SI ZAL LJU 88, Okrožno gospodarsko sodišce v Ljubljani, ZADR, register spisi III. 1.9 Arhiv Republike Slovenije ¦ SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, registratura II, f. 285, t. e. 240; registratura VIII, f. 51, t. e. 444, 445. ¦ SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, t. e. 1343. ¦ SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, serija dru­štvenih pravil po kartoteki, šk. 34. ¦ SI AS 384, Najdenišnica v Ljubljani. ¦ SI AS 1650, Jugoslovanska strokovna zveza, šk. 1a, 2. ¦ SI AS 1768, Zbirka kršcanski socialisti, I, Srecko Žumer. 2 ZAKONI, URADNI LISTI, ŠKOFIJSKI LISTI, ŠEMATIZMI ¦ Alphabetisch – Sinoptischer Auszug aller seit dem Jahr 1755, bis letzten Oktober 1783, an die krainerische Kreisamter erlassenen höchten Resolutionen, Verordnungen, und Befehlen. ¦ Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, drugi razdelek, V. tecaj, Ljubljana 1853. ¦ Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1883, IV. del, Ljubljana 1883. ¦ Ljubljanski škofijski list (Laibacher Diöcesanblatt), 1869–1941. ¦ Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, 1868, Dunaj 1868. ¦ Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1767 bis Ende 1782. Dunaj 1784. ¦ Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1784, Dunaj 1787. ¦ Sammlung der Kaiserlich - Königlichen Landesfürstlichen Gesetze und Verordnungen in Publico – Ecclesiasticis vom Jahre 1785, Dunaj 1787. ¦ Šematizmi ljubljanske škofije, 1800–1935. 3. IZDANI VIRI: ¦ Ambrožic, Matjaž, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, (Viri/Arhivsko društvo Slovenije; št. 30), Ljubljana, 2010. ¦ Jeglicev dnevnik : znanstvenokriticna izdaja (ur. Blaž Otrin, Marija Cipic Rehar) Ce­lje, Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015. ¦ Otrin, Blaž, Julijana Visocnik, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821-1823 (Acta ecclesiastica Sloveniae; 43), Ljubljana, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Ljubljana 2021. ¦ Ribnikar, Peter, Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo, 1918–1921, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998–2002. 4. MONOGRAFIJE, ZBORNIKI ¦ Ambrožic, Matjaž, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar, Acta ecclestiatica Sloveniae, št. 25, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Lju­bljani, Ljubljana 2003. ¦ Ambrožic, Matjaž, Zgodovina brezniške župnije, Župnija Breznica in Inštitut za zgo­dovino Cerkve pri UL TEOF, Ljubljana 2021. ¦ Anžic, Sonja, Skrb za uboge v deželi Kranjski: socialna politika na Kranjskem od srede 18. stol do 1918, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2002. ¦ Aubert, Roger, Zgodovina Cerkve 5, Od cerkvene države do svetovne Cerkve, Družina, Ljubljana 2000. ¦ Benedik, Metod, Papeži. Od Petra do Janeza Pavla II, Mihelac, Ljubljana 1996. ¦ Benedikt XVI., Okrožnica Bog je ljubezen, Družina, Ljubljana 2006. ¦ Bernik, Franc, Fragment Zgodovine fare Domžale III. (ur. Blaž Otrin). V: Zgodovine fare Domžale III. Domžale, Kulturni dom Franca Bernika, Domžale 2021. ¦ Bernik, Franc, Zgodovina fare Domžale, samozaložba, 1923. ¦ Bernik, Franc, Zgodovina fare Domžale, samozaložba, 1939. ¦ Blet, Pier, Pij XII. in druga svetovna vojna, Družina, Ljubljana 2001. ¦ Boyer, John. W., Political radicalism in late imperial Vienna, The University of Chicago Press, Chicago 1981. ¦ Brojan, Matjaž, Domžalska bancna leta, Ljubljanska banka, banka Domžale, Domžale 1994. ¦ Bruckmüller, Ernst, Avstrijska zgodovina, Slovenska matica, Ljubljana 2017. ¦ Bruckmüller, Ernst, Sozialgeschichte Österreich, Herold Verlag, Wien, München 1985. ¦ Cigale, Matej, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, J. Blasnik, Laibach 1860. ¦ Ciperle, Jože, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi cas in prostor; razstavni katalog, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2008. ¦ Delavsko vprašanje. Okrožnica sv. oceta Leona XIII., prevedel Andrej Kalan, samoza­ložba, 1891. ¦ Delo Vincencijevih konferenc 1876-1936, Centralni svet Družbe sv. Vincencija Pavel­skega. Ljubljana 1936. ¦ Dolinar, France M., Ljubljanski škofje, Družina, Ljubljana 2007. ¦ Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj (ur. Rudolf Cuješ), Research Centre for Slo­venian Culture, Antigonish, Nova Scotia, Kanada 1992. ¦ Družben nauk Cerkve (ur. Janez Juhant in Rafko Valencic), Mohorjeva družba Celje, Celje 1994. ¦ Ebert, Kurt, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich. Die Taaffesche So­zialgesetzgebung für die Arbeiter im Rahmen der Gewerbeordnungsreform (1879–1885), Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften; Wien 1975. ¦ Erjavec, Fran, Ob 60 letnici Blaž Potocnikove citalnice v Št. Vidu nad Ljubljano; Lju­bljana 1926. ¦ Erjavec, Fran, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem; Prosvetna zveza, Ljublja­na 1928. ¦ Fischer, Jasna, Cas visolniga socialnega punta se bliža. Socialna in politicna zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od zacetkov do leta 1889, Krt, Ljubljana 1983. ¦ Gajšek, Lojze, Slovenska provinca misijonske družbe, Misijonska družba – Slovenska provinca, Ljubljana 2009. ¦ Gogala, Stanko, O pedagoških vrednotah mladinskega gibanja, Pedagoška knjižica, Ljubljana 1931. ¦ Gruden, Josef, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Herzogtum Krain), Katholische Buchdruckerei, Ljubljana 1906. ¦ Gruden, Josip, Zgodovina slovenskega naroda, Družba sv. Mohorja v Celovcu, Celovec 1910. ¦ Gucek, Boštjan, »Nosi le zakrpano obuvalo«: Oris družbenega položaja duhovšcine na Slovenskem (1918–1941) (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 44), Teološka fakulteta Ljublja­na, Ljubljana 2022. ¦ Hribar, Spomenka, Edvard Kocbek in križarsko gibanje, Založba obzorja, Maribor 1990. ¦ Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Slomškova založba, Mari­bor 1998. ¦ Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov ob petinsedemdeset letni­ci, Ljubljana 1930. ¦ Juhant, Janez, Lambert Ehrlich – prerok slovenskega narod, Mohorjeva družba v Ce­lovcu, Celovec 2022. ¦ Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglic. Spomenica ob dvajsetletnem škofovem jubileju, Marijina družba duhovnikov in bogoslovcev ljubljanske škofije, Ljubljana 1917. ¦ Kodric, M. Similjana; Palac, B. Natalija, Redovništvo na Slovenskem 2. Šolske sestre sv. Franciška Kristusa Kralja, Teološka fakulteta v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cer­kve, Ljubljana 1986. ¦ Kogoj, Marija Jasna, Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo; Družina, Ljubljana 2006. ¦ Kolar, Bogdan, Salezijanci – sto let na Slovenskem: 1901–2001, Salve, Ljubljana 2001. ¦ Kolaric, Jakob, Škof Rožman, II. del, Družba sv. Mohorja v Celovcu; 1970. ¦ Kongregacija ubogih šolskih sester de Notre dame v Šmihelu pri Novem mestu ob petde­setletnem jubileju 1886-1936, Udružene bivše ucenke šmihelskega zavoda za zgradbo sirotišnice za Dolenjsko v Šmihelu pri Novem mestu, Šmihel 1936. ¦ Kragl, Viktor, Zgodovinski drobci župnije Tržic, Župni urad Tržic, 1936. ¦ Kranjc, Silvin, Brata p. Angelik in p. Roman Tominec - glasnika pravicnosti in dobrote. Njun prispevek k podobi katolištva na Slovenskem pred drugo svetovno vojno in po njej. Brat Francišek, Ljubljana 2011. ¦ Kremenšek, Slavko, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941, Mladinska knjiga, Lju­bljana 1972. ¦ Kresal, France, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998. ¦ Kriza revije »Dom in svet« leta 1937 (ur. Marjan Dolgan), Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2001. ¦ Lampe, Francišek, Marijanišce ljubljansko deško sirotišce, Katoliška tiskarna, Ljubljana 1898. ¦ Macek, Jože, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri; Celjska Mo­horjeva družba, Celje 2005. ¦ Macek, Jože, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1810 do 1853, Celjska Mohor­jeva družba, Celje 2008. ¦ Macek, Jože, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem od 1854 do 1862, Celjska Mohor­jeva družba, Celje 2009. ¦ Martelanc, Ivan, Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani, Ljubljana 1933. ¦ Milcinski, Fran, Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji maceha, Ljubljana 1907. ¦ Miloševic, Vida, Socialno delo; samozaložba, Ljubljana 1989. ¦ Mošcanska kronika. Obširen vpogled v zgodovino kraja in župnije (ur. Jože Kregar), Ljubljana, Didakta, 2016. ¦ Mrkun, Anton, Homec, Ljubljana 1925. ¦ Notredamske sestre sto let na Slovenskem, Provincialat Notredamskih sester v Ljublja­ni, Ljubljana 1986. ¦ Ob petdesetletnici Ljubljanske in ljudske kuhinje, Ljubljana 1927. ¦ Okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris, O brezbožnem komunizmu (ur. Aleš Ušenic­nik), Naša pot št. XIII, knjižica Katoliške akcije za mladino, Domžale-Groblje 1937. ¦ Österreichische Geschichte. Geschichte des Christentums in Österreich, Ueberreuter, Dunaj 2003. ¦ Otrin, Blaž, Socialna dejavnost katoliške Cerkve v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja v ljubljanski škofiji, magistrsko delo, mentor: Mitja Ferenc, Univerza v Ljubljani, Filo­zofska fakulteta v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2010. ¦ Pacek, Karla, Pot ljubezni skozi cas. Zgodovina Slovenske province Družbe hcera kr­šcanske ljubezni – usmiljenk 1919–2019. Ljubljana, Teološka fakulteta, Hcere kršcanske ljubezni svetega Vincencija Pavelskega Usmiljenke; Celje, Društvo Mohorjeva druž­ba, Celjska Mohorjeva družba, 2019. ¦ Pancur, Andrej, Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Sloven­skem, magistrska naloga, mentor Janez Cvirn, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakul­teta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1999. ¦ Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo; izdal dr. Gregorij Rožman, škof ljubljan­ski, po sklepih sinode 1940, Ljubljana 1940. ¦ Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, glavni pripravljalni odbor, Ljubljana 1924. ¦ Petranovic, Branko, Istorija Jugoslavije 1918–1988, Prva knjiga: Kraljevina Jugoslavija 1918 –1941, Nolit, Beograd 1989. ¦ Petric, Iztok, Slovenska katoliška akcija, magistrsko delo, mentor Mitja Ferenc, so­mentor France M. Dolinar, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Od­delek za zgodovino, Ljubljana 2010. ¦ Pirc, Jožko, Aleš Ušenicnik in znamenja casov. Katoliško gibanje na Slovenskem od kon­ca 19. do srede 20. stoletja, Družina, Ljubljana 1986. ¦ Pirjevec, Jože, Jugoslavija, Lipa, Koper 1995. ¦ Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1910, Ljubljana 1911. ¦ Porocilo »Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljani« za upravno leto 1908, Ljubljana 1909. ¦ Porocilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem katoliškem shodu kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, pripravljalni odbor, Ljubljana 1893. ¦ Potek in sklepi tretje sinode, ki jo je pripravil in od dne 25. do 29. avgusta l. 1924 vodil Anton Bonaventura, škof ljubljanski, Ljubljana Škofijski ordinariat v Ljubljani 1924. ¦ Preinfalk, Miha, Auerspergi, Po sledeh mogocnega tura, Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana 2005. ¦ Prunk, Janko, Pot kršcanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Can­karjeva založba, Ljubljana 1977. ¦ Rahten, Andrej, Anton Korošec, Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba, Ljubljana 2022. ¦ Rojs, Leonita, Zorec, Avguština, Šolske sestre sv. Franciška. Mariborska provinca, Ma­riborska provinca šolskih sester, Ljubljana 1987. ¦ Rumpler, Helmut, Eine Chance für Mitteleuropa, bürgerliche Emanzipation und Staat­sverfall in der Habsburgermonarchie, Österreichische Geschichte 1804–1914, Ueberre­uter, Wien 1987. ¦ Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1964. ¦ Schwaiger, Georg, Papsttum und Päpste im 20. Jahrhundert, Verlag C. H. Beck Mün­chen, München 1999. ¦ Serše, Aleksandra, Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, s posebnim ozirom na obrtno šolstvo na podrocju Kranjske, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 1995. ¦ Slovenci v XX. stoletju (ur. Drago Jancar in Peter Vodopivec), Slovenska matica, Lju­bljana 2001. ¦ Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 1925–1991, 4 zvezki. ¦ Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, Mestno nacelstvo lju­bljansko, Ljubljana 1931. ¦ Spomenica ob 30 letnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani. 1908–1938, Odbor Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani, Ljubljana 1938. ¦ Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Jubilej, Ljubljana 1939. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, Razprave Filozofske fa­kultete, Znanstveni inštitut Filozofska fakultete; Ljubljana 2006. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, Ob­zorja, Maribor 1989. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Razglasitev Domžal za trg leta 1925. Ob razstavi v pocastitev osemdesetletnice, Domžale 2005. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, Partizanska knjiga, Delavska enotnost, Ljubljana 1979. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Slovenski parlamentarizem. 1927–1929. Avtonomisticna prizade­vanja skupšcin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno­-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Znanstveni inštitut Fi­lozofske fakultete, Ljubljana 2000. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Strokovno-sindikalno gibanje na Slovenskem od leta 1868 do prve svetovne vojne, CZP Enotnost, Ljubljana 1990. ¦ Sto let salezijanskega poslanstva na Kodeljevem – 1919–2019 (ur. Bogdan Kolar), Lju­bljana, Salezijanski zavod Kodeljevo, 2019. ¦ Stražar, Stane, Mengeš in Trzin skozi cas, Mengeš, Trzin 1993. ¦ Stražar, Stane, Župnija Dob skozi stoletja, Dob 1996. ¦ Šega, Judita, Špital. Hiša na robu družbe, katalog k razstavi v mali dvorani Sokolsekga doma od 28. 9. do 12. 10. 2010, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Obcina Škofja Loka, Ško­fja Loka 2010. ¦ Škrbec, Franciška, Vrtnarica novega vrta. Življenje in delo Alojzije Domajnko HMP; Družba Hcera Marije Pomocnice, Ljubljana 1986. ¦ Tertullianus, Quintus Septimus Florens, Apologetski, polemicni in katehetski spisi (ur. Jan Dominik Bogataj), Teološka fakulteta, KUD Logos, Ljubljana 2023. ¦ Tominšek Perovšek, Mateja, Francišek Lampe: Zmerno, z ljubeznijo, Družina, Ljublja­na 2006. ¦ Turnšek, Klemen, Razvoj in delovanje delavskih sindikalnih organizacij v Celju od leta 1930 do 1941, diplomsko delo, mentorica Jerica Vodušek Staric, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Maribor 2011. ¦ VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani 25.–30. VII. 1939 (ur. Ivan Marte­lanc in Josip Premrov); Škofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1940. ¦ Vodnik po fondih in zbirkah NŠAL (ur. Bogdan Kolar), NŠAL, Ljubljana 1999. ¦ Vodnik po maticnih knjigah za obmocje SR Slovenije I (ur. Ema Umek, Janez Kos), Skupnost arhivov Slovenije, Ljubljana 1972. ¦ Vodnik po župnijskih arhivih na obmocju SR Slovenije I. in II. (ur. Ema Umek, Janez Kos), Skupnost arhivov Slovenije, Ljubljana 1975. ¦ Wadl, Wilhelm, Liberalismus und soziale Frage in Österreich, Deutschliberale Reaktion und Einflüsse auf die frühe österreichische Arbeitsbewegung (1867–1879), Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1987. ¦ Wodka, Josef, Kirche in Österreich, Herder & Co., Dunaj 1959. ¦ Zbornik ob 100. obletnici župnije sv. Antona Padovanskega, Ljubljana Vic 1908-2008 (ur. Marjan Cuden), župnija Ljubljana Vic, Ljubljana 2009. ¦ Zdešar, Anton, Kratek obris zgodovine usmiljenih sestra sv. Vincencija Pavelskega, Ma­rijin Dvor 1937. ¦ Življenje in delo redovnic med nami (ur. Rafko Lešnik), Zveza redovnih predstojnic Slovenije, Ljubljana 1985. ¦ Žontar, Josip, Zgodovina mesta Kranj, Muzejsko društvo za Slovenijo, Ljubljana 1939. 5 CLANKI ¦ Angermair, Rupert, Kolping, Adolf, v: Lexikon für Theologie und Kirche, zvezek 6, Herder & Co. G.M.B.H. Verlagsbuchhandlung, Freiburg im Breisgau 1934, str. 98–99. ¦ Aubert, Roger in Lill, Rudolf, Die Auswirkungen der Revolution von 1848 in den Län­dern des Deutschen Bundes und den Niederlanden, v: Handbuch der Kirchengeschi­chte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revolution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 493–504. ¦ Aubert, Roger, Die Auswirkungen der Ereignisse von 1848 in Frankreich, v: Han­dbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revo­lution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 488-494. ¦ Aubert, Roger, Die ersten Jahre des Pontifikats Pius’ IX.: Vom Neoguelfischen Mythos zur römischen Revolution, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Ge­genwart, Die Kirche zwischen Revolution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Je­din), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 477-488. ¦ Aubert, Roger, Die Wiedergeburt der alten Orden und das Aufblühen neuer Kongre­gation, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revolution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 247-259. ¦ Aubert, Roger, Innerkatholische Kontroversen im Blick auf den Liberalismus, v: Han­dbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Revo­lution und Restauration, Band VI/1 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 738–760. ¦ Balagac, Karmen, Delovanje šolskih sester de Notre Dame v župniji Šentjernej, v: Zbornik župnije Šentjernej, Župnija Šentjernej, Šentjernej 1999, str. 235-237. ¦ Benedik, Metod, Vzgoja duhovnikov – generalna semenišca Jožefa II., v: Herberstei­nov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje, 2004, str. 55–72. ¦ Benedik, Metod, Wolfova pastirska pisma, v: Wolfov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Slovenska teološka akademija v Rimu in Mohorjeva družba v Celju, Celje 1994, str. 219– 231. ¦ Bernot, Jan, Bernikove pobude na šolskem, zdravstvenem in socialnem podrocju, v: Bernik in njegove Domžale: o župniku Francu Berniku in Domžalah v prvi polovici 20. stoletja, Kulturni dom Franc Bernik, Domžale 2021, str. 221–244. ¦ Bertier de Sauvigny, Guillaume de, Cerkev v casu restavracije, v: Zgodovina Cerkve, 4, Cerkev v casu razsvetljenstva, revolucije in restavracije (1715–1848), Družina, Ljubljana 1999, str. 175–336. ¦ Bruckmüller, Ernst, Razvoj kršcanskih socialcev v Avstriji do prve svetovne vojne, v: Krekov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 1992, str. 131–146. ¦ Capuder Matka, Šolske dejavnosti in število ucenk v uršulinskih šolah v Ljubljani, v: Tristo let ljubljanskih uršulink. Zgodovina samostana, njegovih šol in kulturnih de­javnosti (ur. Marija Jasna Kogoj), Ljubljana, Družina 2002, str. 175–192. ¦ Cigale, Marija, Rejništvo, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 10, Mladinska knjiga, Lju­bljana 1996, str. 157. ¦ Cvirn, Janez, Jugoslovanska strokovna zveza, v: Slovenska kronika XX. stoletja. 1900–1941 (ur. Marjan Drnovšek in Drago Bajt), Nova revija, Ljubljana 1997, str. 99. ¦ Cvirn, Janez, Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost. O ukinjanju najdenišnice v Ljubljani v šestdesetih letih 19. stoletja, v: Prispevki za novejšo zgodovi­no 52 (2012), št. 2, str. 7–44. ¦ Cvirn, Janez, Otroško zavetišce v Ljubljani, v: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800–1860 (ur. Janez Cvirn), Nova revija, Ljubljana 2001, str. 204. ¦ Cvirn, Janez, Tretji katoliški shod v Ljubljani, v: Slovenska kronika XX. stoletja. 1900–1941 (ur. Marjan Drnovšek in Drago Bajt), Nova revija, Ljubljana 1997, str. 63. ¦ Cec, Dragica, Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve? Spreminjanje podobe deto­mora v 18. in v zacetku 19. stoletja, v: Acta Histriae 15 (2007), št. 2, str. 415–440. ¦ Demšar, Viktorjan, Usoda Glavarjeve oporoke; v: Komenda, Glavarjeva družba, Ko­menda 1992, str. 56-64. ¦ Dobaja, Dunja, Ignacij Holzapfel, župnik in dekan v Ribnici, dobrotnik gluhoneme mladine, v: Kronika 66 (2018), št. 3, str. 575–586. ¦ Dolanc, Anica, Varstvo in vzgoja predšolskih otrok, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1970, str. 663–693. ¦ Dolenc, Ervin, »Kulturni problem slovenstva«, v: Slovenska novejša zgodovina 1 (ur. Jasna Fišer), Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 342–346. ¦ Dolinar, France M., Jožefinizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 153–172. ¦ Dolinar, France M., Teološko ozadje Herbersteinovega casa, v: Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2004, str. 7–20. ¦ Dolinar, France M., Verske razmere na Slovenskem v Baragovem casu, v: Baragov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 2000, 7–19. ¦ Fleckenstein, Gisela, Sonderarbeitsbereiche: Trinker, Mädchenschutz, Bahnhofsmis­sion, Gefährdete, Wanderer, Gefangene, Behinderte, Fachverbände, v: Geschichte des kirchlichen Lebens in den deutschsprachigen Ländern seit dem Ende des Jahrhunderts, Band V, Caritas und soziale Dienste (ur. Ervin Gatz), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1997, str. 147–169. ¦ Gatz, Erwin in Schaffer, Wolfgang, Sozial-caritativ tätige Orden, v: Geschichte des kirchlichen Lebens in den deutschsprachigen Ländern seit dem Ende des Jahrhunderts, Band V, Caritas und soziale Dienste (ur. Ervin Gatz), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1997, str. 91–110. ¦ Gatz, Erwin, Karitas und kirchliche Hilfswerke, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII, (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 437–458. ¦ Gatz, Erwin, Kirchliche Mitarbeit in der öffentlichen Armenpflege. Die Neuanfänge einer eigenständigen kirchlichen Armenpflege, v: Geschichte des kirchlichen Lebens in den deutschsprachigen Ländern seit dem Ende des Jahrhunderts, Band V, Caritas und soziale Dienste (ur. Ervin Gatz), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1997, str. 57–70. ¦ Golec, Boris, Tržaški in ljubljanski najdencki v Kumljanskih hribih, v: Kronika 37 (1989), št. 3, str. 192–202. ¦ Gosar, Andrej, Nauk o vrednosti in socialno vprašanje, v: Cas 27 (1932/33), št. 8, str. 269–283. ¦ Granda, Stane, I. in II. slovenski katoliški shod, v: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Slovenska teološka akademija v Rimu, Mohorjeva družba v Celju, Goriška Mo­horjeva družba, Celje 1988, str. 95–109. ¦ Granda, Stane, Jeglic in slovenski katoliški shodi, v: Jeglicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Slovenska teološka akademija v Rimu, Mohorjeva družba v Celju, Celje 1991, str. 333–347. ¦ Granda, Stane, Krek in slovensko zadružništvo, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Slomškova založba, Maribor 1998, str. 79–85. ¦ Hofmeister, Herbert, Staatshilfe und Selbsthilfe, v: Das Zeitalter Kaiser Franz Josephs, 2. Teil 1880–1916, Glanz und Elend, Beiträge, Katalog des NÖ Landesmuseums, Wien 1987, str. 83–106. ¦ Hojan, Tatjana, Uršulinske šole od prihoda do leta 1945, v: Tristo let ljubljanskih ur­šulink. Zgodovina samostana, njegovih šol in kulturnih dejavnosti (ur. Marija Jasna Kogoj), Ljubljana, Družina 2002, str. 163–174. ¦ Iserloh, Erwin, Innerkirchliche Bewegungen und ihre Spiritualität, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII (ur. Hubert Jedin, Ko­nrad Repgen), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 301–337. ¦ Jarc, Evgen, Osnove sodobne zašcite otrok v Sloveniji, v: Kronika slovenskih mest 3 (1936), str. 1–18. ¦ Juhant, Janez, Janez Evangelist Krek – krmar naše samozavesti, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Slomškova založba, Maribor 1998, str. 9–23. ¦ Juhant, Janez, Krekovo socialno-politicno delo, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Slomškova založba, Maribor 1998, str. 94–107. ¦ Juhant, Janez, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, v: Rožmanov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2000, str. 205–223. ¦ Juhant, Janez, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda (idejno-politicni tokovi in socialna dejavnost), v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 195–233. ¦ Jurcec, Ruda, Med ljubeznijo in pravico, v: Janez Evangelist Krek (ur. Stanko Janežic in Janez Juhant), Slomškova založba, Maribor 1998, str. 35–37. ¦ Kocbek, Edi, Marksizem in kršcanstvo, v: Križ, 1 (1928), št. 8–9, str. 148–151. ¦ Kogoj, Marija Jasna, Jeglicev odnos do redovnikov, v: Jeglicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Slovenska teološka akademija v Rimu, Mohorjeva družba v Celju, Celje 1991, str. 149–163. ¦ Kogoj, Marija Jasna, Missiev odnos do redovnikov, v: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Slovenska teološka akademija v Rimu, Mohorjeva družba v Celju, Goriška Mohorjeva družba, Celje 1988, str. 196–216. ¦ Köhler, Oskar, Leo XIII., v: Gestalten der Kirchegeschichte, Band 12, Das Papsttum II (ur. Martin Greschat), W. Kohlhammer, Stuttgart, Berlin, Köln, Mainz 1985, str. 203–205. ¦ Köhler, Oskar, Auf dem Weg zum Konservativismus: Belgien, Niederlande und Luxemburg, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kir­che zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 112–124. ¦ Köhler, Oskar, Die sozialen Bewegungen, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kir­che in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 227–241. ¦ Köhler, Oskar, Der Katholizismus in der Gesamtgesellschaft, v: Handbuch der Kir­chengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Wi­derstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 195–227. ¦ Köhler, Oskar, Der Weltplan Leos XIII.: Ziele und Methoden, v: Handbuch der Kir­chengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Wi­derstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1973, str. 3–27. ¦ Kolar, Bogdan, Mladinski dom na Kodeljevem – pogled v zgodovino, v: Sto let salezi­janskega poslanstva na Kodeljevem – 1919–2019 (ur. Bogdan Kolar), Ljubljana, Salezi­janski zavod Kodeljevo, 2019, str. 9–128. ¦ Kolar, Bogdan, Prispevek cerkvenih ustanov pri izobraževanju mladih s težavami na zacetku 20. stoletja; Šolska kronika 27 (2018), št. 3, str. 39–60. ¦ Kralj, Franc, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda (zgodovinski oris), v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Mohor­jeva družba, Celje 1991, str. 173–194. ¦ Kresal, France, Delavske stanovske zašcitne ustanove, v: Slovenska novejša zgodovina 1 (ur. Jasna Fišer), Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 488–490. ¦ Kresal, France, Gospodarski in socialni pogledi na trideseta leta v Sloveniji, v: Sloven­ska trideseta leta. Simpozij 1995 (ur. Peter Vodopivec, Jože Mahnic), Slovenska matica, Ljubljana 1997, str. 110–117. ¦ Kresal, France, Konsumno društvo, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 5, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 252. ¦ Kresal, France, Placa, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 8, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994, str. 366. ¦ Kresal, France, Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužek, v: Slovenska novejša zgodovina 1 (ur. Jasna Fišer), Inštitut za novejšo zgodovino, Mladin­ska knjiga, Ljubljana 2005, str. 484–488. ¦ Kresal, France, Stavke in mezdna gibanja, v: Slovenska novejša zgodovina 1 (ur. Jasna Fišer), Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 490–493. ¦ Lampret, Jožko, Nestvor, v: Križ na gori 3 (1926/27), št. 6–7, str. 46–49. ¦ Lazarevic, Žarko, O stoletju industrije v Sloveniji, v: Slovenci v XX. stoletju, Slovenska matica, Ljubljana 2001, str. 106–115. ¦ Lazarevic, Žarko, Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih, v: Slovenska trideseta leta. Simpozij 1995 (ur. Peter Vodopivec, Jože Mahnic), Sloven­ska matica, Ljubljana 1997, str. 33–42. ¦ Lazarevic, Žarko, Industrializacija, obrt, trgovina, v: Slovenska novejša zgodovina 1 (ur. Jasna Fišer), Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 450–459. ¦ Lazarevic, Žarko, Kmetijstvo in kmecko zadružništvo, v: Slovenska novejša zgodovina 1 (ur. Jasna Fišer), Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 441–446. ¦ Lesar, Josip, Balant (Walland) Jožef, v: SBL, 1. zvezek, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana 1925–1932, str. 22–23. ¦ Lill, Rudolf, Der deutsche Katholizismus zwischen Kulturkampf und 1. Weltkrieg, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Kirche in der Gegenwart, Die Kirche zwischen Anpassung und Widerstand (1878 bis 1914), Band VI/2 (ur. Hubert Jedin), Herder, Fre­iburg, Basel, Wien 1973, str. 515–527. ¦ Lukan, Walter, Die christlichsoziale Arbeiterorganisationen bei den Slowenen, v: Österreichische Osthefte 31 (1989), str. 474–503. ¦ Lukan, Walter, Krek, Janez Evangelist, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 6, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992, str. 2–3. ¦ Lukan, Walter, Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, v: Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Slovenska teološka akademija v Rimu, Mohorjeva družba v Celju, Goriška Mohorjeva družba, Celje 1988, str. 110–122. ¦ Macek, Jože, Slovensko kmetijstvo v XX. stoletju, v: Slovenci v XX. stoletju, Slovenska matica, Ljubljana 2001, str. 128–141. ¦ Macek, Jože, Gmotne razmere Cerkve in slovenske katoliške duhovšcine skozi stole­tja, v: Mohorjev koledar 2016, Mohorjeva družba, Celje 2016, str. 213–225. ¦ Melik, Vasilij, Nekaj o cenah, placah in kulturi v predmarcni dobi, v: Zgodovinski casopis 39 (1985), št. 1, 2, str. 67-72. ¦ Melik, Vasilij, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, v: Zgodovinski casopis 29 (1975) št. 1–2, str. 109–118. ¦ Odar, Alojzij, Jegliceve sinode, v: Bogoslovni vestnik 18 (1938), št. 4, str. 257–290. ¦ Okrožnica papeža Pija XI. O obnovi socialnega reda po evangeljskih nacelih ob štiri­desetletnici okrožnice Leona XIII. ‚Rerum novarum‘, v: Cas, 25 (1930/31), str. 313–359. ¦ Otrin, Blaž, Franc Bernik in razvoj Domžal, v: Stiplovškov zbornik, Historia 10, Odde­lek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana 2005, str. 445–458. ¦ Otrin, Blaž, Katoliško društvo rokodelskih pomocnikov v Ljubljani, v: Zbornik Kol­pingove ustanove na Slovenskem ob 100-letnem delovanju: 1855–1945, 1993–2003, Zdru­ženje Kolpingovih socialnih dejavnosti Slovenije, Maribor 2003, str. 71–80. ¦ Otrin, Blaž, Ljubljanska škofija med obema vojnama, v: Ljubljanska škofija 550 let (ur. France M. Dolinar), Nadškofija Ljubljana, Ljubljana 2011, str. 143–164. ¦ Otrin, Blaž, Poslanska epizoda šentjakobskega župnika Janka Barleta, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 555–567. ¦ Otrin, Blaž, Socialna dejavnost Cerkve v ljubljanski škofiji, v: Ljubljanska škofija 550 let (ur. France M. Dolinar), Nadškofija Ljubljana, Ljubljana 2011, str. 333–354. ¦ Perovšek, Jurij, Schulze-Delitzscheva zadružnogospodarska doktrina kot liberalni od­govor na socialno vprašanje v 19. stoletju, v: Prispevki za novejšo zgodovino 37 (1997), št. 1, str. 17–34. ¦ Pirjevec, Avgust, Mesar, Janez, v: SBL, Ljubljana 1933–1952, 2. zvezek, str. 101–102. ¦ Potocnik, Vinko, Jeglic in kršcansko socialno gibanje, v: Jeglicev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Slovenska teološka akademija v Rimu, Mohorjeva družba v Celju, Celje 1991, str. 349–355. ¦ Prunk, Janko, Kršcanski socializem, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 6, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992, str. 43. ¦ Repgen, Konrad, Die Außenpolitik der Päpste im Zeitalter der Weltkriege, v: Han­dbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII (ur. Hubert Jedin, Konrad Repgen), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 36–96. ¦ Rogier, Nimwegen, Cerkev v casu razsvetljenstva in revolucije, v: Zgodovina Cerkve, 4, Cerkev v casu razsvetljenstva, revolucije in restavracije (1715–1848), Družina, Ljublja­na 1999, str. 13–173. ¦ Saje, Andrej, Herbersteinovi sinodi, v: Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2004, str. 237–246. ¦ Schatz, Klaus, Pius IX., v: Gestalten der Kirchengeschichte, Band 12, Das Papsttum II, (ur. Martin Greschat), Verlag W. Kohlhammer GmbH, Stuttgart, Berlin, Köln, Mainz 1984, str. 184–202. ¦ Simcic, Tomaž, Uvod v Gosarjev kršcansko socialni nauk, v: Revija 2000 (1988), št. 42/43, str. 141–158. ¦ Slokar, Ivan, Prvo otroško zavetišce v Ljubljani, v: Kronika, 11 (1963), št. 2, str. 118–120. ¦ Smolik, Marijan, Voncina, Leon Stanislav, v: SBL, 4. zvezek, Slovenska akademija zna­nosti in umetnosti, Ljubljana 1980–1991, str. 577. ¦ Stariha, Gorazd, Krvave rejnice. O primerih zlorabe rejništva iz prve polovice devet­najstega stoletja, v: Zgodovina za vse 17 (2010), št. 1, str. 5–18. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Die christlichsozialistische Gewerkschaftsorganisationen in Slowenien 1918–1941, v: Österreichische Osthefte 35 (1993), št. 3, str. 441–473. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Osrednji stavkovni odbor za Slovenijo 1939–1940, v: Zgodovinski casopis 43 (1989), št. 4, str. 571–588. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Slovensko strokovno-sindikalno gibanje v tridesetih letih, v: Slovenska trideseta leta. Simpozij 1995 (ur. Peter Vodopivec, Jože Mahnic), Slovenska matica, Ljubljana 1997, str. 80–87. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Strokovne organizacije slamnikarskega delavstva 1907–1922, v: Zgodovinski casopis, 19, 20 (1965/66), Zwitterjev zbornik, str. 365–375. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Ustanovitev delavske zbornice za Slovenijo in znacilnosti prvega desetletja njenega delovanja, v: Delavske zbornice, kolektivne pogodbe in soupravljanje, Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana 1991, str. 5–27. ¦ Stiplovšek, Miroslav, Volitve v Delavsko zbornico Slovenije leta 1926, v: Zgodovinski casopis 45 (1991), št. 2, str. 269–290. ¦ Šavora, Jože, Kršcansko socialisticno gibanje na Slovenskem do osvoboditve, v: Nova pot 10 (1958), št. 10–12, str. 466–484. ¦ Škufca, Franc, Sto let slovenskega zavarovalstva, v: 7. dnevi slovenskega zavarovalni­štva, Zavarovalno združenje, Portorož 2000, str. 63–67. ¦ Šlebinger, Janko, Gnjezda, Janez, v: SBL, 1. zvezek, Zadružna gospodarska banka, Lju­bljana 1925–1932, str. 224. ¦ Štrubelj, Zvone, Socialni program Antona Mrkuna (1876-1961), v: Naši kraji in ljudje. Dobrepoljsko-struški zbornik 1996, Obcina Dobrepolje, Dobrepolje 1996, str. 240–260. ¦ Tihon, André in Bots, Johannes, Die Kirche in den Beneluxländern, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert, Band VII (ur. Hubert Jedin, Ko­nrad Repgen), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 562–575. ¦ Triler, Viktor, Ob 60 letnici Družbe sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani, v: Delo Vin­cencijevih konferenc 1876-1936, založil družbeni centralni svet, Ljubljana 1936, str. 5–31. ¦ Turnšek, Marjan, Herbersteinova navodila duhovnikom, v: Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2004, str. 215–235. ¦ V luci stoletij, v: Križ 1 (1928), št. 1, str. 5–8. ¦ Vidic, Marko, Zadružna zveza, v: Enciklopedija Slovenije; 15. zvezek, Mladinska knji­ga, Ljubljana 2001, str. 19. ¦ Vidovic-Miklavcic, Anka, Klub železnicarjev Jugoslovenske radikalne zajednice (JRZ) v Dravski banovini, v: Zgodovisnki casopis, 51, 1997, št. 1, str. 63–71. ¦ Vidovic-Miklavcic, Anka, Quadragesimo anno, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 10, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 24. ¦ Vidovic-Miklavcic, Anka, Rerum novarum, v: Enciklopedija Slovenije, zvezek 10, Mla­dinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 178. ¦ Vidovic-Miklavcic, Anka, Vrnitev SLS na oblast, v: Slovenska novejša zgodovina 1 (ur. Jasna Fišer), Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 361–363. ¦ Vodušek, Vital, Misli o novem cloveku, v: Križ 1 (1928), št. 1, str. 82–85. ¦ Zdešar, Anton, Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas, v: Bogoslovni vestnik 20 (1940) št. 1, 2, str. 107–132, in št. 3, str. 224–248. 6 CASOPISI: ¦ Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 1936–1939. ¦ Delavska pravica, 1929–1940. ¦ Drobtinice, 1887. ¦ Ilustrirani Slovenec, 1925. ¦ Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico, 1929–1940. ¦ Kršcanski detoljub, Glasilo Vincencijeve družbe za kršcansko vzgojo in mladinsko var­stvo, 1914–1917. ¦ Ponedeljski Slovenec, 1937. ¦ Prijatelj bolnikov, 1935–1937. ¦ Pravica, 1927. ¦ Slovenec, 1909–1942. ¦ Zgodnja Danica, 1855. 1160 Lastnorocni podpis. 13 IMENSKO KAZALOA Adamic, Viktor 250 Adlešic, Juro 222 Ahcin, Ivan 57, 68, 87, 385 Aleksander I. Karadžordževic 62 Aleksic, Jakob 379, 380 Alic, Uršula 214 Anžic, Sonja 296 Arko, Mihael 215 Auersperg, Gabriela grofica 60, 178, 229 B Babnik, Ferdinand 194 Bajuk, Marko 250 Balant (Walland), Jožef 340 Baš, Jože 363, 371 Beaupin, Eugene 391 Belcredi, Egbert 98 Belec, Anton 292 Belec, Ivan 77 Benedikt XV. 17, 30, 34, 35, 36, 39 Bernik, Franc 208, 219, 232, 237, 278, 279, 280, 290, 291, 292, 293 Bettinger, Franz von 33 Birk, Janez 155 Blatnik, Franc 403 Bleiweis, Janez 159, 357 Blome, Gustav 98 Boscher, Ignaz 145, 146 Brandis, Leopoldina 197, 198 Brigido, Mihael 44, 124 Brodar, Janez 242 C Cara, Katarina 153 Cardijn, Joseph 36 Cerar, Franc 290 Cerar, Peter 292 Cerretti, Bonaventura 35 Chorinsky, Gustav grof 247 Codelli, Anton baron 185 Cuderman, Vilko 383 Cukala, Franc 391 C Campa, Franc 275 Cešnovar, Lovro 251 Cešnovar, Slavko 363, 371 D Detela, Marija 183 Dežmana, Miha 134 Dietrichstein, Maksimilijan grof 116 Divjak, Anton 157 Dolinar, France Martin 295 Dolinar, Janez 156 Dolinar, Jožef 154 Drašer, Aleš 116 Drexl, Karl 261 Drelse, Avgust 175 E Ebert, Kurt 295 Ehrlich, Lambert 89, 173, 192, 242 F Fabiani, Ana 183 Fliegler, Mihael 394 Flödnik, Karl baron 118 Foerster, Anton 250 Franc I. 40 Franc Jožef I. 22, 48, 132 Fröblel, Friderich 214 G Gabrovšek, Franc 364, 376 Gassner, Andrej 172 Gerlachstein, Andreas Hohenwart grof 248 Gerlic, Marija 154, 155 Glavar, Peter Pavel 116, 208, 234, 301 Gnjezda, Janez 248 Godina, Jožef 65, 383, 395 Gogala, Janez 50, 51, 163 Gogala, Stanko 84 Gosar, Andrej 57, 79, 81, 83, 91, 92, 93, 110, 112, 270, 271, 367, 376 Gostincar, Helena 155Gostincar, Josip 57, 65, 72, 81, 83, 251, 257, 260, 261, 267, 270, 382, 394 Grasseli, Petra 167 Gregor XVI. 17 Gruber, Avguštin 45, 46, 125, 130, 131, 138, 297, 338, 340 Gruden, Josip 119, 165, 170, 182 H Habsburžani 18, 40 Heidrich, Karl 235 Heimann, Gustav 132 Helmar, Marija 155 Herberstein, Janez Karl 42 Hocevar, Josipina 177, 178 Hocevar, Metod 379 Hofbauer, Clemens Maria 45 Hoppe, Leopoldina 197, 198, 213, 235 Hradecky, Janez Nepomuk 196 Hrastelj, Franc 379 Hribar, Ivan 177 Hübschmann, Vincenc 175 Hübschman, Terezija 176 J Jancar, Mica 156 Jarc, Anton 168 Jebacin, Ivan 251 Jeglic, Anton Bonaventura 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 66, 67, 80, 82, 86, 141, 142, 164, 170, 178, 186, 195, 196, 202, 207, 209, 210, 243, 251, 252, 253, 255, 259, 269, 285, 289, 290, 304, 305, 309 Jemc, Marina 145, 146 Jenko, Franc 251 Jeran, Luka 175, 202 Jerina, Anton 165, 216, 222 Jerin, Urban 117 Jeršic, Miro 85 Jezus Kristus 13, 39, 42, 50, 51 Jonke, Jože 383 Joša, Edvard 247 Jožef II. 13, 18, 40, 42, 44, 45, 53, 122, 143, 195 Jurac, Jože 379 K Kalan, Andrej 54, 77, 141, 165, 168, 169, 187 Kalan, Janez 178, 179, 180, 186 Karnoff, Vincenc 154, 155, 156 Kavcic, Anton 44 Ketteler, Wilhelm Emmanuel 25, 26, 31, 86, 98, 302 Klemen IX. 20 Klinar, Tomaž 183, 208, 236, 301 Koblar, Anton 174, 208, 209, 230 Kocbek, Edvard 57, 84, 85, 86, 89, 93 Kocmur, Alojz 379 Kolping, Adolf 32, 245, 246, 247 Koprivec, Matic 379 Kopše, Katarina 181 Kores, Martin 379 Koritnik, Anton 169 Korošec, Anton 63, 91, 190, 269, 271, 273 Köstl, Gustav 164 Kovac, Leopold 250 Krail, Ignacij 129 Kramar, Franc 234 Kravanja, Simona 220 Krek, Janez Evangelist 56, 57, 59, 77, 78, 79, 81, 86, 92, 102, 179, 218, 243, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 265, 285, 286, 288, 303, 304, 305, 309, 399, 406, 412, 418 Krek, Miha 63, 271, 272, 390 Kremžar, France 65, 81, 82, 269, 271, 272, 363, 365, 366, 367, 368, 369, 383 Kresal, France 295 Križman, Andrej 74, 75, 275, 407 Krošel, Tone 86 Kržic, Anton 175 Kuefstein, Franz 98 Kukovica, Franc 400 L Lampe, Evgen 285, 287 Lampe, Francišek 165, 168, 228 Langus, Jože 272, 363, 366, 368, 369 Lavric, Ana 182 Lavtižar, Fran 171, 183, 185, 186, 187 Lazarini, Ludvik 206 Lazzarini, Ana baronica 197 Leon XII. 20 Leon XIII. 17, 24, 27, 28, 30, 35, 38, 86, 257, 388 Leopold II. 40 Leskovic, Ivana 236 Lešnik, Alojz 379 Levec, Janez 237 Levicnik, Alfonz 183 Lichtenthurn, Franc Ksaver baron 225 Lichtenthurn, Katarina 225 Liechtenstein, Alois 26, 98, 99, 302 Lukan, Walter 296 M Macek, Andrej 290 Macek, Jože 115Mahkot, Ivana 225 Mahkot, Marija 225 Mahnic, Anton 77 Manning, Henry Edward 27 Marija Terezija 13, 18, 40, 121 Marillac, Ludovika de 20 Marincek, Tone 57, 81 Martin iz Toursa 14 Marx, Karl 24, 80, 88, 91 Marzella, Marija 157 Massi, Filomena 201 Megušar, Jakob 155, 156 Merkl, Tadej baron 200 Mesar, Janez 285 Metelko, Franc 253 Metternich, Klemens Wenzel von 40 Mihelcic, Franc 70, 74 Missia, Jakob 51, 52, 53, 54, 77, 195, 202 Mlakar, Pino 84 Moškerc, Mihael 81, 257, 258 Mrkun, Anton 179, 180, 186, 208, 230, 237 Mulej, Franc 155 Münch, Carl Johann 154 Murnik, Janez 201, 215 N Nadrah, Ignacij 180, 183 Nagode, Leopold 363 Natlacen, Marko 141, 142, 228 Nell-Breuning, Oswald von 394 O Oberžan, Karl 65, 379, 390, 391, 392, 394, 395 Oblak, Ivana 200 Odar, Alojzij 65, 390, 392, 394 P Pancur, Jakob 157 Pavlica, Josip 257 Pecjak, Gregorij 176 Pengov, Ivan 251 Pernišek, Franc 363 Petazzi, Leopold Jožef Hanibal, grof 337 Pietrovski, Karel 165, 166 Pij IX. 17, 21, 22, 23, 48, 141 Pij VI. 17, 19, 42 Pij X. 17, 29, 30, 34, 39, 56 Pij XI. 17, 21, 35, 36, 38, 39, 40, 65, 87, 270, 387, 388, 389, 393, 394 Pij XII. 38 Pizzardo, Giuseppe 381 Pocepk, Ignacij 117 Pogacar, Janez Zlatoust 49, 50, 51, 168, 195, 197, 199, 225, 226 Pogacnik, Jožef 84, 169 Potrata, Terzija 154 Povše, Fran 77, 285 Prejošc, Jera 155 Preželj, France 274, 379, 383, 400 Prunk, Janko 296 Purgaj, Lidvina 168, 199 Pušic 275 R Racki, Lovrenc 117 Rautenstrauch, Franz Stephan 44 Ravnechar, Ema 168 Rob, Anton 120 Rozman, Joško 71, 73, 75, 366, 373, 374, 375, 378, 382, 396, 402, 404, 405, 408 Rožman, Gregorij 61, 62, 63, 64, 65, 66, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 86, 87, 90, 91, 142, 188, 189, 196, 207, 240, 271, 272, 273, 275, 276, 277, 296, 304, 305, 306, 309, 315, 368, 369, 374, 375, 378, 379, 382, 390, 391, 394, 396, 398, 399, 400, 401, 403, 404, 405, 406 Rutar, Jože 363, 366 S Salvay, Elizabeta baronica 117 Schindler, Franz Martin 77, 79 Schmidburg, Joseph Camillo baron 354 Schmidburg, Jožefa Kamila, baronica 211 Schmid, Franz 118 Sernec, Dušan 193 Sernec, Vladimir 193 Serrarens, Jos 69 Smersu, Rudolf 274, 379, 383, 395 Smrekar, Janez 202 Smrekar, Jožef 165 Stiplovšek, Miroslav 296 Stojadinovic, Milan 273 Stroj, Alojzij 248, 249, 288 Strossmayer, Josip Juraj 202 Strupi, Jakob 277, 290 Stržinar, Jakob 120 Svetina, Ivan 175 Svetina, Marija 253, 289Š Škerbec, Matija 67, 68, 74, 172, 208, 209, 238, 242, 271, 281, 289, 306 Škofic, Nikolaj 236 Šlaker, Janez Nepomuk 117 Šmajd, Albin 242 Špendal, Francišek 172 Šušteršic, Ivan 59, 81, 265, 286, 303 Švab, Gašper 156, 157 T Taaffe, Eduard Franz Joseph Graf von 26, 95, 97, 98, 99, 101, 302 Tercelj, Filip 208, 210, 236 Tertulijan 14 Thurn-Valsassin, Gustav grof 167 Tomažic, Ivan 62, 64, 65, 67, 69, 70, 275, 277, 379, 380, 390, 391, 398 Tomc, Ernest 62, 89 Tomec, Marija 198 Tominec, Angelik 63, 73, 83, 87, 393, 396, 404 Toncic, Salezija 215 Tropenau, Christoph von 117 U Ucak, Valerijan 187 Ušenicnik, Aleš 79, 80, 87, 91, 92, 93 V Valant, Milan 69 Vidic, Oton 185 Vidmar, Jernej 49, 254 Vincencij Pavelski 20, 162 Virk, zakonca 165 Vodnik, Anton 84 Vodnik, France 84 Vodopivec, Franc 142 Vodušek, Božo 84 Vogelsang, Karl von 26, 77, 79, 98, 99, 102, 302 Voncina, Leon 246, 248 Vovk, Anton 68, 172, 281, 282, 283 Vrancic, Jernej 168 W Wagner, Joseph 354 Walland, Franc 205 Welsperg, Carl grof 354 Werth, Heinrich Ferdinand baron 117 Winkler, Andrej 167 Winkler, Emilija 169 Wolf, Anton Alojzij 46, 47, 49, 131, 132, 138, 147, 195, 197, 212, 297, 354 Z Zajc, Ivan 262 Zakrajšek, Viktor 366 Zamjen, Srecko 218 Zupan, Alojzij 370 Zupanc, Ignacij 255 Ž Žabkar, Avgust 251 Žerjav, Gregor 68, 403 Žitnik, Ignacij 77 Žumer, Matija 272, 363, 364, 365, 366, 367, 379 Žumer, Srecko 63, 65, 71, 72, 73, 75, 83, 270, 271, 272, 369, 373, 374, 375, 378, 382, 394, 396, 402, 404, 405, 406, 408 NAVODILA SODELAVCEM AES 1. AES objavlja še neobjavljene ali težko dostopne vire za slovensko cerkveno zgodovino (vkljucno s fotografijami, slikami in razpredelnicami). 2. Objava virov v originalnem jeziku se ravna po pravilih ekdotike. Sam doku­ment ali skupino dokumentov predstavi avtor v uvodni razpravi. 3. Vsi prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice, pisava Times New Roman, poravnava v levo) in lahko obsegajo do okoli 10.000 besed. 4. Prispevki gredo pred objavo v recenzijo. Recenzije so anonimne, pozitivna recenzija pa je pogoj za objavo razprave. 5. Avtor mora ob oddaji prispevka navesti svoj polni naslov, naziv oziroma poklic, delovno mesto, naslov ustanove, kjer je zaposlen, in svoj e-naslov. 6. Prispevki morajo biti opremljeni s povzetkom (do 500 besed) in kljucnimi besedami (do 5 besed). 7. Pri monografskih objavah omejitev (število besed) ne velja, za vse ostale podrobnosti pa velja dogovor z uredništvom. 8. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturirano (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoce razbrati namen, metodo dela, re­zultate in sklepe. 9. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod crto (velikost pisave 10). Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oziroma nahajališce: ime in priimek avtorja, naslov dela (ko gre za ob­javo v reviji ali zborniku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani: - primer monografija: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, str. 116–119. Založbo monografskega dela navedemo le v seznamu virov in literature. - primer clanek v reviji: Bogdan Kolar, Celje v casu prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, v: Studia Historica Slovenica 9 (2009), št. 2–3, str. 543–574. - primer casnik (avtor): Kanonicna vizitacija in birmovanje v letu 1914, v: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), št. II., str. 31. - primer prispevek v zborniku: France M. Dolinar, Die Rolle und die Be­deutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowe­nischen Raum, v: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geisti­ge Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (ur. W. Drobesch in P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, str. 215–217. - v nadaljevanju se uporablja smiselna okrajšava (dalje: Kolar, In memo­riam II, str. 116–119.). 10. Sveto pismo, cerkvene dokumente ali kako drugo pogosto navedbo lahko na­vajamo tudi med besedilom po uveljavljenem nacinu citiranja tovrstnih del. 11. Na kratice moramo opozoriti na zacetku razprave ali v prvi opombi. Pri do­macih kraticah se držimo dolocil Slovenskega biografskega leksikona, pri tujih pa tistih, ki jih v prvem zvezku navaja Lexikon für Theologie und Kirche. 12. Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo veckrat, je treba navesti okrajšavo v okle­paju), ime fonda ali zbirke (signaturo, ce jo ima), številko fascikla (škatle) in arhivske enote ter naslov navedenega dokumenta (primer: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematicno, po abecednem vrst­nem redu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Loceno navedemo arhivske vire, internetne vire, casopisne vire, literaturo itd. V kolikor je avtor v tekstu ali opombah uporabljal krajšave in kratice, naj – po dogovoru z uredništvom – na koncu doda tudi seznam le-teh. 14. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki reso­luciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste JPG. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti loceno (v tekstu naj bo oznacena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgo­varjajoce podnapise z navedbo vira. 15. Za znanstveno vsebino prispevka in tocnost podatkov odgovarja avtor. 16. Uredništvo poskrbi za lektoriranje, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora avtorizi­rati; širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. 17. Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki AES in na spletni strani AES. 18. Clanki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, bodo po dolocenem preteku casa objavljeni tudi na spletni strani AES. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije clanka. V primeru nejasnosti glede navajanja literature in arhivskih virov naj se avtor obr­ne na urednika AES. Rokopisov in ilustracij uredništvo ne vraca. Prispevke pošljite na naslov: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Uredništvo AES Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-naslov: izc@teof.uni-lj.si INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES 1. AES publishes as yet unpublished or difficult to access sources for Slovenian Church history (including photographs, pictures, and tables). 2. The publication of resources in their original language follows the rules of textual criticism. The document itself or a cluster of documents is introduced by the author in the preliminary discussion. 3. All articles should be submitted in electronic form (line spacing 1.5, font Times New Roman, alignment to the left) and are to be of up to about 10,000 words. 4. All articles will be sent for review. Reviews are anonymous, and a positive review is the condition for publication of the article. 5. When submitting an article the authors must state their full address, title or occupation, workplace, the address of the institution of their employment, and the author’s e-mail address. 6. All articles should include a summary (up to 500 words) and key words (up to 5 words). 7. For monographs the limit for the number of words does not apply, all other details should be arranged with the editorial board. 8. The text of the article should be clear and intelligibly structured (chapter, subchapter titles) so that the purpose, work method, results, and conclusions can be inferred. 9. Notes must be stated uniformly as footnotes below the line (font size 10). A bibliographic footnote should, when stated for the first time, include the com­plete title or location: full name of the author, title of the work (when citing the publication in a magazine or a collection of works, state the title), place and year of the publication, pages: - Example for a monograph: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, pp. 116–119. The publishing house of the monograph is stated only in Sources and Literature. - Example for an article in a magazine: Bogdan Kolar, Celje v casu prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, in: Studia His­torica Slovenica 9 (2009), nos. 2–3, p. 543–574. - Example for a newspaper (author): Kanonicna vizitacija in birmovanje v letu 1914, in: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), no. II., p. 31. - Example for an article in a collection of works: France M. Dolinar, Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum, in: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (Eds. W. Drobesch and P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, p. 215–217. - In the continuation a meaningful abbreviation is used (hereon: Kolar, In memoriam II, p. 116–119.). 10. The Bible, Church documents or some other frequent quotation can be cited in the text according to the established method of citation of such works. 11. All abbreviations should be explained at the beginning of the dissertation or in the first footnote. For Slovenian abbreviations the rules of the Slovenski biografski leksikon should be followed, while for the foreign abbreviations the rules stated in the first volume of the Lexikon für Theologie und Kirche. 12. When citing archival sources state: the archive (when mentioned for the first time, state its full name; if cited several times in the article, give the abbrevia­tion in the brackets), name of the fonds or collection (shelf mark, if there is one), binder (box) and archival unit number, and the title of the cited docu­ment (example: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. The chapter Sources and Literature should include all sources and literature from the footnotes, in a systematic, alphabetical order. Archival sources, internet sources, newspaper sources, literary works etc. should be written separately. If the text or footnotes include any abbreviations, the list of those should be, by prior arrangement with the editorial board, included at the end of the article. 14. Graphic material should be submitted to the editorial board only in electron­ic form and in high resolution (300 dpi), saved uncompressed in a JPG file. Graphic material (photographs, diagrams, tables, maps etc.) should be sub­mitted separately (the text should include only a clear marking of the mate­rial’s location) in a separate folder (file) with the author’s full name. Graphic material should include captions with the stated sources. 15. Authors are solely responsible for the scientific content of the article and the accuracy of its data. 16. The editorial board is in charge of proofreading. The author reviews the changes and authorises the proofread text. The editorial board sends the first correction to the author to be approved; expanding the text upon the first cor­rection is not allowed. 17. Authors are obliged to follow the instructions published in every print edition of AES and on the AES website. 18. Articles published in the printed magazine will also, after a certain period of time, be posted on the AES website. By agreeing to the publication of the printed version, authors simultaneously agree with the publication of the e-version of the article. In case of any questions regarding the citing of literature and archival sources, the author should contact the editor of AES. Manuscripts and illustrations will not be returned to their authors. Articles to be submitted to: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani AES Editorial Board Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-mail address: izc@teof.uni-lj.si PUBLIKACIJE INŠTITUTA ZA ZGODOVINO CERKVE ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979, 188 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Inštrukcija papeža Klemena VIII. za obnovo katoliške vere na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem z dne 13. aprila 1592; France M. Dolinar, Jožefinci med Rimom in Dunajem - Škof Janez Karel Herberstein in državno cerkven­stvo; Bogo Grafenauer, Etnicna vprašanja ob preureditvi lavantinske škofije na Štajerskem; Ivan Škafar, Jezuitski misijoni v krajini med Muro in Rabo za casa katoliške obnove 1609-1730; Ivan Škafar, Oda Jožefa Košica iz leta 1813. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980, 231 strani. Maksimilijan Jezernik, Friderik Baraga (Zbirka rimskih dokumentov). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981, 172 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (1); France M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavcarja o stanju v ljubljanski škofiji; Ivan Škafar, Gradivo za zgodovino kalvi­nizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhidiakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982, 255 strani. Jože Gregoric, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761-1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983, 331 strani. Miscellanea: Jože Mlinaric, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Šta­jerskem v luci protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19; Ivan Zelko, Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino; Ivan Zelko, Franciškani v Murski Soboti. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984, 225 strani. Miscellanea: Metod Be­nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (2); Martin Jevnikar, Ivan Trinko, pokrajin­ski svetovalec v Vidmu 1902-1923; Vilko Novak, Ivanu Škafarju v spomin - Njegovo življenje in delo; Ivan Škafar, Priloge: Izvirna porocila, re­gesti in zapisi o delovanju luteranov (evangelicanov) na Petanjcih 1592-1637. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985, 288 strani. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove smrti: Bogo Grafenauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev - Conversio Bagoariorum et Caran­tanorum; France Perko, Italska legenda; France M. Dolinar, Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V.; Metod Benedik, Žitje Kon­stantina (Cirila) in Žitje Metoda; France M. Dolinar, Pohvala sv. Cirila in Metoda; Janez Zor, Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem glagolitu. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986, 395 strani. Rajko Bratož, Kršcanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmocju oglejske Cerkve od zacetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987, 463 strani. Jože Mlinaric, Župnije na Slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapi­snikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 10, 1988, 254 strani. Miscellanea: Metod Bene­dik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (3); Primož Kovac, Zacetki kapucin­skega samostana v Škofji Loki; Janez Höfler, Gradivo za historicno topogra­fijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupniji Radovljica in Kranj. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989, 239 strani. France M. Dolinar, Slo­venska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12, 1990, 432 strani. Ana Lavric, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 13, 1991, 116 strani. Ivanka Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. Veliki pionir kršcanske civilizacije in odlicen apostol cr­nih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 14, 1992, 190 strani. Miscellanea: Metod Be­nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (4); Bogdan Kolar, K zgodovini malega semenišca v Kopru; Vinko Škafar, Prošnje salzburškemu nadško­fu F. Schwarzenbergu za prikljucitev slovenskih dekanij sekovske (graške) škofije k lavantinski škofiji leta 1848; Janez Höfler, Gradivo za historicno to­pografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupnija Mengeš; Mar­ko Senica, Slovenske pridige kapucina p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 15, 1993, 221 strani. Matjaž Ambrožic, Zvo­narstvo na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 16, 1994, 726 strani. Metod Benedik- Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapu­cinska provinca. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 17, 1995, 600 strani. France Baraga, Kapitelj­ski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 18, 1996, 363 strani. Ivan Likar, Slovenski litur­gicni jezik v obrednikih s poudarkom na obredniku škofa Wolfa (1844). France Baraga, Kazalo krajevnih in osebnih imen k AES 16- Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 19, 1997, 537 strani. France Baraga, Arhivska zapušcina škofa Tomaža Hrena; Metod Benedik-Angel Kralj, Protokoli škofa Hrena 1614-1630; Bogdan Kolar, Sinode škofa Hrena; Edo Škulj, Bo­goslužna besedila v Hrenovih komih knjigah. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 20, 1998, 396 strani. Metod Benedik -Angel Kralj, Škofijske vizitacije Tomaža Hrena 1597-1629 in porocilo Apostolske­mu sedežu o stanju škofije leta 1607; France Baraga, Arhiv Glavarjevega beneficija; Lojzka Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753-1772; Ja­nez Höfler, Gradivo za historicno topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani; Darja Mihe­lic, Izrocilo Konverzije, ki je doseglo Valvasorja in Schönlebna. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 21, 1999, 776 strani. Branko Kurnjek, Marjan Maucec, Iztok Mozetic, Dnevno casopisje o duhovniških procesih na Slo­venskem 1945-1953. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 22, 2000, 385 strani. Lilijana Žnidaršic Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 23, 2001, 391 strani. Damjan Hancic, Konsti­tucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, 2002, 712 strani. Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 - za objavo pripravila Marija Vrecar. Metod Benedik, Lambert Ehr­lich za slo­venski narod. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 25, 2003, 462 strani. Matjaž Ambrožic, Lju­bljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogacar. Njegova verska, kulturna in politicna vloga za zgodovino Slovencev. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 26, 2004, 244 strani. Metod Benedik, Pisma Janeza Evangelista Kreka; Janez Höfler, Gradivo za historicno topografijo pred­jožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica; Bogdan Ko­lar, Zacetki cerkvene organiziranosti Slovencev v Kaliforniji. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 27, 2005, 347 strani. Marko Benedik, Doku­menti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku; Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914-1918. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 28, 2006, 300 strani. Metod Benedik, Janez Evangelist Krek v spisih sodobnikov; Bogdan Kolar, Iz kronike župni­je Grahovo pri Cerknici v casu župnika Alojzija Westra (1910-1928); Edo Škulj, Kronika župnije Turjak. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 29, 2007, 541 strani. Edo Škulj, Jerebova kro­nika župnije Škocijan pri Turjaku. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 30, 2008, 371 strani. Damjan Debevec, Kari­kature v boju proti veri in Cerkvi 1945-1960. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 31, 2009, 260 strani. Edo Škulj, Kronika žu­pnije Turjak; Edo Škulj, Iz turjaške oznanilne knjige. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 32, 2010, 528 strani. Vloga teoloških izobra­ževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema na Slovenskem: Matjaž Ambrožic, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samostanskih skupnostih cistercija­nov, kartuzijanov, avguštincev, dominikancev in trapistov; Metod Benedik, Teološko izobraževanje od reformacije do vkljucno centralnih semenišc; Matjaž Ambrožic, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne; Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Lju­bljani; Miran Špelic, Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani; Metod Benedik, Kapucinske teološke šole; Bogdan Kolar, Visoka teološka šola na Rakovniku; Matjaž Ambrožic, Prva teološka fakulteta in knezoškofijsko Bogoslovna ucilišce v Ljubljani; Fanika Krajnc-Vrecko, Visoka bogoslovna šola v Mariboru 1859-1941; Fanika Krajnc-Vrecko, Bibliografija del in arhi­vski viri s podrocja teološkega izobraževanja na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 33, 2011, 204 strani. France M. Dolinar, Poro­cila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), I. del: 1589-1675. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 34, 2012, 424 strani. France M. Dolinar, Poro­cila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), II. del: 1685-1943. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 35, 2013, 232 strani. Bogdan Kolar, Misijonska hiša pri Sv. Jožefu nad Celjem. Kronika ustanove od 1852 do 1925. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, 2014, 422 strani. Miha Šimac, Vojaški du­hovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 37, 2015, 440 strani. Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem: Bogdan Kolar, Prva svetovna vojna in njen vpliv na življenje Cerkve; Tomaž Kladnik, Posledice prve svetovne vojne na vo­jaško organiziranost na Slovenskem in spremembe, ki so jih nove razme­re prinesle v vsakodnevno življenje ljudi; Igor Salmic, Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v porocilih škofov s slovenskega ozemlja osrednjim cerkvenim ustanovam v Rimu; Miha Šimac, Oris vpliva prve svetovne voj­ne na pastoralno delo duhovnikov; Matjaž Ambrožic, Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politicno dogajanje v ljubljanski škofiji; Bogdan Kolar, Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavan­tinski škofiji; Renato Podbersic ml., Posledice vojne v delovanju cerkvenih skupnosti na podrocju soške fronte; Boštjan Gucek, O tolminski župnijski kroniki; Tolminska župnijska kronika 1914–1922. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 38, 2016, 440 strani. Miscellanea: Aleš Maver, Altercatio ecclesiae et synagogae v okviru anticne kršcanske protijudovske polemike; Julijana Visocnik, Tomaž Hren in pridige ob posvetitvah cerkva; Matjaž Ambrožic, Historicni zvonovi zvonarja Gašperja Franchija; Blaž Otrin, Prizadevanje škofa Avguština Gruberja za topografski in zgodovin­ski oris župnij ljubljanske škofije; Ana Lavric, Slomškov osnutek predavanj o cerkveni umetnosti za mariborsko bogoslovje; Jure Volcjak, Škofovska grba lavantinskih škofov Jakoba Maksimiljana Stepišnika in Mihela Napotnika; Miha Šimac, »Opes regum corda subditorum«: drobci o odlikovanjih lavan­tinskih in ljubljanskih škofov; Franjo Velcic, Prisutnost glagoljice i starosla­venskog bogoslužja na podrucju nekadašnje tršcansko-koparske biskupije na prijelazu iz 19. u 20. stoljece; Peter G. Tropper, Katholische Kirche und Slowenen in Kärnten: Bemerkungen zur Rolle der Kirche im 20. Jahrhun­dert; Renato Podbersic ml., Msgr. Ivan Rojec in goriški begunci med prvo svetovno vojno; Jurij Perovšek, Vera in Cerkev v programih slovenskih po­liticnih strank 1890 – 1941; Igor Salmic, Kralj Aleksander (1888–1934) in Ka­toliška cerkev: pogled na kraljevo osebnost v luci zapisov nuncija Ermene­gilda Pellegrinettija; Aleš Gabric, Boj proti katoliškemu tisku; Jelka Melik, Juro Adlešic v dokumentih tajne policije; Bogdan Kolar, Škof dr. Gregorij Rožman in duhovnik Vladimir Kozina; Dejan Pacek, Nekateri bistveni vidi­ki odnosa med Svetim sedežem in Jugoslavijo v obdobju 1953–1970; Metod Benedik, Mediji o vracanju Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 39, 2017, 404 strani. Jure Volcjak, Goriška nadškofija na Kranjskem v casu apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750–1774). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 40, 2018, 388 strani. Tanja Martelanc, Kapu­cini in njihova arhitektura na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 41, 2019, 314 strani. Ucitelji Teološke fakulte­te za ustanovitev in ohranitev Univerze v Ljubljani. Mari Jože Osredkar, Prof. dr. Lambert Ehrlich; Nik Trontelj, Franc Grivec – ekleziolog in ucitelj na Teološki fakulteti; Julijana Visocnik, Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik; Andrej Saje, Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani; Matjaž Ma­ksimilijan, Matija Slavic – profesor, biblicist in državnik; Bogdan Kolar, Univerza v Ljubljani in njen ucitelj dr. Josip Srebrnic; Ivan Janez Štuhec, Dr. Josip Anton Ujcic – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakul­teti v Ljubljani; Janez Juhant/Nik Trontelj, Aleš Ušenicnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL; Slavko Krajnc, Znanstveno, pedagoško in strokovno delo prvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušenicnika; Matjaž Ambrožic, Prof. dr. Janez Evangelist Zore in njegova vloga pri ustanavlja­nju ljubljanske univerze in Teološke fakultete. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 42, 2020, 336 strani. Prekmurje v letu 1919 in Katoliška cerkev. Stanislav Zver, Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vkljucitve v razne škofije; Vinko Ška­ far, Izobraževanje katoliških duhovnikov, ki so bili doma iz Prekmurja ali so tam delovali do prikljucitve Prekmurja Sloveniji; Fanika Krajnc-Vrec­ ko, Vloga katoliških duhovnikov pri utrjevanju narodne zavesti s pisano besedo: širjenje in izdajanje slovenskih knjig in periodike med Prekmurci do prikljucitve Prekmurja k maticni domovini; Bojan Himmelreich, Pre­ kmurje na pariški mirovni konferenci ter prizadevanja dr. Franca Kovacica in dr. Matije Slavica za njegovo prikljucitev k Sloveniji; Andrej Hozjan, Dogajanje v Prekmurju v zvezi z njegovo pripadnostjo od septembra 1918 do januarja 1919; Lilijana Urlep, Štajerski duhovnik o prikljucitvi Prekmur­ ja: kako je Januš Golec v svojih spominih opisal prikljucitev Prekmurja?; Bogdan Kolar, Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve; Ivan Janez Štuhec, Od kulturnih razlik do skupne odlocitve; Hotimir Tivadar, Vloga vere in duhovnikov pri ohranitvi slovenske kulture in jezika med Muro in Rabo; Franc Zorec, Izvirni izzivi in utiranje novih poti Cerkve v Prekmur­ ju; Andrej Lažeta, Doprinos soboške škofije v severovzhodni Sloveniji ozi­ roma Pomurju; Lojze Kozar ml., Versko življenje v Prekmurju; Igor Sal­ mic, Prekmurje v vatikanskih arhivih v letih 1918–1924; Blaž Otrin, Odnos ljubljanske škofije do prikljucitve Prekmurja; Lilijana Urlep, Prikljucitev in cerkvenoupravna ureditev Prekmurja po prikljucitvi h Kraljevini SHS v virih Nadškofijskega arhiva Maribor; Simon Štihec, Dokumenti o Cerkvi med Prekmurci v škofijskem arhivu Sombotel. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 43, 2021, 456 strani. Blaž Otrin, Julijana Vi­socnik, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821–1823. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 44, 2022, 444 strani. Boštjan Gucek, »Nosi le zakrpano obuvalo«: Oris družbenega položaja duhovšcine na slovenskem (1918–1941) Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 45, 2023, 440 strani. Blaž Otrin, Socialna de­javnost katoliške Cerkve v ljubljanski (nad)škofiji od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne Povzetki in vsebine vseh številk znanstvene publikacije AES so dostopni na medmrežju: http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=61 Mag. Blaž Otrin se je rodil 28. 5. 1973 v Ljubljani. V študijskem letu 1993/94 se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, smer: A - zgo­dovina, B - filozofija, na kateri je diplomiral leta 1999. Istega leta je nastopil pripravništvo v Arhivu Republike Slovenije. Naslednje leto je opravil strokovni izpit iz arhivistike in se zaposlil v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, kjer dela še danes. Leta 2011 je uspešno zagovarjal magistrsko delo na Oddelku za zgodovi­no Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na temo Socialna dejavnost katoli­ške Cerkve v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja v ljubljanski škofiji in dosegel naziv magister znanosti s podrocja obce in narodne zgodovine od 18. stoletja do najnovejše dobe. Leta 2015 je pridobil strokovni naziv arhivski svetovalec. V Nadškofijskem arhivu Ljubljana pokriva gradivo osebnih zapušcin, društev, fo­tografsko zbirko in škofijski arhiv Ljubljana od konca 18. stoletja do danes. Od leta 2007 dalje se kontinuirano ukvarja tudi z razstavno dejavnostjo, kot soavtor ali clan uredniškega odbora je sodeloval pri sedmih razlicnih razstavah, ki so do sedaj skupno doživele dvainšestdeset razlicnih postavitev doma in v tujini. Od leta 2019 je clan uredniškega odbora za rubriko Slovenci v zgodovini v tedniku Družina. Bil je clan zgodovinske komisije v procesu beatifikacije Antona Strle­ta, trenutno je clan zgodovinske komisije v procesu beatifikacije škofa Antona Vovka. Poleg tega v raznih znanstvenih monografijah in strokovnih revijah re­dno objavlja strokovne clanke. ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdajatelj / Publisher: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Naslov uredništva / Address of Editorial: Inštitut za zgodovino Cerkve Poljanska c. 4, pp. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-pošta: izc@teof.uni-lj.si Glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief: dr. Miha Šimac Uredniški odbor / Editorial Board: dr. Matjaž Ambrožic dr. Bogdan Kolar dr. Ana Lavric dr. Igor Salmic dr. Julijana Visocnik Lektura in prevodi povzetkov v angleški jezik / Proof-reading and translation of summary into English: Maja Sužnik Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Anton Štrus Prelom / Computer Typesetting: Salve d.o.o., Ljubljana, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Tiskano v Sloveniji / Printed in Slovenia Naklada / Number of copies printed: 300 izvodov Izvlecke prispevkov objavlja / Abstracts are included in: Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO Library, Santa Barbara, California, USA EBSCO Publishing, Inc., 10 Estes Street, Ipswich, Massachusetts, USA Tübinger Zeitschrift, Universität Tübingen, Nemcija Založba / Publishing House: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, pp. 2007 SI-1001 Ljubljana e-posta: dekanat@teof.uni-lj.si Za založbo / Chief Publisher: Dr. Janez Vodicar 25 EUR UDK: 272/273-722:364.4(497.12)“1775/1945“ ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 45 BLAŽ OTRIN SOCIALNA DEJAVNOST KATOLIŠKE CERKVE V LJUBLJANSKI (NAD)ŠKOFIJI OD KONCA 18. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Ljubljana 2023