Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martin della L.berta (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28-770 Za Italijo: Gorica, P zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (caseMa post.) Trst 431. Pošt. &.r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v goloi ini NOVI LIST PosuKma St 40.— ttr NAROČNINA: četrtletna iliir 450 — polletna lir 850 — letna lir 1600 • za inozemstvo: letna naročnina lir 2800 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. postale I. gr. «M' m+mrarm -» txj Jt*djotjih, o delovnih odnosih ter o nagradah in kvalifikacijah. ZAHTEVE USLUŽBENCEV TRAMVAJEV Podtajnik v ministrstvu za delo je sklical sestanek delodajalcev in sindikalnih zastopnikov u-službcncev malih železnic, tramvajev, trolejbusov in mestnih avtobusov. Sindikati zahtevajo povišanje plač za 22%, medtem ko so podjetja doslej ponudila le 5%. V sredo prejšnjega tedna je bila vsedržavna stavka. V Trstu so stavkali le uslužbenci openskega tramvaja, ker ima ACEGAT drugo pogodbo, in sicer pogodbo električnih podjetij. Prejšnji petek so po vsej Italiji stavkali bančni uslužbenci. Banke pa so kljub temu poslovale, c samo za nujne finančne posle. !z Trsta DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V nedeljo, 1. decembra, bo ob 10. uri v jezuitski kapeli (Trst, Via del Ronco 12, vhod: Via Marconi 32) skupna maša za slovenske izobražence. Pa maši bo v dvorani razgovor o perečih vprašanjih. Govoril bo msgr. Jakob Ukmar o virih razodetja. OBVESTILO KMETOVAVCEM! Kmetovavcc obveščamo, da je Kmetijsko nad-zorništvo pričelo sprejemati naročila za nakup semenskega krompirja vrste S. Miehele in Majestic, ki so ga pridelali pri središču za razmnoževanje semenskega krompirja. Ob naročilu najmanj 50 kg mora ktnetovavec plačali 45 lir za kg semena. osrednji odbor je namreč le s pičlo večino glasov odobijil neposredno udeležbo socialistov v vladi na osnovi dokumenta, na katerega je pristalo tudi odposlanstvo socialistov. Od 99 članov osrednjega odbora jih je za dokument glasovalo 59, medtem ko se jih j p 40 izjavilo proti. Levičarji so zagrozili, da bodo njih parlamentarci glasovali proti zaupnici takšni sredinsko- levičarski vladi, avtonomistična večina pa jim je odgovorila, da se bodo v tem primeru sami izločili iz stranke. Spričo današnjega stanja grozi italijanski socialistični stranki nov razkol, ki bi bil, če bi se uresničil, že tretji v njeni sedemdesetletni zgodovini. Leta 1921 so namreč iz stranke izstopili komunisti, leta 1947 sc stranko zapustili Saragat in njegov,i somišljeniki, ki danes tvorijo socialdemokratsko stranko. Rešitev sedanje vladne krize utegne torej imet,i posledice, ki jih še ni mogoče natančno predvidevati. Prvi in že od zdavnaj so od vseh Slovencev bežali od kmečkega dela Beneški Slovenci. 2e v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so hodili na sezonsko delo po vseh kronovinah nekdanje avstro - ogrske monarhije, medtem ko so se drugod po Sloveniji držali ljudje še z vsakim vlaken-cem svojega bitja zemlje, saj je bil takrat grunt še ideal in vzor našega slovenskega prebivalstva. Beneški Slovenci so hodili na sezonsko delo zato, ker iso bili priseljeni, ker niso mogli s svojimi številnimi družinami v svojih 150 vaseh žjveti dilje od treh do štirih mesecev od pridelkov svojih strmih lazov in njiv. Podobno pot so ubrali za njimi Dolenjci in nato še drugi ljudje iz drugih pasivnih krajev Slovenije, ko so v velikih gospodarskih krizah Srednje Evrope iskali dela v severnoameriških rudnikih in železarnah. Med dvema vojnama je bilo manj izseljevanja v prekomorske kraje, ker so ZDA zaprle vrata in so si zato brezposelni in napol zaposleni ljudje s slovenskega podeželja iskali dela v rudnikih severne Francije, Holandije im nemškega Porurja. Čisto stojo pot so ubiraji takrat Slovenci v Italiji, ki jih niso potiskali z zemlje isamo razlogi gospodarske stiske, ampak tudi neznosni fašistični sistemi nasilja in zapostavljanja. Edina odprta so jim bila vrata v Južno Ameriko, v Argentino in Brazilijo, ali pa nezakoniti beg preko meje v Jugoslavijo. Po zadnji vojni splošno bežanje Beg kmečkih ljudi je bil pred zadnjo vojno le nekakšno odtekanje odvečne delovne sile iz vasi. Ostala vas je živela naprej svoje življenje in se ubadala s krizami in z večnimi škarjami med cenami kmetijskih in industrijskih proizvodov. Kakor hitro pa se je po pivih negotovih povojnih FRANCOSKA PODPORA ALŽIRIJI Francoski proračun za leto 1964 predvideva, da bo Alžirija prejela podpore v znesku 800 milijonov frankov. Alžirci nujno potrebujejo francoskj kapital za industrializacijo, za poklicno izobraževanje zaostalih delavskih množic ter za kritje trgovinske bilance. Al/jrci morajo iz notranjepolitičnih razlogov čimprej uresničiti gospodarski načrt za veliko Kahilijo, kar potrjuje nedavna vstaja Berberov. CESTNI PROMET MED ITALIJO IN JUGOSLAVIJO Italijansko-jugoslovanska komisija za u-reditev cestnega prom,eta med obema državama je zaključila tridnevno zasedanje v Beogradu. Prejšnji teden so podpjsali protokol, ki določa razširitev rednega in turističnega avtobusnega prometa ter povečanje števila voženj v blagovnih prevozih. Med drugim bodo prihodnje leto odprli novo vsakodnevno avtobusno zvezo Postojna-Trst ter v obratni zvezi. le do nezaslišanih razmer svoje industrijske zmogljivosti ter je industrializacija tako rekoč potrkala tudi na naše kmečke dveri, stojimo pred bezanjem z zemlje, ki je skoraj notranje, interno preseljevanje ljudstev, nekje celo preseljevanje narodov drugam. Množijo se stotine s.lovenskih vasi, ki so že nad polovico zapuščene in ki bodo v najkrajšem času enega ali dveh desetletij intenzivne industrializacije popolnoma zapuščene. Bežijo ne samo kmečki ljudje iz oddaljenih zakotnih gorskih vasi, temveč tudi iz gričevnatega, sadjerejskega, vinogradniškega in vrtnarskega sveta: Brd, Vipavske doline, goriške, tržaške, koprske okoljce, ljubljanskega polja in mariborske okolice, dolenjskih in štajerskih goric, iz ravnin ptujskega polja, Savinjske doline, iz gorenjskih ravnin okolji Kranja, Kamnika, škofje Loke itn. itn. Kajpada je odtok najsilnejši prav iz hribovskih krajev. Kmečki ljudje iz bližine industrijskih krajev in večjih mest imajo prometna sredstva na voljo do bližnjih industrij sikih krajev m večjih mest za delo v tovarnah in na drugih deloviščih nove industrijske mehanizirane dobe. Nastajajo nova središča po dolinah, kjer so bila prej mala skromna naselja, a v hribih se širi gozd okoli razpadajočih kmetij. Vrhnika, Logatec, Cerknica, Postojna, Pjvka, Prestranek, Ilirska Bistrica, Ajdovščina, Sežana, Nova Gorica, Miren, Anhovo so najbližji primeri novih industrijskih središč na slovenski strani, a planote Okoli Zaplane, Sv. Treh Kraljev, Blok, kraških vasi, Banjščice in Kanajskih hribov samevajo prazne. Ali se da z zakonskimi ukrepi beg zajeziti? Nekatere evropske države skušajo nekako zavreti ta prehitri odtok 'kmečkega življa vsaj iz hribovskih krajev, od koder je najmočnejši. Bivši italijanski državni predsednik Luigi Einaudi je sicer z dopadenjem (Nadaljevanje na 9. strani) ALBERT REJEG Splošen beg slovenskega kmeta z zemlje V zadnjih letih je ves mladi slovenski | letih začelo utrjevati gospodarstvo najprej kmečki rod, ne glede na državo, v kateri | zahodnih evropskih držav in so le-te razvi-živii, prevzela težnja po begu z zemlje. ODMEVI KENNEDYJEVE SMRTI Umor predsednika Kennedyja je globoko pretresel tudi vso tržaško javnost. Obla-stva, politične stranke in druge organizacije kot tudi mnogi zasebniki so izrazili svoje sožalje in solidarnost ameriškemu generalnemu konzulu v Trstu in se v prostorih konzulata vpisali v spominsko knjigo. V ponedeljek je bila v katedrali Sv. Justa maša zadušnica, ki jo je daroval generalki vikar msgr. Fornasaro. Poleg generalnega konzula in uslužbencev ameriškega konzulata so se je udeležili predstavniki oblasti in raznih organizacij in večje število ljudstva. Prerane in tragične smrti velikega državnika se je v začetku ponedeljkove seje mestnega sveta spomnil župan Franzil, ki je v kratkem govoru orisal lik in delo Johna Kennedyja. Njegovim besedam so se prir družili predstavniki vseh v mestnem svetu zastopanih stranik, nakar so vsi svetovavci z enominutnim molkom počastili spomin pokojnega predsednika. Na tej seji je spregovoril tudi predstavnik Skupne slovenske liste ter dejal; Izjava predstavnika SSL »V imenu Skupne slovensike lists se pridružujem sožalju, ki so ga izrazili župan in drugi svetovavci ob smrti predsednika Ken-nedyja. Gre za hudo izgubo ne samo za ameriško ljudstvo, temveč za vse narode sveta. Bil jje apostol m,iru. Za časa svojega komaj triletnega bivanja v Beli hiši je naredil, kar je bilo v njegovi moči, da se ublaži ideološkji boj med Zahodom in Vzhodom, da se vzpostavi mirno sožitje meJ narodi in da preneha ah se vsaj omeji oboroževanje. Vsak demokrat in vsak kristjan mora tudi pi]iznati pokojnemu predsedniku zaslugo, da se je z odločnim pogumom boril ter Sje izpostavil največjim nevarnostim za dokončno prenehanje plemenskega razlikovanja v južnih predelih svoje države. V tej hudi borbi prot,i starim predsodkom in proti nasprotnikom, Jki ne izbirajo sredstev, Kennedy ni poznal omahovanja, ker je bil prepričan, da gre za pravično in sveto stvar. Mjisliim, da ni črnca v ZDA, 'ki bi ne imel solznih oči, ko je zvedel za iimor. Preden zaključim te kratke besede, moram omeniti, da je smrt dosegla predsednika Kennedyja le malo mesecev po smrti druge velike osebnosti: papeža Janeza XXIII. V mnogih pogledih sta si bila podobna. Oba sta znala vliti v srca ljudi glo- boko upanje in sta z vsemi silami skušala ajti dejansko sodelovanje narodov. V tej uri skrajne žalosti izražam upanje, da bo človeštvo nadaljevalo pot, katero sta pokazala pokojni papež in mladi ter pogumni ameriški predsednik.« Sožalje Sveta SSL Svet Skupne slovenske liste je po ameriškem generalnem konzulu v Trstu izrekel ameriški vladi in ljudstvu globoko sočustvovanje tržaških Slovencev ob smrti velikega predsednika. Dva njegova predstavnika sta osebno izrazila gosp. generalnemu konzulu iskreno sožalje in se tudi vpisala v spominsko knjigo. NAČRT ZA RAZMAH TRŽAŠKE LUKE IN GOSPODARSTVA Kot smo že poročali, sta bili pred kratkim v Trstu prometni komisiji poslanske zbornice in senata, ki imata nalogo sestaviti tako imenovani »modri načrt« za okrepitev glavnih italijanskih luk. Tržaški gospodarski krogi so parlamentarcem obrazložili potrebe in zahteve Trsta za razvoj luke in gospodarstva v našem mestu. Načrt za razmah luke in gospodar tva naj bi obsegal tri obdobja. V prvem obdobju naj bi izvedli naslednja dela: izgradnjo pomola VII in njegove opreme, ureditev pomola v iesnem skladišču, ureditev iz-krcevališča za mineralna olja pri Sv. Soboti ter ureditev priveza pri Orehu za istočasno pristajanje dveh ladij. Pomol naj bi bil dolg 300 metrov in morje bi morali poglobiti na 12 m. V drugem obdobju je treba poskrbeti za južni del pomola št. 3, urediti pomorsiko postajo ter razširiti severni del pomoda št. 5 Slednje, ko bo dograjen pomol VII, ki bo prevzel premog in rude. V tretjem obdobju naj bi uredili področje pri Lanterni, katerega je treba izkoristiti za pristajanje jaht in ribiških čolnov. Za izvedbo celotnega omenjenega načrta bi potrebovali 24 milijard lir. Pretežni del te vsote odpade na pomol VII, za katerega so bila sredstva že odobrena. Ukrepi za izboljšanje gospodarske podstavke pa so potrebni ne samo v lulki, ampak tudi na dohodnih poteh v Trst. Sem spadajo avtomobilska cesta Trst - Benetke z odcepom Palmanova - Videm - Trbiž, dvojni tir na progi Trst - Trbiž, okrepitev prog pretežno vsedržavne važnosti in pravičnejša razdelitev ladij med Jadransko in Tirensiko morje, prevzem stroškov za vozni park Javnih skladišč s strani državnih železnic ter podobne larifne olajšave na železniških progah v Trst, kot so v Nemčiji na progah za Hamburg in Bremen. RAZPISANA ŠTIPENDIJA ZA MLADE TRŽAČANE Tržaška občina je razpisala natečaj za podelitev štipendije v znesku 400 tisoč lir iz sklada, ki ga je dala na razpolago Tržaška hranilnica (Cassa di risparmio). štipendija je namenjena kakemu mlademu Tr- žačanu, 'ki se posebno odlikuje v oblikujočih umetnostih ali v glasbi. Za štipendijo se lahko potegujejo vsi mladi Tržačani, 'ki n;iso starejši od 25. leta in ki imajo diplomo kake srednje šole ter nameravajo obiskovati kalko višjo umetniško šolo v Italiji ali tujini. Prošnje, napisane na navadnem nekolkovanem papirju, je treba nasloviti na tržaškega župana. j" Grabrijel Piščanec Dne 18. t. m. je v Avberu po daljši bolezni umrl župnik in dekan Gabrijel Piščanec. Pokojnik se je rodil pred 81-ileti v Rojanu. Bil je sin revne delavske družine, ki jc skupno štela enajst članov (9 otrok n starši). Po dovršenem goriškem bogoslovju je bil leta 1905 posvečen v mašnika. Bil je nato 'kaplan pri Starem sv. Antonu v Trstu in župni upravitelj v Ruikavacu v Hrvatski Istri. Nekaj časa je župnikova’ tudi v Dolili, od koder je odšel v Klanec, kjer je bil dolgo let župnik in dekan. Za časa narodnega preganjanja in fašistične diktature je trdno stal ob strani svojega ljudstva, mu bil svetovavec in dober pastir. Zadnja leta je preživel v Avberu, kamor se je umaknil, ker mu zdravje ni dopuščalo, da bi še dalje vodil župnijo in dekanijo v Klancu. Njegove, telesne ostanke so položili v grob na pokopališču v Avberu, 'kjer tudi počiva drug zaslužki primorski duhovnik, politični in kulturni delavec Virgil šček. Naj pokojni župnik in dekan Piščanec nirno počiva v Stvarniku. Sorodnilko.n izrekamo prijatelji ter znanci iskreno sožalje, kateremu se pridružuje tudi uredništvo Novega lista. FOJDA Velika škoda, katero je prizadela zadnja povodenj okrog Fojde, Ahtena in v drugih krajih ob hudornikih Malina, Grivo in Ra-lvlužana, se šele sedaj vidi. Popis škode še ni končan, na občinah še zbirajo zadnje podatke, že sedaj se pa lahko računa, da sega škoda v visoke milijone, ker je prizadetih veliko število posestnikov. Pristojno ministrstvo v Rimu je obljubilo 50 milijonov za prvo pomoč oškodovancem. Minister za javna dela je obljubil, da s(i bo prišel ogledat prizadete kraje poseben inšpektor, ki bo določil, kako naj se načrtno začne uravnanje hudournikov in koliko stroškov bo potrebnih za najnujnejša dela. Prizadeto prebivavstvo pričakuje, da ne bo ogled trajal preveč časa in Ur. VRTOVEC JOŽE Mr.) SPECIALIST za ustna in zobna bolazni ASISTENT NA ZOBOZDRAVNIKI UNIVERZITETNI KLINIKI V PADOVI Trst, Ul. Marcadanta l/l. V«gal Ul. Carducci, Ul. Milane Tal. 68-349 Dne 18. novembra je v Avberu na Krasu mirno zaspal v Gospodu e. g. Oabrijel Piščanec /.upnik in dekan v pokoju Pokopali smo ga na pokopališču v Avberu. Iskreno se. zahvaljujemo duhovščini, daro-vavcem vencev in cvetja, pevcem in vsem, ki so pokojniku izkazali poslednjo čast ter z nami sočustvovali. Družine: Piščanec, Pcrtot, Sancin, Muto in Kovač Trst, 28. novembra 1963. KULTURNI VEČER V soboto zvečer je podalo Slovensko gledališče iz Trsta Javorškov izbor Shakespearovih del pod naslovom »Iz take smo snovi kot sanje«. Na pristnem šekspirskem odru, brez kulis in navlake, so trije igralci: Mira Sardo-čeva, Joško Lukež in Stane Starešinič z dovršeno recitacijo in živo mimiko oživil: pred poslušavci naj večje vrednote velikega dramatika. Strastni Shakespearovi ju naki in razpenjeno žjivljenje se je prelivalo kot buma reka iz drame v dramo, iz prizora v prizor. Preprosti oder s pisate ijevo sliko v ozadju se je že po prvih pri zorih spremenil pred očmi poslušavcev v razkošno pozorišče. V resnici je bila to le ubrana spremljava, reflektorjev nič pač pa oni trije igravci, ki so mojstrsko predvajali zares komorne sljike. Gostje so za bogato doživetje res hvaležni upravi Dijaškega doma, ki je dala na razpolago prostore. Še bolj pa seveda u-metniikom, ki so vredni, da nastopijo s tem izborom v velikji dvorani pred izbranim občinstvom. »CECILIJ ANKA« Kakor že več let tega, je tudi letos priredila Zveza slov. katoliške prosvete nastop cerkvenih in drugih pevskih zborov v proslavo zavetnice petja, svete Cecilije. Pevski koncert je bil v nedeljo popoldne v prostorni dvorani Katoliškega doma, ki so jo poslušavci popolnoma napolnili. Nastopilo je devet zborov iz mesta in okolice; deseti, iz Štandreža, je zaradi tehničnih razlogov izpadel. Pred začetkom se je napovedovalec spomnil tudi tragične smrti ameriškega predsednika, nakar je Iravniški kaplan Jericijo na kratko očrtal pomen petja in cerkvenega še posebej. V prvem delu se je dobro odrezal sovo-denjski zbor, ki je tudi žel največ odobravanja. Lepo zlite glasove je pokazal tudi zbor iz Doberdoba. Med odmorom je bilo žrebanje za dobitke. Burno ploskanje, morda pri tem ali onem moškem celo nekam zavistno, je pozdravilo brhko mladenko, ki je zadela — veliko pletenico briške kapljice. Po odmoru so nastopili zopet štirje zbori. Rupenski se je pokazal z dobrimi ženskimi glasovi. Odlično se je pa odrezal go- riški zbor z Belokranjsko balado pod vodstvom Ivana Bolčine. Kot zadnjo točko so združeni zbori odpeli »Glejte, že sonce zahaja« pod taktirko St. Jericija. Na občinstvo je vplivala velika množica pevcev in pevk, nekatere v narodnih nošah, za katere je bil celo obširni oder premajhen. Po uspelem koncertu je zvezin predsednik razdelil diplome vsem nastopajočim zborom. Vtis, katerega so poslušavci odnesli z letošnje »Ceciljjanke«, je bil, da je med našimi ljudmi še veliko veselja do petja; kot nekdaj, ko je edino še pesem dramila domačijsko zavest. Žal, da ponekod manjkajo zborovodje, drugod pa — požrtvovalni pevci. ŠE VEDNO — ATA Uslužbenci mestnega avtobusnega podjet ja ATA še vedno nadaljujejo s stavkovnim gibanjem, ker jim noče ravnateljstvo priznati mezdnih zahtev. Stavka se vrši od dneva do dneva in tudi ob n en .povedanih urah; največkrat prav ob času največje potrebe, ko gredo djjaki v šolo, uslužbenci na delo ali potniki na vlake. Tak-at je seveda stavka najbolj učinkovita. Uvideven meščan nikakor ne more ugovarjati pravicam uslužbenega osebja pri ATI. Po drugi strani pa je le potrebno upoštevati tudi potrebe občinstva. Saj je prevozno podjetje prav zato tukaj in ne zaradi vodstva, pa tudi ne samo zaradi — uslužbencev. Dogaja se namreč kar po vrsti, da čakaš na avtobus, pa te kak mimoidoči pouči, da sploh ne bo privozi', ker je prav tisto uro stavka. Potnjki večernih vla- kov se pa morajo kar udati, da bodo pešačili s postaje domov tudi eno uro daleč na zgornji konec mesta. Te pomanjkljivosti, v škodo občinstva, je iznesel na občinski s,eji tudi -vetovavoc Sfiligoj, ko je šlo za to, da se imenuje en zastopnik mestne občine v komisijo za poravnavo mezdnega spora pri prevoznem podjetju. Do pravega zaključka na seji pa ni priš’o, ker so nekateri člani poudarjali, da imajo vsi delavci pravico do stavke. Nekatere skupine meščanov, ki se dnevno vozijo na delo ali na vlak, so segle kar po samopomoči. Kupili so v »španovijj« stare avte iz druge roke in se na tak način osamosvojili glede prevoza. Naše mnenje je, da bo le morala občina prevzeti mestne avtobuse v svojo režijo. Tako bo ustreženo uslužbencem in občinstvu. KENNEDYJU V SPOMIN Tudi goriško mesto se je oddolžilo spominu umorjenega ameriškega predsednika. Na seji mestnega sveta je govoril o njem župan Poterzio. Govornikovim besedam so ;e pridružili tudi vsi zastopniki političnih skupin. Demokrščanska in komunistična stranka sta dali nalepiti po mestnih oglih sožalne lepake. Na obeh se proslavlja rajni predsednik kot prvoboritelj za svetovni mir. V ponedeljek zjutraj so tudi profesorji višjih srednjih šol prikazali mladini osebo in delo Johna Kennedyja kot vzgled delavnega človeka za domovinske ideale. Včeraj zvečer se je pa vršila v goriški prestolnici slovesna maša zadušnica za velikim pokojnikom. JlfMUttlbli n r/o/fiiri da bo pomoč prišla vsaj pred prihodnjimi poplavami. REZIJA Poleg ciganskih nadlog se klatijo po naših vaseh tudi Skupine prav pretkanih s’eparjev. Hodijo po vaseh jn ponujajo slike šolskih otrok. Slučajno namreč fotografirajo kako skupino šolskih otrok, ki hiti v šolo, čez nekaj dni se pa oglasijo pri družinah, v šolj ali v župnišču in ponuja jo precej vsiljivo tiste nenaročene slike. Pred nekaj dnevi so potrkali v župnišču v Rezijuti. župniku so pokazali kar 36 slik že v okvirih in so ga z dobrim in grdim prisilili, da je zanje odštel 40.000 lir. Pozneje se je izkazalo, da na tistih fotografijah sploh niso domači šolski otroci. Orožniki pridno iščejo premetene in sleparske fotografe. 4. R. B. Kuratorij za ustanovitev slovenske gim nazije je že na prvi seji pretresal vpraša nje, ali naj se ustanovi humanistična ali realna gimnazija. Odločil se je za prvo. Na drugi in tretji seji so člani kuratorij a imenovali za pivpga ravnatelja slovenske zasebne gimnazije šolskega svetnika Antona Šantla in določili tudi č ane profesor-skega zbora. Prosvetnemu ministrstvu so tudi predložili statut in učni načrt. Z namenom, da se postavi nova slovenska srednja šola na široko podlago, so prišle v kuratorij vse odličnejše osebnosti z Goriškega. Za 16. september je bilo že vse pripravljeno, da se začne s poukom v prvem gimnazijskem razredu. Vlada je pa še vedno metala palice v kolesa. Izgovarjala se je, da ni kuratorij dokazal dovolj sredstev za vzdrževanje zavoda. Prosvetni minister grof Sturkgh je se vedno vztrajal na slovenskih in italijanskih vzporednicah na državni šoli, seveda z večino predmetov v nemškem učnem j j ziku. šele po posredovanju tržaškega namestnika princa Hohenloheja se je vprašanje slovenskega in italijanskega srednjega šo'-stva v Gorici premaknilo z mrtve točke. Dne 10. septembra 1910 je poslalo min'str- ■ . ■ v šol v Dorici stvo v Gorico dopis, da se odprejo slovenske in italijanske vzporednice pri c. kr. državni gimnaziji. Materinščina se uvede kot učni jezik pjqi večini predmetov, število je pa bilo še vedno omejeno na 50. \ endar j,e poslanec Fon dobil pri prosvetnem ministrstvu izjavo, da je omejeno število le začasno in da se bo iz paralelk razvila samostojna slovenska, oziroma italijanska gimnazija. Državna goriška gimnazija je postala torej trojezična. Ostala je še vedno pod enotnim vodstvom, kar je seveda oviralo tako ogromen in jezikovno razcepljen zavod v pedagoškem in disciplinskem razvoju. Omeniti moram tudi, da se je med tedanjima vodilnima goriškima strankama, to je med Gregorčičevo katoliško ljudsko stranko in Gabrščkovo narodno napredno, porodilo nesoglasje. Druga je odklanja'a zasebno srednjo šolo in je zahtevala javno polno pravno gimnazijo. Dejstvo je pa zopet, da . je večina Gregorčičevih somišljenikov sku-i šala preko zasebne gimnazije priti do državno priznane. Poglavitna zasluga za do-sego cilja pa se mora objektivno pripisati slovenski ljudski stranki; pomagal so p s pri skupnem delu vsi brez jzjeme. (Konec na 7. strani) IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Novembrska številka ..Mladike" Izšla je nova številka revije »Mladika«, za mesec november. Uvodni članek te številke, ima naslov »Novembra se vračamo« ter je priložnostne vsebine, prila-godene mesecu. Estetsko dobro dopolnjuje stran Spacalov linorez »Kraška vas«, poln novembrskega razpoloženja. Vera Kosovel je napisala z »Zemljo v megli« zelo lepo in prisrčno pesniško reportažo o obisku v Trinkovi domači vasi in na njegovem grobu. Tone Solar — verjetno psevdonim — je prispeval članek »Naša šola — naša skrb«, v katerem prikazuje stanje slovenskega šolstva na Tržaškem in Goriškem. V eni prihodnjih številk pa bo objavil avtor — kot obeta — članek o stanju slovenskega šolstva na Koroškem. V zvezi š podatki o šolstvu pa je razvil Tone Šolar tudi nekaj misli o novi šolski reformi in o njenem vplivu na slovensko šolstvo v Trstu in Gorici in o šolskem no poklicno vzgojo sploh. Članek na dveh straneh je posvetila revija pokojnemu papežu Janezu XXIII. Naglaša zlasti njegovo ljubezen do ljudi. Članek je. bil napisan \ zvezi s peto obletnico njegove izvolitve za papeža. V reviji najdemo tudi krajši prispevek o Proseku, v rubriki »Po naših vaseh«. V rubriki »Zenski kotiček« obravnava njegova urednica vprašanje odnosov med materjo in poročenimi otroki. V njem najdemo še razna druga koristna navodila za ženske in njihov svet. Rubrika »Pravni kotiček« obravnava zakonski načrt za novi kazenski in civilni zakonik. Leposlovje zastopajo Stanko Janežič, Zora Saksida, Lev Detela in Bršljanski. Stanko Jan.žič ji objavil dve pesmi »Jesensko sonce« in »Žalost«, ki vzbujata bravcu melanhonijo jesenskega občutja in vplivata prijetno, ker sta daleč od prisiljenega, abstraktnega posili modernizma, kot ga srečujemo danes v pesmi nekaterih drugih slovenskih pesnikov. Tako občutje kot misel sta v njih jasna in topla. Zora Saksida nadaljuje povest »Tujci povsod«. Lev Detela je objavil novo nadaljevanje sovje burke »Graščina«, ki je poina duhovitih, a pogosto vendarle za večino bravcev nerazumljivih namigavanj. Sijajne pa so Detelove kritike, objavljene v rubrikah »Razgledi« in »Slovenski tisk«. V rubriki »Razgledi« piše pod naslovom »Kritika zdomskega jubileja« o Slovenski knjižni akciji v Argentini, ki je izdala pred kratkim svojo 50-to knjigo, in to mu nudi priložnost, da je nanizal nekaj globokih in iskrenih misli o novi slovenski literaturi in kulturni politiki slovenskih založb tako doma kot v zamejstvu. Nekaj resnih, pa zelo resničnih besed je povedal tudi na račun Josip Fišer V petek, 22. t. m. dopoldne so pokopali na tržaškem pokopališču priljubljenega igravca Slovenskega gledališča v Trstu, Josipa Fišerja. Dolga leta je nastopal v igrah, ki jih je igralo Slovensko gledališče, in igral svoje vloge vedno talentirano, vestno in učinkovito. Prav posebno pa so mu bile v srcu vloge v mladinskih igrah. Najbrž vsi slovenski otroci v Trstu so ga poznali kot palčka iz »Sneguljčice« in iz drugih iger. Malo je. gledaliških umetnikov, tudi med najbolj slavnimi in najbolje plačanimi, ki bi s takim požrtvovalnim delom in s tako ljubeznijo služili gledališču, kakor mu je služil pokojni Josip Fišer, in to ne le na polju čiste umetnosti, ampak, tudi kot izvrševa-vec vseh tistih neštetih majhnih in večjih del, ki so neobhodna pri vodstvu in opravljanju vsakega gledališča, čeprav se zdijo malenkostna. Josipa Fišerja so imeli radi vsi, ki so ga poznali kot človeka in kot umetnika. Vsem bo manjkal. Josip Fišer je bil delaven tudi v splošno prosvetnem življenju in je dajal svoje gledališko znanje na razpolago tukajšnjim slovenskim prosvetnim društvom oziroma njihovim dramskim skupinam. Zadnjo zimo se je hudo ponesrečil in čeprav se je opomogel, je bilo vendar to verjetno vzrok njegove prezgodnje smrti, saj je bil star komaj nekaj nad 60 let. Naj v miru počiva. zamejskih knjižnih založb v Gorici in na Koroškem, ki imajo zelo malo posluha za resnične potrebe in aktualnosti nove slovenske literature: zadovoljujejo se rajši z izdajanjem umetniško manj vrednih knjig in ponatisov. Isto očita tudi Slovenski knjižni akciji v Buenos Airesu, ki rajši ponatiskuje dela Velikonje, Majcena ali Preglja, to je generacijo ekspresionistov, ki je že precej odmaknjena od našega časa, kakor da bi se z voljo po objektivnosti in po iskreni idejni analizi približala današnji stvarnosti. Kritik, kot so Detelove, med Slovenci skoraj nihče več ne piše, namreč tako iskrenih, objektivnih in elegantnih v izrazu, zato so te njegove recenzije današnje literarne dejavnosti naravnost dragocene in jih z užit- mi manjšinami in na tujem. Tudi v tej številki Mladike je objavil pregled nad revijami zadnjih mesecev. V članku »Nekaj dobronamernih pripomb" pa polemizira z nekim anonimnim sodelavcem ljubljanske revije »Problemi«, ki ga je napadel in popačil smisel nekaterih njegovih kritičnih trditev. V reviji najdemo tudi dva kratka ponatisa iz Janežičeve knjige »Moja podoba«, katero je izdala Mladika in jo tudi v tej številki priporoča slovenskim bravcem kot primemo in lepo Miklavževo ali božično darilo za prijatelja. Kot navadno dopolnjujejo tudi to številko razne rubrike, kot na primer »Iz našeja prosvetnega življenja«, »Radio v jeseni«, »Pisma bravcev«, »Nove knjige in revije«, »Ugankarski kotiček in »Za dobro voljo«. Revija je tudi obilno ilustriran.:. —0— ZA OBNOVO UNIVERZITETNE KNJIŽNICE V SKOPJU Uprava in kolektiv Narodne in univerzitetne knjižn.ce v Skopju sta s ■posebnim pismom obvestila vse knjižnice in knjižničarje sveta o'škodi, ki jo je tej ustanovi prizadel potres. Potres je porušil poslopje skopske Narodne in univerzitetne knjižnice ter prostore 46 posebnih in 7 ljudskih knjižničarskih us.’a'.'ov. Resda l:o rešili skoraj v.:>■ knjižni fond, toda 30°/o knjig bo zaradi poškodb reba restavrirati. Zaradi velikega pomena, ki ga ima Narodna in univerzitetna knjižnica v Skopju za nadaljnji kulturni razvoj Makedonije, je sedanje stanje ustanove poziv na njeno čimprejšnjo in trajno rešitev. Pismo se zaključuje z izrazi upanja, da bo svetovna knjižničarska javnost pravilno razumela ta poziv in ga obravnavala pred raznimi mednarodnimi knjižničarskimi forumi. V ljubljanskem kinematografu »Komuna* je bila prejšnji torek zvečer premiera filma »Triglavske strmine«; Gre za prenovljeno verzijo slovenskega igranega filma pod tem naslovom, ki je bil posnet leta 1932 in je predstavljal prvi slovenski igrani film sploh. Prvič je bil predvajan decembra 1932. Zdaj se je odločila Planinska zveza Slovenije, da je ponudila na ogled prenovljeno verzijo tega pričevavca slovenske kulturne, preteklosti in to v zvezi s proslavo 70-letnicc slovenske planinske organizacije. Marsikdo se najbrž še spominja tistega prvega slovenskega filma, ki je vzbudil kljub svoji precej preprosti in celo naivni zgodbi veliko zanimanje v slovenski javnosti, saj je pomenil prvi slovenski korak na polju igranega filma. Glasbo za novo verzijo filma je zložil Bojan Adamič; ta glasba daje — kot poročajo — filmu novo dimenzijo, ne da bi zavoljo tega prekinila staro patino »Triglavskih strmin«. Novo verzijo je zrežiral Ferdo Delak, snemal pa ga je Metod Badjura skupaj z Milko Badjura. Film je delo navdušenih amaterjev in ljubiteljev planin, ki so delali skoraj brez henorariev in snemali s staro kamero na ročni pogon. Vsebinski motiv filma je čisto na kratko tale: Z dekletom na ples ali pa plezat? Odločita se za plezanje. FRANCOSKE LITERARNE NAGRADE Literarno nagrado »Femina«, eno izmed najvažnejših, kar jih podeljujejo v Franciji, je prejel v ponedeljek pisatelj Roger Vrigny za roman »La nuit de Mougins« (Noč v Mouginsu). Drugo pomembno literarno nagrado, to je nagrado »Medici«, pa je dobil Gerard Jarlot za roman »Un chat qui aboie« (Maček, ki laja). Roman »Noč v Mouginsu« je četrti roman Ro-gerja Vrignyja. Mougins je vas v francoskih Alpah. Ta roman je navdihnila pisatelju očetova smrt. V romanu namreč pripoveduje o urah, ki jih je prebil pri umirajočem očetu, od katerega je bi! mnogo let ločen. Roger Vrigny se je rodil leta 1920 in je študiral v nekem verskem zavodu, katerega okolje in vzdušje je opisal v romanih »Arban« in »Laurena«. Po vojni je postal profesor, od leta 1958 pa vodi literarno rubriko v radiu. Napisal je tudi nekaj radijskih dram. Gerard Jarlot, ki je dobil nagrado »Medici«, je tri leta mlajši od Vrignyja. Pisatelj pravi, da je svet poln mačkov, ki lajajo. To je, vsak človek lahko v določenem trenutku svojega življenja napravi nekaj zgrešenega, nekaj ' za kar ni sposoben, oziroma kar mu ni primerno. V romanu pod tem naslovom pripoveduje o moškem, ki se je poročil proti volji svoje matere in okusil nato vsake vrste strasti, trpljenje, solze in kri. Vse dejanje preveva vzdušje smrti. Gerard Jarlot je začel svojo pisateljsko kariero kot časnikar pri listu »Petit marocain«, ki je izhajal v Rabatu. Pozneje je bil v službi pri maroškem prosvetnem ministrstvu, nato pri pariškem dnevniku »Ce soir« in zdaj dela kot časnikar pri listu »France dimanche«. OPERNA SEZONA V TRSTU Dne 7. novembra sc je v Trstu začela operna sezona, katere prvi del bo trajal do 29. decembra. Drugi ,del pa se bo začel 7. februarja in se bo končal 28. aprila. Sezono je začel baletni zbor milanske Scale, nakar je sledila Verdijeva opera »Aida«, ki jo je. dirigiral Antonio Votto. V njej sta nastopila pevca Gastonc Limarilli in Gloria Davy. Nato bodo uprizorili opero »Ujetnik« istrskega skladatelja Luigija Dalla Piccola. Sledili bosta dve krstni izvedbi, in sicer »II povero dinvolo (Ubogi vrag) Jacopa Napolija in »Le fatiche del guerriero« (Bojevnikov trud) Giannija Ramousa. Spored obsega dalje, Cileovo opero »Adriana Lecou-vreur« z Magdo Oliviero v glavni vlogi, Mascagni-jevo opero »Mali Marat« z Virginio Zeani in Ni-colom Rossi-Lemenijem ter Massenetovo »Manon« z Giuseppom Di Stefanom in Mietto Sighele v glavnih vlogah. V drugem delu sezone bodo uprizorili Verdijevo opero »Moč usode« z Luigijem O:to!inijem in Marcello De Osman, Donizettijevo opero »Turan dot« z Lucillo Udovich in Flavianom Lavojem, Rossinijevega »Seviljskega brivca« s Scstom Bruscan-tinijem in Wagnerjeve.ga »Parsifala« v izvirniku z dirigentom Gruberjem. Sezono bodo zaključili baleti pekinške Opere. Na slovenski premieri so predvajali tudi prvi, nrav tako predvojni slovenski dokumentarni film »Bloški smučarji«. Film prikazuje kmečko smučanje v Blokah na Notranjskem, kjer so se smučali že v davnih časih, kot poroča Valvasor v svoji obsežni zgodovini »Cast vojvodine Kranjske«. HOTELA »PRI BELEM KONJIČKU« NI VEC Znanega hotela »Pri belem konjičku« ob Wolf-gangškem jezeru v Avstriji ni več. Stoletna stavba, zgrajena leta 1604, je izpolnila svojo nalogo kot gostišče in je ni bilo mogoče več obnoviti ali celo modernizirati, zaradi česar so jo podrli do tal. Zgodovina tega starodavnega gostišča je zelo pestra. V novejšem času je leta 1893 v njem prenočeval avstrijski cesar Franc Jožef I., med drugo svetovno vojno pa je v tem hotelu živel \ pregnanstvu belgijski kralj Leopold I. Najbolj priljubljen stalni gost je pa v našem stoletju bil pač Ralph Benatzky, ki je. tu preživel vsako poletje in v sobi številka 4 zložil svojo znano opereto >Pri belem konjičku«. Namesto podrte stavbe bodo sezidali moderen petnadstropni hotel, ki bo stal 75 milijonov lir, ki pa seveda ne bo mogel nadomestiti znamenitosti starega hotela. kom bere tudi tisti, ki navadno preskoči rubrike »Literarni kritik«. Lev Detela je tudi eden izmed redkih, ki kritično spremljajo pisanje vseh pomemb-izobraževanju ter o njegovem pomenu za moder- nejših slovenskih revij v Sloveniji, med slovenski- „XfiiglaiM)he bllmrne” it nooi uvMiji GOSPODARSTVO Kam leze italijansko kmetijstvo? Smer, ‘V katero se razvija italijansko kmetijstvo, povzroča opravičeno zaskrbljenost. Samo poglejmo razvoj v zadnjih letih: Delovne sile zapuščajo kmetijstvo in se zaposlujejo v industriji ali v drugih gospodarskih panogah. Toliko delovne sile je zapustilo kmetijstvo, da so popolnoma (izginile tudi v južni Italiji množice kmečkih delavcev, ki so v prejšnjih letih iskale in prosile za zaposlenost. Danes mora prositi delodajalec, ponuditi mora dobro p'ačo in oskrbo, a kljub temu 'bo dobil le redko delovno moč, gotovo ne dovolj. Odhod moških delovnih moči v mesta in v industrijo ima za posledico, da je v kmetijstvu zaposlenih vedno večji odstotek žensk. Posledica pomanjkanja delovne sile v kmetijstvu je zmanjšanje pridelkov v skoraj vseh vejah kmetijstva. To se posebno opaža pri njivskih pridelkih. Pred par leti je imela Italija polne zaloge pšenice, tako da je prodala v inozemstvo znatne količine mehke pšenice. Sedaj mora uvažati vsa žita in do konca prejšnjega julija jih je uvozila 23.479 tisoč stotov ali 35.3% več kot lansko leto v istem času. Do konca leta bo uvoz presegel količino 40 milijonov stotov jm od tega okoli % uvoz koruze. Pšenico je Italija uvažala vsako leto, a večinama samo trdo za testenine, redkokdaj krušno. Sedaj pa mora uvažati tudi to. Ni najmanjšega Ob 60-letnici slovenskih srednjih Sol v Gorici (Nadaljevanje s 5. strani) Potom ko je izšel omenjeni ministrski odlok, je obiskovalo paralelko I. d 55 Slovencev; v nemški I. b razred je bilo potisnjenih 60 slovenskih dijakov in peščica Nemcev. V italijanski I. c vzporednici je bilo 56 učencev; v nemškem I. a razredu pa 5 Nemcev in 63 Italijanov. Te številke osvetljujejo številčno moč narodnosti na tedanji c. kr. gimnaziji1. Končno je tudi dunajska vlada sprevidela, da ne morejo več dolgo časa trajati tako neresne razmere na goriški gimnaziji. Dne 10. avgusta leta 1913 je izdala odlok, da se že isto jesen ločijo od državne gimnazije vse slovenske paralelke in se razvijejo v samostojno slovensko humanistično državno gimnazijo s štirimi razredi. Italijanske paralelke se spremene v realno gimnazijo; ravnotako tudi nemške. Stara nemška realka pa bi morala v sedmih letih sama po sebi umreti — končala jo je pa že prej svetovna vojna. Pol stoletja dolga pravda goriških Slovencev za njih srednje šole je bila končana. Lotiti se je pa bilo treba praktičnfe izgradnje novo priborjene gimnazije. Kura-torij za zasebno srednjo šolo je opravil svoje zgodovinsko delo. Poudariti je tudi treba, da je bila goriška gimnazija najbolj slovenski zavod na v.seh slovenskih tleh, medtem ko so b.ile naše srednje šole v Ljubljani ali Mariboru še vedno mešane. (Dalje) upanja, da bj se te razmere kmalu izboljšale. j Pred štirimi leti je bil spor med slad- ( korno industrijo in pridelovalci sladkorne pese. Zaradi prevelikih zalog sladkorja so' se tvornice protiville prevzeti nepogojene višje pridelke sladkorne pese. Niso vedeli! kam s sladkorjem. Prva l,eta so načrtno J omejild površino za setev sladkorne p:se,' letos pa zaradi pomanjkanja delovne sile. Posledica tega je, da krije letošnji italijanski pridelek oziroma proizvodnja sladkorja komaj 2/3 italijanske potrebe in da bo treba do začetka prihodnje sezone uvoziti 4 do 5 milijonov stotov sladkorja. Do sedaj še ni nobenega jamstva, da bi prihodnjo pomlad zasadili toliko sladkorne pese, da bi doma izdelani sladkor zadostoval za vse potrebe, čeprav imajo pridelovalci sladkorne pese zelo ugodne pogoje. V prvih sedmih mesqih letošnjega leta je Italija uvozila skoraj 1,700.000 stotov svežega in zmrznjenega mesa ali skoraj trikrat toliko kot lani. Poleg tega je narastel uvoz vseh vrst drugega mesa, kot goved, prašičev, 'konj itd. Znižal se je samo uvoz jajc jn perutnine, in sicer za nekaj več kot za 1/4. če bi hoteli znižati uvoz mesa, bi morali zvišati uvoz krme in krmskih žit še za precej odstotkov, a bi kljub temu n£ uspelji, ker se potrošnja mesa hitro dviga. V mnogih ravninskih legah posameznih pokrajin so prejšnja rodovitna žitna polja spremenili v sadovnjake, vinograde, nasade topolov in v druge take kulture. Kot so te kulture prva leta obilo donašale, se je izkazala dotična špekulacija v glavnem za zgrešeno, posebno glede sadovnjakov in topolov. Kot je »Novi list« zadnjič poročal, sekajo v pokrajini Ferrara — in v vsej (i sploh — nasade jabolk sort »ab-bondanza* in »imperatorc«. To sekanje malovrednih jabolčnih nasadov 'bo koristno za vso italijansko sadjarstvo, pa tudi za sadjarstvo bližnjih držav, kji hočejo izvažati svoj pridelek. Ogromne 'količine jabolk ne bodo več pritiskale na trg in zato bodo imele draga jabolka boljšo ceno. Seveda bo to obveljalo tudi za naprej, če ne bodo odstranjenih sort nadomestili z drugimi boljšimi, ki bi zopet ustvarile nadproduk-cijo. Pred vojo je bilo v Italiji prepovedano brez dovoljenja spreminjati obdelovan je zemljišča ,in so se v glavnem smele gojiti tiste vrste kultur, ki so najbolj odgovarjale za dotične prilike. Ravninska zemljišča v Emiliji in tudi drugod pa so kar ustvarjena za pridelovanje žit, ki dovoljuje skoraj 100% mehanizacijo. Od desne in leve se sliši, da že primanjkuje mleka. Dejstvo je, da se je proizvodnja mleka hudo znižala, in zanimivo je, da se je najbolj znižala oikoli velikih mest. A mleka bo še manj, če ne bodo tudi živinorejci deležni pravice in ne bodo dobili zadovoljive cene za svoje mleko. Zadovoljiva cena pa je tista, ki popolnoma krije lastno proizvodno ceno in daje še živinorejcu majhen dobiček. V lastn,i ceni mora biti upoštevana vrednost ikrme in oskrbe, plačane morajo biti obresti v živino in nepremičnine vloženega kapitala, zavarovalnina in zdravstvena zaščita, obraba, sploh vse, kar je z živinorejo količkaj v stiku. Seveda morajo biti upoštevanji tudi vsi dohodki: prirastek, vrednost teleta, vrednost gnoja ... Delo živinorejca bi moralo biti računano po sindikalni tarifi za industrijskega delavca1. V naslovu smo se vprašali, kam leze italijansko kmetijstvo? Iz rečenega sledi, da je v hudi krizji in da ni na obzorju še nobenih znakov okrevanja. Nekateri celo predlagajo, naj se kriza i azpase do dna, potem pa naj se začne graditi na zdravi podlagi. Tak nasvet pa gotovo ni pravilen. ra rena m Tekoče leto je naše vinogradnike marsičesa naučilo. Glavno pa je, da je skoraj odločeno, s čim bomo škropili naše trte proti peronospori. Letos je namreč ta bolezen nastopila z vso ostrino, a ne samo v naših krajih, marveč po vsej I talij ji in otokih. Vreme je bilo čudno, kot nalašč za okuženje s peronosporo, ki pa je nastopila najhujše par tednov pred popolnim zorenjem in je tako pospešila trgatev za nekaj tednov. Grozdje ni popolnoma dozorelo, posebno nekatere vrste ne. Zato vjno nima toliko Maligandov alkohola, kot bi lahko imelo. Rekli smo, da je skoraj odločeno, s či n bomo trte škropili proti peronospori, ker se od peronospore povzročena gniloba ni povsod enako razvila, kar je bilo v glavnem odvisno od vrste škropiva. Do začetka avgusta sta bili trta in grozdje zdrava, pa naj j,e bila trta škropljena z bakrenim ali nebakrenjm škropivom. Kdor je takrat škropil še enkrat z modro galico, je ohranil zdravo grozdje tudi za naprej. Nekoliko slabše grozdje je imel, kdor je takrat škropil z nebakrenim škropivom, kot sta aspor jn vitex. Kdor pa po sredi julija ni več škropil, je imel gnilo grozdje. Kdor pa je po sredi avgusta škropil še enkrat z modro galico, je sploh ohranil zdravo grozdje. Ce pa je škropil takrat z nehala rtnim škropivom, je imel grozdje le ma-! lo bolno. Kaj je zaključek? Zaključek je, da je do srede julija sploh vseeno, s čim škropiš,, a vinogradnik bo raje škropil z nebakrenim škropivom (aspor ali vitex), ker je to škropljenje cenejše (in se hitreje opravi, poleg tega pa se trta in grozdje lepše razvijata. — Po sredi julija pa je bolj priporočljivo škropiti z modro galico, ki je proti ‘ iv i plesni na grozdju bolj uspešna. Nadalje je letošnje leto dokazalo, da je potrebno škropiti proti peronospori tudi v avgustu in celo v začetku septembra. Izdaja Konzorcij Novega lista • Odg >vomi urednik Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphis« - Trst, ul. Sv. FramčiSka 20 — Telefon 29-477 fl£ JtC' O ELVINI . . U. B. d O'..''-;: ■ Dekle je trmasto odmajala: »Ne — ona je bila moja sestra.« •S tem čudnim pojasnilom si ni znal Sever ničesar raztolmačiti: »Prosim vas,« je silil vanjo, »nikar me ne spravljajte v blaznost. Kaj pomeni to: Elvina je bila vaša sestra, vi pa niste njena?« »Me niste prav razumeli.« Njene ozke reke so se krčevito oprijemale druga druge. »JaZ nisem Elvinina sestra — Elvina sem jaz. Utopljenka je moja sestra Lijana.« »Sta dvojčki?« je kar tako vprašal. »Da,« smehljala se je prav otožno. Sever si še sedaj ni mogel razvozlati te uganke. »Bili ste zaposleni pri podjetju Kora,« jo je na tiho vprašal. »Bili ste... ali ste še v dobrih stikih z gospodom Elom Kalcem? Stanovali ste pri gospe Karinovi?« »Da,« je dekle nejevoljno odgovorilo. »Potem so vas razglasili za mrtvo,« ji je očital, »in vi na vse to molčite? Čemu ne greste na policijo?« Nobenega odgovora ni dala. »O, dobro vem,« je razočaran vzkliknil. »Hoteli ste izkoristiti žalostno smrt svoje sestre. Hoteli ste se na ta način izognili sodnemu postopku?« Sedaj se je ona nasmehnila, a to je bil zaničljiv in obenem otožen nasmeh. »Ali bi vam potem smela priznati, da sem Elvira Ranieri?« »Toda, za vraga...«. Sever je kar vzdihovat. »Odkod se je vaša sestra tako nenadoma vzela. Cernu je naredila konec svojemu življenju?« »Prišla je iz zasedenih krajev,« je pojasnjevalo dekle. Iskala me je. Nisem je videla že eno leto. Morda je mislila, da bo našla v meni kaj drugega... ne vem. Dostikrat je imela napade otožnosti.« 11 »Da,« je rekel Sever in dvignil glavo. »Teda čemu se niste vrnili h gospe Kerinovi? Zakaj ste ponoči vlomili v sobo?« Dvignila je roko kot da se hoče braniti. Ne morem vam pojasniti. Pustite to! Sicer pa tudi jaz ne vem ... kdo ste vi.« »Srečko Sever, reporter pri ..Dnevniku”, je pojasnil. »In kaj vas opravičuje za vaše izpraševanj e ?« »Našel sem vas,« je odgovoril Sever ske-ro šepeta je. »Našel sem tudi vašo mrtvo sestro. Toliko čudovitega je bilo pri vsej stvari. Moral sem priti na jasno.« »Za vaš list?« »Ne! Zase!« »Toda, čemu vam je vsa zadeva tako pri srcu?« Sever je pazljivo ogledoval njen lepi, mladostni obraz. »Čemu mi je vsa zadeva tako pri srcu?« je ponovjil čez nekaj časa. Ona se je dvignila. »Pojasnila sem vam vse, kolikor sem smela. Prosim, dovolite ni, da odidem.« Sever je naglo vstal. Nemi migljaj njene ozke roke, ga je prisilil ostati na svojem mestu. Z velikimi, začudenimi očmi je gledal za njo, ko je šla skozi vrata. Še dolgo časa je sedel časnika- Sever I v kavarni. Naslonil se je s komodci na marmorno mizo in je nepremično uprl oči v neko točko na steni. Kaj naj sj misli o tem srečanju? I Mar mu je zadeva postala kaj bolj jasna ! kot poprej ? 1 Nazadnje je plačal in šejl na cesto. Proti svoji navadi je pomignil najbližjemu avto-izvoščku. Dal mu je naslov uredništva pri »Dnevniku«. Izstopil je prji glavnem vhodu [ velikega poslopja, kar je nenadoma ugle- dal širokoplečega moža, ki je šel proti veži. »Halo, Dolnič,« je zaklical za njim. Kolega se je obrnil in počakal. Sever je stopil k prijatelju in mu je namesto pozdrava pojasnil: »Pravkar seftn nameraval gor. Ti si že opravil svoje delo?« Nagovorjeni se je posmejal: »Skoraj da sem. Sicer pa bodo danes že opravi|li brez mene. Pri tem vremenu grem raje malo jadrat.« »Ni slaba misel,« je odvrnil Sever. »Stopi par korakov z menoj,« ga je povabil Dolnič. »Povej, če je kaj novega pri podjetju „Kora”..< Sever mu je začel pripovedovati dnevne dogodke. Tovariš ga je pazljivo in začudeno podlušal. »Kdo je pravzaprav ona?« ga je vprašal, ko je Sever končal. »Nimam pojma,« je zagodrnjal. »Sploh ne vem, kaj naj še storim.« Dolnič je prikjimal:, »Razumem te popolnoma. Kaj pa, če bi šel na policijo?« »Kako, prosim?« je zagodrnjal Sever. »S policijo se je vendar vsa stvar začela. Pojdi tja in razloži vse po vrsti, kakor si meni. Dekletu ti pač ne bo treba odgovarjati. Ce pojdeš pa še enkrat h Kalcu, te bo gotovo vrgel skozi vrata. Policija ima pa druga sredstva, da razreši uganko.« Sever je polagoma povesil glavo. Premišljal je, da bi res bilo nespametno iti h Kalcu in poizvedovati za neznanko, s katero se je srečal. Policija? Morda le ni tako slaba ta misel... »No?« ga je Dolnič predramil. Sever se je ustavil in je ponudil prijatelju roko. »Najlepša hvala, Dojnič. To je edino, kar morem storiti v tem trenutku.« —0— Policijski svetnjik je sprejel časnikarja z enako uslužnostjo kot prvič. Sever se je ! usedel k pisalni mizi in je v kratkih besedah podal poročilo o vsem, kar je tisti 1 dan doživel. Ko je končal, je nekaj dolgih minut zavladal molk med obema. »Zanimivi so ti dogodki,« je končno spregovoril poiljicijski uradnik. »Vse zveni skoraj nekam neverjetno.. ..< J (Dalje) Pred triinpetdesetimi leti, dne 20. septembra, je ležal na klopi male postaja Astapovo preprost starec z vrečo pod glavo. Ves podoben zgaranemu ruskemu mu-žiku. Bil je v zadnjih zdiMjaj|ih. Njemu podobni ‘ljudje, ki so slučajno čakali na vlak, so stali okrog starca in mu skušali pomagati. »Na svetu je na tisoče ljudi, ki trpijo,« je vzdiha! stari mužik. »Cernu se brigate samo zame?« Pa on ni bil mužik — umirajoči je bil Lev Nikolajevič Tolstoj. Pobegnil je z vrečo na rami od svojih, od bogastva in slav,e, od civilizacije v daljno stepo iskat miru. Našel je objem smrti. Novica se je z neverjetno brzino razširila po vsem svetu. Lev Nikolajevič, orjak po duhu je bi)l tud|i silen po telesu. V pe-terburški dumi je predsednik govoril: »Tolstoj, veliki mislec, umetnik duha, ponos vse Rusije, slava vsega človeštva — je mrtev.« On se je pa še nekaj ur boril s smrtjo, kot da še ni vsega povedal. V ruski dumi se je dvignil samo majhen človek, poslanec Samysiovski, ki je poskušal zatemniti veliko podobo. »Zatajil je Pod starimi Hrasti... carsko državo,« je jecljal, »našo družbo in je tudi umrl brez verskih obredov.« Besede malega carskega sluge so utonile v spoštljivem molku zbornice, ki je prekinila sejo. Govoriti o življenju in delu Leva Tolstoja, o njegovi borbii proti privilegiran jem ' za ponižane in razžaljenje, bi bila danes I brezplodna zadeva spričo stoterih in tisočerih knjig, kji so o njem pisale. Potrditi j moramo le sodbo, da je bil in je orjak med pisatelji, ne samo Rusije, marveč vsega sveta. Z umetnino pisanja, ki je bila vedno le človeška, je še živ dosegel nesmrtnost, kot ni bila dodeljena drugim velikanom duha ne Goetheju ne Voltairju ne Hugoju. Tolstoj je bil predvsem človek, zato so ga pravi ljudje imeli radi. Kristusov nauk . »Ne ubijaj«, je prikrojil za sodobno človeštvo z besedami: Ne vojskujte se; voj-(na je velika zver, proti kateri se je treba I boriti do skrajnosti. Njegovi ga niso poslušali, šel je od njih in je umrl sam med preprostimi mužiki. Ni maral pogreba s častmi in venci. Preprosto ljudstvo ga je pokopalo s srčno ljubeznijo. S postaje Sanka so kmetje nosili njegovo 'krsto na ramenih kilometre in kilometre daleč do Jasne Poljahe. Na blatni poti je klečalo na tisoče ljudi j n se na glas križalo. Pri njegovem domu je. griček, kjer se vzpenja nad daljno stepo 9 starih hrastov v nebo. Tja gor je hodil Lev Tolstoj premišljevat kot bibličnj starec. Tam gori mod hrasti so skopali jamo — njemu desetemu hrastu. Nad gomilo so razprostrli veliko, belo ponjavo z napisom: »Levu Nikolajeviču. Spomin na njegovo dobroto ne bo nikoli zamrl v srcih zapuščenih in bednih.« Danes ni več tiste ponjave. V starih hrastih pa pošumeva pesem o dobroti velikega starca; pesem, katero je zapel v svojih nesmrtnih delih. Že 53 let poje o dobroti, ljubezni in človečanstvu, ki naj pride na svet. ŠPOHTNIPREGLED Ob koncu letošnje teniške sezone idioti fic/j/lal/jlip hluvv Ce izvzamemo finalno srečanje za Davisov pokal med Avstralijo in ZDA, je letošnja teniška sezona takorekoe zaključena. Glavna in precej nepričakovana ugotovitev letošnje sezone je, da je s prestopom Roga Laverja med poklicne igravce Avstralija izgubila odločno premoč v tenisu. Avstralcem je tako v nekaj letih pošla neizčrpna zaloga vrhunskih igravccv in se zato letos resno bojijo, da izgube Davisov pokal. Vsi so mislili, da bo sorojak Emerson nasledil Laverja, toda la je letos zelo razočaral. Ta sicer nadarjen tenist je zmagal samo na domačem prvenstvu in na prvenstvu Francije, v Rimu se je uvrstil v poltinale, v Londonu pa v četrtfinale. Kljub temu je bil Emerson letos najboljši tenist na svetu. Za Avstralijo je letos dosegel dve prepričljivi zmagi 20-letni Mullingan, in to v Rimu in v Hamburgu. Tretji dober član teniške velesile je bil Stolic, ki se je uvrstil v finale v Londonu ter v polfinale v Sidneyu in v Hamburgu. Častno so se še izkazali: Fletscher (2. v Sidncyu, 3. v Hamburgu in 4. v Parizu), Hevvitt ( v finalu v Hamburgu in v polfinalu v Sidneyu), Fraser, Howe, Nevvcombe in Davidsson. V primeri s prejšnjimi leti pa pomeni to za Avstralijo še vedno nazadovanje. Po drugi strani je letošnja sezona prinesla velike uspehe ameriškemu tenisu, ki je menda premagal dolgoletno krizo. Moštvo je zelo mlado in ga vodi vvimbledonski zmagovavec Mc Kinley, ki se je poleg tega uvrstil v polfinale tudi v Forrest llillsu. Odličen je bil tudi Frdhlinč (finale v Fo-rest Hillsu in četrtfinale v VVimbledonu). Za ZDA sta dobro igrala tudi Raiston in Ricssen. Nobenega dvoma ni, da bodo ZDA letos nevaren nasprotnik za Avstralce v finalu za Davisov pokal. Velik uspeh je žela tudi Mehika, saj je Osuna zmagal v prvenstvu ZDA. Tudi Brazilija se je častno izkazala s svojima tenistoma (Barnes in Koch). Najboljši evropski tenist je bil Spanec Santana, ki sc je dvakrat uvrstil v polfinale tako v Parizu kot v Londonu. Razočarali so Italijani (Pietran-geli je osvojil samo tri točke in se ni uvrtsil niti v polfinale letošnjih največjih tekmovanj, mladi Majoni pa je bil samo enkrat v četrtfinalu in to v Rimu.) in mnogo več smo pričakovali od Nemcev (Bugert, Kuhnke in Buding). Presenetili so letos Jugoslovani, ki imajo dva odlična tenista: Jovanoviča in Piliča. Jovanovič se je uvrstil v finale v prvenstvu Italije, Pilič pa v polfinale (Pilič je jugoslovanski prvak). Vsekakor mislimo, da bodo prav kmalu Jugoslovani igrali važno vlogo v Davisovem pokalu in na ostalih tekmah. Tudi Francozi niso bili preveč blesteči (Darmon je bil drugi v Parizu, Barelav pa četrti na prvenstvu Francije). V evropskem tenisu pa so zabeležili po tridesetih letih spet uspeh Angleži, ki so zmagali v evropski coni Davisovega pokala, v kateri Sangster ni iz- gubil niti ene igre. Dobro je igral tudi Wi',son. Lestvica najboljših tcnislov na svetu je naslednja: 1. Emerson (Avstralija) 13, 2. Mullingan (A.) 10, 3. Stolic (A.) in Mc Kinlev (ZDA) 7, 5. Flet-ckcr (A.) 6, 6. Osuna (Mehika) in Hevvitt (A.) 5, 8. Frohling (ZDA) in Santana (Španija) 4, 10. Darmon (Francija), \Villson in Sangster (Anglija), Jovanovič (Jugoslavija), Barnes (Brazilija) in Pietran-geli (Italija) 3. Letošnji zmagovavci: Prvenstvo Avstralije — Sid-ney: Emerson (Avstralija), Prvenstvo ZDA — For-rest-Hills: Osuna (Mehika), Prvenstvo Wimbledona — London: Mc Kinlev (ZDA), Prvenstvo Francije — Pariz: Emerson (Avstralija), Prvenstvo Nemčije — Hamburg: Mullingan (Avstralija) in Prvenstvo Italije — Rim: Mullingan (Avstralija). Pri ženskah so prevladovale Avstralke. Smithova je bila prva v več tekmah (Sidney, Rim in London). Glavna nasprotnica je bila sorojakinja Turnerjeva (zmagala je v Parizu), ki je zasedla več častnih mest. Tudi Lehane se je odlikovala, isto velja za Ebbernovo. Avstralke so imele več tekmecev in prva izmed teh je bila Angležinja Jonesova, ki je bila vseskozi med najboljšimi. Tako Schurman (Južna Afrika), prva v Hamburgu, kot Bueno (Brazilija), prva v ZDA, sta osvojili pomembni zmagi. Odlikovale so se še Američanki Moffit in Hard, češkoslovaška igravka Sukova ter Angležinja Trumanova. Lestvica igravk je naslednja: 1. Smith (Av.) 19, 2. Turner (Av.) 13. 3. Jones (VB.) 9, 4. Lehane (Av.) 7, 5. Schurmann (Juž. Afrika) in Bueno (Brazilija) 6, 7. Truman (VB.) in Ebbem (Av.) 4, 9. Moffit in Hard (ZDA) in Sukova (CSSR). Zmagovavke letošnjih tekmovanj so: Prvenstvo Avstralije: Smith, Prvenstvo ZDA: Bueno, 'Prvenstvo Wimble.dona: Smith, Prvenstvo Francije: Turner, Prvenstvo Nemčije: Schurmann in Prvenstvo Italije: Smith. Lestvica no državah je naslednja — Moški: 1. Avstralija 40. 2. ZDA 13, 3. Velika Britanija 6 4. Jugoslavija, Nemčija in Mehika 5, 7. Brazilija, Italija, Francija in Španija 4. Lestvica žensk je naslednja: I. Avstralija 49, 2. Velika Britanija 16, 3. ZDA 9, 4. Južna Afrika 7, 5. Brazilija 6 8. Češkoslovaška 3. 7. Argentina in Mehika 2 in 9. Francija 1. Ce seštejemo obe lestvici dobimo naslednji vrstni red: I. Avstralija 89. 2. ZDA in Velika Britanija 22, 4. Brazilija 10, 5. Mehika in Juž. Afrika 7. dt —0— MEDNARODNA NOGOMETNA SREČANJA V sredo je lurinska ekipa Juventusa porazila argentinsko ekipo River Plate z 2:1. Evropski prvaki Milana« na so zaiprali necd'očcno (1:1) s švedskim Norekdpingom. ZA ZIMSKE OMARE Kakor hitro je nastopila jesen, je večina bravk gotovo že. uredila omare za zimski čas in spravila vanje vse poletne obleke in stvari, ki jih pozimi ne rabimo. Ce pa so kljub temu ostale zunaj nekatere stvari, ker ste na njih opazile kak neljub madež, ki l>i ga rade odpravile, pa ne veste kako, preberite te nasvete, ki vam bodo morda "koristili. * ^ež,, ki jih je povzročilo pivo, ko smo posedale po restavracijah ob morski obali, operemo s čisto vodo. To pa storimo le s pogojem, da ic blago pralno. Sicer pa jih odpravimo z mešanico čistega alkohola in vode. o Madeže likerjev odpravljamo z amoniakovo raztopino in čisto krpo, s katero jih dobro zdrgnemo. « Madeže tobaka čistimo z mešanico rumenjaka in alkohola. Poleni jih dobro splaknemo s iilad-no vodo. • Madeže rje odpravimo z limoninim sokom. • Lepila, ki ste jih nevede spravile na svoja oblačila, najlepše odpravile s hladno vodo in kisom. Tudi te je treba splakniti še z mrzlo čisto vodo. » Mlečne madeže najprej dobro olrite z. glicerinom, potem pa jih splaknete še s čisto mlačno vodo. • Hudo nas vznemirjajo madeži od potu, zlasti od pazduho. Znebili .'0 jih bomo z mešanico vode in kisa. Čimbolj je blago pisano, tem več morate dodati kisa, da bi ohranili obstoj barv. Popravek V osmrtnici za pokojno Marijo Semec, vd. Šušteršič, objavljeni v zadnji številki Novega lista, smo pomotoma natisnili, da se sin Srečko zahva ljujc osnovni šoli pri Sv. Jakobu, medtem ko bi se moralo pravilno glasili, da gre zahvala osnovni šoli pri Sv. Ivanu. Splošen beg slovenskega kmeta z zemlje (Nadaljevanje s 3. strani) ugotoviti v svojih znamenitih »Prediche del-la domenica« odhajanje hribovskega prebivalstva, Iki da povzroča samo erozijo italijanskega hribovja, toda vseeno so v Italiji že. leta 1952 izdali zakon o hribih (sulla montaigna), ki predvideva državno pomoč pri modernizaciji j-n rentabilnosti kmetijskih obratov. V prvih letih je kazalo, kakor da se hočejo italijanski hribovski kmetje oprijeti tega zakona kot rešilne bilke. Toda, kolikor bolj je rastel vali italijanske industrializacije in kolikor bolj so sc množili pozivi za delo v Švici in Nemčiji, toliko bolj je plahnelo zanimanje za zakon o hribih in se je tek v mesta in emigracijo še pospešjl. Beneški Slovenci se niso tudi najmanj pustili zadržati od rotenja »Matajurja« in prigovarjanja svojih duhovnikov, naj ostanejo na domači grudi in še manj od ugodnosti različnih zakonov o »zone depresse«, o zelenem načrtu itn hribih. V Avstriji so šele leta 1961 izdali podoben zakon o gorskem gospodarstvu. Tam jo, če le morejo, posamezni mladi ljpdje odrinejo v industrijske kraje Koroške; toda beg slovenskega hribovskega prebivalstva na Koroškem pa vendarle še ni zavzel takšnih oblik splošnega bežanja kakor v Beneški Sloveniji. So pa seveda gospodarski viri koroškega hribovskega kmeta čisto drugačni kakor na suhih, golih tleh beneških lazov. V Sloveniji gledajo na hribovske kmete kakor na socialni problem V republiki Sloveniji pa niso nič kaj postrani gledali in tudi še zdaj 'si ne preveč delajo skrbi, ker bežita z zemlje hribovski in ravnin sk,i kmet v industrijo. Zdaj je še v velikanski večini slovenskih vasi le redek mlad kmet, ki se ukvarja samo s kmetijskim delom. Ker je pa bežanje iz hribovskih vasi zavzello takšen obseg, gledajo na problem ne toliko z gospodarskega stališča, kaj bo s to hribovsko zemljo, kolikor s socialnega gledišča, kako pomagati starim betežn|im hribovskim kmetom, ki ne morejo več delati. Mlladi so jih zapustili, sami nimajo kam. Veliko število so jih odrinili na breme socialnega zavarovanja. Ker so partizanski boji najbolj divjali po hribovskih krajih, so se teh bojev najbolj udeleževali gorski kmetje, ki so bili ali borci ali pa so pomagali partizanom. Zdaj ima zelo visok odstotek hribovskih kmetov pokojpine kot borci, majhen del dobiva socialne podpore od občin, del njih pa se bori za pravičnejšo obdavčenje hribovskih nerodovitnih zemljišč. Na občinskih sejah, v listih in v sllovenski skupščini se zadnje čase množijo glasovi, ki obravnavajo problematiko slovenskih gorskih kmetov. Zanimiva je vest, da bežijo tudi iz zakotnih slovenskih vasi iz madžarskega Mo-noštrskega Porabja prav tako na delo »na Vogrsko« v industrijske kraje. Skratka, beg z zemlje je v slovenskih deželah ne glede na družbeni sistem, v katerem živijo pre-bivavci, v Sloveniji, Itatlijj, Avstriji in na Madžarskem, postal splošen. Nujno se bo spremenila ne samo zunanja podoba slovenske pokrajine, temveč tudi misellnost slovenskih ljudi v novem industrij kem okoliu. A. R. Za g v Piše nase ) . . .v j WALDEMAR naj mlaj se i B o N s E L S Čebelica Maja 16 Riše MIKI MUSTER i 136. »Seveda, saj sem zato prišel,« je. rekel pajek s čudnim nasmehom, ki ga je naredil še bolj hudobnega, kot je že sicer bil. »Sicer mi boste s svojim brcanjem in opletanjem razdrli vso mrežo. Mirujte malo, pa vas bom osvobodil.« — »Tisočkrat hvala!« je zaklicala Maja in obstala tako mirno, da si še skoraj dihati ni upala. 137. Pajek si je natanko ogledal vse vezi, ki so oklepale malo čebelico. »Kje pa je želo?« je nato vprašal. Joj, kako je bil grd in kako potuhnjeno je bliskal z očmi! Majo je kar streslo ob misli, da se je bo ta ostudna žival dotaknila. A premagovala se je in rekla kar je mogla prijazno: »Ne bojte se mojega žela. Skrila ga bom, da vas ne ranim.« 138. »Pazite! Mirujte!« je posvaril pajek čebelico s hinavsko prijaznostjo. Maja je ubogala. Zdajci je začutila, kako se vrti venomer na istem kraju, slabost jo je obšla in omotična je zaprla oči. A kaj pomeni vse to? V strahu je spet pogledala. Ojoj•' Bila je čez in čez vsa povita s čisto svežo lepljiv0 nitjo, ki jo je bil spredel pajek. x\ »L 139. »Končano je!« si je šepnila čebelica s tihim, drhtečim glasom. In niti besedice več. Saj ni bilo treba govoriti. Zavedela se je, da je nasedla zlobni pajkovi zvijači. Nobeno upanje na rešitev ji ni več preostalo, sploh se ni mogla več premakniti. Silna žalost jo je objela. Posloviti se bo treba od sonca, od rož, od življenja ... 140. Pajek se je odmaknil vstran. Še vedno se je bal Majinega žela, zato jo je šele iz varne razdalje posmehljivo vprašal: »Kako se počutite gospodična?« Maja je v svojem trpljenju ohranila toliko ponosa, da se ni hotela razgovarjati z goljufivo grdobo. Zaprla je oči in rekla je: »Prosim vas, umorite me takoj!« Pajek se je posmehnil. 141. »Bežite no, kaj mislite, da sem tako lahkoveren, kakor ste vi?« Začel je popravljati raztrgane niti in razložil: »Če boste dovolj dolgo viseli, boste, umrli. In takrat, ko ne bo več nevarnosti, cla bi me pičili, se vam bom šele približal. Sicer pa, ko bi mogli videti, kako nemarno ste mi raztrgali mrežo, bi vedeli, da je smrt zaslužena kazen!« i 142. Potem se je pajek spustil na tla, položil konec pravkar spredene niti okrog kamenčka in nit krepko zadrgnil. Vrnil se je k Maji, zgrabil debelo vrv, s katero je bila povezana, in jetnico na vrvi počasi odvlekel v senco: »Le z menoj, ljuba moja,« se ji je rogal, »da vas sonce jutri ne bo preveč izsušilo, slasten obed bi rad imel.« 143. Tako je obvisela Maja tik nad zemljo, globoko v temni senci robidovja, onemogla in v oblasti okrutnega pajka, ki jo je hotel počasi umoriti s stradanjem. Ker je visela z glavo navzdol, je kmalu začutila, da v tem strašnem položaju ne bo dolgo vzdržala. Tiho je ječala in njeni klici na pomoč so postajali vedno bolj medli. 144. Ko je Maja tako v skrajnem obupu čakala na smrt, se ji je misel vračala v domače mesto, k tovarišicam čebelam, ki jih je bila tako lahkomiselno zapustila. Ne, ni ji bilo žal za vse lepo, kar je na svojem potovanju po svetu doživela; 1° misel, da se nikoli ne bo mogla vrniti v panj ih se opravičiti, jo je težila.