»Zaradi svoje pomembne geografske lege... in zaradi svoje neomajne zvestobe do avstrijske vla- darske hiše«,* odgovarja Nadja Adam na vpraša- nje, zakaj je Postojna postala mesto. Devetdeset let prej je akter tega, za kraj pomembnega dogod- ka, povzdigo Postojne v mesto utemeljil takole: »Smo v svojem cesarskem in kraljevem polnoob- lastju za dobro spoznali, s svojim sklepom z dne 9. maja 1909 leta trg Postojno v Naši vojvodini kranjski najmilostliveje uvažuje njegovo urejeno očinstvo in njegov uspešni razvoj, na prošnjo ob- činskega zastopstva povzdigniti v mesto.«2 V povojnih historiografskih prispevkih o Po- stojni so avtorji nekritično poudarjali, da je Po- stojna upravičeno postala mesto. »Sodobne razi- skave slovenskih mestnih naselij so pokazale, da je bila Postojna glede storitvenih dejavnosti in javnih služb v četrti skupini mest skupaj z Breži- cami, Kočevjem, Kranjem, Ljutomerom, Novim mestom, Slovenj Gradcem in Velikovcem, v treh nižjih skupinah pa ostalih 40 današnjih mest in naselij. Prav zato se je trg Postojna v začetku tega stoletja upravičeno potegoval za podelitev mestnih pravic,«0 pravi Ema Umek. »Uvodvzla- Nadja Adam, In Postojna mesto je postala.., Postojnska kronika, Postojna 1999, str. 1. (V nadaljevanju: Adam, In Postojna...). Ibidem. Etna Umek, Postojna - podoba od trga do mesta, v: Ljudje in kraji ob Pivki 2, Postojna 1985, str. 113. (V na- daljevanju: Umek, Postojna...). to dobo pivških prosvetnih društev in vsestran- skega razvoja Pivke pod Avstrijo bi lahko zajeli s 1904. in 1910. letom,«* trdi Maks Smrdel, ki se je posvetil Postojni kot delu Pivške kotline s kul- turnega vidika. Pri naslanjanju avtorjev na gospodarske, upravne in obče kulturne kriterije je še vedno mogoče kimati ciklamenskemu stereotipu o »množici« mestnih veljakov. In hkrati pritrditi dejstvu, da je Postojna dobila mestne pravice za- radi pametne politike občinskega zastopa, poz- nanstev na Dunaju in kriterijev, ki si jih je posta- vila avstrijska državna statistika pri svojem delu. Cesar je v ustanovno listino res zapisal, da je navdušen nad napredkom trga, vendar je pred to dejstvo postavil »urejeno občinstvo«, ljudi to- rej. Odgovor na naslovno vprašanje tako lahko da le kompleksna preučitev tistega sloja po- stojnskega življa, ki se je do leta 1909 naslavljal s slavnim tržanstvom, potem pa se je ponosno ba- bai z meščansko tradicijo. Ker zgodovinarjevo delo ni, da bi preteklost ocenjeval, nastajajo ob kompleksnem preučevanju nekega fenomena številne podobe. Prav v času, ko si je Postojna prizadevala po- stati mesto, je tu začel izhajati lokalni časopis 4 Maks Smrdel, Prispevki za kulturno, politično in gospo- darsko zgodovino Pivke od 1848 do I svetovne vojne, v Ljudje in kraji ob Pivki, Postojna 1975, str. 151 (V na- daljevanju: Smrdel, Prispevki...). ZGODOVINA ZA VSE 37 Notranjec, ki je dragocen vir za preučevanje te- ga obdobja. Če tem informacijam dodamo še fragmentarne vire (poročila jamske komisije, vodiče po Postojnski jami in župnijsko kroni- ko), se nam počasi prikaže slika postojnskega meščanstva. Postojna je bila na najnižji stopnji organizira- na kot občina z občinskim svetom in županom na čelu. »Županje občini glava. Daje obrambo in podporo vsem jedanako. On se ne boji niko- gar, a gospodljiv zopet ne sme biti. «b Naloga žu- pana je bila tudi, da »gospodari z občinsko imo- vino, užitkom, občinskimi zavodi, drži red in policijo po občini. Drži v stalnem strahu občin- ske služabnike ter daje letni račun.«6 To je v po- stojnski družbeni stvarnosti veljalo le v teoriji, saj je s trškim premoženjem, ki je hkrati pred- stavljalo tudi večino občinskega premoženja, gospodaril »trški oskrbnik« (uradno poimeno- van načelnik upravništva trškega premoženja). Okrajno glavarstvo pa je bila politična institucija druge stopnje, ki je skrbela tudi za šolstvo, obrt in tujce na širšem območju. »2 vsem preskrbljen moderni trg Postojna«7 Gotovo je začetek modernizacije Postojne pospešilo odkritje najlepših delov Postojnske ja- me na začetku 19. stoletja (1818). Pa tudi to ne bi bilo dovolj, če ne bi prisopihala, sicer s silnimi napori, v Postojno železnica. Po njej sta se iz pre- stolnega Dunaja pripeljala sam Franc Jožef in njegova slavna soproga Elizabeta. V isti sapi, ko sta se navduševala nad novodobno železno ce- sto in »zlatim rudnikom cesarstva«, imenovanim Trst, sta si blagovolila odpreti tudi novo odkrito jamo tujskemu prometu. Jama, ki jo je že videla peščica ljudi, med njimi cela »množica« popotni- kov, je z mamljivimi ponudbami binkoštnih sla- vij od tridesetih let 19. stoletja (1825)8 postala dostopna veliko širšemu krogu ljudi. Večina teh je že sprejemala moderne tokove življenja. Prav s temi ljudmi se je soočila postojnska družba in v želji po blagostanju jih je začela posnemati.9 5 Anion Globočnik, Nauk slovenskim županom, Ljublja- na 1880, sir. 1. (Vnadaljevanju: Globočnik, Nauk...). 6 Ibidem. 7 Notranjec, 10 5 1905. 8 Alenka čuk, Nada Adam, Velika veselica v Postojnski jami, Postojna 1998, str. 11. 9 Slavni ljubljanski turisti, sami stari znanci, ki so se v Ljubljani zbirali pri Slovenskem planinskem društvu, so na svoje izlete, ki so jih organizirali med svojem biva- V pisani postojnski druščini so bili uradniki, med njimi tudi taki, ki so se rodili kot meščani. Na modernega »ptujca« so se morali pripraviti in mu ustreči številni gostilničarji. Za stari gostilni- čarski »ceh«, za prevoznike in druge obrtnike je postal turizem glavni vir zaslužka. Še kmečko tr- žanstvo je presežke naturalij prodajalo gostin- skemu trgu, nekateri pa so si lahko privoščili tu- di prevažanje turistov z izvoščki. Prav zaradi stalnega oziranja po svetu, ki se je seveda dotikal tudi majhne Postojne, se je tok modernega duha ustavil tudi na Notranjskem. Svoj delež so k temu dodali preudarni okrajni glavarji, ki so morali gospodarno upravljati z dr- žavno lastnino, ter iznajdljivi novodobni boga- taš v podobi švicarskega državljana Franca Pro- glerja. Razvoj turizma je pospešil tudi ustanovi- tev olepševalnega društva (1883). »Kdor sije og- ledal jamo v času, ko seje razsvetljevala jama edino s kadečimi se plamenicami in brljivimi svečami, ta se ne bo mogel načuditi razliki,«• so bili navdušeni tisti, ki so jo videli prvič čarobno osvetljeno, in to na čast presvitlemu cesarju na njegovem drugem obisku v Postojni 15. julija 1883." Električno razsvetljavo je jama dobila po zaslugi jamske komisije in po splošni modi na Slovenskem leto kasneje.12 Žarnica je v 80. letih verjetno svetila tudi v Proglerjevem »penzijo- nat«13 hotelu (Adelsberghof), ki je predstavljal poosebitev postojnske modernizacije, čeprav je ta ostala širši postojnski javnosti neznana. Po- stojnčani so lahko videli načičkane dame s pritli- kavimi pudlji, ki so se sprehajale po angleškem parku, ki je obdajal hotel in velik vrt, na katerem so gojili tudi brokoli." Lahko pa so se tudi čudili angleškemu športu, imenovanemu tenis. njem v Postojni, povabili tudi postojnske tržanc. Po- stojnčanom so se pridružili še na sokolskemu izletu in jih navdušili za napredne ideje (Notranjec, 23. 5. 1908). Pol leta kasneje seje v postojnski gostilni že go- vorilo o načrtih za novo kočo na Nanosu (Notranjec, 27. 2. 1909). 10 J. •., Postojna in nje jama, Postojna 1904, str. 13. 11 Prva žarnica v slovenskem prostoru je zasvetila aprila 1883 v Mariboru (Andrej Studen, Modernizacija nači- na življenja, v: Preteklost sodobnosti, Inštitut za novej- šo zgodovino, Ljubljana 1999, str. 36). 12 Mnogi avtorji pri navajanju tega podatka niso natanč- ni. Štefan Lapajne, Aus der Chronik der Adelsberger Grotte, Laibach 1905, str. 49. Postavili so 14 obločnic (Bogenlampen). (V nadaljevanju: Lapajne, Aus der...). ° Ročni kažipot po Ljubljani in kranjskih mestih za pre- stopno leto 1908, Gorica 1907, str. 268. (V nadaljeva- nju: Ročni..., 1907). 14 Henrik Turna, Moje življenje, Ljubljana 1998, str. 86. VSE ZA ZGODOVINO 38 ZGODOVINA ZA VSE Mala elektrarna je za potrebe mesta od 1901 namenila 1/6 elektrike,15 edini problem novo- dobne pridobitve pa je bila »silna burja«, ki je tr- gala žice in je tako trg včasih ostal tudi brez elek- trične osvetljave.16 2/3 denarja za vodovod, ki je bil izgrajen 1902,17 je prek svojih institucij pris- pevala dežela. Podatek priča o spopadu- med ti- stimi, ki so menili, da Postojni nikoli ni primanj- kovalo vode, in tistimi, ki so hoteli imeti »moder- no napravo, kteraprebivalstvu mnogo koristi in preskrbuje z vodo tudi ob največji suši,«m Mo- dernizirano mesto je zaradi površnosti pri izde- lavi vodovoda utrpelo nalezljivo bolezen legar (tifus), zaradi katere so morali zapreti šolo in od- povedati letni sejem. A ker je bolezen prenehala, deželni predsednik, »katerega je občinska depu- tacija osebno in v spomenici prosila,« ni dal »za- dovoljivega odgovora«, kar bi prevedeno v so- dobni jezik pomenilo, da ni odobril denarja za sanacijo vodovoda.19 Mati narava občini ni bila naklonjena in ob nekem hudem nalivu se je zgodilo ob Jurcovem vodnjaku, da so odplake znova prišle v pitno vodo, tako da je izbruhnila nova epidemija. »Stvar je morala priti v časopis- je, da seje kaj spremenilo,«20 je zapisala duhovš- čina Hujše za kovce elite pa je bilo to, da so le- garju časopisi nadeli veliko bolj zastrašujoče ime - tifus. Ob bolezni so skovali pravo senzaci- jo in »pretirani in vznemirjajoči članki bi lahko imeli posledice za trg Se več let«.21 Za boljšimi trš- kimi gospodi pa so tako ali tako v Ljubljani zara- di epidemije »plaho in pisano gledali«.22 Da niso spustili zastopnika k seji komisije za pogozdova- nje Krasa, pa je pri domačinih povzročilo globo- ko užaljenost. Obubožana občina je bila prisilje- na najeti kredit za ureditev vodovoda. Hkrati z epidemijo je Postojna izgubila stalni vir poletnih dohodkov, ki so ga predstavljali tako vojska kot 15 Če se malo poigramo s številkami, je tako bilo lahko v trgu okoli 160 žarnic, med katerimi so tudi tiste, ki so osvetljevale glavno ulico (Notranjec, 24. 12. 1904). Kljub temu seje glas »ljudstva* pritožil, daje bila javna razsvetljava slaba (Notranjec, 19- 6. 1909). 16 Notranjec, 10. 1. 1905- 17 Podatki, ki jih navaja Umkova (Umek, Postojna...) ne držijo, saj so leta 1907 samo preuredili vodovod in iz- gradili kanalizacijo, ki sojo odprli v začetku leta 1908! (Notranjec, 11. 1. 1908); Landesgesetzblatt für das Her- zogtum Krains, 31. 12. 1901, št. 32, str. 116 in 2. 7. 1902, št. 18, str. 52. (V nadaljnjem besedilu: LGB...). 18 Župnijski arhiv Postojna, Andrej Ažman, Župnijska kronika, tipkopis, 1916. (V nadaljevanju: ŽAP, Župnij- ska...). 19 Notranjec, 10. 8. 1907. 20 ŽAP, Župnijska... 21 Ibidem. 22 Notranjec, 24. 8. 1907. gospodje Puljčani, Rečani, Goričani in Tržača- ni,23 ki so sicer poleti polnili trg. Njih se pač ni dalo potolažiti z modro časopisno pogruntavš- čino, da bi jim lahko povsod postregli z vinom ali s pivom.24 Tudi avtomobil v začetku 20. stoletja v deželi Kranjski in kraju ni več predstavljal senzacije. Z avtomobili so se vozili številni »inozemci«, ki so si prišli ogledat podzemno čudo tudi zaradi po- tovalnih nasvetov v raznih vodičih (npr. Führer durch Krain25). Čeprav so bili avtomobili poča- sni, so povzročali nesreče, ki so jih poročevalci precej neprizadeto zapisali v časopisne stolpce. Bodisi zaradi voznikove nepazljivosti, bodisi za- radi preplašenih konj je treščil avto v voz, na ka- terem so se prevažali posestnik Burger in njego- vi hlapci. Trčenje je moralo biti silno ali pa so imeli udeleženci precej smole, saj sta bila dva huje ranjena. Najbolj priročno in še vedno spoštovano pre- vozno sredstvo »za hitre intervencije« je ostajalo kolo, tudi za orožnika Albina. Kako je z njimi do- hitel povzročitelja nesreče, o kateri poroča No- tranjec, ne bomo nikoli vedeli. Vemo pa, da je ujel bavarskega mehanika, ki se je s kolesom, ukradenim v Ljubljani, »prav hitro« peljal po pra- šni trški cesti. Potem ko so ga podrejeni o do- godku obvestili, se je pognal z »največjo hitrost- jo« in z iztegnjeno sabljo uspešno aretiral lastni- ka ukradenega kolesa in nabitega samokresa.26 Skoraj nemogoče je ugotoviti, koliko se je do- mača elita posluževala kopališča, ki je bilo odpr- to celo leto, kot so vabile reklame, ki jih je Jurca plačeval v prvem letu obratovanja kopališča. Ali pa, koliko so se posluževali javne telefonske go- vorilnice, katere izdelava se je znašla na listi predlogov občinskemu odboru.27 Telefon je na- mreč že stal v Burgerjevi Ogrski kroni. V posebno veselje je bilo radovednežem, ki se zaradi legarja niso smeli udeležiti niti veselic v sosednjih krajih,28 ko so lahko v zračnih višinah prvič opazovali zrakoplov.29 23 B. J., Postojna..., Postojna 1899, str. 8. 24 Notranjec, 31. 8. 1907. 25 Führer durch Krain, Laxbach 1909, str. 98. 26 Notranjec, 10. 7. 1905. 27 Notranjec, 18. 8. 1906. 28 Arhiv Slovenije, Postojnsko okrajno glavarstvo, fase. 28. (V nadaljevanju: AS, Postojnsko...). 29 Notranjec, 21. 9. 1907. V geslu letalstvo (Enciklopedija Slovenije) se za to leto ne poroča o kakšnem poletu z balonom. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE :i» Z vsem preskrbljeni Postojna se je srečevala 2 drugačnostjo ob pri- hodu številnih tujcev, ki so si ogledovali jamo. Med njimi je bilo najti tako črnce kot Indijce. Učenci so v šoli lahko videli krokodila ali klopo- tačo,30 šola jih je dobila v dar od »neustrašnih duš«, ki so se klatile po svetu in so nekoč prebi- vale tudi v Postojni. Tudi muzej je spadal v sklop modernih idej. Jamska komisija je hotela v Postojni ustanoviti jamski muzej. Takoj ko je jama pritegnila novega raziskovalca, je že bil navdušen nad takšno ide- jo. Podprlo jo je tudi bližnje plemstvo v podobi Windischgraetzov. Čeprav je Domoljub stavbo, v kateri je nega stala do 6 kron, poimenoval »kurnik«,31 ni bila tega mnenja deželna vlada, ki je napore pobud- nikov plačala s podelitvijo javnosti okrožni bol- nišnici, ki je bila zgrajena 1908.32 Bodoče meščanstvo Sprejem med meščane oziroma tržane je bilo dejanje časti. Posamezniki so se na ta način izlo- moderni trg Postojna čili iz ruralne okolice in se povzdignili nad njo. Prav te superiornosti je Postojni manjkalo, saj se ji je videlo, da je trg nastal iz ruralne naselbine in da ni nikoli dosegel trške samouprave s svojim rihterjem in svojimi tržani. Ob oziranju na lastno preteklost so največ prostora posvetili »v zvezde kovanim« francoskim časom in seveda tistemu, kar je bilo še vedno predmet pogovora gostilniš- kih omizij ob kozarčku rujnega - tistemu, kar je Postojno delalo veliko in moderno. In napredek je bil tisto, s čimer se je hvalil lokalni časopis, ki je to malomeščansko družbo na nek način kon- firmiral in tako ustvarjal Andersonovo33 »zamiš- ljeno skupnost«. Pogovor je tekel o elektriki, vo- dovodu in še marsičem. Od starine, iz davnih ča- sov, so ohranili le svoj grb, tisti, ki je bil identičen kranjskemu deželnemu grbu iz časa pred novo- veškim Friderikom III. Pa še tega dobrih tristo let pozneje (1850) cesar ni dovolil v občinskem pe- čatu. In trg se je začel ločevati od občine, ki se je imenovala po njem.34 Sloj postojnskih tržanov se je oblikoval konec 18. stoletja, prav gotovo pa po določilih občin- •i" Notranjec, 10. 6. 1905. •u Domoljub, 28. 5. 1908. 32 l.Cli. 19. 4. 1910, it. 10, str. 22. •'•' Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti, Ljubljana 1998. " Fran Nedeljko, Postojna, nje slame jame in okolica. Kam- nik 1901, str. 6. (Vnadaljevanja: Nedeljko, Postojna...,). VSE ZA ZGODOVINO 40 ZGODO VEVA ZA VSE skega zakona iz leta 1849- Ta je trgom dovoljeval tudi izvolitev častnih tržanov. Tako jih je dobila tudi Postojna. Z manjšo mero iznajdljivosti so bi- li častni meščani predvsem poslanci in deželni eminentneži. Če si je Josip Gorup zagotovil svoj častni naslov z denarnimi prispevki za šole, prav zagotovo ni dosegel slovesa in priljubljenosti nekdanjega neutrudnega borca proti privatni koncesiji za Postojnsko jamo, Antona Globočni- ka, ki je še kot plemeniti vzdrževal stike s svojim nekdanjim službenim mestom. Še posebej so bi- li domačini zadovoljni, če so ti stiki pomenili 20 kron za Vilharjev spomenik.35 Že na taboru na Kalcu so ljudje kimali ob zahtevah po z gozdom poraslim krasom, saj je nudilo (kot so zapisali Postojnčani): »Borovje kultivirano od gozdnih • kr. organov za pogozdovanje Krasa šetalcu pri- jeten, zdrav aromatični vzduh inje hkrati vabi- lo letoviščarja k sebi«.*'1 Ta ogromen projekt mo- narhije je pripeljal do častnega tržanstva dežel- nega predsednika Andreja Winklerja in njego- vega naslednika, ki se je podpisal tudi pod do- voljenje za izgradnjo trškega vodovoda, Viktorja Heina ter le državnega poslanca Frana Povšeta. Čeprav je v Postojni v svoji odvetniški pisarni le nekaj let služboval Dragotin Treo, se je Sokolom zvest trški odbor z županom na čelu odločil, da mu zaradi zaslug na sokolskem polju podeli častno tržanstvo. Tega so imeli še Bohuslav Wid- mann in Edvard Marcus.37 S terminom »meščanstvo po premoženju« (še bolj pa okarakterizira Postojnčane beseda malo- meščanstvo) lahko opišemo postojnske tržane, ki so živeli »v trdno zidanih, celo jako elegant- nih zgradbah«, čeprav niso bili zelo dolgo pravi Postojnčani.3" Vzoren živinorejec, čebelar in vrt- nar, ki je za kratek čas postal tudi deželni posla- nec Fran Arko (1857-1923),39 se je v Postojno pre- selil 1890 in dodobra razburkal postojnsko družbeno stvarnost. Iz Logatca je svojo zgodbo o uspehu leta 18834" prišel pisat tudi trgovec Gregor Pikel (1858-1913), ki je postal župan v ča- su največje modernizacije trga. Zavidanja vred- na pa je postala rodbina Jurca, zlasti Fran, vele- posestnik in tovarnar, ki se je po dograditvi svo- jega dvorca 190741 začel imenovati graščak.42 35 Notranjec, 19. 5. 1906. •i6 Ročni..., Gorica 1905, str. 243. -i7 Ročni..., Gorica 1907; str. 261. •ifl Nedeljko, Postojnska..., str. 6. 59 Slovenski biografski leksikon, LJubljana 1923, str. 15. 40 Notranjec, 16. 11. 1907. 41 Notranjec, 20. 10. 1906. 42 Ročni..., Gorica 1907, str. 263- Svojega sina Adolfa si je privoščil poročiti s hčer- ko lokalnega »bankirja« in trgovca Frana Kuttina (1847-1908). V senci svojega brata je deloval na- rodnjak in strasten lovec Pavel Jurca (18•0- 1916), lastnik hotela Ribnik. Med virilisti se je znašel »napredni kmet« Josip Dekleva (t 1937), kot se je ta zavedni pripadnik kmetske stranke na Notranjskem in kandidat za poslanca v dežel- nem zboru sam poimenoval. Iz slavne družine je izhajal tudi prvi urednik Notranjca Maks Še- ber (1862-1944), ki je v začetku 20. stoletja z usta- novitvijo lastne tiskarne 190443 šele začel kopiči- ti svoje premoženje. Podobno usodo je doživel tudi edini Postojnčan, ki je nosil plemiški naziv, Emil Grazarolli pl. Thurmlach, ko je bil leta 1908 prvič izvoljen med občinske svetnike.44 Med premožnejše se je štel tudi »eden izmed narod- nih prvobraniteljev« Anton Ditrich (1852-1909), ki je bil lastnik ene največjih trgovin na Notranj- skem.45 Ta elita ne bi bila popolna brez človeka, ki je Slovencem zaračunaval nižje nočitve - ho- telirja narodnega hotela in zvestega Sokola Fra- na Paternosta (1858-1933) ter hotelirja pri Ogr- ski kroni Alojzija Burgerja. Ko je človek postal star, se o njem ni več veliko govorilo. Takšna je bila usoda upokojenega ho- telirja, nekdanjega postojnskega župana in usta- novitelja gasilskega društva Karla Vičiča (t 1907), še posebej, ko je njegova vdova razkošen hotel- ski salon ponudila katoliškemu izobraževalne- mu društvu za njegovo dejavnost. Na volitvah je zmagal Josip Lavrenčič, ki je svojo narodno dolžnost do Postojnskega življa opravil s pred- sedovanjem odboru,46 ki je pripravljal spome- nik pesniku Vilharju. Tistemu pesniku, ki je vzklikal: »Čujte gore in bregovi, da sinovi slave smo!« Njegovega samskega brata pa so si najbo- lje zapomnila narodna društva, saj jim je v svoji oporoki leta 1907 volil zapustiti 4500 kron. Postojnsko družbeno stvarnost je na začetku 20. stoletja vodil krog ljudi, ki je pripadal isti ge- neraciji in je po prvi svetovni vojni počasi izpel svojo življenjsko pesem ali pa je jesen življenja preživel v drugem kraju in drugi državi. To so bili posamezniki, ki so postali finančno toliko samostojni, da niso več živeli od lastnega dela. Njihovi delež pri opravljanju posla se je zmanj- 4$ Družinsko tiskarno, ki je bila last njegovega brata Ri- harda, je po Rihardovi smrti prodala Katoliškemu ti- skovnemu društvu. 44 Ročni..., Gorica 1907, str. 263- 4$ Notranjec, 7. 3- 1909. 46 Notranjec, 28. 7. 1906. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 41 šal, saj so si lahko privoščili plačanega človeka, ki je namesto njih opravljal določeno delo. Čas, ki ga je bilo tako neprimerno več, so začeli ko- ristno izrabljati. Ti ljudje so začeli poveličevati svoje prednike in svoje izročilo. V tem prizade- vanju je bila pomembna tudi pripadnost kraju in narodu ter udejstvovanje v političnem in v družbenem segmentu. V postojnski realnosti so bili trška elita trgovci, ki so v svojih trgovinah nudili od sladkarij pa vse do redilnega praška za živino, sicer pa posedo- vali še kakšno njivo, travnik in kos gozda. Za vse to so skrbeli najeti hlapci. Trško elito so pred- stavljali gostilničarji, ki so se po ugledu svojega premoženja ločili še na lastnike restavracij in ho- telirje, pa čeprav je njihov hotel premogel vsega 10 postelj (npr. Ribnik, National).47 Je pa zato premogel veliko plesno dvorano ali kopališče in še portirja za povrh. Hotelirji so bili zraven tudi posestniki in vsi ti dohodki so jih privedli celo do virilnega glasu, kot ga je imel npr. zastopnik Katarine Kenda. Na aktivno družbeno sceno so stopile tudi že- ne tistih velmož, ki so se ukvarjali z družabnim življenjem v Postojni.48 Sodelovale so pri vseh večjih projektih in prireditvah (tako kulturnih in zabavnih kot gospodarsko-promocijskih). Izrab- ljale so svojo prijaznost in šarm ter iz ustaljenih norm obnašanja kovale prispevke za najrazlič- nejše »narodne« projekte, ki so jih z njihovo »srč- no« podporo gojili njihovi možje in prijatelji. Gospa Ditrichova in gospa Piklova49 sta bili pri vsakem dogodku, pa naj je šlo za nedeljsko pro- mocijo vipavskega vina v Postojnski jami ali mi- klavževanje, ki je bilo namenjeno obdaritvi rev- nih otrok. Koeksistenca dvojne oblasti je bila v Postojni nekaj posebnega. Vse življenje se je namreč vr- telo okoli »pravljice pod zemljo«,50 tujcev, gostiln in denarja. Okrajni glavar je bil hkrati tudi načel- nik jamske komisije. Ta častna služba mu je kot zastopniku uradništva povzročala veliko skrbi in neprespanih noči, še posebej, če se je na obisk naročil švedski kralj s soprogo, ki so jo morali zaradi bolečin v nogi nositi vso pot po jami. Ali pa srbski monarh Miloš, katerega viso- ke dame so potrebovale sobo, da so si poravnale svojo obleko.51 Jamska komisija je v interesu kar najboljše reklame poudarjala, da je treba korpo- racijam, društvom ali velikim družbam, še pose- bej pa šolarjem, znižati ceno vstopnine.52 Jama je bila enako močna interesna sfera tudi za predstavnike domačinov, ki so sedeli v občin- skem svetu skupaj s prišleki iz vrst uradništva. Naloga občinskega sveta je bila »obračanje oče- sa na vse občine blaginjo, ne gledaje sami svojih koristi, neoziraje se na svojo rodbino in prijate- lje«.^ In tu se je marsikdaj zataknilo. Prvi večji spor je bil boj za županski stolček le- ta 1907. Boril se je meščansko usmerjen trgovec Anton Ditrich, odbornik trgovskega društva Merkur v Ljubljani in tvorec gospodarske politi- ke pokrajine. Podpirala ga je politična in davčna gosposka ter duhovščina, a tržani so izvolili iz »osebnih ozirov« svojega dolgoletnega župana Gregorja Pikla.54 Tudi v občinskem zastopu se razmerje moči ni bistveno spremenilo, novih predstavnikov je bilo le za vzorec... Potem pa je prišla še epidemija legarja in čeprav je občinski svet izglasoval zaupnico svojemu vodstvu, se je spor zaostril. Gregor Pikel je zaradi »neznosnih in neumestnih pretiranosti, katerim je bil dan na dan izpostavljen iz strani onega plemenite- ga ' mladeniča, ki zadnji čas, v svesti si svoje veli- ke moči z vso svojo silo nateguje vajeti osirotele- ga okrajnega glavarstva Postojnskega«55, nazna- nil svoj odstop. Vladi so z odstopom grozili tudi vsi občinski svetovalci.56 Denarne težave so us- peli nekoliko omiliti in »mož na mestu«57 - Pikel je bil ponovno izvoljen za župana. Vse do leta 1909 ni prihajalo do sporov. To le- to pa se je zataknilo pri pronemško usmerjenem okrajnem glavarju. Počilo je na veliki veselici v jami, na kateri je bil tudi snemalec, ki je snemal prvi propagandni film o Postojni. »Ko je pevsko društvo Postojna pod vodstvom pevovodja g. Ju- vanca odpelo neko pesem, je bil viharen aplavz 47 Führer..., str. 66. 4H Gospojino društvo, krožek najboljših postojnskih dam, kija imelo humanitarni značaj, je bilo ustanovljeno le- ta 1878. (ŽAP, Kronika...). 4<-> Notranjec, 24. 12. 1905 50 Neprestano citirani verzi romunske kraljice in pesnice Carmen Sylve. 51 Odprto pismo blagorodnomu gospodu dr. Andreju Fer- jančiču, • kr. drž. pravdnika namestniku in drž. po- slancu na Dunaji. Spisal Friderik vitez Schwarz (okraj- ni glavar od 1886 op. avt.), v Postojni, 15- 3- 1889. 52 Štefan Lapajne, Aus der..., str. 55. (V nadaljevanju: La- pajne, Aus...). 53 Globočnik, Nauk..., str.14. 54 Notranjec, 26. 1. 1907. 55 Notranjec, 21. 9. 1907. 56 Ibidem. 57 Notranjec, 16. 11. 1907. VSE ZA ZGODOVINO 42 ZGODOVINA ZA VSE z navdušenimi živio-klici. V to navdušenje je udarila puljska civilna godba. Ker pa se je plo- skanje z živio klici nadaljevalo, je politični ko- misar to umel kakor demonstracijo proti godbi, stopil med pevce in izpustil za pevce žaljiv izraz. Na to je prišel okrajni glavar inje tudi ne- kaj govoril o nedostojnosti. Ali za slavno puljsko godbo stvar še ni bila rešena, kajti dočimje bila poprej vsaj toliko taktna, daje svirala same in- ternacionalne kompozicije, je potem svirala sa- me znane italijanske, prav tako, kakor da hoče izzivati. Občinstvo pa je bilo prepametno in je jednostavno ignoriralo to godbo, dočimje vihar- no aplavdiralo postojnski godbi, kije svirala sa- me slovanske kompozicije«.58 Protest proti »ža- ljenju značaja slovenskega kraja« so dostojno nadaljevali pri Vilharjevem spomeniku s sloven- skimi pesmimi, ki jih je pelo Pevsko društvo, spremljala pa domača godba.59 »Ne bodi Slovenec samo v besedah, temveč v dejanjih!«60 Ker je bil eden izmed ustanoviteljev Notranjca deželni poslanec in zaveden narodnjak, se je po Postojni veliko govorilo o narodnjaštvu. Še po- sebej, ker je za Postojno veljalo, da »ljudstvo go- vori večinoma slovensko, bolj omikani tržani pa so vešči tudi nemščine, da mnogo jih govori tudi laški«.(u Domnevna manjvrednost slovenš- čine je bila v začetku 20. stoletja še vedno prisot- na, pa čeprav je med 1719 prebivalci živelo le 30 Nemcev in 9 ljudi, ki so kot svoj občevalni jezik navedli kaj drugega.62 Svoje delo pri tej jezikov- ni usmerjenosti so opravili številni tujci,63 ki so se zadrževali v trgu in bili zaželeni potrošniki. Marsikaj je k položaju nemščine pripomogel še vedno živ spomin na dekana Hoffstätterja.64 O njem Mlakar zapiše, da »ni bil kak original, ni- kakor ne, marveč najbrž zadnji zastopnik jože- finizma in janzenizma«.^ Kanonik »s počasni- 5fi Edinost, 18. 8. 1909. 59 Edinost, 17. 8. 1909. 60 Notranjec, 2. 1. 1909. 61 Postojinsko okrajno glavarstvo, Postojna 1889, str. 7. 6- Leksikon občin kraljevin in dežel zastopanih v držav- nem zboru, Ljubljana 1906. 6* Trevor R. Shaw sklepa, da so v Postojni znali nemško in italijansko, »saj se ni nihče pritožil, da bi se z domačini težko sporazumeval.« (Trevor R. Shaw, Tuji popotniki na Slovenskem 1669-1880, v: Glasovi, Historični semi- nar II, Ljubljana 1997, str. 174). M Za dekana v Postojni je bil postavljen 1867, v tej službi je ostal vse do smrti 14. 11. 1897. 65 Mlakar, Spomini..., str. 253- mi dostojanstvenimi koraki in s svetlim cilin- drom naglavh je bil gotovo največji podpornik nemške kazine, ki je omenjena tudi v opisu okrajnega glavarstva in ki je obstajala tudi še v narodno nabitem ozračju jeseni leta 1908.66 Prvi napadi na kazino so se začeli že ob »veliki nad- strankarsko narodni« prireditvi - odkritju spo- menika pesniku Vilharju. Očitki so verjetno lete- li na dolgoletnega okrajnega šolskega nadzorni- ka Ivana Thumo, skladatelja latinskih maš in do- brega prijatelja dekana Hofstätterja, ki je v Kazi- no pritegnil nekaj nemških uradnikov in doma- činov. Bolj kot za resnično nemštvo, še manj za resnično nevarnost slovenskemu narodu, je šlo pri tem za v časopisih popularno iskanje nemš- kega sovražnika, tudi če tega ni bilo.67 Šlo pa je tudi za tekmovanje Postojnčanov s »slovensko« metropolo - Ljubljano. Postojnsko tržanstvo se je ovekovečalo s pri- devnikom narodni, čeprav zaveden pisec v No- tranjcu z vsem času primernim pretiravanjem negoduje nad »boljšimi krogi, ki se jih kot želez- na srajca drži slaba navada, da se poslužujejo v medsebojnem občevanju tuje nemščine, zlasti se jo poslužujejo nežne gospodične.« Da je avtor bolj kot postojnsko stvarnost opisoval stereotip- no mnenje68 slovensko govorečih Kranjcev, ka- že nadaljevanje zapisa: »Temu je kriva pomanj- kljiva vzgoja v šoli in posebno še doma.m Kriva pa je tudi družba, v kateri nekateri gospodje vkljub njih visoki izobrazbi nimajo poguma za- treti ta pri ženski inteligenci neumni predso- dek.«70 66 Notranjec, 26. 9. 1908. 67 Da postojnski »kazinotje* niso bili tako hudi nasprotni- ki slovenstvu, pričata trgovec Franc Kreiner ter nadzor- nik Ivan Thuma, ki sta kot vsa ostala postojnska elita, prispevala za Vilharjev spomenik. 6* Prim: Peter Vodopivcc, Kako so ženske na Slovenskem v 19. stoletju stopale v javno življenje, v: Zgodovina za vse, Celje 1994, št. 2, str. 30-44; zlasti odlomke iz Hribar- jevih spominov na strani36. 69 O pomanjkljivi vzgoji v Postojni res ne bi mogli govoriti. Saj so se, koje sredi 19. stoletja prišlo do narodnega pre- poroda, v Postojni nad njim najprej navdušili mladi bo- gataši. Glavni steber gibanju v petdesetih letih ni bil sa- mo dr. Bučar, ki si je svoj doktorski naziv pridobil s svo- jo juridično diplomo inje v trgu ustanovil čitalnico. Na postojnsko dušo so pihale tudi Novice, ki so hvalile za- gretost kresijskili uradnikov, šolskih učenikov in po- stojnskih tržanov, ki so se zbirali, da bi »domači jezik pisali in govorili čisto in popolnoma«. Takšnih zanese- njakov ni bilo najti niti v Ljubljani, le v Radovljici so imeli podoben krožek. Elito, ki seje učila po Potočnikovi slovnici, je vodila postojnska duhovščina na čelu z zgo- dovinarjem Petrom Hitzingerjem (Novice, 1849, št. 17). 711 Notranjec, 22. 6. 1907. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 43 Res pa je tudi, da so bili pogosti dvojezični in trojezični napisi, še posebej na stavbah, ki so ži- vele v stiku s turisti. Če je proti nemškim napi- som po trgu protestirala predvsem »zavedna« elita, pa so zaradi nemških napisov v jami, kjer so ravno najbolj glasni Postojnčani predstavljali manjšino (v jamski komisiji namreč), protestirali Tržačani. Glavnim voditeljem narodnega gibanja so se po znamenitih demonstracijah pridružili po- stojnski radikali, ki so po Adamič-Lundrovih ju- naškem zgledu začeli bolj radikalno narodnost- no politiko. Če so še leta 1907 le opominjali »na- še trgovce po deželi«, naj se otresejo zveze z ljub- ljanskimi nemškimi tvrdkami,71 je to že kmalu postalo neizogibno v duhu gesla »svoji k svo- jim«. Pritisk na lokalne obrtnike se je nadaljeval, saj bi jim drugače prirejali mačjo godbo, kot so to nekoč že počeli.72 Hitro so ugotovili, da je ho- tel neki gostilničar (Pavel Jurca) spraviti v pro- met zalogo osovraženega Kozlerjevega piva, se- veda pod pretvezo. Na steklenice je iznajdljivi podjetnik nalepil nalepke budjevičkega piva.73 Takšna ravnanja je obeležil tudi katehet Ažman: »Vendar pa moramo pristaviti, da pri marsi- kom, ki svojo narodnost najživahneje zatrjuje, nad prepričanjem zmaga dobiček!«74 Prav gos- podarsko emancipiranje, najtežja komponenta postojnske in tudi obče slovenske narodne ideologije, je bila največkrat postavljena na koc- ko.75 A leta 1908 so se pod vodstvom Frana Kuti- na in Antona Ditricha trgovci revolucionarno odločili, da bodo sprejemali od dobaviteljev le račune, ki bodo napisani v slovenščini, kar naj bi jim po lastni hvali tudi uspevalo.76 V omejenem lokalnem gospodarstvu so bili temu cilju še bližje. Notranjska hranilnica, ki je bila v rokah zavednih Kuttinov, je kdaj pa kdaj dajala kakšno darilo narodnim društvom, še po- sebej, če je šlo za tako velike projekte, kot je bil Vilharjev spomenik ali narodni dom. V rokah občine, ki je bila slovenska, je bila od konca leta 71 Notranjec, 2. 6. 1907. 72 Kronika poroča, daje bilo navdušenje za slovenstvo ta- ko močno, »da so priredili mačjo godbo onim, ki se niso mogli takoj ločiti od navajenega nemškega občevanja.« Župnijski arhiv Postojna, Župnijska kronika. (V nada- ljevanju: ŽAP, Župnijska...) 7i Notranjec, 26. 9. 1908. 74 ŽAP,Župnijska.. 75 Katoliška ideološka in politična Stranje liberalcem vse- skozi govorila, da bi za denar prodali svojo ideologijo in nazore. 76 Notranjec, 24. 10. 1908. 1907 še občinska posojilnica. Največji trgovci in gostilničarji so s svojimi inserati podpirali, sicer strankarsko, a slovensko glasilo Notranjec. Pre- možni gospodje so se ob pomembnih osebnih mejnikih v življenju z volili obračali k modernim oblikam združevanja - društvom, ki so bila ra- zen ene same izjeme slovenska. Pisci v lokal- nem glasilu so tako brez večjega truda varčevali s črnilom ob opisovanju nemških napisov, tistih, ki so bili »zastareli in niso ustrezali jezikovni podobi trga in dežele«.17 Napise se je dalo prav hitro našteti. Ob osmih novejših napisih v jami7" in ob nekaterih hotelskih in obrtniških ter nemškim napisom Adelsberg na železniški po- staji79 skoraj niso imeli več kaj pisati, razen, da so se jezili nad nezavednim vodstvom okrajnega glavarstva. Po »svetlem« ljubljanskem zgledu, kjer je občinski svet že leta 1907 razpravljal o iz- ključno slovenskih napisih,80 so ob koncu leta 1908 tudi postojnski občinski možje z enim gla- som proti sprejeli sklep o zamenjavi krajevnih tabel, na katerih so morali biti odtlej samo slo- venski napisi. V isti sapi so tudi javno in formal- nopravno protestirali proti krvavemu epilogu ljubljanskih demonstracij.81 Narodno gibanje je seveda dajalo velik pouda- rek slovenski kulturi in njenim predstavnikom. Boljši krogi so svojo narodno zavest do zname- nitih septembrskih demonstracij 1908 dokazo- vali na številnih prireditvah, na katerih so igrali izključno slovanske pesmi. Postojnski radikali pa so leta 1908 pomazali vse nemške napise v trgu, le švicarskemu »Postojnskemu dvoru« se niso upali približati in pri tem poželi tiho odo- bravanje postojnskih narodnjakov. Prav na kul- turnem področju se je elita lahko dokazovala in približevala »slovenski metropoli«, kot so Ljub- ljano poimenovali v Notranjcu. Biti vsaj v nečem boljši od Ljubljane, je eliti pomenilo vse, in tako so peli hvalnice beli marmornati ženi Svetozarja Peruzzija, ki je krasila movzolej družine Jurca na postojnskem pokopališču. »Kajti na ljubljan- skem pokopališču je zastonj iskati, da bi kdaj naročilo dali domačemu umetniku.«?2 In če je Ljubljana podelila »najzaslužnejšemu literatu po Prešernu«83 častno meščanstvo, ga je tudi Postoj- na, v katero je prišel tudi sicer po srečni igri so- 77 Slovenski narod, 20. 3. 1908. 78 Edinost, 8. 7. 1909. Notranjec, 26. 9- 1908. Notranjec, 22. 6. 1907. Notranjec, 28. 11. 1908. H2 Notranjec, 22. 6. 1907. Hi Notranjec, 26. 5. 1906. 79 so 81 VSE ZA ZGODOVINO 44 ZGODOVINA ZA VSE Jubilejna meščanska so rodstva, veličastno sprejela s preljubim /.upa- koli slovenskemu pisatelju ali pesniku (v Ljublja- nom in njegovim konkurentom v podobi trške- tli so spomenik Prešernu odkrili le slabo leto ga oskrbnika. pred tem!). Kako se je okrepila narodna zavest v Postojni, priča prva popolnoma slovenska meščanska šo- la, ki je bila ustanovljena leta 1906 po več letih prepričevanj, pogajanj in iskanja prostorov. Ti podatki tiho prikrivajo spore o tem, kdo bo pris- peval denar. Zakrivajo tudi pritisk deželnih poli- tikov, saj je bila slovenska meščanska šola v Po- stojni ena od koncesij, ki si jo je v deželnem zbo- ru priborila slovenska stran. Stalno oziranje k velikim in njihovemu redu je predstavljalo tudi negodovanje nad dvojezič- nim poslovanjem okrajnega glavarstva, saj je zgledna Ljubljana že leta 1' Notranjec, 4.-8. 1906. 102 Notranjec, 23- 5. 1908. 10i Notranjec, 20. 7. 1907. 104 Notranjec, 3- 8. 1907. 105 Notranjec, 19. 6. 1909. 106 notranjec, 27. 6. 1906. 107 •., Postojna..., str. 11. 108 •., Postojna..., str. 12. 109 Ob tej cesti so bili na Notranjskem trgi Senožeče, Plani- na, Logatec in Vrhnika. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVH\A ZA VSE 47 doščalo. Spodobilo bi se, da bi se Postojna s svo- jimi častnimi gosti vred dvignila nad ostale trge v regiji. Pristno potrdilo je bilo kratko vabilo na sokolsko maškarado, ko je domača elita z goto- vostjo pričakovala pritrdilne novice z Dunaja: »Pričakujemo tudi okoličanov, ki bodo z 'zavi- snim očesom' gledali na srečne Postojnčane meščane •• In prišlo je praznovanje cesarskega jubileja le- ta 1908, ki so ga potrdili z veliko gasilsko veseli- co. Tej je s slovesnimi poki iz topov pomagala v trgu nastanjena vojska, ki je sodelovala še pri eni veliki prireditvi v istem mesecu, ki so jo pripravi- li vojaški veterani. Upravništvo je svoj delež k te- mu praznovanju, ki ga je poosebljalo utrjevanje državnega patriotizma, pristavilo z veliko slove- snostjo v Postojnski jami. Županstvo je svojo dolžnost opravilo s pokritjem večjega dela stroš- kov gradnje »jubilejne« cesarjeve zgradbe meš- čanske šole in nove okrožne bolnišnice. Zbiralo je tudi prispevke za deželno prireditev. Občinski zastop se je zato čutil »dolžnega«, da dobi za vse svoje napore, povezane z mnogimi spori, nagrado. Zaprosil je za dodelitev mestnih pravic.1" To je bila, po prošnji za stalno vojaško zastopstvo"2 in za železnico prek Senožeč tretja, vendar najbolj realna prošnja, namenjena obla- stem na Dunaju. Istega mnenja sta bila tudi po- stojnska kaplana, ki se v Domoljubu nista oglasi- la, kot sta to počela ob neuspelem obisku G. Pi- kla in Garzarollija na Dunaju le leto pred tem. Formalni povzdig v meščanski krog je vsaka družbena skupina praznovala po svoje, saj je bil prav ceremonial tisti, ki je s svojimi točno dolo- čenimi elementi poudarjal pripadnost določeni skupnosti in jasno kazal meje, ki jih je ta skup- nost postavila v odnosu do drugih. Prva je vstop v meščanski svet proslavila postojnska elita že davno pred dnem, ko je bila Postojna za mesto zares priznana. Praznovali so ga na najbolj elitni prireditvi, ki so jo sami organizirali - na sokolski maškaradi. Že sama priprava je zahtevala ogromno truda, saj je morala prisotnim sporoči- ti pomembno novico, da je Postojna poosebitev napredka, po katerem je stremelo vse slovensko meščanstvo. Sokol Franc Križe je poskrbel, da so nebotičniki in cepelin v tej postojnski »Ameriki«, v tem sinonimu razvoja, naredili pravi vtis na obiskovalce. Dame so po vzoru Američank po- stale popolnoma samostojne,"3 moški pa so se morali izkazati kot sposobni in izobraženi, pa čeprav se je pri obojih to izražalo le pri plesu. To so morali dokazati tudi Sokoli, ki so ob strumnih zvokih svoje koračnice"4 napolnili največjo dvo- rano v narodnem hotelu. Boljšim gospodom okoličanom, njihovim podpornikom v tem oz- kem stanu, so morali pokazati, da si laskavi na- slov popolnoma zaslužijo. Vse te napore so po- stojnskim purgerjem jasno sporočili: »Zaveda- joč se, da mora biti letošnja veselica ena največ- jih, kar jih je priredil naš sokol, se vsi člani vese- ličnega odseka trudijo, da bode častno. Sestanek za veselični odbor bo v soboto ob 6. uri zjutraj, kdor ne pride plača 1K za sokolski dorn.«'1'' •• leto so se še posebej potrudili pri propagandi. Drobnih člankov o pripravah na dogodek je bi- lo toliko kot nikoli prej. Postojna - mesto v Ame- riki"6 je bila reduta, ki je uspela tudi zaradi do- bre propagande. Novica o mestnih pravicah, ki so bile Postojni podeljene 9- maja, je »najmlajše mesto« dosegla šele v petek, 20. maja, tik pred binkoštno slove- snostjo in že po zaključku redakcije Notranjca. Ta o prvem praznovanju ni prav nič poročal; ker je sledil orientiranosti svojega glavnega poroče- valca Frana Arka, so ga v tistem trenutku bolj za- nimali boji med Slovenci in Nemci. Vsem prebivalcem Postojne so bile namenjene le po mladem mestu izobešene zastave, pokanje skrbno ugnezdenih topičev, kar vse sta zvečer za- ključili slovesna bakljada in razsvetljava.117 Glavno praznovanje, ki je poudarilo glavni razlog tega cesarskega odlikovanja, je bilo orga- 110 Slovenski narod, 6. 2. 1909. '" Notranjec, 7. 11. 1908. 112 Notranjec, 7. 3- 1908. 111 Notranjec, 23. 1. 1909. 114 Notranjec, 7. 3. 1908. 115 Priprave nanjo so se pričele že dober mesce prej. Osno- vali so poseben veselični odsek, k pripravam so povabili še »narodne dame', ki jih je vodila gospa Pikcl. Za »vse« tržaneso dvakrat na teden organizirali plesne vaje, na katero so še posebej povabili sokole in narodne dame. Učili so se četvorke in besed (Notranjec, 20. 1. 1906). Pomembnejši tržani in okoličani so bili na prireditev osebno povabljeni. Vsem pa so na večer prireditve po- nudili vozove, s katerimi so se lahko odpeljali nazaj proti domu (Notranjec, 10. 2. 1905). 116 Na enem od sokolskih plesov, poimenovanem Na plani- ni, so svoje čare razkazovale planinsko cvetlice, hribo- lazci in hribolazke, pastirji in pastirice (Notranjec, 12. 2.1906). Leta 1908 pa so sokolom V gozdu ponujali gra- nate (granatna jabolka) in bobole (Notranjec, 22. 2. 1908). 1,7 Edinost, 23. 5. 1909 VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE Kmečka idilo moderne Postojne nizirano na največji postojnski praznik - veseli- co na binkoštni ponedeljek,"" ki jo je pripravilo postojnsko uraclništvo in predstavniki trga, združeni v jamski komisiji. Veselica ne bi bila prava brez »z radostjo prekinjenimi posestniki, ki so se vrteli v farni ob veseli, precizni godbi po- stojnski, kije igrala ob vrčku hladnega piva iu kozarcu pristnega vina.""1'To je bila slovesnost ob poceni »Vergnugungzüge«,120 ki je zbrala Nemce, Italijane, Slovence. V množici desetih ti- sočev1-' se je moral nekdo »svojegaprijatelja te- sno oprijeti, ako je šel slučajno ž njim v jamo, inače ga skoro gotovo ni zazrl več notri, kajti vsakojaki jeziki so tuprevpili vse, da niso slišali svojega spremljevalca, ki je bil komaj nekaj ko- rakov oddaljen.*122 Postojnčani so imeli ta dan obisk zastonj, a če so se hoteli udeležiti plesa, so se morali pražnje obleči in vzeti krono ali dve za fotografa ali skodelico prave kave, ki jim jo je postregel pristni »turčin«. Priložnosti za zaprav- ljanje je bilo ob raznovrstni ponudbi namreč več kot dovolj. Še enkrat je obveljalo dejstvo, da o najmlajšem mestu marsikdo ne bi izvedel, če ne bi bilo jame, njenih tradicionalnih praznovanj in obsežne propagande, ki jo je vodila jamska komisija. Va- bila na veselico so se skupaj z novičko o prizna- nju mestnih pravic pojavila v vodilnih slovan- skih časopisih. Kasneje so o tem novem mestu izvedeli tudi tisti, ki so se sprehajali mimo firme Gričar & Mejač v Ljubljani, kjer je bila na enem izmed tako pogostih izložbenih prostorov raz- stavljena cesarska diploma, »prvi v slovetiskem jeziku izdan in napisan diplom te vrste«. Da je Postojna postala mesto, so izvedeli tudi tisti, ki so od svojega prijatelja ali znanca dobili razgled- nico, na kateri je bila ta slavna diploma reprodu- cirana.1-'* 7 IIN Obiskovanje jame ob binkoštnih praznikih tako tradi cionalno, daje celo deželni zakon dovoljeval, da so bile reč ji de! dneva odprte vse trgovine r Postojni (LGB, - 1904, it. II, str. 43). Isto je veljalo tudi za 15. avgust. 119 J.B., Postojna..., str. 35. I~" Odpeljali so iz Ljubljane, Reke, Trsta in Pulja (Edinost, 25. 5. 1909). IJI Domoljub. 29. 5. 1909. '-'-'./• P. Postojna.... 1904, str. J5. Častno meščanstvo je namreč služilo za doka- zovanje superiornosti provincialcev v »duhov- nem središču« Notranjske. Pridevnik meščanski je hitro dobil tudi posmehljiv dodatek »častnega purgerstva*. Časniki so se posmehoval! novope- čenim meščanom, ki so bili mojstrski le v meš- čanskem oderuštvu, a to je bila le ena izmed vsa- '••f Slovenski narod, 28. 1. 1910. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 koletnih tem vseh tistih, ki se niso strinjali s poli- tiko postojnskih purgerjev. Ta se je najlepše zr- calila nasvetu: »Če kdo plača z večjim novcem, naj se mu brez pritiskanja vrne, kar mugre. Ra- je naj odbor postavi višje, a fiksne cene, da od- pade tisto mešetarjenje, koliko da kdo povrh.«124 Trška blagajna je sod brez dna in posebna umetnost jo je polniti Postojnski gostilničarji, trgovci in mestni od- borniki obenem so našli rešitev za polnjenje svojih mošnjičkov in mestne blagajne. Postojn- ska jama je bila objekt, v katerega je bilo treba vlagati in ki ni mogel prinašati vratolomnega dobička. Je pa zastonj delal reklamo obrtnikom in ponujal nizke vstopnine v sodelovanju z Juž- no železnico, ki je v Postojno pripeljala množi- co obiskovalcev. Jama je ponujala toplo preži- vetje binkoštnega ponedeljka ali beg pred vroči- no na veliki šmaren; to pa sta bila tudi dneva, ki so ju tržaški delavci komaj pričakovali. To sta bi- la pač dneva, ki sta tudi ubožnejšim »mešča- nom« ponujala umik iz domačega okolja. Vse te je vlak odpeljal iz Trsta že ob pol devetih zju- traj125 in jih pripeljal domov šele zvečer. V Postoj- ni pa so jih žejne in lačne pričakale »posebne« cene (»sodavice steklenica 30 vin., krompirček na krožniku - ena dobra žlica - 30 vin, liter vi- pavskega vina, ki se v Ljubljani toči 56 vin, v Po- stojni 1K20 vim126), ki so bile »odžupanstva na- stavljene.^27 In prav od davka na pijačo je živela tudi trška blagajna, saj naj bi ji prinesel pol toli- ko dohodka kot vsi ostali v občini pobrani di- rektni davki. Zato sta si bila Slovenski narod in po njem Domoljub enakih misli: »domači gostil- ničarji s previsoko ceno svojih jedij in pijač ni- kakor ne smejo upati, da bodo ljudi privabili\«n% Še dve leti kasneje je Rdeči prapor v jezi poročal, da je »takšno oderuštvo škandalu129 Temu je marsikateri Tržačan sicer prikimal in dodal, da »utegne biti kaj izjem«, a da ga je »kar zazeblo in sram bilo«130 nad samo nemškimi napisi v jami. Odgovor prizadetih postojnskih gostilničarjev je bil najprej kritika domačih kaplanov, da so »hujskali proti domačim meščanom«, ko so ti »govorili o pogubi trgovca, gostilničarja ali roko- 124 Nolranjec, 12. 8. 1906. 125 Edinost, 29. 5 1909. 126 Rdeči prapor, 6. 6. 1909. 127 Ročni..., 1906, str. 244. 128 Domoljub, 4. 6. 1907. 129 Rdeči prapor, 3- 6. 1909 130 Edinost, 8. 6. 1909. delca, ki ne dela po svoji vesti«.13' Če Postoj nča- nov ostre besede niso preveč razburile, jih je v srce zbodlo, ko je »dežpopolnoma skazil binko- šti«.l}2 Ta udarec je bil tako hud, da so začeli v vseh časopisih ob najavi jamske veselice pou- darjati, da je »obisk jame vsled suhih, breztežav- nih promenadnih potov tudi ob ali po najhujših nalivih omogočen«.1*3 Postojnčani so se zavedali tudi vseh prednosti, ki jih je prinašala nastanitev vojske v trgu. Pono- snemu poročevalcu ni šlo v nos, da je 22 genera- lov, ki so se leta 1905 mudili v Postojni, s seboj pripeljalo oddelek dvorne kuhinje in »vse, kot da bi šli na severni tečaj.« Na posebnem prosto- ru je silni generaliteti streglo 32 strežajev. Tudi bodoči meščan, vajen vsakršnih razvad, je moral potrditi, da »ga boli srce ob takšni potrati.«134 Še posebej, ker je ta potrata vsako leto polnila bla- gajne trških obrtnikov in je bilo zato poletje okronano z epidemijo legarja brez vojske »prav dolgočasno.«135 Trg je generale vseeno sprejel z godbo, kot se je spodobilo za vse večje dogod- ke. Sprejem je bi veličasten tudi zato, ker ni bilo kronane glave, kateri ne bi izročili peticije za stalno vojaško posadko v Postojni.136 Takšne prošnje je bil deležen tudi nadvojvoda Friderik leta 1906.137 Nad tem protokolom, ki je utrjeval pripadnost kraju, je budno bdela in ga vedno znova legitimirala trška elita.138 Vojaška godba je vsako leto uspešno polnila senčnati vrt Ribnika ali Krone in tudi blagajno marsikaterega na pa- pirju delujočega društva, te in one blagajne. Moderne »naprave«, ki so povečevale konku- renčnost postojnskega turizma in hkrati dvigale meščansko samozavest, so pomenile tudi ogro- men zalogaj za občino. Vsak jubilej je Postojna morala ovekovečiti z neko novo »moderno na- pravo«: pa naj je bila to zgradba meščanske šole ali bolnišnica, ki se je morala nahajati v središču mesta. Vodovod, kanalizacija, ceste in še kaj za povrh so večale dolg trga, ki je v letu 1908 imel le 131 Domoljub, 14. 11. 1907. 132 Notranjec, 25. 5- 1907. 133 Slovenski narod, 26. 5. 1909. 134 Notranjec, 10. 5. 1905. 135 Notranjec, 14. 7. 1908. 136 Poletna Postojna je bila že od nekdaj polna vojaštva. Angleški popotnik Ratliffje oktobra 1850 komaj našel prenočišče, saj naj bi bilo v »vasici* Postojni več voja- kov, kot je imela prebivalcev: »Približno 2000 vojakov si je prisvojilo vse možne kotičke.« (Shaw, Tuji..., str. 173) 137 Notranjec, 25. 8. 1906. 138 Ibidem. VSE ZA ZGODOVINO 50 ZGODOVINA ZA VSE 8500 K proračuna.159 Ni kazalo drugega, kot da so vodilni možje zaprosili za povečanje nepo- srednih davkov, ki so v blagajno takoj prinesli prek 30.000 kron.1'*,0, Denar so morali iztržiti tudi drugje in lepe denarce so obetale tudi pokopa- liške pristojbine, ki so lastnike »zidanih rakev« olajšale tudi do 1000 K.'41 Zusammenfassung Warum Postojna Stadt werden wollte Postojna wurde am 3. Mai 1909 durch ein Di- plom zur Stadt erhoben, das zum ersten Mal die Stadtrechte in slowenischer Sprache verlieh. So gesellte sich Postojna zu jenen Städten in Krain, die zu Beginn des 20. Jahrhunderts ihre mittelal- terliche Tradition fortsetzten und auch in mo- derner Hinsicht Verwaltungssitze wurden so- wie mit Hilfe der Industrie immer stärker wuch- sen. Die zweite Gruppe waren jene Städte, von denen als blasse Erinnerung an den einstigen Ruhm einige Steine der alten Stadtmauern ver- blieben waren sowie eine Handvoll Stadtbürger bzw. Bewohner der slowenischen „Butale" - so bezeichnete der Schriftsteller Fran Milčinski im Geiste populärer literarischer Strömungen die gesellschaftliche Realität. Postojna wurde nicht wegen ihrer industriel- len Entwicklung zur Stadt, sondern wegen ihrer Grotte - einem Wirtschaftszweig, der über die Industrie hinauswuchs. In einer Zeit, in der der touristische Gedanke in Krain noch in den Kin- derschuhen steckte, kämpfte Postojna schon um eine Konzession für seine Grotte. Und zu ei- ner Zeit, in der die ersten großen Fabriken das Antlitz der größten slowenischen Städte zu ver- ändern begannen, rühmte sich Postojna in zahl- reichen touristischen Führern ihrer heilkräfti- gen frischen Luft. Gerade deshalb war Postojna eine Stadt, die keine Vororte hatte, vielmehr be- hielten die Siedlungen, die rund um Postojna lagen, bis heute ihre Autonomie. In diese Sied- lungen siedelten sich nämlich auch jene nicht an, die man mit einem modernen Begriff als Ar- beiterschaft bezeichnen würde. Unter den Stadtbürgern gab es solche, die be- haupteten, in erster Linie Bauern zu sein und '•i