glasilo glasbene mladine Slovenije
leto VI, številka 2 12. december 1975
mm
2. stran # glasbena mladina
12. december 1975
dramilo mladim dopisnikom
Pred vami je številka Glasbene mladine, s katero se poslavljamo od leto&ijega koledarskega leta. Tudi v prihodnjem letu si bomo prizadevali naše bralce obveščati
o	novostih v glasbenem življenju, obenem pa si želimo vnesti kaj novega, kar bi popestrilo vsebino našega časopisa. Ne bi bilo napak, če bi se več oglašali tudi naši mladi bralci. Z največjim veseljem bomo objavili vaše prispevke in če se komu med vami primeri kaj zanimivega z glasbenega področja, naj to napiše in nam sestavek pošlje, da bodo njegovega doživetja vsaj malo deležni tudi vsi'tisti, ki berejo naš časopis. Dobrodošle pa bi nam bile tudi vaše želje in predlogi.
Upamo, da boste še dalje v takem številu prebirali naše vrstice, zato vam vsem želimo srečno in uspehov polno novo leto!
UREDNIŠTVO
se ena organizacija v pomurju
Po programu obiska občinskih organizacij Glasbene mladine Slovenije smo obiskali tudi Mursko Soboto. Delo Glasbene mladine v Murski Soboti je že utečeno, zato imajo tudi vidne rezultate. Na lanskem kvizu „Mozart“ sta obe ekipi dosegli pomembno uvrstitev, dva avtobusa mladih iz Prekmurja sta bila na dnevu Glasbene mladine v Križankah. Število naročnikov našega glasila narašča in prvič so se tudi tri mladinke udeležile poletnega tečaja v Grož-
Slika na naslovni strani: učenci osnovne šole Zgornja Kungota	pri glasbenem
pouku
njanu.
Tudi koncertno življenje je kar pisano. Letos bodo pripravili štiri komorne koncerte, dvakrat bodo obiskali opero in se udeležili baletne predstave. Kot poslušalci sodelujejo mladi na občinski reviji pevskih zborov in na koncertu pomurskega simfoničnega orkestra. Se posebno je treba poudariti, da gredo soboški Glasbeni mladinci tudi na vsakoletni festival sodobne glasbe v Radencih.
Klubska dejavnost je že stekla, saj je bila na srednji ekonomski šoli že vrsta predavanj z glasbenimi primerki - od domače ljudske pesmi do predstavitve del svetovne glasbene literature. Poleg tega razmišljajo tudi o možnostih kluba GLasbene mladine v lepo opremljenih prostorih mladinskega lduba. Tako ni čud no, da so se ideje Glasbene mladine „nalezli“ tudi v sosednji Lendavi in odkar je dobil kraj tudi samostojno glasbeno šolo in profesionalnega delavca na ZKPO‘ ne bo ostalo samo pri željah, idejah in načrtih. Tako lahko v kratkem pričakujemo tudi v Lendavi koncert z javno tribuno, ki bo hkrati tudi „uradna“ ustanovitev občinske organizacije Glasbene mladine Lendava.
A. K.
izkaznica in članarina
Zadnjo oktobrsko soboto in nedeljo je bila v Strugi ob Ohridskem jezeru druga seja zvezne konference Glasbene mladine Jugoslavije - in prva, ki jo je v celoti vodil novi predsednik Jadranko Jelič. (Na prvi seji konfefence, med kongresom v Jajcu, je bil šele izvoljen). Da smo se morali peljati tako daleč na jug, je bila želja makedonske Glasbene mladine: Glasbena mladina Makedonije se je zasnovala sicer prej kot pri nas v Sloveniji, je pa nekaj let preživljala težko krizo, tako da se zdi, kot da se je v drugo rodila. Priprava konference na makedonskih tleh naj bi bila priznanje njeni učvrstitvi in napredku, hkrati pa spodbuda za še uspešnejše nadaljnje delo.
V	skopo odmerjenem času smo morali obdelati več zamotanih vprašanj, med drugim tudi o poslovniku zvezne konference, o nekaterih spremembah v jugoslovanskem statutu ter o pravilniku o podeljevanju zlatih značk. V dolgi razpravi se je pokazalo, da imajo posamezne republiške organizacije o njih kaj različno predstavo, nedvomno izraža-
jočo različnosti razmer na domačih terenih.
Vendar smo na koncu uredili vse v zadovoljstvo vseh republiških organizacij. Sprejet je bil poslovnik, glede statutarnih vprašanj je bilo sklenjeno, da se po poti, ki jo določa statut, sproži postopek za morebitno spremembo mandata posameznih zveznih in republiških organov od dve na štiri leta, za zdaj pa morajo republiške organizacije uskladiti svoje statute z jugoslovanskim, takšnim, ko je. Pravilnik o podeljevanju zlatih značk smo ocenili za nezadostnega in ga mora statutarna komisija izboljšati, upoštevajoč sugestije republiških organizacij.
Med drugimi, vsebinsko najpomembnejšimi zadevami - je bilo sprejetje programa dela zvezne konference GMJ za naslednje leto, ki je zelo obsežen in nadroben, a tudi ne neizvedljiv, skupaj s finančnim načrtom, ki zaradi pomanjkanja denarja - kljub znatnemu zvišanju kotizacije posameznih republik -predvideva zmanjšanje nekaterih akcij in zvezne participacije na minimum. Odločili smo se za vsejugoslovansko člansko karto ter enotno letno članarino v višini šest dinarjev. Poslušali in odobrili smo nekaj poročil (pozornost je vzbudilo zlasti na široko podano in utemeljeno poročilo p letošnjem Grožnjanu), uokvirili sestavo strokovne službe GMJ in njene finančne postavke. Glasbena mladina Srbije se bo lotila še ene mednarodne akcije, kviza o glasbi
20.	stoletja. Konferenca je tudi odločila, da bo naša naslednja seja konec marca ali v začetku aprila v Črni gori, naslednja tematska konferenca pa v jeseni; njena tema bo kultura v samoupravni družbi in programi glasbene mladine.
jh
marksizem o glasbi
V	kongresni	dvorani hotela
Adriatic v Opatiji je bilo 3. in 4. novembra 1975 posvetovanje na temo: Marksizem o glasbi. Posvetovanje, ki ga je organizirala Zveza društev glasbenih pedagogov Jugoslavije, realiziralo pa društvo glasbenih pedagogov Hrvatske, je bilo rezultat želje organizatorja, da sproži razpravo o marksistični usmeritvi glasbene vzgoje pri nas, kakor tudi rezultat želje, da začnemo razpravljati o nekaterih teoretičnih vprašanjih, ki jih pri reformi glasbene vzgoje ne bi smeli prezreti. Od posvetovanja ni bilo pričakovati do-
končnih odgovorov na vprašanja, ki so povezana s poskusi razjasnjevanja osnovnega problema - kako v glasbeno vzgojo vključiti marksistično idejno usmeritev, ali je to sploh mogoče in v kakšni obliki.
Posvetovanje je bilo samo prvi korak v stremljenju razjasnjevanja osnovnega problema, samo uvod za nadaljnja razmišljanja, iskanja in razprave. Zato posvetovanje ni dalo konkretnih sklepov, ki bi že sedaj lahko služili kot osnova za določene praktične posege v vsebinsko fiziognomijo in vzgojno strukturo glasbeno-izobraževalnega sistema pri nas. Že zaradi vsebinske koncepcije posvetovanja, ki je bila taka, da od najbolj splošnih in najširših vprašanj postopoma preidemo h konkretnejšim vprašanjem s področja glasbene vzgoje, ni bilo pričakovati od tega posvetovanja konkretnih rezultatov.
Glede na splo&io smer posvetovanja je prva tema obravnavala splpšen pomen marksizma v današnjem času
-	marksizem kot svetovni nazor. O tem je predaval dr. Rasim Muminovič, profesor filozofske fakultete v Sarajevu. Dr. Milan Rankovič,, univ. profesor iz Beograda, je govoril o temi: Marksizem in umetnost. V svojem izvajanju je obravnaval teoretično pojmovanje marksizma v svetu, ki ni monolitno, kar se kaže v razlikovanju avtentičnega in dogmatskega marksizma ter poudarja interdisciplinarno proučevanje umetnosti, sociologije umetnosti, estetike in zgodovine umetnosti. Profesor filozofske fakultete iz Zagreba dr. Danko Grlič je govoril o temi Avtonomni ali družbeno pogojeni razvoj glasbe. Ta tema je zasnovana na vprašanju - glasba z namenom ali glasba zaradi glasbe, la ga predavatelj obravnava iz različnih filozofskih aspektov in obdobij.
Ostali dve temi sta bili nekoliko bolj povezani z glasbeno vzgojo in izobraževanjem. O temi: Idejnost v glasbeni vzgoji je govoril Vladislav Vukovič, svetnik za marksistično vzgojo pri republiškem zavodu za šolstvo v Titogradu, o temi: Glasbena šola kot faktor osveščanja mladega človeka pa je govoril Andri-ja Tomašek iz Zagreba. Izvajanju predavateljev je sledila daljša razprava.
Posvetovanja se je udeležilo okrog 200 glasbenih pedagogov, predstavnikov glasbene mladine ter predstavnikov ustanov za napredek vzgoje in izobraževanja.
Zaradi velikega zanimanja za posvetovanje, vsebinske koncepcije, velike kvalitete nekaterih predavanj in izzvanih reakcij v diskusiji, lahko to posvetovanje ocenimo kot zelo koristno in dobrodošlo.
NENA HOHNJEC
Izdaja Republiška konferenca Glasbene mladine Slovenije - Ureja uredniški odbor: Marijan Gabrijelčič (glavni urednik), Primož Kuret (odgovorni urednik), Anton Janežič (lektor), Dušan Rogelj, Kaja Sivic (sekretar uredništva), France Anžel (tehnični urednik). Naslov uredništva: Ljubljana, Krekov trg 2, tel. 322-367.
Tekoči račun pri SDK Ljubljana, št. 50101-678-49381. Tiska Tiskarna Ljudske pravice. Izhaja šestkrat na šolsko leto. Celoletna naročnina 14 din, cena posameznega izvoda 3 din. Oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 412-1/72, z dne 22. oktobra 1973.
Uredniški svet: RK ZSMS, Tone Lotrič (ZKPOS), Dušan Vodišek (ZDGPS), Jože Stabej (DGU), Dane Škerl -(DSS), Miloš Poljanšek, Ciril Vertačnik (RK GMS), delegacija uredništva: glavni in odgovorni urednik in sekretar uredništva.
Izdajanje časopisa sofinancira Kulturna skupnost Slovenije.
12. december 1975
glasbena mladina • stran 3
deset let glasbene mladine maribor
Decembra mineva deset let ci ustanovitve Glasbene mladine Maribor. To je najstarcjša naša organizacija v Sloveniji.
Glasbena mladina je zmeraj dajala mikavne in bogate programe glasbenih prireditev za mlade v Mariboru in njegovi bližnji ter širši okolici Iz leta v leto so akcije zajemale vedno več mladih od osnovnih in srednjih do visokih šol v Mariboru. Delo je nemoteno teklo, zato gre priznanje ljudem v sami organizaciji in na terenu, Id so skrbeli za sto in sto nadrobnosti, potrebnih za to delo; zanje poslušalec navadno ne ve.
Veliko vlogo so pri tem imele mariborske kulturne ustanove, ki so gmotno in moralno podpirale Glasbeno mladino. Z dogovaijanjem me<l kulturnimi ustanovami se je vedno našla skupna pot, ki je bila v korist obema stranema. Pri uresničitvi programov ne smemo pozabiti mariborskih, drugih slovenskih, jugoslovanskih in tudi tujih umetnikov in ansamblov, ki so nastopali za mlade poslušalce.
Zaradi vse večjega obsega dela je Glasbena mladina zadnja leta občutila pomanjkanje kadrov. To vprašanje je sedaj v mnogočem rešeno z nastavitvijo profesionalnega tajnika.
S	svojim delom si je GM Maribor ustvarila ime kot potreben in upoštevan kulturni dejavnik v mestu in okolici. S kolektivnim članstvom v ZSMJ, ki ji ga določa nova ustava, pa si je GM priborila tudi širše družbeno priznanje kot organizacija, ki skrbi za estetsko rast v naši socialistični samoupravni družbi.
Z vedno večjo množičnostjo mladih, zajetih v njene akcije, je dokazala, da mladi še kako radi sprejemajo kvalitetno in dojemljivo podano umetnost in kulturo. Vse to pa daje sodelavcem GM Maribor vedno novega poleta, pravico in dolžnost, da nadaljujejo svoje kulturno poslanstvo.
TONE ŽURAJ
prvi koraki glasbene a mladine maribor
Prof. Aleksander Lajovic je bil eden izmed ustanoviteljev glasbene mladine v Mariboru. Zato je prav, da skupaj z njim obudimo spomin na začetke prve osnovne organizacije Glasbene mladine v Sloveniji, kajti videlo se bo, da ti začetki niso bili gladki čeprav so bSe želje po delovanju take organizacije močne in je zato tudi delovanje glasbene mladine v Mariboru padlo na plodna tla.
V	sobi profesorja Lajovica, ki je dobil za svoje delo že priznanja Glasbene mladine Jugoslavije, na le-tošn| konferenci pa tudi najvišje priznanje Oasbene mladine Slove-lije, se je razvil sproščen pogovor o tem, kako je prišlo do ustanovitve glasbene mladine v Mariboru:
„Začelo se je pravzaprav že pred več kot desetimi leti, seveda ne v ' okviru GM Maribor. Društvo glasbenih pedagogov je imelo že nekaj let mladinske koncerte, komentirane in programsko usmeijene. Pri ustanovitvi GM Maribor smo se zgledovali pri organizacijah, kakršne so bile v Zagrebu in Beogradu. V Ljubljani je bil takrat nekakšen glavni odbor za Slovenijo, vendar od formalne ustanovitve do resničnega sodelovanja dejansko ni prišlo kljub nekaterim stikom z LjuUjana
Ob ustanovitvi pa so prišli v Maribor predsednik GMJ Ivo Vuljevič in tajnik Miča Pavlovič ter še nekaj Zagrebčanov z vzornim nastopom. Navezali smo stike, in kmalu sem se moral voziti na sestanke v Zagreb ali v Beograd, kjer je b£a organizacija močno razvejana, saj so me izvolili v jugoslovanski sekretariat. Videl sem, kako delajo tam in za nas je bilo to zelo koristno. Naši začetki so bili silno skromii. Prva akcija je bila „z vlakom v opero". Formalno ji sicer tako nismo rekli, vendar smo šolam izven Maribora ponudili abonma petih predstav v gledališču, štiri operne in eno dramska Kmalu smo dodali še simfonične koncerte, ki jih je mariborska opera prirejala za mladino. Okoliške šole so se te dejavnosti tako navadile, da potem ni bilo težav z vključitvijo v abonma."
In koliko članov je imela mariborska fjasbena mladina ob ustanovitvi?
„Najprej smo vključili 12 do 15 osnovnih šol\z okolice Maribora. V gledališču so bii zadovoljni s takim mladim občinstvom, saj so bie predstave privlačnejše za gledališče kot predstave za šolsko mladino iz samega Maribor, ker so bii okoličani bolj disciplinirani."
Težave s prostori peklijo domala vse organizacije glasbene mladine. Kako je v Mariboru uspelo urediti to vprašanje?
,,Vsekakor je unionska dvorana deloma prevelika za mladinske koncerte. Mislim, da je dvoranica s 300 ali 250 sedeži intimnejša, v njej je stik med poslušalci in izvajalci bolj neposreden. To sem občutil na nekaterih koncertih v Zagrebu in Beogradu. Po moji sodbi se bodo mladinski koncerti preselili iz velikih dvoran v šole, saj je to primernejše tako za izvajalce kot za poslušalce, ne samo zaradi neposrednega stika, temveč tudi zaradi prilagajanja urnika, navzočnosti mladih itd."
Imate pri delu za glasbeno mladino v Mariboru kakšne načrte?
„Pri ^asbeni mladini mi je odgovornejše funkcije uspelo preložiti na mlajše rame; to je vsekakor pravilno, saj morajo Glasbeno mladino voditi mlajši ljudje, da to ne postane gibanje starejših za mlade, ampak ostane gibanje mladih za mlade".
Kaj menite o klubu mladih ljubiteljev gjasbe, ki začne delovati decembra?
„To dejavnost pozdravljam. V.ta-
kem klubu je privlačno predvsem to, da ni nobene formalnosti in prišle. Pogovor pripelje do takih razprav, kjer je mogoče marsikaj povedati ali pojasniti, v ospredje pride marsikatera pobuda. V takih klubih je res mogoče poslušati $asbo in ljudem tudi bolj koristi"
Prof. Aleksander Lajovic ima tudi sicer veliko dela. Zato ni bilo odveč vprašanje, kako je prišlo do njegove odločitve za glasbeniški poklic.
,.Veselje do glasbe imam od doma. Oče je til navdušen pevec, zborovodja in pianist Sicer se na žalost nisem takoj odločil za glasbo; najprej sem študiral tehniko, kasneje pa me je glasba kar pritegnila. Po diplomi na akademiji za glasbo me je pot pripeljala na srednjo glasbeno šolo v Maribor."
Slišala sem, da ste skomponirali balet?
,,V mariborski operi pripravljajo premiero mojega ..Nevsakdanjega dne“. Balet ni celovečeren, traja približno tri četrt ure, ker smo pri izvedbi napravili nekaj popravkov. Glasba pa je nekakšno simfonično delo in je lahko tudi samostojna, ker sem nekatere točke zajel v simfonični suiti".
Ali ste s svojimi deli vedno zadovoljni?
,,S svojimi deli človek resnično ne more biti nikdar zadovdjea Z nekaterimi sem bcij zadovoljen, z drugimi manj, z nekaterimi pa sploh nisem. Seveda pa je tako: če človek kakšno delo obvladuje, tudi teži za nekakšnim mojstrstvom. Kdaj ga doseže, je pa težko povedati."
Kaj menite o svetu moderne zabavne glasbe?
„Imamo hudo nesrečno terminologija „Resni glasbeniki" delimo resno in zabavno glasbo. Seveda ima potem ,,resna glasba” glede na čas nastanka tudi pridevnik sodobna, sodobnejša ... avantgardna itd. Izrazi so ponesrečeni vendar se jih očitno ne bomo znebili Težko je ločiti med takšno in drugačno glasba Prva služi plesu in zabavi, drugo izvajamo v koncertnih dvoranah, kjer prav tako lahko izvajamo tudi jazz. Pri nekaterih vrstah glasbe mi ne ugaja hrup, pretirano poudarjanje ritma, primitivna melodika ali har-monija."
Imate kakšnega konjička, smo povprašali zelo zaposlenega skladatelja?
- V stanovanju imam nešteto kaktusov in rož in to mi daje precej
dela. Poleti imamo na terasi pravcato vrtnarijo, zaradi tega se celo težko odpravim na dopust, vendar tudi do tega nekako pridem.
Seveda ob tem ne zmanjka tudi drugega dela, rad bi še kaj skompo-niral, pa še marsikaj drugega imam v načrtih." .
Poslovili smo se od vedno marljivega skladatelja, zlasti pa pedagoga prof. Aleksandra Lajovica, kije med tistimi redkimi, ki so pomagali shoditi tako ^asbeni mladini v Mariboru kot tudi Glasbeni mladini Slovenije in ki se je vedno odzval povabilu, kadar je v kolesju organizacije kaj zaškripalo, saj sc je zavedal, da brez izkušenih animatorjev in organizatorjev ne morejo v nobeni organizaciji zlasti ne v taki, ki naj vodi mlade po poti do estetskih vrednot BOŽENA HREN
dijaški parter
v gledališču
Nekega dne je prišel v naš razred tovariš ravnatelj in nas presenetil z novico, da gremo v Maribor na operno predstavo, da se lahko prijavi vsak, ki ga veseli glasba. Z burnim vzklikanjem smo sprejeli novico, tako da nas je moral tovariš miriti.
Steli smo dneve, ki so kar prepočasi minevali. Končno je napočil dan, ki smo ga pričakovali, in zbrali smo se na avtobusni postaji. Odpeljali smo se. Spotoma smo obiskali kmetijsko šolo v Turniščah. Tam nam je tovariš ravnatelj pokazal tudi ribnik, v katerem plavajo divje gosi. Ko so nas zagledale, so se z glasnim gaganjem razbežale.
V	Mariboru smo si ogledali akvarij, nato še mesto. Nekaj pred tretjo uro popoldne smo se zbrali pred gledališčem. Vsi veseli smo vstopili in vsak je poiskal svoj sedež. Najprej nas je napovedovalka seznanila z opero „Prodana nevesta", ki jo je napisal češki skladatelj Bedržih Smetana. Godci pod odrom so pričeli igrati in na odru smo zagledali trg, poln ljudi, v njihovi sredi pa sta bila zaročenca Marinka in Janko. Pisana krila, ki so segala preko kolen, so frfotala. V drugem prizoru Janko proda svojo nevesto, ker ga k temu nagovori debeli mešetar Kecal. Na koncu pa se vse skupaj srečno konča, ker razkrijejo Jankovo ukano. Razjarjenemu Kecalu, ki kaže ‘ svojo pogodbo pa se vsi smejejo.
Zavese so se zagrnile, takoj nato pa so se spet odgrnile in zagledali smo vse pevce, Marinko in Janka, v njihovi sredi pa je bil dirigent Kristijan Ukmar. Sprejeli smo jih z burnim ploskanjem, ki kar ni hotelo ponehati. Težko smo vstali in odšli. Zunaj je bila že tema. Iz oblakov je rahlo rosilo, iz teme so se svetile luči. Tu in tam so mežikale zelene, rumene in rdeče luči semaforov.
Za nas je bilo to posebno doživetje, kajti večina nas še ni bila v gledališču. Z nasmejanimi obrazi in veselim petjem smo se vrnili domov.
Zahvaljujemo se še tovarni glinice in aluminija za prevoz, s katerim nam je omogočila, da smo si lahko ogledali ta kulturni dogodek.
VlKICA STOJNSEK,
O	S. Žetale
4. stran • glasbena mladina
12. december 1975
hala tivoli, 22. novembra 1975
mojster zappa
Volvov tovornjak je bil parkiran za krasno Tivolsko ..koncertno dvorano". Različnim ljudem je zbujal različne misli in nasprotna pričakovanja. Enim o tonah in kubikih opreme, elektronike, kablov, luči. Drugim o tonah, kubikih v pravo smer obrnjene ali pa zavožene energije, potrošene med leti življenja in ustvarjanja novega na tako imenovani rock sceni.
Kadar in komur ROCK, beseda iz štirih črk, ni pomenil le zabavnega in sproščujočega hrupa, pač pa tudi (in predvsem) nekaj globljega, razsežnejšega, bolj zavezujočega, povezanega z glavo, je postala tema pogovora nova, alternativna, sub-kultura, nam je bila pred očmi in ušesi pot našega bivanja (in ne samo pot naše glasbe), smo imeli Zappo na koncu jezika . ..
Zato smo bili konec novembra vzhičeni in radovedni. Zato smo se med iskanjem poti v labirint na ledu spraševali, kaj se bo prikotalilo iz velikega volva.. . kje se bomo našli s stričkom Zappo . . . kako se bo ,,mojster freak-out“ sporazumel z ljubljansko publiko ... kako in katerega zajca bo izvlekel iz svoje glasbeno-idejne prtljage med ceremonijo, na katero smo se bili odpravili odprtih glav in src.
In zdaj bi težko podpisal izjavo, da je večina publike na koncertu srečala Zappo in Matere. Prištejem se lahko manjšini, ki je že predolgo zacopana v to našo muziko (od začetka šestdesetih bi rekli), da bi je ne razočaral na primer Mayall mesec prej; manjšini, ki je po dogodku 22. rodila zaključek, da je drugi, večji del publike (pač) srečal svojega Zappo, dobil, slišal, videl muziko, po katero je prišel na led, in ki je zanjo edina „užitna“ . . . zaključek, da je led - ne le pod sabo - zavohal tudi Zappa . . . zaključek, da smešno dejstvo, da pri nas še ni prišlo do inflacije, zasičenosti s cumpa-cumpa (hard) rockom, more Če celo Zappi zaobrniti večji del igranja v to smer ... zaključek, da smo zaradi lastne nesenzibilnosti poslali mojstra v glasbeni kot, ki ni njegov. Do dometa in roba, ki ga v svoji glasbi dosega, kjer je najboljši in najbolj dragocen, je bilo 22. novembra v Ljubljani daleč, daleč...	,er
... In kaj menijo o koncertu Zappe in Mater v Ljubljani. . .
...glasbeni publicist
Verjetno je bil nastop Franka Zappe nastop prve takoimenovane ,.legendarne skupine" v Ljubljani Vsi: BST, Tuli, Mayall, Mann in drug, manj pomembni, so mlajši proizvodi industrije rocka. Mayall je sicer morda res starejši, vendar je bil njegov vpliv omejen le na eno glasbeno zvrst: blues-rock, še to le v Angliji
Zappi so vedno pripisovali več, kot je v resnici storil. S tem, da so mu popisovali sociološko kritičen pogled na ameriško družbo, so pretiravali; niso upoštevali, da so bile vse njegove ,,kritike“ satirično-cinične in niso nudile ničesar v zameno kot „rešitev“. Gasba, ki jo je snoval na parodijah starega rock’n’ rolla petdesetih in začetka šestdesetih let, z elementi sodobnih komponistov ldasične glasbe (Varese) in ji šele pozneje, zaradi prisotnosti jazz glasbenikov (Undervvood, Ponty, Duke), dodal več ali manj jazza, je bila čudovita mešanica, še posebej za frikce brez osnov, nekaj dojemljivega. V resnici takega sounda, kot ga je Zappa ujel na nekaterih njegovih najboljših ploščah, še danes ni nihče niti približno kopiral.
Resnično: Zappa je pomembnejši kot izreden poznavalec glasbe, ki je znal svoje znanje izkoristiti, kot ga znajo le geniji: za komponiranje in režijo na odru pa tudi na ploščah. Obvlada čas, še posebej njegove najdrobnejše elemente; dinamiko glasbe in nastopa vodi natančno po načrtu. Zato potrebuje glasbenike, ki so tehnično brezhibni in ki znajo in morajo ubogati. V zadnjih (letih, ko so iz zasedb različnih variacij Mothers izginili še poslednji vrhunski glasbeniki se mu glasbeniki še bolj podrejajo.
Ne moremo zanikati pomena starejših albumov Mothers of Invention, ki so se tja do začetka sedemdesetih let pojavljali kot prave injekcije, poživila v acer zelo razgibani vendar v nobenem primeru tako kompleksni rockglasbi. Ko so Motheis prešli ameriške meje, so bili Fugs že davno razkropljeni.
Zanimivo bi bilo, če bi mogli izvesti raziskavico, koliko je bilo takih, ki so poznali Mothers, njihovo glasbo in Zappin pomen: v tistem času namreč, pred 1970, v Ljubljani in v Sloveniji Teško je zdaj špekulirati s številkami, kajti nekaj jih je bio. Kateri dejavniki so bili odločilni za popularizacijo Zappe pri nas, je prav tako skoraj neugotovljivo. Dejstvo, da je bilo na Zappinem nastopu v Ljubljani nekaj tisoč ljudi, čeprav večji del gotovo ni niti približno poznal obsežnega dela Mothers in Zappe, ostaja in je brez dvoma razveseljivo.
Drugo pa je, kaj jim je Zappa dal. Dve uri glasbe, precej govorjenja, malo pravega muziciranja, dosti showa, skoraj kabareja in ... in kaj še? Oziroma: kaj jim je dal? Res, videli smo ga prav od blizu, morda smo se tudi zabavali ob nekaterih primerčkih zappovskega humorja, za trenutek ali dva, občudovali posamezne fraze saksofona, kitare ali klaviatur, a že trenutek zatem omahnili nazaj v ležemo pričakovanje: kaj bo za tem?
Sam sem občudoval predvsem in samo zdresiranost glasbenikov. Pazil sem na znake, geste, iinte in drugo, s katerimi bi Zappa odrejal vstope in izstope, ritem in solo vložke, jahanje in lovljenje, a jih skoraj nisem mogel opaziti To je bil najbolj zdresiran shovv, kar sem jih kdaj videl, saj je predstava nemoteno te Ida ves čas (dve tretjini koncerta), kar sem bil prisotea Končno sem vstal in šel - takrat, ko sem bil dokončno prepričan, da sem videl vse in torej nimam več česa zamuditi.
...profesionalni glasbenik
Koncert Franka Zappa in njegove devete selekcije Monthers of Inventionl 22. novembra letos v Hali Tivoli ob 20.11.
Približno pet tisoč ljudi se je zbralo, da bi prisostvovalo showu slovitega ameriškega glasbenika in predvsem ameriškemu shovvu^ ki pa je bil - vsaj zame - show bolj zaradi luči, dobre opreme, kot pa show dobre glasbe.
Skupino je 'sestavljalo šest članov: basist, bobnar, keyboards-man,3 dva saksofonista in Frank na kitari. Basist je tipičen predstavnik west coast styla,4 bobnar je Off beat druinmer.S precej pod vplivom portoriko ritma. Keyboard-man je predstavnik ftink^' styla z dobršnjo mero virtuoznosti, vendar brez podpore leve roke. Saksofonista - moški in ženska - sta predstavnika soul styla. Izstopal je saksofonist, ki je dobro cefral ritem, vendar samo na trenutke,'in bil edini znosni pevec ter na koncu še Frank Zappa -vodja skupine - s svojim stilom igranja kitare, ki ni niti virtuozen, niti lep, je pa zappovski.
Naj omenim, da sem v svojem desetmesečnem igranju po Švedski, Avstriji Nemčiji in Švici igral z ameriškim bobnarjem in kitaristom, ki sta mi precej razjasnila ameriško sceno. Bobnar trenutno igra s skupino Blue Cheers in Hues Corporation in je bil boljši od bobnarja Mothersov, po igranju dveh bas bobnov, po tehniki leve roke, pri uporabi činel ki riffa' od snare druma^ do tom-tomov. Medtem ko je kitarist - s katerim sem igral - vedel kaj početi kadar imajo drugi člani solo, znal tvoriti ritmične strukture, pa Zappa ni pokazal nič, vsaj na ljubljanskem koncertu.
Sound ansambla je bil po zaslugi kvalitetnega ozvočenja dober, vendar mešanje zvoka ni bilo na vršini. Na primer kadar je imel Zappa solo, ni bilo slišati keyboard-mana in obratno; kadar pa je imel solo saksofonist, ni bilo slišati Zappe, medtem, ko je bilo keyboardmana dobro slišati. Bas je imel dober sound, morda za moj okus preveč bassy.9 Bobnarje imel dober sound v celotnem rangu.
Prva skladba naj bi bila predstavitev ansambla; ustvarila je instrumentalno napetost, ki so jo člani skupine dobro stopnjevali do konca saksofonistovega sola; je koncentracija znotraj skupine popustila in skladba ie izgubila svojo notranjo napetost. Druga skladba je bila posvečena \voodoo*0 kultu. Zappa je molel proti občinstvu cunjo, v katero naj bi zapikoval bucike in tako trpinčil namišljeno osebo. Ta skladba je imela nekaj dobrih riffov, bila ritmično
12. december 1975
glasbena mladina • stran 5
dobra, vendar je skupina že izgubljala kontakt z občinstvom. Tretja skladba je bila posvečena pudlu, začela pa seje tako: najprej je bog ustvaril pudla, iz njega moškega, iz moškega žensko, ženska pa sije izmislila škarje in naročila moškemu, naj ostriže pudla okrog trebuha; od takrat naprej imajo pudli današnjo podobo. Skladba sama ni bila nič posebnega. Četrta skladba je bila primer črnega humorja: pride lepo mož domov, zveže ženo na stol, ji zamaši usta in jo začne daviti, rekoč: „Čez pet minut te pa spustim ...“ V tej skladbi je sijajno pel saksofonist in skladba je imela nekaj sijajnih off beatov. Naslednje skladbe so bile bolj ali manj instrumentalne s kratkimi pevskimi vložki, ki so komajda nosili kakšno sporočilo. Zadnji dve skladbi sta izzveneli v imitaciji hard rocka' 1 ker je Zappa uvidel, da to ni L. A., in da v Ljubljani zažge samo hompa-cumpa. Na žalost se mu je ponesrečilo tudi to, tako kot večkratno uglaševanje kitare, kiji tudi desetminutno čepenje pred ojačevalcem ni pomagalo.
Splošni vtis: koncert je bil zame slab, relacije med člani skupine slabe (odnos bobnar - basist ali kitarist - keyboard-man); na trenutke virtuoznost brez smisla. Zame zapravljen večer brez česa novega — dobrega. Če sem morda užalil katerega od Zappa treakov12 naj p,je na uredništvo GM; za polemiko sem zmeraj pripravljen.
1 matere iznajdljivosti, domiselnosti.
2 gala predstava.
3 glasbenik, ki igra na klaviature, uporablja instrumente kot orgle, (Ham-mond, Pari), električni klavir (Fender, Rhodes, Fender stage piano, VVurlitzer, Hohner Clavinet D6), Synthesizer (Arp 2600, VCS 3, Roland), akustični klavir in Hohneijevo pihalo s klaviaturo.
4 stil, kije običajno mehkejši, uporablja zadržan basovski sound.
5 bobnar, ki ne tolče ena, dva, tri, štiri, temveč uporablja sinkopirani ritem; udarec ne pride takoj, na dobo, ampak trenutek za tem.
6 poskočen ritem z uporabo staccatto tehnike.
7 improvizacija fraze ali pasaže solista ali več glasbenikov v jazzu, ki igrajo v stisnjenem vezu akordov.
8 po domače: virbelj. tj. mali boben.
9 basast.
10 vvoodoo kult so obredj zaklinjanja, v katerih se dogajajo nadnaravni = nemerljivi pojavi vvoddo še vedno živi v delti Mississipija in na Haitiju.
11 rock 5 še bolj s poudarjenim ritomom - predstavniki: Led Zeppelin, Grand Funk itd.
12 stvor, nestvor, čudno se vedeč človek.(približno!!)
...neprofesionalni glasbenik
Žalostno je, če ne hodiš V kino; žalostno je tudi, če ne hodiš v gledališče; zelo žalostno je tudi, če ne hodiš na koncerte.
Še bolj je žalostno, če greš v kino, pa ne gledaš filma, če greš na koncert, pa ne poslušaš glasbe.
Najbolj žalostno pa je, če si glasbeni kritik, muzikolog ali glasbenik na sploh in greš na koncert, pa ne poslušaš glasbe, ampak... no, saj veste.
Bil sem na koncertu in doživel prekrasen večer, čeprav si je Frank Zappa „drznil" uglaševati svojo kitaro namesto, da bi še naprej igral na razglašeno (kar vsekakor ne bi tako motilo kot, če počepne k svojemu ojačevalcu in vrti tiste ključe na kitari).
Bil sem na koncertu in se popolnoma prepustil zvokom in ritmom, ki so jih na odru proizvajali Frank Zappa in njegovi Mothers. Pa me niti malo ni motilo, če ligh,t-show man včasih ni ujel ritma in, če je saksofonist predstavnik (rhytm) & bluesa ali ne, niti Frankova ruta, niti ta me ni motila.
Bil sem na koncertu in sem imel težave s poslušanjem, ker sem sedel na tribuni in vsak ton in glas, po zaslugi športne akustike, slišal dvakrat; pa me tudi to ni motilo, potem, ko sem pogledal v vzvalovljeno množico v parterju in pomislil, da bi šlo v Unionsko dvorano desetkrat manj ljudi.
Videl ip slišal sem vez med publiko in izvajalci, ki se je vse bolj krepila, tja do svojega vrhunca, to je konca. Videl sem profesionalne glasbenike, ki so svoj denar s svojimi psihičnimi (in tudi fizičnimi) napori preklemansko zaslužili, za razliko od tistih, ki so na odru v službi. Glede na to, da gre na zahodu pri vsakem popularnem glasbeniku za podjetje, glede na to, da so se mnogi uporniki šestdesetih let umaknili ali pa podredili zahtevam svojih menažerjev, tvrdk in sploh padli v sistem rollsroyceov in razkošnih vil, ter avtomatsko pozabili, da so včasih peli BLOWlNG IN THE WIND UNIVER-SAL SOLDIER ipd. Glede na to smo imeli priložnost videti in slišati nekoga, ki je, kljub vsemu balastu, ki ga je bi prisiljen sprejeti nase na račun popularnosti in dostopa tako širokemu krogu poslušalcev, ostal ČIST, in ZVEST SVOJIM IDEJAM. Se več: tudi pri njihovi realizaciji.
Mirno si upam trditi (v obraz tistim, ki so bili razočarani nad sobotnim koncertom v H. TJ, da bi se morali, če tega v preteklem desetletju še niso storili, malce vsesti k gramofonu in poslušati, kaj je Frank Zappa vsaj deset let svojega življenja tumbal v našepreldete butice.
Če pa ste Franka poslušali, pa tega niste dojeli, vam niti fiberglas čoln s 750 ccm motorjem (znamke Johnson), ne pomaga na oni breg.
Ni mi žal, da sem stopil v mrzlo vodo in me je stisnilo, ko sem zaplaval proti onemu bregu in bog mi je priča, ni mi žal, da nisem s strokovnimi izrazi podkovan glasbenik ali celo glasbeni kritik; sploh mi ni žal, da nisem PODKOVAN!
svetloba zvoka
   v
Vtisi s koncerta Keitha Jarretta, Jana Garbareka, Charfia Hadena in godalnega dela simfoničnega orkestra iz Stuttgarta pod vodstvom Mladena Guteše.
\_________________________________________________________________________J
Če komu, ki se zanima za jazz, omeniš ime ameriškega pianista Keitha Jarretta, bo verjetno najprej pomislil na trojno ploščo nemške gramofonske družbe ECM, na kateri so posnetki Jarrettovih solističnih nastopov, posnetih v Evropi leta 1973.
Jarrettovo ime je tesno povezano s tistim, čemur danes pravimo sodoben jazz, ali še konkretneje, vrhunski sodoben jazz.
In če istemu človeku omeniš še ime norveškega saxofonista Jana Garbareka, dobi verjetrfo najprej asocijacijo na LP, prav tako družbe ECM, Witchi- , Tai-To.
Če vrtaš še naprej in skušaš izvedeti, kdo je to Chariie Haden, dobiš odgovor, da je to eden izmed najboljših basistov, v današnji glasbi jazza.
Če sedaj združimo vsa ta imena in dodamo še godalni del stuttgartskega simfoničnega orkestra,, ki ga vodi naš rojak Mladen Guteša, dobimo glasbenike, ki so 7. novembra nastopili v Gradcu.
Označevati in opredeljevati glasbo, ki smo jo poslušali ta večer, je nesmiselno početje. Bila je glasba, bil je zvok, popolnost in bogastvo zvoka. Na eni strani so bfli glasbeniki, na drugi strani publika, zvok pa je bil popolna in edina komunikacijska povezava.
Redki so glasbeni trenutki, ko popolnoma pozabiš na čas, na kraj in na dogajanje okoli sebe, ko toneš v glasbo in ko te le-ta ponovno izbruha v resničnost Kako polno takih trenutkov je bSo ta večer.
Vajeno uho lahko JARRETTOVO igranje prepozna med veliko različnimi pianisti Mehkoba in virtuoznost izraza, smisel za ritem in ogromen dinamični razpon igranja.
V	vsaki njegovi glasbeni kreaciji se zrcali dokument trenutka. Njegova solistična glasba je neponovljiva, kajti zavisi od toliko naključnih dejavnikov. Prostor, čas in odnos z občinstvom. Ko dva glasbenika tako združita zvok svojih instrumentov, da ne moreš ločiti zvok prvega od zvoka drugega, potem je to glasba, ki skoraj dosega neskončno dovršenost Ta večer smo poslušali zvok klavirja, ki se je popolnoma in do zadnjega tona ujemal z zvokom saksofona, je nekakšen nov zvok, zvok neke nove kvaliteta
Veliki čarovnik sede za svoje črnobele tipke in prične s svojo čarovnija Popolnoma sključena postava nad klavirjem, ld valuje v valovanju glasbe. Zdaj nežno in mehko, potem pa zopet divje in nebrzdano. Simfoniki v ozadju spokojno čakajo. Na desni od klavirja stoji mož z basom. Njegovi prsti se dotikajo stun instrumenta. Se bolj desno stoji saksofonist.
Celotno dogajanje je pod popolnim pregledom moža za klavirjem, k ončno se le-ta za hipec povrne v dogajanje, dvigne glavo in že je prostor napolnjen z zvokom godalnih instrumentov. Njihov zvok plava prek zvoka drugih gjasbil. Nenadoma njihov zvok utihne. Toda to je bilo izvedeno tako skladno, da je v poslušalcu prisotno še nekaj neskončnih trenutkov.
Vstopi saksofon in se povsem preplete v enotnost z zvokom klavirja. Skupno se iztečeta. Čarovnik se počasi vzravna v svoji drži, njegove roke počasi zapuste tipke, nastopi tišina. Tišina se vleče v nesskončnost, ko jo nenadoma pretrga spontano ploskanje.
UROS MAHKOVEC
I	«.
6. stran # glasbena mladina
12. december 1975
radovan gobec
Že leta mi pomeni ime Radovan? Gobca pojem iz slovenskega glasbe nega življenja. Toda dolgo je trajalo, da sem lahko znanega glasbenika, skladatelja, zborovodjo, glasbenega pedagoga in organizatorja kulturnega življenja povezala s spomini na šolske klopi. „Pesem o svobodi", „Bohor žari“, ..Slovensko pesem" smo prepevali v bolj ali manj razglašenih zborih, še dalje v spomin segajo ..Pionirsko kolo" in ,,Moj očka je v hosti partizan".
Toda ko brskam po življenjepisu in delu Radovana Gobca, se ponovno srečujem s težavami. Ali naj ga predstavim kot pedagoga? Ali kot skladatelja orkestralnih del, oper, kantat in operet? Tudi ..Planinska roža" sodi med spomine na amatersko gledališče mojega otroštva v Murski Soboti.
Radovan Gobec je napisal številne spevoigre in skeče. Lani sem bila na
podlistek
pavel Svic
kako uživamo glasbo
Iz pogovora na klavirskem koncertu:
„Kako vam je bila všeč sonata Prokofjeva? “
„Ne zamerite! Občudovala sem pianista, kako jo je imenitno izvajal."
Iz pogovora na simfoničnem koncertu:
„Ali se vam ni zdela VI. Beethovnova simfonija nekoliko naivna in dolgočasna za današnji čas? “
uspeli izvedbi mladinske spevoigre „Kresniček“. Tudi spomin na kratka rdeča krilca, bele bluze, pionirske rutice in kite cvetja je povezan z imenom Radovana Gobca, saj smo na njegovo glasbo izvajali telovadne vaje za dan mladosti.
Predvsem pa se ime Radovana Gobca navezuje na Partizanski invalidski pevski zbor in v življenjepisu beremo, da je več kot 1000-krat nastopal kot zborovodja najrazličnejših pevskih zborov. Sodeloval in organiziral je številne glasbene manifestacije, predstavil se je kot dirigent predvsem lastnih odrskih del, posnel nekaj gramofonskih plošč, priobčil vrsto člankov in razprav, ukvarjal se je z urejevanjem glasbenih publikacij ...
Radovan Gobec se je rodil 1. VI. 1909 v Podgradu pri Ilirski Bistrici. Nato je hodil v osnovno šolo, nižjo gimnazijo, na učiteljišče in po maturi učil v Grižah pri Celju. Leta 1937 je bil zaradi svojega naprednega političnega prepričanja premeščen v gorsko vasico Henino pod goro Lisco, nato pa je služboval kot šolski upravitelj v Jurkloštru. Leta
1	942 se je vključil v narodnoosvo-
..Tovariš, kako le smete in morete v tako omalovažujočem tonu govoriti o Beethovnu? “
Iz pogovora v opernem bifeju:
„Vam je tale baletna glasba pri srcu? “
„Je. Vendar si prizadevam ugotoviti, kaj naj uvodna glasba pomeni in kaj naj si ob njej predstavljam."
Iz pogovora v brivnici:
„Kako morete prenašati to brezdušno nabijanje stalno istih ritmov iz vašega zvočnika? “
„Mar mislite, da bomo poslušali tisto umetno glasbo, kjer se le od časa do časa kaj premakne in nič ne dogaja? “
Iz pogovora na koncertu sodobne glasbe:
„Ali vam je uspelo, izluščiti iz pravkar izvajane skladbe skladateljevo strukturno zamisel? “
„Žal ne, tovariš profesor. Priznam, da sem se prepustil povsem glasbenemu toku, ker me je prevzel njegov muzikalni izraz. “
Ali so fascinantno delo pianistovih rok, mahanje z dirigentsko palico, oboževanje vrhunskih skladateljev preteklosti, konkretne predstave ob poslušanju glasbe, prijetno ščegetanje plesnih ritmov in zabavnih melodij res že glasbene ali celo umetniške vrednote? In vendar je vsak od naštetih sogovornikov zares duševno užival ob svoji glasbi.
Zato je vpra&nje, kako uživamo glasbo, hudo zapleteno v svojem zakaj, kdaj in kako.
Kaj se dogaja v našem ušesu, ko nanj udarjajo tresljaji, ki jih povzroča glasba, vemo. Znanost je tudi ugotovila, kdo prevaja živčne dražja je v možgansko skorjo in kakšne procese tam ti dražljaji aktivirajo. Znameniti fiziolog H. Helmholtz je že pred dobrimi sto leti temeljito obdelal tonske občutke od njihovih
bodilni boj, kjer se je poleg političnega dela ukvarjal predvsem z organizacijo in vodstvom glasbenega življenja v Savinjski dolini.
Po vojni je poučeval glasbo na VI. ljubljanski gimnaziji, hkrati pa se je vpisal na Akademijo za glasbo na oddelek za kompozicijo in dirigiranje. Nato je bil direktor glasbene šole, direktor Ljubljanskega festivala, profesor na pedagoški akademiji ... To so le nekatere postaje na še vedno izredno plodni ustvarjalni poti Radovana Gobca. Prav tako bi lahko zasledovali njegovo zborovod-sko ali organizacijsko dejavnost, toda prepričana sem, da bo naše bralce najbolj zanimal kot skladatelj partizanskih in revolucionarnih pesmi, ki jih spremljajo še danes tako, kakor so mene spremljale v mojem otroštvu.
Gobčevo glasbeno delo v NOB se je pričelo že leta 1942, ko seje na ilegalnih sestankih s Kozjanskim odredom naučil nekaj partizanskih pesmi. V tem odredu je tudi organiziral in vodil pevski zbor, ki je prepeval na pohodih in mitingih. Kot okrožni šolski nadzornik je sodeloval pri ustanovitvi prvih slovenskih
povzročiteljev do njihovih estetskih posledic v človekovi psihi. Pred dobrimi devetdesetimi leti je znameniti psiholog K. Stumpf objavil svoje podrobne raziskave o čutnem svetu tonov. In znameniti prof. E. Kurth je pred petinštiridesetimi leti prodiral v vzročnost med glasbenim fenomenom in njegovimi učinki v duševnosti. Danes segajo psihološke meritve že v potankosti našega kompjuterskega možganskega sistema. - Toda: zakaj ob istih dražljajih, istih možganskih procesih ta uživa v glasbi, oni ne, ta ob poglobljenem glasbenem izrazu, oni le ob površnem, ta ob zbranem sodelovanju z umetnino, oni le kot razvajen radovednež, ostaja slej ko prej nepojasnjeno.
Gotovo so vzgojni vplivi v otro-3cih letih in mladinskem obdobju ter vplivi okolja pogosto usmerjevalni; vendar odločilni niso. Včasih celo zavajajo, sicer ne bi našli med poklicnimi glasbeniki toliko strokovnjakov po sili! In tudi tega si ne moremo razložiti, kaj v mladem človeku polje, da ga glasba v neki starosti tako razgiba, zadovolji, obsede, da si jo neizpodoitno izbere za študij, udejstvovanje in poklic. Samo posluh, spretnost, komunikativnost gotovo ne. Izraziti dispoziciji za intenzivno doživljanje glasbe gre vsekakor prednost, saj ni nadomestljiva z nobenim drugim področjem duševnega udejstvovanja in še tako dobra in premišljena glasbena vzgoja takih pomembnih preskokov v življenjskih odločitvah ne more doseči.
Bolj kot znanstveniki so se v vseh časih razpisali o uživanju glasbe poklicni glasbeniki in umetniki, pa najsi so delovali kot ustvarjalni, poustvarjalni ali pedagoški delavci. Oglejmo si nekaj sodb in mnenj o vlogi glasbe in uživanju njenih umetnin skozi prizmo zadnjih stopetdese tih let!
šol na osvobojenem ozemlju Kozjanskega.
Leta 1944 je odšel na osvobojeno ozemlje v Zgornjo Savinjsko dolino, kjer je prevzel glasbeno vodstvo kul- i turniške ekipe IV. operativne cone. Pokrajinski odbor OF in štab IV. ! operativne cone sta pozvala kulturne delavce po Štajerskem, naj se priključijo kulturniški ekipi. In res so prišli rudarska godba iz Trbovelj z inštrumenti in notami, kompleten rudarski pevski zbor, rudarska godba iz Senovega . .. Začelo se je intenzivno delo. Vsakodnevno in tudi celodnevno delo je usposobilo vse skupine in so pričeli prirejati mitinge po celi Zgornji Savinjski dolini, od Solčave in Nove Štifte do Mozirja.
Med najlepše spomine šteje Radovan Gobec ,.Kajuhov večer" ob ustanovitvi Kajuhovega kluba in miting ob zboru štajerskih aktivistov. Pevski zbor je sčasoma obvladal 85 pesmi, orkester pa veliko skladb, ki so nastajale kar sproti in godba na pihala vrsto koračnic, venčkov in koncertnih skladb. Toda v decembrski ofenzivi 1944. leta so Nfemci kulturnike pregnali in tako se je kultur-
Ko je zdaj že petinsedemdesetletni ameriški skladatelj Aaron Copland leta 1955 prebral knjigo nekega ameriškega kritika, v kateri ta pod naslovom „Agonija sodobne glasbe" napada skladatelje tako imenovane „resne“ glasbe in poveličuje jazz, se mu je v javni polemiki z naslovom „Ali so moja ušesa pokvarjena" postavil po robu. V njenem uvodu piše takole:
„Clovek uživa v glasbi - to je aksiom. Uživanje v glasbi je torej lahko precej elementaren predmet razgovora. Toda izvor tega uživanja, naš glasbeni instinkt, ni niti malo elementaren: to je v bistvu ena osnovnih skrivnosti zavesti. Ko zvočni valovi prodrejo v uho - pravi neki britanski avtor - izzovejo vrsto živčnih dražljajev, ki se pretakajo proti možganom in pri tem ustvarjajo občutek prijetnosti. Kako to, da smo sposobni občutiti skladnost teh živčnih signalov, se poglobiti v zvočne dražljaje, urejene po nekem redu, in jih doživeti kot nekakšni novo življenje? Medtem ko mirno sedimo in poslušamo, naša srca hitreje utripajo, noge začno udarjati po taktu, duh hiti za glasbo. Zakaj smo razočarani in nezadovoljni, če nas glasba ne prepriča ter navdušeni in hvaležni, če izpolni naša pričakovanja?
Delen odgovor je, mislim, v tem, da je fizična narava zvoka temeljito raziskana. Toda glasbeni fenomen kot sredstvo izražanja in medsebojnega občevanja je ostal do danes prav tako nepojasnjen, kot je vedno bil. Mi glasbeniki ne zahtevamo veliko. Vse kar bi želeli, je, da nam znanstvenik pove, zakaj je mladenič, ki sedi v prvi vrsti, popolnoma prevzet od zvokov, ki jih poslu ša, njegovo dekle pa jih občuti malo ali sploh nič. Lahko je tudi obratno. Samo pomislimo, koliko milijonov ur, ki smo jih zaman porabili z
12. december 1975
glasbena mladina • stran J
tudi dosegla skupaj z orožjem tako velike uspehe.
Srečen sem, da sem doživel to veliko dobo naše zgodovine na samem izviru v boju, na pohodih, pri porazih in zmagah. Nastanek pesmi ob takih doživetjih ni bila več uganka, saj je privrela pesem kar sama, ne v?m ne kdaj ne kako. Ne spominjam se, da bi se kdaj lotil dela z namenom, da bi napisal tako ali tako pesem. „Pesem o svobodi** je na primer nastala med nočnim pohodom, ki je trajal štiri ure. Enakomerni korak kolone po širnih, skoraj neprehodnih gozdovih divjega Bohorja, na levi in desni osamljen grob padlega borca in pilota, nad nami svetla polna luna.
7. julij 1944. Brnenje zavezniških bombnikov, bombardiranje blizu Zagreba, veličasten pogled na Posavje: vse to se je zlilo v spev „Zdaj zaori pesem o svobodi**, ki se konča z besedami „vsi v borbo za svobodo, za novo Jugoslavijo**. Glasbo mi je narekovalo šumenje stoletnih bukev in bobnenje nekje v daljavi. Zvrstile so se besede in stavki, vzporedno je nastlala tudi melodtfa.
Ko smo prišli v Dobrovo na Bohorju, sem potreboval le četrt ure,
da sem na kladi pred hlevom napisal . pesem v skicirko, ki sem jo vedno nosil s seboj. Čez teden sem jo predstavil štabu Kozjanskega odreda z * oktetom, čez 14 dni pa je že razmnožena na ciklostil potovala v nahrbtnikih kurirjev v brigade in odrede na Štajersko, Koroško, Dolenjsko in Primorsko.
Nič drugače ni bilo s himno Kozjanskega odreda: „Bohor žari“, pa z „Rdečearmejci“, „Moj očka je v hosti partizan** in drugimi. Za prvi osnutek je zadostoval papir, ki si ga pobral nekje v gozdu, za podlago je služilo puškino kopito. Vse je bilo tako primitivno, vendar iskreno in pristno doživeto, da so pesmi takoj postale last vseh in se širile od ust do- ust, kakor da bi jih poznali že leta in leta.
Partizanska pesem ne bo nikoli umrla, saj se je rodila iz pristnega doživetja in ji je vsebino narekovalo pravo, resnično življenje. Kljub temu, da ima ena ali druga pesem formalne pomanjkljivosti, je vendar partizanska pesem umetnina, saj je nastala iz pristnega doživetja in njen izraz ustreza cilju, kateremu je namenjena.
ALENKA KERSOVAN
glasbene kulture, saj je z njo dobil slovenski narod novo pesem, kakršne dotlej še ni imel.
Partizanska pesem je nastajala vedno vzporedno z bojem. Tako kot so pela v navdušenju naša srca, tako kot so regljale strojnice in se vrstili napadi in zmage, tako so zapela tudi naša grla. Pesem je prikazovala vedno le resnično življenje partizanov, brez formalizma in mode, zato je
na ekipa IV. operativne cone razfor-mirala.
Radovan Gobec pa ni samo napisal vrsto partizanskih pesmi, ampak je razmišljal tudi o njihovem nastanku in mestu, ki jih imajo v našem kulturnem življenju ... Takole pravi:
„ Borbena partizanska pesem pomeni veliko obogatitev slovenske
vajami, bi lahko prihranili, če bi kak bister profesor genetike iznašel test, s katerim bi lahko ugotovil muzikal-nost...“
2e H. Stendhal, francoski romanopisec in „veliki analitik duše", pred stopetdesetimi leti v svojih ..Sprehodih po Rimu" kritično govori o dveh vrstah ljubiteljev glasbe. Prva mu je bila poosebljena v preprostem pisarju, ki z največjo eksaktnostjo ugotavlja vse glasbene pojave v naravi in jih z vso natančnostjo zna zabeležiti, glasba pa mu ne daje nobenega zadovoljstva in ne pove njegovi duši ničesar. Druga mu je poosebljena v mladem kraljevem pribočniku, ki ne zna določiti tonov niti prav zapeti štirih not, vendar mu glasba pomeni precejšen in neizogiben del njegove sreče. Iz obeh skrajnih primerov izvaja Stendhal tole ugotovitev:
..Nekateri glasbeni pedanti so ravno taki srditi natančneži kot kak učenjak z imenom na -us, čigar duša je vsa izročena nečimernosti, denarju in redu. Ti pedanti imajo izredno zmožnost, ločiti zvoke in njihove različne tonalitete, vendar ti
zvoki nimajo zanje nobenega duševnega pomena, ne spominjajo jih na nobeno strast ali na trenutek strasti. Kadar je beseda o glasbi, so ti ljudje najbolj učeni, najbolj neomajni vojščaki. Ker jih niti za hip ne zmede trenutek zanosa, si za zmeraj zapomnijo, česar so se nekoč naučili, N pa se jim skoraj nikoli ne zgodi, da bi zardeli, ker bi se kdaj pretirano navdušili vpričo ljudi, katerih ne morejo razumeti. Resnični ljubitelji glasbe se pozneje pogosto sramujejo prav takih vzburjenj, ki jih niso znali skriti. Ob pedantih so videti pravi nevedneži; včasih so kar smešni, ko se hočejo tudi sami pokazati pe-dante, ljudi, ki se spoznajo na note in na klasifikacijo zvokov
Sprejemljivost za glasbo je pogoj za uživanje v njej. Nemški skladatelj Paul Hindemith se je izrecno zanimal za zakonitost akustičnega sveta in njeno sprejemljivost, čar in vpliv na človekovo doživljanje. V njegovih predavanjih na harvardski univerzi v ZDA najdemo poglavje, ki sega globlje v to vprašanje. Pod naslovom „Zavestno zaznavanje glasbe" piše Hindemith takole:
..Preprost poslušalec, ki ne terja od glasbe ničesar, kar bi presegalo prijetno preganjanje časa, potujoči godbenik ali pevec, ki želi pokazati predvsem svojo izurjenost, skladatelj, ki piše glasbo v stanju nedolžne očaranosti - komu izmed teh je mar naše filozofsko stališče in naše govorjenje o večnih glasbenih vrednotah? - Takole pravijo: naj filozofi postavljajo med glasbo in njenega porabnika toliko ovir, kolikor hočejo, mi zahtevamo, da je treba našo glasbo uživati v njenem naravnem stanju in nam niti na misel ne pride, da bi svojo nepristransko možnost sprejemanji pokvarili s čudno možgansko telovadbo. -Kaka bistra glava iz te skupine prijateljev glasbe bi utegnila upravičevati svoje stališče celo z našimi lastnimi besedami, češ, mar nisem udeleženec v boethijanskem smislu te besede, vsekakor človek, ki se ni mogel upirati nizkotnemu zapeljevanju, s katerim ga je omrežila glasba? Zdaj pa bi ga radi mi vprašali: če je že tako bister, ali ne bi mogel svojega tako imenovanega prijetnega preganjanja časa razumeti kot enega od številnih preprostih odzivov na glasbene vzroke, ki morajo nastati, preden pridejo do besede kakršnekoli metode vrednotenja? Saj nam je sam Avguštin pokazal, daje treba glasbo najprej zaznati, šele potem jo lahko ocenimo po kvaliteti.
Preden pa nadaljujemo, si moramo biti v nečem edini: naj bo glasba po zvoku in sestavi kakršnakoli, v vsakem primeru ostane le nepomemben hrup, če se ne dotakne sprejemajočega duha. Nikakor ne zadostuje že to, da jo kdo sliši. Sprejemajoči duh mora biti v nekem smislu dejaven, če naj se slušni vtis spremeni v resnično glasbeno izkušnjo (in užitek)
Po mnenju Igorja Stravinskega je skladatelj predvsem delavec-iskalec.
Tudi on je med zadnjo svetovno vojno in tik po njej predaval na univerzah v ZDA o glasbenem fenomenu v zvezi s komponiranjem, izvajanjem in poslušanjem. Svoja predavanja je zbral v ..Glasbeni poeti-ki“, v kateri najdemo poglavje „o komponiranju** s temile uvodnimi besedami:
„Ne pozabimo, da je bilo pisano „Duh veje, kjer hoče". Tisto, kar si moramo od tega stavka zapomniti, je predvsem beseda hoče. Duh je namreč obdarjen s sposobnostjo hotenja. Načelo svobode duha je torej dejstvo.
Pripomniti je treba, da se o tem dejstvu nihče ne prepira, če je poslušalcu všeč delo, ki ga posluša. Manj izkušen ljubitelj glasbe se rad oklepa obrobnih čarov glasbe: skladba mu ugaja iz razlogov, ki največkrat nimajo nobene zveze z bistvom glasbe. Dovolj mu je, da mu je všeč in ne terja nikakršnih utemeljitev. Čim pa se zgodi, da mu glasba ni všeč, potem bo naš ljubitelj takoj zahteval pojasnil za svoje nezadovoljstvo. Terjal bo, da se mu obrazloži tisto, kar je po svojem bistvu nedopovedljivo.
Vsaka skladba se nam razkriva in utemeljuje v izvajanju svoje fuhk-cije. Popolnoma nam je prepuščeno, da se z izvajanjem te njene funkcije strinjamo ali ne. Nihče pa ne more zanikati, da obstaja. Torej je povsem nekoristno razsojati o načelu svobodne volje, ki je vir vsakršnega ustvarjanja, razpravljati o njem ali ga kritizirati. Glasba je v svojem prvotnem stanju svobodna misel."
Ali bo kibernetika, kot napovedujejo nekateri glasbeni psihologi, s svojim preučevanjem nadzornih mehanizmov v živčnem sistemu živih bitih pomagala razvozlati problem uživanja v glasbi in njenih umetniških dosežkih?
]*+***
8. stran • glasbena mladina
zgornja kungota
Bi se takoj domislili, kje je Zgornja Kungota, če bi vas kdo vprašal za ta kraj? Verjetno se zdi to nekje daleč. A za nekatere je daleč tudi Ljubljana, na primer za otroke iz Kungote. Ko me je tovarišica Milena predstavila prisrčnim šolarjem kot Ljubljančanko, so v en glas rekli „uuu“, kar pomeni, da obiskov iz Ljubljane niso ravno vajeni. Njim je bližji Maribor, saj Kungoti leži le nekaj kilometrov od tega mesta proti Šentilju.
Ko sem se pripeljala po asfaltirani cesti do šole, sem bila resnično presenečena. Med običajnimi hišicami, raztresenimi po travnikih, se mi je pogled ustavil na čudovitem šolskem poslopju, veliki, moderni in lični zgradbi, okrog katere je urejena trata s klopcami in športnim igriščem. Pozneje sem v šolski vitrini zagledala priznanje, ki ga je šola dobila od mesta Maribor za vzprno urejeno okolico in izvedela sem tudi, da so si nagrado pridobili učenci in učitelji z lastnim delom, saj so naravo okoli šole urejali čisto sami.
Šola v Zgornji Kungoti je med prvimi na programu za celodnevni pouk. Zaenkrat ga še nima, se pa nanj pripravlja in seveda ji največ preglavic povzročajo finance. Ni nam treba mnogo razmišljati, da nam postane jasno, koliko je treba investirati v poslopje in kadre, da bi lahko šola učencem nudila prijetno bivanje skozi večino dneva.
Šola, ki sem jo obiskala, je izjemno praktično in moderno zgrajena, vendar je še kljub temu polno ovir, preden se bo dalo izpeljati celodnevni pouk za vseh 574 učencev, kolikor jih premore sedaj. Morda bo načrt V najkrajšem času izvedljiv za najmlajše šolarje, za vse pa prav gotovo ne. Že kuhinjo bi bilo treba povečati, da ne govorimo o pomanjkanju učiteljev, ki pogosteje odhajajo kot pa prihajajo.
Šola ima zelo mlad kolektiv, kije dal pameten predlog, naj zanj v bližini šolskega poslopja zgradijo učiteljski blok. S tem bi učiteljem delo mnogo olajšali in pritegnili morda še druge učne moči. V Kungoto, kije majhen kraj, se vozijo skoraj vsi učitelji in učenci, ki stanujejo na vseh straneh, od Maribora do Šentilja, in to jim vzame precej časa, kljub temu da poleg rednih tja vozijo še trije posebni avtobusi.
Pa se malo pomudimo še v notranjosti šole, ki mi je močno ugajala. Poleg razredov ima poslopje veliko jedilnico, ki služi tudi za dvorano, poleg nje je prostorna glasbena soba, v kateri je, mimogrede povedano, tudi likovni pouk, in ta prostor se s tem, da odpro velika zložljiva vrata v jedilnico, spremeni v oder.
Poleg obvezne telovadnice imajo šolarji tu tudi delavnico z mizami in orodjem za tehnični pouk in še nekaj, česar ne vidimo povsod, to je pravi pravcati muzej. V enem od razredov je namreč velika vitrina, polnj starih in domačih izdelkov iz okoliških krajev. Učenci so tja nanosili lične vrče in vaze, ure, burkle, star kolovrat, možnar, celo puško in majhen samokres -resnično lepo zbirko.
Zanimalo nas je seveda, kako in koliko se otroci v Kungoti ukvarjajo z glasbo. Ne vem, če je mnogo šol tako dobro opremljenih kot šola, ki vam jo predstavljam. Ne samo da imajo magnetofon in gramofon, načrtujejo celo investicijo za glasbeno omarico, ki bi služila izključno glasbenemu pouku. Lep klavir, prav toliko star kot šola, Orffov instrumentarij, ob katerem otroci izredno uživajo, in slike instrumentov na steni še niso vse, kar imajo. Pri pouku si pomagajo tudi s praktičnim grafoskopom, s katerim tovarišica učencem projecira notno sliko na tablo ter tako pridobi na času in tudi disciplini.
Vse te priprave nam povedo, da otrokom ne manjka glasbene vzgoje; poleg teorije, poslušanja plošč in igranja imajo seveda zbor, pravzaprav dva zbora, enega za učence od drugega do četrtega razreda in drugega za tiste od petega razreda dalje. Z do.bro voljo se tovarišici posreči navdušiti za petje kar precej dijakov, od teh jih je okrog petdeset, ki se pripravljajo na nastope. Vsako leto zbor sodeluje na reviji zborov v Mariboru, kjer od petih predlaganih pesmi zapojejo tri. Letos pa so sodelovali kar s štirimi pesmimi ob odkritju spomenika revolucije v Mariboru, na kar so se skrbno pripravili.
12.
5
Ne smemo pozabiti na šolske nastope, kjer poleg zbora sodeluje še J »men folklornih skupinic, in pa duo - harmonikaš iz petega razreda in nj ogoč, bratec iz tretjega razreda, ki menda imenitno igra klarinet. Domovi teh »:hnič so raztreseni daleč po okolici, zato so pri njih precejšnje težave sprevonapjs in seveda z denarjem, kar jim zmanjšuje možnosti udeleževati se kultupto ^ prireditev v Mariboru.	natič
, Glasbena mladina Maribor je namreč v stalnih stikih z okoliškimi šolnen, in jim posreduje kulturne dobrine, med njimi operni abonma, ki pa j de n mnoge nesprejemljiv iz vzrokov, ki sem jih malo prej naštela. Zato ima š< Tvj , Kungoti sem in tja nastope kar v poslopju samem; lani so na primer slo, z: trio, letos pa načrtujejo koncert harfe. Tu lahko omenimo tudi lutke pr0 predstave, s katerimi mariborski lutkovni ansambel gostuje v Kungoti eri enilc na dva meseca in ki jih otroci vedno z veseljem pričakujejo. Na raJ 'enir seminarjih, ki jih prirejajo glasbeni pedagogi, so se učiteljice iz krajev, K epr omenjamo, dogovarjale, da bodo sodelovale in gostovale s svojimi učenci skus sosednjih šolah, kar je zelo iznajdljivo in pohvalno.	Sion;
Šola ima mnogo krožkov, ki so otrokom močno pri srcu in bi se jihjor, veliko večjem številu udeleževali, če bi ne bilo večne časovne stiske. Li 'nstr bi se na šoli učili tudi harmonike, za katero vlada precejšnje zanimanje, i >• D marsičesa, če bi imeli organiziran celodnevni pouk. Ta daje veliko možfl ^vsl za udejstvovanja, posebno na dobro opremljenih šolali, a kaj ko ima vslvzt medalja dve plati, kot pravimo, in so tudi pri celodnevni šoli temne ali b rečeno problematične strani.	^ej
Med njimi je za otroke v Kungoti ena najbolj perečih oddaljenost šole *uit učenci so doma večinoma sila potrebni staršem pri delu in niso vajeni po] Spl, dneva zapraviti za lastne potrebe. Polovica leta ima zelo kratke dnev<1 sv starši si težko predstavljajo, da bi otroci odšli, še preden se dvigne dan, ii °kc iz šole vrnili ponoči, saj imajo nekateri od avtobusne postaje tudi po hoda do doma!
Če bi odpadle vse ovire, če bi ob šoli nekoč stal lep blok in tudi če bi kdaj ne bila v denarni stiski, teh te?av ne bo moč kar tako odpraviti. T fc
vod
lihi
dol
i
kljub vsemu je šola v Zgornji Kungoti prisrčna, prijetna in gostoljubni'em prepričana sem, da bo takšna tudi ostala.
Stefan sledzinski
:ev;
gla;
fii
, I
le)
•lat
pouk nove glasbe drugod
Pouk nove glasbe, oziroma glasbe sodobnih avtoijev, je Pov*lf trd oreh. Precej izkušenj so si nabrali o tem na Poljskem, kjefll tudi nova glasba živo zasidrana. O teh izkušnjah nam govori Stel
Pl 1 •_1.	•	  .1?	 «	  ^	Dnlaoll	Murlf
II
Sledzinski, povzeli pa smo jih po poljski reviji Polish Musič lanskega leta (1974/5).
Večina glasbenih vzgojiteljev še vedno misli, da otroci niso sposo izvajati sodobne glasbe, saj so tehnične in interprctacijske zahteve v teh d<tuzj trd oreh tudi za odraslega izvajalca.	lat
Pedagoški konzervatizem ni simptom zadnjih let, poleg tega pa se na nanaša samo na muziciranje, ampak tildi na poučevanje teorije in komi lo zicije. Vzrokov ni težko dognati. Pogoj za vsako vzgojo je, da človek * tja temeljito obvlada snov, ki jo predava. Tako je tudi v glasbi; učitelj, ki i '2; učiti novo glasbo, jo mora najprej sam dobro poznati. Zato pa je potret o trud in dispozicije, ki jih nima vsak. Najboj varno se je torej dri tik ustaljenega načina pouka in hliniti odpor do poučevanja neprcizkušei gt; vzorcev celo takrat, ko to sploh niso več glasbene novosti, temveč že doWz uveljavljeni elementi nove glasbe.
Dodatno oviro predsatvljajo uradni učni programi, ki največkrat nifl* prostora za nove zamisli. Temu se ne moremo čuditi, saj jih sestavljajo Pit tisti priletni in spoštovani učitelji, ki te programe tudi uresničujejo.
Tako je nova generacija glasbenikov (posebno izvajalcev) vzgojena tradicionalnih vzorčili, ob etudah, sonatah, ob kompozicijah raznih epigofl izpred stotih let, pouk teorije pa sloni na tonalnem sistemu. Naši progf^f, sicer zahtevajo od študentov, naj izvajajo sodobna dela, vendar je definicija zelo medla. Odločitev, kaj je sodobno, je največkrat prepuš£< učitelju, rezultat tega pa že poznamo. V resnici se mora absolvent glasb* šole šele po končanem študiju sam dokopati do razumevanja nove glasbe, 1 ga ta seveda zanima. Glasbeniki starejše generacije, predvsem glasbeJi'^ opernih orkestrov, so se dolgo upirali izvajanju nove glasbe in zato jo je ^ dejansko nemogoče predstaviti na koncertnem odru. Spet drugič pa d0"a volja, ki so jo pokazali izvajalci, ni zadostovala, da bi delo izvedli. Težave‘le nastale zaradi drugačnega načina organiziranja zvoka, predvsem v siste1^ notnega zapisa, ki ga je včasih izredno težko dešifrirati-
Prav zaradi omejenih možnosti izvajanja nove glasbe je bilo nj*11’ uveljavljanje problem, ki je vznemirjal zagovornike te glasbe. Ves trud, d* . vpeljali elemente nove glasbe v učne programe glasbenih šol, je bil zafl^ • Izoblikovala sta se dva ugovora: prvi se je nanašal na tehnične proble* (zahteve pri izvajanju, nov notni zapis), drugi pa na še nepreizku^ ( interpretacijske probleme. Drugega argumenta ni mogoče ovreči. Če 1 j sodobna glasba ustreza zahtevam eksperimenta, mora biti sodobna v i* x širšem pomenu besede. Vendar pa mora zrcaliti tudi vse običajne interpr^ cijske probleme. Ne moremo je povsem prilagoditi potrebam mladih lič*. cev. Največ, kar lahko naredimo, je, da zmanjšamo tehnične zahteve
n
i
ic
iu
ev
|e<
iu
ei
Ha
l&i
f^ent. Veliko poljskih skladateljev je že dalo odgovor na vprašanje, ali r8°ie pisati dela, ki bi vsebovala vse elemente nove glasbe in bila hkrati !t,riično-tzvajalski strani dostopna mlademu glasbeniku s tem, da so taka naPisali. Prvi korak je bil torej storjen.
lto je bilopotrebnonajti šolo in skupino učiteljev, ki bi bili pripravljeni Etično voditi tak poskus. K sreči smo tako šolo našli. Začetek je bil nen' učitelji so bili pri svojem delu zelo previdni. Postopoma so v l(te mladih solistov vključevali sodobna dela, ki so jim bila na razpolago.
rezultati so pokazali, da zahteve v zvezi z interpretacijsko spret-°> Za katere so mislili, da so nesprejemljive za otroke, sploh niso bile Problem. Učenci so premostili težave celo hitreje in bolje kot poklicni eniki. Vzrok je čisto preprost. Otroci še nimajo nobenih globoko ginjenih navad, ki jih privzgoji stari način igranja. Zato se novi glasbi : e Prilagodijo, ter ob izvajanju pogsoto najdejo zadovoljstvo.
-	Jbis smo razširili še na komorne skupine z različnimi in vedno Analnimi instrumenti. Ker je tudi to uspelo, je poskus zajel še orkester '°r. Rezultati so bili tako prepričljivi, da smo se odločili za javno lustracijo. Organizirali smo koncerte sodobne glasbe, ki so jo izvajali i '■ Dva med njimi sta bila realizirana v okviru mednarodnega festivala lovska jesen*1. Projekt zdaj ni bil več v fazi eksperimenta. Rezultati so ! 1 ^trajen argument, da sodobna glasba otrokom ni dostopna. Program y l^eč že takrat vključeval lepo število del, ki so jih napisali nekateri 'lejši poljski skladatelji, e pitate tega dela bi povzeli takole:
>KsPlošno veljavna, vendar nedokazana predpostavka, da nova glasba '*1 svojih tehničnih in interpretacijah zahtev otrokom ni dostopna, je ipokončno ovržena; vodilni skladatelji so razširili produkcijo solističnih, komornih, orke-11,1 in zborovskih del, namenjenih predvsem otrokom; >
S	dokazano je bilo, da je treba take skladbe vpeljati v programe glasbenih ^ na nižjih stopnjah. Nekateri učitelji pa niso čakali na uradne ifttnbe in so skladbe nove glasbe že sami uvrstili v sporede svojih '■ož-
eni založniki so spet začeli tiskati dela, ki so jih prej imeli za finančno tveganje;
Pomočjo novih učnih programov (če jih bodo šole sprejele in bomo dobili kader izvajalcev, ki jim nova glasba ne bo delala težav, ■tat - vse pogosteje jo bomo lahko slišali na koncertnih odrih.
,1
fre gauthier — nator za vzor
pl
j^ih dneh novembra smo lahko v Ljubljani pozdravili gosta, francoske-zikologa in glasbenega komentatorja Andreja Gauthierja. Prijetno je t *’* moža srednjih let, ki je razgledan ne samo na glasbenem, temveč jjjj19 drugih kulturnih področjih, kije prepotoval že lep kos sveta in ki s ? Pozna največje glasbene duhove našega časa, med njimi skladatelja i * Messiaena in enega najznamenitejših dirigentov današnjih dni, Pierra I 0*• Vse to se seveda odraža na muzikologovi široki in pestri dejavnosti. ...ki našteli vrsto njegovih dosežkov, od pisanja knjig z muzikološko .. *°> saj je specialist za ameriško glasbo, do vodenja ene od pariških “ ^skih hiš, uredništva oddaje o neznani glasbi na francoskem radiu in' *tanja glasbene dejavnosti mediteranskega kluba, ki ima enega izmed v v Pakoštanih v Dalmaciji.
pl je kljub vsemu najzanimivejše dejstvo, da Andre Gauthier že dobrih ^komentira mladinske koncerte v Parizu, po Franciji in v tujini. Kot i yu. ®ktiven član organizacije Glasbene mladine (Jeunesses Musicales) evJe Vse dosežke na tem področju in s svojim pogostim komentiranjem [i * a levji delež h glasbeni vzgoji francoske mladine. Njegove razlage so e i(1,ne. duhovite in neposredne, ker je to človek, ki zelo hitro naveže stik ti *ki in jma pri svojem delu izredno rutino.
^ e ^ bi bilo napačno omeniti, da ima v Franciji šolska glasbena vzgoja program, ki je za dijake obvezen, se pravi, da nekako od osmega b^a mladilla sli5> v šolskem okviru nekaj komentiranih koncertov letno, ot ash* sestavliati program za to starost zelo težko, še teže pa je verjetno /e icri° dijakom osmih let razlagati, toda to je ena od nalog Andreja
J ta K
ilei
i	jo z veseljem in imetno opravi.
-jp u
. ^ r 0rnentiranja naš gost zelo rad ustreže s samostojnimi predavanji o fieb! ^ °premlja s poslušanjem plošč in celo z diapozitivi. V času, ki ga % 'i V Ju goslaviji, je imel lepo število predavanj in to v Beogradu, " >vih tu *n nazadnje v Ljubljani. Pri nas smo imeli priliko slišati dve od o i,tem ~ za Glasbeno mladino in Gimnazijo Vič je pripravil preda-itn. glasbenih pesmih francoskega poeta Paula Verlaina ter za francoski f> ®enter predavanje z naslovom „osem stoletij francoske ljubezenske
118 precc‘j redko obravnavano temo, to je sožitje pesništva in glasbe. L * f, ne glasbene manifestacije pri nas ravno niso pogoste, zato je bil e boškega muzikologa toliko bolj razveseljiv dogodek. In ker Andre
°beh predavanjih smo lahko bili deležni zanimivih podatkov in
glasbena mladina • stran 9
Gautier ni redek gost v Jugoslaviji, lahko upamo, da bomo njegova predavanja imeli priložnost še kdaj slišati.
V	sredo, 5. decembra 1975 se je A. (laiitluer ljubeznivo odzval vabilu in na VII. gimnaziji v Ljubljani predaval na temo ,,Uglasbitve Verlainovih pesmi".
Predavanje so obiskali dijaki, ki imiyo za praktična znanja francoski jezik. Dijaki so imeli priliko slišati moderno francoščino, recitacijo in glasbene primere reproducirane s plošč. Posebej glasbeni primeri so bili za dijake zanimivi, saj omenjenih francoskih komponistov ne poznajo. Sicer pa so dijaki mnenja, da je bilo predavanje vsestransko odlično in bi si podobnih še želeli.
Gauthier je v pogovoru izrazil zadovoljstvo, ker se mu je enkrat ponudila prilika predavati gimnazijskim dijakom, ki se v šoli uče francoščino, saj je drugod po Jugoslaviji, kjer je predaval, ni imel.
Vsekakor smo imeli priliko slišati zelo izkušenega predavatelja, ki zelo dobro zaznava reakcije poslušalstva, saj je vsakokrat, ko je pozornost dijakov padla - zaradi včasih težjega izražanja - prišel na dan z glasbenim primerom.
Predavanje je doseglo namen, suj so dijaki zelo zbrano sledili izvajanjem A. Gauthiera in imeli priložnost slišati zares nekaj novega in to v tujem jeziku, tako da je bila korist dvojna.	KGM
govorica vseh ljudi
Med tekmovanji, na katerih se merita znanje in moč un.etniškega izražanja, sodijo tudi tekmovanja mladih pianistov. Poleg tekmovanj v Moskvi, Bruslju in Parizu se uvršča med velika mednarodna tekmovanja pianistov tudi tekmovanje v Varšavi. Vsako peto leto je; letos so že devetič zaplapolale zastave pred Narodno filharmonijo in v dvorani pred doprsnim kipom Frede-rika Chopina. Kako je 126 let po Chopinovi smrti njegova glasba še vedno priljubljena, priča število tekmovalcev. Stoosemnajst mladih iz tridesetih držav se je spoprijelo s skladbami iz celotnega opusa tega velikega klavirskega poeta.
Kot na vsa tekmovanja, so tudi v Varšavo prispele najmočnejše ekipe iz Sovjetske zveze, Amerike in Jappnske. Tekmovanje je trajalo od 7. do 28. oktobra in vse dni so domači in inozemskimi poslušalci zasedli filharmonijo do zadnjega kotička. Z nekoliko grenkobe in celo malo zavisti sem opazo-
vala mlade Poljake, dijake-študente, ki so stali na vseh prehodih od odra do izhoda in dve do tri ure nepremično in zaverovano poslušali. Ponovno sem živo občutila, kako resnično je glasba govorica vseh ljudi, kako podira pre-graje, ki nas ločujejo.
Koliko truda, odpovedovanj in ljubezni do glasbe poleg prirojenih sposobnosti zahteva tako tekmovanje, si marsikdo le težko predstavlja.
Zmagal je Poljak, devetnajstletni Krystian Zimennan iz Katovic. Dobil je prvo nagrado in zlato medaljo, nagrado za najboljšo izvedbo mazurk, ki jo podeljuje komite radia in televizije, nagrado za polonezo, ki jo podeljuje združenje I;. Chopina. Zimermanu je odprta pot na vse svetovne koncertne odre. Ni pa njegov namen, kot je povedal, da bi si pričel polniti žepe z denarjem, temveč ga čaka delo, študij brez oddiha. Nise boril za nagrado, za točke, ni mislil na mesto v seznamu končnih rezultatov. Bilje zadovoljen in srečen, da lahko sedi za klavirjem in igra. Tako zadovoljstvo in navdušenje ga prevzame vedno, pa naj igra pred profesorjem, doma ali pred publiko. Drugo nagrado in srebrno medaljo je prejela triindvajsetletna Rusinja, Dina Joffie, ki je navdušila s svojo brezhibno tehniko in svojstvenim načinom izpovedovanja: tretjo nagrado in bronasto medaljo pa devetnajstletna Tatjana Fiedkina iz Moskve. Naslednje tri nagrade so pripadle Pavlu Gigilowu iz Sovjetske zveze, Deanu Kromerju iz ZDA in Dini Casco iz Brazilije.
Izzveneli so zadnji toni Chopinovega koncerta v e-molu, navdušena množica je počasi zapuščala filharmonijo, pred katero so še zadnjič zaplapolale zastave tridesetih držav. Bo čez pet let med njimi zaplapolala tudi naša?
TANJA ZRIMŠEK
10. stran • glasbena mladina
koncertni telegrami
7. novembra 1975 - sta se nam v ciklusu Ljubljanski umetniki Ljubljani po dolgem času predstavila tenom irani flavtist Boris Čampa in pianist Marijan Lipovšek. V svojem programu sta prepričljivo predstavila dela Kreneka, P. Hindemitha. W. Pi-stona, F. Poulenca, A. Roussela,
A. Webra in F. Martina.
10. novembra 1975 - je dirigent Anton Nanut z orkestrom Slovenske filharmonije ponovil del programa, ki ga je naš orkester izvajal na oktobrski turneji po Italiji, Švici, Belgiji in Zahodni Nemčiji. Dirigent je navdušil' publiko z izvedbo Tajčevičevih Balkanskih plesov, z interpretacijo 5. simfonije P. I. Čajkovskega, v Trojnem koncertu za violino, čelo in klavir pa se je še posebej odlikoval Trio Tartini (Dejan Bravničar, Ciril Škerjanec, Aci Bertoncelj).
11. novembra 1975 - je imela klavirski recital sovjetska pianistka Irina Smorodinova. V zelo zanimivem programu - F. Schubert: Štirje impromptuji op. 142 in S. Prokofjev: Visions fugitives op. 22 ter v Sonati št. 6 v A-duri istega skladatelja - nam je pianistka pokazala svojo veliko muzikalno in tehnično zrelost ter izredno sposobnost za stilno niansiranje.
14. novembra 1975 - se je ljubljanski publiki predstavil sovjetski dirigent Fuat Mansurov. Dirigent z izrednimi sposobnostmi je z orkestrom SF v prvem delu izvedel Simfonijo Radom ira Petroviča in Hačaturja-nov Koncert za klavir in orkester. V njem je kot solistka sodelovala-češka pianistka Mirka Pokorna. Zahteven koncert je odigrala s prepričljivostjo in tehnično briljanco. V drugem delu je orkester SF zaigral 2. simfonijo Aleksandra Borodina ter navdušeni publiki dodal še Boro-dinove Polovskc plese.
15. novembra 1975 - Zbor in orkester Consortium musicum Ljubljana je pod vodstvom svojega dirigenta Mirka Cudermana izvedel oratorij Josepha Haydna Štirje letni časi. Kat solisti so nastopili Zlata Ognjanovič, Jurij Reja in Ivan Sancin. Zanimivo delo, ki se ga le redkokdo loti, so izvedli skrbno in prizadevno.
17. novembra 1975 - V zanimivem programu sta se nam poleg Komornega ansambla SF predstavila tudi Kvintet trobil SF ter Trio Lorenz. Kvintet trobil SF je najprej zaigral tri kratke skladbe baročnega angleškega skladatelja Henryja Purcclla, nato še 3 canzone italijanskega skladatelja Giovannija Gabrielija.
Dela je izvedel odlično, z žarom in bleskom, ki ga prav trobila lahko dosežejo. Srebotnjakove Micro-Songs za 13 instrumentov in sopran-solo je zelo zanimivo, duhovito napisano delo, v katerem se odlikuje skoraj vsak posameznik. Tudi dve skladbi za trio
-	Švarov trio Posavje 1941 ter Trio v e-molu Dimitrija Šostakoviča sta dobri deli, ki ju je Trio Lorenz zelo dobro odigral.
19. novembra 1975 - Dirigent Ernest Bour, že stari znanec ljubljanskega občinstva, je z or-
ob letošnji nagradi
V	oktobru je Trio Lorenz prejel nagrado Društva slovenskih skladateljev, ki jo društvo vsako leto podeljuje najzaslužnejšim izvajalcem del domačih avtorjev. Nagrada pomeni hkrati stimulacijo slovenske glasbene produkcije, kakor tudi spodbudo reproduktivnim umetnikom za čim večje vključevanje del domačih skladateljev v njihove koncertne programe.
Slovenske literature, namenjene klavirskemu triu, je malo. Glasbena zapuščina iz obdobja romantizma obsega le deli Benjamina Ipavca in Rista Savina. Večje zanimanje za to klasično instrumetalno zasedbo srečamo pri skladateljih polpretekle dobe in naše sodobnosti. Našteli bi lahko celo vrsto skladateljev od L. M. Škerjanca, Arniča, Ukmarja, Švare, Šivica, Lebiča, Ramovša, Štuhca, Mihelčiča in Stibilja do Lovca in Vaude. Mnoga izmed teh del so nastala prav na pobudo Tria Lorenz in so izvajalcem tudi posvečena. Kot primer navedimo le Lebi-čeve ..Ekspresije" in Ramovševe „Kontraste“, ki jih je Trio Lorenz izvedel doma in v tujini že prek 100-krat.
„Kaj vam pomeni poustvarjanje slovenske glasbe," smo povprašali Trio Lorenz*
,,Predvsem dolžnost," je bil odgovor, ..dolžnost, ki jo ima sleherni slovenski reproduktivni umetnik do domače ustvarjalnosti. Pa tudi pomena izv;yanja slovenskih del v tujini ne smemo prezreti. Mnogokje so naša dela vzbudila izredno pozornost in pogosto smo se vračali iz tujine z naslovi, na katere naj bi poslali partiture, plošče in informacije
o	slovenskih avtorjih. Tako so mnoga slovenska dela sprejeli v svoj program tudi tuji poustvarjalci."
,,Kakšno mesto zavzemajo slovenska dela v vaših koncertnih programih? “
..Pravzaprav nam je prešlo že v navado, da v svoje programe obvezno vključimo tudi domače, slovensko delo. Edina izjema so koncerti, pri katerih prireditelji vztrajajo pri slogovno izenačenem programu. Isto velja tudi za mladinske koncerte."
Trio Lorenz poseže včasih tudi po sami domači glasbeni literaturi in sodi tako med (žal preredke) slovenske reproduktivce, ki si izbirajo slovenski celovečerni program.
„Kako bi lahko ocenili sodobno slovensko ustvarjalnost, namenjeno klavirskemu triu? “
„V začetku so bili skladatelji še nekoliko skeptični glede možnosti sodobnega ustvarjanja za to izrazito klasično zasedbo. Vendar so začetne težave izredno uspešno premostili in uspelo jim je najti vrsto novih zvočnih razpoloženj in efektov. Nekateri se pri skladanju držijo tradi-donalnejših kompozicijskih prijemov, medtem ko je drugim uspelo iz klasične zasedbe izvabiti popolnoma nove zvokovne možnosti in kombinacije."
..Katero je bilo prvo slovensko delo, ki sta ga izvajali? “
„To je bil klavirski trio L. M. Škerjanca, ki smo ga izvedli že leta 1958."
„In koliko izvedb slovenskih del' bi lahko našteli v času svojega umetniškega udejstvovanja? “
..Približno 400-kr at smo izvedli dela slovenskih avtorjev. Tudi snemanje slovenskih del sodi v našo programsko usmeritev:	na	obe
plošči, ki smo jih izdali, smo posneli tudi po eno slovensko delo (Lebi-čeve ..Ekspresije" in Ramovševe ..Kontraste"). Za domače pa tudi številne tuje 1 radijske postaje smo posneli vrsto slovenskih del, da bi tudi po tej plati lahko prispevali k afirmaciji slovenske glasbene ustvarjalnosti Prav tako smo vključevali slovenska dela tudi v televizijska snemanja."
Trio Lorenz imenujemo v Glasbeni mladini že kar „naš trio", saj se bratje Lorenz vedno ljubeznivo odzovejo na vsa vabila na mladinske koncerte. Počasi ne bo več nobene šole, dvorane ali kulturnega društva s klavirjem, kjer ne bi skušali približati glasbo najmlajšim poslušalcem. Tako smo jih povprašali še o njihovih izkušnjah, kako sprejemajo slovenska dela na mladinskih koncertih.
„Brez dvoma je pozitivno, da se predstavljajo slovenska dela tudi mladim poslušalcem, čeprav se je seveda že tudi zgodilo, da so mladi kakšno skladbo sprejeli z nerazumevanjem. Prav mladi poslušalci, vs^j del njih, bodo postali koncertno občinstvo in zato je prav, da se čim
12. december 1975
prej seznanijo tudi z domačo glasbeno ustvarjalnostjo. Mladi poslušalci sprejemajo sodobno glasbo drugače kakor starejši, ki sO zrasli s tradicijo in so z njo tudi tesneje povezani. S tem lahko izpolnjujemo še eno svojo poustvarjalno dolžnost: po eni strani skušamo mladim približati sodobno glasbo, po drugi strani pa jih seznanjamo s sodobnimi tokovi slovenske glasbene ustvarjalnosti. Omogočimo jim primerjanje domačih del s sodobnimi kompozicijami drugih narodov in tako skušamo premagati, žal, še pogosto prisotno stališče, da domače stvaritve nimajo iste umetniške vrednosti, kakor tuje. Seveda zahtevajo ta dela še skrbneje pripravljen komentar, kakor dela iz klasičnega repertoarja za klavirski trio."
Toliko so nam povedali bratje Lorenz ob nagradi Društva slovenskih skladateljev. Njihovo poustvarjalno delo je načrtno in zavestno, so se odločili za popularizacijo domačih del ter določili stalno mesto slovenski glasbeni produkciji v njihovem programu. Gotovo odločitev, ki bi jo vejalo posnemati, saj posvečamo slovenski glasbeni ustvarjalnosti vse premalo pozornosti in tako mnoga dela slovenskih skladateljev ne dobijo javnega in širšega priznanja, ki bi ga sicer zaradi svoje kvalitete zaslužila.
ALENKA KERSOVAN
popolni zven filharmonikov
Zadnje dni oktobra se je orkester Slovenske filharmonije vrnil s štirinajstdnevne turneje po Italiji, Švici, Belgiji in ZR Nemčiji, kjer je pod taktirko Antona Nanuta in Antona Kolarja gostoval v desetih krajih z desetimi koncertnimi nastopi.
Ansambel je odšel na svojo uspešno pot z dvema programoma, pri tem so se izmenjavali solisti in dirit genta. V italijanski Brescii, na mednarodnem festivalu v Monsu v Belgiji in v Aschaffenburgu, Heiden-heimu ter Villingenu v Zapadni Nemčiji so naši glasbeniki izvedli Tajčevičeve Balkanske plese v in-strumentaciji Boga Leskovica, Beethovnov trojni koncert s solisti Acijem Bertoncljem, Dejanom Bravničarjem ter Cirilom Škerjancem -triom Tartini, in nazadnje 5. simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega. V vseh teh krajih je orkester vodil dirigent Anton Nanut. V Švici je ansambel nastopal pod vodstvom dirigenta Antona Kolarja in to z drugim programom; po prvi točki, ki je v obeh programih ostala ista, je izvedel Pa-ganinijev 6. koncert za violino in orkester ter Dvoržakovo 9. simfonijo. Na nastopih v Švici, v Zuerichu, Bernu, Genevi in Lausanni, je kot solist sodeloval italijanski violinist Salvatore Accardo, le v Locarnu je bil program sestavljen tako, da je orkester po drugi točki, Beethovnovem trojnem koncertu, zaigral Dvoržakovo simfonijo, ki je verjetno požela največ uspeha na turneji.
12. december 1975
Oba dirigenta smo povabili na pogovor. Opisali bomo nekaj njunih vtisov z minule turneje:
Upam, da ne bo odveč vprašanje o tem, kako je bila turneja organizirana in kako je bil izbran program.
ANTON NANUT: Naši koncerti na gostovanju so bili namenjeni abonmajskemu občinstvu, ki posluša ciklus koncertov gostujočih orkestrov. Zanimivo je, da organizacija ni hotela sprejeti v program avant-gardnejših del. Tokrat je bil torej spored usmerjen k popularnejši glasbi, drugič pa bomo vključevali tudi kaj sodobnejšega. Z organizacijo Cecilia iz Ženeve smo bili prvič v stiku, zato nismo bili dovolj vztrajni, da bi nam uspelo predstaviti celotno produkcijo. ANTON KOLAR: V Švici je naš ansambel nastopal v abonmaju koncertov Klubhaus, ki so najboljši abonma v Švici in v katerega smo bili vključeni na priporočilo svetovno znanega pianista Andreja Wattsa, ki je pred dobrim letom nastopil pri nas v Ljubljani. Organizacija Klubhaus je del zelo velike firme Migros in skrbi za večino kulturnega življenja v Švici, od gledaliških in koncertnih do šolskih prireditev.
Kakšni pa so Vaši vtisi o načinu organiziranja koncertov v krajih, ld ste jih imeli priložnost spoznati?
ANTON NANUT
ANTON NANUT: Z našim orkestrom sem gostoval v Italiji, Belgiji in ZR Nemčiji, po večjih in manjših krajih. Povsod so bili koncerti izredno dobro pripravljeni in razen v Monsu, kjer smo igrali v okviru mednarodnega festivala, so bile vstopnice za naše nastope vnaprej razprodane. Čeprav večina dvoran, ki smo jih spoznali, ni namenjenih izključno koncertom, so pogoji v njih izredno dobri, odri so prostorni in odlično pripravljeni, tako da se lahko orkester na njih kar najbolje razporedi ter pokaže vse svoje zmogljivo-S[?‘ V. Nemčiji, na primer, smo malo skeptično pričakovali pogoje v majhnih mestih, kjer smo nameravali gostovati, toda veselo sta nas presenetili tako organizacija kot publika. V Heidenheimu imajo dvorano, veliko približno za štiri naše . harmonične, ki je moderno grajena v betonu in lesu in ima prekrasno akustiko. Tudi mali Villingen ima prenovljeno gledališče, kjer razmere ne zaostajajo. Pri vsem tem se ne moremo znebiti misli na našo
dvorano in spet in spet je že^a nas vseh, da pridemo čimprej do dvorane, v kateri bi naši glasbeniki lahko uresničili svoje zmogljivosti. Za ilustracijo naj omenim drobno pripombo ruskega dirigenta Mansu-rova, ki je pred nedavnim gostoval v naši filharmoniji: »Orkester velik -sala mala!" je izjavil na v^ji.
Kakšna je bila publika, pred katero ste nastopali?
ANTON KOLAR: Publika, ki smo jo spoznali, je izredno izobražena in spremlja izvedbo z neverjetno pozornostjo, tako da sem po drugem stavku simfonije iz Novega sveta slišal pravi vzdih olajšanja, ko se je končala intenzivnost Dvorža-kove glasbe. Izredno všeč mi je pri tej publiki spontana reakcija, ki brez zadržkov pokaže simpatijo ali antipatijo do izvajalcev.
ANTON NANUT: Kar zadeva občinstvo, bi rad povedal, da smo v Italiji doživeli izredne aplavze in smo morali kar naprej dodajati. Italijanska publika je seveda močno emocionalna in bila je navdušena že nad prvim izvedenim delom, nakar se je navdušenje stopnjevalo do konca koncerta. V Brescii smo že prej gostovali, .tam poznajo tudi naš operni ansambel, in dobili smo laskave kritike, da se mnogo članov našega orkestra lahko meri z evropsko ravnijo.
Ti abonmaji so razprodani, kajti predvsem v manjših mestih pomeni
ANTON KOLAR
obiskovanje koncertov eno od družabnih obveznosti Zanimivo je morda to, da je med poslušalci kljub iz-. redno dragim vstopnicam veliko mladine.
Ali je bilo morda kje ozračje izrazito boljše?
ANTON KOLAR: Najprijetnejše vzdušje in myprisrčnejši aplavz, ki se ni in ni hotel poleči, je bil v Locarnu, kjer smo nastopili v okviru festivala Ascona. Tam je štirinajst dni pred nami igrala Moskovska filharmonija z dirigentom Kondraši-nom; po zagotovilu organizatorjev smo doživeli mi lepši sprejem. Pozabiti tudi ne morem publike v Bernu, ki je po Dvoržakovi simfoniji zahtevala dodatek s ploskanjem in cepetanjem. Vsi od prvega do zadnjega or-kestraša in vodstva filharmonije smo bili presrečni po vsakem koncertu, tako da objemanju in poljubljanju ni bilo konca in so se ti uspehi praznovali pozno v noč.
Takšna turneja ima gotovo določen vpliv na celoten ansam-
bel. Se nastopanje doma in pred tujo publiko razlikuje?
ANTON NANUT: Soočenje z mednarodnimi dosežki je potrebno in pozitivno in na tej dolgi in naporni turneji smo imeli močno konkurenco, saj je publika po teh krajih vajena kvalitetnih programov in dobrih izvajalcev. Na mednarodnem festivalu v Monsu so med drugimi nastopili tudi Moskovska in Londonska filharmonija, radijski orkester iz Berlina, simfonični orkester iz Osake ter podobni, kar dovolj zgovorno priča o kakovosti izvajanja. Taka turneja je velika vzpodbuda za celoten ansambel in vse kritike nas bodo opogumljale pri nadaljnjem delu. Omenil bi, da so bili tako orkester kot tudi solisti od koncerta do koncerta v boljši formi in sta tehnična dognanost in izraznost kljub naporom rasla, s čimer je naš ansambel pokazal veliko vzdržljivost in umetniško raven. 1
ANTON KOLAR: V abonmaju Klubhaus so nastopili kraljevska Londonska filharmonija, Dunajski simfoniki in berlinski Rias, tako da smo imeli izredno konkurenco, posebno zame kot mladega dirigenta je bil nastop med velikani kot so Carlo Maria Guilini, Jean Martinon, Lorin Maazel zelo pomemben in ogromna preizkušnja. Toliko pomembnejši za celoten ansambel je velik uspeh, ki smo ga imeli v Švici, saj nas je publika nagrajevala s pravimi ovacijami.
Nastopi v krajih, ki smo jih obiskali, se od domačih razlikujejo predvsem zaradi lepih dvoran, kjer naš orkester čisto drugače zveni, posebno se to pozna pri godalni skupini, čigar zvok je v naši dvorani udušen, v velikem prostoru pa dobi mehak godalni zven. Tudi name osebno so dvorane in pozorno spremljanje poslušalcev zelo ugodno vplivale, da lahko rečem, da so me med samo izvedbo inspirirale in spodbujale. Nekaj ljudi me je vprašalo, ali imam tremo pred dvorano z dva tisoč sedeži in tako zahtevno publiko; odgovarjal sem, da teh problemov na turneji nisem imel, ker sem se zavedal; da je velika in akustična dvorana naš prijatelj in zaveznik. Vedel sem, da bom v taki dvorani laže oblikovno urejal posamezne skupine orkestra in da lahko v taki dvorani dosežemo mnogo lepšo izvedbo simfonije kot v akustično neustreznem prostoru.
Ali ima Slovenska filharmonija v zvezi s to turnejo kakšne načrte za prihodnost?
ANTON KOLAR: Največja pohvala za nas je ponovno vabilo v abonmaju koncertov Klubhaus, kar seveda spada v naše načrte.
ANTON NANUT: Takoj po turneji smo nadaljevali z delom, posneli smo ploščo pri Mladinski knjigi - 5. simfonijo Čajkovskega, gostovali v Velenju in Beogradu, in to ne z istim programom kot na turneji, v načrtu za prihodnje leto pa imamo udeležbo na Varšavski jeseni, 3aljšo turnejo po Sovjetski zvezi in pa gostovanje v Združenih državah ob njihovi dvestoletnici.
glasbena mladina • stran 11
kestrom RTV Ljubljana izvedel najprej Petričeve Lirične epizode za oboo in komorni orkester, v katerih se je kot solist izredno izkazal mladi Božo Rogelja. Nato so sledile Debussyjeve Igre, manj znano, toda zato nič slabše delo tega francoskega impresionista, na koncu pa so zaigrali še Beethovnovo 6. simfonijo v F-duru, imenovano Pastoralna, v kateri so se odlikovali vsi, posebno pa pihalci.
21. novembra 1975 - se je po
4	letih ljubljanski publiki zopet predstavil odlični dirigent Efrem Kurtz. Z orkestrom Slovenske lilharmonije je naravnost sijajno izvedel Haydnovo simfonijo št. 88 v G-duru, Satie/Debussyjeve
2	Pieces, Berliozove 3 instrumentalne odlomke iz Faustovega pogubljenja, kjer naj omenim predvsem odlično interpretacijo tretjega ter Beethovnovo 7. simfonijo v A-duru,
22. novembra 1975 - Tokrat je Sovenskemu komornemu orkestru SF dirigiral Anton Kolar, kot solista sta v Mozartovem Koncertu za dve violini nastopila Nevenka Rovanova in Karel Žužek. Recitativ in arijo Misero! O sogno, o son desto je zapel tenorist Jurij Reja. Pod vodstvom Kolarja nam je Slovenski komorni orkester izvedel Sim fonijo št.
1	v Fs-duru, ki jo je napisal komaj osemletni Wolfgang Ama-deus Mozart. Ni koncu pa so izredno precizno in muzikalno odigrali še Mozartovo Serenado št.
10	v B-duru, ki je končala koncert v prijetnem ozračju.
MK
interdisc -malo večja trgovina
Zanimivo, da se nihče v periodičnem tisku, vsaj tistem z nekoliko širšim krogom bralcev, še nikoli pritožil čez slabo izbiro elektroakustične opreme in do nedavna tudi nad slabo izbiro* gramofonskih plošč. Kaj šele, da bi kdo resno analiziral tisto borno akustično opremo, ki jo je moč kupiti pri nas! Resda strokovnjakov, takih pravih, ni kdo ve koliko, kdo pa bi se že lahko našel.
Ko smo sredi novembra izvedeli, da so v prostorih zagrebškega velesejma za štiri dni odprli naš prvi „salon plošč, akustičnih pripomočkov in opreme Interdisc 75“ in ko so nas zavedle reklame po dnevnem časopisju, češ da bo na njej sodelovalo mnogo razstavljavcev iz enajstih držav (z izjemo ZDA) vsi iz Zahodne Evrope, smo malce iz ra-~ dovednosti, malce za šalo skočili do Zagreba. Izkazalo se je, da je bilo res bolj za šalo.
Od 42 udeležencev Interdisca, kolikor so jih našteli v katalogu, jih je bilo prisotnih nekaj manj. Koliko, bi bilo težko reči. Kajti, kadar se edina ameriška firma (Ampex, ki pa ima pri nas že dolga leta zastopnika) na sejmu pojavi v kotu, tako da na beli leseni steni piše z velikimi črkami Ampex in pod njo vidimo veliko črno-belo fotografijo, potem je dejansko treoa vtakniti nos v vsak kot, saj nekateri ude-
12. stran • glasbena mladina
12. december 1975
leženci niso razstavili niti enega samega proizvoda. Tu ne gre za zadovoljevanje firbcev, ki jih je bilo siiveda polno, ampak je jasno, da je treba tako potrošnikom kot poslovnežem brez strokovne osnove nuditi čim več priložnosti, da spoznajo široko izbiro elektroaku>tike in gramofonskih plošč. To jim še vedno najlažje omogočijo tisti, ki razstavijo svoje proizvode in ob njih nastavijo tudi izvedenca, ki'zna odgovarjati na vprašanja, ne pa le nekaj (še eelo) dolgočasnih plastičnih lepotic, ki nimajo pojma. Tem osnovnim zahtevam so zadostili pretežno le nekateri tuji razstavljavci.
Na sejmu, ki je zavzemal tri sobane ..kitajskega paviljona", so sodelovali večinoma le tisti tuji proizvajalci, ki že imajo zastopstva pri nas. Izjeme so bile redke: (Argo Hellas, predstavnik za morda najkvalitetnejšo akustično opremo Kemvood med vsemi sodelujočimi - le da nismo njihovega kotička nikjer videli; isto velja tudi za Bose Hellas Ltd., in Ortofon, kar pomeni, da „ta boljših" sploh ni bilo!), Love Records - finska gramofonska firma, Magnavox iz Berlina, MCI Ltd. - studijska oprema iz Londona, Sansui Audio Europe iz Belgije, Taunus Ton Technik stiskalnice za plošče itd. Med drugimi velja omeniti le Hitachi Electronice (Emona) in Sanyo (Merkur. ZG). Skratka, za malo bolj izbirčne obiskovalce ni bilo ničesar: še najboljša oprema je bila Sanusi, vsaj nekoliko predstavljena tudi z eksponati. Seveda niso manjkale že dolgo znane firme kot Dual ali Elac, v okviru zastopnikov. Po drugi strani pa iz neznanih in za nas nerazumljivih razlogov niso razstavljali nekateri proizvajalci resnično dabre elektroakustične opreme,	ki
imajo svoja zastopstva pri nas že nekaj časa:	Akai,	Thorens,
Revox, Lenco itd. Seveda so nekatere domače firme kot El spet razstavljale svoje mojstrovine kot npr. gramofone Tosca in ostale tipe, ki se ne morejo primerjati niti s tem že tako pod-poprečoim proizvdodom! Ali poznate tisto: ,,Pri nas smo razvili edinstven način proizvodnje gramofonov z ojačevalnikom in zvočnikom vred: vse skupaj je iz enega samega kosa plastike!“ To, recimo, velja za razne novosti domače Iskre (ki je na srečo ni bilo poleg), pa tudi za El.
Žalostno je, da ob tako slabi domači proizvodnji elektroakustične opreme močno trpi tudi izbira tujih, pri nas zastopanih firm. Dual, oziroma zdaj še Elac, in Akai, še zdaleč niso vse. Le nekateri njuni proizvodi so vredni svoje cene in ustrezajo svetovnim merilom kakovosti, nesmiselno pa je kupovati kompletno opremo ene firme. Za isti, raje manjši denar, bi pri nas lahko kupovali boljše proizvode. O strukturah cen teh uvoženih stvari ne bi razpravjali, saj so znane le tistim, Ki jih postavijo, ostali - potrošniki in strokovnjaki - pa navadno onemijo!
To velja še posebej za artikle v ljubljanskih trgovinah; nasprotno pa so cene švicarskih gramofonov Thorens pri beograjskem zastopniku povsem spodobne, »
poletje v križankah
Ljubljanski festival - ,,Mednarodne poletne kulturne prireditve"
sodi med najstarejše jugoslovanske poletne festivale, saj ga v tradiciji menda prehitevajo le dubrovniške poletne igre.. Z dubrovniškim našega festivala skorajda ne kaže primerjati; pa ne toliko zaradi kvalitete, ko pa smo v zadnjih nekaj letih občutili pri izbiri nastopajočih ansamblov in solistov skokovit napredek, bolj je v kontrapunktu z vsem drugim, kar nujno spremlja dubrovniški. rahlo snobovsko obarvani glas-beno-gledališki, folklorno-plesni in dramski spektakel. Naše, letos že
23.	mednarodne poletne kulturne prireditve, nimajo ambicij dubrovniškega tipa, to niso prireditve za tuje goste, ampak predvsem za Ljubljančane, ki so sredi poletja doma, recimo na svojih delovnih mestih, ali pa kar tako .. .
Kdor si v poletnih večernih urah zaželi umetniškega dogodka, ta bo nekajkrat stopil v preddverje Križank, v letno gledališče ali morda na peklensko dvorišče, kjer so se vrstili umetniški dogodki od najintimnejših pa vse do spektakularnih. Pisana programska zasnova sladokusca ne bo vselej 'zadovoljila; programsko načelo ,,za vsakogar nekaj" dopušča namreč tudi takšna ansambelska gostovanja. ki bi jih le težko enačili z
nosilci kulture. Banalni revijsko glasbeni nastop vokalnega kvarteta „Golden Gate", ki množično privablja v Križanke zabave željno občinstvo, seveda ni nikakršen umetniški dogodek - predstavlja pa komercialno najbolj uspelo tujo skupino . , .
V	okviru festivala se bienalno — izmenoma — srečujemo z baletnimi oziroma opernimi predstavitvami najboljših dosežkov operno baletnih jugoslovanskih gledaliških hiš. Lani so tekle prireditve' baletnega, letos opernega, bienalnega, že šestega srečanja. Osnova vsakokratnega bienala so deleži domačih gledališč, tuja so s svojimi deleži bolj posladek.
In res — letos smo bili s tujimi „sladicami“ nadvse zadovoljni: gostovanja dveh opernih hiš, dresdenske državne opere in londonske opere Phoenix, so minila v znamenju največje kvalitete. Vzhodnonemška državna opera nas je najprej navdušila z malo znano Paisiellovo opero „5eviljski brivec", še bolj pa nas je v takrat nenavadno hladnih Križankah ogrela postavitev Orffove „Premetenke“. Opera Phoenix se je najprej predstavila z izvrstno, sodobno zastavljeno varianto Gaycve ,,Beraške opere", po njej pa smo videli še dvoje krajših opernih del - Lam-
pejevo ,,Piram in Tizba" in Purcello-vo „Dido in Enej".
Pri vseh predstavah gostujočih opernih umetnikov smo najbolj občudovali vse tiste vrline, ki jih na naših odrih tako poredko, skorajda le izjemoma srečamo. Pri tem konkretno mislim na režijo in igro, dve za sodobno operno predstavo nadvse važni komponenti. Pevske bravure nas v sodobnem teatru nikakor ne morejo zadovoljiti, še zlasti ne kadar so same sebi namen, kadar z bistvom integralne glasbeno gledališke umetnosti nimajo kaj več skupnega kot cirkuška predstava z gledališko. Nauk, ki bi ga naša gledališča morala potegniti po soočenju z izjemnimi gledališko glasbenimi dosežki, kakršne so nam ponudili tako Nemci kot Angleži, ki so z razmeroma poprečnimi pevci (nemalokrat slabšimi od naših) izpeljali nenavadno dobre predstave, bi bil predvsem ta: operna igra je neločljivi del pevčeve interpretacije, režiser in dirigent sta enakovredna snovalca predstave, ni velike in majhne vloge, vse vloge so si enakovredne, zvezdniški sijaj opernega prvaka je nesmiseln .. .
V	Jugoslaviji imamo 10 opernih hiš; na bienalu smo spoznali le deleže beograjske (Gotovčevega ,,Era z onega sveta"), zagrebške (VVagnerje-vega „ Letečega Holandca"), sarajevske (Mozartovo „l?igarovo svatbo") in ljubljanske (Simonitijevo „Parti-zanko Ano") opere. Med temi je -kot najmanj ,,imenitna" - presenetila sarajevska operna hiša. Z imenitno režiranim, igralsko in muzikalno blesteče izpeljanim Mozartom so Sa-, rajevčani napravili kar najboljši vtis.
Ob predstavah opernega bienala bi seveda lahko navedel še nekaj koncertnih prireditev, ki so ljubljanskemu festivalu še posebej dvignile ceno - več jih je bilo kot tistih, ki bi jih lahko pogrešali. Sestaviti program dva in pol meseca trajajočemu festivalu ter pri tem imeti na voljo razmeroma skromno vsoto sredstev, seveda nikakor ni lahko; tudi sloviti ansambli s kvaliteto včasih odpovedo. Ugotavljam pa predvsem, da je splošna rast kvalitetne ravni v zadnjih letih nadvse ..otipljiva". Še bolj kot to pa je občutno nenehno rastoče zanimanje ljubljanskega občinstva za prireditve v Križankah. Organizirana prodaja vstopnic po delovnih kolektivih počasi in vztrajno širi krog ,,odjemalcev" - ,,potrošnikov" kulturnih dobrin. Festival si je tako s p-imetno in predvsem dobro realizirano politiko ustvaril pravo zaledje obiskovalcev vseh slojev in izobrazbenih struktur. Odraz tega pa je najbrž tudi program, v katerem ni enostranske, specializirane usmeritve. Ljubljansko kulturno poletje je v zadnjih nekaj letih postalo izredno živahno, o poletnem mrtvilu ni več sledu; živo zanimanje za kulturne prireditve v Križankah j>a priča, da je kultura vsakdanja potreba kulturno osveščenega delovnega človeka. Dobro je, da je tako . . .
PAVEL MIHELČIČ
12. december 1975
glasbena mladina • stran 13
opatijska glasbena tribuna
Letošnja revija jugoslovanske glasbene usvarjalnosti, 12. jugoslovanska glasbena tribuna v Opatiji v začetku avgusta, ni bila kaj boljša ali slabša od večine preteklih. V dveh opatijskih dvoranah - Imperial in Beograd - smo slišali bolj malo resnično dobrih, le nekaj solidnih pa preveč povprečnih oziroma slabih del. Zaskrbljeni ne smemo biti zaradi majhnega števila izjemno kvalitetnih skladb - pri vrhu še nikoli ni bilo gneče; skrb vzbuja nadpovprečno število podpovprečnih del, takih torej, ki -bi jih pravzaprav morala izločati selekcijska komisija. Ker pa je kritična redakciji programa ena najbolj kočljivih dejanj pri organizaciji vsakoletnega pregleda jugoslovanskih kompozicijskih novosti, bo najbrž tudi v bodoče ostalo pri bolj ali manj naključnem nizanju ustvarjalnih dosežkov, nastalih v minulem eno oziroma dvoletnem delovnem obdobju.
Slovenski skladatelji so se letošnje Opatije udeležili v precejšnjem številu. Nekateri so predstavljali prve izvedbe svojih del, drugi pa so sodelovali na opatijski glasbeni tribuni z reprizami v živih ali le posnetih izvedb. Slovenski programi so bili po izvedbah — kot že vrsto let doslej - na izredno kvalitetni ravni. Simfonični orkester radiotelevizije Ljubljana, pihalni kvintet radiotele-vizijc Ljubljana in trio Lorenz so -tako kot mnogi solisti vnovič potrdili svoje kvalitete; o kakšnem podcenjevanju del domačih skladateljev že zdavnaj ni več sledu. Med vsemi predstavljenimi slovenskimi deli pa je bilo nekaj takih, ki jim lahko priznamo nadpovprečno ustavrjalno moč . . .
Med orkestrskimi kompozicija-mi naj posebej omenim virtuozno pisani, oblikovno strnjeni Ramovšev Koncert za violončelo in orkester z izvrstnim solistom Cirilom Škerjancem, ki je skladatelja pokazal v novi m hkrati nenavadni ustvarjalni vnemi. Iz programa ansambla ,,Slavja Osterc" pa bi posebej izdvojil Merkujev Vojskin čas za alt in pet inštrumentov, ki je v muzikalno polnokrvni izvedbi Sabire Hajdarovič dosegel z enostavnimi glasbenimi sredstvi prefinjeno, folklorno obarvano skladje besede in glasbe.
Razen slovenskih pa naj omenim vsaj še dva ansambla, ki sta tako ali drugače razgibala opatijsko občin-
stvo. Ansambel beograjskih glasbenikov je presenetil s kvalitetno igro in izvedbo enega največjih kompozicijskih dosežkov, Ekloge za pihalni kvintet, godala in tolkala srbske skladateljice Lide Frajtove. Zagrebški avantgardni ansambel ACEZAN-TEZ pa je s poskusom glasbenega gledališča del glasbenega občinstva skorajda pripravil do - revolta. V debati, ki se je razvila kmalu po končanem nastopu tega ansambla, pa praktično nismo slišali posebno prepričljivih argumentov, ki bi nedvoumno potrdili ali ovrgli smisel ali nesmisel tovrstnih glasbeno-gledali-ških poskusov. ACEZANTEZ bo slej ko prej razburjal duhove - upravičeno ali neupravičeno . . .
Ob predstavljanju produkcije v minulem ustvarjalnem obdobju pa so v Opatiji tekle razprave, ki so pokazale živo zanimanje glasbenih ustvarjalcev za nekatere probleme, ki zadevajo preskromno popularizacijo jugoslovanske glasbene ustvarjal nosti, pa naj bo to v krogu amaterskih skupin ali v krogu glasbenih pedagogov.
Razprava o sodobni jugoslovanski glasbeni literaturi,za klavir in o problemih v pedagoški praksi referenta sta bila Pavel Sivic in 1 red Došek - je bila sicer precej živa, obstala pa je vendarle le pri ugotavljanju dejanskega stanja. Slišati je bilo, kako neradi segajo pedagogi po delih sodobnih ustvarjalcev, slišali smo tudi, zakaj je temu tako. Kaj bi se dalo napraviti v tem, zdaj še nekam plaho nakazanem problemu, pa pravzaprav nismo zvedeli. Razprava pravzaprav ni mogla roditi sadov, listih, ki se jih je v prvi vrsti dotikala
—	klavirskih pedagogov - v Opatiji ni bilo. Kaže, da jih zadeva enostavno ne zanima. Pomeni to, da bo jugoslovanska klavirska glasba sodobnega stilnega izraza tudi v bodoče obravnavana le kot nujen delež?
PAVEL MIHELČIČ
revolucija
■	s
m
glasba
28. novembra je nastopilo v Ajdovščini sedem pevskih zborov na tretjem festivalu Revolucija in glasba. Izvajalci iz Slovenije (moški pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine, mešani pevski zbor DPD Svoboda iz Izole. Akademski komorni zbor iz Kranja, mladinski pevski zbor iz Maribora in moški pevski zbor iz Maribora), iz Makedonije (ženski pevski zbor 25. maj iz Skopja) in iz Srbije (Akademski pevski zbor Veljko Vlahovič iz Nišai, so predstavili skladbe, ki so bodisi nastale med NOV ali po njej ter temeljijo na revolucionarni tematiki. Med deli je bilo nekaj povsem novih, predvsem pa st) nosile skladbe za mladinski pevski zbor, na čelu z ..Metuljčkom" Marija Kogoja, pe-č at kompozicijske in izrazne dognanosti.
Poslušalci, ki so komaj našli prostor v ajdovski dvorani, so sprejemali vse zbore po vrsti z odkritim navdušenjem.	'
kakor tudi cene gramofonskih glav firme Shure, ki jih v Ljubljani prodaja Iskra. (Da ne bomo samo zabavljali. ..)
Potem, ko smo podrobno obdelali izrazito neurejeno tržišče, ki nudi minimalno izbiro, bi lahko prešli na problem vzdrževanja in popravljanja teh aparatur, s čimer lalitco zelo hitro opravimo: v vsej Ljubljani ni enega servisa, ki bi zaupanja vredno popravil ali ki bi bil vsaj sposoben popraviti te tuje, uvožene proizvode.
Edino, kar je bilo na Inter-discu pohvalno urejeno, so bile vse domače gramofonske firme, ki so slikovito razstavile svoje najuspešnejše in zadnje izdaje. Trenutno sta najbolj zanimivi, s stališča ljubitelja tujega in domačega rocka, firmi R I B in Disko-ton. Jugotonov izbor licenčnih plošč je strahoten. Tudi Produkcija kaset in plošč RTV Ljubljana izda v enem zamahu tako različen in - strogo gledano -tudi nekvaliteten spekter velikih in malih plošč tuje in domače rock in pop glasbe, da bi bilo zanimivo izvedeti za kriterije pri izboru tujih plošč.
Lepo je bilo tudi videti nekaj kotičkov različnih knjižnih založb, ki so razstavljale svoje publikacije v zvezi z glasbo: tuje in domače knjige o glasbi, zbirke not znanih del in podobno. Glasbeno založništvo je sicer nekako v ozadju, nri izboru knjig o vsaki drugi glasbi, razen o klasični, pa je bralec prisiljen poseči, žal, po tujem delu.
2e med samim informativnim zapisom so se nam odpirala vprašanja, ki ostajajo brez odgovorov. Edino spoznanje, ki ga je nudil začetniški sejem fnter-disc 75, je bilo, da so možnosti še vedno vse prej kot izkoriščene. Morda bi bilo treba tudi na področju elektroakustike in plošč ostreje poudariti tolikokrat omenjana načela socialistične morale; to bi pomenilo predvsem postaviti ostrejša merila pri izboru tega, kar (naj) se pojavi v trgovinah, in pri tem ne zanemariti nobene glasbene smeri -omogočiti čim širši, a kvaliteten
nova knjiga
Letos je v Krakov, u izšla knjiga o poljskem najpopularnejšem skladatelju Erederiku Chopinu. Delo, ki obsega 300 strani, je opremljeno z mnogimi starimi grafikami, fotografijami in slikami ter portreti in je ena izmed najizčrpnejših dokumentacij o skladateljevem življenju. Knjiga je izšla v seriji biografij velikih glasbenikov, v katero sodijo knjige o Bachu, Haendlu, Beethovnu in drugih velikanih evropske glasbe.
14. stran • glasbena mladina
12. december 1975
ZARJA
JUNAK
POVERI
ERICMA
KALSTNERJA
TEKMO
VALNOST
»STAVIL
IGO*
LONGYKA
ZAŠČITNA
KRIMA
ZA
SONČENJE
NAJNlZJA
OCENA
JECA
ZAPOR
MESTO V JUŽNI FRANCIJI
NOČNI
LOKAL
NASPROTJE
OD
ST USTA
	
EL SADAT
KAZA1NI MIMI k
Ml JNA
VREDNOST
FUNKCIJE
NA PLAClLO. PREDUJEM
GOSTINSKI
tff.LAVEC
Dragi reševalci, čaka vas nova naloga. Upamo, da boste spet poslali tako lepo število rešitev, dobili smo jih namreč blizu sto. Žreb je med njimi izbral tale imena:
Marinka Vrečko, Cesta Viktorja Svetine 18,64270 Jesenice Vlasta Jurečič, Adamičeva 9, 68000 Novo mesto Marijo Uglešič, Obirska 12/B, 61000 Ljubljana Danica Rozman, Preska 7 A, 61215 Medvode Jani Braune, Pod hribom 64/A, 61000 Ljubljana Vseh pet bo po pošti prejelo gramofonsko ploščo.
nagradna
križanka
»španski
glasbeniki«
»37 KM
dolga
Španska
ki kA
dri GO N AJVlCJI ALŽIRSKO Ml SI O
PRIMOCLK
ZA
KAJFNJE
BARVA KOZE
PRIPRAVA
ZA
OTIRANJE
KONCNK»
H DOLOČAJO SPOl. SKLON IN Sn VILO
DL&A UMRLIH PO VERO VANJU ST SLIAANOV
JADRANSKI
OTOK
tLIZU
ZADRA
JU Zni sadež
ZLATO
JABOLKO
ANGLBSKA
GROFIJA.
VRSTA
CIGARET
dejanja
KRALJ
KORINTA.
KAZNOVAN
~'8tm
DELOM
TTJJE ZENSKO IME
CLAS. ZVOK
PRA&Cl
LOSC
12. december 1975
glasbena mladina • stran 15
JAMRAŠ, SE3 tod MtfV %uA
iz glasbenih časopisov in revij
V poletni (2.) številki jugoslovanske glasbene revije ZVUK so poleg drugega objavljene teze za Kongres zveze jugoslovanskih skladateljev. O delih nekaterih ustvarjalcev pišejo Nenad TUr-kalj (o Milku Kelemenu), Roksanda Pejovič (o Ljubici Marič) in Dragoslav Ortakov (o Tomi Proševu). Primož Kuret piše o operni ustvarjalnosti slovenskih skladateljev po drugi vojni, o glasbenem ustvarjanju na Kosovu pa Akil Mark Koci. Med prikazi domačih in tujih glasbenih dogodkov, knjig in gramofonskih plošč je tudi recenzija Sivičeve opere „Cortesova vrnitev" izpod peresa Vilka Ukmarja.
Polni bogate vsebine sta tudi obe zadnji letošnji številki dvomesečnika MELOS/NZ. Hans Hering se dotika variativnosti v Schumannovem klavirskem delu, Theo Hirsbrunner piše o glasbi in govorici pri Gabrielu Faureju terClaudu Debussyju, Carl Dahl-haus piše polemično v članku Kaj je orkester? . V zadnji (6.) številki sta posvečena dva članka Vareseju, Stefan Kunze piše o
..govorici v operi 19. stol.“, posebno zanimiv pa je Oeschev intervju s Stockhausnom. Tako kot vse dosedanje, sta tudi ti dve številki polni poročil o glasbenih dogodkih po svetu ter dajeta izčrpen pregled aktualnega glasbenega dogajanja. Bralce obveščata nadalje tudi o novi glasbeni literaturi ter gramofonskih ploščah.
Obilica zanimivega glasbenega branja je v zadnjih številkah Oesterreichische Musikzeit-schrift. Julijska (7.) številka je posvečena Salzburgu in njegovemu festivalu; v avgustovski (8.) je zanimiv prispevek Leona Dornerja o Osnovnih problemih glasbene estetike, Grete Wah-meyer piše o Satieju, Marion Lafite pa o Vrednotenju Johna Cagea. Septembrska (9.) številka je v glavnem namenjena prispevkom, ki se ukvarjajo z ljudsko glasbeno kulturo dežele Salzburg; oktobrska (10.) pa prinaša med drugim prispevek Rudolfa Flotzingerja o genealogiji dunajskega valčka. Isti avtor nato v novembrski (11.) številki piše o morfologiji dunajskega valčka. Se posebej zanimiv je prispevek dr. VValterja Salmena z naslovom „Skladateij in musicus v času renesanse". Prav tako kot ostale revije tudi OEM skrbno in izčrpno spremlja glasbene dogodke, nove knjižne izdaje in plošče.
okoliščine za dobro glasbo
Stari mojster G10VANN1 PA1SIELLO je komponiral izključno v postelji.
CHRISTOPH VJLLIBALD GLUCK je najraje ustvarjal za klavirjem, ki si ga je dal postaviti na sončen travnik, in pil hladen šampanjec.
Znan po tem, da je izredno pedanten človek, je JOSEPH HAYDN pred vsakim ustvarjanjem najprej pregledal, če je v sobi vse na svojem mestu, nato je oblekel slavnostno obleko, si nadel lasuljo in klobuk ter na koncu za mezinec določeni prstan. Brez vseh teh priprav in prstana se mu je zdelo, da njegove misli ne morejo biti lepe in jasne in da tudi ne more napisati niti lepe niti jasne glasbe.
DOMEN1CO CIMAROSA je ustvarjal najraje, v veseli družbi sredi vrveža in hrupa;
ANTONIO SAL1ERI se je sprehajal po najprometnejših mestnih predelih z zvezkom in svinčnikom v roki in tako beležil
obletnice
Tega novemhra smo se spomnili 280-letnice smrti enega najpomembnejših angleških glasbenih ustvarjalcev, Henryja Purcella. O njegovem življenju je kljub temu, da je bil ena največjih osebnosti svojega časa. zelo malo znanega, celo datum njegovega rojstva ni točno določen (rojen med 21. 11. 1658 in 11. 8. 1659, umrl pa je 21. 11. 1695). 2e kot deček se je začel glasbeno izobraževati, pozneje je sodeloval pri popravilih kraljevih instrumentov, kot skladatelj je skrbel za kraljevo ’ glasbeno kapelo, deloval je kot organist v londonski westminsterski katedrali in kot čembalist na dvoru kralja Jakoba II. V svojem kratkem življenju je napisal izjemno število glasbenih del, komornih, vokalnih in odrskih, med katerimi je tudi opera „Dido in Enej". V zadnjih letih življenja je bil UiVdno iskan skladatelj predvsem odrskih glasbenih del.
glasbene ideje. Pri tem je imel vedno v ustih bonbon.
Trčlijo, da je imel LUDVVIG VAN BEETHOVEN največ inspiracije zjutraj v kopeli.
DONIZETTI se je pri delu zapiral v svojo sobo, kjer so ga obdajale polne skodelice kave. S rvo potezo je začel tudi piti avo in tako je delal, dokler niso bile vse skodelice prazne. Z delom je nadaljeval šele, ko so bile ponovno napolnjene in je. trdil, da mu od kave nadraženi živci potencirajo domišljijo. Na žalost
je taka količina kave pomagala, da si je uničil živčni sistem in končno duševno zbolel.
»Kralj valčkov", JOHANN STRAUSS je navadno ustvarjal po cele noči prav do sončnega vzhoda.
_ Ko so ANTONINA DVOR-ŽAKA vprašali, kako ustvarja, je odgovoril: ,,Dnevno napišem 40 taktov. Nikoli več in nikoli manj." Najraje pa je komponiral v kuhinji sredi hrupa in pogovorov.
(Iz „Muzičke palete")
Pisal je opere, med njimi „Poroko“ na besedilo ruskega dramatika Gogolja, balete, simfonije, koncerte in komorna dela.
Ko so Martinuja nekoč vprašali, kateri glasbeni ustvarjalci so mu služili za vzor, je odgovoril, da črpa iz vsega kar mu duhovno ustreza: ..Einstein, Smetana, Dvoržak, Pariz itd."
Pred 80 leti rojeni nemški skladatelj, violinist in dirigent ter glasbeni teoretik, PAUL HINDEMITH (16. 11. 1895, umrl 28. 12. 1963) je bil že pri trinajstih letih imeniten violinist in pozneje eden najbolj vsestranskih muzikov svojega časa. Živel je nekaj časa v Švici, od leta 1940 pa v ZDA, mnogo dirigiral in igral violino kot solist in v godalnem kvartetu. Med njegovimi komornimi, simfoničnimi in vokalnimi deli najbolj poznamo operi „Cardillac“ in „Mathis der MaJer" (Matija slikar).
ARTHUR HONEGGER (rojen 10. 3. 1892, umrl 27. 11. 1955), komponist, ki se je rodil v severno-francoskem pristanišču Le Havru, je umrl pred 20 leti v Parizu, kjer je tudi preživel večino svojega življenja. Honegger velja za enega največjih skladateljev XX. stoletja in je izrazito povezan s sodobno francosko glasbeno ustvarjalnostjo. Njegovo ime je povezano s petimi drugimi imeni francoskih modernih skladateljev, ki so leta 1918 skupaj sodelovali na koncertu sodobne glasbe in neki pariški kritik jih je imenoval ..Sestica" (Honegger, Milhaud, Poulenc, Durey, Auric, Germaine Tailleferre). Honegger je pisal opere, oratorije, balete, vokalno, komorno in tudi filmsko glasbo. Njegovo najbolj popularno delo je odrska skladba za 15-članski orkester, na biblijsko temo ,,Kralj David".
KVA TA Tok/
JAN SIBELIUS (rojen 8. 12. 1865, umrl 20. 9. 1957) je finski skladatelj, ki se je rodil pred 110 leti in predstavlja enega največ jih glasbe-
nih ustvarjalcev skandinavske glasbe. Kot deček je igral klavir in violino, v študentovskih letih je opustil pravno fakulteto v dobro študija violine in kompbzicije na konservatoriju v Helsinkih in se nato izpopolnjeval v Berlinu in na Dunaju. Po prvih skladateljskih uspehih mu je vlada dodelila podporo, ki mu je omogočila uresničitev njegove največje želje, da se je lahko do konca življenja ukvarjal samo s komponiranjem. Danes ga poznamo predvsem po njegovih simfonijah in, simfoničnih pesnitvah, ustvaril pa je tudi precej zborovskih del, pesmi in violinski koncert.
BOHUSLAV MARTINU (rojen 8. 12. 1890, umrl 28. 8. 1959) se je rodil pred 85 leti na Češkem. Po študiju v Pragi in na Dunaju je živel nekaj časa v Parizu in v Združenih Državah Amerike, od leta 1946 pa je deloval kot profesor kompozicije na konservatoriju v Pragi. Martinu je bil učenec skladateljev Suka in Roussela in s tem eden od voditeljev češkega modernega glasbenega toka.
mankA .
Med novimi gramofonskimi ploščami na slovenskem trgu naj posebej opozorimo na novo ploščo pianistke DU BRAVKE TOMSlČ, ki je izšla v seriji „Slo-venski solisti" pri HELIDONU (FLP 10t012/E) ter v opremi Matjaža Vipotnika ter snemalca Sergeja Dolenca. Program plošče je premišljeno izbran, predvsem pa zelo tehtno izveden. Tako nam kaže Lisztova sonata v Iv molu izredno sugestivno moč pianistke pri izvajanju romantične glasbe, na drugi strani pa v izvedbi Prokofjeva 4. sonate v c-molu op. 29 afiniteto do sodobnejšega glasbenega izraza, ki se sprosti tudi v Makedonskih plesih Alojza Srebotnjaka, delu, ki je nastalo na podlagi folklornih motivov iz Makedonije. Skladatelj te motive s pridom uporablja in prilagaja blestečemu klavirskemu stavku. Program plošče, ki zajema tako v romantiko kot v sodobno in domačo glasbeno ustvarjalnost, je v izvedbi Dubravke Tomšič spet eden velikih uspehov naše velike umetnice pa tudi uspeh naše produkcije gramofonskih plošč.
Pred časom so izšle tri plošče z zborovskimi deli. Na dveh se samostojno predstavita Učiteljski pevski zbor Emil Adamič, ki je slavil 50. obletnico delovanja, in pa mladinski pevski zbor iz Maribora, ki je tudi slavil, čeprav le 10. obletnico. Tretja plošča je posvečena zborovskim skladbam Benjamina, Gustava in Josipa Ipavca, bratov, ki so napolnili našo zborovsko literaturo z uspešnimi skladbami, še večji pa je za našo glasbo njihov kulturno zgodovinski pomen. Izvajalci del na omenjeni plošči so komorni moški zbor iz Celja, moški zbor iz Šentjurja pri Celju, moški zbor Slava Klavora iz Maribora ter Komorni zbor RTV Ljubljana.
Plošča zbora Emil Adamič prinaša slovenske narodne in umetne pesmi skladateljev K. Boštjančiča, V. Mirka, S. Vrem-ška, A. Lajovica, E. Adamiča, U. Vrabca, R. Simonitija, V. Ukmarja in R. Gobca. Dirigent Branko Rajšter je skrbno pripravil pevski zbor, ki sicer dela v dokaj težkih pogojih. Izvedli so dela naslednjih avtorjev: M. Kozine ,,Naše geslo", J. Gallusa „Pueri concinite“, B. Adamiča ,,Pozni mesec", M. Kogoja ,, April", M. Pirnika ,.Zvezdico in jesen", P. Sivica „V pozni noči", J. Ježa ,,Kaj je domovina", M. Gabrijelčiča ,,Uspavanko", S. Vremska „Carobno pesem za dež", v nadaljevanju pa še narodno v obdelavi M. Ronjgova, E. Adamiča, F. Marolta, M. Toma, G. Gonze, P. Krstiča in E. Cos-setta.
Vse tri plošče so prinesle možnost, da se širši krog ljubiteljev zborovske glasbe na primeren način seznani z dobro pripravljenimi izvedbami ;el slovenske in jugoslovanske zborovske literature.
pozdravi iz bosne
•(prinaša nam jih Oktet GALLUS)
Draga GM!
Večkrat se ti v mislih oglašam s tega ali onega prepevanja med mladino, pa naj je že čisto prava Glasbena ali pa navadna glasbena. Pa se potlej, ko se vtisi ohladijo, vselej premislim, češ: nemara si se le sam, ker nisi več tako zelo rosno mlad, spet raznežil med dvema ognjema: mladino in pesmijo. Tokrat pa že moram in smem, saj se je nabralo več tehtnih razlogov (beri: izgovorov).
Najprej: sodelovanje med slovensko glasbo in bosensko mladino ni tako pogosto, da bi smeli kar mimo njega, kadar se vendarle primeri. In potlej: na svojo roko smo jim izročili pozdrave slovenske mladine in zdaj jih moramo vrniti, tako so nam naročili.
Vse to se je zgodilo v petek 7. novembra v Banjaluki. Natanko na
tisti dan, ko je Banjaluka postala drugo univerzitetno mesto v BiH. Naše srečanje z glasbi vdano mladino v dvorani glasbene šole (nižje in srednje hkrati; to je godenja in plenkanja in brenkanja in trobentanja na tistih hodnikih!) gotovo ni bilo niti od daleč tako slovesno, kot ceremonije porajanja univerze, bilo pa je prisrčno, neposredno, zbrano in ubrano. Samo slovensko pevsko glasbo smo jim ponujali in zraven še kaj povedali o nji. Prav zares jih je zanimala. In všeč jim je tudi bila, tega niso nič skrivali, ne med petjem ne po njem. Najpomembnejše pa je, da so se tudi sami izkazali: ploskanje so odmerjali natanko tako, kot je zaslužila glasba, naj bo zaradi skladatelja ali pa zaradi izvajalcev. Taki so tiči.bi rekel Milčinski.
Dodatki. Nageljni. Kavica pomenka. Povabilo. (Takrat nam boste pa vsega Gallusa prepeli, kar ga znate!)
Zgodilo se je nato spet naslednjega dne, v soboto popoldne v Bihaču. To je pa kot kaže ena od trdnjav Muzičke omladine bosanske. Glas-
bena šola je pa glavni stolp te trdnjave (kaj je bolj logičnega!). Premalo je povedati, da je bil naš koncert že tretji v sezoni; še več pove, da izdajajo (po osmih letih spet) svoj lasten časopis LIRA, ki ni videti prav nič naiven ne po obliki ne po vsebini. Zdajle enkrat se mislijo v njem razpisati o slovenski GM in si mislijo, da bi kaj malega podobnega tudi nam ne škodovalo njim na čast. V Liri sem videl tudi njihov pevski zbor - cele orgle! Zdaj študirajo „Kaj ti je deklica". In kaj naj mi do prihodnjič z njihovih glasbenih logov? Jasna stvar: Bosno moja! Vrhu vsega smo bili pa s svojim koncertom nekakšen dar mladini, ki se je menda zelo dobro odrezala na delovni akciji v hrvaškem Jastrebar-skem. Nekatere od njih smo potlej na večernem koncertu spet opazili med poslušalci. To se nam je dobro zdelo!
Od Ljubljane do Banjaluke in skozi Bihač nazaj se kar vleče. No, saj nismo šli samo zaradi teh dveh srečanj z bosansko mladežjo. A tudi ko bi - že zato bi se splačalo!
-eh
ponovno obvestilo o kvizu
Moramo vam sporočiti, da se je datum finala kviza po dogovoru z RTV Ljubljana premaknil na 29. april 1976, temu primerno se seveda spremeni čas tekmovanj, izločilnih tekmovanj in polfinala. Zato podaljšujemo rok prijave do 15. januarja 1976. K sodelovanju smo povabili tudi druge republiške organizacije Glasbene mladine, tako da bo imel finale ne samo slovenski ampak tudi jugoslovanski značaj.
Če v vašem kraju ni Občinske organizacije Glasbene mladine, se prijavite najbližji.
Republiška konferenca Glasbene mladine Slovenije Krekov trg 2 61000 LJUBLJANA tel. 322-367
Občinska organizacija Glasbene mladine
LJUBLJANA, Glasbena šola Vič-Rudnik, Emonska 20
MARIBOR, Rotovški trg 1 MURSKA SOBOTA, Glasbena šola
CELJE, Glasbena šola HRASTNIK, Glasbena šola NOVO MESTO, Glasbena šola METLIKA, Osnovna šola KRANJ, Lia Lipar, p.p. 28 AJDOVŠČINA, ZKPO, Klavdij Koloini
NOVA GORICAMitja Žnidaršič, Cankarjeva 11 VELENJE, Glasbena šola
BREŽICE, Gimnazija RAD OVLJICA, OK ZSMS TRŽIČ, OK ZSMS ŠKOFJA LOKA, OK ZSMS LJUTOMER, Glasbena šola KRŠKO, Milena Levičar, Cesta krških žrtev 15/a TRST, Sergij Radovič, Glasbena matica, Ulica R. Manna KOPER, Center za glasbeno vzgojo
RADENCI, OK ZSMS
GORNJA RADGONA, Mira Korošec
Posebna osnovna šola
Osnovna šola
prijavlja ekipo
za sodelovanje na KVIZU 1976
cu
o
"d
4>
.ti
a*
x
Osnovna šola
prijavlja ekipo
za sodelovanje na KVIZU 1976
•i
S
'B.
<y
■S